Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Nastanek in razvoj obveščevalnih sluţb v različnih druţbenopolitičnih
okoliščinah – študija primerov Sove in Cie
Renata Bajc
Maj, 2010 Mentor: dr. Boţidar Koren
ZAHVALA
Za svetovanje, vodenje in njegovo potrpljenje pri pisanju diplomskega dela se
zahvaljujem svojemu mentorju dr. Božidarju Korenu.
Iskrena hvala gre tudi mojim staršem, ki so mi omogočili šolanje, me med študijem
vzpodbujali ter mi pomagali po svojih najboljših močeh.
Zahvala gre tudi mojemu bratu, ki mi je pomagal pri računalniški obdelavi diplomske
naloge.
Hvala tudi mojim bivšim sošolcem in prijateljem, še posebej prijateljici Tini, ki me je
vzpodbujala pri pisanju in me razumela, saj sva v istem času pisali diplomsko nalogo,
tako da sva si bili v oporo ter pomoč.
Zahvaljujem se tudi Cvetku Tovorniku, ki mi je pomagal s svojim strokovnim znanjem in
mi bil vedno na razpolago, zaposlenim v Sovi ter Arhivu Slovenije.
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................................................... 1
1.1 Predstavitev problema ...................................................................................... 1
2 METODOLOŠKI PRISTOP ................................................................................................... 6
2.1 Opredelitev predmeta in cilja proučevanja ...................................................... 6
2.2 Uporabljene metode ......................................................................................... 6
2.3 Hipoteze ............................................................................................................ 6
3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ....................................................................... 7
3.1 Varnost ............................................................................................................. 7
3.2 Obveščevalna dejavnost ................................................................................... 7
3.3 Obveščevalni sistem .......................................................................................... 8
3.4 Protiobveščevalna služba ................................................................................. 9
3.5 Varnostna služba .............................................................................................. 9
3.6 Obveščevalna služba ...................................................................................... 10
3.7 Naloge obveščevalnih služb ............................................................................ 11
3.8 Cilji in metode dela obveščevalnih služb ........................................................ 12
4 DRUGA SVETOVNA VOJNA ............................................................................................. 13
4.1 V Sloveniji ....................................................................................................... 13
4.1.1 VOS ............................................................................................................ 13
4.1.2 Ozna ............................................................................................................ 16
4.2 V ZDA ............................................................................................................. 18
4.2.1 OSS ............................................................................................................. 18
5 OBDOBJE OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE DO PADCA
BERLINSKEGA ZIDU ........................................................................................................... 21
5.1 Jugoslavija ...................................................................................................... 22
5.1.1 UDV ........................................................................................................... 23
5.1.2 SDV ............................................................................................................ 27
5.2 ZDA ................................................................................................................. 29
5.2.1 CIA ............................................................................................................. 30
6 OBDOBJE PO HLADNI VOJNI ........................................................................................ 35
6.1 Dogajanje v Sloveniji ..................................................................................... 35
6.1.1 VIS .............................................................................................................. 38
6.1.2 SOVA ......................................................................................................... 40
6.2 Dogajanje v ZDA ............................................................................................ 44
6.2.1 CIA ............................................................................................................. 45
7 TEMELJNE UGOTOVITVE ............................................................................................... 51
8 ZAKLJUČEK IN VERIFIKACIJA HIPOTEZ ............................................................ 56
9 LITERATURA IN VIRI ......................................................................................................... 59
SEZNAM KRATIC
ABC Ameriška televizijska mreţa
Cia Central Intelligence Agency – Centralna obveščevalna agencija
CK ZKJ Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije
EU Evropska unija
FBI Federal Bureau of Investigation – Zvezni preiskovalni urad
FLRJ Federativna ljudska republika Jugoslavija
Gestapo Geheime Staatspolizei – Tajna drţavna policija
IRIS Interim Research and Intelligence Service
JBTZ Afera Janša, Borštner, Tasič, Zavrl
JLA Jugoslovanska ljudska armada
KGB Komitet Gosudarstvenoj Bezopasnosti – Komite drţavne varnosti
Knoj Korpus narodne obrambe Jugoslavije
Kos Kontraobaveštajna sluţba Protiobveščevalna sluţba
CK KPS Centralni komite Komunistične partije Slovenije
MO Moral Opertions – bojna morala
Nato North Atlantic Treaty Organization – Severnoatlantska pogodbena zveza
NOB narodnoosvobodilna borba
NOV in POS Narodnoosvobodilna vojska in Partizanski odredi Slovenije
NSA National Security Agency – Nacionalna varnostna agencija
OF Osvobodilna fronta
OMS Ostanki meščanskih strank
OSS Office of Strategic Services – Urad strateških sluţb
Ozna Oddelek za zaščito naroda
R&A Research and Analysis – raziskovanje in analize
RS Republika Slovenija
SAVAK National Intelligence and Security Organization – Nacionalna
obveščevalno varnostna organizacija
Sazu Slovenska akademija znanosti in umetnosti
SDP Stranka demokratične prenove
SDV Sluţba drţavne varnosti
Sever Zveza policijskih veteranskih društev
SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija
SI Secret Intelligence – Tajna sluţba
SIGINT Signal Intelligence
Snos Slovenski narodnoosvobodilni svet
SO Special Operations – posebne operacije
SOE Special Operations Executive – britanska Uprava za posebne operacije
Sova Slovenska obveščevalno varnostna agencija
SS Schutzstaffel (Zaščitni vod) – paravojaška organizacija
SSU Strategic Services Unit – Enota strateških sluţb
SZ Sovjetska zveza
UDB Uprava drţavne bezbednosti (slov. UDV – uprava drţavne varnosti)
USDV Uprava sluţbe drţavne varnosti
VDV Vojska drţavne varnosti
Vis Varnostno-informativna sluţba
Vos Varnostno-obveščevalna sluţba
WTC World Trade Center – Svetovni trgovinski center
X-2 Counter Espionage – Protiobveščevalna sluţba
ZDA Zdruţene drţave Amerike
ZN Zdruţeni narodi
ZSMS Zveza socialistične mladine Slovenije
ZSSR Zveza sovjetskih socialističnih republik
POVZETEK
Diplomsko delo zajema predstavitev nastanka in razvoja obveščevalnih sluţb v različnih
druţbenopolitičnih okoliščinah.
Skozi zgodovino oziroma nekatera pomembna obdobja obveščevalnih sluţb Sove in Cie
lahko vidimo, kako sta se razvijali, katere metode dela sta uporabljali, kako uspešni sta
bili pri opravljanju nalog, kolikšen je bil in je njun vpliv na politiko njunih ter ostalih
drţav.
Obe drţavi, tako ZDA kot Slovenija, imata glede nastanka svojih obveščevalnih sluţb
podobno zgodovino, saj je ta povezan z 2. svetovno vojno. Čeprav so bile ZDA za
razliko od Slovenije, ki je bila del Kraljevine Jugoslavije, ţe pred začetkom vojne
svetovna velesila, niso imele samostojne obveščevalne sluţbe.
V ZDA na začetku 2. svetovne vojne ustanovijo po angleškem zgledu Urad strateških
sluţb (Office of Strategic Services – OSS), v Sloveniji pa je Centralni komite KPS
ustanovil Varnostno-obveščevalno sluţbo (Vos). Njuni glavni nalogi sta bili zbiranje
podatkov in organiziranje tajnih operacij.
Konec 2. svetovne in začetek hladne vojne pomeni naslednjo prelomnico v njunem
razvoju. ZDA postanejo vodilna drţava demokratičnega sveta. Leta 1947 ustanovijo Cio
kot centralno obveščevalno sluţbo.
Slovenija postane del Jugoslavije, ki je vsaj v začetnem obdobju zapriseţena članica
nasprotnega – komunističnega bloka pod vodstvom Sovjetske zveze. Z ustanovitvijo
Jugoslavije postane Ozna kot naslednica Vosa del enotne jugoslovanske obveščevalne
sluţbe.
Padec berlinskega zidu in z njim povezan konec hladne vojne je naslednji mejnik v
razvoju obeh obveščevalnih sluţb. Tako so ZDA in njihova obveščevalna sluţba Cia
izgubile svojega glavnega nasprotnika – razpade komunizem in njegove obveščevalne
sluţbe. Slovenija postane samostojna drţava in začne graditi svoj obveščevalno-
varnostni sistem.
Ključne besede: 2. svetovna vojna, obveščevalne sluţbe, hladna vojna, berlinski zid,
komunizem, samostojnost.
FORMATION AND DEVELOPMENT OF INTELLIGENCE
AGENCIES IN VARIOUS SOCIAL AND POLITICAL
CIRCUMSTANCES – STUDY OF SOVA AND CIA CASES
SUMMARY
The present dissertation gives the presentation of the establishment and evolution of
intelligence services in different socio-political conditions.
Examination of the history ie various important periods of the presented two services
(SOVA and CIA) provides an insight in their evolution, modus operandi, degree of
effectiveness in carrying out their tasks, past and present influence on the politics of
their respective countries as well as of other countries.
Both states, the US and Slovenia, share similar history of the establishment of their
respective intelligence services, which is related to the Warld War II. Although the US,
in contrast to Slovenia, which was a part of the Kingdom of Yugoslavia, was a
superpower even prior to the beginning of the WW II. In the beginning of WW II., the
US established the Office of Strategic Services (OSS) following the British model. In
Slovenia, the Communist Party Central Committee established the Security and
Intelligence Service (Varnostno-obveščevalna služba – VOS). Their main task was to
collect information and undertake secret operations.
The end of WW II. and the beginning of the Cold War represent another turning point in
their development. The US becomes the leading state of the democratic world. In 1947,
the CIA is established as the central intelligence service.
Slovenia becomes a part of Yugoslavia, which is, at least in the beginning, a ''firm''
member of the opposite ie communist bloc under the leadership of the Soviet Union.
After the establishment of Yugoslavia, OZN-a as the successor of VOS becomes a part
of the unified Yugoslav intelligence service.
The fall of the Berlin Wall and the subsequent end of the Cold War is the next turning
point in the development of both intelligence services. Both the US and its intelligence
service CIA lost their main enemy – the communist block and its intelligence
disintegrated. Slovenia becomes and independent state and starts building its own
intelligence and security system.
Key words: World War II, intelligence services, Cold War, Berlin Wall, communism,
independenc
1
1 UVOD
1.1 Predstavitev problema
Splošen trend preusmerjanja sodobnih obveščevalnih služb označuje prehod od ''spy
service'' na ''intelligence institution''.
William Colby
Nekateri menijo, da delujejo obveščevalne službe1 na vsakem koraku ter so škodljive in
brez demokratičnega nadzora. Da so drţava v drţavi.
K pozitivnemu mnenju o teh sluţbah so veliko pripomogle spremembe zakonodaje, ki
omogočajo učinkovit demokratični nadzor nad njimi ter večjo odprtost do javnosti.
Vloga in pomen obveščevalnih sluţb sta se skozi zgodovino spreminjala. Navzven je
bilo to opaziti v aferah, v katere so se vpletle same ali pa so jih zaradi interesov vpletli
drugi, navznoter pa se je to kazalo predvsem s kakovostnejšimi in z učinkovitejšimi
odločitvami, ki so jih sprejemali ustrezni organi.
