UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

DIPLOMSKO DELO

David Kriţman

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Diplomsko delo

SMRT JUGOSLAVIJE V IZBRANIH DELIH

DŢEVADA KARAHASANA

Mentorica: Kandidat:

izr. prof. dr. Darja Pavlič David Kriţman

Maribor, 2011

Lektorica: Katja Komar, profesorica slovenščine

Prevajalka: Marinka Vimpolšek, profesorica angleščine in nemščine

ZAHVALA

Zahvaljujem se izr. prof. dr. Darji Pavlič za strokovno pomoč pri pisanju

diplomskega dela, prav tako za njeno aţurnost in prijaznost. Iskrena hvala moji

druţini in Ines ter vsem, ki so mi na kakršen koli način stali ob strani.

IZJAVA

Podpisani David Kriţman, rojen 28. julija 1985, študent Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Smrt Jugoslavije v izbranih delih Dţevada

Karahasana pri mentorici izr. prof. dr. Darji Pavlič avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

David Kriţman

Maribor, 5. 4. 2011

Povzetek

Smrt Jugoslavije v izbranih delih Dţevada Karahasana

V diplomskem delu sem se lotil raziskovanja problema in obravnave razpada

Jugoslavije v izbranih treh romanih Dţevada Karahasana in enem esejskem delu.

To so romani: Nočni shod (Noćno vijeće), Sara in Serafina (Sara i Serafina)

Šahrijarjev prstan (Šahrijarov prsten) ter esejsko delo Dnevnik selitve (Dnevnik

selidbe).

V diplomskem delu sem vzel v obzir predvsem pisateljevo ţivljenje v Sarajevu

med okupacijo, kar ga je odločilno zaznamovalo, ter teţavo, ki nikoli prej ni

predstavljala ovire, jo je pa postavila z začetkom vojne, to je vprašanje narodnosti.

Pisatelja sem izbral, ker je primeren zaradi obeh razlogov: kot poročevalec o

grozotah vojne, saj jih je občutil na svoji koţi, in kot poznavalec vprašanja

narodnosti, saj je njegova soproga srbske nacionalnosti. Ta nacionalna razklanost,

ki nikoli prej ni predstavljala ovire, je vodilni motiv v njegovih romanih. V

izbranih romanih in eseju je prikazano stanje v Bosni in Hercegovini pred in med

vojno. Prikazan je psihološki profil protagonistov, ki čakajo na katastrofo, njihova

predvojna bojazen, pisateljevo videnje stanja, kakršno je, predvsem v Sarajevu in

Bosni in Hercegovini, ter iskanje odgovora na vprašanje, kako je to mogoče

preseči in premagati.

V dveh delih je glavni protagonist pisatelj sam, ki subjektivno opisuje dogodke v

svoji drţavi, v ostalih delih pa sta vodilna lika izseljenec, ki se v Bosno in

Hercegovino vrne po petindvajsetih letih in skuša razumeti, kaj se dogaja v drţavi,

ter starejša gospa, ki nikakor noče zapustiti svojega doma in raje ţivi pod

okupacijo, kot pa da bi zapustila in potem pogrešala svoj dom.

Diplomska naloga obravnava ţivljenje v Sarajevu in po drugih mestih, ki jih je

vojna še posebej prizadela, odnose ljudi med vojno ter pojavnost groteske v

izbranih delih Dţevada Karahasana.

KLJUČNE BESEDE: Dţevad Karahasan, Nočni shod, Sara in

Serafina, Šahrijarjev prstan, Dnevnik selitve, razpad Jugoslavije,

vojni roman, groteska.

Abstract

Death of Yugoslavia in selected works of Dzevad Karahasan

In my diploma paper I researched and dealt with the problem of the break-up of

Yugoslavia as described in three selected novels and an essay by Dţevad

Karahasan. These are the novels: Nightly advice (Noćno vijeće), Sara and

Serafina (Sara i Serafina), Šahrijar’s ring (Šahrijarov prsten) and the essay titled

Sarajevo, Exodus of a City (Dnevnik selidbe).

In my research I mostly concentrated on the author’s life in the occupied Sarajevo

which has had a decisive impact on him, and a problem which never before

represented an obstacle but has appeared to be a very important issue since the

beginning of the war, this is the question of nationality. I have chosen the author

because of two reasons. The first reason is his ability to report about the horrors of

war that he has witnessed and the second reason is his knowledge of the problem

of nationality as his wife is Serbian. The national differences that have never been

an issue before are the leading motive in his novels. In the selected novels and in

the essay we can read about the situation in Bosnia and Herzegovina before and

after the war. There is shown the psychological profile of the protagonists that are

waiting for a catastrophe to happen and their fear of war. We can also see the

author’s perception of the situation as it is, especially in Sarajevo and in Bosnia

and Herzegovina and his search for the answer to the question how to exceed and

overcome this.

In two literary works the main protagonist is the author himself who is

subjectively describing the events that are happening in his country. In the other

two works the leading protagonists are an immigrant who returns to Bosnia and

Herzegovina after twenty-five years and tries to understand what is happening in

the country and an old lady who in no way wants to leave her occupied home and

prefers to live under occupation rather than leave and miss her home afterwards.

My diploma paper describes the life of the people in Sarajevo and other cities that

were particularly hurt by the war, the relationships between people during the war

and the appearance of grotesque elements in the selected works of Dzevad

Karahasan.

Key words: Dţevad Karahasan, Nightly advice, Sara and Serafina, Šahrijar’s

ring, Sarajevo, Exodus of a City, break-up of Yugoslavia, war novel,

grotesque.

Kazalo

1. UVOD .............................................................................................................................. 1

1.1. Namen ....................................................................................................................... 2

1.2. Raziskovalne hipoteze ............................................................................................... 3

1.3. Metodologija ............................................................................................................. 3

2. ŢIVLJENJE IN LITERARNO USTVARJANJE DŢEVADA

KARAHASANA ...................................................................................................................... 5

3. VOJNI ROMAN ............................................................................................................. 7

3.1. Značilni motivi vojnega romana ............................................................................... 9

4. SMRT JUGOSLAVIJE ............................................................................................... 13

4.1. Zgodovinski razlogi razhajanja jugoslovanskih narodov ........................................ 13

4.2. Prvi del: Prihod Miloševića ..................................................................................... 18

4.3. Drugi del: Hrvati udarijo nazaj ............................................................................... 21

4.4. Tretji del: Prva vojna ............................................................................................... 21

4.5. Četrti del: Bitka za Bosno in Hercegovino ............................................................. 23

4.6. Peti del: Varno območje .......................................................................................... 25

4.7. Šesti del: Ameriški mir ........................................................................................... 27

5. ZGODBE IZBRANIH DEL DŢEVADA KARAHASANA ...................................... 28

5.1. Šahrijarjev prstan .................................................................................................... 28

5.2. Sara in Serafina ....................................................................................................... 30

5.3. Nočni shod .............................................................................................................. 32

5.4. Dnevnik selitve........................................................................................................ 33

6. SARAJEVO IN OSTALA MESTA POD OKUPACIJO V IZBRANIH

DELIH DŢEVADA KARAHASANA ................................................................................. 34

6.1. Sarajevo v Dnevniku selitve.................................................................................... 34

6.2. Sarajevo v romanu Sara in Serafina ........................................................................ 36

6.3. Sarajevo v romanu Šahrijarjev prstan ..................................................................... 38

6.4. Ostala mesta med vojno v izbranih delih ................................................................ 39

7. ODNOSI MED LJUDMI V VOJNI ........................................................................... 42

7.1. Odnosi med ljudmi v Dnevniku selitve ................................................................... 43

7.2. Odnosi med ljudmi v Sari in Serafini ...................................................................... 44

7.3. Odnosi med ljudmi v Nočnem shodu ...................................................................... 47

7.4. Odnosi med ljudmi v Šahrijarjevem prstanu ........................................................... 49

8. GROTESKA V IZBRANIH DELIH DŢEVADA KARAHASANA ........................ 52

8.1. Groteska v Dnevniku selitve ................................................................................... 53

8.2. Groteska v Sari in Serafini ...................................................................................... 54

8.3. Groteska v Nočnem shodu ...................................................................................... 55

9. SKLEP ........................................................................................................................... 57

10. LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 60

1

1. UVOD

Pričujoča diplomska naloga bo osredotočena na še ţivečega bosanskega pisatelja

Dţevada Karahasana, ki se je v obravnavanih izbranih romanih lotil pogleda na

stanje v Bosni in Hercegovini ob razpadu Jugoslavije med letoma 1992–1995.

Diplomska naloga bo zajela tri njegove romane, ki še niso prevedeni v

slovenščino, in eno esejsko delo, ki je prevedeno v slovenski jezik. Izbrani romani

so:

- Šahrijarjev prstan [Šahrijarov prsten, 1996],

- Sara in Serafina [Sara i Serafina, 1999],

- Nočni shod [Noćno vijeće, 2005].

Esejsko delo je Dnevnik selitve [Dnevnik selidbe, 1993].

Dţevad Karahasan dogajanje svojih knjig postavlja predvsem v svojo domačo

Bosno, ki jo prikazuje kot mozaik različnih kultur, tradicij in ţivljenjskih svetov.

S svojimi dramami, kratkimi zgodbami, romani in eseji osvetljuje mejo med

Vzhodom in Zahodom, ki poteka sredi evropskega kontinenta in znotraj evropske

kulture. Vse njegovo delo govori o stikanju, medsebojnem preţemanju in

oplajanju različnih kultur, saj pisatelj suvereno obvladuje dve tradiciji, evropsko

krščansko in islamsko, in v svojih delih prepleta motiviko, simboliko in

zgodovinsko izročilo obeh (http://www.vilenica.si/index.php?page=205&lang=1).

Naslov diplomskega dela je Smrt Jugoslavije v izbranih delih Dţevada

Karahasana. Pritegnila me je tema naše polpretekle zgodovine, ki je moji

generaciji dokaj neznana in tuja, kar je vsekakor presenečenje, saj gre za dogodke,

ki so neposredno vplivali tudi na samostojnost Slovenije. V diplomskem delu bi

rad pribliţal zgodovinsko podlago razpada bivše drţave svoji generaciji in nekako

pripomogel k razumevanju tedanjih in sedanjih posledic bratomorne vojne.

Na začetku bom predstavil nekaj biografskih podatkov pisatelja, ki ni znano ime v

slovenskem literarnem prostoru. Tudi sam moram priznati, da sem zanj slišal šele,

2

ko je kot zmagovalec Vilenice 2010 začel nastopati v kulturno-umetniških

oddajah slovenskih televizij.

Njegovo ţivljenjsko pot je potrebno predstaviti za razumevanje izbranih romanov,

saj se v njih pojavljajo avtobiografske zgodbe, ker gre za pisatelja, ki je vojne

grozote občutil na lastni koţi. Za laţje teoretično razumevanje romanov bom

posebno poglavje namenil vojnemu ţanru v literaturi. V nadaljevanju sledijo

povzetki zgodb in to poglavje je namenjeno boljšemu razumevanju praktičnega

dela diplomske naloge. V teoretičnem delu bom najprej predstavil, kako se je

začela, odvijala in končala jugoslovanska kriza v devetdesetih letih prejšnjega

stoletja. Glavna obravnava teme bo zajemala Sarajevo in druga mesta po Bosni in

Hercegovini, ki jih je vojna najbolj prizadela, pojavljanje grotesknih podob v

izbranih delih, posebno poglavje pa bo namenjeno človeškim odnosom v vojni.

1.1. Namen

Namen diplomskega dela je pribliţati zunanjemu opazovalcu in svoji generaciji,

za katero menim, da je premalo seznanjena z nedavnim osamosvajanjem bivših

republik Jugoslavije, dogajanje med vojno, kakšni postanejo odnosi med sotrpini

pod okupacijo. Mišljeni so problemi razumevanja zunanjega opazovalca, ki je

primoran razumeti okoliščine, v katerih so se literarni liki iz stvarnega ţivljenja

znašli. V njegovih delih se najde kritika druţbenih razmer, nerazumevanje

dogajanja, predvsem trmasto zakrivanje oči svetovne skupnosti za njihove teţave,

in teţave s soočanjem novega svetovnega reda ter beţanje pred resničnostjo.

Porušena je vizija svobode, osnovna potreba postane mir – tako samoumevna

dobrina, ki pa je še nekaj let nazaj bila zelo redka zelo blizu nas.

3

1.2. Raziskovalne hipoteze

Zastavil sem si naslednje raziskovalne hipoteze:

→ predpostavljam, da se v literaturi Dţevada Karahasana odraţa

avtobiografskost;

→ v izbranih delih se kaţe močan odmev na jugoslovansko krizo in vojno, kar

pomeni, da je hotel opozoriti na nemogoče razmere, v katerih so se kot begunci v

lastni drţavi znašli;

→ predpostavljam, da je Karahasan ustvaril like, ki se izčrpani vdajajo v usodo;

→ vprašanje narodnosti se bo pokazalo kot najbolj relevantno v drţavljanski

vojni;

→ predpostavljam, da je pisatelj ni varčeval z nazornimi opisi, saj je na lastni koţi

bil priča dogodkom.

1.3. Metodologija

Avtorjeva izbrana dela bom predstavil s pomočjo različnih metod.

Uporabil bom deskriptivno metodo, s pomočjo katere bom preučil ţe zapisana

dejstva in definicije.

Komparativna metoda mi bo sluţila za primerjavo, da bom lahko ugotovil razlike

med liki, ki so priče vojni, in tistimi, ki spremljajo propad svoje drţave zunaj

njenih meja.

Zgodovinska metoda mi bo pomagala preučiti zgodovinska dejstva in ugotoviti,

zakaj se je avtor lotil tem, povezanih z razpadom Jugoslavije. Zanimali me bodo

politični dogodki, ki so privedli do krize, saj se kriza in pričakovanje katastrofe

odraţa v vseh avtorjevih delih.

4

Ugotovitve bom povzemal iz primarnih in sekundarnih virov. Primarne vire bodo

predstavljali trije romani pisatelja Dţevada Karahasana (ki niso prevedeni v

slovenščino) in esejsko delo, prevedeno v slovenščino, sekundarni viri pa bodo

strokovni članki, strokovna literatura, spremne besede in razprave. Najosnovnejši

sekundarni vir bosta deli Miloša Minića Vojne na Hrvaškem in v Bosni in

Hercegovini 1991–1995: kako je uničena SFR Jugoslavija1 ter Joţeta Pirjevca

Jugoslovanske vojne 1991–2001.

1 Ratovi u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini 1991–1995 : kako je uništena SFR Jugoslavija

5

2. ŢIVLJENJE IN LITERARNO USTVARJANJE DŢEVADA

KARAHASANA

Sodobni bosanski romanopisec, esejist in dramatik Dţevad Karahasan se je rodil

25. januarja 1953 v Duvnu. V rojstnem mestu je končal osnovnošolsko in

gimnazijsko šolanje. Študij primerjalne knjiţevnosti in teatrologije je zaključil na

Filozofski fakulteti v Sarajevu, doktoriral pa je na Filozofski fakulteti v Zagrebu.

Dolga leta je sodeloval kot urednik sarajevskega časopisa za kulturna vprašanja

»Odjek« [Odmev]. Leta 1992 ga je na delovnem mestu profesorja, kasneje dekana

Akademije scenskih umetnosti, ujela vojna, kar je odločilno vplivalo na tematiko

njegovih del (http://bs.wikipedia.org/wiki/Dţevad_Karahasan).

Dţevad Karahasan, ki se je na svoji študijski in poklicni poti največ ukvarjal z

zgodovino in teorijo drame in gledališča, je tudi v literaturo najprej vstopil kot

dramatik in je do danes napisal vrsto dram, med njimi Al Mukafo (1994),

Zadrţanega angela (Povučeni andjeo, 1995), Koncert ptic (Koncert ptica, 1997)

in Gostijo (Gozba, 2005). Dramatično dialoškost ohranja tudi v romanih, ki so

odprti za dialog z drugim človekom in drugo kulturo. Njegov prvi roman Vzhodni

divan (Istočni diwan, 1989) je bil, recimo, zamišljen kot dialog z Goethejevim

Zahodno-vzhodnim divanom. Karahasanova literatura zahteva bralčevo pozornost

in čas, vendar ga v zameno nagradi z izjemnim bralskim uţitkom. V zapleteni,

arabeskni strukturi svojih romanov pisatelj mojstrsko preigrava različne

modernistične in postmodernistične postopke, vendar ne zanemarja tudi

pripovedovanja zanimivih zgodb. Te spet pogosto prekinja esejistični diskurz, ki

je prepoznavno znamenje pisateljevega sloga in se pogosto razmahne v prave

razprave, recimo tisto o nevarnem vplivu cenenega sestavljivega pohištva, ki

uniformira svet, v prvem poglavju Šahrijarjevega prstana (Šahrijarov prsten,

1996). Dţevad Karahasan na človeka, njegov značaj in usodo najpogosteje gleda

skozi prizmo zgodovine: prvo zbirko novel, Kraljevske legende (1980), je postavil

v evropski srednji vek, drugo, Hišo za utrujene (Kuća za umorne, 1993), v Bosno

po drugi svetovni vojni, svoj prvi roman Vzhodni divan (1989) pa v islamski

srednji vek (8.–11. st. n. št.) v iraških mestih Basri in Bagdadu ter v Perziji. V

svojih zadnjih treh romanih je Dţevad Karahasan, bolj ali manj neposredno,

spregovoril o vojni v Bosni: Šahrijarjev prstan (Šahrijarov prsten, 1996), Sara in

6

Serafina (Sara i Serafina, 1999), ter Nočni shod (Noćno vijeće, 2005). Njegova

literatura nam posreduje podobe, ki so nam najbliţje, ker so nastale v naši

soseščini, vendar jih kljub vsemu radi izločamo iz svojega zornega kota kot

nerazumljive in tuje (http://www.vilenica.si/index.php?page=205&lang=1).

7

3. VOJNI ROMAN

Ker bo beseda tekla o grozotah vojne, moram nekaj besed nameniti prav vojnemu

romanu in temam v njem. Pri tem mi je najbolj pomagalo diplomsko delo Nane

Ahčin, ki je pri prof. Virku na Filozofski fakulteti v Ljubljani snov podrobneje

obdelala.

V zvezi z vojnim romanom je moč najti številne razprave, ki pa se bolj kot s

terminom ukvarjajo s konkretnimi deli oziroma avtorji ali pa posameznimi vidiki,

vendar skoraj vedno skozi prizmo enega naroda ali jezika.

»Najpomembnejša lastnost vojnega romana je, poleg vojne tematike, avtorjeva

udeleţenost v vojni (tudi civilna), tako da je avtobiografskost v vojnem romanu

pogoj. Večina udeleţencev vojne oziroma piscev čuti, da je avtentičnost

najvaţnejša, da je klanje v jarkih ali izkušnja koncentracijskega taborišča nekaj

tako edinstveno grozljivega, da mora biti pripovedovana brez prevračanja besed in

površnosti« (Ahčin, Vojni roman: 20).

