UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Selma Grah

Siva ekonomija z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju

Diplomsko delo

Ljubljana, 2010

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Selma Grah

Mentor: doc. dr. Branko Ilič

Siva ekonomija z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju

Diplomsko delo

Ljubljana, 2010

 

 

Zahvala

Hvala profesorju Branku Iliču za strokovno vodstvo pri pisanju diplome ter za vse napotke in

praktične usmeritve. Posebna zahvala gre tudi družini, predvsem staršem Francu in Suzani ter

fantu Gorazdu za vso podporo in razumevanje skozi pretekla študijska leta.

 

 

Siva ekonomija z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju

Dosedanje raziskave in uradno spremljanje trga delovne sile in z njim povezanih pojavov so pokazali, da je siva ekonomija po svojem obsegu in učinkih zelo kompleksna in pomembna kategorija, ki je ne smemo zanemariti, če želimo kakovostno razložiti delovanje trga dela in zaposlovanja. Sivo ekonomijo v razlago trga dela in zaposlovanja vključujemo predvsem na podlagi ocen njenega obsega, ki jih pridobimo preko posrednih in tudi neposrednih metod ocenjevanja sive ekonomije. Ocene obsega tega pojava nam povedo veliko o stanju na trgu, gospodarstvu in osebnih razmerah (ekonomskih, socialnih idr.) prebivalstva v določeni državi. Ravno osebne razmere so tiste, ki posameznika vodijo v delovanje v sivi ekonomiji, s čimer se ukvarjam v nadaljevanju. Vzroki za delovanje v sivi ekonomiji so nedvomno jedro problema. Zato je toliko bolj pomembno odpravljanje vzrokov sive ekonomije kot boj proti njej, saj so reparacijski postopki stroškovno neprimerljivo večji zalogaj kot preventivni. Država lahko prek lastne institucionalne mreže kot edini akter poseže v sivo ekonomijo na makro ravni, saj ima dostopne podatke o obsegu sive ekonomije, o vzrokih za njen nastanek in o posledicah tega pojava, ter sredstva za uspešno postopno zmanjševanje pojava sive ekonomije v državi.

Ključne besede: siva ekonomija, neprijavljeno delo, delo in zaposlovanje na črno

Shadow Economy as Viewed by the Shop Floor Workers in Prekmurje

Current research and official tracking of the labour market and occurrences connected to it have shown that the shadow economy, in the view of its scale, is a very complex and important category, which should not be neglected if we want a high-quality explanation of the workings of the labour market and employment. The shadow economy is included into the definitions of labour market and employment predominately on the basis of the evaluations of its scale, which are gained through direct or indirect methods of evaluating the shadow economy. Evaluations of the scale of this occurrence can tell us a lot about the state of the market, on economy and personal relations (economical, social etc.) of the population in a certain country. Precisely the personal relations are those, which lead an individual to work in the shadow economy, which is what the next part of my thesis is about. The causes for operating within the shadow economy are undoubtedly the core of the problem. That is why it is all the more important that the causes of shadow economy are removed, rather than simply trying to fight the shadow economy since the reparation processes can be incomparably more expensive than preventive ones. The state can, as the sole operator, intervene through its own institutionalised network into the shadow economy on the macro level, as it has the access data on the scale of the shadow economy, the causes of this occurrence and the resources for successful gradual decrease of the occurrence of shadow economy within the state.

Key words: shadow economy, undeclared work, prevention of illegal work, employment act.

 

  5

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................................. 7

2 POJEM SIVE EKONOMIJE .............................................................................................................. 9

2.1 SIVA EKONOMIJA .................................................................................................................................... 9

2.2 DELO IN ZAPOSLOVANJE NA ČRNO .................................................................................................... 9

2.2.1 DELO NA ČRNO ................................................................................................................................. 9

2.2.2 ZAPOSLOVANJE NA ČRNO ........................................................................................................... 10

3 VZROKI ZA NASTANEK IN OBSTOJ SIVE EKONOMIJE ........................................................ 11

3.1 SOCIO-EKONOMSKI VZROKI ............................................................................................................. 12

3.2 INSTITUCIONALNI VZROKI ................................................................................................................. 12

3.3 INDIVIDUALNI VZROKI ........................................................................................................................ 14

4 POSLEDICE OBSTOJA SIVE EKONOMIJE ................................................................................. 14

4.1 POZITIVNE POSLEDICE ........................................................................................................................ 15

4.2 NEGATIVNE POSLEDICE ...................................................................................................................... 16

5 METODE MERJENJA SIVE EKONOMIJE.................................................................................... 17

5.1 POSREDNE METODE ............................................................................................................................ 17

5.2 NEPOSREDNE METODE ........................................................................................................................ 18

6 PROIZVODNI DELAVCI IN NJIHOVE KARAKTERISTIKE...................................................... 18

6.1 OPREDELITEV DELA ............................................................................................................................. 18

6.2 PROIZVODNO DELO .............................................................................................................................. 19

6.3 ZNAČILNOSTI DELOVNE SILE ............................................................................................................ 20

7 SIVA EKONOMIJA Z VIDIKA PROIZVODNIH DELAVCEV V PREKMURJU ....................... 20

7.1 EMPIRIČNA IZHODIČA ......................................................................................................................... 20

7.2 POVEZANOST VIŠINE DOHODKA Z UDEJSTVOVANJEM V SIVI EKONOMIJI .......................... 21

7.3 SIVA EKONOMIJA KOT VZPODBUJEVALEC URADNEMU ZAPOSLOVANJU IN OBRATNO ... 30

8 SKLEP............................................................................................................................................... 35

9 LITERATURA .................................................................................................................................. 38

10 Priloga A: VPRAŠALNIK…...........................................................................................................43

 

  6

KAZALO TABEL

 

Tabela 4.1: Pozitivne posledice sive ekonomije .................................................................................. 15 

Tabela 4.2: Negativne posledice sive ekonomije ................................................................................. 17

Tabela 7.1: Z rednim zaslužkom si iz leta v leto lahko privoščim ....................................................... 22

Tabela 7.2: Kako ocenjujete svoj redni zaslužek v primerjavi z drugimi regijami? ........................... 23

Tabela 7.3: Pomanjkanje denarja lahko povzroči težave v družini ...................................................... 24

Tabela 7.4: Bi se vključevali v sivo ekonomijo, če bi bil vaš redni dohodek dovolj visok? ................ 26

Tabela 7.5: Povezanost spremenljivk ................................................................................................... 26

Tabela 7.6: Povezanost spremenljivk 1 ................................................................................................ 26

Tabela 7.7: Najpogostejši razlogi za udejstvovanje v sivi ekonomiji .................................................. 28

Tabela 7.8: Razlogi za delo na črno ..................................................................................................... 28

Slika 7.1: Relacija med delodajalci in delavci……….………………………………………………..31

 

  7

1 UVOD  

Če bi želeli najti področje, ki se neposredno tiče tako države kot posameznika, torej

državljana in pripadnika civilne družbe, bi med drugim pogosto pomislili na zaposlovanje

in z njim povezana področja, med drugim tudi sivo ekonomijo. O sivi ekonomiji lahko

govorimo kot o družbeni realnosti, ki dosega take stopnje, da si pred njo ne moremo

zatiskati oči. Čeprav gre splošno gledano na nesprejemljivo oziroma neželeno delovanje

posameznikov in tudi družb, pa moramo pri obravnavi tega področja biti zelo pazljivi. In

sicer iz preprostega razloga potrebe po dejavnosti sive ekonomije za določene skupine

ljudi. S tem želim poudariti, da siva ekonomija kot taka nima le negativnih plati, vendar je

odvisno, kako jo interpretiramo.

Siva ekonomija je tesno povezana z ekonomskim področjem, vendar je po drugi strani tudi

del družbene realnosti, mimo katere kot sociologi ne moremo, ne da bi pobrskali po

dejanskih vzgibih, ki posameznika vodijo v tovrstno delovanje, o različnih interpretacijah

tega pojava in smislu regulacije sive ekonomije. S tem podajam izhodišče za proučevanje

sive ekonomije, in sicer z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju, eni izmed najmanj

razvitih regij v Sloveniji. V praksi obstaja dejstvo, da so regije, ki so bolj oddaljene od

centra države, tudi manj razvite. To dejstvo je na primeru Prekmurja še posebej izraženo,

kar lahko preverimo skozi demografsko sliko prebivalstva, podatke o izobrazbeni strukturi,

podatke o ustvarjanju novih delovnih mest, podatke o brezposelnosti ...

V diplomski nalogi si postavljam tri hipoteze, in sicer:

Proizvodni delavci so se zaradi prenizkih dohodkov iz uradnega zaposlovanja primorani

vključevati v dejavnosti sive ekonomije, da bi lahko sebi in svojim družinam omogočili

solidno oziroma človeka vredno življenje, saj je pomanjkanje finančne varnosti za družino

zelo stresna situacija, ki lahko pripelje do konfliktnih stanj znotraj družine.

Uradno zaposlovanje ljudem omogoča določeno stopnjo finančne varnosti,endar so stopnje

udeleženosti ljudi v sivi ekonomiji tako visoke, da lahko popolnoma legitimno sumimo na

nepopolnost uradnega trga zaposlitve. Sprašujem se, ali je redna uradna zaposlitev tista, ki

spodbuja delovanje v sivi ekonomiji ali je lahko tudi obratno, da siva ekonomija spodbuja

delovanje v uradni ekonomiji.

 

  8

Siva ekonomija s svojimi učinki ne sega le na ekonomska področja, ampak tudi na

družbena. Na tej točki se odpira vprašanje, ali lahko govorimo o sivi ekonomiji kot o

globalni kulturni univerzaliji.

V prvem delu naloge so podana teoretična izhodišča naloge, kjer opredeljujem pojem sive

ekonomije, njene vzroke in posledice s perspektive posameznika in države,definiram

proizvodne delavce in poskušam opredeliti njihove skupne karakteristike. V drugem delu

naloge se pa bolj kot na teorijo opiram na dejansko stanje. Pri tem sem si pomagala z

raziskavami Evropske komisije, izvedenim Eurobarometrom 284 iz leta 2007 ter s poročili

Komisije vlade Republike Slovenije za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja

na črno, izvedla pa sem tudi lastno raziskavo po metodi snežne kepe.

 

  9

2 POJEM SIVE EKONOMIJE

2.1 SIVA EKONOMIJA Ko se srečujemo s pojmom sive ekonomije, moramo biti kar se da previdni, saj najdemo

več razlag sive ekonomije, ki pa niso nujno skladne. Slednje se da ugotoviti že, če

pogledamo opredelitve različnih avtorjev. Feige (v Glas 1991, 4) sivo ekonomijo opredeli

kot gospodarsko dejavnost, ki je uradna statistika ne zajame in ne izmeri; Tanzi (v Glas

1991, 4) o sivi ekonomiji pravi, da gre za dohodek, ki ni prijavljen davčnim uradom, kar

pomeni, da sivo ekonomijo razloži kot davčne utaje. Skolka (v Glas 1991, 4) k sivi

ekonomiji prišteva vse pridobitne dejavnosti, ki kršijo določene legalne norme. Tako se

pojavi problem neobstoja enotne klasifikacije in tako naletimo na različna poimenovanja

dejavnosti v sivi ekonomiji in s tem tudi težje primerjamo izsledke različnih raziskav na

tem področju. Na to opozarjajo tudi Glas in drugi (1989, 6), ki krivdo za neenotno

poimenovanje delno pripisujejo tudi raziskovalcem, ki na tem področju raziskovanja niso

sprejeli in zapisali enotnega zapisa, kaj štejejo pod sivo ekonomijo. Tako avtor na enem

mestu združi pojme, ki se uporabljajo pri sivi ekonomiji, in sicer siva ekonomija,

podzemna ekonomija, prikrito delo in neformalni sektor (Glas 1991, 2).

