Upload
trinhdien
View
229
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
PETRA TOMŠIČ
RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI
MED DEČKI IN DEKLICAMI
STARIMI ŠTIRI IN ŠEST LET
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
PETRA TOMŠIČ
Mentorica: doc. dr. JERA GREGORC
RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI
MED DEČKI IN DEKLICAMI
STARIMI ŠTIRI IN ŠEST LET
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2015
»Zmaga nad samim seboj
je največja zmaga.«
– Platon, antični filozof
ZAHVALA
Zahvalila bi se:
- Mentorici doc. dr. Jeri Gregorc za vso pomoč, strokovnost in podporo pri nastajanju
diplomskega dela.
- Staršem, bratu Roku in širšemu družinskemu krogu za vso podporo v času mojega
študija.
- Zaposlenim v vrtcu Dobrova, še posebno vodji vrtca, Mojci Kogoj, in vsem
vzgojiteljicam, ki so mi omogočile testiranje otrok.
- Staršem testiranih otrok za dovoljenje, da so njihovi otroci lahko sodelovali v moji
raziskavi.
RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI MED DEČKI IN DEKLICAMI STARIMI
ŠTIRI IN ŠEST LET
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, avgust 2015
Število strani: 61 Število tabel: 25 Število slik: 1
Število grafov: 4 Število virov: 31 Število prilog: 1
POVZETEK
Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali obstajajo statistično pomembne razlike v gibalni
učinkovitosti med dečki in deklicami, ki so stari štiri in šest let. Prav tako nas je zanimalo, ali
se razlike pojavljajo tudi med dečki in deklicami enake starosti.
Za testiranje otrok je bil uporabljen test MOT 4–6, ki vsebuje 18 gibalnih nalog. Od tega se 17
gibalnih nalog ocenjuje, in sicer po tristopenjski lestvici (0, 1 ali 2 točki). Seštevek vseh točk
predstavlja gibalno učinkovitost posameznega otroka. Vzorec testiranih je zajemal 60 otrok,
od tega 30 štiriletnikov in 30 šestletnikov. Podatke smo zbirali v študijskem letu 2014/2015,
in sicer od oktobra 2014 do maja 2015.
Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS. Dokazali smo, da obstajajo statistično
pomembne razlike med štiriletniki in šestletniki, medtem ko se razlike med dečki in deklicami
niso izkazale za statistično pomembne.
Ključne besede: gibalna učinkovitost, razlike med dečki in deklicami, predšolski otroci.
DIFFERENCES IN MOTOR EFFICIENCY BETWEEN FOUR- AND SIX-YEAR-OLD
BOYS AND GIRLS
University of Ljubljana, Faculty of Education, August 2015
Pages: 61 Tables: 25 Pictures: 1
Graphs: 4 Sources: 31 Annexes: 1
ABSTRACT
The purpose of this thesis is to determine whether there are any statistically significant
differences in movement efficiency of 4 and 6 years old boys and girls. We were also
interested in the differences occuring among the boys and girls of the same age.
A MOT 4−6 test including 18 movement exercises has been used for testing the children. 17
of those movement exercises are graded according to a three-level scale (0, 1, or 2 points).
The sum of all the points achieved represents the movement efficiency of an individual child.
The testing sample included 60 children, comprising of 30 4-year-olds and 30 6-year-olds.
The data was collected during the study year of 2014/2015, namely from October 2014 until
May 2015.
The data was processed with a statistical programme SPSS. We have proven that statistically
significant differences exist between the groups of 4-year-olds and 6-year-olds, while the
differences among boys and girls were not proven to be statistically significant.
Key words: movement efficiency, differences among boys and girls, preschool children.
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................................ 1
2 PREDMET IN PROBLEM ................................................................................................ 2
2.1 OTROKOV RAZVOJ ...................................................................................................... 2
2.1.1 SOCIALNI IN ČUSTVENI RAZVOJ ...................................................................... 2
2.1.2 KOGNITIVNI RAZVOJ ...................................................................................... 3
2.1.3 TELESNI RAZVOJ ............................................................................................. 3
2.1.4 GIBALNI RAZVOJ ............................................................................................. 4
2.2 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROK IN GIBALNA UČINKOVITOST ................. 7
2.2.1 RAVNOTEŽJE .................................................................................................... 8
2.2.2 MOČ ................................................................................................................... 11
2.2.3 VZDRŽLJIVOST ............................................................................................... 12
2.2.4 RAZLIKE V GIBALNIH SPOSOBNOSTIH MED DEČKI IN DEKLICAMI 15
2.3 MERJENJE GIBALNE UČINKOVITOSTI ............................................................. 15
2.3.1 PROBLEMATIKA MERJENJA MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI
PREDŠOLSKIH OTROK ................................................................................................ 15
2.3.2 TEST MOT 4–6 ................................................................................................. 16
3 CILJ .................................................................................................................................. 17
4 HIPOTEZE ....................................................................................................................... 17
5 METODE DELA .............................................................................................................. 17
5.2 RAZISKOVALNA METODA .................................................................................. 17
5.3 VZOREC ................................................................................................................... 17
5.4 NAČINI ZBIRANJA PODATKOV .......................................................................... 17
5.5 METODA OBDELAVE PODATKOV ..................................................................... 18
6 REZULTATI .................................................................................................................... 18
6.2 INTERPRETACIJA IZBRANIH SPREMENLJIVK ................................................ 18
6.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV PO HIPOTEZAH ......................................... 40
6.3.1 HIPOTEZA 1 ..................................................................................................... 40
6.3.2 HIPOTEZA 2 ..................................................................................................... 41
6.3.3 HIPOTEZA 3 ..................................................................................................... 42
6.3.4 HIPOTEZA 4 ..................................................................................................... 43
6.3.5 HIPOTEZA 5 ..................................................................................................... 44
7 RAZPRAVA .................................................................................................................... 45
8 SKLEP .............................................................................................................................. 48
9 LITERATURA ................................................................................................................. 49
KAZALO TABEL
Tabela 1: Razvojne faze ............................................................................................................. 6
Tabela 2: Število merjencev po starosti in spolu ...................................................................... 19
Tabela 3: Rezultati merjencev pri hoji naprej. ......................................................................... 20
Tabela 4: Rezultati merjencev pri punktiranju oz. tappingu. ................................................... 21
Tabela 5: Rezultati merjencev pri prijemu krpe s prsti nog. .................................................... 22
Tabela 6: Rezultati merjencev pri bočnih poskokih. ................................................................ 23
Tabela 7: Rezultati merjencev pri ujemu palice. ...................................................................... 24
Tabela 8: Rezultati merjencev pri polaganju teniških žog v škatlo. ......................................... 25
Tabela 9: Rezultati merjencev pri hoji nazaj. ........................................................................... 26
Tabela 10: Rezultati merjencev pri zadevanju cilja. ................................................................ 27
Tabela 11: Rezultati merjencev pri zbiranju palčk. .................................................................. 28
Tabela 12: Rezultati merjencev pri prehodu skozi obroč. ........................................................ 30
Tabela 13: Rezultati merjencev pri enonožnem skoku v obroč. .............................................. 31
Tabela 14: Rezultati merjencev pri ujemanju obroča. .............................................................. 32
Tabela 15: Rezultati merjencev pri možičku kopitljačku. ........................................................ 33
Tabela 16: Rezultati merjencev pri preskoku vrvice. ............................................................... 35
Tabela 17: Rezultati merjencev pri bočnem valjanju. .............................................................. 36
Tabela 18: Rezultati merjencev pri vstajanju in sedanju z žogo. ............................................. 37
Tabela 19: Rezultati merjencev pri skoku z obratom. .............................................................. 38
Tabela 20: Vsota doseženih točk otrok, ki so stari štiri leta in tistih, ki so stari šest let. ......... 39
Tabela 21: Rezultati štiriletnih in šestletnih otrok. .................................................................. 40
Tabela 22: Rezultati šestletnikov v odstotkih. ......................................................................... 41
Tabela 23:Rezultati štiriletnikov v odstotkih. .......................................................................... 42
Tabela 24: Rezultati šestletnih otrok glede na spol. ................................................................. 43
Tabela 25: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol. ................................................................. 44
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Merjenci po spolu. ....................................................................................................... 18
Graf 2: Merjenci po starosti...................................................................................................... 19
Graf 3: Rezultati šestletnih otrok glede na spol. ...................................................................... 43
Graf 4: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol. ...................................................................... 44
KAZALO SLIK
Slika 1: Gibalni razvoj ................................................................................................................ 5
1
1 UVOD
Otrokov razvoj je večrazsežnosten in se odraža na različnih področjih. To so področja
gibalnega, telesnega, kognitivnega, čustvenega in socialnega razvoja. V predšolskem obdobju
razvoj poteka usklajeno in celostno (Videmšek in Pišot, 2007).
Človekov gibalni razvoj se začne že v predporodni dobi. Najbolj izrazit je v prvih treh letih
življenja. Človek že v prvih dveh letih življenja doseže najvišjo možno stopnjo – gibanje v
pokončnem položaju. Kot novorojenček je povsem nemočno bitje, ki že kot otrok doseže
samostojno premikanje po prostoru in upravljanje s predmeti po svoji volji. Gibalni razvoj je
pomemben del celostnega razvoja. Otroci z gibanjem zaznavajo in odkrivajo svoje telo.
Otroci tudi preizkušajo, kaj vse njihovo telo zmore, hkrati pa gradijo zaupanje vase. Z
gibanjem dobivajo občutek ugodja, varnosti, veselja oziroma se na splošno dobro počutijo ter
raziskujejo, spoznavajo in dojemajo svet okoli sebe (Videmšek in Visinski, 2011).
Telesna aktivnost je pomembna v vseh življenjskih obdobjih in ima nenadomestljivo vlogo.
Potrebna je za normalen razvoj na vseh področjih (Škof idr., 2005).
Gibalna dejavnost je medij, skozi katerega se otrok neposredno vključuje v okolje, hkrati pa
mu omogoča pridobivanje bogatih izkušenj in doživetij. Motorični razvoj predstavljajo
spremembe v motoričnem vedenju, ki se kažejo skozi razvoj motoričnih sposobnosti (Pišot in
Planinšec, 2005). Stopnjo razvitosti motoričnih sposobnosti pa predstavlja gibalna
učinkovitost. Do razlik med otroki pride ravno zaradi različno razvitih motoričnih
sposobnosti.
V diplomskem delu želimo ugotoviti, ali v gibalni učinkovitosti prihaja do razlik med dečki in
deklicami ter ali prihaja do razlik med štiri in šest let starimi otroki. Glede na to, kaj želimo
ugotoviti, smo si zastavili naslednje hipoteze: predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše
rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letniki; predvidevamo, da razlike v rezultatih v gibalni
učinkovitosti med 6-letniki ne bodo večje od 5 %; predvidevamo, da razlike v rezultatih v
gibalni učinkovitosti med 4-letniki ne bodo večje od 10 %; predvidevamo, da bodo imele 6-
letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letni dečki, ter predvidevamo, da
bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 4-letni dečki.
2
2 PREDMET IN PROBLEM
2.1 OTROKOV RAZVOJ
L. Katz razloži pojem otrokov razvoj kot proces spreminjanja od nezrelega k zrelemu stanju
oz. delovanju. Ko razpravljamo o pojmu otrokov razvoj, predpostavljamo neko končno stanje,
pri čemer je pomembno, kako izkušnje, ki jih je otrok pridobil v zgodnjem otroštvu,
prispevajo k doseganju končnega stanja (Batistič Zorec, 2003).
V predšolskem obdobju otrokov razvoj poteka celostno, vendar se vsa posamezna področja,
kot so: telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno, med seboj prepletajo. Če uvedemo
spremembo na enem področju, s tem vplivamo na vsa ostala področja razvoja (Zajec idr.,
2010).
2.1.1 SOCIALNI IN ČUSTVENI RAZVOJ
Čustveni in socialni razvoj otrok sta tesno prepletena in ju zato pogosto obravnavamo skupaj.
Razvoj na tem področju je v zgodnjem otroštvu zelo razgiban. Otrok ima že kot novorojenček
sposobnost izražanja čustev (Pišot in Planinšec, 2005).
