Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
SANDRA BILBIJA
KOPER 2012
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Razredni pouk
Diplomsko delo
UPORABA SPROSTITVENIH TEHNIK V 2. IN 3.
RAZREDU OSNOVNE ŠOLE
Sandra Bilbija
Koper 2012 Mentorica: izr. prof. dr. Majda Cencič
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici izr. prof. dr. Majdi Cencič, za strokovno
svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.
Iz srca hvala moji družini, predvsem očetu Dragi in partnerju Velimiru, ki sta me
podpirala, spodbujala, me poskušala razumeti in z menoj delila moje občutke.
Hvala vsem, ki so se odzvali moji prošnji in prispevali košček svojega dragocenega
časa in energije za nastanek diplomskega dela.
POVZETEK
Hiter način življenja je ponavadi kriv za stres in njegove posledice, kot so: nemir,
nezadovoljstvo, razdražljivost, itd. Ljudje smo si različni, zato nas tudi sproščajo
različne aktivnosti: nekatere sprošča ukvarjanje s športom, druge slikanje, glasba…
Diplomsko delo predstavlja deset različnih tehnik sproščanja (avtogeni trening,
joga za otroke, EFT metoda, Bachovi cvetni plesi, mandala, masaža za otroke,
domišljijske igre, gibalne igre, telovadba za možgane, umetnostna terapija), ki jih lahko
uporabimo kot učitelji v razredu ali pa kot starši v prostem času, saj otroci v današnjem
času potrebujejo tudi sprostitev in mir.
Z diplomskim delom ugotavljamo, katere izmed nekaterih izvedenih sprostitvenih
tehnik v razredu so najbolj učinkovite oz. po kateri izvedeni tehniki se učenci najbolje
počutijo.
Preizkus in ovrednotenje nekaterih tehnik sproščanja je potekal v 2. in 3. razredu
ene osnovne šole v šolskem letu 2011/2012 v času petih dni. Vsak dan sem skozi
šolsko delo učencem predstavila eno izmed tehnik sproščanja, katero smo tudi izvedli.
Izvedli smo tehnike: avtogeni trening, joga za otroke, EFT metoda, Bachovi cvetni
plesi, mandala. Na koncu tedna sem učencem razdelila slikovni vprašalnik, na katerem
so pobarvali enega izmed treh obrazov, ki so prikazovali njihovo počutje (vesel, niti
vesel/niti žalosten, žalosten) po izvedeni sprostitveni tehniki. Ugotovili smo, da
obstajajo statistično pomembne razlike v počutju po izvedenih sprostitvenih tehnikah,
saj so se v večjem deležu učenci počutili veselo po izvedenih tehnikah in da ni bilo
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju sprostitvenih tehnik glede na spol in
razred. Ocenjujemo tudi, da sprostitvene tehnike pripomorejo h kakovostnejšim
medsebojnim odnosom v skupini in boljšemu vzgojnem delu. Z učenci se ustvari
nevidno, a močno vez, ki je osnova za nadaljnje delo.
Ključne besede: tehnike sproščanja, sprostitvene igre, umirjanje, sprostitev,
stres, osnovnošolski otroci
.
ABSTRACT
A fast way of life is normally the reason for stress and its consequences, which
include unrest, unhappiness, irritation, etc. People are different, which is why we relax
with different activities; some relax by participating in sports, others by painting, music.
This thesis presents ten different relaxing techniques (autogenous training, yoga
for children, the EFT method, Bach's floral dances, mandala, massage for children,
imaginative games, active games, brain training, artistic therapy) which we can use as
teachers in the classroom or as parents in free time, because children today also need
relaxation and peace.
With this thesis we establish which of the before-mentioned relaxing techniques
are most effective in class, or after which technique do the children feel the best.
The experiment and evaluation of some of these techniques took place in the
second and third grades of one primary school in the school year 2011/2012 during the
course of five days. Every day, through school work, I presented one of the relaxing
techniques to the pupils, which we then performed. The techniques performed are the
autogenous training, yoga for children, the EFT method, Bach's floral dances, and the
mandala. At the end of the week, I distributed a picture questionary to the pupils where
they had to colour one of the three faces that represented their mood (happy, not
happy/not sad, sad) after the performed technique. It was deduced that there exist
statistically important differences in moods after the performed relaxing techniques,
because the majority of pupils felt happy after the performed techniques, and there
were no statistically important differences after performing these techniques based on
gender and grade. We also believe that relaxing techniques help form better quality
relationships in a group and help to a better educational work. One may form an
invisible, but strong connection to the pupils, which is the basis for all further work.
Key words: relaxing techniques, relaxing games, calming down, stress, primary
school children
KAZALO VSEBINE
1 Uvod ……………………………………………………………………..………………... 1
2 Stres pri otrocih …………………………………….………………………………….. 2
2.1 Opredelitev stresa pri otrocih ………………………………………………………. 3
2.2 Znaki stresa pri otrocih ………………………………………………………………. 4
3 Sproščanje in umirjanje ………………………………………………………………... 6
3.1 Pomen sproščanja napetosti in umirjanja otrok …………………………………… 8
3.2 Pomembni dejavniki pri sproščanju otrok ………………………………………….. 9
3.3 Rituali …………………………………………………………………………………. 10
4 Sprostitvene igre in hiperaktivni otroci …………………………………………….. 11
5 Sprostitvene tehnike ………………………………………………………….……….. 15
5.1 Avtogeni trening ……………………………………………………………………... 15
5.2 Joga za otroke ……………………………………………………………………….. 17
5.3 EFT metoda ………………………………………………………………………….. 20
5.4 Bachovi cvetni plesi …………………………………………………………………. 24
5.5 Mandala ………………………………………………………………………………. 25
5.6 Masaža za otroke ……………………………………………………………………. 27
5.7 Domišljijske igre ……………………………………………………………………… 29
5.8 Gibalne igre ………………………………………………………………………….. 30
5.9 Telovadba za možgane ……………………………………………………………... 31
5.10 Umetnostna terapija ………………………………………………………………... 34
6 Empirični del …………………………………………………………………………….. 38
6.1 Problem, cilji in hipoteze …………………………………………………………….. 38
6.2 Metodologija ………………………………………………………………………….. 39
6.2.1 Opis načina in procesa zbiranja podatkov …………………………………. 39
6.2.2 Vzorec …………………………………………………………………………... 40
6.3 Metoda in tehnika zbiranja podatkov ……………………………………………… 40
6.4 Obdelava podatkov ………………………………………………………………….. 41
6.5 Rezultati in interpretacija ……………………………………………………………. 42
6.5.1 Počutje učencev po izvajanju posameznih sprostitvenih tehnik …………. 42
6.5.2 Primerjava počutja glede na spol učencev …………………………………. 48
6.5.3 Primerjava počutja glede na razred učencev ………………………………. 53
7 Sklepne ugotovitve ……………………………………………………………………... 59
8 Viri in literatura ………………………………………………………………………….. 61
9 Priloga – slikovni vprašalnik ……………………………………………….…………. 63
KAZALO SLIK
Slika 1: Medvedek Zdravko (Šilc 2012) ………………………………………………….. 21
Slika 2: Polžek Tip Tap (Šilc 2012) ………………………………………………………. 23
Slika 3: Himna KUD EFTarce (Šilc 2012) ……………………………………………….. 23
Slika 4: Mandale učencev 2. b razreda OŠ Antona Ukmarja ob koncu učne ure
(Bilbija 2012) …........................................................................................................... 46
KAZALO TABEL Tabela 1: Število (f) in odstotek (f %) učencev po spolu ………………………………. 40
Tabela 2: Število (f) in odstotek (f %) učencev po razredu ……………………………. 40
Tabela 3: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
avtogenega treninga ……………………………………………………………………… 42
Tabela 4: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju joge za
otroke ………………………………………………………………………………………. .43
Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju EFT
metode ……………………………………………………………………………………… 44
Tabela 6: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
Bachovih cvetnih plesov ………………………………………………………………….. 45
Tabela 7: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
Mandal ……………………………………………………………………………………… 46
Tabela 8: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju vseh
sprostitvenih tehnik ……………………………………………………………………….. 47
Tabela 9: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju avtogenega
treninga za vsak spol posebej …………………………………………………………... 48
Tabela 10: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju joge za otroke
za vsak spol posebej …………………………………………………………………….. 49
Tabela 11: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju EFT metode
za vsak spol posebej …………………………………………………………………….. 50
Tabela 12: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju Bachovih
cvetnih plesov za vsak spol posebej …………………………………………………... 50
Tabela 13: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju mandale za
vsak spol posebej ………………………………………………………………………... 51
Tabela 14: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o splošnem počutju po izvajanju vseh
sprostitvenih tehnik za vsak spol posebej ………………………………………………52
Tabela 15: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju avtogenega
treninga za vsak razred posebej ………………………………………………………... 53
Tabela 16: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju joge za otroke
za vsak razred posebej ………………………………………………………………….. 54
Tabela 17: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju EFT metode
za vsak razred posebej ………………………………………………………………….. 55
Tabela 18: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju Bachovih
cvetnih plesov za vsak razred posebej ………………………………………………… 56
Tabela 19: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju mandale za
vsak razred posebej ……………………………………………………………………… 57
Tabela 20: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o splošnem počutju po izvajanju vseh
sprostitvenih tehnik za vsak razred posebej …………………………………………… 58
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
V diplomskem delu predstavljamo sprostitvene tehnike, ki jih lahko izvajamo v šoli
ali doma. Na tak način želimo prikazati, kako lahko sebe in otroke na prijeten in
preprost način popeljemo v nov svet, v svet miru in tišine.
Živimo v času, ko srečujemo vse več nemirnih otrok, ki se težko zberejo in zdržijo
dalj časa pri eni aktivnosti. Hiter tempo nas vse bolj obremenjuje in zavezuje k
racionalizaciji časa. Starši imajo vse manj časa za pogovor in sproščeno igro s svojim
otrokom. Še posebej je potrebno izpostaviti šolske otroke. Zaposleni so v šoli in izven
nje z dejavnostmi, ki naj bi jim nudile kar se da najboljši uspeh v njihovem nadaljnjem
življenju, z obveznostmi, ki jih še marsikateri odrasel človek ne bi zmogel opravljati. S
stvarmi, ki jim niti niso nujno vedno všeč, s katerimi morda želijo le pridobiti
odobravanje odraslih. Pogosto imajo tudi telesne tegobe in razna obolenja. Zdravniki
pravijo, da so mnoge od teh bolezni posledica duševnih obremenitev in stresov, ki jih je
v danosti sodobnega življenja vse več (Uranjek 1995: 10).
Sprostitvene tehnike pripomorejo k bolj sproščenemu in umirjenemu življenju vseh
nas. Otroci postanejo ustvarjalni, veseli, ter bolj pozorni in prijazni drug do drugega.
Spore začnejo reševati na mirnejši način, npr. s pogovorom. Pomembno je ustvariti
veliko notranje discipline in moči, kar si pridobimo z izkušnjami ter zaupanjem vase.
Zavedati se moramo, da je vse odvisno od nas odraslih in naše pripravljenosti delati na
sebi ter sposobnosti vse to ozavestiti in znati prenesti na otroke. Znati moramo gledati
s srcem in tu je začetek poti do miru. Tišina in mir sta enako pomembna kot akcija in
gibanje. Toda v sedanjem času je težko najti čas za umiritev, saj so otroci prenasičeni
z vsemi možnimi dražljaji, in na koncu postanejo napeti kakor njihovi starši.
Za mnoge otroke »moderne dobe« je značilno, da (Witkin 1999: 25):
- ne morejo niti minute sedeti pri miru;
- si grizejo nohte, impulzivno reagirajo;
- se ne morejo zbrati pri nalogah;
- zvečer ne morejo zaspati.
Ker otroci toliko časa preživijo v šoli, se mi zdi izjemno koristno, da so sprostitve
deležni vsaj tam. Potrebno je nameniti določen čas, da se učenci umirijo. Pomagati jim
je treba, da se sprostijo pred stresnimi trenutki, kot je ocenjevanje, ali pa izključno zato,
da se bodo znali sprostiti v življenju in tako prebroditi težke trenutke. Moj namen je
pomagati otrokom poiskati mir, tišino in samega sebe s pomočjo različnih sprostitvenih
tehnik. Sproščen otrok je lahko ustvarjalen. Če ne ukrepamo pravočasno, se napetost
pokaže kot telesna in čustvena bolečina. To je klic na pomoč. Prisluhnimo klicu.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
2
2 STRES PRI OTROCIH
Starši radi mislijo, da je otroštvo brez nevarnosti in napetosti. Predstavljajo si
dečke in deklice, kako se brezskrbno igrajo zunaj ali pa v posteljah sladko spijo.
Dandanes so otroci materialno dobro preskrbljeni. Imajo in dobijo vse, kar si
zaželijo in starši se neprestano ubadajo z razmišljanjem, kako bi svoje otroke
spodbudili k vsem mogočim dejavnostim in jim na ta način zagotovili kar najboljše
pogoje za uspeh v življenju. Vendar pa z vsem tem pogosto obtičijo v svetu
dokazovanja in tekmovalnosti.
Wilmes – Mielenhausen (1999: 4) opozarja, da otroci pogosto tudi reagirajo v
skladu z našimi pričakovanji in postavljajo vprašanja:
»Kaj naj se igram?« In mi imamo na ta vprašanja vedno pripravljene
predloge, ki pa seveda vsebujejo neko dejavnost in zaposlitev: »Nariši mi sliko!
Pokaži, kaj ste delali v šoli!« Vedno znova jih spodbujamo k dokazovanju
njihovih sposobnosti.
Le redko pa jih vprašamo: »Kako si, kako se počutiš? Kaj v tem trenutku
resnično potrebuješ?«
Witkin (1999: 4) je v svoji raziskavi o stresu pri otrocih odkrila, da je dandanes
otroštvo polno stresa, in da otroci ne uporabljajo najboljših načinov za spopadanje z
njim.
Vse prevečkrat spregledamo notranje stanje otrok, svet čustev in sanj, svet
osebnih razmišljanj, upanja, želja in bojazni. Ker smo preveč zaposleni sami s seboj niti
ne opazimo, da bi bilo z otroki kaj narobe, kaj šele, da naši otroci doživljajo stres.
Stres se pri otroku pogosto kaže v obliki nemira in nesposobnosti koncentracije.
Lahko pride do glavobolov, motenj spanja, bolečin v želodcu. Vzrokov za tako stanje je
več.
Wilmes-Mielenhausen (1999: 5) navaja možne vzroke za prisoten stres pri otrocih:
- preveč igrač: otrok se z igračo igra kratek čas, ter prepogosto menjava dejavnost;
- preobremenitev oziroma premalo prostega časa
- zasičenost z mediji: preveč časa preživijo pred televizijo ali za računalnikom;
- premalo možnosti za igro in premalo prostora za gibanje;
- visoka pričakovanja staršev;
- previsoke zahteve v šoli;
- konflikti v družini;
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
3
- pomanjkanje občutka varnosti, bližine, ljubezni;
- telesne in duševne motnje v razvoju;
- travmatične izkušnje ipd.
V današnji družbi je stresa vedno več. Opazimo lahko, da ga odrasli nezavedno
prenašajo tudi na otroke. Otroci so igriva, sproščena bitja, ki v svojem otroštvu ne
potrebujejo stresa. Potrudimo se in jim omogočimo takšno otroštvo.
Naslednji citat naj bo naše vodilo:
Moja mama ima probleme,
ker v njeni službi prebiva nek zmaj.
Moj oče ima probleme,
ne vem, kakšne in ne vem, zakaj.
Moja sestra ima probleme
zaradi nesrečne ljubezni.
Ampak zakaj so vsi name jezni?
In me spravljajo v jok?
Jaz sem otrok in ne strelovod!
Poiščite drug izhod!
(Gregorič 2011)
2.1 Opredelitev stresa pri otrocih
Živimo v času in okolju, ki cenita predvsem materialne dobrine. Živimo prehitro,
krčevito, površno. Vedno se nam nekam mudi in ne najdemo dovolj časa zase. Vrženi
smo v tok življenja, ki nas obrača in vrtinči, tako da sploh ne utegnemo pomisliti, ali je
takšno življenje dobro. Ko naše sposobnosti za obvladovanje okoliščin niso več kos
zahtevam, izzivom in nevarnostim okolja, se razvije stres.
Srebot in Menih (1994: 10) opisujeta stres kot posledico duševne ali telesne
obremenitve, ki je reakcija organizma na dražljaje iz okolja. Pomeni nenaden telesni,
duševni in umski napor, ki zahteva mobilizacijo vseh fizičnih in psihičnih sposobnosti, ki
jih obvladamo. Opozarjata tudi, da ljudje v sebi nosimo tisočletja star mehanizem, ki
omogoča primerno reakcijo v različnih stresnih situacijah. Večina mehanizmov poteka
podzavestno in samodejno, ne da bi se tega sploh zavedali.
Biološki smisel stresne situacije je samoohranjevanje, saj nam omogoča, da se z
begom, hitrostjo ali umikom čim hitreje rešimo nevarnosti, ki nam preti.
Stres je torej naravni mehanizem preživetja ter nujni in sestavni del življenja. Stres
se pojavi takrat, ko je nečesa preveč ali premalo.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
4
Mogoče prihaja do napetosti zaradi stvari, ki jih sploh ne potrebujemo in jih kot
breme nosimo s seboj. Mogoče smo si zastavili previsoke cilje in jih želimo prehitro
doseči. Mogoče sledimo napačnim ciljem in si tega nočemo priznati, ali se tega ne
zavedamo.
Stresni dejavniki so vsi dražljaji, ki nas bremenijo, ne glede na to ali so negativni ali
pozitivni. Stres sproži odziv in zahteva prilagoditev telesnih in duševnih zmogljivosti.
Zato prisluhnimo našim otrokom in jih obvarujmo stresa.
2.2 Znaki stresa pri otrocih
Kako bomo vedeli, kdaj otrok v resnici doživlja stres?
Starši in učitelji imamo nalogo razbrati in razumeti posebno besedišče stresa pri
otroku, čeprav nam večino stvari sporoča neverbalno, brez besed. Sporoča nam s
svojim vedenjem, čustvi in govorico telesa.
Začenjamo ga slišati, kaj nam želi povedati, že ko se komaj rodi. Torej se učimo
poslušati z očmi in drugimi čutili. Spoznavati začenjamo, kako čuti in kaj čuti, tako da
se naučimo spoznavati izraz v njegovih očeh (prestrašen, vesel, zadovoljen …), da
preučimo mišice na obrazu, da opažamo kakšna je drža telesa (potrt, samozavesten),
ali celo tako, da smo pozorni na ton njegovega glasu ali zven joka.
Witkin (1999: 60-65) deli znake stresa na telesne, vedenjske in čustvene znake
stresa.
Telesni znaki
Veliko otrok razvije svojo različico telesnih znamenj stresa. Na stres se odzovejo s
telesnimi tiki, trzanjem in kožnimi izpuščaji.
