UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

DOKTORSKA DISERTACIJA

VLOGA RUSIJE IN POMEN SLOVANSKE VZAJEMNOSTI NA

SEVERNEM JADRANU 1848–1914

MANCA GRGIĆ RENKO

Koper, 2017

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

DOKTORSKA DISERTACIJA

VLOGA RUSIJE IN POMEN SLOVANSKE VZAJEMNOSTI NA

SEVERNEM JADRANU 1848–1914

MANCA GRGIĆ RENKO

Mentor: izr. prof. dr. Borut Klabjan Koper, 2017 Somentor: red. prof. dr. Jože Pirjevec

ZAHVALA

Hvala dr. Jožetu Pirjevcu za nasvete in pogovore, ki so presegali meje te disertacije.

Hvala dr. Borutu Klabjanu za znanstveno in strokovno pomoč, brez katere ta disertacija

ne bi nastala. Hvala dr. Juretu Ramšaku, ker me je na začetku prepričal, naj ne odneham.

Hvala Luki, ker me je na koncu prepričal, naj kdaj tudi odneham. (In za vse drugo – kar

presega besede.)

Hvala mami, ker me nikoli ni pozabila vprašati, kdaj bom doktorirala.

Hvala očetu, ker me nikoli ni vprašal, kdaj bom doktorirala.

Hvala Brunu, ker je ob tem delu za računalnikom preživel skoraj toliko časa kakor jaz.

Hvala Srečki, ker me še vedno spozna.

Izvleček

Vloga Rusije in pomen slovanske vzajemnosti na severnem Jadranu 1848-

1914 Pričujoča doktorska disertacija v ospredje postavlja vprašanje o vlogi Rusije in pomenu

slovanske vzajemnosti na severnem Jadranu med letoma 1848 in 1914. Celotno obdobje

je razdeljeno na tri pod-obdobja, od marčne revolucije (1848) do konca neoabsolutizma

(1859), od obnovitve ustavnega življenja v Avstrijskem cesarstvu (1860) do ruske

revolucije (1905) in od ruske revolucije (1905) do prve svetovne vojne (1914). V vseh

treh obdobjih s pomočjo različnih virov in literature analizira odnos posameznikov (kot

se kaže v korespondenci, esejih, polemikah, spominih) in javnega mnenja (kot se kaže v

publicistiki) do Rusije, slovanske vzajemnosti in razlikovanja med slovenstvom,

slovanstvom in jugoslovanstvom. Pri tem upošteva vsakokratno spreminjanje političnih

in socialnih okoliščin ter tudi širši geopolitični kontekst. Za prvo obdobje velja, da so

meje med različnimi oblikami slovanstva precej zabrisane in se delno prepletajo, v času

krimske vojne pa je opazna povečana naklonjenost do Rusije. V drugem obdobju je

predvsem po rusko-turški vojni v ospredje stopila ideja o združevanju južnoslovanskih

narodov, ki pa se ji pridružuje tudi naraščanje števila privržencev idejne rusofilije. Proti

koncu devetnajstega stoletja je zanimanje za slovansko vzajemnost, sploh pa za Rusijo,

deloma upadlo, zlasti na račun vznika socialistične ideje in vzpostavitve social-

demokratske stranke. Slovansko združevanje je ponovni vzpon doživelo po letu 1905,

ko je bilo vzpostavljeno neoslovansko gibanje, ki je v ruski ustavnosti, ki je sledila

revoluciji leta 1905, videlo poroštvo za vnovični poskus sodelovanja vseh slovanskih

narodov. Raziskava se zaključi s prvo svetovno vojno in prizadevanjem nekaterih

Slovencev, da bi Rusija zavarovala Trst.

Ključne besede: Rusija, slovanska vzajemnost, slovanstvo, jugoslovanstvo,

neoslovanstvo, severni Jadran, 1848–1914

Summary

The role of Russia and the influence of Slavic reciprocity in the Northern Adriatic

1848-1914 Doctoral thesis puts forward the question of Russia's role and importance of Slavic

reciprocity in the Northern Adriatic between 1848 and 1914. The whole period is

divided into three sub-periods. From the March Revolution (1848) until the end of neo-

absolutism (1859), from the renewal of constitutional life in the Austrian Empire (1860)

to the Russian revolution (1905) and from the Russian revolution (1905) to the World

War I (1914). In all three periods, using a variety of sources and literature, the

relationship of individuals (as reflected in the correspondence, essays, polemics,

memories) and opinion leaders (as reflected in publications) towards Russia and Slavic

reciprocity will be analysed. The changes in political and social circumstances as well

as the broader geopolitical context will be taken into account. In the first sub-period

boundaries between different forms of Slavic unity were quite blurred. During the

Crimean War there is the noticeable increase of affection towards Russia. In the second

sub-period, especially after the Russian-Turkish war, the idea of unification of South

Slavic nations (Yugoslavism) came to the forefront together with increased level of

russophilia. Towards the end of the nineteenth century, interest in Slavic reciprocity,

especially for Russia, partly dropped, mainly on account of the emergence of socialist

ideas and the creation of Social-Democratic Party. Since 1905, when Neo-Slavism was

established after the constitutional era in Russia, Slavic reciprocity gained power again.

The survey ends with the World War I and the efforts of certain Slovenes to protect

Trieste with Russian help.

Keywords: Russia, Slavic reciprocity, Yugoslavism, Neo-Slavism; Northern Adriatic,

1848–1914

IZJAVA O AVTORSTVU

Študentka MANCA GRGIĆ RENKO, z vpisno številko 92123008,

vpisana na študijski program Zgodovina Evrope in Sredozemlja,

rojena 30. 1. 1988 v kraju Ljubljana, sem avtorica (ustrezno označi)

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom: Vloga Rusije in pomen slovanske vzajemnosti na severnem Jadranu 1848–1914

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne Podpis avtorice:

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 1

1.1 Opredelitev teme in raziskovalna vprašanja .....................................................1

1.2 Raziskovalni cilji...............................................................................................7

1.3 Metodologija .....................................................................................................8

1.3.1 Literatura .............................................................................................. 8

1.3.2 Viri ..................................................................................................... 13

1.4 Analiza terminologije in diskurza ...................................................................15

1.4.1 Panslavizem........................................................................................ 16

1.4.2 Rusofilija ............................................................................................ 18

1.4.3 Jugoslovanstvo ................................................................................... 21

1.4.4 Neoslavizem ....................................................................................... 21

1.4.5 Slovanofilstvo .................................................................................... 23

2 RUSIJA IN SLOVANSKA VZAJEMNOST NA SEVERNEM JADRANU

MED 1848 IN 1859 ................................................................................................ 24

2.1 Razvoj ideje o slovanski vzajemnosti pred letom 1848 ..................................26

2.2 Leto 1848 ........................................................................................................29

2.3 Severnojadranski prostor s poudarkom na Trstu med 1848 in 1859...............30

2.3.1 Krimska vojna .................................................................................... 41

2.4 Leto 1848 v Rusiji...........................................................................................47

2.5 Slovenstvo, slovanstvo, jugoslovanstvo in Rusija na severnem Jadranu 1848–

1859 .........................................................................................................................49

3 RUSIJA IN SLOVANSKA VZAJEMNOST NA SEVERNEM JADRANU

MED 1860 IN 1905 ................................................................................................ 62

3.1 Slovanstvo v Trstu med 1860 in 1905 ............................................................65

3.1.1 Slovanske čitalnice – začetek političnega življenja tržaških

Slovencev ........................................................................................... 67

3.2 Slovenstvo, slovanstvo in jugoslovanstvo ......................................................69

3.3 Razred proti narodu.........................................................................................92

3.4 Spontana in pragmatična rusofilija .................................................................98

3.5 Etnografska razstava in vseslovanski kongres v Moskvi leta 1867 ..............102

3.6 Rusko-turška vojna (1877–1878)..................................................................106

3.7 Slovanstvo kot trdnjava »avstrijskemu morju« in izključujoča

vzajemnost ....................................................................................................112

4 RUSIJA IN SLOVANSKA VZAJEMNOST NA SEVERNEM JADRANU

MED LETOMA 1905 IN 1914 ........................................................................... 118

4.1 Ruska revolucija leta 1905 ............................................................................120

4.2 Neoslavizem..................................................................................................133

4.3 Slovanstvo in socializem...............................................................................151

4.4 Jugoslovanstvo v obdobju 1905–1914 ..........................................................160

4.5 Slovani kot grožnja evropskemu miru ..........................................................168

5 ZAKLJUČEK ...................................................................................................... 179

6 VIRI IN LITERATURA ..................................................................................... 183

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev teme in raziskovalna vprašanja

Središčno vprašanje doktorske disertacije je, kakšen odnos so med letoma 1848 in 1914

imeli slovanski prebivalci severnega Jadrana (predvsem Trsta kot največjega urbanega

središča tega območja) do slovanske vzajemnosti in njenih izpeljank, kot npr.

jugoslovanstva, rusofilije in neoslovanstva, hkrati pa raziskuje tudi, kakšno mesto je

znotraj slovanske vzajemnosti pripadlo slovenstvu. Posebna pozornost bo namenjena

Rusiji kot največji slovanski državi, v kateri so mnogi Slovani v Avstrijskem cesarstvu

videli slovansko zaveznico, medtem ko je neslovanom predstavljala morebitno grožnjo

na področju notranje in zunanje politike.

Obravnavano obdobje traja od marčne revolucije leta 1848, prelomnice, ki tudi zaradi

narodnih gibanj, ki so zaznamovala tisto leto, omogoča sistematično spremljanje

slovanske ideje, pa do leta 1914 in začetka prve svetovne vojne, ki je bistveno

spremenila evropske geopolitične razmere. V šestinšestdesetih letih, ki jih spremlja ta

disertacija, so se politične, socialne, gospodarske in kulturne razmere na preučevanem

prostoru precej spremenile. Revolucionarnemu letu 1848 je sledilo desetletje

neoabsolutizma, ki ga je nasledil šibak parlamentarizem s številnimi prelomnicami in

preizkušnjami – od dualizma leta 1867, ko so se Slovani v monarhiji počutili

prikrajšane na račun Avstrijcev in Madžarov, ki so si delili oblast, preko vzhodne krize,

ki je vrhunec dosegla v rusko-turški vojni (1877–78) in Berlinski kongres (1878), ki je

odločal o poravnavi med glavnima nasprotnikoma, ruskim in otomanskim cesarstvom,

Avstro-Ogrski pa omogočil okupacijo Bosne in Hercegovine, kar je povečalo število

Slovanov v monarhiji ter ojačalo narodna trenja. V osemdesetih in devetdesetih letih so

se nacionalnim prizadevanjem pridružili novi emancipatorni boji, kakršna sta denimo

razredni boj ter boj za ženske pravice, pri čemer se zastavlja vprašanje, kakšno je bilo

socialdemokratsko stališče do slovanskega vprašanja? In kakšno vlogo so pri slovanskih

idejah igrale ženske? Ruska revolucija leta 1905 je botrovala carjevemu sprejetju

ustave, kar so mnogi Slovani razumeli kot modernizacijo Rusije, ki bo odslej,

pripravljena na nov čas, zmogla na praktičnih temeljih združiti slovanske narode. Na

slovanska gibanja devetnajstega stoletja so začenjali gledati kot na sentimentalna ter se

posvetili zadnji slovanski ideji, neoslavizmu, ki naj bi si prizadeval za praktična

2

zbliževanja med slovanskimi narodi na področju gospodarstva in kulture. A z aneksijo

Bosne in Hercegovine leta 1908 je na območju severnega Jadrana postajala čedalje

oprijemljivejša tudi jugoslovanska ideja, ki so jo najbolj intenzivno obravnavali

socialdemokrati. Ob vsem tem je Trst s primorjem igral pomembno vlogo, saj so

njegovi prebivalci čutili, da mora kot največje in najbolj liberalno slovensko mesto

ostati slovensko, sploh pa Slovencem še naprej zagotavljati dostop do morja. Zato je

bilo eno od vprašanj, s katerim so se ukvarjali slovenski rodoljubi ob izbruhu prve

svetovne vojne, tudi to, kako Trst ohraniti slovanski in kakšno vlogo naj pri tem igra

Rusija.

Namen disertacije ne bo opazovanje in analiziranje partikularnih meddržavnih (in

medosebnih) odnosov, ampak si bo delo prizadevalo za sintetiziranje celotnega obdobja

skozi perspektivo slovanskega vprašanja na območju severnega Jadrana. Prikazati bo

skušalo, kako se je razumevanje slovenstva, slovanstva in jugoslovanstva v

šestinšestdesetih letih spreminjalo, v kakšnih oblikah je mogoče opazovati prisotnost

slovanske vzajemnosti ter kakšni so bili razlogi za občasne vzpone in padce te ideje.

Čeprav se je zgodovinopisje v preteklih desetletjih že ukvarjalo s slovensko-ruskimi

povezavami (zlasti političnimi in kulturnimi), pa tudi s širšimi kulturno-političnimi

vplivi, vzroki in posledicami, je bilo preučevanje zahodnega dela slovenskega etničnega

prostora večkrat potisnjeno ob rob. Namen raziskave je tako zapolniti vrzel, ki je

nastala, ko se je večina raziskovalcev osredotočala na osrednjo Slovenijo in predvsem

Ljubljano kot (geografsko) središče slovenskega kulturnega in intelektualnega življenja.

Pozornost bo namenjena globlji analizi časa in prostora: opredeljeni bodo vzroki za

nastanek slovanskih gibanj, njihov razvoj in vzpon v določenih obdobjih.

Ideje o slovanskem združevanju, ki so se rodile v zgodnjem devetnajstem stoletju, so se

iz kabinetov in knjižnic, kjer so bile prej dostopne relativno ozkemu krogu ljudi,

prestavile v širši urbani prostor ter vznemirile tako slovansko kakor tudi neslovansko

(predvsem nemško in v primeru Trsta tudi italijansko) javnost.

Preučevanje odnosa severnojadranskih Slovanov do Rusije lahko pomaga potrditi ali

ovreči tezo, da je ideja o slovanski vzajemnosti vzklila zaradi ogroženosti majhnih

narodov v odnosu do večjih. Slovani v središču monarhije so v Rusiji iskali zaveznico,

3

ki bi se jim pomagala ograditi od Nemcev. Ena od prvih serij raziskovalnih vprašanj se

tako nanaša na vpliv, ki ga je imela geografska lega Trsta in okolice na odnos do

slovanskega združevanja in vloge Rusije. Ali so se zaradi dvojne (nemške in italijanske)

ogroženosti še bolj oklepali slovanstva? V čem se je slovanstvo na obrobju monarhije

razlikovalo od slovanstva v osrčju monarhije? Je ta razlika sploh obstajala? Kakšno

vlogo je pri tem igralo morje; so ga dojemali kot sestavni del naroda in ga

nacionalizirali na podoben način kot kopno? Ideja o slovanskem morju se v različnih

oblikah pojavljala predvsem od druge polovice 19. stoletja dalje. Je mogoče opaziti

»Jadransko zavest«? (Klabjan 2011, 44–45). Trst kot obmorsko mesto je igral

pomembno geostrateško vlogo, ki je privlačila velike evropske sile: prisvojiti so si ga

poskušali Italijani, Nemci in Avstrijci, hkrati pa so v ta prostor posegali tudi drugi

narodi. Ali z besedami neznanega avtorja, ki so bile objavljene v goriškem časniku

Domovina (7. junij 1867, 96) v letu, ko je bil razglašen dualizem: »Morje je bogata

nevesta, katero vsak državnik ali politikar rad snubi.« Kakšno vlogo je jadransko morje

igralo v ruskem zanimanju za obravnavano območje? Kaj je bližina morja pomenila za

jugoslovanstvo?

Leta 1872 je M. F. Raevskij, dekan pravoslavne cerkve na Dunaju, ki je svoje politično,

kulturno in versko delo v avstrijski prestolnici opravljal približno štiri desetletja, prejel

pismo filologa Boduena de Courtenaya, ki je v Gorici skrbel za ure ruščine za

zainteresirane rusofile ter preučeval slovenska narečja. V njem je zapisal:

Če je treba ceniti ohranitev slovanskega karakterja Slovencev, mora k temu najbolje

prispevati simpatija Rusov in seznanitev Slovencev z ruskim jezikom, rusko literaturo

in ruskim življenjem. To je posebej nujno tu, na obronkih slovanskega sveta, kjer

mora slovanski element, ki je še šibak, kar zadeva kulturni razvoj, voditi boj z

romanskim elementom, ki ga v marsičem prekaša. Vse: slovanska zavest,

podkrepljena z vzajemnim spoznavanjem Slovanov, more vdahniti novo življenje

šibkim slovanskim narodom in se uspešno upreti tujim vplivom, pogubnim za

slovansko narodnost. (Matula in Čurkina 1975, 66)

Ali iz navedenega citata lahko sklepamo, da so se Slovenci na območju severnega

Jadrana bolj oklepali slovanstva in kazali večjo naklonjenost Rusiji kakor drugod? Ali

je naključje, da je bila prva ruska slovnica za Slovence leta 1867 izdana na Reki? Kako

4

to, da se je najdlje od vseh slovenskih časopisov z vseslovansko noto ohranil

Podgornikov Slovanski svet v Trstu (do leta 1895, potem pa je do leta 1899 izhajal na

Dunaju), po njem pa je vse do leta 1908 izhajal hrvaški časnik Slavenska misao, ki ga je

urejal v pravoslavje spreobrnjeni nekdanji katoliški duhovnik Anton Jakić iz Pule, ki je

prej, prav tako v Trstu, izdajal vseslovanski časopis v francoščini z imenom La Pensée

Slave? Ali sta se ideja o slovanski vzajemnosti in rusofilija na severnem Jadranu

ohranili dlje kot na območju osrednje Slovenije po zaslugi zagrizenih nacionalističnih

borcev, ki so od druge polovice 19. stoletja dalje jezikovno mešana območja spreminjali

v politično motivirane jezikovne meje? So bila obmejna območja le ideološki konstrukt,

ki so ga zgodovinili nacionalisti, ali je bilo obratno in je območje ustvarilo poznejše

nacionaliste? (Judson 2006, 17) Kakšna je bila siceršnja zastopanost slovanske ideje v

časopisih? V kakšnih vlogah je v časopisih kot oblikovalcih javnega mnenja nastopala

Rusija? Ali obstaja razlika med zasebnim in javnim; je Rusija v zasebni korespondenci

sploh igrala vlogo? Vse to so raziskovalna vprašanja, ki sledijo in na katera si bo delo

prizadevalo odgovoriti.

V Trstu lahko zasledimo precejšnje navdušenje nad slovansko idejo, o čemer med

drugim priča tudi bogata periodika, ki je bolj ali manj natančno poročala o dogajanju v

slovanskih deželah, predvsem v Rusiji, posvečala pa se je tudi teoretskim vprašanjem

slovanstva. To temo so v ospredje postavljala uredništva Jadranskega Slavjana,

Slavjanskega rodoljuba, Ilirskega Primorjana, Primorca, mesečnika Pod lipo, Edinosti,

Slovanskega sveta in Slavenske misli, zanimiv pa je tudi odnos, ki sta ga do te teme

imela ženski časopis Slovenka ter socialistični Rdeči prapor. Poleg tega so tržaški

dopisniki besedila objavljali tudi v drugih slovenskih časopisih, sploh v času med 1851

in 1866, ko v Trstu ni bilo slovenskega časnika. Največ besedil je bilo objavljenih v

Slovenskem narodu. Tisk je pri širjenju slovanske ideje že prej igral pomembno vlogo,

od leta 1898, ko so v Pragi organizirali prvi časnikarski kongres, pa je bilo sodelovanju

slovanskih novinarjev namenjene še več pozornosti. Ko je do časnikarskega shoda

prišlo v Ljubljani (17. in 18. maj 1902), je župan Ivan Hribar (kljub nasprotovanju

deželne vlade) organizatorjem nudil finančno in idejno podporo, Slovenec pa je

prihajajočim kolegom namenil tudi dobrodošlico, v kateri so poudarili, da je slovansko

časnikarstvo postalo »glavni činitelj za splošno približevanje slovanskih rodov ne le v

besedi in pismu, ampak še zlasti s prirejanjem velikih sestankov, na katerih se

spoznavajo literati in politiki sploh.« (Slovenec, 7. september 1908, 1)

5

O naraščajoči pomembnosti tiska se lahko prepričamo tudi v arhivskem gradivu:

časopisni članki imajo, sploh po letu 1900, pri poročanju o slovanski dejavnosti več

vlog. Včasih jih pisec poročila priloži kot dokaz za nek dogodek, spet drugič pa je

razvidno, da ga je šele časopisni članek spodbudil k raziskovanju ter mu predstavil

problem/nevarnost. Tak primer je denimo »rusofilsko gibanje«, ki ga kranjska deželna

vlada ni obravnavala, dokler niso naleteli na članek Stjepana Radića v reviji Slavjanski

Vek, v katerem so zapisali, da »ruske krožke v Ljubljani, Idriji in Celju obiskuje tudi do

150 ljudi«. Deželno predsedstvo je 12. oktobra 1900 na Deželni šolski svet poslalo

dopis, v katerem jih je opozorilo na Radićeve trditve in zahtevalo naj glede tega

ukrepajo. (Arhiv deželnega predsedstva 4801, 12. 10. 1900) Časopise so torej jemali z

vso resnostjo; avstrijske oblasti natančno spremljajo časnike vseh kronskih dežel. Med

letoma 1863 in 1902 je v Trstu izhajalo 560 dnevnikov in periodičnih časnikov, od tega

83,7 % italijanskih, 5,9 % slovanskih, 5,6 % nemških, 2,6 % grških in 1,1 % drugih.

(Ara in Magris 2001, 19–21)

Obravnavano obdobje bo v raziskovalni namen razdeljeno na tri podobdobja. Pri

razdelitvi vloge ni igrala delitev na časovno enakovredna obdobja (trikrat dvaindvajset

let), ampak gre za vsebinsko zaokrožitev, ki se nanaša predvsem na dojemanje

slovanstva, pri čemer pomembno vlogo igrajo tudi politične razmere v Avstrijskem

cesarstvu (pa tudi v Rusiji), ki so na to dojemanje vplivale. Obdobja so zato različno

dolga in za njihovo raziskovanje je bila uporabljena različna metodologija, ki bo

natančneje definirana v naslednjem podpoglavju.

Prvo obdobje se začne z letom 1848, ko lahko postavimo prvo ločnico med

romantičnim in praktičnim odnosom do vseslovanskega združevanja. Leto 1848 služi

tudi kot prelomni zgodovinski dogodek, ki je spodbudil nacionalna gibanja tako na

obravnavanem območju kakor tudi drugod po Evropi. Revolucionarnemu obdobju je

sledil čas neoabsolutistične restavracije, ki se je končala z letom 1859, ko je cesar Franc

Jožef pristal na ustavne spremembe. V tem obdobju lahko spremljamo javni vznik

slovanske ideje v časopisih, ki so bili ustanovljeni v letih 1848 in 1849. Po letu 1851

tega zaradi poostrene cenzure in ukinitve časopisov ter razpustitve društev skorajda ne

moremo več spremljati v javnih občilih, zato se na tem mestu zastavlja vprašanje, ali je

slovanska ideja v času neoabsolutizma potihnila ali so njeni nosilci le spremenili

sredstva izražanja in se je iz javne sfere premaknila v zasebno? V tem obdobju je leta

6

1854 izbruhnila krimska vojna, ki je trajala do leta 1856. Ali je ta vojna Slovence

zaznamovala? Na kakšen način so se nanjo odzvali? Čigavo stran so zavzeli? Eno od

temeljnih vprašanj obdobja pa je tudi, kakšno je bilo razmerje med (vse)slovanstvom,

jugoslovanstvom in slovenstvom. Je bila ločnica med tremi pojmi jasna – in če ja, kje jo

je mogoče potegniti?

Drugo obdobje se začne z letom 1859 in ustavnim življenjem v monarhiji, konča pa z

rusko revolucijo leta 1905. V tem obdobju je mogoče v različnih desetletjih opazovati

nihanje slovanske ideje, pa tudi zbliževanje z Rusijo, ki je bilo v prejšnjem obdobju

predvsem znanstveno-filološke narave in je temeljilo na romantičnih predpostavkah, v

tem obdobju pa je mogoče spremljati porast rusofilije, ki naj bi temeljila na realnem

političnem in kulturnem povezovanju. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj je botrovalo

temu premiku? Je imela odločilno vlogo etnografska razstava s kongresom v Moskvi

leta 1867? Kako pomembni so bili tovrstni kongresi za slovanstvo? Ali je bila morda

pomembnejša rusko-turška vojna? Kakšen odnos so do nje zavzeli Slovenci? Kako so

videli ruskega carja in kako rusko ljudstvo? Tudi v tem obdobju postaja postavitev

ločnice med slovenstvom, slovanstvom in jugoslovanstvom pomembna. Je bila ta

ločnica bolj ali manj jasna kot v prejšnjem obdobju? Kakšno vlogo je pri tem igral

Berlinski kongres, ki je Avstro-Ogrski omogočil okupacijo Bosne in Hercegovine?

Zadnje obdobje se začne z letom 1905 in rusko revolucijo, ki je spremenila politične

razmere v Rusiji, hkrati pa tudi odnos, ki so ga imeli Slovani do nje. Kako je bila ruska

revolucija zastopana v tržaških časopisih? So o njej pisali več ali manj kot drugi

slovenski časopisi? Ali se je poročanje razlikovalo glede na politično opredelitev – je na

podlagi ruske revolucije mogoče spremljati razliko med liberalci (Edinost) in

socialdemokrati (Rdeči prapor)? Ali v tem obdobju o Slovencih v Trstu sploh še lahko

govorimo kot o enotni skupini s poenotenimi stališči, ali postanejo politične opredelitve

močnejše vezivo od narodnosti? Kakšno vlogo je igral neoslavizem? Kakšni so bili stiki

z Rusijo? Kakšen vpliv sta imeli balkanski vojni in aneksija Bosne in Hercegovine? Ali

je v zaostrenih zunanjepolitičnih razmerah med Avstrijo in Rusijo prišlo tudi do večjega

nadzora oblasti nad slovanskimi gibanji? So se Slovani zdeli kot realna grožnja

evropskemu miru? So se politični programi slovenskih strank že ukvarjali z vprašanjem

slovanskega povezovanja zunaj meja Avstro-Ogrske? Ali je grožnja vojne spremenila

odnos Slovencev do Rusije? Tudi to obdobje si bo prizadevalo za analizo povezav med

7

slovenstvom, slovanstvom in jugoslovanstvom. Pri analizi vseh treh obdobij bo pozornost namenjena predvsem severnojadranskemu

prostoru, hkrati pa bo ta vsaj delno podvržen primerjavi z osrednjeslovensko regijo,

mestoma pa bo predstavljen tudi zrcalni pogled Rusije na obravnavana vprašanja.

Raziskava se ne bo opirala le na analize severnojadranskega časopisja in periodike,

ampak bo predstavljala tudi stališča in temeljne življenjske prelomnice osrednjih

akterjev in akterk tega območja, ki so se v različnih obdobjih ukvarjali s slovansko idejo

v Trstu in okolici. Ob tem velja opozoriti, da so le redki med njimi celo življenje

preživeli in delovali le v Trstu; več je teh, ki si bili v mestu le nekaj let, a so mesto s

svojim javnim delom intenzivno zaznamovali. V večini primerov njihov skupni

imenovalec predstavljajo fluidne identitete in pogosto prehajanje med območji.

Vzemimo za ponazoritev že prej omenjenega Grego Blaža, rojenega v Mengšu, ki je v

šestdesetih letih na Reki izdal prvo rusko slovnico za Slovence, pisal najbolj

poglobljene članke o Rusiji za Slovenski narod ter umrl v Trstu. Komu je s svojimi

idejami pripadal? Kranjski, kjer se je rodil, severnemu Jadranu, kjer je živel in umrl, ali

Štajerski, kjer je objavljal večino svojega publicističnega dela? Na to vprašanje ni

mogoče enoznačno odgovoriti – in za to si naloga niti ne bo prizadevala. Bo pa namesto

tega skušala osmisliti severnojadransko okolje kot tisto, ki je vplivalo na formiranje

stališč, ne da bi jih bilo za to treba stlačiti v en sam identitetni kalup.

1.2 Raziskovalni cilji

Cilji raziskave so s pomočjo ustrezne znanstvene literature, razpoložljivih primarnih

virov, periodike ter arhivskega gradiva pokazati, kakšen vpliv je na oblikovanje

slovanske zavesti v severnem Jadranu imela Rusija ter kako močno je bila na zahodnem

robu slovenskega etničnega ozemlja prisotna slovanska ideja. Izsledki raziskave bodo

postavljeni v časovni in prostorski kontekst ter podvrženi primerjavi z osrednjim

prostorom slovenskega etničnega ozemlja. Komparativna analiza bo tudi pokazala, ali je

bilo (geografsko) obrobje slovenskega etničnega ozemlja ter avstrijskega cesarstva res

bolj dovzetno za ruske vplive. Eden od ciljev je tudi analiza razpoložljivih virov, ki

pričajo o prepletanju intelektualnih idej ter kulturnem transferju med ruskim in

avstrijskim prostorom. Cilj raziskave je prikaz skoraj sedem desetletij trajajočega

8

odnosa severnojadranskih Slovanov do Rusije, pri čemer so posebej pomembne

spremembe, na katere so vplivale določene zgodovinske okoliščine ali dogodki

(revolucija leta 1848, Krimska vojna 1853–1856, slovanski kongres ter etnografska

razstava v Moskvi 1867, uvedba dualizma 1867, rusko-turška vojna 1877–1878, ruska

revolucija 1905, aneksija Bosne in Hercegovine 1908, atentat na prestolonaslednika

Franca Ferdinanda 1914). Prikazan bo tudi odnos centralnih in lokalnih oblasti do

(jugo)slovanskih in rusofilskih gibanj ter posameznikov, pa tudi časopisni pogled

obravnavanega območja na Rusijo. Zaključek si bo prizadeval podati odgovor na

vprašanje, v kolikšni meri o slovanstvu med letoma 1848 in 1914 lahko govorimo kot o

skupni ideologiji, in ali obstaja rdeča nit, ki je slovansko gibanje brez prekinitve

povezovala skozi celotno obravnavano obdobje.

1.3 Metodologija

Raziskovalni del disertacije se opira tako na primarne vire (arhivski dokumenti,

korespondenca, časopisje in memoari) kakor tudi na literaturo, ki tematizira zgodovino

severnojadranskega prostora in Habsburške monarhije, slovanskih gibanj, ruske

zgodovine, zgodovino nacionalizmov ter biografiko. Nekaj pozornosti bo namenjene

tudi (pol)leposlovnim delom, ki so, sploh v času neoabsolutizma, ko je bilo politiziranje

v javnem diskurzu onemogočeno, obravnavala politična in nacionalna vprašanja.

1.3.1 Literatura

Disertacija se bo opirala na številna znanstvena dela, ki se dotikajo obravnavane

tematike. Eno najpomembnejših del je monografija ruske zgodovinarke Iskre Čurkine

(1995) Rusko slovenski kulturni stiki od konca 18. stoletja do 1914, ki ponuja izhodišče

za raziskavo. V monografiji je omenjena večina Slovencev, ki so imeli z Rusi redne

stike, pa naj gre za kulturno, znanstveno ali politično povezovanje. Definirala je tudi

intenzivnost odnosov in pokazala, v katerih obdobjih so bili stiki najbolj tesni. Na

podlagi arhivskih virov ter prebiranja memoarov in korespondence je orisala tudi

biografije nekaterih najpomembnejših mož, ki so krojili slovensko-ruske odnose.

Pomembno je tudi delo, ki ga je Čurkina (2010) opravila s sodelavci, Rusko-slovenski

odnosi v dokumentih, zbornik dokumentov ruskih arhivov, ki pričajo o stikih med

Slovenci in Rusi. Samo za 19. stoletje je v celoti objavljenih (in delno komentiranih)

9

več sto dokumentov, ki se med drugim dotikajo narodnega vprašanja ter kulturnega,

političnega in gospodarskega združevanja Slovencev in Rusov. Plod raziskovanja več

znanstvenikov (1975) je tudi delo Zarubežnie Slavjane i Rossija: dokumenti arhiva M.

F. Raevskogo 40–80 godi XIX veka; zbornik, ki predstavlja več sto strani iz dopisovanja

Raevskega, dunajskega dekana ruske pravoslavne cerkve, ki je za večino Slovanov v

habsburški monarhiji štiri desetletja predstavljal najpomembnejši stik z Rusijo.

Prizadeval si je za kulturno sodelovanje in bil med organizatorji moskovske etnografske

razstave leta 1867. Med njegovimi rednimi dopisovalci so bili tudi Slovenci, npr. Janez

Bleiweis, Matija Majar Ziljski, Fran Levstik, Fran Celestin idr. Plod preteklih

raziskovanj so tudi številna dela domačih in tujih zgodovinarjev, ki so preučevali

slovanska gibanja (panslavizem, neoslavizem, rusofilijo …). Za poznavanje

slovenskega prostora je pomembna monografija Neoslavizem in Slovenci Irene Gantar

Godina (1994). V njej na podlagi arhivskih virov, korespondence, periodike in drugih

virov piše o slovanski vzajemnosti, predvsem neoslavizmu, ki se razvije po letu 1905 in

temelji na prepričanju, da je mesto Slovanov znotraj Avstro-Ogrske, ki pa bi morala

okrepiti svoje sodelovanje z Rusijo. Tako bi Rusi postali zaščitniki Slovanov v

monarhiji. Za širšo sliko slovanskih gibanj po Evropi, ki zajema tudi večji časovni

razpon, je treba poseči po monografijah tujih zgodovinarjev. Med najpomembnejšimi je

Die Slawen und der Westen. Die Geschichte des Panslawismus Hansa Kohna (1956), ki

panslavizem predstavlja kot dosežek političnega zorenja intelektualcev srednje in južne

Evrope, nastal kot posledica francoske revolucije, napoleonskih vojn ter vpliva

nemškega lingvističnega pangermanizma ter romantike. Aktualnejši pogled na

slovansko vprašanje se zrcali v več člankih Stefana Troebsta (2009), med drugim v

Slavizität. Identitätsmuster, Analyserahmen, Mythos. K zadnjim raziskavam sodi članek

z naslovom Panslawismus Larsa Karla in Adamantiosa Skordosa, ki je izšel 2013 in se

dotika tudi Trsta kot prostora, kjer je do izraza prišla italijanska mržnja do slovanskih

gibanj. Panslavism and National Identity in Russia and the Balkans 1830–1880 avtorice

Jelene Milojković-Djurić (1994) opisuje odnose med Rusijo in Balkanom med letoma

1830 in 1880, ob tem pa analizira številne prelomne dogodke, ki so vplivali na odnose

med obema področjema. The Prague Slav Congress of 1848, delo Lawrenca D. Ortona

(1979), predstavlja povode in razloge za Praški kongres leta 1848, hkrati pa dogodek

tudi večplastno razdela in analizira s pomočjo raznovrstnih virov. Pomembno delo, ki se

osredotoča na Praški kongres, je tudi zbornik Der Prager Slavenkongress 1848, ki ga je

uredil Andreas Moritsch (2000). Nekoliko širše je zastavljen zbornik 1848–49

10

Revolutionen in Ostmitteleuropa, ki sta ga uredila Rudolf Jaworski in Robert Luft

(1996). Pokriva srednjeevropski prostor in se osredotoča na socialni in kulturni vidik

revolucionarnega leta 1848. Hkrati se je treba tudi zavedati razlik med ruskim in

srednjeevropskim potekom dogodkov leta 1848, predvsem pa, kako so evropske

revolucije vplivale na rusko politiko. To je natančno razdelano v članku Isaiaha Berlina

(2014) Rusija in leto 1848. Z vprašanji slovanske vzajemnosti (panslavizmom) se je

med slovenskimi zgodovinarji v preteklih letih ukvarjal Marko Zajc (2009), ki je o tem

napisal več člankov, mdr. "Panslavizem, panslavizem, bi kričalo od vseh strani!": k

zgodovini slovanstva, slovenstva in nemškega strahu pred panslavizmom 1788–1861 ter

Velika Slovenija v panslavistični verigi: (Slovenci in Južni Slovani v konceptih Bresnitza

von Sydačoffa). Petrovichevo (1985) delo The Emergence of Russian Panslavism 1856–

1870 z ruskega vidika prikazuje pojav ideje o slovanski vzajemnosti v drugi polovici

19. stoletja ter analizira razloge za vzpostavitev nove ideje, ovire, na katere je naletela,

ter njene protagoniste. Za razumevanje ruske misli 19. stoletja je pomembno tudi delo

N. I. Tsimbaeva (1986) Slavianofilstvo. Iz istorii russkoi občštvenno političeskoi misli

XIX. veka, ki analizira slovanofilstvo in njegov vpliv na rusko intelektualno življenje 19.

stoletja.

Ker je bil severnojadranski, pa tudi večji del slovenskega etničnega prostora v

obravnavanem času pod avstrijsko oblastjo, so pomembna znanstvena dela, ki

tematizirajo odnos med Rusijo in Habsburško monarhijo/Avstro-Ogrsko. Mednje sodi

delo Heralda Heppnerja (1975), ki se v monografiji Das Russlandbild in der

öffentlichen Meinung Österreichs ukvarja s sliko Rusije, kakršna je prevladovala v

avstrijski periodiki med letoma 1848 ter 1856. Iz nje je mogoče razbrati prevladujoče

mnenje oblikovalcev avstrijskega javnega mnenja. Za raziskovalno delo je pomembna,

ker lahko sklepamo, da je slovenski tisk nekatere poglede na Rusijo povzemal po

avstrijski periodiki, hkrati pa se je od nje zaradi naklonjenosti slovanstvu mestoma tudi

bistveno razlikoval. Z avstrijskim odnosom v zgodnejšem obdobju se je mogoče

seznaniti v monografiji Russland in den Wiener Zeitschriften und Allmanachen des

Vormärz (1805–1848), kjer se Gertraud Marinelli-König osredotoča na predmarčno

obdobje, a prikazuje tudi spremembo, ki je nastala v letu 1848, s katerim se bo začenjala

tudi disertacija. Za pregled diplomatskih/zunanjepolitičnih odnosov med Rusijo in

Avstrijo je primeren širši, enciklopedični pregled, ki ga nudi Die Habsburgermonarchie

1848–1918. Die Habsburgermonarchie im System der internationalen Beziehungen.

11

Vpogled v rusko dogajanje 19. stoletja je celovito zajet tudi v delu Storia della Russia

del XIX secolo (1800–1917); monografija Jožeta Pirjevca (1984) govori o ruski

zgodovini 19. stoletja in namenja pozornost vsem prelomnim dogodkom obravnavanega

časa. Kulturna zgodovina pa je celovito zajeta v delu Natašin ples. To pregledno

kulturno-zgodovinsko delo Orlanda Figesa (2008) ponuja pogled s ptičje perspektive in

omogoča nekatere uvide v kulturno zgodovino Rusije, brez katerih ni mogoče osmisliti

širšega konteksta ruskega vpliva. Za disertacijo je še pomembnejše Figesovo (2013)

delo Tragedija ljudstva, ki podrobno analizira vse vzroke in posledice ruskih revolucij

med letoma 1891 in 1924.

Pomembni pa so tudi posamični zunanjepolitični vidiki, ki osvetljujejo ruski odnos do

Balkana, kar je raziskano v monografiji Barbare Jelavich (2004) Russia's Balkan

Entaglements, v kateri avtorica analizira ruske razloge za zapletanje v vojne na Balkanu

v 19. stoletju ter pojasnjuje, kako je to motilo evropske sile. Delo prikazuje odnos

Rusije do slovanskih narodov na Balkanu, diplomatska zavezništva in nesoglasja, do

katerih je prišlo z Avstrijo. Pozornost je namenjena tudi etničnim in verskim vidikom

vojn.

Ker je največji urbani prostor na obravnavanem območju Trst, je nujno poznavanje

regionalnega dogajanja v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, predvsem pa

zgodovine Slovencev tega območja. Mednje sodi Trst je naš! Boj Slovencev za morje

1848–1954 Jožeta Pirjevca (2007) ki med drugim opisuje, kakšno vlogo je imel Trst v

političnem življenju Slovencev od programa Zedinjene Slovenije do konca 1. svetovne

vojne, pa tudi odnos Slovencev do svojega največjega pristaniškega mesta. Prav

slovanskemu vprašanju je namenjena pozornost v delu Slavjanska sloga. Slovenci in

Hrvati v Trstu. Od avstro-ogrske monarhije do italijanske republike Milana Pahorja

(2004). Analizira razvoj slovanske vzajemnosti v Trstu od njenih zametkov v 19.

stoletju dalje. Delo nima tolikšne znanstvene vrednosti, kolikor predstavlja pomemben

popis tedanjega prebivalstva, osrednjih akterjev v slovanskem gibanju ter

najpomembnejšega tiska, kar ponuja dobro izhodišče za nadaljnjo raziskovanje.

Opravljenih je bilo tudi že več raziskav, ki tematizirajo nacionalno vprašanje v Trstu, pa

tudi nacionalno vprašanje Slovencev na splošno. Nacionalno vprašanje je posebej

pomembno kot eno osnovnih ideoloških gonil za povezovanje z Rusi. Kot splošno

12

teoretsko delo še vedno velja omeniti Nacije in nacionalizmi po letu 1780, delo Erica

Hobsbawma (2007), ki je pomembno predvsem zaradi nekaterih pogledov na

nacionalizme 19. stoletja in iztočnic, ki jih to delo ponuja za obravnavanje konkretnih

nacionalizmov, tudi tistih, ki so se razvili na Tržaškem. Pomemben je tudi članek From

National Movement to the Fully-Formed Nation Miroslava Hrocha (1993), ki je v tem

delu opredelil tri faze oblikovanja narodne zavesti t. i. nezgodovinskih narodov, ki bo

upoštevana tudi v tej disertaciji. Bolj natančno analizo percepcije naroda v Trstu

prikazuje monografija Nationalists Who Feared The Nation. Adriatic Multi-Nationalism

in Habsburg Dalmatia, Trieste, and Venice, v kateri ameriška zgodovinarka Dominique

K. Reill (2012) analizira nacionalna trenja, multinacionalnost ter multikulturnost

jadranskega prostora. Osredotoča se na Dalmacijo, Benečijo ter Trst, pri čemer je za

raziskovalno delo pomemben pogled predvsem na slednjega. Reill z opiranjem na več

avtorjev prikazuje narodnostno vprašanje jadranskega prostora 19. stoletja. Pieter

Judson je v monografiji Guardians of the Nation analiziral nacionalizme obmejnih

območij habsburške monarhije med letoma 1880 in 1914. Borut Klabjan (2007) se v

svoji monografiji Českoslovaška na Jadranu ukvarja s češkoslovaško prisotnostjo v

Trstu od začetka 20. stoletja do 2. svetovne vojne. Delo namenja pozornost tržaški

multietničnosti ter vlogi različnih narodnosti v njej, pri čemer ima pomembno vlogo

slovanska dimenzija. Oporo pri raziskovanju nudi tudi več Klabjanovih (2011) člankov,

ki se ukvarjajo s slovanskim Trstom, mdr. Rossija na Adriatike: slavjanskaja

vzaimnost', vosprijatie Rossii i dejatel' nost' russkogo kružka v Trieste, ki obravnava

vlogo ruskega krožka v Trstu ter ponuja vpogled v zavest o Rusiji med tržaškim

prebivalstvom v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju.

Pomembni so bili tudi številni znanstveni članki več avtoric in avtorjev. S slovenskimi

privrženci rusofiliji – kakor tudi s kulturno-političnimi razmerami druge polovice

devetnajstega stoletja – se je precej ukvarjal Dušan Kermavner. Kermavner je avtor

edine predstavitve dela Grege Blaža, analiziral pa je tudi nekaj njegove korespondence,

o čemer je pisal v članku (1961) Slovenski apostol rusofilstva pred stoletjem. Poleg tega

je poskrbel tudi za izčrpno biografsko geslo o Ferdinandu Levu Tumi, ki ga v

slovenskem zgodovinopisju, prav tako kot Grege Blaža, praktično ne poznamo. Z

njegovimi izhodišči je bila sploh mogoča nadgradnja življenjepisov in analize del. V

članku z naslovom Slovenska publicistika in prva ruska revolucija je prikazal

prevladujoča prepričanja v slovenskem tisku leta 1905, objavil pa je tudi članek (1963)

13

Začetek slovenske socialne demokracije v desetletju 1884–1894. S slovensko socialno

demokracijo s poudarkom na severnem Jadranu oz. v Trstu se je natančneje ukvarjal

Boris Gombač (2006) v prispevku Slovenska socialdemokracija v Trstu 1889–1900.

Gombač je tudi sicer naredil veliko na področju raziskovanja tržaške zgodovine. Pri

pisanju disertacije je bila izjemno koristna monografija (1993) Trst-Trieste. Dve imeni,

ena identiteta. Pri analizi razmer v Trstu in Istre pa so bile v pomoč tudi študije Branka

Marušiča (1978), sploh O razmerju med slovenskim in italijanskim političnim gibanjem

na Goriškem in v Trstu.

1.3.2 Viri

Viri, namenjeni raziskavi, se med seboj razlikujejo glede na posamezno obdobje. V

prvem obdobju (1848–1859) sta za raziskavo pomembna tržaška časnika, ki sta začela

izhajati po letu 1848, in sicer Slovanski rodoljub in Jadranski Slavjan. Ker je bila v času

neoabsolutizma prepovedana objava vseh političnih vsebin, časopisi od leta 1851 dalje

niso več najboljši vir; sploh pa na Tržaškem v tistem času ni izhajal noben slovenski

časopis. Večina politično dejavnih Slovencev v Trstu se je vsaj občasno ukvarjala tudi s

književnostjo, zato bi veljalo pregledati, kakšna literarna zapuščina je ostala za

predstavniki slovenskega javnega življenja v Trstu: je iz njihove literature mogoče

razbrati politični naboj? Analiza književnosti tega obdobja je na tržaškem smiselna tudi

zato, ker nekateri avtorji (Magris in Ara 2001, 26) trdijo, da je Trst v osnovi

»antiliterarno mesto«, saj naj avtorji od pisanja ne bi zahtevali estetske dovršenosti,

ampak resnico, »kajti pisati zanje pomeni istovetiti se, individualno in kolektivno«. Ali

so bila besedila, ki so jih izbirali za prevode, izbrana naključno, na podlagi literarne

vrednosti ali (politične) sporočilnosti? Koliko političnega je mogoče razbrati iz

(pol)literarne zapuščine nekaterih predstavnikov tega obdobja, denimo Jovana Vesela

Koseskega (NUK, Ms 912), Ivana Macuna (NUK, Ms 1492, IV. 4, v zapuščini Frana

Ilešiča) in Frana Cegnarja (NUK, Ms 1899)? Na to vprašanje bo mogoče odgovoriti s

pomočjo njihove že objavljene literature in tudi na podlagi neobjavljene zapuščine, ki jo

hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Med slovenskimi literati tega

obdobja, ki so živeli v Trstu, je svojo podrobno literarnozgodovinsko analizo doslej

dobil le Koseski (Ahačič 2006), zapuščina drugih pa še niti ni bila v celoti pregledana.

Analiza literarnih besedil je pomembna, saj je literaturo mogoče razumeti kot eno

14

temeljnih sredstev narodne identifikacije tistega obdobja. Posebej pomembno vlogo je

imela pri narodih, ki niso bili utemeljeni na politično-teritorialni enotnosti, ampak na

skupnem etničnem in kulturnem izvoru. (Vidmar 1995)

Poleg literature bo v rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice pregledana tudi

njihova korespondenca, saj obstaja možnost, da so bila v zasebnih pismih politična

stališča lahko jasneje izražena kot v javnem življenju, ko je bilo to, sploh v času

neoabsolutizma, onemogočeno.

Prvo obdobje bo torej zaradi odsotnosti časopisja in javnega mnenja temeljilo predvsem

na osebnih zapuščinah osrednjih akterjev slovanskega gibanja v Trstu.

Pri analizi drugega obdobja (1859–1905) časopisje že zavzema pomemben del

raziskave, pri čemer pa se je pomembno zavedati, da so tudi med letoma 1863 in 1918

tisk nadzorovala državna tožilstva, ki so morala dobiti obvezni izvod časopisa, tako da

se tisk s političnimi stališči večkrat giblje po meji mogočega kot po meji želenega.

(Polajnar in Zajc 2012, 15) Za spremljanje odnosa do (jugo)slovanske vzajemnosti je

treba analizirati članke, ki so bili objavljeni v tržaških časopisih. V ospredju bo

predvsem Edinost kot osrednji časopis tržaških Slovencev, osnovan okoli političnega

društva, hkrati pa bo več poudarkov tudi na Pod lipo, Ilirskem Primorjanu, Primorcu,

Slovanskemu svetu, Slavenski misli, Slovenki in Rdečemu praporu. Tudi v tem obdobju

bo pomembno vlogo igrala korespondenca, shranjena v Narodni in univerzitetni

knjižnici, ki bo služila primerjavi med javnimi in zasebnimi stališči. Pregledana bo

zapuščina tajnika Slovanske čitalnice in jezikoslovca, ki je bil v stiku z največ Rusi,

Frana Levstika (NUK, Ms 491), del korespondence potnikov v Rusijo Frana Celestina

(NUK, Ms 1409, IV; v zapuščini Frana Levca) in Davorina Hostnika (NUK, Ms 703, II;

v zapuščini Marice Nadlišek Bartol), urednice Slovenke Marice Nadlišek Bartol (NUK,

Ms 703), izdajatelja prve ruske slovnice za Slovence Grege Blaža (NUK, Ms 491, II;

MS 1472; Ms 577, 1–107; v korespondencah Frana Levstika, Josipa Jurčiča, Janeza

Trdine), časnikarja Josipa Godine Verdelskega (NUK, Ms 491; zapuščina Frana

Levstika), politika Henrika Tume (1994), urednika Slovanskega sveta Frana Podgornika

(NUK, Ms 1465, II; Ms 722, III.; Ms 1119; Ms 1834; v zapuščini Grege Kreka,

Vladimirja Levca, Matije Murka, Frana Vidica) in tudi drugih, ki so bili, če se bo tako

izkazalo med samo raziskavo, prisotni v severnojadranskem javnem življenju ter se

15

ukvarjali s slovansko idejo ali bili povezani z Rusijo oz. ji bili vsaj idejno naklonjeni. Pri raziskovalnem delu zadnjega obdobja (1905–1914) bodo v ospredju časniki Edinost,

Rdeči prapor, Naš list, Glas juga in Preporod, analize pa bodo deležni tudi nekateri

programski spisi, ki tematizirajo (jugo)slovanstvo v severnojadranskem prostoru,

denimo Avstrijski Jugoslovani in morje politika in socialista Karla Slanca (1912) in

Jugoslovanska ideja in Slovenci pravnika in politika Henrika Tume (1907). Na začetku

dvajsetega stoletja, sploh pa po avstrijski aneksiji Bosne in Hercegovine, so avstrijske

oblasti postajale čedalje previdnejše in so bolj budno spremljale odnos med Rusijo in

Slovani v Avstro-Ogrski, prav tako pa tudi slovansko gibanje samo. Sestavni del

raziskave bo pregled in analiza gradiva, ki je shranjeno v avstrijskem državnem arhivu

in bi lahko pokazalo, kako močno, če sploh, so bile avstrijske oblasti zaskrbljene zaradi

vedno jasnejših političnih zahtev Slovanov v monarhiji. Pri tem je pomemben tako arhiv

notranjega ministrstva (AT-OeStA, AVA), ki je spremljalo slovanska gibanja v

monarhiji, kakor tudi zunanjega ministrstva (AT-OeStA, HHStA), v katerem bi lahko

bila pomembna predvsem poročila avstrijskih konzulov v Moskvi, St. Peterburgu in

Beogradu ki so spremljali rusko zanimanje za jugovzhodno Evropo. Pomembno bi

lahko bilo tudi gradivo v arhivu ruskega zunanjega ministrstva (AVPRI), ki bi

razkrivalo delovanje ruskih konzulatov na severnem Jadranu. V času pisanja je ta arhiv

zaradi selitve nedostopen, zato bo obravnavanih manj dokumentov, kot bi jih bilo

morda še mogoče najti.

Poleg raziskav literature, zapuščine, periodike in arhivov pa pomembno vlogo igrajo

tudi različni objavljeni memoari Slovencev, ki so živeli v obravnavanem obdobju. Med

njimi so: Andrej Gabršček (1934), Fran Levstik (1956), Ivan Regent (1961), Henrik

Tuma (1997), Josip Godina Verdelski (1872) in Ivan Hribar (1984).

1.4 Analiza terminologije in diskurza

Eden od prvih problemov, ki se mu pri raziskavah ni mogoče izogniti, je vprašanje

terminologije in diskurza, ki ju je pri obravnavani temi najprimerneje uporabljati. Ker se

dosedanje raziskave slovanskih gibanj še niso posebej posvečale uporabljanemu

diskurzu oz. uporabi določenih besed (z izjemo neoslavizma, ki je imel že v izhodišču

najmočnejšo teoretsko podlago), je treba to storiti na tem mestu, saj je ločnica med

16

izrazi, kot so npr. »panslavizem«, »slovanska vzajemnost«, »rusofilija«,

»slovanofilstvo« in »neoslavizem«, pomembna in mestoma celo ključna za razumevanje

celotnega konteksta.

Diskurz je mogoče analizirati na dveh ravneh. Prva je sinhrona, v kontekstu katere je

termin preučevan v svojem času in svojem okolju, torej z vidika historično-kritične

analize. Druga raven je diahrona in sledi uporabi izrazov skozi čas tako, da jih osvobodi

vsakokratnega konteksta ter njihove pomene razporedi po vrstnem redu. (Landwehr

2008, 33) V obravnavanem obdobju s termini, ki so za to nalogo pomembni, ne moremo

narediti ne prve in ne druge analize, saj pomeni med seboj preskakujejo, si nasprotujejo

in na splošno nikoli niso dosledno uporabljani; največkrat to ne velja niti znotraj

univerzuma enega samega avtorja. Slovanstvo niti na mikroobmočjih nikoli ni

izoblikovalo enotne ideologije, znotraj katere bi bilo mogoče določiti prevladujoči

diskurz.

1.4.1 Panslavizem

Prvi termin, za katerega bi to lahko trdili, je panslavizem1, ki se mu bo pričujoče delo

izogibalo na vseh mestih razen v dobesednih citatih iz virov.

Hans Kohn (1856) je v svojem delu, prvi študiji neslovanskega zgodovinarja, ki se z

znanstvenega vidika loteva vprašanja vseslovanske vzajemnosti, brez zadržkov

uporabljal izraz panslavizem, čeprav (ali pa morda ravno zato ker) je beseda obstajala

predvsem v nemškem časopisju, Slovani sami pa so jo zase uporabljali le redko. Na to

delo se številni raziskovalci opirajo še danes in po njem povzamejo tudi terminologijo.

Pričujoča disertacija se bo od tega ogradila, saj je bil izraz panslavizem neke vrste

zmerljivka, oznaka Drugega, ki so jo Nemci uporabljali za lastno različico orientalizma,

ki je kulturno zahodno Evropo predstavljala v opoziciji divjaškemu slovanstvu. (Zajc in

Polajnar 2012, 56) Panslavizem je torej stvar označevalca in ne označenca; v večini

primerov so izraz uporabljali Nemci in Italijani, ko so svarili pred slovansko

nevarnostjo. Poglejmo nekaj najznačilnejših uporab besede panslavizem v različnih

1 Termin panslavizem je bil prvič uporabljen leta 1826, in sicer ga je uporabil slovaški lingvist Jan Herkel ter ga uporabil v besedilu, ki je v latinščini razlagal slovaško filologijo. (Kohn 1956, 12)

17

kontekstih (besedo v izbranih citatih odebelila M. G. R.):

Takoj po tem, ko sem ustanovil tiskarno, sem mislil na ruski slovar in slovnico.

Obščestvo ga je tako izdatno podprlo, da je lahko postavil nizko ceno, 1000 izvodov

pa so poslali v Petrograd. Tudi ta moj čin je bil zabeležen v policijskih kronikah, ker je

bilo lahko soditi, da je Obščestvo dalo sredstva na razpolago […] Ergo: panslavizem!

Der rollende Rubel! Pa saj sem izjavil večkrat: Le sem z rublji, dobro jih bomo rabili!

(Gaberšček 1932, 460)

Te dni smo slišali iz državne zbornice grmeti mnogo besed na strašni panslavizem, že

nekaj let plašeč po Evropi, katera pravzaprav še ne ve, kakova je ta nevarna stvar.

Nekaterim se prikazuje v podobi Ivana Groznega, drugim v podobi težkega buzdovana

Krajeviča Marka. (Levstik 1980, 117)

Panslavizem, to je strašilo, katero že mnogo let razni nemški časniki slikajo na steno,

češ, da se bližajo oni časi, ko slovanska povodenj zalije in azijatsko barbarstvo

popolnoma zatre zapadno Evropo. (Edinost, 26. avgust 1896, 1)

Iz vseh treh kontekstov je mogoče razbrati, da gre pri panslavizmu za očitek; izraz, ki

služi zastraševanju. Gabrščku so očitali izdajo ruske slovnice in se je pošalil na račun

zmerjanja, da naj bi od Rusov prejemal podkupnino. Levstik je pokazal, kako tisti, ki

zmerjajo, še sami ne vedo, o čem govorijo – Ivan Grozni najbrž predstavlja Rusijo in

Kraljevič Marko Hrvaško oz. Ilirijo ali celo jugoslovansko idejo. V Edinosti pa so

panslavizem označili le za sredstvo zastraševanja. Uporabo besede panslavizem je v

skoraj identičnih kontekstih tako v zasebni korespondenci kot v tisku mogoče najti

skozi celotno drugo polovico devetnajstega stoletja, nekaj primerov te uporabe pa bo

razvidnih tudi v osrednjem delu naloge.

Pa vendar ne moremo termina enoznačno označiti le za zmerljivko; včasih –sicer redko,

a vendarle –, je služila tudi ideološki (samo)oznaki brez negativne konotacije. Tak

primer je mogoče najti denimo v Levstikovem pismu, ko piše: »Brate! Druzega nas ne

otme, nego panslavizem – vse drugo je prazna slama.« (Levstik 1980, 92) Iz tega

konteksta je jasno, da je raba besede panslavizem včasih veljala za pozitivno istim

ljudem, ki so bili z njo tudi ozmerjani in so jo jemali za žalitev. Zaradi te dvojnosti, ki je

kljub prevladujoči negativni konotaciji vendarle obstajala, se zdi besedi bolje izogniti in

jo zamenjati z enoznačnim in nezaznamovanim izrazom. Temu bo služila besedna zveza

18

»(vse)slovanska vzajemnost«, ki brez podtonov označuje željo Slovanov po kulturnem,

političnem ali gospodarskem združevanju.

Omeniti velja tudi, da je najbolj poglobljeno študijo o slovanskih gibanjih napisal Fran

Erjavec v Parizu jeseni 1950. Ta študija nikoli ni bila objavljena, v rokopisu pa jo hrani

NUK (Ms 1828). Tudi Erjavec, najbrž delno pod vplivom tujega gradiva, o slovanskem

gibanju in slovanski vzajemnosti govori kot o »panslavizmu«. V uvodu je zapisal:

Panslavizem je že pred prvo svetovno vojno nad pol stoletja vznemirjal zlasti Nemce,

danes pa zbuja strah po vsej zapadni Evropi, vendar je bilo še malo gibanj, o katerem

bi imela ne samo romanski in germanski svet, temveč navadno celo Slovani sami tako

nejasne, da, večkrat celo popolnoma napačne pojme, kakor je ravno panslavizem.

Zapad je nekoč slutil v njem le neko daljno megleno nevarnost z zagonetnega vzhoda,

danes pa gleda v njem že neposredno grožnjo, ki že preti v bližnji bodočnosti

preplaviti in podjarmiti vso Evropo, a Slovani sami so ga večinoma smatrali le za

stremljenje, ki naj osvobodi in zedini mnogoštevilne, zlasti male slovanske narode ter

zagotovi končno tudi njim tisto mesto v krogu drugih svobodnih narodov, ki jim po

vsej pravici pripada. (NUK, Ms 1828, Erjavec, Fran, Panslavizem, 1950, 2b)

To dvojnost, ki jo Erjavec označuje z enim samim pojmom »panslavizem«, bomo v tem

delu skušali prikazati ločeno, z izrazom, ki ne bo »nejasen, večkrat celo popolnoma

napačen«.

1.4.2 Rusofilija

Drugi pojem, ki ga je mogoče opredeliti nekoliko natančneje, a še vedno ne povsem

dosledno, je rusofilija. Termin se nanaša na dve različni skupini ljudi. V kontekstu

slovenskega (samo)označevanja največkrat opisuje navdušenje nad Rusijo, ki je

predvsem kulturne, lahko pa tudi politične in gospodarske narave. A kakor pri

panslavizmu tudi tu naletimo na razlikovanje med rabo v slovenskem ali nemškem

(avstrijskem) kontekstu. Avstrijske oblasti so o rusofiliji govorile izključno kot o

gibanju v Galiciji in Bukovini. Rusofilija2 je zlasti v Galiciji imela tudi trdno ideološko

2 Tudi znotraj rusofilije v Galiciji je mogoče naleteti na različno terminologijo; nekateri so se označevali zgolj za »Ruse«, ali pa tudi za »staroruse«, »moskvofile«, »moskovite« ipd.

19

jedro, ki je slonelo na idejah pravoslavnega duhovnika in politika Ivana Naumoviča.

(Himka 1999, 26) V arhivu avstrijskega ministrstva za notranje zadeve je za obdobje

med letoma 1903 in 1914 mogoče najti obravnavo številnih ruskih publikacij, letakov,

člankov in pisem, s katerimi naj bi Rusi skušali za rusofilijo pridobiti prebivalce Avstro-

Ogrske. (ÖSA, AVA, Ministerium des Innern, Präsidial, b. d., 2085) Rusofilija je v

Galiciji predstavljala konkretno politično grožnjo dvojni monarhiji in kot takšno so jo

avstrijske oblasti obravnavale z neprimerno več resnosti kot rusofilijo v drugih delih

monarhije, kjer je predstavljala le idejno naklonjenost Rusiji.

V eni najnatančnejših analiz rusofilskega gibanja, ki je bila naslovljena na ministrskega

predsednika, grofa Leopolda Bercholda, notranjega ministra, pravosodnega ministra ter

ministra za uk in prosveto, ter označena kot strogo zaupna, napisal pa jo je

(neimenovani) orožniški inšpektor (Gendarmerieinspektor) (ÖSA, AVA, Ministerium

des Innern, Präsidial, Russische Bewegung, 27. oktober 1913, 2085), začetek

rusofilskega gibanja povezujejo z letom 1843, njegov idejni oče pa naj bi bil Mihail

Pogodin3, ki je od tistega leta večkrat prepotoval Galicijo. Počasi naj bi se rusofilija

razširila po celotni monarhiji in pisec je ocenjeval, da je imelo to gibanje v času

nastanka poročila (1913) središče v peterburškem dobrotljivem društvu4

(Wohlfahrtverein in St. Peterburg), ki ga je spodbujalo tudi s finančnimi sredstvi.

Večina dokumentov se navezuje na območje Galicije in Bukovine, nekaj pa je tudi

takšnih, ki se dotikajo drugih območij monarhije, tudi avstrijskega Primorja.

Trst je v kontekstu rusofilije v avstrijskih dokumentih omenjen le, ko se mu je približal

kdo od rusofilov iz Galicije, pa čeprav je bilo, kakor bo razvidno iz nadaljnjih

raziskovalnih poglavij, v mestu mnogo ljudi, ki so se navduševali nad Rusijo in jo celo

poveličevali. A nihče od njih se avstrijskim oblastem ni zdel tako nevaren kot grof

3 Mihail Petrovič Pogodin (1800–1875) je bil ruski zgodovinar, eden prvih privržencev vseslovanske ideje, ki je bil povezan tudi s Šafarikom in Palackim. Posebej so ga zanimali zahodni Slovani. V štiridesetih letih je bil eden voditeljev slavjanofilskega tabora, ki je bil idejno bitko proti zahodnjakom, ki jim je načeloval Aleksander Hercen. (Milojković-Djurić 1994, 54) 4 Leta 1858 so v Moskvi ustanovili Slovansko dobrotvorno društvo, maja 1868 pa so ga odprli tudi v St. Peterburgu. Sprva je služilo propagiranju slovanske ideje pod ruskim vodstvom, po letu 1903 – s spremembo ruske zunanje politike – pa je imelo močnejši poudarek na različnih slovanskih narodih. Pravila društva iz leta 1900 so bila objavljena tudi v Slovenskem narodu 16. maja 1900. (Gantar Godina 1994, 18)

20

Bobrinski5 in general Volodimirov6, ki sta Trst za največ nekaj dni ločeno obiskala leta

1908 (AT-OeStA/Hhsta, PA XL 219, 28. avgust 1908; ÖSA, AVA, Ministerium des

Innern, Präsidial, an das k. k. Statthalterpräsidium in Triest, 15. september 1908, 2085;

AT-OeStA/HHStA PA XL 219, 21. september 1908, No. 1813) Kot kažejo članki v

Edinosti (npr. 11. september 1908, 1; 15. september 1908, 1), je bilo v Trstu tedaj več

novinarjev, ki so prišli z ljubljanskega kongresa na ekskurzijo v Trst, a v poročilih

avstrijskih oblasti sta bila vseskozi omenjena le dva – rusofila iz Galicije, kakor bi bila

lahko nevarna edino onadva.

V kontekstu raziskave, ki sledi, bomo razlikovali med dvema vrstama rusofilije: idejno

in politično. K prvi so spadali tisti privrženci Rusije, ki so bivali na območjih, za katera

se je avstrijskim oblastem zdelo, da so varna pred Rusijo, in je bila zato njihova

rusofilija omejena na lokalne agitacije ali kulturne manifestacije, ki za seboj ne bi

mogle povleči večjih posledic za Avstro-Ogrsko. Rusofili iz prve skupine bodo v

pričujočem delu zaradi jasnosti večkrat (a ne vedno) označeni tudi z izrazom

»privrženec (privrženka) Rusije«. K drugi skupini pa so sodili rusofilski politiki iz

Galicije in Bukovine, ki so si prizadevali za združitev obmejnega ozemlja z Rusijo,

česar so se avstrijske oblasti, kakor je razvidno tudi iz dokumentov, ki so navedeni

zgoraj, dejansko bale. Druga skupina bo obravnavana bistveno manj, saj za območje, na

katerega je vezana raziskava, ni tako pomembna. V pričujočem delu bosta izraza

»rusofil« in »rusofilija« v primeru uporabe večinoma povezana s stališči idejne

rusofilije, ki je bila na obravnavanem območju tudi bistveno bolj prisotna. Kakor je

razbrati iz dokumentov, bi »idejne rusofile« avstrijske oblasti devetnajstega in

zgodnjega dvajsetega stoletja sicer prej oklicale za »panslaviste«. Med Slovenci je bil za

rusofila sicer največkrat neposredno oklican le Ivan Hribar, kar pa si je najbrž prislužil

tudi s svojimi pogostimi potovanji v Rusijo in z osebnim prijateljstvom tako z

Bobrinskim kot Vlodimirovim. Hribarjevo ime je mogoče najti tudi v največ

dokumentih avstrijskega notranjega ministrstva (AT-OeStA/AVA 2085 31. marec 1909,

4734)

5 Vladimir Bobrinski (1867–1927), ruski aristokrat in poslanec v dumi. 6 Hribar tako Volodimirova kot Bobrinskega označi za Rusa, ki sta najbolj goreče verjela v neoslavizem. (Hribar 1984, 70)

21

1.4.3 Jugoslovanstvo

Pričujoče delo bo o jugoslovanstvu govorilo v kontekstu ideje o združevanju

južnoslovanskih narodov, predvsem Slovencev, Hrvatov in Srbov. V tem smislu bo ta

termin tudi uporabljan. Čeprav je zavest o jezikovni in kulturni sorodnosti obstajala že

od 16. stoletja, je do sistematične rabe besede (tudi v političnem kontekstu) prišlo šele v

19. stoletju. (Perovšek 1999, 7) V ta okvir sodi tudi ilirsko gibanje, ki je bilo v tridesetih

in štiridesetih letih močno predvsem na Hrvaškem, kjer je imelo tudi politični rezultat,

ilirsko stranko, ki se je leta 1843 preimenovala v Narodno stranko in nato igrala

pomembno vlogo v letu 1848. (Šidak 1973) Nekaj odmeva je imel ilirizem tudi na

Slovenskem, njegovi najbolj znani privrženci pa so bili Stanko Vraz, Matija Majar

Ziljski, Andrej Einspiler – in tudi Tržačan Ivan Macun. (Prijatelj 1955) Beseda

jugoslovanstvo se pojavlja v celotnem obravnavanem obdobju, pri čemer je treba

upoštevati, da do konca 19. stoletja ni imela resničnega političnega naboja. Ker zaenkrat

še nimamo temeljite študije, ki bi se s teoretskega vidika ukvarjala z jugoslovansko

idejo, bo ta naloga skozi terminologijo, ki bo uporabljena v virih, skušala delno

spremljati tudi razvoj jugoslovanske misli na severnem Jadranu.

1.4.4 Neoslavizem

Neoslavizem je med vsemi pojmi, ki so nastali v okviru ideje o slovanskem

združevanju, najenostavneje opredeliti, saj je bil namen tega gibanja že od njegovega

začetka leta 1905 povsem jasen in bo v sami nalogi tudi še natančneje opredeljen.

Njegov voditelj je bil Karel Kramář, ki je sledil principu, da imajo Slovani prihodnost

lahko le znotraj Avstro-Ogrske, hkrati pa je zaradi močnih nemških vplivov nujno imeti

tudi veliko slovansko zaveznico. Rusija je od zmage proti Napoleonu dalje veljala za

najmočnejšo kontinentalno silo in privrženci neoslavizma so bili prepričani, da bi bili

avstrijski Slovani z njeno zaščito varni. Hkrati so si tudi želeli, da bi bila avstrijski cesar

in ruski car zaveznika; v prijateljskih odnosih med državama pa so videli poroštvo za

ohranitev svojega obstoja. Veljalo je prepričanje, da bodo Slovani s kulturnim,

znanstvenim in gospodarskim sodelovanjem znotraj Avstrije postali tako močna

entiteta, da jim bodo Avstrijci primorani podeliti politične pravice. (Gantar Godina

1994, 11–13)

22

Najnatančnejšo idejno usmeritev neoslavizma lahko razberemo iz Kramářjevega

nagovora, ki ga je imel na prvem neoslovanskem kongresu v Pragi leta 1908. Govor je

ohranjen v zapisu policijskega nadzornika in ga hrani arhiv avstrijskega notranjega

ministrstva. Ta govor zajema bistvo vseh neoslovanskih idej, ki bodo potem natančneje

analizirane v delu, sploh odnos do preteklih slovanskih gibanj, na katerih naj bi

neoslovanstvo temeljilo, a jih ne nadaljevalo, pomen spremembe političnih razmer v

Rusiji in enakopravnosti, ki naj bi jih pri slovanskem združevanju imeli vsi slovanski

narodi. Ker je bil to uvodni nagovor na prvem kongresu, ga lahko razumemo kot

programsko usmeritev, zato velja citirati nekoliko obsežnejši del, ki pripomore tudi k

razumevanju slovanskih gibanj 19. stoletja:

Staro slavjanofilstvo je zraslo iz avtokracije in ortodoksije, sploh pa iz močne vere v

rusko oblast in moč. A danes še ne smemo zavreči starega […]. Mislim da je nujno

želeti nekaj novega, a zaradi tega še ni upravičeno zavreči starega. Tudi

slavjanofilstvo je svoje ideale, svoj vrhunec, doseglo leta 1878. Časi se spreminjajo in

mi smo otroci novega časa in zato se ne smemo pustiti voditi le principom starega.

[…] Ideja neoslavizma, t. j. združitve vseh Slovanov na demokratični podlagi popolne

enakopravnosti, je vodila k temu, da so celo privrženci starega slavjanofilstva pristali

nanjo. Rusija se je prenovila; če ima Rusija konstitucionalizem ali ne, je lahko

vprašljivo, je pa tudi nepomembno. Le eno je gotovo: spremenila se je celotna

struktura ruskega življenja. Stara, nekoč vsemogočna birokracija, je še vedno zelo

močna, a v Dumi se vendarle zbirajo predstavniki ljudstva, ljudstvo samo je

odgovorno za politiko države. Danes politika proti ljudstvu ni več mogoča in tudi če

avtokracija nominelno obstaja, izključno dvorna politika ni več izvedljiva, posebej ne,

kar se tiče zunanje politike. To nima največjega pomena le za Rusijo, marveč za

celotno slovanstvo. V Rusiji pa se je na novo prebudil tudi patriotizem, ki so ga prej

redko poznali, saj patriotizem nastane iz občutka odgovornosti, te pa Rusi prej niso

poznali, ker niso imeli nobenega vpliva. Patriotizem pa nastane tudi skozi trpljenje.

Ko sem prvič prišel v Rusijo in se ukvarjal z vprašanjem, kako Ruse navdušiti za

neoslovansko idejo, sem zapisal: Rusi morajo najprej postati Rusi, šele nato bodo

lahko postali Slovani. Kar sem zapisal takrat, velja še danes. Rusija je trpela zaradi

grozljivega poraza proti Japonski in trpela je zaradi revolucije; to je dovolj trpljenja,

da zbudi patriotizem. Rusija pa mora za svoj patriotizem obvladati veliko idejo, širok

horizont, sicer se bo patriotizem spremenil v okrepljen šovinizem. Patriotizem

potrebuje veliko idejo – in ta je neoslavizem. […] Človek pa ne sme domnevati, da

imamo kakršno koli željo po vojni, mi Slovani ne delamo nasilne politike. A hvala

23

bogu, da je tudi v Rusiji – kakor v drugih slovanskih deželah, prišlo do prepričanja, da

mora grandiozni organizaciji germanizma stati nasproti enako močno celotno

slovanstvo, katerega napredno in kulturno delo predstavlja ena sama slovanska duša.

