3

MARIBOR 2014

Vidina zgodba

Vinko Škafar in drugi

4

Vinko Škafar in drugiVidina zgodba

Izdal: Župnijski urad sv. Jožef Ob izvirkih 5, MariborOdgovarja: Vinko ŠkafarPrelom in tisk: Bezjak tisk d. o. o., Maribor

CIP − Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

929 Žižek V.

ŠKAFAR, Vinko Vidina zgodba / Vinko Škafar in drugi. - Maribor: Župnijski urad sv. Jožef, 2014

ISBN 978-961-281-445-8

274251008

5

Namesto uvodaNamesto uvoda

Včasih je dobro, če si kaj zapišemo o sebi, o drugih in o dogodkih, kajti zapisano ostane. Tako je nastala ideja, da bi tudi nekaj pisnega ohranili o Vidi Žižek, ki smo jo mnogi spremljali v življenju in predvsem v času njene bolezni in umiranja. To je dandanes toliko bolj pomembno, saj današnji človek tako rad odriva iz spo-mina hudo bolezen, predvsem pa umiranje in smrt. Zdi se, da je bilo ob Vidi drugače, kakor da ji je bil Bog pomagal, da je o bolezni večkrat govorila in da smo jo mnogi sočutno spremljali in prosili, da bi ji Bog podaljšal življenje. To se je tudi zgodilo. Sama je bila prepričana, da je leta 2003 doživela čudežno ozdravitev, in je tako lahko dočakala srečanje z abrahamom in odraslost ter pripravljenost otrok (Ane, Miha in Jaka) na življenje.

Gre za Vidino zgodbo; preprosto, kot je bila sama pre-prosta in nenarejena. Umrla je kot zvesta in ljubeča žena, dobra mama, nevsiljiva in dejavna članica Župnijskega pastoralnega sveta, zavzeta sestra Frančiškovega svet-nega reda in dialoška sogovornica v studenški zakonski skupini.

Pretresljivo je bilo zbiranje mnogih pri večernih mašah od 6. do 15. aprila 2014, ko smo preprosto molili za Vido, ne da bi bili omenjali ozdravitev. Podarjali smo ji mašne daritve in ona nas je spremljala iz bolniške postelje in od teh evharističnih daritev prejemala vsak večer obha-jilo, ki ji ga je v UKC Maribor nosil mož Slavko. Zadnje dneve je z možem molila objavljeno Molitev izročitve. Tako je bila paliativna oskrba Vide nadpovprečna, četudi spontana in nenačrtovana. Spremljanje neozdravljivo bolne in umirajoče Vide je bilo milostno tako zanjo samo kot za tiste, ki so jo spremljali (mož, otroci, prijatelji, duhovniki). Prijateljica zdravnica, ki je predstojnica na enem od oddelkov UKC MB, jo je vsak dan obiskala, tudi ko ni bila v službi, in bila z njo. Druga, pravkar upo-

6

kojena zdravnica, se je možu Slavku ponudila, da bo v primeru vrnitve v domačo oskrbo ponoči ob njej. Osebna zdravnica in prijateljica medicinska sestra sta jo zelo pogosto obiskovali in lahko bi še našteval.

Prvi »čudež« se je zgodil tik pred umiranjem, ko je v sosednji magdalenski cerkvi, kjer so imeli velikonočno vigilijo, zazvonilo in ji je sin Jaka dejal: »Mama, Jezus je vstal. Aleluja!« Vida je ponovila »aleluja« in začela ugašati.

Drugi »čudež« se je zgodil na velikonočni torek, ko je bila dva dni pred pogrebom maša za Vido, in so prijatelji napolnili cerkev, tako da smo morali načrtovano sreča-nje po maši iz učilnice, ki bi bila premajhna, premestiti v župnijsko dvorano na Obrežni 1, kjer smo molili, peli in obujali spomine na Vido. Spregovorili so mož, vsi trije otroci, obe sestri, sestrične, prijateljice in prijatelji.

Tretji »čudež« se je zgodil na pogrebu, kamor se je kljub slabemu vremenu prišla poslovit množica ljudi. Veliko jih je prišlo k pogrebni maši in na »velikonočni agape«, ko se je v župnijski dvorani ponovno zbralo veliko ljudi, ki so se spokojno in vdano pogovarjali o Vidi.

Vida je številne obiskovalce Sv. Jožefa na Studencih zelo povezala in letos tudi uglasila pripravo na veliko noč. Dejali so, da je bilo to enakovredno ljudskemu misi-jonu.

Kakor je bilo Vidino obredno poslavljanje z mašami in drugim nenačrtovano, tako preprosto se je zgodilo, da je tudi ta brošurica nenačrtovana, preprosto »zgodila se je«.

Mož Slavko, ki je z ljubeznijo fotografi ral svojo ženo Vido in zbiral njene in družinske fotografi je, je odstopil posnetke, da smo z njimi opremili Vidino zgodbo.

Na zadnji strani platnic objavljamo fotografi jo novega oltarja v cerkvi sv. Jožefa na Studencih, ki si ga je Vida tako zelo želela videti v živo. Bila pa je vesela in srečna, da ga je vsaj lahko gledala na fotografi ji.

Vinko Škafar

7

Pregled življenjskih podatkov Pregled življenjskih podatkov Vide Žižek, roj. Zimič Vide Žižek, roj. Zimič

Rojena: 21. maja 1963, MariborKrščena: 16. junija 1963, KamnicaPrvo sv. obhajilo: 23. maja 1971, Maribor - Sv. Rešnje telo Sveta birma: 18. maja 1975, Maribor - Sv. Janez KrstnikPoroka: 13. aprila 1985, Maribor - Sv. JožefUmrla: 19. aprila 2014 ob 21.28, UKC MariborPokop: 24. aprila 2014, Maribor - Dobrava

Poklic: tekstilno kemijski tehnikZaposlena: UM, Fakulteta za strojništvo

Sv. Janez Pavel II. obhaja Vido med Slomškovo beatifi kacijo

8

Zaupanje v »posebnih Zaupanje v »posebnih razmerah« razmerah«1

V soseski blokov na Dogoški cesti v Mariboru, v župniji svetih Cirila in Metoda na Teznem, sta si ustvarila prije-ten dom Vida in Slavko Žižek. Vida je tekstilno kemijski tehnik, zaposlena na Fakulteti za strojništvo, Slavko je višji knjižničar in dela v Mariborski knjižnici kot vodja enote. Z njima so na »daljšem obisku« trije njuni otroci, gimnazijci: Ana je tretješolka, Miha obiskuje drugi letnik gimnazije, Jaka pa prvega. Vsi skupaj imajo veliko dela in se skoraj ne spomnijo, da viharijo skozi najbolj burna leta skupnega življenja.

Slavko: V našo družino s petimi družinskimi člani se v zadnjem času vsiljuje šesti, ima kratko živalsko ime »rak« in se od blizu spogleduje z mojo ženo. V ta namen smo strnili vrste, z vsemi močmi si prizadevamo, da bi vsiljivca »ukrotili«.

1 Naša družina, 2003, št. 4, str. 22−23.

Družina Žižek od leve: Jaka, Vida, Ana, Slavko in Miha, 2003

9

Vida: Zbolela sem okrog lanskega božiča in za menoj sta že dve operaciji. Sledila je in še bo kemoterapija ter obsevanja. Skupaj z družino in zdravniki upamo na dober izid bolezni.

Kaj ste doživljali ob spoznanju, da ste zboleli? Vida: Že ob znakih, ki sem jih zaznala sama, me je

pretreslo. Čutila sem resnost, čeprav sem se zadrževala, da ne bi povzročila prehudega strahu v družini. Upala sem, seveda, da bodo izvidi pokazali, da ni nič resnega, a sem potem z zaupanjem sledila vsem posegom, ki naj bi ustavili napredovanje bolezni. Globoko v sebi sem prepričana, verujem v Božjo pomoč in vem, da bo vse, kar nam prihaja naproti, dobro za naju, za najino dru-žino. Kakor je Božja volja, tako bo. Res je, da me včasih prevzame strah, posebno po kemoterapijah, ko sem izčrpana in nemočna. Potem se pa spet opogumim in v pogovorih z možem zmanjšam ostrino bolečine. V veliko oporo so mi tudi prijatelji in sodelavci.

Slavko: V takih trenutkih nama je v veliko pomoč vera, da smo »samo za določen čas tu, potem pa nekoč spet vsi skupaj za nedoločen čas tam«. Za nas kristjane ni smrt nekaj tragičnega. Je samo žalosten dogodek, ki mu sledi prazen grob in veselje na velikonočno jutro. Če ne bi imeli tega zaupanja v sebi, bi bilo vse trepetanje, vse prizadevanje in hitenje za dobrinami brez vredno-sti.

Vida: O vsem se dokaj sproščeno pogovarjamo, zato nas mogoče malo manj obremenjuje misel na smrt.

Slavko: To je res, res je pa tudi, da bi bil rajši na ženi-nem mestu, ker vem, kako pomembna je njena vloga v naši družini. Takoj bi zamenjal, če bi se dalo.

Kako so sprejeli vest otroci? Vida: Sprva jim nisva vsega povedala. Šele po prvi

operaciji, ko je bila postavljena diagnoza, sva jim razlo-žila za kaj gre. Niso me kaj dosti spraševali. Me pa zelo pozorno opazujejo, še zdaj. Takoj vidijo, če se primem za glavo ali pa po prejeti kemoterapiji, ko sem nekaj dni zelo slabotna. Pri njih se je razvil močan čut solidarno-sti. Če jih kaj prosim, opravijo brez izgovarjanja.

Slavko: Trudimo se živeti normalno naprej, ne obre-menjujemo se z vprašanji, zakaj je ravno nas to dole-

10

telo. Bolezen sprejemamo kot sestavni del življenja. Najeli smo si tudi dva »odvetnika« − sv. Jožefa in sv. Leopolda Mandića. Molimo najprej za zdravje in za moč, da bi znali prav ravnati. Z otroki se pogovarjamo v tem smislu, da je treba storiti vse, kar zmoremo, spre-jeti, kar dopušča znanost. Sicer je pa vsa najina vzgoja temeljila že od malega na zaupanju v večnost v pravem pomenu besede. En del življenja smo tu, en del pa tam. Bo prišel za vse nas čas, ko bomo spet vsi skupaj. No, tako podrobno ne govorimo o tem vsak dan, ampak se skozi sprotne dogodke spomnimo, da nam vera daje več kot vse bogastvo sveta. To pa je po moje tudi največ, kar lahko otrokom damo za popotnico v življenje.

Kako je v družini »odsevala« mamina, ženina odsotnost?

Slavko: Takrat sem se zavedel, da res manjkajo trije vogali. Saj sem bil že prej tudi kdaj sam, a tokrat je bilo drugače. Sreča, da je tehnika tako napredovala, da sem lahko ženo po telefonu spraševal za nasvete in navodila za čisto konkretne zadeve. Takrat sem celo »odkril«, da je pralni prašek tudi v tekoči obliki (smeh). V družini smo krepko občutili praznino, obenem smo se dodobra zave-deli, kaj mi pomeni žena, kaj nam pomeni mama. Vedno smo bili navajeni skupaj hoditi okrog, zdaj je kar naen-krat tega manj. Manj je seveda tudi zato, ker so otroci veliki, imajo vsak svoje obveznosti. Tu je šola, so skavti, je mladinski verouk, je glasbena skupina Zgubljeni sinovi, pri kateri sodelujeta Miha in Jaka, je pevski zbor, je bir-manska skupina v župniji, ki jo je Ana prevzela name-sto mame Vide. V času ženine odsotnosti sem igral vlogo koordinatorja, otroci so upoštevali »posebne razmere« in nam je vsem skupaj še kar dobro šlo.

Malo pred božičem ste se vrnili iz bolnice. Ali je bil tisti čas v čem poseben za družino, drugačen od prejšnjih praznikov?

Slavko: Bil je res drugačen, poseben čas. Prvič sem se zavedel, da je to neka nova vsebina, čeprav smo se vse-skozi trudili, da bi zavestno živeli polno življenje. Veliko stvari in dogodkov je postalo manj pomembnih. Živo sem občutil minljivost tuzemskega življenja in s pesni-kom vzdihnil: »dolgost življenja našega je kratka«. To

11

me obvezuje, da še zavestneje poprimem za vse vzvode in odgovorno živim naprej.

Kako je vplivala bole-zen na vaše medsebojne odnose?

Vida: Opažam, kako mirno in brez zapletov je mogoče reševati zadeve, kako nepomembne so neka-tere zamere. Na neki način nam je zdaj Bog še posebno blizu.

Slavko: Blizu pa so nam tudi mnogi prijatelji po Sloveniji, saj se nismo zaprli v svojo bolečino, ampak smo povedali tudi drugim. Z mnogimi smo povezani v molitvi in dejansko čutimo, da smo kot »skupnost« moč-nejši.

Kako vzgajata? Slavko: Pri nas je pravilo, da beseda enega velja

enako kot beseda drugega. Nesoglasij pri vzgoji nisva nikoli razčiščevala pred otroki. Če je že kaj bilo treba uskladiti, sva se umaknila in sama izoblikovala načrt za naprej.

So v času intenzivnega odraščanja vaših treh gim-nazijcev hudi pretresi?

Slavko: Do sedaj jih še ni bilo. Proti koncu osnovne šole so se dokazovali s prepričanjem, da vedo veliko več kot njihovi starši. Med njimi se je kdaj pa kdaj vnel prepir, sledilo je trše zapiranje vrat, včasih sva morala poseči vmes.

Druga faza je zdaj, ko se želijo poistovetiti z vrstniki, ko velja le določena znamka oblek ali obutve, določen zunanji videz in podobno. Kaj nas čaka v naslednjem valu, pa še ne veva. Prijatelji, ki od daleč opazujejo naše humorno sporazumevanje, imajo včasih občutke, da me otroci tu in tam malo »vozlajo«. Vendar tudi

12

otroci točno vedo, do kod sega meja humornosti in kdaj je treba vzeti mojo besedo zares. Rada se pošaliva s »semaforsko vzgojo«, ki se kaže preko barve glasu. Če pride do konfl ikta, za katerega sodiva, da ne more imeti hujših posledic, sva strpna in mine brez posebnih sankcij. Takrat rečemo, da gori na semaforju zelena luč. Ko je kaj pomembnejšega, je že potrebno več razčiščevanja, dogovarjanja, usklajevanja – takrat gori na semaforju oranžna. Če pa pride do situacije, ko je nujna prepoved ali pa odločno navodilo, to pomeni rdečo luč.

Vida: Nisva navajena zahtevati od otrok, da bi ubo-gali kar na slepo, brez utemeljevanja. Če se le da, se o vsem pogovorimo, osvetliva zahteve iz več zornih kotov, zakaj je kakšna stvar potrebna ali ne. Če se že poja-vijo pri njih kakšni odpori, poveva znova in navadno se izkaže, da sva imela prav.

Slavko: Nikoli ni prepovedi brez razlage. Mislim tudi, da je v sedanjem času, ko je vzgoja mladih tako razpu-ščena, nujno, da jim postavljamo meje. Javno mnenje seveda ni naklonjeno takemu razmišljanju, vendar so otroci gotovo veliko bolj varni in pozneje pripravljeni sprejemati odločitve samostojno.

Koliko sta sodelovala pri vpisu v srednjo šolo? Slavko: Otroci so naju potrebovali za sogovornika, da

so z nama pretresli razloge za in proti vpisu v določeno srednjo šolo. Čeprav so vsi trije gimnazijci, ne hodijo vsi na isto šolo. To je bila njihova odločitev in nama se ni treba bati, da bi nama kdaj očitali, da so šli tja pod pri-silo. Enako pričakujeva, da bo tudi ob vpisu na fakulteto. Vsak bo moral sam sprejeti odločitev za študij, ki ga veseli. Četudi bo pozneje spo-znal, da se je odločil narobe, bo lažje prema-gal težavo, ker bo vedel, da je napaka pač samo del življenjske šole.

13

Redno sodelujeta s šolo? Slavko: Vse moči sva usmerjala v to, da bi v otrocih

utrjevala iskrenost, da bi v sebi poglabljala zaupanje vanje, da bi reševali probleme doma ob mizi. Nikoli se ni zgodilo, da bi prišel v šolo in bi me tam čakalo kakšno presenečenje v obliki slabših ocen, kot so otroci pove-dali doma. Druga pomembna stvar se nama zdi, da nikoli ne obtožujeva učitelja, četudi pride kdaj do kakšnih pri-pomb na njihov račun. Preden rečeva karkoli, globoko zajameva sapo in premisliva, kako bi učitelja vzela v bran.

Kako načrtujeta dopust? Vida: Naš letošnji dopust je še pod vprašaji. Nekaj

zaradi mojega zdravljenja, nekaj pa tudi zato, ker gredo otroci že po svoje. Verjetno bova bolj sama in bližje izbi-rala kakšne možnosti za oddih.

Slavko: Med lanskim dopustom na morju se mi je, ne vem zakaj, vrinilo vprašanje, le kako dolgo bomo še kot družina potovali okrog. Obenem sem se spomnil besed p. Simona Rupnika, ki nam je večkrat rekel, da so otroci le malo daljši »obisk« v družini. Vse lepo in prav, samo čustvene vezi so eno, razumsko dojemanje resničnosti pa drugo. Zavedava se, da so otroci z vsakim dnem bolj samostojni, odrasli in da je prav, da se počasi odlepijo od naju.

V kratkem klepetu po prvem resnejšem delu so Ana, Miha in Jaka samo potrdili vse tisto, kar sta mama in ata povedala že prej. Prijetno sva bila presenečena nad zgovornostjo in žarom mladosti, s katerim se lotevajo svojih obveznosti in tudi dejavnosti v prid širše skupno-sti. Prisrčna hvala vsem za vaš dar srečanja in posredo-vanja bogatega življenjskega izkustva.

Angelca in Jože Šuster

14

Vida in Slavko ŽižekVida in Slavko Žižek22

Najprej sem poznala otroke − Ana, Miha in Jaka − živi, navihani in pobalinski (vsaj fanta), hkrati pa srčno dobri. Taki, da ob njih veš, da morata starša biti nekaj poseb-nega. In to tudi dejansko sta. Vida − tekstilni kemik, pozorna, borka, z občutkom za sočloveka; Slavko − višji knjižničar, nogometni navdušenec, karikaturist, … oba skupaj pa polna volje do življenja, avanturista, kristjana in člana Krajevnega bratsva (KB) Frančiškovega svetnega reda (FSR) pri Svetem Jožefu v Mariboru.

Če začnemo v času, ko sta bila še vsak zase, Vida in Slavko − kako se spomnita svojega otroštva in mladosti?

Slavko: To je bilo čudovito in brezskrbno obdobje. Imel sem srečo, da sem se rodil še pred pojavom osebnih računalnikov. Za vzpostavitev stika s prijatelji je tako bilo potrebno iti peš ali s kolesom od doma. Košarke ali nogometa nismo igrali virtualno, ampak v živo. Nikomur ni bilo potrebno »ircat« in »skaypat«. Drug na drugega smo se lahko drli kar čez grlo in domov smo prinašali čisto prave buške z odrgninami. Pred današnjo mularijo smo bili v veliki prednosti, saj nas mame do večera niso mogle priklicati preko mobilnih telefonov, naj vendarle že pridemo na kosilo.

Doma smo živeli skromno. V starših sem imel čudovit vzgled za življenje. Žal sem edinec, zato sem bil veliko v družbi vrstnikov. Najboljše prijatelje sem imel med mini-stranti in z mnogimi smo si blizu še danes. Služba mini-stranta se me je tako prijela, da še sedaj pri svojih petde-setih, kadar je potrebno, z veseljem strežem pri oltarju.

Vida: S starši in z dvema mlajšima sestrama smo živeli v bloku. Imela sem srečno otroštvo, obilo prijate-ljic, živahno pa je bilo tudi doma, saj smo vse tri sestre hotele imeti glavno besedo. Druženje z vrstniki pri vero-

2 Brat Frančišek, 2012, št. 6, str. 14−17.

15

uku in kasneje v mladinski skupini župnije sveto Rešnje telo v Mariboru mi je omogočilo obilo lepih doživetij, izletov in časa, ki smo ga prebili skupaj z našim duhov-nim voditeljem. Ker so starši mojo družbo poznali, ni bilo nikoli težav glede tega, kam grem in kdaj pridem.

Kaj pa čas, ko sta se odločala drug za drugega − kateri je prej vedel, da je to tisto pravo?

Slavko: Ko sem začutil, da naj bi bila moja življenj-ska pot med poročenimi, sem si v prvi vrsti želel, da bi bodoče dekle − domišljal sem si namreč, da me bo pa ena že hotela − bilo verno in da bi imela čim več sku-pnih pogledov na življenje. Ta sreča me je doletela na enem izmed mladinski sre-čanj, ko sem kar tako čez palec uzrl simpatično črno-lasko in sam pri sebi sklenil, da ta bo pa moja. Seveda zadeva ni šla gladko skozi, kot se reče, ampak sem še kar nekaj časa mencal in se bal, kaj če bom zavrnjen. A Vida je z veliko mero poguma tvegala, se na mojo srečo odločila za me, in tako sva pred dvema letoma praznovala sre-brno poroko. Neskromno si želim še zlate.

Vida: Mislim, da sva to oba enako čutila. Res pa je, da ga jaz nisem uzrla kar čez palec, ampak sem že v svoji zgodnji mladosti vsak večer molila in prosila Boga za ver-nega fanta in seveda to, da bi vedela, kateri je res pravi. A, da se je Slavko že takrat in tako hitro odločil? Koliko se jaz spomnim, je bila tema tistega mladinskega srečanja prav nekaj v zvezi s krščanskim zakonom. Njegov takrat izrečen stavek, češ da se pa on že ne bo poročal, me je rahlo zmedel, ampak kot vidiš, je samo provociral.

13. 4. 1985

16

Danes je za mnoge težavna odločitev tako za poroko kot za večjo družino – vidva imata tri otroke – koliko težko ali lahko se je bilo za to odločiti?

Slavko: Z današnjega vidika sva se poročila relativno mlada, jaz star 23, Vida stara 22 let. Tako rekoč brez fi cka v žepu, brez dobrih služb in brez stanovanja, a z vzajemno ljubeznijo in zaupanjem v Božjo previdnost, sva začela graditi skupen dom − ne zidati, hišo smo posta-vili šele pred kratkim. Otroci, Ana, Miha in Jaka so si sle-dili vsako leto. Sploh si ne domišljam, da imamo veliko družino in me jezi, da sta v avtomobilu ostala še dva prazna sedeža, vendar danes nimam razlage, zakaj nas ni več. To še posebej občutim sedaj, ko so otroci veliki, z eno nogo že od doma, pri družinski mizi pa nobenega otroškega čebljanja. Upam, da bodo vnuki slej ko prej zapolnili to praznino.

Vida: Ker smo bile doma tri sestre in si nikoli nisem znala predstavljati, da katere ne bi bilo, se mi je vedno zdelo samo po sebi umevno, da bom tudi sama nekoč imela najmanj tri. Tudi jaz mislim, da smo družina s komaj tremi otroki. Če bi v življenju bilo moč kaj spre-meniti, bi zagotovo povečala družino. Imeti otroke je res blagoslov. Upam, da bo zato vnukov toliko več.

Vida in Slavko v Lurdu, maj 2012

17

Kdaj pa je v vajino življenje vstopil sveti Frančišek? Kaj je bilo in je še tisto, kar vaju nago-varja pri njem?