»V romanu, ki opisuje vojno ali drugo ekstremno situacijo, navadno odnos med

jezikom in realnostjo ni prioriteta, saj se ukvarja z osnovnejšimi problemi, kot sta

preţivetje in smrt. Bomba je bomba ne glede na poimenovanje in opisovanje

grozot vojne onstran jezika in nas sooča s prizori človeške sovraţnosti« (Ahčin,

Vojni roman, 20, 21).

Najvaţnejši pogoj je pri Karahasanu izpolnjen. Avtobiografskost je zaznati

predvsem v dveh njegovih delih, in sicer v Sari in Serafini ter Dnevniku selitve. A

njegova prisotnost v vojni je civilna, nikoli ni bil borec na fronti. Vsekakor je

razlike med civilnimi in vojaškimi ţrtvami zaznati tudi v njegovi literaturi.

Spopadom na bojiščih ne posveča veliko pozornosti, kajti zaveda se, da bi bilo

njegovo poročanje neavtentično in neresnično. Na redkih mestih poroča o

srečanjih z borci, ki jih je spoznal med vojno ter o druţenjih in pogovorih z njimi.

Kot ţrtvi okupatorja mu ljudje na bojiščih predstavljajo stik z zunanjim svetom.

Omejen z gibanjem v lastnem mestu drugače ni mogel priti do podatkov. Njegova

pozornost je usmerjena v popis trpljenja civilistov, med katerimi se je tudi sam

8

znašel. Saro in Serafino ter Dnevnik selitve polnijo opisi odnosov med osebami,

ki so teţko dojemljivi ljudem brez te izkušnje. Veliko prostora je namenil

razumevanju njihovih usod, ki se na mestih – glede na teţavnost –

razlikujejo ena od druge.

9

3.1. Značilni motivi vojnega romana

Motiv civilnih ali vojaških ţrtev

»Vojna je nasilje in posledica nasilja so ţrtve, to pa niso le izgubljena ţivljenja,

pač pa vsi, ki jih je vojna zaznamovala. Motiv ţrtev glede na tematiko ni

presenetljiv. Najbolj alarmantne pa so gotovo civilne ţrtve« (Ahčin 2005: 23).

Nasilje na Bošnjaki, ki se je dogajalo med letoma 1992–1995, je motiv, ki je

reden spremljevalec Karahasanovih izbranih del. Gre predvsem za motiv civilnih

ţrtev, kajti ni mogoče, da pisatelj, ki ni bil prisoten na bojiščih, avtentično poroča

o vojaških ţrtvah. Najbolj nazorno je teror prikazan v romanu Nočni shod, ki se

dogaja v mestu Foča, kjer so se dogajala še posebno kruta dejanja. Na ostalih

mestih nazorni opisi ţrtev niso v ospredju, pojavljajo se bolj kot tragične

ţivljenjske usode, ki pa se mestoma zaključijo ţalostno.

»Ravno sem vstal, ko je odjeknila strahovita eksplozija. Moč eksplozije je bila

tako močna, da je udarilo nekje zelo blizu, nekje, kjer so zagotovo ljudje. Brez

besed sva pohitela ven.

Točno pred vrati Zdruţenja je leţalo Sarino obglavljeno truplo. Ne vem, kam je

granata padla in eksplodirala, ne vem, kaj se je zgodilo in kako je sploh mogoče,

da glava in vrat izgineta iz skoraj nepoškodovanega telesa, ampak se je na prvi

pogled videlo, da se je zgodilo prav to. Glava je bila odtrgana, pravzaprav skupaj

z vratom izpuljena iz ramen, iz katerih je šprical curek krvi tako močan in visok,

da je zalil zid nad vrati Zdruţenja« (Karahasan, Sara in Serafina: 148).2

2 »Upravo sam ustajao kad je odjeknula strahovita eksplozija. Snaga eksplozije govorila je da je

granata udarila negdje sasvim blizu, dakle negdje gdje gotovo sigurno ima ljudi. Bez riječi smo

obojica pojurili vani.

Tačno pred vratima Udruţenja leţalo je Sarino obezglavljeno tijelo. Ne znam gdje je granata

udarila i gdje eksplodirala, ne znam šta se dogodilo i kako se uopće moglo dogoditi da glava i vrat

doslovno nestanu s gotovo nepovrijeĎenog tijela, ali se na prvi pogled vidjelo da se dogodilo

upravo to. Glava je bila doslovno otkinuta, zapravo zajedno s vratom iskinuta iz ramena iz kojih je

šiknuo mlaz krvi toliko jak i tako visok da je zalio zid iznad ulaznih vrata Udruţenja« (Karahasan,

Sara i Serafina: 148).

10

Motiv preţivetja in strahu

Strah je pojav, ki je med vojno konstanto prisoten. Gre za vrsto strahu, ki ni

podoben nobeni drugi bojazni, saj se človek med vojno boji za tisto najvaţnejše –

ţivljenje. Strah in preţivetje sta medsebojno povezana, kajti strah je čustvo, ki nas

ohranja pri ţivljenju.

Tudi v Karahasanovih delih je motiv vedno prisoten, na nekaterih mestih se bralcu

zdi, da je postavljen v koţo trpečega, empatija je med branjem njegove literature

neizogibna. Najbolj je čutiti strah pred izgubo bliţnjega, lastno ţivljenje postane

drugotnega pomena. Pisatelj sam ustvari nepisano načelo »zaman je ţivel tisti, ki

ob izteku svojega ţivljenja nima osebe, za katero bi dal ţivljenje« in ga skozi

literaturo dosledno izpolnjuje.

Paradoksalno se pojavlja tudi strah pred mirom. Protagoniste in pisca samega

postane strah, če je predolgo mir. Bojazen je še toliko večja, ker izkušnje učijo, da

dolgotrajen mir pomeni močnejše in daljše obstreljevanje mesta.

»Ţe dolgo ni šla iz hiše, skoraj mesec dni, ker se oba vhoda v njihovo zgradbo

odlično vidita iz poveljništva mesta, kjer je jugoslovanska vojska. Zaradi dolgčasa

ali obupa, strahu ali kar tako so vojaki občasno streljali na vhode in okna,

obrnjena proti njim, tako da se ni smela potikati po kuhinji in ni smela zapuščati

zgradbe« (Karahasan, Šahrijarjev prstan: 338).3

Motiv razčlovečenja

»Razčlovečenje je ena od posledic vojne in tako skupna vsem vojnim romanom«

(Ahčin, Vojni roman: 24). »Razčlovečenje oziroma dehumanizacija je razlog, da

3 »Već dugo nije izlazila iz kuće, gotovo mjesec dana, jer se oba ulaza u njihovu zgradu savršeno

dobro vide iz Komande grada gdje je jugoslavenska vojska. Zbog dosade ili očajanja, zbog straha

ili naprosto onako, vojnici su povremeno pucali na ulaze i u prozore okrenute prema njima, tako da

se nije smjela kretati po kuhinji i nije smjela izlaziti iz zgrade« (Karahasan, Šahrijarov prsten:

338).

11

subjekt postane 'decentriran', procesualen in relacionalen« (Juvan,

Intertekstualnost: 94).

Sam bi razčlovečenje razdelil na dve vrsti: razčlovečenje moških in ţensk. Prvi

svoje dostojanstvo izgubijo na bojiščih ob doţivljanju grozljivih prizorov ter so

bolj psihične narave, pri ţenskah pa gre za fizično dehumanizacijo, kajti

udeleţenke vojn so pogosto ţrtve spolnih zlorab in drugih poniţanj.

V izbranih delih je razčlovečenje v prvi vrsti posledica prizorov, ki jih tako moški

kot ţenske doţivljajo bodisi na fronti ali v mestu. Najhujša (fizična) oblika

razčlovečenja v izbranih delih ni v ospredju, razen v romanu Nočni shod.

Motiv psihične ali telesne bolečine

V ospredju je psihična travma, ki je posledica vojnih grozot in bo ţal za vedno

ostala v spominu sodelujočih. Psihične bolečine so posledica prizorov, ki so jih

bili protagonisti primorani gledati in doţivljati. Fizične bolečine, ki so rezultat

spopadov v bitkah, se v izbranih delih ne pojavljajo, kar je posledica pisateljeve

neudeleţbe na bojiščih. V Nočnem shodu so nazorni opisi trpljenja, ki so ga liki

doţivljali v preteklih in sedanjih borbah, kar pa so tudi edini zapisi telesnega

mučenja. Drugod se telesna bolečina konča v trenutku – s smrtjo.

Motiv pomanjkanja hrane in obleke kot indic vojnega stanja

Da je v Sarajevu ljudstvo med vojno trpelo kakšno koli pomanjkanje, ni zaslediti,

kar je povsem nelogično. Karahasan nikjer ne potoţi o pomanjkanju, nasprotno na

nekaterih mestih omenja, da jim pravzaprav nič ne manjka – razen miru. To je

posledica tega, da so materialne dobrine v času okupacije drugotnega pomena, in

da v ospredje stopijo dobrine, ki posameznika drţijo pri ţivljenju: objem, pogovor

in tolaţba.

Pojavljajo se še obrobne teme v vojnem romanu, ki ne stopajo tako v ospredje,

kaţejo pa na slabe straniščne in prebavne razmere, ki kaţejo, kako se v vojni vse

omeji le na najosnovnejše potrebe. V izbranih delih Dţevada Karhasana je moč

zaslediti tudi teme bojevanja, tovarištva ter motiviko beguncev in ujetnikov.

12

Glede na to, da je vojni roman tako kot vsak tip romana formalno praktično

neopredeljiv, ga je moč zamejiti le vsebinsko, se pravi motivno in idejno.

Določila Mirana Hladnika temeljijo na razlikovanju med zgodovinskim in vojnim

romanom z vidika avtorja. »Kakor se zdi posebno občutje preteklosti pomembno

vsebinsko določilo ţanra, je za praktične potrebe identifikacije zgodovinskega

romana veliko manj uporabno kot domenjena časovna distanca. Mejo med

zgodovinskim in časovnim romanom določi dogovor, da v časovnem romanu

pripoved o preteklosti določa avtorjeva osebna izkušnja tega časa, v

zgodovinskem romanu pa ne. Za uvrstitev nekega besedila med zgodovinske

romane je torej potrebna določena literarnozgodovinska vednost: avtorjeva rojstna

letnica, njegova morebitna vpletenost v dogodke, o katerih poroča, ipd. Roman, ki

govori o drugi svetovni vojni, je vojni roman, če ga je napisal nekdanji udeleţenec

ali avtor, ki je vsaj doţivel ta čas, in je zgodovinski roman, če ga je napisal avtor,

rojen po vojni in brez izkušenj tega časa« (Hladnik, Miran: Temeljni problemi

zgodovinskega romana, 2. del. Slavistična revija 1995: 189).

Vsi zgoraj našteti vojni motivi se v izbranih delih ne pojavljajo samostojno,

ampak gre za prepletanje več različnih motivov, zato je teţko razmejiti posamezne

motive med seboj.

13

4. SMRT JUGOSLAVIJE

4.1. Zgodovinski razlogi razhajanja jugoslovanskih narodov

Da bi laţje razumeli razloge za razprtja med jugoslovanskimi narodi, se moramo

vrniti v 6. in 7. stoletje, ko so se Slovani pokristjanili in pri tem prevzeli dve

različni veroizpovedi: predniki Slovencev in Hrvatov so se povezali z rimsko

cerkvijo, medtem ko so se predniki Srbov, Črnogorcev in Makedoncev povezali z

bizantinsko cerkvijo.

»V 8. stoletju si je frankovsko cesarstvo podjarmilo Karantanijo, kraljevina

Hrvatov in srbsko cesarstvo pa se razvijeta v dokaj močni politični tvorbi, ki sta

pustili za sabo otipljivo sled, pomembno v trenutku, ko sta se oba naroda skušala

rešiti izpod tujega jarma in sta oblikovala lastni nacionalni program. Vsekakor

tudi omenjeni drţavi nista imeli dolgega ţivljenja: Hrvati so ţe v 12. stoletju

postali odvisni od madţarske krone, v Dalmaciji in Istri pa so padli pod nadoblast

Benečanov. Srbe so leta 1389 na Kosovskem polju porazili Turki, ki so v

naslednjih desetletjih zasedli njihovo ozemlje, Bosno in Hercegovino ter velik del

Hrvaške, se razširili po panonski ravnini in se nevarno pribliţali celo Dunaju.

Vdor Turkov in skoraj petstoletna nadvlada Visoke Porte nad dobršnim delom

balkanskega polotoka sta odločilnega pomena za razumevanje jugoslovanske

zgodovine« (Pirjevec, Joţe 2003: Jugoslovanske vojne 1991–2001: 13).

Konec 17. stoletja pride do razmaha razsvetljenskih idej, velik del Balkana pa

pride pod upravo Habsburške monarhije. Pojavi se ilirizem, katerega ideje je

predstavljal Ljudevit Gaj, ki teţi k temu, da bi se jugoslovanski narodi zaradi

jezikovnih in kulturnih sorodnosti lahko organizirali v skupno drţavo.

Dunajski kongres 1815 je osrednjo Hrvaško (takrat še odvisno od madţarske

krone), Slavonijo, Dalmacijo in Istro vključil neposredno pod dunajsko upravo. V

Dalmaciji in Istri je gospodovalo domače prebivalstvo, ki je kot dedič Beneške

republike teţilo k Italiji.

14

Ob meji z Bosno in Hercegovino je tekel širok zemeljski pas – Vojna krajina –, ki

so jo Habsburţani potegnili, da obvarujejo ozemlje pred Turki. V Vojno krajino

so naselili srbsko ljudstvo, ki so ga oprostili tlačanstva pod pogojem, da se vsakič,

ko bi napadli Turki, postavijo z oroţjem v roki po robu. Deli današnje Hrvaške se

tako poselijo s Srbi.

Leta 1804 pride do srbske vstaje proti sultanu, ki omogoči domačemu despotu

Milošu Obrenoviću, da ustvari temelje za nastanek majhne, polavtonomne

kneţevine znotraj turškega cesarstva. Klan Obrenovićev, ki je vladal med letoma

1815–1903 (razen med 1842–1858), je po prihodu na oblast preganjal in uničeval

vse, kar je bilo turškega.

V začetku 40. let 19. stoletja je prišlo do padca Obrenovićev, oblast je prevzel

Aleksander Karadjordjević. V teh razmerah se je kot najpomembnejša politična

osebnost uveljavil notranji minister Ilija Garašanin, avtor prvega političnega

programa, ki je predvideval t. i. »Veliko Srbijo«, ki bi zajemala Kosovo,

Makedonijo, Vojvodino, Vojno krajino, Bosno in Hercegovino, srednjo in juţno

Dalmacijo ter Črno goro.

Leta 1848 pride do 'pomladi narodov'; Hrvati se hočejo dokončno odcepiti od

madţarske nadvlade in v upanju, da bodo kasneje nagrajeni s svojo drţavo,

pomagajo vladarju. Novi cesar Franc Joţef pa je še bolj centraliziral drţavo in

pokopal ţelje po avtonomiji majhnih narodov. Madţari so – da bi bolje

gospodovali nad podjarmljenimi narodi – na Hrvaškem podpihovali trenja med

večinskim hrvaškim in manjšinskim srbskim narodom, kar je pozneje usodno

pogojevalo njihove medsebojne odnose.

Leta 1878 je Berlinski kongres priključil Bosno in Hercegovino k Avstro-Ogrski.

Hrvati so to sprejeli z zadovoljstvom, saj so vključitev številnih rojakov v

habsburško monarhijo videli kot pogoj za uveljavitev lastnih teţenj v njenem

okviru. Srbi so to občutili kot katastrofo, saj je kongres ogrozil njihove nacionalne

načrte (»Velika Srbija«).

15

Berlinski kongres je sproţil tudi albansko vprašanje; v Prizrenu (Kosovo) je prišlo

do protestov, ker so v Nemčiji velike sile dodelile Črni gori in Grčiji nekaj

ozemlja, naseljenega z Albanci.

Posledica Berlinskega kongresa je bila dokončna osamosvojitev Srbije, ki si je v

času 1. in 2. balkanske vojne zagotovila velik del Makedonije in Kosovskega

polja; da bi Srbom preprečili prodor do Jadrana, sta AO in Italija podprli

ustanovitev avtonomne kneţevine Albanije v mejah, ki so bile začrtane brez

upoštevanja etničnega načela: polovica albanskega naroda se je znašla v novi

drţavi, druga polovica pa pod srbsko oz. črnogorsko oblastjo.

Leta 1908 si dunajska vlada tudi formalno prisvoji Bosno in Hercegovino, kar so

Srbi in Muslimani tolmačili kot izziv svojim zahtevam po avtonomiji ter še

poglobili medsebojna razhajanja.

1914. je Gavrilo Princip, študent srbske nacionalnosti in pripadnik teroristične

organizacije Mlada Bosna, ki se je borila za priključitev BiH k Srbiji, v Sarajevu

ubil nadvojvodo Franca Ferdinanda. Muslimani so reagirali z uničenjem srbskih

trgovin, česar zagotovo niso naredili iz habsburške lojalnosti; Srbi so se leta 1918

maščevali s pogromom proti Muslimanom.

»Med prvo svetovno vojno so se juţnoslovanski narodi znašli na nasprotnih

frontah: Slovenci in Hrvati (pa tudi hrvaški, vojvodinski in bosansko-hercegovski

Srbi ter Muslimani) so se borili pod habsburškimi zastavami. Srbi in Črnogorci pa

so bili zavezniki antante, kar pomeni, da so leta 1918 – po nadvse boleči vojni

izkušnji – sedli za mizo zmagovalcev« (Pirjevec, Joţe 2003: Jugoslovanske vojne

1991–2001: 21, 22). Po vojni je prišlo do teţave, saj niso vedeli, kako sedaj

obravnavati Slovence in Hrvate? Ali jih imeti za premagance ali pa jih gledati kot

narod, ki se je po stoletnem suţenjstvu rešil habsburške ječe?

Slovenci in Hrvati se odločijo pridruţiti Srbiji pod ţezlom Karadjordjevićev, kar

pa se izkaţe za vir novih trenj med narodi. Srbi niso imeli posluha za

avtonomistične teţnje Ljubljane in Zagreba; napetosti so dosegle višek oktobra

1934 v Marseillesu, kjer je kralj Aleksander padel po streli makedonskega

16

atentatorja, za katerim je stal Ante Pavelić, organizator terorističnega ustaškega

gibanja.

Med obema svetovnima vojnama Muslimani gojijo sovraţen odnos do drţavne

stvarnosti; Kraljevina SHS jim je dovolila nekaj religioznih pravic, a jim v okviru

agrarne reforme vzela veliko zemlje (1.175.000 ha) in jo po večini razdelila novim

lastnikom, Srbom.

