Z OTR Špela OKI - gozdnivrtec.si

Špela Klofutar in Nika Dolinar

Z OTROKI V

PRAGOZD

ZAVOD ZA VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE ŠPELINICE

©Zavod za vzgojo in izobraževanje Špelinice, 2016

1.PREDGOVOR

Sem Špela Klofutar, po izobrazbi magistra znanosti in velika ljubiteljica otrok in narave. Ustanovila sem

ZAVOD ŠPELINICE ( Zavod za izobraževanje in svetovanje), kjer izvajamo vrsto dejavnosti. Ena od takih so

tudi GOZDNE DROBTINICE za predšolske otroke (Slika 1). Že od leta 2013 pa vse do danes se enkrat

tedensko sestajamo s skupino otrok, s katerimi vsakokrat po dve uri skupaj raziskujemo gozd na Golovcu

(Slika 2). Ves čas imam ob sebi nenadomestljivo pomočnico Niko Dolinar, trenutno absolventko na

Pedagoški fakulteti.

Slika 1: Gozdne drobtinice. (vir: Zavod Špelinice)

Prebrala sem veliko knjig o naravi. Ko pa sem začela gozd obiskovati vsak dan, sem začutila vedno večjo

povezanost z naravo. Ker je skupina otrok več ali manj že vsa leta enaka, smo se tudi z otroki zelo

povezali. Po treh letih našega druženja sva z Niko pri otrocih opazili velike spremembe. Res je, da so med

tem časom postali starejši, vendar ne moremo vsega pripisati zgolj odraščanju. Prepričana sem, da je na

njih vplivala tudi narava. Predvsem pa sva z Niko dosegli, da sva njihovo pozornost preusmerili v


občudovanje, čutenje narave ter čudenje naravi.

Slika 2: Gozdne drobtinice raziskujejo Golovec. (vir: Zavod Špelinice)

Kot zavod smo se udeležili tudi razpisa Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije, ki pripravlja priročnik pod

naslovom Z OTROKI V PRAGOZD. Z Niko sva se odločili, da z otroki iz GOZDNIH DROBTINIC raziščemo

naravne rezervate v okolici Ljubljane. Smo namreč eno redkih glavnih mest, ki ima na svojem pragu

Krajinski park Ljubljansko barje z vrsto naravnih rezervatov. Obiskali smo šest rezervatov: Mali plac,

Dolino Drage, Goriški mah, Strajanov breg, Iški morost in Kozlarjevo goščo.


2.UVOD

Izlet v naravni rezervat z otroki se od običajnega izleta v gozd v marsičem razlikuje. Vodnik (pedagoški

delavec) mora biti za vodenje takega izleta usposobljen. Verjetno se sprašujete zakaj? Ste kdaj opazovali

skupino predšolskih otrok, ki ste jih preprosto spustili v gozd? Medve z Niko sva jih neštetokrat opazovali.

Večina od njih se je prepustila nabiralniški vnemi in kaj hitro so imeli vse košarice, vrečke in žepe polne

naravnega bogastva. Deklice so nama prinašale čudovite šopke rož v enormnih količinah. Z vsem

nabranim bogastvom so dečki in deklice začeli graditi hiške. Le-te so na koncu oblekli v mah, praprot ali

kaj podobnega. Pa ste se kdaj vprašali ali je to dovoljeno oziroma zakaj ni dovoljeno? Ste se vprašali ali je

območje zavarovano?

Obstaja kar nekaj definicij o zavarovanem območju. Naj omenim le dve:

1. Zavarovana območja so območja narave, kjer je velika abiotska, biotska in

krajinska raznovrstnost ter velika gostota in raznolikost naravnih vrednot

(definicija za širša ZO iz ZON).

2. Zavarovano območje je območje kopnega ali morja, ki je namenjeno varstvu in

ohranitvi biodiverzitete naravnih in kulturnih virov, s katerimi se upravlja prek

pravnih ali drugih učinkovitih sredstev (definicija po IUCN).

V Sloveniji obstajata dve vrsti (kategoriji) zavarovanih območij: naravni parki oziroma širša

zavarovana območja (naravni park, regijski park in krajinski park) in naravni rezervati in spomeniki

oziroma ožja zavarovana območja (strogi naravni rezervat, naravni rezervat, naravni spomenik).

Obstaja tudi definicija naravnega rezervata:

Naravni rezervat je območje geotopov, življenjskih prostorov ogroženih, redkih

ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območje, pomembno za ohranjanje

biotske raznovrstnosti, ki se z uravnoteženim delovanjem človeka tudi vzdržuje

(66. čl. ZON).

Naravne rezervate ustanovijo različne inštitucije vlade, privatni lastniki, dobrodelne ali raziskovalne

inštitucije. Zakon o ohranjanju narave (ZON) pa določa omejitve in prepovedi na zavarovanih

območjih. Neposredni nadzor na zavarovanih območjih zagotavljajo upravljavci zavarovanih območij

(156. člen ZON), ne glede na ustanovitelja.

Kot sem že omenila sva z Niko dobro načrtovali izlete v naravne rezervate. Zato sva otrokom na

vsakem od izletov predstavili po eno pravilo/prepoved iz Zakona o ohranjanju narave, eno rastlino in

eno žival. Vse skupaj sva podkrepili z zgodbo in treningom osebnih lastnosti.


3.OPIS IZLETOV

Vsa naša potepanja sva nato zabeležili in narisali tudi zemljevid (Slika 49). Kot pedagoginji se zavedava

koliko priprav je potrebnih za izlet z otroki. Zato sva svoje zapiske uredile pregledno ter na način čim bolj

prijazen uporabniku. Opis vsakega od šestih izletov začenjava s tabelo z osnovnimi podatki. V zgornjem

desnem kotu je obris živali, katero smo spoznali v opisanem rezervatu. Za tabelo sledi podroben opis z

zvezdico označenih alinej iz tabele. Vse skupaj pa sva podkrepili s fotografijami in najinimi ugotovitvami

kot tudi z ugotovitvami otrok.

