UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · poleg obveznih izobraţevanj iz vsebin nujne medicinske pomoči še dodatna interna obnavljanja z aktivnim poskusom na ustreznih

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

NUJNA STANJA IN UKREPI PRI OSEBAH Z

MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM

RAZVOJU

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Jure Sušnik

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: viš. predav. mag. Klavdija ČučekTrifkovič, prof. zdr. vzg.

I

IZVLEČEK

Pravočasna in pravilna medicinska pomoč ţe na samem kraju nastanka ţivljenjske

ogroţenosti pacienta je zelo pomembna, saj je premosorazmerna z uspešnostjo nadaljnjega

zdravljenja. Za pravilno pomoč je potrebno poleg določene opreme tudi dobro sodelovanje

in predvsem znanje tistih, ki izvajajo pomoč. V diplomskem delu predstavljamo

najpogostejša nujna stanja pri osebah z motnjami v telesnem in duševnem razvoju in nujne

ukrepe pri teh stanjih. V raziskovalnem delu smo uporabili kvantitativno metodo

raziskovanja z uporabo anketnega vprašalnika, ki smo ga razdelili med zaposlene

zdravstvene delavce v Centru za usposabljanje, delo in varstvo otrok z motnjo v telesnem

in duševnem razvoju (CUDV) v Črni na Koroškem. Z njo smo ţeleli ugotoviti

pripravljenost in znanje zaposlenih zdravstvenih delavcev za ukrepanje ob nujnih stanjih,

potek rednih obnavljanj znanj in pogostost nujnih stanj. Raziskavo smo izvedli v mesecu

avgustu 2011 in dobili 23 vrnjenih anketnih vprašalnikov. Rezultati raziskave so

pokazali,da se zaposleni pogosto udeleţujejo obnovitvenih tečajev in izobraţevanj iz nujne

medicinske pomoči, da so nujna stanja v CUDV-ju redka, da anketirani niso enotni ob

ukrepanju pri manj pogostih nujnih stanjih in da si ţelijo še več izobraţevanj na to temo.

Ugotovili smo, da zaposleni zdravstveni delavci v svoje znanje niso sigurni in si obnavljanj

iz temeljnih postopkov oţivljanja in uporabe avtomatskega defibrilatorjaţelijo še

pogosteje, kar pripisujemo dejstvu, da so nujna stanja v CUDV-ju redka. Zato predlagamo

poleg obveznih izobraţevanj iz vsebin nujne medicinske pomoči še dodatna interna

obnavljanja z aktivnim poskusom na ustreznih pripomočkih. Prav tako menimo, da bi bili

enotno napisani ukrepi ob nujnih stanjih v veliko pomoč izvajalcem nujne medicinske

pomoči in bi zmanjšali nesigurnost in posledično tudi stres zaposlenih.

KLJUČNE BESEDE:nujna stanja, ukrepi ob nujnih stanjih, motnja v duševnem in

telesnem razvoju

II

ABSTRACT

A timely and correct medical help at the very place of the life-threatening situation of a

patient is very important, because it is directly related to the success of further treatment. A

good cooperation and especially the skills of those performing medical help are necessary

for a correct medical help, as well as appropriate equipment. In this degree paper, the most

common medical emergencies with persons, who have physical or mental disorders, and

the necessary steps that have to be taken in such cases are presented. In research, a

quantitatively research method was carried out, using a questionnaire that was handed out

among the medical personnel at the Centre of training, work and protection of children in

CrnanaKoroskem with a disorder in physical or mental development. We wanted to

determine the preparedness and skills of the medical personnel in medical emergencies, the

course of regular skills renewals and the frequency of medical emergencies. The research

was carried out in August 2011 and we received 23 questionnaires. The results have shown

that the employees often take part in renewal and educational courses concerning urgent

medical help, that medical emergencies at the Centre are rare, the respondents are not

unanimous when it comes to less frequent emergencies, and that they would like to

participate more often in educational courses on this topic. We found that the employed

medical personnel are not confident regarding their knowledge and skills and would like to

participate more often in skills renewal and TPO and AED courses, which is a result of the

fact that medical emergencies at the Centre are rare. For this reason, we suggest obligatory

NMP educational courses as well as additional internal renewal courses, involving active

testing on the appropriate equipment. We also believe that uniformly written steps in

medical emergencies would be of considerable help to those performing medical help and

would thus decrease the insecurity and stress of the employees.

KEY WORDS: emergencies, measures in emergencies, a

disorderofmentalandphysicaldevelopment,

III

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................................1

2 CENTER ZA USPOSABLJANJE DELO IN VARSTVO ČRNA NA KOROŠKEM 3

2.1 Motnja v duševnem razvoju ......................................................................................... 4

2.1.1 Razlika med motnjo v duševnem razvoju in duševno boleznijo ........................... 5

2.2 Motnja v telesnem razvoju ........................................................................................... 7

3 NUJNA STANJA ........................................................................................8

3.1 Šok ............................................................................................................................... 8

3.2 Izbrana internistična nujna stanja................................................................................. 9

3.2.1 Motnja srčnega ritma ali aritmija .......................................................................... 9

3.2.2 Akutni koronarni sindrom ................................................................................... 10

3.2.3 Anafilaktična reakcija.......................................................................................... 12

3.2.4 Akutna dihalna stiska .......................................................................................... 14

3.2.4.1 Akutni astmatični napad ................................................................................... 16

3.3 Izbrana nujna stanja v nevrologiji .............................................................................. 17

3.3.1 Nezavest .............................................................................................................. 17

3.3.2 Moţganska kap .................................................................................................... 20

3.3.3 Epileptični napad in epileptični status ................................................................. 21

3.4 Izbrana abdominalna nujna stanja.............................................................................. 23

3.4.1 Akutna bolečina v trebuhu (akutni abdomen) ..................................................... 23

3.5 Izbrana nujna stanja v pediatriji ................................................................................. 24

3.5.1 Akutna dihalna stiska pri otroku.......................................................................... 24

3.5.1.1 Grozeča dihalna odpoved ................................................................................. 24

3.5.1.2 Tujek v dihalih.................................................................................................. 25

3.5.2 Vročinski krči ...................................................................................................... 27

3.5.3 Epilepsija in epileptični napad pri otroku............................................................ 27

3.6 Izbrana nujna stanja v psihiatriji ................................................................................ 28

3.6.1 Nasilnost/agresivnost........................................................................................... 28

3.6.2Akutna psihoza ..................................................................................................... 29

3.6.3 Anksiozne motnje in panični napadi ................................................................... 29

3.6.4 Samomorilni poskus ............................................................................................ 29

IV

3.6.4.1 Posebni varovalni ukrepi .................................................................................. 31

3.7Poškodbe ..................................................................................................................... 33

3.7.1 Oskrba rane in zaustavitev hude krvavitve.......................................................... 33

3.7.2Poškodbe prsnega koša in trebuha ........................................................................ 35

3.7.3 Poškodbe kosti, sklepov in hrbtenice .................................................................. 36

3.7.3 Poškodbe glave .................................................................................................... 37

3.7. 4 Opekline ............................................................................................................. 38

3.7.5 Poškodbe z električnim tokom ............................................................................ 40

3.8 Zastrupitve ................................................................................................................. 41

4 TEMELJNI POSTOPKI OŢIVLJANJA Z UPORABO AVTOMATSKEGA

DEFIBRILATORJA .................................................................................... 44

4.1 Temeljni postopki oţivljanja ...................................................................................... 44

4.2 Uporaba avtomatskega defibrilatorja ......................................................................... 51

4.2.1 Avtomatski zunanji defibrilator........................................................................... 51

4.2.2 Defibrilacija z avtomatskim zunanjim defibrilatorjem........................................ 52

4.2.3 Veriga preţivetja ................................................................................................. 54

4.2.4 Algoritem TPO z AED ........................................................................................ 54

5 NUJNA STANJA IN OSEBE Z MOTNJO V TELESNEM IN DUŠEVNEM

RAZVOJU.................................................................................................. 57

6 EMPIRIČNI DEL ..................................................................................... 59

6.1 Namen, cilji in raziskovalna vprašanja diplomskega dela ......................................... 59

6.1.1 Namen.................................................................................................................. 59

6.1.2 cilji ....................................................................................................................... 59

6.1.3 Raziskovalna vprašanja ....................................................................................... 59

6.2 Metodologija raziskovanja ......................................................................................... 60

6.2.1 Predpostavke in omejitve raziskave .................................................................... 60

6.2.2 Predvidena metodologija raziskovanja ................................................................ 60

6.2.3 Raziskovalni vzorec............................................................................................. 60

6.2.4 Raziskovalno okolje ............................................................................................ 60

6.2.5 Čas raziskovanja .................................................................................................. 60

6.2.6 Etični vidik .......................................................................................................... 61

7 ANALIZA REZULTATOV IN INTERPRETACIJA ....................................... 62

8 RAZPRAVA............................................................................................. 73

V

9 SKLEP .................................................................................................... 76

ZAHVALA ................................................................................................. 77

LITERATURA IN VIRI ............................................................................... 78

PRILOGE ....................................................................................................1

Anketni vprašalnik ............................................................................................................. 1

Izjava o istovetnosti tiskane in elektronske verzije zaključnega dela in objavi osebnih

podatkov diplomantov ....................................................................................................... 5

KAZALO SLIK

Slika 1: Pet udarcev med lopatici ........................................................................................ 15

Slika 2: Heimlichov prijem.................................................................................................. 16

Slika 3: Namestitev v stabilni bočni poloţaj ....................................................................... 20

Slika 4: Masaţa srca pri odraslemu ..................................................................................... 48

Slika 5: Avtomatski zunanji defibrilator.............................................................................. 52

Slika 6: Veriga preţivetja .................................................................................................... 54

Slika 7: Algoritem TPO ....................................................................................................... 55

Slika 8: Algoritem oţivljanja z uporabo AED..................................................................... 56

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol anketirancev .................................................................................................... 62

Graf 2: Delovna doba anketirancev ..................................................................................... 62

Graf 3: Izobrazba anketirancev............................................................................................ 63

Graf 4: Znanje za izvajanje ukrepov pri nujnih stanjih pacientov ....................................... 64

Graf 5: Udeleţba na izobraţevanjih iz urgentne medicine .................................................. 64

Graf 6: Omogočitev udeleţbe na izobraţevanjih................................................................. 65

Graf 7: Tečaj TPO in AED .................................................................................................. 65

Graf 8: Sposobnosti za rokovanje z AED ............................................................................ 66

Graf 9: Dodatna edukacija AED–ja ..................................................................................... 66

Graf 10: Časovni interval za udeleţbo na izobraţevanjih iz urgentne medicine ................. 67

Graf 11: Enotno napisane smernice za ukrepanje pri nujnih stanjih ................................... 67

Graf 12: Ukrepanje pri vitalno ogroţenem pacientu, še pred prihodom zdravnika ............. 68

VI

Graf 13: Pogostost nujnih stanj v CUDV Črna na Koroškem ............................................. 69

Graf 14: Najpogostejša nujna stanja v CUDV Črna na Koroškem ..................................... 69

Graf 15: Ukrepi ob epileptičnem napadu............................................................................. 70

Graf 16: Ukrepi ob akutni dihalni stiski .............................................................................. 71

Graf 17: Oprema in pripomočki za ukrepanje ob nujnih stanjih ......................................... 72

Sušnik Jure: Nujna stanja in ukrepi p ri osebah z motnjami v telesnem in duševnem razvoju

1

1 UVOD

Nujna stanja so stanja osebe, ki je zaradi bolezni ali poškodbe neposred no ţivljenjsko

ogroţena oz. pri kateri bi glede na bolezenske znake v kratkem času lahko prišlo do takšne

ogroţenosti. Takšna oseba potrebuje tudi nujno medicinsko pomoč, ki jo izvajajo zdravnik

in drugi za to usposobljeni zdravstveni delavci in se izvaja ţe na kraju dogodka ter med

prevozom do ustrezne ustanove oz. oddelka.

Z nujnimi stanji se lahko srečamo pri vseh pacientih, prav tako pri stanovalcih centra za

usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem (CUDV). CUDV je socialno-varstveni

zavod za usposabljanje, vzgojo in izobraţevanje, zdravstveno varstvo, nego in

rehabilitacijo otrok, mladostnikov in odraslih oseb z zmerno, teţjo in teţko motnjo v

duševnem razvoju in dodatnimi telesnimi ali drugimi motnjami.

V programe usposabljanja oz. varstveno delovni center in 24-urno domsko varstvo v

CUDV-ju so vključeni pacienti z različnimi stopnjami manjrazvitosti in različnimi

dodatnimi diagnozami, ki v veliki večini potrebujejo zdravljenje osnovnih bolezni oz.

medikamentozno terapijo za ohranjanje najboljšega moţnega zdravstvenega stanja. V

centru je trikrat tedensko v dopoldanskem času prisoten zdravnik, 24 ur pa je organizirano

načrtovanje in izvajanje zdravstvene nege ter popolna ali delna pomoč pri izvajanju vseh

ţivljenjskih aktivnostih pri pacientih, ki to potrebujejo. Če upoštevamo dejstvo, da se

starost pacientov v centru povečuje, da se krajšajo leţalne dobe v bolnišnicah, in

nenazadnje, da na njihovo zdravstveno stanje pušča posledico tudi dolgotrajna psihiatrična

in ostala medikamentozna terapija, lahko pričakujemo vedno večje število nujnih stanj, s

katerimi se bomo vsepogosteje srečevali in pri katerih bomo morali strokovno ukrepati. Še

vedno pa so na srečo ta stanja, čeprav vedno bolj pogosta, še vedno redka. Za ustrezno

ravnanje ob pojavu nujnega stanja je potrebno in priporočljivo, da so določeni postopki in

ukrepi napisani ter dosegljivi vsem, ki ta znanja potrebujejo. Prav tako je potrebno,da se

zanje o pristopih v primeru nujnih stanj konstantno obnavlja.

Osnovna ali začetna načela za obravnavo ţivljenjsko ogroţenih bolnikov so:

- uspešna pomoč je moţna le ob učinkoviti celotni verigi reševanja,


2

- ukrepanje naj bo hitro, natančno in pravilno,

- čim prej moramo prepoznati stanja, ki so ţivljenjsko ogroţujoča,

- takoj pričnemo izvajati nujne postopke, zagotavljanje ţivljenjskih funkcij, ustrezno

imobilizacijo,

- ocena prizadetosti je pogosto subjektivna ocena na osnovi hitrega osnovnega pregleda,

izkušenj in na osnovi instinkta,

- ukrepanje je pogosto pred postavitvijo diagnoze,

- natančno ugotavljanje diagnoze in diagnostični postopki nemalokrat pomenijo le

izgubljanje časa,

- podrobna anamneza in status nista bistvena za oceno in začetek ukrepanja (Čretnik,

2006).


3

2 CENTER ZA USPOSABLJANJE DELO IN VARSTVO

ČRNA NA KOROŠKEM

CUDV Črna na Koroškem je bil ustanovljen leta 1968 kot Zavod za delovno usposabljanje

mladine. Prva kapaciteta zavoda leta 1968 je bila 40 mest, cilj pa je bil usposabljanje

zmerno in teţje duševno prizadetih otrok in mladostnikov iz vse Slovenije. Danes so

osnovne dejavnosti centra (CUDV, 2010):

Usposabljanje otrok in mladostnikov z zmernimi, teţjimi in teţkimi motnjami v

duševnem razvoju do 26. leta starosti z domskim varstvom

Cilj je, da naj vsak otrok in mladostnik razvije sposobnosti do najvišje moţne mere in

da se pri tem počuti najbolje. Z njimi delajo specialni pedagogi – defektologi, varuhi

ter varuhinje, poleg njih pa še logoped, psiholog, medicinske sestre, negovalci,

fizioterapevti, delovni terapevti, socialni delavec in korektivni gimnastik. Za vsakega

posebej je izdelan individualni načrt, ki upošteva njegove sposobnosti in razvojne

moţnosti.

Domsko varstvo odraslih oseb z zmerno, teţjo ali teţko motnjo v duševnem

razvoju

Domsko varstvo nudi celotno namestitev, s skrbjo za kakovost njihovega ţivljenja,

vanj pa so lahko vključeni vsi stanovalc i, ki zaradi oddaljenosti od doma ali drugih

vzrokov ne morejo ţiveti v domačem okolju. Poskrbljeno je za njihovo namestitev,

bivanje, redne dnevne aktivnosti, organizacijo prostega časa, vključevanje v oţje in

širše okolje, organizacijo najrazličnejših vsebin in aktivnosti, ki bogatijo njihova

ţivljenja.

Varstveno delovni center

Izvajajo se programi varstva, vodenja ter zaposlitve pod posebnimi pogoji.

Stanovalcem se poišče primerna zaposlitev, za kar prejmejo tudi mesečno nagrado.

Poleg zaposlitve se nudi tudi nadaljnje usposabljanje v skladu z njihovimi

sposobnostmi in hotenji, nego in varstvo.

Rehabilitacija in socialna vključenost invalidnih oseb

V Centru skrbijo za telesni razvoj in korekcijo telesnih hib oz. okvar, kolikor jih je

moţno korigirati. Center se nahaja v središču Črne na Koroškem, zaradi česar so

stanovalci aktivni prebivalci kraja in sistematično, z različnimi dejavnostmi sodelujejo


4

z različnimi ustanovami in društvi, tako v Črni kot v širši okolici. Program socialne

vključenosti nudi tudi zaposlitev osebam z laţjo motnjo v duševnem razvoju in drugim

teţje zaposljivim osebam.

Zdravstvena oskrba vseh stanovalcev, ki so kakor koli vključeni v center

Organizirana je 24-urna zdravstvena sluţba, ki nudi pomoč in podporo pri opravljanju

vseh ţivljenjskih aktivnostih pacientov. Trikrat tedensko je v Centru prisoten je

zdravnik, po programu pa prihajajo v Center še psihiater, pedopsihiater, nevrolog in

pedonevrolog. Na vse ostale specialistične preglede se pacienti vozijo v specialistične

ambulante po vsej Sloveniji. Prevozi se organizirajo v Centru in jih opravlja

zdravstveni tehnik (CUDV, 2010).

2.1 MOTNJA V DUŠEVNEM RAZVOJU

To je motnja, za katero je značilna pomembna omejitev tako intelektualnega delovanja

kot prilagojenega vedenja, ki se kaţe v pojmovnih, socialnih in praktičnih spretnostih

prilagajanja. Motnja se pojavi pred osemnajstim letom starosti.Osebe z motnjami v

duševnem razvoju imajo zaradi pomanjkljivo razvitega intelekta velike teţave pri učenju in

razumevanju. Njihove sposobnosti na področjih, kot so denimo sposobnost učenja,

obvladovanje jezika, motorične in socialne zmoţnosti, so lahko trajno poškodovane.

Motnje v duševnem razvoju ima od ena do tri odstotkov človeške populacije. Vzroki zanje

so lahko genetski, vendar so med njimi tudi zunanji dejavniki, ki se pojavijo v času

nosečnosti (Jurišič, 2010).

Človekovo spoznavanje zunanjega sveta je odvisno od sposobnosti opazovanja. Osebe

zmotnjami v duševnem razvoju moramo opazovanja naučiti, da bodo sposobne

sprejematidraţljaje zunanjega sveta in nanje reagirati. Teţko se znajdejo v novih

okoliščinah in potrebujejo stalno vodenje. Pri osvajanju navad in spretnosti potrebujejo

večkratno prikazovanje, ponavljanje in veliko spodbud. Lahko se naučijo enostavnih

opravil, vendar je pri tem potrebna manjša kontrola. Poklicno se ne morejo nikoli

osamosvojiti. S pravočasno in pravilno obravnavo se lahko osebe z zmernimi ali težjimi

motnjami v duševnem razvoju naučijo različnih spretnosti in kontroliranja osnovnih

nagonov. Odrasla oseba z motnjo v duševnem razvoju nujno potrebuje vzgojo,

usposabljanje, usmerjanje in vodenje, da bo našla smisel svojega bivanja (Markovič,

2008).


5

Z izobraţevanjem in usposabljanjem podpiramo razvoj oseb z motnjami v duševnem

razvoju, lahko v veliki meri izboljšamo njihove zmoţnosti in sposobnosti za samostojno

ţivljenje. Zaradi tega sta zgodnje odkrivanje takega stanja in zgodnja pomoč pomembni za

pospeševanje izraza samostojnosti in za kar najboljši razvoj sposobnosti in zmoţnosti

samostojnega odločanja posameznikov. Dostop do izobraţevanja, ki omogoča vključevanje

v druţbo ţe v šolski dobi in pozneje, povečuje zmoţnosti samostojne oskrbe. Poklicna

usposabljanja in priloţnosti za zaposlitev, kakor tudi stanovanjske kapacitete, organizirane

v obliki bivalnih skupnosti in skupinskih domov, odraslim zagotavljajo pridobivanje

potrebnih veščin in povečujejo moţnosti vključevanja v druţbo (Jurišič, 2010).

2.1.1 RAZLIKA MED MOTNJO V DUŠEVNEM RAZVOJU IN DUŠEVNO

BOLEZNIJO

Ljudje pogosto zamenjujejo pojem motnje v duševnem razvoju s pojmom duševne bolezni.

Vendarle pa med njima obstajajo pomembne razlike. In le z dobrim poznavanjem razlik

lahko ljudi iz obeh skupin tudi primerno obravnavamo. Duševne bolezni sodijo med

bolezni, in jih lahko zdravimo, medtem ko gre pri motnjah v duševnem razvoju za stanje,

ki traja vse ţivljenje (Jurišič, 2010).

Duševna motnja je torej oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije

bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja, motenega obnašanja

(vedenja), in prizadetosti spoznavanja ter spomina. Zaradi teh simptomov je bolnik

prizadet, njegovo funkcioniranje je slabše, manj učinkovito rešuje vsakdanje probleme.

Bolj verjetno je, da bo zaradi te motnje pri pacientu prišlo do posledic, kot so: telesne

posledice ali poškodbe, izguba svobode (npr. hospitalizacija brez soglasja), smrt (npr.

zaradi samomora) ali splošno zmanjšanje sposobnosti in učinkovitosti (Lešer, 2006).

Ljudje, ki so duševno bolni, potrebujejo zdravstveno nego ter medicinsko in psihično

terapijo. Na splošno pri teh osebah ne gre za okvaro intelekta, kar pomeni, da lahko

zaţivijo neodvisno, ko je njihova duševna teţava odpravljena oz. pod nadzorom.

Ljudje z motnjami v duševnem razvoju niso bolni, razen če ne zbolijo za ostalimi


6

skupnimi boleznimi. Da bi bili zmoţni ţiveti v druţbi, potrebujejo lahko razumljive

informacije, izobraţevanje in usposabljanja (Jurišič, 2010).

