VPLIV TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU NA KVALITETO … · 2017. 12. 1. · Nevrotske motnje (obsesivno kompulzivna motnja, konverzivna motnja, anskioznost in fobija, post – travmatska

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

SOCIALNA PEDAGOGIKA

Maša Valentič Ponikvar

doc.dr. Jana Rapuš Pavel

VPLIV TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU NA KVALITETO ŢIVLJENJA

MLADIH ODRASLIH

Diplomsko delo

Ljubljana, 2013

1

POVZETEK

V diplomskem delu se osredotočam na teţave v duševnem zdravju pri mladih odraslih.

Najprej predstavim medicinski pogled na teţave v duševnem zdravju, ki predpostavlja

fiziološki izvor in tako tudi zdravi simptome t.i. duševnih bolezni. Nato predstavim

psihosocialni pogled na teţave v duševnem zdravju, ki se osredotoča na psihološke in

socialne vzroke za teţave v duševnem zdravju. Psihosocialna rehabilitacija se posveča bolj

celostni podpori posameznika s teţavami v duševnem zdravju. Pojasnim nastanek razvojno

specifične skupine mladih odraslih in opredelim njihove razvojne značilnosti. V nadaljevanju

teoretično pojasnim posamezna področja ţivljenja oseb s teţavami v duševnem zdravju.

Empirični del opisuje kvalitatitivno raziskavo v kateri uporabim biografski pristop zbiranja in

rekonstrukitvno razlagalno obdelavo podatkov. Namen raziskave je ugotoviti kako različni

dejavniki sovplivajo na teţave v duševnem zdravju, njihov vpliv na ţivljenjski potek in

kakovost ţivljenja posameznika. Ugotavljam, da na teţave v duševnem zdravju pomembno

vpliva splet neugodnih okoliščin, ter pomanjkanje emocionalne opore. Teţave v duševnem

zdravju pomembno vplivajo na vsa področja ţivljenja.

Ključne besede: Teţave v duševnem zdravju, mladi odrasli, kakovost ţivljenja, ţivljenski

potek, kvalitativno raziskovanje.

SUMMARY: IMPACT OF PROBLEMS IN MENTAL HEALTH ON QUALITY OF LIFE

OF YOUNG ADULTS

This diploma focuses on mental health problems in young adults. First I present a medical

view on mental health which implies a physiological origin and thus treat the symptoms of so

called mental illness. Then I introduce psychosociol view at mental health problems, which

focuses on the psychological and social causes of mental health problems. Psychosocial

rehabilitation focuses on more holistic support of individuals. Secondly I explain emergence

of developmental specific group of young adults.Thirdly I explain each different aspects of

life of people with mental health problems. The empirical part of the diploma describes

qualitative research. I used biographical approach in obtaining and reconstructive –

explainatory approach in analyzing data. I found out that set of circumcantes and a lack of

emotional social support has important impact on problems in mental health and that it has

important impact on all areas of life.

Key words: Problems in mental health, young adults, quality of life, life course, qualitative

research

2

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................................................................................. 3

2. TEORETIČNI DEL ....................................................................................................................................................... 4

2.1 MEDICINSKI POGLED NA TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU ................................................. 4

2.2 PSIHOSOCIALNI POGLED NA TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU ........................................... 6

2.2.1 POSLEDICE BOLNIŠNIČNEGA ZDRAVLJENJA IN STIGMA ............................................. 8

2.2.2 PSIHOSOCIALNA OBRAVNAVA OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU ......... 8

2.3 MLADI ODRASLI KOT SPECIFIČNA DRUŢBENA SKUPINA ...................................................... 9

2.3.1 DRUŢBENO OZADJE NASTANKA MLADIH ODRASLIH ................................................... 9

2.3.2 RAZVOJNE SPECIFIČNOSTI MLADIH ODRASLIH ............................................................ 10

2.4 KVALITETA ŢIVLJENJA IN TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU ............................................. 12

2.4.1 SAMOPODOBA ........................................................................................................................ 12

2.4.2 DRUŢINE OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU ................................................ 13

2.4.3 SOCIALNA OPORA OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU ............................... 14

2.4.4 ZAPOSLITEV OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU .......................................... 15

3 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................................................................ 17

3.1 METODOLOGIJA .............................................................................................................................. 17

3.2 PRIKAZ REZULTATOV ................................................................................................................... 19

3.3 INTERPRETACIJA ............................................................................................................................ 23

3.3.1 ZAČETEK TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU ...................................................................... 23

3.3.2 ŢIVLJENJSKI POTEK OD ZAČETKA TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU DO DANES ... 24

3.3.3 STROKOVNE OBRAVNAVE TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU ...................................... 24

3.3.4 VPLIV NA KVALITETO ŢIVLJENJA ..................................................................................... 25

4 SKLEP .......................................................................................................................................................................... 29

5 VIRI .............................................................................................................................................................................. 32

6 SEZNAM PRILOG ...................................................................................................................................................... 35

3

1 UVOD

V diplomskem delu se ukvarjam s temo teţav v duševnem zdravju pri mladih odraslih. Zanjo sem se

odločila, ker sem v zadnjih letih srečala kar nekaj posameznikov, ki so se namesto tega, da bi se

ukvarjali z lastnim prehodom v odraslost, so se soočali z ovirami, ki so jih prinesle teţave v duševnem

zdravju. S terminom 'teţave v duševnem zdravju' mislim na vsa tista duševna stanja, ki ovirajo

posameznika v njegovem vsakdanjem ţivljenju, predvsem na tista, ki jih v druţbi poimenujejo kot

duševna bolezen, duševna motnja, duševne in vedenjske motnje, psihiatrične motnje in podobno.

Menim, da je uporabljen termin manj stigmatizirajoč, saj se v prvo vrsto postavlja osebo. Poleg tega

'teţave' pomenijo nekaj prehodnega, kar teţave v duševnem zdravju tudi lahko so.

V prvem delu teoretičnega dela opisujem medicinski pogled na teţave v duševnem zdravju, ki je v

sodobnosti še vedno zelo uveljavljen. V nadaljevanju opišem psihosocialni pogled na teţave v

duševnem zdravju, ki je začel nastajati v šestdesetih in sedemdesetih letih kot odgovor na kritiko

psihiatričnega zdravljenja. Najbolj pa osebam s teţavami v duševnem zdravju škodi druţbena stigma,

ki jim pripisuje kopico nezmoţnosti in ustrahuje ljudi pred njihovo »norostjo«. Tako osebe poleg teţav

v duševnem zdravju pridobijo še status pohabljenca v druţbi. To pa vpliva tudi na njegove socialne

mreţe, status in odnose v druţini, moţnost zaposlovanja, moţnosti samostojnega ţivljenja.

Mladi odrasli so specifična druţbena skupina, ki je nastala zaradi druţbenih okoliščin, predvsem zaradi

podaljšanja dobe izobraţevanja in teţjega prehoda na trg delovne sile. Te in druga socialna razmerja

jim odmikajo prehode v odraslost, samostojnost. Mladi s psihiatrično diagnozo pa so dvojno

stigmatizirani. Zato se v zadnjem delu teoretičnega dela ukvarjam s tem, kako teţave v duševnem

zdravju vplivajo na kvaliteto njihovega ţivljenja. Diplomsko delo ima dva cilja in sicer, raziskati

sovplivanje različnih dejavnikov na teţave v duševnem zdravju, ter njihov vpliv na ţivljenjski potek in

kakovost ţivljenja mladih odraslih.

4

2. TEORETIČNI DEL

2.1 MEDICINSKI POGLED NA TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Da sta pojma bolezen in zdravje socialna konstrukta, ki ju določa druţba v vsakokratnem

zgodovinskem okvirju, se strinja več avtorjev, med drugim tudi avtorica Ule (2003). Meni, da se

spreminja v skladu z ideologijami, vrednostnimi sistemi, kulturnimi tradicijami ter razvojem medicine.

V preteklosti je bila bolezen pojmovana kot boţja kazen za grehe, hkrati pa je bila moţnost, da se

posameznik s trpljenjem odkupi za grešnost. Z razvojem medicine med 17. in 19. stoletjem je tudi

vedno bolj prevladovala miselnost, da je zdravje individualni fenomen, torej je posameznik sam

odgovoren za svoje stanje glede na svoj ţivljenjski slog. Kar pomeni, da se je bolezni moč izogniti. V

19. stoletju se je pričela skrb za javno zdravje, začeli so se graditi sistemi za varovanje splošnega

druţbenega zdravja. Hkrati pa je medicina začela z merjenjem pojavov določati tudi standard

“normalnosti”. Iz medicine se je ločevanje med normalnim in patološkim prenesla na vse spektre

človeškega ţivljenja. Medicina si je v 19. stoletju zagotovila tudi monopol nad določanjem in

upravljanjem duševnih bolezni. Uvedla je psihiatrične bolnišnice, azile, norišnice, ki so totalne

ustanove, v katerih je imela popolni nadzor z namenom, da pospravi »duševne bolnike« izpred oči

druţbe. Te obstajajo še danes, prav tako pa se ohranja tudi pogosta predstava o izvoru duševne

»bolezni« kot posledice grešnosti, umazanosti.

Kot navaja več avtorjev ( med drugimi Lamovec, 1995,1998 in Flaker, 1993) se tudi obstoječi drţavni

sistemi ne odločajo za celostno sistemsko skrb za osebe s teţavami v duševnem zdravju, temveč jim

zagotavlja zgolj medicinsko oskrbo. Na voljo je ambulantno zdravljenje pri psihiatru, v najbolj kriznih

časih pa zdravljenje v psihiatrični bolnišnici ter socialno varstvene zavode, kamor »odlagajo« vse tiste,

ki nimajo koga, ki bi lahko skrbel zanje. V vseh primerih pa gre v največji meri za medikamentozno

terapijo.

Flaker in Lamovec (1993) razkrivata vprašljivost obstoja duševnih bolezni, kot fizioloških bolezni, ki

bi bile potrebne psihiatričnega zdravljenja. Kot pravi (prav tam), shizofrenije, ki je znana kot ena

najteţjih duševnih bolezni, še danes ni mogoče medicinsko opredeliti in dokazati. Kako vprašljiva je

zanesljivost psihiatrične stroke pri ocenjevanju teţav v duševnem zdravju pa nakazuje sledeči opis

tveganega eksperimenta. Rosenhan (1991) opisuje eksperiment v katerem je sodelovalo 8 duševno

zdravih ljudi, ki so jim vodje eksperimenta naročili naj simulirajo, da slišijo glasove. Kot pravi avtor so

te simptome izbrali, ker so podobni eksistencialnim simptomom, ki bi lahko izhajali iz boleče

zaskrbljenosti zaradi doţivljanja nesmisla. Teh 8 psevdopacientov se je naročilo na pregled v 12

5

različnih psihiatričnih bolnišnicah. Ob pregledu so navajali poleg teh simuliranih simptomov, tegobe in

veselja njihovih resničnih ţivljenj. V vseh 12 psihiatričnih bolnišnicah so bili sprejeti z diagnozo

shizofrenija, samo eden je dobil diagnozo manično-depresivna motnja. Dolţina hospitalizacije je

trajala najmanj 7 in največ 52 dni. Kar je še posebej zanimivo je to, da je 30% pacientov od 118

prisotnih, ki so bili poleg simulantov na sprejemnem oddelku, izrazilo sum o »ne – norosti«

psevdopacientov. Med tem, ko nihče od medicinskega osebja ni opazil tega kljub temu, da so

psevdopacienti prenehali s simulacijo in začeli z običajnim vedenjem, takoj ob prihodu na oddelek. Vsi

psevdopacienti z začetno diagnozo shizofrenijo, razen enega, so bili odpuščeni z diagnozo shizofrenija

v remisiji.

Za oris kaj se šteje za duševno bolezen v psihiatričnem diskurzu navajam poenostavljeno klasifikacijo

motenj v duševnem zdravju, ki jo navaja Rigler (Rigler, 2010).

Najpogostejše motnje v duševnem zdravju pri adolescentih

Razpoloţenjske motnje (depresivnost, manija, bipolarna motnja)

Nevrotske motnje (obsesivno kompulzivna motnja, konverzivna motnja, anskioznost in fobija, post

– travmatska stresna motnja, prilagoditvena motnja)

Osebnostne motnje ( paranoidna, narcistična, histionična, shizoidna, anakastična, borderline)

Psihotične motnje (psihoza, shizofrenija, shizoafektivne motnje)

Motnje hranjenja

Zloraba psihoaktivnih substanc

Organske poškodbe glave

Da teţave v duševnem zdravju niso redkost in še manj stvar posameznika, ampak druţben problem,

kaţejo tudi statistični podatki. Namreč raziskave duševnega zdravja (Kamin in Jeriček Klanšček 2009)

kaţejo, da je v letu 2006 stopnja obiskov na primarni ravni (obisk osebnega zdravnika) zaradi teţav v

duševnem zdravju 45,5 na 1000 prebivalcev, s tem da je stopnja pri ţenskah enkrat višja od stopnje pri

moških. Pri obeh spolih pa sta najpogostejši teţavi bili depresija in anksiozne motnje. Na sekundarni

ravni (obisk specialistične ambulante) pa je opravljenih 65556 prvih pregledov z diagnozo duševnih in

vedenjskih motenj1 ali namernih samopoškodb. V grobem to pomeni, da v Sloveniji vsak dan poišče

184,15 ljudi pomoč zaradi teţav v duševnem zdravju pri osebnem zdravniku. V letu 2006 je bilo v

Sloveniji izvedenih 11.608 primerov hospitalizacij zaradi teţav v duševnem zdravju, kar je 3,9% vseh

hospitalizacij. V Zdravstvenem statističnem letopisu (Moravec Bergar, Pribaković Brinovec in Trdić,

2011) je zabeleţeno, da je v letu 2010 bilo izvedenih 11.212 hospitalizacij zaradi duševnih in

1 Tekom besedila termin “duševne in vedenjske motnje” ohranjam zaradi doslednega navajanja strokovnega

vira.

6

vedenjskih motenj. Kar pomeni, da hospitalizirajo 31,5 ljudi na dan. Kot najpogostejše

diagnoze/vzroki za te hospitalizacije se navaja duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja alkohola

(21,5%), shizofrenija (14,2%) ter reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje (6,8%).

Zastrašujoče pa je, da kar 19,4 % vseh bolnišničnih dni v letu 2006, predstavljajo bolnišnični dnevi v

psihiatrični bolnišnici (Kamin in Jeriček Klanšček 2009). Povprečno trajanje bolniškega staleţa zaradi

duševnih motenj je bilo 44,37 dni, v primerjavi z drugimi boleznimi in zastrupitvami, ki so trajale

povprečno 18,74 dni. V letu 2006 je bilo izdanih kar 689 receptov za zdravila za zdravljenje teţav v

duševnem zdravju na 1000 prebivalcev, kar pomeni, da je kar 9% vseh izdanih receptov namenjenih za

zdravljenje duševnih motenj (Kamin in Jeriček Klašček 2009). V istem letu je v Sloveniji storilo

samomor 529 ljudi, grobo rečeno vsak dan se zgodi vsaj en samomor. Statistični urad RS (Vertot,

2009) navaja podatek iz leta 2009, da je v zadnjih 50 letih samomor naredilo kar 27.000 ljudi, kar

pomeni, da je vsake 16 ur umrl en človek zaradi duševne stiske.

Navedeni podatki govorijo o tem, da so medicinsko evidentirane teţave v duševnem zdravju dokaj

pogost pojav in ne neka »norost«, ki prizadane samo osamljene posameznike. So druţben problem, saj

nastajajo znotraj nje in vplivajo nanjo. Podatki pa govorijo tudi o tem, da je medicinska pomoč še

vedno prva na katero se posamezniki s teţavami obrnejo. Pogostnost pojava izraţa tudi potrebo po

poglobljenem raziskovanju, da bi lahko bolje spoznali njegov nastanek, razvoj in predvsem zato, da bi

iskali alternativne obravnave teţav v duševnem zdravju.

Da bi razumeli, kaj diagnoze pomenijo v vsakdanjem ţivljenju oseb s teţavami v duševnem zdravju in

njihovih bliţnjih, je potrebno obrniti fokus iz telesnosti na celosten pogled. Ţe v antični Grčiji, če ne ţe

prej, so priznavali več dimenzionalnost človekovega obstoja – fizični, psihični, duhovni (Ule, 2003).

Čemur danes lahko dodamo še dimenzijo socialnosti.

