UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

DIPLOMSKA SEMINARSKA NALOGA

Ana Nimac

Ptuj, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomska seminarska naloga

KULTURNO - ZGODOVINSKI RAZVOJ PTUJA

Mentor: Kandidatka:

izr. prof. dr. Andrej Vovko Ana Nimac

Ptuj, 2013

Lektorica: Vera Golob, prof. slovenščine

Prevajalka: Barbara Slanič, prof. nemščine

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila mentorju izr. prof. dr.

Andreju Vovku za vso pomoč in nasvete pri

nastajanju diplomske seminarske naloge.

Posebna zahvala pa tudi mojim staršem za

vso podporo in spodbudo v času študija.

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Ana Nimac, rojena 24. 06. 1986, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer sociologija in zgodovina, izjavljam, da je diplomska

seminarska naloga z naslovom Kulturno - zgodovinski razvoj Ptuja, ki sem jo

opravila pri izr. prof. dr. Andreju Vovku, avtorsko delo. V diplomski seminarski

nalogi so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

(podpis študentke)

Ptuj, 2013

POVZETEK

Diplomsko delo predstavlja pregled kulturno-zgodovinskega dogajanja v mestu

Ptuj. V kratkem zgodovinskem pregledu dogodkov sem prikazala razvoj samega

mesta od najstarejših najdenih predmetov v železni dobi pa vse do danes.

Na območju občine Ptuj se dogaja veliko kulturnih dogodkov, sama sem se

odločila, da se osredotočim na tri. Dva sta se odvijala že v preteklosti in sta še

danes, eden manj, drugi bolj, pomembna za kulturno in družbeno življenje ter

turizem. To so letni sejmi in kurentovanje. Leta 2012 pa smo bili priča

kulturnemu dogajanju v sklopu Evropske prestolnice kulture.

Ptujski sejmi so se obdržali vse do danes in predstavljajo zmes med pravimi

srednjeveškimi sejmi in tako imenovanimi novodobnimi bolšjimi sejmi. Na žalost

pa vedno bolj izgubljajo svoj prvotni pomen.

Za razliko od sejmov pa so se pustni običaji s sedaj že tradicionalno prireditvijo

kurentovanjem ohranili in veljajo za največjo organizirano pustno-karnevalsko

prireditev v Sloveniji in osrednji Evropi.

Da je Ptuj res kulturno mesto, pa je dokazalo lani, leta 2012, saj se je v njem kot

partnerskem mestu Evropske prestolnice kulture odvilo veliko kulturnih

dogodkov, ki so precej oživeli kulturno življenje v mestu.

KLJUČNE BESEDE:

Ptuj,

zgodovina,

sejmi,

kurentovanje,

Evropska prestolnica kulture 2012.

SUMMARY

The dissertation is an introduction into the historical and cultural development of

Ptuj. With a short historical overview, I have showed the development of the

town, from the oldest found Iron Age objects to nowadays.

There are a lot of cultural events happening in the municipal district of Ptuj, and I

have decided to focus on three of them. Two of them have been taking place a

long time and are still, one more, the other less, important for the cultural and

social life and tourism. These are the yearly fairs and »Kurentovanje«. In 2012 we

witnessed cultural events, which were part of the European Capital of Culture.

The fairs in Ptuj have survived till today and represent a mixture between

medieval fairs and modern flea markets. Unfortunately, they are losing their

original meaning.

As a contrast, the carnival customs, with the now traditional »Kurentovanje«

event, have maintained and considered as the largest organised carnival event in

Slovenia and Central Europe.

Last year a large amount of cultural events happened in Ptuj, because it was a

partner town of The European Capital of Culture 2012. This revived the town's

culture and proved that Ptuj is a cultural town.

KEY WORDS:

Ptuj,

History,

Fairs,

Kurentovanje

European Capital of Culture 2013

Kazalo vsebine

1 UVOD .................................................................................................................. 1

2 NAMEN ............................................................................................................... 1

3 METODOLOGIJA ............................................................................................ 1

4 PREDSTAVITEV MESTA PTUJ .................................................................... 2

4.1 LEGA IN OPIS MESTA ............................................................................. 2

4.2 GRB MESTA PTUJ .................................................................................... 3

5 ZGODOVINA PTUJA ....................................................................................... 4

5.1 PRAZGODOVINSKO OBDOBJE IN NASELITEV RIMLJANOV ..... 4

5.2 SREDNJI VEK IN PRIHOD SLOVANOV ............................................. 7

5.3 NOVI VEK ................................................................................................. 10

5.3.1 REFORMACIJA IN PROTESTANTIZEM ......................................... 10

5.4 PTUJ PO 1. SVETOVNI VOJNI ............................................................. 12

5.5 DRUGA SVETOVNA VOJNA ................................................................ 13

6. LETNI SEJMI ................................................................................................. 13

6.1 SEJMI NEKOČ ......................................................................................... 14

6.1.1 OŽBALTOV SEJEM ............................................................................ 16

6.1.2 JURIJEV SEJEM .................................................................................. 16

6.1.3 KATARININ SEJEM ........................................................................... 17

6.2 SEJMI DANES .......................................................................................... 20

7 KURENTOVANJE .......................................................................................... 22

7.1 PUST PRED 2. SVETOVNO VOJNO .................................................... 22

7.2 PUSTOVANJE PO 2. SVETOVNI VOJNI ............................................ 23

7.3 KURENTOVANJE KOT ORGANIZIRANA PRIREDITEV .............. 24

7.4 TRADICIONALNE PUSTNE MASKE .................................................. 27

7.5 PROGRAMSKA ZASNOVA KURENTOVANJA OD 2009 DO DANES

........................................................................................................................... 32

8 EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE 2012 – PTUJ PARTNERSKO

MESTO ................................................................................................................ 32

8. 1 KAJ JE EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE? .......................... 32

8.2 PTUJ, PARTNERSKO MESTO EVROPSKE PRESTOLNICE

KULTURE 2012 .............................................................................................. 34

9 ZAKLJUČEK ................................................................................................... 36

10 SEZNAM LITERATURE ............................................................................ 37

Kazalo slik

Slika 1: Lega občine Ptuj ........................................................................................ 2

Slika 2: Grb mesta Ptuj ........................................................................................... 3

Slika 3: Sejem ....................................................................................................... 19

Slika 4: Kurantov skok .......................................................................................... 27

Slika 5: Orači......................................................................................................... 28

Slika 6: Rusa ......................................................................................................... 29

Slika 7: Medved .................................................................................................... 29

Slika 8: Piceki ....................................................................................................... 30

Slika 9: Kurent ...................................................................................................... 31

1

1 UVOD

Odločitev za temo diplomske seminarske naloge je bila dokaj preprosta, in sicer

bolje spoznati kulturno zgodovino domačega mesta Ptuj. O njegovi zgodovini je

že ogromno napisanega. Moj namen se je predvsem osredotočiti na dva kulturna

dogodka, ki sta nastala v preteklosti in se odvijata še danes. Strnila bom vse

podatke, ki se tičejo tega področja.

Diplomska seminarska naloga je razdeljena na štiri sklope. In sicer na opis

samega mesta, na njegove zgodovinske prelomnice, ki so ga zaznamovale. Na

pomembne kulturne dogodke, ki imajo dolgo zgodovino in se tradicionalno

odvijajo še danes, kot so sejmi in kurentovanje, ter pomen mesta v sodobnem času

kot enem izmed partnerskih mest Evropske prestolnice kulture. Diplomska

seminarska naloga je zaključena s sintezo ter navedbo literature in virov, ki sem

jih uporabila pri izdelavi naloge.

2 NAMEN

Namen diplomske seminarske naloge je predstavit svoj domači kraj Ptuj iz

različnih vidikov in oblikovati nekakšno zaokroženo celoto kulturnega dogajanja

v občini. Predstaviti sem želela mesto, njegovo zgodovino, kulturne dogodke z

dolgoletno tradicijo, kot so sejmi in kurentovanje.

3 METODOLOGIJA

Pri izdelavi naloge bom uporabila predvsem neempirično metodo analize in

interpretacije sekundarnih virov, kot so članki, knjige, internetni viri in statistike.

Pri tej metodi analize dokumentov se bom poskušala omejiti na neosebne vire.

Zavedam se tudi slabosti, ki se lahko pojavijo pri uporabi sekundarnih virov, kot

so: zastarelost podatkov, verodostojnost vira in avtentičnost.

2

Uporabila bom še naslednji metodi: deskriptivno metodo za proučevanje na nivoju

opisovanja dejstev, odnosov, procesov brez vzročnega razlaganja in zgodovinsko

metodo za proučevanje bližnje in daljne preteklosti na nivoju opisovanja in

vzročnega razlaganja. S to metodo bom opisala vzroke za nastanek teh dogodkov

in običajev ter razlog, da so se ohranili do danes.

4 PREDSTAVITEV MESTA PTUJ

4.1 LEGA IN OPIS MESTA

Ptuj je nastal je na stičišču Slovenskih goric, Dravskega in Ptujskega polja,

gravitacijsko območje pa zajema tudi Haloze. Je najstarejše mesto v Sloveniji,

nastalo ob Dravi, na križišču prometnih poti iz Maribora, Radgone, Ormoža in

Zagreba (Radovanovič, Varl, Žiberna, 1996, str. 207).

Slika 1: Lega občine Ptuj

(Vir: www.skyscrapercity.com)

Občina Ptuj je del podravske statistične regije. Meri 67 km2. Po površini se med

slovenskimi občinami uvršča na 103. mesto. Sredi leta 2009 je imela občina

približno 23.800 prebivalcev (približno 11.600 moških in 12.200 žensk). Po

številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 14. mesto. Na

http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2011&ClanekNaslov=PrebivalstvoStevilo

3

kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno 356 prebivalcev; torej

je bila gostota naseljenosti tu večja kot v celotni državi (101 prebivalec na km2)

(Vir: Statistični urad Republike Slovenije).

4.2 GRB MESTA PTUJ

Leta 1976 se je na trgu pojavila značka v obliki ščita z zelenim poljem, v katerega

je vrisan prosto plavajoč rdeči križ, pod katerim je šesterokraka rumena zvezda. V

spodnjem delu pa je napis Ptuj. Ščit je obrobljen s pozlačenimi volutnimi in

pravokotnimi okraski. Značka je bila prezentirana kot grb mesta Ptuj (Šamperl-

Purg, 1978, str. 68).

Grb predstavljen na znački, je bil dejansko v rabi od druge polovice 19. stoletja do

druge svetovne vojne, vendar je modifikacija že prej obstoječega grba. Torej gre

za historičen grb in ne za grb mesta Ptuja (Prav tam, str. 69).

Danes uveljavljen grb, ščit s srebrnim poljem in rdečim križem, bi naj predstavljal

ščit sv. Jurija, zavetnika mesta in patrona farne cerkve, prvič upodobljenega na

pečatu mesta Ptuj iz leta 1273. Po drugih pričevanjih pa bi naj Ptuj dobil svoj grb,

sv. Jurija na konju leta 1277. V letih 1370 - 1380 je neznan kipar upodobil sv.

Jurija – pešca, kateri ima na prsih vrisan križ. Okrog leta 1400 se pojavi grb v

proštijski cerkvi v obliki ščita z rdečim križem. V pečatu mesta Ptuj se je sv. Jurij

obdržal do 18. stoletja. Do druge svetovne vojne pa se uporablja grb, na katerem

je ščit z zelenim poljem, rdečim križem in rumeno zvezdo (Prav tam, str. 70).