2.2 DELO IN ZAPOSLOVANJE NA ČRNO Kot opozarja Omerzu (1999, 13), se znotraj sive ekonomije skrivata dva pojava, in sicer

delo in zaposlovanje na črno, pri čemer je delo na črno sicer prepovedano, vendar v tej

meri ni v nasprotju z veljavnimi delovnopravnimi predpisi, kot je to zaposlovanje na črno.

Ker pa sta obe obliki v svojem bistvu v nasprotju z veljavnimi pravnimi določbami Zakona

o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC 2000), so zanju z istim zakonom

predvidene tudi sankcije. Kdaj torej gre za delo in kdaj za zaposlovanje na črno?

2.2.1 DELO NA ČRNO

Delo in zaposlovanje na črno določa ZPDZC (Uradni list RS, št. 36/2000). V skladu s

tretjim členom omenjenega zakona se kot delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oz. dela

v naslednjih primerih:

 

  10

če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, oz. opravlja

dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom

predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v

temeljnem aktu določene dejavnosti,

če podjetnik opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v ustrezen register, ali če nima z

zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane

dejavnosti,

če pravna oseba ali podjetnik opravlja dejavnost kljub začasni prepovedi

opravljanja dejavnosti,

če tuje podjetje ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji prek podružnic ali

opravlja dejavnost brez ustreznega dovoljenja,

če posameznik opravlja dejavnost oz. delo in ni vpisan ali priglašen (MDDSZ

2006).

2.2.2 ZAPOSLOVANJE NA ČRNO

O zaposlovanju na črno pa ZPDZC (2000) pravi, da se kot zaposlovanje na črno šteje, če

pravna oseba ali podjetnik, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti,:

z delavcem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oz. pogodbe civilnega prava, na podlagi

katere se lahko opravlja delo, in delavca ni prijavil v zdravstveno ter pokojninsko in

invalidsko zavarovanje;

zaposli tujca ali osebo brez državljanstva v nasprotju s predpisi o zaposlovanju

tujcev;

omogoči delo dijaka ali študenta brez ustrezne napotnice pooblaščene organizacije

za posredovanje dela, ali če omogoči, da to napotnico uporabi za delo druga oseba

(MDDSZ 2006).

Za zaposlovanje na črno pa se šteje tudi, kadar posameznik v svojem imenu in za svoj

račun zaposli delavca, ki zanj opravlja delo na črno.

Kljub temu pa delo in zaposlovanje na črno ni vse, kar tako ali drugače ni prikazano

državnim uradom. Obstajajo izjeme, ki jih ni šteti kot delo, in izjeme, ki jih ni šteti kot

zaposlovanje na črno. Pri delu gre za medsebojno sosedsko pomoč, delo v lastni režiji,

 

  11

nujno delo,dela, ki se štejejo kot humanitarna, karitativna, prostovoljna in dobrodelna, ter

osebno dopolnilno delo. Iz samega zaposlovanja na črno so izvzete aktivnosti, ki

predstavljajo kratkotrajno, malo in nujno delo ter humanitarno, karitativno, prostovoljno in

dobrodelno delo (ZPDZC 2000).

Dejstvo je, da tudi siva ekonomija deluje po osnovnem vzvodu ekonomskega ravnotežja

med ponudbo in povpraševanjem. Če na sivem trgu ne bi bilo povpraševanja po določenih

storitvah, bi se te tudi ne razvile. In ker gre za relativno malo število kakovostnih

ponudnikov storitev na tem trgu dela in blaga, je za uporabnika zelo pomembno, da ima

prave informacije ob pravem času.

3 VZROKI ZA NASTANEK IN OBSTOJ SIVE EKONOMIJE  

Sivo ekonomijo lahko sodimo z najmanj dveh zornih kotov, in sicer s strani države in s

strani posameznika. Država je predvsem tista, ki se z uradno sprejetimi politikami in

ukrepi bori proti sivi ekonomiji in poskuša zmanjšati njen obseg. Siva ekonomija je

obstajala v vseh družbenih redih in je zelo povezana s tem, koliko možnosti posamezniku

ponuja uradni trg. In če se postavimo v vlogo posameznika, ki mu uradna ekonomija ne

ponuja zadostnih virov, se mora ta znajti na svoj način, kjer bolj ali manj nastopi siva

ekonomija. Siva ekonomija ni sektor, v katerega bi se posameznik spuščal brez tehtnih

razlogov, ki so glede na teorijo večinoma vezani na finančno varnost oziroma nèvárnost, ki

izhaja iz pomanjkanja dela na uradnem trgu.

Vzroki za delovanje v sivi ekonomiji so različni in predstavljajo vzgibe posameznikov, ki

so potrebni podrobnega proučevanja ter kakovostnega oblikovanja politik in programov na

različnih področjih družbenega življenja, da bi se potreba po tem zmanjševala. Vzroki, ki

posameznika motivirajo k vključevanju v sivo ekonomijo, bi morali državi predstavljati

rdečo nit pri zmanjševanju obsega sive ekonomije. Tega problema se je treba lotiti pri

vzroku, zakaj nekdo dela v okviru sive ekonomije. Idealno gledano je obseg sive

ekonomije ničen, če ljudje nimajo vzroka, zakaj bi se z njo ukvarjali. Torej je pametno boj

proti sivi ekonomiji pričeti na ravni vzrokov. Več jih odpravimo, manjši obseg sive

ekonomije lahko pričakujemo. Lastno refleksijo glede vzrokov za vključevanje ljudi v sivo

 

  12

ekonomijo bom v nadaljevanju podkrepila s tremi skupinami vzrokov, navedenimi na

podlagi relevantne literature.

3.1 SOCIO-EKONOMSKI VZROKI Vsak vzrok za delovanje v sivi ekonomiji pušča preko delovanja v omenjenem sektorju

pozitivne ali negativne posledice, o čem je govora v nadaljevanju. Na tem mestu pa je

pomembno, da izpostavimo povezavo med vzroki in posledicami, da bi lažje razumeli

mehanizem sive ekonomije. Kot pravi Okun (v Barr 1987, 5), mora imeti trg svoj prostor

in mora biti v tem prostoru zadržan. Ko pa ta logika ne deluje popolnoma, pridemo do

socio-ekonomskih posledic, ki se na nek način izražajo tudi kot vzroki za delovanje v sivi

ekonomiji.

Socio-ekonomski vzroki za pojav sive ekonomije izhajajo iz trga in pomenijo odgovor

posameznika na takšno ali drugačno nepopolnost, pomanjkljivost ali slabost delovanja trga.

V najbolj grobem lahko to razumemo kot neusklajenost ponudbe in povpraševanja na

uradnem trgu, ki se kaže v različnih parametrih, in sicer s stopnjo brezposelnosti,

premajhne fleksibilnosti delovne sile, raznih makroekonomskih kazalcev (inflacija, stopnja

gospodarske rasti itd.), predrage delovne sile v primerjavi z donosi in podobno. Slovenija

je odličen primer države članice EU, katere gospodarstvo lahko od osemdesetih. let naprej

označimo kot gospodarstvo v tranziciji. In prav pogoji, v katerih je potekala (in še vedno v

določeni meri poteka) tranzicija, so v začetku devetdesetih prinesli najvišjo stopnjo

delovanja v sivi ekonomiji. To lahko pripišemo naglim spremembam na področju

zakonodaje, na katere pa družba ni bila pripravljena v tolikšni meri, kot je to predvideval

zakonodajalec. Tako še vedno govorimo o obsegu sive ekonomije, ki je ocenjen med 7 %

in 24 % (Ignjatović 2007, 65).

3.2 INSTITUCIONALNI VZROKI Gre za vzroke, ki izhajajo iz države in državne regulative na področju dela in zaposlovanja.

Sem bi lahko popolnoma legitimno prišteli davčne obremenitve, prispevke za socialno

varnost, razne zakonske procedure ter pogoje in omejitve na področju dela in zaposlovanja.

Če poskušamo številčno ponazoriti, koliko truda je treba vložiti, da v Sloveniji registriramo

 

  13

dejavnost, dobimo naslednje številke, in sicer je število procedur enako 8, časa 54 in

stroškov 12 (Djankov in drugi 2003, 70). To pomeni, da je sam zagon določene dejavnosti

v Sloveniji vsestransko zahteven in dolgotrajen. Zakaj je tako, si lahko razlagamo z

zakonodajno hiperregulacije, kjer se soočamo z mnoštvom področnih zakonov, ki jih je pri

registraciji in tudi zaposlovanju ljudi treba upoštevati. Torej je sistem, kakršnega ima

vzpostavljenega Slovenija, po eni strani ustaljen mehanizem za lažji prehod iz sive

ekonomije v uradno.

Prispevki za socialno varnost v Sloveniji iz leta v leto predstavljajo vse večje razprave na

temo načela solidarnosti teh sistemov. Kot primer lahko vzamemo novo pokojninsko

reformo, ki med socialnimi partnerji sproža burne razprave, obenem pa se ji med drugim

očita tudi počasno izginjanje načela solidarnosti plačevanja prispevkov. Aktivna populacija

zagotavlja pokojnine tistim, ki so upokojeni. Težava nastane, ko se ta trend nadaljuje,

obenem pa oblasti opozarjajo, da bodo v prihodnosti pokojnine majhne, nekateri svarijo

celo pred izginotjem pokojnin, spremembe zakona pa vedno znova uvajajo dodatne pogoje,

ki s stališča posameznika ne predstavljajo izboljšanja, pač pa zaostrovanje situacije.

V toku trenutne gospodarske krize je v javnost prišlo dejstvo, da nekateri delodajalci niso

plačevali prispevkov zaposlenim in jih še vedno ne plačujejo, kar zaposleni čutijo pri

obračunu delovne in pokojninske dobe. Še bolj šokantno je dejstvo, da je država s svojim

ustrojem tako prakso dopuščala več let. To trdim na podlagi argumenta, da zaposleni, ki

jim prispevkov niso plačali, vsa leta niso bili obveščeni o neplačevanju prispevkov in tako

niso mogli sami posumiti, da je nekaj narobe. V tem primeru lahko kljub

hiperinstitucionaliziranosti slovenskega sistema popolnoma upravičeno govorimo o slabi

zakonski ureditvi.

Kot institucionalni vzrok je mogoče identificirati tudi dostopnost do raznih socialnih

transferjev. Pri njihovem prejemu imamo opraviti z vzročno zvezo večji dohodek nižji

transferji. To pomeni, da smo ob večjem dohodku v manjši meri upravičeni do raznih

ugodnosti, zato je na nek način v interesu posameznika ne prikazati dela dohodka, da bi se

vseeno lahko uvrstil med tiste, ki so do socialnih transferjev upravičeni.

Prav tako ne gre zapostaviti posledic koruptivnega in ''sivega'' delovanja javnih avtoritet.

