UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2 ANATOMIJA ENDOKRINIH ŽLEZ IN FIZIOLOGIJA DELOVANJA RASTNEGA HORMONA Endokrini sistem sestavljajo endokrine žleze in nekateri

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

NIZKA RAST OTROK IN VLOGA MEDICINSKE

SESTRE V PEDIATRIČNI ENDOKRINOLOGIJI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Barbara Smogavc

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

MENTOR: Prim. asist. mag. Martin Bigec, dr. med., spec. ped.

KOMENTOR: Viš. pred. mag. Jadranka Stričević, univ. dipl. org.

Barbara Smogavc Nizka rast otrok in vloga medicinske sestre v pediatrični endokrinologiji

I

POVZETEK

Mnoge starše skrbi, ali je njihov otrok premajhen. Primerjajo ga z vrstniki v vrtcu ali na

šolskem igrišču, pa tudi s sorodniki in prijatelji. Nizka rast, ki je tema tega diplomskega dela

bo poudarila redkost te bolezni.

Diplomsko delo smo oblikovali v treh delih.

V prvem delu je predstavljena nizka rast z medicinskega vidika. Anatomija endokrinih žlez,

fiziologija delovanja rastnega hormona, ugotavljanje nizke rasti pri otroku in nadomestnem

zdravljenju z rastnim hormonom k temu pa smo vključili še vlogo in naloge medicinske sestre

v ambulanti za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC v

Ljubljani.

V drugem delu smo oblikovali standarde za antropološke meritve, ki se uporabljajo pri

ugotavljanju nizke rasti pri otrocih, odvzem krvnega seruma za določitev količine rastnega

hormona in o aplikaciji zdravila rastni hormon po procesu zdravstvene nege. V tem delu smo

opisali tudi zdravstveno vzgojo staršev in otroka, ki bo prejemal zdravilo rastni hormon.

Zavedamo se, da so informacije, ki jih posredujejo zdravstveni delavci na obolele otroke in

njihove svojce že pol poti do želenega rezultata pri zdravljenju.

Tretji del diplomske naloge je empirični del. Pri empiričnem delu smo uporabili deskriptivno

metodo dela. Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je obsegal 20

vprašanj. Raziskava je bila opravljena po Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr.

Adolfa Drolca v Mariboru, na kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne

bolezni Pediatrične klinike UKC v Ljubljani in na kliničnem oddelku za alergologijo in

revmatske bolezni Pediatrične klinike UKC v Ljubljani. V raziskavi smo želeli izvedeti,

kakšno je znanje zdravstvenih delavcev o nizki rasti in rezultate med seboj primerjali.

Odgovori so se med seboj razlikovali, kar je bilo pričakovati, saj so le na kliničnem oddelku

za endokrinologijo, edini v Sloveniji, ki se ukvarjajo z zdravljenjem nizke rasti.

KLJUČNE BESEDE: nizka rast, otrok, rastni hormon, zdravstvena vzgoja, medicinska

sestra.


II

ABSTRACT

Many parents worry whether their child is too small. They compare it to his peers in the

kindergarten or at the school playground, as well as with their relatives and friends. Low

growth, which is the subject of this graduate work, will highlight the rarity of this disease.

We designed this graduate work in three parts.

The first part presents low growth from the medical grounds. This includes the anatomy of

endocrine glands, physiology of the growth hormone activity, diagnosing low growth in the

child and the replacement therapy with growth hormones. To this, we included the role and

functions of nurses in the clinic for endocrinology, diabetes and metabolic diseases in UKC

Pediatric Clinic in Ljubljana.

In the second part of our graduate work, we have developed standards for anthropological

measurements, which are used in determining the low growth in children, withdrawal of blood

serum to determine the amount of the growth hormone and the application of the growth

hormone after the health care process. In this section we describe the health education of

parents and children who will receive a growth hormone medicine. We are aware that the

information provided by health professionals to ill children and their close relatives is already

halfway to the desired result in the treatment.

The third part of the graduate work is the empirical part. In the empirical work, we used the

descriptive method. Data were collected through a survey questionnaire, which comprised 20

questions. The survey was carried out by the Child health clinic of Adolf Drolc in Maribor, at

the Clinical department for Endocrinology, Diabetes and Metabolic diseases at the UKC

Pediatric Clinic in Ljubljana and in the Clinical section of Allergology and Rheumatic

diseases at the UKC Pediatric Clinic in Ljubljana. In the study we wanted to know what the

health workers in different clinics know about low growth and compare the results. The

answers were distinctive, which was expected, since only the clinical section for

Endocrinology, Diabetes and Metabolic diseases is involved in the treatment of low growth in

Slovenia.

KEY WORDS: low growth, child, growth hormone, health education, nurse.


III

KAZALO

POVZETEK ............................................................................................................................... I ABSTRACT .............................................................................................................................. II KAZALO..................................................................................................................................IV 1 UVOD ....................................................................................................................................1 2 ANATOMIJA ENDOKRINIH ŽLEZ IN FIZIOLOGIJA DELOVANJA RASTNEGA HORMONA ..................................................................................................3 2.1 ANATOMIJA ENDOKRINIH ŽLEZ..........................................................................3 2.2 FIZIOLOGIJA DELOVANJA RASTNEGA HORMONA ..........................................3 3 UGOTAVLJANJE NIZKE RASTI PRI OTROKU..........................................................6 3.1 ANTROPOLOŠKE MERITVE......................................................................................6 3.1.1 VPLIVI NA RAST-SEKULARNI TREND .........................................................8 3.2 LABORATORIJSKE PREISKAVE ...............................................................................8 3.3 KLINIČNA SLIKA ......................................................................................................11 3.4 PERCENTILNE TABLICE ..........................................................................................12 4 NIZKA RAST OTROK ....................................................................................................14 4. 1 NIZKA RAST ............................................................................................................14 4. 2 VRSTE NIZKE RASTI ..............................................................................................14 4. 2. 1 KONSTITUCIONALNA NIZKA RAST ..........................................................14 4. 2. 2 DRUŽINSKA-GENETSKA NIZKA RAST......................................................14 4. 2. 3 PRIMORIDALNA NIZKA RAST....................................................................14 4. 2. 4 NIZKA RAST ZARADI POMANJKANJA RASTNEGA HORMONA .......15 5 NADOMESTNO ZDRAVLJENJE Z RASTNIM HORMONOM ................................17 5.1 INDIKACIJE PRI OTROCIH ....................................................................................17 5. 2 KONTRAINDIKACIJE ..............................................................................................18 5. 3 ZDRAVILNE LASTNOSTI RASTNEGA HORMONA .........................................19 5. 4 DELOVANJE RASTNEGA HORMONA ................................................................19 5. 5 ODMERJANJE RASTNEGA HORMONA .............................................................20 5. 6 STRANSKI UČINKI ZDRAVILA RASTNI HORMON .........................................21 5. 7 ČAS IN MESTO VBRIZGAVANJA RASTNEGA HORMONA ............................22 5.7.1 POSTOPEK INJICIRANJA RASTNEGA HORMONA .................................24 5. 8 PRENEHANJE ZDRAVLJENJA ...............................................................................24 5. 9 SHRANJEVANJE RASTNEGA HORMONA .........................................................25 5. 10 OPIS PERESNIKA ...................................................................................................26 5. 11 POSEBNA OPOZORILA IN PREVIDNOSTNI UKREPI ....................................27


IV

6 VLOGA IN NALOGE MEDICINSKE SESTRE V AMBULANTI ZA ENDOKRINOLOGIJO, DIABETES IN PRESNOVNE BOLEZNI PEDIATRIČNE KLINIKE .............................................................................................29 6. 1 STANDARDI ANTROPOLOŠKIH MERITEV, ODVZEM KRVNEGA SERUMA ZA DOLOČITEV KOLIČINE RASTNEGA HORMONA IN INJICIRANJA RASTNEGA HORMONA PO PROCESNI METODI DELA ..................................32 6. 2 STANDARDI AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE ..........................................37 7 APLIKACIJA RASTNEGA HORMONA ......................................................................49 7.1 ZDRAVSTVENA VZGOJA STARŠEV IN OTROKA, KI BO PREJEMAL ZDRAVILO RASTNI HORMON .............................................................................49 8 RAZISKAVA .....................................................................................................................53 8.1 NAMEN RAZISKAVE ..............................................................................................53 8.2 CILJI RAZISKAVE ...................................................................................................53 8.3 HIPOTEZE RAZISKAVE .........................................................................................53 9 RAZISKOVALNE METODE ...........................................................................................55 10 REZULTATI ANKETE...................................................................................................56 11 RAZPRAVA......................................................................................................................74 12 SKLEPI .............................................................................................................................77 13 LITERATURA IN VIRI ..................................................................................................79 ZAHVALA PRILOGE..................................................................................................................................1 ANKETNI VPRAŠALNIK PERCENTILNE TABLICE


V

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

RH - rastni hormon

GH-hormon - growth hormone

GH-RH - growth hormone-rastni hormon

GHRH - growth hormone releasing hormone

GHRIH - growth hormon realising inhibiting hormon

TSH - tiroideo stimulirajoči hormon

FSH - folikle stimulirajoči hormon

ACTH - adrenokortikotropic hormon

PRL - prolaktin

LH - luteinizirajoči hormon

STH - somatotropni hormon

ADH - antidiuretski hormon

IGF-I - insulin- like- growth factor- I

IGF-BP3 – Insulin-like growth factor binding protein 3

ITT - inzulinski tolerančni test

CT - (computerised tomography) računalniška tomografija

MR - magnetna resonanca

SPW - Sindrom Prader-Willi

GABA - gamma-aminobutyric acid

DNK - deoksiribonukleinska kislina

ZN - zdravstvene nega

RSK ZN – Razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego

ZZN- Zbornica zdravstvene nege Slovenije

ICN –International Council of Nurses

ZZN- Zbornica zdravstvene nege Slovenije

SZO - Svetovna zdravstvena organizacija

WHO - World Health Organization

KO - klinični oddelek

UKC - Univerzitetni klinični center


1

1 UVOD

Medicinska sestra je nosilka zdravstvene nege, ki po metodi procesov zdravstvene nege

ugotavlja, načrtuje, izvaja, nadzira in vrednoti zdravstveno nego. Vodi negovalni »team« in

pomožno osebje vključuje v področje oskrbe pacienta (Ivanuša A., Železnik D., 2008, str.

238).

Medicinska sestra mora imeti teoretično in praktično znanje o takšnem zdravljenju, poleg tega

mora biti sposobna posredovati znanje drugim, biti motivirana za delo z ljudmi, odgovorna,

kritična in spoštljiva. Tako prispeva svoj delež k temu, da lahko otroci s pomanjkanjem

rastnega hormona živijo kvalitetnejše in bolj zdravo življenje (Roš A., 2000 str. 24-27).

Medicinska sestra mora poznati potek otrokovega razvoja, ker tako lahko ugotovi potrebe in

probleme, ki se pojavljajo. Njena naloga je tudi, da načrtuje zdravstveno nego po procesu

zdravstvene nege in načrtuje ter izvaja negovalne intervencije.

Pri oceni nizke rasti so potrebne antropološke meritve: telesna višina, telesna teža, sedna

višina, razpon rok in obseg glave. Za natančno opredelitev nizke rasti so pomembne še druge

preiskave. Med najpomembnejše sodi določanje rastnega hormona v serumu in določitev

kostne gostote (Zupančič I., 1998, str. 58-60).

Rastni hormon je hormon adenohipofize, imenovan tudi somatotropin ali somatotropni

hormon. Rast uravnava tako, da vpliva na povečanje tkivne mase in vzpodbuja delitev celic. S

posredovanjem somatomidinov vpliva na rastni hrustanec dolgih kosti. Izločanje rastnega

hormona nadzorujeta dva sproščujoča hormona iz hipotalamusa (Štiblar-Martinčič D., 2007,

str. 77-86).

Delo medicinske sestre v negovalnem timu je na področju pediatrične endokrinologije

specifično. Negovalne intervencije se nanašajo na diagnostično-terapevtski program po

naročilu zdravnika. Odvzem krvi za rastni hormon, aplikacija terapije rastnega hormona,

antropološke meritve, percentilne tablice in še veliko drugih posegov zajemajo vlogo

medicinske sestre na tem področju.


2

Pomanjkanje rastnega hormona običajno dokažemo z uporabo inzulinskega tolerančnega testa

(ITT). Izvaja ga medicinska sestra v specializirani endokrinološki enoti ob prisotnosti

zdravnika. Pomembna je priprava bolnika na preiskavo. Zdravnik bolnika seznani z namenom

in potekom testa, medicinska sestra pa pripravi ves potrebni material. (Roš A., 2000, str. 24-

27).

Rastni hormon, ki so ga do leta 1985 pridobivali iz hipofiz umrlih ljudi, so uporabljali

izključno le za zdravljenje otrok s hipofizno nizko rastjo. Odkar je v 80-ih letih uspela

rekombinantna sinteza rastnega hormona in je sedaj na voljo v neomejenih količinah, smo

tako začeli zdraviti tudi odrasle bolnike s pomanjkanjem rastnega hormona (Pfeifer M., 2000,

str. 20-23).

Pomanjkanje rastnega hormona ali njegovega učinka zaradi različnih vzrokov, kot so motnje

na nivoju prenašalcev v centralnem živčevju, neustrezno izločanje somatostatina ali

spodbujevalnega hormona za rastni hormon v hipotalamusu in okvare na nivoju

somatotropnih celic v hipofizi, vodi do nezadostne tvorbe in izločanja rastnega hormona ali

tvorbe neaktivne oblike rastnega hormona ter motenj na nivoju receptorjev. Rastni hormon

izločajo somatotropne celice hipofize pulzatilno predvsem ponoči pod vplivom

hipotalamičnega spodbujevalnega hormona za rastni hormon (Kržišnik C., Battelino T., et al,

1998, str. 60-62).

Zdravstveno vzgojo začne zdravnik, ki bolniku razloži pomen nadomeščanja rastnega

hormona, ga seznani o vplivih zdravljenja na posamezne organske sisteme, o stranskih

učinkih in njihovem tveganju, nadaljuje jo medicinska sestra, ki bolnika nauči samostojno

vbrizgavati rastni hormon in ga nauči živeti z njim (Roš A., 2000, str. 24-27).

Naloga medicinske sestre pa je tudi zdravstvena vzgoja staršev, kako dajati otroku zdravilo

rastni hormon. Medicinska sestra jih mora posebej opozoriti na vse posebnosti, ki so

pomembne za uspešno in nemoteno zdravljenje.

Prednost zdravstvene vzgoje je v tem, da otrok z nizko rastjo lahko živi doma in vsak dan sam

ali s starši injicira rastni hormon. Z dosego »socialne telesne višine« je uspeh dosežen

(Zupančič I., 1998, str. 58-60).


3

2 ANATOMIJA ENDOKRINIH ŽLEZ IN FIZIOLOGIJA DELOVANJA

RASTNEGA HORMONA

Endokrini sistem sestavljajo endokrine žleze in nekateri organi, ki pripadajo drugim

organskim sistemom. Z izločanjem hormonov endokrine žleze uravnavajo rast, razvoj in

metabolne aktivnosti organizma. Endokrine žleze tesno sodelujejo z avtonomnim živčnim

sistemom pri uravnavanju aktivnosti različnih organov in tkiv. Oba sistema skupaj vzdržujeta

homeostazo in predstavljata tako imenovani nevroendokrini sistem. Aktivnost obeh sistemov

usklajuje hipotalamus (Štiblar-Martinčič D., 2007, str. 77-86).

2. 1 ANATOMIJA ENDOKRINIH ŽLEZ

Hipofiza ali možganski privesek leži v koščeni vdolbini lobanjskega dna, v t.i. turškem sedlu,

ki je zgoraj pokrito z zadebeljeno duro-diafragmo sedla (Kocjančič A., et al., 2005, str. 798).

Sestavljena je iz dveh režnjev, sprednjega, ki je žlezni, imenovan adenohipofiza, in

zadajšnjega, ki je živčni, imenovan nevrohipofiza. Preko lijaka je povezana s hipotalamusom

(Štiblar-Martinčič D., 2007, str. 77-86).

Normalna hipofiza tehta 0,5 do 1g in meri približno 6×13 mm (Kocjančič A., et al., 2005, str.

798).

V adenohipofizi ločimo somatotropne, mamotropne, kortikotropne, tirotropne in

gonadotropne celice. Žlezne celice so obdane z bogatim mrežjem sinusoidnih kapilar in

retikulinskih vlaken. Nevrohipofizo sestavljajo pituiciti in nemielizirana živčna vlakna,

katerih telesa so v supratalamičnih in paraventrikularnih jedrih hipotalamusa (Štiblar-

Martinčič D., 2007, str. 77-86).

2. 2 FIZIOLOGIJA DELOVANJA RASTNEGA HORMONA

Hipofiza je endokrina žleza, ki je nadrejena nekaterim perifernim žlezam. S hormonom TSH

uravnava delovanje ščitnice, z ACTH delovanje skorje nadledvičnih žlez in z gonadotropini

delovanje gonad. To so njene ciljne žleze.

Hormona STH in PRL nimata ciljnih žlez, ampak delujeta na številna tkiva v organizmu, ki

imajo ustrezne receptorje. STH spodbudi nastajanje posrednika, inzulinu podobnega rastnega


4

faktorja 1 (IGF-1) v jetrih in ledvicah (v veliko manjši količini tudi v številnih drugih

organih), ki posreduje učinke STH na skoraj vsa tkiva v telesu; spodbuja predvsem sintezo

beljakovin, prenos aminokislin, rast mišic, kosti in hrustanca. STH lahko deluje na tkiva tudi

brez posredovanja IGF-1, tako neposredno spodbuja lipolizo in zvečuje celično odpornost na

inzulin (Kocjančič A., et al., 2005, str. 799).

Rrastni hormon (GH-hormon), imenovan tudi somatotropin ali somatotropni hormon,

uravnava rast tako, da vpliva na povečanje tkivne mase in vzpodbuja delitev celic (Štiblar-

Martinčič D., 2007, str. 77-86).

Je anabolni hormon, ki varčuje s proteini in pospešuje celotno rast telesa. Najbolj vpliva na

skeletno mišičje in okostje. Zmanjšano izločanje hormona v otroštvu povzroča hipofizno

pritlikavost, povečano izločanje hormona v otroštvu pa povzroča gigantizem. Poleg tega

povečano izločanje hormona povzroča čezmerno rast vsega telesa in akromegalijo (pri

odraslih) ali povečanje in podaljšanje distalnih delov telesa: rok, nog, obraza in glave (Plut Š.,

2007, str. 108-115).

Prolaktin (PRL) skupaj s spolnim hormonom estrogenom spodbuja razvoj izvodil mlečne

žleze med nosečnostjo ter tvorbo mleka po porodu (Štiblar-Martinčič D., 2007, str. 77-86).

Adenokortikotropni hormon (ACTH) ali kortikotropni spodbuja izločanje steroidnih

hormonov iz skorje nadledvične žleze (Štiblar-Martinčič D., 2007, str. 77-86).

Tireoideo spodbujajoči hormon (TSH) ali tireotropni hormon spodbuja tvorbo in izločanje

ščitničnih hormonov tiroksina in trijodtironina. Izločanje TSH nadzoruje tiroliberin iz

hipotalamusa (Štiblar-Martinčič D., 2007, str. 77-86).

Gonadotropnih hormonov je več:

folikle-spodbujajoči hormon (FSH) začne delovati v puberteti, spodbuja razvoj

foliklov in nastanek estrogena v ovarijih, pri moških pospešuje nastanek sperme

(Plut Š., 2007, str. 108-115).

luteinizirajoči hormon (LH) se imenuje po rumenem telescu, ki je občasno endokrino

telo v jajčniku (Štiblar-Martinčič D., 2007, str. 77-86).


5

Začne delovati v puberteti, spodbuja ovulacijo, spreminja počeni ovarialni folokel v

corpus luteum, ki proizvaja progesteron. Pri moškem spodbuja testise, da proizvajajo

testosteron (Plut Š., 2007, str. 105-115).

hipotalamični hormoni uravnavajo tudi sproščanje in inhibicijo hormonov iz

sprednjega dela hipofize; hipotalamus ustvarja dva hormona, ki se prenašata in

skladiščita v zadnjem delu hipofize:

• oksitocin spodbuja krčenje maternice in izločanje mleka pri doječih materah;

• antidiuretski hormon (ADH) povzroča, da tubularne celice v ledvicah znova

absorbirajo vodo ter s krčenjem arterij zvišuje krvni tlak (Plut Š., 2007, str.

105-118).

Slika 1: Hipofiza

Vir: http://www.novonordisk.si/Images/hipo.jpg


6

3 UGOTAVLJANJE NIZKE RASTI PRI OTROKU

3. 1 ANTROPOLOŠKE MERITVE

Beseda antropologija izhaja iz grščine, v kateri antropos pomeni človek, metrika pa razdaljo

dveh elementov (npr. dveh točk).

Antropologija je multidisciplinarna znanost, ki s pomočjo različnih metod proučuje človeka

kot del narave v danem okolju in času. Zato je postala raziskovalna in strokovna metoda tudi

v medicini. Pri tem se uporablja znanje najrazličnejših znanosti; od ekologije, humane

fiziologije, psihologije, sociologije do humane kineziologije.

Antropometrija se ukvarja z merjenjem posameznih delov človeškega telesa in določanjem

njihovih razmerij ter obdelavo in proučevanjem dobljenih rezultatov. Ob vsakodnevnem delu

v posvetovalnici za dojenčke in na sistematičnih pregledih 1-, 3-, 6-, 9-, 12-, 18-, 36- in 60-

mesečnih otrok potrebujemo ustrezna merila za vrednotenje zdravstvenega stanja, oceno

prehranjenosti in ugotavljanje hitrosti pridobivanja telesne mase in višine. Tudi v ambulantah

za zdravljenje akutno ali kronično bolnih otrok potrebujemo standarde telesnih mer, da se

lahko odločimo za obliko in natančno odrejanje zdravilnih odmerkov. Ne nazadnje tudi starši

otrok pričakujejo, da jim zdravniki povedo, ali je njihov otrok skladno razvit za določeno

starost (Bigec M. in Jelen B., 2005, str. 124-139).

