Embed Size (px)
Citation preview
UDK 811.163.6'373.23:929 Škrabec S. Jože ToporišičLjubljana
BESEDNA DRUŽINA SLOVÉN – V ŠKRABČEVIH DELIH
Besedna družina slovén– Škrabcu pomeni ʻslovan–ʼ, pomen ʻslovenskiʼ pa mu izraža besedna zveza naš slovenski. Isto velja za izraza Slovenci ali slovenščina in podobno. Kadar bi bila taka raba dvoumna, pa Škrabec za ime prebivalca rabi besedo Sloven, redkeje Slaven, in potem za drugo tudi pridevnik slavenski. Stara slovenščina mu je ʻstara cerkvena slovanščinaʼ, prvotna slovenščina pa ʻpraslovanščinaʼ. Glede na sobesedilo oz. sotvarje mu slovenščina ali slovenski lahko pomeni tudi to, kar danes nam.
The word-family slovén- to Škrabec meant ʻSlavʼ: for the meaning ʻSloveneʼ he used the collocation naš slovenski. The same goes for the terms Slovenci, slovenščina, etc. Whenever such a use was ambiguous, Škrabec used the term Sloven for the person, or, more rarely, Slaven, and then for the second of these the adjective slavenski. Stara slovenščina meant ʻOld Church Slavicʼ, prvotna slovenščina meant ʻProto–Slavicʼ. Depending on the context slovenščina or slovenski could also mean the same as they do today.
Znano je, da je p. Stanislav Škrabec kot jezikoslovec morfemsko enoto sloven– le redko uporabljal v današnjem pomenu besed kot slovenski, slovenščina, Slovenec, pa celo tudi Slovenija, naj bo kot pridevnik na –ski, ime našega jezika, prebivalca ali celo kot ime zemljepisnega področja, ki ga imamo za svojo in svojih prednikov domovino, ampak je tem poimenovanjem najpogosteje dajal spredaj svojilni zaimek naš, torej rabil besedne zveze naš slovenski, naša slovenščina, naši Slovenci, ali pa kak pokrajinski prilastek kot npr. Beneška Slovenija. Bil je namreč mnenja, da se izrazi kot slovenski nanašajo le na jezik in prebivalce, ki jih mi danes imenujemo Slovani (kar je prvotno samo češka oblika). V skladu s tem mu slovenščina pomeni ʻslovanščinaʼ, s prilastkom prvotna mu je to ʻpraslovanščinaʼ, s prilastkom stara pa ʻstara (cerkvena) slovanščinaʼ. Pravkar rečenega se je v glavnem držal od vsega začetka svojega publicističnega delovanja, tj. od l. 1870, pa do l. 1918, kar znaša skoraj polnih 50 let. Koren sloven– mu je pomenil, kar nam danes, le, ko je sicer bilo iz sobesedila jasno, da ne gre za slovanščino, praslovanščino ali staro cerkveno slovanščino.
Včasih ga je izbrano izrazje za današnje slovenski, slovenščina, Slovenec ipd. spravljalo v težave; te je deloma reševal tako, da je za pojem ʻslovanskiʼ uporabljal obliko slavenski (znano mu iz hrvaščine, deloma pa tudi iz Japlja in Pohlina); obliko Slovenija si je želel spodrinit s Krajina, njen prebivalec pa bi bil Krajinec oz. Kranjec.
Oglejmo si rabo teh izrazov v posameznih obdobjih Škrabčevega pisanja.
8 Škrabčeva misel IV
I. ObdobjePomen ʻslovenskiʼ
Že v svoji prvi razpravi (O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi) – izšla je v izvestju Programm des Kaiserl. Königl. Gymnasimus zu Rudolphswerth (Novo Mesto) l. 1870, na str. 3–42 (tu jo navajamo po Škrabčevih Jezikoslovnih delih 4, Nova Gorica, 1998, str. 11–50) Škrabec slovenski knjižni jezik imenuje naš knjižni jezik (11), in sicer že v naslovu svoje razprave. V nadaljnjem (za vsako obdobje jemljemo po nekaj strani besedil iz Škrabčevih del) pa še: naše naglaševanje1 (13), naša slovenščina (13), naš slovenski naglas (14), v štokavščini in prvotno tudi pri nas (15), naše slovensko naglaševanje (16), po večini našega slovenskega naroda (17), po naši sedanji kranjski izreki (18), po našem navadnem kranjskem narečju (19), knjižni jezik naš (20), po svojstvu našega jezika (33), naša nova slovenščina (33), naš jezik (33).
Samo v primeru, ko je iz sobesedila ali sotvarja čisto jasno, da gre za ʻnašo slovenščinoʼ, svojilnik naš lahko izpusti: Mažuranićevo rabo /naglasnih znamenj/ je vpeljal Podgorski v slovenščino in za njim Janežič v svojo slovnico (16). Tako še: Po večini našega slovenskega naroda /.../ tako v štajerski in prekmurski slovenščini (17). Vsega umetnega slovenskega pesništva od Vodnika do najnovejših (21), naglaševanje knjižnega jezika našega, zapadne slovenščine (20/21), katero so tudi štajerski in vzhodni Slovenci /.../ za stalno kot pismeni jezik sprejeli (Slov. Nar. 1870, št. 31) (21). In citirano po Slov. Nar. : “Vshodni Slovenci imajo mnogo lepih narodnih pesmi, umetnega pesnika pa nobenega, ne Prekmurci ne hrvaški Slovenci, pa tudi ne Štajersko; koliko jih pa nasprotno kranjski Slovenci imajo” (21).