Javne avtoritete in uslužbenci so po definiciji v službi zakona in se od njih povsem

 

  14

legitimno pričakuje dosledno upoštevanje zakonskih predpisov in norm. Problem nastane,

ko se omenjeni udejstvujejo v sivi ekonomiji, čeprav so v službi zakona. To skrha javno

mnenje in zniža davčno moralo posameznikov, zaupanje v oblast, pravosodni sistem in

druge državne instrumente, ki temeljijo na pravni državi.

3.3 INDIVIDUALNI VZROKI Individualni vzroki za delovanje v sivi ekonomiji so bolj ali manj posledica tako

socio-ekonomskih kot institucionalnih vzrokov za delovanje v sivi ekonomiji. Gre za to, da

se posameznik za delovanje v sivi ekonomiji odloči zavestno na podlagi tega, kar je zanj

najbolj ugodno. Ugodno stanje posameznik presoja na podlagi več kriterijev, ki jih lahko

izenačimo z vzroki za delovanje v sivi ekonomiji v prejšnjih dveh skupinah vzrokov.

Tako je posameznik pozoren na višino dohodka, davčne obremenitve in socialne transfere

ter tako zase išče najugodnejšo kombinacijo. Osebno bi temu rekla, da posameznik išče

zakonske luknje oziroma praznine, s katerimi poskuša iztržiti največ zase in svojo družino.

Na nek način bi lahko to povezali s slovensko davčno moralo, ki po ocenah o delovanju v

sivi ekonomiji ni najbolj zgledna in bi jo mogoče celo lahko primerjali z ''balkansko

davčno moralo'', o kateri bi lahko govorili v državah, kjer delovanje v sivi ekonomiji kotira

visoko na lestvici. Predvsem bi na tem mestu izpostavila Hrvaško, kjer je v letih 1995

obseg sive ekonomije znašal 36 %, v Sloveniji 23 % (Lacko, 2000, 15), bolj

severozahodno ležeče države pa beležijo v povprečju obseg sive ekonomije, ki je manjši od

20 %, na primer Nemčija, ki je v letu 1999 dosegla 16 % in Nizozemska, kjer je obseg

sive ekonomije v istem letu predstavljal 13,1 % bruto domačega proizvoda (BDP)

(Schneider 2004, 52).

4 POSLEDICE OBSTOJA SIVE EKONOMIJE  

Tisti, ki se vključujejo v sivo ekonomijo, se ne morejo izogniti posledicam, ki jih ta

prinaša. Prav tako pa se tem posledicam ne more izogniti država, ki predstavlja okvir

nacionalnega gospodarstva, znotraj katerega se siva ekonomija nahaja. Vendar ne

govorimo samo o negativnih posledicah sive ekonomije, ki se jih najbolj poudarja, ampak

 

  15

tudi o pozitivnih posledicah. Če poskušamo posledice, ki jih prinaša siva ekonomija,

smiselno razdeliti, se tega lahko lotimo na različne načine. Zato tudi v literaturi naletimo

na različno oblikovane modele posledic sive ekonomije, med katerimi prevladuje model, ki

v osnovi te posledice deli glede na državo in posameznike oziroma na pozitivne in

negativne posledice.

4.1 POZITIVNE POSLEDICE Naslednji tabeli sta nastali kot združitev posledic sive ekonomije, ki so jih identificirali

različni avtorji (Nastav 2003, Glas, Kukar, Simončič in Bićanić 1988, Omerzu 1999,

Hrženjak 2007, Belev 2003, Klinar v Bernik 1987, Zrimšek v Bernik 1987).1

Tabela 4.1 prikazuje pozitivne posledice sive ekonomije za državo, posameznika in

podjetja. Slednja dva subjekta bi bila lahko združena v eno kategorijo, vendar s to

razdelitvijo želim poudariti pomembnost razlikovanja pozitivnih posledic, v Tabeli 2 pa

tudi negativnih posledic sive ekonomije med posameznikom in podjetji oziroma med

mikro in mezo ravnijo.

Tabela 4.1: Pozitivne posledice sive ekonomije

SUBJEKT POZITIVNE POSLEDICE

DRŽAVA Večja tržna fleksibilnost, izboljšana stvarna preskrba prebivalstva,

manj socialnih nemirov, korektor neustreznega uradnega trga,

vzdrževanje delovne kondicije pri delovni sili.

POSAMEZNIK Nižja cena proizvoda oz. storitve; hitreje dobavljivo blago; če ni

zaposlitve v uradni, je pa v sivi ekonomiji; s sivo ekonomijo si

izboljšujejo življenjsko raven; izogibanje predpisom in dajatvam;

večja tržna fleksibilnost; preživetje marginalnih skupin; trenutne

denarne in ekonomske koristi; udeležba pri različnih oblikah

socialnih transferjev; fleksibilna delitev časa; svobodno izražanje

sposobnosti in idej.

PODJETJA Mala podjetja nimajo birokratskih bremen, podjetniška dinamika,

                                                            1 Podobne ugotovitve glede pozitivnih posledic sive ekonomije pa najdemo tudi v Lacko (2000).

 

 

  16

večja tržna fleksibilnosti, postopno razvijanje posameznih izvajalcev

in dejavnosti.

Vir: Nastav (2003), Glas, Kukar, Simončič, Bićanić (1988), Omerzu (1999), Hrženjak

(2007), Belev (2003), Klinar v Bernik (1987), Zrimšek v Bernik (1987).

4.2 NEGATIVNE POSLEDICE Tabela 4.2 na podoben način kot Tabela 4.1 prikazuje presek posledic sive ekonomije za državo, posameznika in podjetja, s tem da imamo v tej tabeli navedene zgolj negativne posledice sive ekonomije za vsakega od subjektov posebej.

Tabela 4.2: Negativne posledice sive ekonomije

Vir: Nastav (2003), Glas, Kukar, Simončič, Bićanić (1988), Omerzu (1999), Hrženjak

(2007), Belev (2003), Klinar v Bernik (1987), Zrimšek v Bernik (1987).

Tako negativne kot pozitivne posledice najbolj občutijo posamezniki, ki uporabljajo

dejavnosti sive ekonomije, država pa poleg prevladujočih negativnih posledic občuti tudi

nekatere pozitivne posledice. Primerjava negativnih in pozitivnih posledic sive ekonomije

pokaže, da so nekatere posledice, ki so pozitivne za posameznika, obenem tudi negativne

SUBJEKT NEGATINE POSLEDICE

DRŽAVA Izguba davčnih prihodkov, prikaz nepravilnega stanja v gospodarstvu, manjši prispevki za socialno varnost, stroški odkrivanja in preprečevanja sive ekonomije, povečevanje javnega deficita, zmanjšanje vlaganj v uradni ekonomiji, več kriminala, manj podpore uradnim institucijam, siva ekonomija kaže na neustreznost trga dela, manjše zanimanje brezposelnih za redne oblike dela in zaposlitve.

POSAMEZNIK Zaviranje priložnosti za razvoj človeškega dejavnika, slab socialni, ekonomski položaj na črno zaposlenih, nevarnost neustreznih proizvodov in storitev, ni garancij, zmanjšana finančna in socialna varnost, zaradi dela na črno lahko oseba izgubi zaposlitev, delo na črno in redna zaposlitev pomenita večji riziko obolenj in poškodb, ni zakonske zaščite, marginalizirane skupine postanejo še bolj marginalizirane.

PODJETJA Stroški izogibanja odkritju in kaznovanju, manjša produktivnost zaposlenih, ki delajo v sivi ekonomiji, večja možnost poškodb in obolenj in s tem povezani bolniški izostanki in druge oblike odsotnosti.

 

  17

za državo. Primer je lahko, če si ljudje ne morejo po uradni poti prislužiti dovolj denarja in

delajo na črno. Ta kombinacija jim rešuje finančni problem in s tega vidika ljudje nimajo

večjih razlogov za socialne nemire,2 kar ugotavlja tudi Omerzu (1999, 21), neposredna

negativna posledica za državo pa je v tem primeru izguba davčnih prihodkov.

Iz Tabele 4.1 in Tabele 4.2 je razvidno, da je za subjekte, ki se vključujejo v dejavnosti

sive ekonomije, še vedno več pozitivnih kot negativnih posledic sive ekonomije. In če bi

prevladujoče pozitivne ali negativne posledice predstavljale merilo za upravičenost

udejstvovanja v sivi ekonomiji, bi to splošno pomenilo, da je tovrstno početje upravičeno,

če nosi več dobrega kot slabega. In tudi praksa kaže na to, da so predvsem za posameznika

riziki odkritja in sankcioniranja tako majhni, da se šušmarstvo še vedno izplača. Tako

posameznik kot podjetje lahko neugodne razmere na trgu korigirata s pomočjo sive

ekonomije. Država za blaženje neugodnega stanja ne more poseči po sivi ekonomiji.

Brezno, ki ji ga oblikujejo razmere na trgu in posamezniki s svojim vedenjem, pa je lahko

zelo otežujoče pri oblikovanju učinkovitih politik. Za njihovo oblikovanje je potrebno

poznavanje realnega stanja v državi. To pa pomeni, da moramo zajeti tudi ocene obsega

sive ekonomije v nacionalnem gospodarstvu, kar dobimo z različnimi metodami merjenja

obsega sive ekonomije.

5 METODE MERJENJA SIVE EKONOMIJE

5.1 POSREDNE METODE Tovrstne metode merjenja sive ekonomije so osnovane na makroekonomskih kazalcih in

tako je tudi bolj primerno, da govorimo o oceni obsega sive ekonomije, saj gre za

zajemanje celotnega nacionalnega gospodarstva. Tako je veliko težje oziroma praktično

nemogoče natančno izmeriti pojav sive ekonomije, če upoštevamo le eno izmed dejstev, in

sicer, da je siva ekonomije onkraj uradne in da se akterji javno ne izpostavljajo, saj so za

njihovo početje predvidene zakonske sankcije. Nastav (2003, 62) tako med te metode

prišteva denarne metode, metode rezanja, metode fizičnega proizvoda, drugi avtorji (Glas,

                                                            2  Seveda je odsotnost socialnih nemirov sestavljena kategorija in ne moremo govoriti o njeni odsotnosti

zaradi točno določenega dejavnika.

 

 

  18

Kukar, Simončič, Bićanić 1988) pa omenjajo še metodo kontrole davčnih uradov, metodo

analize prostega časa, metodo ocenjevanja iz gibanja denarnih agregatov in druge. Metoda

kontrole davčnih uradov je metoda, ki jo uporablja država kot nadzor nad dejavnostmi, ki

se opravljajo na njenem območju. Gre za to, da morajo vsi akterji na trgu svojo aktivnost in

dohodek prijaviti davčnim uradom, da bi se izognili sankcioniranju. Metoda analize

prostega časa se nanaša na porabo časa, ki ga ima posameznik na voljo za različne

dejavnosti. V raziskavah se posameznika povpraša o dejavnostih v prostem času in na

podlagi tega je mogoče logično sklepati glede udejstvovanja v sivi ekonomiji. Metoda

ocenjevanja gibanja denarnih agregatov pa se opira na idejo, da se. plačilo za dejavnost,

izvedeno v okviru sive ekonomije, izvede z gotovino. Govorimo o tako imenovani metodi

gotovinskega obtoka, kjer obseg sive ekonomije ocenjujemo z razmerjem med gotovino in

drugimi oblikami denarnih transferjev (Ahumada in dr. 2008).