Glede na motnje v duševnem razvoju med otroci pa ločimo (ZRSŠ, b.d.):

laţja motnja v duševnem razvoju: otrok ima zniţane sposobnosti za učenje. V

prilagojenih pogojih učenja lahko doseţe temeljna šolska znanja, ki pa ne zagotavljajo

pridobitve minimalnih standardov znanja, določenih z izobraţevalnimi programi. Ob

ustreznem šolanju se praviloma usposobi za manj zahtevno poklicno delo in

samostojno socialno ţivljenje;

zmerna motnja v duševnem razvoju: otrok ima posamezne sposobnosti različno

razvite. Pri šolskem učenju osvoji osnove branja, pisanja in računanja, na d rugih

področjih (gibalnih, likovnih, glasbenih) pa lahko doseţe več. Sposoben je sodelovati v

enostavnem razgovoru in razume navodila. Lahko uporablja tudi nadomestno

komunikacijo. Svoje potrebe in ţelje zna sporočati. Pri skrbi zase zmore preprosta

opravila, sicer pa potrebuje vodenje in različno stopnjo pomoči skozi celo ţivljenje.

Usposobi se za enostavna praktična dela, vendar se le izjemoma usposobijo za povse m

neodvisno socialno ţivljenje;

teţja motnja v duševnem razvoju: otrok se lahko usposobi za najenostavnejša

opravila. Pri skrbi zase pogosto potrebuje pomoč drugih. Razume enostavna sporočila

in se nanje odziva. Orientira se v oţjem okolju, vendar pri tem potrebuje varstvo. Otrok

s teţjo motnjo v duševnem razvoju ima lahko teţave v gibanju, druge motnje in

bolezni;

teţka motnja v duševnem razvoju: otrok se lahko usposobi le za sodelovanje pri

posameznih aktivnostih. Potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. Je omejen v

gibanju, prisotne so teţke dodatne motnje, bolezni in obolenja. Razumevanje in

upoštevanje navodil je hudo omejeno.

Strokovnjaki si zelo prizadevajo, da bi najprej imenovali osebo in šele nato motnjo. Če

rečemo, da je nekdo duševno moten, to pomeni, da je zgolj tak – kot da je to njegova edina

lastnost. Zato govorimo o različnih osebah in šele nato o njihovih motnjah, ker je to zgolj

ena od njihovih lastnosti. Uporabljamo torej izraza ljudje/osebe/odrasli/mladostniki/otroci

z motnjo v duševnem razvoju (Jurišič, 2010).


7

2.2 MOTNJA V TELESNEM RAZVOJU

Za motnjo v telesnem razvoju se šteje vsaka telesna motnja, ki ovira normalen razvoj in

kakovost ţivljenja posameznika in ni nujno, da je povezana z motnjami intelekta.

Med otroke z motnjo v telesnem razvoju prištevamo (Uradni list RS št. 26/1996):

otroke s teţkimi prirojenimi anomalijami udov,

otroke s teţjimi motnjami v razvoju nevralnega kanala s trajno paraplegijo - paraperezo

in/ali inkontinenco,

otroke s teţjo obliko cerebralne paralize,

otroke s parezami ali paralizami udov, ki zahtevajo uporabo ortopedskih pripomočkov

(npr. po poliomielitisu, encefalitisu, arthrogryposismultiplexcongenita,

osteogenesisimperfecta, MorbusPerthesitd.).

Za otroke z motnjami v telesnem razvoju se štejejo tudi:

gluhi in naglušni otroci ter otroci s teţjimi motnjami komunikacije:

gluh je otrok, ki je izgubil sluh za več kot 80 decibelov in je pogovorno

sporazumevanje z njim nemogoče;

naglušen je otrok, ki je izgubil sluh od 50 do 80 decibelov, s katerim je

sporazumevanje nezanesljivo in je razvoj njegovega govora bistveno prizadet;

teţje motnje v govornem sporazumevanju ima otrok s srednje teţkimi in te ţkimi

disfazijami, afazijami (sindrom Landau-Kleffner), autizmi itd.

slepi in slabovidni otroci:

slep je otrok, ki ima tudi po korekciji z lečo ostrino vida na boljšem očesu manjšo od

0,10 (10%), in otrok s centralnim vidom na boljšem očesu s korekcijsko lečo od 0,20

(20%), toda z zoţenim vidnim poljem na 20% in manj;

slaboviden je otrok, ki ima tudi po korekciji z lečo ostrino vida na bo ljšem očesu

manjšo od 0,3 (30%);

za hudo bolne otroke se štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju

pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo

zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dlje kot šest mesecev (Uradni list RS št.

26/1996).


8

3 NUJNA STANJA

Nujna stanja so vsa stanja, ki zahtevajo hitro ukrepanje, saj je pri njih ogroţeno zdravje ali

celo ţivljenje pacienta. Osebe z motnjo v duševnem razvoju kaţejo ţe od svojega

najzgodnejšega ţivljenja intelektualno in fizično nezrelost, ki je velikokrat povezana tudi z

raznimi telesnimi deformacijami in spremljajočimi boleznimi. Skupek vseh

pomanjkljivosti pa predstavlja še večjo verjetnost pojava nujnih stanj pri teh osebah in ob

tem zahteva veliko previdnost in pripravljenost zdravstvenih delavcev na pravilno

ukrepanje.

3.1ŠOK

Šok je stanje neustrezne tkivne prekrvavljenosti s posledično tkivno in celično hipoksijo,

odmiranjem celic in organov ter smrtjo brez ustreznega zdravljenja. Večinoma nastane

zaradi neustreznega dotoka kisika v tkiva ali neustrezne razporeditve (Sinkovič, 2009).

Znaki šoka so: izrazita bledica, pomodrelost ustnic in prstov, hladna koţa, pokrita z

lepljivim znojem, hiter in slabo tipljiv srčni utrip, plitvo in pospešeno dihanje,

poškodovanec je tih in apatičen, zmanjšana je občutljivost na bolečino, poškodovani je

ţejen, slabo mu je in lahko bruha (Ahčan,2006).

Med vrstami šoka ločimo:

hipovolemični ali hemoragični šok - je šok, ki nastane kot posledica zmanjšane

količine krvi v ţilah, npr. pri krvavitvah;

kardiogeni šok - je šok, ki nastane kot posledica popuščanja črpalke oz. srca, npr. pri

srčnih infarktih;

anafilaktični šok- je šok, ki se pojavi zaradi prevelike prostornine oţilja in posledično

po hudem alergičnem odzivu;

septični šok- je šok, ki nastane pri hudih boleznih in sepsi (splošni zastrupitvi krvi).

travmatski šok - je šok zaradi krvavitve ali izkrvavitve, ki ga poglablja bolečina.

Zaradi tega tkivom hudo primanjkuje kisika. To je najpogostejša oblika šoka;

opeklinski šok- je šok, ki se pojavi zaradi hudih opeklin (Sinkovič, 2009).


9

Za uspešno rešitev iz šoka je nujen čimprejšnji transport v bolnišnico, zato je potrebno čim

prej poklicati nujno medicinsko pomoč. Na kraju pa moramo čim bolj omejiti nadaljnji

razvoj šoka ter preprečiti poslabšanje.

Nujni ukrepi pri šoku so:

– ustaviti morebitno krvavitev, imobilizirati morebitne zlome;

– poškodovanca poloţiti na vodoravno podlago, podloţiti vznoţje in ga z metalno folijo

ali odejo pokriti ter s tem preprečiti ohlajanje;

– ob ustreznem znanju in moţnostih nastaviti i.v. kanal za nadomeščanje tekočin in

aplicirati kisik preko maske;

– odpreti pas ali ovratnik, če ga tišči, poškodovanca miriti z besedami, ne nuditi pijače ali

hrane, lahko le močiti ustnice;

– kontrolirati vitalne funkcije, dihanje in cirkulacijo in po potrebi takoj pričeti s

temeljnimi postopki oţivljanja (TPO) (Ahčan, 2006).

3.2 IZBRANA INTERNISTIČNA NUJNA STANJA

Interna medicina je tista veja medicine, ki se ukvarja z diagnosticiranjem (ugotavljanjem,

določanjem) in nekirurškim zdravljenjem bolezni pri odraslih. Tudi nujna stanja v interni

medicini so vezana na to področje, le da zahtevajo takojšnje ukrepanje.

3.2.1 MOTNJA SRČNEGA RITMA ALI ARITMIJA

Aritmija je nepravilen srčni utrip, ki je lahko prehiter (tahikardija), prepočasen

(bradikardija), prezgoden (prezgodnja krčenja), ali nereden (fibrilacija) in nastane kot

posledica nepravilnosti električnih impulzov v srčni mišici. Velikokrat so motnje srčnega

ritma neškodljive. Vsi lahko občasno občutimo nepravilen srčni utrip, ki se lahko kaţe kot

močno bitje srca ali palpitacije. Nekatere aritmije, še posebej če so znak bolnega srca, pa

so lahko zelo moteč in potencialno celo usoden simptom (MedicineNet, b.d.).

Aritmije so lahko posledica različnih dejavnikov, vključno s koronarnimi boleznimi,

neravnovesjem elektrolitov v krvi (na primer natrij ali kalij), spremembami v srčni mišici,

kot posledice srčnega napada ali po operaciji srca, lahko pa se pojavijo tudi v zdravem


10

srcu. Tako lahko potekajo brez simptomov, ki bi jih zaznal pacient in jih zdravnik odkrije

naključno pri pregledih, ko meri srčni utrip ali prek elektrokardiograma (EKG).

Znaki motenj srčnega ritma so:

palpitacije (občutek hitrega bitja srca),

razbijanje v prsih,

vrtoglavica ali omotičnost,

omedlevica,

teţko dihanje,

nelagodje v prsnem košu,

šibkost ali utrujenost (MedicineNet, b.d.).

Nujni ukrepi pri motnjah srčnega ritma so:

Zdravljenje je odvisno od vrste in resnosti aritmije in od tega, ali so samostojna bolezen ali

posledica druge bolezni. Nekateri ljudje z aritmijo ne potrebujejo zdravljenja. Ostale

zdravimo z zdravili, spremembo ţivljenjskega sloga in kirurško. Uporabljajo se

antiaritmiki, za nadzor srčnega utripa in vsebujejo beta-blokatorje, antikoagulantna ali

antiagregacijska terapija, ki zmanjšuje tveganje za nastanek krvnih strdkov in kapi. (prav

tam).

3.2.2 AKUTNI KORONARNI SINDROM

Akutni koronarni sindrom (AKS) obsega tri bolezenska stanja: akutni srčni infarkt,

nestabilno angino pektoris in nenadno ishemično srčno smrt. Vsem trem je skupno

nenadno zmanjšanje pretoka krvi skozi koronarne arterije zaradi bolezenskih sprememb na

stenah koronark. V večini primerov je vzrok zapora koronarke s krvnim strdkom, ki zapre

svetlino ţile, zmanjša ali celo prekine se pretok skozi to ţilo v srčno mišico in pride do

ishemije srčne mišice. Če to traja dovolj dolgo, mišica začne odmirati, nastane srčni

infarkt.Če ishemija srčne mišice ni tako huda, da bi prišlo do odmrtja, govorimo o angini

pektoris. Ishemija pa lahko povzroči spremembe v prevajanju električnih impulzov po

srčni mišici, kar lahko privede do nastanka ţivljenjsko nevarnih motenj ritma, kot so

ventrikularna tahikardija, ventrikularna fibrilacija in zastoj srca. Govorimo o nenadni


11

ishemični srčni smrti, ki pa jo lahko ob hitrem ukrepanju z defibrilacijo in TPO-jem

odpravimo (Bregant, 2006).

Znaki AKS so (prav tam):

skupna značilnost pacientov z AKS je stenokardija ali pekoča, tiščoča, stiskajoča

bolečinaza prsnico. Lahko se širi v levo roko in vrat, v zgornji del trebuha ter v hrbet

in je večinoma neodvisna od dihanja in poloţaja telesa ;

siljenje na bruhanje, znojenje, bledica.

Bolečina pri angini pektoris traja nekaj minut, nikoli dlje od 20 do 30 minut, nikoli le

nekaj sekund, sproţijo jo hud telesni napor, razburjenje, mraz ali obilen obrok hrane ter

popusti v mirovanju ali v 1 do 5 minutah po uporabi nitroglicerinskega pršila ali tablete.

Nujni ukrepi pri angini pektoris so:

– aplicirati nitroglicerin pod jezik, če gre za napad angine pektoris, mora bolečina

popustiti v 2 do 5 minutah;

– če v tem času bolečina ne popusti, naj pacient vzame nitroglicerin še dvakrat v pet

minutnih časovnih razmikih;

– če bolečina tudi po tem (po prejetih treh odmerkih nitroglicerina) ne popusti, gre lahko

za razvijajoč se srčni infarkt;

– poklicati je treba sluţbo nujne medicinske pomoči na 112;

– med čakanjem na reševalno ekipo dati pacientu 500 mg acetilsalicilne kisline (Aspirin,

Andol, Baludol) in ga namestiti v udoben poloţaj;

– spremljati vitalne funkcije in če je potrebno takoj pričeti s TPO (Tišler, 2011b).

Bolečina pri srčnem infarktu traja dlje kot 30 minut in nastane ţe ob manjšem naporu,

lahko pa tudi v mirovanju. Po prejetju nitroglicerinskega preparata bistveno ne popusti inje

lahko tako huda, da pacientu povsem onemogoči vsako dejavnost.

Nujni ukrepi pri srčnem infarktu so:

– takoj poklicati sluţbo nujne medicinske pomoči (NMP);

– pacient mora mirovati v udobnem poloţaju;


12

– aplicirati nitroglicerin pod jezik, (če bolečina v 5 minutah ne popusti, lahko ponovimo

še dvakrat);

– aplicirati tableto acetilsalicilne kisline pod jezik (pazljivost pri astmatikih in ţelodčnih

pacientih);

– stalno opazovanje in nadzor;

– po potrebi takojšnje oţivljanje in uporaba avtomatskega zunanjega defibrilatorja

(AED);

– kisik in nastavitev i.v. kanala;

– čim hitrejši transport v ustrezno bolnišnico (Tišler, 2011b).

Pri nenadni srčni smrti pride do nenadnega kolapsa z izgubo zavesti in odsotnostjo tipnih

pulzov, pojavi pa se manj kot eno uro po začetku morebitnih (a ne nujno prisotnih)

simptomov AKS.

Ukrepamo s TPO in AED. Pri več kot 50 % pacientov z AKS, ki umrejo, je vzrok nenadna

srčna smrt pred prihodom v bolnišnico. Edino pravo upanje za boljše preţivetje teh

pacientov je, če očividci takoj začnejo s TPO, ob tem pa po potrebi uporabijo AED (Tišler,

2011b).

3.2.3 ANAFILAKTIČNA REAKCIJA

Anafilaktična reakcija je imunsko pogojena reakcija, ki lahko vodi v šokovno stanje.

Najpogostejši vzroki so alergije na insekte, kontrastna ali druga zdravila in nekatere vrste

hrane.IgE-protitelesa, ki nastanejo v telesu proti različnim snovem iz okolja (alergeni), se

veţejo na celice pitanke (mastociti). Ob ponovnem stiku IgE-protiteles in alergenov

mastociti razpadejo in sprostijo se snovi, ki povzročajo širjenje ţil, krč gladkih mišic in

alergijsko vnetje. Zaradi tega nastane rdečica, oteklina, srbenje, teţko dihanje, bruhanje,

bolečine v trebuhu, padec krvnega tlaka, nezavest in anafilaktični šok (Kuhar, 2006).

Znaki anafilaktične reakcije so (prav tam):

koţa: rdečica, srbenje, koprivnica, otekline (v ţrelu najpogostejši vzrok zadušitve);

prebavila: slabost, bruhanje, krčevite bolečine v trebuhu, driska, disfagija, občutek

cmoka v grlu;

dihala: občutek zamašenosti nosu, kihanje, hripavost, teţko dihanje, dušenje;


13

srčno-ţilni sistem: aritmija, tahikardija, padec krvnega tlaka, nezavest - anafilaktični

šok (če ni hitre pomoči ima lahko smrtni izid).

Nujni ukrepi pri anafilaktični reakciji so:

– odstraniti alergen (izzvati bruhanje, odstraniti ţelo, prenehati z injiciranjem zdravil,

itd.);

– namestiti pacienta v Trendelenburgov poloţaj z dvignjenimi nogami (pod glavo ne

polagamo nič, da ne zapremo dihalnih poti);

– sprostiti dihalne poti (v usta ne dajemo nič, razen nujnih tablet);

– ob ţe znanem alergološkem pacientunaj le-ta takoj zauţije tablete iz seta za

samopomoč (antihistaminik in kortikosteroid) oz. sledi takojšnje vbrizganje adrenalina

s pomočjo samoinjektorja (Anapen, Epipen) v mišico;

– pri astmatiku in akutnem poslabšanju dativpihe pršila, ki jih je pacientu predpisal

zdravnik (za nenadno poslabšanje astme);

– pri alergenu iz hrane je potrebna posebna previdnost, saj se simptomi lahko pojavijo z

zakasnitvijo;

– pri piku področje lokalno hladiti in včasih narediti prevezo uda, da se zaustavi pretok

po venah in s tem potovanje alergena po celotnem krvnem obtoku (Kuhar, 2006);

– nemudoma poklicati številko 112 –ekipo NMP in obvestiti zdravnika;

– nastaviti i.v. kanala in aplicirati kisik preko maske;

– pripraviti adrenalin, po naročilu zdravnika se ga lahko praviloma daje globoko s.c. ali

i.m. (raztopino 1:1000), v šokiranem stanju i.v. ali i.o. (raztopino 1:10.000). Dajanje

adrenalina se lahko ponavlja na 10 do 15 minut, če je to potrebno;

– oceniti dihanje, v primeru da pacient ne diha izvajati TPO;

– oceniti cirkulacijo, v primeru odsotnosti pulza izvajati TPO;

– pacient mora ostati v zdravniškem nadzoru še vsaj 24 ur (Zdruţenje zdravnikov

druţinske medicine, b.d.(a)).

Kuhar (2006) opisuje priporočila, v katerih določa, da se naj pacient,ki je ţe preţivel teţko

anafilaktično reakcijo, izogiba alergenu. Ravno tako mora imeti pri sebi set za

samozdravljenje (komplet tablet antihistaminika in kortikosterioda in


14

samoinjektoradrenalina).Izhod iz teţke anafilaktične reakcije bo ugoden le, če bodo znaki

hitro prepoznani in ukrepanje pravilno.

3.2.4 AKUTNA DIHALNA STISKA

Dihalna stiska ali akutna dispneja je ţivljenjsko ogroţujoče stanje, pri katerem je preskrba

s kisikom nezadostna. Lahko je le psihogeno pogojena reakcija, ki nima organskega

vzroka. Običajno je posledica pljučnega ali srčnega obolenja. Osnovni princip zdravljenja

je zagotovitev vitalnih funkcij, šele potem zdravimo osnovno obolenje. Dispneja pri hitri

hoji navkreber je lahko fiziološka, nastop dispneje v mirovanju pa je praviloma vedno

patološki (Marčun, 2008).

Dihalna stiska lahko nastane tudi zaradi aspiracije hrane ali tujka v dihala, kar je pri osebah

z motnjo v telesnem in duševnem razvoju zelo pogosto.

Nujni ukrepi pri dihalni stiski so:

– zapora dihalne poti je lahko delna ali popolna. Če tujek v ustih vidimo, ga skušamo

odstraniti s prstom, ki ga zaščitimo z gazo, robcem ali rokavico (vendar ne za vsako

ceno, ker bi lahko tujek potisnili globlje v dihalno pot ali pa poškodovali s luznico in

povzročili krvavitev);

– postopek reševanja zapore dihalne poti je odvisen od tega, kako huda ovira je. Kadar

nam človek lahko pove, da se duši, in učinkovito kašlja, je zapora delna. Pri taki zapori

skušamo človeka spodbuditi da kašlja;

– če je zapora popolna, prizadeti na vprašanje » Ali se dušite?« ne odgovori ali samo

prikima. Ne more govoriti, neučinkovito kašlja, hrope, med poskusi vdiha slišimo

piske, prizadeti je poten, bled in modrikast. Dokler je ţrtev pri zavesti se moramo

postavitina stran prizadetega, ga nagniti nekoliko naprej in pomagati z izmenjujočimi

udarci med lopaticami (do pet udarcev z dlanjo med lopatici in po vsakem udarcu

preveriti, ali se je zapora dihalne poti sprostila);

– če po petih udarcih med lopatici nismo bili uspešni (tujek je še vedno v dihalnih poteh),

moramo stopiti za prizadetega, ga nagniti naprej in roke skleniti okoli zgornjega dela

trebuha tako, da stisnemo dlan v pest, jo poloţimo v predel med popkom in ţličko ter

izvedemo močan sunek, ki je usmerjen proti sebi in navzgor - Heimlichov prijem,


15

(tega prijema ne smemo izvajati pri nosečnicah in dojenčkih (otrok do 1 leta), ker bi

lahko s sunkovitim stiskom v trebuh povzročili poškodbo pomembnih organov);

– Heimlichov prijem ponoviti do petkrat, (s temi manevri povečujemo pritisk v trebušni

votlini, ki se posredno prenese na prsni koš. Povečan pritisk v prsnem košu stisne

dihalne poti in tujek lahko iztisne navzven);

– izmenično nadaljevati s petimi udarci med lopaticama in petimi

Heimlichovimimanevri, dokler se tujek ne odstrani in dokler je prizadeti še pri zavesti;

– če je prizadeti nezavesten, ga moramo previdno poloţiti na tla v hrbtni poloţaj in

glasno poklicati »Na pomoč!«,

– drugim očividcem naročiti naj kličejo 112, če jih ni, poklicati sami in začeti izvajati

TPO;

– če imamo moţnost in znanje prizadetemu takoj nastaviti i.v. kanal in aplicirati kisik po

maski (Bekš, 2010).

Slika 1: Pet udarcev med lopatici

VIR: Tišler (2011d)


16

Slika 2: Heimlichov prijem

VIR: Tišler (2011d)

3.2.4.1 AKUTNI ASTMATIČNI NAPAD

Astma je bolezen, ki jo označuje vnetje v dihalnih poteh, občasna obstrukcija in

preobčutljivost dihalnih poti za (ne)specifične draţljive snovi. Značilni so napadi teţkega

dihanja, kašelj,piskanje in občutek stiskanja v prsih (Curk, 2007).