Znamenja stresa so tudi lahko:
- pogosti prehladi,
- poslabšanje obstoječe bolezni,
- napete mišice v vratu in na glavi,
- suha usta,
- potne dlani,
- težave pri zbujanju,
- požrešnost ali pomanjkanje teka.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
5
Vedenjski znaki
Mnogo otrok ima neverjetno veliko energije, ki pa je v nasprotju z odraslimi še ne
znajo usmeriti v kaj ustvarjalnega, zato začnejo »nagajati«. Odvečno energijo skušajo
»pokuriti« kot vedo in znajo.
Na primer:
- pri predšolskih otrocih napadi besa, pri starejših neprimerno vedenje,
- vedejo se kot majhni otroci,
- slaba volja, razdražljivost,
- zapiranje vase, kujanje,
- znašanje nad sorojenci, pretepanje,
- otrok noče v šolo, varstvo,
- raztresenost,
- pretirana jokavost in tuljenje,
- pogosto sanjarjenje podnevi,
- nemirnost.
Čustveni znaki
Pri nekaterih otrocih se za njihovimi vedenjskimi odzivi skrivajo čustveni znaki
stresa. Regresija, zapiranje vase, razdražljivost, težavno vedenje in znašanje nad
sorojenci, na primer, so po navadi izrazi strahu, jeze, žalosti in potrtosti.
Vendar pa malo staršev čustvena znamenja povezuje z odzivom na stres. Ne
razumejo, da se stres pri otroku izraža tudi na čustveni ravni. Otroci se na stres lahko
odzovejo tudi z izbruhi energije, jokom in drugimi očitnimi znamenji. Če bi se otroci
znali izražati kot odrasli, bi govorili o enakih čustvenih težavah, kot jih imajo njihovi
starši, ko doživljajo stres. Izražali bi svoj strah, žalost in depresijo.
Stres vsak otrok doživlja drugače, zato ga je težko prepoznati. Pomembno je, da
otroke opazujemo in spoznamo njihovo odzivanje v različnih situacijah. Še najbolj pa
takrat, ko vemo, da gre za stresne situacije. Ko se bodo naslednjič odzvali podobno,
lahko predvidimo, kako se počuti in da se je znašel v situaciji, ki mu vzbuja neprijetne
občutke. Takrat jim lahko z izbiro ene od sprostitvenih tehnik pomagamo prav odrasli.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
6
3 SPROŠČANJE IN UMIRJANJE
Če se hočemo sprostiti, se moramo najprej zavedati razlike med sproščenostjo in
napetostjo. Sproščenost nas polni z energijo, napetost nam jo jemlje. Sproščeni smo
lahko tudi ob delu, če le delamo z veseljem.
Sproščeni smo, ko so naša čustva usklajena z našimi dejanji. Ko naša
ustvarjalnost ni v skladu z našo osebnostjo, se pojavi napetost. Ko skušamo doseči
cilje, ki ne prihajajo iz dna našega srca in ne ustrezajo našim čustvenim potrebam, se
pojavi napetost.
Umirjanje je rezultat sprostitve telesa in duha. Telo je umirjeno, ko se srčni utrip
normalizira, mišice v telesu so sproščene, dihanje poteka enakomerno, telesna
temperatura se nekoliko zniža in se počutimo dobro. (Srebot, Menih 1994: 19)
Če vemo, česa je zmožen otrok na različnih stopnjah razvoja, mu lahko lažje
pomagamo razviti spretnosti za premagovanje stresa. Witkin (1999: 66-67) opisuje,
kako se otroci varujejo pred stresom v predšolskem in šolskem obdobju.
Predšolsko obdobje v starosti 3,5 – 5 let
Otroci v tem obdobju še ne obvladajo logičnega mišljenja in imajo omejeno
sposobnost pomnjenja. Ne razumejo povezanosti vzroka in posledice, zato bi jim bilo
brez pomena razlagati povezavo med njihovo jokavostjo in stresom. Tisto, kar
predšolski otroci zmorejo, je pretvarjanje.
To spretnost za obvladovanje stresa lahko otroka naučimo. Ker so sposobni metlo
spremeniti v čarobno metlo, lahko tudi prepoln vlak, ki jim povzroča stres, spremenijo v
vagon poln plišastih živali. Stres si torej pomagajo premagovati z domišljijo.
Do četrtega leta so se otroci že tako razvili, da si lahko zapomnijo več stvari hkrati.
Če jim naročimo: »Pojdi v sobo, vzemi oblačila, odnesi jih v kopalnico in pridi na
kosilo«, bo tem nalogam verjetno kos. Vendar ne smemo pozabiti, da še vedno mešajo
videz z resničnostjo; s svojo bujno domišljijo bo pulover na stolu zamenjal za pošast.
Pri štirih ali petih letih otroci že dobro obvladajo govor. S svojimi besedami skušajo
opisati kako nanje vpliva stres. Poleg tega bodo svoja čustva izražali tudi z govorico
telesa. Zato bodimo pozorni na različne vloge, ki jih otroci igrajo; s temi vlogami bodo
dali pogosto vedeti, kaj čutijo do vas in do sebe.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
7
Od 5 do 8 let
V tem obdobju se začne sposobnost za pomnjenje razvijati z veliko hitrostjo. Otrok
si lahko zapomni pretekle težavne situacije, vendar zdaj zna uporabiti nekatere rešitve,
ki se jih je naučil prej.
V tej starosti se začne razvijati ena najpomembnejša sposobnost za premagovanje
stresa – humor. Otroku postanejo všeč šale, uganke, risanke.
Starši se morajo uglasiti z otrokovim smislom za humor, ne smemo jim vsiljevati
svojega občutka kaj je smešno – otrok se nam ne bo smejal.
Razumevanje dobre šale razkriva sposobnost za razumevanje razlike med tem,
kako naj bi ljudje ravnali, in tem, kako v resnici ravnajo. Otrok spoznava, da je
nepredvidljivo smešno, ne pa strah vzbujajoče. Otrok s tem naredi velik korak naprej,
saj ima rad stvari takšne, kot so, in postane nemiren, ko se spremenijo.
Pri sedmem letu starosti otroci naredijo drug pomemben korak pri obvladovanju
stresa, spoznajo, da lahko predvidijo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, na podlagi tega,
kaj se je zgodilo v preteklosti. Pri reševanju težav uporabljajo logično mišljenje. Od
trenutnega in konkretnega naredijo premik k hipotetičnemu in abstraktnemu. Otroci so
zbrani veliko dlje časa in njihova čutna zaznava postane bolj izostrena, njihova
motorična koordinacija pa boljša.
V tej starosti otroci razvijejo socialne spretnosti. Otrokom, ki se radi družijo, in
nimajo težav pri sporazumevanju, izkušnje, ki si jih pridobijo v skupini, pomagajo blažiti
stres.
Tisti otroci, ki pa se vedejo agresivno in asocialno, bodo ob druženju z drugimi
doživljali še več stresa.
V vseh obdobjih otroci lahko spremenijo svojo sposobnost za premagovanje
stresa, ne bodo pa spremenili svojega temperamenta in načina obvladovanja stresa.
Starši in učitelji morajo spoznati otroka, spremljati, kako se vede v okoliščinah, ki bi
utegnile izzvati stres. Pomagati moramo otroku, da si pomaga sam. Spodbujati ga, da
se bo domislil stvari, ki jih lahko počne sam in stres ublažijo. Prej ko ga bomo naučili,
da je odgovoren za premagovanje stresa, prej bo dobil občutek, da lahko obvlada prav
tiste okoliščine, zaradi katerih se počuti nemočnega.
Witkin (1999: 73) opozarja tudi, da otroci potrebujejo pogovor ali vsaj poslušalca pri
pripovedovanju in opisovanju svojih občutkov in čustev. Vzgojitelji se velikokrat
znajdejo v vlogi poslušalca in sogovornika. V pogovoru otroci izražajo svoj strah, jezo,
povedo kadar je žalosten in zakaj je žalosten. Če otrokom pozorno prisluhnemo, jim
lahko velikokrat pomagamo pri težavah.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
8
Otroka ne moremo vselej obvarovati pred stresom. Stres je sestavni del življenja.
Namesto, da bi otroka skušali obvarovati pred vsakršnim stresom, raje poskrbimo, da
bo stres za otroka obvladljiv. Le tako ga ne bo »ohromil« in ga bo lahko začel na
različne načine premagovati in to že zgodaj.
Nobena strategija stresa ne more v celoti preprečiti, toda če si bo otrok vztrajno
nabiral izkušnje, se mu bo to obrestovalo še dolgo potem, ko bo odrasel.
3.1 Pomen sproščanja napetosti in umirjanja otrok
Sproščenost je najbolj naravno stanje, saj se telo z napetostjo odziva le kadar
opazi nevarnost. Le takrat pa je to tudi smiselno in potrebno, saj nas le hitra odzivanje
obvarujejo pred večjo škodo ali celo rešijo smrtne nevarnosti.
Srebot in Menih (1996: 13) navajata, da je zdrav, duševno neobremenjen otrok po
naravi sproščen. Kaže zanimanje za okolje, igri se predaja v celoti, ukvarja se »sam s
seboj«.
Otrok se velikokrat sploh ne zaveda, da je njegovo telo v nenehni pripravljenosti, to
pa se kaže v njegovi napetosti: ob prehodu za pešce, gledanju nasilnih prizorov,
poslušanju glasne glasbe. Vsi ti vtisi sicer ne ogrožajo otrokovega fizičnega življenja,
vendar jih telo sprejema in spoznava kot take. Človekov organizem se namreč še ni
prilagodil modernemu ritmu življenja in zato ne zna presojati, kdaj mu grozi resnična
nevarnost in kdaj je alarm lažen.
Psihologi (Šilc 2012) menijo, da so značilnosti ustvarjalnih in zadovoljnih ljudi med
drugim tudi: uživati znajo v samoti in tišini (sami s seboj), znajo se ukvarjati sami s
seboj in črpati iz svojih lastnih virov. Najbolje se počutijo v naravnem okolju, so v tesni
povezavi s svojimi čustvi, pri vseh odločitvah poslušajo svoj notranji glas.
Sprostitvena vzgoja torej veliko prispeva k razvoju otrokovih ustvarjalnih
zmogljivosti, zato si želimo, da bi postala sestavni del današnjega vzgajanja otrok, saj
je pomembna in v današnjem času celo nujna alternativa tistemu delu otrokovega
sveta, ki je poln nedejavnega in površnega doživljanja.
Sprostitvena vzgoja ni terapija, je pa preventivna metoda, ki otroke spodbuja s
preprostimi in igrivimi tehnikami, da najdejo v sebi svoj mirni pol, iz katerega lahko
potem črpajo nove moči.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
9
3.2 Pomembni dejavniki pri sproščanju otrok
Otrok je po naravi radoveden in prav rad spoznava nove stvari, vendar morajo biti
te dovolj zanimive, da vzbudijo njegovo pozornost. Ne smemo pa pozabiti, da je vsak
otrok individualna in enkratna osebnost, kar je pri izvajanju sprostitvene vzgoje zelo
pomembno.
Preden se lotimo sprostitvene vzgoje moramo ugotoviti, kaj privlači otrokovo
pozornost. Ali jih privlači gibanje, poslušanje, ogledovanje, so to skupinske igre, likovno
ustvarjanje?
Zelo pomembno je, da otroke poznamo, da v skupini vlada zaupanje, saj se bodo
otroci lažje sprostili in sledili igri.
Sprostitvena vzgoja naj bo vabilo na potovanje k novim odkritjem, počasi naj se
stopnjuje in oblikuje na podlagi sposobnosti in znanja otrok. Otrok nikakor ne smemo
preobremenjevati, saj bi bilo to prav nasprotno od tistega, kar si želimo doseči s
sprostitveno vzgojo.
Srebot in Menih (1996: 18) opozarjata, da si moramo prostor, v katerem naj bi
vadili, najprej dobro ogledati in presoditi, ali:
- Je dovolj prostoren, da se otroci v njem lahko brez težav razgibajo, ne da bi se
zaletavali drug v drugega?
- Lahko naredimo krog?
- Bo imel vsak otrok dovolj prostora, da se bo udobno ulegel?
- Je v prostoru udoben kotiček za zasebno razpoloženje (pripoved, branje …)?
- Je na voljo dovolj blazin za sedenje na tleh, imamo odeje za ležanje?
- So zavese na oknih, da lahko, če je treba, prostor tudi zatemnimo?
Idealen prostor za sprostitev je velik in čim bolj prazen. Prenapolnjen prostor daje
otrokom preveč možnosti, te pritegnejo njihovo pozornost in jih motijo. Pozornost otrok
mora pritegniti sredina. Kadar delamo v krogu, lahko v ta namen postavimo na sredino
šopek rož ali pa prižgemo svečo ali razprostremo pisano ruto, skratka nekaj, kar otroke
pritegne.
Prej kot otrok spozna, da niso zanimivi le zunanji dražljaji z vso raznolikostjo,
ampak da obstaja tudi človekov notranji svet, ki pomaga »predelati« zunanje dražljaje.
Pomembno je, da spozna, da obstaja svet v katerega se lahko povleče in iz katerega
črpa nove moči, s katerimi bo lahko samostojno osvajal svet in se zavaroval pred
njegovimi negativnimi učinki.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
10
3.3 Rituali
Ritual ali obred je zaporedje določenih dejavnosti, vsebin gibov, ravnanj, ki nam
dajejo smisel v življenju in posameznemu dnevu ritem, sproščenost ter občutek
varnosti in pripadnosti. (Srebot, Menih 1996: 35)
V šoli obrede narekuje dnevni red, ki pogosto zveni in deluje preveč togo in strogo.
Zato lahko učitelj, ki življenje v šoli sprejema kot darilo, uvod v vsako dejavnost
spremeni z malenkostmi (s predmetom, pesmijo, izštevanko) v obred in s tem obogati
sebe in otroke.
Kadar se odločimo za sprostitveno uro, najprej poskrbimo, da nas ne bo nihče
motil. Okna zapremo in na vrata obesimo napis: »Ne moti, sprostitvena ura!«
Srebot in Menih (1996: 19) navajata tudi, da otroci potrebujejo rituale, da bodo
lažje in bolj sproščeno sledili in uživali v tem kaj bo sledilo. Navedeta tudi primere in
načine, kako izvajamo posamezne rituale. Z določenimi rituali bodo otroci vedeli, kdaj
se dejavnost začne.
Rituali so lahko različni:
- Učitelj se usede na tla in molči, dokler se mu pri tem ne pridružijo tudi otroci.
- Učitelj obesi pred skupino določen simbol in ta pomeni tišino.
- Učitelj z določenim zvokom naznani začetek sproščanja.
- Učitelj lahko uporabi v ta namen sestavljen izrek, katerega izgovori šepetaje.
Primer: »Zdaj bomo tiho kot miške šli vsak na svoj prostor.«
S stoli ali blazinami naredimo krog. Otroci naredijo krog in se primejo za roke.
Določena melodija naznani začetek ure. Vsak otrok vzame svojo blazino.
Preden začnemo s sproščanjem in izvajanjem vaj, otroke navadimo na minuto
tišine: pri tem lahko sedimo, stojimo, ležimo, se držimo za roke … Zapremo oči. S tem
otroke spodbudimo k poslušanju zvokov okoli njih: avtomobila, ptičje petje … Sklepni
del sprostitvene urice je podoben. Dovolj je že, da eno minuto preprosto molčimo z
zaprtimi očmi.
Zavedati se moramo, da je sposobnost sprostiti se razvojni proces, ki potrebuje
svoj čas, zato ne smemo pričakovati takojšnjih rezultatov. Veseliti se moramo vsakega,
še tako majhnega uspeha. Veliko pomembneje od hitrega napredka je namreč skupno
doživljanje in zadovoljstvo na obeh straneh.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
11
4 SPROSTITVENE IGRE IN HIPERAKTIVNI OTROCI
Igra »zajema« široko paleto različnih dejavnosti, tako pri otroku kot pri odraslem.
Enotno opredelitev otroške igre otežujeta dejstvi, da gre za igro pri različnih starostih in
za različne vrste igre (igro vlog, socialno igro, domišljijsko igro, sprostitveno igro …)
Pellegrini in Saracho (1991, v: Marjanović Umek, Zupančič 2006: 2) igro opredelita
kot:
- Igro, ki je notranje motivirana z dejavnostjo samo in ni vodena z zunanjimi
(socialnimi) dejavniki.
- Otroci se v igri bolj ukvarjajo z dejavnostjo samo kot s cilji. Cilje si definirajo sami,
vedenje udeležencev pa je spontano.
- Igralne dejavnosti so lahko domišljijske.
Igra pa je lahko tudi sprostitvena, užitkarska (v veselje) celo takrat, ko so otroci
resno zaposleni z dejavnostjo. Je tudi prostovoljna in notranje motivirana.
Otroci v razredu ali v vrtcu bi morali imeti vsaj enkrat na dan možnost za sprostitev,
da bi dosegli zbranost in bi lahko potovali v domišljijo ali se na kak drug način sprostili.
Kratke igre, ki sproščajo, omogočajo otrokom, da se osvežijo in da so se sposobni
ponovno zbrati. Daljše igre pa so primerne za umirjeno obdobje po tem, ko so se otroci
že dovolj gibali. Včasih imajo otroci radi te igre na začetku ali ob koncu ure ali kake
druge zaposlitve. Daljše sprostitvene igre lahko popeljejo otroke globlje v notranjo
tišino. Pomagajo jim, da se še bolj sprostijo. S kratkimi vajami se otroci vpeljejo v
doživljanje notranjih predstav (vizualizacija). Ob daljših sprostitvenih igrah pa se
umirijo, zberejo in dobijo zaupanje vase (Uranjek 1995: 73).
Uranjek (prav tam: 86) navaja, da kadar otroci delajo sprostitvene igre prvič, jih
pustimo nekoliko bolj izčrpno poročati o doživetjih, oziroma izkušnjah. Pri mlajših
otrocih je priporočljivo, da gre vodja - učitelj - od otroka do otroka in da mu vsak pove
svojo izkušnjo na uho. Priporočljivo je tudi, da upoštevamo splošna navodila za
sprostitev in da govorimo počasi z nizkim, skrivnostnim tonom.
Sprostitvenih iger ne uporabljamo tedaj, ko imajo otroci veliko potrebo po gibanju.
Kakšne igre izberemo je odvisno od razpoloženja otrok, od njihovega nivoja energije,
od vsebin, s katerimi so se ukvarjali pri pouku. Lastni občutek nas bo najbolje vodil,
kako izbrati najprimernejšo igro za določen čas.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
12
Motnje pozornosti (prej MCD), motnje koncentracije, hiperaktivnost, ADHD ... so
različna imena za skupino motenj možganskega funkcioniranja.
Šilc (2012) navaja 6 tipov motenj pozornosti:
- Tip 1 (motnje v koncentraciji, hitra neorganiziranost, nemirnost, impulzivnost,
hiperaktivnost),
- Tip 2 (nepozornost, počasnost, nizka motivacija, sanjači),
- Tip 3 (imajo težavo zamenjati pozornost z ene stvari na drugo, negativno
razmišljanje, negativno vedenje, nefleksibilnost, zaskrbljenost)
- Tip 4 (nepozorni, razdražljivi, agresivni, črnogledi, menjajo razpoloženja, zelo
impulzivni),
- Tip 5 (nezbranost, ves čas nekoliko depresivni, so negativistični, nizka energija,
občutki brezupa in nizke lastne vrednosti),
- Tip 6 (zelo nepozorni, jezni, preveč občutljivi na okolje, npr. zvok, svetlobo,
temperaturo, ljudi, zelo nasprotujoči, veliko govorijo in imajo izrazita nihanja
razpoloženja).