Ob sprejemu otroka z nizko rastjo vpraša zdravnik starše o boleznih v družini, prav tako pa

tudi o telesnih višinah družinskih članov. Otroka zdravnik pregleda. Poizve še o poteku

nosečnosti, porodu, porodni teži otroka, oceni po Apgarju, razvoju otroka v prvem letu

življenja, cepljenjih, prebolelih boleznih, rasti in razvoju, telesni višini in telesni teži ob

sistematskih pregledih, vpraša tudi po načinu prehranjevanja, stolici, mokrenju, znakih

respiratornih, gastroenteroloških in urinarnih infekcijah in glavobolih (Zupančič I., 1998 str.

58-60).

Otroci, pri katerih gre za sum na hipopituitarizem, so veliki pod 3 percentilo in jim je hitrost

rasti vidno upočasnjena.


7

Pri pregledu je potrebno biti pozoren na prehranjenost. Pri podhranjenih otrocih gre

najverjetneje za kronične sistemske bolezni in ne za hipopituitarizem. Disproporcionalna

zaostalost v rasti govori o dismorfičnem sindromu proti hipopituitarizmu. Pri merjenju

koncentracije hormona v toku nečesa je v provokacijskih testih potrebno izmeriti

koncentracije IGF-a I, vseh tropinov adenohipofize in hormone ciljanih žlez teh količin v

specifični teži 24-urnega urina.

Normalne koncentracije IGF-a I govorijo proti hipopituitarizmu, a nižje govore o

podhranjenosti, kronično bolnih in otrocih, obolelih s hipopotuitarizmom. Da bi ocenili,

kolikšen je potencial rasti, je važno oceniti kostno zrelost, za vzrok hipopituitarizma je

potrebno narediti ciljano sliko turškega sedla, pregled hipotalamo-hipofiznega področja CT ali

MR tomografijo ter detajlni nevrološki ter oftalmološki pregled (Dumić M., 2000, str. 579-

633).

ZA UGOTAVLJANJE NIZKE RASTI OTROK SE OPRAVLJAJO NASLEDNJE

ANTROPOLOŠKE MERITVE:

telesna višina

sedna višina

merjenje razpona rok

merjenje obsega glave

Zgoraj naštete antropološke meritve smo natančneje opisali v poglavju: STANDARDI

ANTROPOLOŠKIH MERITEV, ODVZEM KRVNEGA SERUMA ZA DOLOČITEV

KOLIČINE RASTNEGA HORMONA IN INJICIRANJA RASTNEGA HORMONA.

Rezultate meritev zapišemo na temperaturni list v standardno rastno krivuljo. Za spodnjo in

zgornjo mejo normalnega se standardno uporabljata 3. in 97. percentila. Rast ocenjujemo

glede na prirastek v enem letu. Za natančnejšo opredelitev nizke rasti so poleg meritev in

poglobljene družinske anamneze potrebne še druge preiskave (Zupančič I., 1998, str. 58-60).


8

3.1.1 VPLIVI NA RAST- SEKULARNI TREND

Antropologi od sredine 19. stoletja zasledujejo sekularni trend pospešene rasti in razvoja. Še

zlasti izrazite so sekularne spremembe po drugi svetovni vojni. V zadnjem času pa so se

pojavile že v nekaterih deželah v razvoju, glede na socialnoekonomski razvoj posamezne

države. Zaradi biološkega pospeška se obdobje otrokovega razvoja relativno krajša. Otrok

raste hitreje, bolj zgodaj dozoreva in prej doseže svojo končno velikost. Na začetku

20. stoletja je večina ljudi dosegla svojo končno velikost okrog 25. leta starosti, danes pa

mladina preneha rasti že pri 20. letu. Vsako desetletje se telesna višina predšolskih otrok

poveča v povprečju za 1,3 cm, otrok v puberteti pa za 2,5 cm. Poleg sekularnega trenda

razvoju opazujemo tudi povečanje višine odraslih. V zadnjih 100 letih se je telesna višina

povečala za 10 cm, kar pomeni 1 cm na vsakih 10 let. Pospešeno rast opazujemo tudi pri naših

otrocih (Bigec M. in Jelen B., 2005, str. 124-139).

Iz napisanega teksta lahko razberemo, da je za nizko rast, s katero se v tem diplomskem delu

ukvarjamo, zelo pomembno, da se ugotovi čim prej v ranem otroštvu. Kajti rast se pri

slovenskih otrocih zaključi že v povprečju pri 25. letih.

Otroci in mladostniki se s časom spreminjajo v svoji telesni rasti. Na spremembe vplivajo

spremenjen način življenja, boljša prehranjenost otrok, manj nalezljivih bolezni s smrtnim

izidom, kot posledica cepljenja, manj fizično napornega dela, migracije ljudi in mešanje

genov ter drugi dejavniki (Bigec M., in Jelen B., 2005 str. 124-139).

3. 2 LABORATORIJSKE PREISKAVE

Laboratorijske preiskave-biokemične laboratorijske preiskave. Biokemija pomeni določanje z

biokemičnimi procesi v telesu nastalih snovi. V telesu nastaja in se preoblikuje ter razgrajuje

mnogo snovi. Poznamo normalne koncentracije teh snovi, kakršne srečujemo pri zdravih

ljudeh, ter zmanjšane ali povečane, kar kaže na nenormalno delovanje, ki se pozna na

delovanju telesa. Biokemične izvide vrednotimo skupaj z anamnezo in s klinično sliko.

Izvajalci laboratorijskih preiskav so vsi laboratoriji v zdravstvenih domovih in bolnišnicah ter

zasebni laboratoriji. Preiskava poteka tako, da se vzame vzorec krvi s klasično venapunkcijo,


9

najpogosteje iz podlahti. Kontraindikacije, možni zapleti in stranski učinki vseh punkcij so le

izredno hude motnje strjevanja krvi ali pa prisotnost diseminirane intravaskularne koagulacije.

Laboratorijske preiskave so rutinske in rezultati so znani še isti dan ali najkasneje naslednji

dan. Laboratorijske preiskave imajo zelo pomembno vlogo. Telo je zelo kompleksen sistem in

motnje enega organa vplivajo v različni meri na druge organske sisteme. Zato so

laboratorijske preiskave pomembne za zgodnje odkrivanje bolezni, tudi preden se pojavijo

klinične težave (Ivetić V., 2007, str. 313-323).

Test v spanju

Test v spanju: pri tem gre za spontano sekrecijo rastnega hormona v spanju. Preden se

otrok odpravi spat, mu vstavimo kanilo v veno in odvzamemo vzorec krvi – to je bazalna

vrednost. Nato pa mu vzamemo kri še čez uro in uro in pol, vendar le, če spi, sicer ne

(Zupančič I., 1998, str. 58-60).

Delni profil rastnega hormona v spanju

Delni profil rastnega hormona v spanju: pri tem gre za prikaz pulzatilnega izločanja RH. Z

jemanjem krvi na pol ure, približno od 21.00 do 24.00 ure iz kanile, ki smo jo prej

vstavili, hočemo zajeti pulze RH (Zupančič I., 1998, str. 58-60).

Glukagonski test

Glukagon je hormon trebušne slinavke, ki učinkuje prav nasprotno kot inzulin. V tem

testu, ko ga uporabljamo kot vzpodbujevalec za izločanje RH. Otroku vzamemo kri ob O˝

času, potem injiciramo Glukagon i.m., nato pa odvzamemo kri čez dve uri. Ta test je

neprijeten, otroku je rado slabo in lahko tudi bruha (Zupančič I., 1998, str. 58-60).

Klonidinski test

Klonidinski test: uporablja se Catapresan antihipertenziv. Med testom moramo meriti

krvni tlak in pulz, saj prihaja redno do hipertenzivnih reakcij. Otroci so pri testu utrujeni

in zaspani. Vzorce jemljemo ob O˝, 30 minut, 60 minut, 120 minut in 180 minut

(Zupančič I., 1998, str. 58-60).

L-dopa, propranolol test L-dopa je antiparkinsonik, propranolol pa antihipertenziv.

V kombinaciji pa ju uporabljamo centralno za simulacijo izločanja RH. Vzorci krvi so

odvzeti ob O˝, 45 minut, 60 minut, 90 minut. Tudi ob tem testu je marsikateremu


10

otroku slabo in ga sili na bruhanje. Ta test se pri nas opušča (Zupančič I., 1998, str.

58-60).

Inzulinski tolerančni test

Kot zlati standard za dokaz pomanjkanja RH zaenkrat velja inzulinski tolerančni test. Test

izvajamo v specializirani diagnostični endokrinološki enoti (Pfeifer M., 2001, str. 295-

299).

Inzulinski tolerančni test: spada med najbolj zahtevne in nevarne teste. Otroku vbrizgamo

inzulin i.v. Pri tem testu sta vedno prisotna zdravnik in medicinska sestra (Zupančič I.,

1998, str. 58-60).

Bolnik mora tri dni pred inzulinskim tolerančnim testom uživati normalno hrano. Test se

izvaja zjutraj na tešče. Medicinska sestra je ves čas posega ob bolniku. Razloži mu

postopek in opiše klinične znake hipoglikemije (utrujenost, umsko upočasnjenost, lakoto,

potenje, pospešen srčni utrip…), ki jo moramo doseči. Bolnik mora biti pozoren na vsako

spremembo in o tem poročati tudi medicinski sestri za zagotovitev večje varnosti.

Bolnika se lepo pripravi na poseg psihično in fizično. Na poseg se pripravi tudi

zdravstveno osebje.

Medicinska sestra zaviha preiskovancu rokave in delovno površino pod rokami zaščiti s

podlogo za enkratno uporabo. Spodnji del leve roke bolnika se namesti v grelec, da se

roka ogreje. S tem se venska kri arterializira in vrednosti krvnega sladkorja so realnejše.

Intravensko (i.v.) kanilo uvedemo navzdol, to je v svetlino proti prstom, jo nato fiksiramo

in spojimo z mešanico fiziološke raztopine in 2500 E heparina, kar omogoča prehodnost

i.v. kanil. Iz kanile odvzemamo kri za krvni sladkor, ki ga kurir po vsakem odvzemu takoj

odnese v laboratorij. Poleg tega medicinska sestra določa krvni sladkor še z glukometrom

ob bolnikovi postelji. Tudi na desni roki se uvede i.v. kanila, ki se fiksira in spoji z

mešanico fiziološke raztopine in 2500 E heparina. Iz kanile se jemlje kri za STH in

kortizol (najpomembnejši naravni glukokortikoid skorje nadledvične žleze). Pomemben je

časovni potek odvzema krvi, odvzeti se mora sočasno iz leve in desne i.v. kanile in paziti,

da je zaprt dostop fiziološke raztopine s heparinom (Roš A., 2000, str. 24-27).

Vzorci krvi so vzeti ob O.˝, 15. minuti, 30. minuti, 60. minuti, 90. minuti in 120. minuti.

Istočasno se jemljejo vzorci za določitev krvnega sladkorja (Zupančič I., 1998 str. 58-60).


11

Medicinska sestra po dveh bazalnih odvzemih i.v. vbrizga bolniku 0,1E kratko delujočega

humanega inzulina na kilogram bolnikove telesne teže. Medicinska sestra ves čas

preiskave opazuje bolnika. Ob pojavu hipoglikemičnih znakov določa krvni sladkor vsaki

2 minuti ali še pogosteje (Roš A., 2000, str. 24-27).

Med preiskavo je potrebno meriti krvni tlak, pulz, opazujemo morebitne bližajoče se

hipoglikemične reakcije, ki se od bledice, potenja, lakote, zaspanosti, tresenja stopnjujejo

do nezavesti in krčev. V pripravljenosti mora biti vedno raztopina hipertonične glukoze in

dober venski kanal ( Zupančič I., 1998, str. 58-60).

Krvni sladkor se mora znižati pod 2,2 mmol/l, RH pa med testom ne sme preseči vrednosti

3µg/l. Pri bolnikih s hipopituitarizmom RH med ITT ne poraste čez 1,5µg/l, kar dokazuje

hudo pomanjkanje RH (Pfeifer M., 2001, str. 295-299).

Po končanih preiskavah otroka odpustimo domov. Na podlagi izvidov ugotovimo, za

kakšno vrsto nizke rasti gre. Otrok je ponovno sprejet, ko zdravnik določi uvedbo terapije

z rastnim hormonom. Nekoč so otroci prihajali po zdravilo v bolnišnico 2- krat na teden,

danes pa si zdravilo RH injicirajo sami doma vsak večer pred spanjem, da se imitira

fiziološko izločanje hormona (Zupančič I., 1998, str. 58-60).

Ponovljivost ITT je pri bolnikih s pomanjkanjem RH relativno dobra, pri zdravih

preiskovancih pa odziv RH na hipoglikemijo bolj variira (Pfeifer M., 2001, str. 295-299).

Kadar je ta test kontraindiciran, uporabljamo druge, ki so lažje izvedljivi in za bolnika

prijetnejši (GH-RH ali argininski test oziroma oba v kombinaciji) (Roš A., 2000, str. 24-

27).

3. 3 KLINIČNA SLIKA

Otroci s prirojenim pomanjkanjem RH so lahko normalne dolžine in telesne teže ob rojstvu,

po nekaj letih pa postane očiten zastoj rasti in adipoznosti. Značilno je kopičenje maščevja v

predelu trebuha, otroci pa imajo relativno makrocefalijo, štrleče čelo, top nos, okrogla lica in


12

visok glas zaradi nepravilne rasti grla. Pogosto imajo ti otroci majhno spodnjo čeljust in

nepravilno rast zobovja ter hipoglikemijo (Pfeifer M., 2001, str. 295-299).

Hitrost rasti je upočasnjena in zaostanek v rasti se zmanjšuje v drugi polovici prvega leta

življenja. Če se zaostanek ugotovi potem, ko je otrok nekaj let rastel normalno, moramo takoj

pomisliti na tumor hipotalamo-hipofiznega področja (Dumić M., 2000, str. 579-633).

Dečki imajo večkrat majhno spolovilo – micropenis. Pogosto je hkratno pomanjkanje RH,

hormona, ki spodbuja ščitnico (TSH), nadledvične žleze (ACTH) in spolne žleze ( LH, FSH),

redko pa hormona antidiuretina.

Bolniki s pomanjkanjem RH imajo značilno spremenjeno telesno sestavo-manj mišične mase

in več maščobnega tkiva, predvsem na trebuhu in okrog notranjih organov, kar povzroča

periferno inzulinsko rezistenco, so manj telesno zmogljivi, imajo manjšo aerobno zmogljivost

od vrstnikov in se manj potijo.

Nekateri bolniki s pomanjkanjem RH imajo zmanjšane volumne in debelino stene srčnih

votlin, predvsem levega prekata ter zmanjšano iztisno funkcijo in minutni volumen srca.

Bolniki imajo tudi manjšo mineralno gostoto kosti, pri teh se pogosteje in prej razvije

osteoporoza, zato so pri njih pogostejši zlomi kosti. Pritožujejo se zaradi pomanjkanja

energije in vitalnosti, hitro se utrudijo, slabo so motivirani, navajajo motnje v koncentraciji in

pomnjenju, depresivno razpoloženje, kasneje se pojavijo motnje v spolnem življenju. Skratka,

imajo slabšo kakovost življenja, kar potrjujejo številne študije (Pfeifer M., 2001, str. 295-

299).

Slika 2: Mikropenis

Vir: http://www.uniklinikum-giessen.de/neuropaed/Hahn_xlag.htm


13

3. 4 PERCENTILNE TABLICE

Kot nizko rast opredeljujemo višino otroka, ki je pod dvema standardnima odklonoma od

povprečja višine otrok istega spola in starosti v določeni populaciji. Za oceno ustreznosti rasti

je potrebno beleženje višine v posebne tabele s standardnimi percetilnimi krivuljami in

sledenje prirastkov v višino vsaj na pol leta, kar nam kaže dinamiko rasti (Kržišnik C., 1998,

str. 52-57).

Percentilne tablice so torej pripravljene tabele z rastnimi krivuljami, v katere ob rednih

sistematičnih pregledih medicinske sestre vpisujejo telesno višino in telesno težo otroka.

Tabele z rastnimi krivuljami so pripravljene posebej za dečke in deklice, in sicer po starosti:

rastne krivulje za dečke v starostni skupini 0-36 mesecev.

rastne krivulje za dečke v starostni skupini 2-18 let.

rastne krivulje za deklice v starostni skupini 0-36 mesecev.

rastne krivulje za deklice v starostni skupini 2-18 let.

Strokovnjaki so si enotni v tem, da je potrebno zaradi načina življenja in načina

prehranjevanja otrok, manj nalezljivih bolezni, napornega dela, migracij, genskih ter drugih

dejavnikov, in predvsem zaradi večanja deleža debelih otrok, standarde pogosto kontrolirati in

jih tudi obnavljati (Bigec M., in Jelen B., 2005, str. 124-139).

Percentilne tablice smo dodali k prilogam.


14

4 NIZKA RAST OTROK

Normalno rast otrok omogočajo; normalna genetska zasnova, normalno izločanje hormonov

in primerno okolje ter prehrana. Odstope od normale v rasti povzročajo različni vzroki,

vsekakor pa je normalna rast kazalec dobrega zdravstvenega stanja otroka in mladostnika.

4. 1 NIZKA RAST

Najpomembnejši faktor, ki lahko prizadene nizko rast je v svetovnem merilu neustrezna

prehrana, pomembno pa lahko vplivajo organski vzroki, kot so: kronične bolezni, določene

motnje v presnovi in razvoju skeleta, kromosomopatije in različni dismorfizmi ter

endokrinopatije. Nizka rast je lahko tudi varianta normalnega razvoja otroka in mladostnika.

4. 2 VRSTE NIZKE RASTI

4.2.1 KONSTITUCIONALNA NIZKA RAST

Običajno so v anamnezi podatki o družinskih članih, ki so bili nižje rasti v otroški dobi in so

dosegli normalno končno višino. Porodna teža in dolžina sta normalni, rast in kostno

dozorevanje sta upočasnjena. Razvoj sekundarnih spolnih znakov je navadno nekoliko

zakasnel, tako da otroci dalj časa rastejo in dosežejo kasneje kot vrstniki dokončno višino, ki

je v mejah normale.

4.2.2 DRUŽINSKA-GENETSKA NIZKA RAST

Otroci so majhni že ob rojstvu, letni prirastek pa je primeren. Rastna krivulja je ves čas pod

dvema standardnima odklonoma od povprečja (pod 3. percentilo). Končna višina je nizka,

podobna višini staršev. Kostna starost ves čas ustreza dejanski starosti otrok.

4.2.3 PRIMORDIALNA NIZKA RAST

Vzroki primordialne nizke rasti so zelo različni. Največkrat je vzrok okvarjena placenta,

intrauterine infekcije, kajenje, uživanje alkohola ali drog, nepravilna prehrana med

nosečnostjo in razni dismorfizmi. V intrauterinem razvoju zahirani novorojenčki so manjši in

lažji od vrstnikov, nekateri v pospešeni rasti in razvoju po rojstvu dosežejo zdrave vrstnike,

drugi pa nikoli.


15

4.2.4 NIZKA RAST ZARADI POMANJKANJA RASTNEGA HORMONA

Pogostost nizke rasti zaradi nezadostnega izločanja rastnega hormona pri otrocih znaša 4000

od 10 000 otrok.

Pomanjkanje rastnega hormona nastopi pri okvari hipofize, zaradi poškodbe, infekcije,

obsevanja pa tudi genskih mutacij. Pogosto je tudi nezadostno izločanje pobudnega hormona

za rastni hormon iz hipotalamusa zaradi možganskih tumorjev, poškodb ob porodu in motenj

v embrionalnem razvoju (Kržišnik C., 1998, str. 52-57).


16

Tabela 1: Pregled vzrokov nizke rasti

Pregled vzrokov nizke rasti VARIANTE NORMALNE RASTI

Konstitucionalna nizka rast Družinska - genetska nizka rast

ENDOKRINE MOTNJE

Pomanjkanje rastnega hormona - Prirojeno - Pridobljeno

Laronov sindrom - neobčutljivost na rastni hormon Hipotiroza Povečano izločanje glucocorticoidov (Mb Cushing) Sladkorna bolezen – neurejena D-vitamin rezistentni rahitis Kongenitalna adrenalna hiperplazija

KOSTNE ANOMALIJE

Hondrodistrofija Osteogenesis imperfecta

PRESNOVNE MOTNJE

Mucopolisaharidoza Glikogeneza

KROMOSOMOPATIJE – DISMORFIZMI

Turnerjev sindrom – gonadna disgeneza (45×0) Noonanov sindrom Sindrom Willi – Prader Sindrom Laurence – Moon –Biedl Sindrom Russel – Silver Sindrom Cornelia de Lange Psevdohipoparatireoidizem Trisomija 13, 18, 21

KRONIČNE BOLEZNI

Srčne, pljučne, gastrointestinalne, jetrne, ledvične, hematološke, revmatske

NEZADOSTNA PREHRANA Pomanjkanje beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, železa, cinka, anoreksija

Vir: Kržišnik C., 1998, str. 54


17

5 NADOMESTNO ZDRAVLJENJE Z RASTNIM HORMONOM

Rastni hormon so izolirali že leta 1945. Začeli so ga pridobivati iz človeških hipofiz umrlih,

od leta 1985 so z njimi zdravili otroke s hipofizno nanosomijo. Nekateri bolniki, ki so bili v

otroštvu zdravljeni z RH, so zboleli za Creutzfeldt-Jakobovo boleznijo. Prion so dobili s

pripravki RH iz človeških hipofiz. Zato so leta 1985 tako pridobljen RH prepovedali

uporabljati. RH so pričeli industrijsko proizvajati sredi 80-ih let z rekombinantno tehnologijo

in je sedaj na voljo v zadostnih količinah, da ga lahko prejemajo tudi odrasli bolniki, ki so

oboleli za pomanjkanjem RH (Pfeifer M., 2001, str. 295-299).