2.2 PSIHOSOCIALNI POGLED NA TEŢAVE V DUŠEVNEM

ZDRAVJU

Začetki kritike psihiatrije in zahtev o ukinitvi psihiatričnih institucij so se začeli v šestdesetih in

sedemdesetih letih. Flaker (1993) pravi, da se je v tem času sproţilo uvajanje psihosocialnih in

psihoterapevtskih načel v obravnavo oseb s teţavami v duševnem zdravju. Sočasno se je začelo

raziskovanje in iskanje alternative medicinskemu pogledu na teţave v duševnem zdravju.

Temeljno stališče psihosocialnega pogleda na teţave v duševnem zdravju je, da teţave v duševnem

zdravju izvirajo iz človekovega ţivljenjskega poloţaja, kot celote, ne zgolj iz telesa. Pri tem upošteva

7

in raziskuje vpliv tako psiholoških kot tudi socialnih dejavnikov razvoja in posledic teţav v duševnem

zdravju. K raziskovanju teţav v duševnem zdravju pa je pripomoglo tudi razširjeno pojmovanje

duševnega zdravja. Danes Svetovna zdravstvena organizacija (World health organization, 1986, v

Kamin in Jeriček Klanšček, 2009) pojmuje zdravje kot »celovit pojem, ki vsebuje fizično, duševno in

socialno raven človeka. Zdravje ni samo odsotnost bolezenskih simptomov, ampak tudi dobro počutje,

zadovoljstvo, uspešno spoprijemanje s težavami, učinkovito reševanje problemov, vseobsegajočo

blaginjo,«. V preteklosti so preučevali duševno zdravje z zbiranjem podatkov o prisotnosti bolezenskih

simptomov, umrljivosti zaradi teţav v duševnem zdravju, samopoškodbah in številu hospitalizacij.

Danes pa se raziskovanje razširja tudi na vidike občutij sreče, zadovoljstva in kompetentnosti.

Duševne stiske izhajajo iz preseka preteklih ţivljenjskih izkušenj s trenutnim psihičnim in socialnim

stanjem. Telo samo od sebe ne bo proizvajalo simptomov, če ni pod vplivom stresnih ne-telesnih

dejavnikov. Lamovec (1998) pravi, da naj bi duševne krize nastale kot rezultat interakcije med

obremenilnimi dejavniki okolja s specifičnim odzivanjem osebe, tako psihološkim kot fiziološkim

odzivanjem in spoprijemanjem s stresom. Mnogi avtorji med drugimi tudi Lamovec (1995) in Švab

(2004) so mnenja, da je za začetek in razvoj teţav v duševnem zdravju ključno pomanjkanje

podpornosti socialnih mreţ. Kako se oseba odziva na stres pa je stvar preteklih ţivljenjskih izkušenj

odzivanja na konflikte in trenutne psihične odpornosti. Lamovec (1998) nadaljuje, da pojmovanje

duševne krize temelji na teoriji stresa, ki predvideva fazo alarmne reakcije, fazo odpora in fazo

izčrpanosti. Tako naj bi postopoma stiska naraščala, dosegla svoj vrhunec in zaradi velike napetosti

sledi faza izčrpanosti.

Lamovec (1998) opisuje pot od navadnega drţavljana do »duševnega bolnika« kot proces v katerem v

začetku bliţnja okolica zaznava spremenjena vedenja. Torej je nujno, da je drugačnost v stiku s

socialnim okoljem, ki določi drugačnost. Najprej osebo opozorijo na čudno vedenje in ji svetujejo, da

obišče psihiatra. Če tega ne stori in nadaljuje s »čudaštvom« se sicer obotavljajoče odločijo sami

intervenirati. Pokličejo psihiatrijo in sledi prisilna hospitalizacija, ki vzame osebi nekatere človekove

pravice. V psihiatrični bolnišnici se začne degradacijski proces, ko osebi odvzamejo osebne predmete,

mu določijo začetno diagnozo ter ga odvedejo na sprejemni oddelek. Tam nima moţnosti, da bi

uporabljal katerekoli osebne predmete, da bi telefoniral, še manj, da bi posedoval karkoli ostrega.

Oseba, ki je postala pacient, se mora podrediti in sprejeti medikamentozno zdravljenje, ki ga določi

psihiater. Zdravila oslabijo duševne procese. Poleg tega mora sprejeti vsa bolnišnična pravila in vlogo

bolnika. Podrejenost, dolgočasnost bolnišničnih rutin, ter socialna izoliranost iz poznanega okolja,

človeka pasivizira. Naredi ga nemočnega. Švab (1996) pri tem opozarja, da je največja nevarnost

8

samomora ravno po odpustu iz bolnišnice, ko so posamezniki zopet izpostavljeni prejšnjim

ţivljenjskim pritiskom.

2.2.1 POSLEDICE BOLNIŠNIČNEGA ZDRAVLJENJA IN STIGMA

Ko se teţave v duševnem zdravju pojavijo, spremenijo celotno posameznikovo ţivljenje ter ţivljenje

njegove bliţnje in širše okolice. Lamovec (1998) opozarja, da prizadenejo ne le specifične vitalne

funkcije, ampak tudi celotno osebnost človeka, mreţe odnosov in stremljenj. Poleg tega pa je

psihiatrična diagnoza dosmrtna, čeprav lahko teţave v duševnem zdravju med tem tudi izzvenijo. Švab

(1996) navaja tri sklope posledic, ki jih posameznik občuti po izteku akutne duševne stiske in sicer

notranje ali primarne nezmoţnosti, sekundarne socialne nezmoţnosti in terciarne socialne odpovedi.

Primarne se nanašajo na posledice samih teţav v duševnem zdravju, kot na primer motnje mišljenja,

halucinacije, blodnje, hitre menjave razpoloţenj, vrivanje nehotenih misli, psihomotorična

upočasnjenost itd. Sekundarne nezmoţnosti nastanejo ob stiku posameznika s socialnim okoljem.

Posamezniku se spremeni pogled na samega sebe, saj se je znašel v stigmatizirani skupini, ima vlogo

bolnika v socialnih mreţah in s tem posledično se zniţa tudi samospoštovanje. Med terciarne socialne

odpovedi pa uvršča druţbeni odgovor na diagnozo. Kot primer navaja stigmatizacijo, krčenje socialnih

mreţ, brezposelnost, revščino in pomanjkanja prostora v druţbi. Vse nakazuje na to, da se prave teţave

začnejo šele s psihiatrično diagnozo, ki nosi v druţbi veliko stigmo. Ta poslabšuje posameznikov

druţben poloţaj, ki pa ga vodi v ponovne duševne stiske in ponavljajo krog hospitalizacij. Švab (1996)

pravi tudi, da se verjetnost za ponovno hospitalizacijo po prvi, za dvajsetkrat poveča.

2.2.2 PSIHOSOCIALNA OBRAVNAVA OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM

ZDRAVJU

Psihosocialna obravnava ljudi s teţavami v duševnem zdravju obrača fokus na raziskovanje

psihosocialnih razlogov za nastanek bolezni in njenih posledic. Ukvarja se s tem, da bi izboljšala

delovanje posameznika v svojem okolju in mu s tem pomagala dvigniti kvaliteto ţivljenja v okviru

skupnosti, v kateri se nahaja. Lamovec (1998), meni, da je končni cilj psihosocialne obravnave

opolnomočenje, ki vsebuje druţbeni in psihološki vidik. Namen je torej osvoboditi posameznika vloge

pacienta v podrejenem in izključujočem druţbenem poloţaju ter mu zagotoviti moţnost, da ponovno

odkrije lastno angaţiranost za dosego lastnih in skupnostnih ciljev. Švab (2004) razlikuje

psihosocialno rehabilitacijo od zdravljenja v tem, da je namen rehabilitacije v izboljšanju delovanja in

zadovoljstva in ne samo zmanjšanje simptomov. Usmerjena je v sedanjost in prihodnost, njen

diagnostični okvir pa je ocena obstoječih in potrebnih spretnosti in podpore v določenem okolju. Kot

terapevtske tehnike navaja učenje socialnih spretnosti, koordinacija, izobraţevanje, samopomoč,

9

zagovorništvo, kot nasprotno v zdravljenju prevladuje medikamentozna terapija. Lamovec (1998)

opozarja na sledeče potrebe ljudi z dolgotrajnimi teţavami v duševnem zdravju: materialne vire

(stanovanje, hrana,…), spodbudo za samostojno ţivljenje v skupnosti, osvoboditev od odvisnosti od

svojcev in bolnišnic, ki pasivizirajo posameznika, izobraţevanje in podpora bliţnjim, zato, da bodo

lahko v oporo posamezniku; proţne skupnostne sluţbe, ki teţijo k aktivni participaciji in aktivaciji

svojih uporabnikov.

Skupnostne sluţbe nevladnih organizacij poskušajo zagotoviti pogoje za zadovoljevanje vseh potreb

posameznika v skupnosti. Ker pa stojijo tudi na podmeni, da je uporabnik skupnostnih sluţb

strokovnjak za lastno ţivljenje, celotna psihosocialna obravnava teţi k aktivni participaciji

posameznika od načrtovanja do izvedbe psihosocialne pomoči. Pri svojem delu upoštevajo uporabnika

skupnostnih sluţb kot enakovrednega partnerja in ne več kot podrejenega.

Nevladne organizacije v Sloveniji so Altra, Šent, Ozara, Novi paradoks. Te ponujajo in izvajajo

programe dnevnega centra, kjer lahko uporabniki preţivljajo prosti čas, se učijo socialnega

funkcioniranja, dobijo podporo; programe stanovanjskih skupin, s katerimi zagotavljajo bivanjsko

namestitev za posameznike in s tem spodbujajo k samostojnemu ţivljenju, zaposlitvene programe, s

katerimi skrbijo za večanje moţnosti zaposlitve in plačane zaposlitve. Poleg teh, pa izvajajo program

zagovorništva, ki je oblika pomoči, ko dobi posameznik podporo zagovornika pri uveljavljanju svojih

potreb in pravic. Zagovornik je glasnik posameznikovih potreb v primerih, ko sam tega ne zmore.

Poslanstvo teh organizacij je, da svojo ponudbo odgovorijo na potrebe posameznika in ga spodbudijo k

samostojnemu ţivljenju ter mu izboljšajo kvaliteto ţivljenja. S svojim delovanjem med drugim

preprečujejo poglabljanje teţav v duševnem zdravju. Usmerjajo se v skupnostno skrb za posameznike

s teţavami v duševnem zdravju. Njihov način dela od posameznika zahteva aktivno participacijo, s

čemer ga opolnomočijo. Nevladne organizacije pa delujejo tudi v smeri krepitve svojcev z

izobraţevanjem in samopomočnimi skupinami. Delujejo tudi na druţbeni ravni, v smeri

destigmatizacije z ozaveščanjem in informiranjem o teţavah v duševnem zdravju.

2.3 MLADI ODRASLI KOT SPECIFIČNA DRUŢBENA SKUPINA

2.3.1 DRUŢBENO OZADJE NASTANKA MLADIH ODRASLIH

V preteklosti je bil prehod iz obdobja otroštva v obdobje odraslosti hiter in jasen. Druţbene razmere so

zahtevale relativno hitro vključitev mladih v aktivno prebivalstvo, od otroške igre in šolanja direktno v

svet zaposlitev in odraslosti. Glavni udar emancipaciji mladim je prizadejala v devetdesetih po mnenju

avtorice Ule (2000) kapitalistično naravnana politika, ki je začela razbijati solidarnostne institucije v

10

druţbi, ki ne delujejo po logiki dobička in izgub. V ospredje je postavila karierni uspeh kot merilo za

samorealizacijo. To pa zagotavlja zmagovalce in poraţence v druţbi. Ule (prav tam) tudi pravi, da se

je zaradi teh druţbenih sprememb začel tudi velik pritisk na otroke in mladino, da naj doseţejo čim

višjo izobrazbo z namenom zagotoviti si čim boljšo prihodnost. To pa se je razširilo med vse socialne

sloje prebivalstva. Tako se pritisk izobraţevanja začne ţe v predšolskem obdobju in ţe od otroštva

naprej povzroča skrb in nesigurnost za lastno prihodnost. Ule (prav tam) nadaljuje, da je tudi sodobna

informacijska modernizacija sodobnih druţb, ki sicer odpira moţnosti za raznolikost izbir ţivljenjskih

stilov in potekov. Ne podpira vnaprej definiranih in monolitnih osebnih in socialnih identitet, trajnih

ţivljenjskih stilov. S tem pa odpira proces individualizacije, ki je izziv in tveganje za posameznika, saj

mu nalaga odgovornost za vključitev v druţbo, pri čemur so mu v preteklosti vsaj delno pomagale

institucije, kot so druţina, referenčne skupine. S tem, da individualizacija sicer odpira širok spekter

izbir različnih moţnosti, hkrati pa zmanjšuje obseg in moč sidrišč. Tako ostajajo mladi v t.i. socialni

praznini v kateri jim primanjkuje točk v katere bi se vpeli za to, da bi imeli občutek trdnosti. Na mlade

pa vplivata še dva druţbena trenda in sicer potrošništvo in hedonizem. Prvi vzbuja miselnost, da

človek za samospoštovanje potrebuje posedovanje določenih dobrin. Za kar potrebuje sredstva in če jih

nima, ima posledično tudi niţje samospoštovanje. Drugi opisuje miselnost, da se je treba predajati

uţitkom, kar ljudi demotivira za stremljenje za dolgoročnimi in višjimi cilji. Tomc (1999) navaja tudi

sledeče značilnosti mladostniškega obdobja in sicer netransparentnost (ni nedvoumnega obreda

prehoda v odraslost), negotovost (zaradi rastoče kompleksnosti sveta ni homogene instance, ki bi

procese odraščanja interpretirala), dolgotrajnost (zaradi podaljševanja študija se prehod v samostojno

hote ali nehote zavleče).

2.3.2 RAZVOJNE SPECIFIČNOSTI MLADIH ODRASLIH

Različni avtorji različno opredeljujejo razvojno obdobje adolescence (v Poljšak Škraban, 2004), ker se

odvijajo hitre in obseţne druţbene spremembe. Antrellova razdelitev (1993, po Kobal, 2000 v Poljšak

Škraban, 2004), ki loči puberteto med 12. in 15. letom, adolescenco med 16. in 24. letom ter

postadolescenco med 23. in 30. letom. Slednjo dobo pojmujemo tudi mladi odrasli. Po Kenistonu

(1971 v Poljšak Škraban, 2004) je postadolescenca posebna oblika mladosti, ki pomeni obdobje nove

intenzivne osebnostne in identitetne krize, ki sledi prvotni identitetni krizi v adolescenci. Eden od

pogojev za nastop tega obdobja je uspešno razrešena identitetna kriza adolescence. Izkušajo pa jo

večinoma tisti, ki podaljšujejo šolanje oz. ki se odločijo za študij. Tako se znajdejo v posebnem

izobraţevalnem moratoriju. Značilno za postadolscenco je bolj zavestna in kritična refleksija lastnih

socialnih vlog in druţbe kot celote. Vsebuje manj viharništva in intenzivnih čustev, kot adolescenca. V

tej krizi pa se vseeno ponovijo problemi identifikacije, psihološki problemi, iracionalno vedenje,

11

nevrotično vedenje. Tokrat pa je to posledica neuspešnega identificiranja mladih z druţbo odraslih in s

svojimi prihodnjimi vlogami v njej. Imajo ţe relativno urejeno samopodobo, zato razpoznavajo

neskladje med njo in druţbenimi pravili. Za to obdobje je značilno intenzivno preizkušanje različnih

ţivljenjskih slogov in eksperimentiranje s samim seboj. Rezultati tega pa so daljnoseţni, saj jih

dojemajo bolj obvezujoče.

Mladi niso več v opoziciji s svojimi starši, zavedajo je druţinskih vrednot, tradicij, kulture, vendar pa

se sprašujejo ali jo nadaljevati ali ne. Sposobni so preseči perspektive staršev. Vendar pa jih povezuje

ekonomska in socialno varstvena odvisnost od druţine. Kar pa lahko povzroči frustracije, saj si mladi

ţelijo, potrebujejo, samostojnost, a hkrati je ne zmorejo vedno v celoti doseči.