Izraz motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ali brez hiperaktivnosti), poznano tudi
kot AD/HD se uporablja za označevanje skupine motenj z naslednjimi značilnostmi:
zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja), pomanjkanje vztrajnosti pri
dejavnostih, ki zahtevajo kognitivno zavzetost in težnja k prehajanju od ene dejavnosti
k drugi, ne da bi bila katera koli od teh dejavnosti dokončana, skupaj z neorganizirano,
slabo usmerjeno in pretirano dejavnostjo. (Strong, Flanagan 2011: 9)
Avtorja navajata tudi, da so vzroki motenj v nevrokemičnih posebnostih (zlasti v
delovanju nevrotransmiterjev), ki vplivajo na delovanje izvršilnih funkcij in povzročajo
pretirano, brezciljno dejavnost (hiperaktivnost), premalo pozornosti ali impulzivnost.
Poleg teh osnovnih težav lahko pride še do zdolgočasenosti, izgube motivacije,
frustriranosti …
Kesič (2012) opozarja, da učenci z motnjo pozornosti niso vedno tudi hiperaktivni.
Učenci z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez hiperaktivnosti imajo pogosto, ne
pa vedno, tudi specifične učne težave. Hiperaktivni (impulzivni) otroci zahtevajo, da se
jim takoj posveti pozornost, prekinjajo pogovore in dejavnosti drugih, težko čakajo, da
pridejo na vrsto, ne razmislijo, preden kaj rečejo ali naredijo, slabo predvidijo posledice
svojih dejanj, zelo hitri so pri reševanju nalog, ne kontrolirajo svojih izdelkov ipd. So
učno manj uspešni in imajo slabo samopodobo.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
13
Strong in Flanagan (2011: 230) navajata, da ima slabša pozornost vpliv na težave
pri:
- poslušanju in pomnjenju informacij;
- zadrževanju in usmerjanju pozornosti (osredotočenost, vztrajanje);
- dokončanju nalog;
- prehajanju (npr. z ene na drugo temo, dejavnost, nalogo);
- organizaciji informacij, dejavnosti, nalog;
- izpolnjevanju zadolžitev (npr. izgubljanje stvari, pozabljanje nalog);
- gibalnem nemiru (npr. presedanju, »igračkanju«, sprehajanju med poukom);
- pretiranemu gibanju (npr. prekomernem tekanju);
- stalnem, nezaustavljivem govorjenju.
AD/HD je pogostejši pri dečkih, pri deklicah pa ga običajno odkrijejo pozneje, saj
se izraža v manj moteči in milejši obliki.
Ker starši največkrat prepozno odkrijejo, da ima otrok težave, morajo biti na znake
ADHD še posebno pozorni učitelji. Tak otrok se pogosto pritožuje, da se v šoli
dolgočasi, in brez vzroka izostaja od pouka. Šolske ocene se slabšajo, otrok se ne
zanima za šolske naloge. Pri šolskem delu je počasnejši, do učiteljev je zamerljiv.
Pogosto pozablja šolske potrebščine.
Učitelji se nad njim pritožujejo, ker nikoli ne dokonča naloge in kaže znake slabe
organiziranosti (njegovi zvezki so pomečkani, barvice neošiljene ...). Naloge opravi
brez zanimanja ali napačno, pravi, da mu je vseeno za šolo. Takšen otrok ima slabšo
samopodobo in kratkotrajno pozornost. Le stežka dokonča domačo nalogo. Je
motorično nemiren, pogosto se druži z mlajšimi ali manj sposobnimi od sebe in večkrat
namerno manjka v šoli. Četudi pri otroku opazimo le enega ali dva od naštetih znakov,
ga moramo pozorno opazovati, da ne bo zašel v začaran krog, ki ga ne bo mogel
pretrgati brez pomoči staršev in učiteljev.
Pri delu z nemirnim otrokom v okviru šolskega okolja skušamo povečati otrokovo
učno učinkovitost, razvijamo potrebne veščine za vzdrževanje učinkovitih medosebnih
odnosov in spodbujamo razvoj otrokove pozitivne samopodobe. Občasne individualne
ure z otrokom so lahko koristne in včasih celo nujno potrebne. Obenem pa je izrednega
pomena, da razredno okolje in način poučevanja prilagodimo in organiziramo tako, da
je otrok večino časa lahko prisoten, sprejet in uspešen tudi v razredu. Otroku tako
omogočimo več vmesnih odmorov v času učnega dela (razgibavanje, raztezanje ipd.)
in usmerjenega gibanja ter prav tako prilagodimo obseg učnih nalog (posamezno
nalogo razdelimo na več delov).
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
14
Ko učencu podajamo informacije, naj bodo le te kratke, enoznačne in razumljive,
posredujemo jih po več senzornih poteh (npr. po vidni in slušni poti) ter učenca učimo
strategij pomnjenja, sproščanja (Strong, Flanagan 2011: 230-231).
Prav pri otrocih z ADHD motnjo oziroma motno pozornosti in hiperaktivnosti lahko
največ dosežemo s sprostitvenimi tehnikami v razredu. Samemu učencu, prav tako pa
tudi ostalim učencem v razredu lahko na tak način omogočimo nadaljnje šolsko delo.
Učenci z motnjo pozornosti imajo težave s koncentracijo. Kadar šolsko delo postane
dolgočasno in nezanimivo je zelo primerno, da uporabimo katero od sprostitvenih
tehnik. Učenec s težavami se bo na takšen način umiril, ne bo motil ostalih učencev,
prav tako pa bodo ostali učenci bolj sproščeni za sprejemanje njegovih težav in za
nadaljevanje šolskega dela.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
15
5 SPROSTITVENE TEHNIKE
5.1 Avtogeni trening
Avtogeni trening je ena od tehnik sproščanja, ki jo lahko prilagojeno uporabljamo
pri vseh starostih, tako pri odraslih kot tudi pri otrocih. Avtor te tehnike je psihiater I. H.
Schultz (Uranjek 1995: 8).
Avtogeni trening je način, s katerim se naučimo »preklapljati«. S posameznimi
vajami avtogenega treninga se človek prestavlja med budnostjo in spanjem. V tem
stanju se zmanjša stopnja zavesti, dihanje, srčni ritem, mišična napetost. S sprostitvijo
sprožimo v telesu spremembe, ki povzročajo tudi posebna prijetna duševna doživetja.
Ob večji umiritvi se poveča pozornost. Človek se bolj zave samega sebe in zato se
lahko bolje kontrolira in usmerja (Uranjek 1995: 8).
Wimes – Mielenhausen (1999: 74) navaja, da avtogeni trening človeku pomaga, da
se lahko kadarkoli in kjerkoli sprosti in umiri. Lahko se nauči, kako s pomočjo določenih
izrekov in predstav umiriti razbijajoče srce, in kako v kočljivih situacijah ohraniti
»trezno« glavo. Čeprav je avtogeni trening dandanes že zelo moden in se je z njim
spoznalo že veliko ljudi, so za ukvarjanje z njim potrebna določena izobrazba in
izkušnje.
Ko delamo vaje avtogenega treninga dosežemo, da dobijo otroci novo izkušnjo o
svojem telesu. Z usmeritvijo pozornosti na posamezne dele telesa se jih bolj zavejo in
jih intenzivneje doživijo. V pogovoru, ki sledi vajam, se otroci soočijo s svojimi občutki.
Zaradi duševnih in telesnih posebnosti mlajših otrok je za izvajanje avtogenega
treninga potrebna prilagojena izvedba tehnike, ki upošteva lastnosti in potrebe otrok.
Uranjek (1995: 12) navaja, da je ena teh lastnosti pozornost, ki je drugačna v
različnih razvojnih obdobjih. V obdobju otroštva prevladuje impulzivno vedenje, ki je
odvisno od danega trenutka, saj veliki možgani v tej starosti le v majhni meri usmerjajo
vedenje.
Drugi pomembni dejavnik je motivacija. V tem obdobju je otrok motiviran za tisto,
kar ga zanima in/ali do česa ima pozitiven odnos.
Prilagojena metoda avtogenega treninga temelji na posnemanju junakov v
zgodbah, katere otroci čustveno doživljajo in se z njimi enačijo. Otrokom
pripovedujemo zgodbice, v katerih junaki na razne načine doživljajo sprostitev. Ob
vživljanju tudi otroci doživijo sprostitev.
Vsaka vaja avtogenega treninga po Schultzu (prav tam: 14) mora imeti najprej
uvodno motivacijo, saj otroci še ne razumejo smisla sprostitvenih vaj.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
16
Zadošča že takšna uvodna beseda: »Sedaj bomo medvedki (miške, muce …).
Tisti, ki lahko postane kot medved, se bo počutil tako dobro, srečno in prijetno, kot se
počuti medved.« (Uranjek 1995: 14)
Uranjek (prav tam: 14) navaja primer zgodbe:
Majhen kosmatinec z mehkim kožuščkom in črnim nosom je stanoval s
svojo mamo, očetom in mlajšim bratcem v majhni hiški v velikem črnem gozdu.
Celo poletje so delali in jeseni so imeli pripravljeno hiško za zimo ter v njej
dovolj hrane. Danes je naš mali kosmatinec težko delal in sedaj je zelo utrujen.
Njegove roke in noge ga bolijo. Mali kosmatinec leže na zemljo. Pod glavo si da
blazinico iz mehke trave. Zapre oči in stegne roke in noge tako, da so čisto
mehke. Kako prijetno in dobro se počuti sedaj. Je čisto miren.
Nenadoma začuti, da mu roke in noge postajo težke. Vedno težje so. So
tako težke, kot da bi bile iz kamna. Medved jih ne more dvigniti. Obe roki in obe
nogi sta težki, mehki, nemočni.
Medvedku je zelo prijetno in je čisto miren. Spočije si. Sliši, kako zunaj
pihlja veter. Tedaj medvedek opazi, da je njegova roka topla. Topla je, kot da bi
jo obsijalo sonce. Sončni žarki se razširijo še na drugo roko in na noge. Obe
roki in obe nogi sta težki, nemočni, topli. Prijetno mu je. Medvedek je miren,
dobro se počuti. Kako je prijetno. Najraje bi tako ležal, poslušal tišino in veter, ki
giblje liste na vejah. Dobro mu je, prijetno mirno.
Kratka pavza.
Sedaj bomo spet otroci. Premaknemo in iztegnemo roke. Globoko
vzdihnemo. Sedaj odpremo oči. Medvedek je ostal v gozdu, mi smo spet tukaj.
Dobro smo se počutili kot medvedki, dobro smo si odpočili. Sedaj smo
veseli in osveženi. Radi se bomo učili in delali.
Z globoko (popolno) sprostitvijo se naučimo, kako se »odklopiti« od okolja in s tem
navidezno zmanjšati količino motečih dejavnikov. Naučimo se obvladati misli in čustva,
prepoznati moteče vzorce ter jih poskušamo nadzorovati. Prav avtogeni trening je ena
od primernejših tehnik, da to stanje dosežemo. Še večji uspeh je zagotovljen, če
zagotovimo sproščeno vzdušje že pri najmlajših otrocih.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
17
5.2 Joga za otroke
Gibanje je za otroka naravna in življenjska potreba. Današnji način življenja
marsikateremu otroku onemogoča, da bi se v zadostni meri razgibal na naraven in
zdrav način.
»Joga je prastari indijski sistem telesnega, duševnega in duhovnega
sproščanja. Beseda joga pomeni »zvezo«, ki povezuje fizično telo z mentalnimi in
duhovnimi pogledi na življenje.« (Schmidt 2002: 7.)
Teh telesnih vaj ne moremo primerjati z običajnimi telesnimi vajami. Tukaj se
posamezni položaji izvajajo zelo počasi in z zavestjo. V vsakem položaju je potrebno
nekaj časa vztrajati in se osredotočiti nase in na dihanje. Tu ne gre za to, kdo zmore
več, vsakdo vadi v skladu z svojimi zmožnostmi. Vaje nikakor ne učinkujejo samo na
naše telo. Z njimi obenem utrjujemo tudi svoj duhovni svet in povezavo med telesom in
duhom (Wilmes – Mielenhausen 1999: 58).
Jogijske vaje delujejo na ves organizem in so primerne za otroke vseh starosti.
Ustrezajo različnim gibalnim sposobnostim otrok. Povečujejo moč in gibkost ter
izboljšajo koordinacijo in držo. Med vadbo so otroci usmerjeni na položaje, na dihanje
in na občutje v telesu. V našem vse bolj stresnem in glasnem okolju pomagajo, da se
sprostijo, zberejo in umirijo.
Baptiste (2007: 45) navaja, da se z jogo naučimo krmariti med številnimi
življenjskimi izzivi in jih obračati v svoj prid. S telesno močjo, usklajenostjo,
ravnotežjem in zmožnostjo povezovanja stvari v celoto, pa razvijamo tudi
osredotočenost in vztrajnost. Vse te spretnosti zagotovo lahko uporabimo tudi na
drugih življenjskih področjih.
Pomislimo, kakšne preglavice nam dela telo, kadar skušamo delati, brati ali
poslušati. Kar naprej nas nekaj moti, čutimo srbenje, lakoto, žejo. S pomočjo jogijskih
vaj izurimo telo toliko, kolikor nam dopušča.
V skupini, kadar izvajamo jogijske vaje, so lahko otroci različne starosti in
zmožnosti. Cilj vadbe nista popolnost izvedbe in videz ter veselje do vadbe. Jogijske
vaje pomagajo tudi majhnim otrokom, da spoznajo svoje telo in njegovo delovanje, ter
ohranjajo njegovo gibčnost.
Izvajanje joge z otroki mora biti čim bolj zabavno in sproščeno, ker je njihova
koncentracija krajša. Zato za vadbo izbiramo asanse, ki imajo zanimiva imena (gora ali
velikan, drevo trikotnik, mačka …) in partnerja za sproščenost in smeh, saj je nekaj
asans takih, kjer potrebujemo pomočnika.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
18
Otroci naj bodo oblečeni v udobna oblačila (trenirke ali žabe, majice), obuti v
nedrseče nogavice, lahko so tudi bosi. Vadimo lahko vsak dan 5 do 20 minut. Joga je
na začetku prav zabavna in smešna, saj smo bolj osredotočeni na obliko telesa in šele
z vajo se počasi osredotočimo na dihanje, sproščanje in napenjanje mišic.
Ko vadimo jogo za otroke z mlajšimi otroki, razdelimo otroke na dve skupini. Ena
skupina vadi, druga pa lahko v tišini barva mandale (Schmidt 2002: 9).
Schmidt (2002: 16-41) navaja primere za izvedbo celotnega postopka joge za
otroke:
Ogrevanje: GORA ALI VELIKAN, asansa: TADASANA
Stojimo z malce razmaknjenimi in stegnjenimi nogami. Smo prilepljeni na tla in
rastemo v višino. Ramena in roke so sproščene, glava je v osi telesa, v naravnem
položaju. Čutimo, kako nas nevidna vrv, pritrjena na vrh naše glave, vleče navzgor, da
zrastemo še kak milimeter in se počutimo visoke.
IGRA RAVNOTEŽJA
Oblikujemo majhen krog, sredi katerega stoji otrok, ki je zravnan, stopal ne
premika in miži. Roke ima prekrižane na prsih. Ostali soigralci ga obkrožijo. Stojijo v
majhnem počepu z eno nogo pomaknjeno naprej. Dlani položijo na hrbet, ramena ali
prsni koš in si otroka v sredini podajajo. Občutek, da padamo v prazno ni prijeten. Igra
naj bo prijetna in cilj igre je tudi, da gradimo zaupanje v skupini.
DREVO, asansa: VRKASANA
Naše noge so korenine, naš trup s hrbtenico je deblo in roke so veje. Stojimo
zravnano v poziciji GORE. Ob izdihu dvignemo desno nogo in prislonimo stopalo čim
više ob notranjo stran leve, stegnjene noge. Vsa teža je na levem stopalu, na katerem
stojimo, in se širi navzdol, v tla, kot korenine. Roke dvignemo do višine ramen, nato pa
dlani položimo drugo ob drugo v višino prsi. Z odprtimi ali zaprtimi očmi se
osredotočimo na vidno ali nevidno točko in ostanemo v tem položaju čimdlje.
TRIKOTNIK, asansa: TRIKONASANA
Osnova je trikotnik, ki ga tvorijo noge v razkoraku s tlemi. Stojimo zravnani kot
GORA. Postavimo desno stopalo naprej. Obdržimo obremenitev na levi nogi. Roke
odročimo. Ne da bi premaknili palce na nogah, se s prsnim košem zasučemo v pasu
na levo. Ob izdihu se nagnemo vstran tako, da se desna roka lahko dotakne narta
desne noge, leva pa je navpična. Pogled je usmerjen v levo dlan.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
19
V drži ostanemo 10 - 20 vdihov in izdihov, oziroma, kolikor nam ustreza. Ob vzdihu
se počasi vrnemo v pokončni položaj. Ob izdihu se zasučemo v pasu v izhodiščni
položaj. Vajo ponovimo še v drugo smer.
Osrednji del: MAČKA, asansa: BIDALASANA
Sedimo na petah, z dlanmi na stegnih. Ob vzdihu stegnemo roke pred seboj in se z
zravnanim trupom dvignemo na kolena. Ob izdihu se sklonimo naprej, položimo dlani
na tla in se opremo nanje. Klečimo na vseh štirih, hrbet usločimo navzgor, kot mačka.
Glava sproščeno visi med rameni. Ob vdihu usločimo hrbet navzdol, kot konj.
Trebuh potegnemo navznoter. Glavo nagnemo nazaj, pogled usmerimo navzgor. Vajo
ponovimo trikrat. Po zadnjem »mačjem hrbtu« iztegnemo roke predse in se dvignemo
na kolena.
METULJ, asansa: BADDHA KONASANA
Sedimo s stegnjenimi nogami, ki naj bodo bolj narazen. Upognemo kolena, tako da
se dotaknejo tal. Z rokami primemo stopala in se počasi potegnemo čim bolj k njim. Ob
izdihu spustimo kolena proti tlom. Z vsakim izdihom se z glavo bolj bližamo tlom. Da bi
se približali tlom, ne smemo uporabljati rok.
Igra: BABIČINO DREVO
Eden izmed otrok je babica. Ostali se postavijo babici za hrbet, čim dlje od nje.
Babica miži. Ostali otroci se ji potihoma približujejo. Ko se babica nenadoma obrne, se
morajo vsi otroci postaviti v DREVO. Dovoljeno je nihanje, prepovedano pa je stati na
obeh nogah. Tisti, ki ga babica zaloti stati na obeh nogah, se mora vrniti v izhodiščni
položaj. Tisti, ki prvi doseže babico, se je dotakne in zamenjata vlogi.
Za konec: POČIVALČEK, asansa: SAVASANA
Vadbo joge vedno sklenemo z leženjem na hrbtu, ki naj traja vsaj pet minut.