Iz obdobja v obdobje so tako obveščevalne sluţbe postajale vse bolj pomembne, ker so
informacije, ki so jih pridobivale, imele pomembno vlogo pri sprejemanju političnih
odločitev v drţavah.
Prve obveščevalne sluţbe so nastale ţe v prazgodovini, s prvimi spopadi, formalno pa
so nastale šele z nastankom policije. Kot poseben organ so se te sluţbe pojavile v 15.
stoletju, konec 18. stoletja pa se je začela delitev na obveščevalno in protiobveščevalno
sluţbo.
Druga svetovna vojna pomeni pomembno prelomnico na področju obveščevalne
dejavnosti; obveščevalne sluţbe dobijo pomembno vlogo v vojnem spopadu. Od
1 V strokovni literaturi zasledimo različno poimenovanje teh sluţb, kot so obveščevalna in varnostna
sluţba, obveščevalno varnostna sluţba, obveščevalno-varnostna sluţba ipd. Pravzaprav pa lahko
utemeljeno govorimo o isti dejavnosti sluţb kljub različnemu poimenovanju.
2
njihovih informacij je odvisna večina odločitev tako na političnem kot vojaškem
področju.
V ZDA po angleškem zgledu ustanovijo 13. junija 1942 prvo samostojno organizacijo
za vohunstvo in tajne operacije – Urad strateških sluţb (Office of Stategic Sevices), ki
je med vojno zelo uspešno deloval in imel pomembno vlogo v boju proti silam Osi.2
Ob kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije se je Slovenija kmalu uprla okupacijskim silam,
ki so jo zasedle in si jo razdelile. V podporo odporu je Centralni komite KPS3 ustanovil
Varnostno-obveščevalno sluţbo. Bila je sestavni del boja proti okupatorju in
kvizlingom,4 delovala pa je predvsem na območju Ljubljanske pokrajine. Vodil jo je
tričlanski kolegij.
Razdeljena je bila na obveščevalno in varnostno sluţbo.
Obveščevalna sluţba se je delila na:
mnoţično (široko razpredena mreţa obveščevalcev v vseh okoljih),
vojaško (v partizanskih enotah) in
specialno (v sovraţnikovih ustanovah in vojnih poveljstvih).
Osnovna naloga varnostne sluţbe je bila poleg boja proti okupatorju tudi boj proti peti
koloni5 in kasneje ustanovljeni beli gardi.
6
Februarja 1943 se je Vos reorganiziral; nastala sta dva sektorja: terenski Vos ter
obveščevalna sluţba NOV in POS. Februarja 1944 je bil Vos ukinjen in njegovo
vodstvo vključeno v Odsek za notranje zadeve pri Predsedstvu Snos.
2 Sile osi je naziv za vojaško zvezo drţav (Nemčija, Italija, Japonska), ki so se v 2. svetovni vojni borile
proti zavezniškim silam. 3 Kratica KPS pomeni Komunistična partija Slovenije. Bila je slovenska politična stranka, ki se je
zavzemala za socialistično in komunistično Slovenijo. 4 Kvizlingi so bili ljudje, ki so med 2. svetovno vojno sodelovali z okupatorjem. Ime so dobili po
norveškem politiku Quislingu, ki je kot prvi v zasedenih drţavah začel sodelovati z Nemci. 5 Peta kolona je izraz, ki označuje podtalno organizacijo v mestu. Danes se izraz uporablja kot oznaka za
domače izdajalce. 6 Bela garda – partizansko poimenovanje za enote prostovoljne protikomunistične milice oz. vaške straţe
v Sloveniji med 2. svetovno vojno. (internetna stran http://sl.wikipedia.org/wiki/ 19. 2. 2010 )
http://sl.wikipedia.org/wiki/
3
Maja istega leta je bil osnovan Oddelek za zaščito naroda Ozna, ki je prevzel večji del
nekdanjega Vosa. Glavna naloga Ozne je bila skrb za varovanje doseţkov
narodnoosvobodilnega gibanja in revolucije.
Varnostni del Vosa se je preoblikoval v Vojsko drţavne varnosti (VDV), katere
osnovna naloga je bil boj proti peti koloni in domobranstvu. Kasneje se je VDV
preimenoval v Knoj.
Konec 2. svetovne vojne pomeni prelomnico v delovanju obeh sluţb. Predsednik
Truman je konec leta 1945 Urad strateških sluţb razpustil, njegove naloge pa razdelil
med ministrstvoma za zunanje zadeve in obrambo.
Zunanje ministrstvo prevzame od Urada strateških sluţb raziskave in analize.
Ustanovijo Prehodno raziskovalno-obveščevalno sluţbo (Interim Research and
Intelligence Service - IRIS).
Na ministrstvu za obrambo pa ustanovijo Enoto strateške sluţbe (Strategic Services
Unit – SSU), v kateri sta zdruţeni Tajna obveščevalna sluţba (Secret Intelligence – SI)
in Protiobveščevalna sluţba (Counter – espionage – X-2). (Lindsay, 1998: 46)
Z Zakonom o nacionalni varnosti pa ZDA leta 1947 ustanovijo Cio – ameriško
mirnodobno obveščevalno sluţbo.
Slovenija postane del Jugoslavije, kar pomeni tudi konec samostojnosti njene
obveščevalne sluţbe, ki postane del enotne jugoslovanske obveščevalne sluţbe. V
prvem letu po koncu vojne je obveščevalne naloge opravljala kar Ozna, katere glavna
naloga je bila zaščita pridobitev revolucije in borba proti nasprotnikom sistema.
Marca 1946 se je Ozna preimenovala v Upravo drţavne varnosti in je z ministrstva za
obrambo prešla na ministrstvo za notranje zadeve.
Ţe pred koncem 2. svetovne vojne so se začele kazati prve razpoke med zavezniki, njen
konec pa pomeni tudi razpad zmagovite koalicije. Ker je Sovjetska zveza zasedla
4
vzhodnoevropske drţave in v njih uveljavila komunizem,7 je Winston Churchill leta
1946 izjavil, da se je nad Evropo spustila ţelezna zavesa. Nekdanji zavezniki postanejo
sovraţniki; glavna protagonista, ZDA in SZ, zbereta okrog sebe zaveznike, njuni
obveščevalni sluţbi pa postaneta vodilni sluţbi obeh zavezništev.
Glavni simbol hladne vojne8 je bil berlinski zid, ki je ločeval zahodni in vzhodni del
mesta. To je bilo pomembno ravno zato, ker od stanja v Berlinu ni bil odvisen samo mir
v Evropi, temveč svetovni mir.
Med hladno vojno so se obveščevalne sluţbe soočale z nasprotnikom, ki je bil znan,
predvsem pa predvidljiv. Bistvena naloga obveščevalnih sluţb tedaj je bila izvajanje t. i.
politike strahu, s čimer je skušala vzdrţevati jedrsko ravnoteţje med drţavami.
Vojaško ravnoteţje je postalo eden najpomembnejših povzročiteljev hladne vojne. Ko
se je konec štiridesetih let (1949) in v poznih petdesetih (1958) vzpostavilo ravnoteţje v
jedrski in raketni oboroţitvi, je prav vojaška uravnoteţenost, ki je temeljila na absolutni
ugotovitvi, da je vsaka stran nekajkrat zmoţna uničiti nasprotno, postala poglavitna
značilnost hladne vojne. (Nećak, 1999: 6)
Delovanje obveščevalnih sluţb je bilo med hladno vojno edino področje, na katerem so
vodilne drţave lahko merile svojo moč. Če je za vse prejšnje spopade značilna uporaba
oroţja, je med hladno vojno oroţje zamenjalo delovanje obveščevalnih sluţb. Srečamo
se z novo obliko spopada, to je z obveščevalnim spopadom. (Koren, 2005: 1)
Slovenija je zaradi geostrateškega poloţaja, nerešene zahodne meje in ker je bila del
Jugoslavije, ki je bila vsaj v začetku hladne vojne do resolucije Informbiroja9 ena
7 Definicij za komunizem je precej, vse pa imajo podobno razlago. Tako lahko rečemo, da je
»brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljanju proizvajalnih sredstev,
odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah.« 8 Hladna vojna je oznaka za napeto politično stanje, ki je trajalo od konca 2. svetovne vojne (1945) do
razpada SZ (1990). Lahko rečemo, da je oblika neoboroţenega spopada med velesilama, ZDA in SZ. 9 Informbiro je kratica za Komunistični informacijski biro (1947–1955), ustanovljen z namenom, da
rešuje medsebojna vprašanja komunističnih strank, enotno nastopa v svetu v imenu komunizma in
obvešča javnost o stanju v komunističnih partijah, zlasti glede načelnih zadev. Organizacija je bila pod
neposrednim Stalinovim vodstvom.
5
trdnih članic vzhodnega bloka, postala zanimiv cilj za obveščevalne sluţbe. Tako sta se
kmalu srečali tudi UDV in Cia.
Leta 1989 pade berlinski zid in nemški drţavi se ponovno zdruţita. Razpade Sovjetska
zveza, tudi Jugoslavija, Slovenija pa postane samostojna drţava. Razpade tudi Sluţba
drţavne varnosti in Slovenija začne graditi nov obveščevalno-varnostni sistem, katerega
osnova postaneta Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) za civilno
področje in Obveščevalno varnostna sluţba Ministrstva za obrambo R Slovenije za
vojaško področje.
Razpad komunističnega bloka je pomenil tudi za obveščevalne sluţbe Zahoda velik
pretres. Izgubile so namreč svojega glavnega nasprotnika – obveščevalne sluţbe
vzhodnega bloka. V začetni evforiji je tedaj marsikdo menil, da obveščevalne sluţbe
niso več potrebne. Kmalu pa se zgodi streznitev.
Pojavijo se nove groţnje varnosti, kot so terorizem, mednarodni organizirani kriminal,
trgovina s strateškim materialom, in obveščevalne sluţbe dobijo nove naloge, na katere
pa niso povsem pripravljene, zato začnejo sodelovati.
Slovenija postane članica Evropske unije in Nata, Sova pa del obveščevalne skupnosti
drţav članic omenjenih organizacij. Posledica teh sprememb je, da Sova naveţe stike
tudi s Cio, česar si desetletja prej ne bi mogli predstavljati.
6
2 METODOLOŠKI PRISTOP
2.1 Opredelitev predmeta in cilja proučevanja
Za predmet diplomskega dela sem si izbrala študijo primera dveh obveščevalnih sluţb
ter njun nastanek in razvoj v različnih druţbenopolitičnih okoliščinah, in sicer
obveščevalni sluţbi ZDA in Slovenije. Predstavila bom obveščevalno sluţbo svetovne
velesile in majhne drţave, ki je – kljub temu da je članica EU in Nata – dokaj
nepomembna na političnem zemljevidu.
Cilj proučevanja bo, kako sta se sluţbi spreminjali in izoblikovali skozi obdobja,
pomembna tako za ZDA kot Slovenijo, ter kako sta se spopadali z groţnjami tistega
časa in kako se z njimi spopadata sedaj.
2.2 Uporabljene metode
Delo bo temeljilo predvsem na teoretični ravni in lastnem mišljenju oziroma
razmišljanju.
Uporabila bom naslednje metode:
pregled strokovne literature
deskriptivno metodo in
komparativno metodo primerjanja podatkov.
