UŠTV 2015 Miha Šimac

115

RAZGLEDI MUZEJSKEGA DRUŠTVA BLED ZA LETO 2015

Dr. Miha Šimac (1981), asistent na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani na Katedri za cerkveno zgodovino in patrologijo. Ukvarja se z raziskovanjem dvojne monarhije, posebno pozornost pa namenja prvi svetovni vojni in slovenskim vojakom, vojaškim duhovnikom in častnikom, ki so služili cesarski vojski. Leta 2014 je v Acti ecclesiastici Sloveniae objavil knjigo Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom.

O načelniku generalštaba Blažu Žemvi je bilo v zadnjem času napisanih kar nekaj prispevkov, nekateri od teh so objavljeni tudi

na spletnih straneh. Tako je na eni od njih o njem pisal tudi Marjan Krajnc, generalmajor v pokoju. Opisal je genealogijo rodu in se potem posvetil opisu njegove življenjske in vojaške poti. O obeh bratih generalih je med drugim zapisal: »Prva sta javno o dveh bratih in generalih Žemva pisala dr. Bruno Hartman (Večer, 1991) in pokojni Božo Benedik (Dnevnik, 1995).«12 Morda je tu mišljeno prvi v novi slovenski državi, saj so o obeh bratih že v času njunega delovanja v časopisih in listih objavljali prispevke, v slovenskih pa posebej poudarjali in izpostavljali tudi njun slovenski izvor. Posebej pa velja izpostaviti prispevka Janeza Žumra in biografa vojaških osebnosti, častnika Fridolina Kaučiča (1860–1922),13 ki sta o načelniku generalštaba slovenskega rodu pisala že ob njegovem imenovanju.

12 Prim. http://home.amis.net/marijank/Z16-bratazemva.html (zapis z dne 1. 3. 2015).

13 V spletnem slovenskem biografskem leksikonu je njegovo leto rojstva napačno zapisano. Prim. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi268274/ (zapis z dne 1. 3. 2015). Fridolin Kaučič je bil rojen leta 1860 v Sevnici. Njegov priimek je v časopisju zapisan različno – Kavčič, Kaučič. V krstni knjigi ga najdemo zapisanega kot Kaučič. V: RMK Sevnica 1856–1870, str. 60. – Tudi v svojem zadnjem prispevku je podpisan tako.

ČASOPISNI DROBCI O NAČELNIKU GENERALŠTABA BLAŽU ŽEMVI

Miha Šimac

Blaž Žemva

116


Leta 1911 je na čelu avstro-ogrske vojske namreč prišlo do zamenjave. Dotedanji načelnik generalštaba je, kot so to poročali časopisi, »demisioniral«. O odstopu Conrada von Hötzendorfa in imenovanju novega načelnika generalštaba so se še posebej razpisali v Slovencu 1. decembra 1912. V prispevku je bilo objavljeno, da se je o odstopu Hötzendorfa špekuliralo že ob odstopu vojnega ministra Schönaicha.14 Hötzendorf je potem cesarju res ponudil svoj odstop, svojo prošnjo pa čez teden dni še ponovil in cesar je prošnji ugodil. V članku so tudi zapisali, da je do odstopa prišlo, ker je načelnik generalštaba želel večje število vojakov ob »laški meji«. Ob tem so povzeli tudi navedbe Neues Wiener Tagblatta, prispevek pa zaključili takole: »General Hötzendorf postane armadni nadzornik, načelnik generalnega štaba pa najbrže sekcijski načelnik vojnega ministrstva podmaršal Blaž Schemua, katerega rodbina izhaja iz gorjanske občine pri Bledu.«15 Laibacher Zeitung je dne 7. decembra 1911 o tem imenovanju objavil tudi naslednje cesarjeve lastnoročno pisane vrstice: »Lieber Feldmarschall-Leutnant Schemua! Ich ernenne Sie zum Chef des Generalstabes meiner gesamten bewaffneten Macht. Wien, am 2. Dezember 1911. Franz Joseph m. p.«16 S tem je torej podmaršal Blaž Žemva postal načelnik generalštaba avstro-ogrske armade. V slovenskih časopisih in listih so posebej izpostavljali dejstvo, da je novi načelnik slovenskega rodu.17