Slavko: Sveti Frančišek je v mojem življenju že ves čas. Rodil sem se v kapucinski župniji, tam odraščal, se poročil in ne glede na to, kje smo živeli, vedno hodil tja tudi k maši in tako hote ali nehote srkal Frančiškovo duhovnost. Nagovarjata me njegova skromnost in preprostost.

Vida: V moje življenje je sveti Frančišek vstopil neza-vedno že, ko sem spoznala svojega moža. Zavestno pa takrat, ko sva se poročila, saj sem se »morala« preseliti v drugo župnijo, kjer sem se srečala s patri kapucini. Pa tudi Slavkova starša sta že bila v FSR.

Pri svetem Frančišku me prav tako nagovarjata nje-gova skromnost in hvaležnost, da mu je bilo vse, kar ima, dano od Boga.

Bila sta v skupini, ki je v Mariboru na Studencih pri Sv. Jožefu precej pomladila družino FRS. Zakaj ob sodelovanju v zakonski skupini, pa v Župnijskem pastoralnem svetu in še kakšni dejavnosti, ki sta jo v župniji že opravljala, biti še sestra/brat v FSR?

Slavko: Biti brat v FSR je posebno izkustvo. Vse prej našteto in morda še kaj ima svoje določene posebnosti, a le pri slednjem lahko rečem, da gre za bratstvo. Tukaj sem kot brat v bratstvu soočen na nek način z življenjem v veliki družini in se moram premagovati v nekaterih hotenjih, če hočem še naprej veselo sobivati. Prav tako pa so vsi okoli mene na veliki preizkušnji, ko me spreje-majo z vsemi mojimi pomanjkljivostmi.

Vida: Ja, v FSR biti sestra prinaša res neko novo izku-stvo. Posebej v našem, saj smo zelo pisana bratovščina, vsaj kar se let tiče. Mlajši in starejši skupaj smo drug drugemu vzgled in opora. Tako sem v bratstvu še posebej živo občutila, kako so vsi povezani z menoj v molitvi za ozdravitev. Takšne naj bi bile vse družine. Zato sem Bogu hvaležna za vsakega posebej.

Tudi sedaj sta redno na FSR srečanjih − br. Slavko, ti si (zaenkrat) tudi v Narodnem svetu FSR odgovo-ren za Frančiškovo mladino (FRAMA). Kje prepozna-vata vrednost FSR in kje so še njegove neizkoriščene možnosti?

18

Slavko: V NS FSR sem pristal po spletu okoliščin, ko se je sestra Jana Podjavoršek odločila za življenje v sku-pnosti Emanuel. Žal mi je, da zaradi takšnih in drugačnih razlogov naloge ne opravljam najbolje, a so ti, katerim naj bi služil, polni razumevanja. Sem pa v tem kratkem času spoznal, kako delovni in aktivni so mladi iz FRAMe in da lahko mi starejši ob njih veliko pridobimo in se navzamemo njihove korajže. Zato ob tej priliki posebej vabim vse mlade, da se nam brez strahu pridružijo, na nas starejših pa je, da jih sprejmemo odprtih src in brez strahu. Živ dokaz lepega sobivanja obeh generacij je naše KB pri Sv. Jožefu v Mariboru.

Vida: Mislim, da je v FSR še veliko neizkoriščenih možnosti. Sveti Frančišek sam nam je dal najlepši vzgled življenja po evangeliju. V današnjem svetu, kjer so raz-like med revnimi in bogatimi vedno večje, moralne vre-dnote v upadu, potrošništvo pa ne pozna krize, je dela res veliko.

Med sestrami in brati Krajevnega bratstva FSR sta znana tudi po svojih poletnih potovanjih z avtomo-bilom, ko kartice prihajajo od povsod po Evropi. Kje najdeta čas za to in zakaj ravno na tak način?

Slavko: Nimava se za svetovna popotnika, res pa je, da se rada z malo denarja čim dlje klativa naokoli in pustiva števcu kilometrov, da se vrti, kolikor ga je volja. Pri tem naju omejuje le število dni dopusta in kdaj pa kdaj tudi zdravje. Z odstranitvijo sedežev spremeniva avtomobil v začasno bivališče, velikokrat pa sva na poti deležna tudi samostanske gostoljubnosti. Ta način nama je blizu, ker sva na poti popolnoma sama, imava dovolj časa za pogovor in sva zmeraj pred nečim neznanim. Običajno določiva kakšen glavni romarski cilj, do kate-rega pa je potrebno priti z obilico kompromisov, saj bi se jaz ustavil še ob vseh vojaških spomenikih in muzejih, Vida pa je prepričana, da mora iti peš skozi vse parke ob poti in občudovati vsak cvet posebej. Potovanje se tako spremeni v duhovne vaje in vaje iz potrpežljivosti. Komaj čakam na naslednje!

Vida: Mene tako ob teh potovalnih duhovnih vajah doletijo še orožne vaje, prisilna mobilizacija in obilo zgo-dovine iz druge svetovne vojne, a če sem dovolj pridna, lahko dobim za nagrado tudi obisk muzeja čokolade. Res

19

pa je, da so ta potepanja prav posebna in če Bog da, upam, da jih bo še nekaj.

Kaj si v prihodnosti še želita? Slavko: Vidi želim predvsem zdravja in da bi najine

večere še veliko let lahko sklepala s skupno večerno moli-tvijo. Potrebuje še seveda obilo dobre volje, saj živeti z menoj ni enostavno. Otroci pa, Bog daj, da bi ohranili vero, vse drugo jim bo navrženo.

Vida: Predvsem, da nama ljubi Bog nakloni še nekaj let zdravja, da bi njemu in bližnjim lahko po najinih močeh čim bolje služila.

Na to se lahko reče samo Amen. Hvala lepa.

Fani Pečar

Vida in Slavko v Španiji (rt Finisterre), 4. 8. 2005

20

Iz pisem ...Iz pisem ...

Slavkova pisma Vidi

Maribor, 13. 4. 1992 Draga Vida!

Čas sedmih let, ki sem ga pre-živel v zakonu s teboj, mi je hitro minil. Kljub teža-vam, ki so naju pestile ali pa sva za njih poskrbela sama, z vese-ljem ugotavljam, da mi je bilo do sedaj lepo s teboj in mi je bivanje v naši družini pri-jetno. Hvaležen

sem ti za vse, kar si mi storila dobrega, za ves trud, za vso ljubezen, za tvojo potrpežljivost in dobro voljo. Tvoja vera in optimizem dvigata tudi mene. Rad bi ti bil dober mož, vendar mi to zmeraj ne uspeva. V svoji nerodnosti te večkrat prizadenem. Oprosti mi. S teboj živeti mi je lepo, zato želim, da bi me marala še dolgo prenašati.

Tvoj Slavko

***

21

Maribor, 11. 12. 2002

Ljuba Vida!

/… /

Te dni, ko se je nate zgrnila bolezen, sem še posebej razmišljal o najinem skupnem življenju. Ob vsej bo-lečini, ki je zaradi tega v meni, bi kljub temu lahko zavriskal in rekel Bogu hvala za te, za tvojo ljubezen in leta, ki sva jih že preživela skupaj. Sam sem seveda s svojimi slabostmi slabša polo-vica najinega zakona in mi je žal za vse neprijetnosti in sitnosti, ki si jih imela z menoj. Ta hip bi, če bi bilo mogoče, zamenjal s teboj, zate pa bi dal tudi življenje. Kadarkoli se bodo najina tuzemska pota končala z odhodom enega v večnost, sam bi želel, da bi bil ta srečnež jaz, vedi, da bova to, kar sva si pred oltar-jem izpovedala, na poseben način tam živela dalje.

Pred teboj je velika preizkušnja. Ti, ki si lik »močne žene« iz Svetega pisma, boš to z Božjo pomočjo zmogla. Želim ti, da se čim prej vrneš domov, da bova lahko skupaj še izživela najine sanje.

Nikoli te ne bom prenehal ljubiti.

Slavko

***

Pri Mariji Pomagaj na Brezjah, 2002

22

Postni čas, 2004

Draga Vida!

Preteklo je že nekaj časa, kar sem ti napisal zadnje pismo, k čemur je seveda prispevala svoje moja dobra prijateljica lenoba. Malo pa je tudi res, da bi mi bilo lažje, če bi me v poštnem nabiralniku pričakalo kakšno tvoje pismo, saj so me učili, da se mora na vsako pismo odgovoriti.

No, letošnji postni čas, ki ga skupaj po-doživljava šele de- vetnajsto leto, je le-pa priložnost, da ti na ta − najini otroci bi rekli staromoden način − povem, da te imam še kar naprej rad. Neizmerno. Ti to tako rada slišiš, jaz pa …, saj veš, se bojim, da bi ob izrečenih besedah izgubil nekaj svoje možatosti. Vendar vedi, da vsak dan rečem Bogu hvala, da te imam. Ob tebi se lahko nenehno učim, kako je možno kljub vsem oviram in skušnjavam živeti evan-gelij. Uspešno opraviš z vsemi vajami iz potrpežljivo-sti, jeze, slabe volje in kar je še takšnih reči, za kar ti dajemo obilo priložnosti jaz sam in najini trije otroci, ki so sredi mladostniških viharjev, kjer ravno meni, ki se imam za kapitana, primanjkuje mornariškega znanja. Neštetokrat sem se zalotil nemočnega in nebogljenega, brez rešitve, brez prave besede. Tebi pa uspe zmeraj najti način in pot do prave rešitve. In priznati moram, da večkrat igram na to karto, da boš na koncu pač ti našla pravo pot iz zagate. Zato me je tvoja bolezen do groze prestrašila. Ko sem se za nekaj časa znašel sam z najino deco, sem v trenutku spoznal, kaj pomeni zame to, da nisi ob meni. Življenje, ki je prej teklo samou-mevno svojo pot, se mi je naenkrat prikazalo kot en sam kup nerešljivih problemov.

Bil pa je tisti čas tudi čas milosti, saj sem ob vsem hudem podoživel najino poročno zaobljubo. Bog nama je

23

ves čas milostno stal ob strani tako, da nismo niti za hip zapadli obupu. In tako, kot smo takrat z otroki molili zate, še sedaj molimo in bomo tudi v prihodnje.

Ta letošnji postni čas mi zato še posebej utrjuje zavest Kristusovega odrešenja. Ob velikonočnih prazni-kih ti želim, da bi te Bog še naprej varoval in da bi lahko mene in najine otroke še dolgo, dolgo prenašala.

Tvoj Slavko

P. S.Hej, za mene si čista loto sedmica.

***

Ruše, 2011, na predvečer tvojega rojstnega dne

Draga Vida!

Tik pred tvojim praznikom mi roji po glavi nešteto misli, ki bi ti jih moral jutri izreči. Ker pa obstaja nevar-nost, da bi v zmedi stavke pomešal ali pa bi mi celo glas zaradi »prehlada« odpovedal, vržem raje ta drobiž na papir.

Prvo, kar ti imam reči, je, da si bila, si in boš edina oseba na svetu, ki ji lahko rečem »ljubim te«. Če in kadarkoli moje vsakdanje vedenje ni v sozvočju z izre-čenim, vedi, da je to le in zgolj radi moje nenamerne nerodnosti. Prav gotovo govorim resnico, sicer mi sedaj

24

zadnje dni od hudega ne bi hotelo raznesti prsnega koša. Namesto da bi jaz bil v oporo tebi, moraš ti ponovno vleči mene naprej, kar pa tako ali tako počneš že vse življenje. In ko misel navežem na to najino skupno pot, lahko rečem, da mi je biti ob tebi ena sama pesem. Ob tebi se želim postarati in iz tvojih ust slišati spodbude, da naj vendar na stara leta ne sitnarim.

Ta nesreča, ki ponovno hoče preizkusiti tvojo trdnost v veri, življenjski optimizem in vsakodnevno radost, ki jo seješ naokoli, naj te ne omaje v trdni odločnosti zoper-staviti se in jo z Božjo pomočjo premagati. Kot veš, ne znam dobro kupovati, še manj barantati. Pa kljub temu ponujam Bogu sebe v zameno za tebe, čeprav vem, da bi jim bil zgoraj verjetno bolj v napoto in ne v korist. Brez tebe sem pa tako ali tako živi mrlič.

Sedaj pa o darilu, kjer je konec moje domišljije. Zato ti tokrat podarjam najbolj nerodnega plesalca na svetu. Uporabiš ga lahko na kateremkoli plesnem tečaju. Rok uporabe je neomejen. Bi se pa darilo razveselilo kakšnih znanih sotrpinov.

Pa še to. Vsa ta lepota in sreča, s katerima smo obdani na našem domu, stojita na tvojih temeljih. Naj zdržijo večno.

Tvoj mož Slavko

P. S.Priložena roža je utrgana na tvojem vrtu.

***

Ruše, 20. 3. 2012

Draga Vida!

Ponovno ti pišem pismo v bolnico, kot da bi nama to prišlo v navado. No, če je tako, naj ta navada traja vsaj še trideset let. Toliko bi morda v nebesih še uvrstili med »skromne« želje. Pišem pa ti tudi iz čisto varnostnih razlo-gov, saj veš, da bi se mi beseda gotovo zataknila v grlu.

Vem, da preživljaš neizmerno težke trenutke. Sam sem pri tem, kako ti pomagati, največkrat neroden in izgubljen. Ob vsej grozi, ki me navda samo ob misli,

25

da bi te izgubil, mi je v tolažbo to, da imaš neizmerno zaupanje v Boga in njegovo voljo in tvoj pogum le−tej slediti, pa čeprav je nam velikokrat nerazumljiva. Naj se zgodi karkoli, vedi, da te imam neizmerno rad, in to takšno, kakršna si. Tega seveda pri vseh svojih »spretno-stih« ne znam ne povedati in ne pokazati. V življenju si mi vzgled, kaj pomeni «Vera-Upanje-Ljubezen«, in pri tem te ne bom nikoli dosegel. Naj bo čas, ki je pred teboj, milosten in blagoslovljen! To ti želim iz srca.

V dobrem in hudem, tukaj in v večnosti, zmeraj skupaj s teboj.

Tvoj mož Slavko

P. S./… /

*** Ruše, 21. 5. 2013

Mila moja!

Danes ob tvojem jubileju mi, bolj kot čestitke in dobre želje, prihajajo na misel besede zahvale.

Najprej hvala za to, kot sama praviš, da si prav mene izbrala za moža in se, hvala Bogu, z menoj poročila.

Praznovanje 25. obletnice poroke v cerkvi sv. Jožefa

26

Hvala za tvoj življenjski pogum in optimizem, ki ti ga nikoli ne zmanjka, tudi danes ne.

Hvala, da si z veseljem rodila najine otroke in prav nikoli, res nikoli, nisi v naši družini sebe postavljala na prvo mesto.

Hvala, da si ob tem, ko si sprejela mene, potrpe-žljivo prenašala vse moje napake in slabosti.

Hvala, ker nisi zavračala mojih staršev, sorodnikov in prijateljev.

Hvala, ker ves čas neumorno skr-biš za moje telo in duha.

Hvala za tvojo pravičnost in ljube-zen do resnice.

Hvala za pogum in vztrajnost pri najinih skupnih mo-litvah.

Hvala ti za vse pomembne in manj pomembne življenj-ske odločitve, za tvojo treznost, ra-zum in obilico ko-rajže.

Hvala za tvojo hudomušnost, nagajivost in razigra-nost.

Hvala, da te lahko še zmeraj kdaj pa kdaj s čim pre-senetim in ti ponagajam.

Hvala, ker na najinih skupnih potepanjih nikoli nisi »kapitulirala«.

Hvala ti, ker nisi zamerljiva in znaš odpuščati.Hvala ti, ker se tako pogumno spopadaš s to nesrečno

boleznijo.Hvala ti, ker si to, kar si, in ker me v življenju nisi razo-

čarala, prizadela ali pustila na cedilu.Hvala za tvojo neizmerno vero.Bogu hvala, za vsak trenutek, ki ga lahko preživim s

teboj.

Vida ob kipu sv. Leopolda Mandića v Padovi, ki ga je dolga leta z zaupanjem

častila in se mu priporočala.

27

Petdeset let življenja je za tistega, ki jih ni dočakal, veliko, za nas, ki smo imeli to milost, pa premalo. Tebi jih želim še veliko. Naj bo dobri Bog do tebe radodaren. Sam bom pa še naprej skrbel, da si boš že na zemlji pri-služila prost vstop v nebesa.

Tvoj mož za tukaj in za tam čez.Slavko

P. S.Hvala ti še za vse tiste …

***

Ruše, 13. 4. 2014

Mila moja!

Z vsako najino obletnico poroke se bolj in bolj zave-dam, da je bil ta dan v mojem življenju najpomemb-nejši. Takrat ga zaradi priprav in nervoze žal nisem doživljal kot najsrečnejšega. Ta občutek je prišel šele za menoj ob prvi obletnici in bil z vsakim letom močnejši in močnejši. Deseta, dvajseta in še posebej petindvajseta obletnica najine enosti so spomini, ki jih lahko podoži-vljam dneve in dneve in se ne naveličam. Misli pa mi že hitijo k najinemu naslednjemu prazniku.

Cvetna nedelja, 13. 4. 2014 (29. obletnica poroke)

28

Pravim še enkrat: »Hvala ti, dobri Bog, da sem te, draga Vida, srečal in za tvoj pogum izreči DA.« Življenja brez tebe si ne znam predstavljati. Naš dom brez te ni to, kar je s teboj in jaz brez tebe sem ubogi revež.

Boga prosim, da bi oba sprejela, kar nama pošilja, a naj bo prizanesljiv. Vse skupaj se trudim razumeti, pa mi ne gre najbolje. Tebe pa neskončno občudujem, kako si močna, s kakšno voljo se spopadaš s težavami in kako si v življenju potrpežljiva. Predvsem pa, kako ljubeča si do mene. Vem, da me nihče na svetu nima rad kot ti in da sem pri vračanju ljubezni prav nebogljen.

Poročno obljubo, ki sva si jo izrekla pred devetindvaj-setimi leti, še dvakrat slovesno ponovila, bom izrekal do konca svojega življenja. Pri tem mi Bog pomagaj. Skupaj s teboj se danes veselim in kličem na naju, na najine otroke in v njihovo življenje obilo Božjega blagoslova.

Tukaj in v onstranstvu samo tvoj mož Slavko.

P. S.Hej, ljubim te neizmerno! Pišče moje! Pa kar naprej

poljubljaj me, včeraj, danes, pa jutri še …

29

Vidina pisma Slavku

Maribor, 13. 4. 1993Dragi moj mož!

Ob najini osmi obletnici poroke, se ti želim najprej zahvaliti za tvojo ljubezen, potrpljenje in dobro voljo. Mislim, da so vsa ta skupaj preživeta leta zelo lep košček najine prehojene poti. Vsaj jaz si življenja brez tebe ne morem predstavljati.

Ob tej priložnosti se ti želim opravičiti, če sem te kdaj užalila ali kakorkoli prizadela. Vedi, da ni bilo nikoli namerno. Vedno te imam najraje, rajši kot sebe. Zato prosim Boga zate, za naju, da ohraniva to najino ljubezen in spoštovanje drug do drugega.

Hvala za vse. Tvoja, samo tvoja Vida

***

Maribor, 13. 4. 1995Dragi Slavko!

Ob najini deseti obletnici skupnega življenja se ti iz srca zahvalim za vso tvojo ljubezen.

Hvaležna sem ti za dobro voljo, prijaznost, spod-bude, predvsem pa drobne majhne »nagajivosti«, ki jih znaš tako prisrčno deliti.

Želim si, da bi tudi vsa leta skupnega življenja, ki so še pred nama, bila vsaj takšna; polna tvoje ljubezni in prijaznosti, obdarovana z Božjo ljubeznijo, ki varuje naju in najine otroke.

Hvala za vse!Z vso ljubeznijo samo tvoja Vida

***

30

Maribor, 13. 4. 2000

Dragi moj Slavko!

Ob najini petnajsti obletnici skupnega življenja se ti najprej zahvaljujem za vsa ta leta, ki si jih delil z menoj. Vem, da ni bilo zmeraj lahko, vendar si vztrajal. Upam in želim si, da bi to zmogel še naprej. Hvala ti.

V mojem življenju s teboj res velja: »korak za kora-kom hodim v mislih s teboj«.

Tvoja Vida

31

***

Maribor, božični čas 2002Predragi moj mož!

V tem božičnem času, ki je čas pričakovanja, vese-lja, upanja in zahvale, bi ti rada povedala, da je moje srce vsega tega polno. Navdaja me neizmerno veselje in zahvala Bogu, da te je poslal v moje življenje. V tem času, ki ga preživljam, sem spet ugotovila, da imam najboljšega moža na svetu! Res ne vem, s čim sem si to zaslužila.

Za vse »majhne« zaplete v najinem življenju se ti iskreno opravičujem. Vedi, da jih nikoli ne počnem namerno. Zahvalila bi se ti tudi rada za vso podporo, ki mi jo sedaj daješ. Brez nje bi včasih res težko »zvozila«. Hvala Bogu, da je tako!

Hkrati pa upam in prosim Boga, da bi to preizkušnjo zmogla prestati in še nekaj časa živeti s teboj in z naji-nimi otroki.

Želim ti, da ostaneš takšen, kot si, poln nesebične ljubezni, vedrine, upanja in vsega dobrega. Zame si naj-večji Božji dar!

Hvala ti za tvojo ljubezen.

Z ljubeznijo, vedno tvoja Vida

***

Maribor, velikonočni čas 2003

Predragi moj Slavko!

Mislim, da ti že kar predolgo nisem napisala nobenega pisma, čeprav vem, kako lepo je (vsaj meni), kadar sama dobim kakšno »pošto« od tebe. Nazadnje si mi pisal, ko sem bila v bolnici. Tega je že dobro leto, za nas leto pre-izkušenj. Moram reči, da si mi takrat izkazal svojo lju-bezen na tako globok način, da ne bom nikoli podvomila v njo. Še enkrat si mi pokazal tudi, kako trdna je tvoja vera. Vem, da mi je takrat to najbolj pomagalo prestati vse, kar me je še čakalo. Hvala ti za to.

32

V tem velikonočnem času bi se ti rada iz srca zahvalila za vso vero, ljubezen, potrpežljivost, dobroto in veseli optimizem. Občudujem te, kako potrpežljivo prenašaš moje nihajoče razpoloženje, se skoraj nikoli več ne daš spraviti v slabo voljo in mi vsak dan znova polepšaš s svojimi tako izvirnimi načini (čista sedmica).

Hvala ti tudi za vse, kar daješ najinim otrokom. Vem, da se včasih, zdaj ko že bolj ali manj »letajo iz gnezda«, prav težko sprijazniš s tem. Saj veš, kaj je rekel pater Simon: »Otroci so le na malo daljšem obisku.« Nama pa ostane včasih samo še zahvala in molitev zanje.

To leto si mi pokazal, kako se res živi evangelij in želim si, da bi tudi meni tako uspevalo. Bogu se zahva-ljujem zate, za najine otroke in vsak dan posebej, ki nam ga podarja. Upam, da veš, da si zame najboljši mož na svetu, čeprav ti tega ne znam vsak dan pokazati.

Z vso ljubeznijo. Samo tvoja Vida

***

Ruše, 16. 6. 2011Dragi Slavko!

Kaj naj ti podarim za tvoj praznik? Vem, da tebi to

ne pomeni veliko, ampak vseeno je ta dan zelo, zelo pomemben. Rojstvo je vendar nekaj najlepšega in naj-večjega, kar nam je dal Bog. Zato se mu vedno zahvalju-jem, da te je poslal preko tvojih staršev prav do mene. Le s čim sem si to zaslužila?

