UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Predšolska vzgoja

Melita Rožič

ZBOROVSKO PETJE V

PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Magistrsko delo

Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Predšolska vzgoja

Melita Rožič

ZBOROVSKO PETJE V

PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Magistrsko delo

Mentorica: prof. dr. Barbara Sicherl Kafol

Ljubljana, 2018

POVZETEK

Petje je najbolj razširjena oblika glasbenega izvajanja v predšolskem obdobju. V

tem okviru je otrokov razvoj prežet s preizkušanjem in raziskovanjem zvočnega

sveta. Kakovostno glasbeno okolje otroku omogoča vzbujanje veselja do glasbe,

spodbujanje doživljanja glasbe ter razvijanje glasbenih sposobnosti in spretnosti.

V teoretičnem delu smo kot izhodišče opredelili vlogo in pomen petja, cilje pevske

vzgoje, razvoj glasbenih in pevskih sposobnosti predšolskih otrok in njihov glasovni

obseg. V nadaljevanju smo se osredotočili na oblikovanje pevskega programa,

predstavili njegove segmente in izvedbo pevske vaje.

V empiričnem delu smo preverili usposobljenost vzgojiteljev za delo s pevskim

zborom, katera merila uporabljajo vzgojitelji pri izbiri pesmi in pevskega programa,

kateri so najpogosteje izvajani skladatelji v predšolskem obdobju, in ugotavljali, s

kakšnimi težavami se vzgojitelji srečujejo pri svojem delu in katera strokovna znanja

bi še potrebovali pri vodenju in delu s pevskim zborom v vrtcu.

Ključne besede: zborovsko petje, pevski razvoj, pevski program, pevska vaja.

ABSTRACT

Singing is the most common form of musical engagement in the pre-school period.

Within this framework the development of children is pervaded with experiencing

and researching of the audio world. The musical environment at the high quality

level enables the child to excite the joy of music, stimulate the experience of music

and develops musical capabilities and skills.

In the theoretical part, the role and significance of singing, the goals of singing, the

development of musical and singing ability of preschool children and their vocal

volume were defined as the starting point. Afterwards we focused on the design of

the singing program, presented its segments and performed the implementation of

singing exercise.

In the empirical section, we examined the qualifications of the educators to work

with the choir, which criteria are used by the educators in choosing a song and a

singing program, which were most frequently sang by composers in the pre-school

period, and we also tried to establish which problems teachers encounter in their

work and what expertise they still lack to lead and work with the choir in the

kindergarten.

Key words:: choral singing, progress in singing, choir program, choir rehearsal.

KAZALO

UVOD………………………………………………………………………………………1

I TEORETIČNI DEL………………………………………………………………………3

1 PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU ........................................................... 3

1.1 VLOGA IN POMEN PETJA .................................................................................... 3

1.2 CILJI GLASBENE VZGOJE ................................................................................... 4

1.3 GLASBENE SPOSOBNOSTI ................................................................................. 9

1.3.1 Pevske sposobnosti ....................................................................................... 12

1.4 GLASOVNI OBSEG OTROK ............................................................................... 13

1.5 MOTIVACIJA ZA PETJE ..................................................................................... 15

2 PEVSKI PROGRAM ....................................................................................... 17

2.1 IZHODIŠČA ZA IZBOR PESMI ............................................................................. 17

2.2 GLASBENI ELEMENTI V OTROŠKI PESMI ............................................................. 18

2.3 ANALIZA IZBRANE PESMI ................................................................................. 20

3 ELEMENTI PEVSKE VAJE ............................................................................... 24

3.1 PRIPRAVA NA PETJE ....................................................................................... 24

3.2 UČENJE NOVE PESMI ...................................................................................... 38

3.3 GLASBENODIDAKTIČNE IGRE ........................................................................... 40

3.4 UTRJEVANJE PESMI ........................................................................................ 41

II EMPIRIČNI DEL………………………………..……………………………………..45

4 OPREDELITEV PROBLEMA ......................................................................... 45

4.1 CILJI RAZISKAVE ............................................................................................ 45

4.2 RAZISKOVALNA METODA ................................................................................. 46

4.3 RAZISKOVALNI VZOREC .................................................................................. 47

5 REZULTATI Z INTERPRETACIJO ................................................................ 49

6 ZAKLJUČEK .................................................................................................. 62

7 LITERATURA ................................................................................................. 64

8 PRILOGE ....................................................................................................... 67

KAZALO SLIK

Slika 1: a) Pravilna pevska drža, b) Nepravilna pevska drža (Žvar, 2001, str. 110) ......... 27

Slika 2: Oblika ust (Žvar, 2001, str. 113) ......................................................................... 31

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razvoj glasbenih sposobnosti. ........................................................................ 10

Tabela 2: Obseg otroških glasov po Mohorju (2008). ...................................................... 14

Tabela 3: Obseg otroških glasov po M. Voglar (1981) ..................................................... 14

Tabela 4: Obseg otroških glasov po O. Denac (1993) ..................................................... 14

Tabela 5: Tri ravni zahtevnosti nekaterih parametrov v pesmi glede na razvojne

značilnosti otrok. ............................................................................................................. 22

Tabela 8: Izhodišča za izbiranje otroške pesmi (povprečne vrednosti). ........................... 52

Tabela 9: Zastopanost skladateljev. ................................................................................ 52

Tabela 10: Stopnja strinjanja vzgojiteljev o izbiri pevskega programa (povprečne

vrednosti). ....................................................................................................................... 53

Tabela 6: Mnenje strokovnih delavcev o vodenju pevskega zbora – povprečne vrednosti.

....................................................................................................................................... 57

KAZALO GRAFOV:

Graf 1: Predstavitev vzorca glede na spol. ...................................................................... 47

Graf 2: Predstavitev vzorca glede na delovno mesto. ..................................................... 47

Graf 3: Predstavitev vzorca glede na leta izkušenj z vodenjem pevskega zbora. ............ 48

Graf 4: Predstavitev vzorca glede na formalno glasbeno izobrazbo. ............................... 48

Graf 5: Spremljanje novosti v strokovni pevski literaturi................................................... 49

Graf 6: Pridobljeno znanje za delo s pevskim zborom. .................................................... 50

Graf 7: Viri, v katerih vzgojitelji najpogosteje najdejo pesmi. ........................................... 51

Graf 8: Stopnja strinjanja vzgojiteljev o izbiri pevskega programa. .................................. 54

Graf 9: Mnenje vzgojiteljev o vodenju pevskega zbora (f). .............................................. 55

Graf 10: Potrebna znanja za kakovostnejše delo s pevskim zborom. .............................. 60

1

UVOD

»Petje je ustvarjalno-poustvarjalna umetniška dejavnost, ki posreduje posebne

glasbene vrednote, pevcem pa razvija višjo raven estetske občutljivosti.« (Žvar

2001, str. 39) S prepevanjem se otrok seznanja z lepoto slovenske ljudske in

umetne pesmi ter pesmi drugih narodov.

Zborovsko petje v predšolskem obdobju je za otroke pomembno, saj s pevskim

ustvarjanjem in poustvarjanjem razvijajo glasbene sposobnosti in spretnosti, urijo

glasbeni posluh in pridobivajo izkušnje, ki so osnova pri oblikovanju glasbenega

vrednostnega sistema (Žvar, 2007). Poleg razvijanja kognitivnega,

psihomotoričnega, afektivnega in socialnega področja vpliva tudi na vrednotni

sistem posameznika. Raziskave so pokazale (Sicherl Kafol, 2001; Denac, 2002, v

Sicherl Kafol, 2015, str. 24), »da otroci ob ukvarjanju z glasbo poglabljajo interes,

medsebojno sodelovanje, sprejemanje sovrstnikov, odgovornost za uspeh,

samokritičnost, pozornost do partnerja, pozitivna čustva in sposobnost doživete

interpretacije«. Otrok se v procesu pevskega učenja nauči sprostiti telo, pravilno

dihati, pripraviti glasilke za petje, muziciranja in prilagajanja v skupini, navaja se na

nastopanje, pridobiva samozavest, se uči vedenja v različnih razmerah in okoljih.

Spozna, da je umetnost del kulturnega življenja in je namenjena izvajalcem in

poslušalcem.

Pri načrtovanju vsebin mora biti jasno, kaj želimo pri vzgojno-izobraževalnem delu

doseči. Izhajati je treba iz razvoja glasbenih in pevskih sposobnosti posameznega

otroka in temu prilagoditi izbor pesemskega gradiva. Glede na razvojno stopnjo

otrok je treba biti pri izbiri pesmi pozoren na glasovni obseg, ritmično in melodično

strukturo pesmi, besedilo ter glasbeno spremljavo. Izbiramo pesmi, s katerimi

spodbujamo oblikovanje glasu, pravilno izreko glasov, pravilno dihanje in gibljivost

organov za artikulacijo (Denac, 2010). B. Borota (2013) meni, da je treba pesem

izbrati z znanjem, razgledanostjo po pevski literaturi in zavedanjem o lastnem

glasbenem okusu.

2

Delo s pevskim zborom od vzgojitelja terja veliko strokovnega znanja in temeljito

didaktično pripravo. Izvajanje določene pesmi zahteva poznavanje partiture,

ustvarjalni odnos do izvajanega dela in ustrezne izvajalske veščine in znanje.

Razumeti je treba obliko pesmi, obvladati njen ritem, melodijo in harmonijo, pevsko

izreko in razumeti pomen besedila, pravilno izbrati tempo in upoštevati morebitne

agogične spremembe in vzdušje, ki ga pesem zahteva (Slosar, 1996).

3

I TEORETIČNI DEL

1 PETJE V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

1.1 Vloga in pomen petja

Petje je aktivnost, s katero otrok razvija sposobnost za doživljanje in izražanje

muzikalnosti in ki mu omogoča kakovostno glasbeno vzgojo.

D. Žvar (2001, str. 39) v priročniku Kako naj pojejo otroci vlogo petja opredeljuje

kot:

seznanjanje z lepoto slovenske ljudske in umetne zborovske pesmi ter

pesmi drugih narodov in uvajanje vanjo;

razvijanje smisla za muziciranje ter usposabljanje pevcev za skupinsko

glasbeno umetniško poustvarjanje;

intenzivno razvijanje glasovne in muzikalne sposobnosti;

omogočanje praktičnega spoznavanja glasbenoteoretičnih in oblikovnih

zakonitosti in pridobivanje glasbenega besednjaka, pojmov in pravil;

omogočanje kakovostnega množičnega muziciranja in estetskega

doživljanja ter dajanje poustvarjalnega zadoščenja;

seznanjanje poslušalcev (na nastopih in koncertih) z lepoto zborovske

glasbe in omogočanje estetskega doživljanja;

vzgajanje za multikulturno družbo in hkrati razvijanje in ohranjanje lastne

kulture in naravne dediščine, skrb za prenos nacionalne in občečloveške

dediščine ter razvijanje nacionalne zavesti;

zadovoljevanje samoaktualizacijske potrebe pevcev;

vplivanje na boljše psihično počutje pevcev in poslušalcev.

Petje je ena izmed glasbenih dejavnosti, ki otroku omogoča kakovostno glasbeno

vzgojo. Otrok se nauči sprostiti telo, pravilno dihati, pripraviti glasilke za petje,

navaja se na nastopanje, pridobiva samozavest, se uči vedenja v različnih

razmerah in okoljih.

4

Nastop pred prijatelji, starši in pozneje širšim avditorijem pomeni zanj dosežek in

potrditev. Otrok spozna, da je umetnost del kulturnega življenja in je namenjena

izvajalcem in poslušalcem. Med pripravami na nastop spozna, da se je na petje

treba pripraviti. Možnost ima širiti socialne stike, uči se socialnih in drugih strategij.

Interes in veselje do petja širi tako, da svoje navdušenje prenaša na prijatelje v

skupini (Marčič, 2010).

Pesem otroku omogoča glasbeno doživljanje in mu nudi različne izrazne lastnosti

(Denac in Ilič, 1993). Petje veselih, umirjenih, nežnih pesmi mu vzbuja različna

razpoloženja. Skladnost melodije, ritma in besedila pesmi vpliva na razvoj estetskih

občutkov in glasbenega okusa. S petjem vplivamo na razvoj različnih glasbenih

sposobnosti: melodični posluh, slušna pozornost, občutek za ritem, glasbeno

pomnjenje, oblikovanje otrokovega glasu, posluh za skupinsko muziciranje. Z

vsebino pesmi si otrok širi besedni zaklad. S skupnim ustvarjanjem si oblikuje

pozitivne karakterne lastnosti (prav tam).

Inge Breznik (2016) o petju v zboru pravi: »Petje v zboru naj bo vsem v veselje,

tako zborovodji kot tudi otrokom, kajti to pomembno vpliva na pevsko izraznost,

razpoloženje in energijo nastopa na odru. Če otroci uživajo na vajah, bodo uživali

tudi na odru. Sproščeni bodo, bolj interpretativni, zborovodji bodo sledili, ker ga

imajo radi in mu zaupajo.«

1.2 Cilji glasbene vzgoje

Bistveni cilji glasbene vzgoje v predšolskem obdobju so pri otroku vzbuditi veselje

in sproščenost, mu omogočiti doživljanje glasbenih vsebin in hkrati vplivati na

razvoj glasbenih sposobnosti in spretnosti. Pri izvajanju glasbenih dejavnosti je

pomemben intenziven dražljaj, ki bo ustvaril pogoje za spontan otroški odziv, v

katerem bo otrok ustvarjalec, izvajalec in poslušalec. Vzgojiteljevo delo je

zasnovano na spodbujanju doživljanja glasbenih vsebin in metodah dela, ki

temeljijo na otroški igri. Izkušnje, posredovane otroku na predšolski stopnji, naj bi

predstavljale osnovo za razvijanje učnih procesov na višji stopnji (Denac, 2010).

5

B. Sicherl Kafol (2015, str. 18) izpostavlja: »Procesi in učinki glasbenega

poučevanja in učenja so kompleksni in v interakciji glasbenih dejavnosti omogočajo

uravnoteženi učni razvoj na afektivnem, psihomotoričnem in kognitivnem področju.

Pri načrtovanju in izvajanju glasbene vzgoje je zato pomembno, da upoštevamo

celostni, procesno-razvojni in učno-ciljni vidik.«

Z glasbenimi cilji izražamo namen glasbenega učenja. »Cilji povedo, kako se bo

otrok pod vplivom glasbene vzgoje spreminjal, z njimi označujemo procese in

dosežke učenja. Spremljamo ga na afektivno-socialnem, psihomotoričnem in

kognitivnem področju razvoja« (Sicherl Kafol, 2001, str. 96).

Klasifikacija kognitivnih glasbenih ciljev v domeni petja

Kognitivni vzgojno-izobraževalni glasbeni cilji poudarjajo pomnjenje, razumevanje

in reproduciranje naučenega (Žvar, 2001). Petje lahko pomensko vključimo v

kognitivno taksonomijo po stopnjah:

Znanje: vsebuje glasbene pojme, elemente oblikovanja interpretacije,

raznovrstnost pesemskih oblik.

Razumevanje: pomeni prenos glasbenega sporočila prek interpretacije,

oblikovanje glasbenih fraz ob izvajanju pesmi.

Uporaba: pri učenju nove pesmi in pri izvajanju znanih pesmi otroci

uporabljajo nova pevska znanja.

Analiza: vsebuje analizo ritma, melodije, dinamike, agogike, tempa,

oblikovne sheme, odnosov med frazami.

Sinteza: pomeni izdelavo ustrezne interpretacije ob primerni spremljavi.

Vrednotenje: lastnega napredka in napredka drugih (Žvar, 2001; Lešnik,

2009).

Klasifikacija afektivnih glasbenih ciljev v domeni petja

Klasifikacija glasbenih ciljev na afektivnem področju razvršča cilje glede na stopnjo

interesov, stališč, vrednot in čustev. Pri petju gre za sprejemanje ali odklanjanje

določenih pesmi (Lešnik, 2009; Sicherl Kafol, 2004). »Uresničevanje ciljev na

afektivnem področju je obojestransko povezano z realizacijo ciljev na kognitivnem

6

in psihomotoričnem področju« (Sicherl Kafol, 2004, str. 29). Petje lahko pomensko

vključimo v afektivno taksonomijo po stopnjah:

Sprejemanje: ob petju se otrok zaveda slušnega dražljaja in aktivno posluša

svoje izvajanje in izvajanje drugih.

Reagiranje: otrok se ob petju odziva na zunanje pobude, ob pevski

dejavnosti uživa in kaže interes za njo.

Usvajanje vrednot: spoznava in sprejema vrednote pevske dejavnosti,

upošteva lasten interes in nagnjenja, lastne vrednote želi posredovati

drugim.