Model tabele z osnovnimi informacijam:

1.* Ime naravnega rezervata.

2. Možen prevoz do rezervata s potniškim mestnim ali medkrajevnim avtobusom/ ali z vlakom,

oddaljenost od Ljubljane.

3. Dostop do rezervata.

4.* Rastlina, ki smo jo spoznali.

5.* Žival, ki smo jo spoznali.

6.* Zgodba, ki smo jo uporabili, da bi otrokom opisali območje, kjer se nahajamo.

7. Pravilo/prepoved, katerega smo se naučili in jih določa Zakon o ohranjanju narave na

zavarovanih območjih.

8. Trening osebnih lastnosti, ki smo jih urili na izletu.

9. Dejavnost za predšolske otroke, ki jo predlagamo kot popestritev izleta.


I. IZLET: MALI PLAC

1.* MALI PLAC

2. Medkrajevni avtobus št. 47 Ljubljana-Vrhnika , izstopna postaja: LOG-VAS/oddaljenost iz

Ljubljane 16 km.

3. Na avtobusni postaji Log-Vas izstopite in prečkate prvi nadvoz nad hitro cesto, držite se smeri

pravokotno na osamelec Kostanjevica.

4.* ROŽMARINKA

5.* ŽELVA SKLEDNICA

6.* VILA JEZERKA, Anton Komat

7. Prepovedano nabiranje plodov, gob, ali rastlin in njihovih delov.

8. Načrtovanje, natančnost, odgovornost, predanost.

9.* Izdelovanje splava, čolničkov (potreben material: vrvica).

Slika 3: Osamelec Kostanjevica. (vir: Zavod Špelinice)


1.*Mali plac leži v bližini kraja Bevke na osamelcu Kostanjevica (Slika 3). Osamelec je vzpetina, ki se dviga

iz ravnega površja in ni del hribovja. Zaradi trajnega zastajanja vode se na tem območju tvori šota. Taka

območja so redka v Evropi. Zato so Mali plac leta 1994 razglasili za naravni rezervat.

Šota nastaja v okolju z visoko talno vodo in ugodnimi kemičnimi razmerami. Vsebuje plast odmrlih delov

barjanskih rastlin, ki zaradi pomanjkanja kisika ne segnijejo se pa posledično kopičijo. Plast šote se tako

počasi debeli. Tako je edini vir za rastline padavinska voda, saj imajo barjanske prsti malo hranil. Zato tu

uspevajo le posebej prilagojene rastline.

Slika 4: Navadna rožmarinka. (vir: http://galerija.foto-narava.com/slika/35731/album/4)

4.*Ena takih rastlin je navadna rožmarinka (Andromeda polifolia) (Slika 4). Obožuje kislo zemljo in cveti

že v aprilu.

6.*Kot nalašč nam je prišla prav zgodba o Vili Jezerki. Zgodba je iz časov, ko je imel Krim še sedem vrhov

in je bilo Ljubljansko barje širno jezerišče. Pravijo, da je takrat globoko v barjanskem podzemlju tiho

žuborela ponikla voda in šepetala skrivnosti davnih časov. Še dobro, da je Anton Komat zapisal zgodbo o

Vili Jezerki. Saj jo poznate? To je tista vila , ki jo je divji mož začaral v Rožmarinko.

http://galerija.foto-narava.com/slika/35731/album/4


Slika 5: Ob mokrišču. (vir: Zavod Špelinice)

5.*Nato smo čakali ob mokrišču na želvo sklednico (Slika 5). Pa je nismo dočakali. Kasneje so nam

domačini povedali, da jo lahko vidiš zjutraj, ko se meglice dvignejo nad ravnicami barja.


Slika 6: Močvirska sklednica. (Vir: Tomaž Jagar)

Želva sklednica (Slika 6) je večino časa v vodi. Dneve preživi tako, da nenehno išče hrano. Zelo rada se

sonči in nima stalnih dnevnih skrivališč. Če voda poleti presahne, se odpravi iskat hrano drugam ali pa se

zakoplje v zemljo in miruje (estivira). Večina sklednic zimo preživi na kopnem, zakopane v zemljo,

nekatere pa se zarijejo v muljasto dno bajerja ali mlake. Pozimi postanejo aktivne, kadar se temperatura

dvigne na 5 do 11°C. V slovenskem jeziku ime sklednica verjetno izhaja iz besede skledica. Oklep je

namreč videti kot poveznjena plitva posoda. Želva ima močan simboličen pomen skoraj pri vseh starih

ljudstvih. Menili so, da v svojem oklepu skrivnostno hrani misel umirjenega in dolgega življenja. Želva je

tiha, mirna (pa ne vse, nekatere so prav popadljive, npr. ameriške hlastavke) in se vedno brez glasu

umakne v svoj oklep, zato je tudi simbol pazljivosti in zaščite. Pomeni tesno povezanost z domom, saj jo

ta vedno spremlja.


Slika 7: Splav(9.*). (vir: Zavod Špelinice)


II. IZLET:DOLINA DRAGE

1.* DOLINA DRAGE

2. LPP št. 19I , izstopna postaja: IŠKA VAS obračališče/oddaljenost iz Ljubljane 16 km.

3. Na avtobusni postaji Iška vas-obračališče izstopite in na krožišču zvijete levo po cesti Zabrv,

sledite smerokazu Pot v Drago.