2.3 Hipoteze
Za hipotezo sem izbrala naslednje trditve:
H1: Razlog za nastanek obeh obveščevalnih sluţb je 2. svetovna vojna.
H2: Blokovska delitev sveta pomeni prvo prelomnico v razvoju obeh sluţb.
H3: Padec berlinskega zidu in z njim povezane druţbenopolitične spremembe pomenijo
nov mejnik v njunem razvoju.
7
3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV
3.1 Varnost
Varnost lahko opredelimo kot stanje, v katerem je zagotovljen uravnoteţen fizični,
duhovni ter gmotni obstoj posameznika in druţbene skupnosti v razmerju do drugih
posameznikov, druţbenih skupnosti in narave. Razvojno gledano je varnost vgrajena
kot biološki mehanizem, kot teţnja organizma po obstoju, kot prilagajanje organizma na
ogroţajoče vplive okolja. Varnost se nanaša tako na druţbo/drţavo v celoti – to je
nacionalna oziroma notranja in zunanja varnost – kot tudi na mednarodno skupnost; v
tem primeru govorimo o mednarodni oziroma svetovni varnosti. Varnost je strukturna
prvina druţbenega ustroja. Ta vsebuje prizadevanja, da njegovi deli delujejo v vzajemni
odvisnosti in so urejeni tako, da omogočajo zadovoljevanje potreb po varnosti na ravni
celotne druţbe. (Grizold, 1999: 23, 24, 35)
Skupni imenovalec delovanja obveščevalnih in varnostnih sluţb je torej varnost kot
dobrina, zato je drţava dolţna zagotavljati varnost svojim drţavljanom.
3.2 Obveščevalna dejavnost
Obveščevalna dejavnost je najširši pojem in bi ga lahko opredelili kot »rezultat zbiranja,
analiz, zdruţevanja in interpretacij vseh razpoloţljivih podatkov, ki zadevajo enega ali
več vidikov tuje drţave oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno
pomembno za načrtovanje«. (Richelson, 1989: 1)
Obveščevalno dejavnost lahko delimo na:
strateško (tu je pozornost usmerjena zlasti na naslednja področja: spremljanje
in analiziranje globalnih varnostno-političnih interesov, prepletanje vojaške in
civilne sfere, odkrivanje strateških presenečenj, ki lahko pomenijo povečanje
varnostne ogroţenosti itd.);
operativno (usmerjena je predvsem na razpoloţljiva sredstva in namene
nasprotnika);
8
taktično (namenjena je zlasti podpori odločanja za vodenje vojaških operacij
vseh vrst; podatki se zbirajo takrat, ko se dogodki ţe vrstijo). (Purg, 2002: 15,
16)
3.3 Obveščevalni sistem
Obveščevalni sistem je s predpisi definiran delokrog pristojnosti ter medsebojnih
obveznosti in pravic vseh obveščevalnih organizacij in drugih drţavnih ustanov, ki se
angaţirajo za zbiranje, vrednotenje in posredovanje obveščevalnih izsledkov kakor tudi
izvrševanje drugih zahtev, ki so jim naloţene. (ĐorĎević, 1980: 35)
Lahko ga opredelimo v oţjem in širšem pomenu:
v oţjem pomenu gre za s predpisi določeno področje dela in medsebojnih
odnosov vseh obveščevalnih organizacij in drugih ustanov v drţavi, ki se
ukvarjajo z zbiranjem, ocenjevanjem in posredovanjem obveščevalnih
podatkov;
v širšem pomenu gre za povezovanje vseh nacionalnih sistemov v večje, kot je
npr. Nato.
Obveščevalni sistemi se lahko delijo na obveščevalne in sluţbe za varstvo ustavne
ureditve. Obveščevalni sistem tako lahko sestavlja več sorodnih, med seboj povezanih
obveščevalnih sluţb, ki pridobivajo podatke, pomembne za varnostne, politične,
obrambne in druge interese drţave.
V obveščevalnem sistemu se tako prepletata varnostna in obveščevalna funkcija. Lahko
ju obravnavamo skupaj, kar pomeni, da so osnovne sestavine tako obveščevalnega kot
varnostnega sistema naslednje:
vse obveščevalno-varnostne sluţbe v drţavi, ki so bile ustanovljene in
organizirane zaradi doseganja nekaterih ciljev z določenimi resursi;
pravni predpisi, ki urejajo področje dela in pristojnosti, metode in sredstva dela
obveščevalno-varnostnih sluţb;
9
usmerjanje in nadzor obveščevalno-varnostne dejavnosti;
medsebojni odnosi med sestavinami. (Stopar, 2002: 2)
Obveščevalni sistem se razdeli v:
centraliziran sistem (vsaka organizacija ima bolj ali manj opredeljen predmet
raziskovanja, ena centralna ustanova pa načrtuje obveščevalne potrebe in
analizira obveščevalne podatke vseh organizacij);
decentraliziran sistem (obveščevalne organizacije istočasno načrtujejo,
raziskujejo in analizirajo pridobljene obveščevalne podatke);
integriran sistem (je kombinacija obeh, prav tako pa odpravlja
pomanjkljivosti, ki jih imata ostala sistema). (Purg, 1995: 116-117)
3.4 Protiobveščevalna služba
Protiobveščevalna sluţba brani drţavo pred delovanjem tujih obveščevalnih sluţb in
drugih organizacij, skupin in posameznikov, ki skušajo predvsem z nasilnimi sredstvi
rušiti ustavno ureditev. Njen poglavitni namen je »preprečiti tujim vohunom,10
da
prodrejo do izvorov informacij (vlada, oboroţene sile, varnostni organi), skrbi pa tudi za
zaščito visoke tehnologije«. (Enciklopedija Britannica, 1992: 717)
3.5 Varnostna služba
Varnostna sluţba pomeni specializirano organizacijo, ki opravlja naloge, s katerimi se
uresničuje varnostna funkcija oziroma celota dejavnosti in ukrepov, s katerimi se drţava
brani pred nasprotnikom. (Purg, 1995: 35)
Varnostna sluţba uporablja obveščevalno dejavnost za izvajanje varnostnih nalog v
drţavi. Varnostne sluţbe so organizirane znotraj policije oziroma ministrstev za
notranje zadeve ali pravosodnih ministrstev. Sluţbe imajo tudi preiskovalna pooblastila.
(Šaponja, 1999: 58-59)
10
Vohun je oseba, ki se ukvarja s prikritim (tajnim) zbiranjem obveščevalnih podatkov, ki bi lahko kakor
koli koristili njegovi drţavi ali naročniku.
10
3.6 Obveščevalna služba
Pojem obveščevalna sluţba ni jasno opredeljen, saj obstaja zanj veliko različnih razlag.
Nekateri avtorji menijo, da je obstoj obveščevalne sluţbe preprosto dejstvo in je to
sluţba kot vsaka druga.
Za splošno razumevanje tega pojma je npr. zanimiva tista opredelitev (Marković, 1977:
38), ki jo pojmuje kot posebno organizacijo (aparat) drţave, katere prednostni cilji so
zbiranje, analiziranje ter ocenjevanje obveščevalnih podatkov in spoznanj o drugih
drţavah, njihovem vojaški in ekonomski zmogljivosti, političnem stanju in namerah ter
znanstvenih dognanjih.
Iz tega torej lahko razberemo, da obveščevalna sluţba ne zbira samo tajnih podatkov,
temveč jih tudi analizira, ocenjuje in daje nadaljnje napotke nosilcem drţavne oblasti o
tem, kako voditi politiko.
Obveščevalne sluţbe pa niso zmeraj le drţavni organ. Lahko jo razvijejo tudi različna
gibanja, gospodarski subjekti, stranke in večja kriminalna zdruţenja oziroma
organizacije.
Druga svetovna vojna je pospešila ustanavljanje in razvoj obveščevalnih sluţb tudi v
tistih drţavah, kjer obveščevalne sluţbe v klasičnem pomenu niso poznali. ZDA so z
ustanovitvijo Urada strateških sluţb dobile svojo prvo samostojno organizacijo, ki se je
ukvarjala z vohunstvom11
in s tajnimi operacijami. (Koren, 2005: 8)
Med hladno vojno se uvedejo nekatere nove dimenzije, ki pripomorejo k delovanju
novih obveščevalnih sluţb. Te so tedaj imele pomembno vlogo pri oblikovanju
nacionalne politike. Ena glavnih nalog je bila, da izvaja tako imenovano politiko strahu,
ki je bila povezana z jedrskim ravnoteţjem.
11
Enciklopedija Britannica (2008, »espionage«) definira vohunstvo kot »pridobivanje vojaških,
političnih, komercialnih ali drugih tajnih podatkov s sredstvi, kot so vohuni, tajni agenti ali nelegalne
prisluškovalne naprave. Vohunstvo se razlikuje od obveščevalne dejavnosti po svoji agresivni naravi
in nezakonitem delovanju.«
11
Običajna organizacijska shema obveščevalne sluţbe je naslednja: centrala, obveščevalni
center, obveščevalna točka. Centrala je odgovorna za funkcioniranje celotne sluţbe. V
obveščevalnem centru poteka zbiranje podatkov, ki se nato posredujejo centrali.
Najniţja organizacijska raven je obveščevalna točka. Njena osnovna naloga je
neposreden stik s tajnimi sodelavci, od katerih sluţba pridobiva tajne podatke. (Koren,
2005: 10)
3.7 Naloge obveščevalnih služb
Osnovna naloga obveščevalne sluţbe je preventivno delovanje: pravočasno mora
spoznati nevarnost ter na osnovi le-te napovedati razvoj dogodkov in sprejeti ustrezne
protiukrepe. (Koren, 2005: 12)
Naloge obveščevalnih sluţb so določene z zakonom, ki ureja poloţaj obveščevalne
sluţbe v sistemu nacionalne varnosti.
Naloge, ki se izvajajo, določajo naslednji elementi:
mednarodno področje,
pridobivanje varnostno-političnih informacij,
analiza pridobljenih informacij.
Ti elementi so med seboj povezani ter vplivajo drug na drugega. Torej drug brez
drugega ne bi obstajala oziroma proces ne bi bil moţen.
Dejavnost obveščevalne sluţbe lahko opišemo s t. i. obveščevalnim krogom. Ta opisuje
proces, ki poteka v obveščevalni sluţbi - od naročila, pridobivanja podatkov,
vrednotenja in analiziranja do posredovanja obveščevalnega produkta.
Ena od nalog teh sluţb je seveda tudi, da predvideva, kaj se bo zgodilo na nekem
področju, torej mora sklepati o resničnosti preteklih, sedanjih in prihodnjih razmer na
nekem področju. Mora znati povedati, kaj se bo najverjetneje zgodilo, in ne samo, kaj se
dogaja. Zato mora pridobiti podatke, ki so posredno ali neposredno povezani z
12
nekaterimi procesi, dogodki, odnosi, in opozoriti pristojni organ, da se ustrezno
pripravi. (Purg, 1995: 63)
Med hladno vojno je bila osnovna naloga obveščevalnih sluţb pridobivanje in
vrednotenje informacij, da bi se ugotovile namere nasprotnika.
