Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
DIPLOMSKO DELO
Vesna Ačko
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo
AKTUALNOST MLADINSKIH DEL PESNICE ANICE
ČERNEJEVE
Graduation thesis
THE TOPICALITY OF CHILDREN'S LITERATURE
WRITTEN BY THE POET ANICA ČERNEJ
Mentorica: Kandidatka:
red. prof. dr. Dragica Haramija Vesna Ačko
Maribor, 2016
Lektorica: Irena Štusej, univ. dipl. bibl. in predmetna učit. slov. jezika s
književnostjo
Prevajalka: Urška Kapun Satler, univ. dipl. anglist
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici red. prof. dr. Dragici Haramija za strokovno pomoč,
svetovanje in potrpežljivost pri nastajanju diplomskega dela.
Hvala družini, predvsem mami in mojemu partnerju, ki so mi stali ob strani v
trenutkih, ko sem jih najbolj potrebovala.
Posebej se zahvaljujem moji »lučki« Irini, ki je v moje življenje prinesla
svetlobo ter pridno prenašala odsotnost mamice.
Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Vesna Ačko, rojena 27. 5. 1982, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, študijski program Slovenski jezik s književnostjo
izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Aktualnost mladinskih del pesnice
Anice Černejeve pri mentorici red. prof. dr. Dragici Haramija avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti
niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Kraj,
Datum,
_________________________________
(podpis študentke)
POVZETEK
V diplomskem delu Aktualnost mladinskih del pesnice Anice Černejeve so
predstavljena mladinska dela avtorice. Analiziranih in predstavljenih je deset
del, in sicer Metuljčki (1930), Za vesele in žalostne čase (1933), Kapljice
(1934), Dedek Miha (1939), Sredi domovine (1953), Bratci, zima bo (1957),
Vesele pesmice (1957), Orjemo, orjemo (1975), Metuljčki (1980) in Hi,
konjiček (1990). Za vesele in žalostne čase (1933), Kapljice (1934) in Dedek
Miha (1939) so slikanice, za katere je besedilo napisala Anica Černej. Ilustrator
slikanic Za vesele in žalostne čase (1933) ter Kapljice (1934) je Edo Deržaj.
Slikanico Dedek Miha (1939) sta ilustrirala Marta in Radovan Klopčič.
Analizirana in predstavljena je tudi zbirka pesmi za odrasle Moje poti, ki je
izšla šele ob trideseti obletnici osvoboditve leta 1975, pesmi pa je zbrala in
uredila Erna Muser.
Analiza in predstavitev del zajema teme, motive, snov, lirske subjekte ter
književni prostor in čas.
Predstavljena je biografija pesnice Anice Černej, njena umestitev v obdobje
med obema vojnama in bibliografija del ter uglasbenih pesmi. Opis njene
življenjske in ustvarjalne poti povzema misli raznih avtorjev ter pesnice same.
Zanimala me je tudi aktualnost njenih mladinskih del v učnem načrtu
devetletne osnovne šole.
Na osnovi ugotovljenega je Černejeva z izbrano snovjo podoživljala svoje
otroštvo, na nastanek poezije pa so vplivale tudi negotove narodnopolitične
razmere, brezposelnost in krute kmečke razmere. Njene pesmi za otroke so
igrive in spevne ter zato med njimi še danes priljubljene. Predvsem pesmi, ki
so uglasbene, so tako priljubljene, da so že skoraj ponarodele.
Ključne besede: Anica Černej, poezija za otroke, slikanica, poezija za odrasle,
aktualnost
ABSTRACT
In a graduation thesis The topicality of children's literature written by the poet
Anica Černej are presented author's works for children. Analysis and
presentation include ten of her works, namely Metuljčki (1930), Za vesele in
žalostne čase (1933), Kapljice (1934), Dedek Miha (1939), Sredi domovine
(1953), Bratci, zima bo (1957), Vesele pesmice (1957), Orjemo, orjemo (1975),
Metuljčki (1980) and Hi, konjiček (1990). Works Za vesele in žalostne čase
(1933), Kapljice (1934) and Dedek Miha (1939) are picture books, which
Anica Černej contributed texts for. Picture books Za vesele in žalostne čase
(1933) and Kapljice (1934) were illustrated by Edo Deržaj, while authors of
illustrations in a picture book Dedek Miha (1939) are Marta and Radovan
Klopčič.
Analysed and presented is also a collection of poems for adults titled Moje poti,
which issued no earlier than on the 30th
anniversary of liberation, in 1975.
Poems were collected and edited by Erna Muser.
Analysis and presentation of the poet's works consider topics, motives, matter,
lyric subjects as well as literary space and time.
Added is a biography of the poet Anica Černej, who belongs to the period
between both world wars. Provided is also bibliography of her works and
musicalized poems. Description of her life and creative path summarizes texts
of various authors and the poet herself.
I was also interested on topicality of her works for children in a curriculum of
the nine-class primary school.
Basically, as show my findings the poet Černej relived her childhood through a
chosen matter, but creation of her poetry was also influenced by uncertain
national political circumstances, unemployment and a tough situation in the
countryside. Her poems for children are frisky and melodious. Consequently,
they are popular among children even nowadays. Especially musicalized
poems are so popular, that they became almost folk tunes.
Keywords: Anica Černej, poetry for children, picture book, poetry for adults,
topicality
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................. 1
1.1 TEORETIČNA IZHODIŠČA ................................................................... 1
1.2 NAMEN .................................................................................................... 1
1.3 METODOLOGIJA DELA........................................................................ 2
2 ŽIVLJENJE IN DELO ANICE ČERNEJ .................................................. 4
2.1 BIOGRAFIJA ........................................................................................... 4
2.2 DELO ANICE ČERNEJ ........................................................................... 6
2.3 SPOMIN NANJO ..................................................................................... 8
3 OBDOBJE OTROŠKE KNJIŽEVNOSTI MED OBEMA VOJNAMA IN
UMESTITEV ANICE ČERNEJ V OBDOBJE ........................................... 10
4 PREDSTAVITEV MLADINSKIH DEL PESNICE ANICE ČERNEJ .. 14
4.1 METULJČKI .......................................................................................... 14
4.2 SREDI DOMOVINE .............................................................................. 25
4.3 BRATCI, ZIMA BO ............................................................................... 31
4.4 VESELE PESMICE................................................................................ 32
4.5 ORJEMO, ORJEMO .............................................................................. 33
4.6 HI, KONJIČEK ....................................................................................... 34
4.7 ZA VESELE IN ŽALOSTNE ČASE ..................................................... 36
4.8 KAPLJICE .............................................................................................. 43
4.9 DEDEK MIHA ....................................................................................... 46
5 POEZIJA ZA ODRASLE ........................................................................... 50
5.1 MOJE POTI ............................................................................................ 50
6 POEZIJA ANICE ČERNEJ PO LETNICAH IZIDOV .......................... 58
7 UGLASBENA POEZIJA ............................................................................ 62
7.1 ANALIZA UGLASBENIH PESMI ....................................................... 64
7.1.1 Anica Černej: Petelinček .................................................................. 64
7.1.2 Anica Černej: Goska ........................................................................ 66
7.1.3 Anica Černej: Škrateljčki ................................................................. 68
7.1.4 Anica Černej: Račka kratkotačka .................................................... 70
8 SKLEP .......................................................................................................... 72
9 VIRI .............................................................................................................. 78
10 LITERATURA .......................................................................................... 79
11 SPLETNI VIRI .......................................................................................... 81
KAZALO SLIK
Slika: Anica Černej (Pridobljeno dne 15. 2. 2016 iz
https://www.google.si/search?q=anica+%C4%8Dernej&client/)...................... 4
Slika 1: Pesem Petelinček (Pridobljeno iz Cicido, 2003 (1)………………... 65
Slika 2: Pesem Goska (Pridobljeno iz Cicido, 2003 (3))…………………… 67
Slika 3: Pesem Škrateljčki (Pridobljeno iz Cicido, 2003 (4))………………. 69
Slika 4: Pesem Račka kratkotačka (Pridobljeno iz Cicido, 2004 (7))……… 71
1
1 UVOD
1.1 TEORETIČNA IZHODIŠČA
V diplomskem delu je predstavljena slovenska mladinska pesnica Anica
Černej, njena dela ter razvoj njene mladinske poezije.
Teoretični del zajema opredelitev del Anice Černej. Zanimali so me motivi,
tema in snov, značilni za njeno literaturo. Predstavila sem dela pesnice z
analizo besedil, v katerih so zajeti motivi, teme, snov, lirski subjekti in
književni prostor ter čas. Pred teoretičnim delom so predstavljeni še njeni
biografski podatki.
Anica Černej je veljala za odlično pedagoginjo, kulturno delavko in borko za
pravice slovenskega ljudstva. Zavračala je poučevanje z besedo in zahtevala
praktično poučevanje s primernimi didaktičnimi pripomočki. Presegla je
manjvrednostni kompleks ženske v času med obema vojnama in se uprla
ozkogledni miselnosti. Poznana je kot mladinska pesnica, ki se je vživljala v
otrokovo duševnost in mu svet predstavila skozi pesmi. V pesmi za otroke je
vpletla tudi misel na domovino in ljubezen do nje ter bolečino lačnih in
prezeblih otrok.
Zbirka pesmi za odrasle Moje poti je izšla ob trideseti obletnici osvoboditve
leta 1975, pesmi pa je zbrala in uredila Erna Muser, ki je bila pesničina
sojetnica v taborišču.
1.2 NAMEN
Namen diplomskega dela je na enem mestu zbrati in predstaviti dela ter razvoj
mladinske poezije Anice Černej. Raziskovala sem, katere teme in motivi se
pojavljajo v delih pesnice, kaj imajo skupnega oz. v čem se razlikujejo.
2
Zanimala me je tudi aktualnost njenih mladinskih del v učnem načrtu
devetletne osnovne šole ter njena uglasbena poezija.
Pregled del kaže na njeno literarno in pedagoško žilico, ki jo je podedovala po
očetu Ljudevitu Černeju (1870–1937), mladinskem pesniku ter pedagoškem
delavcu, avtorju ponarodele pesmi Ob bistrem potočku je mlin.
V delu sem med drugim predstavila tri slikanice za otroke, in sicer Za vesele in
žalostne čase (1933), Kapljice (1934) in Dedek Miha (1939). Besedila za
slikanice je napisala Anica Černej. Ilustrator slikanic Za vesele in žalostne čase
(1933) ter Kapljice (1934) je Edo Deržaj. Slikanico Dedek Miha (1939) sta
ilustrirala Marta in Radovan Klopčič. Slikanice so prav gotovo tudi
izobraževalne narave, pesnica pa je z izbrano snovjo podoživljala svoje
otroštvo.
V diplomskem delu so obravnavane tudi pesniške zbirke za otroke, in sicer
Metuljčki (1930), Sredi domovine (1953), Bratci, zima bo (1957), Vesele
pesmice (1957), Orjemo, orjemo (1975), Metuljčki (1980) in Hi, konjiček
(1990).
Manj znana je njena poezija za odrasle, ki je ni nikoli izdala. Zbirka pesmi je
izšla šele ob trideseti obletnici osvoboditve leta 1975, pesmi pa je zbrala in
uredila Erna Muser, ki je bila pesničina sojetnica v taborišču. Negotove
narodnopolitične razmere, brezposelnost in krute kmečke razmere so vplivale
nanjo ter tako pustile pečat v njeni poeziji.
1.3 METODOLOGIJA DELA
V diplomskem delu sem za opis vsebinskih dejstev in odnosov ter za
predstavitev življenja in dela Anice Černej uporabila deskriptivno metodo, ki
prevladuje v jedru diplomskega dela.
3
Metoda analize in sinteze je prav tako vidna v jedru diplomskega dela, pri
predstavitvi posameznega dela pesnice, na nivoju razčlenjevanja vsebine,
pojmov in subjektov ter združevanja vsebin v vzajemno celoto. Pri tem je
uporabljena tudi komparativna metoda z namenom proučevanja razlik in
podobnosti. Zanimali so me snov, teme in motivi, ki se pojavljajo v delih
pesnice, kaj imajo skupnega oziroma v čem se razlikujejo. Zgodovinsko
metodo sem uporabila za presojanje časa v katerem je delovala in ustvarjala
Anica Černej.
Grafično – ilustrativno metodo sem uporabila pri slikovnem materialu.
V zaključku diplomskega dela sem predstavila sklepe in ugotovitve z metodo
sinteze. Povzela sem rezultate analiz del pesnice Anice Černej ter primerjave
med njimi.
4
2 ŽIVLJENJE IN DELO ANICE ČERNEJ
2.1 BIOGRAFIJA
Slika: Anica Černej1
Anica Černej je odraščala v učiteljski družini. Njen oče Ljudevit Černej (1870
– 1936) je bil najprej učitelj, kasneje pa šolski nadzornik ter pesnik in pisatelj.
Je avtor ponarodele pesmi Ob bistrem potočku je mlin. Za učiteljski poklic ga
je navdušila mati, katere oče je bil zaveden Slovenec. Na šolskih konferencah
je predaval o pouku v naravi, o šolskih prireditvah ter o uporabi ponazoril pri
pouku.
Anica Černej je bila podobna očetu, saj je bila tudi ona rojena učiteljica in
govornica. Rodila se je 3. aprila 1900 v Čadramu pri Slovenskih Konjicah, kjer
je njen oče učiteljeval. Bila je tretja od petih otrok. Družina se je z očetom
veliko selila, dokler si niso ustvarili doma v Makolah pri Poljčanah, kjer je
mati Marija podedovala domačijo svoje tete. V Makolah je Ljudevit Černej kot
mlad učitelj spoznal svojo ženo. Tu je po upokojitvi vrtnaril, sadjaril in
1Pridobljeno dne 15. 2. 2016 iz https://www.google.si/search?q=anica+%C4%8Dernej&client/
5
čebelaril. V Makolah je napisal svoje spomine, tu je tudi umrl. Osnovna šola v
Makolah se danes imenuje po Anici Černej, njegovi hčerki.
Anica Černej je v pesmi Majdica je že učenka povedala, kako je prišla v šolo.
Vzeli so ji starejšo sestro Marico in jo dali v šolo. Takrat je spoznala prvo
žalost življenja, saj ni imela več sestre za igro. V tej žalosti je hodila posedat za
njo na šolski prag, kjer je nekoč zaspala in se zbudila v razredu. Od tistega dne
dalje je bila v šoli. Hitro pa jo je zajelo bridko spoznanje, da (Muser, 1975, str.
111)
šola pač malokaj čuje,
kadar nam drobna življenja
vzgaja in kreše in kuje.
Iz tega prvega grenkega spoznanja ji je zrastlo življenjsko vodilo za čas, ko je
sama posredovala znanje mladim »da mora živeti in čutiti z njimi in zato budno
prisluškovati utripom njihovega življenja, da ne bi preslišala klicev srca in
življenja in mladih dni« (Muser, 1975, str. 111).
V Zagrebu je na Višji pedagoški šoli študirala matematiko, fiziko in kemijo ter
se v dveh letih usposobila za poučevanje na meščanskih šolah. Najprej je
učiteljevala na deški meščanski šoli v Ormožu in nato na prvi dekliški
meščanski šoli v Mariboru (danes Osnovna šola bratov Polančičev Maribor).
Takoj ko je lahko, je ponovno odšla v Zagreb, tokrat na štiriletno Višjo
pedagoško šolo. Njen zagrebški profesor matematike Stjepan Škreblin jo je
imenoval »mala, pametna Slovenka« (prav tam, str. 115). Z odliko je
diplomirala iz pedagogike, psihologije in matematike ter postala profesorica na
ljubljanskem učiteljišču (danes Gimnazija Ledina).
V Ljubljano ni šla rada, saj se ji je zdela tuja in mrzla. V pismu prijateljici
Malčki Zemljičevi piše: »Ti si edini človek, ki me v Ljubljani veseli! Zelo, zelo
nerada grem tja, saj sem prosila le za Maribor. […] Meni je Ljubljana tuja in
mrzla …« (prav tam, str. 115). Tega leta (1930) je izdala zbirko pesmi z
naslovom Metuljčki. Njeno življenje je bilo posvečeno mladini, ki jo je
6
poučevala, pisala pa je tudi pesmi in se z vprašanji vzgoje ukvarjala v člankih
in na predavanjih.
Poučevala je do 21. oktobra 1943, ko je dalo belogardistično vodstvo
ljubljanskega učiteljišča, zaradi sodelovanja v Osvobodilni fronti, zapreti
sedem profesorjev in tri profesorice med katerimi je bila tudi Anica Černej.
Večino so Nemci že novembra odpeljali v koncentracijska taborišča; Černejevo
v Ravensbrück, od koder so jo februarja 1944 premestili v podružnico
Neubrandenburg. To je bilo v času »najhujše zime, v oblekah, ki naj bi bile
zimske, a niso nič grele, v nezakurjenih živinskih železniških vozovih, kjer ni
bilo mogoče sesti drugam kakor na ledeno mrzla tla« (prav tam, str. 137). V
Neubrandenburgu je bila predstavnica večje skupine Slovenk. Tu je največkrat
pripovedovala o šoli in o tistih na šoli, ki so že pred vojno prežali na njene
»nevarne besede« ter kako so ji pred vrata razreda pošiljali vohljače (prav tam).
V taborišču ni napisala nobene pesmi. Ohranila so se štiri pisma, ki jih je iz
dohodnega bloka skrivaj poslala v drug blok Marici Frecetovi, v njih je
zapisala: »Jaz mislim, ako se vrnem, pisati ciklus pesmi iz teh dni in doživetij.
Nastajajo v meni, ne da bi jih mogla v tem kriku in trpljenju pisati.« (prav tam,
str. 138)
Žal se iz Neubrandenburga ni vrnila. 3. maja 1944 je zaradi črevesne
tuberkuloze umrla, stara komaj 44 let.
Ko so novico o njeni smrti izvedeli v Ljubljani, so prav tisti, ki so jo bili
izročili okupatorju, sporočili dijakom ljubljanskega učiteljišča, kjer je
poučevala: »Bila je mehka, plemenita duša, pesnica in pisateljica. Tudi njo
lahko smatramo za žrtev današnjih nesrečnih slovenskih razmer!« (prav tam,
str. 110)
2.2 DELO ANICE ČERNEJ
»Vzporednost, da so pisci tekstov, ki jih lahko bero otroci, pogosto ljudje, ki se
ukvarjajo tudi s šolskim delom, se kaže vse do najnovejših dni.« (Glazer, 2011,
7
str. 13) Anica Černej je veliko pesmi posvetila prav najmlajšim. Pesniško
zbirko za otroke Metuljčki, ki se je je zelo veselila, je izdala leta 1930. Napisala
je tudi besedila za slikanice Za vesele in žalostne čase (1933), Kapljice (1934)
in Dedek Miha (1939). Po njeni smrti so izšle zbirke pesmi za otroke Sredi
domovine (1953), Bratci, zima bo (1957), Vesele pesmice (1957), Metuljčki
(1975), Orjemo, orjemo (1975) in Hi, konjiček (1990). Pisala je tudi poezijo za
odrasle, ki je ni nikoli zbrala in izdala. Zbirka pesmi je izšla šele ob trideseti
obletnici osvoboditve leta 1975, pesmi pa je zbrala in uredila Erna Muser.
Za celjsko dramatično društvo je poslovenila tridejanko v verzih Maček v
škornjih, leta 1939 pa je pripravila tudi zbirko prizorov za šolske proslave
Ciciban nastopa (povz. po Osterc, 1963, str. 10).
Poleg pesmi je pisala tudi članke, kritike in predavala o vzgoji otrok ter
mladinski literaturi. Tako v članku Naše mladinsko slovstvo (Ženski svet,
1938) pravi, da »'najčistejši vzgojni namen ali najpopolnejša literarna oblika še
ne ustvarja dobre mladinske knjige', če 'ne spregovori otroku v njegovi besedi',
saj se mladega življenja dotakne samo to, 'kar otrok ob knjigi doživi in začuti'«
(Muser, 1975, str. 126). »Le otrok mladinsko delo potrdi ali ga odkloni, zato pa
je treba mladost, njene potrebe in doživljanja poznati, ker le 'smisel za otroka,
ljubezen do sveta malih in najmanjših' lahko rodi 'res dobro, otrokovo
mladinsko knjigo'« (prav tam, str. 127). Dalje ugotavlja, da je postalo »naše
mladinsko slovstvo 'bolj realistično in življenjsko, bolj odkritosrčno in
resničnejše', da v njem ni več neživljenjskih položajev in zlaganega idealizma,
kar otroka odtujuje stvarnim razmeram« (prav tam). V Popotniku je leta 1922
obravnavala Otona Župančiča kot mladinskega pesnika, ki ga je izredno cenila.
O tem govori pesem, ki mu jo je posvetila (Ob petdesetletnici leta 1928 v
Ženskem svetu) in mu v njej zaželela naj ostane večno mlad ter bogat (povz. po
prav tam, str. 126). Velik problem ji je predstavljala tudi brezposelnost mladih
učiteljev. V Popotniku je napisala, da bodo mladi »žarek za žarkom, še preden
bodo stopili v razred, razdali optimizem, sončno vedrino in jasnost, glavne
poteze dobrega vzgojitelja.« (Vidmar, 2007, str. 361)
8
Bila je rojena pedagoginja in predana mladini. Njeni učenci so ji ob koncu
šolskega leta 1942 poklonili spominsko knjigo, kjer je med drugimi tudi tale
zapis: »Meni niste bili samo profesorica. Jaz sem začutila v vas človeka v
polnem pomenu te besede, človeka, ki mu je sebičnost tuja, kakor je majhnemu
otroku tuja človeška zloba. T.N. – Ljubljana, 14. 6. 1942« (Osterc, 1963, str.