Astmatični napad lahko sproţijo:

nespecifični dejavniki(virusne okuţbe zgornjih dihal, vremenske spremembe, hladen

zrak, megla,mraz, telesni napor, sprememba okolja, draţeče snovi, cigaretni dim,

kemikalije, endokrini dejavniki, psihični dejavniki, nekatera zdravila, dodatki hrani in

pijačam);

specifični dejavniki:

alergeni v okolju: pršica, pelodi trav, dreves in plevelov,številne plesni,domače ţivali,

ţivalski materiali v stanovanju, artropodi (prah iz delcev ţuţelk, piki ţuţelk);

alergeni v hrani:zelo pogosti so mleko in mlečni izdelki, jajca, ribe in lupinarji, soja,

stročnice, sveţ kvas, orehi, pšenica, rţ, začimbe, tudi citrusi in juţno sadje, paradiţnik,

špinača, jagode (prav tam).


17

Nujni ukrepi pri akutnem astmatičnem napadu so:

pacienta pomiriti, ga spodbujati k učinkovitemu izdihu, mu dati odmerek predpisanega

zdravila, ki ga ima po navadi pri sebi (zdravnik mu je razloţil postopek pri poslabšanju

astme in mu predpisal ustrezna zdravila);

če vpihi ne pomagajo, jih moramo ponavljati;

nekateri pacienti imajo pri sebi samoinjektor adrenalina, v takem primeru ga aplicirati

v mišico;

poklicati ekipo NMP;

dovajati kisik (dokler nasičenje krvi ne naraste čez 91 %);

nastaviti i.v. kanal;

aplicirati zdravila, ki širijo dihalne poti (bronhodilatatorji; večinoma se jih daje prek

inhalacij);

po naročilu zdravnika aplicirati bronhodilatatorje v ţilo, lahko tudi kortikosteroide (v

hujših primerih);

v primeru odsotnosti dihanja izvajati TPO (Viva, 2005).

3.3 IZBRANA NUJNA STANJA V NEVROLOGIJI

Nevrologija je področje medicine, ki obravnava bolezni ţivčevja, jih diagnosticira, zdravi

ali preprečuje nastanek okvare. V to področje štejemo veliko bolezni, ki so vezane na

centralni ţivčni sistem in ţivčevje po telesu, mi pa se bomo v tem poglavju osredotočili le

na nezavest, moţgansko kap in epilepsijo, saj zanje menimo, da so lahko najpogostejša

nujna stanja iz nevrologije v CUDV-ju.

3.3.1 NEZAVEST

Nezavest ali motnje zavesti različnih kvalitet in kvantitet so lahko posledice več

bolezenskih stanj, ki oslabijo ali povsem onemogočijo normalno delovanje moţganov.

Vzrokov za nezavest je veliko in so lahko zelo različni.

Oblike motenj zavesti delimo na kvalitativne (ki jih delimo na različne oblike motene

zavesti pri sicer zavestnem pacientu) in kvantitativne (ki jih nadalje delimo na različne

stopnje globine zavesti):


18

– med kvalitativne motnje zavesti štejemo zmedenost, zamračenost in delirij;

– kvantitativne motnje zavesti se lahko pojavijo v najblaţji obliki, kot je le zaspanost

(somnolenca), hujša motnja je imenovana sopor ali stupor, ko bolnika iz nezavesti

lahko prebudi le močnejši bolečinski draţljaj, najgloblja oblika motnje zavesti pa je

koma (Tišler, 2011a).

Sinkopa ali kolaps je le kratkotrajna in prehodna izguba zavesti, ki se ob ustrezni oskrbi

lahko hitro povrne. Srečamo jo ob motenem delovanju dela našega ţivčnega sistema, ki ga

ne moremo nadzorovati z lastno voljo, in ga imenujemo vazovagalna sinkopa; nezavest se

pojavi ob različnih čustvenih pretresih, kot je pogled na kri, na iglo, neprijeten vonj ali slab

zrak v prostoru. Kratkotrajno sinkopo lahko doţivijo tudi bolniki, ki zaradi motnje srčnega

ritma, ob kateri jim srce bije prepočasi, potrebujejo vstavitev umetnega srčnega

spodbujevalnika (prav tam).

Ukrepe nujne pomoči pričnemo takrat, ko smo zavarovali kraj dogodka in poskrbeli za

svojo varnost (odklop električnega toka) ter ocenili, zakaj je do dogodka prišlo. Ohranimo

prisebnost, preudarnost in mirnost.

Nujni ukrepi pri nezavestnem pacientu, ki diha in ki mu normalno bije srce so vedno

enaki:

– zagotoviti moramo prehodnost dihalnih poti, saj je zaradi ohlapnosti celotnega

mišičnega sistema in tudi mišičja ţrela prisotna nevarnost, da bo ob sočasnem zdrku

jezika nazaj pri vznak leţečem prišlo do zapore dihalne poti;

– nezavestnega moramo postaviti v bočni poloţaj oziroma poloţaj za

nezavestnega(poloţaj zagotavlja, da se jezik umakne z zadnje stene ţrela in ne zapira

vhoda v grlo);

– osebi, ki je pomodrela je potrebno sprostiti dihalne poti z razrahljanjem ovratnika.

Preprečiti moramo tudi podhladitev (nezavestnega pokrijemo z odejo);

– poklicati ekipo nujne pomoči na številko 112;

– ob čakanju na reševalce nastaviti i.v. kanal in aplicirati kisik;


19

– ves čas spremljati stanje nezavestnega(preverjati, če diha in če ima pulz ustrezno

polnjenost in frekvenco), ob vsakršni spremembi (prenehanju dihanja ali prenehanju

bitja srca) je treba pričeti s TPO (prav tam).

Tišler (2011a) poudarja, da moramo posebno pozornost nameniti še tistim nezavestnim, pri

katerih sumimo na poškodbo hrbtenice (udeleţencem v prometnih nezgodah,

ponesrečencem pri padcu z višine itd.). Nikoli ne smemo sami poizkušati izvleči

poškodovanca, udeleţenega v avtomobilski nesreči, iz avta, če nismo prepričani, da nima

poškodovane hrbtenice, prav tako moramo biti previdni pri nameščanju v bočni poloţaj.

Pri tistih, ki imajo le motnjo zavesti, skušamo ravnati vzročno, če vzrok motene zavesti

prepoznamo; pacientu s sladkorno boleznijo na primer ponudimo sladkor (sladke pijače,

čokolado, bonbon, kocko sladkorja itd.).

Nezavestnih, ki imajo vazovagalno sinkopo, ne smemo dvigovati; zavarujemo jih na

mestu dogodka, namestimo jih na hrbet, dvignemo jim spodnje okončine, razrahljamo jim

ovratnik in pas ter opazujemo do povratka zavesti. Ko pridejo k zavesti, jim damo piti

tekočine in omogočimo dotok sveţega zraka. Oskrbimo tudi morebitne poškodbe.

Dokončna oskrba bo sledila po zdravniškem pregledu in ustreznih preiskavah (prav tam).

Namestitev v stabilni bočni poloţaj za nezavestnega poteka v naslednjih korakih:

– nezavestnemu odstraniti morebitna očala;

– poklekniti na desno stran nezavestnega človeka in mu poravnati obe nogi;

– njegovo desno roko odročiti v ramenskem sklepu in upogniti v komolčnem sklepu,

tako da roka leţi ob njem, z dlanjo obrnjena navzgor;

– levo roko mu poloţiti preko prsnega koša, dlan leve roke poloţiti na njegovo desno

lice;

– levo nogo upogniti v kolenu, stopalo je poloţeno na tla;

– hkrati z levo roko prijeti levo ramo nezavestnega, z desno nogo pa prijeti upognjeno

nogo; nezavestnega prevaliti proti sebi in ga tako obrniti na njegov desni bok;

– popraviti poloţaj njegovih okončin, njegova leva roka naj podpira njegovo glavo pod

njegovim desnim licem, poloţaj leve noge popraviti tako, da sta kolk in koleno

upognjena v pravem kotu, da je omogočena stabilna podpora telesu, glavo rahlo


20

upogniti nazaj, tako, da je omogočena odprtost dihalnih poti in moţnost odtoka

morebitnih izbruhkov (Štrancar, 2003).

Slika 3: Namestitev v stabilni bočni poloţaj

VIR: Tišler (2011a)

3.3.2 MOŢGANSKA KAP

Moţganska kap (Cerebrovaskularniinzult - CVI) je posledica nenadne prekinitve pretoka

krvi v določeni moţganski regiji. Posledično pride do simptomov in znakov, ki

odgovarjajo regiji prekinjenega krvnega obtoka. Vzrok prekinitve je lahko lokalna

tromboza ali embolija, ali pa razpok krvne ţile in posledična krvavitev. Če simptomi kapi

trajajo manj kot 24 ur govorimo o prehodnem ishemičnem napadu (prehodna pretočna

motnja, TIA). Pri prehodni obtočni motnji se moţgansko tkivo za razliko od kapi ne

poškoduje, ali pa je škoda manj obseţna (Švigelj, 2007).

Znaki moţganske kapi so:

nenadna parestezija ali nemoč mišic na obrazu, rokah, nogah – ponavadi na eni strani

telesa;

nenadna nastala teţava pri govorjenju ali razumevanju govora;

nenadna motnja vida ali dvojni vid;

vrtoglavica, izguba ravnoteţja ali koordinacije in nenadne teţave pri hoji;

nenadne teţave pri poţiranju;

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prehodna_preto%C4%8Dna_motnja&action=edit&redlink=1



http://sl.wikipedia.org/wiki/Tkivo


21

nenaden, močan glavobol, slabost, bruhanje;

motnje zavesti (somnolenca, sopor, koma) (prav tam).

Nujni ukrepi ob moţganski kapi so:

– poklicati reševalce na številko 112;

– prizadetega poloţiti na posteljo, odpreti srajco, razrahljati ovratnik in odstraniti vse, kar

bi ga lahko utesnjevalo;

– rahlo podloţiti vzglavje z blazino;

– prizadetemu ne damo ničesar jesti ali piti;

– odstraniti morebitno zobno protezo;

– vzdrţevati prosto dihalno pot, po moţnosti aplicirati kisik, nastaviti i.v. kanal;

– nezavestnega pacienta namestiti v bočni poloţaj, zlasti, če bruha;

– ves čas do prihoda reševalcev nadzorovati vitalne funkcije;

– pripraviti zdravstveno izkaznico in vso medicinsko dokumentacijo, ki je na voljo, ter

seznam zdravil, ki jih pacient jemlje;

– za nadaljnjo oskrbo prizadetega so zelo pomembni nekateri podatki, zato se potruditi,

da jih poizvemo in zabeleţimo:

o točen čas nastanka simptomov in znakov moţganske kapi (ker je od tega odvisno

nadaljnje ukrepanje v bolnišnici),

o ali je pri pacientu morebiti prišlo do nastanka krčev,

o ali je prišlo do izgube zavesti,

o kateri udi so bili prizadeti,

o katere bolezni je pacient imel pred kapjo,

o ali je v zadnjem času utrpel poškodbo glave,

o ali je ţe kdaj utrpel moţgansko kap (Tišler, 2011c).

Čas, v katerem bodo zdravniki lahko ukrepali z zdravili, je omejen le na 3 ure po začetku

nastanka simptomov!

3.3.3 EPILEPTIČNI NAPAD IN EPILEPTIČNI STATUS

Epileptični napad je odraz nepravilne električne aktivnosti dela ali celotnih moţganov in v

najbolj značilni obliki poteka s krči in motnjami zavesti. Kadar napad traja več kot 5 minut


22

ali si napadi sledijo v seriji in se med njimi zavest ne povrne na raven pred napadi,

govorimo o epileptičnem statusu (ES). Napade, kjer epileptična aktivnost vztraja dlje kot

pet minut, je potrebno prekiniti medikamentozno (Magdič, 2009).

Kadar pride ob epileptičnem napadu do poškodbe, je pomembno najprej oceniti resnost le-

te in jo oskrbeti, nato sledi nevrološka obravnava. Nujna nevrološka obravnava ni potrebna

po posamičnih napadih pri pacientih z ţe diagnosticirano epilepsijo (prav tam, str. 39).

Nujni ukrepi ob epileptičnem napadu so:

pacientu moramo preprečiti, da bi se pri padcu poškodoval (odstranimo vse nevarne

predmete),

zrahljati oblačila okrog vratu (odveţemo kravato, odpnemo srajčni ovratnik) in pasu

(odpnemo pas na hlačah);

glavo podpreti z mehkim in ravnim predmetom (vzglavnikom, torbo, zvitim

oblačilom);

po prenehanju napada moramo osebo, ki izgubi zavest, poloţiti v bočni poloţaj za

nezavestnega;

pacientu v usta ne dajati nobenih predmetov, s katerimi bi ţeleli preprečiti, da bi si

pregriznil jezik, ust ne odpirati na silo;

pacientu med napadom ne dajati v usta nobene tekočine, dokler se mu ne povrne

zavest;

pacienta med napadom ne smemo drţati, krčev ne poskušamo fizično zaustaviti;

vedno počakati na kraju samem, da pacient pride k zavesti;

ponuditi mu pomoč ali po potrebi poklicati strokovno medicinsko pomoč (Krka, 2011);

če ima pacient znano epilepsijo in ima v kartoteki zapisano uporabo Stesolida po

potrebi, ga po potrebi tudi apliciramo;

kontrolirati zavest in vitalne funkcije, pacienta opazovati do popolne zavesti;

ob odsotnosti dihanja in cirkulacije pričeti s TPO.

Poznamo pa tudi manjše epileptične napade, ko se pacient samo zazre in negibno gleda v

eno točko, lahko je zmeden in ima omejene mišične krče. Tudi takega pacienta

nadzorujemo v času takega napada.


23

3.4 IZBRANA ABDOMINALNA NUJNA STANJA

Pod to poglavje štejemo vsa akutna obolenja in stanja, ki so povezana s trebušno votlino,

njenimi organi in trebušno steno ter zahtevajo nujno ukrepanjem, ker bi bilo v nasprotnem

primeru ogroţeno pacientovo zdravje.

3.4.1 AKUTNA BOLEČINA V TREBUHU (AKUTNI ABDOMEN)

Gre za urgentno stanje, pri katerem ima zdravljenje prednost pred natančno d iagnostiko.

Najpogosteje je bolečina znak bolezni trebušnih organov, pri katerih se simptomi in znaki

pojavijo nenadno, se hitro slabšajo ter je pacient prizadet. Poleg bolečine so prisotni tudi

drugi simptomi.

Vsako posamezno stanje, ki pripelje do akutne bolečine v trebuhu, ima seveda svoje

značilne simptome in znake:

bruhanje,

bledica,

driska,

nemir,

potenje,

prizadetost,

slabost,

pospešen srčni utrip,

povišana telesna temperatura,

nizek krvni tlak,

napet trd občutljiv trebuh,

bolečina v trebuhu,

skrčen poloţaj telesa (Viva, 2010).

Nujni ukrepi pri akutni bolečini v trebuhu so:

– pacienta namestiti v poloţaj na hrbtu z rahlo dvignjenim zgornjim delom telesa in rahlo

pokrčenimi nogami v kolenu in kolku;

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/36/bruhanje

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/67/bledica

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/69/driska

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/479/nemir

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/551/potenje

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/555/prizadetost

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/706/slabost

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/744/pospe%C5%A1en-sr%C4%8Dni-utrip

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/883/povi%C5%A1ana-telesna-temperatura

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/903/nizek-krvni-tlak

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/907/napet-trd-ob%C4%8Dutljiv-trebuh

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/912/bole%C4%8Dina-v-trebuhu

http://www.viva.si/Bolezni/Simptomi/926/skr%C4%8Den-polo%C5%BEaj-telesa


24

– pacientu se ne daje pijače ali hrane, tudi raznih zdravil raje ne (zabrišemo simptome in

znake, pacient bo morda potreboval operacijo in mora biti tešč),

– poklicati zdravnika oz. ekipe nujne medicinske pomoči;

– nastaviti i.v. kanala;

– po naročilu zdravnika aplicirati zdravila proti bolečinam, krčem;

– kontrolirati vitalne funkcije, ob odsotnosti dihanja, cirkulacije izvajati TPO (Viva,

2010).

3.5 IZBRANA NUJNA STANJA V PEDIATRIJI

Pediatrija je posebna veja medicine, ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo dojenčkov, otrok in

najstnikov. Enako nujno stanje kot pri odraslem lahko zahteva pri otroku drugačno

ukrepanje, zaradi tega je to zelo pomembno področje, ki ga je potrebno tudi posebej

obravnavati.

3.5.1 AKUTNA DIHALNA STISKA PRI OTROKU

Pri dihalni stiski je preskrba organizma s kisikom nezadostna. Razvije se takrat, ko dihalni

sistem ne zmore več zagotoviti ustrezne oksigenacije arterijske krvi ali ne more več

vzdrţevati normalnega tlaka ogljikovega dioksida.

Dihalna stiska pri otroku se kaţe s povečano frekvenco dihanja, uporabo pomoţnih

dihalnih mišic, inspiratornimstridorjem, cianozo, hladno in znojno koţo, nemirom.

Navedeni znaki so značilni za akutno zaporo dihalnih poti, pri kronični zapori je značilna

dolgotrajna in naraščajoča dispneja (Koren in Petrovič, 2008).

3.5.1.1 GROZEČA DIHALNA ODPOVED

Je popolna odsotnost dihanja (apneja) ali prisotnost nezadostnega dihanja pri otroku.

Najpogostejši vzroki za to so hude okuţbe zgornjih in spodnjih dihal ter astma. Pri

dojenčku in malem otroku se večina bolezni (okuţbe, metabolne bolezni, poškodbe,

bolezen osrednjega ţivčevja idr.) kaţe s klinično sliko dihalne odpovedi (Gorenc in Hribar,

2009).


25

Znaki grozeče dihalne odpovedi so:

zelo hitro in teţko dihanja (ugrezanje medreb rnih prostorov in juguluma, plapolanje

nosnih kril, stokanje);

prisotnost počasnega dihanja z občasnimi premori (izrazita bradipneja in apneja ter

lovljenje zraka);

pacient je bled ali cianotičen, z moteno zavestjo ali nezavesten, ohlapen. Nastopijo

lahko krči zaradi hipoksije. V tem, obdobju je bitje srca upočasnjeno (Gorenc in

Hribar, 2009).

Nujni ukrepi ob dihalni stiski otroka so:

– ne glede na osnovni vzrok je potrebno najprej sprostiti dihalne poti in začeti z umetnim

dihanjem, če je nastopila apneja;

– poklicati zdravnika oz. ekipo NMP;

– dovajanje kisika je vedno indicirano;

– otroka namestiti v tak poloţaj, ki mu najbolj odgovarja (dojenčkovo vzglavje naj bo

dvignjeno);

– preprečiti vsako vzburjenje otroka (če motnje dihanja niso hude, ni na mestu nastavljati

venske poti);

– pripraviti dihalni balon z masko in aspirator, če je v bliţini;

– kontrolirati pulz, krvni tlak in saturacijo;

– ob odsotnosti cirkulacije izvajati TPO(prav tam).

3.5.1.2 TUJEK V DIHALIH

Najbolj ogroţena skupina so dečki v starosti od prvega do petega leta. Tujek je

najpogosteje hrana (razna jedrca). Pojavi se nenaden draţeč kašelj. Kašelj se lahko po

nekaj minutah ali urah umiri in se ponovno pojavi (prosti interval). Aspiracija tujka pa

lahko kritično zapre dihalno pot in se pojavijo klinični znaki dihalne stiske (tahipneja,

plapolanje nosnih kril, vgrezanje medrebrnih prostorov in juguluma, cianoza, hlastanje za

zrakom) (prav tam).

Vzroki so: Psevdokrup (v subfebrilnem stanju z nekajdnevnimi kataralnimi znaki),

bakterijski traheitis, akutni epiglotitis (v febrilnem stanju s splošno prizadetostjo), prirojene


26

napake dihal, ki delno zatesnijo svetlino sapnika ali sapnic (kronična simptomatika),

zastanek tujka v poţiralniku (Vidmar, 2012a).

V polovici primerov anamneza ni zanesljiva, zato je potrebno vsak napad kašlja v

afebrilnem stanju, ki se ga ne da pomiriti, obravnavati kot moţno aspiracijo tujka.

Nujni ukrepi ob delni zapori dihalnih poti pri otroku so:

– otroka je potrebno pomiriti,

– omogočiti prevoz do bolnišnice, kjer bo moţna bronhoskopija z rigidnim

bronhoskopom (prav tam).

Nujni ukrepi ob kritični zapori dihalnih poti pri dojenčku so:

– sprostiti dihalne poti;

– 2 do5 vpihov usta na usta in nos;

– pet udarcev po hrbtu med lopaticama in pet pritiskov (hitri sunki) po prsnici (lega

dojenčka je na reševalčevi dlani, glava je obrnjena za 30 stopinj navzdol) ;

– pregledati ustno votlino (če se je tujek izločil);

– če ne more zadihati, je postopek potrebno ponoviti (prav tam).

Nujni ukrepi ob kritični zapori dihalnih poti pri otroku so:

– če je otrok še pri zavesti - klasični Heimlichov prijem;

– če otrok ni pri zavesti - sprostitev dihalnih poti;

– dva do petvpihov usta nausta;

– pet udarcev po hrbtu med lopaticama in potem, ko otroka obrnemo, še pet udarcev po

prsnici (otrok naj leţi na trdi podlagi);

– pregledati ustnovotlino (če se je tujek izločil);

– če ni spontanega dihanja, je postopek potrebno ponoviti (le da namesto udarcev po

prsnici izvajaj hitre sunke v zgornjem delu abdomna v apikalni smeri);

– če nismo uspešni in dihanje ni prisotno do prihoda ekipe NMP, izvajati TPO (Gorenc

in Hribar, 2009).


27

Če je dihanje še zadostno, je Heimlichov prijem in njegove različice za dojenčka in

nezavestnega otroka kontraindiciran, ker se lahko tujek premakne iz ene od sapnic in se

zagozdi v subglotičnem prostoru (Gorenc in Hribar, 2009).

3.5.2 VROČINSKI KRČI

Vročinski krči so epileptičnim napadom podobni krči, ki se vedno pojavijo le pri povečani

telesni temperaturi (praviloma nad 38,5°C) in so posledica neke okuţbe zunaj osrednjega

ţivčevja, ki je v veliki večini primerov virusna. Vročinski krči se pojavljajo le pri otrocih

od 6. meseca starosti pa vse do dopolnjenega 6. leta, le izjemoma tudi kakšen mesec poprej

ali nekaj mesecev kasneje (Vidmar, 2012b) .

Nujni ukrepi ob vročinskih krčih so:

– obvestiti zdravnika;

– otroku, ki ima vročinske krče manj kot 5 min, predvsem zniţati telesno temperaturo;

najboljši način za to je fizikalni (umivanje ali tuširanje z mlačno vodo, mlečni

obkladki);

– sledi uporaba enega od antipiretikov oz.nesteroidnih analgetikov (v primerih, ko otrok

bruha, je bolje uporabiti rektalno sredstvo);

– če krči trajajo dlje kot 5 minut, uporabiti sredstva proti krčem (diazepam);

– ko vročinski krči trajajo 15 minut ali dlje, je treba postopati kot pri epileptičnem

statusu (Gorenc in Hribar, 2009).