Prvo uspešno zdravljenje z rastnim hormonom, pridobljenim iz človeških hipofiz, je uspelo

Američanu Rabenu leta 1957. V Sloveniji je začel z zdravljenjem z rastnim hormonom leta

1968 prof. dr. Matajc, ki je leto kasneje pričel redno zdraviti dva bolnika s pomanjkanjem

rastnega hormona (Kržišnik C., Battelino T., et al., 1998, str. 60-62).

5.1 INDIKACIJE PRI OTROCIH

Zaostajanje v rasti zaradi pomanjkanja rastnega hormona (izolirano ali kot del

pomanjkanja več hormonov hipotalamusa/hipofize), ugotovljeno na podlagi klinične

slike, biokemičnih parametrov (testiranja izločanja rastnega hormona in določitve

rastnih faktorjev) in slikovne diagnostike.

Nizka rast v sklopu sindroma Turner, ki je bil ugotovljen klinično in potrjen s

kromosomsko analizo.

Pri otrocih pred puberteto zaostajanje v rasti zaradi kronične ledvične bolezni.

Motnje rasti pri majhnih otrocih, rojenih majhnih za gestacijsko starost s porodno težo

in dolžino pod -2SD, pri katerih se dohitetje rasti ne pojavi do 4. leta starosti ali

pozneje (Novo Nordisk, 2005, str. 2).

Sindrom Prader-Willi (SPW), ugotovljen klinično in podrobneje opredeljen s

kromosomsko analizo.

Nizka rast z izrazitim odklonom od rastne krivulje pri juvenilnem revmatoidnem

artritisu.

Nizka rast pri nekaterih redkih vrojenih boleznih in kromosomopatijah.


18

Idiopatska nizka rast zaenkrat ne sodi v rutinsko indikacijo, izjema je lahko v primeru

resne psihološke motnje, povzročene z nizko rastjo (Zupančič I., 2008, str. 1-2).

Za nadomestno zdravljenje s humanim RH se odločimo, ko imajo otroci potrjeno s testi, da

gre pri njih za pomanjkanje RH. Pomanjkanje STH je treba dokazati s hormonskim

testiranjem, kjer za zlati standard velja inzulinski tolerančni test (ITT). Pri hudem

pomanjkanju STH med izvajanjem tega testa poraste čez 3ěg/l (gauge). Inzulinski test je

kontraindiciran pri bolnikih z ishemično boleznijo srca, epilepsijo in drugo. Tedaj uporabimo

druge teste: rastni hormon sproščujoči hormon (GH-RH) v kombinaciji z arginomom ali

piridostigminom. Nadomestno zdravljenje z RH bi morali nadaljevati tudi pri bolnikih z

izoliranim pomanjkanjem STH, ki so zaradi zaostajanja že prejemali RH. Ko se rast v višino

zaključi, sledi tako imenovana tranzicijska doba adolescence, ko se oblikuje telo; veča se

mišična in nabira kostna masa. Po končani telesni rasti moramo ponoviti hormonska testiranja

in ponovno dokazati pomanjkanje STH.

V otroštvu je namreč dokaj dober kazalec pomanjkljivega izločanja STH zmanjšana

koncentracija IGF-1, pa tudi njegove vezalne beljakovine IGF-BP3 (Pfeifer M., 2000, str. 20-

23).

5. 2 KONTRAINDIKACIJE

RH ne smemo uporabljati pri bolnikih, ki so jim ugotovili ali pa so se pred kratkim zdravili

zaradi malignega tumorja ali prekancerozne lezije, ker RH lahko spodbudi ali pospeši njegovo

rast. Previdni moramo biti tudi pri bolnikih, ki imajo ostanek benignega tumorja v

hipotalamohipofiznem območju. Z zaporednimi slikanji z MRI (magnetnoresonančno

slikanje) je treba dokazati, da tumor ne raste. Šele nato lahko uvedemo nadomestno

zdravljenje s STH. Tudi med zdravljenjem moramo pogosteje kontrolirati velikost tumorja in

dokaze, ki bi podprli sum, da RH lahko sproži nastanek malignoma de novo (Pfeifer M.,

2001, str. 295-299).

Zdravila ne smejo dobivati bolniki z akutno kronično boleznijo zaradi zapletov po operaciji na

odprtem srcu, operaciji v trebuhu, multipli nezgodni travmi, z akutno respiracijsko

insuficienco ali podobnimi stanji. Preobčutljivost na somatotropin ali katerokoli sestavino

pripravka.


19

Pri otrocih s kronično ledvično boleznijo je treba zdravljenje z zdravilom RH ob presaditvi

ledvice prekiniti (Novo Nordisk, 2005, str. 3-4).

5. 3 ZDRAVILNE LASTNOSTI RASTNEGA HORMONA

Zdravilo RH vsebuje somatropin, človeški rastni hormon, pridobljen s tehnologijo

rekombinantne DNK. Je anabolni peptid, sestavljen iz 191 aminokislin in stabiliziran z dvema

disulfidnima mostičkoma; njegova molekulska teža je približno 22.000 Daltonov.

Glavni učinki somatropina so spodbuditev skeletne in somatske rasti ter izrazit vpliv na

telesna presnovna dogajanja.

Med zdravljenjem pomanjkanja RH se telesna sestava normalizira; posledično se poveča suha

telesna masa, zmanjša pa se masa maščevja. Somatropin dosega večino svojih učinkov prek

inzulinu podobnega rastnega dejavnika1 (IGF-I), ki nastaja v tkivih po vsem telesu, pretežno

pa v jetrih.

Somatropin povečuje tudi kostni obrat, kar se kaže s povečanjem plazemske koncentracije

biokemičnih kostnih označevalcev (Novo Nordisk, 2005, str. 7).

5. 4 DELOVANJE RASTNEGA HORMONA

Rastni hormon je polipeptid, sestavljen iz 191 aminokislin z molekulsko maso 22 K Daltonov

z disfundiranimi vezmi. Sintetizirajo in izločajo ga hipofizne celice somatotropne (STH), pod

spodbujevalnim vplivom hipotalamičnega RH sproščujočega hormona (GH–RH), izločanje pa

zavira hipotalamični hormon somatostatin. Je v treh oblikah, vezan na beljakovine v krvi. RH

se iz hipofize izloča vse življenje, največje vrednosti doseže v pozni puberteti, potem pa se

izločanje iz desetletja v desetletje postopoma manjša. Izločati se začne že pri plodu po nekaj

tednih, vendar je rast ploda odvisna od drugih rastnih faktorjev, večji vpliv RH je v drugi

polovici nosečnosti. Najvažnejši faktor rasti je vse otroštvo, ki se mu v puberteti pridružijo

spolni hormoni. Pri odraslem se ga s starostjo izloča vedno manj, potreben je zaradi svojega

metabolnega učinka na beljakovine, masti in ogljikove hidrate (Pfeifer M., 2001, str. 295-

299).


20

Izločanje STH se poveča med stradanjem, medtem ko je pri debelih ljudeh zmanjšano.

Delovanje RH temelji na dveh ključnih metabolnih učinkih: spodbujanju lipolize in sinteze

beljakovin. RH spodbuja razgradnjo maščobnih kislin za proizvodnjo energije, tako varčuje

glikogen, glukozo in aminokisline. Pospešuje prehajanje aminokislin v celice in sintezo

beljakovin (anabolni učinek). Nekateri učinki so neposredni, druge pa posreduje s svojim

drugotnim prenašalcem, inzulinu podobnim rastnim faktorjem I (IGF- insulin-like growth

factor I), katerega sintezo spodbudi v jetrih, ledvicah in tudi lokalno (hondrociti-rast kosti).

IGF 1 merimo v plazmi, pri pomanjkanju RH znižan nivo.

RH je v krvi vezan na beljakovine, najvažnejša IGF-BP 3, ki je pri pomanjkanju RH znižana.

RH se izloča v valovih približno 6-9 valov v 24 urah. Največ valov je ponoči, takrat so

amplitude višje kot podnevi (rastemo ponoči, v spanju).

Sinteza in sekrecija RH je pod vplivom GH-RH (Growth hormon realising hormon) iz

hipotalamusa in ima 44 aminokislin. Že v klinični sliki, dobljen z genetskim inženiringom.

Somatostatin iz hipotalamusa GHRIH (Growth hormon realising inhibiting hormon) modulira

čas sekrecije RH (Pfeifer M., 1997 str. 76-80).

Biogeni amini sprožijo sekrecijo RH serotonin, dopamin, noradrenalin, adrenalin (GABA).

Natančen mehanizem delovanja še ni čisto pojasnjen. Regulacija sekrecije RH je po principu

feed back mehanizma (Pfeifer M., 2001, str. 295-299).

5. 5 ODMERJANJE RASTNEGA HORMONA

Zdravilo naj bi predpisovali samo zdravniki s specialnim poznavanjem terapevtskih indikacij

za njegovo uporabo. V Sloveniji je to samo en zdravnik na kliničnem oddelku za

endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC v Ljubljani.

Odmerjanje je individualno, zato ga je treba vedno prilagoditi posameznikovemu odzivu na

zdravljenje (Novo Nordisk, 2005, str. 3).

Odmerki so odvisni od odziva na zdravljenje z rastnim hormonom in se prilagajajo glede na

odziv pri posameznem bolniku.


21

Običajni začetni odmerki so: 0.025-0.035 mg/kg/dan pri pomanjkanju rastnega hormona,

0.045-0.050 mg/kg/dan pri Turnerjevem sindromu in kronični ledvični odpovedi, 0.035-0.070

mg/kg/dan pri IUGR, 0.035 mg/kg/dan pri SPW, in sicer v vseh primerih 7 dni v tednu.

Zaradi samoinjiciranja (oziroma s strani staršev) se priporoča tako farmacevtsko obliko

rastnega hormona, ki je priporočena za uporabo (injektor v obliki svinčnika, brez zapletene

priprave rastnega hormona) (Zupančič I., 2008, str. 1-2).

Rastni hormon si dajejo pacienti sami s podkožnim injiciranjem vsak večer pred spanjem. Za

vbrizgavanje uporabljajo večinoma peresnike. Odmerki, ki se uporabljajo za zdravljenje

hipofizne nizke rasti, so znatno večji pri otrocih kot pri odraslih. Po končani rasti naj bolniki

nadaljujejo zdravljenje z RH, odmerki pa se postopoma manjšajo s ˝pediatričnih˝ proti

˝odraslim˝ (Pfeifer M., 2000, str. 20-23).

Zdravljenje je treba po prvem letu prekiniti, če je VSO hitrosti večanja višine manjša od +1.

Zdravljenje je treba prekiniti, če je hitrost večanja višine <2cm/leto in v kolikor je potrebna

potrditev, če je kostna starost >14 let (deklice) ali >16 let (dečki), kar ustreza zaprtju

empfiznih rastnih ploščic (Novo Nordisk, 2005, str. 3).

Prehod s prvih na druge naj traja več let. Titriranje odmerka za posameznega bolnika je

povsem individualno, določanje odmerka glede na telesno maso ali površino se ni obneslo.

Mlajši bolniki potrebujejo večje odmerke kot starejši. Če se učinki zdravljenja s STH ugodni,

trajanje zdravljenja ni omejeno (Pfeifer M., 2000 str. 20-23).

5. 6 STRANSKI UČINKI ZDRAVILA RASTNI HORMON

Če otrok doživi katerega od naslednjih neželenih učinkov, zdravljenje prekinite in takoj

obvestite zdravnika:

alergijska reakcija (težko dihanje, oteklost ustnic, koprivnica),

slabost v želodcu,

bruhanje,

glavobol,

motnje vida.


22

DRUGI NEŽELENI UČINKI:

Zastajanje vode/tekočine. Nekateri otroci zgodaj med zdravljenjem doživijo

zastajanje tekočine, vključno z otekanjem stopal in dlani. To je praviloma prehodno.

Če se pojavi, se posvetujte z zdravnikom.

Rastne bolečine. Otroci doživljajo rastne bolečine, tako kot drugi otroci njihove

starosti. To ni znak česa neobičajnega.

Nespečnost. Otroci težko zaspijo, ker so po začetku zdravljenja pogosto bolj dejavni.

Če neprespane noči postanejo problem, lahko v obdobju, dokler se otrok ne navadi na

zdravljenje, zdravilo injicira zjutraj.

Bolečine v mišicah in sklepih

Parastezije (nenormalen občutek v koži kot žarjenje, zbadanje, ščegetanje,

gomozenje, mravljinčenje).

Sindrom karpalnega kanala (se pojavlja zelo redko).

Otekanje in bolečine v mišicah ter sklepih (se običajno pojavljajo zgodaj v poteku

zdravljenja in so ponavadi predhodnega značaja) (Novo Nordisk, 2008, str. 18-19).

Stranski učinki pri zdravljenju z RH so posledica biološkega delovanja RH. Le-tem se v veliki

meri izognemo, če začnemo zdraviti z manjšimi odmerki STH, ki jih potem postopoma

večamo. Bolniki, ki so prejemali zdravilo RH že v otroštvu, opažajo v odrasli dobi manj

stranskih učinkov kot bolniki s pojavom pomanjkanja RH v zrelejšem obdobju (Pfeifer M.,

2001, str. 295-299).

Na splošno velja, da so nezaželene reakcije pri otrocih občasne ali redke (Novo Nordisk,

2005, str. 6).

5. 7 ČAS IN MESTO VBRIZGAVANJA RASTNEGA HORMONA

RH je beljakovina (polipeptid), zato ga ne smemo zaužiti, lahko ga dajemo le z injekcijami.

Bolnik si ga vbrizga vedno zvečer tik pred spanjem. Za vbrizgavanje se uporablja poseben

injektor oziroma peresnik. RH se vbrizga v podkožje. Vsakič se izbere novo vbodno mesto, da

se lahko prejšnje čim prej obnovi in se tako preprečijo morebitni zapleti in neprijetne

spremembe na koži (Pfeifer M., 2001, str. 295-299).

Zdravnik in medicinska sestra dajeta natančna navodila, kako dati otroku injekcijo.


23

MESTA PRIMERNA ZA INJICIRANJE SO:

Majhni otroci. Zdravilo je najbolje injicirati v zadnjico. Veliko staršev to najlažje

naredi tako, da otroka položijo čez naročje in ga primejo čez noge, da otrok miruje.

Starejši otroci. Injekcijo ponavadi raje dobijo v:

• zgornji del zadnjice,

• stegno,

• trebuh,

• zunanji del stegna.

Ko je otrok dovolj star, da si začne injekcije dajati sam, naj poskusi uporabiti postopek s

kožno gubo (Novo Nordisk, 2008, str. 11).

Pomembno je, da mesta injiciranja rastnega hormona redno menjavamo, saj tako zmanjšamo

bolečnost pri injiciranju rastnega hormona oziroma zmanjšamo nevarnost kopičenja ali celo

njegove atrofije. Obstajajo pripomočki (šablone), s katerimi se lažje odločimo, kam vbrizgati

rastni hormon. Mesto vboda je treba menjavati vsak dan. Voditi je treba dnevnik, kdaj in kam

ter koliko rastnega hormona smo injicirali določeni dan (Genotropin, 2008, str. 7).

Slika 3: Mesta, kamor lahko injiciramo rastni hormon

Vir: Genotropin, 2008, str. 7.

Bolnike je treba opozoriti, da si morajo pred vsakim ravnanjem z zdravilom dobro umiti roke

z milom in vodo ali dezinfekcijskim sredstvom (Novo Nordisk, 2005, str. 9).


24

Za injiciranje uporabljajo peresnik. Začetni odmerki so manjši (0,15 mg/dan) in se ob

kontroliranju bolnikove klinične slike in metabolnih kazalnikov predvsem koncentracije

IGF-1 na 1-3 mesece postopoma veča, vendar ne čez 0,7 mg/dan (Pfeifer M., 2001, str. 295-

299).

Zdravilo se ne sme nikoli močno tresti (Novo Nordisk, 2005, str. 9).

Naš cilj je doseči koncentracije IGF-1, ki so v zgornji polovici normalnih vrednosti za

bolnikovo starost, kar zagotavlja fiziološko nadomeščanje RH.

Če so učinki zdravljenja z rekombinantnim RH ugodni, trajanje zdravljenja ni omejeno. Ko

zdravljenje ukinemo, se učinki počasi izgubijo in se povrne izhodno stanje. Zelo pomembno

je, da po končani rasti mladi bolniki s pomanjkanjem RH nadaljujejo z nadomestnim

zdravljenjem z RH, da si v drugem in tretjem desetletju življenja ustvarijo zadostno mišično

in kostno maso ter ugodno metabolno okolje in ublažijo ali preprečijo nastanek pomanjkanja

RH, ki je sicer pri bolnikih, pri katerih nastane pomanjkanje RH v otroštvu, znatno bolj

izražen (Pfeifer M., 2001, str. 295-299).

5. 7. 1 POSTOPEK INJICIRANJA RASTNEGA HORMONA

1. INJICIRAMO V MAŠČEVJE

Rastni hormon vbrizgamo subkutano (pod kožo) in v maščevje, da se počasi sprosti v telo. Za

injiciranje v maščevje in ne v mišice, obstajajo posebni tehtni razlogi.

Prvič: če zdravilo injiciramo v mišico, se prehitro razgradi in izgine iz telesa, tako da otrok ni

deležen njegove polne koristi. Najpomembneje pa je,da je brizganje v maščevje mnogo manj

boleče.

Drugič: obstajajo pa tudi praktični razlogi, da se izognemo injiciranju v mišico. Sodobne igle

so neverjetno tanke, tako da je njihova uporaba skoraj neboleča. A ker so tako tanke, obstaja

majhno tveganje, da se pri vbodu v čvrsto mišično tkivo ukrivijo.

2. INJICIRAMO V KOŽNO GUBO

S prsti stisnemo kožo in maščevje in ju tako odmaknemo od mišice; v nastalo gubo zabodemo

iglo. Vbrizgamo zdravilo. Nato iglo izvlečemo. Držimo gubo, dokler injiciranje ni končano,

tako da nič zdravila ne pride v mišico.


25

3. IGLO ZBODEMO DO KONCA

Iglo pritisnemo, kolikor daleč gre. Ne uporabljamo pa dodatnega pritiska, da bi jo zbodli

globlje, ker se lahko zgodi, da jo potisnemo v mišico. Igla naj ostane zbodena še 6 sekund po

koncu vbrizganja zdravila (Novo Nordisk, 2008, str. 12-13).

5. 8 PRENEHANJE ZDRAVLJENJA

Zaključena rast (opredeljena glede na hitrost rasti v zadnjem letu in po potrebi glede

na radiološko oceno kostnih špranj). V primeru pomanjkanja rastnega hormona se

zdravljenje lahko nadaljuje po ponovnem testiranju po smernicah za odrasle bolnike.

Neodzivnost na zdravljenje tudi po poizkusu eskalacije odmerka.

Transplantacija ledvice (potrebna je ponovna ocena rasti po 1 letu, v primeru

ponovnega zastoja v rasti se zdravljenje lahko ponovno začne in nadaljuje).

Pojav stranskih učinkov po presoji konzilija.

Pojav maligne bolezni (Zupančič I., 2008, str. 1-2).

5. 9 SHRANJEVANJE RASTNEGA HORMONA

RH in topilo kot tudi peresnik z že pripravljeno mešanico hrani bolnik v hladilniku pri

temperaturi +2 do +8 °C pred uporabo v zunanji zloženki. Zdravilo ne sme nikoli zamrzniti

(Roš A., 2000, str. 24-27).

Ko je zdravilo enkrat odprto, se lahko shranjuje največ 28 dni pri temperaturi od +2ºC do

+8°C ali največ 21 dni pri temperaturi do +25°C (Novo Nordisk, 2005, str. 8).

Na potovanju se mora rastni hormon prenašati v hladilni torbi in se ne sme izpostavljati

prevelikemu tresenju, ker to zdravilo uničuje. Izdelali so tudi obliko RH v brizgi za enkratno

uporabo, ki ga ni potrebno shraniti v hladilniku in je primeren za potovanja.

Kadar naleti bolnik na težave s peresnikom ali je le-temu potekel rok uporabnosti, se obrne na

medicinsko sestro, ki ga je učila uporabe. Prav tako se lahko obrne nanjo v primeru drugih

težav v zvezi z zdravljenjem. V primeru težav se lahko obrne na izbranega endokrinologa.

Težave je moč rešiti med drugim tudi po telefonu.


26

Bolnik dobi zdravilo RH v obliki prahu in topila, iz katerih naredi mešanico, ki jo uporablja

od 21 do 30 dni. Mešanica mora biti bistra; če je motna, naj jo bolnik zavrže. Mešanica se

nato vstavi v peresnik, s katerim se vbrizga RH. Obstajajo pa tudi oblike RH, ki jih ni treba

topiti, ampak jih le vstavimo v peresnik. Peresnik zagotavlja natančnost, ker so nastavitve

odmerkov vidne, slišne in tipne. Primeren je tudi za transport. Bolnik uporablja ves čas en

peresnik, menja le karpule, napolnjene z mešanico RH. Igle za vbrizgavanje so tanke in

prevlečene s silikonom. Dolžina igel je od 8 do 12 mm, odvisno od vrste peresnika (Roš A.,

2000, str. 24-27).

5. 10 OPIS PERESNIKA

Vsako zdravilo z rastnim hormonom ima svoj peresnik. Otrok, ki se zdravi s tem zdravilom,

dobi peresnik, ki ga ima ves čas zdravljenja. Menjava le vložke z zdravilom.

Peresnik zagotavlja natančno vbrizgavanje zdravila s tipno, vidno in slišno nastavitvijo

odmerka (40 odmernih možnosti, povečanje odmerka po 0,05 mg, preprosta sprožitev s

pritiskom na gumb, samostojna nastavitev na ničlo). Vračalni gumb omogoča, da popravimo

natančen odmerek.