O novem načelniku so bralci Slovenca izvedeli nekaj več tik pred božičnimi prazniki. Dne 23. decembra 1911 je namreč v tem časopisu izšel članek Šef generalnega štaba – Gorjan, ki ga je napisal Janez Žumer. V prispevku je na kratko predstavil, kateri zaselki so tedaj

14 General Franz Xaver von Schönaich (1844–1916), vojni minister skupne armade v letih od 1906–1911.

15 Slovenec, 2. 12. 1911, 2.16 Laibacher Zeitung, 7. 12. 1911.17 Prim. Soča, 5. 12. 1911.

sodili h krniški vasi, od koder so prihajali predniki »velikih Gorjancev«. V Krnici je bil tako doma oče barona Josipa Schwegla, v Krnici (pri Žagarju) pa sta bila rojena duhovnika Janez Evangelist (1802–1867) in Jože Poklukar (1799–1866), katerih nečak je bil deželni in državni poslanec, deželni glavar in solastnik Blasnikove tiskarne, dr. Jože Poklukar. Po tem opisu pa se je Žumer posvetil opisu zaselka Stara Pokljuka in še zlasti Figovčevi hiši št. 23. V tej hiši so bili rojeni namreč bratje Žemva: Martin (roj. 4. 6. 1796), ki je ostal na domačiji; Janez (roj. 5. 5. 1799), ki je postal duhovnik, in kot že omenjeno, najmlajši – Blaž (roj. 31. 1. 1808), ki si je izbral vojaški stan. V prispevku navaja, da se je Blaž kot stotnik v polku Prohaska (celovški polk) poročil s Fuksovo iz Kokre in postal solastnik graščine v Kokri. Iz tega zakona sta bila v Celovcu rojena sinova Janez in Blaž. Oče se je po smrti soproge še enkrat poročil in v drugem zakonu imel še hčerko.

Žumer je kot prostovoljec vstopil v polk alpskih lovcev (nem. Alpenjäger) v vojnem letu 1866 in se osebno srečal z majorjem Žemvo. Ko so vojaki počivali v Celovcu, se je pet slovenskih fantov med seboj pogovarjalo slovensko. »Mimo pride srednje velik, precej močan major; ko zasliši slovensko govorico, pristopi k nam in pravi: »Fantje, vi ste Krajnci.« – »Ja, gospod major!« – Vpraša nas, od kod smo; prvi je bil iz Litije, drugi iz Kamnika, tretji iz Škofje Loke; ko pride do mene, pravim, da sem z Bleda! Major nato: »Bled ni nobena vas.« – Jaz: »Gospod major iz Gorij.« – Ta odvrne: »Iz katerih, iz Gornjih ali Sp. Gorij?« – Jaz sem bil nekoliko v strahu in se hitro odrežem: »Saj tam ni nobene vasi.« To sem jo skupil. – »Kaj nobene vasi?« pravi major. Nato sem mu povedal, da sem iz Grabna »Leskovčev« (naš rojstni kraj pred Vintgarjem). Major pravi nato: »Kaj Leskovčev – pa greš k tem capinom. Da boš vedel – jaz sem pa »Figovčev« iz Pokluke.« – Tako sem imel čast govoriti z možem, ki je bil oče generala J. pl. Schemua, korpskomandanta na Tirolskem in pa sedanjega šefa generalnega štaba Blaža

117


Stran z Janezom Žemvo iz knjige Der Oberste Kriegsherr und Sein Stab. Die K. u. K. Wehrmacht in Wort und Bild. 1908. Kaiser-Jubiläums Werk. 1848–1908.Izd. Alexander Duschnitz, S. F. Hoffmann. Illustrationen unter der artistischen Leitung A. Duschnitz von C. F. Bauer, Eugen Drah, August Kugler, Franz Wesselsky. Wien, 1908, str. 28

118


Schemua.« O obeh omenjenih bratih je Žumer še zapisal, da sta sicer rojena Celovčana, da pa sta oba govorila slovensko in sta si tudi ogledala domačo hišo njunega očeta.18