Iz podanih navedkov torej sledi, da Škrabcu slovenski pomeni ʻslovanskiʼ; zveza naš slovenski pa pomeni ʻnaš slovanskiʼ, tj. ʻslovenskiʼ v današnjem pomenu.
Pomen ʻslovanskiʼ
Da sama beseda slovenski pomeni ʻslovanskiʼ, nam razločno kažejo naslednji navedki: Mej slovenskimi jeziki imata še zdaj to lastnost češčina in srbščina (13), drugi, kaker ruski, poljski, gorenje– in dolenje–lužiški so dolžino popolnoma izgubili (13), v naši slovenščini pa se je ohranila le v naglašenih zlogih (13), ko so bili Poljaki, Čehi in Lužičani že odločeni, imeli so stari Slovenci, Rusi in Srbi še popolnoma enak jezik in enako naglaševanje (14), Med slovenskimi jeziki jih /naglasna znamenja/ je uvedel Vuk Štefanović v srbščino (16), mej
1 Samostalniške besedne zveze oz. besede, če le gre, navajam v imenovalniku, in sicer v kurzivi. Pri daljših
navedkih ohranjajo svoje oblike, podajam pa jih prav tako v kurzivi.
Jože Toporišič, Besedna družina slovén– v Škrabčevih delih 9
vsemi raznih slovenskih jezikov (21) po vseh sedanjih slovenskih jezikih (24), v raznih slovenskih jezikih (24), ko je slovenščina iz indoeuropskega prvotnega jezika se izobrazila (24), jezikoslovec vendar ne more trditi, da bi bila slovenščina že od babilonske zmešnjave sem na vse te narečja razdeljena bila (24), bila sta torej stsl. polglasnika ь in ъ prvotno vsem Slovencem občna (25), iz prvotne slovenščine (25), v novejših slovenskih jezikih (27).
Poleg pridevnika slovenski = ʻslovanskiʼ se rabi tudi slovenščina = ʻslovanščinaʼ in Sloveni = ʻSlovaniʼ.
Pomen ʻpraslovanskiʼ
Ta pomen nam potrjujejo: prvotni slovenski naglas (14), je torej prvotna slovenščina najprej na dva narečja se razcepila (14), stara-slovenščina ni mati vsem sedanjim slovenskim jezikom (23), vendar pa se je lahko prepričati, da je tej materi-slovenščini zelo blizu (23), v predpovestni materi–slovenščini (24), prvotna slovenščina (24, 25). ʻPraslovanščinaʼ je Škrabcu torej prvotna slovenščina, poleg tega pa tudi mati–slovenščina.
Pomen ʻstarocerkevenoslovanskiʼ
Za pojem ʻstarocerkvenoslovanskiʼ Škrabec v tem prvem obdobju uporablja naslednje besedne zveze: stara slovenščina oz. staro-slovenščina, enkrat pa je uporabil tudi prebivalsko ime stari Slovenci (13–14): stara–slovenščina (24), stara slovenska polglasnika (24), stsl. polglasnika (24), staroslovenščina (24), (25). Bila sta torej stsl. polglasnika ь in ъ prvotno vsem Slovenom občna (25). Ta dva staroslovenska polglasnika sta se v novi slovenščini sprijela v enega (25), v stari–slovenščini ni se noben zlog končeval na soglasnik2 (27).
Pomen ʻobčeslovanskiʼ
To poimenovanje potrjuje en sam zgled: obča slovenska vzajemnost.Tako je torej Škrabec te stvari poimenoval v svojem I. obdobju
publiciranja3.
2 Seveda z izjemo predlogov tipa kъn, vъn, sъn.3 V razpravi O glasu in naglasu /.../ je Škrabec uporabljal tedaj običajni, t. i. ponovooblikarski knjižni jezik (sicer z nekaterimi pridržki), med drugim je pisal tip smrt, trd, rdeč, kar je bil uveljavil F. Miklošič na podlagi svojega narečnega govora nasproti dotlejšni pisavi smert, terd ipd. In tako še kaj novooblikarskega. V izdaji svojih izbranih del (Jezikoslovni spisi I 1–4 in II 1) je pisanje tipa smrt ipd. iz 70. let opustil, saj je že l. 1880 in potem do smrti rabil stare oblike tipa smert in še kaj.
10 Škrabčeva misel IV
II. Obdobje
Čez sedem let, tj. l. 1878, se je Škrabec spet oglasil v javnosti, in sicer v goriški Soči, pod naslovom Pravopisne opazke. Naše navedke podajamo po Škrabčevih Jezikoslovnih delih 4, str. 60–68. Zanima nas, ali se je glede teh poimenovanj kaj spremenil.4
Pomen ʻslovenskiʼ
Zvezo naš slovenski uporablja trikrat: naš slovenski jezik (60), naš slovenski knjižni jezik (60), naš slovenski pravopis (60). Tako zvezo rabi tudi ob samostalniku slovenščina: naša slovenščina (61, 62, 64). Poleg teh imajo na začetku svojilnik naš naslednje zveze: naš domači jezik po njegovih narečjih (60), naš še sedaj navadni polglasnik (61). Samo morfemsko zvezo sloven– pa imamo naslednje zveze: slovenski pisatelji (60), ali seveda občno slovenska ta goriška izreka nigdar več ne bo (61), književna slovenščina (61), štajerski in koroški Slovenci (6), kranjsko–slovenski jezik v 16. stoletju (68).
