Gregorčičeva 20–25, Sl-1001 Ljubljana T: +386 1 478 1000

F: +386 1 478 1607

E: gp.gs@gov.si

http://www.vlada.si/

Številka: 05001-15/2020/7

Datum: 29. 5. 2020

Mnenje Vlade Republike Slovenije o pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti

četrtega odstavka 100.d, 100.e, 100.f in 100.g člena Zakona o interventnih ukrepih za

zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo

(št. U-I-184/20-6)

I. Povzetek navedb pobudnikov

Focus, društvo za sonaraven razvoj, LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine, in

Društvo za preučevanje rib Slovenije (v nadaljnjem besedilu: pobudniki) so na Ustavno sodišče

RS vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 100.d, 100.e,

100.f in 100.g člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev

njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 in 61/20; v nadaljnjem

besedilu: ZIUZEOP) zaradi kršitve 2., 8., 22. in 153. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni

list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 –

UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 –

UZ70a; v nadaljnjem besedilu: ustava), 11. člena Direktive o presoji vplivov nekaterih javnih in

zasebnih projektov na okolje (2011/92/EU in 2014/52/EU) in 9. člena Konvencije o dostopu do

informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

Pobudniki v zvezi z dodatnimi pogoji, določenimi v 100.f členu ZIUZEOP, ki jih morajo

izpolnjevati nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja in

ohranjanja narave, za vstop v postopke izdaje integralnega gradbenega dovoljenja poudarjajo,

da večina nevladnih organizacij ne izpolnjuje pogojev, ki jih 100.f člen ZIUZEOP določa za

društva in zavode. Po mnenju pobudnikov gre za veliko nesorazmernost pri določanju dodatnih

pogojev. Prav tako pogoji niso utemeljeni z dopustnimi argumenti, ki bi upoštevali cilje varstva

okolja, temveč temeljijo na predpostavki, da vse manjše nevladne organizacije zlorabljajo svojo

pravico do sodelovanja v postopkih odločanja. Zastopanje interesov varstva okolja in ohranjanja

narave, katerih nosilci so nevladne organizacije z ustreznimi statusi v javnem interesu, ter

uporaba pravnih sredstev sta omejena tako z dodatnimi pogoji kot s krajšanjem rokov (določena

sta kratek 15-dnevni rok za priglasitev udeležbe v postopku in 15-dnevni rok za vložitev tožbe v

upravnem sporu), kar je po mnenju pobudnikov poseg v pravico dostopa do sodnega varstva.

Po mnenju pobudnikov je določba 100.d člena ZIUZEOP, na podlagi katere bodo nevladne

organizacije, ki že imajo položaj stranskih udeležencev v postopku za izdajo okoljevarstvenega

soglasja, v primeru neizpolnjevanja pogojev za udeležbo v integralnem postopku izdaje

gradbenega dovoljenja izgubile status stranskega udeleženca, protiustaven poseg v pridobljene

pravice oziroma pravni položaj, ki ga že ima organizacija v postopku. V zvezi z določbo 100.e

člena ZIUZEOP, ki investitorju dovoljuje gradnjo že na podlagi dokončnega gradbenega

dovoljenja, pa opozarjajo na nastanek večje nepopravljive škode v okolju, saj se bo kljub

morebitnemu uveljavljanju pravnega varstva v okviru upravnega spora gradnja že lahko

izvajala.

Zaradi nenadomestljive škode, ki lahko nastane v naravi in okolju, pobudniki predlagajo tudi

začasno zadržanje izvajanja četrtega odstavka 100.d, 100.e, 100.f in 100.g člena ZIUZEOP.

Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) se je že opredelila do predloga za

začasno zadržanje izvrševanja predpisa, in sicer na 45. dopisni seji, ki je bila 20. maja 2020, v

tem mnenju pa se opredeljuje do vsebine pobude za oceno ustavnosti.

II. Mnenje Vlade Republike Slovenije

Vlada v nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih meni, da je pobuda za oceno ustavnosti

četrtega odstavka 100.d, 100.e, 100.f in 100.g člena ZIUZEOP neutemeljena.

Razlogi za sprejetje ukrepov

Iz vložene pobude izhaja, da določbi 100.f in 100.g člena ZIUZEOP določata, da morajo

nevladne organizacije, ki imajo status delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja in

ohranjanja narave, za vstop v postopke izdaje integralnega gradbenega dovoljenja izpolnjevati

dodatne formalne pogoje, in sicer za tekoče leto in pretekli dve leti. Pri tem pobudnice navajajo,

da napadene določbe pravice dostopa do sodnega varstva v integralnem postopku gradbenega

dovoljenja formalno ne onemogočajo, dejansko pa naj bi velika večina organizacij na novo

določenih pogojev ne izpolnjevala. Poleg tega se izpolnjevanje pogojev zahteva za nazaj,

zakonskega pogojevanja za retroaktivnost pa predlagatelj ni utemeljil. Dodatno urejanje

formalnih pogojev z napadenimi določbami pomeni oženje oziroma onemogočanje dostopa do

sodnega varstva, kar pomeni kršitev 9. člena Aarhuške konvencije, 11. člena Direktive

2011/92/EU in 2014/52/EU. Vlada se s stališčem pobudnic ne strinja, kar bo tudi podrobno

obrazloženo v nadaljevanju.

Slovenija je 12. marca 2020 na podlagi 7. člena Zakona o nalezljivih boleznih zaradi naraščanja

števila primerov okužb z novim koronavirusom razglasila epidemijo. Aktiviran je bil tudi državni

načrt. Država je z namenom omilitve posledic epidemije COVID-19 za državljane in

gospodarstvo med drugim sprejela tudi ZIUZEOP.

V 23.A poglavju ZIUZEOP ureja poenostavitev postopkov glede pridobitve gradbenega

dovoljenja za gradnjo objektov, čemur tudi sledijo za pobudnice sporne določbe 100.d, 100.e,

100.f in 100.g člena ZIUZEOP. Namen spornih določb je podpora okrepitvi gospodarstva, ki ga

je epidemija COVID-19 tudi najbolj prizadela.