Organiziranje vrednot: otrok konceptualizira lastne vrednote. Ob redni

pevski dejavnosti si ustvarja svoj individualni vrednostni sistem.

Karakterizacija vrednot: otrok si ustvarja stabilen vrednostni sistem za

prihodnost, petje postaja del njegovega prostega časa (Žvar, 2001; Lešnik,

2009).

Klasifikacija psihomotoričnih glasbenih ciljev v domeni petja

»Glasbeni cilji psihomotoričnega področja omogočajo razvoj glasbenih

sposobnosti, spretnosti in znanj« (Sicherl Kafol, 2004, str. 32). Petje lahko

pomensko vključimo v psihomotorično taksonomijo po stopnjah:

Percepcija: senzorna stimulacija (sprejemanje dražljajev), selekcija

stimulusov (zmožnost koncentracije na določeno informacijo, ki jo otrok

sprejema kot napotek za petje) in prevajanje dražljaja (udejanjanje v petju).

Pripravljenost na akcijo: vključuje prilagoditev organizma za pevsko

dejavnost.

Vodeni odgovori: otrok pevsko izvedbo prilagodi navodilom vzgojitelja.

Mehanizacija odgovorov: gre za avtomatizacijo motoričnih reakcij, ki se pri

petju s časom pokaže v vokalni tehniki.

Kompleksni odgovor: pomeni gotovost v izvajanju in obvladovanje pevskih

spretnosti do avtomatizma.

Samoiniciativno reagiranje: ustvarjalno kombiniranje psihomotoričnih

spretnosti (Žvar, 2001; Lešnik, 2009).

7

Splošni cilji zborovskega petja v vrtcu

Splošne cilje zborovskega petja v predšolskem obdobju je I. Breznik (2016)

opredelila:

Otroci:

prek petja čustveno doživljajo glasbo in se pevsko izražajo;

razvijajo elementarni glasbeni posluh in pevske spretnosti;

sodelujejo na prireditvah v vrtcu (čim več nastopajo v ožjem okolju);

spoznavajo slovensko zborovsko zakladnico (slovenske ljudske in umetne

otroške pesmi);

spoznavajo ljudske pesmi drugih kultur in narodov;

skupinsko muzicirajo in prek tega razvijajo kulturo odnosov.

Posamezni cilji pri enoglasnem otroškem zboru.

Pri oblikovanju glasu naj otrok:

odkrije, kaj lahko stori s svojim glasom;

spozna zven svojega glasu, višino, jakost in barvo ter jo poskuša opisati;

usvoji osnove dihanja;

doživi glasovne zmožnosti s pomočjo živalskih glasov, s klicanjem imen itd.;

poišče vokale in njihove resonance;

z igro išče napetost prepone;

s pantomimo ustvari telo za inštrument (Žvar, 2001, str. 43).

Opredeljeni cilji in vsebine dopuščajo svobodno izbiro zborovske literature, ki

vzgojitelju omogočajo razvijati otrokove glasovne in druge glasbene sposobnosti,

spretnosti in znanja.

Opredeljenost ciljev in dejavnosti s področja petja v kurikulu za vrtce

Glasbena vzgoja je v kurikulu za vrtce opredeljena kot sestavni del področja

dejavnosti umetnosti.

Globalni cilji in cilji kurikula (1999) za področja petja so:

razvijanje, izražanje in komuniciranje z umetnostjo;

8

spodbujanje radovednosti in veselja do umetniških dejavnosti, umetnosti in

različnosti;

spodbujanje doživljanja, izražanja in veselja do lepote;

uporaba in razvijanje spretnosti; spoznavanje, raziskovanje,

eksperimentiranje z umetniškimi sredstvi (telesom, glasom, materiali,

predmeti, inštrumenti, tehnikami in tehnologijami) in njihovimi izraznimi

lastnostmi.

Primeri dejavnosti kurikula (1999) za področje petja.

Otrok:

poje otroške ljudske in umetne pesmi v obsegu svojega glasu;

ritmično izreka ljudske in umetne otroške šaljivke in izštevanke;

ritmično izreko in petje spremlja z različnimi glasbili ali gibanjem;

doživlja in opazuje igranje ter petje odraslega in starejših otrok;

doživljanje ene umetniške zvrsti izrazi v drugi;

se sreča z ljudsko umetnostjo in obrtjo.

V sklopu glasbene dejavnosti petje pesmi in ritmično izrekanje besedila poleg ciljev

in dejavnosti, opredeljenih v kurikulu za vrtce, načrtujemo tudi glasbene cilje, ki se

konkretno nanašajo na petje pesmi.

Glasbeni cilji za prvo starostno obdobje:

»Otrok doživi pesem; pozorno prisluhne pesmi; delno usvoji pesem; sproščeno

pripeva pesem; izraža veselo razpoloženje ob učenju nove pesmi; pesem zapoje

doživeto; pesem zapoje z upoštevanjem dinamičnih posebnosti pesmi – glasno in

tiho; pesem zapoje z upoštevanjem tempa – hitro in počasi; petje pesmi ustvarjalno

spremlja z lastnimi in drugimi glasbili in gibanjem; pozorno prisluhne lastnemu

posnetku pesmi; pozorno prisluhne, kako so pesem zapeli drugi otroci« (Denac,

2011, str.7).

Glasbeni cilji za drugo starostno obdobje:

»Otrok samostojno in odločno ponovi začetni ton pesmi; izbere in zapoje pesem,

ki mu je všeč; samostojno zapoje solistični del pesmi; spodbuja prijatelja za

skupinsko in samostojno petje; pri petju v zboru je pozoren na skupni začetek in

9

zaključek; pri petju v zboru se prilagodi skupini z medsebojnim poslušanjem in

upoštevanjem dogovorov; prepozna pesem po melodiji; kaže občutljivost za

estetsko izvajanje pesmi; pesem zapoje doživeto, značaju in vsebini pesmi

primerno; pesem zapoje z upoštevanjem dinamičnih posebnosti pesmi –

naraščanje in pojemanje glasnosti; pesem zapoje z upoštevanjem agogičnih

posebnosti pesmi – pohitevanje in zadrževanje v tempu; na znak dirigenta skupaj

z drugimi otroki začne in konča peti pesem; pesem zapoje z natančno izreko

glasov, navaja se na pravilno dihanje pri petju pesmi; loči med izvajanjem melodije

pesmi v visoki, srednji in nizki legi; spozna pomen pojmov: ljudska pesem, ljudski

godci, zbor, solist, dirigent, zborovodja; ovrednoti lastno in tuje petje; ritmično

izreka izštevanke, deklamacije, rimana besedila« (prav tam).

1.3 Glasbene sposobnosti

Cilj pevske vzgoje je razvijanje pevskih sposobnosti za aktivno muziciranje. Da bo

otrok lahko dograjeval sposobnosti za pevsko izvajanje, je treba poznati stopnje in

strukturo pevskih ter glasbenih sposobnosti otrok (Žvar, 2001).

Po mnenju O. Denac (2010) je predšolsko obdobje pomemben čas za razvoj

glasbenih sposobnosti. Pri svojem delu moramo biti seznanjeni s stopnjami in

strukturo glasbenih sposobnosti, da bi lahko z ustreznimi metodami dograjevali

otrokove sposobnosti za petje, igranje inštrumentov, gibanje ob glasbi,

pridobivanje glasbenih pojmov in spodbujanje otrokove glasbene ustvarjalnosti.

Otrokove glasbene in pevske sposobnosti se razvijajo na podlagi psihofizičnih

zasnov in z dejavnostmi v njegovem stimulativnem okolju. »Po Gordonu ima otrok

ob rojstvu določen potencial glasbenih sposobnosti, ki se lahko pod vplivom

spodbudnega zvočnega okolja razvijajo in v nasprotnem primeru zamirajo« «

(Sicherl Kafol, 2001, str. 85). Okolje, v katerem otrok živi, lahko položi temelje za

razvijanje njegovega zanimanja do glasbe in v najenostavnejši obliki razvija tiste

elemente, na katerih je zasnovana glasbena vzgoja, to pa sta glasbeni posluh in

otrokov glas ter občutek za ritem. Pogoj, da se dispozicije razvijajo v sposobnosti,

je otrokova lastna aktivnost (Denac, 2010). Glasbeni razvoj vključuje elementarne

glasbene sposobnosti in sposobnosti višjega reda.

10

Elementarne glasbene sposobnosti

Ritmični posluh (natančna izreka ritmične vsebine);

melodični posluh (natančno zadevanje melodije) (Sicherl Kafol, 2001;

Denac, 2010);

glasovna sposobnost (razvita psihomotorika, razvit pevski aparat, glasovna

tehnika, obseg glasu);

sposobnost glasbenega spomina (spomin na kvaliteto, intenziteto, dolžino

tona in tonskih kompleksov).

Glasbene sposobnosti višjega reda

Harmonski posluh (občutek za sozvočje);

sposobnost estetskega oblikovanja in vrednotenja (Sicherl Kafol, 2001;

Žvar, 2001; Denac, 2010);

analitično poslušanje (Sicherl Kafol, 2001).

Sposobnosti višjega reda se začnejo razvijati med šestim in devetim letom,

intenzivneje pa se razvijajo po enajstem letu starosti (prav tam).

D. Žvar (2007) meni, da je za razumevanje recepcije otroške zborovske pesmi

nujno preučevanje otrokovega glasbenega razvoja.

Tabela 1: Razvoj glasbenih sposobnosti.

Približna

starost

Razvoj glasbenih sposobnosti

0–6 mesecev otrok prepozna glas in ga razlikuje od glasov drugih

oseb, prednost daje materinemu glasu pred preostalimi;

prednost daje glasbi pred drugim hrupom;

odzove se na bitje srca;

razlikuje med visokimi in nizkimi toni, glasnimi in tihimi

zvoki;

prepoznava menjave ritmičnih vzorcev;

občuti razlike v višini in barvi tona;

razlikuje melodične kunture (obrise);

11

prepoznava transpozicijo melodije v drugi tonski način;

6–12 mesecev razlikuje triglasno melodijo od netriglasne;

prednost daje triglasni melodiji;

prednost daje muzikaličnim frazam v primerjavi z

nemuzikaličnimi;

1–2 leti kratkotrajno sinhronizira ritmično gibanje;

prepozna določene melodije med drugimi;

3–4 leta grobo razlikuje med počasi in hitro;

prepozna veder in žalosten izraz na osnovi različnih

harmonij;

prepozna veder in žalosten izraz na osnovi tonske lege

(visoko – nizko) in tempa (hitro – počasi);

prepozna zvočne barve inštrumentov in jih uredi v

skupine;

5–6 let prepozna barve inštrumentov ali jih uredi znotraj

skupine;

s ploskanjem imitira preprost ritmični vzorec;

razlikuje polton znotraj glasbenega konteksta;

opazi spremembo tonskega načina v oddaljeno

tonaliteto, ima občutek za tonalni center;

za ponazarjanje melodije uporabi simbolni zapis;

dobi občutek za trajanje;

prepozna pretransponirane tonalitete v druge tonalitete;

vztraja pri metrumu in enostavnem ritmu in petju;

razume pojme visok – nizek, navzgor – navzdol;

presoja konsonance in disonance, tonalnosti in

atonalnosti, metrične in nemetrične organizacije;

7–8 let začenja razlikovati harmonije, dobiva

občutek za tonaliteto;

razumeva pojma visoko – nizko;

ima razvitejši občutek za metrum;

12

dojema več aspektov hkrati (na primer melodično

konturo in ritem, konservacijo);

ima večjo občutljivost za razlikovanje stilov;

8–9 let prepozna durovo in molovo tonaliteto;

10 let in več razumeva temeljne funkcije kadenc (»slišanje

harmonij«).

Vir: (Gembris, 1995; v Žvar, 2007, str. 50)

1.3.1 Pevske sposobnosti

Razvoj pevskih sposobnosti je tesno povezan z razvojem glasbenih sposobnosti.

Delimo jih na aktivne, ki vključujejo sposobnosti za izvajanje, razvit pevski organ,

razvite sposobnosti poslušanja, slišanja in reproduciranja tona, in pasivne pevske

sposobnosti, ki vključujejo razvitost sposobnosti poslušanja in slišanja tona, ki ga

otrok ni zmožen reproducirati oziroma izvajati (Žvar, 2007).

Razvojne stopnje petja:

prvo leto: bebljanje, igra in eksperimentiranje z glasom, gibanje v majhnem

tonskem obsegu, ponavljanje posameznih tonov, imitacija med intonacijo in

govorom;

do drugega leta: igra in eksperimentiranje z glasom kot v 1. letu,

prepoznavni začetki pesmi, brez ritmične in melodične organizacije,

ponavljanje kratkih fraz v različnih tonskih legah in spremenljivem tonskem

načinu, prednjačijo mali intervali, postopno širjenje k velikim intervalom

(nekako do kvarte ali kvinte);

do tretjega leta: poznavanje melodij v lastnem obsegu, poskus posnemanja

pesmi, začetki spontanega petja pesmi; predstava o obrisu pesmi,

prepoznavanje ritmične organizacije petja, določenost melodičnega ritma z

govornim ritmom, kontroliranost tonske višine, neutrjenost tonskega načina,

nestabilna intonacija;

do četrtega leta: pravilnost petja pesmi glede na besedilo, jasnost intervalnih

struktur, negotovost glede občutka za tonaliteto;

do petega leta: prepoznavanje naučenih pesmi, obvladovanje metruma,

intervalov in tonskih načinov, širjenje pesemskega repertoarja;

13

do šestega leta: dobro reproduciranje pesmi, občutenje celote pesmi,

občutenje stabilnega tonskega načina, občutenje prehoda v oddaljen tonski

način, razvoj obsega glasu do intervalne none, občutek za čvrst metrum

(Gembris, 1995; v Žvar, 2007, str. 51).

Ker otroci v predšolskem obdobju še nimajo občutka za tonaliteto, pesem zapojejo

v legi, ki ustreza njihovemu glasu. Tudi muzikalni otroci lahko pri skupinskem petju

ostanejo v svoji tonaliteti, kar pa ne pomeni, da niso talentirani. Nekateri že pri dveh

ali treh letih zapojejo določene odlomke pesmi, drugi otroci v tej starosti so

sposobni zapeti le grob približek pravilne melodije in ritma pesmi. Brez

načrtovanega vzgojno-izobraževalnega procesa se nekatere sposobnosti ne bi

mogle razvijati naprej, zato je pomembno širiti otrokov pesemski program.

1.4 Glasovni obseg otrok

Pri delu z zborom je pomembno dobro poznavanje obsega otroških glasov, saj

vsako preseganje navzdol ali navzgor otroku škoduje. Na osnovi tega bomo izbrali

primerno pevsko literaturo, ki bo ustrezala glasovnemu obsegu otrok glede na

starost.

H. Fojkar Zupančič (2006) pravi: »Ne smemo spregledati dobronamernosti

odraslih, ki z otroki sicer pojejo, vendar v legi, ki odraslim ne povzroča napora, za

otroke pa je občasno pod njihovim obsegom. Nekateri otroci se zahvaljujoč

izjemnim zmogljivostim njihovega pevskega inštrumenta in dobremu posluhu sicer

prilagodijo petju odraslega, mnogi pa zaradi tega pojejo le na treh ali štirih spodnjih

mejnih tonih in seveda intonančno nezadostno. Zaradi tega se včasih zgodi, da

kakšnega otroka neopravičeno označimo, da je brez posluha. Če se želi starš oz.

učitelj izogniti težavam pri otroških glasovih že v najzgodnejši razvojni fazi, se mora

glasovno prilagoditi otrokovemu obsegu.«

Večina otrok pevsko ustvarja znotraj naravno omejenega pevskega obsega. Avtorji

v svojih raziskavah o razvitosti otroških glasov v zgodnjem obdobju navajajo

različne rezultate.

14

Mohor (2008) je obseg otroških glasov razdelil na štiri razvojne faze, ki so z redno

vajo uresničljive.

Tabela 2: Obseg otroških glasov po Mohorju (2008).

Starost Glasovni obseg

0–3 let f¹–c²

3–6 let e¹–e²

6–10 let c¹–f² (c³)

10–15 let a–a² (c³)

M. Voglar (1981) je otrokov glasovni obseg razdelila na začetnega in poznejšega,

ki ga otrok pridobi z redno vajo.