Ležimo stegnjeni na tleh, kolena so upognjena in usmerjena navzgor. Roke prekrižamo
na prsih. Sprostimo hrbet in dihamo enakomerno. Tako ostanemo eno minuto. Ob
izdihu stegnemo noge, ki ležijo tesno skupaj. Roke padejo v stran na tla, z dlanmi
obrnjenimi navzgor. Telo občutimo kot ravno črto in zelo težko, ki se pogreza z vsakim
izdihom vse globlje v tla.
Wilmes – Mielenhausen (1999: 60) pa navaja, da lahko jogo za otroke izvajamo
tudi s pomočjo joga pravljic. Joga pravljica je primerna za otroke, starejše od štirih let.
Pomembno je, da se prepričamo, da je otrok pripravljen na vaje.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
20
Vaje se z otrokom naučimo še pred branjem pravljice. Dobro je, da si izvedbo vaje
pogledamo na fotografijah in jih tudi skupaj z otrokom izvedemo. Pravljico lahko
beremo ali pripovedujemo. Govorimo umirjeno in počasi.
Primer joga pravljice (Wilmes – Mielenhausen 1999: 61):
Večer je. Nebo je temno in na njem se blešči vse polno zvezd. Mimo pride
vila Zvončica in te narahlo poboža po roki. Ali čutiš, kako te je pobožala?
»Poglej tja gor. Ali vidiš mesec?« te vpraša vila. »Danes ga je le pol. Ko se
te bom spet dotaknila, se boš spremenil v sijoči mesec.« Stoj vzravnano. Nogi
sta tesno ena ob drugi. Dvigni obe roki in jih iztegni nad glavo. Nagni se
nekoliko naprej. Ostani v tem položaju in čuti kako dihaš. Ti si polmesec, ki sveti
na Zemljo. Sedaj te je vila Zvončica prijela za roko. Slediš ji skozi gozd.
Drevesa te prav prijetno gledajo. Skozi gozd hodiš tako, da stopaš zavestno s
celim stopalom. Ali čutiš tla pod njimi? »Ali bi tudi ti bil rad drevo?« te vpraša
Zvončica. Prikimaš.
Na podoben način otroci postanejo tudi drevo, most, cvetlica, mačka, kobilica ali
sveča. Tako pridemo na cilj našega potovanja. Sprostimo se tako, da otroci mirno ležijo
na tleh, roki sta težki, nogi tudi, dihanje je mirno in enakomerno.
5.3 EFT metoda
Otroci se dandanes srečuje z različnimi težavi, med najpogostejšimi so:
- strahovi
- nesigurnost
- stres
- sramežljivost
- vedenjske težave
- učne težave
Vse več je otrok z motnjami pozornosti. Pomagamo jim lahko z različnimi zdravili,
ki lahko pomagajo ali pa imajo le mučne stranske učinke. Vsekakor zdravila ne morejo
biti edini način pomoči. Pomagati je treba predvsem staršem, da znajo otroku
pomagati, istočasno pa otroka učiti tehnik sproščanja in življenja s to motnjo.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
21
Posebno poglavje so šole, kjer imamo različne izkušnje. Vse prevečkrat se zgodi,
da učitelji in svetovalci teh težav ne prepoznajo in je otrok deležen še hujših, škodljivih
pritiskov. V šolo ne hodi z veseljem, pogosto zboli, postaja depresiven…
Šilc (2012) opozarja, da so motnje pozornosti kronična težava, zato se jo moramo
lotiti čim prej, čim bolj sistematično in ji posvetiti dovolj časa. V nasprotnem primeru se
izgubljamo po labirintih, porabimo še več časa in si nakopljemo sekundarne težave, ki
potrebujejo še globljo in dolgotrajnejšo obravnavo.
Padubsky (2012) in Benesch (2006) predstavljata EFT metodo, ki je preprosta,
hitra in zelo učinkovita metoda, ki pomaga otrokom, da se razbremenijo negativnih
čustev, težav in strahov, ki jih obremenjujejo.
EFT metoda je oblika psihološke akupresure, pri kateri se s konicami prstov nežno
tapka po meridianih. Medtem ko tapkamo po meridianih, se s pravilno verbalno
komunikacijo identificira težavo in se odstranjuje negativna čustva in težav, ki jih
imamo. Z uporabo EFT metode so otroci bolj veseli, sproščeni, umirjeni, predvsem pa
bolj pozitivni.
Za premagovanje teh težav je primeren način tapkanja po točkah:
Slika 1: Medvedek Zdravko
Vir: Šilc 2012
Šilc (2012) navaja, da se otroci zelo hitro odzovejo na tapkanje, kadar pri tapkanju
uporabimo medvedka, punčko ali kakršnokoli drugo »magično igračko«, na katero
lahko našijemo, prilepimo, narišemo ali na nek način namestimo »magične gumbke«, ki
predstavljajo točke, po katerih tapkamo.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
22
Na ta način otroci prenesejo vse svoje težave na igračko in se lažje znebijo težav,
ki jih imajo. Otroci so po naravi takšni, da radi ustrežejo in pomagajo. Na ta način jih
pripravimo, da bodo s svojo pomočjo »pomagali« igrački, ki ima težave.
Ko opazimo, da ima otrok težave ali kakršnokoli stisko, ga prosimo, naj pomaga
medvedku, da se bo bolje počutil in s tem pripravimo otroka, da svojo težavo izpove
medvedku. Ko otrok vzame igračko v roke (recimo, da je ta igračka medvedek), se
začne z njo pogovarjati in ji skozi igro zaupa svoje težave.
Padubsky (2012) navaja primer pogovora:
Učiteljica: »Kaj če bi ti pomagal medvedku, da se bo počutil bolje? Kaj
misliš, da bi medvedka spravilo v boljšo voljo? Zakaj se medvedek slabo
počuti?«
Otrok: »Medvedek noče v vrtec/šolo.«
Učiteljica: »Želiš, da ti pomagam tapkati za medvedka, ker danes noče v
šolo? Zakaj medvedek danes noče v šolo?«
Otrok: »Medvedka danes boli trebušček, zato noče v šolo.«
Učiteljica: »Čeprav medvedek noče v šolo, je še vedno čudovit medvedek.«
Nato začnemo tapkati po točkah na medvedku.
S tem, ko otroci »pomagajo« igrački, v bistvu pomagajo sebi, ker igrački
dobesedno izpovejo svoje težave in težave preženejo iz svojega energetskega
sistema. Na ta način se nam otrok odpre in dobimo približno sliko, v kateri smeri
moramo nadaljevati ter katere besede moramo uporabiti, da pomagamo otroku razrešiti
težavo.
Padubsky (2012) opisuje tudi EFT postopek, s katerim se otrokom še lažje
približamo. Ta postopek je EFT zabavnejši postopek za otroke. Otrok (ali pa otroci -
več jih je, bolj je zabavno) nas posnemajo, medtem ko tapkamo po točkah na telesu in
se zraven pretvarjamo, da smo opice, oz. katerakoli druga žival. Uporabljamo obe roki
in tapkamo na obeh straneh telesa, na različnih točkah hkrati. Na primer, z eno roko
tapkamo po vrhu glave, z drugo pa pod pazduho in medtem, ko se tapkamo na drugi
strani pod pazduho, se z drugo roko »praskamo« pod brado … ter med tapkanjem
delamo smešne podobe na svojem obrazu. Poskušamo tapkati na vse točke po telesu,
tako kot delamo pri običajnem EFT postopku. Med tapkanjem skušamo govoriti tiste
besede in stavke, za katere vemo, da otroku predstavljajo težavo in s tem poskrbimo,
da je otrok osredotočen na težavo in da je s težavo uglašen.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
23
Šilc (2012) navaja, da pri svoji psihoterapevtski praksi lahko le manjšemu številu
ljudi predstavi energijske pristope k zdravljenju in boljšemu počutju. Zato je nujno
otroke učiti boljših odzivov na življenjske izzive.
Energijske tehnike nam omogočajo, da si pomagamo takoj, ko se nam kaj
neprijetnega zgodi. S tem ko uravnotežimo svoje energijske pretoke, omogočimo
telesu, da si samo pomaga v največji meri. Posledično se psihofizično bolje počutimo,
bolje funkcioniramo in nam zato življenje lepše teče.
V januarju 2009 je psihologinja Sabina Šilc (2012), ki se ukvarja z EFT metodo,
povabila k sodelovanju najboljše slovenske ustvarjalce za otroke. Nadeli so si ime KUD
EFTarce, ker so bile na začetku same ženske, vendar so kasneje priključeni moški
želeli to ime obdržati. Ustvarili so TIP TAPa, čudežnega polža, ki ga imajo otroci pri roki
v vsaki situaciji, kjer se ne počutijo dobro. Polž nastopa v pesmih, zgodbah, lutkovnih
igricah, otroke nagovarja skozi ilustracijo in petje.
Njihov logo je delo Silve Vovk Kette, imajo pa tudi svojo himno (Šilc 2012):
Slika 2: Polžek Tip Tap Slika 3: Himna KUD EFTarce
Vir: Šilc 2012 Vir: Šilc 2012
Na tak način lahko otroku pokažemo, da življenje v vrtcu in šoli ni pekel.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
24
5.4 Bachovi cvetni plesi
Plesi v krogu so preprosti plesi in oblikujejo motive, ki so bili vsem ljudem v vseh
časih skupni in so pomembni tudi za današnjega človeka. Plešejo se v krogu, kjer ima
vsakdo zagotovljeno svoje mesto v skupini. Plešejo se okrog simbolnega središča, ki
ponazarja središče vesolja, izvir energije, luč. Ko se v plesu naravnamo na to skupno
središče, nas ples uči izkusiti lastno središče.
Roglič Kononenko (2012) navaja, da so plesi v krogu, kot so še danes ohranjeni v
folklori, najstarejša kulturna dobrina zahodnega sveta. To izročilo še danes nudi
bogastvo za prizadevanja v duhovnem življenju, v pedagoški in terapevtski praksi.
Latvijka Anastasia Geng (1922 - 2002) je folklorno izročilo baltskih dežel
preoblikovala v plese, posvečene rastlinam in drevesom, pojavom v naravi, kamenju in
luninim menam, zdravilnim zeliščem ... Ko pa se je srečala z Bachovo cvetno terapijo
(dr. Edward Bach: 1886 - 1936), je ustvarila plese za posamezne Bachove cvetove.
Teh cvetov in tako tudi plesov je 38 in zdravijo negativna čustvena stanja, kot so na
primer jeza, sovraštvo, strah ... in jih preoblikujejo v pozitivna, v notranji mir, sočutje,
pogum ... Podobno kot Bachove kapljice, lahko ob plesu na nas delujejo tudi Bachovi
plesi.
Scheffer (1994: 10) opisuje dr. Edward Bacha kot utemeljitelja terapije s cvetnimi
esencami. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je oblikoval sistem 38 cvetnih esenc, ki
vsaka uravnoteži določeno čustveno stanje. Pomagajo nam prepoznati negativne
miselne in čustvene vzorce ter jih postopno odpraviti. »Bachovi« plesi lahko postanejo
izkušnja miru v gibanju. Ti plesi celijo naše čustvene rane.
Roglič Kononenko (2012) pa poveže plese z zdravilnimi cvetnimi esencami. Na tak
način nam predstavi zdravilno in sprostitveno moč Bachovih plesov.
Bachovi cvetni plesi so:
- Ples trepetlike vzbuja občutke zaščitenosti, zaupanja in varnosti.
- Ples bukve tolerantnost in zmožnost vživeti se vase in v druge.
- Ples tavžentrože razvija moč volje, da izpolnimo lastne potrebe in želje.
- Rožič nam vliva zaupanje v notranje vodstvo.
- Macesen nam pomaga zaupati samemu sebi in ceniti lastne sposobnosti.
- Krinkar nam daje pogum in zaupanje v lastno notranjo moč.
- Gorjušica prižge v nas notranjo luč, ki prežene črne oblake obupa in potrtosti.
- Hrast nas vodi k popustljivosti do sebe, da ne zahtevamo od sebe preveč.
- Gaber nam daje vitalnost in duhovno svežino.
- Jesensko resje pripravljenost upoštevati tudi druge in jim prisluhniti.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
25
- Repik nam pomaga izraziti globoke, skrite in izrinjene misli in čustva.
- Češnjelika sliva nas uči pomiriti silovita čustva in strah pred izgubo kontrole.
- Cvetni popek divjega kostanja spodbuja našo pozornost ter sposobnost učenja.
- Cikorija nas uči nesebične in brezpogojne ljubezni.
- Srobot prizemljitve in uresničitve svojih sanj tukaj in zdaj.
- Lesnika nas spodbuja, da sprejmemo lastno telo.
- Encijan nam daje življenjski optimizem, da ovire sprejmemo kot izzive in krize.
Prav vsak cvet in seveda vsak pripadajoči ples pa nas (v čemer je bistvo Bachove
cvetne terapije in »Bachovih« plesov) globlje poveže s svojo dušo, tako da smo sami
zmožni zaznati, kaj je za nas dobro in prav ter kam gre naša pot.
5.5 Mandala
Mandala, kot beseda in predmet, je zelo starega izvora. V mnogih ljudstvih
predstavlja osnovni simbol in pomaga pri koncentraciji ter prisostvuje pri številnih
ritualih.
Mandale so vir duhovne pomoči, sestavljene iz različnih znakov, likov, figur. Ti nam
pomagajo, da se razvijamo v harmonične osebe, ki so polne ljubezni, sočutja,
razumevanja in miru. Mandale nas usmerjajo, opozarjajo in vodijo. Življenje je gibanje,
spreminjanje, rast in razvoj. Z opazovanjem, koncentracijo in meditacijo uvidimo bistvo
mandal. Naše življenje poteka v krogu in tudi na to nas opozarjajo mandale. Rojstvo in
smrt sta zaključen krog. Poznamo tudi krog časa. Celo naše življenje je neke vrsta
mandala (Omejc, Železnik 2008: 5).
Mandala je, predvsem v klasični tibetanski tradiciji, kompozicija zapletenih vzorcev
in različnih ikonografskih slik. Četudi obstaja nešteto variacij in oblik mandal, ostaja
formalna struktura, ki obsega nekaj elementarnih oblik. Prevladujoča oblika je krog ali
koncentrični krog, ki obdaja kvadrat, ki je v nekaterih primerih razdeljen v štiri trikotnike;
osnovna kompozicija pa se sama po sebi nahaja znotraj kvadrata s štirimi vrati.
Z ustvarjanjem mandal (risanjem, petjem, plesanjem ... ) na novo izgrajujemo svojo
psiho in hkrati zdravilno učinkujemo nanjo. Psihična pozornost je usmerjena k
najglobljemu jedru psihe in to pomaga človeku zopet poiskati porušeno ter izgubljeno
psihično ravnotežje.
Ustvarjanje mandale predstavlja zdravilni ritual ali terapevtsko sredstvo, ki sproži
moči samozdravljenja in spreminja notranji nered v red in ravnotežje. V mandali lahko
jasneje prepoznamo notranje konflikte in motnje v duševnem ravnotežju in jih lahko
simbolično, z izbiro barv in oblik tudi izrazimo (Wilmes – Mielenhausen 1999: 82).
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
26
Energija tega razsvetljenja, ki jo zbudi likovno narejena ali drugače izdelana ali
izvedena mandala lahko čisto spontano reši nek človekov problem, ki je bil prej zanj še
nerešljiv. Tudi celotno osebnost reši iz primeža miselnih in čustvenih vozlov ter
samodejno vzpostavi nov smisel.
Če se odločimo za izdelovanje mandal v šoli, je kot prvo pomembno, da učencem
damo možnost, da skozi ustvarjanje izrazijo predvsem sebe. Otroci imajo mnogo
domišljije, vendar so prevečkrat zadržani in si ne upajo ustvarjati brez zadržkov.
To se dogaja najverjetneje zato, ker se bojijo kritik. Zato je ena izmed
najpomembnejših stvari, ki jih lahko vcepimo otroku, pozitivna samopodoba.
Številna ponavljanja krožnih likov ustvarjajo nek delovni ritem, ki sprošča in
osvobaja ogromno pozitivnega v notranjosti otroka. S tem se v otroku prebudijo
najčudovitejša čustva, kot so: sočutje, ljubezen, resnica, dobrota in lepota … Ta pa so
hkrati vrednote, ki so priznane v vseh kulturah na svetu.
Ko se prvič lotimo izdelovanja mandal z učenci v šoli, je potrebno, da jih najprej
seznanimo z nekaterimi splošnimi znanji o mandali (kaj to sploh je, od kod prihaja, kje
vse jo lahko najdemo, za kaj se uporablja). Po začetni motivaciji, ki ponuja mnogo
kreativnih možnosti, lahko učencem povemo, da je mandala »poseben« krog.
Začnemo lahko z razlago, kot je na primer (Omejc, Železnik 2008: 43):
»V mnogih državah po svetu ljudje ustvarjajo mandale – posebne kroge, v
katerih je neka slika, risba – kot del ustvarjanja neke posebne želje. Tej posebni
želji rečemo NAMEN. Ta namen lahko predstavlja vse, kar rabimo oz. hočemo
doseči.
Ko pridemo do napovedi smotra, jim povemo, da bodo sami izdelali vsak
svojo mandalo. Katero likovno tehniko in materiale bo izbral za izdelovanje
mandal je odvisno od učitelja. Mandale lahko izdelujemo iz peska (ki je po
možnosti obarvan), z voščenkami, vodenimi barvami, tempera barvami,
navadnimi barvicami, flomastri, iz drugih naravnih ali celo odpadnih materialov.
Izbiro podlage seveda prilagodimo izbiri pripomočkov, s katerimi ustvarjamo, ter
določeni likovni tehniki.
Napoved smotra lahko izpeljemo na primer tako:
»Danes bomo izdelali svoje slike, risbe v krogu iz … « (izbira materialov in
pripomočkov). Vsak od vas si bo izmislil svoj namen oz. željo in med
izdelovanjem te posebne slike, risbe v krogu, razmišljal o njem/njej.«
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
27
Če imamo dovolj časa, si pred samo izdelavo mandal lahko privoščimo
sprostitveno vajo, ki bo učencem pomagala pri sami izdelavi.
Ena od možnosti, kako lahko učence vodimo skozi to vajo (Omejc, Železnik 2008:
47):
1. Udobno se namestite in zaprite oči.
2. Trikrat globoko vdihnite zrak skozi nos in ga izdihnite skozi usta.
3. Dihajte dalje, skoncentrirajte se na svoje dihanje.
4. Pozabite na vse, kar se vam je zgodilo danes, posvetite se samo svojemu
dihanju, da vas umiri in se počutite dobro.
5. Zamišljajte si, da vas obkroža neka luč. Čutite jo na vrhu svoje glave, skozi
celotno telo, do podplatov.
6. Ta luč je topla, zdravilna in vas varuje. Zaradi nje se počutite zares varno in
veselo, srečno.
7. Luč vas v celoti pokrije, preplavi tako kot tudi vse v tej sobi, širi se njen topel,
prijeten učinek.
8. Sedaj si zamislite nek namen – svojo posebno željo, da se vam uresniči.
Predstavljajte si, da vam jo uresniči ta topla luč okoli vas.