5.2 NEPOSREDNE METODE Pri neposrednih metodah merjenja sive ekonomije se njen obseg ocenjuje na podlagi

primarnih podatkov, ki so bili zbrani na kraju dogajanja. Gre za mikroekonomski pristop,

ki temelji na pristopu in proučevanju akterjev sive ekonomije (Nastav 2009, 59). Tako

imamo neposreden stik s posamezniki, ki se vključujejo v dejavnosti sive ekonomije in

dobimo primarne informacije. Odvisno od potreb raziskovanja ali od želene podrobnosti

ocene sive ekonomije lahko uporabimo različne metode pridobivanja informacij, od katerih

je najpogostejši anketni vprašalnik, nekoliko manj pa tudi intervju. Tako je pozitivno to, da

se osebno spoznamo z večplastnim pojavom sive ekonomije in pridobivamo take

informacije, kot jih potrebujemo. Vendar pa ta način raziskovanja zahteva svoj časovni in

finančni vložek, ki pa ni nujno majhen.

6 PROIZVODNI DELAVCI IN NJIHOVE KARAKTERISTIKE

6.1 OPREDELITEV DELA Da bi lahko opredelili delavca in njegove značilnosti, moramo predhodno definirati delo.

Za delo ne najdemo enotne definicije, ampak več različnih; odvisno, na podlagi katere

znanstvene discipline ga razlagamo. Fizikalna, fiziološka, psihološka, tehnična, pravna,

 

  19

ekonomska in druge discipline razlagajo pojem delo na lastnih temeljih in temu primerno

se te razlage vsebinsko razlikujejo. Na tem mestu izpostavljam sociološko opredelitev dela,

ki je nastala kot osnova proučevanja za samostojno sociološko disciplino − sociologijo

dela.3 Vendar je razlike v opredelitvah dela mogoče opaziti tudi med strokovnjaki enega

področja. Markovič (v Kavčič 1987, 11) sociologijo dela definira kot ''posebno sociološko

disciplino, ki ima za predmet svojega proučevanja delo kot družbeno kategorijo z vsemi

oznakami, s katerimi se razlikuje od drugih družbenih kategorij, in družbene odnose, v

katere stopajo udeleženci v delovnem procesu''. Parker (v Haralambos in Holborn 2005,

260) pa delo opredeljuje v odnosu do prostega časa, in sicer delo opredeli kot eno izmed

petih vidikov življenja.4 Delo je zanj čas, ki ga oseba preživi na delovnem mestu.

6.2 PROIZVODNO DELO Razlikovanje med proizvodnim in neproizvodnim delom je nastalo kot posledica dejstva,

da nekatera dela potekajo na področju materialne proizvodnje, nekatera pa izven nje. Po

Kavčiču (1987, 23) kot proizvodno delo opredeljujemo delo na področju materialne

proizvodnje družbe, ki ima za cilj ustvarjanje materialnih vrednosti za zadovoljevanje

družbenih potreb.

Proizvodno delo in dela, ki ustvarjajo nek bolj ali manj oprijemljiv produkt, pa so tista

dela, ki v največji meri omogočajo vključevanje v sivo ekonomijo. Najpogostejši so

primeri, ko se osebe v obdobju rednega ali izrednega poklicnega izobraževanja usposobijo

za izdelovanje ali servisiranje določene dobrine, takrat naučeno in v praksi pridobljeno

znanje pa jim omogočata samostojno vključevanje v dejavnosti sive ekonomije. Tak je

primer frizerk, zidarjev, avtomehanikov ali − v grobem rečeno − modrih ovratnikov.

                                                            3 Sociologija dela je nastala v dvajsetih letih 20. stoletja v ZDA (Kavčič 1987, 11). 4 Prvi vidik je delo, drugi so delovne obveznosti, tretji so nedelovne obveznosti, četrti so fiziološke potrebe in peti vidik predstavlja prosti čas. 

 

  20

6.3 ZNAČILNOSTI DELOVNE SILE Delovna sila ima značilnosti, zaradi katerih je delodajalcem med drugim omogočeno

ustvarjanje dodane vrednosti produktom. Delovne sile ne moremo jemati kot ostalih prvin

poslovnega procesa, saj imamo opraviti s celoto delovnih sposobnosti posameznika, ki jih

ta uporablja pri delu. Za posameznika je zelo pomembno, da delodajalec upošteva mikro

raven delovne sile, torej njegov potencial za delo. Pri tem pa je nujno poznati in upoštevati

specifike delovne sile, in sicer da delovna sila ni fizično ločljiva od svojega nosilca, da je

le potencial za delo, da ne sledi le ekonomski racionalnosti, je cenovno rigidna, da se je ne

da uskladiščiti in da se med drugim lahko organizira, pri čem imamo zelo dober primer

sindikalnega organiziranja delavcev. Delovna sila torej ni samo delovna sila, razpoložljiva

delodajalcu, ampak gre za posameznike, ki imajo poleg delovnih obveznosti tudi druge

zadolžitve, pri čemer mislim predvsem na družinsko življenje in njegovo usklajevanje s

poklicnimi željami (Moen in Yu 2000).

7 SIVA EKONOMIJA Z VIDIKA PROIZVODNIH DELAVCEV V PREKMURJU

7.1 EMPIRIČNA IZHODIČA Namen lastnega empiričnega raziskovanja je bil spoznati, kaj ljudje, ki so vključeni na trg

delovne sile, menijo o sivi ekonomiji. Prav tako sem skozi vprašalnik poskušala pridobiti

čim več informacij o samem vključevanju na sivi trg, o osebnih razlogih za tovrstno

vključevanje in osebnih koristih, ki jih delo v sivi ekonomiji prinaša. V ta namen sem

izvedla majhno raziskavo na vzorcu 45 ljudi, ki sem jih poiskala po metodi snežne kepe

oziroma s pomočjo vzorčenja z dodajanjem. Za slednje je značilno, da se ga uporabi v

primerih, ko druge metode ne bi bile praktične. Bistvo pa je v tem, da se vzorec oblikuje na

podlagi zasebnih informacij oziroma stikov. Praktičnost metode snežne kepe je v tem, da

takoj na začetku selekcioniramo in izberemo relevantne kandidate za sodelovanje v

raziskovanju (Haralambos in Holborn 2005, 840). Čeprav o reprezentativnosti tovrstnih

vzorcev ni pravilno govoriti, saj je vključenost neke osebe odvisna od tega, če je prisotna v

mreži osebnih stikov raziskovalca, pa lahko utemeljeno trdimo, da gre za vzorec, ki lahko

prikaže potencialno stanje v slovenskem prostoru.

 

  21

Sam vprašalnik je bil namenjen ljudem, ki glede na delo, ki ga opravljajo, spadajo med

proizvodne delavce oziroma med modre ovratnike, torej osebe, ki so bile v preteklosti

vključene v poklicna izobraževanja. Temu sta bila prilagojena tudi dolžina vprašalnika in

struktura vprašanj. Vprašalnik je bil sestavljen iz 16 vprašanj zaprtega, polzaprtega in

odprtega tipa, od anketiranca pa je zahteval tudi nekatere demografske podatke ter opis

osebne situacije v povezavi z udejstvovanjem v dejavnostih sive ekonomije.

Izbrane spremenljivke, ki pojasnjujejo kompleksne družbene pojave, sem analizirala s

pomočjo analitičnega računalniškega orodja SPSS. Predvsem sem skozi vprašalnik želela

preveriti začetne hipoteze, in sicer:

1. Proizvodni delavci so se zaradi prenizkih dohodkov iz uradnega zaposlovanja

primorani vključevati v dejavnosti sive ekonomije, da bi lahko sebi in svojim

družinam omogočili solidno oziroma človeka vredno življenje, saj je pomanjkanje

finančne varnosti za družino zelo stresna situacija, ki lahko pripelje do konfliktnih

stanj znotraj družine.

2. Uradno zaposlovanje ljudem omogoča določeno stopnjo finančne varnosti, vendar

so stopnje udeleženosti ljudi v sivi ekonomiji tako visoke, da lahko popolnoma

legitimno sumimo na nepopolnost uradnega trga zaposlitve. Sprašujem se, ali je

redna uradna zaposlitev tista, ki spodbuja delovanje v sivi ekonomiji, ali je lahko

tudi obratno, da siva ekonomija spodbuja delovanje v uradni ekonomiji.

3. Siva ekonomija s svojimi učinki ne sega le na ekonomsko področje, ampak tudi na

družbena. Na tej točki se odpira vprašanje, ali lahko govorimo o sivi ekonomiji kot

o globalni družbeni univerzaliji.

Po opravljeni analizi vprašalnikov pa je bilo mogoče opaziti še nekatere, manj pričakovane

izsledke.

7.2 POVEZANOST VIŠINE DOHODKA Z UDEJSTVOVANJEM V SIVI EKONOMIJI Dohodek je temelj, ki posamezniku v veliki meri določa, kaj in koliko si lahko privošči v

materialnem smislu, zato je toliko bolj pomembno, da ima posameznik primeren redni

dohodek, ki mu omogoča dostojno življenje. S tem mislim predvsem na kakovost življenja,

 

  22

ki pa poleg eksistenčnih potreb zajema tudi širše vključevanje posameznika v družbenem

prostoru.

Ljudje po uvedbi nove evrske valute v Sloveniji radi poudarijo, da je prisotna draginja, ki

vrednost zasluženega denarja zelo zmanjšuje. Drugače povedano, ljudje občutijo draginjo

tako, da lahko za isti znesek danes kupijo bistveno manj kot pred leti. Torej so ljudje

izpostavljeni dejstvu, da si za isti dohodek iz leta v leto lahko privoščijo manj. Slednje sem

ugotovila tudi na podlagi analize anketnih vprašalnikov, kjer glede na Tabelo 1 kar 88,9 %

vseh anketirancev meni, da si z danim zaslužkom lahko iz leta v leto privoščijo manj (glej

Tabelo 3).

Tabela 7.1: Z rednim zaslužkom si iz leta v leto lahko privoščim:

Ko govorimo o neenakomerni regionalni razvitosti Slovenije, je Prekmurje na prvem

mestu, kar zadeva slabo razvitost, stopnjo brezposelnosti, odpiranje novih delovnih mest in

navsezadnje tudi primerljivost dohodka med zaposlenimi glede na regije, kjer je

prekmurski delavec bistveno slabše plačan kot delavec iz osrednje slovenske regije. To

kažejo tudi podatki o povprečnih plačah po regijah, ki jih zbira Statistični urad Republike

Slovenije. Tako podatki za april leta 2010 kažejo, da je povprečna bruto mesečna plača v

Murski Soboti znašala 1342,39 evra, v Ljubljani pa 1745,73 evra (SURS 2010). Čeprav

lahko v Prekmurju zaznamo dostopnost nekaterih dobrin, kot so stanovanja, gradbena

zemljišča in podobno, po nižjih cenah, pa ljudje vseeno čutijo draginjo. To je mogoče

razlagati s tem, da z izjemo nekaterih dobrin osnovne življenjske potrebščine, torej hrana,

obleka, obutev …, niso cenovno usklajene glede na razvoj regije. Z drugimi besedami −

sladkor in moka imata enako ceno v Murski Soboti in Ljubljani.