Tabela 3: Obseg otroških glasov po M. Voglar (1981)

Starost Začetni obseg Pozneje

3–4 let e¹–a¹ d¹–a¹

4–5 let d¹–a¹ d¹–h¹

5–7 let d¹–h¹ d¹–c²

izjemoma do c¹

Glasovni obseg je odvisen od starosti otrok in prirojenih fizioloških posebnosti,

dispozicij in lastne glasbene aktivnosti otrok, zato so zaradi različnih individualnih

zmožnosti otrok možna odstopanja. Težiti moramo k zviševanju in ne zniževanju

glasovnega obsega (Denac, 1993). O. Denac (1993) predlaga, da pri interpretaciji

umetnih ali narodnih otroških pesmi, kjer gre za reprodukcijo ritmično-melodične

strukture, upoštevamo naslednji glasovni obseg:

Tabela 4: Obseg otroških glasov po O. Denac (1993)

Starost Glasovni obseg

2–3 let e¹–a¹

3–4 let d¹–a¹

4–5 let d¹–h¹

5–7 let c¹–c² ali d²

15

Poznavanje obsega otroških glasov pomaga pri izbiri pevskega programa.

B. Borota (2011) meni, da so v praksi mejne višine glasov pogosto odvisne od

strokovnih in sistematičnih pevskih vaj, ki vključujejo vaje za vokalno tehniko in

širitev obsega pevskih glasov.

1.5 Motivacija za petje

Motivacija je pomemben element pevskega ustvarjanja, saj zagotavlja večjo

učinkovitost, kakovost in uspešnost učenja. Potrebna je pestra in raznolika vaja, ki

bo vsebovala kakovostno glasbo, zanimive učne metode in dobro časovno

organizacijo. Pomembno je, da pri otroku vzbujamo veselje in sproščenost, mu

dajemo občutek, da je sposoben opraviti svojo nalogo in v pevskem zboru ni odveč,

da je aktiven v celotnem procesu, mu omogočamo doživljanje glasbenih vsebin in

hkrati vplivamo na razvoj glasbenih sposobnosti in spretnosti.

Petje v skupini bo otrokom v večje veselje, če bomo upoštevali naslednje:

pesem mora biti prisotna v vsakdanjem življenju otrok kot nekaj

samoumevnega;

petje je izraz čutnega stanja, predpostavlja povečano emocionalno

pripravljenost, ki pa ni prisotna pri vseh otrocih v enakem času, zato jih ne

silimo k petju;

interes za pesem vzbudimo z zgodbo, lutko, uganko, razgovorom, igro, kar

omogoča, da pesem nekolikokrat ponovimo, pri tem pa otroci ne bodo

občutili dolgčasa;

interpretacija pesmi mora biti doživeta in estetska (izraznost, dinamika,

tempo, dihanje, fraziranje, dikcija). Pomembno je, da otroci pri prvem

srečanju s pesmijo to čustveno doživijo kot celoto. Začetno usvajanje pesmi

mora biti celostno v vseh starostih;

pesem pojemo v zapisani intonaciji in jo pred vsakim izvajanjem intoniramo;

izbrati moramo otrokom in času primerno pesem. Pri otrocih v predšolskem

obdobju vzbuja interes za pesem besedilo, ki jim omogoča razumevanje

vsebine pesmi. Prednost dajemo pesmim z enostavnimi, otrokom

razumljivimi besedili, ki imajo umetniško vrednost. Ob besedilu pesmi

16

moramo biti pri izbiri pozorni tudi na njene glasbene posebnosti (melodija,

ritem, tempo, dinamika). Ugotoviti moramo, ali je obseg melodije pesmi

primeren glasovnemu obsegu otrok;

spodbujamo iniciativen in kritičen odnos do pesmi ter jih povabimo k izbiri in

oblikovanju interpretacij (Denac, 2010, str. 56).

Eden od močnih motivatorjev in spodbud za petje so tudi nastopi. Otroci bodo bolj

zavzeto sodelovali na pevskih vajah, če bodo vedeli, da bodo svoj trud in

pridobljeno znanje predstavili tudi širšemu občinstvu.

17

2 PEVSKI PROGRAM

Pevski program je poleg pevcev in zborovodje pomemben dejavnik zborovskega

petja. Vsebina pesmi je močno motivacijsko sredstvo. Otroci bodo pesem peli le

tedaj, če se bodo v njej zrcalili njihov svet, čustva in predstave.

Otroška pevska literatura je zelo bogata. Izbor pevskega programa je odraz

razgledanosti vzgojitelja po glasbeni literaturi, ki izraža tudi njegov glasbeni okus.

Če nas pesem prevzame in nagovori, bomo to veselje in navdušenje prenesli tudi

na otroke.

2.1 Izhodišča za izbor pesmi

B. Sicherl Kafol (2001, str. 123) navaja, da je pri izbiri glasbenih vsebin treba

upoštevati raven glasbenega in splošnega razvoja otrok ter merila umetniške

vrednosti gradiva. Pri izboru pevskih vsebin je treba enakovredno vključevati

ljudsko in umetno pesem domačih in tujih avtorjev.

Pri načrtovanju vsebin mora biti jasno, kaj želimo pri vzgojno-izobraževalnem delu

doseči. Program mora biti premišljen in ciljno naravnan. B. Borota (2013) in O.

Denac (2010) navajata, da je pri izbiri glasbenih vsebin treba upoštevati:

izkušnje ter splošni in glasbeni razvoj otroka;

raznolikost vsebin, značilnost okolja, v katerem otrok živi in iz

katerega izhaja;

umetniško vrednost glasbenega dela;

območje nadaljnjega razvoja na področjih govora in glasbenega

izvajanja;

upoštevati je treba načelo postopnosti (od lažjega k težjemu);

interes otroka.

M. Voglar (1987), D. Žvar (2001) in A. Pesek (1997) pa navajajo, da je pri izbiri

pevskih vsebin treba slediti naslednjim kriterijem:

obseg pesmi naj ne presega razvojne stopnje in izvedbene možnosti pevcev;

izbira pesmi v duru, molu ali prehajanje iz dura v mol;

18

melodična in ritmična motivika naj vsebuje ponavljanja, vzorci pa naj bodo

kratki in enostavni;

izbor pesmi z estetsko vrednostjo, raznoliko in pestro vsebino, ki izhaja iz

otrokovega sveta (umirjene, zabavne, živahne skladbe) in jih otrok z veseljem

izvaja;

razumljivo besedilo, ki je hitro zapomljivo;

primernost besedil (izbor besedil, ki otroka osrečujejo in dvigujejo);

pesmi so po obliki lahko eno-, dvo- ali tridelne.

2.2 Glasbeni elementi v otroški pesmi

Pri izbiri pesmi je treba biti pozoren na melodijo, besedilo, harmonijo, ritem, metriko

in glasbeno spremljavo. Omenjeni elementi ne smejo biti prezahtevni, saj bodo

otroke odvračali od tega, da bi pesem celostno doživeli in jo takšno posredovali

poslušalcem.

Melodija

»Najpomembnejši element v otroški pesmi je melodija, ki jo opredelimo kot vrsta

tonov različnih višin in trajanj, oblikovanih v smiselno celoto« (Žvar, 2012, str. 32).

Melodija v otroških pesmih je pretežno durova, redkeje molova, ki je grajena

postopoma in največkrat poteka v sekundnem postopu. Tipična za otroško

melodijo je tudi pentatonika, ki najbolj ustreza otroškemu glasbenemu izrazu in

doživljanju. Kromatična struktura je v pesmih izjema, saj direktni kromatični postopi

otežujejo intonacijo. Kromatični postopi se pojavljajo, ko harmonija pesmi podpira

in olajša intonančno čisto izvajanje. Intervalni obseg melodije pesmi ne sme

presegati obsega otroškega glasu. Za mlajše otroke so primerne pesmi s tri-, štiri-

in pettonskim obsegom, enkrat črtani g je osrednji ton otrokovega glasovnega

obsega, tonski obseg postopoma širimo navzgor na šest tonov in eno oktavo (Žvar,

2007 a, 2012).

19

Glede na glasovni obseg otrok M. Voglar (1981, str. 52) govori o štirih melodičnih

območjih, primernih za izvajanje pesmi.

Prvo melodično območje

Tonski obseg od druge do pete, šeste ali sedme stopnje, pri katerem je izpuščena

tonika.

Pesmi so intonirane v C-, D- ali B-duru.

Drugo melodično območje

Obsega tone od prve do šeste ali celo sedme stopnje. Pesmi so zapisane v D-, E-

in Es-duru.

Tretje melodično območje

To območje ima toniko v sredini svoje melodije. Obseg zajema tone med peto

oziroma šesto lestvično stopnjo ter drugo, tretjo, četrto ali peto stopnjo v naslednji

oktavi. Intonirane so v G- ali F-duru.

Četrto melodično območje

Zajema melodije z razponom od prve do osme lestvične stopnje. Notirane so v B-

, H- in C-duru.

Besedilo

Besedilo in melodija pesmi sta medsebojno tesno povezana, saj je besedilo v

glasbi tudi njeno izrazno sredstvo, ki okrepi umetniško doživljanje. Tudi otrok si

spontano izmišlja besedilo na znano melodijo ali besedilo in melodijo. Odnos

melodije in besedila v otroški zborovski literaturi je praviloma tak, da ima vsak ton

svoj zlog. Takrat govorimo o silabičnem postopu. Ko pa se en zlog besedila izvaja

na dva, tri ali več tonov, odvisno od govorne dolžine zloga, govorimo o

melizmatičnem izvajanju. Za ta način izvajanja so najprimernejši zlogi, ki

vključujejo vokala a in o. Izvajalsko pa takšen način izvedbe ne bo čist, ker pri

otrocih preponsko pevsko izvajanje tehnično ni dovolj razvito (Žvar, 2012).

Harmonija

Harmonija v otroški pesmi je diatonična, klasično terčna. Modulacije so

uporabljene redko, praviloma diatonične (prav tam).

20

Ritem in metrika

Ritem v otroških pesmih je enostaven in temelji na osnovnih enotah ritma. V glasbi

se izkazuje pretežno kot menjavanje različno dolgih zvočnih trajanj (kratko, dolgo)

in različnih zaporedij poudarjenih in nepoudarjenih dob (Borota, 2011). Pesmi

morajo biti ritmično poudarjene, saj je punktiran ritem in več tonov na en zlog

besedila za otroke prezahtevno in nenaravno (Žvar, 2002). Tudi metrika je

enostavna, največkrat se v zborovski literaturi uporablja 2/4-, 3/4-, 4/4- in 6/8-takt

(Žvar, 2007 a).

Glasbena spremljava

Pomembna sestavina zborovskega petja je tudi glasbena spremljava. Glavni

namen spremljave je, da pesem dopolnjuje, pogosto pa je tudi harmonična in

melodična podpora za intonacijo ter element večjega barvnega zvočnega efekta.

Instrumentalna skladba ima po navadi krajši uvod, ki poslušalca uvede v pesem,

pevcu pa služi kot izhodišče za intonacijo, velikokrat se pojavlja tudi kot prehod

med posameznimi deli pesmi (Žvar, 2007 a, 2012). M. Voglar (2009) o spremljanju

pravi: »Če otrokovo petje spremljamo z ustreznim inštrumentom, je to lahko

prijetna popestritev, poživitev in obogatitev. Otrokom je všeč, da jih vzgojiteljica

spremlja. Inštrumentalna spremljava je lahko koristna melodična opora petju.

Pesem spremljamo zlasti takrat, ko otroci pesem že poznajo, včasih pa tudi med

usvajanjem.«

2.3 Analiza izbrane pesmi

B. Borota (2013) poudarja, da je treba pesem izbirati z znanjem, razgledanostjo po

pevski literaturi in zavedanjem o lastnem glasbenem okusu. Pomembna sta

empatija in pozitiven odnos do izbrane pesmi, ki jo bomo pozneje prenesli na

otroke. Ko pesem izberemo, sledi njena analiza, s katero želimo ugotoviti:

umetniško vrednost pesmi;

raven zahtevnosti – ali je pesem primerna za učenje glede na glasbene in

govorne zmožnosti otrok;

možnost za načrtovanje kompleksne glasbene dejavnosti, ki bi poleg petja

vključevala še ustvarjanje, igranje na glasbila ali gibanje.

21

Celovita analiza pesmi vključuje: bibliografske podatke, analizo besedila in

glasbene vsebine ter motivično in oblikovno analizo.

Pri bibliografski analizi poiščemo podatke o: skladatelju; okoliščinah nastanka

pesmi; pesniku oziroma piscu besedila, pri ljudski pesmi pa značilnosti glasbe

pokrajine ali države, iz katere pesem izvira (Borota, 2013).

Analiza besedne vsebine nam pomaga ugotoviti: o čem pesem pripoveduje in

njeno razpoloženje in doživljanje (prisrčno, nežno, ljubko, spevno, šaljivo, odločno,

korakoma); obliko pesmi (umetniška vrednost, različno število kitic, ponavljanje

besed, zaporedna rima, besedni ritem, onomatopoetični izrazi – glasovno slikanje,

posnemanje naravnih glasov); raziščemo novo besedišče, narečne besede

(Borota, 2013; Denac, 2012).

Z analizo glasbene vsebine ugotovimo: tonaliteto oziroma tonovski način (dur, mol,

tonski način, pentatonika); motive, melodični potek in obseg melodije (tonaliteta,

intervali, smer gibanja in razpon melodije); taktovski način (dvo- ali tridobni,

osnovni ali sestavljeni, mešani); ritem in značilne ritmične motive (mera, takt,

ritmične vrednosti, ritmične posebnosti, ponavljajoči se ritem) (Borota, 2013).

Melodična analiza motivov nam pove: razpon melodije, intervale in tonaliteto

(Danec, 2012), dolžino in število motivov, ki jih v notnem zapisu označimo, in

določimo še pevski vdih in fraze ter oblike motivičnega dela (ali se motivi

ponavljajo, variirajo ali so različni) (prav tam).

Oblikovna analiza nam odgovori na vprašanje o številu kitic, ali ima vsaka kitica

isto melodijo ali se med prehajanjem v kitice melodijo menja (prav tam).

Z analizo interpretacije, ki izhaja iz vsebine, določimo, kako bomo pesem zapeli.

Pri interpretaciji določimo tempo izvajanja (zmerno, živahno, počasi, gibko,

razgibano, hitro in zadrževanje v tempu), dinamiko (srednjeglasno, tiho, glasno,

naraščanje in pojemanje v glasnosti), artikulacijo in agogiko. Izhodišče za

oblikovanje interpretacije je besedilo (prav tam).

Dirigiranje. Ugotovimo taktovski način, izberemo dirigentsko shemo. Pozorni

22

moramo biti na vzmahe in zaključne gibe. Otroke navajamo na neverbalno

usmerjanje, ki ga prepoznamo v vzpostavljanju očesnega stika z otroki, v govorici

telesa in dirigiranju oziroma taktiranju.

Posebnosti. Prav tako je potreben natančen pregled notnega zapisa, ki mogoče

vsebuje opombe skladatelja (posebni načini izvedbe: glissandov, zvočnih slik,

izvedbe govorjenih delov besedila, glasbene oznake) (Borota, 2013).

Rezultat analize pesmi je tudi presoja, ali je pesem primerno zahtevna za izbrano

skupino otrok. B. Borota (2013, str. 61–62) je kriterije za izbor pevskega gradiva

strnila v tabeli od manj zahtevnih do zahtevnejših, glede na pevski obseg in obseg

melodije pesmi.

Tabela 5: Tri ravni zahtevnosti nekaterih parametrov v pesmi glede na razvojne značilnosti otrok.