(Praga, 20. junij 1908, AT-OeStA/HHStA PA XL 219)

Za najznačilnejše privržence neoslovanskega gibanja v Trstu lahko označimo predvsem

Frana Podgornika, Antona Jakića in Leva Ferdinanda Tumo, sicer pa je bil med

Slovenci v tem gibanju najviše uvrščen Ivan Hribar.

Neoslavizem je torej gibanje, ki si prizadeva za zavezništvo med avstrijskimi Slovani in

Rusi. Morda velja še omeniti, da se nihče od osrednjih akterjev neoslavizma ni

označeval za »neoslavista«, ampak so se preprosto imeli za privržence slovanske

vzajemnosti v času po letu 1905, ko je Rusija zaradi revolucije vsaj formalno

spremenila svojo politiko.

1.4.5 Slovanofilstvo

Slovanofilstvo je bilo izključno rusko idejno gibanje, ki se ni razširilo med druge

slovanske narode. Tako kot druga slovanska gibanja tudi to nima enotne ideologije, v

grobem pa bi lahko rekli, da temelji na edinstvenosti ruske preteklosti in prihodnosti,

katere srčika je pravoslavje, poveličuje pa tudi vlogo carja. Naklonjeni so drugim

slovanskim narodom, a še posebej pravoslavnim, in prihodnost slovanstva vidijo pod

izrazito vodilno vlogo Rusije. V osnovi gre za konservativno gibanje, ki mu v Rusiji

nasprotujejo predvsem zahodnjaki, torej liberalni Rusi, ki za zgled jemljejo

razsvetljenske ideje Francije in zahodne Evrope na splošno. Čeprav je šlo za

konservativno gibanje, je v času režima Nikolaja I. veljalo za nevarno, saj je car v njem,

kot v vseh drugih gibanjih, videl grožnjo. To sicer več pove o konservativnosti ruske

vlade kakor o naprednosti slovanofilov. (Milojković-Djurič 1994, 63–74)

24

2 RUSIJA IN SLOVANSKA VZAJEMNOST NA SEVERNEM

JADRANU MED 1848 IN 1859 Nekoliko več kot desetletje trajajoče obdobje, v katerem lahko prvič natančneje in bolj

sistematično opazujemo vznik slovanske ideje in njen začetni razvoj na območju

severnega Jadrana, se je začelo z marčno revolucijo leta 1848 ter končalo s koncem

Bachovega absolutizma leta 1859. Z marčno revolucijo se je zaključila prva faza

slovenskega narodnega gibanja, ki se je začela z leta 1768 izdano Pohlinovo Kranjsko

gramatiko. S tem letom je dobo slovenskega jezikovnega in literarnega preporoda začela

nadomeščati doba artikulacije političnih zahtev in stremljenj, čeprav sta se v letih po

1848 kulturni in politični aspekt še velikokrat vsaj delno prekrivala Obravnavano

desetletje lahko razdelimo še na dve podobdobji, med letoma 1848 in 1851 (od marčne

revolucije do cesarjevega patenta) ter med letoma 1852 in 1859 (obdobje

neoabsolutizma). V prvem podobdobju vladarjevega popuščanja je z revolucijo

podžgano politično dogajanje zanetilo ogenj zahtev po svoboščinah in nacionalističnih

manifestacijah, ki pa so s cesarjevim patentom (31. 12. 1851), oktroirano ustavo in

vzpostavitvijo Bachovega aparata izgubile svoj naboj. Hkrati so v tem obdobju bolj

skopi tudi časopisni viri; v slovenščini so tedaj redno izhajale le Novice in Zgodnja

danica. Oba časnika sta bila konservativna, pod Bachovim režimom pa je bilo na

splošno dovoljeno objavljati le strokovne, kulturne in verske članke. Zato prvo, četudi

krajše podobdobje, nudi veliko več dogajanja, gradiva in iztočnic za preučevanje od

drugega, kar je tudi razlog, da se bo bistveni del tega poglavja osredotočal na čas med

1848 in 1852. (Cvirn 2006, 9–76) Čas med letoma 1848 in 1859 morda najbolje opiše oznaka tvorni konservativizem.

(Prijatelj 1955, 9) Prijatelj jo je sicer uporabil za opis kulturnega, sploh literarnega

gibanja na Slovenskem, a jo je, glede na to, da je ravno v tem obdobju kulturno gibanje

šele preraščalo v politično, mogoče uporabiti tudi za širšo oznako. Predvsem pa jo je

mogoče povezati z odnosom do nacionalnega zavedanja, slovanstva, slovenstva in

jugoslovanstva. Nosilci teh idej so razmišljali znotraj okvirov avstrijskega lojalizma in

so si politično udejanjenje svojih zahtev lahko predstavljali izključno v kontekstu

avstroslavizma. Pod plaščem konservativne zvestobe cesarju in uveljavljenemu redu pa

se je skrival tudi tvorni boj za napredek slovenstva: za spodbujanje slovenščine tako v

25

sodstvu in šolstvu kakor tudi v literarnih prizadevanjih in vsakdanjem življenju,

spodbujanje narodne zavesti, ustanavljanje društev in časopisov ter splošno slovansko

združevanje in seznanjanje z drugimi slovanskimi narodi.

Pričujoče poglavje prikazuje razvoj slovanske ideje pred letom 1848 in njeno

sistematizacijo, ki nastopi v tem letu. Nekaj pozornosti je namenjene tudi letu 1848 kot

prelomnici v dojemanju narodne identitete in pripadnosti, saj brez razumevanja

sprememb, ki jih je to leto prineslo tako Avstrijskemu cesarstvu kot tudi Trstu, ni

mogoče razumeti porasta nacionalne zavednosti, tudi slovenske, slovanske in

jugoslovanske. Sledita mu analiza pomembnejših tržaških časopisov in društev, ki so v

tem letu nastali, predstavljene so osrednje socialno-politične polemike ter njihovi

zagovorniki, ki so ujeti med lojalnostjo avstrijskemu cesarstvu in naklonjenostjo

nacionalni ideji, pri katerih se v oddaljenih obrisih včasih že pojavi Rusija, sicer večkrat

kot grožnja kakor upanje. Hkrati je že mogoče razbrati dvojno vlogo, ki jo predstava o

Rusiji igra v zavesti ljudi: po eni strani so Slovenci naklonjeni »slovanskim bratom«, po

drugi pa imajo odpor do carjevega represivnega vladanja. Na nemški strani je mogoče

zaznati tudi strah pred t. i. panslavizmom in zadržke do avstrijskega povezovanja z

Rusijo (maja 1849 se je cesar Franc Jožef srečal s carjem Nikolajem I.), ki pa se po

krimski vojni (1854), v kateri se je Avstrijsko cesarstvo odločilo za t. i. aktivno

nevtralnost, zaključilo. Posebna pozornost je namenjena severnojadranskemu prostoru,

kjer ima Trst kot središče specifično vlogo, saj v njem živijo Slovani različnih

narodnosti, ki se v tem obdobju skušajo čim bolj povezati, hkrati pa lahko opazujemo

tudi zanimanje za slovenstvo in idejo Zedinjene Slovenije ter jugoslovanstvo, čeprav

med tremi pojmi še ni obstajala jasna ločnica. Ker je bilo časopisje v obravnavanem

obdobju še podvrženo absolutistični cenzuri, so viri za njegovo preučevanje predvsem

arhivski (Arhiv Republike Slovenije, Rokopisni oddelek NUK), pomembno vlogo pa

igrajo tudi spominski zapisi ter literarna dela, v katerih se zavito v metafore pogosto

skriva politično sporočilo. Analizirana je bila zapuščina aktivnih posameznikov,

predstavnikov tega obdobja, predvsem Jovana Vesela Koseskega, Mihaela Verneta,

Ivana Macuna in Frana Cegnarja. Za lažje razumevanje odnosov med Avstrijo in Rusijo

pa je pozornost namenjena tudi vplivu »evropskega« leta 1848 na Rusijo, saj je strah

pred revolucijo povzročil, da je car Nikolaj I. še zaostril razmere in zmanjšal svobodo v

cesarstvu.

26

2.1 Razvoj ideje o slovanski vzajemnosti pred letom 1848

Čeprav je revolucijo leta 1848 za mrtvorojeno razglašalo že več vplivnih sodobnikov

(Marx 2010)7 in jo kot takšno vsaj delno obravnavajo tudi nekateri zgodovinarji

(Hobsbawm 2011, 11–29), je za prodor in napredek slovanskih gibanj ta mejnik tako

pomemben, da šele z njim lahko začnemo s sistematičnim opazovanjem dinamike

slovanske ideje. To ne pomeni, da ideje o slovanstvu, celo slovenstvu, prej ne bi

obstajale, nasprotno, vzpostavljenih je bilo več pomembnih stikov ter oblikovanih

mnogo zamisli, ki so pripravljale podlago za prihajajoči vzpon slovanskih gibanj.

Vendar so bili ti prebliski precej sporadični ter sprva omejeni na redke zanesenjake,

denimo hrvaškega jezuita Juraja Križanića (1618–1683), ki se je celo podal na pot v

Rusijo, da bi Slovane združil pod carjem in cerkvijo, a v svojem času ni imel nobenega

vpliva, odkrivati pa so ga začeli šele veliko pozneje. Podobna usoda je doletela

razsvetljenca Dositeja Obradovića (1740–1811), ki je poudarjal, da imajo južni (ilirski)

Slovani vsi enak značaj in so ena sama družina, edina stvar, ki jih razdružuje, pa je

ločena cerkev. (Kohn 1956, 60)

V 18. stoletju je bil zapisan slavni razmislek o Slovanih Johanna Gottfrieda Herderja

(1744–1803), ki je s svojim delom Ideen zur Philosophie der Geschichte der

Menschheit (Ideje k filozofiji zgodovine človeštva, 1784–91), v katerem pravi, da so

Slovani prihodnji voditelji Evrope, saj so čisti, miroljubni, nepokvarjeni in moralni

poljedelci, ki imajo glasbo in poezijo raje od vojne, vplival na številne poznejše

zagovornike slovanskih idej. Med drugim je zaznamoval Antona Tomaža Linharta

(1756–1795), kar se zrcali v njegovem delu Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel

južnih Slovanov (1788, 1791), v katerem je bila prvič obravnavana zgodovina

Slovencev kot narodnostne celote, predstavljeni pa so bili tudi nekateri pogledi, ki so

kasneje z romantičnimi pesnitvami Franceta Prešerna dobili mitološki značaj. V uvodu

k drugemu delu Zgodovine Kranjske pa je Linhart tudi že izpostavil, da bi, če bi sešteli

število slovanskih prebivalcev Habsburške monarhije, videli, da Avstrija v svoji biti ni

nič manj slovanska država od Rusije. Sicer pa je imelo slovensko narodno gibanje, ki je

zajemalo predvsem majhen delež slovenske duhovščine in posvetnega izobraženstva,

7 Karl Marx na tem mestu ni mišljen kot vplivnež iz leta 1848, ampak nekdo, ki je to postal pozneje; leta 1848 je bil še neznani avtor, ki ga je poznalo le nekaj somišljenikov. Bil pa je eden od pričevalcev in analitikov časa, ki so se s to revolucijo najpodrobneje ukvarjali.

27

vse do konca predmarčne dobe izključno jezikovno-kulturno naravo, ne pa jasno

zastavljenih političnih ciljev. (Vodopivec 1999, 26) Na tej točki političnega razvoja

Slovencev je tudi jezikovno vprašanje mogoče uvrščati med politične zahteve, saj je,

kakor pri drugih narodih monarhije, jezik v prvi polovici 19. stoletja postal

najpomembnejše orožje v socialno-emancipatornih in politično-nacionalnih spopadih.

(Moritsch 1999, 11) Jezik je, tudi v Trstu, ki mu bo v tem delo namenjene največ

pozornosti, ostajal ena od temeljnih političnih zahtev celotno 19. stoletje, kar bo

razvidno tudi iz obravnave v naslednjih poglavjih.

Valentin Vodnik (1758–1819) je v enem prvih »preporodnih« besedil v slovenskem

jeziku, Povedanje od slovenskiga jezika (Ljubljanske novice, 1797), z besedo Slovenci

imenoval vse Slovane.8 Podobno je Jernej Kopitar v uvodu dela Grammatik der

slawischen Sprachen in Krain, Kärnten und Steiermark, prav tako zaznamovanim z

močnim Herderjevim vplivom, zapisal, da so slovanska ljudstva le plemena enega

naroda, njihovi jeziki pa so le narečja skupnega jezika. Zavzemal se je za skupno

slovansko abecedo, jezik in kulturo, saj bi se Slovani le tako lahko postavili ob bok

drugim evropskim narodom z enotnim jezikom in predvsem črkopisom. Kot tudi mnogo

njegovih naslednikov je verjel, da bodo Slovani s kulturnim, znanstvenim in

gospodarskim sodelovanjem znotraj Avstrije postali tako močna skupina, da jim bo

monarhija prisiljena podeliti tudi politične pravice. (Vodopivec 2006, Zajc 2009a)

Prvo širše slovansko gibanje je bilo ilirizem. Na slovenskem ozemlju je bilo

intenzivneje prisotno le krajši čas okrog leta 1840, oblikovalo pa se je okoli hrvaškega

voditelja Ljudevita Gaja, ki se je ukvarjal tudi z mislijo na poznejšo združitev vseh

Slovanov, leta 1838 pa se je z memorandumom obrnil tudi k Rusom, čeprav je bil v

resnici prej pristaš avstroslavizma. Ilirsko gibanje ni imelo enakega pomena po

celotnem slovenskem ozemlju, je pa bilo prisotno na Kranjskem ter v Trstu z okolico,

na Hrvaškem pa mu celo pripisujejo zasluge za poznejše narodno gibanje. Najbolj znani

predstavnik ilirskega gibanja na Slovenskem je bil Stanko Vraz (1810–1851), ki se je že

zavedal pomena narodne zavesti, zavzemal pa se je tudi za razvoj znanosti, ki bi

raziskovala izvor in značilnosti različnih narodnosti. (Kohn 1956, 62)

8 Citirano po ponatisu v Kmetijskih in rokodelskih novicah 18. oktobra 1848, 177.

28

Ideja o slovanskem združevanju je potrebovala vsaj stoletje, da se je razvila in zajela

nekoliko širši del prebivalstva (večinoma izobraženstva), neposredno pa jo lahko

povezujemo s političnim in intelektualnim zorenjem prebivalstva srednje in južne

Evrope, ki je izviralo iz tradicije francoske revolucije, Napoleonskih vojn (nastanek

mita o Ilirskih provincah) in nemške romantike ter se izkristaliziralo s trkom ob

ofenzivni nemški pangermanizem in, v primeru obravnavanega prostora, tudi italijanski

nacionalizem (celo iredentizem). Absolutizem, ki je v Avstrijskem cesarstvu

zaznamoval čas po dunajskem kongresu (1815), je obenem tudi sistematično

onemogočal nacionalna združevanja in gibanja nenemških narodov monarhije. A

onemogočanje je postajalo z vzponom meščanstva in izobraženstva čedalje težje, dokler

ga leta 1848 ni bilo več mogoče zadržati. Proces preraščanja iz jezikovno-etnične faze v

moderno narodno se je začel v zadnjih desetletjih 18. stoletja in se med 1815–1848

znašel v kritičnem in odločilnem razvojnem obdobju. Leta 1809 je Kopitar izdal svojo

nemško slovnico, v kateri je slovenščino, ne da bi jo poimenoval, opredelil kot posebni

slovanski jezik. Dve leti pozneje sta skupaj z Vodnikom francoskemu guvernerju

maršalu Marmontu razložila, da ilirski jezik ni en sam, marveč sta dva, slovenski in

srbski, in pri tem uporabila izraz slovenščina, s čemer so Slovenci dobili ime.

(Grafenauer 1974, 198–200) Leta 1844 je Jovan Vesel Koseski, ki je tedaj živel v Trstu,

v odi cesarju Ferdinandu pisal o Sloveniji kot domovini Slovencev.

Posebno vlogo pri odnosu med samimi Slovani, tudi tistimi, ki so živeli znotraj iste

monarhije, je že pred letom 1848 igrala Rusija oziroma, natančneje, angažirani ruski

posamezniki, ki so slovanske intelektualce v monarhiji oskrbovali z informacijami,

knjigami in jih med seboj tudi seznanjali. Tak primer je bil denimo Mihail Fedorovič

Rajevski (1814–1884), ki je leta 1842 prišel na Dunaj kot duhovnik pri ruskem

poslaništvu, kar je bila tako duhovniška kot diplomatska funkcija. Rajevski ni skrbel le

za stike med ruskimi in slovanskimi kulturnimi delavci, marveč jih je tudi seznanjal

med seboj. Njegovo stanovanje je bilo prostor srečevanj za pripadnike različnih

slovanskih narodnosti, Slovence, Slovake, Čehe, Hrvate in Srbe. (Pirjevec 1977;

Čurkina 1995, 65)

Vse do leta 1848 je bila misel o povezovanju Slovencev brez ozira na historične meje

habsburških dednih dežel v prvi vrsti kulturna – vendar le zato, ker politična ni smela

biti, saj Metternichov režim z narodi kot pozitivnimi dejavniki politike ni računal.

29

Pretresi v revolucionarnem letu 1848 so prikazali, da je nacionalna ideja v kulturi

napravila prostor nacionalni ideji v politiki. Slovenskemu kulturnemu nacionalizmu je

do leta 1848 uspelo v glavnih črtah definirati obseg narodnega ozemlja in tradicijo, ob

kateri se je zbral slovenski narod. (Grdina 1999, 49)

2.2 Leto 1848

Čeprav v revoluciji 1848 mnoge politične zahteve niso bile uresničene ali pa so

obveljale le za kratek čas, je slovansko gibanje s tem letom, ki je bilo tudi plod treh

desetletji naraščajočega slovanskega kulturno-političnega angažmaja, dobilo tiste

temelje, na katerih je nato obstalo nadaljnjih šest desetletij. Tudi zato je za nadaljnjo

raziskavo nujno prikazati dogajanje, ki je leta 1848 zaznamovalo severnojadranski ter

tudi širši slovenski in evropski prostor.

Dogodkov, ki so Evropo pretresali leta 1848, ne moremo povezati v eno samo

zgodovinsko linijo, ki bi vodila od začetka (zapleta) do konca (razpleta) ter enoznačno

pojasnila, kaj je tičalo v bistvu vseevropskega konflikta. Tudi če izpostavimo skupne

imenovalce – nacionalni boj, prizadevanje za ustavo, politične pravice in zemljiško

odvezo –, jih je mogoče interpretirati na različne načine. Hobsbawm (2010, 145–152)

po eni strani poudarja vzpon nacionalistične konservativnosti ter boj pretežno

privilegiranega nižjega plemstva in meščanstva, ki se (z narodno, a brez razredne

zavesti) bori izključno za svoje pravice in nima namena radikalno spreminjati družbe,

Judson (1998, 73) pa, nasprotno, analizira liberalizem, ki izhaja iz leta 1848, ter

priložnost, ki jo liberalci v tem letu vidijo za novo vzpostavitev družbe. Čeprav je

revolucionarni val zajel celotno Evropo, so se glede na državo razlikovali revolucionarji

sami: revolucije v Italiji so potekale malone brez udeležbe podeželskega prebivalstva,

na Poljskem pa se je, ravno obratno, revolucionarno vrenje že leta 1846 razvilo iz

kmečkih uporov, uperjenih proti njihovemu malemu plemstvu in ga je podpirala tudi

avstrijska vlada. V večjem delu vzhodne Evrope so se slovanski kmetje v cesarskih

uniformah borili proti nemškim in madžarskim revolucionarjem. (Hobsbawm 2010,

147) Tovrstne konflikte je mogoče na mikroravni opazovati v večjem delu Evrope:

ljudstvo, torej kmetje in manjši obrtniki, je bilo pogosto druge narodnosti od svojih

zemljiških gospodarjev ali meščanov, zato se niso mogli poenotiti glede nacionalnih

ciljev. Hobsbawm (2010, 145) navaja primer, kako so lombardski kmetje leta 1848

30

vzklikali »Živel Radecki,« ko je avstrijski general zatrl nacionalistično vstajo. Njihov

naslednji vzklik pa je bil »Smrt gospodi!« Čeprav je bila ta iste narodnosti kakor oni, je

bila njihova razredna identifikacija močnejša, navezanost na figuro cesarja pa dovolj

velika, da je bilo za mnoge nepredstavljivo, da bi jo zavrgli. To je bila med drugim tudi

posledica nacionalizma srednjega razreda, ki je tesno povezan z (njim dostopno)

izobrazbo; nacionalna identifikacija je proizvod meščanstva, ki mu je s pomočjo

izobrazbe omogočen dostop do področij, ki so jih prej zasedali redki izbranci, ki so

nasledili razsvetljensko empiristično misel. (Anderson 2007, Hobsbawm 2010) Zaradi

evropske pluralnosti leta 1848 je opazovanje partikularnega dogajanja na omejenem

območju bolj smiselno od analize občega, zato se bo delo v nadaljevanju omejilo na

območje severnega Jadrana ter bo po širšem evropskem zamahu seglo le za nazornejši

oris posameznih dogodkov in procesov.

2.3 Severnojadranski prostor s poudarkom na Trstu med 1848 in 1859

Z revolucijo 1848 je med tržaškimi Slovenci prišlo do prvega povezovanja, ki je imelo

tudi politični pomen. Slovenci na politično prizorišče niso stopili sami, marveč v

spremstvu drugih slovanskih prebivalcev mesta, zlasti Srbov, Hrvatov in Čehov, pri

čemer je mesto z zaledjem štelo 81.939 prebivalcev, od tega je bilo, če se opremo na

popis, ki je bil narejen 2 leti prej, približno 43.900 Italijanov in 25.300 Slovencev

(Marušič 1978, 36; Pahor 2004, 13).9 Z letom 1848 se je med Slovenci na Tržaškem

začelo tudi društveno delovanje, ki ga pred tem letom, z izjemo posameznih prizadevanj

za slovenski jezik, ni bilo. V širšem kontekstu bi ga znotraj Habsburške monarhije od

konca 18. stoletja lahko razdelili na tri periodizacijske enote: pred letom 1848, med

letoma 1848 in koncem Bachovega absolutizma (1859) ter na ustavno obdobje od 1860

do 1918 (Marušič 1999, 163). Če razmeroma dolgo obdobje od marčne revolucije do

9 Popis prebivalstva v Avstrijskem cesarstvu sicer ni nujni pokazatelj narodne pripadnosti. S popisom prebivalstva 12. 8. 1880 so avstrijske oblasti začele kategorizirati svoje podanike tudi na podlagi jezika, pri čemer pa jih je zanimal le občevalni jezik posameznikov in ne njihov materni jezik. To pomeni, da sta na škodo slovanskih narodov kot jezik prevladovali nemščina ali italijanščina (v Trstu, Istri in Gorici), ki so ju bili v vsakdanjem življenju (v uradih, v šolah itd.) primorani uporabljati tudi tisti, ki so doma sicer govorili v drugem jeziku. Težnje po enotni avstrijski državi so se čedalje jasneje prenašale na kulturno raven: konkurenčni boj za oblast v kronskih deželah je bil najbolj izrazit na izobraževalnem in jezikovnem področju. Štetja so proti koncu 19. stoletja postala podobna divjim volilnim bojem, saj je visoko uradno število nemških ali italijanskih govorcev vplivalo na več zakonov, odlokov in uredb, pri čemer je najpomembnejši (in za nenemške narode najbolj boleč) osnovnošolski pouk v jeziku (domnevne) večine. (Zwitter 1962, 22; Csáky 2001)

31

konca Bachovega absolutizma pogledamo nekoliko natančneje, bi prvo zamejitev po

revoluciji lahko naredili leta 1852, ko so društva za obstoj vnovič potrebovala

dovoljenje vlade ali vladarja, politična društva pa so bila prepovedana.

Leta 1848 so se najprej razširila politična društva, ki so imela zakonsko osnovo za svoje

delovanje v oktroirani ustavi 25. aprila 1848. Marčna (1849) in kromeriška (15. 4. 1849)

ustava sta državljanom zagotavljali ustanavljanje društev »brez vsakega oblastnega

dovoljenja« (Vrbnjak 1983, 40). 17. marca 1849 je bil objavljen poseben cesarski

patent, s katerim je bilo urejeno uresničevanje pravice svobodnega združevanja in

zborovanja. Cesarski patent je strogo ločeval politična društva od nepolitičnih, za prva

so bila nujna posebna dovoljenja za ustanovitev, za druga pa je bilo dovolj oblastem

predati društvena pravila 14 dni pred ustanovitvijo. Z letom 1848 so se društva v Trstu

tudi prvič začela oblikovati na narodnostni podlagi. (Marušič 1999, 164–168), govoriti

pa lahko začnemo tudi o političnem življenju tržaških Slovencev, v katerem so bili

aktivni predvsem uradniki in šolniki. Do prvih premikov je prišlo poleti 1848, ko je

gimnazijski suplent Ivan Macun10 v zasebnem pismu pisal o prizadevanjih, da bi

Slovenci dobili svoje društvo. Na istem mestu je ugotavljal tudi, da njegovi

sonarodnjaki še niso »prebujeni« in da se je nek vplivni Slovenec11 zoperstavil misli, da

bi imelo porajajoče se društvo politični program. (Marušič 1978, 44) Nekaj mesecev pozneje, 24. oktobra, je bil ustanovljen Slavjanski zbor, v katerem je

mogoče opazovati zametke skupnih slovanskih politično-kulturnih prizadevanj.

Multikulturno okolje Trsta je dober primer za opazovanje ideje o slovanski vzajemnosti;

nikjer drugje na slovenskem etničnem ozemlju namreč ni mogoče na tako majhnem

ozemlju najti toliko različnih (slovanskih) narodnosti. Na pomen slovanskega

združevanja je opozarjalo že vabilo (Povabilo) v Slavjanski zbor 23. oktobra 1848, v

katerem je mogoče prebrati, da je v društvo vabljen sleherni Slovan, ne glede na

slovansko narečje, ki ga govori. Namen društva naj bi bil: v Avstriji na višjo raven

povzdigniti slovanstvo in pri tem slediti vodilu svobode, enakosti in bratstva, zagotoviti

in braniti ustavne pravice vseh avstrijskih narodnosti cesarstva, vzajemnost in

združevanje različnih slovanskih narodnosti ter podpora cesarstva in ustave. Besedilo je

10 Več o Ivanu Macunu v nadaljevanju poglavja, ko bo analizirano tudi njegovo delo. 11 S tem je skoraj gotovo mišljen Jovan Vesel Koseski.

32

bilo natisnjeno v slovenščini, srbo-hrvaščini, italijanščini in nemščini. (Pahor 2004, 13–

14) Temelj Slavjanskega zbora je bil avstrijski lojalizem, kar se je kazalo tudi na

otvoritveni skupščini; slavili so cesarja Franca Jožefa in peli avstrijsko himno. Na

stenah sta bila poleg slovanskih trobojnic izobešena tudi portreta Franca Jožefa in

Josipa Jelačića, govorniki pa so poudarjali, da se je 60.000 Slovanov borilo proti

Italijanom na lombardskih bojiščih. (Schiffrer 1978, 141) Društvo je sprva štelo

približno 100 članov, na začetku leta 1849 pa je bilo mogoče našteti že 336 domačih in

130 zunanjih članov. Člani društva so bili pretežno avstrijsko usmerjeni meščanski

birokrati in trgovci s širšega balkanskega prostora oz. slovanskih delov monarhije. Za

predsednika društva je bil izvoljen Jovan Vesel Koseski. Ob odprtju slovanskega

društva je prišlo tudi do manjše časopisne polemike. Osservatore Triestino (14. 12.

1848, št. 149) je zapisal, kako se je pomembno zavedati, da poleg Italijanov v mestu

obstaja tudi slovensko prebivalstvo ter da morajo znati narodnosti sobivati, ne pa si

prizadevati, da bi ena nadvladala drugo. Sožitje je pogoj za napredek. Il Constituzionale

(16. 12. 1848) pa je odgovoril, da skuša Osservatore iz Trsta narediti Babilon, kar pa ni

smiselno – v mestu je očiten italijanski značaj, slovanskega pa je mogoče najti le na

obrobju.

Zbor se je že hitro razdelil na dve struji, prva, ki ji je pripadal tudi predsednik, je

zagovarjala le kulturno delovanje, druga, močnejša, pa se je zavzemala za politično

delovanje društva. Najmočnejši zahtevi sta bili možnost uporabe slovenskega jezika v

javnosti ter ustanovitev slovenske šole v Trstu. Koseskega je na mestu predsednika že

po nekaj mesecih zamenjal Ivan Cerer. (Pahor 2004, 13–14)

Ko je češki zdravnik in jezikoslovec Viljem Dušan Lambl leta 1849 potoval po

južnoslovanskih krajih (Opčine, Prosek, Milje, Trst), se je srečal tudi s predstavniki

Slavjanskega društva. Med drugim je naletel na nekega Čeha, ki je bil na videz poln

narodne vneme, sporazumevati pa se je želel nemško (kar v širšem kontekstu ni nič

nenavadnega; nemščina je bila prevladujoč jezik celo na vseslovanskem kongresu v

Pragi, čeprav naj ne bi držali očitki mnogih sodobnikov in poznejših zgodovinarjev, da

se udeleženci kongresa, ko so govorili slovanske jezike, med seboj niso razumeli; Apih

1888). Pozneje je o društvu za Narodni noviny, ki jih je izdajal Karel Havliček-

Borovsky, napisal, da je društvo še v začetnem stanju, torej nima nobene politične teže.

Sicer pa je društvo v rokah »[s]amih starih, zelo važnih in izredno besedljivih gospodov,

33

kateri edini občudujejo slovansko veličino in krasen jezik, ampak za narod, za domače

ljudstvo, ki bi ga morali pridobiti, nič ne naredijo.« (Klabjan 2007, 29)

Kljub razkolu med političnim in kulturnim pa lahko trdimo, da je dalo Slavjansko

društvo Slovencem tudi formalni okvir, znotraj katerega so lahko artikulirali zahteve, ki

so jih potem naslovili na oblasti. Josip Godina Verdelski (1872, 259) je v svoji

zgodovini Trsta12 zapisal, da se je šele od leta 1848 »zbudilo neko navdušenje za

slobodnost in za bolji napredek v knjižestvu in po njem v duševni omiki tudi pri

Slavjanih«, temu pa pridal, da je leta 1848 za Trst najpomembnejši dogodek ustanovitev

Slavjanskega društva, ki je pozneje postalo čitalnica (Godina 1872, 478). 6. maja 1849

so sprožili zahtevo po stolici za slovenski jezik, pojavljati pa so se začele tudi prve ideje

o ločitvi mesta in zaledja, ki so kot sestavni del političnega programa tržaških

Slovencev postale relevantnejše šele v šestdesetih letih. Prva vidnejša akcija, ki ni bila

le narodno zavedna, ampak je vsebovala zametke političnega programa, je prizadevanje

Ivana Blažirja (uradnika pri ravnateljstvu tržaške policije) za ustanovitev katedre za

procesno pravo na univerzi v Trstu. Blažir je zahteval, da se morajo zakoni prevajati v

slovenski jezik – s čimer je prišlo do prvega javnega in konkretnega prizadevanja za

uveljavljanje slovenskega jezika v javnosti. Članek, ki ga je napisal za avstrijski Lloyd,

je začel s pripovedjo o tem, kako je razumevanje zakona nekemu preprostemu Slovencu

pomagalo, da je spremenil odnos do denarja; iz tega je izpeljal, kako koristno bi bilo, če

bi vsi državljani zakone lahko brali v svojem jeziku. Možnost razumevanja zakonov je,

je trdil Blažir, neodtujljiva pravica vsakega človeka, ne glede na velikost njegovega

naroda. Ker naj se za slovensko razumevanje zakonodaje nihče ne bi zmenil, je v Trstu

velikokrat prihajalo do slovenskih prekrškov ali tožarjenj. Severni Slovani (s tem je

najbrž mislil Čehe) so, tako kot tudi Italijani, zakone lahko brali v materinščini, za

Slovence pa se ni nihče zavzemal. Cesar bi moral poskrbeti, da bi tudi Slovenci lahko

brali zakone, le tako naj bi bili zadovoljni podaniki in dobri državljani, ki bodo lahko

branik Nemčije na jugu13. Dodal je še, da Slovenci, če bodo zadovoljni, ne bodo

12 Opis zgodovine Tersta in njegove okolice (1872) je v veliki meri nekritično delo, uperjeno proti Kandlerju, a vendar dragoceno za analizo osebnih prepričanj oz. prepričanj avtorja, sploh kar se tiče odnosa do slovanstva in slovenstva. Citati iz njegovega dela so uporabljeni izključno v tem kontekstu. Več o stališčih Josipa Godine, kakor so se ohranila tudi v korespondenci in časopisju, v naslednjem poglavju. 13 Več o slovanstvu kot »braniku« ali »trdnjavi« in prepričanju (ter mitu), ki je stal za tem, v naslednjem poglavju.

34

podlegli panslavističnemu zapeljevanju. (Journal des Oesterreichischen Lloyd, 24.

avgust 1848) S koncem oktobra 1848 je začel Osservatore Triestino objavljati zakone in

druge uradne akte tudi v slovenščini, prvi tak prispevek pa je imel naslov Slovenec

Istranom (26. junij 1848) in je svaril Istrane pred praznimi obljubami italijanske

iredentistične politike. (Marušič 1978, 44–47)

Kot drugod v Evropi druge polovice 19. stoletja je naraščal pomen tiska (časopisov) ter

njegove vloge pri oblikovanju javnega mnenja. Če pritrdimo tistim, ki drugo polovico

tržaškega 19. stoletja od prve ločijo po tem, da je prva veljala za kozmopolitsko, druga

pa za nacionalno (Magris in Ara 2001, Reill 2012), lahko vsaj delno na ta način delimo

tudi časopisje. Kozmopolitski vrhunec je časnikarstvo skupaj z mestom doseglo z La

Favillo (1836–1846), ki sta jo urejala Pacifico Valussi in Francesco Dall'Ongaro.

Časopis je v središče postavljal evropsko meščansko kulturo s posebnim poudarkom na

italijanski, zanemarjal pa ni niti slovanske (Gombač 1993, 39). O tem posebej priča

pismo, s katerim je Valussi konec leta 1843 odgovarjal na očitke bralcev, češ da preveč

pozornosti namenja Slovanom. Zapisal je:

Eden najpomembnejših ciljev časopisov, vsaj zame, je širiti znanje o krajih in ljudeh,

ki se jih najbolj dotikajo. La Favilla, izdana v mešanem mestu, obkrožena z ljudmi

slovanskega izvora, postavljena na meje med Italijo in Nemčijo, je morala nekako

pokazati, kje se fiziognomija treh narodov nekako razlikuje. (Reill 2012 112–113,

prim. La Favilla VIII 1843)

Valussi je tudi verjel (in v tem prepričanju ni bil sam, podobno je o tem področju

razmišljal tudi Niccolò Tommaseo, pa tudi mnogi drugi prebivalci Habsburške

monarhije celo precej pozneje, npr. Joseph Roth), da se narod vzpostavlja, definira in

osnuje na periferiji in ne v središču. Prav zaradi tega je vloga Trsta kot obmejnega

mesta pomembna tako za italijansko kakor tudi za slovansko in celo avstrijsko-nemško

narodno identiteto. Tommaseo je zapisal, da je srce naroda ob meji, kjer »so različni

jeziki, običaji in podnebja v nenehnem stiku, kjer je mogoče bolje videti in preučevati

osnovne značilnosti različnih narodov, saj jih je mogoče primerjati in jih skušati

harmonizirati.« (Tommaseo 1985, 86) Valussi je k temu dodal še, da bi moral biti Trst s

svojimi stalnimi prebivalci vsaj štirih različnih jezikov – italijanskega, nemškega,

slovanskega, grškega – epicenter Tommaseovega gibanja za formacijo evropskih

35

narodov (Reill 2012, 111). Kot poudarja Reill (2012) je Tržačanom ideja naroda všeč,

hkrati pa upajo, bodo lahko ostali osvobojeni sleherne nacionalne države. A v zadnjih

letih prve polovice 19. stoletja se, kakor pišeta Magris in Ara (2001, 22), konča obdobje

»tržaške nacije«; če je bila italijanskost prej kulturna sestavina, je zdaj postala politični

smoter. V tem času – in vse do konca 19. stoletja – so slovanska gibanja še vedno

predvsem kulturna.

Z letom 1848 je Trst ostal na videz nespremenjen, a pod površjem je prišlo do temeljnih

sprememb; mesto je zapravilo priložnost, da bi postalo pravo avstrijsko mesto,

naravnano k ideji reda, k domoljubju zakona in dinastične lojalnosti. Konec je bilo

razvoja mesta, ki naj bi bilo po lastni izbiri avstrijsko, k čemur je težilo sploh med

letoma 1830 in 1840. (Apih 1958, 34)

Neposredna posledica leta 1848 je bil tudi vznik slovanskega časopisja, za katerim je

stalo Slavjansko društvo. Z društvenimi prispevki so nabrali denar za glasilo, ki so ga

poimenovali Slavjanski rodoljub, izhajalo pa je v slovenskem in srbo-hrvaškem jeziku.

V njem so bili predvsem prispevki članov Slavjanskega društva, razbrati pa je

prizadevanje za priključitev Istre v skupno avstrijsko carinsko ozemlje, opisovali pa so

tudi življenje tržaških Slovencev ter se zavzemali za ustanavljanje slovenskih šol in

uradovanje v slovenščini. Slavjanski rodoljub je v središče svojega zanimanja postavljal

»dvignenje slavjanstva v Avstriji po mogočnosti na nar višji stopnjo izobraženja po

vodilu slobode, enakosti in bratinstva,« ter »zagotavljanje in obrambo ustavnih naprav

na potu enakih pravic vseh avstrijskih narodnosti«, kar zadeva lokalne razmere, pa

uveljavitev slovenske prisotnosti v Trstu in Primorju na vseh ravneh javnega in

kulturnega življenja. (Slovanski rodoljub 1849, 4, 17–18)

Od marca do avgusta 1849 je izšlo šest številk, nato pa je zaradi prezaposlenosti in

bolezni predsednika društva in urednika Ivana Cerarja ugasnil. Naslednje leto (marca

1850) pa ga je, prav tako s šestimi številkami, nasledil Jadranski Slavjan, ki ga je urejal

duhovnik in nadzornik slovenskega ljudskega šolstva v Trstu, Simon Rudmaš14. Že v

14 Simon Rudmaš (1795–1858) je v Trstu živel med 1839–1850. Leto in pol je bil predsednik Slavjanskega društva, za Jadranski Slavjan pa je prispeval več člankov, sploh o svoji študijski poti v Nemčijo in Švico ter o pedagoških zadevah na splošno. Sodeloval je tudi pri Slavjanskem rodoljubu.

36

prvi številki je Ivan Blažir15, eden od začetnikov politične aktivnosti tržaških Slovencev,

objavil neke vrste programsko usmeritev lista ter zapisal:

Da naj se posameznim deželam vesoljne Avstrije da več oblasti in samostojnosti, da bi

materni jezik v slovanskih deželah imel vse pravice, ki jih ima nemški v nemških,

italijanski v italijanskih itd., in da se Avstrija odreče nemški zvezi. (Jadranski Slavjan

1850,1, 6) O Blažirjevih prizadevanjih v Jadranskem Slavjanu je Ivan Prijatelj (1955, 204) zapisal,

da gre za »skromno rastlinico na oknu, odpirajoča Slovencem razgled v široki svet,

čeprav zeleneča zaenkrat še docela pod žarki dunajskega sonca.« Članki v časopisu so

na splošno obravnavali predvsem politična, šolska, domoznanska in medicinska

vprašanja, občasno pa so objavljali tudi leposlovje (poezijo). (Prijatelj 1955; Žitko

1999; Pahor 2010) Oba časnika sta v svoje tematsko ospredje postavljala položaj

Slovanov v Trstu in okolici, pri čemer je bil poudarek zlasti na kulturno-družbeno-

zabavnem ter delno tudi na izobraževalnem programu, političnih idej ali vseslovanskega

združevanja, ki bi po možnosti vključevalo še Rusijo, pa v prvih tržaških slovanskih

časopisih še ni bilo. Uredništvo je izpuščalo celo tako pomembne programe, kakršen je

program zedinjene Slovenije. Že prej omenjeni Lambl je o Slovanskem rodoljubu celo

zapisal, da bi bralci več izvedeli, če bi se srečevali ob čaju. Tržaška slovanska

vzajemnost naj bi bila po njegovem mnenju le navidezna. (Klabjan 2007, 29)

Da se je Rusija takrat zdela še povsem oddaljena, lahko sklepamo tudi iz popisa

časopisov, ki jih je, sicer nekoliko pozneje, imela na voljo Slovanska čitalnica: med 32

različnimi listi in revijami, ki so jih člani lahko prebirali, ni bilo niti enega ruskega

časopisa, imeli pa so zbirko ruskih knjig (Pahor 2004), kar vnovič priča o tem, da je bil

kulturni (literarni) vpliv Rusije mnogo bolj sprejemljiv od političnega (časnikarskega).

Tržaški Slovenci so bili 1848. v svojih političnih zahtevah previdni, ker so se zavedali

svoje ekonomske in kulturne šibkosti. Bolj pa so bili drzni nosilci zamisli o Zedinjeni

15 Blažirjevo delovanje mnogi označujejo za prvi avtonomni poskus slovenskega nacionalnega gibanja v Trstu. (Pahor 1971, Marušič 1977–78, Schiffrer 1978, Granda 1989) V mesto je prišel leta 1842 kot uradni praktikant pri kameralni upravi, leta 1848 se je zaposlil pri policijskem ravnateljstvu, dve leti pozneje pa je postal drugi koncepist pri tržaški vladi. Med letoma 1848 in 1850 se je aktiviral glede slovenskega narodnega vprašanja.

37

Sloveniji, saj so zahtevali Primorsko, vključno s Trstom. To je bilo zapisano že v

poslanici cesarju, ki so jo 1. aprila 1848 napisali dunajski Slovenci z željo po

oblikovanju federalnega programa, temelječega na etničnem principu. (Kann 1964) Trst

je k slovenskemu ozemlju leta 1853 prišteval tudi Peter Kozler. Pri tem ni zanikal

prisotnosti Italijanov v obalnih mestih, marveč jim je priznaval vse potrebne pravice na

občinski in okrajni ravni. Je bil pa prepričan, da mestna središča sodijo k svojemu

zaledju. Italijani so bili glede nacionalnega vprašanja bistveno militantnejši, tržaški

liberalec Nicolò de Rin je leta 1848 nasprotoval ustanovitvi slovenskih šol v Trstu, češ

da mesto ne more imeti dveh ali treh maternih jezikov. (Pahor, 1971, 4)16 Sicer pa je

glede vloge in pripadnosti Trsta leta 1848 obstajalo že več teorij. Najznačilnejši sta

stališči odvetnika in zgodovinarja Pietra Kandlerja ter poslovneža in ministra Karla

Ludwiga von Brucka; oba sta zagovarjala proavstrijsko stališče, pri čemer se je slednji

intenzivneje zavzemal za sodelovanje z Nemčijo in svetovljansko odpiranje mesta, prvi,

sicer unitarec, pa si je prizadeval, kar je utemeljeval predvsem v reviji L'Istria, za

modernizirano mestno avtonomijo, a kljub temu za zbliževanje z Italijo, zaradi – po

njegovem mnenju – italijanskega značaja mesta. (Marušič 1978, 44)

Koncept slovanskega Trsta leta 1848 še ni bil zares dodelan, čeprav so se tudi neslovani

zavedali njegovega slovanskega pečata. Nekateri med njimi so ga celo razumeli in

spoštovali, a so se zdeli, razumevanju navkljub, geopolitični razlogi za nemškost Trsta

močnejši. Mnogi Nemci so Avstrijsko cesarstvo videli le kot vzhodno cesarstvo

nemškega državnega prostora in okvir, ki nemškemu narodu zagotavlja navzočnost na

Mediteranu in Balkanu. Koroški Nemec Vinzez Rizzi je leta 1848 celo zapisal:

Razumemo, da izobražen Slovan ne bo v nemški zvezi kljub vsej politični

enakopravnosti, kljub bratovskemu občevanju z Nemci nikoli zares polno in svobodno

zadihal, razumemo, ker smo sami na sebi izkusili, kaj je plemenska ljubezen, ker nas

naše nemško srce uči spoznavati in spoštovati slovansko srce; toda mi imamo na vsa

poželenja eno samo besedo odgovora, žalostno, neizprosno: politična nujnost. Posest

16 Zahteva po (osnovno)šolskem pouku v maternem jeziku je ena temeljnih zahtev vseh nenemško govorečih narodov monarhije. Je pa šolski sistem na vseh treh stopnjah do prve svetovne vojne uspelo oblikovati le dvema nenemškima narodoma: Poljakom in Čehom. Napredek šolstva velja za merilo napredka nacionalizma – in obratno: šole, zlasti univerze so postale osrednje akterke nacionalizma. To je veljalo še pred 19. stoletjem, že na srednjeveških univerzah je mogoče opaziti nacionalne principe, ki se odražajo v predstavah o lastni in tuji skupini. (Zwitter 1962; Schulze 2003; Hobsbawm 2010)

38

Trsta in poti do njega je življenjsko vprašanje Nemčije – to je njeno edino južno

pristanišče.« (Gestrin in Melik 1966, 100, prim. Klagenfurter Zeitung 3. julij 1848)

V letu 1848 je bilo Trst mogoče videti vsaj na pet načinov: kot gospodarski in politični

center avstrijske monarhije, pristanišče nemške zveze, avtonomno mesto, neodvisno

republiko in del nastajajoče italijanske države.

Tudi časopisi so imeli na značaj Trsta različne poglede. V Osservatore Triestino so

zapisali: »Trst in Istra sta ena sama domovina: italijanska domovina, ki z Jadrana

steguje svoje roke proti večji domovini.« (22. marec 1848, 147). Drugo stališče je

zagovarjal Il Giornale del Lloyd Austriaco (Journal des Oesterreichischen Lloyd, ki

predstavlja miselnost Bruckovega tržaškega kroga) – češ da Trst ne leži znotraj

»naravnih« mej Italije, marveč znotraj »naravnih« mej dežele, ki pripada slovanskemu

ljudstvu. V Lloydu so tudi poudarili, da Slovani naseljujejo planoto nad Trstom in imajo

zato pravico tudi do mesta, in še, da je usoda Avstrije usoda Trsta, ki naj bo južno

pristanišče avstrijsko-nemške zveze, ki šteje 70 milijonov prebivalcev. Vsa ta stališča je

prevedelSlavjanski rodoljub (Stavjanski rodoljub, 5, 20; Slavjanski rodoljub, 6, 22–24)

Pacifico Valussi do tržaškega vprašanja ni imel vseskozi enakega mnenja, že v samem

letu 1848, ko je začasno stopil v uredništvo vladnega časopisa Osservatore Triestino, ga

je večkrat spremenil. Pri tem velja upoštevati, da ni vseskozi živel v Trstu, ampak je

veliko časa preživel v Benetkah, kar je morda imelo vpliv na njegovo doživljanje

italijanske stvarnosti. Po eni strani je zagovarjal, da gospodarske koristi mesta zahtevajo

stik z zaledjem, zato je najbolje, da je Trst svobodno trgovsko mesto med Italijo in

Avstrijo; verjel je, da bi bil Trst z okolico lahko nevtralna država, podobna Švici, kjer

sobivajo različne narodnosti. Po drugi strani pa je zagovarjal tudi naravni zakon

asimilacije, zaradi katerega naj bi po njegovem mnenju prišlo do izumiranja

slovanskega elementa v pretežno italijanskem tržaškem okolju. Valussiju in stališčem,

ki jih je zagovarjal v Giornale di Trieste, lahko pripišemo tudi spremenjen ton, ki ga je

zaznati v italijanskem liberalnem časopisju. (Žitko 1999, 294) Odnos italijanskega tiska

je do Slovanov prvič dobil poseben pomen konec leta 1848, ko so v skoraj v vsaki

številki lista Giornale di Trieste objavljali prevode člankov iz srbskih in hrvaških listov.

(Marušič 1978, 18–23)

39

Čeprav lahko v letu 1848 na slovenski strani opazujemo predvsem lojalnost Avstriji, pa

se je treba zavedati, da je k njej, vsaj na tržaškem območju, pripomogel tudi občutek

ogroženosti pred naraščajočim italijanskim nacionalizmom. Mnogi Slovenci so verjeli,

da slovanstvo lahko reši le Avstrijsko cesarstvo. Poleg italijanskega iredentizma so

grožnjo predstavljali tudi nemški liberalci z volitvami v frankfurtski parlament17, ki so

poseben pomen videli v tržaškem pristanišču. V tem obdobju se je na nemški strani

začel pojavljati tudi ruski strah, kar je v analizi takratnega časopisja natančno pokazal

Apih (1888). V Laibacher Zeitungu (26. april 1848) in Blätter der Freiheit u. d.

Fortschritts (13. maj 1848) lahko beremo o nevarnosti, ki jo je Rusija s svojimi

ekspanzionističnimi težnjami predstavljala za Slovane, svarili pa so tudi pred sužnostjo,

ki naj bi vladala v Rusiji. Tudi v tržaškem Lloydu (2. maj 1848) so poudarjali, da

narodne interese »Ilircev« lahko brani le Nemčija, zato naj bi bilo najpametneje, da

skupaj s Trstom pridejo pod njeno okrilje, saj jim bo »najvarnejši zid proti ruski

zavojevalski politiki,« ki jo je npr. Grazer Zeitung (6. junij 1848) še radikalneje

imenoval »aziatski svetovni despotizem.« (Apih 1888)

Nazorno odnos do ruske dileme ponazarja tudi dopisovanje med dr. Matijo Dolencem in

Anastasiusom Grünom18, pri čemer je prvi trdil, da se Slovenci ne bojijo Rusov, saj

vedo, da jih skupaj z avstrijskimi brati lahko premagajo tudi brez nemške pomoči; bolj

od česar koli naj bi bila pomembna moč Avstrije; če bi bila močna Avstrija, bi to

namreč zagotavljalo, da bosta v miru živeli tudi Nemčija in Rusija. Grünovo stališče pa

je, da se Rusov ni treba bati kot nemških sovražnikov, marveč bi postali nevarni šele kot

avstrijski prijatelji oz. zavezniki avstrijskih Slovanov. Dodal je še: »Največja nesreča, ki

bi mogla doleteti Avstrijo, bi bila ruska pomoč ... Vaša sedanja ločitev od Nemčije vas

bo neizogibno vrgla v rusko naročje.« (Apih 1888) Slovenci so imeli do Rusije že leta

1848 dvojni odnos, ki se je vlekel vse do začetka 20. stoletja. Po eni strani so rusko

»ljudstvo« dojemali kot slovanske brate, po drugi strani pa so zavračali rusko politiko

17 Volitve v ustavodajno skupščino so bile razpisane za maj 1848, na njih pa naj bi volili vsi upravičenci iz dežel, ki so nekdaj pripadale nemški zvezi. Tako bi se morale k Nemčiji priključiti tudi slovenske in češke dežele, ki so bile sicer del Avstrijskega cesarstva, njihovo politično delovanje zunaj okvira države pa so, sploh narodno zavedni prebivalci, videli kot potencialno grožnjo nenemškim narodom. Za bojkot volitev so se najprej odločili Čehi, sledili pa so jim Slovenci, saj niso želeli voliti za tuj narodni zbor. Odločitev o volitvah je vzbudil precejšnjo polemiko v vseh večjih slovenskih okrajih, tudi v Trstu. (Gestrin in Melik 1966) 18 Auersperg Anton (Anastasius Grün), nemški pesnik in politik, r. 11. apr. 1806 v Ljubljani, u. 12. sept. 1876 v Gradcu.

40

oz. carjev despotizem: »Bratom Rusom, ki dihajo pod knuto in jarmom despotizma

darujemo prisrčno sočutje, sovražimo pa moža, čigar močna roka jih tlači ...«. (Blätter

der Freiheit und des Fortschritts 29. april 1848) Odnos Slovencev do Rusov ni

vključeval le teh dveh narodov, ampak so nanj vplivale tudi druge politične povezave in

napetosti, sploh odnos med Avstrijo in Nemčijo, v Trstu pa celo odnos med Avstrijo,

Nemčijo in Italijo. Slednjega je mogoče spremljati predvsem v Lloydu, kjer so

Slovanom očitali »panslavizem« in izrazito navijali za Trst kot velikonemško

pristanišče ter za frankfurtske volitve. (Apih 1888)

Zapletene nacionalne odnose, ki se gibljejo med željo po oblasti, nerazumevanjem in

strahom, osvetljuje tudi praški kongres leta 1848. Že ko so aprila na Dunaju potekale

priprave nanj, dunajska policija, ki jo je notranje ministrstvo opozorilo, naj budno

spremlja predvsem obnašanje Poljakov, v svojih poročilih ni skoparila s podatki o

slovanski nevarnosti. Eno od poročil notranjemu ministru se je glasilo: »V kratkem se

bomo znašli v boju na življenje in smrt s panslovanskim gibanjem, ki objema Rusijo in

ki podpihuje nemški separatizem in vstajo Slovanov na Madžarskem.« (Orton 1978, 32)

Velikonemški dunajski časopis Der Freimütige je že maja svaril pred slovanskim

kongresom ter bralce opozarjal pred rusko nevarnostjo:

Slovanski voditelji z gotovostjo računajo na izbruh revolucionarnega gibanja v Rusiji,

na transformacijo tistega pošastnega imperija v različne jezikovno razdeljene države

(Dialektstaaten) in nato na ustanovitev skoraj brezmejne slovanske republike, ki bo

vladala od bregov Atlantskega oceana do Bosporja. (Orton 1978, 55)

Avstrijskim oblastem se je zdelo najbolj nevarno morebitno povezovanje z Rusijo, tega

pa so se najbolj bali tudi neslovanski prebivalci monarhije. O tem priča tudi periodika,

ki je leta 1848 in nekaj let pozneje izhajala v Avstriji. V njej je mogoče izpostaviti tri

različne vrste odnosa do Rusije, na podlagi katerih se je javnost obrnila proti njej:

Rusija je kot reakcionarna in avtoritarna država nevredna zaupanja z notranjepolitičnega

vidika, kot močna slovanska sila deluje nevarna z narodnega vidika in kot ekspanzivna

država grozi z zunanjepolitično nevarnostjo. (Heppner 1976, 128–132)

Še več razburjenja od priprav na praški kongres je vzbudil njegov zaključek, ki se je

41

končal z večdnevnimi izgredi in uličnim bojevanjem (do česar pa ni prišlo izključno

zaradi nacionalnih trenj, ampak zaradi splošnega nezadovoljstva prebivalcev

Windischgrätzeve Avstrije). V tem času je začel krožiti tudi anonimni pamflet z

naslovom Die Hochverräter, welche für 7 Millionen Rubel Österreich an Kaiser von

Russland verkaufen wollten (Veleizdajalci, ki so za 7 milijonov rubljev Avstrijo želeli

prodati ruskemu cesarju), v katerem je zapisano, kako so Slovani, ki so se zbrali v Pragi,

kovali zaroto proti Avstrijskemu cesarstvu. Sicer pa glede na to, da se je z letom 1848 v

Rusiji začelo obdobje represije, ki je trajalo do konca krimske vojne (1856) niti ni

nenavadno, da je veljala za sovražnico slehernega evropskega demokrata in liberalca:

prav Rusi so bili tisti, ki so leta 1849 Avstrijcem pomagali zatreti madžarsko vstajo,

pomagali pa so tudi pri zatiranju revolucij v drugih provincah Avstrijskega cesarstva in

v Prusiji. Zato je bila Rusija za številne demokrate glavna sovražnica svobode in

razsvetljenja, leglo zaostalosti, okrutnosti in pritiska, ki so jo kot takšno predstavljali

tudi številni ruski emigranti, ki so zatočišče pred represivno domovino iskali v zahodni

Evropi. (Berlin 2014, 42–43)

2.3.1 Krimska vojna

Triester Zeitung je v letu 1852, dve leti pred začetkom krimske vojne, objavil članek o

nacionalnem in političnem dogajanju v Bosni, ki so ga 5. maja 1852 prevedli tudi v

Novicah. Ta članek delno že napoveduje vojno, zato ga velja, preden preidemo k njej,

omeniti. V njem je pisalo, kako se »vseslaveni in celo tisti, ki se le Slavene imenujejo«

zanimajo za dogajanje v »evropski Turčiji«, sploh za dogajanje z Bosanci, ki so po

avtorjevo sicer že 300 let na isti stopnji, neomikani, a nepokvarjeni, za povrh pa se tudi

niso navzeli »evropske mehkužnosti«, ki naj bi že skoraj povsem uničila zahodno

Evropo. Nato je avtor analiziral razmere v hirajočem Otomanskem cesarstvu in

pripomnil, da bi Rusija, če bi bila v resnici tako močna, kakor se hvali, da je, že zdavnaj

razkosala Turčijo in si prilastila njeno ozemlje. Hkrati pa je zaskrbljeno dodal, da

Bolgarom, Srbom in Bosancem vera pomeni več od narodnosti, zato se ozirajo proti

Rusiji, ki ji mnogi očitajo tudi, da v lastno korist podpihuje bosanski in srbski

nacionalizem. Avtor se s tem ni strinjal v celoti, saj je bil mnenja, da Rusom med

»turške Slavene« ni treba pošiljati odposlancev, saj so ljudje tam že narodno prebujeni,

kar so dokazali tudi, ko so se Bosanci v boju »Slavenov zoper Madjare« želeli

prostovoljno boriti na slovanski strani. V zaključku pa je zapisal, kako Avstrija izgublja

42

priložnost, da bi na svojo stran dobila Bosance, ki se z veliko večjo vnemo ozirajo proti

Srbiji:

Jugoslaveni se naprej pomikajo, nemška izobraženost sega proti Jugu in tako si

nasproti stojita dva naroda na zgornji Savi enakih misli, enakih dejanj. Ako ne bi bila

Avstrija tudi nemška prvooblastna država, bi srca Bošnjakov zanjo veliko živejša bila;

toliko bolj se sedaj na Srbsko ozirajo, na mlado novorojeno državo Slavenov, deželo

njih želja. (Novice, 5. maj 1852, 143)

Krimska vojna (1853–1856), ki je izbruhnila leto pozneje, je bila prvi oboroženi spopad

po Napoleonovem porazu, v katerem so sodelovale evropske sile. Rusija je svoje

ekspanzionistične težnje skušala prikriti z zahtevo po pravicah pravoslavne cerkve v

svetih krajih v Palestini ter skušala od sultana dobiti priznanje, da je zaščitnica vseh

podložnikov krščanske vere in slovanskega porekla. Slednje naj bi želela osvoboditi

izpod turškega in avstrijskega jarma. Članek iz Novic leta 1852 vse to na nek način že

napoveduje. Krimska vojna se je začela kot rusko-turška vojna za prevlado na

balkanskem polotoku. Februarja 1854 sta se v vojno vključili tudi Francija in Velika

Britanija. Po padcu Sevastopola je bila Rusija 1856 poražena, čemur je sledil podpis

Pariškega miru, katerega posledica je bila med drugim tudi demilitarizacija Črnega

morja. Ena od posrednih posledic krimske vojne je bila tudi formalna organizacija

slovanskega gibanja v Rusiji. Leta 1858 je bilo v Moskvi ustanovljeno Slovansko

dobrodelno društvo, ki mu je leta 1868 sledila še ustanovitev njegove podružnice v St.

Peterburgu. Eden od povodov za ustanovitev je bila pomoč slovanskim vojnim žrtvam

(Pirjevec 1984, 246), že naslednje leto pa so finančno podpirali Slovane, ki so študirali

v Rusiji, ter pošiljali ruske knjige šolam v slovanskih deželah. Slovansko dobrodelno

društvo je podpiralo tudi slovanske časopise, pravoslavne cerkve in ruske krožke.

(Nikitin 1960, 343)

Sicer pa je bilo v času krimske vojne mogoče o njej v slovenskem časopisju brati

izredno malo.19 K temu so pripomogla tudi navodila dunajske vlade, ki so jasno

narekovala, kakšno naj bi bilo poročanje o vojni: Avstrijo je bilo treba prikazovati kot

19 V času neoabsolutizma 1852–1859 so v slovenščini redno izhajale le Novice in Zgodnja danica. Oba časnika sta konservativna, pod Bachovim režimom pa je bilo na splošno dovoljeno objavljati le strokovne, kulturne in verske članke.

43

samostojno (v vojni je bila nevtralna), hkrati pa so bile zaželene simpatije do zahodnih

zaveznic, sploh Prusije, s katero je Avstrija 20. aprila 1854 tudi sklenila poseben

sporazum, ki jo je odvezoval vojaškega udejstvovanja. Posebna pozornost je bila

namenjena tudi temu, kako naj bo v tisku predstavljena Rusija – do nje naj časnikarji ne

bi smeli biti pretirano neprizanesljivi. Predvsem pa je bilo pomembno, da časopisi

zagovarjajo mir in konec vojne. (AS 16, fond Deželno predsedstvo za Kranjsko, D

Zaupni in strogo zaupni spisi, 25. 1., 1. 6, 3. 9. 1854) Avstrija je torej tudi na

javnomnenjskem področju skušala držati nevtralno pozicijo in do Rusije ohranjati varno

distanco, bržkone tudi zaradi uspešnega sodelovanja, ki sta ga državi imeli v preteklosti,

sploh po letu 1848, ko je Avstrija večkrat potrebovala rusko pomoč (npr. za zatrtje

madžarske vstaje 1849). Iz tega lahko sklepamo, da je bil dejanski dunajski strah pred

panslavizmom manjši od tistega, kakršnega so prikazovali (predvsem nemški) časopisi,

oz. da so ocenili, da imajo od dobrih odnosov z Rusi lahko več koristi, kot bi imeli

škode ob morebitni vzpostavitvi slovanskega zavezništva. Po drugi strani pa v

radikalnih ruskih krogih lahko vidimo, da so številni ruski slovanofili in nacionalisti

celo upali, da bo Rusija izgubila vojno, saj naj bi bil poraz za državo boljši.20 (Berlin

2014, 51) Če sodimo po časopisju na Slovenskem, pa je ljudi bolj od same idejne plati krimske

vojne skrbela draginja, ki jo je ta povzročila, sploh vrtoglave cene mesa, ko so Francozi

začeli odkupovati živino, pa pomanjkanje ruskega žita. Še najbolj zadovoljni so bili

posamezni Tržačani, ki so v času vojne lahko zaslužili s povečanim transportom in

trgovino. (Stariha 1998, 75–76)

Zaradi političnega vpliva na tisk pa o krimski vojni ne moremo sklepati samo na

podlagi t. i. »javnega mnenja«, ampak moramo upoštevati tudi zasebna stališča. Čeprav

danes ni veliko dostopnih oz. lahko o njih sklepamo le posredno (npr. iz umetniškega

dela, čeprav to ne izraža nujno avtorjevih najtrdnejših ali najintimnejših prepričanj), pa

nekateri posamezniki pričajo o tem, da je krimska vojna Slovence zaznamovala bolj, kot

je razbrati iz časopisnih člankov ali arhivskih dokumentov. Josip Vošnjak je v Spominih

zapisal, kako se študentje na dunajski medicinski fakulteti niso menili za politiko in

20 Nekaj podobnega se je zgodilo tudi leta 1905 v japonsko-ruski vojni, ko so mnogi ruski izobraženci upali, da bo Rusija izgubila vojno, kar bi carja ošibilo in prisililo k sprejetju demokratičnih in ustavnih reform.

44

brali dnevnega časopisja, z eno izjemo – krimsko vojno: »Le ob času krimske vojske

smo se zanimali za junaške boje pri Sevastopolju. Sicer nam je bilo vseeno, kdo je

minister in kakšno je vladanje.« (Vošnjak 1982, 36) Ta izjava je zanimiva tudi zato, ker

namiguje, da so bili dijaki in študentje do Bachovega absolutizma relativno

ambivalentni in jih vsakdanja politika, pa naj je bila še tako restriktivna, ni zadevala21;

zanimala jih je šele bitka mitskih razsežnosti, v kateri se je bilo mogoče vživljati v

junake.

Upoštevati je treba tudi, da je bil odmik v literarnost skoraj edini možen način

političnega angažmaja. To je v pismu Josipu Muršcu jasno zapisal Matija Majar z

besedami: »S politiko sedaj nič ni začeti – samo pozorovati moramo, kaj se godi – i

skrbno se literarnega dela poprijeti. To je sedaj naša politika.« (Matija Majar Josipu

Muršcu, b. d., NUK, Ms 1455, II)

Še bolj zgovoren je primer njegovega vrstnika Simona Jenka, ki je leta 1854/1855 kot

dijak za glasilo Vaje napisal pesem z naslovom Solze Slovencove (ki jo danes poznamo

pod naslovom Jadransko morje). Nacionalizacija morja (»slovansko morje«) je v drugi

polovici 19. stoletja postajala čedalje bolj priljubljena, hkrati pa je morje mogoče

interpretirati na različne načine: Jadran je po eni strani »morje intimnosti«, ki zbližuje

različne narode in ljudem omogoča, da se odpravijo v svet ter da svet pride k njim, po

drugi strani pa med seboj ločuje narode in ljudi. Z vprašanjem morja in njegovo vlogo

pri (de)konstrukciji narodov se je ukvarjalo več Jenkovih (skorajšnjih) sodobnikov, od

Koseskega preko Giuseppeja Mazzinija do Ljudevita Gaja. (Matvejević 1999; Klabjan

2011; Reill 2012) Da je imelo morje svoj prostor v javni zavesti pričajo tudi imena

časopisov kot ustvarjalcev javnega mnenja: 19. stoletje na severnem Jadranu pozna

Jadranskega Slavjana, Ilirskega Primorjana, Jadransko zarjo ter revije Jadranka, Zora

jadranska in Svetilnik. Ideja morja je segla celo do Ljubljane, kjer je leta 1871 začela

izhajati Adria.

21 Vošnjak omenja tudi, da se po letu 1848 večina ljudi s politiko ni ukvarjala ali o njej govorila, ker naj bi bilo povsod polno ovaduhov in človek nikoli ni bil varen pred policijo. Torej je bil ambivalentni odnos do politike v veliki meri tudi posledica strahu absolutističnega režima in ne le študentske ignorance. Krimska vojna pa se je zdela dovolj mitizirana ter oddaljena, da se je o njej zdelo vredno in varno govoriti. Je pa v Vošnjakovem pisanju že prej mogoče opaziti mladostno nepoznavanje politike. Ko opisuje začetek vstaj leta 1848, ko je živel v Gradcu, se spominja, da so mu starejši dijaki pripovedovali, kako je moral Metternich bežati z Dunaja, on pa je pripomnil: »Metternich, kdo je to? Nikdar poprej nisem slišal o njem.« (Vošnjak 1982, 27, 36)

45

Gotovo ni naključje, da jo je napisal prav na vrhuncu krimske vojne, v času obleganja

Sevastopola, ko je bilo jasno, da bo padel in se bodo Rusi morali umakniti. Bržkone tudi

ni naključje, da ima ena prvih, pa tudi še danes najbolj znanih domovinskih pesmi v

središču morje in ne zemlje. To priča o nacionalizaciji morja, morju kot pomembnem

delu narodne identitete, kar je mogoče opaziti tudi pri drugih domovinskih pesnikih.22

Približno takrat je bila napisana tudi pesem Naprej zastave Slave, druga Jenkova pesem,

ki izrazito borbeno opisuje slovansko zavojevanje, boj Slovanov za zemljo, ki jim

pripada. Čeprav lahko udarne pesmi s slovansko tematiko zasledimo že prej (v

nadaljevanju bo natančneje predstavljen Jovan Vesel Koseski), je mogoče pri generaciji

gimnazijcev, ki so krimsko vojno doživljali kot narodno zavedni mladeniči, v

umetniškem izrazu opaziti večji zanos in večjo borbenost kot pri njihovih predhodnikih,

kakor bi se sanje o slovanskem boju s krimsko vojno približale uresničitvi. Krimska

vojna je vsaj deloma vplivala na to, da so slovanske balade zamenjale slovanske

koračnice.23 Seveda pa sam obstoj literature ne pomeni nujno tudi, da je ta dosegala

množice ali nanje celo vplivala. Levstik (1978, 108) denimo piše, da se Jenkove pesmi

izjemno slabo prodajajo, čeprav iz izročila lahko vemo, da je pesem Jadransko morje

hitro ponarodela. Simon Rutar jo je v svoji zgodovini Trsta, objavljeni leta 1896,

imenoval za »slovansko marseljezo«, ki priča o »avtohtonstvu slovanstva na obalah

sinje Adrije«. (Rutar 2017)

Krimske vojne pa niso literarizirali le Slovenci, ampak je bila prisotna tudi v ruskem

leposlovju. Ivan Sergejevič Turgenjev je posebno pozornost krimski vojni in tudi

severnemu Jadranu namenil v romanu Na predvečer (накануне), napisanem leta 1860.

Slovenskega prevoda romana nimamo, obstaja pa priredba iz leta 1923, ki nosi naslov

Pred nevihto. Roman govori o lepi in pametni Rusinji Heleni, ki se je proti volji staršev

zaljubila v bolgarskega revolucionarja Inzarova ter se z njim poročila. Ob izbruhu

krimske vojne sta se preko Benetk, Trsta in Dalmacije skušala vrniti v Bolgarijo, kar pa

22 Omeniti velja, da je Anton Heidrich, ki je Jenkovo pesem uglasbil in s tem poskrbel za njeno ponarodelost, v času, ko se je s pesmijo ukvarjal (1873–1874) živel v Trstu. Tam si je prvič poslovenil ime v Tone Hajdrih, gotovo pa je k izbiri pesmi za uglasbitev prispevalo tudi njegovo življenje ob Jadranskem morju ter kulturne in politične razmere v mestu. Celotna pesmarica je imela naslov Jadranski glasovi, na naslovnici pa je bilo upodobljeno prav morje. 23 V tem obdobju se je na Slovenskem povečalo tudi zanimanje za učenje ruščine, za več kulturnih stikov itd. To natančneje analizira Čurkina (1995, 67–68).

46

se je za oba končalo tragično. V podtonu ljubezenskega romana lahko vseskozi beremo

(vseslovanska) politična stališča. Kot primer lahko služi pogovor med zaljubljencema:

»Ali je bolgarski jezik težak?« vpraša Helena. »Nikakor ni težak in grdo je za Ruse, da

ga ne razumejo. Rus bi moral poznati vsa slovanska narečja.« (Turgenjev 1923, 41) Ali

pa ko Inzarov govori o ljubezni do domovine:

Vprašali ste me, če ljubim domovino! Kaj hočem na svetu ljubiti boljšega? Domovina

ne vara, na njej ne more nihče dvomiti; v njo mora verovati kakor v Boga. Pri nas v

Bolgariji je zadnji kmet, zadnji berač, navdan le ene misli kakor jaz … (Turgenjev

1923, 42)

Celotno besedilo skuša pokazati krivične stereotipe, ki naj bi jih Rusi imeli do Bolgarov

(npr. »Gospa Stakov si je Bolgarijo predstavljala kot kakšno puščavo.«; prav tam, 77),

hkrati pa pokazati, da je rusko domoljubje enako ljubezni do celotnega slovanskega

sveta. To pooseblja Helena, ki za moža vzame Bolgara in iz ljubezni do njega zapusti

svojo domovino, ki ji ob slovesu nameni besede: »Bog te živi, moja Rusija!« (Prav tam,

85) Med drugim je Turgenjev na nekaterih mestih slovanil jadransko morje. Ko je

bolehni Inzarov v Benetkah čakal, da se dovolj okrepi za pot na fronto, se je sprehajal

ob morski obali, ker je bilo morje njegova edina vez z domom. »Dozdeva se mi, kakor

bi od tu videl svojo domovino. In ta veter […] veje od tamkaj sem.« (Prav tam, 86)

Poleg morja je željo po slovanstvu lajšal še časopis Ossertavore Triestino, »ki je

prinašal veliko novosti iz slovanskih dežel in podonavskih kneževin.« (Prav tam, 90)

Inzarov je v Benetkah umrl, žalujoča žena pa ga je s pomočjo dalmatinskega mornarja

prepeljala v Zadar, da bi ga pokopala v slovanski zemlji. Sama se je nato kot bolničarka

podala v Hercegovino in Bolgarijo, kjer je nadaljevala boj za slovanstvo, ki ga je začel

njen mož.

Ganljiva ljubezenska zgodba v romanu v resnici služi vzbujanju vseslovanskega

čustvovanja in iz besedila je povsem jasno razvidno, kako Turgenjev napetost gradi na

dveh ravneh: čustveni in politični. Šele preplet obojega omogoča, da literatura v bralcu

vzbudi pristno slovansko čustvovanje.

V času krimske vojne so Novice objavile tudi prevod članka iz Triester Zeitunga, v

katerem so izpostavili poanto, da mora biti Avstrija, če želi na svojo stran proti Rusom

47

dobiti balkanske Slovane, do njih dobra domovina in jim nekaj ponuditi. Podobno

poanto je leta 1848 izpostavil tudi Ivan Blažir – češ da Slovenci ne bodo podlegli

»panslavističnemu zapeljevanju«, če bodo zadovoljni. (Journal des Oesterreichischen

Lloyd, 24. avgust 1848) Rusi naj bi na svojo stran lahko dobili zgolj nezadovoljne in

razočarane prebivalce Avstrijskega cesarstva.