Slika 2: Grb mesta Ptuj

(Vir: www.ptuj.si)

http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2011&ClanekNaslov=PrebivalstvoGostota

4

5 ZGODOVINA PTUJA

Pravijo, da ni veliko tako starih mest v Evropi, kot je Ptuj. Naselbina na področju

današnjega Ptuja in njegove okolice je gotovo stara že tri tisoč let. Kraj ob Dravi

ob zaključku panonske nižine, ki prehaja v predalpski svet, je bil idealen za

naselitev staroselcev. Spomeniki o življenju na Ptuju so ohranjeni od bronaste

dobe do danes. Prav ta zgodovinska posebnost daje krajevni zgodovini mesta

poseben pečat in privlačnost. Mesto je kot celota edinstven kulturni spomenik. O

tem nam pričajo bogati muzeji Ptuja (Čeh, 1975, str. 7).

5.1 PRAZGODOVINSKO OBDOBJE IN NASELITEV

RIMLJANOV

Položaj ptujskega območja med Alpami in Vzhodom ter Panonijo in Italijo je

omogočal poselitev že v prazgodovini. Lega kraja je bila odločilna za nastanek in

razvoj Ptuja ter zelo pripravna za prometno in vojaško oporišče (Kolar, 2002, str.

9).

Z nekaterimi najdbami je dokazano, da je bila okolica Ptuja naseljena že pred

začetkom najstarejše železne dobe. Našli so kamnite sekire, ki so bile med

glavnimi orodji tistega časa, saj še niso poznali kovin. Uporabljali pa so jih za boj,

lov, v bistvu za vse, kar je bilo življenjsko pomembno (Curk, 1970, str. 9).

Na ptujskem gradu so našli oblike lončenih posod, katere bi mogle soditi v

zgodnjo bronasto dobo. Podatkov o tem je zelo malo, govorijo pa, da bi naj prav

ta ugodna lega grajskega griča pritegnila človeka k poselitvi že davno v drugem

tisočletju pred našim štetjem (Prav tam, str. 9).

V najstarejši železni dobi pa je bila ptujska okolica že močno poseljena. O tem

pričajo najdbe na Ptuju, v Ormožu in na Pobrežju, kjer so našli grobišča iz te

dobe. Bregovi Drave so tedaj prebivalcem nudili ugodne pogoje za življenje. Na

gradu je zrasla zavarovana naselbina, ki je imela blizu zemljo za obdelovanje,

dovolj pašnikov in vodo, vse, kar je bilo potrebno za obstoj življenjskega pomena.

Vemo, da so bile hiše lesene, iz kolov in pletenega šibja, ometanega z ilovico.

5

Imela so ognjišča, ob katerih se je odvijalo vse življenje. Orodje so izdelovali iz

kosti in lesa. Slednje se na žalost ni ohranilo, ker je les v zemlji strohnel. Najdenih

je tudi nekaj bronastih predmetov. Zanimivo pa je, da pa se je našlo zelo malo

kovinskih predmetov. Kovina naj bi bila takrat še tako draga, da so po vsej

verjetnosti kovinske predmete dostikrat pretopili, prekovali in jih skrbno čuvali.

Ta naselbina sodi v časovno obdobje tam nekje okrog leta tisoč pred Kr. Iz del

starih rimskih in grških zgodovinarjev domnevamo, da bi naj to bili prvotni Iliri.

To ljudstvo je bilo visoko družbeno in kulturno razvito ter razmeroma visoko

civilizirano. Naselbina je propadla in bila zapuščena iz nam še neznanega razloga

(Prav tam, str. 9-10).

Poselitve v mlajši železni dobi pa dokazujejo nekatere grobne najdbe v okolici

Ptuja iz zadnjih treh stoletij pred našim štetjem. Ker pa je bilo to obdobje znova

prizorišče velikih premikov, zopet iz grških in rimskih virov izvemo za keltska

plemena. Ta bi se naj v naših krajih ustavljala le zaradi prometno ali strateško

ugodnih položajev. Kjer pa so se gosteje naselili, so uničili ilirsko kulturo in

izrinili ilirsko prebivalstvo. Na poti po Evropi so Kelti v naše kraje prinesli novo

civilizacijo in kulturo, nov način bojevanja, izdelovanja orodja in orožja,

predvsem pa nove načine obdelovanja zemlje in nov duhovni svet. Čas njihovega

prodiranja ima v evropski zgodovini pomembno stopnjo v zgodovinskem razvoju

(Prav tam, str. 11).

V grobovih iz okolice Ptuja, s Skorbe, iz Brstja in Formina so našli predmete, ki

sodijo v mlajšo in najmlajšo železno dobo. Ti kažejo značilnosti keltske kulture,

ki se imenuje tudi latenska, po najdišču La Tene v Švici. Značilne so majhne

železne sponke za obleko, pasovi, okrašeni s steklenim emajlom, bronaste

zapestnice, lončena posoda idr. Mrtve so takrat sežigali in jih pokopavali v žarah

(Prav tam, str. 11-12).

Okrog začetka našega štetja pa se je v Vzhodnih Alpah in tudi v okolici Ptuja

začelo širiti ozemlje plemenske zveze ilirsko-keltskih plemen, imenovanih

Noriško kraljestvo. Z njimi pa so gospodarske stike navezali Rimljani, ki so v

Noriku kupovali les, živino, med in sužnje ter znamenito obdelano železo.

Rimljani so iz svojega velikega središča Ogleja Akvileje trgovali in prodajali v

6

naše kraje svoje obrtne izdelke. Kelti so začeli kovati svoj prvi denar z imeni in

znaki poglavarjev. Seveda so bili seznanjeni tudi z rimskim denarjem. O tem nam

pa pričajo najdbe na Panorami in ob Grajeni. Z gospodarskim vplivom na naše

kraje pa je naraščal tudi politični vpliv, zato so se Kelti kar hitro priključili rimski

državi. Tako je naše mesto v rimskem času postalo eno največjih središč v

vzhodnih Alpah in na severnem delu Balkanskega polotoka (Prav tam, str. 12).

V zadnjih desetletjih pred Kr. je še treba omeniti ilirska plemena, ki so večkrat

ogrožala meje rimske države. Nadnje je bila usmerjena vrsta osvajalnih pohodov

cesarjev Avgusta in Tiberija ter vojskovodja Druza. Najprej so osvojili pokrajino

do Drave, nato pa še do Donave. Nove pokrajine so obdržali predvsem z dobro

organizirano vojsko in premišljeno politiko. Vojaški upravi pa je bilo podrejeno

vse civilno prebivalstvo, dokler samo ni bilo sposobno za delno samoupravo v

okviru rimske države. Prebivalci so se morali romanizirati, plačevati davke,

sodelovati pri javnih delih in novačiti moške v pomožne vojaške oddelke (Prav

tam, str. 13).

Organizacija rimske vojske je bila vrhunska. Vojaška služba je bila kot nekakšen

življenjski poklic, ker je trajala po dvajset ali več let. Vsi, ki so častno zapustili

vojsko, so kot veterani za nagrado dobili odpravnino v denarju ali posestvih, na

katerih so lahko potem živeli s svojo družino. Veterani so bili eden glavnih

opornih stebrov novoustanovljene rimske državne oblasti v provincah, saj so

pospeševali romanizacijo (Prav tam, str. 14).

Omeniti moramo suženjstvo, ki so ga prebivalci naših krajev verjetno poznali še

pred prihodom Rimljanov. Z njihovim prihodom so razne dejavnosti postale

odvisne od sužnjev, saj je ureditev rimske države slonela na sužnjelastništvu. Po

naših krajih so premožnejši ljudje imeli po več sužnjev, ki so jim opravljali razna

hišna dela in za njih delali tudi v obrtnih delavnicah. Njihov glavni lastnik pa je

bila država oziroma cesar (Prav tam, str. 14.).

V romanski dobi so nastajale večje naselbine le ob cestah. Take so Aquileja

(Oglej), Emona (Ljubljana), Celeia (Celje), Haliciana (Lendava), na našem

območju v mestu Poetovio pa je čez Dravo nastalo važno mostišče. Tukaj je imela

7

svoje zimsko taborišče 8. legija (legio Augusta), kasneje pa je na njeno mesto

prišla 13. legija (legio Gemina). Vse to nam dokazujejo najstarejši vojaški

nagrobniki iz prve polovice 1. stoletja našega štetja. Da je bila legia Gemina res

na Ptuju, nam poroča rimski zgodovinar Tacit v svojih »Historiah«. To je tudi

prvo pisano poročilo v Ptuju iz leta 69. Ugodna lega Ptuja ob križiščih važnih

cest, kjer so Rimljani zgradili prvi most čez reko Dravo, je bil vzrok, da je

Poetovio postal sedež carinskega urada za vso Panonijo ter sedež drugih vojaških

in politično-upravnih uradov. Bil je tudi trgovsko in obrtno središče. Iz njega se je

širila rimska kultura in romanizacija. Tukaj so bile različne delavnice, kjer so

sužnji izdelovali opeko, keramiko, blago in klesali marmor, ki so ga na dravskih

ladjah vozili s Pohorja. Imeli so tudi pitno vodo, ki je po vodovodu, napeljanem s

Pohorja pri Framu, pritekala v mesto. Mesto je imelo veliko svetišč, med

znamenitimi so predvsem mitreji, posvečeni perzijskemu bogu Mithri.

Pomembnost mesta Ptuja pa je poudaril tudi cesar Trajan okrog leta 103, ko je

mestu podaril pravice in mu dal naziv Colonia Ulpia Traiana Poetovio (Maučec,

1957, str. 18).

Pri nas so Rimljani uvedli sužnjeposestniški družbeni red in denarno

gospodarstvo. Močno sta se dvignila obrt in poljedelstvo, saj je bila okolica zelo

rodovitna. Na prisojnih gričih Slovenskih goric in Haloz je že takrat uspevala tudi

vinska trta (Prav tam, str. 18).

5.2 SREDNJI VEK IN PRIHOD SLOVANOV

Notranja nasprotja rimske družbe pa so v 5. stoletju povzročila propadanje

rimskega imperija. Na meje rimskega imperija so začela pritiskati germanska

plemena, z vzhoda pa Huni pod Atilo. Ti so na svojih pohodih porušili vsa mesta,

med njimi tudi Poetovio. Po štiristoletni rimski vladavini in preseljevanju ljudstev

sta Poetovio in njegova okolica v 6. stoletju prešla v last novih gospodarjev

Slovanov. S svojim prihodom so po letu 568 zaključili viharje ljudskega

preseljevanja (Prav tam, str. 18).

8

Slovani so se naseljevali predvsem v Slovenskih goricah in Halozah, šele kasneje

pa so poselili tudi Dravsko polje. O tem obdobju nam pričajo staroslovanski

grobovi, ki so najdeni na ptujskem gradu, Hajdini, Panorami, v Središču in v

Veržeju (Prav tam, str. 19).

Okrog leta 800 pa so nad našimi pokrajinami zavladali Franki. Ptuj se je vključil v

frankovsko-furlansko marko. Z uporom Ljudevita Posavskega leta 819 pa je

konec samostojnosti notranje uprave pod vrhovnim frankovskim gospostvom.

Slovani so se naslonili tudi na zahod in postali branilci njegove kulture. Tako je

frankovska nadoblast zaradi uvajanja fevdalnega družbenega reda potisnila

Slovence v zemljiško podložništvo. Po letu 828 pa je naše kraje zajela nemška

kolonizacija, ki jo je poleg mejnih grofov vodila tudi salzburška nadškofija. Ta je

okrog leta 860 dobila Ptuj z Dravskim poljem severno od Drave in južnim delom

Slovenskih goric z Veliko Nedeljo in Ormožem. Omenjeni kraji so pod salzburško

oblastjo ostali okrog 700 let (Prav tam, str. 19).