Nikoli se ne sme uporabljati alkoholnih obkladkov za zmanjševanje visoke temperature,

prav tako brez strokovnega nadzora ni priporočljivo kopanje v kadi z mlačno

vodo.Preverjanje morebitnih meningealnih znakov pri otroku, takoj po vročinskem krču, še

zlasti po uporabi diazepama, je lahko laţno negativno (prav tam).

3.5.3 EPILEPSIJA IN EPILEPTIČNI NAPAD PRI OTROKU

Med napadom pride do mišičnih krčev, motenj zaznavanja (vid, sluh, vonj, tip,

halucinacije, občutki déjavù) in celo do motenj zavesti. Strokovnjaki pravijo, da oseba med

napadom ne občuti nikakršnih bolečin, je pa toliko bolj utrujena in ovirana po napadu.

Vrsta epileptičnega napada je odvisna od tega, v katerem delu v moţganih se pojavlja. V

osnovi poznamo dve vrsti epileptičnih napadov: generalizirane in parcialne. Pri


28

generaliziranih napadih poznamo velike napade (grand mal) z izgubo zavesti in krčenjem

mišic ter male napade (petit mal; absence), ki se kaţejo predvsem pri otrocih kot

zastrmitev, bolščanje, meţikanje in kratkotrajna miselna odsotnost. Pri parcialnih napadih

gre za zoţenje zavesti in prizadetost ene strani telesa (tiki, trzanje, krči) (Kesič, 2007).

Nujni ukrepi ob epileptičnem napadu pri otroku so:

– otroka zaščititi pred udarci, vendar ne ovirati njegovega gibanja;

– če je moţno, mu pomagati, da leţe, in ga obrniti na bok. Pod glavo mu poloţiti kaj

mehkega (blazina, jopič);

– odpeti mu vsa ozka oblačila;

– ne potiskati ničesar v usta;

– po napadu ostati pri njem, dokler se popolnoma ne zave in je orientiran;

– med napadom mu ne dajati umetnega dihanja ali zdravil;

– zapisati čas trajanja napada (začetek in konec), njegovo intenzivnost in poročati

ustrezni osebi (starši, zdravnik, itd) (prav tam).

Zdravniško pomoč je potrebno poklicati, čeje to otrokov prvi napad alinapad traja dlje kot

pet minut, prav tako, čese drugi napad začne kmalu po prvem alise otrok po napadu ne

zave in tudi, če otrok preneha dihati ali ima teţave z dihanjem.Pri takem napadu je

potrebno kontrolirati vitalne funkcije in otroka opazovati, ob odsotnosti dihanja in

cirkulacije pa izvajati TPO (prav tam).

3.6 IZBRANA NUJNA STANJA V PSIHIATRIJI

Psihiatrija je področje medicine, ki se ukvarja z duševnimi motnjami ljudi. To področje je

zelo povezano s stanovalci CUDV-ja. Prepoznati je potrebno, kdaj določeno stanje, ki je

izraz duševne motnje, potrebuje nujno ukrepanje, da ni posameznik nevaren sebi ali

okolici.

3.6.1 NASILNOST/AGRESIVNOST

Etimološka razlaga izraza agresivnost kaţe, da je to intrapsihični konflikt, ki se izrazi s

fizičnim napadom ali socialno razumljivim signaliziranjem nanj. Agresiven pacient se


29

počuti ogroţenega in je pripravljen napasti. Agresija je čustvo, ki ga je potrebno pravilno

razumeti in zdraviti, saj lahko začne delovati destruktivno (Kores Plesničar, 2011).

3.6.2 AKUTNA PSIHOZA

Akutna psihoza je urgentno stanje, pri katerem se pri pacientu pojavijo halucinacije,

blodnje, neustrezno razmišljanje, vedenje in čustvovanje. Pacient ima popačeno

razumevanje realnosti in je nevaren sebi in okolici. Močno je sumničav, razburjen, lahko

tudi sovraţen. Pogosto je tudi začasno zmeden in neorientiran. Akutna psihoza se lahko

pojavi pri različnih bolezenskih stanjih (shizofreniji, v sklopu demence ali depresije, pri

bipolarni motnji, pri okuţbah (npr. HIV), pri poškodbah, uporabi drog, alkohola

itd.)(Bolezen.si, b.d).

3.6.3 ANKSIOZNE MOTNJE IN PANIČNI NAPADI

Anksiozno motnjo označuje stalna in neobvladujoča zaskrbljenost. V nasprotju s skrbmi, ki

jih imamo normalno, kadar se srečamo s teţavami, so ljudje z generalizirano anksiozno

motnjo zaskrbljeni tudi, kadar ni nobenih realnih teţav. Glavni znak je vsesplošna in trajna

zaskrbljenost, tesnoba in napetost. Drugi simptomi generalizirane anksiozne motnje so

lahko: nemir, mišična napetost, potenje, vrtoglavica, pritisk v prsih, razdraţljivost, teţave

pri koncentraciji, hitra utrudljivost in motnje spanja (Lešer, 2006).

Panični napadi se pojavijo kot strela z jasnega, brez očitnih vzrokov. Napade spremljajo

telesni občutki dušenja in omotičnosti, tresenje, pospešeno bitje srca, potenje, pa tudi

občutek zamračenosti uma ter strah pred smrtjo (Valjačić Rajko, b.d.).

3.6.4 SAMOMORILNI POSKUS

Samomor je dejanje, s katerim oseba namerno prekine svoje ţivljenje. Skoraj 95 % ljudi, ki

so storili samomor,je imelo eno od duševnih motenj:

depresija: samomorilne misli so del simptomov depresije in neprepoznavni ali

neustrezno zdravljeni pacienti z depresijo so bolj samomorilno ogroţeni;

shizofrenija: pogosto so shizofreniji pridruţeni depresivni simptomi, pogoste so

hospitalizacije na začetku bolezni, kar spodbuja samomorilno ogroţenost,

odvisnost od alkohola in psihoativnih substanc: dve tretjini odvisnikov od alkohola

je depresivnih, vinjeno stanje zniţa stopnjo kontrole impulzov, narasteta pa pogum in


30

pripravljenost na aktivno dejanje. Tudi ostale odvisnosti so enako povezane s

tveganjem za samomor;

osebnostne motnje:so povezane z večjo nagnjenostjo k prej naštetim motnjam in

druţbeni neprilagojenosti, nagnjeni so h konfliktnosti. Vse to pa dviguje stopnjo

tveganja za samomor (Turčin, 2011).

Nujni ukrepi pri pacientih z duševno motnjo so:

Verbalna komunikacija in pomiritev

Komunikacija je individualna in pogosto omejena. Pacient z duševno motnjo ali tisti z

organsko motnjo je le redko ustrezno odziven na verbalno komunikacijo. Če pacient ne

spremeni vedenja je potrebno obvestiti zdravnika, ki lahko odredi fizično oviranje pacienta

in/ali medikamentozno zdravljenje.

Fizične ovirnice

Če je etiologija nasilnosti neznana, je boljša uporaba fizične ovirnice, ker lahko pacient

ostane brez zdravil, če to zahteva diagnostični postopek. Fizične ovirnice so primerne tudi,

če pacient izgubi kontrolo in se malo ali sploh ne odziva na verbalno komunikacijo ali na

uporabljena zdravila (Kores Plesničar, 2011).

Fizično oviranje lahko poteka v pravih oblazinjenih sobah ali pa z uporabo posebej

izdelanih pasov za oviranje pacienta na postelji. Uporaba te metode je intenziven in

specializiran postopek, ki zahteva poseben trening, natančno spremljanje in nadzor

pacienta. Fizičnih ovirnic ne smemo uporabljati, kadar so na razpolago druge učinkovite

metode ali kot zamenjavo za pozornost osebja, za prevoz pacientov; pri zelo agitiranih in

impulzivnih pacientih se uporabljajo le kratek čas (prav tam).

Pri ţe znanih duševnih motnjah lahko imajo pacienti v kartoteki ţe napisano

medikamentozno terapijo za pomiritev, ki jo lahko uporabimo po potrebi ali jo odredi

zdravnik.

Medikamentozno zdravljenje

Je pomemben dejavnik za stabilizacijo psihiatričnega urgentnega stanja, treba pa je biti

zelo previden, saj je medikamentozna terapija primerna le za določene ciljne simptome.


31

Medikamentozna terapija je potrebna, ko:

– fizične ovirnice ne pomagajo ;

– pacientovo vedenje moti diagnostiko in druge paciente;

– je vedenje moteče za nadaljnje terapevtske ukrepe;

– je vzrok prepoznan in je potrebno pridobiti nadaljnje sodelovanje;

– mora pacient sodelovati pri prevozu v drugo zdravstveno ustanovo (Kores Plesničar,

2011).

3.6.4.1 POSEBNI VAROVALNI UKREPI

V Uradnem listu RS (št. 77/2008) je z Zakonom o duševnem zdravju, v 29. členu zapisano

da:

posebni varovalni ukrep (PVU) je nujen ukrep, ki se ga uporabi zaradi omogočanja

zdravljenja osebe ali zaradi odprave oziroma obvladovanja nevarnega vedenja osebe,

kadar je ogroţeno njeno ţivljenje ali ţivljenje drugih, huje ogroţeno njeno zdravje ali

zdravje drugih ali z njim povzroča hudo premoţenjsko škodo sebi ali drugim in

ogroţanja ni mogoče preprečiti z drugim, blaţjim ukrepom;

PVU se uporabi le izjemoma in lahko traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno

glede na razlog njegove uvedbe, pri čemer PVU telesnega oviranja s pasovi ne sme

trajati več kot štiri ure, PVU omejitve svobode gibanja znotraj enega prostora pa ne več

kot 12 ur. Po preteku navedenega obdobja zdravnik preveri utemeljenost ponovne

uvedbe PVU;

zdravnik, ki PVU ukrep odredi, najkasneje v 12 urah od odreditve ukrepa pisno obvesti

direktorja psihiatrične bolnišnice oz. socialno varstvenega zavoda, najbliţjo osebo,

odvetnika in zastopnika. Glede mladoletnika ali polnoletne osebe, ki ji je odvzeta

poslovna sposobnost, se obvesti tudi zakonitega zastopnika;

če zdravnik ob osebi ni prisoten, lahko PVU uvede tudi drug zdravstveni delavec oz.

zdravstvena delavka (v nadaljnjem besedilu: zdravstveni delavec) v psihiatrični

bolnišnici oziroma strokovni delavec oziroma strokovna delavka (v nadaljnjem

besedilu: strokovni delavec) v socialno varstvenemu zavodu, vendar o tem takoj

obvesti zdravnika, ki brez odlašanja odloči o utemeljenosti uvedbe ukrepa. Če zdravnik


32

ukrepa ne odredi, se izvajanje ukrepa takoj opusti. Zdravstveni oziroma strokovni

delavec o obvestilu zdravnika napravi pisni zaznamek;

oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik, najbliţja oseba in zastopnik lahko predlaga

izvedbo upravnega nadzora nad odreditvijo in izvedbo PVU v skladu s predpisi, ki

urejajo upravni nadzor v zdravstveni dejavnosti.

Indikacije za PVU sodijo v dve skupini:

– za medicinsko obravnavo pacienta (npr. fiksacija roke za aplikacijo infuzije, sedacijo,

CT preiskavo, itd.);

– za obravnavo oz. obvladovanje pacientovega nevarnega vedenja. S tem je mišljeno

samopoškodovalno in samomorilno vedenje, ki ogroţa tudi druge (Robar, 2011).

Vrste PVU

Medikamentozni PVU:

– hitra umiritev pacienta z zdravili z enkratnim ali večkratnimi zaporednimi odmerki

benzodiazepinov ali antipsihotikov.

Fizični PVU:

– diskretni nadzor: povečana pozornost zdravstvenega osebja, vendar je ohranjena delna

zasebnost in pacient nima občutka, da je pod nadzorom;

– stalni nadzor: izvaja vsaj en član zdravstvenega tima;

– ograjica na postelji;

– fiksacija s pasovi: uporabljamo pri zelo hudo avtoagresivnih in heteroagresivnih

pacientih in pri izjemno agitiranih pacientih. Za namestitev moramo imeti usposobljene

člane zdravstvenega tima. Med izvajanjem tega ukrepa moramo pacienta nenehno

nadzorovati, kontrolirati vitalne funkcije, najmanj vsakih 6 ur mora pacienta videti

zdravnik. Vse skupaj ustrezno dokumentiramo;

– ovirnice ali ovirni jopič: enake indikacije kot pri pasovih, vendar se uporablja redkeje

(prav tam).

Osnovna dokumentacija za PVU vsebuje naslednje podatke:

- ime, priimek in datum rojstva pacienta,

- datum in natančen čas odreditve PVU-ja,


33

- vrsto ukrepa,

- razlog za uporabo PVU-ja,

- ime, priimek ter podpis zdravnika, ki je PVU odredil,

- opis pacientovega telesnega in duševnega stanja,

- zdravila, ki jih je pacient prejel,

- vitalne funkcije z vnosom tekočin in hrane ter odvajanjem,

- poročilo zdravstvene nege z dokumentiranjem vseh intervencij in postopkov

zdravstvene nege (Robar, 2011).

Če je bil PVU uporabljen pred prihodom zdravnika, mora medicinska sestra zabeleţiti čas

uvedbe ukrepa,čas, ko je bil obveščen zdravnik, opis pacientovega vedenja in vrsto ukrepa.

Zdravnik je dolţan takega pacienta takoj obiskati, podati nadaljnje ukrepanje ter stanje

dokumentirati (prav tam).

3.7 POŠKODBE

Poškodbe so pomemben vzrok smrti in trajne invalidnosti pri nas in v svetu. Z najteţjimi

oblikami se srečujejo reševalci in zdravniki, ki so pogosto prisotni ob poškodovancu zelo

kmalu po nastanku poškodbe. Ustrezen pristop, ki zahteva varnost udeleţenih, pregled,

načrt in ukrepanje so kvalitete, ki jih od zdravstvenih delavcev pričakujejo poškodovani

(Prestor, 2008).

3.7.1 OSKRBA RANE IN ZAUSTAVITEV HUDE KRVAVITVE

Zgodnje posledice rane, ki se nanašajo na nudenje nujne medicinske pomoči so predvsem

krvavitev, ki je lahko ogroţajoča za ţivljenje (nastanek šokovnega stanja zaradi izgube

krvi) in infekcije. Ker je nekontrolirana krvavitev najpogostejši vzrok smrti pri poškodbah,

se mora oskrba pričeti takoj na mestu nezgode in se nato nadaljuje med transportom v

bolnišnico (Čander in Zafošnik, 2009).

Upoštevajoč videz in karakteristiko rane ter mehanizem nastanka, delimo rane na praske

in odrgnine, vreznine in vsekanine, raztrganine in razpočne rane, zmečkanine,

vbodne rane, vgriznine, amputacije in strelne rane(prav tam, str. 47-48).


34

Posledica rane je lahko poškodba ţil in s tem krvavitev, ki pa jo ločimo glede na vrsto ţile,

ki je poškodovana: arterijska, venska ali kapilarna krvavitev. Po sami lokaciji pa

krvavitve delimo na zunanje ali vidne in notranje ali nevidne krvavitve (Čander in

Zafošnik, 2009).

Vedno je potrebno oceniti količino izgubljene krvi in stanje pacienta. Zato je potrebno vse

ponesrečence dobro pregledati (hitri travmatološki pregled), pri tem pa je potrebno

upoštevati mehanizem nastanka nesreče. Problem je pri notranjih krvavitvah, ko količine

izgubljene krvi ne vidimo. Te krvavitve pacienta ogroţajo, ker se lahko kri nabira v

telesnih votlinah in pritiska na pomembne organe in ker lahko pride do velike količine

izgubljene krvi, kar ima za posledico šokovno stanje in odpoved delovanja ţivljenjskih

funkcij (prav tam).

Ukrepi za preprečevanje nastanka infekcije so:

– rano pokritis sterilno gazo, ki jo fiksirati s povojem, trikotno ruto ali lepilnim

medicinskim trakom;

– spiranje rane (razen majhnih odrgnin, ki ne gredo v nadaljnjo oskrbo) ne izvajamo, ker

se lahko v globlje dele rane zanese umazanijo z robov rane;

– prav tako ne odstranjujemo raznih drobcev stekla, zemlje, trave,krvnih strdkov in

umazanije;

– pri ranah, ki malo krvavijo, pustiti, da kri teče kakšno minuto, saj se rana s tem sama

očisti, nato jo pokriti in poviti;

– nikoli se rane ne dotikati s prsti (prav tam).

Manjše krvavitve se zaradi delovanja naravnih mehanizmov organizma ustavijo same, zato

tudi ne odstranjujemo krvnih strdkov s površja rane. Za ustavitev krvavitve uporabljamo

sterilne gaze, obliţe, povoje različnih velikosti,trikotne rute in razne alternative (zasilne)

pripomočke. Ude po oskrbi ran tudi imobiliziramo.

Za ustavitev krvavitve se uporabljajo (prav tam):

kompresijska obveza: da bi lahko pravilno namestili kompresijsko obvezo, moramo

najprej zaustaviti močan tok krvi s pritiskom na arterijo ob kost nad poškodovanim


35

mestom. V osnovi je potrebno poznati šest osnovnih mest, ki so: lobanjski del glave,

obrazni del, na vratu, ob ključnici in v dimljah. Na rano poloţimo sterilno gazo,

naredimo en zavoj s povojem in na to pritisnemo manjši povoj, katerega nato trdno

povijemo, da pritisk predmeta stisne ţilo in s tem ustavi krvavitev. Po namestitvi

kompresijske obveze lahko spustimo ročni pritisk na arterijo in ud dvignemo, da

zmanjšamo pritisk dotoka krvi v okončino. Obvezo je potrebno redno kontrolirati, prav

tako del okončine pod rano, saj lahko pride do komplikacij, ko konec okončine

pomodri (moten venski odtok) ali pa pobledi in postane hladen (popolna prekinitev

pretoka krvi). V tem primeru je potrebno prevezo zrahljati do te mere, da pride do vsaj

minimalnega pretoka krvi v okončino, popustitev pa ne sme povzročiti ponovne

krvavitve iz rane;

Esmarchova preveza: o tej prevezi govorimo, ko s trakom preveţemo ud nad rano in s

tem kompletno prekinemo pretok krvi skozi ud. Veliko se je uporabljala v povojnih

letih, danes pa je to lahko samo začasna rešitev, saj pušča nepopravljive posledice na

tkivu. Pomembno je, da ne uporabljamo tankih vrvic ali trakov, ki se zareţejo v koţo,

najprimerneje je, da zvijemo trikotno ruto v trak.

Rane so lahko povzročene s predmeti, ki ostanejo po dogodku v telesu in lahko segajo v

mehko tkivo ali telesno votlino. Takšnih tujkov nikoli ne odstranjujemo iz rane, saj lahko s

svojo prisotnostjo v rani zapirajo poškodovano ţilo, po izvleku pa lahko pride do

krvavitve, ki je ne moremo več kontrolirati. Tako rano le sterilno pokrijemo okoli tujka in

le tega učvrstimo, da ne bi izpadel(Čander in Zafošnik, 2009).

3.7.2 POŠKODBE PRSNEGA KOŠA IN TREBUHA

V prsnem košu in trebuhu leţijo organi človeškega telesa pomembni za ţivljenje, zato je

hitro in pravilno ukrepanje ob poškodbah v teh področjih še toliko bolj pomembno.

Nujni ukrepi ob poškodbi prsnega koša in trebuha so:

rane prsnega koša:površinske rane oskrbeti po splošnih principih, vbodne in strelne

rane pa oskrbeti v smislu preprečevanja dihalne stiske na sledeči način:rano pokriti s

sterilno gazo, nanjo namestiti nepredušno folijo, ki jo zalepimo z medicinskim lepilnim


36

trakom iz treh strani. Ena stran folije mora ostati odprta, saj s tem preprečimo pr i vdihu

vstop zraka skozi rano;

rane trebuha: pri ranah, kjer sili trebušna vsebina na prosto, le te ne potiskati nazaj,

temveč samo poviti s trebušnim povojem in ob straneh fiksirati ali rahlo poviti.

Prizadeti naj bo v polleţečem poloţaju s skrčenimi koleni;

amputacije: pri amputacijahje potrebno pravilno oskrbeti tudi odtrgani del telesa. To

lahko improviziramo tako, da damo odtrgani del v sterilno gazo, vse skupaj v vrečko,

ki jo zaveţemo in poloţimo v posodico s hladno vodo. Nikoli pa ne smemo dajat i ledu

direktno na odtrgani del (Čander in Zafošnik, 2009).

3.7.3 POŠKODBE KOSTI, SKLEPOV IN HRBTENICE

Razlikovanje med hujšim zvinom, izpahom in zlomom kosti v sklepnem predelu je zaradi

podobne klinične slike včasih teţavno, za pravilno prvo pomoč pa natančna opredelitev niti

ni potrebna.

Nujni ukrepi ob poškodbah kosti in sklepov so (MDDSZ, 2007a):

ob prvem stiku s poškodovancem veljajo splošni napotki:

z udov odstraniti ves nakit, saj bi le-ta ob otekanju uda lahko povzročil stisnjenje ţil in

motnje pretoka krvi;

poškodovanca natančno pregledati, glede na pomembnost prej oskrbeti morebitne

pomembne pridruţene poškodbe;

nadaljnje postopke si najlaţje zapomnimo z angleškim akronimom R. I. C. E. (rest –

počitek, imobilizacija; ice – led, hlajenje; compression – stisnjenje, povijanje; elevation

– dvig):

preprečiti nadaljnje poškodbe in zmanjšati bolečino, (potrebno je mirovanje in

imobilizacija poškodovanega sklepa oz. uda v poloţaju, ki poškodovancu najbolj

ustreza, poškodovani sklep lahko pred tem povijemo, vendar tako, da ne povzročamo

bolečine in čezmernega stisnjenja);

čim prej pričeti s hlajenjem (hladimo z ledom preko tkanine in nikoli neposredno, saj

lahko s tem povzročimo omrzline (glej poglavje 26), hladimo 15 minut z 10-minutnim

presledkom ter nato še 10 minut);


37

če je le mogoče, poškodovani ud dvigniti 15 do 25 cm nad raven srca, (s temi postopki

zmanjšamo oz. preprečimo nastanek otekline in zmanjšamo bolečino).

Izpaha nikdar ne poskušamo uravnati sami, ker lahko povzročimo hude bolečine in

dodatne poškodbe mehkih tkiv, ţil in ţivcev. Poškodovancu ne damo jesti ali piti, saj bo

morebiti potrebna naravnava ali operativno zdravljenje v splošni anesteziji. Ob odprtih

izpahih moramo zaustaviti morebitno krvavitev, rano sterilno pokriti, predel imobilizirati

in poklicati strokovno pomoč (MDDSZ, 2007a).