19).
2.3 SPOMIN NANJO
V Gimnaziji Ledina, kjer je Černejeva nekoč poučevala (takrat ljubljansko
učiteljišče) že vrsto let deluje Kulturno društvo Anice Černej.2
Po njej se imenuje osnovna šola v Makolah, kjer je poučeval njen oče Ljudevit
Černej, družina pa je v Makolah tudi živela.
V Prosvetnem društvu Anice Černejeve Makole pa se združujejo ljudje, ki so
predani ljubiteljski kulturi. Društvo sestavljajo pevci ljudskih pesmi, folklorna
skupina, recitacijska skupina, mešani pevski zbor ter vokalno instrumentalna
skupina. Oblikujejo proslave ter ostale prireditve, ki potekajo v Občini Makole.
Spomin nanjo ohranja tudi Vrtec Anice Černejeve v Celju in ulice krajev po
Sloveniji (Ulica Anice Černejeve v Mariboru, v Slovenski Bistrici, v
Slovenskih Konjicah).
Vrtec Anice Černejeve in Muzej novejše zgodovine Celje sta ob stoletnici
rojstva pesnice pripravila likovno razstavo otrok, ki obiskujejo vrtec, ter prvič
predstavila knjižno izdajo glasbene pravljice Klip, klop – pravljica za Anico.
Avtorica pravljice Mira Voglar je navdih zanjo dobila v pesmih Anice Černej.3
Mira Voglar je želela napisati nekoliko drugačno knjigo, takšno, ki bi
2Pridobljeno dne 16. 3. 2016 iz http://www.ledina.si/dejavnosti/comenius/2-uncategorised/91-spominska-
plosca-anice-cernej
3 Pridobljeno dne 16. 3. 2016 iz http://www.24ur.com/novice/slovenija/100-obletnica-rojstva-anice-cernej.html
9
predstavila nekaj pesmi pesnice in bi bila uporabna v vrtcih, zraven pa bi
vključevala še notne zapise za klavirske spremljave. Klip, klop – pravljica za
Anico je izšla ob stoti obletnici rojstva pesnice. Z ilustracijami so jo opremili
otroci iz vrtca Anice Černejeve v Celju in vrtca v Šentjurju. Posebnost knjige je
njen metodični del, kjer Mira Voglar predlaga različne oblike interpretacij
pravljice, kot metodični in didaktični pripomoček pa je namenjena vsem
vzgojiteljem (povz. po Vatovec Einspieler, 2000, str. 16).
10
3 OBDOBJE OTROŠKE KNJIŽEVNOSTI MED OBEMA
VOJNAMA IN UMESTITEV ANICE ČERNEJ V OBDOBJE
Radomir Životić v razpravi Književnost za otroke je integralni del književnosti
(1976) pravi, da »/č/e književnost za otroke po samosvojosti, posebnosti
izločimo kot posebno vrsto iz velike družine književnosti kot celote […] bi
lahko na osnovi povedanega zapisali naslednjo definicijo: Književnost za
otroke je integralni del književnosti kot celote in obsega književno umetniška
dela, ki po vsebini in obliki ustrezajo otrokovi razvitosti, to se pravi, vsebujejo
otroško videnje sveta in življenja izraženo zanimivo in preprosto. Književnost
za otroke vsebuje ljubezen do otrok, otroški svet in življenje sta zajeta v vsej
polnosti, zanjo je značilno vživljanje v otrokovo duševnost […]. V njej so
poudarjene etične vrednote, ki jih otrok sprejema in se tako vzgaja […]«
(Životić, 1976, str. 102). Životić pravi, da lahko »/p/oezijo za otroke
razumemo na dva načina. Kot umetnost za otroke (v širšem smislu) in kot del
književnosti za otroke v verzih (v ožjem smislu)« (prav tam, str. 104). Pravi, da
»/p/oezija za otroke poleg glavne umetniške funkcije opravlja tudi vzgojno
izobraževalno« (prav tam, str. 106), ter da »/p/oezija za otroke ni samo
umetniško transponirana slika o otrokovem življenju niti ni samo otroško
zrenje sveta in življenja, temveč s svojo idejo o lepem in plemenitem prehaja
meje duhovnega razvedrila in prebuja zdrave občutke. Ko doživlja umetniško
transponirano realnost, jo otrok spoznava, se vzgaja in tako postaja subjekt
preoblikovanja in spreminjanja.« (prav tam, str. 107)
Janko Kos pravi, da se je »/m/ed prvo in drugo svetovno vojno […] razvilo več
slovstvenih smeri. Najpomembnejši sta bili ekspresionizem in socialni
realizem. Ekspresionizem […] je dal pomembne pesnike, zlasti Srečka
Kosovela, pa tudi Antona Vodnika in mladega Edvarda Kocbeka […]« (Kos,
1992, str. 350). Literatura v ekspresionizmu naj ne bi bila več »harmonična in
estetska, ampak izraz človekovih moralnih kriz, tesnobe, upov, nemira in
humanističnih idealov«, izražala naj bi se »v novem slogu, polnem vizij,
svobodnih ritmov, disharmonije« (prav tam, str. 277).
11
Socialni realizem je opisoval »usodo malih ljudi, kmetov, kmečkih proletarcev
in delavcev, njihovo bedo, življenjske nesreče in težnjo k sreči […] redkeje je
prikazoval meščansko življenje, to pa z izrazito kritično ostjo« (Kos, 1992, str.
281). Janko Kos pravi, da je »/s/ocialni realizem s Prežihovim Vorancem,
Miškom Krajncem in Cirilom Kosmačem ustvaril predvsem izrazito
pripovedništvo […] v poeziji je bil manj uspešen. Osrednji pesnik tridesetih let
je bil ob Kocbeku Božo Vodušek […]« (prav tam, str. 350). Ves čas je ob
smereh, ki so bile za književnost med vojnama najbolj značilne, obstajala
skupina starejših književnikov (Gradnik, Pregelj, Bevk, Golia in drugi), ki so
nadaljevali izročilo slovenske moderne in ga oplojevali s sestavinami novejših
smeri (povz. po prav tam, str. 281). Kos pravi, da »gre za smer med moderno in
ekspresionizmom«, ki je ohranjala »novoromantično vero v vrednost
človekove subjektivnosti, njegovih čustev in strasti […] to pa dopolnjevala z
ekspresionističnim etosom, patetičnim izražanjem moralnih ali socialnih stisk
posameznika in kolektiva, pogosto z religioznimi motivi, bodisi krščanskimi ali
panteističnimi« (prav tam, str. 282). Pravi tudi, da je »književnost med
moderno in ekspresionizmom gojila predvsem liriko in pripovedništvo, v obeh
je sledila umirjenemu subjektivizmu nove romantike, pomešanimi s
sestavinami realizma in ekspresionizma« (prav tam). Iz izročila slovenske
moderne sta rasli osrednji pesnici tega obdobja Lili Novy in Vida Taufer (povz.
po prav tam, str. 347).
Alenka Glazer pravi da lahko »ugotavljamo vzporednosti med otroško poezijo
in 'odraslo' poezijo« (Glazer, 2011, str. 20). Peter Svetina pa pravi, da je
»slovenska mladinska književnost po Levstikovih nastavkih moderne
slovenske otroške poezije konec 19. stoletja enega svojih vrhov dosegla v času
moderne tik ob začetku 20. stoletja s poezijo Otona Župančiča« (Svetina, 2011,
str. 551). Zlata Pirnat – Cognard na začetek slovenske moderne otroške poezije
postavlja Frana Levstika, Dragotina Ketteja in Otona Župančiča (povz. po
Cognard, 1980, str. 67). Alenka Glazer pravi, da so bile v dobi moderne
»oživljene […] sestavine iz ljudske poezije, ki so, prenesene v umetno otroško
pesem, pomagale preoblikovati ustaljene oblikovne obrazce ter razbijati
12
dotedanjo izrazito didaktično usmerjenost tega dela književnosti« (Glazer,
2011, str. 15). Svetina pa pravi, da se je »Župančičev opus otroške poezije […]
ponatiskoval v obdobju med obema vojnama in ostal v središču […] slovenske
mladinske literature vse do danes« (Svetina, 2011, str. 551). Dragica Haramija
in Igor Saksida v razpravi Metodologija interpretacije mladinske književnosti
na Slovenskem pravita, da se »tradicionalna poezija […] vrača k izročilu
Župančičeve in Kosovelove poezije«, ter da je »v poeziji […] poleg
neposrednega avtorjevega dvogovora z otrokom zaznati držo, ki želi mladega
bralca bodisi vzgajati (moralistična funkcija besedila) bodisi svet otroštva
idealizira ('sladkanje' vsebinsko-slogovnih potez z značilno rabo
pomanjševalnic ter praviloma nezahtevno tematizacijo otroške igrivosti in
radosti v naravi)« (Haramija in Saksida, 2013, str. 183).
Alenka Glazer pravi, da so se »/k/onec dvajsetih let […] začele krepiti nove
realistične težnje, hkrati s tem so se v književnih delih čedalje bolj poudarjala
socialna vprašanja.« (Glazer, 2011, str. 17) Glazerjeva dalje pravi, da »/i/z časa
med obema vojnama v literaturi prevladuje socialni realizem. S tem
dogajanjem […] pri nas sovpada ustanovitev Mladinske matice […]. Leta
1929 se ji je pridružil […] mladinski list Naš rod (do 1944) […]« (Glazer,
2011, str. 19). Peter Svetina pravi, da je bila »Mladinska matica […] poleg
Mohorjeve družbe osrednja založba mladinske literature v času med obema
vojnama«, in da je »Mladinska matica predhodnica sedanje Mladinske knjige«
(Svetina, 2011, str. 560). Pravi, da je eden od pojmov, ki bistveno zaznamuje
čas med obema vojnama, »meščanstvo«, ter da so vrednote, ki so povezane z
razvojem meščanske družbe »individualnost, izobrazba, svobodoljubje,
toleranca in sposobnost dialoga. […] Vse opaznejša v družbenem življenju je v
tem času vloga žensk, s čimer je povezano vse večje število avtoric leposlovja
(Zofka Kveder, Vida Jeraj, Anica Černej, Ljudmila Prunk […]).« (Svetina,
2009, str. 15) Prav tako pravi, da »med (literarne) teme medvojnega časa sodijo
refleksija krščanstva oziroma katolištva, refleksija položaja žensk v družbi,
problematika moralnega razpadanja (malo)meščanske družbe, […]
problematika družbenega položaja proletariata […]« (prav tam, str. 16).
13
Peter Svetina pravi, da je »/n/ova generacija pesnikov, […] ki je začela
ustvarjati v času med vojnama, sicer 'v glavnem znala obvarovati dediščino, ki
so ji jo zapustili njeni veliki predhodniki' in je iz svojih del odstranila 'zastarelo
tematiko, črno-belo upodobljene osebe, poučnost in pridigarstvo, ter še naprej
upoštevala otroka'« (Cognard, 1980, povz. po Svetina, 2011, str. 565). V
medvojnem času so med drugimi izšle pesniške zbirke za otroke Vide Jeraj (Iz
Ljubljane čez poljane, 1921), Anice Černej (Metuljčki, 1930), ki so bili kasneje
ponatisnjeni, a v okrnjeni obliki, Karla Široka (Kapelica, 1935) in Radivoja
Reharja (Koromandija, 1929). Svetina pravi, da sta se »v času med obema
vojnama […] začela živahno razvijati tudi slikanica in strip […]« (Svetina,
2011, str. 556), zato so začeli izdajati tudi slikanice za otroke, med katerimi so
bile Za vesele in žalostne čase in Kapljice, za kateri je besedilo napisala Anica
Černej, ilustriral pa Edo Deržaj, Anica Černej pa je napisala tudi besedilo za
slikanico Dedek Miha, ki sta jo ilustrirala Marta in Radovan Klopčič (povz. po
prav tam, 2011, str. 562).
Peter Svetina pravi, da so bili »v literarni kanon slovenske mladinske
književnosti iz časa med obema vojnama, ki se je izoblikoval v šestdesetih in
sedemdesetih letih in kakor ga poznamo danes, […] uvrščeni predvsem avtorji,
ki so v času med obema vojnama objavljali pri Mladinski matici (Tone
Seliškar, France Bevk, Josip Ribičič, Anica Černej) […]« (prav tam, str. 591).
14
4 PREDSTAVITEV MLADINSKIH DEL PESNICE ANICE
ČERNEJ
Anica Černej je veliko pesmi posvetila prav najmlajšim. Poznana je kot
mladinska pesnica, ki se je vživljala v otrokovo duševnost in mu svet
predstavila s preprostimi pesmimi, ki so igrive ter spevne in zato še danes
priljubljene med otroki. Večino pesmi je objavila v revijah (Zvonček, Kraljevič
Marko, Naš rod, Ženski svet).
4.1 METULJČKI
Anica Černej je pesniško zbirko za otroke Metuljčki izdala leta 1930, ko je
postala profesorica na ljubljanskem učiteljišču. Zbirke se je zelo veselila. V
pismu prijateljici Malčki Zemljičevi piše: »[…] pomisli, zbirka mojih
mladinskih pesmi pod imenom Metuljčki je v tisku.« (Muser, 1975, str. 116)
Pesmi, ki so zbrane v Metuljčkih, so pred tem izhajale v mladinskem
mesečniku Zvonček (1922 – 1928), v Ženskem svetu (1927) in v koledarčku
Kraljevič Marko (1929) (Muser, 1980, str. 83). V zbirki je štiriintrideset
naslovljenih pesmi.
Mariborski večernik Jutra je leta 1930 objavil oceno za zbirko Metuljčki,kjer
kritik pesnici očita, da se je lotila že večkrat obdelanih motivov o metuljih,
soncu in cvetkah. Bolj posrečene so mu krajše pesmi, ker so bolj jasne in
neposredne, premalo pa je pazila na čistočo verzov in rim (povz. po Osterc,
1963, str. 5).
Pesniška zbirka Metuljčki, ki je izšla leta 1930, je razdeljena na pet tematskih
sklopov in se prične z nagovorom otrokom, v katerem pesnica otroke primerja
z veselimi, s pisanimi in z belimi metulji. Erna Muser (1980, str. 82) v spremni
besedi k Metuljčkom pravi, da bi otroci morali biti takšni, a da »tudi otroci
doživljajo drobne in velike bolečine.«
15
V prvem sklopu prevladujejo pesmi z motivi o naravi, kjer je v ospredju prikaz
minevanja letnih časov. Pomlad predstavlja naravo, ki se prebuja. Pomeni nov
začetek in simbolizira upanje v lepšo prihodnost (Godovno). Poletje
simbolizira vrhunec, ko je vse v naravi v največjem razcvetu (V poletju). Jesen
pa nas počasi pripravlja na zimo, ko se tudi narava pripravlja na počitek (V
jeseni). Pesnici zima ne pomeni konca, ampak mir in spokojnost (Bele
snežinke). V pesmih Novica in V Sveti noči lirski subjekt naravo najprej zaziba
v spanec, nato pa jo pripravi na prihod Jezusa. Usmiljena noč govori o ljudeh
(beli metulji), ki iščejo svojo srečo in sonce, vendar sončni žarki do njih ne
pridejo. Utapljajo se v brezupu, kamor jih je pahnila družbena kriza, vendar so
tudi njim dovoljene sanje ter upanje po svetli prihodnosti, saj lirski subjekt
pravi »da bodo zlate / sanjali sanje / o žarkih, o soncu, / ki ga ni bilo« (Černej,
1930, str. 22). Pesem Doma je pesem z domovinsko temo in govori o pticah
selivkah, ki se vrnejo z juga domov. Lirski subjekt jih sprašuje o sreči v tujini,
ptice pa povedo, da je tujina sicer vabljiva, vendar je sreča tam, kjer so doma.
Pesmi prvega sklopa so bogate z metaforami in zato »[…] presegajo
enopomensko otroško poezijo. Namenjene so mladini in njihovi zmožnosti
interpretativnega vrednotenja […]« (Pance, 1999, str. 29).
V drugem sklopu prevladujejo motivi otroške domišljije (Nezgoda), otroške
igre (Branislav), uspavanke (Franček in kresnice, Zoran in žarki) in otroka v
šoli (Alenka-učenka). To so večinoma preproste pesmi, ki so brez zapletenih
metafor in so polne optimizma ter smeha. V pesmi Miranček je osrednja tema
ločitev od domovine. Miran živi v daljni deželi onstran morja. Ko v maminih
očeh vidi žalost, pozabi na otroško razigranost. Mami pove, da ko bo dovolj
velik in bogat, bo kupil letalo ter mamo in očeta odpeljal nazaj domov. Pesem
Tozu prikaže bivanjsko usodo človeka in smrt otroka. Ker je bog potreboval
ljubkega angela, je k sebi poklical Toza. Toz je tako postal angel, ki nas čuva.
Otrok se s pojmom smrti sreča tudi v pesmi Saši je dedek umrl.
Otrok se skozi pesmi tretjega sklopa poveže s svetom živali. V pesmi Iz našega
dvorišča so osrednji lirski subjekti raca, goska, puran, petelin in kokoš, ki so
16
poosebljeni. Prevladujejo besedne podvojitve (hitro, hitro; naš, naš; tri, tri) in
onomatopoetski glasovi (petelin se oglaša kikiriki; kokoš se oglaša kok, kok,
kok). V pesmi Naš Tarzan se krega je lirski subjekt pes Tarzan. Tarzan se
krega – laja, ker ga hodi dražit pes Murček, ki se želi polastiti njegove sklede.
Tarzan varuje domačo hišo in svojo skledo ter tako prepodi nepridiprava. Naš
mucek govori o mačku, ki je siten, ker ga med spancem moti sončni žarek, zato
mu lirski subjekt svetuje naj se skrije v temo in čaka noči.
V tretjem sklopu prevladujejo pesmi z živalskimi motivi. Lirski subjekti so
živali, ki so poosebljene.
Četrti sklop pesmi je prežet s skrbmi, starševsko ljubeznijo in dojemanjem
smrti. V Prošnji otrok prosi boga, naj varuje starše in dom. V pesmih (Jutro,
Večer, Trka, trka) je opisana tudi narava, ki je poosebljena (sonce je vstalo,
zemlja je slekla plašč, noč je zbežala). Jutro, Večer in Trka, trka pa niso pesmi,
ki bi brezskrbno govorile o dogajanju v naravi, ampak prikažejo tudi skrbi, ki
pestijo starše. V pesmi Večer sodobni otrok, ne bi razumel načina kaznovanja
(če otroci ne bodo pravočasno doma, bo mama v roke vzela šibo), ker je v
sedanjem času fizična kazen nesprejemljiva. V pesmi Mamica so v ospredju
materinski motivi dobrote, skrbi in ljubezni do otroka. Mamina ljubezen je
nezlagana in nikoli ne mine, otroku pa nudi varno zavetje tudi takrat, kadar
zaide s poti. Četrti sklop se zaključi s pesmijo Na grobu, ki prikaže smrt očeta
in dojemanje smrti skozi oči otroka.
V petem sklopu pesmi je osrednja tema izseljenstva. Pesnico je takrat zelo
prizadela usoda in bolečina tistih slovenskih otrok, ki so po prvi svetovni vojni
ostali onstran naših novih državnih meja. Eni so ostali pod Italijani, drugi pod
Nemci, oboji pa so jih želeli čim prej potujčiti. Pesmi z domovinsko temo so
bogate z metaforami in zato »presegajo enopomensko otroško poezijo« (Pance,
1999, str. 29). Proti koncu sklopa v ospredje stopa motiv svobode, ki ga
pesnica simbolizira z žarečim soncem in pomladjo. Misel na ljudi, ki so ostali
onstran naših novih državnih meja, na domovino in ljubezen do nje se kaže v
pesmih Tam doli na jugu, Vlak, Pomlad na Goriškem, Janezek in sonce ter
17
Begunci. V pesmi Molitev se otrok ponovno obrača na boga in ga prosi za
vrnitev v domovino, saj bo bolna mama ozdravela samo na domači zemlji.
Černejeva v Moji pesmi, ki je sklepna pesem v Metuljčkih (1930), naroča
pozdrave za vse slovenske otroke, še posebej za tiste »ob Jadranu / in za našo
goro Peco« (Černej, 1930, str. 56), torej za koroške in primorske otroke.
Igor Saksida pravi, da poezija Anice Černej odraža »odklon od idealizacije
otroštva«, ter da ta »ni tako izrazit kot Župančičev«, vendar »njena zbirka
Metuljčki (1930) pretežno še vzpostavlja idilično predstavnost (cvetka, zlati
dan, račke in goske, mamica)« (Saksida, 1992, str. 449). Vsebuje pa tudi
»besedila, ki se vsebinsko ne navezujejo na nekonfliktnost in brezskrbnost
otroštva, ampak je njihova tema smrt človeka in narave (Saši je dedek umrl, Na
grobu, V poletju, V jeseni)« (prav tam).
V pesniški zbirki Metuljčki (1980) je petdeset naslovljenih pesmi. Zbirka se
prične s pesmijo Moji pesmi, ki je sklepna pesem v Metuljčkih (1930). Pesnico
je zelo prizadela usoda in bolečina tistih slovenskih otrok, ki so po prvi
svetovni vojni ostali onstran naših novih državnih meja. Misel na domovino in
ljubezen do nje se kaže v pesmih: Miranček, Lastovke, Doma, O ptički, Tam
doli na jugu, Vlak. Pesem O ptički prinese bolečino otrok, ki so ostali onstran
naših meja. Je pesem »o bratcih, o sestrah, / ki niso med nami, / ki hodijo tiho /
med tujci in sami …« (prav tam, str. 70). Vlak govori o bolečini naše razkosane
domovine. V pesmi lirski subjekt pravi, da naj vlak otroke odpelje »h kralju
Matjažu / v naš Korotan, / da bi zaspanca priklical na dan« (prav tam, str. 71).
