A n t o n M e l i k

ZASNOVA LJUBLJANIČINEGA POREČJA

1

Domala vse kot l ine na Slovenskem so v genet ični zvezi z mor-skimi zatoki, k i so segali v te rc ia rn i dobi od panonske s t ran i v a lpskodinarsko področ je . V n j i h so se usedal i t e rc ia rn i sedimenti , v n j i h so se kot dedič za krčeč im se m o r j e m razv i j a l e zasnove s e d a n j e h id rogra f ske mreže in p r a v t a m k a j so ostala re la t ivno ter absolutno n izka področ ja , bodisi spričo n a d a l j u j o č e g a se u g r e z a n j a odnosno re la t ivnega z a s t a j a n j a ob splošnem epi rogene tskem ali t ek tonskem dv igan ju , morda še vedno t r a j a j o č e g a s inkl ina lnega vbočen ja te r na te t ek tonske procese navezanega na j in t enz ivne j šega p reob l ikovan ja .

K a k o r ves j u ž n i del L j u b l j a n s k e kot l ine tud i B a r j e ne p r ipada temu t ipu kotl in. N a j b l i ž j e usedline t e rc ia rn ih panonskih zal ivov so p r i Medvodah ter v s inkl ina lnem pasu Moravče—Domžale, n a d a l j e v a n j u t rbove l j sko- laške sinklinale.1

Na vzhodni s t rani j e bi l mirenski t e rc ia rn i za tok na jb l i ž j i , a še vedno v zna tn i oddal jenost i . Kako daleč p r i t i Z so tu sprva segale miocenske mar in ske usedline, j e nemogoče ugotovit i ; s e d a j so s k r a j n e o h r a n j e n e v razvodnem območju med Mirno in Temenico, ob vasi Vrh p r i Čatežu, k a k o r moremo sklepat i po s tar ih geoloških podatkih. 2

Na pr imorsk i s t rani imamo te rc ia rne kamenine , in sicer iz eocenskega oddelka , v j a k o š i rokem obsegu ob Reki ter v Brk in ih , na P i vk i in v Vipavski dolini. Toda v nezna tn ih zapla tah so j i h našl i tud i p r e c e j bliže Barsk i kot l ini in sicer v p rede lu med Lo-

1 Za pregled je najbolj prikladna geološka karta, ki jo je Fr. Kossmat priložil svoji razpravi: Die adriatische Umrandung in der alpinen Falten-region. Mitt. d. geol. Gesellschaft, Wien 1913 pod naslovom: Karte des alpin-dinarischen Grenzgebietes. Isto geološko karto je v malenkostno različnem obsegu izdal Janez Zurga pod naslovom: Geološki pregled zahodne Slovenije kot prilogo Planinskega Vestnika 1939, št. 1 v slovenskem jeziku, ob članku: Iz geologije naših Alp. Temeljne razprave iz tega področja so prispevali Teller, Kossmat, Kiihnel, Rakovec.

2 Guido Stache, Die neogenen Tertiarbildungen in Unter-Krain. Jahrb. d. geol. Reichsanstalt 1858, str. 366 si. — Geološka karta specialne karte, list Novo mesto.

gatoein ter Planino, namreč nad Kalcami ter p r i Kališah.3 Očividno j e eocensko m o r j e od JZ segalo še v bližino s edan j ega logaškega področ ja , toda n j egove usedl ine j e k a s n e j e d e n u d a c i j a odstrani la , da so se ohrani le samo še v nezna tn ih ostankih, med tem k o j ih vidimo od Studenega p r i Pos to jn i d a l j e v sk l en j enem š i rokem pasu. O s a m l j e n i os tanki eoeenskih morsk ih usedlin nad Logatcem, se-ga joč i n a j b o l j daleč v kopno no t ran jos t , nas s p o m i n j a j o na podobne p r i m e r k e eocenskega fl iša p r i I d r i j i ; s k r a j n o zožena proga staro-te re ia rn ih hr ib in sega od Vipave med Hrušico in Trnovsko planoto mimo P o d k r a j a in Vodic pro t i severu skoro do Črnega v rha , toda od tega ločene neznatne k r p e eocena so se ohrani le tud i še v dolini I d r i j c e med Id r i j o ter Belo.4 Na j zan imive j š i so seveda eocenski os tanki pr i Kališah, k i lež i jo neposredno v območju podo l j a plio-censke L j u b l j a n i c e . P r i č a j o nam, da j e L j u b l j a n i č i n o podo l j e že zelo staro. Po loža j eocena p r i Kal išah nam p r ipovedu je , da so eoceanske plast i sprva segale mnogo širše, v sekakor čez Logatec, morebi t i celo t j a do Vrhnike . V Logaški kot l in i vidimo v razpore jenos t i hidro-g r a f s k e mreže p r a v dobro, da j e bi la t u znatna sovodenj . V obdobju , ko se j e t e rc ia rno j a d r a n s k o m o r j e odmakni lo daleč pro t i zapadu, se j e v s r e d n j e m ter m l a j š e m te rc i a ru na jv i še vzbočil o s redn j i di-na r sk i podolžni pas in odločil o razvodnici . V oligocenu ter mio-cenu se j e v a lpsko-d inarskem kopnem pasu med obema m o r j e m a r azv i j a l a h id rogra f ska mreža z r azvod jem, k i j e potekalo nekako t a m k a j , k j e r j e še dandanes r a z v o d j e med vodami, tekočimi v J ad ransko m o r j e ter r e k a m i in potoki , p r ipada joč imi donavskem poreč ju , dediču po t e rc ia rnem panonskem mor ju . 6 In v t e j dobi te r v naznačenih razvodnih pogo j ih se j e r azv i j a l a p rvo tna L j u b l j a n i c a .

Gotovo je , da se j e bi la p rvo tna L j u b l j a n i c a razvi la še kot p r i tok miocenskega morskega zaliva, ležečega v s edan j i severni L j u b l j a n s k i kotlini.6 Toda sledovi miocenskega re l iefa so tako neznatni , da za k a k r š n o kol i r a z g l a b l j a n j e glede na miocensko vodno o m r e ž j e ne n u d i j o nit i n a j m a n j š e osnove. Sava se j e oči-vidno v toku pliocena preloži la b o l j pro t i j u g u , v območje l i t i j ske ant ik l ina le , te r polagoma dolbla svojo dolino v p rede lu L j u b l j a n -skega pol ja , 7 k j e r se j e h k r a t i izoblikoval spodn j i del L j u b l j a n i -

3 Geološka karta specialnih kart list Ajdovščina in Postojna, ki jo je izdelal Fr. Kossmat. Prim. Fr. Kossmat, Erlauterungen zur Geologischen Karte . . . Haidenschaft und Adelsberg. Wien 1905.

4 Kakor pod 3. 5 Fr. Kossmat, Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo-

und oberen Savegebiet. Eine Studie zur Geschichte der adriatischen Wasser-scheide. Zeitschrift d. Ges. f. Erdkunde zu Berlin, 1916, str. 573—602, 6454—675.

a Kossmat, prav tam. 7 Ivan Rakovec, K razvoju osamelcev in hidrografskega omrežja med

Savo in Kamniško Bistrico. Geogr. vestnik V-VI. Ljubljana 1930, str. 40—53. Ivan Rakovec, Morfološki razvoj v območju posavskih gub. G. V. VII, 1931, str. 3—66.

činega toka. O pl iocenskem geomorfološkem p r e o b l i k o v a n j u so se ohrani l i p r a v lepi sledovi, os tanki pl iocenskega re l iefa so zelo obsežni.

Že na geološki s t rani so zapisali domnevo, da se j e odtočil sistem reke L j u b l j a n i c e zasnoval v zvezi s t ek tonsk im z a d r ž a n j e m tega predela . 3 D e j a n s k i sledovi s tar ih vodnih tokov so o h r a n j e n i šele iz pl iocenske dobe; iz n j i h ter iz sedan j ih odnoša jev moremo storit i n e k a j zak l jučkov .

Pl iocenski tok L j u b l j a n i c e j e s e d a j v g lavnem ugotovl jen. 9 Pl i -ocenska L j u b l j a n i c a j e izvira la ob Koz jem v r h u nad Prezidom. N j e n o r azvod j e pro t i pl iocenski Kolpi j e po teka lo nekako t a m k a j ob Koz jem orhu, od koder še dandanes vode teko tako prot i zak ra -seli Kolpi, ko t k še b o l j zakrase l i L jub l j an i c i . Odondod mimo Loža, Ce rkn ice in P lan ine do Kale j e bi la zarezala svojo dolino po zna-meni t i i d r i j sk i prelomnici , t o r e j podolžno v d ina rsk i smeri, a od Kale n a p r e j mimo Logatca in Vrhn ike j o j e bi la izdolbla prečno na d inarsko smer. D a se j e dol ina L j u b l j a n i c e v svojem podolžnem z g o r n j e m delu izobl ikovala na tek tonski zasnovi, j e izven vsakega dvoma.10 Toda tud i n a d a l j n j i r azvo j j e bi l očividno k r e p k o navezan na zg radbene črte. Močna pre lomnica z zelo važno geološko m e j o teče od Kale, k j e r zav i j e in pre ide v i d r i j sk i pre lom, čez Logatec in Pusto po l j e prot i SSZ čez Smreč je ob Žirovskem v rhu na Tra to v P o l j a n s k i dolini.11 Ta važni pre lom teče čez Pus to pol je , a t u se z n j i m v ostrem k o t u seka d r u g a prelomnica, tekoča v g lavnem v smer i p ro t i SV do Vrhnike . Obe zemel j sk i plošči sta obenem po-membna geološka m e j a ; ob n j i h se t r i adne (in s tarejše) hr ib ine sti-k a j o z ono zaplato zelo vot l ikavega k r e d n e g a apnenca, k i zavzema pros tor med Planino, Kalci te r Vrhniko. P r a v določno j e videti , da se j e dol ina pl iocenske L j u b l j a n i c e izobl ikovala v tesni genet ični nasloni tvi na to t ek tonsko črto te r geološko m e j o od Kale mimo Logatca in Pus tega po l j a do Vrhnike .

Samo od Vrhn ike d a l j e se j e L j u b l j a n i c a ohrani la na površ ju , a p r a v tu teče n j e n a s t ruga s e d a j po š iroki n a p l a v l j e n i in nasut i r avn in i B a r j a , t ako da so tek tonske in geološke r azmere živoskalne

8 Fr. Kossmat, Ueber die tektonisehe Stellung der Laibacher Ebene. Ver-handlungen d. geol. R. A., 1905, št. 3, str. 76.

9 Fr. Kossmat, Die morphologische Entwicklung...; N. Krebs, Fragmente einer Landeskunde des Innerkrainer Karstes. Zbornik radova, posvečen Jo-vanu Cvijiču, Beograd 1924, str. 47—72; J.Rus, Morfogenetske skice iz no-tranjskih strani. G. V. I, 1925, str. 29—32, 105—112; A. Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice. G.V.IV, 1928, str. 69—88. Alfred Serko, Ljubljanica (geološki in kraški opis). Geogr. Vestnik, XXIII, 1951, str. 3—16. Anton Melik. Pliocenska Pivka. Geogr. Vestnik XXIII, 1951, str. 17—40.

10 Prim. Kossmatove geol. karte ter razprave pod \ 3, 5 itd. 11 Fr. Kossmat, Erlauterungen zur Geologischen Karte . . . Haidenschaft

und Adelsberg. Wien 1905; Bischoflack und Idria. Wien 1910; Fr. Kossmat, .Uberschiebungen im Randgebiete des Laibacher Moores, Compte rendu IX. Congres Geol. 1904.

osnove k a k o r tudi genet ična zveza med n j i m i te r rečno dolino za-k r i t e našim pogledom. Vendar si moremo naprav i t i nekakšno podobo na t e m e l j u prouči tve b a r s k e g a o b r o b j a te r osaml jen ih goric, k i mol i jo iznad ba r ske naplavine .