3- do 4-letni 4- do 6- letni 6-letni in starejši

Pevski obseg

e¹–a¹ (d¹–a¹) d¹–a¹ (d¹–h¹) d¹–h¹ (c¹–d²) Tonaliteta

Pentatonika, lahko tudi dur (brez I. lestvične stopnje)

pentatonika dur

dur mol drugi tonovski načini

Melodično območje pesmi

od III. do VI. lestvične stopnje

središče območja okrog V. stopnje

od I. do VI. lestvične stopnje

smer melodije od V. k I. stopnji

melodija se konča na I. stopnji

obseg melodije do oktave

območje spodnje dominante

smer gibanja melodije od tonike k dominanti in od spodnje dominante k toniki

začetek in/ali konec melodije na toniki

Melodični motivi

kratki, ponavljajoči se malotonski (terca,

sekunda) motivi iz treh tonov

(V., III. in VI. stopnja)

eno- ali dvotaktni motivi

malotonski, iz treh ali štirih tonov

lestvični postopi iz treh tonov

dvotaktni motivi motivi razloženega

akorda motivi z večjim

skokom (do kvinte, najprej v smeri navzdol)

lestvični motivi

23

Metrum

dvodobni tridobni sestavljeni in mešani menjava metruma po

delih pesmi

Ritmični motivi in tonska trajanja

ponavljajoči se, na koncu motiva krajša pavza

grajeni na zlogovnem ritmu besedila

osminke, na koncu motiva četrtinka

grajeni na zlogovnem ritmu besedila

daljše tonske vrednosti predvsem na koncu motiva

motivi z ritmičnimi variacijami

triola in ritmične posebnosti

krajši govorjeni deli, ritmično urejeni

Oblika pesmi in struktura besedila

enodelna pesem ena ali dve kitici malo besedila,

ponavljajoče se besede

refren na koncu kitice

dvodelna pesem več kitic besedišče, ki je

otroku poznano, stalne besedne zveze

refren na začetku, med kitico ali na koncu

tridelna pesem prekomponirana

pesem narečje

Tempo

zmerni zmerni manjše spremembe

tempa po kiticah

počasnejši in hitrejši tempo

agogične spremembe

Dinamika

srednjeglasno brez dinamičnih

sprememb

kontrast (glasno/tiho) med pesmimi

naraščanje in pojemanje v povezavi z upočasnjevanjem ali pohitevanjem

Artikulacija

naravno oziroma legato petje

vezano petje (legato) krajši posamezni toni

(staccato) v povezavi s tonskim slikanjem

legato non legato staccato

Fraziranje

preseči refleksni dih po vsakem zlogu oziroma besedi

z dihom izvesti krajši motiv

zdržati petje daljših tonov

dih usklajen z dolžino motiva

naslon z glasom na izbrano besedo v motivu

Vir: (Borota, 2013, str. 61–62)

24

3 ELEMENTI PEVSKE VAJE

Pevsko vajo je treba načrtovati celostno in skozi igro. Dela se lotevamo postopno,

z ustrezno motivacijo in znanjem. Zamislimo si rdečo nit, ki jo vodimo skozi vajo.

Pevci bodo tako vajo doživeli kot zanimiv dogodek in ne le kot niz ponavljajočih se

vaj. Prehod med posameznimi deli vaje menjamo spontano brez predhodnega

napovedovanja, kaj sledi.

Učenje petja ni enostavna in avtomatična naloga. H. Fojkar Zupančič (2006) meni,

da je učenje petja proces, rezultati pa se pokažejo s časom. Petje vsebuje

zapleteno vrsto dejavnosti, ki zahtevajo spodbude in vodstvo odraslih. Kultivirano

petje zahteva sproščenost telesa, pevsko dihanje z oporo in jasno izreko

posameznih glasov oziroma besedila (Žvar, 2007).

Vzgojitelj mora težiti k čimbolj pestri in raznoliki pevski vaji, zato ni vseeno, po

kakšnem zaporedju obravnavamo predvidene pesmi. V. Ugovšek (2013) je

segmente pevske vaje razdelila na štiri področja, ki zajemajo pripravo na petje,

učenje nove pesmi, glasbenodidaktične igre in utrjevanje pesmi.

3.1 Priprava na petje

Petje je telesna aktivnost, pri kateri posredno ali neposredno sodeluje vrsta

različnih mišic, zato se je treba nanj dobro pripraviti. Da to dosežemo, moramo

slediti ciljem, ki temeljijo na pridobivanju pravilne telesne drže in dihanja, razvijanju

občutka za resonanco, oblikovanju in izenačevanju vokalov, izboljševanju

izkoriščanja pevskih organov, reguliranju artikulacije, razvijanju občutka za

interpretacijo (Žvar, 2001).

Pri poučevanju otroškega pevskega zbora moramo nameniti veliko pozornosti tudi

posebnim ciljem, ki zagotavljajo optimalen glasovni razvoj otroka.

Otrok na začetku prek igre in različnih pevskih vaj:

odkriva, kaj lahko stori z glasom;

spoznava zven svojega glasu, višino, jakost in barvo;

25

usvoji osnove dihanja, povezavo telesa in zvena;

doživi glasovne zmožnosti s pomočjo imitiranja živalskih glasov;

spozna vokale in njihove resonance;

odkrije in popravlja zveneče (n, m), šumeče (š, f) in eksplozivne (p, t, k)

konzonante;

spozna podaljšano napetost pri izdihu;

skozi igro aktivira preponsko muskulaturo;

s pantomimo uporablja telo kot inštrument (prav tam).

Navedeno dosežemo z izvajanjem različnih vaj, pri katerih moramo upoštevati

postopnost. Na začetku ne smejo biti prezahtevne. Pri upevanju zbora se trudimo,

da so vaje zasnovane dinamično, inovativno in da vključujejo fizično aktivnost in

otroka vodijo k navdušenju nad petjem. Predvsem s prispodobami iz vsakdanjega

življenja (prhanje konja, sikanje kače, oponašanje pihanja vetra, brenčanja žuželk,

pihanje balonov, oponašanje lokomotive …) jih usmerjamo k pravilnemu dihanju in

tvorjenju glasov (Burger, 2014). Vsebujejo naj različne komične situacije,

prepletene naj bodo s krajšo zgodbo, da bodo otroci motivirani in z veseljem

sodelovali. L. Marjanovič Umek (2001) poudarja, da otrokom ne razlagamo

pomembnosti vaj pri petju, ampak jih skozi igro in zgodbami pripeljemo do tega.

Priprava na petje zajema:

ogrevanje in sproščanje;

pravilno pevsko držo;

pevski dih (aktiviranje prepone in trebušnih mišic);

artikulacijo;

razvijanje resonance;

pevski nastavek;

izenačenost registrov;

razširitev obsega glasu;

razvijanje staccato petja;

dinamiko.

26

Pri izbiri vaj moramo vedeti, zakaj je katera vaja pomembna, kateri segment

vokalne tehnike razvija in kako se jo pravilno izvede, saj bomo tako izboljšali

tehnične značilnosti pevcev in zdravo razvijali njihove glasove.

Vaje sprostitve

Pri petju moramo biti pozorni na pravilno in sproščeno pevsko držo. Če smo

pozorni, lahko opazimo, da so nekateri pevci manj, drugi pa bolj sproščeni in da

slednji hitreje napredujejo. Nesproščenost pevcu onemogoča v polnosti razviti

svoje pevske zmožnosti. Naslednje in podobne vaje pripomorejo k boljši

razgibanosti telesa in s tem tudi pevskih organov. Pevci se prek vaj zdramijo in

svoje telo začutijo. To dosežemo skozi različne igre in gibalne vaje.

Vaje za raztegovanje celotnega telesa: glavo premikamo počasi v vse smeri

in zadržimo na končnih položajih (posnemanje tiktakanja ure). Z brado si

masiramo prsni koš, pri tem raztegnemo vratne mišice. Raztegovanje rok

visoko nad glavo, potiskanje pokvarjenega avtomobila, kroženje z rameni

(vedno nazaj, da odpiramo prsni koš), kroženje z boki. Raztegovanje nog

(naprej, nazaj, kroženje).

Dež toča, blisk, grom: približuje se nam nevihta. Najprej oponašamo dež

(tolčemo po kolenih), nato točo (topotamo z nogami), grom (poskočimo) in

blisk (skačemo v zrak in ob tem ploskamo z rokami). Nato poimenujemo

pojave, otroci pa oponašajo pravilen pojav. Za vodjo lahko izberemo tudi

koga od otrok.

Tek, smučanje, boks, plavanje, sprehajanje, vožnja kolesa: oponašanje

različnih športov. Z zvokom oponašamo na primer šviganje smuči, dihanje

ob teku …

Obrazna telovadba: delamo grimase in različne obrazne mimike.

Oponašamo različna čustva, prežvekujemo, zehamo, krožimo s čeljustjo,

jezikom …

Ritmični vzorci – »bodypercussion«: otroci ponavljajo različne krajše

ritmične vzorce, ki jih izvabljamo iz telesa, ta pa nam služi kot tolkalo. Vzorce

ploskamo, udarjamo z dlanmi po različnih delih telesa, tleskamo (z jezikom,

prsti), cepetamo, poskakujemo, topotamo z nogami … Pri izmišljanju

vzorcev uporabljamo dinamiko in spreminjamo tempo.

27

Masaža telesa: nalahno udarjamo s prsti, dlanjo po vsem telesu.

Gibanje ob glasbi: otroci se v njim lastnem tempu sprehajajo po prostoru,

usedejo na tla, po lahnem udarcu na triangel nadaljujejo sprehod, se

sprehajajo v dvojicah, prilagajajo se skupnemu tempu igranja na boben ali

klavir.

Posnemanje različnih gibanj: za sproščanje so primerne vaje posnemanja

gibanja živali (plazenje mačke ali gosenice; let ptiča; skakanje žabe;

otresanje psa, ki pride iz vode), vozil (kolo, motor, avto, tovornjak, letalo) in

različnih predmetov (balon, ki poči; žoga, ki se kotali).

Masaža: (individualna, v dvojicah, veriga) (Ivačič, 2009; Ugovšek, 2013).

Pevska drža

Na nastanek dobrega tona vpliva pravilna pevska drža, zato moramo pevce

postopoma privesti do drže, ki omogoča kar najboljše petje. Večina težav z glasom

izhaja iz nepravilne telesne drže in nepravilnega dihanja. Pomembno je, da otroka

na to opozarjamo, ker se navade ohranja tudi za pozneje. Dobra telesna drža in

pravilno pevsko dihanje sta osnova dobrega, lepega, zdravega pevskega glasu in

pogojujeta tehnično zmogljivost ter moč umetniškega podajanja. K telesni

lahkotnosti, gibljivosti in prožnosti spodbujajo igrive vaje za gibanje, pri čemer

vselej pazimo na enakomeren ritem dihanja in napeto držo telesa (Žvar, 2001, str.

110).

Slika 1: a) Pravilna pevska drža, b) Nepravilna pevska drža (Žvar, 2001, str. 110)

28

Pevsko vajo začnemo z nekaj preprostimi vajami za raztezanje in pravilno pevsko

držo.

Primer vaj:

Košara s sadjem: glavo najprej sproščeno gibljemo v levo in desno in

narahlo krožimo. Nato jo zravnamo in si na glavo posadimo košaro. Ves čas

pazimo, da nam ne pade z glave. S košaro na glavi poskušamo vstati in se

usesti. Sadje nesemo prijatelju na drugo stran sobe.

Drevo: noge so razkoračene v širini ramen. Predstavljamo si, da s

podplatov rastejo korenine v tla. Gibljemo se počasi naprej in nazaj, levo,

desno in nazadnje krožimo. Ves čas pazimo, da so korenine dobro pritrjene.

Kot drevo lahko nato vadimo celotno opevanje.

Voznik: kako sedi voznik avtobusa za velikim volanom; kočijaž, ki pelje

kočijo. Pri izvedbi vaje je pomembno, da pevci sedijo na sprednjem delu

stola, blizu roba. Noge so razmaknjene približno za širino ramen, kolena v

pravem kotu, stopala naj se cela dotikajo tal (s prsti in peto). Dlani udobno

počivajo na stegnih, blizu kolen (Ivačič, 2009; Ugovšek, 2013).

D. Žvar (2001, str. 110) navaja še vaje:

· stresati vodo z glave in ramen;

· stresati sneg z obleke (z ramen, hrbta, nog);

· krožiti z rameni ob rahlem zehanju;

· posnemati majanje dreves v vetru;

· prijeti se za zatilje, spustiti spodnjo čeljust in zehati;

· vdihniti in obstati v vojaški drži, sledi izdih;

· skodelica na glavi in pogled nazaj;

· vdihniti in z ustnicami izpljuniti koščico.

Pevski dih in krepitev trebušne prepone

Pogoj za dobro petje je pravilno dihanje. Vaje za dihanje pri otrocih pogosto

povzročijo napetost, zato dopuščamo, da se dihanje »dogaja« in o njem ne

govorimo veliko. V ta namen izvajamo vaje za vdih, krepitev trebušne prepone in

izdih. Vaje izvajamo kratek čas. Tudi pri dihanju velja nekaj splošnih pravil, ki se

jih je treba držati:

29

Preden začnemo vaje za vdih, moramo zrak temeljito izdihniti.

Vdihnemo skozi nos tako, da se napolnijo vsa pljuča z zrakom. Vendar pa

pljuč ne smemo z zrakom prenatrpati, kar bi povzročilo krčevitost raznih

mišic.

Pri zadnji fazi vdihavanja se najnižji del trebuha skrči navznoter.

Ko končamo vdihovanje, zadržimo zrak za trenutek, preden začnemo peti.

Ko začnemo izdihovati (to se pravi peti), držimo oprsje razširjeno, medtem

ko se trebuh polagoma in mirno krči.

Primeri vaj za aktivnost prepone:

Regratova lučka: poberemo regratovo lučko, jo povonjamo in kihnemo. Vajo

nekajkrat ponovimo.

Pasje dihanje: zunaj je zelo vroče in najbolje je kužkom, ki se lahko sami

hladijo. Oponašamo pasje dihanje, ob tem damo roke ob pas in opazujemo

poskakovanje trebuščka.

Sikanje: izvajanje kratkih s-jev v različnih hitrostih. Začnemo počasi in

tempo stopnjujemo. Izvajanje dolgih s-jev v različnih trajanjih. Začnemo s

krajšimi in postopoma podaljšujemo trajanje glede na sposobnost

vzdrževanja prožnosti trebušnih mišic. Kombinacija kratkih in dolgih s-jev.

Sikanje štirih kratkih in enega dolgega. Ponavljamo najprej počasi, nato

tempo stopnjujemo.

Presenečenje: izražanje presenečenja na različne zloge ali samoglasnike:

o, a, u, bu, moj, bejž …

Streljanje z besedo: (pif, paf, puf …).

Podaj opeko sosedu.

Posnemanje: starega avtomobila (tak, tak …), vlaka (ččč), počene gume

(sssss), komarja in čebele (zzzzz),

Črke: izgovorjava črk p, f, s, t (za večjo dinamičnost stopnjujemo tempo)

(Ivačič, 2009, Ugovšek, 2013).

D. Žvar (2001) opozarja, da pevci pogosto vdihnejo previsoko, zato je nujno, da

okrepijo držo prepone med izdihom. Pokončna drža telesa visoki dih preprečuje,

naslednja vaja pa zahteva tudi aktivno prepono:

30

vdih na f v malih količinah 6-krat;

izdih na č 6-krat;

kratek vdih na 4 dobe, nato sledi izgovarjanje glasov p, t, k v ritmu (Žvar,

2001, str. 111);

vaje za aktivnost prepone lahko izvajamo tudi na posameznih tonih.

(Žvar, 2001, str. 111)

Primeri vaj za globok vdih:

Vonjanje cvetlice: sprehajamo se po travniku. Poberemo cvetlico, zapremo

oči in globoko vdihnemo. Po vdihu odpremo oči in zamrmramo: »Mmmm,

kako diši!« Poberemo naslednjo in ponovimo.

Dihanje v koloni: otroci se postavijo v kolono in dajo drug drugemu roke na

ramena. Globoko vdihnejo in nadzirajo sopevca, ali je vdihnil pravilno –

ramena ne smejo dvigniti.

Čustva: oponašanje različnih čustev. Se prestrašimo, začudimo,

zamomljamo …

Balon: ležimo na tleh, zgornji del telesa je balon, ki ga napolnimo z zrakom

(prav tam).

Primeri vaj za enakomeren in neprekinjen izdih:

Pihanje sveče: zmanjkalo je elektrike, zato moramo prižgati svečo. Palec

pred usti nam predstavlja svečo, ki jo upihnemo na ffff, na koncu dodamo t

31

in s tem svečo znova prižgemo. Bolj kot je sveča oddaljena od ust, močnejši

mora biti dih.

Balon: balon napihnemo z globokimi vdihi. Ko je napihnjen, ga počasi

spuščamo na neslišen ssss.

Žvečilni gumi: žvečilni gumi nekaj časa žvečimo, nato ga s prsti enakomerno

vlečemo iz ust, pri čemer spuščamo zrak na s, z ali v. Pri ponavljanju

podaljšujemo oziroma skrajšujemo raztegovanje. Pazimo, da je čas

raztegovanja skladen z gibom roke.

Sirene: au, ww, uu … Pomembno pri tej vaji je, da spreminjamo obliko

ustnic. Te spreminjamo čim mehkeje in vezano.

Oponašanje vetra: ššššš in sssss – vsi hkrati, vsak po svoje. Vajo

popestrimo s tem, da nakazujemo moč in smer vetra (prav tam).

Vaje za dihanje lahko izvajamo tudi na posameznih tonih.