Iz dokumenta »Scenarij COVID-19«1 Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (v

nadaljnjem besedilu: UMAR) izhaja, da pandemija COVID-19 v kombinaciji s strogimi

zdravstvenimi in zaščitnimi ukrepi pomeni velik negativni šok za gospodarsko aktivnost v

Sloveniji, drugih evropskih državah in na svetovni ravni. Obeti za gospodarsko rast v naših

najpomembnejših trgovinskih partnericah so se po objavi Pomladanske napovedi 2020 močno

poslabšali, obenem pa jih spremlja tudi zelo velika negotovost. Najnovejše ocene UMAR so, da

je svetovno gospodarstvo že vstopilo v recesijo, ki bo najmanj tako resna kot leta 2009,

okrevanje pa bo ključno odvisno od nadaljnjega širjenja in trajanja pandemije ter od intervencij

ekonomskih politik. Doslej sprejeti nujni zaščitni ukrepi so v Sloveniji in drugih državah vplivali

na zaustavitev poslovanja nenujnih storitvenih dejavnosti ter otežili aktivnost industrije in drugih

1 https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/napovedi/vmesna/marec_2020/PN2020_Covid19_p.pdf

storitvenih dejavnosti. Za omilitev negativnih posledic za prihodke gospodarstva in prebivalstva

je vlada sprejela vrsto ukrepov, med katerimi je predmetni zakon.

Država je torej ob postopni odpravi zajezitvenih ukrepov začela hkrati strateško načrtovati

okrevanje za oživitev gospodarstva in vrnitev k trajnostni rasti, in sicer tako, da bo začela

izvajati že dolgo načrtovane investicije v gradbene projekte, ki so na eni strani strateškega

pomena za državo, saj bo z njimi zagotovila med drugim npr. pravico do pitne vode. Na drugi

strani želi država z omenjenimi ukrepi obuditi čim širši krog dejavnosti, ki so zaradi pandemije

COVID-19 zastale. Po ugotovitvah UMAR sta širjenje epidemije novega koronavirusa in njena

zajezitev v tem trenutku neznanka, zato ostaja visoka negotovost in tveganje, da bo obdobje

močno ohromljene gospodarske aktivnosti trajalo dlje in da bo upad BDP večji in trajnejši;

začetek okrevanja bo ključno odvisen tudi od hitrosti uvedbe, obsega in vsebine ukrepov

ekonomskih politik v Sloveniji in drugih državah.

S sprejetjem ZIUZEOP je država sledila priporočilom svojih organov in želi preprečiti val

stečajev in odpuščanj, ki se po ocenah UMAR lahko zgodijo v prihodnjih mesecih. Država je

namreč odgovorna, da zagotovi svojim prebivalcem možnosti za dostojno življenje (ustavno

načelo socialne države (2. člen ustave)) in za podjetja vzpostavi ugodno gospodarsko klimo

zlasti ob zmanjšanju zasebnih investicij, s čimer ima namen preprečiti stečaje. Na ta način

država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo, ki je ustavna pravica (66. člen ustave), in v

okviru izvajanja gospodarskih politik poskuša slediti ugotovitvam UMAR ter preprečiti nastanek

napovedanih negativnih posledic.

Pogoji, ki se nanašajo na nevladne organizacije za sodelovanje v upravnih postopkih

Država se je pri načrtovanju gospodarskih ukrepov, ki imajo pozitivni učinek na okrevanje

gospodarstva, kot je pospešitev izvajanja investicij v gradbeništvo, posvetovala z različnimi

deležniki in ugotovila, da so ključni projekti, s katerimi namerava pospešiti okrevanje

gospodarstva, v različnih fazah, in sicer od faze pridobivanja okoljevarstvenega soglasja do

faze, ko so ustrezna okoljevarstvena soglasja že pridobljena, pridobiti pa je treba še gradbeno

dovoljenje. V vsaki od teh faz se kot stranski udeleženci pojavljajo različne nevladne

organizacije, pri čemer vsaka od njih sledi svojim parcialnim interesom, kar ima za posledico

dolgotrajnost postopkov.

S predlaganimi ukrepi v okviru ZIUZEOP se ne želi omenjenih nevladnih organizacij izključiti iz

postopkov pridobivanja ustreznih dovoljenj, temveč se želi, da se nevladne organizacije

poenotijo v svojih stališčih oziroma da se njihovi parcialni interesi združijo na skupni imenovalec

in da se na ta način začne konstruktivno reševanje oziroma iskanje rešitev, ki bodo optimalne

tako z vidika posega v okolje kot z vidika strateške izgradnje infrastrukture, ki jo država za svoje

delovanje nujno potrebuje. Z izgradnjo strateške infrastrukture, ki jo bo morala država v vsakem

primeru zgraditi, če želi zadovoljiti osnovne potrebe prebivalstva, pa želi država v tem trenutku

dvigniti oziroma pospešiti oživljanje gospodarstva.

Zato je bilo v okviru drugega odstavka 100.g člena ZIUZEOP določeno, da nevladna

organizacija, ki zoper gradbeno dovoljenje, izdano z upoštevanjem določb tega zakona,

uresničuje pravno varstvo na podlagi 58. člena GZ ali tretjega odstavka 137. člena Zakona o

ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10

– ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg in 31/18), mora izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka 100.f

člena tega zakona. Slednji pa določa:

»(1) Oseba, ki je pridobila status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na podlagi

zakonov, ki urejajo varstvo okolja ali ohranjanje narave ali varstvo ali rabo naravnih dobrin ali

varstvo kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: nevladna organizacija), ima pravico udeležbe

v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja po tem zakonu, če izpolnjuje še naslednje pogoje:

a) če je nevladna organizacija organizirana v statusni obliki društva, mora imeti najmanj 50

aktivnih članov, pri čemer se šteje, da je član aktiven, če je tekoče in za zadnji dve pretekli

koledarski leti bil udeležen na zboru članov in plačal članarino;

b) če je nevladna organizacija organizirana v statusni obliki zavoda, mora imeti v tekočem in v

zadnjih dveh preteklih koledarskih letih ves čas zaposlene najmanj tri osebe s polnim delovnim

časom in s strokovno izobrazbo 7. ravni slovenskega ogrodja kvalifikacij s področja delovanja

nevladne organizacije;

c) če je nevladna organizacija organizirana v obliki ustanove, mora imeti v tekočem in v zadnjih

dveh preteklih koledarskih letih najmanj 10.000 evrov premoženja v vsakem letu.

(2) Pogoji iz prejšnjega odstavka morajo biti izpolnjeni v trenutku priglasitve udeležbe v

postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

(3) Nevladna organizacija, organizirana v statusni obliki društva, pogoje izkaže s predložitvijo

verodostojne dokumentacije, iz katere izhaja udeležba na zboru članov posameznega člana,

plačilo članarine posameznega člana na bančni račun nevladne organizacije.