2.4 Leto 1848 v Rusiji

Leto 1848 v Rusiji ni bilo prelomno in prisotna ni bila niti sled revolucionarnega

gibanja, ki je zajelo Evropo. Nikolaj I. je še poglobil in poostril birokratski in vojaški

aparat (delno tudi iz strahu pred odmevi evropskih revolucij v Rusiji), poleg tega pa

Rusija ni imela reprezentativnega srednjega razreda (meščanstva), kjer bi se gibanje

lahko začelo. Ruski pisatelj in intelektualec Visarjon Grigorjevič Belinski je še leta

1847 svojemu prijatelju Pavlu Annekovu (ki si je sicer dopisoval tudi z Marxom) pisal,

da si ustave želijo le izobraženi meščani, ljudje pa potrebujejo krompir. (Belinski 1953–

8, zv. 7, 402) Leto 1847 je bilo sicer zadnje leto relativno mile cenzure, ki se je že leto

pozneje, v strahu pred revolucijo po evropskem zgledu, zaostrila. Nikolaj I. je 14. marca

1948 objavil manifest, v katerem je zapisal, da so revolucionarne dogodke v zahodni

Evropi povzročili nezreli in podkupljeni posamezniki, ki niso sposobni razumeti

»evangelijske resnice o nepopolnosti vladavine vseh zemeljskih oblik vladavine.«

(Milojković-Djurić 1994, 67) Med letoma 1848 in 1856 (do konca krimske vojne) je v

Rusiji vladala represija, med katero pa je do izraza prišel tudi globok razkol v ruski

inteligenci, ki jo je najbolj delila zareza med zahodnjaki in slovanofili. Isaiah Berlin

(2014, 45) to obdobje imenuje »najbolj črna noč v obdobju ruskega mračnjaštva

devetnajstega stoletja«.

Večji del ruske inteligence se je posvečal razkolu med slovanofili in zahodnjaki. Čeprav

so slovanofili častili vse rusko in slovansko, pa je prvi razmislek v obliki manifesta

napisal zahodnjak, človek, ki je bolj kot ne celo življenje preživel v zahodni Evropi,

Mihail Bakunin. Poleg tega je bil tudi prvi, ki je idejo o slovanski vzajemnosti začel

povezovati s socialističnim konceptom ter je skušal združiti nacionalni in razredni

konflikt. Bakunin je v svojem dnevniku zapisal, da je bil ob praškem kongresu tako

navdušen, da je skoraj pozabil na simpatije, ki jih je sicer gojil do zahodne Evrope, tako

všeč mu je bil boj Slovanov za pravičnejšo družbo. A hkrati je tudi poudaril, da so

48

njihova prizadevanja kljub temu »prazna in nesmiselna«, saj je avstroslavizem

reakcionarna drža, ki hoče pri življenju ohraniti okostenelo habsburško monarhijo.

Bakunin je bil prepričan, da bo pravičnejša družba mogoča šele, ko bo reakcionarni

imperij propadel. Dodal je tudi, da je Rusija pod Nikolajem grobnica, ki drugim

evropskim Slovanom ne more pomagati. Prav tako je imel Bakunin negativen odnos do

Palackega, organizatorja kongresa, ki se mu je zdel »poluradni pol Slovan in pol

provladni«, zdelo pa se mu je tudi, da si Čehi prizadevajo za dominantno vlogo v

slovanski Avstriji. Ta Bakuninov pogled je vplival tudi na Friedricha Engelsa, ki je

praško vstajo sprva zagovarjal, nato pa je svoje mnenje spremenil, saj se mu je zdelo, da

bo zaradi nacionalizma prišlo do izdaje revolucije. Marx in Engels sta boj Slovanov

proti radikalnima Dunaju in Pešti sprva pozdravila kot demokratičen, že kmalu po vstaji

pa sta ga imenovala slovanski diletantizem. (Orton 1987, 61, 94–118)

Nedolgo po praškem kongresu je Mihail Bakunin napisal šestintrideset strani dolg Poziv

Slovanom (Aufruf an die Slaven, 1848), v katerem opisuje politično in socialno

situacijo, v kateri so se znašli Slovani, hkrati pa jim ponuja rešitve in nasvete za boljšo

prihodnost. Slovanski kongres v Pragi je bil, tako je upal Bakunin, začetek revolucije,

kar je utemeljil z besedami: »Prav prvi življenjski znak revolucije – Vi to veste – je bil

krik sovraštva proti stari politiki zatiranja in ljubezen do vseh zatiranih narodnosti.«

(Bakunin 1848, 6–7) Končni cilj prizadevanj zatiranih ljudstev pa bi morala biti splošna

federacija evropskih republik (die allgemeine Föderation der europäischen Republiken).

Bakuninu se je zdelo, da so se Slovani v Pragi srečali »kakor bratje po dolgi ločitvi«, ki

so z demokrati vseh ljudstev zahtevali svobodo, enakost in bratstvo vseh narodnosti.

Tedaj je Bakunin verjel, da bodo Slovani s svojimi zahtevami zmagali, saj sta bili

»pravičnost in človečnost« na njihovi strani, nasprotnik pa je imel na svoji strani le

»nepravičnost in barbarstvo«. (Bakunin 1848, 10) A zmaga jim lahko uspe le, če ne

bodo sprejeli nemškega političnega sodelovanja ter ne bodo upali na zavezništvo z

Nikolajevo Rusijo, saj car ni Slovan, »temveč tuj vladar na slovanskem prestolu, iz

tujine izvirajoč tiran, ki z nemško pomočjo zatira Slovane.« (Bakunin 1848, 21) Slovani

naj ne bi smeli sodelovati z nikomer – z nobeno tujo narodnostjo ter z nikogaršnjo

politiko. Pristati smejo le na revolucijo: »Naša edina odrešitev je v revoluciji in nikjer

drugje,« je bil prepričan Bakunin (1848, 20) ter dodal še: »Zaupajte revoluciji […] brez

nje ni slovanstva.« (Bakunin 1848, 28) Zavzemal je tudi stališče, da mora Avstrija

razpasti, saj zatira svobodo, hkrati pa se morajo po njegovem mnenju revolucionarji

49

povezovati s podobno mislečimi iz drugih držav, predvsem s tistimi Nemci, ki so na

strani revolucije in nasprotujejo despotizmu, kakršen vlada v njihovi državi ter v

Evropi. (Bakunin 1848, 28–33)

Iz štiridesetih let 19. stoletja velja omeniti še ruskega pesnika in diplomata Fjudorja

Tujtčeva, ki je večji del svojih nazorov predstavil v publicističnem delu, zapustil pa je

tudi nedokončano razpravo z naslovom Rusija in Zahod. Leto 1848 in opazovanje

dogajanja v zahodni Evropi ga je napeljalo k premišljevanju o vlogi naroda. Ob tem je

opazil, da so Slovani šibki in nesvobodni, kar bi se lahko popravilo le, če bi Rusija

poskrbela za njihovo osvoboditev ter spodbujala slovansko združevanje. Tujtčev je

verjel, da bi, v primeru razpada habsburške monarhije, Rusija lahko sestavila slovanski

imperij. Ker je Rusijo videl kot dedinjo bizantinskega cesarstva, je verjel v pravoslavno

združevanje Rusije z Grčijo, ki bi imela prestolnico v Carigradu. V tem je videl tudi

slovanski interes, saj je predvideval, da se habsburška monarhija nikoli ne bo otresla

nemškega značaja oz. dopustila slovanskemu delu prebivalstva, da bi postal

enakovreden nemškemu. Slovani bi po njegovem mnenju lahko ostali Slovani le, če bi

postali Rusi, v nasprotnem primeru pa naj bi se asimilirali z nemštvom. (Lejn 1989,

233–235, Ivantišinova 1992, 32) Čeprav je bila Rusija nemalokrat prikazana kot demonska nasprotnica, so se avstrijski

politični pragmatiki zavedali, da sta za Avstrijo veliko bolj od ruskega carja nevarna

madžarski in nemški romantični nacionalizem. Na severnem Jadranu je takšno vlogo

čedalje bolj dobival italijanski iredentizem pred katerim so se mnogi neitalijanski

meščani zatekali k na videz varnejšemu avstrijskemu lojalizmu. Mnogim, ki so leto

1848 doživeli (v Trstu), se je pozneje zdelo, de je bilo Slovencem »revolucionarno leto«

morda celo v škodo, saj se je z njim dvignil predvsem nacionalizem drugih narodov.

Josip Godina Verdelski je zapisal, da leto 1848 hvalijo predvsem Nemci in Italijani,

»ker bi le oni, kakor se vidi, radi gospodovali nad drugimi narodi /.../«, kar je prineslo

»nam Slovencem zastran naše narodnosti sploh prav malo dobrega: saj zatirana nam je

ona po njih zdaj, kakor je bila od nekdaj.« (Godina Verdelski 1872, 477)

50

2.5 Slovenstvo, slovanstvo, jugoslovanstvo in Rusija na severnem Jadranu 1848–

1859

Čeprav na Tržaškem v obdobju med letoma 1848 in 1859 ne moremo govoriti o

posameznikih, ki bi s svojim slovanstvom ali slovenstvom bistveno zamajali obstoječe

strukture Avstrijskega cesarstva, pa je mogoče opazovati, kako so meščani različnih

poklicev, izobrazbe in svetovnih nazorov vsak na svoj način zaznamovali začetek

slovanskega/slovenskega gibanja in na ta način utrli pot za nadaljnji razvoj ideje o

slovenstvu in slovanski vzajemnosti. Večino akterjev bi bilo mogoče umestiti na pol

poti med Hrochovo (1993, 3–20) fazo A in B, torej med filološko-učenjaške in literarne

dejavnosti redkih izobražencev, ki so dokazovali glavne atribute narodne skupnosti (a),

ter preporodne dejavnosti politično angažiranih akterjev, ki težijo h kulturni, upravni in

državni avtonomiji (b). Poleg pravnika Ivana Blažirja, čigar prispevek k boju za

slovenski jezik v pravosodju je bil obravnavan že na prejšnjih straneh, so svoje naredili

tudi državni uradnik Jovan Vesel Koseski, učitelj Ivan Macun, duhovnik Mihael Verne

ter pesnik, prevajalec in politik Fran Cegnar, ki so vsi kazali tudi lastne (pol)literarne

aspiracije, dodatno spodbujene prav z letom 1848 in vzpostavitvijo zahtev po javni rabi

slovenskega jezika. Nihče od njih v Trstu ni bil rojen, so pa v mestu preživeli več let ter

ga doživeli tudi med letoma 1848 in 1852, v obdobju, ki je bilo z vidika narodne

zavednosti najbolj plodno. Aktivni so bili v slovanskem društvenem življenju ter

sodelovali s časopisi, vsi pa so, sicer v okviru avstrijskega lojalizma, torej

avstroslavizma, tudi navijali za razvoj in napredek slovenstva (slovanstva). Tržaško

meščanstvo, med katerim je vzniknila in na katerega se naslanja narodna zavest, je v

večji meri sestavljeno iz uradnikov, učiteljev, duhovščine in trgovcev. Vendar pa so bili

v ta proces vključeni tudi drugi, katerih imena se ne pojavljajo pod pesmimi in članki,

so jih pa omogočali. Tak primer je denimo poslovnež Janez Nepomuk Kalister, ki ga je

poimensko mogoče zaslediti samo na enem mestu, v odboru Slavjanskega društva iz

leta 1849 (zapisanega kot Kalister Giovanni), ki je, čeprav ni bil med nosilci narodnega

razvoja in preporoda, pri njem sodeloval, ko so ga za to prosili, in mu namenjal

finančno podporo. Nekateri (npr. Pahor 2010) celo sklepajo, da je financiral tisk

Slavjanskega rodoljuba, prvega tržaškega slovanskega časopisa. Primeri, kakršen je

Kalister, pričajo o tem, da bilo zavedanje o pomenu slovanstva v Trstu prisotno tudi pri

tistih, katerih imen ne najdemo v društvenih dokumentih in na časopisnih straneh, in da

je bilo morda razširjeno bolj, kot to kaže zapuščina.

51

Pri vseh obravnavanih piscih opažamo, da je v njihovi zavesti že prisoten koncept

jugoslovanstva, čeprav ga nihče ne definira jasno in čeprav tudi beseda ni dosledno

vedno uporabljana za iste pojme. Andrej Winkler, odbornik goriškega Slavjanskega

društva, ki je leta 1850 v Trstu opravil sodni izpit, je že leto prej (1849) v Sloveniji

pisal, da bi bilo za Slovence najbolje, če bi se združili z jugoslovanskimi narodi, pri

čemer ga ni skrbel niti jezikovni razvoj Slovencev. Po njegovem mnenju naj bi bilo

vseeno, če bi Primorci začeli uporabljati tudi koroške ali hrvaške besede. Svoj razlog za

podporo združevanju južnih Slovanov pa je pojasnil z besedami: »Ostro vleče od Severa

frankobrodska sapa, proti Zahodu nam divje blešči vedro obnebje, proti vzhodu Madžar

togoten divja … Le proti jugovzhodu nam solnce mileje sije, tamkaj je naš up, tamkaj

nam cvete krasna bodočnost.« (Gabršček 1932, 24) Ocenil je, da so vse smeri Evrope –

z izjemo jugovzhodne – za Slovence nevarne in da preživijo lahko le, če se zbližajo z

južnimi Slovani. Sprememba jezika se mu je zdela majhna cena v primerjavi z izgubo

narodnosti.

Eden vidnejših intelektualcev, ki so s svojim delovanjem zaznamovali tržaško življenje

leta 1848, je bil Jovan Vesel Koseski (1798–1884), sicer rojen v Spodnjih Kosezah pri

Moravčah leta 1798, po končanem študiju prava na Dunaju in v Gradcu ter praktiki pri

policijskem ravnateljstvu v Ljubljani pa se je leta 1826 zaposlil kot uslužbenec pri

finančnem ravnateljstvu za Primorsko v Trstu. Z vidika raziskovanja naslovne teme

pričujočega dela je najpomembnejše obdobje v življenju Jovana Vesela Koseskega med

letoma 1844 in 1852, torej od objave pesmi Slovenija,24 hvalnice cesarju Ferdinandu I.,

ki je obiskal Ljubljano, preko leta 1848, ko je bil nekaj mesecev predsednik tržaškega

Slavjanskega zbora, do leta 1852, ko je zaradi bolezni in kritike postajal čedalje manj

prisoten v javnem življenju. Poleg uradovanja, publicističnega in pesniškega dela je bil

Koseski tudi prevajalec, tudi iz ruščine – med drugim si je Slovencem prizadeval

približati Puškinovo poezijo, bil pa je tudi avtor enega od dveh prvih prevodov iz

ruščine v slovenskih časopisih, in sicer v Novicah leta 1846. (Skaza 1981, 137)

24 Obstaja več naslovov pesmi, v Zbranih delih je naslovljena kot Slovenija caru Ferdinandu (ob veselim dohodu v Ljubljano leta 1844), ponekod pa je imenovana tudi samo Slovenja ali Slovenja cesarju Ferdinandu, izvirni naslov v Novicah (4. 9. 1844) pa se je glasil Slovenja presvetlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. V tem delu bo naslov pesmi okrajšan na Slovenija.

52

Čeprav je njegov družbeni, društveni in politični angažma najbolj prišel do izraza v letu

1848, je nekaj pozornosti treba nameniti tudi njegovemu zgodnejšemu delu, sploh

pesnitvi Slovenija cesarju Ferdinandu iz leta 1844, saj se v njej že zarisujejo politična

stališča, ki jih bo, tako kot somišljeniki, zagovarjal tudi v t. i. revolucionarnem letu.

Pesem, sicer šele druga po vrsti, ki jo je Koseski spesnil v slovenščini, je 4. septembra

1844 ob Novicah izšla v posebni prilogi. Čeprav Koseski v pesnitvi izkazuje čast in

vdanost Avstriji, se večkrat pojavijo tudi slovenski (slovanski) domoljubni motivi; po

začetni (navidezni) skromnosti, s katero se avtor sprašuje, ali se Slovenija sploh sme

prikloniti Avstriji skupaj z drugimi, mogočnejšimi narodi Avstrijskega cesarstva, mu

Klio, zaščitnica zgodovine, odgovori: Slava je tvoje ime, slava porod ino rast, s čimer

se navezuje na ime Slovan, ki naj bi izhajalo iz besede slava, na kar se opirajo številni

slovanski in slovenski avtorji (mdr. tudi Prešeren). Nato našteva slovanske dosežke in

moč na kopnem in morju, pri čemer v 11. kitici posebej izpostavi Argona slovanske

krvi, ki naj bi krotil Jadransko morje.

Pesnitev je v svojem odnosu do Avstrije pravoverna in napisana v duhu časa, hkrati pa

ne moremo spregledati narodnobuditeljskih elementov, ki jih ponuja. Nad pesmijo se je

navduševal tudi Ivan Macun, sicer kolega Koseskega iz tržaškega Slavjanskega zbora.

Svoje navdušenje je utemeljil tako: »Ker se je takrat po šolah posebno gojila retorika, je

nenavadni vtis napravil vzvišeni slog in iskreno rodoljubje, ki je v vseh časih in povsod

videlo Slovane.« (Macun 1883, 67) Fran Levstik, tajnik tržaške čitalnice, je mnenje o

Sloveniji sicer spreminjal, sploh glede na svoj (turbulenten) odnos z Bleiweisom, ki je

Koseskega objavljal. (Ahačič 2006, 52) A med drugim je o pesmi zapisal tudi, da je

pomembna kot slogovno dovršeno delo, a še pomembnejša, ker je »prva krstila za

Slovenijo tisto zemljo, po kateri bivamo Slovenci, in tako je okrepčala idejo, ki je

dandanes globoko ukoreninjena, da vse, kar nas je slovenskega plemena, druži in edini

ozka, prirojena vez.« (Levstik 1956, 260–61)

V naslednjem letu (1845) je Koseski v Novicah objavil neke vrste novoletno poslanico

Bralcem 184525, v kateri Slovencem v narodnobuditeljskem tonu veleva, kaj vse morajo

še postoriti za svojo domovino (mdr. skrbeti za slovenski jezik, se zavedati lastne

vrednosti, biti dobri do sonarodnjakov itd.). V letu 1846 je izdal le eno izvirno pesem, in

25 Tudi Bralcem Novic h koncu leta 1845 v spomin ali Bravcam 1845.

53

sicer Kdo mar, v kateri lahko razberemo ideje, ki se vlečejo še od Slovenije in Bralcem,

poudarek pa je tokrat na slovenskem kmetu, pred katerim se odpira svetla prihodnost, v

kateri se bo lahko povzpel na sam vrh družbene lestvice. Konec leta 1847 so Novice

vnovič objavile Bralcem, ki so jo revolucionarni dunajski Slovenci leta 1848 združili s

poslanico iz leta 1845 ter tako sestavili novo, bistveno bolj borbeno pesem. (Grdina

1991, 279) Leta 1848 Koseski ni bistveno spremenil svojih poprejšnjih političnih stališč, objavil pa

je dve pesmi, ki sta se precej neposredno odzivali na politično dogajanje. Najprej je v

Novicah izšla Naprej, slavenski Jug, ki se navezuje na porevolucionarno dogajanje na

Madžarskem. Sentiment pesmi potrjuje v prejšnjem poglavju izpostavljeno trditev, da

za Avstrijce (pa tudi Slovence in Slovane) eno od največjih groženj predstavlja

madžarski nacionalizem. Madžari pa naj bi, kakor piše v drugi kitici pesmi, že tisoč let

na dva dela delili slovensko ozemlje, za povrh pa so, kakor nadaljuje v tretji kitici,

Slovane poniževali z besedami: »Nem ember tot«, kar pomeni »Slovan ni človek.«

Koseski je izrazito izpostavil, da le slavenski Jug lahko ustavi madžarsko agresijo ter

odreši celotno Evropo. Morda je vredno omembe, da Koseski kot avstrijski lojalist v

pesmi vendarle ne omenja Avstrije, ampak se navezuje le na madžarski odnos do

Slovanov.

Odziv na politično dogajanje leta 1848 je tudi pesem Nemškutar, s katero predstavlja

enega najvidnejših znanilcev narodne diferenciacije, ki je v tistem obdobju vzniknila

tudi na slovenskem ozemlju. (Ahačič 2006, 94) Pesem je bila objavljena v

novoustanovljeni reviji Slovenija; ta je veljala za mlado in liberalno usmerjeno glasilo,

Koseski pa se je za objavo v njej odločil, čeprav je sam veljal za konservativnega. V

pesmi obračunava s Slovenci, ki simpatizirajo z nemštvom; berejo nemške revije,

nasprotujejo ideji Zedinjene Slovenije, se borijo proti pouku v slovenskem jeziku in

namesto slovanske rdeče-modro-bele trobojnice nosijo nemško rdeče-rumeno-črno.

Tudi v tej pesmi se Avstrija ne pojavi, a sklepamo lahko, da mržnja do Nemčije ne bi

bila tako velika, če ne bi bilo avstrijskega strahu pred velikonemškim načrtom. Tudi

Koseski je, kakor večina zavednih Slovencev in Slovanov, nasprotoval slovanskemu

zastopstvu v frankfurtskem parlamentu. Na to temo je leta 1848 za Novice napisal dve

besedili, Moje misli in Potrebne besede. Obe besedili slonita na avstrijskem lojalizmu.

V Mojih mislih denimo zagovarja stališče, da so Slovenci (in Slovani) z letom 1848 od

54

avstrijskega cesarja prejeli vse pravice (ustavo, jezik, narodnost), ki bi jih lahko želeli,

zato jim Frankfurt ne more nuditi ničesar boljšega. Na isti strani je sicer nato objavljen

tudi poziv zavednim Slovencem na slovanski kongres v Pragi. (Kmetijske in rokodelske

novice, 17. maj 1848, 83) O nobeni drugi temi se ni tako intenzivno javno izrekal kot o

nasprotovanju zastopstvu v Frankfurtu (dva članka in pesem), za povrh pa se je pod

člankom Moje misli, kakor v opombi piše uredništvo Novic, tudi prvič podpisal s

polnim imenom in priimkom. Dve leti pozneje, 1850, pa je v pesmi Viribus unitis26

njegov odnos do Trsta kot avstrijskega pristanišča precej nedvoumen. Pesem je bila

napisana v čast cesarju Francu Jožefu in njegovemu prihodu v Trst 14. maja, kjer je

postavil temeljni kamen za izgradnjo železnice. Objavljena je bila v drugi številki

Jadranskega Slavjana, pozneje pa so jo natisnile tudi Novice. V prvi kitici pove, kako je

usoda na jadranski obali združila tri mogočne sile: italijanski starodavni um, izkušeni

slovenski pogum ter germansko bistrost, tako je prišlo do združenih moči. Nato v drugi

kitici nadaljuje še jasneje: da je Trst državi v prid in okras Evrope, hkrati pa so v njem

vsi doma, mesto nikogar ne sprašuje po rojstnem listu (poreklu), ampak ga zanima le,

kaj kdo zna27, hkrati pa vsem veli, naj bodo zvesti Cesarju. (Koseski 1870, 107) Čeprav

pesem z umetniškega vidika ne nudi nobenega presežka, se v njej izkristalizirata tako

podoba Trsta kot narodnostno mešanega, kulturno bogatega in gostoljubnega

pristaniškega mesta kakor tudi politično prepričanje, da mesto pripada Avstrijskemu

cesarstvu, ki edino lahko razume in ohranja njegovo narodnostno mešanost. Hkrati

pesem nudi eno od pričevanj o multietnični bogatosti mesta, tako rekoč Evropi v

malem, o čemer je precej pozneje razmišljal tudi Scipio Slataper, ki je več kot šest

desetletij po Koseskem v Trstu razmišljal o ustanovitvi revije Europa ter pisal, da se v

tržaškem značaju mešajo slovanska nostalgija, nemška gotovost in italijanski instinkt za

harmonijo. (Ara in Magris 2001, 80; Morris 2011, 121)

Iz del Jovana Vesela Koseskega lahko razberemo več značilnosti narodnozavednega

intelektualca svojega časa, ki ga narodna pripadnost v ničemer ni ovirala, da ne bi

izkazoval absolutne zvestobe cesarju. V skladu z večino izobražencev, ki jih Hroch

(1993) uvršča v fazo a pri formaciji »nezgodovinskih narodov«, je svoje poslanstvo

26 Z združenimi močmi, vladarsko geslo Franca Jožefa. 27 V tem kontekstu je umestno omeniti komentar, ki ga je imel o Trstu Karl Marx: da gre za mesto, ki ni obremenjeno s tradicijo in – tako kot ZDA – nima preteklosti. Tako Koseski kot Marx ga ocenjujeta kot mesto, v katerem človek lahko doseže vse, pomembno je le njegovo znanje. (Morris 2011, 47)

55

videl predvsem v kulturnem delovanju. Koseski je svoj odnos do narodnosti izražal

predvsem v poeziji, na kulturnem področju, kakor je tudi kot predsednik tržaškega

Slavjanskega društva zagovarjal njegovo delovanje le v kulturni, ne pa tudi v politični

sferi. Očitna je privrženost avstroslavizmu, značilna pa je tudi nedosledna raba izrazov

Slovenec, Slovan, slovensko in slovansko; zdi se, da razlikovanje med njimi za

Koseskega ni bilo ključnega pomena, kakor tudi ne definicija same Slovenije. O

zavednosti Jovana Vesela Koseskega priča tudi njegova zapuščina: med gradivom, ki ga

najdemo rokopisnem oddelku NUK (Ms 912, 6), je iz njegove knjižnice ohranjen tudi

zemljevid slovanskih dežel P. J. Šafarika, ki je v Pragi leta 1842 kot prvi objavil

zemljevide in statistike Slovanov. Stanko Vraz je v enem od pisem opisoval, kako je

izvod Šafarikovega dela nosil s seboj ter ga kazal ljudem ter z njim povsod požel

neznansko navdušenje tako domoljubov kot tistih, ki to niso bili, a jih je delo kljub tem

fasciniralo. Vsi, ki so videli zemljevid, naj bi bili osupli nad tem, da je slovanstvo tako

razširjeno. Nato je Vraz dodal še, da zemljevid v človeku vzbudi več patriotizma, kot ga

more vzbuditi vsa literatura skupaj. (Kohn 1956, 25) Zemljevide je kot politično

nevarne razumela tudi avstrijska oblast. Peter Kozler leta 1853 denimo ni smel izdati

Zemljevida slovenskih dežel in pokrajin, ker naj bi služil propagiranju slovenskega

narodnega gibanja. (Podgoršek 2003, 26) Šafarikovo delo v zapuščini Jovana Vesela

Koseskega nam, poleg gradiva Vuka Stefanovića Karadžića in Stanka Vraza, ki ju je

prav tako hranil, priča o njegovi nedvomni (vse)slovanski zavednosti.

Ivan Macun (1821–1883) je bil rojen v Slovenskih Goricah, v Trst pa je prišel kot

gimnazijski suplent maja 1846. Dve leti pozneje je postal stalni gimnazijski učitelj,

istega leta pa je začel tudi prostovoljno poučevati slovenščino kot prosti predmet.

Njegove ure je obiskovalo približno dvajset slovanskih in štirideset neslovanskih

učencev. Vseskozi je bil aktiven pri ustanavljanju in vodenju Slavjanskega društva, do

konca februarja 1849 je bil v začasnem odboru, nato pa je postal društveni tajnik. O

društvu je pisal tudi več prispevkov, ki so bili objavljeni v različnih časopisih, bil pa je

aktiven tudi pri obeh takratnih tržaških slovanskih časopisih, Slavjanskem rodoljubu in

Jadranskem Slavjanu. Do leta 1850, ko se je iz Trsta preselil v Zagreb, je bilo njegovo

najpomembnejše, pri tržaškem avstrijskem Lloydu izdano delo Cvetje slovenskega

56

pesništva28, ki je prvi del antologije Cvetje jugoslovansko. (Šlebinger 2013) Čeprav je

bilo delo deležno slabih odzivov, kar je avtorja precej demoraliziralo, in četudi ne nudi

poglobljenih/izvirnih uvidov v slovensko leposlovje, je pomembno z vidika analize

jugoslovanske ideje oz. odnosa do slovanstva in jugoslovanstva. Macunovo tržaško delo

priča o tem, da se je po ilirizmu (ki mu je bil avtor tudi sam naklonjen) čedalje bolj

kristalizirala tudi ideja jugoslovanstva, torej povezovanja med južnoslovanskimi narodi.

Macun je v predgovoru poudaril, da delo služi temu, da bi se mladi (»cvet sedanjosti,

temelj prihodnosti«) seznanjali s »pisanjem v slavjanskem duhu«, ter spodbujanju pri

»zedinjenju z brati Jugoslovani«. V zadnjem odstavku predgovora je še dodatno apeliral

na mladino, naj se ukvarja z domačo in ne tujo literaturo, čemur pritrjuje tudi uvodna

misel dela, sposojena od Jovana Vesela Koseskega, ki se glasi: »Kdor zaničuje se sam,

podlaga je tujčevi peti.« (Macun 1850)

Tudi sicer je Koseski v antologiji precej prisoten, izbrani sta tudi obe pesmi, omenjeni v

prejšnjem poglavju, Kdo je mar in Slovenija caru Ferdinandu. Iz izbora pesmi, med

katerimi so številne domoljubne, je mogoče razbrati Macunovo politično usmeritev ter

domovinsko zavest. Poleg Koseskega je v izboru posebej veliko pesmi Lovra Tomana,

med najzavednejšimi lahko omenimo le pesmi Človek brez rodoljubja, Slavjanom,

Avstrije zvezda, Rodoljubje, Edinost in Pod lipo. Slednjim trem je Macun dodal

opombo, da so bile napisane leta 1848, »ko so se nevarnosti od vseh strani vzdignile«.

Iz tega je mogoče razbrati, da je imel Macun do revolucionarnega vrenja tega leta

zadržano mnenje oz. ga ni videl kot morebitno osvoboditev Slovencev, marveč prej

grožnjo za Slovence, ki jo je povzročala nacionalna zavednost drugih narodov (na

podoben način je leto 1848 interpretiral tudi Josip Godina Verdelski). Sicer pa na

splošno lahko razberemo, da je bil Lovro Toman pri tržaških Slovencih precej cenjen,

med drugim ga je Simon Rudmaš, ki je 18 mesecev vodil Slavjansko društvo, želel

imeti za urednika Jadranskega Slavjana, do česar pa zaradi društvenih denarnih težav ni

prišlo. (Simon Rudmaš Lovru Tomanu, b. d., NUK, Ms 1446, IV)

Kljub pogostemu sklicevanju na slovanstvo Rusija in ruska misel v Cvetju slovenskega

pesništva skoraj nista prisotni. Ko piše o slovanskih narodnih pesmih, na neki točki

sicer citira Osipa Bodjanskega in njegova prepričanja o slovanski literaturi, drugje pa

28 Cvetje slovenskiga pesničtva.

57

pripomni, da med Slovani Rusi najbolj izstopajo po kakovosti svojih oper. Sicer pa v

jugoslovanski ideji ni prostora za Rusijo. A kljub skromnim omembam lahko

razberemo, da je Rusija v Macunovi zavesti obstajala, razvidno pa je tudi, da je poznal

rusko literaturo. Leta pozneje, med 1862 in 1864, ko je bila Rusija v splošni zavesti

precej bolj prisotna, pa je Macun prevedel tudi nekaj Turgenjevih novel.

Jugoslovanstvo je v naslov svojega dela postavil tudi Mihael Verne (1797–1861), ki je v

Trstu živel skoraj štiri desetletja, od leta 1825. Bil je škofov kaplan in tajnik, katehet na

normalki, kanonik, stolni prošt in eno leto, po smrti narodno zavednega tržaško-

koprskega škofa Matevža Ravnikarja (1845), tudi njegov namestnik. Slovensko se je

naučil pisati razmeroma pozno, šele po letu 1848, k učenju pa ga je spodbudila narodna

zavest, ki jo je začutil po tržaškem letu 1848. Pisal je za več časopisov, med drugim tudi

za Jadranskega Slavjana. (Logar 2013) Z vidika narodne ideje je najbolj zanimiv njegov

potopis, ki ga, tako kot Macun svoje delo, že naslavlja z jugoslovansko oznako, in sicer

Potovanje po nekaterih jugo-slavenskih krajih, ki ga je leta 1852 v dvajsetih delih

objavil v Novicah. Četudi je večji del besedila sestavljen iz suhoparnih opisov krajevnih

znamenitosti, delo nudi tudi nekaj pomembnejših iztočnic, ki pričajo o arbitrarnosti

slovenskega-slovanskega-jugoslovanskega ter o trdnosti avstroslavističnega okvira.

Bralec opazi, da Verne med samim potovanjem na formalni ravni ni delal razlik med

Slovani; na enak način je pisal o Ljubljani, Zagrebu in Gradcu in jih obravnaval kot

enako slovanske, četudi je na jezikovni ravni kazal razlikovanje med jezikovnimi

značilnostmi (ko je citiral svoje pogovore v Zagrebu, je pisal hrvaško). (Novice, 5. junij

1852) Na splošno je največ pozornosti namenjal jezikovnemu vprašanju: pritoževal se

je, da so v Postojni nemške oznake ter se navduševal, da v Zagrebu sprehajališče

imenujejo dvojezično, Promenada in Promenade. Najbolj od vsega ga je razjezilo, da je

v Zagrebu slišal skupino deklic moliti v nemščini , ob čemer je zapisal: »To ni molitev,

temveč tlaka! Kaj se tedaj čudite, da oživljajoči duh prave vere čedalje bolj peša …«

(Novice, 1. junij 1852, 175) Za razliko od zagrebške cerkve pa ga je razveselil cerkveni

oltar v Karlovcu, na katerem je videl dva svetnika, ogrskega kralja svetega Štefana in

njegovega sina svetega Emerika, »popolnoma nuzarsko oblečena«. Temu je dodal:

»Tako je prav – povsod naj se narodnost ohrani!« (Novice, 29. maj 1852, 171) Tudi Verne je pojme slovenstva, slovanstva in jugoslovanstva uporabljal precej

nedosledno, zelo jasno pa je izrazil, kakšno razmerje bi moralo po njegovem vladati

58

med posameznimi slovanskimi narodi in v kakšnem odnosu bi ti morali biti do

Avstrijskega cesarstva:

Vsaka dežela naj le zvesto ohrani sveto doto, ki ji jo je bog dal, to je svoj jezik, svoje

starodavne šege in svojo narodovnost, in živa bratovska vzajemnost naj kraljuje med

narodi, ki so po rodu sinovi ene matere; – ali vsi skup naj tudi s pravo ponosnostjo

vedno spoznajo, da smo udje ene velike družine, da smo državljani mogočnega

Austrianskiga cesarstva. (Novce, 5. junij 1852, 179)

S tem Verne povzame, kar je mislila in čutila večina narodno zavednih Slovencev

obdobja tvornega konservativizma: da slovanskost lahko obstaja le znotraj močne

Avstrije (avstroslavizem) in da privrženost lastnemu narodu ni v nasprotju s

privrženostjo cesarstvu, ki je nad njo. Avstrijsko cesarstvo je nujen okvir za vsa druga

slovanska gibanja, pa naj gre za slovensko ali jugoslovansko.

Mihael Verne je v svojem delu sicer citiral tudi številne slovenske pesnike, najraje

Valentina Vodnika in Koseskega, s katerim sta bila, kakor je razvidno iz enega od

potopisov (Novice, 9. junij 1852, 183), tudi prijatelja. Posebno spoštovanje je izkazal

tudi Anastasiusu Grünu29, ki ga je med eno svojih poti želel obiskati, a grofa žal ni bilo

doma. Verne ga je označil za moža, »s katerim se zmore naša domovina zares ponositi.«

(Novice, 9. junij 1852, 183) Ta oznaka je zanimiva, ker je bil Grün nemško-liberalni

politik, izvoljen v Frankfurtski parlament, ki je zagovarjal slovenščino kot manjvredni

jezik v odnosu do nemščine (pozneje je bil tudi proti uvedbi slovenskega učnega jezika

na Kranjskem), živel bohémsko svetovljansko življenje ter bil v sporu z več slovenskimi

narodno-zavednimi intelektualci – glede na vse, kar vemo o Vernetu (slovensko

nacionalno zavedni duhovnik), je zato nenavadno, da ga je kljub precej gotovim

svetovno-nazorskim razlikam tako globoko cenil. Omembe pa je vredna tudi Vernetova

oznaka Grüna za pesnika naše domovine, saj priča o tem, kako ohlapen je pojem

domovine: ni mogoče razbrati, če Verne meri na slovensko ozemlje, jugoslovansko

ozemlje, Kranjsko, Avstrijsko cesarstvo ali kar vse našteto.30

29 Auersperg Anton (Anastasius Grün), nemški pesnik in politik, r. 11. apr. 1806 v Ljubljani, u. 12. sept. 1876 v Gradcu. (Miladinović Zalaznik 2017) 30 Grün je sicer razumel in pisal slovensko (mdr. je v nemščino prevedel nekaj slovenskih ljudskih pesmi in Prešerna), a svoja literarna dela je pisal izključno v nemščini. Pet let po Vernetovem potopisu je Etbin

59

Tržačan Verne je v svojem potopisu tako nanizal vse, kar naj bi bilo za obravnavano

dobo z vidika nacionalne misli in slovanske ideje najbolj tipično: narodno zavest, hkrati

utemeljeno na slovenstvu, slovanstvu in jugoslovanstvu, ki pa lahko obstaja le znotraj

Avstrijskega cesarstva, ter dojemanje domovine kot pojma, ki je širši od zgolj

nacionalnega zavedanja.

Pomembno pričevanje o obravnavanem času pa je v svojih (pol)literarnih delih in

pismih zapustil tudi Fran Cegnar (1826–1892), ki je najdaljši del svojega življenja

preživel v Trstu kot višji kontrolor, ob tem pa se je ukvarjal še s pisanjem

(časnikarstvom, prevajanjem, literaturo). Javnosti je s svojim javnim delom postal znan

okoli leta 1848, vrhunec na tem področju pa je dosegel okoli leta 1860, čeprav so

njegovi prevodi pomembnejši od njegovega avtorskega dela. (Grafenauer 2017)

Čeprav je bilo Cegnarjevo izvirno delo sprva pod vplivom Koseskega, je že leta 1859

mogoče videti, da se je od njega oddaljil. V enem od pisem je Levstiku poslal več pesmi

Koseskega ter izrazil mnenje, da se mu ne zdijo izvirne, ampak da so gotovo predelane

iz nekega tujega jezika. Na vrhu prepisa je zapisana povedna misel: »Zaničevanje živo

vsega tega, kar se nam je visoko in dično zdelo.« (Fran Cegnar Franu Levstiku 23.

februar 1859, NUK, Ms 491, 1–7) Sklepamo lahko, da je Cegnar, nekdaj pod močnim

vplivom Koseskega, svojemu učitelju zameril posnemanje tuje književnosti. Iz pisem je

razvidno tudi, da sta Koseski in Cegnar na različnih političnih bregovih, prvi

konservativen in drugi liberalen, pa vendar je imel ob smrti Jovana Vesela Koseskega

(1884) prav Cegnar na pogrebu žalni govor, ki je obravnaval predvsem dogodke iz

štiridesetih let, ko je prišlo do slovenskega narodnega gibanja:

Minilo je štirideset let – takrat so bili osorni časi, povsod ledina neizorana, s

kamenjem posuta, s trnjem zarasla, slovenska Vila je imela uklenjene roke in solzno

oko. Minilo je, pravim, štirideset let, ko je ta mož, na katerega rakev zdaj točimo

gorke solze, vstal, kakor izvoljeno višje bitje, iz srede našega pozabljenega, tlačenega

naroda, ker mu v navdušenih pesmih klical: Zbudi, predrami se, vstani moj narod,

zarja poka, dan se dela. In narod se je prebudil predramil, vstal je in zamaknjen

Henrik Costa v Novicah (18. 11. 1857) zagovarjal, da so slovenski pisatelji tudi tisti, ki ne pišejo slovensko. To je še danes pereče vprašanje.

60

poslušal krasno domače glasove, glasove, ki so doneli po vseh zemljah, v katerih si je

postavil dom Slave sin. Kakor spomladi cvetje po širnih planjavah, tako se je širila

narodna zavest in ljubezen do domovine, žarelo je oko starcu, ponosno je glavo

vzdigoval mož, in navdušeno z ognjem svetega rodoljubja je kipelo srce mladeniču,

prerojen je bil cel slovenski svet! (Cegnar, Nagrobni govor Koseskemu (1884), NUK,

Ms 1185, 1. 2)

Iz odlomka je razvidno, kako so se štirideseta leta v sodobno zgodovino devetnajstega

stoletja zapisala kot leta osvoboditve in prebujenja, kar se potrdi tudi v zaključku: »Je li

naključje, da se je tak mož in v takem času porodil slovenskemu narodu? Ne, to ni

naključje, treba ga je bilo, narod ga je potreboval.« (Prav tam.) Osrednja poanta

Cegnarjevega govora je bila narodna in je dala vedeti, da se bo v zgodovino lahko

vpisal samo tisti, ki bo opravljal narodno delo. Zasluge Koseskega pa niso bile, kot je

razvidno iz govora, pomembne le za slovenstvo ampak tudi za slovanstvo (»Slave sin«;

»Prerojen je bil cel slovenski svet ...«). Izjemno zanimiv je tudi Cegnarjev prevajalski opus, ki ga je mogoče najti v njegovi

zapuščini (NUK, Ms 1185) in nikoli ni bil v celoti objavljen. Iz različnih slovanskih

jezikov (bolgarščine, češčine, srbščine, hrvaščine, ruščine in poljščine) je prevajal

narodne pesmi, med njimi mnogo takšnih, ki so imele izrazito slovansko noto (npr.:

»Korak, korak za korakom, Slavjan urno za Slavjanom, na bojišče za dom mili,

dvignimo se proti sili!«). A te pesmi so, prevodi in izvirniki, ne glede na stopnjo

zavednega slovanstva, vedno ostajale znotraj meja Avstrijskega cesarja in carjeve

nadoblasti. Veliko je bilo motivov, ki so poleg slovanstva povzdigovali tudi Avstrijo in

cesarja (npr. »Bog ohrani, Bog obvari, Cara, domovino nam /.../ Se spomniš, da Slave

zarja dižila je meč povsod, kri in blago za Cesarja, za cesarja, dom in rod!«). (Cegnar,

Pesmi, NUK, Ms 1185, 1.1)

Za odnos do slovanstva, sploh pa za preučevanje slovensko-ruskih stikov, je iz

Cegnarjeve zapuščine najzanimivejši prevod dramskega besedila Rodoljubi, ki ga je iz

češčine prevedel leta 185031. Spodnji dialog se odvije, ko k slovenski družini sredi

vojne pride ruski oficir Pavel, obdan s štirimi kozaki.

31 Na tem mestu bi bil morda ustreznejši glagol »poslovenil«, saj ni šlo le za jezikovni, marveč tudi za situacijski prenos besedila.

61

Pavel: Znaš govoriti po ruski ali po poljski?

Berluzga: Vse slovensko, kar nas je tukaj, vsi smo Slovenci.

Pavel: To dobro, ja tudi znam po slovenski govoriti. O Slovenec dobroj, o dobroj

čelovek, ti moj brat! (Poda Berluzgu roko, poljubi ga, in hoče tudi druge, pa ogibajo se

ga.) Nu brat, prinesi mi vino!

Mu poda vino.

Pavel: Njet, njet, njet! Vodka, vodka!

Miklavž: Morda hoče žganja?

Pavel: Da, žganja!

[…]

Berluzga: Naši vojaki bojujejo se v družbi z vašimi, tedaj moram tudi jaz z vami piti!

Pavel: Na zdravje vašega i našega imperatora! (Cegnar, Rodoljubi, NUK, Ms 1185, 1.

3. 2) Ta kratek izsek iz drame razkriva precej ustaljene predstave o Rusih in Rusiji, hkrati pa

prikazuje slovansko vzajemnost, ki je delovala na več ravneh. Ena raven je bila

jezikovno-kulturna; dramski junaki se razumejo, čeprav govorijo različne jezike

(Cegnar je celo »porusil« slovenščino, da bi zvenela bolj pristno), in čeprav imajo

različne običaje (razumejo, da je za Ruse pitje vodke tako, kakor je za Slovence pitje

vina). Pri tem je zanimivo, da je Rus tisti, ki razume Slovenca – in ne obratno. Ko po

seriji nesporazumov nazdravita, pijeta na zdravje carja in cesarja, s čimer je Cegnar

bržkone želel poudariti, da naj Slovani ne bi imeli revolucionarnih pretenzij po tem, da

bi rušili svoje vladarje, marveč so jim vdani in naklonjeni. Zanimiv je tudi širši

dramaturški lok, ki prikazuje (kar iz tega odlomka ni povsem razvidno), kako Slovenci

Ruse najprej sprejmejo s strahom in nezaupanjem, za kar na koncu ugotovijo, da je bilo

povsem odveč. Kakor bi Cegnar želel Slovencem sporočiti, naj se ne bojijo ruske groze,

s katero so jih strašili Avstrijci. Za povrh so se Rusi izkazali tudi kot zelo dobri gostje –

ob odhodu Slovencem namreč pustijo mošnjo zlatnikov. Morda bi z interpretacijo tega,

kako je iz te geste mogoče razbrati Cegnarjev namig, naj se Slovenci zanesejo tudi na

rusko gospodarsko pomoč, segli nekoliko predaleč, a vendarle jo velja omeniti. Sicer pa

lahko iz drame z gotovostjo razberemo, da so Rusi prikazani kot bratski narod, s

katerim imajo Slovenci mnogo skupnega, zato se jih Slovenci nikakor ne smejo bati.

Po obnovitvi ustavnosti je bil Fran Cegnar med ustanovitelji Slavjanske čitalnice in

62

redni dopisnik v vse tržaške časopise, ki je imel v slovenskem narodnem gibanju v Trstu

močno vlogo. Njegova kulturno-literarna vloga pa se je v prihajajočem obdobju za ceno

drugih narodnih angažmajev precej zmanjšala. To zgovorno priča o spremembi, do

katere je prišlo: če je bil čas neoabsolutizma obdobje literarnega ustvarjanja, skrivanja

političnih prepričanj v metafore, je obdobje, ki je sledilo, svoje politične zahteve vsaj

deloma že lahko artikuliralo v publicistiki in društvenem življenju.

63

3 RUSIJA IN SLOVANSKA VZAJEMNOST NA SEVERNEM

JADRANU MED 1860 IN 1905 Cesar Franc Jožef je bil po vojaškem porazu Avstrije s Piemontom-Sardinijo v

Lombardiji leta 1859 zaradi splošnega nezadovoljstva in finančnih težav primoran

odpravljati neoabsolutistični režim ter pristati na ustavne in zakonodajne spremembe.

Temu je naslednje leto sledila oktobrska diploma, ki je omogočala delno parlamentarno

življenje. Čeprav je bilo z oktobrsko diplomo prebivalcem Avstrijskega cesarstva

obljubljenih več svoboščin, kot so jih bili deležni v času Bachove vladavine, so ji elite

(sploh nemško liberalno meščanstvo in madžarsko plemstvo) nasprotovale ter izsilile

februarsko ustavo. Ta je definirala sestavo in pristojnosti državnega zbora, predvsem pa

je prvič po letu 1848 oblikovala predstavniško telo, ki ga je mogoče imenovati

parlament. (Cvirn 2006, 77–89) Konec trde Bachove vladavine se je nemudoma poznal

tudi v kulturnem življenju Slovencev. Že leta 186132 so bile ustanovljene slovenske

čitalnice v Trstu, Mariboru in Celju. Hkrati so šestdeseta in sedemdeseta leta pomenila

naraščanje ruske prisotnosti v zavesti Slovencev. Sploh so se k Rusiji obračali Slovenci,

ki so se po avstrijskem vojaškem porazu proti Prusiji (1866) bali, da se ji bo Avstrija

priključila. Pod vplivom nemškega liberalnega nacionalizma naj bi se bili maloštevilni

Slovenci hitro primorani asimilirati, kar bi lahko pomenilo konec slovenskega naroda.

Predvsem slovenski liberalci (mladoslovenci) so bili prepričani, da bi v takšnem

primeru slovenski narod lahko obstal le, če bi se zatekel pod okrilje neke druge velike in

močne slovanske države, denimo Rusije. Tako je nastala rimana skovanka tistega

obdobja, ki se je glasila »bolje Rus kakor Prus«33. S tem so Slovenci poudarjali, da bi se

v primeru avstrijsko-pruske združitve zatekli k Rusom, saj bi raje videli, da si jih

podjarmijo oni kakor pa Nemci. (Čurkina 1979, 453) Zatekanje k Rusiji je še dodatno

spodbudila decembrska ustava in po njej uvedba dualizma leta 1867. Zaradi slednjega

so se slovanski prebivalci dvojne monarhije počutili izigrane na račun nemške in

madžarske nadvlade, kar je še spodbudilo oziranje za močnim slovanskim zaveznikom,

ki se je obetal v Rusiji. (Čurkina 1979, 453)

32 Tega leta (1861) so potekale tudi prve državnozborske volitve v ustavni dobi. Slovenci so bili v tem času še nepripravljeni in niso dobili večine niti v kranjskem deželnem zboru. Šele na volitvah 1867 je slovenska stranka skoraj na celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju nastopila organizirano in uspešno. (Melik 1982, 645) 33 Npr. »Ta čas bode pač vsak pravi Slovenec pred in raje po narodnosti postal Rus nego Prus.« (Slovenski narod, 17. april 1869)

64

Slovensko zanimanje za Rusijo je doseglo vrhunec z rusko-turško vojno (1877–78).

Tedaj so slovenske povezave z Rusijo, ki so imele prej predvsem kulturni, lingvistični

ali znanstveni predznak, pri slovenskih liberalcih (mladoslovencih) dobile politični

prizvok. V desetletju po tem je navdušenje nad Rusijo na Slovenskem naraščalo, kar

nam omogoča tudi nekoliko bolj sistematično spremljanje odnosa do Rusije, kakor je

bilo to mogoče v prejšnjih obdobjih. To gre pripisati predvsem razvoju tiska in

svobodnejšega ozračja po koncu Bachovega absolutizma: da bi prišli do pričevanj, ni

treba več slediti posamezniku in njegovi zapuščini, marveč lahko s pomočjo tiska vsaj

delno sledimo javnemu mnenju. Ob koncu sedemdesetih let 19. stoletja je v slovenskem

tisku34 (v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu, Slovencu in Edinosti) mogoče

opaziti izrazit porast zanimanja za Rusijo ter obravnavanja ruskih tem (od kulture do

politike), ustanovljena pa sta bila tudi dva časopisa, ki sta v središče postavljala prav

slovansko vprašanje. To sta ljubljanski Slovan, mesečnik za književnost umetnost in

prosveto, ki je obstajal v letih med 1884 in 1887, urejala sta ga Ivan Hribar in Ivan

Tavčar, ter Slovanski svet Frana Podgornika, ki je med letoma 1888 in 1899 izhajal v

Gorici, Trstu in na Dunaju. Oba časopisa sta še pred koncem 19. stoletja ugasnila; delno

zaradi finančnih težav, pa tudi zaradi političnih pritiskov.35 Skupaj z njima naj bi

ugasnil tudi glavni val navdušenja nad Rusijo in s koncem 19. stoletja je dokončno

zamrlo t. i. staro, romantično rusofilstvo. S smrtjo Mihaila Fedoroviča Rajevskega leta

1884 je ugasnil večji del stikov med Rusi in Slovenci in proti koncu devetdesetih let so

družbene in kulturne vezi med narodoma že opazno oslabele. Če je Slovenska matica

leta 1879 slovenske knjige v Rusijo pošiljala šestnajstim naslovnikom, pa jih je bilo leta

1899 kar deset manj. (Čurkina 1979, 460) Poleg tega je opazna tudi sprememba v

odnosu do Rusije v enem najpomembnejših liberalnih časopisov, Slovenskem narodu –

po letu 1887, ko je prenehal izhajati Slovan, se je prisotnost Rusije v tem časopisu

bistveno zmanjšala, namenjali pa so ji tudi manj naklonjenosti (Čurkina 1995, 134)

Po ruski revoluciji 1905 se je navdušenje nad Rusijo in slovansko vzajemnostjo delno

34 Rusija je bila bolj prisotna v liberalnem tisku, a porast in celo simpatije je mogoče zaslediti tudi v konservativnih časopisih. To ne pomeni, da je liberalni tisk bolj simpatiziral z Rusijo kot državo ali carjem kot vladarjem, ampak je imel predvsem večjo naklonjenost do ruskega naroda, predvsem ruske kulture. Konservativni tabor je bil Rusiji nekoliko manj naklonjen že zaradi pravoslavja, na kar pa se liberalci skorajda niso ozirali. 35 Čurkina (1995) kot glavna razloga za zaton obeh časopisov navaja pritiske avstrijske oblasti in katoliške cerkve.

65

spremenilo v neoslavizem, delno pa so se njegovi liberalni zagovorniki začeli

intenzivneje zavzemati za združevanje južnih Slovanov (jugoslovanstvo), ali pa celo za

drugačne oblike politične ureditve (npr. socializem). Čeprav bi drugo obdobje v odnosu

do Rusije in slovanske vzajemnosti lahko zamejili že s koncem 19. stoletja, pa je do

končnega preloma nedvomno prišlo z letom 1905 in izbruhom ruske revolucije, ki ji

sledijo tudi spremembe ruske politike, ki so imele vpliv na celotno Evropo.

Raziskovalni del tega poglavja se osredotoča na odnos do slovanske vzajemnosti in

rusofilijo na severnem Jadranu, pri čemer se zanaša na različne vire. Veliko vlogo igrajo

časopisi, ne le tržaški, saj je treba upoštevati, da v Trstu do leta 1866 ni bilo stalnega

slovenskega časopisa: vzpostavili so ga šele z Ilirskim Primorjanom. To ne pomeni, da

tržaškega dogajanja v publicistiki šestdesetih let ne moremo spremljati, saj sta imela

tako Slovenski narod kot Slovenski gospodar tržaške dopisnike, kar nam omogoča, da

se pri sestavljanju slike o slovanski vzajemnosti lahko zanesemo na te časopisne vire. Z

ustanovitvijo časopisa Edinost leta 1876 je tržaško dogajanje mogoče natančneje

spremljati, sploh večplastno pa ga lahko vidimo od osemdesetih let dalje, ko je v Trstu

izhajalo več pomembnih časopisov – poleg Edinosti še Slovanski svet in nato še

socialistični Delavec-Rdeči prapor in pa Slovenka. Ob tem bo nekaj pozornosti

namenjene tudi hrvaškemu časopisu Slavenska misao, ki ga je kot nadaljevanje

slovanskega časopisa v francoščini, Il Pensee Slave, urejal Ante Jakić. Poleg časopisov

je sestavljanju slike o vplivu in pomenu Rusije in Slovanske vzajemnosti služila tudi

analiza korespondence prebivalcev severnega Jadrana in njihovih najpomembnejših

dopisnikov. V ta namen je bila pregledana korespondenca Frana Levstika, Frana

Celestina, Grege Blaža, Frana Cegnarja, Josipa Godine Verdelskega, Marice Nadlišek

Bartol, Vide Jeraj, Ljudmile Prunk, Ivana Prijatelja, Davorina Hostnika, Frana

Podgornika, Frana Kalistra, Ivana Dolinarja, ki jo hrani Narodna in univerzitetna

knjižnica v Ljubljani. Njihova korespondenca deloma osvetljuje publicistična stališča,

deloma pa opozarja na aspekte, velikokrat osebnejše, ki jih je pri analizi slovanske

vzajemnosti in odnosa do Rusije treba upoštevati. Pomembni so tudi avtobiografski

zapisi javnih delavk in delavcev tega obdobja, med drugim Ivana Regenta, Josipa

Vošnjaka, Marice Bartol Nadlišek, Josipa Godine Verdelskega, in Andreja Gaberščka.

Poglavje bo najprej prikazalo slovansko gibanje v Trstu (ustavne spremembe,

ustanavljanje čitalnic in društev, prizadevanje za časopis ...) v obravnavanem obdobju,

nato pa se bo nadaljevalo v natančnejšo analizo pogleda na Rusijo, slovanstvo in

66

jugoslovanstvo ter izpostavilo tudi nekaj najpomembnejših političnih in kulturnih

dogodkov, ki so vplivali na odnos do Rusije in slovanstva, kakršna sta predvsem rusko-

turška vojna (1877–78) ter slovanski kongres in etnografska razstava v Moskvi (1867).

Iz teh dveh primerov je mogoče videti, kakšen doseg je imelo zunanjepolitično

dogajanje in kakšen vpliv kulturno združevanje. Poglavje bo predstavilo tudi različne

politične vidike, ki so prispevali tako k vzponu kot zatonu ideje o slovanski vzajemnosti

in rusofilije v obravnavanem obdobju. Nekaj pozornosti bo namenjene tudi drugim

gibanjem, ki so v tem obdobju nasprotovala ali dopolnjevala slovansko idejo, predvsem

socializmu in boju za žensko enakopravnost. V posebnih podpoglavjih bosta

izpostavljena tudi dva fenomena, na katera je mogoče naleteti v tem obdobju in še nista

bila resneje obravnavana: prvi je t. i. spontana oz. pragmatična rusofilija, ki jo je

mogoče razbrati iz pisem in priča o tem, kako je nekritično navduševanje nad Rusijo

deloma potekalo tudi na spontani ravni36, deloma pa je bilo pogojeno z upom o boljšem

življenju in možnostjo zaposlitve. Drug fenomen, ki je bil omenjen že v prejšnjem

poglavju, pa je predstava o Trstu kot »trdnjavi«, kjer Slovani branijo avstrijsko morje in

s tem prihodnost celotne Avstrije. Ta predstava, ki je bila na prelomu stoletja čedalje

bolj demitizirana, se je pojavljala večkrat, v različnih oblikah, dokler se posamezniki

niso odločno obrnili proti njej.

3.1 Slovanstvo v Trstu med 1860 in 1905

Ustavna doba je tudi v Trst prinesla obet optimizma, ki se je kazal v morebitnem

združevanju, ustanavljanju (tudi političnih) društev in časopisov ter na sploh v možnosti

javnega življenja, ki je bilo v času absolutizma močno okrnjeno. Optimistični zalet je

mogoče razbrati že iz pisem Frana Cegnarja s konca leta 1860, ko je Franu Levstiku iz

Trsta pisal, kako so se Slovani začeli »jako gibati« in poskušajo narediti svojo čitalnico,

nato pa je dodal še: »Željno pričakujem novih zakonov za Slovence; nekaj moramo

vendar dobiti, prava potreba je, da pahnemo iz šol in pisarnic protivnike naše

slovenščine. Tako, kakor te reči danes stoje, ne morejo dolgo biti.« (Fran Cegnar Franu

Levstiku 9. decembra 1960, NUK, Ms 491, 1–7)

36 Izraz spontanost je treba na tem mestu razumeti v kontekstu Vovellove zgodovine mentalitet, ki se ukvarja z raziskovanjem posredništev in dialektičnih razmerij med objektivnimi okoliščinami življenja ljudi in med načini, kako si o njih pripovedujejo in kako jih živijo. (Vovelle 2004, 23)

67

Ko so se začele udejanjati prve želje, je optimizem še naraščal, kajti v naslednjem

pismu je Cegnar Levstiku že poročal o tem, koliko Slovanov imajo na svoji strani, ter je

napovedal, da če bo šlo tako dobro tudi v prihodnje, »poskrbimo za marsikaj koristnega,

v prav ugodnih okoliščinah tudi izdamo časopis.« (Fran Cegnar Franu Levstiku, b. d.37,

NUK, Ms 491, 1–7)

Pričakovanje je trajalo do razglasitve ustavnega patenta 26. februarja 1861, po katerem

je Franc Jožef Trstu podelil nov statut. Ta je določal, da z mestom in njegovo okolico

upravlja občinski svet, ki je tako prevzel pristojnosti deželnega zbora. Uvedba

parlamentarnega življenja je povzročila spremembe tudi v lokalni samoupravi v

avstrijskih deželah ob Jadranu, ki so dobile nov upravni okvir. Deželni zbori so bili

oblikovani v skladu z volilno zakonodajo, ki je kljub slovanski demografski premoči

tako na Goriškem kot v Istri v ospredje potisnila Italijane. Tudi v Trstu so vladali

Italijani; prišlo je do velikega razkoraka med številom zastopnikov iz mestnega središča

in okolice, kar se je poznalo tudi pri narodnostni strukturi, ki je bila v prid Italijanom.

Istega leta je prišlo tudi do ustanovitve kraljevine Italije, kar je še povečalo občutek

ogroženosti tržaških Slovencev.38 (Pirjevec 2007, 27–31) Prednovoletni optimizem iz

leta 1860 se je že po nekaj mesecih izkazal za pretiranega. Konec septembra leta 1861

se je Josip Godina v pismu že potožil tedanjemu someščanu in tajniku čitalnice Franu

Levstiku o tem, kako se Slovenci slabo zavedajo narodnostnih tegob, ki pestijo

slovenske prebivalce Trsta, še bolj pa ga je zmotilo to, da se ob krivicah ni zganil noben

od tržaških Slovanov:

Po vsih krajih se že kaj piše zoper naše protivnike ali sovražnike – Nemce in Italijane

(Lahe), ali sploh o raznih zadevah našega slovenskega naroda, le o nesreči v Triestu

čisto nič. Od kod prihaja to? Ali morebiti nimate dovolj priložnosti? Saj vidite, kaj

neprestano blodi Triestinca, pa vendar noben Slavjan na Primorju se ne gane. (Josip

Godina Franu Levstiku 22. septembra 1861, NUK, Ms 491, 1–7)

Nato je ponovil željo, o kateri je ob koncu leta 1860 s tolikšnim upanjem pisal Fran

37 Pismo je nedatirano, a je iz sosledja siceršnje korespondence razvidno, da je bilo napisano po 9. decembru 1860 in še pred novim letom. 38 O slovenskem odnosu do zedinjene Italije je mogoče brati tudi v številnih časopisnih člankih tistega leta, zelo zgovorne so denimo Novice, ki večkrat izražajo skrb zaradi Garibaldijevih apetitov po Trstu, Istri in Dalmaciji. (npr. Novice, 5. junij 1861, 183)

68

Cegnar: »Ali ne bi bilo mogoče v Triestu na svetlo dajati političen list v slovenskem

jeziku? Kako potrebno bi to bilo!« (Prav tam.)

Ko je leta 1866 Avstrijsko cesarstvo izgubilo vojno proti Prusiji, Primorci niso bili

ogroženi le na idejni ter prizadeti le na simbolni ravni, kakor so bili (predvsem)

slovenski liberalci drugod, marveč se jim je izguba dejansko poznala: Avstrijci so

morali pruski zaveznici Italiji prepustiti Benečijo in z njo 40.000 prebivalcev nadiških

dolin slovanskega porekla.39 (Pirjevec 2007, 27– 29; Marušič 2012, 28) Poleg tega sta

občutnejša postala tudi italijanski in nemški nacionalizem oz., kakor je leta 1896 zapisal

Simon Rutar40: »Po vojni l. 1866 pa je Italijanom in Nemcem še bolj greben vzrastel,

tako da mislijo, da so oni poleg Madjarov jedini, ki so sposobni vladati vsem drugim

avstrijskim narodom.« (Rutar 2017) Po Rutarju naj bi to trajalo dobro desetletje, dokler

jih ni prizemljila rusko-turška vojna leta 1877, ko naj bi se »prevzetnost Italije in

Nemčije nekoliko ohladila«, saj so se začeli zavedati ruske moči, ki bi lahko pomenila

tudi vzpon slovanstva – sploh po avstrijski zasedbi Bosne in Hercegovine. Italijanski

časopisi naj bi tedaj svoje bralce že začeli »strašiti s trializmom«. (Rutar 2017)

3.1.1 Slovanske čitalnice – začetek političnega življenja tržaških Slovencev

Prehod iz Bachovega absolutizma v obdobje ustavnosti je imel vpliv tudi na tržaško

politično življenje. Čeprav je bila volilna reforma še vedno izključujoča in je v Trstu

volilno udeležbo omogočala le približno 5000 ljudem, je med prebivalci mesta prišlo do

porasta politične aktivnosti. Iz Slavjanskega društva, ki je bilo v petdesetih letih

primorano ugasniti, je 29. januarja leta 1861 nastala slovenska narodna čitalnica, ki je

pozneje na severnojadranskem prostoru dobila še več podružnic, ki so imele velik vpliv

na politično misel in slovansko zavest Slovencev s tega območja.41 Tržaška slovanska

čitalnica se je od drugih meščanskih čitalnic razlikovala po tem, da ni bila le slovensko

39 Odnos beneških Slovencev do Italijanov in Slovencev je bil večplasten, lahko naklonjen tako italijanstvu kot slovenstvu, predvsem pa nenaklonjen Avstriji. (Več o tem Marušič 2012, 24) 40 Simon Rutar (1851–1903) je bil (prvi univerzitetno izobraženi) zgodovinar, arheolog in geograf, ki se je med drugim intenzivno ukvarjal s tržaško zgodovino ter se boril proti ustaljenim predstavam o preteklosti mesta, ki so jih ustvarili predvsem Gregorutti, De Franceschi, Frauer, Venussi in Kandler. 41 Pri Slovencih v Primorju so se od začetka šestdesetih let v okviru vseslovenskega gibanja ustanavljale čitalnice ter bralna društva z narodnoprebudno vsebino; na celotnem slovenskem ozemlju jih do leta 1869 lahko naštejemo 57, od tega jih je bilo 26 na Primorskem (16 na Goriškem, 8 na Tržaškem in 2 v slovenskih predelih Istre). (Marušič 1999, 171)

69

društvo, ampak je v skladu z duhom Trsta združevala več Slovanov, tudi Hrvate, Srbe,

Črnogorce, Poljake, Čehe in Slovake. To je razvidno tudi iz zapisnikov, ki niso bili

pisani le v slovenskem, marveč tudi v hrvaškem in srbskem jeziku. Ob ustanovitvi je

bilo včlanjenih 250 članov, v poznejših letih pa se je številka ustalila na manj kot 150

članih, kar gre delno pripisati tudi ustanovitvi novih slovenskih društev, sploh Edinosti

leta 1874. Razlog za njihovo usihanje pa je sodobnik Simon Rutar videl tudi v tem, da

niso zmogle nagovarjati dovolj velikega števila raznolikih Slovencev oz. da se mnogi

Slovenci niso imeli možnosti ukvarjati z vprašanjem narodnosti. V svojem delu

Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, ki je izšlo leta 1896 in velja za enega od

prvih znanstveno-zgodovinskih del v slovenskem jeziku, ki tematizirajo Trst, je o

čitalnicah zapisal:

A kmalu so zaspale jedna za drugo, bodisi ker starejši kmetje niso znali čitati in torej

niso mogli zahajati v čitalnice; bodisi ker so okoličani večinoma praktični delavci,

boreči se za vsakdanji kruh, in torej niso marali tratiti zlatega časa za tako idejalno

stvar, kakor je narodnost. (Rutar 2017)

Večji del članstva je pripadal trgovsko-obrtniškim in uradniškim poklicem, ki so v

mestnem središču lahko ohranjali narodnozavedno slovanstvo. Drugi Slovenci, ki so

tedaj živeli v Trstu, predvsem pa so v mesto hodili iz njegove okolice, so bili delavci, ki

so se bili primorani asimilirati večinsko italijanskemu prebivalstvu in zaradi narave

svojega dela ter stopnje izobraženosti še niso bili pripravljeni na narodnostne boje.

Kljub temu pa so društva okrepila slovansko narodnostno gibanje na Tržaškem ter

naredila enega od najpomembnejših korakov k politični aktivaciji. (Marušič 1999, 176;

Pahor 2010, 389–392).

Josip Godina Verdelski je poročal, da so se mnogi »protivniki Slovencev« čitalnic bali,

saj si v Trstu niso želeli imeti preveč povezanih in osveščenih slovanskih someščanov.

Poleg tega je bil mnenja, da absolutizem ni dopuščal čitalniškega življenja, saj naj bi

bilo neizobraženim ljudem lažje vladati, zato naj bi bilo v ustavni dobi, »ko imamo

neko slobodnost«, nujno toliko bolj izobraževati narod. Čitalnice naj bi v ospredje

postavljale kulturo in izobraževanje, nič pa ni narobe, če so občasno namenjene tudi

kakšni »nedolžni in neškodljivi veselici, zlasti ob nedeljah in praznikih«. Na ta način naj

bi čitalnice skrbele tudi za moralo; veliko primerneje je namreč, če se Slovani zberejo in

70

zmerno poveselijo v čitalnici, kakor da bi denar in moralo zastavljali v krčmi. Na

splošno je Godino precej skrbela javna morala Slovanov in zdi se, da se mu je zdelo bolj

primerno in varno, da se veselijo v svojem, zaprtem krogu, kakor da bi do izgredov

prihajalo zunaj. Seveda pa je posebej poudaril, da se v čitalnici nikakor ni primerno

preveč zabavati. (Pod lipo, februar 1869, 38–41)

Kljub čitalnicam in čedalje boljši slovanski organiziranosti pa so nekateri Tržačani imeli

občutek, da je Ljubljana še vedno središče slovenstva. To je razvidno iz pisma Frana

Cegnarja, ki je razmišljal, da bi šel za telegrafskega voditelja v Ljubljano. Po eni strani

ga Ljubljana ni mikala, saj je doma, v Trstu, »vendarle najraje«, a hkrati je pojasnjeval,

da ima v Ljubljani, »v srcu slovenskega sveta, človek tudi priliko biti skupaj z ljudmi, ki

so slovensko omikani, kar tukaj najbolj pogrešam.« (Fran Cegnar Franu Levstiku, 15.

oktober 1864, NUK, Ms 491) Seveda pa se uspehi tujih mest velikokrat zdijo večji od

domačih, na katere senco mečejo medsebojni prepiri in težave, ki jih človek lahko opazi

le na domačem terenu. V letih 1863 in 1864 je Cegnar namreč pogosto pisal o

čitalniških sporih in na splošno o slabem stanju slovanstva, kar naj bi se posebej zrcalilo

v slabi prodaji slovanskih knjig ter umanjkanju slovenskega časopisa. (Prav tam.)

3.2 Slovenstvo, slovanstvo in jugoslovanstvo

Članstvo čitalnic pa se ni le usipalo, marveč se je precej pogosto, vsaj na odgovornejših

funkcijah, tudi menjavalo. K temu je vsaj delno pripomogel tudi prostovoljski princip,

na katerem so delovale. O tem priča denimo Fran Levstik, ki je bil ob ustanovitvi

čitalnice leta 1861 slabi dve leti njen tajnik (k sodelovanju ga je iz Ljubljane v Trst

privabil Fran Cegnar), a je bil primoran ob tajniškem delu za preživetje še poučevati.

Kot se je v enem od pisem Josipu Stritarju spominjal skoraj desetletje pozneje (19.

februar 1870), si je prav v Trstu nakopal tolikšne dolgove, da se še več let ni izkopal iz

njih. (Levstik 1980, 156)42 Fran Levstik je bil tudi tisti slovenski jezikoslovec, s katerim

so bili v stiku vsi ruski znanstveniki, ki so se v šestdesetih in na začetku sedemdesetih

let znašli na slovenskem ozemlju. (Čurkina 1995, 96) Do številnih stikov je prišlo po

42 Sicer Levstik v različnih pismih poda več zanimivih uvidov o Slovanski čitalnici, z največjo tesnobo se spominja njene zadolženosti, do katere je med drugim prišlo, ker so se zadolžili za nakup mize za biljard. (pismo Antonu Fabianiju, 21. 4. 1877, Levstik 1980, 252) To podpira tudi Godinovo skrb o tem, da čitalnice ne bi postale le prostor zabave.

71

koncu leta 1862, ko ni več živel v Trstu, njegovo dopisovanje pa je bilo v večinoma

nepolitične narave in je temeljilo predvsem na slovanskem (ruskem in slovenskem)

jezikoslovju in kulturnih stikih. Vendar pa je, zlasti od leta 1863, torej od tržaškega

obdobja dalje, ko se je vrnil v Ljubljano in začel urejati prvi slovenski politični časnik

Naprej, v Levstikovem pisanju mogoče opaziti sistematično naklonjeno obravnavanje

slovanske vzajemnosti ter politično zavest. Bil je prepričan, da bi le združeni Slovani

lahko dosegli enakopravnost znotraj monarhije (Levstik 1956, 49)43, posebno pozornost

pa je namenjal Slovanom, ki so živeli v narodnostno mešanem okolju z italijanskim

prebivalstvom. V Napreju je leta 1863 svaril pred italijansko nevarnostjo, ki bi sledila,

če bi se Tržačani združili s Kraljevino Italijo – po njegovem bi tovrstna združitev

pomenila premik narodnostne meje, ki bi po novem tekla »od Bovca nad Idrijo, potem

pa na Postojno in od tod na Reko, da bi jim torej ostalo pol Notranjske, vse Goriško in

Istra s Primorjem in otoki.«44 (Levstik 1956, 113) Istega leta je za Naprej napisal tudi

članek z naslovom Slovenskega juga politični program, v katerem opozarja na

nevarnost, ki jo za Slovence predstavljajo tako Italijani kot Nemci: prvi bi ob

jadranskem morju »na slovanskih tleh postavili straže svoje narodnosti«, drugi pa naj bi

si slovansko ozemlje skušali »na veke politično pripeti k Veliki Nemčiji, katera skozi

vse slovenske zemlje Adrijanskemu morju hrepeni podati svojo mogočno roko.«

(Levstik 1956, 314) K podobni tematiki se je Levstik večkrat vrnil in sklepamo lahko,

da ga je zaposlovala tudi zaradi dveh let, ki ju je preživel v Trstu. Štiri leta pozneje, leta

1867, ko je Slovane prizadela uvedba dualizma in nemško-madžarske nadvlade v

monarhiji, se je Levstik lotil ustanavljanja novega časnika, ki bi nosil naslov prav

Slovenski jug, v njegovem programu pa je vnovič izpostavil pomen jugoslovanstva, ki

naj bi bil za južne Slovane v Avstro-Ogrski nujen. Časnika mu nikoli ni uspelo izdati.