Pesnica je tu uporabila slovenski ljudski motiv kralja Matjaža. V pesmi Pismo
mali Daji pesnica govori o svoji nečakinji in o tem, kako sta se z Dajo
pripravljali na prvi razred osnovne šole, v mislih že izbirali šolsko torbo in
peresnico, zdaj pa je s svojimi starši »daleč v novi jeseni« (prav tam, str. 74), v
izgnanstvu v Srbiji. Černejeva upa, da ne bo pozabila rodne dežele ter
maternega jezika, ko pravi »pišem ti, Daja, / v želji iskreni, / da bi spoznala /
skrivnost abecede / in razumela / moje besede« (prav tam, str. 75).
18
V zbirki se poleg misli na domovino pojavi tudi tema lačnih otrok (Jesen, Iz
šole, Zima). Černejeva je poznala Haloze in Slovenske gorice ter revno
življenje viničarskih družin, kar lepo ponazori besedilo pesmi Zima, kjer
pesnica uporabi metaforo in pravi, da je »v koči trpljenje, beda in mraz« (prav
tam, str. 78). Viničarske družine so trpele v mrazu in pomanjkanju. Kljub
otožnim mislim pa Černejeva ne izgubi vere in upanja v lepšo ter boljšo
prihodnost, saj pravi, da je v »srcih pa skrita / vera v pomlad« (prav tam, str.
78). Pesem Iz šole govori o lačnih otrocih, ki v šoli zaradi lakote ne morejo
razmišljati, saj so »glavice / mračne, / če so sirotice / lačne« (prav tam, str.
76). V pesmi Jesen pesnica na zanimiv način prikaže lakoto živali, ko ježek
godrnja, da »niti gnile hruške ni, / saj še tepka / ne rodi«, čebelica pa brenči, da
»prazni so še / lončki vsi«, ker »drevje nima / nič sadu, a čebele / ne medu«
(prav tam, str. 37). Pesem se zaključi z mislijo očeta, ki pravi: »Res, težko je, /
dobri bog, / če prezeba / pet otrok.« (prav tam, str. 40) Tudi v tej pesmi je
osrednja tema lakota in pomanjkanje, ki ju pesnica najprej prikaže pri živalih,
na koncu pesmi pa pri revni viničarski družini.
Pesnica v pesmih opisuje tudi naravo, ki jo pooseblja (Jutro, Večer, Travica,
Bele snežinke, Zima). Uporablja okrasne pridevke ter pomanjševalnice (zlato
sonce, hlapčki, zvezdice, metuljčki). V ospredju je zlata barva, ki navdaja z
optimizmom ter vero v lepšo in boljšo prihodnost. Zima Černejevi ne pomeni
konca, ampak spokojnost ter čakanje na pomlad. Jutro in Večer nista pesmi, ki
bi brezskrbno govorili o dogajanju v naravi, ampak pesnica prikaže tudi skrbi,
ki pestijo starše, ko pravi, da »dete ne ve in ne sluti, / kaj majka trpi in kaj čuti,
/ ko dolge noči prebedi« (prav tam, str. 9). V naše otroške čase nas takoj
popelje pesem Bele snežinke (prav tam, str. 41):
Zvezdice bele
bele snežinke,
padajo, padajo
tiho z neba.
Pesem se konča z mislijo na lepšo prihodnost – zlato pomlad.
19
Pesnica se je rada poistovetila z otrokom v sebi. V pismu Malčki Zemljičevi
pravi: » Ko dozori naša duša življenju in vsemu, kar nas dviga in ubija, se rada
zamisli v vero detinstva – saj so to najlepši in najdražji spomini.« (Muser, 1975
str. 125) Pesniška zbirka prinaša motive otroške igre (Četa, stoj!, Hi, konjiček),
otroške domišljije (Nezgoda), otroka v šoli (Alenka učenka, Iz šole), uspavanke
(Uspavanka). To so večinoma preproste pesmi, brez zapletenih metafor, ki so
polne optimizma in smeha. Veliko pesmi je tudi uglasbenih (Jutro, Bele
snežinke, Orjemo, orjemo, Hruška debeluška, Žabja nezgoda).
Pesmi v zbirki govorijo tudi o živalih. Živali so poosebljene, pesmi pa
ritmične, s ponavljajočimi se verzi ter onomatopoetskimi glasovi (Med-jedek,
Tri ptičice, Naša muca, Naš mucek, Naš Tarzan se krega, Račka kratkotačka,
Naše bele čopke ni, Žabja nezgoda, Škorčki zamorčki, Reglja in Pavlinka,
Hrošč, Rak).
Pesniška zbirka ima nekaj zastarelih in narečnih izrazov: 'spavati' – spati, 'dete'
– otrok, 'majka' – mama, 'zrakoplov' – letalo, 'deca' – otroci, 'vekati' – jokati,
'vigred' – pomlad, 'glad' – lakota …
Zbirka je polna osebne prizadetosti pesnice nad usodo domovine in težkega
življenja kmečkih ljudi. Muserjeva v spremni besedi piše o tem, da je pesničin
brat Darko Černej pripovedal, kako je nestrpno čakala na izid koroškega
plebiscita in »kako je zajokala, ko so zagoreli kresovi – ne v našo zmago,
ampak v naš poraz« (Muser, 1975, str. 117). Njene domoljubne otroške in
mladinske pesmi so prežete z bolečino krivičnih postavitev narodnih meja po
prvi svetovni vojni ter s krivico, ki so jo doživljali naši ljudje onstran teh meja
(povz. po Muser, prav tam).
Otrok se v pesmih Anice Černej sreča z realnim svetom, kjer otroški smeh,
veselje in brezskrbnost velikokrat zamenjata skrb za mamo, očeta ali pa
izgubljeni dom. Njena poezija pa se kljub grenkobi, ki jo večkrat izpoveduje,
dotika upanja v svetlo prihodnost – zlato pomlad.
20
Pesniška zbirka Metuljčki (1980) je ilustrirana. Ilustrirala jo je Marjanca Jemec
– Božič. Skupno ima dvanajst ilustracij. V pesmih, ki so ilustrirane, sem
primerjala uporabo motivov, dogajalnega časa in lirskih subjektov, ki se
pojavljajo v pesmih ter upodobitvah na ilustracijah.
V pesmi Naša kuharica lirski subjekt govori o kuharici Jeli. Če je kuharica
dobre volje, tudi najboljše kuha. Kuharica melje, seje, meša, tolče, valja, peče
in mesi. Vedno pa je dobre volje in vesela. V drugi kitici lirski subjekt pravi, da
bo za kosilo pripravila sladko mlečno juho, zelje s klobaso ter potico. Na koncu
nas povabi, da lahko pridemo na kosilo, če bo seveda kaj ostalo.
Na ilustraciji je upodobljena debela kuharica. Kuharica je videti dobrovoljna,
na sebi ima predpasnik, na glavi pa čepico, ki ji spenja lase. V eni roki drži
lonec, v drugi pa metlico, s katero stepa vsebino v loncu, ki je bele barve. V
besedilu pesmi je omenjena sladka mlečna juha (najbrž je zato ilustratorka za
vsebino v loncu uporabila belo barvo). Na ilustraciji so desno ob kuharici še
mlinček, valjar, lopatka, kuhalnica ter strte jajčne lupine ob kuharičinih nogah.
Černejeva v pesmi pove, da bodo za kosilo sladka mlečna juha, zelje s klobaso
ter potica. Na ilustraciji teh jedi ne vidimo, vidimo pa kuhinjske pripomočke,
ki jih pesnica ne omenja, omenja pa postopke (kuharica tolče, valja, mesi …).
Pesem Med-jedek pravi, da je hladna jesen povzročila, da cvetje ne proizvaja
več medenih čaš. Čebele so odšle v panje, kjer se pripravljajo na zimsko
spanje, in ker je v panju malo medu, lonci ostajajo prazni. Lirski subjekt
sprašuje, kdo je izmaknil med iz panja in pravi, da se v gozdu z medom
najverjetneje gostijo medvedje, ki se prav tako pripravljajo na zimsko spanje.
Lirski subjekt pa ugotovi, da medvedov ni več, torej je moral med izmakniti
nekdo drug. Pravi, da je potrebno vprašati Tomažka, komu je še med-jedek
ime. Na koncu pesmi pa Tomaž sam prizna, da se z medom sladkajo čebele,
medvedje in on sam.
Na ilustraciji je v ospredju poln lonec medu, ob katerem sedita medved in
deček ter se sladkata z medom. Deček sedi na majhni klopi, v ozadju pa sta
čebelji panj, na katerem sedi ptica, ter drevo, ki je jesensko obarvano. Ptica
21
opazuje početje medveda in dečka. Ilustratorka je upoštevala čas dogajanja v
pesmi, to je jesen, saj je listje na drevesu jesensko obarvano. V pesmi ni
omenjeno drevo, temveč gozd in drevesa. Prav tako ni nikjer v pesmi omenjena
ptica. Medved in deček pa sta subjekta iz pesmi.
Alenka učenka govori o Alenki, ki nič več ne misli na svoje igrače, ker je
vpisana v šolo. Alenka že nariše muco, piše pa tudi že prve črke in številke do
tri. Lirski subjekt pravi, da je Alenka zdaj pa že zares prava učenka in če kdo
temu ne verjame, naj vzame očala, s katerimi bo videl Alenko, ki v šoli nikoli
ne manjka.
Na ilustraciji so upodobljena velika očala, ki tičijo na nosu. V levem in desnem
steklu očal je prikazan Alenkin odsev. Alenka ima dva čopa ter rdečo pentljo
na vrhu glave. V levem odsevu stekla piše črke in številke v zvezek. V desnem
steklu je Alenka v gibanju. Sklepamo, da je na poti v šolo, ker na hrbtu nosi
šolski nahrbtnik. Ilustratorka je iz pesmi upodobila očala in Alenko, ki je
upodobljena po predstavi ilustratorke, saj opisa deklice pesem ne podaja. Na
ilustraciji je upodobljeno besedilo v sliki (črki A, B in številki 1, 3), ki ju
Alenka piše v zvezek. Dragica Haramija in Janja Batič (2013, str. 70) besedilo
v sliki imenujeta intraikonično besedilo. Ilustratorka je upodobila zapis prvih
črk in številk Alenke v zvezek, saj v pesmi Alenka že piše prve črke in tudi
številke do tri.
Pesem Orjemo, orjemo govori o oranju polja in sejanju pšenice, ki jo
požanjemo zato, da dobimo potico.
Na ilustraciji so prikazani trije otroci za mizo, in sicer fant, deklica ter fant, ki
sedi na stolu. Miza je pokrita z rdečim karirastim prtom, na sredo mize pa je na
kuhinjsko servieto postavljena potica. Poleg potice je prazen model za pečenje.
Otroci za mizo nestrpno čakajo, da se bodo potice lahko polastili (fant se
oblizuje, deklica se naslanja na mizo in gleda potico, fant, ki sedi na stolu, pa
zvedavo gleda preko roba mize proti potici). V besedilu pesmi je omenjena
potica, niso pa omenjeni otroci. Ilustracija se ponovi tudi na naslovni in hrbtni
strani pesniške zbirke ter na veznih listih.
22
V pesmi Jesen jež godrnja, da nima hrane, da prekotali vse klance, a niti gnile
hruške ne najde. Zajec toži, da zaradi jeseni odpada listje, da bo planjava kmalu
prazna ter da ga je strah lovca, pred katerim se zajčji rod ne bo imel kam skriti.
Čebela pravi, da ni medu, ker cvetje ni medilo. Škorci napovedujejo zimo in
tarnajo, da je bila slaba letina, saj ni bilo niti češenj, da bi jih pozobali. Na
koncu pesmi lirski subjekt pravi, da mame slutijo, da je še daleč do pomladi,
oče pa je ves mrk in tih ter pravi, da je res težko, če prezeba pet otrok.
Pesem se razteza preko treh strani, nato na desni strani sledi ilustracija, po
ilustraciji pa zopet sledi besedilo pesmi. Da v celoti razumemo ilustracijo, je
besedilo pesmi potrebno prebrati do konca, saj so čisto na koncu omenjeni oče
ter pet otrok. Na ilustraciji sta upodobljena oče in mama, ki sedita na klopi.
Njun izraz je mračen in žalosten. Mama ima na glavi ruto, oče klobuk. Ob
njima sedi, na manjši leseni pručki, z žalostnim izrazom na obrazu, deklica
(hči). Na levi strani ilustracije sedi ob klopi maček, ki je prav tako žalosten. V
ozadju so prikazani še štirje otroci, sklepamo, da bratje in sestre. Otroci so
žalostni in jih zebe. Upodobljeni so brez obutve, bosi. Gre za prikaz lačnih in
prezeblih otrok, ta motiv pa je uporabila tudi Černejeva v pesmi. V pesmi so
omenjeni vsi subjekti iz ilustracije (oče, mama ter pet otrok), razen mačka.
Ilustratorka je pri upodobitvi uporabila temnejše barve za oblačila, saj je tudi
vzdušje v pesmi jesensko, mračno in tesnobno. Upoštevan je tudi dogajalni čas
– jesen, ker so vsi liki oblečeni v dolge rokave. Otroke pa kljub temu zebe, saj
so brez čevljev in bosi. Upodobljena je revna viničarska družina.
Pesem Čuden možic govori o sneženem možu. Čudni mož v roki brez rokavice
drži metlo. Na glavi ima namesto klobuka lonec. Lirski subjekt govori o tem,
da je imel jezen obraz in črne oči ter nos, vendar ni bil kos niti Matičku s
polomljeno metlo. Zaradi sonca se je začel topiti, nato pa mu je dež umil solze,
zato se je čudni mož prestrašil, zbežal in skril (stopil). Za njim so za spomin
ostali le še metla in trije ogeljčki.
Ilustracija prikazuje sneženega moža z loncem na glavi in metlo v roki.
Sneženi mož se topi. Da sije sonce, nakazuje senca sneženega moža. V ozadju
je skupina otrok z majhnim psom. Opazujejo sneženega moža. Nekateri so
23
veseli, drugi pa žalostni, ker se sneženi mož topi. Černejeva v pesmi omenja le
Matička, skupine otrok pa ne. Prav tako nikjer ne omenja psa. Sneženi mož ima
na ilustraciji namesto nosu koren in ne oglja. Pesnica v pesmi omenja le oglje.
V pesmi Naš Tarzan se krega je lirski subjekt pes Tarzan. Tarzan se krega –
laja, ker ga hodi dražit pes Murček, ki se želi polastiti njegove sklede. Tarzan
varuje domačo hišo in svojo skledo ter tako prepodi nepridiprava. Pravi, da je
on gospodar dvorišča.
Ilustracija upodablja psa Tarzana, ki je priklenjen na verigo, pred sabo pa ima
skledo, v kateri je kost. V ozadju je pes Murček. Upodobljena sta oba subjekta
iz pesmi.
Pesem Škorčki zamorčki govori o škorcih, ki so prileteli z juga, zato so od
sonca vsi zagoreli. Škorec kramlja s prijateljem Jurčkom, ki škorcu in njegovi
ženi zgradi hiško na tepki medenki (stari sorti hruške). Pesem se zaključi s
povabilom škorca ženi v novo domovanje.
Na ilustraciji je upodobljeno deblo s ptičjo hišo. Na njej sedi škorec s
klobukom na glavi in vabi svojo ženo v nov dom. Žena škorka sedi na veji. Na
glavi ima venec iz rož, v perutnicah pa drži šopek. Škorca delujeta, kot da sta
se pravkar poročila (pesnica poroke med škorcema ne omenja). Upodobljen je
motiv iz zadnje kitice, ko škorec povabi ženo v nov dom.
Hruška debeluška govori o hruški, ki ne želi, da bi jo pojedli otroci, a jo veter
strese in zato pade na tla. Ob padcu zbudi ježa, ta si jo natakne na bodice in
odnese domov.
Na ilustraciji je upodobljena veja, s katere pada debela hruška. Hruška ima oči,
nos, usta, roke in noge. Gleda zaskrbljeno. Pod hruško je upodobljen jež, ki
gleda proti njej. Ilustracija prikazuje tako hruško kot ježa. Ilustratorka je
upodobila padec hruške.
Pesem Naši gosti govori o gostih, o pticah, ki se hranijo in imajo pravo gostijo
vse do večera. Omenja vrabce, ki se najraje hranijo na gredah, vrane, ki hrano
24
iščejo na njivah, škorce, ki se gostijo v vinogradih ter sinice, ki iščejo hrano, ko
je zima.
Na ilustraciji je prikazana hribovita pokrajina z vinogradi, sredi katere stoji
klopotec. Okrog klopotca je upodobljenih šest ptic, ki se spuščajo proti
vinogradu. Upodobljen je motiv iz druge kitice, kjer se škorci gostijo v
vinogradih.
Tam doli na jugu govori o dozorevanju češenj na jugu. Lirski subjekt pravi, da
so češnje na jugu zrele že takrat, ko doma šele cvetijo.
Ilustracija upodablja češnjo s sadeži. Na njej je bosonogi deček, ki se z eno
roko oprijema veje, v drugi pa ima češnjo, ki jo nese proti ustom. Pesnica
omeni otroke in ptice, ki se gostijo s češnjami, dečka pa ne omeni.
Pesem Iz šole govori o Anki v šoli in o lakoti. Anka ima težave s številkami,
črkami in z besedami. Lirski subjekt na koncu pesmi pravi, da kdor zna razbrati
poglede, tisti ve, da Anka ne more razmišljati o številkah, črkah in besedah
zato, ker je lačna.
Ilustracija upodablja deklico z žalostnim izrazom. Stoji pred šolsko klopjo. Na
klopi sta upodobljena zvezek in nalivno pero, ki je namočeno v črnilo. Deklica
drži roki na zvezku, v katerem je zapisana računska formula. Za deklico so na
beli podlagi zapisane različne oblike črke a. Pred deklico je zapisana beseda
abeceda. Beseda se konča z razpršeno packo črnila ob črki a. Tudi tukaj lahko
govorimo o intraikoničnem besedilu (Haramija in Batič, 2013, str. 70).
Ilustracije v pesniški zbirki ne pripovedujejo zgodbe, ampak »[…] le
osvetljujejo posamezne prizore (literarne like, okoliščine/dogajanje, čustva,
prostor, čas).« (prav tam, str. 25)
Ob pregledu predvojne zbirke Metuljčki in povojnih izdajah ugotovimo, da
imajo povojne izdaje še vedno naslov Metuljčki, vendar je izpuščena vrsta
pesmi s krščanskimi motivi (V sveti noči, Prošnja, Molitev), vanjo pa so
vključene nekatere pesmi iz periodike in to brez opombe, da gre za drugačno
25
izdajo. Peter Svetina pravi, da je bilo v Sloveniji po drugi svetovni vojni
»problematično […] vse, kar je bilo povezano s krščanstvom oziroma z
meščansko dobo predvojnega časa, tako vrednote meščanske kulture
(individualnost, svobodoljubje, tolerantnost, sposobnost dialoga […]) kot
lastnina meščanov […] je moralo […] 'izginiti iz zavesti slovenske javnosti'«
(Svetina, 2011, str. 553). Zato v »novonastali družbi izginja medvojna
meščanska (krščanska) tradicija in jo vse bolj nadomeščajo povojne
socialistične vrednote« (prav tam, str. 554). V povojni čas se tako »ne
prenašajo več literarna besedila z motivi in snovmi, vezanimi na meščansko in
krščansko okolje medvojnega časa« (prav tam). Svetina pravi, da je »med
povojnimi objavami (ponatisi, uglasbitvami) mladinske literature iz časa med
obema vojnama […] še največ poezije, a tudi tej zvrsti povojno oblikovanje
literarnega kanona ni prizaneslo, ideološko sporna besedila so bila praviloma
zamolčana« (prav tam, str. 556). Pravi, da se je »/v/ povojni čas […] prenesel
le del opusa iz časa med obema vojnama. Umaknjen je bil tisti del, katerega
dogajanje, tematika in okolje so bili povezani s krščanskim (in meščanskim)
izročilom.« (prav tam, str. 588)
4.2 SREDI DOMOVINE
Zbirka pesmi Sredi domovine je bila izdana leta 1953. Pesmi so bile objavljene
v različnih mladinskih revijah, v zbirko pa jih je uredila Meta Sever, ki je v
spremni besedi zapisala: »Naj bo ta knjižica drobnih pesmi v spomin zavedni
slovenski vzgojiteljici in mladinski pesnici, ki je dala svoje življenje za
svobodo domovine, hkrati pa v veselje našim cicibanom, ki jim je poklonila
velik del svojega življenjskega prizadevanja.« (Sever, 1953)
Erna Muser (1980, str. 86) pravi, da se je pesnici porodila misel o samostojni
slikanici, ki bi jo šele kasneje kdo ilustriral, ko je pripravljala slikanici Kapljice
(1934) in Dedek Miha (1939). Besedilo je potem res napisala in ga z naslovom
Pisani izprehodi leta 1939 oddala Mladinski matici, med drugo svetovno vojno
pa naj bi se vse skupaj nekje izgubilo. Muserjeva pravi, da lahko domnevamo,
26
da so nekatere pesmi, ki so zbrane v zbirki Sredi domovine, iz te izgubljene
slikanice, ki jo je leta 1939 oddala Mladinski matici.
Zbirka obsega petdeset pesmi brez naslovov in nima kazala ter označenih
strani. V zbirki je osemindvajset pesmi, ki so objavljene tudi v povojni izdaji
zbirke Metuljčki (1980). Prva pesem vsebuje verz, po katerem nosi naslov
celotna pesniška zbirka (Černej, 1953):
Sredi domovine
vlak hiti v daljine …
vozi iz Ljubljane
same cicibane …
Pesnica v določenih pesmih na nekoliko prikrit način prikaže usodo domovine,
kjer je sreča skaljena (prav tam):
Iz domovine,
v bele daljine,
v morje oddaljeno,
v srečo neskaljeno.