Poleg napetih odnosov med Srbi in Muslimani so zadeve še bolj zapletli Hrvati, ki

so hoteli imeti svoj vpliv na Bosno in Hercegovino. Poskus Hrvaške kmečke

stranke, da svoj vpliv razširi na Bosno in Hercegovino, je v Beogradu povzročil

val ogorčenja in nasprotja še bolj poglobil.

Beograjska vlada je sovraţen odnos vzpostavila tudi do kosovskih Albancev in

Makedoncev, ki jim je odrekala vse pravice.

Med drugo svetovno vojno si Jugoslavijo med seboj razdelijo okupatorske sile:

Slovenijo si razdelijo Italija, Nemčija in Madţarska, Hrvaška in BiH postaneta

Neodvisna drţava Hrvaška (NDH), kjer Pavelićevi ustaši gojijo politiko terorja

proti srbski manjšini, Srbija postane nemški protektorat, Kosovo si prisvoji Italija,

Makedonijo Bolgarija, Vojvodino pa Madţarska. Jugoslavija razpade kot hišica iz

kart.

V boju proti okupatorju se formirata dve skupini: četniki Draţe Mihailovića, ki so

podpirali vlado kralja v izgnanstvu, in Titovi partizani, ki so se zgledovali po

Stalinovi Rusiji. Med njimi kmalu pride do sovraţnosti, s posebno tragičnimi

posledicami v Bosni in Hercegovini. Na nasilje ustašev so četniki odgovorili z isto

mero – za sovraţnike niso imeli samo Hrvatov, temveč tudi Muslimane, ki so

plačali največji davek.

Na Kosovu in Albaniji je prišlo do odkrite naklonjenosti do Italije, saj je Kosovo

priključila k Veliki Albaniji in tako prvič v novejši zgodovini etnično čist narod

postavila v meje iste drţave. Leta 1943 se je s pomočjo Titovih odposlancev

razvilo protiitalijansko in protinemško gibanje na Kosovu. Ta različna opredelitev

je imela hude posledice: v Albaniji se je uveljavil reţim Enverja Hoxhe, močno

odvisen od Titove Jugoslavije, nove beograjske oblasti pa so imele nezanesljivo

albansko prebivalstvo na Kosovu za sovraţen element.

17

Po 2. svetovni vojni je v SFRJ 6 republik; na Hrvaškem je prišlo do zapleta, ker so

komunisti zagotovili srbski manjšini status konstitutivnega naroda in jo tako

nagradili za sodelovanje v odporniškem gibanju.

V Srbiji so nove oblasti z zadrţkom gledale na ljudstvo, ker se za razliko od

Hrvatov in Bosancev niso odločno priključili partizanom. Srbiji so vzeli

Makedonijo in jo proglasili za avtonomno republiko, obnovili so drţavnost Črne

gore ter ustanovili dve avtonomni pokrajini Kosovo in Vojvodino. Oblast je

načrtno ošibila Srbijo, kar je srbsko ljudstvo občutilo kot sovraţno dejanje.

Bosno in Hercegovino je ustava 1946. uvrstila med 6 republik in jo obnovila v

njenih zgodovinskih mejah, kar ni zadovoljilo ne Srbov ne Hrvatov, ki so bili

prepričani, da imajo pravico do bosansko-hercegovskega dela ozemlja. Razjezila

je tudi Muslimane, saj jih je ustava priznavala kvečjemu samo kot religiozni

osebek in ne avtonomno narodno skupnost. Prizadela jih je tudi razdelitev

Sandţaka med Srbijo in Črno goro (večinsko prebivalstvo je muslimansko).

Jugoslavija je po sporu s Stalinom ostala razpeta med dvema izključujočima se

političnima procesoma: Slovenci, Hrvati in Makedonci so teţili k uveljavljanju

federalnega načela, Srbi pa so bili preţeti s partijskim in drţavnim centralizmom.

Tito se je odločil za 'liberalnejšo' rešitev.

Večja strpnost in svoboda izraţanja sta na površje naplavili nerešene nacionalne

probleme. Hrvati so hoteli večjo jezikovno-kulturno samostojnost ter večji

politični in gospodarski vpliv; tudi teţnje Makedoncev in Bosancev so privrele na

površje, kar je imelo za posledico to, da je Tito BiH (muslimanske Bošnjake)

priznal za enega od konstitutivnih narodov Jugoslavije.

Leta 1968 so na Kosovu privrele na plan tudi albanske teţnje, ki so zahtevale

odcepitev od Srbije ter samostojen status. »Liberalci« so se odločili, da

albanskemu prebivalstvu priznajo avtonomijo, albanski jezik izenačijo s srbskim

in jim dodelijo druge ugodnosti, kar je sproţilo jezo Srbov, posledica pa je bila

nova ustava leta 1974, ki je ukinila liberalnejše misli in na novo vzpostavila stari

'socialistični red', predvsem zaradi strahu pred srbskim nacionalizmom v porasti.

18

Leta 1981 je bila vstaja na Kosovu, ki je bila sicer zatrta; nacionalizem v Srbiji

raste sorazmerno s teţnjami posameznih narodov po samostojnosti ter s srbskim

strahom, da bodo njihovi prebivalci morali ţiveti v treh različnih republikah:

6.200.000 v Srbiji, 1.300.000 v Bosni in Hercegovini ter 600.000 na Hrvaškem.

1987 na čelo srbskega nezadovoljstva stopi Slobodan Milošević.

1990. so svobodne volitve v Sloveniji in Hrvaški; pri nas zmaga Demos, na

Hrvaškem Tudjmanova HDZ (Hrvaška demokratična skupnost), ki nemudoma

ukine vse pravice Srbov na Hrvaškem; srbski strah pred bivšo NDH se je vrnil.

Milošević si medtem podredi Vojvodino, Črno goro ter Kosovo.

4.2. Prvi del: Prihod Miloševića

4. 5. 1980 je umrl Josip Broz Tito, ustanovitelj Jugoslavije, ki je 35 let drţal 6

republik skupaj z ţelezno roko. Nacionalne teţnje Srbov, Hrvatov, Slovencev,

Bosancev, Makedoncev in Albancev so bile pod njim zatrte. Jugoslavija je bila

sloţna drţava, temelječa na paroli: bratstvo in edinost.

Sedem let kasneje je bila Jugoslavija še zmeraj ena drţava. Slobodan Milošević je

bil takrat desna roka takratnega predsednika Srbije Ivana Stambolića;

jugoslovanska tragedija se je začela, ko se je Miloševič obrnil proti svojemu

nadrejenemu.

Zgodba razpada Jugoslavije se začne na Kosovu, najrevnejši pokrajini Srbije, ki

meji na Albanijo. Da bi bolje razumeli, kje tiči problem Kosova, je vsekakor

potrebno omeniti njegovo etnično sestavo: v večini je tamkajšnje prebivalstvo

albansko, a na istem prostoru ţivi tudi nekaj manjšin: turška, romska, bosanska in

srbska, ki je hkrati tudi največja.

Aprila leta 1987 je Milošević odšel na Kosovo, pomiriti strasti med Srbi in

Albanci, ki so nastale zaradi nacionalnih teţenj. Na principih Titove Jugoslavije je

govoril o bratstvu in edinosti Jugoslavije, ki se mora obdrţati na tem ozemlju.

Kosovo je bilo in še vedno je zelo občutljivo mesto za Srbe, ki so si ga svojili

zaradi zgodovinskih dejstev. Leta 1389 je kralj Lazar na Kosovskem polju obranil

19

srbsko drţavo pred vdorom Turkov in pri tem tudi sam izgubil ţivljenje. Dogodek

iz 14. stoletja je za Srbe velikega pomena, saj še danes v njih obstaja prepričanje,

da so prav oni obranili Evropo pred islamizacijo.

Večino so na Kosovu predstavljali muslimanski Albanci, razmere pa so se

zaostrile zaradi Srbov na Kosovu, ki so trdili, da so zatirani s strani muslimanov;

zgodbe o posilstvih, zaţiganju hiš in drugih nečednostih so naletele na poslušna

ušesa v Srbiji.

Nekaj dni kasneje je Milošević ponovno prišel na Kosovo, kjer mu je srbska

manjšina lagala o genocidih muslimanov nad Srbi. Razmere so se vse bolj

zaostrovale, prišlo je do spopadov med srbsko manjšino in kosovsko policijo.

Milošević se je znašel na razpotju svoje politične kariere: ali bo stopil na stran

svojih srbskih bratov ali pa se bo še naprej boril za skupno drţavo in skupen

sistem, ki pa je po padcu ţelezne zavese začel po vsem svetu razpadati. Besede, ki

so sledile iz ust Miloševića, so ga povzdignile v legendo v Srbiji ter dale potrditev

manjšim narodom v Jugoslaviji, da se ne morejo več zanašati na skupno politiko:

»Nihče vas ne sme tepsti« (Niko ne sme da vas bije).

Ţe tako napete razmere in nacionalne teţnje so Miloševića po teh besedah v Srbiji

povzdignile v odrešenika, ki bo rešil vprašanje na Kosovu. Razmere je bilo

vsekakor potrebno rešiti, kakšna sredstva pa bodo pri tem uporabljena, pa za

Miloševića ni bilo pomembno. Stambolić je bil v nasprotju z Miloševićem proti

nasilni rešitvi, kar je pripeljalo do tega, da so Stambolića preglasili in predali vso

oblast v roke Miloševiću. Ideja »Velike Srbije«, ki naj bi zdruţila ves srbski narod

v eno drţavo, je postala uresničljiva.

Menjava oblasti v Srbiji, komunistov, ki niso hoteli postati nacionalisti in so bili

proti nasilni rešitvi vprašanja na Kosovu, je bila hitra. Srbska nacionalna ideja se

je utrjevala in širila. Naslednji korak Srbije je bilo iskanje zaveznikov v zvezi z

vprašanjem na Kosovu. Svoja zaveznika je dobila v Črni gori in pokrajini

Vojvodini. Do leta 1989 je Milošević obvladoval polovico Jugoslavije.

20

Prvi, ki so videli, kaj se dogaja in kam to pelje, smo bili Slovenci. Srbi so

obnašanje slovenske politike doţivljali kot izdajstvo Jugoslavije. Protesti v

Beogradu proti separatističnim teţnjam manjših narodov v Jugoslaviji so bili vse

večji, srbski nacionalizem se je krepil, strah manjših narodov je bil vse večji.

Miloševićeva samozavest je zrasla do te mere, da si je dovolil uporabiti JNA

(Jugoslovansko narodno vojsko) za uvajanje reda v Jugoslaviji. Začele so se

politične obtoţbe o revoluciji proti Jugoslaviji in zapiranje revolucionarjev na

Kosovu. Naraščajoči srbski moči smo se prvi po robu postavili Slovenci.

23. 1. 1990 je bil v Beogradu organiziran 14. izredni kongres Zveze komunistov

Jugoslavije, kjer naj bi se zaostrene razmere rešile po politični poti. Ţal se je ţe

takoj pokazalo, da na tem kongresu ne bo prišlo do rešitve, saj so bili vsi

amandmaji manjših narodov (predvsem slovenski) preglašeni s strani srbske

delegacije, kar je pokazalo dominacijo srbskih predstavnikov in srbskih teţenj.

Slovenski delegati so postavili ultimat, da ne bodo več tolerirali nikakršnega

preglašenega predloga z njihove strani, v nasprotnem primeru bodo zapustili

kongres. Slovenski amandmaji so bili zopet preglašeni, zato je slovenska

delegacija zapustila kongres Zveze komunistov Jugoslavije.

»Odhod slovenskih delegatov s kongresa je predsednik predsedstva SFRJ Borisav

Jović razumel kot pomembno fazo v zapuščanju vseh jugoslovanskih institucij. Če

bodo začeli zapuščati tudi zvezne drţavne institucije, kar ni izključeno, bi se to

spremenilo v odcepitev. Zato je bilo treba povečati vojaško pripravljenost v

Sloveniji. Ključna naloga vojaškega in političnega vrha je bila preprečiti razpad

drţave. Niso smeli dovoliti nikogaršnje nasilne in protiustavne odcepitve niti

bratomorne vojne. V kritični situaciji bi to lahko preprečila le vojska, če bi bila na

to pripravljena in ustrezno razporejena. Pripravljena je morala biti za akcijo v

nekaj urah na vseh območjih« (Vodušek, Vladimir 1996: Tretja balkanska vojna:

dosje 1989–1996: 75,76).

21

Najvaţnejše v tem trenutku za Miloševića je bilo, da nas ne podprejo tudi Hrvati,

ki pa so kasneje podobno kot Slovenci zapustili kongres, saj se je tudi z njihovimi

predlogi zgodilo enako kot s slovenskimi. Razpad Jugoslavije se je začel.

4.3. Drugi del: Hrvati udarijo nazaj

1990 je Jugoslavija še vedno obstajala, se je pa v dveh največjih republikah,

Hrvaški in Srbiji, začel krepiti nacionalni duh. Hrvatje so za svojega predsednika

izvolili Franja Tudjmana. Problemi so postajali vse večji, kajti na Hrvaškem je

ţivela velika srbska manjšina, predvsem v juţni Hrvaški. Prvi takšen protest se je

začel v Kninu, kjer je ţivelo večinsko srbsko prebivalstvo. Razmere so se

zaostrile, ko je srbska manjšina na Hrvaškem blokirala povezavo med Zagrebom

in Splitom, dvema največjima mestoma na Hrvaškem. Hrvaška politika je bila

pred dilemo: ali naj ukrepa proti srbskim upornikom in kaj bo v tem primeru

storila JNA, ki je vse bolj postajala vojska Srbije in ne več Jugoslavije?

Srbi so razglasili »Mini Srbijo« in neprehodno območje za Hrvate. Za Hrvate in

Tudjmana je bilo to veliko poniţanje, ki ga je demokratično izvoljeni predsednik

moral čim prej rešiti. V Miloševiću je vse bolj rasla misel, da bo Jugoslavijo lahko

obdrţal samo z vojaško silo. Da se to ne bi zgodilo, je bil sklican še en sestanek,

ki se ga slovenska delegacija zaradi strahu ni udeleţila, hrvaška delegacija pa je

prišla, v upanju, da se bo s Srbi moč pogovarjati o nastalem problemu.

Drţavljanska vojna je bila vse bliţja, saj so pogajanja propadla.

4.4. Tretji del: Prva vojna

25. 6. 1991 sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost. Dva tedna kasneje se

je vojska odpravila iz Beograda, sicer z jugoslovansko zastavo, a to je bila

Miloševićeva vojska.

Mednarodna skupnost ni razumela strahu Slovencev in Hrvatov, da bi se znašli

pod srbsko peto, izgubili evropsko identiteto in zdrknili v črno luknjo balkanskega

Levanta. Slovenija je bila malo znana, saj so jo pogosto celo diplomati in

intelektualci zamenjali s Slavonijo ali Slovaško. Tisti maloštevilni, ki so bili bolje

obveščeni, pa so soglašali z ameriškim veleposlanikom Fredom Zimmermanom,

22

ki ji je očital egoistični nacionalizem ter neobčutljivost za predvidljive posledice

odcepitve.

V četrtek, 27. junija, je prva kolona tankov, ki so prišli iz Karlovca, v

severovzhodni Štajerski prečkala slovensko mejo. Malo po drugi uri je oklepni

bataljon, ki je krenil iz vojašnice na Vrhniki, prispel na brniško letališče, medtem

ko se je druga enota usmerila proti Ljubljani z očitnim namenom, da psihološko

ustrahuje prebivalstvo. Zjutraj so se enote 14. armadnega korpusa, navzočega na

ljubljanskem območju, in 31. v Mariboru usmerile proti še nezasedenim mejnim

prehodom.

»Teritorialna obramba je na hitro postavila cestne zapore z vnaprej pripravljenimi

španskimi jezdeci, a tudi s tovornjaki, avtobusi in traktorji, ter s tem zavrla

napredovanje oklepnih enot, ki jim ni uspelo izpeljati načrtovanega napada, saj so

se same kaj kmalu znašle v kleščah. Milanu Kučanu, ki je po telefonu zaman

poskušal pregovoriti predsednika Zveznega izvršnega sveta Markovića, naj ustavi

ofenzivo, ni preostalo drugega, kot da je svojim enotam ukazal, naj preidejo v

napad. Tej odločitvi je sledila vrsta spopadov z zveznimi četami, ki so bile

psihološko povsem nepripravljene na boj ter zato neučinkovite« (Pirjevec, Joţe

2003: Jugoslovanske vojne 1991–2001: 49).

Ko sta Evropa in preostali svet videla, kaj se je začelo dogajati v razpadajoči

drţavi, sta posegla vmes, v upanju, da še lahko zaustavita začeto prelivanje krvi.

7. 9. 1991 so se v Haagu s predstavniki Evropske unije in preostalimi, ki jim je

bilo mar za rešitev krize, sešli sprti predsedniki, kar je bil še zadnji politični

poskus prekinitve vojne. Načrt, ki so ga predloţili v Haagu, je bil po volji vsem

narodom v Jugoslaviji, razen Srbiji. Primarna točka načrta se je glasila, da bi

vsaka drţava znotraj Jugoslavije lahko postala samostojna in suverena, če bi tako

hotelo ljudstvo posamezne drţave. Za ta predlog so bili vsi, Srbiji pa predlog ni

bil po volji, saj bi tako ideja »Velike Srbije« propadla, hkrati pa se niso mogli

odreči ozemlju, kjer je ţivelo srbsko prebivalstvo izven Srbije. Čeprav so na

sestanku letele lepe besede, je bilo kljub obljubam o mirni rešitvi ţe prepozno.

23

Milošević je sedel na dveh stolih, saj je v Haagu obljubljal mir, hrvaško mesto

Vukovar pa so njegove enote ţe popolnoma uničile, čemur je sledilo

obstreljevanje starega mesta Dubrovnik. Milošević je s temi potezami dobil v roke

tretjino Hrvaške. Na vrsti je bil odgovor Zagreba. Zdruţeni narodi so začeli

pošiljati svoje enote na Hrvaško, naslednji srbski cilj pa je bila Bosna in

Hercegovina.

4.5. Četrti del: Bitka za Bosno in Hercegovino

Večinsko muslimansko prebivalstvo Bosne se je zbalo za svoj obstoj, saj je pritisk

Srbov postajal vse močnejši. Bosna, s svojim predsednikom Alijo Izetbegovićem,

je bila proti srbski veliki ideji o zdruţitvi. A Izetbegović ni govoril v imenu vseh

prebivalcev Bosne: tretjina prebivalcev je bila srbske nacionalnosti, ki so hoteli,

da Bosna ostane v Jugoslaviji. »Izetbegović je imel samo eno izbiro ali pristati na

srbsko prevlado v okrnjeni Jugoslaviji ali pa se podati v vojno« (Vodušek,

Vladimir 1996: Tretja balkanska vojna: dosje 1989–1996: 222).