(4) Nevladna organizacija, organizirana v statusni obliki zavoda, pogoje izkaže s predložitvijo

potrdila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o vključitvi posameznika v obvezno

zavarovanje in s predložitvijo overjene kopije potrdila o izobrazbi za posamezno zaposleno

osebo.

(5) Nevladna organizacija, organizirana v obliki ustanove, pogoje izkaže s predložitvijo letnih

poročil oziroma vseh računovodskih izkazov s pojasnili.

(6) Stranski udeleženci in nevladne organizacije morajo, ne glede na določbe GZ, udeležbo v

postopku priglasiti z zahtevo v 15 dneh od javne objave zahteve za izdajo gradbenega

dovoljenja in dokumentacije na spletnih straneh e-uprave. Če je zahteva za udeležbo v

postopku za izdajo gradbenega dovoljenja vložena zunaj roka iz prejšnjega stavka, se s

sklepom zavrže. Pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve ne zadrži njegove izvršitve.«

Pri tem je treba poudariti, da ne držijo navedbe pobudnic, da zahtevani pogoji za sodelovanje

nevladnih organizacij kršijo določilo 9. člena Aarhuške konvencije. Drugi odstavek 9. člena

Aarhuške konvencije namreč določa: »Pogodbenica v okviru svoje notranje zakonodaje

zagotovi, da imajo člani vključene javnosti,

a) ki imajo zadosten interes oziroma

b) ki trdijo, da je bila kršena njihova pravica, če se to zahteva kot pogoj po upravnem

postopkovnem pravu pogodbenice,

dostop do revizijskega postopka pred sodiščem in/ali drugim neodvisnim in nepristranskim

telesom, določenim z zakonom, da izpodbijajo stvarno in postopkovno zakonitost katere koli

odločitve, dejanja ali opustitve na podlagi določb 6. člena, in kadar je to predvideno po

notranjem pravu in brez vpliva na tretji odstavek tega člena, tudi drugih ustreznih določb te

konvencije. Kaj sta zadosten interes in kršitev pravice, se določi v skladu z zahtevami

notranjega prava in skladno s ciljem te konvencije, da se s to konvencijo daje vključeni javnosti

širok dostop do pravnega varstva. V ta namen se za pododstavek a) tega odstavka šteje za

zadosten tudi interes vsake nevladne organizacije, ki izpolnjuje zahteve iz petega odstavka 2.

člena. Za take organizacije se tudi šteje, da imajo pravice, ki se lahko kršijo v smislu

pododstavka b) tega odstavka.«

Pri tem pa peti odstavek 2. člena Aarhuške konvencije določa, da »vključena javnost« pomeni

javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali ki ima interes pri

okoljskem odločanju; šteje se, da imajo interes nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo

okolja in izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določa notranja zakonodaja.

Enako določa Direktiva 2011/92/EU v tretjem odstavku 11. člena: » Kaj predstavlja zadosten

interes in kršitev pravice, določijo države članice skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti

širok dostop do pravnega varstva. S tem ciljem se interes katere koli nevladne organizacije, ki

izpolnjuje zahteve iz člena 1(2), šteje za zadostnega za namen točke (a) odstavka 1 tega člena.

Za take organizacije se šteje, da imajo lahko kršene pravice za namen točke (b) odstavka 1

tega člena.«

Navedeno pomeni, da imajo po Aarhuški konvenciji dostop do pravnega varstva lahko zgolj tiste

nevladne organizacije, ki izkažejo zadosten interes, kot to določa nacionalna zakonodaja.

Povedano drugače, dostopa do pravnega varstva nimajo vse nevladne organizacije, temveč le

tiste, ki izkazujejo zadosten interes, kar v točki 2.13 pobude priznavajo tudi pobudnice same.

Katere so te nevladne organizacije, ki predstavljajo vključeno javnost, jasno ne določata niti

Aarhuška konvencija niti Direktiva 2011/92/EU, temveč je to prepuščeno državi članici, pri

čemer določitev pogojev ne sme biti takšna, da bi bil vsaki nevladni organizaciji onemogočen

dostop do pravnega varstva.

Za primerjavo, iz 20. točke Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o

uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in

dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti izhaja, da

pravico do pravnega varstva lahko izvajajo zgolj tiste nevladne organizacije, ki so dejavne na

področju varstva okolja in izpolnjujejo določena merila, s katerimi naj bi se predvsem zagotovilo,

da gre za neodvisne in odgovorne organizacije, ki so izkazale, da je njihov poglavitni cilj

spodbujanje varstva okolja.

Navedena uredba na ravni Skupnosti v 11. členu določa merila za upravičenost delovanja

nevladnih organizacij na ravni Skupnosti, ki lahko vložijo pravno varstvo, če:

(a) je v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice neodvisna neprofitna

pravna oseba;

(b) kot poglavitni cilj navaja spodbujanje varstva okolja v okviru okoljskega prava;

(c) obstaja najmanj dve leti in si dejavno prizadeva doseči cilj iz točke (b);

(d) je predmet, v zvezi s katerim se vlaga zahteva za notranjo revizijo, vključen v njen cilj in

njeno dejavnost.

Na tej podlagi vlada ugotavlja, da iz mednarodne zakonodaje (Aarhuške konvencije in Direktive

2011/92/EU) ne izhaja, da je pravico do izvajanja oziroma uveljavljanja pravnega varstva treba

priznati vsem nevladnim organizacijam, ampak zgolj tistim, katerih primarni interes in cilj sta

spodbujanje varstva okolja in narave. Kar pomeni, da je povsem legitimno, da se nevladnim

organizacijam, ki namesto javnega interesa s svojimi aktivnostmi sledijo svojim parcialnim

interesom (ki se po poročanju različnih deležnikov trenutno pojavljajo v postopkih za pridobitev

okoljevarstvenega soglasja ali gradbenega dovoljenja), omeji dostop do pravnega varstva.

Enako velja namreč za nevladne organizacije, če želijo sodelovati pri odločanju na ravni

Evropske unije.

