James Patterson (1947) ima po podatkih iz Guinnessove knjige rekordov pri New York Timesu »vknjiženih« največ najbolje prodajanih knjig na svetu. Odkar je za svoj prvi roman leta 1977 prejel nagrado Edgar, je bilo prodanih že več kot 210 milijonov izvodov njegovih knjig. Zadnjih šestindvajset let so njegove kriminalke z Alexom Crossom med najbolj priljubljenimi na svetu.

Potem je Kyle z laserskim merilcem nameril in pri­tisnil na sprožilec. »Zdravo, gospod Siegel,« je de­jal. »Lepo te je videti.«

Poroka Alexa Crossa je preložena, saj detektiva pokličejo na kraj usmrtitve dveh politikov: člana kongresa in lobista. Umori politikov se nadalju-jejo in vprašanje je, ali gre zgolj za poklicnega strelca ali pa je vpleten pripadnik kakšne civilne iniciative proti kriminalu. Umore raziskujeta Cross in Max Siegel iz zve-znega biroja. Očitno imata opravka z najetim storilcem, ki svoje žrtve dobro pozna, podatke pa lahko pridobi le s pomočjo nekoga znotraj kongresa – ali pa celo sam prihaja od tam. Povrhu vsega pa Crossa pokliče še njegov stari sovražnik Kyle Craig: Veleum je zdaj v mestu in odločen je, da ne bo odnehal, dokler za vedno ne uniči Alexa Crossa in njegove družine …

Eden najbolj vznemirljivih avtorjevih romanov do­slej: »Knjiga, ki ne sme manjkati v vaši knjižnici.«

Bestsellersworld

13,9

5 €

ŽEPNICA

16. primer Alexa CrossaKRIMINALKA

Jam

es P

atte

rson

V n

avzk

rižn

em o

gnju

James PattersonV navzkrižnem ognjuV navzkrižnem ognju

PATTERSON V navzkriznem ognju ZEP_oprema 2 FILM.indd 1 10/27/11 12:10 PM

7

Ena

Osem mesecev je minilo, odkar je Kyle Craig ubil človeka. Ne­koč je bil tip, ki je vse hotel imeti že včeraj, če ne še prej. A spre­menil se je. Če se je v štirih letih peklenske samice v strogo varo­vanem zaporu Florence sploh česa naučil, je bilo, da počaka na tisto, kar je hotel.

Z orožjem v naročju je mirno sedel v veži stanovanja v Mi­amiju, opazoval pristaniške luči in čakal. Prav nikamor se mu ni mudilo, užival je v razgledu in morda se je nazadnje le naučil, kako se veseliti življenja. Vsekakor je bil videti sproščen – na sebi je imel obledele kavbojke, sandale in majico s kratkimi rokavi, na kateri je pisalo UPOŠTEVAJTE OPOZORILO.

Dvanajst minut čez poldne je v ključavnici zarožljal ključ. Kyle je takoj planil na noge in se stisnil k steni, bil je pri miru kot kakšen kip.

Moški, ki je prišel, Max Siegel, si je požvižgaval. Kyle je pre­poznal melodijo, poslušal jo je v otroštvu. Peter in volk. Violinski del, ko Peter lovi. Precej ironično.

Počakal je, da je gospod Siegel za seboj zaprl vrata in stopil nekaj korakov v notranjost še vedno temnega stanovanja. Po­tem je Kyle z laserskim merilcem nameril in pritisnil na sproži­lec. »Zdravo, gospod Siegel,« je dejal. »Lepo te je videti.«

8

Tok električno nabite slane raztopine je zadel Siegla narav­nost v hrbet in s seboj prinesel petdeset tisoč voltov. Zašklepetal je z zobmi in zatulil. Ramena so se mu napela, v krču je otrdel in padel po tleh kot požagano drevo.