Vse južno o b r o b j e l j u b l j a n s k e g a b a r j a t j a do Škofl j ice— Š m a r j a p r ipada d ina r skemu gorskemu sistemu te r ima tipično di-na r sko zgradbo. Stik med a lpsko in d inarsko zgradbo teče po dolgem po Barsk i kotl ini . Geološko p r o u č e v a n j e ga j e ugotovilo v nasled-n j i h ob l ikah :

Med imenovano prelomnico, k i teče od Kale mimo Logatca, Pus tega po l j a , Smreč ja in ob Žirovskem v r h u n a d Brebovnico na Tra to , in drugo, skoro vzporedno prelomnico od B a r j a p r i Logu mimo B r e z j a pod H o r j u l j e m , SV-no ob Koreni , ob Č r n e m v r h u in P a s j i r avn i do P o l j a n s k e doline pod Visokim12 se vleče pas pre težno t r i adn ih hr ib in od w e r f e n s k i h šk r i l j avcev do glavnega dolomita, z m a j h n i m deležem pe rma in ka rbona . Zgradbena smer teh plast i j e ob B a r j u med Logom in Vrhn iko t ipično a lpska Z—V; v t e j smeri se v leče jo tesno s t i sn jene s inkl inale in ant ik l ina le , s š tevilnimi vmes-nimi podolžnimi prelomi. Toda o d d a l j u j o č se od B a r j a z a v i j a j o polagoma prot i ZSZ in končno SZ ter dosezajo v isti smeri r a zvod j e p ro t i P o l j a n s k i dolini. P o v r š j e v tem t r i adnem pasu se o d l i k u j e po vel ik i geološki raznovrstnost i , s a j se v pisani m e n j a v i v rs t i jo zelo ozke, a dolge geološke plast i razl ične odpornost i ; izobl ikovano j e v zelo razgiban, p r i j a z e n relief . A p r a v posebno bode v tem prede lu v oči očitno, že na p rv i pogled vidno p r e v l a d o v a n j e s t ruk tu rn ih oblik. Podl ipska in H o r j u l j s k a dolina sta t ipični podolžni dolini v smeri s lemenitve; na p rv i pogled j e razvidno, da sta zasnovani in izobl ikovani ob m e j a h (geoloških pasov) in ob podolžnih prelomih. Tu j e opozorit i še na nas l edn jo podrobnost . P r a v a H o r j u l j s k a dolina se neha n e k a j nad Vrzdencem, ko se k r e p k o zoži in k j e r p r i t eka Šu j i ca v p rečnem toku po tesni debr i od Z. Toda v isti podolžni smeri j e vrezan zgorn j i tok Male vode nad zaselkom L j u b l j a n i c a in v n a d a l j e v a n j u j e izobl ikovana suha dolina mimo Lučen (prim. k r a j e v n o ime Suhi dol), pa še d a l j e dolina ob Brebovnici . Razvodni h rbe t med Šuj ico in Malo vodo j e zelo ozek, a v n j e m j e med Sv. Joštom ter Kož l j ekom globoko zarezan preval , po k a t e r e m u je n e k d a j t ek la Mala voda v Šujico, dokle r j e ni z zadensko erozi jo Gradašč ica pretoči la nase.13 Cesta od Vrzdenca se v z p e n j a čez ta p reva l v višini 536 m, pa se b rž spusti navzdol k Mali vodi, k i teče tu v zase lku L j u b l j a n i c a , 482 m visoko, medtem ko se suha dolina na r a z v o d j u ob Lučnah v Suhem dolu vzpne na višino 689 m. Vse-k a k o r j e lučensko podol je , sestoječe iz dolin ob Šujici , Mali vodi

12 Fr. Kossmat, Erlauterungen zur Geol. Karte . . . Bischoflack und Idria. Wien 1910 (in geol. kar ta sama); Fr . Kossmat, Uberschiebungen in Rand-gebiet d. Laib. Moores.

13 Janez Muzlovič, Horjuljska dolina. Geomorfološki opis. Seminarska naloga; rokopis. Ljubljana 1939.

in Brebovnici, p rava podolžna zareza, na j iz raz i te j ša v vsem hri-bov ju in ker je v rh tega doka j prostorna, ni čuda, da jo je promet izkoristil za prehod od B a r j a v Pol jansko dolino, v p radavnim pa tudi še za večje dal jave , mimo Cerkna in Tolmina k Fur lanski ravnini na zapadu.

Geologi š t e je jo hor ju l sk i t r iadni pas za nada l j evan je istih geo-loških plasti, k i se vlečejo južno od B a r j a v dinarski smeri od SZ proti JV.14

Vzhodno od ho r ju l j skega tr iadnega pasu se začne široko pod-ročje karbonskih škr i l javcev, k i se vlečejo čez šišenski hr ib z Rož-nikom in čez Grad v Golovec, pa da l je ob Janč jem proti Liti j i . Le ponekod ležijo na n j i h t r iadne hribine, v prvi vrsti dolomit, k i se je ohranil na jobsežne je pr i Polhovem Gradcu in dal osnovo za obliko-van je slikovitega hr ibovja »Polhograjskih dolomitov«. Tu smo v zahodnem končnem območju velike l i t i j ske antiklinale, ka tere stik z dinarskim sosedstvom na j ugu in zahodu j e bil nemara za geomorfo-loško obl ikovanje reliefa v območju B a r j a doka j šn jega pomena. Ugotovljeno je, da gre v tem stiku na dolgo za j ako izrazit nariv. Karbon l i t i jske ant ikl inale j e na r in jen v p rav širokem pasu na plasti t r iadnega ho r ju l j skega pasu v smeri prot i JZ; dve večj i krovni plošči ka rbona ležita na triadi, pr i Bozovicah in pri Vinharj ih.1 5

Južni rob karbonskega področja l i t i j ske ant ikl inale j e na V pr i Škofljici , a na severni strani nekoliko zapadno od Loga; nada l je -v a n j e si moramo potemtakem preds tavl ja t i pod kvar ta rno nasipino v Barski kotlini med obema navedenima k ra j ema . Toda na osam-l jenih Not ran j ih ter Vnanj ih goricah in na Kostanjevici ležijo k rpe ka rbona na mlajš ih, na t r iadnih plasteh, kamor j ih j e porinil nar iv od severne ali severnovzhodne strani. Na vzhodnem robu so p rav tako karbonske plasti l i t i jske antikl inale ob prelomu vklenjene med dolomitne sklade dinarskega sistema (Movnik). Pri Lavrici se dvigata dva osamelca ob istem vzporedniku, a Babna gorica, k i j e b l iž ja karbonskemu robu, j e iz t r iadnega dolomita, medtem ko j e bo l j oddal jeni Grmez iz karbonskega škriljavca.1 6 D a l j e proti V tekto-nika alpskodinarskega stika še ni podrobno proučena. Vsekakor pa j e za področje B a r j a ugotovljeno, da teče ta tektonski stik po n j e m od V v obliki nariva, ne da bi v območju nasipine poznali v natančnejš i črti n jegov potek.

Ob razmotr ivanju te tektonske proge se zdi zelo važno še nas lednje :

Barska kotl ina se razteza v glavnem podolgem v smeri od ZJZ proti VSV. To smer nam kaže posebno severni rob, in sicer zlasti izza Loga proti Kožar jam. Zelo j e značilno, da je docela vzporedno s tem robom vrezana dolina Šujice od H o r j u l j a , oziroma Brezja

14 Fr. Kossmat, Uberschiebungen, str. 509. 15 Fr . Kossmat, Uberschiebungen; Fr . Kossmat, Erlauterungen zur Geol.

K a r t e . . . Bischoflack und Idria. Wien 1910.

navzdol do konca pr i Dobrovi , p r a v tako pa tud i P o l h o g r a j s k a do-l ina izpod Polhovega Gradca do Hrastenic . Ta vzporednost v z b u j a pozornost in ne more bi t i s luča jna . Podoba je , da l i t i j ska an t ik l ina la v svo j ih d i rek t r i sah zahodno od L j u b l j a n e zav i j e iz smeri Z—V nekol iko prot i ZJZ. Geološki pasovi se v lečejo ob Po lhogra j sk i dolini v naznačeni smeri.17 Tu razločno vidimo, da j e dol ina izobli-kovana na m e j i geoloških pasov, in sicer ob s t iku malo odpornega ka rbonskega škr i l j evca s t rd imi t r iasnimi dolomiti ; izpod Dvora navzgor leži dolina pre težno v ka rbonu , a pod Dvorom skoro do G a b r j a j e izdolbena v t rd ih dolomitnih skladih, pa j e zato p r imerno tesna. Zapisana j e že domneva, da j e nemara Gradaščica sprva tek la od Hras ten ic odnosno G a b r j a naravnos t d a l j e p ro t i V v smeri na Dolnice in Šentvid.18 Pozornost v z b u j a j o č a vzporednost glavnih žil re l iefa se zdi zasnovana v zgradbenih de j s tv ih našega predela.1 9

Opozor i t i nam je , da kaže podobno usmer jenos t tud i p rede l severno do Po lhog ra j skega h r ibov ja , k j e r zav i j a te rc iarn i pas ob Smledni-škem h r i b u prot i Medvodam in Š k o f j i Loki v vzporedni smeri VSV— ZJZ. Vzporednost osnovnih žil v re l ie fu p r i h a j a še b o l j do ve l jave , ako upoš tevamo še na s l edn j e : Osamelci v zahodnem delu B a r j a so razvrščeni v dolgem nizu v smeri od ZJZ—VSV in k a k o r j e samo ob sebi uml j ivo , se j e ob n j i h sprožilo naz i r an j e , da j e p rvo tna T u n j i c a t ek l a od pod roč j a p r i L igo jn i pro t i VSV v smeri na Brezovico ter d a so osamelci od S in je gorice do V n a n j i h goric — vzpet ine ob desni s t rani n j e n e »potopljene« doline, med tem ko j e leva dol inska s t ran os ta la o h r a n j e n a v sk l en j enem severnem robu Bar ja . 2 0 Po temtakem se nam kaže pas B a r j a med imenovanimi osamelci te r j u ž n i m robom od Bistre mimo Goričice, Žalostne gore ter Podpeči prepros to ko t do l ina L jub l j an i ce , izobl ikovana p r a v tako vzporedno s Polho-g r a j s k o in H o r j u l j s k o dolino. To so vsekakor pozornost v z b u j a j o č a

16 Fr. Kossmat, Uberschiebungen; Fr. Kossmat, tlber die tektonische Stel-lung der Laibacher Ebene. Verhandlungen d. geol. R. A., 1905, str. 71—85. Prim. geološko karto v prilogi v delu: E. Kramer, Das Laibacher Moor. Ljub-ljana 1905. Razlike v geološko-stratigrafskem tolmačenju na osamelcih je treba popraviti v Kossmatovem smislu. V Brdu med Vičem ter gradom Bokavce imajo bodisi Kramerjeve kot Kossmatove geološke karte označenega preveč karbona, namesto kvartarja, kar ima popravljeno Žurgova slovenska objava geološke karte (prim. pripombo pod 1).

17 Fr. Kossmat, Uberschiebungen; geol. karta v prilogi. 18 A. Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice, str. 87. 19 Fr. Kossmat, Uber die tekt. Stellung, str. 84; prim. Ivan Rakovec,

K nastanku Ljubljanskega barja. Geogr. Vestnik 1938, str. 3—15. — Ivan Rakovec, Prispevki k tektoniki in morfogenezi Loških hribov. Geogr. Vestnik 1939, str. 99—121. — Svetozar Ilešič, Škofjeloško hribovje. Geogr. Vestnik 1938, str. 48—98.

20 Fr. Kossmat, prav tam; J. Wentzel. Zur Bildungsgeschichte des Lai-bacher Feldes und Laibacher Moores. Lotos, B. 70, Praga 1922, str. 94; Jože Rus, Prirodne osnove v selišču ljubljanskega mesta. G. V. IV., Ljubljana 1928.,

dejs tva, k i si j ih j e težko drugače razlagati, kakor tudi v tektonski zgradbi predela, zabrisani nemara v znatni meri z novejšo nasipino.