(Žvar, 2001, str. 112)

Artikulacija

Sproščanje in jasna artikulacija je osnova za razumljivo fonacijo. Pomanjkljiva

gibljivost spodnje čeljusti in pomanjkljiva gibčnost jezika povzročata težave. Vaje

naj ne bodo predolge, da ne postanejo mišice prenapete in utrujene (Žvar, 2001).

Slika 2: Oblika ust (Žvar, 2001, str. 113)

32

Primeri vaj za obraz, sproščenost čeljusti, ustnic, jezika in grla. Odpiranje ust naj

bo čim bolj mehko in naravno.

Vaje za vokale in konzonante: ba, be, bi, bla, on, ot, ov, ai, asi, ari, au, od,

ej, ed, ol, of, tra, tru, tre, prt, ktr, tih, pah, pih … Zloge izgovarjamo hitro in

počasi, večkrat zapored v različnih intonacijah (visoko, nizko). Večkratno

izgovarjanje samoglasnikov.

Oponašanje zvokov iz okolja: zvok vlaka, avtomobila, vetra, dežja, pihanje

konja, vožnja z motorjem …

Ritmični vzorci na s, š, f, t, č: otroci ponavljajo ritmične vzorce. Začnemo z

enostavnimi in postopoma prehajamo k težjim. Pri izvedbi pazimo, da ni

monotona, ampak da vključujemo celo telo in čustveno izgovarjamo vzorce.

Pri tem uporabljamo različno dinamiko in tempo.

Brenčanje: oponašamo čebelo zzz, bzzz, ng.

Mrmranje: hmmm, hn.

Glissandi: dr, vv, zz, pdr, oo …

Vaje za elastičnost in gibljivost jezika: kroženje z jezikom, ustnice so

številčnica ure, z jezikom pa kažemo uro. Vlaženje ustnic z jezikom. Štetje

zob. Tleskanje z jezikom. Skušamo se dotakniti nosu in brade. Hitro

menjavanje soglasnikov: t, d, t, d …

Vaje za ustnice: večkratna izgovarjava samoglasnikov u - e - i, o - e - i, i - u,

a - o - u - o - e; izrazov birn bam, din don.

Razgibavanje čeljusti: globoko zavzdihnemo in zazehamo. Kroženje s

čeljustjo v polkrogu. Nenadno odpiranje ust (presenečenje). Ulovi namišljeni

bombonček pred seboj. Prežvekovanje jabolka z zaprtimi usti (Žvar, 2001;

Ivačič, 2009; Ugovšek, 2013).

a) Primeri melodičnih vaj za sproščanje jezika, spodnje čeljusti in grla

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

33

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

(Vir: Žvar, 2001, str. 114)

(Vir: Žvar, 2001, str. 114)

Razvijanje resonance

Z vajami težimo k zbliževanju prsne in glavine resonance, kar vodi tudi v

izenačevanje registrov.

a) Glavina resonanca

mrmranje;

posnemanje brenčanja čebel;

oponašanje oglašanja sove;

oponašanje zvoka sirene, na primer gasilskega avtomobila;

vzdihovanje in stokanje;

oponašanje zvonov: bim bom, ding dong;

oponašanje poštnega rogu: tu tu;

oponašanje trobente: ta ta, ta te ra;

oponašanje flavte, v glissandu navzgor in navzdol;

klicanje v daljavo (Žvar, 2001, str. 116).

34

b) Resonanca odzvočne cevi

pripravljanje na zehanje; vonjanje; posnemanje presenečenja (vajo

izvajamo v glissandu navzdol) (prav tam).

c) Prsna resonanca

zehanje; pitje; jezno klicanje (prav tam).

Primeri pesmi za razvijanje resonance

(Vir: Tomac Calligaris, 2014)

(Vir: Tomac Calligaris, 2014) Pevski nastavek

S tem izrazom označujemo način, kako nastavimo ton oziroma kako začnemo glas

v govoru ali petju. Ton nastane v trenutku, ko tok zraka iz pljuč zaniha zbližani

glasilki. Osredotočimo se na mehki nastavek, ki ga urimo v upevalnih vajah z

vokalizacijo. Uvedemo ga z zvočniki (l, m, n, r).

Izvajanje različnih melodičnih vaj.

Aktivno pogovarjanje: vajo izvajamo tudi v glissandu navzgor ali

navzdol, s tem izenačujemo prehod od nizkih do visokih tonov in

obratno.

35

(Vir: Ugovšek, 2013)

Prehajanje od govora k petju.

Govorjenje v višjih in nižjih legah (Ugovšek, 2013).

Oblikovanje vokalov

Vokale oblikujemo na dva načina: z gibanjem čeljusti in ustnic ter gibanjem jezika.

Z usti oblikujemo dve vrsti vokalov:

temne vokale: a, o in u (spodnja čeljust prehaja od odprtih ust proti zgornji

čeljusti, ustnice so rahlo zaokrožene, zadnji del jezika je rahlo dvignjen);

svetla vokala: e in i (Žvar, 2001, str. 117).

Primeri melodičnih motivov za oblikovanje vokalov:

(Vir: Ugovšek, 2013)

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003) (Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

36

Vezava vokalov in konzonantov

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

Razširitev glasovnega obsega

Vaje za razširitev glasovnega obsega začnemo izvajati postopno in jih izbiramo z

jasnim ciljem. Otrokom že zgodaj ponudimo različne pesmi, ki razvijajo poslušanje,

gibanje po prostoru ali pa tudi razvijanje glasovnega obsega. Začnemo s prehodi

med sosednjimi toni in postopoma dodajamo skoke. Za vaje lahko uporabimo tudi

že znane melodije pesmi na nevtralni zlog. Melodije naj bodo vodene od nizkih

tonov k visokim in obratno. Paziti moramo na raznolikost in zanimivost vaj.

37

Izmišljanje melodičnih motivov (vprašanje, odgovor).

Primerni so tudi melodični motivi, navedeni pod poglavjem »oblikovanje

vokalov«.

Delčki pesmi, ki smo jih ali jih bomo obravnavali.

Vaje izvajamo v različnih tonalitetah, v obsegu otroškega glasu.

Razvijanje staccato petja

Vaje spodbujajo delovanje trebušne prepone. Staccato petje izvajamo s kratkim

izdihom in sunkom prepone, glasilki sta odprti (mehki nastavek). Z vajami

razvijamo tudi posluh, saj zaradi kratkega trajanja tona pevec ne more spreminjati

višine tona.

Oponašanje hitrega dihanja psa, lajanje psa.

Vaje smejanja (he he he, ho ho ho, hi hi hi …).

Primeri motivov za razvijanje staccato petja:

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

E.W.

Kombinacija legato–staccato

(Vir: Kobal v Pavlin, 2003)

38

Dinamika

Otroci glasnost tona sprva težko spreminjajo (Žvar, 2001). Velikokrat se zgodi, da

pri izvajanju pesmi z glasnostjo oziroma crescendom pevci začnejo rahlo

pohitevati v tempu in zadrževati, ko glasnost prehaja v pojemanje oziroma

decesendo. V zapisih otroških pesmi dinamika ni vedno nakazana. Včasih je

zaznamovana s pravimi oznakami za različno glasnost, v otroških pesmih

prevladujejo oznake za izvedbo srednje glasno (mf), srednje tiho (mp), tiha izvedba

(p). Velikokrat pa dinamiko narekuje značaj pesmi. Pesmi z oznakami šegavo,

razigrano, šaljivo, veselo bomo peli glasneje kot pesmi z oznakami mirno, nežno,

ljubko, zadovoljno, lahno. Oznaka pripovedovanje ali pripovedno nam sama po

sebi ne daje opore za določanje dinamike, opozarja nas, da se moramo pri

interpretaciji ravnati po besedilu in vsebini, glasnost je odvisna od tega, o čem

pripovedujemo v pesmi.

3.2 Učenje nove pesmi

Po uvodni pripravi na petje so pevci najbolj dovzetni za novosti in pripravljeni na

sodelovanje, zato je to najprimernejši čas za obravnavo nove pesmi. Učenje

poteka po izbranem didaktičnem postopku, ki vključuje pripravo otrok na petje,

seznanjanje z novo pesmijo, učenje pesmi po izbrani metodi ter utrjevanje in

ponavljanje. Prav z večkratnim ponavljanjem iste pesmi otroci razvijejo čustveni

odnos nje. Pri prvem srečanju z novo pesmijo je pomembno, da jo celostno

čustveno doživijo in prek njene glasbene podobe vzpostavijo odnos do pesmi.

Učenje se začne, ko po prvem posredovanju otrokom pesem še enkrat zapojemo.

Takrat otroci začnejo spontano pripevati.

Med učenjem novih pesmi lahko številnim otrokom zanimanje pade, če poteka

učenje melodije in besedila vedno po enakem postopku. Pazljivi moramo biti, da ni

mehaničnega ponavljanja, kar je lahko vzrok za nezainteresiranost otrok.

Pomembno je, da med samim učenjem ohranjamo vzdušje in interes otrok (Denac

in Ilič, 1993).

39

Predstavitev pesmi

Pesem, ki jo želimo posredovati otrokom, najprej predstavimo. Njihovo pozornost

pritegnemo z različnimi vsebinami in dejavnostmi: z zgodbo, razgovorom, uganko,

pesmijo, rekviziti (lutke, plakati, fotografije), igro, napovedjo. Nato pesem čim lepše

sami zapojemo, pri tem smo pozorni na estetsko interpretacijo pesmi (dinamika,

tempo, dikcija, fraziranje). Interpretacija pesmi naj bo izrazna, enostavna,

sproščena in doživeta.

Pogovor o vsebini pesmi

Po predstavitvi pesmi sledi pogovor o njeni vsebini. Otroke spodbujamo, da

obnovijo vsebino, povedo, kaj jim je všeč in kaj ne, da razmišljajo in čustvujejo o

pesmi. Po potrebi razložimo neznane besede in izraze (na primer narečne besede,

kompleksne izraze).

Učenje besedila pesmi

Pri učenju besedila uporabljamo različne metode:

pesem učimo po delih, verzih, ki jih postopoma združujemo;

vključujemo različne načine ponovitev (tiho/glasno, visoko/nizko, šepetanje,

naraščajoče, pojemajoče, prestrašeno, hitro/počasi …);

pri učenju smo dosledni – ne dopuščamo, da se otroci naučijo narobe ali

površno (Ugovšek, 2013).

Učenje melodije pesmi

Pri učenju pesmi je v ospredju glasbeno pomnjenje otrok:

uporabljamo metodo imitacije (ob tej metodi otroci dobivajo prve izkušnje o

oblikovnih značilnostih pesmi) in/ali metodo pripevanja (otroci ob ponovitvah

pripevajo petju odraslega – uporablja se za splošno znane pesmi ali

enostavne pesmi);

po delih/motivih, ki jih postopno združujemo;

vključujemo različne načine ponovitev (deklice, dečki, tiho/glasno,

naraščajoče …);

40

učimo se brez spremljave, zato da se otroci pevsko osamosvojijo in da se

ne naslanjajo preveč na glasbeno spremljavo (prav tam, 2013).

Pomembno je, da pri učenju melodij pesmi to intoniramo. Za intoniranje in

spremljavo pesmi uporabimo glasbila, ki ne transponirajo. To so na primer kitara,

klavir, altovski ksilofon in metalofon, kljunasta flavta, prečna flavta. Vedeti pa je

treba, da na Orffova glasbila in kljunasto flavto (ki jih najpogosteje uporabljamo v

vrtcu), ne moremo igrati tonov, ki so nižji od c¹ (Borota, 2011).

3.3 Glasbenodidaktične igre

Pri samem delu ne smemo pozabiti na igro, ki mora biti prisotna v vsakdanjem

življenju otrok. Razvojne zakonitosti otrok v predšolskem obdobju in na začetni

stopnji osnovne šole narekujejo izvajanje glasbenih metod poučevanja s pomočjo

glasbenodidaktičnih iger (Sicherl Kafol, 2001). O. Denac (2010) pravi: »V okviru

glasbenodidaktičnih iger, ki nam ponujajo možnost intenzivnega razvijanja

določene glasbene sposobnosti, lahko ugotavljamo, na kateri razvojni stopnji se

nahaja otrok pri posamezni glasbeni dejavnosti, kaj je že osvojil, kje ima težave in

katere procese je potrebno še razvijati.«

Glasbenodidaktična igra je načrtovana, strukturirana in k ciljem usmerjena

glasbena dejavnost. Pomembni elementi so glasba/zvok, vsebina, naloga in

pravila ter cilji, ki jih dosežemo (Borota, 2013). » Kot taka odgovarja naravnemu in

spontanemu načinu učenja, saj zadovoljuje otrokovo potrebo po družabnosti,

dejavnosti, samopotrjevanju, igranju, zaradi česar drami otrokov interes, pozitivna

čustva, pozornost in samozavest« (Sicherl Kafol, 2001, str. 126).

Cilji glasbenodidaktičnih iger na kognitivnem področju glasbenega razvoja:

razvijanje čutil, zaznave in slušne občutljivosti;

razvijanje pozornosti na zvok;

razvijanje sposobnosti slušnega prepoznavanja, razlikovanja, primerjanja,

različnih in enakih trajanj, višin, jakosti, hitrosti, zvočnih barv, oblikovnih

delov;

ugotavljanje lastnosti zvokov;

41

širjenje in utrjevanje glasbenega spomina (ustvarjanje glasbenih vzorcev);

razvijanje glasbene ustvarjalnosti (Borota, 2013; Sicherl Kafol, 2001).

Cilji glasbenodidaktičnih iger na afektivnem področju glasbenega razvoja:

doživljanje in izražanje doživetij;

prepoznavanje razpoloženj;

sproščeno in samoiniciativno sodelovanje;

razvijanje radovednosti in ohranjanje zanimanja.

Cilji glasbenodidaktičnih iger na psihomotoričnem področju glasbenega razvoja:

petje in igranje na glasbila;

usklajevanje gibanja in dihanja z glasbenim potekom.

Cilji glasbenodidaktičnih iger na področju socialnega in moralnega razvoja:

upoštevanje pravil in prilagajanje skupinski dinamiki;

razvijanje empatičnosti;

vzpostavljanje interakcij z drugimi (Borota, 2013, str. 147).

B. Borota (2013) je glede na namen in cilje glasbenodidaktične igre razdelila na:

glasbenodidaktične igre za razvoj slušne zaznave in pozornosti na zvok;

glasbenodidaktične igre za spoznavanje parametrov zvoka (barva,

glasnost, trajanje in višina);

glasbenodidaktične igre za širjenje in utrjevanje glasbenega spomina;

glasbenodidaktične igre za razvoj elementarnih glasbenih sposobnosti in

ustvarjalnosti;

glasbenodidaktične igre v povezavi z drugimi področji otrokovega razvoja.

3.4 Utrjevanje pesmi

Ustvarjalnost je zelo pomembna pri utrjevanju pesmi in programa. Pesemskega

programa ne utrjujemo brez razloga, saj večkratno ponavljanje znane pesmi brez

ustrezno načrtovanih ciljev nespodbudno vpliva na ohranjanje interesa otrok do

petja. Pri utrjevanju moramo biti prav tako pozorni na raznolikost glasbenih slogov

42

(tempo, dinamika, dolžina pesmi, težavnost), saj bodo pevci lažje ohranjali

pozornost.

Pri utrjevanju pesmi uporabljamo različne metode:

pripevanje, petje z vzgojiteljem;

pesem utrjujemo na različne načine (fantje/punce, solo, skupine, tiho/glasno

…);

samostojno petje;

petje z dirigentom;

pesem usvajamo tudi tako, da vključujemo izvajanje ritma pesmi, melodije

pesmi;

petje ob instrumentalni spremljavi odraslega;

lahko jo povežemo z gibalno dejavnostjo ali lastno instrumentalno

spremljavo (Denac, 2010, str. 75).

Interpretacija pesmi

V proces utrjevanja pesmi vključujemo tudi elemente interpretacije. M. Voglar

(1979, str. 19) pravi: »Ni dovolj, da obvladamo samo besedilo in melodije pesmi,

poglobiti se moramo tudi v njeno interpretacijo.« Interpretacija izhaja iz vsebine in

značaja pesmi. Z njo poustvarimo skladateljevo slušno predstavo pesmi in izrazimo

svoje doživljanje in razumevanje pesmi. Vzgojitelj jo mora interpretirati razumljivo

in intonančno čisto v glasovnem obsegu, ki je primeren razvojni stopnji otroka

(Denac in Ilič, 1993).