3.7.3 POŠKODBE GLAVE

Poškodbe glave lahko delimo po njihovem mehanizmu nastanka (tope, penetrantne), po

morfologiji(zlomi lobanje, znotrajlobanjske lezije) in stopnji prizadetosti (blaga, srednja,

huda). Primarni poškodbi glave ob samem dogodku sledi še sekundarna faza, ki nastane

kot posledica intrakranialnih krvavitev in moţganskega edema. Pri zdravljenju poškodb

glave je pomembna natančni oceni stanja in nujni ukrepi na kraju poškodbe (Al

Mahdawietal., 2009).

Opozorilna znamenja pri blagi poškodbi glave so mnogokrat pokazatelji resnejših

stanj in so:

zaspanost ali teţave pri prebujanju,

slabost ali bruhanje,

krči,

krvavitev ali iztok likvorja iz nosu in/ali ušes,

hud glavobol,

slabost ali parestezija rok ali nog,

zmedenost ali čudno obnašanje,

spremembe na zenicah,

tahikardija, bradikardija, nenavadno dihanje (Grmec, 2008).

Nujni ukrepi ob poškodbi glave so:

– zagotovitiprosto dihalno pot in varovati vratno hrbtenico;

– poklicati ekipo NMP;


38

– oceniti dihanje in optimizirati oksigenacijo in predihanost (preko maske apliciramo

kisik in vzdrţujemo SaO2);

– oceniti stanje krvnega obtoka – zaustavitev krvavitve;

– nastaviti i.v. kanal;

– kontrolirati vitalne funkcije in pregledati odzivnost pacienta;

– poškodovanca sleči in pregledati še druge dele telesa (ne pozabiti na temeljit pregled

lasišča);

– če poškodovanec ne diha in mu ne bije srce izvajati TPO (Grmec, 2008, str. 293-296).

Zaradi najpogostejšega vzroka smrti med poškodovanci zahteva poškodba glave zgodnjo in

pravilno oskrbo. Cilj oskrbe je preprečiti ali zmanjšati tveganje razvoja sekundarne

poškodbe moţganov (hipotenzija, hipoksija, edem).

3.7. 4 OPEKLINE

Opeklina je poškodba koţe/tkiva zaradi ognja, električnega toka, vroče ali jedke tekočine,

ali vroče druge snovi oz. predmeta.

Znaki in klasifikacija opeklin:

opekline 1. stopnje: so pogosto omejene le na rdečino koţe, bele lehe na koţi in

manjšo bolečino na mestu poškodbe. Prizadeta je le pokoţnica. V to stopnjo spada

večina sončnih opeklin;

opekline 2. stopnje: se kaţejo kot rdečina s površinskimi mehurji. Izraţenost bolečine

je odvisna od prizadetega območja koţe;

opekline 3. stopnje: povzročijo izgubo pokoţnice, poškodovane so tudi podkoţna

tkiva. Pokoţnica je oţgana in skrajno poškodovana; včasih je na površju prisotna trda

krasta. Pri celjenju pride do brazgotinjenja; lasni mešički in keratin so poškodovani.

Včasih je potrebna presaditev tkiva;

opekline 4. stopnje: poškodujejo tudi mišice, kite, ligamente. Pride do hudih oţganin

in hudih poškodb podkoţja. V nekaterih primerih se podkoţje delno ali povsem uniči,

kar ogrozi ţivljenje. Nujna je presaditev tkiva (Meglič, 2010).


39

Nujni ukrepi ob opeklinah so:

pri večjih opeklinskih ranah ali več poškodovancih, poškodbah v zaprtih prostorih takoj

poklicati pomoč (tel. 112);

preučiti mesto nezgode (poloţaj, dostop, nevarnosti) in odstraniti vir toplote (pogasimo

ogenj);

osnovni pregled poškodovanca(izključimo pomembne pridruţene poškodbe, ki

ogroţajo zdravstveno stanje oz. vodijo v poslabšanje le-tega);

opečenca prenesti na varno (pri tem upoštevamo morebitne pridruţene poškodbe, zlasti

poškodbe hrbtenice);

nadaljevati s pregledom poškodovanca(v primeru, da poškodovanec ne kaţe znakov

ţivljenja, pričnemo s TPO);

odstraniti oblačila, ki niso prilepljena na rano :

o takoj odstraniti oblačila pri oparinah in pri opeklinah s kemičnimi sredstvi

(uporabimo ustrezna zaščitna sredstva);

o ne odstranjevati oblačil zaradi bolečin in dodatnih poškodb pri poškodovancih s

hudimi opeklinami in prilepljenimi oblačili (gorenje);

opeklino hladiti(pravilo »15« pravi, da opeklino hladimo v prvih 15 minutah, vsaj 15

minut z vodo pri 15 °C):

o opečeni otroci hitro izgubljajo toploto, zato najnovejše smernice zdravnikov

urgentne medicine priporočajo hlajenje največ 10 minut pri otrocih, ki imajo

povrhnjo opeklinsko rano manjšo od 10 % telesne površine. Otrok v bolnišnico

nikoli ne odpeljemo zavitih v namočeno hladno brisačo ali rjuho, temveč jih

pokrijemo s toplo odejo;

dokončati začetni pregled opečenca in oceniti pribliţno površino opekline, kjer je to

mogoče:

o zapisati si pomembne podatke (ime, starost, spol, okvirno teţo in višino, čas, kraj in

način poškodovanja, motnje dihanja, opeklino dihal, opeklino funkcionalnih

področij, očitno opeklino celotnega obsega uda in/ali prsnega koša );

oskrbeti spremljajoče poškodbe po pravilih in vrstnem redu prve pomoči;

oskrbeti opeklinsko rano:

o rano pokriti s sterilno gazo in povojem ali z modernimi oblogami za opekline, ki se

ne primejo na rano. Opečenca pokriti z odejo, da ga ne zebe;


40

o ne predirati opeklinskih mehurjev;

o ne obvezovati opečenega obraza;

o odstraniti nakit (prstane, veriţice, zapestnice, ure) in pas;

poskrbeti za pravilen prevoz v ustrezno ustanovo (Tišler, 2011e).

3.7.5 POŠKODBE Z ELEKTRIČNIM TOKOM

Z opeklinami, ki jih povzroči električni tok, ravnamo enako kot z drugimi vrstami opeklin.

Na mestu, kjer električni tok vstopi v telo in iz njega izstopi, so vidne električne značke. Ta

zunanja znamenja niso videti huda, v primerjavi z notranjimi poškodbami (fibrilacija

prekatov, ki je pogosto povezana z zastojem dihanja, krči mišic in toplotne poškodbe

mišic, ki nastanejo, ko skoznje teče ali jih oplazi električni tok) (Prenar, 2006).

Znaki poškodbe z električnim tokom so (Zdruţenje zdravnikov druţinske medicine,

b.d.(b)):

stanje zoţene zavesti do kome,

zmedenost ali agitiranost,

moţnost opeklin, še zlasti pri visoki napetosti in streli,

motnje srčnega ritma, lahko odpoved ţivljenjskih funkcij.

Nujni ukrepi pri poškodbi z električnim tokom so:

pacienta rešiti iz nevarnega območja ali prekiniti električni tok (nevarnost poškodbe

reševalcev);

preveriti ţivljenjske funkcije (zavest, dihanje, pulz);

pri udaru strele pomisliti na moţnost drugih poškodb (zlomi, izpahi);

poklicati ekipo NMP;

aplicirati kisik (100% preko ohio obrazne maske);

kontrolirati ţivljenjske funkcije in ritem srca;

nastaviti i.v. kanal (po naročilu zdravnika aplicirati infuzijo NaCl ali Ringersolucijo

500 ml in zdravila glede na motnjo ritma);

oskrbeti nastale poškodbe (hlajenje opeklin na koţi, sterilno prekritje);

v primeru odsotnosti dihanja izvajati TPO (prav tam).


41

Po vzpostavitvi stabilnega stanja je nujen prevoz pacienta na internistični oddelek

bolnišnice (zaradi nevarnosti motenj ritma). V primeru ţe obstoječih motenj ritma ali druge

ţivljenjske ogroţenosti je obvezen prevoz z ekipo NMP.

3.8 ZASTRUPITVE

So stanja, ko zaradi vnosa psihoaktivnih substanc nastanejo motnje zavesti, zaznavanja,

dojemanja, razsojanja, obnašanja ali motnje ostalih psiho-fizičnih funkcij in odgovorov.

Zastrupitev je lahko rezultat zauţitja, izbrizgane/polite tekočine, inhalacije ali

vbrizgavanja. Lahko so namerne (predoziranje, zlorabljanje ali po tretji osebi) ali pa

nenamerne (najpogosteje zastrupitve otrok ali reaktivne uporabe, na delovnem mestu)

(Sedonja, 2009).

Splošni pristop k zastrupljencu:

skrb za lastno varnost pri reševanju (uporabimo rokavice, prezračimo prostor, itd.).

Ostati moramo mirni in ne smemo ravnati nepremišljeno, ker lahko s svojim ravnanjem

še dodatno poslabšamo stanje zastrupljenca in se zastrupimo še sami;

hiter klic na pomoč je lahko najpomembnejši dejavnik pri reševanju zastrupljenca, saj

sta reševanje iz zastrupljenega območja in zdravljenje zastrupitve pogosto nemogoča

brez ustrezne opreme. Pomoč moramo poklicati takoj, tudi če samo sumimo na

zastrupitev ali menimo, da zastrupitev ni nevarna. S klicem na pomoč ne smemo nikoli

čakati toliko časa, da se pokaţejo prvi znaki zastrupitve;

s hitrim reševanjem ponesrečenca iz zastrupljenega območja skrajšamo škodljivo

delovanje strupa na koţo in sluznice ter zmanjšamo kopičenje strupa v telesu.V

primeru, da so na mestu zastrupitve še vedno prisotni strupi, se moramo pred

reševanjem zaščititi ali odstraniti strup (Lipovšek, 2010).

Zaporedje nujnih ukrepov pri akutno zastrupljenem bolniku:

začetna resuscitacija – ABCDE(ocena, vzpostavitev in vzdrţevanje osnovnih

ţivljenjskih funkcij):

pri sumu na zastrupitev s cianidi, organofosfati, korzivi in hidrogesulfidom ne dajati

umetnega dihanja usta na usta (pazimo na lastno varnost);

paziti na hipo/hipertermijo (ustrezna oskrba);


42

zastrupljenemu dajati kisik v visokih koncentracijah, izjema je zastrupitev s

parakvatom (nevarnost pljučne fibroze), zastrupljencu nastaviti i.v. kanal;

zgodovina zastrupljenca:

iskanje dejstev (identiteta, kaj vemo o njemu, bruhanje, prijatelji, itd.);

odgovoriti na osem ključnih vprašanj (kdo, kdaj, kaj, koliko, kako, kje, zakaj, kakšen je

bil pacient);

preiskati okoliščine (zelo pomembna je identifikacija strupa) : prazna embalaţa pijače,

pesticida, zdravil; vbodna mesta po telesu in injekcijska igla v bliţini telesa; vonj po

plinu; razlita industrijska kemikalij, itd. (vse zberemo, za nadaljnjo bolnišnično

zdravljenje in toksično analizo);

ugotoviti pretekla zdravstvena obolenja, stalno terapijo, alergije, itd.;

oceniti psihiatrično stanje: časovna namera, problemi, prisotne duševne motnje, itd.;

zdravljenje akutne zastrupitve

Pozorni moramo biti na določena internistična in nevrološka obolenja ter simptomatiko, ki

prekrije sum na morebitno zastrupitev in posledično napačno ter usodno zdravljenje:

upoštevati moţnost potencialnih sočasnih obolenj (diferencialne diagnoze) - poškodbo

glave (etanol, moţganska kap, subarahnoidalna krvavitev), meningitis, motnje

metabolizma (hipoglikemija, hiponatriemija, hipoksemija), bolezni jeter (stanje po

pikih, vbodih);

pridobiti si moramo čim več informacij (24-urna moţnost informacijske konzultacije s

centrom za zastrupitve);

izvesti dekontaminacijo s površine telesa in oči;

zaščititi sebe (zaščitna obleka) in zagotoviti dobro ventilacijo prostora;

pacientu obleko zrezati s telesa, koţo ter sluznice spirati z vodo;

če je strup v očesu, izpirati z vodo vsaj 15 minut (Sedonja, 2009).

Za odstranjevanje strupa iz prebavne cevi izvajamo naslednje ukrepe:

čiščenje ustne votline : s prstom ovitim v vato očistimo sluznico pod jezikom, okoli

obeh dlesni in odstranimo trde delce. Jedke snovi najlaţje odstranimo z grgranjem

navadne vode, ki jo izpljunemo;


43

dilucija ali razredčenje strupa : najboljša metoda za zmanjšanje toksičnega učinka

strupa je voda. Pacient popije 100 do 200 ml vode po poţirkih. Predvsem se to

uporablja pri korozivih;

lavaţa: zelo pomembno je, da se zaščitijo dihalne poti, da ne pride do aspiracije. Ne

izvaja se v primeru nezavesti, zastrupitvah s kislinami, petrolejskimi derivati in

majhnih količin netoksičnih snovi, ker lahko pride do dodatnih poslabšanj (krvavitev,

predrtja);

forsiranaemeza: preden se izzove bruhanje mora zastrupljenec popiti 100 do 200 ml

vode. Ne izvaja se pri motnjah zavesti, prizadetosti poţiralnega refleksa, jedkovinah,

hlapnih organskih topilih, srčnem popuščanju in nagnjenosti h krvavitvam, ker lahko

ponovno vračanje strupa skozi poţiralnik naredi še večje okvare;

adsorbent (aktivno oglje): najučinkovitejše je v prvi uri po zauţitju in ima veliko

področje za adsorbcijo mnogih drog, kontraindicirano pa je v primeru motenj zavesti,

krvavitvah v prebavno cevi, zauţitju ogljikovodikov, kislin in lugov. Idealni odmerek je

v razmerju 1:10 z zauţitim znanim strupom, ponavadi 50g za odraslega in 1g/1kg pri

otrocih (Sedonja, 2009).

Vsak oralni antidot apliciran po zauţitju aktivnega oglja je lahko neučinkovit.

Zastrupljenec naj do prihoda reševalne ekipe počaka v ustreznem poloţaju, najboljše v

bočnem poloţaju. Zdravstveno stanje se lahko hitro poslabša, zato mora biti pod stalnim

nadzorom. Obvezno pripravimo ostanke strupa, embalaţo, zdravila. Ocenjujemo dihanje in

cirkulacijo ob odsotnosti le-tega začnemo s TPO (prav tam, str. 66).


44

4 TEMELJNI POSTOPKI OŢIVLJANJA Z UPORABO

AVTOMATSKEGA DEFIBRILATORJA

Temeljni postopki oţivljanja (TPO) vključujejo zgodnjo prepoznavo stanj, ki lahko hitro

privedejo do nenadne smrti, klic na telefonsko številko 112, izvajanje zunanje masaţe srca

in umetnega dihanja, uporabo avtomatičnega defibrilatorja ter ukrepanje pri zapori dihalne

poti s tujkom.

4.1 TEMELJNI POSTOPKI OŢIVLJANJA

TPO izvajamo pri osebi, ki je nezavestna (neodzivna), ne diha oz. ne diha normalno in se

ne premika. Če pri prizadetem opazimo občasne neučinkovite poskuse »lovljenja« sape,

moramo posumiti, da je prišlo do srčnega zastoja in pričeti s TPO.Znaki, kot so barva in

temperatura koţe ter širina zenic, nas lahko zavedejo in predstavljajo vzporedne znake

srčnega zastoja(MDDSZ, 2007b).

Pri oţivljanju upoštevamo štiri starostna obdobja:

novorojenček (prvih nekaj ur po rojstvu);

dojenček (od nekaj ur po rojstvu do 1. leta);

otrok (od 1. leta do pubertete, to je do izraţenih sekundarnih spolnih znakov);

odrasel (od pubertete, to je od izraţenih sekundarnih spolnih znakov dalje) (Manohin.

2010).

TPO vključuje (MDDSZ, 2007b):

zagotoviti varnost reševalca in prizadetega;

oceniti stanje zavesti(prizadetega neţno stresemo za ramena in glasno vprašamo »Ali

ste v redu?«):

A - če na vprašanje odgovori ali se premakne (se odziva):

ga pustimo v obstoječem poloţaju (če ne grozi nevarnost iz okolice);

ga povprašamo, kaj se je zgodilo in kako se počuti, po potrebi pokličemo na tel. 112;

v rednih presledkih preverjamo stanje prizadetega;

B - če se prizadeti ne odziva:


45

poskušamo priklicati pomoč, glasno vzkliknemo »Na pomoč«;

ga obrnemo na hrbet in razpremo zgornji del oblačil;

sprostiti dihalno pot:

brez suma na poškodbo vratne hrbtenice: vzvrnitev glave in dvig brade, izvedemo

trojni manever. Dlan poloţimo na čelo in s pritiskom zvrnemo glavo; s konicama dveh

prstov dvignemo brado, izogibamo se pritisku na mehke dele vratu;

sum na poškodbo vratne hrbtenice: glava v nevtralnem poloţaju (dvig brade z

učvrstitvijo vratu in glave v osi), prirejeni trojni manever (brez vzvračanja glave, tako

da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado;

odstranjevanje tujkov (odstranimo samo vidne tujke iz ustne votline, tudi slabo

prilegajočo se zobno protezo):

o nad glasilkama: tujke odstranjujemo z zaščitenim prstom (rokavica, robec, gaza

itd.), vendar samo, če jih vidimo (pozor - ugriz, če ţrtev ni globoko

nezavestna);

o med glasilkama in pod njima: pri tem ločimo delno in popolno zaporo; pri

popolni zapori ukrepamo glede na stanje pacientove zavesti, pri delni zapori

ţrtev kašlja, govori, pospešeno diha, takrat vzpodbujamo kašelj. Če je pri

popolni zapori oseba pri zavesti, dajemo izmenično pet udarcev med lopatici in

petstisov trebuha (Heimlichov prijem), če je oseba nezavestna, pa takoj

pričnemo s TPO;

o Heimlichovega postopka ne izvajamo pri dojenčkih, novorojenčkih, v drugem

in tretjem tromesečju nosečnosti (pri vseh teh dajemo samo udarce med

lopatici). Z njim tudi ne odstranjujemo vode iz pljuč pri utopljencu.

poskrbeti, da je dihalna pot prosta in ugotavljamo prisotnost normalnega dihanja :

ocena dihanja:

o opazujemo gibanje prsnega koša;

o pri ustih poslušamo dihalne šume;

o na svojem licu poskušamo občutiti izdihani zrak prizadetega.

Do 10 sekund opazujemo, poslušamo in čutimo, preden se odločimo, da prizadeti ne diha

oz. ne diha normalno; če smo v dvomih, ravnamo kot da ne diha.


46

A - če prizadeti diha normalno (ne le posamezni vdihi):

ga namestimo v poloţaj za nezavestnega (nepri sumu na poškodbo hrbtenice);

pokličemo na tel. 112 ali pošljemo nekoga po pomoč, medtem pa nadzorujemo dihanje;

B - če prizadeti ne diha oz. ne diha normalno:

kličemo sluţbo NMP na tel. 112 in pridobimo avtomatični defibrilator;

če je reševalcev več: pošljemo nekoga, da pokliče;

če smo sami: zapustimo prizadetega za čas klica.

Obstaja izjema: če je reševalec sam pri otroku ali pri utopljencu, da najprej pet

zaporednih vdihov, nato preveri posredne oz. neposredne znake prisotnega krvnega obtoka,

in če jih ni, oţivlja eno minuto in nato kliče NMP - telefon 112 (če je otrok srčni bolnik,

kliče NMP – tel. 112 takoj).

Nezavest in odsotnost dihanja sta glavna znaka srčnega zastoja. Pri odraslem ne

ugotavljamo prisotnosti ali odsotnosti krvnega obtoka, pri otroku, dojenčku in

novorojenčku, pa iščemo posredne znake krvnega obtoka (kašljanje, premikanje, normalno

dihanje), strokovno usposobljeni pa tudi tipljejo utrip (pri eno leto starih in starejših na

vratni arteriji - a. carotis), pri mlajših pa na nadlahtni arteriji (a. brachialis); ugotavljanje

utripa ne sme trajati dlje kot 10 sekund (če nismo prepričani, štejemo, da krvnega obtoka

ni). Opomba: preverjanje utripa je nenatančna metoda za oceno prisotnosti oz. odsotnosti

krvnega obtoka, tako za laike kot za profesionalce, vendar ni podatkov, da je posredno

ugotavljanje prisotnosti krvnega obtoka učinkovitejše (Manohin, 2010).

Frekvenca umetnega dihanja:

odraslemu dajemo 10 vpihov na minuto;

eno leto staremu dajemo 12 vpihov na minuto;

en mesec staremu dajemo 20 vpihov na minuto;

pri ostalih starostih skušamo prilagajati frekvenco vpihov glede na zgornja navodila;

paziti moramo, da ne napihujemo čezmerno (pravšnji volumen je tisti, pri katerem se

prsni koš dvigne. Posamezen vpih traja pri odraslem 1 s, pri vseh ostalih pa 1-1,5 s);

vpihujemo neţno in počasi, da ne napihujemo ţelodca (napihovanje ţelodca s

posledičnim zatekanjem vsebine v dihala je napaka)(prav tam).


47

Uporaba pripomočkov: k TPO spada samo ţepna obrazna maska, zdravniki in

zdravstveni delavci pa uporabljajo naslednje pripomočke zaradi lastne in pacientove

varnosti: sapnična dihalna cevka, obrazna maska + ročni dihalni balon z nepovratnim

ventilom in rezervoarjem za kisik, laringealna maska (LMA), ustnoţrelna dihalna cevka,

kombitubus:

ustnoţrelna dihalna cevka se ne uporablja pri povečanem tlaku v ţelodcu, pri večji

krvavitvi ali raztrganinah v ustih;

kombitubus vstavimo slepo v sapnik ali poţiralnik (v 95 % primerov v poţiralnik),

uporabljamo ga samo za odrasle;

LMA zdruţuje ustnoţrelno dihalno cevko s tesnilnim mešičkom ter dihalno masko; ne

zaščiti pred aspiracijo (vdihanjem) ţelodčne vsebine (Manohin, 2010).

Pomembno je, da trajanje dveh vpihov ne sme preseči petih sekund. Najpogostejše napake

pri umetnem dihanju so, da reševalčeva usta ne tesnijo dovolj, dihalna pot ni prosta, ni

dovolj premora za izdih, nos pri dihanju usta na usta ni zatesnjen med vpihom in sproščen

med izdihom, usta pri dihanju usta na nos niso zatesnjena med vpihom in odprta med

izdihom.