Da dostop do pravnega varstva za nevladne organizacije ni neomejen, v nadaljevanju določa

tudi tretji odstavek 9. člena Aarhuške konvencije, ki določa: »Poleg tega in brez vpliva na

revizijske postopke iz prvega in drugega odstavka tega člena mora pogodbenica zagotoviti, da

imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do

upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in

organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na

okolje.«

Iz česar izhaja, da država članica ni dolžna zagotoviti popularne tožbe (actio popularis) oziroma

neomejenega dostopa do pravnega varstva vsaki od nevladnih organizacij, ampak imajo države

diskrecijsko pravico, da lahko določijo merila oziroma pogoje za priznanje procesne legitimacije.

Navedeno izhaja tudi iz pravne prakse Sodišča EU, ki je zavzelo stališče, da so imetniki pravic

iz člena 9(3) Aarhuške konvencije le »člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po […]

notranjem pravu«.2 Poleg tega omenjeno določilo člena 9(3) niti druge določbe Aarhuške

konvencije ne vsebujejo napotkov o tem, kakšna so lahko navedena merila oziroma kakšna bi

morala biti.3

Iz poročila »Participation of Non-Governmental Organisations in International Environmental

Governance: Legal Basis and Practical Experience«,4 ki ga je pripravil Ecologic – inštitut za

mednarodno in evropsko okoljsko politiko, izhajajo ugotovitve, da obstajajo različne nevladne

organizacije, ki zastopajo različne interese, med drugim tudi zasebne interese.

Članstvo, financiranje in razpolaganje s strokovnjaki so tisti elementi, na podlagi katerih je

mogoče ugotoviti, ali gre resnično za neodvisne in odgovorne organizacije, katerih poglavitni cilj

je spodbujanje varstva okolja in jim je treba priznati akreditacijo, da v različnih upravnih

postopkih resnično zastopajo javni interes. Če je članstvo omejeno na nekaj ljudi, kakor

navajajo pobudnice, je težko ugotoviti, da gre za nevladno organizacijo, ki zastopa javni interes.

Prav nasprotno, različni deležniki so med nastajanjem ukrepov sporočili, da postopke

pridobivanja dovoljenj ovirajo posamezniki, s katerimi ni mogoč konstruktivni dialog, ki ne znajo

opredeliti problema in ne sodelujejo pri iskanju rešitev, ker jih ob pomanjkanju strokovnega

znanja tudi sami ne poznajo. V tem primeru ne moremo govoriti o članih vključene javnosti,

katere edini cilj je varstvo narave, temveč o izvajanju zasebnih interesov posameznikov pod

pretvezo izvajanja Aarhuške konvencije. Na drugi strani iz zgoraj navedenega poročila jasno

izhaja, da mora imeti nevladna organizacija, če želi sodelovati v mednarodnem združenju

organizacij, ustrezne strokovnjake. Namen mednarodnih nevladnih organizacij ni namreč le v

zastopanju javnosti v različnih upravnih postopkih, temveč tudi da s svojimi strokovnjaki

prispevajo k razvoju na znanstvenem področju, ozaveščajo javnost ter prek tega tudi aktivno

sodelujejo pri oblikovanju okoljske politike. Prisotnost strokovnjakov pa na drugi strani kaže na

strokovno in apolitično oziroma neodvisno pravno naravo organizacije.

Vlada ugotavlja, da so nekatere organizacije, med katere sodijo tudi pobudnice, izključno

osredotočene na sodelovanje v upravnih postopkih, pri čemer nimajo strokovnjakov, ne morejo

izkazati aktivnega članstva in financiranja, kakor je to razvidno iz pobude. Na podlagi opisanega

se postavi vprašljivost narave takšnih organizacij, ali gre resnično za neodvisne in odgovorne

organizacije, katerih poglavitni cilj je spodbujanje varstva okolja, čemur sledi Aarhuška

konvencija, če ne morejo izkazati, koga pravzaprav zastopajo oziroma ali resnično zastopajo

vključeno javnost. Z izkazanim članstvom namreč nevladne organizacije pridobijo svojo

2 45. točka sodba sodišča EU C-664/15 - Protect Natur-, Arten- und Landschaftschutz Umweltorganisation. 3 88. točka sklepnega predloga generalne pravobranilke ELEANOR SHARPSTON v zadevi C-240/09. 4 Dosegljiv na spletni strani https://www.ecologic.eu/sites/files/download/projekte/1850-

1899/1890/report_ngos_en.pdf

verodostojnost pri uveljavljanju svojih zahtev in so lahko pomemben deležnik pri oblikovanju

okoljske politike.

Pri tem vlada poudarja, da iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je tudi z vidika evropskega

prava pravico do uveljavljanja pravnega varstva nevladnim organizacijam dopustno omejiti z

določitvijo pogoja glede števila članov, vendar pod pogojem, da nacionalno pravo zahtevanega

števila članov nikakor ne sme določiti v nasprotju s cilji Direktive 85/337, zlasti glede olajšanja

sodnega nadzora nad zadevnimi dejavnostmi. V zadevi št. C-263/08 je Sodišče EU navedlo, da

ni mogoče izključiti, da bi se lahko pogoj, v skladu s katerim mora imeti združenje za varstvo

okolja minimalno število članov, izkazal za upoštevnega za zagotovitev resničnosti njegovega

obstoja in delovanja.5 Sodišče EU je sicer sprejelo odločitev, da je določba nacionalnega prava

(Švedske), ki pridružuje pravico do izpodbijanja odločitve o dejavnosti, ki spada na področje

uporabe te direktive, le združenjem za varstvo okolja, ki imajo vsaj 2000 članov, v nasprotju z

Direktivo 85/337, vendar je treba upoštevati, da sta na novo določene pogoje izpolnjevali le dve

združenji.6

V konkretnem primeru pa nove pogoje po navedbah pobudnic (v točki 2.2 pobude za oceno

ustavnosti in zakonitosti) izpolnjuje najmanj 11 organizacij, pri čemer vlada verjame, da jih je še

več, saj pobudnice niso dale nobenih dokazil, da naj bi nove pogoje izpolnjevalo natanko 11

organizacij. Kar pomeni, da je v postopkih pridobitve okoljevarstvenega soglasja in gradbenega

dovoljenja zastopan javni interes v skladu z 9. členom Aarhuške konvencije kljub drugačnemu

mnenju pobudnic. Nevladne organizacije lahko tudi na podlagi sprejetih ukrepov še vedno

sprožijo ustrezne revizijske postopke, če ocenijo, da so ti potrebni, kar pomeni, da sprejeti

ukrepi z vidika izvajanja oziroma uveljavljanja javnih interesov nevladnim organizacijam

sodelovanja ne onemogočajo. Sodelovanje je onemogočeno zgolj manjšim organizacijam, ki ne

morejo izkazati svojega članstva in financiranja, ki nimajo strokovnega kadra, kot to zahteva

ZIUZEOP, različne omejitve sodelovanja pa pozna tudi večina mednarodnih organizacij.