D. Žvar (2002, str. 43) nekatere sestavine interpretacije poimenuje drugače in jih

navaja: »… oblikovanje fraz, napetost melodičnega toka, agogika, periodičnost,

deklamatoričnost, besedni izraz in pomenska intenziteta.« Pri otroških pevskih

zborih moramo upoštevati, da »doživeto petje ob vključevanju elementov estetske

interpretacije pomeni višjo obliko pevskih sposobnosti. Svojih interpretativnih

zamisli še niso sposobni pevsko izraziti, a kot poslušalci so dokaj kritični pri

presojanju estetskih kvalitet različnih izvedb« (Žvar, 2012, str. 27).

43

Elementi interpretacije

So pomemben del glasbenega oblikovanja, ki pri interpretaciji nastopajo v

medsebojni povezavi. Njihova premišljena uporaba pomembno vpliva na

doživetost izvajanja. Z interpretacijo določimo tempo, dinamiko, artikulacijo in

posebnosti v izreki besedila – dikcijo fraziranje.

Tempo, agogika – gibkost tona

Osnovni tempo pesmi naj bi ustrezal hitrosti naravnega govora, lahko pa je hitrejši

ali počasnejši, kar je odvisno od značaja in vsebine pesmi. Pri sami izvedbi pesmi

lahko tempo spremenimo v različnih kiticah ali posameznih delih fraz. Za tempo

uporabljamo oznake: hiter (presto, allegro), počasen (adagio, lento), umirjen

(adante) (Denac in Ilič, 1993).

Pri izbiri hitrega tempa se opremo na besedilo. Izbrani tempo je primeren, kadar je

besedilo pri najhitrejših notnih vrednostih še razločno izvedeno. Pri zelo počasnih

skladbah pa moramo paziti, da se te ne razvlečejo in ne izgubijo značaja celote.

Agogika pomeni spreminjanje osnovne hitrosti izvajanja in pomembno prispeva k

večji izraznosti glasbenega dela. Drobne spremembe v tempu izvajanja ustvarjajo

napetosti in sprostitve in glasbenemu delu dajo življenje. Pri tem mislimo na

postopno pohitevanje (accelerando) in zadrževanje (ritardando), ki jih zahteva

muzikalno oblikovanje glasbene fraze. Spremembe v osnovnem tempu izhajajo iz

melodične linije ali besedila pesmi in nastajajo same od sebe ob doživetem

muzikalnem izvajanju (Slosar, 1996).

Dinamika

Stopnjo tonske glasnosti označujemo z dinamiko. Določimo osnovno glasnost

pesmi, ki jo prav tako lahko spreminjamo po kiticah ali frazah. Izhodiščna jakost

izvajanja je srednje glasno petje, od katerega odstopamo, če to zahtevata vsebina

in značaj pesmi. Uporabljamo oznake: tiho (piano), glasno (forte), srednje tiho

(mezzopiano), srednje glasno (mezzoforte). Pozorni smo, da pri glasnem petju ne

preidemo v kričanje, pri tihem pa ne v šepetanje. Z naraščanjem (crescendo) in

44

pojemanjem (descresendo) v glasnosti izvajanja muzikalno oblikujemo glasbeno

frazo. Zaradi estetskega oblikovanja pesmi kot celote ali poudarjanja vsebine

pogosto spreminjamo tudi osnovno dinamiko posamezne fraze (Denac in Ilič,

1993).

Artikulacija – izraznost tona

V prvotnem pomenu pomeni jasno izgovorjavo glasov, v glasbi pa način izvajanja

posameznih tonov. Artikulacija mora biti v najtesnejši vsebinski zvezi z značajem

in besedilom pesmi. Uporabljamo oznake: ločeno in odsekano (staccato),

naznačeno in poudarjeno (marcato), vezano (legato). V predšolskem obdobju

dajemo prednost vezanemu petju. Nevezano pojemo le krajše fraze, če vsebina

pesmi to zahteva (Denac in Ilič,1993; Slosar, 1996).

Dikcija

Pri petju mora biti izgovorjava pravilna, razumljiva in jasna, saj je od tega odvisna

razumljivost besed in s tem vsebine. Če ugotovimo, da so določene besede

zahtevnejše, manj razumljive in težje izgovorljive, jih vključimo v razgovor, zgodbo

ali igro že pri seznanjanju z novo pesmijo (Denac in Ilič, 1993).

45

II EMPIRIČNI DEL

4 OPREDELITEV PROBLEMA

Kurikul za vrtce (1999) ne predpisuje pevskih vsebin, ampak vključuje le primere

dejavnosti za prvo in drugo starostno obdobje, ki se navezujejo na petje, kar

pomeni, da je vzgojitelj avtonomen pri načrtovanju in izbiri pevskega programa.

Raziskava o pevskem repertoarju v vrtcih, ki jo je opravila B. Borota (2010), je

pokazala, da se v 10-letnem obdobju raziskovanja pevskega programa ta ni

bistveno spreminjal. Ugotavlja, da se pevski program iz leta v leto ponavlja, da sta

najbolj zastopana skladatelja Janez Bitenc in Mira Voglar in da je vsebina

pevskega programa, za otroke v oddelkih prvega in drugega starostnega obdobja,

podobna ali enaka. Pesmi so na eni strani, glede na starost otrok, izvajalsko

zahtevne, po drugi strani pa premalo glasbeno raznolike. Navedeno bi bilo lahko

vzrok za slabo razgledanost vzgojitelja po pevski literaturi in spremljanjem novosti

na tem področju. Uspešen vzgojitelj mora čutiti odgovornost do glasbenega razvoja

otrok, poznavanja glasbenih vsebin, didaktičnih in metodičnih pristopov

poučevanja ter do rednega strokovnega izpopolnjevanja. Raziskave B. Oblak

(1987) namreč kažejo, da na boljše rezultate pri otrocih ne vpliva višja strokovna

izobrazba učiteljev. B. Sicherl Kafol (2001) meni, da je pomembno primanjkljaj

strokovne izobrazbe nadomestiti z nenehnim poglabljanjem znanja. D. Žvar (2007)

pa dodaja, da mora biti pedagog zborovsko-didaktično usposobljen, kar pomeni,

da je dober poznavalec otroške zborovske pesmi.

4.1 Cilji raziskave

Z raziskavo smo želeli preveriti:

kriterije, na podlagi katerih vzgojitelji najpogosteje izberejo pesem (C1);

kakovost načrtovanja in izvedbe pevskih vaj, ki zajemajo pripravo, izbiro

pesmi in posredovanje vsebin (C2);

strokovno usposobljenost vzgojiteljev za delo s pevskim zborom (C3);

morebitne težave, s katerimi se srečujejo pri svojem delu, (C4) in

znanja, ki jih vzgojitelji potrebujejo za kakovostnejše delo s pevskim zborom

(C5).

46

Raziskovalna vprašanja:

1. RV1: Katere kriterije pri izbiri pesmi in pevskega programa uporabljajo

vzgojitelji v vrtcih? (C1)

2. RV2: Kateri skladatelji so najpogostejše zastopani v izbranem pevskem

programu? (C1)

3. RV3: Ali spremljajo novosti na področju zborovskega petja? (C1)

4. RV4: Katere metode in oblike dela vzgojitelji uporabljajo pri svojem delu z

zborom? (C2)

5. RV5: Ali imajo vzgojitelji potrebna znanja za delo s pevskim zborom? (C3)

6. RV6: Ali se vzgojitelji pri svojem delu srečujejo s težavami? (C4)

7. RV7: Katera dodatna znanja, s področja vodenja pevskega zbora, bi še

potrebovali pri svojem delu? (C5)

4.2 Raziskovalna metoda

Zbiranje podatkov

Podatke smo zbirali z anketnim vprašalnikom (priloga 1), ki je bil sestavljen iz

vprašanj zaprtega tipa, ocenjevalnih lestvic in vprašanj odprtega tipa. Poslanih je

bilo 150 anket, vrnjenih pa 105, ki smo jih upoštevali pri obdelavi podatkov.

Obdelava podatkov Pri analizi odgovorov in grafičnem prikazu smo uporabili programsko orodje

Microsoft Excel. Pridobljene podatke smo nazorno prikazali v obliki grafov in tabel

ter jih smiselno interpretirali.

47

4.3 Raziskovalni vzorec

V raziskovalni vzorec smo naključno izbrali 150 vrtcev po Sloveniji. Za sodelovanje

v raziskavi se je odločilo 105 vzgojiteljev. Od tega je anketo rešilo 100 % žensk.

Graf 1: Predstavitev vzorca glede na spol.

V anketi je sodelovalo 80 % vzgojiteljev in 20 % pomočnikov vzgojiteljev.

Graf 2: Predstavitev vzorca glede na delovno mesto.

Z grafa 3 je razvidno, da so v anketi sodelovali strokovni delavci z različnimi

delovnimi izkušnjami glede na leta vodenja otroškega pevskega zbora v vrtcu.

Vzorec zajema največ strokovnih delavcev, ki imajo od 1 do 5 let delovnih izkušenj

(46 %), po številu sledijo strokovni delavci s 6–10 let delovnih izkušenj (27 %),

10 % pa je strokovnih delavcev, ki imajo do 15 let delovnih izkušenj z vodenjem

pevskega zbora. Anketo je rešilo 6 % strokovnih delavcev, ki imajo do 20 let

izkušenj, med 21 in 30 let delovnih izkušenj ima 6 % strokovnih delavcev in 2 %

anketirancev je strokovnih delavcev, ki imajo nad 30 let delovnih izkušenj z

vodenjem pevskega zbora.

Spol

1 (Ženski) 2 (Moški)

80%

20%

1 (Vzgojitelj/ica) 2 (Pomočnik/ca vzgojitelja)

48

Graf 3: Predstavitev vzorca glede na leta izkušenj z vodenjem pevskega zbora.

Strokovne delavce smo spraševali po glasbeni izobrazbi. Možnih je bilo več

odgovorov. Največkrat (67) se pojavi odgovor, da so glasbeno znanje pridobili v

pevskem zboru. Triinpetdeset anketiranih ima nižjo glasbeno izobrazbo, dvajset

anketiranih vzgojiteljev je samoukov, osem pa jih ima srednjo glasbeno izobrazbo.

Graf 4: Predstavitev vzorca glede na formalno glasbeno izobrazbo.

Kot drugo so navedli še: predmetna učiteljica glasbe, akademija za glasbo –

glasbena pedagogika, zasebna glasbena šola, nižja glasbena šola, znanje,

pridobljeno med šolanjem (srednja vzgojiteljska šola in pedagoška fakulteta), tri

leta solopetja, zborovska šola, zborovski seminarji, osnove dirigiranja, 25 let

izkušenj z vodenjem zbora.

2

6

9

11

28

48

0 10 20 30 40 50 60

nad 30 let

21-30 let

16-20 let

11-15 let

6-10 let

1-5 let

1

8

19

38

53

67

0 10 20 30 40 50 60 70 80

nič

srednja glasbena izobrazba

Drugo:

samouk

nižja glasbena šola

prepevanje v pevskem zboru

49

5 REZULTATI Z INTERPRETACIJO

V nadaljevanju magistrskega dela predstavljamo analizo odgovorov strokovnih

delavcev v vrtcu, ki vodijo zborovsko dejavnost. Podatki so predstavljeni v grafih,

tabelah in opisno.

Spremljanje novosti v pevski literaturi

V raziskavi nas je zanimalo, ali strokovni delavci spremljajo novosti v strokovni

pevski literaturi.

Graf 5: Spremljanje novosti v strokovni pevski literaturi.

69 % vseh anketiranih spremlja novosti občasno. 22 % je tistih strokovnih

delavcev, ki redno spremljajo novosti, 9 % pa sploh ne spremlja novosti v strokovni

pevski literaturi.

Pridobljena znanja za delo s pevskim zborom

Podatki prikazujejo, da je največ vzgojiteljev (66 %) potrebno znanje za vodenje

pevskega zbora pridobilo na izobraževanjih stalnega strokovnega izpopolnjevanja.

47 % vseh sodelujočih v raziskavi je znanje pridobilo med študijem, 44 % pa v

strokovni zborovski literaturi. Od izkušenejših sodelavcev in zborovodij drugih

22%

9%

68%

0%0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

Da Ne Občasno Drugo

50

pevskih zborov je potrebne informacije in znanje za vodenje pevskega zbora

pridobilo 22 % vseh vprašanih vzgojiteljev.

Graf 6: Pridobljeno znanje za delo s pevskim zborom.

Pod drugo so navedli še: petje v različnih pevskih sestavih, samouk, z izkušnjami

petja v pevskem zboru, samoiniciativa, ukvarjanje z glasbo že dolgo časa.

Viri za izbiro pevskega programa

Pevski program je treba redno posodabljati, zato je pomembno, da strokovni

delavci vedo, kje poiskati in izbrati primerne pesmi za otroke. Ker je bilo mogoče

izbrati več odgovorov, jih je bilo pri tem vprašanju veljavnih 294. Z grafa je razvidno,

da vzgojitelji pevsko literaturo pridobivajo iz več različnih virov.

21

23

45

48

68

20%

22%

44%

47%

66%

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Drugo.

Od sodelavca.

Med prebiranjem strokovne zborovskeliterature.

Med študijem.

Na izobraževanjih stalnega strokovnegaizpopolnjevanja.

51

Graf 7: Viri, v katerih vzgojitelji najpogosteje najdejo pesmi.

Največ vzgojiteljev (66 %) pevsko literaturo pridobi na seminarjih za zborovsko

petje. Med zelo pogostimi odgovori (58 %) so se pojavile tudi revije, kot sta Ciciban

Cicido. V strokovni pevski literaturi najde pesmi 55 % anketiranih, 37 % pa na

spletnih straneh. 34 % anketiranim pevsko literaturo posredujejo sodelavci, 31 %

pa je tistih, ki sledijo pobudi otrok. Pod možnost drugo so navedli, da pesmi dobijo

od zborovodij drugih zborov, jih poiščejo v različnih pesmaricah, en vzgojitelj pa je

napisal, da dobi pesmi od vodstva vrtca.

Izhodišča za izbiranje otroške zborovske pesmi

Glasbena izhodišča za izbiranje otroške zborovske pesmi vsebujejo temeljno

poznavanje glasbenih sredstev s poudarkom na melodični obdelavi besedila (Žvar,

2012, str. 32).

Pri izbiri pesmi za otroke so strokovni delavci pozorni na več stvari. Vzgojitelji, ki

vodijo pevski zbor v vrtcu, pogosto izberejo pesem glede na glasovni obseg otrok

(87 %). Prav tako pogosto izberejo pesem glede na zahtevnost (87 %) in melodijo

pesmi (82 %).

4

32

35

38

57

60

68

4%

31%

34%

37%

55%

58%

66%

Drugo.

Pobuda otrok.

Sodelavci.

Internet.

Strokovna pevska literatura.

V revijah (Ciciban, Cicido...).

Seminarji za zborovsko petje.

52

Nekoliko nižjo stopnjo pogostosti sta dosegli trditvi, da izberejo pesem glede na

značaj pesmi (75 %) in interes otrok (64 %). Najnižjo stopnjo pogostosti pa je

dosegla trditev, da izberejo pesem glede na avtorja (11 %).

M SD Min. Max.

interes otrok 3,7 0,73 2 5

zahtevnost pesmi 4,3 0,73 2 5

melodija pesmi 4,1 0,82 1 5

značaj pesmi 3,9 0,73 2 5

pevski obseg 4,4 0,79 2 5

avtor pesmi 2,2 0,99 1 5

Tabela 6: Izhodišča za izbiranje otroške pesmi (povprečne vrednosti).

Analiza kaže, da se strokovni delavci zavedajo, da je treba pesem izbrati glede na

otrokove razvojne značilnosti.

Najpogosteje izvajani skladatelji

V raziskavi nas je zanimalo, kako raznolik je pevski program glede na zastopanost

skladateljev v predšolskem obdobju. Vprašanje je bilo odprtega tipa. Na podlagi

zbranih rezultatov ugotavljamo, da sta še vedno najpogosteje zastopana

skladatelja Janez Bitenc in Mira Voglar, sledi skladatelj Tomaž Habe, nato pa po

zastopanosti izvajanja ljudske in narodne pesmi. Večkrat so omenjeni še Olga

Denac, Janez Kuhar, Lenčka Kuppler in Dominik Krt.

f

Janez Bitenc 62

Mira Voglar 41

Tomaž Habe 21

Ljudske in narodne pesmi 20

Olga Denac 7

Janez Kuhar 5

Lenčka Kuppler 5

Dominik Krt 4

Tabela 7: Zastopanost skladateljev.

53

Manj kot trikrat so omenjeni skladatelji Romana Kranjčan, Damjan Močnik,

Katarina Virant Iršič, Mirko Slosar, Ambrož Čopi, Igor Podpečan, Albinca Pesek,

Mojca Robič, Dina Slana, Jakob Jež, Brina Jež Brezavšek in mlajši skladatelji, ki

objavljajo dela v revijah za otroke (Ciciban, Cicido in druge).