Čas študija prinaša identitetnem razvoju največje spremembe in doseţki (Waterman, 1985, v Poljšak

Škraban, 2004). Ponuja jim različne izkušnje, ki usmerjajo pozornost na identitetna vprašanja in

različne poti razreševanja le-teh. Vendar pa kot Nastran Uletova (2000, v Poljšak Škraban, 2004)

navaja, da se zaradi hitrih druţbenih sprememb ne oblikuje trdna in kontinuirana identiteta, ampak da

je sodoben psihološki subjekt sestavljen iz več sebstev, kar mu omogoča večjo proţnost do sprememb,

omogoča nove izkušnje in učenje, vendar pa je lahko zategadelj bolj ranljiva. Tako je posameznik bolj

izpostavljen stalnim krizam.

Mladina 2010 poroča (Lavrič, 2011), da sicer mladi izraţajo zadovoljstvo z lastnim ţivljenjem in s

svojim zdravjem, ki sta tesno povezana z teţavami v duševnem zdravju. Kljub temu pa nam statistični

podatki o pojavnosti teţav v duševnem zdravju (Kamin in Jeriček Klasnšček, 2009) kaţejo, da je v letu

2006 v starostni skupini med 20 in 29 let bila stopnja obiskov na primarni ravni (obisk osebnega

zdravnika) zaradi duševnih in vedenjskih motenj skoraj 30 na 1000 prebivalcev. Istega leta v isti

starostni skupini je stopnja prvih obiskov specialističnih ambulant 25 na 1000 prebivalcev. Število

primerov hospitalizacij v tej starostni skupini pa je pribliţno 475 na 100.000 prebivalcev.

Najpogostejši razlogi za hospitalizacijo v tej starostni skupini pa so pri moških shizofrenija,

shizotipske in blodnjave motnje; duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja ostalih psihoaktivnih

snovi, duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja alkohola, namerno samopoškodovanje in depresija.

Pri ţenskah v tej starostni skupini pa so shizofrenija, shizotispske in blodnjave motnje, depresija,

duševne in vedenjske motnje zaradi uţivanja psihoaktivnih snovi, namerno samopoškodovanje in

reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje. Čeprav raziskovalci poročajo (Lavrič, 2011), da je pri

mladih stopnja umrljivosti zaradi samomorov upadla v zadnjih 15 letih, pa vseeno ni zanemarljiva, saj

je v letu 2006 znašala skoraj 20 na 100.000 prebivalcev (Kamin in Jeriček Klanšček, 2009). Statistični

12

urad (Vertot, 2009) tudi opozarja, da je samomor tretji najpogostejši vzrok smrti do 25. leta pri

svetovnem prebivalstvu.

2.4 KVALITETA ŢIVLJENJA IN TEŢAVE V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Kvaliteta ţivljenja je še eden od druţbenih konstruktov, ki zelo variirajo glede na druţbeno

pojmovanje le-tega. Namreč v vsakokratni druţbi se določajo standardi, kriteriji s katerimi naj bi

merili kakovost ţivljenja prebivalstva. Diered in Suh (1997) omenjata tri različne podmene

pojmovanja kvalitete ţivljenja in vsaka določa svoje kriterije za raziskovanje le-te. Prva definira

kvaliteto ţivljenja kot izpolnjevanje normativno določenih kriterijev iz strani verskih, filozofskih ali

drugih sistemov. Druga jo pojmuje kot kupno moč posameznika, da si privošči stvari, ki si jih ţeli.

Tretja pa jo definira kot izraţeno posameznikovo zadovoljstvo. Vse prepogosteje se dogaja, da se

kvaliteta ţivljenja sistematično preverja samo na podlagi prve in podatkih zdravstvenega stanja. Da bi

zagotovili celostno sliko o kvaliteti ţivljenja, je potrebno raziskovati tudi po omenjeni tretji podmeni,

na katero sem se usmerila tudi sama. V nadaljevanju opisujem izbrana področja ţivljenja, ki imajo

pomemben vpliv na celostno kakovost ţivljenja.

2.4.1 SAMOPODOBA

Samopodoba ima veliko različni definicij. Najpreprostejša, pa kljub vsemu pove bistvo, je

»samopodoba predstavlja odnos, ki ga imamo do sebe, je vrednotenje samega sebe,« (Ţibert, 2011,

str.:9). Je sistem prepričanj z vrednostno komponento o samemu sebi. Ta dobi svoje temelje ţe v

otroštvu, z izkušnjami pa se razvija. V preteklosti so raziskovalci menili, da je samopodoba trajna

človeku. Danes pa ugotavljajo, da se samopodoba z izkušnjami spreminja. Sploh v današnjih

druţbenih pogojih, ki zahtevajo od ljudi, da se ves čas prilagajajo novim spremembam. Za tovrstne

ţivljenjske poteke je značilna t.i. »patchwork identity«, skrpana identiteta, ki se znova in znova

preoblikuje, dodaja in odvzema elemente.

Teţave v duševnem zdravju ključno vplivajo na samopodobo posameznika, saj ţe izkušnja občutenj

tekom razvoja teţav spreminja doţivljanje samega sebe. Hospitalizacija in zdravljenje v psihiatrični

bolnišnici, po mnenju mnogih, med drugimi tudi Lamovec (1995,1998), Flaker (1993), človeka otopi

in pasivizira, določi mu vlogo bolnika. Wright, Groonfein in Owens (2000) omenjajo stigmatizirani

»self«. Ta nastane, ko posameznik zaradi druţbene stigme preoblikuje in prestrukturira svojo

samopodoba. Ljudje se sicer s stigmo različno soočijo, lahko s tem, da ostale izobraţujejo o teţavah v

duševnem zdravju, skriva informacije o stigmi ali se umika socialnim interakcijam. V vsakem primeru

pa se njihova samopodoba zgradi okoli vloge duševnega bolnika. Posameznik ponotranji negativna ali

13

odsotna pričakovanja okolice, ki pa ga demotivirajo za aktivacijo. Dodaja (Wright, Groonfein in

Owens, 2000), da ljudje vedno iščemo potrditev svoje vrednosti in svoje identitete pri drugih. Tako si

osebe s teţavami v duševnem zdravju ţelijo, da bi doţiveli pozitivno vrednotenje, hkrati pa iščejo

trditve drugih, ki bi potrjevale njegovo podobo duševnega bolnika. Avtorji (prav tam) nadaljujejo, da

sta stigma in socialna zavrnitev tesno povezana z negativnim odnosom, ki ga posameznik goji do

samega sebe.

2.4.2 DRUŢINE OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Ko se pri enemu druţinskemu članu začnejo pojavljati teţave v duševnem zdravju, se celoten druţinski

sistem odzove nanje. Zahtevajo spremembe vseh elementov druţinskega ţivljenja. Vsekakor pa je

spoznanje o teţavah v duševnem zdravju pri članu druţine, vedno šok za vse. Nepredvidljiva narava

teţav v duševnem zdravju, ne napovedljvost kriz vnaša v druţino konstantno čuječnost, napeto ozračje

pričakovanj za najslabše. Druţina se mora soočati ne samo s spremenjenim druţinskim članom, ampak

po besedah avtorice Lamovec (1998) tudi spremenjenim odnosom druţbe do druţine, z odnosom

ustanov ter novo nastalim situacijskim stresom. Leflay (1996, v Kelavić 2007) opisuje soočanje

druţine z novostmi, ki jih prinaša posameznik s teţavami v duševnem zdravju po fazah. In sicer v prvi

fazi svojci opazijo spremembe, ampak brez da bi prepoznali probleme kot simptome teţav v duševnem

zdravju. V drugi fazi sledi zanikanje teţav v duševnem zdravju, v tretji se posluţijo ocenjevanja

resnosti zdravstvenega stanja člana s simptomi, v četrti fazi so svojci polni vere v strokovnjaka, da bo

sledila hitra ozdravitev. V peti fazi nastopi ponovna kriza člana s teţavami v duševnem zdravju, v šesti

fazi se svojci zavejo kroničnosti stanja. V sedmi fazi začnejo izgubljati vero v strokovnjaka, v osmi

začnejo zaupati v sposobnost druţine in v zadnji prevladuje skrb za prihodnost svojega člana s

teţavami v duševnem zdravju. Dodajam, da se faze ne nujno dogajajo zaporedno, ampak lahko tudi

vzporedno in sočasno.

Vloga člana s teţavami v duševnem zdravju se spremeni tako, da izgubi prejšnje naloge v druţini,

postane pasivnejši član za katerega je treba skrbeti. Namreč drţavni sistem sistemsko poskrbi za

psihiatrično, medikamentozno zdravljenje, rehabilitacijsko vlogo pa prepušča druţini. Po ameriških

raziskavah (Kelavić, 2007) 86,7% staršev oseb s teţavami v duševnem zdravju se čuti čustveno

preobremenjene in nima dovolj informacij o naravi zdravstvenega stanja, 94% svojcev pa je strah za

prihodnost svojega člana s teţavami v duševnem zdravju. Več avtorjev, med drugim tudi Švab (2004),

meni, da je ena glavnih ovir za rehabilitacijo ravno ne-podpiranje druţin. Ta se poleg vsega sooča tudi

s pomanjkanjem informacij o teţavah v duševnem zdravju, predvsem pa pomanjkanjem informacij o

ravnanju in rehabilitaciji druţinskega člana s teţavami v duševnem zdravju.

14

Molewyk Doornsby (2001) pravi, da ker se teţave v duševnem zdravju pojavijo kasneje v ţivljenju

(niso prisotne od rojstva), imajo sorojenci moţnost razviti normalen odnos in normalna pričakovanja

do brata ali sestre. Ko se soočijo z njegovo krizo, ta prinese tudi spremenjen pogled na sorojenca s

teţavami v duševnem zdravju. Na odnos med sorojenci, vpliva mnenje druţine o njegovem stanju,

kako se starši odzovejo na izzive spremenjenega druţinskega člana, izdelane prilagoditvene

sposobnosti celotne druţine na spremembe. Avtorica (prav tam) navaja, da je imelo 52% sorojencev

negativno izkušnjo z bratom oziroma sestro s teţavami v duševnem zdravju, saj se spremeni njihova

vloga v druţini, poleg tega se bojijo prihodnosti, saj ko bodo starši ostareli, naj bi oni prevzeli vlogo

skrbnika.

2.4.3 SOCIALNA OPORA OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Socialno oporo (Jeriček Klanšček, Zorko, Bajt in Roškar, 2009) se pojmuje kot subjektivno oceno

prisotnosti, zadostnosti in kakovosti opore v ljudeh, je posameznikov občutek, da ima ljudi okoli sebe,

ki skrbijo zanj in mu lahko pomagajo. Socialna opora je pomemben dejavnik v posameznikovem

ţivljenju, raziskovalci pa predvsem poudarjajo pomembnost emocionalne socialne podpore za splošno

in duševno zdravje ljudi. Med različnimi modeli, ki opisujejo socialno oporo omenjam model socialne

integriranosti (Kogovšek in Ferligoj, 2004), ki se osredotoča na vključenost in vpetost posameznika v

omreţje ter stopnjo povezanosti znotraj nje. Ta opozarja, da velikost omreţja ni pogoj za kvalitetno

oporo, celo pravi, da velike in razpršene mreţe (prijateljev, znancev, sodelavcev,…) res, da nudijo

raznolikost virov pomoči in s tem tudi več moţnih pogledov na rešitev, vendar so napornejša za

vzdrţevanje. Gostejša in manjša omreţja (kot na primer druţina) pa so lahko boljši in bolj zadovoljivi

vir pomoči, po drugi strani pa lahko tudi ovirajo, ker ne spodbujajo dostopa do novih ali alternativnih

virov socialne opore. Raziskovalci (Kamin in Jeriček Klanšček, 2009) so pokazali, da imajo

posamezniki z manjšo čustveno podporo pogosteje občutke depresivnosti, so ţalostni, imajo občutek,

da slabše obvladujejo lastno ţivljenje ter so imeli niţjo stopnjo vitalne energije.

V vsakem primeru pa strokovnjaki opozarjajo, da se zaradi teţav v duševnem zdravju posameznikom

zmanjšajo in zamajejo obstoječa socialna omreţja. Zaradi okrnjene zmoţnosti socialnega

funkcioniranja in zaradi nove socialne identitete, ki mu jo prinese diagnoza ter stigma, se posameznik

izmika in oddaljuje od socialno opornih ljudi. Raziskovalci (prav tam) poročajo, da imajo posamezniki

s teţavami v duševnem zdravju manjša omreţja čustvene opore, ta pa se povezuje tudi s pogostejšimi

mislimi na samomor. Lamovec (1998) in Švab (2004) opozarjata, da je socialna opora posameznikov s

teţavami v duševnem zdravju ključna za preprečevanje poglabljanja in nadaljevanja teţav v duševnem

zdravju. Saj odsotnost podporne mreţe prinaša občutke osamljenosti, izgubi se občutek pripadnosti,

15

smiselnosti. Lamovec (1998) pravi, da posameznik s psihiatrično izkušnjo utrpi največji moţen upad

socialnega ugleda v širokem obsegu socialnih vlog. Kar pa mu zmanjšuje moţnosti rehabilitacije in

boljše vključitve v skupnost.

2.4.4 ZAPOSLITEV OSEB S TEŢAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU

V sodobnem času se veliko govori o narasli stopnji brezposelnosti med vso populacijo, ki je nastala

zaradi t.i. gospodarske krize. Mladi pa so še posebej ranljiva skupina kar se tiče zaposlovanja. Ule

(2000) pravi, da je oteţen prehod na trg dela tudi eden izmed razlogov, zakaj se mladost sploh

podaljšuje, nadaljuje, da se vstop v delo vztrajno pomika proti 30 letu. Temu botruje zmanjšanje

števila delovnih mest, demografsko staranje prebivalstva in pomanjkanje delovnih izkušenj pri prvem

iskanju zaposlitve. Trbanc (2005) dodaja, da je konkurenčnost med mladimi zelo visoka, saj je vedno

večji deleţ mladih z dokončano visokošolsko izobrazbo. Novodobno tveganje glede zaposlitve pa so

tudi nestabilne, zaposlitve za določen čas. Posameznik mora biti tako fleksibilen in sprejeti delo,

čeprav mu to ne zagotavlja trajnejše socialno ekonomske stabilnosti.

Tudi posamezniki s teţavami v duševnem zdravju se soočajo s teţavami pri zaposlovanju. Vuković

(2004) omenja, da po psihiatričnem zdravljenju ljudje velikokrat naletijo na zaprta vrata, saj se jih

delodajalci zaradi predsodkov z različnimi izgovori znebijo. Če pa obdrţijo zaposlitev, se znajdejo pod

stroţjim nadzorom delodajalcev. Pri delovni uspešnosti pa jim poleg konstantnega pritiska

zaposlovalcev, lahko delajo preglavice tudi nekatere primarne posledice. Pestijo jih strah pred

predsodki drugih, ki jih lahko ovira pri delu. Daljša odsotnost od dela, kot je značilno za zdravljenje

teţav v duševnem zdravju, ne samo zmanjšuje verjetnost ohranitve delovnega mesta, ampak tudi

posamezniku niţa delovno kondicijo.

Ule (2000) navaja, da so še najbolj zaposlitveno ogroţene tiste skupine, ki so bile ţe pred tem

marginalizirane. Torej mladi s teţavami v duševnem zdravju so izjemno teţko zaposljivi zaradi svoje

mladosti in druţbene stigme. Odsotnost zaposlitve pa ne pomeni zgolj odsotnost osebnega dohodka,

ampak tudi socialno izključenost. Vse skupaj pa ima psihosocialne posledice na posameznika. Ule

omenja strah pred materialnim pomanjkanjem, zmanjšanje moţnosti ţivljenjskih oblik, zmanjšanje

ciljev in načrtov, zmanjšanje število odločitev, pomanjkanje delovnega zadovoljstva, poveča se

stresnost situacij, zmanjša se število socialnih stikov in odnosov ter zniţa socialni status. Dodajam še,

da brezposelnost povečuje občutke nemoči, brezizhodnosti in ustvarja slabšo samopodobo

posameznika.