Zato je danes moje darilo samo goreča prošnja Bogu, naj te blagoslavlja, ohranja zdravega in tako zelo, zelo dobrega, kot si! In še malo sebičnosti: da bi te lahko še dolga leta »gušila«, gnjavila, ti tečnarila, in ti mogoče kdaj pa kdaj polepšala in osrečila kakšen dan.

Hvala ti za tvojo ljubezen in potrpljenje.

Za vedno tvoja Vida

***

33

Ruše, marec 2012

Moj predragi, ljubljeni Slavko!

Spet nama je na pot postavljena malo težja pre-izkušnja. Vendar srčno upam in želim, da nama dobri Bog tudi tokrat nakloni milost in nama »pogleda skozi prste«. Kljub temu pa ti želim preko tega pisanja vedno znova povedati, kako neskončno te ljubim. Čeprav nama je bilo danih že sedemindvajset skupnih let, prekrasnih in čudovitih, imam včasih občutek, da ni »fer« prositi za več, pa si v svoji človeški sebičnosti želim še vsaj nekaj let zraven.

Hvaležna sem ti za vso tvojo nesebično, vdano, potrpežljivo in veliko ljubezen, ki jo, ne vem od kod, deliš samo meni! Res ne vem, s čim sem si to zaslužila.

Hvala ti za vsa potepanja, ki si jih vedno tako skrbno pripravil, jaz pa sem ti jih začinila s svojim »gušenjem«. Pa saj veš, da si jih želim še več.

Seveda, tega pisanja ne bom zaključila pesimistično, čeprav vem, da je situacija zelo resna. Karkoli nama je dobri Bog naklonil, četudi bi bilo to danes, sem mu neiz-merno hvaležna za milost tvoje ljubezni in za življenje na tem svetu. V globoki ponižnosti sprejemam Njegovo voljo, čeprav ni vedno lahko. Ampak On že ve, kdaj je pravi čas.

Ker sva optimista, ti kar planiraj, načrtuj najina potepanja, saj imam občutek, da je tudi najinemu Prijatelju od zgoraj to povšeči. In seveda zberi ogromno volje in moči, da me boš lahko še dolgo, dolgo prenašal! Ker ti si ljubezen mojega življenja! Hvala ti.

Samo tvoja Vida

34

Vidino srečanje z Vidino srečanje z abrahamom abrahamom (21. maj 2013)(21. maj 2013)

Pozdrav Vidi

Vida, naj te v imenu vseh, ki smo se tukaj zbrali, pozdra-vim kot žensko, ženo, mamo, sorodnico in prijateljico. Vsaka od teh vlog zahteva veliko življenjske volje in moči. Samo človeška volja oz. moč pa je velikokrat zavajujoča in nas sili naravnost v to, česar ne želimo.

Ko te danes pogledam v oči, zaznavam v tebi izku-stvo, da ne razpolagaš samo s človeško ampak tudi z Božjo močjo v sebi.

Torej, Vida, veš, da ni treba skrbeti za usodo. Za jutri, enako tudi za danes, skrbi Bog sam. In vse poteka po naših željah, če mu to skrb popolnoma prepustimo. Bilo bi naravnost smešno misliti, da bi Bog, ki nas je ustvaril, od nas sedaj zahteval, da bi morali s človeškimi sredstvi skrbeti za oblikovanje svoje usode.

Draga, ljubljena Vida, živi z nami sedanjost in naj bodo v tebi samo tiste misli, ki blagoslavljajo.

Ob tvojem abrahamu ti čestitam in z globokim spo-štovanjem izročam to priponko s številko 50.

Bog te živi!

Bojan Šnuderl

Vida in Bojan Šnuderl

35

Vidin govor ob zahvalni maši za 50. rojstni dan

Najprej Bogu hvala, ker smo se danes lahko vsi skupaj zbrali pri Sv. Jožefu na Studencih.

Hvala za dar življenja, ki mi je bilo dano po mojih starših; mami, ki je danes žal ni več med nami, a ver-jamem, da je prisotna na drugačen način, in tebi, ati. Hvala ti.

Rada bi se zahvalila prav vsakemu posebej, saj ste vsi dragoceni del mojega življenja, a bi bilo malo predolgo.

Dragi sestrici. Brez vaju si res ne znam predstavljati svojega otroštva. Hvala vama za vse navihanosti, ki sta jih kadarkoli ušpičili in vse, kar sta mi podarili do sedaj. Prav ve sta bili zmeraj razlog moje želje po vsaj treh otrocih. Nikoli si nisem znala predstavljati, da katere od vaju ne bi bilo. Hvala tudi bratu, da smo se, če že ne v otroštvu pa kasneje, lepo povezali.

Hvala vsem mojim sorodnikom, obema botrama, kjer sem zelo rada preživljala počitnice. Sestričnama Mileni in Ivici, z vama sem preživela nemalo svojega otroštva, naveza pa je ostala do današnjih dni.

Tu ste tudi moji dragi prijatelji. Zakonska skupina, ob kateri še zmeraj rastem in črpam ogromno energije. Hvala vam za vso iskrenost, pozitivnost, dobro voljo in neskončno pripravljenost priskočiti kadarkoli na pomoč.

Od leve: sestra Branka, brat Drago, Vida, oče Milan in sestra Danijela

36

Hedvika, tebi in tvoji družini, hvala za vse. Vedno si mi bila vzor in vzgled nesebičnosti, iskrenosti, prijatelj-stva. Hvala ti.

Iskreni Bog povrni patru Vinku, ki neumorno skrbi za moje duševno in telesno zdravje s svojimi mnogimi daro-vanimi svetimi mašami. In vsem vam za vse vaše molitve, za katere vem, da jih je mnogo. Pa saj to se mi vidi.

Bogu hvala za mojo družino. Podaril mi je najboljšega moža in tri prekrasne otroke. Moji dragi Ana, Miha in Jaka. Želim se vam zahvaliti za vse radosti, dobro voljo, presenečenja, vso vašo ljubezen, ki ste mi jo in jo še podarjate. Hvala vam in rada vas imam.

Zraven teh svojih otrok sem dobila sedaj še tri »posvo-jence«: Medeo, Valentino in Leona. Tudi vam hvala za prisrčnost in pripravljenost vedno pomagati.

In na zadnje, dragi moj Slavko. Več kot polovico »abra-hama« sva že skupaj. Hvala ti za tvojo ljubezen, optimi-zem in pogum, ki mi ga vlivaš vedno znova in znova. Hvala ti za tvojo vedrino, hudomušnost in nagajivost, s katero me spravljaš v smeh in dobro voljo. Hvala za vsa najina potepanja. Hvala ti za vero in vse najine skupne molitve. Tako, kot si rekel: »Petdeset let življenja je za tistega, ki jih ne doživi, veliko, za nas, ki smo imeli to milost, pa premalo.« Želim si, da še mnogo večerov pre-pletava roke v najini skupni molitvi. Bogu hvala za vsak trenutek, ki ga lahko preživim s teboj.

Družina Žižek ob Vidinem abrahamu

37

38

Otroci o mamiOtroci o mami

Moja mama

Letošnji velikonočni prazniki so bili zelo močni in sim-bolični. Mamina bolezen nas je spremljala že kar nekaj let. Začelo se je pred dvanajstimi leti (2002), ko se je bolezen prvič pojavila. Naša mami je vse prenašala z zaupanjem v Božjo voljo.

Njeno zadnje veliko trpljenje se je začelo v leto-šnjem postnem času. To je tudi meni osebno zelo močna izkušnja, saj sem šele zdaj doživela tisti pravi postni čas in razumela Jezusove preizkušnje, ki jih je tudi sam doživljal in na veliko noč vstal v večno življenje.

Mama je odšla v bolnico 17. 3. 2014. Ta dan mi je ostal v spominu zato, ker sem takrat odšla v Ljubljano in smo bili z mamo ter očetom zadnjič skupaj doma v Rušah. Še zadnje posedanje na kavču, spodbujanje mame, naj gre malce na svoj priljubljen ležalnik na teraso − kar je tudi uspelo, vendar, žal, ne za dolgo. Kasneje sem izvedela, da je že odšla v bolnico in tam tudi ostala.

So bili dnevi, ko je bilo boljše, so bili dnevi, ko je bilo spet slabše.

Po vseh obiskih pri mami sem zmeraj odšla domov zelo mirna. Pričakovala sem veliko žalost, a zdaj lahko rečem, da je bil to Božji mir, za katerega velikokrat prosimo v moli-tvah, ga izgovarjamo in se ne zavedamo, kaj bi to bilo.

Spomnim se, da sem bila v Ljubljani pri večerni maši in se me je dotaknil stavek Božje besede: »Ne iščite tistega, kar je slabo, ampak tisto, kar je dobro.« To sem takoj povezala z mamino boleznijo.

Nato je prišel veliki petek. Že zgodaj dopoldan me je poklical Jaka in dejal, naj pridem čim prej domov, saj se je mamino stanje zelo poslabšalo. Brez pomislekov sem odpovedala službo za tisti dan in se vrnila.

39

Res je bila zelo slabotna. Glede na to, da sem jo videla samo med vikendi, je bila sprememba zelo opazna. Njen govor se je poslabšal, tudi gibalno je bila oslabljena, saj smo ji morali pomagati dvigovati roke in noge. Pa vendar, me je takoj prepoznala. Tam je bil že Jaka, ki mi je, preden je odšel, dal ‘navodila’, kako in kaj je treba poma-gati. Nato sem ostala nekaj časa z mamo sama. Večji del je počivala in bila rahlo odsotna. Na vsake toliko pa me je vprašala, kako sem, kako je v Ljubljani …

Čez noč me je zamenjal oče, jaz pa sem se vrnila v soboto dopoldan, ki je minil dokaj mirno. Mama je večino časa spala. Vmes se je nekajkrat prebudila in sva se pogovarjali. Povprašala je tudi po Bredi, ki je pogosto hodila k mami in ji pomagala s svojim strokovnim zna-njem in z dobroto. Po maminih besedah je bila Breda njen »angel varuh«.

Popoldan sta prišla na obisk tudi Medeina starša, Marcela in Bogo. Mama ju je takoj prepoznala in smo se pogovarjali. Govorila je bolj malo, ampak je zmeraj vedela, o čem se pogovarjamo.

Prišla je še mamina sestra Branka z možem Mirkom. Bila ju je zelo vesela in spet smo klepetali, kolikor je bilo mogoče. Nekaterim maminim pripombam smo se od srca nasmejali.

Brat Jaka je prišel z Valentino okoli 16.30, sama pa sem odšla v cerkev sv. Marije v Ruše k velikonočni vigiliji, kjer so katehumeni prejeli zakrament birme.

40

Po prejemu obhajila se je zgodila, zame osebno, zani-miva izkušnja. Sedela sem v klopi in opazovala kip Marije nad oltarjem. Naenkrat so se barve na njej zdele izrazito močne in poudarjene. Mil izraz na Marijinem kipu me je še bolj pritegnil, da sem jo opazovala. Prišle so mi solze. Vendar sploh nisem občutila žalosti. Bila sem neverjet-no mirna. Obšel me je nek občutek varnega zavetja pri Mariji.

To je bil ravno čas, ko se je začela mamina zadnja ura.

Po sv. maši sem se z mamino prijateljico Hedviko odpeljala v bolnico. Tam so bili že vsi ostali člani naše družine. Med potjo sem prejela klic Medee, naj pohi-timo, saj je mami že v zadnjih vzdihljajih.

Vso vožnjo smo na glas molile. Vmes sem ponovno prejela klic, naj vendar pohitimo, saj mama čaka samo še mene. Rekla sem si: »Mami, vem, da me boš poča-kala.«

Ko sem pritekla v bolniško sobo, sem jo pogledala in poklicala. Še zadnjič mi je vrnila pogled, jaz sem jo objela ter prijela za roko. Pogledala je še Hedviko.

Vsi skupaj smo se prijeli za roke, oče pa je molil molitev izročitve. Med samo molitvijo je mami zapustila zemeljsko življenje in odšla z Jezusom.

Neizmerno sem hvaležna, da me je počakala in smo lahko bili prisotni vsi njeni najdražji.

Zdaj vem, da je na lepšem. Čuva nas in je naša velika priprošnjica v nebesih. Prav slišim njen glas, ki nam govori: »Ko bi vi vedeli, kako lepo je tu zgoraj.«

Bogu sem hvaležna, da je bila prav ona moja mama in s ponosom povem, da mi je za velik vzgled.

Ana

41

Hvala ti, mama, za vse

Da je mama ponovno v bolnici zaradi težkega dihanja, sem izvedel zadnji dan dopustovanja v Švici. Še sreča, da ravno zadnji, si mislim, ko se z Medeo na vlaku voziva proti domu, in sem z mislimi že pri njej.

Razmišljam, kaj ji bom vse povedal o dopustu, kako prijetno so naju Slovenci v Švici sprejeli ... Dejanske situacije doma si niti najmanj še ne predstavljam.

Ko končno prispem v bolnico, si že prej zastavim težak cilj: ne pokaži pred mamo, da si zaradi njene bolezni ‘na tleh’, ampak bodi močan in predvsem pozitiven, saj ji boš s tem vlil tako močno želenega upanja − upanja po čimprejšnji vrnitvi domov.

Vstop v bolniško sobo in že jo vidim, ko se mi nasmeji. Takoj začnem s svojimi šalami, ki so v resnici obrambni mehanizem že od nekdaj, da ne pokažem čustev. Tistih čustev, zaradi katerih bi mamo še bolj obremenil.

V pogovoru mama nič ne stoka, ne kaže, da bi jo kaj skrbelo. Že prej izvem, da ne more jesti pa tudi, da pre-malo pije.

Naslednji dnevi so vedno težji. Vse, kar mama zau-žije, so razna olja in voda. Niti sedeti ne more na poste-lji, kaj šele, da bi vstala. To me dobesedno jezi.

Jezen sem, ker ničesar ne morem narediti. Tako rad bi ji pomagal, vendar razen spodbudnih besed ne morem nič.

42

Seveda je vsak obisk v bolnici zame nov dan, da se dejansko zavedem, da mi nič ne manjka, medtem ko gledam ostale bolnice v sobi, ki imajo eno samo željo, jaz pa tisoč.

Gledam mamo in ji govorim, da je videti odlično v pri-merjavi z drugimi. Vidim, da ji to vliva novega upanja, ko me za vsakim takšnim stavkom vpraša: “A res?”

Dan za dnem razmišljam in iščem rešitve, da bi izve-del, kako spraviti vodo iz pljuč.

Mama še vedno ne more jesti ničesar, vendar se stanje spremeni malenkost na bolje. Ko se z mamo pogovarjava vsakdanje zadeve in izvajava terapijo s hladno in toplo vodo in ko ji odpiram okno med težkim dihanjem, mi omeni željo po regratovi solati. Pove mi še, kako naj bo pripravljena in takoj jo dodam na jedilnik. Medeina babica Mara ga naslednje dni pridno nabira.

Dnevi so skoraj enaki. Vsak dan smo pri mami. Terapija dopoldan, terapija popoldan, počitek in večerna molitev ter obhajilo, v kolikor je to mogoče.

Stanja, da bolezen premaguje telo, še sploh nisem dojel. Mogoče sem se tega začel zavedati, ko mi je ob večernem poslavljanju na uho zašepetala, da ji lahko pomagam samo še z molitvijo. Ob tem nisem smel poka-zati žalosti, saj bi ji le otežil večer. Med sveto mašo pri Sv. Jožefu na Studencih molim. Večkrat se zlomim in se sprašujem, zakaj se to dogaja moji mami. Niti najmanj mi ni jasno, kako mama vse to spremlja brez zagrenjeno-sti in stokanja. Niti enkrat je nisem videl ali slišal, da se pritožuje nad svojo boleznijo. Sprejela jo je. Sprejela je križ, tisti križ, ki ga je moral nositi Simon, ko so Jezusa peljali na goro.

Mamino zdravstveno stanje je iz dneva v dan slabše. To vidimo vsi, njo pa zanima stanje okoli domače hiše. Kako je njen novi vrt, ki ji ga je Marko tako lepo posta-vil, kako so njene rože? Doma hitro fotografi ram okolico in ji v bolnici pokažem slike. Zelo je bila navdušena nad cvetjem! Fotografi je je s ponosom razkazovala medicin-skim sestram. Majhne stvari so jo zmeraj razveseljevale. Osrečevala jo je tudi Breda Jesenšek Papež s svojimi obiski in z masažami. Njena topla beseda je napravila mamin obraz pomirjen. Tako jo je kljub dopustu s svojim obiskom razveselila še na veliki petek in soboto. Kakšna sreča za mamo. Čutil sem, da ji prijateljičini obiski ogro-mno pomenijo in jo popolnoma umirijo.

43

Mnogi prijatelji in znanci so se zaradi maminega slabega zdravstvenega stanja morali obiskom v bolnici odpovedati. Z njo so ostajali v stiku preko kratkih sporo-čil in elektronske pošte. O tem smo mamo domači vsak večer redno obveščali in ji prebirali novice.

Žal je tudi zadnjo obletnico poroke doživela v bol-nici. Pripeljali so jo v posebno sobo, kjer smo bili zbrani vsi njeni, ki nas je imela najraje: Slavko, Ana, Jaka, Medea, Valentina, Leon in Miha. Še en dan, na katerega je mama tako ponosna. Kljub nezadovoljstvu s frizuro nam je dovolila, da se fotografi ramo. Zadnje, ampak lepe fotografi je.

Na veliko soboto sem z Medeo v bolnico prispel v popoldanskih urah. Tam je ob Jaki bil tudi deda Milan, mamin oče. Zelo nerad hodi po bolnicah, tokrat pa je prišel. Bil sem vesel.

Videl sem, da je mamino stanje že na meji. Jaka se je pošalil, da je prišel njen prvi sin, s katerim je imela težavo pri porodu. Vprašala je, kateri je ta sin in kakšna je bila težava ob rojstvu. Povedal sem ji, da sem se rodil z zadnjico naprej. Od srca se je na glas nasmejala, prav zahihitala. To je bilo drugič, odkar je bila v bolnici, da sem doživel njen glasen smeh in tudi zadnjič.

Na hitro sem se moral posloviti. Vprašala me je, kam grem. Povedal sem, da k Sv. Jožefu pripravljat ogenj za blagoslov. »O, to pa le!« je rekla. »Ogenj pa mora biti.« Stisnil sem ji roko, jo poljubil na čelo. Brez tega se v bolnici nisva nikoli poslovila. Tokrat zadnjič. Poslednje besede, ki sva jih izmenjala, zadnji trenutki smeha. In teh sem še posebej vesel. Srečen sem, da so bili odnosi med nama urejeni. Ves čas, odkar je bila v bolnici, sem vedel, da imava medsebojne odnose urejene. Tega me je tudi naučila.

Ko sem zapustil bolnico, je začelo močno deževati. Nemogoče je bilo pripraviti ogenj. Že sem pomislil, da bom lahko odhitel nazaj v bolnico, a če je mama rekla, da je ogenj potrebno prižgati, potem bo Bog poskrbel še za to. V nekaj minutah je dež popolnoma ponehal in z ministrantom Dominikom nama je vžig velikonoč-nega ognja uspel. Že takrat sem se zavedal, da je to mali čudež.

Po sveti maši sem se vrnil k mami. Ko sem videl, da več ne more govoriti, sem samo stal zraven nje. Okrog

44

nje so že bili Jaka, Valentina in Medea. Povedali so mi, da so bile zadnje besede, ki jih je spregovorila med poslušanjem cerkvenega zvonjenja iz sosednje cerkve, prav »aleluja«. Po tem se je zgodilo prvič, da po izdihu ni sledil vdih. Postali smo pozorni in mamo spodbujali, da vdihne. Sekunde so se vlekle kot minute. Takrat sem vedel, da se mama poslavlja s tega sveta. Takoj smo poklicali očeta in sestro Ano. Vmes se je dihanje zausta-vilo še nekajkrat, vendar nas je v tistem svojem stanju, ko je um vedel, kaj se dogaja, telo pa je bilo prešibko, da bi kakorkoli odreagirala, še presenetila in po nekaj trenutkih ponovno vdihnila. Vmes je prispel oče, ki je mami prinesel sveto obhajilo. Vedel sem, da mama čaka le še Ano. Čakala je, da smo bili ponovno zbrani vsi njeni. Brez tega, da nas še zadnjič vidi vse zbrane, se ne bo poslovila. Ko je prispela Ana, so njene oči, kolikor so lahko, pogledale vsakega posebej, sploh pa očeta. Skupaj smo še molili kakšno minuto ali dve in potem je zaspala. Vedel sem, da novega vdiha več ne bo, čeprav sem upal. Bili smo zbrani, vsa družina, in med nami si je tudi želela umreti. Smrt ni lepa. Je pa važno, kako umreš. Ni bila sama. To me pomirja. Hvala ti, mama, za vse!

Miha

Od leve: hčerka Ana, Vida, Valentina Kavaš in Medea Brečko

45

Zadnje ure ob svoji mami

Letošnji postni čas je bil zame prvi, ki sem ga doži-vljal tako močno, tako čustveno in tako duhovno. Bolj ko se je bližal koncu, bolj sem doživljal moč skrivnosti velike noči. Prvič v življenju sem kot kristjan, ki vsako leto doživlja te največje in najpomembnejše krščanske praznike, imel občutek, da jih dojemam močneje in tudi dejansko živim. Ker se je izguba naše mame zelo preple-tala s simboliko velike noči, sem se odločil, da nekaj teh trenutkov in svojih doživetij tudi zapišem.

Na veliki petek se je trpljenje naše mame še pove-čalo; bolečine so bile vedno bolj neznosne, govor vedno bolj otežen, borba za vsak dih pa vedno večja. To trplje-nje se je stopnjevalo vse do konca sobotne velikonočne vigilije, ko je naša najboljša mama tudi odšla z Jezusom v nebo.

Sam se velikokrat vprašam, kako to, da je Gospod izbral ravno mene kot najmlajšega člana družine, da sem preživel zadnjih 5 ur maminega zemeljskega življenja ob njej. Sedaj, ko gledam nazaj in si zasta-vljam to vprašanje, me navdaja občutek milosti, da sem se ob teh urah osebnostno bolj okrepil in duhovno

46

zrastel. Za menoj je močna življenjska izkušnja, ki je marsikdo ne more doživeti, jaz pa sem hvaležen, da sem jo imel.

Morda še nekaj drugih spominov na mamo, ki nam je vsak dan stala ob strani, nas spodbujala, nas vzgojila in nam dala tudi vero.

Kot tretjerojeni in hkrati tudi zadnji otrok sem imel en veliki privilegij. Skoraj dobesedno sem iz maminega naročja izrinil starejšo sestro Ano in starejšega brata Miha. Tako sem bil izmed vseh treh najdlje deležen nje-nega naročja, crkljanja in »razvajanja«. Zato je bila moja navezanost na mamo še toliko večja in izguba toliko težja. Od takrat, ko me je spustila iz naročja in me naučila hoditi, je bila še vedno moja največja var-nost, saj sem bil ob vsakem padcu in udarcu ponovno deležen njenega varnega zavetja in toplih objemov. Tako je bilo moje otroštvo izredno lepo in varno. Ona je bila tista, ki je vzgojo našega očeta naredila bolj razumljivo in lažjo za nas tri navihance. Zelo sem ji hvaležen, da me je s svojo vztrajnostjo, z razumom in duhovnostjo vzgojila v osebo, kot sem danes.