3.8 Cilji in metode dela obveščevalnih služb
Cilji so običajno določeni s programom nacionalne varnosti, ki ga sprejme parlament,
operativne naloge pa so določene v vladnem programu s področja nacionalne varnosti.
Metode, ki jih obveščevalne sluţbe uporabljajo pri delu, razdelimo v tri skupine:
legalne (zbirajo se splošni podatki, ki so javno dostopni, cilj zbiranja pa je
tajen);
prikrite (zbiranje podatkov, ki so vsem dostopni, izvajajo pa se prav tako
prikrito, uporabljajo se metode prikritega anketiranja, prikritega znanstvenega
raziskovanja);
tajne (zbiranje podatkov, ki so zaščiteni oziroma jih je nekdo zavestno skril
pred drugimi).
Obveščevalne sluţbe so za dosego svojih ciljev pogosto nezakonito, grobo posegale v
temeljne človekove pravice. Vsaka še tako popolna zakonodaja, s katero je urejen
nadzor nad dejavnostjo obveščevalnih sluţb, ne more preprečiti, da se ne bi dogajale
kršitve. Tako so bile sluţbe v zgodovini velikokrat ''snovalke zarot in političnih intrig''.
(Purg, 1995: 76)
13
4 DRUGA SVETOVNA VOJNA
4.1 V Sloveniji
4.1.1 VOS
Vos je bil ustanovljen avgusta 1941 in se je delil na obveščevalno in varnostno sluţbo.
Obveščevalna sluţba se je delila na:
mnoţično (imela je široko razpredeno mreţo obveščevalcev v vseh okoljih
javnega ţivljenja),
vojaško (pomoč pri vodenju vojaških enot),
specialno obveščevalno (v sovraţnikovih poveljstvih, upravah, policiji in
drugih ustanovah).
Leta 1942 sta se OF v Ljubljani in z njo tudi Vos zelo okrepila. Ljubljana in njena
okolica je bila razdeljena na rajone. V vsakem je deloval preizkušen partijski delavec z
nalogo, da kot rajonski obveščevalec organizira čim boljše obveščevalne zveze ali pa se
poveţe s posamezniki, ki so na tem območju ţe delovali. Posebej so se izkazali
mladinski obveščevalci. (Zbornik, 1984: 58)
Na vojaškem področju so začeli organizirati t. i. vojaške opazovalce. To delo so
opravljali posamezniki, ki so stanovali ob pomembnih cestah in ţeleznicah in tako
opazovali vojaške premike ter sistematično zbirali vojaška obvestila, ta pa so
posredovali vodstvu obveščevalne sluţbe. (Zbornik fotografskih dokumentov o razvoju
in delovanju Vos OF Slovenije 1941–1944, 1984: 98)
Taka organiziranost je Vosu omogočala, da so podatki s terena izredno hitro prišli do
njegove centrale, kjer so na osnovi teh podatkov lahko ustrezno ukrepali. Hitrost
prenosa podatkov je bila zelo pomembna pri izvedbi posebnih akcij proti sovraţniku.
(Griesser – Pečar, 2004: 373)
14
Konec leta 1942 je Vos začel izpopolnjevati in širiti svoj obveščevalni krog tudi zunaj
Ljubljane in tako zagnati delovanje samostojne obveščevalne organizacije na celotnem
območju Slovenije.
Februarja 1943 je bil Vos reorganiziran ter razdeljen na dva osnovna in samostojna
sektorja delovanja: terenski Vos ter obveščevalno sluţbo NOV in POS. Civilni sektor na
terenu je bil še naprej podrejen izključno Centralni komisiji Vosa in njegovim
poverjeništvom, na čelu obveščevalnega sektorja v NOV in POS pa je bil Glavni
obveščevalni center pri Glavnem poveljstvu NOV in POS. Oba sektorja Vosa sta imela
obveščevalne in protiobveščevalne organe. (internetna stran http://sl.wikipedia.
org/wiki/VOS 14. 3. 2010)
Osnovna cilja Vosa sta postala:
mora biti dovolj samostojna, da lahko s svojim delovanjem podpre NOV ter
politično borbo proti okupatorju in nasprotnikom Osvobodilne fronte;
postati mora takšna organizacija, da bo ţe v kali zatrla vse poskuse delovanja
sovraţnika proti slovenskemu narodu. (AS II, 1483, fasc.9/V, Navodila za
izgraditev varnostno-obveščevalne sluţbe na terenu in v vojski, CK KPS, 10. 2.
1943)
Vos je poleg ostalih izvedel precej odmevnih akcij proti pomembnim nasprotnikom OF.
Najbolj odmevni sta bili akciji pripadnikov Vosa proti:
dr. Marku Natlačenu, nekdanjemu banu Dravske banovine12, ki je 6. aprila
1941, ob nemškem, italijanskem in madţarskem napadu na ozemlje Slovenije,
ustanovil Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil s čim manj ţrtvami
oblikovati slovensko avtonomno ozemlje pod nadzorom enega samega
okupatorja. Ob vzpostavitvi Ljubljanske pokrajine je bil nekaj časa tudi član
sosveta. (internetna stran http://www.dogaja.se/znani-slovenci/7460/
marko_natlacen/ 18. 3. 2010) ter
12
Dravska banovina je bila od 1929 do 1941 upravna enota na delu ozemlja današnje Slovenije. Imela je
sedeţ v Ljubljani in bila nadalje razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast.
http://sl.wikipedia.org/wiki/NOVhttp://sl.wikipedia.org/wiki/POShttp://www.dogaja.se/znani-slovenci/7460/%20marko_natlacen/http://www.dogaja.se/znani-slovenci/7460/%20marko_natlacen/
15
dr. Lambertu Ehrlichu, koroškemu duhovniku, znanstveniku, etnologu in
univerzitetnemu profesorju, ki je kot izvedenec za koroška vprašanja sodeloval
pri jugoslovanskem zastopstvu na mirovni konferenci v Franciji. Bil je ideolog
organizacije Straţarjev, ki naj bi bili prokatoliško usmerjeni, poleg tega pa tudi
profašistično in predvsem izrazito antikomunistično, saj naj bi se po
ustanovitvi Osvobodilne fronte kaj hitro lotili pisanja propagandnih letakov,
prirejanja srečanj in ovajanja partizanskih aktivistov. Med Ehrlichova najbolj
sporna dejanja štejejo spomenico, ki jo je prvega aprila 1942 poslal italijanski
vojaški upravi, v kateri okupatorju med drugim predlaga, "naj omogoči
avtonomno varnostno sluţbo v obliki akademske formacije, meščanske straţe
in splošne varnostne straţe po vaseh", kar je moč vsem moţnim dobrim
namenom navkljub brati kot neposredno ponujeno roko odkriti kolaboraciji in
celo kot eno prvih uradnih pobud za gibanje, ki se ga je kasneje prijel izraz
domobranstvo.
Ehrlich ni opustil aktivnega udejanjanja svojih prepričanj, zato je "ljudsko sodišče" na
koncu izreklo njegovo smrtno obsodbo. (internetna stran http://www.mladina.
si/tednik/200222/clanek/ehrlich/ 18. 3. 2010)
Edi Brajnik, nekdanji borec Vosa, je povedal: »Bistvo Vosa niso bile le oboroţene
akcije in zbiranje podatkov, marveč je Vos pomenil veliko več. Kaj takega, kot je bilo v
Ljubljani, ni bilo nikjer v Jugoslaviji. Kar 300 policijskih straţnikov in pripadnikov
politične policije v sluţbi okupatorja je bilo dejansko povezanih z OF. Drugje je vsa
policija nekdanje Jugoslavije stopila na stran okupatorja, le v Ljubljani je sodelovala z
nami. Celo pomočnik šefa policije, Vladimir Kante, je bil naš tesni sodelavec. Tako smo
vedeli za čas racij, za aretacije, za okupatorjeve načrte in podobno. Hkrati so nam naši
sodelavci pomagali reševati naše ljudi iz zaporov. Tako je lahko pobegnil Popit,
Leskošek, Avbelj in drugi«.
Na prvem zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (Snos) v Črnomlju
februarja 1944 je bil Vos ukinjen, njegovo vodstvo pa vključeno v Odsek za notranje
zadeve pri Predsedstvu Snos.
Z ustanovitvijo Oddelka za zaščito naroda – Ozne – preide tja večina pripadnikov Vosa.
16
4.1.2 Ozna
Oddelek za zaščito naroda ali Ozna je bil ustanovljen 13. 5. 1944 kot jugoslovanska
varnostno-obveščevalna sluţba. Kot sestavni del poverjeništva za narodno obrambo je
bila organizirana v štiri odseke:
prvi odsek je opravljal naloge politične obveščevalne in protiobveščevalne
sluţbe na okupiranem ozemlju in v tujini;
drugi odsek je nastal iz dela obveščevalnega odseka in je opravljal
protiobveščevalne naloge na osvobojenem ozemlju;
tretji odsek je bil ustanovljen na novo. Njegova naloga je bila
protiobveščevalno delovanje v vojski. Ta se je tudi najprej izločil iz Ozne;
četrti odsek je nastal iz evidenčnega, kamor je spadala kartoteka Ozne,
statistika in tehnika.
Naloga prvega odseka je bila predvsem, da na zasedenih območjih ob meji z drugimi
drţavami organizira svoje centre. Glavno delo obveščevalne sluţbe v tem odseku naj bi
bilo zbiranje podatkov o treh skupinah: sovraţnih obveščevalnih sluţbah, ustanovah
drţavnega aparata in kvizlingih v raznih vojaških enotah ter zajeti voditelje
obveščevalnih centrov, arhive in glavne agente in jim tako onemogočiti nadaljnje
delovanje ter odvzeti vsako moţnost, da bi se lahko prikrili in prilagodili delo novim
razmeram. (Griesser – Pečar, 2004: 399)
Naloga drugega odseka je bilo ustvarjanje mreţe zaupnikov v raznih ustanovah in
okoljih ter na druge načine zbirati podatke o dejavnosti političnih skupin, ki so se
vključile v narodnoosvobodilno gibanje ali ostale zunaj njega. (Dornik-Šubelj, 1999:
50)
Naloga tretjega odseka je bila protiobveščevalna zaščita oboroţenih sil
narodnoosvobodilnega gibanja, narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov.
Ustanovljen je bil povsem na novo, formalno pa je obstajal najkrajši čas. (Dornik-
Šubelj, 1999: 106)
17
Naloga četrtega odseka pa je bila, da je nabavljala in vzdrţevala tehnične priprave
Ozne in tehniko nasploh – fotografsko tehniko, radio, telefon. V ta odsek so se stekali
vsi zbrani podatki, kjer so jih urejali in arhivirali. (Dornik-Šubelj, 1999: 119)
Ta struktura je veljala vse do osvoboditve.