Navedene nevladne organizacije ne zastopajo javnega interesa, temveč uveljavljajo parcialne

interese, kar pa, kot je bilo že povedano, ni namen Aarhuške konvencije in gradbene ter

okoljske zakonodaje, ki v upravnih postopkih predvidevata sodelovanje in zastopanje javnosti.

Iz navedenega jasno izhaja, da s sprejetimi ukrepi, namenjenimi poenostavitvi postopkov za

pridobitev gradbenih dovoljenj, zastopanje javnega interesa iz postopkov ne bo izvzeto, saj

lahko sodelujejo tiste nevladne organizacije, ki lahko zastopanje javnega interesa prek članstva

in števila strokovnjakov tudi dejansko izkažejo. Kot je bilo že uvodoma poudarjeno in

pojasnjeno, je želja, da se javni interes glede izgradnje strateške infrastrukture poenoti in da v

upravnih postopkih sodelujejo strokovnjaki, ki lahko s svojimi predlogi dejansko pripomorejo

oziroma prispevajo k izboljšavam in čim manjšim posegom v okolje. Da ne gre za nezakoniti

ukrep, izhaja tudi iz zgoraj omenjenega poročila o nevladnih organizacijah. Tudi mednarodne

institucije namreč določajo omejitve, katere nevladne organizacije imajo dostop do informacij,

lahko sodelujejo v procesu odločanja in v javnem interesu uveljavljajo pravico do pravnega

varstva. Da bi se zagotovila participacija pri sodelovanju v procesu odločanja, lahko take

majhne nevladne organizacije, ki omenjenih omejitev ne izpolnjujejo, oblikujejo svetovalni organ

pri takšnih mednarodnih institucijah, ki so sestavljene iz omejenega števila predstavnikov

nevladne organizacije, kar je koristno sredstvo, da se zagotovita uskladitev interesov med

nevladnimi organizacijami in oblikovanje njihovega skupnega prispevka oziroma stališča v

okviru procesa odločanja mednarodne institucije.

5 47. točka sodbe Sodišča EU št. C-263/08. 6 51. točka sodbe Sodišča EU št. C-263/08.

Na podlagi informacij različnih deležnikov7 so bila pripravljena merila, ki vplivajo na procesno

legitimacijo nevladnih organizacij. Deležniki so pojasnili, da se v postopkih pridobivanja

gradbenega dovoljenja pojavljajo organizacije, katerih obstoj večjega števila članov in cilj

ohranjanja narave sta vprašljiva. Poleg tega z nekaterimi organizacijami ni mogoč dialog,

ampak zgolj vztrajajo pri svojih stališčih brez utemeljenih razlogov in vlagajo pravna sredstva,

kar ima za posledico zavlačevanje postopkov za pridobitev gradbenih dovoljenj za izvedbo

projekta. Navedene ugotovitve potrjuje tudi pravna teorija, iz katere izhaja, da ima prevelik

dostop nevladnih organizacij do uveljavitve pravnega varstva za posledico vlaganje

neutemeljenih zahtevkov, izvajanje nepotrebnih sodnih postopkov ali pa uvedbo sodnih

postopkov v slabi veri, ki imajo namen zavlačevanja, temeljijo na ponarejenih dokazih, kar ima

za posledico preveliko obremenjenost sodišč in posledično dolgotrajno sojenje.8

Da se preveri resničnost obstoja nevladne organizacije oziroma zagotovi dostop do pravnega

varstva, so v 100.g členu ZIUZEOP določene omejitve, ki se nanašajo na aktivne člane

nevladnih organizacij. Vlado čudijo navedbe pobudnic, da organizacije ne morejo izkazati

navzočnosti članov na zboru in plačila članarine, ker naj bi se plačala v gotovini. Iz sedmega

odstavka 26. člena Zakona o društvih izhaja, da letno poročilo sprejme zbor članov društva, kar

pomeni, da bi iz zapisnika zbora, ki služi kot dokazilo o sprejemu proračuna, moralo izhajati

število oziroma prisotnost članov, ki so potrdili letno poročilo o porabi proračunskih sredstev.

Prav tako so vsa društva, ne samo nevladne organizacije, zavezana svoje razpolaganje z

gotovino prikazati v poslovnih knjigah in imeti evidentirane vse vire sredstev. Cilj nevladnih

organizacij bi moral biti varstvo okolja, z neevidentiranjem pridobljene gotovine pa se

nemudoma postavi vprašanje o resničnosti obstoja nevladne organizacije. Financiranje namreč

lahko ob pomanjkljivih evidencah izvajajo nečlani, kar pa vzbuja dvom o neodvisnosti nevladne

organizacije in pomislek o tem, ali kdo izmed nečlanov prek financiranja morebiti vpliva na

druge cilje, kot pa je uresničevanje javnih koristi. Pri določitvi omejitev, ki se nanašajo na plačilo

članarine in dokazovanje aktivnega članstva za dve leti, se je sledilo pogojem, ki jih določajo

mednarodni dokumenti in mednarodne organizacije, ki delujejo več let, in ni dvoma, da poslujejo

v skladu z Aarhuško konvencijo. Tako na primer nevladna organizacija EEB, ki je največja

evropska nevladna organizacija spodročja okolja, za vstop določa pogoj plačila članarine. Na

drugi strani pa zgoraj navedena Uredba (ES) št. 1367/2006 med pogoji za dostop do pravnega

varstva med drugim določa, da mora nevladna organizacija obstajati najmanj dve leti, da se ji

prizna procesna legitimacija. Slovenija je upoštevala tako ureditev, in sicer je prek navedenih

pogojev po vsebini določila, da morajo nevladne organizacije poslovati najmanj dve leti, da se

jim lahko v sodnih postopkih prizna procesna legitimacija. Tu ne gre za primer retroaktivnosti,

kot to navajajo pobudnice, gre preprosto za določitev pogojev, ki so že uveljavljeni na ravni

Evropske unije. Če nevladna organizacija nima 50 članov, takšna organizacija ne bo mogla

zastopati zainteresirane javnosti vse do trenutka, dokler ne bo pridobila ustreznih članov

oziroma, povedano drugače, določilo o dvoletnem poslovanju na položaj pobudnic, ki imajo

obliko društva, nima vpliva, saj tudi če opisane omejitve ne bi bilo, nevladna organizacija z manj

kot 50 člani še vedno ne bo imela procesne legitimacije za sodelovanje v postopkih pravnega

varstva.