Hvaležen sem ji za vsako uro, ki jo je prebila ob meni. Takrat, ko sem se učil brati, pisati in za vse ure inštrukcij pri šolskih predmetih. Živo se spominjam tre-nutkov, ko sva se učila brati, in ker nisem bil dober v tem, je porabila kar nekaj energije in spretnosti, da me je to počasi, a vztrajno naučila. Še pri pisanju besede »mama« sem imel težave, a ko mi je uspelo, sem si pri-služil njen objem.

V času odraščanja mi je zraven ljubezni, ki mi jo izka-zovala, tudi pokazala in naučila, kako živeti. S svojim zakonom in z ljubeznijo do našega očeta nam je bila najboljši vzgled v teoriji in praksi. O tem je tudi veli-kokrat rada govorila z menoj in Valentino. Njena želja je bila, da bi tudi mi znali tako živeti. Za to sem ji zelo hvaležen in obljubim, da se bom v življenju potrudil po svojih najboljših močeh.

Mama, ogromno si mi dala in me naučila. Večno ti bom hvaležen in za vedno boš ostala v mojem srcu na prav posebnem mestu vse do takrat, ko se ti bom pridru-žil tam, kamor si sedaj odšla ti.

Pa še pesmica, ki sem jo napisal ob materinskem dnevu v 3. razredu osnovne šole.

47

Draga mama, nisi sama.S tabo smo otroci tri.Zdaj ti podarimo šopek rožic,da boš z nami srečna Ti.

Sledi malo bolj podroben opis zadnjih pet ur življenja naše zlate mame.

Velika sobota, 19. 4. 2014. Ob 15. uri neseva z Valenti-no v cerkev sv. Jožefa velikonočne jedi. Po blagoslovu se počasi odpraviva v bolnico. Tam se srečava s sestro Ano, ki je preživela dan ob mami ter ji velikodušno pomagala in se z njo pogovarjala. Ti pogovori so potekali tako, da smo mi, obiskovalci, govorili, mama pa je poslušala ter tu in tam kaj vprašala ali pokomentirala. Zaradi bolezni ni mogla več veliko govoriti.

Ano sva zamenjala, saj je odšla na velikonočno vigilijo v Ruše, kjer so katehumeni prejeli zakrament birme.

Tako smo za trenutek v sobi ostali sami: mama, Valentina in jaz. Čez čas je prišla dr. Breda Jesenšek Papež, nepričakovano, saj je bila na dopustu. Za ta obisk sem Bogu zelo hvaležen, saj je imela Breda veliko vlogo pri mamini letošnji bolnišnični oskrbi, predvsem pri njenih zadnjih dnevih. Njeni obiski so za mamo pomenili veliko pomiritev in tudi sprostitev, saj je znala s svojim strokovnim znanjem in čudežnimi rokami mamo umiriti in ji olajšati dihalne stiske. Mama ji je srčno zaupala in ji je bila do konca hvaležna za vse, kar je storila za njo in tudi za nas. Tokrat je Breda najprej mami pomagala pri lajša-nju dihanja, nato je poskrbela za boljšo prekrvavljenost stopal ter nazadnje pomagala še pri praznjenju debelega črevesja, saj ni bila na blatu že več kot teden dni. Zaradi tega je imela zelo napet predel trebuha in neznosne bolečine. To je bilo za mamo še posebej zelo naporno in boleče, vendar je temu sledilo olajšanje. Zame je bil ta čas čas napora in lastne osebne preizkušnje. Vendar sem zdržal in pomagal po najboljših močeh.

Ob slovesu se je mama želela Bredi zahvaliti: »Kako ti naj povrnem?« In še preden je Breda uspela odgovoriti, je mama že dodala: »Saj ti bo Bog povrnil.«

V sobi smo bili ponovno mama, Valentina in jaz. Malo smo se pogovarjali. Ker sem jaz veliko govoril in malo povedal, me je vmes prekinila mama in mi rekla: »Ti si pa isti ‘funfl ator’ kot tvoj oče.« Nato je nekaj kratkih minut

48

uspela prespati. Sledil je obisk njenega očeta, našega deda Milana. Med pogovorom sta prispela brat Miha in Medea. Ob vstopu v sobo sem mami v šali rekel: »Glej, mami, prišel je tvoj prvorojeni sin, ki se je rodil z ritko naprej.« Mama se je iz srca nasmejala, saj je vedela, da je bilo rečeno v šali. Sledil je splošen pogovor, mama pa je vmes dremala in hropeče ter glasno dihala. Morda se je to za kakšnega nerednega obiskovalca zdelo čudno in strašno, za nas pa je bil to znak, da mama spi in počiva ter nabira novo energijo za borbo z boleznijo.

Malo po 18. uri sta nas zapustila Miha in deda. Odšla sta vsak v svojo cerkev na velikonočno vigilijo. Pri mami smo ostali Medea, Valentina in jaz. Nekdo izmed doma-čih je bil zmeraj prisoten in skrbel, da je mama po malem pila, da ji ni bilo prevroče ali premrzlo, in da je bilo poskrbljeno za prekrvavljenost podplatov in rok. Pomagali smo ji pri uživanju sladoleda in juhe, obrača-nju in iskanju najmanj bolečega položaja itn. V nočeh je to počel oče, čez dan pa smo skrb prevzeli otroci.

Ker smo Medea, Valentina in jaz zaradi dežurstva izostali pri velikonočni vigiliji, smo se odločili, da bomo skupaj molili mogočno in prelepo molitev rožnega venca Božjega usmiljenja. To molitev sem spoznal na veliki četr-tek po večerni maši in se odločil, da se skupaj z mamo priključim še drugi devetdnevnici, ki je potekala od veli-kega petka. Od takrat dalje je to zame ena najlepših, najmočnejših in najmogočnejših molitev in me, kadar-koli jo molim ali se o njej s kom pogovarjam, spomni

49

na mamo. Ravno zaradi te molitve in prošnje, ki sem jo imel za mamo, verjamem, da nam je Bog namenil takšno usmiljeno in blagoslovljeno zadnjo uro. Kdor pozna to molitev in pogovore med sestro Favstino in Jezusom, točno ve, o čem sedaj pišem. Kdor pa tega ne pozna, pa mu na srce polagam, da si to prebere.

Mami sem dejal, da bomo molili rožni venec Božjega usmiljenja ter naj poskusi, kolikor bo pač lahko, zraven tudi sodelovati. To sem rekel zato, ker je v zadnjem času, odkar je bila na morfi ju in tabletah, ki lajšajo bolečine, velikokrat z mislimi odtavala v drugo zgodbo, v drug pogovor.

Molitev smo začeli s križem. Ko smo prišli do druge ali tretje male jagode rožnega venca, je prišel na obisk mož mamine sestrične, Stane Vernik, zaposlen v bolnici. Po pozdravu mu je mama odgovorila: »Pravkar imamo večerno molitev.« Zelo me je presenetilo, kako hitro in pri kakšni zavesti je to izrekla. Zato sem tudi jaz prese-nečen odgovoril: »Opa, mama, sem mislil, da spiš. Nisem vedel, da tako slediš.« Mama pa mi je nazaj odgovorila samo: »Ja, halo sine!«

Ta obisk je za kratek čas našo večerno molitev pre-kinil. Malo smo klepetali, nato smo želeli mamo dati v položaj, ki bi ji razbremenil bolečine. Ker je bila to zah-tevna naloga, smo za pomoč prosili še medicinske sestre. Ko nam je to uspelo in ko smo ponovno ostali sami, smo z molitvijo nadaljevali od začetka in tokrat prišli tudi do konca. Med samo molitvijo mama ni niti enkrat prosila za vodo ali nam kakorkoli namignila, da ji je neudobno, vroče ali mrzlo. Njena zbranost je bila popolna skozi celo molitev.

Po končani molitvi smo govorili o veroizpovedi, ki se moli ob rožnem vencu Božjega usmiljena. Za nas je ta veroizpoved malo manj poznana, saj običajno, kadar jo izpovedujemo, izpovemo tisto daljšo verzijo. Mama se je priključila naši debati in nam povedala, da tudi ona v celoti ne zna na pamet te verzije. Zato je rekla, naj še enkrat ponovimo. Tako smo stopili okrog njene bolni-ške postelje, se vsi štirje prijeli za roke, ter ob očenašu in zdravamariji še enkrat počasi in razločno izpovedali krajšo različico naše veroizpovedi.

Za tem je mama na kratko zaspala, jaz pa sem poskr-bel za prekrvavljenost njenih stopal. Med tem so v bli-

50

žnji cerkvi sv. Magdalene zapeli velikonočni zvonovi. Valentina je vprašala mamo: »Teta, slišite zvonove?!« Jaz pa sem dodal: »Mama, Jezus je vstal, aleluja!« In nato je mama odgovorila: »Aleluja!« To so bile tudi njene zadnje besede, ki smo jih razumeli in se jih še danes močno spominjamo. Po teh besedah se je začela njena poslednja ura tega kratkega, a velikega zemelj-skega življenja.

V Gospodovem načrtu je bilo, da smo lahko bili z mamo ob njenem slovesu. Vsa družina se je zbrala ob njej. Prvi je prišel Miha, kmalu zatem še oče. Manjkala je le Ana. Oče je obhajal mamo z majhnim koščkom sve-tega obhajila, ki ga je prinesel od velikonočne vigilije pri Sv. Jožefu na Studencih. Ob tem smo prebrali molitev izročitve. Njene oči so bile močno odprte, a niti enkrat ni pomežiknila. Zazrta je bila v nebo. Najbrž je že gle-dala Jezusa, ki jo čaka in vabi, da se mu ob vstajenju pridruži. Za nas so bili to težki trenutki, a ob molitvi smo ostali pri močeh, da se nismo zaradi človeške žalo-sti sesuli. Oče je ob tem mamo še zadnjič nagovoril: »Prišel je tvoj dečko. Poglej svojega dečka!« Mama je zelo počasi pogled začela preusmerjati na očeta, kjer se je ta tudi ustavil. Namenila mu je poslednjega.

Med tem smo ostali nestrpno pričakovali Ano, saj smo vedeli, da časa ni več veliko. Vsake toliko se je njen dih zaustavil. Ne glede na to, kako so jo naše roke sti-skale in besede spodbujale, naj zadiha, ni pomagalo. Na srečo pa so naša srca gorela po tem, da bomo ob njenem koncu zbrani prav vsi člani družine, in smo ji prigovar-jali: »Mami, malo še počakaj, Ana je že čisto blizu in pri-haja.« Nato je mama ponovno naredila nekaj vdihov. V tem času sta ji na lice iz vsakega očesa kanili solzi. Levo je obrisal oče, desno pa jaz. Ana je skupaj z mamino pri-jateljico Hedviko prihitela ob 21.25, objela mamo, ona pa ji je z že napol zaprtimi očmi namenila pogled. Uzrla je tudi Hedviko. Prijeli smo se za roke. Oče je še enkrat zmolil molitev izročitve. Med to molitvijo je mama izdih-nila in odšla z Jezusom, oče pa ji je nežno zaprl oči. S solzami v očeh in z veliko hvaležnostjo v srcu, da smo jo imeli, smo odšli iz bolniške sobe.

Jaka

51

52

Pogrebni govorPogrebni govor

Spoštovani mož Slavko, hčerka Ana, sinova Miha in Jaka, oče, sestri, brat, cenjeni pogrebni zbor!

Zbrali smo ob slovesu od enainpetdesetletne žene in matere Vide Žižek, ki je v dokaj kratkem življenju izpol-nila bogato življenjsko poslanstvo.

Zdi se mi, da nas prav vse, ki smo Vido poznali, pove-zuje isti spomin, da je bila nekaj posebnega in zato tudi privlačna oz. kot piše v osmrtnici Univerze v Mariboru in Fakultete za strojništvo, da je bila »polna idealov in zagnanosti«. Kot prvo posebnost bi omenil njeno never-jetno uglašenost tistega, kar je bila in kar je govorila. Bila je človek, ki je sama sebe izjemno sprejemala kot ženska, kot žena in mati, in je bila zato tudi zadovoljna oseba. Bila je tudi zadovoljna s svojim poklicem in s svojo službo. To, kar je bila, je bila v celoti, in ni poznala dvojnosti. Narava in okolje sta ji bili tako naklonjeni, da je postala integrirana osebnost. Imela je dar, da je razločevala bistveno od nebistvenega. Naše teorije, da je človek predvsem človek, če je, in ne, če ima veliko, je ona preprosto živela. Vida ni izgubljala svojih ener-gij za tisto, kar je manj potrebno. Na bližnje je gledala pozitivno in se ob pozitivnem rada zaustavljala; temno plat na bližnjih je že po naravi, čeprav ne naivno, spre-gledala in opravičila.

To, kar smo na njej videli in od nje slišali, je tudi v resnici bila; v življenju se v bistvenih rečeh nikoli ni šla nekih skrivalnic. Vida ni nikoli igrala neke druge vloge, ampak vedno svojo, preprosto, bila je pristna kot malokdo. Zato se je tudi tako pogumno soočila s svojo boleznijo, s katero se je pravzaprav dolgo uspešno bojevala. Hvaležna je bila klasični medicini in njenim strokovnjakom, ki so jo zdravili, zaupala pa je tudi v »alternativo« − v navedni-cah, seveda; tisto človeško in tudi Božjo, kar ji je, o tem je bila trdno prepričana, podaljšalo življenje. Verovala

53

je, da ji je Bog podaljšal življenje tako dolgo, dokler niso otroci zrasli in prišli do svojega kruha.

Vida je ljubila svoje življenje, življenje svojih star-šev in sester, po poroki pa predvsem življenje svojega moža in kot mati življenja svojih treh otrok. Toda kot integrirana osebnost se ni zapirala v svoj ozki, zakonski ali družinski krog. Imela je dar za poslušanje, sočutje in

Vida in p. Vinko Škafar po zahvalani maši ob abrahamu

54

za empatijo. Bila je odprt človek in zaupanja vredna do vseh, ki smo jo poznali. Vedeli smo, da je to, kar je pove-dala, tudi mislila. Zato ljudi ni razočarala. Predvčeraj pa so kolegice povedale, da je spoštovala vse bližnje, tudi vsakega od nas, ki se v tem trenutku od nje poslavljamo, in da o drugih ni slabo govorila. Vida je bila zadovoljna s tem, kar je imela in je po vzoru Frančiška Asiškega za to čudovito stvarstvo in lepoto slovenske zemlje hvalila Stvarnika in sočasno stvarstvo vabila, da bi se ji pridru-žilo in hvalilo Stvarnika vesolja.

Kakor je imela do ljudi iskren in nenarejen odnos, tako je tudi do Boga čutila globoko, nenarejeno hvaležnost. Bila je preprosto verna in zdi se, da jo je to na poseben način osrečevalo in še posebej v bolezni tolažilo. Ko smo se sorodniki in prijatelji pred dvema dnevoma zbrali k maši in se po maši o Vidi pogovarjali, zanjo molili in ji prepevali, mi je nekdo, ki se sicer med pesmijo in moli-tvijo za Vido in pogovorom o njej ni oglasil, dejal: »Če bi se bil jaz oglasil, bi bil povedal, da v času devetdnev-nega zbiranja v studenški cerkvi ni prejemala samo Vida veliko milosti, ampak predvsem mi molivci.« S tem se zelo strinjam. Gre za ‘vezno’ posodo: kar v eno vlivaš, to se tudi v drugo pretaka. Mi smo Vido v molitvi Bogu izročali, Bog pa je njo in nas blagoslavljal.

Najbrž je tudi zato Bog naklonil milost Vidinim naj-bližjim: možu in otrokom, da so bili ob njej, ko se je njena duša preselila v onstranstvo in je dosegla koz-mične oziroma Božje razsežnosti vsenavzočnosti, kot bi dejal pesnik Edvard Kocbek. Ko je v soboto pozno zvečer pri Sveti Magdaleni zazvonil velikonočni zvon in ozna-nil, da so pri velikonočni vigiliji zapeli alelujo, ji je sin povedal: »Mama, Jezus je vstal. Aleluja!« (kar pomeni − veselimo se). Vida je ponovila: »Aleluja!« in začela uga-šati, dokler ni svoje duše izročila Bogu in za vedno zaprla svojih telesnih oči. To je samo zadnji simbolični čudež, ki se je zgodil v Vidinem življenju. Vedno, predvsem v času bolezni, je bilo ogromno čudežne Božje in človeške simbolike v Vidinem življenju, kar je večkrat omenjala. Od tiste čudežne zaznave pred leti, ko je med molitvijo jasno začutila, da je za nekaj časa ozdravljena in zraven tolika manjša simbolna čudežna znamenja, predvsem čudeži moralnega reda, ki so njo in njene približevali Bogu. Zaradi Vidine bolezni je bilo v Mariboru veliko več

55

dobrote, kot bi je bilo brez njene bolezni; bilo je veliko več ljubezni in tudi veliko več molitve. Zaradi Vidine bolezni in smrti je na svetu več dobrega in več Božjega.

Vida, hvala ti za tvoje zadovoljstvo, tiho radost in veselje, predvsem za močno sporočilo, da človek za srečo, radost in uresničitev svoje človečnosti ne potre-buje veliko. Potrebuje pa sprejemanje samega sebe, potrebuje spoštovanje in sočutje do bližnjega, kar veliko lažje udejanja, če zavestno črpa moč iz Boga, če je v Njega, kot si bila ti, zakoreninjen. In ti, Vida, si bila s tem poglavitnim za srečo obdarjena. Hvala Bogu za dar tvoje žive vere v Kristusovo vstajenje in človeško onstransko življenje.

Veliki mislec, evangeličanski pastor Dietrich Bonho-effer, žrtev nacizma, opeva smrt kot zadnjo postajo na poti k popolni svobodi. Zapisal je:

»Pridi, najvišji praznik na poti večne svobode!Smrt, stri nadležne okove in zidovenašega minljivega telesa in naše slepe duše, da bomo končno mogli videti, kar nam je zabranjeno gledati tu spodaj.Svoboda, dolgo smo te iskali v disciplini, dejavnosti in trpljenju.Umirajoči te prepoznavamo na Božjem obličju.«

Nekaj zadnjih Bonhoeferjevih besed pred usmrtitvijo je bilo:

»Za mene je ta konec (smrt) začetek življenja.«

To krščansko držo je tudi Vida nosila v svojem srcu.Bog, hvala ti, da si Vidi podaril to vero v njeno in

našo prihodnost, ki je v Bogu in v občestvu odrešenih. Vida, hvala tebi, ki svojih človeških talentov biti dober, biti ljubeč, biti sočuten, pa tudi talenta, biti evangelj-sko veren, nisi zakopala, ampak si z njimi sodelovala in jih razvila. Vida, počivaj in živi v objemu Božje ljubezni in nas iz onstranstva blagoslavljaj!

Vinko Škafar

56

Govor v cerkvi sv. JožefaGovor v cerkvi sv. Jožefa

(po pogrebni maši)

Ko je postalo di-hanje prenaporno, korak negotov, ko so bile bolečine v rokah in nogah prehude, ko smo peli veselo alelujo, ti je prišel Bog naproti (ne nas-proti), te prijel za roko in te odpeljal.

Imela si še veliko načrtov in želja, ki so žal ostale neuresničene. Bog pa ti je izpolnil tvojo zadnjo željo, da si bila v trenutku, ko je prišel pote, s svojimi najdražjimi. S skupno molitvijo si se poslovila od njih in od nas.

Draga Vida, zdaj si pri Njem, kjer ni bolečin in trplje-nja in od koder lahko sicer na drugačen, toda enako stva-ren način spremljaš svojega moža Slavka, hčerko Ano in oba sinova: Miha in Jako.

Življenje se ti je začelo v cvetočem mesecu maju pred skoraj 51 leti. V delavni družini si znala prijeti za vsako delo in hitro si morala odrasti, saj si velikokrat nadomeščala mamo, ko je bilo potrebno popaziti na mlajši sestrici Branko in Danijelo.

V cvetu tvoje mladosti ti je Bog na pot v življenje poslal črnolasega fanta, za katerega se je hitro ogrelo tvoje srce. Skupna ljubezen vaju je pripeljala pred oltar cerkve sv. Jožefa na Studencih. Samo Bog ve, kolikokrat si Gospodu v tej cerkvi izrekala svoje zahvale in prošnje.

Vajina ljubezen je življenje podarila trem otrokom. S tako globoko vero si otrokom znala dajati neizmerno

Vida in Jasna Tropenauer

57

veliko ljubezni ter jih nenehno sprejemala v svoj objem, tudi takrat, ko so te že zdavnaj prerasli.

Neizmerno ti bomo vedno hvaležni za vsa tvoja dobra dela, ki si jih namenila župljanom sv. Jožefa. Z vese-ljem si poučevala naše otroke o veri pri verouku. Med sv. mašo si večkrat brala Božjo besedo. V zadnjih letih si se dejavno vključevala na sejah Župnijskega pastoralnega sveta.

Samo redki smo imeli ta privilegij, da smo bili skupaj s teboj in tvojim možem v zakonski skupini pri Sv. Jožefu, kjer smo negovali zakonski dialog. Tvoje bogate izkušnje in globoke misli, prežete z neizmerno vero in ljubeznijo do moža in otrok svoje družine, so nam vlivale poguma pri naših vsakodnevnih problemih. Skupni izleti, potova-nja ter druženja naših družin so nas še bolj povezovali. Še posebej si nas rada popeljala na koroške hribe, tja na Kozji Vrh, kjer si uživala v naravi.

Čudili smo se tvoji skromnosti in potrpežljivosti. Bila si prava sledilka sv. Frančiška Asiškega. Na naših sreča-njih Frančiškovega svetnega reda pri Sv. Jožefu si nas velikokrat bogatila s svojimi razmisleki.

Z radostjo in velikim pričakovanjem si sprejela odlo-čitev o gradnji nove hiše. Veliko veselja ti je prinesla selitev s Tezna pod zeleno Pohorje v Ruše.

Polnih dvanajst let si se pogumno borila z rakom. Z globoko vero si sprejela vse trpljenje, se borila zase in za svojo družino ter ga spremenila v dar. Zadnji mesec, ki si ga preživela v bolniški postelji in ko je dihanje postalo naporno, bolečina neznosna, si vsakega od nas sprejemala z zadovoljstvom in s hvaležnostjo. Ni nam bila dana možnost, da bi ti takrat lahko povedali vse, za kar smo ti hvaležni.

Draga Vida, še zadnjič ti danes vsi skupaj izrekamo zahvalo za vse, kar si dobrega storila za vse nas. Hvala ti za vso tvojo dobroto, tvoje besede in razmišljanja ter za vse tvoje molitve.

Čeprav se danes počutimo zelo sami, vemo, da boš še naprej iz nebes skrbela za svojo družino in nas vse varovala.

Draga Vida, bodi srečna pri Bogu in počivaj v miru!

Jasna Tropenauer

58

Moževa beseda zahvale Moževa beseda zahvale po pogrebni maši po pogrebni maši

»Odrini na globoko, tam so školjke, tam boš našel bisere prave«, smo slišali v uvodni pesmi svete maše. Draga moja Vida, ti si jih v življenju nabrala veliko. Nesebično si jih delila z menoj, najinimi otroki, družino in veliko, veliko prijatelji.