Etnično najbolj mešana drţava na področju Jugoslavije se je morala odločiti, v

katero smer bo šla. Pot samostojnosti, ki so jo izbrale druge drţave bivše

Jugoslavije, je bila zanjo najteţje dosegljiva, predvsem zaradi mešanega

prebivalstva. Referendum o samostojnosti je uspel, saj sta ga večinska naroda,

Bosanci in Hrvati podprla, a pričakovati je bilo teţave, saj so bili tu še Srbi.

1. 3. 1992 so napetosti privedle do uboja na srbski poroki, ko je bil ubit ţeninov

oče. To noč so Srbi udarili nazaj. Začele so se ulične borbe v Sarajevu.

Muslimanske odporniške enote so imele v rokah center mesta, a strateško veliko

pomembnejša mesta na hribih okoli glavnega mesta so drţali Srbi. Bosanske sile

niso bile dovolj močne, da bi ustavile srbsko premoč.

Bosna je dobila podobno vlogo kot Poljska v 2. svetovni vojni. Da bi se ustavilo

začeto prelivanje krvi in da ne bi prišlo še do česa hujšega, sta si jo Srbija in

Hrvaška hoteli razdeliti med seboj ţe leta 1991 s sporazumom Tudjman -

Milošević. Teţava je bila, ker pri vodenju teh računov predsednika največjih

republik nista vprašala za mnenje bosanskih Muslimanov. Milošević je

24

obvladoval JNA, a je ni hotel uporabiti v Bosni. Uporabil je bolj nepošten način

ter rekrutiral vse bosanske Srbe v vojsko JNA. Voditelju bosanskih Srbov,

Radovanu Karadţiću, je bilo tako dano pod poveljstvo 80.000 rekrutirancev, za

katerimi je stala še preostala Miloševićeva vojska.

Najprej je bila paravojaška enota poslana v mesto Bijeljina na severovzhodu

Bosne, strateško zelo pomembno za cel SV del Bosne. »Potem ko je v neki srbski

kavarni eksplodirala bomba, ki naj bi jo podtaknili Muslimani, so mestece napadli

Arkanovi Tigri.4 Klanju so dali startni znak s tem, da so pred očmi vseh pobili dva

vernika, ki sta v večji gruči prihajala iz Sulejmanove dţamije. Ostali so se v

paniki skušali vrniti v mošejo, a tudi sami postali ţrtve bomb, ki so jih arkanovci

vrgli vanjo. Sledili so trije dnevi pobojev, med katerimi se JLA ni zdelo potrebno

poseči, medtem ko je opazovalcem Evropske skupnosti prepovedala stopiti v

mesto« (Pirjevec, Joţe 2003: Jugoslovanske vojne 1991–2001: 133).

Bosance je novica kmalu dosegla in jih popeljala na ulice. Srbi so nadvlado začeli

kazati z obstreljevanjem Sarajeva. Pekel v Bosni je odprl vrata.

Največji zločini v Bosni so se dogajali na jugovzhodnem delu te drţave, kajti med

tam ţivečim muslimanskim narodom je bila največja srbska manjšina. 500 let

trajajoča islamska kultura v mestih je bila izbrisana. Drţavljanska vojna je

pripeljala do etničnega čiščenja oziroma genocida, kar je postalo rutina srbskih

enot na tem delu Bosne. Okupacija BiH se je nadaljevala.

Ironija je bila, da je Bosna z razglasitvijo samostojnosti postala članica Zdruţenih

narodov, a svetovna skupnost ni hotela prisluhniti teţavam, v katerih so se znašli.

Ţe tako ubogi Bosni se je pribliţevala še ena tragedija – odpirati se je začela še

fronta z zavezniki Hrvati, ki so na območju Hercegovine ţeleli svojo drţavo. Tiha

diplomacija med Srbi in Hrvati o delitvi Bosne in Hercegovine, ki ima svoje

korenine ţe v letu 1991, se je nadaljevala.

5. 2. 1994 se je v Sarajevu zgodil okruten napad, ko so Srbi izvršili bombni napad

na ljudi, ki so čakali v vrsti za kruh. Vse bliţje je bil scenarij, da se bo z vojaškim

posredovanjem morala vmešati tudi Amerika. To pa jasno ni bilo tako lahko, kajti

4 Ţeljko Raţnatović (bolje znan kot »Arkan«), srbski paravojaški vojskovodja, rojen 17. aprila

1952 v Breţicah, umorjen 15. januarja v Beogradu

25

na drugi strani je bila Rusija, vedno trdna zaveznica Srbije. Rusi niso dopustili, da

bi se to vprašanje rešilo brez njih, kajti jasno je bilo, da tu niso bila samo

vprašanja o prekinitvi streljanja, ampak najbrţ tudi o prihodnji gospodarski

koristi. Da se to vprašanje ne bi reševalo brez Rusov, je Rusija poslala svoje enote

v Sarajevo in Sarajevčani so se po 18 mesecih obleganja lahko svobodno gibali po

mestu.

Srbske sile so se resda umaknile iz Sarajeva, a osvajalski pohod in morija sta se

nadaljevali. 11. 4. 1994 se je zgodil prvi Natov napad na srbske sile, poti nazaj

več ni bilo, svet se je vmešal v vojno. Srbi niso ostali dolţni, maščevali so se na

okruten način. Obkolili so mesto Goraţde in 1500 vojakov ZN v njem. Srbska

samozadostnost je prišla do te meje, da so mislili, da se lahko uprejo NATU in ga

tudi premagajo. NATO je z vso močjo udaril po srbskih enotah tri mesece po

padcu Srebrenice.

4.6. Peti del: Varno območje

18. 12. 1992, ko je bilo Sarajevo ţe 9 mesecev pod okupacijo, je v mesto prišel

lord Owen, evropski pogajalec za to območje. Upanje, ki ga je vlil njegov prihod

prebivalcem Bosne, je bilo zatrto v kali, saj jim je takoj sporočil, naj ne ţivijo v

upanju, da bosta Evropa in svet priskočila na pomoč v tej vojni, kar je vsekakor

ustrezalo srbskim silam v Bosni.

SREBRENICA je postala v prvih mesecih vojne zatočišče za nekaj tisoč

muslimanskih beguncev. Bilo je še eno zadnjih mest, ki je oviralo zdruţitev

srbskega prebivalstva na JV Bosne. Tudi to mesto so obkolili srbski vojaki.

General Morillon je bil v tem mestu predstavnik »modrih čelad«, ki so prišle v

Bosno kot mirovne sile. Sprva mu srbske enote niso pustile v mesto, saj so se

bale, da jim bodo pomagali, a so kasneje le popustile. Morillon se je takoj sestal z

vodjo muslimanskih odpornikov v Srebrenici, ki mu je – kljub bedi, v kateri so

ţiveli – takoj dejal, da ne bodo nikoli zapustili mesta in da ga bodo branili do

zadnjega moţa. Morillon je po propadlih pogajanjih hotel zapustiti mesto, a mu

prebivalci tega niso dovolili. Rešitev je bila razglasitev »varne cone« pod

26

protekcijo ZN. V trenutku, ko so se srbske sile bliţale osvojitvi mesta, je general

Morillon stopil na muslimansko stran, kar je privedlo do besa na srbski strani.

Razmere so privedle do tega, da so ZN razglasili Srebrenico za »varno cono«, kar

je pomenilo, da morajo mesto po potrebi tudi braniti.

Z vstopom enot ZN je prišlo do premika. Svet je začel spoznavati situacijo v

Bosni in apeli delegatov iz Bosne niso več naleteli na gluha ušesa. ZDA so najprej

ţelele, da bivše drţave Jugoslavije zadevo rešijo med seboj. Svet ni popolnoma

razumel problema, ki se je dogajal v Bosni. Etnično razdeljeni Srbi po celi Bosni

niso mogli uresničiti svojega cilja o enotni drţavi, razen na način, da etnično

očistijo Bosno. Teţavo je svetovna skupnost začela vse bolj prepoznavati in

premiki, da bi se vse rešilo na politični in ne več na vojaški ravni, so se začeli.

1. 5. 1993 so se sprte strani spet sestale na sestanku v Atenah. Načrt je bil

podoben kot prejšnji, torej da vsak narod v Bosni dobi svojo avtonomno vlado in

suverenost, s čimer so se spet strinjale vse strani, razen srbske. Razdeljena srbska

delegacija je nazadnje le podpisala sporazum. Vance-Ownov načrt5 se je izkazal

za nesprejemljivega za Srbe, čutili so se opeharjene. Po dolgih sestankih srbskih

predstavnikov so načrt zavrnili.

Po dveh letih od razglasitve»varne cone« so se srbski vojaki odločili, da je čas, da

zavzamejo Srebrenico. Zadnje sporočilo Srebreničanov po radiu je bilo, da nimajo

več časa čakati, da je mesto padlo in da bodo skušali rešiti svojo koţo. Podali so

se skozi minsko polje v gozdu, 15000 ljudi eden za drugim, korak po korak, da ne

stopijo na razstrelivo. Ljudje so bili obkoljeni s srbsko vojsko okoli gozda. Tisti,

ki niso zmogli poti, so se prepustili pod varstvo ZN. Srbski voditelji so za kamere

pripovedovali neko drugo zgodbo, kot se je v resnici dogajala v Srebrenici. Otroke

in ţenske so ločili od moških, ki so jih srbske paravojaške sile načrtno likvidirale.

Muslimani, ki so se podali skozi gozd, so bili lahek plen za srbske sile, preţeče na

njih. Panika v gozdu je pripeljala do mnoţičnih samomorov muslimanskega

5 Oblikovan je bil tako, da je odraţal etnični ustroj, kot ga je potrdil popis prebivalstva iz leta

1991, obenem pa vsaki od treh narodnosti zagotavljal večino v treh pokrajinah; obljubljal je 32,

3% ozemlja Muslimanom, 42, 3% Srbom in 24, 5% Hrvatom.

27

prebivalstva. Muslimansko ljudstvo je bilo izdano: dve leti prej so jim obljubili

varstvo ZN, zgodil pa se je največji genocid po 2. svetovni vojni. To dejanje je

bilo potrebno, da se je zganila svetovna javnost.

4.7. Šesti del: Ameriški mir

Po pokolu v Srebrenici so se začele stvari premikati. Z ameriške strani so prihajale

pobude in načrti, kako razdeliti Bosno, da bi vsak od narodov dobil svoj deleţ. 4.

8. 1995 so Hrvati osvobodili Knin. Da jim pokaţejo in sporočijo, naj se nikoli več

ne vrnejo, so Hrvati poţgali srbske vasi ter pobili nekaj sto Srbov. Tudjmanu je

uspelo vzpostaviti etnično čisto Hrvaško.

28. 8. 1995 se je v Sarajevu zgodil še en napad na civilno ljudstvo, ki se je

nahajalo na sarajevski trţnici. Vse, kar so si ţeleli Američani, se je zgodilo, saj so

čakali razlog, da napadejo. Srbi so se začeli predajati. Eden izmed ameriških

pogojev je bil odmik srbskih sil iz Sarajeva, da bi se prekinilo obstreljevanje

srbskih enot. Jasno je bilo to zelo teţko, saj je v Sarajevu ţivelo več tisoč Srbov.

Vseeno so odmaknili teţko oroţje s hribov Sarajeva, Američani pa so prenehali z

letalskimi napadi.

Mirovna pogajanja treh sprtih predsednikov Izetbegovića, Miloševića in

Tudjmana so se lahko začela. Pogajanja so potekala v ameriškem mestu Dayton,

začela pa so se 31. 10. 1995. Pogajanja o delitvi Bosne so bila zelo teţka, a so

predsedniki po 17 dneh našli skupen jezik. Bosno so razdelili po principu 49%

Srbom, 51% Bosancem in Hrvatom. Daytonski sporazum6 in s tem mir na

področju bivše skupne drţave je bil podpisan 21. 11. 1995.

6 Daytonski sporazum je določal, da je BiH celovita, mednarodno priznana drţava, njena

prestolnica Sarajevo pa odprto mesto, čeprav znotraj Muslimansko-hrvaške federacije. Bosansko-

hercegovska konfederacija, ki je zdruţevala Federacijo in Republiko Srbsko, naj bi imela

tričlansko predsedstvo, ministrski svet, dvodomno skupščino, nacionalno banko in ustavno

sodišče. Zunanja politika in trgovina, carina, monetarna in migracijska politika, notranje in

mednarodne komunikacije ter nadzor letalskega prometa naj bi bili v pristojnosti osrednje vlade.

Beguncem je sporazum zagotavljal vrnitev domov, v vsej drţavi naj bi veljala svoboda gibanja,

tiste, ki so se omadeţevali z vojnimi zločini, pa naj bi čakal sodni pregon in izključitev iz vseh

političnih funkcij.

28

5. ZGODBE IZBRANIH DEL DŢEVADA KARAHASANA

5.1. Šahrijarjev prstan

Šahrijarjev prstan se dogaja na predvečer vojne in v prvih mesecih obleganja v

Sarajevu in govori o ločenih ljubimcih: Faruk odide v tujino, Azra pa v

obleganem Sarajevu prebira njegov rokopis o učnih letih šejka Figanija,

osmanskega pesnika iz 10. stoletja, in se vse bolj umika v svoj notranji svet.

Naslov knjige se navezuje na zgodbo o Šeherezadi in kralju Šahrijarju: Faruk je

pripovedovalec zgodb, čar orientalske pripovedovalske umetnosti pa nam spet

priklicuje umetelna, vešče konstruirana zgradba romana, v kateri bi lahko videli

nič manj kot apologijo umetnosti pripovedovanja: iz okvirne zgodbe v vojnem

Sarajevu se kot v nekakšen vodnjak, skozi nove vloţne zgodbe, spuščamo vse

globlje v preteklost, vse do začetka časov, ko je sumerski bog Enki z mislijo

priklical v obstoj svojo ţensko polovico in po njej svet

(http://www.vilenica.si/index.php?page=205&lang=1).

Prvi del. V prvem delu, naslovljenem Sledovi na vodi (Tragovi na vodi),

spoznamo glavna lika romana, Faruka in Azro, ter njun odnos, ki je zelo poseben.

Faruk je kompleksna, ravnodušna in hladna oseba, ki med sebe in resnični svet

postavlja zgodbice iz svojega ţivljenja, da mu pomagajo razumeti trenutno stanje.

O svetu in stanju v njem govori s pomočjo neskončno dolgih esejev, ki skozi

pripovedovanje izgubljajo rdečo nit, tako da je na koncu poanta bolj ali manj

znana samo njemu. Takšne karakterne oznake pri bralcu povzročajo antipatijo,

hkrati pa podobno čustvo doţivlja tudi njegova ljubezen, Azra. Azra je ţenska, ki

ji ţivljenje ni prineslo mnogo sreče, za sabo ima teţko ločitev, zato je še toliko

bolj potrebna pozornosti, za katero dobi občutek, da jo bo dobila pri Faruku, ko se

spoznata. Kasneje vidi, da se je motila in da Faruk sicer ni zlobneţ in slaba oseba,

a za ţivljenjskega sopotnika ni, saj je preveč kompliciran, ţenstven in neuvideven

do njenih potreb. Predvsem zaradi tega ga zasovraţi, a hkrati čuti, da ga potrebuje.

Čustva ljubezni, pripadnosti, vdanosti niso prisotna v njunem odnosu, prej

spominjata na dve izgubljeni duši v svetu, ki sta se po naključju našli in sta se

zadovoljili s tem, kar sta našli. Čez čas, ko se je Azra te ravnodušnosti in hladnosti

naveličala, je sama prosila Faruka, naj odide iz Bosne, ker jo preveč notranje

uničuje in izsušuje. Ni več videla smisla v njunem odnosu, zato ga je naprosila, če

29

gre lahko daleč stran, da ji bo laţje. Faruku, brezbriţen kot je bil, ni bilo teţko

izpolniti njeno ţeljo in je zapustil Bosno brez pomislekov, kot da z Azro ne bi bila

ţe dolgo par.

Azra po odhodu Faruka čuti svobodo, navdušenje, prostost, a se kmalu po slovesu

začne zavedati, da hrepeni po Faruku in ga pogreša. V ţelji, da ga spet začuti, se

odpravi v njegovo stanovanje, kjer jo čaka njegovo pismo, v katerem ji razlaga, da

mu je ţal, ker je odšel, saj je to storil brez pomislekov, otopelo. Pravi, da ji

zapušča svoje stanovanje in kopico spisov z naslovom Zgodovina peska. Azra se

je preselila v Farukovo stanovanje in si začela krajšati predvojni čas s prebiranjem

zapisov, ki jih je zapustil Faruk.

Drugi del. Učna leta šejka Figanija (Godine učenja šejha Figanija) je podnaslov

zapiskov, ki jih je začela prebirati Azra, da premaga grozeči strah, ki se je vedno

bolj razlegal po deţeli. Glavni protagonist je Figani, ki je prispel v Istanbul do

novih verskih vodij, kjer se naj bi še bolj izpopolnil v svojem duhovnem znanju.

Figani vedno bolj opaţa, kakšen svet spletk se dogaja v velikem mestu in kako se

je tudi sam ujel vanj. Ve, da mora izbrati eno, a hkrati s svojo odločitvijo zavrniti

ostale strani. Po premisleku in pritiskih se odloči za učitelja Demirja, ki ga

radostno sprejme. Figani začne prevajati spise, ki mu jih je zaupal Idriz, eden

izmed zavrnjenih učiteljev.

Tretji del. Poglavje je pripoved Idrizovega spisa, ki ga prevaja Figani. Glavni lik

Bell si je na sejmu kupil ţeno, ki jo je v resnici zelo vzljubil. Tudi Belitsilim, hči

pogoltnega Šamšida, začne sčasoma ljubiti svojega moţa, saj je dober in pošten

človek za razliko od njenega očeta. Ţeli si, da bi se Bell maščeval njenemu očetu,

ki ji je do sedaj povzročil samo trpljenje. Soprog zavrne prošnjo Belitsilim in se

raje pusti pregovoriti Šamšidu v sklepanje sumljivih dogovorov. Kljub

opozarjanju ţene, da bo ţrtev spletke, Bell ne posluša Belitsilim. Njene trditve se

uresničijo, naivni Bell postane ţrtveno jagnje in na poniţujoč način umre.

Roman nas iz kroga zgodb, v katere smo vpeljani, po zaključku Bellove usode

spet postavi nazaj pred Figanija. Tudi ta učenjak postane ţrtev spletk duhovnih

vodij in tudi njega dočaka podoben ţalosten konec kot Bella.

Azra ob prebiranju zapisov začuti, da ji je vedno bolj ţal, ker je odslovila Faruka.