Omenjeni prispevek je zagotovo poznal tudi slovenski častnik, izumitelj in biograf vojaških osebnosti Fridolin Kaučič. Žumrov prispevek je le rahlo predelal, prevedel v nemščino in ga v začetku leta 1913 objavil v vojaškem časopisu Vedette pod naslovom Po jezeru bliz’ Triglava. V njem je v uvodu opisal Bled in njegovo okolico ter omenil pomembne ljudi, ki so izhajali iz teh koncev. Med prvimi je omenil barona Josefa Schwegla (1836–1914), omenil je tudi Jožefa Poklukarja ter nato sledil Žumrovemu opisu podatkov o družini Žemva. Vključil je tudi Žumrov opis srečanja z majorjem Žemvo. Ob koncu prispevka pa je Kaučič še dodal, da si oče Blaž gotovo ni mislil, da bo prav njegov sin dosegel najvišji položaj v vojaški hierarhiji.19 Ta skromni prispevek o koreninah načelnika generalštaba v vojaškem časopisu pa je tedaj v vojaških krogih povzročil pravi vihar. O tem in o svojem srečanju z načelnikom generalštaba je tik pred svojo smrtjo pisal Fridolin Kaučič. Dne 5. avgusta 1922 je časopis Slovenski narod natisnil Kaučičev poslednji feljton:

Dne 23. novembra 1. 1920 je preminul od kapi zadet v svojem rojstnem mestu Celovcu general infanterije Blaž Schemua. Vest o nagli smrti tega vrlega moža, čegar oče je bil rojen slovenskim kmetiškim staršem, me je silno pretresla. Živo se spominjam večera, ko sem stal prvič pred šefom avstrijskega generalnega štaba generalom Schemuo. Bil je pravi tip zalega korenjaškega Gorenjca. Ljubeznivo, neprisiljeno prijazen in dobrosrčen je bil ta mož po očetu naše krvi, a nemške vzgoje, ki se pa vzlic tej vzgoji ni sramoval svojega slovensko-kmetiškega pokolenja, nasprotno, ponosen je bil na slovenski rojstni dom svojih prednikov v krasni Gorenjski, na dom, ki se je nazival vulgarno prav po domače »Pri Figovcu«.

18 Slovenec, 23. 12. 1911.19 Die Vedette, 13. 1. 1912, str. 6.

Kot mnogoleten sotrudnik vojaškega lista »Vedette«, ki je bil Slovanom vedno pravičen in je drage volje objavljal moje prispevke v proslavo znamenitih vojakov jugoslovanske krvi, sem objavil v 1394. številki iz leta 1912 članek o rojstnem domu, dedu, očetu in slovenskem pokolenju takratnega šefa avstrijskega generalnega štaba, generala Blaža Schemua. Črtico sem krstil z ozirom na prekrasno lego doma rodbine Žemlja v bližini blejskega jezera, tega bisera kranjske dežele: »Po jezeru bliz’ Triglava«.20

Že ta predrzni napis je vznemiril takratne vojaške kroge in šovinistične nemško nacijonalno svojat, kaj šele vsebina mojega članka! Glasno je zašumelo po tevtonskih šumah.

Opomniti moram, da je Schemua postal šef generalnega štaba po demisiji generala Conrada Hötzendorfa, ki je zahrbtnost avstrijskih zaveznikov Italijanov dobro pogodil in v smislu nadvojvode Ferdinanda vztrajno deloval na vojno z Italijo. S tem početjem je prišel v nasprotje s tedanjim ministrom vnanjih zadev Aehrenthalom.21 Cesar Fran Josip, ki se je bal izbruha vojne, je sprejel Conradovo ostavko in je poklical na mesto Conradovo generala Schemua.

Moj nedolžni članek »Po jezeru bliz’ Triglava« je povzročil v ničemernih, nadutih in ošabnih krogih generalnega štaba, zlasti pa v vsenemških krogih, veliko razburjenje. Glavno trobilo »Grazer Tagblatt« je prinesel moj članek na prvi strani, se obregnil že ob napisu, ga po svoje komentiral ter vojaško upravo hujskal proti slovanskemu generalu »mit den kleinen slavisch-listigen Äuglein«, dasi mu je bilo dobro znano nemško avstrijsko mišljenje in nemška vzgoja generala Schemua. Tudi na gospode častnike generalnega štaba je vplival moj

20 Prispevek s tem naslovom se nahaja na 6. strani omenjenega časopisa, objavljen je bil 13. januarja 1912.

21 Grof Alois Lexa von Aehrenthal (1854–1912), avstrijski diplomat in v letih od 1906 do 1912 zunanji minister habsburškega imperija.