V pesmih je prikazano tudi pomanjkanje, kjer lirski subjekt pravi, da brez
denarja, tudi kruha ni (Černej, 1953):
Tara, Taro,
če dnarcev ne bo,
Tara, Taro,
še kruha ne bo.
Pesmi v pesniški zbirki govorijo o živalih. Živali so poosebljene, pesmi pa
ritmične, s ponavljajočimi se verzi ter onomatopoetskimi glasovi, saj so
predvsem otroci dovzetni za onomatopoetske glasove (petelin se oglaša ki-ki-
ri, kokoš se oglaša ko-ko-ko). Pesnica piše o živalih, ki so otroku blizu in so iz
domačega okolja (muca, gos, petelin, kokoš). Piše tudi o gozdnih živalih in
živalih, ki jih otrok prepozna iz narave (raca, miš, lisica, hrošč, riba, žaba, rak,
štorklja, polž). Živali so antropomorfizirane (rak je krojač, žaba je zdravnik),
pesnica pa jim pripiše izmišljene lastnosti (dobra botrica lisica).
27
Pesmi tudi vzgajajo, saj se nemoralno dejanje kaznuje. Takšna je na primer
pesem o miši, ki pravi, da se je miš ujela v past, ker je hodila krast. Lirski
subjekt pravi, da če se miš želi rešiti in s tem rešiti svojo čast, naj ne hodi več
krast. Takšna je tudi pesem, ki govori o jabolkih. Jabolka otroku namignejo, da
vedo, da so mikavna, vendar naj jih ne krade. Poučno deluje tudi pesem, ki je
oblikovana kot dialog, v katerem otrok sprašuje, oče pa odgovarja. Otrok
sprašuje očeta, kam letijo ptice, ko zapustijo gnezda. Oče odgovori, da odletijo
na jug, vendar svojega gnezda, torej doma, nikoli ne pozabijo, saj se vedno
vrnejo nazaj domov.
Nekatere pesmi govorijo o naravi in dogajanju v njej, narava pa je poosebljena
(Černej, 1953):
Rano zjutraj vstaja
jutro, beli dan.
Sonce ga pošilja
z bisernih poljan.
Pesmi govorijo o kmečkih opravilih (o oranju njive, sejanju in žetvi pšenice)
in obrtnih dejavnostih (mlinar zmelje žito, da dobi moko, ki jo odpelje k peku,
ta pa iz nje speče kruh).
Pojavljajo se motivi otroka pri igri, kamor lahko uvrstimo tudi izštevanko.
Lirski subjekt pravi, da je potrebno poslušati uro. Pesnica ob tem uporabi
onomatopoetski izraz za prikaz minevanja časa (tika – taka – tak) ter ponovitve
(čas hiti, hiti; ura bije tri, ura bije tri). Na koncu pesmi lirski subjekt pove, da je
Mirko tisti, ki lovi. Izštevanka je uporabna kot pripomoček za začetek igre.
Namen je določitev nekoga za igro (štetje, lovljenje). Pesem je preprosta in
kratka, da si jo otroci lažje zapomnijo, k čemur pa pripomore tudi rima.
V zbirki se pojavita tudi uganka in uspavanka. V uganki lirski subjekt sprašuje
otroke, če vedo, kdo na nebu miglja in se z luno igra. V drugi kitici pa razkrije
28
odgovor in pove, da so to zvezde. V uspavanki pa mama s pesmijo zaziblje
otroka v spanec.
Otroško dojemanje vesolja se kaže v pesmi, kjer lirski subjekt sprašuje zvezdo,
kje je doma luna. Zvezda odgovori, da še sama ne ve, kje je doma, ker je luna
danes tukaj, jutri pa tam. Pravi, da je luna stara in zaspana ter zato še sama ne
ve, kaj je njena naloga, zato tudi ob jutrih s soncem gori, v mraku pa si večkrat
zaspi.
V pesmi o škratih se srečamo s pravljično domišljijo. Govori o škratih, ki so
pobegnili v goro, kjer sedijo ob ognju in kadijo pipo, ko pa se začne mračiti, pa
družba škratov ob ognju zaraja. Dogajalna raven pesmi je domišljijska, saj
pesem govori o škratih. Domišljija otroka odpelje v svet škratov, s tem pa se
mu krepijo tudi miselni procesi.
Zbirka se zaključi z letnim časom – zimo. Predzadnja pesem govori o burji in
snežinkah, ki napovedujejo zimo, zadnja pesem pa govori o snežaku.
Pri pregledu pesniške zbirke naletimo na nekaj zastarelih in narečnih izrazov,
ki danes niso več tako aktualni: 'ciciban' – predšolski otrok, 'picke' – kokoši,
'rano' – zgodaj, 'sama ne znam' – sama ne vem, 'dečica' – manjšalnica od deca,
'deca' – otroci, 'hoja' – jelka, 'svirati' – igrati …
V zbirki prevladujejo motivi o naravi, o živalih, o kmečkih opravilih in obrtnih
dejavnostih ter motivi otroka pri igri. Pesmi vzgajajo v duhu, da se nemoralno
dejanje kaznuje, v določenih pesmih pa na nekoliko prikrit način prikaže usodo
domovine ter pomanjkanje. Prevladujejo onomatopoetski glasovi, besedne
podvojitve, pripevi in pomanjševalnice, ki delujejo na zvočnost pesmi. Pogoste
so tudi poosebitve (jelka je umrla, travica rano vstaja in si mane oči, pšenični
klaski se smejijo). Dragica Haramija in Janja Batič (2013, str. 42) pravita, da je
»/l/irska otroška poezija […] pogosto tudi peta […]«. Nekaj pesmi iz zbirke je
29
uglasbenih (Kod je hodil Jane, Očka drva žaga, Dečica, kdo ve, Goska, Polžek
je gospod).
Pesniško zbirko je ilustrirala Ksenja Prunk. Ilustracije so bile narejene, ko so
bile pesmi že zbrane v zbirko (Muser, 1980, str. 85). Prav tako sta ilustrirani
naslovna in hrbtna stran zbirke. Upodobljeni so posamezni motivi iz pesmi
(lisica, petelin, škrat, sneženi mož, ptica, jelka). Ilustracije zbirki poleg
leposlovne dodajo tudi estetsko vrednost. Pojem ilustracija pomeni »sleherno
likovno upodobitev, ki nazorno dopolnjuje besedilo« (Kobe, 1998; cit. po
Haramija in Batič, 2013, str. 15).
Navajam nekaj primerov ilustriranih pesmi. Pesmi so brez naslovov, zato sem
namesto naslova uporabila prvi verz pesmi.
Pesem Rak, rak govori o raku krojaču, ki je lirskemu subjektu vrezal dvoje
hlač. Temu pa hlače niso bile prav, zato mu jih je poslal nazaj. Ker lirskemu
subjektu hlače niso bile všeč, je bil rak ves rdeč (bil je v zadregi).
Ilustracija upodablja tri otroke, dva fanta in deklico. Stojijo ob mizi in gledajo
raka. Fant kaže nanj s prstom. Rak je ilustriran na mizi, na krožniku. Je rdeče
barve. Ilustratorka je upodobila motiv iz pesmi (rak, ki je prav tako rdeče
barve). Černejeva pa v pesmi ne omenja otrok. Lirski subjekt je le eden (iz
vsebine pesmi sklepamo, da gre za fanta).
Sosed Jožek govori o hudem sosedu, kateremu je lirski subjekt komaj ubežal,
ker mu je ukradel pet hrušk. V pesmi se menja perspektiva lirskega subjekta, ki
postane avktorialni in se strinja s sosedom, da je nepridiprava odgnal, saj se
hrušk ne sme krasti.
Nad besedilom je velika podoba jeznega soseda, ki v levi roki drži palico, z
desno pa žuga s prstom. Na glavi ima velik klobuk, ki sega preko oči. Spodaj v
desnem kotu, pa je upodobljena majhna podoba fanta, ki teče in gleda nazaj
proti jeznemu sosedu. Upodobljen je motiv iz pesmi, ko sosed žuga lirskemu
subjektu.
30
Pri tej pesmi v povezavi z ilustracijo lahko rečemo, da sodobni otrok ne bi
razumel načina kaznovanja, upodobljenega na tej ilustraciji (lesena palica). V
sedanjem času je fizična kazen nesprejemljiva, zato ji otroci niso izpostavljeni.
V pesmi Mlinar žito melje mlinar spravlja moko v vreče, potem pa jih zapelje k
peku. Pek preseje moko in zamesi testo za kruh. Lirski subjekt se v tretji kitici
zapodi k peku preko ceste, kjer si izbere svežo belo štruco. Na koncu pesmi
pride domov, kjer ga že čaka mama, ki mu odreže kos štruce.
Ilustracija prikazuje deklico, ki v rokah nese velik kos štruce.
Sekiro so vzeli govori o ljudeh, ki so s sekiro hiteli na goro, kjer so izbrali
jelko, ki jo bodo prodali stricu. Jelko so podrli, zato je umrla.
Na ilustraciji je upodobljen moški s sekiro, ki hodi navkreber proti jelki. V
ozadju je upodobljen obris gora. Prikazan je motiv iz prve kitice, ko gredo na
goro po jelko.
V pesmi Ribice lovimo otroci lovijo ribe, a nobene ne dobijo. Lirski subjekt se
sprašuje, kaj bo, če kosila ne bo. Na koncu pesmi pa je ena riba le prijela,
vendar pa ena ni dovolj, da bi z njo nasitili vse.
Nad besedilom pesmi so upodobljeni trije otroci (dva fanta in eno dekle), ki
stojijo na travi. Fanta držita vsak svojo leseno ribiško palico in lovita ribe.
Dekle ju opazuje. Pod besedilom je ilustrirana voda, v katero sta namočena
trnka. Prikazan je motiv iz prve kitice, ko otroci lovijo ribe.
Pesem Žabica je žejna bila govori o žabi, ki je bila tako žejna, da je popila
preveč vode, zato ji je počil trebuh. Njen mož je skočil po zdravnika, vendar
sta k žabi prispela prepozno, ker je ta medtem že umrla.
Na ilustraciji je upodobljena žaba v postelji. Na levi strani ilustracije, ob
postelji, stojita dve žabi; prva je rjava, druga zelena. Rjava ima na glavi očala,
zato lahko sklepamo, da gre za žabo zdravnika. Upodobljen je motiv iz pesmi,
ko sta zdravnik in mož prispela k žabi, vendar iz upodobitve ni videti, da bi
bila žaba že mrtva, ampak je videti bolna.
31
Ilustracije v pesniški zbirki ne pripovedujejo zgodbe, ampak »[…] le
osvetljujejo posamezne prizore (literarne like, okoliščine/dogajanje, čustva,
prostor, čas).« (Haramija in Batič, 2013, str. 25)
4.3 BRATCI, ZIMA BO
Zbirka pesmi je izšla leta 1957 in je ilustrirana. Ilustracije so delo Ksenije
Prunk. V zbirki je osem pesmi brez naslovov, ki so prisotne že v zbirki Sredi
domovine (1953).
Pesniška zbirka se prične s pesmijo o rački kratkotački, ki se odpravi k sosedi v
vas. Naslednja pesem govori o kokoših, ki so prišle na vrt, ker so bila odprta
vrata. V tretji pesmi burja napove zimo. Lirski subjekt pravi: »Oj, oj, ojo, /
bratci, zima bo.« (Černej, 1957) Ta verz se je uporabil za poimenovanje
celotne zbirke. Pesem, ki sledi govori o deklici in dežu. Lirski subjekt pravi, da
bo to zanjo poseben dan, saj bo uporabila nov dežnik, ki jo bo popeljal v svet.
V naslednji pesmi otroci lovijo ribe, a nobene ne dobijo. Pesem, ki sledi govori
o čudnem možu, ki je stal na bregu v snegu, v roki pa je brez rokavice držal
metlo. Na glavi je imel namesto klobuka poveznjen lonec. Zaradi sonca se je
začel topiti in solziti, zato mu je dež umil solze, kar pa je moža tako prestrašilo,
da je zbežal in se skril. Zadnja kitica govori o tem, da za njim ni več nobene
sledi, da so za spomin ostali le še metla, lonec in trije ogeljčki (snežak se je
stopil). Sledi pesem, ki govori o treh pticah. Ptice sedijo na cvetočih vejah in
prepevajo pesmi. V zadnji pesmi pa je prikazano pomanjkanje, kjer lirski
subjekt pravi, da če ni denarja, tudi kruha ni.
Pesnica v pesmih opisuje naravo, ki jo pooseblja (tetka burja svira, snežinke
plešejo, žarek objame snežaka). Uporablja okrasne pridevke (droben dež, črne
oči), medmete (oj, oj) ter pomanjševalnice (tetka, dežek, sestrica, pesmica,
ogeljčki). V zadnji pesmi na nekoliko prikrit način prikaže pomanjkanje. V
zbirki prevladujejo motivi o naravi, ki je poosebljena in o živalih.
32
4.4 VESELE PESMICE
Zbirka pesmi je prvič izšla leta 1957 in je bila ponatisnjena leta 1973 ter je
ilustrirana. Ilustracije so delo Ksenije Prunk. V zbirki je devet pesmi brez
naslovov, ki so prisotne že v zbirki Sredi domovine (1953).
Pesniška zbirka se prične s pesmijo o lisici tatici, ki je odnesla tri kokoši.
Nadaljuje se s pesmijo o goski, ki jo lirski subjekt primerja z gospo. V pesmi o
vetru, se ta igra s pšeničnimi klasi. V četrti pesmi si lirski subjekt želi, da bi
imel peruti tako kot ptice, ker bi tako prišel hitreje do sončne Gorice. Sledi
pesem o polžu, ki ga lirski subjekt primerja z gospodom in pravi, da kadar polž
želi na pot, si samo napreže kočijo. Šesta pesem govori o žabi in štorklji, ki v
zadnji kitici poje žabo. Sledi izštevanka, kjer lirski subjekt na koncu pesmi
pove, da je Mirko tisti, ki lovi. Osma pesem govori o kuharici Jeli. Če je
kuharica dobre volje, tudi najboljše kuha. Kuharica melje, seje, meša, tolče,
valja, peče in mesi. Vedno pa je dobre volje in vesela. Pri tej pesmi manjka
druga kitica, kjer lirski subjekt pravi, da bo kuharica Jela za kosilo pripravila
sladko mlečno juho, zelje s klobaso ter potico. Zbirka se zaključi s pesmijo o
raku krojaču, ki je lirskemu subjektu vrezal dvoje hlač. Temu pa hlače niso bile
prav, zato mu jih je poslal nazaj. Ker lirskemu subjektu hlače niso bile všeč, je
bil rak zaradi tega ves rdeč (v zadregi).
Pesnica uporablja onomatopoetske glasove (goska se oglaša z ga-ga-ga; žaba se
oglaša kvak , kvak, kvak), okrasne pridevke (zlata pšenička), pomanjševalnice
(vetrček, klaski, pšenička, polžek, kočijica) in poosebitve (veter je zlasal
pšenico). Živali so antropomorfizirane (polž si napreže kočijo – polžjo hišo).
Pesniška zbirka prikaže dogajanje v naravi ter govori o živalih, ki so otroku
blizu in so iz domačega okolja (gos, kokoš), pa tudi o gozdnih živalih in
ostalih, ki jih otrok prepozna iz narave (lisica, žaba, rak, štorklja, polž, ptica).
Prinaša motiv otroške igre (izštevanka), motive iz narave (veter, pšenica) ter
domačega okolja (kuharica Jela).
33
4.5 ORJEMO, ORJEMO
Zbirka pesmi je izšla leta 1975 in je ilustrirana. Ilustracije so delo Marjance
Jemec – Božič. V zbirki je zbranih 14 naslovljenih pesmi, ki so že bile
objavljene v zbirki Sredi domovine (1953). Ob vsaki pesmi so črno-bele
ilustracije.
Pesniška zbirka se prične s pesmijo o kokoših, ki so prišle na vrt, ker so bila
odprta vrata. Sledi pesem o petelinu, ki se jezi, ker je izginila kokoš. V
naslednji pesmi se račka kratkotačka odpravi k sosedi v vas. Ta jo povabi v
mlako, kjer se pogostita s črvi. Pesem Goska govori o goski, ki jo lirski subjekt
primerja z gospo. V pesmi Konjiček je prisoten motiv otroške igre. Sledi pesem
o polžu, ki ga lirski subjekt primerja z gospodom in pravi, da kadar polž želi na
pot, si samo napreže kočijo (polžjo hišo). Pesnica v pesmi Jutro opisuje
naravo, ki jo pooseblja (jutro vstaja rano zjutraj). O naravi in dogajanju v njej
govori tudi pesem Tri ptičice, kjer ptice sedijo na cvetočih vejah in prepevajo
pesmi. Pesem Orjemo, orjemo govori o kmečkih opravilih, o oranju polja in o
sejanju pšenice, ki jo požanjemo zato, da dobimo potico. Po tej pesmi je
poimenovana celotna pesniška zbirka. Sledi pesem o vetru, ki se je na njivi
igral s pšeničnimi klasi. V pesmi Hrošč lirski subjekt sprašuje hrošča kam je
namenjen. Ta mu odgovori, da v širni svet. V pesmi o raku, je rak lirskemu
subjektu vrezal dvoje hlač. Temu pa hlače niso bile prav, zato mu jih je poslal
nazaj. Rak je bil zaradi tega, ker lirskemu subjektu hlače niso bile všeč, ves
rdeč (bil je v zadregi). V pesmi Ribice otroci lovijo ribe, a nobene ne dobijo.
Zbirka se zaključi s pesmijo Žabica. Govori o žabi, ki je bila tako žejna, da je
popila preveč vode, zato ji je počil trebuh. Njen mož je skočil po zdravnika,
vendar sta k žabi prispela prepozno, ker je ta medtem že umrla.
Pesnica uporablja onomatopoetske glasove (goska se oglaša z ga-ga-ga),
pomanjševalnice (polžek, kočijica, travica, ptičice, vetrček, klaski, pšeničke),
poosebitve (veter je zlasal pšenico) in okrasne pridevke (zlata pšenička).
V pesniški zbirki prevladujejo preproste pesmi, z zaporednimi in prestopnimi
rimami, brez zapletenih metafor. Nekaj pesmi je tudi uglasbenih (Jutro,
34
Orjemo, orjemo, Žabica). V pesmi Ribice na nekoliko prikrit način prikaže
pomanjkanje. Motiv otroške igre je prisoten v pesmi Konjiček.
4.6 HI, KONJIČEK
Zbirka pesmi je izšla leta 1990 in je ilustrirana. Ilustracije so delo Jelke
Reichman. V njej je zbranih 21 naslovljenih pesmi, ki so že bile objavljene v
zbirki Sredi domovine (1953) ter Metuljčki (1980). Zbirka Hi, konjiček je bila
večkrat ponatisnjena (1998, 1999, 2011, 2013) in je prejela priznanje Zlata
hruška, ki je znak kakovosti otroških in mladinskih knjig.4
Pesniška zbirka se prične s pesmijo o škorcih, ki so prileteli z juga, zato so od
sonca vsi zagoreli. Škorec v pesmi kramlja s prijateljem Jurčkom, ki škorcu in
njegovi ženi zgradi hišico na tepki medenki (stari sorti hruške). Škorec na
koncu pesmi povabi ženo v novo domovanje. Pesnica v pesmi Travica opisuje
naravo, ki jo pooseblja (jutro vstaja rano zjutraj). Sledi pesem o petelinu, ki se
jezi, ker je izginila kokoš. Nato se račka kratkotačka odpravi k sosedi v vas. Ta
jo povabi v mlako, kjer se pogostita s črvi. Žabja nezgoda govori o žabi, ki je
bila tako žejna, da je popila preveč vode, zato ji je počil trebuh. Njen mož je
skočil po zdravnika, vendar sta k žabi prispela prepozno, ker je ta medtem že
umrla. Rak je pesem o raku krojaču, ki je lirskemu subjektu vrezal dvoje hlač.
Pesem Orjemo, orjemo govori o kmečkih opravilih, o oranju polja ter o sejanju
pšenice, ki jo požanjemo zato, da dobimo potico. Otroško dojemanje vesolja se
kaže v pesmi Nezgoda. Lirski subjekt sprašuje mamo, če je videla strašno
nezgodo, ker je luna padla v vodo. Pravi, da če bi znal plavati, bi skočil v vodo
in jo pobral. Mama pa mu odgovori, da naj ga nič ne skrbi in naj lepo zaspi, saj
luna ne bo utonila, ampak se bo samo vode napila, zjutraj pa bo sonce iz vode
pobralo luno. V pesmi Hrošč lirski subjekt sprašuje hrošča kam je namenjen.