Pri socialnem in čustvenem razvoju otroka je zelo pomembno, da že v predšolskem obdobju
pomagamo razvijati otrokova lepa, prijetna in primerna čustva, to so: ljubezen, veselje,
zaupanje, zadovoljstvo in čustvo varnosti. Nato naprej razvijamo nova socialna čustva, kot na
primer veselje, dobroto, optimizem itd. Hkrati pa moramo paziti, da se v otroku ne
zakoreninijo negativna čustva, kot so: žalost, strah, ljubosumnost itd. V vrtcih in drugih
vzgojno-varstvenih ustanovah spodbujamo tudi razvoj otrokovega socialnega spoznavanja
(Benkovič, 2011).
Pri otrocih je zelo pogosto hitro menjavanje čustev, a se tudi to, tako kot intenzivnost čustev
in pogostost izražanja čustev, zmanjša z odraščanjem. Prav tako otrok z odraščanjem preživi
več časa s svojimi vrstniki. Tako se v zgodnjem otroštvu razvijejo nove oblike socialnih
interakcij in socialnih kompetenc. Otrok tako pridobi pripadnost k neki skupini, ki mu
pomaga razvijati njegovo samopodobo, ta pa se izpopolnjuje v kontekstu igre. Igra otrokom
omogoča komuniciranje, prek nje se vzpostavijo različne situacije, v katerih se otrok uči
nadzorovati svoje vedenje, izražati čustva in sodelovati z drugimi otroki. Pišot in Planinšec
(2005) pravita, da sodelovanje v gibalnih igrah pozitivno vpliva na otrokov socialno-čustveni
razvoj, pri tem pa se razvijata tudi samopodoba in samospoštovanje (Pišot in Planinšec,
2005).
3
2.1.2 KOGNITIVNI RAZVOJ
Kognitivni razvoj je razvoj mišljenja oz. tisti razvoj, ki vključuje intelektualne procese, to pa
so zaznavanje, predstavljanje, presojanje, sklepanje, spomin, govor, reševanje problemov, ki
omogočajo mišljenje, odločanje in učenje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
Piaget je kot prvi razložil dve stopnji mišljenja skozi asimilacijo in akomodacijo. Pri prvem
procesu gre za prilagajanje posameznikovih novih zaznav obstoječim miselnim strukturam,
ampak samo do točke, ko je mogoče nove zaznave še prilagoditi obstoječim strukturam. Pri
drugem procesu pa je število novih informacij že tako veliko, da se mora miselna struktura
spremeniti in prilagoditi novim informacijam (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).
Marjanovič Umek in Zupančič (2004) navajata štiri glavne stopnje Piagetove teorije o
kognitivnem razvoju.
• Zaznavno-gibalna ali senzomotorična stopnja poteka od rojstva do dveh let. Na tej
stopnji otrok spoznava in raziskuje okolje.
• Predoperativna stopnja poteka od drugega do sedmega leta. Otrok na tej stopnji
spoznava različne simbole in jih uporablja v praksi.
• Konkretno-operativna stopnja poteka od sedmega do enajstega leta. Otrok razvija
logične strukture, ki mu s pomočjo mišljenja omogočajo reševanje problemov.
• Formalno-operativna stopnja poteka od dvanajstega leta naprej in iz konkretnih
predmetov se miselne operacije prestavijo na abstraktno razmišljanje, to je jezikovno
in logično.
2.1.3 TELESNI RAZVOJ
Telesno rast lahko razdelimo na štiri različne sklope, ki jih lahko merimo in spremljamo, to
so:
• dolžinske mere – telesna višina, dolžina okončin;
• prečne mere – premer zapestja, premer kolena;
• obsegi – obseg okončin, obseg trupa;
• kožna guba – to je količina podkožnega maščevja na različnih delih telesa (Pišot in
Planinšec, 2005).
4
Celoten razvoj je pri vsakem otroku drugačen, zato se tudi telesni razvoj pri vsakem ne konča
v enakem starostnem obdobju. Rast posameznih delov telesa pa ne poteka vedno usklajeno z
enako hitrostjo, spreminja se tudi skozi razvojne stopnje (Pišot in Planinšec, 2005).
Na telesni razvoj vplivajo genski in okoljski dejavniki. Prvi imajo pomemben vpliv na
velikost in sestavo telesa, okoljski dejavniki pa vplivajo na telesno rast. Med okoljske
dejavnike sodijo prehrana, gibalna dejavnost, poškodbe in bolezni (Malina in Katzmarzyk,
2004).
V zgodnjem otroštvu je telesna rast zelo intenzivna, v obdobju otroštva pa se telesna rast
umiri. Od petega leta naprej se telesna višina poveča za 5 do 6 centimetrov letno, telesna masa
pa za 2,5 kilograma letno. Na težo močno vpliva kultura. V tistih kulturah, kjer so prisotni
spremenjeni vzorci prehranjevanja in manjša gibalna dejavnost, prevladuje delež otrok s
prevelikim indeksom telesne mase (Pišot in Planinšec, 2005).
2.1.4 GIBALNI RAZVOJ
Razvoj človeka poteka vse življenje, razlikuje se le intenzivnost le-tega (Cemič, 1997).
Človek se začne gibalno razvijati že v predporodni dobi, najbolj izrazit razvoj pa poteka do
tretjega leta. Nobeno drugo živo bitje ni sposobno doseči stopnje, ki jo človek doseže že v
prvih dveh letih življenja, to je gibati se v pokončnem položaju (Videmšek in Visinski, 2001).
Gibalna dejavnost je pomemben del otrokovega vedenjskega repertoarja in je medij, skozi
katerega se otrok neposredno vključuje v okolje. S tem otrok pridobiva bogate izkušnje, še
posebno v zgodnjem otroštvu (Pišot in Planinšec, 2005). Z gibanjem otrok zaznava svoje telo
in preizkuša, kaj vse zmore. Prav tako raziskuje in spoznava svet okoli sebe (Videmšek,
Berdajs, Karpljuk, 2003).
2.1.4.1 Smeri razvoja
Otrokov gibalni razvoj poteka v dveh smereh – po cefalokavdalni in proksimodistalni smeri –
in pomeni kvalitativne spremembe na individualni ravni delovanja. Pri cefalokavdalni smeri
se postopno razvijajo kontrole mišic od glave k nogam, pri proksimodistalni smeri pa se
razvija nadzor mišic, ki so bližje hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih (Cemič, 1997).
Tako otrok postopoma nadzira in izvaja zahtevnejše gibalne spretnosti (Pišot in Planinšeč,
2005).
5
Slika 1: Gibalni razvoj
Vir: Videmšek in Pišot, 2007.
Otrokov razvoj poteka v več smereh in hkrati na različnih področjih, kar pomeni, da je
motorični razvoj povezan s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem. Otrok se
motorično razvija v različnih obdobjih oz. v tako imenovanih razvojnih stopnjah. Na vsaki
razvojni stopnji opazimo določeno značilnost vedenja, ki velja za večino otrok. Vsaka
razvojna stopnja je rezultat predhodne in pogoj za vzpostavitev naslednje, višje stopnje.
Stopnje se praviloma pojavijo v enakih starostnih obdobjih in trajajo enako dolgo, a lahko
pride do individualnih razlik in tako se lahko posamezne razvojne stopnje pojavijo tudi v
različnih starostnih obdobjih, vrstni red njihovega pojavljanja pa običajno ostane enak (Pišot
in Planinšec, 2005).
6
Razvojne faze:
Tabela 1: Razvojne faze
Faze motoričnega razvoja Okvirno starostno obdobje Stopnje motoričnega
razvoja
Refleksna gibalna faza • prenatalno obdobje
do 4. meseca
• od 4. meseca do 1.
leta
• stopnja vkodiranja
(zbiranja)
informacij
• stopnja dekodiranja
(procesiranja)
informacij
Rudimentalna gibalna faza • od rojstva do 1.
leta
• od 1. do 2. leta
• stopnja inhibicije
refleksov
• predkontrolna
stopnja
Temeljna gibalna faza • od 2. do 3. leta
• od 4. do 5. leta
• od 6. do 7. leta
• začetna stopnja
• osnovna stopnja
• zrela stopnja
Specializirana gibalna faza • od 7. do 10. leta
• od 11. do 13. leta
• od 14. leta naprej
• splošna stopnja
• specifična stopnja
• specializirana
stopnja
Vir: Gallahue in Ozmun, 2006 v Zajec idr., 2010.
Gibanje v veliki meri vpliva na rast in razvoj otroka, zato je pomembno, da imamo za gibanje
urejene ustrezne razmere. Imeti moramo primeren prostor; ustrezno obleko in obutev; dobro
voljo; primerne športne pripomočke in ustrezna igrala, ki spodbujajo otroke h gibanju. Če
otrokom ne zagotovimo različnih gibalnih dejavnosti, lahko zaostanejo v razvoju (Videmšek
in Visinski, 2001).
7
2.2 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROK IN GIBALNA UČINKOVITOST
Gibalne sposobnosti otrok so latentne dimenzije človeka (Cemič, 1997), ki so v veliki meri
odgovorne za izvedbo vseh gibov in določajo gibalno stanje otroka (Videmšek in Pišot,
2007). S pomočjo gibalnih sposobnosti opravljamo točno določene naloge (Videmšek,
Berdajs, Karpljuk, 2003).
»Gibalne sposobnosti človeka so tiste sposobnosti, ki povzročajo razlike v gibalni
učinkovitosti posameznikov (Strel, 1996, str. 71).«
Gibalna učinkovitost je stopnja razvitosti motoričnih sposobnosti. Pri tem pride do
individualnih razlik, v največji meri ravno zaradi različne stopnje razvitosti motoričnih
sposobnosti. Posamezniki niso sposobni na enak način izvesti gibalnih nalog in niso vsi pri
vsaki nalogi enako uspešni (Pistotnik, 2003).
Na gibalno dejavnost otrok vpliva interpersonalno in socialno področje in okolje, v katerem
posameznik odrašča (Sallis in Owen, 1999 v Matejek in Planinšec, 2008).
Tako kot druge človekove sposobnosti, so tudi gibalne sposobnosti v določeni meri prirojene,
v določeni meri pa pridobljene z različnimi vadbami, izkušnjami in načinom življenja
(Pistotnik, 2011). Takoj ob rojstvu nam je dana stopnja razvitosti gibalnih sposobnosti, ki
hkrati določa, do kod se bodo lahko sposobnosti razvile ob normalni rasti in razvoju. To
stopnjo pa lahko tudi presežemo z ustreznimi gibalnimi aktivnostmi (Pistotnik, 2003) oz. z
uporabo naravnih oblik gibanja (Pistotnik, Pinter, Dolenc, 2003). Vse gibalne spodobnosti pa
se glede stopnje prirojenosti razlikujejo. Hitrost ima najvišjo stopnjo prirojenosti in je
prirojena med 80 in 95 %, kar pomeni, da jo lahko razvijemo zgolj s 5–20 % treningom. Moč
pa je prirojena v 50 %, kar pomeni, da jo lahko z različnimi vajami za moč razvijemo še
enkrat toliko. Ravno zaradi tega bodo rezultati razvoja moči vidni prej in v večjem obsegu kot
rezultati hitrosti (Pistotnik, 2003).
Gibalne sposobnosti pri predšolskih otrocih ne moremo opredeliti natančno (Videmšek in
Visinski, 2001), ampak lahko zgolj na osnovi rezultatov do sedaj narejenih raziskav
sklepamo, da je latentni prostor motorike otrok že precej razvit oz. diferenciran, vendar se še
vedno razlikuje od prostora odraslih (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003).
8
Poznamo šest primarnih motoričnih sposobnosti:
• ravnotežje;
• koordinacija;
• moč;
• hitrost;
• preciznost in
• gibljivost.
Hitrost in preciznost se v predšolskem obdobju razvijata skozi koordinacijo, medtem ko je
gibljivost v predšolskem obdobju maksimalna in je ni potrebno razvijati.