Kyle se ni obotavljal niti za hipec. Okoli vratu mu je trikrat ovil najlonsko vrv in ga začel vleči – najprej je z njim napravil krog in popivnal slano raztopino na tleh – skozi stanovanje pro­ti veliki kopalnici. Siegel je bil prešibak, da bi se mu upiral. Vse, kar je zmogel, je bilo posvečeno vrvi, ki je grozila, da ga bo vsak čas zadavila.

»Ne upiraj se mi,« mu je nazadnje svetoval Kyle. »Nobenega smisla nima.«

V kopalnici ga je Kyle položil v velikansko kad in konca vrvi privezal za kromirano pipo. S fizičnega stališča to sicer ne bi bilo potrebno, toda tako je imel Siegel glavo pokonci in Kyle mu je lahko zrl v obraz.

»Za tole najbrž sploh še nisi slišal, kaj?« ga je vprašal in dvignil nenavadno orožje. »Vem, da si bil nekaj časa pod krinko, toda verjemi mi, tole bo zadetek v polno.«

Stvarca je bila podobna nekakšni vodni puški, kar je pravza­prav tudi bila. Običajni električni paralizatorji delujejo v najbolj­šem primeru pol minute. Ta reč pa je zahvaljujoč petlitrskemu rezervoarju, ki se ga je dalo preprosto zamenjati, kar delovala in delovala, če si jo nekomu uperil v hrbet.

»Kaj … bi rad?« je nazadnje prestrašeno izdavil Siegel.Kyle je iz žepa vzel majhen Canonov digitalni fotoaparat in

začel fotografirati. Obraz od spredaj, levi profil, desni profil. »Vem, kdo si, agent Siegel. Naj bo to za začetek dovolj.«

9

Možak se je najprej zmedel. Nato se mu je na obraz zarisal strah. »Ljubi bog, tole bo pa strašanska pomota. Jaz sem Ivan Schimmel!«

»Ne,« je odvrnil Kyle in mu odstranil lažne obrvi, nos in bra­do. »Max Siegel si, pripadnik FBI­ja. Zadnjih šestindvajset me­secev delaš pod krinko. Poskušaš se vključiti v Buenezov kar­tel, dokler ti ne bi toliko zaupali, da bi ti poverili prenos pošiljk. Zdaj, ko so vse oči uprte v Kolumbijo, tihotapite heroin iz Phu­keta in Bangkoka v Miami.«

Usmeril je fotoaparat in ga fotografiral v oko. »Ne brigaj se za moralo. Pri vsem skupaj gre za velik uspeh, ki sledi na koncu. Mar ni tako, agent Siegel?«

»Ne vem, o čem govorite!« je poskusil. »Prosim! Poglejte v mojo denarnico!« Znova se je začel premetavati, toda nov elek­trični sunek je temu hitro napravil konec. Električni tok je delo­val na motorično in senzorično živčevje. Sieglova odpornost na bolečino je bila nepomembna. In strelivo je odteklo naravnost v odtok ter se izlilo v Biscayne Bay.

»Najbrž ti lahko odpustim, ker me nisi prepoznal,« je nada­ljeval Kyle. »Ti ime Kyle Craig kaj pomeni? Ali pa morda Vele­um? Tako so mi rekli v Puzzle Palaceu v D. C.­ju. Pravzaprav sem nekoč delal tam. Že davno tega.«

V Sieglovih očeh se je za hipec pobliskalo, čeprav Kyle ni po­treboval potrditve. Njegovo raziskovanje je bilo še vedno popol­noma brezhibno.

Toda tudi Max Siegel je bil profesionalec. Zdaj – še posebno zdaj – ne bo nehal igrati. »Prosim,« je zablejal, »kaj je to? Kdo ste? Ne vem, kaj bi radi od mene.«

10

»Vse, Max. Vse do zadnje malenkosti.«Kyle je posnel še nekaj fotografij in fotoaparat pospravil v žep.