Podobne izsledke je v raziskavi o pevskem repertoarju v vrtcu, leta 2010, dobila B.

Borota. Raziskave so pokazale, da sta najpogosteje zastopana skladatelja

izvajanih pesmi v vrtcih Janez Bitenc in Mira Voglar. Slaba tretjina pesmi pa je po

izvoru ljudska.

Izbira pevskega programa

Ustrezno oblikovan pevski program je pomemben dejavnik, ki vpliva na glasbeni

razvoj otroka. Poleg načela umetniške vrednosti je treba pri izbiri pevskega

programa upoštevati raznovrstnost in razvojno primernost.

Povprečne ocene strinjanja kažejo, da se strokovni delavci zavedajo (96 %), da je

pri izbiri pevskega programa treba slediti otrokovemu razvoju glasbenih in pevskih

sposobnosti.

M SD Min. Max.

Pri izbiri pevskega programa je treba slediti otrokovemu razvoju glasbenih in pevskih sposobnosti. 4,7 0,54 3 5

Pri izbiri pevskega programa moramo paziti na raznolikost glasbenih vsebin. 4,3 0,74 3 5

Pri izbiri pevskega programa je treba paziti na umetniško vrednost glasbenih del. 4,2 0,88 2 5

Pri izbiri pevskega programa je potrebna enakomerna zastopanost ljudske in umetne pesmi. 4,1 0,93 1 5

Pri izbiri pevskega programa je smiselno vključevanje pesmi drugih kultur. 3,5 0,89 2 5

Pri izbiri pevskega programa je treba upoštevati načelo postopnosti (od lažjega k težjemu). 4,4 0,77 2 5

Pevski program je treba posodabljati. 4,5 0,61 2 5

Pri izbiri pesmi je treba biti pozoren na melodijo, besedilo, harmonijo, ritem in metriko ter glasbeno spremljavo. 4,5 0,66 2 5

Pri izbiri pevskega programa je treba slediti novi pevski literaturi. 3,7 0,96 1 5

Tabela 8: Stopnja strinjanja vzgojiteljev o izbiri pevskega programa (povprečne vrednosti).

54

Prav tako so veliko stopnjo strinjanja (86 %) pokazali strokovni delavci s trditvijo,

da je pri izbiri pesmi treba biti pozoren na melodijo, besedilo, harmonijo, ritem in

metriko ter glasbeno spremljavo. 87 % vseh anketiranih strokovnih delavcev se

zaveda, da je pri izbiri pevskega programa treba upoštevati načelo postopnosti od

lažjega k težjemu. Prevelika zahtevnost pesmi pri otroku zmanjšuje motiviranost in

željo po petju.

Posodabljanje pevskega programa je pokazatelj vzgojiteljeve kompetentnosti in

odgovornosti do razvijanja in negovanja glasbene umetnosti za otroke. S tem se

strinja večina (96 %) strokovnih delavcev. Čeprav se večina vzgojiteljev strinja s

posodabljanjem pevskega programa, je nekoliko nižja (62 %) stopnja strinjanja s

trditvijo, da je pri izbiri pevskega programa treba slediti novostim v pevski literaturi.

Graf 8: Stopnja strinjanja vzgojiteljev o izbiri pevskega programa.

Strokovni delavci (82 %) se strinjajo, da mora biti zastopanost glasbenih vsebin

raznolika. Pri izbiri pesmi težijo (79 %) k enakomerni zastopanosti ljudske in

umetne pesmi, pri tem pa menijo, da je treba paziti na umetniško vrednost

glasbenih del (78 %). Stopnja strinjanja za trditev, da je pri izbiri pevskega

programa smiselno vključevanje pesmi drugih kultur, je le 47 %. 41 % vzgojiteljev

se delno strinja s trditvijo, 12 % pa se z vključevanjem pesmi drugih kultur v pevski

program ne strinja.

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Pri izbiri pevskega programa je treba slediti otrokovemu…

Pri izbiri pevskega programa moramo paziti na…

Pri izbiri pevskega programa je treba paziti na…

Pri izbiri pevskega programa je treba enakomerna…

Pri izbiri pevskega programa je smiselno vključevanje…

Pri izbiri pevskega programa je treba upoštevati načelo…

Pevski program je treba posodabljati.

Pri izbiri pesmi je treba biti pozoren na melodijo,…

Pri izbiri pevskega programa je treba slediti novi pevski…

popolnoma se strinjam se strinjam niti/niti ne strinjam se nikakor se ne strinjam

55

Mnenje anketirancev o vodenju pevskega zbora v vrtcu

Vzgojitelj spodbuja aktivno učenje in moderira kakovostno petje. Izhodišče za

takšno delo sta njegova glasbenostrokovna usposobljenost in redna priprava na

vaje (Žvar, 2012). Sodelujoči vzgojitelji v raziskavi (95 %) se zavedajo

pomembnosti priprave na pevsko vajo.

Graf 9: Mnenje vzgojiteljev o vodenju pevskega zbora (f).

Vokalna tehnika spodbuja usvajanje pevske tehnike, širi glasovni obseg, izenačuje

glasovne registre, hkrati pa pri otroku dviguje zbranost in ustvarja delovno vzdušje

(Hribar, 2014). Otrok v procesu, ki poteka skozi leto, spozna, da se je na petje

treba pripraviti. Nauči se sprostiti telo, pravilno dihati, izve, kako je za petje treba

pripraviti glasilke (Marčič, 2010). Pomembnosti priprave na petje se zavedajo tudi

0 10 20 30 40 50 60 70 80

Na vsako pevsko vajo se je treba pripraviti.

Pevsko vajo vedno začnem z vokalno tehniko.

Preden posredujem novo pesem, otrokovo pozornostpritegnem z različnimi vsebinami in dejavnostmi: z…

Novo pesem predstavim celostno z elementiinterpretacije.

Pesem predstavim brez glasbene spremljave.

Pesem predstavim z glasbeno spremljavo.

Ko pesem predstavim, se z otroki pogovorim o besednivsebini.

Pri učenju nove pesmi uporabljam različne metode, kipopestrijo učenje in pri pevcih ohranjajo motivacijo.

Pred petjem pesem vedno intoniram na glasbilu.

Pri utrjevanju pesmi vključujem elementeinterpretacije (artikulacija, dikcija, tempo, dinamika).

Pri utrjevanju pesmi uporabim glasbeno spremljavo.

Pri pevskih vajah uporabljam tudi glasbenodidaktičneigre.

Vodenje zborovske dejavnosti od vzgojitelja terjanenehno strokovno izpopolnjevanje.

vedno pogosto včasih redko nikoli

56

strokovni delavci, saj jih 68 % vedno začne pevsko vajo z vokalno tehniko, 19 %

pogosto, 12 % pa pevsko vajo z vokalno tehniko začne včasih.

Po uvodnem delu so otroci najbolj dovzetni za novosti in pripravljeni na

sodelovanje. Preden pesem posredujemo otrokom, jo na kratko uvedemo z

različnimi vsebinami in dejavnostmi (z zgodbo, razgovorom, uganko, pesmijo,

rekviziti, igro, preprosto napovedjo), da pritegnemo otroke k poslušanju. 59 % vseh

anketiranih pesem vedno uvede z različnimi vsebinami, 31 % jih to počne pogosto,

9 % pa občasno.

»Doživeto petje ob vključevanju elementov interpretacije pomeni višjo obliko

pevskih sposobnosti, ki se intenzivno razvijajo šele po desetem letu starosti, mlajši

pevci dosegajo na tem področju še precej skromne dosežke. Svojih interpretativnih

zamisli še niso sposobni pevsko izraziti, a kot poslušalci so precej kritični pri

presojanju estetskih kakovosti različnih izvedb« (Žvar, 2012, str. 27). Otroci se

učijo peti po metodi imitacije, zato je pomembno, da vzgojitelj vedno celostno,

estetsko in doživeto interpretira pesem. Da je interpretacija pesmi pomemben

element pri posredovanju nove pesmi, se strinja 95 % vseh sodelujočih v raziskavi.

Pomembna sestavina otroške zborovske pesmi je tudi glasbena spremljava, ki

skladbo dopolnjuje in je tudi melodična in harmonična podpora za intonacijo ter

element večjega barvnega zvočnega efekta (Žvar, 2007 a). Glede na prikazane

podatke razberemo, da izbrano pesem strokovni delavci večkrat posredujejo brez

glasbene spremljave kot pa z njo. 60 % vseh anketiranih pesem vedno ali pogosto

predstavi brez glasbene spremljave, medtem ko jih 51 % vedno ali pogosto

predstavi z glasbeno spremljavo.

Z otroki se pogovorimo o vsebini pesmi. Spodbudimo jih, da obnovijo vsebino, da

povedo, kaj jim je všeč, da razmišljajo in čustvujejo o pesmi. Po potrebi razložimo

tudi neznane besede in izraze (na primer narečne besede, kompleksne izraze).

97 % strokovnih delavcev se, po predstavitvi pesmi, vedno ali pogosto z otroki

pogovori o besedni vsebini.

Pri utrjevanju pesmi pride do izraza vzgojiteljeva ustvarjalnost, s katero

neposredno vpliva na otrokovo motivacijo in zainteresiranost za pesem. 96 %

anketiranih strokovnih delavcev za učenje nove pesmi uporablja različne metode

in oblike dela, da pri otrocih vzdržuje motivacijo in interes za utrjevanje pesmi.

57

M SD Min. Max.

Na vsako pevsko vajo se je treba pripraviti. 4,7 0,56 3 5

Pevsko vajo vedno začnem z vokalno tehniko. 4,6 0,7 3 5

Preden posredujem novo pesem, otrokovo pozornost pritegnem z različnimi vsebinami in dejavnostmi: z zgodbo, razgovorom, uganko, pesmijo, rekviziti (lutke, plakati, fotografije), igro, preprosto napovedjo. 4,5 0,7 2 5

Novo pesem predstavim celostno z elementi interpretacije. 4,7 0,57 3 5

Pesem predstavim brez glasbene spremljave. 3,7 1,23 1 5

Pesem predstavim z glasbeno spremljavo. 3,4 1,18 1 5

Ko pesem predstavim, se z otroki pogovorim o besedni vsebini. 4,6 0,61 2 5

Pri učenju nove pesmi uporabljam različne metode, ki popestrijo učenje in pri pevcih ohranjajo motivacijo. 4,6 0,58 3 5

Pred petjem pesem vedno intoniram na glasbilu. 4,6 0,74 1 5

Pri utrjevanju pesmi vključujem elemente interpretacije (artikulacija, dikcija, tempo, dinamika). 4,5 0,71 2 5

Pri utrjevanju pesmi uporabim glasbeno spremljavo. 4,2 0,79 2 5

Pri pevskih vajah uporabljam tudi glasbenodidaktične igre. 4 1,04 1 5

Vodenje zborovske dejavnosti od vzgojitelja terja nenehno strokovno izpopolnjevanje. 4,4 0,64 3 5 Tabela 9: Mnenje strokovnih delavcev o vodenju pevskega zbora – povprečne vrednosti.

Pesem pojemo v zapisani intonaciji. To dosežemo tako, da jo pred vsakim petjem

intoniramo na melodični inštrument. 92 % strokovnih delavcev pred petjem pesem

vedno intonira na glasbilu. Posledica neintoniranja pesmi je, da jo začnemo peti v

prenizki legi (lega, ki glasovno bolj ustreza vzgojitelju kot otroku), kar škoduje

otroškim glasovom. O. Denac (Denac in Ilič, 1993, str. 12) poudarja, da moramo

»težiti k zviševanju in ne k zniževanju glasovnega obsega«. I. Breznik (2016) pa

poudarja, da je glasbilo nujen didaktičen pripomoček.

58

Otrok, ki rad poje, tudi sam izraža željo po ponavljanju pesmi. Utrjevanje in

ponavljanje je pomemben proces pri učenju pesmi, ob tem pa postopoma

vključujemo elemente interpretacije. 92 % vseh sodelujočih v raziskavi med

utrjevanjem pesmi vključuje elemente interpretacije.

Pomemben element otroške zborovske pesmi je tudi spremljava, ki je pogosto

melodična in harmonična podpora intonaciji in element večjega barvnega

zvočnega učinka (Žvar, 2012). 83 % strokovnih delavcev pri utrjevanju pesem

vedno ali pogosto spremlja na glasbilo, 15 % pa je tistih, ki to počne občasno.

Glasbenodidaktične igre imajo veliko vzgojno-izobraževalno vrednost pri

spodbujanju celostnega glasbenega razvoja otroka in ohranjanju zanimanja za

glasbo. Pomembnosti igre za otrokov razvoj se zavedajo tudi anketirani strokovni

delavci. 81 % vseh anketiranih pri pevskih vajah vedno ali pogosto vključuje

glasbenodidaktične igre, 22 % pa jih to počne včasih.

Vodenje pevskega zbora je kompleksna dejavnost, ki od strokovnega delavca terja

veliko glasbenostrokovnega in didaktičnega znanja. Strokovni delavci, ki so

sodelovali v raziskavi, se strinjajo (92 %), da je potrebno nenehno strokovno

izpopolnjevanje.

S katerimi težavami se vzgojitelji srečujejo pri svojem delu?

Vprašanje o težavah, s katerimi se srečujejo pri svojem delu z zborom, je bilo

opisnega tipa. Podani so bili različni odgovori. Dobljene odgovore smo razdelili v

skupine po pogostosti pojavljanja težav (od največkrat omenjenega do najmanj).

Organizacijske težave

Pri načrtovanju pevske dejavnosti se vzgojitelji srečujejo s prostorsko

problematiko in uskladitvijo primernega termina za izvedbo pevske vaje.

Težave imajo tudi s pomanjkanjem časa oziroma časovno omejitvijo. Ena

vzgojiteljica je odgovorila, da so v pevski zbor vključeni otroci iz več enot, kar

predstavlja večje organizacijske težave tako za strokovne delavce kot tudi za

starše. Prav tako se pojavljajo težave, kjer so otroci v pevskem zboru manj kot

eno leto.

59

Iz danih podatkov ugotavljamo tudi, da imajo vzgojitelji težavo najti

korepetitorja, ki bi spremljal pevski zbor na nastopih. Velikokrat so postavljeni

v vlogo zborovodje in korepetitorja, kar povzroča precej težav pri sami izvedbi.

Motivacija

Veliko vzgojiteljev je poudarilo, da vedno več energije porabijo za motiviranje

otrok, saj jim koncentracija hitro pade, postanejo nemirni in s svojim

neprimernim vedenjem motijo druge pri delu. Strokovni delavci to pripisujejo

utrujenosti otrok, neprimernemu času pevske vaje in nezainteresiranosti otrok

za petje, saj so vključeni v pevski zbor na željo staršev.

Preveliko število otrok in neredna udeležba

Vzgojitelji se pri vodenju pevske dejavnosti srečujejo s prevelikim število otrok,

saj menijo, da je težko odkloniti otroke, ki si želijo peti, zato jih je pogosto

preveč. Najbolj je izstopal podatek o 150 vključenih otrocih v pevski zbor. Prav

tako pa imajo težave z otroki, ki ne prihajajo redno na pevske vaje.

Pomanjkanje strokovnega znanja

Nekateri vzgojitelji so navedli, da imajo težave pri vodenju zbora zaradi

pomanjkanja strokovnega znanja. Navedli so sledeče: premalo znanja,

prinesenega iz fakultete, slabo predznanje igranja klavirja, premalo znanja v

tehniki dirigiranja, premalo strokovnega znanja (pomanjkljivo obvladovanje vaj

za opevanje, učenje pravilne tehnike petja, kaj narediti z otroki, ki nimajo

posluha).

Pesemski program

Nekateri vzgojitelji naletijo na težavo pri iskanju ustrezne pevske literature,

novega gradiva, izbiri ustrezne pesmi ( novejše pesmi so pogosto zunaj obsega

glasu za predšolske otroke) in glasbeni spremljavi novih pesmi.

Zunanji dejavniki

Premalo spodbude, razumevanja, manjša motivacija sodelavcev ter

nezadostna podpora in premalo ustreznega vrednotenja dela vodstva.

60

Iz podatkov lahko povzamemo, da so ključne težave, s katerimi se strokovni

delavci srečujejo pri vodenju pevskega zbora, organizacijske narave (čas izvedbe,

prostor, korepetitor). Nadalje imajo težave z motivacijo in nemirnostjo otrok na

pevskih vajah. Vzrok bi lahko iskali tudi v prevelikem številu otrok, ki so vključeni v

pevsko dejavnost, in nezainteresiranosti za petje. Pri svojem delu pa naletijo na

težave, tudi zaradi pomanjkanja strokovnega znanja na posameznih področjih

(inštrument, dirigiranje, vokalna tehnika, izbira pesmi).