Nekateri med motorične sposobnosti uvrščajo tudi vzdržljivost, ki pa bolj sodi pod
funkcionalne sposobnosti, saj je odvisna od delovanja dihalnega in krvožilnega sistema
(Pistotnik, 2003). Vzdržljivost opredeljuje intenzivnost v izvajanju določene gibalne naloge z
nezmanjšano učinkovitostjo, to pomeni, da premaguje določen napor v motoričnih
sposobnostih (Videmšek in Pišot, 2007).
Te motorične sposobnosti lahko razdelimo tudi v dve splošni skupini, in sicer sposobnosti za
regulacijo energije in sposobnosti za regulacijo gibanja. Hitrost in moč sodita v skupino
sposobnosti za regulacijo energije, ker ti dve sposobnost omogočata optimalen izkoristek
energijskih potencialov pri izvajanju gibanja. Ostale motorične sposobnosti, to so
koordinacija, gibljivost, preciznost in ravnotežje, pa sodijo med sposobnosti za regulacijo
gibanja. Ta skupina motoričnih sposobnosti je odgovorna za oblikovanje, uresničevanje in
nadziranje izvedbe različnih nalog v prostoru in času (Pistotnik, 2003).
2.2.1 RAVNOTEŽJE
Pri motorični sposobnosti ravnotežje gre za sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in
hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003). Lahko pa
ravnotežje opredelimo tudi kot sposobnost za natančno določitev smeri in intenzivnosti
kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali vzpostavlja ravnotežni položaj telesa v
prostoru (Pistotnik, 2003).
9
Ravnotežje delimo na:
• statično ravnotežje, pri katerem gre za ohranjanje položaja v mirovanju ali gibanju, ko
predhodno ravnotežni organ ni bil moten in
• dinamično ravnotežje, pri katerem gre za vzpostavljanje ravnotežnega položaja v
mirovanju ali v gibanju, ko je predhodno bil moten ravnotežni organ (Videmšek in
Pišot, 2007).
Na ravnotežje najbolj vpliva centralni ravnotežni organ v srednjem ušesu in ravnotežnostni
center v malih možganih. Vpliv pa imajo tudi čutila, in sicer čutilo vida, čutilo sluha, tetivni
in mišični receptorji, receptorji v obsklepnih strukturah in taktilni receptorji, ki se nahajajo v
koži (Pistotnik, 2003).
Predšolski otroci imajo slabo razvito sposobnost ravnotežja, ta se razvije nekje do petnajstega
leta starosti. Slabo razvita sposobnost ravnotežja zavira normalen razvoj gibalnih sposobnosti,
zato moramo začeti razvijati ravnotežje že pri mlajših otrocih. Ravnotežje je zelo pomembno
v vsakdanjem življenju in se s starostjo človeka slabša, vendar ga lahko s primernimi vajami
še dolgo ohranimo na visoki ravni (Videmšek in Pišot, 2007).
Na sposobnost ravnotežja lahko vplivamo, in sicer z velikim številom vadbenih enot z več
ponovitvami. Uporabljati moramo naloge, pri katerih porušimo vzpostavljeni ravnotežni
položaj, tako da izključimo čutila (sluh, vid), zmanjšamo in spremenimo podporno ploskev ali
pa dodamo zunanje dejavnike, ki moteče vplivajo na sposobnost koncentracije oz. ravnotežja
(Moscha, 2008).
Sposobnost za učinkovito oblikovanje in izvajanje sestavljenih nalog je koordinacija, ki pa je
hkrati tudi sposobnost, ki usmeri izkoristek energijskih-toničnih in programsko-gibalnih
potencialov v izvedbo kompleksnih gibanj (Pistotnik, 2003). Pri motoriki živih bitij je
koordinacija tista motorična sposobnost, ki je najbolj značilna za človeka.
Koordinacija je lahko definirana tudi kot razmerje med gibanjem glave, trupa in udov v
povezavi s tem, kaj se trenutno dogaja v okolju. S tem gibanje posameznika postavimo v
kontekst, v katerem se le-ta izvaja (Magill, 2011).
10
Koordinacija ima šest pojavnih oblik:
• gibalna inteligentnost,
• sposobnost za ritem,
• sposobnost uskladitve gibanja spodnjih okončin,
• sposobnost gibalnega učenja,
• sposobnost izkoriščanja gibalnega spomina in
• sposobnost časovne uskladitve gibov (Videmšek in Pišot, 2007).
Vidiki koordinacije:
• hitrost učenja in izvajanja zapletenih gibalnih nalog;
• agilnost (hitra sprememba smeri gibanja);
• timing (pravočasnost);
• koordinacija v ritmu;
• gibalno reševanje prostorskih problemov in
• reorganizacija stereotipnih gibanj (Cemič in Gregorc, 2012).
Cemič in Gregorc (2012) navajata, da vsi našteti vidiki kažejo na zahtevno gibalno delovanje.
Pri vsem tem gre za sposobnost združevanja senzoričnih informacij z gibanjem v času. Torej
moramo najprej sprejeti informacije, jih predelati, izdelati in izvršiti program ter nazadnje
združiti vse informacije (Cemič in Gregorc, 2012).
Koordinacija se začne razvijati že v fetalnem obdobju, kjer plod že pridobiva prve gibalne
izkušnje. Okoli šestega leta pa so otroci najbolj dojemljivi za sprejem raznovrstnih gibalnih
informacij in za njihovo združevanje v gibalne strukture, ki potekajo na višji ravni (Pistotnik,
1999).
Koordinacija je sorazmerno visoko prirojena (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003) in je
odvisna od delovanja centralnega živčnega sistema. V njem se oblikujejo gibalni programi, s
katerimi so opredeljene ravnine in amplitude gibov, hitrost, jakost izvedbe in položaj telesa.
11
Vse to pa poteka v odvisnost od zunanjih dejavnikov (Pistotnik, 2003). Koordinacija je
močno povezana z ostalimi gibalnimi sposobnostmi, ki morajo biti ustrezno razvite, da se
lahko koordinacija gibanja prek njih izrazi na najvišjem nivoju (Videmšek in Pišot, 2007).
Otroci morajo za razvijanje koordinacije izvajati naravne oblike gibanja in osnovne elemente
različnih športov. Imeti morajo čim bolj pester izbor gibanja, zato da se ta avtomatizira in
shrani v gibalnem spominu. Če otrok nima ustrezno razvitih koordinacijskih sposobnosti, je
pogosto lahko negotov, nespreten, počasi pridobiva nove gibalne vzorce in nenehno išče
pomoč, kar se odraža tudi na čustvenem in socialnem razvoju otroka (Videmšek in Pišot,
2007).
2.2.2 MOČ
»Moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih sil
(Pistotnik, 2003, str. 43).« Je osnovna gibalna sposobnost, saj brez nje ni gibanja (Videmšek,
Berdajs in Karpljuk, 2003). Moč pa lahko opredelimo tudi kot produkt sile in hitrosti. Je
najbolj raziskana motorična sposobnost (Pistotnik, 2003).
Moč delimo na tri pojavne oblike:
• eksplozivna moč – sposobnost maksimalnega, kratkotrajnega začetnega pospeška
telesa v prostoru ali pri delovanju na predmete, ki se nahajajo v okolici (Pistotnik,
2003);
• repetitivna moč – sposobnost, pri kateri dlje časa traja dejavnost, ki zahteva
neprestano krčenje in sproščanje mišic. Prisotna je pri cikličnih gibanjih, to so hoja,
tek, kolesarjenje, plavanje itd. (Videmšek in Pišot, 2007);
• statična moč – sposobnost, pri kateri se dolgotrajno napenjajo mišice in zadržujejo
položaj med obremenitvijo (Videmšek in Pišot, 2007). Gre za povečano mišično
napetost (Cemič, 1997).
V predšolskem obdobju moramo biti pozorni, da z gibanjem razvijemo pravilno držo telesa.
Izogibati se moramo statičnim naprezanjem, saj statična moč v predšolskem obdobju ni
potrebna (Cemič, 1997). Majhnim otrokom primanjkuje moči za določena gibanja. Ko pa se
gibljejo, si z gibanjem razvijejo moč. Paziti moramo, da napori za otroka niso preveliki oz. da
12
so na primerni stopnji njegove razvitosti, če tega ne upoštevamo, je otrok prehitro utrujen. To
pa lahko vodi tudi v njegovo neaktivnost (Cemič, 1997).
Poleg delitve moči na tri pojavne oblike pa poznamo tudi dejavnike, ki vplivajo na to, koliko
bomo moč razvili. Ti dejavniki so lahko morfološki, funkcionalni, psihološki in biološki. Moč
je delno prirojena motorična sposobnost, delno pa jo lahko še razvijemo (Pistotnik, 2003). Pri
izvajanju nalog za razvoj moči moramo paziti, da na sklepe in hrbtenico ne nalagamo
prevelikih obremenitev. Pomembno je, da vmes izvajamo raztezne vaje. Pri otrocih se
moramo izogibati statičnim vajam za razvoj moči in izvajamo vaje dinamičnega značaja
(Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).
2.2.3 VZDRŽLJIVOST
Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost, pri kateri gre za sposobnost izvajanja dlje časa
trajajočih gibalnih nalog z nezmanjšano učinkovitostjo in zmanjšanje stanja utrujenosti (Škof,
2010).
Vzdržljivost delimo po več kriterijih, in sicer glede na topološki vidik, vidik načrtovanja
vadbe in glede na energijski oz. fiziološko-biokemijski vidik (Škof, 2007).
Delitev glede na topološki vidik:
• lokalno (aktivna je največ 1/3 mišične mase),
• regionalno (aktivna je od 1/3 do 2/3 mišične mase) in
• globalno (aktivni sta več kot 2/3 mišične mase) (Cemič, 1997).
Delitev glede na vidik načrtovanja vadbe:
• splošna in
• specifična vzdržljivost (Škof, 2007).
Delitev glede na energijski oz. fiziološko-biokemijski vidik:
• mišična oz. anaerobna in
• srčno-žilna oz. aerobna vzdržljivost (Škof, 2007).
Cemič (1997) pravi, da pri predšolskih otrocih razvijamo splošno aerobno dinamično
vzdržljivost. Med to vzdržljivost uvrščamo nizke in srednje intenzivne napore, v katerih
13
prevladujejo aerobni energijski procesi (Videmšek idr., 2003). A. Cemič (2004) je postavila
koncept »igra, gibanje in razvoj«, v katerem je izpostavila metodo igre kot najprimernejšo
obliko poučevanja v predšolskem obdobju. Prek te metode lahko razvijamo vse motorične
sposobnosti in tudi funkcionalno sposobnost, ki jo opisujemo, to je vzdržljivost.
Škof (2007) navaja, da za predšolske otroke pogosto pravimo, da so aerobni tipi, zato ker
otroci različne obremenitve rešujejo bolj aerobno kot odrasli. Razvoj vzdržljivost pa se pri
odraslih razlikuje od razvoja vzdržljivosti pri otrocih. Pri odraslih poznamo tri temeljne
metode, in sicer: neprekinjena metoda, intervalna metoda in fartlek (Škof, 2007).
2.2.3.1 NEPREKINJENA METODA
Neprekinjena metoda je najstarejša in najpreprostejša metoda za razvoj vzdržljivosti. Ta
metoda je najpogosteje uporabljena in najbolj pomembna v športni aktivnosti mladih in
začetnikov. Škof (2007) navaja, da tekači za razvoj aerobne vzdržljivosti uporabljajo
neprekinjene teke, ki pa jih izvajajo v enakomernem, pospešenem ali valovitem tempu, zato
tudi ločimo več oblik vadbe. To so:
enakomeren dolgotrajen neprekinjen tek,
progresivna oblika neprekinjenega teka,
neprekinjen tempo tek in
tek z valovanjem hitrosti.
Intenzivnost pri neprekinjeni vadbi je lahko nizka, zmerna ali srednja. Zmerna in srednja
intenzivnost pomenita tudi bazično vadbo, kar pomeni, da se pri tej stopnji intenzivnosti
razvija osnovna kondicija za skoraj vse športnike in je hkrati tudi osnovno sredstvo za razvoj
vzdržljivosti predšolskih otrok in mladine pri njihovi rekreaciji. Pri bazični vadbi aerobni
energijski procesi potekajo v počasnih mišičnih vlaknih. Na področju zmerne intezivnosti pa
aerobni energijski procesi v celoti zadovoljujejo energijske potrebe (Škof, 2007).