Na tem mestu se mi poraja vprašanje, kako v praksi občutijo draginjo prebivalci srednje

Slovenije, katerih dohodek je višji kot v Prekmurju, vendar imajo v veliki meri mesečne

stroške v zvezi z nastanitvijo, saj na primer velika večina Ljubljančanov živi v najemniških

Frekvenca Odstotki

1,00 manj 40 88,9

2,00 primerljivo 5 11,1

Skupaj 45 100,0

 

  23

stanovanjih. Prav tako so dražja tudi zemljišča. In čeprav se anketiranci v 88,9 % strinjajo,

da je njihov dohodek v primerjavi z drugimi regijami manjši, moramo to dejstvo kot

možno merilo kakovosti življenja ljudi jemati z rezervo. Če torej primerjamo povprečnega

Ljubljančana in Prekmurca, opazimo dve stvari. Prva je ta, da ima prvi povprečno večji

mesečni dohodek, druga pa je ta, da ima drugi manjše stroške. Če logično sklepam, je

mogoče ta dva posameznika dati v isto skupino, saj kolikor ima delavec v Ljubljani večjo

plačo, ima prav tako višje stroške in mu na koncu ostane primerljivo enako kot

prekmurskemu delavcu.

Tabela 7.2 prikazuje stanje primerljivosti dohodka, kot ga občutijo anketiranci, ki so

sodelovali v moji raziskavi.

Tabela 7.2: Kako ocenjujete svoj redni zaslužek v primerjavi z drugimi regijami?

Frekvenca Odstotek

Nižji 36 80,0

Primerljiv 9 20,0

Skupaj 45 100,0

V svojem razmisleku upam iti še korak naprej in trditi, da je prekmurski delavec na

boljšem kot ljubljanski. Za svojo trditev podajam tri močne argumente, ki pa niso edini.

Prvi je ta, da povprečen prekmurski delavec ne živi v najemniškem stanovanju, ampak je

njegov lastnik, ali pa stanuje v hiši, katere lastnik je njegova družina (on, odnosno

predniki). Ta argument je povezan z naslednjim, in sicer s posedovanjem zemlje. Vsaka

hiša ima pripadajoče zemljišče, ki je veliko najmanj za vrt, na katerem je mogoče pridelati

vsaj del, če ne že vso hrano za družino. Prav tako imajo stanujoči v stanovanjih vrtove, na

katerih je mogoče pridelati del potrebne hrane za družino. Tretji argument se nanaša na

možnost udejstvovanja v sivi ekonomiji. Če bi primerjali Ljubljančane in Prekmurce, bi

ugotovili, da je v Prekmurju udejstvovanje v sivi ekonomiji večje kot v Ljubljani. Prvi

razlog je izobrazbena struktura prebivalstva posamezne regije. V Ljubljani je recimo večji

delež ljudi z univerzitetno in višješolsko izobrazbo, ki se v sivi ekonomiji lahko

udejstvujejo v manjšem obsegu kot tisti, ki imajo poklicno izobrazbo, ki pa jih je v

Ljubljani manj kot prvih. Obratna situacija je v Prekmurju, kar nam kaže že samo dejstvo,

da ima Prekmurje kot regija opravka s tako imenovanim ''begom možganov''. Manjše

udejstvovanje bolj izobraženih je posledica majhnega povpraševanja po storitvah v sivi

 

  24

ekonomiji, ki jih nudijo višje izobraženi. In četudi je povpraševanje po storitvah, ki jih na

sivem trgu nudijo proizvodni delavci, veliko, je razlika med Ljubljano in Prekmurjem

očitna. Če logično sklepamo, ima v Prekmurju več proizvodnih delavcev možnost za

udejstvovanje v sivi ekonomiji, saj je povpraševanje večje, ponudnikov pa manj. Primer so

razna popravila strojev, prevoznih sredstev in podobno. Če si samo predstavljamo, se po

Prekmurju vozi več traktorjev kot po Ljubljani, torej je teoretično več možnosti za

udejstvovanje v sivi ekonomiji s področja raznih popravil. Torej sta prisotni tako

povpraševanje in ponudba na sivem trgu, kar pa je dovolj, da trg kot tak funkcionira.

Zakaj pa vseeno v Prekmurju proizvodni delavci izkoriščajo možnosti udejstvovanja v sivi

ekonomiji, če so nekako na istem kot delavci iz ostalih regij? Na tem mestu preverjam prvo

hipotezo, in sicer: Proizvodni delavci so se zaradi prenizkih dohodkov iz uradnega zaposlovanja

primorani vključevati v dejavnosti sive ekonomije, da bi lahko sebi in svojim družinam omogočili

solidno oziroma človeka vredno življenje, saj je pomanjkanje finančne varnosti za družino zelo

stresna situacija, ki lahko pripelje do konfliktnih stanj znotraj družine.

Prvi izsledek ankete je viden v Tabeli 5, in sicer da kar 84,4 % anketirancev meni, da je

pomanjkanje finančne varnosti za družino stresna in potencialna situacija za nastanek trenj

znotraj družine.

Tabela 7.3: Pomanjkanje denarja lahko povzroči težave v družini

Frekvenca Odstotek

Da 38 84,4

Ne 7 15,6

Skupaj 45 100

Del hipoteze je na tem mestu potrjen. Za preverjanje celotne hipoteze pa sem izluščila

odvisno in neodvisno spremenljivko − udejstvovanje v sivi ekonomiji je odvisna

spremenljivko, ki je odvisna od višine dohodka, ki v tem primeru predstavlja neodvisno

spremenljivko.

Tabela 7.4 prikazuje, da imamo opraviti s kompleksnim družbenim pojavom. Ključen je

podatek, da bi se ob višjih dohodkih kar 66,7 % vprašanih, ki se udejstvujejo v sivi

 

  25

ekonomiji in ki svoj dohodek v primerjavi z drugimi regijami ocenjujejo nižji, umaknilo iz

delovanja v sivi ekonomiji. Posledica nikalnih odgovorov je, da so tu zajeti tisti

anketiranci, ki se s sivo ekonomijo ne ukvarjajo in tako na določen sklop vprašanj niso

odgovarjali. Vseeno pa niso izključeni iz tabele, saj nam z rezultati o osebni primerljivosti

lastnega dohodka z dohodki v drugih regijah kažejo na pomembno razliko. Tisti, ki se

udejstvujejo v sivi ekonomiji, svoj reden dohodek kot primerljivega z drugimi regijami

ocenjujejo le v 22,2 %, medtem ko kar 77,8 % tistih, ki se v sivo ekonomijo ne vključujejo,

svoj dohodek ocenjuje kot primerljiv. Na podlagi tega bi lahko trdili, da je dohodek tisti, ki

spodbuja sivo ekonomijo.5

Če bi povezanost obravnavanih spremenljivk presojali glede na izračunano vrednost 0,018

za Cramerjev in kontingenčni koeficient, bi na prvi pogled lahko povezanost višine

dohodka z udejstvovanjem zanikali oziroma pripisali šibko povezanost spremenljivk in s

tem tudi ovrgli vsaj del hipoteze. Vendar moramo upoštevati, da so v Tabeli 6 zajeti tudi

tisti, ki se s sivo ekonomijo ne ukvarjajo in predstavljajo delež negativnih odgovorov, ki

nato v nadaljevanju tako pomembno vpliva na izračun obeh koeficientov. Zato je za

dokončno potrditev ali zavrnitev hipoteze pomembna Tabela 7.5, kjer je povezanost med

spremenljivkama presojana le glede na tiste anketirance, ki se v sivo ekonomijo

vključujejo. Tako lahko vidimo, da se je vrednost koeficientov ob upoštevanju samo tistih,

ki se udejstvujejo v sivi ekonomiji, opazno višja kot v prejšnjem primeru. Koeficienti so

višji od 0,8, kar nam kaže na relativno močno povezanost med spremenljivkama.

                                                            5 Bolj podrobno povezanost med spremenljivkama nam pokažeta kontingenčni in Cramerjev koeficient, ki sta relativni meri z vrednostjo na intervalu [0;1] (Ferligoj 1997) in merita povezanost oziroma nepovezanost med dvema spremenljivkama. 

 

  26

Tabela 7.4: Bi se vključevali v sivo ekonomijo, če bi bil vaš redni dohodek dovolj visok?

Zaslužek v primerjavi z drugimi regijami

nižji primerljiv

Delo na črno da 8,3 % 0,0 %

ne 66,7 % 22,2 %

mogoče 2,8 % 0,0 %

ni odgovora 22,2 % 77,8 %

Skupaj 36 9

% od skupno 80,0 % 20,0 %

Tabela 7.5: Povezanost spremenljivk

Vrednost Signifikanca

Cramerjev koeficient 0,474 0,018

Kontingenčni koeficient 0,429 0,018

Tabela 7.6: Povezanost spremenljivk 1

Vrednost Signifikanca

Phi 0,105 0,848

Cramerjev koeficient

0,105 0,848

Kontingenčni koeficient

0,104 0,848

Število veljavnih primerov

30

.

Predpostavila sem, da je dohodek posameznika tisti, ki mu na nek način narekuje, ali se bo

vključil v dejavnosti sive ekonomije ali ne. To povezujem s tem, da denar pomeni

iztočnico za organiziranje življenja posameznika in njegove družine skozi mesec. Čeprav

ima denar neposredno povezavo s tem, koliko si lahko za določeno količino te dobrine

 

  27

privoščimo, pa menim, da ima denar na posameznika obenem velik psihološki vpliv ravno

zaradi potrebe po organiziranju življenja za neko obdobje vnaprej. Svojo predpostavko sem

potrdila z anketo, saj se je 84,4 % vprašanih strinjalo, da denar lahko privede do težav v

družini. Tudi rezultati raziskave Neprijavljeno delo v EU (European commission 2007), ki

jo je leta 2007 opravila Evropska komisija, podajajo konkretne številke o delovanju v sivi

ekonomiji v državah EU. Na tem mestu bi izpostavila vzroke, ki so jih vključeni v

raziskavo navedli kot tiste, ki vplivajo na delovanje v sivi ekonomiji. Na prvem mestu je

med vzroki za delovanje v sivi ekonomiji po mnenju 26 % evropskih državljanov prenizki

dohodek iz redne zaposlitve, na drugem mestu so visoke davčne obremenitve, ki jih kot

vzrok za delovanje v sivi ekonomiji identificira 17 % vprašanih, na tretjem mestu je

pomanjkanje kontrole države z 12 %, z 10 % pa je četrti najpogostejši razlog za delovanje

v sivi ekonomiji premalo delovnih mest v uradnem delu ekonomije. Iz Tabele 7 je

razvidno, da se slovensko stanje v nekaterih točkah odmika od splošnega evropskega.

Skupen je prvi in s tem tudi glavni razlog, ki ga ljudje identificirajo kot tistega, ki ljudi

vabi v udejstvovanje v sivi ekonomiji, torej nizke plače oziroma nizki uradni redni

dohodek. Kar Evropa splošno ocenjuje kot drugi najpogostejši razlog za delovanje v sivi

ekonomiji (visoki davki), pa je v Sloveniji med omenjenimi na zadnjem mestu. To pomeni,

da Slovenci davčnih bremen še vseeno ne čutimo tako obremenjujoče, kot je to v Evropi.

Ugotovitve Evropske komisije v tej raziskavi torej potrjujejo izsledke mojega empiričnega

dela (Tabela 7.6), kjer kar 42,2 % vprašanih na prvo mesto med vzroki za udejstvovanje v

sivi ekonomiji uvršča prenizke dohodke iz uradne ekonomije. Zanimiva je tudi ugotovitev

Komisije v Eurobarometru 72.1 (European commission 2009), kjer kar 62 % vprašanih

Slovencev prenizke dohodke povezuje s potencialnim nastankom revščine, ker ljudje,

prizadeti s prenizkim dohodkom, ne morejo shajati iz meseca v mesec. Tako bi lahko rekli,

da je siva ekonomija veja, ki takega človeka reši iz živega blata oziroma pred revščino.