Pomen ʻslovanskiʼ
Za ta pomen Škrabec v II. obdobju rabi zlasti izraz slavenski (in izpeljanke iz tega) oz. slav–. To nam potrjujejo naslednji zgledi: sorodni slavenski in drugi indoevropski jeziki (60), sloveč slavenski jezikoslovec, V. Jagić (61), stara slovenščina in ostali slavenski jeziki (62), h drugi veji slavenstva, kaker pa mi in naši južni sosedje (2), od svojih bližnjih slavenskih bratov (62), ostali slavenski jeziki (66), (67), drugi slavenski jeziki (68).
Poleg pridevnika itd. slavenski včasih le še rabi tudi slovenski: indoevropsko podani povedi Tvajâ dughtars asti astja mardhâ ganâ ʻTvoja hči je še mladaʼ dostavlja: – To seveda ni več slovenski (60). –Dvoumen je Škrabec v primerih kot hrvaški Slovenci ali Ogrski Slovenci (oboje 61), kjer Slovenci morda le pomeni ʻSlovaniʼ: Hrvaški Slovenci ali Bezjaki (61), hrvaška slovenščina (66), Ogrski Slovenci, naši prekmurski bratje (61).
Pomen ʻpraslovanskiʼ
ʻPraslovanščinoʼ je Škrabec tudi v II. obdobju imenoval prvotna slovenščina, nima pa več tvorbe mati–slovenščina, kot jo je imel v I. obd.
4 Poleg tipa smert ima sicer njegov jezik še nekatere značilnosti, ki jih je zagovarjal nasproti tedaj obče sprejetim oblikam slovenskega knjižnega jezika.
Jože Toporišič, Besedna družina slovén– v Škrabčevih delih 11
Pomen ʻstarocerkvenoslovanskiʼ
Prav oblike starocerkvenoslovanski Škrabec v tem pasusu besedil nima; zanj uporablja obliko staroslovenski (staroslovenska “jer” in “jerek” (61), staroslovenska polglasnika (62), pozna pa tudi temu pridevniku ustrezni izraz za samostalniško zvezo, namreč stara slovenščina: (stara slovenščina in ostali slavenski jeziki (62), stara slovenščina (62, 64, 68).
Glavna novost tega obdobja je uvedba oblike slav– s pomenom ʻslovanskiʼ.
III. Obdobje
Besedila so tokrat iz Cvetja, letnik 1882, str. 106–114.5
Pomen ʻslovenskiʼ
V tem obdobju Škrabec zveze naš slovenski nima, pač pa zvezo naša slovenščina (kakor redko tudi že prej): naša slovenščina (106, 112), naša knjižna slovenščina (106, 114), naša književna slovenščina (114), v književni slovenščini naši (108), književna slovenščina (114) tj. v kranjskem narečju 16. stoletja (108). Prim. še naši Slovenci (110) in naši beneški Slovenci (104, 111), pa tudi naši štajersko–panonski in hervaški Slovenci (111), omikani Slovenci pa si prizadevajo tudi izgovarjati /glasove/, v keterih ljudstvo izpušča celo po dva ali tri glasove, ki jih vsi pišemo, nihče se ne jezi zato (114). Kakor vidimo, se brez svojilnika rabita zvezi beneški Slovenci (104, 111) in beneška slovenščina (112).
Pomen ʻslovanskiʼ
Pridevnik na –ski ima sedaj obliko slavenski (106): drugi slavenski jeziki, ostali slavenski jeziki. Za današnji pomen ʻSlovaniʼ pa uporablja obliko Sloveni: južni Sloveni (106), drugi Sloveni (106), Sloveni (115).
Pomen ʻstarocerkvenoslovanskiʼ
Tu imamo samo samostalniško besedno zvezo stara slovenščina: stara slovenščina in drugi slavenski jeziki (106), stara slovenščina (107).
Pomen ʻpraslovanskiʼ
Tokrat te vrste izrazov v besedilih ni.
5 Besedila so naslovljena tako: Popravki in dostavki (dalje) na str. 106–108, 110–112, 114–115.
12 Škrabčeva misel IV
IV. obdobje
Za osnovo so vzeta besedila iz Cvetja letnika 1892, v Škrabčevih Jezikoslovnih delih 2, str. 57–86.6
Pomen ʻslovenskiʼ
Pridevniške zveze tipa naš slovenski v tem času Škrabec ni uporabljal, pozna pa samostalniške zveze naša slovenščina (57, 58, 65, 68), naša knjižna slovenščina (80, 84) (skrajšano po naše (65)) in naša pisava (68), naš jezik (68). Kadar pa je čisto jasno, da gre za našo slovenščino – tako zlasti v pisanju o pripravljajoči se novi slovnici slovenščine – , pa rabi kar Slovenec (66), verno slovensko ljudstvo (66), slovensko (66), slovenski jezikoslovci (68), novi slovenski slovar (68).
Pomen ʻslovanskiʼ
Pridevnik na –ski ima precej dosledno obliko slavenski: ostali slavenski jeziki (57), večina ostalih slav. jezikov (58), v raznih slavenskih jezikih (84), severnoslavenski jeziki (57). Izkazana je tudi samostalniška oblika Slaveni (57). Poleg oblike z a, pa se pojavlja tudi oblika z o: Sloveni (57), morebiti pa je to v nemščini slovenizem (61), Hervati in drugi Sloveni (84), enkrat pa je uporabljen tudi tak pridevnik: v večini sedanjih slovenskih jezikov (61).