»Pravzaprav si žrtev svojega dobrega dela, če te to kaj tolaži. Nih­če ne ve, da si tu, niti krajevni FBI ne. Zato sem te tudi izbral. Iz­bral sem te izmed vseh ameriških agentov. Prav tebe, Max. Lah­ko uganeš, zakaj?«

Njegov glas se je zdaj spremenil. Postal je bolj nosljajoč, s prav takim pridihom brooklynskega naglasa, kakršen je bil govor res­ničnega Maxa Siegla.

»To ne bo delovalo! Nor si!« je nanj zakričal Siegel. »Pofuka­no nor si!«

»Po nekaterih merilih bi utegnilo biti celo res,« mu je pritrdil Kyle. »Vendar pa sem tudi najbriljantnejši kurbin sin, kar si jih imel možnost spoznati.« Potem je znova pritisnil na sprožilec in pustil, da je stvar kar tekla.

Siegel se je nemočno zvijal na dnu kadi. Nazadnje se je začel dušiti z lastnim jezikom. Kyle ga je opazoval in si pazljivo zapom­nil vsako podrobnost vse do konca, preučeval ga je, dokler mu ni zmanjkalo snovi za učenje.

»Upam, da bo tole delovalo,« je zamrmral. »Ne bi hotel, da umreš za prazen nič, gospod Siegel.«

11

Dve

Dvaindvajset dni pozneje se je iz hotela Melia, ki je stal v mon­denem havanskem predelu Miramar, odjavil moški, ki je bil pre­senetljivo podoben Maxu Sieglu. Tu so bili zdravstveni turisti zelo pogosti, nihče ni posvečal pozornosti širokoplečemu mo­žaku v laneni obleki z modricami okoli oči in gazo, prilepljeno čez nos in ušesa, ki je stopal skozi preddverje.

Račun je podpisal s popolnim podpisom in kot plačilno sred­stvo ponudil povsem novo kreditno kartico American Expressa na ime Max Siegel. Kirurgi so seveda dobili gotovino.

Iz hotela se je s taksijem odpeljal v ordinacijo doktorja Cruza, ki se je nahajala v eni od neštetih nevpadljivih neoklasicističnih vil. Znotraj je bilo vse drugače, to je bila najsodobnejša klinika, kakršne se ne bi sramovali niti pregrešno dragi plastični kirurgi v Miamiju ali Palm Beachu.

»Gospod Siegel, povedati vam moram, da sem na tole zelo ponosen,« je tiho spregovoril zdravnik, ko je odstranjeval povo­je. »Eno izmed mojih najboljših del, če se smem tako izraziti.« Njegovo vedenje je bilo resno, vendar živahno in učinkovito – zelo profesionalno, skratka. Nikoli si ne bi mislili, koliko moral­nih pomislekov je bil pripravljen odrezati skupaj s kožo in kost­mi obraza svoje stranke.

12

Doktor Cruz je opravil sedem različnih posegov, nekateri bodo gotovi šele čez nekaj mesecev ali celo čez leto dni. Tu so bili operacija vek, sprememba oblike nosu skupaj z dviganjem kože in mehkega tkiva na nosni konici, vsadki za bolj izrazite ličnice in brado, operacija na spodnji čeljusti, majhni silikonski poudarki na obrveh in kot češnja na torti še prijetna luknjica v bradi, prav takšna, kakršno je imel Max Siegel.

Na pacientovo zahtevo ni pred ali po posegu opravil nobe­nega slikanja. Za pravo vsoto je bil doktor Cruz z veseljem pri­pravljen uporabljati niz digitalnih fotografij, ki jih je priskrbela stranka, ter pri tem ni zastavljal vprašanj o podrobnostih.

Ko je podržal veliko ogledalo, da se je Kyle lahko pogledal, je bil nad rezultatom osupel. Še posebej vsadki so delovali kot pravi čudež.

V zrcalu se je smehljal Max, ne Kyle. Ob kotičkih ustnic je začutil rahlo zbadanje, saj se niso premikali čisto tako kot nekoč. Pravzaprav se sploh ni prepoznal. To je bil pravi zajeb, in to v najboljšem pomenu te besede. V zadnjih nekaj mesecih se je že velikokrat zamaskiral, zelo drage protetične maske so mu tudi pomagale priti iz zapora. Toda nič se ni moglo primerjati s tem.