Zunanja masaţa srca vključuje:

uporabo avtomatičnegadefibrilatorja takoj, ko je na voljo;

pričnemo z zunanjo masaţo srca;

pokleknemo na stran prizadetega;

dlan dominantne roke poloţimo na sredino prsnega koša;

dlan druge roke poloţimo nad prvo roko in prepletemo prste, da ne pritiskamo na

sosednja rebra;

nagnemo se nad prizadetega in z iztegnjenimi komolci pritiskamo pravokotno na prsni

koš, tako da se vda za 4 do 5 cm;

popustimo pritisk, vendar rok ne odmikamo od prsnega koša ter ponovno pritisnemo;

poskušamo porabiti enak čas za pritisk na prsni koš in za popuščanje pritiska;

izvedemo 30 stisov prsnega koša;

med masaţo lahko glasno štejemo, da zagotovimo potrebno frekvenco masaţe, ki je

100 stisov/min (tj. nekoliko manj kot dvastisa v sekundi) (MDDSZ, 2007b).


48

Slika 4: Masaţa srca pri odraslemu

VIR: Marušič, Ravnikar, Korošec (b.d.)

Poveţemo zunanjo masaţo srca z umetnim dihanjem(MDDSZ, 2007b):

po 30 stisih prsnega koša damo 2 umetna vpiha;

tehnika umetnega dihanja:

o sprostiti dihalno pot tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado;

o s palcem in kazalcem roke, ki jo imamo na čelu, stisnemo mehki del nosu;

o narahlo odpremo usta in ob tem dvigujemo brado;

o normalno vdihnemo in zaobjamemo ustnice prizadetega tako, da dobro tesnijo;

o enakomerno vpihujemo zrak v usta prizadetega in opazujemo dvigovanje

prsnega koša, vpih naj traja eno sekundo (količina vpihnjenega zraka naj bo

pribliţno 0,5 do 0,6 litra oz. tolikšna, da opazimo viden dvig prsnega koša);

o odmaknemo svoja usta, vzdrţujemo prosto dihalno pot in opazujemo spuščanje

prsnega koša;

o ponovno normalno vdihnemo in izvedemo drugi vpih, enako kot prvega;

o pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice sprostimo dihalno pot z ţe opisanim

prilagojenim trojnim manevrom, umetno dihanje pa dajemo tako, da stisnemo

nos z robovi obeh dlani ob palcih.

OPOMBA: Če se po prvem vpihu prsni koš prizadetega ne dvigne tako kot pri

normalnem dihanju, pred drugim vpihom preverimo:

ali je glava pomaknjena dovolj nazaj in brada zadosti dvignjena;

ustno votlino in odstranimo vsako vidno oviro;

če je bil tudi drugi vpih neuspešen nadaljujemo z zunanjo masaţo srca.


49

A - nadaljujemo z zunanjo masaţo srca in umetnim dihanjem (v razmerju 30 : 2):

zunanjo masaţo srca in umetno d ihanje v razmerju 30 : 2 izvajamo neprekinjeno

dokler:

o ne pride sluţba NMP;

o prizadeti ne prične normalno dihati;

o smo fizično zmoţni;

o ni na voljo avtomatičnega defibrilatorja, nato nadaljujemo glede na navodila

defibrilatorja.

OPOMBA: Pravilno izvajanje TPO je zelo utrujajoče. V primeru, da je prisotnih več

reševalcev, vsak izvaja TPO 1 do 2 minuti. TPO v paru lahko izvajata samo dva strokovno

usposobljenareševalca, sicer laiki v paru ne oživljajo. Prvi reševalec naj nudi umetno

dihanje in preverja znake življenja, drugi pa izvaja zunanjo masažo srca. Razmerje med

zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem je vedno 30 : 2, če oživlja eden ali dva

reševalca.

B - TPO samo z zunanjo masaţo srca:

če predihavanje prizadetega ni moţno (obseţna poškodba obraza, strupi, slabo

tesnjenje, nezmoţnost odprtja ust) ali v primeru subjektivnih zadrţkov do umetnega

dihanja, lahko izvajamo samo zunanjo masaţo srca s frekvenco 100 stisov/minuto;

vzdrţevanje proste dihalne poti med zunanjo masaţo srca omogoči vsaj delno

izmenjavo zraka v pljučih;

opisan način TPO je sprejemljiv za laike, ne pa za izšolane reševalce, saj so na voljo

številni pripomočki, ki ščitijo pred prenosom okuţbe med umetnim dihanjem

(MDDSZ, 2007b).

Frekvenca stisov: odraslim, otrokom in dojenčkom dajemo vsaj 100 stisov/min, vendar ne

več kot 120 stisov/min, novorojenčkom vsaj 120 stisov/min. Pri mlajših od enega leta

masiramo srce tudi pri upočasnitvi srčnega utripa pod 60 utripov/min. Časovno trajanje

pritiska mora biti enako časovnemu trajanju popustitve (1 : 1). Pri popustitvi roka ostane

na mestu masaţe, a ne pritiska na prsni koš. Če med masaţo zaslišimo pok rebra,

preverimo (ev. popravimo) poloţaj rok in nadaljujemo z masaţo (Manohin, 2010).


50

Najpogostejše napake pri zunanji masaţi srca so, da roka med popustitvijo pritiska ne

ostane na prsnem košu, prsni koš premalo stisnemo, da izvajamo prepočasen ritem masaţe,

ne pritiskamo navpično, da razmerje med stisom in popustitvijo ni 1 : 1, komolci niso

iztegnjeni, prsti pritiskajo na prsni koš.

Kombinacija vpihov in stisov ob različnem številu reševalcev (prav tam):

en reševalec: odraslim daje 30 stisov s frekvenco vsaj 100 stisov/min (vendar ne več

kot 120 stisov/min) in dva vpiha z odmorom za izdih, otrokom in dojenčkom daje 30

stisov s frekvenco vsaj 100 stisov/min (vendar ne več kot 120 stisov/min) in dva vpiha

z odmorom za izdih, novorojenčkom daje tristise s frekvenco vsaj 120 stisov/min in

envpih. Če je en reševalec, ki je profesionalec, lahko zunaj bolnišnice otroke oţivlja v

razmerju 15 stisov in 2 vpiha;

dva reševalca: če pacient nima zagotovljene proste dihalne poti s pripomočkom

(sapnični tubus, laringealna maska, kombitubus) in ga predihavamo z usti oz. z

dihalnim balonom z masko ali pa med vpihovanjem vpihani zrak močno uhaja mimo

dihal, dajeta dva reševalca: odraslim 30 stisov s frekvenco vsaj 100 stisov/min (vendar

ne več kot 120 stisov/min) in dva vpiha z odmorom za izdih, pri čemer reševalec, ki

masira, po vsakem tridesetem stisu počaka eno sekundo za vsak vpih in nadaljuje z

masaţo ţe med pacientovim pasivnim izdihovanjem, otrokom in dojenčkom 15 stisov s

frekvenco vsaj 100 stisov/min (vendar ne več kot 120 stisov/min) in dva vpiha z

odmorom za izdih, pri čemer reševalec, ki masira, po vsakem petnajstem stisu počaka

sekundo do sekundo in pol za vsak vpih in nadaljuje z masaţo ţe med pacientovim

pasivnim izdihovanjem, novorojenčkom tristise s frekvenco vsaj 120 stisov/min in

envpih, pri čemer reševalec, ki masira, po vsakem tretjem stisu počaka sekundo do

sekundo pa pol za vpih in nadaljuje z masaţo ţe med pacientovim pasivnim

izdihovanjem;

če ima pacient zagotovljeno prosto dihalno pot s pripomočkom (sapnični tubus,

laringealna maska, kombitubus), reševalec, ki masira srce, masaţe ne prekinja za vpihe,

ampak daje odraslim, otrokom in dojenčkom vsaj 100 stisov/min (vendar ne več kot

120 stisov/min) neprekinjeno, novorojenčkom pa vsaj 120 stisov/min neprekinjeno;


51

kadar sta pri laikih na voljo dva reševalca, priporočajo, naj oţivljata kot eden: najprej

eden daje tako stise kot vpihe, drugi reševalec pa ga vsaki 1 do 2 minuti zamenja, da se

ne utrudita preveč.

Z oţivljanjem prenehamo v naslednjih primerih:

- če prične ţrtev normalno spontano dihati;

- če pride pomoč;

- če smo povsem izčrpani (Manohin, 2010).

4.2 UPORABA AVTOMATSKEGA DEFIBRILATORJA

Začasno prekinemo s temeljnimi postopki oţivljanja takoj, ko je na voljo avtomatski

defibrilator in nadaljujemo glede na navodila defibrilatorja.

4.2.1AVTOMATSKI ZUNANJI DEFIBRILATOR

Avtomatski zunanji defibrilator (AED) je naprava, s katero med oţivljanjem na steno

prsnega koša dovedemo zadostno količino električnega toka za depolarizacijo večine

srčnomišičnih celic prekatov, kar omogoči ustavitev najhujših motenj srčnega ritma,

kakršni sta prekatna fibrilacija (VF) ali prekatna tahikardija (VT). V električni tišini po

sunku nato eden od lastnih vodnikov v srcu (delci tkiva ali celice, ki proţijo draţljaje) spet

prevzame nadzor proţenja in pojavi se utrip srca. Energija se iz kondenzatorja prenese po

dveh elektrodah na steno prsnega koša, potem električni sunek (kratkotrajni tok, ki traja

nekaj milisekund) steče od ene elektrode skozi srce do druge elektrode. Pri starejših

enofaznih defibrilatorjih je tok stekel le v eno smer in je moral biti zato močnejši, pri

sodobnejših dvofaznih defibrilatorjih pa steče tok skozi srce najprej v eno in nato v drugo

smer, zato je lahko šibkejši in manj škodljiv za tkiva (Gričar, 2010).

Avtomatski zunanji defibrilator je računalniško voden aparat, ki s pomočjo

govornih/vizualnih navodil vodi laične uporabnike ali profesionalce, da izvedejo varno

defibrilacijo pri nenadnem srčnem zastoju (Kvrţić, 2010).


52

Slika 5: Avtomatski zunanji defibrilator

VIR:UniversityofCalifornia (2011)

4.2.2 DEFIBRILACIJA Z AVTOMATSKIM ZUNANJIM

DEFIBRILATORJEM

Ostanimo prisebni in zbrani ter ukrepajmo hitro in učinkovito. Pri srčnem zastoju o

preţivetju oz. trajni moţganski okvari odločajo sekunde.Če smo sami, in vemo, da je

avtomatski defibrilator oddaljen le eno do dve minuti teka stran, tečemo ponj. Če je zraven

še kakšen pomočnik oz. »naključni« opazovalec, ga pošljemo po avtomatsk idefibrilator, mi

pa se lotimo oţivljanja. Nikakor pa ne puščajmo prizadetega samega več kot dve minuti,

raje začnimo z TPO, kot pa da iščemo avtomatski defibrilator (Gradišek, 2007).

Postopek uporabe avtomatskega zunanjega defibrilatorja je naslednji (prav tam):

odpremo in vključimo aparat;

sledimo govornim navodilom;

prilepimo elektrodi, ki morata imeti neposreden stik z koţo;pozorni moramo biti, če je

prsni koš moker, da ga obrišemo. Če prizadeti leţi v stoječi vodi, ga premaknemo vsaj

na vlaţna tla. Odstranimo vsa zdravila v obliki nalepk. V primeru da ima pacient

vstavljen srčni vspodbujevalnik, naj bo razdalja med njim in prilepljeno elektrodo vsaj

12 do 15 cm. Zaradi nevarnosti iskrenja in opeklin, začasno odstranimo kisikovo

masko ali nosni kateter vsaj na razdaljo enega metra od elektrod;


53

odmaknemo se od prizadetega, ţic in AED-ja. Poteka analiza srčnega ritma:

A -če aparat električni sunek priporoči:

se odmaknemo od prizadetega in morebitnim prisotnim rečemo »vsi stran«;

pritisnemo tipko za električni sunek, aparat izvede en sunek;

takoj nadaljujemo z oţivljanjem v razmerju 30:2, ki naj traja dve minuti; ne preverjamo

ritma na zaslonu, znakov ţivljenja ali utripa;

po dveh minutah nas naprava opozori naj se ponovno umaknemo. Ponovi se analiza

ritma in po potrebi je svetovan ponovni električni sunek;

nadaljujemo glede na govorna/vizualna navodila;

B - če aparat električni sunek ne priporoči:

nadaljujemo z zunanjo masaţo srca in umetnim dihanjem v razmerju 30: 2;

nadaljujemo glede na govorna/vizualna navodila;

elektrode pustimo na prsnem košu, saj bo AED v rednih časovnih presledkih ponavljal

analizo srčnega ritma in po potrebi svetoval ponovni električni sunek;

nadaljujemo z oţivljanjem glede na govorna/vizualna navodila aparata dokler:

ne pride sluţba NMP;

prizadeti ne prične normalno dihati.

Če se pojavi dihanje, prizadetega namestimo v stabilni bočni poloţaj. Potrebno je skrbno in

nenehno spremljanje znakov ţivljenja. Elektrode pustimo prilepljene in defibrilator

vključen do prihoda reševalcev.

Pri otrocih (in pri odraslih s sekundarnim srčnim zastojem) je ventrikularna fibrilacija manj

pogosta. Kadar smo glede uporabe AED v dvomih, ga vseeno uporabimo – aparat bo

prepoznal morebitni učinkovit srčni ritem in električnega sunka ne bo dovolil. AED lahko

uporabljamo pri otrocih starejših od enega leta. Pri otroc ih med prvim in osmim letom

starosti se priporoča izbira otroških elektrod ali na aparatu odberemo nastavitev za otroke.

Če ni na voljo nič od navedenega, uporabimo AED kot za odrasle (Gradišek, 2007).


54

4.2.3VERIGA PREŢIVETJA

Uspešno preţivetje največjega števila pacientov doseţemo s pravim vrstnim redom

ukrepov in postopkov, ki jih imenujemo veriga preţivetja. Sestavljen je iz štirih členov.

Prvi pomemben člen verige preţivetja je zgodnja prepoznava ogroţenega in klicanje

pomoči. Drugi člen je izvajanje TPO. Tretji je zgodnja defibrilacija in je edini člen, ki

lahko vzpostavi ponovno delovanje srca. Na koncu sledi še četrti člen, to je oţivljanje na

višji ravni, ki ga izvajajo strokovnjaki nujne medicinske pomoči. Končni uspeh oţivljanja

je odvisen od vsakega člena verige posebej (Kvrţić, 2010).

Slika 6: Veriga preţivetja

VIR: Rescuelab (b.d.)

4.2.4 ALGORITEM TPO Z AED

Algoritem je po definiciji navodilo, ki določa vrsto in zaporedje posegov v določenem

postopku, oz. so posamezni postopki, ki omogočajo reševanje določenega problema in

imajo ključno vlogo v iskanju skupnega, splošnega imenovalca pri reševanju določene

problematike. Algoritmi v medicini največkrat predstavljajo poenostavljeno pot odločanja

in imajo namen biti beleţnica ali učni pripomoček, ne pa togo pravilo za vsak posamezen

primer ali določene specifičnosti. Struktura algoritmov oţivljanja obsega hkratno klinično

opazovanje in ukrepe, ki se iz koraka v korak med seboj izmenjavajo (Grmec in Špindler,

2006).

V naslednjih dveh shemah sta prikazana algoritma za izvajanje TPO. Slika 6 prikazuje

algoritem, kjer izvajamo TPO brez uporabe AED, slika 7 pa prikazuje algoritem TPO z

uporabo AED.


55

Slika 7: Algoritem TPO

VIR: Grmec in Špindler (2006)

PREVERI IN ZAVARUJ OKOLJE

PREVERI ODZIVNOSTpretresi in pokliči

SE ODZIVAprimeren položaj,

anamneza, spremljanje stanja

SE NE ODZIVA

Zakliči "NA POMOČ"

ODPRI DIHALNO POT

nagni glavo/dvigni brado

PREVERI DIHANJEopazuj, poslušaj, čuti;

porabi 10s

NORMALNO DIHANJEbočni položaj, kliči 112,

nadzoruj dihanje

NE DIHA ALI NE DIHA NORMALNO

POŠLJI PO POMOČ (112); če si sam kliči sam

30 KOMPRESIJSREDINA PRSNEGA KOŠA; pritisk 4-5

cm, 100/min

odpri dihalno pot in daj 2 VPIHA

NADALJUJ OŽIVLJANJE V RAZMERJU 30:2


56

Slika 8: Algoritemoţivljanja z uporabo AED

VIR: Grmec in Špindler (2006)

NEODZIVEN

ODPRI DIHALNO POT

(ne diha ali ne diha normalno)

KPO 30:2 vse do namestitve in sprožitve AED-ja

AED ugotavlja ritem

ŠOK PRIPOROČEN

1 ŠOK (150-360 J bifazični ali 360 J monofazični)

TAKOJ NADALJEVATI 2 MINUTI KPO 30:2

ŠOK NI PRIPOROČEN

TAKOJ NADALJUJ 2 MINUTI KPO 30:2

Pošlji ali pojdi po AED!

KLIČI 112!

KLIČI POMOČ !


57

5 NUJNA STANJA IN OSEBE Z MOTNJO V TELESNEM IN

DUŠEVNEM RAZVOJU

Osebe z zmernimi ali teţjimi motnjami v duševnem razvoju kaţejo ţe od svojega

najzgodnejšega obdobja ţivljenja intelektualno in fizično nezrelost. Velikokrat je opaziti

razne telesne deformacije. Motorika je pogosto motena, najpogosteje fina motorika,

predvsem motorika rok. Teţko se govorno sporazumevajo, imajo reven besedni zaklad, le

redki se lahko naučijo brati in pisati. Skupek vseh primanjkljajev, ki jih imajo take osebe v

telesnem in duševnem razvoju je velik dejavnik tveganja za nastala nujna stanja pri teh

osebah.

Psihoze oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju postanejo urgentno stanje, ko ti

pacienti postanejo akutno nasilni in nevarno zmedeni, ker sledijo notranjim

psihopatološkim doţivljanjem. Tudi duševno prizadeti ter v razvoju moteni so kot vsi

ostali lahko ţalostni, preplašeni ali pa hudo jezni. Šele od patološke interakcije med tako

osebo in njenim okoljem je odvisno, ali se bo veselje spremenilo v klovnovstvo, ţalost v

depresijo ter plahost v strah in anksioznost. Tudi take osebe imajo čustvene in vedenjske

motnje ali pa kaţejo kake druge vrste motnjo, ki se kaţe kot nujno stanje (Martinčič-Jarc in

Brecelj-Kobe, 1999). Zelo pogosto je nasilje oseb z motnjo v telesnem in duševnem

razvoju na prvem mestu nujnih stanj in zahteva dodaten napor zdravstvenega osebja, da

pacienta umiri in prepreči samopoškodbe ali poškodbe drugih (Kobal, 1999).

Avtistična razvojna motnja je pravzaprav biološko opredeljen vedenjski sindrom različne

etiologije. Bistvo odstopanj je v moteni socialni interakciji, motenem besednem in

nebesednem sporazumevanju ter odsotnosti imaginacije. Motnja je mogoče ugotoviti ţe v

zgodnjem otroštvu. Najpogosteje je prisotna ţe ob rojstvu, lahko pa pride do regresa, kar je

mogoče povezati z nekaterimi obolenji. Nasploh je sočasna obolevnost (komorbiditeta) za

avtistični sindrom zelo značilna. Hkrati se namreč pojavlja več obolenj. Najpogosteje

duševna manjrazvitost ter epilepsija. Opisanim simptomom so pogosto pridruţeni še

stereotipni – ponavljajoči se vzorci aktivnosti. Ti pacienti se lahko hudo vznemirijo in

postanejo samodestruktivni (udarjajo z glavo ob zid ali se poškodujejo z ugrizi). Indicirani

so nevroleptiki, ki na osrednje simptome avtističnega sindroma sicer ne delujejo,


58

učinkoviti pa so pri hudih sterotipijah oziroma samopoškodbah (Martinčič-Jarc in Brecelj-

Kobe, 1999).

O psihiatričnih nujnih stanjih pri telesno bolnih pacientih govorimo takrat, ko se

psihiatrični simptomi razvijejo pri sicer telesno bolni osebi (simptomatska, organska

halucinoza z ohranjeno uvidevnostjo in deliriantno stanje s praviloma moteno zavestjo).

Terapija teh stanj običajno poteka na pediatričnih ali kirurških oddelkih. Od medikamentov

uporabljamo haloperidol, benzodiazepine, predvsem pa je vaţno simptomatsko zdravljenje

osnovne bolezni (prav tam).

Za motnje v telesnem razvoju prištevamo vse telesne motnje, ki zajemajo anomalije udov,

cerebralno paralizo, motnje v razvoju nevralnega kanala, pareze in paralize udov, ki

zahtevajo uporabo ortopedskih pripomočkov, prav tako pa slepe in slabovidne ter gluhe in

naglušne osebe (Uradni list RS št. 26/1996). Zaradi teh primanjkljajev so te osebe še toliko

bolj izpostavljene k poškodbam in posledičnim nujnim stanjem.


59

6EMPIRIČNI DEL

6.1 NAMEN, CILJI IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

DIPLOMSKEGA DELA

6.1.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je opisati najpogostejša nujna stanja pri osebah z motnjami

telesnem in duševnem razvoju v institucionalnem varstvu in ukrepe zdravstvenih delavcev

pri teh stanjih. S tem bi zaposlenim zdravstvenim delavcem v takih ustanova h podali

enotne pristope in ukrepanja v primeru urgentnih stanj njihovih varovancev. Dobiti ţelimo

tudi podatke o pogostosti nujnih stanj v CUDV Črna na Koroškem, ter o pripravljenosti in

ukrepanju zdravstvenih delavcev ob takih stanjih.

6.1.2 CILJI

Glede na namen diplomskega dela so cilji naslednji:

opisati stanja in ukrepe pri najpogostejših moţnih nujnih stanjih pri osebah z

motnjami v duševnem razvoju,

ugotoviti katera so najpogostejša nujna stanja v CUDV Črna na Koroškem,

ugotoviti pripravljenost zdravstvenih delavcev v CUDV Črna na Koroškem na taka

stanja,

ugotoviti pogostost obnavljanja znanja zaposlenih zdravstvenih delavcev iz prve

pomoči in nujne medicinske pomoči.

6.1.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Glede na namen in cilje diplomskega dela smo si zastavili naslednja raziskovalna

vprašanja:

1. Ali imajo zdravstveni delavci dovolj znanja o ukrepih prve pomoči in nujne

medicinske pomoči pri osebah z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v

institucionalnem varstvu?