Za tem sledi pomembno obdobje v ptujski zgodovini, to je čas slovenskega kneza

Pribine (okrog leta 840), ki je zgradil cerkev na Ptuju . Po njegovi smrti je

Spodnjo Panonijo prevzel njegov sin Kocelj (861-874). Za Ptuj je pomembno

obdobje okrog leta 975, ko je kralj Arnulf daroval ponarejeno listino iz 20. XI.

890, ki dodobra osvetljuje ptujsko podobo v predmadžarski dobi. Z falzifikatom, s

katerim je salzburška nadškofija dosegla leta 977 novo darilno listino cesarja

Otona II., se ugotavljajo na podlagi dokumentiranega materiala iz 9. stoletja

salzburške posestne pravice v Madžarom iztrganih pokrajinah, med njimi tudi v

Ptuju. Salzburg je po tej listini, poleti leta 874 dobil Pribinovo cerkev z desetino

in dve tretjini mesta. V tem času je Ptuj postal že važno cerkveno središče. Imel je

most, morda že celo mostnino, sejmnino ter pravico do sejemskega prava in

sodstva. Okrog leta 900 je mesto popolnoma uničeno in izgine iz zgodovine, vanj

začnejo vdirat Madžari. Ponovno se o njem začne pisati šele v 2. pol. 10. stoletja

(Curk, 1970, str. 56-57).

Do leta 1131, ko se je nadškofu Konradu I. posrečilo skleniti mir z Madžari, je bil

Ptuj žrtev večnih bojev ter plenjenja, zaradi pogostih pustošenj se ni mogel

razvijati. Z nadškofom Konradom I. pa se je začela dejanska gradbena in

9

umetnostna zgodovina Ptuja, ki od takrat brez prekinitve traja vse do danes. V

Konradovem času je nastal tudi novi ptujski grad, in sicer na ruševinah starega.

12. in 13. stoletje je obdobje stolpastih gradov, ki jih najdemo tudi pri nas. Takrat

je bil zidani, večnadstropni stolp hkrati utrdba, stanovanje, kapela in ječa. Pomeni

prvo stopnjo v tehnično-zidarskem razvoju fevdalne arhitekture (Curk, 1970, str.

59).

Po smrti Friderika I., ptujskega gospoda, ki je premagal Madžare in umrl leta

1222, je njegova vdova Matilda ustanovila dominikanski samostan na Ptuju.

Drugi samostan, minoritski, pa je nastal nekje v sredini 13. stoletja in verjetno so

ga postavili ptujski gospodje (Maučec, 1957, str. 20).

Takoj po smrti zadnjega Babenberžana Friderika Bojevitega, ki je padel v boju z

Madžari leta 1246, pa se je vnel boj za njihovo posest. Vanj so posegli nemški

cesar, papež ter Madžari in Čehi. V tem boju je bil Ptuj z okolico nekaj časa v

madžarski lasti, nato pa je pripadel češkemu kralju Otokarju II. Po letu 1278 pa so

mu zavladali Habsburžani (Maučec, 1957, str. 20).

Sredi 13. stoletja se je začel močno razvijati Maribor, ki je postal mesto. Deželni

knezi so poskušali dvigniti to mesto, zato so načrtno škodovali salzburškemu

Ptuju. Za nekaj časa so prepovedali izvažati ptujska vina skozi Maribor. S tem so

meščanom zelo škodovali, saj so glavni kupci in pivci ptujski vin bili prav na

Koroškem in v Salzburgu, pot do njih pa je peljala skozi Maribor in Slovensko

Bistrico. Leta 1342 jim je končno spet uspelo pridobiti pravico za izvoz skozi te

kraje. Trgovina na Ptuju je bila zelo razvita, meščani so čez Kras v Trst in

Benetke prodajali živino, kože, usnje in kovine. K nam pa so tuji trgovci dovažali

sukno, preproge, dišave, južno sadje in lepotičje. Pojavijo pa se tudi bankirji in

izposojevalci denarja. Meščanstvo se je okrepilo in vzelo trgovino v svoje roke. S

tem je doseglo, da so leta 1494 izgnali štajerske Žide. Ti so morali oditi iz Ptuja,

kjer so bili naseljeni od leta 1278 dalje (Maučec, 1957, str. 20).

Štirinajsto stoletje je bilo razmeroma mirno. Veliko škode sta edino naredila kuga

(1348-1350), ki je zelo razredčila kmečko prebivalstvo, ter potres (25.1. do

2.2.1348), ki je poškodoval večino gradov in mest pri nas (Curk, 1970, str. 91).

10

5.3 NOVI VEK

V drugi polovici 15. stoletja pa so Ptuj začeli oblegati Turki. Njihovi pohodi so

bili kruti, saj so morili, ropali in pustošili. Največ so trpeli kmetje. Ljudi so pobili,

jih odpeljali v suženjstvo ali pa so umrli od lakote in bolezni. Turki so s svojim

plenjenjem začeli že leta 1396, vendar pa so se glavni vpadi začeli v drugi

polovici 15. stoletja in so trajali še vse 16. stoletje. Takratni ogrski kralj Matija

Korvin pa je takrat, namesto da bi se obrnil proti Turkom, v bojih s cesarjem

Friderikom III. zavzel Ptuj in grad leta 1479 in tukaj ostal 11 let (Maučec, 1957,

str. 20).

V 16. stoletju pa so se v Podravju in na Dravskem ter Murskem polju naselili

Uskoki iz balkanskih pokrajin. Prav dobro so služili kot ogleduhi, saj so dobro

poznali turške navade in jezik. Nanje spominjajo številna rodbinska imena, ki jih

srečujemo po Dravskem polju, v Slovenskih goricah in na Murskem polju (Prav

tam, str. 21).

5.3.1 REFORMACIJA IN PROTESTANTIZEM

Za časa turških vpadov se je v Ptuju in okolici začela širiti reformacija.

Protestantizem se je močno razširil po Slovenskih goricah in Dravskem polju,

predvsem v Središču, Ormožu, Veliki Nedelji, Vurberku in Ptuju, o čem nam

pričajo vizitacijski zapisniki. Na Ptuj je večkrat prišel sekovski škof Martin

Brenner, ki je bil največji nasprotnik in vodja protireformacijskega gibanja. S

svojimi pripadniki je požigal protestantske knjige in spise ter preganjal protestante

(Maučec, 1957, str. 21).

Na krizo fevdalne družbe so zraven protestantizma od 14. do 17. stoletja vplivali

tudi značilni kmečki upori, ki so zajeli tudi ptujsko okolico. Odmeven je bil

hrvaško-slovenski kmečki upor na Štatenbergu, ki je bil tedaj v posesti Franca

Tahyja. Sredi 17. stoletja in v 18. stoletju je bilo več lokalnih uporov v Halozah na

posestvih dominikanskega in minoritskega samostana (Prav tam, str. 21).

11

V letih 1676-1682 je na Ptuju in okolici razsajala kuga, ki je terjala veliko

življenj. Komaj je ta prenehala, je Ptuj prizadela nova katastrofa. 8. maja 1684 je

izbruhnil velik požar, ki je trajal tri dni in uničil vso mesto razen minoritskega in

dominikanskega samostana. V 18. stoletju so se še naprej dogajale katastrofe.

Poplave so bile leta 1712, 1766 in 1774, od leta 1713 do leta 1716 je spet morila

kuga, leta 1782 pa so pustošile kobilice. Dne 8. oktobra 1705 je znova pogorelo

vse mesto razen obeh samostanov in 4 meščanskih hiš. Požari so si sledili še 20.

decembra 1710, 20. septembra 1744 in 4. oktobra 1805 (Curk, 1970, str. 120).

Nezgode, upadanje posredovalne trgovine, izguba vojaškega in upravnega

pomena so Ptuj sredi 18. stoletja spravile na rob gospodarskega propada. Zato je

Marija Terezija, ki se je leta 1750 mudila v Ptuju, ustanovila invalidski dom in

upravo, da bi mestu pomagala iz kritičnega stanja. Iz njene dobe in iz časa njenega

očeta Karla VI. je ohranjenih precej listin, ki zadevajo ptujske cehe, stanovske

organizacije, razne obrtnike (kovače, sodarje, tkalce, kamnoseke, lončarje idr.).

Tudi Jožefove reforme so se močno odražale na Ptuju. Leta 1786 so ukinili

dominikanski in kapucinski samostan, pri minoritih pa so ustanovili župnijo.

Istega leta, 8. decembra, so na Ptuju ukinili funkcijo mestnega sodnika in Ptuj je

dobil novega župana Filipa Henricha barona Schallerja (Curk, 1970, str. 120;

Maučec, 1957, str. 22-23).

Za gospodarsko zgodovino mesta Ptuj je važno tudi, da so leta 1846 zgradili južno

železnico: Gradec - Celje in pozneje Celje – Ljubljana - Trst. S tem je bila zelo

prizadeta ptujska trgovina, kajti zaradi železnice se je gospodarsko in kulturno

težišče preneslo na Maribor. V letu 1850 pa Ptuj dobi okrajno glavarstvo,

davkarijo, sodišče in državno pravdništvo. Položaj Ptuja pa se je nekoliko

izboljšal leta 1848, ko so odprli železniško progo Pragersko – Ptuj – Kaniža -

Budimpešta. Gradnja železnic je bila nujno potrebna zaradi nastajanja

kapitalizma. To obdobje se začenja po revoluciji leta 1848. Začne se razvijati

svobodna trgovina, razvijala se je industrija, ustanavljale so se banke in zaradi

tega so propadali obrtniki in kmetje. To je tudi čas, ki pomeni začetek

germanizacije. Leta 1864 v Ptuju ustanovijo prvo slovensko čitalnico in leta 1883

prvo slovensko hranilnico. Težišče narodnega boja pa je postala ptujska

12

gimnazija, kjer so leta 1860 odprli prvi razred, leta 1898 pa petega. Za napetosti

med Slovenci in Nemci pa je poskrbel zloglasni časopis »Štajerc« (1900-1918), ki

je skušal privesti spodnještajerske kmete v nemški tabor (Maučec, 1957, str. 23-

24).

V času Josipa Orniga, ki je bil v Ptuju dolgoletni župan in deželni poslanec, se je

mesto v gospodarskem pomenu dvignilo. Leta 1906/07 je sezidal novo

magistratno poslopje, leta 1902 so ustanovili dekliško meščansko šolo. Ptuj je

dobil kopališče, plinarno, klavnico. Slovenske prireditve so se odvijale v

Narodnem domu, ki ga je leta 1882 kupila Čitalnica. Nemci so jo preganjali in

nasploh ovirali družabno življenje ptujskih Slovencev. Velike borbe z Nemci so

bile tudi glede osnovnega šolstva, ki je leta 1869 prišlo pod državno nadzorstvo.

Povsod so zapostavljali slovenski jezik, preganjali so slovenske učitelje, pačili

slovenska rodbinska imena in vpisovali slovenske otroke za Nemce (Prav tam, str.

24).

Nasprotja med Slovenci in Nemci so doživela vrhunec 13. septembra 1908, ko je

imela Družba sv. Cirila in Metoda glavno skupščino na Ptuju. Slovenski

zborovalci so bili napadeni. Med napadalci je bil najbolj glasen dolgotrajni

urednik »Štajerca«. Ti dogodki sprožijo val protestov po vsej Sloveniji, terjali pa

so tudi dve slovenski smrtni žrtvi v Ljubljani (Prav tam, str. 24).

5.4 PTUJ PO 1. SVETOVNI VOJNI

Po razpadu avstro-ogrske monarhije je 1918 leta nastala versajska Jugoslavija.