16

Kljub temu, da je plačano delo pravica vsakega posameznika, je ljudem s teţavami v duševnem

zdravju odtegnjena, saj imajo zaradi stigme duševne bolezni onemogočen ali oteţen dostop do

zaposlitve, s tem pa tudi okrnjeno moţnost samostojnega in kvalitetnega ţivljenja. Vuković (2004),

Lamovec (1998), Flaker (1993), poročajo o tem, da gre tudi obratno, da zaposlitev pozitivno vpliva na

kakovost ţivljenja oseb s teţavami v duševnem zdravju. Z nekaj strpnosti in prilagoditvami bi lahko

uspeli, da posameznik zopet polno delovno funkcionira. Podatki o invalidskih upokojitvah (Jeriček

Klašček, Zorko, Bajt in Roškar, 2009) kaţejo, da je vodilna skupina vzrokov za I. kategorijo

invalidnosti (popolna nezmoţnost dela) ravno diagnoza duševnih in vedenjskih motenj. Kar nakazuje

na trend, da drţavni sistemi vse prehitro radi dvignejo roke od oseb s teţavami v duševnem zdravju in

jim s tem izmaknejo moţnosti zaposlitvene rehabilitacije.

17

3 EMPIRIČNI DEL

OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI

Namen empiričnega dela je raziskati različne dejavnike, ki vplivajo na pojav teţav v duševnem zdravju

ter podrobneje osvetliti vpliv na kvaliteto posameznih ţivljenjskih področij posameznika.

RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

- Kakšen je potek teţav v duševnem zdravju v ţivljenju posameznika?

- Kako vplivajo teţave v duševnem zdravju na kvaliteto ţivljenja druţine?

- Kako vplivajo teţave v duševnem zdravju na kvaliteto karierne poti?

- Kako vplivajo teţave v duševnem zdravju na socialne mreţe posameznika?

- Kako vplivajo teţave v duševnem zdravju na samopodobo posameznika?

3.1 METODOLOGIJA

V diplomskem delu je uporabljena kvalitativna metodologija.

VZOREC

Vzorec zajema eno osebo s teţavami v duševnem zdravju, moškega spola, staro 25 let. Ob začetku

teţav leta 2007 je bil star 19. let, ima psihiatrično diagnozo shizoafektivna motnja ter je bila do danes

dvakrat zdravljenja v psihiatrični bolnišnici. Ţivi v stanovanjski skupini nevladne organizacije, ki se

ukvarja z osebami s teţavami v duševnem zdravju. Trenutno zaključuje študij na zasebni fakulteti.

Glede na to, da osebo delno poznam iz preteklosti, sem zaradi večje transparentnosti pred zbiranjem

podatkov zapisala predhodno poznavanje osebe. Zapis je priloţen v prilogi.

PRIPOMOČEK

V raziskavi je bil kot pripomoček uporabljen poglobljen delno strukturiran intervju, ki je zajemal

vprašanja, ki se nanašajo na kakovost posameznih ţivljenjskih področij druţina (Kdo od druţine ti je

bil v podporo? Ali ste imeli razvito druţinsko strategijo? Kako sta se odzvala mlajša brata? Kako so

teţave v duševnem zdravju vplivale na druţinske odnose?), izobraţevalna/zaposlitvena pot (Ali

študiraš? Kako so teţave v duševnem zdravju vplivale na študij? Ali te teţave v duševnem zdravju

ovirajo pri študiju? Kakšne karierne cilje za prihodnost?), socialna opora (Kako so se odzvali tvoji

prijatelji, znanci na tvoje teţave v duševnem zdravju? Ali imaš teţave z ohranjanjem stikov? Na

kakšen način so ti bili prijatelji v oporo? Ali so se spremenili odnosi v tvoji razširjeni druţini? Kako so

18

se spremenili odnosi s tvojimi sošolci?) in samopodoba (Kako bi ocenil svoj trenutni ţivljenjski

poloţaj? Kako sprejemaš sebe? Ali gledaš nase drugače kot pred začetkom teţav v duševnem zdravju?

V čem si dober? Kako se vidiš v prihodnosti?).

POSTOPEK ZBIRANJA IN OBDELAVE PODATKOV

1. Z osebo je bil izveden prvi intervju 11.5. 2013, ki je bil posnet, trajal je 100 minut in 48

sekund.

2. Po zvočnem posnetku je bil narejen dobesedni prepis intervjuja, transkript obsega 30 strani in

vsebuje 13.886 besed.

3. Po večkratnem branju transkripta so bile dodane opombe o pomanjkljivosti informacij,

določeni so bili prvi kontekstualni pojmi ţivljenjskega poteka osebe. Ti so bili določeni na podlagi

pomenskih izjav osebe (citat iz intervjuja naveden pri obdelavi podatkov), ter na podlagi moje presoje.

4. Izdelan je bil prvi kronološki pregled kontekstualnih pojmov ţivljenjskega poteka osebe.

5. Drugi intervju z osebo je bil izveden 20.5. 2013, ki je bil posnet, trajal je 114 minut in 48

sekund. Vsebinsko se je nanašal na prvi kronološki pregled kontekstualnih pojmov ţivljenjskega

poteka osebe ter na opombe o pomanjkljivosti informacij pridobljenih iz prvega intervjuja. Nastala je

tudi popravljena verzija kronološkega pregleda.

6. Po zvočnem posnetku je bil narejen dobesedni prepis intervjuja, transkript obsega 52 strani in

vsebuje 14.892 besed.

7. Večkratno branje transkripta, poslušanje zvočnih posnetkov intervjuja, popravljanje prvega

kronološkega pregleda kontekstualnih pojmov z osebo tekom 2. intervjuja.

8. V transkriptu so bila označene posamezna področja ţivljenja (druţina, socialna mreţa,

izobraţevalna/karierna pot, izjave o sebi).

9. Določeni so bili kontekstualni pojmi na podlagi izjav osebe o pomembnosti dotičnih pojmov

ter na podlagi moje ocene (ločitev staršev, prometna nesreča, depresija, maničnost, 1. hospitalizacija,

1. odpuščen iz bolnišnice, 2. hospitalizacija, 2. odpuščen iz bolnišnice, danes).

10. Primer: Citat iz transkripta 1. intervjuja

R: Kaj pa recimo, če bi rekla od tvojga 19 leta, ne k so se začele težave pa do zdj kateri so tisti

dogodki, k se teb zdijo ključni, najpomembnejši k so vplival na razvoj, potek tvoje življenjske poti do

zdej?

O:Pač ločitev staršev, prometna nesreča, depresija, manija prvič, faks, manija drugič, stanovanjska

skupnost.

19

Kontekstualni pojmi so razvrščeni na časovno os, ki je prikazana v shemi 1: Kronološki prikaz

kontekstualnih pojmov.

11. Zaradi laţje preglednosti so bili kontekstualni pojmi razdeljeni v 3 obdobja (prvo zajema

ločitev staršev, prometna nesreča, depresija, drugo zajema maničnost, 1.hospitalizacija, 1.odpuščen iz

bolnišnice; tretje zajema 2. hospitalizacija, 2. odpuščen iz bolnišnice, danes).

12. Kontekstualni pojem opredeljuje ključna dogajanja v ţivljenju oseb, ki so bile povzročene s

kontekstualnim pojmom. V prikazu rezultatov je tematska struktura posameznih kontekstualnih

pojmov prikazana v shemah.

3.2 PRIKAZ REZULTATOV

V shemi so prikazani rezultati, ki prikazujejo zaporedje ţivljenjskih dogodkov raziskane osebe od

začetka teţav v duševnem zdravju do danes. Ključna dogajanja, ki so pripisana kontekstualnim

pojmom, so razporejena v tri obdobja (Shema 2,3,4). Zaradi varstva osebnih podatkov so bila vsa

osebna imena spremenjena. Udeleţeno osebo v raziskavi v nadaljevanju imenujem z »O.«.

20

Shem

a 1:

Kro

nolo

ški

pri

kaz

pote

ka t

eţav v

du

ševn

em z

dra

vju

Zač

etek

obdobja

ozn

ačuje

ţiv

ljen

jski

dogodek

. O

bdobje

loči

tev s

tarš

ev o

znač

uje

dej

ansk

a lo

čite

v s

tarš

ev,

obdobje

pa

se n

adal

juje

do

nas

lednje

ga

ţivlj

enjs

keg

a do

godka,

ki

se z

ačn

e s

pro

met

no n

esre

čo i

n s

e nad

alju

je z

dogaj

anje

m p

ovez

anim

z n

jo.

Dep

resi

ja s

e

zače

nja

z

ose

bin

o o

cenit

vij

o o

zač

etku d

epre

sije

ter

se

nad

alju

je d

o t

ren

utk

a, k

o j

e ose

ba

oce

nil

a, d

a se

je

zače

la z

man

ičnost

. 1.

ho

spit

aliz

acij

a se

zač

ne

ob

tren

utk

u,

ko j

e ose

ba

hosp

ital

izir

ana

in s

e kon

ča,

ko

je

bil

a odpušč

ena.

Konte

kst

ual

ni

poje

m 1

. O

dpušč

en

iz b

oln

išnic

e ozn

ačuje

vse

obdobje

od o

dpust

itv

e do n

asle

dnje

hosp

ital

izac

ije.

2.

hosp

ital

izac

ija

opis

uje

obdobje

zd

rav

ljen

ja

v

psi

hia

trič

ni

boln

išnic

ii.

Ţiv

ljen

jski

dogodek

2.

odpušč

en i

z boln

išnic

e opis

uje

ob

dobje

od o

dpust

a do o

bdobja

, ko o

seba

še d

oţi

vlj

a

du

ševno n

esta

bil

no

st.

Ţiv

ljen

jski

dogodek

„dan

es‟

ozn

ačuje

zač

etek

duše

vne

stab

ilnost

i do d

ne

2. in

terv

juja

.

Čas

ovna

um

ešče

nost

ţiv

ljen

jskih

dogodkov

ni

nujn

o s

kla

dna

z r

esnič

nim

, s

aj o

seba

pogost

o n

i zn

ala

točn

o č

asovno o

pre

del

iti

do

gaj

anja

.

21

LOČITEV STARŠEV

•O. Izgubi občutek pripadnostidruţini

•Svoja čustva tlači

•O. Bega od doma tako, da večinočasa preţivlja s prijatelji, pije alkohol

•Študij zanemarja

•Starost O.: 19 let

PROMETNA NESREČA

•O. Pod vplivom alkohola povzročiprometno nesrečo

•Starša pritiskata nanj, naj za to prevzame finančno odgovornost

•Oče mu postavi ultimat, naj pustištudij in se redno zaposli, na kar O. ne pristane. Zato ga oče vrţe iz hiše

•O. Se preseli v mamino stanovanje

•Najde študentsko sluţbo, ki ga veseli

•Izolira se od prijateljev


DEPRESIJA

•zveza z dekletom v njem prebudipotlačena čustva zaradi ločitve

•Doţivlja nemoč ob nakopičenihteţavah, izgublja voljo do ţivljenja, energijo. Zanemarja vsakodnevnaopravila

•Izostaja iz sluţbe

•Starša pritiskata nanj, naj gre v sluţbo, oče grozi

•O. se očeta boji, zato pokliče mamo. Z njo obiščeta psihiatra

•O. začne ambulantno zdravljenje

•1. poskus samomora, ker je ţelelizsiliti dekle, da se vrne k njemu. Reši ga dekle s pomočjo duhovnika

•2. poskus samomora, ker je ţelelpriklicati pomoč prijateljev, prijateljiga rešijo.


MANIČNOST

•Preseli se domov k staršem

•Ţeli si urediti ţivljenje

•Najde si 2 študentski sluţbi, načrtujeopravljanje študijskih obveznosti

•Zaradi hitrega toka misli, nemirane more zaspati.

•Zaradi kombinacija nespanja, uţivanje marihuane,alkohola in uspavalnih tablet v dveh dnehpripelje do blodenj tekom ţura

•Mama preloţi odgovornost zaintervenco na njegove prijatelje, kiso bili na ţuru


1. HOSPITALIZACIJA

•Prijatelji poiščejo psihiatričnopomoč,

•O. je prisilno hospitaliziran, vendarzaradi blodenj misli, da je hospitalizacija prava poteza.

•Na sprejemnem oddelku“zresetiran”, vegetira

•Moreče vzdušje, grozno, ljudje naoddelku ga vlečejo dlje v blodnje

•Mama in babica ga obiskujeta,mama vsak dan. Oče se mu je odpovedal

•Prijatelji ga enkrat obiščejo


1. ODPUŠČEN IZ BOLNIŠNICE

•Odpuščen se vrne v hišo staršev

•Je duševno nestabilen, ima črne-samomorilne misli

•Vključi se v dnevni oddelek,

•Očeta zaposleni na dnevnem oddelkuprisilijo v sodelovanje

•Oče mu da naloge, ki jih O. ne more izpolniti, zato oče preneha s podporo

•Jeseni se prešola na zasebnofakulteto, kjer nadaljuje študij

•Vključi se v gledališko skupino, kipripomore k njegovemu dobremupočutjo, vendar ga izločijo

•Občasno se dobiva s posamezniki, s katerimi se je spoznal v bolnišnici

•Ker je naveličan depresivnosti, preneha z jemanjem psihiatričnihzdravil

•Začne se hipomanija

•Ţeli si urediti ţivljenje,

•Z očetom se ponovno skregata, kermu oče ne verjame, da se bo drţaldogovorov

•Zato se O. preseli k babici

•Starost O.:22 let

Shema 2: Zaporedje ţivljenjskih dogodkov v 1. obdobju teţav v duševnem zdravju


22

2. HOSPITALIZACIJA

•O. opazi, da se zopet začenja manija, zato poišče ambulantno psihiatričnopomoč

•Mama zaradi utrujenosti, naveličanosti njegoveganeprimernega vedenja do nje zahtevahospitalizacijo.

•O. meni, da bi šlo brezhospitalizacije, vendar pristanenanjo.

•Zdravljenje poteka hitreje in boljprijetno, vendar je še vedno grozno

•socialna delavka v bolnišnicipredlaga bivanje v stanovanjskiskupini nevladne organizacije


2. ODPUŠČEN IZ BOLNIŠNICE

•Ko je odpuščen, se direktno preseliv stanovanjsko skupino nevladneorganizacije, stiki z druţino se prekinejo

•Ob tem prehodu je bil nestabilen, imel je črne –samomorilne misli

•Občutil je domotoţje, nostalgijo

•Teţje mu je bilo preseliti se v neznano okolje z neznanimi ljudmi in pravili, kot pa vrniti se v domačeokolje

•Zaposleni v stanovanjski skupini so mu pomagali prebroditi začetnostisko,


DANES

•Njegova ocena ţivljenjskegapoloţaja: na pavzi

•Ţivi v stanovanjski skupini, ki zanj nispodbudno okolje, saj nihče ne zahteva nič od njega.

•Cimri so vsi starejši, jih mora“prenašati”, mu niso za pozitivenzgled

•Z mamo, z najmlajšim bratom in babico ima dober odnos, so mu v podporo

•Z očetom, očimom in mačeho imapovršinski odnos, o teţavah in prihodnosti se ne pogovarjajo.

•Oče je izgubil pričakovanja do njega, ima pesimističen pogled nanjegovo prihodnost in se ne vključujev pomoč

•S prijatelji iz domačega krajaohranja stike čez vikend, oni ne pridejo k njemu na obisk

•Ohranja virtualna prijateljstva

•Študijske obveznosti gredo protikoncu, vendar jih zavlačuje

•Za prihodnost se boji, da ne bodobil sluţbe oz. da ne bo mogel dativse od sebe, boji se da ne bo našelpartnerke, vendar zaupa vase

•Ţeli si samostojnega ţivljenja izvenstanovanjsek skupine

•Njegovo podporno skupinopredstavljajo: psihoterapevtka, psihologinja na zavodu zazaposlovanje, zaposleni v stanovanjski skupini, prijatelji izdomačega kraja, virtualni prijatelji, odnos z mamo, babico in najmlajšimbratom



23

3.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV

Za ţivljenje mladih odraslih je značilen podaljšan prehod v samostojno, odraslo ţivljenje. Kot

pravi Poljšak Škraban (2004) je to obdobje iskanja lastne identitete in socialnega poloţaja, saj

mladi nihajo med odvisnostjo od staršev in med lastnim potencialom odraslega ţivljenja. Iščejo

različne moţnosti za prehod v samostojnost. Ta je po mnenju avtorice Ule (2000) oteţen, saj se

vstop v svet dela (ki omogoča finančno ločitev od staršev in raziskovanje moţnosti

samostojnosti) odmika zaradi druţbenih razmer. Kot Trbanc (2005) opozarja je ţe konkurenca

med mladimi zelo napeta, ampak mladim odrasli s teţavami v duševnem zdravju pa še z večjo

verjetnostjo grozi brezposelnost. Posledično slabši socialno ekonomski status in manj zadovoljno

ţivljenje. V tem poloţaju se je znašla tudi raziskana oseba, ki se je zaradi spleta neugodnih

dogodkov, doţivela duševno krizo. Po njej se osebino ţivljenje vrti okoli teţav v duševnem

zdravju in posledicami, ki jih le-te prinesejo. V nadaljevanju sistematično z analiziranimi podatki

odgovarjam na zastavljena raziskovalna vprašanja. V prvih dveh podpoglavjih analiziram

ţivljenjski potek osebe. V tretjem podpoglavju analiziram medicinsko in psihosocialno

obravnavo, ki jo je bila oseba deleţna. V nadaljnih pa vpliv teţav v duševnem zdravju na

posamezna področja ţivljenja osebe, saj kot pravi Lamovec (1998) le-te prizadanejo celotno

posameznikovo ţivljenje.