Peresnik lahko očistimo le z vlažno krpo, nikakor ne z alkoholom.

Velikost in oblika peresnika sta primerni za prenašanje. Paziti moramo, da vidno

poškodovanega peresnika ne uporabljamo.

Raztopine so v steklenih injekcijskih vložkih (steklo tipa I). Injekcijski vložek je na dnu zaprt

z gumijastim zamaškom, oblikovanim kot bat, na vrhu pa z laminiranim gumijastim

zamaškom v obliki ploščice, zapečatenim z aluminijasto zaporko. Aluminijasta zaporka je

zapečatena z barvnim pokrovčkom. Velikost pakiranj:1, 3 in 5.

Igle za vbrizgavanje RH so tanke in prevlečene s silikonom. Otroci uporabljajo tanke in

kratke igle, dolžine 6-8 mm. Za vsak vbod uporabimo novo iglo. Peresnik pomaga

premagovati bojazen s tem, ko razpusti pritisk na injekcijsko mesto, mlajšim otrokom pomaga

pri samoinjiciranju ter zmanjšuje strah pred iglo (Novo Nordisk, 2005, str. 7-8).


27

Peresnik vedno spravimo v etui brez igle. S tem preprečimo vstop zraka v zdravilo ter

njegovo morebitno okužbo. Zrak v vložku moti natančno odmerjanje zdravila (Dolinar M.,

2004, str. 8).

Slika 4: Peresniki za injiciranje rastnega hormona

Vir: http://www.novonordisk.si/documents/article_page/document/Growth_5.asp

5. 11 POSEBNA OPOZORILA IN PREVIDNOSTNI UKREPI

Otroke, zdravljene z zdravilom RH, mora redno spremljati specialist za otroško rast-

endokrinolog. Zdravljenje mora vedno vpeljati zdravnik, ki ima specialno znanje o

pomanjkanju RH in njegovem zdravljenju. To velja tudi za vodenje Turnerjevega sindroma,

kronične ledvične bolezni in majhno gestacijsko starost.

Spodbuditev skeletne rasti je pri otrocih mogoče pričakovati le, dokler se epifizni hrustanci ne

zarastejo.

Odmerjanje pri otrocih s kronično ledvično odpovedjo je individualno in ga je treba

prilagoditi posameznikovemu odzivu na zdravljenje. Motnjo rasti je potrebno pred

zdravljenjem z zdravilom RH nedvomno dokazati s spremljanjem rasti ob optimalni terapiji

ledvične bolezni v teku enega leta.

Pri majhnih otrocih, rojenih majhnih za gestacijsko starost, je treba pred začetkom zdravljenja

izključiti druge medicinske vzroke ali terapije, ki bi lahko pojasnile motnjo rasti.

Pri otrocih rojenih majhnih za gestacijsko starost, je pred začetkom zdravljenja in nato enkrat

na leto priporočljivo meriti inzulin na tešče in glukozo v krvi. Prav tako je potrebno pri teh


28

otrocih pred začetkom zdravljenja in nato dvakrat na leto meriti koncentracijo IGF-I. Glede na

odmerjanje zdravila RH je potrebno včasih prilagoditi odmerek inzulina.

Izkušnje z uvedbo zdravljenja pri bolnikih rojenih majhnih za gestacijsko starost, ki so blizu

pubertete, so omejene. Zato zdravljenja ni priporočljivo začenjati v obdobju blizu začetka

pubertete.

Pridobitev višine, dosežena med zdravljenjem majhnih otrok, rojenih majhnih za gestacijsko

starost z RH, se lahko v določeni meri izgubi, če se zdravljenje konča, preden je dosežena

končna višina.

Ugotovili so, da somatropin vpliva na presnovo ogljikovih hidratov, zato je potrebno ustrezno

spremljanje, da bi odkrili znake motene tolerance za glukozo.

Pri majhnem številu bolnikov s pomanjkanjem RH, od katerih so bili nekateri zdravljeni s

somatropinom, so poročali o levkemiji. Dolgoletna raziskovanja so kasneje to trditev zavrnila.

Med obdobjem hitre rasti lahko skolioza napreduje pri vseh otrocih. Zato je potrebno med

zdravljenjem spremljati znake skolioze.

Prav tako pa je potrebno v primeru hudega ali ponavljajočega se glavobola, težav z vidom,

slabosti in bruhanja opraviti fundoskopijo za odkritje edema papile (Novo Nordisk, 2005, str.

4-5).


29

6 VLOGA IN NALOGE MEDICINSKE SESTRE V AMBULANTI ZA

ENDOKRINOLOGIJO, DIABETES IN PRESNOVNE BOLEZNI

PEDIATRIČNE KLINIKE UKC LJUBLJANA

Definicija medicinske sestre-ICN

Medicinska sestra je oseba, ki je končala program bazične splošne izobrazbe za medicinske

sestre in ji je pristojni organ podelil pravico opravljati zdravstveno nego v njeni/njegovi

deželi. Bazična izobrazba medicinske sestre je formalno priznan program študija, ki

zagotavlja široko in trdno osnovo za splošno prakso zdravstvene nege, za vodstveno vlogo in

za postbazično izobraževanje na specialnih ali zahtevnejših področjih zdravstvene nege (RKS

ZN in ZZN) (Pajnkihar M., 1999, str. 19).

Najpomembnejše naloge medicinske sestre:

izvajanje in vodenje zdravstvene nege pri promociji zdravja, pri preprečevanju

obolenja, pri zdravljenju, rehabilitaciji posameznikov, družin in skupnosti,

poučevanje varovancev in zdravstvenega osebja,

učinkovito sodelovanje v zdravstveni negi,

razvoj prakse zdravstvene nege na osnovi kritičnega mišljenja in raziskovanja

(Pajnkihar M., 1999, str. 25-26).

»Temeljna naloga medicinske sestre je krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, obnavljanje

zdravja ter lajšanje trpljenja,… neločljivo povezano z zdravstveno nego je spoštovanje

življenja, dostojanstva in pravice človeka.«

Pogoji za uspešno opravljanje dela so strokovno znanje, zavedanje strokovnih pristojnosti,

doslednost v opravljanju poklicnih dolžnosti v okviru tima zdravstvene nege in pri

sodelovanju v zdravstvenem timu. S strokovnim znanjem, delovno kreativnostjo in kulturnim

odnosom do bolnikov, svojcev in sodelavcev na vseh nivojih bo medicinska sestra svojemu

delu v zdravstveni negi kos le takrat, kadar ga bo izvajala v učinkoviti uigranosti-timskem

sodelovanju.


30

Bolniku bo medicinska sestra nudila kompetentno zdravstveno nego na osnovi:

humanosti,

spoštovanja človekovih pravic,

poštenosti,

odgovornega odnosa do dela,

upoštevanja strokovnih pristojnosti,

natančnosti pri delu,

redoljubnega opravljanja dela,

vestnega opravljanja dela,

strpnosti do drugače mislečih in drugačnih,

vljudnosti do vseh, ki sodelujejo aktivno ali pasivno v delovnem procesu,

doslednosti in

komunikativnosti (sposobnost ustvarjalnega pogovora z bolniki, svojci in sodelavci).

Medicinske sestre, zaposlene na kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne

bolezni Pediatrične klinike UKC v Ljubljani, starše, katerih otrok je zbolel za nizko rastjo, ob

prvem obisku seznanijo:

po kakšnem poteku se bodo izvajale preiskave za potrditev diagnoze (antropološke

meritve, odvzem krvnega seruma,…), sama je tudi izvajalka teh intervencij.

kdaj bodo imeli starši, otrok in medicinska sestra edukatorka individualne učne ure o

postopku dajanja zdravila rastni hormon.

medicinska sestra starše seznani, da izvajajo zdravljenje te bolezni samo na njihovem

oddelku in da se morajo v primeru težav obrniti na njih.

recepte za zdravila predpisuje samo zdravnik, zaposlen na tem oddelku, tako da

morajo prihajati po recepte na ta oddelek.

na oddelku za endokrinologijo se vodi poseben register, obolelih v Sloveniji, kjer

spremljajo zdravljenje, vestnost kontrolnih pregledov, izdajo receptov. Pridržujejo si

pravico, poklicati obolelega, če že dalj časa ni prišel po zdravilo oz. recept ali na

kontrolni pregled.

medicinska sestra na začetku staršem izroči tudi dve zloženki: Pot v večjo, lepšo

prihodnost vašega otroka (Vodnik za starše o zdravljenju z rastnim hormonom) in

Vprašanja & Odgovori; informacije za starše o zdravljenju z rastnim hormonom pri


31

otrocih z nizko rastjo, v katerih si lahko starši podrobneje preberejo o tej bolezni.

Zloženki sta izdali podjetji, ki sta pooblaščeni za uvoz zdravila v Slovenijo.

starše medicinske sestre opozorijo na možnost telefonskega klica v primeru, ko imajo

nepojasnjena vprašanja v zvezi z boleznijo.

ZDRAVSTVENA VZGOJA PREKO TELEFONA

Leta 1997 je na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni

Pediatrične klinike UKC v Ljubljani zaživel Center za vodenje otroškega in adolescentnega

diabetesa, kamor lahko pokličejo tudi otroci z nizko rastjo, ki se zdravijo za to bolezen.

Namen centra je, da preko telefona posreduje otrokom in njihovim staršem informacije v

zvezi z vodenjem sladkorne bolezni in nizke rasti. Center deluje 24 ur na dan. V

dopoldanskem času imajo klicatelji možnost pogovora z medicinsko sestro, usposobljeno za

endokrinološke bolezni. Na oddelku deluje tudi fax, na katerega se posnamejo vprašanja, ki

niso potrebna takojšnjega odgovora. Starši lahko pustijo telefonsko številko, na katero

ustrezna oseba odgovori v najkrajšem času.

Spoznali smo, da so telefonski pogovori zelo poučni za starše, otroke, medicinske sestre in

zdravnike, saj vsi skupaj pridobimo dodatne izkušnje. Trudimo se, da so informacije

razumljive in strokovne. Otrokom in staršem svetujemo, naj za vsak problem ne prihajajo v

bolnišnico. Telefonski pogovori vodijo otroke in starše k večji samostojnosti pri vodenju

bolezni (Šifrar M., 1998, str. 14-15).


32

6. 1 STANDARDI ANTROPOLOŠKIH MERITEV, ODVZEM KRVNEGA SERUMA

ZA DOLOČITEV KOLIČINE RASTNEGA HORMONA IN INJICIRANJA

RASTNEGA HORMONA PO PROCESNI METODI DELA

PROCES ZDRAVSTVENE NEGE

Gre za sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi, ki ga odlikuje visoka stopnja

organiziranosti, in za najboljši način, da dosežemo zaželene cilje, omogoča pa nam

sistematično delo. Proces zdravstvene nege temelji na metodi ugotavljanja telesnih, duševnih

in socialnih potreb posameznika, družine in družbene skupnosti. Vključuje uporabo

znanstvenih metod za ugotavljanje potreb varovancev, načrtovanje dela in zadovoljevanje

potreb varovancev, izvajanje nege in vrednotenje dosežkov, določa prednosti glede na njihovo

pomembnost za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja in obliko nege ter skrbi za

materialne pogoje.

Proces se začne, ko se medicinska sestra sreča z varovancem in mora ugotoviti, kakšni so

njegovi odnosi in pričakovanja do zdravja in katere probleme ima. Ko spozna potrebe, mora z

varovancem sistematično načrtovati zdravstveno nego, izvajati in ovrednotiti dosežke. Ta

dejavnost vključuje varovanca, negovalni tim in celotni zdravstveni tim. Za delo po procesu

zdravstvene nege medicinska sestra uporablja negovalno dokumentacijo (Pajnkihar M., 1999,

str. 165-167).

SISTEMATIČNO POSTOPNO DELO VSEBUJE ŠTIRI GLAVNE FAZE:

1. Faza procesa zdravstvene nege: UGOTAVLJANJE POTREB PO ZDRAVSTVENI NEGI

2. Faza procesa zdravstvene nege: NAČRTOVANJE ZDRAVSTVENE NEGE

3. Faza procesa zdravstvene nege: IZVAJANE ZDRAVSTVEN NEGE

4. Faza procesa zdravstvene nege: VREDNOTENJE ZDRAVSTVENE NEGE


33

1. Faza procesa zdravstvene nege: UGOTAVLJANE POTREB PO ZDRAVSTVENI

NEGI

Medicinska sestra prične ugotavljati potrebe po zdravstveni negi s sprejemanjem in zbiranjem

podatkov o bolniku. Bolnikove podatke zbira na osnovi pogovora z bolnikom, opazovanja

bolnika, meritev, pregleda in analize medicinske in negovalne dokumentacije, pogovora s

člani negovalnega in zdravstvenega tima ter svojcev.

V tej fazi spoznavamo posebne potrebe in možnosti za zdravstveno nego posameznega

varovanca ali družine. Svoje ugotovitve medicinska sestra obvezno preveri z varovancem.

Potrebe po zdravstveni negi napišemo v načrt zdravstvene nege (SZO, 1993) (Pajnkihar M.,

1999, str. 166).

Ugotavljanje potreb po zdravstveni negi zahteva poklicno znanje, spretnosti in sposobnost

strokovne presoje.

Negovalna anamneza so podatki, ki jih zbere medicinska sestra o stanju bolnika ob prvem

stiku. Dobro zbrani in dokumentirani podatki so potrebni za nadaljnjo obravnavo varovanca v

zdravstveni negi.

Podatke vedno zbiramo individualno, pri bolniku moramo doseči zaupanje. Naš odnos mora

biti spoštljiv in strokoven.

V prvi fazi procesa ugotavljanja potreb moramo prepoznati osnovne človekove aktivnosti, to

izvedemo z intervjujem in opazovanjem bolnika. Pri ugotavljanju potreb je potrebna empatija

(Pajnkihar M., 1999, str. 166-170).

2. Faza procesa zdravstvene nege: NAČRTOVANJE ZDRAVSTVENE NEGE

DEFINICIJA (WHO/EURO, 1981)

» Pri načrtovanju enakopravno sodelujeta medicinska sestra in varovanec ter svojci, kadar je

to potrebno. Zahteva strokovno znanje, spretnosti in izkušnje. V tej fazi se postavi vrstni red

reševanja problemov in določa merljive cilje ter načrtuje negovalne intervencije.«

Individualni načrt za 24 ur.


34

GRE ZA AKTIVNI MISELNI PROCES, PRI KATEREM JE POTREBNO UPOŠTEVATI:

bolnika oz. njegovo obolenje in negovalne potrebe,

izhodišča stroke zdravstvene nege,

diagnostično terapevtski program,

splošni delovni načrt organizacijske enote (Panjhihar M., 1999, str. 173-175).

Sistematično načrtovanje zdravstvene nege izhaja iz potreb po zdravstveni negi in zahteva

sodelovanje medicinske sestre in varovanca. Pomeni aktivni miselni proces, ki vodi v logično

razmišljanje o zdravstveni negi, zahteva uporabo strokovnega znanja, spretnosti in kvaliteto,

posebno ko se odločamo za posege in postopke in ko določamo njihovo pomembnost.

Glede na vzrok problema si zastavimo cilje, ki jih želimo z izvajanjem zdravstvene nege

doseči. Cilji, ki jih želimo doseči, naj bodo dosegljivi, merljivi ali opisni ter časovno

opredeljeni.

Načrtovani postopki zdravstvene nege so vrsta dejavnosti medicinske sestre, s katerimi bo

pomagala varovancu pri zadovoljevanju njegovih potreb po zdravstveni negi.

Glede na strokovno znanje in izkušnje medicinska sestra izbere postopek, ki bo:

najprimernejši za dosego ciljev,

najbolj sprejemljiv za varovanca in družino,

zadovoljil čim več potreb po zdravstveni negi,

imel najmanj stranskih učinkov,

omogočil varovancu aktivno sodelovanje (Pajnkihar M., 1999, str. 174).

Ko smo napisali načrt zdravstvene nege, se zaključi druga faza procesa zdravstvene nege.

3. Faza procesa zdravstvene nege: IZVAJANJE ZDRAVSTVENE NEGE


»… izvajanje posegov, ki vodijo k posameznim ciljem. Ti zajemajo vse, kar medicinska sestra

stori za varovanca, da bi dosegla cilje zdravstvene nege. Varovanec sam ali pa njegovi svojci

pri tem aktivno sodelujejo.«


35

Izvajanje zdravstvene nege je realizacija negovalnega načrta, negovalnih intervencij, ki so

usmerjene k zadovoljevanju specifičnih potreb bolnika. Izvajanje zdravstvene nege mora biti

sistematično in usklajeno z vsemi člani negovalnega tima.

Vsebine 3. faze procesa zdravstvene nege obsegajo: ponovno določanje potreb po zdravstveni

negi (kontinuirano ocenjevanje zdravstvenega stanja bolnika), izvajanje negovalnih

intervencij, morebitne spremembe načrta zdravstvene nege, sprotno vrednotenje, nadzor nad

izvajanjem načrta zdravstvene nege ter dokumentiranje. Izvajanje zdravstvene nege je najbolj

celovit del procesa zdravstvene nege in zahteva usklajeno delovanje vseh članov negovalnega

tima.

V času zdravstvene nege je nujno potrebno sprotno vrednotenje uspešnosti zdravstvene nege.

Neprekinjenost izvajanja zdravstvene nege je podprta z dokumentiranjem, ki povezuje člane

negovalnega tima in zdravstvenega tima tudi na različnih nivojih zdravstvene dejavnosti

(Pajnkihar M., 1999, str. 181-183).

V tej fazi procesa zdravstvene nege izvedemo negovalne intervencije, ki smo jih načrtovali v

drugi fazi. Izvajanje je odvisno od kvalitete načrtov zdravstvene nege. Medicinska sestra

zastavljene negovalne intervencije pred izvedbo preveri, saj lahko zaradi spremembe v

zdravstvenem stanju bolnika intervencijo opusti ali spremeni. Prav zato mora imeti

medicinska sestra strokovno znanje in spretnosti. Po procesni metodi izvaja dela negovalni

tim sistematično in usklajuje z delom drugih zdravstvenih delavcev v timu.

Med izvajanjem negovalnih intervencij zagotovimo varovancu individualnost, upoštevamo

njegove psihofizične sposobnosti, načela varnosti in etična načela. Vse izvedene negovalne

intervencije moramo dokumentirati. Vsak član tima je odgovoren za svoj del nalog.

Zdravstveno nego moramo izvajati kontinuirano.

4. Faza procesa zdravstvene nege: VREDNOTENJE ZDRAVSTVENE NEGE


» Vrednotenje zdravstvene nege pri bolniku je odgovornost medicinske sestre in mora

ustrezati strokovnim in metodološkim kriterijem stroke zdravstvene nege. Medicinska sestra

mora poznati bolnikove potrebe, načrtovane cilje in dosežene rezultate. Znati mora kritično


36

razmišljati in presojati ter sprejemati ustrezne odločitve. Medicinska sestra je objektivno

odgovorna tudi za vrednotenje dela negovalnega tima.«

Vrednotenje zdravstvene nege zaključuje krog vseh aktivnosti v procesu zdravstvene nege in

pomeni primerjavo doseženega bolnikovega negovalnega stanja z zdravstvenimi cilji med

načrtovanjem.

POMEN VREDNOTENJA:

sprotno vrednotenje daje podatke o uspešnosti zdravstvene nege pri bolniku,

je pomoč drugim zdravstvenim delavcem pri delu z bolnikom,

je priložnost za navezovanje stikov z bolnikom, njegovo družino in svojci,

pomeni zaključek sistematične zdravstvene nege,

je koristno za delo z drugimi bolniki,

širi strokovno znanje in omogoča razvoj službe zdravstvene dejavnosti,

povečuje delovne izkušnje izvajalcev,

je pripomoček v izobraževalnem procesu študentov zdravstvenih šol (Pajnkihar M.,

1999, str. 183-187).

Vrednotenje (evalvacija) zdravstvene nege sestavlja neprekinjeno ocenjevanje varovančevega

napredka in preverjanje dosežkov zdravstvene nege glede na postavljene cilje. Vrednotenje

temelji na dokumentaciji in je osnovna sestavina sistematične zdravstvene nege, obenem veča

kvaliteto zdravstvene nege in pripomore k dobremu počutju varovanca.

(Ann C., 1999, str. 38).

Z vrednotenjem dobimo povratno informacijo, ki nam daje možnost, da spoznamo tudi druge

potrebe varovanca. Seveda pa vrednotenje ni možno, dokler sistematično ne dokumentiramo

vsega, kar na zdravstveno nego vpliva v fizičnem, psihičnem ali socialnem smislu.

DOKUMENTIRANJE ZDRAVSTVENE NEGE

Zdravstvena nega se razvija v sodobno, avtonomno stroko znotraj zdravstvenega varstva.

Vsako sistematično, strokovno in kakovostno delo temelji na dobri dokumentaciji - to velja

tudi za zdravstvene nego po procesni metodi dela.


37

NAČELA, KI JIH MORA MEDICINSKA SESTRA UPOŠTEVATI PRI

DOKUMENTIRANJU:

vse ugotovitve morajo biti razumljive, natančne in popolne,

podatki morajo biti objektivni,

pri zbiranju podatkov vedno navedemo vir podatkov,

uporabljamo strokovni jezik, dogovorjeno terminologijo in morebitne kratice,

zbrane podatke ob zaključku preverimo, odgovornost pa potrdimo s podpisom,

pisno izražanje naj bo sistematično, jedrnato in naj služi svojemu namenu,

dokumentacija mora biti prilagojena potrebam bolnikov,

pišemo čitljivo s pisalom, ki se ne briše (Panjhihar M., 1999, str. 190-194).