4Po mnenju uredniškega odbora MKL, Pionirske in Slovenske sekcije IBBY, ki vsako leto pripravlja
Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, se tiste knjige, ki po vsebini in izvedbi izstopajo,
uvrstijo med odlične izdaje leta in pridobijo pravico do znaka Zlata hruška. (Pridobljeno dne 30. 5. 2016
iz http://www.emka.si)
35
Ta mu odgovori, da v širni svet. Sledi pesem Tri ptičice, ki sedijo na cvetočih
vejah in prepevajo pesmi. V pesmi Naš Tarzan se krega je lirski subjekt pes
Tarzan. Tarzan se krega – laja, ker ga hodi dražit pes Murček, ki se želi
polastiti njegove sklede. Tarzan laja, varuje domačo hišo in svojo skledo ter
tako prepodi nepridiprava. Pravi, da je on gospodar dvorišča. Motiv otroške
igre se pojavi v pesmih Moj avto noče v svet in Hi, konjiček. Po pesmi Hi,
konjiček je poimenovana celotna pesniška zbirka. Hruška debeluška govori o
hruški, ki ne želi, da bi jo pojedli otroci, a jo veter strese in zato pade na tla. Ob
padcu zbudi ježa, ta si jo natakne na bodice in jo odnese domov. Pesem Naša
muca govori o muci, ki je postala mama. Sledi pesem o Janiju, za katerega
lirski subjekt pravi, da je lani bil še v vozičku, zdaj pa že koraka. Alenka
učenka govori o Alenki, ki nič več ne misli na svoje igrače, ker je vpisana v
šolo. Alenka že nariše muco, piše pa tudi prve črke in številke do tri ter v šoli
nikoli ne manjka. Misel na domovino in ljubezen do nje se kaže v pesmi Vlak.
Pesem govori o bolečini zaradi naše razkosane domovine. Černejeva je v tej
pesmi uporabila slovenski ljudski motiv kralja Matjaža. Lastovke je pesem, ki
je oblikovana kot dialog, v katerem otrok sprašuje, oče pa odgovarja. Lirski
subjekt sprašuje očeta, kam letijo ptice, ko zapustijo gnezda. Oče sinu
odgovori, da odletijo na jug, vendar svojega doma nikoli ne pozabijo. Naša
kuharica govori o kuharici Jeli. Če je kuharica dobre volje, tudi najboljše kuha.
V drugi kitici kuharica Jela za kosilo pripravi sladko mlečno juho, zelje s
klobaso ter potico. Zbirka se zaključi s pesmijo Bele snežinke, ki nas takoj
popelje v naše otroške čase. Pesem se konča z mislijo na lepšo prihodnost –
zlato pomlad.
V zbirki se pojavljajo kratke pesmi, ki posnemajo glasovne sklope živali, saj so
predvsem otroci dovzetni za onomatopoetske glasove (petelin se oglaša ki-ki-
ri; kokoš ko-ko-ko; žaba kvak, kvak, kvak). Pesnica piše o živalih, ki so otroku
blizu in so iz domačega okolja (muca, petelin, kokoš), piše pa tudi o gozdnih
živalih in živalih, ki jih otrok prepozna iz narave (raca, hrošč, žaba, rak). Živali
so antropomorfizirane (rak je krojač, žaba je zdravnik). Veliko je
pomanjševalnic (ptičice, mamica, pšenička, potička, žabica, petelinček,
36
škorčki, račka) in okrasnih pridevkov (zvezdice bele, zlate kresnice, zlata
pšenička, zlata pomlad), pogoste pa so tudi poosebitve (travica rano vstaja in si
mane oči, hruška skoraj omedli). V ospredju je zlata barva, ki navdaja z
optimizmom. V zbirki prevladujejo motivi o naravi, o živalih, o kmečkih
opravilih in motivi otroka pri igri. Pesem Vlak na nekoliko prikrit način prikaže
usodo domovine, v pesmi pa se pojavi tudi slovenski ljudski motiv kralja
Matjaža.
V diplomskem delu so med drugim predstavljene tri slikanice Za vesele in
žalostne čase (1933), Kapljice (1934) in Dedek Miha (1939). Dragica Haramija
in Janja Batič (2013, str. 33) pravita, da je slikanica »[…] prvi stik otroka z
likovno umetnostjo in s književnostjo.« Pravita tudi, da so slikanice »prve
knjige s katerimi se otrok sreča, […] v slikanicah vidi otrok zapisane besede
(besedilo) in ugleda ilustracije (likovna umetnost), s čimer si ob slikanici prvič
ogleda neke vrste 'razstavo'.« (prav tam, str. 72) Za odnose med besedilom in
ilustracijo pravita, da so »drugačni, kadar beremo zgolj besedilo ali pa posebej
opazujemo ilustracije: kadar sta besedilo in ilustracija združeni, lahko v
kakovostni slikanici skupaj predstavljata bolj poglobljeno in estetsko dovršeno
zgodbo« (prav tam, str. 9). Pravita tudi, da so slikanice »[…] posebna oblika
knjige, ki združujejo besedilo in ilustracijo v enovito celoto; slikanica ima torej
tri pomembne sestavine: besedilo, ilustracije in vsebinsko-oblikovni odnos med
besedilom in ilustracijo. Ta odnos imenujemo interakcija, kajti besedilo vpliva
na razbiranje pomena ilustracij in obratno, ilustracija spreminja ali dopolnjuje
pomen besedila.« (prav tam, str. 23)
4.7 ZA VESELE IN ŽALOSTNE ČASE
Slikanica je izšla leta 1933 pri Mladinski matici, ilustriral pa jo je Edo Deržaj.
Po sporočilu Alberta Široka, naj odbor Mladinske matice ne bi bil zadovoljen s
predloženim besedilom, zato je Anica Černej besedilo na že naslikane
ilustracije samo na novo napisala (Muser, 1975, str. 122). Podobno se je
zgodilo tudi s slikanico Dedek Miha (1939).
37
V Književnosti je leta 1932/33 izšla kritika Jožeta Slokana, ki kritizira
predvsem motive, češ da so bežni, ter da slika in besedilo nista povezana (povz.
po Osterc, 1963, str. 7).
Slikanico sestavlja dvanajst pesmi brez naslovov in nima kazala ter označenih
strani. Pesmi so kratke in preproste. Že sam naslov Za vesele in žalostne čase
pove, da je namenjena veselim časom, ko se z njo kratkočasimo, ter žalostnim,
ko se z njeno pomočjo razvedrimo. Naslovna stran slikanice je ilustrirana.
Upodobljeni so posamezni motivi iz pesmi (miš, snežak, zajec, metulj …).
Slikanica prikaže menjavo letnih časov. Prične in zaključi se z zimo ter tako
sklene krog celega leta. V pesmih so upodobljeni živalski, rastlinski ter
izmišljeni pravljični liki, ki jih pesnica pooseblja ter tako vpliva na otrokov
domišljijski svet. Osrednjo vlogo ima rastlinska in živalska motivika. Živali se
pojavljajo predvsem v gozdu in na travniku (zajec, lisjak, raca, škorci, metulji,
krt) ter nekoliko manj na domačem dvorišču (kokoš).
Pesmi so tudi moralnovzgojne, saj je zlo kaznovano. Z nesramneži in ošabneži
obračuna narava. Navajam nekaj primerov, ki se navezujejo na zgornji trditvi:
- hruško debeluško, ki noče, da bi jo pojedli otroci, nabode jež;
- domišljave mušnice, ki žalijo ostale gobane, na koncu odpihne burja;
- mak, ki misli, da je boljši od ostalih rastlin, ki rastejo na žitnem polju,
konča pod rokami žanjic;
- miš, ki krade, se na koncu ujame v past;
- lisjaka, ki je pravi požrešnež, zajec spelje na tanek led in tako pristane v
ledeno mrzli vodi.
Pojavita se tudi motiva božiča in velike noči. Velikonočni motiv je prepleten s
humorjem in otroško naivnostjo (Jurček ukrade jajca kokoši in jih pobarva, iz
pirhov pa se izvalijo piščanci). Motiv božiča pa je povezan z zimskimi
radostmi (sankanje). Zelo malo je v pesmih onomatopoetskih glasov.
38
Jurček je subjekt, ki nastopa v štirih pesmih. Otrok se z njim lahko poistoveti,
saj življenje odkriva sam (barva jajca, lovi ribe), z živalmi pa se tudi
spoprijatelji (prijateljema škorcema zgradi ptičjo hišo).
Slikanica ima nekaj zastarelih ter narečnih izrazov, ki so odraz obdobja v
katerem je živela in ustvarjala Černejeva: 'zarana' – zgodaj zjutraj, 'čopka' –
kokoš, 'picke' – piščanci, 'dečica' – manjšalnica od deca, 'deca' – otroci, 'poreči'
– izraziti misel …
Igor Saksida pravi, da je v teh pesmih odklon od idilike izrazitejši kot v zbirki
Metuljčki (1930), ker se »nenavadna metaforika (mušnice – gozdne plemkinje)
povezuje s fantastično motiviko (zelenec)« (Saksida, 1992, str. 449).
Vsaka pesem se prične s poudarjeno prvo črko besede. Črka je večja od
ostalega besedila ter rdeče barve. Tako so označeni začetki vseh dvanajstih
pesmi. S poudarjeno črko tudi lažje razberemo, kdaj se neka pesem konča in se
prične nova. Vsaka kitica pesmi ima svojo stran, nad vsako pa je upodobljena
obrobljena ilustracija, ki spominja na uokvirjeno sliko. Takšna postavitev kitic
ter ilustracij se nadaljuje čez celotno slikanico. Pesmi so brez naslovov, zato
sem za naslov uporabila kar prvi verz ali pa prvo besedo pesmi.
Bela, bela poljana je prva pesem, ki govori o belku snežaku. Snežak čemerno
premišljuje o zimi in pravi, da če bo še bolj mrzlo, se bo naslednji dan podal k
sosedom v bližnjo vas. Ker se želi zagreti in kratkočasiti, se naslednji dan
zgodaj zjutraj zares odpravi. Ko vstopi v zakurjeno sobo, pa se usede ravno za
vročo peč. Snežak se zato začne topiti in na koncu za njim ostane samo še
velika mlaka vode.
Glavni in edini lirski subjekt je belko snežak. Kraja dogajanja sta bela poljana
in zakurjena soba. Iz vsebine pesmi lahko razberemo, da je dogajalni čas zima
in 2 dneva (snežak en dan premišljuje, naslednji dan pa se zgodaj zjutraj
odpravi v vas). V pesmi se pojavljajo ponovitve (bela, bela poljana), okrasni
pridevki (bela poljana, snežena vas) in pomanjševalnice (norček).
39
Pesem Plahunček govori o zajcu (plahunček), lisjaku (liško) in raci. Zajec se
ogiba cest in skače proti gozdu, kjer naleti na lisjaka, ki je ujel raco. Ko je
lisjak zagledal zajca, mu raca naenkrat ni več tako dišala, saj je zajec večji od
nje. Lisjak je zato želel uloviti zajca, ta pa je lisjaka speljal na tanek led, ki se
je pod njegovo težo udrl. Čeprav je zajec v pesmi plahunček (je plah), pa se je
lisjaku postavil po robu. Lisjak je tako pristal v ledeno mrzli vodi, zajec in raca
pa sta se mu smejala iz varnega zavetja na kopnem.
Glavna lirska subjekta sta zajec in lisjak. Kraj dogajanja je gozd, čas dogajanja
pa ni natančno določen, ga pa lahko razberemo iz vsebine pesmi (lisjaku se je
pod nogami udrl tanek led, zato lahko sklepamo, da je zima). V pesmi
prevladujejo pomanjševalnice (paglavčka, račka, zajček), pesnica pa uporablja
tudi metafore (lisjak ima trdo srce – je neusmiljen; gozd je kraljestvo zajčkov
in srn). Pesem je moralnovzgojna, saj je zlo kaznovano (požrešni lisjak pristane
v ledeno mrzli vodi).
Škorčki – zamorčki je pesem, ki govori o škorcih, ki so prileteli iz juga in so
zato od sonca vsi zagoreli. Škorec in njegova žena imata prijatelja Jurčka s
katerim kramljata o morju. Ker nimata gnezda, jima Jurček zgradi ptičjo hišo in
jo pritrdi na tepko medenko (stara sorta hruške). Škorec zato na koncu pesmi
ponosno povabi svojo ženo škorko v novo domovanje.
Glavni lirski subjekti so Jurček in škorca. V pesmi prevladujejo
pomanjševalnice (prijateljček, škorčki, sonček, gnezdece), pojavi se
antropomorfizacija (škorci so zagoreli) in poosebitev (gozd je mrtev). Pesem je
prisotna tudi v pesniški zbirki Metuljčki (1980), kjer je ilustrirana in nosi
naslov Škorčki zamorčki. V Metuljčkih (1980) je na ilustraciji prikazan motiv iz
zadnje kitice, ko škorec povabi svojo ženo škorko v novo domovanje. Na tem
mestu moram poudariti, da je pesem privlačnejša v slikanici. Tukaj je s
pomočjo ilustracij predstavljena celotna zgodba, kar pa naredi pesem
zanimivejšo, lažje pa jo predstavimo tudi otroku.
Pesem Kmalu govori o Jurčku in pirhih. Prva kitica predstavi palčke, ki se
pripravljajo na veliko noč in barvajo pirhe. Pirhov pa si je želel tudi Jurček,
40
zato je splezal po jajca h kokoši na skedenj, ta pa mu jajc ni želela dati. Pravi,
da mu jih je dala že lani, letos pa bo postala mama. Jurček pa se kokoši ne boji,
zato ji jajca ukrade. Ko pa je jajca že pobarval, so se iz njih izvalili piščanci.
Na koncu pesmi Jurčka zaskrbi, da bo zaradi tega kaznovan z brezovko
(palico).
Glavni lirski subjekt je Jurček. Dogajalni čas je čas okrog velike noči, saj se
palčki v pesmi pripravljajo na veliko noč, pirhe pa barva tudi Jurček.
V pesmi prevladujejo pomanjševalnice (jajčeca, Jurček), pojavita se
antropomorfizacija (kokoš jezno gleda) in onomatopoetski glasovi (ko-ko, čiv-
čiv). Pri tej pesmi lahko rečemo, da sodobni otrok, ne bi razumel načina
kaznovanja (brezovka). V sedanjem času je fizična kazen nesprejemljiva, zato
ji otroci niso izpostavljeni.
Ob tihem potoku caruje govori o prelepi metuljki Pavlinki in žabi Reglji.
Metulji hodijo mogočnemu hrastu, ki raste ob potoku, krajšat čas. Med njimi je
tudi prelepa metuljka Pavlinka, ki se baha žabi Reglji, ta pa ji hitro odvrne, da
če se že meri z njo, potem pa naj še skoči tako kot ona, če zna.
Glavna lirska subjekta sta metulj in žaba. Dogajalni prostor je hrast ob potoku.
V pesmi se pojavljajo pomanjševalnice (metuljčki, žabica), okrasni pridevki
(mogočen hrast, drobni metuljčki, tihi potok), primere (metuljčki so lepi kot
pravljice) in stopnjevanja (prelepa). Pesem se nahaja tudi v pesniški zbirki
Metuljčki (1980) z naslovom Reglja in Pavlinka in je lažje razumljiva v
slikanici, ker besedilo spremlja še ilustritativno gradivo.
Pesem Polje govori o ošabnem maku, ki raste sredi žitnega polja in pravi, da
kokalj in kresnica Metka nimata kaj iskati med pšenico. Kokalj, ki je opisan
kot moder (na ilustraciji bere knjigo in je modre barve), se kljub temu spre z
makom, kresnica Metka pa se zaradi prepira razjoče. Na koncu pesmi pa vsi
trije padejo pod rokami žanjic.
Glavni lirski subjekti so mak, kresnica Metka in kokalj. Dogajalni kraj je žitno
polje, čas dogajanja pa poletje, kar lahko razberemo iz vsebine pesmi (žito se
žanje poleti, ponavadi meseca julija; v pesmi je vročina maku prižgala pipico).
41
V pesmi se pojavljajo pomanjševalnice (pšenička, ženjičke, klaski), okrasni
pridevki (mlado jutro, zlati klaski, zlata volja) in poosebitve (vročina je
prižgala maku pipico, polje je zlate volje). Pesem je moralnovzgojna. Mak, ki
misli, da je boljši od kokalja in kresnice Metke, prav tako kot ostali konča pod
rokami žanjic.
Pesem Murn govori o murnu, ki hoče v širni svet. Poslovi se od žene, razgrne
zemljevid in se odpravi na pot. Na poti ga zagleda Jurček, ki ga ulovi in nato
spusti na domačem vrtu, kjer pa ga ulovi krt, ki ga pohrusta.
Glavni lirski subjekt je muren, stranska subjekta sta Jurček in krt. Dogajalni
kraj, ki ga razberemo iz vsebine pesmi, je vrt. Pogoste so pomanjševalnice
(ženkica, možek, Jurček) in antropomorfizacije (murnova žena joče, krt
vrtnari).
Ve ste, deca je pesem, ki govori o vase zagledanih mušnicah. Mušnice se samo
lepotičijo, ostale gobe (jurčke, ajdovke) pa zaničujejo in jih imajo za berače.
Starejši goban razlaga rjavčku bistroglavčku, da so mušnice lepe gobe, vendar
hudobne, ter da jih niti mesar goban ne prodaja, ker so strupene. Na koncu
pesmi burja sliši domišljave mušnice, ki zasmehujejo jurčke in jih zato kaznuje
(odpihne, kar vidimo na ilustraciji, besedilo te informacije ne poda).
Glavni lirski subjekti so mušnice in rjavček bistroglavček, stranski pa burja,
mesar goban ter ostale gobe. Dogajalni kraj in čas nista omenjena, iz besedila
in ilustracij pa lahko razberemo, da gre za obrobje gozda (pesnica za mušnice
uporabi tudi metaforo gozdne plemkinje). V pesmi se pojavijo pomanjševalnice
(rjavček bistroglavček, mušničke, mamice), primere (jurčki, ajdovke in gobači
so umazani berači in razgrajači) in antropomorfizacija (goban je mesar). Na
ilustraciji je upodobljeno besedilo v sliki (tabla z napisom mesar goban).
Dragica Haramija in Janja Batič (2013, str. 70) besedilo v sliki imenujeta
intraikonično besedilo. Pesem je moralnovzgojna, saj domišljave mušnice, ki
žalijo ostale gobane, na koncu odpihne burja, poda pa tudi informacijo o tem,
da so mušnice strupene.
42
Pesem Hruška – debeluška govori o hruški, ki jo iz drevesa strese veter.
Hruška je presrečna, da je pristala na tleh in ne v ustih otrok. Ob njenem
veselju pa se prebudi jež, ki jo nabode na hrbet ter odnese domov.
Glavni lirski subjekt je hruška. V pesmi se pojavljajo pomanjševalnice
(želodčki, sonček, veterček, ježek), antropomorfizacija (hruška veselo vriska in
skoraj omedli) in medmeti (joj – prejojme). Pesem je moralnovzgojna, ker
hruško, ki noče, da bi jo pojedli otroci, na koncu nabode jež. Prisotna je tudi v
pesniški zbirki Metuljčki (1980), kjer je ilustrirana in nosi naslov Hruška
debeluška. V Metuljčkih (1980) je prikazan motiv iz prve kitice, ko veter
strese hruško. Tudi tukaj lahko trdimo enako kot pri pesmi Škorčki zamorčki,
da je pesem privlačnejša v slikanici. S pomočjo ilustracij je predstavljena
celotna zgodba, kar pa pesem napravi zanimivejšo.
Ribicam je pesem, ki se prične s primerjavo potoka s soncem in nebom ter rib v
potoku z zdravimi otroci. Lirski subjekt pravi, da ribam (postrvim) potok
pomeni to, kar pomeni zdravim otrokom sonce in nebo. V potoku pa ni vse
tako spokojno, saj ribe lovi grdi zelenec. Ribe pa lovita tudi Franček –
razcapanček in Jurček, ki ju zelenec tako prestraši, da pobegneta.
Subjekti v tej pesmi so ribe, grdi zelenec, Franček – razcapanček in Jurček.
Grdi zelenec je domišljijski lik. Pesem je bogata s pomanjševalnicami
(razcapanček, ribice, srčeca, hlačke, potoček, sonček). Zadnji dve kitici pesmi,
ko fanta prestraši grdi zelenec, bi bili brez ilustracij težje razumljivi: »Joj,
pretežke ribe! / fanta, dober tek – – – // Srček skoči v hlačke, / hlačke v divji
beg.« (Černej, 1933) Na tem mestu lahko citiramo Dragico Haramijo in Janjo
Batič (2013, str. 42), ko pravita, da »[…] dobra slikanica […] ne pove vsega
skozi besedilo, saj potem ne bi potrebovala ilustracij.«
Pesem Miška govori o miši, ki veselo krade hrano in trga vreče pšenice,
medtem ko muca spi. Miš se iz požrešnosti ujame v past, v kateri je nastavljen
košček slanine.
Osrednji lirski subjekt je miš. V pesmi so prisotne predvsem pomanjševalnice
(miška, mucica). Pesem je moralnovzgojna, saj se miš, ki krade, na koncu
43
ujame v past. V zadnji kitici ji zažuga tudi lirski subjekt, ko pravi: »Miška,
drago boš / plačala vse.« (Černej, 1933) Tudi v pesniški zbirki Sredi domovine
(1953) se pojavi podobna pesem o miši, ki krade.
Mraz in zima hudogleda je zadnja pesem, ki govori o zimi, mrazu ter
snežinkah. Snežinke so iz svile in volne sešile odejo s katero so zavile zemljo,
nato pa so se šle preganjat ter lovit po snegu (igrat).
Osrednji lirski subjekt so snežinke. Čas dogajanja v pesmi je zima, omenjeni pa
so tudi štirje dnevi ter tri noči (tako dolgo snežinke šivajo odejo). Pesnica
snežinke pooseblja (sešijejo odejo), uporablja ponovitve (mrzlo, mrzlo),
pomanjševalnice (sonček, nitke) in primere (snežinke so z odejo zavile zemljo
tako kot mamice doma zavijejo svoje otroke). Ob motivu igre se pojavi tudi
motiv božiča (v sankah pa je božič skrit).
V slikanici prevladujejo kratke in preproste pesmi, v katerih se izmenjujeta
prestopna in zaporedna rima. Pesnica uporablja veliko pomanjševalnic (sonček,
miška, mucica, razcapanček, ribice, srčeca, hlačke, potoček) in okrasnih
pridevkov (mlado jutro, zlati klaski, zlata volja) s čimer bogati besedni zaklad
otrok.