14
2.2.3.2 INTERVALNA METODA
To metodo sta razvila nemška zdravnika Reindell in Toskana ter trener nemških tekačev
Gerschler okoli leta 1935.
Pri intervalni metodi je način vadbe tak, da se izmenjujeta vnaprej določena dolžina vadbe in
odmor. Je nadgradnja neprekinjene tekaške vadbe. Pri intervalni metodi je intenzivnost
obremenitve višja kot pri neprekinjeni metodi. Izvaja se v območju srednje, visoke in najvišje
intenzivnosti.
Pri intervalni metodi upravljamo z naslednjimi parametri: dolžina intervala, hitrost
teka, število ponovitev, dolžina odmora in karakter (lahkoten tek, hoja ali mirovanje)
odmora.
Poznamo dve različici intervalnega teka:
ekstenzivni ali aerobni intervalni trening,
kratkotrajni ali anaerobni intervalni trening.
Tak način vadbe nikakor ni primeren za tekače začetnike, prav tako pa ni primeren za
predšolske otroke, zato ker imajo manjše srce in slabše razvit dihalni sistem. Če bi otroke
silili v tak proces pridobivanja vzdržljivosti, bi lahko negativno vplivali na otrokov razvoj
(Škof, 2007).
2.2.3.3 FARTLEK
Ime fartlek izhaja iz švedščine in pomeni »igra hitrosti« (Vrhovnik, 2008). Je nadgradnja
intervalne metode, ko govorimo o vadbi vzdržljivosti, in nekakšne vrste naravna oblika
intervalnega treninga. Bistvo vadbe fratleka je izvajanje vadbe vzdržljivosti v naravnem
okolju, kjer tekač vadbo prilagaja naravnem okolju in izkorišča možnosti, ki mu jih slednje
ponuja (Škof, 2007). Pretečene razdalje pri metodi fartlek niso pomembne, zato jih običajno
ne merimo (Vrhovnik, 2008). S fratlekom razvijamo vse ravni vzdržljivosti, njegova bistvena
lastnost pa je, da ni točno vnaprej definiran. Ravno zaradi tega je fratlek ena od najbolj
priljubljenih metod razvijanja vzdržljivosti (Škof, 2007).
15
2.2.4 RAZLIKE V GIBALNIH SPOSOBNOSTIH MED DEČKI IN DEKLICAMI
Razlike v gibalnih sposobnostih med predšolskimi dečki in deklicami so pogosto biološko
pogojene, to se kaže v deležu mišične in kostne mase ter maščobnega tkiva. Več mišične in
kostne mase imajo dečki, medtem ko je pri deklicah večji delež telesnega maščevja (Malina,
Bouchard in Bar, 2004 v Zajec idr., 2009). Razlike med spoloma se s starostjo povečujejo.
Na razlike vplivajo tudi okoljski dejavniki. Ob rojstvu je pomembno vedenje staršev do svojih
otrok, saj to vpliva na razvoj spolne identitete, ki se kasneje izraža v igri. Pozneje tudi ta
vpliva na razvoj. Deklice in dečki si izbirajo različne igrače, njihova igra pa ima drugačno
vsebino (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Dečki si pogosto izberejo igre, ki vsebujejo
veliko teka (npr. igranje z žogo, tek po igrišču ipd.), medtem ko se deklice takih iger hitro
naveličajo ali pa se jim že vnaprej izognejo in si izberejo bolj mirne igre (Zajec idr., 2009).
Dečki igro pogosto prilagajajo svojim sposobnostim, zato njihove igre s starostjo postanejo
zahtevnejše in kompleksnejše, kar jih vodi do novih izkušenj (Videmšek, Stihec in Karpljuk,
2008). Igre deklic pa niso tako gibalno bogate kot igre dečkov, zato ne dajejo dovolj možnosti
za razvijanje gibalnih sposobnosti (Zajec idr., 2009).
2.3 MERJENJE GIBALNE UČINKOVITOSTI
Da se bo otrok lahko optimalno razvijal, je pomembno zgodnje odkrivanje retardacijskih in
akceleracijskih razvojnih pojavov, s tem pa ugotavljanje motoričnega statusa otroka oz.
njegove gibalne učinkovitosti. To področje je slabo raziskano, saj na splošno velja, da je
testiranje predšolskih otrok zahtevno delo. Težave pa povzročajo tudi testi, ki morajo biti
prilagojeni prav za predšolsko obdobje. Poznamo več vrst testov, in sicer: test »okvirne norme
gibalnih sposobnosti za otroke«, test »MOT 4–6« in »informacijski sistem oz. športni karton«
(Cemič in Gregorc, 2012). V diplomskem delu bo poudarek na testu MOT 4–6.
2.3.1 PROBLEMATIKA MERJENJA MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI
PREDŠOLSKIH OTROK
Prvi problem pri merjenju motoričnih sposobnosti predšolskih otrok so merilni postopki, saj
še vedno nimamo v celoti izdelane ustrezne testne baterije. Pri različnih raziskavah pogosto
isti testi opredeljujejo različne motorične dimenzije.
Sledi število uporabljenih testov pri meritvah. Nemogoče je, da bi pri testiranju predšolskih
otrok v določenem obdobju zbrali enako število podatkov kot pri testiranju starejših. Mlajši
otroci bi bili pri večjem številu testov preveč obremenjeni, kar bi lahko negativno vplivalo na
16
rezultate. Ravno to predstavlja problem, saj bi za temeljitejšo obravnavo potrebovali večje
število podatkov.
Na rezultate pri predšolskem otroku vpliva tudi število ponovitev določene gibalne naloge. Če
bi prišlo do prevelikega števila obremenitev, bi bilo to za otroke preobremenjujoče, kar bi se
kazalo na rezultatu. Premalo ponovitev pa bi zmanjšalo zanesljivost merilnega testa. Otroke
moramo pri zahtevnejših nalogah dodatno motivirati, saj lahko izgubijo motivacijo, če je
naloga prenaporna zanje. Pri predšolskih otrocih je zelo pogosto, da pri izvajanju zahtevnejših
nalog naredijo relativno veliko število napak.
Tem problemom se v predšolskem obdobju težko izognemo, zato je vse podatke o motoričnih
sposobnostih otrok potrebno upoštevati z določeno mero zadržanosti. Pišot in Planinšec
(2005) pa za konec navajata, da so kljub vsemu testi za ugotavljanje motoričnih sposobnosti
predšolskih otrok ustrezni.
2.3.2 TEST MOT 4–6
Test MOT 4–6 sta za ugotavljanje motoričnega razvoja predšolskega otroka zastavila Zimmer
in Volkamer. Test vsebuje naloge za ugotavljanje koordinacije, sposobnosti odzivanja in
napetosti ter nekaj finomotoričnih nalog. Vsebuje 18 gibalnih nalog, in sicer naslednje: skok v
obroč (ta naloga je ogrevalna in se ne ocenjuje), hoja naprej, punktiranje oz. tapping, prijem
krpe s prsti nog, bočni poskoki, ujem palice, polaganje teniških žog, hoja nazaj, zadevanje
cilja, zbiranje palčk, prehod skozi obroč, enonožni poskok v obroč, ujetje obroča, možiček
kopitljaček, preskok vrvice, bočno valjanje, vstajanje in sedanje z žogo in skok z obratom
(Cemič, 1993).
Motorični test pokrije naslednja področja gibalnega razvoja: splošna telesna spretnost in
koordinacijska sposobnost, finomotorična spretnost, ravnotežje, hitrost reagiranja, odrivna
moč, gibalna hitrost, gibalna natančnost (Videmšek in Cemič, 1991). Test zazna motorični
razvoj otroka in nam omogoča klasifikacijo individualnega otroka s primerjalno starostno
skupino. Omogoča nam tudi primerjanje skupin. Glede na to da vemo, da so razlike v razvoju
med dečki in deklicami majhne, je problem diplomske naloge ugotoviti, ali se kljub tem
majhnih razlikam v razvoju med dečki in deklicami pojavljajo razlike v gibalni učinkovitosti.
17
3 CILJ
V skladu s predmetom in problemom naše raziskave smo si zastavili naslednji cilj:
Ugotoviti razliko v gibalni učinkovitosti 4- in 6-letnih otrok ter analizirati razlike v gibalni
učinkovitost med dečki in deklicami.
4 HIPOTEZE
H 1: Predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-
letniki.
H 2: Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 6-
letniki ne bodo več kot 5 %.
H 3: Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 4-
letniki ne bodo več kot 10 %.
H 4: Predvidevamo, da bodo imele 6-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot
6-letni dečki.
H 5: Predvidevamo, da bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot
4-letni dečki.
5 METODE DELA
5.2 RAZISKOVALNA METODA
V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja, ker smo
rezultate pridobili prek testiranja in tega stanja nismo vzročno preverjali.
5.3 VZOREC
Vzorec otrok je neslučajnostni. Zajemal je šestdeset predšolskih otrok, od tega je bila polovica
dečkov in polovica deklic. Polovica otrok je bila starih štiri leta, druga polovica pa šest let.
Motorični test smo izvajali v šolskem letu 2014/2015 v vrtcu Dobrova.
5.4 NAČINI ZBIRANJA PODATKOV
Šestdeset otrok smo individualno testirali z od 15- do 20-minutnim testom MOT 4–6, ki sta ga
zasnovala Zimmer in Volkamer. Ocenjevali smo jih s točkami 0, 1 in 2. Med samim
18
ocenjevanjem smo podatke zapisovali v vnaprej pripravljeno preglednico. Pred testiranjem so
starši vseh šestdesetih otrok podpisali soglasje o strinjanju, da je njihov otrok lahko vključen
v motorični test gibalne učinkovitosti.
5.5 METODA OBDELAVE PODATKOV
Podatke smo obdelali s pomočjo SPSS programa. Uporabili smo program FREQUENCIES za
izračun frekvence in odstotkov. Za ugotavljanje povezanosti ordinalnih in nominalnih
vrednosti smo uporabili podprogram CROSSTABS (hi-kvadrat), za ugotavljanje razlik med
numeričnimi spremenljivkami pa t-test za neodvisne spremenljivke (za preverjanje ustreznosti
testa smo uporabili podprograma: Lavenov test za ugotavljanje enakosti varianc in K-S test za
ugotavljanje normalnosti porazdelitve). Hipoteze smo sprejemali na ravni 5-odstotnega
tveganja.
6 REZULTATI
V nadaljevanju so prikazani in interpretirani rezultati, ki smo jih dobili s pomočjo testa MOT
4–6. Prikazani so s tabelami in grafi.
6.2 INTERPRETACIJA IZBRANIH SPREMENLJIVK
Graf 1: Merjenci po spolu
Vir: Lasten, 2015.
Iz Grafa 1 je razvidno, da je bilo v raziskavo vključenih šestdeset otrok. Od tega je bilo
trideset (50 %) dečkov in trideset (50 %) deklic.
30 30
Merjenci po spolu
Dečki
Deklice
19
Tabela 2: Število merjencev po starosti in spolu
Spol
Skupaj
Dečki Deklice
4 leta 15 15 30
6 let 15 15 30
Skupaj 30 30 60
Vir: Lasten, 2015.
Iz Tabele 2 lahko razberemo, da je bilo v raziskavo vključenih trideset otrok, starih štiri leta,
od tega petnajst dečkov in petnajst deklic, ter trideset otrok, starih šest let, od tega petnajst
dečkov in petnajst deklic.
Graf 2: Merjenci po starosti
Vir: Lasten, 2015.
Iz Grafa 2 je razvidno, da so v naši raziskavi sodelovali otroci, stari štiri in šest let. Trideset
(50%) otrok je bilo starih štiri leta in trideset (50 %) otrok je bilo starih šest let.
0
5
10
15
20
25
30
Štiriletniki Šestletniki
15 15
15 15
Deklice
Dečki
20
Test 1: Hoja naprej
Rekvizit: oznaka na tleh, velika 200 cm x 10 cm.