2. Ali so nujna stanja v CUDV Črna na Koroškem pogosta?


60

6.2 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

6.2.1PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE

Pri pisanju diplomskega dela smo upoštevali etični vidik izdelave diplomskega dela, kar

pomeni, da so podatki aktualni, verodostojni. Anketni vprašalniki so bili anonimni,

pridobljeni podatki pa uporabljeni izključno za namen izdelave diplomskega dela.

6.2.2 PREDVIDENA METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

Uporabili smo deskriptivno metodo dela, v teoretičnem delu smo temo predstavili s

pomočjo aktualne literature, ki nam je bila dostopna v knjiţnicah sistema COBISS. V

pomoč nam je bila zbrana slovenska in tuja literatura knjig, zbornikov, interneta, katero

smo preučili, uredili, analizirali in sistematizirali.

V nadaljevanju smo izvedli kvantitativno raziskavo s pomočjo anketnega vprašalnika.

Pridobljene podatke smo pretvorili v obliko, primerno za statistično analizo. Podatke smo

predstavili v obliki grafov, s pomočjo programa Microsoft Excel.

6.2.3 RAZISKOVALNI VZOREC

Med tehnike zdravstvene nege, medicinske sestre, dip lomirane medicinske sestre in

fizioterapevte zaposlene v CUDV Črna na Koroške smo razdelili 25 anketnih vprašalnikov.

Dobili smo vrnjenih 23 pravilno izpolnjenih vprašalnikov. Tako vzorec obsega 23

anketirancev.

6.2.4 RAZISKOVALNO OKOLJE

Raziskavo smo izvedli med zaposlenimi zdravstvenimi delavciv CUDV Črna na

Koroškem.

6.2.5 ČAS RAZISKOVANJA

Raziskavo smo izvedli v mesecu septembru 2011.


61

6.2.6 ETIČNI VIDIK

Pri izvedbi raziskave smo upoštevali načela Kodeksa etike medicinskih sester in tehnikov

zdravstvene nege Slovenije. Anketiranci so bili seznanjen z namenom raziskave, načelom

zaupanja, varovanja podatkov in z moţnostjo odklonitve sodelovanja v raziskavi.

Anketiranci so ostali anonimni.


62

7 ANALIZA REZULTATOV IN INTERPRETACIJA

Graf 1: Spol anketirancev

V raziskavi je sodelovalo 23 anketirancev, ki so zaposleni v CUDV –ju. Od tega je bilo 20

(87%) ţensk in trije (13%) moški. Anketiranci so imeli izobrazbo zdravstvene smeri in so

zaposleni v zdravstveni sluţbi CUDV–ja. Vseh zaposlenih zdravstvenih delavcev je 38,od

tega 33 ţensk in 5 moških. Prav zaradi tega so anketiranci večinoma ţenske.

Graf 2: Delovna doba anketirancev

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

2020

3

Ženske

Moški

0

2

4

6

8

10

12

7

4

12

0 - 10 let

11 - 20 let

21 - 30 let


63

Delovna doba anketirancev se giblje med 1 in 27 let. Razdelili smo jih v tri skupine in

dobili sledeče rezultate. 7 (30,4 %) anketirancev je zaposlenih do 10 let, štirje (17,4 %)

anketiranci so zaposleni od 11 do 20 let, 12 (52,2 %) anketiranih pa ima delovno dobo med

21 in 30 let. Nihče nima več kot 30 let delovne dobe. Povprečna delovna doba

anketirancev je 17,1 let. Najniţja delovna doba je eno leto, najvišja pa 27 let.

Graf 3: Izobrazba anketirancev

V CUDV – ju stazaposleni dve diplomirani medicinski sestri, 27 srednjih medicinskih

sester oz. zdravstvenih tehnikov in 9 bolničarjev/negovalcev.

Anketni vprašalnik je izpolnilo 19 (82,6 %) zaposlenih s srednjo šolo zdravstvene smeri in

štirje (17,4 %) z višjo ali visoko šolo.

Med sodelujočimi anketiranci z višjo ali visoko šolo so bili tudi diplomirani fizioterapevti,

ki so tesno povezani s sluţbo zdravstvene nege. Sodelovala sta dva (8,7 %) diplomirana

fizioterapevta in dve (8,7 %) diplomirani medicinski sestri.

Zaposleni s poklicno šolo smer bolničar/negovalec niso sodelovali v anketi.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

0

19

4

Poklicna izobrazba

Srednješolska izobrazba

Višje/visokošolska izobrazba


64

Graf 4: Znanje za izvajanje ukrepov pri nujnih stanjih pacientov

13 (56,5 %) anketirancev je odgovorilo, da imajo dovolj znanja za izvajanje ukrepov pri

nujnih stanjih. 10 (43,5 %) pa meni, da nima dovolj potrebnega znanja.

Graf 5: Udeleţba na izobraţevanjih iz urgentne medicine

Kar 19 (82,6 %) anketirancev se redno udeleţuje izobraţevanj iz urgentne medicine in

samo štirje (17,4 %) tega ne počno.

0

2

4

6

8

10

12

14

13

10 Da

Ne

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

2019

4

Da

Ne


65

Graf 6: Omogočitev udeleţbe na izobraţevanjih

13 (56,5 %) anketirancev meni, da jim delovna organizacija omogoči dovolj izobraţevanj

in seminarjev iz urgentne medicine, 10 (43,5 %) pa meni obratno.

Graf 7: Tečaj TPO in AED

Na vprašanje o udeleţbi na tečajih iz TPO in AED je 17 (74 %) anketiranih odgovorilo, da

so se posameznih izobraţevanj in seminarjev na temo urgentne medicine udeleţili pred 1

do 2 leti, po trije (13 %) pa so odgovorili, da so se seminarjev udeleţili pred 3 do 4 leti oz.

pred več kot štirimi leti.

0

2

4

6

8

10

12

14

13

10 Da

Ne

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

17

3 3

Pred 1 - 2 leti

Pred 3 - 4 leti

Pred > 4 leti


66

Graf 8: Sposobnosti za rokovanje z AED

Anketiranci so, glede na odgovore na prejšnja vprašanja, svoje sposobnosti za rokovanje z

AED–jem ocenili zelo povprečno. Kar 15 (65,2 %) anketirancev je svoje sposobnosti

ocenilo s povprečno moţnostjo »dobro«, trije (16,1 %) s »slabo«, samo štirje (17,4 %)

svoje znanje ocenjujejo kot zelo dobro in samo eden (4,3 %) kot odlično.

Graf 9: Dodatna edukacija AED–ja

Kar 21 (91,3%) vseh anketiranih je odgovorilo, da čutijo potrebo po dodatni edukaciji za

uporabo AED–ja, in samo dva (8,7 %), da tega ne potrebujeta.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

1

4

15

3

0

Odlično

Zelo dobro

Dobro

Slabo

Zelo slabo

0

5

10

15

20

25 21

2

da

ne


67

Graf 10: Časovni interval za udeleţbo na izobraţevanjih iz urgentne medicine

Zdravstveni delavci v CUDV – ju si ţelijo ponavljati izobraţevanja iz urgentne medicine

zelo pogosto, saj jih je kar 19 (82,6 %) izrazilo ţeljo, da bi se to zgodilo vsako leto in štirje

(17,4 %) na dve leti. Nihče pa ni odgovoril, da bi ponovil izobraţevanje na tri ali več let.

Graf 11: Enotno napisane smernice za ukrepanje pri nujnih stanjih

Enotno napisane smernice predstavljajo standardizirane postopke in ukrepanja ob

določenih stanjih in kar 21 (91,2 %) anketiranih meni, da b i bile enotno

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

2019

4

0 0

Vsako leto

Vsako drugo leto

Na tri leta

Na > štiri leta

0

5

10

15

20

25 21

1 1

Da

Ne

Ne vem


68

dogovorjene,napisane in sprejete smernice v pomoč v situacijah, ki zahtevajo nujne ukrepe.

Eden (4,4 %) meni, da mu to ne bi bilo v pomoč, en (4,4%) anketiranec pa ne ve.

Graf 12: Ukrepanje pri vitalno ogroţenem pacientu, še pred prihodom zdravnika

Pri vprašanju o ukrepanju pri vitalno ogroţenem pacientu so morali anketirani obkroţiti,

kaj od podanih postopkov bi oni ob določenem nujnem stanju storili samostojno, ne da bi

jim prej to naročil zdravnik. Moţnih je bilo več odgovorov. Vseh 23 (100 %) anketiranih

bi sprostilo dihalno pot, zaustavilo krvavitev, prizadetega namestilo v poloţaj za

nezavestnega in kontroliralo vitalne funkcije. 22 (95,6 %) bi začelo s TPO in 20 (86,9 %)

bi izvedlo defibrilacijo. 19 (82,6 %) bi jih samostojno apliciralo tudi kisik in aspiriralo

dihalne poti. Štirje (17,4 %) bi jih samostojno vstavilo ustno – ţrelni tubus, po dva (0,8 %)

bi nastavila tudi venski kanal in aplicirala 0,9 % NaCl v infuziji, eden (0,4 %) anketirani

pa bi uporabil adrenalin pri oţivljanju brez navodil zdravnika in prav tako uporabil

adrenalin pri nekaterih drugih stanjih.

0

5

10

15

20

2523

19

22

20

23 23

19

4

2 21 1

23

0

Sprostitev dihalnih pot

Aplikacija kisika

TPO

Izvedba defibrilacije

Zaustavitev krvavitve

Položaj za nezavestnega

Aspiracija dihalnih pot

Vstavitev ustno žrelnega tubusa

Nastavitev venske poti

Nastavitev infuzije - 0,9 % NaCl

Uporaba adrenalina pri oživljanju

Uporaba adrenalina pri nekaterih ostalih stanjih


69

Graf 13: Pogostost nujnih stanj v CUDV Črna na Koroškem

Na vprašanje o pogostosti nujnih stanj v CUDV-ju je 6 (26%) anketiranih odgovorilo, da

so nujna stanja pogosta, 17 (74 %) pa jih meni obratno.

Graf 14: Najpogostejša nujna stanja v CUDV Črna na Koroškem

Vprašanje o najpogostejših nujnih stanjih je bilo odprtega tipa in anketiranci so lahko sami

napisali, katera so tri najpogostejša nujna stanja v CUDV–ju Črna na Koroškem. Vseh 23

(100 %) anketirancev je kot najpogostejše nujni stanji napisalo epileptični napad in akutna

dihalna stiska. Kot tretje najpogostejše nujno stanje pa so zapisali: 9 (39,1 %) poškodbe,

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

6

17

Da

Ne

0

5

10

15

20

25 23 23

9

6

2 21

3

Epileptični napad

Akutna dihalna stiska

Poškodbe

Astmatičen napad

Krvavitve

Druge izgube zavesti

Povišana telesna temperaturaAspiracije


70

6(26 %) astmatični napad, po dva (8,7 %) anketiranca sta napisala krvavitve in druge

izgube zavesti, eden (4,5 %) je napisal tudi močno povišana telesna temperatura in trije (13

%) kot tretje najpogostejše nujno stanje navajajo aspiracijo, kar pa lahko prištejemo tudi k

akutni dihalni stiski.

Graf 15: Ukrepi ob epileptičnem napadu

Tudi vprašanje o ukrepih ob epileptičnem napadu je bilo odprtega tipa in anketiranci so

morali napisati 5 ukrepov ob epileptičnem napadu. Vseh 23 anketirancev (100 %) je za

prvi ukrep napisalo »namestitev prizadetega v ustrezen poloţaj oz. poloţaj za

nezavestnega«. Prav tako so vsi anketiranci (100 %) zapisali odgovor »merjenje vitalnih

funkcij«. Ostali odgovori so bili: 21 (91,3 %) anketiranih je napisalo »sprostitev dihalnih

poti«, 9 (39,1%) »razrahljanje ovratnika in odstranitev nevarnih predmetov«, 18 (78,3 %)

jih je napisalo tudi, da bi uporabili Stesolid po potrebi. 14 (60,9 %) jih je napisalo, da je

potrebno opazovati stanje zavesti in dihanje, 7 (30,4 %) pa jih je še napisalo, da je

potrebno obvestiti zdravnika. Odgovori so se ponavljali v različnem vrstnem redu, drugih

ukrepov pa ni napisal nihče.

0

5

10

15

20

25 23

21

23

9

18

14

7


Sprostitev dihalnih poti

Merjenje vitalnih funkcij

Razrahljanje ovratnika in odstranitev nevarnih predmetov

Stesolid po potrebi

Opazovanje stanja zavesti in dihanja

Obvestilo zdravniku


71

Graf 16: Ukrepi ob akutni dihalni stiski

Pri vprašanju o ukrepih ob akutni dihalni stiski so bili podani dokaj različni odgovori.

Moţnih je bilo več odgovorov. Samo 14 (60,9 %) izmed 23 (100 %) anketiranih je

napisalo, da bi se prizadetemu sprostila dihalnapot, pri tem tudi nihče ni omenil, 5- ih

udarcev med lopatici ali Heimlichov prijem. 16 (69,6 %) jih je nato zapisalo »merjenje

vitalnih funkcij«. Po 10 (43,5 %) jih je napisalo še »aplikacija kisika« in »klic zdravnika«.

12 (52,1 %) bi prizadetega namestilo v poloţaj za nezavestnega, kar 11 (47,8 %) pa

»aplikacija zdravil, če ima prizadeti zapisana po potrebi. Le 9 (39,1 %) jih omenja še

izvajanje TPO po potrebi. Po dva anketirana (8,7 %) pa sta dodala še aspiracijo in

opazovanje prizadetega.

0

2

4

6

8

10

12

14

1614

16

10

12

1011

9

2 2


Merjenje vitalnih funkcij

Aplikacija kisika


Klic zdravnika

Aplikacija zdravil če ima predpisano po potrebi

TPO, če je potrebno

Aspiracija

Opazovanje


72

Graf 17: Oprema in pripomočki za ukrepanje ob nujnih stanjih

Zadnje vprašanje se je nanašalo na potrebne pripomočke in opremo, ki nam olajšajo ali

omogočijo kakovostnejšo nujno medicinsko pomoč pri nujnih stanjih. Vseh 23 (100 %)

anketiranih je odgovorilo, da je le-ta v CUDV-ju na voljo.

0

5

10

15

20

25

23

0

Da

Ne


73

8 RAZPRAVA

CUDV Črna na Koroškem je socialno-varstveni center, ki poleg pedagoškega dela nudi

tudi vso zdravstveno oskrbo vsem stanovalcem, ki so kakorkoli vključeni v ustanovo. Leţi

na koncu Meţiške doline in je 21 km oddaljen od prvega centra nujne medicinske pomoči

v Ravnah na Koroškem in 38 km od prve bolnišnice Slovenj Gradec. Seveda obstajajo

velike prednosti lege na podeţelju, ampak obstajajo tudi slabosti, ki pa se največkrat

pokaţejo ob nujnih stanjih. Prav zaradi tega je potrebna še večja pripravljenost in znanje

zdravstvenih delavcev na podeţelju.

V raziskavo o nujnih stanjih in ukrepih pri motnjah v duševnem in telesnem razvoju smo

zajeli 23 zdravstvenih delavcev, ki so zaposleni v Centru za usposabljanje delo in varstvo

Črna na Koroškem. V zdravstveni sluţbi ustanove je zaposlenih 38 zdravstvenih delavcev

od tega 33 ţensk in 5 moških, zaradi tega je tudi razmerje v raziskavi 87 % v prid ţenskam.

Starostna struktura zaposlenih je od takih s kratkim delovnim staţem, pa nekje do 30 let

delovne dobein je povprečna oz. nekje na sredini potrebne delovne dobe za upokojitev.

Nihče od zdravstvenih delavcev ni blizu upokojitve. Kar 10 zd ravstvenih delavcev je

zaposlenih do 10 let, kar pomeni, da imajo še razmeroma sveţe šolsko znanje in novejše

teoretične osnove. V CUDV-ju sta zaposleni dve diplomirani medicinski sestri, 27 srednjih

medicinskih sester oz. zdravstvenih tehnikov, 9 bolničarjev/negovalcev in trije diplomirani

fizioterapevti. Zdravnik v CUDV-ju ni zaposlen, ampak tam obratuje ambulanta

zdravstvenega doma, pri katerem je zaposlen tudi zdravnik in v CUDV-ju dela trikrat

tedensko dopoldan. Prav zaradi tega je potrebna še toliko večja pripravljenost in znanje

zaposlenih za ukrepanje pri nujnih stanjih, saj zdravnik ni stalno prisoten, deţurni zdravnik

in ekipa nujne medicinske pomoči pa imajo sedeţ v Ravnah na Koroškem.

Nekaj vprašanj smo namenili izobraţevanju zaposlenih iz urgentne medicine in ugotovili,

da jim organizacija omogoča pogosta izobraţevanja, poleg obveznih obnavljanj v okviru

sedem letnega licenčnega obdobja organizirajo tudi interne predstavitve uporabe

defibrilatorja in tudi 82,6 % jih odgovarja, da se izobraţevanj udeleţujejo redno, od tega se

jih je kar 74 % udeleţilo pred 1 – 2 letom. Glede na pogostost izobraţevanj pa so rezultati

o oceni svojega znanja slabši, saj jih kar 43,5 % meni, da nimajo dovolj znanja za


74

ukrepanje ob nujnih stanjih, znanje o rokovanju z AED-jem jih je kar 65,2 % ocenilo s

povprečno oceno 3 oz. »dobro«. Samo 21,7 % anketirancev svoje znanje ocenjuje kot zelo

dobro ali odlično. Iz tega sledi, da si kar 91,3 % anketiranih ţeli dodatnih edukacij o

uporabi AED-ja, 82,6 % anketiranih pa bi to ţelelo vsako leto. Na več kot dve leti pa

nihče.

Zanimivo je, zakaj so anketirani oz. zaposleni zdravstveni delavci tako nesamozavestni

glede svojega znanja o ukrepih ob nujnih stanjih, saj je udeleţba na izobraţevanjih visoka,

prav tako pogostost izobraţevanj. Vzroki so lahko različni. Verjetno pa se dvom v lastno

znanje o ukrepih ob nujnih stanjih lahko povezuje s tem, da so nujna stanja v CUDV-ju

razmeroma redka.Za čim bolj utrjeno znanje morajo izobraţevanja potekati v manjših

skupinah z aktivno vlogo udeleţencev, s prikazi primerov ob ustreznih pripomočkih.

Analiza odgovorov na prvo raziskovalno vprašanje : »Ali imajo zdravstveni delavci

dovolj znanja o ukrepih prve pomoči in nujne medicinske pomoči pri osebah z

motnjami v telesnem in duševnem razvoju v institucionalnem varstvu?«, je pokazala,

da zaposleni zdravstveni delavci zelo dobro poznajo ukrepanje ob stanjih, ki so zelo

pogosta in značilna za CUDV, kot je na primer epileptični napad, pri drugih stanjih pa je

poznavanje ukrepov slabše.

Presenetilo nas je, da se anketiranci niso v 100 % odločili za samostojnost izvedbe

določenih postopkov ob nujnih stanjih kot so, izvajanje TPO in uporaba defibrilatorja, saj

se danes le to pričakuje ţe od vsakega laika, ki naleti na situacijo ob nenadni srčni

odpovedi. Mreţa defibrilatorjev v Sloveniji pa je iz dneva v dan večja.

Izkazalo se je, da anketiranci kot najpogostejše nujno stanje v CUDV-ju navajajo

epileptični napad, pri katerem bi vsi ravnali korektno. Kot drugo najpogostejše nujno stanje

navajajo akutno dihalno stisko, predvsem zaradi motenj poţiranja in posledično aspiracije

hrane in tablet, zaradi akutnih bolezenskih stanj dihalnih poti in pa tujkov v dihalnih poteh.

Tukaj anketirani niso poznali predpisanega vrstnega reda ukrepov.


75

Prav zaradi tega bi še kako prav prišle enotno napisane smernice, ki povečujejo kakovost

dela in posledično pomagajo izogniti se stresu. Dosegljive bi morale biti vsem zaposlenim,

ne samo zdravstvenim delavcem, s tem bi poenotili ukrepe ob nujnih stanjih v CUDV-ju.

Tudi anketirani so v 91,2 % mnenja, da je to potrebno.

Kot nujna stanjaanketiranci navajajo še poškodbe s krvavitvami, astmatične napade, druge

izgube zavesti in močno povišano telesno temperaturo. Presenetilo nas je, da nihče izmed

anketirancev kot nujno stanje ni navedel posameznih psihiatričnih nujnihstanj, kot so hude

motnje razpoloţenja, mišljenja ali vedenja, ki vsekakor zahtevajo takojšnje ukrepanje.

Na drugo raziskovalno vprašanje: »Ali so nujna stanja v CUDV Črna na Koroškem

pogosta?«, lahko odgovorimo, da so nujna stanja v CUDV-ju redka, saj tako meni 74 %

anketiranih, 26 % pa jih pravi, da so pogosta. Rezultatipotrjujejo naša sklepanja, da zaradi

redkosti nujnih stanj zaposleni niso dovolj samozavestni pri nudenju nujne medicinske

pomoči, ker jim to ne predstavlja rutinskih postopkov, ampak le izjemne dogodke.

V CUDV-ju so na voljo določeni pripomočki in oprema, ki nam olajšajo in omogočajo

kakovostnejšo nujno pomoč, ko je ta potrebna. V CUDV-ju je na voljo vsa potrebna nujna

oprema za izvajanje nujne medicinske pomoči, s čimer se strinjajo tudi anketirani. Za

nujna stanja imajo tudi posebej shranjena določena zdravila. Oboje na tri mesece pregleda

zdravnik in diplomirana medicinska sestra. V CUDV-ju ne obstaja protokol nujnih stanj,

vendar se taka stanja vseeno beleţijo v interne raporte in osebne zdravstvene kartone

pacientov. Za dokumentiranje poškodbe imajo izdelane interne poškodbene liste, ki jih

dosledno izpolnjujejo in shranjujejo.


76

9 SKLEP

Nujna stanja so vsa stanja, ki zahtevajo hitro ukrepanje, saj je pri njih ogroţeno zdravje ali

celo ţivljenje pacienta. Pravilna in pravočasna pomoč na kraju dogodka posledično

povečata moţnost preţivetja prizadetega in omočita kakovostnejšo rehabilitacijo oz.

okrevanje. Za pravilno in učinkovito oskrbo ţivljenjsko ogroţenega pacienta je potrebnih

več dejavnikov, ki se med seboj dopolnjujejo. Potrebna je sodobna medicinska oprema,

sodelovanje medicinskega osebja in ustrezno znanje.

Rezultati naše raziskave so pokazali, da zaposleni zdravstveni delavci v CUDV-ju Črna na

Koroškem redno obnavljajo vsebine nujne medicinske pomoči in obnovitvene tečaje

temeljnih postopkov oţivljanja z uporabo avtomatskega defibrilatorja. V svoje znanje pa so

nesigurni, saj so nujna stanja v CUDV redka, zato si ţelijo še pogostejših obnavljanj. Na

voljo imajo vso sodobno medicinsko opremo za pomoč ob ukrepanju pri nujnih stanjih.