3.3.1 ZAČETEK TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Iz kronološkega pregleda ţivljenja O. od začetka teţav v duševnem zdravju lahko razberemo, da je k

začetku le-teh prispeval sklop stresnih dejavnikov v kombinaciji s pomanjkanjem podpore, prav tako

kot opisuje Lamovec (1998). Potlačene bolečine ob ločitvi staršev, travma prometne nesreče in

izoliranostjo od ljudi, je mladostnika v začetku pripeljalo do depresije. Kot je O. izpostavil je ob ločitvi

staršev doţivljal občutke izgube pripadnosti izgubo stabilnosti, ki jo prinaša druţinski sistem. »v bistvu

zgublenost, zgubu sm občutek pripadnosti pač k družina je men vedno pomenla neki ful da si z nekom povezan da ne vem v

dobrem in slabm ne in pol je to šlo ne in pač tud zdej mi je družina še najbolj pomembna zadeva, ne am in pač tko, pa

žalost recimo zato je šlo v depresijo ne aaa pa strah pred tem kako bo naprej ne vem, to v glavnem,”. O svojih čustvih

in občutjih se ni imel s kom pogovarjati, kljub temu, da je imel široko socialno mreţo: prijatelje (»s

prjatli pač nismo tok govorl o teh stvareh, ne so mi bli v oporo bolj tko, da smo skupi počel stvari k so me veselile,…”),

vključen je bil v mladinske cerkvene dejavnosti, v reden študij na fakulteti ( »pač mel sm neko družbo sam

nikol ni bla pomembna sej veš k greš na nov faks, pa se daš v eno skupinco pa neki a veš, je čist tko in pol pač mal se tm

družš, ni mi blo pa to tko ful pomembno neki ne,”). Da bi se pogovarjal o tem z mlajšima bratoma, ne omenja.

Od boleče situacije je beţal v opijanje z alkoholom in druţenje s prijatelji. »…jst sm pa v bistvu začel bluzit

pit, vozit pijan, se sam družt s prjatli, žurat, nč me ni blo doma pač bežu sm od vsega tega skupi,…« Prometna nesreča

24

je bila posledično nesrečen splet dogodkov, za katerega pa je odgovoren O. sam, saj jo je povzročil

pod vplivom alkohola. vendar O. ni imel nikogar s komur bi se lahko pogovarjal o svojih čustvih in

občutjih. Iz pogovora je mogoče sklepati, da je imel močne občutke krivde, ki pa so se poglabljali s

pritiskom staršev, da naj finančno odgovarja za prometno nesrečo.

Zaradi socialne izoliranosti, je znake depresije opazila in nanje reagirala samo O. tedanje dekle. Starša

sta se odzvala s pritiskom, ki je bil povezan z izostajanjem iz sluţbe. Šele ko je O. izrecno prosil za

pomoč, se je odzvala mama, ki je z njim poiskala ambulantno psihiatrično pomoč.

3.3.2 ŢIVLJENJSKI POTEK OD ZAČETKA TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU

DO DANES

Iz sheme 1, sheme 2, sheme 3 in sheme 4 je razvidno, da so od začetka teţav v duševnem zdravju,

ţivljenjski dogodki povezani s teţavami v duševnem zdravju, ki se skozi čas spreminjajo in nihajo.

Pomembne ločnice v ţivljenju postanejo duševne krize posameznika in odzivi mladostnikovih bliţnjih

na duševno krizo. Pri O. so po ločitvi staršev in prometni nesreči pojavi depresija, kot prvotna teţava v

duševnem zdravju. Ta sproţi odziv bliţnjih, ki ga s časoma pripelje do maničnosti, ki pa eskalira v

blodnje. Zaradi teh je prvič zdravljen v psihiatrični bolnišnici, ki popolnoma prekine vsakdanje

ţivljenjska dogajanja in dnevi minevajo v bolnišničnem reţimu. Nadalje, prehod nazaj v domače

okolje zahteva od O., da zopet odkrije dnevne rutine v svojem običajnem okolju, tokrat ţe z drugačno

podobo o sebi in z drugačnimi pričakovanji svojih bliţnjih. O. mora zopet poiskati svojo socialno

vmeščenost. Ko se aktivno odloči za izboljšanje svojega ţivljenjskega poloţaja, zopet nastane duševna

kriza. Reakcija bliţnjih ga ponovno pripelje do zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, ki prekine njegovo

vsakdanjost in mu jo nadomesti z bolnišnično rutino. Tokrat je O. ţe poučen o njej in ţe ve kako

delovati znotraj nje. Strokovni delavci mu predlagajo bivanje v stanovanjski skupini nevladne

organizacije zaradi napetih druţinskih razmer, ki ga O. tudi sprejme. Prehod iz bolnišnice v popolnoma

novo okolje, z nepoznanimi ljudmi in pravili. V njem je O. zopet moral poiskati svojo dnevno rutino, s

tem, da se je moral prilagoditi normam stanovanjske skupine. Njegova sedanjost se tudi povezuje z

njegovo duševno stabilnostjo in s spremenjenimi pričakovanji njegovih bliţnjih in zaposlenih v

stanovanjski skupini.

3.3.3 STROKOVNE OBRAVNAVE TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Ob krizah so njegovi bliţnji in kasneje on sam, iskali psihiatrično pomoč. Psihiatrična zdravila

ocenjuje kot potrebna ob duševnih stiskah, saj se brez njih stanje ne izboljša. »sej zdravila so za prvo

nujno,ne pač sej pol k si ta drugič pa ta tretjič že mogoče bolj razumeš to da pač zdravila so neka podpora pač oporno

stebrišče al kako bi temu reku na čemer pol gradiš, no pač sej morš pol sam določene stvari predelat pa razčistit, pa ne

25

vem kva vse sam brez zdravil mislm, da ne gre ,“.Vendar pa omenja, da mu je ob duševnih krizah najbolj

manjkala primerna podpora druţine. Kljub temu, da je O. ocenil zdravljenje v psihiatrični bolnišnici

kot grozno izkušnjo, zaradi močnih zdravil, neugodnega vpliva so-pacientov s podobnimi teţavami,

ima še vedno zaupanje v institucijo, ki zna zdraviti teţave v duševnem zdravju. Obakrat, ko je bil

odpuščen iz psihiatrične bolnišnice, je imel črne – samomorilne misli. Prvič jih je prebrodil s pomočjo

vključitve v dnevni oddelek psihiatrične bolnišnice, drugič jih je prebrodil s pomočjo zaposlenih v

stanovanjski skupini. Zasluge za izboljšanje svojega duševnega zdravja pripisuje primernemu odmerku

zdravil ter razreševanjem lastnih notranjih konfliktov, pri čemur mu pomaga psihoterapevtka.

Zaradi neugodnih okoliščin v druţini, se na pobudo strokovne delavke v psihiatrični bolnišnici, poveţe

z nevladno organizacijo. Po drugi hospitalizaciji preseli v stanovanjsko skupino. Prehod oziroma

selitev označuje kot teţko »Ma drgač je k se vrneš domov, k se vrneš v domače okolje k ti je vse poznano, k greš pa v

stanovanjsko si pa še zgublen zravn tega, ne in je ful pmembn od zaposlenih tam kako ti pomagajo pa od podporne skupine

k jo maš, ”. Tam je najmlajši stanovalec in sostanovalci mu niso v podporo. Bivanje ocenjuje kot ne

vzpodbudno, saj je med sostanovalci, ki so ţe izgubili ţivljenjske ambicije. Zaposleni pa mu ne

posvečajo dovolj pozornosti in ga ne spodbujajo k izzivom.

3.3.4 VPLIV NA KVALITETO ŢIVLJENJA

SAMOPODOBA

Samopodoba se mu je tekom teţav v duševnem zdravju spremenila. O sebi pred tem obdobjem O.

pove, da je bil zelo odprt in komunikativen, uspešen v šoli in študiju. Veselilo ga je sodelovanje pri

cerkvenih dejavnostih, ki jih je ob začetku depresije opustil; druţenje s prijatelji, znanci, virtualnimi

prijatelji ter igranje spletnih iger, ki so do danes ostale njegov hobi. Med tem mu je upadla samozavest,

ki ga ovira tako pri spoznavanju novih ljudi, čeprav meni, da je prijazen v odnosih z drugimi. Omenja

pa da dvomi vase, da bo uspešen v sluţbi, saj se je navadil, da ljudje do njega nimajo pričakovanj.

Tukaj je zaznati delno prevzeta vloga bolnika (Flaker, 1993), ki jo posameznik prevzame zaradi

drugačnih pričakovanj njegovih bliţnjih. O. svoj ţivljenjski poloţaj danes ocenjuje kot, da je v stanju

mirovanja »bi reku, d mal na pavzi vse skupi«. S pomočjo psihoterapevta je razčiščeval svoja notranja

doţivljanja, si določil prioritete, vendar ga nekaj zadrţuje pri aktivaciji »<vprašanje raziskovalke. Kaj si

moral razčistiti?> Pač moje prioritete mmm pa kako naprej no, čeprov to v bistvu zdej vem kako naprej sam se še nism

aktivno odloču za to, no pač nism lih odločen,”.

DRUŢINA

Kot pravi Kompan Erzar (2003) Osnovna vez in temelj druţine je partnerski odnos med staršem, ki

tudi narekuje klimo znotraj celotne druţine.. Otroci se vključujejo v ta sistem, v katerem ima vsak član

svojo vlogo, ki jo narekujejo vzorci odnosov. Posameznik v druţini prevzame vlogo, ki mu poudari in

26

razvije določene lastnosti, sposobnosti, ki jih sicer ne bi razvil. Otrok je najranljivejši član druţine,

zato se pri njih zrcali dogajanje druţine. O. pravi, da sta starša imela konflikte ţe od njegovega

otroštva, on pa je s svojim vedenjem zrcalil stanje med njima »Pač tud to je blo pr men vedno, kadar sta se

starša kregala in to ne, sem bil tud jst obupen, ne. Kadar sta se pa onedva razumela, je blo pa vse kul in to že v osnovni in

tud pol v srednji. Pač jst sem bil vedno zrcalo njuno ne tko, da,«. Ločitev staršev je nanj močno vplivala, saj je to

pomenil razpad druţinskega sistema in stabilnosti ter varnosti druţine.

Prve znake teţav v duševnem zdravju sta opazili mama in babica, vendar nobena od njiju se ni znala

odzvati na O. potrebe. O. omenja, da mu je pri prvi epizodi depresije manjkalo boljše oz. bolj

podporno ravnanje druţine, saj nihče ni znal ravnati z osebo z depresivno epizodo. Prav tako sta oni

dve priskočili na pomoč v duševnih stiskah in mu pomagali prebroditi hospitalizacijo in tako je ostalo

tudi do danes. Ves čas sta mu tudi finančno pomagali. Z očetom sta imela ves čas napet odnos, na kar

je tudi vplival očetov princip delovanja, saj postavlja ultimate, ki bi jih O. moral izpolniti, če bi ţelel

ohraniti boljši odnos z njim. Teh ni mogel ali ni ţelel, saj je O. očetu zameril, da ga je spodil od hiše

ter ob prvi hospitalizaciji, ko mu je odrekel podporo.

Tako kot tudi Lamovec (1998) pravi, da so druţine obremenjene s skrbjo za posameznika, tudi O.

omenja, da sta morali mama in babica veliko skrbeti zanj. Zaradi svoje apatičnosti, konstantne blage

depresije je bil po njegovem mnenju precej naporen, saj ni upošteval nikogar »k sm bil čist tak brez vole,

brez vsega, v bistvu depresija sam v blažja ne am si nism pustu nč dopovedat, no al kako bi reku. Ne od očeta ne od

mame,”. Avtorica (prav tam) tudi navaja, da se druţine, zaradi preobremenjenosti s skrbjo, laţje

odločijo za hospitalizacijo ob ponovnih duševnih stiskah. Tako je tudi v tem primeru mama zahtevala

drugo hospitalizacijo, kljub temu, da sta O. in njegov psihiater ocenila, da bo zmogel prebroditi samo z

zdravili.

Druţina se je od začetka pa do danes korenito spremenila, saj je partnerska veza staršev razpadla, oba

starša sta se ustvarila novo partnersko zvezo z drugima partnerjema. O. se je s tem sprijaznil in je

zadovoljen s tem, da sta starša srečna. Z očimom in mačeho ima površinski odnos. Teţave v duševnem

zdravju so zbliţale odnos med mamo in O. ter med babico in O., odnos med očetom in O. pa so

poslabšale oziroma skrhale. »Pač potencirale, nadgradile <težave v duševnem zdravju>so vse skupi. S tistimi, k smo

se že prej, tisti k so mi pomagal skoz bolezn, sj veš kaj pravjo ne, v stiski spoznaš prjatla,«. O. poloţaj v druţini se je

spremenil, saj je postal član, za katerega je potrebno skrbeti.

O. je po prvi epizodi depresije poskusil mlajša brata pripraviti na morebitne prihodnje epizode

depresije. »k sm se pogovarju z bratoma to se spomnm aa za pomoč sm ju prosu, pa da bota razumela, pa kaj nej iščeta

aa … Da mi nej stojita ob stran, pa pač tko če vidta, da sm na tleh, da me probate nasmejat ne vem, tko pač”. Vendar pa

v nadaljevanju pove, da ni mogel računati na njuno pomoč, saj je po njegovem mnenju to preveliko

breme. Kot pravi Molewyk Doornsby (2001) sorojenci razvijejo podoben odnos do brata/sestre, kot ga

27

starša razvijeta do člana s teţavami v duševnem zdravju. Ker sta starša razvila različne pristope pri

ravnanju z O., je tako starejši mlajši brat zavzel očetov pogled na O. in z njima nima dobrega odnosa.

Z najmlajšim bratom, ki pa je prevzel mamin pogled, imata pozitiven odnos , skupaj preţivljata čas in

je O. v oporo.

O. kot druţino omenja še strica, teto in dve deset let mlajši sestrični, s katerimi niso bili v stikih tekom

teţav v duševnem zdravju in jih ni zaznaval kot oporo. Pogostejše stike je z njimi navezal v bliţnji

preteklosti na lastno pobudo, saj se zelo rad druţi s sestričnama.

SOCIALNA OPORA

O. socialna opora se je od začetka teţav v duševnem zdravju pa do danes spremenila. Predvsem se je

spremenila v tem, da O. šteje kot pomembno socialno oporo strokovnjake in sicer psihoterapevta,

psihiatra in zaposlene v stanovanjski skupini, ter psihologinjo na zavodu za zaposlovanje. Zaradi

primarnih posledic teţav v duševnem zdravju, kot jih navaja Švab (1996) je le steţka ohranjal stike s

člani socialne mreţe. Na večih mestih O. omeni, da je največ pripopomoglo k izboljšanju njegovega

duševnega zdravja rednost in konstantnost stikov s člani njegove socialne mreţe.

Za prijateljske mreţe sicer izrecno ne pove, da so se zredkale, vendar pa pravi, da so ostali tisti ta

najbliţji, ki so mu pomagali tudi tekom teţav v duševnem zdravju – prijatelji iz domačega kraja. »Pač

potencirale, nadgradile <težave v duševnem zdravju>so vse skupi. S tistimi, k smo se že prej, tisti k so mi pomagal skoz

bolezn, sj veš kaj pravjo ne, v stiski spoznaš prjatla,«. Ohranil je tudi virtualna prijateljstva, ki jih je zaznaval

kot podporna. Verjetno je, da se je tudi njegov status v prijateljski mreţi spremenil, saj je postal član

pri katerem morajo prijatelji biti bolj pozorni. Namreč ti so ga spremljali in opazovali njegovo

spremenjeno vedenje. Oni so bili tudi tisti, ki so opazili in reagirali na znake poskusa samomora in

znake blodenj tekom manije. Verjetno pa tudi je, da se je prijateljska vez med njimi zaradi teh

izkušenj poglobila. Z začetkom depresije pa se je odpovedal vključenosti v mladinske cerkvene

dejavnosti, čeprav je bil pred tem zelo aktiven. Za odnose s člani te mreţe pravi, da so bili vezani samo

na cerkvene dejavnosti, ne pa tudi na osebne. Temu tudi pripisuje razlog, zakaj se ni nihče od njih

vključil v pomoč »Zato k nikol.. zmer je blo.. hodu sm k mladinskemu verouku in je blo zmer vezan na to, … ne vem tud

z njimi sm nekak prekinu stike k sm z <ime punce> začel,”.