6. 2 STANDARDI AKTIVNOSTI ZDRAVSTVENE NEGE

STANDARD 1: ODVZEM KRVNEGA SERUMA ZA DOLOČITEV KOLIČINE

RASTNEGA HORMONA

PRIPOMOČKI:

alkohol in sterilne gobice,

rokavice za enkratno uporabo,

brisača ali zaščita za podlaganje roke,

preveza,

povoj ali obliž za vbodno mesto,

epruvete za odvzem krvnega seruma,

nalepke in napotnice z bolnikovimi podatki,

vrečka za odpadke, posoda za ostre predmete,

držalo za iglo in

sterilne igle z dvojnim koncem.

UGOTAVLJANJE STANJA:

1. seznanimo se z zdravnikovim naročilom;

2. ugotovimo, ali je potrebna posebna priprava. Bolnik mora biti tešč, poteči mora določen čas po

jemanju zdravil ali hrane;


38

3. ugotovimo morebitne dejavnike, ki bi ogrožali bolnika zaradi venapunkcije (antikoagulantna

terapija, zmanjšano število trombocitov, koagulopatija);

4. ugotovimo, ali bolnik razume namen in način preiskave. Če je otrok še majhen in ne razume

namena preziskave, za dovoljenje zaprosimo njegove starše;

5. ugotovimo, ali bolnik lahko sodeluje. Pri majhnih otrocih je potrebna pomoč staršev.

NAČRTOVANJE:

1. bolniku pojasnimo pomen preiskave in potek dela. Če je otrok še majhen, vse to razložimo

njegovim staršem;

2. načrtujemo čas, pripravimo prostor, pripomočke, zagotovimo pomoč;

3. poseg izvajamo aseptično.

IZVAJANJE:

1. umijemo in razkužimo si roke;

2. material pripravimo v bližino. Pripravimo si držalo z brizgalko;

3. zagrnemo zavese ali zapremo vrata;

4. posteljo namestimo v ustrezno višino. Primerna višina postelje prepreči natezanje hrbtnih mišic

medicinski sestri;

5. bolniku pomagamo v sedeči položaj s podloženo in iztegnjeno roko v komolcu. Če je otrok še

majhen, prosimo za pomoč starše;

6. prevezo zavežemo 5 do 15 cm nad vbodnim mestom. Preveza mora biti tako zavezana, da jo v

trenutku lahko odvežemo z eno roko;

7. otipamo pulz pod prevezo. Če ni tipljiv, prevezo zrahljamo;

8. poiščemo ustrezno veno;

9. preveza ne sme biti nameščena več kot 1 minuto. Če iščemo vbodno mesto dalj časa, moramo

prevezo spustiti za 1 minuto. Če je preveza nameščena dlje kot 1minuto, lahko vpliva na izvide

preiskave;

10. vakuumski odvzem krvi:

nataknemo si rokavice;

razkužimo vbodno mesto s tremi alkoholnimi gobicami (vsaj 5 cm) in počakamo, da se

alkohol posuši.

Alkohol odstrani bakterije iz vbodnega mesta. Prepreči pekočo bolečino pri vbodu;

iz igle vzamemo zaščito in opozorimo bolnika, da bomo zbodli. Bolnik se lažje obvladuje, če

je opozorjen. Če pa nam pri odvzemu pomagajo otrokovi starši, s tem opozorimo njih, da se

pripravijo;


39

s palcem ali kazalcem nevodilne roke pridržimo žilo 2,5 cm nad ali pod vbodnim mestom in

kožo napnemo; držalo z iglo držimo pod kotom 15 do 30º, ostrina igle mora gledati navzgor. Prebodemo kožo,

nato znižamo kot; iglo uvedemo v žilo in vzporedno z žilo potisnemo iglo še nekoliko naprej; z nevodilno roko pridržimo nastavek igle, z vodilno roko potisnemo epruveto v držalo tako, da

igla prebode zamašek epruvete.

Epruvete se polnijo toliko, kot je podtlaka v epruveti;

vzamemo ustrezno pripravljeno epruveto. Prevezo sprostimo, ko se začne polniti epruveta; za preiskavo je dovolj že 1-2 ml krvi; gobico nežno namestimo na vbodno mesto, odstranimo iglo, vbodno mesto zalepimo; močan

pritisk na iglo povzroča bolečino ob vbodnem mestu;

11. odstranimo zaščito, pospravimo kužni material in si snamemo rokavice;

12. bolnika namestimo v udoben položaj;

13. material ustrezno označimo in ga pošljemo ovitega v ledu na Kliniko za nuklearno medicino

UKC Ljubljana.

14.pospravimo pripomočke. Kužno iglo vtaknemo v zaščito z eno roko ali pa jo odvržemo

neposredno v zbiralnik;

15. umijemo in razkužimo si roke.

VREDNOTENJE:

1. vbodno mesto večkrat pregledamo;

2. ocenimo bolnikovo počutje;

3. pregledamo laboratorijske izvide.

DOKUMENTIRANJE:

1. dokumentiramo datum in čas venapunkcije;

2. opišemo vbodno mesto pri venapunkciji;

3. zdravniku poročamo o izvidih in o kakršnih koli spremembah pri bolniku (povzeto po Zupančič I.

2008, str. 3-5).


40

STANDARD 2: TELESNA VIŠINA

Slika 5: Stadiometer

Vir: http://www.stadiometer.com/images/62.jpg

PRIPOMOČKI:

merilna naprava,

kalkulator,

pisalo.


1. seznanimo se z zdravnikovim naročilom; 2. ugotovimo, ali je potrebna posebna priprava bolnika;

3. ugotovimo, ali bolnik razume namen in način preiskave. Če je otrok še majhen, postopek razložimo

njegovim staršem;

4. ugotovimo, ali lahko bolnik med preiskavo sodeluje. V primeru, da tega ni zmožen, za pomoč

prosimo njegove starše.

NAČRTOVANJE:

1. bolniku pojasnimo pomen preiskave in potek dela merjenja telesne višine;

2. načrtujemo čas, pripravimo prostor, pripomočke in si zagotovimo pomoč;

3. izvedemo postopek.

IZVAJANJE:

1. pripravimo prostor;

2. zagrnemo zaveso ali zapremo vrata;

3. otroku ali njegovim staršem, če so prisotni, še enkrat razložimo pomen in princip merjenja otrokove

telesne višine;

4. pred merjenjem se prepričamo oz. preverimo umerjenost merilnega traka;

5. razkužimo si roke;


41

6. otrok si mora pred meritvijo sezuti čevlje;

7. sonožno, z iztegnjenimi koleni, se zravnan postavi ob merilec, tako da se ga dotika s petami in

lopaticami;

8. roke morajo viseti prosto ob telesu, glavo mora držati v takem položaju, da sta zunanji očesni kot in

vhod v sluhovod v isti vodoravni ravnini. Nepravilna drža otroka bi nam lahko dala napačen

rezultat;

9. merilno napravo potisnemo ob teme otroka;

10. pred merjenjem naj otrok vdihne in izdihne ter sprosti ramena;

11. paziti moramo, da nam otrok ne dvigne pet od tal;

12. meritev opravimo trikrat zapored in izračunamo povprečno vrednost;

13. rezultate meritev povemo otroku in staršem;

14. otroku in staršem se zahvalimo za sodelovanje;

15. na koncu ustrezno uredimo prostor.

Dojenčke in otroke do dveh let merimo v merilnih koritih.

1. pripravimo prostor in si razkužimo roke;

2. dezinficiramo merilno korito;

3. zagrnemo zaveso ali zapremo vrata;

4. če so pri merjenju dojenčka prisotni njegovi starši, jim lepo razložimo, kako bomo izmerili otrokovo

telesno dolžino, hkrati pa jih prosimo za pomoč;

5. otroka položimo v merilno korito;

6. pri merjenju sta potrebni dve osebi, ena oseba skrbi za pravilen položaj glave, ki se mora s temenom

tesno prilegati steni korita, druga pa skrbi za to, da ima otrok zravnane noge;

7. med golenjo in stopalom mora biti pravi kot, da se merilna naprava tesno prilaga otrokovemu

stopalu;

8. deščico tesno stisnemo ob otrokova stopala in odčitamo telesno dolžino;

9. rezultate meritev povemo tudi staršem, če so prisotni pri merjenju;

10. otroka vzamemo iz merilnega korita in ga izročimo staršem, če so prisotni;

11. ustrezno uredimo merilno korito in prostor.

VREDNOTENJE:

1. preverimo počutje bolnika po izvedeni intervenciji;

2. primerjamo dobljene rezultate z rezultati v percentilni tablici.


42

DOKUMENTIRANJE:

1. dokumentiramo datum in čas merjenja telesne višine;

2. zdravniku poročamo o izvidih merjenja;

3. izvedeno intervencijo zavedemo v negovalno dokumentacijo (povzeto po Zupančič I., 2008, str. 3-

5).

STANDARD 3: SEDNA VIŠINA

PRIPOMOČKI:

merilni trak,

razkužilo za roke,

pisalo.



2. ugotovimo, ali je potrebna posebna priprava bolnika;


njegovim staršem;



NAČRTOVANJE:

1. bolniku pojasnimo pomen preiskave in potek dela;


3. izvedemo postopek.

IZVAJANJE:

1. pripravimo prostor in pripomočke, ki jih bomo potrebovali pri izvajanju intervencije;

2. zapremo vrata ali zagrnemo zaveso;

3. razkužimo si roke in preverimo umerjenost merilnega traka;

4. otroku še enkrat razložimo postopek merjenja sedne višine;

5. merjenje izvajamo tako, da se otrok usede, s hrbtenico je tesno naslonjen ob merilec, noge ima

iztegnjene, da s trupom tvori pravi kot;

6. roke mora imeti ob telesu, glavo pa držati v takem položaju, da sta zunanji očesni kot in vhod v

sluhovod v isti vodoravni ravnini. Nepravilna telesna drža bi nam lahko dala nepravilen rezultat;


43

7. pred merjenjem naj otrok vdihne in izdihne ter sprosti ramena;

8. paziti moramo, da nam otrok ne spremeni položaja ob merilnem traku;

9. meritev opravimo trikrat zapored in izračunamo povprečno vrednost;

10. zahvalimo se za sodelovanje;

11. rezultate meritev povemo otroku in staršem, če so pri meritvi prisotni;

12. pospravimo pripomočke in uredimo prostor.

VREDNOTENJE:



DOKUMENTIRANJE:

1. dokumentiramo datum in čas merjenja sedne višine;



5).

STANDARD 4: MERJENJE RAZPONA ROK

PRIPOMOČKI:

merilni trak,

pisalo,

razkužilo za roke.





njegovim staršem;




44

NAČRTOVANJE:

1. bolniku pojasnimo pomen preiskave in potek dela;


3.izvedemo postopek.

IZVAJANJE:

1. pripravimo prostor in pripomočke, ki jih bomo potrebovali;

2. preverimo merilni trak, ali je umerjen;

3. otroku ali njegovim staršem, če so pri merjenju prisotni, razložimo potek meritve;



6. otroka povabimo k steni, da mu izmerimo razpon rok;

7. pri merjenju razpona rok je otrok postavljen ob steno, roke vodoravno odroči;

8. na steni označimo celotno dolžino razpona rok (od konca sredinca desne roke do konca sredinca

leve roke). Pazimo na pravilno lego rok. Pri nepravilni legi rok med merjenjem lahko pride do

napačnih rezultatov merjenja;

9. o rezultatu meritve poročamo otroku in njegovim staršem, če so prisotni;


11. uredimo prostor in pripomočke, ki smo jih uporabili.

VREDNOTENJE:



DOKUMENTIRANJE:

1. dokumentiramo datum in čas merjenja razpona rok;



5).


45

STANDARD 5: MERJENJE OBSEGA GLAVE

Slika 6: Merilni trak

Vir: www.zurnal24.si/.../index.html?id=31054

PRIPOMOČKI:

merilni trak,

pisalo,

razkužilo za roke.





njegovim staršem;



NAČRTOVANJE:


njegovim staršem;

2. načrtujemo čas, pripravimo prostor, pripomočke, zagotovimo pomoč.

IZVAJANJE:

1. pripravimo prostor in pripomočke, ki jih bomo med izvajanjem intervencije potrebovali;


3. otroku in njegovim staršem,če so prisotni, razložimo potek merjenja obsega glave;


5. otroka namestimo v udoben položaj, največkrat ga posedemo na stol. Pri majhnih otrocih, ki še ne

morejo sedeti, za pomoč prosimo starše ali zdravstvenega delavca;


46

6. z merilcem izmerimo obseg glave, tako da merilec postavimo nad obrvmi, uhlji, preko najširšega

dela zatilja;

7. rezultate meritev povemo otroku in staršem, če so prisotni;


9. primerno uredimo prostor in pripomočke, ki smo jih uporabili;

10. umijemo ali razkužimo si roke.

VREDNOTENJE:



DOKUMENTIRANJE:

1. dokumentiramo datum in čas merjenja obsega glave;


3. izvedeno intervencijo zavedemo v negovalno dokumentacijo (povzeto po Zupančič I., 2008 str. 3-

5).

STANDARD 6: VBRIZGAVANJE RASTNEGA HOMONA V BOLNIŠNICI

PRIPOMOČKI:

alkoholni robček ali gobica,

peresnik,

igla,

vložek z zdravilom rastni hormon,

suh zloženec,

koš za odpadke,

zbiralnik za ostre predmete,

rokavice za enkratno uporabo.





njegovim staršem;


47



NAČRTOVANJE:


njegovim staršem;

2. načrtujemo čas, pripravimo prostor, pripomočke, zagotovimo pomoč.

IZVAJANJE:

1. zagotovimo primeren prostor;

2. medicinska sestra otroku in staršem razloži postopek vbrizgavanja zdravila;

3. vsi skupaj si umijejo roke z milom in toplo tekočo vodo;

4. razkužimo delovno površino;

5. pripravimo pripomočke za delo;

6. preverimo otrokovo ime in njegove podatke;

7. ponovimo pravilo 5;

8. pokažemo, kako raztopimo zdravilo. Nekatera zdravila so že tovarniško vnaprej pripravljena;

9. preverimo bistrost in rok uporabnosti zdravila. Če zdravilo NI bistro, ga moramo zavreči!

10. na vložek zapišemo datum priprave zdravila oz. datum, kdaj smo zdravilo prvič uporabili;

11. pripravljeni vložek vstavimo v peresnik, očistimo gumico na koncu vložka in pritrdimo ustrezno

iglo;

12. na peresniku nastavimo odmerek, ki ga je predpisal zdravnik. Staršem pokažemo, kakšen je

odmerek in kako ga nastaviti;

13. otroku povemo, da bomo aplicirali zdravilo. Skupaj s starši ponovimo, kje je še možno vbrizgavati

zdravilo;


15. odkrijemo ustrezen predel telesa;

16. izberemo ustrezno mesto. Kožo pogledamo zaradi morebitnih modric, vnetja ali edema. Mesto za

injiciranje mora biti brez kožnih sprememb, ki bi motile absorpcijo zdravila;

17. bolnika namestimo v udoben položaj;

18. nataknemo si rokavice za enkratno uporabo. Preprečujejo stik z bolnikom;

19. mesto razkužimo z alkoholno gobico, ki jo položimo na mesto vboda in čistimo krožno navzven v

premeru 5 cm; počakamo, da se posuši;

20. gobico zadržimo med 3. in 4. prstom druge roke. Gobica ostane pripravljena za pokritje vbodnega

mesta ob odstranitvi igle;

21. previdno odstranimo zaščito igle. Zaščita prepreči okužbo igle;


48

22. brizgalko držimo s palcem in kazalcem vodilne roke, primemo jo kot svinčnik. Ostrina konice

mora biti obrnjena navzgor. Pravilno dajanje injekcije v kožo zahteva pravilno držo brizgalke.

Navzgor obrnjena ostrina ne bo predrla kože;

23. s palcem in kazalcem druge roke naredimo kožno gubo;

24. z iglo zabodemo v bolnikovo kožno gubo pod kotom 45º;

25. zdravilo počasi vbrizgamo;

26. počasi štejemo do 10, saj s tem zagotovimo dajanje celotnega odmerka zdravila;

27. izvlečemo iglo in damo istočasno gobico na vbodno mesto;

28. bolniku pomagamo v udoben položaj;

29. nezaščiteno iglo odložimo v posodo za ostre predmete. Pospravimo tudi ostale pripomočke in

uredimo prostor;

30. peresnik pospravimo v ovitek, tega pa v hladilnik;

31. snamemo rokavice in si razkužimo roke.

VREDNOTENJE:

1. otroka vprašamo, ali čuti na mestu, kjer smo injicirali zdravilo, bolečino, otrplost;


3. po 20 do 30 minut opazujemo morebiten alergičen odziv na zdravilo;

4. nepričakovani zapleti:

bolnik čuti bolečino, toži o neugodju,

otroke je strah pred injekcijo,

pri otroku se pojavi alergijska reakcija, slabost v želodcu, bruhanje, glavobol, motnje vida.

DOKUMENTIRANJE:

1. po navodilih ustanove moramo takoj zabeležiti aplikacijo zdravila. Pravočasno dokumentiranje

intervencije prepreči ponovno aplikacijo zdravila;

2. nadzorni sestri ali zdravniku sporočimo kakršne koli stranske učinke zdravila in neželene pojave;

3. v negovalno dokumentacijo zabeležimo spremembe, ki so nastale kot posledica injiciranega zdravila

(povzeto po Dolinar M., 2004, str. 27-28).


49

7 APLIKACIJA RASTNEGA HORMONA

Pri aplikaciji rastnega hormona odigra glavno vlogo tudi medicinska sestra edukatorka. S

pomočjo zdravstvene vzgoje, ki je kombinacija izobraževalnih in vzgojnih dejavnosti, pouči

starše in njihove otroke pravilnih postopkov priprave in injiciranja zdravila.

7. 1 ZDRAVSTVENA VZGOJA STARŠEV IN OTROKA, KI BO PREJEMAL

ZDRAVILO RASTNI HORMON

DEFINICIJA ZDRAVSTVENE VZGOJE

Definicija Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 1982 pravi, da je zdravstvena vzgoja

kombinacija izobraževalnih in vzgojnih dejavnosti, ki dosežejo da ljudje želijo biti zdravi,

vedo, kako postanejo zdravi in ostanejo zdravi, da naredijo vse kar je v njihovi moči, za

varovanje zdravja ter da poiščejo pomoč takoj, ko jo potrebujejo.

Zdravstvena vzgoja se ne ukvarja samo s posamezniki, njihovim zdravjem ter tveganim

obnašanjem, pač pa tudi s skupinami oz. skupnostjo. Povedano drugače je zdravstvena vzgoja

proces, v katerem se posamezniki in skupine učijo ravnati tako, da krepijo zdravje, ga

ohranjajo in uveljavljajo. Je kombinacija učenja in vzgoje. Torej ljudi osvešča o potrebi biti

zdrav, ostati zdrav, vedeti, kako doseči zdravje in kako ter kdaj poiskati strokovno pomoč.

Zdravje in skrb za zdravje nam nista dana samo po sebi. Obojega se je potrebno naučiti, ju

vrednotiti in nenehno negovati. Za to pa je potrebno znanje in motivacija (Hoyer S., 2005,

str. 3-4).

7. 2 ZDRAVSTVENO VZGOJNO DELO IN NEGOVALNA PODPORA

MEDICINSKE SESTRE

Najpomembnejša naloga medicinske sestre je prav gotovo zdravstvena vzgoja, saj so

medicinske sestre v stalnih neposrednih stikih s posamezniki. Z zdravstveno vzgojnim

procesom vplivamo na splošno vzgojo in izobraževanje bolnika. Z oblikovanjem in prenosom

izkušenj, navad, znanja, stališč in s prakso vplivamo na individualno in kolektivno zdravje ter

pripomoremo k ohranjanju in izboljšanju zdravja.


50

Bolniki imajo pogosto oz. ponavadi zelo različne in številne potrebe, ko vstopajo v sistem

zdravljenja in zdravstvene nege. Ker so te potrebe tako različne in kompleksne, potrebujejo

tudi različno zdravstveno oskrbo. Ker medicinska sestra neprestano skrbi za bolnika, več kot

drugi zdravstveni delavci, je tako v najboljšem položaju, da razume bolnikove potrebe, oceni

fizični, psihični in socialni deficit, vključi družino in ostale, za bolnika pomembne dejavnike,

v zdravstveno nego, poskrbi, da je zdravstvena nega izvedena strokovno, pomaga najti pomoč

oz. ustrezne vire za bolnika in izvaja zdravstveno nego.

Znanje, ki ga bolniki in njihovi svojci pridobijo z zdravstveno vzgojo, je potrebno nenehno

izpopolnjevati. Nenehno preverjamo učinkovitost zdravstvene vzgoje. Priskrbimo različne

oblike učnih pripomočkov, kajti bolniki imajo različne možnosti in sposobnosti učenja

(zloženke, knjige,…). Tiskan material mora biti napisan v prostem in razumljivem jeziku.

Bolniku in družini damo lahko internetni naslov, telefonsko številko, da se lahko obrnejo na

zdravstvene delavce v primeru, ko so v stiski.

Intervencije, ki jih bodo doma izvajali bolniki ali družina sami, morajo znati demonstrirati

pred medicinsko sestro. Če je potrebno, moramo bolniku in družini priskrbeti strokovno

pomoč. Pomembno je, da o vsem informiramo patronažno medicinsko sestro. Na koncu

preverimo, če bolnik in njegova družina razumejo vsa navodila in če imajo dovolj znanja za

izvajanje samooskrbe (Hoyer S., 1999, str. 51-61).

Povzemimo zgoraj napisane besede. V primeru zdravljenja nizke rasti z rastnim hormonom,

mnogo staršev otroka ali otrok sam v primeru, da je dovolj zrel, obvlada pripravo zdravila,

pravilno tehniko injiciranja in izbiro mesta za injiciranje zdravila.

Medicinska sestra mora izdelati individualni načrt primernega izobraževanja in podpore

bolniku in njegovim svojcem. Bolnik želi razumljive, nedvoumne informacije, praktične in

realne nasvete, kaj in kako naprej.