4.* NAVADNI TRST

5.* VIDRA

6.* ZGODBA IZ RIBNIKA, narodna

7. Prepovedan lov in ribolov ter nabiranje rastlin ali živali.

8. Delo v skupini, iznajdljivost, kreativnost, načrtovanje.

9. Opazovanje malih živalic v potoku (potreben material: pvc posodice).

Slika 8: Zemljevid Doline Drage z ribniki. (vir: Zavod Špelinice, https://www.google.si/maps/@46.0360109,14.5507286,2223m/data=!3m1!1e3)

https://www.google.si/maps/@46.0360109,14.5507286,2223m/data=!3m1!1e3


1.*Dolina Drage pri Igu leži na severu Ljubljanskega barja. Dolina je močvirnata in zaznamovana s

sedmimi prekrasnimi ribniki (Slika 8). Leta 2008 so bili ribniki razglašeni za naravni rezervat. Nastali so z

zajezitvijo vodotoka Draščice. Njihov prvotni namen je bil ribogojstvo. Danes lahko rečemo, da je Draga

sistem pretočnih ribnikov. Potok Draščica izvira pod naseljem Golo pri Igu. Najprej napaja Zadnji ribnik, ki

se izliva v Rezani ribnik, le-ta prehaja v Srednji ribnik nato v Veliki ribnik (Slika 12) iz katerega se zliva v

Mali oziroma Prvi ribnik. Ostane še ribnik Špilgut, ki se izliva v večji ribnik Rakovnik. Z otroki smo na Igu

zavili na cesto Pot v dolino Drage, ki se po nekaj sto metrih prelevi v gozdno pot. Otroke sva opozorili, da

je naravni rezervat življenski prostor ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih in živalskih vrst. Večina

otrok ni vedela kaj pomeni, da so živali ogrožene? Veste morda vi? Neža je bila edina, ki je imela krasen

odgovor: »Ogrožene živali so tiste živali, ki jih je zelo malo, zato jih skrbi če bodo preživele!«

Prva ogorožena žival, ki smo jo spoznali je Smuč. Smuč je roparska riba, ki ima izredno razvit čutilo za

voh. V dolžino doseže 120 cm in je lahko težak 20 kilogramov. Jezero Rakitnik je prvi od sedmerih

ribnikov v dolini Drage ob njem stoji ribiška koča in velikanska maketa ribe Smuč (Slika 9).

Slika 9: Maketa ribe Smuč ob jezeru Rakitnik. (vir: Zavod Špelinice)

Nato smo nadaljevali pot, ki je vodila mimo ribnika Špilgut (dobra igra). Ribnik se imenuje tako, ker so ob

njem igrali karte. Jezero Rakitnik napaja ribnik Špilgut skozi kanal.


Slika 10: Iztrebek vidre tako imenovani vidrek. (vir: Zavod Špelinice)

5.*Tam smo našli iztrebke vidre, ki se imenujejo vidreki (Slika 10). V iztrebku se vidi luske, dele rakov,

tako smo z otroci ugotovili kaj vidra najraje je. Vidra je zver iz družine kun. Telo ima vretenaste oblike in

zelo hidrodinamično. Rep ima dolg in mišičast, pri korenu širok in zašiljen, saj ga uporablja za krmilo.

Barva dlake je od rjavkaste do temno rjave, trebušček pa je svetlejši. Vsaka tačka ima pet prstov z

močnimi kremplji in plavalno kožico. Glavico ima sploščeno in iz nje komajda štrlijo zaobljeni uhlji. Oči so

visoko na glavi, kar ji omogoča stereoskopsko gledanje. Ima 36 zob. Zelo dobro vidi, še bolje sliši in voha.

Vidra je izvrsten plavalec, enako hitra in spretna je pri plavanju na hrbtu, trebuhu ali boku. Vendar je

okretna tudi na kopnem. Le redko jo lahko vidimo, kajti živi zelo skrivnostno in človeku prikrito življenje.

Danes je vidra strogo zaščitena živalska vrsta.

6.*To pa je bilo tudi zelo dobro izhodišče za pripoved narodne Zgodbe iz ribnika, ki govori o lovcu, ki

zasleduje nočno vsiljivko, ki mu krade ribe iz ribnika. Zgodba je zelo poučna in s srečnim koncem tako za

vidro kot za lovca.


Slika 11: Nagačena vidra. (vir: Zavod Špelinice)

Na poti do Velikega ribnika smo obiskali tudi lovca, ki živi v neposredni bližini. Z veseljem nam je razkazal

svojo zbirko živali (Slika 11). Ko smo zapustili lovčevo hišo je bila pred nami še čisto kratka pot do

lovskega doma, ki stoji pri Velikem ribniku.


Slika 12: Veliki ribnik v mesecu marcu. (vir: Zavod Špelinice)


Slika 13: Prazen Veliki ribnik v mesecu decembru. (vir: Zavod Špelinice)

Veliki ribnik čez zimo izpraznijo (Slika 13). Namreč borijo se proti evtrofikaciji, zamuljevanju in

čezmernem zaraščanju. Želijo zagotoviti ustrezen življenski prostor ogroženim živalskim in rastlinskim

vrstam. S presuševanjem ribnikov preko zime se ob prisotnosti kisika pospeši mineralizacija organskih

snovi, sediment se dobro prezrači, kar po napolnitni z vodo privede do bolj čiste vode. Priporočam obisk

Velikega ribnika pozimi, ko je prazen. Z otroki smo ga praznega pregledali pozimi.

Slika 14: Navadni trst ob Velikem ribniku. (vir: Zavod Špelinice)

4.*V prazen ribnik vstopiš skozi tunel navadnega trsta (Slika 14). Navadni trst spada v skupino trav. Trst

jeseni porjavi in takrat tudi cveti. Zraste dva do štiri metre visoko in je pomemben za mnoge ptice in ribe.

Je kot nekakšna rastlinska čistilna naprava.


Slika 15: Dno praznega Velikega ribnika. (vir: Zavod Špelinice)

Ko smo prehodili tunel iz trsta se je pred nami razprl pogled na naravno bogastvo (Slika 15): nešteto

različnih sledi živali v blatu od vidre (Slika 20), kune (Slika 17), laboda (Slika 16), školjk kot je naprimer

navadni škržek (Slika 18), ki spada med ogrožene sladkovodne školjke in ponosno štrli iz blata. Našli smo

hiške od mehkužcev velikega mlakarja (Slika 19). Ogledali pa smo si tudi naše sledi (Slika 21).