Pomen ʻstarocerkvenoslovanskiʼ
Za pomen ʻstarocerkvenoslovanskiʼ rabi naslednje oblike: staroslovenski (58, 61, 84), staroslov. (57, 58) in stslov. (62, 82). Največkrat, in to enotno, se rabi zveza stara slovenščina (57, 58, 61, 65, 66), enkrat v obliki stara slov. (57). Tukaj ni torej nobenih motnjav zaradi dvojnic in sploh kratnic v izrazju.
V. Obdobje
Čez deset let (Cvetje letnik 1902, Jezikoslovna dela 2, str. 468–486) je stanje naslednje.7
Pomen ʻslovenskiʼ
V tem obdobju še piše zveze z naš + X: naša slovenščina (468, 480), naša nova slovenščina (474), ne rabi pa zveze naši Slovenci, ampak kar Slovenci: Slovenci se ne menijo za moje želje (469), pri–
7 Besedila so: A. Janežičeva Slovenska slovnica, str. 468–470, 472–474, 480–482; F. E. Korš, O russkom pravopisani, str. 484–486.
Jože Toporišič, Besedna družina slovén– v Škrabčevih delih 13
poročamo mladim Slovencem (480), uporablja se zveza: knjižna slovenščina (484), pa tudi namesto naš slovenski uporablja kar slovenski: prva slovenska natisnjena knjižica “Abecedarium” (468), Malavašič v svoji “Slov. slovnici” (476), mladi slovenski jezikoslovci (485).
Pomen ʻslovanskiʼ
Za sedanji naš pojem ʻslovanskiʼ Škrabec sedaj uporablja obliko slavenski (drugi slavenski jeziki (478); samostalniško obliko Slovani pa piše med narekovaji: dragi bratje »Slovani« (478) enkrat tudi Sloveni: drugi Sloveni, zlasti Rusi. – Torej ostaja nekako tak, kakršen je bil v IV. Obdobju.
Pomen ʻpraslovanskiʼ
Za praslovanski rabi staro svoje poimenovanje prvotna slovenščina (481, trikrat), okrajšano pa z a–jevskim vokalizmom (perv. slav. (481)).
Pomen ʻstarocerkvenoslovanskiʼ
Dosledno rabi izrazno zvezo stara slovenščina (468, 473, 474, 480). Pridevniška oblika na –ski se glasi staroslov–: staroslov. ali ruska imena padežev (477), staroslov. pisava (480).
VI. obdobje
Pregledali smo to izrazje v Škrabčevi obravnavi Štrekljeve razprave Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev in Breznikove Slovanske besede v slovenščini (Cvetje letnik 1909, 10 b oziroma 10 c–č, 11 b–c, 12 b–č)8. Breznikova razprava je že v naslovu odražala rabo morfemskih zvez slov–en– oz. slov–an– v današnjem pomenu, kar je Škrabca spodbudilo k širšemu razpravljanju o narodnem pomenu izrazov Slovenec, Slovenija, slovenski in o večnarodnih poimenovanjih kot Slovan, slovanski ipd.
Pomen ʻslovenskiʼ
Pridevnika na –ski tipa naš + slovenski v tem sestavku ni. Samostalniške zveze so pa naslednje: naša slovenščina (332, 333, 336, 337, 341), naša knjižna slovenščina (336), naša književna slovenščina (337), naš Slovenec (333). Poleg tega se pojavlja zveza Slovenci našega plemena (342), tj. ʻSlovani našega plemenaʼ. Na naš slovenski jezik se nanaša tudi predložna zveza po naše (332). Sicer pa
8 JD 3, str. 332–333 oz. 333–334, 335–338, 340–342.
14 Škrabčeva misel IV
imajo svojilnik naš še : naši jezikoslovci (332), naša beseda javor (332), naši prednjiki (340). Na ʻslovensko v našem smisluʼ se nadalje nanašajo še naslednje zveze oz. besede: navadna oblika Slovenec (336), mi mali Slovenci (331, 333), Slovenec (337), (Kosova) zgodovina Slovencev (340), Slovenija proti koncu osmega stoletja (340), Slovenska krajina (341, po Kosu). Očitno pomen ʻslovenskiʼ v današnjem smislu imajo še: Kranjec (334), Krajina (334), Krajinec (334, 341), kranjska slovenščina (337), kranjščina (337), Koroško (340), Štajersko (340), Kranjsko (340), Suha krajina (341), Bela kra-jina (341). Tuja poimenovanja za slovenski pa so: nemško Slovene (334), slovenisch (334), srbsko slovenački (334), češko in rusko slovinski (334).