Potreba po informacijah, nasvetih in podpori je večja pri bolnikih, ki jih obkroža

nerazumevajoča in neizobražena okolica, polna predsodkov.


51

Ko medicinska sestra obravnava bolnike z nizko rastjo, bi se morala potruditi, da bi izboljšala

moč opazovanja. Ni pomembno samo poslušati, ampak tudi slišati; ne samo gledati, ampak

tudi videti.

Pomembna naloga medicinske sestre je prisluhniti bolniku in njegovim svojcem v stiski, jim

pomagati z nasveti in jih vzpodbujati. Ob vseh težavah in možnem nerazumevanju okolice za

njihovo bolezen bolnikom ogromno pomeni prijazna beseda in možnost, da lahko nekomu

zaupajo svoje težave in dvome. Naloga medicinske sestre je med drugim bolniku in staršem

razložiti, da so storili prav, ko so se odločili za otrokovo zdravljene kljub pomislekom.

Cilji zdravstveno vzgojnega dela medicinske sestre je v dobri informiranosti bolnika o vseh

vprašanjih, ki so pomembne za njegovo nadaljnje zdravljenje v domačem okolju.

Zdravstveno vzgojo začne zdravnik, ki bolniku razloži pomen nadomeščanja rastnega

hormona, ga seznani o vplivih zdravljenja na posamezne organske sisteme, o stranskih

učinkih in njihovem trajanju. Nadaljuje jo medicinska sestra, ki bolnika nauči samostojno

vbrizgavati rastni hormon in živeti z njim, dokler ne doseže želene telesne višine.

Vzgojno-izobraževalni program mora biti prilagojen bolnikom.

CILJI IZOBRAŽEVANJA SO:

samostojno vbrizgavanje rastnega hormona,

pravilno ravnaje z njim,

seznanitev in ukrepanje ob tehničnih zapletih,

seznanitev z morebitnimi stranskimi učinki zdravljenja (Roš A., 2000, str. 25).

Za učenje je potrebna zdravstvena vzgoja otroka in staršev. Le nekaj časa nazaj so si nekateri

otroci dajali zdravilo rastni hormon s klasično brizgalko, zdaj pa imajo vsi injektorje za

injiciranje. Z njimi je injiciranje dosti lažje in enostavnejše, predvsem pa natančnejše. Toda

treba se ga je naučiti. Danes imamo za to pripravljene sete. Glede na predpisani RH jim

pokažemo vsebino ustreznega seta: injektor, placebo ampula RH s topilom in igle. Razložimo

jim pripravo RH, pravilno uporabo injektorja, izbiro igle. Opozorimo jih na higieno rok pred

začetkom priprave, pokažemo jim pravilen način injiciranja, izbiro mesta vboda, pravilno

nastavitev diagnoze. Na koncu pa jih opomnimo, da mora biti RH shranjen v hladilniku, da


52

iglo zamenjamo pri vsakem injiciranju in da je raztopljen RH obstojen 14 dni. Starše

opozorimo še, naj mesta injiciranja redno menjajo in naj bodo pozorni na vsako spremembo

na mestu vboda. Ker je v setu možnih več priprav RH, se starši doma lahko še sami učijo. V

naslednjih dneh pripravijo RH pred zdravstvenim delavcem in ga tudi aplicirajo. Pogosto

otroci sprašujejo, koliko bodo zrasli in kako dolgo si bodo morali dajati te injekcije. Prirastek

je največji v prvih dveh letih terapije (tudi do 12 cm/leto), zdravljenje pa traja do konca rasti

(zakostenitev rastnih hrustancev) (Zupančič I., 1998, str. 60).

Na kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Pediatrične klinike

UKC v Ljubljani zdravstveno vzgojo izvaja diplomirana medicinska sestra. Zdravnik seznani

starše in otroka, zakaj je potrebno zdravljenje z rastnim hormonom, kako uspešno je in kakšni

so stranski učinki. Pojasni jim, da zdravilo obstaja v obliki injekcij in ga bo otrok prejemal

vsak večer pred spanjem. Pove jim, da jih bo medicinska sestra naučila pravilno pripraviti in

vbrizgati injekcije. Predpiše vrsto rastnega hormona in dnevni odmerek. Zdravstvena vzgoja

poteka za vsakega otroka in starša individualno.

Medicinska sestra najprej oceni, kakšna je intelektualna sposobnost staršev in otroka. Staršem

in otroku skuša razumljivo posredovati znanje, najprej razloži vse značilnosti zdravila, potem

pripravo in na koncu še injiciranje na lutki. Starše in otroka vzpodbudi, da tudi sami

poizkusijo, da si pridobijo občutek, kako sploh držati injektor. Medicinska sestra, ki izvaja

zdravstveno vzgojo, izroči staršem potrebno literaturo in injektor s placebo zdravilom, da

vadijo doma. Čez dva do pet dni se vrnejo na oddelek in medicinski sestri pokažejo svoje

znanje. Zdaj sami pod nadzorom medicinske sestre dajo injekcijo rastnega hormona otroku.

Nekateri otroci, ki so dovolj pogumni, pa si vbrizgajo rastni hormon sami. Če so pokazali, da

znajo pravilno injicirati rastni hormon, se začne izvajati terapija z rastnim hormonom doma.

Vendar pa starši ali otrok lahko kadarkoli po telefonu pokličejo na oddelek. Starše opozorimo

na higieno rok pred začetkom priprave injekcije, na menjavo vbodnih mest, pravilno

nastavitev odmerka, shranjevanje rastnega hormona v hladilniku in da bodo pozorni na vsako

spremembo na mestu vboda (Zupančič I., 2008).


53

8 RAZISKAVA

8. 1 NAMEN RAZISKAVE

Namen diplomskega dela je predstaviti vlogo in naloge medicinske sestre pri otrocih s

pomanjkanjem rastnega hormona na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra

Ljubljana, klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni.

8. 2 CILJI RAZISKAVE

Cilj diplomskega dela je predstaviti specifičnost posegov in postopkov pri otrocih s

pomanjkanjem rastnega hormona.

Izdelati standarde negovalnih intervencij:

odvzem krvnega seruma za določitev količine rastnega hormona,

antropološke meritve (telesna višina, sedna višina, merjenje razpona rok, merjenje

obsega glave).

8. 3 HIPOTEZE RAZISKAVE

HIPOTEZA 1

Predpostavljamo, da se otroci skupaj s starši odločajo pri diagnozi pomanjkanja rastnega

hormona za možnost zdravljena z nadomestkom.

HIPOTEZA 2

Predpostavljamo, da imajo zaposleni v zdravstvenem timu Pediatrične klinike

Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana na oddelku za endokrinologijo, diabetes in

presnovne bolezni dovolj strokovnega znanja pri svetovanju in vključevanju otrok ter njihovih

staršev za zdravljenje nizke rasti.


54

HIPOTEZA 3

Predpostavljamo, da podajo zaposleni v zdravstvenem timu Pediatrične klinike

Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in

presnovne bolezni skozi edukacijo dovolj uporabnega znanja staršem otrok z nizko rastjo.

Raziskava je potekala :

na kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni

Pediatrične klinike UKC Ljubljana,

na kliničnem oddelku za alergologijo in revmatske bolezni Pediatrične klinike

UKC Ljubljana in

po naključno izbranih Dispanzerjih za otroke zdravstvenega doma dr. Adolfa

Drolca v Mariboru. Enote: na Vošnjakovi ulici, Nova vas, Tabor, Tezno.


55

9 RAZISKOVALNE METODE

Pri diplomskem delu so bile uporabljene naslednje metode in tehnike zbiranja ter analize

podatkov:

pregled domače in tuje literature knjig, internetnih virov, revij, knjižic, katero smo

proučili, analizirali, uredili in sistematizirali,

zbiranje podatkov z anonimnim vprašalnikom na kliničnem oddelku za

endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana, na

kliničnem oddelku za alergologijo in revmatske bolezni Pediatrične klinike UKC

Ljubljana in Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v

Mariboru. Enote na Vošnjakovi ulici, Nova vas, Tabor in Tezno,

vprašalnik je vseboval 20 vprašanj zaprtega in odprtega tipa,

prva 3 vprašanja so bila splošnega tipa (spol, izobrazba, delovna doba),

na vprašalnik je odgovarjalo 36 zdravstvenih delavcev,

obdobje zbiranja podatkov januar 2009,

analiza vprašalnika,

statistična metoda izračuna frekvenčne porazdelitve posameznih odgovorov glede na

vzorec,

uporaba deskriptivne metode dela za prikaz količinskih in kakovostnih podatkov,

zbrane podatke smo analizirali in grafično prikazali s pomočjo računalniškega

programa Microsoft Excel.


56

10 REZULTATI ANKETE

V anketi je sodelovalo 22,2% zdravstvenih delavk, zaposlenih v Dispanzerju za otroke

Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru, enote: na Vošnjakovi ulici, Nova Vas, Tabor

in Tezno. 38,9% zdravstvenih delavcev zaposlenih na kliničnem oddelku za endokrinologijo,

diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana in 38,9% zdravstvenih delavcev,

zaposlenih na kliničnem oddelku za alergologijo in revmatske bolezni Pediatrične klinike UKC

Ljubljana.

Graf 1.: SPOL

V anketi je sodelovalo 100% žensk v Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa

Drolca Maribor; 92,9% žensk in 7,1% moških na KO za endokrinologijo, diabetes in presnovne

bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana ter 87,5% žensk in 12,5% moških na KO za

alergologijo in revmatske bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana. Iz narisanih grafov lahko

sklepamo, da v zdravstveni stroki še vedno prevladuje ženska populacija, moški se še vedno

odločajo za druge vrste poklicev.


57

Graf 2.: IZOBRAZBA

V Dispanzerjih Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor so imele anketiranke naslednjo

izobrazbo: 7% anketirank srednjo strokovno izobrazbo; 22% anketirank višjo strokovno

izobrazbo; 71% visoko strokovno izobrazbo.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO je razpored anketiranih po izobrazbi naslednji: 64,3%

anketiranih ima srednjo strokovno izobrazbo; nihče od anketiranih 0% ni višje strokovno

izobražen; 35,7% anketiranih pa ima visoko strokovno izobrazbo.

Na KO za ALERGOLOGIJO pa so rezultati sledeči: kar 75% anketiranih ima srednjo strokovno

izobrazbo, nihče 0% od anketiranih ni višje strokovno izobražen; 12, 5% zdravstvenih delavcev

ima visoko strokovno izobrazbo in prav tako 12,5% univerzitetno izobrazbo (Fakulteta za

organizacijo- Kranj).

Graf 3.: KOLIKŠNA JE VAŠA DELOVNA DOBA?

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor so zaposlene

zdravstvene delavke z naslednjo delovno dobo: 35,7% anketiranih zdravstvenih delavk je


58

zaposlenih med 1-5 let; 0% anketirank ni zaposlenih med 6-10 let; 14,3% anketirank dela med 11-

15 let; 0% jih ima delovno dobo med 16-20 let; 7,1% anketirank dela med 21-25 let; največ, kar

42,9% pa je zaposlenih v zdravstvu že več kot 25 let.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO zaposlujejo kader z naslednjimi leti delovnih izkušenj: 14,3%

anketiranih je zaposlenih med 1-5 let; 28,6% anketiranih dela med 6-10 let; 7,1% anketiranim

šteje delovna doba med 11-15 let; 14,3% anketiranim med 16-20 let in prav tolikim 14,3%

anketiranim med 21-25 let. V primerjavi z ostalima zavodoma pa imajo na tem oddelku najmanj

zaposlenih, le 21,4% zdravstvenih delavcev z delovno dobo nad 25 let.

Na KO za ALERGOLOGIJO pa je delovna doba zaposlenih sledeča: po 12,5% anketiranih

zdravstvenih delavcev dela med 1-5 let, med 6-10 let, med 11-15 let ter med 16-20 let. Nihče od

anketiranih nima nad 20 let delovne dobe. Največ anketirancev, 50%, pa je odgovorilo, da njihova

doba šteje že nad 25 let.

Graf 4.: OB KATERI PRILOŽNOSTI SE OTROKOM NAJPOGOSTEJE UGOTOVI

ZAOSTALOST V RASTI?

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor so na to zastavljeno

vprašanje odgovorili tako: 85,7% anketrirank je mnenja, da se nizka rast ugotovi na rednih

sistematičnih pregledih; 14,3% pa jih je izbralo možnost drugo. Pod to možnost so navajale (prvi

obisk v posvetovalnici).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO imajo anketirani zdravstveni delavci izkušnje, da se nizka rast

ugotovi v 66,7% na rednih sistematičnih pregledih; 20% na posebnih specialističnih pregledih ter

v 13,3% samokontrola telesne višine doma.

Na KO za ALERGOLOGIJO pa so anketirani zdravstveni delavci mnenja, da se nizka rast

ugotovi v 50% na rednih sistematičnih pregledih, 20% na posebnih specialističnih pregledih in

30% samokontrola telesne višine doma.


59

Graf 5.: ALI VESTE, DA SE ZDRAVLJENJE NIZKE RASTI IZVAJA SAMO NA

PEDIATRIČNI KLINIKI UKC LJUBLJANA, KJER VODIJO POSEBEN REGISTER

OBOLELIH?

Anketiranke Dispanzerjev za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor so na to

zastavljeno vprašanje odgovorile tako: 71,4% anketirank je vedelo, da se zdravljenje nizke rasti

izvaja samo na Pediatrični kliniki UKC LJ; 14,3% anketirank je za ta podatek izvedelo prvič iz

moje ankete; 14,3% anketirank pa je odgovorilo, da so to že nekje slišale, prebrale.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO so vsi anketiranci 100% odgovorili, da so seznanjeni s tem, da

zdravijo nizko rast samo na njihovem oddelku. To je bilo v zbiranju podatkov z moje strani tudi

pričakovano in me odgovori niso presenetili.

Na KO za ALERGOLOGIJO pa je analiza ankete pokazala naslednje: 62,5% anketiranih je

seznanjenih, da otroke z nizko rastjo zdravijo samo na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana.

37,5% anketiranih pa tega ni vedelo.


60

Graf 6.: MENITE, DA IMATE DOVOLJ STROKOVNEGA ZNANJA PRI SVETOVANJU

IN VKLJUČEVANJU OTROK TER NJIHOVIH STARŠEV ZA ZDRAVLJENJE NIZKE

RASTI?

Na vprašanje, kaj menijo anketirani, ali imajo dovolj strokovnega znanja pri svetovanju in

vključevanju otrok ter njihovih staršev pri zdravljenju so bili odgovori sledeči.

Anketiranke Dispanzerjev za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor so

odgovarjale tako: 28,6% jih je mnenja, da imajo znanja povsem dovolj; 14,3% ankentirank ima

znanja sicer dovolj, a bi potrebovale dodatno izobraževanje. Kar 57,1% pa jih je mnenja, da

potrebnega znanja za zdravljenje nizke rasti nimajo.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO so rezultati analize sledeči: 28,6% ankentirancev je mnenja, da

imajo znanja za zdravljenje dovolj; presenetljiv je rezultat, da 57,2% ankentirancev meni, da

imajo znanja sicer dovolj, a bi potrebovali še kakšno dodatno izobraževanje in s tem utrjevanje

osvojenega znanja. 7,1% anketirancev je izbralo možnost drugo. K temu pa so pripisali (znanja

imajo dovolj, a so na vidiku vedno nove oblike zdravljenja in je ob tem potrebno dodatno

izobraževaje).

Na KO za ALERGOLOGIJO pa so zdravsteni delavci odgovarjali tako: nihče, 0%, ni prepričan,

da ima znanja o zdravljenju nizke rasti dovolj; 50% ankentirancev je mnenja, da bi morali imeti

kljub že osvojenemu znanju pogostejša izobraževanja. 50% anketirancev pa je priznalo, da nimajo

znanja o zdravljenju nizke rasti.


61

Graf 7.: (Odgovorijo tisti, ki so pri prejšnjem vprašanju odgovorili z odgovorom »a« ali z

»b«) MENITE, DA IMATE DOVOLJ DOBRE POGOJE ZA NADGRAJEVANJE VAŠEGA

ZNANJA IN ČE NE, KJE BI SE MORALA STVAR IZBOLJŠATI?

Na to vprašanje so odgovorjali tisti anketiranci, ki so se pri 6 vprašanju odločili za ponujen

odgovor »a« ali »b«.

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor so ankentiranke

odgovorile: 77,7% jih je mneja, da imajo dobre pogoje za nadgrajevanje znanja; 22,3% pa jih je

odgovorilo pod možnost drugo, kamor so navedle naslednje (imeti bi morale več izobraževanj na

temo nizka rast).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO so ankentiranci odgovorili: 91,7% ankentirancev je mnenja, da

so pogoji za nadgrajevanje znanja dobri; 8,4% pa je prepričanih, da bi morali imeti pogostejše

seminarje.

Na KO za ALERGOLOGIJO pa so sledečega mnenja: nihče, 0% ankentirancev, ni izbral

odgovora »a«; 16,7% pravi, da bi morali imeti pogosteje izobraževanja; kar 86,3% ankentirancev

pa je odgovorilo, da so novosti v zdravljenju nizke rasti tako pogoste, da bi jih morali nadrejeni

vestneje seznanjati z njimi.


62

Graf 8.: KJE PRIDOBIVATE ZNANJE IZ ENDOKRINOLOGIJE, ZDRAVILU RASTNI

HORMON IN ZDRAVLJENJU S TEM HORMONOM?

Kje pridobivajo anketirani zdravstveni delavci znanje iz endokrinoligije, smo spraševali v 8.

vprašanju.

Zdravstvene delavke Dispanzerjev za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor si

znanje pridobivajo: 15% anketirank se uči od starejših, bolj izkušenih sodelavk; 40% anketirank

znanje črpa iz knjig oz. prebiranja literature; 15% pa si znaje pridobiva z delovnimi izkušnjami;

30% ankentirank pridobiva znanje na organiziranih izobraževanjih in seminarjih.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO je analiza ankete pokazala naslednje: 20,5% ankentirancev

prevzema znanje od starejših, izkušenejših sodelavcev; 28,3% pa ob prebiranju knjig oz.

literature; 25,6% ankenitrancev znanje bogati z delovnimi izkušnjami; 25,6% pa z organiziranimi

izobraževanji in seminarji.

Na KO za ALERGOLOGIJO pa je tako: 20% anketirancev pravi, da je znanje preneslo od

starejših, bolj izkušenih sodelavk; 26,7% znanje črpa iz knjig oz. ga pridobi ob prebiranju

literature; 26,7% ankentirancem so znanje prinesle delovne izkušnje, prav tako pa v 26,7%

ankentirancev znanje pridobi z organiziranimi izobraževanji.


63

Graf 9.: NA KAKŠEN NAČIN NUDITE POMOČ STARŠEM IN NJIHOVIM OTROKOM

PO POSTAVITIVI DIAGNOZE?

Kako nudijo zdravstveni delavci pomoč staršem in njihovim otrokom po postavitivi diagnoze, nas

je zanimalo v 9 vprašanju.

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor nudijo pomoč v

naslednji obliki: 86,6% ankentirank je odgovorilo, da prizadetim svetujejo pogovor z zdravnikom;

6,7% ankentirank se pogovori s prizadetimi in jih vzpodbuja, da ji postavijo vprašanja; 6,7%

ankentirank prizadetim staršem predlaga oz. izroči literaturo, kjer si lahko sami preberejo kaj več

o nizki rasti in njenem zdravljenju.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO, kjer se zdravljenje neposredno izvaja, pa zdravstveni delavci

ukrepajo tako: 52% ankentrianih je odgovorilo, da staršem predlagajo pogovor z zdravnikom;

14,3% pa se s svojci kar sami pogovorijo; 33,3% ankentirancev staršem izroči literaturo o bolezni

nizka rast in zdravljenju le-te.

Na KO za ALERGOLOGIJO pa nudijo pomoč tako: 60% ankentirancev je odgovorilo, da staršem

in njihovim otrokom svetujejo pogovor z zdravnikom; nihče, 0%, se s prizadetimi o bolezni ne

pogovarja; 20% pa staršem predlaga oz. izroči literaturo. 20% ankentirancev se ni odločilo za

noben drug ponujen odgovor, ampak so pod možnost drugo dopisali (da ne delajo na tem

področju).


64

Graf 10.: KAKO SPREJEMAJO STARŠI NOVICO O OTROKOVI BOLEZNI?

V 10 vprašanju smo želeli izvedeti, kako sprejemajo starši novico o otrokovi bolezni.

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor so nam zdravstene

delavke odgovorile tako: 12,5% ankentirank je odgovorilo, da starši v primeru otrokove bolezni

le-tega izolirajo in bolezen zanikajo, v 75% pa ankentiranke pravijo, da se starši z boleznijo

spopadejo in sodelujejo pri zdravljenju; v 12,5% odgovarjajo, da dobijo starši občutek krivde za

otrokovo obolenje.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO so rezultati naslednji: nihče 0% ni odgovoril, da ima izkušnjo,

kjer bi starši otroka izolirali in bolezen zanikali; v 93% primerov se starši spopadejo z otrokovo

boleznijo in sodelujejo pri zdravljenju. Nihče, 0% od anketiranih, ni odgovoril, da dobijo starši

občutek krivde. 7% zdravstvenih delavcev pa je pod ponujen možen odgovor drugo zapisalo (da

potrebujejo včasih starši malo daljši čas za premislek- doma-in začetek predlaganega zdravljenja

odložijo do naslednjega pregleda).

Na KO za ALERGOLOGIJO pa so na vprašanje odgovorili: v 9% izkušenj anketiranih

zdravstvenih delavcev so starši bolezen zanikali ter otroka izolirali; največ- 54,6% ankentirancev

pravi, da se starši spopadejo z boleznijo in sodelujejo pri zdravljenju; 18,2% zdravstvenih

delavcev je odgovorilo, da dobijo starši občutek krivde, prav toliko, 18,2%, pa jih je pod ponujeno

možnost drugo navedlo (da je odvisno od primera, vsak od staršev odreagira malo drugače).