V šestdesetih letih jugoslovanske ideje na podlagi časnikov ne moremo spremljati, saj je

bila publicistika kljub obnovitvi ustavnega življenja še vedno pod budnim nadzorom

oblasti, ki je v primeru kršitev kaznovala tako avtorja prispevka kakor tudi izdajatelja

43 »Le združeni Slovani bi imeli možnost, da bi pomagali, naj se ravnopravnost preseli s papirja v dejansko življenje,« je v sodelovanju s Pleteršnikom leta 1863 napisal v članku z naslovom Misli o sedanjih narodnih mejah. Zaradi tega članka so ga avstrijske oblasti naprej vzele na piko, kar je na koncu privedlo do prenehanja izdajanja časopisa, njegov izdajatelj Miroslav Vilhar pa je bil tudi obsojen na krajšo zaporno kazen. (Levstik 1980, 49) Vilharjeve pesmi so, kot bo razvidno v nadaljevanju, radi objavljali tudi tržaški časopisi, pa tudi sam je v več pesmih omenil Trst in tamkajšnje goreče slovanstvo. 44 Glede na to, da se je rapalska meja, začrtana 57 let pozneje, tej napovedi precej približala, to niso bile, kakor je napovedal že Levstik, »le bahajoče besede razgrete krvi«. (Levstik 1956, 113)

72

lista in tiskarja. (Prijatelj 1956, 302-381) Opazimo lahko le, da so bila poročila s

Hrvaške ali Srbije precej pogosta (sploh v Slovenskem narodu in Slovenskem

gospodarju), teoretsko obravnavo jugoslovanstva ali izrecen jugoslovanski program pa

v tem obdobju iščemo zaman. Več o stališčih glede jugoslovanskega vprašanja lahko

izvemo iz drugih virov, sploh korespondence, pa še tu so bile ideje precej raznorodne.

Čeprav je ohranjenih malo dokumentov, je o tem izjemno zanimivo razmišljal

Levstikov dopisovalec Grega Blaž, ki je prav tega leta na Reki izdal Majerjevo Rusko

slovnico za Slovence45. O Gregi Blažu je malo znanega, ni ga niti v slovenskem

biografskem leksikonu, prav tako pa je v strokovni literaturi največkrat omenjen zgolj

kot prijatelj Janeza Trdine ali pa založnik Majerjeve Ruske slovnice za Slovence. Da je

še danes tako, je nenavadno, sploh ker je za razvoj slovanske ideje in seznanjenje

slovenskega bralstva z Rusijo eden najpomembnejših publicistov, čigar nepodpisane

uvodnike v Slovenskem narodu pa so, kakor je dokazal Dušan Kermavner (1961), po

krivici pripisovali Franu Celestinu. Prvi je članke napačnemu avtorju pripisal Ivan

Prijatelj, po njem pa so napako ponavljali vsi, ki so se ukvarjali s to temo. Prijatelj je

zaradi omenjene serije člankov, ki so nosili naslov Slovenci in slovanska vzajemnost,

Celestina označil za ustanovitelja rusofilske politične ideologije svoje generacije. Dušan

Kermavner je celo postavil tezo, da Celestin, v nasprotju s splošnim prepričanjem, v

šestdesetih letih sploh ni prispeval nobenega bistvenega članka o Rusiji (vse dokler ni

tja leta 1869 odpotoval), ampak je bil v resnici pod Blaževim vplivom. Eden od

Kermavnerjevih argumentov za pripis avtorstva Blažu in ne Celestinu pa je prav

poznavanje jadranskega morja, sploh pa ladij in ladijske tehnologije, kar je očitno iz

besedil. Kermavnerju je dalo misliti, kako bi lahko Celestin s celine in z izrazito

humanistično izobrazbo spontano toliko vedel o teh stvareh, dokler analiza nepodpisane

in redke ohranjene Blaževe podpisane korespondence ni pokazala, da je bil v resnici on

tisti, ki je Slovenskemu narodu pošiljal članke. Če je delo, ki ga mnogi še danes

pripisujejo Celestinu, »političnemu apostolu rusofilstva«, v resnici Blaževo, je osrednji

nosilec vseslovanske in rusofilske ideje šestdesetih let človek z jadranske obale, ki je

45 O tej slovnici so še istega leta poročali tudi v slovanofilskem listu Moskva (3. avgusta in 19. avgusta 1867).

73

najbolj plodovita leta svojega življenja preživel na Reki in nato v Trstu, kjer je tudi

umrl.46 (Kermavner 1961, 20–31) V zagrebškem arhivu se je iz leta 1867 ohranilo poročilo, da naj bi Blaž, kakor poročajo

zaupni viri iz Pariza, deloval »poverjen s panslavistično propagando« z denarno

podporo ruskega konzulata na Reki (Kermavner 1961, 26). Morda mu je prav ta denar

tudi omogočil izdajo Ruske slovnice za Slovence, ki s finančnega vidika gotovo ni bila

vzdržna naložba. To mu je bilo jasno že ob izdaji, ko je pisal Levstiku: »Težko je

Slovencem knjige slavjanske prodajati, še težje pa denar zanje dobiti.« (Grega Blaž

Franu Levstiku 20. november 1867, NUK, Ms 491, 1–7)

Da je to storil zaradi idealov, ne pa iz finančnih vzgibov, potrjuje tudi nadaljevanje

pisma, v katerem se deklarativno preusmeri od slovenstva k slovanstvu. To je opisal z

besedami:

Spolnila se mi je želja, namreč: Slovencem knjigo priobčiti, da se vsak lahko rusko

uči. Zdaj pa za slovenske knjige ne bom več niti peresa omočil, niti novčiča izdal: bila

je to prva in zadnja moja. Res, treba bi bilo še nekaj pisati, da bi se Slovenci vse

naučili, kar je za pisanje ruskega jezika treba, pa sem si premislil. Naj zdaj drugi

delajo za Slovence – jaz sem Slavjan! (Grega Blaž Franu Levstiku, 20. november

1867, Ms 491, 1–7) V šestdesetih letih 19. stoletja je pri večini avtorjev še domala nemogoče potegniti ostro

ločnico med slovenstvom, slovanstvom in jugoslovanstvom, je pa iz redkih Blaževih

ohranjenih pisem in stališč, ki jih je zagovarjal v sicer nepodpisanih člankih, mogoče

razbrati jasno zanikanje jugoslovanstva – ter pripadnost slovanstvu, pri katerem je celo

navijal za sprejetje ruščine kot univerzalnega slovanskega jezika. O tem je pisal tudi

Levstiku in ga prepričeval, naj skuša ljubljansko mladino pregovoriti, da posvoji ruščino

in zavrže hrvaščino. (Grega Blaž Franu Levstiku, b. d. september 1869, NUK, Ms 491)

Svoje stališče je Blaž v sedemdesetih letih še natančneje razložil Josipu Jurčiču, tedaj

uredniku Slovenskega naroda, s čigar (jugo)slovansko politiko se nikakor ni strinjal.

Pisal mu je, da ne more razumeti navduševanja nad potencialnim združevanjem Srbije

46 Podatke o njem lahko razberemo iz Trdinovih besedil Moje življenje, Nekdanji Mengšanje in Prijatelji iz reške čitalnice ter iz posameznih pisem Levstiku, Jurčiču in Trdini, ki jih hrani NUK.

74

in Hrvaške, saj naj bi to pomenilo, da hočejo »vodo z ognjem spojiti«, tega pa Blaž ni

mogel obravnavati kot resno politiko. Nato je nadaljeval z besedami:

Večjih antagonistov si skoraj misliti ne morem, nego Srbija in Hrvaška; ta

antagonizem, ki se je do zdaj le v novinarskih prispevkih javil, je z zasedenjem Bosne

do skrajnosti dozorel! V Bosni, kjer si Avstrija svoj grob koplje, bosta Srb in Hrvat

krvavo »jugoslavljansko pitanje« rešila – ne v smislu nekih sanjarjev. (Grega Blaž

Josipu Jurčiču, 1. september 1878, NUK, Ms 1472, 7)

Citat iz pisma Jurčiču priča o tem, da je Blaž dobro poznal politične in družbene

razmere svojega časa; njegovo poznavanje je bilo tako dobro, da je lahko predvidel tudi

daljno prihodnost. To je bilo v času rusko-turške vojne, ko je bilo citirano pismo

napisano in so se razmere na Balkanu zaostrile ter bile ob tem v publicizmu podžgane z

močno čustveno zaznamovanostjo, lažje kot prej.

Čeprav danes poznamo le nekaj Blaževih pisem, je iz njih mogoče razbrati, da je bil

trezen in pragmatičen človek – in tako je gledal tudi na (jugo)slovanstvo. Morda mu je

bil nekoliko manj od drugih Slovencev naklonjen tudi zato, ker je večji del svojega

življenja preživel na Reki, zaradi česar je odnos med Srbi in Hrvati poznal bolje od

večine Slovencev, ki so ga spremljali predvsem prek časnikov, ki so jim dopuščali več

možnosti za vzneseno jugoslovansko sanjarjenje.

Seveda pa bi bilo pretirano Blaža označevati za političnega genija, ki je zmogel

napovedovati prihodnost. Če je znal predvideti, kje bo izbruhnila prva svetovna vojna in

kako krvavo se bo razpletlo jugoslovansko vprašanje, pa bi se lahko nič manj tragično

razpletla tudi njegova različica udejanjanja vseslovanske ideje. Po njegovem bi, »ako je

slavjanstvo za bodočnost sploh kaka moč na katero bi Evropa lahko računala«, Slovenci

morali iskati zavezništvo z Rusijo, saj naj bi samo ona zmogla pred drugimi evropskimi

nacionalnimi velesilami ohranjati slovanstvo. In kot je še mogoče razbrati: Blaž je tudi

zaradi odnosa do Rusije nasprotoval slovenskemu zbliževanju s Hrvaško, saj se je bal,

da bi »nas tako spojenje pri Srbih in Rusih kompromitiralo.« (Grega Blaž Josipu

Jurčiču, 1. september 1878, NUK, Ms 1472, 7) Seveda moramo tudi to pismo razumeti

v luči rusko-turške vojne, ko je bila Rusija v vseh slovanskih časopisih opevana zaradi

svojega herojstva in žrtvovanja za Slovane.

75

Grega Blaž se pri obravnavi slovanskega vprašanja pojavlja zelo redko, bržkone tudi

zato, ker so njegove nepodpisane članke največkrat pripisovali napačnim avtorjem,

publicistično oz. »narodno« delo pa tudi ni bilo njegov primarni poklic. Preživljal se je

kot trgovec, s čemer ni preživljal le sebe, ampak, kakor je pisal Janezu Trdini, je

preživljal tudi svojih dvanajst nečakov. V zelo kratkem obdobju sta mu v osemdesetih

letih umrla dva brata in svak, ki so za seboj pustili nepreskrbljene majhne otroke. To je

bil tudi eden od razlogov, da je nehal pisati oz. se ukvarjati s slovanstvom in se je raje

posvetil trgovini, ki mu je omogočala preživetje. Želel si je, da bi lahko pisal za

Slovana, saj ga je Hribar, ki ga je imel za »dobrega narodnjaka in čist značaj« in za

»popolnega slovanskega politika«, osebno povabil, a mu čas tega ni dopuščal. (Grega

Blaž Janezu Trdini 21. april 1884, NUK, Ms 577, 1–107) Tako je zaradi življenjskih

razmer svoj čas čedalje manj namenjal slovanstvu, kar je razvidno iz Blaževih pisem, ki

jih je mogoče najti v zapuščinah nekaterih njegovih dopisovalcev. Če je ob koncu

šestdesetih in tudi še v sedemdesetih letih tej temi v pismih namenjal pozornost, se je v

osemdesetih umaknila življenjskim težavam in se pojavila redkeje. O tem vsaj pričajo

redka pisma, je pa zaradi njihovega majhnega števila (skupaj jih v rokopisni zbirki

NUK lahko najdemo manj kot dvajset) mogoče, da mu delamo krivico in je s

slovanskim delom nadaljeval, a moramo zanj še najti dokaze. To pa seveda v nobenem

primeru ne pomeni, da se je z narodno idejo povsem nehal ukvarjati, še več, zanimivo je

tudi, da se je vsaj v enem nedatiranem pismu precej ukvarjal s slovenstvom, se pravi

prav s tistim, za kar je ob koncu šestdesetih let rekel, da bo opustil. V tem pismu je

obračunaval z Andrejem Einspielerjem in njegovo idejo vnovične vzpostavitve Notranje

Avstrije, ki je bila bistvo mariborskega programa47. Zapisal je, da je sam Einspielerju

večkrat nasprotoval pri tem, saj bi bili v tovrstni državni tvorbi Slovenci v manjšini, kar

pa je »narodno izdajstvo.« (Grega Blaž Janezu Trdini, b. d., NUK, Ms 577) Pismo bi

glede na kontekst lahko postavili v konec osemdesetih let, morda je bil povod zanj celo

Einspielerjeva smrt, sicer bi bilo res nenavadno, da bi si s Trdino dopisovala o Korošcu,

ki v slovenski politiki in družbi ni imel skoraj nobene vloge in pomena več. Slovenski

sentiment je mogoče zaznati tudi v pismu, ki ga je Trdini poslal iz Ljubljane leta 1892,

v katerem opisuje, kako že dvaintrideset let ni bil tako dolgo na Kranjskem. V

sedemnajstih dneh, kolikor je trajal njegov postanek v Ljubljani, Kamniku in (rojstnem)

47 Mariborski program je bil objavljen v Novicah 4. oktobra 1865, njegov največji zagovornik pa je bil Einspiler. V njem je bila izražena zahteva po obnovitvi Ilirskega kraljestva, ki bi se ji priključila še Štajerska. Dežele bi bile narodno mešane. (Stergar 2004, 68)

76

Mengšu, je spoznal, da se je rodoljubje v treh desetletjih njegove odsotnosti močno

okrepilo, da je slovenščina postala vodilni jezik, »najhujši nemškutarji pa so še vedno

kaki kmetavzarji, ki niti brati niti pisati tudi nič nemško ne znajo.« (Grega Blaž Janezu

Trdini 3. februar 1892, NUK, Ms 577) Nekoliko ga je zmotil le ugnezden

»klerikalizem«, čeprav je opazil, da so tudi nekateri preprosti podeželani postali

liberalnejši. (Prav tam.)

V naslednjih letih je Blaž Trdini le enkrat na leto poslal dopisnico; videti je, da mu

zdravje peša in se je precej ukvarjal z boleznijo. Med drugim so mu odrezali nogo,

zaradi česar je dolgo okreval. Čeprav sta se s Trdino poznala še iz otroštva, so ohranjena

pisma v tem obdobju postala najbolj osebna: slovanska, jugoslovanska in slovenska

ideja so izgubile svoje mesto, nadomestila so jih poročila o zdravju in občih skrbeh

ljudi, med drugim tudi glede slabe letine in vala izseljevanja, ki naj bi ga ta še

spodbudila. (Blaž Trdini, 11. februarja 1903, NUK, Ms 577) Zadnje pismo je Blaž

poslal iz Trsta, kamor se je preselil k sestri. Tudi to je bilo osebno, morda najbolj od

vseh, ki sta si jih izmenjala, govorilo pa je o tegobah staranja. »Kaj pomaga, starost ima

svoje posledice, ne samo, da je polna nadlog v zdravstvenem pogledu, ampak tudi

osamljuje človeka, ker prijatelji zginjujejo drug za drugim.« (Grega Blaž Janezu Trdini,

2. november 1904, NUK, Ms 577) S tem se je dopisovanje zaključilo, v naslednjih letih

pa sta oba dopisovalca umrla.

Popis Blaževe življenjske zgodbe in njegovih stališč na tem mestu ne služi biografiki, ki

ga je do zdaj sicer po krivem spregledala, ampak širšemu razumevanju odnosa do

slovanske ideje. Iz Blaževih publicističnih in korespondenčnih stališč je razvidno, da je

bilo razumevanje problema slovanstva spremenljivo, ob tem pa njegovi zapisi pokažejo

tudi življenjske okoliščine, ki so bile velikokrat močnejše od idejnih: upravljanje

trgovine, s katero je preživljal sebe in nečake, mu je vzelo toliko časa in moči, da se je

moralo slovanstvo umakniti v drugi plan. Tudi druge življenjske okoliščine, denimo

bolezen, so obrnile prioritete in človek, ki se je v mladosti res intenzivno, zagrizeno in

skoraj aktivistično posvečal širjenju neke ideje, jo je bil v starosti primoran zapustiti. To

je seveda cikel, ki pritiče večini idej in večini življenj, a je na tem mestu vendarle

pomembno omeniti, da so bili le redki tisti, ki so slovenski, slovanski ali jugoslovanski

ideji namenili celo življenje – če seveda to ni bil njihov poklic, kakor bi to denimo

77

lahko rekli za Frana Levstika, ki sta mu slavistika in časnikarstvo pomenila tudi vir

zaslužka in do neke mere tudi življenjski smoter.

Posredno, preko pisma, ki ga je Fran Levstik poslal Hinku Dolencu, pa lahko tudi

razberemo, da je Blaž Rusko slovnico nameraval prodajati skrivoma in osebno, ne pa je

prepustiti knjigarnarjem. Temu je Levstik po pogovoru z uspešnim knjigarnarjem

Janezom Giontinijem nasprotoval, saj mu je le-ta dejal, da bi slovnico z veseljem

prodajal, Levstiku pa se je javno prodajanje zdelo nujno, saj naj bi bilo knjigo le na ta

način mogoče oglaševati v časopisih in bi vsakdo vedel, kje jo lahko kupi. Zanimivo je

tudi, da je Giontini Levstiku kazal dopise »starih župnikov, katerim se že tresejo roke«,

ki so se že vnaprej zanimali za knjigo. Iz tega lahko sklepamo, kako veliko zanimanje je

vladalo za rusko slovnico, čeprav (ali ravno zato ker) je bil njen izid sorazmerno tajen in

je Blaž tudi prodajo želel nadaljevati na ta način. (Levstik Dolencu, 12. avgusta 1867,

NUK, Ms 491, 1–7)

Da slovnica ni bila le lingvistični pripomoček ampak tudi politična gesta, je mogoče

razbrati tudi iz pisma, ki ga je Gregor Blaž poslal na Dunaj Rajevskemu. V njem je

pojasnil, da se morajo Slovenci upreti italijanskemu ter nemškemu zatiranju in poiskati

zavezništva pri drugih Slovanih, sploh pri Rusih. Temu je dodal: »Mi Slovenci bomo

najtrdnejša opora slovanskega sveta. Naj si Rusija to zapiše v dušo in se tega spomni, ko

bo Slovanom zasijal odločilni dan.« (Matula in Čurkina 1975, 39)

Jugoslovanstvo v petdesetih in šestdesetih letih, po zatonu prvotnega navdušenja nad

ilirizmom, ni imelo močnejšega odzvena. Tudi hrvaška narodna stranka, ki je imela v

letu 1848 jugoslovansko usmeritev, je vztrajala le še pri kulturnem in moralnem

jugoslovanstvu. Prišlo je do »zastoja v medjugoslovanskih odnosih«, kar se je

spremenilo šele z nemškimi zmagami v prusko-francoski vojni (1870–71), ko so se

Hrvatje in Slovenci spet zavedeli nemške nevarnosti in morebitnih apetitov po nemških

»dednih« deželah habsburškega dvora, ki so pripadale nekdanjemu Nemškemu

cesarstvu in nato Nemški zvezi do leta 1866. (Kermavner 1962, 84) Slovenci in Hrvatje

so verjeli, da bodo povezani močnejši in se bodo lažje ubranili pred potencialnimi

velikonemškimi željami.

Dejanska želja po povezovanju južnoslovanskih narodov se je najbolje pokazala na

78

jugoslovanskem kongresu v Ljubljani na začetku decembra 1870. Kongres, do katerega

je prišlo na pobudo Hrvaške narodne stranke, je sprejel t. i. ljubljansko izjavo o

enotnosti južnih Slovanov, ki je »skozi vse veke svetovnih dogodkov neprestano živa v

narodnem čustvu in se javlja proti drugim narodom v jedinstvu jezika«, da čutijo

Slovenci, Hrvati in Srbi, ki živijo v mejah habsburške monarhije, enake narodne

potrebe, da zaradi tega združujejo »vse svoje moralne in materialne moči ter jih hočejo

uporabljati za svoje jedinstvo na književnem, gospodarskem in političnem polju«, da

bodo delovali za uresničenje svoje enotnosti na vsak zakonit način in se sporazumevali

ob vsakem vprašanju in da »bodo osnovali svoje delovanje tudi na to, kako bi pomagali

zadovoljiti v enakih potrebah svojim bratom onstran meje, s katerimi so jedne

narodnosti«. Program sicer ni ponujal jasnih političnih rešitev in tudi ni imel trajnejših

posledic. Na koncu se je izkazalo tudi, da je šlo predvsem za slovensko-hrvaški

program; Srbi pod vodstvom Miletića so program namreč zavrnili. (Melik 1969, 77–82)

Ker je Jadranska zarja nehala izhajati še pred decembrom 1870, neposrednega odziva

tržaškega tiska na ljubljanski jugoslovanski kongres ne moremo spremljati, prav tako pa

o njem ni bilo mogoče najti zapisov v ohranjeni korespondenci. Nam pa pregled

časopisov, ki so v slovenščini izhajali drugod, pokaže, da je bil kongres v celoti dobro

sprejet. V prvi polovici decembra so o njem naklonjeno poročali vsi slovenski časniki:

Novice, Slovenski gospodar, Slovenski narod, ki so na prvih straneh priobčili mnenjske

članke o pomenu jugoslovanskega združevanja in zgodovini tega gibanja ter objavili

tudi šest točk programa, ki je bil sprejet na kongresu. Vemo tudi, da so do teh člankov

prišli rodoljubni tržaški Slovenci, saj so prebirali različne slovenske časopise, po

Rutarjevem (2017) pričevanju v sedemdesetih letih, sploh dokler leta 1875 ni začela

izhajati Edinost, največ mariborskega Slovenskega gospodarja. Da je resnično nastopil

čas za nov program južnoslovanske vzajemnosti in da se nima smisla ozirati k

preživetemu, pa so najbolj jasno zapisali v Slovenskem narodu že na zadnji dan

kongresa, 3. decembra:

Vsaka stvar, vsak pojem se mora krstiti, mora svoje ime imeti, s katerim se kliče.

Mi, južni Slovani, glede imen nismo nikoli v zadregi bili. /…/ Tako je nekdo ”od

Kulpe” nasvetoval, naj bi Ilirijo zopet iz groba izkopali. Ilirija, je, dasiravno je

mogoče jugoslovanski svet stresla, nazadnje vendar fiasko naredila in se med mrtve

ulegla. /…/ Pustimo tudi mi Ilirijo v pokoji. Kar je v zgodovini enkrat umrlo, se ne da

79

več v življenje obuditi. Imenujmo idejo jugoslovanstva, kar je, namreč, zvezo

jugoslovanskih narodov! (Slovenski narod, 3. decembra 1870, 2)

Mariborski Slovenski narod je v času urednikovanja Antona Tomšiča (do 1871) najmanj

enkrat na teden, mnogokrat pa še večkrat, objavljal poročila iz Trsta. Morda je k temu

vsaj malo pripomoglo tudi to, da je v Trstu hodil v šolo in tako do mesta razvil odnos.

Članki so poročali predvsem o ustanavljanju ali delovanju čitalnic, pa tudi o političnih

dogodkih, denimo o volitvah v tržaški mestni zbor, ob tem pa so tudi nadrobno poročali

o incidentih, ki so se v njem dogajali. Mnogokrat tržaški dopisnik Slovenskega naroda

poroča celo o dogodkih, ki jih ne moremo najti niti v tržaškem tisku. Tak primer je

denimo incident, ki se je pripetil mestnemu svetniku Zoru: ko se je ob klicanju po

imenih pred začetkom seje oglasil s »tukaj«, v slovenščini, so Italijani v en glas začeli

vzklikati »un Russo, un Russo!«. S tem vzdevkom naj bi ga nato obkladali tudi na ulici.

(Slovenski narod, 8. april 1869, 3)

To pričevanje je zanimivo zlasti zato, ker prikazuje, da je označevanje z Rusi veljalo za

zmerljivko, ki se je nato vlekla vse do prve svetovne vojne. Pri tem je posebej povedno, da

so imeli tržaški Slovani v tistem obdobju dejansko precej malo neposrednih odnosov z

Rusijo in Rusi in da nikakor ne bi mogli trditi, da je imela ruska politika na življenje v Trstu

kakršenkoli otipljiv vpliv.48 Rusko zmerjanje je služilo zastraševanju z oddaljenim,

nepoznanim in barbarskim in nam več pove o tistih, ki so zmerljivke izrekali kakor o sami

(tedaj še precej neorganizirani in skoraj neobstoječi) slovanski politiki v Trstu.49

Leta 1875 ustanovljeni tržaški časopis Edinost je (jugo)slovanskemu vprašanju

48 To lahko vsaj sklepamo iz časopisja, spominov in korespondenc Tržačanov tistega obdobja. Pri vseh se Rusija pojavlja v abstraktnem (kot zaveznica slovanstva, kulturna voditeljica, morebitna zaveznica), ne pa v praktičnem smislu (nobenega dokaza ni, da bi kakšen Rus vplival na konkretne politične odločitve Tržačanov ali da bi prišlo do kakršnekoli konkretne finančne podpore. Na začetku 20. stoletja je v Edinosti (18. september 1908, 4) mogoče celo brati, kako se Tržačani nočejo učiti rusko, čeprav imajo v mestu ruskega učitelja. 49 Tako za ustno izročilo, sploh zmerljivk, kakor za literaturo, v kateri zmerljivke pogosto najdejo kontekstualizacijo, je značilno, da prisotnost ali poznavanje obrekovanca sploh ni nujna, lahko je celo obratno – bolj kot je nekdo odsoten v resničnem življenju, večje so možnosti za njegovo (slabšalno) prisotnost v ustnem izročilu ali literaturi. Zelo zgovoren primer, ki ga seveda ne moremo enačiti z Rusi, lahko pa primerjamo vzvode, je prisotnost Judov v izročilu kultur, ki z Judi niso imele dejanskega stika. Eden najbolj znanih primerov iz književnosti je uporaba Judov (celo kot osrednjih likov) v dramah Shakespeara in Marlowa, čeprav v Angliji že tri stoletja pred njunim časom Judov ni bilo več (izgnani so bili leta 1290). (Greenblatt 2016, 238–242) Nekaj podobnega lahko zasledimo v slovenski publicistiki 19. stoletja, čeprav so bili tem avtorjem Judje dejansko bližje kot elizabetinskim dramatikom, sploh pa so lahko imeli občutek, da ima judovski liberalizem vpliv na slovensko nacionalnost in pravice, česar pa ne moremo trditi za Anglijo 16. stoletja.

80

namenjal precej pozornosti; že časopis sam je temeljil na slovanstvu, kar so nazorno

pokazali v enem od uvodnikov, s katerim so v politično društvo Edinost vabili člane iz

Trsta, okolice in Istre ter poudarjali, naj se ne menijo za svojo narodno pripadnost.

Zapisali so: »V Edinosti je moč, razločka med posameznimi narodi ni, ker smo vsi

Slovani, in kot taki bodemo krepili naš narod sebi in Avstriji v prid ter korakali do

cilja.« (Edinost, 27. julij 1878, 1)

V nadaljevanju so objavili članek z naslovom Ni dovršeno., ki s pomočjo metafore o

gradnji hiše pripoveduje o slovanstvu, npr.:

Gospodar tega zidovja si je prislužil toliko, da je kupil zemljo in postavil temelj.

Sosedje so vselej zabranjevali in tako je napredovala stvar le počasi, ko si je

prisvojeval zemljo s krvavimi žulji, a zdaj stoji temelj, vsak lahko pozna, da bode

krasno poslopje, ko bo dodelano, ali zdaj se ni več bati propada, ko se zopet nabere

zaslužek, rasla bo hiša in pod njenim krovom bo stanovalo blagostanje in blagi mir.

(Edinost, 27. julij 1878, 1–2)

V vsakomur razumljivo prispodobo zavito pisanje je služilo poenostavitvi in razlagi

nacionalno-političnih procesov, hkrati pa je s tem, ko se je spustilo na raven gradnje

hiše, s čemer se je najbrž ukvarjal večji del bralcev Edinosti, iz slovanske teme naredilo

temo doma in jo tako posredno, preko metafore, približalo bralcu. Slovani naj bi

postavili trdne temelje svoji državi (hiši) – in teh temeljev naj ne bi bilo več mogoče

porušiti, hkrati pa je sleherni napredek zaradi finančnega pomanjkanja in ovir, ki jih

postavljajo Italijani in Nemci (sosedje), zelo težko napredovati. Kakor avtor nato

poudari še v nadaljevanju: »Ni dovršeno, to je tužni glas, ki odmeva od Balta do Adrije

in od Urala do Balkana. Da pa je utemeljeno, je gotovo ...« (Prav tam, 2)

Uporaba metafor in delna literarizacija je bila pri obravnavi slovanskega vprašanja sicer

precej pogosta. Političnih stališč, ki se navezujejo na slovansko vzajemnost, sploh pa na

Rusijo, ne smemo iskati le v pamfletih ali programskih/publicističnih člankih, marveč

so zavita tudi v (pol)literarna besedila. Izjemno zgovoren je primer pripovedi50 Josipa

50 Žanrsko je besedilo težko natančno opredeliti, gre za poskus literarnega besedila, ki pa temelji na mestoma precej tendenciozni didaktičnosti oz. se zdi, da je avtor v »dostopnejšo« literaturo poskušal skriti težje teme ter jih tako po eni strani narediti bolj dostopne bralcem, po drugi strani pa za

81

Godine Verdelskega, ki je bila leta 1869 v nadaljevanjih objavljena v njegovem

tržaškem časopisu Pod lipo. Pripoved nosi naslov Čuden shod v Berdjansku51, v njej pa

avtor bralcu predstavi izmišljen pogovor med Ljudomilom in Jernejem. Prvi mož

drugemu pripoveduje zgodbo o srečanju med dvema moškima, Miroslavom, starejšim

»srbo-ilirom«, in Cenetom, ki pripada isti narodnosti in govorita isti jezik52. Z

literarnega vidika precej nespretno napisana zgodba je v bistvu pogovor v pogovoru, v

katerem oba starejša moška mlajšima pripovedujeta svojo zgodbo in na ta način bralce

seznanjata z različnimi bolj ali manj znanimi dejstvi in zanimivostmi doma in po svetu.

Glede na to, da je Godina Pod lipo pripravljal za to, da bi izobrazil predvsem neuko

občinstvo (kmete ipd.), lahko izbor dejstev, anekdot in pripovedi vidimo kot osnovo za

splošno razgledanost, s katero je želel prosvetliti Tržačane. To je mogoče razbrati že iz

slogana časopisa, ki se je glasil »znanstvo je bogastvo«, pa tudi iz Godinovih uvodnih in

zaključnih besedil, v katerih je večkrat poudaril, da se morajo Slovani predvsem

izobraževati in da naj bi bila prav to temeljna naloga lista.

Okvir pripovedi v pripovedi je srečanje med Miroslavom in Cenetom v Berdjansku.

Dogajalni kraj, »južna Rusija« ni izbran po naključju, marveč mesto predstavlja idealno

kuliso, tako rekoč raj na zemlji. Ljudomil sogovorniku sprva natančno pojasni, kako

velika in mogočna država je Rusija, za povrh pa je njena zemlja rodovitna, Berdjansk

sam pa je »eno najprijetnejših zemljišč tega sveta«, tako rekoč raj na Zemlji, ki ima

popolno klimo, prijetno lego, bogato trgovino, prijazne ljudi, razkošne palače in še vse,

kar spada k predstavi o popolnem mestu. Da Rusija ni predstavljena le kot nepolitična

utopija, se pokaže, ko pripovedovalec že zelo hitro v pripoved vplete »bridek spomin«

na Sevastopol in krimsko vojno, v kateri so bili herojski Slovani deležni tragičnega

poraza proti agresivnim Turkom. Nato Ljudomil začne pripovedovati zgodbo o

literarizacijo skriti tendencioznost pred morebitno nenaklonjenostjo oblasti. Za potrebo te študije bo uporabljena oznaka »pripoved«, čeprav bi bilo besedilo z literarnega vidika nemogoče natančno označiti samo s tem izrazom. 51 Berdjansk je obravnavan kot rusko mesto, zato bo tudi v tej analizi obravnavano kot tako, čeprav danes pripada Ukrajini. 52 Ilirščina (ali srbsko-ilirski jezik) je jezik, ki je od začetka tridesetih let devetnajstega stoletja nastajal na Hrvaškem in je mešanica tradicionalnega kajkavskega in dubrovniškega knjižnega izročila in z vedno večjim upoštevanjem Vukovega, samo na sodobno štokavsko narečje opirajočega se srbskega jezika, ki je na koncu iz ilirščine iztisnil tudi skoraj vse kajkavske prvine. Med Slovenci je ta jezik v celoti edini prevzel Stanko Vraz (1810–1851), čeprav je obstajala močna tendenca, da bi ilirščina predstavljala skupni južnoslovanski jezik. Večina slovenskih intelektualcev na čelu s Prešernom je ta jezik zavrnila. (Toporišič 2008, 326) Za lika iz pripovedi se pozneje izkaže, da prihajata iz Dubrovnika.

82

Miroslavu, ki je bil nekoč mornar, v času pripovedi pa naj bi bil uspešen poslovnež53, ki

je živel v krasni vili v Berdjansku. Ko je nekega dne v pristanišče priplul mlajši mornar

Cene, ki je govoril njegov materni jezik, ga je Miroslav nemudoma povabil k sebi

domov, kjer sta se zapletla v debato. Ena prvih tem, pri kateri se je na primeru

Miroslava in Ceneta ustavil pripovedovalec, je bila slovanska narodnost in ljubezen do

nje. Iztočnica zanjo je bilo veselje ob Miroslavovem spoznanju, da s Cenetom govorita

isti jezik.

Čutil se je pač kaj osupnjenega, in se ve ob enem tudi močno razveseljenega, ko mu se

nenadoma podaje prilika, spoznati se s tim mladeničem, in pa zasliši po tolikih letih

svojega prebivanja v Berdjanski vsaj enkrat svoj mili materni jezik iz ust sorojaka, ki

ga je takrat po njegovi domišljiji sam Bog tja prinesel. Pa kaj bi se vendar temu čudili?

Saj nam je pač dovolj očitni, da vsako, zlasti pa slavjansko ljudstvo, iskreno ljubi svoj

narod in jezik, in da ga po nekakem ima za pravi biser ali za pravo svetinjo, ako nije

že potujčeno in nije s tem svoji narodnosti še nezvesto postalo, pokazivši si jezik s

kakim drugim, kakor se vidi, postavim, po nesreči na raznih krajih naše mnogojezične

Avstrije. Med te kraje moramo šteti, saj po tem, kar je meni znano, žalibog posebno

tudi bivši nekdaj čisto slavljanski Trst, ki pa zdaj, poitalijančen, čedalje bolj lakomno

požira narodnost tistim, ki so tam še ostali, namreč Slovencem svoje okolice celo z

njihovo posestjo vred, zlasti tam, kjer so bliže tega mesta. (Zdi se vendar, da si zdaj

nekaj pomagajo zastran svoje narodnosti, o vse hvale vrednem osnovanju Čitalnic.)

Znano nam je pa tudi, da sploh potujčeni ljudje so ponavadi najhujši sovražniki

naroda, kateremu se sicer oni prištevajo, pa so se nesramno izneverili. (Pod lipo 1869,

januar, 9)

Celotno besedilo, sploh pa izpostavljeni odlomek, je zanimivo z več vidikov. Očitno je,

da je bilo napisano s tendencioznim namenom ter je želelo na precej očiten način

izpostaviti slovansko zavest, hkrati pa si skozi lik pripovedovalca prizadeva za

potujitev, kar je posebej očitno na primeru Trsta, kjer denimo uporabi formulacijo »saj

po tem, kar je meni znano«, čeprav sam Godina prav dobro ve, kaj se v Trstu dogaja, a

53 Na tem mestu Godina precej prostora nameni moralistično-didaktičnim nasvetom bralstvu, kako naj vsak med njimi postane dober in umen gospodar, da bo nekoč bogat kakor Miroslav. Pri tem se opira na knjigo za samopomoč z naslovom Self Help, ki jo je napisal Anglež Samuel Smiles (1812–1904), katere glavna poanta je, da je za svojo revščino vsakdo kriv sam, z njegovimi nasveti pa naj bi se iz nje lahko izkopal. Pozneje (1873) je Godina knjigo tudi prevedel in ji dal naslov Izvirek premožnosti ter jo posebej prilagodil tržaškim razmeram.

83

skuša s pripovedovalcem ustvariti sproščeno, morda celo naivno vzdušje. V isti sapi, ko

pripovedovalec na videz dvomi o svoji trditvi, pa poda tudi informacijo o čitalnicah, kar

priča o precej podrobnem poznavanju mesta; ob zavedanju, da je za pripovedovalcem

slabo prikriti Godina, pa je celo nekoliko komično, glede na to, da je pri ustanavljanju

čitalnic sodeloval tudi sam. A še zanimivejša od forme je vsebina. Ni naključje, da je za

narodnost in jezik izbral srbsko-ilirski jezik, torej jezik, ki naj bi pripadal južnim

Slovanom. Godina sam ga je gotovo znal, saj je precej časa preživel v Dalmaciji in se je

slovenščine priučil šele v petdesetih letih (do smrti je njegova slovenščina ostajala

precej šibka). Iz izbire jezika, ki ga je v usta položil protagonistoma, lahko sklepamo, da

je želel poudariti vseslovansko, celo jugoslovansko idejo, ne pa se osredotočiti na

Slovence. Slovenci obstajajo le kot žrtve italijanskega nacionalizma v Trstu, pri čemer

si prizadeva ustvariti vzdušje, da je drugim južnim Slovanom zanje mar in se zavedajo

njihove problematike. Prav tako je povedno tudi, da sta se Miroslav in Cene srečala

prav na ruskih tleh, iz česar bralec lahko razbere vzajemnost in povezanost celotnega

slovanskega sveta; kamorkoli stopi slovanska noga, povsod je slovanski svet in povsod

lahko sreča krasne primerke ljudi svojega plemena. Izbrani odlomek poudarja, da je

slovanstvo večje od »naše mnogojezične Avstrije«, ki jo pestijo številni politični,

kulturni in jezikovni problemi.

Rusija pa v poljudnih časnikih, kakršen je bil Pod lipo, ni obstajala le v idealiziranem

svetu pripovedi, ampak so ji bile namenjene tudi številne notice, pri katerih pa se bralcu

marsikdaj zdi, da niso bile osnovane na nič bolj resničnih dogodkih kakor povest o

srečanju v Berdjansku. Tak primer je bila denimo novica o tem, da v Sibiriji, ki je del

»neizmerne dežele Ruske«, ljudje dosegajo rekordno visoko starost. V enem letu naj bi

našteli kar dvanajst takih, ki so umrli starejši od sto let, kar dva pa naj bi bila starejša od

126 let, en človek pa naj bi celo umrl v 131. letu. (Pod lipo, januar 1869, 18) Tovrstne

novice so poskušale Rusijo slikati kot deželo čudežev in blaginje in jo na ta način

približati tržaškim bralcem.

Rusija pa ni predstavljala le popolne kulise ali sanjske utopije – imela je še tretjo

pozitivno vlogo, in sicer funkcijo braniteljice slovanskega sveta. Godina Verdelski je

opirajoč se na mitološko zgodovinjenje med drugim pisal o nekdanji slovanski slavi, ki

pa je vsa tragično izpuhtela:

84

Pač nesrečni smo od nekdaj bili Slavjani! Imeli smo pet velikih, imenitnih in

mogočnih kraljestev, in pa vseh pet porazgubili. Požrli so nam jih tujci – prvo kraj

jadranskega morja že leta 228 pred Kristusovim rojstvom, (en del mu je sicer bil tudi

Trst in njegova okolica), drugo tam, kjer so zdaj Prusi in še drugi severnonemški

prebivalci leta 1200, tretje tam, kjer je zdaj Češko in Moravsko leta 1620, četrto tam,

kjer je zdaj evropsko turško cesarstvo, leta 1389, peto pa na Poljskem, kakor smo

ravno zgoraj omenili, leta 1795. Le ena slavjanska država stoji še, kakor se vidi, na

precej trdnih nogah, in se drži moško že nad 1000 let, in to je – velika, bogata in

mogočna Rusija. (Pod lipo, februar 1869, 249)

Če pustimo ob strani mitologizacijo slovanstva, je zanimiv tudi način, na katerega se je

Godina Verdelski lotil pripovedovanja: ker gre za zaključek besedila o poljskem kralju

Stanislavu II. Avgustu, ki je izgubil svoje poljsko kraljestvo, je avtor še dodatno

stopnjeval poslednje povedi in na primeru tragedije poljskega kraljestva skušal pokazati

tragedijo celotnega slovanskega sveta. Ob tej tragediji se nato kot edina trdna slovanska

država, ki bi lahko zagotavljala stabilnost, pojavi Rusija, ki simbolizira nekakšen

optimizem, upanje, da je slovanstvo še mogoče rešiti. Da vlogo rešiteljice odigra točno

ta Rusija, ki je bila sokriva za klavrni konec poljskega kraljestva in je za tretjo delitev

Poljske (1795) vnovič paktirala s Prusijo in Avstrijo, priča o idealizirani, mitski podobi,

ki jo je v predstavah Godine Verdelskega, pa tudi številnih drugih Slovencev, igrala

Rusija. Tudi ko so zgodovinske okoliščine pokazale, da je Rusiji več do lastne širitve

kot negovanja slovanstva, so najbolj goreči privrženci slovanstva v njej še vedno videli

rešiteljico. Nobeno dejstvo ni bilo dovolj močno, da bi zamajalo slovansko čustvovanje.

Ne le ko je šlo za lojalnost Avstriji, tudi v tem kontekstu bi lahko uporabili verz

Godinovega someščana Koseskega: »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne

gane.«

Edinost je začela izhajati v letu, ko je prišlo do vstaje v Bosni in Hercegovini in se je

uredniško oblikovala ravno v času, ko je jugoslovanska ideja tudi zaradi tega začenjala

dobivati nov zagon. Navijaštvo za jugoslovansko idejo je mogoče še bolj opaziti po

vstopu Srbije in Črne gore v rusko turško vojno 30. junija 1876. Že v prvi številki, ki je

izšla po tem dogodku, so uvodnik naslovili s Slovanska doba, v katerem so napovedali,

da se bliža čas slovanstva, v katerem bo ta ideja končno prišla do svoje prave

zgodovinske veljave. Svetlo prihodnost so napovedovali predvsem na Jugu, saj naj bi

85

vojna, v kateri so se znašli, pospešila združevanje Slovanov, iz katerega naj bi potem

vzcvetela »slovanska doba.« (Edinost, 8. julij 1876, 1) V isti številki Edinosti so celotni

zunanjepolitični del časopisa namenili srbski in črnogorski vključitvi v vojno, v čemer

so videli »vesel začetek«, ki je pričal o tem, da so »za pravično reč vstali južni naši

bratje ...« (Prav tam, 3) V eni od naslednjih številk so šli še nekoliko dlje; uvodnik je

vnovič tematiziral »slovansko dobo«, vojno pa so poimenovali kar »sveta vojna«, ki bo

omogočila vzpon slovanstvu. (Edinost, 22. julij 1876, 1) Poimenovanje »sveta vojna«

priča o tem, da je imela osvoboditev slovanstva tako rekoč religiozni, vzvišeni pomen.

Edinost je do konca sedemdesetih let, sploh pa v obdobju rusko-turške vojne,

najintenzivneje med vsemi večjimi slovenskimi časniki poročala o slovanskem

napredku in si največkrat dovolila odkrito navijaški ton do slovanskih bratov ter precej

ostrine do Avstrije. Jugoslovanska ideja je bila prisotna, a predvsem v kontekstu širšega

slovanstva: zdi se, da je bil Slovan v tem obdobju še pred Jugoslovanom oz. je bila

slovanska ideja še bolj prisotna in močnejša od jugoslovanske. Poleg tega je Edinost do

zadnjega vztrajala na zvestobi Avstriji in cesarju ter bila vedno spoštljiva do cesarja.

Prevladovalo je stališče, da se narodno gibanje med avstrijskimi Slovani opira »na

državne zakone in naravno pravo, bori za svoj obstoj v mnogojezični Avstriji«, hkrati pa

je strašenje s »panslavizmom« samo »prazna bajka nemških šovinistov, ki imajo slabo

vest«, saj vsi vedo, da želijo avstrijski Slovani »slavno in mogočno Avstrijo pod žezlom

presvetle habsburške dinastije.« (Edinost, 26. avgust 1896, 1) Navdušenje nad

institucijo avstrijskega cesarja in tudi ruskega carja pa je še posebej očitno ob njunem

srečanju na Dunaju avgusta 1896, ko so popisovali prisrčnost komplimentov,

pozdravov, poljubov in naklonjenosti, ki sta si jih izmenjala cesarski in carski par, ne da

bi pozornost namenjali širšemu političnemu kontekstu srečanja. (Edinost, 29. avgusta

1896, 1) Tudi Slovanski svet je od nekdaj navijal za zbliževanje Avstrije in Rusije, saj

naj bi po Podgornikovem mnenju tesnejši stiki Avstrije z največjo slovansko državo

Avstrijce prisilili, da bi opustili protislovansko politiko, kar bi oslabilo velikonemški

vpliv. (Slovanski svet, 10. maj 1897, 81)

Podobna stališča je mogoče zaslediti tudi v tržaških časopisih iz šestdesetih let, denimo

v Slovenskem Primorcu, ko je bilo zavedno slovanstvo vedno v bližini lojalnosti

86

cesarju. V isti številki časopisa, v kateri je bila objavljena pretresljiva reportaža s

pogreba Maksimilijana I.54 in je bil pokojni Habsburžan prikazan v vseh svojih odlikah,

je bila denimo le malo pod spominom Maksimilijanu objavljena pesem Miroslava

Vilharja z naslovom Primorska, ki v isti sapi opeva carja (»Za vero, dom, cara, podamo

se v boj!«) in Slovane (»Za majko nam Slavo umrimo nocoj!«) (Slovenski Primorec, 26.

januar 1868, 1)

Ne glede na posamezna ločena mnenja, denimo Grege Blaža, pa je od konca šestdesetih

let dalje jugoslovanska ideja na severnem Jadranu dobivala čedalje več prostora.

Slovenski Primorec je med drugim pisal:

Duševno edinstvo nam mora biti pred očmi, to je, da se učimo vseh južnoslovanskih

narečij, da poprimemo obči eden jezik, vsaj v literaturi, da se zjedinijo vsi zavodi

učeni v južnoslovansko akademijo /.../ Slovencem prva dolžnost v političnem životu,

da skrbe, kako bi se ujedinili, kot narod, pa potem s trojedino kraljevino spojili.

(Slovenski Primorec, 8. marec 1868, 1)

Tudi desetletje pozneje, ko so izšli spomini Josipa Godine Verdelskega, je bilo

jugoslovansko vprašanje še živo – in to celo za ceno izgubljanja lastne slovenske

identitete, tudi jezikovne, ki so jo imeli mnogi njegovi predhodniki, sodobniki in

nasledniki za najpomembnejšo:

Da se pa posnemajo besede hrvaško-srbske, je sicer prav in dobro, ker je to tudi

povsem naravno in koristno, da se vsaj s časom slovenski jezik v hrvaško-srbskega

spremeni, kakor želi večina Jugoslovanov. Bilo bi to gotovo bolje, kakor je navada ali

timveč prava razvada slovenskih tako imenovanih učenjakov, postavimo Fr. Levstika,

slovenski jezik tako čistiti, da postaja še bolj nerazumljiv prostemu ljudstvu, kakor bil

bi mu po posnemanju hrvaško-srbskih izrazov. (Godina Verdelski 1992, 182)

Čeprav so se Slovenci z uvedbo dualizma leta 1867 počutili prikrajšane, saj Slovani

niso dobili svojega dela monarhije, je v Trstu vsaj za nekaj časa zavladal optimizem. 19.

člen Temeljnega državnega zakona o splošnih pravicah državljanov je namreč vsem

54 Maksimilijan I. Mehiški (1832–1867), nadvojvoda, mlajši brat cesarja Franca Jožefa, habsburški cesar v Mehiki, ki je dal postaviti grad Miramare pri Trstu in je bil leta 1867 ustreljen v Mehiki.

87

etničnim skupnostim monarhije dodeljeval enake jezikovne in kulturne pravice. Proti

temu so odločno nastopili Italijani, ki so se začeli počutiti ogrožene. Spopadi med

Slovenci in Italijani so bili v Trstu čedalje pogostejši. Pri tem je zaradi razumevanja

povezave med nacionalnim in političnim (ideološkim), ki je do izraza prišlo predvsem

na začetku dvajsetega stoletja (kar bo razvidno v naslednjem poglavju), posebej zanimiv

izgred julija leta 1868, v katerem so se na eni strani znašli italijanski liberalci in na

drugi slovenski konservativci. Do incidenta je prišlo zaradi spora med dunajsko vlado in

Svetim sedežem glede novega šolskega zakona. Ta naj bi katoliški cerkvi vzel nadzor

nad vzgojo mladine. Italijani, zbrani v »naprednem društvu«, so vneto zagovarjali

ločitev Cerkve od države, Slovenci pa so se zavzemali za stari red – cesarja in papeža. V

resnici sta bili obe politični stališči le krinka za nacionalni spor, v katerem je italijanska

stran zagovarjala liberalizem, slovenska pa katolicizem. (Pirjevec 2007, 35) Iz istega

vzroka, nacionalne prepričanosti, bo še desetletja pozneje mogoče zaslediti, kako

slovenski liberalni tisk v Trstu zagovarja najbolj konservativna stališča, da bi le

nasprotoval italijanskemu liberalizmu ali internacionalističnemu socializmu. Sicer pa je

spor 13. julija 186855 pripeljal do fizičnega obračunavanja v središču mesta, zaradi

katerega je tržaški občinski svet Slovence obtožil »panslavizma in klerikalizma« ter

zahteval razpustitev okoliškega bataljona ter premestitev nekaterih vidnejših slovenskih

uradnikov, kar je tudi dosegel. (Pagnini 1959, 221; Merku 2002, 23, 24; Pirjevec 2007,

35) S tržaškim spopadom leta 1868 je postalo jasno, da se je med dvema narodoma v

Trstu nekaj zalomilo do te mere, da ne bo več poti nazaj. (Gombač 1993, 48) V osemdesetih letih se je tržaški publicistiki pridružil Slovanski svet Frana Podgornika.

Ta časnik je nasledil ugaslega ljubljanskega Slovana, ki sta ga v Ljubljani urejala

Tavčar in Hribar ter je od leta 1888 do leta 1899 izhajal sprva v Gorici in nato v Trstu.

Idejna in programska usmeritev Slovanskega sveta je bila podobna Slovanovi, pri

katerem je uredništvo v uvodnem besedilu prve številke leta 1884 zapisalo, da je

slovenski narod mali del vsega slovanstva in spominja na osamelo jezero, ki bo

usahnilo, če ne dobi »pritokov od velikega morja slovanskega«. Slovanski svet je

izhajal iz enakega izhodišča in trdno zavzel vseslovansko pozicijo ter si prizadeval za

55 Edinost se je tega dne večkrat spominjala in ga obeleževala kot dan, ko se je »krstilo s krvjo narodno gibanje tržaških Slovencev«. (Edinost, 16. julij 1884, 1) Spor med skupino Slovencev in Italijanov se je začel že dan prej, ob otvoritvi slovanske čitalnice v Rojanu, ko je skupino Slovencev napadla skupina Italijanov. Prišlo je do pretepa ki je epilog dočakal naslednjega dne zvečer, ko so Italijani v mestu začeli organizirani spopad, v katerem je prišlo tudi do streljanja in dveh smrtnih žrtev.

88

slovansko vzajemnost, pri čemer je v Slovanskem svetu Rusija dobivala še več

pozornosti kakor v Edinosti. Še leta 1896, ko je rusofilija v drugih časnikih že usihala,

je pisal, da bi bili »mali slovanski narodi« brez Rusije obsojeni na propad, »ob obstanku

mogočne Rusije pa dobivajo ostali Slovani moralno pomoč za pogum, ki jim je

potreben v narodnih borbah.« (Slovanski svet, 25. maj 1896, 170) Rusija naj bi za druge

slovanske narode naredila dovolj že samo s tem, da obstaja, je v tem, sicer uvodnem

članku o kronanju Nikolaja II., zapisal Fran Podgornik. Sicer se je Podgornik zavzemal

za federativno Avstrijo, v katero bi bile vključene avtonomne enote, organizirane po

nacionalnem načelu. Te enote bi bile: nemška, jugoslovanska, češka, poljska, gališko-

ruska, dunajska, romunska in madžarska. Jugoslovanska enota bi bila sestavljena iz

Kranjske, Trsta, Gorice, Gradiščanske ter slovenskih delov Štajerske, Koroške,

Prekmurja, Istre, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Reke, Vojvodine ter Bosne in

Hercegovine. Očitno je računal na ukinitev dualizma in novo razdelitev Avstrije, hkrati

pa se ne zdi, da bi avstrijski okvir postavljal pod vprašaj. Vsaka od enot bi imela

avtonomijo predvsem na področju šolstva in verskih zadev, zaradi

česar bi se ne povzdignila samo kultura razuma, ampak tudi srca ter bi se utrjevala

neizmerno tudi morala in verska čustva. Narodi bi se nravstveno povzdignili tem bolj,

ko bi skrbeli za notranje narodne osnove, kakor svojstveno ugajajo vsakemu narodu

posebej. (Slovanski svet, 10. januar 1890, 7)

Na sploh je Podgornik izpostavljal predvsem kulturni pomen, saj je v članku nato še

enkrat poudaril: »Slovani avstrijski ne hrepene pred vsem po drugem, kakor po tem, da

se smejo kulturno razvijati z zagotovljeno jim ustavno svobodo.« (Prav tam, 8)

Podgornik ni delal razlik med slovenstvom in slovanstvom, po njegovem eno brez

drugega ne more delovati, zato je tudi slovenski program enak slovanskemu.

Jugoslovanstvo je po mnenju Podgornika le tehnično združevanje južnih Slovanov, saj

jim to omogoča sosednja geografska lega, ni pa kulturno pogojeno; to pomeni, da se

južni Slovani v ničemer bistvenem ne razlikujejo denimo od Čehov ali celo Rusov, a

zaradi zemljepisne lege ne morejo biti v isti deželi. (Prav tam, 11–12)

Podgornik se je med vsemi privrženci ideje o slovanski vzajemnosti morda najbolj

navduševal za Rusijo, v slovanskem in slovenskem sodelovanju z njo je videl nujnost,

saj naj bi le Rusija s svojo močno kulturo lahko pomagala ohranjati druge slovanske

89

kulture. Navezanost na Rusijo je bržkone botrovala umanjkanju jugoslovanstva v

njegovem časopisju. Pri občudovanju Rusije se ni ustrašil niti pravoslavja, saj je bil

prepričan, da to ohranja staroslovansko izročilo, ki je v temelju vseh slovanskih

narodov. Po Novoje Vremja je v enem od uvodnikov povzel naslednje stališče, iz

katerega je razvidna hkrati ljubezen do Rusije kot do Avstrije:

Kaj more rešiti avstrijske slovanske narodnosti pred ozkim partikularizmom in

sebičnosti posameznih narodnosti, kakor tudi Avstrijo? Očitno samo eno sredstvo, da

se avstrijski Slovani odrečejo vsakateri politiki in polagoma združijo v duhu, cerkvi in

literarnem jeziku. […] Ako torej prevzamejo vsi Slovani ruski književni jezik za svoja

znanstvena dela, ali se to pravi izdajati Avstrijo, pospeševati izmišljene politiške

načrte Rusije, odrekati se narečjem lastnega naroda? Nikakor. (Slovanski svet, 25.

junij 1888, 185)

Podgornik bistvo slovanstva torej vidi kot nepolitično, še več, za ohranitev slovanstva v

Avstro-Ogrski naj bi bila nepolitičnost tega gibanja celo nujna. Prav tako pa naj bi bili

avstrijski Slovani nepolitični tudi do Rusov – ter obratno, saj po Podgornikovem

mnenju »zamejni Slovani ne potrebujejo ruskih bajonetov, ampak rusko kulturo.« (Prav

tam, 186) Sicer pa je večkrat mogoče zaslediti, da ima slovanska kultura vlogo orožja.

V Našem listu so denimo še desetletje pozneje, pred ljubljanskim časnikarskim

kongresom, zapisali: »Kultura bodi naš meč, ki nas dovede do zmage, do svobode!«

(Naš list, 22. maj 1908, 1) Po kongresu so metaforo nekoliko modificirali, a pomen je

ostal enak: »Ne z revolucijo in batino, nego s knjigo in časopisjem se borimo za svoje

pravice!« (Naš list, 30. maj 1908, 1)

Da Slovenci bolj potrebujejo rusko kulturo kot orožje, je Podgornik poudaril še večkrat.

V članku z naslovom Kulturno orožje je denimo zapisal: »Kulturne naprave so pravo

narodno orožje, kulturno delovanje je pravo vežbanje za boj in brambo narodnosti.«

(Slovanski svet, 10. decembra 1888, 369) Tudi nekaj let pozneje je Fran Podgornik za

zaostalost na kulturnem področju krivil politiko. V članku z naslovom Kulturno delo in

politika Slovanov je analiziral politične in kulturne razmere med Slovani leta 1892. Med

drugim je prišel do sklepa: »Prešno leto je bilo Slovanom neprijetno v politiškem in

kulturnem pogledu. Politika je bila prava veriga, katera jim je vzela roke, da se niso

90

mogli pravilno in uspešno gibati v kulturnem delovanju.« (Slovanski svet, 10. januar

1893, 1) Posebno pozornost moramo nameniti časopisu Slavenska misao in njegovim stališčem.

Ta časopis je v Trstu od leta 1903 izhajal v hrvaščini; pred tem ga je urednik Ante Jakić

tiskal v francoščini kot La Pensée Slave. Jakićevo delo v slovenskem kulturnem

prostoru ni bilo deležno večjega odmeva, bržkone tudi zato, ker je bil s Slovenci, vsaj

kakor kaže korespondenca, le malo v stiku. Občasno so kakšnega od njegovih posebej

udarnih člankov ali manifestov prevedli in objavili tudi v slovenskem časopisju. Eden

zgovornejših primerov je denimo Odprto pismo ruskemu carju, ki so ga Novice (3.

marec 1899) objavile na naslovnici, čeprav so ob tem zapisale, da se z vsemi Jakičevimi

stališči ne strinjajo. Jakić je, kakor je razvidno iz besedila, ostajal naklonjen

avstrijskemu cesarju, za katerega pa je napisal, da je tudi »vzvišen občudovalec«

ruskega carja, a je hkrati poudarjal, da so Slovani v dvojni monarhiji podvrženi zatiranju

Madžarov in Nemcev, zaradi česar ne morejo živeti svobodno. V tej stiski se je Jakić v

imenu časopisa obrnil k carju Nikolaju II., da bi mu opisal trpljenje Slovanov ter ga

prosil, naj v imenu slovanske solidarnosti habsburški monarhiji priskoči na pomoč in jo

reši pred uničevanjem Nemcev in Madžarov. Carja Nikolaja je nagovarjal kot vladarja,

ki vlada na temelju »prava in pravičnosti«, lastni časopis pa je razglasil za tolmača

»moralne solidarnosti slovanske na obrežju Adrije.« (Novice, 3. marec 1899, 81–82)

Zanimivo je, da se mu je zdelo pomembno poudarjati jadransko komponento, kakor da

bi imela ta solidarnost prav poseben pomen; ne gre namreč za nacionalno naklonjenost

slovanstvu, ampak za nadnacionalno, ki ob obalah jadranskega morja združuje

slovensko, hrvaško, srbsko in češko slovanstvo.

Z letom 1903 je Jakićev list vnovič, zdaj že tretjič, spremenil svoj jezik. Od leta 1888 do

1893 je v Puli izhajal v italijanščini, nato od leta 1893 do 1903 v Trstu v francoščini.

Razloge, zakaj se je z letom 1903 odločil za hrvaški jezik, je navedel v uvodniku prve

številke tistega leta. Pojasnil je, da je v Puli list izdajal v italijanščini, ker je želel s

slovansko stvarnostjo seznaniti italijanske someščane, opažal je namreč, da ne vedo, kaj

slovanstvo sploh je, in verjel, da jih seznanjanje s to temo lahko napelje k temu, da bodo

postali zavezniki Slovanov v boju proti agresivnemu nemštvu. To delo žal ni obrodilo

sadov in zato je jezik spremenil v francoščino v upanju, da bo v tem jeziku lahko

nagovarjal Francoze in Ruse. Če bi oni spoznali, v kako težkih razmerah živijo Slovani

91

v Avstro-Ogrski, bi, tako je bil prepričan, pritisnili na cesarja ter se postavili v bran

slovanskim pravicam. Za razliko od drugih časnikarjev si torej ni prizadeval za

povezovanje Slovanov samih, ampak je računal na pomoč od zunaj. A ko je bil leta

1902 na obisku v Parizu, se je pogovarjal z »uglednim francoskim diplomatom«, čigar

ime je pozabil. Seznanil ga je s svojim načrtom, da bi izdajanje časnika prenesel v Pariz,

a mu je diplomat to odsvetoval. To je utemeljil z besedami, da je Trst zelo pomembno

stičišče, kjer živijo in bodo še dolgo živeli Slovenci, Italijani in Nemci, če jih bo le

»Bog obvaroval pred vojno«. Prav tako se je diplomatu zdelo nesmiselno, da bi časopis

še naprej izhajal v francoščini, saj naj bi Rusi in Francozi že zelo dobro poznali

slovanske razmere v monarhiji, je pa toliko bolj nujno nagovoriti Slovane, saj po

njegovem védenju v monarhiji ne obstaja niti en »nadstrankarski časopis«, ki bi na prvo

mesto postavljal slovanstvo. Pozneje naj bi Jakić srečal še ruskega diplomata, ki se je

strinjal z mnenjem francoskega kolega. Jakić je upošteval nasvete diplomatov ter se

odločil list izdajati v materinščini tudi zato, da bi »brate Slovane na sploh, a Hrvate,

Slovence in Srbe posebej, opozoril na splošne slovanske interese, kadarkoli bodo

zagovarjali le svoje lastne«. (Slavenska misao, 10. januar 1903, 1)

V nadaljevanju prve številke časopisa je sledil program, ki je v ospredje postavljal idejo

slovanstva, za kakršno se je zavzemal Jakić. Predvsem je ostro nasprotoval

partikularnim slovanskim nacionalizmom, saj je verjel, da so Slovenci, Hrvati in Srbi na

prvem mestu Slovani in šele nato pripadniki točno določenega naroda. Izrazito je na

prvem mestu podpiral slovansko idejo, nato jugoslovansko in šele na koncu idejo

nacionalnih držav. Leta 1903 je bil v tej ideji skorajda sam, saj se je slovanstvo na

praktični ravni čedalje bolj odmikalo jugoslovanskemu združevanju in posameznim

narodnim (ali razrednim) bojem. Najbrž ne bomo pretiravali s sklepom, da postavljanje

slovanstva na prvo mesto na začetku 20. stoletja ne bi moglo uspevati nikjer drugje kot

v Trstu. Ta je imel, za razliko od Ljubljane, mešano slovansko prebivalstvo in je ideja o

splošni slovanski solidarnosti delovala bolj pragmatično kot kjerkoli drugje. Primer

Jakića tudi potrjuje del Judsonove (2006) teze o tem, da je pomembnost jezikovnih meja

vsaj deloma konstrukt zagrizenih nacionalistov: Jakić je v svojem življenju časopis

izdajal v treh jezikih: italijanskem, francoskem in hrvaškem, pri čemer je bil celo

življenje izrazit zagovornik slovanstva. Biti Slovan ni nujno pomenilo tudi govoriti (ali

pisati) izključno v slovanskih jezikih. Tovrstni primeri so med slovenskimi privrženci

slovanske vzajemnosti pogosti. Vzemimo za primer Frana Levstika in Frana Miklošiča,

92

ki sta, sploh slednji, v svojem času veljala za najboljša poznavalca slovanske filologije

in sta bila oba vpeta tudi v slovensko narodno gibanje. V osemdesetih letih sta si med

seboj dopisovala v nemščini. (Nuk, Ms 491)56

Na podlagi Jakićevih stališč lahko trdimo, da so Slovani v Trstu še v 20. stoletju

premogli ostanek tistega kozmopolitizma57, ki je mesto zaznamovalo v prvi polovici 19.

stoletja, in da so se, vsaj nekateri, zavedali, da so tudi medsebojne razlike lahko tisto,

kar ljudi združuje.

Tržaške mestne oblasti so Jakića budno spremljale. Leta 1902, v času vseslovanskega

časnikarskega kongresa v Ljubljani, je tržaška mestna uprava kranjskemu deželnemu

predsedstvu poslala dopis, v katerem so opozorili na nevarnost udeležbe nekdanjega

duhovnika Antona Jakića, ki ga je treba spremljati »iz politično in državno-policijskih

stališč«, saj časti »panslovanske in rusofilske tendence«. Tržaške oblasti so tudi izrazile

zanimanje za celoten opis poteka ljubljanskih dogodkov. (Gantar Godina 1994, 74)

Razlogov za sumničavost oblasti do Jakića je bilo več. Ko je zapustil duhovniški stan, je

postal znan po svojem ekscentričnem življenjskem slogu, o katerem priča tudi hiša, ki si

jo je dal v bizantinskem (ruskem) slogu postaviti v Barkovljah. Poleg tega je prestopil v

pravoslavno vero in je aktivno kritiziral rimskokatoliško cerkev. Prav tako so bile

sumljive tudi njegove povezave z Rusijo, kar je mogoče razbrati iz dnevnika hrvaškega

zgodovinarja, kritika in politika Kerubina Šegvića, ki je v dnevnik, ki ga je pisal med

drugo svetovno vojno, nalepil izrezek iz Katoličke Dalmacije iz leta 1886, ki govori o

Jakićevi prvi maši, Šegvić pa je k izrezku z roko pripisal, da je Jakić denar dobival od

ruskega politika, svetovalca več carjev in slovanofila Konstantina Pobedonosceva.

(Matković in Jonjić 2016, 7) Pobedonoscevu so bile avstrijske oblasti nenaklonjene

zaradi spodbujanja slovanstva in rusofilije v Avstriji, sploh v Galiciji. (Walsh 1949)

56 Na splošno lahko pri Levstiku vidimo veliko jezikovnih preskokov, tudi s češkimi kolegi si je včasih dopisoval v nemščini, spet drugič v slovenščini, občasno pa se je tudi potrudil s češčino. Enako velja za Levstikovo dopisovanje s Hrvati, potekalo je v vsaj treh različnih jezikih. (NUK, Ms 491) 57 Ara in Magris (2001, 22) zagovarjata, da se je kozmpolitizem Trsta razcvetel v zadnjih letih prve polovice 19. stoletja, začel pa je ugašati, ko se je italijanstvo iz kulturnega boja čedalje bolj spreminjalo v politični smoter. To je vplivalo tudi na vse druge nacije v mestu, ki so se oklenile nacionalizma. Idejo o združevanju Slovanov, o nadnacionalnem slovanstvu, lahko vidimo tudi kot del ostaline kozmopolitizma.

93

3.3 Razred proti narodu

Trst se je v drugi polovici devetnajstega stoletja iz trgovskega mesta čedalje hitreje

spreminjal v industrijsko mesto. Naraščanje delavstva je vplivalo tudi na socialno in

politično strukturo mesta. Do ustanovitve Avstrijske socialno demokratske stranke

(ASDS) leta 1888/9 se je delavstvo v Trstu združevalo v delavskih podpornih društvih,

ki so obstajala pod okriljem meščanskih strank. Pozneje se je pod avstrijskim vplivom

začela socialistična misel razvijati tudi v Trstu, kjer pa je – vsa leta socialističnega

delovanja – duhove najbolj buril socialistični internacionalizem. (Gombač 2006, 97)

Fran Podgornik in Ante Jakić sta zagovarjala stališče, da je del slovanske kulture le

tisto, kar je prvobitno slovansko, in da se mora slovanska kultura otepati vseh tujih

vplivov. Tega nista imela v mislih le za književnost, slikarstvo in glasbo, ampak tudi za

politiko. Z argumentom tujosti sta denimo nasprotovala socialni demokraciji, češ da je

ta za Slovane nekaj tujega in jim zato lahko škodi. Ogrožala naj bi jih v verskem,

nacionalnem in ekonomskem pogledu. Največja nevarnost socialne demokracije naj bi

bila po Podgornikovem mnenju v tem, da

popolnoma prezira značaj, kakovost značaja tega ali onega naroda. Ona se obrača […]

proti tlačenju vsake vrste, naj se dostaje sloja, stranke, spola ali plemena (pasme),

nikakor pa ne uvažuje pomena narodnosti, skupin narodov kot posebnih specifičnih

jednot […] Socialna demokracija je z jedne strani indiferentna nasproti narodnosti, z

druge strani celo pobija narodne stranke. To pa je največje protislovje v njenem

glavnem stremljenju, katero hoče osrečiti delavske vrste. (Slovanski svet, 5. marec

1897, 38)

S temi besedami je bil nakazan boj, ki se je odvijal med privrženci slovanske

vzajemnosti in socializma še naslednji dve desetletji, več pozornosti pa mu bo

namenjeno v naslednjem poglavju, sploh v konkretnem kontekstu ruske revolucije leta

1905, ko sta dva tržaška časopisa, liberalno-narodnjaška Edinost in socialistični Rdeči

prapor dogodke vsak tolmačila na svoj način. Bistvo spora je bilo v socialističnem

postavljanju razreda pred narod, medtem ko sta bila tako Slovanski svet kot Edinost

utemeljena prav na narodnem boju. Poleg tega je Podgornik izrecno izpostavil

škodljivost socializma tudi zato, ker naj bi na njegovem čelu stal »židovski živelj«,

94

sploh pa ga je motilo socialistično prepričanje, da je vera zasebna stvar in je treba

verskim organizacijam namenjati manj sredstev. (Prav tam, 38–40)

Podgornika je k pisanju nedvomno spodbudila tudi ustanovitev Jugoslovanske

socialdemokratske stranke (JSDS)58, do katere je prišlo tistega leta in katere ime priča

tudi o tem, da ji jugoslovanstvo pomeni več od le geografske naključnosti, s čimer se

razlikuje od splošnega slovanstva, ki ga je zagovarjal Podgornikov Slovanski svet.