Ves ta čas je bilo področje Ptuja in okolice pod germanskim pritiskom, ki se je po

letu 1938 še povečal zaradi Hitlerjeve priključitve Avstrije k Nemčiji. Na Ptuju so

se bile tudi strankarske borbe, ki so razjedale novo nastalo Jugoslavijo.

Razcepljenost med Slovenci se je kazala posebej na Ptuju tudi na kulturnem

področju v ločenih prosvetnih organizacijah. Tudi socialno-demokratično

usmerjeno delavstvo je imelo svoje izobraževalno društvo »Svobodo«,

ustanovljeno 1. julija 1919 v Ptuju (Prav tam, str. 25).

13

5.5 DRUGA SVETOVNA VOJNA

Z zlomom jugoslovanske vojske in prihodom Nemcev na Ptuj 8. aprila 1941 se je

začelo trpljenje slovenskega narodnozavednega življa, katerega simbol je postal

Jože Lacko. Okupacija je s seboj prinesla bombardiranje in ruševine. Ptuj je utrpel

hudo kulturno škodo. Večina stavb v mestnem jedru in v južnem predmestju je

bila poškodovana (Curk, 1970, str. 136).

Z osvoboditvijo se je začelo novo obdobje razvoj mesta Ptuja. Najprej so

poskrbeli za obnovo poškodovanega mesta in njegov gospodarski dvig.

Poljedelstvu, živinoreji, vinogradništvu ter manjši obrti in industriji (opekarski,

mlinski, alkoholni, mlekarski, tekstilni, žagarski) se je pridružila velika industrija

(tovarna glinice in aluminija v Kidričevem, tovarna močnih krmil pri Ptuju,

elektrarna na Dravi itd.), elektrifikacija ter dobre prometne povezave (asfaltirane

ceste, nova mostova čez Dravo, avtobusni promet). To se seveda kaže v gradbeni

in komunalni dejavnosti mesta, ki se ni še nikoli v svoji zgodovina tako hitro

razvijalo kot v tem času: ureditev in tlakovanje ulic, kanalizacija, vodovod,

modernizacija bolnišnice (Curk, 1970, str. 135-136)…

6. LETNI SEJMI

Letni sejmi potrošnega blaga so koledarski oziroma cerkveni, to so: jurjevo (23.

aprila), ožbaltovo (5. avgusta) in katarinino (25. novembra). Nastanek vseh treh je

povezan z velikimi cerkvenimi sejmi (ob obletnici posvečenja cerkve ali pa na dan

njenega farnega patrona). Razlikujejo se po prostorskem obsegu in s tem

posledično po številu prodajalcev ter po vrsti blaga, ki se prodaja. Prodaja je

odvisna od letnega časa, v katerem sejem poteka.

14

6.1 SEJMI NEKOČ

Sejmi so bili v srednjem veku poseben privilegij in znamenje neodvisnosti mest.

Podeljeval jih je deželni knez tistim mestom, ki so imela za to možnost.

Pomembni so bili tržni prostori, skladiščni prostor s pravico skladiščenja,

sejemski privilegij, oblikovano sodstvo, zaščita domačih in še posebej tujih

trgovcev, zaščita domačih - mestnih obrtnikov pred podeželskimi, zaščita pred

obrtniki drugih mest itd. Ptujski sejmi so s svojimi svoboščinami in natančnimi

določili glede dela in trgovanja domačih obrtnikov in trgovcev in z

izoblikovanimi določili za tuje obrtnike in trgovce omogočali predvsem zaščito

imetja in življenja. Sejemske svoboščine s posebnim sejemskim sodnikom so

trajale od enega do štirih tednov (Šamperl Purg, 1987, str. 55).

Ptuj bi naj že v 9. oziroma 10. stoletju imel sodstvo, most in mitnino. Sicer

podatke o tem zasledimo v falsificirani listini kralja Arnulfa iz leta 890 salzburški

Cerkvi. Na osnovi te listine je Oton II. leta 977 izdal originalno listino, s katero

Salzburgu potrjuje razna posestva, med njimi tudi Ptuj z desetino, dvema deloma

mesta s sodstvom, mitnino in mostom, tisto, kar so Salzburgu podelili predniki

Otona II., med njimi Arnulf. V teh listinah sicer niso sejmi direktno omenjeni,

vendar nam most, mitnina in sodstvo narekujejo to domnevo. Že leta 1300 je v

popisu posesti Ptujskih gospodov omenjen sejem na dan sv. Ožbolta (6. avgust).

Popis je nastal ob delitvi posesti med Hartnidom in Friderikom Ptujskim.

Ožbaltov sejem je bil in je še na dan patrona cerkve sv. Ožbalta. To je bila prafara

in je stala izven ptujskega obzidja. Kdo je podelil privilegij Ožbaltovega sejma

mestu Ptuju, ne vemo natančno, vendar pa posnamemo iz statuta mesta Ptuja iz

leta 1376, da so bili sejmi, sejemske svoboščine, predpisi o organizaciji le teh

precizirani v 12 členih. Statut posebej navaja področje in kompetence ptujskih

mesarjev, usnjarjev, pekov, branjevcev in prodajalcev vina (Šamperl Prug, 1987

str. 56).

Statut mesta Ptuja iz 1513. leta navaja za Ptuj dva letna sejma (člen 125). To sta

Ožbaltov z dva tedna trajajočo svoboščino in Katarinin sejem (25. novembra) s

štirimi tedni trajajočo svoboščino. Ptuj je izgubil letni sejem ob binkoštih (člen

126) na dan sv. Elika, ker ga je cesar prestavil v Radgono. Ta sejem je nato potrdil

15

mestu Ptuju 1458. leta cesar Ferdinand, dovolil pa ga je že salzburški nadškof

Sigismund. Ptujski tedenski sejmi pa so potekali ob torkih (Šamperl Purg, 1987

str. 57).

Cesar Franc II. je 28. decembra 1808 Ptuju potrdil tržne privilegije ter s tem

dovolil, da se obdržijo trije letni in živinski sejmi: na dan sv. Jurija (23. aprila), na

dan sv. Ožbalta (5. avgusta) in na dan sv. Katarine (25. novembra). Že pred

cesarjevo potrditvijo pa je Ptuj dobil nov tedenski tržni red, ki ga je 2. oktobra

1808 izdal okrožni urad Maribor. Taka določila so veljala tudi za letne sejme

(Kolar, 2002, str. 35).

Določila tedenskega tržnega reda: vse prebivalce so obvestili o urniku prodaje

živil na tedenskem sejmu. Kot že do tedaj so jih lahko prodajali ob četrtkih in tudi

v dneh žitnega sejma. Izven teh dni niso smeli prodajati žita po hišah in ga ne

nakupovati za prodajo. To je veljalo v obsegu dobrih 5 km okrog Ptuja. V primeru

kršitve bi prodajalcem lahko odvzeli blago (Prav tam, str. 35).

Za prodajo žita sta bila določena dva prostora: eden za tiste, ki so pripeljali v

mesto pri ogrskih vratih na minoritski trg, in drugi za tiste, ki so prišli skozi

dravska vrata na tako imenovan Wadhütenplatz. Sem so pripeljali na oddajo in v

prodajo različne vrste žita. S strani sodišča so bili na teh prostorih odrejeni merilci

žita, ki so tako prodajalcu kot kupcu odvzeli 1 ½ krajcarja (Prav tam, str. 35).

Za žito, ki ga niso uspeli pripeljati na sejemski prostor, pa jim je bila na razpolago

mestna shramba. Magistrat se je obvezal, da je skrbel za vreče žita, lastnik žita pa

je za hrambo moral mestni blagajni plačati od vsake polne vreče 2 krajcarja (Prav

tam, str, 35).

Na Florjanovem trgu pa so ob četrtkovih tedenskih sejmih lahko prodajali tudi

drva, vendar samo z obstoječo zakonsko odredbo za dunajsko mero (kleh oziroma

kloh). Pred tem so bila drva zložena kar na vozu in ocenjena na oko. Lahko so

prodajali tudi seno, otavo, snope, steljo in krmilno slamo. Vse vrste žita so se

lahko prodajala po stotih ali vozovih. Pomembno je bilo, da je bilo na tedenske

sejme pripeljano dovolj žita in drugih stvari, ki so si jih ogledali prispeli kupci.

Magistrat si je prizadeval, da bi se vsi meščani ravnali točno po tržnem redu

16

tedenskih sejmov, ki jih je dovolil okrožni urad. Na ptujski tržnici takrat najdemo:

pšenico, rž, oves, ajdo, proso, ječmen, les, govejo in svinjsko mast, slanino, moko,

ajdovo moko, zdrob, proseno kašo, ajdovo kašo, maslo, smetano in jajca (Prav

tam str. 35-36).

6.1.1 OŽBALTOV SEJEM

Je najstarejši in ga omenjajo že 1417 in 1446. Pod cerkvijo se je nahajalo

sejmišče, kjer so bila vsakoletna proščenja, združena z velikimi sejmi. Na prostoru

sejmišča so imeli mestni mesarji pravico do stalnih lop, meščani in samostan

(Dominikanski in Minoritski) pa do branjarij in stojnic. Statut mesta Ptuj iz leta

1376 nam pove, da je bil Ožbaltov sejem obdarjen z vsemi potrebnimi

svoboščinami. Med sejmom je deloval poseben sejemski sodnik, ki je posloval

vsak večer, zadnji dan pa celo večkrat (člen 180) (Ino Gorup, 1983, str. 10).

Na tem sejmu so se prodajale hiše v mestu, polja v mestnem območju ter stojnice

na mestnem sejmišču. Te so prodajali med sejmom, a ne deželni ali mestni sodnik,

ki sta sicer opravljala to funkcijo (člen 71). Določeno je bilo tudi, kaj se

meščanom ne sme odvzeti v času sejma (člen 182). Sejemski sodnik je sodil

meščanom, hlapcem in deklam po mestnem pravu, drugače pa je to delal mestni

sodnik (Prav tam str. 10).

Sejem je potekal na sejmišču pod cerkvijo in v mestu, kjer so se namestile

posamezne obrti in trgovina na drobno. Čevljarske stojnice so bile v Pivski ulici

na obeh straneh hiš, peki in branjevci pa so bili pod mestnim stolpom ter vzdolž

današnje Cankarjeve ulice. Na Cvetkovem trgu pa se je prodajala krama. Za svoje

prostore so morali plačevati pristojbine (Prav tam, str. 10).

6.1.2 JURIJEV SEJEM

Drugi najstarejši sejem, ki ga omenjajo leta 1458, je bil nekoč sejem sv. Erika, ki

so ga kasneje prestavili na dan sv. Jurija. Razširjen je bil po celotnem starem delu

mesta (Prav tam, str. 10).

17

Na sejmu prevladujejo predvsem prodajalci lesenih izdelkov – suhe robe.

Prodajali so sode, lesena sita, grablje, preše za stiskanje sadja in grozdja,

kuhalnice… Ti izdelki so šli odlično v promet zaradi njihove vsakdanje rabe.

Izdelke so imeli položene na tleh, le okusno izdelani izdelki so bili razstavljeni na

stojnici. To so predvsem kuhalnice, kljuke za perilo, spominčki, izrezljani leseni

krožniki… Na Murkovi ulici imaš občutek, da vsi samo prodajajo in nihče nič

prav ne kupuje. Tu prodajajo stara oblačila, ki jih ponujajo po sorazmerno nizkih

cenah. Stojnic nimajo, obleke ležijo po tleh, tako da lahko rečemo, da so njihove

stojnice kar pločniki (Prav tam str. 10).