119


članek, kakor curek ledene vode ...

‘Kaj pa še! Potomec slovenskega kmeta naj bi načeloval nam, zakupnikom vse vojaške modrosti in učenosti; kaka sramota za nas!’ In glej, res sta me šla tožit dva polkovnika generalnega štaba domobranskemu ministru generalu Georgiju,22 kateremu sem bil kot poveljnik domobranske orožarne neposredno podrejen. Minister Georgi, sicer koncilijanten mož, mi je bil dotlej vrlo naklonjen, to pa le zaradi moje – po ministrovem lastnem izreku — vzorne preosnove domobranske orožarne ter zaradi mnogovrstnih iznajdb na vojaško tehničnem polju in mnogih novotarij, ki so se na veselje ministra izvrstno obnesle ter so prištedile domobranski upravi v teku enega leta blizu 2 milijona kron in so se zato tudi uvedle v takratnem c. in kr. arzenalu armade, tako da je skromna domobranska orožarna v marsičem nadkriljevala arzenal.

Georgi me je pozval na raport in mi očital, kakšno nevihto je zbudilo objavljeno dejstvo, da je šef generalnega štaba potomec slovenskega kmeta. Prepovedal mi je vsako pisateljevanje v slovanskem smislu, češ da je tako početje največja pregreha, ki jo more zakriviti avstrijski častnik … Nič se nisem opravičeval, po vojaško sem se poklonil, zasukal in odšel. To je ministra še bolj razjarilo, in na ta način sem si nakopal nenaklonjenost mogočnega ministra.

Kako je pa moj članek sprejel neposredno zadeti general Schemua? Bil je pač mož drugačne kovi kot Georgi. Prišel sem bil z raporta iz ministrstva v svojo pisarno. Komaj sem sedel za mizo, ko me pokliče urednik »Vedette« k telefonu. »Halo, halo! Kdo tam?« »Major Kaučič!« »Servus! Opozarjam te, da je danes šef generalnega štaba zahteval tvoj naslov.« »Hvala ti!« »To bo pa lepa,« si mislim; »komaj si prestal ministrov ukor, prideš sedaj še pred sodni stol prvega in najvplivnejšega vojaka armade. Uniči te!«

22 Baron Friedrich Robert von Georgi (1852–1926), cesarski general, minister avstrijskega domobranstva od decembra 1907 do junija 1917.

Kako iznenaden pa sem bil, ko mi prihodnjega dne izroči moj adjutant, stotnik Pospišil, pismo, ki se je glasilo od besede do besede:

»Lieber Kaučič! Dein letzter Artikel in der »Vedette« der in so sympatischer Weise meines guten Vaters gedenkt und auch der vielen vortrefflichen Eigenschaften des Oberkrainers gerecht wird, hat mich sehr gerührt, und fühle ich das Bedürfnis Dir herzlichsten Dank zu sagen. Mein Papa hing mit Liebe an seiner Heimat und war dort breit bekennt. Als er 1866 freiwillig die Organisation des Alpenjager-Corps übernahm, strömten von weit und breit seine ehemaligen Untergebenen herbei, um sich einreihen zu lassen. Es wird mich freuen, Dich einmal auf einen Plausch bei mir zu sehen. Diesen F r e i t a g N. M. zwischen 4 u. 5 triffst Du mich zu Hause. Mit bestem Gruss Dein Freund Blas Schemua. F. .M. H 15. Jänner 1912.«23