9. Zdaj si predstavljajte, da se ta luč (razkropljena po vsej sobi, po vas) združi in
ustvari obliko kroga.
10. Ta krog je globoko v vas, v vaših srcih in postaja vedno večji.
Ko smo enkrat končali z izdelovanjem mandal, lahko učence poprosimo, da
povedo kaj o svojih željah, tistih, na katere so mislili med izdelovanjem svojih mandal,
in pa tudi, kako so se počutili med njihovo izdelavo. Za domačo nalogo jim lahko damo
napisati spis o tem, kako mislijo, da bi se njihove posebne želje lahko uresničile.
5.6 Masaža za otroke
Masaža je zelo stara veščina, ki nam omogoča blagodejen pogovor preko kože,
pogovor brez besed, le preko otipa, pogovor, pri katerem prihaja energija z enega
človeka na drugega. Kadar nas nekaj boli, nagonsko boleče mesto blažimo z roko.
Če smo žalostni, nam dotik posreduje občutek topline. Z nežnim božanjem
izražamo čustveno privrženost in ljubeč odnos do sočloveka. Masaža je prefinjena
umetnost dotikanja. Njen zdravilni učinek je nedvomen. Masaža je posebej lep in ljubeč
način telesnega stika z bližnjim.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
28
Otroci se zelo radi prepuste sprostitvenemu vplivu masaže, zelo radi tudi sami
masirajo, z užitkom se prepustijo telesnemu stiku. Zato poskušajmo že otroke naučiti
temeljnih in nezahtevnih tehnik. Masiramo z roko, to imajo otroci radi, saj okolje v veliki
meri sprejemajo preko dotika: radi se igrajo z zemljo, božajo živali … In masaža je še
eno področje, kjer lahko otroci preizkusijo spretnosti svojih rok.
Način masaže moramo prilagoditi starosti otroka, predvsem pa jim masaže ne
smemo nikoli vsiljevati. Potrebujemo toplo podlago za ležanje in mirno glasbo, ki ni
nujna. Masažo najprej praktično pokažemo na otroku, ki to želi, drugi naj skrbno
opazujejo. Otrok, ki ga masiramo, naj bo oblečen.
Pred masažo si vedno temeljito umijemo roke in sezujemo čevlje. Prostor naj bo
topel, saj se telo v ležečem položaju hitro ohladi. Pazimo, da so otroci obzirni in nežni
drug z drugim. (Srebot, Menih 1996: 82)
Masaža je eden najbolj preprostih načinov za sproščanje napetosti tudi pri otrocih.
Z njo zbudimo različne občutke pri otrocih in jim z masažo pomagamo, da se začnejo
lažje zavedati svojega telesa in njegovih reakcij.
Wilmes-Mielenhausen (1999:56) navaja nekaj primerov masažnih igric:
ŽIVALI PRIHAJO
Cilj: Otrok se sprosti in uživa ter ne napenja možganov z ugibanjem.
Otrok naj sedi ali leži. Preko njegovega telesa ena za drugo tečejo razne živali. S
pomočjo gibov rok skušajte ponazoriti načine gibanja različnih živali, kot so na primer
majhna miška, ki steče preko hrbta in ogromen slon, ki ji sledi. Tu je še poskakujoč
zajček, bolha, ki žgečka in grize, muca …
DANES PEČEMO
Cilj: Otrok se pri igri sprosti in uživa.
Otrok leži na odeji. Igro lahko začnemo s fantazijskim opisom: »Predstavljaj si, da
je tvoj hrbet miza, na kateri gnetemo testo za piškote. Najprej ti na hrbet presejem
moko, nato vanjo naredim vdolbinico. V to vdolbinico ubijem jajce, nanj vsujem sladkor
in dodam več manjših kosov masla. Nato vse skupaj dobro pregnetem, testo razvaljam
in iz njega z majhnimi modeli izrežem piškote. Medtem ko se piškoti pečejo, odstranim
z mize ostanke moke in testa.
Posamezne faze obdelave testa ponazorimo z različnimi gibi rok; sejanje in
posipavanjem moke in sladkorja predstavim z rahlim bobnanjem prstov, dodajanje
koščkov masla z večkratnim, nežnim udarjanjem. Uporabimo še: potiskanje, gnetenje,
valjanje ... Pospravljanje mize ponazorim tako, da otroka večkrat pogladimo po hrbtu.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
29
5.7 Domišljijske igre
Domišljija je skoraj vsem ljudem prirojena, vendar jo je potrebno razvijati, če
hočemo, da nam koristi v našem življenju, in če hočemo je lahko pot v naš notranji
svet.
Wilmes-Mielenhausen (1999: 66) navaja, da je naš notranji svet neusahljiv vir
podob in simbolov. Ukvarjanje z njim in njegovimi podobami ima zdravilno moč.
Je še eden izmed načinov, s katerim se lahko ubranimo stresa in aktiviramo
procese zdravljenja v našem telesu. Pot k tem notranjim podobam najdemo s pomočjo
fantazijskih potovanj. Takšna potovanja pa niso beg iz resničnosti v sanjski svet.
Razlaga, zakaj so simboli, podobe in formulacije pri fantazijskih potovanjih vedno
pozitivne, je (Uranjek 1995: 75):
»Simboli, podobe in formulacije so pri fantazijskih potovanjih namerno
izključno pozitivne zato, da lahko izhajamo iz predpostavke, da bodo pri večini
otrok vzbudile občutke ugodja in tako ustvarile pogoje za telesno sprostitev in
prosti tok osebnih podob.«
Zgodbe se lahko poslušajo sede ali leže. Brati moramo počasi in mirno. Ob koncu
mora imeti otrok dovolj priložnosti, da se pogovori o svojih občutkih.
S fantazijskimi potovanji otroke postopoma vpeljemo v igre vodene domišljije.
Otroci doživljajo, da so lahko brez strahu sproščeni. Uganka, vprašanje, ki je sestavni
del igre, usmeri otrokovo pozornost na znano točko in mu omogoči, da še nekaj časa
mirno leži ali sedi. Kratke domišljijske igre so predvaja daljših fantazijskih potovanj. Z
njimi otrokom za kratek čas omogočimo, da se sprostijo in potem ponovno zberejo
svojo pozornost. (Uranjek 1995: 74)
Uranjek (1995: 74) poda primeren način, s katerimi lahko začnemo domišljijsko
igro:
»Povedala vam bom uganko in vi jo boste poskusili rešiti. Spremenili se
bomo v nekaj drugega. Lezite in čisto tiho poslušajte, kaj v tej uganki ste. Ko
bom povedala uganko do konca, bom odšla do vsakega, da mi bo na uho
povedal, v kaj se je v uganki spremenil.«
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
30
Primeri domišljijskih iger (Uranjek 1995: 76, 82):
OBLAK
Cilj: Ta predstava poudarja lahkotnost, gibčnost in svobodo.
Si čisto mehak, mehak kot zrak. Nimaš telesa in nihče te ne more zgrabiti. Plavaš
visoko na nebu. Si bel, v deževnih dneh pa si lahko tudi siv ali črn. Prekriješ lahko
sončno svetlobo in jo zadržiš. Kaj si? (oblak)
GOZDNA ŽIVAL
Cilj: S to domišljijsko predstavo doživimo bližino narave in vpetost v okolje, ki
predstavlja varnost in svobodo.
Predstavljaj si, da si žival, ki živi v gozdu pod zelo visokimi drevesi. Greš na veliko
skalnato ploščo, ki jo je sonce prijetno ogrelo. Zelo udobno ležeš v majhno kotanjo, ker
želiš na soncu malo zaspati. Vse je tako prijetno. Ti si popolnoma sproščen in
zadovoljen v svojem gozdu. Katera žival si? (vsak otrok si izbere svojo gozdno žival)
Za vodeno vizualizacijo ali domišljijske igre v šoli lahko izberemo katerokoli
zgodbo, ki se nam zdi primerna, sproščujoča in ne predolga. Veliko pripravljenih
primerov pa najdemo v različnih knjigah, ki opisujejo sprostitvene tehnike.
Ob domišljijskih igrah otroci predvsem razvijajo domišljijo. Ob tem pa se
nezavedno na zabaven način tudi sprostijo. Otroci imajo domišljijske igre zelo radi in si
vedno znova želijo kakšne nove igre, predvsem pa domišljijske uganke ali
domišljijskega potovanja, kjer se skozi daljšo zgodbo odpravijo na različna domišljijska
potovanja, ob tem pa uživajo, se umirjajo in predvsem sprostijo.
5.8 Gibalne igre
Mir in gibanje v resnici nista nasprotji, čeprav se nam zdi tako. Poglejmo otroka, ki
se guga na gugalnici. Enakomerno gibanje gugalnice deluje pomirjajoče na njegovo
razpoloženje. Z guganjem se vzburjajo centri za ravnotežje, pride do omotičnosti, ki
otroka pomirja in mu daje občutek ugodja.
V tesni povezavi z duševno uravnovešenostjo so igre, ki vključujejo telesno
spretnost ravnotežja, kot je na primer lovljenje ravnotežja ob hoji po podrtih drevesih.
Občutek za ravnotežje je vse vključujoči nanašalni sistem, ki regulira in skrbi za to, da
delujejo naši čuti kot celota. Igre, ki vključujejo ravnotežje, otroke pomirjajo in jim
zvišujejo koncentracijo (Wilmes-Mielenhausen 1999: 52).
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
31
Uranjek (1995: 44, 70), opisuje nekaj primerov gibalnih iger:
PAPIRNATI ZMAJ
Cilj: Ta igra je primerna po neki naporni dejavnosti. Otroci sanjarijo, da bi mogli
leteti, zato se zanjo hitro ogrejejo.
Predstavljajte si, da ste papirnati zmaj, ki ima leseno in upogljivo ogrodje ter močan
papir. Kakšno barvo si želite? ... Na prsih imate privezano vrvico. Roke pa iztegnite
postrani nazaj.
Predstavljajte si, kako piha veter nasproti vam in kako vas vrvica drži, da se
dvigate vedno više in više. Kako visoko bi se radi povzpeli? ... Bi radi pogledali navzdol
na zemljo? ...
Začnite svoj vzpon. (1 minuta). In sedaj si predstavljajte, da veter pojenja in vi
drsite nazaj proti zemlji. Kako boste to storili? Vrnite se na zemljo, vsak na svoj način in
pazite, da bo zmaj ostal cel in nepoškodovan. Potem nekaj časa počivajte na tleh …
Šla bom od enega do drugega in vsak mi bo zašepetal na uho, kako mu je bilo …
SPREHOD V NARAVI
Cilj: Od časa do časa je zelo koristna pozorna in tiha hoja, ki jo otroci opravijo brez
navodil odraslih. To utrjuje samozavest in lastno odgovornost. Igro je najbolje izvesti ob
toplem vremenu nekje, kjer lahko otroci letajo bosi.
Sezujte svoje čevlje in pojdite ven vsak zase. Vsakdo bo lahko izkusil, kako je, če
hodi okrog bos in nič ne govori. Morda bo lahko odkril, slišal, povohal, občutil, kaj je
danes in v tem letnem času prav posebnega. Naj te vodi radovednost, kaj boš odkril.
Morda boš kaj prinesel tudi s seboj, ko se boš vrnil. Spomin. Na primer majhen
kamenček, list ali kaj podobnega, kar ti je bilo všeč.
Gibanje je ključ, ki odpira in sprosti še tako trdno zaprta vrata duševne in telesne
napetosti otrok in odraslih. Otroci občutijo naravno potrebo po gibanju, z gibanjem
izražajo življenjsko radost, zato jim ga omogočimo čim več.
5.9 Telovadba za možgane
Telovadba za možgane je zaporedje preprostih in lahkotnih gibov, ki jih izvajajo
učenci pri pedagoški kineziologiji za izboljšanje učenja s celotnimi možgani. Te vaje
olajšujejo vsako učenje, predvsem pa spodbujajo učne spretnosti.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
32
Beseda pedagogika izvira iz grške besede paidagogein, ki pomeni »vzgajati«,
beseda kineziologija pa je izpeljanka iz grške besede kinein in pomeni raziskovanje
gibanja. Gre torej za vedo, ki raziskuje zakonitosti telesnih gibov.
Pedagoška kineziologija je sistem, ki ljudem vseh starosti omogoča,da se s
pomočjo gibanja sprostijo in odkrijejo svoje skrite sposobnosti (Dennison, Dennison
2007: 4).
Nastale učne težave najlažje rešimo z učenjem s celotnimi možgani. To lahko
dosežemo s prevzorčenjem gibanja in telovadbo za možgane. Obe metodi nam
omogočata povezavo s tistimi deli možganov, ki prej niso bili dosegljivi.
Ko učenec odkrije, kako lahko informacije sprejema in se hkrati izraža, je napredek
pri učenju in vedenju viden (prav tam: 5).
Dennison in Dennison (prav tam: 7) navajata temelje postavke na katerih temelji
Telovadba za možgane:
- učenje je naravna, prijetna dejavnost, ki traja vse življenje,
- učne blokade povzroča naša nezmožnost, da bi premagali stres in negotovost, ki
nas obide ob novih nalogah,
- vsi imamo tolikšne »učne blokade«, da smo se odvadili gibati
Marsikdo se je sprijaznil s tem, da so omejitve v njegovem življenju neogibne, ali
pa da morda ne prepozna koristnosti pozitivnega stresa. Telovadba za možgane je
naravna, zdrava zamenjava za napetost. Izvajamo jo, kadar se znajdemo pred
preizkušnjami.
Zdrav otrok ve, kdaj se mu je zataknilo, in s svojim vedenjem prosi za pomoč. Ni
lenih, vase zaprtih, agresivnih ali jeznih otrok, temveč so samo otroci, ki so prikrajšani
za možnost, da bi se učili tako, kot je zanje naravno.
Dennison in Dennison (prav tam: 7) navajata tudi, da če otroku omogočimo, da se
giblje po svoje, je sposoben dokončati učni proces. S pomočjo in dovoljenjem, da se
sme gibati po razredu, bo neprisiljeno in brez težav popolnoma razvil svojo edinstveno
nadarjenost. Ker se ne bo počutil oviranega, se bo zlahka učil.
Dennison in Dennison (prav tam: 14, 33) navaja nekaj primerov vaj:
OBRAČANJE GLAVE
Z obračanjem glave sproščamo vrat in napetost, ki se nakopiči, če ne zmoremo
prečkati vidne sredine ali delati v sredinskem polju.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
33
Če vajo izvajamo pred branjem ali pisanjem, spodbujamo obojestranski vid in
obojestranski sluh. Glavo pravzaprav »kotalimo« sem in tja, saj kroženje, pri katerem jo
nagibamo nazaj, ni priporočljivo.
Nasveti za vajo
- Glavo počasi »kotalimo« z ene strani na drugo, kot da bi bila težka žoga, in
globoko dihamo.
- Pri obračanju glave brada v skrajnem položaju nikoli ne seže čez rob ključnice.
- Pozorni smo na zategnjena mesta in napetosti. Glavo držimo v tistem položaju,
dokler se vrat ne sprosti, in globoko dihamo.
- Predstavljamo si, da se glava med obračanjem izteguje iz telesa, ne pa seseda
vanj.
- Vajo izvajamo z zaprtimi očmi, nato jih odpremo.
Vaja spodbuja možgane za …
- binokularni vid ter sposobnost branja in pisanja v sredinskem polju,
- osredotočenje,
- sproščanje osrednjega živca,
- boljše dihanje,
- večja sproščenost.
ZEHANJE
Zehanje je naravni dihalni refleks, ki pospešuje dotok krvi v možgane in poživlja
celo telo. Kadar zehamo, moramo usta zakriti, nikoli pa zehanja ne poskušamo
potlačiti, ker bi povzročili napetost v čeljusti. Pri telovadbi za možgane je zehanje
dopustno. Če se med zehanjem dotikamo napetih točk na čeljusti uravnovesimo
lobanjske kosti in sproščamo napetost v glavi in čeljustih.
Nasveti za vajo
- Med zehanjem tesno zapremo oči in masiramo področje na licih okrog gornjih in
spodnjih kočnikov. Mišice, ki jih otipamo na licih ob zgornjih kočnikih, sodelujejo pri
odpiranju ust, tiste, ki jih otipamo ob spodnjih, pa pri zapiranju.
- Med masiranjem mišic oddajamo globok, sproščen glas.
- Postopek ponovimo trikrat.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
34
Vaja spodbuja mišice za …
- boljše čutno zaznavanje in gibalne funkcije oči in mišic za oblikovanje glasov in
žvečenje,
- boljšo preskrbo organizma s kisikom ter učinkovito in sproščeno delovanje,
- boljšo vidno pozornost in zaznavanje,
- sproščeno premikanje obraznih mišic,
- boljše besedno sporazumevanje in izražanje,
- boljše ločevanje pomembnih informacij od nepomembnih.
Številne s stresom povezane težave so posledica napačnega razmišljanja, ki je
proces ustvarjen v naših možganih in se odraža tudi kot posledica učnih težav, ki
otrokom v šoli povzročajo največ stresnih situacij.
Zato si je dobro vzeti nekaj minut časa in z učenci izvesti telovadbo za možgane.
Na tak način se bodo učenci umirili, sprostili in se pripravili za nadaljnje miselne
procese.
5.10 Umetnostna terapija
Če človeku, ki ni zaskrbljen, zaide nekaj oblikovalskega v roke, se začne brez misli
in namenov igrati. Na peščeni obali med prsti pretaka suh pesek; odkrije oblikovalske
možnosti mokrega peska, sezida peščeni grad.
Likovno izražanje lahko privede do besedne komunikacije; deloma že med samim
delom, deloma po njem, ko se ljudje pogovarjajo o stvaritvah. Pri tem je
najpomembnejša njihova razlaga likovne stvaritve; ne pa učiteljeva ali terapevtova.
Likovna izraznost ima pogosto pomirjajoč in krepilen učinek. Včasih ljudje likovno
izrazijo tudi misli in čustva, ki jih vznemirijo in motijo, čeprav se tega niti ne zavedajo.
Včasih jih tako očitno izrazijo v posebnih oblikah in barvah, da to soljudje opazijo, sam
stvaritelj pa ne. Mogoče še ni pripravljen, da bi se soočil s temi mislimi ali čustvi.
Vendarle jih je lahko izrazil in jih, čeprav neosveščene, prelil v likovno obliko. (Vogelnik
1996: 15)
Umetnostno terapijo začnemo z uvodnimi besedami, s katerimi poskrbimo in
napovemo medsebojno usklajevanje, sprostitev in uglasitev, predno se bomo potopili v
dejavnost, ki bo mogoče nova, nenavadna in naporna.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
35
Vogelnik (prav tam: 28) navaja, da je za začetek pomembno, da se pogovorimo o
namenu in osnovni dejavnosti umetnostne terapije:
- Ne bomo izdelovali dovršenih umetnin; tudi skice in prerisane risbe so dobre,
- slikali bomo spontano,
- odprto bomo raziskovali,
- noben način slikanja ni »pravilen« ali »napačen«,
- misli in občutke bomo izražali v umetniških materialih,
- izražali se bomo na svoj osebni način,
- potrebna ni posebna nadarjenost.