65

Graf 11.: ALI SO VSI STARŠI, KATERIH OTROKOM JE BILO UGOTOVLJENO

POMANJKANJE RASTNEGA HORMONA, PRIPRAVLJENI SODELOVATI PRI

ZDRAVLJENJU?

Pri 11 vprašanju smo želeli izvedeti, če so vsi starši, katerih otrokom je bilo ugotovljeno

pomanjkanje rastnega hormona, pripravljeni sodelovati pri zdravljenju, in dobili naslednje

odgovore.

Po Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Marboru so nam zdravstvene

delavke odgovorile: 92,9% ankentirank je odgovorilo, da je večina staršev takih, da so pripravljeni

sodelovati; 7,1% pa jih je pod možen odgovor drugo dopisalo (da imajo premalo primerov takega

zdravljenja).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO zdravsteni delavci, ki smo jih ankentirali, odgovarjajo: 100%

oz. vsi zdravstveni delavci pravijo, da je večina staršev takih, ki želijo svojemu otroku le najboljše

in sodelujejo pri zdravljenju.

Na KO za ALERGOLOGIJO so se odgovori ankentirancev skladali z odgovori svojih kolegov iz

KO za ENDOKRINOLOGIJO, saj so vsi 100% odgovorili, da so starši pripravljeni sodelovati pri

zdravljenju svojih bolnih otrok.


66

Graf 12.: ČESA SE PO VAŠEM MNENJU STARŠI NAJBOLJ BOJIJO PRI DAJANJU

INJEKCIJ SVOJEMU OTROKU?

Glede na to, da že nekaj časa govorimo o zdravljenju otrok z nizko rastjo, smo v 12. vprašanju

zdravstvene delavce vprašali; česa se po njihovih izkušnjah starši najbolj bojijo pri dajanju

injekcij svojemu otroku. Ankentirani zdravstveni delavci so nam odgovorili.

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor je starše najbolj strah:

25% ankentiranih pravi, da ne bodo znali pravilno pripraviti zdravila; največ, 45,8% ankentirank

je mnenja, da ne obvladajo pravilne tehnike injiciranja; 12,5% jih misli, da ne izberejo pravilnega

mesta injiciranja; 4,2% ankentirank pa je pod možen ponujen odgovor drugo pribeležilo (da je

starše obolelih otrok, ki se zdravijo, strah, da bodo pri injiciranju zdravila povzročili svojemu

otroku bolečine).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO so odgovorili: 30,7% jih je mnenja, da je starše strah, kako

pravilno pripraviti zdravilo; 34,6% da ne bodo obvladovali pravilne tehnike injiciranja; 30,7% pa,

da zbodejo svojega otroka globlje, kot je potrebno. 4% ankentirancev vidi strah staršev, da ne

izberejo pravilnega mesta injiciranja.

Na KO za ALERGOLOGIJO je analiza pokazala sledeče: 29,4% zdravstvenih delavcev vidi

bojazen staršev v pravilni pripravi zdravila; največ 35,3% pa v neobvladovanju pravilne tehnike

injiciranja; nekoliko manj, 23,5% pa, da zbodejo svojega otroka globlje, kot je potrebno. V 11,8%

vidijo zdravstveni delavci strah staršev v nepravilnem izbiranju mesta injiciranja.


67

Graf 13.: MENITE, DA SI STARŠI PRIDOBIJO DOVOLJ POTREBNEGA ZNANJA,

PREDEN ZAČNEJO SAMI DAJATI ZDRAVILO RASTNI HORMON?

Kako pa ocenjujejo zdravstveni delavci osvojeno znaje staršev, preden začnejo sami injicirati

zdravilo otroku, nas je zanimalo v 13 vprašanju. Odgovorili so nam tako.

V Dispanzerjih za otroke dr. Adolfa Drolca Maribor ankentirane zdravstvene delavke

odgovarjajo: 78,6% ankentirank odgovarja, da si vsi starši pridobijo dovolj potrebnega znanja;

21,4% pa jih je pod možen odgovor drugo zapisalo (da o tem, ali si starši pridobijo dovolj znanja,

ne vedo oz. mislijo, da se starši potrudijo in svojemu otroku omogočijo kvalitetno zdravljenje).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO pa so na to vprašanje odgovorili: 92,9% ankentirancev je

odgovorilo, da si starši pridobijo potrebno znanje; 7,1% pa jih je pod možnost drugo napisalo (da

starši dobijo veliko podatkov o zdravljenju, marsikaj tudi pozabijo, vendar privolijo v zdravljenje

z rastnim hormonom).

Na KO za ALERGOLOGIJO pa je analiza pokazala naslednje: 62,5% ankentiranih je menja, da si

starši obolelih otrok pridobijo dovolj znanja o bolezni in zdravljenju; 25% meni, da ni veliko

staršev, ki bi potrebno znanje o zdravljenju osvojili; 12,5% ankentirancev pa je pod ponujen

odgovor drugo napisalo (da o tem, koliko znanja so starši sposobni absorbirati, ne vedo).


68

Graf 14.: NA KOGA NAJ SE OBRNEJO STARŠI, ČE SE PRI OTROKU POJAVIJO

ZAPLETI ZARADI DAJANJA ZDRAVILA?

Mnogo zdravil ima stranske učinke, kako pa ukrepati, če se pojavijo neželeni učinki zdravila pri

otrocih, zdravljenih z rastnim hormonom?

Po Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru so nam zdravstvene

delavke odgovorile: največ, 73,3% je mnenja, naj starši v tem primeru poiščejo takojšnjo

zdravniško pomoč; 26,7% pa možnost telefonskega klica na KO za ENDO., DIAB. in PRESN.

BOL. Pediatrične klinike UKC Ljubljana.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO zdravstveni zelavci staršem svetujejo: 26,7% ankentirancev je

mnenja, naj starši v tem primeru poiščejo zdravniško pomoč; kar 73,3% pa staršem svetuje

možnost telefonskega klica na njihov oddelek.

Na KO za ALERGOLOGIJO, kjer imajo malo izkušenj z zapleti zdravila rastni hormon pa so

odgovorili: 41,7% jih je mnenja, naj starši takoj poiščejo zdravniško pomoč; največ 50%

ankentirancev je dalo prednost telefonskemu klicu na KO za ENDO., DIAB. in PRESN. BOL.

Pediatrične klinike UKC Ljubljana. 8,3% pa je pod ponujeno možnost drugo zapisalo (da naj se

starši posvetujejo s centrom, ki je zdravilo predpisalo).


69

Graf 15.: KDO PO VAŠIH IZKUŠNJAH INJICIRA ZDRAVILO OTROKU?

Kdo injicira zdravilo otroku, je bilo naše 15. vprašanje.

Po Dispanzerjih za otroke Zdravstvenga doma dr. Adolfa Drolca Maribor imajo izkušnje, da so to:

63,2% zdravstvenih delavk meni, da so to otrokovi starši; nihče, 0%,nima izkušenj, da bi si

zdravilo injiciral otrok sam; 5,2% ankentirank odgovarja, da zdravilo injicira otroku patronažna

medicinska sestra; po 15,8% ankentirank pa meni, da prihaja otrok po zdravilo v zdravstveno

ustanovo oz. so pod možen odgovor drugo napisale (da ne vedo, kdo otroku injicira zdravilo oz.

da je to odvisno od starosti otroka).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO, kjer se s to težavo najpogosteje srečujejo, pa so odgovorili:

56,6% zdravstvenih delavcev odgovarja, da zdravilo injicirajo otroku njegovi starši; 34,8%

ankentirancev je odgovorilo, da si zdravilo injicira otrok sam; 4,3% ankentirancev navaja, da na

pomoč priskočijo patronažne medicinske sestre; nihče, 0% od ankentiranih, nima izkušenj, da bi

po zdravilo prihajal otrok v zdravstveno ustanovo; pod možen odgovor drugo pa je 4,3%

ankentirancev zapisalo (da je razlog v tem, kdo bo otroku injiciral zdravilo odvisen od otrokove

starosti oz. njegovih sposobnosti).

Na KO za ALERGOLOGIJO pa je z dajanjem zdravila tako: največ, 50% zdravstvenih delavcev,

odgovarja, da zdravilo vbrizgavajo otrokom njegovi starši; 41,7% ankentirancev pa pravi, da si

zdravilo injicirajo otroci sami; v 8,3% jim pomaga patronažna medicinska sestra.


70

Graf 16.: V KOLIKŠNI MERI JE PO VAŠEM MNENJU ZDRAVLJENJE USPEŠNO?

V kolikšni meri pa je zdravljenje nizke rasti uspešno, smo zastavili v vprašanju 16.

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor menijo da: 57,1%

ankentirank meni, da velika večina zdravljenih otrok doseže telesno višino svojih vrstnikov; 7,2%

pa jih je mneja, da je željena telesna višina pod pričakovanji; 35,7% ankentiranih zdravstvenih

delavk je izbrala ponujen odgovor drugo, na katerega je zapisala (da imajo premajhen vzorec

zdravljenih otrok na podlagi katerih bi lahko sklepale o uspešnosti zdravljenje oz. napisale so, da

ne vedo, kakšna je uspešnost zdravljenja).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO, kjer se zdravljenje neposredno izvaja in imajo podatke o

uspešnosti zdravljenja, so nam odgovorili; 85,7% ankentirancev potrjuje, da otroci, ki se zdravijo,

dosežejo telesno višino svojih vrstnikov; tisti, ki pa se z njimi niso strinjali, 14,3% ankentirancev,

so pod ponujen možen odgovor drugo zapisali (da je zdravljenje uspešno, čeprav morda ne izpolni

vseh pričakovanj staršev in otrok).

Na KO za ALERGOLOGIJO so zdravstveni delavci odgovorili: 62,5% ankentirancev je mnenja,

da otroci pridobijo telesno višino svojih vrstnikov; 12,5% pa meni, da je telesna višina otrok pod

našimi pričakovanji; 25% ankentirancev je pod ponujen možen odgovor drugo zapisalo (da o tem,

kako je zdravljenje uspešno, žal ne vedo).


71

Graf 17.: PO KAKŠNEM PRINCIPU POUČUJETE STARŠE, KATERIH OTROKOM JE

BILO NA NOVO UGOTOVLJENA DIAGNOZA POMANJKANJE RASTNEGA

HORMONA?

Na to vprašanje pa so si bili vsi ankentirani zdravstveni delavci vseh treh zavodov enotni. Po

Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru, na KO za

ENDOKRINOLOGIJO in na KO za ALERGOLOGIJO so vsi ankentiranci 100% odgovorili, da

starše, katerih otrokom je bilo na novo ugotovljena diagnoza pomanjkanje rastnega hormona,

poučujejo individualno skupaj z njihovimi otroki.

Graf 18.: MENITE, DA PODATE OTROKOM IN NJIHOVIM STARŠEM DOVOLJ

UPORABNEGA ZNANJA IN INFORMACIJ ZA ŽIVLJENJE IN RAVNANJE V

PRIMERU BOLEZNI NIZKA RAST?


72

Kako ankentiranci ocenjujejo svoje sposobnosti predajanja informacij, nas je zanimalo v 18.

vprašanju. Odgovori so bili naslednji.

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor so ankentiranke

odgovarjale: 35,7% jih misli, da poda dovolj uporabnega znanja in informacij; 26,8% ankentirank

pa misli, da posredujejo znaje, ki pa bi ga lahko bilo še več; 21,4% ankentirank je zapisalo, da

podanega znanja, ki ga potrebujejo starši, ni dovolj. 14,3% zdravstvenih delavk je pod možen

odgovor drugo pribeležilo (da se specialno z zdravljenjem nizke rasti ne ukvarjajo in so njihovi

odgovori zgolj informativnega značaja).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO so ankentiranci odgovorili: 86,7% zdravstvenih delavcev misli,

da podajo dovolj informacij in znanja staršem obolelih otrok; 13,3% ankentirancev pa je

prepričanih, da znanje sicer posredujejo, ampak bi ga lahko bilo glede na potrebe še več.

Na KO za ALERGOLOGIJO, kjer se s poučevanjem staršev o nizki rasti ne srečujejo pogosto, pa

so odgovorili: 37,5% ankentirancev meni, da podajo dovolj znanja; 25% jih je mnenja, da je

posredovanih informacij veliko, a bi jih lahko bilo še več; 25% ankentirancev je mnenja, da

staršem ne podajo dovolj znanja; 12,5% ankentiranih zdravstvenih delavcev pa je pod možen

odgovor drugo zapisalo (da žal ne vedo, če so njihove informacije kvalitetne in če jih je dovolj).

Graf 19.: KATERE PRIPOMOČKE UPORABLJATE PRI POUČEVANJU STARŠEV?

Največkrat ankentirani zdravstveni delavci uporabljajo pri poučevanju staršev naslednje

pripomočke.

V Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor se v 50% poslužujejo

uporabe zloženk in v preostalih 50% praktičnemu prikazu.

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO v 7,4% zdravstveni delavci iščejo pomoč v knjigah; 44,4% se

poslužujejo zloženk ter v 48,2% uporabljajo pri poučevanju praktičen prikaz.


73

Na KO za ALERGOLOGIJO v 6,7% uporabljajo za poučevanje knige, 40% si v pomoč vzamejo

zloženke; največ, 53,3%, pa za poučevanje uporabljajo praktičen prikaz.

Graf 20.: KAKO SE STARŠI, KATERIH OTROK JE ZBOLEL ZA DIAGNOZO

POMANJKANJE RASTNEGA HORMONA, ODLOČIJO ZA OTROKOVO

ZDRAVLJENJE Z ZDRAVILOM RASTNI HORMON?

V zadnjem vprašanju ankete smo zdravstvene delavce vprašali, katere odločitve sprejemajo starši

obolelih otrok glede zdravljenja.

Po Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru imajo s tem

izkušnje: 64,3% ankentirank je odgovorilo, da se vsi ali večin staršev, ki padejo v takšno situacijo,

odločijo, da bodo otroka zdravili; 35,7% ankentirank pa je pod ponujen možen odgovor drugo

napisalo (da nima ižkušenj s tem, kako se starši odločijo oz. imajo premajhen vzorec obolelih in

ne vedo, kako se starši v tej situacijo odločijio).

Na KO za ENDOKRINOLOGIJO, kamor pridejo oboleli otroci v nadaljnjo obravnavo za

zdravljenje, pravijo; 100% oz. vsi ankentiranci so odgovorili, da se vsi ali večina staršev, ki pride

na preiskave na njihov oddelek, odločijo, da se bo njihov otrok zdravil z nadomestkom rastni

hormon.

Na KO za ALERGOLOGIJO pa za odločitve staršev pravijo: 62,5% ankentirancev je odgovorilo,

da se vsi ali večina staršev odloči, da se bo njihov otrok zdravil; 37,5% ankentirancev pa je

mnenja, da se za zdravljenje z nadomestkom starši ne odločijo; drugih možnosti ankentiranci niso

izbirali.


74

11 RAZPRAVA Čeprav smo izvedli anketo po naključno izbranih Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma

dr. Adolfa Drolca v Mariboru, enote: na Vošnjakovi ulici, v Novi vasi, na Taboru in Tezno, na

KO za alergologijo in revmatske bolezni Pediatrične klinike UKC v Ljubljani in na KO za

endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC v Ljubljani; bomo v

sklepnem delu diplomskega dela opisali samo rezultate analize pridobljene na KO za

endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC v Ljubljani, saj so se

hipoteze navezovale izključno na zdravstvene delavce, zaposlene na tem oddelku.

Moramo pa tudi povedati, da se zdravljenje nizke rasti izvaja samo na KO za endokrinologijo,

diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana in so bili odgovori ostalih

dveh zavodov le informativnega značaja. Vse druge inštitucije v Sloveniji namreč napotijo

otroke z nizko rastjo v Ljubljano na nadaljnje preiskave in zdravljenje.

HIPOTEZA 1

Predpostavljamo, da se otroci skupaj s starši odločajo pri diagnozi pomanjkanja rastnega

hormona za možnost zdravljenja z nadomestkom.

Odgovor na to hipotezo smo dobili v anketnem vprašalniku na zastavljenem 11. vprašanju:

Ali so vsi starši, katerih otrokom je bilo ugotovljeno pomanjkanje rastnega hormona,

pripravljeni sodelovati pri zdravljenju?

Rezultati analize so pokazali, da zaposleni zdravstveni delavci na kliničnem oddelku za

endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC v Ljubljani, ki se

edini v Sloveniji ukvarjajo z zdravljenjem nizke rasti, niso imeli izkušnje, da se otroci oz.

njihovi straši ne bi odločili za zdravljenje. Vsi, 100%, anketirancev je odgovorilo pritrdilno,

da želijo starši svojemu otroku le najboljše, zato jim pomagajo pri doseganju želene telesne

višine. Starši se skupaj z otroki trudijo in se naučijo dajati injekcije, v katerih je zdravilo,

obvladajo tehnike injiciranja, seznanjeni pa so tudi z vsemi zapleti in možnostmi iskanja

pomoči ob morebitnih zapletih.

HIPOTEZO SMO POTRDILI.


75

HIPOTEZA 2

Predpostavljamo, da imajo zaposleni v zdravstvenem timu Pediatrične klinike

Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana na oddelku za endokrinologijo, diabetes in

presnovne bolezni dovolj strokovnega znanja pri svetovanju in vključevanju otrok ter

njihovih staršev za zdravljenje nizke rasti.

Odgovor na to hipotezo smo dobili v anketi na 6. zastavljeno vprašanje: Menite, da imate

dovolj strokovnega znanja pri svetovanju in vključevanju otrok in njihovih staršev za

zdravljenje nizke rasti?

Nad rezultati ankete pri tem vprašanju smo bili malce presenečeni; kar 57,2% anketiranih

zdravstvenih delavcev je odgovorilo, da imajo dovolj strokovnega znanja pri svetovanju in

vključevanju otrok in njihovih staršev v zdravljenje, a bi morali imeti pogostejša

izobraževanja glede na novosti, ki prihajajo vsakodnevno v zdravljenju nizke rasti. 28,6%

anketirancev je samozavestno odgovorilo, da imajo znanja povsem dovolj; 7,1% pa jih je

odgovorilo, da, žal znanja, potrebnega za vključevanje in svetovanje nizke rasti, nimajo. Prav

toliko torej,7,1%, se je strinjalo, da bi morali imeti večkratna izobraževanja kljub znanju, ki

ga imajo. Če povzamemo napisano, bi lahko rekli, da se nadrejeni premalo potrudijo za

izobražen kader. Tukaj ne gre za znanje, ki si ga je moč pridobiti tekom študija, ampak za

specifično bolezen, ki terja tudi pogostejše seznanjanje z novostmi.


HIPOTEZA 3

Predpostavljamo, da podajo zaposleni v zdravstvenem timu Pediatrične klinike

Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes

in presnovne bolezni skozi edukacijo dovolj uporabnega znanja staršem otrok z nizko

rastjo.

Odgovor te hipoteze smo vključili v 18. vprašanje, ki se je glasilo: Menite, da podate

otrokom in njihovim staršem dovolj uporabnega znanja in informacij za življenje in

ravnanje v primeru bolezni nizka rast?


76

Odgovori anketiranih zdravstvenih delavcev so bili: 86,7% zdravstvenih delavcev kliničnega

oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC v

Ljubljani je odgovorilo, da podajo dovolj uporabnega znanja staršem in otrokom z nizko

rastjo; 13,3% anketirancev pa je bilo bolj samokritičnih in so dopisali, da bi lahko kljub

podanim informacijam starše še kvalitetnejše informirali, če bi imeli seveda več informacij

tudi sami. Ta hipoteza se nanaša med drugim tudi delček na drugo hipotezo. Če bi imeli sami

zdravstveni delavci več znanja, bi ga lahko prenašali več tudi na starše.



77

12 SKLEPI

Nizka rast zaradi pomanjkanja ali odsotnosti rastnega hormona v organizmu je bila ena prvih

indikacij za zdravljenje z rastnim hormonom. Odmerki so v območju fizioloških vrednosti,

rast otrok je zadovoljiva, zapleti pa so v dobi uporabe RH redki.

Rastni hormon ima pomembno vlogo ne le v rasti otroka in mladostnika, ampak tudi v

mnogih drugih fizioloških procesih v telesu: v presnovi, imunskem in reproduktivnem sistemu

ter v stalni obnovi tkiva (Žerjav Tanšek M., Kržišnik C., Bratanič N., et. al., 1998, str. 63-67).

V zadnjih letih je zdravljenje otrok z rastnim hormonom zelo napredovalo. Včasih so prihajali

otroci na klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične

klinike UKC Ljubljana po zdravilo dva do trikrat na teden. Danes si zdravilo vbrizgavajo sami

doma s pomočjo prilagojenega peresnika. Prav tako imajo sedaj možnost zdravljenja vsi, ki

nimajo dovolj hormona, saj ga z rekombinantno tehnologijo proizvedejo dovolj za vse, ki to

zdravilo potrebujejo.

Žal pa se ni veliko spremenilo pri poučevanju staršev in njihovih otrok. Pogoji za učenje so

namreč nemogoči, zaradi obsega dela pa se še slabšajo. Medicinska sestra, ki izvaja

zdravstveno vzgojo, pogosto nima možnosti, da bi slušateljem zagotovila primeren prostor.

Do danes žal tudi ni izdelanega priročnika, s katerim bi zdravstveni delavci predstavili, kako

poteka zdravstvena vzgoja, ki jo vodi medicinska sestra pri zdravljenju otroka z rastnim

hormonom. Tak priročnik bi služil zdravstvenemu osebju, študentom, dijakom in tudi

udeležencem zdravljenja.

Pri zdravstveni vzgoji mora imeti medicinska sestra teoretično in praktično znanje, znati mora

posredovati znanje drugim in biti za to delo navdušena, odgovorna, kritična in spoštljiva.

Naloga medicinske sestre je, da ugotovi, katere so tiste aktivnosti, pri katerih pacient

potrebuje pomoč in podporo ter katere aktivnosti so tiste, pri katerih potrebuje samo

zdravstveno-vzgojne nasvete, da bo izboljšal, ohranil ali okrepil svoje zdravstveno stanje.