Prav tako se vlada ne strinja, da je pogoj glede števila članov nesorazmeren in da Avstrija, ki

ima 8,8 milijona prebivalcev, določa, da morajo imeti nevladne organizacije 100 članov.

Zakonodajalec je pri sprejetju ukrepov upošteval velikost države in število prebivalcev, zato je

7 (Deležniki, ki so Ministrstvu za okolje in prostor poročali o dejanskem stanju projekta, in sicer v kateri fazi

je posamezni projekt, in o tem, kaj je treba vse pripraviti za izvedbo investicije, da se prepreči zmanjšanje

obsega izvajanja dejavnosti na področju gradbeništva, ki je eden od ključnih dejavnikov za zagon

gospodarstva, saj v okviru takšne investicije lahko omogoči hkratno sodelovanje čim večjega števila

gospodarskih subjektov.) 8 Alexandra Aragao, profesorica na Univerzi v Coimbri.

tudi določil, da morajo nevladne organizacije imeti 50 članov. Da so sprejeti ukrepi sorazmerni,

kaže tudi podatek, da ima Avstrija na področju okolja skupaj 16 nevladnih organizacij, med tem

ko jih ima Slovenija po uveljavitvi omejitev po navedbah pobudnic 11.9

Prav tako se vlada ne strinja, da je zahteva po zaposlitvi, in sicer najmanj tri osebe s polnim

delovnim časom in strokovno izobrazbo 7. stopnje, nesorazmerna. Društvo in zavod sta

medsebojno neprimerljiva, zato je zakonodajalec tudi določil za vsako pravno osebo ločene

pogoje. Zavod namreč nima članov, zato pa mora izkazati svojo reprezentativnost, da dejansko

zastopa vključeno javnost in ne enega posameznika, ki lahko sam(ostojno) na podlagi Zakona o

zavodih ustanovi zavod. Na podlagi navedenega je zakonodajalec določil minimalni pogoj, in

sicer da ima zavod vsaj tri zaposlene osebe. Glede navedb, da sporočilo komisije ne govori o

številu zaposlenih kot o možnem merilu, navedeno še ne pomeni, da takšnega merila ni

mogoče določiti. Iz člena 9(3) Aarhuške konvencije ne izhaja, kakšni so lahko ukrepi, določitev

ukrepov je v pristojnosti držav, edina omejitev, ki jo morajo države spoštovati, je, da ukrepi ne

smejo pretirano omejiti dostopa do pravnega varstva. Prav tako se vlada ne strinja glede

stopnje izobrazbe. Za primerjavo, večina članov največje nevladne organizacije EEB ima 7.

stopnjo izobrazbe, enako je s sprejetimi ukrepi zahtevano v ZIUZEOP.10 Glede na to, da ima

Slovenja tudi po sprejetih ukrepih skoraj enako število nevladnih organizacij kot Avstrija, ki ima

8,8 milijona prebivalcev, navedeno dokazuje, da so sprejeti ukrepi sorazmerni.11

Onemogočen preizkus zakonitosti odločb, izdanih v upravnih postopkih

Vlada se ne strinja z navedbami pobudnic, da bodo nevladne organizacije, ki imajo položaj

stranskega udeleženca v postopku okoljevarstvenega soglasja, tega v integralnem postopku

izgubile, kar naj bi na novo določal četrti odstavek 100.d člena ZIUZEOP.12 Tudi pred sprejetjem

ZIUZEOP je veljala enaka pravna ureditev. Če je investitor vložil vlogo v postopku za pridobitev

okoljevarstvenega soglasja in jo je še pred koncem postopka umaknil ter na podlagi 51. člena

Gradbenega zakona začel novi integralni postopek (v katerem sta združena oba postopka, in

sicer postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje za izdajo

okoljevarstvenega soglasja), je nevladna organizacija morala v novem integralnem postopku na

novo pridobiti položaj stranskega udeleženca. Povedano drugače, če je nevladna organizacija v

postopku presoje vplivov na okolje pridobila položaj stranskega udeleženca, se navedeni

položaj ni prenesel v integralni postopek, ampak ga je morala na novo uveljaviti. To pomeni, da

se položaj pobudnic s sprejetjem četrtega odstavka 100.d člena ZIUZEOP ni spremenil.

Če pa so pobudnice z navedenim mislile, da bodo položaj stranskega udeleženca v integralnem

postopku izgubile zaradi določbe 100.f člena ZIUZEOP, ker ne izpolnjujejo pogojev za udeležbo

v integralnem postopku, to še ne pomeni, da je zakonodajalec z navedeno določbo onemogočil

preizkus zakonitosti integralnih gradbenih dovoljenj.

Pobudnice lahko v integralnem postopku (to je združenem postopku za izdajo gradbenega

dovoljenja in postopka presoje vplivov na okolje iz zakona) prek sodelovanja z nevladnimi

organizacijami (ki na podlagi izpolnjevanja pogojev iz 100.f člena ZIUZEOP dokazujejo, da

9 Iz evidence nevladnih organizacij (vpogled 25. 5. 2020) izhaja, da je na področju »narava« registriranih

47 nevladnih organizacij, na področju »okolje« pa 31, skupaj torej 78 nevladnih organizacij, ki lahko

vstopijo v postopek. 10 https://eeb.org/who-we-are/staff/ 11 Seznam NVO v Avstriji (List of NGOs in Austria): https://github.com/MichalMilkowski1989/Datathon-

Vienna-2018/wiki/List-of-NGOs-in-Austria#environment-protection 12 Četrti odstavek 100.d člena ZIUZEOP določa: »Stranski udeleženci v postopku za izdajo

okoljevarstvenega soglasja izgubijo status stranskega udeleženca, imajo pa pravice v skladu s pravili kot

jih ureja GZ, če ta zakon ne določa drugače.«

https://eeb.org/who-we-are/staff/

dejansko zastopajo javnost in javni interes), uveljavljajo skupni javni interes. Treba je poudariti,

da naj bi bil namen nevladnih organizacij v zastopanju javnih in ne zasebnih interesov, prav

sodelovanje več organizacij in poenotenje njihovih vidikov pa sta na drugi strani jamstvo, da

nevladna organizacija dejansko zastopa javne in ne parcialnih interesov.