Slika 16: Sled laboda.


(vir: Zavod Špelinice)

Slika 17: Sled kune. (vir: Zavod Špelinice)

Slika 18: Navadni škržek. (vir: Zavod Špelinice)


Slika 19: Velika mlakarja. (vir: Zavod Špelinice)


Slika 20: Sled vidre. (vir: Zavod Špelinice)


Slika 21: Naše sledi. (vir: Zavod Špelinice)

Škržek ima lupino sestavljeno iz simetričnih polovic. Lupina je lahko dolga od 4 do 7 cm, ter visoka od 25

do 35 mm. Ima ovalno in koničasto jajčasto obliko. Barva lupine je zelena, rjava ali skoraj črna. Premika

se z bledo rumeno oziroma oranžno nogo sekiraste oblike. Telo školjke ovija plašč. Med plaščem in

telesom pa so škrge. Te školjke so solitarni organizmi kar pomeni, da se samci in samice ne srečujejo.

Samci sprostijo spermije v vodo ko samice ovulirajo. Samice hranijo oplojena jajčeca do aprila. Nato

zlezejo iz vode na brežino in skozi odtekalko izpustijo približno 60.000 ličink. Curek s katerim brizgajo

ličinke povzroči valovanje vode, ki privabi ribe gostiteljice. Ličinke preživijo le če se pritrdijo na ribje

škrge. Tam si zgradijo trdno kapsulo v kateri preživijo pet tednov in se med tem preobrazijo v mlade

školjke. Nato padejo na tla ribnika in se zakopljejo v substrat. V njem preživijo eno do dve leti, nato se

izkopljejo na površje in se razvijejo v prosto živeče školjke. Seveda pa smo bili deležni tudi pogleda na

nešteto ostankov rakovega oklepa. Med raziskovanji so nas obiskali labodi (Slika 22), stalni prebivalci

Velikega ribnika.


Slika 22: Labodja družina.

(vir: Zavod Špelinice)

III. IZLET: GORIŠKI MAH

1.* GORIŠKI MAH


2. Vlak Ljubljana-Sežana, TIR 7, izstopna postaja: Preserje/oddaljenost iz Ljubljane 21 km.

3. Ko izstopimo na želežniški postaji Preserje, nadaljujemo peš pot pod nadvozom, kjer zavijemo

desno na makadamsko pot, mimo Šivčevega griča, tam zavijemo levo in v daljavi zagledamo gozd

belih brez in rdečih borov.

4.* ŠOTNI MAH

5.* SRNA

6.* ZGODBA O SRNICI JELKI, Ivo Dodič

7. Prepovedano vznemiranje, ubijanje ali jemanje živali iz narave.

8. Opazovanje, potrpežljivost, umirjenost in vztrajnost.

9.* Poslušanje srčnega utripa dreves (potreben material: stetoskop).

Slika 23: Goriški mah. (vir: Zavod Špelinice)

1.*Goriški mah (Slika 23) je raj na Zemlji in leži v jugovzhodnem delu Ljubljanskega barja v bližini naselja

Goričica pod Krimom. Z ene strani ga omejuje potok Voščevka, ki se izliva v Borovniščico, s preostalih

treh strani pa je omejen s kolovozi. Območje je močno zaraslo z vresami, gozdički rdečega bora, belimi

brezami in dobom skozi katere so speljani naravni tuneli, ki otrokom nudijo nešteto možnosti za

raziskovanje. Leta 2008 je bil Goriški mah proglašen za naravni rezervat.


Slika 24: Šotni mah. (vir: Zavod Špelinice)

Tokrat smo se podali na izlet z vlakom, kar je otroke še dodatno razveselilo. Pot do rezervata nas je vodila

mimo Šivčevega griča, preko mozaika barjanskih travnikov prepletenih z osuševalnimi jarki (Slika 27 in

28).

4.*Opazovali smo prelepe blazinice zelenega šotnega mahu (Slika 24). Na vrhu vsake vejice mahu je

zvezdica, ki se ko dozori obarva rdeče. Otroci so božali drobne mehke preproge mahu. Skupaj smo jih

opazovali in se spraševali ali imajo mahovi cvetove, semena, liste in korenine. Povedali sva jim, da so

včasih šotni mah uporabljali za kurjavo. Za razliko od Malega placa na Goriškem mahu šote skoraj niso

rezali, plast se je tanjšala zaradi osuševanja z jarki, ter zaradi požiganja vresja.


Slika 25: Čreda srn v daljavi. (vir: Zavod Špelinice)

5.*Izlet pa nam je nudil tudi izvrstno priložnost za trening opazovanja živali v popolni tišini za krepitev

potrpežljivosti, umirjenosti in vztrajnosti. Znano je, da se na Goriškem mahu zadržujejo črede srn, saj jim

naravno okolje nudi nešteto možnosti za pašo. Otroci so korakali čisto potihem. Imeli smo srečo.

Zagledali smo čredo srn. Srna lahko živi posamično, v paru ali v materini družini, zato smo predvidevali,

da je pred nami materina družina. Aktivne so v jutranjih in večernih urah, ko se pasejo. Hranijo se z

gobami, travo, plodovi, zelišči in svežimi poganjki. Eden od otrok pa vendarle ni mogel več zadržati

svojega navdušenja in je zavriskal (Slika 25). Tako smo bili priča trditvi, da srne zelo dobro slišijo. Kaj hitro

pa smo dobili tudi potrditev, da so dobri tekači, skakači in plavalci. Parijo se poleti, julija in avgusta ter

pozno jeseni, novembra in decembra. Pri poletni opoloditvi se jajčece ne razvija štiri mesece. Nosečnost

traja 5 mesecev. Če želite opazovati tako imenovane bambije, obiščite Goriški mah v mesecu maju ali

juniju.