One narivne črte, v ka ter i je karbon l i t i jske antiklinale po-r in j en čez dinarske sklade, ponekod, zlasti v vzhodnem barskem področju, ne poznamo v podrobnem. F. Kossmat j o j e na svojih ka r t ah zarisal shematično od Škoflj ice do osamelcev, k j e r j e izpri-čana z narivi, pa da l j e mimo Bevk in v zavoju ob Kostanjevici v zahodno bližino Loga.21 P rav lahko j e mogoče, da teče ponekod v resnici drugače, na pr imer od Klanca pr i Škofljici, k j e r j e še ugo-tovl jen karbon, ostro prot i SZ med Babno gorico ter Grmezom, pa v n a d a l j n j e m teku bo l j vzporedno s sedanjo strugo Ljubl jan ice . Toda to j e golo ugibanje . Bol j važno od takega ug iban ja j e na-s lednje razmotr ivanje : Dinarsk i predel, k i mu pr ipada vse južno obrob je Bar ja , j e zg ra jen tipično dinarsko. Popolnoma določno se-ga jo tu dinarske gube in prelomnice do barskega roba. Za to področje nam sicer še m a n j k a j o proučitve, toda že iz dosedanj ih raz iskovanj j e ravidno z vso določnostjo, da sega izrazita prepoka do barske naplavine po Zelimeljski dolini, druga, mišjedolska pre-lomnica, po Senožetih ob Mokrcu in ob Krimu mimo Tomišlja, t r e t j a po Borovniški dolini.22 Njehovega n a d a l j e v a n j a na severnem robu niso ugotovili. Tudi če upoštevamo, da so tu dinarski skladi pre-kr i t i z narivom l i t i j ske antiklinale, moramo računati , da se dinarske prelomnice u v e l j a v l j a j o vsa j še v področje Ba r j a , pa da se tu n e k j e s t ika jo in k r i ža jo z alpsko zgradbo. Na vsak način se nam potem-takem podolžna os Barske kotl ine v smeri ZJZ—VSV pokaže kot stičišče in križišče alpske in dinarske zgradbe, gub, narivov in pre-lomov različne smeri. Kot n u j n o moramo spričo tega računati , da se j e dolina Ljubl jan ice , k i j e tekla podolgem po sedanj i Barski kotlini, zasnovala in izoblikovala v pasu, razhrebanem po tektonskih procesih in za tore j m a n j odpornem do učinkov izpodnebnih sil.

Spodnj i del doline L jub l j an ice j e s Savsko dolino vred izobli-kovan v ospredju l i t i jske antiklinale, v malo odpornih karbonskih škr i l jevcih ter peščenjakih, k i v n j i h erozi ja s p reperevan jem ter odplakovanjem naglo nap redu j e in k j e r so že petrografski pogoji taki, da zelo pospešuje jo vrezovanje. L jub l j ansko pol je j e v po-dolžni osi L jub l j anske kotline, k i teče v dinarski smeri SZ—JV. Dasi so n j en i južnovzhodni deli v današnj i izoblikovanosti učinek rečne erozije, vendarle lege kotl ine kot celote ne moremo imeti za slu-čajno, namreč j e očividno v genetični zvezi z dinarskimi tektonskimi gibanj i , k i so se uve l j av l j a l a tudi še v območju južnovzhodnih Alp.23

\ območju B a r j a smo potemtakem v križišču alpskih in dinarskih zgradbenih gibanj .

21 Fr . Kossmat, Uberschiebungen . . . ; Fr. Kossmat, Uber die tekt. Stellung; Fr. Kossmat, Die adriatische Umrandung; kar te v prilogi.

22 Kakor pod 21, razen tega A. Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice; Rakovec I, K nastanku Ljubl janskega bar ja . G. V. XIV, 1938.

23 Fr . Kossmat, Uber die tektonische Stellung, str. 84—85.

Poreč je L jub l j an ice j e bilo p rav obsežno. Njeno razvodje prot i Kolpi j e teklo od Kozjega vrha mimo Loškega potoka, v bližini Runarskega pa po Slemenih in pr i Or tneku na Malo goro, a nada l j e v severnem delu Suhe k r a j i n e po teže določljivi črti, pa čez Stehan ob Peščenku nad Višnjo goro ter čez Gradišče in Kuce l j pri Le-skovcu, končno pa čez Jančje. Vode iz zahodnega dela so se od-tekale neposredno v Ljubl janico , medtem ko j e potoke iz vzhodnega področja zbirala pliocenska Rašica, k i j e tekla od okolice sedanje ponikve pr i vasi Ponikve bodisi še da l je ali ob Dobrepol jah po Radenskem pol ju , ali pa po Škocjanskem podol ju ter da l j e po Gro-supel jski kotl ini in Šmarski suhi dolini. Z Ljub l jan ico se j e potem-takem stekala nekako v vzhodnem delu sedanje Barske kotline.34

Zelo pa j e ver je tno, da j e v s tarejš i dobi pliocenska Rašica tekla ob Molniku proti Sostreinu neposredno v Savo; razporedba teras nas sili k takšni razlagi.

V zapadnem delu j e spadalo k poreč ju L jub l j an ice tudi ozemlje Pivke, k i je tudi sprva imela svoje povi r je na Milonji ob Snežniku in ob Senožeških hribih.25 Vrh tega j e van jo tekla pliocenska Ho-ten j ka ; v n jeno povi r je so se stekale tudi vode, k i spadajo seda j k gorn jemu poreč ju Idr i jce (Belica, Kanomeljščica, zgornja Idri jca) , pa j ih je potem pretočil nase eden od soških pritokov.26 Iz tega j e razvidno, da j e imela pliocenska Ljublanica zelo prostrano porečje, k i ni k a j pr ida zaostajalo po obsežnosti za porečjem zgornje Save. Obe reki sta se stekali na L jub l j anskem po l ju kot p rece j enako močni vodi, s a j tudi po množini letnih padavin med n j u n i m ozemljem ni bilo bistvenih razlik. Erozivna moč L jub l j an ice j e morala biti potemtakem zlasti v spodnjem toku, to j e v področju B a r j a in L jub l j anskega pol ja , zelo izdatna.

Ugotoviti j e bilo mogoče sledove rek in potokov Ljubl jan ič inega poreč ja v obliki dolin in podolij , k i so j ih izoblikovali kot normalno povrhn je tekoče vode. Po seda j ve l javni geološko-geomorfološki kronologi j i j e normalni nadzemski odtok gospodoval še v s rednjem pliocenu, v dobi, iz ka tere so nam še docela razločno ohran jene suhe in zakrasele doline, k i so nam kažipot za rekons t rukc i jo prvotnega normalnega vodnega omrežja . V spodnjem pliocenu j e bila morebit i h idrografska mreža še nekoliko drugačna, a iz te dobe so nam ohran jen i široki ravniki , ostanek pontskega peneplena, k i se j e razvil med takra tn im panonskim jezerom, dedičem miocenskega panonskega m o r j a ter t akra tn im jadransk im mor jem, k i se j e zopet pr imakni lo p rece j bliže k vzhodu.27

24 A. Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice. 25 A. Melik, Pliocenska Pivka. Geogr. Vestnik 1951. Drugače: Fr. Kossmat,

Die morphologische Entwicklung. N. Krebs, Fragmente einer Landeskunde des Innerkrainer Karstes.

. 26 Fr . Kossmat, Die morphologische Entwicklung. Prim. A. Melik, Slove-ni ja I, 1, str. 88.

27 Prav tam.

Na prehodu iz s rednjega v zgornj i pliocen j e čim da l j e bol j prevladovalo zakrasevanje ter povzročilo v zgornjem pliocenu važno hidrografsko spremembo. Prevladovat i j e j e l podzemski od-tok, nastale so ponikalnice, reke s potoki so razpadle na podzemske struge, k i so j ih vezali med seboj redki, še vedno povrhn je tekoči ostanki starih vodotokov. Glavni faktor , k i j e povzročil ali omo-gočil prevlado zakrasevanja , j e bilo postopno epirogenetsko dvi-gan j e vsega ozemlja, na j in tenzivnejše v osrednjem dinarskem pasu. V poreč ju L jub l j an ice so se ohranili na površ ju le maloštevilni ostanki starega vodnega omrežja, a ob nekater ih vodah so se razvila k raška pol ja , zlasti v podol ju prvotne Ljubl jan ice , k j e r so že v mla j šem delu pliocena ob preostalih rečnih f ragment ih nastala Ložko, Cerkniško in Planinsko pol je ter Logaška kotlinica. L jub -l janica se j e ohranila samo v spodnjem delu od Vrhnike navzdol, a od n jen ih nekdan j ih pr i tokov j ih j e le malo ostalo celih. Da so ostale cela Gradaščica in Šujica, pa man j ša Tunj ica , k i teko po nepropustnem ozemlju, j e razumljivo. V dinarskem področju so ostale samo Borovniščica, Iška ter Zelimeljščica, k i pa imajo vse lastnost zelo dolgih, a ozkih porečij , z maloštevilnimi, po večini p rav k ra tk imi dotoki.

Posebej j e opozoriti na značilno dejstvo, da pliocenska Rašica ni ohranila svojega toka proti L jub l j anskemu pol ju , marveč j e zaobrnila v področje Barske kotline. Nemara so jo temu napel javal i d inarsko usmerjeni zgradbeni fak tor j i , k i so v šmarsko-grosupelj-skem področju še p rav krepki . V območju L jub l j anskega pol ja dobiva L jub l j an ica od znatnejših pr i tokov samo Podlipoglavsko Reko ter Besnico; obe vzbuja ta pozornost po svojem obrnjenem toku in uč inkuje ta , kakor da sta se razvi ja l i kot pr i toka večje reke, usmer jene proti severu.

Zakrasevanje ni napredovalo enakomerno v vsem področju nekdan jega Ljubl jan ič inega porečja, s a j ni propustnost in votli-kavost apnenca povsod enaka. Posebno vzbu ja pozornost, da so ostale ponikve v Logaški kotlinici za 36 m više kot v Planinskem po l ju (Logatec okrog 480 m, Planina 446 m). Očitno razvidimo iz tega, da si j e iz Planine in više ležečih področi j poiskala voda po podzemskem potu neposrednega odtoka v Barsko kotlino. Podoba je, da j e v Logaški kotlinici, k i j e že na mej i karbonskih, werfen-skih, rabel j sk ih in drugih nepropustnih plasti, ne globoko pod površ jem vododržna plast, k i brani napredovan je zakrasevan ju v globino.28

Še važnejše so hidrografske spremembe v vzhodnem področju enkdan jega Ljubl janič inega porečja . Medtem ko si j e v zahodnem delu podzemski vodni odtok poiskal pota v bistvu vendarle v smeri prvotnega nadzemskega toka, se j e v vzhodnem predelu zaokrenil v obratno smer ter si poiskal pretoka v Krko. Ugotovljeno j e s po-

28 Prim geološko karto spec. karte list Ajdovščina—Postojna.

močjo b a r v a n j a , da teče Rašica od svoje pon ikve p r i vasi Pon ikve prot i SZ, k j e r stopa na dan ko t Šica p r i Račni, po k r a t k e m toku zopet pon ikne ter se p r e t a k a po no t r an jos t i v Krko.2 9 Vode normaln ih potokov ponikaln ic iz Grosupe l j ske kot l ine te r n j e n e g a obrob ja , k i so spadale n e k d a j k p o r e č j u Rašice, teko s e d a j v t ip ičnem obr-n j e n e m toku pod Boš tan jem v Mokrine, k j e r pon ika jo , v času povodn j i p a dosezajo še Sico te r se p r a v tako po podzemski poti p r e t a k a j o v Krko, v n j e n e g lavne izvirke, k i so dokazano razl ične vrste, d o v a j a j o č vodo iz razn ih strani.3 0 Končno imamo še vode iz Dobrepo l j , k amor se skozi Malo goro odteka tud i p r e c e j vode iz Lašč in kamor u d a r i v času n a j h u j š i h p o v o d n j i t ud i presežek vode iz Rašice od Ponikev, ne glede na vodo od Ten te re itd.31 Tud i iz Dobrepo l j , k i so sprva o d d a j a l e vodo prot i L j u b l j a n i c i , gre odtok s e d a j po podzemskem potu skozi Suho k r a j i n o v Krko , v razne izvirke, ki so se razvil i vzdolž ob reki.3 2 Vzroke temu h idrograf -skemu p r e d r u g a č e n j u moramo iska t i p r ed vsem v razl ičnem tek-tonskem z a d r ž a n j u celotnega p o r e č j a : ob splošnem epi rogenetskem d v i g a n j u v dobi po pontski u ravnav i , k i j e us tvar i la š i roki r avn ik , so se g r u d e vzhodno od miš jedolske prelomnice m a n j dvigni le nego ozeml je zahodno od n j e , a pas n a j v e č j e g a z a o s t a j a n j a v d v i g a n j u j e teke l n e k a k o v smeri p o d a l j š k a zgo rn j e Kr ške doline v območju Grosupe l j ske kot l ine ter v smeri n a d a l j e v a n j a tega d inarskega pasu. S a j leži v smeri te d ina rske p roge podolžna os celotne L j u b l j a n s k e kot l ine, medtem ko se na d rugem koncu v isti smeri razpros t i ra o s r e d n j e Dolen j sko , k i j e ob splošnem dvigu zaostalo skoro za 300 m.33 V tem dinarsko u s m e r j e n e m depres i j skem pasu so se že z epi rogenetskim g i b a n j e m u s t v a r j a l i pogoj i za s t rmec pro t i JV. N a d a l j e j e bi lo v tem podolžnem pasu tudi t ek tonsk ih in geoloških ugodnost i za h id rogra fsko preusmer i tev . M a n j k a j o nam še podrobne moderne prouč i tve geološko t ek tonsk ih odnoša jev naznačenega ozemlja , venda r j e že iz dosedan j ih razvidno, da se j e dol ina z g o r n j e K r k e izobl ikovala v območju močne d inarske prelomnice.3 4 Vrh tega j e območje Kr ške doline in n j e n o sosedstvo področ je , k j e r t v o r i j o zgo rn j e dele zemel j ske s k o r j e apniški skladi mezozojske starost i v

29 Alfred Šerko, Barvanje ponikalnic v Sloveniji. Geogr. Vestnik XVIII, 1946. str. 140 si. Tu so kritično pregledana vsa dotedanja barvanja, ki so jih izvršili dr. Forster, inž. Pick, inž. Hočevar in drugi, z navedbo literature.