 

  28

Tabela 7.7: Najpogostejši razlogi za udejstvovanje v sivi ekonomiji

Nizke plače Visoki davki Premajhna kontrola države Premalo delovnih mest

EU27 26 % 17 % 12 % 10 %

SI 40 % 6 % 10 % 23 % Vir: European commission (2007).

Tabela 7.7 predstavlja odgovore anketirancev na vprašanje o razlogih za delo na črno

oziroma razlogih za vključevanje v dejavnosti sive ekonomije.

Tabela 7.8: Razlogi za delo na črno

Frekvenca Odstotek

da zapolnim prosti čas 3 6,7

da dodatno zaslužim 8 17,8

ker imam premajhno

plačo 19 42,2

ni odgovora6 15 33,3

Skupaj 45 100,0

Ko pogledamo rezultat analize celotne spremenljivke, se pokaže, da dejansko višina

sredstev, zasluženih na uradni ravni, respondentom pomeni osnovo, na kateri ocenijo

zadostnost ali pa nezadostnost sredstev. V primeru, da sredstva zadoščajo potrebam

posameznika in njegove družine, to predstavlja olajševalne okoliščine v smislu, da ni

potrebe po iskanju dodatnega vira zaslužka v sivi ekonomiji. Tisti, ki jim sredstva iz

uradnega dela ne zadoščajo, pa so prav tako prikrajšani za omenjeno olajševalno

okoliščino in morajo skozi mesec poskrbeti za dodaten vir zaslužka.

Zanimiva je ugotovitev Eurostata, kjer je bil v raziskavi z bistveno večjim vzorcem (več

kot 1000 oseb) kot prvi vzrok za delovanje v sivi ekonomiji naveden prenizki dohodek (40

%). Sama sem na bistveno manjšem vzorcu 45 oseb, ki zaradi metode snežne kepe ne more

biti reprezentativen, ampak lahko prikaže samo potencialno stanje, ugotovila enako. V

                                                            6 Manjkajoči odgovori predstavljajo anketirance, ki so nekatera vprašanja, povezana z udejstvovanjem v sivi ekonomiji, zaradi lastnega nedelovanja v tem ekonomskem segmentu, izpustili.  

 

  29

moji raziskavi je bil odstotek tistih, ki so se strinjali, da je prvi vzrok za delovanje v sivi

ekonomiji prenizek dohodek, enak 42,2 (glej Tabelo 9).

Na koncu meseca bi lahko trdili, da ima posameznik, ki se ni vključeval v sivo ekonomijo

zaradi zadostnosti finančnih sredstev, podoben skupen prihodek kot tisti, ki se je vključil v

dejavnosti sive ekonomije. S sociološkega in psihološkega vidika pa to ne drži, saj čeprav

denar vpliva na posameznika ne samo na ekonomski ravni, pušča poleg učinka stimulatorja

za tiste z nezadostnim prihodkom tudi učinek družinske razdvojenosti. V praksi to pomeni,

da posameznik z nezadostnim uradnim dohodkom ne more med popoldanskim delom in

družino izbrati vedno slednje, čeprav si tega želi. Do tega pride ravno zaradi psihološkega

učinka, ki ga pušča nezadostna plača in ki posamezniku daje vedeti, da mora dodatno

prislužiti določeno količino denarja, da bo družina ne samo likvidna, ampak da bo imela

možnost dostojnega življenja.

DENAR PSIHOLOŠKI UČINEK SOCIOLOŠKI UČINEK

POSAMEZNIK

Zgornja veriga nam tako enostavno ponazarja, kako posameznik funkcionira. Denar sproža

vrsto učinkov, ki na posameznika delujejo bolj ali manj tako, da med čemerkoli izbira,

izbere denar, in sicer zato, da bi zadostil neizbranemu. Če posameznik torej izbira med

družinskim izletom in popoldanskim delom, bo zaradi verižnih učinkov, ki jih sproža

denar, najverjetneje izbral popoldansko delo, da bi zadostil potrebam in željam

neizbranemu, torej družini. Lahko bi rekli, da posameznik na račun denarja sebe postavlja

v ozadje in se konstantno vsak mesec znova bojuje z denarjem. Taka interpretacija pa

lahko prinaša velike težave, še posebej, če posameznik, ki se vključuje v dejavnosti sive

ekonomije, slednjo dojema kot bitko z denarjem. Mogoče se lahko tej interpretaciji glede

na podatke o vzrokih za delovanje v sivi ekonomiji še najbolj približamo.

Kljub temu je vredno omeniti, da so respondenti kot razlog vključevanja v sivo ekonomijo

navajali tudi nedenarne razloge. Eden izmed anketirancev, katerega ime je izmišljeno, je

mimo ankete komentiral:

 

  30

Meščani imajo fitnes klube, plesne tečaje, sprehajanje hišnih ljubljenčkov. Oni

zapolnijo čas z dejavnostmi, ki nekako na vas tradicionalno ne sodijo, ki jih v vaškem

ruralnem okolju nismo vajeni, jih kot take ne pogrešamo in za njimi niti ne

hrepenimo. Nam je pomembno, da je obdelana zemlja, da je okolje urejeno in da

imamo svoj mir. Tisti, ki pa nimajo zemlje, ki bi jo obdelovali, pa čas zapolnijo

drugače, največkrat s popoldanskim delom, ki ga obvladajo in ga opravljajo z

veseljem. (anketiranec Janez 2010)

Ta komentar nam lahko pove marsikaj, vendar se na tem mestu ne posvečam analizi

povedanega iz različnih možnih zornih kotov, ampak samo s sociološkega vidika. To, kar

siva ekonomija za določena znanstvena področja pomeni problem, je sociološko gledano

lahko popolnoma drugače, sploh če jo vzamemo kot način preživljanja časa, ko nismo v

službi, ko nekako moramo izkoristiti svoj prosti čas in iz tega povleči tudi kako vidno

korist. Če vzamemo sivo ekonomijo kot komponento, s katero sooblikujemo svoj način

življenja, postaja delovanje v sivi ekonomiji za posameznika vedno bolj smiselno; sploh

pa, če to dojema tudi njegova družina.

7.3 SIVA EKONOMIJA KOT VZPODBUJEVALEC URADNEMU ZAPOSLOVANJU IN OBRATNO Predvsem se lahko pri naslovnem vprašanju zmedemo, če nimamo podane razlage in

izhodišč, ki vodijo do tega vprašanja. Druga predpostavka je namreč, da uradno

zaposlovanje ljudem omogoča določeno stopnjo finančne varnosti, vendar so stopnje

udeleženosti ljudi v sivi ekonomiji tako visoke, da lahko popolnoma legitimno sumimo na

nepopolnost uradnega trga zaposlitve. Sprašujem se, ali je redna uradna zaposlitev tista, ki

spodbuja delovanje v sivi ekonomiji in ali je lahko tudi obratno, da siva ekonomija

spodbuja delovanje v uradni ekonomiji.

Dejstvo je, da je zaposlovanje po uradni poti najboljša možna pot zagotavljanja finančne,

socialne in še kake druge varnosti posameznika. To nam preprosto dokazuje zakonska

regulativa na področju zaposlovanja, delovnih razmerij, raznih poklicnih in sindikalnih

združenj, stavk in podobno. V uradni ekonomiji torej tako zaposleni kot delodajalec vesta

za svoje dolžnosti in obveznosti ter bonitete in pravice. Slika 7.1 prikazuje funkcionalen

 

  31

model navzkrižne soodvisnosti delodajalca in delojemalca in je nastala na podlagi lastnih

razmislekov.

Slika 7.1: Relacija med delodajalci in delavci

DELODAJLAEC DELOJEMALEC

obveznosti obveznosti

pravice pravice

Kar je torej delodajalčeva obveznost, je na nek način delojemalčeva pravica. Primer

obveznosti delodajalca, da zagotovi delo, je obenem tudi delojemalčeva pravica. In kar

predstavlja delojemalčeve obveznosti, obenem predstavlja delodajalčeve pravice. To je

sistem, ki načeloma deluje, predvsem pa je pomembno, da vsi udeleženi poznajo pravila

igre in v primeru, da jih katera stran krši, zakon predpostavlja sankcije. Na podjetniški

ravni torej ni težav (če izvzamemo trenutno stanje neplačanih prispevnih stopnjah za

socialno varstvo s strani delodajalcev). Sledenje se pojavijo, ko imamo opravka z

nacionalnim in navsezadnje tudi z globalnim trgom dela, kjer ravno zdajšnja recesija kaže

na to, da uraden trg kot tak ni zadosten regulator in prav tako ni zadosten ponudnik dela. V

takem primeru za veliko ljudi, kar bomo videli tudi kasneje na podatkih o državah EU,

situacija postane brezizhodna.

Vendar brezizhodnost omili možnosti delovanja v sivi ekonomiji in na tej točki vidim

povezavo med sivo in uradno ekonomijo. Ker je uradna ekonomija nezadostna, predstavlja

motivator, ki posameznike vzpodbuja v delovanje v sivi ekonomiji. Tako imajo na

uradnem trgu zagotovljeno neko stopnjo finančne in socialne varnosti, kar pa korigirajo s

sivo ekonomijo. Samo delovanje v sivi ekonomiji je na prvi pogled bolj privlačno, saj se

izognemo plačevanju prispevkov, davkom in raznim drugim dajatvam, obenem pa

obdržimo določene socialne transferje. Vendar pogled ne dopušča takih površinskih razlag,

zato trdim, da je siva ekonomija tudi tista, ki posameznike motivira, da se vključujejo v

uradno sfero zaposlovanja. Res je, da se s sivo ekonomijo izognemo marsikateri morda

neugodni posledici, vendar se z njo obenem izognemo tudi določeni zagotovljeni socialni

varnosti in blaginji, ki smo je deležni iz uradne ekonomije, če smo vanjo vključeni, česar

pa si v teh časih ljudje skorajda ne morejo predstavljati. Radi imamo zagotovilo, da nas

 

  32

država vseeno ne bo kar odpisala, če doživimo težke situacije, za katere nismo sami krivi,

in zato menim, da ljudje sivi ekonomiji ne zaupajo toliko, da bi se upali spustiti v iskanje

finančne varnosti samo znotraj njenih okvirjev. Tako trdim, da je tudi siva ekonomija tista,

ki ljudi motivira k uradnemu zaposlovanju in s tem potrjujem svojo domnevo o vzajemni

soodvisnosti sivega in uradnega trga dela in zaposlovanja.

Slednjo ugotovitev bi lahko podkrepila z uradnimi statistikami in že opravljenimi

raziskavami (Kukar 1995), ki kažejo, da je največji delež vključenih v dejavnosti sive

ekonomije takih, ki so obenem tudi redno zaposleni.

7.4 SIVA EKONOMIJA KOT DRUŽBENA UNIVERZALIJA?

V tem razdelku se lotevam preverjanja tretje, zadnje hipoteze, in sicer: Siva ekonomija s

svojimi učinki ne sega le na ekonomska področja, ampak tudi na družbena. Na tej točki se

odpira vprašanje, ali lahko govorimo o sivi ekonomiji kot o globalni družbeni univerzaliji.