Pomen ʻslovanskiʼ
Za pojem Slovan–, ki jo je prej uporabljal nekaj časa, Škrabec sedaj uporablja morfemsko tvorbo sloven– ne več sloven–, ki jo je prej uporabljal nekaj časa. Tako že sam pridevnik na –ski: slovenske besede /…/v štajerski nemščini (332), posamezna slovenska plemena (333), slovenski jeziki (333), slovenski (Slovenski Jug: slawischer Süden) (333), splošno slovensko ime zase konfiscirati (334), mi smo s l o v e n s k i krajinci, das slavische Randvolk, v s l o v e n s k i k r a j i n i , in der slavischen Grenzmark (336), Slovenska krajina »die windische Mark« (336), drugi slovenski jeziki (336, 337), vsi slovenski jeziki (337), slovenska (= slovanska) (340), veliki slovenski (= slovanski) narod (340), se je zagrebška cerkev imenovala ʻslovenska cerkevʼ in tamkajšnji jezik ʻslovensko slovoʼ (340), istrski Hervatje pa imenujejo svoj jezik tudi še dendanašnji ʻslovenskiʼ (340), Hervatje in drugi slovenski narodi (340). Tuja poimenovanja za to so Škrabcu pri Dubrovčanih slovinski (333), v hrvaščini bi se to prav glasilo slovjenski (333), nemško slavisch (336) ali tudi windisch (336); Japljev izraz v Velikem katekizmu pa je slavenski, podobno enkrat tudi pri Pohlinu.
V tem smislu uporablja tudi samostalnike z morfemsko podstavo sloven–: v stari ruščini Slovênin/Slovenin (333), Češko bi moralo biti Slovjan (334), vesoljno slovenstvo (334). Sloven ne more imeti drugega pomena kaker Slovenec, in eno ko drugo je Slave (336), krajša oblika Sloven se govori po Küzmiču na prekmurskem (336), bi bilo res bolje, ke bi se deržali raji Hervatom navadne oblike ʻSlavenʼ, kaker pa češke ʻSlovanʼ ali ʻSlovenceʼ (336/337), drugi Slovenci (337), vsi Slovenci (337), beneško Slovensko »Slavia italiana« (340).
In: ʻSloveneʼ ali ʻSlovenceʼ so se /imenovali/ naši prednjiki, /.../ ali le nasproti Nemcem, Italijanom in drugim njim tujim narodom (torej v pomenu našega današnjega učenega ʻSlovaniʼ, nikaker pa ne nasproti Hervatom, ki so bili ravno tako Sloveni ali Slovenci (340),
Jože Toporišič, Besedna družina slovén– v Škrabčevih delih 15
Slovenci našega plemena (342). (Na mestu JD 4, str. 85 omenja tudi ime Slovanija.)
Še druga poimenovanja slovanskega: Hervatom navadna oblika ʻSlavenʼ; Japelj 1779 Slavenec, Pohlin 1789 (kmetam za potrebo ...) Slaven, latinsko Sclavinia (340), Sclavinia pomeni sploh tu očitno naše Slovensko, ali le ko kraj, krajino ali krajevino zemlje velikega slovenskega (= slovanskega) naroda (340), Pavel Dijakon okoli 738: Carniola Sclavorum patria.
Dosledno se je Škrabec upiral tvorbi s slovan–, naj si gre za pridevnik slovanski ali samostalnik Slovan. Zavrača Breznikovo zagovarjanje oblik Slovan, slovanski (336), češki »slovan« (337), čeprav se včasih tudi sam zateka k tem jasnim izrazom: slovenska (= Slovanska) (340), veliki slovenski (= slovanski) narod (340).
V JD 3, str. 334 in 335 je glede našega narodnega in jezikovnega imena z grenkobo zapisal: »Ali nas ni sram, da imenujejo Srbi naš jezik ʻs 1 o v e n a č k i ʼ in Rusi in Čehi ʻslovinskiʼ? Hervatje nas semtertja zaničujejo kot narodič b r e z i m e n a , prav kaker so vbogi Slovaki na Ogerskem, ki govore ʻslovenskiʼ kaker mi, pa vendar ne kaker mi.
In nadaljuje: »Po povedanem je očitno, kaj je misliti o g. Breznikovem zagovarjanju oblik S l o v a n , s l o v a n s k i . Po vsej verjetnosti bo ostalo, kaker on hoče; ali jezikoslovno in zgodovinsko, se ne da opravičiti.« In proti koncu str. 337 navaja, kako bi se naslov, Breznikove razprave moral glasiti, namreč: O besedah iz drugih slovenskih jezikov privzetih v našo slovenščino. Ter k Breznikovemu »Če moramo druge Slovane napačno klicati, imamo vsaj zavest, da sebe prav imenujemo«, pristavlja: »Prav? Jaz, žal! te zavesti nimam; jaz se morem le s težko silo imenovati Slovenca v sedanjem pomenu, ker vem, da je to zmota in uzurpacija.«
Obveljala je seveda Breznikova.
Pomen ʻpraslovanskiʼ
Na str. 333 se Škrabec drži svojega stalnega poimenovanja pervotna slovenščina. – Pojavlja se še pojem za ʻvseslovstvoʼ ; glasi se vesoljno slovenstvo (334).
Pomen ʻstarocerkvenoslovanskiʼ'
Glede pojma starocerkvenoslovansko se uporabljata pridevnik na –ski (staroslovenski (glas) (333) oz. okrajšava strl. (334) in zveze
16 Škrabčeva misel IV
samostalnikom slovenščina: stara slovenščina 333, cerkvena slovenščina (334) in stara cerkvena slovanščina (334).
VII. obdobje
Besedilna podlaga so nam tu Škrabčevi pripisi k izdaji del v Jezikoslovnih spisih, pripravljanih pač v letih po odhodu iz Gorice v Ljubljano l. 1915, izhajali pa so v letih 1916 do 1921 (v Jezikoslovnih delih pa so pri ustreznih sestavkih v vseh štirih knjigah, vendar seveda ne pod črto, ampak na koncu ustreznih sestavkov.)9 Tu jih citiramo po Jezikoslovnih spisih.