Poleg tega je s svojo kandidaturo na državnozborskih volitvah pokazala, da za razliko

od Podgornikovega tipa slovanskega delovanja, JSDS ni namenjena le kulturnemu,

ampak tudi političnemu delovanju (Jugo)Slovanov. Če so socialisti leta 1891 samo

delno ogrozili Nabergojevo kandidaturo, ker so bojkotirali meščanske politike in

politično društvo Edinost, pa so leta 1897 dosegli, da so s kandidaturo slovenskim

meščanskim politikom iz Trsta preprečili pot v dunajski parlament. Leta 1907 so na

parlamentarnih volitvah zmagali že v vseh mestnih okrožjih. (Gombač 1993, 52;

Gombač 2006, 102)

Leto pozneje (1898) je v Trstu začel izhajati tudi socialistični časopis Rdeči prapor, ki je

večkrat razložil, zakaj socializem ni nobena »tuja cvetka« ampak je domač, sploh ker

temelji na vsakem posamezniku in je nujen celotnemu človeštvu, saj beda ne izbira

narodnosti ali pokrajin, ampak je enako neusmiljena do vseh ljudi. Bede človeka ne

morejo odpraviti Bog, narod ali politika, ampak morajo delavci »spoznati, da je tudi za

nje ena sama pomoč: pomagaj si sam.« Da pa bi si lahko pomagali, je treba iti v boj

proti kapitalizmu, najprej vsak zase in nato kot skupnost. (Rdeči prapor, 20. januar

1900, 4) Že Delavec, predhodnik Rdečega prapora, ki je od leta 1893 izhajal na Dunaju,

v Trstu, Ljubljani in Zagrebu, je zagovarjal združitev jugoslovanskih delavcev v enotno

gibanje, hkrati pa opozarjal, da boj za narodnostne pravice nima smisla, saj niso

pripadniki lastnega naroda nič manjši izkoriščevalci proletariata od pripadnikov tujih

narodov, kar so utemeljili z besedami:

58 Zametke socialističnega gibanja na Slovenskem lahko zasledimo že v sedemdesetih letih, na delavce pa so vplivali predvsem tuji kolegi, sploh italijanski in nemški, ki so našli delo na slovenskih tleh (npr. v Trstu kot pristaniškem mestu). Ideja se je širila tudi preko slovenskih delavcev, sploh rudarjev, ki so bili migrantski delavci oz. so opravljali sezonska dela v tujini. Do leta 1884 se je radikalni socializem, včasih celo anarhizem, zaradi policijskega pritiska umaknil zmernejši socialni demokraciji. (Kermavner, 1963)

95

Industrija se je pričela zadnjih let tudi v jugoslovanskih deželah razvijati, in tisoče

naših bratov robota »narod ljubečim« Jugoslovanom po njihovih tvornicah, ter ne

zasluži niti toliko, da bi skromno preživela sebe in svoje družine. Naša buržoazija

vedno vpije, da preti Jugoslovanom od druzih narodov pogin, sami pa izkoriščajo

svoje lastne krvne brate tako, da jim ne ostaja toliko časa, da bi čitali kako koristno

knjigo ter razširili duševno obzorje. (Delavec, 10. december 1896, 140)

Navedeni očitek lahko beremo kot neposredni obračun z narodnjaki, katerih stališča je

med drugim predstavljal Podgornikov Slovanski svet. Po eni strani naj bi bili

zaskrbljeni za narod in so neprestano poudarjali pomen narodne kulture, po drugi strani

pa niso problematizirali izkoriščanja delavstva, ki se zaradi izmučenosti in gmotnih

razmer ni zmoglo ukvarjati z lastno izobrazbo ter kulturnim povzdigovanjem. Nekaj let

pozneje (1905) je pojem narodne kulture tudi teoretsko ovrgel tržaški socialist Etbin

Kristan59, ki je zagovarjal, da je kultura lahko le internacionalna in si je noben narod ne

more lastiti; kultura ima lahko v sebi nekaj »narodnega kolorita«, a ustvarjajo jo vsi

narodi. Dodal je še: »Zanikati mednarodnost se pravi zaničevati kulturo. Siromašen bi

bil tisti narod, ki ne bi rad sprejemal, kar je dobrega in lepega zraslo pri drugih

narodih.« (Kristan 1950, 157) Posebej se je dotaknil tudi delavskega vprašanja ter

poudaril, da je kultura, kakršno imajo Slovenci na voljo, namenjena le peščici

izobražencev; da bi bilo lahko drugače, pa bi moralo najprej priti do blagostanja. Ljudje,

ki jih neprestano skrbi za vsakdanji kruh in so zgarani od fizičnega dela, ne morejo

uživati kulture in ji ne morejo neposredno ničesar prispevati. Zato so za kulturo po

Kristanovem mnenju veliko bolj od kulturnih domov pomembne delavske organizacije,

ki se borijo za boljše življenje proletarcev. Šele ko bo to doseženo, bo imela kultura

sploh smisel. (Kristan 1950, 158)

Uporaba izrazov Jugoslavija in jugoslovanski je bila v socialističnih glasilih neprimerno

pogostejša kot v narodnjaško-liberalnih. Bistvo socialističnega stališča do narodnosti je

torej bilo, da domači kapitalisti do delavcev niso nič prizanesljivejši ali bolj razsvetljeni

od tujih. Tržaški socialisti so svoj internacionalizem jemali resno, uporabljali pa so ga

celo za preizkus tega, kdo resnično razume socializem in kdo ne. Tržaški socialist Ivan

Regent je o nacionalnem vprašanju govoril kot o »preizkusnem kamnu«, na katerem »je

59 Kristanu bi lahko pripisali tudi avtorstvo nepodpisanega citiranega članka iz Delavca.

96

bil vedno razkrinkan vsak, kdor ni razumel nujnosti razrednega boja proletariata po

načelih internacionalizma. Kdor se ni zaprisegel temu boju z vso dušo in prepričanjem,

da je to edina prava pot za osvoboditev proletariata, je za vedno obvisel na

nacionalizmu.« (Regent 1961, 13)

Ker socialisti narodnosti niso namenjali pozornosti, se tudi njihov odnos do Rusije ne

more primerjati z odnosom, ki so ga do te države imeli liberalno-narodnjaški časopisi,

sploh Slovanski svet in delno tudi Edinost, ki sta Rusijo oba idealizirala do

nerazpoznavnosti in ji pripisovala zmožnost vseh rešitev. Tržaški Delavec je dal že leta

1898 jasno vedeti, da se Rusija in Avstrija v resnici ves čas posnemata, saj gre za

najbolj reakcionarni evropski državi, zato v nobeni od njiju naj ne bi šlo računati na

spoštovanje delavskih pravic. (Delavec, 1. maj 1898, 4)

Tudi Rdeči prapor je dosledno obračunaval z narodno politiko in si prizadeval pokazati,

da obstajajo emancipatorni boji, ki so nujnejši od narodnega. Med drugim so izpostavili

boj za pravice žensk. V Članku z naslovom Kaj je bistvo ženskega vprašanja? So

predstavili težnje in pravice sodobnih žensk in na koncu prišli do zaključka, da je

odgovor na vprašanje »Česa želi žena?« lahko le en: »Boljšega življenja.« Če si ženske

želijo možnosti izobraževanja je to zato, da bi lahko bolje živele, če si želijo političnih

pravic, je to prav tako le zato, da bi bilo njihovo življenje boljše.60 Tako so prišli do

zaključka, da je tudi ženski boj v resnici razredni boj in da bi boljše gmotne in socialne

razmere razrešile skoraj vse ženske zahteve. (Rdeči prapor, 20. januar 1900, 3–4)

Če sodimo po časopisu Slovenka, ki je v Trstu začel izhajati leta 189761, so tudi ženske

same svoj boj videle v kontekstu razrednega in ne nacionalnega boja. To je zelo očitno

prišlo do izraza v polemiki med Franom Ilešičem in uredništvom Slovenke, ko se je prvi

pritožil, da Slovenka ne daje prioritet pravim temam. Zmotilo ga je, da so v januarski

številki na prvo mesto postavile članka o svobodni ljubezni in ženskem vprašanju, šele

60 Prvi časopisni zagovor ženskih pravic je bil sicer objavljen v Podgornikovem Slovanskem svetu. Tržaški časopisi so se v odnosu do te teme na splošno izkazali kot naprednejši od drugih slovenskih časnikov. Več o tem Verginella (2011): Nacionalna pripadnost žensk in njihovo delovanje na nacionalnem obrobju. 61 Omeniti velja, da Slovenka ni bila tematsko enovit časnik, ampak je nanjo tudi vplivala volja vsakokratne urednice. Pod Marico Nadlišek Bartol je bila nekoliko bolj domoljubna, pod Ivanko Anžič Klemenčič pa so se razpirale tudi socialne teme. To seveda ne pomeni, da pred letom 1900 ni bilo socialnih tem in obratno, je pa jasno razvidna razlika v časopisih.

97

na tretjem mestu pa je bil objavljen življenjepis češke narodnjakinje Frančiške

Stranecke, kar pomeni, da »ospredje zavzema po takem socialno (obče človeško)

vprašanje, v ozadju pa se skriva slovenstvo in slovanstvo.« (Slovenka, februar 1900, 47)

Ilešiču se je zdelo nujno, da Slovenka v ospredje postavi slovanstvo, saj naj bi bila njena

naloga vzgojiti ženske z narodnim čutom. To pa je mogoče le, če najpomembnejše

mesto v časopisu ne bo namenjeno socialnim temam, pač pa »vrli slovanski ženi«.

(Prav tam, 47) Poleg tega je Ilešič emancipatornemu tonu Slovenke pripisoval škodljive

tuje vplive (kot so jih pripisovali socializmu), saj slovenske ženske po njegovem ne

potrebujejo svobodne ljubezni in drugih naprednih reči. Stvari, o katerih je pisala

Slovenka, po Ilešičevem mnenju niso imele realne osnove in so bile »utopija«.

Slovenska dekleta pa naj bi bila »plemenita, pobožna in varčna« ter z »veselim očesom

zrla na življenje ter zaupljivo dvigovala v nebo pobožen pogled«. (Prav tam, 48)

Ta povsem konservativna idealizacija ženske in nerealna predstava o ženski kot

predstavnici naroda je povedna, saj pokaže, kako idealiziran pogled so imeli domoljubi

na stvari, ki so jih imeli za nacionalno pomembne. Osebne značilnosti in resnične

življenjske okoliščine pri idealističnem rodoljubju niso imele česa iskati. Tudi v tem

lahko vidimo vzporednico z razrednim vprašanjem: rodoljubi se niso zares zanimali za

delavsko bedo, so pa radi idealizirali slovenskega delavca kot poštenega, pridnega in

zavzetega.

Fran Ilešič je v zaključnem delu pisma strnil željo po narodnem namesto razrednem z

besedami:

Želim si, da mi odslej pošiljate – Slovenko, ki bo v lepi domači obleki glasno pričala o

slovanstvu in se z domačo zgovornostjo borila za svoje pravice v konkretnih

razmerah, ne premlevala praznih abstrakcij – ne pošiljajte mi Socialistinje, ampak

Slovenko! (Prav tam.)

Nekaj številk pozneje je njemu – in mnogim, ki so mislili podobno, Danica62 odgovorila

62 Pod besedilo je bila podpisana Danica, po vsej verjetnosti gre za Marico Strnad Cizerlj, ki je več kot dve desetletji delala kot učiteljica (nemščine) v Rusiji. O njej se v pismih sodobnikov največkrat govori kot o Marici II, ta psevdonim je včasih uporabila tudi sama, uporabljala pa je tudi nadimek Karandaš, kar po rusko pomeni svinčnik. (Več o njej pozneje, sploh o Hostnikovem obračunavanju.)

98

s člankom, ki je nosil naslov Ali je žensko gibanje opravičeno, v katerem je zapisano, da

je zmotno prepričanje, da si sme narod, ki ima priznanih tako malo političnih pravic,

prizadevati za katerekoli druge pravice, ter dodaja: »Narodnega dela zahtevate od

slovenske žene, za socialno delo je ženska prešibka.« A to ni mogoče, saj: »Kar so

pozabili je to, da v mrtvih srcih tudi narodna ideja ne more goreti in da neprosta ženska

ni primeren činitelj za delo. Dajte ženski svobode, vzdramite njenega duha, in vaš trud

bo obrodil stoteri sad.« (Slovenka, 14. aprila 1900, 74)

S tem ženske govorijo nekaj podobnega kot socialisti: šele ko bodo razredne razlike

odpravljene, lahko govorimo o narodnosti. Svoboda je nujnost; to poudarja tako zgoraj

navedeni citat kot moto Rdečega prapora, ki se je glasil »Kdor ne zna svobodno misliti,

ne more se boriti za svobodo.«63

Vpeljava socialnega in razrednega elementa pa ni pomenila, da je bila narodnost

povsem potisnjena na stranski tir, razlika je bila le, da ni predstavljala edinega boja.

Slovenka kot priloga Edinosti je bila glede slovenskega, slovanskega in

jugoslovanskega vprašanja blizu Edinosti, prav tako pa se je do neke mere z njo

prekrivala tudi pri naklonjenem poročanju o Rusiji. Ta je bila dobro zapisana: iz

korespondence je razvidno, da si je za to prizadevala že njena prva urednica Marica

Bartol Nadlišek, s podobno politiko pa je nadaljevala tudi Ivanka Anžič Klemenčič.

Obe sta si dopisovali s Slovenci, ki so živeli v Rusiji, sploh s Franom Celestinom in

Davorinom Hostnikom, ki sta bila oba tudi sodelavca časopisa. Razmere v Rusiji sta

poznali in jim bili naklonjeni. Slovenka je tako denimo poročala, da se po neodvisnosti

z Rusinjami lahko primerjajo le Američanke, opisovala je, kako lahko ženske v Rusiji

študirajo vse, celo medicino, da lahko (sicer po posrednikih) volijo in da so Rusinje na

splošno izobražene, odločne, lepe in urejene ženske, ki se lahko realizirajo v različnih

poklicih. (Slovenka, 15. avgust 1900, 193) Poleg tega je bil ruskemu življenju namenjen

tudi podlistek z naslovom Ženske v Rusiji, ki ga je v več delih v letu 1901 pisal France

Štiftar (podpisan kot Božidar Tvorcov). Poudarek je bil prej na narodnostni kot

emancipatorni ravni, občudovanje ruskega carja pa je bilo tudi v teh podlistkih skoraj

tako izrazito kot v člankih v Edinosti. Tudi ženske so v teh podlistkih večkrat služile kot

63 Vendar je treba še enkrat poudariti, da je bila Slovenka nazorsko bližje Edinosti kot Rdečemu praporju, s katerim je imela tudi nekaj polemik (denimo o prostituciji leta 1901).

99

nosilke anekdotičnosti in ne kot zgled samostojnosti. V Slovenki je bilo mogoče brati

tudi članke o Rusiji, ki so bili prevedeni iz tujih časopisov, sploh čeških. Zanimive so še

nekatere analize slovanske politike. Če v Podgornikovem Slovanskem svetu še lahko

beremo, da slovanstvo ne sme biti preveč politično, pa je v Slovenki jasno izražena nuja

politične mobilizacije. V članku Slovanska politična tragedija64 poznejšega politika

Stjepana Radića, je denimo zapisan bojeviti zaključek, uperjen proti (neučinkoviti)

slovanski politiki:

Ni rokodelstva, katerega bi se človeku ne bilo treba učiti, ni opravila, za kje bi se

človeku ne bilo treba učiti, ni drugega javnega delovanja, v katerem bi se ne trebalo

človeku pokazati z resničnim delom prej, nego ga obča sodba vredi med javne delavce

(pisatelje, učenjake, umetnike) – le v naši politiki lahko delajo in vladajo neizvedenci,

celo nepoštenjaki. In tej politiki so si upali reči še slovanska!

Ne varajmo se dalje in priznajmo si moški, da imamo že sicer slovansko narodno

zavest (vsaj v obliki rodoljubja češkega, hrvaškega itd.) in slovansko svetovno

literaturo (rusko, poljsko), in slovansko svetovno znano umetnost in godbo (češko,

rusko, poljsko) – slovanske politike pa do zdaj nimamo, zlasti mi neruski Slovani ne.

(Slovenka, marec 1901, 73)

Na prelomu stoletja se je narodno vprašanje čedalje bolj mešalo z drugimi vprašanji:

razrednim, spolnim ipd., hkrati pa je bilo iz vseh javnih občil mogoče razbrati tendenco

po politizaciji in boljši organizaciji slovanstva. Izjema so bili tu le socialisti, ki so svojo

politično formacijo snovali na razredni in ne na narodni zavesti – čeprav pripadniki

stranke v Trstu tudi glede tega vprašanja niso bili povsem poenoteni.

Opazimo lahko tudi, da so imeli posamezni (zunanje)politični dogodki, denimo rusko-

turška vojna, največ vpliva na to, koliko prostora so slovenski časopisi odmerjali Rusiji

in slovanski vzajemnosti.

3.4 Spontana in pragmatična rusofilija

Čurkina (1995, 137) piše, da je s koncem Slovanskega sveta leta 1899 na Slovenskem

ugasnila tudi rusofilija. K temu, da je ugasnila, so delno pripomogli Slovenci sami, saj

so se začenjali intenzivneje zanimati za drugačno politiko, delno pa je bil to uspeh

64 Prevedeno iz češkega časopisa Slovansky prehled.

100

avstrijskih oblasti, ki so od leta 1887 dalje delale na preprečevanju rusofilije. (Čurkina

1995, 205, 211) Res je, da je v tako zanosni obliki, v kakršni se je pojavljala v

Slovanskem svetu, v javnem diskurzu ne moremo več spremljati, a njeni učinki so

prisotni in jih je mogoče razbrati na intimnejši ravni. Morda ne moremo govoriti o

rusofiliji, simpatiziranje z Rusijo pa je očitno. Potrditev za izrecno naklonjenost

časopisa Slovenka Rusiji lahko najdemo tudi v korespondenci obeh urednic, Marice

Nadlišek Bartol in Ivanke Anžič Klemenčič. Poleg pozivov Hostniku in Celestinu, naj

napišeta kaj o Rusiji, je mogoče najti tudi intimnejše naklonjenosti. Lep primer je

dopisovanje med pesnico Vido Jeraj, ki je tedaj živela na Dunaju, in Marico Nadlišek

Bartol. Izmenjali sta si več razglednic, ki so bile napisane v ruski cirilici – a v

slovenskem jeziku. Iz tega je mogoče razbrati, da sta bili naklonjeni ruščini in ruski

kulturi, da sta jo v svoj odnos vpeljali kot neke vrste prisrčno kurioziteto, način zabave.

Na simbolni ravni je povedna razglednica, ki jo je Vida Jeraj z Dunaja v Trst poslala 3.

oktobra 1898. Na njej je upodobljena dunajska cerkev Votivkirche, pod njo pa je v lepi

in pravilni cirilici po slovensko napisano: »Marica, srčno pozdravljena! Vida« (NUK,

Ms 703) Iz pisave je razvidno, da je cirilica skrbno izpisana in vestno naučena, prav

tako pa tudi, da je podpis v cirilici že večkrat vadila. Zanimiva je tudi izbira motiva, ki

krasi razglednico: Votivkirche je namreč cerkev, ki jo je dal na Dunaju postaviti

nadvojvoda Maksimilijan, pozneje Mehiški, ko je njegov brat, cesar Franc Jožef,

preživel napad (vbod v vrat) madžarskega nacionalista Jánosa Libényija. Votivkirche,

dograjena leta 1879, v čast srebrni poroki cesarskega para, je bila postavljena kot

»spomenik patriotizma in podložniške predanosti cesarski hiši«, denar zanjo pa so

nabrali tudi z radodarnimi prispevki z vseh koncev monarhije. (Humphreys 2001, 90)

Ta razglednica zelo dobro ponazarja odnos mnogih Slovencev, ki so ga imeli do Rusije,

slovenstva in slovanstva. Napisana je v slovenščini, jeziku, za katerega so bili

izobraženci do konca devetnajstega stoletja že prepričani, da je temelj njihove identitete,

ki ga ne more zamenjati noben drug slovanski jezik, a z ruskimi črkami, ki izražajo

naklonjenost Rusiji in njenemu kulturnemu izročilu vsaj na simbolni ravni. Zapis je

umeščen pod motiv cerkve, ki je bila postavljena v čast cesarju in dinastiji in predstavlja

avstrijski okvir. V času, ko je bila razglednica odposlana, se nobena od teh stvari ni

zdela kontradiktorna, ampak se je vse skupaj skladalo v celoto razumevanja slovanstva,

navduševanja za Rusijo in pripadnosti Avstro-Ogrski. Mogoče je, da se Vida Jeraj ni

zavedala simbolnega pomena konkretne cerkve, a interpretacija razglednice v kontekstu

101

rusko-slovensko-avstrijskega razumevanja zaradi tega ni nič drugačna. Na podzavestni

ravni je ta povezava med rusko-slovensko-avstrijskim delovala še bolj kot na zavestni.65

Terry Eagleton (2016, 49) tovrstno obnašanje poimenuje z izrazom »socialno

nezavedno«, nanaša pa se na pahljačo instinktov, predsodkov, sentimentov, delnih

mnenj in spontanih predvidevanj, ki zaznamujejo vsakdanje življenje, ne da bi jih

kadarkoli prevpraševali. Prav te stvari, meni Eagleton, naj bi najbolj vplivale na

formiranje političnih prepričanj ali svetovnega nazora. (Eagleton 2016, 49–95)

Velik del »socialnega nezavednega« se skriva tudi v samem jeziku in njegovi uporabi,

zlasti v frazah in ustaljenih besednih zvezah. Tak primer lahko zasledimo tudi v

poročilih avstrijskih oblasti. Spontana rusofilija je bila med ljudskimi množicami

prisotna že v 19. stoletju, tega se je zavedal tudi pisec poročila o rusofiliji, ki je za

primer navedel, da rutenske matere svoje jokajoče otroke tolažijo z besedami: »Ne joči,

dete moje, kmalu bodo prišli Rusi.« To je postala ustaljena fraza, ki je napovedovala

skorajšnje olajšanje, odrešitev. (ÖSA, AVA, Ministerium des Innern, Präsidial,

Russische Bewegung, 27. 10. 1913, 2085)

Zavedno slovenstvo, spontana rusofilija in avstrijski državni okvir so sestavljali enotno

zgodbo. Rusija se v pismih Vide Jeraj pojavlja tudi v drugih kontekstih, v nekem pismu

je Marici Nadlišek Bartol denimo pisala:

Čas bi pa res že bil, da se iznebimo teh francoskih in nemških šem. Vzemimo najlepše

od Rusinje, Srbkinje, Črnogorke in potem nesimo svoje denarce v kranjske mošnjiče,

a ne v židovske in nemške sploh. To naj dvigne tudi domačo obrt! Tu se

emancipirajmo! (Vida Jeraj Marici Nadlišek 12. oktobra 1898, NUK, Ms 703, 1)

Ta zapis je bil namenjen šiviljstvu in modi, na videz povsem nepomembni temi, o kateri

sta si prijateljici dopisovali, a hkrati prav iz tovrstnih zapisov lahko razberemo največ

spontane slovanske zavednosti in nacionalizma, ki sta zaznamovala vsakdanje življenje

in po katerih so se ljudje ravnali bolj kot po idejnih ali ideoloških traktatih.

65 Trg, na katerem stoji Votivkirche, se danes imenuje Trg Sigmunda Freuda.

102

Tudi Marica Nadlišek Bartol je pošiljala razglednice, napisane v cirilici, čeprav je pri

daljših besedilih ali v naglici kakšno besedo ali črko napisala tudi kar v latinici.66 Je pa

cirilico in tudi ruščino znala brati, saj ji je daljša ruska pisma pošiljal Davorin Hostnik.67

Tudi Ivanka Anžič, naslednica Marice Nadlišek Bartol, je negovala stik z Rusijo in

rusko kulturo. Pisma, ohranjena v arhivu Slovenke iz časa njenega urednikovanja, se

pogosto dotikajo Rusije. Najbolj osebni so zapisi pisateljice Ljudmile Prunk,68 ki piše o

tem, kako udomačuje ptička, za katerega upa, da se bo naučil govoriti francosko in

rusko, da bo bral Zolaja in Puškina, v istem pismu pa tudi še, kako je dobila »veliko

sliko pisatelja Gogola« in njegovo precej obširno biografijo. (Ljudmila Prunk Ivanki

Anžič Klemenčič (uredništvu Slovenke) 31. avgusta 1902, NUK, Ms 1429, 2) Glede na

to, da je bila Ljudmila Prunk privržena tako pticam kot ruski književnosti, je nemogoče

odgovoriti na vprašanje, če si je vzdevek Utva, s katerim je podpisala največ svojih

publicističnih zapisov, izbrala iz ljubezni do divjih rac ali v čast enemu

najpomembnejših dramskih besedil vseh časov, Utvi, Antona Čehova (1896).

Na uredništvo Slovenke je zasebna pisma tako Ivanki Anžič Klemenčič kot njenemu

soprogu Franju Klemenčiču iz Rusije pisal tudi Davorin Hostnik. Že leta 1900 je

Klemenčiču, ki se je poigraval z mislijo na boljše življenje v Rusiji, svetoval, naj pride

v Kijev in tam naredi izpit za profesorja nemščine na ruskih šolah.69 Hostnik je dal

Klemenčiču številna praktična navodila, kako naj se tega loti, opisoval pa je tudi, kako

sta se tega lotila Marica Strnad in njen mož Alojz Cizerlj.70 Na koncu je Hostnik

66 To je denimo vidno v zapuščini Vide Jeraj (NUK, Ms 1213). 67 Npr. Pismo z dne 29. 3. 1893, NUK, Ms 703 68 Ljudmila Prunk (1878–1947) je leta 1892 prišla v Trst k sorodnikom, nato je v Gorici končala vzgojiteljsko šolo ter se nato vrnila v Trst, kjer je živela do leta 1912, ko sta z možem za eno leto odšla v Rim in nato v Ljubljano. Med drugim je objavljala tudi v Slovenki in številnih drugih tržaških publikacijah. 69 Skupna značilnost večine slovenskih izseljencev v Rusiji je bila, da niso bili zadovoljni z življenjem v Avstriji, največkrat pa je šlo za izobražence, ki so verjeli, da je Rusija poklicana, da reši Slovane izpod tujega jarma. Od šestdesetih let dalje je bilo v Rusiji približno 20 slovenskih izseljencev. (Čurkina 1995, 175) 70 Izjemno zanimivo je, s kakšnim gnevom Hostnik piše o tem, da so slovenski časopisi poročali, da je Marica Strnad z odliko opravila izpit in da lahko poučuje tudi na moški gimnaziji. Najprej je o svojem ogorčenju pisal Klemenčiču, nato pa še različnim slovenskim časnikom, med drugim je bil tudi v Slovenki objavljen njegov članek z naslovom Ženske učne moči na ruskih gimnazijah (Slovenka, januar 1901, 15–19). V njem piše, zakaj ni mogoče, da bi na deških (moških) gimnazijah učile ženske in v njegovem pisanju je mogoče celo zaznati nekakšen pravičniški srd. Morda je šlo za občutek ogroženosti in zavist, ker so v poklicu, ki ga je opravljal tudi sam, slavili žensko, ali pa za povsem zasebno zamero, saj sta zakonca Strnad-Cizerlj po prihodu v Rusijo živela pri njem in iz pisma Klemenčiču je razvidno, da

103

Klemenčiču svetoval takole: »Poskusite srečo v Rusiji, kjer še nijeden Slovenec ni od

gladu umrl. V gnilej Avstriji bi pa jaz za noben denar ne živel.« (Davorin Hostnik

Franju Klemenčiču (Slovenki), 1. aprila 1900, NUK, Ms 1429) Iz takšnih nasvetov je

mogoče razbrati nekaj, čemur bi lahko rekli praktična rusofilija, saj predstavlja Rusijo

kot deželo, ki nudi zaposlitvene možnosti in pošteno plačilo.

3.5 Etnografska razstava in vseslovanski kongres v Moskvi leta 1867

V letu izida Majerjeve slovnice in razglasitve dualizma, 1867, se je v Moskvi odvil prvi

slovanski kongres, ki ga je spremljala tudi vseslovanska etnografska razstava. V 19.

stoletju so razstave postale eno najbolj priljubljenih sredstev za spoznavanje resničnosti,

služile pa so tudi kot pomembno orodje inscenacije kulturnih razlik med narodi.

(Jezernik 2013, 81) Kongres je bil mišljen kot nadaljevanje slovanskega kongresa v

Pragi, le da moskovski kongres naj ne bi imel nikakršnega političnega naboja.

(Lamanski 1998, 395) Na kongresu so postale očitne velike razlike med posameznimi

slovanskimi narodi, ki so kazale, kako težko bo najti skupne temelje slovanske družbe,

kulture – in posledično tudi politike. Dogodek je bil tako zreduciran na slovanski

banket, na katerem pa je prišlo tudi do nekaterih temeljnih nerazumevanj, sploh glede

uporabe skupnega slovanskega jezika. Eden od organizatorjev kongresa, Lamanski, je

bil namreč prepričan, da bi morali Slovani, če želijo premagati nemško kulturo, prevzeti

skupni slovanski jezik. Ta jezik naj bi bil ruščina.71 (Lamanski 2010, 699–741)

Prepričanje o nujnosti skupnega jezika je izhajalo iz strahu, da bo Rusija, če bo

dopustila ponemčenje avstrijskih Slovanov, izgubila evropska zavezništva, ki bi ji

pomagala ohranjati moč. Nekaj podobnega je nekaj let pozneje zagovarjal tudi Fadejev,

ki se je bal, da bi Rusija, v primeru da ne bi več imela slovanskih zaveznic, izgubila

se niso razšli prijateljsko. (Davorin Hostnik Franju Klemenčiču, 1. aprila 1900, NUK, Ms 1429) V enem od naslednjih pisem, ki pa je bilo namenjeni Ivanki Anžič Klemenčič, je Hostnik vnovič opravljal Marico Strnad in še Marico Nadlišek Bartol, ker je bila njena prijateljica. 71 Lamanski je sicer dobro poznal različne slovanske narode, leta 1963 je bil tudi prvič na slovenskem ozemlju, četudi le za kratek čas. Takrat si je dopisoval z Levstikom, s katerim se tedaj nista srečala, pač pa jima je srečanje uspelo nekaj let pozneje. (Levstik 1980b, 95) Levstik je bil sicer velik nasprotnik skupnega (južno)slovanskega jezika. Sicer pa bi Lamanskemu delali krivico, če bi ga na podlagi privrženosti ideji o enotnem slovanskem jeziku imeli za neke vrste šovinista, ki se mu zdijo Rusi vredni več od drugih slovanskih narodov. O tem priča tudi njegova izjava: »V svojem patriotskem zanosu, ko zviška gledamo na številčno šibke in politično odvisne sorodne nam narode, pravimo, da Rusija koristi Slovanom že samo s svojim obstojem. Pri tem pozabljamo, ta so tudi Slovani že samo s svojim obstojem koristni za Rusijo, saj brez njih ne bi bila, kar je.« (Lamanski 2010b, 203)

104

nadzor nad Črnim morjem, kar bi še dodatno okrepilo nemški položaj. (Fadejev 2005,

414) Kongresu je sledila etnografska razstava, ki je poleg vseruskih etnografskih eksponatov

k razstavljanju privabila tudi društva različnih slovanskih narodov. Avstrijske Slovane

je k sodelovanju povabil in jih organizacijsko podprl M. F. Rajevski, ki je sestavil tudi

vabilo. O tem, kako utopična je bila ideja o vseslovanskem jeziku, priča tudi dejstvo, da

je bilo to vabilo napisano v nemščini. Kljub temu pa so avstrijske oblasti, zaposlene z

reševanjem notranjepolitične krize, ki se je končala z dualizmom, slovansko razstavo

vzele resno – in pošiljanje eksponatov v Moskvo je imelo malone politično konotacijo72.

(Milojković-Djurić 1994, 76; Čurkina 1995, 85)

Tudi Rusi so moskovsko razstavo dojemali kot politično, čeprav so jo organizatorji

vseskozi utemeljevali kot kulturno-znanstveno. Sploh jo je politiziral moskovski tisk,

saj jo je predstavljal kot manifestacijo dejstva, da je 50 milijonov prebivalcev

Moskovskega carstva skupaj s 30 milijoni Slovanov pod oblastjo Avstrije, Prusije in

Turčije velikanski slovanski narod, ki bi, če bi se združil, močno spremenil razmerje

moči v Evropi. (Bogdanov 1878, 34) Še natančneje se je v časopisu Moskovskiya izrazil

Mihail Katkov: »Če Francija podpira združitev Italije, Prusija pa Nemčije, ima Rusija

svojo obveznost do Slovanov in jo je dolžna izpolniti.« (Jezernik 2013, 83)

Nekaj misli o razstavi je v svojih spominih zapisal tudi Josip Vošnjak. Po njegovem

(spomine je pisal s pomočjo časopisov) je razstava v celotni Evropi naredila veliko

senzacijo, sploh zaradi slavnostnega sprejema, s katerim je car Aleksander II. sprejel

slovanske potnike. Vošnjak je zapisal: »K vsem obrnjen pa je izgovoril te za tisti čas res

velepomembne besede: Bodite mi srčno pozdravljeni. Veselim se zelo, da vidim svoje

rodne brate tukaj na slovanski zemlji.« Nato je povzel še besede ministra Gorčakova, ki

je dejal: »Nasledniki moji bodo branili slovanske interese, kakor jaz.« (Vošnjak 1982,

215)

A ravno te besede ruske oblasti so nekatere, med drugim Bakunina, dokončno odvrnile

72 Sodelovanje na kongresu in etnografski razstavi so mnogi Slovenci videli kot politično dejanje, mdr. Vošnjak in Majciger. (Čurkina 1995, 88)

105

od podpore slovanski vzajemnosti. Po njegovem prepričanju, naj bi »le svobodni ljudje

ustvarjali in varovali svobodno družbo, medtem ko despotska vlada le pridiga o

svobodi, ne da bi jo podpirala.« (Milojković-Djurić 1994, 89) S podložnostjo carju v

Moskvi so Slovani Bakuninu pokazali, kar jim je sicer očital že na praškem kongresu

leta 1848, da naj bi privrženci slovanske vzajemnosti socialni red postavljali pred

resnično svobodo, česar kot federalist in anarhist ni mogel sprejeti. Pri tem je morda

nekoliko podcenil subverzivnost naklonjenosti ruskemu carju v avstrijskem kontekstu;

Vošnjak se spominja, kako so Nemci Slovence po vrnitvi iz Moskve obtoževali, da so

izdajalci Avstrije. Še leto pozneje, leta 1868, se spominja Vošnjak, so v štajerskem

deželnem zboru Nemci Slovencem očitali spogledovanje z Rusijo. Ko je namreč govoril

o slovenski zvestobi Avstriji, je poslanec dr. Rechbauer na ves glas kričal: »Moskau!«, s

čimer naj bi ga opominjal na domnevno sramotno izdajstvo. (Vošnjak 1982, 215)

Kongres in etnografska razstava sta na mnoge Slovence naredila velik vtis. To lahko

med drugim razberemo tudi iz povečane želje po učenju ruščine, sploh med šolarji.

Rajevski je tako prejel pismo, v katerem so mu sporočali, da so goriški bogoslovci

kupili šestdeset izvodov Majerjeve ruske slovnice (morda je bil med njimi tudi kakšen

od tistih duhovnikov, ki so Giontiniju še v času izida pošiljali pisma, pa jih je razstava

dokončno spodbudila k nakupu). Trend se je nadaljeval tudi po zaslugi Baudouina de

Courtenaya, ki je v Gorici vodil krožek za učenje ruščine, ki so se ga v letih 1872 in

1873 udeleževali gimnazijci in bogoslovci. (Čurkina 1995, 89) Goriški časnik »posebno

za primorsko-deželne pa tudi sploh slovenske zadeve« Domovina je že v petek, 3. maja,

objavil notico o moskovski razstavi (Domovina, 3. maj 1867, 76), a natančnejšega

poročila o razstavi ni mogoče najti. Prav tako je v celotnem letniku Rusija le nekajkrat

mimobežno omenjena, ne da bi bila prisotna kakšna analiza ali vsaj delno tendenciozni

zapis, čeprav je bil časopis sicer zelo naklonjen slovanski vzajemnosti ter narodno

zaveden, kar se kaže tudi v odnosu do Trsta, ki so ga v rubriki Slovenski klobuk, ki je

predstavljala slovenske dežele, označili za sedmo slovensko deželo. Zapisali so, da je

»ta dežela sicer najmanjša, vendar je za Slovence vrlo važna, ker je pri morju«,

poudarili pa so tudi, da so Trst prvotno naseljevali Slovenci (sic!), zato je mesto v

resnici slovensko. (Domovina, 27. december 1867, 215) Če goriški časopisi niso imeli

večjega vpliva pri predstavljanju Rusije, se je navdušenje nad jezikom in kulturo

bržkone raznašalo z ustnimi pričevanji in posameznimi ruskimi obiski. Pri tem velja

omeniti, da se je narava stikov med slovanskimi znanstveniki, ki so bili naklonjeni

106

vseslovanski ideji, spremenila. Prvi slavisti (npr. Bodjanski, Prejs, Sreznjevski,

Grigorovič), ki so bili na Slovenskem pred letom 1848, so do Slovencev in drugih

Slovanov gojili romantično-etnografsko zanimanje, ki pa je pri njihovih naslednikih od

petdesetih pa vse do začetka sedemdesetih let preraslo v nacionalno-politični boj. To je

razumljivo tudi zato, ker pred marčno revolucijo v slovanskih deželah Habsburške

monarhije narodno-politična misel še ni bila zares oprijemljiva. Po revoluciji, ko so

politične zahteve Slovanov (in Slovencev) postale jasnejše, pa so lahko tudi ruski

znanstveniki s svojim delovanjem bolj vplivali na kulturno-politični razvoj Slovanov.

Kljub odsotnosti poročanja o etnografski razstavi in slovanskem kongresu v tržaškem

tisku, pa so tržaški časopisi v naslednjih letih (od 1868 dalje) veliko pozornosti

namenjali ideji slovanske vzajemnosti, pa tudi jugoslovanskega povezovanja. Pri tem

dosledno zagovarjajo stališče (sploh v rubriki Slovanska Avstrija), da je slovanska

vzajemnost, »brez katere Slovenec ne more živeti«, temeljnega pomena za ohranitev

slovanstva ob jadranskem morju. (Slovenski Primorec, 26. januar 1868, 1)

Etnografska razstava in slovanski kongres sta v Moskvi vzbudila nekaj pozornosti

javnosti, na dogajanje pa so bili pozorni tudi Slovenci. V perspektivi je mogoče oceniti,

da jim je največ pomenilo to, da so se lahko predstavljali kot Slovenci. S pojavljanjem

pod imenom svojega naroda so svetu pokazali, da imajo lastno kulturo, ki jo je vredno

predstaviti. Pokazali so, da je njihova kultura del slovanske, hkrati pa se tudi razlikuje

od drugih slovanskih kultur. V tem kontekstu je imela predstavitev pomembno vlogo v

procesu uveljavljanja slovenske narodne identitete. Predstavljanje različnih ljudstev in

njihove kulture po principu svet-kot-razstava je bilo izkazovanje večvrednosti in

imperializma držav gostiteljic, ki so z organizacijo tovrstnih dogodkov sporočale, da je

njihov kolonializem predpogoj za napredek manjših narodov. Manjši narodi pa so svoje

sodelovanje videli kot potrditev njihove narodne samobitnosti. (Jezernik 2013, 106)

Kljub poročanju časopisov in omembah v spominih pa lahko ocenimo, da je šlo za

simbolični, morda bi lahko rekli celo kabinetni dogodek, ki je navdušil nekaj

posameznikov, ni pa porodil gibanja. Čeprav razstava in kongres nista sprožila večjega

premika, pa sta imela pomembno vlogo pri konstrukciji ideje o slovenstvu in

slovanstvu. Zanimivo je, da so različni slovenski potniki v Rusiji, npr. Aškerc (1903,

532) in Vošnjak (1906, 223), tudi več desetletij pozneje obiskovali Etnografski muzej

107

Daškov, da bi si ogledali narodne noše iz Ziljske doline. Že samo dejstvo, da je v

Moskvi razstavljenega nekaj slovenskega, se je zdelo dovolj velik razlog za navdušenje.

Zdi se, da je imelo slovensko sodelovanje pri etnografski razstavi v Moskvi pravzaprav

večji pomen za grajenje nacionalnega mita prihodnosti, kakor je imelo odmeva v svoji

sodobnosti.

Kako je videti, ko pride do slovanskega gibanja v sodobnosti, pa je mogoče opazovati v

publicistiki in korespondenci v času rusko-turške vojne desetletje pozneje.

3.6 Rusko-turška vojna (1877–1878)

V prvi polovici sedemdesetih let ni mogoče opaziti bistvene spremembe v komunikaciji

in odnosu do Rusije ali vseslovanske vzajemnosti, celo obratno, zanimanje za oboje je

nekoliko upadalo. Do tega je bržkone prišlo tudi zato, ker so bili Slovenci okupirani z

lastno politiko in kulturnim bojem. Prva polovica sedemdesetih let je minila v znamenju

razkola med dvema ideološkima taboroma, nastanek liberalne stranke pa je pokazal, da

ima narodna zavednost obraz, ki se razlikuje od podobe konservativnega

narodnjakarstva. Ta razkol je ponudil tudi možnost za svoboden razvoj kulturnih,

nacionalnih in političnih konceptov, hkrati pa se je zgodil ravno v času hudih avstrijskih

nacionalnih pritiskov, zaradi česar so bile negativne posledice razcepa v prvih letih

vidne veliko bolj kot pozitivne, saj je šlo predvsem za volilne neuspehe. Politični porazi

pa niso bili edini, ki so demoralizirali slovensko prebivalstvo pri narodnostnih bojih in

zanimanju za slovansko povezovanje. Poznal se je tudi vpliv gospodarske krize iz leta

1873; po tem letu so časopisi namenjali občutno več prostora socialnim temam: slabi

letini, revščini ipd. V obdobju kulturnega boja in gospodarske krize se je zdelo

narodnostno vprašanje, ki bi se razreševalo v smeri vseslovanskega povezovanja,

skorajda preveč utopično. (Melik 1974, 169–272)

V odnosu do Rusije je v sedemdesetih letih še vedno prevladovala dvojnost, ki jo je bilo

mogoče zaznati že prej: po eni strani so Slovenci (tako liberalni kot konservativni)

simpatizirali z ruskim narodom, nedoločnim ljudstvom in njegovo kulturo, po drugi

strani pa je bil prisoten tudi strah do avtoritarne ruske države s carjem na čelu. (Čurkina

1995, 121)

108

V komunikaciji obeh taborov, liberalnega in konservativnega, lahko zaznamo

simpatiziranje s slovanstvom in Rusi, je pa mogoče, vsaj če sodimo po dveh

nasprotujočih si časopisih, Slovenskem narodu in Slovencu, najti nekaj razlik, ki jih

delno lahko pripišemo osebnim sodbam, delno pa ideološki usmeritvi listov. V

Slovencu so predvsem intenzivneje poudarjali pomen katolištva – sploh v odnosu med

slovanstvom in Avstrijo; po njihovem bi bila prav skupna vera lahko poroštvo za

skupno državo – tako jugoslovansko kot avstrijsko. Slovenski narod si je dovolil tudi

nekoliko bolj vzneseno poročanje o Rusiji, sploh od časa bosanske krize dalje.

Leta 1875 je prišlo do spremembe, saj so zunanjepolitične okoliščine začele zadevati

neposredno Slovence in slovansko prihodnost v monarhiji. Vstaja v Bosni in

Hercegovini, iz katere je sledila bosanska kriza, ki je kmalu zajela Balkan in vrhunec

dosegla v rusko-turški vojni v letih 1877–78, je stopila v središče časopisnih člankov in

političnih razmislekov o prihodnosti monarhije in slovanstva. Večina Slovencev je bila,

kakor je mogoče razbrati iz časopisnih člankov vseh večjih listov, precej čustveno in

odločno na strani Rusov. Dogajanje na Balkanu je postalo neločljiv del domačega

političnega dogajanja. Ker je nemška stran simpatizirala z Rusi, je bilo logično, da so

Slovenci v Rusih videli svoje zaveznike in nemške nasprotnike, zato je bila vsaka

uporniška, srbska ali ruska zmaga tudi zmaga za Slovence, vsak srbski ali ruski poraz pa

so Slovenci dojemali kot lastnega. (Melik 1974, 272)

Simpatiziranje pa ni bilo le publicistično: Slovenci so za slovanske brate, ki so se borili

proti Turkom, zbirali denar, oblačila, sanitetni material in orožje, najbolj zagreti pa so se

v boj podali tudi sami. V Ljubljani so t. i. »odbor rodoljubov« že leta 1875 organizirali

Vošnjak, Zarnik in Jurčič, po njihovem zgledu pa so podoben odbor oblikovali tudi v

Trstu, kjer mu je predsedoval Fran Kalister. Vošnjak v Spominih opisuje, kako je

prostovoljce zalagal z lastnim denarjem, posebej pa mu je v spominu ostal nek Čeh, po

poklicu krojač, ki je potoval proti Trstu, da bi od tam nadaljeval pot proti Hercegovini.

Še prej ga je Vošnjak poslal k tržaškemu pododboru. (Vošnjak 1982, 210)

Rusko-turška vojna je bila eden od redkih zunanjepolitičnih dogodkov, ki mu je

Vošnjak v svojih Spominih namenil prostor. Ob njej je nadaljeval z vznesenim

čustvovanjem, ki ga je kot dijak občutil ob krimski vojni dvajset let poprej. V času, ki je

medtem pretekel, se je politično profiliral, zato je bila tudi analiza te vojne in njenega

109

pomena za slovanstvo podrobnejša. V tem primeru bo izjemoma citiran daljši odlomek

v celoti, saj na enem mestu združuje vse tisto, o čemer so v času rusko-turške vojne

pisali slovenski časniki:

Leto 1878 bo zmerom ostalo z zlatimi črkami zapisano v zgodovini Slovanstva. To

leto se je končala krvava vojska zmagovito za Ruse, ki so hiteli svojim slovanskim

bratom na Balkanu na pomoč in jih osvobodili turškega trinoštva, pod katerim so

stoletja vzdihovali. Osvobojeni so bili Bolgari in si ustanovili svojo lastno državo.

Srbija je postala kraljestvo, Črna gora je dobila pristop do morja in Srbo-Hrvati v

Bosni in Hercegovini so bili priklopljeni Avstriji, tačas znano, a trideset let pozneje,

1908, definitivno. Tudi mi Slovenci smo z največjo napetostjo sledili dogodkom na

Balkanu; čutili smo, da balkanske zmage okrepe tudi naš položaj. Zato smo se zavzeli

in smo slovenski poslanci tudi v državnem zboru zagovarjali nemudno prodiranje naše

armade v Bosno in Hercegovino, in sem jaz v nekem govoru napadel vnanjega

ministra grofa Andrassyja.

Slovenci svojega sočutja do južnoslovanskih bratov nismo pokazali samo z besedami,

temveč tudi dejansko, v kolikor so puščale naše skromne moči. Nabirali smo denar za

stradajočo rajo, ki je pred turškimi silovitostmi pobegnila preko Save na avstrijska tla

[…]. (Vošnjak 1982, 508)

V času rusko-turške vojne je nemogoče določiti eno samo idejno linijo, po kateri naj bi

se politični zaplet razrešil. Svoja stališča so spreminjali iz dneva v dan, lahko bi celo

trdili, da slovenske želje niso bile »čustveno ali razumsko« vezane na eno samo

možnost. Nihali so med samostojno Bosno in Hercegovino, priključitvijo Bosne Srbiji

in Hercegovine Črni gori ter priključitvijo Bosne in Hercegovine Hrvaški oziroma

Avstriji. Zaznati je mogoče tudi upanje, da ne bi prišlo do boja med Hrvati in Srbi, v

podstati vsega tega pa je stala naklonjenost jugoslovanski ideji. (Melik 1974, 273–274)

Karel Slanc73 je v Slovenskem narodu (15. junij 1878) zapisal, da v vojni ne gre le za

Rusijo, ampak nosi pomen za slovanstvo na sploh, saj naj bi bila ta vojna »prva

spomladna cvetka slovanske novodobne energičnejše zgodovine.« Neimenovani tržaški

dopisnik, za katerega bi bilo prav tako mogoče, da je Slanc, je v Slovenski narod pisal

tudi, da se je za mladino pomembneje kot kdaj koli učiti rusko, saj bo to koristilo tudi

73 Karel Slanc (1851–1916), eden prvih slovenskih socialistov, publicist in politik, sicer tudi dober poznavalev Trsta in okolice, bo natančneje predstavljen v naslednjem poglavju.

110

razvoju trgovine. (Slovenski narod, 2. april 1878, 1) Zdelo se je, kakor bi slovanstvo

prvič dejansko vstopilo na bojno polje; preraslo fazo kabinetov, razstav in združevanj

ter dejansko vzelo lastno usodo in usodo Evrope v svoje roke. Utopično-akademske

ideje so začele spremljati realnejši razmisleki o skupni politiki, gospodarstvu in

trgovini.

Tržaška Edinost je začela izhajati januarja 1876, dobro leto pred izbruhom rusko-turške

vojne. Čeprav so v uvodnem programu 6. januarja poudarili, da bo šlo za naroden,

miroljuben in svobodoljuben časopis, ki se ne bo pečal z verskimi vprašanji, so takoj po

izbruhu rusko-turške vojne zavzeli izrazito navijaško stališče. Zapisali so:

Kmalu bomo čuli o srditih bojih, upamo in Boga prosimo, da zmaga rusko orožje, ker

potem bode konec turškega trinoštva, kristjanom posije lepše solnce, Slovanom

napočijo lepši dnevi in umolkne pesem, ki toži: Za Balkana nejma dana. (Edinost, 28.

april 1877, 2)

S tem svojim stališčem do Rusije so pozabili na kar nekaj pravil, ki so jih napovedali ob

začetku izhajanja časopisa, med drugim so jasno zavzeli stališče do vere (v prid

krščanstvu proti islamu) ter pozdravili vojno (v nasprotju z napovedjo miroljubja).

Glede na poročanje Edinosti so se v Trstu že štiri dni po razglasitvi rusko-turške vojne

počutili, kakor da so tudi sami del nje. V notici z naslovom Znamenje vojne so opisali,

kako je ruski parnik v mesto pripeljal več tisoč sodov loja, nato pa je kapitan dobil

povelje, naj ladjo pusti na varnem v Trstu in naj se celotna posadka v domovino vrne z

vlakom. Tako naj bi v Trstu ostalo več ladij, kar so v članku pospremili z besedami:

»Trdnjave krog Trsta so vse oborožene in pripravljene braniti obalo proti napadu

sovražnega brodovja.« (Edinost, 28. april 1877, 3)

Edinost je nato v skoraj vsaki številki objavljala navijaške zapise o vojni, pri katerih ni

skoparila s pretiravanji in napihovanji junaštev ter neprestano poudarjala pomen

slovanstva. Uvodnik maja 1877 je imel naslov Kralj Matjaž se je zbudil in v njem je z

bohotnimi metaforami in očitnim patosom opisano trpljenje slovanstva, ki se z vojno

spreminja v njegovo glorijo. Metaforika je razumljiva sploh pri delu, ko je iz zapisa

mogoče razbrati zamero do Avstrije in avstrijskih časopisov, ki so favorizirali turško

111

stran in si prizadevali, »da ne posije bleščeči žarek zarje«; avtor besedila je z besedami

»tega pojasnjevati ne smemo, sicer bi nam padla železna pest na usta, ker moč gre pred

pravico« namignil na cenzuro in številne konfiscirane številke časopisa, ko se je Edinost

preveč jasno izjasnila glede svojih čustev do Rusije. (Edinost, 12. maj 1877, 1)

A ne glede na strah pred cenzuro, so v Edinosti skoraj z enako strastjo, kot so opevali

ruske podvige, kritizirali zgrešene avstrijske zunanjepolitične odločitve, sploh v odnosu

do Rusije. Prizadevali so si prikazati, da je bila Avstrija do Rusije vedno nepravična,

medtem ko je Rusija Avstriji vedno nesebično priskočila na pomoč. Poleg tega so

vsakič znova poudarili, kako je v monarhiji slovanstvo zatirano na račun Nemcev,

Madžarov in Italijanov in da je šele vojna leta 1877 stvari začela postavljati na svoje

mesto ter napovedovati nov čas, »začetek slovanske dobe«. (Edinost, 28. maj 1877, 1)

Ko gre za poročanje o rusko-turški vojni, je v Edinosti opazna razlika v slogu: jezik je

bolj zaznamovan, razčustvovan, sočen, primere so bolj hiperbolično pesniške,

stopnjevanje učinkovitejše ... Očitno je, da pri vojnih zapisih ne gre za poročila, ampak

za delno izmišljena besedila, ki častijo slovanstvo z Rusijo na čelu. Njihov namen ni

poročati o dogajanju, ampak s svojo vznesenostjo navduševati, spodbujati slovansko

gorečnost. V besedilih vedno znova ponavljajo iste očitke o tem, kako v šolah ni

slovenščine, kako so Slovenci zatirani, kako Avstrija favorizira Madžare in Italijane,

kako Slovenci ne morejo uradovati v svojem jeziku itd. Kulisa s fronte je vsakokrat

nekoliko drugačna: a zatiranje Slovencev, sploh v Trstu, vedno temelji na istih

nevralgičnih točkah. Edinost v letu 1877 ni objavila niti enega samega članka, ki bi

vrgel senco dvoma na Rusijo in njene namene, in v vseh dostopnih številkah drugega

polletja leta 1877 je mogoče najti domoljubni in slovanski zanos.

S tem je zakorakala tudi v novo leto in januarja 1878 razglasila zmagovito prihodnost

Slovanov, ki naj bi se končno osvobodili jarma. Vendar pa je leto 1878 zaznamoval

predvsem berlinski kongres junija in julija, na katerem so si velesile razdelile balkanski

polotok. Čeprav naj bi Rusija iz vojne izšla kot zmagovalka, s svojim izkupičkom na

Balkanu ni bila zadovoljna; predvsem zato, ker je imela še vedno zaprto pot do

sredozemskega morja. Resda je turški Evropi iztrgala tudi dobršni del bolgarske

celovitosti – s pričakovanjem, da bo Bolgarija ostala ruska klientelna država. Ker je bilo

mogoče pričakovati, da bosta Bolgarija in Srbija nekoč tekmovali za makedonsko

112

ozemlje, je princ in poznejši kralj Milan skušal vzpostaviti ravnovesje z zbliževanjem z

Dunajem. Ruska podpora Bolgariji je pomenila srbsko iskanje zavezništva z Dunajem,

saj so Avstrijci zasedli Bosno in Hercegovino, ki so si jo potem formalno priključil

trideset let pozneje. (Clark 2017, 65, 104) Edinost je o berlinskem kongresu poročala z

veliko mero zaskrbljenosti, celo nejevolje, četudi so med kongresom samim priznavali,

da je večina informacij, do katerih so se prikopali (v največji meri prek tujega tiska),

neformalnih. Osredotočali so se predvsem na Andrassyjevo slabo zunanjo politiko in

majhne možnosti, ki naj bi jih imel, sploh pa na odnos med Avstrijo in Rusijo, saj naj bi

prva drugi branila balkanska ozemlja, do katerih naj bi bila po mnenju Edinosti

upravičena (npr. Črna gora). (Edinost, 22. junij 1878, 3) S končnim razpletom kongresa

je Edinost delovala kar zadovoljna; izrazili so upanje, da ob avstrijski zasedbi Bosne in

Hercegovine ne bo prišlo do prelivanja krvi, hkrati pa so poročali tudi o ozemeljskih

pridobitvah Rusije. Upe so zdaj vendarle, sicer z bistveno manj vznesenosti kot med

vojno na Rusijo, polagali na spremembo avstrijske politike, ki bi jo po njihovem morala

prinesti novo pridobljena slovanska ozemlja. (Edinost, 13. julij 1878, 3)

Rusko-turška vojna je bila tudi eden od redkih zunanjepolitičnih dogodkov, ki so bili

deležni velikega zanimanja med Rusi ter množičnega sočustvovanja in simpatiziranja z

zatiranimi Slovani. To se je med drugim kazalo v 3500 ruskih prostovoljcih, ki so se

podali borit na Balkan, pa tudi v splošnem zanimanju časopisja in bralstva za dogajanje

na Balkanu. Vojno so podpirali tudi številni najvplivnejši ruski intelektualci: Turgenjev,

Dostojevski, Uspenski, Grašin, Tolstoj in mnogi drugi. Tolstoj je, sploh pod vtisom, da

je treba braniti pravoslavne brate, razmišljal celo o tem, da bi se sam podal na fronto, a

so ga nato ustavila leta. Čajkovski je v tistem času napisal Marche Slave, skladbo,

namenjeno ranjenim srbskim vojakom. Vzhodna kriza je vstopila v vse sloje ruske

družbe ter jo z neruskimi Slovani seznanila bolje od vseh poprejšnjih akademskih,

časnikarskih in kongresnih poskusov. Vendar pa je fronta pokazala tudi nekoliko

drugačen obraz vseslovanskega navduševanja. Gleb Uspenski je denimo poročal, kako

slabo so prostovoljci sploh poznali konflikt, v katerega so se podali in kako malo so

vedeli o vseslovanski vzajemnosti. Ugotovil je, da je zelo malo prostovoljcev vedelo,

zakaj so tam, mnogi med njimi pa so bili pijanci in obupanci, ki so v obetu boljšega

življenja, ki bi ga lahko prinesla vojaška zmaga, videli možnost za izboljšanje svojih

življenj.

113

Med prostovoljci v Srbij pa niso bili le Rusi in zahodnoevropski Slovani, ampak tudi

precej Italijanov, predvsem iredentistov, privržencev Garibaldija ter socialistov, ki so si

vsak na svoj način predstavljali, zakaj je balkanskim narodom plemenito pomagati do

osvoboditve. (Milojković-Djurić 1994, 96–164)

3.7 Slovanstvo kot trdnjava »avstrijskemu morju« in izključujoča vzajemnost

Nacionalna nasprotja je bilo v Trstu mogoče opazovati že leta 1848, a še bolj so prišla

do izraza po letu 1860. (Marušič 2012, 23) Tržaški Slovenci so se zavedali nemoči v

lastnem mestu, zato so si tik pred uvedbo dualizma leta 1867 krčevito prizadevali, da bi

imela primorski in kranjski deželni zbor sedež v Trstu in ne v Ljubljani, s čimer bi se

povečala politična moč Slovanov proti Italijanom. Kakor je v časniku Domovina (30.

oktober 1868, 2) zapisal Andrej Marušič, ki si je prizadeval za združitev Kranjske,

Goriške, Trsta in Istre in je bil leta 1866 tudi na pogajanjih v Ljubljani, naj bi bil »Trst

kot kosmopolitsko mesto« najbolj primeren kraj za »skupni zbor kranjsko-primorski.«

Ta združitev bi bila lahko po mnenju Marušiča in njegovih somišljenikov osnovna

celica pri združevanju Zedinjene Slovenije, pri kateri bi Trst igral piemontsko vlogo.

Še hujša pa je bila zakonodajna odločba iz leta 1869, po kateri naj bi o učnem jeziku v

šolah odločali deželni sveti, občine pa so imele posvetovalno pravico. Na ta način je bil

v Trstu uzakonjen italijanski učni jezik, kar je položaj Slovencev le še dodatno ošibilo.

(Vodopivec 2007, 88)

Kljub temu pa so tako Slovenci kot drugi Trst pogosto obravnavali kot enega od

najmočnejših adutov slovanstva v monarhiji. Tak primer je denimo članek iz

Slovenskega naroda, ki se delno nanaša, delno pa polemizira s člankom iz graškega

Volksblatta. V njem so zapisali:

Ko bi se narodno sorodni Slovenci v Istri, Stiriji, na Koroškem in Goriškem politično

in geografsko združili s Kranjsko, postalo bi to mogočno velikoavstrijsko zavetje,

katero bi domači in zunanji protiavstrijci morali spoštovati, postala bi to trdnjava, ki bi

se ne dala premagati. Kdor pa ima poleg Trsta tudi to trdnjavo, on ima tudi

gospodarstvo v adrijskem morji! To je Napoleon I. prav dobro spoznal, zatorej si je to

trdnjavo napravil in stvaril skupino teh dežel, kolikor jih je skupiti mogel in jo

114

imenoval Ilirijo. Ako iz tega logično nazaj sklepamo, prihajamo do končnega

spoznanja, da bi šlo adrijsko morje za Avstrijo prav lahko v pogubo, ako se ne bo

posnemal Napoleonov izgled in se njegova trdnjava znova napravila. (Slovenski

narod, 14. januar 1869, 4)

Močni Slovani s Trstom naj bi bili po mnenju avtorja članka poroštvo za to, da

jadransko morje ostane avstrijsko. Seveda pa se s tem niso vsi strinjali in nekaj številk

pozneje je Slovenski narod na prvi strani že objavil članek iz Trsta, ki ga je napisal

Tržačan (Cegnar?). V njem je opozoril na to, da ni realne osnove, na podlagi katere bi

lahko verjeli, da bo avstrijska vlada kadarkoli ustanovila Ilirijo, zato je odveč ljudem

dvigovati upe, saj lahkovernost pogosto privede do razočaranja. (Slovenski narod, 23.

januar 1869)

Zanimivo je tudi nadaljevanje članka, objavljenega 14. januarja, v katerem avtor razvija

misel, da nimajo vsi slovanski narodi znotraj monarhije pravice do združitve; Čehi in

Rusini se mu zaradi geografske lege zdijo do tega namreč neupravičeni; Slovani naj se

združujejo le, če ima od tega korist Avstrija – in jadransko morje je ena od tovrstnih

koristi. Tudi Fran Podgornik ni v vseh Slovanih videl enakovrednih članov slovanske

družine: zavračal je denimo Poljake, ker so bili v konfliktu z Rusi, pa tudi zato, ker naj

bi zatirali Rusine, ti pa so ga kot majhen narod spominjali na Slovence. To nam sporoča

dve stvari: prvič, jadransko morje vidijo kot konstitutivni element tako slovanstva kot

Avstrije in Slovani naj bi morje ohranjali avstrijsko, ter drugič, da ideal slovanske

vzajemnosti le redko ni klecnil pred težnjami realpolitike. Priča pa tudi o tem, da so se

Slovani v monarhiji hierarhizirali – in so lastno slovanstvo, ko je šlo za oprijemljive

politične cilje, postavili na prvo mesto. Tisto, kar je bila v teoriji slovanska vzajemnost,

je v praksi velikokrat spominjalo na slovansko ekskluzivnost.

Stvar je bila lahko celo bolj malenkostna: zaslediti je že mogoče posamezna trenja in

predsodke med slovenskimi deželami. Tako lahko v pismu Gregorja Blaža z Reke

Josipu Jurčiču v Maribor preberemo prigovarjanje, naj Jurčič postane urednik

Slovenskega naroda, kar je bilo utemeljeno z besedami: »Jaz mislim, da je več ali manje

obča želja izobraženih Slovencev, – se ve, da ljubljanske klike h temu ne prištevam, kar

mi menda niko ne bo zameril – da bi se vi lotili Naroda, in popravite to, kar se je v

zadnjem času pokvarilo.« (Gregor Blaž Josipu Jurčiču, b. d., junij 1871, NUK, Ms

115

1472, 7) Glede na samoumevnost vrinjenega stavka, ki očitno ni potreboval niti dodatnega

pojasnila, je jasno, da so bili tovrstni meddeželni predsodki nekaj vsakdanjega. Da je

bilo res tako, je v svojih spominih potrdil tudi Josip Godina Verdelski. Na zadnjih

straneh je zapisal, da ga je v življenju bolj od zapravljivosti, razuzdanosti in slabega

gospodarjenja jezila le ena stvar, in sicer »dosedanje ravnanje Slavjanov v svojih

narodnih zadevah.« Kljub temu da naj bi si Slovani želeli napredka, so po njegovem

prepričanju še vedno storili premalo, saj naj bi bili »preleni, premlačni, prenemarni.«

Temu je nato dodal še: »Sloga jači, posebno v narodnih zadevah […] nesloga tlači.«

(Godina Verdelski 1992, 167)

To je utemeljil s tem, da se Slovani v Avstriji največkrat pritožujejo, da naj bi jih

zatirali Nemci, v resnici pa si leta 1860 pri sprejemanju ustave več pravic niso

zagotovili le zato, »ker ni bilo lepe sloge med njimi; ni bilo pravega in resnega

prizadevanja, da bi se zedinili v tej jako važni in odločilni zadevi, pa zato so tudi ostali

sužnji.« (Godina Verdelski 1992, 169) Skratka, vse besede o slovanski slogi in

vzajemnosti so se, ko je prišlo do resničnih političnih odločitev in kompromisov, zdele

odveč.

Tudi Edinost je od samega začetka govorila o slovanstvu kot o zdravilu za Avstrijo (v

različnih kontekstih se ponavlja fraza »avstrijska bolezen«, ki namiguje na šibkost

dvojne monarhije) ter poudarjala, da so Slovani »jeklen oklep Avstriji«, ki jo lahko

ubrani pred vsemi nevšečnostmi. (Edinost, 28. april 1877)

Kljub temu da so avstrijske oblasti večkrat pokazale prizanesljivost do italijanskih

nacionalnih zahtev, pa so Slovenci v Trstu še vedno verjeli, da bodo na Dunaju

sprevideli, kdo je v resnici zvest in podložen cesarju. Še vedno so se oklepali mita – in

upali, da ga bodo na znanje vzeli tudi Avstrijci –, da Slovenci s svojo lojalnostjo branijo

Avstrijo pred italijanskim ekspanzionizmom in iredentizmom ter da so na nek način

varuhi avstrijskega juga in dostopa do morja. Kronski dokaz za to, da so Slovenci boljši

avstrijski podaniki od Italijanov in da si zato zaslužijo več pravic, je bil poskus atentata

iredentista Gugliema Oberdana na Franca Jožefa, ki je leta 1882 obiskal Trst v čast 500.

obletnice, odkar je mesto prišlo pod avstrijsko oblast. Fran Šuklje je nekaj mesecev

116

pozneje ob Oberdankovi usmrtitvi v Slovenskem Narodu zapisal:

Poleg avstrijskih Italijanov živi na Primorskem, v Trstu in Dalmaciji slovanska večina,

čili in krepki, dasiravno od kratkovidnih državnikov prezirani, čestokrat celo zatrti

slovanski narod. Da so naši interesi identični s koristjo avstrijske države in presvitle

njene dinastije, da se zlasti med Slovenci, boreči se za narodni naš razvoj pod

slovansko trobojnico, ob jednem potegujemo za celokupnost naše države in za moč in

slavo vladarske rodbine, to ni bilo nikdar jasneje nego v tem trenutku, ko

Oberdankova smrt razburja vročekrvni italijanski narod. Podpirati tedaj zvesto vdano

slovansko večino je nezrušljiv zid proti lakomnemu sosedu: to danes bolj nego kdaj

zahteva zdrava avstrijska politika in upati smemo, da bodo merodajni naši krogi

spoznali resnobo našega položaja […]. (Slovenski narod, 28. december 1882, 1)

Nekaj podobnega je mislil tudi primorski poslanec Josip Tonkli, čigar besede so prav

tako povzeli v Slovenskem narodu, češ da je mogoče iredento zatreti le s pomočjo

Slovanov, predvsem pa z združevanjem južnih Slovanov. Iz tega bi nastala »tako močna

trdnjava, da si na njej razbijejo iredentovci vse svoje glave.« (Rahten 2005, 56)

Ideja o trdnjavi ob Jadranu ni bila nova in se je vlekla več desetletij; tudi ob koncu

šestdesetih let je bilo v Slovenskem narodu mogoče brati (podčrtano!), da je »slovanski

živelj glavni steber na Adriji«, da pa bi tako tudi ostalo in da bi se zmogli braniti proti

Italijanom, ki »so jim glavna ovira pri namerah, ki jih hočejo v prihodnje doseči,« mora

Avstrija spodbujati »narodno samozavest«, edino »zanesljivo trdnjavo proti požrešnim

namenom naših sosedov, in to slovansko samozavest.« (Slovenski narod, 13. april 1869,

2) Slovansko lojalni pa naj ne bi bili le Slovani v Trstu, ampak tudi južneje, v Dalmaciji.

Josip Godina Verdelski je v svojih spominih, končanih leta 1879, denimo popisoval,

kako je bil julija leta 1848 priča dogodku, ko je skupina Dalmatincev delala na vročem

soncu. Tedaj so mimo prišli »mladi Lahoni«, ki so jih nagovarjali, naj raje delajo za

Benečane, saj bi tako zaslužili več. A ponosna slovanska dalmatinska delavka naj bi jim

v potu svojega obraza odgovorila: »Nam je ljubše peči se tukaj na soncu za malo

krajcarjev, kakor izneveriti se svojemu kralju.« (Godina Verdelski 1992, 114)

117

Priliko, ki jo je v spominih opisal Godina, bi lahko uvrstili v prejšnje poglavje, ki v

središče postavlja leto 1848: a glede na ton in način pisanja spominov, se zdi, da je

Verdelski več pisal o svoji sodobnosti kot o dejanski preteklosti in da spomini povedo

več o času, v katerem so bili napisani, kakor o času, o katerem govorijo. Na splošno

spomini malone ne premorejo politične analize ali resne zgodovinske refleksije: bolj se

zdi, da so razčiščevanje z osebno zgodovino, ki je včasih bolj in drugič manj spojena s

časom, v katerem je avtor živel. V spominih tako beremo o tragični usodi Godinovega

sina, iz katere pa več kot o pristni očetovski bolečini izvemo o njegovem rodoljubju, o

katerem priča že samo sinovo ime – Slavoljub.

Prepričanje, da so Slovani »čuvaji Avstrije ob morju« ali »trdnjava na Jadranu« je

mogoče spremljati več kakor pol stoletja. Šele na začetku 20. stoletja je Andrej

Gabršček trdo ovrgel to prepričanje, ki je tlelo še pri nekaterih njegovih sodobnikih, ter

trdil, da Slovani, sploh pa Slovenci, ne predstavljajo nikakršnega branika in da če še

tako verjamejo vanj – gre v vsakem primeru le za mit:

Razni listi slikajo kaj radi Italijane v primorskih deželah za iredentovce, Slovane pa za

skrajno udane državljane in čuvarje avstrijske misli ob Adriji. V vseh slovanskih listih

na Primorskem je pogosto čitati o iredenti, ki se od časa do časa pojavlja. Razne

pojave iredente so tako spoznali tudi na Dunaju. Ali kaj pa se briga vlada za to?

Nikdar nič. /…/ Vlada raje vidi na Dunaju garibaldinca Mauronerja, nego vedno ji

zvestega Nabergoja. Vlada bi sploh najraje videla, da bi Primorsko zastopali na

Dunaju sami Italijani. Kaj njej mar Slovenci, ti ”čuvarji ob Adriji!” – Saj se je že često

govorilo o iredenti in o ”čuvarjih”, ali prav take hipe je vlada najhuje udarjala po

Slovencih in Hrvatih. Psa je treba tepsti, da bo zvest! /…/ Da ni zmagal v Trstu dr.

Rybar, da ni mogel prodreti v Istri dr. Laginja, zato ima glavno zaslugo vlada.

Garibaldinci zastopajo Trst in Istro, a pri nas ni dosti boljše. Ko je zmagal Mauroner

nad Nabergojem, je vzkliknil sam namestnik: To je najlepši dan mojega življenja! In

sprevideli smo, da je ”čuvarstvo ob Adriji” sicer jako lepa fraza, ali nam nehasljiva.

Dani se in vedno bolj uvidevamo, da vlada vidi le v Slovanih nevarne življe, katere

treba držati v šahu. Kaj briga njo italijanska iredenta: slovanska iredenta – ta je

nevarna! (Gabršček 1934, 14)

Gabršček je poudaril, da mit o »čuvajih ob Adriji« ne velja – in da se tisti Slovenci, ki

mislijo, da bodo kaj dosegli s svojo ponižnostjo, motijo. Ne zato ker Avstrijci

118

ponižnosti ne bi marali, ampak ker naj bi se po Gabrščkovem mnenju mnogo bolj

zavedali slovanske nevarnosti od Slovanov samih. Razumeli naj bi, da bi večjo

nevarnost za Avstrijo predstavljala slovanska iredenta, ki bi obsegala velik del

notranjosti Avstro-Ogrske, kakor jo predstavlja italijanska iredenta, ki vpliva predvsem

na območje zunaj avstrijskih meja.

Kot bo mogoče videti tudi v naslednjem poglavju, je mit o »slovanski trdnjavi« še

vedno obstajal, a je bil po letu 1905 čedalje šibkejši, kot je bila šibkejša tudi

brezpogojna lojalnost Avstriji. Zato se ga je zdelo smiselno pojasniti na koncu

pričujočega poglavja.

119

4 RUSIJA IN SLOVANSKA VZAJEMNOST NA SEVERNEM

JADRANU MED LETOMA 1905 IN 1914 Z rusko revolucijo januarja 1905 lahko začnemo opazovati spreminjanje odnosa, ki so

ga Slovenci imeli do Rusije. Če smo za sedemdeseta in osemdeseta leta 19. stoletja

lahko zasledili ocene, da je bil ruski vpliv na slovensko kulturo tako močan, da bi bilo

mogoče govoriti o »vdoru ruskega duha« (Kermavner 1960, 5)74, pa je v letu 1905

prišlo do družbeno-idejnega vdora Rusije, ki se je čedalje bolj odražal tudi na

političnem področju. Hkrati sta se izoblikovali tudi dve različni poziciji v odnosu do

Rusije; okostenela, rusofilska (narodnjaška), ki se je vlekla še iz 19. stoletja in je kot

edini emancipatorni boj priznavala narodnega, in nova, razredna oz. socialistična, ki ji je

bilo nekaj besed namenjenih že v prejšnjem poglavju, a je po letu 1905 še bolj prišla do

izraza in bo natančneje obravnavana v tem poglavju. Osnovno idejno in ideološko

zarezo med obema pogledoma na Rusijo lahko najbolj natančno spremljamo iz načina,

na katerega je tržaška publicistika obravnavala rusko revolucijo leta 1905. Prav v

tržaških časopisih lahko spremljamo najbolj burne odzive na dogajanje v Rusiji, pri

čemer so se celo zapletali v medsebojne polemike. Liberalno-narodnjaška Edinost in

socialdemokratski Rdeči prapor sta se z rusko revolucijo ukvarjala že od samega

začetka, januarja 1905, ter s spremljanjem ruskih dogodkov nadaljevala celo leto.75

Česa podobnega ne moremo spremljati v nobenem drugem slovenskem časopisu tistega

časa. To lahko pripišemo predvsem odmiku od rusofilije, za katerega se je odločilo

uredništvo Slovenskega naroda – in ko sta ugasnila še Slovan in Slovanski svet, je

Edinost ostala edini slovenski časopis, ki se je redno in z gorečnostjo posvečal ruskim

temam. Z Rdečim praporom sta bila, kakor je bilo nakazano že v prejšnjem poglavju,

74 Dušan Kermavner z »vdorom ruskega duha« citira besede urednika Sodobnosti in pisatelja Ferda Kozaka, ki naj bi večkrat izrekel misel, da slovenska moderna (kot umetniška smer in kot doba) svoj zagon črpa iz ruske književnosti. 75 O dogajanju v Rusiji so poročali vsi pomembnejši slovenski časopisi, le trije pa so bralcem ponujali tudi poglobljene analize, predikcije in mestoma celo čustvene odzive. Poleg v besedilu omenjenih tržaških časnikov, so nekaj podrobnejših analiz priobčili tudi v socialističnih ljubljanskih Naših zapiskih, ki so z razrednega vidika, presenetljivo podobnega Leninovemu, že leta 1904 analizirali rusko-japonski spor, leta 1905 pa je bila posebej zanimiva analiza ruske revolucije, ki jo je v nadaljevanjih pisal Karl Linhart. Ta analiza je namreč v veliki meri netočna, sploh pa – povsem nesocialistična, kar se kaže predvsem v nepoznavanju historičnega materializma, ki bi ga kot socialistični časnik morali poznati. Nekaj o besedilih in stališčih osrednjeslovenskih časopisov (Dom in svet, Domoljub, Slovenski narod, Naprej, Ljubljanski zvon in Čas) je mogoče najti v delu Slovenska publicistika in prva ruska revolucija Dušana Kermavnerja (1960). O revoluciji je poročala tudi Jakićeva Slavenska misao, ki je zagovarjala izrazito antinacionalno stališče.

120

velikokrat na nasprotnih bregovih in ruska revolucija leta 1905 je bila dogodek, ki ga je

lahko vsak časopis tolmačil na svoj način: Rdeči prapor skozi perspektivo razrednega

boja in Edinost skozi slovanstvo.

Revolucija je spremenila tudi tok slovanskega gibanja; sprememba Rusije v ustavno

monarhijo je oblikovala nove temelje za slovansko vzajemnost. Ti so omogočili

formiranje neoslavizma, zadnjega slovanskega idejnega gibanja, ki je vzniknilo pred

prvo svetovno vojno. Hkrati je bilo, sploh po aneksiji Bosne in Hercegovine (1908) ter

balkanskih vojnah (1912, 1913), čedalje bolj prisotno tudi jugoslovanstvo, ki je

dobivalo vse bolj praktično usmeritev. Od leta 1912 dalje lahko (s Preporodovci) prvič

spremljamo tudi (radikalno) idejo o obstoju jugoslovanske države zunaj meja Avstro-

Ogrske, čeprav tega v svoj program ni uvrstila nobena od treh slovenskih političnih

strank, ideji pa so se izmikali tudi najvidnejši politiki in publicisti.