Odtajevalci ledu so dejavnosti, ki v prenesenem pomenu besede talijo led; ki
ogrevajo, povezujejo sodelujoče in usmerjajo skupino.
Odtajevalce ledu uporabimo v začetku, kot pomoč pri sodelovanju med udeleženci;
ali kadarkoli med delom – če je skupina brez delovnega zagona; če smo utrujeni po
težki nalogi; če je čutiti zaskrbljenost, stres in napetost.
Lahko jih uporabimo tudi kot obliko izkustvenega učenja. Vsebinsko so lahko
povezani z delovno temo ali pa ne (Vogelnik 1996: 32).
Primeri odtajevalcev ledu (prav tam: 33, 34):
VOZLI
Z zaprtimi očmi stopimo v gručo. Stegnemo roke navzgor. Vsak z vsako roko prime
neko drugo roko. Odpremo oči. Ne da bi se spustili, se poskušamo toliko časa
prestopati in obračati, da razvozlamo nastale »vozle« v enega ali več koncentričnih ali
prepletajočih se krogov. Na koncu ustvarimo skupino črtno risbo s prikazom pravkar
doživetega vozlanja in razvozlavanja.
DIHANJE IN GLASOVI
Sedimo z zaprtimi očmi. Globoko dihamo. Zamislimo si okolje – npr. travnik, ali
morsko plažo, gozd … Z glasovi, zvoki, tleski, žvižgi ustvarimo slušno okolje. Vsak naj
pri sebi razbere svoje barve in oblike in naj jih naslika.
Ko končamo z odtajevalci ledu, začnemo z glavnim delom umetnostne terapije.
Med glavno dejavnostjo so vsi člani skupine zatopljeni v svoje delo. Včasih se po
dogovoru med delom ne bomo pogovarjali. Sicer pa pogovor ob delu pomaga do
prijetnejšega počutja in bolj sproščenega vzdušja. Zlasti pri ljudeh, ki imajo težave s
komuniciranjem, je pogovor ob delu dobro spodbujati.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
36
Ker je pozornost usmerjena v slikanje, tudi manj zgovornim besede lažje tečejo.
Pri glavni dejavnosti je dobro, da se udeleženci med seboj ne ovirajo in da so vnaprej
časovno omejeni. Učitelj poišče primeren uvod za začetek dela, in poskuša pomagati,
če nekdo res ne more začeti. Mogoče je tema zanj neprimerna; ali nečesa ni razumel…
Vogelnik (prav tam: 39) navaja nekaj splošnih pravil:
1. To so igre in ne naloge. To pomeni, da nikoli ni samo ene prave rešitve, ampak
je mnogo enako dobrih. Ker to delo ne bo ocenjevano, smo povsem sproščeni in zato
osredotočeni na delo. Pomembnejše je naše ustvarjanje in to, kaj se v nas spočne in
dogaja, kot pa končni izdelek.
2. Risbe in slike bomo delali izmenično stoje in sede, na mizah ali na tleh, v velikih
in malih formatih. Pri velikih bomo uporabljali grafit ali barvne krede ter ovojni papir, ki
ga bomo z lepilnim trakom pritrdili na mizo, na steno ali na tla. Pri malih formatih bomo
risali in barvali s svinčniki, flo-mastri, kuliji in barvnimi svinčniki na manjše liste. Včasih
bomo uporabili tempere in akrilne barve; lepili bomo kolaž ali gnetli glino.
Natančno sledimo navodilom za igro, ki spodbujajo domišljijo in hkrati pomagajo,
da ne zdrknemo v kalupe ali v neustvarjalno zasanjanost.
3. Z gibanjem se lahko pripravimo na temo. Stojimo v krogu. Vsak pove svojo temo
(sovraštvo, naloga, hiša …), pospremi jo z ilustrativno ali izrazno kretnjo. Skupina
enkrat ali večkrat ponovi posameznikovo besedo in kretnjo. Sproščanje z otresanjem
lahko uvede cik-cak teme, spiralna nihanja rok in nog spiralne črte, ritmičnemu gibanju
ob glasbi sledi slikanje glasbenega doživetja. Če so v skupini napetosti v osebnih
odnosih, bo mogoče primerna skupna risba.
Ko raziskujemo material oz. likovno sredstvo, ne sledimo svoji notranji zamisli; niti
ne psihičnim občutkom ali čustvom. Osredotočimo se na sredstvo in si izmišljamo kar
največ različnih načinov njegove uporabe (na primer glino poskušamo zlagati, kot da bi
bila papir). (Vogelnik 1996: 39-40)
Teme, ki jih lahko ustvarjalno izražamo, so lahko osebno izbrane, splošne ali pa z
njimi utrjujemo koncentracijo, spretnost, spomin, samopodobo z ustvarjanjem
avtoportreta, čustvena stanja, počutja, želje, družinske odnose. Delo lahko poteka
samostojno, v dvojicah ali pa v manjših ali večjih skupinah. Z umetnostno terapijo lahko
doživimo vizualizacijo ali pa se odpravimo na domišljijska potovanja. Zelo veliko
pozitivnih rezultatov pa umetnostna terapija prinese, če jo povežemo še z ostalimi
mediji kot so gibanje, drama, poezija, zvoki in glasbila, multimedia …
Vsak material skriva v sebi mnogo več ploskovnih, plastičnih in prostorskih
možnosti, kot pa razberemo z njegove površine.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
37
Vzemimo material v roke, igrajmo se z njim, vrzimo ga v zrak, položimo na mizo,
zvijmo, prerežimo … Tako material ne bo več »material«, temveč sredstvo za
uresničevanje mnogih posebnih, njemu lastnih možnosti.
Predstavljene vaje so usmerjene v raziskovanje materialov in likovnih sredstev;
razvijajo domišljijo, sproščajo ustvarjalnost. Novi načini uporabe materialov vodijo v
igrivost, sproščenost in spontanost. Vaje spodbujajo duhovni zagon in ustvarjalno
raziskovanje. (prav tam: 41).
Primeri vaj umetnostne terapije (prav tam: 41-42):
ČEČKANJE Z ZAPRTIMI OČMI
Zapremo oči in se nekaj časa s svinčnikom sprehajamo po papirju. Odpremo oči in
si ogledamo, kaj je nastalo. Poiščemo smisel v risbi ter jo dodelamo z barvnimi
svinčniki, vodenimi barvicami, tempera barvami ali v kakšni drugi tehniki.
SKLADNOST IN PRIJETNO POČUTJE
Izberemo tri barve, ki se nam zdijo skladne in upodobimo prijetno počutje. Potem
izberemo barve, ki nam pomenijo neprijetno počutje in ga upodobimo. Nato izberemo
barve, ki so nasprotje temu negativnemu počutju.
Slikanje je lahko igra z likovnimi elementi in materiali, lahko pa tudi obnavlja
notranja stanja skozi doživljanje oblik in barv. Tako lahko neosveščena čustva, tudi
prikriti strah, stres, jeza in žalost prodrejo na površje. Človekova razpoloženja in
nagnjenja se z doživljanjem spreminjajo. Na istega človeka pa ista barva ne vpliva
vedno enako. Ker je človek aktivno bitje, mu najbolj pomaga, če barvo in obliko, ki mu
je trenutno najbližja in najprimernejša, poišče kar sam v svoji notranjosti in si jo izrazi
na papirju.
Umetnostno terapijo zaključimo z razgovorom o ustvarjenih izdelkih. Pomembno je,
da vsak vidi sliko, o kateri se pogovarjamo. Pri razgovoru se dogovorimo, kako bomo
predstavljali izdelke. Pri enakovrednem predstavljanju se nihče ne počuti
izpostavljenega.. V skupini se postopno gradi zaupanje, sproščenost pa na narašča.
(Vogelnik 1996: 98)
Ustvarjajmo! Delo z barvami, glino in maskami, namesto z logiko in razumevanjem
preseže um in omogoči spontan izraz. Zdi se, kot bi stopili v drug svet in spregovorili v
drugem jeziku. Umetnost ima posebno moč; omogoča nam, da pozabimo na ego ter se
znebimo vseh spon in pravil. Dovolimo si narisati, kar je, in ne tega, kar mislimo, da bi
moralo biti. Otroci so v tem pravi umetniki.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
38
6 EMPIRIČNI DEL
6.1 Problem, cilji in hipoteze
PROBLEM
Stres je naš vsakdanji spremljevalec. Spremlja nas na vsakem koraku. Lahko je to
doma, v službi, v šoli, na cesti, itd. Zato ni človeka, ki ne bi doživel vsaj ene stresne
situacije na dan. Tudi otroci niso izjema. S stresom se srečujejo vsak dan, pravzaprav
kar vsako šolsko uro, čeprav se ga večina učencev verjetno niti ne zaveda. Mogoče je
na prvi pogled videti, da učenci niso oz. ne morejo biti pod stresom, pa to ni res. Pod
stresom so pred, med in po pisnem ali ustnem preverjanju znanja, ne glede na to ali
snov znajo ali ne, ko izvedo ocene, naj bodo dobre ali slabe, če dobijo opomin ali ukor.
Prav tako je stres prisoten, ko gre za nastope pred razredom (npr. deklamiranje,
predstavitev seminarske naloge), nastope na raznih šolskih prireditvah (npr.
povezovanje programa, petje v pevskem zboru, igranje inštrumenta), sodelovanje na
raznih tekmovanjih, itd. Pod največjim stresom pa so otroci takrat, ko starejši učenci
izsiljujejo mlajše učence, ko gre za izsiljevanje med vrstniki ali za pretepe med učenci.
Nekateri učenci so pod stresom bolj kot drugi. To je odvisno od vsakega posameznika,
kako se prehranjuje, koliko časa si vzame oz. porabi za domačo nalogo in učenje,
koliko se ukvarja s športom oz. rekreacijo, koliko časa nameni spanju, itd. Poleg tega
pa k stresu prispevajo tudi slabe družinske razmere oz. odnosi, negativni družinski
dogodki (npr. smrt, ločitev), pa tudi okolje, v katerem živi.
Kadar smo pod stresom, je naše telo v stanju visoke napetosti. Organi pospešeno
delujejo, mišice se napnejo, srčni utrip se poveča, dihanje pa postane hitrejše in
plitkejše. Ta reakcija lahko povzroči glavobol, bolečine v hrbtenici, stiskanje v prsih,
omotičnost, potenje in utrujenost. Ti simptomi stopnjujejo stres, s čimer je začarani
krog sklenjen. Stresa se lahko ubranimo s pomočjo sprostitvenih tehnik, katere otroke
lahko naučimo že v razredu. Zato sem raziskala, ob kateri izvedeni sprostitveni tehniki
v razredu so se učenci najbolje počutili oz. sprostili, in ali obstajajo razlike v počutju po
izvedeni sprostitveni tehniki glede na spol in razred. Na ta način upam, da bom
pripomogla k osveščenosti oz. zavedanju, da so tudi otroci pod stresom in da jim lahko
z različnimi sprostitvenimi tehnikami že v razredu pomagamo, da so bolj sproščeni in
da se znajo spoprijeti s stresnimi situacijami.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
39
CILJI:
- ugotoviti, ob kateri sprostitveni tehniki se učenci najbolje počutijo,
- ugotoviti ali obstajajo razlike v počutju učencev po izvajanju sprostitvenih tehnik,
glede na spol učencev,
- ugotoviti ali obstajajo razlike v počutju učencev po izvajanju sprostitvenih tehnik
glede na drugi in tretji razred.
HIPOTEZE
Med odgovori učencev so statistično pomembne razlike:
H1: o počutju pri nekaterih izvedenih sprostitvenih tehnikah;
H2: po izvajanju nekaterih sprostitvenih tehnik, glede na spol učencev;
H3: po izvajanju nekaterih sprostitvenih tehnik, glede na drugi in tretji razred.
6.2 Metodologija
6.2.1 Opis načina in procesa zbiranja podatkov
Podatke sem v mesecu aprilu 2012 pridobila neposredno, v času obvezne
pedagoške prakse na OŠ Antona Ukmarja Koper, s pomočjo slikovnega vprašalnika, ki
so ga učenci izpolnili. Anketiranje je potekalo skupinsko in vodeno.
Pred izpolnjevanjem ankete in samim izvajanjem sprostitvenih tehnik, sem
učencem razložila nekaj osnovnih stvari o vsaki sprostitveni tehniki. Posamezno
sprostitveno tehniko smo nato izvedli v času pouka. Izvedene sprostitvene tehnike sem
izbrala zaradi preproste izvedbe, s katero nismo okrnili šolskega procesa, temveč smo
sprostitvene tehnike uporabili kot motivacijo za nadaljnje delo ali pa kot umirjen
zaključek šolske ure. Slikovni vprašalnik so učenci izpolnili na koncu tedna po vseh
izvedenih sprostitvenih tehnikah. Učence sem tudi prosila, naj odgovarjajo iskreno, saj
le tako pridobljeni podatki prikažejo resnično sliko počutje po izvedeni posamezni
sprostitveni tehniki. Ankete sem dobila nazaj še isti dan, takoj, ko so jih anketiranci
izpolnili.
Ta način sem izbrala zaradi možnosti anonimnosti. Lahko pa pri takšnem načinu
izvajanja anketiranja pride tudi do napak, saj nekateri anketiranci ne razumejo vprašanj
ali pa ne najdejo sebi ustreznega odgovora.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
40
6.2.2 Vzorec
V času pedagoške prakse sem razdelila 50 slikovnih vprašalnikov učencem OŠ
Antona Ukmarja Koper, ki so sodelovali pri izvajanju sprostitvenih tehnik.
Celoten vzorec sodelujočih ima naslednje značilnosti, ki so predstavljene v tabelah
1 in 2.
Tabela 1: Število (f) in odstotek (f %) učencev po spolu
Spol f f %
dečki 22 44,0
deklice 28 56,0
Skupaj 50 100,0
Med učenci, ki so izpolnili slikovni vprašalnik je bilo 44,0 % dečkov in 56,0 %
deklic.
Tabela 2: Število (f) in odstotek (f %) učencev glede na razred
Razred f f %
drugi 26 52,0
tretji 24 48,0
Skupaj 50 100,0
Slikovni vprašalnik je izpolnilo 52 % učencev 2. razreda in 48 % učencev 3.
razreda.
6.3 Metoda in tehnika zbiranja podatkov
Uporabila sem deskriptivno in kavzalno – neeksperimentalno metodo empiričnega
pedagoškega raziskovanja. Ker je raziskava potekala na eni šoli, raziskava predstavlja
kvantitativno študijo primera.
Za zbiranje podatkov o uporabnosti sprostitvenih tehnik v razredu sem izbrala
tehniko anketiranja, in sicer slikovni vprašalnik (priloga 1).
Učenci so odgovarjali pisno, in sicer tako, da so za vsako posamezno sprostitveno
tehniko (bilo jih je 5) izbirali med 3 sličicami, ki so prikazovale njihovo počutje po
izvedeni sprostitveni tehniki.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
41
Anonimen slikovni vprašalnik je bil namenjen ugotavljanju počutja po izvedeni
posamezni tehniki in ugotavljanju ali obstajajo razlike glede na spol in razred ob
posamezni tehniki. Ob vsaki izmed petih sprostitvenih tehnik (avtogeni trening, joga,
EFT metoda, Bachovi cvetni plesi, mandala) so narisane tri sličice, ki prikazujejo
razpoloženje otrok (vesel/a; niti vesel/a,niti žalosten/a; žalosten/a).
Na slikovnem vprašalniku so učenci označili tudi svoj spol in razred, ter na koncu
še splošno počutje po vseh izvedenih tehnikah, prav tako z obkrožanjem ene izmed
treh možnih izbir.
6.4 Obdelava podatkov
Podatke sem obdelala ročno.
Pri analizi podatkov sem uporabila naslednje statistične kazalce:
– število,
– odstotke,
– 2χ - preizkus hipoteze enake verjetnosti in 2
χ -preizkus hipoteze neodvisnosti.
Vse podatke sem uredila v enostavne ali kombinacijske tabele.
Zaradi ročnega računanja sem zanemarila pogoje za uporabo 2χ -preizkusa
hipoteze neodvisnosti.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
42
6.5 Rezultati in interpretacija
6.5.1 Počutje učencev po izvajanju posameznih sprostitvenih tehnik
Tabela 3: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
avtogenega treninga
Počutje po izvajanju
avtogenega treninga
f f %
vesel/a 34 68,0
niti vesel/a, niti
žalosten/a
12 24,0
žalosten/a 4 8,0
Skupaj 50 100,0
Iz tabele je razvidno da se je večina učencev počutila zelo dobro in umirjeno po
izvajanju avtogenega treninga, ker so obkrožili vesel obraz - smeška. Takšnih otrok je
34 od 50, kar predstavlja 68,0 %. Nadaljnje umirjeno šolsko delo je bilo dokaz
rezultatov razvidnih iz tabele. Avtogeni trening smo z učenci v drugem razredu izvedli
kot uvodno motivacijo spoznavanja življenjskega prostora, gozda.
Medvedek, ki nastopa v zgodbici avtogenega treninga, nam je bil vodilo sprostitve
in spoznavanja živih bitij v gozdu. V 3. razredu pa smo avtogeni trening izvedli kot
zaključni del športne vzgoje, kjer so se učenci umirili in sprostili po fizični aktivnosti.
Dobljeni rezultati potrjujejo teorije različnih avtorjev, ki navajajo, da se otroci ob in
po izvajanju avtogenega treninga počutijo sproščene in vesele, ter da radi sodelujejo v
izvajanju aktivnosti avtogenega treninga.
Izračun preizkusa: 2χ = 28,961 > 2
χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so
statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju avtogenega treninga, saj se je 68,0
% učencev počutilo veselo.
Avtogeni trening, prilagojen za otroke, temelji na osnovi doživljanja pravljic. Glede
na to, da imajo posamezni učenci večje težave s koncentracijo in vživljanjem v
poslušano besedilo, je pričakovano, da so nastale razlike v počutju po izvajanju
avtogenega treninga. Kljub vsemu pa imajo otroci radi pravljice, kar se kaže tudi v
statistično pomembnih razlikah v odgovorih učencev.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
43
Tabela 4: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
joge za otroke
Počutje po izvajanju
joge za otroke
f f %
vesel/a 32 64,0
niti vesel/a, niti
žalosten/a
14 28,0
žalosten/a 4 8,0
Skupaj 50 100,0
Rezultati slikovnega vprašalnika kažejo, da se je veliko učencev po izvajanju joge
za otroke počutilo zadovoljnih in sproščenih. Na to kaže odstotek otrok (64,0 %), ki so
na vprašanje, kako so se počutili po izvajanju te tehnike odgovorili, da veselo. Kljub
temu je to najmanjši odstotek otrok, ki izraža veselje po izvajanju sprostitvenih tehnik.
Učenci so bili po sami aktivnosti pozitivni in spodbudni. Na veliko obrazih je bilo
mogoče zaznati prijeten nasmeh in usklajeno nadaljnje delo. Le 4 učenci so se počutili
žalostne in nesproščene in le malo jih je nezadovoljstvo kazalo tudi ob samem
izvajanju sprostitvenih tehnik.
Tudi izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 24,154 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so
statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju joge za otroke.
Telesnih vaj joge ne moremo primerjati z običajnimi telesnimi vajami. Pri jogi se
posamezni položaji izvajajo zelo počasi in z zavestjo.