Ţelijo pa si tudi poenotenje postopkov in ukrepov, s čimer bi povečali kakovost

opravljenega dela in zmanjšali stres izvajalca oz. trenutno udeleţenega ob nujnem stanju.

Čeprav je ţivljenjsko nevarnih nujnih stanj v praksi dejansko malo, se ta lahko pojavijo

kadarkoli. Če pa delamo v ustanovi, kjer domujejo otroci in odrasli s posebnimi potrebami,

mora biti pripravljenost zdravstvenih delavcevna taka stanja še toliko večja.


77

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici viš. predav. mag. Klavdiji Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg., za vse

nasvete, predloge in hitre odgovore na diplomsko delo.

Posvetil in zahvalil bi se rad izr. prof. dr. ŠtefekuGrmecu, dr. med., spec. spl. med., za

strokovno pomoč in usmerjanje pri diplomskem delu.

Posebej pa bi se rad zahvalil svoji punci Darji, za vso pomoč pri izdelavi diplomskega

dela, za tople nasvete in izjemno podporo.


78

LITERATURA IN VIRI

Ahčan, U. Prva pomoč: Priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči kriţ Slovenije,

2006.

Bregant, G. Oskrba bolnika z akutnim koronarnim sindromom na terenu. V: Posavec, A.

(ur.). Nujni ukrepi v predbolnišnični NMP. Ljubljana; Zbornica zdravstvene in babiške

nege Slovenije, Sekcija reševalcev v zdravstvu, 2006: 133-140.

CUDV. Center za usposabljanje delo in varstvo Črna na Koroškem: Interno gradivo za

delavce sprejete na delo v CUDV Črna. Črna: CUDV, 2010.

Čander, D, Zafošnik, U. Oskrba akutne rane in zaustavitev hude krvavitve. V: Horvat, M,

Gorjan, R, Jošar, D. (ur.). Urgentna stanja v patronaţnem varstvu. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester,

babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v patronaţni dejavnosti, 2009: 47-52.

Čretnik, A. Začetna in nadaljnja obravnava poškodovancev. V: Grmec, Š, Čretnik, A,

Kupnik, D. (ur.). Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju. Maribor: Visoka

zdravstvena šola, 2006: 29-35.

Gradišek, P. Temeljni postopki oţivljanja za zdravstvene delavce. Ljubljana: Klinični

oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, Klinični center, 2007.

Grmec, Š, Špindler, M. Algoritmi oţivljanja pri odraslih. V: Grmec, Š, Čretnik, A, Kupnik,

D. (ur.). Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju. Maribor: Visoka zdravstvena

šola, 2006: 56-57.

Grmec, Š. Poškodbe glave. V: Grmec, Š. (ur.). Nujna stanja. Ljubljana: Zavod za razvoj

druţinske medicine, 2008: 290-296.


79

Kobal, M, F. Nasilje psihiatričnega bolnika kot urgentno stanje. V: Romih, J, Ţmitek, A.

(ur.). Urgentna stanja v psihiatriji. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, 1999: 49-62.

Koren, M, Petrovič, M. Dihalna stiska otrok. V: Gričar, M, Vajd, R. (ur.). Urgentna

medicina. Ljubljana: Slovensko zdruţenje za urgentno medicino, 2008: 180-182.

Kores Plesničar, B. Urgentna stanja v psihiatriji. V: Kores Plesničar, B. (ur.). Duševno

zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2011: 39-42.

Magdič, J. Epileptični napad in epileptični status. V: Grmec, Š. (ur.). Akutna stanja:

znamenja simptomi, sindromi, diferencialna diagnoza in ukrepanje. Maribor: Zdravstveni

dom dr. Adolfa Drolca, 2009: 39-42.

Marčun, R. Dihalna stiska – terminologija, etiologija, algoritmi. V: Gričar, M, Vajd, R.

(ur.). Urgentna medicina. Ljubljana: Slovensko zdruţenje za urgentno medicino, 2008:

154-158.

Martinčič-Jarc, V, Brecelj-Kobe, M. Nujna stanja v otroški psihiatriji. V: Romih, J,

Ţmitek, A. (ur.). Urgentna stanja v psihiatriji. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, 1999: 127-

141.

Prestor, J. Uvodnik. V: Posavec, A. (ur.). Opekline, amputacije, blast in crush poškodbe v

predbolnišničnem okolju. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije,

ZDMSBZTS, Sekcija reševalcev v zdravstvu, 2008: 7-8.

Robar, A. Zdravstvena nega agresivnega pacienta. V: Kores Plesničar, B. (ur.). Duševno


Sedonja, S. Pristop k pacientu z akutno zastrupitvijo. V: Horvat, M, Gorjan, R, Jošar, D.

(ur.). Urgentna stanja v patronaţnem varstvu. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške

nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih


80

tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v patronaţni

dejavnosti, 2009: 59-69.

Sinkovič, A. Šok in arterijska hipertenzija. V: Grmec, Š. (ur.). Akutna stanja: znamenja

simptomi, sindromi, diferencialna diagnoza in ukrepanje. Maribor: Zdravstveni dom dr.

Adolfa Drolca, 2009: 137-140.

Švigelj, V. Akutna moţganska kap in nevrološka stanja pri starostniku. V: Posavec, A.

(ur.). Nujna obravnava starostnika v predbolnišničnem okolju. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije – ZDMSBZTS, Sekcija medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov v patronaţnem varstvu, 2007 : 63-90.

Turčin, A. Samomorilno vedenje in samomor. V: Kores Plesničar, B. (ur.). Duševno


Internetni viri:

Al Mahdawi, L, Blejc, A,Boţič, M, Ravnikar, M. Poškodbe glave. Delavnice urgentne

medicine. 2009. Dostopno na: http://www.urgentna-medicina.org/content/view/66/79/

(12.4.2012)

Bekš, J. Prva pomoč pri tujkih v dihalnih poteh. Vita 2010. Dostopno na:

http://www.revija-

vita.com/index.php?stevilkavita=74&naslovclanek=Prva_pomo%C4%8D_pri_tujkih_v_di

halnih_poteh(30.9.2011)

Bolezen.si. Akutna psihoza. (b.d). Dostopno na: http://www.bolezen.si/ostale-zdravstvene-

teme/urgentna-stanja/2051-akutna-psihoza (30.9.2011)

Curk, U. Učinki – koristi športa na otroke in mladostnike z astmo. 2007. Dostopno na:

http://www.sportsrehabilitation.net/PDF/SEMINARSKE/ASTMA%20IN%20TELESNA%

20AKTIVNOST.pdf (15.5.2012)

http://www.urgentna-medicina.org/content/view/66/79/

http://www.revija-vita.com/index.php?stevilkavita=74&naslovclanek=Prva_pomo%C4%8D_pri_tujkih_v_dihalnih_poteh



http://www.bolezen.si/ostale-zdravstvene-teme/urgentna-stanja/2051-akutna-psihoza

http://www.bolezen.si/ostale-zdravstvene-teme/urgentna-stanja/2051-akutna-psihoza

http://www.sportsrehabilitation.net/PDF/SEMINARSKE/ASTMA%20IN%20TELESNA%20AKTIVNOST.pdf

http://www.sportsrehabilitation.net/PDF/SEMINARSKE/ASTMA%20IN%20TELESNA%20AKTIVNOST.pdf


81

Gorenc, M, Hribar, M. Nujna stanja pri otrocih. Delavnice urgentne medicine, 2009.

Dostopno na: http://www.urgentna-medicina.org/content/view/67/79/ (26.9.2011)

Gričar, M. Defibrilatorji in defibrilacija. Prva zdravstvena asistenca, 2010. Dostopno na:

http://pza.si/Clanek/Defibrilatorji- in-defibrilacija.aspx (28.11.2011)

Jurišič, B. Motnje v duševnem razvoju. Zveza Soţitje – zveza društev za pomoč osebam z

motnjami v duševnem razvoju Slovenije, 2010. Dostopno na:http://www.zveza-

sozitje.si/motnje-v-dusevnem-razvoju.html (22.10.2010)

Kesič, K. Otroci z epilepsijo. Bambino.si, 2007. Dostopno na:

http://www.bambino.si/otroci_z_epilepsijo (26.9.2011)

Krka. Epilepsija. Krka d.o.o. 2011 Dostopno na:

http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/epilepsija/ (25.9.2011)

Kuhar, M. Najteţje alergijske reakcije. Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije.

2006. Dostopno na:

http://www.dpbs.si/Alergije/Alergije%20pri%20otrocih/Najte%C5%BEje%20alergijske%

20reakcije.htm (20.9.2011)

Kvrţić, Z. Uporabimo avtomatski defibrilator. Vita, 2010. Dostopno na: http://www.revija-

vita.com/index.php?stevilkavita=74&naslovclanek=Uporabimo_avtomatski_defibrilator

(28.11.2011)

Lešer, I. Anksiozne motnje. Psihiatrija, 2006. Dostopno na: http://www.psihiater-

leser.com/452/27564.html (26.9.2011)

Lipovšek, P. Zastrupitve prva pomoč pri zastrupitvah. Pomagajmo.si, 2010. Dostopno na:

http://forum-tezave-pomagajmosi.mojforum.si/forum-tezave-pomagajmosi-

ntopic1779.html (12.4.2012)

http://www.urgentna-medicina.org/content/view/67/79/

http://pza.si/Clanek/Defibrilatorji-in-defibrilacija.aspx

http://www.bambino.si/otroci_z_epilepsijo

http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/epilepsija/

http://www.dpbs.si/Alergije/Alergije%20pri%20otrocih/Najte%C5%BEje%20alergijske%20reakcije.htm

http://www.dpbs.si/Alergije/Alergije%20pri%20otrocih/Najte%C5%BEje%20alergijske%20reakcije.htm

http://www.revija-vita.com/index.php?stevilkavita=74&naslovclanek=Uporabimo_avtomatski_defibrilator

http://www.revija-vita.com/index.php?stevilkavita=74&naslovclanek=Uporabimo_avtomatski_defibrilator

http://www.psihiater-leser.com/452/27564.html

http://www.psihiater-leser.com/452/27564.html

http://forum-tezave-pomagajmosi.mojforum.si/forum-tezave-pomagajmosi-ntopic1779.html

http://forum-tezave-pomagajmosi.mojforum.si/forum-tezave-pomagajmosi-ntopic1779.html


82

Manohin, A. Temeljni postopki oţivljanja. Katedra za anesteziologijo in reanima tologijo.

2010. Dostopno na: http://www.mf.uni- lj.si/kar/605-temeljni-postopki-ozivljanja

(15.10.2011)

Markovič, A. Pomen bivalne enote v rehabilitaciji pacientov z duševno motnjo. Diplomsko

delo. Fakulteta za zdravstvene vede. 2008. Dostopno na: http://dkum.uni-

mb.si/Dokument.php?id=6848 (5.4.2012)

Marušič, D, Ravnikar, T, Korošec, S. Temeljni postopki oţivljanja. Koronarno društvo

slovenske Istre. b.d. Dostopno na: http://kdsi.si/temeljni_postopki_ozivljanja/ (21.10.2011)

MDDSZ. Poškodbe kosti in sklepov. Prva pomoč. 2007a. Dostopno na: http://www.prva-

pomoc.mddsz.gov.si/indexa537.html?sv_path=9590(21.9.2011)

MDDSZ. Temeljni postopki oţivljanja. Prva pomoč. 2007b. Dostopno na:http://www.prva-

pomoc.mddsz.gov.si/index2497.html?sv_path=9589 (12.4.2012)

MedicineNet.com.Heartdiseaseandabnormalheartrhythms (arrhythmias). b.d. Dostopno na:

http://www.medicinenet.com/arrhythmia_irregular_heartbeat/article.htm (20.9.2011)

Meglič, N. Opekline – opeklinske rane. Vita, 2010. Dostopno na: http://www.revija-

vita.com/index.php?stevilkavita=74&naslovclanek=Opekline_-_opeklinske_rane

(12.4.2012)

Prenar, M. Prva pomoč. 2006. Dostopno na:

www.dijaski.net/get/zdn_ref_prva_pomoc_01.doc(15.5.2012)

Rescuelab. Preţivetje. Rescue.lab, b.d. Dostopno na: http://www.rescuelab.org/prezivetje

(22.9.2011)

Štrancar, K. Stabilni bočni poloţaj. Projekt: Usposobljenost reševalcev, ključ do ţivljenja.

2003. Dostopno na: http://sbi.eucilnica.si/index.php?stran=2_14# (22.9.2011)

http://www.mf.uni-lj.si/kar/605-temeljni-postopki-ozivljanja

http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=6848

http://dkum.uni-mb.si/Dokument.php?id=6848

http://kdsi.si/temeljni_postopki_ozivljanja/

http://www.prva-pomoc.mddsz.gov.si/indexa537.html?sv_path=9590

http://www.prva-pomoc.mddsz.gov.si/indexa537.html?sv_path=9590

http://www.prva-pomoc.mddsz.gov.si/index2497.html?sv_path=9589

http://www.prva-pomoc.mddsz.gov.si/index2497.html?sv_path=9589

http://www.medicinenet.com/arrhythmia_irregular_heartbeat/article.htm

http://www.revija-vita.com/index.php?stevilkavita=74&naslovclanek=Opekline_-_opeklinske_rane

http://www.revija-vita.com/index.php?stevilkavita=74&naslovclanek=Opekline_-_opeklinske_rane

http://www.dijaski.net/get/zdn_ref_prva_pomoc_01.doc

http://www.rescuelab.org/prezivetje

http://sbi.eucilnica.si/index.php?stran=2_14


83

Tišler, U. Oskrba nezavestnega bolnika. Pomagam prvi.2011a. Dostopno na:

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/OSKRBA_NEZAVESTNEGA

_BOLNIKA/ (21.9.2011)

Tišler, U. Prva pomoč pri bolečini srčnega izvora. Pomagam prvi. 2011b. Dostopno

na:http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_prsni_bole

cini_srcnega_izvora/ (17.10.2011)

Tišler, U. Prva pomoč pri moţganski kapi. Pomagam prvi. 2011c. Dostopno na:

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_mozganski_k

api/ (25.9.2011)

Tišler, U. Prva pomoč pri tujku v dihalnih poteh. Pomagam prvi. 2011d. Dostopno

na:http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_zaporidihal

nih_poti_s_tujkom/ (21.10.2011)

Tišler, U. Prva pomoč pri opeklinah. Pomagam prvi. 2011e. Dostopno na:

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_opeklinah/

(21.10.2011)

UniversityofCalifornia. AEDs (AutomatedExternalDefibrillators). 2011. Dostopno na:

http://www.ucop.edu/riskmgt/emergprep/aedfrkln.html (28.11.2011)

Uradni list RS št. 26/1996. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka.

Dostopno na: http://www.uradni- list.si/1/objava.jsp?urlid=199626&stevilka=1578

(22.8.2011)

Uradni list RS. št. 77/2008. Zakon o duševnem zdravju. 29. č len. Posebni varovalni ukrepi.

2008. Dostopno na: http://www.uradni- list.si/1/objava.jsp?urlid=200877&stevilka=3448

(10.4.2012)

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/OSKRBA_NEZAVESTNEGA_BOLNIKA/

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/OSKRBA_NEZAVESTNEGA_BOLNIKA/

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_prsni_bolecini_srcnega_izvora/



http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_mozganski_kapi/

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_mozganski_kapi/

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_zaporidihalnih_poti_s_tujkom/

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_zaporidihalnih_poti_s_tujkom/

http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_opeklinah/

http://www.ucop.edu/riskmgt/emergprep/aedfrkln.html

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199626&stevilka=1578

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200877&stevilka=3448


84

Valjačič Rajko, L. Panični napadi. Psihoanalitična ordinacija. b.d. Dostopno na:

http://psihoanalitik.si/panicni%20napadi.htm (26.9.2011)

Vidmar, I. Tujek v dihalih. Nujna stanja. Zdruţenje zdravnikov druţinske medicine.

2012a. Dostopno na: http://www.drmed.org/strok/nujna_stanja/08/08-04.php (5.4.2012)

Vidmar, I. Vročinski krči. Nujna stanja. Zdruţenje zdravnikov druţinske medicine. 2012b.

Dostopno na: http://www.drmed.org/strok/nujna_stanja/08/08-11.php (5.4.2012)

Viva. Akutna bolečina v trebuhu. 2010. Dostopno na:

http://www.viva.si/Bolezni/Podrobnosti/4407/Akutna-bole%C4%8Dina-v-trebuhu-Akutni-

abdomen (25.9.2011)

Viva. Akutno poslabšanje astme. 2005. Dostopno na: http://www.viva.si/Bolezni/Prva-

pomo%C4%8D/4404/Akutno-poslab%C5%A1anje-astme (15.5.2012)

Zdruţenje zdravnikov druţinske medicine. Anafilaktični šok. b.d.(a). Dostopno na:

http://www.drmed.org/strok/nujna_stanja/08/08-06.php (15.4.2012)

Zdruţenje zdravnikov druţinske medicine. Poškodbe z električnim tokom. b.d.(b).

Dostopno na: http://www.drmed.org/strok/nujna_stanja/03/03-20.php (15.5.2012)

ZRSŠ. Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s

posebnimi potrebami. b.d. Dostopno na:

http://www.zrss.si/pdf/050911094420_upp_kriteriji.pdf (22.10.2011)

http://psihoanalitik.si/panicni%20napadi.htm

http://www.drmed.org/strok/nujna_stanja/08/08-04.php


http://www.viva.si/Bolezni/Podrobnosti/4407/Akutna-bole%C4%8Dina-v-trebuhu-Akutni-abdomen

http://www.viva.si/Bolezni/Podrobnosti/4407/Akutna-bole%C4%8Dina-v-trebuhu-Akutni-abdomen

http://www.viva.si/Bolezni/Prva-pomo%C4%8D/4404/Akutno-poslab%C5%A1anje-astme

http://www.viva.si/Bolezni/Prva-pomo%C4%8D/4404/Akutno-poslab%C5%A1anje-astme



1

PRILOGE

ANKETNI VPRAŠALNIK

Sem Jure Sušnik, absolvent Fakultete za zdravstvene vede, Univerze v Mariboru in

pripravljam diplomsko nalogo z naslovom NUJNA STANJA IN UKREPI PRI OSEBAH Z

MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU za kar potrebujem vašo pomoč.

Prosim, če izpolnite vprašalnik, ki je pred vami. Vprašalnik je anonimen, izpolnite ga

prostovoljno. Vljudno Vas prosim, da na vprašanja odgovarjate iskreno in navajate

resnične podatke. Le-te bom uporabil izključno za izdelavo diplomske naloge. Vaše

sodelovanje mi bo resnično v veliko pomoč.

Za razumevanje in sodelovanje se vam najlepše zahvaljujem.

1. SPOL:

Moški

Ţenski

2. DELOVNA DOBA

_________ let

3. IZOBRAZBA

Poklicna (bolničar/negovalec)

Srednješolska (zdravstveni tehnik/medicinska sestra)

Višje/visokošolska (višja/diplomiorana medicinska sestra)

4. Ali menite, da imate dovolj znanja za izvajanje ukrepov pri nujnih stanjih nastalih

privaših varovancev?

Da

2

Ne

5. Ali se udeleţujete rednih izobraţevanj iz urgentne medicine?

Da

Ne

6. Ali menite,da vam vaša delovna organizacija omogoči dovolj izobraţevanj in

seminarjev iz urgentne medicine?

Da

Ne

7. Kdaj ste nazadnje opavili tečaj temeljnih postopkov oţivljanja (TPO) z uporabo

avtomatskega zunanjega defibrilatorja (AED)?

Pred 1-2 leti

Pred 3-4 leti

Pred več kot štirimi leti

8. Kako ocenjujete vaše sposobnosti za rokovanje z AED?

Odlično

Zelo dobro

Dobro

Slabo

Zelo slabo

9. Ali čutite potrebo za edukacijo AED-ja?

Da

Ne

10. V kakšnem časovnem obdobju bi si ţeleli ponoviti izobraţevanje?

Vsako leto

Vsako drugo leto

Na tri leta

Na več kot štiri leta

11. Ali menite, da bi vam bile enotno dogovorjene, napisane in sprejete smernice v

pomoč v situacijah, ki zahtevajo nujne ukrepe?

Da

Ne

3

Ne vem

12. Katere ukrepe bi vi osebno (ob ustrezni indikaciji) izvedli samostojno, pri vitalno

ogroţenem varovancu, še pred prihodom oz. naročilom zdravnika? (moţnih več

odgovorov)


Aplikacija kisika

TPO

Izvedba defibrilacije (AED)

Zaustavitev krvavitve

Poloţaj za nezavestnega

Aspiracija dihalnih poti

Vstavitev ustno ţrelnega tubusa

Nastavitev venske poti

Nastavitev infuzije (0,9 % NaCl)

Uporaba adrenalina pri oţivljanju

Uporaba adrenalina pri nekaterih ostalih stanjih (anafilaktična reakcija,

hujši astmatični napad)

Nadzor vitalnih funkcij

Nič od naštetega

13. Ali so v vaši ustanovi nujna stanja pri varovancih pogosta?

Da

Ne

14. Najštejte tri najpogostejša nujna stanja pri varovancih v vaši ustanovi.

______________________________________

______________________________________

______________________________________

15. Kako ukrepate pri epileptičnem napadu? (po vrstnem redu)

______________________________________

______________________________________

______________________________________

______________________________________

4

______________________________________

16. Kaj storite ob akutni dihalni stiski pri vaših varovancih? (po vrstnem redu)

______________________________________

______________________________________

______________________________________

______________________________________

17. Ali so vam na voljo vsa oprema in pripomočki, ki jih potrebujete ob ukrepanju pri

nujnih stanjih?

Da

Ne

Ne vem

5

IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUČNEGA

DELA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV

Ime in priimek: JURE SUŠNIK

Naslov prebivališča: CENTER 147, 2393 ČRNA NA KOROŠKEM

Vpisna številka: 30031712

Študijski program: Zdravstvena nega

Naslov diplomskega dela: NUJNA STANJA IN UKREPI PRI OSEBAH Z MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU

Mentor/ica: viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg.

Podpisani Jure Sušnik izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Zaključno delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih

pravicah dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija zaključnega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v

Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum zaključka študija, naslov zaključnega dela) na

spletnih straneh in v publikacijah UM.

Datum in kraj: Podpis avtorja: Maribor, 25.5.2012 Jure Sušnik

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · poleg obveznih izobraţevanj iz vsebin nujne medicinske pomoči še dodatna interna obnavljanja z aktivnim poskusom na ustreznih