Poglavje se bo osredotočalo na prelomnice, ki so botrovale spremembam in razvoju v

toku vseslovanske misli, sploh na območju severnega Jadrana. Začenja se z dvema

pogledoma na rusko revolucijo, ki ju je mogoče opazovati v tržaškem tisku, nato pa bo

sledila analiza neoslavizma, njegovih idejnih zasnov, ciljev in problemov, ki so se v

nekaterih ključnih točkah dotikali tudi severnojadranskega prostora. Pri neoslavizmu

velja posebej poudariti njegovo praktično naravnanost – od bančništva do turizma – ter

izpostaviti, zakaj Trst v tem kontekstu igra pomembno vlogo. Poglavje bo predstavilo

tudi socialistično stališče do splošno slovanskega in natančneje tudi jugoslovanskega

vprašanja, zlasti pa vlogi, ki naj bi jo tako v socialistični kot jugoslovanski predstavi

igral Trst. Ta je imel po mnenju teoretikov (Henrik Tuma, Karel Slanc) kot največje

slovensko mesto in edino slovensko mesto, v katerem bi bilo z ustrezno slovansko

politiko mogoče ustvariti proletariat, za socializem, ki bi povezoval narodno in razredno

vprašanje, prav poseben pomen. Poglavje se bo zaključilo s prvo svetovno vojno in

opisom mešanice strahu pred vojno in pričakovanjem vojne, ki se je dotikala tudi

slovanskega vprašanja, predvsem pa bo prikazalo, kako sta si dva vidnejša Slovenca in

privrženca Slovanstva, Ivan Hribar in Lev Ferdinand Tuma, leta 1914 prizadevala s

pomočjo Rusije rešili Trst za (Jugo)Slovane.

Poglavje temelji na raziskovalnem delu v Avstrijskem državnem arhivu (HhSta in

AVA), Ruskem arhivu zunanjega ministrstva (AVPRI) in po slovenskem, avstrijskem

121

ter ruskem časopisju. Poleg tega se opira tudi na spomine nekaterih političnih akterjev

(Ivan Hribar, Andrej Gabršček, Henrik Tuma) ter na posamezne idejne spise (Henrik

Tuma, Karl Slanc, Etbin Kristan), analizirana pa je bila tudi ohranjena korespondenca v

Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK).

4.1 Ruska revolucija leta 1905

Edinost je bila že od začetka svojega izhajanja v sedemdesetih letih časopis, ki je Rusiji

namenjal največ pozornosti med vsemi slovenskimi časniki. O njej je najpogosteje

poročala v vznesenem rusofilskem duhu in častila vse, kar je bilo ruskega, od

presvetlega carja do poslednjega mužika, vse to podkrepljeno z močnim duhom

slovanske vzajemnosti. Takšno jo je sprejemalo tudi bralstvo, slovensko narodno

meščanstvo, ki mu je bilo blizu »osnovno vseslovansko čustvovanje, ki je vsebovalo

samodopadljivo nekritičen pogled na Rusijo kot edinega pravega mogotca med

slovanskimi narodi.« (Kermavner 1960, 7) Ko je prišlo do revolucije, se je torej znašla v

zagati: na kakšen način bralcu pojasniti, da se je ljudstvo uprlo carju, ki ga je leta

predstavljala kot dobrega zaščitnika Slovanov, še na začetku januarja pa celo slavila kot

liberalnega?76 Povzemali naj bi ruske časopise ter svojim bralcem poročali, kako so

Rusi navdušeni nad carjevimi reformami, ki jim nasprotujejo le »glasila

internacionalnega židovstva«, ki pa »ne razumejo potreb Rusije«. Ovrgli so tudi

možnost, da bi car vpeljal ustavo, saj naj z njo svojih podanikov ne bi osrečil, ampak bi

državo le »izpostavil nedoglednim pretresljajem«, za povrh pa so v Edinosti še dodali,

da resnično »konstitucionalno življenje« obstaja samo v Angliji, povsod drugod,

vključno z Avstrijo, pa je le mrtva črka na papirju. (Edinost, 1. januar 1905, 2) Vere v

carja jim ni omajala niti t. i. krvava nedelja 9. januarja 1905, ko je bilo v St. Peterburgu

ubitih približno 200, ranjenih pa 800 ljudi. (Figes 2013, 201)77 V članku z naslovom

Krvavi dogodki v Petrogradu so zapisali, da jim s »človeškega stališča krvavi srce«, ker

76 Odnos do carizma je bil že v 19. stoletju zapleten tudi med Rusi samimi, pa tudi med Slovenci, ki so živeli v Rusiji. Zgovoren primer je bil Davorin Hostnik; četudi je bil vedno na strani zatiranih, je bil hkrati tudi pristaš carizma, saj je bil car zanj »predstavnik ruske ideje, ki je tudi vseslovanska ideja.« Ni verjel v revolucijo, ampak da se mora »mužik dvigniti, pomeščik spustiti.« (Čurkina 1995, 190) 77 Nezadovoljstvo delavcev, ki so delali v nemogočih razmerah, se je v Rusiji poznalo že leta 1904, vrhunec pa je doseglo januarja 1905, sprva s stavkovnimi vali (med 3. in 8. januarjem je v St. Peterburgu stavkalo približno 120.000 delavcev), nato pa 9. januarja 1905 s pohodom 150.000 delavcev, ki so se pod vodstvom Gapona podali proti Zimskemu dvorcu, da bi carju predali svoje zahteve. (Figes 2013, 196– 201)

122

je tekla »dragocena človeška kri«78, hkrati pa so za pokole krivili internacionalno oz.

židovsko zaroto79, ki naj bi pritiske na carja vršila v najbolj kritičnem času, v času, ko je

Rusija v vojni in zato nujno potrebuje notranjepolitično stabilnost. Poročali so tudi, da

še nimajo natančnega števila mrtvih in ranjenih ter poudarili, da so podatki o žrtvah, ki

jih navajajo »rusofobski listi« pretirani. Sami so se zanašali na oceno o 76 mrtvih in 283

ranjenih. V članku so zavzeli tudi močno stališče proti revoluciji, saj naj bi bila ta zaradi

tehničnega napredka orožja nemogoča in obsojena na neuspeh. Sicer pa bi Edinost

lahko simpatizirala z revolucijo in uporom delavstva, če bi se dogajala v drugem času,

ne pa ravno, ko je Rusija v vojni in »ruski sinovi krvavijo«. Za upor carju naj bi bili, po

mnenju Edinosti, krivi »izvenruski krogi« oz. »Rusiji in slovanstvu nevarna

internacionala«, ki se boji ruske moči v vojni z Japonsko; ker naj bi bila Rusija v vojni

nepremagljiva, jo na kolena skušajo spraviti z revolucijo. Edinost se je postavila tudi v

vlogo svetovalke Rusiji in dodala, naj se »notranjih sovražnikov« loti z enako silo kot

»tistih na daljnem vzhodu«. Čisto na koncu pa so obračunali še s Slovenci, ki so

simpatizirali z uporom ter kritizirali avtokratskega ruskega carja, saj naj bi s tem šibili

slovanstvo in tudi same sebe:

To naj si zapomnijo tudi tisti »veliki« Slovenci – Slovani, ki nimajo v očigled takim

dejstvom drugega posla, nego da pomagajo sovragom Slovenstva metati kamenje v

78 Če se je zdelo Edinosti pretakanje krvi odveč, pa so to nekateri sodobniki videli kot edino možnost za prehod k boljši družbeni ureditvi. Maksim Gorki je svoji ločeni ženi pisal: »Prijateljica, tako se je rodila ruska revolucija. Prisrčno ti čestitam. Mnogo ljudi je umrlo, vendar naj te to ne moti – samo kri lahko spremeni barvo zgodovine.« (Figes 2013, 202) 79 Očitek o »židovskem tisku«, »židovski zaroti«, »židovskem internacionalizmu« ipd. je v Edinosti pogost, sploh ko gre za italijanski ali nemški liberalni tisk. Slovensko protijudovstvo je bilo del širšega srednjeevropskega odnosa do Judov, ki se je oblikovalo kot nekakšen skupek idej in stereotipov, ki združujejo zgodovinsko usedlino predsodkov s sodobnostjo in mitologijo. Antisemitizem je bil od druge polovice 19. stoletja dalje vezan na vzpon narodnih gibanj in vstop množic v politiko, od 70. let dalje pa je imel antisemitizem svoj prostor tudi v političnih programih in ga Furet (1998) zato imenuje tudi »demokratični antisemitizem«. Antisemitizem lahko zasledimo v malone vseh slovenskih časnikih od Slovanskega sveta do Slovenskega naroda. (Štepec 2002) Upoštevati pa velja tudi, da je slovenski antisemitizem bolj kot iz sovraštva do judov, s katerimi Slovenci niti niso imeli stika, izhajal iz nacionalistične oz. celo narodnoobrambne težnje v boju proti nemškemu ali italijanskemu liberalnemu meščanstvu. Podobno velja tudi za gospodarska vprašanja, v katera so se mešali tujci; v slovenski meščanski publicistiki je bil »žid« vsak ogrski kapitalist, ki je skušal obogateti v Bosni in Hercegovini in je na ta način oviral slovenske kapitaliste. (Kardelj 1957). Kot pa lahko razberemo iz Edinosti (kar bo vidno tudi v citatih v nadaljevanju tega poglavja), je »židovska internacionala« oz. »mednarodno židovstvo« pogosto tudi oznaka za socialdemokracijo oz. socialiste. Omembe židovstva je zato treba razumeti širše in ne izključno v smislu rasnega ali verskega sovraštva do judov. Kljub temu pa velja omeniti, da v istem obdobju niso vsi Slovenci podlegali antisemitski ideologiji. Lev Ferdinand Tuma je prav v svojem potopisu v Rusijo leta 1905 zapisal: »Pri nas razumemo navadno pod besedo žid bogatina, ki sedi na kulih zlata. Kdor pa pride v te romunske kraje (in kakor sem videl posebno tudi v Rusiji), spozna prav kmalu, da je največji trpin ravno žid.« (Zvonček, 1. november 1905, 250)

123

Rusijo, ker ista brani svojo kožo pred naklepi njih, ki jo hočejo ugonobiti. To naj si

zapomnijo tisti naši Slovenci, ki menijo, da je to strašno »radikalno« in

»svobodomiselno«, kako kriče proti avtokratstvu, katerega – niti ne poznajo, razen

morda po karakteristikah, ki jih podaja kakav umazani Piccolo. Mi jim čestitamo na

taki družbi in – se sramujemo v njih imenu. (Edinost, 24. januar 1905, 1)

Tudi naslednjega dne je Edinost še vedno izčrpno poročala o ruskih dogodkih, tako o

moskovski stavki tiskarjev kakor tudi o nadaljevanju petrograjske stavke. Povzeli so

poročila iz tujih časopisov, ki naj bi trdili, da v petrograjskih spopadih nihče ni bil ubit.

Poročali pa so tudi o odkritju, da naj bi bil svečenik Georgij Gapon, ki je vodil pohod

proti Zimskemu dvorcu ter oblikoval zahteve delavcev, po poročanju italijanskega

časnika Fracassa, po rodu Italijan.80 To je bil za Edinost dovolj močan dokaz, da je bila

»revolucija« res podtaknjena s strani tistih, ki so nasprotovali Rusiji in Slovanstvu;

Italijani, s katerimi so si delili mesto in ki so zatirali slovenske narodne pravice, pa so

bili najpripravnejši krivci za to. (Edinost, 25. januar 1905, 1)

Na naslednji strani so nadaljevali z analizo ruskih razmer, v članku z naslovom Gibanje

za uvedenje ustave v Rusiji, pod katerim je podpisan V. Jagić81, v resnici pa gre za

povzetke tistih Jagićevih poant, izvirno objavljenih v zagrebškem časniku Agramer

Tageblatt, s katerimi se je Edinost strinjala.82 Med drugim so (po Jagiću) trdili, da ruski

narod na ustavno življenje še ni pripravljen, hkrati pa carja Nikolaja zagovarjali z

besedami: »Car Nikolaj je plemenita duša in ima najbolje namene. A mehka nrav je, na

katero delujejo vsi možni, največ pa reakcionarni vplivi.« (Edinost, 25. januar 1905, 2)

Dodal(i) je (so) tudi, da si množica ne želi ustave, marveč teži k spremembam, v resnici

pa ne ve, kaj zares hoče; »masa« si, ne glede na narodnost, vedno želi, da bi bile stvari

drugačne, ne zna pa argumentirati, na kakšen način bi se morale spremeniti. Na splošno

naj bi bil car odvezan sleherne krivde, edini, ki so krivi za nezadovoljstvo v Rusiji, naj

bi bili uradniki, zaradi slabega dela katerih naj bi do uporov tudi prišlo, krivi pa naj bi

80 V razpoložljivi literaturi ni mogoče najti podatka o tem, da bi bil Gapon res italijanskega porekla. 81 Vatroslav Jagić (1838–1923), eden najpomembnejših hrvaških slavistov druge polovice 19. stoletja, publicist, dunajski dvorni svetnik, ki je iz znanstvenih razlogov obiskal tudi Rusijo (St. Peterburg). 82 23. januarja 1905 je bila v Neue Freie Presse objavljena Jagićeva izjava, da dogajanja v Rusiji ni komentiral za časopise in da ni dal dovoljenja za objavo izjav. Sklepamo lahko, da jih je zagrebški časopis povzel na podlagi neformalnega pogovora; morda so jih povzeli napačno ali pa se je Jagić ob objavi zbal za svoje »dobro ime« – tako pri Rusih, s katerimi je sodeloval, kot pri Avstrijcih, med katerimi je živel, in se je od napisanega zato raje distanciral.

124

bili tudi za nazadnjaškost celotne dežele.83 Edinost je povzela tudi misel, da Rusija ni v

nevarnosti pred revolucijo, saj je pretežno agrarna dežela, zato naj se delavsko gibanje

tam ne bi moglo razmahniti. (Edinost, 25. januar 1905, 1) Pozneje so svojo teorijo o

parlamentarizmu v Rusiji izdelali še natančneje ter pisali, da ruski mužik ne potrebuje

parlamenta, saj mu je »samodržno cesarstvo nekaj več kot stoletna tradicija, skoraj

religiozna institucija«. (Edinost, 21. marec 1905, 2) Dokaz, da bi bil parlamentarizem za

Ruse slab, pa so našli tudi v tem, da bi ruska inteligenca, ki si je najbolj krčevito

prizadevala za ustavo, gotovo sklenila mir z Japonsko, ne da bi mislili na ugled svoje

države in celotnega slovanskega sveta. (Prav tam.)84

Kljub navedenim stališčem pa drže Edinosti v odnosu do ruske revolucije ne moremo

označiti le za konservativno, reakcionarno ali protisocialistično. V številki iz 27.

januarja 1905 lahko vidimo, da je bila konservativna le toliko, kolikor je bil

konservativen nacionalizem 19. stoletja, ki se ji je pač zdel pomembnejši od delavskega

vprašanja, kar pa še ne pomeni, da se ga ni zavedala. Ob proticarističnih demonstracijah

pred ruskim konzulatom v Trstu so namreč objavili članek z naslovom Sovragi Rusije –

in nas vseh, v katerem so množico delili na dobre, socialistične, in slabe, laške ter

liberalne protestnike.

Socialni demokraciji ni oporekati, ako izjavlja svoje simpatije do ruskih delavskih mas

in ako nasprotuje avtokratski obliki vladanja na Ruskem. To ustreza njenim načelom

in njenemu programu. Poštenemu prepričanju se pa more sicer nasprotovati, ali

spoštovati smo ga dolžni. (Edinost, 27. januar 1905, 1)

Problema za Edinost ni predstavljala socialna demokracija, ampak italijanski

liberalizem, ki ga je zanje utelešal predvsem Piccolo, o katerem so gnevno zapisali, da

pri njem nastopi:

pojav steklosti, hidrofobije, ne pa poštenega prepričanja. To ni pojav plemenitega

83 Pozneje je krivdo na birokracijo dejansko zvalil tudi sam car Nikolaj. 18. februarja 1905 je izdal carski manifest in ukaz, v katerem je obsodil nerede, hkrati pa s prstom pokazal na krivdo birokracije. Ljudi je pozval, naj se zedinijo okoli prestola in podajo predloge za izboljšave v državni upravi. (Figes 2013, 209) 84 Mnenji iz Edinosti, 21. marca 1905, sta povzeti po češkem politiku Karlu Kramářju, ki je bil poročen z Rusinjo Nadeždo Nikolajevno Khludovo-Abrikosovo. Vsako leto je potoval v Rusijo ter na Krimu spoznal številne ruske izobražence. Bil je odkrit rusofil, pozneje tudi idejni vodja neoslovanstva. (Gantar Godina 1994, 13)

125

čustvovanja ali vzvišenega čuta humanitarnega, ampak izbruhi so to pokvarjenih src,

divjega sovraštva in brezvestno profaniranje velikih svobodnostnih idealov človeštva

v namene zdivjanih instinktov ter gnusne požrešnosti požrešne, nenasitne rase, ki

hrupi v maščevalnosti, če so kje – kakor npr. v Rusiji – postavili ograjo njenemu

izmozgovanju, njenemu stremljenju, da bi ukovala ves svet v ekonomično robotstvo.

(Prav tam.)

Protestnikom so očitali še, da so bili »najeta tolpa«, ki je »priredila drzno in smešno

demonstracijo«, pri čemer pa je Edinost zmotilo, da so bili v času protestov v St.

Peterburgu zastopniki tržaškega tehničnega zavoda, ki so se dogovarjali, da bi pridobili

delo za tržaško delavstvo. S tem naj bi italijanski socialisti pokazali, da jim za delavce

in njihovo delo v resnici ni mar. Zapisali so:

Ona tolpa je torej insultirala državo, ki se ravnokar pogaja, da bi dala našemu mestu

več milijonov zaslužka!! Početje zbesnelega židovstva znači torej kruto brezsrčnost

tudi do istih delavskih mas, v katerih imenu so insultirali ruski konzulat in s tem rusko

državo. (Edinost, 27. januar 1905, 1, 2)

Nadaljnji očitek Edinosti je bil namenjen hinavščini Piccola, saj naj bi v primeru ruske

revolucije stopil na stran zatiranih, česar pa v primerih, ko so zatirale druge države,

sploh Italija, niso storili. Piccolu naj bi bile pravice ruskih delavcev pomembne le zato,

ker sovražijo Slovane:

V resnici je bila profanacija vseh teh idej, idealov človečanstva. Nad Rusijo in njeno

vlado se zgražajo. Ali hočejo, da jim pokličemo v spomin nekoliko dogodkov, ki se

sicer niso pripetili v barbarski in avtokratski Rusiji? Zakaj niso šli demonstrirat pred

italijanski konzulat, ko je po Milanu in drugih mestih Italije tekla delavska kri? […]

Zakaj ne protestirajo pred italijanskim konzulatom proti razmeram v Italiji, ob katerih

ljudstvo umira, a ministri – kradejo milijon iz državnih blagajn, znoje, krvavi trud

istega trpečega in stradajočega ljudstva?

[…] Ne, proti takim krutostim, proti takemu nasilju, proti takemu brezpravju, proti

takemu gaženju svobode in človeškega dostojanstva ne protestirajo ti židovski

človeko- in svobodoljubi. Oni imajo strup svojih protestov samo proti Rusiji ter

sovražijo rusko državo, sovražijo ruski narod, sovražijo Slovanstvo, sovražijo nas vse

[…]. (Prav tam.)

126

Že nekaj dni pozneje so dobili vnovični dokaz, da se za solidarnostjo do delavskega

razreda italijanskih socialistov skriva predvsem sovraštvo do Slovencev. Italijanski in

slovenski socialdemokrati so v tržaškem teatru Rossetti skupaj demonstrirali proti

carjevi okrutnosti, ob čemer je Edinost v članku z naslovom Samo za – Italijane

poročala le o tem, kako naj bi bil nek slovenski socialist85 izžvižgan, ko je spregovoril v

maternem jeziku, kar naj bi pričalo o izključujočem značaju italijanskih levičarjev.

Edinost se je z mešanico ogorčenja in pomilovanja posmehnila slovenskim socialistom,

ki so skušali najti zaveznike v Italijanih. (Edinost, 30. januar 1905, 2) Na zapis »tetke

Edinosti« se je odzval Rdeči prapor, ki je zanikal, da naj bi se po gledališču razlegali

zaničljivi vzkliki »fora i sciavi«, je pa obžalovanja vredno, da so nekateri

»vročekrvneži« italijanske narodnosti nasprotovali govoru delavca v slovenskem jeziku.

A to naj bi bila po mnenju Rdečega prapora stvar stranke, ki bo poskrbela, da se v

prihodnje kaj takega ne bo več dogajalo. (Rdeči prapor, 3. februar 1905, 2) Edinost se s

to temo nato ni več ukvarjala, Rdeči prapor pa se je, saj je bilo očitno, da jih je

obnašanje članov lastne stranke razočaralo. Navajali so, kako je na shodih socialne

demokracije vedno mogoče slišati več jezikov, kako npr. na Dunaju velikokrat govorijo

češko – in zato bi moralo biti to še toliko bolj samoumevno v Trstu, ki je »pomešan s

Slovenci« – socialistična beseda Slovencev in Italijanov bi morala biti enakovredna, so

še napisali ter odločno dodali, da zahtevajo »brezpogojno narodno toleranco.« (Rdeči

prapor, 10. februar 1905, 3)

V isti številki so v Edinosti objavili tudi članek z naslovom Pred svojim pragom, v

katerem so obračunavali z italijanskimi očitki o krutosti ruskega carizma, ki je zaprl

Gorkega.86 Opomnili so, kako liberalen naj bi bil ruski car, ki denimo Tolstoju

dovoljuje, da izraža svoje mnenje, četudi je povsem drugačno od njegovega.87

Drugače naj bi bilo v Italiji, kjer so na štirinajst mesecev ječe obsodili socialdemokrata

85 Šlo naj bi za pekovskega pomočnika Budrića, ki sicer ni imel pomembnejšega mesta v tržaškem socialističnem gibanju. (Kermavner 1960) 86 Edinost je 28. januarja sicer poročala o aretaciji Gorkega. 87 Lev Nikolajevič Tolstoj je bil leta 1905 že kanon v ruski književnosti, sploh pa je imel posebno, skoraj mitsko vlogo v ruskem javnem življenju; imeli so ga za genija, modreca, čudodelnika, celo svetnika, zato je razumljivo, da mu je car puščal svobodo. Za povrh Tolstoj ni bil politično nevaren, star je bil skoraj osemdeset let, zavzemal se je za preprosto življenje ruskih mužikov (ideal (ruskega) življenja predstavlja Levin v Ani Karenini) ter nasprotoval revoluciji. Carju Nikolaju in njegovemu režimu na svojem posestvu v Jasni Poljani ni predstavljal nikakršne grožnje. (Basinski 2015)

127

Enrica Ferrija88, zaradi česar so v članku zajedljivo zapisali, da se celo v Avstriji redko

dogaja, da bi parlament koga izročil v sodno preganjanje zaradi političnih deliktov.

Dodali so še: »Halo, kar vas je v Trstu italijanskih svobodoljubov in obsojevalcev ruske

nesvobode, bodite vendar enkrat dosledno liberalni in dvignite se pred italijanski

konzulat s protestom proti italijanski – nesvobodi.« (Edinost, 30. januar 1905, 2)

Edinost je za dogodke v Rusiji krivila tudi Jude, pri čemer se je delno opirala na

dognanja svojih avtorjev, občasno pa je posegla tudi po tujih. V enem od člankov so

tako denimo citirali prepričanje časnika Slavenska misao, v katerem so analizo ruske

revolucije naslovili z Ven z židi ter dokazovali, da se mora Rusija, če želi mir v državi,

znebiti Judov. Edinost je židovstvo dosledno povezovala z internacionalizmom, ki ima

za končni cilj uničenje slovanstva, ter dodala: » […] gre za slovansko Rusijo, kateri žele

pogubo, da bi na ruševinah velikega slovanskega carstva mogli oni zagospodariti in bi

mogli pijani pevati nad slovanskimi grobovi.« (Edinost, 1. februar 1905, 2)

Edinost je pozornost namenjala tudi analizi same revolucije. Iz več člankov je razvidno,

da so imeli pred njo precej strahu in odpora, hkrati pa si niti niso dobro predstavljali, kaj

naj bi revolucija pomenila. Največkrat so jo primerjali s francosko revolucijo in vedno

znova dognali, da ju ne morejo primerjati, iz česar je sledil zaključek, da dogodki v

Rusiji niso bili revolucionarni. Šlo naj bi preprosto za to, da so »preprosti, neuki

delavci, katerih razburljiva duša je kakor ustvarjena za socialne prekucije, začeli

stavkati vsled podpihovanja nekaterih nerazsodnih ali morda celo podkupljenih oseb.«

(Edinost, 21. marec 1905, 1–2) V objavljenih prispevkih so dosledno navajali izjave

(četudi iztrgane iz konteksta) tistih, ki so delili njihovo mnenje. Kot argumentacija jim

je pogosto služilo sklicevanje na »ruski značaj« ali »rusko dušo« kot npr.: »Liberalizem

se je moral razviti na Ruskem v nihilizem, konservativizem pa cepiti v najbrezobzirnejši

policijski sistem, ker je eno in drugo logična posledica, in ker je narava Rusov taka, da

se ne boji posledic.«89 Edini porok, da do tega ne bi prišlo, je bil po mnenju Edinosti

ruski car. (Edinost, 21. marec 1905, 2)

Še en primer, morda najpomembnejši, o razmerju med narodnim in razrednim

88 Enrico Ferri (1856–1929) italijanski socialist, publicist, urednik soc. dnevnika Avanti!, kriminolog. 89 Več o dojemanju »ruske duše« oz. Rusije kot Drugega v Figes (2008, 9–16).

128

vprašanjem, se je pokazal ob demonstracijah v gledališču Verdi, ko so igrali predstavo

Na dnu Maksima Gorkega. Edinost je 7. maja 1905 poročala, kako so se ob koncu

predstave med občinstvom začeli razlegati protestniški kriki, ki so zahtevali konec

carjeve avtokracije, revolucijo ter poudarjali svobodo Gorkega, ki se je ravno tedaj

znašel v carjevi nemilosti. Časopis je zapisal, da so bili protestniki pod vplivom

»lažisocialistične laške čifutarije.« Na to se je odločno odzval tržaški socialistični

časopis Lavoratore (9. maj 1905), ki je od Edinosti zahteval opravičilo za razžalitev

socialistov. V odgovor je ta znova poudarila, da socialiste spoštuje90, a da je bil dogodek

v teatru Verdi »gnusna antiruska demonstracija gospode v svilenih bluzah in frakih«, ki

bi naredila več, če bi raje popravila »nešteto krvavih krivic, ki jih oni sami počenjajo tu

na naši zemlji proti ubogemu slovanskemu trpinu.« Nato so v enem odstavku strnjeno

zapisali, zakaj jih tako teži italijansko-liberalni odnos do Rusije in jasno izrazili tudi

tisto, o čemer je bilo v prejšnjih člankih mogoče brati le v podtonu:

Si-li upa Lavoratore trditi, da je vsej italijanski gospodi v frakih in svilenih bluzah, ki

so neslano demonstrirali […] res na srcu položaj ruskega naroda ali pa usoda Maksima

Gorkega? Pojte no! Demonstrirati so hoteli proti Rusiji, ker je slovanska! […] Oni ne

mrze le avtokratstva v Rusiji, oni mrze Rusijo samo, oni sovražijo slovanstvo […] Če

bi Maksim Gorki ves, kakor je, živel v Trstu, če bi živel kakor Slovan, ščavo bi jim

bil, kakor smo jim vsi. To vemo mi predobro in zato naj se nam ne prihaja z

opravičevanjem takih demonstracij v imenu humanitete in idealov liberalizma! […]

Ravno zato, ker poznamo to signoro, ki hoče v svoje namene zrabiti socialno idejo,

ravno zato, ker vemo, da hočejo Italijo, ne svobodo za vse, in ravno zato, ker odkrito

želimo, da bi socialna demokracija služila ideji bratstva, enakosti in svobode individua

in narodov, ravno zato obžalujemo tako postopanje socialdemokratičnih glasil, ki v

svojih efektih ne more biti nič druzega nego – v oporo italijanskim nacionalističnim

zblazneležem in ki le jemlje ugled in veljavo socialni demokraciji in nje programu.

(Edinost, 11. maj 1905, 1)

Na tej točki je torej postalo jasno, da je bilo za Edinost vprašanje naroda veliko

pomembnejše od vprašanja razreda – in da je vsako italijansko gesto proti ruskemu

90 »Vsakdo nam mora verjeti, da nam ni bilo ni na kraju misli, da bi se dotaknili socijalistične stranke in onih, ki so poštenega prepričanja pristaši te stranke. Nikdar nismo tajili mi ali skrivali, da so med nami in socijalistično stranko principijelne razlike. Ako ne bi bilo teh, bi se niti ne moglo govoriti o narodni in socijalistični stranki; saj potem bi bili – ena stranka.« (Edinost, 11. maj 1905, 1)

129

carju videla kot napad na slovanstvo. Car jim je predstavljal poroštvo stabilnosti,

slovanske moči in oblasti; vse tisto, česar sami kot Slovani v Trstu niso mogli doseči. V

to polemiko se je nato vključil še socialistični Rdeči prapor, ki je bil do Edinosti že

tradicionalno prezirljiv, s člankom z naslovom Edinost zagovarja zopet carizem, v

katerem je grobo obsodil stališča Edinosti ter zagovarjal boj za Gorkega in njegovo

svobodo in obsodil držo, ki jo je narodni časopis zavzel do ruskega ljudstva:

In kdo ve, ali ne bi tičal Gorki še danes v ječi brez tistega mogočnega protesta, ki se je

oglasil po vsem civiliziranem svetu – razen tistih krogov, v katerih vlada žandarski

duh Edinosti. In tega duha imenujejo slovanskega – in kdor simpatizira s slovanskimi

Rusi v njihovem boju proti egoistično-breznarodnemu cesarju, njega izobčujejo iz

naroda. To ni več pajacada, ampak čisto navadna podlost. (Rdeči prapor, 12. maj

1905, 2) Rdeči prapor je v tej številki zelo natančno razložil, v čem je bistveno drugačen od

Edinosti in na kakšen način se razlikuje pogled obeh časnikov do ruske revolucije.

Edinosti so očitali, da je v odnosu do carja »otroško naivna«, a to ne bi smel biti izgovor

za njeno pisanje, saj »kdor danes še ne razume, da je vsako zagovarjanje carizma

zavedno žaljenje in oškodovanje ruskega naroda, nima nobene pravice do časnikarskega

poklica.« (Rdeči prapor 12. maj 1905) Poudarili so tudi, da naj bi Edinost od nekdaj

slavila tirane, sploh če so bili ti dovolj prebrisani, da so se razglašali za slovanske, iz

česar pa je kot edina posledica sledilo to, da so terorizirali lastni slovanski narod.

Ampak Edinost naj bi bila, ko je šlo za carja, nerazsodna, zato se je tudi tako intenzivno

odzvala ob protestih v teatru Verdi. V Rdečem praporu so nato poudarili, da tudi sami

dvomijo, da je imelo elegantno občinstvo v gledališču »pregloboke čute«, saj je drama

Gorkega uperjena ravno proti njim, buržoaziji. A predstavo je gledal tudi »proletariat, ki

se bojuje za iste ideale kakor Gorki«. (Prav tam.) Pri vprašanju ruske revolucije se je

Rdeči prapor čedalje pogosteje skliceval na proletariat in na prvo mesto izrazito

postavljal razredno vprašanje. Čeprav o samem poteku revolucionarnega dogajanja in

dejanskem stanju niso imeli bistveno boljših podatkov od Edinosti (oba časnika sta

večinoma le povzemala po tujih časopisih in na podlagi tega sklepala bolj ali manj

lastne zaključke). Je pa imel Rdeči prapor že izdelan socialistični besednjak; brati je

mogoče, da je »proletariat nosilec revolucije«, da je stavka »proletarsko orožje moderne

revolucije«, pa tudi stališča, da mora biti revolucija globalna in zadevati celotno

130

Evropo, ne le Rusije, in da proletarci vseh dežel, tudi slovenski, čutijo s svojimi ruskimi

brati: »Slovenski proletarci združujejo vse svoje želje z željami trpečega ruskega naroda

in njihovo je geslo ruskega proletariata: Prokletstvo carizmu! Zmago ruski revoluciji«.

(Rdeči prapor, 17. februar 1905, 1)

Edinost je ob vsej polemiki glede zaprtja Gorkega tudi spremenila stališča do avtorja

samega. Če je v preteklih letih vedno našla lepo besedo za ruske umetnike, sploh

literate, pa je tokrat postala kritična in poudarila, da je Gorki resda odličen pisatelj, a ga

to še ne dela »dobrega človeka«; posebej obžalovanja vredno pa naj bi bilo, da pisatelj

kritizira Rusijo, ravno ko se je znašla v krizi in ko je šibka. Tudi zato je, po mnenju

Edinosti, njegova kazen zaslužena. (Edinost, 19. maj 1905, 1) Ves čas so zagovarjali, da

je v Rusiji mogoče neprimerno več kritike kot v Avstriji, za povrh pa naj bi bila v Rusiji

tudi dovoljena zborovanja celo v času vojne. (Edinost, 18. junij 1905, 2) To seveda ni

bilo res, a Edinost je imela, kot ji je večkrat očital Rdeči prapor, zamegljen pogled na

rusko stvarnost. Očitali so ji:

Edinost zatrjuje, da goji ljubezen, kadar gleda na Rusijo … a ljubi oficialno Rusijo, ali

pravzaprav neko imaginarno Rusijo, katero si naslika tako, kakor se ji zljubi. Da je

taka ljubezen nezdružljiva z ljubeznijo za ruski narod oziroma za narode, živeče v

Rusiji, tega ne razume. […] Rus, ki ljubi svojo domovino, ne more želeti drugega

kakor propad oficialne, sedanje Rusije. […] Čas je le, da se razprši mnenje, da je ta

zastopnica nacionalizma prijateljica ruskega naroda. Temu ne more biti nihče tako

sovražen, kakor je list, ki sta mu knut in nagajka simbola slovanstva. (Rdeči prapor,

26. maj 1905, 2)

V drugi polovici leta je v Edinosti mogoče zaslediti idejni premik, katerega bistvo je, da

si rusko ljudstvo morda res zasluži več svobode in ustavo, hkrati pa so čedalje bolj

upravičevali tudi svoje carofilstvo (zaradi česar se prej nikoli niso zagovarjali). V enem

od člankov, čigar avtor je bil podpisan kot »Naroden socijalist« lahko vidimo, kaj želijo

Rusiji:

A razumništvo? Iz večine sanja o večji svobodi in boljši prihodnosti ruskega naroda. O

tej sanjamo tudi mi, želeči, da bi mu čim prej prisijalo več luči, da bi se dvignil na

višjo stopinjo omike in prosvete, do boljšega socialnega blagostanja, do širše politične

svobode, v kateri bi oživele vse tiste silne, doslej še mrtve duševne energije, ki naj bi

131

prekvasile zastarele politiške ideje zapadnih narodov istotako, kakor je ruska literatura

prerodila zapadno.

Nam pa se nadalje zdi, da je ob danih razmerah za Rusijo stokrat boljši dober

avtokratizem, nego pa slab parlamentarizem.

Mi smo torej carofili, v kolikor smo prepričani, da carizem ni največja zlo za ruski

narod. (Edinost, 20. maj 1905, 1)

Ko je car Nikolaj pristal na ustavo, se to ni zgodilo, ker bi bil razsvetljen ali bi

nenadoma uslišal želje ljudske množice, ampak ker je bil v to prisiljen. Nikoli ni

sprejemal vloge ustavnega monarha, zato bi ga bilo pretirano označevati za carja, ki je

Rusiji prinesel demokracijo. (Figes 2013, 214) Vendar pa je carjeva razglasitev ustave

Edinost prepričala, da se je nemudoma zavzela zanjo, kakor da bi si zanjo prizadevala

že od začetka. V tem je videla tudi prihodnost celotnega slovanskega sveta. So pa že

takoj na začetku izrecno poudarili, da ustava ne priča o zmagi revolucije, marveč o

»plemenitosti carja Nikolaja«, ki je po njihovem mnenju naredil le tisto, kar bi sicer v

vsakem primeru, le da bi še nekoliko počakal – ker – »vsako premočno zdravilo škoduje

slabotnemu bolniku«. Avtor članka, podpisan kot Jwski, je v parlamentarizmu videl tudi

priložnost za prebuditev stranke, ki se bo zavzemala za osvoboditev balkanskih

Slovanov, česar prej naj ne bi bilo, ker naj bi imela »oficijelna Rusija zvezane roke v

pogledu slovanske politike.« Nato je zanosno dodal še: »In mi doživimo tisti dan, po

katerem hrepenimo že davno, ki oživi in ojači slovanofilsko stranko. Tedaj bodo

revolucionarni preklinjali dan 30. oktober 1905, dan, ki je donesel Rusiji svobodo.«

(Edinost, 1. november 1905, 1) Tokrat je avtor Edinosti pristal na to, da je za Rusijo

šele ustava pomenila svobodo, pa čeprav so prej skoraj enajst mesecev pisali obratno.

Še več, razglasitev ustavnosti so razumeli kot upanje za vse slovanske narode, o čemer

priča že naslov prispevka, ki se glasi Slovanstvu svita, ker Rusija se je vzbudila. Že z

naslovom so si glede na prejšnje objave nasprotovali, saj so od januarja 1905 vseskozi

zagovarjali stališče, da v Rusiji ni prišlo do resnične vstaje. Očitno so upori in stavke

leta 1905 za Edinost dobili veljavo šele, ko jih je s sprejetjem ustave, četudi nerad,

pripoznal car. Članek se je zaključil malone evforično:

Navdušujočo se na tej sigurni bodočnosti bratske nam Rusije, jo pozdravljamo mi na

nje novem potu. Od nje nas ločujejo velika daljava in državne meje. Ali zopet smo jej

jako blizu, kar nas spaja zemlja, razcepljena sicer, ali udinjena po jedni težnji, zemlja,

132

ki jo obljudujejo Hrvat, Srb, Bolgar od jedne, a Čeh, Slovak in Poljak z druge strani.

Kakor doslej bo tudi odslej napredek Rusije tudi naš napredek. In ker se je Rusija

probudila, svita se tudi nam, malim, šibkim in tlačenim. (Edinost, 1. november

1905, 1)

Po sprejetju ruske ustave so v Edinosti precej zasukali način poročanja o Rusiji, pa tudi

odnos do revolucije. Začel se je odkrit boj za splošno volilno pravico, ki ga je mogoče

spremljati v več slovenskih časnikih. Edinost je začela objavljati borbene naslove v

slogu Tržaški Slovani, v boj za splošno volilno pravico! (npr. 1. november 1905), pri

čemer pa so še vedno skrbeli, da se njihova agitacija ne bi prekrivala s

socialdemokratsko. Kljub temu pa je v določenih številkah mogoče zaslediti že pravi

revolucionarni zanos in odkrito navdušenje nad revolucijo. Radikalna stališča je bilo

mogoče najti tudi v dopisniški seriji Pisma iz Prage, v kateri so povzemali govore

čeških socialistov, denimo Františka Skoupa, ki je Rusijo navajal za revolucionarni

zgled (»Po Rusiji bomo rešeni vsi narodi.«). (Edinost, 11. november 1905, 1, in Edinost,

1. december 1905, 1) Še nekaj mesecev prej bi bilo nemogoče, da Edinost natisne

besede, ki celo odkrito pozivajo k revoluciji: »Iskre revolucijskega požara iz Rusije

padajo na slamnato in preperelo streho one borne koče, ki jo imenujemo Avstrija.«

(Edinost, 1. december 1905, 1) Ostal pa ni le pri metaforah, ampak je pozival tudi k

resničnemu boju:

28. novembra91 stopi delavstvo vse države pred parlamentarni prag in bo čakalo na

odgovor. Delavstvo pride na ulice v takem številu, da zgodovina nobenega naroda in

države ne pozna tako ogromnega nastopa v toliko milijonih. […] Ako delavci ne dobe

[…] odgovora, potem nastopi z nevzdržno močjo strahovito obdobje krvi in ognja in

nad Avstrijo bo nebo žarelo v rdeči luči. […] Danes je prišla nova doba, ko nastopa

največja svetovna velesila: proletariat. (Edinost, 1. december 1905, 1)

Svoje bralstvo so začeli seznanjati tudi s socialistično/marksistično terminologijo;

najdemo lahko denimo kratke notice, ki razlagajo pojme (npr. proletariat pomeni »sloj

vseh delavcev, ki prodajajo svojo delavsko silo in nimajo svojega proizvodnega

orodja.«; Edinost, 6. december 1905, 2) Skladno z uporabljenim besednjakom se je

Edinost občutno radikalizirala tudi v mnenjih. Objavili so denimo odlomke iz govora

91 Za ta dan je avstrijska socialdemokracija napovedala splošno stavko in demonstracije.

133

Etbina Kristana, socialista in tedanjega urednika Rdečega prapora, z javnega shoda 26.

novembra. Tudi ta je poudaril, da so se »od Rusov naučili, kako se napravi revolucija«,

v istem govoru pa se je tudi zavzel za žensko volilno pravico: »Toda moramo pripraviti

na politično življenje tudi naše slovenske žene, da nam bodo tudi one pomočnice v

boju.« (Edinost, 1. december 1905, 1) Iz Edinosti je, tako kot iz večine slovenskih

časnikov, mogoče razbrati jasni emancipatorni impulz, ki ga je povzročila ruska

revolucija. Segal je na več področij politične in družbene zavesti, od identifikacije

proletariata do načenjanja vprašanja političnih pravic žensk. V Edinosti so oboje radi

povezovali tudi z nacionalnim bojem; tako so denimo ponosno poročali, kako so v

puljskem časopisu Omnibus ob pisanju o manifestacijah za splošno volilno pravico v

Trstu dodali, da je v Trstu »začela žareti slovanska zora«. (Edinost, 2. december 1905,

2) Vendarle pa niso z obema nogama prestopili na revolucionarno stran – in na tej točki so

se z vidika razumevanja aktualnih dogodkov in politične analize izkazali kot najboljši

poznavalci ruskih razmer v slovenskem publicističnem prostoru. Decembra 1905 so

tako po eni strani zapopadli moč revolucionarnih množic ter potencial, ki ga v sebi nosi

proletariat in ki lahko služi tudi domačim nacionalnim in političnim bojem (splošna

volilna pravica), po drugi strani pa se niso povsem prepustili revolucionarnemu valu in

so objavili nekaj najnatančnejših prispevkov o Rusiji. Pri tem so si seveda izdatno

pomagali s tujim časopisjem (navajajo predvsem »londonske časopise« in Neue Freie

Presse); pa vendar – iz tujega časopisja so izbrskali nekaj najbolj relevantnih poant, ki

jim jih v celem letu 1905 nikoli prej ni uspelo. Ob koncu decembra so v redni rubriki z

naslovom Dogodki v Rusiji zapisali, da sta ruska uprava in rusko življenje potrebovala

reforme, zato »čast bodi velikim duhom«, ki jim je uspelo »neokretno, apatično,

suženjsko rusko dušo« pripraviti do upora, hkrati pa so izražali zadržanost do nasilja in

pretakanja krvi. Do slednjega niso bili zadržani, ker bi bili »mehkužni ali

sentimentalni«, ampak ker so bili prepričani, da bi z nasiljem škodovali velikemu cilju,

ki naj bi ga doseglo to gibanje. Nato so dodali napoved, ki se je dejansko uresničila, in

sicer, da bi ruska revolucija lahko rodila rusko reakcijo; skratka da bi zadušitev

revolucije pomenila vzpostavitev najhujše reakcije. (Edinost, 27. december 1905, 1)

Dejansko je decembra leta 1905 z zadušitvijo moskovske vstaje prišlo do vrhunca

kontrarevolucije, ki je tlakovala pot reakciji in nato za desetletje ohromila rusko

družbeno ter politično gibanje. Moskovska vstaja »ni zmogla zanetiti družbene

134

revolucije in je bila za reakcijo rdeča cunja.« (Figes 2013, 223) Na tej točki sta se

politična in družbena revolucija razšli, carski režim pa je med oktobrom 1905 in

aprilom 1906 (ko je bila sklicana duma) usmrtil približno 15.000 ljudi. (Figes 2013,

223–227)92 Vse to je Edinosti uspelo zaznati, so pa ob tem še vedno vztrajali na svoji

desetletja trajajoči slovanski poziciji, da jih ruski poraz žalosti kot »ljubitelje svobode,

kakor človekoljube in kakor – Slovane.« (Edinost, 27. december 1905, 1) »Slovanska

misija« je Edinosti vse do konca predstavljala najpomembnejšo točko v ruski politiki.

Analiza tržaških časnikov Edinosti in Rdečega prapora, ki sta najdosledneje med

slovenskimi časopisi poročala o revolucionarnem dogajanju v Rusiji, jasno pokaže,

kako je vprašanje revolucije po eni strani zapletal čustveni odnos do velikega ruskega

naroda in ruskega carja, po drugi strani pa predstava o ruskem ljudstvu, posebej

delavstvu in kmetstvu. V obeh primerih je šlo v veliki meri le za spekulacijo, iz česar pa

je na eni strani sledil idealiziran prikaz carja na drugi strani pa vznesen prikaz

revolucije. Oba prikaza pa sta bila le redko objektivna, dosledna ali v skladu z

zgodovinskim dogajanjem. Uredništvi obeh časopisov sta svojim bralcem raje od opisa

konkretnega dogajanja v Rusiji podajali opise tistih segmentov, ki so se jima zdeli

pomembni oz. sta sklepali, da se bodo zdeli pomembni njihovemu bralstvu. Edinost je

tako rusko stvarnost prilagajala narodnemu, Rdeči prapor pa razrednemu vprašanju.

Lahko bi celo rekli, da je Rusija v več primerih služila le kot oddaljeni element, prizma,

skozi katero je bilo mogoče projicirati lastna prepričanja, ki so se skrivala v navidezni

objektivnosti ruskega dogajanja.

4.2 Neoslavizem

Ruska revolucija je posredno botrovala novemu gibanju, ki se je formiralo šele nekaj let

po revoluciji, hkrati pa je iz njegovega odnosa do Rusije in tudi slovanstva samega

razvidno, da ga brez revolucije leta 1905 sploh ne bi moglo biti. Lahko bi celo trdili, da

je revolucija 1905 dokončno spremenila (med)slovanske odnose in pometla s

92 Vzpostavitev ruske reakcije ni bila tragična le zaradi zatrtega delavstva, marveč tudi zaradi t. i. »strahu pred množicami« (Balibar 2004), ki mu je podlegla inteligenca. Ta se je nehala ukvarjati s politiko in se je raje posvetila poslovnim in umetniškim karieram. V tem času je na umetniškem področju prišlo do razcveta »izbranega in domišljavega intelektualizma« (Figes 2013, 230), hkrati pa je inteligenca ruskega srednjega razreda demoralizirana »opustila politični radikalizem v zameno za iracionalizem in kulturno avantgardo.« (Hobsbawm 2010, 366)

135

sentimentalnim in romantičnim rusofilstvom ter idealističnim slovanstvom.

Konkretizacija ciljev ruskega ljudstva, četudi samo dozdevna, ki se je kazala predvsem

v carjevem sprejetju ustave, je stvarnejše temelje zagotovila tudi slovanskemu gibanju

ter (so)oblikovala slovansko gibanje z najkonkretnejšimi cilji – neoslavizem. Slovenski

narod je v članku, ki je bil prirejen po članku iz ruskega časnika Novoe Vremja in bil

objavljen nedolgo po peterburškem neoslovanskem kongresu, zapisal, da je neoslavizem

»praktični panslavizem«. To oznako naj bi mu sicer sprva nadeli nemški časnikarji, od

prejšnjih slovanskih gibanj pa naj bi se razlikoval po tem, da v nasprotju s prejšnjimi

slovanskimi idejami, to niso bile »fantazije, to so zahteve, ki izvirajo iz vprašanj

vsakdanjega življenja.« (Slovenski narod, 2. julij 1908, 1) Neoslavizem se večkrat

povezuje s »praktičnostjo«. Tak primer je denimo tudi Bogomil Vošnjak, ki je po

kongresu v Pragi leta 1908 v Ljubljanskem zvonu objavil poročilo, v katerem je

primerjal praški kongres leta 1848 in 1908 ter ugotovil, da je bilo leta 1848 vse polno

zmot in napačnih političnih domnev (»komedija zmot«). V nasprotju z letom 1848 pa je

bil shod 1908 drugačen, ker je »zmanjkalo romantičnega ozadja revolucije«, namesto

tega pa so bili možje, ki so se »letos zbrali, praktični ljudje.« Po njegovem

novoslovanstvo tudi še ni bilo svetovni nazor, saj oznaka še ni izkristalizirala

»praktičnega značaja.« Je pa vse skupaj predvsem zmes slovanofilskega sistema in

zmerno etičnega nacionalizma. Podobne besede je v svojih spominih zapisal Andrej

Gabršček o prvem praškem kongresu (1908): »Tu se je postavljala stara panslavistična

struja na neko novo, bolj praktično podlago, ki bi mogla dosezati lepih uspehov.

(Gabršček 1934, 279) Tudi avstrijski konzul v St. Peterburgu in poznejši zunanji

minister Aehrenthal je v svojem poročilu zapisal, da se je praški »neopanslovanski

kongres« leta 1908 od prejšnjih razlikoval po tem, da so se srečanj nekoč udeleževali

»izključno teoretiki« oz. »profesionalni slovanofili«. Možje, ki so se udeležiti zadnjega

kongresa, pa so bili po njegovem bolj praktične narave. (4./21. junij 1908, AT-

OeStA/HHStA PA XL 219) Neoslavizem je zavračal Rusijo kot pravoslavno državo,

ampak jo je obravnaval kot konstitucionalno, vloga carja pa je bila s položaja

odrešenika spuščena na položaj zaveznika, partnerja.

Prav problem pravoslavja je bil tisti, ki je pred letom 1905 najbolj razdvajal in begal

privržence vseslovanskih idej, pred njim pa so, sploh Slovenci in Poljaki, imeli tudi

največ strahu. S tem ko je Rusija postala ustavna monarhija, je pravoslavje izgubilo eno

od svojih temeljnih vlog in zdelo se je, da bo slovansko vzajemnost mogoče graditi v

136

sekularnem duhu.93 Pomen ruske ustavnosti je v svoji zdravici pred kosilom 16. maja

1908 v St. Peterburgu izrazil tudi Ivan Hribar, ki je dejal: »Odkar je Rusija postala

ustavna država, je slovanska ideja dobila čvrsto osnovo. Napočila je slovanska zora, že

vzhaja slovansko sonce.« (Slovo, 17. maj 1908, 3) Neoslavizem je bil poslednja in

morda najpomembnejša oblika avstroslavizma, ki ga je po letu 1905 začel

najintenzivneje promovirati vodja mladočeške stranke dr. Karel Kramář. Njegova vizija

prihodnosti Slovanov, zlasti avstrijskih, je ostajala v okviru monarhije, ki pa bi morala

priznati Slovane kot enega svojih konstitutivnih narodov. Poleg tega je videl

gospodarsko in politično povezovanje avstrijskih Slovanov, pa tudi Avstrije na splošno,

kot najučinkovitejši način za boj proti prodirajočemu pangermanizmu, ki se je zrcalil

tako na kulturnem kakor tudi na političnem in gospodarskem področju.94 Dogajanje v

Rusiji leta 1905 ga je prepričalo o prihajajočih spremembah v ruski zunanji in notranji

politiki. Zlasti je pričakoval spremembo njene notranje nacionalne politike, kar bi

Slovanom omogočilo učinkovitejši odpor proti germanizaciji in nemškemu Drang nach

Osten. Obenem pa je z načelom enakosti in bratstva skušal preprečiti želje po ruski

nadvladi in prodoru na Balkan. Med privrženci neoslovanstva je veljalo prepričanje, da

bodo Slovani s kulturnim, znanstvenim in gospodarskim sodelovanjem postali znotraj

Avstrije tako močna skupina, da jim bo monarhija prisiljena dodeliti politične pravice.

Izraz neoslavizem je prvi uporabil ruski publicist M. M. Fedorov, sicer tudi finančni

minister, ki je v tem času izdajal slovansko naravnan časopis Slovo. (Gantar Godina

1994, 11–13, 87–88) A čeprav je to slovansko gibanje najbolje definirano, o njem ne

moremo sklepati na podlagi samooznačevanja njegovih privržencev. Prvič, ker za seboj

niso pustili programsko enotnega testamenta, in drugič, ker je za razumevanje celotnega

gibanja poleg privržencev treba poznati zorne kote različnih opazovalcev, med katerimi

so se analize neoslovanstva najnatančneje lotile avstrijske oblasti.

Kot druge smeri slovanske ideje tudi neoslavizem ni imel trdno zakoličene ideologije.

93 Slovenski liberalni tisk je nov tip slovanske vzajemnosti podprl, starega pa ovrgel. Beremo lahko npr. »Predmarčni panslavizem je mrtev [...]. Panslavizem je bila lepo doneča beseda za slovanske sanjarije, ki so v duhu gledali vse slovanstvo združeno pod sveto krono belega carja.« (Nova doba, 6. junij 1908) 94 Ideje o gospodarskem sodelovanju med Avstro-Ogrsko in Rusijo je mogoče zaslediti tudi že prej. Tak primer je denimo članek v Slovenskem narodu, ki je tematiziral vsestranski pomen, ki ga ima učenje ruskega jezika za celotno Avstrijo. Navedli so, da se učenci nekaterih nemških šol rusko učijo, ker so spoznali gospodarski vpliv Rusije. To bi moralo biti jasno tudi Avstrijcem. Znanje ruščine bi zato moralo biti v interesu vsakemu Avstrijcu, sploh pa Slovanom v Avstriji. (Slovenski narod, 21. junij 1900) Članek je nepodpisan, a bi ga bilo po vsebini mogoče pripisati Ivanu Hribarju.

137

Morda jo je v časopisnem članku z naslovom Slovanstvo in življenjska resnica, ki je v

časopisu Russkoe Slovo izšel 16./29. maja 1909, nedolgo po neoslovanskem kongresu95

v St. Peterburgu96, najbolje povzel eden od ruskih privržencev neoslavizma, profesor

Aleksander Pogodin97. Zapisal je:

Nemštvo koraka naravnost proti Peterburgu: s pomočjo kolonij je stegnilo verige proti

Peterburgu, Krimu, Kavkazu, Volgi in Poljski, verige, s katerimi bi rado zvezalo ruski

narod, če bo to še naprej naivno in kratkovidno, če bo še naprej govorilo o

»strahovih«, kakršno je »slovanstvo«, pred katerimi trepetajo ali nekateri povsem

navadni lopovi in hudodelci, ki zatirajo vsakogar in želijo še naprej voditi politiko

razdrobljenosti Rusije in razdvojitve Slovanov. […] Ruska družba je otopela: ničesar

ne vidi in ne sliši, ničesar ne čuti, ne ve, od kod prihaja vihar, noče se zediniti, da bi

neplodovito Saharo od države spremenila v razprostirajoči se vrt, na katerem bi vsako

ljudstvo znotraj Rusije lahko živelo svobodno in nemoteno in na katerem bi društva

ruskega ljudstva in slovanskih bratov lahko delala. In kakšen je namen? Namen je, da

slovanstvo postane enakopravno drugim ljudstvom Evrope. Proti temu principu

trenutno deluje le nemštvo, predstavlja se kot nosilec ideje ekstremnega nacionalizma,

podjarmlja si premagane in ujetnike vklenjuje v okove. […] Pripoznati Slovanstvo

pomeni pripoznati svobodo in pravico, pomeni – v naši kulturi uničiti enega

najškodljivejših predsodkov, predsodek o tem, da obstajajo višja in nižja ljudstva,

kakor da ne bi bila vsa ljudstva enaka in enakopravna, kot ljudje. V imenu plemenitih

gesel svobode, enakosti in bratstva moramo delati na združitvi slovanskega plemena.

(Russkoe Slovo, 16./29. maj 190998)

Članek profesorja Pogodina je zanimiv z več vidikov. Prvič, ker gre za enega redkih

dokumentov, ki neoslavizem, pa tudi slovansko gibanje na splošno, definira z ruskega

95 Namen tega dela ni naštevati in analizirati neoslovanskih kongresov, ampak spremljati idejo neoslovanstva z različnih zornih kotov, sploh tistih aspektov, ki se navezujejo na naslovno temo. Viri, ki so nastali v času kongresov, zato ne bodo razporejeni kronološko, ampak vsebinsko. Kronološki pregled novoslovanskih kongresov je mogoče najti v Gantar Godina: Neoslavizem in Slovenci, 1994. 96 To je bilo sicer drugo neoslovansko srečanje v St. Peterburgu, prvo je bilo maja 1908 na t. i. pripravljalnem kongresu (za Prago). Od Slovencev se ga je udeležil Ivan Hribar. (Gantar Godina 1994, 111) 97 Aleksander Pogodin (1872–1947) je bil ruski zgodovinar in filolog, ki je doktoriral iz slovanske filologije. Predaval je na različnih ruskih in poljskih univerzah, leta 1919 pa je emigriral v Beograd. Od nekdaj se je zavzemal za sožitje slovanskih narodov, posebej pa ga je zanimal Balkan. Bil je kritik slovanofilov ter pristaš zahodnjakov. Leta 1939 je postal profesor na beograjski univerzi, kar je ostal do leta 1941, ko je ob okupaciji Jugoslavije izgubil svoje profesorsko mesto. (Solovivev 1958, 23) 98 Izrezani časopisni članek je bil priložen poročilu avstrijskega konzulata v Moskvi, datiranemu z 10. 6. 1909, naslovljenemu na ministrskega predsednika Bienertha (AT-OeStA/HHStA PA XL 219-2). Številka časopisne strani, na kateri je bil članek objavljen, iz priloge ni razvidna.

138

zornega kota. Obračanje drugih Slovanov k Rusiji je bistveno pogostejše – in šele v

času neoslavizma lahko spremljamo pogostejše rusko tematiziranje slovanske

vzajemnosti, ki pa ne temelji (več) na ozemeljskem ali verskem ekspanzionizmu.

Poleg tega je profesor Pogodin v ospredje jasno postavljal tisto, čemur pravimo

človekove pravice ali, še širše, temeljna humanistična načela, ki zahtevajo enakost in

enakopravnost vseh narodov in ljudi ter se pri tem opirajo na gesla francoske revolucije.

Pokaže tudi, da drugi narodi, pri čemer ima očitno v mislih predvsem nemštvo,

slovanstvo vidijo kot nekaj napačnega, kot »strah«99. Da je bilo to res, priča tudi

dejstvo, da je bil prav ta časopisni članek priložen k poročilu o obisku slovanskih

delegatov, ki so se po kongresu v St. Peterburgu ustavili še v Moskvi. Celotno poročilo

je obsegalo skoraj dvajset strani, naslovljeno pa je bilo na samega avstrijskega

ministrskega predsednika Bienertha, iz česar lahko sklepamo, da so Avstrijci slovansko

srečanje v Peterburgu in Moskvi jemali kot grožnjo.100 (10. junij 1909, AT-

OeStA/HHStA PA XL 219-2) V tem poročilu je mogoče prebrati tudi rusko stališče, ki

se razlikuje od Pogodinovega in za katerega bi lahko rekli, da rusko moč postavlja pred

človekove pravice. Opis (delni transkript) srečanja delegatov v Moskvi (17./30. maja)

pokaže tudi poudarek filozofa religije Evgenija Trubeckoja101, po čigar mnenju naj bi

bilo rusko ljudstvo »vedno slovanofilsko in pangermanizem bi bilo mogoče premagati

le s pomočjo Rusije, zato si vsi Slovani želijo, da bi bila Rusija močna.« Iz tega je

mogoče razbrati, da so Rusi avstrijske Slovane videli kot prosilce za pomoč, sebe pa kot

tiste, ki bi jih lahko (milostno) obvarovali pred napredujočim germanizmom. (Poročilo

10. junij 1909, AT-OeStA/HHStA PA XL 219-2)

Večina ruskih časnikov neoslovanskemu kongresu ni namenjala pozornosti ali pa je bil

deležen le skope vesti. Še najbolj polemično so se srečanja lotili reakcionarni časniki,

99 Četudi bi bila primerjava s strahom oz. prikaznijo iz prve povedi Komunističnega manifesta morda pretirana, velja opomniti, da Pogodin meri, da »straši« tiste, ki delajo zlo (»lopovi in hudodelci«). Na podoben način Marx in Engels leta 1848 s strahom svarita »vse sile stare Evrope«, od papeža do nemške policije. Gre torej za strah zatiralcev, tistih na pozicijah moči, ki se bojijo izgube moči/privilegijev. V tem smislu je ideja o neoslavizmu, pa tudi o slovanski vzajemnosti na splošno, emancipatorna (in utopična) na podoben način, kot je bil komunizem 19. stoletja. Nemogoče je oceniti, ali gre pri Pogodinu za namerno referenco, v vsakem primeru pa je obema »strahovoma« mogoče pripisati podobno konotacijo. 100 Ruske oblasti so slovanski kongres na svojih tleh opazovale s prav takšno resnostjo kot avstrijske. A. L. Pogodin je v zgoraj citiranem članku iz Russkoe Slovo uvodoma zapisal, da bi imel kongres, če bi bil v Berlinu, prav takšen policijski nadzor, kot ga je imel v St. Peterburgu. Nato pa je še zajedljivo dodal: »Upamo lahko, da bo St. Peterburg za ta kongres prezira slovanskega interesa dobil pripoznanje iz Berlina.« (Russkoe Slovo, 16./29. maj 1909) 101 V dokumentu naveden kot Eugen Trubetskij.

139

denimo Moskowskija Wjednosti, ki so izrazili nestrinjanje s smerjo, v katero je zavilo

slovansko gibanje. Obravnava poljskega vprašanja v kontekstu slovanske vzajemnosti

naj bi bila nedopustna, saj gre za rusko notranjepolitično vprašanje, v katerega se drugi

narodi nimajo pravice vmešavati. Poljaki naj bi po njihovem mnenju pod pretvezo

neoslavizma skušali udejanjiti lastne interese. Prav tako naj bi bilo voditeljem gibanja, z

dr. Kramářjem na čelu, mar le za avstrijske interese in katoliško propagando na

Balkanu.102

Pisec moskovskega poročila je najbolj podrobno opisal (mestoma citiral) govor Karla

Kramářja, ki je predvsem ponovil tisto, kar naj bi tvorilo jedro neoslavizma; da Nemčija

zatira Slovane zlasti z gospodarskim prebojem in da se morajo zato Slovani združiti tudi

na gospodarskem področju. Avstrija bi, če bi »dinastični, birokratski in militantni

aparat« to dopustil, postala slovanska država. Je pa poudaril, da se Čehi ne obračajo

proti avstrijski državi, ampak želijo le, da Avstrija ne bi še naprej zatirala Slovanov.

Najbolj zanimiv del govora je tisti, ki se nanaša na slovansko označevanje in tematizira

izraz avstroslavizem, za katerega je Kramář dejal, da naj bi bil »legenda, čista

izmišljotina.« Nato je poudaril, da sam ne gradi »politike čustev«103, ampak se opira na

»skupne pozitivne interese, ki so enaki tako za Čehe kot za Ruse.« Tematiziral je tudi

razliko med »panslavizmom Aksakova in Alekseja Homjakova104« na eni strani ter

neoslavizmom na drugi in pojasnil, da slednji ni teoretska ideja, ampak pomeni boj za

obstanek proti prodirajočemu germanizmu ter trgovski in industrijski nadvladi Nemčije.

Prepričan je bil, da mora mogočni nemški kulturi nasproti stati enako močna slovanska.

Ta pa naj bi bila po njegovem, kot je zapisal že Pogodin, »ideja enakosti in svobode.«

Nato je poudaril, kakor je namigoval že Pogodin, da imajo zahodni Slovani več

navdušenja in zavesti kot Rusi, ter govor zaključil z besedami:

K vam prihajamo, da bi vas prebudili iz spanca. Želimo, da bi bili vi močni, ker je to v

našem interesu; od vas ne želimo ne pomoči in ne milosti, na Zahodu se čutimo dovolj

močne, želimo le pravičnost. Vaši najvitalnejši interesi so, da na Zahodu, na Poljskem,

potrebujete močno obrambo pred germanizmom. Zato ne ovirajte lastnih interesov ter

102 Nedatirani časopisni izrezek je bil priložen poročilu o dogajanju na srečanju v Moskvi. (Moskva, 10. junij 1909, AT-OeStA/HHStA PA XL 219-2) 103 Uporabljen je bil izraz Gefühlspolitik. 104 Zapisano kot Chomjakov.

140

zahtev po osnovni pravičnosti! (Moskva, 10. junij 1909, AT-OeStA/HHStA PA XL 219-

2)

Celotni potek vseslovanskega srečanja v St. Peterburgu (in pozneje v Moskvi) je bil

skrbno opazovan, glede na razpoložljivo gradivo lahko celo sklepamo, da je bilo zanj

med vsemi vseslovanskimi kongresi dvajsetega stoletja največ zanimanja. Na tem

kongresu je mogoče neoslavizem spremljati iz več zornih kotov, ki nudijo povsem

različne poglede. Rusi v svojih časopisih pozornosti niso namenjali le ruski analizi

novega gibanja, marveč so besedo prepustili tudi njenemu utemeljitelju dr. Kramářju, ki

pa si je drznil oddaljiti od novoslovanstva ter je analiziral tudi razmerje evropskih sil in

njihovih politik. Kramář je v časniku Novoe Vremja 25. /12. maja izrazil, da je z vidika

avstrijskih Slovanov aneksija Bosne in Hercegovine pokazala »nemško moč in rusko

šibkost,« iz česar sledi, da bi bilo »v slovanskem interesu zavezništvo med Rusijo in

Avstro-Ogrsko.« (Novoe Vremja, 12. maj 1909, 3)105

Podrobno poročilo o kongresu je zunanjemu ministru Aloisu von Aehrenthalu na Dunaj

poslal peterburški konzul Leopold Berchtold. Peterburški sestanek ju je še posebej

zanimal tudi zato, ker je bilo na njem veliko pozornosti namenjene aneksiji Bosne in

Hercegovine, pri kateri sta imela oba aktivno vlogo. Leopold Berchtold je leta 1908 na

svojem dvorcu Buchlau (danes Buchlovice na Češkem) organiziral srečanje med

avstrijskim zunanjim ministrom in nekdanjim konzulom v St. Peterburgu (1899– 1906)

Aloisom Lexo von Aehrenthalom in ruskim zunanjim ministrom Aleksandrom

Izvolskim, kjer je 16. 9. 1908 prišlo do t. i. Buchlauskega dogovora (Abkommen von

Buchlau), s katerim je Rusija potrdila avstrijsko aneksijo Bosne in Hercegovine v

zameno za avstrijsko prizadevanje za prosto rusko plovbo skozi Dardanele. (Hanitsch

1963, ÖBL 1957, Clark 2014, 85) Prav na podlagi aneksije Bosne in Hercegovine leta

1908, ki bo natančneje obravnavana v nadaljevanju, se lahko prepričamo o dobrih

odnosih med Avstro-Ogrsko in Ruskim cesarstvom, sploh pa v sodelovanju dveh

imperijev na Balkanskem polotoku. Berchtold je s svojimi poročili o slovanskih

105 Na tej točki se pokaže ena od velikih razlik med neoslovansko in jugoslovansko idejo (ta bo natančneje analizirana v enem od naslednjih poglavij). Vsi Slovenci, ki so bili naklonjeni jugoslovanski ideji, so aneksijo Bosne in Hercegovine pozdravili, saj jim je bila najpomembnejša združitev južnoslovanskih narodov v eno entiteto znotraj Avstro-Ogrske. Kramář je z neoslovanske perspektive gledal drugače: najpomembnejši se mu je zdel odnos med imperijema, ruskim in avstrijskim, saj se mu je ta zdel porok za blagostanje slovanstva. Zapleti, ki so nastopili ob aneksijski krizi, pa so napovedovali ohladitev odnosa med Rusijo in Avstro-Ogrsko.

141

kongresih in z analizo neoslovanskega gibanja pokazal, da je dober poznavalec te

tematike, hkrati pa se na podlagi pošiljatelja in naslovnika vnovič lahko prepričamo, da

je Avstrija slovanska gibanja budno spremljala in analizirala za primer, če bi se pojavila

nevarnost. V poročilu, datiranem s 3. junijem/ 21. majem 1909 je Berchtold obnovil in

analiziral tridnevno dogajanje, ki se je v St. Peterburgu začelo 23./10. maja 1909.

Berchtold je opisal, kako je Kramář, ki je na sestanku komiteja v St. Peterburgu zastopal

avstrijske Slovane, tudi na tem mestu kritiziral Rusijo, češ da je omogočila »triumf

germanstva«. Dotaknil pa se je (Kramář) tudi »strahu avstroslavizma«, ki naj bi bil

upravičen le v primeru, če bi Rusija vodila antislovansko politiko. Na komiteju so

izrazili mnenje, da morajo avstrijski Slovani preprečiti, da bi prišlo do vojne med

Avstrijo in Rusijo. Sicer pa bi bil po mnenju komiteja največji neuspeh neoslavizma v

tem, da jim ne bi uspelo ločiti Avstro-Ogrske od Nemčije. Začasno bi bilo zato bolje, da

vsak slovanski narod dela na lastnem razvoju in gre samostojno pot. Naslednja dva dni

so razpravljali o ustanovitvi vseslovanske banke, katere namen bi bil zagon slovanske

industrije in trgovine. Pri tej temi je bil aktiven tudi Ivan Hribar. Naslednja tema je bila

vseslovanska razstava, »podoba vseh življenjskih znakov Slovanstva«, ki so jo

načrtovali za leto 1912, odvijala pa naj bi se v St. Peterburgu ali v Moskvi. Del

programa je bila tudi »splošna neoslovanska konferenca«, na kateri bi bila

»temperamentno poudarjena pravica posameznih slovanskih plemen do nacionalno-

kulturne samoodločbe«, sploh kar zadeva Poljsko in Bosno. Kljub nasprotnim

zagotovilom je imel vseslovanski kongres po Berchtoldovem mnenju tudi politični

značaj, kar se je zrcalilo v zaključnih resolucijah. Prva je naslavljala vse slovanske

poslance v avstrijskem parlamentu, naj si prizadevajo za čim večjo avtonomijo Bosne in

Hercegovine ter za njen razvoj na političnem, nacionalnem in ekonomskem področju.

Izrazili so tudi pričakovanje do drugih slovanskih držav, da bodo vzpostavile odnos »z

brati v Bosni in Hercegovini«. Srbski delegati so pri tem poudarili, da mora

povezovanje med svobodnimi balkanskimi državami voditi Rusija ter da je širitev

Avstro-Ogrske preko Save in Donave »povsem nezdružljiva z interesi slovanstva«. Nato

pa še: »Bosna in Hercegovina sta slovanski deželi, ki sodita v sfero nacionalnega

interesa srbskega plemena in njegovih samostojnih nacionalnih meja.« Druga resolucija

je zadevala ureditev poljsko-ruskih odnosov. (Nro. 21-F, St. Peterburg 3. junij/21. maj

1909, AT-OeStA/HHStA PA XL 219-2)

142

Splošnemu poročilu je sledila še (zanimivejša) Berchtoldova analiza kongresa in stanja

slovanstva na splošno. Ocenjeval je, da je bila aneksija Bosne in Hercegovine močan

udarec za slovanstvo, prav tako pa k dobrim odnosom med Slovani niso pripomogli niti

rusko-poljski odnosi. Kongres je zato spremljalo slabo vzdušje, ki se je zrcalilo tudi v

skepsi in pesimizmu zaključkov.