6.*Tu pa se nam je ponudila enkratna priložnost, da otrokom približano življenje srn s pomočjo Zgodbe o

srnici Jelki, katere avtor je Ivan Dodič. Zgodba govori o deklici, ki najde izgubljeno srno. Živali se usmili in

poskrbi za njo. Ko srna odraste jo deklica odpelje nazaj v gozd, na nogo pa ji pritrdi obroček, da bi jo, če bi

jo še kdaj srečala spoznala.In res sta se še enkrat srečali. Ko je bila srna v stiski, je deklico zopet poiskala.


Slika 26: Poslušamo srčni utrip drevesa. (vir: Zavod Špelinice)

9.*Kolovoz je nato zavil v gozd Goriškega mahu. Z otroki smo začeli iskati primerno drevo. Želeli smo

prisluhniti njegovemu srčnemu utripu (Slika 26). Tako kot mi, je tudi drevo živo bitje. Ste kdaj pomislila

kaj lahko slišite, če stetoskop pritisnete ob deblo. Otroci so kar cepetali od radovednosti. Primerno

drevo za tako meritev je tisto, ki meri najmanj 15 cm v premeru in ima tanko skorjo. Poleg tega so listavci

za to bolj primerni kot iglavci. Letni čas za poslušanje srčnega utripa pa je pomlad, ker takrat pošljejo

korenine prvi val sokov v svoje veje. Otroci so si pulili stetoskop iz rok in z vso nemo opisovali zvoke, ki so

jih slišali. Seveda pa se nismo izognili poslušanju našega srčnega utripa.


Slika 27: Pot v Goriški mah v deževnem obdobju. (vir: Zavod Špelinice)

Slika 28: Pot v Goriški mah pozimi. (vir: Zavod Špelinice)


IV. IZLET: STRAJANOV BREG

1.* STRAJANOV BREG

2. LPP št. 3G, izstopna postaja: ŠKOFLJICA/oddaljenost iz Ljubljane 16 km.

3. Na avtobusni postaji Škofljica istopite, zavijete v smer Pijava Gorica, pri obračališču LPP št. 3

zavijete na lokalno cesto za kraj Klanec, ko pridete do prve bencinske postaje Petrol zavijete

levo in prečkate barjanske travnike proti vzhodni smeri.

4.* TELOH

5.* POTOČNI RAK

6.* JEZNI MOČERAD SILVO, Alenka Klopčič

7. Prepovedano spreminjanje vodnega režima.

8. Inovativnost, iznajdljivost, nadzorovanje in odgovornost.

9.* Izdelovanje etiket za stekleničke za vodo iz izvira (potreben material: stekleničke in etikete).

Slika 29: Strajanov breg. (vir: Zavod Špelinice)


1.*Strajanov breg (Slika 29) je povirna dolina istoimenskega potoka. Povirnost se nanaša na hidrološko

delitev močvirij. Nahaja se na jugovzhodnem delu Ljubljanskega barja v bližini Pijave Gorice. Ozka, komaj

dva kilometra dolga dolina, ima obliko črke J. Potok, z enakim imenom kot dolina, teče po dnu doline in

ga tvorijo trije povirni kraki med vasmi Drenik in Vino. Z otroki smo se podali na pot po barjanskih

travnikih proti dolini. Tik pred vstopom v dolino smo se ustavili ob čudovitem mlinu na Strojanovi

domačiji (Slika 30).

Slika 30: Strojanova domačija. (vir: Zavod Špelinice)

Po srečnem naključju je bil doma pekov vnuk, ki nam je pokazal notranjost mlina (Slika 31). Mlin je

deloval še v drugi polovici 20.stoletja. Zaprli smo oči in si poskušali pričarati čas in zvok preteklosti.


Slika 31: Notranjost mlina. (vir: Zavod Špelinice)

5.*V potoku smo opazili potočnega raka, kar je dokaz, da je voda še zmeraj zelo čista (Slika 32). Potočni

rak, navadni koščak, živi v mrzlih, hitro tekočih in plitvih gozdnih potokih. Izbira skalnato dno, zato da se

lahko skrije pod kamen. Redko je daljši od 10 cm. Telo je rjave barve, spodnja stran je svetlejša. Doživi

lahko 8 let. Običajno je aktiven ponoči, tako svoje skrivališče zapusti šele v mraku. Jeseni, ko se voda

ohladi, je čas parjenja. Iz jajčec, ki so pritrjena pod samičinim zadkom se spomladi izležejo mladi raki.

Prve tri tedne njihovega življenja se držijo matere, potem pa se odpravijo na samostojno pot.


Slika 32: Potočni rak. (vir: Zavod Špelinice)

4.*Spodnji del doline sestavljalo močvirni travniki, ob katerih je speljana gozdna pot. Takrat je bil breg ob

poti posut s črnim telohom (Slika 33). Eden od otrok je od navdušenja kar zavriskal in brž začel

pripovedovati vsem ostalim o prelepem tepihu, ki ga je tako čustveno prevzel. Otroci so se zapodili v

breg in začeli nabirati črni teloh (Slika 34).


Slika 33: Tepih teloha. (vir: Zavod Špelinice)

Po imenu bi lahko sklepali, da ima teloh črno obarvan cvet, vendar temu ni tako, ime se navezuje na črno

obarvanost korenin. Spada v družino zlatičevk. Ponekod ga imenujejo kurji slep, ker so menili da so kure

oslepele, če so ga jedle. Vsebuje močne strupe: heleborin in heleborein. V preteklosti so ga uporabljali za

pripravo strupenih napojev. V kmetijstvu pa so ga uporabljali kot zdravilo za živino. Snov oziroma drogo

pridobivajo le iz korenike. Baje so v starih časih zdravili duševne bolezni z zvarkom iz teloha, ki so ga

primešali vinu.


Slika 34: Črni teloh. (vir: Zavod Špelinice)


Slika 35: Močerad. (vir: Zavod Špelinice)

6.*Končno so otroci bili potrebni počitka. Posedli smo se na tla in prisluhnili zgodbi Jezni močerad Silvo

avtorice Alenke Klopčič. Zgodba opisuje godrnjavega in lenega močerada (Slika 35), ki je bilo najbolj jezno

bitje v gozdu (Slika 36). Ko se je v gozd nenadoma vrnil prevzetni lisjak, ki mu gredo vse živali na živce, je

vrabec Mare zaprosil jeznega močerada Silva za pomoč.