Naloga Ozne je bilo predvsem varovanje doseţkov narodnoosvobodilnega gibanja, delo
pa je bilo posvečeno tudi odkrivanju notranjega sovraţnika in boju proti njemu. V
vsakem kraju so sestavili seznam t. i. sovraţnih elementov, v katerem je bilo točno
določeno, kateri podatki so zaţeleni: o organizatorjih in voditeljih bele garde, o članih
Črne roke,13
domobranskih vojakih, častnikih četniške policije in o vodilnih osebnostih
nemške okupacije, ki so še bivale v Sloveniji. Zelo pomemben je bil seznam oseb, ki so
se skrivale ali preselile na nekatera območja. Iz varnostnih razlogov so bili odpuščeni
vsi sodelavci Ozne, ki so dezertirali iz nemške vojske ali Slovenskega domobranstva in
vsi tisti, katerih druţinski člani so bili pri Gestapu,14
policiji ali domobrancih. (Griesser
- Pečar, 2004: 397)
Tito je leta 1944 podpisal Navodilo o ustanovitvi vojaške enote, ki se je imenovala
Korpus narodne obrambe Jugoslavije (Knoj). Šlo je vojaško formacijo, ki je opravljala
varnostno-zaščitne naloge na osvobojenih ozemljih in pozneje v Jugoslaviji. Pri
poveljevanju je bil Knoj podrejen načelniku Ozne, njegove glavne naloge pa so bile
borba s protiljudskimi vstajami in likvidacije četniških, ustaških, belogardističnih in
drugih podobnih enot, ki so se zadrţevale v osvobojeni Jugoslaviji. Varoval je tudi
centralne organe oblasti, čistil osvobojena ozemlja, varoval pristanišča, drţavne meje,
ţelezniške in avtomobilske ceste, tovarne ter izvrševal naloge Ozne (sledenje, preiskave
stanovanj, aretacije).
Ozna je bila leta 1946 reorganizirana v civilne in vojaške sluţbe.
13
Črna roka je bila organizacija, ki je med 2. svetovno vojno izvrševala atentate oz. umore političnih
nasprotnikov. 14
Gestapo je bila uradna tajna policijska organizacija v nacistični Nemčiji.
18
4.2 V ZDA
4.2.1 OSS
Po zgledu britanske Uprave za posebne operacije (Special Operations Executive – SOE)
je bil leta 1942 ustanovljen Urad strateških sluţb (Office of Strategic Services – OSS) z
nalogo vodenja vojne z drugimi nevojaškimi sredstvi in je predhodnica današnje Cie.
Podrejena je bila neposredno šefu zdruţenega poveljstva.
Osnovne naloge OSS so bile zbiranje in analiza strateških informacij ter izvajanje
specialnih operacij. Na zasedenih ozemljih je pomagala organizirati gverilska enote,
sabotaţne akcije in vohunsko mreţo. Imela je pomembno vlogo tudi pri usposabljanju
kitajskih vojakov. S pomočjo dobro organizirane vohunske mreţe, ki so jo sestavljali
domačini, je z informacijami pomagala tudi zavezniškim silam v Burmi.
Centri OSS so bili razporejeni na diplomatskih predstavništvih po svetu kot tudi pri
poveljstvih armade.
OSS je bil sestavljen iz petih odsekov:
Tajna obveščevalna sluţba (Secret Intelligence – SI) je bila določena za
skrivno zbiranje obveščevalnih podatkov;
Odsek za posebne operacije (Special Operations – SO) je bila organizacija za
sodelovanje z domačimi odporniškimi organizacijami v okupiranih deţelah;
Odsek za raziskovanje in analize (Research and Analysis – R&A), v katerem
so delovali strokovnjaki, ki so ocenjevali in ovrednotiti obveščevalne podatke,
ki so jih zbrali SI, vojaške obveščevalne sluţbe, zunanje in finančno
ministrstvo, kakor tudi tiste iz javnih virov;
Odsek za bojno moralo (Moral Operations – MO) je s pomočjo propagande,
tako bele kot črne, po eni strani hrabril in podpiral zaveznike, na drugi pa
spodkopaval moralo nasprotnikov;
Protiobveščevalna sluţba (X-2) je ščitila organizacijo pred sovraţnikovimi
poskusi, da bi vdrli vanjo in onemogočili njene operacije.. (Lindsay, 1998: 46)
19
OSS se je hitro širil, tako da so leta 1943 njegovi agenti ţe delovali skoraj na vsej
zemeljski obli. Do leta 1944 je imel okrog 15.000 pripadnikov in istega leta porabil tudi
57 milijonov dolarjev. V svoji dejavnosti je bil zelo uspešen, vendar se je predvsem na
Kitajskem vedno bolj vpletal v najrazličnejše lokalne spore. Njegovi pripadniki so
pogosto kršili pravila. Na nekaterih bojiščih so postali kar »majhna oblast« in niso
upoštevali ukazov vojaških poveljnikov. Zaradi tega so bile tudi informacije, ki so jih
posredovali, pogosto napačne in zavajajoče.
V Evropi je OSS deloval ali samostojno ali pa skupaj z britansko obveščevalno sluţbo.
Tako so pred invazijo v Normandiji s padali spustili na stotine agentov v Francijo, da bi
uskladili akcije pripadnikov francoskega odpora s silami, ki se bodo izkrcale. Deloval je
tudi v ostalih delih Tretjega rajha15
– na Norveškem, Danskem, Nizozemskem, v
Belgiji, Franciji, Italiji, Jugoslaviji in Grčiji, kjer so njegovi agenti sodelovali z
odporniškimi gibanji ter zbirali podatke o sovraţniku. Po zaslugi OSS, ki mu je uspelo
pridobiti zelo dobre podatke, ki so jih potrebovali za invazijo v Normandijo, je bila ta
operacija imenovana kot najbolje proučena invazija v vojaški zgodovini. (Persico, 1982:
21, 23, 24)
Za delovanje OSS je bila zelo pomembna Švica, ki je bila nevtralna drţava, hkrati pa je
mejila na Nemčijo. Vodja izpostave je bil Allen Dulles, ki je bil zelo uspešen
obveščevalec. Ena njegovih najuspešnejših akcij je bila, da je za svojega vohuna
pridobil nemškega diplomata Fritza Kolbeja. Čeprav je v začetku mislil, da so mu ga
podtaknili Nemci, a je na osnovi podatkov, ki mu jih je posredoval Kolbe, kmalu
spoznal, da mu lahko zaupa. Kolbejevo kodno ime je bilo Georg Wood. Do konca vojne
je Kolbe predal kar 2.600 pomembnih dokumentov, ki so vsebovali:
načrte za rakete V-1 in V-2,
obrambne poloţaje Wehrmachta16 v Normandiji,
japonske načrte v Jugovzhodni Aziji.
15
Tretji rajh je oznaka za nemško drţavo v času nacizma med leti 1933 in 1945. 16
Wehrmacht je bil naziv za nemške oboroţene sile od leta 1935–1945. Sestavljen je bil iz: kopenske
vojske, vojnega letalstva in vojne mornarice.
20
Pomagal je celo razkriti nemškega vohuna na britanskem veleposlaništvu v Istanbulu.
(internetna stran http://www.statemaster.com/encyclopedia/Fritz-Kolbe 31. 3. 2010)
Uspela je prodreti tudi v nemško vojsko, v kateri je poskusila zanetiti upor proti
nacistični oblasti. (internetna stran
http://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.u
k/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&re
snum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRA
TEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DX 14. 3. 2010)
Čeprav je OSS pridobila številne koristne informacije, ki so jih uspešno uporabili v boju
proti silam osi, pa so v ZDA nanjo kljub temu gledali zviška in z nezaupanjem.
Predsednik Truman je v njenem predstojniku Williamu J. Donovanu videl političnega
nasprotnika.
Po koncu vojne se je Truman odločil, da ne bo upošteval Donovanovih načrtov, da bi
vzpostavili centralno obveščevalno organizacijo, in je razpustil OSS. Naloge urada je
razdelil med dve ministrstvi, ministrstvom za zunanje zadeve, ki prevzame od urada
raziskave in analize, ter ministrstvom za obrambo, kjer ustanovijo Enoto strateške
sluţbe. V njej pa sta zdruţeni še dve drugi sluţbi, Tajna obveščevalna sluţba in
protiobveščevalna sluţba.
http://www.statemaster.com/encyclopedia/Fritz-Kolbehttp://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&resnum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRATEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DXhttp://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&resnum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRATEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DXhttp://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&resnum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRATEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DXhttp://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWoss.htm&ei=wO6cS8rJOMSM_AaRlLn7CQ&sa=X&oi=translate&ct=result&resnum=12&ved=0CDoQ7gEwCw&prev=/search%3Fq%3DOFFICE%2BOF%2BSTRATEGIC%2BSERVICE%26hl%3Dsl%26sa%3DX
21
5 OBDOBJE OD KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE
DO PADCA BERLINSKEGA ZIDU
Obdobje od konca 2. svetovne vojne do padca berlinskega zidu imenujemo tudi obdobje
hladne vojne. Prve razpoke med zavezniki, ki so sestavljali protihitlerjevsko koalicijo,
so se začele kazati ţe proti koncu 2. svetovne vojne. Glavni razlog so bile ozemeljske
zahteve Sovjetske zveze. Trije veliki (Churchill, Roosevelt in Stalin) so na Jalti sprejeli
Stalinovo zahtevo po sovjetskem vplivnem območju v Vzhodni Evropi. Stalin je
sovjetske razmere opisal z naslednjimi besedami: »Za rusko prebivalstvo vprašanje
Poljske ni le vprašanje časti, ampak tudi varnosti. Tekom zgodovine je bila Poljska
koridor, skozi katerega je sovraţnik vpadal v Rusijo. Dvakrat v zadnjih tridesetih letih
so naši sovraţniki Nemci vpadli ravno skozi ta koridor. V ruskem interesu je, da bi bila
Poljska močna in trdna, v pripravljenosti zaščititi vhod na to območje z lastnimi silami.
Nujno je, da bi bila svobodna, neodvisna in močna. Torej to ni le vprašanje časti, ampak
tudi ţivljenja in smrti za Sovjetsko zvezo.« (internetna stran
http://sl.wikipedia.org/wiki/Jaltska_konferenca 24. 3. 2010)
Posledica sklepov z Jalte je bil sovjetski vpliv v drţavah Vzhodne Evrope, kar je
pomenilo, da so Sovjeti v vseh teh drţavah na oblast postavili sebi podloţne reţime.
Tako sta po koncu 2. svetovne vojne nastala dva bloka, katerih voditeljici sta bili dve
najmočnejši drţavi: Amerika in Sovjetska zveza.
Naslednja prelomnica je bila pojav atomskega oroţja. Prvi so do njega prišli Američani,
ki so ga uporabili na Japonskem (Hirošima in Nagasaki). Kmalu jim je sledila Sovjetska
zveza, ki leta 1949 preizkusi svojo prvo atomsko bombo. S tem ko imata oba bloka
atomsko oroţje, se začne obdobje jedrskega strahu. Obe strani se zavedata, da v
morebitni naslednji vojni ne bo zmagovalca, ampak bodo poraţenci vsi. Edino, kar
ostane obema blokoma, so obveščevalne sluţbe. Začne se obdobje obveščevalne vojne.