Mreţe sošolcev na fakulteti ni zaznal kot podporne ali pomembne. »ja pač mel sm neko družbo sam nikol ni

bla pomembna sej veš k greš na nov faks, pa se daš v eno skupinco pa neki a veš, je čist tko in pol pač mal se tm družš, ni

mi blo pa to tko ful pomembno neki ne,”. Tudi sošolcev na zasebni fakulteti ne zaznava kot pomembne, mu je

bila pa pomembna izkušnja vključitev v skupino sošolcev, saj je s tem dobil potrditev, da se še zmore

vključiti. “to sm tud pač tud vidu, da se še vseen lahk vklučm v družbo normalno no to mi je ful dal recimo,”. Meni pa,

da bi od njih dobil pomoč pri učenju, če bi bilo to potrebno.

28

Tudi vključitev v gledališko skupino je pripomogla k izboljšanju samozavesti in boljšemu počutju, saj

mu je poleg druţenja nudila tudi izzive, da se sooči s svojimi strahovi pred nastopanjem. “»Pač oni so mi

bli ful vredu, sam nastopat mi je bil mal problem, zato k takrat ful nism mel samozavesti, aa ful bil sm ful zmeden glede

vsega in pač še mal težko je nastopat na odru če nimaš nekih idej, “.

IZOBRAŢEVANJE IN ZAPOSLITEV

O. pred ločitvijo staršev ni imel teţav z opravljanjem študijskih obveznosti. Kljub temu, da ga je študij

veselil, ga je zaradi teţav v druţini začel zanemarjati. Kasneje med teţavami v duševnem zdravju,

kljub spodbujanju staršev in zaposlenih ni zmogel dokončati študija na fakulteti. Ker je nekajkrat

ponavljal letnik, ni mogel študija dokončati. Mama je poskušala prepričati O., da bi namesto tega, se

šolal na srednji poklicni šoli. Psihologinja na zavodu za zaposlovanje ga je podprla v njegovi ţelji po

izobraţevanju v smeri, ki jo je ţe pred tem študiral. Vključil se je v program aktivne politike

zaposlovanja zavoda za zaposlovanje, ki mu je omogočil, da nadaljuje študij ţelene smeri na zasebni

fakulteti. Tekom izobraţevanja je sicer imel teţave z obiskovanji predavanj, saj so zanj trajala

predolgo, vendar pa je z lahkoto opravljal izpite. »Ma ja sam pač ni težek faks, niso težki izpiti, na predavanju je

blo mal težko sedet tri ure ne aa ampak drgač pa sami izpiti sm si pa pogledu dva tri dni prej in to je blo to. Pač še vseen v

tem stvari delajo dokaj vredu no kar je kul,”. Danes mu je ostalo še nekaj seminarskih nalog in diplomsko

delo, s katerimi zavlačuje zaradi strahov, ki so povezani s prehodom v odraslost. Hkrati pa je pod

pritiskom, da dokonča študij do postavljenega roka, saj mu v nasprotnem primeru grozi povračilo

sredstev zavoda za zaposlovanje.

O. si je pred in po depresiji nabiral delavne izkušnje in si zagotavljal materialno preţivetje preko

opravljanja študentskih del. Delo, ki ga je opravljal pred depresijo, ga je veselilo, vendar pa ga zaradi

teţav v duševnem zdravju ni zmogel več opravljati. »k me je neki cajta ful veselil pa me je ful držal pokonc aa

pol je pršla pa ta depresija, nezbranost ni blo koncentracije, odtujenost«. Po depresiji pa je bil odpuščen, saj ni

zmogel biti tako delovno uspešen kot prej, zaradi primarnih posledic teţav v duševnem zdravju. Ko je

ostal brez sluţbe in s tem brez lastnih dohodkov, se je moral vrniti pod okrilje staršev. Danes nima

zaposlitve in tako prejema socialno pomoč, ki pa mu še vedno ne zadošča za vse potrebe. Meni, da bi

bil sposoben delati vsaj polovični delavni čas, vendar nima zadostne motivacije, da bi se odločil

aktivno iskanje zaposlitve. Do zaposlitve v prihodnosti ima ambivalenten odnos, na eni strani se mu

zdi pomembna, ker bi mu zagotavljala samostojno ţivljenje. Po drugi strani pa se boji lastne delovne

neuspešnosti in ponovne izkušnje odpustitve iz dela. »< vprašanje raziskovalke, česa se boji v

prihodnosti> da, ko bom mel službo da me bojo odpustl, ker ne bom delu tko da bi blo dost dobr, ker ne bom sposobn

delat zadost dobr, čeprov ajde sposobn, da ne bom pač dal vse od sebe, zato k sm se navadu da ne dam vse od sebe««

29

4 SKLEP

Namen diplomske naloge je bil preveriti kako teţave v duševnem zdravju vplivajo na kakovost

ţivljenja posameznika na posameznih ţivljenjskih področjih. Iz empiričnega dela sem odkrila, da so se

pri raziskovanem posamezniku teţave v duševnem zdravju pojavile zaradi spleta neugodnih

dejavnikov in predvsem ob pomanjkanju emocionalne socialne podpore, kar lahko poveţem s

trditvami avtoric Lamovec (1998) in Švab (2004). Teţave v duševnem zdravju so se sicer spreminjale

in nihale tekom ţivljenjskega poteka, vedno pa so bile prisotne in so pomembno vplivale na osebino

ţivljenje.

Ugotavljam tudi, da so oseba in njegovi bliţnji najprej posegeli po psihiatrični pomoči. Čeprav

raziskovana oseba poroča o negativnih učinkih zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, ima on in njegovi

svojci zaupanje v psihiatrično stroko. To nakazuje na to, da ima medicinska stroka še vedno velik vpliv

na področju teţav v duševnem zdravju, vseeno pa se kaţe povezovanje z nevladnimi organizacijami, ki

skrbijo predvsem za psihosocialno rehabilitacijo. Namreč ravno strokovni delavec v psihiatrični

bolnišnici je predlagal sodelovanje z nevladno organizacijo. Nevladna organizacija je raziskovani

osebi pomagala pri urejanju bivanjskih razmer ter pri razbremenitvi druţine. Vendar pa je treba

opozoriti, da oseba v njenem primeru navaja bivanje v stanovanjski skupini kot nepodporno pri

psihosocialni rehabilitaciji. Namreč oseba je obkroţena s sostanovalci, ki so ţe izgubili ambicije za

samostojno ţivljenje, podobno kot med zdravljenjem v bolnišnici. Zaposleni mu ne namenjajo dovolj

pozornosti in spodbude za aktivno izpolnjevanje ciljev, ki si jih je oseba zadala. Kaţe, da delovanje

nevladne organizacije ne odgovarja na individualne potrebe raziskane osebe. Čeprav naj bi spodbujale

k aktivni participaciji in sprejemanju odgovornosti za lastno ţivljenje, oseba tega ne zaznava. Kasneje

so svojci poiskali tudi pomoč pri psihoterapevtu, ki ga oseba omenja kot pomemben del rehabilitacije,

saj z njegovo pomočjo predeluje boleče stresne dogodke, ki so pripeljali do začetka teţav v duševnem

zdravju.

Iz ţivljenjske pripovedi je tudi mogoče ugotoviti, da se je zaradi pojava teţav v duševnem zdravju

spremenila tudi kvaliteta ţivljenja na vseh področjih njegovega ţivljenja. Namreč posameznikova

prepričanja o samemu sebi so se obarvala s sestavinami vloge bolnika in naučene nemoči, prav tako

kot to omenja Lamovec (1998). Ima niţja pričakovanja zase zaradi niţjih pričakovanj njegovih

bliţnjih. Oseba ima glede lastne prihodnosti sicer temeljno optimističen odnos, vseeno pa ga skrbi, da

ne bo zmogel uresničiti svojih namer z zaposlitvijo in ustvarjanju lastne druţine, ki jo smatra kot

pomembno vrednoto.

Druţina je razpadla ţe pred teţavami v duševnem zdravju in se je kasneje tudi rekonstruirala

neodvisno od raziskovane osebe. Vendar pa je oseba dobila vlogo oskrbovanega člana. Kot poroča

30

Kelavić (2007), se večina druţin sooča s čustveno preobremenjenostjo in neinformiranostjo o

ravnanjih s članom, je moţno zaznati tudi iz osebine pripovedi, da se je tudi njegova druţina soočala z

istimi teţavami. Vključitev v stanovanjsko skupino je to skrb razbremenila. Izkušnja soočanja s

teţavami v duševnem zdravju je nekatere odnose s člani druţine zbliţala, druge pa je poslabšala.

Socialna opora posameznika se je spremenila pred vsem v tem, da so vanjo vključeni strokovni delavci

tako medicinske stroke, kot strok, ki skrbijo za psihosocialno rehabilitacijo. Ključna sprememba pa je

tudi v tem, da ima raziskovana oseba teţave z ustvarjanjem novih odnosov, ki so se pojavile kot

primarne posledice (Švab, 2004) in kot posledica stigme. Te teţave onemogoča širjenje socialne mreţe

in tako ostaja oseba vpeta v manjše in gostejše mreţe, ki so morda pomemben vir opore, vendar pa

nima dostopa do več različnih virov pomoči.

Teţave v duševnem zdravju so tudi zmanjšale delovno učinkovitost in predvsem prepričanja o lastni

sposobnosti za delo. Zaradi njih je pridobil tudi prvo izkušnjo odpustitve od dela. Posledično ga tudi

upravičeno straši ideja o lastni zaposlitvi v prihodnosti, ki bi mu omogočala samostojno ţivljenje. V

današnji druţbi, v kateri poteka hud boj za vstop in obstoj na trgu dela, kjer prevladujejo negotove

zaposlitve, bo oseba zelo verjetno imela velike teţave pri zaposlitvi.

Iz socialno pedagoškega stališča v konkretnem primeru raziskane osebe predlagam, da bi na ravni

delovanja nevladnih organizacije bil osebi dodeljen en strokovni delavec, ki bi jo spodbujal in

spremljal vsakodnevno. Prav tako se zdi smotrno kontinuirano strokovno delo z druţino posameznika

in podporo v morebitnem obdobju duševne stiske ob kateri bi lahko interveniral krizni tim nevladne

organizacije, s čemer bi lahko preprečili hospitalizacijo v psihiatrično bolnišnico. Predlagam tudi, da bi

se oseba vključila v program učenja socialnih veščin, ki bi mu pomagale pri preseganju nelagodja ob

spoznavanju novih in ohranjanju starih odnosov. Pomembno bi bilo, da bi se vključil v prostočasno

dejavnost, ki bi ga veselila in v kateri bi lahko vadil socialne veščine ter s tem širil socialno mreţo. Ker

osebo čaka še prehod na trg dela, predlagam intenzivno podporo pri iskanju zaposlitve kot tudi

moţnost zaposlitve v socialnem podjetju nevladnih organizacij. Čim hitrejši bo ta prehod, tem manj

časa bo oseba izpostavljena udobju nizkih pričakovanj, ki bi ga lahko zapelja v stanje apatičnosti.

V perpsektivi socialno pedagoškega razumevanja lahko ob raziskovanju zgodbe raziskovane osebe

izpeljem tudi naslednje smernice v primeru pojava teţav v duševnem zdravju pri mladih odraslih.

Podajam jih na treh ravneh. Na primarni – preventivni ravni ugotavljam na podlagi ţivljenjske zgodbe

osebe, da bi ozaveščanje in informiranost o naravi teţav v duševnem zdravju lahko pripomogle k

hitrejšemu prepoznavanju znakov duševnih kriz in k hitrejšemu ukrepanju, s čemer bi preprečili

poglabljanje teţav. Ker so mladi odrasli specifična druţbena skupina, ki se srečuje z veliko tveganji in

nesigurnosti v druţbi, bi morali njim nameniti posebno pozornost na preventivni ravni. Potrebno bi

bilo ustvariti neke formalne mreţe pomoči, ki bi ozaveščale proaktivno skrb za duševno zdravje,

31

informirale o zgodnjem prepoznavanju teţav v duševnem zdravju. Predvsem pa jim bi bilo potrebno

ponuditi bolj dostopno moţnost pogovora s strokovnimi delavci o lastnih ţivljenjskih teţavah.

Na sekundarni ravni, ko ţe pride do pojava teţav v duševnem zdravju, ugotavljam, da so sicer

ţivljenjska področja, ki sem jih umetno ločila, tako tesno prepletena, da je na trenutke teţko razločiti

vzročno posledične povezave med njimi. Iz tega sledi, da je potrebno vsako osebo s teţavami v

duševnem zdravju obravnavati celostno znotraj njegovega ţivljenjskega konteksta in jo podpreti na

vseh ţivljenjskih področij. Da bi se oseba naučila soočati z lastnimi teţavami v duševnem zdravju in

da bi se vključila v druţbo je potreben celosten in individualni pristop v psihosocialni rehabilitaciji.

Zdi se tudi smotrno, da bi bil posamezniku dodeljen en strokovni delavec, ki bi individualno sodeloval

z uporabnikom na vsakodnevni ravni in v časih duševne stiske. Pri tem pa ne bi smeli pozabiti na

podporo svojcev in drugih bliţnjih, ki skrbijo zanj. Poleg informacij o naravi in poteku teţav v

duševnem zdravju potrebujejo tudi čustveno razbremenitev. S tem bi tudi povečali moţnost za

preprečitev ponavljanja duševnih kriz ter posledično tudi zdravljenja v psihiatrični bolnišnici. V

primeru osebe se je kot pomembno izkazalo tudi sodelovanje med medicinsko in psihosocialno

rehabilitacijo. Nujno bi bilo kontinuirano vključevanje celotne druţine v psihosocialno rehabilitacijo.

Ker je druţina pomembno posameznikovo okolje, bi morali veliko pozornosti nameniti učenju celotne

druţine o strategijah funkcioniranja s članom s teţavami v duševnem zdravju. Ključno pri socialni

podpori posamezniku pa ni število odnosov z različnimi člani socialne mreţe, ampak konstantnost

odnosa, ki nudi oporno točko ob spreminjanju stanja duševnega zdravja in drugih sprememb, ki se ob

tem zgodijo.

Na terciarni – druţbeni ravni, ugotavljam, da je še vedno prisotna druţbena stigma teţav v duševnem

zdravju, ki se v raziskanem primeru zrcalijo predvsem v zniţanih pričakovanjih do osebe, tako iz strani

svojcev, delodajalcev, kot tudi iz strani strokovnih delavcev nevladne organizacije. Posameznike s

teţavami delajo nemočne, nudijo jim udobje odsotnosti pričakovanj, ki pa človeka pasivizirajo in

demotivirajo za aktivno participacijo pri rehabilitaciji svojega ţivljenja.

Posebno pozornost pa bi strokovnjaki morali nameniti tudi v nadaljnjem raziskovanju pojavnosti in

moţnosti učinkovite pomoči, mladim odraslim z teţavami v duševnem zdravju, saj so v sodobni druţbi

tveganj še posebej ranljiva skupina. Namreč na pragu svoje prihodnosti v odraslost se namesto z izzivi

iskanja svojega mesta pod soncem, ukvarjajo z lastno nemočjo.

32

5 VIRI

Diener, E. in Suh, E. (1997). Measuring quality of life: Economic, social and subjecitve indicators.

Social indicators research, 40(1-2), 189 -216, doi: http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-

lj.si/10.1023/A:1006859511756

Flaker, V. (1993). Duševno zdravje in socialno delo. Socialno delo, 32(5/6), 29-39, Pridobljeno s

http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8EEMZZOO

Flaker, V. in Lamovec, T. (1993). Kaj je duševna bolezen?. Socialno delo, 32(3/4), 87-92, Pridobljeno

s http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-64CZKL6S

Jeriček Klanšček, H.,Zorko, M.,Bajt, M. in Roškar, S. (Ur.) (2009). Duševno zdravje v Sloveniji.

Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS.

Kamin, T. in Jeriček Klanšček, H. (2009). Duševno zdravje prebivalcev Slovenije. Ljubljana: Inštitut

za varovanje zdravja RS.

Kelavić, M. (2007). Potrebe svojcev oseb s teţavami v duševnem zdravju. Socialna pedagogika, 11(3),

str.311-340, Pridobljeno s http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-E48LQEUC

Kogovšek, T. in Ferligoj, A. (2004). Konceptualizacija socialne opore V M. Novak (Ur.), Omrežja

socialne opore prebivalstva Slovenije (str.15–32). Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo

Kompan Erzar, L.K. (2003). Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek in frančiškanski inštitut.

Lamovec, T. (1995). Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.

Lamovec, T. (1998). Psihosocialna pomoč v duševni stiski. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Lamovec, T (1998). Protislovja druţinske skrbi za uporabnike psihiatrije. Socialno delo, 37(3/5), 233-

247, Pridobljeno s http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CAL1P02W

Lavrič, M. (Ur). (2011). Mladina 2010: Družbeni profil mladih v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za

šolstvo in šport, urad RS za mladino in Maribor: Aristej.

Molewyk Doornsbos, M. (2001). Family caregiving for young adults with serious and persistent

mental illness. Journal of family nursing. 328(7), 328-344,

doi: 10.1177/107484070100700402

http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1023/A:1006859511756

http://dx.doi.org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1023/A:1006859511756

http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8EEMZZOO

http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CAL1P02W

33

Moravec Bergar, D., Pribaković Brinovec, R. in Trdič, J. (Ur.), (2011). Zdravstveni statistični letopis.

Pridobljeno s

http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=0&pi=7&_7_id=1863&_7_PageIndex=0&_7_groupId=228&_7_newsCa

tegory=&_7_action=ShowNewsFull&pl=0-7.0.

Poljšak Škraban, O. (2004). Obdobja adolescence in razvoj identitete. Ljubljana: Pedagoška fakulteta

v Ljubljani.

Rigler, T. (13.12. 2010). Duševne motnje in študij (video). Pridobljeno s

http://videolectures.net/posebnepotrebe2010_rigler_furst_koren_mdz/

Rosenhan, L.D. (1991). Zdravi v bolnem okolju. Časopis za kritiko znanosti. XIX(138-139), 115-136.

Seltzer, M.M., Greenberg, J.S., Krauss, M.W., Gordon, R.M. in Judge, K. (1997). Siblings of adults

with mental retardation or mental illness: Effects on lifestyle and psychological well-being. Family

Relations 46(4), 395-405. Pridobljeno s http://www.waisman.wisc.edu/family/pubs/AgingDD/32%20-

%20FamRel_1997_Siblings.pdf

Švab, V. (1996). Duševna bolezen v skupnosti. Radovljica: Didakta.

Švab, V. (Ur.) (2004). Psihosocialna rehabilitacija. Ljubljana: ŠENT – Slovensko zdruţenje za

duševno zdravje.

Tomc, G. (1999). Teze o telesu V Urbana plemena: Subkulture v Sloveniji v devetdesetih, (str.7-13).

Ljubljana: ŠOU, Študentska zaloţba.

Trbanc, M. (2005). Zaposlovanje in brezposelnost mladih V A. Črnak Meglič (Ur.). Otroci in mladina

v prehodni družbi, (str. 161-188). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Maribor: Aristej.

Ule, M. (Ur.). (2000). Socialna ranljivost mladih. Maribor: Aristej.

Ule, M. (2003). Spregledana razmerja o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej.

Vertot, N. (2009). Svetovni dan preprečevanja samomora 2009. Pridobljeno s

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2583

Vuković, D. (2004). Zaposlitev v procesu psihosocialne rehabilitacije V V. Švab (Ur.), Psihosocialna

rehabilitacija (str. 86-89). Ljubljana: ŠENT – Slovensko zdruţenje za duševno zdravje.

http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=0&pi=7&_7_id=1863&_7_PageIndex=0&_7_groupId=228&_7_newsCategory=&_7_action=ShowNewsFull&pl=0-7.0

http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=0&pi=7&_7_id=1863&_7_PageIndex=0&_7_groupId=228&_7_newsCategory=&_7_action=ShowNewsFull&pl=0-7.0

http://videolectures.net/posebnepotrebe2010_rigler_furst_koren_mdz/

http://www.waisman.wisc.edu/family/pubs/AgingDD/32%20-%20FamRel_1997_Siblings.pdf

http://www.waisman.wisc.edu/family/pubs/AgingDD/32%20-%20FamRel_1997_Siblings.pdf

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2583

34

Wrigth, E.R.,Groonfein, W.P. in Owens, T.J. (2000). Deinstaticionalization, social rejection and self

esteem of fromer mental patients. Journal of health and social behaviour. 41(1), 68-90, Pridobljeno s

http://search.proquest.com.nukweb.nuk.uni-

lj.si/docview/201656311/13E8584F7D73D486C95/11?accountid=16468

Ţibert, S. (2011). Vpliv samopodobe na osebnost in uspešnost učenca. Nova Gorica: Educa.

http://search.proquest.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/docview/201656311/13E8584F7D73D486C95/11?accountid=16468

http://search.proquest.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/docview/201656311/13E8584F7D73D486C95/11?accountid=16468

35

6 SEZNAM PRILOG

Priloga 1: Opis mojega poznavanje raziskovane osebe

Priloga 2: Izsek iz transkripta 1. intervjuja

Priloga 3: Izsek iz transkripta 2. Intervjuja

36

Priloga 1

MOJE POZNAVANJE OSEBE

Raziskovano osebo poznam iz osnovne šole, vendar nikoli nisva imela tesnega odnosa. V

osnovni šoli je bil povprečno učno uspešen. V zadnjem razredu je bil med porednimi oz.

problematičnimi otroci. Takrat je tudi kadil cigarete in pil alkohol.

Izhaja iz katoliške druţine in ima še dva mlajša brata.

Za njegove teţave v duševnem zdravju sem izvedela preko skupnega znanca. Ta mi je povedal,

da so veliko časa skupaj preţivljali ob pitju alkohola, ţuranju. Omenil je tudi, da je na eni izmed

zabav začel razlagati, da se zna pogovarjati z računalniki. Kmalu po tem sem raziskovano osebo

srečala in mi je še sam razloţil, da je imel blodnje, da je bil hospitaliziran in da ga njegova bivša

punca toţi zaradi ustrahovanja. Po nekaj letih se zopet srečava, takrat mi je povedal, da biva v

stanovanjski skupini in da študira.

Stik z njim sem vzpostavila pribliţno dva mesece pred izvedbo intervjuja preko virtualnega

socialnega omreţja. Z veseljem je pristal na sodelovanje. Do 1. intervjuja potem nisva bila več v

stiku.

37

Priloga 2

IZSEK IZ TRANSKRIPTA 1. INTERVJUJA

Kraj intervjuja: V pisarni kluba študentov, srednje

velik prostor z oknom, dva rdeča fotelja z mizo na

sredi, stene večinoma bele

Časovni okvir: 11. 5. 2013, med 8. 15 in 10.15 uro

Trajanje intervjuja: 100 minut in 48 sekund

R –raziskovalka O – Oseba

R: Ok

O: No, zdej pa uvod v pogovor, v katero smer bi rada šla <smeh, se oba smejeva>

R: Tko. Kako bi recimo opisal trenutno svoj ţivljenjski poloţaj?

O: Kako misliš, a sam duševno zdravje al vse skupi?

R: Ne vse skupi lahk.

O: mmm Jst bi reku, d mal na pavzi vse skupi, no pač duševno sem stabilen, kar je kul, ne aa k bi

lahko načeloma lahko počel vse konkretno ne po mojem bi lahk tud na šiht hodu ne vem če sicer 8 ur

ampak 4 skor ziher ne, ampak je problem, da sem se polenu nekak ne aa pač ne. Sploh zdej v

stanovanjski skupnosti aaa in v bistvu mi ni treba dost, ne in tud te seminarske pa to, k jih imam še za

narest, odlašam ful. Drgač pa mi je kr vredu,no se kr vredu počutm, tko da kul.

R: Kul, kako bi pa opisal to kar si prej reku aa svojo duševno stabilnost. Kaj to pomen?

O: Ja pač, da mi te zdravila, k jih mam zdej odgovarjajo in da se dobr počutm po njih

R: Kako bi pa opisal recimo mmm pač začetek začetek tvoji teţav?

O: Ja v bistvu se je začel k sta se starša ločla ne, k sm v bistvu tlaču vse skupi in pol dejansko k sm

dobu hneko punco so vsa ta čustva pršla na plan aa in me je zatolklo čist ne pol sm bil najprej

depresiven aa pol pa čez neki časa sem bil maničen pač to je blo tud zarad ločitve pomoje mislm fotr

mi je avto kupu jst sm ga pa skoz pil pa vozu. Pol sem mel prometno nesrečo tko da ne vem no. Itak

je pol bolezen variirala ne je blo neki cajta gor neki cajta dol pa tko ne. ampak mmm po tistm k sm bil

prvič v polju sm začel razmišlat kako bom s tem ţivel.

R: Kaj pa recimo kako bi časovno določil to, kdaj sta se starša ločila pa da je to pol

O: K sm bil 19 let str, se prav 6 let nazaj kok je to 2007 recimo aa pač

R: Pa takrat si bil ţe na faxu ne

O: Ja, takrat sem glih delal 1. letnik faksa, amm in nekak 1. semester mi je šel ful vredu, sem delal vse

sprot pa vse ne, aa pol v drugem sem začel pa bluzit. Pač tud to je blo pr men vedno, kadar sta se

starša kregala in to ne, sem bil tud jst obupen, ne. Kadar sta se pa onedva razumela, je blo pa vse kul

in to ţe v osnovni in tud pol v srednji. Pač jst sem bil vedno zrcalo njuno ne tko, da.

38

R: Kul kako se je pa to pol razvil naprej? Si rekel da si 2007 začel bluzit, kdaj se ti je recimo..

O: Takrat sem najprej ratu depresiven ta prvo, da sm se začel zdravt, da sm mel zdravila čeprav v

depresiji še nisem dojemal kok resno je vse skupi,ne. Pač nisem še vedu, da bo pršl še do manije. Tud

k je pršl do manije, k sm bil kle v <študentskem klubu>, k sm tle delu k sm mel dva šihta pa vse ţivo

ne, sm mislu, da je depresija spet pršla a in sm pač se začel prpravlat na to, da bom spet ratu

depresiven in v bistvu ta obrambni mehanizem manije me je pa zmer bolj gnal naprej,ne in pol je

itak pršlo do burn outa.

R: Kako si se pa prpravlu na depresijo, k si prej reku?

O: Pač ne vem, začel sem si delat zapiske kaj vse moram narest aa pa pač v depresiji nekak nisi

sposoben tistih hitrih misli, odločitev ne vem česa, ne aa pa pač jst sm vedno mel občutek, da sem ful

dehidriran, tko da sem si pol začel vodo s sabo nosit, aa ja pač pol v maniji sem mislu, da mi daje

voda neke moči, to itak lahk pol pride še do tega aa pač, da je voda energija, no tko bom reku. Aa kaj

še, na sprehode sm mal začel hodit, , da sm si zbistril glavo, sam to itak sred noči, zjutrej, nib lo vaţn

tko, da kadar je blo treba. Sam ne vem s starši sm se mal prpravlu pol z bratoma, ne aa sm jima mal

razloţu do česa lohk pride, ne pač bojo pomagal sam pol itak pol k je blo prou hud hudo itak ni blo

druge kot da grem v polje tko, da

R: Ampak to je blo ţe potem, ko si ţe imel izkušnjo depresije, da si vidu kako gre. Kako je blo pa

recimo čist taprvič

O: Amm sm pa sam začel vedno manj vn hodit aa itak stik s prjatli sm ţe zgubu zato k sm dobu

punco in mi ni blo več vaţn, bi sam z njo bil,ne in je itak ona pol k men hodila, sva šla vsake tok na

kakšn sprehod, bil sem v svojmu stanovanju aa hodu sm na šiht in v bsistvu ne vem pol pa sam na

enkrat sm začel poleţavat aa nč mi ni blo za nikamor it aa nism opravlu osnovnih stvari recimo

pomivu posode, pral cunj pa tega ne, k to sem itak vse sam delal in pol nism, sm nehu na šiht hodit

pol pa je v bistvu fotr ful pritiskal name, da nej grem na šiht, nej grem na šiht, ne pa da bo pršu do

mene pa me je ţe prpravlu, da germ na šiht, ne – in sm se ful ustrašil, ker je znal bit nasilen ne aa in

sm pol klicu mamo , da bo oče pršu in da se bojim aa in je pol ona pršla v bistvu je babico poslala in

sta me pol z mamo,pol je še mam pršla in sta me do babice kjer sem pol ne vem a smo še isti dan šli

do psihiatrinje to se ne spomnim več v glavnem smo šli pol do psihiatrinje sm bil pr babici so me

dal na pomirjevala za dva tedna, k več jih itak ni dobr jemat,ne pol smo pa čakal da antidepresivi

primejo ne in pač so mi tud rekl, da k bom par dni za zapored ustal ob osmih zjutrej sam od sebe, da

am bom lahk šel nazaj v stanovanje,ne ampak nism mogu vedno me je babi budila na silo iz postle k

itak k si depresiven bi skor skoz sam spal ne vsaj jst sm mel tako izkušnjo.

R: In kaj se je pol zgodl?

O: Mmm ja pol v bistvu nekak babi je skrbela zame, ne in pol se je zbolšal ne vem to kt da bi ti klik

nardil v glavi ne pač en dan se zbudiš in je vredu al ne vem kako bi to razloţu mislm, sej gre

najverjetneje postopoma na boljš sam niti ne opazš, ne am in pol k sm bil dost vredu aa k sm mel

stabilno dozo zdravil am sm šel nazaj v stanovanjem ne sam pol itak k sm šel nazaj na šiht moja kon

centracija ni bla še čist vredu, ne k to rabš neki časa da se ti povrnejo v normalno stanje aa in pač je

šef mal popizdu, k nism mogu normal delat, ne am in me je odpustu a in pol nekak mi je zmanjkal

denarja, da bi sam ţvel aa itak so mi doma ţe prej ful pomagal denarno pa vse ampak pol, mislm,

mami mi je plačvala najemnino pa vse no in pol amm v bistvu sm šel nekak domov nazaj tud zato,

ker sem se bal da bi spet kej zbolu da ne bom čist sam tm ostal mm in pol sm bil doma do nekje

oktobra ne vem kok 2009 sj mogoče tud ti veš… <Odkimam> Ne vem točno kdaj je to blo, no aa čak

39

kok let nazaj, ma ne vem zdjle no in takrat pa sm ratu ful maničen, no ţe čez poletje preden sm ratu

depresiven je bla tud fora zakaj sm sploh šel v ta stanovanje, ne mm pač oče pa mama sta se ţe

ločvala in smo v bistvu otroc ostal z očetom v hiši, mama je šla pa v stanovanje in pol mi je v bistvu

oče kupu avto, zato, da bi pomagal pač tamaledva okrogu vozit pa to, ne jst pa, da se bom na fax vozu

mm jst sm pa v bistvu začel bluzit pit, vozit pijan, se sam druţt s prjatli, ţurat, nč me ni blo doma pač

beţu sm od vsega tega skupi, ne in pol sm mel ful velko nesrečo z avtom am in me je v bistvu mal

streznl al kako bi reku ampak mi je oče postavil ultimat, da nej pustim fax pa grem delat, da bom lahk

odplačal vse kazni, ne al pa nej grem od bajte tko nekak je blo aa in sm pač šel k mami v blok pol je

pa mama pa oče sta bla na neki čudni točko in pol sta pomislna če bi spet mal probala in je šla mama

nazaj v hišo in sm jst ostal sam v stanovanju in itak takrat polet po tem k sm mel nesrečo pa k sm šel

v stanovanje je mama prtislna name da nej si dobim sluţbo, ne ampak ona ni prov zahtevala da se

prov izpišem iz faxa pa grem po delovsko knjiţico pa ne vem kaj pa se prov zaposlim zaposlim

ampak ji je blo vredu tud prek študentskega servisa, ne in sm pol tko dobu šiht v <ime podjetja> k

me je neki cajta ful veselil pa me je ful drţal pokonc aa pol je pršla pa ta depresija, nezbranost ni blo

koncentracije, odtujenost in pač sm šel k babici.