Naloga: Otrok hodi po 10 cm široki in 2 m dolgi črti naprej. Dolžino koraka si izbere sam. Ne
sme prestopiti roba črte. Ocenjujeta se dva poskusa.
Ocenjevanje:
0 točk: Noben poskus ni bil uspešen.
1 točka: En uspešen poskus.
2 točki: Dva uspešna poskusa.
Opomba: Otrok izvaja nalogo bos.
Tabela 3: Rezultati merjencev pri hoji naprej
TEST 1
Štiriletnik Šestletnik Vsi testiranci
skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice
Hoja naprej
Noben poskus uspešen.
En uspešen poskus.
Dva uspešna poskusa.
60 %
(9)
13 %
(2)
27 %
(4)
20 %
(3)
60 %
(9)
20 %
(3)
13 %
(2)
47 %
(7)
40 %
(6)
7 %
(1)
40 %
(6)
53 %
(8)
25 %
(15)
40 %
(24)
35 %
(21)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 3 lahko razberemo, da je bilo 25 % otrok pri hoji naprej neuspešnih, 40 % otrok je
bilo uspešnih v enem poskusu, 35 % otrok pa je bilo uspešnih v dveh poskusih.
21
Test 2: Punktiranje oz. tapping
Rekviziti: list papirja (A4), flomaster, štoparica.
Naloga: Otrok sedi za mizo. S flomastrom dela pike 10 sekund na list, ki ga ima pred seboj.
Pike lahko porazdeli, kakor želi.
Ocenjevanje:
0 točk: 26 in manj pik.
1 točka: 27–37 pik.
2 točki: 38 in več pik.
Tabela 4: Rezultati merjencev pri punktiranju oz. tappingu
TEST 2
Štiriletniki Šestletniki Vsi testiranci
skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice
Punktiranje oz.
tapping
26 in manj pik.
27–37 pik.
38 in več pik.
40 %
(6)
53 %
(8)
7 %
(1)
26,7 %
(4)
66,6 %
(10)
6,7 %
(1)
0 %
(0)
60 %
(9)
40 %
(6)
0 %
(0)
53 %
(8)
47 %
(7)
17 %
(10)
58 %
(35)
25 %
(15)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 4 lahko razberemo, da je 17 % otrok naredilo 26 pik in manj. 58 % otrok je naredilo
27 do 37 pik. 38 in več pik pa je naredilo 25 % otrok. Najbolj uspešne pri tej nalogi so bile
šestletne deklice, teh je bilo 7 %. Najmanj pa štiriletni dečki, ki jih je bilo kar 40 %.
22
Test 3: Prijem krpe s prsti nog
Rekvizit: krpa (iz blaga).
Naloga: Otrok stoji, 20 cm stran pa leži razgrnjena krpa. Otrok mora v času 5 sekund prijeti
krpo s prsti nog, jo dvigniti in jo dati testatorju. Ta jo vzame, ko jo otrok dvigne v višino
svojega kolena. Naloga se izvaja z levo in desno nogo.
Ocenjevanje:
0 točk: Brez uspešnega poskusa.
1 točka: En uspel poskus z desno ali levo nogo.
2 točki: En uspel poskus z desno in levo nogo.
Tabela 5: Rezultati merjencev pri prijemu krpe s prsti nog
TEST 3
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Prijem krpe s
prsti nog
Brez uspešnega
poskusa.
En uspešen poskus z
levo ali desno nogo.
En uspešen poskus z
desno in levo nogo.
33,3 %
(5)
33,3 %
(5)
33,3 %
(5)
7 %
(1)
53 %
(8)
40 %
(6)
0 %
(0)
33 %
(5)
67 %
(10)
13 %
(2)
20 %
(3)
67 %
(10)
13 %
(8)
35 %
(21)
52 %
(31)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 5 lahko razberemo, da 13 % otrok ni imelo uspešnega poskusa. En uspešen poskus z
levo ali desno nogo je imelo 35 % otrok. Uspešen poskus z vsako nogo pa je imelo 52 %
otrok.
23
Test 4: Bočni poskoki
Rekvizita: 2 m dolga vrv, štoparica.
Naloga: Na tleh leži 2 m dolga vrv, ki je štirikrat prepognjena, tako da je dolga 50 cm. Otrok
stoji bočno ob njej. V 10 sekundah jo mora čim hitreje sonožno in bočno preskakovati.
Preskoke, pri katerih se ni odrinil sonožno in pri katerih se je dotaknil vrvi, ne štejemo, sicer
pa štejemo vsak preskok.
Ocenjevanje:
0 točk: 7 skokov in manj.
1 točka: 8–11 skokov.
2 točki: 12 in več skokov.
Tabela 6: Rezultati merjencev pri bočnih poskokih
TEST 4
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Bočni poskoki
7 skokov in manj.
8–11 skokov.
12 in več skokov.
33 %
(5)
60 %
(9)
7 %
(1)
40 %
(6)
47 %
(7)
13 %
(2)
20 %
(3)
67 %
(10)
13 %
(2)
0 %
(0)
67 %
(10)
33 %
(5)
23 %
(14)
60 %
(36)
17 %
(10)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 6 lahko razberemo, da je 23 % otrok naredilo 7 skokov ali manj. 60 % otrok je
naredilo od 8 do 11 skokov, 17 % otrok pa je naredilo 12 skokov ali več. Najbolj uspešne pri
tej nalogi so bile šestletne deklice, saj nobena ni imela najslabšega rezultata in največ jih je
doseglo 2 točki.
24
Test 5: Ujem palice
Rekvizit: palica, dolga 80 cm in barvno razdeljena na štiri enake dele.
Naloga: Otrok stoji pred testatorjem z iztegnjeno prednostno roko. Testator drži palico tako,
da je spodnji konec med palcem in kazalcem otrokove roke. Razmik med palico in prsti naj bo
vsaj 1 cm. Testator brez napovedi izpusti palico. Otrokova naloga je, da jo čim hitreje ujame
brez pomoči druge roke. Dovoljena sta dva poskusa, boljši se oceni.
Ocenjevanje:
0 točk: Prijem za 4. del palice ali palica pade.
1 točka: Prijem za 2. ali 3. del palice.
2 točki: Prijem za 1. del palice.
Tabela 7: Rezultati merjencev pri ujemu palice
TEST 5
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Ujem palice
Prijem za 4. del ali
palica pade.
Prijem za 2. ali 3. del.
Prijem za 1. del.
60 %
(9)
40 %
(6)
0 %
(0)
73 %
(11)
27 %
(4)
0 %
(0)
60 %
(9)
33 %
(5)
7 %
(1)
60 %
(9)
40 %
(6)
0 %
(0)
63 %
(38)
35 %
(21)
2 %
(1)
Skupaj
100 %
(25)
100 %
(25)
100 %
(25)
100 %
(25)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 7 lahko razberemo, da je 63 % otrok prijelo za 4. del palice ali pa je ta padla na tla.
35 % otrok je prijelo palico za 2. ali za 3. del. Za prvi del palice pa je prijel le en šestletnik,
kar predstavlja 2 % vseh otrok.
25
Test 6: Polaganje teniških žog v škatlo
Rekviziti: tri teniške žogice, dve škatli iz kartona (velikost vsake 20 cm x 15 cm x 8 cm),
štoparica.
Naloga: V kartonski škatli na tleh so 3 tenis žoge in 4 metre stran leži druga škatla. Otrok
mora čim hitreje prenesti vse tri žoge v drugo škatlo, vendar eno za drugo. Merimo čas, ki ga
otrok porabi za ta prenos.
Ocenjevanje:
0 točk: 15 in več sekund.
1 točka: 12–14 sekund.
2 točki: 11 sekund in manj.
Tabela 8: Rezultati merjencev pri polaganju teniških žog v škatlo
TEST 6
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Polaganje tenis
žog v škatlo
15 in več sekund.
12–14 sekund.
11 sekund in manj.
33 %
(5)
47 %
(7)
20 %
(3)
20 %
(3)
73 %
(11)
7 %
(1)
13 %
(2)
67 %
(10)
20 %
(3)
26,7 %
(4)
46,7 %
(7)
26,7 %
(4)
23,3 %
(14)
58,3 %
(35)
18,3 %
(11)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 8 lahko razberemo, da je za polaganje tenis žogic 23,3 % otrok potrebovalo 15
sekund ali več. Od 12 do 14 sekund je potrebovalo 58,3 % otrok. 11 sekund ali manj pa je za
prenos žogic potrebovalo 18,3 % otrok. Pri tej nalogi so bili tako dečki kot deklice približno
enako uspešni.
26
Test 7: Hoja nazaj
Rekvizit: oznaka na tleh, enaka kot pri nalogi 2 (črta 200 cm x 10 cm).
Naloga: Otrok hodi nazaj po 2 metra dolgi in 10 centimetrov široki oznaki in ne sme
prestopiti roba. Dolžino koraka si določi sam. Ocenjujeta se dva poskusa.
Ocenjevanje:
0 točk: Brez uspešnega poskusa.
1 točka: En uspešen poskus.
2 točki: Dva uspešna poskusa.
Tabela 9: Rezultati merjencev pri hoji nazaj
TEST 7
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Hoja nazaj
Brez uspešnega
poskusa.
En uspešen poskus.
Dva uspešna poskusa.
100 %
(15)
0 %
(0)
0 %
(0)
87 %
(13)
13 %
(2)
0 %
(0)
80 %
(12)
7 %
(1)
13 %
(2)
67,7 %
(10)
27,7 %
(4)
6,7 %
(1)
83 %
(50)
12 %
(7)
5 %
(3)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 9 lahko razberemo, da je bilo pri hoji nazaj neuspešnih kar 83 % otrok. 12 % otrok je
bilo enkrat uspešnih. Dvakrat uspešnih pa je bilo 5 % otrok in med njimi ni bilo nobenega
štiriletnika.
27
Test 8: Zadevanje cilja
Rekvizita: okrogla tarča s premerom 40 cm, teniška žoga.
Naloga: Z razdalje 3 metrov otrok meče žogo v tarčo, ki je pritrjena na steno tako, da je
zgornji rob v višini 1,7 metra od tal. Razdalja je označena s črto. Dovoljeni so 4 poskusi.
Poskus je veljaven, tudi če se žoga dotakne roba tarče.
Ocenjevanje:
0 točk: Brez zadetka.
1 točka: En zadetek.
2 točki: Dva do štirje zadetki.
Rezultati merjencev pri zadevanju cilja.
Tabela 10: Rezultati merjencev pri zadevanju cilja
TEST 8
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Zadevanje cilja
Brez zadetka.
En zadetek.
Dva do štirje zadetki.
47 %
(7)
53 %
(8)
0 %
(0)
53 %
(8)
47 %
(7)
0 %
(0)
13 %
(2)
67 %
(10)
20 %
(3)
27 %
(4)
60 %
(9)
13 %
(2)
35 %
(21)
57 %
(34)
8 %
(5)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 10 lahko razberemo, da 35 % otrok ni doseglo zadetka. En zadetek je doseglo 57 %
otrok. Od 2 do 4 zadetke pa je doseglo 5 (8 %) otrok. Vsi otroci z doseženim najvišjim
številom točk so bili šestletniki.
28
Test 9: Zbiranje palčk
Rekviziti: škatla, 40 palčk, štoparica.
Naloga: Otrok sedi za mizo, tako da ima pred seboj škatlo. Na desni in levi strani škatle – 15
cm stran sta kupčka po 20 palčk. Palčke mora otrok čim hitreje in hkrati z obema rokama
položiti v škatlo. Pri tem sme jemati iz vsakega kupa samo po eno palčko v vsako roko.
Otroka navajamo, da uporablja obe roki hkrati. Testator nalogo tudi pokaže. Meri se čas, ki ga
otrok potrebuje za preložitev palčk.
Ocenjevanje:
0 točk: 71 sekund in več.
1 točka: 54–70 sekund.
2 točki: 53 sekund in manj.
Tabela 11: Rezultati merjencev pri zbiranju palčk
TEST 9
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Zbiranje palčk
71 in več sekund.