6.1.3 KATARININ SEJEM

V 16. stoletju, leta 1551, je na dan sv. Katarine nastal sejem. Na dan sejma se je

na Ptuju zbralo nad 20.000 ljudi iz bližnje in daljne okolice ter tudi is sosednjih

držav (Prav tam, str. 10).

Že dan pred sejmom sejmarji po ulicah iščejo ugoden prostor za trgovanje,

postavljajo stojnice in določajo cene svojih izdelkov. Tako je že en dan prej

dogajanje v mestu pestro (Prav tam).

Trgovanje se začne že ob petih zjutraj in takrat so cene blaga najvišje. Bolj ko gre

ura k poldnevu, te padajo. Po 12. uri pa se večina sejmarjev že razide, ostane še

samo peščica z igračami, verižicami, uhani, zapestnicami, ogledalci… Vse je

živih pisanih barv, da pritegne določen krog ljudi (Prav tam).

Veliko je tudi prekupčevalcev. Ti najprej robo kupijo, potem pa jo prodajo zgolj

zaradi vživetosti in užitka ali pa tudi želje po dobičku (Prav tam).

Največ se prodaja rabljenih oblačil, po katerih Katarinin sejem slovi. Murkova in

Prešernova ulica ter Muzejski trg so na sejemski dan kot muzej starih oblačil,

starega pohištva, obutve, orodja, televizijskih aparatov, otroških vozičkov, starih

peči (Prav tam)…

Prodaja se na tleh, na pločnikih, nekateri pa za razstavo robe uporabijo svoje

avtomobile in okenske police. Vsi si prizadevajo čim več prodati, zato kričijo drug

18

čez drugega, marsikdo pa se poslužuje zvočnika in tako preglasi vse druge.

Prodati hočejo še uporabne stvari in se znebiti navlake. Marsikdo gre na ta dan v

mesto v upanju, da dobi »nove« čevlje ali zimsko obleko. V Slomškovi ulici in na

Mestnem trgu pa prodajajo nova oblačila (Prav tam).

Najdemo tudi prodajalce iz sosednje Hrvaške, največ iz Medžimurja. Najdemo

blago, kupljeno v Italiji, ali pa blago, ki je izdelano doma. To so puloverji, jope in

nogavice iz ovčje volne, krila, hlače in rokavice (Prav tam).

V Slomškovi ulici lahko najdemo čevlje iz doma ustrojenega svinjskega usnja.

Seveda delajo veliko konkurenco ptujskim čevljarjem. Ta dan so zadovoljene vse

potrebe tako kupcev kot prodajalcev, saj ljudje kupujejo stvari, ki jih potrebujejo

celo leto. To so predvsem lesni izdelki, kot so vinski sodi, škafi, sita. Te lahko

kupiš pri edinem ptujskem izdelovalcu lesenih izdelkov na Srbskem trgu. Na ta

dan imajo svoje izdelke postavljene pred trgovino. Kupiš lahko vile, ročaje za

grablje, motike, lopate, metle iz sirka, škafe… Gospodinje si priskrbijo lepo

izdelane gospodinjske pripomočke: kuhalnice, lesene krožnike, ščipalke za perilo,

obešalnike, majhna sita, cekarje, košare (Prav tam)…

Ob proštijski cerkvi na Slovenskem trgu so stojnice z bogato ponudbo podobic

svetnikov, molitvenikov, ogledal, glavnikov po zelo ugodnih cenah (10 glavnikov

po 9 dinarjev). Lahko kupiš tudi palmo v miniaturni obliki, značke jugoslovanskih

nogometnih klubov, kičaste prstane itd. Na sosednji stojnici pa je prodajalec iz

Rač, ki prodaja živopisane rute, plete, halje, jope, prtičke. Prtički so iz bombaža.

Prodajalčeva žena jih dela kar ob stojnici, ob enem pa pomaga pri prodaji (Prav

tam).

Ptujski lectar Puž ima svojo stojnico na začetku Cankarjeve ulice. Prodaja sveče

vseh velikosti in oblik. Poslikane so s cerkvenimi podobicami in so namenjena za

cerkvene obrede, kot so krst in birma. Lectar Krajnc pa na Mestnem trgu prav

tako prodaja svečarske izdelke in izdelke iz medu (Prav tam).

Na koncu Prešernove ulice pa svoje izdelke prodaja še edini ptujski kotlar Söllösi.

Prodaja predvsem kotle iz bakra za kuhanje žganja (Prav tam).

19

Pred Orfejevim spomenikom pa najdemo trgovce iz Zagorja, predvsem iz

Krapine. Prodajajo izdelke iz ličja, rogoze, šibja, cekarje (»hrvaške cekarje«, ki so

namenjeni nošenju luka) in košare za sejanje. Izdelki so lepi in kvalitetno izdelani,

zato tudi gredo dobro v promet (Prav tam).

Opaziti je, da stara oblačila kupujejo predvsem ljudje iz Slovenskih goric in

Haloz, kjer je socialna struktura prebivalstva bistveno drugačna od prebivalstva

Ptuja in bližnje oklice. Za njih je sejem bistvenega pomena, saj le tako lahko sebi

in svoji družini priskrbijo oblačila po ugodnih cenah. Ne smemo pa posploševati,

saj tudi drugi kupujejo to blago, čeprav morda ne zase. Marsikdo ne kupuje na

sejmih, saj se je uveljavilo mnenje, da tu kupujejo samo tisti, ki nimajo dovolj

sredstev za kupovanje v trgovini. To seveda ne bi smelo obveljati, saj s tem

nastanejo razlike med ljudmi (Prav tam).

Popoldan, ko se sejemski vrvež poleže, pa na ulicah ostanejo smeti. Marsikdo

pusti kakšno stvar, ki je ni mogel prodati, kar na tleh. Nekateri še vztrajajo in si

prizadevajo blago prodati po minimalnih cenah. Prav tako pa si odpočijejo tudi

gostilničarji, ki ob sejemskih dnevih veliko zaslužijo (Prav tam).

Slika 3: Sejem

(vir: http://www.hotel-mitra.si/Letni-sejmi)

20

6.2 SEJMI DANES

Trije znameniti ptujski sejmi ohranjajo tradicijo že šeststo let. Marsikdo je zrasel

v ponošenih škornjih s ptujskega sejma, pa nihče s prstom ne kaže za njim (»Naj

bo Jurij», 2010).

Kam se skrijeta kriza in draginja, ko je na Ptuju sejem? Ko je na ulicah starega

mesta mogoče dobiti vse, kar človek potrebuje; in ko za vse to blago ponudniki

določijo enotno ceno pet evrov. Vse za pet evrov. Petnajst parov nogavic, pet ali

celo sedem spodnjih hlač za oba spola, kar dva kompleta posteljnine, namizni prt

in morda še majhna vaza za nameček; pa tri sirkove metle, pet vrečk lavande proti

moljem, za celo vas dovolj škatlic tigrove masti, pet hlač ali krilc za otroka; pa

kladivo, klešče in kilo žebljev za domačega mojstra ... Pet evrov reši vse,

zadovolji vse in očitno tudi pritegne vse (Prav tam).

Za pet evrov dobiš dovolj ponošenih poletnih in jesenskih oblačil, čevljem lahko

za ta denar celo izbiraš barvo, ročna ura ali mobilnik pa imata za to ceno priloženo

še rezervno baterijo. Ptujski Ožbaltov sejem je najbolj pražnji dan boga trgovcev,

pa naj se ta imenuje, kakor koli se že hoče. Lectarji se prikradejo od nekod s

svojimi večno veljavnimi verzi na srčkih, lesarji razstavijo klopotce, ki jih bo

treba nad vinogradi postaviti na skorajšnji dan svetega Lovrenca, kovači pripeljejo

sekire za kalanje drv, mlini za grozdje ali jabolka že napovedujejo letino,

gumijasti škornji blatno in mokro jesen. Evri pa kar menjujejo lastnike. Če posel

ne bi cvetel, ne bi prihajali na ta ptujski kramarski sejem. A so tu vsako leto, že

desetletja, še več: celo njihovi dedje in očetje so prodajali lect, suho robo,

posteljnino ali suhe slive. Nikoli niso zamudili. Pa saj se niti ne ve, kdo v rodbini

je začel (Prav tam).

Obojestransko zadovoljstvo je v resnici zaščitni znak vsega ptujskega sejemskega

kramarskega življenja. Mesto namreč premore in še vedno gosti kar tri takšne

sejme z zelo častitljivo izpričano starostjo. Ko se zima (do)končno poslavlja, ko se

mesto in okolica znorita v predpustnem času in se umirita in streznita v postnem

obdobju, prav Jurij privleče na ulice vse tisto, kar bodo ljudje potrebovali, da

zastavijo novo letino, nov kmetovalski krog in si morda obljubijo novo,

21

pametnejše in zmernejše življenje. Takrat je na stojnicah veliko delovnih oblačil,

orodja za obdelovanje zemlje, od motik do plugovih lemežev, pa sadik, trsnih

cepljenk, novih lesenih koles za lojtrske vozove, koleslje in paruče; takrat je na

prodaj spomladanska garderoba, kot na Ožbaltovo jesenska ali na Katarinino

zimska. (Prav tam).

Trije ptujski kramarski sejmi so s svojo ponudbo univerzalni in poskrbijo za ves

letni ciklus predvsem podeželskega, a tudi mestnega življenja. Pustimo ob strani,

da so se tej ponudbi v različnih obdobjih prilepili različni sezonski ali že kar

univerzalni kramarji s svojo plastično šaro in vsiljivim kičem. Ne bo jih več, ko

nihče več njihove krame ne bo kupoval. Ko bo, denimo, človek za svoje

zdravstveno zavarovanje dobil ustrezna očala brezplačno, ker jih pač potrebuje, ne

bo motovilil okoli stojnic s sicer poceni, toda dvomljivimi pripomočki za branje in

ostrenje vida. Trije ptujski kramarski sejmi so preživeli brez take krame ali njej

navkljub in ohranili izvirno skrb za človeka (obutev, obleka) in njegova nujna

opravila (Prav tam).

Kot sem ugotovila, sejmi danes izgubljajo svoj pomen. Ljudje smo se zadovoljili z

industrijsko serijsko proizvodnjo. Obrtniški izdelki izginjajo. Na sejmih je zmeraj

manj prodajalcev z res izvirnimi izdelki. Na stojnicah pa prevladuje vedno več

kiča in neuporabne šare. Ostane ti, da se samo sprehajaš in opazuješ ter si

privoščiš kakšen kulinarični prigrizek. Sejem je zanimiv samo še z vidika lesenih

izdelkov in suhega sadja, ki je pridelano doma in cenejše kot v trgovinah. Vse

ostalo pa je navadna krama od starih oblačil, orodja, aparatov itd. Na te dneve pa

pridejo na svoj račun edino zbiratelji, ki znajo prepoznati zgodovinsko in

zbirateljsko vrednost starih predmetov.

Zaradi nastanka trgovin in modernih konzumov je ta stara oblika sejmov izginila.

Tako v trgovskem kot družbenem smislu. Stoletja so minila, sejmi pa so ostali.

Vsebine in oblike so se nekoliko spremenile in izgubile svoj prvoten pomen.

22

7 KURENTOVANJE

Ptuj in njegova okolica sta znana po dolgi tradiciji mask in maskiranja. V času

pusta so ljudje po vaseh hodili od hiše do hiše in opravljali obrede. V mestu pa so

v tem času prirejali manjše sprevode meščanskih mask in plese. Prvi pustni

sprevodi se omenjajo že tam ob koncu 19. stoletja. Pravo in prvo organizirano

kurentovanje, kakršno je danes, pa se začne lata 1960. Maske iz mesta in

podeželske maske se začnejo zbirati na veliki povorki po mestu, imenovani

kurentovanje.