30 Kakor pod 29. 31 P. Kunaver, Kraški svet in njegovi pojavi. Ljubljana 1922, str. 65 si.

J. Rus, Ribnica i Kočevje. Glasnik Geografskoga društva, sv. 5, Beograd 1921, str. 184 si. — Alfred Šerko, Barvanje ponikalnic, str. 131 si. — A. Melik, Hidro-grafski, morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. G. V. VII, 1931, str. 67 si.

32 A. Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice. — A. Šerko, Barvanje poni-kalnic, str. 151 si.

33 A. Melik, Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem. G. V. VIL 1931.

34 M. V. Lipold, Bericht iiber die geologische Aufnahme in Unter-Krain im Jahre 1857, Jahrb. geol. R. A. IX, 1858, str. 260. — Ferd. Seidl-W. Teppner, Der diluviale See von Prečna bei Novo mesto. Carniola 1919, str. 148.

Višinska r azmer ja v predelu med Ljubl jan ico in Krko , višine nad 800 m; 2. višine med 600 in 800 m; 3. v i š ine^edJOO in. 600 m; 4. višine med 400 m 500 m; 5. v l S lne med 200

vel iki debel ini in docela sk len jeno , k a r j e nedvomno zelo pospe-ševalo z a k r a s e v a n j e in n a j v e č pripomoglo, da j e prevot l i tev no-t r an jo s t i napredova la h i t r e j e ko t v p rede lu p rvo tnega normalnega od toka prot i B a r j u , k j e r so o h r a n j e n e vmesne nepropus tne plasti na več k r a j i h in d o k a j obsežno. Koliko j e tudi več ja t ek tonska p re t r tos t in razhrebanos t na JV pospeševala hi t ro zak ra sevan je , še n i raziskano. Vsekakor j e de js tvo, da j e o b r o b j e Barske kot l ine d v i g n j e n o v zna tne jšo višino, med tem ko so se g rude čim b o l j prot i JV, prot i Do len j sk i , tem m a n j dvignile, in s k l e n j e n a apn i ška sestava ta l med n a j b o l j vidnimi vzroki podzemske h id rogra f ske pretoči tve. K a k o so se h id rog ra f ske sp remembe izoblikovale v pleistocenu, bo t r eba razmotr i t i v posebni razprav i .

O d s redn jep l iocenske dobe, ko j e p rev ladovalo zak rasevan je , se j e celotno ozemlje med panonsko ter j a d r a n s k o kot l ino še na-d a l j e postopno vzdigovalo, p r e t rgano s ponovnimi vmesnimi raz-d o b j i t ek tonskega m i r o v a n j a . O teh p r i ča jo terase, o h r a n j e n e v zapovrs tn ih legah tudi v obdob ju B a r j a , medtem ko o sunk ih dvi-g a n j a , združenega z obnovo globinske eroz i je , p r i p o v e d u j e j o b o l j s t rma pobočja , k i loči jo zaporedne terase. V območ ju L j u b l j a n s k e g a p o l j a j e r a z v o j n a s e r i j a popolna, k e r j e tu e roz i j ska osnova na Savi ostala nepr izade ta in n e d o t a k n j e n a , no rmalna osnovnica vsega p r eob l ikovan j a , medtem ko se j e zveza z n j o v k r a š k i h pol j ih , uva l ah te r d rug ih k r a šk ih k o t a n j a h p re t rga l a ; še vedno j e zapleteno v p r a š a n j e , k a k o j e ostal morfogene tsk i r a z v o j v zakrase lem in nezakrase lem območju pl iocenskega L jub l j a n i č i n e g a po reč j a ko-o rd in i r an med seboj . Venda r imamo osnovo za koord inac i jo tudi tu v m e n j a v i med dvigi in tek tonskimi mi rovan j i . O b dvigih se j e z a k r a s e v a n j e poživilo v tem smislu, da so si vode z novo močjo iskale p r ekopov v g lob l je ležečih votlinicah, j i h u s t v a r j a l e na novo al i v s a j razš i r ja le . N a m a r a so se ob tem ponika ln ice še n a d a l j e postopno krči le , pač spričo de j s tva , da j e čim d a l j e več vode našlo poti v vot l ikavo no t r an jo s t : pon ikve so se p r e s t av l j a l e z m e r a j b o l j navzgor ob r e k i ali po toku .

S p rehodom v k v a r t a r so se splošne osnove za morfogenetsk i r a z v o j zopet temel j i to spremenile . Doba zas ipan ja in n a p l a v l j a n j a j e us tvar i la ono površ insko lice Barsk i kotl ini , k a k r š n o se nam j e razodelo v prazgodovinski in zgodovinski dobi.85

2

B a r j e kot samosto jna kot l ina se j e začelo r azv i j a t i od teda j , ko j e p rev ladova lo z a k r a s e v a n j e in j e ostala samo še s p o d n j a L j u b -l j a n i c a od področ ja p r i Vrhn ik i navzdol. P r i tem moramo seveda računat i , da so bili izvi rki r eke sprva po p rek in i tv i enotnega nad-

35 Anton Melik, Ljubljansko Mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana 1946.

zemskega toka v v iš j i legi, pa da so se potem postopno spuščali niže. O tem p r i č a j o za t repne ali zagatne doline. P r i P r e s e r j u na p r imer kaže niz za t repnih dolin vloženih drugo v drugo (Dolen ja Brezovica, G o r e n j a Brezovica itd.), k a k o se j e ob zaporednem spuščan ju e roz i j ske osnove preobl ikova la Barska kot l ina ko t za-k l j u č e n a enota.36 Po morfogenetsk ih sledeh p r i Vrhn ik i vidimo, da j e nadzemski tok L j u b l j a n i c e med Logatcem in Vrhniko nehal v višini 450—460 m, z a k a j v t e j višini j e zakrase l i p r a g v N o t r a n j s k e m po-d o l j u med obema k r a j e m a , okrog 170 m nad sedan j im ba r sk im dnom pr i Vrhniki .

Zakrase l i p r ag p r i Š m a r j u , po k a t e r e m j e od teka la s tara Rašica v B a r j e , j e v višini 370 m, t o r e j 80 m nad gladino ba r ske ravnine . K o o r d i n i r a n j e pl iocenskih vodnih tokov in morfogenetsk ih oblik j e težavno, k j e r g re za m o t n j o premega r azvo ja s procesi zakra -sevan ja . Menimo, da j e bi l p rehod iz spodn jega v s r edn j i plioceu ona z a d n j a doba, v ka t e r i j e L j u b l j a n i c a še nadzemsko tek la v področ je s edan je Barske kot l ine, medtem ko j e med s r e d n j i m plio-cenom razpadla v zakrase le ponikalnice.3 7 Ni gotovo, ali j e zakra -s e n j e napredova lo v vsem L j u b l j a n i č i n e m p o r e č j u istodobno do iste r azvo jne s topnje , v e r j e t n e j e se zdi nasprotno. P r a v t ako tudi ni gotovo, ali je , na p r imer : pl iocenska Rašica v istem r a z d o b j u neha la nadzemsko p r i t eka t i po Šmarskem podol ju . Splošni pogoj i ep i rogenetskega p r e m i k a n j a ter z n j i m i zvezani h id rogra fsk i in morfogenetsk i uč inki nam n a k a z u j e j o ver je tnos t , da se j e to zgo-dilo kasne je .

Po temtakem b i smeli sklepati , da B a r j e ni nič drugega k o t ve l ika dolina L j u b l j a n i c e in n j e n i h pr i tokov, dolina, k i j o j e izdolbla r eka skupno s svoj imi dotoki, pa j o potem zasula z d r o b i r j e m . Vsekakor j e za sedan jo podobo Barske kot l ine n a j -važne j še de js tvo: ve l ika nasipina, k i j e p rek r i lo f luvia ln i relief te r us tvar i la široko ravan .

Kossmat si na naznačeni način raz laga nas tanek L j u b l j a n s k e g a b a r j a (in L j u b l j a n s k e g a pol ja ) , k i j u p o j a s n j u j e kot e roz i j sk i tvorbi , zasuti s k v a r t a r n i m d rob i r j em. Temu j e Seidl38 dodal po-drobno razlago za nas tanek nasipine, češ da j e nas ipan je Save za časa di luvia lne poledeni tve nasulo toliko p roda v L j u b l j a n s k e m po l ju , da se j e L j u b l j a n i c i zavr l odtok, se končno zajezi l do tol ike mere, da zas ipan je L j u b l j a n i c e ter n j e n i h pr i tokov ni moglo tekmo-vat i s savskim nas ipavan jem, pa se j e Barska kot l ina ob p reve l ikem z m a n j š a n j u s t rmca zalila z jezerom. Seidl meni, da se j e B a r j e napolni lo z jezerom v dobi d i luvia lne poledenitve, k o j e bilo savsko zas ipan je n a j v e č j e in na j i zda tne j š e : v na s l edn j em interglacia lnem

36 A. Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice. 37 Fr. Kossmat, Die morphologische Entwicklung. — I. Rakovec, K na-

stanku Ljubljanskega bar ja , str. 9. 38 F. Seidl. Širokočelni los (Alces latifrons) v starejši diluvialni napla-

vini Ljubljanskega barja. Carniola 1912, zv. 4, str. 1—14.

2 Geografski zbornik 17

oddelku j e Sava v svojo nasipino vrezala globljo strugo, L jub l j an ic i se j e strmec povečal, jezero j e jelo plahneti in se spreminja t i v b a r j e . Iz dejstva, da so pr i priložnosti g r adn j e »južne« železnice leta 1854. pr i v r t a n j u našli v globini dve plasti šote, prvo 19 m, drugo 26,5 m globoko,39 Seidl sklepa, da gre v navedenih dveh plasteh šote za učinek dveh s tarejš ih interglacialnih oddelkov, k i sta sledila glaciaciji in ojezeritvi . Približno enako razlago je podal Wentzel.40 Novejša v r t a n j a na sredi B a r j a so pokazala, da so bili zak l jučk i na podlagi i zkušenj med Not ran j imi goricami ter Žalostno goro pravi lni in da imamo tudi sredi Barske ravnine — razen v r h n j e seveda — dvoje plasti šote, prvo v globini 17—18 m, drugo v globini 23—25 m.41 To se pravi, da j e b a r j e po enem od s tarejš ih jezerskih obdobij ležalo v nadmorski višini okrog 270 m in drugo b a r j e , obdobje poprej , v višini okrog 263 m. Ker moramo računati , da j e pred vsakim teh b a r i j da l je časa obstojalo jezero z gladino za spoznanje višje nadmorske višne, j e pričakovati , da se bodo po-kazale možnosti dognati geomorfološke sledove jezerskega brega, bodisi v abrazi jskih, bodisi v akumulac i j sk ih terasah. Seveda pa je spričo obilnega in pogostega ko leban ja jezerske gladine ter po-novnih ojezeri tev pr ičakovat i obrežnih jezerskih sledov v raznih oblikah.

Novejša raz iskovanja so prinesla več vpogleda v vprašan ja nas tanka L jub l janskega b a r j a . Predvsem j e opuščeno naziranje , da bi pr i obl ikovanju Barske kotl ine ne sodelovali tektonski premiki . Skušali so j ih ugotoviti zlasti na severnem robu Bar j a , in sicer s takšnim pojasnilom, kakor da so se premiki ob prelomih ponavl ja l i še v novejši dobi.42 Posebno važni pa so prispevki k s taremu vpra-šanju , kako globoko pod naplavino in nasipine v Barski kotlini ter v L jub l j anskem po l ju j e živoskalna osnova.