»Kako dolgo se bodo še poznale modrice?« je vprašal. »In te otekline okrog oči?«

Cruz mu je podal navodila, kaj naj počne v nadaljevanju. »Če boste počivali, boste čez sedem do deset dni videti čisto v redu.«

Ostalo bo zmogel sam – svetle lase bo prebarval, se ostrigel na krtačko in si nadel par rjavih kontaktnih leč. Če je sploh ob­stajalo kakšno razočaranje, bi se lahko reklo, da je bil Kyle Craig videti dosti bolje kot Max Siegel.

13

A pustimo malenkosti. Treba je gledati na veliko. Naslednjič bo lahko tudi Brad Pitt, če bo hotel.

S klinike je odšel več kot zadovoljen in se s taksijem odpeljal naravnost na letališče José Marti. Vkrcal se je na letalo za Mi­ami, od tam pa je še isto popoldne imel zvezo do Washingtona. Tam se bo odvilo glavno dogajanje.

Premleval je še eno zamisel, in sicer o srečanju s starim prija­teljem in včasih tudi partnerjem, Alexom Crossom. Je Alex po­zabil, kaj vse mu je Kyle obljubil v teh letih? Ni se zdelo verjetno. Toda ali ni Cross v vsem tem času postal malce samovšečen? Morda. V vsakem primeru bo ‚veliki‘ Alex Cross umrl, in to v mukah. Bolelo ga bo, vendar bo šlo še za nekaj več – obžalova­nje. To bo konec, na katerega je bilo brez dvoma vredno poča­kati.

PRVI DEL

Strelec pripravljen

17

1. poglavje

V Georgetownu je eksplodiral še en odtočni jašek, pokrov je po­letel skoraj petnajst metrov v zrak. To je bila prava mala epide­mija, kot bi starajoča mestna infrastruktura dosegla svojo kritič­no maso.

Sčasoma se je podzemna napeljava obrabila, izolacija je raz­padala in prostor pod ulicami napolnila z vnetljivimi plini. Na­zadnje – in te dni vse bolj pogosto – so se gole žice zaiskrile, po kanalu se je razširila ognjena krogla in poslala še en stokilogram­ski pokrov visoko v zrak.

To je bilo nenavadno, grozljivo dogajanje, od katerega sta ži­vela Denny in Mitch. Vsako popoldne sta pograbila časopise in odšla v javno knjižnico na Štiriindvajseti, kjer sta na spletu pre­verila, kje so prometni zastoji največji. Zastoji so bili njun kruh.

Celo na običajen dan si je Key Bridge zaslužil svoj vzdevek, Avtomobilska smrt, toda danes je bila Ulica M nekaj med parki­riščem in cirkusom. Denny si je utrl pot v sredino gneče, Mitch pa je prevzel zunanjo stran.

»Brezdomske novice, samo dolar, pomagajte brezdomcem.«»Jezus vas ljubi, boste pomagali brezdomcem?«Če si ju pogledal, sta bila precej nenavaden par. Denny, skoraj

18

meter devetdeset visok belec s piškavimi zobmi in strniščem, ki nikoli ni prav dobro skrilo vdrte brade; zraven njega pa Mitch, črnec z otroškim temnorjavim obrazom, čokatim telesom, ki v višino ni meril več kot meter sedemdeset, in z nekaj mladostni­škimi ščetinami namesto brade.

»To je odlična primerjava, mar ne?« je dejal Denny. Pogovar­jala sta se prek streh avtomobilov – ali bolje, Denny je govoril, Mitch pa je pred strankami igral naivneža.