7.1 PUST PRED 2. SVETOVNO VOJNO

V ptujski kroniki že od 1873 do 1886 zasledimo prve omembe ptujskega

karnevala. Na pustni torek leta 1873 in 1874 so priredili v popoldanskih urah tako

imenovano prvo korzo vožnjo pustnih mask po ptujskih ulicah. Na njej so

sodelovali konjeniki in vozovi. Že naslednje leto kronika priča o veliki povorki

pustnih mask skozi mesto Ptuj. Udeležili so se je konjeniki, vozovi in okrog 60

lepo kostumiranih mask. Ker pa so na povorki bile prisotne tudi maske škofov,

duhovnikov in nun, sta se duhovščina in mariborski škof pritožila političnemu

uradu. Udeleženci so bili kaznovani in vsak je moral plačati 25 goldinarjev kazni.

Tako je bila pustna korzo vožnja leta 1873 tudi najbrž prva in zadnja, ki so jo

priredili. Od tega neprijetnega dogodka naprej kronika več ne omenja pustne

korzo vožnje skozi mesto. Pustna dogajanja so se nato preselila v zaprte prostore,

kjer so društva organizirala plese v pustnem času. Leta 1886 so ptujsko

Telovadno društvo, Društvo veteranov, Gasilsko društvo in Kazino priredili pustni

ples v Narodnem domu (Hernja Masten, 1999, str. 11-137).

Pustno dogajanje na Ptuju med obema vojnama pa opisuje tudi tedanji lokalni

časopis Marburger Zeittung. Leta 1924 v tem časopisu piše, da je tedanje

glavarstvo prepovedalo pustovanje na Ptuju, ker je s tem hotelo preprečiti

vsakoletne pretepe in zabadanje z noži, čeprav je to bolj veljalo za pustovanje na

23

vasi kot v mestu. Vendar so se zabave v času pusta v naslednjih letih vseeno

nadaljevale. V mestu sta pustne slovesnosti oziroma plese takrat prirejali tedanje

društvo Sokol in Športni klub. Slednji je tudi prirejal tekmovanja z nagradami za

najlepše maske. Na vasi pa so še zmeraj ohranjali tradicijo obhodov mask od hiše

do hiše (Gačnik, 2000 str. 21-23).

7.2 PUSTOVANJE PO 2. SVETOVNI VOJNI

V 50. letih po vojni so se na pustni torek po mestu sprehajale v glavnem

meščanske maske. Ljudje iz okoliških vasi pa so jih hodili gledat. O pustnih

sprevodih piše tedanji lokalni časopis Ptujski tednik, v katerem so organizatorji

začeli oglaševati pustne prireditve. Na pustni torek leta 1954 je po ptujskih ulicah

potekal velik sprevod mask z godbo na čelu in že takrat naj bi si dogodek ogledalo

4000 Ptujčanov. Tudi naslednje leto bi naj bilo na ptujskih ulicah veliko pustnih

mask. Poleg tega pa so se vsako leto vrstile pustne zabave s plesom v različnih

kulturnih in društvenih prostorih v mestu, ki so jih organizirala različna društva,

organizacije in sindikati. Leta 1957 je za pustni čas DPD Svoboda Ptuj

organizirala pustno povorko skozi mesto. Na njej so sodelovali godba na pihala

DPD Svoboda, kurenti, rusa, piceki, orači in medvedi iz Markovec. Posebej

zaželene skupine so bili konjeniki, kolesarji in motoristi. Od takrat naprej so se

vsako leto vrstili sprevodi mask po Ptuju brez prave organizacije. Na čelu je

zmeraj igrala pihalna godba, kurent in drugi etnografski liki pa sčasoma vedno

bolj postajajo redni spremljevalci pustnih povork. Vse to je porodilo idejo o

vsakoletni organizirani pustni prireditvi na Ptuju, ki se je uresničila 27. februarja

1960 (Gačnik, 2000 str. 24-26).

24

7.3 KURENTOVANJE KOT ORGANIZIRANA PRIREDITEV

Kaj je kurentovanje? Pred letom 1960 so s tem izrazom označevali kot prvo:

dediščino kurentov, njihove šege in navade in kot drugo: ne le dediščino kurentov,

ampak tudi tradicionalno pustno kulturo podeželja. Od 1960. naprej pa

kurentovanje pomeni organizirano pustno prireditev na Ptuju (sprva tradicionalno

pustno in karnevalsko dogajanje, kasneje pa predvsem nastop tradicionalnih

mask). Današnja definicija pa je, da je kurentovanje ruralni karneval v urbanem

okolju (Gačnik, 2000, str, 27).

Pobudnik organiziranega kurentovanja na Ptuju je bil Drago Hasl, tedanji

ravnatelj povojne gimnazije in študijske knjižnice na Ptuju. Leta 1959 je

Zgodovinskemu društvu v Ptuju predlagal, da prevzame iniciativo za uvedbo

organiziranega kurentovanja v večjem obsegu v mestu. (Gačnik, 2000, str. 29).

Oblikoval je vsebino in smernice kurentovanja, ki naj bodo prireditev

etnografskega značaja z edinstvenimi starimi pustnimi liki in običaji, ki jih je

potrebno ohranjati in razvijati. V karnevalskem delu bi naj najprej nastopile

etnografske in za njimi meščanske maske. Kasneje pa naj bi na Ptuj pripeljali še

druge tradicionalne maske iz Slovenije. S tem bi prireditev prerasla v festival

mask, Ptuj pa bi postal središče strokovnih srečanj in posvetovanj o pustnih

maskah (Brence, 1998, str. 54). Na ta način je hotel Drago Hasl preprečiti

izginjanje pustnih običajev in ob enem zadovoljiti gledalce, ki si želijo ogleda

pustnih likov. V kurentovanje je vključil tudi etnografsko stroko in cenjenega

poznavalca pustnih mask Nika Kureta. Šlo je za inovacijo tradicije, ki se je zelo

hitro uveljavila. Drago Hasl piše, da se je pod okriljem Zgodovinskega društva

Ptuj za izvedbo kurentovanja ustanovil širok odbor s sledečimi sekcijami: sekcija

za mobilizacijo finančnih sredstev, sekcija za propagando (tisk, plakati, televizija

in podobno), sekcija za organizacijo festivala, strokovna sekcija in sekcija za

organizacijo zabav, prenočišč in podobno (Gačnik, 2000, str. 31).

Zamisel so sprejeli in tako je bilo pod okriljem Zgodovinskega društva v soboto

27. februarja 1960 izpeljano prvo veliko kurentovanje, ki se je odvijalo po

mestnih ulicah in na današnjem Mestnem trgu. Na povorki so se predstavili

kopjaši iz Markovec ob spremstvu domače godbe, orači, rusa, piceki, medved in

25

pa kurenti. Prvo kurentovanje bi naj obiskalo več kot 5000 obiskovalcev.

Gledalcem so napovedovalci preko mikrofona razlagali izvor in pomen

posameznih mask. Vso dogajanje pa je posnela tudi RTV Slovenija (Gačnik, 2000

str. 33).

Naslednje leto je bil znotraj Zgodovinskega društva ustanovljen Odbor za

kurentovanje in karneval. Tega je nato nasledil Odbor za ptujske etnografske

prireditve. 1963 leta so v ta namen ustanovili Zavod za folklorne prireditve na

Ptuju, ki je deloval do leta 1968. Na njegovo mesto pa je potem prišlo Folklorno

društvo Ptuj. Za reševanje finančnih in drugih organizacijskih težav pri

kurentovanju sta leta 1973 folklorno in turistično društvo sklenila sodelovanje vse

do leta 1995. Vse od leta 2002 je organizacijo prevzelo Gospodarsko interesno

združenje za turizem Poetovio Vivat na Ptuju (Brence, 1998 str. 56). Nato jo je

prevzela Lokalna turistična organizacija Ptuj in leta 2007 še obstoječi upravitelj

Konzorcij kurent.

Od leta 1965 do leta 1968 so organizatorji nastope etnografskih skupin preselili na

športni stadion Ptuj, kjer so nastopali na lesenem odru. Odločitev o tem so

sprejeli, da bi se izognili gneči na ulicah in da bi gledalci tudi bolje videli

nastopajoče skupine. Nastopi na odru se niso obnesli, saj so bili preveč nenavadni

in odrski, zato so dogajanje spet prenesli na mestne ulice in trge (Brence, 1998 str.

58).

Organizatorji so kurentovanje na veliko promovirali. Prirejali so tiskovne

konference, ki so se jih udeleževali domači in tuji novinarji. Poleg jugoslovanske

televizije so ga snemali tudi snemalci iz Avstrije in Francije. S tem je

kurentovanje postajalo vedno pomembnejše za razvoj turizma na Ptuju, saj je nanj

prihajalo od 5000 do 50 000 obiskovalcev, v zadnjih letih pa celo okrog 100 000

(Brence, 1998 str. 59).

Sčasoma so poleg slovenskih etnografskih skupin začele nastopati še etnografske

skupine iz Hrvaške, Avstrije, Bolgarije, Italije in Madžarske. Kasneje pa se

etnografskemu delu povorke pridruži še karnevalski del. Dolga leta je

26

kurentovanje obdržalo enako podobo (Brence, 1998, str. 61; Gačnik, 2000, str.

95).

Naslednja prelomnica v razvoju kurentovanja je leto 1994, ko je dobilo novo

podobo s staro vsebino. Prej smo imeli dvodelno enodnevno prireditev. Bila je

razdeljena na dopoldanski etnografski del in popoldanski sprevod etnografskih ter

karnevalskih skupin. Z novo podobo se je pustno dogajanje razširilo na 11 dni.

Glavni del pustovanja še zmeraj ostaja nedeljska povorka etnografskih in

karnevalskih skupin. Dobili smo še karnevalski šotor po italijanskem vzoru. S

tem se vse dogajanje z ulic in trgov prenese na eno lokacijo v karnevalski šotor,

kjer se vsak večer vrstijo nastopi skupin in pustno rajanje. Na ta način se razdre

stara podoba kurentovanja in začne dobivati podobo evropskih karnevalov

(Brence, 1998 str. 63-70).

Leta 1998 pa pride do ponovnih novosti v organizaciji in vsebinski zasnovi

kurentovanja. Teden dni pred pustno soboto so organizirali t. i. otvoritveno

povorko oziroma srečanje slovenskih pustnih likov in mask (Gačnik, 2000, str.

40).

Do sedaj omenjeni, mednarodna nedeljska povorka in otvoritvena povorka teden

dni pred pustno soboto, pa nista edini, saj od leta 2006 poteka tudi t. i. otroška

povorka učencev osnovnih šol iz Ptuja, ki se odvija v petek pred pustno soboto,

ter povorka otrok ptujskega vrtca na pustni torek v dopoldanskih urah. Omenjene

povorke so vezane na Mestno občino Ptuj, saj je organizacija ptujskega

kurentovanja njena domena. Tudi okoliške občine, kjer je tradicija maskiranja

močna, imajo svoje povorke. Prvi so s tem začeli leta 1992 v občini Markovci, in

sicer imajo svoj sprevod na pustno soboto. Naslednje leto so priredili povorko na

pustni torek tudi v Cirkovcah. Leta 1994 se jim pridruži sprevod mask v

Cirkulanah na pustno soboto. Kot zadnjo so prireditev organizirali še leta 1996 na

Vidmu in Dornavi, obe na pustni ponedeljek (Brence, 1998 str. 72)

Ena izmed zadnjih novosti v vsebinski zasnovi kurentovanja na Ptuju so princi

karnevala po vzoru zahodnoevropskih karnevalov. Prvega princa karnevala so

izvolili na martinovo leta 1999. Njegov mandat je trajal eno leto. Leta 2000 smo v

27

čast 40. jubilejnemu kurentovanju dobili prvega princa karnevala v opravi in

spremstvu na povorkah. Leto kasneje se je tedanji princ karnevala Matevž Zoki

(Zvonko Križaj) odločil, da na svoji domačiji priredi t. i. kurentov skok. Od takrat

naprej si kurenti vsako leto takoj po svečnici ob 24. uri prvič nadenejo zvonce in

pričnejo s skakanjem ter zvonjenjem, s katerim odganjajo zimo in vabijo v deželo

pomlad.