Ko so ob g radn j i južne železnice leta 1854. z v r t an j em med Žalostno goro in Not ran j imi goricami napravil i oni dragoceni prerez nasipine in naplavine v Barski kotlini v globini 51,5 m, do ka te re so vrtali , niso dosegli živoskalne osnove in še do danes j e nedo-gnano, v kater i globini se začne. Absolutno vzeto j e na jg lob l j a točka v r t a n j a pr i Žalostni gori 238 m nadmorske višine. V Savi vidimo živo skalo šele pod Litijo, in sicer v višini 230 m. Če bi se potem-

39 I. Pokorny, Nachrichten iiber den Laibacher Morast u. seine Vegeta-tionsverhaltnisse. Verhandlungen d. Zool. Botan. Ges. in Wien 1858. Prim. E. Kramer, Das Laib. Moor, str. 34.

40 Jos. Wentzel, Zur Biklungsgeschichte des Laibacher Feldes und Lai-bacher Moores. Lotos 1922. Praga.

41 Kakor opomba 39. — I. Rakovec, Vrtanje na Ljubl janskem b a r j u v letih 1935 in 1936. Geogr. vestnik 1936-1937. Ljubl jana 1937, str. 209—211.

42 I. Rakovec, H geologiji Ljubl jane in njene okolice. Geogr. vestnik 1932. — I. Rakovec, Novi prispevki h geologiji južnega dela Ljubl jane. Geogr. vestnik 1933. — I. Rakovec, Vr tan ja na Ljubl janskem b a r j u v letih 1935 in 1936. Geogr. vestnik 1936-1937, L jub l jana 1937, str. 209—211. — I. Rakovec, K nastanku Ljubljanskega bar ja . Geogr. vestnik 1938.

takem tudi pokazalo, da so pr i v r t a n j u omagali tik nad t rdnim dnom, bi bil s tem dan preneznaten strmec v L jub l j an ic i in Savi; ob tako malenkostnem strmcu bi reki ne mogli izdolbsti svoji dolini ter s pr i toki izoblikovati reliefa, k i j e na n j e m nasuta kasne jša uasipina. Toda računat i moramo z ve r je tnos t jo ali v sa j z možnostjo, da živa skala še ni t a k o j pod globino 238 m. Naznačeno nesorazmer je v absolutni višini živoskalne osnove na B a r j u ter v savski strugi j e vzbudilo pozornost ter povečalo pomisleke, da bi se mogel nastanek kotl ine razložiti zgol j kot delo rečne erozije.43 Vprašanje bi se moglo razčistiti le na ta način, da bi dognali debelino celotne nasipine. Toda z v r t an j em v L jub l j an i , izvedenim pri raznih pr i -ložnostih v novejši dobi, so prišli samo do globine 47,6 m (pri Koleziji), dosegli so to re j absolutno višino okroglo 245 m, ne da bi zadeli na živoskalno osnovo.44 Ostala j e potreba po nada l j n j em v r t a n j u ; od odgovora na temel jno vprašanje , do ka te re globine sega nasipina, j e odvisno razčiščenje celotnega problema glede na morfo-genezo tako L jub l j anskega b a r j a kakor celotne kotl ine sploh.

Toda v zadnjem času se j e vendarle posrečilo z novim v r t an j em vsa j na L jub l j anskem po l ju dognati n e k a j bistveno novega za globinske razmere. Ob š tudi jskih delih za l j ub l j ansk i vodovod so v letu 1949. vrtal i 345 m zahodno od mestne vodarne v Klečah te r dosegli na jveč jo globino na t e j ravnini, in sicer nič m a n j kot 101 m pod sedanjo površino.45 To j e osnovno važna ugotovitev, z a k a j z n j o se j e potrdilo, da so bile naše domneve glede na tektonski znača j kolt ine L jub l j anskega po l ja pravilne. Živoskalno dno struge Save v začetku soteske med vasjo Sava in Zagorjem, t o r e j tam, k j e r se šele pokaže izpod nasipine, segajoče do s emka j iz L j u b l j a n s k e kotline, j e 230 m nad mor jem. Doseda j na jg lob l j a vrt ina na L jub -l j anskem pol ju pr i Klečah, k i so 306 m nad mor jem, pa j e dosegla nadmorsko višino 205 m, ne da bi zadela na živoskalno osnovo pod nasipino. S tem j e dokazan tektonski znača j zasnove L jub l janskega pol ja , čeprav so mu zunan je orografske oblike nemara , v glavnem učinek fluvialnega preobl ikovanja . N jena živoskalna podlaga j e n a j m a n j za 25 m globl ja od živoskalnega dna savske struge v od-dal jenost i okrog 50 km. Od K r a n j a do n e k a j pod Klečami se spusti Sava z nadmorske višine 346 m na 285 m, t o r e j na znatno man j šo razdal jo za 61 m. Ker pa z dosedaj na jg lob l jo vrt ino še niso dosegli živoskalne osnove, moramo računati , da j e živoskalna depresi ja L jub l j anskega pol ja še znatno večja kot nam j e more jo nakazat i dosedanje pr imer jave . Vsekakor j e videti, da moramo računati s tektonsko depresi jo okrog 100 m, ka r pa more pomeniti le zelo ohlapno cenitev.

43 N. Krebs, Landerkunde d. osterr. Alpen, Stuttgart 1913, str. 411. — Fr. Kossmat, Die morphologische Entwicklung, 1916, str. 673.

44 I. Rakovec, Novi prispevki h geologiji južnega dela Ljubljane. Geogr. vestnik IX, str. 119 si.

48 I. Rakovec, O nas tanku in razvoju L jub l j anskega polja. G. V. 1952.

2* 19

S temi n a j n o v e j š i m i poda tk i se j e r a z m o t r i v a n j e globinskih od-n o š a j e v p remakn i lo z domnev na t rdno osnovo. Za t rdno j e s tem izpričano, da j e L j u b l j a n s k o po l j e zasnovano tektonsko. In z vel iko v e r j e t n o s t j o moremo isto p redpos t av l j a t i za L j u b l j a n s k o b a r j e , dasi nam t a m k a j v r t a n j a še niso pr ines la enako precizne pot rd i tve . S tem nam j e p o t r j e n a tud i že večkra t izražena in do neke mere tudi s konkre tn imi opažan j i p o t r j e n a domneva, da se j e področ je spodn je L j u b l j a n s k e kot l ine z L j u b l j a n s k i m p o l j e m in B a r j e m ugrezalo, oz i rama j e zaos ta ja lo sredi splošnega dv igan ja , medtem ko se j e pod roč j e Posavskega h r i b o v j a močne je dvigalo. Že Kossmat j e mislil na takšno ver je tnos t , p r a v t ako N. Krebs, a Rakovec j o j e u t eme l j eva l z morfogenetsk imi proučevanj i , 4 6 k i so pokazala , da se j e v dobi po pontski (panonski) u r avnav i Posavsko h r i b o v j e v s r e d n j e m delu zares k r e p k e j e dvigalo ko t v zahodnem delu.

Pa tud i potresi p r i ča jo , da se t ek tonska p r e m i k a n j a v rš i jo v južnovzhodnem delu L j u b l j a n s k e kot l ine, v področ ju , k j e r ni bilo t e rc ia rnega m o r j a in k j e r ni v kot l in i znakov s tare zasnove. Potresi v p o d r o č j u L j u b l j a n e se p o n a v l j a j o p r a v pogosto in dasi ne moremo v e r j e t i v časovne navedbe glede na s tare potrese v L j u b l j a n i , k a k o r j i h zgovorno našteva Valvasor,4 7 ostane vendar l e važno dejs tvo, da j e v L j u b l j a n i in n j e n i okolici področ je p r a v hud ih potresov. Zadn j i vel iki pot res leta 1895., k i ga j e mogla znanost podrobno proučit i , j e razodel , da j e glavno potresno ozemlje , k i j e bilo deležno n a j -s i lovi tejš ih s t r e s l j a j ev , n e k a k o med sredino B a r j a te r Kamnikom in Vodicami.48 Dejs tvo , da leži epicenter ravno v o s r e d j u južnovzhod-nega dela L j u b l j a n s k e kot l ine, se ne more spravi t i v sklad z do-mnevo, da bi bil tu relief nas ta l samo kot uč inek f luv ia lne erozi je , marveč pr iča na nedvomen način, da so tu na delu tud i d rugačn i f a k t o r j i , da gre za u g r e z a n j e spričo t ek tonsk ih p r e m i k a n j . Zgorn j i de l L j u b l j a n s k e kot l ine, v ka t e r ega so segali še morsk i zalivi od panonske strani , j e nedvomno s tare jš i . Na spodn j i del se j e kot l ina razšir i la kasne j e , pač v m l a j š e m terc iaru , v s r e d n j e m in zgorn jem pliocenu, ko se j e po pontsk i u r avnav i s e m k a j preloži la Sava; raz-šir i la se j e t e d a j po e roz i j skem v rezovan ju . Toda med n a s t a j a n j e m dol inskega omrež j a se j e mora lo ozeml je ugrezat i , bodisi kot celota, bodisi ob prelomnicah, k i so ostale skr i te pod nasipinami.

P r i čakova t i bi smeli, da b i b i l i potresi , k i so se t ako pogosto p o j a v l j a l i v območju L j u b l j a n e in L j u b l j a n s k e kot l ine, b o l j raz-odeli tek tonsko pr i rodo te naše p o k r a j i n e in pr ines l i več vpogleda

46 F. Kossmat, Die morphologische Entwicklung, str. 673; Krebs Norb., Landerkunde d. osterr. Alpen, 1913, str. 411. — I. Rakovec, Morfološki razvoj v območju posavskih gub. G. V. VII, 1931, str. 3—66.

47 Valvasor, Die Ehre d. H. Krain XI, str. 709 si. 48 Franz Suess, Das Erdbeben von Laibach am 14. April 1895. Jahrb. d.

Geol. Reichsanstalt XLVI, B. 1896. Wien 1897, str. 411-841. — Fr. Suess, Erster Bericht iiber das Erdbeben von Laibach. Verh, geol. R. A. 1895. Wien 1895, s. 198—207.

v sistem zgradbe same. Ce pregledujemo komen ta r j e k potresnim poročilom in š tudi jam, naletimo le na splošne označbe in postav-l j a n j a hipotez v zelo širokem smislu. Epicenter j e vsekakor nekako v ozemlju med sredo L jub l j anskega b a r j a in okolico Vodic—Kam-nika. Toda prav gotovo j e v drobnem znača j zemljišča, prevlado-van je sipkega gradiva, močno vplivalo na tek izoseist v drobnem. Določno odseva iz n j ihovega teka v velikem odvisnost potresnega ozemlja od alpskih zgradbenih direktris , zato pr i raz laganju po večini iščejo ognjišče potresu v prelomnicah alpskega značaja , dasi skuša jo upoštevati tudi možnosti vzročnosti v prečnih in tudi v dinarskih počeh.49 De jansko j e tako, kakor j e ugotovil duna j sk i geolog F. Suess, da ni mogoče dognati, na ka tero prelomno črto j e bil navezan l j ub l j ansk i potres. Zdi se, da j e vzrok temu v okolnosti, da j e osredje potresnega ozemlja na široko prekr i to z nasipino in naplavino, k i bistveno otežuje vpogled v naravo živoskalne osnove, v n jeno prepokanost in naravo prelomnic. Druga okolnost j e videti še bol j , ali v sa j nič m a n j važna; to j e dejstvo, da j e okolica L jub-l j ane zlasti v južn i in južnovzhodni polovici n a j m a n j raziskana v geološko tektonskem pogledu. Posebno se zdi usodno, da še nimamo raziskanega alpskodinarskega stika na Dolenjskem, pa da še tako malo točnega vemo o naravi velikih dinarskih prelomnic, k i se nam tako očitno razodevajo v rel iefu ob Temenici, ob zgornj i Krki , ob Dobrepol jah in ob Ribniškem pol ju , zlasti pa ne o n j ihovem na-d a l j e v a n j u proti severu ter o prehodu v območje a lpske zgradbe v širokem svetu L j u b l j a n s k e kotline. Tako izrazite podolžne di-narske prelomnice, kakor j i h razodeva na Dolenjskem že geomorfo-loška izoblikovanost, se popolnoma očitno kaže jo še v okolici Stične, Višnje gore in Grosupl jega ter seveda v vsem južnem obrob ju L jub l j anskega b a r j a . Prot i severu od Stične, Višnje gore ter Grosupljega p reha ja jo dinarske enote v območje litijske antikli-nale, v svet alpske zgradbe, a kako se v tektonskem pogledu izvrši ta prehod, o tem še nimamo proučitev. Domnevat i moremo in moramo, da bi nam prav taka proučitev razodela, kako j e z na-da l j evan jem dinarskih direktr is in z nada l j evan jem prelomov; ali se n a d a l j u j e j o in kako se nada l j u j e jo , ali zaobrnejo v prečne, morebit i v poševne prelome, kakor j ih imamo na pr imer v pasu visokih dinarskih planot severno ob Vipavski dolini in Pivki ali pa v področju alpsko-dinarskega stika v Jul i j skih Alpah in n j ihovem južnozahodnem predgor ju . Na take možnosti so očividno mislili tisti, ki so kakor Maas domnevali in p rece j za t rdno sklepali, da j e bil l j ub l j ansk i potres vezan na » l jub l jansk i prelom«, to j e na tektonsko črto, k i teče v glavnem v progi zgornje Krke na L j u b l j a n o

46 Prim. pregled o vsem tem pri I. Rakovcu, Potresi v luči geologije. Kro-nika slovenskih mest II. L jubl jana 1935, str. 13 si.