Dne 19. januarja ob določeni uri se napotim v stanovanje generala Schemue. Ko vstopim, je sedel z odpeto bluzo pri veliki, s knjigami obloženi pisalni mizi. Vstal je, si zakopčal bluzo in mi segel v roko. »Oprostite, ekscelenca, da sem Vam s svojim člankom povzročil toliko neprilik! Vem, da bi Vas moral prositi za dovoljenje natiska.« »Nobene besede več o tem! Kaj misliš, da spadam med one značaje, ki se sramujejo svojega nizkega pokolenja? Naobratno, ponosen sem na to, in vse, kar sem postal – kot sin slovenskega kmeta, ki je bil kot prostak potrjen k vojakom in ki je po mnogoletnem trudu zaradi vojnih

23 »Dragi Kaučič! Tvoj zadnji članek v »Vedete«, ki se je tako simpatično spomnil mojega dobrega očeta, ki je tudi sam izkazoval toliko odličnih lastnosti Gorenjcev, se me je globoko dotaknil in čutim potrebo, da se ti [zanj] prisrčno zahvalim. Moj srčni oče je bil ljubezensko navezan na svojo domovino in je bil tam zelo znan. Ko je leta 1866 prostovoljno prevzel organizacijo korpusa alpskih lovcev, so se od blizu in daleč zgrinjali njegovi nekdanji podrejeni in se mu priključevali. Zato bi me zelo veselilo, če bi enkrat prišel k meni na klepet. Ta petek, med 4. in 5. uro, me najdeš doma. Z najboljšimi pozdravi, tvoj prijatelj, Blaž Schemua, F. M. Lt. , 15. januar 1912.«

120


Stran z Blažem Žemvo iz knjige Der Oberste Kriegsherr und Sein Stab. Die K. u. K. Wehrmacht in Wort und Bild. 1908. Kaiser-Jubiläums Werk. 1848–1908.Izd. Alexander Duschnitz, S. F. Hoffmann. Illustrationen unter der artistischen Leitung A. Duschnitz von C. F. Bauer, Eugen Drah, August Kugler, Franz Wesselsky. Wien, 1908, str. 47

121


zaslug dosegel dostojanstvo majorja – sem postal z lastno močjo in vztrajnostjo. Nobena duša me ni protežirala.« In jel mi je praviti o svoji karijeri.

Kako pisano so ga gledali tovariši, ko je bil poslan na dvor perzijskega šaha, kjer je preosnoval perzijsko armado! Kolikokrat so ga prezrli in potisnili ob tla; toda železna volja, potrpežljivost in naravni talent so mu bili pomočniki, da je dospel do vrhunca vojaške karijere.

Pravil mi je z navdušenjem in ginjenostjo v očeh o domu svojih prednikov, o krasoti blejske okolice, o veličastnosti očaka Triglava in gorenjskih planin, da je že mnogokrat posetil svoje sorodnike v Gorjah in jim tudi gmotno pomagal. S stene pri postelji je snel okvir s fotografijo »Figovčovega doma«. Pred hišo so stali njegovi sorodniki in majhno dekletce je objemalo malo žrebe. Kazal mi je poedine sorodnike, nazivajoč jih po krstnem imenu; posebno mu jo ugajala lepa Špelica. Povedal mi je, da je v sorodu z rajnim baronom Žvegljem, tudi kmečkim sinom iz blejske okolice, čegar dom se nazivlje »pri Balohu«.

Razpravljala sva potem o aktualnih stvareh, in pri tej priliki sem omenil neko spomenico o najpotrebnejši obmejni organizaciji proti Italiji; spomenico sem leta 1909 sestavil jaz in počiva v predalih registrature domobranskega ministrstva. Pripomnim naj, da je dotični predlog izročil domobranskemu ministru tedanji podpredsednik državnega zbora, moj prijatelj Josip Pogačnik.24 Volil sem to pot, ker, ako bi bil predložil predlog službenim potom, bi ga bil že ministerijalni referent v svoji domišljavi modrosti zavrnil, in nikdar bi ne bil predložen ministru. Seveda, kdo bo upošteval predlog preprostega domobranskega stotnika? Kaka predrznost! Generala Schemuo je pa stvar zanimala, in naročil mi je, da se mu naj dotična vloga predloži. Minister Georgi je besnel, češ, kaj mi je bilo treba pripovedovati Schemui o tisti svoji spomenici, ki je v registraturi skoraj že

24 Politik in pravnik Josip vitez Pogačnik (1866–1932).

4 leta počivala v prahu! Da, to je bil ogenj v strehi domobranskega ministrstva! A glej, šef generalnega štaba je moj predlog odobril in večino točk domobranskemu ministrstvu priporočil v uvažavanje. Predlog se seveda ni izvršil, ker je Schemua kmalu potem odstopil ter postal poveljnik Boke kotorske in pozneje dunajskega armadnega kora.