Osnovna naloga obveščevalnih sluţb je pridobivanje informacij o namerah nasprotne
strani. Občasno pride tudi do manjših vojn (korejska vojna, vojna v Indokini, vojne v
Afriki, Afganistanu, na Bliţnjem vzhodu), v katerih sodelujeta tudi obe velesili, vendar
se ne razširijo v novo svetovno vojno. Lahko rečemo, da gre za kontrolirane vojne, v
katerih velesili druga drugo preizkušata. Obe podpirata tudi osvobodilna gibanja na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Jaltska_konferenca%2024.%203.%202010
22
Bliţnjem vzhodu, Aziji in Afriki, ki pa nase opozarjajo predvsem s terorističnimi
napadi, vendar so tudi ti pod nadzorom obveščevalnih sluţb obeh blokov. Počasi pa se
izkaţe, da Sovjetska zveza izgublja oboroţitveno tekmo. Socialistično gospodarstvo
zaradi svoje neučinkovitosti začne razpadati, zaradi česar razpade Vzhodni blok.
Simbolno pomeni padec berlinskega zidu, ki je bil vsa leta simbol hladne vojne, tudi
konec tega obdobja. Razpade tudi Sovjetska zveza. Konec je, vsaj za nekaj časa, tudi
obveščevalnega spopada. KGB razpade, razpadejo tudi obveščevalne sluţbe drţav
Vzhodnega bloka. ZDA ostanejo edina svetovna velesila.
5.1 Jugoslavija
Po končani 2. svetovni vojni prevzamejo v Jugoslaviji oblast komunisti, ki zmagajo tudi
na volitvah. Jugoslavija postane del Vzhodnega bloka, čeprav se je za razliko od ostalih
vzhodnoevropskih drţav osvobodila sama, brez pomoči Rdeče armade. Eden od
razlogov za to je bilo tudi nerešeno trţaško vprašanje, ki je grozilo, da se bo Jugoslavija
zapletla v vojno z Zahodom. Edina, od katere je lahko pričakovala, da ji bo pomagala
pri reševanju tega problema, je bila Sovjetska zveza, vendar kmalu ugotovi, da gre le-tej
samo za lastne interese. Tako nastane spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, ki se
manifestira v resoluciji Informbiroja, s katero Jugoslavijo izključijo iz zveze
komunističnih organizacij. Stalin in z njim vsi ostali voditelji drţav Vzhodne Evrope
začnejo Jugoslaviji groziti z vojaškim napadom. Na mejah začnejo kopičiti vojsko,
ukinejo ji vso gospodarsko pomoč. Tito se izkaţe za spretnega politika. Za pomoč
zaprosi Zahod, ki drţavi priskoči na pomoč tako na gospodarskem kot vojaškem
področju, Jugoslavijo pa okliče za neuvrščeno drţavo, ki predstavlja most med
Vzhodom in Zahodom. Pozneje skupaj z Naserjem in Nehrujem ustanovi gibanje
neuvrščenih. To politiko uspešnega krmarjenja med obema blokoma je Tito nadaljeval
do svoje smrti.
Konec vojne zahteva tudi spremembe na področju obveščevalnih sluţb. Ozno ukinejo in
ustanovijo UDV.
23
5.1.1 UDV
Leta 1946 se je Ozna razdelila na civilni in vojaški del. Nastali sta civilna Uprava
drţavne varnosti (UDV), bolj znana po srbski kratici UDBA, in vojaška
protiobveščevalna sluţba (Kos). Uprava drţavne varnosti je z Ministrstva za narodno
obrambo prešla na Ministrstvo za notranje zadeve. Bila je strogo centralizirana sluţba in
podrejena neposredno ministru za notranje zadeve.
UDV je poleg klasičnih obveščevalnih nalog, to je zbiranje podatkov o aktivnostih tujih
drţav in njihovih organov, imela še druge naloge, ki niso spadale v obveščevalno
dejavnost. Tako se je ukvarjala tudi z notranjim sovraţnikom, z organizacijami, ki jih je
politična emigracija ustanavljala v tujini, in s sovraţnimi elementi, ki so spodkopavali
ekonomski poloţaj drţave.
Uprava drţavne varnosti je bila tipična tajna politična policija, lahko bi rekli skoraj
''drţava v drţavi''. Njeni pripadniki so imeli policijska pooblastila. Svoje drţavljane je
pogosto zapirala na podlagi nezadostno utemeljenih obtoţb. Nekateri obtoţenci so v
postopku celo izgubili ţivljenje.
Zakon ji je dajal skoraj neomejene pristojnosti. Opravila je niz podtalnih akcij, umorov,
izsiljevanj in ugrabitev. Pri tem je uporabljala svoje agente in sodelovala z
jugoslovanskimi in tudi tujimi civilisti.
Tako je bil leta 1946 en usluţbenec UDV na 1200 prebivalcev Slovenije, z aktivnimi
ovaduhi pa en agent UDV na 282 prebivalcev. Med ljudmi se je zaradi dejavnosti UDV
razvilo vsesplošno nezaupanje. (internetna stran http://www.hervardi.com/razpad_kom
unizma_v_evropi_ter_demokratizacija_in_osamosvojitev_slovenije.php 17. 1. 2010)
Razdeljena je bila v sedem oddelkov:
prvi oddelek je bila UDV, na katero so bili vezani vsi ostali oddelki;
drugi oddelek UDV je opravljal posle organizacije in koordinacije
obveščevalne aktivnosti proti tujini;
http://www.hervardi.com/razpad_kom%20unizma_v_evropi_ter_demokratizacija_in_osamosvojitev_slovenije.php%2017.%201.%202010http://www.hervardi.com/razpad_kom%20unizma_v_evropi_ter_demokratizacija_in_osamosvojitev_slovenije.php%2017.%201.%202010
24
tretji oddelek je organiziral in neposredno vodil protiobveščevalno delo v
štirih oddelkih: Zahod, Vzhod, Jug in Sever;
četrti oddelek je pokrival delo zvez in evidence, bil pa je organiziran v pet
odsekov z nalogami organizacije in vodenja radiosluţb doma in v tujini,
kontrole pregleda pošte drţavljanov, telefona, telegrafa, evidence agencij,
zaupnih mreţ, protidrţavnih elementov, razpisovanja tiralic in varovanja
sovraţnikovih arhivov, vodenja tehnike, daktiloskopije, ustvarjanja nadzora in
vzdrţevanja v strokovno-tehničnem pogledu ter organizacije materialno-
tehničnega varovanja;
peti oddelek je skrbel za materialno varovanje in finančno poslovanje;
šesti oddelek je organiziral agencijo za fizično zaščito najvišjih drţavnih in
partijskih voditeljev;
sedmi oddelek se je ukvarjal s kriptografsko zaščito tajnih poročil, izdeloval
šifrirane dokumente in opravljal raziskovanju v tujini. (Lopušin, Petković,
2003: 79)
Komunistična partija je politični sistem, ki ga je vzpostavila po koncu 2. svetovne
vojne, izrabila za obračun z meščansko opozicijo in za podreditev medvojnih političnih
zaveznikov. Oblast je proti potencialni opoziciji nastopila s sodnimi procesi. Osnovni
namen procesov s političnim ozadjem je bil obračunati z razrednimi nasprotniki in
zapleniti njihovo premoţenje. Imeli so mnoge značilnosti stalinističnih procesov.
Politika je sodišča štela za “borbene organe”, ki se borijo proti razrednim sovraţnikom.
Politbiro CK KPS je ţe marca 1945 določil, da v Sloveniji ne bodo dopustili obnove
političnih strank in si je za nalogo zadal ohranitev enotnosti OF. Ţe takoj po koncu
druge svetovne vojne je slovenski politični vrh zahteval, UDV pa izpeljala natančen
pregled delovanja vseh političnih strank v Sloveniji. Po prvem valu nasilnih metod je
UDV pričela uporabljati dosti bolj subtilne metode, in sicer večkratna zasliševanja,
psihični pritiski, groţnje s sojenjem, izsiljevanje s pritiski zaradi delovanja druţinskih
članov ali stanovskih kolegov in prijateljev, zasledovanje, zlasti pa ovajanje med
ljudmi, ki so pripadali istemu krogu, nazoru, stranki. Tako je vplivala na dejanja v
nekaterih skupinah oziroma jih usmerjala, hkrati pa je svoje nadrejene in vodilne
politične forume (CK KPS, politbiro in vrhovni odbor OF) obveščala o početju in
25
razpoloţenju med nekdanjimi političnimi skupinami, v cerkvenih krogih, na
ministrstvih itd. Preprečevala je tudi stike med politiki meščanskih strank, ki so ostali v
Sloveniji, in tistimi, ki so leta 1945 emigrirali.
Doma, v Sloveniji, bi lahko vladavino partije ogrozili le krščanski socialisti, ki so bili
del OF, katoliška cerkev in nekateri intelektualci.
UDV je leta 1949 po nalogu partije izdelala elaborata o krščanskem socializmu in
začela zelo natančno spremljati dejavnost posameznikov iz krščansko-socialistične
skupine. Njihov glavni predstavnik je bil Edvard Kocbek.
V letu 1951 je slovenski partijski vrh sklenil odstraniti Teološko fakulteto z univerze.
Na poti v Novo mesto so 20. januarja 1952 z bencinom polili ljubljanskega nadškofa
Antona Vovka 17
in ga zaţgali, da je dobil hude opekline.
Na slovenski UDV so 19. julija 1952 pripravili načrt postopka proti dr. Jakobu Šolarju18
na Sazu. Obtoţili so ga narodnega izdajstva. Aretacijo je temeljito pripravil referat za
Ostanke meščanskih strank (OMS) slovenske UDV. Ta je 24. novembra 1952 aretirala
najprej dr. Janeza Fabijana in nato 11. decembra 1952 dr. Jakoba Šolarja zaradi namena
zrušitve drţavne in druţbene ureditve FLRJ. Sodišče je dr. Šolarja obsodilo na deset let
in dr. Fabijana na šest let strogega zapora.
Največji odmev pa sta imela dachauski in Nagodetov proces. Z njima je partija s
pomočjo UDV, ki je pripravila obremenilno gradivo, obračunala s slovenskimi
intelektualci. (Internetna stran http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199813
&stevilka=542 dne 1. 4. 2010)
To so bile najodmevnejše akcije, v katerih je sodelovala slovenska UDV in ki so
pomagale utrditi ljudsko oblast.
17
Anton Vovk je bil leta 1940 imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega kanonika. Od začetka
okupacije je pomagal duhovnikom beguncem. 18
Jakob Šolar je bil jezikoslovec, prevajalec in urednik.
http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199813%20&stevilka=542http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199813%20&stevilka=542
26
Seveda je UDV še naprej budno spremljala vse, kar se je dogajalo v drţavi in o vsem
obveščala vrh partije. Od leta 1950, ko se začenja uveljavljati samoupravni socializem
in so odpravljene nevarnosti t. i. banditizma, nastajajo nova varnostna vprašanja, kot so
mnoţični prebegi v tujino, pojav legalne špijonaţe itn.
Leto 1953 je prelomnica v razvoju obveščevalnih sluţb v Sloveniji. Vse pogosteje se
uveljavlja nova oblika pridobivanja informacij, prek informatorja,19
ki opravlja tudi
druge zahtevne operativne naloge. Sluţba pod izgovorom preprečevanja
protisocialističnih in protisamoupravnih pojavov nadzoruje skoraj vse oblike ţivljenja in
počasi izgublja stik z dejanskimi varnostnimi vprašanji.
Vse niti je imel v svojih rokah Aleksander Ranković, ki je po oceni nekaterih krogov v
partiji, predvsem pa v vojski, postal najmočnejši človek v Jugoslaviji. Govorice o tem
so prišle na uho tudi Josipu Brozu Titu, ki ob sebi ni trpel enakega, zato se je zgodil
brionski plenum.