60 G. Mass, Zum Laibacher Erdbeben. Geogr. Zeitschrift I, 1895, str. 388. — Prim. I. Rakovec, Potresi v luči geologije, str. 5 si.

ter da l j e proti severozapadu.30 Res je, da ta tektonska črta še ni dovol j raziskana, posebno pa ne v ozemlju od Grosupl jega da l je proti SZ. Toda nekatera dejs tva ob t e j črti so zelo važna tudi za naša vprašanja . Ob kršk i prelomnici se ves dolgi Rog strmo in premo spušča na severovzhodno stran; na njegovem vznožju imamo zapadni rob Krške kotline, znatne udorine, a na stični progi med n j i m a imamo Dolenjske Toplice, k i na nedvomen način pr iča jo o dislokaci jah. Gruda vzhodno od krške prelomnice se j e tu ugrez-nila, dasi ne za toliko, da bi j o še zalilo mladoterciarno mor je , kakor v spodnjem delu od Šmar je te in Orehovice na vzhod. V ob-močju k r ške prelomnice, severno od Krke in Luč, vidimo v vsem pasu dinarsko-alpskih visokih planot na jn i ž j i sektor; staroplio-censki ravnik, k i se ob mišjedolskem prelomu zniža na 620—650 m, se v planotah Sv. Duh—Polževo ter v planoti Gradišče—Leskovec— Metna j zniža celo na okrog 600 m, a se potem proti SV spet zviša na 750—800 m in še više. V ozemlju ob krški prelomnici j e na jn i ž j i pas med dinarskimi ter posavskimi kosi spodnjepliocenskega rav-nika. In ta nizki vmesni pas se vleče še da l je proti SZ. Presenet l j ivo enakomerno nizki a lepo zaobljeni hribi v ozemlju med Grosupl jem, B a r j e m in L jub l j ansk im pol jem, predvsem v območju Golovca, pa tudi še hribov v območju L j u b l j a n e t j a do Utiških brd, so dali J. Rusu osnovo za pobudo, da j e v n j i h gledati nada l j evan j e istega spodnjepliocenskega ravnika, k i j e obtičal v zelo nizki nadmorski višini okrog 450—450—480 m.51 Še bo l j določno j e isto domnevo iz-rekel Rakovec, k i pr ip isu je panonskemu ravniku okrog 450 m vi-šine dosezajoče vrhove od Utiških brd in Šentvida čez Golovec proti Molniku.52 Ta domneva računa t e d a j s predstavo, da j e pas na j -manjšega dviganja , to se pravi , z a s t a j an j a sredi splošnega dviga, v področ ju okrog L jub l j ane , ki leži v smeri n a d a l j e v a n j a k rške prelomnice. Zelo moramo podčrtati , da se proga nizkih višin na-d a l j u j e od Golovca mimo Molnika, osamljenega višjega hriba s 582 m nadmorske višine, prot i JV in da se p rav polagoma vzpenja na okrog 500 m, medtem ko se mu vzhodno kri lo p reko višin okrog 600 m (Pugled 615 m) vzpne v visoko Posavsko hr ibovje .

Opozoriti j e t reba še na dejstvo, da leži v poda l j šku dinarske krške proge •— podolžna os L j u b l j a n s k e kotline, ali točneje, južno-zahodnega roba te kotl ine na črti L jub l jana—Kranj—Radovl j ica . S to tektonsko črto operira Maas in jo označuje kra tkomalo kot » l jub l jansk i prelom«.53 Dasi vemo, da v zgradbi L j u b l j a n s k e kotline v glavnem dominira jo alpske zgradbene smeri, vendarle poseg dinarskih tektonskih elementov v tem področju ni nič tu jega . Sa j

51 J. Rus, Prirodne osnove v selišču l jubl janskega mesta. Geogr. vestnik, 1928, str. 63. — J. Rus, Prostori (trnovske) župnije, nj ih priroda in človek. (Uvod v knjigi: I. Vrhovnik, Trnovska župnija v Ljubljani.) L jubl jana 1935, str. 15.

52 I. Rakovec, K nastanku Ljubl janskega bar ja , G. V. 1938, str. 6. 53 Giinther Maas, Zum Laibacher Erdbeben, str. 394, 395 si.

so geološka p r o u č e v a n j a ugotovila celo ser i jo d inarsk ih vplivov, d inask ih zasnov in (periadriatskih) pre lomnic v območju južno-vzhodnih Alp; ena od n j i h po teka skozi s r e d n j e K a r a v a n k e t ik zahodno od Stola v d ina r sk i smeri, t e d a j v podolžni osi L j u b l j a n s k e kotline.5 4

Od podolžne d ina r ske proge ob K r k i se t e d a j vleče pas nizkega ozeml ja prot i SZ do L j u b l j a n s k e kot l ine in še van jo . Na s t iku te n izke d inarske proge, k i j e očitno zas t a j a l a med pasovi močnega tek tonskega dv igan ja , s progami a lpske zgradbe, j e področ je posebno močnega re la t ivnega g rezan ja . To j e bilo očividno tudi območje zna tne h id rogra f ske koncen t rac i j e in zato sotočje obeh g lavnih rečnih sistemov, savskega in L jub l j an ič inega . Ne ma r a vendar le ne grešimo, če domnevamo, da j e v tem d ina r skoa lpskem zgradbenem s t iku tud i g lavna osnova za potrese in n j i h pogosto p o n a v l j a n j e .

Geološko tek tonski razlogi in geomorfološki k r i t e r i j i p r i č a j o o tem, da j e L j u b l j a n s k a kot l ina, zlasti v južnovzhodnem področ ju , v re la t ivnem g r e z a n j u . K a k o r hi t ro j e bi lo to ugotov l jeno in po-t r j e n o z n a j n o v e j š i m i v r t a n j i , j e postalo očitno, da j e tu področ je k r e p k e g a nas ipan ja . S tem pa j e izpodbit t e m e l j domnevi, da se j e L j u b l j a n s k o b a r j e nasulo z d r o b i r j e m ter se o jezer i lo šele v po-sledici d i luvia lne glaciaci je . Z a k a j u g r e z a n j e se j e moglo uve l jav i t i že v toku mla j šega pl iocena in j e celo zelo ve r j e tno , da se j e že t a k r a t začelo. Toda dokler ne dobimo iz dna kot l ine nasipin al i usedlin, k i bi j i m zanes l j ivo ugotovil i starost, bodisi pliocensko al i d i luvialno, ostane v p r a š a n j e o zače tku u g r e z a n j a ter z a s ipavan j a nerešeno. Pr ipomni t i pa je , da j e Kossmat mimogrede postavil do-mnevo, da j e labora v te ras i p r i Viču mlado te rc ia rne starosti.55

Rakovec pr ipušča v s a j začetek p rodne sed imentac i je v zgo rn j em pliocenu.56 Vsekakor j e bilo zas ipavan je v d i l uv i ju zelo močno, bo-disi samo kot posledica de js tva , da so r eke izpod ledenikov d o v a j a l e izredno obilno množino d r o b i r j a , bodisi obenem kot učinek še vedno t r a j a j o č e g a g rezan ja . P r a v zaradi tega, k e r moramo računa t i z možnos t jo souč inkovan ja obeh vzrokov, nam ni možno zanes l j ivo sklepati , ali so m e n j a v e v Barski kot l ini med jeze rsk imi in ba r sk imi s tan j i , k a k o r j i h j e izpričalo v r t a n j e med Žalostno goro ter Not ra -n j i m i goricami in ob L j u b l j a n i c i bl izu u s t j a Ižice, zares v vzročni zvezi s s topn jami poledeni tve te r glacialnih oddelkov. S a j so utegni le bi t i m e n j a v e učinek postopnih t ek tonsk ih p remakni tev .

3 Na t eme l ju d o s e d a j navedenega nam podroben ogled kot l ine

L j u b l j a n s k e g a b a r j a pokaže še m a r s i k a j , k a r priča, da so pr i n j e n e m nas t anku sodelovali tud i t ek tonsk i f a k t o r j i .

54 F. Kossmat, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Mitteilungen d. Geol. Ges. Wien, VI, 1913, str. 138 si. in pri m. karto v prilogi.

55 F. Kossmat, Ueber die Tekt. Stellung d. Laibacher Ebene, s. 83. 58 I. Rakovec, H geologiji Ljubljane in njene okolice, G. V. VIII., str. 62.

Pozornost vzbuja že hr ibska p regra ja , ki loči Ba r j e od L jub-l janskega polja . Sredi med obema ravninama se dviga Golovec, k i se še drži Dolenjskega hr ibovja ter gričevja, ob n j e m Grad, ki ga j e n a n j vezal še nizek prag iz žive skale, dokler ga niso leta 1780. prerezal i z Gruber jev im prekopom. Po naravi docela osamelo pa se dviga šišenski hr ib z Rožnikom, ki ga k r a j š a razda l ja loči od Gradu, a nekoliko širša od hribov pr i Ut iku ter Bokalcah.

Imenovani niz hribov močno preseneča, tem b o l j ker je raz-vrščen v smeri SZ—JV, prečno na tok Ljubl jan ice . Po pravici naglašajo,5 7 da je Sava svojo dolino v področju L jub l j anskega pol ja mogla naglo vrezati, ker teče tod v vsem ozemlju izpod Medvod mimo Zaloga in Laz do vasi Sava pod Lit i jo v malo odpornih karbonskih skladih, pretežno glinastih škri l jevcih, k i j ih k m e t j e v l jub l j ansk i okolici označuje jo z zelo karakter is t ičnim imenom »prhnik«. A hribska p r e g r a j a pr i L j u b l j a n i sestoji v vsem obsegu izza Or l jega , od vznožja Molnika, do Utika iz prav takih karbonskih glinastih škr i l javcev in peščenjakov. V vseh grapah po imenovanih hr ib ih moremo opazovati, kako naglo n a p r e d u j e p reperevan je z odplakovanjem ter vrezovanjem, s a j pr iča jo m a j h n i izgoni bodisi pr i Hmšicah in Bizoviku kot na barski strani, kako naglo nas ip l je jo celo m a j h n e vodice, tekoče z Golovca. I11 vendar L jub l j an ica ni mogla odstraniti te slabo odporne pregra je , marveč jo j e pustila v bližini le n e k a j sto metrov od svoje struge. Pr i tem j e vseeno, če si mislimo, da j e glavna reka tekla n e k d a j po medgor ju med Utikom ter šišenskim hribom, sa j tudi ta vrzel ni k a j pr ida širša. K a j j e moglo biti vzrok, da j e tu p r eg ra j a ostala ter k l jubova la eroziji , p repe revan ju ter izpiranju, čeprav ne sestoji iz pasu trše, bistveno odpornejše hribine? Postavl jen j e že poskus razlage in sicer v tem smislu, da se L jub l jan ič inemu toku skozi medgor je pr ip isu je ante-cedenčni značaj.5 8 Hribski prag med Bar j em ter L jub l j ansk im pol jem j e po tem po jmovan ju vz t ra ja l v isti višini, medtem ko sta se kotl ini na obeh straneh ugrezali , L jub l j an ica pa j e mogla ravno še sproti poglabl ja t i svojo strugo, medtem ko j e z bočno erozi jo zaostajala. Za tako razlago sicer ni bilo možno navesti eksaktnih dokazov, toda pri t rdi t i j e treba, da k takšni razlagi n a p e l j u j e j o tehtna opažanja. Vsekakor j e posebno važno dejstvo, da se hribska p r eg ra j a med Molnikom ter Šentvidom vleče v dinarski podolžni smeri, v n jenem n a d a l j e v a n j u preko Gumnišča vlada popolnoma dinarska razvrsti tev tako zgradbe in geološke sestave kakor tudi izoblikovanosti površja. Podoba je , da tu vendarle ne gre samo za preproste erozi jske oblike, marveč da so vsa j vplivane tudi od tektonskih doga jan j .