Če organizacija, ki po novem predlogu izpolnjuje pogoje za sodelovanje v upravnem postopku,

na pobudo manjše nevladne organizacije (ki dejstva, da je zastopnica javnega interesa na

podlagi sprejetega ZIUZEOP ne more več izkazati) njenih stališč v integralnem postopku ne bo

želela uveljavljati, bo navedeno jasen kazalnik , da manjša organizacija ne zastopa javnega,

temveč parcialni interes. Vlado čudi stališče pobudnic, da naj bi sprejeti ukrepi pomenili

povračilne ukrepe zoper nevladne organizacije, še posebej zato, ker same pobudnice

priznavajo, da nevladne organizacije pogoje za sodelovanje v upravnih postopkih še vedno

izpolnjujejo. Očitno pa pobudnice ukrepi motijo, ker se ne morejo poenotiti v skupnih stališčih v

posameznih upravnih postopkih in se bojijo, da ne bodo mogle sodelovati v nekaterih postopkih.

Če je tako, se utemeljeno postavlja vprašanje, kako lahko nevladne organizacije, ki ne morejo

poenotiti svojih stališč, svojo odgovornost za nastali položaj preložijo na investitorja v upravnem

postopku, ki pa mora zadovoljiti oziroma upoštevati vsa stališča vseh nevladnih organizacij, kar

ima za posledico dolgotrajnost upravnih postopkov za pridobitev gradbenih dovoljenj, ki je prvi

pogoj za izvajanje investicij, namenjenih oživitvi gospodarstva.

Vlada se ne more strinjati s stališči pobudnic, da bo zaradi gradenj, izvedenih na podlagi takšnih

dovoljenj, zoper katerih pobudnice ne bodo mogle več samostojno (še vedno lahko v

sodelovanju z drugo nevladno organizacijo) uveljavljati pravnega varstva, nastala nepopravljiva

škoda za okolje. Vlada poudarja, da je pravica do zdravega življenjskega okolja ustavna

kategorija. Država je odgovorna, da skrbi za zdravo življenjsko okolje, kar mora dosledno

upoštevati tudi pri izdaji soglasij in dovoljenj. V upravnih postopkih za pridobitev

(okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja ter v združenem integralnem postopku)

dovoljenja pa ne sodelujejo le nevladne organizacije, temveč tudi:

- lastnik nepremičnine in oseba s stalnim prebivališčem na vplivnem območju,

- druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi predvidenih obremenitev

okolja med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi,

- civilna iniciativa (54. člen Gradbenega zakona),

- v primeru čezmejnih vplivov pa je pri izdaji okoljevarstvenega soglasja treba zagotoviti

vključitev držav članic EU in drugih držav, ki so pogodbenice ustrezne konvencije, ter

njihove javnosti (44. člen Zakona o varstvu okolja),

- Agencija Republike Slovenije za okolje, ki je v integralnem postopku mnenjedajalec.

Navedene osebe imajo še vedno pravico sodelovati v upravnih postopkih in uveljavljati ustavno

pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen ustave).

Zato se ni mogoče strinjati s stališčem pobudnic, da bo naravi in okolju povzročena

nepopravljiva škoda, če ne bodo imele možnosti sodelovanja v upravnih postopkih. Pobudnice

zagotovo ne sodelujejo v vseh upravnih postopkih za pridobitev okoljevarstvenih soglasij in

gradbenih dovoljenj, pa to še ne pomeni, da so vsa izdana soglasja in dovoljenja brez njihovega

sodelovanja v upravnih postopkih nezakonita in za naravo ter okolje škodljiva. Poleg tega, kot je

bilo že večkrat poudarjeno, pobudnicam ni onemogočeno sodelovanje, te pri izdaji dovoljenj in

soglasij še vedno lahko sodelujejo v sodelovanju z drugimi nevladnimi organizacijami.

Glede krajšanja rokov za vložitev pravnega sredstva iz sodne prakse Sodišča EU (C-348/15 -

Stadt Wiener Neustadt) izhaja, da je določitev razumnih rokov za vložitev pravnih sredstev v

interesu pravne varnosti, ki hkrati zagotavlja varstvo posamezniku in zadevni upravi, združljiva s

pravom Unije. Skrajšani rok ni nesorazmeren, kot to trdijo pobudnice, saj že Zakon o varstvu

okolja v postopku pridobitve okoljevarstvenega soglasja v 43. členu določa sodelovanje

javnosti, v okviru česar je predvideno tudi sodelovanje nevladnih organizacij. Te se lahko v

okviru javne razgrnitve podrobno seznanijo z načrtom in okoljskim poročilom, kar pomeni, da so

s projektom v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja že podrobno seznanjene.

Dokončnost gradbenega dovoljenja

Prav tako ne držijo navedbe pobudnic za izdajo začasne odredbe, da bo tudi v primeru, če bi

katera od nevladnih organizacij v primerih domnevnih nezakonitosti lahko sprožila upravni spor,

izgradnja ob izdaji sodbe, ki bo mogoče gradbeno dovoljenje razveljavila, že izvedena in bodo

zato nastale nepopravljive ali težko popravljive posledice.

Navedeno se nanaša na določbo 100.e člena ZIUZEOP, ki določa, da lahko investitor ne glede

na 4. člen GZ na lastno odgovornost začne gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo

namembnosti objekta tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja in prijavi začetka gradnje,

kadar je ta predpisana. Navedena določba ne določa, da mora investitor začeti gradnjo objekta

po dokončnosti gradbenega dovoljenja, temveč daje investitorju možnost, da se lahko na lastno

odgovornost odloči za začetek gradnje. Takšno ureditev je poznal tudi prej veljavni Zakon o

graditvi objektov (ZGO-1),13 ki je veljal od leta 2003 do leta 2018, pri čemer vlada ugotavlja, da

pobudnice nikoli niso zoper tedanjo ureditev vložile pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti

ter navajale argumentov, kot jih navajajo zdaj v predlogu za začasno zadržanje izvrševanja

ZIUZEOP, in sicer da bo zaradi sprejetega ukrepa zagotovo objekt zgrajen, še preden bo v

upravnem sporu izdana sodba.