Ponavadi govorimo o kulturnih univerzalijah kot o točkah, ki pomenijo presečišče skupnih

kulturnih elementov. Enostaven primer kulturnega preseka je uporaba jezika kot sredstva

sporazumevanja. Uporabo jezika v različnih kulturah zelo enostavno zaznamo, saj je tesno

vpeta v vsakdanjost ljudi in je lahko opažena na vsakem koraku.

Enačenje kulturnih in družbenih univerzalij je lahko nerodno, saj kultura in družba nista en

in isti pojem. Pojem kulture je lahko v določenih primerih širši kot družba in obratno, prav

tako pa je kultura tista, ki posameznikovo osebnost povezuje z njegovo naravo (Zagoršek

2005, 2). Če bi torej želeli univerzalnost sive ekonomije preverjati skozi prizmo kulture, bi

morali to narediti s preverjanjem kulturnih dejstev, ki bi bila povezana s pojavom sive

ekonomije. Tako bi dobili predvsem kulturnoantropološke interpretacije, ki bi jih bilo

potem treba analizirati glede na družbeni kontekst. Z ekonomsko-sociološkega zornega

kota pa lahko pojavnost sive ekonomije preverjamo na drugih, prav tako relevantnih

temeljih. V tem primeru je smiselno, če pojem družbe povežemo s pojmom države kot

teritorialno zaokrožene tvorbe.

Tukaj ne gre toliko za vprašanje o obsegu sive ekonomije, ampak predvsem o njenem

obstoju v določeni družbi. Obsežna literatura in mnoge raziskave na temo sive ekonomije

iz različnih koncev sveta nam dajejo slutiti, da siva ekonomija ni omejena na neko ožje ali

 

  33

širše območje, ampak obstaja velika verjetnost, da se siva ekonomija pojavlja v večini, če

ne kar v vseh državah sveta. Številni avtorji so izvedli raziskave v različnih državah, s

katerimi so potrdili obstoj sive ekonomije, med drugimi Koopmans (1994), ki predstavi

pojav sive ekonomije na Nizozemskem, Carter (1984) se dotakne sive ekonomije v Veliki

Britaniji, Lackova (2000) s svojim proučevanjem sive ekonomije v nekdanjih Sovjetskih

republikah, Franz (1985) s sivo ekonomijo v Avstriji in Bhattacharyya (1999), ki predstavi

obseg sive ekonomije v Indiji. Prav tako države same objavljajo podatke o obsegu sive

ekonomije v njihovem gospodarstvu in s tem potrjujejo njen obstoj. Sam kapitalistični

model gospodarstva je že v osnovi oblikovan na ideji, da je trg najprimernejši regulator

ponudbe in povpraševanja. Liberalna narava kapitalizma pa je obenem tudi tista, ki

omogoča sivi ekonomiji, da zaseda tako pomembno mesto v družbi. Že samo v Sloveniji

siva ekonomija po nekaterih podatkih dosega 26,7 % BDP-ja oziroma kar 21,6 %

zaposlenih (Belev 2003, 64). Prav tako se s pojavom sive ekonomije v Sloveniji ukvarjajo

domači strokovnjaki, med drugimi tudi Kukarjeva (1995, 16), ki skozi projekt Siva

ekonomija v Sloveniji prvič pride do ocene obsega sive ekonomije v razmerju do BDP-ja

Slovenije po dveh metodologijah, in sicer po makroekonomski metodi ocenjevanja sive

ekonomije glede na vključevanj prebivalstva v delo ter prek parcialnih sektorskih ocen sive

ekonomije in ocene prikritih dohodkov iz lastnine oziroma kapitala. Tako ugotovi, da je po

osamosvojitvi kar 26 % ljudi oziroma 239.000 oseb vključenih v dejavnosti sive

ekonomije.

Za razliko od kapitalističnega modela, kjer posamezniki večino dobrin kupujejo na trgu, je

socialistični model oblikovan na osnovi države kot edine producentke materialnih in

nematerialnih dobrin za državljane. Tako bi pričakovali, da država nudi vsega dovolj in

posamezniki nimajo razlogov za vključevanje v sivo ekonomijo, ki je socializem uradno ni

priznaval kot prisoten problem. Vendar je bilo in še vedno je utopično trditi, da se siva

ekonomija in socializem izključujeta. Kot argument na tem mestu navajam

državnosocialistični sistem blaginje,7 po katerem je država tista, ki naj bi zadovoljevala vse

potrebe ljudi po socialni varnosti in blaginji. Ta model ne predvideva, da bi si posamezniki

nezadovoljene potrebe lahko ''kupili'' na trgu in zato trg kot tak ni obstajal, obstajal pa je

sivi trg. Primer sivega trga so tako razna neformalna udejstvovanja za zadovoljevanje

potreb po socialni varnosti in blaginji. Ta so se oblikovala predvsem v okviru verskih                                                             7 Poleg tega Kolaričeva po povzemanju Esping-Andersena navaja še liberalni, konzervativno-korporativistični, socialno-demokratski in katoliški model sistema blaginje (Kolarič, Meglič, Vojnovič 2002). 

 

  34

skupnosti, saj cerkev kot institucija uradno ni smela delovati in ustanavljati svojih

organizacij mimo verskih namenov svojih članov (primer ljubljanskega vrtca sester

Uršulink) (Kolarič 2002, 87).

Primer obstoja sive ekonomije v neprofitno-volonterskem sektorju kaže na to, da država v

socializmu ni bila popoln regulator niti v obsegu, na katerem je v osnovi temeljila; na

neprofitnosti. Tako ljudem niso bile zadoščene potrebe, ki izhajajo iz javnega dobrega,

oziroma ni bilo dostopnosti nečesa vsem pod enakimi pogoji. O odsotnosti sive ekonomije

ne moremo govoriti, kar nakazujejo tudi Glas in drugi (1988) z lastnim raziskovalnim

delom na področju sive ekonomije v Jugoslaviji, Kukarjeva (1995) s projektom Siva

ekonomija v Sloveniji in drugi.

Danes Slovenijo nekateri radi označijo kot Švedsko z juga, saj ima razvejane in široko

dostopne mreže kakovostnih storitev (Van der Lippe v Hrženjak 2007, 101), usklajevanje

poklicnih in zasebnih obveznosti pa je splošno dobro urejeno. Sama zgornje besede glede

na izsledke opravljene raziskave med ljudmi razumem z neko kritično distanco, saj menim,

da bi bili rezultati raziskave glede osebnih vzrokov udejstvovanja v sivi ekonomiji ob

pravilnosti teh besed drugačni. Siva ekonomija bi bila še vedno prisotna, vendar

domnevam, da bi jo ljudje v večji meri uporabljali iz nedenarnih razlogov. Tako bi

posledično oblastem prestavljala manjši problem, saj ne bi šlo za tako velik delež BDP-ja,

ustvarjenega v sivi ekonomiji.

 

  35

8 SKLEP  

Siva ekonomija ni pojem, ki bi ga večina dojemala kot pozitivnega. In čeprav gre za

opazno velik obseg dejavnosti, se država le s težavo bori proti delu in zaposlovanju na

črno. Kljub organiziranim nadzornim organom in organom pregona je siva ekonomija še

vedno prisotna. Kdo je torej kriv, da imamo opravka s sivo ekonomijo? Po tehtnem

premisleku bi upala zaključiti, da se vse začne in konča pri državi. Država je tista, ki ne

omogoča zadostnega povpraševanja po delovni sili, država je tista, ki postavlja rigidne

vstopne pogoje za registracijo dejavnosti, država je tista, ki oblikuje pogoje zaposlovanja,

določa davke, sprejema zakonodajo, in še bi lahko naštevali. In ker je posameznik tisti, ki

državno politiko najbolj občuti, je učinek posameznika na državo toliko večji. Vsaka

nerealna ali nespametna poteza države se izraža z določenim odzivom državljanov. Če se

jim nekje nekaj odvzame in nikjer nič ne doda, potem je logična poteza posameznika, da za

odvzeto poskrbi sam. Tako rekoč je sivi trg idealen za tovrstno početje, saj je mogoče na

njem tisto odvzeto celo pomnožiti.

Učinki države se torej vračajo nazaj k državi, in sicer kot negativne posledice delovanja v

sivi ekonomiji. Vprašanje je, kaj država v tem začaranem krogu sploh lahko stori, da bi se

stanje izboljšalo. Rešitev, ki bi bila pozitivna v vseh pogledih, je skorajda nemogoča.

Vedno imamo namreč opravka s stanjem, ko nekaj pozitivnega za eno stran skoraj nujno

pomeni nekaj negativnega za drugo stran. Vprašanje je, kdo je tisti, ki lažje prenese manj

ugodno rešitev. Če bi izbirala med državo in posamezniki, bi se nedvomno odločila za

državo. Dejstvo je namreč, da država kot sistem lažje prebrodi čas, ki je potreben, da bi

določene spremembe prinesle zanjo pozitivne posledice, kot so to sposobni posamezniki.

Država hoče imeti zadovoljne državljane in če se ustavimo pri aktivni populaciji, bi lahko

njihovo zadovoljstvo na najosnovnejšem nivoju merili z višino dohodka. Kot so pokazale

raziskave različnih institucij in kot sem ugotovila tudi sama, je nezadovoljstvo z višino

dohodka eden glavnih vzrokov za delovanje v sivi ekonomiji.

Na tem mestu predlagam rešitev, ki je na prvi pogled mogoče neizvedljiva, vendar v

svojem bistvu predstavlja srednjo pot k odpravljanju dohodkovne neenakosti med regijami

v Sloveniji in s tem tudi med posamezniki. Namesto preprečevanja in zatiranja delovanja v

sivi ekonomiji bi državi predlagala, da sive ekonomije ne sankcionira v tistem obsegu, ki

 

  36

predstavlja razliko dohodka med dano regijo in najrazvitejšo slovensko regijo. Preprosto to

pomeni, da delavec s 600 evri mesečnega dohodka ni sankcioniran oziroma ni podvržen

možnosti sankcioniranja, če dela v sivi ekonomiji do te mere, da zasluži primerljivo enako

kot njemu enak delavec iz najrazvitejše regije. To pomeni, da mu je v domačem okolju

dana možnost, da za razliko poskrbi na sivem trgu in si tako zviša življenjski standard. Z

vidika države je to na prvi pogled vsekakor nesprejemljivo, vendar bi rada opozorila, da je

ciljno razvijanje manj razvitih regij v krču in ne poteka z intenziteto, ki bi omogočila, da

ljudje dobijo primerne službe. In prav zato morajo del dohodka priskrbeti na druge načine.

V tem trenutku se temu pravi siva ekonomija s posledico utaje davkov s strani

posameznikov. Vendar ne bi bilo napačno, če bi se siva ekonomija začela spremljati prek

sodelovanja s posamezniki, ki ta trg uporabljajo. V nekem poskusnem obdobju bi tako

ljudje brez strahu lahko svoje prihodke relativno dvignili na raven najrazvitejše regije,

država pa bi pridobila točne podatke o strukturi in obsegu sive ekonomije ter o skupinah, ki

se vanjo vključujejo. To bi pomenilo, da bi imela tudi kakovostne podatke, na katerih bi

lahko gradila razvojne programe za določene regije, saj bi s tovrstnim spremljanjem sive

ekonomije dobila točnejše podatke in s tem imela boljše temelje za oblikovanje določenih

državnih politik.