Gre za zgodovinski mejnik ne samo v razvoju jugoslovanskih varnostnih sluţb, temveč
tudi v političnih in druţbenoekonomskih odnosih v FLRJ. Na tem plenumu je bil
politično likvidiran Aleksander Ranković, odgovoren za drţavno varnost in notranje
zadeve ter eden najbliţjih Titovih sodelavcev pred 2. svetovno vojno, med njo in po
njej.
Ranković je bil javno obtoţen zlorabe Uprave drţavne varnosti, neposredno pa
obdolţen mnoţičnega prisluškovanja drţavnim in partijskim voditeljem, še posebej
maršalu Josipu Brozu – Titu. (Internetna stran http://users.volja.net/marijankr/Z31-
brionski-plenum.html 22. 2. 2010)
Po brionskem plenumu l. 1966, ki je kadrovsko zelo razredčil vrste UDV, se je ta
preimenovala v Sluţbo drţavne varnosti (SDV). Istega leta je bil sprejet tudi temeljni
zakon o notranjih zadevah.
19
Informatorji so bili specializirani za posamezna področja obveščevalnega dela. Najpogostejši so bili
informatorji, ki so pokrivali nek teren ali objekt. (Koren, 2005)
http://users.volja.net/marijankr/Z31-brionski-plenum.html%2022.%202.%202010http://users.volja.net/marijankr/Z31-brionski-plenum.html%2022.%202.%202010
27
5.1.2 SDV
Afera Ranković je ob preimenovanju UDV v SDV prinesla tudi temeljito reorganizacijo
Sluţbe drţavne varnosti. Poleg zvezne SDV so bile ustanovljene republiške SDV, ki so
delovale v okviru organov za notranje zadeve.
Na četrtem plenumu ZKJ leta 1966 na Brionih so tudi prekinili z operativno orientacijo
UDV in na novo ovrednotili nevarnosti, ki ogroţajo in organizirano rušijo jugoslovanski
druţbenopolitični sistem. SDV je obdrţala nadzor nad klerom, pristaši informbiroja in
nosilci nacionalizma. Na obveščevalnem področju se je SDV orientirala na
preprečevanje obveščevalnega delovanja tujih sluţb in emigracijo ne glede na to, ali je
le-ta delovala verbalno ali pripravljala nasilne akcije. Pojavi se novo področje dela, in
sicer preprečevanje izpodkopavanja ekonomskih temeljev druţbenoekonomske
ureditve. Opuščen je bil teritorialni princip organiziranja informatorske mreţe, ki ga je
zamenjal objektivni princip nadzora.
Sluţba je uporabljala naslednje elemente delovanja:
širjenje govoric, informacij in dezinformacij,
izsiljevanje,
podkupovanje in podtikanje,
podtikanje in organiziranje namišljenih srečanj z namenom diskreditacije
organizatorja,
povzročanje nezaupanja in medsebojnih obračunavanj,
ponarejanje pisemskih pošiljk z dvomljivo vsebino,
namišljeno zbiranje denarja in drugih sredstev za podporo emigrantskim
skupinam.
Kljub temu da nikjer v zakonih in pravilih delovanja obveščevalnih sluţb niso bile
opredeljene tajne operacije, jih je SDV izvajala, in to predvsem med sovraţno
emigracijo. V ta namen je angaţirala sodelavce, ki so bili pogosto pripadniki
kriminalnega podzemlja ali pa so imeli kriminalno preteklost. Odločitve o tajnih
operacijah so bile sprejete na vrhu zvezne SDV in praviloma zmeraj z odobritvijo
28
političnega vrha. Kljub vsem spremembam je SDV še zmeraj obdrţala zelo široka
pooblastila.
Tudi SDV je še naprej delovala kot politična policija,20
saj je bila, čeprav formalno del
organov za notranje zadeve, še zmeraj podrejena vrhu komunistične partije. Branila je
ustavno ureditev, v skladu s katero razen komunistične partije ni bila dovoljena nobena
druga politična stranka.
Tudi Slovenija je sledila tem spremembam. Dobila je svoj, republiški zakon o notranjih
zadevah, s katerim so organi za notranje zadeve prešli pod njeno pristojnost; pred tem
so bili namreč v pristojnosti zveznega sekretariata za notranje zadeve v Beogradu.
Takšno organiziranost je SDV zadrţala do posega Sovjetske zveze na Čehoslovaškem,
študentskih nemirov, naraščajočega liberalizma leta 1978, ko je ponovno prešla na
teritorialni princip. Mreţo sodelavcev je oblikovala na osnovi ocene ogroţanja. Uvedla
je novo kategorijo sodelavca, in sicer sodelavca pri preventivnem delu.
Titova smrt, kosovski nemiri, ekonomski zlom samoupravnega socializma in porajajoči
se politični pluralizem so SDV pustili dezorientirano ter jo silili, da je bolj ali manj
sama opredeljevala svoj prostor v varnostnem sistemu. Jugoslavija je začela razpadati,
med republikami so nastajala vedno večja nasprotja. Slovenska SDV se zaplete v afero
JBTZ, ko najprej aretira Janeza Janšo in ga preda varnostnim organom JLA, nato pa še
Davida Tasiča. Zgodi se proces proti četverici. Posledica teh aretacij je ustanovitev
Odbora za varstvo človekovih pravic. Zvrstijo se spontane demonstracije širokih
ljudskih mnoţic in slovenska Zveza komunistov počasi spozna, da jim je treba
prisluhniti. V republiški skupščini izglasujejo ustavna dopolnila, ki omogočijo
Sloveniji, da izvede prve demokratične volitve in na osnovi referenduma razglasi svojo
neodvisnost. Slovenska SDV se leta 1990 razsuje; izgubi skoraj vse sodelavce, ostanejo
ji le tisti v tujini.
20
Politična policija je specializirana organizacija v okviru drţavnega aparata, ki odkriva in onemogoča
delovanje nasprotnika ter obvešča in varuje vodilno politično strukturo. (ĐorĎević, 1980: 108)
29
SDV in njeni zaposleni bi sicer lahko ogroţali proces osamosvajanja, vendar je akcija
Sever21
s katero so slovenski organi za notranje zadeve preprečili »miting resnice«, ki so
ga ţeleli v Ljubljani organizirati pristaši Slobodana Miloševića, pokazala, da tudi
pripadniki slovenske SDV podpirajo procese, ki jih je zastavilo slovensko politično
vodstvo in katerih cilj je bila osamosvojitev Slovenije.
Nova, demokratično izvoljena oblast v začetku ne zaupa SDV. Zaradi groţenj, da bo
JLA napadla Slovenijo, ustanovijo leta 1991 koordinacijsko skupino, ki vodi obrambne
priprave. V tej skupini kmalu spoznajo, da bodo v spopadu z JLA potrebovali tudi
takšno sluţbo, kot je SDV. Zato imenuje vodstvo koordinacije za predstojnika SDV dr.
Miho Brejca z nalogo, da reorganizira sluţbo in jo pripravi na nove naloge, ki so jo
čakale ob osamosvajanju drţave. Ustanovijo Varnostno-informativno sluţbo (Vis). Ta
ni več politična policija, ki bi se kot nekoč SDV ukvarjala z notranjim sovraţnikom,
temveč postane pomemben del obrambnega sistema Slovenije. Končno začne sluţba
delovati v korist prebivalcev Slovenije in ne proti njim. (Internetna stran
http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/publikacije/vz_1_04_7_int.pdf 14. 3. 2010)
5.2 ZDA
Po koncu 2. svetovne vojne postanejo ZDA vodilna drţava zahodnega bloka. Hkrati so
bile edina drţava, na katere ozemlju niso potekali vojni spopadi. Njeno gospodarstvo je
bilo zaradi vojnih potreb v polnem razcvetu in se zato lahko takoj vključi v obnovo
porušene Zahodne Evrope (Marshallov plan). Ob koncu vojne sicer zaradi političnih
iger razpustijo OSS, vendar se kmalu, zaradi začetka hladne vojne, pokaţe potreba po
ustanovitvi obveščevalne sluţbe. Tako leta 1947 ustanovijo Centralno obveščevalno
agencijo (Cia).
21
Zdruţenje Sever je prostovoljno, nepolitično in domoljubno zdruţenje policijskih veteranskih društev
Sever, katerih člani so kot pripadniki organov za notranje zadeve RS ali kot prostovoljci sodelovali z
organi za notranje zadeve pri aktivnostih za zaščito demokratičnih procesov v Sloveniji ali pa so s
svojimi aktivnostmi sodelovali v vojni za osamosvojitev RS. (internetna stran http://www.zdruzenje-
sever.si 14. 3.2010)
http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/publikacije/vz_1_04_7_int.pdf%2014.%203.%202010http://www.zdruzenje-sever.si/http://www.zdruzenje-sever.si/
30
5.2.1 CIA
Marko Pleteršek je v svoji diplomski nalogi z naslovom Obveščevalno-varnostni sistem
ZDA s poudarkom na Centralni obveščevalni agenciji (Cia), napisal: ''Po koncu 2.
svetovne vojne se je pred ameriškim kongresom pojavila poslanica predsednika
Trumana, v kateri je bil podan zaključek, da je drţava ogroţena s komunističnimi
akcijami, kar zahteva takojšnjo ustanovitev obveščevalne in protiobveščevalne
institucije.''
Allen Dulles v svoji knjigi V tajni sluţbi o tem govori: ''Kongres, v katerem so imeli
večino republikanci, je dal soglasje, da je bila na osnovi Zakona o nacionalni varnosti
1947. leta rojena Cia. Kot nov organ oblasti je predstavljena kot ena od vej naše
nacionalne izvršne oblasti, ne glede na to, da je hkrati opravljala tudi tajne naloge.
Predsednik Truman je storil vse, da je bila nova institucija čim prej sposobna učinkovito
podpreti vlado v njenih hotenjih, da se uspešno zoperstavi komunistični taktiki pritiska,
prevar in politične infiltracije. Cia je prevzela večino metod, ki jih je uporabljal OSS. V
svoje vrste pa je vključila tudi številne pripadnike OSS«.
Cia je bila ustanovljena kot organizacija, ki je bila sposobna v interesu ameriške
strategije in politike opravljati naloge s sredstvi in z metodami, ki so nekje med
običajnimi političnimi sredstvi in odprto uporabo oboroţene sile. (Milašinovič, 1979:
80)
Na uradni spletni strani Cie so zapisani njeni vizija, poslanstvo in vrednote:
vizija: poskrbeti za obveščenost ter zavarovati nacionalno varnost ZDA in
ohraniti ameriški način ţivljenja in ideale;
poslanstvo: Cia so oči in ušesa drţave ter včasih njena skrita roka. To
poslanstvo doseţe Cia z zbiranjem bistvenih podatkov, s preskrbovanjem
predsednika s primernimi, pravočasnimi in z objektivnimi analizami, ki jih
pridobi iz različnih virov, ter z izvajanjem tajnih operacij, da bi preprečila
groţnje in dosegla cilje politike ZDA;
31
vrednote: uspeh Cie je odvisen od njene sposobnosti delovati popolnoma
diskretno ter njene zaščite virov in metod. Cia dosega tisto, česar drugi ne
morejo, zato mnogokrat tudi močno tvega. Njeni pripadniki stojijo drug ob
drugem in njihove odlike se kaţejo skozi ţrtvovanje, prilagodljivost, skupinsko
delo ter tihi patriotizem. (Internetna stran https://www.cia.gov/about-cia/cia-
vision-mission-values/index.html 17. 12. 2009)
Njeno delo se nanaša na delo v tujini in proti tujini, deluje pa tudi na svojem ozemlju.