78

Pri pisanju diplomskega dela smo se seznanili z dvema ključnima težavama, ki bi ju bilo

potrebno čim prej odpraviti.

Kot prvo bi omenili, da v Sloveniji že od leta 1966 nimamo prenovljenih precentilnih tabel. V

uporabi so že skoraj 40 let. Nekatere inštitucije uporabljajo percentilne tabele, ki so jih

naredili češki strokovnjaki leta 2004 za njihov narod, spet drugi pa se poslužujejo

NEDISONOVIH tabel. Vedeti moramo, da smo Slovenci samosvoj narod s svojimi rastnimi

in razvojnimi značilnostmi in se ne moremo primerjati z drugimi narodi. Že v začetnem delu

diplomske naloge smo pisali, da se je sama telesna višina pri Slovencih v zadnjih letih

povečala. Torej bi se strokovnjaki, pristojni za to področje, morali seznaniti z obstoječo

težavo in jo čim prej rešiti. Iz prenovljenih tabel bi bilo med drugim tudi lažje ugotoviti

ekstreme v premajhni ali preveliki rasti.

Druga težava pa se nanaša na zdravstveno negovalni del. V Sloveniji nimamo napisanih

standardov za izvajanje antropoloških meritev. Najverjetneje se zdravstveni delavci, ki se s

temi intervencijami seznanijo, poslužujejo navodil zdravstvene ustanove, v kateri so

zaposleni. Se nam pa zdi prav, da bi morali biti standardi enotni za celotno državo. V tem

primeru se lahko vprašamo, do kakšnih razlik rezultatov merjenja bi lahko morebiti prišlo pri

izvajanju merjenja telesne višine otroka v zdravstveni ustanovi v Ljubljani ali v Mariboru, če

zdravstveni delavci ne vedo, da je treba merjenje ponoviti trikrat zapored in izmeriti srednjo

vrednost. Otrok, ki je v rizični skupini s pomanjkanjem rastnega hormona, bo začel tako z

zdravljenjem kasneje, kot pa če bi se ta napaka odkrila že prej.

Ne smemo pozabiti tudi tega, da otroci, oboleli za nizko rastjo, in njihovi starši ne morejo

poiskati dodatnih informacij nikjer drugje razen pri zdravstvenih delavcih KO za

endokrinologijo, diabetes …UKC v Ljubljani. Res je, da je obolevnost otrok za nizko rastjo

procentualno gledano precej manjša kot npr. sladkorna bolezen, a se nam zdi prav, da bi

ustanovili društvo za otroke, zdravljene z rastnim hormonom. Na organiziranih srečanjih bi

tako lahko starši med sabo izmenjevali izkušnje o otrokovem zdravljenju pa tudi zdravstveno

osebje bi dobilo informacije, kaj na njihovih predavanjih popraviti, izboljšati. Lepo pa bi tudi

bilo, če bi tem otrokom uredili spletno stran, na kateri bi lahko našli odgovore na različna

vprašanja. To težavo so že nekoliko omilili z možnostjo telefonskega klica na oddelek za

endokrinologijo, diabetes…. Pediatrične klinike UKC v Ljubljani.


79

13 LITERATURA IN VIRI

LITERATURA:

Ann, C. Proces zdravstvene nege-priročnik. Regionalni urad za Evropo. Kolaborativni

center SZO za primarno zdravstveno nego Svetovne zdravstvene organizacije. Prevod

Šlajmer-Japelj,M. Maribor, 1999: 38.

Bigec, M, Jelen, S. Generacijske spremembe v rasti mariborskih in slovenskih otrok. V:

Gregorič, A, Bigec, M, Brumec, I. (ur.). Otrok s kronično črevesno vnetno boleznijo ;

Bolečina pri otroku; Zdravstveno varstvo otrok in mladine: organizacija, stroka, denar.

Maribor: Srečanje pediatrov v Mariboru z mednarodno udeležbo. Zveza medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije. Maribor, 2005:124-139.

Dolinar, M. Zdravstvena vzgoja staršev in otroka, ki bo prejemal zdravilo rastni hormon.

Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, oddelek za zdravstveno nego, diplomska naloga, 2004.

Dumić, M, Mardešić, D. i suradnici. Pedijatrija. Školska knjiga Zagreb; 2000: 25-45, 579-

633.

Hoyer, S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije, 1995: 7-54.

Hoyer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2005:

1-9, 99-103.

Ivanuša, A, Železnik, D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege – 2. dopolnjena izdaja.

Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2008.

Ivetić, V, Kersnik, J. Diagnostične preiskave za vsakdanjo rabo. Ljubljana: Združenje

zdravnikov družinske medicine, 2007: 313-323.


80

Kališnik, M. (ur.). Slovenski medicinski slovar. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2002.

Kocjančič, A, Mrevlje F. (ur.). Interna medicina. Ljubljana: Littera picta, 2005: 798-799.

Kržišnik, C. 24 years of growth hormone treatment in Slovenia. Zdravniški vestnik 1994;

suppl I: I-3-6.

Kržišnik, C. Nizka rast in zdravljenje z rastnim hormonom. V: Peric, H, Jurčec, M. Otrok in

mladostnik v sodobni endokrinologiji. Bled, 1998. Ljubljana: Endokrinološka sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 1998: 52-57.

Kržišnik, C, Battelino, T. (ur.). 30 let zdravljenja hipofizne nanosomije. Slovenska

Pediatrija 1998: suppl 2: 60-62.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove Zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola. 1999.

Péter, F. Children with short stature born small for gestational age – a new indication for

tretment with growth hormone. Slovenska Pediatrija 2008; 11: 63-74.

Pfeifer, M. Rastni hormon pri bolnikih s hipopituitarizmom. V: Mrevlje, F, Preželj, J,

Kocjančič, A. Najnovejši pristopi v interni medicini. Ljubljana 1997. 39. Tavčarjevi dnevi.

Katedra za interno medicino Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1997: 75-80.

Pfeifer, M. Nadomestno zdravljenje z rastnim hormonom pri odraslih. V: Tomažin-Šopar, M,

Bohnec, M, Žargaj, B. 1. slovenski endokrinološki kongres medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije z mednarodno udeležbo; Bled 2000. Ljubljana: Zbornica zdravstvene

nege; 2000: 20-23.

Pfeifer, M. Sindrom pomanjkanja rastnega hormona pri odraslem – učinki nadomestnega

zdravljenja. Zdravniški vestnik 2001; 70: 295-9.

Plut, Š. Anatomija in fiziologija človeka. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2007: 108-

115.


81

Roš, A. Vloga medicinske sestre v zdravljenju odraslih z rastnim hormonom. V: Tomažin-

Šopar, M, Bohnec, M, Žargaj, B. 1. slovenski endokrinološki kongres medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije z mednarodno udeležbo; Bled 2000. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene nege; 2000: 24-27.

Šifrar, M. Zdravstvena vzgoja preko telefona. V: Peric, H, Jurčec, M. Otrok in mladostnik v

sodobni endokrinologiji. Bled, 1998. Ljubljana: Endokrinološka sekcija medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije; 1998:14-15.

Štiblar- Martinčič, D, Cvetko, E. ( ur. ). Anatomija, histologija in fiziologija. Medicinska

fakulteta Univerze v Ljubljani; 2007: 77-86.

Zadražnik, T. Zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja med hospitalizacijo. V: Peric, H,

Jurčec, M. Otrok in mladostnik v sodobni endokrinologiji. Bled, 1998. Ljubljana:

Endokrinološka sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije; 1998: 8-10.

Zupančič, I. Zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja otrok in njihovih staršev ob uvedbi

rastnega hormona. V: Peric, H, Jurčec, M. Otrok in mladostnik v sodobni endokrinologiji.

Bled, 1998. Ljubljana: Endokrinološka sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Slovenije; 1998: 58-60.

Zupančič, I. Od novih oblik rastnega hormona do sekretagov. V:Tomažin-Šopar, M, Bohnec,

M, Žargaj, B. 1. slovenski endokrinološki kongres medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije z mednarodno udeležbo; Bled 2000. Ljubljana: Zbornica zdravstvene

nege; 2000: 28-29.

Žerjav, Tanšek, M, Kržišnik, C, Bratanič, N. (ur.). Zdravljenje delne neobčutljivosti na

delovanje rastnega hormona. Slovenska Pediatrija 1998: 5: suppl 2: 63-67.


82

VIRI:

ŽIVA portal, informiranje ter izmenjava izkušenj o neplodnosti. Dostopno na:

http://neplodnost.info/ziva/portal/article.php/20050521103508300/prin (10.1.2009).

Odrasla, otroška, športna ortopedija, strokovna mnenja, sodno izvedenstvo in raziskave.

Dostopno na:

http://www.orthops.si/clanki-moj_malcek.php?id=4 prof. dr. Vane Antolič, ortoped, višji

svetnik (10.1.2009).

Novo Nordisk. Dostopno na:

http://www.novonordisk.si/documents/article_page/document/Growth_5.asp (10.1.2009).

Motnje rasti zaradi sistemskih napak. Dostopno na:

http://www.mf.uni-mb.si/slike/Gradivo/patologija-

seminarji/Skupina2/Motnje_rasti_zaradi_sistemskih_napak.doc (10.1.2009).

Spletna stran Medeno srce. Dostopno na:

http://www.medenosrce.net/pogled.asp?ID=1023 Datum: 14.1.2006 (pediatrija seminar )

(10.1.2009).

Spletna staran Universitätsklinikum Giessen und Marburg GMBH. Dostopno na:

http://www.uniklinikum-giessen.de/neuropaed/Hahn_xlag.htm

INTERNA GLASILA:

Povzetek glavnih značilnosti zdravila. Novo Nordisk. Ljubljana 2005 (interno glasilo).

Smernice za zdravljenje z rastnim hormonom. Klinični oddelek za endokrinologijo,

diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike Ljubljana. Ljubljana 2008 (interno

glasilo).

• Pot v večjo, lepšo prihodnost vašega otroka. Vodnik za starše o zdravljenju z rastnim

hormonom. Novo Nordisk (zloženka).


83

• Informacije za starše o zdravljenju z rastnim hormonom pri otrocih z nizko rastjo

(premajhnih ob rojstvu). Pfitzer, podružnica za svetovanje s področja farmacevtske

dejavnosti, Ljubljana (zloženka).


ZAHVALA

Na koncu diplomskega dela bi se najprej rada zahvalila mojima staršema za nepopisno podporo in vzpodbudo v času mojega študija. Brez vajine pomoči bi mi težko uspelo vse to. Hkrati se zahvaljujem tudi bratoma Marku in Primožu za vso pomoč, ki sem je bila deležna tekom študija.

Naslednja zahvala gre spoštovanima mentorju gospodu Prim. asist. mag. Martinu Bigec, dr. med., spec. ped in komentorici gospe Viš. pred. mag. Jadranki Stričević, univ. dipl. org., ki sta si kljub natrpanemu urniku vzela čas zame, me strokovno vodila, usmerjala in mi dajala napotke in nasvete pri pisanju mojega diplomskega dela.

Ne smem pozabiti tudi na kolektiv Kliničnega oddelka za alergologijo in revmatske bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana, kolektiv Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana in njihovo zelo prijazno glavno medicinko sestro gospo Ivico Zupančič, dipl.m.s., ki mi je pomagala pri izvedbi raziskovalnega dela na Pediatrični kliniki in strokovne nasvete. V raziskovalnem delu pa so mi pomagale tudi zdravstvene delavke v različnih Dispanzerjih za otroke Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru in se jim ob tej priliki prisrčno zahvaljujem.

Da je bilo pisanje diplomskega dela trd oreh dokazuje tudi to, da so mi na pomoč priskočili tudi pri podjetju Novo Nordisk v Ljubljani in mi odstopili literaturo. Ob tej priliki se Vam za to tudi najlepše zahvaljujem.

Hvala Biljani Kostova, da si je odtrgala delček svojega dragocenega časa in strokovno prevedla povzetek v angleški jezik.

Hvala tudi gospe Maji Valenčak, prof. slo.jez., ki je moje napisano diplomsko delo slovnično pregledala in iz nje odstranila vse slovnične pomanjkljivosti.

Ne smem pozabiti tudi na našo cenjeno knjižničarko gospo Zdenko Režonja, ki neutrudno skrbi, da bi imeli študentje čim več literature pri pisanju diplomskih del.

Hvala tudi tebi Iztok. Ko si se nekaj let nazaj ti v svojem diplomskem delu zahvalil meni za pomoč sem si mislila, da bo preteklo še veliko vode preden bom jaz na tvojem mestu. Danes mi je to uspelo, v veliki meri tudi s tvojo pomočjo. Hvala za vse prijazne besede, vzpodbude in podporo. Hvala ti za vso pomoč pri pisanju mojega diplomskega dela.

Na koncu gre zahvala tudi vsem sorodnikom, prijateljem in sošolcem, ki so mi v času študija kakor koli pomagali. Vsem še enkrat iskrena hvala.

Barbara Smogavc


1

PRILOGE Anketni vprašalnik Percentilne tablice


2

ANKETNI VPRAŠALNIK Spoštovani! Sem Barbara Smogavc, študentka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. V izdelavi je diplomsko delo z naslovom »Nizka rast otrok in vloga medicinske sestre v pediatrični endokrinologiji«. Da bi naloga dosegla svoj namen, sem sestavila krajši anketni vprašalnik, na katerega bi želela, da odgovorite. Rezultati bodo uporabljeni izključno za raziskavo pri diplomskem delu. Anketa je anonimna in imate možnost odklona. ______________________________________________________________________ (Vaše delovno mesto) 1. SPOL

a) ŽENSKI b) MOŠKI

2. IZOBRAZBA

a) Srednja strokovna izobrazba. b) Višja strokovna izobrazba. c) Visoka strokovna izobrazba. d) (Drugo) ____________________________________________________________ 3. KOLIKŠNA JE VAŠA DELOVNA DOBA ?

a) 1 – 5 let b) 6 – 10 let

c) 11 – 15 let d) 16 – 20 let e) 21 – 25 let 4. OB KAKŠNI PRILOŽNOSTI SE OTROKOM NAJPOGOSTEJE UGOTOVI

ZAOSTALOST V RASTI? a) Na rednih sistematičnih pregledih.

b) Na posebnih specialističnih pregledih. c) Samokontrola telesne višine doma. d) (Drugo) _________________________________________________________ 5. ALI VESTE, DA SE ZDRAVLJENJE NIZKE RASTI IZVAJA SAMO NA

PEDIATRIČNI KLINIKI UKC LJUBLJANA, KJER VODIJO POSEBEN REGISTER OBOLELIH? a) DA, to že vem. b) NE, tega nisem vedel-a. c) Mislim, da sem to nekje že slišal-a, prebral-a. d) Ta podatek mi je posredovan na novo.


3

6. MENITE, DA IMATE DOVOLJ STROKOVNEGA ZNANJA PRI SVETOVANJU IN VKLJUČEVANJU OTROK TER NJIHOVIH STARŠEV ZA ZDRAVLJENJE NIZKE RASTI? a) Mislim, da imam znanja povsem dovolj. b) Mislim, da je znanja dovolj, ampak bi kljub temu potrebovali dodatno izobraževanje. c) Mislim, da nimam dovolj znanja. d) (Drugo) ___________________________________________________________

7. (Odgovorijo tisti, ki so pri prejšnjem vprašanju odgovorili z odgovorom »a« ali z

»b«) MENITE, DA IMATE DOBRE POGOJE ZA NADGRAJEVANJE VAŠEGA ZNANJA IN ČE NE, KAJ IN KJE BI SE MORALA STVAR IZBOLJŠATI? a) DA, imamo dovolj dobre pogoje za nadgrajevanje znanja.

b) NE, morali bi pogosteje nadgrajevati znanje. c) Mislim,da bi morali imeti glede na novosti pogostejše seminarje in tako

možnost nadgrajevati znanje.

(Če ste odgovorili z NE, mi, prosim, napišite, kaj bi se moralo izboljšati.) ________________________________________________________________________________________________________________________________________________

8. KJE PRIDOBIVATE ZNANJE IZ ENDOKRINOLOGIJE, ZDRAVILU RASTNI HORMON IN ZDRAVLJENJU S TEM ZDRAVILOM? a) Od starejših, bolj izkušenih sodelavk. b) Iz knjig oz. prebiranju literature. c) Delovne izkušnje. d) Organizirana izobraževanja oz. seminarji. e) (Drugo) ______________________________________________________________

9. NA KAKŠEN NAČIN NUDITE POMOČ STARŠEM IN NJIHOVIM OTROKOM PO POSTAVITVI DIAGNOZE? a) Svetovati pogovor z zdravnikom. b) Pogovor s prizadetimi in dati možnost postavljanja vprašanj oz. odprtega pogovora. c) Predlagati ali jim dati literaturo, v kateri si lahko podrobno preberejo vse o

pomanjkanju rastnega hormona in zdravljenju. d) (Drugo) ____________________________________________________________

10. KAKO SPREJEMAJO STARŠI NOVICO O OTROKOVI BOLEZNI?

a) Starši bolezen zanikajo in otroka izolirajo.

b) Starši se z boleznijo spopadejo in sodelujejo pri zdravljenju. c) Starši dobijo občutek krivde. d) (Drugo) _________________________________________________________


4

11. ALI SO VSI STARŠI, KATERIH OTROKOM JE BILO UGOTOVLJENO POMANJKANJE RASTNEGA HORMONA PRIPRAVLJENI SODELOVATI PRI ZDRAVLJENJU?

a) DA, veliko staršev je takih, ki so pripravljeni sodelovati. b) NE, večina staršev ni pripravljenih sodelovati. c) Zelo malo je takih staršev, ki so pripravljeni sodelovati. (Če je vaš odgovor NE, mi, prosim, dopišite, česa se starši bojijo pri sodelovanju zdravljenja.)

12. ČESA SE PO VAŠEM MNENJU STARŠI NAJBOLJ BOJIJO PRI DAJANJU

INJEKCIJ SVOJEMU OTROKU?

a) Da ne bodo znali pravilno pripraviti zdravila. b) Da ne obvladajo pravilne tehnike injiciranja. c) Da zbodejo svojega otroka globlje kot je potrebno. d) Da ne izbirajo pravilnega mesta injiciranja. e) (Drugo)____________________________________________________________

13. MENITE, DA SI STARŠI PRIDOBIJO DOVOLJ POTREBNEGA ZNANJA,

PREDEN ZAČNEJO SAMI DAJATI OTROKU ZDRAVILO RASTNI HORMON?

a) Da, vsi starši imajo dovolj potrebnega znanja. b) Redkokdo si pridobi potrebno znanje. c) Ne, nihče od staršev nima potrebnega znanja. d) (Drugo) ____________________________________________________________

14. NA KOGA NAJ SE OBRNEJO STARŠI, ČE SE PRI OTROKU POJAVIJO

ZAPLETI ZARADI DAJANJA ZDRAVILA?

a) Takoj naj poiščejo zdravniško pomoč. b) Možnost telefonskega klica 24 ur na dan. c) (Drugo) ___________________________________________________________

15. KDO PO VAŠIH IZKUŠNJAH INJICIRA ZDRAVILO OTROKU?

a) Otrokov starš. b) Otrok si injicira zdravilo sam.

c) Patronažna medicinska sestra. d) Otrok prihaja po zdravilo v zdravstveno ustanovo. e) (Drugo) _________________________________________________________


5

16. V KOLIKŠNI MERI JE PO VAŠEM MNENJU ZDRAVLJENJE USPEŠNO?

a) Velika večina otrok, ki so jim ugotovili pomanjkanje rastnega hormona, doseže telesno višino svojih vrstnikov.

b) Število otrok pri katerih si želimo, da bi dosegli telesno višino svojih vrstnikov, je pod našimi pričakovanji. c) (Drugo) __________________________________________________________

17. PO KAKŠNEM PRINCIPU POUČUJETE STARŠE KATERIH OTROKOM JE

BILO NA NOVO UGOTOVLJENA DIAGNOZA POMANJKANJE RASTNEGA HORMONA? a) Individualno- starša in otroka posamično. b) Skupinsko- več staršev in otrok hkrati.

18. MENITE, DA PODATE OTROKOM IN NJIHOVIM STARŠEM DOVOLJ

UPORABNEGA ZNANJA IN INFORMACIJ ZA ŽIVLJENJE IN RAVNANJE V PRIMERU BOLEZNI NIZKA RAST? a) Da, mislim, da podamo dovolj uporabnega znanja in informacij. b) Mislim, da posredujemo znanje, ampak bi ga lahko bilo še več. c) Mislim, da podanega znanja ni dovolj. d) (Drugo) ____________________________________________________________

19. KATERE PRIPOMOČKE NAJVEČKRAT UPORABLJATE PRI POUČEVANJU

STARŠEV?

a.) Knjige. b.) Zloženke. c.) Praktičen prikaz.

20. KAKO SE STARŠI , KATERIH OTROK JE ZBOLEL ZA DIAGNOZO

POMANJKANJE RASTNEGA HORMONA, ODLOČIJO ZA OTROKOVO ZDRAVLJENJE Z ZDRAVILOM RASTNI HORMON? a) Vsi ali večina staršev, katerih otrok je zbolel, se odločijo za zdravljenje z nadomestkom. b) Za zdravljenje otrok z nadomestkom se odloči malo staršev. c) Za zdravljenje otrok z nadomestkom se starši ne odločajo. d) (Drugo) ____________________________________________________________

NAJLEPŠE SE VAM ZAHVALJUJEM ZA SODELOVANJE IN VAM ŽELIM ŠE

NAPREJ LEP TER PRIJETEN DAN!

Barbara Smogavc

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 2 ANATOMIJA ENDOKRINIH ŽLEZ IN FIZIOLOGIJA DELOVANJA RASTNEGA HORMONA Endokrini sistem sestavljajo endokrine žleze in nekateri