4.8 KAPLJICE
Besedilo za slikanico Kapljice (1934) je napisala Anica Černej, ilustracije pa je
izdelal Edo Deržaj. Erna Muser je v spremni besedi k zbirki Metuljčki (1980)
zapisala, da gre za »nekakšno povest v slikah«, ki deluje kot »zaokrožena
celota« (1980, str. 85). Solar (1995, cit. po Haramija in Batič, 2013, str. 43)
pravi, da so »/p/ripovedovanje, opisovanje in razmišljanje […] sicer postopki,
ki so znani iz proze, a so v epski poeziji izraženi v verzih.«
Slikanica je bila v slovenski javnosti različno sprejeta. Kritika o njej je leta
1934 izšla v Književnosti, kjer je Jože Slokan zapisal, da je ideja dobra, ker
ima praktičen pomen, izvedena pa je bolj medlo (povz. po Osterc, 1963, str. 8).
44
V Popotniku (1934) je Albert Žerjav zapisal, da je besedni izraz v tekoči formi,
ter da je slikanica dober pripomoček za pouk in je najbolj posrečena mladinska
izdaja učno – zabavne snovi (prav tam). V Sloveniji (1934) so zapisali, da so
stihi oblikovno dovolj posrečeni, ter da je ideja dobra, vendar bi zahtevala
boljšega risarja, ki bi dal otrokom potrebno iluzijo (prav tam). V Ženskem
svetu (1934) je bila objavljena kritika Janeza Rožencveta, ki je zapisal, da gre
za po naročilu prirejeno besedilo, ki mu je bila v naprej določena celo dolžina
verzov. Pravi, da je besedilo zelo okorno in zato ne bi bilo treba verzificiranega
besedila za vsako ceno (prav tam). V Ljubljanskem zvonu (1935) pa je izšla
kritika Vinka Košaka, ki pravi, da so stihi prisiljeni, metrično slabi in brez
poezije, zlasti pa ga motijo nečiste rime. Pravi, da bi si slikanica za lepo misel
zaslužila risarsko, zlasti pa pesniško boljšo izvedbo (prav tam).
Slikanica govori o morskih kapljicah, po katere oče sonce pošlje sina (sončni
žarek), da jih pripelje v sončno kraljestvo. Sonce jih vpiše v šolo, kjer jih
poučuje. Roso okrega, ker v šoli ne posluša in zato ničesar ne zna. Nekega dne
pa roso in njena brata ugrabi veter divjak ter jih ponese v zimsko deželo. Tam
se spoprijateljijo s snežinkami, a že ponoči, ko spijo, jih veter zopet odpihne,
tokrat na zemljo, kjer skopljejo rov in se podajo novim dogodivščinam naproti.
V črnem rovu se srečajo z zeleno pošastjo, ki ji ubežijo, ko jim po življenju že
streže druga grda pošast, ki ji prav tako pobegnejo. Prispejo v carstvo
mogočnih skal, kjer jim jekleno zidovje (skale) zapira pot proti domu. Skoraj
že obupajo, ko se jim pridružijo bratje kapljice in jim pomagajo prodreti skozi
skalovje. Napotijo se v bližnji potok, ker želijo čim prej domov k mami morje,
toda v potoku jih že čaka nova nevarnost; krava jih skoraj popije, prestraši pa
jih tudi žaba. Ker se kapljice igrajo preblizu slapa, jih ta zagrabi in vrže na
otok. Od tu se polomljene kapljice podajo v reko, ki jih končno prinese do
cilja, do mame morje, ki je presrečna, da jih vidi.
Slikanica ima ob estetski tudi izobraževalno vrednost, saj je prikazan naravni
vodni krog. Morske kapljice hlapijo k soncu, kjer jih v oblaku čakajo hlapki
(drobni ljudje). Veter jih ponese v zimsko kraljestvo, kjer se družijo s
45
snežinkami, nato pa nastopi pomlad in kapljice s pomočjo vetra prispejo na
zemljo. Na zemlji skopljejo rov in se pridružijo potoku. Potok se izlije v reko,
reka pa v morje in tako se zaključi naravni vodni krog.
Poosebitve, ki jih Černejeva uporablja, otroku približajo vodni krog in naravo.
Kapljice (rosa, snežek in dežek) so osrednji lirski subjekti in imajo mamo
morje ter očeta sonce. Veter divjak je stric, v oblaku so hlapki, drobni ljudje,
ostale kapljice pa so njihovi bratje. Oče sonce roso tudi okrega, ker v šoli ne
posluša in zato tudi nič ne zna. Otroku so kapljice predstavljene kot drobni
ljudje, ki živijo svoje življenje in imajo družino, kljub vsem dogodivščinam pa
se želijo čim prej vrniti domov k mami. Tema je poučna in predstavlja naravni
vodni krog, vodilni motivi pa so narava in naravni pojavi.
Sonce, morje, dež, sneg, rosa in veter so motivi, ki so poosebljeni in tako
približani otroku (Černej, 1934):
Kapljice vstajajo k soncu, mamica morje še spi.
Tudi o morju, o mami, jim sonce mnogo pove.
Nebesna telesa in pojavi imajo vladarska poimenovanja (prav tam):
Očka sonce, ki vlada v sončnem kraljestvu ves zlat […].
Vodijo jih h kraljici zimi v kristalni grad.
Tople, svetle barve so postavljene nasproti temačnim (prav tam):
Daleč pod njimi pa čaka zemlja zlato pomlad.
Kapljice v sinji deželi srečno živele so […].
[…] in se v črno deželo v zemlji podale so.
[…] v črnem rovu jih čaka grozna zelena pošast.
Pesnica uporablja veliko okrasnih pridevkov (sinja dežela, sončno kraljestvo,
cvetno kraljestvo, črna dežela). Z njihovo pomočjo ponazarja naravo in naravni
svet: sinja dežela je morje, sončno kraljestvo predstavlja domovanje sonca,
cvetno kraljestvo je dom cvetic, črna dežela predstavlja podzemeljski svet,
46
carstvo mogočnih skal in jekleno zidovje so skale. Veliko je tudi
pomanjševalnic, s katerimi se skuša še bolj približati otroku: hlapki, srčeca,
studenček, valčki, posteljce.
Pri pregledu opazimo kar nekaj zastarelih ali pa narečnih izrazov: 'zarana' –
zgodaj zjutraj, 'zmagoslavni pir' – gostija, 'ihteti' – jokati, 'deca' – otroci,
'vodopad' – slap, 'iskri belec' – konj … Černejeva uporablja tudi predložno
zvezo ž njo namesto z njo.
Dragica Haramija in Janja Batič (2013, str. 64) pravita, da »[…] pregovorno
knjige naj ne bi sodili po ovitkih […]«, se pa velikokrat dogaja prav to, kadar
»[…] otroci izbirajo slikanice.« Haramija in Batič (2013, str. 63) še menita, da
je naslovnica »/e/den od pomembnih elementov oblikovanja […] na kateri se
nahajajo podatki o naslovu dela in avtorjih. […] /L/ahko spodbudi radovednost,
lahko pa že razkrije razplet zgodbe.« »[…] /Z/ naslovnico lahko bralca
pritegnemo ali odvrnemo.« (prav tam, 64) Naslovna in hrbtna stran Kapljic sta
črne barve in popolnoma prazni. Na naslovni strani ni naveden niti naslov, prav
tako ni podatka o avtorju in ilustratorju. Popolnoma prazni so tudi vezni listi.
Prve podatke o slikanici prinese šele notranja naslovnica, ki je oblikovana zelo
preprosto. Pozitivno poleg besedila presenetijo tudi ilustracije. Te so
oblikovane kot slika v okvirju, pod katero se nahaja besedilo. S pomočjo
ilustracij je besedilo lažje berljivo in razumljivo.
4.9 DEDEK MIHA
Slikanica Dedek Miha (2009) je faksimile izdaje iz leta 1939 in se začne s
posvetilom: »Ko 'dedkove slikanice' prehajajo iz generacije v generacijo,
obujajo spomin na čase, ko so si knjige za najmlajše šele utirale pot med 'prave'
knjige. Naj nove natise 'svojih' nekdanjih slikanic prebirajo sivolasi dedki
svojim vnukinjam in vnukom v prijaznih spominih na svoje otroštvo!« (Černej,
2009)
47
Ilustratorja slikanice sta Marta in Radovan Klopčič, ki sta slikanico posvetila
sinovoma Rastu in Mitji. Besedilo je napisala Anica Černej, ker založba
Mladinska matica ni bila zadovoljna s prej napisanim besedilom (Muser, 1980,
str. 86). Marjana Kobe (1987, str. 33) trdi, da »/s/likanica kot likovno tekstovna
celota ni preprosto samo 'tenka ilustrirana knjiga', marveč povsem samosvoja
knjižna celota s posebno logiko notranje urejenosti […]« Po Dragici Haramija
in Janji Batič je pomemben element »[…] oblikovanje naslovnice, saj le-ta,
[…] prva pove, kaj lahko pričakujemo v zgodbi […]« (Nodelman 1996; cit. po
Haramija in Batič, 2013, str. 31). Slikanica Dedek Miha ima ilustrirano
naslovno stran ter notranjo naslovnico. Na naslovni strani je ilustracija, ki se
ponovi v slikanici na strani 28. Upodablja dedka, ki v naročju drži deklico. Ob
njem stoji deček, ki se oklepa njegove roke. Na tleh pred njimi so upodobljene
igrače (mačka, par v narodni noši in pujs). Na notranji naslovnici je upodobljen
le dedek, ki z obema rokama drži desko, na katero so postavljene lesene igrače.
Erna Muser v spremni besedi k pesniški zbirki Metuljčki (1980) pravi, da je
slikanica Dedek Miha »nekakšna povest v slikah« in tako kot Kapljice
»zaokrožena celota« (Muser, 1980, str. 86).
Mladinska matica je slikanico izdala leta 1939 in jo štela za velik založniški
uspeh, češ da bo »izvirna […] po zamisli, šegava po izvedbi in razkošna po
opremi […] zavzela vodilno mesto med našimi slikanicami« (Muser, 1975, str.
121). Slikanica je za takratni čas pomenila novost, zato ne preseneča kritika
Tineta Debeljaka, ki je bila objavljena v Slovencu (1939), da v slikanici ni nič
duhovnega in vzgojnega, ter da je preveč amerikanizirana, ker trga otroka iz
pravljičnega sveta in ga postavlja na realna tla (povz. po Osterc, 1963, str. 9).
V Mladem Jutru pa je Jože Župančič zapisal, da gre za eno najboljših slikanic,
ki bo vzpodbudila marsikaterega fantiča, da si bo sam izdelal kako igračo (prav
tam, str. 10).
Pesem v slikanici je pesnitev in govori o dedku Mihi, ki mu je pisal vnuk
Mitja, da mu s sestro Majdo prideta čestitat za god. Mitja ga v pismu prosi, naj
do njunega prihoda napravi igrače. Dedek se hitro loti dela in začne izdelovati
igrače iz lesa. Tako izdela piščal, samokolnico, hišo, slona, pajace kopitljače,
48
avto, vlak, avtobus, piščance, konje … Ko otroka prispeta k dedku, ju ta najprej
pogosti, nato pa se gredo igrat. Piskajo na piščal, Mitja postane vlakovodja,
nato vprežejo konja in se podajo v boj. Sledi igra z letalom, pravim mlinom, ki
stoji kar v čebru, nadaljujejo z jadrnico in gnetejo glino. Igro zaključijo s
kegljanjem, potem pa vse igrače tudi pospravijo. Domov se Mitja in Majda
vrneta »svetlih ličec« in »polnih rok« (Černej, 2009, str. 47).
Pesnica je otroku skušala približati tehnične dosežke časa med obema vojnama
(Černej, 2009, str. 34):
Vlak ne more v takšne kraje,
kamor ga ne vodi tir.
Koder hodiš dolge ure,
je z letalom pet minut. (prav tam, str. 37)
Slikanica je poučna v smislu prikazovanja izdelave igrač, ki je predstavljena na
nekoliko zapleten način. Marsikateri otrok ne ve, kaj je skobelnik ali pa
stružnica (mizarski stroj), zato pa s pomočjo slike pojem lažje razume. Dragica
Haramija in Janja Batič (2013, str. 42) pravita, da »[…] dobra slikanica namreč
ne pove vsega skozi besedilo, saj potem ne bi potrebovala ilustracij.«
Nodelman (1996; cit. po Haramija in Batič, 2013, str. 31) pa pravi, da »[…]
lahko z besedami prostor le opišemo, slike pa ga dejansko prikažejo, in sicer
učinkoviteje kot besede.«
Zanimivo je tudi dejstvo, da sta otroka prišla voščit dedku za god. V današnjih
časih praznujemo večinoma le še rojstne dneve, ker na praznovanju godu ni
več nekega poudarka. V slikanici so predstavljene igre, ki v sedanjem času med
otroki niso več tako aktualne (pajaci kopitljači), aktualne pa postajajo lesene
igrače, ki jih med igro uporabljata tudi Majda in Mitja.
Pesnica v slikanici uporablja komparacije (aeroplan drvi, ropoče, kakor ptica
reže zrak; nož je oster kakor britev; kar je mali ptici srček, to letalu je vijak; s
svedrom vrta luknje vanje kakor miška celo noč; krila rabijo letala kakor
49
ptičice perut; saj ugnetaš blatno glino kot testo za žemlje pek). Uporablja tudi
onomatopoetske glasove (ptice se oglašajo čiv, čiv, čiv) in pomanjševalnice
(vnuček, miška, pastirček, možiček, žagica, voziček, pajacek, jajčeca, kljunčki,
palčke, konjički, želodček) s čimer se približa otroku.
Pri pregledu naletimo na izraze, ki so sodobnim otrokom manj razumljivi:
'razgovarjati se' – pogovarjati se, 'truden' – utrujen, 'gašperček' – majhna
železna peč, 'klej' – lepilo, 'aeroplan' – letalo, 'konji šarci' – konji z belimi
lisami …
Osrednja tema slikanice je izdelava igrač in igra dedka z vnukoma, ki zbliža
otroka in odraslega. Kot otroci se najprej naučimo igrati. S pomočjo igre pa se
ne samo učimo, ampak tudi razbremenimo in sprostimo. Kot odrasli pa lahko
preko igre obujamo spomine na otroške dni.
50
5 POEZIJA ZA ODRASLE
Poezije za odrasle pesnica ni nikoli zbrala in izdala. Zbirka pesmi je izšla šele
ob trideseti obletnici osvoboditve leta 1975, pesmi pa je zbrala in uredila Erna
Muser, ki je bila njena sojetnica v taborišču. Pred tem so pesmi večinoma
izhajale v mesečniku Ženski svet (1940).
5.1 MOJE POTI
Erna Muser v spremni besedi k pesniški zbirki Moje poti pravi, da je bilo
približno pol pesmi iz zbirke že natisnjenih, pol pa vzetih iz zapuščine (Muser,
1975, str. 149). Pesničina deset let mlajša sestra Vida je pripovedovala, kako je
pesmi skrivala pred domačimi in kako jih je ona v svoji otroški radovednosti
vedno iskala ter na skrivaj prebirala (prav tam, str. 139).
Zbirka obsega petindevetdeset pesmi, razdeljena pa je v dve skupini. V prvi
(petinšestdeset pesmi) so zbrane bivanjske in osebnoizpovedne pesmi, ki so
nastale pod vplivom Župančičevega impresionizma (Janež, 1990, str. 210). V
drugi skupini (trideset pesmi) pa prevladujejo domoljubni, otroški in socialni
motivi (prav tam).
Zbirka Moje poti nosi naslov po eni njenih pesmi iz zapuščine (Černej, 1975,
str. 49):
Vem, da mi grejo poti
v bele, v samotne dni.
Čakam le, da jih razumeš
in v srcu spoznaš še ti.
Pesmi so izpovedi pesnice, ki govorijo o odkrivanju mladega človeka, o
odkrivanju samega sebe, o prvi ljubezni, pričakovanjih in razočaranjih. V
pesmih je izrazila tudi čut do človeka, predvsem do socialnih stisk ljudi.
Razočaranja, otožnost in melanholijo, ki jih je prineslo življenje, pa je v njih
premagovala z vero v pomlad ter lepšo prihodnost.
51
Njena poezija je polna prizadetosti nad usodo domovine, zlasti Koroške in
Primorske. Je odsev pesničinega hrepenenja po svobodni prihodnosti. V
pesmih, poleg usode domovine, spregovori tudi o lastni bivanjski usodi, o
brezposelnosti, o skrbi za družino ter o težkem delu v Halozah. V poeziji se
pojavljajo svetli motivi (bele poti, bele snežinke, bele sanje), ki prinašajo
optimizem in vero v lepšo prihodnost. Motiv pomladi (vere v svetlo
prihodnost) je tako prisoten tudi v njeni poeziji za odrasle.
Poezija je tematsko zelo različna in je odsev časa, v katerem je pesnica živela.
Razvrstila sem jo v več tematskih sklopov, in sicer na bivanjske, ljubezenske in
družbenokritične pesmi.
BIVANJSKA TEMA
Osrednjo vlogo imajo motivi domotožja, hrepenenja, samote in osamljenosti.
V pesmi Hodim s hrepenenjem bolnega človeka lirski subjekt govori o
hrepenenju po gozdovih, poljih, zimi in listju. Hrepeni po domačem kraju in
domu ter s tem hrepenenjem bolnega človeka hodi po svetu z otožnim srcem.
Piše tudi o samoti, o samoti med ljudmi, o ljudeh, ki so brez doma »ko ni ne
cest ne poti, / da bili bi nekje doma« (prav tam, str. 84).
Pesimizem, otožnost in melanholijo nadomestijo motivi sreče, mladosti ter
hrepenenja po življenju v pesmih, ki se navezujejo na naravo.
V pesmi Prvi pomladni akord lirski subjekt pravi, da vse diši po rožnatem
mahu. Pesnica pričakuje pomlad in hrepeni po tistem »drhtenju, kipenju,
cvetenju, ki bo po polju / pognalo« (prav tam, str. 9).
V Pomladni želji lirski subjekt želi, da bi lahko verjel v srečo in pomlad brez
konca, vendar ga začnejo obhajati temne slutnje, o čemer spregovori tudi v
pesmi Jesen, ko pravi »mračni dnevi mračne duše / nam pustijo, / da
pozabljamo pomladno / sončno melodijo« (prav tam, str. 13).
52
V Snegu se zlije s spokojnostjo narave: »Zdaj hodim kot s sanjami z njim / v to
čisto lepoto in nežnost, / kot drobna snežinka drhtim / v belo, spokojno
brezbrežnost …« (prav tam, str. 15).
Motiv življenja in želje po življenju je vodilni v pesmi Življenje, zopet pa to
vero v življenje pospremijo mračne slutnje v osebnoizpovedni pesmi Včasih
želim, ki pravi, da si včasih želi, da ne bi bilo tega iskanja resnice in da ne bi
bilo nje in takšnih ljudi, kot je sama, ki nosijo večno žejo in glad ter mirno
zapravljajo mladost in življenje nasploh. O zapravljanju mladosti in življenja
spregovori tudi v pesmi Ko gre leto mimo nas, ko pravi: »Mi pa v zimskih
kožuhih / zapravljamo svojo pomlad.« (prav tam, str. 75) V pesmi Želja si želi,
da bi lahko sledila nekemu daljnemu ukazu, »kot drobna snežinka v mrazu – /
tiho in vdano«, vendar ji ravno njena »večna žeja in glad« iskanja resnice tega
ne dopuščata (prav tam, str. 42).
V pesmi Tvoja mladost spregovori o mladosti, zanjo uporablja primere. Pravi,
da je mladost kot bela ozarjena pot, kot v rosni kaplji sijaj, kot tiha in sladka
skrivnost, kot v strunah srebrnih nemir, kot topla odprta dlan, pesem pa
zaključi s primero, da je mladost kot setev v bodoče dni. Tema pesmi spomni
na ljudski pregovor, ki pravi, kar boš v mladosti sejal, to boš v starosti žel.
Podoba Kristusa in njegovega trpljenja pod križem je prikazana v pesmi
Srečanje. Pesnica pravi, da ob trpljenju človeka ne more biti srečna, da sta ji
njena sreča in smeh pretežek greh.
V njeno poezijo pa se velikokrat prikrade žarek upanja in hrepenenja v lepšo
prihodnost. Tako v pesmi Še kdo izmed vas pravi (prav tam, str. 11):
Bratje, še kdo izmed vas
upa tako goreče v opojno bodočnost kot jaz,
še komu v večerih tako v pričakovanju
oči se megle?
53
LJUBEZENSKA TEMA
Ljubezenska poezija je osebnoizpovedna. Ljubezen ni idealizirana.
V pesmi Premrzlo mojim toplim očem hrepeni po ljubezni. Ob sebi si želi
sorodno dušo, a vendar pravi, da nje žal ne spremlja duša nobena. V Jutranji
sreči je srečna, ker je zaljubljena. Svojo srečo v ljubezni pa izpoveduje skozi
naravo: »Šla sem v jutranji sreči / po svetli rosi, / v soncu drhteči, / in si pela
svojo pesem […]« (prav tam, str. 17). V Pismih izpoveduje minulo ljubezen:
»Davno bilo je, / ko so se križala najina pota […]« (prav tam, str. 26). O
razočaranju v ljubezni spregovori v pesmi Čuješ v noči pozne ure. Lirski
subjekt pravi, da je njegova (torej pesničina) duša prebogata, da bi izgubljala
čas v večnih dvomih. V pesmi Slovo se poslavlja od dragega in pravi, da sta že
dolgo vedela, da bo prišlo do dokončnega slovesa, saj je bila »beseda le še
beseda, / ko je ni v srcu in ne v očeh« (prav tam, str. 33).