Videla je, da – kljub vsem slabostim, ki jih ima – ga ljubi in potrebuje. Še posebej

30

sedaj, v predvojni grozoti, se je potreba po njegovih esejih in predavanjih zelo

povečala, čeprav so ravno ti ekscesi bili eden izmed glavnih razlogov, da ga je

odslovila.

5.2. Sara in Serafina

Roman je skoraj dokumentaren opis ţivljenja v obleganem mestu in prenicljiv

psihološki portret naslovne junakinje, Sare-Serafine, ki mesta noče zapustiti

zaradi svoje usodne duševne razcepljenosti in ker jo nanj trdno veţe travmatična

izkušnja iz prejšnje, druge svetovne vojne. Serafina bi ţe od dekliških let rada

postala Sara – s prvim, svojim krstnim imenom namreč poimenuje tisto plat svoje

razcepljene osebnosti, ki ţeli z dobroto obvladovati ljudi in je povezana z voljo do

ţivljenja in zunanjimi aspekti sveta, medtem ko je Sara dobra brez skritih

računov, povezana z notranjim, ţrtvijo, smrtjo in mladostnim mističnim

doţivetjem »belih svatov«.

Pripovedovalec zgodbe, pisatelj osebno, nazorno opisuje stanje v okupiranem

Sarajevu, predstavlja različne osebe, ki jih nikoli prej ni poznal, a jih je vojna

zbliţala in posebej izpostavi svoj odnos s Saro, ki se mu je najbolj vtisnila v

spomin.

Sara je dobrodušna ţenska v šestdesetih letih, po izobrazbi profesorica

matematike in fizike. Naključje je hotelo, da je imel pisatelj to čast, da je spoznal

to prijazno, nasmejano, a včasih tudi nekoliko čudaško Saro. Karahasanov

prijatelj Dubravko, ki zaključuje podiplomski študij, je dobil ponudbo svojega

mentorja v Zagrebu, ki mu je pripravljen pomagati pobegniti iz obleganega

Sarajeva in hkrati podobno storiti tudi za nekaj njegovih znancev, vključujoč

pisatelja. Edini pogoj, da se rešijo in ki ga je postavila njegova ţena, je, da morajo

rešiti tudi njeno sestro Saro in nečakinjo Antonijo. Ta splet okoliščin pripelje

pripovedovalca do Sare in od tega trenutka naprej se pogosto srečujeta in

podrobneje spoznavata ter se prijateljsko vzljubita.

Sari ideja o pobegu ni bila všeč in je ponudbo zavrnila. Pisatelja in vse, ki so imeli

priloţnost, da zapustijo Sarajevo, je novica pretresla in razjezila. Nikakor si ne

morejo logično razloţiti, zakaj nekdo ne bi ţelel zapustiti pekla.

31

Čez čas si je Sara delno premislila. Sicer ona sama, preveč navezana na mesto, še

vedno ni hotela oditi, privolila pa je v rešitev svoje hčerke, a pod pogojem, da z

njo rešijo tudi njenega zaročenca. Za rešitev iz mesta bi potrebovali krstni list, ki

bi dokazoval, da so begunci ortodoksne veroizpovedi in tako ne bi prišlo do

zapletov. Tu pa se pojavi glavni zaplet romana, saj je njen zaročenec, Kenan,

musliman in bi krstni list pravoslavne cerkve teţko dobil. Sara je nepripravljena

pustiti Antonijo samo iz Sarajeva, čeprav je Antonija voljna oditi tudi brez

Kenana. Svojo odločitev Sara pojasni z dogodkom iz leta 1942, ko je tudi sama

bila ţe na tem, da jo skupaj z najboljšo prijateljico odpeljejo v koncentracijsko

taborišče, a jo je sestra še s pravočasnim posredovanjem rešila. Sara ji je bila tisti

trenutek neskončno hvaleţna, a je po nekem času začela čutiti celo zamero do

zaščitniške sestre, kajti starejši sestri ni uspelo rešiti njene prijateljice in Sara jo je

začela pogrešati. Sari je postajalo ţivljenje brez prijateljice neznosno, ni bila več

sposobna najti takšne prijateljice, kot je bila Ela. To je bil tudi največji razlog, da

je zamerila sestri in tu tiči tudi njena odločitev, da ne pusti hčerke same iz

Sarajeva. Najbrţ bo od začetka Antonija zadovoljna, da se je rešila obstreljevanja,

a čez čas bo materi zamerila, da niso poskusili rešiti tudi njenega zaročenca.

Pisatelj in prijatelji se trudijo po poznanstvih urediti papirje tudi za Kenana, a

rešitev zaplete tudi Kenan sam, ki ni pripravljen oditi in ţiveti s svojo zaročenko

pod drugim imenom. Tega mu ne dopušča vera in s tem bi za vedno ostal madeţ v

njunem razmerju. Kenanova rešitev pade v vodo, Antonija pobegne v Zagreb

sama, v romanu je čutiti, da z izhodom ni zadovoljen nihče.

Po nekajmesečnem obleganju se pisatelj zopet sreča s Saro. Tokrat ni bila več

videti mladostna, polna ţivljenja in entuziazma, ampak vse drugo kot to.

Karahasan ji je z nasveti pomagal, da se je rešila ravnodušnosti in ko je kazalo, da

se je njeno ţivljenje vrnilo nazaj v normalne tirnice, jo je na poti domov zadela

granata in tragično končala njeno ţivljenje.

32

5.3. Nočni shod

Soočen s problemi v zakonu z ţeno Barbaro se Simon odloči iz Berlina vrniti v

rodni kraj, kjer bi si nabral novih moči in razčistil ter razrešil pri sebi vse teţave,

na katere je naletel. Njegov prihod ni vzbudil posebnega zanimanja pri domačinih,

le še redko kdo se ga spominja, pa tudi večji problemi jih teţijo, kot pa jih je imel

Simon, kajti slutnja, da prihaja vojna, je postajala vse bolj realna.

Sam se je odločil raziskati, kaj se dogaja v Foči, kje so vsi domačini, ki jih je

nekoč poznal, in kako poteka ţivljenje dandanes. Nerazumevanje trenutnih razmer

doma ga je naredilo še za večjega tujca, kot je bil ob prihodu.

Njegova vpadljivost in sumljivost sta se povečali, ko so eden za drugim začeli

nasilne in krute smrti umirati njegova ljubezen iz najstniških dni, nekdanji sošolec

in očetov prijatelj. Z vsemi je Simon navezal stike in nedolgo po tem so vsi

klavrno končali. Simon je postal glavni osumljenec teh umorov, čeprav z njimi ni

imel nič. Stanje ga je privedlo na rob pameti, vedno bolj mu je postajalo ţal, da je

prišel v domači kraj, zelo rad bi odšel nazaj domov k druţini, ki jo je začel zmeraj

bolj pogrešati, a je vse skupaj postalo nemogoče, ker so mu kot osumljencu

pobrali osebne dokumente.

Priklenjen na domačo zemljo in hišo je bil primoran videti in doţiveti grozote

domišljijskih razseţnosti, ki so se dogajale v njegovi kleti v prejšnjih vojnah, kot

opozorilo, da se bo nekaj podobnega kmalu spet ponovilo. Prijatelji, ki so mu

začeli krajšati dneve, so bili plod njegove domišljije oziroma skrhane zavesti. Da

bi se še kdaj vrnil k druţini v Berlin, ni bilo več mogoče pričakovati, saj mu je

obisk domačega kraja uničil samozavest in razum. Razrahljane odnose znotraj

druţine je poskušal urediti preko pisem, a odgovorov druţine ni nikoli dočakal.

33

5.4. Dnevnik selitve

Esej je prikaz rušenja in obleganja Sarajeva, ki se je spremenilo v ezoterično

pojmovano »notranje mesto« in se, potem ko se je ta ezoterična oznaka nesrečno

udejanjila kot dobesedna, seli v območje spomina in idealnega.

V eseju pisatelj z zanosom govori o svojem Sarajevu, ki ga je nesrečen splet

okoliščin pripeljal do zadnjega mesta na svetu, v katerem bi človek lahko ţivel.

Kako poteka ţivljenje med obstreljevanjem, kaj postane pomembno med vojno,

kako se potrebe človeka, oropanega dostojanstva, zmanjšajo na minimum med

okupacijo, nerazumevanje zunanjih opazovalcev o dogodkih v Bosni in

Hercegovini in še druge grozote, ki jim je bil Karahasan priča, so zgodbe, zbrane

v Dnevniku selitve.

34

6. SARAJEVO IN OSTALA MESTA POD OKUPACIJO V

IZBRANIH DELIH DŢEVADA KARAHASANA

6.1. Sarajevo v Dnevniku selitve

Najbolj nazoren in pristen vpogled v mesto nam podaja prav esej Dnevnik selitve.

Podobno kot pisatelj bom tudi sam poskusil čim bolj sistematično in jasno

predstaviti najprej zunanjo strukturo Sarajeva, narodno mešanost in koherentnost

ter vojne motive, ki se pojavljajo v eseju.

6.1.1. Struktura mesta

V izbranih delih je malo zunanjih opisov mesta, pisatelj namenja več prostora

osebnemu doţivljanju Sarajeva in dogodkom, ki so se mu pripetili v mestu, a

vseeno je za boljšo predstavo bralca predstavljena struktura mesta.

»Sarajevo je največje in glavno mesto Bosne in Hercegovine, poleg tega pa zelo

značilno bosansko mesto (ustanovil ga je leta 1440 Isa beg Ishaković). Zgrajeno

je v dolini (reke Miljacke) in obdano s hribi, s katerimi je tako rekoč ograjeno in

ločeno od sveta, zaprto pred vsem zunanjim in popolnoma obrnjeno samo k sebi.

Na ravnem delu kotline je zgrajeno poslovno središče, imenovano Čaršija

(enakovreden izraz temu je v evropskih mestih City), na notranjih obronkih

hribov, ki obdajajo kotlino, pa so razporejene mestne stanovanjske četrti,

imenovane mahale« (Karahasan, Dnevnik selitve: 9,10).

Dnevnik selitve sistematično razlaga najprej sestavo mesta, tako da bralec – četudi

še nikoli ni obiskal Sarajeva – dobi nazoren prikaz mesta. V iskanju razlogov, ki

so privedli do vojne, tudi pisatelj sam ugotavlja, da je bil najpomembnejši razlog

narodna mešanost. Karahasan skuša – najprej sebi, nato šele bralcu – odgovoriti,

kako je moţno, da se je takšna morija sploh zgodila. Odgovor je toliko teţje najti,

kajti razlike med narodi niso nikoli prej predstavljale ovire, v nekem trenutku pa

so se ljudje morali takoj odločiti, katere narodnosti so. Preden pa je prišlo do tega,

je ţivljenje potekalo ustaljeno in mirno. Duša vsakega mesta so njegovi

prebivalci, ki so v dotičnem mestu dolgo ţiveli v slogi. Sarajevo je bilo mesto

soţitja, prijateljstva in prijaznosti. Na tako malem prostoru je v miru bivala

35

katoliška, pravoslavna, muslimanska in judovska skupnost. Nostalgije in

hrepenenja po teh časih pisatelj v delih ne skriva. Zaradi tega je toliko bolj

nerazumljivo in teţje najti odgovor, kako je lahko prišlo do uničenja takšnega

soţitja med prebivalci.

6.1.2. Rušenje mesta in vojni motivi

Vojna v Bosni in Hercegovini se je začela v začetku aprila leta 1992, kmalu po

priznanju zahodnih sil o suverenosti drţave. Divje rušenje glavnega mesta se je

začelo konec maja in je trajalo 18 mesecev. Pisatelj je kot nekdo, ki je okupacijo

občutil na lastni koţi, najboljši poročevalec o stanju, ki ga je s someščani moral

prenašati. Motivi, ki jih v eseju uporablja, se nanašajo na predvsem na civilno

prebivalstvo, katerega del je bil tudi sam, ne toliko na vojake, saj bi s tem kršil

avtentičnost pripovedovanja, ker ni bil borec.

Motiv strahu je v eseju nenehno prisoten. Sarajevo kot lahek plen vojske, preţeče

nanj s hribov, je bil pod stalnim nadzorom strelskega voda. Ostrostrelce, ki so

preţali na prebivalce, so Sarajevčani čez čas ţe tako dobro poznali, da so vedeli

pribliţen čas, kdaj se lahko po mestu skoči po nujen ţiveţ, kateri so varni predeli

mesta, kamor ostrostrelčev daljnogled ne seţe, itd. Ljudem, ki smo brez takšne ali

podobne izkušnje, je zelo teţko razumeti, kako majhne in v vsakdanu

nepomembne stvari postanejo neskončna tolaţba trpečim.

»Začelo se je okrog devetih zvečer in trajalo do štirih zjutraj, obstreljevali pa so

nas z raketami in največjimi artilerijskimi izstrelki (prve mesece vojne so sploh

največkrat obstreljevali ponoči, tako da smo bili cele dneve omotični od

neprespanosti in nočne utrujenosti). Zdanilo se je ţe, ko je streljanje toliko

ponehalo, da smo lahko prišli iz kleti. Bledi od strahu, neprespanosti in tiste

posebne utrujenosti, ki smo jo ţe dobro poznali in je posledica prebedene noči,

smo prepričevali drug drugega, da nam je »čisto dobro, le nekoliko utrujeni

smo«, in odšli po Marindvoru, da bi videli, ali je od njega sploh še kaj ostalo«

(Karahasan, Dnevnik selitve: 32).

Motiv razčlovečenja se pojavlja pri ljudeh, ki so se vdali v usodo in svoje

ţivljenje dojemajo kot bivanje v zaprti kletki, katero nadzorujejo sovraţni ljudje.

36

Cilj, ki so si ga okupatorji zastavili, je bil najprej doseţen pri ljudeh z labilno

osebnostjo. Tudi takšni, ki so se v začetku še znali motivirati, so sčasoma

(okupacija je trajala 18 mesecev) popustili pod zvoki bomb, strelov, siren in

krikov. Ker v Sarajevu ni prihajalo do roparskih pohodov paravojaških enot,

dehumanizacije v telesnem smislu (zlorab in mučenja) ni zaslediti v Dnevniku

selitve. Sarajevčane so terorizirali na drugačne načine, z obkolitvijo in drugimi

'pomoţnimi sredstvi'. Četudi je oroţje v materialnem smislu predstavljalo

največjo nevarnost, so bile tu še druge metode, ki so spominjale na srednjeveške.

Sredstva, ki niso oroţje v materialnem smislu, so pa vseeno sredstva za ubijanje

ljudi. Značilnost teh posrednih sredstev vojskovanja je ubijanje mest in njegovih

prebivalcev z lakoto, ţejo in z odvzemanjem temeljnih ţivljenjskih predpostavk.

Preprečevanje oskrbe z elektriko in vodo, hrano in zdravili, ogrevanjem ter izdelki

za vzdrţevanje osnovne higiene. Zaradi takšnih dejanj so Sarajevčani izgubljali

dostojanstvo in količkaj ponosa, ki jim ga je ostalo.

V povezavi z motivom razčlovečenja in osebne higiene je mogoče govoriti tudi o

motivu psihične in telesne bolečine. Telesna bolečina ni v ospredju, temveč se

pojavlja pri ljudeh, ki so postali ţrtve obstreljevanja. Jasno ločnico med psihično

bolečino in razčlovečenjem pa je zelo teţko potegniti, saj sta nedeljivi oziroma

posledica ene ali druge. Odvzem človeškega dostojanstva – tako psihičnega kot

telesnega – pomeni v prvi vrsti razčlovečenje osebe, posledično pa takšno dejanje

pusti večne rane v človeški zavesti.

6.2. Sarajevo v romanu Sara in Serafina

Tudi v tem romanu se zgodba dogaja med vojno v glavnem mestu Bosne in

Hercegovine, zato so opisi dogajanja v mestu med okupacijo tudi tukaj nazorni.

Ker roman ni preveden v slovenščino, sem sam prevajal iz srbohrvaščine, v

opombah pa bo originalen zapis.

V romanu je v ospredju pisateljev odnos do ostalih likov iz stvarnega ţivljenja, s

katerimi se je druţil med okupacijo. V prvi vrsti je to njegov odnos do glavne

protagonistke, Sare, ter opis njunega kratkega poznanstva. V ozadju pa skuša

pisatelj razumeti poloţaj, v katerem so se znašli različni ljudje in predstaviti

njihovo razumevanje stanja. Od borca na bojišču, svojih študentov, lastne ţene do

37

zunanjih prijateljev, s katerimi je v stiku samo preko pisem. Da gre res za osebe iz

stvarnega ţivljenja, na osnovi razpoloţljivih podatkov ni mogoče razbrati,

preverljiv je samo časovno-prostorski okvir, ki daje bralcu občutek, da gre za

resnično dogajanje.

Pisatelj teţi k temu, da bi bralec razumel, kako malo je postalo pomembno in kako

neskončno veliko so jim pomenile ţe malenkosti med vojno. Tudi pod stalnim

nadzorom je mogoče razbrati moč in voljo ljudi; kako neskončno veliko jim

pomeni lep dan v Sarajevu, četudi streli še vedno švigajo nad njimi.

Kot v Dnevniku selitve je v Sari in Serafini največ vojnih motivov. Zelo podobno

kot v eseju se pojavljajo motivi civilnih in vojaških ţrtev, preţivetja in strahu,

razčlovečenja ter psihičnih in telesnih bolečin. Prednost pred vojaškimi ţrtvami so

civilne dobile iz enakega razloga kot v Dnevniku selitve, saj je tudi pisatelj bil

civilna in ne vojaška ţrtev vojne. Res pa je, da motiv vojaških ţrtev ni v celoti

izpuščen kot v eseju, saj je eden izmed pisateljevih prijateljev, s katerimi skuša

razglabljati in razumeti poloţaj v drţavi, borec na fronti. Zanimivo je, da je

trpljenje vojaka Derva predvsem psihične narave – zaradi prizorov, ki se jih je

nagledal med borbami – in ne telesne, kot bi pričakovali. Pisatelj se v dogodkih,

ki jih je doţivel na lastni koţi, izogiba opisom telesnega trpljenja, a se jim zelo

pribliţa, ko piše o dogodkih, katerim sam ni bil priča (Nočni shod, Šahrijarjev

prstan), kar je potrjuje tezo, da skuša v popisu lastnih izkušenj ostati avtentičen,

medtem ko dogodkom, katerim ni bil priča, dodaja prvine groteske.

Razčlovečenje tudi v tem romanu ni telesne vrste, ampak ga prebivalci doţivljajo

kot izţivljanje močnejšega nad šibkejšim.