57 F. Kossmat, Ueber die Tekt. Stellung, str. 83. 58 J. Rus, Prirodne osnove v selišču l jubljanskega mesta, O. V. IV. 1928,

str. 65.

Razmotr ivanje severnovzhodnega roba ter hr ibske p regra je pr i L j u b l j a n i pa nam j e uvod v n a d a l j n j e razglab l jan je , k i se tiče Barske kotl ine same. Zgradbe no s t rukturo severnozapadnega ob-rob ja smo si ogledali že v dosedanjem, seda j pa nam bo razmotri-van j e južnega in južnovzhodnega obrobja pomagalo do nekih novih zakl jučkov.

Od J V drži do B a r j a velika, zelo pomembna prelomnica, k i smo jo že imenovali po Mišjem dolu, s a j j e ob n j e m geološka, tektonska in geomorfološka m e j a posebno učinkovito razvidna. Od Mišjega dola se vleče v premi črti v podolžni dinarski smeri čez Kovpo in povprek čez Slemena na južnozapadni rob Ribniškega polja, k j e r se tik nad n j im strmo vzpenja Velika gora, pr ičajoč s svojimi strmimi, nerazgibanimi, premo izoblikovanimi pobočji o svoji tek-tonski zaznovi. Od Mišjega dola proti SZ teče prelom mimo Roba, k j e r j e dolina zarezana ob n j e m prav tako v premem teku, zahodno od Kureščka pa ob Mokrcu, k j e r j e dolga suha dolina Senožeti z veliko uvalo izoblikovana podolgem ob n jem. Njeno nada l j evan j e moramo iskati prečno čez dolino Iške pr i vasici Iška, v severrio-vzhodnih pobočjih Krima pa ob Tomišlju. Mišjedolska prelomnica pomeni tudi v velikem važno potezo v reliefu. Z a k a j popolnoma določno je videti, da so planote, preostanki pontskega ravnika, k i so zapadno od Mišjedolskega preloma okrog 800—850 m visoko, na njegovi vzhodni strani za nekako 200m niže, a v Golovcu in okrog L j u b l j a n e bi bili še za 200 m niže. Očividno so se ob n j e m vršila ver t ikalna p remikan ja še zelo kasno, vsekakor še dolgo po nas tanku pontskega ravnika. Nada l je j e podčrtati , da so se ob mišjedolskem prelomu, med Veliko ter Malo goro, izvršili ugrezi Ribniškega pol ja .

Ob razmotr ivanju L jub l j anskega b a r j a se nam razodevajo znatne razlike med vzhodnim in zahodnim delom kotline. Osa-melcev, k i se dvigajo na zahodu v podolžnem osrednjem pasu, na vzhodu ni, razen n e k a j malega ob robu na Ižanskem ter razen Grmeza in Babne gorice, k i pa stoji ta tudi v drugačnem redu. Vrh tega se vzhodni del razširi proti JV, tako da Barska kotlina n i k j e r ni tako široka kako r v tem področju. Sploh imamo tu vtis, da smo v popolnoma posebnem delu celotne Barske kotline. Ko pa se oziramo po obmeji tvi tega dela, moremo ugotoviti nekatera važna svojstva. Mišjedolska prelomnica teče nedvomno v severnovzhodnem pobočju Krima mimo Tomišl ja proti SZ. Pobočje Krima j e tu strmo, nerazgibano in teče premo v podolžni dinarski smeri. V n j e m se nam dodobra ponavl ja slika, kakor jo vidimo ob ribniški Veliki gori. L j u b l j a n i kaže Krim prav ta svoja pobočja, zato se zdi L jubl jančanom mrk in teman; s a j so zares tu njegova pobočja docela brez krčevin, zarastla s samim gozdom in najpogoste je v senci. Preko B a r j a ne moremo opazovati prelomnice, toda pozornost vzbuja , da le malo m a n j kot v poda l j šku te preme črte n e k a j o osamelci, medtem ko j e v n a d a l j e v a n j u iste smeri na severnem robu

zarezana dolina med Kožar j i in Podsmreko proti Dobrovi, dolina, k i sta se v n j e j združili Gradaščica in Šujica, o kater ih upravičeno domnevamo, da sta sprva tekli naravnost proti V, t o r e j neposredno v L jub l j ansko polje.69 Vendar j e t reba podčrtati , da m a n j k a na severnem robu Ba r j a vsakršna tektonska ali geološka sled o tem, da bi se mišjedolski prelom nada l jeva l tudi t a m k a j (prim. Kosma-tovo geol. kar to , 1904). Toda črta med Tomišljem in Podsmreko — Dobrovo teče vzporedno s severnovzhodnim robom Bar ja . Za trdno j e ugotovljeno dejstvo, da j e gruda vzhodno od mišjedo.lskega preloma za kak ih dve sto metrov zaostala ob splošnem dviganju . Ker se d inarske prelomnice in zgradbene enote n a d a l j u j e j o še v Bar j e , se zdi že po tem zelo ver je tno, da se j e relativno znižanje proti zapadnejšenru delu izvršilo tudi v področju Barske kotline. Morda j e šlo tu za pravo ugrezanje .

Ali z drugimi besedami: Podoba je, da se j e vzhodni del l j u b l j a n s k e g a b a r j a ponašal kot samostojna kotlina, k i se j e grezala ob mišjedolskem prelomu, med n j im in severnovzhodnim robom, ležeča v podolžni dinarski smeri. Taka razlaga vzhodnega dela Barske kotl ine bi nas spominjala na nastanek udorine Ribniškega pol ja , ugreznjenega med Veliko in Malo goro, ne le glede na genezo, marveč tudi glede na zgradbeno lego. Sa j nam tektonsko zasnovana, presenet l j ivo ravna in dolga Zelimeljska dolina, k i se razodeva kot n a d a l j e v a n j e oroplastično in geološko vidne proge Rašice in Lašč ter vzhodnega roba Ribniškega pol ja , vs i l ju je domnevo, da moramo iskati n j e n podal jšek v premi smeri čez vzhodno progo Bar ja .

Toda tudi če so preveč hipotetična razmotr ivanja o premem n a d a l j e v a n j u dinarskih podolžnic v alpsko zgra jeno severno obrobje Bar ja , dokler se t a m k a j zares ne ugotovijo, moremo imeti za docela gotovo, da se v sa j v osredje B a r j a nedvomno n a d a l j u j e j o , s a j so to močne podolžne dinarske prelomnice, k i j ih j e mogoče spremlja t i na velike da l j ave Dinarskega gorskega sistema. Jasno je , da ne zamro na južnem robu Bar ja , marveč da se poči n a d a l j u j e j o tudi še v Bar je , vsekakor v sa j do alpsko-dinarske narivne črte. Oblika, kako se k rašk i svet od Golega polagoma spušča v Ba r j e in kako pr iha ja jo oroplastično do veljave erozijski zatoki ob Iški. Zeli-meljščici in v Dragi ter pomoli in gorice med nj imi, zbu j a vtis, kako r da se j e gruda vzhodnega B a r j a ob ugrezan ju nagnila na pošev, tako da se je n a j b o l j znižala na severu. Dejstvo, da neha jo osamelci osrednjega pasu le malo zapadneje od opisane grezajoče se proge, se zdi s tem tektonskim premikan jem sila preprosto razloženo.

S tako domnevo se u j e m a j o tudi geološko-tektonska opažanja. O b razmot r ivan ju viške terase p r i h a j a Rakovec60 do zakl jučka , da so se osrednj i deli B a r j a ugrezali na jbo l j . Vrh tega dokazuje ,

59 A. Melik, Pliocensko porečje Ljubljanice, str. 87. 60 I. Rakovec, K nastanku Ljubl janskega bar ja , G. V. XIV. 1938, str. 11.

da se j e skoro gotovo vršilo tud i d v i g a n j e severnega ob rob ja p r i Viču, z a k a j usedl ina d i luvia lnega ba r skega j eze ra j e v t ak i višini, da b i se mora lo razl i t i v L j u b l j a n s k o pol je , ako b i se bile gl inaste j eze r ske plast i naložile v s edan j em višinskem s t an ju . Podoba j e t eda j , da se j e severno o b r o b j e p r i Viču dvigalo še v mla j š i di lu-via lni dobi. Rakovec p r i h a j a do zak l jučka , da teče ob viški teras i v g lavnem alpsko u s m e r j e n prelom, ob k a t e r e m se j e B a r j e ugreznilo.6 1

Zapadni del Barske kot l ine kaže v p r imer i z vzhodnim mnogo b o l j a lpsko zgradbo. Podolžni z n a č a j p r i h a j a spričo osamelcev, nanizanih v smeri ZJZ—VSV, tem b o l j do v e l j a v e in g lavna b a r s k a r a v a n med nizem osamelcev t e r j užn im robom se zdi ko t zasuta n e k d a n j a dolina L j u b l j a n i c e . Vendar tud i d ina rsk i e lement i ne m a n j k a j o . N a j o č i t n e j e se k a ž e j o v pasu ob Poko j i šk i planoti . Toda po v r h u an t ik l ina lnega svoda teče k r e p a k d ina rsk i podolžni prelom, k a k o r j e mogoče opazovat i p r a v ob znameni tem n e k d a n j e m borov-niškem železniškem v iaduk tu . Kakor K r i m se spušča P o k o j iška p lanota v B a r j e s svoj im strmim, p remo tekočim in p r a v malo razg ibanim pobočjem, enako gosto zaras l im z gozdovi in mrk im. P r i Vrhn ik i imamo zanimivo križišče prelomov. S e m k a j sega p repoka , k i loči na čr t i Pusto po l j e (pri Logatcu) —Vrhnika t r iasne h r ib ine od k redn ih in j u r s k i h skladov; k j e in k a k o drž i d a l j e p ro t i SV ali V, j e zakr i to z b a r s k o naplavino. Podoba je , da sega borov-niški p re lom še v bližino Vrhnike od JV. N e m a r a da p r ipada legi ob t e j prelomnici m a j h e n topl i izvirek, k i ga imamo na vzhodni s t ran i v rhn i škega t r škega nase l j a , t ako imenovane F r l anove toplice (20° C).62 Osamelci pr i S in j i gorici, Blatni Brezovici in p r i Bevkah (Gradišče) so tisti, k i ne k a ž e j o n i k a k e k a r b o n s k e k rovne zgradbe v smislu Kossmatovih ugotovitev, marveč so iz istih t r iasn ih apnišk ih skladov, k a k o r j i h vidimo na obeh s t raneh Borovniške doline te r v p o l j a n s k i t r iasn i progi, p r i č e n j a j o č i med Logom ter Vrhniko. Blatna Brezovica j e v rh tega edini od ba r sk ih osamelcev, k i ima tud i v oroplas t ik i docela d inarsko smer SZ—JV. Tud i ta del B a r j a p r ipada t e d a j d ina r skemu območju .

D i n a r s k i zg radben i pas med miš jedolsk im in borovnišk im pre lomom se o d l i k u j e po znatnih nadmorsk ih višinah. Tu j e pontsk i r avn ik posebno k r e p k o d v i g n j e n do vzpet ine 850 m, tu se dvigata n a j v i š j i vzpetini ba r skega o b r o b j a gori K r i m (1107 m) ter Mokre (1056 m), v ka t e r ih o v r š j u so o h r a n j e n i celo še os tanki miocenskega ali v sekakor n a j s t a r e j š e g a ravn ika . Ni še raziskano, ali j e vsa t a š i roka zgradbena proga v vsem obsegu zares zgradbena enota in če j e ne p r e p r e z a j o po dolgem še vzporedne poči; vsekakor pa se zdi zapadni del nekol iko n iž j i . Ta proga, k i j e močno zakrase la , sega v B a r j e z n e k a k o široko vzboklino, ob k a t e r e robu ni znamen j ,

61 I. Rakovec, H geologiji Ljubljane in njene okolice, G. V. VIII. 1932, str. 69.

\

da bi potekala na tektonski črti. V n jenem n a d a l j e v a n j u vidimo v Barski kotlini poglavitne na jv i š j e in najobsežnejše osamelce, ki j e na n j i h ugotovljen nar iv karbonskih plasti na trias. Še nada l j e j e zanimivo naslednje: Na severnem obrobju imamo določen vtis, da se v dolinah, vzporednih s podolžno osjo Bar ja , v sedajn i raz-poredbi kvar t a rne nasipine kaže učinek različnega tektonskega zadržanja , k i j e vzrok različnim s topnjam zasipanja. H o r j u l j s k a dolina na pr imer j e n a j b o l j na široko zasuta, takorekoč kar po-topl jena v kvar ta rn i naplavini, toda le v področju pol janske trias ne proge. V spodnjem delu, to j e v območju karbonske ploče, nekako od Brezja navzdol, pa j e dolina tesnejša, opreml jena s ploskim dnom le v pičli širini. Geomorfološki razlogi sami temu ne more jo biti vzrok, ker ravno od Brez ja navzdol teče Šujica po samem karbonskem gradivu b*rez vsakršnega tršega vložka. Pričakovat i bi bilo, da bi bila v vsem tem pasu dolina prostornejša, z večjo š i r javo kva r t a rne naplavine nego v zgornjem delu, k j e r j e izdolbena v trših tr iasnih skladih, k j e r se j e moglo razviti bržkone celo še jezerce v diluvialni dobi. Teh presenet l j ivih razlik, nasprotujočih naravnim geološkim in geomorfološkim pogojem, si ne moremo razlagati drugače, kakor da se j e karbonski pas ob spodnjem toku Šujice v mla jš i pliocenski dobi, pa nemara še v k v a r t a r j u , močneje dvigal nego zgornj i pas. In zopet ne moremo zavrnit i domneve, da se v različnem tektonskem zadržan ju zrcali vpliv dinarskih grad-benih sil, s a j lezi prav karbonska ploča v smeri n a d a l j e v a n j a na jv i š j e zgradbene enote Ižanskega hr ibovja . Od podrobnega pri-hodnjega proučevanja v dinarskem področju na južni strani Ba r j a smemo pričakovati še marsikater ih , tudi za celotno sosedstvo Barske kotl ine važnih zakl jučkov.