Pomen ʻslovenskiʼ
Pridevnik na –ski ima Škrabec sedaj samo v zvezi slovenski narod (300), v slovenskem prevodu (117, 118), slovenski primer (144), sicer ga imenuje tudi naš jezik (300) in naš knjižni slovstveni jezik (300). Za ʻslovenščinaʼ pa ima Škrabec večinoma besedno zvezo naša slovenščina (JS I/1, str. 16, 21, 43, 65, 2 88, 91, 105, 125, 136, 145, 146, 158, 240, 3 301, 302, 309, 330, 388, 4 440 in pač še kje: JD 2 506). Z raznimi dodatki še: za navadno knjižno slovenščino (233), naša knjižna slovenščina (97), v pisani slovenščini (151), v slovenščini nekoliko prosteje (156), naša vboga slovenščina (301), naša priprosta pa različna slovenščina (302), naša sedanja slovenščina (439), slovenščina (JD 2 502).
Imenuje jo tudi še: naš jezik (300), naš knjižni jezik (447), knjižna slovenščina (392) Pa: naši »frizinški spomeniki« (24), naša sestavljena sklanja (321), začetek našega slovstva (462) in naše stare oblike (606). S predložno zvezo: po naše (192), po našem glasoslovju (140).
Pozna pa tudi ime Slovenec: priprosti Slovenec (66), poamerikančeni Slovenci (JD 2 507) in še svojilnik iz imena Slovenec: Slovenčev dopisnik (213). Dodajmo še: Trubar rabi pa že Sloven v pomenu kakor Slovenec (a oboje po mojem pač v pomenu Slovan) (JD 2 508)
Pomen ʻslovanskiʼ
Za pomen ʻslovanskiʼ Škrabec tudi še sedaj kdaj rabi slovenski: najvzhodniši slovenski jezik (16), vsi drugi slovenski jeziki (99), vsaki slovenski ž je iz stariškega dž (116), vsi jugoslovenski jeziki (JD 2 504), vzhodni sloveni (JD 2 502). Večinoma pa rabi obliko slavenski: drugi slavenski jeziki (141, JD 2 505), vsi Sloveni (JD 2 505), razni
9 Ti Škrabčevi pripisi so v JD na naslednjih straneh: I. snopič 437–482, 2. sn. 487–508, 3. sn. 437–482, 4. sn. 51–59, skupaj čez 110.
Jože Toporišič, Besedna družina slovén– v Škrabčevih delih 17
slavenski jeziki (301), severni slavenski jeziki (302), ostali slavenski jeziki in naše stare oblike (505), občna slavistika (233). Kakor že nakazano, mu oblika slovanski ne gre z jezika: sicer se tolikanj oklepamo slovanstva (468–469), svoje misli bolj po gosposko izraziti, ali bolj po slovansko (JD2 507). Enkrat za slovanščina rabi kar izraz slovenščina: v grščini in ravno tako v slovenščini (151); vsi drugi jugoslovenski jeziki (240).
Pomen ʻpraslovanskiʼ
Za pojem praslovanski Škrabec ostaja pri poimenovanju pervotna slovenščina (JD 2 504, 247).
Pomen ʻstarocerkvenoslovanskiʼ
Uporablja dve obliki: stara cerkvena slovanščina (116, 302, 439, 456, JD 2 505); enkrat rabi oblika cerkvena slovenščina (145), imenuje pa jo tudi stara slovenščina (152, 439, 475). Imeni za prebivalca sta Slovênin in Slovêne (JD 2 508).
***
Za konec bodita omenjeni še Škrabčevi zamentacija in lavdacija slovenščine v primeri z drugimi slovanskimi jeziki (JS I/3 (1918), str. 300–303) iz dopisanega k sestavku Zakaj ginemo? Iz odgovora na dopise dr. Č. v C.: kako malo se pri nas ceni, kar nas dela narod, slovenski narod. To je, kaj ne, naš jezik, naš knjižni slovstveni jezik. Če pa mi tega jezika ne znamo in se ga tudi učiti ne maramo, če nam je vse eno, ali se govori in piše prav ali ne prav, primerno ali neprimerno prirojenim mu zakonom, če nam je vse eno, ali je zdrav in močan in lepo raslega telesa, ali pa garjav in grintav, gerbast in jetičen dečak, ali teka in leta veselo ko ptič, ali z leseno nogo in o berglah hodi, ako nam je to vse eno, potem se nikar ne čudimo, če ginemo, če jih zmirom več od nas odpada k temu ali onemu tujemu, pa lepemu, zdravemu, mogočnemu in bogatemu jeziku, ki je ljubljen in v časti in se ga vse uči doma in drugod.
*
Ali je pa naša vboga slovenščina zaslužila, da jo tako malo cenimo, da se je celo pisatelji ne marajo učiti korenito, češ da niso jezikoslovci? Zaslužila? O kaj še?
***Ali ni ravno ona, ravno naša slovenščina mej vsemi slovenskimi jeziki
najlepša, najprimerniše vstvarjena v vsakem oziru?
18 Škrabčeva misel IV
– Kako živ, kako bogato razvit je naš vokalizem10 v primeri, recimo naravnost, s hervaškim, ki velja sicer za najblagoglasnejši, pa je v resnici v tem oziru, vsaj meni se tako zdi, vbog in, skoraj bi rekel, nekoliko trd in lesen, kakor koli se hvali.