Lirski subjekt v ljubezni ostaja osamljen (Spoznanje), ko pravi: »Moje srce je
ob tebi spoznalo, / da je človek v resnici vedno sam.« (prav tam, str. 38).
Prav tako je osamljen v pesmi V molk večernih slutenj, kjer pravi »iščem – in
ne najdem / več poti med nama, / tiho grem po cesti / ranjena in sama« (prav
tam, str. 39). V pesmi Tujca spregovori o srečanju dveh nekoč sorodnih duš in
pravi »kakor tujca sva se srečala na cesti« (prav tam, str. 40).
V Rano zjutraj lirski subjekt spregovori skozi naravo, jutra pa primerja s
srečnimi otroki, ko pravi, da so jutra »ko dobra, srečna deca, / ki ničesar
hudega ne sluti« (prav tam, str. 55). Lirski subjekt se veseli srečanja z
izbrancem, to veselje pa spominja na otroško razigranost. V veselje pa se
prikrade dvom, ko se sprašuje »le zakaj bi morala se bele sreče bati« (prav
tam). Na koncu pesmi sledi spoznanje, da bo breme možnega nesrečnega konca
nosila sama – »vem, da bom nosila sama, / kar bi moglo težkega iz nje mi
vstati« (prav tam). V pesmi Hvala ti se lirski subjekt pomiri po razhodu z
dragim in se mu zahvali za vse lepe dni.
Občutek krivde, da je srečna z ljubljeno osebo, ko pa je v svetu toliko trpljenja
in krivic, se pojavi v pesmi Ne morem ti dati roke: »Dragi, ne morem ti dati
roke, / saj so še solze na dlani, / ki so padle vroče na njo. / Zdaj me te drobne
54
solze peko / kakor ogenj na rani. // Dragi, nekje je jokal nekdo. / To je trdo
spoznanje […]« (prav tam, str. 71)
Pesem Tebi, mati je posvečena materi. V njej je izpovedana ljubezen do nje:
»To so tvoje tople roke, / ki so k sebi me privile, / ko so moje mlade misli /
zadnjo vero izgubile […]« (prav tam, str. 79). Materi se tudi zahvali, da ji je
vlila upanje in spoznanje, da je sreča le v bogastvu dajanja.
Pesem Pomlad izpoveduje ljubezen do očeta in spomin nanj. Tako kot se
prebuja pomlad, se prebujajo tudi spomini na pokojnega očeta. Opisuje stvari,
ki jih je oče rad počel (delo v čebelnjaku, na vrtu).
Že mi telo umira v pomlad je pesem, kjer je lirski subjekt v vlogi Saškine
mame. Saška je bila pesničina nečakinja, za katero je Černejeva skrbela po
smrti njenih staršev. Mama izpoveduje ljubezen svoji lučki pred smrtjo. Želi si
premagati smrt in obžaluje, da ne bo mogla biti njena vodnica skozi življenje,
ki se prezgodaj končuje: »Za mano je mlada, / mlada pot. / Rada bi še hodila
tod / in tebe, moja lučka, vodila. / Brez moje ljubezni / boš morala v svet [...]«
(prav tam, str. 83).
DRUŽBENOKRITIČNA TEMA
V pesmih prevladujejo motivi kmečke družine, lakote, revščine, trpljenja,
krivice in brezposelnosti.
Pesmi Božič v Halozah in Pismo iz Haloz predstavljata pesničino domače
okolje – Haloze. Černejeva je poznala revščino in trpljenje revnih viničarskih
družin. V pesmi Božič v Halozah se otroci s strahom v glasu sprašujejo (prav
tam, str. 101):
Kaj če ne bo gospodarja
s kruhom, s koščkom potice?
Kaj če v dolini pozabi
blatne in prazne gorice?
Pesnico sta lakota in revščina viničarskih otrok zelo prizadeli.
V Pismu iz Haloz pa že zazveni optimizem v lepši jutri, ko pravi (prav tam, str.
102):
55
Čas se premakne,
z njim se dotakne
življenje in moč
revnih haloških koč.
Viničarka je pretresljiva pesem o usodi kmečke žene. Pesem opisuje viničarko
in njeno težko delo, ki predstavlja edini vir preživetja celotne družine:
»Navkreber med trte se vzpenja / s težko motiko na rami, / z majhnim otrokom
ob roki / in z manjšim pod srcem […]« (prav tam, str. 99).
Krik srca je pesem matere komaj rojenemu otroku. Otrok se je rodil v bedo,
mati pa mu raje zaželi smrt, preden bo v svetu spoznal revščino. A iz njenega
srca plane krik, saj kljub revščini svojega otroka ljubi in ga ne da.
Prošnja brezposelnega je pesem o razmerah časa med obema vojnama. Lirski
subjekt si želi dela, a dela zanj ni. Ljudem kaže svoje izmučene roke, rok pa ni
izmučilo delo, temveč trpljenje ter utrujenost od iskanja dela. Pravi, da je za
izmučene roke krivo brezdelje. Brezposelnost predstavlja vprašanje
človekovega dostojanstva.
V Pismih iz težkih dni je lirski subjekt vojak. Pismo piše mami, ženi in sinu.
Izpoveduje trpljenje, ki ga povzroča vojna. Materi pravi: »Rad bi v oči vam
pogledal, / segel vam v dlan / in čutil le vaše srce.« (prav tam, str. 105). Svoji
dragi opisuje stanje na bojišču: »Draga, / sredi noči / nas sovraštvo budi. / Jaz
pa odevam srce / v zarjo novega dne.« (prav tam, str. 106). Na koncu sledi
izpoved sinu, kjer prav tako spregovori o vojni: »Sinek moj, / pišem ti pismo /
kakor velikim ljudem. / Vojna je čudna uganka / in ti je ne povem.« (prav tam,
str. 107).
Pesem Neznanemu je kritika tedanje družbe, predvsem državnih veljakov, ki
borcem, ki so padli v vojni, postavijo spomenike, hkrati pa pozabijo na
življenja, ki so padla v imenu domovine. Pesem pravi, da proslavljajo idejo in
ne življenja ter neznanega junaka in ne človeka. Pišejo o miru, v resnici pa se
klanjajo sovraštvu, boju in prepiru.
Iz razgovora v mraku je pesem, ki je posvečena ženskam. Lirski subjekt
nagovori ženske in jim pravi, da morajo biti močne in iti po svoji življenjski
poti, po poti, ki so si jo same izbrale. S to pesmijo skuša preseči
56
manjvrednostni kompleks žensk v takratni družbi, upira pa se tudi ozkogledni
miselnosti.
Pesniški jezik Anice Černej je bogat z okrasnimi pridevki, s katerimi pesnica
opisuje notranje razpoloženje ali pa naravo (jesenska megla, opojno življenje,
sončna melodija, pretople oči, mračne poti, izmučene roke, rožnati mah).
Optimizem, srečo, veselje in upanje izpoveduje s svetlimi barvnimi toni (bela
pesem, bela cesta, bela snežinka, dušice bele, bele pravljice, svetla sreča, belo
iskanje, bele poljane, svetla tišina, svetel večer, svetlo hrepenenje, svetel mir,
beli dan, svetla rosa, svetle misli, svetla tišina, zlati žarki, sončna melodija).
Nasproti svetlim barvnim tonom uporablja temne, s katerimi izpoveduje
bolečino, melanholijo, nesrečo in krivico (mračni dnevi, mračne duše, temne
cvetice, črni greh). Uporablja ponovitve (mnogo, mnogo vsega; trdih, trdih dni;
drage, drage poti; belih, belih pravljic; legel, legel, legel bi rad), primere (jutra
so ko dobra, srečna deca; mladost je kot bela ozarjena pot, kot v rosni kaplji
sijaj, kot tiha in sladka skrivnost; človek je kot plod brez semena, kakor struna
napet) in poosebitve (čas ne diha, ciklame bodo zapele).
Pri pregledu pesniške zbirke naletimo na nekaj zastarelih in narečnih izrazov:
'truden' – utrujen, 'majka' – mati, 'glad' – lakota, 'deca' – otroci, 'nada' – upanje
…
V zbirki so zanimive pesmi, ki so pisane kot pisma (Pisma, Pomladno pismo,
Pismo, Pisma iz mraka, Pismo iz Haloz, Pisma iz težkih dni). Te pesmi
večinoma izpovedujejo ljubezenska čustva (razen Pismo iz Haloz in Pisma iz
težkih dni). V Pismih se izpoveduje dekle, ki sanja o ljubezni. Pisma iz mraka
pa je melanholična pesem, kjer lirski subjekt obuja spomine na ljubezen, ki je
minila.
Osrednjo vlogo v pesmih ima predvsem narava. Lirski subjekt naravo doživlja,
občuti in se skozi njo izpoveduje v pesmih V snegu, V jutranji sreči, Stopinje v
snegu, Vihar, Ciklame, V jeseni. V pesmih Prvi pomladni akord in Prebujenje
57
narava simbolizira prerojenje lirskega subjekta. Narava pa je v vlogi
ljubezenskega doživetja v pesmih Pomladno pismo, Leta bolečega iskanja ter
Nerazumevanje.
Pesmi so nastale v obdobju med obema vojnama in so odraz tistega časa.
Negotove narodnopolitične razmere, brezposelnost in krute kmečke razmere so
vplivale nanjo ter tako pustile sledi v poeziji za odrasle.
58
6 POEZIJA ANICE ČERNEJ PO LETNICAH IZIDOV
V diplomskem delu je analiziranih in predstavljenih deset del, in sicer
Metuljčki (1930), Za vesele in žalostne čase (1933), Kapljice (1934), Dedek
Miha (1939), Sredi domovine (1953), Bratci, zima bo (1957), Vesele pesmice
(1957), Orjemo, orjemo (1975), Metuljčki (1980) in Hi, konjiček (1990).
Analizirana in predstavljena je tudi zbirka pesmi za odrasle Moje poti (1975).
Navajam dela Anice Černej po letnicah izidov:
Černej, A. (1930): Metuljčki. Celje: Zvezna tiskarna.
Černej, A. (1933): Za vesele in žalostne čase. Ljubljana: Mladinska
matica.
Černej, A. (1934): Kapljice. Ljubljana: Mladinska matica.
Černej, A. (1939): Dedek Miha. Ljubljana: Mladinska matica.
Černej, A. (1953): Sredi domovine. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1957): Bratci, zima bo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1957): Vesele pesmice. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1975): Metuljčki. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1975): Moje poti. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Černej, A. (1975): Orjemo, orjemo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1980): Metuljčki. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1990): Hi, konjiček. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1996): Metuljčki. Ljubljana: Karantanija.
Černej, A. (1998): Hi, konjiček. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1998): Metuljčki. Ljubljana: Karantanija.
Černej, A. (1999): Dedek Miha. Velenje: Pozoj.
Černej, A. (1999): Hi, konjiček. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (2009): Dedek Miha. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
Černej, A. (2011): Hi, konjiček. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (2013): Hi, konjiček. Ljubljana: Mladinska knjiga.
59
Pesmi Anice Černej so objavljene v izborih poezije za otroke, kjer se pridružijo
pesmim Daneta Zajca, Otona Župančiča, Kajetana Koviča in drugim.
Objavljene so v izboru poezije za otroke Igrače korakajo (1983, 1987) z
ilustracijami Jelke Reichman, v izboru Sončnica na rami (1975, 1980, 1996),
kjer so izbrane pesmi od Frana Levstika naprej, izbor pesmi pa je zbral in
uredil Niko Grafenauer. Poezija za otroke Anice Černej je objavljena tudi v
izboru pravljic in pesmi za otroke Drevo pravljic (2010, 2013, 2015). Drevo
pravljic je monografija, ki je posvečena akademski slikarki Marlenki Stupica in
prinaša pester izbor pravljic ter pesmi z njenimi podobami. Čudežni vrt (2010,
2011, 2012, 2014, 2015) pa je zbirka zgodb in pesmi, ki jih je ilustrirala Jelka
Reichman. Med izborom poezije so prav tako pesmi Anice Černejeve (Hruška
debeluška, Škorčki zamorčki, Bele snežinke). Knjigi Drevo pravljic in Čudežni
vrt sta prejeli priznanje Zlata hruška, ki je znak kakovosti otroških in
mladinskih knjig.5
Navajam pesniške antologije s pesmimi Anice Černej po letnicah izidov:
Grafenauer, N. (1975): Sončnica na rami. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Grafenauer, N. (1980): Sončnica na rami. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A., Jug, S., Kovič, K., Snoj, J., Strniša, G., Zajc, D. idr. (1983):
Igrače korakajo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A., Jug, S., Kovič, K., Snoj, J., Strniša, G., Zajc, D. idr. (1987):
Igrače korakajo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Grafenauer, N. (1996): Sončnica na rami. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ilc, A., Koršič, P., Krivec Dragan, J., Matko Lukan, I., Štefan, A.,
Učakar, P. idr. (2010): Čudežni vrt. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ilc, A., Komelj, M., Koršič, P., Krivec Dragan, J., Matko Lukan, I.,
Učakar, P. idr. (2010): Drevo pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga.
5Po mnenju uredniškega odbora MKL, Pionirske in Slovenske sekcije IBBY, ki vsako leto pripravlja
Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, se tiste knjige, ki po vsebini in izvedbi izstopajo,
uvrstijo med odlične izdaje leta in pridobijo pravico do znaka Zlata hruška. (Pridobljeno dne 30. 5. 2016
iz http://www.emka.si)
60
Ilc, A., Koršič, P., Krivec Dragan, J., Matko Lukan, I., Štefan, A.,
Učakar, P. idr. (2011): Čudežni vrt. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ilc, A., Koršič, P., Krivec Dragan, J., Matko Lukan, I., Štefan, A.,
Učakar, P. idr. (2012): Čudežni vrt. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ilc, A., Komelj, M., Koršič, P., Krivec Dragan, J., Matko Lukan, I.,
Učakar, P. idr. (2013): Drevo pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ilc, A., Koršič, P., Krivec Dragan, J., Matko Lukan, I., Štefan, A.,
Učakar, P. idr. (2014): Čudežni vrt. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ilc, A., Koršič, P., Krivec Dragan, J., Matko Lukan, I., Štefan, A.,
Učakar, P. idr. (2015): Čudežni vrt. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ilc, A., Komelj, M., Koršič, P., Krivec Dragan, J., Matko Lukan, I.,
Učakar, P. idr. (2015): Drevo pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Pregledala sem tudi revialni tisk (Cicido, Ciciban, Kekec) in ugotovila, da so v
Cicidoju (revija za predšolske otroke) pesmi Anice Černej redno objavljene
predvsem v letih 2003 in 2004. Leta 2003 so bile objavljene štiri pesmi
(Škrateljčki, Goska, Hi, konjiček, Petelinček), leta 2004 pa kar sedem pesmi
(Luna, Rak, Ribice, Hrošč, Polžek, Račka kratkotačka, Čuden možic). Pesmi je
uglasbila Mira Voglar, ilustrirala pa Lilijana Praprotnik Zupančič. Njene pesmi
so bile objavljene s presledki vse tja do leta 2014, ko sta bili objavljeni pesmi
Ribice in Hi, konjiček, leta 2015 pesem Moj avto noče v svet in nazadnje leta
2016 pesem Škrateljčki.
Pri pregledu Cicibana ugotovimo, da so bile pesmi Anice Černej objavljene vse
od leta 1994 in s krajšimi premori vse tja do leta 2014. Med objavljenimi
pesmimi so Polžek, Travica, Škrateljčki, V sveti noči, Hrošč in Naš mucek.
Pesmi Hrošč in Naš mucek sta tudi uglasbeni. Pesem Hrošč je uglasbila Brina
Jež Brezavšček, pesem Naš mucek pa Vitja Avsec. Pesmi so ilustrirane in so
delo različnih ilustratorjev (Jelka Reichman, Daniel Demšar, Marlenka Stupica,
Bojana Dimitrovski).
61
Pesmi pesnice so bile objavljene tudi v Kekcu (literarna revija za učence od 2.
do 5. razreda osnovnih šol). Zadnja objava, ki sem jo zasledila, je bila
decembra leta 2011 s pesmijo V sveti noči in ilustracijo Jasne Samarin.
Anica Černej je s poezijo za odrasle zastopana v Liriki slovenskih pesnic
(1985), in sicer s petimi pesmimi (Tvoja mladost, Ciklame, Le leži, Poljuba,
Vprašanje drevesu naših dni), v Antologiji slovenskih pesnic (2004) pa s
šestimi (Pomladna želja, V snegu, V molk večernih slutenj, Ne morem ti dati
roke, Viničarka, Včasih želim). Navajam bibliografske podatke omenjenih del:
Šali, S. (1985): Lirika slovenskih pesnic. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Novak Popov, I. (2004): Antologija slovenskih pesnic. Ljubljana: Tuma.
62
7 UGLASBENA POEZIJA
Anica Černej je med tistimi pesnicami, ki jih čas ni odrinil v pozabo (povz. po
Mušič, 2004, str. 135). Njene pesmi za otroke so igrive in spevne ter zato med
njimi še danes priljubljene. Predvsem pesmi, ki so uglasbene, so tako
priljubljene, da so že skoraj ponarodele (Hruška debeluška, Bele snežinke
Orjemo, orjemo, Rak …). Radi jih prepevajo otroci v vrtcu in osnovni šoli.
Denis Poniž pravi, »da so v letih od nastanka postale še prijetnejše in
zanimivejše, […] ker se sodobni otroški pesniki ogibajo določenih
'nezanimivih' in 'zastarelih' tem« (Poniž, 1976, str. 152).
Ana Četkovič – Vodovnik pravi, da imajo njene pesmi bogate motive in pestro
vsebino, zato so primerne za sproščene domišljijske igre, dramatizacije,
recitacije ter ritmično gibalne improvizacije, so pa tudi primerna snov za
likovno upodabljanje. Vzgojitelji jih tako lahko ob različnih priložnostih in
dejavnostih vpletajo v otroški svet ter življenje v vrtcu (povz. po Četkovič –
Vodovnik, 2000, str. 24).
Mira Voglar (pedagoginja in muzikologinja) je ob štirideseti obletnici vrtca
Anice Černejeve uglasbila kar petnajst njenih pesmi in jih izdala v knjigi z
naslovom Polžek je gospod (1996). Ni pa Voglarjeva edina, ki je uglasbila
pesmi Černejeve, zato navajam uglasbitve različnih avtorjev po letnicah izidov:
Pirnik, M. (1953): Drobne pesmi: Tolminskim učiteljiščnikom na pot.
Ljubljana: S.n.
Pirnik, M. (1957): Bele snežinke. Grlica: revija za glasbeno vzgojo,
letn. 3 (3). 33.
Koporc, S. (1959): Očka drva žaga. Grlica: revija za glasbeno vzgojo,
letn. 5 (3). 34.
Koporc, S. (1959): Kod je hodil Jane. Grlica: revija za glasbeno
vzgojo, letn. 5 (4). 52.
63
Ukmar, V. (1960): Bele snežinke. Grlica: revija za glasbeno vzgojo,
letn. 6 (4). 58.
Pregelj, C. (1961): Ringa raja. Grlica: revija za glasbeno vzgojo, letn. 7
(3). 33.
Lipar, P. (1963): Ringaraja. Grlica: revija za glasbeno vzgojo, letn. 9
(3). 36.
Ukmar, V. (1963): Jutro. Grlica: revija za glasbeno vzgojo, letn. 9 (1).
3.
Koporc, S. (1964): Štirje otroški zbori. Ljubljana: Društvo slovenskih
skladateljev.
Ukmar, V. (1966): Bele snežinke. Grlica: revija za glasbeno vzgojo,
letn. 11 (1-2). 23.
Šček, I. (1967): Deset otroških šaljivk za glas ali enoglasni otroški zbor
in klavir. Ljubljana: Društvo slovenskih skladateljev.
Kokol, M. (1969): Šolsko leto v pesmi. Ljubljana: Zveza kulturno
prosvetnih organizacij.
Jež, J. (1979): Goska. Grlica: revija za glasbeno vzgojo, letn. 13 (4-5).
130.
Jež, J. (1979): Orjemo, orjemo. Grlica: revija za glasbeno vzgojo, letn.
21 (1-2). 20.
Kumar, A. (1981): Stopinje v snegu: ženski ali dekliški zbor. Naši
zbori: zbirka zborovskih skladb, letn. 33 (5-6). 149.
Jež, J. (1992): Pojem igram: 32 skladb za eno ali dvoglasno petje in
instrumente. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije.
Gobec, M. (1996): Za mlada srca, za mlada grla. Miške, mucke in še
kaj …: pesmice za otroški zbor in klavir. Ljubljana: Zveza kulturnih
organizacij Slovenije.
Voglar, M. (1996): Polžek je gospod: 15 pesmi Anice Černejeve ob 40.
letnici vrtca Anice Černejeve. Celje: Vrtec Anice Černejeve.
Slavko, M. (2000): Otroški in mladinski zbori s klavirjem. Ljubljana:
Accordia.
Virant Iršič, K. (2000): Pojemo, pojemo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
64
Vospernik, H. (2005): Pevske stezice: pesmarica Slovenske pevske
značke (za učence osnovnih šol). Prevalje: Kulturno društvo Mohorjan.
Pribošič, J. (2007): Zbrana dela. Jesenice: Antus.
Habe, T. (2014): Gusarji: pesmi s klavirsko spremljavo za otroške in
mladinske zbore. Ljubljana: JSKD.
7.1 ANALIZA UGLASBENIH PESMI
V literarni analizi so obravnavane pesmi Anice Černej, ki so uglasbene
(Petelinček, Goska, Škrateljčki, Račka kratkotačka).