Slika 36: Zgodba Jezni močerad Silvo. (vir: Zavod Špelinice)

Tik pred vasjo Drenik smo ob gozdni poti občudovali prelep drevored gabrov (Slika 37). Otroci so

spraševali ali je to naredila narava ali človek.


Slika 37: Gabrov drevored. (vir: Zavod Špelinice)

Prišli smo na rahlo gričevnat svet pred vasjo Drenik z nadmorsko višino 365m. Vas je bila prvič

omenjena leta 1321. Morda je ime dobila po grmu dren. Saj poznate pregovor : »Zdrav kot dren«. V

okolici vasi je več kraških izvirov. Z otroki smo obiskali Zdravčka (Slika 38). To je izvir pitne vode v bližini

vasi Smrjene. Tamkajšne vaščanke so pitno vodo v škafih na glavah nosile v vas.


Slika 38: Izvir Zdravček. (vir: Zavod Špelinice)

9.*Pod izvirom je veliko hrastovo korito, ki je bilo namenjeno za napajanje živine. V bližini pa so še trije

veliki gladki kamni, ki so nadomeščali današnji pralni stroj, saj so perice na njih drgnile perilo pri pranju.

Otroci so si natočili vodo iz Zdravčka v stekleničke in jih opremili z etiketami (Slika 39), ki so jih sami

izdelali.


Slika 39: Stekleničke z vodo iz izvira Zdravček. (vir: Zavod Špelinice)

V. IZLET: IŠKI MOROST

1.* IŠKI MOROST

2. LPP št. 19B, izstopna postaja: LIPE/oddaljenost iz Ljubljane 11 km.


3. Ko izstopite na avtobusni postaji Lipe, sledite poljski poti ob reki Iški (iz Lip v Brest), dokler ne

zagledate smerokaza za rezervat.

4.* MOČVIRSKI TULIPAN

5.* RJAVI LUNJ

6.* ZBOROVANJE PTIC, Peter Sis

7. Prepovedano povzročanje hrupa, eksplozij in vibracij.

8. Organiziranost, pogum, primerjanje podatkov, samostojnost.

9. Opazovanje ptic (potreben material: daljnogled).

Slika 40: Pot v Iški morost. (vir: Zavod Špelinice)

1.*Iški morost leži med naselji Lipe, Črna vas in Brest ob reki Iški (Slika 40). To je območje mokrotnih

travnikov. Na enem delu rezervata je urejena Koščeva učna pot s prekrasno opazovalnico ptic. Učna pot

se imenuje po redki, ogroženi vrsti ptic Kosec. Ali veste, da barjanska ravnica pokriva le slab odstotek

celotnega slovenskega ozemlja, vendar na njej gnezdi polovica vseh slovenskih ptic (teh pa je 250 vrst)?

Torej znašli smo se tako rekoč v samem samcatem ptičjem centru. Ves čas so nas preletavali lunji.


5.*Rjavi lunj je ujeda in spada v družino jastrebov. Samci so v celoti rjavi, samice in mladiči imajo pa

svetlejše glave. To je bilo odlično izhodišče za opazovanje z daljnogledom. Otroci so ptice budno

spremljali in vpili: » To je bil samec!« » Ne, ne, ne bila je samica!« Ptice se hranijo s dvoživkami, plazilci,

ribami in manjšimi glodalci. Gnezdijo enkrat letno in to na tleh v aprilu in maju.

Slika 41: Utrujeni Martin. (vir: Zavod Špelinice)

6.*Otroci so se utrudili, se posedli, ulegli na tla in prisluhnili zgodbi Zborovanje ptic češkega avtorja in

istočasno ilustratorja Petra Sis (Slika 41). Zgodba je čudovito delo namenjeno bralcem vseh starosti.

Oživlja klasičen perzijski mit iz 12. stoletja. Pesnik Atar se nekega jutra prebudi iz sanj spremenjen v ptico

vodeb. Ker so ostale ptice tako nezadovoljne z življenjem, vodebu uspe, da mu sledijo na potovanju na

goro Kaf h kralju Simorgu. Kralj pozna vse odgovore na vsa vprašanja. Ptice, ki so bile do sedaj ujete v

varnost in predvidljivost življenja, kaj kmalu spoznajo, da so se znašle na hudi in težki preiskušnji. Potujejo

namreč k samemu sebi in se na poti soočajo s pravo resnico o lastnem jazu. Skratka težka naloga.


Slika 42: Zlato rumeni moški prašniki. (vir: Zavod Špelinice)

Naslednje naravno čudo, ki so ga otroci opazili, so bili zlato rumeni prašniki vrbe. Ker smo bili na izletu

konec marca smo bili deležni prebujanja narave. Vrbe so dvodomne rastline. To pomeni, da so na eni

rastlini ženski cvetovi na drugi pa moški. Zelo težko jih je razlikovati, razen v času popolnega cvetenja.

Otroci so razliko hitro prepoznali. Namreč moške mačice se bile odete z izstopajočimi prašniki zlato

rumene barve (Slika 42), med tem ko so ženski pestiči ostali zeleni. Vrbe so žužkocvetke, kar pomeni, da

so njihovi opraševalci čebele in je za čebele to prva spomladanska paša. Vredno pa je omeniti, da vrba

spada med najstarejše cvetnice na Zemlji. Lubje uporabljajo v zdravilne namene. Les je uporaben za

obdelavo. Mlade šibe pa uporabljajo pletarji za različno pletenje.


Slika 43: Močvirski tulipan ali logarica. (vir: Petra Draškovič)

4.*Iskali smo tudi močvirski tulipan ali logarico (Slika 43). Spada v družino lilijevk. Cvet ima šest venčnih

listov v obliki zvona. Obrnjeni so navzdol tako kot pri zvončku. Krasi jih škrlatno-rdeč vzorec šahovnice.