Slika 4: Kurantov skok

(vir: www.radio-ptuj.si)

7.4 TRADICIONALNE PUSTNE MASKE

V prejšnjih poglavji smo že omenili tradicionalne pustne maske na območju

Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz, sedaj pa si še poglejmo pomen in izvor

teh mask. Njihova raznolikost in številčnost nam pričata o bogati tradiciji

šemljenja na našem podeželju. To potrjujejo redki pisani in številni usti viri.

28

Orači

Orači z obrednim oranjem in sejanjem na kmečkem dvorišču želijo dobro letino.

Običaj je poznan povsod, kjer poznajo obdelovanje zemlje z oranjem. V njem se

skrivata že dve pozabljeni obredni dejanji, in sicer oranje magičnega kroga okoli

vasi, s katerim so naselje obvarovali pred zlimi vplivi, ter svečano zaoranje prve

brazde ob začetku poljskih del. Obredno oranje in skupine oračev sicer niso

specifične samo za naše področje, saj jih pozna vsa Slovenija in precejšen del

Evrope. So pa v največjem številu in barvitosti zastopani prav pri nas (Brance,

Gačnik, 1998, str. 24).

Slika 5: Orači

(vir: www.obcina.videm.si)

Rusa

Je štirinoga živalska konjska maska, s katero so želeli vplivati na zdravje in

plodnost pri konjih ter drugi živini. Tudi ta je znana po celotni Sloveniji,

predvsem tam, kjer je razvita konjereja (Brence, Gačnik, 1998, str. 41).

Za ruso sta potrebna dva fanta, ki si na rame nadeneta okoli dva metra dolgo

leseno ogrodje, katerega stranice so povezane s petimi ali šestimi v lok

ukrivljenimi vejami. Ogrodje je pokrito s ponjavo. Spredaj je pritrjena lesena

glava z ušesi, očmi in gobcem, v katerem je rdeč jezik. Spodnja čeljust je gibljiva

http://obcina.videm.si/turizem/folklorna/oracilv/

29

in jo sprednji fant premika z zatezanjem in spuščanjem vrvice. Zadaj pa je pritrjen

rep. Včasih je bila to stara metla. Z njo opleta zadnji fant. Pod repom visijo

napihnjeni svinjski mehurji, ki predstavljajo prašnike. Na hrbtu jezdi »faček«,

lutka iz cunj (Prav tam).

Slika 6: Rusa

(vir: www.sodja.net)

Medved

Maska medveda se pojavlja predvsem na Ptujskem polju. Najverjetneje

predstavlja ukročenega medveda in gonjača, ki sta nekoč hodila in nastopala po

vaseh. Medvedja maska je sestavljena iz hlač, jope in glave iz ovčjega kožuha. Na

glavi so ušesa, odprtine za oči in gobec z rdečim žrelom ter zobmi iz belega fižola.

Medveda vodi gonjač, ki je navadno oblečen v cigana. Hodita od hiše do hiše, kjer

medved pleše in uganja norčije (Brence, Gačnik, 1998, str. 43).

Slika 7: Medved

(vir: www.forum.net.hr)

http://www.sodja.net/http://www.forum.net.hr/

30

Picek

Tradicionalna otroška maska picek je povezana z nesnostjo kokoši in je redek tip

ptičje maske. Poznajo jo tudi na severu Evrope, pri nas pa je najbolj razširjena v

Markovcih in okoliških vaseh (Brence, Gačnik, 1998, str, 44).

V piceka se našemi fantič, ki se obleče v bele hlače. Preko života si nadene

oblačilo, ki spominja na staro žensko spodnje perilo, speto okoli vratu. Obraz ima

namazan z barvicami. Na glavi ima stožčasto kapo iz kartona, ki je okrašena s

pisanimi trakovi. Zajaše leseno palico, ki ima na sprednjem koncu izrezljano kurjo

glavo, zadaj pa pritrjen šop kurjih peres (Prav tam).

Po vaseh hodijo s pobiračem, ki je prav tako deček. Oblečen je kot stari moški v

stare hlače, srajco, suknjič, moder predpasnik in klobuk. V rokah nosi košaro s

plevelom, semenom in grablje. Hodijo od hiše do hiše in ob plesu ter petju

domačim zaželijo dobro letino in veliko nesnost pri kokoših (Prav tam).

Slika 8: Piceki

(vir:http://www.facebook.com/photo.php?fbid=479792022083577&set=pb.46874

7286521384.-2207520000.1366568780.&type=3&theater)

Kurent

Kurent ali korant je najbolj priljubljen in množičen tradicionalni pustni lik s

Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Po tradicionalnem »verovanju« naj bi bil

korant demon, ki je preganjal zimo in prebujal naravo k pomladnemu življenju in

rasti (Brence, Gačnik, 1998, str. 37-40).

31

V korantijo so se lahko nekdaj oblekli samo neporočeni fantje, danes pa v njih

vidimo že vse moške in ženske vseh stanov in otroke. Po tradiciji lahko nastopajo

od svečnice 2. februarja pa vse do pepelnične srede. Po navadi nastopajo v večjih

skupinah, ki jo spremlja hudič (tajfl) (Prav tam).

Kurentova kapa je narejena iz ovčjega kožuha in pobarvanega usnjenega naličja, z

dolgim usnjenim nosom, odprtinami za oči in usta. Zobje so iz belega fižola,

nanizanega na vrvico. Jezik je narejen iz blaga ali usnja, pobarvanega v rdeče in

včasih okrašenega z belo obrobo ali vzorcem. Na kapi so ušesa in rogovi, po

katerih se kurenti ločijo med seboj. Ušesa so iz puranovih ali gosjih peruti.

Rogovi so iz slame ali lesa, oviti z usnjem in okrašeni z raznobarvnimi

papirnatimi trakovi in rožami. Kurent je oblečen v ovčji kožuh iz daljših dlak.

Prevladujejo svetli toni, za nekaj posebnega pa veljajo kurentije iz temne ovčje

kože. Prepasan je z verigo, na kateri je pet kravjih zvoncev, in obut v visoke

čevlje in rdeče ali zelene pletene nogavice z vzorcem. V roki vihti ježevko,

debelejšo palico, ki je na spodnjem delu ovita z ježevo kožo. Nekdaj so kurentije

izdelovali doma, danes pa jih izdelujejo mojstri. Cene zanje pa so dokaj visoke

(Prav tam).

Slika 9: Kurent

(vir: www.siol.net)

32

7.5 PROGRAMSKA ZASNOVA KURENTOVANJA OD 2009 DO

DANES

Za boljše razumevanje organiziranosti kurentovanja si poglejmo programsko

zasnovo kurentovanja na Ptuju za leto 2009. Organizator prireditve ptujskega

kurentovanja je od leta 2007 Konzorcij kurent, ki ga sestavljajo Mestna občina

Ptuj, Perutnina Ptuj d.d. in Terme Ptuj d.o.o. Člani konzorcija, dr. Štefan Čelan,

župan Mestne občine Ptuj, dr. Roman Glaser, predsednik uprave in generalni

direktor Perutnine Ptuj d.d. in Andrej Klasinc, direktor Term Ptuj d.o.o., so 12.

januarja 2007 javno podpisali pogodbo o dolgoročnem sodelovanju pri

organizaciji kurentovanja do leta 2013. Namen združitve je, da prireditev postane

trdna, resna in odgovorna zgodba o uspehu, kjer je potrebno združiti znanje, moči

in kapital ter prireditev dvigniti med najpomembnejše evropske pustne dogodke

mednarodnega pomena s čim večjo udeležbo obiskovalcev (Habjanič, 2007).

Takoj naslednje leto je ta »trojček« jasno naznanil, da je konzorcij živ in da bodo

naredili vse, da (p)ostane kurentovanje osrednja pustna prireditev

srednjeevropskega prostora (Cafuta, 2008, str. 12). Konzorcij resnično živi in

ustvarja najboljše za turizem Ptuja in tradicijo mask in maskiranja tega območja.

Vsako leto stopi skupaj in izvede celotno organizacijsko plat kurentovanja.

Dolgoročna strategija kurentovanja zajema umestitev tega dogodka v uvodni

sklop dogodkov evropske prestolnice kulture 2012, ko bo po besedah

organizatorjev to prvi mednarodni dogodek evropske prestolnice kulture.

8 EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE 2012 – PTUJ

PARTNERSKO MESTO

8. 1 KAJ JE EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE?

Kulturna prestolnica Evrope je naziv, ki ga za dobo enega koledarskega leta nosi

eno ali več mest v Evropi, ki sodelujejo v programu »Kulturna prestolnica

Evrope« Evropske unije (Wikipedia, Kulturna prestolnica Evrope).

33

Akcijo »Kulturna prestolnica Evrope« je na pobudo tedanje grške ministrice za

kulturo Meline Mercouri sprejel Svet Evropske unije 13. junija 1985. Do vključno

leta 2004 so bila mesta, vredna gostitve dogajanja, izbrana soglasno na medvladni

ravni, Evropska komisija pa je zagotovila sofinanciranje. Nato pa je bil postopek

spremenjen. Tako, da bo kulturno prestolnico Evrope za vsako leto imenoval Svet

Evropske unije na priporočilo Evropske komisije, ta pa bo upoštevala poglede

žirije, sestavljene iz sedmih prominentnih neodvisnih izvedencev za področje

kulture (Prav tam).

Poleg tega je leta 1990 evropsko kulturno ministrstvo vpeljalo še akcijo »Evropski

mesec kulture«, ki je po svoji naravi sorodna akciji »Evropska kulturna

prestolnica«, vendar traja krajši čas in je namenjena predvsem srednje in

vzhodnoevropskim državam (Prav tam).

Iniciativa EPK je ena glavnih aktivnosti Evropske unije. Stremi k proslavljanju

kulturnih vezi med Evropejci, k povezovanju prebivalcev evropskih držav, k

povezovanju njihovih kultur in k spodbujanju medsebojnega razumevanja ter k

negovanju občutkov evropskega državljanstva. Študije pa so pokazale, da je

dogodek velika priložnost za obnovitev mest, dvig njihovega mednarodnega

profila ter podobe v očeh svojih prebivalcev, da podeli novo vitalnost njihovemu

kulturnemu življenju in spodbudi turizem. Več kot 40 mest je že nosilo naslov

Evropska prestolnica kulture, od Stockholma do Genove, od Aten do Glasgowa in

od Krakowa do Porta (European commission).