Navedeno ne drži, kajti pobudnice so spregledale, da je pravno varstvo zoper izdano gradbeno

dovoljenje urejeno s 100.g členom ZIUZEOP. Z določbo 100.h člena ZIUZEOP pa je

zakonodajalec za vse sodne postopke, ki bodo tekli na podlagi uveljavljanja pravic do pravnega

varstva v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, določil, da gre v teh primerih za nujne in

prednostne zadeve. To pomeni, da bo vsak investitor pri večji investiciji zagotovo počakal na

izdajo sodbe v upravnem sporu, saj ga lahko v nasprotnem primeru (če se v postopku za izdajo

gradbenega dovoljenja vendarle ugotovijo nepravilnosti) bremenijo zelo visoki stroški.

Sklepno

Na podlagi navedenega vlada ugotavlja, da pobudnice niso izkazale nastanka škode v primeru,

če se sprejeti ukrepi še naprej izvršujejo. V upravnih postopkih še vedno lahko sodelujejo

nevladne organizacije in vse druge stranke, ki jih ukrepi zadevajo, ter druge države članice in

države ter njihova javnost, ki ščitijo svoje interese in interese varstva okolja v primeru, če gre za

čezmejne vplive. Če pobudnice niso zmožne poenotiti svojih stališč in skupaj nastopati v

postopku izdaje gradbenega dovoljenja, to še ne pomeni, da je izdano gradbeno dovoljenje

nezakonito ali da bodo nastale težko popravljive posledice za okolje. Upravni postopki ne bi

smeli biti poligon za uresničevanje parcialnih interesov posameznih nevladnih organizacij. Prav

tako se nevladne organizacije ne vključijo v izdajo vseh gradbenih dovoljenj, pa to še ne

pomeni, da so ta gradbena dovoljenja zato nezakonita oziroma da je za okolje nastala škoda.

Nevladne organizacije imajo še vedno možnost uveljavitve pravnega varstva, njihova pravna

sredstva pa se bodo prednostno obravnavala, tako da kljub izvrševanju ZIUZEOP na okolju ne

bo nastala okoljska škoda. Poleg tega iz Aarhuške konvencije ne izhaja, da mora imeti dostop

do pravnega varstva vsaka nevladna organizacija, temveč zgolj tista, ki zastopa vključeno

javnost.

13 Drugi odstavek 3. člena ZGO-1:»Ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko investitor na lastno

odgovornost začne z gradnjo iz prejšnjega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja.«

Na drugi strani si država prizadeva s sprejetimi ukrepi oživiti gospodarstvo in v ta namen

postopke za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je prvi pogoj za izvedbo investicije, narediti

učinkovitejše. To so investicije, ki so med drugim strateškega pomena za državo in bodo morale

biti v vsakem primeru izvedene. Zaradi slabega položaja gospodarstva (in zlasti negativnih

napovedi za bližnjo prihodnost) pa je trenutna usmeritev države, da se začnejo izvajati v čim

krajšem času, kar bo spodbudilo gospodarsko aktivnost in posredno omililo negativne posledice

za državo in gospodarstvo.

Z vsem zgoraj navedenim je po mnenju vlade tako izkazano, da izpostavljeni členi ZIUZEOP

prestanejo tudi test sorazmernosti, saj je t. i. poseg v zastopanje interesov varstva okolja in

ohranjanja narave pobudnic nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu.

Glede pogoja nujnosti je vlada v tem mnenju jasno utemeljila, da cilja (tj. podpore okrepitvi

gospodarstva, ki ga je epidemija COVID-19 najbolj prizadela), tj. investicij v gradbene projekte,

ne bi bilo mogoče doseči z nobenim blažjim posegom (oziroma celo brez tega) kot pa z

možnostjo hitrejšega postopka pridobitve okoljevarstvenega soglasja oziroma hitrejšega

integralnega postopka.

Tudi glede pogoja primernosti je vlada v tem mnenju z vsemi predstavljenimi argumenti povsem

utemeljeno izkazala, da je t. i. poseg primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, ki

pomeni podporo okrepitvi gospodarstva, ki ga je epidemija COVID-19 najbolj prizadela. Pri tem

pa, kot je bilo že poudarjeno, ne gre samo za pomoč pri zagonu gospodarstva na področju

investicij v gradbeništvo, ampak se tako ustvarja tudi možnost za ohranjanje delovnih mest in

ustvarjanje novih, oboje pa neposredno vpliva tudi na BDP v državi.

Ne nazadnje so izpostavljeni členi ZIUZEOP zadostili tudi pogoju sorazmernosti v ožjem smislu,

kar je docela jasno na podlagi tega mnenja vlade, vse to v primerjavi z neutemeljenimi

argumenti pobudnice. Pri ocenjevanju nujnosti posega je treba tehtati pomembnost s posegom

prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti nujnost

posega sorazmerno s težo prizadetih posledic: le v primeru, če gre varovani pravici zaradi

njenega pomena prednost, šele tedaj je lahko dopusten tudi poseg v prvo pravico. Glede na to

izpostavljeni členi ZIUZEOP povsem utemeljeno pomenijo t. i. sorazmeren poseg v zastopanje

interesov varstva okolja in ohranjanja narave pobudnic. Kot že zapisano in utemeljeno v tem

mnenju vlade, zastopanje interesov varstva okolja in ohranjanja narave pobudnicam s tem

zakonom niti ni bilo onemogočeno, temveč na najmanjši možen in učinkovit način omejeno, pri

čemer se je ob predmetni možnosti zastopanja le ustvarila prednost podpori okrepitvi

gospodarstva, ki ga je epidemija COVID-19 najbolj prizadela. Kot je vlada v mnenju že večkrat

poudarila, se z izpostavljenimi členi ZIUZEOP ne rešuje le, sodeč na prvi pogled, gradbeništvo,

pač pa celoten sistem gospodarstva in s tem povezana delovna mesta, ki ljudem prinašajo

dostojno življenje in varujejo njihovo socialno varnost.

Vlada glede na vse navedeno meni, da pobuda za oceno ustavnosti četrtega odstavka 100.d,

100.e, 100.f in 100.g člena ZIUZEOP ni utemeljena.

Priloge:

Scenarij COVID-19. UMAR, april 2020.

Summary Participation of Non-Governmental Organisations in International

Environmental Governance: Legal Basis and Practical Experience. Ecologic Institute

EU.

Opis postopka pridobitve okoljevarstvenega soglasja. ARSO, februar 2019.

Alexandra Aragao: Legal Standing of NGOs.