Cvetijo konec marca in začetek aprila. Vezani so na vlažna rastišča. Vrsta je v Sloveniji zaščitena, zato jih

ne nabiramo.


VI. IZLET: KOZLARJEVA GOŠČA

1.* KOZLARJEVA GOŠČA

2. LPP št. 19I, izstopna postaja: Havptmance/oddaljenost iz Ljubljane 8 km.

3. Ko izstopite na avtobusni postaji Havptmance ob desni strani ceste opazite kažipot h Kozlarjevi

gošči.

4.* OKROGLOLISTNA ROSIKA

5.* NAVADNA KRASTAČA

6.* ŽABEC VALENTIN, Burny Bos, Hans de Beer

7. Prepovedano kurjenje.

8. Učinkovitost, tolernatnost, usmerjenost k ciljem in vztrajnost.

9. Opazovanje travniških bilk in žuželk (potreben material: povečevalno steklo).

Slika 44: Kozlarjeva gošča. (vir: Zavod Špelinice)


1.*Kozlarjeva gošča je največji in najstarejši zavarovan del gozdnatega visokega barja (Slika 44). Zarastel

ga je dob, ki je posebna vrsta hrasta. Dob je veliko drevo, ki lahko zraste celo več kot 50 metrov v višino.

Cvetovi so majhne mačice, ki jih oplojuje veter. Tako se razvijejo majhni jajčasti želodki. Tako kot pri

hrastu ima plod še skledico sestavljeno iz drobnih lusk. Gozd je dobil ime po plemiški družini Kozler, ki je

bila lastnik omenjenega območja leta 1852. V gozdu stoji spomenik 63 žrtvam druge svetovne vojne. Leta

2008 je bila Kozlarjeva gošča proglašena za naravni rezervat. Slabo uro hoda od Kozlarjeve gošče po

barjanski ravnici lahko pridete do Iškega morosta.

Goščo smo z otroki obhodili in raziskovali travniške bilke in žuželke. Žuželke so na Zemlji najbolj razširjena

skupina živali. Poznanih je več kot 800.000 vrst od tega večina kopenskih. Njihovo telo sestavlja glava,

oprsje in zadek, nekateri členi trupa so med seboj zliti. Na oprsju imajo tri pare nog in dva para kril. Za

žuželke je značilna popolna preobrazba. Delimo jih v dve večji skupini: brezkrile in leteče žuželke.

Pogovarjali smo se kdo vse je žuželka. Otroci so naštevali: stenice, govnači, kobilice, ose, uši, čebele,

metulji ščurki, kačji pastirji, pikapolonica (Slika 45).

Slika 45: Pikapolonica. (vir: Zavod Špelinice)


4.*Iskali smo tudi različne rastline. Otrokom sem predstavila meni najljubšo okroglolistno mesojedo

rosiko, ki izgleda kot sonček z žarki (Slika 46). Težko jo je opaziti, ker je tako majhna in skrita med

mahom. V tem letnem času jo je nemogoče najti. Cveti v malem srpanu (julij) in velikem srpanu

(avgustu). Kapljice, ki so posute po tako imenovanih žarkih niso kapljice rose ampak žlezni izločki, s

katerimi rastlina prebavi drobne živalice, ki se znajdejo na njej. Po teh kapljicah je dobila ime Rosika.

Slika 46: Okroglolistna rosika. (vir: Petra Draškovič)

5.*Čeprav naravni rezervat Kozlarjevo goščo ni znan po mrestiščih tako kot naprimer dolina Drage, smo

vseeno z otroki srečali krastačo (Slika 47). Otroci so bili sila navdušeni, ko smo jim dovolili, da se je

dotaknejo. Nika jim je razložila, kako se rokujemo s žabami. Predvsem moramo biti zelo pazljivi, da nam

iz rok ne skočijo na tla. Napačen padec je namreč lahko za žabo usoden.


Slika 47: Krastača. (vir: Zavod Špelinice)

Krastače živijo na kopnem pod kamni, listi in v zemeljskih jamah. Pomladi, običajno marca ali aprila, pa se

iz gozdov napotijo k stalnim mrestiščem. Ta njihov premik je kar glasno dejanje. Zlasti zato, ker je v tem

času po tleh še vse polno suhega listja. Oplojena samica nosi na hrbtu samca proti mrestišču (Slika 48).

Samice izležejo na tisoče jajčec v mrest. Mrest izgleda kot zdrizasta dolga vrvica. Po 12-18 dneh se izvalijo

iz jajčec paglavci. Za krastače je prečkanje cest zelo nevarno. Zato so krastače zaščitili in postavili

posebne podhode pod vozišča in organizirali tudi skupine prostovoljcev, ki dvoživke prenašajo čez cesto.

Krastače se hranijo s polži, ličinkami, črvi in žuželkami. Plen ulovijo s lepljivim jezikom. S pomočjo

očesnega zrklja, ki ga pogreznejo v ustno votlino pa potisnejo zalogaj naprej.


Slika 48: Oplojena in polna mresta samica nosi samca na hrbtu. (vir: Zavod Špelinice)

6.*Ko so otroci potrebovali počitek smo si privoščili zgodbo. Tokrat so otroci slišali zgodbo Žabec Valentin

avtorja Burny Bos in Hans de Beer. To je poučna zgodba o razvajenem žabcu Valentinu, ki pobegne od

doma. V širnem svetu išče svojo princesko. Namesto nje se znajde med neštetimi sovražniki: kačami, ježi

in štorkljami. Na svoji poti spozna štorkljino mladičko s katero postaneta dobra prijatelja čeprav sta sicer

naravna sovražnika.


3.ZAKLJUČEK:

Z Niko sva za zaključek našega projekta izdelali še zemljevid (Slika 49). Zemljevide sva razdelili otrokom.