R: Kaj pa recimo prej si punco omenjal, kako je pa ona to, kako je bila ona vpletena zraven?

O: ja pač ona je vidla, bla je ful mlajša, ne ona je bla takat neki 15, 16 jst sm mel pa 19 amm in je bla

fora da mislm tud če bi melu 19, 20 let staro punco, ne bi ji blo teţko verjetno ona je od začetka ful

poskušala pomagat, ne da je tud razlagala, ugotovila je, da je to depresija, ne čeprov jst ji nekak nism

verjel, ne dokler ni blo prepozn aaa in mi je pač ful poskušala pomagat po najboljših močeh,ne sam

pač takrat se ti ne daš, mislm ne daš, ne pustiš si dopovedat stvari, ne al pa, sej razumeš pa to sam,

realizacija tega je pa mal teţja zadeva, ane recimo ti rečejo dej pejt na šiht ne me je prov klicala

zjutri ob pol osmih k se je pelala v šolo ja dej ustan pa pejt na šiht uno treto aaa ampak jst nism mogu

ne.

R: In potem si ostajal doma.

O: Ja. In pol v bistvu tud k sm bil pr babici, sva se dobivala z njo. Redko sicer sam pač najin odnos

itak nikol ni bil več isti

R: Kul, in kdaj sta pol končala?

O: Nekje junija, ja junija po tistm k sm kdaj sm pršu k babici nekje pozim še, se mi zdi aa pol pa

preden sem šel iz stanovanju. Iz stanovanja sm šou po en stran tud zarad tega k sm bil navajen njene

druţbe,ne aa in pol k sva šla narazn , mi je ful ratal dolgcajt, ne pač in ne vem in pol sm v bistvu na

vso silo hotu, da pride nazaj,ne sm mel tud dva poskusa samomora aa in je blo to v bistvu sam

izsiljevanje da bi bla ona še zmer z mano,ne tud pol se mi je mal kako bi reku utrgal sm reku, da pač

če jo vidm z drugim ji bom poslala metk v glavo pa tko ne in se je valda ful ustrašla in pač tk,o ne in

pol me je njena druţina prjavla policiji in me je pol tud toţla zaradi ustrahovanja in je dubla toţbo

in sm bil na pogojni pol leta in če bi v pol leta naredu še kakšno pizdarijo, al je blo eno leto? Pač če

bi naredu pizdarijo v enmu letu bi šel za pol ure za pol leta v zapor aa sam pol itak nism nč naredu kej

tazga tko da se je to pol zbrisal nekak

R: mhm, kako pa prej si reku da si mel dva poskusa samomora kako je pa to zgledal?

O: aa pač recimo šla sva kao narazen itak sva bla on off neki cajta ne pač tko in grozila je, da me bo

pustila pa tko, ne ona je tud mela določene probleme in sploh 15 let je bla stara ni mela razčiščen pr se

b aa in pač am sm šel enkrat k sva šla narazen pol na obletnco mature in sm bil tm ful zamorjen in

40

pač tko se sploh nism vklopu v druţbo pa nč, ne in pol me je en pelu pol sm, men se zdi da sm tm

dobu idejo da bi pač naredu samomor in pol me je en prjatu pelu nazaj <domači kraj> in pač jst sm

se hotu kao poslovit od <ime punce>,ne in je bla glih v <ime kulturne ustanove> je bla neki

predstava al neki in sm jo klicu in sm ji reku da nej pride vn za 5 minut in sm se poslovu od nje in

sm šou v blok in sm vzel ful tablet pač mel sm jih še od tega aa od tega kaj ţe od depresije, ne k sm

jih mogu jemat pa mislm, da takrat nism več jemal tablet al sm jih še to nism zhir sam sm mel pač

zalogo še in sm se ful tablet najedu aaa pol je pa <ime punce> pršla z eno prjatlco, <ime punce> je

blo punci ime pa pač ni vedla kaj nej nrdi pol je pa poklicala duhovnika k je na vrhniki takrat bil

kaplana, in je pol takrat pršu in je šou z mano v tale zdravstven dom kjer so mi dal oglje za pit in so

pač rekl da bi blo fajn če bi ostal na opazovanju al neki tazga ne vem a so misll da bi blo prov da bi

grem v bolnco ampak sm pol pač reku da bom ţe šou domov pa da bom pač da me bojo doma pazl in

sm pol mislm da za dva dni šel domov prespat v hišo domov ne tko da sam mislm, da nism povedal

kaj je blo. Ne, nism. Tko, da pač ja. Ampak to je blo ţe po depresiji.

R: Sam to je, ta prvič si se zdravil depresije samo ambulantno pr psihiatrinji,ne?

O: Ja, tako ja

R: mmm Pa če sm si prov zapomlna sta te takrat mama in babica te spravle k seb pa v bistvu sta tud

onedve dali pobudo za za obisk psihiatra ?

O: Ja

R: Kul. Kaj pa pol ta drug poskus samomora?

O: aaa čaki <rahel smeh> zdej se ne spomnm čist točno. Sj ne vem če je bil čist poskus samomora

sam grozil sm da se bom ubil no mislm da je blo tko

R: Izsiljevanje?

O: Ja

R: Komu pa to?

O: <ime punce>. In sm pol v bistvu sej sm vzel noţ pa šel kao pred njeno stanovanje da se bom tm z

noţem, sam nism mogu in sm pol šel in sm spet vzel tablete, ja tko je blo am določenih stvari se ne

spomnm čist točno tko da pač bo mogoče mal al pa kej. No pač in sm vzel ful tablet spet aa in sm pol

poklicu enga prjatla, mislm, da glih <ime prijatelja1> da sm se kao poslovu od njega in me je pol

pršu iskat in so me odpelal sicer ne v bolnco pa nč sam pač do ene prjatlce domov in smo pol bli tm

in so me mal pazl pa mlek so mi dal za pit da sm se mal sčistu in to je blo to. Pač vedno je blo tko, da

nism hotu prov samomora nardit, prov končat svoje ţivljenje, ampak je bil to bolj klic na pomoč ne

tko, da

R: Sam ampak recimo kaj se je pa pol zgodl? Po tem dogodku, k so te, si reku, prjatli pazl, kaj se je

pol dogajal? A si ti komu povedal? So oni kej povedal si ti pol kej naredu, da bi se izboljšal?

O: Ja ne, pol sm itak nekak šou nazaj domov no, tko da sm mel neko podporo sam še vseen ne vem a

sm povedu za poskuse samomora al ne, mislm, da takrat še ne in to je blo itak polet pol jst sm pa

jesen zbolu za manijo. Tko, da je pač blo kr hitr.

R: Kdo ti je bil pa takrat v oporo?

41

O: Pa najbolj prjatli se mi zdi, no pa še to, ma nism mel tko neke kao podpore podpore, da bi se z

nekom prov pogovarjal o samomoru in o teh stvareh, ampak pač vedu sm, da na druţino se lahk

zanesm. Pa na prjatle.

R: Od koga pa v druţini recimo?

O: Paaaaa khmmmm a veš, da ne vem konkretno, sam pač vedu sm, da če bom res rabu, da bo nekdo

tm, pač pol itak k sm šou, k sm mel ornk problem z manijo, je bla bolj mama, k z očetom se skor

nisva prenesla glede na to, da me je vrgu iz bajte aa pač saj jst sm to tko dojemal sm mu ful zameru,

ne pol je sicer dovolu, da pridem nazaj pa tko, ne po depresiji, ampak pač ni blo isto in sm se bolj na

mamo zanašou

Priloga 3

IZSEK IZ TRANSKRIPTA 2. INTERVJUJA

Kraj intervjuja: Vrt kavarne Časovni okvir: 20.5. 2013, med 9.00 in 11.15

Trajanje intervjuja: 114 minut in 48 sekund

R- raziskovalka O – oseba

R: Pol se je zgodila prometna nesreča, pol recimo tuki nism vedla točn, a veš to je res sam na

pribliţn,… kok je razmaka vmes nism vedla.

O: Ja, ločitev je bla nekje septembra, pol prometna nesreča pa nekje junija,

R: Aha, to se prav junija naslednje leto, 2008?

O: Ja

R: aa <pavza , se smejiva in gledava list papirja> aaja in tuki se ti je začela ta depresija sam mislm, da ni blo

čist pol takoj?

O: Ne, ni blo takoj. Pol sm še ene pol leta delu, depresija je bla pol spom.. ja, pozim recimo,pozim je

bla depresija. Delu sm pa pol od poletja do zime ne.

R: mhm… amm kul, to se prav se tud tuki premakne v bistvu vse skp am to se prav ampak ti si šel

najprej v svoje stanovanje

O: Ja, predn, takrat po nesreči pa k sm se zaposlu

R: Aha, tuki je prov pršlo,

O: mhm

R: Pa sluţba pol tuki sovpada, ne

O: Tako

42

R: Pa tuki si pol delu v <ime podjetja>

O: <ime podjetja>

R: Pol tuki se tud to, da si začel popuščat v sluţbi se premakne bolj tko, ne

O: to je blo ţe bolj prot … a veš kako je blo fora, jst sm mel takrat pavzo, nevem skoz depresijo nism

hodu v sluţbo. Pačrecimo pol leta sm hodu aa pole ne tri štir mesce nism pol sm en mesec dva še

hodu aa pol je blo pa fertik, tko da.

R: takrat si bil pol tud a odpuščen, ne? oziroma takrat se je to pol končal

O: Ja

R: Sam kle si hodu prek študentskega servisa

O: Ja

R: aha to nism bla čist zihr. Čak, kdaj je pa pol tud punca pršla?

O: ammm mislm, da je blo nekje jesen,

R: aha, sam to je blo aa takrat k sluţba pribliţn

O: Po sluţbi

R: aja po sluţbi?

O: Sluţba je bla skor takoj k sm šou v stanovanje, kakšen mesec po nesreči

R: Kul, punca je bla pa pol k si bil ţe , k si končal sluţbo

O: Ne, ne ne po punci sm ratu depresiven

R: Aha, čak.. pol tko pride… tkole.. ne?

O: Ja, recimo

R: Punca je pršla pa ..?

O: Kaj oktrober, november, s tem, da depresija je bla pa pol ne vem mislm, da februar recimo, da

zdej mal bolj

R: Kolk časa sta bla pa skupi?

O: Dva tri mesce

R: Sam pol tud punca pride tko nekak, ne?

O: Mhm

O: V bistvu pride še takoj skor mislm, izostajat sm začel po tem, k sm začel z njo

R: Mhm, ja pa tkole

O: Ja, recimo ja

43

R: ok, aapa pol tuki

O: pač k sm mel punco nism mel stika s prjatli pa tkrt ko po nesreči nekak aa sm se bolj izoliral kot

ne. Pol k sm šou enkrat v stanovanje nekak nism mel stika z nobenim.

R: Kul pol to nekak kr sovpada s prometno nesrečo, da sploh nimaš nobenga stika, ne? … pol poskusa

samomora nism mogla čist dobr

O: To je blo dvakrat aa enkrat vmes k sva bla z <ime punce> skupi pol pa še enkrat na konc k sva šla

narazen.

R: Aha se prav tkole aha sam če ohranva linijo k sva skupi, ne gre to tkole pa pol

O: Ne, pač po depresiji je bil poskus samomora

R: Ja, ja ampak,…

O: depresijo si zdej sm narisala poskus samomora je bil po depresiji

R: Mhm, ok Ja sej v bistvu je zdej vse zmedn vse skup k gre eno z drugim ne v bistvu ta se sm

premakne

O: Aha okej

R: K to se sm premakne, pa še tko nekak, ne? Po depresiji, bova tako nredila?

O: okej

R: kajpa pol manična?

O: Sej oba poskusa samomora sta bla k sm bil v stanovanju, šele pol sm šou domov,

R: aha ja to se pa spomnm, sam ne vem al sm mela a sm mela pol označen tuki

O: Ja, k kle maš prvi poskus, selitev domov pa drugi poskus, je blo pa prvi poksus, drugi poskus,

selitev domov

R: Aha, tkole ne

O: Ja

R: am pol..

O: Pol je blo kr neki cajta vmes, veš aaa mislm kdaj sm šou domov? Mislm, da sm bil kr leto pa pol

depresivn

R: Leto pa pol?

O: Čak, ampak ne tisto ornk depresivn, ampak tko nism mel vole do ţivlena neki ful, pa tko pač sm

bolj bluzil ammm pač to zdej ne tist, je blo po polju, pizda čaki zdj tud jst mal probam sestavt skupej

kje sva zdej kle k sva šla narazn pa šou domov je bil nekje poletje 2009

R: mhm

44

O: aaa šou sm pa v polje ta prvič ne vem a je blo še isto leto al ţe nasledno …. čak da vidm tle mal zdj

se pa res ne morem spomnt <nasmeh> fak kam sm dal let svojga ţivlenja če je en let vmes? <se smeji>

amm

R: Kaj pa če v bistvu tko pomislš kok je blo pa pol med depresijo pa da se ti je začela manija?

O: Je blo neki cajta sej glih za to, a veš k ..

R: Čak manija pol paše zravn takrat k si mel k si začel ful napolno faks obiskvat pa k si mel dve

sluţbi

O: Pa k sm mel dve sluţbi, ja.

O: Kdaj sm jst delou v <klub študentov>?

R: <odkimavam>

O: Jst tud ne vem, mislm, da je blo 2010, sam pač kok sm bil str, dvajset?

R: se prav

O: Bil sm …

R: Čak 2008,… ne nevem <pavza> greva magar naprej, pa se bova mogoče pol

O: Ja, pa bova mogoče pol vedla…

R: ammm čaki zdej sm hotla še klele, aja hmm ti pol tuki si tud med depresijo obiskoval faks, al si tud

takrat nehu?

O: Po depresiji k sm bil na dnevnem oddelku so mi mal pomagale tm pač das m nazaj na faks hodt,

ampak ne prov hodt hodt, ampak so mi zrihtale roke, za izpite in sm pač doma se uču za izpite aa in

sm naredu ene dva izpita tko še takrat

R: Sam v bistvu to je pol ţe aa tuki, ne

O: Po maniji, ja

R: Ja, mmm tuk,i ne si pol, čak, ne…

O: Ne, pač začel sm ful delat na faksu pač mislu da bom, sej nism ne aa še pred manijo glih to me je

pač k je blo vse in faks in sluţba in vse aa sam pol dejansko šou sm na faks pa pol po maniji

R: Aha okej, kul, pol faks gre pol na to stran, čak aadnevni, ja sm na dnevni oddelk, tkole, pribliţno

O: Mhm

R: Se prav kaj pa recimo tuki mi je mal sfalil ne k tuki si se druţu s prjatli z domačga kraja ne

O: ja

R: pol pa kle si zgubu ampak kako rec imo so se pa pol oni prklopl nazaj da so ti pomagal

O: Ja jst sm jih poklicou k sm delou drug poskus samomora

45

R: Si jih sam od sebe pač?

O: mislm, sej smo šli kdaj vmes še kdaj v kino, sam je blo ful redko a veš tko pač, k sm bil z <ime

punce>, sm res hotu bit sam z njo

R: In pol kaj pa recimo te kolegi s faksa? Recimo oni pr prvem pogovoru sploh niso bli omenjeni?

O: ja pač mel sm neko druţbo sam nikol ni bla pomembna sej veš k greš na nov faks, pa se daš v eno

skupinco pa neki a veš, je čist tko in pol pač mal se tm druţš, ni mi blo pa to tko ful pomembno neki

ne

R: Pač to uno k si bil na faksu ste se druţl, drgač pa…

O: Drgač, privat pa ne

R: To se prav teb kolegi s faksa ne vem niste tud do zdej ohranjal stike

O: mislm, kvečjem z unim <ime sošolca iz fakultete>, sj ne vem če ga poznaš?

R: Ja ja

O: amm k sva pol hodila skupi amm med manijo pa drugo manijo

R: Sta pol skupi na faks hodila al?

O: Fak, al je blo to prej? <pavza> sm ti reku, da je cela zbrka topr men <se smeji>

R: Lej sej ni panike, sej skupi rešujeva

……

Documents

VPLIV TEŢAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU NA KVALITETO … · 2017. 12. 1. · Nevrotske motnje (obsesivno kompulzivna motnja, konverzivna motnja, anskioznost in fobija, post – travmatska