59

Ko sama nisi zmogla več odgovarjati na vse dobro, kar so ti mnogi želeli, si naročala meni, naj jim prena-šam tvoje pozdrave, objeme in zahvale. Če bi se hotel zahvaliti vsakemu posebej, bi morali ostati, v sicer pri-jetni družbi svetega Jožefa, ves dan. Zato velja danes iskreni Bog povrni vsem bratom kapucinom, patru Vinku, ki je neumorno skrbel za tvojo duhovno kondicijo, prija-teljem duhovnikom, tem, ki so ti pomagali po medicinski poti ali kako drugače, predvsem pa mnogim znanim in neznanim molivcem. Njihove molitve so bile naložene v Božji sklad, ki ne more nikoli propasti in ki edini na svetu zagotavlja dobiček.

Preljuba! Lani so ti prijatelji ob osebnem slavju dejali, da si borka. Res je. Do nedavno si se borila tukaj, sedaj boš to počela v nebesih. Za vse nas. Zame prični kar takoj.

Mila moja! Velikokrat sva si pisala ljubezenska pisma. V zadnjem si med drugim dejala, da v globoki poni-žnosti sprejemaš Božjo voljo. Tudi jaz jo brezpogojno sprejemam, a prosim Boga, da mi spregleda, ker še ne razumem. Povem pa ti še enkrat, kakšna sreča je, da se imava.

P. S.Če sem si včasih lahko privoščil kakšno na skrivaj

pokajeno cigaro, mi to več ni mogoče, saj sedaj velja, da Vida vse vidi.

Slavko

60

Misli dveh duhovnikovMisli dveh duhovnikov

Gospod, bodi zahvaljen …

Največ daje tisti, ki niti ne ve, da daje, ker je to način njegovega življenje, in preprosto drugače ne more. Dobremu Bogu se zahvaljujem za življenje in prijatelj-stvo Vide, njenega moža Slavka in celotne družine.

Posebej sem hvaležen Bogu in Vidi, da sem jo smel v zadnjih tednih njenega življenja obiskovati in ji posre-dovati dar sv. evharistije, ki je njej neizmerno veliko pomenil. Njeno bivanje v bolniški sobi, njen zgovorni molk, ki je bil posledica izredne potrpežljivosti, je odpi-ral srca njenih »sostanovalk«, da so mogle biti po njej deležne molitve, blagoslova, sv. obhajila in bolniškega maziljenja. Ne vem, če je kateri kaj glede tega rekla, menim, da ne, toda njeno veselje ob prejemu sv. obha-jila, njej notranji mir, ki ga je s svojo tihoto izražala, je bilo močno povabilo, da so tudi one mogle zahrepe-neti po sv. obhajilu oz. zakramentih. Ena od teh je že v večnosti, to vem, in brez Vidine vere gotovo ne bi bile deležne sv. popotnice.

Spominjam se, ko so nekega popoldneva, že bolj proti večeru, pripeljali v njeno sobo mlado mamo, ki se je borila z rakom in je imela 8 let staro hčerko, pa mi je Vida po tihem rekla: »Poglej, to mlado mamo, ona ima pravico stokati, in ne jaz.« Nikoli v vseh letih njenega življenja, in tudi v zadnjih tednih, nisem slišal, da bi kdaj potarnala. Njen molk in neizmerna hvaležnost za sv. obhajilo sta največ povedala. Zato mi prihaja ob njej na misel beseda iz molitvenika Srečanje, da je bila žena molka, pa tudi odločnosti. Zame je bila Vida učiteljica življenja in neizmerna ljubiteljica resnice. Pred nekaj leti smo se zvečer pri njej pogovarjali, kako je pomembno v različnih situacijah na čigavi strani si, ko gre za različna

61

mnenja, in da je lahko skušnjava, da bi se odločali po naklonjenosti. Vida je na to preprosto rekla, da hoče biti vedno na strani tistega, ki govori in živi resnico, biti na strani resnice.

S svojim načinom življenja se je razdajala tudi, ko je doma gojila lep čut gostoljubnosti do vsakega človeka. To pa ne samo z njenimi tako dobrimi in vedno drugač-nimi picami, še bolj s preprostostjo in z bogastvom duha. Njena zvestoba dani obljubi se je še posebej razodela, ko je iz tako jasnega srca mogla reči, da odkar pozna Slavka, ni nikoli pomislila na drugega moškega. Zato se je v moje srce zapisal njen stavek ob prvem okušanju bolezni in Slavkovi naklonjenosti, ko je nekako takole rekla: »Vedela sem, da me ima Slavko rad, da me pa ima tako rad, pa nisem vedela, in sem sedaj v bolezni spoznala.«

Zato naj bo teh nekaj besed izraz moje hvaležnosti za njeno življenje, za njeno vero, s tem pa zahvala celot-ni družini, kjer sem vedno čutil veliko naklonjenost in iskreno prijateljstvo.

Vem in verujem, da živi večno življenje pri Bogu, zato se ji priporočam v molitev, pa tudi zanjo molim.

Bernard Geršak

Od leve: Slavko, Vida in Bernard Geršak, Golica, 19. 7. 2009

62

Moj spomin na Vido

Z Vido sem se prvič srečal, ko se je družina Žižek pri-selila v Ruše. Že od prej sem vedel, da so verna družina, kar se je potrdilo ob našem prvem srečanju. Ob Vidi sem vedno čutil, da gre za uresničevanje Jezusovega opozorila, vabila, opomina: »Vaš da, bodi da, in vaš ne, bodi ne«. Za tem, kar je govorila, delala in končno verovala, je tudi trdno stala. Ob pogovorih o naši krščanski veri, pastoralnih načrtih, verouku in še čem z Vido ni bilo treba kaj dosti fi lozofi rati, načrtovati, iskati. Mislim, da je dobro vedela, kaj je krščansko-pastoralni-Jezusov načrt; biti najprej z Njim in če hočeš biti kristjan, je potrebno to in to, in ni druge debate, besed ali poskusov.

Njen načrt je bil Jezus, resnica in pravica. To je drugo, kar me je pri njej nagovarjalo. Tistega, ‘mogoče pa ni mišljeno tako, mogoče je bilo narobe povedano’,pri njej ni bilo. Ali je ali pa ni. In tukaj sem osebno pri njej doživel krščanstvo v pravem pomenu besede. Vemo, da to ni vedno lahko, vendar: »Resnica vas bo osvobodila.«

Da se je to dogajalo oz. da je to res živela, kaže tudi dejstvo − vsaj jaz si to tako razlagam −, da je bila odprta do vseh. Kot smo rekli: »Na Žižkovem domu se niso sre-čevali samo praktični kristjani.« Prav vsak je imel vedno odprta vrata. Tu so se odvijali pogovori o marsičem in kre-sala različna mnenja. Vida je ob tem vedno ostala trdno na temelju vere.

To me je vedno nagovarjalo in do Vide sem imel, skoraj lahko rečem, strahospoštovanje. Tudi zato, ker bi kot človek lahko rekel, Vida in Kristus imata vse zmenjeno, Kristus točno ve, kaj Vida potrebuje, lahko si videl, kako se Vida nenehno zateka k svojemu Bogu. To se je pokazalo še posebej v času bolezni, devetdnevnice.

Osebno me je nagovorila tudi njena drža na bolniški postelji. Niti enkrat je nisem videl slabe volje, vedno odprta za pogovor, čeprav bi si najverjetneje lahko vzela prosto od obiskov. In končno, njeno zemeljsko slovo in pogreb sta povedala vse. Prepričan sem, da je Vida še naprej z nami, to se čuti, živi pri Njem, ki ji je bil vse že tu na zemlji.

Robert Senčar, ruški župnik

63

64

Sorodniki o VidiSorodniki o Vidi

Pred seboj imam tvojo sliko, Vida moja

Ne morem pisati v tretji osebi o ljudeh, ki ste odšli od nas s tega sveta, ker ste še vedno med nami, z nami, pronicate skozi nas in nam kažete našo pot … Ne morem pisati o tebi, moja sestra, kakor da te ni, ker si.

Lahko se le pogovarjam s teboj, kajti tvoj duh je z menoj, kot bi bila fi zično ob meni.

Ob nas vseh.Ženska, kot ti, si zasluži čisto misel srca, jasno

besedo, iskreno naklonjenost in priznanje večnosti.Lepo je bilo s teboj prehoditi pot našega sestrskega

tuzemskega življenja.Kakorkoli pomislim, katera je moja prva slika, prvi

preblisk, ko pomislim, kdaj sem se te začela zavedati, je to postelja. Naša skupna postelja, kjer smo spale ti, sestra Branka in jaz.

Kot najmlajša sem spala v sredini, pogosto me je zeblo in nekako si vedela, kdaj moraš dvigniti odejo in reči: »Lelika, pridi k meni, ti bo bolj toplo.«

Skupaj smo hodile na počitnice, kjer si me vzga-jala, imela rada in me vedno varovala, ker sem bila pač »mala«.

Kot najmlajša in od tebe dobrih 9 let mlajša sem bila pri tebi vedno zaščitena, varna.

Čisto vsakdanji, pristni in včasih prav pošteno »kla-sičen« sestrski odnos sta imeli z Branko in, roko na srce, zavedala si se tega, da imaš kot najstarejša moč in premoč, kar je včasih zanetilo čisto normalno »vročo kri« dveh najstnic. A vse to je oblikovalo iskren odnos in pot k pravemu sestrskemu tovarištvu, ki je zraslo prav iz

65

tega, ker smo vedele ena za drugo, ena o drugi, se varo-vale in ščitile, se sprejemale, se popravljale in vzpodbu-jale k rasti.

V letih mladinskega in študentskega življenja si posta-jala dobra vodnica. Sestra vodnica.

Bila nam je dana milost biti v župniji z veliko mladine in študentarije, kar nas je skozi druženje, rekreacijo, glasbo in molitev še bolj povezovalo in nas predvsem krepilo v veri. V zaupanju v Boga, Jezusa, Marijo. In vse to si še bolj znala in zmogla vnesti v svoj zakon in v tem duhu tudi vzgajati svoje otroke.

V tvoji družini ti je uspelo nekaj tako lepega, da si najbrž človek niti zamisliti ne more.

A sem prepričana, da zato, ker si v vseh preizkušnjah in težavah vztrajala v molitvi, pokončni notranji drži in zvestobi sami sebi in svojemu ljubečemu srcu, kateremu si, sem prepričana, zmeraj prisluhnila in ga poslušala, kaj ti šepeta.

Nikoli ne bom pozabila tvojega odgovora, ko sem te nekega večera vprašala, ali moliš pred spanjem.

»Seveda. Vsak večer. Tudi za moža, če ga bom imela. Da bi imela dobrega, da bi me imel rad.«

Izmolila si ga. In še obe z Branko si spoznala z najinimi možmi. Zagotovo si veliko molila!V življenju naša pot ni vedno lepa in lahka. Pravzaprav

je veliko bregov, ovir, stokanja, jadikovanj in obupavanja. V takšnih težkih trenutkih je bil obisk pri tebi kot

oaza miru. Pribežališče žalostnim, obupanim, zaskrblje-nim in prestrašenim. Tvoja mirna beseda, jasna misel, in zmeraj pozitivna naravnanost so pripomogle, da sem se od tebe vračala pomirjena, okrepljena in spet in spet zaščitena. Brez ene same slabe besede, brez kančka dvoma si znala dati tolažbo, oporo, vliti pogum in zau-panje v Boga.

Če ne bi bilo vaju s Slavkom, bi moje zaupanje v brez-mejno Božjo previdnost in ljubezen zagotovo velikokrat viselo na zelo tanki nitki.

Bila si Njegova desna roka v naši družini in hvala za to.Pripeljala si me na Kozji Vrh, ki je postal moj dom,

kjer sem pognala korenine in pustila sledi. Na Kozji Vrh, ki je bil, je in bo nama obema, nam

vsem, vedno ljubi, dragi, naš.

66

Tvoje roke so bile vedno polne dobrot in velikih obje-mov za vse moje otroke, tolikokrat so bili pri vas na poči-tnicah in vedno si jih razveseljevala z radostjo življenja.

Tudi naš Matej je zadnjič rekel: »Res. Teta Vida je bila prava zaščitnica, pravi varuh.«

Hvala Ti, ker si z veseljem sprejela botrstvo najinemu prvorojencu Aljažu in naši zadnji Evi.

Še pred pol leta, preden si se poslovila od nas, si s ponosom stala ob Evi pri prejemu zakramenta sv. birme.

Dobro botro si je izbrala. Prosi za Evo, Vida moja. Prosi za vse najine otroke. Prosi za Toneta. Prosi zame.

Zdaj vidiš, zdaj veš. Zdaj veš vse. Veš, kje je vrzel in kaj bi bilo potrebno.

Prosi za nas.

Danijela Sekolovnik, sestra

Vida

Veličino tvojega srcaImela dano si od Boga.Dobra najina sestra si bila,Aleluja, aleluja, pripeljala te je do neba.

Branka Ogrizek, sestra

Od leve: sestre Danijela, Vida in Branka

67

Draga Vida!

V množici sestričen in bratrancev naše rodbine Zimič sva si bili najbližji, že po starosti, in to je bil verjetno tudi razlog, da so se že v zgodnji mlado-sti najine poti mnogokrat prepletale. Preživeli sva mnoge skupne počitnice in se srečevali na skupnih družinskih druženjih.

V letih iskanja sva si našli partnerja, ki sta imela kar nekaj skupnega. Tudi zaradi njiju je najino druženje kasneje preraslo na raven naji-nih družin in poglobilo najino prijateljstvo. Preživljali smo krasne skupne trenutke na Kozjem Vrhu; v druženjih, resnih pogovorih in modrovanju o lepih in še lepših časih.

Seveda sem obstala nema ob spoznanju, da ti ni bilo pri-zaneseno in si zbolela za boleznijo, za katero sem kot medi-cinska sestra vedela, da nima vedno konca, kot si ga želimo. A ti se nisi dala, premagala si jo prvič, in nekako upala sem, da jo boš tudi drugič. Čeprav vem, da ti je bilo velikokrat zelo hudo, in bistva tvojega boja z boleznijo nisem mogla dojeti, pa si mi dala neverjetno darilo s svojim dostojan-stvom in z neizmerno vero. Dala si mi vedeti, da lahko tudi takšne stvari, kot je neozdravljiva bolezen, osmisliš, da premagaš strah na tej strani s smislom za drugo stran.

Ob vsem tem tvojem boju nisem slišala iz tvojih ust nikoli vprašanja, zakaj jaz, ne brezupa in nemoči. Mogoče včasih samo malo hrepenenja po še skupnih trenutkih z nami vsemi.

Žal, moja vera niti približno ni tako močna, kot je bila vedno tvoja. Ob vsem svojem hitenju hitro pozabim na bistvene stvari našega življenja, ampak ko se ustavim, me misel nate umiri in mi daje takšno neizmerno upanje in moč v spoznanju, da je naše stvarstvo nekaj več.

Hvala, ker si bila in boš del moje poti še naprej. Zaupam in verujem v to.

Ivica Vernik, sestrična

Ivica Vernik in Vida

68

69

Vida v zakonski skupiniVida v zakonski skupini

Vida

Vido sem spoznala, ko je zaživela naša zakonska sku-pina. S Slavkom sta bila po “stažu najstarejši” in seveda “najmodrejši” par. V začetku sem velikokrat potrebo-vala “podnapise”, kot so prijatelji poimenovali dodatno razlago, ki mi jo je namenil Slavko. Z drugimi besedami bi rada povedala, da sem predvsem Vidi v začetku težko sledila. Že takrat je imela kar nekaj težkih izkušenj za sabo, nekaj let zakonskega stanu in na svetu so bili že vsi trije Žižkovi junaki. Potrebovala sem kakšno leto, da sem tako Vido kot vse ostale bolje spoznala. Če so mi bila zakonska srečanja na začetku naporna in sem se jih morda celo malo bala, sem jih v zadnjih letih vsak mesec znova težko pričakovala. Prav Vidinih besed sem se zelo veselila, saj je pri meni zadela vedno v polno. Ogromno sem se naučila od nje in vedno mi je bila vzor mame, žene, prijateljice, sodelavke. Seveda pa je največji vtis name napravila s svojo neomajno vero in z veliko borbe-nostjo, ki jo je dokazala v svojem zemeljskem življenju. Ne samo v borbi z boleznijo, ki se ji je tako močno posta-vila po robu, temveč v vsakodnevnem prizadevanju za pravico in poštenost ter oznanjanje Božjega evangelija.

Draga Vida, zelo te pogrešam in neskončno sem hva-ležna Njemu, da sem te poznala!

Simona Fišer

Zakonska skupina ob Vidinem abrahamu od leve: Marija in Milan Antončič, Jasna in Franci Tropenauer,

Vida in Slavko Žižek, Simona in Silvo Fišer, Darinka in Milan Zver

70

Za našo Vido!

Spoznal sem jo, ko sta s prijateljico hodili v belo dvo-rano Union na plesne vaje. Že takrat je bila drugačna kot druge. Nekaj let kasneje je bila v objemu svojega moža, okrog pa njuni razigrani otroci. Življenje je bilo v njej ter energije in moči v izobilju.

Energija in moč, ki jo zmore samo prijateljica “Pomladi”. Njeno pomlad sem imel srečo tudi sam črpati in deliti. Kako zelo rad bi ti rekel: »Hvala ...«

Silvo Fišer

Draga Vida!

Ostrina razuma znova in znova zamegli duhovni pogled na tvoj fi zični odhod od nas. Kljub zavedanju tvo-jega jasnega pogleda na smrt in globoke vere, ki si jo znala podeliti z nami, je za teboj zazevala tuzemeljska praznina. Kljub rednim stikom, srečevanjem in pogo-vorom je v tolikih letih ostalo še veliko neizrečenega, nedoživetega.

Znova in znova me razum postavlja pred dejstvo ob zaznavanju praznine: ne morem te poklicati, ni te med nami po nedeljski maši, ne bo te med nami pri zakonski skupini. Kako bomo zasedli svoje prostore v dnevni sobi na domu vsakega zakonskega para, če pa bo tvoj stalen prostor prazen? Kako bomo pogrešali preudarno poda-janje tvojega mnenja, osebne izpovedi, nežno karanje svojega moža ali pa rahlo trkanje na našo vest?

Vida, pomisli na “človek ne jezi se”. Kako naj “punce” premagamo naše “fante”, če ne boš ti vztrajno metala kocke in seveda vrgla prav tisto številko, ki je potrebna, da fante lepo po vrsti “brcnemo” iz igre?

Zadnjo igro smo izgubile in napovedale “revanš”, a je ostal neodigran.

Brez skrbi, Vida, zagotovo ga bomo odigrale. Tudi zmagale bomo.

71

Kako bomo nadaljevali praznovanja abrahamov? Pogrešali bomo tvoj smeh ob naših veselih pripravah!

Pa saj veš, kako sem te pogrešala ob avanturi, ki so jo pripravili prijatelji ob mojem nedavnem srečanju z abrahamom.

Smejala sem se na ves glas, a v grlu me je stiskalo. Ob meni je sedel Slavko, ki se je v vlogo abrahamovega ugrabitelja več kot vživel.

Smejala sem se brezhibni igri vlog ugrabiteljev: Slavka, Bojana, Francija in si predstavljala, da si z nami v avtu in si navdušena nad njihovimi idejami in se z menoj smejiš … Smejiš.

Vera in zaupanje. A znova klonim ob misli na naša številna druženja, srečanja. Na skupne priprave, vaje, nastope, debate, veselje, srečo, pripadnost, pa tudi skupno željo po zgladitvi kakšnega nesoglasja ali nera-zumevanja drug drugega.

Vida, vem, vnaprej poznam tvoj ugovor na svoje raz-mišljanje.

Priznam: zaenkrat še bojujem boj in nemalokrat pritr-jujem razumskemu zaključku: Vide ni več in je več ne bo.

Tvoj Slavko nam kaže neverjeten pogum in me je ob njem na trenutke kar sram, saj ne zmorem tako moč-nega zaupanja.

Vem le to, da si ti, njegova šaci, nanj in na vajine otroke neizmerno ponosna. Kako, da ne. Saj smo vsi, ki smo vsaj malo povezani z družino Žižek, neizmerno ponosni na vašo držo zaupanja in vere.

Zagotovo si zaznala, kaj vse so nam, prisotnim na molitveni uri, podelili in nas nezavedno neverjetno duhovno obogatili. Toliko predanosti, zaupanja, vere, ljubezni, poguma ...

Ob slovesu od tvojega telesa se je večina iz bližine vaše družine pogumno držala. Zdržali smo brez joka. Pri maši smo ubrano in navdušeno prepevali. Seveda si slišala te ubrane glasove ob prepevanju tebi dragih ver-skih, mladinskih napevov. Ob prepevanju teh pesmi smo se vedno počutil zelo mlade, kajne?

A razum še naprej kljuka: ni je več. Veš, solz na trenutke enostavno ni mogoče ustaviti.Samo v mislih ti bom od sedaj naprej povedala, da

planiram odhod proti Dravogradu. Ali boš šla z menoj? Boš poklicala Lelo in ji napovedala, da prideva?

72

Slavko bi mi rekel: “Seveda bo šla s teboj. Ves čas je tu nekje.”

Na poti proti Koroški se bova še naprej pogovarjali in kot včasih podelili najina skupna doživetja in pričako-vanja. V sebi pa bom utrjevala vero in zaupanje, da si v zboru naših nebeških priprošnjikov.

A za teboj je ostala tuzemeljska praznina. V mojem telefonu je še tvoja telefonska številka, a klic ne bo poplačan s tvojim veselim odzivom: “O, zdravo!”

Vida, neizmerno sem hvaležna za vsak preživeti tre-nutek s teboj, vesela, da sem bila delček tvojega življe-nja, vesela, da je najino druženje daleč presegalo pov-prečno znanstvo.

Skupaj z ostalimi iz naše družbe ostajam tvoja pri-jateljica in z nami, med nami, živi in bo živel tvoj vzor boja z življenjskimi preizkušnjami s pomočjo močne vere in neskončnega zaupanja.

Darinka Zver

Spomini na Vido

Otroci so pogosto vzrok za druženje staršev, in tako je bilo tudi z družino Žižek. Z Vido in s Slavkom smo se spo-znali preko Miha in Jaka. Ko so pri nas zorele češnje, smo ministrante povabili na nabiranje češenj. Jaka je takrat z veliko vnemo nabiral češnje še posebej za svojo mamo, ki jih je oboževala. Ob srečanju družin v tezenski župniji sv. Cirila in Metoda nas je Vida povabila s prošnjo, da bi naš nadebudni violinist Matjaž pri nedeljski maši nekaj zaigral. Po maši je sledil družabni popoldan, kjer smo med seboj kramljali in se spoznavali. S srečevanjem smo nadaljevali pri Sv. Jožefu, in se tako sčasoma vse bolj navezali. Z Vido in s Slavkom smo večkrat šli na bližnje hribe (Žavcarjev vrh, Pohorje, Košenjak) in občudovali naravo. V skupno veselje nam je bil tudi otok Pag, kamor je družina Žižek hodila na poletne počitnice.