– Celo /naš/ polglasnik dela našo slovenščino11 nekako moško in ob enem lahkotno, mejtem ko ima hervaščina sè svojimi polnimi glasovi nekaj težkega, pa zraven – kako bi rekel, da ne bi žalil? – nekaj ženskega, morda celo otročjega.
– Kako bogato razvito je dalje naše naglaševanje v primeri se vsakim drugim raznih slavenskih jezikov12, kako vgodno kaker prozi tako poeziji!13
– Zadosti krepak in moški, če se ne govori prenemarno, je tudi naš konzonantizem, ker je prost tistega mehkuženja,14 ki kaker nekaka baciljska bolezen razjeda severne slavenske jezike, zlasti poljščino in ruščino, kaker tudi lužiško serbščino. Po pravici se je celo hervaškega ć, dasi nam ni celo tuj,15 knjižna slovenščina znebila.
– Ohranili smo topljenca nj in lj, kar je prav in zadosti.16
– Da se je stari trdi ł pri nas najlepše in najdosledniše nadomestil,17 je tudi resnica/./
– Naša deklinacija je krepka in vgodno spremenljiva,18
– Naša konjugacija krasno dovršena.19
– Nima sicer starih aoristov in imperfektov, pa jih tudi ne potrebuje, ima pa potrebni kondicionalj preteklega časa, ki ga ni imela stara cerkvena slovenščina in ga ruščina še prav do današnjega dne nima.
10 Ima edini me slovanskimi jeziki 8 samoglasniških fonemov, nasproti večinoma petim v drugih slovanskih jezikih: dvojna e in o ter polglasnik. Nasprotje tipa e o oz. ε ɔ slovenščino druži z zahodnoevropskimi jeziki (nemščino, francoščino, angleščino, italijanščino), polglasnik pa z nemščino, francoščino in angleščino.11 Polglasnika od slovenskih narečnih podstav ne poznata štajerščina in prekmurščina.12 Tu je Škrabec pač imel v mislih možnost naglasa na zadnjem zlogu dvo– in večzložnih besed (kar ima sicer tudi ruščina pa tudi bolgarščina), skupaj s srbo–hrvaščino pa ima slovenščina tudi tonemski naglas.13 O metriki je Škrabec pisal kar pogosto (prim. J. Modra Imensko in stvarno kazalo /.../, 1999, str. 187, iztočnice metrika, metričen, metrum, metrumski 187, ritem 295, rima 294, jamb, jambski, 126, trohej 400, daktil 53, anapest 15.14 To je seveda mehčanje (zlasti palataliziranje).15 Mišljen je zahodnoslovenski rob, ki ima ohranjen ć.16 V knjižnem jeziku komaj še kaj v veljavi, pač pa v odrazih v slovenskih narečjih (prim. Ramovš, Konzonatizem, 1924, poglavja: ł , l, lʼ str. 61–70 oz. n, ń, m str. 96 sl., 98 sl., 103 sl., 119 sl.17 V knjižnem jeziku v bistvu niti ne, ker se je ł na splošno nevtraliziral z l, položaji s prehodom ł–a v , pa se ne dajo napovedati s pravilom, da se nekdanji ł izgovarja kot , če ni pred samoglasnikom iste besede, za kar se je Škrabec sicer zavzemal in kar ga je vodilo k pisanju tipa aljkoholj, ki je s pisanjem lj zagotavljalo izgovor nekdanjega ł kot l.18 Tu misli pač zlasti na needninske soglasniške konce končnic –m za daj., –h za mest. in –(m)i za or. mn., kakor lipam, lipah, lipami; možem, možeh, možmi; korakom, korakih, koraki.19 Tu je v ospredju dosledni –m v 1. os. ed. oz. –jo v 3. os. mn.
Jože Toporišič, Besedna družina slovén– v Škrabčevih delih 19
– Da je naša slovenščina lep jezik, priznavajo tudi izvedeni in pravični tujci. Nekdanji ljubljanski profesor Peter Petruzzi je bil rojen Lah /pa/ jo je hvalil,20 da spominja v tem oziru na španščino. Zdi se mi pa, da je španščina premonotono slovesna, da bi se ji mogla primerjati naša priprosta pa raznolična slovenščina.
– Naša slovenščina je torej, prepričani smemo biti, eden najlepših jezikov na svetu.21
***
– Najpopolniši, najplemenitiši jezik ne bo rešil svojega naroda, ako ga ta ne ceni, ako se zanj malo meni.
– Prej ali slej se bo takemu narodu jezik potujčil, pohabil in poterl, dokler /ne/ bo naposled popolnoma zamerl in zginil in se svojim jezikom bo tak nemaren narod sam zginil s tega sveta.
– Brez učenja ni znanja, brez znanja ni blagostanja, ne vspeha, ne napredka.