57–70 sekund.
53 sekund in manj.
93 %
(14)
7 %
(1)
0 %
(0)
67 %
(10)
33 %
(5)
0 %
(0)
40 %
(6)
60 %
(9)
0 %
(0)
0 %
(0)
60 %
(9)
40 %
(6)
50 %
(30)
40 %
(24)
10 %
(6)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
29
Iz tabele 11 lahko razberemo, da je palčke v 71 sekundah in več zbralo 50 % otrok. 40 %
otrok je zbralo palčke v 54 do 70 sekundah. Samo 10 % otrok pa je zbralo palčke v 53
sekundah ali manj. Vseh 10 % otrok so predstavljale šestletne deklice.
30
Test 10: Prehod skozi obroč
Rekvizit: obroč premera 70 cm.
Naloga: Otrok prestopi skozi navpično postavljen obroč, ki se dotika tal, drži ga testator. Ne
sme si pomagati z rokami, ne sme se opirati na tla in se s telesom dotakniti obroča. Enako
ponovi z druge strani.
Ocenjevanje:
0 točk: Neuspeli poskus z obeh strani.
1 točka: Uspešen poskus samo z ene strani.
2 točki: Uspešen poskus z obeh strani.
Tabela 12: Rezultati merjencev pri prehodu skozi obroč
TEST 10
Štiriletniki
Šestletniki
Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Prehod skozi
obroč
Neuspeli poskus z
obeh strani.
Uspešen poskus samo
z ene strani.
Uspešen poskus z obeh
strani.
33%
(5)
20 %
(3)
47 %
(7)
6,7 %
(1)
46,7 %
(7)
46,7 %
(7)
0 %
(0)
13 %
(2)
87 %
(13)
0 %
(0)
13 %
(2)
87 %
(13)
10 %
(6)
23 %
(14)
67 %
(40)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 12 lahko razberemo, da je bilo pri prehodu skozi obroč neuspešnih 10 % otrok.
Uspešen prehod skozi obroč z ene strani je opravilo 23 % otrok, 40 % otrok pa je bilo
uspešnih z obeh strani.
31
Test 11: Enonožni skok v obroč
Rekvizita: obroč premera 70 cm, štoparica.
Naloga: Otrok stoji za dolžino stopala od obroča. Z eno nogo skoči v njega in mora obstati na
tej nogi 5 sekund, ne da bi se z drugo nogo dotaknil tal. Nalogo izvede po dvakrat z vsako
nogo.
Ocenjevanje:
0 točk: Brez uspešnega poskusa.
1 točka: Eden do dva uspešna poskusa s katerokoli nogo.
2 točki: Več kot 2 uspešna poskusa.
Tabela 13: Rezultati merjencev pri enonožnem skoku v obroč
TEST 11
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki
Deklice Dečki Deklice
Enonožni skok
v obroč
Brez uspešnega
poskusa.
Eden do dva uspešna
poskusa s katerokoli
nogo.
Več kot 2 uspešna
poskusa.
67 %
(10)
20 %
(3)
13 %
(2)
47 %
(7)
40 %
(6)
13 %
(2)
13 %
(2)
40 %
(6)
47 %
(7)
7 %
(1)
13 %
(2)
80 %
(12)
33,3 %
(20)
28,3 %
(17)
38,3 %
(23)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 13 lahko razberemo, da 33,3 % otrok ni uspešno enonožno skočilo v obroč. Od
enega do dva uspešna poskusa s katerokoli nogo je imelo 28,3 % otrok, 38,3 % otrok pa je
bilo pri enonožnem skoku v obroč uspešnih več kot dvakrat.
32
Test 12: Ujeti obroč
Rekvizit: obroč premera 10–15 centimetrov.
Naloga: Z razdalje 4 metrov otrok z obema rokama ujame obroč. Obroč se pri tem ne sme
dotakniti trebuha ali prsi. Testator mora obroč metati v loku. Če met testatorju ni uspel, tega
poskusa ne ocenimo in ga ponovimo. Dovoljeni so 3 poskusi. Dovoljen je tudi predposkus,
vendar se ta ne oceni.
Ocenjevanje:
0 točk: Brez uspešnega poskusa.
1 točka: En uspešen poskus.
2 točki: Več kot 1 uspešen poskus.
Tabela 14: Rezultati merjencev pri ujemanju obroča
TEST 12
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testirancikupaj Dečki Deklice Dečki Deklice
Ujeti obroč
Brez uspešnega
poskusa.
Eden uspešen poskus.
Več kot 1 uspešen
poskus.
0 %
(0)
67 %
(10)
33 %
(5)
7 %
(1)
60 %
(9)
13 %
(5)
0 %
(0)
0 %
(0)
100 %
(15)
0 %
(0)
33 %
(5)
67 %
(10)
2 %
(1)
40 %
(24)
58 %
(25)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 14 lahko razberemo, da samo 2 % otrok nista bila uspešna pri lovljenju obroča, kar
predstavlja eno štiriletno deklico. En uspešen poskus pri lovljenju je imelo 40 % otrok. Več
kot en uspešen poskus pa je imelo 58 % otrok, največ v tem sklopu je bilo šestletnikov.
33
Test 13: Možiček kopitljaček
Rekvizit: štoparica.
Naloga: Otrok 10 sekund skače, in sicer: z nogami iz stoje v razkorak in nazaj v stoje; z
rokami udari ob stegna, nato pa ploskne nad glavo. Gibanje rok in nog mora biti v istem ritmu
in tudi med posameznimi skoki ne sme biti odmora (vztrajanje v enem položaju). Gibanje se
mora ves čas izvajati v enakomernem ritmu.
Ocenjevanje:
0 točk: Otrok vaje ne more izvesti.
1 točka: - Vaja je pravilo izvedena, vendar ne v času desetih sekund.
- Koordinacija gibanja je pravilna, moten pa je ritem.
- Ritmično pravilna izvedba, a napačna gibalna koordinacija.
2 točki: Gibalno in ritmično cel čas pravilno izvedena vaja.
Tabela 15: Rezultati merjencev pri možičku kopitljačku
TEST 13
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Možiček
kopitljaček
Otrok vaje ne more
izvesti.
Nepopolno.
Gibalno in ritmično
pravilno izvedeno.
67 %
(10)
33 %
(5)
0 %
(0)
47 %
(7)
53 %
(8)
0 %
(0)
33 %
(5)
47 %
(7)
20 %
(3)
27 %
(4)
53 %
(8)
20 %
(3)
43 %
(26)
47 %
(28)
10 %
(6)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
34
Iz tabele 15 lahko razberemo, da 43 % otrok ne more pravilno izvesti vaje. 47 % otrok še
vedno vajo izvaja nepopolno. Vajo pa celoten čas trajanja pravilno gibalno in ritmično izvede
10 % otrok, kar predstavlja kar 6 šestletnikov.
35
Test 14: Preskok vrvice
Rekviziti: vrv, stojali za vrv.
Naloga: Vrv napnemo 35 centimetrov od tal. Otrok se postavi 15 ali 35 centimetrov stran od
vrvi (označimo s črto) in s sonožnim odrivom preskoči vrvico (ne sme se je dotakniti).
Preskok ponovi še z vrvico na 45 centimetrih višine. Dovoljena sta dva poskusa za vsako
višino. Vedno se oceni boljši.
Ocenjevanje:
0 točk: Brez uspešnega poskusa.
1 točka: Preskoči 35 cm.
2 točki: Preskoči 45 cm.
Tabela 16: Rezultati merjencev pri preskoku vrvice
TEST 14
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Preskok vrvice
Brez uspešnega
poskusa.
Preskoči 35 cm.
Preskoči 45 cm.
60 %
(9)
33 %
(5)
7 %
(1)
46,7 %
(7)
46,7 %
(7)
6,7 %
(1)
0 %
(0)
73 %
(11)
27 %
(4)
6,7 %
(1)
46,7 %
(7)
46,7 %
(7)
28 %
(17)
50 %
(30)
22 %
(13)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 16 lahko razberemo, da vrvice sploh ne preskoči 28 % otrok. 35 centimetrov
preskoči 50 % otrok, 45 centimetrov pa preskoči 22 % otrok. Pri tej nalogi lahko iz tabele
razberemo, da so bili štiriletniki v večjem odstotku neuspešni kot šestletniki.
36
Test 15: Bočno valjanje
Rekviziti: niso potrebni.
Naloga: Otrok leži na hrbtu in ima roke v vzročenju. Napet se zvali na trebuh in naprej na
hrbet. Pri tem ne sme popustit napetosti (rok in nog ne sme skrčiti). Enako ponovi na drugo
stran. Oceni se valjanje na desno in levo stran.
Ocenjevanje:
0 točk: Brez uspešnega poskusa.
1 točka: Uspel poskus na eno stran.
2 točki: Uspel poskus na obe strani.
Tabela 17: Rezultati merjencev pri bočnem valjanju
TEST 15
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Bočno valjanje
Brez uspešnega
poskusa.
Uspel poskus na eno
stran.
Uspel poskus na obe
strani.
33 %
(5)
27 %
(4)
40 %
(6)
33 %
(5)
47 %
(7)
20 %
(3)
0 %
(0)
40 %
(6)
60 %
(9)
0 %
(0)
27 %
(4)
73 %
(11)
17 %
(10)
35 %
(21)
48 %
(29)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 17 lahko razberemo, da je bilo 17 % otrok brez uspelega poskusa pri bočnem
valjanju. Na eno stran se je uspešno valjalo 35 % otrok. Na obe strani pa je bilo uspešnih 48
% otrok. Pri tej nalogi noben šestletnik ni bil neuspešen.
37
Test 16: Vstati in sesti z žogo
Rekvizit: gimnastična žoga.
Naloga: Otrok sedi v turškem sedu na tleh in z rokama drži žogo na glavi. Otrok vstane in
sede nazaj, ne da bi pri tem spremenil lego žoge.
Ocenjevanje:
0 točk: Ne zmore niti vstati niti sesti.
1 točka: Zmore vstati ali sesti.
2 točki: Zmore vstati in sesti (vstane in sede).
Tabela 18: Rezultati merjencev pri vstajanju in sedanju z žogo
TEST 16
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečko Deklice
Vstati in sesti z
žogo
Ne zmore niti vstati
niti sesti.
Zmore vstati ali sesti.
Zmore vstati in sesti
(vstane in sede).
0 %
(0)
27 %
(4)
72 %
(11)
7 %
(1)
13 %
(2)
80 %
(12)
0 %
(0)
0 %
(0)
100 %
(15)
0 %
(0)
0 %
(0)
100 %
(15)
2 %
(1)
10 %
(6)
88 %
(53)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 18 lahko razberemo, da 2 % otrok ne zmoreta vstati in sesti z žogo, to predstavlja
eno štiriletno deklico. 10 % otrok zmore vstati ali sesti z žogo, 88 % vseh zmore vstati in
sesti z žogo, od tega je kar 30 otrok šestletnikov.
38
Test 17: Skok z obratom
Rekvizit: obroč premera 70 centimetrov.
Naloga: Otrok z obratom za 180 stopinj skoči v obroč in takoj, tudi z obratom, iz njega, tako
da pride z drugim skokom z začetni položaj. Izbira smeri obrata je prepuščena otroku.
Dovoljena sta 2 poskusa in oba se ocenita.
Ocenjevanje:
0 točk: Brez uspešnega poskusa.
1 točka: En uspešen poskus.
2 točki: Dva uspešna poskusa.
Tabela 19: Rezultati merjencev pri skoku z obratom
TEST 17
Štiriletniki Šestletniki Vsi
testiranci
skupaj
Dečki Deklice Dečki Deklice
Skok z obratom
Brez uspešnega
poskusa.
En uspešen poskus.
Dva uspešna poskusa.
60 %
(9)
20 %
(3)
20 %
(3)
33 %
(5)
40 %
(6)
27 %
(4)
6,7 %
(1)
26,7 %
(4)
66,7 %
(10)
13 %
(2)
20 %
(3)
67 %
(10)
28 %
(17)
27 %
(16)
45 %
(27)
Skupaj
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(15)
100 %
(60)
Vir: Lasten, 2015.