Vidi in vsem nam so ostali nepozabni spomini, ko smo odkrivali še neodkrite zalive severnega dela otoka in se

73

prepuščali božanju vetra in sonca. Skupaj smo veliko praznovali, se družili na zakonskih srečanjih, družinskih piknikih in družabnih igrah. Ko je prvič zbolela, smo jo občudovali, kako mirno in z optimizmom se je podala na boj z boleznijo. Spomnimo se velike sobote pred dvanaj-stimi leti, ko je Vida prišla iz bolnice. Po velikonočni vigi-liji smo jih povabili na dom. Kasneje nam je povedala, da ji je ravno tisti velikonočni žegen po prvem zdra-vljenju še posebno teknil. Veselili smo se, da se je Vida počutila bolje. V naših očeh je Vida s svojo voljo, z vero, s potrpežljivostjo živela polno življenje. Novica o tem, da je bolezen spet prišla na plan, nas je vse pretresla, vedeli pa smo, da Vida, takšna kot je, ne bo vrgla ‘puške v koruzo’, ampak se bo še bolj zavzeto borila. Skupaj smo se udeleževali devetdnevnic z molitvijo za njeno ozdravitev. Vida nam je večkrat dala vedeti, da si ljudje po nepotrebnem vnaprej delamo preveč skrbi. Veselila se je vsakega dne, ki ji je bil podarjen. Na zadnjem sre-čanju naše zakonske skupine nam je Vida zaupala, da bi se želela s tega sveta posloviti počasi, vendar bi si želela prikrajšati trpljenje, kot ga je pred leti preživljala tudi njena mama. Na zadnjem obisku pri njih doma v Rušah smo jo želeli ohrabriti, ona pa je že, polna optimizma, snovala aktivnosti za novo možnost zdravljenja. Njen obraz je zažarel ob pogovoru na priprave za nove abra-hame, ki jih je z velikim angažiranjem Vida sooblikovala, kljub temu da ji je zdravje že močno pešalo. Nekaj dni kasneje smo jo obiskali v bolnici. Z Vido preživete urice smo vedno doživljali sproščeno, veselo, optimistično in poučno. Kot neomajno optimistko, dobro prijateljico in vztrajno borko jo bomo ohranili v molitvi in trajnem spo-minu.

Vida, počivaj v miru!

Marija in Milan Antončič

74

Prijatelji o VidiPrijatelji o Vidi

Moja najboljša prijateljica

O svoji najboljši prijateljici Vidi oz. »best frendici Vidički«, kot sva si zadnje čase pisali v sporočilih, ki so bila najina skoraj vsakodnevna komunikacija iz bolni-šnice, bi lahko napisala knjigo.

Vidička je bila in bo moja najboljša prijateljica, kajti vem, da ni več osebe, ki bi lahko nadomestila njeno prijateljstvo. Z njo sem lahko delila žalost in veselje, uspehe in neuspehe, zaupane ji stvari so pri njej ostale za zmeraj. Vedno sem naletela na podporo, razumeva-nje, tolažbo, spodbudo … Bila je moja zaupnica, sveto-valka, poslušalka, kritičarka, učiteljica … Bila je skro-mna, prijazna, neizmerno potrpežljiva, delavna, razu-mevajoča, ljubeča, zvesta, skrbna žena in mama … Bila

Hedvika Potočar in Vida v Lurdu, maj 2012

75

je kuharica, slaščičarka, gospodinja, modna stilistka, športnica, vrtnarka, gobarka, zeliščarka, borka … Bila je lepa telesno in duševno!

Bila je moja najboljša prijateljica!Z Vidičkino pomočjo sem ob bolezni in kasneje izgubi

svoje mamce pred dvajsetimi leti ohranila vero do Boga, kajti takrat sem bila mnenja, da mi Bog dela krivico in mi hoče vzeti mamco. Nisem znala razumeti Božje volje. Vidička mi je tako, kot je znala le ona, to predstavila na način, da sem razumela in sprejela. Poglobila je mojo vero!

Vem, da je bila Vidičkina in Slavkova zasluga, da me je moj mož, ateist, po enaindvajsetih letih civilnega zakona na poti domov s skupnega prijateljskega kratkega oddiha, kot strela z jasnega, vprašal, če bi se poročila z njim tudi cerkveno. Vem in verjamem, da sta Vidička in Slavko skupaj molila in prosila, da se to zgodi, saj sta vedela za mojo življenjsko željo. Točno na najino dvain-dvajseto obletnico civilne poroke sva dala zaobljubo tudi pred Bogom. Zgodil se je čudež! Priči sta bila Vidička in Slavko. Utrdila sta mojo vero in vero moje družine!

Kaj pa jaz? Kako sem jaz pomagala Vidički, se spra-šujem sedaj, ko je več ni tukaj. Razne juhice in drobne usluge niso nič v primerjavi s tem, kako je ona poma-gala meni. Molila sem, res sem molila za njeno ozdravi-tev, a moja molitev ni bila uslišana. Sem molila dovolj?

Od leve: Mateja Podlesek, Srečko Potočar, Vida, Hedvika in Maja Potočar (Vidin abraham)

76

Sprašujem se, če sem znala biti prava prijateljica. Vem, da mi je Vidička rekla in tudi zapisala, da sem prijate-ljica, ki si jo želi vsak, da se zahvaljuje Bogu, ker ima to neizmerno milost, da sem njena najboljša prijateljica. A to neizmerno milost sem imela jaz in jaz se zahvaljujem Bogu, da mi jo je pripeljal na pot.

Še zadnje dni svojega življenja je mislila na nas in molila za nas. Bila je nesebična, skromna in vdana vsem, ki smo imeli to Božjo milost, da smo bili del njenega življenja. Hvala ti, da sem lahko bila tvoja prijateljica. Vidička, rada sem te imela in te bom vedno imela − lju-bezen nikoli ne mine.

Oljska gora − pesem, ki je spremljala devetdnevnico pri Sv. Jožefu, mi še vedno odzvanja v ušesih in solze mi zameglijo oči, ko se spomnim, Vidička, tvojega in Kristusovega trpljenja. S teboj je šel del mene, a tolaži me misel, da več ne trpiš in da si odšla z Njim, ki te potrebuje ob sebi, tako kot sem te potrebovala jaz.

Zahvaljujem se Bogu, da je bila uslišana moja molitev in mi je bila dana Božja milost, posloviti se od tebe, Vidička.

Prav tako me tolaži misel, da sem pravzaprav imela veliko srečo, da sem takšno prijateljstvo sploh doživela in da mi bodo ostali spomini na nepozabna skupna druže-nja, dopuste, potovanja, praznovanja, včasih neskončne, a plodne telefonske pogovore. V mojem srcu in v srcih moje družine bo ostala večna hvaležnost in spomin na mojo Vidičko, dokler se ponovno ne srečamo.

Hedvika in Srečko Potočar ter hči Maja

Vida

Vida je bila že od nekdaj v mojem življenju zelo pomembna in stalno prisotna oseba. Vendar moram pri-znati, da sem jo prav poglobljeno spoznala šele v svojem t.i. »odraslem življenju«. Prej si pač otrok in poznaš naj-boljšo prijateljico svoje mame in veš, kako sta povezani in kakšna krasna družina so in kako zabavno je biti v

77

družbi njihovih treh otrok. Spomnim se, kako sva se s sestro vsakega obiska neizmerno veselili, ker sva vedeli, da bo sledilo toliko smeha in pozitivne energije in zabav-nih anekdot, da do naslednjega obiska sploh ne bova prišli k sebi.

Ko pa si odrasel, se bolj zavzameš za globlje stvari, za njihovo/njeno življenjsko zgodbo in Vidina je bila resnično ganljiva. Odkar sva z možem Urošem vedela za njeno bolezen, sva jo redno vključevala v najine večerne molitve, in tako je tudi zdaj. Če mi je bilo kdaj hudo, sem se vedno spomnila nanjo, kaj preživlja, kako se bori, od kod črpa voljo in moč, in vedno so ob misli nanjo moje težave kar izpuhtele, postale so neznatne. Ne poznam človeka, ki bi imel tako trdno vero, kot jo je imela Vida. No, Slavko jo ima, ampak on je tako ali tako Vidina druga polovica, zato si to lastnost nedvomno že od nekdaj delita. In zaradi tega sem ju vedno neizmerno občudovala in spoštovala.

Kot animatorja sva se z možem udeležila priprave birmancev na prejem zakramenta sv. birme in del pro-grama je bil tudi ogled fi lma o Chiari »Luce« Badano, mladem dekletu, ki se je borila s kostnim rakom in je bila kasneje proglašena za svetnico. Borila se je s takšno pozitivno energijo in s takšnim žarom v očeh je spre-jemala Božjo voljo in Božji načrt zase, da sva se med ogledom z možem s solznimi očmi spogledala in si rekla: »Točno takšna je Vida.« Oba sva začutila tako močno povezavo med njima, da sem se še kasneje velikokrat spomnila na ta fi lm in na tisti poseben način, kako sta obe »z lahkoto« prenašali to težko breme.

Spomnim se, ko sem jo nazadnje videla. Z mami sva jo šli dopoldan obiskat domov. Mislili sva, da bova takoj odšli, vendar sva se malo zadržali pri njej. Povabila naju je na najbolj sončno stran hiše, kjer je imela tri stole. Prinesla je blazine in smo se sončile. Vida je rekla, da moramo dobiti dovolj vitamina D. Pogovarjale smo se in bila je polna nasvetov za zdravje. Bil je prijeten ženski čvek, Vida pa neverjetno polna energije in dobre volje, kot vedno.

Nikoli ne bova pozabila, kako je Vida molila za naju z Urošem, da bi se nama uresničila največja želja. Še zadnje tedne v bolnišnici je mami večkrat vprašala, kako sva in če je vse v redu. Srčno upam, da ji bom lahko kdaj

78

povrnila vse molitve in dobre želje. Ko sva v zahvalo za dobro novico poromala na Brezje, sva ji poslala sporo-čilo, da se bova spomnila tudi nanjo. Odgovorila je, da se zahvaljuje, da je v mislih z nama in naj naju Bog bla-goslovi. Od Vide imam tako eno samo sporočilo, in to bo ostalo z mano za vedno. Hvaležna sem, da sem jo imela možnost tako od blizu poznati in se od nje učiti neverjetnih vrlin. Dejstvo, da jo je Bog poklical k sebi prav na veliko soboto, pa se mi zdi na nek način za Vido prav samoumevno. Ker drugače ne more biti. Ne za njo. In tudi tista mešanica žalosti, ker je odšla, in veselja nad večnim življenjem se mi je zdela tako neverjetno nepo-novljiva, da sploh nisem vedela, kako naj se obnašam. Lahko bi se jokala in smejala hkrati. In tako je tudi bilo. Zdaj je Vida v nebesih, kot angel, trpljenje je mimo, in kar vidim jo, kako gleda na vse, ki jih ima rada, in se smehlja. Pazila bo na nas, prosila in molila za nas vse. V pričakovanju ponovnega snidenja.

Mateja in Uroš Podlesek

Gospe Vidi v spomin!

Velikonočni prazniki 2014 mi bodo ostali v trajnem spominu. Ne samo zato, ker smo jih tokrat prvič pra-znovali brez očeta, ki se je od nas v 94. letu poslovil v mesecu januarju, temveč tudi zato, ker sem lahko bila prisotna na pogrebni slovesnosti gospe Vide, ki sem jo spoznala preko njenih dolgoletnih prijateljskih vezi, ki so danes naši sorodniki.

Na duhovnem srečanju po sveti maši, ki je bila daro-vana zanjo, dan, preden so njeno telo položili k večnemu počitku, sem začutila, da bi morala tudi jaz glasno izra-ziti svoja čutenja do gospe Vide, ki sem jo neizmerno spoštovala, vendar tega nisem zmogla. Čutim, da sem dolžna gospodu Slavku in njunim otrokom povedati, da je bila gospa Vida sveta žena.

79

Koliko vzgledov nam je ona dala v svojem življenju s svojo potrpežljivostjo, z neizmerno voljo do življenja, s svojo vero! In kaj nam je sporočila ob svojem odhodu? Pokazala nam je pot do večnega življenja! Vsi, ki smo go. Vido poznali, smo lahko Bogu hvaležni, da nam je preko nje, z njeno živo vero, »v živo« pokazal Njegovo prisotnost.

To je neprecenljiva dediščina, ki jo je ga. Vida zapu-stila. Nikakor ne more biti slučaj, da se je poslovila v samem velikonočnem vstajenju. Kakšno veselje! Saj ni-sem vedela, ali bi ob njenem slovesu sorodnikom izrekla veselo alelujo ali iskreno in globoko sožalje. V srcu sem čutila oboje, vendar je bila aleluja glasnejša.

To je naša vera in ge. Vidi še enkrat iskrena hvala za to darilo, za potrditev vere, za zaupanje v Boga.

Darinka in Marjan Podlesek

Prijateljica Vida

Moj mož Štefan in Slavko sta se večkrat odpravila na proslave ob breznih in jamah po vojni pobitih domobran-cev in zajetih nedolžnih, ki so bili tako ali drugače likvi-dirani. Vida in jaz se tega nisva udeleževali. Poskrbeti je bilo potrebno za našo mladino. Slavko nama je večkrat dejal, da še nisva »zreli« za to.

Žal je Vida prehitro dozorela, jaz pa upam, da še nekaj časa ne bom.

Vido bo pogrešala tudi mlajša generacija, saj se je naši Katji, ki je trenutno na študentski izmenjavi, ob boleči novici o Vidinem odhodu v večnost iz prsi izvil težak izdih žalosti.

Marija Škafar

80

Spomin na Vido

Kot že omenjeno, sva s Slavkom v raziskovanju slo-venske državljanske vojne in narodove največje trage-dije preživela skupaj in skupaj prevozila kar nekaj kilo-metrov po Sloveniji in Avstriji.

Poleti leta 2011 sem prijatelju Slavku omenil, da grem na Poljsko, v Krakov in Čenstohovo. Prosil me je, naj molim za Vido, njeno zdravje, njuno družino. To je bil moj skriti cilj romanja v Čenstohovo. Tako goreče kot takrat pred Marijino podobo že dolgo nisem molil: »Bog, ti vse vidiš in veš za naše prošnje in želje, vendar naj sprejmemo tvojo voljo.«

Bilo je lani, v soboto lepega pomladnega dne. Vračal sem se od svaka v Selnici. Odločil sem se, da izkoristim priložnost ter obiščem prijatelja Slavka in Vido na njunem novem domu. Nenapovedan sem pozvonil pri Žižkovih v Rušah. Doma sta bili samo Ana in Vida. Vida mi je postregla čaj. Še sebi ga je skuhala. Zunaj na njihovi terasi sva v miru pila čaj, se pogovarjala in občudovala naravo, ki naju je obdajala. Travnik takoj za hišo je cvetel v tisočerih barvah. V prijetni tišini ob dihanju prebujene narave sva slišala petje čričkov in ptic. Na domačem vrtu je lepo rasla solata. Prve jagode so že bile rdeče in zrele. Vidi sem omenil, da je to jutro tako lepo in da imajo okrog sebe košček raja. S pogledom na hribe okrog, na gozd, zadaj reko, cvetoči travnik ob hiši in domači vrt, si lahko srečen. Zame je bilo to tiho doživljanje raja. Vidi sem hvaležen za te lepe trenutke ob zadnjem pitju čaja.

Štefan Škafar

Marija in Štefan Škafar z Vido

81

Moji spomini na Vido

Zahvaljujem se Bogu za to, da je na mojo pot postavil čudovito osebo Vido Žižek. Vida je bila zame kot starejša sestra. Ogrevala me je njena toplina, pomirjal me je njen notranji mir, občudovala sem njeno izredno potrpežlji-vost. Predvsem pa me je navduševala njena ljubezen.

Vida je v sebi nosila ljubezen, ki jo je dajala vsem: svojemu dragemu možu, otrokom, sorodnikom in prija-teljem. To ljubezen je imela tudi za tujko, kot sem jaz, Poljakinjo. Preden sva se osebno spoznali, je Vida sli-šala zame. Od najine skupne prijateljice Dominike Žagar je izvedela, da sem zbolela za enako boleznijo kot ona pred nekaj leti. Vida je bila takrat zdrava. Jaz pa sem imela ob odkritju raka tri majhne otroke stare 6, 4 in 2 leti. Ko je Vida to slišala, je rekla Dominiki: »Zakaj ona, ne pa jaz. Moji otroci so že odrasli, njeni pa tako majhni. Boljše bi bilo, da bi bila jaz na njenem mestu.« Takih besed je zmožen le svetnik. Sam Jezus je dejal, da ni večje ljubezni kot ta, da nekdo da življenje za svoje prijatelje. Jaz pa sem bila takrat dobesedno tujka.

Za te njene besede sem izvedela od Dominike nekaj let kasneje, ko sem bila že dolgo zdrava in ko je bila tudi Vida še zdrava. Pretresle so me in globoko ganile. Njena drža me je spomnila na čudovitega svetnika, mojega rojaka, Maksimiljana Kolbeja, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz med drugo svetovno vojno prostovoljno šel v smrt namesto nepoznanega družinskega očeta. Od takrat sem bila prepričana, da je Vida svetnica. Tako ljubezen ima v svojem srcu samo svetnik. Večina nas, ko nam Gospod naloži težak križ, sprašuje: »Zakaj jaz, zakaj je mene to doletelo?« Vida, ki je že prej nosila križ rakave bolezni, ki je vedela, kaj to pomeni, ob tem pa je imela tako rada svoje življenje, zelo ljubila svojega čudovitega moža in otroke, bi vse to žrtvovala, da bi nesla moj križ, zaradi mojih majhnih otrok, ki so potrebovali mamo. Potrditev njene svetosti pa je bilo njeno hudo trpljenje v postnem času in njen odhod v Očetovo hišo. V Vidi sem videla trpečega Kristusa. Njena huda žeja (po pripove-dovanju medicinske sestre Jasne) me je spominjala na Jezusovo žejo na križu. Njena dispnea, »iskanje zraka«,

82

pa na umiranje križanega Jezusa. Pomislila sem takrat, če nam bo Bog hotel dati jasno sporočilo, bo vzel k sebi Vido na veliki petek ali na veliko noč. In tako se je tudi zgodilo. Vstajenjski zvonovi in njena zadnja beseda »aleluja«.

Hvala ti, Gospod, za Vido, za njen vzgled izročanja Tvoji sveti volji. Zagotovo mi bo v oporo, ko bom nekoč jaz morala sprejeti Tvojo voljo.

Aleksandra Opiela Zazijal

Vida

Ob premišljeva-nju o Vidi z možem ugotavljava, da so bila naša srečanja skozi vse obdobje poznanstva dokaj redka. Spoznala sva jo preko Slavka, ki je Damijanov sodela-vec. Na novo zalju-bljena sva ju videla kot dober zgled tr-dnega krščanskega zakona. Slavko, navihan in vedno na hece, njegova ‘šaci’ Vida mirna, tolerantna. Nekoč nama je Slavko z veliko navdušenostjo pripovedoval, kako sta na enem izmed svojih potovanj obiskovala vojaške muzeje, srkala nove informacije o bitkah, orožju, itd. Vida je poslu-šala, potem pa tako mirno in z nasmeškom pripomnila, da nje to prav nič ne zanima in da ne razume, kaj je na tem tako fascinantnega, da so jo ti obiski muzejev strašno izčr-pali. Pa sta se kljub temu čudovito imela.

Tudi in predvsem zaradi njune velike, neizmerne medsebojne ljubezni in ljubezni do Boga sva brez okle-vanja zaprosila Slavka za svojega ‘osebnega šoferja’ na najini poroki, seveda pod pogojem, da pripelje s seboj tudi Vido. Ko sva ju šla vabit, sva bila prvič v njihovem domu v Rušah. Bila sva toplo sprejeta, v hiši pa je vel duh miru, vere in spoštovanja. Povabila sta naju v njuno zakonsko skupino, žal je ostalo le pri enkratni, a doži-

Vida s Kristino in Klaro Mlinarič

83

veti udeležbi. Srečevali smo se tudi v januarju 2012, ko je pri Sv. Jožefu za Vido potekala molitvena devetdnev-nica. Presunila naju je njena trdna in neomajna vera v Gospoda. Naše zadnje srečanje je bilo, ko sta bila s Slavkom navzoča pri sv. krstu najine Klare, 10. novembra 2013. Kako iskreno se je veselila, priča tudi fotografi ja. Vida, hvala, ker nas še vedno spremljaš v molitvi.

Kristina in Damijan Mlinarič

O Vidi

Vide nisem dobro poznala, a ko sva se srečali, sva obe čutili neizmerno notranjo povezanost. Nisva veliko govorili, a srci sta čutili druga z drugo. Vida je bila izre-dno odprtega in čutečega srca. Videla in čutila je veliko več kar zmorejo le človeške oči. Duh je bil tisti, ki se mu je pustila voditi v veselju in preizkušnjah, zato sem prepričana, da danes uživa veselje Božje bližine. Naj ji bo lepo v družbi angelov in vseh naših dragih pokojnih, ki se skupaj veselijo v Božjem kraljestvu. Naj prosijo za nas, da bomo tudi mi nekoč skupaj z njimi praznovali veselje velike noči.

To je naša vera in upanje, ki nam ga je obljubil Jezus.

Anica Durić

Draga Vida!

Moja prijateljica, sestra po FSR in pacientka. Pogre-šam te! Poznali sva se od mladostnih let. Občudovala sem te. Vedno si bila pozitivna, dobrovoljna, prijazna in poštena do vseh ljudi. Bila si vzorno verna, zelo aktivna, polna idej. S svojim možem Slavkom sta se vzorno lju-

84

bila in razumela ter vzgojila tri čudovite otroke. Ko se je pojavila tvoja bolezen, ki je imela slabo prognozo, sem bila osupla in potrta. Bila si premlada, otroci so še odraščali. Ti si bila pogumna, zaupala in verjela Bogu, z njegovo ljubeznijo si ozdravela. Otroci so tako lahko odrasli ob tvoji prisotnosti in ljubezni. Z možem Slavkom sta tudi potovala in romala ter se prepuščala in zaupala Bogu. Zadnja leta smo se prijatelji srečevali z abraha-mom, veliko smo se videvali, družili in praznovali; ostal bo lep spomin. Nato se je ponovila bolezen, stanje se je slabšalo, zdravila niso pomagala, ti pa si bila še vedno pozitivna, borbena in pogumna. Postni čas si preživljala v bolnici, s številnimi obiskovalci si se pogovarjala in nas bila vesela, čeprav je bil to zate velik napor. Na veliko soboto si se poslovila od nas. Bog te je skupaj z Jezusom poklical v Božje kraljestvo.

Draga Vida, Bogu hvala, da smo te imeli. Tvoja duša naj počiva v Božji ljubezni!

Stanka Ban

Vida z Bernardo in Stanko Ban

85

Draga Vida!

Še danes se spomnim tistega dne, 16. marca letos, ko smo dan pred tvojim odhodom v bolnico prišli s Stanko in Stojanom na obisk. Bila si slabotna, dihanje je bilo težko, a vendar si bila dobre volje. Pogovarjali smo se o oljih, ki si jih zadnje čase jemala, spomnila si nas, da se bliža praznovanje abrahama naših prijateljev Darinke in Milana Zver in da naj se že enkrat organiziramo in prič-nemo pripravljati program. Mi vsi pa smo bili v dilemi, le kako se bomo lotili tega.

Kljub temu da si bila zelo slabotna in zelo shujšana, sem verjela, da se bo zate dobro končalo, da boš z Božjo pomo-čjo premagala bolezen tako, kot si jo že enkrat. Odkar sem izvedela, da se je bolezen ponovila, sem vsako jutro molila Angel Gospodov za tvoje zdravje. In zadnji mesec tvojega tuzemeljskega življenja nista minila jutro in dan, da bi se ne spomnila nate. Vse do zadnjega dne sem upala, da se bo zgodil čudež in da boš čez nekaj časa ponovno z nami z vso svojo milino, življenjsko močjo in energijo.

Ko smo se srečevali pri devetdnevnici, sem iskreno prosila za tvoje zdravje. Zdelo se mi je mnogo, mnogo prehitro, da bi se poslovila. V svojih molitvah sem celo kupčevala, ponujala nekaj svojih let za tvoja. Ti imaš otroke in privoščila bi ti, da bi videla še vnuke, se z njimi lahko igrala, jih učila moliti in živeti. Predstavljala sem si te kot mlado babico, polno življenja in ljubezni.