»GLEJMO, DA NE BOMO MI TAK NAROD!«
Summary
In his first linguistic paper (“O glasu in naglasu” 1870), Škrabec refers to literary Slovene as naš knjižni jezik (JD 4, p. 11). The adjective slovenski (4, 13) means ʻSlavicʼ for him; thus, slovenski jeziki refer to, for example, Czech, Serbian, and “ruski, poljski, gorenje– in dolenje–lužiški” [Russian, Polish, Upper and Lower Sorbian]. ʻSloveneʼ was expressed by Škrabecʼs collocation naša slovenščina. His term pervotno slovenski means ʻProto–Slavicʼ. Thus a syntagm such as sedanji slovenski jeziki means ʻcontemporary Slavic languagesʼ, whereas naš slovenski jezik means ʻSloveneʼ in the sense it does today. The notion ʻthe Slovene peopleʼ for him would therefore be expressed as naš slovenski narod (4, 17). Here and there the word slovensko for the meanings either ʻSlavicʼ or ʻSloveneʼ must be discerned from the context, e.g., umetno slovensko pesništvo od Vodnika do najnovejših ʻartistic Slovene poetry from Vodnik to the most recentʼ (4, 21). Similarly on p. 36 the collocation knjižna slovenščina is to be understood in context as referring to ʻliterary Sloveneʼ. The expression stara slovenščina (4, 23) meant to Škrabec, just as it had to Miklošič, ʻOld Church Slavicʼ and the term mati slovenščina ʻProto–Slavicʼ is a synonym for prvotna slovenščina. On p. 4, 33 there is also the syntagm naša nova slovenščina, i.e., ʻnew Sloveneʼ roughly used in Miklošičʼs sense of “neuslovenisch”. Slovenski in the meaning ʻSlavicʼ is found in the phrase obče slovenska vzajemnost ʻgeneral Slavic mutualityʼ (4, 33). In this sense compare also staroslovenska cirilica (4, 34) = ʻOld Church Slavic Cyrillicʼ; here we also find the collocation južna slovenščina, ʻSouth Slavicʼ. On p. 4, 41 we find again the syntagm stara slovenščina (= ʻOld Church Slavicʼ) in drugi slovenski (= ʻSlavicʼ) jeziki, whereas hrvaški Slovenci, dokler so se držali svojega narečja [Croatian Slavs, to the extent that they retained their dialect] is to be understood as ʻKajkaviansʼ.
20 Sicer je vsak govorec hvalivec svojega maternega jezika.21 Ne pretirava pa npr. glede, da bi bil sploh najlepši.
20 Škrabčeva misel IV
On occasion there are uses that are ambiguous, e.g., Kranjci in drugi Slovenci (most Iikely to be understood as ʻSlovenes and other Slavsʼ). Similarly the collocation prekmurski Slovenci (4, 45) really does refer to ʻPrekmurje Slovenesʼ or even ʻPrekmurciʼ, just as is said today. Severni Slovenci are, of course, ʻnorthern Slavsʼ (4, 47). Moreover, naša nova slovenščina means ʻSloveneʼ as opposed to ʻOld Church Slavicʼ.
It is a shame that Škrabec stuck with these complicated terms practically throughout his entire opus. This can be discemed also from the additions to these texts in JS I/1, 1916, where we read the following: “Naša slovenščina se vjema torej v tej reči z najvzhodnišim slovenskim / = ʻslovanskimʼ/ jezikom na jugu in najzapadnišim na severu” [In this matter Slovene agrees with the the easternmost Slavic language in the south and the westernmost in the north], e.g., Slovene with Bulgarian and Polabian, respectively.
Eight years after his first linguistic paper in 1870 Škrabec appeared again in Soča (Gorica) with his “Pravopisne opazke” (JD 4, 60–68). Škrabec sticks with his terms, e.g., naš slovenski jezik (4, 60) naš slovenski knjižni jezik, naš slovenski pravopis, naša književna slovenščina, književna slovenščina, all with the meaning ʻSloveneʼ, and, of course, staroslovenski ʻOld Church Slavicʼ, hrvaški Slovenci ali Bezjaki, v hrvaški kajkavščini in na Koroškem se govori /.../ čest, den, meša [The Croatian Slavs or Bezjaks, in Croatian Kajkavaian and in Carinthia /.../ one hears /.../ čest ʻhonorʼ, den ʻdayʼ , meša ʻMassʼ. One peculiarity is that ʻSlavicʼ is now expressed with the form slavenski, thus, with respect to the formulation občnoslovenska le–ta goriška izreka nikdar več ne bo [this Gorica pronunciation will never again be general Slovene] we need not doubt that slovenska means ʻSloveneʼ. (These examples are found on p. 4, 61.) Let us examine also pp. 2, 61ff: slavenski, naša slovenščina, staroslovenski, slavenstvo, naša književna slovenščina, prvotna slavenščina.
Let us turn now to the expressions in 1893 when Škrabec wrote his famous presenta tion of the expression plane of the Slovene literary language entitled “Nekoliko slovenske slovnice za poskušino” (2, 104), in which slovenski means ʻSloveneʼ, as the text was intended to be included in a collectively–written new Slovene grammar. The text again contains his old terminology: naša slovenščina, naša sedanja ali “nova” slovenščina. At the same time in addition to naš črkopis ʻour spellingʼ (2, 109) (instead of slovenski) he uses collocations such as slovenska slovnica or slovenščina in the meaning ʻSloveneʼ; on p. 2, 121 we again encounter drugi slovenski jeziki or hrvaški Slovenci (Bezjaki), p. 2, 122 ostali slov. jeziki, ogrsko–slovenski, p. 2, 128 also drugi Sloveni, naša slovenščina, stara slovenščina.
Why did Škrabec so vehemently defend the terms slovenski for German slavisch? It boils down to the fact that modem Slovene is referred to in an identical manner as old Slovene, i.e., Old Church Slavic. Because of the usage adduced for Škrabecʼs expressions with slovenski, etc., there are difficulties compiling and using the subject index of his works, as well.