»Smešen človek sem: takrat mi je bilo, najbrţ ker je bilo cel dan tako izrazito

mirno, teţko teči pred neznanci, počutil sem se nedostojanstveno in nekako

nedostojno resnega človeka; a ko je dovolj močno streljalo, sem svoj tek občutil

kot nekaj povsem naravnega, ne glede na to, koliko prič tega teka je bilo«

(Karahasan, Sara in Serafina: 46).7

7 »Smiješan sam ja čovjek: tada mi je, valjda zato što je cijeli dan bilo izrazito mirno, trčanje pred

nepoznatim ljudima palo jako teško, izgledalo mi je nedostojanstveno i nekako nedostojno

38

6.3. Sarajevo v romanu Šahrijarjev prstan

V romanu je poudarek predvsem na kompleksnem odnosu med Farukom in Azro,

ki pa je nekoliko posledica tudi predvojnega stanja in groţenj, ki jih prebivalci ţe

dodobra občutijo. Bosna in Hercegovina za Faruka ni pravi dom, kot bohem se –

takoj ko začuti nevarnost – odpravi iz domovine, brez jasnega cilja, kako naprej.

Nasprotno se Azra, za katero se zdi, da ni tako patriotsko navezana na svojo

domovino, nikakor ne more premakniti iz domačih tal, četudi je to ena izmed

njenih velikih ţelja. Glavna funkcija mesta v Šahrijarjevem prstanu je tako

zatočišče, ki ga ponuja Azri. Vendar se zdi, da bi lahko to bilo katero koli drugo

mesto na svetu. Zaradi nesrečnih okoliščin se je Azra ţal znašla v Sarajevu, ki ga

zasovraţi, a ne toliko zaradi mesta samega, kot zaradi sebe in svoje nemoči, da bi

pobegnila iz drţave. Sarajevo tako v svoji stranski vlogi postane zadnje mesto na

svetu, v katerem bi človek lahko ţivel.

»V sivo in smrdljivo sarajevsko jutro, ko zelo dobro veš, ker s celim telesom čutiš,

da svet nima niti ne more imeti smisla niti razloga in da zato tvoje bedno ţivljenje

nima niti ne more imeti smisla in razloga. V takšno jutro, ko ti en pogled skozi

okno kaţe neskončno razlogov proti tebi, proti tvoji prisotnosti v svetu in proti

obstoju takšne preklete luknje, ki sama sebe ponosno imenuje mesto …«

(Karahasan, Šahrijarjev prstan: 12).8

V romanu je vaţnejši Azrin notranji svet, v katerega se zateka pred realnostjo.

Pisatelj se v romanu ne osredotoča na ţrtve vojne in motive, povezane z njimi,

ampak je v ospredju notranji svet Azre in motiv psihičnega profila Azre. Zaradi

ozbiljna čovjeka; a kad je dovoljno jako pucalo, osjećao sam svoje trčanje kao nešto posve

prirodno, ma koliko svjedoka tog trčanja bilo« (Karahasan, Sara i Serafina: 46).

8 »U sivo i smrdljivo sarajevsko jutro, kad savršeno dobro znaš, jer cijelim tijelom osjećaš, da

svijet nema niti ne moţe imati smisla ni razloga i da zato tvoj usrani ţivot nema niti ne moţe imati

smisla i razloga. U takvo jutro, kad ti jedan pogled kroz prozor pokazuje bezbroj razloga protiv

tebe, protiv tvog prisustva u svijetu i protiv postojanja ovakve jebene rupe koja sebe ponosno

naziva gradom …« (Karahasan, Šahrijarov prsten: 12).

39

teh razlogov se od vojnih motivov v največji meri kaţe psihično trpljenje

glavnega lika. Njeno kalvarijo je v prvi vrsti povzročil Faruk s svojo

brezbriţnostjo in odhodom, bolečino pa povečuje predvojna bojazen, ki se bliţa

Bosni in Hercegovini.

6.4. Ostala mesta med vojno v izbranih delih

6.4.1. Foča v Nočnem shodu

Foča je mesto na jugovzhodu BiH, blizu meje s Črno goro, ki je med

jugoslovansko vojno utrpela še posebno teţke udarce. Prebivalci Foče, večinoma

muslimani, so bili ţrtve etničnega čiščenja med letoma 1992–1995.

Glavni lik Nočnega shoda Simon se po petindvajsetih letih ţivljenja v Berlinu

vrne domov, da razčisti marsikatero teţavo pri sebi. Videz Foče je enak, kot jo

pomni, čuti posebno predanost svojemu mestu, a četrt stoletja pozneje so se ljudje

in ţivljenje v njej spremenili.

»V vsakem primeru, spustil se je naprej proti mestu, sproti pa srečeval vedno več

ljudi z ţivino, vozički, raznim tovorom, blizu mostu Prijeke pa je padel v pravo

močno reko ljudi, ki so očitno beţali pred nečem, prestrašenih ljudi, ki v begu

iščejo rešitev« (Karahasan, Nočni shod: 18, 19).9

Roman je prepreden z umori civilnega prebivalstva, opisi umorov mejijo na mejo

znosnega. Mesto je polno občutka strahu med prebivalci. Simon ne razume, kaj se

v njegovi domovini dogaja, dogodki pa se odvijajo tako hitro, da tudi sam postane

ţrtev razčlovečenja. Kot obtoţeni za kruta zločina nad bivšim sošolcem in

prijateljico postane ţrtev zatiranja med prebivalci. Toliko bolj boli, ker je Simon

nedolţen in ker ga – paradoksalno – zaslišuje in poniţuje njegov narod (Srbi), ki

so takrat ţe kazali svojo nadmoč. Samo v Nočnem shodu so motivi

9 »U svakom slučaju, nastavio je spuštati se prema gradu, a usput je sretao sve više ljudi sa

stomakom, kolima, raznim teretima, a nadomak Prijeke čaršije upao je u pravu moćnu rijeku ljudi

koji očigledno bjeţe od nečega, uplašenih ljudi koji kao da u bijegu traţe spasa« (Karahasan,

Noćno vijeće: 18, 19).

40

dehumanizacije tudi telesne narave. Če se je v prejšnjih delih pisatelj izogibal

opisom zlorab in mučenja, si je v tem romanu to dovolil čezmerno. Na podlagi

dogodkov, ki jim ni bil priča, temveč so najbrţ posledica zgodb, ki so mu jih

povedali, je opisoval grozote, ki mestoma presegajo človeško domišljijo. Kaţe se

ţe omenjena ugotovitev: pisatelj se v opisih dogodkov, ki jih je doţivel na lastni

koţi, izogiba opisom telesnega trpljenja, na mestih, kjer pa sam ni bil prisoten, pa

se telesna bolečina pojavlja v ogromni meri.

V Nočnem shodu prednjačita motiva civilnih ţrtev in razčlovečenja, motiv strahu

je vsekakor prisoten, saj je element, ki se ga v vojnem stanju ne da izogniti, za

razliko od ostalih del pa je manj poglabljanja v človeško notranjost in s tem manj

pojavljanja notranjih konfliktov v protagonistih, kar pomeni pomanjkanje motiva

psihičnih stanj likov.

6.4.2. Hrvaška v Šahrijarjevem prstanu

Kar je zaenkrat samo prišlo na ušesa prebivalcev BiH in še bolj širi strah v kosti,

so zgodbe o začetku vojne na Hrvaškem. Prebivalci čutijo, da bo sčasoma tudi k

njim prišlo nekaj podobnega, zato je motiv strahu, natančneje predvojnega strahu,

eden glavnih v romanu. Vsak, ki kakor koli kaţe, da mu je vseeno o bliţajočih se

dogodkih, je deleţen očitajočih pogledov in pogovorov.

»O moj Bog, kakšni smo postali,« je govorila ţenska v tramvaju pred njo gospodu

poleg sebe. »Na Hrvaškem koljejo ţenske in otroke, uničujejo, kar lahko, mi pa se

tako oblačimo in zabavamo kolikor lahko. Odkod nam ta sebičnost, kdaj smo

postali takšni?« (Karahasan, Šahrijarjev prstan: 81).10

Ko govorimo o pojavljanju Hrvaške v Šahrijarjevem prstanu, v kateri se je vojna

začela ţe leto prej, moramo upoštevati, da vse, kar slišijo prebivalci BiH, temelji

na govoricah in nepreverjenih podatkih. Zato je strah še toliko večji, saj je

marsikatera govorica prerasla v laţ.

10

»Boţe, kakvi smo postali – govorila je u tramvaju ţena ispred nje muškarcu pored sebe. –U

Hrvatskoj kolju ţene i djecu, razaraju što mogu, a mi se ovako odijevamo i zabavljamo se, koliko

moţemo. Otkud nam ta sebičnost, kad smo takvi postali?« (Karahasan, Šahrijarov prsten: 81).

41

Največkrat gre za splošno stanje v sosednji drţavi, izločeno je samo dogajanje v

Kijevu, kjer so počili prvi streli ob razpadu Jugoslavije, ko so poskušali Srbi

ustanoviti svojo drţavo na Hrvaškem.

»Razloţila je Azri, da je vojska zavzela vse poti proti Sarajevu in da za zdaj pusti

pri miru ljudi, ki se znajdejo na poti, a pazljiv oziroma razumen človek ne bi brez

prevelike potrebe odhajal ali prihajal iz Sarajeva. Povedala ji je o vasi Kijevo

(dvajset hiš, nekje na Hrvaškem), ki ga je vojska dan za dnem bombardirala …«

(Karahasan, Šahrijarjev prstan: 89,90).11

11

»Objasnila je Azri da je vojska zauzela sve putove prema Sarajevu i da za sada ne dira ljude

koji se naĎu na putu ali da se oprezan ili bar razuman čovjek ne bi bez velike potrebe pokrenuo da

ode iz Sarajeva ili da doĎe u njega. Ispripovjedila joj je o selu Kijevu (dvadesetak kuća, negdje u

Hrvatskoj) koje je vojska danima bombardirala …« (Karahasan, Šahrijarov prsten: 89,90).

42

7. ODNOSI MED LJUDMI V VOJNI

V izbranih delih odnos do sočloveka dobi povsem novo podobo, saj gre za

posebne razmere, v katerih so se ljudje znašli. Sočutje in empatija postaneta eni

vidnejših prvin teh ljudi. Ljudje so se organizirali v navidezno skupnost, v katero

niso spustili nikogar, razen tiste, ki so hkrati z njimi gledali in čutili grozote vojne.

Strah pred nerazumevanjem zunanjih opazovalcev, ki se je ne nazadnje izkazal za

upravičenega, so čutili kot groţnjo lastnemu obstoju, zato je bila izolacija pred

ljudmi logična posledica razmer.

Najpomembnejša čustva in odnosi, ki jih spremljamo med liki v izbranih delih, so

ljubezen in sočutje do bliţnjega, sovraţnost med ljudmi, hkratno pojavljanje

naštetih čustev ter nerazumevanje med ljudmi. Gre za posebno vrsto navezanosti

med ljudmi in hkrati za drugačno vrsto sovraštva, ki se pojavlja med njimi. Jezo in

bes povzročajo malenkosti, ki jih v mirnem okolju sploh ne opazimo in jim ne

namenjamo veliko pozornosti, med vojno pa se občutljivost človeka poveča, zato

je tudi odziv na majhne stvari hiter in nagel. Veliko prostora je v izbranih delih

namenjeno tudi nerazumevanju – predvsem zunanjih opazovalcev – občutij, ki jih

doţivljajo ljudje med okupacijo. Tudi tisti, ki so zadnjih nekaj let ţiveli v tujini in

so se pred kratkim vrnili v domovino, situacije doma ne razumejo.

Intenziteta in občutljivost protagonistov med vojno se kaţeta v hkratnem

doţivljanju obeh skrajnosti in hitro preskakovanje iz enega ekstrema (ljubezen,

radost, veselje) v drugega (sovraštvo, jeza, bes). Takšna intenziteta v človeku se

pojavlja, ker se poveča občutljivost posameznika med vojno, saj doţivljanje

osebne tragedije in trpljenja človeku razrahljata psihično stanje.

Pisatelj je ustvaril like, ki čustev ne gojijo samo do bliţnjih, ampak postanejo

sočutni tudi do ljudi, ki jih nikoli prej v ţivljenju niso srečali. Ko gre za neznance,

pisatelj piše o neskončni sočutnosti in prijateljstvu do njih, medtem ko se jakost

jeze in besa kaţe tako do ljudi, ki jih imajo radi, kot do neznancev. Razlika je

samo v tem, da je pri neznancih intenziteta čustva kratkotrajna, medtem ko je pri

bliţnjih časovno daljša, saj je po navadi zakoreninjena in izhaja iz preteklosti.

43

Analiza v tem poglavju bo skušala razloţiti, kako se vsakdanji odnosi med ljudmi

odraţajo v vojnih razmerah.

7.1. Odnosi med ljudmi v Dnevniku selitve

Dnevnik selitve kot portret mesta in opis dogajanja v njem med vojno je pristen

dokument vseh občutkov, ki jih posameznik doţivlja, ko skuša preseliti svoje

misli in telo na neko drugo, mirno mesto in prostor. Ker v eseju ni posebne

zgodbe posameznika, ampak je splošen popis občutkov vseh Sarajevčanov, je zato

tudi najbolj avtohton izmed vseh izbranih del, ko govorimo o odnosih ljudi med

vojno.

Porazen učinek ima vojna predvsem na tiste, ki so v njej najmanj prizadeti, ki niso

ranjeni ali ubiti; taki izgubijo zaupanje v resničnost, izgubijo svoj svet. Med

takšne spada tudi pisatelj in tisti, s katerimi se je druţil med vojno. V eseju se je

osredinil na opise občutij navezanosti med sotrpini, na hkratno doţivljanje radosti

ter jeze, ki na srečo ni privrela na plan, in na opise nerazumevanja zunanjih

opazovalcev.

7.1.1. Občutek hvaleţnosti

Takšen poseben odnos je pisatelj navezal s svojimi študenti, ki se niso uspeli rešiti

iz Sarajeva. V upanju, da jim bo delo pomagalo preusmeriti misli od vojne, se je

med njimi vzpostavil občutek hvaleţnosti in soţitja. Poleg soţitja, ki so ga

doţivljali, je pri študentih po tihem vrelo čustvo sovraţnosti. Bili so besni na

pisateljeve kolege, ki so pravočasno zapustili BiH, in jih same zapustili v mestu.

Na srečo so jim ti kratki trenutki pomenili preveč, da bi jih namerno razdirali.

»Oprezno in modro smo molčali o profesorjih, ki so odšli ţe na začetku vojne –

študentje so vedeli, da ne bi dovolil pripomb na račun profesorjev, sam pa, da

študentje ne bi sprejeli argumentov, s katerimi bi branil svoje kolege. Zato smo o

tem molčali« (Karahasan, Dnevnik selitve: 36).

44

V vojni materialne dobrine izgubijo vrednost, prednost pred njimi dobijo stvari, ki

so samoumevne ljudem brez vojne izkušnje. Pomen dobijo besede tolaţbe, saj

trpečim dajejo občutek, da niso pozabljeni od zunanjega sveta. Dokler pa človek

ni pozabljen, mu še vedno ostane upanje. Pojavljali so se pravi osebni prijatelji,

katerih besede so takrat pomagale bolj kot vsaka oprijemljiva stvar. Tako so trpeči

čutili bliţino drugega, četudi fizično niso bili prisotni, kajti tolaţba je dala večji

plamen upanju, ki je počasi ugašalo v Sarajevčanih.

7.1.2. Nerazumevanje zunanjih opazovalcev

Pomembno je tudi vprašanje zunanjih opazovalcev tragedije, ki se je dogajala, in

njihovega odnosa do trpinov. Poudariti je potrebno, da svet ni opazil vzpona

nacionalizma, ki je povzročil vojno, zato tudi ni posredoval. Uradna politika je

ostala nema za prošnje trpečega naroda v BiH, misleč, da se jih teţava ne tiče.

Večina sveta ni razumela, kaj se dogaja z Jugoslavijo. Tudi tisti, ki so prišli v stik

z Bošnjaki in so videli, v kakšnih razmerah morajo ţiveti, niso razumeli

nacionalnega vprašanja, ki je povzročilo, da so se dogodki razvili tako tragično.

»Pokazal sem mu sosede drugega za drugim ter povedal, da je od desetih

zakoncev, ki ţivijo v desetih stanovanjih v hiši, samo en par iste nacionalnosti.

(Tudi sam sem se tega zavedel šele takrat). »Kako to razdeliti?« sem vprašal. »Če

bi razdelili Sarajevo, se ne bi mogel kopati, saj bi kopalna kad ostala v srbski

provinci moje ţene, moja ţena Srbkinja pa se ne bi mogla umivati, saj bi

umivalnik ostal v moji provinci. In tako bi bilo v devetih stanovanjih od desetih,

kolikor jih je v hiši. Bojim se, da je to zapleteno celo za delivce s takimi

sposobnostmi, kot jih ima gospod Vance« (Karahasan, Dnevnik selitve: 54).

7.2. Odnosi med ljudmi v Sari in Serafini

Najzanimivejša razmerja v romanu predstavljajo odnosi med materjo in hčerjo

(Sara – Antonija) ter med starejšo in mlajšo sestro (Sara – AnĎelina). Bralcu je

teţko razumeti, kako – vsaj na prvi pogled se zdi tako – ljubeča druţina ne

sprejema rešitev, ki jih jim nudijo. Predvsem glavni lik romana, Sara, noče

45

sprejeti sestrine rešitve. In če je opravičljivo, da je ne sprejme za sebe, potem je

toliko manj sprejemljivo, da odloča tudi v imenu svoje hčerke, ki hoče zapustiti

Sarajevo.

V odnosu med Saro in njeno starejšo sestro je opaziti prepletanje čustev ljubezni

in sovraštva. Sara najprej resda o svoji starejši sestri govori z zanosom in

občudovanjem, a slutiti je, da se v ozadju skriva neka stara zamera med njima, saj

– namesto da bi rešitev iz mesta sprejela z odprtimi rokami – jo zavrne. V

nadaljevanju izvemo, zakaj je med njima nastal takšen nepremostljiv prepad in ta

dogodek iz njune preteklosti ima kasneje posledice velikih razseţnosti.

Travma se nanaša na dogodek iz druge svetovne vojne. Sara in njena najboljša

prijateljica sta bili takrat ţe na tovornjaku, ki je peljal v koncentracijsko taborišče

in le posredovanje starejše sestre je rešilo Saro pred smrtjo. Kljub vsej

hvaleţnosti, ki jo je kazala tisti čas do sestre, se je čustvo kasneje spremenilo v

nekaj povsem drugega, kajti njene prijateljice ni uspela rešiti in občutek, da je

ostala sama na svetu, je bil hujši, kot bi bilo ţivljenje v taborišču.

Še bolj kompliciran je odnos mati – hči, ki je pogojen z izkušnjo Sare iz druge

svetovne vojne. Antonija, ki se za vsako ceno hoče rešiti pekla (tudi za ceno

zaročenca), in Sara, ki jo v vlogi zaščitniške matere noče pustiti iz mesta, saj se

boji, da se bo hčerki pripetilo kaj podobnega, kot se je njej. Prvotnemu veselju, da

je pobegnila iz okupiranega mesta, bo vsekakor sledila ţalost, ker s seboj ni vzela

svojega zaročenca Kenana, in tega si mati ne bi mogla odpustiti. Teza, da so

občutki jeze in besa med bliţnjimi večji, daljši in močnejši, se je v teh dveh

primerih dosledno potrdila.