Iz tabele 19 lahko razberemo, da je pri skoku z obratom neuspešnih 28 % otrok. En uspešen
poskus je imelo 27 % otrok, dva uspešna poskusa pa je imelo 45 % otrok.
39
Vsota doseženih točk
Tabela 20: Vsota doseženih točk otrok, ki so stari štiri leta in tistih, ki so stari šest let
Dosežene točke Štiriletniki Šestletniki
Število otrok Delež otrok v % Število otrok Delež otrok v %
5 1 3 % 0 0 %
6 1 3 % 0 0 %
7 1 3 % 0 0 %
8 1 3 % 0 0 %
9 4 13 % 0 0 %
10 0 0 % 0 0 %
11 4 13 % 1 3 %
12 3 10 % 0 0 %
13 2 7 % 1 3 %
14 2 7 % 0 0 %
15 2 7 % 1 3 %
16 3 10 % 0 0 %
17 2 7 % 3 10 %
18 1 3 % 0 0 %
19 1 3 % 3 10 %
20 0 0 % 4 13 %
21 1 3 % 1 3 %
22 0 0 % 1 3 %
23 0 0 % 2 7 %
24 1 3 % 3 10 %
25 0 0 % 5 17 %
26 0 0 % 0 0 %
27 0 0 % 1 3 %
28 0 0 % 0 0 %
29 0 0 % 2 7 %
30 0 0 % 0 0 %
31 0 0 % 1 3 %
32 0 0 % 1 3 %
Skupaj 30 100 % 30 100 %
Vir: Lasten, 2015.
40
6.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV PO HIPOTEZAH
6.3.1 HIPOTEZA 1
Predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letniki.
Tabela 21: Rezultati štiriletnih in šestletnih otrok
Gibalna učinkovitost predšolskih otrok Analiza variance
F Srednja vrednost Standardni odklon F Statistična značilnost
Štiriletniki 30 13,00 4,441
18,677
0,000 Šestletniki 30 22,03 5,027
Skupaj 60 17,52 6,547
Vir: Lasten, 2015.
Za preverjanje hipoteze 1 smo uporabili Independent-Simple t-test v statističnem programu
SPSS. Najprej smo sešteli skupek spremenljivk, ki predstavljajo gibalno učinkovitost. Vsak
otrok je opravil vseh 17 testov. Pri tem je dosegel teoretične vrednosti, in sicer minimalno 0
točk ali maksimalno 34 točk. Sešteli smo vrednosti štiri let starih otrok in vrednosti šest let
starih otrok. S programom SPSS smo poiskali srednjo vrednost in standardni odklon. Srednji
vrednosti gibalne učinkovitosti se med skupinama razlikujeta za približno 26 % v prid
šestletnikov. Standardni odklon pri obeh skupinah pa je od 22 do 34 %, kar kaže relativno
veliko razpršenost okoli srednje vrednosti.
S t-testom za ugotavljanje razlik med skupinama smo želeli ugotoviti, ali so razlike statistično
značilne in ali bi jih lahko posplošili na celotno populacijo. Statistična značilnost znaša 0,000,
zato lahko trdimo, da so razlike statistično značilne in HIPOTEZO 1 LAHKO
POTRDIMO.
41
6.3.2 HIPOTEZA 2
Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 6-letniki
ne bodo več kot 5 %.
V hipotezi 2 smo predvidevali, da razlike v gibalni učinkovitosti med šestletniki ne bodo
večje od 5 %.
Tabela 22: Rezultati šestletnikov v odstotkih
Srednja vrednost doseženih točk
Odstotki 60 %–70 %
Šestletniki
22 točk
65 %
20–24 točk
Število otrok v
tem območju
11
Število otrok
izven tega
območja
19
Vir: Lasten, 2015.
Za preverjanje hipoteze 2 smo izračunali odstotke vseh točk za srednjo vrednost. Šestletniki
so v povprečju dosegli 65 % točk. Glede na to, da smo trdili, da razlike v gibalni učinkovitosti
šestletnikov ne bodo večje od 5 %, smo izračunali vrednosti točk od 60 % do 70 %. 19
rezultatov je bilo izven tega območja, zato HIPOTEZO 2 ZAVRAČAMO.
42
6.3.3 HIPOTEZA 3
Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 4-letniki
ne bodo več kot 10 %.
Tabela 23: Rezultati štiriletnikov v odstotkih
Srednja vrednost doseženih točk
Odstotki 28 %–48 %
Štiriletniki
13 točk
38 %
10–16 točk
Število otrok v
tem območju
16
Število otrok
izven tega
območja
14
Vir: Lasten, 2015.
Za preverjanje hipoteze 3 smo prav tako izračunali odstotke od vseh točk za srednjo vrednost.
Štiriletniki so v povprečju dosegli 38 % točk. Glede na to, da smo trdili, da razlike v gibalni
učinkovitosti šestletnikov ne bodo večje od 10 %, smo izračunali vrednosti točk od 28 % do
48 %. 14 rezultatov je bilo izven tega območja, zato HIPOTEZO 3 ZAVRAČAMO.
43
6.3.4 HIPOTEZA 4
Predvidevamo, da bodo imele 6-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-
letni dečki.
Tabela 24: Rezultati šestletnih otrok glede na spol
Gibalna učinkovitost predšolskih otrok Analiza variance
F Srednja vrednost Standardni odklon F Statistična značilnost
Dečki 15 22,73 5,574
0,573
0,455 Deklice 15 21,33 4,499
Skupaj 30 22,03 5,027
Vir: Lasten, 2015.
Graf 3: Rezultati šestletnih otrok glede na spol
Vir: Lasten, 2015.
V hipotezi 4 smo predvidevali, da bodo imele šestletne deklice boljše rezultate v gibalni
učinkovitosti kot njihovi vrstniki nasprotnega spola. Srednja vrednost pri dečkih je znašala
22,73 točk, s standardnim odklonom 3,456. Pri deklicah je bila srednja vrednost 21,33 točke,
standardni odklon pa je znašal 4,499.
S t-testom smo analizirali, ali med šestletnim dečki in deklicami obstajajo statistično
pomembne razlike v gibalni učinkovitosti. Statistična značilnost je znašala 0,455, kar pomeni,
da so razlike med skupinama neznačilne, zato HIPOTEZO 4 ZAVRAČAMO.
0
5
10
15
20
25
30
Dečki Deklice
22,73 21,33
5,574 4,499
Standardni odklon
Srednja vrednost
44
6.3.5 HIPOTEZA 5
Predvidevamo, da bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 4-
letni dečki.
Tabela 25: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol
Gibalna učinkovitost predšolskih otrok Analiza variance
F Srednja vrednost Standardni odklon F Statistična značilnost
Dečki 15 12,07 5,161
1,340
0,257 Deklice 15 13,95 3,515
Skupaj 30 13,00 4,441
Vir: Lasten, 2015.
Graf 4: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol
Vir: Lasten, 2015.
V hipotezi 5 smo predvidevali, da bodo imele štiriletne deklice boljše rezultate v gibalni
učinkovitosti kot njihovi vrstniki nasprotnega spola. Srednja vrednost pri dečkih je znašala
12,07 točk, s standardnim odklonom 5,161. Pri deklicah je bila srednja vrednost 13,95 točke,
standardni odklon pa je znašal 3,515.
S t-testom smo analizirali, ali med štiriletnim dečki in deklicami obstajajo statistično
pomembne razlike v gibalni učinkovitosti. Statistična značilnost je znašala 0,257, kar pomeni,
da so razlike med skupinama neznačilne, zato HIPOTEZO 5 ZAVRAČAMO.
0
2
4
6
8
10
12
14
16
18
Dečki Deklice
12,07 13,95
5,161 3,515
Standardni odklon
Srednja vrednost
45
7 RAZPRAVA
Gibalne sposobnosti so odgovorne za izvedbo vseh naših gibov. Določajo celostno gibalno
stanje človeka in s tem tudi njegov gibalni razvoj (Videmšek in Visinski, 2001). Gibalne
sposobnosti definirajo gibalno učinkovitost. V diplomskem delu smo želeli ugotoviti, ali v
gibalni učinkovitosti prihaja do razlik med dečki in deklicam, starimi štiri in šest let. Otroke
smo testirali v vrtcu Dobrova. Vzorec testiranih otrok je zajemal 60 otrok, od tega 15 dečkov
in 15 deklic, starih štiri leta ter 15 dečkov in 15 deklic, starih šest let. Uporabili smo test MOT
4–6, ki vsebuje 18 gibalnih nalog, in sicer naslednje: skok v obroč (ta naloga je ogrevalna in
se ne ocenjuje), hoja naprej, punktiranje oz. tapping, prijem krpe s prsti nog, bočni poskoki,
ujem palice, polaganje teniških žog, hoja nazaj, zadevanje cilja, zbiranje palčk, prehod skozi
obroč, enonožni poskok v obroč, ujetje obroča, možiček kopitljaček, preskok vrvice, bočno
valjanje, vstajanje in sedanje z žogo in skok z obratom. Otroke smo ocenjevali po
tristopenjski lestvici. Dobljene rezultate smo obdelali s statističnim programom SPPS in na
podlagi teh smo lahko potrdili oz. ovrgli hipoteze.
Prvo hipotezo, ki pravi, da predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše rezultate v gibalni
učinkovitosti kot 6-letniki, smo potrdili.
Raziskava je pokazala, da prihaja do statistično značilnih razlik med štiriletniki in šestletniki.
Šestletniki v primerjavi s štiriletniki višje vrednotijo svoje sposobnosti, kar so dokazali pri
testu.
Drugo hipotezo, ki pravi, predvidevamo, da razlike v rezultatih v gibalni učinkovitosti med 6-
letniki ne bodo večje od 5 %, in tudi tretjo hipotezo, ki pravi, predvidevamo, da razlike v
rezultatih v gibalni učinkovitost med 4-letniki ne bodo večje od 10 %, smo ovrgli.
Rezultati raziskave so pokazali, da so razlike v gibalni učinkovitosti šestletnikov večje od 5
%. Prav tako pa so večje od 10 % razlike v gibalni učinkovitosti med štiriletniki.
Četrto hipotezo, ki pravi, predvidevamo, da bodo imele 6-letne deklice boljše rezultate v
gibalni učinkovitosti kot 6-letni dečki, in ravno tako peto hipotezo, ki pravi, predvidevamo, da
bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 4-letni dečki, smo
ovrgli.
Rezultati raziskave so pokazali, da je statistična značilnost pri šestletnikih znašala 0,455, pri
štiriletnikih pa 0,257, ker pomeni, da so razlike med spoloma neznačilne.
46
Do sedaj je bilo opravljenih zelo malo raziskav na področju gibalne učinkovitosti v
predšolskem obdobju. Našli smo raziskavo Rajtmajerja (1993), ki je raziskoval gibalne
sposobnosti pri dečkih in deklicah, ki so bili stari od pet do pet let in pol. Ugotovil je, da med
njimi ni nikakršnih razlik v eksplozivni moči iztegovanja rok, v sekvencionalni hitrosti, v
sposobnosti kortikalne regulacije gibanja, sposobnosti reorganizacije gibalnih stereotipov in
ravnotežju na eni nogi. Pojavile pa so se delne razlike v repetitivni moči nog, v funkcionalni
sposobnosti teka na tristo metrov in v sposobnosti manipuliranja z žogo. V strukturi skočne
moči, repetitivne moči trupa, kinetičnega reševanja prostorskih problemov, koordinacije rok
in preciznosti pa sta si bili skupini povsem različni.
V raziskavi Videmškove (1996), ki je ugotavljala strukturo gibalnih sposobnosti otrok, starih
tri leta, je bilo ugotovljeno, da ne prihaja do razlik med dečki in deklicami v uspešnosti
izvajanja gibalnih nalog.
Videmšek in Cemič (1991) sta v svoji magistrski nalogi uporabili test MOT 4–6, katerega
avtorja sta Renata Zimmer in Meinhart Volkamer, ki sta ugotovila, da v Nemčiji ne prihaja do
razlik med dečki in deklicami. Videmšek in Cemič (1991) sta test standardizirali na
populaciji petinpolletnih otrok in ugotovili sta, da v slovenski populaciji med dečki in
deklicami ne prihaja do statistično pomembnih razlik.