Aktivno sodeluje z drugimi obveščevalnimi sluţbami, predvsem z DEA v zvezi s
trgovino z mamili.
Naloge Cie so tudi:
svetovati Svetu za nacionalno varnost glede obveščevalne dejavnosti
ministrstev in agencij, ki zadevajo nacionalno varnost;
predlagati Svetu za nacionalno varnost glede usklajevanja obveščevalnih
dejavnosti ministrstev in agencij, ki se nanašajo na nacionalno varnost;
povezovati in ocenjevati obveščevalno dejavnost, ki se nanaša na nacionalno
varnost.
Pogoji za to so naslednji:
da Cia nima policijskih ali drugih pooblastil za uveljavljanje zakonov oz. tistih
za varovanje notranje varnosti;
da ministrstva in agencije v vladi še nadalje zbirajo, ocenjujejo, povezujejo in
širijo svoje obveščevalne podatke;
da mora direktor Cie varovati vire in metode pridobivanja podatkov pred
njihovim nepooblaščenim razkritjem;
izvajati v korist ţe obstoječih agencij tiste naloge skupnega interesa, za katere
svet oceni, da je centralni pristop najučinkovitejši;
izvajati tiste naloge obveščevalne dejavnosti, povezane z nacionalno varnostjo,
ki jih svet lahko občasno zahteva. (Purg, 2002: 102, 103)
https://www.cia.gov/about-cia/cia-vision-mission-values/index.html%2017.%2012.%202009https://www.cia.gov/about-cia/cia-vision-mission-values/index.html%2017.%2012.%202009
32
Dnevno vodenje Cie je zaupano pomočniku, njen direktor pa se ukvarja z zadevami,
pomembnimi za celotno skupnost in predstavlja skupnost predsedniku ZDA ter Svetu za
nacionalno varnost. (Richelson, 1989: 13)
Cia ima tudi urada, ki svetujeta direktorju glede zakonitosti in pravilnega delovanja
sluţbe. Urad svetuje tudi svetovalcem generalnega direktorja o vseh pravnih zadevah v
zvezi z vlogo direktorja Cie.
Najpomembnejše direkcije so:
upravna (za komunikacijo, logistiko, varnost, usposabljanje);
za znanost in tehnologijo (center za interpretacijo fotografij, urad za operacije
SIGINT22
, sluţba za tuje TV-informacije);
za obveščanje (obveščevalne ocene, statistika);
za operacije (tajne akcije). (Purg, 2002: 99)
Njeni uradi so sestavljeni iz:
Urada za pravne povezave,
Urada glavnih svetovalcev,
Urada glavnih inšpektorjev,
Urada računovodstva in
Urada za javne zadeve.
Če so ZDA hotele dobiti informacije o namerah svojega glavnega nasprotnika, to je
Sovjetske zveze, se je morala Cia s tem takoj spopasti . Ker za razliko od Britancev ni
imela ne izkušenj ne sodelavcev, ki bi ji pri tem pomagali, je sprejela ponudbo
Reinharta Gehlena, ki je v času nacistične Nemčije vodil obveščevalne aktivnosti proti
Sovjetski zvezi, da jim pomaga pri izgradnji tajne mreţe. Ustanovljena je bila
organizacija Gehlen. Mnogi nekdanji člani SS so postali del Gehlenove organizacije.
22
SIGINT (Signal Intelligence) pomeni zbiranje obveščevalnih podatkov s pomočjo različnih tehničnih
sredstev in je del tehničnih disciplin zbiranja podatkov. (Šaponja, 1999 : 179) S prestrezanjem tujih
signalov lahko pridobimo diplomatske, vojaške, znanstvene in ekonomske podatke o načrtih in
dogodkih kot tudi o značilnostih radarskih, vesoljskih in oboroţitvenih sistemov. (Richelson, 1995: 171)
33
Američanom tako ni bilo treba plesti nove vohunske mreţe, ampak so uporabili kar
staro, nacistično. (Internetna stran http://www.rtvslo.si/blog/havoc/ameriske-skrivne-
vojne/11275 dne 30. 3. 2010)
Na sploh je bil takoj po koncu 2. svetovne vojne glavni cilj Cie uničiti komunizem. Ne
samo, da so komunisti prevzeli oblast v drţavah Vzhodne Evrope, grozila je nevarnost,
da se to zgodi tudi v najpomembnejših drţavah Zahodne Evrope (Franciji, Italiji). Zato
je bil glavni cilj Cie poleg vzpostavitve vohunske mreţe v Sovjetski zvezi in njenih
satelitov tudi preprečitev namere, da bi prišle na Zahodu na oblast komunistične
stranke. To ji je bilo v Zahodni Evropi zaradi razvite demokracije neprimerno laţe kot v
drţavah Vzhodne Evrope, kjer je komunistom razen v Jugoslaviji pomagala priti na
oblast Rdeča armada.
Najpomembnejšo vlogo pri teh operacijah je imel njen oddelek za prikrite operacije.
Njegove najodmevnejše akcije so:
v Italiji: Cia je kupovala glasove, širila propagando, grozila političnim
aktivistom in se infiltrirala v njihove levičarske organizacije. Demokracija je
bila sicer zlorabljena, a cilj je bil doseţen in italijanska levica oslabljena;
v Iranu: Tu je bil izveden drţavni udar leta 1953, ko je na oblast prišel
Muhamed Reza Pahlavi;23
v Čilu: Leta 1973 je Cia zrušila tudi vlado Salvadorja Allendeja;24
v Nikaragvi: Sredstva za tajne operacije je pridobivala s prodajo oroţja
islamski republiki Iran;
Gvatemala: Cia je pomagala pri zrušitvi demokracije leta 1954, namen te
operacije pa je bil predvsem strmoglaviti Jacoba Arbenza Guzmaná,25
demokratično izvoljenega gvatemalskega predsednika;
Grčija: Cia je leta 1967 organizirala vojaški prevrat, da bi Andreasu
Papandreou26
preprečila izvedbo manj desničarske politike;
23
Muhamed Reza Pahlavi je bil cesar v Iranu od 16. 9. 1941 do strmoglavljenja. 24
Salvador Allende je bil v svojem političnem ţivljenju poslanec, minister za zdravstvo, senator in
predsednik Čila. 25
Jacob Arbenz Guzman je bil predsednik Gvatemale od 1951 do 1954. Po strmoglavljenju z oblasti je
odšel v izgnanstvo. 26
Andreas Papandreou je bil socialistični politik in dvakratni predsednik grške vlade.
http://www.rtvslo.si/blog/havoc/ameriske-skrivne-vojne/11275%20dne%2030.%203.%202010http://www.rtvslo.si/blog/havoc/ameriske-skrivne-vojne/11275%20dne%2030.%203.%202010
34
Iran: Cia je delala tudi z Mossadom27 in s SAVAK,28 da je podprla vstajo
iraških Kurdov.29
Korenite spremembe v organiziranosti in delovanju Cie so se zgodile s prihodom
predsednika Reagana. Eden njegovih prvih aktov je bil izvršilni ukaz, izdan leta 1981, s
katerim se dovoli delovanje Cie v ZDA z namenom zbiranja obveščevalnih podatkov, ki
se nanašajo na tujino, vendar z omejitvijo, da ne dovoljuje vohunjenja za ameriškimi
drţavljani in korporacijami. Ukaz tudi pooblašča Cio, da izvaja ''specialne aktivnosti'' v
ZDA, seveda samo ob odobritvi predsednika, te pa ne smejo vplivati na ameriške
politične procese, medije in javno mnenje. Takšna usmeritev ni povzročila ustanavljanja
novega direktorata v sluţbi, vendar je Cia s tem prestopila nekatere norme. Ukaz tudi
dokazuje, da je Reagan agenciji zaupal, menil je, da jo nadzoruje. (Renelagh, 1987: 673)
27
Mossad oz. Inštitut za obveščevalne in posebne naloge je bil ustanovljen 1951. Nastal je iz Političnega
sektorja izraelskega zunanjega ministrstva, ki je bil ustanovljen leta 1948. Njegova naloga je bila
zbiranje podatkov, ki so bili kakor koli povezani z varnostjo izraelske drţave. (Kahana, 2000: 416) 28
SAVAK je bila iranska tajna sluţba, ki je po brutalnosti prekašala celo Gestapo. 29
Kurdi so iranski narod, ki ima 25 milijonov prebivalcev, večinoma v Iraku, Iranu, Turčiji in Siriji.
Čeprav imajo svojo zgodovino, kulturo in svoj jezik, jim nihče ne prizna pravice do avtonomije, kaj šele
do samoodločbe. (internetna stran http://sl.wikipedia.org/)
35
6 OBDOBJE PO HLADNI VOJNI
Padec berlinskega zidu simbolično pomeni konec hladne vojne, ki povzroči velike
pretrese v svetovni ureditvi: razpade Sovjetska zveza in Varšavski pakt, Vzhodna in
Zahodna Nemčija se zdruţita, razpade Jugoslavija, Slovenija pa postane samostojna
drţava. ZDA ostanejo edina svetovna velesila.
6.1 Dogajanje v Sloveniji
V Sloveniji so ţe od konca 2. svetovne vojne ţivele ideje o samostojni Sloveniji. V
obdobju »trdega« socializma je bila vsaka demokratična ideja zatrta ţe v kali. Pri tem je
aktivno sodelovala tudi Sluţba drţavne varnosti. Z odpiranjem drţave proti Zahodu pa
so ţelje po samostojnosti postajale vedno glasnejše. Svoje so k temu prispevale tudi
neugodne gospodarske razmere v drţavi. Vsak poskus gospodarske reforme je zaradi
nasprotovanja nerazvitih republik propadel, drţava pa se je vedno bolj zadolţevala v
tujini, s čimer si je kupovala socialni mir.
Sprejetje ustave leta 1974, v kateri je bila poudarjena večja vloga nekaterih republik, in
predvsem Titova smrt sta pripeljala drţavo pred razpad. Politične razmere so bile
kaotične, gospodarstvo pa pred kolapsom. Srbija se je z Miloševićevim prihodom začela
homogenizirati; s t. i. »jogurtnimi« revolucijami je priključila avtonomni pokrajini.
Svoj vpliv je povečala tudi v jugoslovanski armadi, ki se je razglašala za edino, ki je še
ohranjala Jugoslavijo. Drţavi je grozil vojaški udar. Slovenija kot najrazvitejša
republika do tega ni mogla ostati ravnodušna. Razmer, ki so vladale v drţavi, se je
zavedala oblast pod vodstvom Milana Kučana kot tudi civilna druţba, katere gonilna
sila so bili slovenski knjiţevniki.
Spomladi 1987 je skupina slovenskih izobraţencev v 57. številki Nove revije objavila
prispevke za slovenski narodni progra