»Pritisk nastaja tam spodaj, kjer nihče ne hodi preverjat, saj so tam doli samo podgane in drek – komu mar, kajne? Toda nekega dne …« Pihnil je, da se je slišalo kot majhna eksplozija. »Zdaj pa temu morate posvetiti pozornost, kajti podgane in drek so pov­sod in vsi se sprašujejo, zakaj nekdo drug ni poskrbel za to. Če to ni tipično washingtonsko, potem res ne vem, kaj je.«

»Do zadnje pičice tako, bratec,« je odvrnil Mitch in se za­smejal. Na njegovi zbledeli majici je pisalo Irak: Če nisi bil tam, zaveži! Oba sta nosila ohlapne vojaške hlače, le da so bile njego­ve pri mečih odrezane.

Denny je imel rokave čez ramena, da je malce prikril svoja ši­roka pleča. Nikoli ne škodi, če ljudem ponudiš kakšen bombon­ček, in njegov obraz je bil veliko primernejši za to.

»Čisto po ameriško,« je nadaljeval dovolj naglas, da so ga lah­ko slišali vsi, ki so imeli okna odprta. »Počni, kar si počel od nek­daj, da boš dobival, kar dobivaš od nekdaj. Imam prav?« je vpra­šal ljubko poslovno žensko v beemveju. Nasmehnila se mu je in kupila časopis. »Bog vam povrni, gospodična. No, dame in go­spodje, tako se to dela!«

»Ja, Denny.« Mitch je z glavo pomignil proti policajema, ki

19

sta si utirala pot s Štiriintridesete ulice. »Mislim, da tema dvema nisva nič mar.«

Denny je zatulil nanju, še preden sta se lahko oglasila. »Ži­canje ni prepovedano, policista. Razen v javnih parkih, toda ko sem nazadnje preverjal, Ulica M ni bila park!«

Eden od njiju je z roko pokazal na stoječ promet, tovornjake elektro podjetja in gasilska vozila. »Šališ se, kajne?«

»Daj, no, stari, nameravaš preganjati dva brezdomna vetera­na, ki hočeta pošteno zaslužiti za življenje?«

»Si bil kdaj v Iraku?« je dodal Mitch. Ljudje so se začeli obra­čati proti njim.

»Slišal si ga,« mu je rekel drugi policaj. »Zmigajta se. Takoj. Gremo.«

»Hej, stari, samo zato ker imaš rit, ni treba, da se tako tudi ob­našaš,« je ob spremljavi smeha rekel Denny. Čutil je, da se mno­žica počasi nagiba na njegovo stran.

Nenadoma se je začelo prerivanje. Mitch ni maral, da bi se ga kdo dotikal, in policaj, ki je to poskusil, se je znašel na riti. Dru­gi je položil roko na Dennyjevo ramo, Denny pa ga je bliskovito treščil.

Čas za odhod.Prekobalil se je čez taksi in stekel proti Prospectu, Mitch pa

mu je bil tik za petami.»Takoj se ustavita!« je za njima kričal policaj.Denny se je obrnil, zdaj je bilo med njimi že kar nekaj av­

tomobilov. »Kaj pa boš naredil? Ustrelil brezdomnega veterana sredi vsega tega prometa?« Potem je razširil roke. »Kar daj, stari. Pihni me. Prihrani vladi nekaj ušivih dolarjev.«

20

Ljudje so hupali in nekaj jih je tudi odobravajoče kričalo.»Daj človeku mir!«»Podpiramo naše čete!«Denny se je nasmehnil, policistu salutiral z iztegnjenim sre­

dincem in stekel, da bi ujel Mitcha. Nekaj hipov pozneje sta že dirjala po Triintrideseti ulici in kmalu izginila izpred oči.

21

2. poglavje

Ko sta prišla do Dennyjevega prastarega chevyja suburbana, parkiranega pri Lauingerjevi knjižnici v georgetownskem kam­pusu, sta se še vedno na ves glas krohotala.