Ob izbruhu vojne z Italijo je pa pokazala pomanjkljiva organizacija mejne obrambe, ki bi imela delovati že prve dni po začetku vojne. Tako sem imel svoje zadoščenje, Avstrija pa svojo škodo!

Kot poveljnik dunajskega kora je Schemua stanoval v krasnih prostorih kornega poveljstva. Na razpolago so mu bile velikanske, razkošno opremljene dvorane, toda Schemua je prebival preprosto v dveh najskromnejših sobah. Pred izbruhom svetovne vojne sem ga posetil še dvakrat. Vedno je bil ljubezniv in zgovoren. Nekoč mi je pripovedoval, kako všeč so mu bili prebivalci Boke kotorske in kako so njega

Janez Žemva na razglednici

122


Bokezi čislali »že zaradi mojega krstnega imena Blaž, ki je patron Boke kotorske,« je omenil smehljaje. Med vojno je Schemua načeloval dunajskemu koru in se je – tako mi je razodel visok general – sprl s svojim armadnim poveljnikom zato, ker je bil Schemua mehkega srca in ni gonil svojih vojakov po nepotrebnem v smrt, kakor so to delali drugi zloglasni avstrijski generali a la krvniki Brudermann,25 Frank,26 Potiorek27 itd. Odslovili so ga s bojnega polja in upokojili. Nastanil se je v dunajski Florijanski ulici. Nekaj mesecev pred razsulom Avstrije sem ga s svojo soprogo posetil zadnjič. Bil pa ni nič potrt, nasprotno, prav židane volje je bil. Schemua je bil skozi in skozi demokratskega mišljenja, zato se tudi ni dal povzdigniti v plemeniti stan; dasi so mu plemstvo ponudili, je to odločno odklonil. Njegov starejši brat, Ivan, ki je tudi dosegel dostojanstvo generala infanterije, je bil že bolj častihlepen in čisto nemškega mišljenja. Prosil je za povzdig v plemeniti stan in postal Johann von Schemua; ali se živi, mi ni znano.28

25 V cesarski armadi sta bila tedaj dva generala s tem priimkom – Rudolf Brudermann (1851–1941) in Adolf von Brudermann (1854–1945). Prvi je ob izbruhu vojne poveljeval 3. armadi v prvih bitkah v Galiciji (od avgusta do septembra 1914) in bil po bojih pri Lvovu umaknjen s položaja. Adolf je leta 1913 postal podmaršal in poveljnik 3. konjeniške divizije. V letu 1916 je bil nekaj časa poveljnik t. i. Brudermannovega konjeniškega korpusa. Po velikih izgubah, ki jih je ta doživel ob koncu leta, je bil Adolf Brudermann zamenjan in v marcu 1917 upokojen. Morda je prav nanj mislil Kaučič v tem zapisu.

26 Tudi tu v cesarski armadi najdemo vsaj dva generala: Liborius vitez Frank (1848–1935), ki je bil v generala pehote povišan leta 1908 in bil upokojen že s 1. januarjem 1915, in podmaršal Frank Otto (1854–1916). Morda je Kaučič mislil slednjega.

27 General Oskar Potiorek (1853–1933), ki je bil v času atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika guverner v Bosni in torej odgovoren za varnost nadvojvode. V začetku vojne je bil poveljnik avstro-ogrske armade na balkanskem bojišču. Po hudih porazih in izgubah je bil razrešen vseh dolžnosti in upokojen.

28 Umrl 29. aprila 1919 v Innsbrucku.

Naj bi ta skromna črtica v Slovencih ohranila spomin na moža redkih lastnosti in plemenitega mišljenja, ki je bil vzgojen v čisto nemškem miljeju, a je ostal vendar v srcu naš.

Documents

UŠTV 2015 Miha Šimac