7.1.1 Anica Černej: Petelinček
PETELINČEK SE JEZI: NAŠE ČOPKE VEČ NE BO
KI-KI-RI, KI-KI-RI! KO-KO-KO-KO.
NAŠE BELE ČOPKE NI, ŠLA JE K TETI ZA GORO,
KI-KI-RI, KI-KI-RI! KO-KO-KO-KO.
Pesem govori o petelinu, ki se jezi, ker je izginila kokoš. V prvi kitici je
osrednji lirski subjekt petelin. V drugi kitici petelinu odgovori kokoš (ko-ko-
ko), ki pravi, da se čopka ne bo več vrnila. Tema pesmi je izginotje kokoši.
Lirski subjekt je personalni (naša čopka) in ne nagovarja otroka. Dogajalni
prostor in čas nista določena (izvemo samo, da je kokoš šla k teti za goro).
Pesem je kratka in posnema glasovne sklope živali, saj so predvsem otroci
dovzetni za onomatopoetske glasove (petelin se oglaša ki-ki-ri; kokoš ko-ko-
ko). Černejeva je pisala o živalih, ki so otroku blizu in so iz domačega okolja
(petelin, kokoš). Uporabljala je pomanjševalnice (petelinček) in okrasne
pridevke (bela čopka).
65
Uglasbila: Mira Voglar
Ilustrirala: Lilijana Praprotnik Zupančič
Slika 1: Pesem Petelinček (Cicido, 2003)
66
7.1.2 Anica Černej: Goska
GA-GA-GA-GA-GA,
GOSKA JE GOSPA.
ŠTIRI STOTE PERJA
BELEGA IMA.
GA-GA-GA-GA-GA,
GOSKA JE GOSPA.
SAMA RABI PERJE,
NAM GA NE PRODA.
Pesem govori o goski, ki jo lirski subjekt primerja z gospo in pravi, da ima
veliko belega perja, ki pa ga ne želi prodati. Tema pesmi je goskino perje.
Lirski subjekt je avktorialni in posredno nagovarja otroka (nam ga ne proda).
Dogajalni prostor in čas nista določena. Pesnica uporablja onomatopoetske
glasove (goska se oglaša z ga-ga-ga), goska pa je antropomorfizirana (goska je
gospa, ki ne želi prodati perja).
67
Uglasbila: Mira Voglar
Ilustrirala: Lilijana Praprotnik Zupančič
Slika 2: Pesem Goska (Cicido, 2003)
68
7.1.3 Anica Černej: Škrateljčki
ŠKRATELJČKI MALI
SO V GORO ZBEŽALI,
O JEJ, O JEJ!
PRI OGNJU SEDIJO
IN PIPE KADIJO,
O JEJ, O JEJ!
IZ STARE NAVADE
VSI NOSIJO BRADE,
O JEJ, O JEJ!
KO LUNICA VSTAJA,
VSA DRUŽBA ZARAJA,
O JEJ, O JEJ!
Pesem govori o škratih, ki so pobegnili v goro, kjer sedijo ob ognju in kadijo
pipo. Ko se začne mračiti, pa družba škratov ob ognju zaraja. Dogajalna raven
pesmi je domišljijska, saj pesem govori o škratih. Domišljija otroka popelje v
svet škratov, s tem pa se otroku krepijo tudi miselni procesi. Lirski subjekt je
avktorialen in ne nagovarja otroka. Dogajalna prostora sta gora in prostor ob
ognju, čas dogajanja pa mrak (lunica vstaja). Pesnica se izraža s
pomanjševalnicami (škrateljčki, lunica), poosebitvami (lunica vstaja) in
verznimi ponovitvami (o jej, o jej).
69
Uglasbila: Mira Voglar
Ilustrirala: Lilijana Praprotnik Zupančič
Slika 3: Pesem Škrateljčki (Cicido, 2003)
70
7.1.4 Anica Černej: Račka kratkotačka
RAČKA KRATKOTAČKA DOBRA JO SOSEDA
GRE K SOSEDI V VAS. SPREJME IN GOSTI.
GUGLJE SE IN ZIBLJE V MLAKO JO POVABI,
IN ČEBLJA NA GLAS. ČRVOV NALOVI.
Pesem govori o raci, ki se odpravi k sosedi v vas. Ta jo sprejme in povabi v
mlako, kjer se pogostita s črvi. Lirski subjekt je avktorialni in ne nagovarja
otroka. Dogajalni prostor je vas, čas pa ni določen. Tema pesmi je obisk race
pri sosedi. Pesnica je pisala o živali, ki je iz naravnega okolja in je otroku blizu
(raca). Živali sta antropomorfizirani (raca gre k sosedi na obisk; raca na glas
čeblja; soseda jo sprejme). Otroku je pesem blizu tudi zaradi svoje kratkosti.
71
Uglasbila: Mira Voglar
Ilustrirala: Lilijana Praprotnik Zupančič
Slika 4: Pesem Račka kratkotačka (Cicido, 2004)
72
8 SKLEP
Namen diplomskega dela je bil na enem mestu zbrati in predstaviti dela ter
poezijo Anice Černej, ki je veliko pesmi posvetila prav najmlajšim. Poznana je
kot mladinska pesnica, ki se je vživljala v otrokovo duševnost in mu svet
predstavila skozi igrive ter spevne pesmi, ki so še danes priljubljene med
otroki.
V diplomskem delu sem obravnavala pesniške zbirke za otroke, in sicer
Metuljčki (1930), Sredi domovine (1953), Bratci, zima bo (1957), Vesele
pesmice (1957), Orjemo, orjemo (1975), Metuljčki (1980) in Hi, konjiček
(1990).
Pesniška zbirka Metuljčki, ki je izšla leta 1930, je razdeljena na pet tematskih
sklopov in se prične z nagovorom otrokom, v katerem pesnica otroke primerja
z veselimi, s pisanimi in z belimi metulji. V prvem sklopu prevladujejo pesmi z
motivi o naravi, kjer je v ospredju prikaz minevanja letnih časov. V drugem
sklopu so temeljni motivi otroške domišljije, otroške igre, uspavanke in otroka
v šoli. V tretjem sklopu prevladujejo pesmi z živalskimi motivi. Lirski subjekti
so živali, ki so poosebljene. Četrti sklop pesmi je prežet s skrbmi, starševsko
ljubeznijo in dojemanjem smrti, otrok pa se s prošnjo obrača tudi k bogu. V
petem sklopu pesmi je osrednja tema izseljenstva. Pesnico je takrat zelo
prizadela usoda in bolečina tistih slovenskih otrok, ki so po prvi svetovni vojni
ostali onstran naših novih državnih meja. Pesmi prvega in petega sklopa so
bogate z metaforami in zato »[…] presegajo enopomensko otroško poezijo.
Namenjene so mladini in njihovi zmožnosti interpretativnega vrednotenja […]«
(Pance, 1999, str. 29). Pesniška zbirka Metuljčki (1980) je ilustrirana.
Ilustrirala jo je Marjanca Jemec – Božič. Zbirka se prične s pesmijo Moji
pesmi, ki je sklepna pesem v Metuljčkih (1930). V zbirki se poleg misli na
domovino pojavi tudi tema lačnih otrok, saj je pesnica poznala Haloze ter
revno življenje viničarskih družin. Černejeva v pesmih opisuje tudi naravo, ki
jo pooseblja. Pesniška zbirka prinaša motive otroške igre, otroške domišljije,
73
otroka v šoli in uspavanke. To so večinoma preproste pesmi, brez zapletenih
metafor. Pesmi v zbirki govorijo tudi o živalih, ki so poosebljene, pesmi pa
ritmične, s ponavljajočimi se verzi ter onomatopoetskimi glasovi.
Pesniški jezik Anice Černej je bogat z okrasnimi pridevki in
pomanjševalnicami, v ospredju pa je zlata barva, ki navdaja z optimizmom ter
vero v lepšo in boljšo prihodnost.
Ob pregledu predvojne zbirke Metuljčki in povojnih izdajah ugotovimo, da
imajo povojne izdaje še vedno naslov Metuljčki, vendar je izpuščena vrsta
pesmi s krščanskimi motivi, vanjo pa so brez opombe, da gre za drugačno
izdajo, vključene nekatere pesmi iz periodike. Peter Svetina pravi, da je bilo v
Sloveniji po drugi svetovni vojni »problematično […] vse, kar je bilo povezano
s krščanstvom oziroma z meščansko dobo predvojnega časa […]« (Svetina,
2011, str. 553).
Zbirka pesmi Sredi domovine je bila izdana leta 1953 in je ilustrirana.
Ilustracije so delo Ksenje Prunk. Pesmi so bile objavljene v različnih
mladinskih revijah, v zbirko pa jih je uredila Meta Sever. Zbirka obsega
petdeset pesmi. V njej je osemindvajset pesmi, ki so objavljene tudi v povojni
izdaji zbirke Metuljčki (1980). Pesmi v pesniški zbirki govorijo o živalih, ki so
poosebljene, pesmi pa ritmične, s ponavljajočimi se verzi ter
onomatopoetskimi glasovi, saj so predvsem otroci dovzetni za njih. Pesnica
piše o živalih, ki so otroku blizu in so iz domačega okolja ter o gozdnih živalih
in živalih, ki jih otrok prepozna iz narave. Pesmi tudi vzgajajo, saj se
nemoralno dejanje v pesmih kaznuje. Govorijo o naravi in dogajanju v njej, o
kmečkih opravilih ter obrtnih dejavnostih, pesnica pa v določenih pesmih na
nekoliko prikrit način prikaže usodo domovine in pomanjkanje. V pesmih se
pojavljajo motivi otroka pri igri, otroške domišljije, uspavanke in uganke. V
zbirki prevladujejo onomatopoetski glasovi, besedne podvojitve, pripevi in
pomanjševalnice, pogoste pa so tudi poosebitve.
74
Zbirka pesmi Bratci, zima bo je izšla leta 1957 in je ilustrirana. Ilustracije so
delo Ksenije Prunk. V zbirki je osem pesmi brez naslovov, prevladujejo pa
motivi o naravi in o živalih, ki so poosebljeni.
Zbirka pesmi Vesele pesmice je prvič izšla leta 1957 in je ilustrirana. Ilustracije
so delo Ksenije Prunk. V zbirki je devet pesmi brez naslovov, ki prikažejo
dogajanje v naravi ter govorijo o živalih, ki so otroku blizu in so iz domačega
okolja, pa tudi o gozdnih živalih in ostalih, ki jih otrok prepozna iz narave.
Prinaša motive otroške igre, motive iz narave ter domačega okolja.
Zbirka pesmi Orjemo, orjemo je izšla leta 1975 in je ilustrirana. Ilustracije so
delo Marjance Jemec – Božič. Zbirka obsega 14 preprostih pesmi, ki so brez
zapletenih metafor.
Zbirka pesmi Hi, konjiček je izšla leta 1990 in je ilustrirana. Ilustracije so delo
Jelke Reichman. V njej je zbranih 21 naslovljenih pesmi. Zbirka je bila tudi
večkrat ponatisnjena in je prejela priznanje Zlata hruška. V njej se pojavljajo
kratke pesmi, ki posnemajo glasovne sklope živali (onomatopoetski glasovi).
Pesnica piše o živalih, ki so otroku blizu in so iz domačega okolja, piše pa tudi
o gozdnih živalih in živalih, ki jih otrok prepozna iz narave. V zbirki
prevladujejo motivi o naravi, o živalih, o kmečkih opravilih in motivi otroka
pri igri.
V delu sem predstavila tri slikanice za otroke (Za vesele in žalostne čase,
Kapljice, Dedek Miha). Besedila za slikanice je napisala Anica Černej.
Ilustrator slikanic Za vesele in žalostne čase (1933) ter Kapljice (1934) je Edo
Deržaj. Slikanico Dedek Miha (1939) pa sta ilustrirala Marta ter Radovan
Klopčič.
Slikanico Za vesele in žalostne čase (1933) sestavlja dvanajst pesmi brez
naslovov. Pesmi so kratke in preproste. Že sam naslov slikanice pove, da je
namenjena veselim časom, ko se z njo kratkočasimo ter žalostnim, ko se z
njeno pomočjo razvedrimo. Slikanica prikaže menjavo letnih časov. Prične in
75
zaključi se z zimo ter tako sklene krog celega leta. V njej so upodobljeni
živalski, rastlinski ter domišljijski subjekti, ki jih pesnica pooseblja ter tako
vpliva na otrokov domišljijski svet. Osrednjo vlogo imata rastlinska in živalska
tema. Pesmi so tudi moralnovzgojne, saj je zlo v njih kaznovano. Tri pesmi se
pojavijo tudi v pesniški zbirki Metuljčki (1980), in sicer Škorčki zamorčki,
Reglja in Pavlinka ter Hruška debeluška.
Slikanica Kapljice (1934) govori o morskih kapljicah in ima poleg estetske tudi
izobraževalno vrednost, saj je prikazan naravni vodni krog. Tema je poučna,
vodilni motivi pa so narava in naravni pojavi.
Slikanica Dedek Miha (1939) govori o dedku, ki ga obiščeta vnuka Mitja in
Majda. Tema slikanice je poučna v smislu prikazovanja izdelave igrač.
Osrednja tema slikanice je izdelava igrač in igra dedka z vnukoma, ki zbliža
otroka in odraslega. Kot otroci se najprej naučimo igrati. S pomočjo igre pa se
ne samo učimo, ampak tudi razbremenimo in sprostimo. Kot odrasli pa lahko
preko igre obujamo spomine na otroške dni.
Širšemu krogu je manj znana poezija za odrasle. Prvič so pesmi izšle leta 1975
v zbirki z naslovom Moje poti. Zbirka je izšla ob trideseti obletnici
osvoboditve, pesmi pa je zbrala in uredila Erna Muser, ki je bila pesničina
sojetnica v taborišču. Njena poezija za odrasle je osebnoizpovedna,
domoljubna in socialna. V pesmih prevladujejo bivanjske, ljubezenske ter
družbenokritične teme. V osebnoizpovednih pesmih izpoveduje svoje
doživljanje sveta in človeka. Svet takrat ni bil takšen, kakršnega si je želela
pesnica, zato se v pesmih vživlja v bolečino ljudi, ki trpijo in v bolečino
haloških otrok. V pesmih z družbenokritično in domoljubno temo je
podoživljala trpljenje ljudi, ki so ostali onkraj naših meja. V njih izpoveduje
željo po lepši in svetlejši prihodnosti, po boljšem življenju slovenskih ljudi ter
po ljubezni.
76
Zanimala me je tudi aktualnost njenih mladinskih del v učnem načrtu
devetletne osnovne šole, kjer je Černejeva med predlaganimi književnimi
besedili za obravnavo v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Med
predlaganimi pesmimi so Bele snežinke, Rak, Jutro in Tri ptičice.
Njene pesmi za otroke so igrive in spevne ter zato med njimi še danes
priljubljene. Predvsem pesmi, ki so uglasbene, so tako priljubljene, da so že
skoraj ponarodele. Ana Četkovič – Vodovnik pravi, da imajo njene pesmi
bogate motive in pestro vsebino, zato so primerne za sproščene domišljijske
igre, dramatizacije, recitacije ter ritmično gibalne improvizacije, so pa tudi
primerna snov za likovno upodabljanje (povz. po Četkovič – Vodovnik, 2000,
str. 24).
Kot učiteljici otrok je bil Anici Černej blizu tudi otroški svet. Njene pesmi so
preproste in ritmične, jezik pa bogat s pomanjševalnicami ter okrasnimi
pridevki s čimer bogati besedni zaklad otrok. Imela je smisel za otroško
poezijo, ker se je znala vživeti v dušo otroka, kar se kaže v igri z besedami, v
opisovanju dogajanja v naravi in veselih ter žalostnih dogodkov v življenju. V
pesmih je izražena ljubezen do narave, do sočloveka ter do domovine. Anica
Černej ni mogla mimo takratnih družbenih in domovinskih razmer, zato so tudi
njene otroške pesmi napolnjene z domovinsko oziroma domoljubno temo.
Tako se otrok v njenih pesmih sreča tudi z realnim svetom, kjer otroški smeh in
veselje velikokrat zamenjata skrb za mamo, očeta ter izgubljeni dom. Njena
poezija pa se kljub grenkobi, ki jo večkrat izpoveduje, dotika upanja v svetlo
prihodnost – zlato pomlad.
Anica Černej je želela, da bi v življenju dobrota in ljubezen premagali zlo, zato
je upanje na svetlo prihodnost in lepše čase kljub vsemu ni zapustilo, kar lepo
ponazorijo verzi iz pesmi Bele snežinke (Černej, 1980, str. 41):
Beli metuljčki
ji nosijo sanje,
sanje in misel
na zlato pomlad.
77
Njene pesmi radi prepevajo otroci v vrtcu in osnovni šoli, zato lahko trdimo, da
tudi »pesnik živi, dokler živijo njegove pesmi« (Voglar, 2000, str. 6).
78
9 VIRI
Černej, A. (1930): Metuljčki. Celje: Zvezna tiskarna.
Černej, A. (1933): Za vesele in žalostne čase. Ljubljana: Mladinska
matica.
Černej, A. (1934): Kapljice. Ljubljana: Mladinska matica.
Černej, A. (1953): Sredi domovine. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1957): Bratci, zima bo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1957): Vesele pesmice. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1975): Moje poti. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Černej, A. (1975): Orjemo, orjemo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1980): Metuljčki. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (1990): Hi, konjiček. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Černej, A. (2009): Dedek Miha. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
79
10 LITERATURA
Antić, M., Puhar, A., Rener, T., Šelih, A., Šuklje, R., Tavčar, L. idr.
(2007): Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na
Slovenskem. Ljubljana: Tuma.
Cognard, Z. (1980): Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih
narodov (1945– 1968). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Četkovič – Vodovnik, A. (2000): Anica Černejeva ostaja z nami. Otrok
in družina, 4. 24.
Erženičnik Pačnik, M. (1999): Predšolski otrok in slikanice. Otrok in
knjiga, posebna izdaja. 88–93.
Glazer, A. (2011): Vprašanje periodizacije slovenske mladinske
književnosti. Otrok in knjiga, 82. 6–21.
Haramija, D. (1997): Ali lahko slikanice zbolijo. Otrok in knjiga, 43.
24–27.
Haramija, D. in Batič, J. (2013): Poetika slikanice. Murska Sobota:
Franc-Franc d.o.o..
Haramija, D. in Saksida, I. (2013): Metodologija interpretacije
mladinske književnosti na Slovenskem. Slavistična revija, 61. 181–193.
Janež, S. (1990): Pedagoško in pesniško delo Anice Černejeve. V
Zbornik občine Slovenska Bistrica II (str. 207–211).
Kmecl, M. (1996): Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in
Nešović.
Kobe, M. (1976): Slovenska slikanica v svetovnem prostoru. Otrok in
knjiga, 4. 13–31.
Kobe, M. (1987): Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana:
Mladinska knjiga.
Kobe, M. (2004): Uvodna beseda o slikanici. Otrok in knjiga, 59. 41–
42.
Kos, J. (1981): Morfologija literarnega dela. Ljubljana: DZS.
80
Kos, J. (1992): Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: DZS.
Kos, J. (2001): Literarna teorija. Ljubljana: DZS.
Muser, E. (1975): Iz življenja in dela Anice Černejeve. Ljubljana:
Partizanska knjiga.
Muser, E. (1975): O pesnici Anici Černejevi. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Mušič, J. (2000): Anica Černejeva. Kekec, 9. 14.
Nikolajeva, M. (2003): Slikanica kot medij. Otrok in knjiga, 58. 5–23.
Novak Popov, I. (2004): Antologija slovenskih pesnic: 1825-1941.
Ljubljana: Tuma.
Osterc, T. (1963): Anica Černejeva. Diplomsko delo, Maribor:
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Pance, B. (2000): Življenje in delo Anice Černej. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Poniž, D. (1976): Poezije in kritike: Jože Bregar, Molčeči črv; Samo
Simčič, Hram; Anica Černejeva, Metuljčki; Sončnica na rami
(antologija). Naši razgledi, 6. 152.
Remic Jager, V. (1997): Razčlemba in vrednotenje leposlovnih del.
Ljubljana: Rokus.
Saksida, I. (1992): Tipologija slovenske mladinske poezije. Slavistična
revija, 40. 429–455.
Svetina, P. (2009): Mladinska književnost med meščanstvom in
socializmom: dve zgodbi ene Bratovščine Sinjega galeba. Jezik in
slovstvo, 54. 15– 16.
Svetina, P. (2011): Pionirji na promenadi : antologija slovenske
mladinske književnosti med 1920 in 1948. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Šali, S. (1985): Lirika slovenskih pesnic. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Voglar, M. (2000): Klip, klop – pravljica za Anico. Slovenj Gradec:
Karo studio.
Životić, R. (1976): Književnost za otroke je integralni del književnosti.
Otrok in knjiga, 4. 101–107.
81
11 SPLETNI VIRI
Cestnik M., Čuden M., Gomivnik V., Honzak M., Križaj Ortar M.,
Poznanovič Jezeršek M. idr. (2011): Program osnovna šola.
Slovenščina. Učni načrt. Pridobljeno dne 7. 4. 2015 iz
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/
prenovljeni_UN/UN_slovenscina_OS.pdf
Mehle P. (27. 8. 2013): Spominska plošča Anice Černej. Pridobljeno
dne 16. 3. 2016 iz http://www.ledina.si/dejavnosti/comenius/2-
uncategorised/91-spominska-plosca-anice-cernej
100. obletnica rojstva Anice Černej (29. 3. 2000). Pridobljeno dne 16.
3. 2016 iz http://www.24ur.com/novice/slovenija/100-obletnica-rojstva-
anice-cernej.html
http://www.cobiss.si
http://www.emka.si
http://www.sskj.si/