Na ta način sva jih nagradili istočasno pa sva jih želeli spodbuditi, da bi se v obiskane naravne rezevate

vračali in tja odpeljali tudi starše in svoje prijatelje. Na zemljevidu sva označili vseh šest obiskanih

rezervatov, kjer je tudi temen obris živali, ki smo jo na izletu opazovali. Na rob zemljevida sva narisali še

rastline, ki so jih otroci na izletih pobližje spoznali. Označili sva tudi izstopne postaje mestnega in

medkrajevnega avtobusa ter vlaka, ki se nahajajo v bližini rezervatov.

Slika 49: Zemljevid Krajinskega parka Ljubljanskega barja z vrisanimi obiskanimi naravnimi rezervati. (vir: Zavod Špelinice)

Z Niko sva veseli, da sva se lotili raziskovanja naravnih rezervatov z otroki. Ta dejavnost, je bila doslej pri

nas slabo raziskana, glede na vpliv naštetih območji na otroke. Raziskana so predvsem naravna okolja, ki

niso zaščitena.

Izlete sva izvedli v različnih letnih časih in ugotovili, da je naravno okolje enako spodbudno za igro otrok

ne glede na vremenske razmere. Ugotovili sva, da starši še rajše prijavljajo otroke za izlete v hladnih,

vremensko manj prijaznih mesecih. Otrokom iz urbane ljubljanske sredine, sva tako omogočili aktivno

preživljanje prostega časa in sprostitev v naravi tudi v zimskem času. Ledena jutra, večno sivo nebo,

megla in veter so razlogi, ki nas premamijo da v tem letnem času ostanemo raje doma med štirimi

stenami. Pa vendar tudi pozimi vidimo v naravi toliko zanimivih stvari in se lahko imamo zelo lepo. Telo

otrok se pozimi dodatno okrepi, utrdi in nenazadnje prilagodi na dane razmere le paziti je potrebno, da

so toplo oblečeni in obuti! Raziskave so pokazale, da hladno vreme okrepi naš imunski sistem in uniči vse

bakterije ter viruse v našem telesu. Najpogostejša gibalna dejavnost v zimskem času je sprehod,

naslednja je tek, zidanje snežakov itd. Poleg vsega naštetega pa je še pomembno ozaveščanje otrok o


pomembnosti pomoči živalim v zimskem času. Zima je konec in hkrati začetek, kajti v tem mrtvem času

leta lahko ostrovidni otroci odkrijejo najrazličnejša znamenja, ki dokazujejo, da narava potrpežljivo čaka

in da bo zaživela ob prvih obetih pomladi.

Projekt temelji na pricipih dobre prakse gozdne pedagogike. Le-ta podpira optimalen razvoj otroka in

kaže na pozitivne lastnosti vzgojno-izobraževalnega procesa, ki poteka v naravnem okolju. Na naših

izletih smo se veliko naučili tako otroci kot medve. Prepričani sva, da bi bilo potrebno takšne izleti uvrstiti

v kurikulum in učni načrt. Saj nam narava nudi nešteto možnosti in orodja za raziskovanje in poučevanje.

Izkazalo se je, da se otroci zelo dobro znajdejo v naravi in pri tem razvijajo zelo ustvarjalne igre.

Predvsem pa nobeden od otrok na izletih ni pogrešal igrač, urejenih igrišč in igralnic. Otroci so bili tudi

zelo dovzetni za empatijo, med seboj so si neštetokrat pomagali (Slika 50).

Slika 50: Skupaj bomo zmogli. (vir: Zavod Špelinice)

Zelo malokrat je bilo potrebno reševati kakšne manjše konflikte ali agresivnosti. V naravi so uživali tako

otroci kot medve.

Dragi bralci našega poročanja o izletih z otroki!


Z Niko sva želeli povdariti, da je stik človeka z naravo, še zlasti v današnjem času nujno potreben.

Vzemimo si čas in skupaj z otroki usmerimo naše korake čimvečkrat ven v naravno okolje!

Za konec bom naštela še nekaj vprašanj in otroških odgovorov v času ko smo zaključili naše izlete v

naravne rezervate.

KAJ JE NARAVNI REZERVAT? Eden od otrok je ponosno zavpil: »Posoda v katero spraviš vodo!« Drugi pa

mu je nasprotoval: »Ne, ne, ne, naravni rezervat je, ko ne smeš trgat rastlin.«

KAJ NE SMEMO POČETI V NARAVNIH REZERVATIH? Otroci so začeli vpiti eden čez drugega: » Ne smemo

trgat rastlin! Ne smeš špricat z vodo! Ne smemo kurit ognja! Ne smemo se dreti! Ne smemo pulit vej! Ne

smemo poslušat muzike, ker drevesa ne marajo hrupa!«

V ČEM SE RAZLIKUJE NARAVNI REZERVAT OD OBIČAJNEGA GOZDA? Otroci so spet vpili eden čez

drugega: » Nista ista! Sta si podobna! V naravnem rezervatu ni dreves! V naravnem rezervatu je mrzlo! V

običajnem gozdu je več listov in dreves! V občajnem gozdu ni stražarjev-inšpektorjev! V naravnem

rezervatu je vse zaščiteno, v običajnem gozdu pa ne!«

KATERE RASTILNE IN ŽIVALI SMO SPOZNALI, SREČALI? Otroci so veselo odgovarjali: » Teloh, mah, tulipan,

trave! Štorkljo, raka, žabe, školjke, paglavce, laboda, krastačo, lunj-a!«

KAKO BI OHRANILI NARAVNE REZERVATE? Eden od otrok je takoj preglasil vse ostale: » Poslušajte moj

načrt! Jaz bi se skril med drevesi in čuval rezervat!«. Spet drugi je bil prav tako prepričan, da je potrebno

rezervate zaščititi predvsem pred ljudmi, zato je rekel: » Ušesa bi navil vsakemu, ki rezervat uničuje!«

Documents

Z OTR Špela OKI - gozdnivrtec.si