Če bi posamezniki dobili zagotovilo, da se v določenem referenčnem okolju dela in

zaposlovanja na črno ne bo sankcioniralo v zameno za sodelovanje pri podrobni raziskavi

pojava sive ekonomije, bi imeli večje možnosti za verodostojne podatke. Država bi torej v

tem času bila v nekoliko slabšem položaju z vidika plačevanja davkov, vendar bi bili lahko

rezultati tovrstnega pristopa neprimerljivo daljnosežnejši, kot je trenutno preprečevanje

dela in zaposlovanja na črno, ki ima kratek rok trajanja. Podani predlog je na tem mestu

grobo zastavljen, vendar bi s podrobno analizo prednosti in slabosti, kratkoročnosti in

dolgoročnosti posameznih učinkov tega pristopa ugotovili smiselnost uporabe tovrstnih

prijemov tudi s stroškovnega vidika. Kratkoročnost preprečevanja dela in zaposlovanja na

črno ne dopušča strateških usmeritev k reševanju problema sive ekonomije, zato menim, da

je efektivnejše spoznati izvor problema, ga temeljito analizirati in se strateško spopasti z

vzroki njegovega nastanka.

Ljudje v svojem bistvu nismo le biološka in družbena bitja. Smo veliko več in vsaka

dodatna vrednost človeka in njegove želje zahtevajo določen razpon kapitala. Vendar je

paradoks v tem, da se vse oblike človeškega kapitala (socialnega …) in njihov razvoj

 

  37

skoraj nujno vežejo na finančni kapital. Tako rekoč se vse začne in konča pri denarju,

sploh v dobi kapitalizma, kjer lahko popolnoma upravičeno trdimo, da sta denar in

stroškovna utemeljenost glavni merili uspeha. In če niti podjetniškim sistemom ne uspeva

pred denarno merilo postaviti kako drugo, si lahko predstavljamo, kako to uspeva

posameznikom, ki so z osnovnim kapitalističnim merilom še bolj omejeni. Zato pa tu

nastopi siva ekonomija, ki je amortizer tistim, ki so z uradnim dohodkom omejeni. V

osnovi gre za črno služenje denarja in pridobivanje materialnih koristi, vendar je ta drža le

kamenček v mozaiku, ki predstavlja med drugim tudi način življenja.

 

  38

9 LITERATURA

1. Barr, Nicholas. 1987. The economics of the welfare state. London: Weidenfelf and

Nicholson.

2. Bhattacharyya, Dolip K. 1999. On the economic rational of estimating the hidden

economy. The economic journal 109 (465): 348−359.

3. Carter, Michael. 1984. Issues in the hidden economy − a survey. Economic Record

60 (3): 209−221. Dostopno prek: http://web.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-

lj.si/ehost/pdfviewer/ pdfviewer?vid=6&hid=14&sid=add1707e-05d9-4eb0-85df-

7364ab6aa894%40sessionmgr10 (23. junij 2010).

4. Djankov, S., I. Lieberman, J. Mukherjee in T. Nenova. 2002. Going informal:

benefits and costs. V The informal economy in the EU accession countries: size,

scope, trends and challenges to the process of EU enlargement, ur. Boyan Belev,

64−79. Sofia: Center for the study of democracy.

5. Enste, H. Dominik. 2003. Shadow economy and institutional change in transition

countries. Dostopno prek:

http://www.brainguide.com/data/publications/PDF/pub4429.pdf (25. maj 2010).

6. European commission. 2007. Evrobarometer 284.: Undeclared work in european

union. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_284_en.pdf (26. maj 2010).

--- 2009a. Eurobarometer 72.1.: Poverty and social excusion. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_321_fact_si_si.pdf (26. maj

2010).

--- 2009b. Evrobarometer 71.2. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ ebs/ebs_316_fact_sl.pdf (26. maj

2010).

7. Ferligoj, Anuška.1997. Osnove statistike na prosojnicah. Ljubljana: FDV.

8. Franz Alfred.1985. Estimates of the hidden economy in Austria on the basis of

official statistics. Review of Income & Wealth 31 (4): 325−336. Dostopno prek:

http://web.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-

lj.si/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid=6&hid= 14&sid=add1707e-05d9-4eb0-85df-

7364ab6aa894%40sessionmgr10 (23. junij 2010).

 

  39

9. Glas, Miroslav. 1989. Razsežnosti sive ekonomije v Sloveniji. Teorija in praksa 26

(6−7): 905−916.

--- 1991. Siva ekonomija v svetu in v slovenskem gospodarstvu. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

10. Glas, M., S. Kukar, M. Simončič in I. Bićanić. 1988. Siva ekonomija v svetu in

Jugoslaviji. Ljubljana: Delavska enotnost.

11. Ahumada, Hildegart, Facundo Alvaredo in Alfredo Canavese. 2008. The monetary

method to measure the shadow economy: The forgotten problem of the initial

conditions. Economics letters 101 (2): 97−99. Dostopno prek:

http://www.sciencedirect.com/ science/article/B6V84-4SPYKCD-1/2/

c78d5e36ec4960b7c8df15897386f9af (23. junij 2010).

12. Haralambos in Holborn. 2005. Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: DZS.

13. Hrženjak, Majda. 2007. Nevidno delo. Ljubljana: Mirovni inštitut.

14. Ignjatović, Miroljub. 2007a. Article on undeclared work from SYSDEM

corespondent. Dostopno prek: http://www.eu-

employment_observatory.net/resources/reports/ SloveniaUDW2007.pdf. (17.

februar 2010).

--- 2007b. Overview of SYSDEM experts' national update articles on undeclared

work in the European Union submitted may 2007. Dostopno prek: http://www.eu-

employment-observatory.net/resources/reviews/EN-SpringReview07-UDW.pdf

(17. februar 2010).

15. Kavčič, Bogdan. 1987. Sociologija dela. Ljubljana: Delavska enotnost.

16. Klinar, Peter. 1987. Neformalne delovne skupine; teoretična izhodišča in

preliminarne empirične ugotovitve. Neformalne dejavnosti v slovenski družbi, ur.

Ivan Bernik, 65−83. Ljubljana: Slovensko sociološko društvo, FSPN.

17. Kolarič, Črnak-Meglič in Vojnovič. 2002. Zasebne neprofitno-volonterske

organizacije v mednarodni primerjavi. Ljubljana: FDV.

18. Koopmans, Carl C. 1994. Direct measurement of hidden labour. Applied

Economics 26 (6): 575−581. Dostopno prek:

http://web.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/ehost/pdfviewer/

pdfviewer?vid=6&hid=14&sid=add1707e-05d9-4eb0-85df-

7364ab6aa894%40sessionmgr10 (22. junij 2010).

 

  40

19. Kukar, Stanka. 1995. Siva ekonomija v Sloveniji. Razlogi za njen razvoj in ocene

njenega obsega. IB Revija 29 (1−3): 16−25.

20. Lacko Maria.2000. Hidden economy − an unknown quantity? Economics of

transition 8 (1): 117−149. Dostopno prek:

http://relooney.fatcow.com/EconIntel_147.pdf (21. junij 2010).

21. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Inšpektorat RS za delo. 2006.

Zaposlovanje in delo na črno. Dostopno prek: http://www.id.gov.si/si/

pogosta_vprasanja_in_odgovori/

delovna_razmerja/29_zaposlovanje_in_delo_na_crno/ (15. marec 2010).

22. Moen, P. in Y. Yu. 2000. Effective Work/Life Strategies: Working Couples, Work

Conditions, Gender, and Life Quality. Social problems 47 (3): 291−326. Dostopno

prek: http://www.jstor.org (29. junij 2010).

23. Nastav, Bojan. 2009. Prikrita proizvodnja: Siva ekonomija v Sloveniji. Koper:

Fakulteta za management.

24. Omerzu, Branko. 1999. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno s

predgovorom. Radovljica: Skriptorij KA.

25. Statistični urad Republike Slovenije.2010. Povprečna mesečna plača. Dostopno

prek: http://www.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp (12. maj 2010).

26. Schneider, Friedrich. 2004. The size and development of the shadow economies

and shadow economy labor force of 22 transition and 21 OECD countries: What do

we really know? Dostopno prek: http://ftp.iza.org/dp514.pdf (12. maj 2010).

27. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC). Ur. l. RS 36/2000.

Dostopno prek: http://www.uradni-

list.si/1/objava.jsp?urlid=200036&stevilka=1687 (15. marec 2010).

28. Van der Lippe, T., A. Jager, Y. Kops. 2006. Combination presure: the work family

balance of men and women in european countries. Acta sociologica 49 (3):

303−319. Dostopno prek: http://ajs.sagepub.com/cgi/content/ers/49/3/303 (20. junij

2010).

29. Zagoršek, Hugo. 2005. Kulturni profil Slovenije ter implikacije za poslovanje

podjetij − primerjalne značilnosti slovenske delovne kulture. Kadri 11 (14): 46−52.

 

  41

30. Zrimšek, Zdravko. 1987. Neevidentirano dopolnilno delo izven sistema

zaposlenosti. V Neformalne dejavnosti v slovenski družbi, ur. Ivan Bernik, 84−92.

Ljubljana: Slovensko sociološko društvo, FSPN.

 

  42

10 Priloga A: VPRAŠALNIK

Pozdravljeni!

Sem Selma Grah, študentka zaključnega letnika na Fakulteti za družbene vede Univerze Ljubljani, smer sociologija − kadrovski menedžment. Pred Vami je anketni vprašalnik, ki mi bo služil pri izdelavi diplomske naloge na temo Siva ekonomija z vidika proizvodnih delavcev v Prekmurju.

Vprašalnik je sestavljen iz 16 vprašanj in je anonimen, zato Vas prosim za iskrene in realne odgovore.

Za sodelovanje in pomoč se Vam iskreno zahvaljujem.

1. Spol

Moški

Ženska

2. Starost: ___

3. Poklic: _______________________________________________________________

4. Delovna doba v letih: ____

5. Število družinskih članov: ____

6. Kaj si predstavljate pod pojmom delo na črno? _______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

7. Delate na črno?

Da

Ne (tisti , ki odgovorite z ne, preskočite na vprašanje 13)

8. Zakaj delate na črno? (najpomembnejši vzrok označite z 1, tistega, ki je na drugem mestu z 2 in tako naprej.)

Da zapolnim prosti čas

Da dodatno zaslužim

 

  43

Ker to delo ni obdavčeno

Ker imam premajhno plačo Drugo:_______________________________________________________

_ 9. Kakšne so prednosti dela na črno?

_______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

10. Bi se v primeru zadostnega rednega zaslužka posluževali dela na črno?

Da

Ne

Mogoče:________________________________________________________

11. Je delodajalec seznanjen z vašo ''popoldansko aktivnostjo''? Če da, kakšen odnos ima do tega?

Da:___________________________________________________________

Ne

12. Koliko se da mesečno zaslužiti z delom na črno?

Do četrtine rednega zaslužka

Do polovice rednega zaslužka

Do treh četrtin rednega zaslužka

Celoten redni zaslužek

Več kot celoten redni zaslužek

13. Kakšen se Vam zdi Vaš reden zaslužek v primerjavi z osebo z isto izobrazbo in enakimi delovnimi obremenitvami v drugih slovenskih regijah?

Nižji

Primerljiv

Višji

14. Imate občutek, da si lahko z rednim zaslužkom iz leta v leto privoščite:

Manj

Primerljivo enako

Več

15. Lahko pomanjkanje denarja povzroči težave v zakonski zvezi, v družini?

Da

 

  44

Ne

16. Odgovorijo tisti, ki so na vprašanje 15 odgovorili z da. Prosim opišite, na kakšne težave mislite. ______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________