Nekaj dni pred tvojim ‘odhodom’ smo bile s Stanko in tvojo najboljšo prijateljico Hedo pri tebi v bolnici. Zunaj smo se pogovarjale, da si res slabotna, da verjetno zelo trpiš, a niti z eno besedo nisi tega nakazala.

Na veliko soboto popoldan, ko sem v ruški cerkvi sedela pri blagoslovu jedil, sem se ponovno spomnila nate. Molila sem najprej, naj ti Bog nakloni še vsaj nekaj let. Nato me je nekako stisnilo pri srcu, zajela me je otožnost in naenkrat sem pričela moliti: »Gospod, stori to, kar je najbolje zanjo. Ti veš.«

Zvečer sem bila pri velikonočni vigiliji. Mislila sem nate in zate molila. V cerkvi je bila tudi tvoja hči Ana. Po maši sva spregovorili nekaj besed. Povedala je, da so jo klicali in da hiti k tebi v bolnico. Po njej sem ji poslala pozdrave. Nato sta s Hedo oddrveli.

Čez dobro uro me je poklicala Stanka in mi povedala, da si se preselila v večnost. Priznam, da sem zelo jokala. Zdi se mi, da je bilo tvoje poti tukaj na zemlji prehi-

86

tro konec. Še veliko bi nam znala povedati. Verjamem, da boš sedaj bdela nad nami iz tiste svetle večnosti. Zagotovo ti je tam lepo.

Vstali Jezus te je spotoma vzel s seboj. V tvojem odhodu je toliko simbolike, tako močno sporočilo vsem nam, kaj pomeni biti globoko veren, zaupati v Boga in Božjo voljo. Zadnje dni tvojega življenja se nas je veliko zbiralo pri Sv. Jožefu. Tvoje poslavljanje s tega sveta je mnogim spremenilo življenje. Vedno bolj si postajala zgled globoke vere.

Pol leta pred teboj sem se poslovila od svoje mame. Odšla je večnost tako zelo naglo, da si nismo uspeli izreči besed zahvale, opravičila, zmoliti skupaj kakšen očenaš. Zavidanja vredno je, da ste se kot družina lahko tako lepo pripravili na tvoj odhod in se poslovili. Bog je milo-stljiv in ti je naklonil to milost, da ste bili zadnje minute vsi zbrani v molitvi.

Občudujem tvojo družino − Slavka in otroke, kako zelo dobro se držijo. Očitno si jim dala res Božjih zakla-dov polno popotnico.

Spomni se tam v večnosti kaj na nas.Minil je dan trpljenja, prišel je dan vstajenja!

Aleluja!

Bernarda Ban

Vido sem spoznala

Vido sem spoznala, ko sem se prvič priključila mladin-ski skupini pri Sv. Rešnjem telesu. Postali sva nerazdru-žljivi prijateljici in ni bilo dneva, da se ne bi videli. Skupaj z mladinsko skupino in našim »Sokratom« sva preživeli najlepša leta najine mladosti. Ob petkih zvečer smo se dobivali na srečanjih v župnišču, nedeljske popoldneve izkoristili za kolesarjenje in kar nekajkrat s kolesi »sko-čili« na kremne rezine v Podlehnik. Skupaj smo preko-lesarili Slovenijo in uživali na mnogih drugih izletih, peš romali ponoči na Ptujsko Goro, vsaj dvakrat prekolesarili 150-kilometrski maraton okrog Pohorja, osvojili vrhove

87

naših lepih gora − Jalovec, Razor, Prisojnik, Kamniško- Savinjske Alpe, pa z vlakom v Pulo, pečenje palačink na bučnem olju (ker drugega nismo imeli) na celjski železni-ški postaji … Spletla si nama enaka puloverja za pohode v hribe, sebi modrega in meni belega − še vedno ga hranim. Bili sva na zimskem pohodu na Stol, se imeli res lepo, in tam spoznali tudi Vidinega kasnejšega svaka. Skupaj sva se začeli spopadati s prvimi plesnimi koraki v unionski dvorani.

Prijateljevali sva v tistih letih, ko smo se mladi začeli ozirati okrog in iskati sebi primerno dušo. Obiskovali sva petkova predavanja za mlade, ki so bila enkrat mesečno pri frančiškanih. In nekoč se je zgodilo. V množici si opa-zila fanta, ki ti je povzročil nemir v srcu. Hvala ti, Vida, ker si to od prvega trenutka delila z menoj. Kar na nekaj srečanj sva še morali, da te je tudi Slavko opazil in se ogrel zate. Vedela sem za tvojo skrivnost, držala pesti in želela, da se ti želja uresniči. Samo Bog je vedel, da je to fant, ki ti ga je namenil.

Včasih sem kar malo zamerila Slavku, da si začela zanemarjati maše pri Sv. Rešnjem telesu in si šla raje s Slavkom k Sv. Jožefu. Ob naših klepetih po deseti maši si nam resnično manjkala. A srce te je vleklo drugam.

In tistega 13. 4. 1985, ko sta žarečih oči, predana drug drugemu in Bogu, stala pred oltarjem, sem molila za vajino srečo in blagoslov. Res, vama je bilo dano, da sta našla drug drugega, da sta znala živeti, se ljubiti, vzgajati, ob vsem tem pa vedno imeti globoko vero in zaupanje Vanj.

Življenje naju je kasneje odpeljalo vsako na svojo stran. A kadarkoli sva se srečali, sva bili veseli druga druge in se sproščeno, odkrito pogovarjali.

Imela sem možnost, da sem s teboj delila veselje, ko je vajina Ana na našem dvorišču shodila. In ko sta prišla še Miha in Jaka, je bila družinica popolna. Ob treh otrocih in obilici skrbi pa sta zmeraj imela čas tudi drug za drugega.

Hvala za zaupni pogovor in objem ob najinem zadnjem srečanju v bolnici. Verjela si v molitev, in to naju in vse nas združuje še sedaj. Vida, ne bodi prestroga z nami, ko nas spremljaš »od zgoraj«. Prosim te, pomagaj nam zaupati in pazi na nas. Hvala, Vida!

Breda Črnčec

88

Misli ob Vidini smrti

Vido poznam že vse svoje življenje in vedno mi je bila pri srcu. Zadnja leta, ko je premagovala bolezen, enostavno nisem verjela, da je njeno stanje tako zaskrbljujoče resno. Ko smo se srečevali po nedeljski maši, ni nikoli tožila, samo pogumno in upajoče je razlagala metode, s katerimi pre-maguje to bolezen (ta dieta, ona terapija, nazadnje se je oklenila še oljne) in druge vsakodnevne stvari.

Pred odhodom v bolnico si je zaže-lela dodati svojemu očarljivemu, novemu domovanju še vrti-ček. Pri izvedbi le-tega so “Žižekovi” fantje prosili za po-moč mojega moža Marka, kar pa sem seveda morala nad-zorovati tudi sama.

Takrat sem prvič spoznala, da je Vida res zelo, zelo bolna. Naslednjič je bila že v bolnišnici. In še tam je tako

vedra, upanja polna in hkrati vdana v Božji načrt, pre-našala bolečine. Velikokrat sem vsa presunjena odhajala od nje. Nekajkrat je bila z menoj tudi hči Katarina in obe sva spoznali, da Vida s tako globino vere, moči in poguma dejansko posvečuje naš postni čas.

Z družino smo se pričeli ob večerih zbirati, da bi molili rožni venec Božjega usmiljenja za našo Vido. Prvič smo se tako močno povezali v molitvi. Moji otroci so molitev vzeli zelo resno. Vida je bila vendarle tudi del njihovega življe-nja in otroci so jo imeli radi. To je bilo prvič, da nama z možem ni bilo potrebno na njih niti malo »pritisniti«.

Vsem nam je lahko za zgled. Bila je tako močna. Borila se je do konca. Kot ženska sem jo zelo občudo-vala. Bila je zelo sposobna. S Slavkom sta vzgojila tri prečudovite otroke.

Ko se je Vidina duša poslovila s tega sveta, nas je sprva pretreslo, vendar smo se kasneje zavedli, da take smrti ne umre mnogo ljudi. Njeno slovo je bilo na veliko

Dominika Žagar z Vido

89

soboto po vigiliji in z besedami »aleluja« na ustih. Ob tem sem se pomirila. Prepričana sem, da je odšla v nebesa. Vedeli smo, da ima Bog z njo posebne načrte. Trpela je s Kristusom. Od pepelnične srede do sobote je trpela svoj križev pot in na koncu kot zmagovalka vstala. Tako kot naš Odrešenik.

Vida, hvala ti za vse. Umrla si kot svetnica. Tebi že pošiljamo prošnje v nebesa.

Dominika Žagar

Čas milosti

V času, ko smo pri Sv. Jožefu po več kot sto letih dobili nov oltar v prvotni podobi in je vzhajajoče sonce skozi oltarno rozeto praznično zaznamovalo zgodovinski trenu-tek, se je Vidi zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je morala zapustiti domače ognjišče in oditi v bolnico. Seveda je upala, da se bo kmalu vrnila v domače okolje, kamor je sodilo tudi oltarno občestvo pri Sv. Jožefu. Na žalost pa ji ni bilo dano videti oltarja v živo, ampak samo na foto-grafi ji. Res, da ga ni videla, a nedvomno ga je čutila tako kot vsi mi, ki nas je Vida v brezpogojni veri, kljub hudemu trpljenju, pred novim oltarjem povezovala v molitvi pri sveti daritvi in tudi po domovih. Zame in najbrž še za koga je bil ta postni čas doživet na poseben, skrivnostno milo-sten način, posebej devetdnevnica za Vidino ozdravitev, za »ozdravitev« vsakega izmed nas, za kar je ta čas tudi namenjen. V tem času posebne milosti, ki nam ga je Bog namenil preko Vidinega vdanega trpljenja, sem še posebej, ko sem se družil z Miho, Jako in v cerkvi opazoval Slavka, molil, da bi bila družina spet zbrana ob ženi in mami.

Najbrž njihova družina ni bila nikoli zbrana na tako milosten način, poln blagoslova, kot ob Vidini bolniški postelji. V soboto zvečer, 19. 4., pri velikonočni vigiliji, ko sem opazoval Slavka, so me spreletavale misli, pome-šane z bojaznijo, da bi mu ne bilo dano, da bi bil ob Vidi v njenih zadnjih trenutkih zemeljskega bivanja. Med vožnjo domov sem razmišljal, kdo od njenih bo ob njej in kako bi

90

bil poseben dar za vse, če bi bila zbrana vsa njena dru-žina. Verjamem, da nas je veliko želelo in molilo, da bi se zgodil čudež in bi Vida ozdravela. Se dogajajo čudeži? Na veliko soboto se je nedvomno zgodil, saj so bili ob Vidini zadnji uri zbrani vsi, ki si jih je želela ob sebi. Ob molitvi in spremljavi zvonov so jo nebeški angeli ponesli v večno srečo, v naročje Najvišjega. Ko je Jaka sporočil, da se je mama poslovila v molitvi, obkrožena s svojimi najdražjimi, me je navdala hvaležnost, da se je tako dopolnilo. Spomnil sem se na molitve iz mladosti, ko je moja mama vedno na koncu zmolila še očenaš za srečno zadnjo uro. Ob njeni in sedaj ob Vidini smrti sem se zavedel pomena te molitve.

Prepričan sem, da je šla Vida naravnost v Božje naro-čje in da se ji ni potrebno očiščevati v vicah, saj se je v svoji bolezni, z vdanostjo in globoko vero, temeljito pripravila za vstop v nebesa.

Sv. Peter ji je na stežaj odprl vrata in jo povabil z besedami: »Vstopi Vida, ki si s svojim vzgledom in z do-brimi deli širila Božjo besedo.«

Sedaj se zbiramo pri Sv. Jožefu pred oltarjem, ki je dal cerkvi tisto lepoto in veličastnost, ki smo jo mnogi pogrešali. Krona cerkvene lepote pa so zvesti pričevalci vere, kot je bila Vida. Še vedno se v posebej velikem številu zberemo, ko je maša zanjo oziroma za vse, ki nas je na tako skrivnosten način povezala.

Vida, hvaležen sem ti za čas milosti, ki smo ga bili, sam in vsa moja družina, deležni preko tebe!

Marijan Papež

Marijan Papež, Vida in Breda Jesenšek Papež

91

92

Zadihaj Življenje!Zadihaj Življenje!

Vidina selitev v naro-čje Ljubezni je bila ena sama daritev in hvalo-spev Življenju, obenem pa njen osebni križev pot. Imela sem milost in privilegij, da sem bila, za kratek, a pomenljiv čas, sopotnica na njeni zadnji življenjski poti, ki se je iztekala v večnost …

Na videz, v luči min-ljivosti, kratkotrajna izkušnja, ko je Božja previdnost prehodno združila najini poti, se je v resnici izrazila v vsebinsko globoki, telesni, duševni in duhovni navezi, ki je hkrati bolela in zdravila. Izkušnja, ki zaznamuje in obvezuje!

Vida je imela življenje neizmerno rada, zvesta in vdana pa je bila Poti, Resnici in Življenju. Zato vem, da živi (»Jaz sem pot, resnica in življenje.« Jn 14,6) in da nimam pravice spraševati »zakaj« (»Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« Iz 55,9), lahko pa sem iskreno žalostna (»Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja.« Prd 3,4). Vida, priklenjena na bolniško posteljo in hlastajoča za zrakom, ni nikoli spraše-vala »zakaj«, nikoli ni očitala, zavidala ali dvomila, nikoli se ni pritoževala. Znala je sprejeti vse, kar ji je hudega (in dobrega) prišlo na pot, a se je obenem tudi borila za svoje zdravje. (Za)upala je do poslednjega diha!

Ko sem jo, ob njenem zadnjem bivanju v bolnišnici, prvič obiskala, so jo ravnokar pripeljali s preiskav na radiološkem oddelku. Tako težko je dihala, da sploh ni mogla govoriti, samo spogledali sva se, stisnila sem

Vida in Breda Jesenšek Papež

93

ji roko v pozdrav in vrnila mi je stisk s komaj opaznim nasmehom na upadlem in bledem obrazu. Toda njene oči so bile polne življenja in upanja ... Prevzel me je varen občutek spoznanja, da še ne odhaja, ki je nado-mestil dobro poznano, s strokovno distanco prikrito, a vsakič znova presunljivo soočanje s človeško minljivo-stjo. Jasno je bilo, da je bila Vida še vsa »tukaj in zdaj« in da v tistem trenutku nič ni bilo bolj pomembno kot to, da njena pljuča dobijo dovolj kisika. »Dihaj, Vida,« sem mirno, a odločno rekla in na stenskem ventilu neko-liko povišala dotok kisika, ki ga je prejemala po nosnem katetru. Prijela sem jo za roko v spodbudo, hkrati pa preverjala frekvenco in globino pulza. Počasi se je diha-nje nekoliko umirilo in rekla je, da se sicer dobro počuti, da je nič ne boli, skrbi jo le, ker ji tako pogosto zmanj-kuje zraka, ker ne more vdahniti, ker ima na prsih težo … In že se je vsa spotila od napora, ki ji ga je predsta-vljalo govorjenje. Naj odprem okno, je še rekla, ker ji je vroče in ker ima občutek, da se bo zadušila … In odprla sem okno in ga kmalu spet zaprla, ker jo je pričelo zebsti … Potem je potonila v spanec. Obzirno sem odslovila obi-skovalce, ki so si skoraj podajali kljuko, češ naj je nikar ne budijo, da si bo lahko malo oddahnila, saj v spanju lažje diha. V mislih pa sem premlevala patofi ziologijo dihanja in razmišljala o nevarnosti depresije dihanja s prevelikimi dozami kisika. V medicinski dokumentaciji sem preverila nasičenost njene arterijske krvi, govorila s sobno zdravnico in sestrami, ponovno pokukala v sobo, kjer je Vida globoko in še vedno nemirno dihala, a spala … In se nazadnje zazrla v Slavkove oči.

Že skoraj pol ure je potrpežljivo čakal na hodniku pred ženino bolniško sobo. Nadel si je navidezno opti-mističen izraz, da bi prikril žalost in trpljenje, čeprav so se v očeh lesketala jezerca solz in se je na obrazu videla sled neprespanih noči. Že nekaj tednov pred sprejemom v bolnišnico je Vida vse težje dihala, zadnje dni jo je vsak najmanjši napor tako zadihal, da se je Slavko bal, da se bo doma zadušila. Noči sta prebedela, ker je Vido dušenje zbujalo iz sna. Ne, tudi on ni bil niti za trenutek obupan, globoko vdan v Gospodovo voljo in neomajen v veri v Kristusovo vstajenje in večno življenje, je že pred leti, ko je žena hudo zbolela, sprejel kelih trpljenja. V svoji iskreni ljubezni do žene in očetovski skrbi za dru-

94

žino, s tedaj še mladoletnimi otroki, se je sprva pogajal s Stvarnikom in mu v zameno za ženino zdravje predča-sno ponujal svoje telo in dušo. Menil je, da otroci potre-bujejo mater bolj kot očeta, bal se je, da sam ne bo znal vzgojiti treh, tedaj še najstniških, otrok … In Gospod ga je (u)slišal, Slavko se je skoraj razveselil svoje, tudi maligne, bolezni. Spominjam se, kako je prišel na pre-gled v mojo ambulanto, poln zanosa in vere, saj se je Stvarnik odzval njegovi prošnji. Ničesar ni, kar bi ju, z ženo, moglo odvrniti z Njegove, čeprav težko prehodne in človeku velikokrat nedoumljivo zavite, poti, ki vodi v večno Življenje. V duhu trdnega zaupanja in vere, brez strahu, se je podvrgel vsem predpisanim oblikam zdra-vljenja in ozdravel, ozdravela (začasno) je tudi Vida.

Ni ga bilo treba dolgo gledati, ko so se jezerca v Slavkovih očeh prelila v solze, drseče po licu. Ne zaradi strahu ali obupa. Križani jima je še bližje kot kadarkoli doslej, zaupa Vanj in ve, da bo Vida odšla na lepše, da jo čaka naročje večne Ljubezni, da ji privošči Mir in Dobro. Vse sta uredila; opravila je spoved, ponovno prejela bol-niško maziljenje, vsak dan je sprejela sveto obhajilo. Zavedata se, da smo samo popotniki na tem minljivem svetu in da smrti ni, je samo Življenje. Vendar je rekel, da je tako hudo, ko pride domov in ga nihče ne pričaka, nihče mu ne odzdravi, ko odhaja. Praznina odmeva v hiši in duši, težko si predstavlja, kako bo, če se ne bo več vrnila … Potem se mu obraz za hip razjasni, pove, da sta skupaj preživela glavnino življenja, da sta hvaležna za vsak podarjeni dan in da ni bilo v vseh letih niti naj-manjše sence v njunih odnosih. Vse sta si zaupala, vse sta si delila, dobro in slabo, glavna skrb so jima bili otroci. Srečna sta, da so odrasli pošteno in da so ohranili vero. Kaj bi si lahko še več želela, vse, za kar sta prosila, sta prejela, kakšno leto več zemeljskega življenja je, gle-dano v luči večnosti, zanemarljivo. Če je taka Njegova volja, naj se zgodi, na vse sta pripravljena. »Ne, Slavko, danes še ni čas za solze slovesa. Trenutno spi. Vse, kar šteje, je sedanji trenutek, na pretekle ne moremo vpli-vati, prihodnji pa so neznanka vsem ljudem, zdravim in bolnim,« rečem (»Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Mt 24,36) in tako tudi mislim. Obenem pa izkustveno vem, da bo ta dan prišel kmalu, a ne že danes … Razložim mu, da

95

je vse, kar Vida potrebuje občutek varnosti, prisotnost svojih najdražjih, iskrenost, mir in molitev. Slavko, tako kot Vida, sprejme vsako mojo besedo in vidno olajšan odide v njeno sobo, vse to, kar sem povedala, jima je domače, tako sta živela …

Sama pa se napotim iz stavbe. Ven, na zrak, globoko zajamem sapo in se skoraj počutim krivo, ker tako zlahka vdihnem, a istočasno zaznam topo bolečino v duši. Tako čista in zvesta je njuna ljubezen, tako globoko odrešenj-ska njuna vera, pa toliko hudih preizkušenj in trpljenja! V današnji družbi pa toliko izkrivljenih (zakonskih) odno-sov, nezvestobe, prevar, telesnih in duševnih zlorab, toliko izgubljenega časa zaradi pomanjkanja zvestobe (in) Ljubezni.

»Prosim, zaradi njune vere in ljubezni, pridi, Sveti Duh, vodi moje misli, besede in dejanja, da bom lahko Vidi in njeni družini v oporo v tej hudi preizkušnji!«

Naslednji dan se je Vida bolje počutila, noč je pre-spala, ker je z več kisika tudi lažje dihala. Pričakala me je z veseljem in polna načrtov glede njenega nadaljnjega zdravljenja ter s tem povezanimi vprašanji. Prihodnji teden bi že rada odšla domov, do tedaj pa bi se želela nekoliko telesno okrepiti, vsaj do kopalnice in stranišča bi morala samostojno priti, za kemoterapijo pa se zaen-krat, dokler je še tako slabotna, ne bo odločila … Diha že lažje, le apetita še nima in na mizi pokaže na nedo-taknjeno kosilo. Prinesli so ji tudi lurško vodo, ki jo po požirkih pije in si z njo dela tudi obkladke. Izmenično jo je namreč oblivala vročina ali pa tresla mrzlica. »Veš, verjemi, kadar si dam na prsi lurško vodo, me tako pri-jetno hladi, za razliko od navadne vode, ko ne občutim ničesar.« Potoži, da je postelja zelo neudobna in da jo peče hrbet, kljub temu da jo Slavko vsak dan zmasira. In ko tako pripoveduje, njena sapa postaja vse težja, slina se ji zatakne, napade jo suh kašelj. S položajem in z akupresuro ji pomagam, da se umiri in ponovno lažje zadiha. »Nič več ne govori, Vida, ker te preveč utrudi. Ti samo poslušaj in poskušaj mirno dihati, jaz ti bom pa medtem pripovedovala.« Predlagam ji razgibavanje in posedanje preko roba postelje, poslala ji bom fi zio-terapevtko, ki bo delala z njo, ob tem bosta kontroli-rali nasičenost krvi s kisikom v mirovanju in ob naporu … Predvsem pa ji svetujem, naj se ne prenapreza. Naj bo

96

prijazna do sebe in ne zahteva preveč od svojega izčr-panega telesa. Naj pokliče sestre, če kaj potrebuje. Bila je namreč zelo potrpežljiva in obzirna bolnica; vse je hotela sama opraviti, nikogar ni želela obremenjevati. Da se ne sme preveč razvaditi, kako pa bo potem doma, da imajo sestre tako in tako dovolj dela z drugimi bol-nicami, je pojasnjevala in se ob tem že zasopla. Kljub višjemu dotoku kisika je bila zasičenost krvi nizka, kar je bil slab napovedni pokazatelj. Vedela sem, da fi zič-nih naporov ne bo zmogla. Obzirno sem ji razložila, da s telesnim naprezanjem ogroža dihanje, zato je tako pomembno, da spremljamo nasičenost krvi s kisikom. Fizioterapevtka ji bo prinesla priročni aparat, jo naučila uporabe in bo lahko sama kontrolirala. Če bodo vredno-sti kisika v krvi nizke, naj raje počiva in za pomoč pri osebni negi in hranjenju pokliče sestro. Razumela je in obljubila, da se bo držala nasvetov. Najin odnos je teme-ljil na iskrenosti. Zmeraj sem ji govorila resnico, vendar na obziren način, da ne bi zatrla upanja v njenem srcu.