»Edina stvar v njenem ţivljenju, ki je stabilna, trajna, popolnoma nevprašljiva in

nespremenljiva, je njena ljubezen s Kenanom. Če kdo na svetu razume, kako

neznosen je Antonijin strah, razume Sara, in če je komu tako teţko gledati

trpljenje sirote, je potem to Sari. Ampak Sara, ţe stara in izkušena ţenska, zelo

dobro ve, iz lastne izkušnje ve, da je manjša groza trpeti vse to, kot pa ostati brez

46

svoje ljubezni in brez tistega zavetja, okrog katerega se zdruţuje ves ţivljenjski

smisel« (Karahasan, Sara in Serafina: 73). 12

Hkratno pojavljanje obeh ekstremnih čustev je občutil tudi pisatelj sam, in sicer v

svojem odnosu z vojakom Dervom, ki mu je tisti čas bil najboljši prijatelj.

Karahasan je njegovo bliţino čutil predvsem zato, ker sta se v njunih pogovorih

odmikala od osebnih tem, tako da je o najboljšem prijatelju – v pravem pomenu

besede – teţko govoriti. A hvaleţnost pisatelja, da se nista dotikala občutljivih

tem in da mu je Dervo kot borec na fronti predstavljal edino vez z zunanjim

svetom, sta bila zadostna razloga, da sta postala najboljša prijatelja med vojno.

Karahasan in Dervo sta se spoznala šele med vojno, tako da starih zamer, ki bi

povzročile teţave med njima, ni bilo, a je pisec vseeno gojil zavist oziroma jezo

do Derva. Jeza, bes in nestrpnost so izvirali iz pisateljeve potrebe po Dervovi

druţbi, saj je Dervu uspevalo biti sproščen, hraber in sposoben kontrolirati strah

do stanja v mestu – predstavljal je vse, kar je v trenutku potolaţilo pisatelja.

Pomembno je, da se pisatelj zaveda svojega sebičnega vedenja in občutenja in da

mu je – za razliko od drugih likov, ki podobno čutijo – ţal.

Očitno sovraštvo v romanu se pojavlja pri Dervu, katerega zmoti simbolično

dejanje neznanke, ki hoče iz Sarajeva pretihotapiti sobno luč. Dervo je v tem videl

znak, da mesto resnično umira, saj izginja še zadnje upanje ljudi, ki ga je

predstavljala luč. Vsa negativna energija, ki se je nabirala v njem, je ob tem

prizoru privrela na plan. Objektivnemu bralcu je teţko razumeti, kako lahko

nekoga – ki je na bojišču videl in doţivel ţe grozljivejše prizore – spravi iz tira na

videz nedolţno dejanje. Tisto, kar je ljudem največ pomenilo in jih drţalo pri

ţivljenju – upanje, je simbolično zapuščalo mesto in prebivalce.

12

»Jedna jedina stvar u njezinom ţivotu koja je stabilna, trajna, izvan svih pitanja i bez ikakvih

promjena, jeste ljubav s Kenanom. Ako neko na svijetu razumije koliko je Antonijin strah

nepodnošljiv Sara razumije, ako nekom na svijetu teško pada patnja te sirote djevojke njezinoj

majci pada. Ali ona, Sara, već stara i iskusna ţena, zna sasvim pouzdano, zna iz vlastitog iskustva,

da je manje zlo trpjeti sve ovo nego ostati bez svoje ljubavi i bez onog sigurnog mjesta oko kojega

se ti okupljaju ţivot i biće« (Karahasan, Sara i Serafina: 73).

47

7.3. Odnosi med ljudmi v Nočnem shodu

Poudarek bo predvsem na nerazumevanju stanja v domačem kraju, v katerega se

je glavni lik – Simon – vrnil po petindvajsetih letih. Ker sam ni sposoben dojeti,

kaj se dogaja, mu z razlagami pomagajo someščani. Srbska manjšina, kateri tudi

sam pripada, napihuje svoje mišice in nacionalno zavest, večinski muslimani, s

katerimi Simon preţivlja več časa, pa dogajanje vidijo drugače. Podobno kot

Simonu jim ni jasno, zakaj se ne da več ţiveti v slogi.

»Na vsakem koraku se srečuje s tem absurdom svoje situacije v Foči: manjka mu

petindvajset let njegovega, subjektivnega časa v tem okroţju, ampak je objektivno

ta čas pretekel in pustil vidne posledice na ljudeh in stvareh, s katerimi se srečuje;

on, Simon, se mora navezati na tisto stanje stvari, ki jih nosi in hrani v sebi, ker je

to edina njegova realnost, tako da on govori, misli in čuti iz preteklosti, medtem

ko njegovi sogovorniki govorijo, mislijo in čutijo iz aktualnega stanja«

(Karahasan, Nočni shod: 92).13

Sovraţne odnose med prebivalci vnaša predvsem napihovanje srbskih mišic in

nacionalizma. Čeprav v manjšini, so Srbi začeli spoznavati, da za njimi stoji

večina srbskega prebivalstva in še pomembneje – vojska –, zato so začeli z

nadvlado nad Muslimani, ki je izhajala iz ideje »Velike Srbije«. Ni jim bilo

pretirano mar, da hipoteze, na katerih hočejo zgraditi svojo drţavo, v veliki meri

niso bile resnične. Do nedavnega sloţno ţivljenje je v trenutku podrla nujna

izbira, ki so jo morali opraviti prebivalci in se odločiti, kam spadajo. Čeprav s

kančkom simpatiziranja do svojega porekla, se je Simonu – ker ne razume, zakaj

– teţko enostransko odločiti. Odločitev za nobeno stran pa je pomenila odločitev

proti obema stranema.

13

»Na svakom koraku se sudara s tim apsurdom svoje situacije u Foči: njemu nedostaje

dvadesetpet godina njegovog, subjektivnog, vremena u ovom okruţenju, ali je objektivno to

vrijeme naravno proteklo i ostavilo itekako vidljive tragove na ljudima i stvarima s kojima se on

susreće; on, Simon, mora se nadovezati na ono stanje stvari koje nosi u sebi i pamti, jer je ono

njegova jedina realnost, tako da on govori, misli i osjeća iz onog stanja stvari, dok njegovi

sugovornici govore, misle i osječaju iz aktualnog stanja« (Karahasan, Noćno vijeće: 92).

48

»Srbi imamo vse razloge, da smo ponosni na svoje prednike in imamo vse razloge,

da jih posnemamo. Kar so naši predniki dosegli v drugi polovici devetnajstega

stoletja, meji na čudeţ, malokateri narod na svetu se lahko pohvali, da je v tako

kratkem času dosegel tako veliko. V petdesetih letih smo podvojili, celo potrojili

drţavna ozemlja, ne da bi izgubili enega človeka in ne da bi se sprli s kakšnim

narodom. Bili smo eden najpopularnejših narodov, največji ljudje takratne

Evrope, prva imena politike, filozofije in umetnosti so javno izkazovala svoje

simpatije Srbom« (Karahasan, Nočni shod: 103,104).14

Kompleksen ljubezenski odnos med zakoncema skuša Simon rešiti z vrnitvijo v

domovino. Ljubezen z Barbaro je vedno bolj izgubljala ţar in strast, v veliki meri

brez pravega razloga. Sčasoma sta se oddaljila brez povoda, ţivljenje in ritem v

Belinu nista dopuščala, da bi več časa posvečala eden drugemu. Tudi s svojim

sinom Simon ni uspel v teh letih navezati pristnega odnosa in po njegovi odselitvi

je praznina med njima postajala vse globlja.

Ko je videl, da je njegova odločitev bila napačna, je vse moči usmeril v krpanje

lukenj v zakonu. Vedno bolj je pogrešal svojo soprogo in sčasoma se mu njun

odnos sploh ni več zdel slab. Prva misel, ki ga je drţala pri ţivljenju, je bila

Barbara, a ţal je vrtinec dogodkov posrkal vase tudi Simona, ki ni imel več

moţnosti za vrnitev na varno.

14

»Mi Srbi imamo sve razloge da budemo ponosni na svoje stare i imamo sve razloge da od njih

učimo. Ono što su naši stari postigli u drugoj polovini devetnaestog vijeka graniči sa čudom, malo

koji narod na svijetu moţe se pohvaliti da je ikada u tako kratkom vremenu postigao tako mnogo.

Mi smo u pedeset godina udvostručili, moţda čak utrostručili drţavnu teritoriju, ne izgubivši

praktično ni jednog čovjeka i ne zavadivši se ni s jednim narodom. Bili smo omiljeni, bili smo

jedan od najpopularnijih naroda, najveći ljudi tadašnje Evrope, prva imena politike, filosofije i

umjetnosti, javno su iskazivala svoje simpatije prema Srbima« (Karahasan, Noćno vijeće:

103,104).

49

7.4. Odnosi med ljudmi v Šahrijarjevem prstanu

Tudi v tem romanu bistvo predstavlja kompliciran ljubezenski odnos med

Farukom in Azro. Hladnost, ravnodušnost, a hkrati koherentnost so glavne

značilnosti njunega razmerja. Preskoki iz ene skrajnosti v drugo so predvsem

vidni pri Azri: od globokega sovraštva do topline in bliţine, ki ji jo daje Faruk.

Podobno kot Simon v Nočnem shodu je Azra prepričana, da bo uredila svoje

ţivljenje s tem, da se reši Faruka in njegove ravnodušnosti. Zanj pravi, da ga

lahko prenašajo samo tisti, ki ga ne poznajo in katerim je vseeno za njega. In tudi

ona sčasoma začne spoznavati, da se je zmotila v svoji odločitvi in da bi njegova

prisotnost v času, ki prihaja, bila odrešilnega pomena za njo. Azrini mešani in

hitro menjajoči se občutki pridejo do izraza, ko Faruka ni več z njo. Da bi občutila

njegovo bliţino, je pripravljena storiti vse, a sama misel, da ga bo morala

poslušati, v njej prebudi drugačna čustva. Takšen pristop k ljubezni – na eni strani

kompleksno vedenje Azre in na drugi popolna ravnodušnost Faruka – je ţe v

začetku obsojen, da ne bo uspel.

»Z njim je odkrila občutek, sposobnost, da doţivi lastno telo, svoje trenutno

stanje, neko ţeljo ali razburjenje, da jih doţivlja tako, kot doţivlja sliko ali knjigo:

da jih istočasno čuti in doseţe zavest o njih. Pred Farukom tega ni poznala, niti ni

slutila, da se kaj takšnega lahko doţivi. Res pa je, da je to odkrila, ker jo tako

razburja, a je vseeno, ravno zaradi njega, odkrila, kako je lepo čutiti svojo ţeljo

ali svojo obliko, kako je lepo in dobro spoznavati in doţivljati svojo roko, nogo,

čustva« (Karahasan, Šahrijarjev prstan: 13).15

15

»S njim je otkrila samoosjećanje, sposobnost da doţivi vlastito tijelo, svoje trenutačno stanje,

neku ţelju ili uzbuĎenje, da ih doţivi onako kako doţivljava sliku ili knjigu, da ih istovremeno

osjeti i stekne svijest o njima. Prije Faruka to nije poznavala, nije slutila da se takvo nešto moţe

doţivjeti. Doduše, i s njim joj se to otkrilo zato što je on ovako neurotizira, ali je, svejedno, upravo

zahvaljujući njemu otkrila kako je lijepo osjećati svoju ţelju ili svoj oblik, kako je lijepo i dobro

upoznavati i doţivljati svoju ruku, nogu, osječanje« (Karahasan, Šahrijarov prsten: 13).

50

Ko govorimo o značajih likov in odnosih med njimi, je Karahasan v prvi vrsti

skušal bralcu brez vojne izkušnje pribliţati drugačnost in kompleksnost odnosov

med njimi. Ţelja pisca, naj bralec skuša razumeti, v kakšni situaciji so se znašli, in

naj njihovih dejanj ne obsoja brez treznega premisleka, je vidna na več mestih v

izbranih delih. Razlog za drugačnost ljudi je predvsem dolgotrajno doţivljanje

represije, ki načenja psihično stanje ljudi in povečuje občutljivost.

Najvaţnejši odnosi, ki se vzpostavijo med ljudmi, so ljubezen, sovraštvo, hkratno

občutje ljubezni in sovraštva ter nerazumevanje ljudi. Vsa ta občutja so pogojena

z vojno represijo, zato je jasno, da so veliko bolj kompleksna in teţje razumljiva

objektivnemu bralcu. Osebe, ki se v izbranih delih znajdejo v ljubezenskem

razmerju, nezadovoljne s svojim stanom in ţivljenjem, odrivajo od sebe svoje

partnerje, ne da bi pri tem pomislile, da so morebiti tudi same kaj krive za takšno

razmerje (Simon in Barbara v Nočnem shodu, Faruk in Azra v Šahrijarjevem

prstanu ter Kenan in Antonija v Sari in Serafini). Svoje osebne teţave raje rešujejo

z odmikom v samoto, z zavrnitvijo pomoči svojih partnerjev. Vsem je tudi

skupno, da sčasoma začnejo ugotavljati, da je njihova odločitev bila napačna, a je

za popravke ţal prepozno. Svoje ljubezni so pustili v tujino, sami pa so s svojo

napačno odločitvijo ostali v Bosni in Hercegovini, kar je še bolj poglobilo njihovo

trpljenje.

Očitno jezo in bes je v izbranih delih zaslediti pri ljudeh, ki postanejo

preobčutljivi zaradi razmer, v katerih ţivijo. Sovraţnost med ljudmi je povzročila

ţe najmanjša nepomembna malenkost, ki bi jo v normalnih razmerah spregledali.

Razprtje med ljudmi je potrebno razdeliti na dve skupini: prvo se pojavlja pri

ljudeh, ki se med seboj ne poznajo, in je kratkotrajno; povzročijo ga predvsem

malenkosti, povzročene nehoteno, a dovolj velike, da pri drugemu vzbudijo

erupcijo nabranega besa. Druga vrsta razprtja pa je tista, ki nastane med bliţnjimi,

pogojena z zamero iz preteklosti in je dolgotrajnejša, pojavlja pa se skupaj s

čustvom ljubezni. Hitro menjavanje razpoloţenja in nagli prehodi iz ene

intenzitete čustva v drugo sta glavni značilnosti razprtij med sorodstvom in

prijatelji.

51

Sovraţnost ljudi med seboj pa nastaja tudi zaradi podpihovanja nacionalnega duha

srbskega naroda, ki velikokrat temelji na laţnih predpostavkah, a to ni ovira za

širjenje verske in rasne nestrpnosti.

Zadnje značilno razmerje pa je nerazumevanje zunanjih opazovalcev tragedije.

Pisatelj na več mestih izpostavi – sicer ţe takrat znano dejstvo –, da svet ni

razumel vprašanja Jugoslavije, a še bolj je zanimivo, da absurdnega stanja ne

razume domačin, ki se je po petindvajsetih letih vrnil domov v upanju, da bo v

domovini razrešil svoje teţave.

52

8. GROTESKA V IZBRANIH DELIH DŢEVADA

KARAHASANA

Poglavje v začetku predstavi teoretična izhodišča pojma groteske, zatem pa z

analizo ugotavlja, katere značilnosti grotesknega pisanja se pojavljajo v izbranih

delih Karahasana. Groteska je mešanica nenavadnih, grobo komičnih, ironičnih,

popačenih podob z globljim smislom. Groteskna komedija vnaša v komedijo

popačene ali pretirane like, dogodke in poteze, s čimer se bliţa tragikomediji in

različnim oblikam drame, na primer absurdni drami. Tamarin v Teoriji groteske

našteva naslednje komponente groteske: kontaminacija, ki pomeni nastanek

novega jezikovnega elementa oziroma pojava zaradi medsebojnega vplivanja

dveh različnih jezikovnih elementov, pojavov; alogizem (nelogičnost) oziroma

arhaičnost miselnih zakonov; bizarnost vtisa, ki označuje nenavadnost in

nepričakovanost, fantastičnost in neprilagojenost miselnih konstruktov;

depersonalizacija; odtujitev; teţnja k pretiravanju in maniriranost

(izumetničenost, nenaravnost) (G. R. Tamarin: Teorija groteske 1962: 56).

»Pretiravanje, hiperboličnost, čezmernost in nabreklost so po splošnem

prepričanju eno poglavitnih znamenj grotesknega sloga« (M. M. Bahtin:

Ustvarjanje Francoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse

1965: 303).

Pri Karahasanu se pojavlja največ grotesknih podob, povezanih z vojnimi

grozotami. Nekatere so ţal samo popis resničnega dogajanja, nekaj podob pa je

nastalo tudi na podlagi domišljije. O resničnih dogodkih pisatelj piše v eseju

Dnevnik selitve in romanu Sara in Serafina, ki se dogajata v Sarajevu, kjer je

vojna ujela tudi njega. Na podlagi pričevanj pa so nastale groteskne podobe v

romanu Nočni shod, medtem ko se je v Šahrijarjevem prstanu izognil grozljivim

opisom.

Groteskno pri Karahasanu poraja osebni avtorjev pogled na razkroj in propad

sveta, na čas, ko se v krčih rojeva nekaj novega, staro pa se krčevito upira

izginjanju. Je estetika deformacij v pošastno bizarne, alogične, komaj še človeške

53

tvorbe; pisatelj poudarja grotesko pri likih, ki se znajdejo v absurdnem poloţaju,

se upirajo in bojujejo, čeprav so grozljivo majhni in nemočni.

Grotesko v izbranih delih pisatelj uporabi, da z njo predstavi obup prebivalcev

med vojno, njihovo pripravljenost na skrajna dejanja, ki so jih v ekstremnih

situacijah voljni storiti, groteskni so opisi ţrtev, ki postanejo tarča izstrelkov,

najgrozljivejši pa so opisi mučenj, ki so jih vojaki zakrivili nad civilnim

prebivalstvom z lastnimi rokami. Slednji opisi so plod pisateljeve domišljije,

Karahasan ni bil priča teh dejanj, obup prebivalstva in ţrtve obstreljevanja pa so

dogodki, ki so nastali na podlagi lastnih izkušenj. Torej je vloga groteske v

izbranih delih predstaviti obup prebivalcev, pričevati o ţrtvah obstreljevanja ter

nazorno opisati grozodejstva, ki so se dogajala v vojni.