Glede pol janske (lučenske) tr iasne proge j e ugotovil Kossmat, da se j e ugreznila ob zapadneje , onstran preloma Logatec—Smrečje —Trata ležeči grudi, ali z drugimi besedami: da se j e znatno m a n j dvignila nego n jeno zahodno sosedstvo. V tem delu pol janske t r iadne proge, ki se nas lan ja na Bar je , j e videti, da so doline posebno na široko zasute s kvar ta rn im drobi r jem, k a r moremo posebno dobro opazovati v Podlipski in H o r j u l j s k i dolini, tu, kakor že omenjeno, od Brezja navzgor. Dolini sta zares kakor preplavl jeni s kvar t a rno nasipino. Podobno je, da se relativno ugrezanje , ugo-tovljeno za prejšnje geološke dobe, ponavlja še v geološko sedanjost.

Kar se tiče dobrovske karbonske zone, ugotavl ja Kossmat,64 da je južni del karbonske nar ivne ploče ugrezn jen v območju B a r j a do pod 500 m nadmorske višine, medtem ko j e v predelu odtod do Pol janske doline dvignjen nekako do 800 m nad mor jem. Vprašanje , ali smemo po tem sklepati tudi na mlada ver t ikalna p remikan ja ,

02 F. Habe, Toplinski odnošaji na izvirih Ljubljanice, Geografski vestnik XII—XIII. 1937, str. 60.

63 F. Kossmat, Ueberschiebungen, str. 510. 64 F. Kossmat, Ueber die Tekt. Stellung, str. 76.

pušča pr i tem previdno odprto, toda kakor smo videli, j ih tudi geologija v novejši dobi p rav resno upošteva.05

Ljub l j ansko b a r j e se je razvi jalo n a j p r e j kot del L jub l j an i -činega porečja , kot del Ljubl jan ič ine doline, ka te re nastanek j e vsekakor vezan na tektonske zasnove, na prelome, zlasti še na alpsko-dinarski stik. Ko j e začelo od srede pliocena da l je prevla-dovati zakrasevanje , se j e Ba r j e razvi ja lo kot posebna samostojna kotlina, do neke mere s svojstvi kraškega pol ja . Podoba je, da so bila pr i tem močno udeležena tudi tektonska ugrezanja , odnosno zaos ta jan ja v splošnem dviganju , in sicer ne toliko Barske kotl ine kot celote, marveč n jen ih posameznih delov, v genetični in tektonski zvezi s posameznimi progami obrobja . Podoba j e nadal je , da se j e pri tem posebno aktivno zadržalo dinarsko področje s k repkimi podolžnimi prelomnicami, pa da so nemara tektonski premiki in nj ihovi učinki posegali tudi na severno, sicer v glavnem alpsko zgra jeno obrobje, tako da imamo t a m k a j znamenja interference obeh zgradbenili smeri, podobno kot so j ih geologi ugotovili za razna področja alpsko-dinarskega stika.

Kotlina L jub l j anskega b a r j a j e nas ta ja la kot samostojna enota med mlajš im pliocenom, a tektonski premiki so se nemara nadal je -vali še skozi kvar ta r . Mogoče ali celo ver je tno je , da se je zasipanje kotl ine začelo že ob koncu pliocena, toda o tem nam bodo mogla prinesti razčiščenje šele v r t a n j a do živoskalnatega barskega dna. D a bi bile zasipanje sprožile šele z glaciacijo povzročene nasipine Save v L jub l j anskem pol ju , se ne zdi ver je tno. Iz dejstva, da leži nad laboro iz savskega proda, ugotovljeno pr i Viču, še diluvialna glina, usedlina jezera , j e Rakovec napravi l celo zakl juček, da se savsko nas ipanje ne more šteti za vzrok za za jez i tev ." Ta zakl juček seveda ne naspro tu je po jmovanju , da j e zasipanje Save na L jub -l janskem pol ju obdobno pospeševalo zajezi tev in bilo v posameznih razvojnih s topnjah vendarle z morfogenezo v Barski kotl ini v genetični zvezi. Kakor hitro j e namreč ugotovljeno, da so diluvialne plasti na severnovzhodnem robu pr i Viču še p remaknjene , moremo in moramo upoštevati tudi možnost, da so bili višinski odnosa ji v l j ub l j anskem medgor ju obdobno taki, da so zares mogli povzročiti oviro za Ljubl jan ič in odtok, pa da so zares povzročili zajezi tev vodnega odtoka ter ojezeritev. Razmer je med savskim prodom po-vršja v območju L j u b l j a n e ter ohranjenega obrež ja mostiščarskega jezera v Barski kotlini v s trat igrafskem smislu in v višinskih odnošaj ih nam priča na nedvomen način, da j e zadnjo ojezeri tev B a r j a povzročilo zadn je veliko nas ipanje Save, tisto savsko zasi-panje, ki je ustvarilo sedanjo površje Ljubljane.07 Da je takšno

65 I. Rakovec, K nastanku Ljubljanskega bar ja , 1938, str. 9. 66 I. Rakovec, H geologiji Ljubl jane in njene okolice, G. V. 1932, str. 69. 67 Anton Melik, Ljubl jansko Mostiščarsko jezero in dediščina po njem.

Akad. znanosti in umetn. Prvi razred. Dela 5. Ljubl jana 1946, str. 11 si.

p o j m o v a n j e p r a v i l n o , n a m p o t r j u j e t u d i i z o b l i k o v a n o s t d o l i n e ob l j u b l j a n s k i j e z e r n i c i , s e d a n j i L j u b l j a n i c i , k i j e t e k l a iz m o s t i š č a r -slcega j e z e r a ob j u ž n e m r o b u s a v s k e g a v r š a j a t e r i z o b l i k o v a l a o b r e ž n e t e r a s e , v k a t e r i h se n a m še d a n e s r a z o d e v a g e n e t i č n a p o v e z a n o s t m e d s a v s k o n a s i p i n o t e r j e z e r o m v B a r s k i ko t l in i . 6 8

R e č i p a m o r e m o še s p l o š n e j e : v s e l e j , k a d a r so, r e c i m o , t e k t o n s k e p r e m a k n i t v e p o v z r o č i l e o j e z e r i t e v B a r s k e k o t l i n e , j e m o g l o in m o r a l o b a r s k o j e z e r o r a s t i t a k o v i s o k o , d a se j e p r i l a g o d i l o viš in i s a v s k e g a r e č n e g a t o k a . I n v s a k o z a s i p a n j e S a v e se j e z r c a l i l o t u d i v g l a d i n i b a r s k e g a j e z e r a , k i j e v e d n o p o m e n i l o s s v o j i m v o d n i m in m o r f o g e n e t s k i m s t a n j e m k o s s a v s k e g a f l u v i a l n e g a s i s t ema , d e l s a v s k e g a r e č n e g a r e ž i m a .

A n t o n M e l i k

LES ORIGINES DU RČSEAU FLUVIAL DE LA LJUBLJANICA

Resume

Presque tous les bassins en Slovenie sont en rappor t genetique avec les baies qui, pa r tan t de la mer pannonienne, se prolongeaient, a l 'epoque ter t ia i re jusqu 'au coeur de la Slovenie. Leurs reseaux hydrographiques ne sont que Theritage du golfe en voie de regression. On ne peut cependant a f f i rmer l ien de semblable quant au bassin fluvial de la L jub l j an ica in-fer ieure . La L jub l jan ica primit ive devait de ja en cette epoque-la evoluer comme a f f luen t de la Save hors de la zone des baies tert iaires.

Une analyse des faits morphologiques, geologiques et tectoniques a amene 1'auteur a la conclusion que la L jub l jan ica primit ive dans le ter ra in marecageux du B a r j e de L j u b l j a n a devait evoiuer dans la zone ou se ren-contrent les Alpes et le massif dinarique, puisque la ligne de demarcation entre la tectonique alpine et celle d inar ique passe exactement par le bassin de B a r j e t raverse dans toute sa longueur par le cours infer ieur de la L jubl jan ica . Le Bar je , c 'est-a-dire le baslsin du marais de L jub l j ana , ;i'est aucunement une simple formation d'erosion fluviale. Le fai t seul que les lignes de failles, les unites tectoniques et les bandes geologi ques-petro-graphiques dinariques na t t e ignen t , au Sud-Est, que le Bar je , oii leur pro-iongement est enseveli sous une epaisse eouche de depots de date recente, tandis que les montagnes qui le bordent au Nord, revelent une s t ructure absolument alpine, meri te toute notre at tention. Les contours du bassin de B a r j e a l'Est et au Sud montrent qu'ici il s'agit d'un affa issement tecto-nique du bassin de B a r j e ou du moins de certaines de ses parties. L'origine tectonique de cette zone est sur tout confirmee par le fa i t que, par des sondages, on a reussi a constater une couche de depots ext raordina i rement epaisse composee de gravier et de conglomerat au L jub l j ansko po l je qui represente pour ainsi dire un prolongement du bassin de Bar je au cours infer ieur de la Ljubl jan ica , et au B a r j e de L jub l j ana , des depots de glaise, da rg i l e , de sable et de tourbe. L'epaisseur ext raordina i re de ces depots et de ces alluvions decouverts par des sondages surtout dans ces derniers temps, confirme le fai t que dans la region de la L jub l jan ica inferieure, il s'agit en effet d 'un affaissement -tectonique dont les origines reinontent probablement jusqu 'a l 'epoque du pliocene. Cet te these est confirmee par

68 Naved. delo, str. 16 si.

les t remblement de t e r re qui, au cours de 1'histoire connue, eurent t r es souvent lieu sur ce terri toire. Le grande t remblement de t e r r e de l 'epoque recente, celui de 1895, eut egalement son centre dans le bassin f luvial de la L jub l jan ica infer ieure . Une etude geomorphologique a demontre que ia zone de 1'affaissement relatif se t rouve sur le terr i to i re du L j u b l j a n s k o po l je et du B a r j e ainsi que sur la bande de ter ra in qui, en t raversant la L jub l jan ica infer ieure, va de la region en t re la Krka et la Temenica au bassin de L j u b l j a n a suivant exactement la direction de la s t ructure dinarique. Les peneplaines pliocenes qui se t rouvent dans le milieu dina-r ique dans des al t i tudes de 800 a 850 m environ et qui, dans la region des montagnes longeant la Save en aval du bassin de L jub l j ana , ont cette meme alt i tude, sont restees, dans la zone de la L jub i jan ica infer ieure et de la zone centrale qui s 'etend sur les rives de la Krka en Basse-Carniole, de 200 a 250 et peut-e t re meme de 400 m, plus bassas.

Pour confirmer ces theses, 1'auteur donne encore quelques indications contr ibuant a la conclusion definit ive que la L jub l j an ica primit ive evoluait dans la zone de rencontre des Alpes et du massif d m a r i q u e et que la^ re-sistance plus faible du sol rocheux, dans cette zone de rencontre, etai t par t icul ierement favorable a l 'ecoulement des eaux dont elle reglait la direction. L'evolution et la formation de la L jub l j an ica sont le resul ta t de ce fait .