»To pa je bilo nekaj!« Mitchev testeni obraz se je svetil od potu, vendar ni bil prav nič zadihan. Bil je tip človeka, pri kate­rem so mišice precej podobne salu. »Kaj pa boš naredil?« ga je oponašal. »Ustrelil brezdomnega veterana?«

»Brezdomski časopis, en dolar,« je rekel Denny. »Kosilo pri McDonaldsu tri dolarje. Pogled na kifeljčev obraz, ko se zave, da si ga potegnil? Neprecenljivo. Prav želim si, da bi ga fotogra­firal.«

Izpod brisalca je potegnil svetlo oranžno kuverto in zlezel na voznikov sedež. V avtomobilu je še vedno smrdelo po nešte­tih pokajenih cigaretah in hrani iz Taco Bella, ki sta jo večerjala prejš nji dan. Na zadnjih sedežih so bile blazine in odeje, zraven njih pa velika vreča za vrtne odpadke, polna povratnih stekle­nic.

Za njimi, pod kupom zloženih kartonskih škatel, strganimi preprogami in lažnim dnom iz vezanega lesa, sta bila dva de­vetmilimetrska waltherja PPS, polavtomatska puška M­21 in

22

ostrostrelska vojaška puška M­110. Poleg tega pa še nočni in op­tični daljnogled, komplet za čiščenje pušk in nekaj škatel streli­va, vse to pa je bilo zavito v močno plastično folijo in povezano z nekaj trakovi.

»Dober si bil, Mitchie,« ga je pohvalil Denny. »Res dober. Niti za hipec nisi izgubil nadzora.«

»Nak,« mu je pritrdil Mitch in izpraznil vsebino žepov na od­lagalno poličko med njima. »Ne bom izgubil hladnokrvnosti, Denny. Hladen sem kot špricer.«

Denny je preštel dnevni izkupiček. Petinštirideset in nekaj drobiža, ni slabo za malo dela. Mitchu je dal deset dolarskih bankovcev in pest četrtakov.

»Kaj torej misliš, Denny? Sem pripravljen, ali kaj? Meni se zdi, da sem.«

Denny se je naslonil in si prižgal enega napol pokajenih čikov iz pepelnika. Podal ga je Mitchu in sebi prižgal drugega. Ko se je že lotil dela, je zakuril še oranžno ovojnico s kaznijo za napačno parkiranje in jo gorečo vrgel skozi okno.

»Ja, Mitch, mogoče si pa res pripravljen. Vprašanje je, ali so oni pripravljeni na naju.«

Mitchevo koleno je začelo podrhtavati gor in dol. »Kdaj se bova lotila? Nocoj? Kaj če bi se nocoj? Kaj meniš, Denny?«

Denny je skomignil in se znova naslonil. »Uživaj v miru in ti­šini, dokler lahko, tako ali tako boš še prehitro postal slaven.« Iz­puhnil je dimni kolobar in potem še enega, ki je šel skozi prvega. »Si pripravljen na slavo?«

Mitch je opazoval dve ljubki dekleti v mini krilih, ki sta šli čez parkirišče. Koleno mu je še vedno drhtelo.

23

»Pripravljen sem, verjemi mi.«»Priden fant. In kakšna je naloga, Mitchie?«»Počistiti tole zmešnjavo v Washingtonu, kot po navadi re­

čejo politiki.«»Res je. Govorijo o tem …«»Toda midva bova nekaj naredila v zvezi s tem. Brez dvoma.

Brez dvoma.«Denny ga je pozdravil s pestjo in vžgal avtomobil. Precej da­

leč je peljal vzvratno, da si je lahko ogledal dekleti tudi od zadaj.»Ko sva že pri tacosih …« je rekel in Mitch se je zasmejal. »Kje

bi rad jedel? Danes lahko skuriva kar precej.«»Taco Bell, stari,« je brez razmišljanja odvrnil Mitch.Denny je prestavil ročico in speljal. »Le zakaj nisem presene­

čen?«

Zbirka Žepnice

James PattersonV NAVZKRIŽNEM OGNJU

Prva izdaja

Prevedel Miro MrakUredil Boris Bogataj

Opremila in tehnično uredila Mojca Kumar DarišMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012

Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Miha Kovač

Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.Naklada 1000 izvodov

Knjiga je natisnjena na ekološkem papirju.