Tistega dne, po neprespani noči, ko je ponovno težje dihala in lovila sapo ob vsaki besedi, mi je utrujena rekla: »Veš, tudi moliti več ne morem, še očenaša ne morem zmoliti do konca, ne morem se zbrati …« »Saj ti ni treba moliti z besedami, ko pa je vendar tvoje tele-sno trpljenje, vdano prenašanje bolezni in sprejemanje Božje volje eno samo darovanje. Najbolj iskrena moli-tev, ki se preliva direktno v usmiljeno Srce Jezusovo,« sem na glas premišljevala in jo gladila po laseh. »Sicer pa, saj veš, da sedaj mi: vsi župljani, tvoji domači, pri-jatelji in znanci, vsak dan molimo zate.« Upadel in utru-jen obraz ji je zasijal v neki posebni milini. Olajšano se je nasmehnila, sama pa sem za trenutek jasno začutila neko bližino, globok mir …

»Nič ne govori, ti samo poslušaj, zapri oči, se sprosti in poskušaj mirno dihati,« sem še dejala in ji, kot po navadi, popravila vzglavnik, naravnala nosni kateter, ji masirala stopala … Dihanje se je počasi povsem umirilo. Še je imela zaprte oči, ko se je opravičila, da je morda za trenutek zaspala, da se sedaj počuti bolj spočito, da lažje diha. Z navdušenjem mi je začela pripovedovati, kako so bolnice v začetku samo opazovale, ko je vsak dan k njej prišel duhovnik in ji prinesel sveto obhajilo. Kmalu ji je sledila še ena in čez nekaj dni so se opogu-

97

mile še vse ostale bolnice v sobi. »Kot da se je zgodil čudež, veš kako sem srečna …,« je rekla z žarom v očeh. Še je povedala, da se veseli večera, ko ve, da se zanjo daruje sveta maša. V tistem času se zbere in v mislih sledi poteku maše, potem ji Slavko prinese obhajilo in ji še dodatno opiše dogajanje v cerkvi. Zdi se ji, kot da je z nami. Hvaležna je patru Vinku za ganljivo vodeno devet-dnevnico, po njegovem prizadevanju se počuti pove-zana z župnijskim občestvom. Pove, da je bil včeraj pri maši tudi naš Peter. Nelagodno ji pojasnjujem, da sva z Marijanom, zaradi spokornega bogoslužja, bila v sosednji župniji. Ona pa mi zagotavlja, da se je posebej razvese-lila prav Petrove navzočnosti. Zastopal je vso družino, in to v njenih očeh šteje več, kot če bi bila prisotna midva z možem. Pozna mojo skrb, mati je, čuti, zna potolažiti. Toplo mi je pri duši, tokrat se jaz hvaležno nasmehnem njej. Še je naštevala tudi ostale prisotne, posebej soro-dnike, prijatelje in znance, ki so prišli k maši od drugod, za vsakega je našla kakšno lepo besedo, in se tistega dne med pripovedovanjem ni več zasopla. Od utrujenosti so ji veke postajale vse težje. Da bom sedaj odšla, da se bo lahko odpočila, sem jo skoraj prekinila. Še se mi je zahvalila, da sem prišla in z nasmehom na licu zaspala.

Ko tokrat zunaj globoko zajamem zrak in ozavestim, kako se prosto izmenjuje kisik v mojih pljučih, še vedno občutim tisto bližino in nenadoma se zavem, da je Mir z menoj. Spontano se mi pojavijo solze v očeh: »Hvala Ti, Jezus, da si bil z nama v sobi. Vrni se k Vidi, ona Te bolj potrebuje. Zaradi njenega darovanjskega trpljenja in zaupanja Te prosim, ne dopusti, da bi morala oditi s tega sveta tako, da bi se zadušila.«

Ne samo težko dihanje, tudi dolgotrajno ležanje in neprespane noči so Vidi vztrajno jemale moči. Pojavile so se tudi bolečine zaradi začetnih preležanin. Sama se ni mogla več obračati, vsak premik, tudi opravljanje osnovnih fi zioloških potreb, jo je tako izčrpal, da se je dušila. Lovila je sapo in se potem, kljub maksimalnemu dotoku kisika, dolgo mučila, da se je dihanje vsaj neko-liko umirilo. V svoji potrpežljivosti in vztrajnosti se ni pritoževala, tudi ni odklanjala številnih obiskov. Postala je tako telesno slabotna, utrujena in zadihana že pri govorjenju, da so jo premestili v intenzivno nego. Tam se je naspala; podprta z infuzijami, s protibolečinskimi

98

zdravili in z udobnejšo posteljo, je bila kot prerojena. Obiski sprva niso bili dovoljeni, tako se me je vsakič še bolj razveselila in komaj čakala, kdaj bom prišla. Ležala je tako, da je uzrla vsakega, ki je vstopil. Takoj, ko sem odprla vrata, mi je pomahala. Ko sva skupaj opravili »vizito« (kar je pomenilo, da me je vprašala vse, česar ni uspela, želela ali upala vprašati uradno odgovornih, da sva kontrolirali terapijo, se pogajali glede posame-znih zdravil, opravili ustno higieno in vzpostavili peri-staltiko), je Vida začela pripovedovati o dogodkih zunaj bolnišnice, povezanih s svojo družino. Nič ni bila otožna zaradi življenja, ki se je zunaj odvijalo s polno paro. O vsem je bila obveščena, vse jo je zanimalo! Posebej je poudarila, da ne želi, da bi se Slavko, njeni domači ali prijatelji odpovedali kakšnemu načrtovanemu dogodku in povabilu. Ali da bi zaradi nje prestavili kakšno pra-znovanje. »Glej, življenje gre dalje, ni prav, da bi zaradi mene spreminjali načrte. Tako in tako so se morali veli-kokrat podrediti moji bolezni. Rada jih poslušam, ko mi pripovedujejo, kaj vse se zanimivega dogaja, medtem ko sem jaz v bolnici.« Rekla je, da se je zavestno trudila, da njena bolezen ne bi negativno zaznamovala družine. Hotela je živeti »normalno« kljub operacijam, kemotera-piji, obsevanju in mnogim nevšečnostim bolezni, ki so jo spremljale že več kot deset let. Nikoli se zaradi bolezni ni oddaljila od družbe in prijateljev, nasprotno z vese-ljem je širila pridobljene izkušnje in znanje o zdravi pre-hrani in alternativnih oblikah zdravljenja. Navduševala se je nad biološko pridelano hrano in neokrnjeno naravo. S kakšno toplino in z mehkobo v glasu je sprva začela raz-lagati o raju na visokogorski kmetiji, kamor se je poro-čila njena sestra, in potem hitro preusmerila misli, ko se je v obarvanosti glasu zaznal tudi pelin. »Si že kdaj bila na Kozjem Vrhu? Ko pridem iz bolnice, moramo enkrat iti skupaj, družinsko!« so ji zopet zažarele oči. Nato je samo za trenutek zastala in mimogrede, skoraj ironično, dodala: »No, upam, da bom še kdaj lahko šla na Koroško. To vsekakor morava izpeljati!«

Potem je menjala temo in hitela pripovedovati o pozitivnih spremembah, ki so se zgodile v njihovi družini v zadnjem času. Izrazila je hvaležnost za »dobro« v njeni bolezni, saj se je družina še bolj povezala in prekalila v tej težki preizkušnji. »Veš, najbolj pa sem srečna zaradi

99

otrok. Slavko je bil vedno bolj strog in pretirano kritičen do njih, posebej do fantov in njihovega odnosa do vere. Skrbelo me je, ker mi je zaupal, da si ne predstavlja, kako bi sam shajal z njimi. Žalostilo me je, ker je fanta vedno videl v pretirano slabi luči, menil je, da nista dobro vzgojena. Zmeraj sem morala otroke zagovarjati pred njim in ga prepričevati, da ni tako hudo, pa se mi je zdelo, da mi nikoli ni povsem uspelo. Ob tokratnem poslabšanju mojega zdravja pa se je vse tako čudežno spremenilo. Vsi so stopili skupaj, pomagajo drug dru-gemu in Slavku, organizirali so se pri kuhi in pospravlja-nju, izmenjujejo se na obiskih pri meni, predvsem pa skupno molijo in redno hodijo k mašam. Glej, vedno sva

jih midva nagovarjala k molitvi, sedaj pa so sami pobu-dniki. Posebej naju je presenetil Jaka, ki je bil najbolj uporniški. Tako sem srečna, tako sva srečna! Res sem hvaležna Svetemu Duhu, da deluje. Ni mi težko biti v bolnišnici, ko se dogaja toliko dobrega. Počutim se tako izpolnjeno, ker sem dočakala, da je Slavko spoznal, da sem imela prav glede vzgoje otrok. Globoko v sebi čutim zadoščenje za vsa leta, ko sem jih zagovarjala, ko nisem dvomila vanje, kljub Slavkovim pomislekom. Obema je lažje, oba sva srečna, za najine otroke in tudi za naju, ker lahko skupaj deliva to čudovito spoznanje!«

Cvetna nedelja 2014 v UKC Maribor

100

Ta dan je Vida mene zazibala v lepe sanje. Poslušala sem jo tako zavzeto, da sem se vsa predla toku njenih besed in v mislih potovala z njo na čolničku Miru in Dobrega sredi bolnišničnih sten in trpljenja. Vodil naju je mimo obrežij spoznanja in odpuščanja, sovraštva in miru, žalosti in veselja, trpljenja in upanja ter pripeljal v varen pristan sprejetja in ljubezni. Vse je bilo tako prav in dobro, samo prepustiti sva se morali, brez pomislekov in dvomov. Pozabila sem na uro in zamudila kolegij pred-stojnikov. »Joj, teci, tako sva se zaklepetali!« naju je na hitro potegnila v realen svet, ko se ji je pogled ustavil na uri. »Ah, ni mi žal Vida, sestankov bo še veliko, hvala ti za ta najin skupen izlet v čiste zalive tvoje duše.« Z nasmehom na licih in mirom v srcih sva se poslovili.

Vido so imeli radi vsi, ki so imeli priložnost biti v njeni bližini. Tako je z leti, poleg družine in sorodnikov, pri-dobila veliko iskrenih prijateljev in znancev. Pod njeno fi zično in duhovno streho je bilo vedno prostora za vse. Znala je poslušati in potolažiti, predvsem pa je vedno iskala človeku prijazne rešitve. Nikoli ni ogovarjala ali o kom slabo govorila. Bila je preprosto dobra kot kruh. In ljudje so to njeno dobroto prepoznali in cenili. Tudi v bolezni je nihče ni zapustil! V bolnišnici je imela vsak dan poleg obiskov tudi veliko telefonskih klicev in spo-ročil. Čeprav zaradi utrujenosti večkrat ni mogla vseh sprejeti ali jim odgovoriti, se jih je vedno razveselila. Presenečena je bila, kdo vse misli nanjo, in dobro ji je delo, v kotičkih ust se ji je sramežljivo skrival nasmeh!

Enkrat pa se je zgodilo, da so jo oblile solze, ko je prebrala sporočilo. Bil je lep pomladanski dopoldan in Ana ji je iz Ljubljane sporočala, da ima še malo časa pred službo, sedi zunaj, sonce jo boža, ko pije kavo in misli nanjo. Upa, da si bosta kmalu lahko skupaj privo-ščili tak užitek … »Oprosti, nenadoma me je presunilo, kaj pa, če ne bova nikoli več mogli skupaj popiti kave!« je med brisanjem solz pojasnila.

Ana, Ančica, njena prvorojenka, včasih potrebujeta ženski pogovor, samo zase. Nenazadnje sta doma v manj-šini in z moškimi ni zmeraj lahko! Včasih si zato privo-ščita klepet ob kavici, tako prijetno je in tudi potrebno! Odkar ima Ana službo v Ljubljani kar pogreša te klepete, a je vesela, da ima v teh časih vsaj službo. Tako pozorna je Ana, pa tudi preveč zaskrbljena, komaj jo je pre-

101

pričala, da naj ne hodi med tednom zaradi nje domov, saj ima dovolj drugih obiskov pa tudi teden hitro mine … »Ne daj, Gospod, da se Ana ne bi mogla posloviti od mame,« sem v mislih prosila in kradoma pogledovala na monitor, kjer so se sproti izpisovale (pre)nizke vrednosti zasičenosti kisika.

Velikokrat je pripovedovala o njunih otrocih. Ko sem jo spraševala, kdo od treh otrok naj jo obišče v sobi za intenzivno nego, ker je bil dovoljen samo en obisk, mi je odgovarjala: »Glej, vseeno mi je, vse imam enako rada, vsakega se enako razveselim, ne morem se odločiti, naj se sami zmenijo, le nekdo naj pride!« (Slavku so tako in tako dovolili obisk vsako jutro in zvečer.)

Na veliki petek, ko se je Ana vračala iz Ljubljane, so bili na cesti zastoji. Z Jako sva bila pri Vidi, bila je zelo slaba, težko je dihala, noben položaj ji ni več ustrezal, na trtici so se pojavile odprte rane, prsti na nogah in rokah so bili hladni, otekli, bledi in na konicah že modri-kasto obarvani. Jaka je po internetu nestrpno prever-jal stanje na cesti in občasno poklical Ano. Večkrat sva se nemo spogledala, med nama je visela neizgovorjena tesnoba: »Kaj, če bo Ana prepozna?« Zadnjih trideset minut se nama je zdelo neskončno dolgih! Oba sva se oddahnila, ko je v sobo končno vstopila Ana. Ona pa ni mogla zadržati solz, ko je po nekaj dneh zopet uzrla (izmučen) mamin obraz.

Hvaležna, a psihično utrujena, sem se ta večer pri obredih s psalmistom spraševala: »A ti, Gospod, doklej?« Nisem še dojela, da Gospod svojim zvestim žalost spreminja v radost in trpljenje v odrešenje. To se je namreč zgodilo naslednji dan, po sobotni, prvi vstajenjski maši, ko je Vida že bila v objemu Njegove ljubezni, a ji je ohranjal (zemeljski) dih toliko časa, da je prišla še Ana … Vsi skupaj so jo v molitvi predali v Gospodovo naročje.

Ob vsem hudem, kar je morala prestajati v bolni-šnici, je zmeraj znova poudarjala dobro, ki se je obenem dogajalo v njeni družini. Najbolj je bila hvaležna za spremembe, ki so se zgodile pri Mihu in Jaku. Miha je tako zelo podoben Slavku. Bolečino, negotovost pa tudi vse drugo vedno potisne pod krinko šale. V svojem srcu pa je občutljiv in nežen, posebej pozoren do ranljivejših in usmiljen do šibkejših. Pogosto igra vlogo nepopustlji-

102

vega starejšega brata. Včasih se z Jako tudi ostro spore-četa, a ko gre zares, ga vedno zaščiti. Kot starejši se zna tudi umakniti, bratu prepusti priložnost, da se izkaže. Vidi se je zdelo, da se je prav to dogajalo v času njenega bivanja v bolnišnici. Jaka, najmlajši in na videz najbolj samosvoj, se je v kritičnem obdobju Vidine bolezni oprl na dediščino vere, ki sta jo starša namenila vsem trem otrokom že ob rojstvu. Opogumljen s praktičnim izku-stvom molitve je presegel samega sebe in prežaril dru-žino. Strnili so vrste in širili duha vstajenjskega upanja, obenem pa so bili Vidi trdna opora na poti v onstranstvo. Čeprav je dom boleče prazen po njeni smrti, so Slavko, Ana, Miha in Jaka preko Odrešenika ostali v duhovni navezi z ženo in materjo. Lahko se zanesejo nanjo, pri viru Ljubezni bo posredovala za njih!

Zaradi nočnega dušenja, bolečin in posledične nes-pečnosti so ji povišali odmerek opijatov. Ves dan, nasle-dnjo noč in še del dopoldneva je v glavnem prespala. Kljub temu pa je bila še vedno utrujena, zaspana. Zaradi učinkov zdravil so se ji besede zapletale, tudi časovno ni bila povsem orientirana. Vendar se je vsega zavedala. Zaskrbljeno je spraševala, kako dolgo je spala, kaj se je z njo v tem času dogajalo in kako je dihala. Tolažila sem jo z dejstvi, da je prav, da je spala, saj ni čutila bolečin, v spanju je tudi ni dušilo, morda se je okrepila in bo lažje prenašala kemoterapijo … »Veš, bojim se, da se ne bi več zbudila, da bom v spanju …« Ni izgovo-rila do konca. Razumela sem in skupaj sva molčali. Vida je želela živeti, čeprav se je, ob obzirni pomoči Slavka, odgovorno pripravila za večno Življenje. Ta popolna pre-danost Stvarniku in Njegovi volji jo je v veliki meri obva-rovala dvomov. Hvala Bogu je bilo njeno srce otroško zaupljivo. (»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« Mt 18) Še nekaj časa sem se zadržala pri njej, čeprav je bila še komaj budna in je le prikimala, ko sem jo vprašala, če si želi, da ji masiram stopala. To ji je po navadi zelo prijalo. Nisem spremenila ritma gibov, le roke so postale potne in srčni utrip mi je narastel, ko sem opazila, da so se ji na prstih nog pojavili prvi znaki motenj cirkulacije. Spreletel me je tisti znan, spoštljivo nelagoden obču-tek, ki ga občutim ob umirajočem. Vedela sem, da je čas blizu … Vida je medtem že zaspala.

103

Sram me je, vendar priznam, da sem tedaj pomislila, da bi bilo najbolje, če se ne bi več zbudila in bi »mirno zaspala v Gospodu«. Ves čas sem se namreč zelo bala, da ne bi umirala v mukah in se pri polni zavesti zadušila. Zadnje dni, ko se ji je zdravstveno stanje pričelo vidno slabšati, sem tudi sama ponoči slabo spala. Večkrat sem se zbujala s strahom in tesnobo, da umira zaradi zaduši-tve, ponoči, sama …

Če bi imela vero kakor gorčično zrno, bi morala zau-pati, predati skrb v Gospodove roke (»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in s prošnjo, z zahvaljevanjem.« Flp 4,6). Se me res ni dotaknila njena vera? Nisem znala pobrati niti drobtinice izpod njene daritvene mize, ki se je šibila od vere, upanja in ljubezni? Sem bila samo opazovalec nje-nega življenjskega križevega pota, ko pa sem verjela, da sem »Simon«? Nisem bila vredna njenega zaupanja? (»Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam …« Mt 7,6)

Drugo jutro je Vida težko dihala, a njene oči so, sredi spremenjenega, sivkasto bledega, upadlega obraza, žarele: »Veš, zdravnica mi je povedala, da bi me po kon-čani kemoterapiji najprej poslala v zdravilišče Dobrna, na negovalni oddelek. Dogovorili smo se, da bi prvi teden šel z menoj Slavko, v drugem tednu pa bi se še otroci razvrstili, tako da ne bi bila nikoli sama. Tega pa se res veselim, meni bo koristilo, da se bom osamosvojila, preden bom prišla domov, mojim pa bo to neke vrste nagrada za vso požrtvovalnost in trud, ko so me vsak dan obiskovali v bolnici in skrbeli zame.« »Sicer smo fi nančno nekoliko na tesnem,« jo je samo za trenutek prešinila skrb, »ampak, ej, takoj podpišem!« Tako srečna (v bolni-šnici) ni bila nikoli prej! To pa je bil tudi obenem zadnji nasmeh na njenem obrazu, ki sem ga videla.

Vida je zorela za večno življenje in hkrati smo zoreli vsi, ki smo bili z njo v osebnem ali duhovnem stiku. Vsakič, ko sem prišla, se me je razveselila. V moji prisotnosti se je počutila varno, pogosto se je tako sprostila, da se ji je tudi dihanje umirilo ali pa sem ji k temu pomagala z blagimi dotiki na določenih mestih. Imela sem navado, da sem jo zmeraj pokrižala, ko sem odhajala z obiskov. Prvič sem jo vprašala, če ji je prav in z veseljem je pri-volila, rekoč, da bo potemtakem tudi ona storila enako.

104

Tudi preko te geste se je najin odnos krepil in poglabljal. »Glej, deluje!« je vzkliknila, verjela, zaupala in se vese-lila. Njen križ ob slovesih me je spremljal in obvezoval. Zdelo se mi je, kot da se je Troedini odzval. Včasih, ko je bilo Vidi hudo in se je bala ostati sama, ko jo je skrbelo glede terapije, ko so ona ali njeni domači potrebovali nekoga, ki bi govoril v njihovem imenu, mi je zadržal roko, sredi giba, ko sem jo že hotela pokrižati v slovo. Velikokrat mi je pripeljal na pot prav tiste ljudi, ki sem jih potrebovala, da sem za Vido lahko uredila, kar me je prosila. Njen križ na mojem čelu je na simbolni ravni žarel in vplival na ljudi v moji okolici doma in v službi.

Čudež ni nekaj, kar bi se zgodilo navzven, vsem na očeh. Dogaja se postopoma, navznoter, prekvasi člove-kovega duha in dušo ter trajno spremeni njegovo srce. S čudežem se človek ne ponaša, ampak z njim živi, spremi-nja sebe in opaža spremembe na svojih bližnjih. Vdihuje in živi Ljubezen. Z Vido sva preživeli čudežen postni čas, ki je kot veliki fi nale, pod Gospodovo taktirko, izzvenel v veličastno alelujo! Ta bo trajno odzvanjala v mojem srcu in po Vidinem darovanjskem trpljenju tudi v srcu Božjega usmiljenja.

Nekaj dni pred smrtjo ji je upadla moč, ni mogla več dvigniti roke. Opazila sem njeno stisko in rekla, da naj se ne trudi, saj me ni treba vedno pokrižati. Ni se dala prepričati. »Dokler še lahko …,« je rekla in z eno roko podprla drugo, da je lahko segla do mojega čela. Ko sem se poslavljala zadnji dan, je bila preslabotna. »Ne morem več,« je tako mirno in vdano rekla, kot da bi mi naznanila: »Dopolnjeno je.« Sklonila sem se k njej in jo poljubila na ledeno mrzlo lice. Ustnice in prsti na udih so ta dan že bili temno modro obarvani, po koži so se začele pojavljati zastojne pege. Bila je pri polni zavesti, dihala je mirno: »Hvala, Breda, kdaj se ti bom lahko oddolžila?« in po malo premora: »Bog ti bo povr-nil!« »Ne, ne, ne zahvaljuj se meni … hvala tebi, Vida!« sem otožno odgovorila in v mislih še dodala: »Zaslužila si počitek, zadihaj Življenje!«

Breda Jesenšek Papež

105

106

VSEBINA

Namesto uvoda ............................................... 5Pregled življenjskih podatkov Vide Žižek, roj. Zimič .. 7Zaupanje v »posebnih razmerah« ......................... 8 Vida in Slavko Žižek ........................................14Iz pisem ... ..................................................20Vidino srečanje z abrahamom ............................34Otroci o mami ...............................................38Pogrebni govor ..............................................52Govor v cerkvi sv. Jožefa ..................................56Moževa beseda zahvale po pogrebni maši ..............58Misli dveh duhovnikov ......................................60Sorodniki o Vidi .............................................64Vida v zakonski skupini ....................................69Prijatelji o Vidi .............................................74Zadihaj Življenje! ..........................................92