Vse dosedanje raziskave, ki smo si jih ogledali, se skoraj v celoti skladajo z našo opravljeno
raziskavo.
Na podlagi rezultatov, ki smo jih dobili, smo lahko ocenili gibalno učinkovitost. Pri merjenju
gibalnih sposobnosti in pri ugotavljanju gibalne učinkovitosti prihaja do problemov. Ti so
povezani z izvajanjem meritev, saj še vedno nimamo v celoti izdelanih ustreznih testnih
baterij za merjenje gibalne učinkovitost oz. motoričnih sposobnosti predšolskih otrok
(Videmšek in Pišot, 2007). Čim več informacij dobimo o otroku, manj možnosti imamo, da
napačno ocenimo njegov razvoj, sposobnosti, spretnosti in vedenje (Cemič, 1997).
Otroci se rodijo v družini, ki jim predstavlja primarno okolje. V primarnem okolju preživijo
prvo leto življenja. Nato otroci odidejo v vrtec, ki jim predstavlja sekundarno okolje. Slednji
sodeluje s starši pri vzgoji in varstvu otrok in tako skrbi za celostni razvoj otroka. Tudi gibalni
razvoj je pomemben del celostnega razvoja (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič,
2010). Kurikulum za vrtce (1999) vsebuje področje gibanja. Gibalni razvoj otrok poteka
najprej od naravnih oz. preprostejših oblik gibanja do sestavljenih in zahtevnejših oblik oz.
47
športnih dejavnosti. Otroci morajo imeti pri vseh gibalnih aktivnostih spodbudo, prav tako pa
jih moramo opogumljati in usmerjati. Videmšek in Pišot (2007) pravita, da moramo v vse
gibalne dejavnosti enakovredno vključevati dečke in deklice. Pomembno je tudi, da
spodbujamo otroke k iskanju lastnih poti pri reševanju gibalnih problemov. Vse to vpliva na
razvijanje gibalne učinkovitosti.
Lahko trdimo, da je vzorec testiranih otrok premajhen, zato smo mnenja, da bi lahko prišlo do
drugačnih rezultatov v primeru testiranja večjega števila otrok. To trdimo za razlike med
dečki in deklicami, medtem ko pri razliki med štiriletniki in šestletniki ne bi bilo razlik med
večjim in manjšim vzorcem testiranih otrok. Moramo vedeti, da na otroke pri testiranju vpliva
več dejavnikov. Eden izmed njih je tudi ta, da imajo nekateri otroci doma več gibalnih
spodbud kot drugi. Ravno zaradi tega se je zgodilo, da je pri testu štiriletnik dosegel enako
število točk kot šestletnik.
48
8 SKLEP
Namen diplomske naloge je bil testiranje gibalne učinkovitosti. Želeli smo ugotoviti, ali
obstajajo statistično pomembne razlike med štiriletniki in šestletniki ter ali prihaja do razlik
med spoloma znotraj enake starosti. V teoretičnem delu je na kratko predstavljen gibalni
razvoj predšolskega otroka; motorične sposobnosti, ki se razvijajo v predšolskem obdobju ter
razlike med spoloma. Predstavljen je tudi test MOT 4–6, ki je bil uporabljen za merjenje
gibalne učinkovitosti. V empiričnem delu diplomske naloge so predstavljeni in interpretirani
rezultati testa.
Da med otroki iste starosti prihaja do večjih razlik v gibalni učinkovitosti, smo že povedali.
Zato lahko trdimo, da bi lahko otrokom, ki so manj motorično spretni, ponudili več gibalnih
možnosti in spodbud za gibanje. Tako starši kot vzgojitelji smo dolžni poskrbeti za otrokov
zdrav celostni razvoj. Otroke moramo zato motivirati, saj s tem povečamo njihovo uživanje in
vztrajanje v aktivnosti.
Ugotovili smo, da med dečki in deklicami ne prihaja do statistično pomembnih razlik, zato
smo mnenja, da v predšolskem obdobju ni pomembno ločevanje aktivnost med njimi.
Živimo v hitrem življenjskem ritmu, zato so otroci velikokrat prikrajšani za gibanje v naravi.
Zaradi tega lahko pride do slabše gibalne učinkovitosti. Pogosto si vzgojitelji postavljamo
vprašanje, kako v gibanje vključiti vse otroke, saj so nekateri bolj, drugi manj spretni ter
nekateri se radi gibajo, drugi ne. Tukaj otroke motiviramo z stavkom: »Važno je sodelovati
in ne zmagati.« S tem lahko na zabaven način otroke gibalno aktiviramo in aktivno
preživljamo čas v vrtcu tako v zaprtih prostorih kot v naravi.
49
9 LITERATURA
Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut za
psihologijo osebnosti.
Benkovič, B. (2011). Socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka. V: Željeznov Seničar,
M. in Šelih, E. (ur.). Socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka (7−13). Ljubljana: MiB.
Cemič, A. (1993). Standardizacija testa MOT 4–6. V: Defectologica slovnica 1. 29−38.
Ljubljana.
Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana: Dr. Mapet.
Cemič, A. (2004). Analiza uvajanja kurikula po konceptu igra – gibanje in razvoj v vrtcu
Marjetica. V: Pišot, R., Štemberger V. (ur.), Otrok v gibanju (Elektronska izd.). Koper:
Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče, 7. str.
Cemič, A. in Gregorc, J. (2012). Motorika predšolskega otroka, študijsko gradivo za
študentsko leto 2012−2013. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Pedagoška fakulteta.
Hrast, K. (2014). Gibalna učinkovitost predšolskih otrok pri plezanju. Diplomsko delo.
Ljubljana. Univerza v Ljubljani. Pedagoška fakulteta.
Magill, R. A. (2011). Motor learning and control: Concepts and applications. New York:
McGraw-Hill.
Malina, R. M. in Katzmarzyk, P. T. (2006). Physical activity and fitness in an international
growth standard for predolescent and children. Dostopno na:
http://www.ingentaconnect.com/content/nsinf/fnb/2006/00000027/A00504s5/art00011 (14. 4.
2014)
Matejek, Č. in Planinšec, J. (2008). Gibalna učinkovitost mestnih, primestnih in podeželskih
otrok. Revija za elementarno izobraževanje 3(4), 5−12.
Moscha, L. (2008). Plezanje kot igra. Ljubljana. Založba Modrijan.
Marjanovič Umek, L. in Fekonja Peklaj, U. (2008). Sodoben vrtec: možnosti za otrokov
razvoj in zgodnje učenje. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.) (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.
50
Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja, gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov
razvoj v športni praksi. Fakulteta za šport Ljubljana in Inštitut za šport.
Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta
za šport.
Pistotnik, B., Pinter, S. in Delenec, M. (2003). Gibalna abeceda. Ljubljana: Fakulteta za
šport, Inštitut za šport.
Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper: Založba
Annales.
Rajtmajer, D. (1993). Komperativna analiza psihomotorične strukture dečkov in deklic, starih
5 do 5.6 let. Ljubljana: Šport, 4.
Strel, J. (1996). Športnovzgojni karton. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Pedagoško-psihološki in biološki vidiki
kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.
Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje − za zdravje in srečo gre: kako do boljše telesne
zmogljivosti slovenske mladine? Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.
Škof, B., Zabukovec, V., Cecić Erpič, S. in Boben, D. (2005). Pedagoško-psihološki vidiki
športne vzgoje. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Videmšek, M. (1996). Motorične sposobnosti triletnih otrok. Doktorska disertacija. Ljubljana:
Fakulteta za šport.
Videmšek, M., Berdajs P. in Karpljlik, D. (2003). Mali športnik. Ljubljana: Fakulteta za šport
Ljubljana.
Videmšek, M. in Cemič, A. (1991). Analiza in primerjava dveh različnih modelov
obravnavanja motoričnih sposobnosti pet in pol letnih otrok. Magistrsko delo, Ljubljana
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport Ljubljana
in Inštitut za šport.
Videmšek, M. in Visinski M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:
Fakulteta za šport Ljubljana in Inštitut za šport.
51
Videmšek, M., Stihec, J. in Karpljuk, D. (2008). Analysis of preschool physical education.
Ljubljana: Faculty of sport, Institue of kinesiology.
Vrhovnik, T. (2008). Fartlek – igra hitrosti pri teku. Dostopno na:
http://www.cenim.se/vadba/fartlek-igra-hitrosti-pri-teku/ (28. 5. 2015)
Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. in Šimunič B. (2010). Otrok v gibanju doma in v
vrtcu. Koper: Univerza na primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za
kineziološke raziskave, Univerzitetna Založba Annales.
Zajec, J., Videmšek, M., Karpljuk, D. in Stihec, J. (2009). Značilnosti gibalnih/športnih
dejavnosti in specifičnosti v spodbujanju gibanja predšolskih otrok. V: Sodobna pedagogika,
2009, letn. 60, št. 3, 86–99.
PRILOGA 1
OBRAZEC ZA OCENJEVANJE TESTIRANIH OTROK S TESTOM MOT 4–6
ČAS OZ.
PONOVITEV
OCENJEVANJE TOČKE
1 Skok v obroč Se ne ocenjuje.
2 Hoja naprej 2 x 0 noben poskus ni bil uspešen.
1 1 uspešen poskus.
2 2 uspešna poskusa.
3 Punktiranje (tapping) 10 sekund 0 26 in manj pik.
1 27–37 pik.
2 38 in več pik.
4 Prijem krpe s prsti nog 2 x 5 sekund 0 brez uspešnega poskusa.
1 1 uspel poskus z desno ali levo nogo.
2 1 uspel poskus z desno in levo nogo.
5 Bočni preskoki 10 sekund 0 7 skokov in manj.
1 8–11 skokov.
2 12 in več skokov.
6 Ujem palice 2 x 0 prijem za 4. del ali palica pade.
1 prijem za 2. ali 3. del.
2 prijem za 1. del.
7 Polaganje tenis žog 0 15 in več sekund.
1 14–12 sekund.
2 11 sekund in manj.
8 Hoja nazaj 2 x 0 brez uspešnega poskusa.
1 1 uspešen poskus.
2 2 uspešna poskusa.
9 Zadevanje cilja 4 x 0 brez zadetka.
1 1 zadetek.
2 2–4 zadetki.
10 Zbiranje palčk 0 71 sekund in več.
1 70–54 sekund.
2 53 sekund in manj.
11 Prehod skozi obroč 1 x iz obeh
strani
0 neuspeli poskus z obeh strani.
1 uspešen poskus samo z ene strani.
2 uspešen poskus z obeh strani.
ČAS OZ.
PONOVITEV
OCENJEVANJE TOČKE
12 Enonožen skok v obroč 2 x z vsako
nogo
0 brez uspešnega poskusa.
1 1–2 uspešna poskusa s katerokoli
nogo.
2 več kot 2 uspešna poskusa.
13 Ujeti obroč 3 x 0 brez uspešnega poskusa.
1 1 uspešen poskus.
2 več kot 1 uspešen poskus.
14 Možiček kopitljaček 10 sekund 0 otrok vaje ne more izvesti.
1 - vaja je pravilo izvedena, vendar ne v
času 10 sekund.
- koordinacija gibanja je pravilna,
moten pa je ritem.
-ritmično pravilna izvedba, a napačna
gibalna koordinacija.
2 gibalno in ritmično pravilno izvedeno
v celem času.
15 Preskok vrvice 2 x na obeh
višinah
0 vez uspešnega poskusa.
1 preskoči 35 cm.
2 preskoči 45 cm.
16 Bočno valjanje 1 x na obe
strani
0 brez uspešnega poskusa.
1 uspel poskus na eno stran.
2 uspel poskus na obe strani.
17 Vstati in sesti z žogo 0 ne zmore niti vstati niti sesti.
1 zmore vstati ali sesti.
2 zmore vstati in sesti (vstane in sede).
18 Skok z obratom 2 x 0 brez uspešnega poskusa.
1 1 uspešen poskus.
2 2 uspešna poskusa.