V vsakem položaju je potrebno nekaj časa vztrajati in se osredotočiti nase in na
dihanje. Tu ne gre za to, kdo zmore več, vsakdo vadi v skladu z svojimi zmožnostmi.
Prav zaradi različnih zmožnosti se pojavijo razlike v počutju po izvajanju joge za otroke.
Učenci so jogijske vaje sprejeli nasmejani, kar pa ni napačno, saj tudi smeh uvrščamo
med sprostitvene tehnike. Potrebno jih je bilo le večkrat opozoriti, da se usmerijo na
dihanje in pravilno izvajanje posameznih položajev.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
44
Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
EFT metode
Počutje po izvajanju
EFT metode
f f %
vesel/a 38 76,0
niti vesel/a, niti
žalosten/a
11 22,0
žalosten/a 1 2,0
Skupaj 50 100,0
Rezultati kažejo, da se je 38 otrok od 50 (76,0 %) počutilo veselo po izvajanju EFT
metode in le 1 otrok od 50 žalostnega. Iz teh rezultatov sklepamo, da je EFT metoda
od vseh izvedenih sprostitvenih tehnik otrokom pritegnila največ pozornosti, posledično
pa so se ob njej počutili najbolj vesele in sproščene. Medvedek Zdravko, ki nam je
pomagal pri izvajanju EFT metode, je otrokom pokazal vesel in sproščen način
umirjanja in sproščanja. Opaziti je bilo, da so učenci EFT metodo uporabili večkrat, tudi
samostojno. Predvsem pomembno pa je bilo to, da so bili učenci po izvajanju EFT
metode nasmejani in umirjeni ter pripravljeni za šolsko delo ter prijateljski odnos s
sošolci. Sabina Šilc (2012) navaja, da se otroci veselijo tapkanja in EFT metode ter da
so po izvajanju te sprostitvene tehnike sproščeni in umirjeni, kar naše ugotovitve samo
potrjujejo.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 42,832 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so
statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju EFT metode.
S tem ko učenci »pomagajo« igrački, v bistvu pomagajo sebi, ker igrački
dobesedno izpovejo svoje težave in težave preženejo iz svojega energetskega
sistema.
Nekateri učenci pa imajo težave z izpovedovanjem svojih težav. Namesto da bi se
sprostili, doživijo obraten in neprijeten občutek. To je občutil le en od 50 učencev.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
45
Tabela 6: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
Bachovih cvetnih plesov
Počutje po izvajanju
Bachovih cvetnih plesov
f f %
vesel/a 36 72,0
Niti vesel/a, niti
žalosten/a
13 26,0
žalosten/a 1 2,0
Skupaj 50 100,0
Ugotovila sem, da so Bachovi cvetni plesi druga od izvedenih sprostitvenih tehnik,
po kateri je največji odstotek (72,0 %) otrok, ki so se po izvajanju tehnike počutili
veselo.
Le 1 učencu sprostitvena tehnika ni bila všeč oziroma se je po njej počutil žalosten
in nesproščen.
Ob Bachovih cvetnih plesih je bilo opaziti, da so učenci uživali. Bili so nasmejani,
sproščeni in umirjeni. Njihova koncentracija je naraščala z vsakim izvedenim gibom
Bachovih cvetnih plesov. Avtorji kot npr. Mechthild (1994), ki so preučevali vpliv
Bahovih cvetov na naše počutje so ugotovili, da imajo Bachovi cvetovi zelo pozitiven in
umirjajoč učinek na naše telo. Prav tako pa je bilo opaziti dobro in sproščeno počutje
otrok po izvajanju Bachovih cvetnih plesov. Učenci so plesne gibe izvajali zavestno in
proti mojim pričakovanjem, brez kakršnih koli komentarjev.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 37,956 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so
statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju Bachovih cvetnih plesov.
Bachovi cvetni plesi spodbujajo gibanje in plesno izražanje. Učenci, ki so sodelovali
v izvajanju sprostitvene tehnike, so bili učenci 2. in 3. razreda, ki na eni strani še ne
poznajo občutka neugodja ob plesanja in po drugi strani so se že pojavljali občutki
sramu in nezmožnosti pravilnih ritmičnih gibov. Prav zaradi tega je bilo opaziti razlike v
počutju in tudi nekaj neodločenih odgovorov.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
46
Tabela 7: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
mandal
Počutje po izvajanju
mandal
f f %
vesel/a 35 70,0
niti vesel/a, niti
žalosten/a
12 24,0
žalosten/a 3 6,0
Skupaj 50 100,0
Iz tabele je razvidno, da so učenci dobro sprejeli sprostitveno tehniko mandala ter
da so se po izvajanju le te dobro in veselo počutili.
V ustvarjanju in barvanju mandal so učenci svoje veselje in sproščenost kazali z
izbiro veselih in živih barv ter z nasmejanimi in zadovoljnimi obrazi.
Slika 4: Mandale učencev 2. b razreda OŠ Antona Ukmarja ob koncu učne ure
Vir: Bilbija 2012
70,0 % otrok, ki so na vprašanje, kako so se počutili po izvajanju mandal,
odgovorilo, veselo je potrdilo navedbe avtoric (Omejc, Železnik 2008), da izražanje z
mandalami blagodejno vpliva na počutje in ravnanje otrok. Otroci so se po izvajanju
mandal počutili sproščene ter koncentrirane na šolsko delo in druženje z vrstniki.
Mandale smo z učenci ustvarili ob koncu šolske ure slovenščine (po nareku).
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
47
Učencem sem najprej razložila, kaj so mandale. Po uvodni besedi pa sem
učencem naročila, naj si izberejo risarski material, s katerim bodo mandalo ustvarili.
Njihova naloga je bila, da si zamislijo svojo težavo in njeno rešitev, ki jo bodo upodobili
z barvami v obliki kroga. Delo je potekalo individualno in v tišini. (Slika 4.)
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 37,951 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so
statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju mandal. Razlike v odgovorih se
kažejo predvsem zaradi povezanosti mandal z likovnim izražanjem. Določenim
učencem je likovno izražanje in s tem povezana sprostitev bližje kot drugim, kar
posledično prinaša razlike v počutju po izvajanju posameznih sprostitvenih tehnik, kot
je mandala.
Tabela 8: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju
vseh sprostitvenih tehnik
Počutje po izvajanju
vseh tehnik
f f %
vesel/a 40 80,0
niti vesel/a, niti
žalosten/a
8 16,0
žalosten/a 2 4,0
Skupaj 50 100,0
Splošno počutje učencev se ne razlikuje veliko, saj se je 80,0 % otrok po izvajanju
vseh sprostitvenih tehnik, počutilo veselo, zadovoljno in sproščeno. Njihova
koncentracija je bila večja, njihovo delo in odnos s sošolci in učiteljico pa naprednejši. 2
učencema sprostitvene tehnike niso bile všeč oz. so se po izvajanju le teh počutili
žalostne, kar pa je le dokaz, da smo si ljudje različni in da se na različne načine
sproščamo. Kljub temu, pa je iz rezultatov razvidno, da so sprostitvene tehnike
primeren in dober način sproščanja pri učencih.
Ugotovljeno so potrdile tudi učiteljice. Učence so po končanih sprostitvenih
tehnikah opisale kot bolj koncentrirane ter pripravljene za vzajemni pogovor in
dvosmerno komunikacijo.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
48
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 50,074 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so
statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju vseh sprostitvenih tehnik, kar
pomeni, da učenci uživajo v različnih oblikah sproščanja in so jim sprostitvene tehnike
v glavnem všeč.
Glede na rezultate potrdimo hipotezo 1 (H1), ki pravi, da so statistično pomembne
razlike med odgovori učencev o počutju pri nekaterih izvedenih sprostitvenih tehnikah.
6.5.2 Primerjava počutja glede na spol učencev
Tabela 9: Število in odstotek odgovorov o počutju po izvajanju avtogenega treninga
za vsak spol posebej
Počutje po izvajanju avtogenega treninga
Spol
učencev
vesel/a niti vesel/a, niti
žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
dečki
12
54,6 %
7
31,8 %
3
13,6 %
22
100,0 %
deklice 22
78,6 %
5
17,9 %
1
3,5 %
28
100,0 %
Skupaj 34
68,0 %
12
24,0 %
4
8,0 %
50
100,0 %
Iz tabele je razvidno, da se je po izvajanju avtogenega treninga 22 od 28 deklic,
kar predstavlja 78,6 % ter 12 od 22 dečkov, kar predstavlja 54,6 %, počutilo bolj vesele
in sproščene.
Razlike med spoloma so bile opazne tudi pri samem izvajanju avtogenega
treninga, saj so po navedbah avtorjev (Šilc 2012) v tem starostnem obdobju dečki manj
skoncentrirani in pripravljeni na poslušanje in vživljanje v pravljice.
Podobno se je dogajalo tudi ob izvajanju avtogenega treninga. Dečkom je bilo težje
obdržati koncentracijo, zaprte oči in se vživeti v dogajanje v pravljici kot deklicam. Z
njihove strani je prihajalo do nepotrebnih komentarjev, kar je zmotilo sprostitveni
proces.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
49
Kljub temu izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 3,611 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže,
da ni statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju avtogenega treninga glede na
spol učencev. Dečki in deklice so si v tem starostnem obdobju, kljub manjši
koncentraciji dečkov, zelo podobni in še ne preveč raznoliki.
Tabela 10: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju joge za
otroke za vsak spol posebej
Počutje po izvajanju joge za otroke
Spol
učencev
vesel/a niti
vesel/a, niti
žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
dečki
17
77,3 %
4
18,2 %
1
4,5 %
22
100,0 %
deklice 15
53,6 %
10
35,7 %
3
10,7 %
28
100,0 %
Skupaj 32
64,0 %
14
28,0 %
4
8,0 %
50
100,0 %
Rezultati slikovnega vprašalnika kažejo, da so razlike v počutju po izvajanju joge za
otroke, saj se 17 (77,3 %) dečkov in 15 (53,6 %) deklic počutilo veselih po izvajanju
sprostitvene tehnike. Prav tako je bil po izvajanju žalosten samo 1 (4,5 %) deček in 3
(10,7 %) deklice.
Razlike v počutju so nastale zaradi različnih zmožnosti in sposobnosti v tem
starostnem obdobju. Dečkom so v tem starostnem obdobju bolj všeč živali in položaji,
ki jih predstavljajo jogijske vaje. Prav tako je prisotno gibanje, ki ga dečki še bolj kot
deklice v tem starostnem obdobju iščejo. Deklicam pa je pri teh vajah primanjkovalo
motivacije, saj so že po določenih gibih želele prekiniti izvajanje vaj.
Izračun 2χ - preizkusa:
2χ = 2,957 < 2
χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju joge za otroke glede na spol
učencev.
Kljub omenjenim razlikam v tem starostnem obdobju, pa razlike niso statistično
pomembne, saj so učenci še v fazi razvoja in se njihove zmožnosti in sposobnosti
razvijajo.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
50
Tabela 11: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju EFT
metode za vsak spol posebej
Počutje po izvajanju EFT metode
Spol
učencev
vesel/a niti vesel/a,
niti žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
dečki
14
63,6 %
7
31,8 %
1
4,6 %
22
100,0 %
deklice 24
85,7 %
4
14,3 %
0
0,0 %
28
100,0 %
Skupaj 38
76,0 %
11
22,0 %
1
2,0 %
50
100,0 %
Iz dobljenih rezultatov lahko ugotovimo, da so se deklice po izvajanju EFT metode
počutile bolj veselo in sproščeno. To kažejo rezultati, ki navajajo, da se je 85,7 % deklic
in 63,6 % dečkov, počutilo po izvajanju sprostitvene tehnike vesele. EFT metoda je
privlačna sprostitvena tehnika, saj vključuje tapkanje po točkah, ki nam prinašajo
sprostitev. Razlike so se kazale zaradi večje koncentracije in zmožnosti vživljanja ter
istovetenja z medvedkom, ki ima podobne težave, kot jih imajo učenci, s strani deklic.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 3,763 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju EFT metode glede na spol
učencev. EFT metodo so učenci odlično sprejeli in se zato tudi statistično pomembne
razlike niso pokazale.
Tabela 12: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju Bachovih
cvetnih plesov za vsak spol posebej
Počutje po izvajanju Bachovih cvetnih plesov
Spol
učencev
vesel/a niti vesel/a,
niti žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
dečki
17
77,3 %
4
18,2 %
1
4,5 %
22
100,0 %
deklice 19
67,9 %
9
32,1 %
0
0,0 %
28
100,0 %
Skupaj 36
72,0 %
13
26,0 %
1
2,0 %
50
100,0 %
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
51
Ugotovitve kažejo, da so majhne razlike v počutju po izvajanju Bachovih cvetnih
plesov, saj se je 77,3 % dečkov in 67,9 % deklic počutilo veselih in sproščenih po
izvajanju sprostitvene tehnike.
Do razlik bi lahko prišlo zaradi znane večje naklonjenosti deklic do plesnega
izražanja kot dečkov, vendar je bilo v tem primeru večji delež dečkov kot deklic bolj
veselih po izvajanju Bachovih cvetnih plesov. Zaradi manjšega števila različnih gibov,
ki so dečke motivirali in so ob njih lahko uživali ter se posledično sprostili, ne pa
dolgočasili, kot je to običajno ob drugih plesih, so bili dečki bolj sproščeni kot deklice ob
izvajanju Bachovih cvetnih plesov.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 2,354 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju Bachovih cvetnih plesov glede na
spol učencev. Otroci v tem starostnem obdobju še ne občutijo velike neugodnosti ob
javnem plesnem izražanju, ki se najbolj kaže pri dečkih, zato do statistično pomembnih
razlik v počutju tehnike ni prišlo.
Tabela 13: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju mandale
za vsak spol posebej
Počutje po izvajanju mandale
Spol
učencev
vesel/a niti vesel/a,
niti žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
dečki
17
77,3 %
3
13,6 %
2
9,1 %
22
100,0 %
deklice 18
64,3 %
9
32,1 %
1
3,6 %
28
100,0 %
Skupaj 35
70,0 %
12
24,0 %
3
6,0 %
50
100,0 %
Rezultati kažejo, da se je 77,3 % dečkov in 64,3 % deklic po izvajanju sprostitvene
tehnike umirilo in občutilo veselje. Otroci se v tem starostnem obdobju radi likovno
izražajo, zato so dobro sprejeli tehniko mandale – in to bolj dečki kot deklice. Dečkom
so bile mandale bolj všeč kot deklicam, ker so se lahko prosto izražali in niso bili
omejeni z motivom. Na tak način so prišli nezavedno do umiritve in sprostitve, kar pa
dečki v tem starostnem obdobju, ne občutijo velikokrat.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 2,666 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 pa kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju mandale glede na spol učencev.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
52
Likovno izražanje, ki je del mandal in sproščanja, je otrokom zanimivo in
sproščujoče že samo po sebi. Prav tako ni potrebno izraziti posebnih likovnih
zmožnosti.
Tabela 14: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o splošnem počutju po izvajanju
vseh sprostitvenih tehnik za vsak spol posebej
Splošno počutje po izvajanju vseh tehnik
Spol
učencev
vesel/a niti vesel/a,
niti žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
dečki
18
81,8
3
13,7
1
4,5
22
100,0
deklice 22
78,6
5
17,9
1
3,5
28
100,0
Skupaj 40
80,0
8
16,0
2
4,0
50
100,0
Glede na pridobljene podatke pa vidimo, da so bili dečki v nekoliko večjem deležu
bolj veseli kot deklice, saj se je 81,8 % dečkov in 78,6 % počutilo veselo in sproščeno
po izvajanju vseh sprostitvenih tehnik.
Kljub pričakovanjem, da se bodo deklice bolje počutile po vseh izvedenih
sprostitvenih tehnikah kot dečki, so dečki že med izvajanjem sprostitvenih tehnikah
kazali nasmejane obraze. Dečkom so sprostitvene igre predstavljale izziv in dobro
počutje, ki v tem starostnem obdobje še ne pozna razlik glede na spol.
Večina otrok, ne glede na spol je rada sodelovalo pri vseh sprostitvenih tehnikah.
Predvsem so bili učenci po izvajanju sproščeni, umirjeni in pripravljeni za nadaljnje
šolsko delo ter boljše odnose z vrstniki.
Tudi izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 0,191 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v splošnem počutju po izvajanju vseh tehnik glede na spol
učencev.
Ugotovitve kažejo da so otroci postali bolj sproščeni ter vztrajni in ustvarjalni pri
različnih dejavnostih, ne glede na spol.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
53
Glede na predstavljene rezultate, hipoteze 2 (H2), ki pravi, da so med odgovori
učencev statistično pomembne razlike po izvajanju nekaterih sprostitvenih tehnik glede
na spol učencev, ne moremo potrditi. Podatki v tabelah so pokazali, da se je po
izvajanju nekaterih tehnik večji delež dečkov počutil bolj veselo, npr. pri jogi, Bachovih
cvetnih plesih in pri mandalah, pri drugih pa deklice (avtogeni trening in EFT metoda).
6.5.3 Primerjava počutja glede na razred učencev
Tabela 15: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju
avtogenega treninga za vsak razred posebej
Počutje po izvajanju avtogenega treninga
Razred vesel/a niti
vesel/a, niti
žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
drugi
18
69,2 %
6
23,1 %
2
7,7 %
26
100,0 %
tretji 16
66,7 %
6
25,0 %
2
8,3 %
24
100,0 %
Skupaj 34
68,0 %
12
24,0 %
4
8,0 %
50
100,0 %
Iz tabele je razvidno, da 18 (69,2 %) učencev drugega razreda in 16 (66,7 %),
učencev tretjega razred je na slikovnem vprašalniku označilo svoje počutje z vesel/a.
Prav tako sta bila le 2 učenca drugega razreda (7,7 %) in 2 učenca tretjega razreda
(8,3 %) žalostna po izvajanju avtogenega treninga, kar pa ne predstavlja vidnih razlik v
počutju po izvajanju sprostitvene tehnike glede na razred.
Nekoliko večji odstotek veselih otrok po izvajanju tehnike je opazen v 2. razredu,
zaradi njihove nižje starosti in lažjega vživljanja v pravljice, kot učencev 3. razreda, ki
svet okoli sebe sprejemajo že bolj realno.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 0,060 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju avtogenega treninga glede na
razred učencev. Učenci drugega in tretjega razreda osnovne šole so si po starosti zelo
blizu, zato velikih razlik ni za pričakovati, saj so učenci še v razvoju in do pomembnih
starostnih razlik, še ne prihaja. Prav tako ne v počutju in načinu sproščanja.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
54
Tabela 16: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju joge za
otroke za vsak razred posebej
Počutje po izvajanju joge za otroke
Razred vesel/a niti
vesel/a, niti
žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
drugi
17
65,4 %
8
30,8 %
1
3,8 %
26
100,0 %
tretji 15
62,5 %
6
25,0 %
3
12,5 %
24
100,0 %
Skupaj 32
64,0 %
14
28,0 %
4
8,0 %
50
100,0 %
Iz tabele je razvidno da se je večina učencev počutila zelo dobro in umirjeno po
izvajanju joge za otroke, ne glede na razred. Nadaljnje umirjeno šolsko delo je bilo
dokaz rezultatov razvidnih iz tabele, prav tako v drugem kot tudi v tretjem razredu. 65,4
% učencev drugega in 62,5 % učencev tretjega razreda je po izvajanju joge za otroke
postalo bolj umirjeno in sproščeno. Prav gibanje je bilo dobra motivacija za sproščanje
in ni kazalo statistično pomembnih razlik v počutju glede na razred. Prav nasprotno.