Mesto Maribor je pridobilo prestižni naziv Evropska prestolnica kulture za leto

2012. Dobili so izjemno priložnost, dogodek, ki nosilcu prinese velike spremembe

in izboljšave na kulturnem področju in oživitvi mesta. Ta dogodek se je v

preteklosti izkazal kot vitalna injekcija za posamezno regijo in ne le mesto, ki nosi

ta naziv. Leta 2012 je ta naziv nosil Maribor, skupaj s partnerskimi mesti Mursko

Soboto, Ptujem, Velenjem, Novim mestom in Slovenj Gradcem. Vzhodna

kohezijska regija je s tem pridobila edinstveno priložnost, da prebudi zaspana

mestna jedra in spodbudi svoje prebivalce k aktivnejši udeležbi pri kulturnem

utripu mesta. Ta prizadevanja so prvenstveno financirana s strani mest, ki nosijo

naziv, in države Republike Slovenije.

34

8.2 PTUJ, PARTNERSKO MESTO EVROPSKE PRESTOLNICE

KULTURE 2012

Na Ptuju so za program EPK namenili 1,7 milijona evrov. Od tega so samo za

kurentovanje porabili 890.000 evrov, s čimer je to finančno najtežji projekt

celotne EPK. Drugi večji sklop dogajanja v okviru EPK na Ptuju je bil poletni

festivali sodobne umetnosti, glasbe ter poezije in vina. Vzporedno so potekali še

festival komornega gledališča, rimske igre, študentski Terasafest, filmski festival

Primus, Kino brez stropa, razstava del avstrijskega umetnika Oskarja Kokoschke

in fotografski projekt Topographia Ducatus Sloveniae Modernae (»Ptuj«, 2013).

Najstarejše slovensko mesto se je projektu evropske prestolnice kulture pridružilo

s programom, ki je temeljil na bogati kulturni in naravni dediščini mesta in okolja.

Začetek prestolovanja so pozdravili kurenti in pustne maske, ki so s številnimi

dogodki utrdili veliko zgodbo Ptuja kot karnevalskega mesta. Pri magičnem

poganskem naboju kurentovanja je bilo mogoče zaslutiti tudi umeščenost mesta v

spodnje Podravje, sloveče po vinski kulturi (Prav tam).

Pri več projektih so se spominjali in na novo odkrivali zgodovino Ptuja, mesto ki

je veljalo za cvetoče rimsko mesto z bogato obrtniško dejavnostjo in krajevno

obarvanimi verskimi kulti ter pozneje vojaško in trgovsko postojanko. Festivali in

dogodki so tekli s poudarkom na nesnovni kulturni dediščini, bogatili zavest o

tradiciji in plemenitili utrip sodobnega mesta, ki je bilo v času EPK staro 1943 let

(Prav tam).

Poleg arheoloških ostalin iz rimskih časov je osrednja znamenitost mesta ptujski

grad z dominikanskim in minoritskim samostanom. Tukaj se je odvilo kar nekaj

dogodkov. Novo stalno postavitev razstave pustnih mask je bilo in še je mogoče

videti v obnovljeni nekdanji grajski konjušnici. Odrska doživetja je pripravilo

Mestno gledališče Ptuj. Poletni oder s številnimi glasbenimi nastopi,

uprizoritvami, instalacijami, javnim posegom in drugimi dogodki pa so postale

mestne ulice in trgi (Prav tam).

Javni prostor je prešel v prostore, namenjene umetnosti, vsakdanja kultura si je

podala roko z vrhunskimi umetniškimi doživetji. Lokalno se je pretakalo v

35

mednarodno odprtost in preteklost se je srečala s sedanjostjo. S kurentovim

vzklikom in kozarčkom rujnega je tako Ptuj nazdravil kulturi prihodnosti, ki jo je

izkazal s spoštovanjem tako tipičnih podeželskih etnoloških vsebin kot mestnega

utripa sodobne urbanosti (Prav tam).

36

9 ZAKLJUČEK

Ptujčani se radi pohvalimo, da je naše mesto najstarejše v Sloveniji. Zgodovinarji

pa si o tem še zmerom niso enotni. Zato bom kar rekla, da je Ptuj eden izmed

najstarejših mest v Sloveniji.

Tako staro mesto, katerega korenine segajo v samo železno dobo, ima zelo bogato

zgodovino. Veliko ali pa, lahko rečem, skoraj vse, kar je povezano s kulturo,

izhaja iz same zgodovine. Vsa plemena, vsa ljudstva, ki so v preteklosti živela na

Ptuju in v njegovi okolici, so za seboj pustila materialne dokaze, pa tudi razne

obrede, običaje, ki so se večinoma po ustnem izročilu prenašali iz roda v rod, od

generacije do generacije.

Ptujčani smo ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Veselimo se vseh kulturnih

dogodkov. Prednjači seveda kurentovanje, saj takrat za 11 dni Ptuj zaživi v pisani

podobi mask, pod katerimi marsikdo oživi in postane tisto, kar si želi, saj ga

nihče ne prepozna.

Tudi z letnimi sejmi živimo. Skorajda ni Ptujčana, ki se ne bi na jurijevo,

ožbaltovo in katarinino vsaj sprehodil po natrpanih mestnih ulicah. Nekatere daje

radovednost, nekateri nakupujejo, za večino pa je sejem druženje in srečevanje

znancev, ki jih čez leto skoraj ni nikjer na spregled.

Če povzamem, kulturno dogajanje na Ptuju privabi ljudi na mestne ulice in trge,

jih zbliža in oživi mestno jedro, saj drugače mesto bolj ali manj sameva. Trgovine

se iz dneva v dan zapirajo, edino, kar še v mesto privabi ljudi, so gostilne, ki pa so

tudi vedno bolj prazne in na robu propada. Vsa pozornost ljudi je usmerjena na

trgovska središča, ki so jih zgradili na obrobju mesta. Zato smo Ptujčani zelo

veseli vseh dogodkov, ker je le takrat na Ptuju možno čutiti tisto pravo energijo

starega mesta.

37

10 SEZNAM LITERATURE

1. Arhar, I. (24. 11. 1983): Ino Gorup: Ptujski sejmi nekoč in danes. Tednik,

leto XXXVI (46), str. 10.

2. Balažic, J., … (1988). Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj, Pokrajinski muzej

Ptuj.

3. Brence, A. (2011). Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju,

Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.

4. Brence, A. (2006). Muzejski zbirke v ptujskem gradu, Ptuj, Pokrajinski

muzej Ptuj.

5. Brence, A., … (1996). Ptuj: vodnik po mestu, Maribor, Umetniški kabinet

Primož Premzl.

6. Brence, A,… (1988). Ptuj z okolico, Ptuj, Kulturna skupnost.

7. Cafuta, S. (2008): Pust bo letos trajal le 72 ur: 48. kurentovanje je pred

vrati. Ptujčan, XIV, 1, Ptuj, 12.

8. Ciglenečki, M. (1995). Ptuj: »Najlepši pa zame je Ptuj«, Maribor,

Umetniški kabinet Primož Premzl.

9. Curk, I. (1991). Ptuj starih dob, Maribor, Založba Obzorja.

10. Curk, J. (1991). Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem: urbanogradbeni

oris do začetka 20. stoletja, Maribor, Obzorja.

11. Curk, I. in J. (1970). Ptuj, Ljubljana, Mladinska knjiga

12. Čeh, M. (1975). Fotomonografija, Skupščina občine Ptuj, Turistično

društvo Ptuj in Spektar Zagreb.

13. Dežman, S. (2012). Da fabula narratur = O tebi pripoveduje ta zgodba,

Ptuj, Osnovna šola Ljudski vrt.

14. Evropska komisija. Pridobljeno 10. 4. 2013

http://ec.europa.eu/index_en.htm (20. oktober 2010).

15. Gačnik, A. (2000). Moč tradicije: kurentovanje in karneval na Ptuju, Ptuj,

Znanstvenoraziskovalno središče Bistra.

16. Gačnik, A., Brence, A. (1998). Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah,

Ptuj, Pokrajinski muzej , Znanstveno raziskovalno središče Bistra.

17. Habjanič, B. (2007): Kurentovanje 2007 se bo pričelo 10. februarja: Člani

38

18. Heing, P. (2011). Ta norčavi pustni čas, Brezovica pri Ljubljani, Harlekin

No. 1.

19. Hernja Masten, M., prevod in prepis (1999): Kronika Ptuja 1873 – 1886.

Ptuj, Neobjavljen tekst, hrani: Zgodovinski arhiv Ptuj.

20. Kolar, N. (2002). Ptuj v prvi polovici 19. stoletja, Ptuj, Pokrajinski muzej

Ptuj.

21. Konzorcija kurent podpisali tristransko pogodbo o organizaciji prireditve

»Kurentovanje na Ptuju«. Ptujčan, XIII, 1, Ptuj, 6-7.

22. Kuret, N. (1984). Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana, Cankarjeva

založba.

23. Kurentova svatba odpira vrata EPK na Ptuju (b. d.).

Pridobljeno 10. 4. 2013

http://www.radio-ptuj.si/kurentova-svatba-je-uvertura-v-bogat-

etnografski- in-umetniski-program/2

24. Lamut, B. (1987). Kulturne dragotine Slovenije, Zakladi pričevanja Ptuja

in Ormoža, Ljubljana, Cankarjev dom – Kulturni in kongresni center

Ljubljana.

25. Maučec, J. (1957). Vodnik po Ptuju in okolici, Murska sobota, Turistično

in olepševalno društvo Ptuj.

26. M. G. (30. 4. 2010): Jurjev sejem kot srednjeveški sejem. Štajerski tednik,

letnik LXIII (33), str. 40.

27. Milošič, F. (22. 4. 2006): Jurjev sejem na začetek, Delo.

Pridobljeno 9. 4. 2013

http://www.delo.si/arhiv/jurjev-sejem-na-zacetek.html

28. Naj bo Jurij, Ožbalt, naj goduje Katarina, da le cveti na prostem trgovina

(11. 8. 2010), Delo. Pridobljeno 9. 4. 2013

http://www.delo.si/arhiv/naj-bo-jurij-ozbalt-naj-goduje-katarina-da-le-

cveti-na-prostem-trgovina.html

29. Neudauer, M., … (2012). Knjižnični kalejdoskop: knjižnice pobratenih

mest in njihovo medkulturno sodelovanje, Ptuj, Knjižnica Ivana Potrča

Ptuj.

http://www.radio-ptuj.si/kurentova-svatba-je-uvertura-v-bogat-etnografski-http://www.radio-ptuj.si/kurentova-svatba-je-uvertura-v-bogat-etnografski-

39

30. Petrovič, M., … (2012). Zapuščina Štefke Cobelj, Ptuj, Knjižnica Ivana

Potrča Ptuj.

31. Ptuj (b. d.). Pridobljeno 9. 4. 2013

http://www.rtvslo.si/kultura/strani/ptuj/4081

32. Ptuj kot zadnji vstopa v Evropsko prestolnico kulture (10. 2.

2012). Delo. Pridobljeno 10. 4. 2013

http://www.delo.si/kultura/epk/ptuj-kot-zadnji-vstopa-v-

evropsko-prestolnico-kulture.html

33. Radovanovič, S. (1996). Podravje, Maribor, Ptuj A-Ž: priročnik za

popotnika in poslovnega človeka, Murska Sobota, Pomurska založba.

34. Rojic, V. (1960). Ptuj v boju za lepše dni, Ptuj, Občinski odbor Zveze

borcev NOV.

35. Turistično društvo Ptuj, (2006). 120 let Turističnega društva Ptuj, 1886-

2006: za Ptuj z ljubeznijo, Ptuj, Zgodovinski arhiv Ptuj.

36. Zavec Mlakar, M. (2010). Drago Hasl (1900-1976): buditelj ptujskega

kulturnega življenja, Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.

37. Zavrnik, B. (2011). Maribor 2012: evropska prestolnica kulture, Maribor,

Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture.

http://www.rtvslo.si/kultura/strani/ptuj/4081