Berchtold je opažal razkorake v dojemanju slovanske ideje, iz katerih so se oblikovale

tri struje, ki se med seboj niso mogle sporazumeti. Prva so bili »stari panslavisti«, ki

»problema slovanskega združevanja ne morejo razumeti drugače kot v tem, da neruski

Slovani sprejmejo tri temeljne ideje rustva: avtokracijo, ortodoksijo, nacionalizem.« Ni

jim ostalo veliko pripadnikov, a to pomanjkljivost po mnenju Bercholda nadomeščajo z

»razbijaškim terorizmom«. Naslednja skupina so bili tisti, ki »po receptu Čeha

Kramářja, Poljaka Dmowskega in Rusa Bobrinskega pod liberalno zastavo upajo na

rusko-poljsko poravnavo, ki bi temeljila na sovraštvu do Nemcev, omogočala pa bi

združevanje in okrepitev slovanstva«. Ta skupina je imela težak položaj med

»brutalnimi napadi pravovernih panslavistov« ter »tistimi levičarskimi teoretiki svobode

in napredka, ki so v državljanski enakosti in v demokratičnem duhu videli temelj

neoslavizma«. Zadnji, tretji skupini, ne delamo krivice, je menil Berchtold, »če

pokažemo na nasprotovanje, v katerega so se ujeli, ko hočejo politični liberalizem

povezati z narodno nestrpnostjo«. (Prav tam.)106

Berchtold je prepričan, da so bili vseslovanski kongresi razmeroma neproduktivni

predvsem zaradi slabih časovnih razmer in različnih pojmovanj slovanstva. Temu je

dodal še: »Nominalno so zasledovali kulturne cilje, v resnici pa so mislili le na politične

namene: dosegli pa niso ne prvih ne drugih.« (Prav tam.) Ta poved je dobro opisala

malone vsa slovanska srečanja, ki so imela med seboj zelo podoben program oz. so

sodelujoči na njih skoraj vedno obravnavali iste točke. V Peterburgu sta bili

najpomembnejši vprašanji vseslovanske banke in organizacije vseslovanske razstave,

106 Na podobne, a nekoliko bolj okrnjene analize naletimo tudi pri prebiranju drugih avstrijskih poročil. Avtor poročila iz Moskve je denimo to povedal z besedami: »S tem komentarjem iz zakladnice starega panslavizma, ki je temeljil na ortodoksni in nacionalistični usmeritvi, je vnovič razvidna razpoka med obema taboroma, ki je ob obisku slovanskih delegatov prenovljena spet prišla do izraza.« (Moskva, 10. junij 1909, AT-OeStA/HHStA PA XL 219-2) Podobna je bila že ocena praškega kongresa (13./17. julij 1908), kjer je spor med privrženci neoslovanstva in starimi slavjanofili pokazal, kako velike so bile politične razlike med udeleženci. (b. d., AT-OeStA/HHStA PA XL 219–3)

143

obe točki pa sta se ponovili tudi na poznejšem praškem kongresu, ki se je začel 12.

julija 1908.107 Program tega shoda je bil zajet v osem točk, ki so bile objavljene v skoraj

vseh slovenskih časnikih:

1. Vseslovanska razstava v Moskvi;

2. Pospeševanje turistike, zlasti dijaške v slovanskih deželah,

3. Prirejanje kmetskih izletov v slovanskih deželah;

4. Ustanovitev vseslovanske banke;

5. Razširjanje sokolske organizacije v vse slovanske dežele;

6. Organizacija prosvetnih zvez in ljudske vzgoje ter organizacija slovanskega

knjigotrštva;

7. Ustanovitev permanentnega zbora delegatov slovanskih narodov in organizacija

slovanske žurnalistike;

8. Sklepanje o prireditvi vseslovanskega shoda. (Gantar Godina 1994, 122)

107 Tudi vprašanji vseslovanske banke in razstave, ki zvenita kot realistični projekt, je mogoče z nekoliko poglobljenejšo analizo razglasiti za utopični. To je storil tudi Berchtold, ki je o zastavljenih projektih zapisal: »Če danes s kapitalom v višini 8 milijonov kron računamo na ustanovitev vseslovanske banke, – in če brez slehernega kapitala govorimo o prirejanju vseslovanske razstave, se ob lastnem poznavanju gospodarskih razmer ne moremo izogniti dvomu o uspešnosti tovrstnega početja.« Berchtold se je sicer zavedal, da so Slovani računali na francoski in angleški kapital, kar je komentiral: »Se pa zdi vprašljivo, če bi ta tuji kapital v danem trenutku bil na voljo, če bi Angleži in Francozi brez dovoljšnje varnosti in visokih odstotkov na svoj kapital podpirali slovanske utopije?« Čisto na koncu poročila, ob osebnem komentarju, pa je Bercholtd Kramářjevo delovanje obravnaval kot sporno, saj se mu je zdelo nedopustno, da se vodja avstrijske stranke ukvarja z rusko-poljskim sporom, s čimer »pa ne pripomore le k okrepitvi morebitnega jutrišnjega nasprotnika, ampak tudi prinaša gorečo baklo v lastno domovino ...« Iz tega lahko razberemo, da se mu vseslovansko delovanje vendarle ne zdi povsem brezpredmetno in utopično, marveč se boji konkretnih političnih posledic, ki bi jih to lahko imelo za Avstrijo. Po eni strani omalovažuje slovanska prizadevanja kot utopične sanjarije, po drugi strani pa voditelje gibanja predstavlja kot nevarne domovini. Oba pomisleka je z zaključkom združil v logično celoto z besedami, iz katerih je mogoče razbrati celo rasistični prezir do Slovanov: »Trenutno ni – to velja ob koncu še enkrat poudariti – od izmenjanih idej na pravkar končanem slovanskem kongresu, pričakovati nobenega otipljivega rezultata. Lena narava Slovanov potrebuje povsem druga sredstva, da bi jo predramili iz otopele pasivnosti, kot so slišani diskurzi niti enkrat usklajenih advokatov in profesorjev. Kljub temu pa je nujno z budnim očesom spremljati nadaljno delovanje udeležencev kongresa; kajti čeprav ta institucija doslej ni pokazala zmožnosti v bližnji prihodnosti opraviti velikih nalog, ki si jih je zastavila, lahko kljub temu z agitacijo in podpihovanjem porodi negativne rezultate: ne kulturnih in blagodejnih, kakor je zapisano na njihovi zastavi, pač pa razdiralne, kakor je se zdi zapisano v naravi danih dejavnikov.« (AT- OeStA/HHStA PA XL 219-2)

144

4. 2. 3 Neoslavizem in turizem

Četrtina vseh točk, sprejetih na praškem kongresu leta 1908, je bila povezana s

turizmom108, ki bi ga ob pregledu realizacije drugih neoslovanskih ciljev lahko celo

razglasili za najuspešnejši projekt novoslovanstva. Na praškem kongresu julija 1908 je

imel češki poslanec dr. Vratislav Černy referat z naslovom Slovanska turistika, v

katerem je poudaril, da porast tovrstnega turizma napeljuje k misli, da je treba napeti

vse moči in organizirati poti, ki v okviru klasične turistične ponudbe še ne obstajajo, saj

bi tako vzpostavili vzajemno slovansko potovanje. Tovrstna potovanja bi pripomogla k

boljšemu poznavanju slovanskih jezikov, kar bi tudi spodbudilo boljše kulturne ter

politične odnose med različnimi slovanskimi plemeni. Skupna turistična organizacija bi

publikacije objavljala v vseh slovanskih jezikih in tako bi se potniki naučili občevati z

vsemi. Posebna kategorija slovanske turistične dejavnosti bi morala biti organizacija

potovanj za študente in mladino. (AT-OeStA/HHStA PA XL 219-3)

V naslednjih letih res lahko opazimo porast slovanskega turizma, ki so ga z

zaskrbljenostjo spremljale tudi avstrijske oblasti. 5. februarja/23. januarja 1910 je bil z

avstro-ogrskega konzulata v St. Peterburgu na c. kr. zunanjega ministra Aloisa Lexo

von Aehrenthala naslovljen zaupni dopis, ki je poročal o načrtovanju poletne ekskurzije

ruskih učiteljev v Avstro-Ogrsko. Ekskurzijo109 je organizirala Barbara Bobrinska, o

kateri so ministrskemu predsedniku Bienerthu poročali že v dopisu z moskovskega

konzulata 21. maja 1909, kjer so med drugim zapisali, da je bila aktivna v ruskem

»osvobodilnem boju«110, veljala pa naj bi za vodjo »kadetske stranke« (pogovorni izraz

za liberalno konstitucionalno-demokratsko stranko, ki izhaja iz strankine okrajšave

KD). Spadala je k njenemu skrajnemu levemu krilu. Pogosto je prihajala v konflikt z

oblastmi, dokler ji policija ni prepovedala gostiti srečanj. Nato se je začela posvečati

študentom ter učiteljem. Ti so bili po oceni avtorja poročila v večini primerov

108 Moderni turizem je tesno povezan z ekonomskim razvojem, posledicami industrijske revolucije in tehnološkim napredkom, s socialnega vidika pa je zanj bistven spremenjeni pogled na prosti čas. Turizem ima ekonomske, kulturne, eksistencialne in socialne vplive, ki jih največkrat povezujemo z zabavo, brezdeljem in užitkom. (Paloscia 2005, 263) Vsi ti vplivi so bili nedvomno zanimivi tudi za privržence neoslavizma, ki so si prizadevali prav za gospodarske in kulturne stike med različnimi slovanskimi narodi, za povrh pa so računali na to, da bo turizem vplival tudi na vseslovansko zbliževanje. 109 Iz drugih dokumentov (npr. iz priloge poročilu, ki ga je Berchtold poslal Aehrenthalu 31. avgusta/13. septembra 1910 (AT-OeStA/HHStA PA XL 220), je razvidno, da je bila pot organizirana pod okriljem Komiteja za ekskurzije v izobraževalne namene (Komite für Exkursionen zu Bildongszwecken der Gesellschaft zur Verbreitung technischer Kenntnise), katerega predsednica je bila Barbara Bobrinska. 110 S tem je najbrž mišljena ruska revolucija leta 1905.

145

»ekstremno liberalni«, ekskurzij pa naj bi se udeleževali, da bi spoznali učne zavode,

muzeje in druge institucije zahodne Evrope. (AT-OeStA/HHStA PA XL 220)

Potovanje naj bi vključevalo 11 poti, vse pa naj bi vodile preko Dunaja. Nekatere poti

so vključevale tudi Italijo. Pisec dopisa iz St. Peterburga, grof Leopold Berchtold, je

sklepal, da je zanimanje za pot večje kot v preteklih letih, poleg učiteljev pa bi se

potovanja lahko udeležili tudi študentje in študentke111. Seznam udeležencev potovanja

v času pisanja poročila še ni bil jasen, avtor besedila pa priznava, da tudi ni jasno, če

ima program »politične namene« ali gre le za obiske »slovansko govorečih predelov

monarhije«. 8. marca 1910 je Berchtold poslal natančnejše poročilo o načrtovanem

potovanju, saj je iz časnika Ruskoe slovo (20. februar 1910/5. marec 1910) izvedel, da

naj bi se na poletno potovanje prijavilo približno tisoč učiteljic in učiteljev. Iz zapisa je

razvidno, da pot nikakor ne bi bila samo avstro-ogrska, marveč je obsegala večji del

Evrope, pri čemer si je največ ruskih potnikov želelo ogledati Italijo112. Teh naj bi bilo

36 %, 20 % pa naj bi se jih prijavilo na angleško potovanje, 18 % na švicarsko-tirolsko,

17 % na nemško ter 7 % na orientalsko.113 Besedilo je spremljala še na roke napisana

priloga, ki natančneje opisuje organizacijo potovanja in delovanje Barbare Bobrinski,

predvsem pa navede vseh trinajst predvidenih poti, med katerimi so ruski učitelji in

učiteljice lahko izbirali. Nekaj dni pozneje (12. marec/27. februar 1910) je bilo na

zunanjega ministra, pa tudi na ministrskega predsednika von Bienertha ter notranjega

ministra von Haerdtla, naslovljeno novo Berchtoldovo zaupno poročilo, ki je natančneje

opisovalo potovanje, predvideno za poletje 1910, vsebovalo pa je tudi stališče

avstrijskega konzulata v Moskvi, da načrtovano potovanje ne bo imelo političnih ciljev.

Sicer pa so iz Moskve ministrskemu predsedniku na Dunaj že skoraj leto prej, ko se je

organizacija šele začenjala, poslali poročilo, ki se je zaključilo s povedjo: »S projekti, ki

111 V poročilu sta navedena tako moški kot ženski spol. Ženske so na univerzi v St. Peterburgu namreč lahko obiskovale predavanja od leta 1859, seveda pa je bila izobrazba dostopna predvsem za višji in srednji sloj. Dunajska univerza je prve redne študentke sprejela leta 1897, a še to ne na vse programe. Slovenke, ki zaradi spola niso mogle študirati na dunajski univerzi, so največkrat študirale v Nemčiji ali Švici, nekatere, kot prva slovenska zdravnica Eleonora Jenko Groyer (1879–1959), pa so se na študij podale tudi v St. Peterburg. (Hanisch 1994, Šelih 2007) 112 Povprečni Rus je Italijo poznal bolje kot Avstrijo. O tem priča Hribarjev pogovor z nekim kočijažem v Moskvi. Ko mu je ljubljanski župan povedal, da je Slovenec iz Avstrije, ta ni poznal nobene od državnih/nacionalnih oznak. Hribar mu je nato pojasnil, da njegova domovina leži »na granicah Italije«. Nato je kočijaž vedel, o čem govori in pripomnil: »Potem mora biti pri vas jako vroče.« (Hribar B 1983, 31) 113 Deset od trinajstih načrtovanih poti predvidevajo vsaj en postanek v Avstro-Ogrski, največkrat na Dunaju. Postanek na Dunaju naj bi trajal 2–5 dni, v Beogradu 1–2 dni in v Pragi 4 dni.

146

jih sestavljajo v tukajšnjih društvih za slovansko kulturo in podobnimi ekskurzijami v

slovanske dežele, nima delovanje grofice Bobrinski nič skupnega.« (21. maj 1909, AT-

OeStA/HHStA PA XL 220) Kljub temu so avstrijski konzuli v Rusiji svojo vlado redno

obveščali o načrtovanju poti, sploh s poudarki o slovanskih deželah.

Različic predvidenega potovanja je bilo več in v enem od dokumentov, datiranim s 1.

marcem 1910, ki je bežna zabeležka notranjega ministrstva, med potencialnimi mesti za

obisk ruskih učiteljev navaja še Ljubljano in Trst. Obe mesti sta iz poznejših

dokumentov izginili, a njuna omemba priča o tem, da sta na mentalnem zemljevidu

Rusov obstajali. Sicer se nobeno od mest v tistem času ne more ponašati s posebno

turistično ponudbo, tisti ruski turisti, ki pa so se znašli na območju severnega Jadrana,

so največkrat počitnikovali v Opatiji ali Lovranu, spremljal pa jih ni ruski konzulat v

Trstu, marveč tisti na Reki. (Kavrečič 2005, 195, Blažević 1976) Trst je bil v drugi

polovici 19. stoletja vseeno bližji turistično razviti t. i. avstrijski rivieri114, čeprav je

pristaniško mesto turiste privabljalo predvsem kot postojanka, tranzitno mesto na poti

do končnega cilja. Kot tako je služilo že prvim turistom, romarjem115, za katere je bila

plovba proti Rimu in drugim italijanskim romarskim središčem najhitrejši in

najudobnejši način potovanja. (Kosi 1998) Sicer pa bi bilo, vsaj z vidika avstrijskih

oblasti, o »romanju« mogoče govoriti tudi v kontekstu neoslovanskega turizma. V

arhivu avstrijskega ministrstva za notranje zadeve je sploh za obdobje med letoma 1903

in 1914 mogoče najti obravnavo številnih ruskih publikacij, letakov in brošur, s katerimi

naj bi Rusi za »rusofilijo« skušali pridobiti prebivalce Avstro-Ogrske. Pri tem so enake

obravnave deležni tako »vzgoja otrok v ruskem duhu«, »rusko vohunstvo« in »romanje

v Rusijo«.116 Slednji izraz (»Pilgerfahrten nach Russland«) se v zapisnikih pojavi

večkrat, iz njega pa je mogoče razbrati, da pot v Rusijo ni bila razumljena izključno kot

prostočasna, turistična ali poslovna117, ampak so ji pripisovali posvečeni oz.

114 K turistično najzanimivejšim mestom avstrijske riviere so sodili: Strunjan, Gradež, Opatija, Lovran, Mali ter Veliki Lošinj. 115 Opozoriti velja, da čeprav so romarske poti poskrbele za osnovno turistično infrastrukturo (prenočišča, gostišča …), o romanjih ne moremo govoriti kot o množičnem turizmu v današnjem smislu, ki se je razvijal od 19. stoletja dalje. (Paloscia 2005, 172–174, Kavrečič 2015, 37) 116 Večina dokumentov se navezuje na območje Galicije in Bukovine, nekaj pa je tudi takšnih, ki se dotikajo drugih območij monarhije, tudi Avstrijskega primorja. 117 Ljubljanski župan Hribar v Spominih (I.) opisuje, kako ga je po vrnitvi iz Rusije deželni predsednik baron Viktor Hein natančno zaslišal o potovanju. »Res me je baron Hein po povratku s prvega mojega izleta na Rusko očitajoče vprašal, kako da sem si izbral ravno ta izlet. Ko sem mu odgovoril, da sem kot

147

pomembnejši značaj118. (AT-OeStA, AVA, Ministerium des Innern, Präsidial, 2085) Ljubljana in Trst sta se na seznamu ruskih turistov nedvomno znašli kot tranzitni mesti

in postojanki na poti proti večjim in pomembnejšim mestom. A že to, da sta se kot mesti

brez turistične ponudbe in posebnih znamenitosti prebili na seznam, bi lahko potrdilo,

da je imela neoslovanska ideja o spodbujanju slovanske turistike vendarle nekaj uspeha.

Turizma in turistične literature pri instrumentalizaciji nacionalizma nikakor ne gre

podcenjevati.

Judson (2006, 150, 175) prav Trst (in Pulj) navaja kot primer nemškega kulturnega

(turističnega) ekspanzionizma. Ruska prisotnost je bila na severnem Jadranu (tudi zaradi

geografske razdalje!) bistveno manjša od nemške, zato je teže dokazati nacionalistične

težnje. Je pa pomenljivo, da sta se zunaj Avstro-Ogrske precej neznani mesti znašli na

seznamu skupaj z najbolj znamenitimi (in bistveno bolj prepoznavnimi) kraji, kot so

npr. Konstantinopel, Benetke, London, Rim, Kairo, Atene in Berlin. Glede na to, da so

na seznamu prednjačile prestolnice in poznane turistične destinacije, se lahko vprašamo,

kako sta se med njimi znašli sorazmerno majhni, provincialni mesti. Del odgovora

gotovo tiči v tem, da sta bili mesti, čeprav turistično nezanimivi, pomembno vozlišče v

regiji, ki se je tedaj turistično razvijala, pri čemer je bil Trst celo tretje največje mesto v

avstrijskem delu monarhije. Sklepali bi lahko, da je bila njuna največja znamenitost

prav slovanskost in da bi nekatere ruske potnike ta utegnila zanimati toliko kot katere

druge egipčanske piramide, beneške palače ali atenska akropola. Turizem ni bil

pomemben le pri instrumentalizaciji germanstva, ampak tudi slovanstva. (AT-

OeStA/HHStA PA XL 220)

Pregled itinerarijev in načrtovanih poti ni povsem zanesljiv. Večkrat se je zgodilo, da so

Rusi načrtovali pot v Trst, pa je potem na poti nekaj prišlo vmes in so ga po sili razmer

izpustili. Julija 1909 bi se skoraj spet zgodilo nekaj takega (prej se je že dvakrat, kakor

so zapisali v Edinosti). Ruske učiteljice in učitelji so brzojavili svoj prihod, a jih je

slovenska delegacija zaman čakala na kolodvoru. Zaradi nepredvidenih situacij na poti

turist hotel enkrat stopiti na še neizhojena pota, ki so zanimivejša kot ceste, po katerih hodijo cele vrste svetskih turistov, bil je predrzen dovolj, da mi je odvrnil, da tega ne verjame.« (Hribar A 1983, 220) 118 Seveda pa gre včasih tudi za dobesedni pomen »romanja«, sploh v kontekstu pravoslavnih vernikov, ki so živeli na območju monarhije (predvsem v Galiciji in Bukovini) in so se udeleževali verskih poti v Rusijo.

148

so Rusi v Trst prišli šele ponoči in jih ni pričakal nihče. A so se znašli tako, da so

obiskali kavarno Balkan, kjer se je takoj našlo dovolj prostovoljcev, da so za eno noč pri

sebi nastanili petdeset ruskih učiteljic in učiteljev. V Edinosti so obžalovali, da je prišlo

do nesporazuma, saj so že prej organizirali prenočišča pri različnih slovenskih družinah,

ki so bile pripravljene nastaniti goste, hkrati pa so bili zadovoljni, da so Rusi vendarle

našli nastanitev. (Edinost, 18. julij 1909, 2) Ta prilika priča o povsem spontani,

vsakdanji naklonjenosti do Rusov, ki so jo čutili Slovenci (Slovani) v Trstu. Sredi noči

so bili pripravljeni sprejeti pod streho neznance, o katerih niso vedeli ničesar, razen to,

da so Rusi – kar je bilo dovolj za zaupanje. Tovrstni izkazi spontane naklonjenosti o

slovanski vzajemnosti povedo bistveno več od govorov na vseslovanskih kongresih in

banketih.

Rusi so v Trstu ostali le pol dneva, dopoldne so si ogledali mesto, nato pa so popoldne z

vlakom že krenili dalje proti Zahodu. (Edinost, 19. julij 1909, 2)

Očitno so bili Rusi z obiskom zadovoljni, ker so se naslednje leto spet vrnili. Zanimivo

je, da čeprav leto prej ni bilo nikakršnega izgreda in je ruski obisk minil povsem mirno,

avstrijske oblasti glede prihoda nove ruske delegacije niso bile brezskrbne. Deželni

predsednik v Ljubljani (k. u. k. Landesprasident Schwarz) je dunajsko zunanje

ministrstvo opozoril, da rusko društvo Obščestvo slavjanskoj vzaimnosti konec maja

1910 organizira izlet po južnoslovanskih deželah. Glede na poročilo v Slovenskem

narodu (22. marec 1910, 3), naj bi ta ekskurzija, ki je imela za cilj udeležbo na

vseslovanskem kongresu v Sofiji, vključevala sama slovanska mesta in znamenitosti:

Krakov, Ljubljano, Bled, Bohinj, Postonjsko jamo in Trst, nato pa bi jih pot preko

Beograda in Dalmacije vodila do cilja. Že s tega seznama krajev je razvidno, da so prav

vsi slovanski – in očitno so Rusi med slovanska mesta šteli tudi Trst. Na podlagi

izbranih mest za ekskurzijo lahko sklepamo, da je bil namen izleta spoznavanje

slovanskega sveta. To se je zdelo očitno tudi Schwarzu, ki je napisal:

Če že ime ne nakazuje dovolj tendenc društva, potem pa načrtovano potovanje priča o

tem, da gre za panslavistično dogajanje. Še dodatna potrditev za to je, da naj bi na

vrhu dogodka stal general Volodimirov, ki je znan panslavistični agitator […] (5. april

1910, zaupno 3326 M. I., AT-OeStA/HHStA PA XL 219)

149

Schwarz je v svojem opozorilu, datiranem s 26. marcem 1910, zapisal tudi, da bo na

morebitni prihod Volodimirova opozoril še tržaške oblasti. O Volodimirovem prihodu

je obveščal tudi Prager Tageblatt 27. marca 1910.

Če so bila vsa načrtovana potovanja udejanjena, je nemogoče potrditi, je pa gotovo, da

so bili nekateri deli poti izpeljani. Zunanjega ministra von Aehrenthala so s konzulatov

v Rusiji obveščali predvsem o dogajanju v Beogradu119 oz. o tem, kaj so o potovanju

ruskih učiteljev priobčili ruski časniki. Edinost o vnovičnem obisku Rusov v Trstu

poleti 1910 ni poročala, a glede na potek dogodkov je mogoče, da so ruski delegati Trst

izpustili, saj naj bi bila organizacija precej slabša in drugačna od obljubljene. Berchtold

je že v spremnem pismu k poročilu zapisal, da se bo na naslednje poti v tovrstni

organizaciji najbrž prijavilo manj potnikov, v nadaljevanju pa to potrdil s prevodom

članka iz časnika Novoe Vremja, ki je izšel 31. avgusta /13. septembra 1910. V njem je

bilo zapisano, da je Komite za ekskurzije pot zelo slabo organiziral, večina potnikov je

bila zelo utrujenih in potovanje ni služilo ničemur, za kar naj bi bili krivi predvsem

vodiči, »nemški Judi«120, ki naj bi potnikom kazali le, kar so si sami zamislili, ne pa

tistega, kar naj bi Ruse zanimalo. (dopis iz St. Peterburga 17./4. septembra 1910, AT-

OeStA/HHStA PA XL 220) Iz podtona tega očitka je mogoče razbrati, da se je »nemški

Jud« kitil z dosežki lastne civilizacije, ruskih obiskovalcev pa kot zatiralec slovanske

kulture ni pripustil k vrhuncem slovanske kulture.

Poleg učiteljev so za slovanski (kongresni) turizem skrbeli tudi novinarji. Ti so Trst

obiskali leta 1908, in sicer na začetku septembra, po novinarskem kongresu v Ljubljani.

Edinost (11. september 1908, 1) je poročala, da jih je na kolodvoru pričakalo približno

dva tisoč navdušenih ljudi. Po ogledu mesta so dolgo v noč z Rybarjem in drugimi

zavednimi Slovani v mestu klepetali v kavarni Balkan. Pri Edinosti so se obiska res zelo

veselili, že nekaj dni prej so objavili naslovni članek, ki se je glasil Pozdrav od Adrije

vseslovanskim bratom, ki je namigoval na slovansko komponento ob Jadranu (Edinost,

119 Zaradi napredujočega velikosrbskega nacionalizma, ki se je še povečevalo, ko so Rusi za beograjskega konzula nastavili Nikolaja Hartniga, fanatika stare slavofilske tradicije, ki je skušal zaostriti srbske odnose z Dunajem, pri čemer je bil tako intenziven, da je večkrat celo presegel navodila iz St. Peterburga. (Palairet 1997, 28) 120 Poročilo se na več mestih na vodiče skicuje kot na »Jude«, iz konteksta pa je mogoče razbrati negativni prizvok (npr. »[…] je zavpil osorni Jud v polomljeni ruščini« ipd). (AT-OeStA/HHStA PA XL 220)

150

8. September 1908, 1). Ta je zares prišla do izraza v članku nekaj dni pozneje, v

katerem je bilo mogoče brati:

Ali mi se ne bojimo več za bodočnost. Mi se je radujemo. Stoletja borbe nas niso

uničila; pak imamo časa, da počakamo še kako leto, dokler dozore sadovi tega

semena, ki so ga posejali prerojeni slovanofili v Pragi Petrogradu, Varšavi, Ljubljani

in končno – v Trstu! […] Kaj Hamburg, kaj daljni Tihi ocean!? Mi imamo pot do

Jadrana, preko Trsta do Carigrada in Soluna! Tako so vzklikali slovanski bratje, ko

so zrli v ta sinji naš Jadran, ko so na njegovi obali odkrili žarko dušo našega naroda. ...

A sedaj še živeje, žurneje na delo! Za naš Trst se bodo odslej razgrevali naši napredni

in močni bratje Češki, Poljski in Ruski! (Edinost, 13. september 1908, 1)

Razberemo lahko, da so bili gostitelji izjemno ponosni na to, da so obiskovalcem lahko

pokazali morje, hkrati pa so vanje polagali velike upe, da bodo o Jadranu pisali in z

njim seznanili cel slovanski svet. Trst bi tako lahko postal pristanišče slovanstva.

Dr. Rybar, ki je imel na banketu govor v čast prišlekom, je sam tudi neposredno omenil

porast turizma v Trstu, ob katerem pa naj bi ga še posebej veselilo, da mesto obiskujejo

tudi »bratje Slovani«. (Edinost, 12. september 1908, 1)

O turizmu kot pospeševalcu slovanske zavesti je razmišljal tudi v neoslovanskem

gibanju najbolj dejaven Slovenec, Ivan Hribar, med drugim tudi gostitelj novinarskega

kongresa v Ljubljani. Prepričan je bil, da bi lahko, tako kot časnikarski kongresi,

»dvignil plemensko samozavest sredi kozmopolitske inteligence med slovanskimi

narodi.« (Slovenski narod, 2. julij 1908, 1) Iz njegovega razmišljanja je razvidno, da je

turizem razumel kot gospodarsko in kulturno priložnost za svojo domovino (in ves

slovanski svet), poleg tega pa naj bi imela po njegovem mnenju poseben pomen

potovanja učiteljic in učiteljev, saj bi ti s svojimi razširjenimi slovanskimi obzorji

vplivali tudi na učence. Ko je bil leta 1908 na posvetu v St. Peterburgu, je izrabil

priložnost, da je opozoril:

brate Ruse, kako napačno ravnajo, da ne obiskujejo naših, z naravno krasoto tako

bogato oblagodarjenih krajev. Znano mi je bilo, da v velikem turistiškem prometu

poleg Angležev smatrajo Ruse za najštevilčnejše in najboljše goste. In ti gosti so, ker

je v Rusiji potovanje za mejo spadalo k bontonu, puščali vsako leto stotine milijonov

151

na Nemškem, v Franciji, v Švici in v Italiji. Res sem s svojo opozoritvijo zbudil takoj

nekaj zanimanja, ki že koj leto na to ni ostalo brez praktičnih posledic. […] Zato sem

pri ruski prosvetni zvezi sprožil misel pošiljanja učiteljskega osebja na skupna

potovanja, da vidijo svet, si tako razširijo svoje obzorje in zlasti spoznajo avstrijske

slovanske dežele ter potem postanejo propagatorji za usmerjenje zagraničnega ruskega

prometa vanje. Ob tem sem bil prepričan, da mnogi iz teh izletnikov postanejo

oznanjevalci slovanske vzajemnosti. […] Res je moja misel našla v Rusiji toliko

umevanja, da je že leta 1909 obiskalo našo domovino v nekaj oddelkih vsega vkup

128 ruskih učiteljev in 217 učiteljic. (Hribar a 1983, 225)

Ob vsem tem pa ne gre pozabiti, da je bil turizem za večino predvsem gospodarska

panoga in (priložnostni) vir zaslužka, zato bi bilo pretirano v sleherni turistični ponudbi

iskati sledi novoslovanstva. Lep primer za to je Andrej Gabršček, ki se je sam celo

udeležil več slovanskih kongresov, tudi tistega v Pragi leta 1908, na katerem so

razpravljali o turizmu. Čeprav je bil zaveden pristaš slovanske vzajemnosti, je denimo v

Čehih v Gradežu videl predvsem kupce in ne slovanskih bratov. Ko je ugotovil, da

imajo Čehi v Gradežu vse, svoje restavracije, zdravnike in hiše, se mu je utrnilo, da bi

lahko dobro zaslužil s kioskom, v katerem bi prodajal razglednice s češkimi napisi, pa

tudi češke časopise, albume in spominke. S kioskom, v katerem je sicer prodajal tudi

nemške in italijanske časopise ter razglednice z napisi v različnih jezikih, je nemalokrat

zaslužil več kot v obeh svojih prodajalnah v Gorici skupaj. Iz spominov je mogoče

razbrati tudi, da je bil Čehov na jadranski obali vesel, ga pa je bolelo, da jih je bilo

mnogo več od »prvih sosedov«, Slovencev.121 (Gabršček 1934, 210–211) Da je bila v slovanstvu tudi poslovna priložnost, se lahko prepričamo iz oglasov v

Edinosti, kjer so oglaševalci prav slovanstvo (in tudi specifične slovanske narodnosti)

uporabljali kot svoj osrednji slogan (npr. »Slovenci in Slovani vseh dežel! Kadar

potujete skozi Trst, […] ne odpotujte, predno ste obiskali znano trgovino […] In vi,

Čehi tu bivajoči, vedite, da lastnik te trgovine je rodom Čeh in govori vaš lepi jezik.«)

Gabrščkovo poslovanje, ki se ni nujno skladalo s teorijo vseslovanskega navdušenja, so

glasno kritizirali goriški klerikalci. Očitali so mu, da ima kot dozdevno narodno

121 Iz Gabrščkovih besed, da so se v Gradežu »zagnezdili Čehi« je celo mogoče razbrati nekakšno nelagodje, naveličanost, negativno konotacijo. (Gabršček 1934, 210)

152

zaveden Slovenec v kiosku zaposleno Nemko, za povrh pa kiosk ni bil označen s

slovenskim napisom, kar bi od narodnega radikala pričakovali. Očitali so mu tudi, da je

kiosk z enako skrbnostjo kot Slovane oskrboval tudi zatiralce Slovanstva, Nemce in

Madžare, torej, da mu je na prvem mestu zaslužek, ne pa narodni boj. To mu je šlo

precej do živega, je pa gnev nasprotnikov pripisoval strankarskim bojem in ne svoji

premalo deklarativni zavednosti. Ko mu je kiosk leta 1910 v neznanih okoliščinah

pogorel (v spominih namiguje, da naj bi šlo za podtaknjen požar), je pripomnil: »Ko ni

bilo več mojega kioska v Gradežu, slovenski klerikalci niso več imeli gradiva za

zabavljanje. Nič imeti v Gradežu, to je prav, ali nekaj našega in da to ne trobi v

strankarski rog, to je pa dovolj za izlive zavisti in zlobe.« (Gabršček 1934, 211)

4.3 Slovanstvo in socializem

Kljub temu da je neoslovansko gibanje omogočila prav ruska revolucija, pa ta kot

slovanska ideja za socialiste ni bil nič bolj sprejemljiv od prejšnjih slovanskih gibanj.

Rdeči prapor se ni oddaljil od stališč, ki jih je v polemiki z Edinostjo zagovarjal že leta

1905. V času vseslovanskega kongresa v Pragi so opozarjali, da je približevanje Rusiji

nevarno, saj se tam skušajo znebiti neruskih narodov. Poleg tega naj Rusi ne bi

razlikovali med starim in novim slovanstvom, zato je medslovansko sodelovanje

nemogoče. Prepričani so bili, da revolucija Rusije ni sekularizirala in modernizirala,

ampak jo je potisnila v restavracijo. Dokaz za to so videli v tem, da se je ruski premier

Pjoter Stoljpin, ki je zagovarjal reakcionarno politiko, udeležil praškega shoda. (Gantar

Godina 1994, 115)

Preden se posvetimo posameznim pogledom na socializem in slovanstvo, ki so

zaznamovali prva leta 20. stoletja, je treba vsaj na kratko orisati odnos, ki sta ga do

slovanstva gojila Marx in Engels. Do izraza je prišel predvsem v času praškega

kongresa leta 1848 ter v luči revolucije, ki mu je sledila. Boj Slovanov proti radikalnima

Dunaju in Pešti sta sprva pozdravila kot »demokratičen«, že kmalu po vstaji pa sta ga

imenovala »slovanski dilentantizem«. (Orton 1987, 94–118)

Ocenila sta, da naj bi pri vstaji šlo za »protizgodovinsko gibanje«, ki si prizadeva za

podjarmljenje civiliziranega zahoda nadoblasti »barbarskega vzhoda«, pri čemer bi

država postala podrejena mestu, trgovina, manufaktura in inteligenca pa primitivnim

153

agrikulturnim slovanskim tlačanom. Za povrh pa slovanski voditelj Palacký za njiju ni

bil nič več kot priučen ponoreli Nemec, ki v resnici sploh ne zna govoriti češko brez

tujega naglasa. (Orton 1987, 118) Ker so bili, z izjemo Rusov in Poljakov, po njunem

mnenju slovanski narodi nezgodovinski, niso mogli udejanjiti svojih političnih ciljev.

Sta pa mnenje oba, sploh pa Engels, ki se je s slovanskim vprašanjem ukvarjal več,

mnogokrat spremenila in ga prilagajala danim razmeram. (Paul 1981)

Socialisti so neoslavizem razumeli kot gibanje buržoazije in aristokracije, ki sta svojo

prihodnost videli v monarhiji. Socializem pa prihodnosti ni videl v monarhiji, ampak v

razrednem boju, internacionalizmu in protiimperializmu. Slovansko združevanje bi za

socialiste nosilo pomen le še kot rešitev socialnega vprašanja. To je v Rdečem praporu

jasno izpostavil Henrik Tuma122: »Internacionalni boj delavstva proti internacionalnemu

kapitalu vodi preko avtonomije vseh narodov do skupnega stremljenja, in na tem torišču

je mogoče, da se slovanski narodi najdejo pri skupnem nastopu.« (Rdeči prapor, 20.

junij 1908, 2) S tem je želel povedati, da je delavski boj mogoč le, če je internacionalno

organiziran in slovanstvo ima smisel le kot del tovrstne organiziranosti. Henrik Tuma je

izpostavil tudi kategorijo jugoslovanstva; po njegovem namreč ni bilo slovanstvo tisto,

ki bi zapiralo pot »rastočemu germanizmu«, marveč jugoslovanstvo.123 V istem članku

je zagovarjal tudi skupni jugoslovanski jezik nasproti ruskemu. Dodal je še: »Po

geografski legi in po ekonomičnem razvoju pa tvori skupina avstrijskih in balkanskih

Slovanov tekmeca Rusiji na torišču, ki je po geografski svoji legi odležno in

nepristopno Rusiji. Avstrijski Slovani pridejo do združenega dela le na ekonomičnem

polju, stremeč k jadranskemu morju in preko Balkana.« (Rdeči prapor, 20. junij 1908,

2) S tem je želel opozoriti na strateški pomen, ki ga imajo Jugoslovani s svojo odprto

potjo na Jadran, do katerega pa Rusi nimajo dostopa.124 Po Tumovem mnenju so imeli

tudi Čehi »eminentni geografski položaj«, ki »zapira pot nemštvu v dunajsko dolino in

odtod na Balkan«, hkrati pa »vsa bodočnost Češke stremi proti Adriji in proti jugu«.

(Rdeči prapor, 20. junij 1908, 2) Te ideje Tuma zagovarja tudi v svojem delu

122 Henrik Tuma je Trst prvič obiskal leta 1877. V svojih spominih je zapisal: »Prvič sem videl trgovinska vrata Avstrije. Po javnih lokalih je bilo vse laško. Niti sledu slovanskega nisem mogel ugotoviti.« (Tuma 1997, 68) Po drugi strani pa je iz njegovega pisanja mogoče razbrati, da Trst zanj nikoli ni bil del Kraljevine Italije. Ko je leta 1888 namreč potoval prek Vidma, je zapisal, da je »prvič v Italiji.« (Prav tam, 170) 123 Kako pomembna je bila za Rdeči prapor jugoslovanska ideja, lahko sklepamo že iz njegovega podnaslova »Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.« 124 Več o pomenu Trsta za jugoslovanstvo v naslednjem poglavju.

154

Jugoslovanska ideja in Slovenci (1907), v katerem se je od marksista revizionističnega

tipa premikal proti progresivnemu marksizmu. V delu se je ukvarjal predvsem z

nacionalnim vprašanjem ter utemeljeval Slovence kot enakovredne člane potencialne

balkanske federacije. Narod je definiral kot zmes med geografskimi in ekonomskimi

danostmi. Po njegovem mnenju so imela območja, poseljena z južnimi Slovani, velik

ekonomski potencial kot bodoče središče srednjeevropske industrije in trgovine.

Nemške industrijske proizvode bi prek Avstrije prepeljali do Trsta, kjer bi imeli odprto

pot na Jadran, ali pa preko Budimpešte in Beograda do Soluna ali preko Sofije do

Carigrada. Tuma je bil prepričan, da so Italijani že sprevideli ta načrt in so zato

poskušali širiti svoj vpliv v Albanijo ter spodbujati izobraževanje inženirjev in trgovcev

v Trstu. Posebej močno si je želel, da Trst ne bi pod nobenim pogojem pripadel Italiji,

verjel je da bodo imeli Slovenci, če bo Trst ostal del njihove države, svetlo prihodnost.

Zavzemal se je tudi za slovensko-italijansko univerzo v Trstu, saj je bil prepričan, da so

v Trstu bistveno boljši pogoji za napredek narodne inteligence kot v Ljubljani. (Tuma

1907, 34–45, Tuma 1997, 195) Čeprav je bil zagovornik jugoslovanske ideje, je

Jugoslavijo videl kot eno od enot v okviru širše federacije. Prepričan je bil namreč, da

ima avstro-ogrska socialno-ekonomske prednosti pred Balkanom in da bi bilo zato

smiselno razmišljati o prihodnosti, v kateri bi se ji jugovzhodna Evropa približala in ji

postala enakovredna. Kar koli drugega, npr. priključitev Slovencev balkanskim

narodom, se mu je zdelo regresivno. Tako kot je Henrik Tuma na nek način

pragmatično videl nacionalno ekonomsko vprašanje, je imel praktični pristop tudi pri

vprašanju prihodnosti socializma. Menil je namreč, da mora biti Avstrija tista, ki bo

združila južne Slovane; ker ima ugodne trgovinske in industrijske pogoje, naj bi bila

primernejše okolje za razvoj socializma kot Balkan. Prostor, ki bi obsegal Podonavje,

Sudete in Jadran, je bil po njegovem mnenju idealen za razvoj socializma.125 (Tuma

1907, 329, 300) To seveda ne pomeni, da ni poznal razmer na Balkanu: leta 1914 je za

sourednika naših zapiskov celo vabil Dimitrija Tucovića, voditelja socialističnega

gibanja v Srbiji, saj so ga zanimale »razmere socialne demokracije v Srbiji po zadnji

balkanski vojni«, čeprav se je zavedal, da se Srbi za Slovence zanimajo bistveno manj.

125 To predvidevanje ni nič nenavadnega, že po Marxu in Engelsu je veljalo prepričanje, da se bo revolucija začela v nacionalni državi z razvitim kapitalizmom (leta 1847 sta pričakovala, da bo to Anglija, gl. npr. govor Engelsa o Poljski, 29. novembra 1847). Avstrija resda ni bila nacionalna, a na začetku 20. stoletja je bila kapitalizmu (in zato tudi proletariatu) bliže od narodov jugovzhodne Evrope, kjer naj pogoji še ne bi bili zreli za družbeni prevrat. Pozornost vseh vodilnih revolucionarnih duhov je bila usmerjena na evropski zahod.

155

(Tuma 1994, 535) Tumi se je zdel za socialistični eksperiment posebej primeren Trst, saj je predstavljal

Avstrijo v malem. O tem je še po prvi svetovni vojni pisal (6. november 1918) Ivanu

Regentu, češ da je Trst zamudil najpomembnejšo priložnost, za kar pa je krivil

predvsem italijansko socialdemokracijo: »Neodvisni socialistični Trst bi bil tako rekoč

mejni kamen v razvoju evropskih držav.« (Tuma 1994, 400) A ko se je v spominih

vračal k svojemu zapuščanju Trsta (kjer je živel in delal v osemdesetih letih 19.

stoletja), je zapisal, da slovo od Trsta ni bilo težko, med drugim tudi zaradi pomanjkanja

sogovornikov. Večina se jih je namreč ukvarjala z delom v narodnih društvih in si

prizadevala za narodnostno obuditev, on pa si je namesto tega želel sogovornikov, s

katerimi bi se lahko pogovarjal o socializmu in sociologiji. (Tuma 1997, 185) To med

drugim priča o tem, da je bil Trst idealno prizorišče za socializem le v Tumovih

predstavah, v resničnosti pa se je tudi sam lahko prepričal, da pot do socialističnega

neitalijanskega Trsta ne more biti lahka, pa tudi prav realistična se ne zdi.

O socializmu je takrat kot Henrik Tuma (1907) razmišljal tudi njegov tedaj

štiriindvajsetletni nečak Lev Ferdinand Tuma, ki se je tega leta prvič za eno leto preselil

v Trst. (Kermavner 2017) Njegov razmislek je temeljil na precej bolj filozofskem

izhodišču, prihajal pa je iz Rusije. To lahko razberemo iz vsebine dveh razglednic, ki ju

je Lev Ferdinand Tuma poslal svojemu prijatelju Ivanu Prijatelju. Prosil ga je, naj mu

pomaga najti spis z naslovom »Katolicizem in socializem« F. M. Dostojevskega, pri

čemer je imel v spominu, da gre za besedilo iz pisateljevega Dnevnika leta 1867. Ker je

Dostojevski besedilo, ki ga danes poznamo pod naslovom Socializem in krščanstvo,

napisal in predelal večkrat, lahko glede na omembo dnevniškega konteksta sklepamo,

da je šlo za besedilo iz leta 1881. Osrednja poanta tega besedila je, da rešitev ruskega

naroda ni v komunizmu, ampak je njegova odrešitev v »vsesplošnem zedinjenju v

Kristusovem imenu«, kar naj bi bila po mnenju Dostojevskega posebna vrsta »ruskega

socializma«. Prvi osnutek tega članka je bil sicer napisan že leta 1864. (Dostojevski

2017, 158) Poslane razglednice so zanimive s treh vidikov; prvič – ker pričajo o dobrem

poznavanju ruske kulture (književnosti) Leva Ferdinanda Tume, drugič, ker v ospredje

postavljajo prav vprašanje ruskega socializma, kar je sploh zanimivo, in tretjič, ker je

bil na prvi strani razglednice upodobljen portret Jovana Ilariona Ruvarca, srbskega

zgodovinarja, ki se je ukvarjal z dekonstrukcijo narodnih mitov. (Lev Ferdinand Tuma

156

Ivanu Prijatelju 18. avgusta 1907, NUK, Ms 8595) S te razglednice, prav tako kakor z

razglednice Vide Jeraj, ki je bila obravnavana v prejšnjem poglavju, lahko razberemo

mentalni okvir pošiljatelja, ki se je gibal med rusko umetnostjo, vprašanjem socializma,

krščanstva in tudi širšega slovanstva – vse to pa je bilo odposlano z Dunaja. O Levu

Ferdinandu Tumi imamo na voljo zelo malo gradiva in skoraj nič zapuščine, ali pa še ni

odkrita, saj se je izjemno veliko selil (Ljubljana, Trst, Dunaj, Praga, London, St.

Peterburg, Moskva, Malmö, Kopenhagen, Zagreb), v tujini pa je ostala tudi njegova

družina. Vendar pa s pomočjo drobcev, kakršen je prej omenjena razglednica, ali pa iz

dopisovanja, ki govori o njem, lahko sestavimo približno sliko o tem, za kakšnega

človeka je šlo. Leta 1907, ko je razmišljal o eseju Dostojevskega in se preselil v Trst, se

je tudi formalno vključil v JSDS (Kermavner 2017), a se je kljub naklonjenosti

socializmu še vedno posvečal tudi slovanstvu in ostajal sodelavec Edinosti.126

Naklonjenost slovanstvu lahko razberemo tudi iz pisma njegovega strica Henrika Tume,

ki je pisal o nečakovih prizadevanjih, da bi v Londonu postavil slovansko tiskarno.

(Tuma 1994, 113) Iz njegovega publicističnega dela je razvidno, da ga je izjemno

zanimala ruska književnost. Po letu 1917 in ruski revoluciji je bilo njegovega

publicističnega dela v slovenski periodiki čedalje manj, dokler ni skoraj povsem

izginilo. V javnem življenju je bil kot publicist številnih časopisov najdejavnejši v

mladosti, do prve svetovne vojne, ko je bil v svojih dvajsetih letih. Ugibamo lahko, da

se je tudi pri njem ponovila usoda Grege Blaža, obravnavanega v prejšnjem poglavju, ki

je udejstvovanje v javnem intelektualnem življenju zamenjal za poslovno kariero. V

kontekstu tega poglavja pa je najpomembnejši prispevek Leva Ferdinanda Tume

prizadevanje za slovanski Trst ob izbruhu prve svetovne vojne, s katerim se je leta 1914

obrnil na ruskega zunanjega ministra Sazonova. Besedilo, ohranjeno v arhivu ruskega

zunanjega ministrstva v Moskvi (AVPRI), bo predstavljeno in analizirano ob koncu

tega poglavja.

Leta 1910 se je z vprašanjem socializma, sploh v Trstu in jugoslovanskem kontekstu,

začel ukvarjati publicist in pravnik dr. Karel Slanc, ki je v celjskem Narodnem dnevniku

(št. 225–247) objavljal ekonomske, politične in gospodarske analize Slovencev in

Jugoslovanov s posebnim poudarkom na jadranskem morju. Leta 1912 jih je,

126 Na tem mestu se lahko vprašamo, ali je naključje, da se je Lev Ferdinand Tuma s socializmom in slovanstvom začel nekoliko intenzivneje ukvarjati ravno ob selitvi v Trst. Zaradi (zaenkrat še) skope zapuščine, dlje od zastavljanja vprašanja na tem mestu ne moremo.

157

dopolnjene in urejene, v knjižici z naslovom Avstrijski Jugoslovani in morje v Gorici

natisnil Andrej Gabršček. Predgovor h knjigi je napisal Vladimir Knaflič, Tumov

odvetniški pripravnik, ki se je med drugim ukvarjal tudi z jugoslovanstvom in s

socializmom. Slednjega je vzel tudi za izhodišče pri opredeljevanju Slančeve knjige, ki

jo je označil za »zgodovinski materializem, ki preiskuje zgodovino tako, da se ozira na

vse materialne činitelje, ki jo tvorijo.« (Slanc 1912, I) Čeprav Slancu, sicer po

svetovnem nazoru prav tako socialistu, ne moremo priznati popolnega historičnega

materializma, lahko vidimo, kako se mu na posameznih točkah skuša približati. Čeprav

večji del pozornosti namenja zgodovini Slovanov ob jadranskem morju in vizijam

njihove prihodnosti, je besedilo namenjeno avstrijski oblasti. Slanc skuša Avstrijce

namreč prepričati, da bodo le z investiranjem v (jugo)slovanstvo lahko postali močan

imperij z dostopom do morskih trgovskih poti. Če v jugo(slovane) ne bodo investirali,

pa bo območje ob jadranskem morju pripadlo Nemcem ali Italijanom.

Povod za Slančevo besedilo je bila aneksija Bosne in Hercegovine, ki je povečala

število Jugoslovanov znotraj Avstro-Ogrske. Ocenil je, da so Jugoslovani po aneksiji

postali »znamenitejši narod.« (Slanc 1912, 86) Posebej si je želel, da bi se znotraj

jugoslovanskega zbliževanja povezali Slovenci in Dalmatinci, saj bi na ta način najlaže

odpravili »obstoječi provincializem.« (Slanc 1912, 86) Pozival je k močnemu

slovanstvu znotraj Avstro-Ogrske, ki jo je, tako kot Tuma, videl kot okvir za razvoj

nastajajoče jugoslovanske države. Tudi njemu se je ta okvir zdel pomemben, ker je

nudil napredujoče kapitalistično gospodarstvo – samo v takem sistemu pa lahko

proletarec postane »merodajni človek«, samo na ta način bo nastopal povsod enako in

bo lahko uveljavljal enake dolžnosti in enake pravice. (Slanc 1912, 87) Slanc se je

zavedal, da je jugoslovansko ozemlje pretežno agrarno in da Jugoslovanom primanjkuje

delavstva. Zdelo se mu je, da bi imela največ potenciala zanj Dalmacija in Trst, s

posegom tam bi po njegovem mnenju lahko bistveno spremenili ustroj države. Kot

Tuma si je tudi Slanc zamišljal, da bi tržaška univerza in nekaj visokih šol v Trstu

prinesle blaginjo za celotni narod, tako za delavstvo kot izobražence.

Nič drugega ne zahtevam od naših centralnih vlad, kakor to, da nam dajo v Trstu

zraven univerze tudi tehniko, mehanične šole v Dalmaciji in Trstu, realke pa v drugih

krajih in vzgajali se bodo delavci, ki bodo ponos države. (Slanc 1912, 93)

158

Največja napaka Jugoslovanov naj bi bila, da so »tisoč let« zanemarjali razvoj

rokodelcev in meščanskega dela:

to nas je zapostavljalo, to pomanjkanje nas je delalo sužnje bolj omikanih narodov,

katere je vodil meščan na delo, v svojo šolo in na izčrpanje neomikanih ljudi pri

drugih narodih. Čas je, da odpremo vrata realk, tehnike, rudarskih in poljedelskih šol

na naši zemlji. (Slanc 1912, 92)

Po Slančevem mnenju pomanjkanje slovanskega delavstva nikjer ni bilo tako usodno in

pereče kot prav v Trstu, na obali jadranskega morja.

Ob našem morju dela tisoče mehanikov v ladjedelnicah; dobro so plačani, a so tujci

naš človek opravlja samo težaška dela. – Ves Trst je praktična realka in tehnika –

velika trgovska in prometna šola! Lah se počuti dobro v teh pomorskih naših krajih. –

Naravnost prekletstvo je za vse Jugoslovanstvo, da njegovi najboljši talenti delajo kot

katoliški duhovniki in juristi. Ti ne spravijo gospodarstva naprej, to so še delavci iz

feudalne, absolutistične dobe, so za to, da vzdržujejo red med alkoholično, nevedno,

za kulija izgojeno maso. (Slanc 1912, 93)

Čeprav je bil socialist, je izražal naklonjenost določenim članom habsburške dinastije,

sploh nadvojvodi Maksimilijanu I. Mehiškemu. Zdelo se mu je škoda, de je šel »Maks

po smrt v Ameriko. Ta je rad bival ob adrijanskem morju, ta je spoznaval važnost tega

morja za državo ter napeljeval prestolonaslednika Rudolfa na to.« (Slanc 1912, 93)

Karel Slanc je rešitev vseh avstrijskih težav videl v »učvrstitvi slovanskega elementa ob

Adriji«. To bi storili tako, da bi nekaj milijonov na leto namenili šolam (predvsem v

Trstu), ki bi izobraževale novi dobi primerne delavce, Slovane. Prepričan je bil, da bi ti

v petdesetih letih vse te milijone v obliki davkov vrnili z obrestmi, hkrati pa bi se

Avstrija v svojem primorju na ta način zaščitila pred Italijani. (Slanc 1912, 95)

Tudi pri vprašanju socializma se je, kakor pri vprašanju ruske revolucije, nadaljevala

polemika med Edinostjo in Rdečim praporom (katerega uredništvo je bilo tedaj že v

Ljubljani), ki pa se ji je pri vprašanju slovanstva priključil še socialistični Delavski list.

Okviri nesoglasij so tudi v dvajsetem stoletju ostajali podobni tistim iz devetdesetih let

devetnajstega. Eden od tovrstnih primerov je bil, ko so v Edinosti objavili priredbo in

komentar članka češkega socialista Františka Krejčija, ki je bil izvirno objavljen v češki

159

socialistični reviji Akademie. V njem se je po interpretaciji Edinosti oddaljil od kritike

slovanske ideje ter poudaril, da neoslavizem za razliko od preteklih slovanskih gibanj ni

reakcionaren, saj ima opravka z Rusijo kot ustavno državo na temelju enakosti in

bratstva. Krejči je v članku še napisal, da slovanska ideja oživlja in »prehaja iz rok

konservativnih nacionalistov in romantikov v roke liberalne buržoazije.« Pravi tudi, da

proletariat ne more dopuščati, da bi v imenu slovanstva nastopala le buržoazija, zato bi

se morali po njegovem mnenju socialisti glede slovanskega vprašanja resno angažirati.

V Edinosti so slovenske socialiste opomnili, da je češkim socialistom internacionalizem

tuj ter izrazili upanje, da se bodo tudi Slovenci obrnili v smer nacionalizma. (Edinost, 9.

julij 1908, 1) Rdeči prapor se je ostro odzval ter opozoril, da je Edinost potvorila

Krejčijev članek, in poudaril, da je ključni razkorak med socializmom in

novoslovanstvom razredni. Privrženci slednjega se namreč »priklanjajo ruskemu carju,

Stoljipinu, poljskim upornikom, češkim aristokratom in kapitalistom, torej povsod tam

in prav tistim, proti katerim se bojujejo dotični narodi.« (Rdeči prapor, 1. avgust 1908,

2) Delavski list pa je nastopil še veliko bolj poglobljeno. Lotili so se primerjave češkega

in slovenskega meščanstva ter pokazali, da je češko mnogo naprednejše. Zato se češki

socialisti lahko strinjajo tudi s svojim liberalnim meščanstvom, kar pa je na Slovenskem

nemogoče. Dodali pa so še: »Za tisto slovanstvo, za katerega se zavzema dr. Krejči, se

zavzemamo tudi mi.« (Delavski list, 24. julij 1908, 2)127

Če so bili ob slovanskem kongresu v Pragi leta 1848 reakcionarni časniki tisti, ki so se

norčevali iz udeležencev, so 1908 to vlogo prevzeli revolucionarni časopisi. Rdeči

prapor je kongres označil za »neslano burko«, kjer se je zbralo nekaj »brezposelnih

ljudi, ki bodo govorili, jedli, pili ter se naposled razšli prav tako pametni, kakor so se

sešli.« Prezir so namenili tudi slovenskim delegatom, češ da je »prifraziral iz Ljubljane

župan Hribar in iz Trsta je prijokal Rybar.« (Rdeči prapor, 15. julij 1908, 1)128

Očitki o konservativnosti (sicer večinoma nazorsko liberalnih, a pozicijsko

127 Pozneje je Krejčija demantirala tudi češka socialna demokracija, ki je zavrnila simpatiziranje z neoslovanskim gibanjem zlasti s pozicije razrednega boja, internacionalizma in protiimperializma. (Gantar Godina 1994, 118) 128 Do praškega shoda je bil zelo kritičen tudi katoliški tisk, sploh Slovenec, v katerem praško dogajanje označujejo za bahanje. (Slovenec, 23. julij 1908, 2)

160

konservativnih aktivistov)129 bržkone niso bili pretirani. Še celo grof Aehrenthal je v

svojem poročilu avstrijskemu zunanjemu ministrstvu zapisal, da je nemogoče, da bi se

tendence udeležencev kongresa izkazale za »ultraradikalne ali celo revolucionarne.«

Dodal je še, da so udeleženci kongresa »bolj kot ne po svoji konservativnosti poznane

osebnosti«, kot takšne pa je ocenil tudi podpornike neoslovanstva, ki naj bi bili

predvsem predstavniki trgovine, industrije in financ. (4./21. junij 1908 AT-

OeStA/HHStA PA XL 219)

Tudi v podtonu članka v časniku Novoe Vremja, ki je poročal o praškem kongresu, je

mogoče zaznati očitek o reakcionarnosti samega kongresa. Omenili so, da so se v Pragi

v času kongresa znašli ruski študentje, ni pa mogoče opaziti učinka, ki bi ga slovansko

srečanje lahko imelo nanje. »Za vzgojo kongres nima nobenega pomena, radikalizirajo

pa se naši študentje še bolje kot njihovi tovariši na Zahodu.« (Novoe Vremja, 14./27.

Junij 1908, 2)

Odnos socializma do slovanskih idej tako opozarja na krog, ki so ga Slovani naredili v

slabem stoletju. Če so sprva sami veljali za revolucionarne in prevratniške, so na koncu

za socialiste prav oni postali sinonim za reakcionarje, ki so se na kongresih dobivali

zato, da bi se »posvetovali o svojih stanovskih zadevah in ob tej priliki nekoliko

banketirali in toastirali.« (Rdeči prapor, 12. september 1908, 2)130 Ob tem velja omeniti

še, da niso vsi tržaški socialisti mestu namenjali toliko pozornosti kot prej citirani

predstavniki. Etbin Kristan je v programski knjižici Kapitalizem in proletariat, ki je leta

1901 izšla v Trstu, izhajal iz povsem teoretskih razmislekov o krizi kapitalizma,

izginjanju srednjega sloja, izkoriščanju delavcev in neobstoječem narodnem bogastvu v

času kapitalizma ter temu ni dodajal prav nobenih lokalnih komponent. (Kristan 1901)

Opazimo lahko tudi, da se je Edinost, bržkone tudi zaradi konkurenčnosti socialističnih

glasil, čedalje bolj obračala k delavstvu in ga izrecno povezovala s slovanstvom. To je

129 Dušan Kermavner je narodnjaške liberalce na čelu s Franom Podgornikom imenoval za »kriptoliberalce« ter opozarjal, da v njihovem liberalizmu ni bilo nikakršnega naprednjaštva. (Kermavner 1963) 130 Citat se sicer nanaša na (drugi) časnikarski kongres v Ljubljani septembra 1908. Očitki banketov, ki so leteli na račun neoslovanstva, so bili pogosti z vseh strani, mogoče jih je najti tudi v dopisih avstrijskih oblasti in v slovenskem katoliškem tisku. Na splošno je veljalo prepričanje, da se je na kongresih »veliko govorilo, veliko banketiralo, a malo delalo«. (Beograd, 15. julij 1911, Nro 53 D, AT-OeStA/HHStA PA XL 220)

161

bilo očitno ob obisku slovanskih novinarjev v Trstu, ko so popisovali dogodek, ki je v

Narodnem domu potekal v čast gostom. Poročevalec Edinosti je poudaril, da je bilo lepo

videti galerijo nabito polno z ljudmi delavskega stanu, v parterju pa naj bi z ramo ob

rami sedela proletarec in gospod, nad čemer naj bi bili očarani tudi sami gostje. Na

kratko je povzela napitnice in pozdrave gostom, med katerimi je posebej izpostavila

hrvaškega pravnika, politika in glasbenika Josipa Mandića131, ki je poudaril, da se

tržaško delavstvo zaveda slovanskih idej. Čeprav naj bi bil delavski boj po njegovem

mnenju izredno zahteven, je obljubil, da bodo v njem vztrajali, saj jim kot

»proletarskemu narodu« drugega ne preostane. Zaključil je z besedami: »Podprite nas!

Pomislite, da pot do Soluna in Carigrada vede preko Trsta. Pomagajte nam rešiti

vprašanje slovenskega delavstva v Trstu in pomagali boste rešit slovansko vprašanje na

tej zemlji!« (Edinost, 12. September 1908, 1)

4.4 Jugoslovanstvo v obdobju 1905–1914

Jugoslovansko vprašanje je v desetletju pred prvo svetovno vojno postajalo čedalje bolj

pereče, pri čemer je prednjačila težnja po združitvi južnih Slovanov, ki bi v Avstro-

Ogrski monarhiji pripeljala do trializma. To sta še dodatno vzbudila dva dogodka:

aneksija Bosne in Hercegovine (1908) ter balkanski vojni (1912, 1913). Ko je bila 7.

oktobra 1908 v Wiener Zeitungu razglašena aneksija Bosne in Hercegovine, je to

šokiralo predvsem Srbe. Liberalci so bili do nje zadržani, Slovenski narod (7. 10. 1908)

pa je nekaj dni po aneksiji opozarjal na mogoč odpor velesil, predvsem Rusije.

Konservativni Slovenec je bil aneksiji naklonjen. Kmalu sta se oba tabora zedinila ter

podprla izjavo dr. Šušteršiča, ki je o aneksiji v imenu jugoslovanskih delegatov

spregovoril 9. oktobra. Aneksiji je bil naklonjen in predlagal je, da bi se ustanovilo

tretje samostojno državno telo, sestavljeno iz jugoslovanskih dežel Avstro-Ogrske«.

(Slovenec, 10. oktober 1908) Izjavo je objavil tudi liberalni Slovenski narod ter napisal,

da se z njo v celoti strinja. Aneksijo je kot možnost za oblikovanje trializma razumel

tudi socialistični Rdeči prapor. Čeprav več starejših študij namiguje, da je bila

trialistična ideja jugoslovanski konstrukt, s katero se Dunaj ni resneje ukvarjal (Biber

131 Josip Mandić (1883–1959) je bil hrvaški pravnik, politik in glasbenik, rojen v Trstu, kjer je bil aktiven na področju slovanskega združevanja. Pod okriljem Edinosti je leta 1907 ustanovil Narodno radničko organizacijo, ki si je prizadevala za delavske pravice v okviru nacionalne zavednosti in pripadnosti meščanskim strankam. (Mandić 2017)

162

1959, 288–289; Ude 1967, 901; Rogel 1977, 66), je razbrati, da je avstrijski zunanji

minister Aehrenthal, ki je aneksijo izpeljal, trializem imel v mislih. Sprva je bil sicer

navdušen pristaš dualizma, a ga je spor med avstrijskimi in madžarskimi političnimi

elitami prepričal, da bi za vzpostavitev ravnovesja v monarhiji potrebovali tretjo,

slovansko entiteto, hkrati pa bi ta v obliki združitve južnih Slovanov tudi blažila

velikosrbski iredentizem. (Clark 2014, 84)

Da je aneksija kljub krizi, ki je sledila, in izmikanjem ter sprenevedanjem ruskega

zunanjega ministra Izvolskega uspela, gre pripisati tudi Aehrenthalovemu poznavanju

Rusije, ki ga je pridobil kot ambasador v St. Peterburgu. Pa vendar: na globalno-

politični ravni je aneksija pomenila zarezo med Avstrijo in Rusijo ter drastično

poslabšanje odnosov med državama, kar nekateri zgodovinarji vidijo že kot uverturo v

prvo svetovno vojno (Clark 2014, 78–87). Aneksija Bosne in Hercegovine pa ni

botrovala le nezadovoljstvu Turkov, Rusov in Srbov, ampak je odpor vzbudila tudi pri

Italijanih, pri čemer jih ni toliko skrbelo na novo pridobljeno avstrijsko ozemlje na

Balkanu (z izjemo Albanije!), kolikor jih je frustrirala nemožnost pogajanja z

Aehrenthalom o ustanovitvi italijanske univerze v Trstu. (Radusionović 1991, 9)

Aneksija Bosne in Hercegovine je tako pri Slovencih kot pri Italijanih v Trstu

spodbudila isto željo: doseči dogovor o lastni nacionalni univerzi. Debata o univerzi se

je vlekla od leta 1904, ko so italijanski študentje, vpisani na avstrijske univerze, začeli

zahtevati svojo univerzo v Trstu, kar je spodbudilo velik odpor Slovencev, sploh

radikalnega dijaštva, zbranega okoli časopisa Omladina. Verjeli so, da bi italijanska

univerza v Trstu pomenila dokončen zaton slovenstva v mestu, hkrati pa bi Slovenci s

tem izgubili pot na morje, kar bi bilo lahko usodno za celotni narod. Vendar pa tega

prepričanja niso delili vsi Slovenci v Trstu in spet je mogoče spremljati razkol med

narodnimi radikali ter socialdemokrati. Slednji so se od Omladincev namreč oddaljili ter

skupaj z italijanskimi socialdemokrati podprli idejo o italijanski univerzi, saj niso želeli

podpihovati narodne sovražnosti. Strinjali so se, da bodo na univerzi tudi predavanja v

slovenščini. Na primeru tržaške univerze lahko vidimo, kako neoprijemljiva je bila v

praksi vseslovanska vzajemnost: mladočeški časopis Narodni Listy se je denimo

postavil na stran italijanske univerze v Trstu, na kar je srdit odziv spisal Josip Vilfan, ki

se je skliceval tudi na slovanstvo. (Pirjevec 2007, 59–64; Klabjan 2006, 46–47)

Napredek šol in univerz je bilo merilo napredka nacionalizma, hkrati pa so šole in zlasti

univerze postale njegove najbolj zagrizene glasnice. (Hobsbawm 2010)

163

Zagovorniki jugoslovanske ideje so se skoraj v celoti prekrivali z zagovorniki

avstromarksizma (Rogel 1977, 60), kljub temu pa si tudi najbolj narodno zavedni

Slovenci vsaj do leta 1912, ko so nastopili Preporodovci, niso zares predstavljali

narodnega življenja zunaj Avstrije. Henrik Tuma je leta 1906 sicer zapisal, da lojalnost

Avstriji ne bi smela onemogočati razmislekov onkraj meja monarhije (Naš List, 17.

marec 1906), in je bil pozneje edini intelektualec poleg Ivana Cankarja, ki je bil

naklonjen radikalnosti Preporodovcev, a bi bilo vseeno pretirano trditi, da je razmišljal

o jugoslovanski državni ureditvi zunaj Avstro-Ogrske. O tem, da si ni predstavljal

razpada monarhije, priča Tumovo predano zavzemanje za slovensko univerzo v Trstu.

Če bi si lahko zamislil konec monarhije, bi se tudi zavedel, da bi njen razpad, ki bi za

seboj gotovo povlekel slovensko izgubo Trsta, pomenil, da bi Slovenci spet ostali brez

univerze, za katero so si intenzivno prizadevali toliko let. Težko je verjeti, da bi projekt

univerze, ki ga je snoval in zagovarjal toliko časa, umestil v mesto, katerega prihodnost

bi se mu zdela negotova.

Poleg aneksije Bosne in Hercegovine pa sta k razvoju jugoslovanske ideje pripomogli

tudi balkanski vojni in tamkajšnje srbske zmage. Učinek, ki sta ga balkanski vojni imeli

na Slovence, je v svojem delu Slovenci in Jugoslovani popisal tudi Ivan Cankar:

Ko je počil na Balkanu prvi strel, se je oglasil njegov odmev v naši najzadnji zakotni

vasi. Ljudje, ki se svoj živi dan niso brigali za politiko, so s čutečim srcem, ne samo z

zanimanjem, gledali na to veliko dramo. In v nas vseh se je zbudilo nekaj, kar je zelo

podobno hrepenenju jetnika. Vzbudilo pa se je v nas še nekaj drugega, vse bolj

pomembnega in dragocenega – iskra tiste moči, samozavesti in sile življenja, ki se je

bila razmahnila na jugu, je planila tudi na slovenska tla. Slabič je videl, da je brat

močan, in začel je zaupati vase in v svojo prihodnost. (Cankar 1959, 391)

Splošno navdušenje slovenstva nad vojaškimi zmagami jugoslovanskih narodov v prvi

balkanski vojni je imelo za Slovence še druge posledice. Nemški nacionalistični tisk je

proti njim pisal še bolj ostro in nemški nacionalisti na Primorskem in v Trstu so sklenili,

da bodo odslej na volitvah podpirali Italijane proti Slovencem. Avstrijski Italijani so se

jim zdeli manj nevarni kakor Slovenci, v katerih so videli le zahodno izpostavo

jugoslovanstva. To se je pokazalo tudi na občinskih volitvah v Trstu leta 1913 ter v

164

Gorici 1914. (Vivante 1945, 243; Ude 1967, 921) To je poudarjal tudi Henrik Tuma, ki

je opozarjal na to, da Avstrija v Trstu »kultivira italijanizem« (Tuma 1907, 38), kar je

razvidno predvsem iz tega, da v Trstu protežira naseljevanje Italijanov iz kraljevine ter

dopušča, da je Lloyd postalo italijansko podjetje, čeprav je bil Tuma prepričan, da bi

moralo biti hrvaško. (Tuma 1907, 39) Italijanski nacionalisti so trdili ravno nasprotno, t.

j. da Dunaj načrtno naseljuje »Slovane«, da bi ogrozil italijanstvo Trsta.

Ne glede na Cankarjeve vznesene besede pa niso bili vsi Slovenci navdušeni nad

balkanskimi vojnami. Sploh socialisti so poudarjali, da vojne poganja imperialistična sla

Avstrije in tudi Rusije. Če je bilo prvo balkansko vojno še mogoče razumeti kot boj

južnih Slovanov proti otomanski nadoblasti, pa je druga z bojem med Srbi in Bolgari

pokazala na šibkost jugoslovanskega bratstva. (Rogel 1977, 61–62) Slovenski socialni

demokrati so tik pred začetkom vojne, pa tudi ko je ta že izbruhnila, vojno ostro

obsojali. Zahtevali so, naj se Avstro-Ogrska ne vmešava v balkanski spopad ter ostro

obračunavali z Rusijo. Skupni izvršni odbor socialdemokratske delavske stranke je

oktobra leta 1912 sprejel razglas, v katerem je zahteval ohranitev miru ter nevmešavanje

v balkansko vojno z geslom »Balkan balkanskim narodom.« (Biber 1959, 289–290)

Tako kot se je zdel Henriku Tumi Trst mesto, ki nudi popolne pogoje za socialistični

eksperiment, ga je postavljal tudi v središče analize jugoslovanskega vprašanja. Tuma

je, tako kot malone vsi njegovi sodobniki, jugoslovanstvo videl pod okriljem Avstro-

Ogrske, kot prihajajoči trializem. Trst so mnogi slovenski politiki in publicisti, vključno

s Tumo, ki to pokaže v svojem delu Jugoslovanska ideja in Slovenci, videli kot mesto, v

katerem Slovenci proti Italijanom dobivajo čedalje več kulturno-politične, pa tudi

gospodarske moči. Na nobeni drugi meji slovenskega etničnega ozemlja slovenstvo ni

napredovalo tako kot ob jadranskem morju in v njegovem zaledju. Tudi zato je

optimizem pri vprašanju Slovencev v Primorju spremljal tudi strah, da bo v primeru

razpada Avstro-Ogrske Trst skupaj z zaledjem pripadel Italiji, kar bi za slovenstvo

pomenilo velik udarec. Ta mešanica optimizma in strahu je temeljno zaznamovala

Tumovo stališče do Trsta kot jugoslovanskega mesta. (Tuma 1907; Ude 1967, 889–941)

Tumov razmislek o Jugoslaviji je bil posledica občutka ogroženosti. Prva jih je ogrožala

reška resolucija (1905), ki je predstavljala predlog za tesnejše sodelovanje Srbov in

Hrvatov znotraj Avstro-Ogrske. Slovenija je bila iz tega predloga izpuščena in slovenski

165

privrženci (jugo)slovanske ideje so se počutili izdane in se bali osamitve znotraj

monarhije. Po drugi strani pa je grožnjo predstavljal članek132 dalmatinskega poslanca

Anteja Tresića Pavičića, ki je Slovencem napovedoval izumrtje, saj naj se ne bi zmogli

boriti proti germanskim in italijanskim vplivom, tako da naj bi bilo le še vprašanje časa,

»kako naj se podeli ta neznatni slovenski narodič, ki na videz nima nikake življenjske

moči.« (Tuma 1907, 5) Tuma je sprva sicer odgovarjal v dalmatinskem časniku

Sloboda, kjer pa mu 9. poglavja, v katerem je govoril o italijanski nevarnosti, ki grozi

tako Dalmatincem kot Slovencem, hkrati pa naj bi bil jedro tega vprašanja Trst, niso

želeli natisniti. Zato je knjižico natisnil sam (Tuma 1937, 330) Ta spis je ena prvih

razprav v jugovzhodni Evropi, ki obravnava jugoslovansko vprašanje v celoti, s

pozornostjo do vseh jugoslovanskih narodov. In jugoslovanski narodi naj bi po

Tumovem mnenju lahko preživeli le, če jim bo uspelo ohraniti Trst:

Italija ima svoje naravne meje ob Adriji v slovenskih Brdih in Soči. Pridobitev

vzhodne slovensko-hrvatske obale po Italiji bi pomenilo toliko kakor pogin

jugoslovanske ideje za vedno. Brez stika in to glavno stika z zapadom, brez razvoja

pomorstva in trgovine preko Trsta in Dalmacije je Balkan za Slovane izgubljen.

(Tuma 1907, 37)

Poudarjal je tudi, da je Trst »na videz pristno italijansko mesto«, v resnici pa ljudska

zmes, v kateri je res italijansko le, kar se je priselilo iz Italije. Prepričan je bil, da bi Trst

v primeru, če bi avstrijska vlada prepovedala priseljevanje iz Italije, v eni generaciji

povsem spremenil svoj narodnostni značaj. (Tuma 1907, 39)

O jugoslovanstvu kot temelju za ohranitev Trsta so razmišljali tudi Preporodovci. Kakor

so napisali v programskem članku Zakaj hočemo biti Jugoslovani (Preporod, 1; 7,

1912), so glavno nevarnost videli v prodiranju nemštva proti Trstu. Temu pritisku naj se

Slovenci sami ne bi mogli upreti in samo združeni jugoslovanski narodi bi po njihovem

mnenju lahko zaustavili velikonemške težnje in s tem rešili Slovence.

Zgovoren je tudi mesečnik Glas juga, ki je nasledil leta 1913 prepovedani

(dvo)mesečnik Preporod. Dočakal je le dve številki, preden je njegovo izhajanje

132 Članek je imel naslov Drang nach Suden in je bil objavljen v L’Italia all’ Estero. (Tuma 1907, 5)

166

prekinila prva svetovna vojna. Zanj so v svojih maternih jezikih pisali intelektualci vseh

jugoslovanskih narodnosti, besedila pa so bila napisana tudi v različnih črkopisih.