8.1. Groteska v Dnevniku selitve

Groteska v eseju je najbolj povezana z vojnimi grozotami ter z občutki obupa, ki

ga čutijo prebivalci zaradi morije. Doţivljanje je še toliko strašnejše, saj se obup

in grešne misli pojavljajo pri starših. Bralec ima 'ţivljenje v kletki', ki povzroča

obup prebivalcev, vselej pred očmi. Bralcu brez takšne izkušnje je teţko razumeti

pripravljenost ljudi na ekstremna dejanja, še posebej, ker gre za odnos staršev do

otrok. Maloštevilni so tisti, ki so svoje otroke spravili ven iz Sarajeva na varno,

večina staršev pa ni imela te sreče. Slednji v obupu iščejo skrajne rešitve za svoje

otroke, nekateri – in teh ni malo – raje vidijo, da se morija za njihove potomce

nemudoma preneha, četudi to pomeni njihovo smrt, kot pa da še naprej prenašajo

grozote, ki jih bodo zaznamovale za celo ţivljenje. Objektivnemu bralcu je teţko

soditi o presoji takšnih staršev, na prvi pogled se zdi, da je takšno vedenje

nedopustno, a zaključke raje prepustimo tistim, ki so se ţe kdaj znašli v takšni

situaciji in upajmo, da nam samim nikoli ne bo treba o tem razmišljati.

»Hvala bogu ima moj otrok vse, kar potrebuje,« mi je odgovoril na plaz besed, s

katerimi sem ga poskušal prepričati toliko bolj gostobesedno, kolikor manj sem se

strinjal s tem, kar sem govoril. »Ima moţnost, da lahko umre,« je odgovoril«

(Karahasan, Dnevnik selitve: 50).

54

Otopelost, brezbriţnost in ravnodušnost so glavne lastnosti ljudi, ki jim je obup

načel duševno zdravje. Bralca vedno bolj pretresajo zapisi o ljudeh, ki jim ni več

mar za svoje ţivljenje. V takšnih situacijah prihaja do paradoksalnih primerov, ko

postanejo ljudje jezni in nevoščljivi do tistega, ki je imel to 'srečo' in je ta svet

zapustil mirno, ki se je na miren način – ne da bi postal ţrtev obstreljevanj – uspel

izogniti nadaljnjim grozotam v mestu.

Najpomembnejša funkcija groteske v Dnevniku selitve so torej opisi obupa

prebivalcev, ki so pripravljeni narediti skrajne zadeve, v iskanju rešitve zase in

njim bliţnje. V ozadju pa se pojavljajo tudi opisi nesrečnih ţrtev obstreljevanj, ki

se znajdejo ob nepravem času na nepravem mestu, a jim je Karahasan več

prostora namenil v ostalih delih.

8.2. Groteska v Sari in Serafini

Popačene in strah vzbujajoče podobe so zapisi vojnih razmer, ki so pripomogle k

temu, da so ljudje izgubljali razum, ter zelo nazorni popisi uporabe vojnega

oroţja, predvsem bomb, ki povzročijo neverjetne razseţnosti. Glavna funkcija

groteske ostaja opis obupa in brezupnih razmer, v katerih se znajdejo Sarajevčani,

v primerjavi z esejem pa se poveča vloga pričevanj in opisov ţrtev, ki postanejo

tarča izstrelkov z okoliških hribov.

»Ravno sem vstal, ko je odjeknila strahovita eksplozija. Moč eksplozije je bila

tako močna, da je udarilo nekje zelo blizu, nekje, kjer so zagotovo ljudje. Brez

besed sva pohitela ven.

Točno pred vrati Zdruţenja je leţalo Sarino obglavljeno truplo. Ne vem, kam je

granata padla in eksplodirala, ne vem, kaj se je zgodilo in kako je sploh mogoče,

da glava in vrat izgineta iz skoraj nepoškodovanega telesa, ampak se je na prvi

pogled videlo, da se je zgodilo prav to. Glava je bila odtrgana, pravzaprav skupaj

55

z vratom izpuljena iz ramen, iz katerih je šprical curek krvi tako močan in visok,

da je zalil zid nad vrati Zdruţenja« (Karahasan, Sara in Serafina: 148).16

Uboji na primitiven in podel način se v Sarajevu niso dogajali, kajti v glavnem

bosanskem mestu je taktika vojne potekala na povsem drugačen način kot po

ostalih delih BiH, kjer novice o klanju in drugih grozodejstvih niso manjkale pri

nobenih dnevnih poročilih. Dnevnik selitve ter Sara in Serafina sta dosegla vrh

grozljivosti v popisu človeškega obupa, ki ga je doţivljalo preganjano ljudstvo, ter

v redkih opisih nesrečneţev, ki so se ob nepravem času znašli na nepravem mestu

ter postali ţrtve izstrelkov. Pisatelj se ne dotika dogodkov, ki jih sam ni doţivel ali

videl, temveč avtentično opisuje stvari, ki jih je moral s sotrpini prenašati. Več

prostora je namenil obnašanju ljudi, ki so obupani nad stanjem postali duševno

labilni, kar je samo logična posledica tega, da je s takšnimi ljudmi – takšna pa je

postala večina – preţivel večino vojne, Dnevnik selitve ter Sara in Serafina pa sta

popisa teh dogodkov.

8.3. Groteska v Nočnem shodu

Če je v prejšnjih dveh delih glavna vloga groteske opis obupa prebivalcev med

vojno ter ţrtve vojne, pa v Nočnem shodu v ospredje stopijo opisi grozodejstev, ki

so bili narejeni na najbolj podel in umazan način. Roman je nazoren zapis

grozodejstev, ki so jih izvajali na ljudeh med vojno. Beremo o mučenjih v trenutni

vojni, Simon pa se v svoji kleti sooči tudi s podobami grozot prejšnjih vojn na

področju Foče v dvajsetem stoletju.

16

»Upravo sam ustajao kad je odjeknula strahovita eksplozija. Snaga eksplozije govorila je da je

granata udarila negdje sasvim blizu, dakle negdje gdje gotovo sigurno ima ljudi. Bez riječi smo

obojica pojurili vani.

Tačno pred vratima Udruţenja leţalo je Sarino obezglavljeno tijelo. Ne znam gdje je granata

udarila i gdje eksplodirala, ne znam šta se dogodilo i kako se uopće moglo dogoditi da glava i vrat

doslovno nestanu s gotovo nepovrijeĎenog tijela, ali se na prvi pogled vidjelo da se dogodilo

upravo to. Glava je bila doslovno otkinuta, zapravo zajedno s vratom iskinuta iz ramena iz kojih je

šiknuo mlaz krvi toliko jak i tako visok da je zalio zid iznad ulaznih vrata Udruţenja« (Karahasan,

Sara i Serafina: 148).

56

V predelu BiH, kjer se nahaja tudi Foča, so bitke potekale z uporabo drugačne

taktike kot drugod. Paravojaške enote so vstopale in uničevale mesta tako, da so

vsako hišo posebej pregledale, izpraznile in po navadi zaţgale. Etnično čiščenje

prebivalstva se je nadaljevalo v koncentracijskih taboriščih, kjer so ljudi oropali

dostojanstva, predvsem na fizičen način. Zlorabe ţensk, otrok in moških, ki so

zaradi veroizpovedi morali vse to trpeti, so dosegale apokaliptične razseţnosti, ki

jih je moč zaslediti v romanu. Pomembno je izpostaviti, da Karahasan grozote

opisuje na podlagi pričevanj in ne na osnovi lastnih izkušenj, zato si tudi dovoli

uporabiti lastnosti groteske in jih popeljati do meje okusnega. Bizarnost,

fantastičnost in teţnja k pretiravanju so v romanu dosegle vrh grotesknih opisov.

»Pogled mu je švignil na vdolbino v zidu, ki je bila podobna obokanemu oknu,

pod tem oknom pa starko, ki se je zvijala na tleh, oklepajoč se nog, ki jih je

izmenično spuščala, v ţelji, da jih čim bolj raztegne.

Videl je, kako moški kričijo od smeha, ko so videli, kaj se je zgodilo. Videl je, kako

so Fazili razparali ţelodec in v njega vrgli dve miši, videl je, kako se vojaki

valjajo po kleti in hišnih kotih, da bi ujeli te miši, kako na koncu zašijejo Fazilin

ţelodec in se namestijo, da pogledajo predstavo, ki so jo sami reţirali. Videl je

njene krče, videl je mladega človeka, ki ji milostno prereţe vrat in drugega, ki v

svojo čašo lovi curek krvi, ki je brizgnil iz njenega vratu« (Karahasan, Nočni

shod: 233, 235).17

17

»Pogled mu padne na jedno udubljenje u zidu kubične osnove graĎevine, koje je izgledalo kao

lučno zasvoĎen prozor, a onda staricu koje se grčila na podu, pod tistim prozorom, obuhvatajući

rukama noge ispod koljena i pripijajući ih uz tijelo, a onda ih puštajući i opruţajući, u nastojanju

da se sva što više rastegne.

Vidio je kako muškarci koji su ih izvukli urlaju od smijeha kad su shvatili šta se desilo, vidio je

kako su Fazili rasporili stomak i u njega ubacili dva miša, vidio je kako se valjaju po podrumu i

kućnim ćoškovima loveći te miševe, kako na kraju zašivaju Fazilin stomak i naještaju se da

gledaju priredbu koju su sebi priredili. Vidio je njezine grčeve, vidio nekog mladog čovjeka kako

joj samilosno presijeca vratnu ţilu i drugoga kako u svoju čašu hvata mlaz što je šiknuo«

(Karahasan, Noćno vijeće: 233, 235).

57

9. SKLEP

V svoji diplomski nalogi sem se ukvarjal s popisom grozot in občutkov med

vojno, ki jih je pisatelj doţivel na lastni koţi. Njegove izkušnje izhajajo predvsem

iz Sarajeva, glavnega mesta Bosne in Hercegovine.

Občutke in grozodejstva sem jemal iz avtorjevih treh izbranih romanov, Sara in

Serafina [Sara i Serafina], Nočni shod [Noćno vijeće] ter Šahrijarjev prstan

[Šahrijarov prsten], in esejskega dela Dnevnik selitve [Dnevnik selidbe], kjer sem

izluščil ţivljenje med okupacijo, kompleksne odnose med posameznimi

protagonisti v romanih, ki so posledica predvojnega stanja, ter opis groteske, ki se

pojavlja v romanih zaradi vojn.

V vseh romanih se naštete prvine pojavljajo, morebiti še najmanj v Šahrijarjevem

prstanu, ki glavni lik, Azro, popelje globoko v njeno notranjost, daleč stran od

realnega dogajanja. V vseh ostalih se pojavlja predvsem glavno mesto Bosne in

Hercegovine, Sarajevo, in ţivljenje v njem med letoma 1992–1995, ko so mesto

nadzorovali vojaki srbske vojske.

Avtobiografskost v izbranih delih se kaţe predvsem v eseju Dnevnik selitve in

romanu Sara in Serafina, ki se dogajata v Sarajevu takrat, ko je v njem prebival

tudi pisatelj. Popis občutkov, dogodkov in prizorov je v teh dveh delih zelo

subjektivne narave, kajti vse, kar je zajeto v delih, je Karahasan doţivel na svoji

koţi in videl na lastne oči.

V vseh romanih so v ospredju odnosi med protagonisti, pogojeni z vojnimi

razmerami. Tako v Sari in Serafini spremljamo odnos med materjo in hčerjo ter

sestrama in predvsem nerazumevanje zunanjega opazovalca, ki ne razume, zakaj

glavni lik Sara noče rešiti svoje hčerke iz Sarajeva. Skozi pripoved pisatelj skuša

razumeti, zakaj nekdo tako nerodno razmišlja ter kakšne so reakcije drugih likov

na Sarino razmišljanje.

Nočni shod je zgodba o izseljencu, ki se po četrt stoletja vrne v rodni kraj, kjer so

stvari obrnjene na glavo, v pričakovanju vojne. Spremljamo Simona, ki ga

58

domačini zavračajo kot tujca, sam pa se tudi teţko znajde med njimi, kajti

razmišljujoč iz preteklih izkušenj, se ne more vklopiti v sedanjo druţbo.

Vprašanje izbire narodnosti v tem romanu rine v ospredje. Liki so bili primorani

izbrati stran, na katero bodo stopili, kajti s tem je bila pogojena njihova

prihodnost.

Šahrijarjev prstan v prvo vrsto postavlja kompleksno razmerje med Farukom in

Azro, ki ne najdeta skupnega jezika, a eden brez drugega vseeno ne moreta. Njun

odnos je pogojen z bliţajočo se katastrofo, kateri se Faruk izogne, Azra pa skuša,

ujeta v vojni, s pismi ostati prisebna ter razsodna. Faruk in Azra sta lika, ki sta se

ravnodušno vdala v usodo, brez tehtnega premisleka, če sploh obstaja moţnost, da

si jo skrojita sama. Veliko vlogo ima pri tem tudi pričakovanje vojne, ki psihično

še bolj izčrpa človeka in ga še hitreje prepriča v predajo.

V vseh izbranih romanih in eseju je prisotna tema razpada bivše drţave in

posledic, ki jih je razpad prinesel s seboj – bratomorne vojne. Vsi dogodki,

občutja in prizori so pogojeni z razmerami, ki jih je prinesla vojna. Nemogoče

razmere, v katerih so ţiveli, sovraţna nastrojenost med narodi in prepuščanje

lastne usode v roke močnejšega so motivi, ki so v vsakem izmed izbranih del

vodilni.

Ogromno je grotesknih podob v romanih, večina oziroma vse so plod vojnih

prizorov. V Dnevniku selitve in Sari in Serafini so ljudje ţrtve nenehnega nadzora

in bombardiranja, ki ga izvajajo nad njimi. Sami so nemočni in ničesar ne morejo

storiti proti temu, zato postajajo vedno bolj ravnodušni do dogajanja.

V Nočnem shodu se pojavljajo še posebej grozljivi prizori, ki pa se niso samo

dogajali v dotični vojni, ampak so plod vojn dvajsetega stoletja. Občutka, da

grozote tekmujejo med seboj, katera je bolj gnusna, se bralec teţko znebi.

Pomembno je poudariti, da je pri uporabi grotesknih opisov Karahasan

prizanesljivejši v tistih delih, kjer se odraţa tudi njegova avtobiografskost. Prizori,

ki jih je sam doţivel in videl, po grozljivosti ne dosegajo tistih, ki jih pisatelj ni

doţivel na svoji koţi, ampak so nastali na podlagi govoric in teţko preverljivih

59

podatkov. Na teh mestih je domišljiji pustil prosto pot ter groteskne opise pripeljal

do meje dobrega okusa.

Karahasan v izbranih delih skuša razumeti proces rušenja urejenega sveta.

Rušenja stvarnega reda, v katerem je nemogoče povzročati zlo iz čistega uţitka ali

brez razmišljanja, povzročati zlo brez razloga. A je ţal dejstvo, da je pisatelj videl

to na lastne oči, da je kaj takega mogoče. Kaj lahko človek stori, kako se lahko

ubrani pred takšnim zlom, je ključno vprašanje, na katerega Karahasan skuša

odgovoriti v svojih delih.

Zdi se, da je odgovor ljubezen. Samo ljubezen nas lahko zaščiti pred takšnimi

grozotami, ki smo jim bili priča in smo jim še kar, samo drugod po svetu. Kajti

ljubezen je sposobnost, da od znotraj razumemo drugega človeka.

60

10. LITERATURA IN VIRI

Primarna:

Karahasan, Dţevad, 1993: Dnevnik selitve [Dnevnik selidbe], prev. Miran Vogel.

Celovec-Salzburg: Zaloţba Wieser.

Karahasan, Dţevad, 1994: Šahrijarov prsten [Šahrijarjev prstan]. Sarajevo:

Dobra knjiga.

Karahasan, Dţevad,1999: Sara i Serafina [Sara in Serafina]. Sarajevo: Dobra

knjiga.

Karahasan, Dţevad, 2005: Noćno vijeće [Nočni shod]. Sarajevo: Dobra knjiga.

Sekundarna:

Ahčin, Nana, 2005: Vojni roman. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska

fakulteta.

Bahtin, Mihail Mihajlovič, 2008: Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa in ljudska

kultura srednjega veka in renesanse. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo

Literatura.

Bavec, Nataša, 2009: Resnična zgodba: modeli zgodovinskega romana: med

tradicijo in postmodernizmom. Ljubljana. Literarno-umetniško društvo literatura.

Bogataj-Gradišnik, Katarina, 1991: Grozljivi roman. Ljubljana. DZS.

Hladnik, M. (1995): Temeljni problemi zgodovinskega romana. 2. del. Slavistična

revija: časopis za jezikoslovje in literarne vede. 43 (2). 183-200.

Kos, Janko, 2001: Literarna teorija. Ljubljana. DZS.

Leljak, Roman, 2010: Teharske ţive rane – Huda Jama. Radenci. Društvo za

raziskovanje polpretekle zgodovine OZNA.

61

Marković, Brana, 2000: Jugoslovenska kriza i svet: hronologija dogadjaja: januar

1990 – decembar 1995. Beograd. Institut za medjunarodnu politiku i privredu.

Minić, Miloš, 2002: Ratovi u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini 1991–1995: kako je

uništena SFR Jugoslavija. Sarajevo. Društvo za ugroţene narode. Munchen.

KULT/B. Novi Sad. Agencija »MIR«. Zagreb. »RAZLOG«.

Osti, Josip, 1995: O prozi Dţevada Karahasana i izbor iz proze. Ljubljana:

Vodnikova domačija, Kulturni vikend djece iz BiH.

Pirjevec, Joţe, 2003: Jugoslovanske vojne: 1991–2001. Ljubljana: Cankarjeva

zaloţba.

Pirjevec, Joţe, 1995: Jugoslavija: [1918–1992]: nastanek, razvoj ter razpad

Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper: Lipa.

Remarque, Erich Maria, 2005: Na zahodu nič novega, prev. Janko Moder.

Ljubljana: Delo.

Tamarin, G.R., 1962: Teorija groteske. Sarajevo: Svjetlost.

Tolstoj, Lev Nikolajevič, 1951: Vojna in mir, prev. Vladimir Levstik. Ljubljana:

[s.n.].

Vodušek, Vladimir, 1996: Tretja balkanska vojna: dosje 1989–1996. Ljubljana:

Slon.

Zadravec, Franc, 2010: Satira in groteska v slovenski literaturi. Murska Sobota:

Franc-Franc.

62

Internetni viri:

Karahasan, Dţevad (b. d.). Pridobljeno 15. 12. 2010, iz

http://bs.wikipedia.org/wiki/Dţevad_Karahasan.

Soban, B., 13. 8. 2010: Romani so kot pisma neznanim prijateljem. Delo, Sobotna

priloga. Pridobljeno 21. 1. 2011, iz http://www.delo.si/clanek/117308.

Unuk, J. (2010): Nagrajenec Vilenice 2010, Dţevad Karahasan. Pridobljeno 23.

1. 2011, iz http://www.vilenica.si/index.php?page=205&lang=1.

Videoposnetek:

Percy N. (1995): Smrt Jugoslavije [DVD]. Kraj: Velika Britanija. Distributer:

BBC.