Gibanje, kot sestavni del joge za otroke je bila skupna sprostitev in vir dobrega počutja,
tako učencem drugega kot tudi tretjega razreda.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 2,356 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju joge za otroke glede na razred
učencev. Glede na to, da jogo za otroke izvajamo kot vaje z različnimi imeni,
zanimivimi za otroke različnih starostnih skupin, nismo pričakovali, da jih učenci ne bi
dobro sprejeli in da bi se po izvajanju le teh počutili slabo in žalostno. Kljub temu so se
4 učenci po izvajanju tehnike počutili žalostne. Vzrok je bilo lahko njihovo splošno
slabo počutje in nezadovoljstvo, ali pa se jim na tak način ni uspelo sprostiti, kar je
povzročilo žalost in nezadovoljstvo.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
55
Tabela 17 Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju EFT
metode za vsak razred posebej
Počutje po izvajanju EFT metode
Razred vesel/a niti
vesel/a, niti
žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
drugi
20
76,9 %
5
19,2 %
1
3,9 %
26
100,0 %
tretji 18
75,0 %
6
25,0 %
0
0,0 %
24
100,0 %
Skupaj 38
76,0 %
11
22,0 %
1
2,0 %
50
100,0 %
76,9 % učencev drugega in 75,0 % učencev tretjega razreda je odgovorilo, da so
se po izvajanju EFT metode počutili veselo in sproščeno. Iz dobljenih rezultatov lahko
ugotovimo, da ni opaznih razlik glede na razred.
Medvedek Zdravko, ki je sestavni del izvedbe EFT metode, je bil dobra motivacija
za sprostitev tako učencem drugega kot tretjega razreda.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 1,131 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju EFT metode glede na razred
učencev. Opaznih razlik med samim izvajanjem in tudi po izvajanju EFT metode ni bilo
opaziti niti v drugem niti v tretjem razredu.
Učenci so bili zadovoljni, sproščeni ter umirjeni. Le 1 učenec 2. razreda je bil
žalosten. Njegovo razpoloženje je bila lahko posledica nepravilnega tapkanja in
sodelovanja, ali pa se ob tej sprostitveni tehniki ni počutil/a dovolj sproščenega.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
56
Tabela 18: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju Bachovih
cvetnih plesov za vsak razred posebej
Počutje po izvajanju Bachovih cvetnih plesov
Razred vesel/a niti
vesel/a, niti
žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
drugi
18
69,2 %
7
26,9 %
1
3,9 %
26
100,0 %
tretji 18
75,0 %
6
25,0 %
0
0,0 %
24
100,0 %
Skupaj 36
72,0 %
13
26,0 %
1
2,0 %
50
100,0 %
Rezultati kažejo, da se je 18 (69,2 %) učencev drugega in 18 (75,0 %) učencev
tretjega razreda po izvajanju tehnike počutilo veselo in le 1 učenec drugega razreda je
označil žalosten obraz.
Do takšnega razpoloženja je lahko prišlo zaradi pomanjkanja sposobnosti izražanja
na glasbenem področju, posledično pa tudi do nezmožnosti sprostitve.
Učenci obeh razredov so bili navdušeni nad plesnimi gibi in so sproščen in
nasmejan obraz kazali že med samo izvedbo Bachovih cvetnih plesov.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 1,031 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju Bachovih cvetnih plesov glede na
razred učencev.
Center cvetnih esenc (2012) navaja, da cvetne esence, ki so izražene skozi
Bachove cvetne plese, blagodejno vplivajo na počutje, ne glede na starost. Tako
dobljeni rezultati pri učencih drugega in tretjega razreda njihove teorije samo potrjujejo.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
57
Tabela 19: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju mandale
za vsak razred posebej
Počutje po izvajanju mandale
Razred vesel/a niti
vesel/a, niti
žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
drugi
18
69,2
6
23,1
2
7,7
26
100,0
tretji 17
70,8
6
25,0
1
4,2
24
100,0
Skupaj 35
70,0
12
24,0
3
6,0
50
100,0
Ugotovitve kažejo, da je 69,2 % učencev drugega in 70,8 % učencev tretjega
razreda svoje počutje opredelilo kot veselje in sprostitev.
Kljub temu, da v omenjenih razredih likovno izražanje ni omejeno le na barvanje,
očitnih razlik med razredoma ni bilo opaziti. Učenci obeh razredov so z veseljem
ustvarjali mandale. Trije »žalostni« odgovori kažejo na to, da določenim učencem
likovno izražanje ne prinaša sprostitve. Za njih je primerne katera druga oblika
sprostitve.
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 0,522 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni
statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju mandale glede na razred učencev.
Mandale so po navedbah Omejc in Železnik (2008) vir dobrega počutja, tako za
starejše ali mlajše generacije. Učenci razredov, ki so sodelovali pri ustvarjanju mandal
so si po starosti blizu, zato tudi velikih razlik v počutju po ustvarjanju mandal nismo
opazili.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
58
Tabela 20: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o splošnem počutju po izvajanju
vseh sprostitvenih tehnik za vsak razred posebej
Splošno počutje po izvajanju vseh tehnik
Razred
učencev
vesel/a niti
vesel/a, niti
žalosten/a
žalosten/a
Skupaj
drugi
23
88,5 %
2
7,7 %
1
3,8 %
26
100,0 %
tretji 17
70,8 %
6
25,0 %
1
4,2 %
24
100,0 %
Skupaj 40
80,0 %
8
16,0 %
2
4,0 %
50
100,0 %
Glede na pridobljene rezultate, ni razvidnih statistično pomembnih razlik v
splošnem počutju po izvajanju vseh sprostitvenih tehnik glede na razreda, v katerih so
bile izvedene sprostitvene tehnike.
Večina učencev se je po izvedenih tehnikah počutila vesele in sproščene (88,5 %
učencev drugega in 70,8 % učencev tretjega razreda), malo pa je bilo takšnih učencev,
ki jim sprostitvene tehnike niso bile všeč in so se po izvedbi le teh počutili žalostne (3,8
% učencev drugega in 4,2 % učencev tretjega razreda).
Izračun 2χ - preizkusa: 2
χ = 2,813 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 tudi potrjuje, da
ni statistično pomembnih razlik v splošnem počutju po izvajanju vseh tehnik glede na
razred učencev. Učenci v sprostitvenih tehnikah uživajo in se sproščajo, ne glede na
razred oz. starost otrok. Dobra motivacija in zanimive sprostitvene igre učencem
prinašajo sprostitev in zadovoljstvo.
Primerjava počutja učencev po izvajanju sprostitvenih tehnik glede na razred
učencev je pokazala, da so razlike glede na razred majhne in niso statistično
pomembne. Nekoliko bolje pa so sprostitvene tehnike sprejeli učenci drugega razreda
predvsem avtogeni trening, jogo in EFT metodo. Na to kaže večji delež učencev, ki so
označili »vesel obraz« po izvajanju tehnik. Učenci tretjega razreda pa so označili v
večjem deležu vesele obraze po izvajanju Bachovih cvetnih plesov in pri mandalah, a
razlike med odgovori učencev so bile majhne.
Glede na predstavljene rezultate zavrnemo tudi tretjo hipotezo (H3), ki pravi, da so
med odgovori učencev statistično pomembne razlike po izvajanju nekaterih
sprostitvenih tehnik glede na drugi in tretji razred učencev.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
59
7 SKLEPNE UGOTOVITVE
Sprostitev in umiritev potrebujemo vsi – otroci, starši in vzgojitelji. Pri igrah in
tehnikah sproščanja in umirjanja si sprostimo telo in umirimo um. Hkrati zadovoljujemo
potrebe po gibanju, dotiku, čustveni toplini in varnosti, po druženju in sprejetosti v
družbo.
Otroci prav tako potrebujejo tišino, da lahko občutijo in doživijo svoje čustva, da se
osredotočijo na tisto kar delajo, da najdejo ravnotežje v sebi in si na tak način naberejo
novih moči. Stalni nemir, motnje koncentracije, vedenjske motnje, motnje spanja, vse
to so posledice hitrosti in preobremenjenosti s katero živimo in so značilne tako za
otroke, kot tudi za odrasle. Le tisti, ki je sam sposoben miru, lahko tudi otroka pripelje
do njega. Zato moramo začeti z delom pri sebi.
V diplomskem delu smo potrdili le prvo zastavljeno hipotezo, ki pravi, da so med
odgovori učencev statistično pomembnih razlike po izvajanju nekaterih sprostitvenih
tehnikah za učence, saj so bili v večjem deležu učenci veseli po izvedenih tehnikah
sproščanja.
Nismo pa dobili statistično pomembnih razlik po izvajanju tehnik (avtogeni trening,
joga za otroke, EFT metoda, Bachovi cvetni plesi, mandala) glede na spol učencev,
čeprav so dečki bolje sprejeli jogo za otroke, deklice pa avtogeni trening in EFT
metodo. Prav tako tudi splošno počutje ne izraža opaznih razlik v počutju učencev po
vseh izvedenih sprostitvenih tehnikah. Učenci so po izvajanju sprostitvenih tehnik, ne
glede na spol, postali bolj veseli in sproščeni. Svoje šolsko delo in odnos z vrstniki so
sprejeli in gradili na umirjen in sproščen način.
Opazila sem, da so bile za vaje sproščanja na začetku bolj navdušene deklice kot
pa dečki. Deklicam niso bile všeč vaje, v katerih je bilo prisotno gibanje, in so se hitro
utrudile. Avtogeni trening in EFT metoda sta bolj pritegnili deklice, medtem ko so dečki
bolj uživali pri izvajanju zapletenih položajev živali pri jogi. Bachovi cvetni plesi so bili
všeč tako deklicam kakor dečkom. Dečki so napredek pokazali pri sproščenem
plesnem izražanju, pri deklicah pa je bilo opazno domiselno in dopolnilno oblikovanje
plesnih gibov Bachovih cvetov. Razlik glede na spol pri ustvarjanju mandale nisem
opazila. Prav vsi so uživali v ustvarjanju, sproščanju in izražanju svojih misli s pomočjo
mandale. Občasno je bilo opaziti, kar so pokazali tudi rezultati vprašalnika, da so bili
dečki po izvajanju sprostitvenih tehnik malo bolj sproščeni kot deklice.
Ugotovila sem, da so otroci postali bolj vztrajni in ustvarjalni pri različnih
dejavnostih, ne glede na spol, k čemur so po mojem mnenju pripomogle igre
sproščanja. Igre sproščanja učencem nudijo počitek, sprostitev in osvežitev, da si
potem lahko naberejo novih moči in dosežejo večjo zbranost za »ustvarjalno delo«.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
60
2χ - preizkus hipoteze neodvisnosti tudi ni pokazal statistično pomembnih razlik
glede na drugi in tretji razred učencev. Učenci drugega razreda so glede na rezultate
vprašalnika nekoliko bolje sprejeli avtogeni trening, jogo za otroke ter EFT metodo,
učenci tretjega razreda pa mandalo in Bachove cvetne plese. Tudi splošno počutje po
vseh izvedenih sprostitvenih tehnikah ne kaže pomembnih statističnih razlik v počutju
glede na drugi in tretji razred učencev.
Učenci, ki so sodelovali pri izvajanju sprostitvenih tehnikah, so si po starosti zelo
blizu, tako da velikih razlik nismo pričakovali, niti ne opazili. Učenci so radi sodelovali,
predvsem pa so bili zadovoljni, sproščeni in nasmejani. Pojavljale so se podobne
ugotovitve glede počutja pri obeh razredih. Največ sproščenosti smo dosegli, po mojem
mnenju, s sprostitvenima tehnikama Bachovi cvetni plesi ter EFT metodo, ob katerih so
učenci postali popolnoma umirjeni in pripravljeni za nadaljnje delo. Sledila ji je
sprostitvena tehnika avtogeni trening.
Najmanj sproščeni pa so bili učenci, glede na moje opazke in na dobljene rezultate
vprašalnika, po izvedeni sprostitveni tehniki joga za otroke. Učenci so premalo
pozornosti posvečali pravilnemu dihanju in pravilnemu izvajanju posameznih kretenj.
Poze so se jim zdelo smešne, kar pa ni bilo toliko slabo, saj je tudi smeh ena od
sprostitvenih tehnik.
Pri sprejemanju in vključevanju učencev v »sprostitveno vzgojo« ni bilo večjih
težav, saj so učenci radi sodelovali pri sprostitvenih dejavnostih ne glede na spol ali
razred. Prav pri vseh izvedenih sprostitvenih tehnikah so se učenci sprostili in si
pridobili novih moči za nadaljnje delo. Opazila sem, da so učenci sprostitvene tehnike
zelo dobro sprejeli, njihova sproščenost pa se je najbolje pokazala tudi pri nadaljnjem
delu.
V tednu izvajanja sprostitvenih tehnik je bilo opaziti pri učencih, da so radi hodili v
šolo, saj so se v skupini dobro počutili in bili sprejeti. Opazila sem, da se je zmanjšalo
agresivno vedenje, zapiranje vase in napadi besa. Učenci so postali veseli, sproščeni
in bolj strpni. Zdelo se mi je, da so postali tudi bolj pogumni in so se postopoma začeli
soočati s svojimi strahovi. Vendar so še vedno potrebovali veliko pozornosti, saj svojih
strahov, po mojem mnenju, niso popolnoma premagali.
Stres ponavadi pušča neizbrisne sledove, ki jih ni mogoče hitro odstraniti. Ni prav,
če za neprijetne dogodke, občutke ali bolezni krivimo stres in nič ne ukrenemo. Menim,
da si moramo vzet čas zase, poskrbeti za svoje potrebe ter se znati sprostiti, tako mi
kot učitelji, kot tudi učenci. Tako bomo zmanjšali oziroma obvladovali stres, zadovoljni
bomo sami s seboj, bolj bomo produktivni in boljše bo naše sodelovanje z okolico.
Predvsem pa ne smemo pozabiti na naše učence.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
61
8 VIRI IN LITERATURA
Baptiste, Baron (2007): Moj očka je presta: joga za starše in otroke. Kranj: Damodar.
Benesch, Horst (2006): S trkanjem do zdravja: odpravljanje telesnih in duševnih težav
s tehniko EFT. Ljubljana: Aura.
Bujišić, Gordana (2005): Dijete i kriza : priručnik za odgajatelje, učitelje i roditelje.
Zagreb: Golden marketing - Tehnička knjiga.
Cencič, Majda (2009): Kako poteka pedagoško raziskovanje : primer kvantitativne
empirične neeksperimentalne raziskave. Ljubljana : Zavod RS za šolstvo.
Center cvetnih esenc (2012): Bachove cvetne esence. http://www.cvetneesence.si/
(16. 2. 2012).
Dennison, E. Paul, Dennison, E. Gail (2007): Telovadba za možgane: 26 vaj za boljši
učni uspeh. Ljubljana: Rokus Klett.
Gregorič, Barbara (2011): Skriti grafiti. Ljubljana : Viharnik.
Jeromen, Tina, Kajtna Tanja (2008): Sproščanje: moj mali priročnik. Ljubljana:
samozaložba.
Kesič, Katarina (2012): Hiperaktivnost-kaj je sindrom ADHD.
Http://www.viva.si/Otroške- bolezni-Pediatrija/172/Hiperaktivnost-kaj-je-sindrom
ADHD (16.2.2012).
Lieberman, Alicia F., Van Horn, Patricia (2011): Psychotherapy with infants and young
children : repairing the effects of stress and trauma on early attachment. New York;
London: The Guilford Press.
MacGilvery, Carole, Reed, Jimi, Mehta, Mira, Mehta, Silva (1997): Enciklopedija
aromaterapije, masaže i yoge : [opširan, praktični vodič prirodnih puteva do
zdravlja, opuštanja]. Rijeka : Leo-Commerce.
Marjanović Umek, Ljubica, Zupančič, Maja (2006): Psihologija otroške igre: od rojstva
do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Omejc, Vanda, Železnik, Gabrijela (2008): Mandala – mavrične steze. Žirovnica:
Medium.
Padubsky, Gaja (2012): EFT terapija Gaja Padubsky. http://www.efttehnika.si/ (16. 2.
2012).
Pearson, Mark, Nolan, Patricia (1995): Emotional release for children : repairing the
past - preparing the future. Melbourne: ACER.
Roglič Kononenko, Irena (2012): Plesi za Bachove cvetove.
http://www.mavrica.net/plesi-za-bachove-cvetove_clanek_139.html/ (16. 2. 2012).
Scheffer, Mechthild (1994): Bachova cvetna zdravila v teoriji in praksi. Ljubljana: DZS.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
62
Schmidt, Gordana (2002): Začetni program joge za otroke – zbirka primerov za
usmerjene igralne in gibalne dejavnosti. Ljubljana: Schlamberger P & J.
Srebot, Renata, Menih, Kristina (1996): Potovanje v tišino – sprostitvena vzgoja za
otroke. Ljubljana: DZS.
Srebot, Renata, Menih, Kristina (1994): Sprostitve: praktični napotki za boljše telesno in
duševno počutje. Ljubljana: Domus.
Strong, Jeff, Flanagan, Michael O. (2011): Motnja pozornosti in hiperaktivnost za
telebane : [zlahka razumljiv vodič po možnostih obravnave in življenjskih strategijah
za otroke in odrasle]. Ljubljana: Pasadena: Društvo za pomoč osebam z depresijo
in anksioznimi motnjami.
Šilc, Sabina (2012): Medvedek Zdravko.
http://sabinasilc.com/eft_medved_zdravko.htm (16. 2. 2012)
Uranjek, Anica (1995): Sprostitvene igre za vrtec in šolo. Ljubljana: Svetovalni center
za otroke, mladostnike in starše.
Vogelnik, Mojca (1996): Likovnost v skupini in umetnostna terapija: priročnik za
ustvarjalno dojemanje in uporabljanje oblik in barv za vsakogar. Koper: Vita.
Wilmes-Mielenhausen, Brigitte (1999): Kje je doma tišina?: Starši in otroci odkrivajo
poti do sprostitve. Radovljica: Didakta.
Witkin, Georgie (1999): Brez napetosti v nov dan. Radovljica: Didakta.
Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.
63
9 PRILOGA – SLIKOVNI VPRAŠALNIK VPRAŠALNIK O POČUTJU PRI UPORABI SPROSTITVENIH TEHNIK V RAZREDU
SPOL (pobarvaj): RAZRED(obkroži): 2. 3.
Obkroži 1 slikico (smeška), ki prikazuje, kako si se počutil po izvajanju dejavnosti.
Avtogeni trening Joga za otroke
EFT metoda
Bachovi cvetni plesi Mandala
Splošno počutje po vseh izvedenih tehnikah