Čeprav je bilo v Glasu Juga mogoče brati več poglobljenih študij o jugoslovanstvu, je

posebej zgovorna njegova naslovnica. Na njej sta namreč upodobljena avstrijska

buržuja, najbrž višja birokrata, sodnika oz. pripadnika oblasti, ki stojita na obali

(jadranskega) morja, veter (burja) pa jima z glav odnaša izumetničeni lasulji. Iz tega

lahko razberemo, da bo usodni veter, ki bo razgnal avstrijsko nadoblast, prišel z juga, z

jadranskega morja, morja Slovanov, ki sega od Trsta do Črne gore.

Sicer Glas Juga, kakor je razbrati iz uvodnega teksta v prvi številki, zagovarja

»teoretično-znanstveni« pristop k jugoslovanskemu vprašanju. Ali kot je zapisal Anton

Jenko, eden od ideologov Preporodovcev: »plamteči idealizem je zamenjala tiha, a tem

intenzivnejša vera v končno realizacijo cilja.« Želeli so, da bi revija postala glasilo

»nacionalistične generacije«, ki pa ob teoriji ne sme zanemariti praktične propagandne

ideje. (Glas juga, maj 1914, 59) Slovanski Jug je že v drugi številki objavil obsežen

članek nekdanjega preporodovca Vladislava Fabjančiča, ki je poudaril, da je druga

najpomembnejša stvar narodnega boja »krepitev slovenskega plemena in vzdrževanje

slovenskega teritorija.« Tu se mu je zdelo najpomembneje, da se določi natančna meja,

ki ločuje Italijane in Jugoslovane. Šele ko bi bila Trst in Gorica dokončno v

jugoslovanskih rokah, bi bilo po njegovem mnenju mogoče mirno shajanje z Italijani.

Zaključil je, da mora biti »dolžnost in naloga Slovencev, da vržejo svoje gospodarske,

prosvetne in politične sile proti italijanski meji,« saj bo Jugoslavija mogoča le s stabilno

in jasno določeno mejo ter Slovanskim Trstom. (Glas juga, maj 1914, 60) Jugoslavija

torej stoji in pade na Trstu. To v isti številki časopisa potrjuje tudi vest iz Beograda, ki

je poročala, da so se na protestnem shodu v podporo Trstu zbrali številni Srbi, kar so

pospremili z besedami: »Ob nekulturnem napadanju Italijanov v Trstu je vstal cel naš

narod. In v Beogradu se je svobodni del našega troedinega naroda zavedel pomembnosti

tega dejstva.« (Glas juga, maj 1914, 61)

O tem, kako prisotna je bila jugoslovanska ideja v Trstu, priča tudi dnevnik Jugoslavija,

prvi slovenski časnik s tovrstnim imenom, ki je bil ustanovljen leta 1914. Pozornost je

namenjal predvsem lokalnemu tržaškemu okolju, ob tem pa objavljal še novice iz

drugih delov jugoslovanskega sveta ter si posebej ognjevito prizadeval za narodno

idejo, katere temeljna glasnica bi bila ustanovitev jugoslovanske univerze v Trstu. V

167

zvezi s tem so polemizirali tudi s tržaškim Piccolom (ki si je prizadeval za italijansko

univerzo v Trstu) in se v svojih gorečnih člankih obračal celo na »Evropo«, naj pomaga

rešiti italijanski Trst. (Jugoslavija, 19. marec 1914) Tržaška Jugoslavija ni skrivala niti

svoje naklonjenosti Rusiji, ki jo je v nekaterih člankih celo postavila pred Avstrijo ter

poudarila, da ima Rusija demokratično, Avstrija pa absolutistično ureditev. (Jugoslavija,

29. marec 1914) Vendar pa naklonjenost Rusiji, kakršno lahko spremljamo v

Jugoslaviji, ne moremo več uvrščati v kategorijo rusofilije; resda je mogoče razbrati

naklonjen odnos, vendarle pa ne moremo govoriti o idealiziranju, ki bi bilo konstantno

ter primerljivo denimo s Slovanskim svetom Frana Podgornika.

Jugoslovanska ideja, ki bi svoje udejanjenje videla zunaj Avstro-Ogrske, ni bila del

uradnega političnega programa nobene od političnih strank. Je pa po letu 1912 obstajala

kot vodilo posameznih (radikalnih) krožkov, kakršni so bili Preporodovci, ali v

žurnalističnih (Milan Plut, Ivan Cankar) prispevkih. Tudi Jugoslavija je posredno

namigovala na možnost obstoja Jugoslavije zunaj monarhije, ko je enega od člankov

zaključila z besedami: »Toda naj se strašijo in trepečejo drugi, mi avstrijski Slovani s

stoično mirnostjo lahko zakličemo: Naj se zgodi, kaj hoče, nas tolaži trdna vera, da

propast države – ne bo naša propast.« (Jugoslavija, 29. marec 1914, 1) V Jugoslaviji so

večkrat poudarjali tudi pomen morja, ki so ga videli kot pravico Slovanov. To so jasno

izrazili z besedami: »Morje je naše in ako bo delalo vse Slovenstvo v prid

jugoslovanske ideje, ne pride Švaba na njega obal – razbil si bo butico že ob

Karavankah. Zaprta mu bo pot v one kraje, po katerih se mu že stoletja cede sline.«

(Jugoslavija, 29. marec 1914, 1)

Milan Plut, ki je prav tako zagovarjal Jugoslavijo zunaj Avstro-Ogrske, je svoj časnik

Jutro, ki je s srbsko finančno pomočjo sprva izhajal v Ljubljani, kjer je bil redno

konfisciran, prestavil v Trst, kjer tovrstnih težav ni imel. Kakor je napisal v enem od

uvodnikov, je bilo poslanstvo časopisa, da »vrši svojo demokratično, jugoslovansko

misijo« (Jutro, 6. januar 1912, 1) Vidimo torej, da sta lahko v tržaškem okolju izhajala

kar dva lista, ki sta zagovarjala radikalno jugoslovanstvo, poleg njiju pa še Edinost, ki si

je še po izbruhu prve svetovne vojne dovolila občasno odkrito naklonjenost Rusiji.

Kljub vsemu pa bi bilo nemogoče govoriti o enotni ideji, ki bi bila prisotna v celotnem

jugoslovanskem prostoru. Že pred letom 1918 so jo načenjali nacionalizmi, sploh

168

velikosrbski, ki so se po balkanskih vojnah, ko se je teritorij Kraljevine Srbije povečal

za 80 odstotkov, še zaostrili. (Clark 2014, 99) Če že jugoslovanska ideja ni bila najbolj

prisotna, je bila ideja o slovanski vzajemnosti, na čelu z neoslavizmom, še toliko manj.

Grof Janos Forgach, avstrijski konzul v Beogradu, ki je na Dunaj poročal o beograjskih

odzivih na neoslovanski kongres v Peterburgu, je pisal, da Srbe slovanska ideja skoraj

nič ne gane, saj da je »panslavizem težko združljiv z zelo ekskluzivistično velikosrbsko

idejo.« (16. 7. 1908, AT-OeStA/HHStA PA XL 219) Prav tako pa tudi odnos med

Srbijo in Rusijo še zdaleč ni bil, kakor je včasih mogoče zaslediti, zaupanja poln. Leta

1911 je bilo v ruskih časopisih, sploh v Novoe Vremja, mogoče v času vseslovanskega

kongresa v Beogradu opaziti precej zadržan odnos do Srbije, prišlo pa je celo do spora

med delegati. Dvanajst ruskih novinarjev, ki so bili na kongresu, naj bi ugotovilo, da

tamkajšnji tisk ni dovolj rusofilski, prišlo pa je tudi do pretepa med Rusi in Srbi, ko so

slednji prvim očitali, da so jih ob aneksiji Bosne in Hercegovine pustili na cedilu. (22.

julij 1911, AT-OeStA/HHStA PA XL 220) Nekaj tednov pozneje je Forgach zunanjemu

ministrstvu poslal še strogo zaupno poročilo o vseslovanski razstavi v Pragi, ki je bila

načrtovana za leto 1914. V njem je zapisal:

Srbija je neobčutljiva za vseslovanske ideje in dogodke. Tisti krogi, katerih duhovni

napori gredo v smeri panslavizma, so veliko bolj naklonjeni ožjim panslavističnim in

jugoslovanskim mislim ter interesom. Sploh neoslavizem obravnavajo kot avstrijsko

posebnost in iznajdbo dr. Kramářja, ki pa v Srbiji sploh ni doživela odmeva. (2. avgust

1911, AT-OeStA/HHStA PA XL 220)

Neoslovanska ideja se je na območju jugovzhodne Evrope v tem času povsem odmikala

jugoslovanski; slovanstvo samo za prebivalce ni predstavljalo nobenega

emancipatornega naboja. To dobro ilustrira odnos, ki so ga v Bosni imeli do (katoliških)

čeških državnih uradnikov – ti so veljali za najbolj nezaželene, saj naj bi bili »posebej

avstrijski in sovražni Srbom.« (16. 7. 1908, AT-OeStA/HHStA PA XL 219) Seveda pa

se obe ideji nista vsem zdeli nujno nasprotujoči in več privržencev ene ideje je vsaj

delno simpatiziralo z drugo. Tak primer je bil na primer tudi Ivan Hribar, ki je kljub

romantični navezanosti na Rusijo v Spominih ugotavljal, da bo slovenska prihodnost

tesno zvezana s srbsko. (Hribar 1983 a, 237)

169

4.5 Slovani kot grožnja evropskemu miru

Vse od aneksijske krize leta 1908 je postajalo vprašanje morebitne vojne, ki bi jo s

svojim vmešavanjem (sploh na Balkanu) sprožila Rusija, čedalje pogostejše. Pojavljalo

se je tako na lokalni publicistični ravni kakor tudi tik pod samim političnim vrhom.

Dokumenti avstrijskih arhivov pričajo, da so politiki neprestano preigravali mogoča

zavezništva in taktične poteze. Predvsem so natančno spremljali odnos med različnimi

evropskimi silami in Rusijo, uradniki zunanjega ministrstva pa so vladi vseskozi

pošiljali analize odnosov s priporočili za ravnanje, ki so v večini primerov svetovali le

izboljšanje odnosov med c.kr. veleposlaništvi in ruskimi konzulati. (npr. ÖSA, AVA,

Ministerium des Innern, Präsidial, 1. 1. 1912, 2085) Avstrijski, ruski in nemški politiki

seveda niso bili edini, ki so oprezno spremljali tako globalno kakor tudi lokalno

politično prizorišče. Osrednji odločevalci, cesarji, carji, kralji, zunanji ministri,

ambasadorji, vojaški poveljniki in še cela vrsta manj pomembnih uradnikov so oprezno

pristopali k vsaki morebitni nevarnosti. Izbruh vojne je bil posledica verige odločitev, ki

so jih sprejemali ljudje, ki so skušali kar najbolje oceniti položaj ter glede na ponujeno

sprejeti najboljšo možno odločitev. Nacionalizmi, zavezništva, finance in ozemlja so

tvorili enakomeren delež pri odločanju, hkrati pa se je treba zavedati, da je bila vojna,

četudi morda pričakovana, vseeno velik šok. (Clark 2014, XXVII– XXXIX)

Vse to se vidi tudi pri odnosu avstrijskih oblasti do vprašanja slovanske vzajemnosti in

rusofilije: po eni strani so ju omalovaževali kot nepomembni, po drugi pa so jima

namenjali dolge strani analiz in opozoril. Videti je, kakor da se ne bi mogli odločiti, ali

gre v resnici za zelo pomembno ali povsem nepomembno vprašanje, kakor da ne bi

znali pravilno locirati svojega strahu.

V primerjavi z vprašanjem neoslavizma ali jugoslovanske ideje pa se je naraščajoča

rusofilija v Galiciji zdela dovolj pereča, da so jo dosledno obravnavali kot konkretno

politično grožnjo. V arhivu avstrijskega ministrstva za notranje zadeve (ÖSA, AVA,

Ministerium des Innern, Präsidial, 2085) je sploh za obdobje med letoma 1903 in 1914

mogoče najti obravnavo številnih ruskih publikacij, letakov, člankov in pisem, s

katerimi naj bi Rusi skušali za rusofilijo pridobiti prebivalce Avstro-Ogrske. Med

170

drugim so obravnavali »vzgojo otrok v ruskem duhu« in »vojaško vohunstvo«, pa tudi

»moralno podporo«, s katero naj bi Rusi spodbujali k »romanju v Rusijo«133. Večina

dokumentov se navezuje na območje Galicije in Bukovine, nekaj pa je tudi takšnih, ki

se dotikajo drugih območij monarhije, tudi avstrijskega primorja. Avstrijske oblasti so

se zavedale, da so mejna območja še posebej občutljiva, o čemer priča pozornost, ki so

jim jo namenjali sploh pred državnozborskimi volitvami leta 1911, saj jih je skrbela

sovražna propaganda, ki bi utegnila hujskati k uporu ali celo pripravam na vojno.

Posebej ranljiva so se glede na analizo zdela tri območja: Galicija, podvržena rusofilski

propagandi, Dalmacija, podvržena velikosrbski propagandi, in območje Tirolske ter

Trsta, podvrženo italijanskemu iredentizmu. (ÖSA, AVA, Ministerium des Innern,

Präsidial, Propaganda in den Grenzräumen, Einflussnahme, 6. 6. 1911) Čeprav je bila

(jugo/neo)slovanska zavest v Trstu in okolici močna, je oblasti niso imele za

najnevarnejšo, prav tako pa se tržaška idejna rusofilija po nevarnosti ni mogla primerjati

s politično rusofilijo v Galiciji; veliko večja neposredna politična nevarnost je bila, da

Trst podleže iredenti ter pride do priključitve h kraljevini Italiji, kakor da bi slovansko

prebivalstvo doseglo združevanje, ki bi za Monarhijo predstavljalo nevarnost.

Glede na to se je razlikoval tudi način, na katerega so avstrijske oblasti nadzorovale

slovanska gibanja na posameznih območjih. Nadzor v Galiciji (in delno Bukovini) je bil

bistveno bolj sistematičen, vključeval pa je dosledno, večletno spremljanje sumljivih

oseb in stalno prevajanje ter analiziranje ruskega tiska, sploh Novoe Vremja. Avstrijske

oblasti so ocenjevale, da se je rusofilska propaganda v vzhodni Galiciji v nekaj letih po

letu 1900 »resnično znatno povečala ter se usidrala tako globoko v ljudske množice, da

ima človek občutek, da bo na tem območju prišlo do prostovoljne predaje Rusiji«.

(ÖSA, AVA, Ministerium des Innern, Präsidial, 2085). V primerjavi s to nevarnostjo se

je zdela naklonjenost Rusiji v drugih obmejnih delih monarhije manj nevarna ter je bila

deležna tudi manj sistematične obravnave. Za tržaško (pa tudi ljubljansko) območje je

ohranjenih bistveno manj dokumentov, ki bi pričali o avstrijski zaskrbljenosti nad

naklonjenostjo Rusiji. Opazovanje naklonjenosti Rusiji na drugih delih monarhije je

bilo bolj kot s samim spremljanjem slovanske/rusofilske ideje in ogroženostjo

avstrijskega ozemlja povezano z možnostjo, da bo Rusija, ki bo za seboj potegnila

133 Izraz »Pilgerfahrten nach Russland« se v avstrijskih zapisnikih pojavi večkrat. Iz besedne zveze je mogoče razbrati, da pot v Rusijo ni bila samo informativna, izobraževalna, poslovna ali turistična, ampak je imela celo neke vrste posvečen, malone religiozen značaj oz. so jo tako videle avstrijske oblasti.

171

zaveznike, zanetila evropsko vojno ter ogrozila »evropski mir«. O tem zgovorno priča pogovor med avstrijskim veleposlanikom v Berlinu Laszlom von

Szogyenyjem in nemškim kanclerjem Bernhardom von Bülowom, ki je bil popisan v

dopisu, označenim z zaupno, datiranim z 18. junijem 1908. Sprva sta razpravljala o

aneksijski krizi, večji del pogovora pa sta namenila rusko-angleško-francoskem odnosu,

ki se jima je začenjal zdeti čedalje nevarnejši:

Upamo lahko, da se bo obstoječe razburjenje pomirilo; v vsakem primeru se srednja

Evropa z gotovostjo lahko opira na to, da že 30 let stara zveza med Nemčijo in

Avstro-Ogrsko tudi pri zdajšnjem, spremenjenem stanju sveta, deluje kot

nepremagljiva trdnjava za ohranjanje miru. (AT-OeStA/HHStA PA XL 219)

Grožnja »ohranjanju miru« je bila poleg rusko-angleško-francoskega zavezništva tudi

slovanska ideja, ki sta jo Szogyeny in Bülow označila za nekaj, pri čemer »še zdaleč ne

gre za interese kulture, ampak za politične namene, solidarnostno gibanje vseh

Slovanov, z ostjo uperjeno neposredno proti Nemčiji, a posredno tudi proti Avstro-

Ogrski.« (AT-OeStA/HHStA PA XL 219) Slovansko gibanje sta torej videla kot

grožnjo Nemčiji in Avstro-Ogrski. Iz tega sledi zanimiv paradoks: po eni strani je bila

slovanska ideja, kakor je bilo mogoče razbrati že na prejšnjih straneh, tudi s strani

avstrijskih in nemških oblasti razumljena kot utopična in nerealistična, za njen temelj pa

je veljalo banketiranje, po drugi strani pa sta jo dva visoka predstavnika nemške in

avstrijske politike jemala zelo resno.

Da so privržence vseslovanske vzajemnosti mnogi, na čelu z avstro-ogrsko in nemško

oblastjo, videli kot grožnjo, so se zavedali tudi ključni predstavniki neoslavizma. Dr.

Kramář je denimo v več govorih in člankih sistematično zagotavljal lojalnost Avstriji

ter trdil, da »moderno slovanstvo ni nikomur na svetu nevarno, le tistim, ki slovanstvu

želijo slabo.« Poudarjal je, da si privrženci neoslavizma ne želijo politike, »ki bi

pretresala države«, in da zavračajo željo po novih državah; raje bi »popolnoma lojalno

stali na tleh držav, v katerih živimo.« Dokaz za to naj bi bil, da so tudi na velikem

banketu v St. Peterburgu najprej nazdravili ruskemu carju in nato cesarju Avstrije, torej

dvema nosilnima političnima osebnostma, domnevnima porokoma politične stabilnosti.

(b. d. AT-OeStA/HHStA PA XL 219)

172

Pa vendar Kramářju zvestoba dvojni monarhiji ni nič pomagala; leta 1915 so ga

avstrijske oblasti zaradi izdaje vseeno obsodile na smrt (kar pa pozneje ni bilo

uresničeno). (Führ 1968, 30–62) Avstrijska obravnava Kramářja, ki je sicer resda veljal

za rusofila, deloma zaradi svoje ruske žene in deloma zaradi naklonjenosti dinastiji

Romanovih, a je hkrati vseskozi zagovarjal lojalnost Avstriji, priča o tem, za kako

nevarno so avstrijske oblasti imele slovansko gibanje.

Vsi Slovani pa slovanstva niso videli kot miroljubnega in so si celo sami želeli

vojaškega spopada. V tržaški Jugoslaviji so tri mesece pred atentatom na

prestolonaslednika Franca Ferdinanda in soprogo denimo napovedovali, da bo v Evropi

prišlo do »generalnega obračuna med Slovanstvom in Germanstvom« ter to pojasnili s

tem, da ima »zgodovina svojo logiko«. Ta pa je po njihovem mnenju bila, da so bili v

starem veku gospodarji Evrope Rimljani, ki so jih premagali Germani, ki trenutno

vladajo, a nasledili jih bodo Slovani. (Jugoslavija, 29. marec 1914, 1)

Z vprašanjem miroljubnosti oz. nemiroljubnosti Slovanov se je nemški in avstrijski tisk

ukvarjal vsa leta prve svetovne vojne. Članek, ki je bil 6. marca 1915 objavljen v

berlinskem Vossische Zeitungu in je imel naslov Svetovna vojna in Slovani134, je

pojasnjeval, da ta vojna za Rusijo pomeni »ljudsko vojno«135, ruski cilj v njej pa naj bi

bil »uničiti Avstrijo in si pridobiti Galicijo, ki bi ji omogočala prosto pot na Balkan,

Črno morje bi postalo rusko jezero, dobili pa bi tudi popolno ekonomsko neodvisnost.«

(Vossische Zeitung, 6. marec 1915) Nato se je avtor zapisa obregnil ob rusko

škodljivost za druge slovanske narode: »Kaj pomeni ruska dobrotljivost, so se balkanski

Slovani že zgodaj naučili iz vztrajnih interesov ruskih diplomatov za balkansko zvezo,

kar je težko zadelo Turčijo in bi zdrobilo Avstrijo, če Berchtoldu ne bi uspelo razbiti

zveze.« (Prav tam.) Rusko nevarnost za slovanstvo naj bi prepoznali tudi »zahodni

Slovani«, za katere je pisec predpostavljal, da jih bo vojna zbližala z nemštvom.

Razlikovali pa so tudi med »dobrim« in »slabim« slovanstvom, kar je pokazal na

primeru Poljakov. Razumel je, da se Poljaki borijo tudi na ruski strani, »saj je med njimi

tudi nastala ideja o panslavizmu, seveda tistem panslavizmu, ki vsem podeljuje enake

134 Zanimivo je, da je pisec besedila že leta 1915 uporabil pojem »svetovna vojna«, ki je v splošno uporabo prišel šele veliko pozneje. 135 »Volkskrieg«

173

pravice, ne tistem ruskem sejanju, ki panslavizem povezuje z rusifikacijo in vsevladjem

ortodoksne cerkve.« (Vossische Zeitung, 6. marec 1915) Na načelni, morda celo

romantični ravni je bilo med vojno naklonjenost Slovanom mogoče opaziti tudi v

Avstro-Ogrski. Najznačilnejši primer za to je projekt »Avstrijska knjižnica«

(Österreichische Bibliothek) Huga von Hofmannsthala, ki je pod okriljem leipziške

založbe Insel med prvo svetovno vojno (1915–1917) izdajal knjige, ki naj bi

tematizirale avstrijskost in avstrijsko identiteto136, v katero je bilo vključeno tudi

slovanstvo. S tem naj bi opogumljale različne narode monarhije ter krepile njihov

občutek pripadnosti Avstriji. (Lindström 2008, 138) Avstrijska knjižnica nikoli ni zares

zaživela, bržkone tudi zato, ker je nastala vsaj desetletje prepozno.

Slovanstvo je bilo po izbruhu prve svetovne vojne morda celo bolj borbeno razpoloženo

kot kdaj koli prej. V začetku julija 1914 so se v Pragi zbrali jugoslovanski študentje

(predsedoval jim je Slovenec Fran Marinič) in poudarjali slovansko enotnost, kar so kot

resolucijo objavili v češki Samostalnosti. (Pleterski 1971, 17) Deželno predsedstvo je

notranjemu ministrstvu do konca januarja 1915 poročalo o osemdesetih primerih

izražanja naklonjenosti Srbiji, ob koncu oktobra 1914 pa so v Kranju viseli plakati, ki so

slovansko vzajemnost pod rusko-srbskim vodstvom izražali s protiavstrijskim oz.

protinemškim borbenim razpoloženjem (npr. »Že bliža veliki slovanski se dan/ Rus ga

prinaša in Srbjan/ gospodje bomo tukaj mi,/ a vam gorje, nemški psi!«) (Pleterski 1971,

17) Rusi in Srbi so se čedalje pogosteje pojavljali v vlogi odrešenikov – ne le

slovenskega naroda ampak tudi posameznih slovenskih regij. Tak primer je bil, kakor

bo razvidno v naslednjem poglavju, tudi Trst.

Da avstrijske oblasti Slovanom ne zaupajo, je bilo razvidno tudi ob izbruhu prve

svetovne vojne. Čeprav so slovenski voditelji s Tavčarjem in Šušteršičem na čelu javno

izražali lojalnost Avstriji in čeprav so Slovenci v Avstro-Ogrski veljali za dobre

136 Avstrijci so se s svojo narodno identiteto intenzivneje ukvarjali od konca 80. let 19. stoletja dalje; nacionalni problem je zanje pomenil tudi problem kulture in identitete. Več o tem: F.Lindström: Empire and Identity. Biographies of Austrian State Problem in the Late Habsburg Empire, 2008, M. Csaky: Ideologija operete in dunajska moderna, 2001. Avstrijci (Herman Bahr, Hugo von Hofmannsthal itd.) so kot značilno avstrijsko, v primerjavi z značilno nemškim, čedalje pogosteje navajali tudi slovanski element kot integralni del avstrijske idenititete. Takih misli je bil tudi pisatelj, prijatelj ter dopisovalec Hermanna Bahra, Leopold von Andrian, ki je bil med drugim tudi avstrijski konzul v Varšavi. Leta 1912 je v enem od poročil zunanjemu ministru zapisal, da obžaluje poljski nacionalizem, prepričan, da se kot tak lahko razvije le v agresivni nacionalizem, kar bi bilo mogoče preprečiti le s splošnim slovanskim zavezništvom, ki pa bi se zoprstavilo Rusiji. (24. 5. 1912, AT-OeStA/HHStA PA XL 220)

174

podanike in zanesljive borce, pa so civilne in vojaške oblasti, sploh na Koroškem in

Štajerskem, kjer so bili Slovenci najbliže Nemcem, aretirali 910 ljudi samo v prvih

štirih mesecih vojne. (Pleterski 1970, 77–79) Da je bilo nezaupanje do Slovencev

veliko, priča tudi, da število aretacij v Dalmaciji in na Češkem ni bilo bistveno večje,

čeprav so bile nacionalistične manifestacije močnejše, Dalmacija pa je bila tudi srce

jugoslovanskega gibanja. Poleg odstranjevanja nevarnih ljudi je za avstrijske oblasti

čedalje pomembnejša postajala cenzura, ki pa se ji je sčasoma pridružila tudi načrtna

avstrijska propaganda, ki naj bi krepila avstrijska domoljubna čustva in borbeni zanos.

Poseben pomen je imela protiruska propaganda, ki pa je bila še bolj kot proti avstro-

ogrskim simpatizerjem z Rusijo uperjena proti ruskim vojakom, sploh na vzhodni fronti,

kjer so skušali zanetiti krizo znotraj ruskega tabora. To jim je deloma uspelo, zlasti po

zaslugi ustrezne ustne propagande, s katero so zbijali moralo ter vzbujali dvome.

Izmišljeni časopisi, ki so jih podtikali z enakim ciljem kot govorice, so bili po

učinkovitosti manj uspešni od ustne propagande. (Cornwall 2000, 21–63)

Rusija kot rešiteljica Trsta?

Bolj kot je postajala jugoslovanska ideja živa in bolj kot se je zdel jugoslovanski

program uresničljiv, močneje sta bili Rusija in njena vloga v slovanskem svetu v

slovenski publicistiki potisnjeni v drugi plan. Večina člankov o Rusiji tik pred prvo

svetovno vojno ni bilo najbolj poglobljenih, prevladovale so krajše notice, denimo o

tem, kako Rusija pospešeno gradi vojno ladjevje, pri čemer članki niso bili zasnovani

polemično ali pristransko. Največ prostora med vsemi slovenskimi časniki je Rusiji še

vedno namenjala Edinost, kjer so bili mnenja, da se hoče »Rusija posredno ali

neposredno polastiti Trsta s slovensko-hrvaško obalo,« kar so sklepali tudi na podlagi

tega, da naj bi rusko časopisje svojo pozornost namenjalo Trstu in Slovencem,

»najmanjši panogi jugoslovanskega plemena.« Italijani naj bi, kakor piše Edinost, že

računali na razpad Avstro-Ogrske zaradi njenega »protinaravnega ustroja« ter lahko

prisvojitev Trsta, a jim je zdaj na pot stopila Rusija. Zdi se, kakor bi bile avtorju članka

ruske aspiracije bližje od italijanskih. Dodal je namreč tudi: »V Trstu so Slovenci in

potem takoj – Rusija: z Avstrijo in Italijani ne računajo.« (Edinost, 31. maj 1914, 3)

A o povezavi med Rusijo in severnim Jadranom niso razmišljali le tržaški časnikarji.

Približno v istem času je St. Peterburg vnovič obiskal Ivan Hribar, ki je bil tam kot eden

vodilnih mož neoslovanskega gibanja velikokrat v visoki politični družbi. Tokrat se je

175

povzpel še nekoliko višje, saj se je za sestanek dogovoril z ruskim finančnim ministrom

in predsednikom vlade, grofom Vladimirom Kokovcevim, s katerim sta razpravljala o

ustanovitvi Slovanske banke, ki naj bi jo bilo zaradi prepletenosti politike in financ

najbolje ustanoviti na nevtralnem ozemlju v Parizu. Drugi visoki obisk, ki ga je opravil,

je bila avdienca pri ruskem zunanjem ministru Sergeju Sazonovu. Ta je, kakor se je

spominjal Hribar, Slovence poznal samo po imenu, o njih pa ni vedel ničesar. Hribar mu

je zato pojasnil, da Slovenci živijo na skrajni jugozahodni meji slovanskega sveta, kjer

imajo podobno vreme kot v Italiji, govorijo pa jezik, ki je po etimologiji najbolj

podoben ruščini. Vendar pa je kljub zanimanju, ki ga je Sazonov skušal pokazati, Hribar

razbral, da se mu Slovenci zdijo premalo številčen narod s premajhnim ozemljem, da bi

v ruski zunanji politiki lahko igrali kakšno posebno vlogo. Zato je ministrovo pozornost

skušal pridobiti s tem, da mu je povedal, kako ima »naša domovina, četudi je majhna,

ogromno važnost, ker obsega ravno najvažnejši del Gornjojadranske obale.« Nato je

Ivan Hribar ministra Sazonova še zaprosil, naj, ko se bo v »bližnji prihodnosti odločalo

o usodi južnih Slovanov – in to ob obalah Neve – varuje Trst pred italijansko

pohlepnostjo in ga obvaruje za Jugoslavijo.« Zaključil je z besedami:

Trst kot jugoslovansko pristanišče […] bode krepko oporišče ruske mornarice v

Jadranskem morju. Vi […] dobro veste, da Nemčija stremi k jadranskemu morju in da

zato Avstrijo rine proti Solunu, Trst v rokah Jugoslavije onemogoči tako eno kakor

drugo. (Hribar 1983, 74)

Od Sazonova je po teh besedah odšel prepričan, da je »rešil Trst za Jugoslavijo« in da

bo služilo kot pristanišče južnih Slovanov, ki bi ruski mornarici omogočalo preboj na

Jadran, kjer bi lahko zaustavila nemški »Drang nach Osten«. (Hribar 1983, 74)

Vendar pa se je Hribar preveč veselil svojega vpliva na ruskega zunanjega ministra. Ne

nazadnje Sazonovu kot nekdanjemu poslaniku vlade Nikolaja II. v Vatikanu

Sredozemlje ni moglo biti povsem tuje in bi, če bi si želel tovrstnega vpliva v

Sredozemlju, najbrž že sam natančneje preučil slovansko obalo ob Jadranu. (Grdina

2010, 57) Sazonov pa takšne analize položaja Trsta ni slišal le od Ivana Hribarja, ampak tudi od

mnogo mlajšega Slovenca, ki je prav tako kot Hribar nekaj let preživel v Trstu in si

176

kariero gradil v zavarovalništvu. To je bil Lev Ferdinand Tuma (1883–1961), ki se je v

Rusijo preselil iz službenih razlogov; zavarovalniško delo v Trstu (1910–1913) je

zamenjal za zastopstvo danske zavarovalnice Salamander v St. Peterburgu. Prvi dve leti

svojega bivanja v Rusiji je za rusko zunanje ministrstvo pisal poročila in analize, prvo

pa je namenil prav vprašanju Trsta. Naslovljeno je bilo na Sergeja Sazonova, takoj po

vstopu Rusije v prvo svetovno vojno, 11. (24.) avgusta 1914. Izrazil je željo, da se

zunanje ministrstvo ne bi zavzelo za stvari, ki bi bile »zelo škodljive in celo uničujoče v

odnosu do slovenskega naroda.« Zato je čutil dolžnost, da »v tem važnem obdobju

razjasnim vprašanje, ki se z vidika interesov slovanstva, sploh pa Slovencev, tiče

morebitne pripadnosti Trsta.« (AVPRI, Osobnij političeskij otdel, op. 474, del. 282)

V besedilu, dolgem osemnajst strani, se je Lev Ferdinand Tuma loteval različnih tem:

začel je s prikazom zgodovine Trsta in slovanske prisotnosti v mestu, končal pa s

seznamom, kakšne pozitivne posledice bi slovenski Trst imel za Evropo in slovanstvo.

Poudariti sicer velja, da je Tumovo besedilo zelo tendenciozno, kar je, skupaj z

napačnimi in pomanjkljivimi informacijami, ki jih je imel na voljo v Rusiji, pripomoglo

k temu, da so številna zgodovinska dejstva potvorjena oz. navedena napačno, vključno s

popisom prebivalstva in narodnostno statistiko mesta. Tudi iz tega bi lahko sklepali,

kako krčevito si je Lev Ferdinand Tuma prizadeval rusko zunanje ministrstvo prepričati

o pomembnosti Trsta.

Dokument je tako bolj kot z vsebinskega pomemben z idejnega vidika. V njem se je

Tuma loteval številnih tem, ki so na slovenskem ozemlju veljale za najbolj pereče. Med

drugim je pojasnil jugoslovansko povezanost: Srbi in Hrvatje naj bi bili priljubljeni tudi

v najbolj odročnih slovenskih vaseh, južne Slovane pa naj bi povezovala »kri, ki so jo

stoletja skupaj prelivali v bojih proti Turkom.« (Kirilina 2012, 93–94) Pozornost je

namenil tudi pomenu, ki bi ga za mesto in Slovane v njem imela univerza137,

nacionalističnim predsodkom (Slovenci naj bi bili bolj pošteni, zvesti, čisti, delovni,

zdravi, močni in redoljubni od Italijanov, Slovenci so civilizacijsko višje razviti od

drugih jugoslovanskih narodov), predvsem pa je zagovarjal »naravno pravico«

Slovencev do Trsta:

137 S tem vprašanjem se je intenzivno ukvarjal tudi njegov stric Henrik Tuma. Več o tem v prejšnjih poglavjih ter njegovih pismih (Henrik Tuma: Pisma, osebnosti in dogodki 1994) ter spominih (Henrik Tuma: Iz mojega življenja 1997).

177

Do Trsta, ki mu je slovenska kri, ki se pretaka v žilah prebivalstva, stoletja služila kot

pritok novih sil, do Trsta, ki se je obogatil s potom Slovencev in v katerem ti delajo še

danes, so si Slovenci priborili globoko in naravno pravico. Za njih je Trst koridor do

morja na njihovi lastni zemlji. In tako se poraja vprašanje vseevropskega značaja: ali

ni v interesu Rusov, Francozov in Angležev, da se Trst prizna kot slovenskega?

(AVPRI, Osobnij političeskij otdel, op. 474, del. 282, 35–36)

Levu Ferdinandu Tumi se je zdelo vprašanje Trsta mednarodna, vseevropska zadeva, saj

bi slovenski Trst pomenil, da bo »za Ruse, Angleže in Francoze odprto pristanišče.«

(AVPRI, Osobnij političeskij otdel, op. 474, del. 282, 38) A hkrati je imelo vprašanje

Trsta zanj tudi povsem lokalni, nacionalni značaj, saj ima po njegovem »dostop do

morja na lastni zemlji za Slovence vsaj tak pomen, kot ga ima dosega politične

svobode.« (AVPRI, Osobnij političeskij otdel, op. 474, del. 282, 38)

Zanimivo je, da se Tuma ni uštel pri nekaterih napovedih, sploh v povezavi s tem, kaj se

bo s Trstom zgodilo, če bo postal italijanski. Prepričan je bil namreč, da bo mesto

zamrlo, saj mu bo konkurenca drugih obalnih italijanskih mest premočna, zato bodo

meščani živeli slabše kot nekoč.

Ivan Hribar in Lev Ferdinand Tuma pa nista bila edina, ki sta se s prošnjo po zaščiti

Trsta obrnila k Rusiji. Tako je naredil tudi urednik tržaškega tednika Jugoslavija,

Andrej Munih, ki je skupaj z duhovnikom Leopoldom Lenardom spisal spomenico o

slovenskem vprašanju, naslovljeno na srbskega zunanjega ministra. En izvod sta

namenila tudi ruskemu zunanjemu ministru in v ta namen jo je Munih odnesel ruskemu

konzulu v Benetke. Spomenica je posebej poudarila, da mora Jugoslaviji oz. Sloveniji

pripasti celotna jadranska obala od Tržiča do Reke, vključno s pristaniščem v Trstu.

(Pleterski 1971, 34) Prva svetovna vojna je pokazala, da so bili tržaški liberalci veliko

aktivnejši pri iskanju rešitev od ljubljanskih. Temu je botroval tudi občutek ogroženosti,

saj bi primorski Slovenci zaradi vojne hitro lahko padli pod italijansko oblast. To bi bilo

mogoče, če bi skušala Avstro-Ogrska z ozemeljskimi obljubami na svojo stran dobiti

takrat še nevtralno Italijo ali pa, kar se je udejanjilo, bi Italijo na svojo stran dobila

antanta ter ji obljubila še več avstro-ogrskega ozemlja – tako slovenskega kot

hrvaškega. (Pleterski 1971, 33) Vojna je samo povečala občutek ogroženosti, ki so jo

178

čutili Slovenci ob meji, ki so že leta pred njenim izbruhom, še sredi 19. stoletja, v Rusiji

večkrat iskali zaveznico pred morebitno nevarnostjo. (Pirjevec 1977 b)

Čeprav so Slovenci – od časnikarjev preko političnih akterjev do poslovnežev –

razmišljali o odnosu med Rusijo in Trstom ter so v Rusiji še pred začetkom vojne videli

rešiteljico, pa avstrijske oblasti v Trstu in Ljubljani v tem niso opazile vzorca, ki bi

lahko ogrozil državno varnost. O tem priča odgovor na dopis, ki so ga avgusta leta 1914

dobile vse policijske direkcije in komisariati v monarhiji. V njem so zapisali, da je

zaradi napetosti med Avstro-Ogrsko monarhijo in Ruskim cesarstvom prišlo do

rusofilskega gibanja in rusofilskih manifestacij, kar so označili za »protidržavno

delovanje« ter dodali, da ga je treba »energično zatreti z vsemi razpoložljivimi

sredstvi.« Poleg tega je treba biti pazljiv do pojava škodljive rusofilije v tisku. Enako

velja za srbofilijo ter za južnoslovansko študentsko gibanje. Državni organi naj bi si

prizadevali za potlačitev vseh »rusofilskih manifestacij in aspiracij«, pa tudi za

preprečevanje rusofilske propagande. Od notranjega ministrstva so dobili dovoljenje, da

v ta namen uporabijo vsa »zakonsko razpoložljiva sredstva«. (AT-OeStA/AVA 2087, 2.

avgust 1914, 6937)

Na ta dopis je deželni predsednik iz Ljubljane poročal, da »v deželi še ni bilo opaziti

ruskega gibanja in da tudi trenutno ni opaziti dispozicij, ki bi upravičevale skrb.« (AT-

OeStA/AVA 2087 Ljubljana, 2. avgust 1914, Zl. 358/Mob.)138

To je precej presenetljiv odgovor, če pomislimo, da je deželni predsednik baron

Schwarz samo štiri leta prej nasprotoval županovanju Ivana Hribarja, ki je bil leta 1910

izvoljen za svoj šesti mandat. Odklonitev zaupanja županu, ki je bil že petkrat potrjen in

je 15 let uspešno opravljal svoje posle, je bila izredno pomembna politična odločitev,

pri kateri je imel zadnjo besedo cesar oz. vlada. In ta politična odločitev se je v stališču

barona Schwarza začela z besedami:

138 Hkrati z opozorilom o slovanski nevarnosti je krožila tudi novica o vnovični vzpostavitvi cenzure: »Na podlagi navodila vlade z dne 25. julija 1914 je vpeljana začasna prekinitev svobode tiska (13. člen ustave o splošnih pravicah državljanov, sprejete 21. decembra 1867).« Po novem je bilo pred tiskom treba oddajati obvezne izvode, eno uro za periodiko, osem dni za neperiodiko. (AT-OeStA/AVA 2087)

179

Dasi za to ni neposrednih dokazov, je vendar Hribarjevo izrečeno rusofilsko mišljenje

brezdvojbeno. Tekom njegove zadnje županske funkcijske dobe ni propustil nobene

prilike, da ne izrazi tega mišljenja na demonstrativno viden način.« (Hribar 1983 a,

453–455)

Skratka: čeprav je župana Ljubljane položaja med drugim stala tudi naklonjenost

slovanski vzajemnosti oz. rusofilija, ti pri deželnih oblasteh že nekaj let pozneje nista

veljali za pomembno oz. ju niso opazili. Tovrsten odnos do vprašanja slovanstva,

jugoslovanstva in rusofilije je mogoče opazovati celotno desetletje pred vojno in se kaže

tako v publicističnem delu kot v dokumentih avstrijskega zunanjega in notranjega

ministrstva. Kar se je še včeraj zdelo nevarno, je bilo že naslednji dan nepomembno, in

obratno. Incident Hribarjevega neimenovanja zaradi nevarnosti rusofilije in pozneje

zanikanje rusofilije kot nevarnosti na mikroravni potrjuje Clarkovo (2014, 562) tezo, da

so bili državniki v letu 1914 »mesečniki, oprezni, a zaslepljeni, preganjani od sanj, a

slepi za resničnost zla, ki ga bodo prinesli svetu.«

Slovanska vzajemnost – od neoslavizma do jugoslovanstva – se je v desetletju pred prvo

svetovno vojno zdela le ena od mnogih nevarnosti, ki so od znotraj in zunaj ogrožale

avstrijski mir. Avstrijske oblasti so pasti po najboljših močeh skušale odstranjevati ali se

jim vsaj izmikati, dokler v verigi naključij 28. junija 1914 niso odjeknili sarajevski

streli. Vsaj deloma jih lahko označimo za zadnje in najbolj radikalno dejanje slovanstva,

ki ni bilo, kakor sta ocenila Szogyeny in Büllow, proti Avstriji in Nemčiji uperjeno z

ostjo, ampak, še huje, s polavtomatsko pištolo.

180

5 ZAKLJUČEK

Obdobje, ki ga je obravnavala naloga, ni bilo le dolgo, ampak v svojih skoraj sedmih

desetletjih tudi izjemno razburkano. Svet leta 1848, o katerem je bilo govora na začetku

raziskave, se je bistveno razlikoval od sveta leta 1914, s katerim se je raziskava

zaključila. Če si lahko dovolimo plastično ponazoritev: medtem ko v letu 1848 teme še

ni razsvetljevala električna svetilka, so se v letu 1914 po dunajskih cestah že vozili

avtomobili. A velikanski spremembi navkljub so nekatere stvari, četudi majhne, vsa ta

desetletja ostajale enake. Fran Cegnar je v dramo Rodoljubi, prirejeno leta 1950, umestil

prizor, v kateri sta Slovenec in Rus v času vojne skupaj nazdravljala vsak svojemu carju

in cesarju – ter tudi obema skupaj; kar naj bi prineslo mir. Leta 1908 je Karel Kramář o

nazdravljanju na ruskega carja in avstrijskega cesarja na neoslovanskem kongresu v St.

Peterburgu govoril kot o poroštvu za evropski mir. Če bi želeli biti ironični, bi se lahko

pridružili mnenju tistih, ki so o slovanskem združevanju govorili kot o nenehnem

banketiranju. Pa vendar upamo, da je raziskavi v pričujoči disertaciji uspelo pokazati, da

je bilo slovansko gibanje mnogo več od tega.

Leto 1848 je skupaj z večjo nacionalno zavednostjo na območje severnega Jadrana

prineslo tudi institucionalizirano udejanjanje slovanstva, kar je bilo mogoče razbrati iz

prvih slovenskih časnikov v Trstu, Slavjanskega rodoljuba in Jadranskega Slavjana.

Četudi je bil nacionalni zanos v manj kot dveh letih zatrt in ga v javnem življenju ni bilo

več mogoče spremljati, je slovanstvo tlelo v drugih oblikah, predvsem v literarnih in

polliterarnih delih. Slovenska književnost je dobila nekaj udarnih koračnic, ki so

tematizirale slovanske pravice in slovansko moč ter postala bogatejša za veliko

prevodov in priredb ljudskih pesmi različnih slovanskih narodov. Na

severnojadranskem območju so bili aktivni predvsem Jovan Vesel Koseski, Fran Cegnar

in Ivan Macun. Analiza uporabe besedišča priča o tem, da razlika med slovenstvom,

slovanstvom in jugoslovanstvom še ni bila jasno vidna in da je uporaba teh pojmov

precej arbitrarna; besede niso bile dosledno rabljene niti znotraj besedil enega avtorja,

do širšega družbenega konsenza o rabi ustreznega besedišča pa zaradi neoabsolutistične

prepovedi javnega življenja sploh ni moglo priti.

Z obnovitvijo ustavnega življenja se je slovanstvo v Trstu vnovič pozicioniralo tudi v

javnem življenju. Slavjanske čitalnice so predstavljale temelj slovanskega političnega

181

življenja v Trstu. V šestdesetih letih je začelo izhajati tudi več časopisov, Ilirski

Primorjan, Primorec, Slovenski Primorec, Pod lipo in Teržaški ljudomil, a se noben ni

obnesel kot trajni politični časopis z lastno kontinuiteto in idejno linijo. Analiziramo

lahko zato le posamezne članke, iz katerih je razvidno, da je naklonjenost slovanstvu

velika in da obstaja tudi idealistična predstava o Rusiji kot o zaveznici Slovanov. Za

prikazovanje Rusije na severnem Jadranu tudi v šestdesetih letih še vedno služijo

polliterarne zvrsti, v katerih je prikazana malone kot rajsko cesarstvo, vsi carji pa so

dosledno predstavljeni kot preudarni, dosledni in dobri vladarji. V tem obdobju je

mogoče zaslediti tudi polemike glede privrženosti različnim vrstam slovanske

vzajemnosti, pri kateri sta pereči predvsem vprašanje odnosa do južnoslovanskih

narodov ter vprašanje jezika. V tem obdobju je posebej zanimiv reški trgovec Grega

Blaž, ki ga slovensko zgodovinopisje zaenkrat pozna precej slabo, v pričujočem delu pa

so njegova doslej v večji meri še neobravnavana pisma osvetlila njegova stališča tako

do Rusije kot do slovanske vzajemnosti. Zgovorno je, da je bil Grega Blaž tisti avtor, ki

je v Slovenskem narodu v šestdesetih letih objavljal največ člankov o Rusiji in bi ga

lahko celo šteli za duhovnega očeta sistematične idejne rusofilije na Slovenskem.

Raziskovanje njegovega življenja se je s tem prispevkom šele dobro odprlo in nudi

iztočnico za nadaljnje delo. V sedemdesetih letih je z rusko-turško vojno (1977–8)

prišlo do vrhunca idejne rusofilije na Slovenskem ter do izjemnega porasta zanimanja

za jugoslovansko idejo, saj je Avstrija po Berlinskem sporazumu zasedla Bosno in

Hercegovino, s čimer se je povečalo število jugoslovanskega prebivalstva v monarhiji.

Poleg tega se je v tem obdobju vzpostavil tudi časnik Edinost kot osrednje dnevno

politično glasilo tržaških Slovencev, kar nam omogoča redno spremljanje in analizo

dojemanja slovanskega vprašanja. Raziskava je pokazala še, da je imela rusko-turška

vojna na javno mnenje in zanimanje za slovansko vprašanje neprimerno večji učinek

kot denimo slovanski kongres v Moskvi leta 1867, o katerem so časniki sicer poročali z

naklonjenostjo, a precej skopo.

Proti koncu osemdesetih let je mogoče opaziti, kako različna emancipatorna gibanja

počasi načenjajo primat nacionalnega vprašanja kot temeljnega vprašanja Slovencev. To

je sicer eskaliralo šele v dvajsetem stoletju, kar je najbolj razvidno v odnosu do ruske

revolucije leta 1905, a zametki so obstajali že prej. Kljub temu v Trstu v osemdesetih in

devetdesetih letih izhaja še zadnji slovenski rusofilski časopis, Slovanski svet Frana

Podgornika. Primerjava z osrednjeslovenskim prostorom je pokazala, da se je rusofilija

182

v kombinaciji z vseslovansko idejo v Trstu ohranila dlje oz. je bila bolj prisotna kot

kjerkoli drugje. Temu je botrovala predvsem narodnostna mešanost mesta, ki so ga

naseljevali tudi različni slovanski narodi: Slovenci, Hrvati, Srbi in Čehi. Da bi lahko

nastopili nasproti italijanskemu iredentizmu in avstrijskemu pangermanizmu, so se bili

primorani poenotiti in vsaj delno sodelovati. To je tudi razlog, da v Trstu v primerjavi z

Ljubljano lahko beremo več o Slovanih in manj o Slovencih.

Na prehodu v dvajseto stoletje je vseslovanska ideja v Trstu nekoliko potihnila, čeprav

je vseskozi obstajala. Tudi o Rusiji so poročali nekoliko manj, dokler leta 1905 ni prišlo

do revolucije. S tem letom lahko vidimo tudi dokončni razkol v razumevanju slovanstva

med liberalci in socialisti, ki je iz leta v leto postajal hujši. Trst se je znašel v središču

polemik o tem, ali je slovansko, jugoslovansko ali proletarsko mesto; ali je zaradi svoje

lege in značaja idealni laboratorij za jugoslovanstvo ali socializem? Opaziti je mogoče

porast teoretiziranja in razpravljanja o Trstu. To se je nadaljevalo vse do prve svetovne

vojne, ko sta se kar dva prebivalca Trsta odločila, da bosta ruskega carja preko

zunanjega ministra skušala prepričati, naj zaščiti Trst in ga reši za slovanstvo. Tako Ivan

Hribar kot Lev Ferdinand Tuma sta bila v svojem prizadevanju neuspešna. Na podlagi

tega lahko sklepamo tudi, da so bili občasni zapisi v tržaških časopisih o tem, kako

pomemben je Trst kot ”okno v svet” za Slovane in kako močno si ga zase želijo Rusi,

prej želje kakor resničnost. Zdi se, kakor bi tržaški Slovani sami izumili mit o tem, kako

pomemben je dostop do Jadrana preko Trsta prav za Ruse (in druge Slovanske narode),

da bi se s tem v veliki slovanski verigi naredili za bolj nepogrešljive.

V sedemdesetletnem obdobju lahko spremljamo, kako so se pojmi, kot so slovenstvo,

slovanstvo in jugoslovanstvo, izkristalizirali do te mere, da so bili pred prvo svetovno

vojno nezamenljivi.

Vendar pa bo eno vprašanje, ki uvodoma ni bilo zastavljeno, ker ga je lahko porodila

šele raziskava sedemdesetletnega obdobja vseslovanske ideje, na tem mestu ostalo

neodgovorjeno. Analiza več desetletij nam namreč pokaže, da ni šlo za idejo, ki bi se

rodila, razvijala, doživela svoj vrhunec in ugasnila. Prav tako ni šlo za idejo, ki bi se,

čeprav se včasih zdi, skušala vzpostaviti kot ideologija, pa bi vedno znova zašla v

temno ulico, se zapletla ali bi jo utišale zunanje okoliščine, dokler je ne bi povozil čas.

Prej je šlo, kakor je pokazalo opravljeno raziskovalno delo, za mrtvorojeno idejo, ki se

183

je nenadzorovano, a usmerjano s pomočjo zunanjih zgodovinskih okoliščin, premikala

skozi čas in prostor, ne da bi kdajkoli lahko zares zavzela obliko. Šlo je za idejo, ki ni

imela nobene moči, a je hkrati plašila najmočnejše, za idejo, ki so se je oblasti morda

bale ravno zato, ker niso vedele, od kod in v kakšni obliki se bo vzela naslednjič. Kako

je lahko ideja, ki ni udejanjila enega samega (političnega) cilja in hkrati ni imela

nikakršne enotne teoretske osnove, preživela toliko desetletij?

In ne nazadnje: ali ni njena največja vrednost za raziskovalko morda v tem, da pomaga

razumeti, kako so se ljudje doživljali skozi oči Drugega?

184

6 VIRI IN LITERATURA

Viri

Apih, Josip. 1888. Slovenci in 1848. leto. Ljubljana: Slovenska matica.

Https://sl.wikisource.org/wiki/Slovenci_in_1848._leto.

ARS, Arhiv republike Slovenije (ARS), Deželno predsedstvo za Kranjsko (SI AS 16).

AT-OeStA, AVA, Österreichisches Staatsarchiv, Allgemeines Verwaltungsarchiv,

Ministerium des Innern, Präsidial, 2085.

AT-OeStA, AVA, Österreichisches Staatsarchiv, Allgemeines Verwaltungsarchiv,

Ministerium des Innern, Präsidial, 2087.

AT-OeStA, HHStA, Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, PA

XL 219.

AT-OeStA, HHStA, Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, PA

XL 219–2.

AT-OeStA, HHStA, Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, PA

XL 219–3.

AT-OeStA, HHStA, Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, PA

XL 220.

AVPRI, Arkhiv vneshnei politiki Rossiiskoi Imperii, Osobnij političeskij otdel, op. 474,

del. 282.

Bakunin, Mihail. 1848. Aufruf an die Slaven. Koethen: samozaložba.

Https://de.wikisource.org/wiki/Aufruf_an_die_Slaven.

Cankar, Ivan. 1971. Izbrano delo I. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Garbršček, Andrej. 1934. Goriški Slovenci: narodne, kulturne, politične in gospodarske

črtice. Gorica: samozaložba.

Hribar, Ivan. 1883. Spomini I. Ljubljana: Slovenska matica.

Koseski, Jovan Vesel. 1870. Razna dela pesniška in igrokazna. Ljubljana: Slovenska

Matica.

Kristan, Etbin. 1901. Kapitalizem in proletarijat. Trst: J. Kopač.

Kristan, Etbin. 1950. Izbrano delo. Ljubljana: DZS.

Levstik, Fran. 1956. Zbrano delo. Kritični spisi I. Ljubljana: DZS.

Levstik, Fran. 1978. Zbrano delo. Politični spisi III. Ljubljana: DZS.

Levstik, Fran. 1980. Zbrano delo. Pisma. Ljubljana: DZS.

185

Macun, Ivan. 1850. Cvetje slovenskiga pesničtva. Trst: Lloyd. Https://sl.wikisource.org/

wiki/Cvetje_slovenskiga_pesni%C4%8Dtva.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Bartol Nadlišek, Marica, Ms 703.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Cegnar, Fran, Ms 1185.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Erjavec, Fran, Ms 1828.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Hribar, Ivan, Ms 1411.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Ilešič, Fran, Ms 1492.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Jeraj, Vida, Ms 1213.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Jurčič, Josip, Ms 1742.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Koseski, Jovan Vesel, Ms 912.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Kozler, Peter, Ms 1405.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Lah, Ivan, Ms 1475.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Levstik, Fran, Ms 491.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Muršec, Josip, Ms 1455.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Prijatelj, Ivan, Ms 8595.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Reja, Izidor, Ms 967.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Slovenka, Ms 1429.

NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Toman, Lovro, Ms 1446.

Regent, Ivan. 1961. Poglavja iz boja za socializem III. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Rutar, Simon. 1896. Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana: Slovenska

matica. Https://sl.wikisource.org/wiki/Samosvoje_mesto_Trst_in_mejna_grofija

_Istra.

Slanc, Karl. 1912. Avstrijski jugoslovani in morje. Gorica: A. Gabršček.

Tuma, Henrik. 1907. Jugoslovanska ideja in Slovenci. Gorica: A. Gabršček.

Tuma, Henrik. 1994. Pisma. Osebnosti in dogodki 1893–1935. Ljubljana: ZRC SAZU.

Tuma, Henrik. 1997. Iz mojega življenja. Spomini, misli, izpovedi. Ljubljana: Tuma.

Turgenjev, Ivan Sergejevič. Pred nevihto. 1923. Ljubljana: A. Turk.

Verdelski, Josip Godina. 1872. Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice. Trst:

samozaložba. Časopisni viri

Delavec. Letnika 1996, 1898.

Domovina. Letnika 1867, 1868.

186

Edinost. Letniki 1876, 1877, 1878, 1880, 1904, 1905, 1906, 1908, 1909, 1914.

Glas juga. Letnik 1914.

Grazer Zeitung. Letnik 1848.

Il Constituzionale. Letnik 1848.

Jadranski Slavjan. Letnik 1850.

Journal des österreichischen Lloyd/ Il Giornale del Lloyd Austriaco. Letnik 1848.

Jugoslavija. Letnik 1914.

Jutro. Letnik 1912.

Kmetijske in rokodelske novice. Letnik 1848.

Kmetijske in rokodelske novice. Letnik 1852.

Kmetijske in rokodelske novice. Letnik 1854.

Laibacher Zeitung. Letnik 1848.

Naš list. Letnika 1905, 1908.

Novoe Vremja. Letniki 1908, 1909, 1910.

Osservatore Triestino. Letnik 1848.

Pod lipo. Letnik 1869.

Rdeči prapor. Letnika 1900, 1905.

Russkoe Slovo. Letnik 1909.

Slavenska misao. Letnik 1903, 1905.

Slovanski svet. Letniki 1888, 1889, 1890, 1891, 1892, 1893, 1896.

Slovenec. Letnik 1908.

Slovenski narod. Letniki 1869, 1870, 1878, 1882, 1905, 1908.

Vossische Zeitung. Letnika 1914, 1915.

Literatura

Ahačič, Kozma. 2006. Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega: vsebinski

opis, okoliščine nastanka, pregled ocen, jezik, tekstnokritični aparat ter

diplomatični in kritični prepis pesmi 1818–1852. Ljubljana: Slavistično društvo

Slovenije.

Anderson, Benedict. 2006. Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma.

Ljubljana: Studia Humanitatis.

Apih, Elio. 1958. »La societá Triestina tra il 1815 ed il 1848.« Italia del Risorgimento e

mondo danubiano-balcanico. Udine: Del Bianco.

187

Ara, Angelo in Claudio Magris. 2001. Trst, obmejna identiteta. Ljubljana: Študentska

založba.

Balibar, Étienne. 2004. Strah pred množicami. Politika in filozofija pred Marxom in po

njem. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Basinski, Pavel. 2015. Lev Tolstoj: Pobeg iz raja. Ljubljana: Beletrina.

Belinski, Visarjon Grigorjevič. 1953–1959. Polnoe sobranie sočinenij. Moskva:

Akademii nauk SSSR.

Berlin, Isaiah. 2014. Ruski misleci. Ljubljana: Študentska založba.

Biber, Dušan. 1959. »Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski

publicistiki med balkanskimi vojnami v letih 1912–1913«. Istorija XX. veka 1

(1): 285–325.

Clark, Cristopher. 2013. The Sleepwalkers: How Europe went to War in 1914. London:

Penguin Books.

Clark, Cristopher. 2017. Mesečniki. Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno.

Ljubljana: Cankarjeva založba.

Cornwall, Mark. 2000. »The Spirit of 1914 in Austria-Hungary.« Prispevki za novejšo

zgodovino 55 (2): 7–21.

Cvirn, Janez. 2006. Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji.

Ljubljana: Založba Filozofske fakultete.

Čurkina, Iskra. 1979. »Osnovne etape v razvoju rusko-slovenskih odnosov v drugi

polovici 19. stoletja.« Zgodovinski časopis 33 (3): 451–462.

Čurkina, Iskra. 1995. Rusko-slovenski kulturni stiki. Ljubljana: Slovenska matica.

Čurkina, Iskra, Andrej Artizov in Vladimir Kološa. 2010. Rusko-slovenski odnosi v

dokumentih. Moskva: Drevlehranilišče.

Dostojevski, Fjodor Mihajlovič. 2017. Zapiski iz podtalja. Ljubljana: Beletrina.

Eagleton, Terry. 2006. Culture. Connecticut: Yale University Press.

Figes, Orlando. 2008. Natašin ples. Kulturna zgodovina Rusije. Ljubljana: Modrijan.

Figes, Orlando. 2010. Crimea. London: Penguin.

Figes, Orlando. 2013. Tragedija ljudstva. Ljubljana: Modrijan.

Führ, Christoph. 1968. Das k.u.k. Armeoberkommando und die Innenpolitik in

Österreich 1914–1917. Graz, Vienna, Cologne: Böhlau.

Furet, Francois. 1998. Minule iluzije. Esej o komunistični ideji 20. stoletja. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

188

Gantar Godina, Irena. 1994. Neoslavizem in Slovenci. Ljubljana: Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete.

Gestrin, Ferdo in Vasilij Melik. 1966. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do

1918. Ljubljana: DZS.

Gombač, Boris. 1993. Trst-Trieste: Dve imeni, ena identiteta. Trst, Ljubljana: Tržaška

založba in Narodni muzej.

Gombač, Boris. 2006. »Slovenska socialdemokracija v Trstu 1889–1900.« Zgodovinski

časopis 60 (1/2): 95–121.

Grafenauer, Bogo. 1974. Zgodovina slovenskega naroda. Ljubljana: DZS.

Grafenauer, Ivan. 6. maj 2017. »Cegnar, Fran.« Slovenska biografija.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi156700/.

Granda, Stane. 1989. »Prepir o nacionalni in državnopravni pripadnosti Istre v

revolucionarnem letu 1848/9.« Kronika 37 (1/2): 66–75.

Grdina, Igor. 1991. »Jovan Vesel Koseski, poet in glasnik slovenske meščanske dobe.«

Obdobje slovenskega narodnega preporoda: (ob 70-letnici ljubljanske

slavistike). 271–284. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Grdina, Igor. 2010. Ivan Hribar: jedini resnični radikalec slovenski. Ljubljana: ZRC

SAZU.

Hanisch, Ernst. 1994. Der lange Schatten des Staates. Österreichische

Gesellschaftgescichte im 20. Jahrhundert. Wien: Ueberreuter.

Heppner, Harald. 1976. Das Russlandbild in der öffentlichen Meinung Österreichs.

Graz: Universitätverlag.

Himka, John Paul. 1999. Religion and Nationality in Western Ukraine. Montreal:

McGill-Queen's University Press.

Hobsbawm, Eric. 2007. Nacije in nacionalizem po 1780. Ljubljana: *cf.

Hobsbawm, Eric. 2010. Čas revolucije. Ljubljana: Sophia.

Hobsbawm, Eric. 2011. Čas kapitala. Ljubljana: Sophia.

Hroch, Miroslav. 1993. »From National Movement to the Fully Formed Nation.« New

Left Review 33 (198): 3–20.

Jezernik, Božidar. 2013. Nacionalizacija preteklosti. Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Judson, Pietr. 1998. Wien brennt! Die Revolution von 1848 und ihr liberales Erbe.

Wien: Böhlau.

189

Judson, Pietr. 2006. Guardians of the nation: activists on the language frontiers of

imperial Austria. Cambridge: Harvard University Press.

Kardelj, Edvard. 1957. Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: DZS.

Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju: zdravilišča, kopališča in kraške

jame (1819–1914). Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Kermavner, Dušan. 1960. Slovenska publicistika in prva ruska revolucija. Ljubljana:

DZS.

Kermavner, Dušan. 1961. »Slovenski apostol rusofilstva pred stoletjem.« Naša

sodobnost 9 (1): 20–30.

Kermavner, Dušan. 1962. »Hegemonistična prekonstrukcija jugoslovanskega kongresa

v Ljubljani leta 1870.« Zgodovinski časopis 16 (1): 81–144.

Kermavner, Dušan. 1963. Začetki slovenske socialne demokracije v desetletju 1884–

1894. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Kermavner, Dušan. 8. maj 2017. »Tuma, Ferdinand Lev.« Slovenska biografija.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi732523/.

Klabjan, Borut. 2006. »Trst in Primorska med svetovnima vojnama v luči

češkoslovaške politike.« Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Filozofska fakulteta.

Klabjan, Borut. 2007. Češkoslovaška na Jadranu. Čehi in Slovaki ter njihove povezave s

Trstom in Primorsko od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Koper:

Univerzitetna založba Annales.

Klabjan, Borut. 2011. »Jadran je naš. Nacionalno prisvajanje jadranskega morja pred

prvo svetovno vojno in po njej.« Annales 21 (1): 43–54.

Koblar, France. 6. maj 2017. »Vesel-Koseski, Jovan.« Slovenska biografija.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi778833.

Kosi, Miha. 1998. Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med

antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC.

Kohn, Hans. 1956. Die Slawen und der Westen. Die Geschichte des Panslawismus.

Wien: Herold Verlag.

Kohn, Hans. 1961. »The Impatct of Pan-Slavism on Central Europe.« The Review of

Politics 12 (3): 323–333.

Lamanski, Vladimir Ivanovič. 1998. »Reč naslavjanskom zvezde 1867 g.« Russko

slavanskaja civilizacija. Evgenij Sergejevič Tronckij, 23–30. Moskva: AKIRN.

190

Lamanski, Vladimir Ivanovič. 2010. »Čitenja o slavjanskoj istorii v imperatorskom

Sankt-Peterburškom universitete.« Geopolitika panslavizma. Oleg Anatolevič

Platonov, 699–741. Moskva: Institut Russkoi Civilizacii.

Landwehr, Achim. 2008. Historische Diskursanalyse. Frankfurt: Campus Verlag.

Leontić, Ljubo. 8. Maj 2017. Hrvatska enciklopedija. http://enciklopedija.hr/

Natuknica.aspx?ID=36072.

Lindström, Fredrik. 2008. Empire and Identity. Biographies of Austrian State Problem

in the Late Habsburg Empire. West Lafayette: Purdue University Press.

Logar, Janez. 6. maj 2017. »Rudmaš, Simon.« Slovenska biografija.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi524611.

Logar, Janez. 6. maj 2017. »Verne, Mihael.« Slovenska biografija.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi775917.

Mandić, D. 20. maj 2017. »Narodna radnička organizacija.« Istarska enciklopedija.

Http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=1856.

Marušič, Branko, 1978. »O razmerju med slovenskim in italijanskim političnim

gibanjem na Goriškem in v Trstu v letih 1848–9.« Goriški letnik 4 (1), 35–49.

Marušič, Branko. 1999. »Pregled društvene dejavnosti v Avstrijskem primorju (1848–

1918).« Annales 9 (1): 163–192.

Marušič, Branko. 2012. Sosed o sosedu: prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega

sožitja. Trst: ZTT.

Marušič, Branko. 6. maj 2017. »Blažir, Ivan.« Slovenska biografija.

http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004340/

Marx, Karl. 2010. The Revolutions of 1848: Political Writings. London: Verso.

Matula, Vladimir in Iskra Čurkina. 1975. Zarubežnye Slavjane i Rossija: dokumenty

arhiva M. F. Raevskogo: 40–80 gody XIX veka. Moskva: Nauka.

Matvejević, Predrag. 2008. Mediteranski brevir. Ljubljana: V. B. Z.

Melik, Vasilij. 1964. »O nekaterih vprašanjih slovenske politike v začetku 60. let 19.

stoletja.« Zgodovinski časopis 18 (1): 155–171.

Melik, Vasilij. 1969. »Slovensko narodno gibanje za časa taborov.« Zgodovinski

časopis 23 (1-2): 75–88.

Merku. 2002. Okoličanski bataljon: Fatti di luglio – 1868. Trst: Mladika.

Miladinović Zalaznik, Mira. 6. maj 2017. »Auersperg, Marija Anton Aleksander, grof.«

Slovenska biografija. Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi131820/.

191

Milojković Djurić, Jelena. 1994. Panslavism and national identity in Russia and the

Balkans: 1830–1880. Boulder: East European monographs.

Moritsch, Andreas, ur. 1999. Pomlad Narodov / Völkerfrühling. Celovec, Ljubljana,

Dunaj: Mohorjeva Celovec.

Morris, Jan. 2011. Trst in kaj pomeni nikjer. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Nikitin, Sergej Aleksandrovič. 1960. Slavjanskie komitety v Rossii. Moskva:

Moskovskij univesitet.

Orton, Lawrence. 1978. The Prague Slav Congress of 1848. New York: Clumbia

University Press.

Pagnini, Cesare. 1948. »Atteggiamenti di Pacifico Valussi e di Francesco Dall' Ongaro

nel 1848«. La porta orientale 18 (1): 62–67.

Pagnini, Cesare. 1959. I giornali di Trieste. Dalle origini al 1959. Milano: Centro studi.

Pahor, Samo. 1971. Slavjanski rodoljub. Mesečni časopis na svitlobo dan od

Slavjanskiga društva v Terstu. Faksimile vseh šestih številk iz leta 1849. Trst:

ZTT.

Pahor, Milan. 2004. Slavjanska sloga: Slovenci in Hrvati v Trstu: od avstroogrske

monarhije do italijanske republike. Trst: ZTT.

Pahor, Milan. 2010. »Slovenske (in slavjanske) čitalnice in knjižnice v Trstu in okolici

v letih 1848–1918. Goriški letnik 33–34 (1): 385– 437.

Palairet, M. R. 1997. The Balkan economies c.1800–1914: evolution without

development. Cambridge: Cambridge University Press.

Paloscia, Franco. 2005. Viaggio e turismo nella storia delle cilivita. Roma: Agra.

Paul, Diane. 1981. »In the Interest of Civilization: Marxist Views of Race and Culture

in the 19th Century«. Journal of the History of Ideas. 42 (1): 115–137.

Perovšek, Jurij. 1999. »Jugoslovanstvo in vprašanje narodov v južnoslovanski

problematiki 19. in 20. Stoletja.« Prispevki za novejšo zgodovino 39 (2): 54–91.

Pirjevec, Jože. 1977a. Niccolò Tommaseo tra Italia e Slavia. Venezia: Marislio Editori.

Pirjevec, Jože. 1977b. M. F. Raevskij in slovenski rusofili. Jezik in slovstvo, 23 (1), 23–

26.

Pirjevec, Jože. 2000. »Trst v slovenski politični misli: 1848–1947«. 2000, revija za

krščanstvo in kulturo 31 (127/128), 49–82.

Pirjevec, Jože. 2007. Trst je naš. Boj Slovencev za morje (1848–1951). Ljubljana: Nova

revija.

192

Pleterski, Janko. 1971. Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana: Slovenska

matica.

Pleterski, Janko. 1970. Koroški Slovenci med prvo svetovno vojno. Ljubljana: RSS.

Prijatelj, Ivan. 1955. Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina. I. Ljubljana:

DZS.

Prijatelj, Ivan. 1956. Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina. II. Ljubljana:

DZS.

Radusionović, Milorad. 1991. »Antanta i Aneksiozna kriza.« Istorija XX. veka 9 (1): 7–

22.

Reill, Dominique. 2012. Nationalists Who Feared The Nation. Adriatic Multi-

Nationalism in Habsburg Dalmatia, Trieste, and Venice. Stanford: Stanford

University Press.

Rogel, Carole. 1977. The Slovenes and Yugoslavism 1890–1914. New York: Columbia

University Press.

Schulze, Hagen. 2003. Država in nacija v evropski zgodovini. Ljubljana: cf.

Solovivev, Aleksander. 6. maj 2017. »Aleksander L. Pogodin.« Slovarji i enciklopedii

na akademike. Http://dic.academic.ru/dic.nsf/bse/121448/%D0%9F%D0%BE%

D0%B3%D0%BE%D0%B4%D0%B8%D0%BD.

Stariha, Gorazd. 1998. »Celje in krimska vojna.« Iz zgodovine Celja 1848–1918 2 (1):

73–87.

Šelih, Alenka, Milica Antić Gaber, Alenka Puhar, Tanja Rener, Rapa Šuklje in Marta

Verginella. 2007. Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na

Slovenskem. Ljubljana: Tuma, SAZU.

Šidak, Jaroslav. 1973. Studije iz hrvatske povjesti XIX. stoljeća. Zagreb: Sveučilište –

Institut za hrvatsku povijest.

Šlebinger, Janko. 6. maj 2017. »Ivan Macun.« Slovenska biografija.

Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi337395/.

Štepec, Marko. 2002. »Antisemitizem, Evropa in Slovenci.« Slovenci v Evropi, ur. Peter

Vodopivec, 61–85. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete

univerze v Ljubljani.

Ude, Lojze. 1967. Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1903–1914. Beograd: Posebna

izdanja Srpske akademije nauka i umetnosti.

Vidmar, Josip. 1995. Kulturni problem slovenstva. Ljubljana: Cankarjeva založba.

193

Vivante, Angelo. 1945. Irredentismo adriatico. Contributo alla discussione sui rapporti

Austro-Italiani. Trieste: Casa editrice Giulia.

Vodopivec, Peter. 2004. »Slovenci in Habsburška monarhija.« Slovensko avstrijski

odnosi v 20. stoletju, ur. Dušan Nečak in sodelavci, 33–47. Ljubljana: Oddelek

za zgodovino Filozofske fakultete univerze v Ljubljani.

Vodopivec, Peter. 2006. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska

zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan.

Vodopivec, Peter. 1999. »Slovenci od Kopitarja do Prešerna.« Pomlad Narodov /

Völkerfrühling, ur. Andreas Moritsch, 13–30. Dunaj: Mohorjeva Celovec.

Verginella, Marta. 2011. »Nacionalna pripadnost žensk in njihovo delovanje na

nacionalnem obrobju.« Jeziki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji. V

počastitev 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja, ur. Kozma Ahačič in Petra

Testen, 253–262. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Zajc, Marko. 2009a. »Panslavizem, panslavizem, bi se kričalo od vseh strani!« K

zgodovini slovanstva, slovenstva in nemškega strahu pred panslavizmom 1788–

1861«. Prispevki za novejšo zgodovino 49 (1): 31–42.

Zajc, Marko. 2009b. »Velika Slovenija v panslavistični verigi.« Prispevki za novejšo

zgodovino 49 (2): 21–32.

Zajc, Marko in Janez Polajnar. 2012. Naši in vaši. Iz zgodovine slovenskega

časopisnega diskurza v 19. in na začetku 20. stoletja. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Zwitter, Fran. 1990. O slovenskem narodnem vprašanju. Ljubljana: Slovenska matica.

Žitko, Salvator. 1999. »Leto 1848 in proces formiranja nacionalne zavesti pri tržaških in

istrskih Slovencih.« Annales 9 (2): 291–326.