Katera znanja bi vzgojitelji še potrebovali pri svojem delu?

Z zadnjim anketnim vprašanjem smo želeli ugotoviti, katera strokovna znanja

vzgojitelji še potrebujejo za kakovostnejše izvajanje pevske dejavnosti v vrtcih. Na

to vprašanje je odgovorilo 70 % vseh sodelujočih v raziskavi. Dobljene odgovore

smo strnili v šest skupin in jih predstavili v spodnjem grafu.

Graf 10: Potrebna znanja za kakovostnejše delo s pevskim zborom.

Z grafa je razvidno, da strokovni delavci potrebujejo dodatna znanja iz:

vokalne tehnike (opevanje, vaje za okrepitev posluha, dihanje);

dirigiranja na splošno in dirigiranja ritmično zahtevnejših pesmi;

pevskega programa (modernejše pesmi mladih ustvarjalcev, nove pesmi,

izbira pesmi, kompleksno znanje novih pesmic, več pevske literature,

repertoar);

glasbenih znanj (z vseh glasbenih področij, glasbena spremljava, uporaba

0

2

4

6

8

10

12

14

16

dirigiranje vokalnatehnika

pesmi motivacija glasbenoznanje

vodenjepevskega

zbora

drugo

61

Orffovih inštrumentov, nadgradnja klavirja, znanje solopetja, spremljava na

male ritmične inštrumente, stari ljudski inštrumenti, znanje inštrumenta);

vodenja pevskega zbora (vse o vodenju, postavitev otrok v zbor, metode

dela).

Pod drugo vzgojitelji navajajo:

»Rada bi se pogosteje povezovala z visoko izobraženimi glasbeniki.

Seminar za predšolski zbor izgublja kakovost.«

»Pedagoška znanja, ki jih pridobimo med študijem, so dovolj.«

»Ker nisem vzgojiteljica, sem namreč profesorica glasbe, bi potrebovala še

malce več znanja za delo s predšolskimi otroki.«

»Zborovska šola ge. Inge Breznik je gotovo vse, kar potrebuješ!«

»Sodelovanje z glasbeno šolo: pisanje priredb za spremljavo (kitara, klavir,

flavta, blokflavta) zbora sodelavk.«

»Kako biti bolj sproščen.«

»Še več idej za glasbenodidaktične igre.«

Sedem anketiranih vzgojiteljev pa je odgovorilo, da trenutno ne potrebuje

dodatnega znanja pri vodenju pevskega zbora.

62

6 ZAKLJUČEK

S prepevanjem v pevskem zboru se otrok seznanja z lepoto slovenske ljudske in

umetne pesmi ter pesmimi drugih kultur. Ob spoznavanju vrednot glasbene

zakladnice razvija glasbene sposobnosti, spretnosti in znanja, poglablja doživljanje

in razvija estetsko občutljivost, kakovostna besedila pa mu pomagajo oblikovati

lasten pogled na svet.

Strokovne kompetence vzgojitelja so pri posredovanju pevskega znanja zelo

pomembne, saj spodbuja aktivno učenje, moderira kakovostno petje, s primerno

izbiro pesmi in pestrimi dejavnostmi pa otroka vodi k zastavljenim ciljem (Habe,

2007).

Vzgojitelj mora biti za delo s pevskim zborom zborovsko-didaktično usposobljen.

Izsledki raziskave so pokazali, da ima več kot polovica vzgojiteljev, sodelujočih v

raziskavi, formalno glasbeno izobrazbo. Raziskava Slosarja (1995) ugotavlja, da

so učitelji, ki so bili deležni izvenšolske glasbene vzgoje, pri glasbenem poučevanju

uspešnejši. Pokazatelj razlik so glasbene spretnosti in znanja, igranje na otroške

inštrumente, razumevanje glasbenega zapisa, obvladovanje vokalne tehnike in

klavirske igre. (Sicherl Kafol, 2001). Vzgojitelji se zavedajo pomembnosti

strokovne in profesionalne rasti, zato svoje znanje nenehno izpopolnjujejo na

izobraževanjih stalnega strokovnega izpopolnjevanja, z obiskovanjem seminarjev

za zborovsko petje in spremljajo novosti v strokovni zborovski literaturi.

Primerne pesmi za predšolsko obdobje imajo estetsko vrednost; vsebujejo

ponavljanje besed, melodičnih in ritmičnih vzorcev; besedilo je razumljivo in hitro

zapomljivo; pesmi imajo kratke ritmično-melodične vzorce; različna razpoloženja

(hitre in počasne, vesele in čemerne, korakajoče in poskakujoče) in glasbene in

besedne vsebine, ki jih otroci z veseljem izvajajo (Pesek, 2004).

V povzetku ugotovitev lahko sklenemo, da vzgojitelji pri izbiri pesmi sledijo

otrokovemu razvoju glasbenih in v tem okviru še posebej pevskih sposobnosti.

Pozorni so na melodični obseg pesmi, zahtevnost pesmi, melodijo pesmi, značaj

pesmi, umetniško vrednost pesmi in na enakomerno zastopanost ljudske in

63

umetne pesmi. Nekoliko manj na izbiro pesmi vpliva skladatelj. Analiza pridobljenih

podatkov kaže, da sta še vedno, kljub velikemu številu skladateljev, ki ustvarjajo

pesmi, primerne za predšolske otroke, največkrat izvajana skladatelja Janez

Bitenc in Mira Voglar, kar je skladno z ugotovitvami raziskovalke B. Borota (2010)

o pevskem repertoarju v vrtcu. Podatek je nekoliko presenetljiv, glede na to, da

večina strokovnih delavcev pesmi pridobi na seminarjih za zborovsko petje, v

različnih revijah in strokovni pevski literaturi, ki sledijo vplivom nove, umetniško

vredne pevske literature.

Prav tako smo želeli izvedeti, s kakšnimi težavami se vzgojitelji, ki vodijo pevsko

dejavnost v vrtcu, srečujejo pri svojem delu. Rezultati so pokazali, da imajo največ

težav pri časovni uskladitvi termina za pevsko vajo in iskanjem primernega

prostora zanjo. Nadalje se je pokazalo, da imajo težave z motiviranjem otrok,

prevelikim številom vključenih otrok in nerednostjo obiskovanja pevskih vaj. Pri

svojem delu pa naletijo na težave tudi zaradi pomanjkanja strokovnega znanja na

posameznih področjih (inštrument, dirigiranje, vokalna tehnika, izbira pesmi).

Vzgojitelj mora biti dober glasbeni strokovnjak, radoveden in odprt za nove ideje,

kritično naravnan in reflektiven do lastnega razvoja in dela (Sicherl Kafol, 2015).

Vzgojitelji, ki vodijo pevski zbor v vrtcu, se zavedajo primanjkljajev, ki jih imajo na

glasbenostrokovnem področju. Iz analize lahko povzamemo, da bi vzgojitelji (ki

vodijo zborovsko dejavnost v vrtcu) potrebovali kakovostna izobraževanja iz

vodenja zbora, vokalne tehnike, dirigiranja, seminar, na katerem bi izpopolnili

znanje o novejši, umetniško vredni pevski literaturi, primerni za predšolske otroke.

Nadalje bi potrebovali izobraževanja, na katerih bi pridobili dodatna znanja o

ustvarjanju glasbenih spremljav na različna glasbila in izpopolnili znanje

inštrumenta.

Ob pogledu na dobljene rezultate lahko sklenemo, da se vzgojitelji zavedajo, da je

vodenje pevskega zbora kompleksna dejavnost, ki od njih terja veliko

glasbenostrokovnega in didaktičnega ter organizacijskega znanja in spretnosti.

64

7 LITERATURA

- Borota, B. (2006). Glasbeni praktikum (2. izd.). Koper – Capodistria:

Pedagoška fakulteta Koper.

- Borota, B. (2010). Raziskava o pevskem repertoarju v vrtcu, v oddelkih otrok

prvega starostnega obdobja. Glasba v šoli in vrtcu, XV (2), 6–14.

- Borota, B. (2011). Osnove teorije glasbe in oblikoslovja za učitelje in

vzgojitelje. Koper: Univerzitetna založba Annales.

- Borota, B. (2013). Glasbene dejavnosti in vsebine. Koper: Univerzitetna

založba Annales.

- Breznik, I. (2016). Pevski zbor v vsakem vrtcu. Naši zbori. (ogled 11. 5.

2018). Dostopno na: http://www.nasizbori.si/pevski-zbor-v-vsakem-vrtcu/.

- Burger, M. (2014). Zborovodja in vokalna tehnika. (ogled 4. 2. 2016).

Dostopno na: http://nasizbori.jskd.si/zborovodja-vokalna-tehnika/.

- Campbell, D. (2000). Mozart za otroke. Ljubljana: Založba Tangramd, d.o.o.

- Denac, O in Ilič, O. (1993). Ko pojem, plešem. Pesem kot spodbuda za

plesno ustvarjanje: priročnik za metodiko glasbene in plesne vzgoje na

predšolski stopnji. Radovljica: Didakta.

- Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti.

Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

- Denac, O. (2010). Teoretična izhodišča načrtovanja glasbene vzgoje v

vrtcu. Ljubljana, Debora.

- Denac, O. (2011). Z igro v čarobni svet glasbe: didaktični priročnik za glasbo

v vrtcu in prvem razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga.

- Denac, O. (2012). Načrtovanje glasbenih dejavnosti v zgodnjem obdobju

otroštva: visokošolski učbenik. Maribor: Pedagoška fakulteta.

- Fojkar Zupančič, H. (2006). Priprava božičnega koncerta: zborovski

seminar. JSKD: Območna izpostava Litija (interno gradivo).

- Gordon, Edwin, E. (1997). Learning sequences in music: skill, content, and

patterns: A music learning theory. Chicago: GIA.

- Habe, K. (2007). Vloga zborovodje pri oblikovanju vrednot. Glasba v šoli in

vrtcu, XII (2), 8–12.

- Hribar, N. (2014). Note brez pomote: glasbeno opismenjevanje v otroškem

pevskem zboru. Radovljica: Didakta.

65

- Ivačič, S. (2009). Osnove vokalne tehnike. Učno gradivo Male zborovske in

Zborovske šole. Ljubljana: ZRSS (interno gradivo za udeležence).

- Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana. Ministrstvo za šolstvo in šport.

- Lešnik, I. (2009). Vokalna tehnika učiteljev in kakovost petja učencev

v prvem triletju osnovne šole: doktorska dizertacija. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta. (ogled 31. 6. 2018). Dostopno na:

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-HABCPMQC

- Manasteriotti, V. (1981). Prva srečanja z glasbo. Ljubljana: DZS.

- Marčič, V. (2010). Zborovsko petje tudi v vrtcu. Glasba v šoli in v vrtcu, XV

(2), 66–68.

- Marjanovič Umek, L. (2001): Otrok v vrtcu, Priročnik h kurikulu za vrtce.

Maribor, Obzorja.

- Mohr, A. (2008). Die Kinderstimme – Funktion und Pflege. (ogled 1.7. 2018).

Dostopno na:

http://www.kinderstimmbildung.de/index_htm_files/funktionundpflege.pdf

- Oblak, B, (1987). Ustvarjalno učenje v glasbeni vzgoji na stopnji razrednega

pouka osnovne šole. Doktorska dizertacija. Ljubljana: Akademija za glasbo

v Ljubljani.

- Pavlin, M. (2003). Priročnik za pevce in organiste začetnike. Grafika Bucik,

Semič.

- Pesek, A. (2004). Otrok naj poje! Moj malček: revija za skrbne starše, 8 (1),

16–17.

- Pesek, A. (1997). Otroci v svetu glasbe. Izbrana poglavja iz glasbene

psihologije in pedagogike. Ljubljana: ZMK.

- Potočnik, B (1999). Vzgoja zborovskega pevca. Naši zbori 49 (2), 9–11.

- Rotar Pance, B. (2006). Motivacija, ključ h glasbi. Nova Gorica: Educa,

Melior.

- Sicherl Kafol, B. (2001). Celostna glasbena vzgoja: srce-um-telo. Ljubljana:

Debora.

- Sicherl Kafol, B. (2004). Preverjanje in ocenjevanje pri glasbeni vzgoji.

Domžale: Izolit.

- Sicherl Kafol, B. (2015). Izbrana poglavja iz glasbene didaktike. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

- Slosar, M. (1995). Glasbeno strokovna pripravljenost razrednih učiteljev.

66

Glasba v šoli, 1/1, str. 14-18.

- Slosar, M. (1996). Pesmi za Nacka. Ljubljana: Debora.

- Slosar, M. (2003). Izbrane vsebine iz glasbene didaktike. Koper: UP PEF

Koper.

- Willems, E; Tomac, M. (1979). 2-5 tonske pesmi (Pedagoški zvezek št.1).

Fribourg: Editions Pro Musica,

- Trollinger, V. (2005). PerformingArts Medicine and Music Education: What

Do We Really Need to Know? MusicEducatorsJournal, 92 (2), 42–48.

- Ugovšek, V. (2013). Seminar za vzgojitelje. Interno gradivo za udeležence.

Glasbena matica Ljubljana.

- Vaillancourt, J. (2010): Music Teaching at the Elementary Level: Selecting

a Song Repertoire. (ogled 17. 2. 2018). Dostopno na:

http://journals.library.mun.ca/ojs/index.php/singing/article/view/906/784.

- Voglar, M. (1981). Otrok in glasba. Ljubljana: DZS.

- Vidmar, T. (2004). Glasba kot eden izmed najpomembnejših dejavnikov pri

razvoju otroka v predšolski dobi. Glasba v šoli, 9 (2–3), 56–61.

- Žvar, D. (2001). Kako naj pojejo otroci. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije

za šolstvo.

- Žvar, D. (2007). Izhodišča za izbiranje otroške zborovske pesmi pri

obravnavi v šolskem pevskem zboru. Glasba v šoli in v vrtcu, XII (1),48–51.

- Žvar, D. (2007 a). Izbiranje otroške zborovske pesmi pri obravnavi v

šolskem pevskem zboru. Glasba v šoli in v vrtcu, XII (2),59–63.

- Žvar, D. (2007 b). Zborovsko petje in oblikovanje vrednot. Glasba v šoli in v

vrtcu, XII (2), 13–16.

- Žvar, D. (2012). Grlica za otroke: izbor otroških zborovskih pesmi revije

Grlica od 1953 do 1988. Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

- Http://www.wikihow.com/Teach-Children-to-Sing. (ogled 13. 2. 2018).

67

8 PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik za zborovodje pevskih zborov v vrtcu

ANKETNI VPRAŠALNIK V okviru magistrske naloge zbiram podatke o vodenju pevskega zbora v predšolskem

obdobju. Vljudno Vas vabim, da izpolnite vprašalnik, ki je anonimen. Pomembno je, da

odgovarjate iskreno. Zbrane podatke bom uporabila izključno za potrebe magistrskega

dela.

Za Vaše sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam.

1. Spol

a. Ženski b. Moški

2. Delovno mesto

a. Vzgojitelj/-ica b. Pomočnik/-ca vzgojiteljice

3. Koliko let izkušenj imate z vodenjem zbora?

a) 1–5 let

b) 6–10 let

c) 11–15 let

d) 16–20 let

e) 21–30 let

f) nad 30 let

4. Kakšna je vaša glasbena izobrazba? (Možnih je več odgovorov) a) Samouk b) Nižja glasbena šola c) Pevski zbor d) Srednja glasbena izobrazba e) Nič f) Drugo_____________________

5. Kje ste pridobili potrebno znanje za delo s pevskim zborom? a) Med študijem b) Med prebiranjem strokovne literature c) Na izobraževanjih stalnega strokovnega izpopolnjevanja d) Od sodelavca e) Drugo__________________________

68

6. Ali redno spremljate novosti v strokovni literaturi? a) Da b) Ne c) Občasno d) Drugo _______________

7. Kje najpogosteje najdete pevsko literaturo? (Možnih je več odgovorov) a) Strokovna pevska literatura b) Revije (Cicido, Ciciban, Zmajček …) c) Sodelavci d) Pobuda otrok e) Glasbeni seminarji za zborovodstvo f) Internet g) Drugo___________________________________________________

8. Na lestvici od 1 do 5 označite, koliko izbrani kriteriji vplivajo na izbiro pesmi.

(1 – nikoli, 2 – redko, 3 – včasih, 4 – pogosto, 5 – vedno)

Pesem izberem glede na: 1 2 3 4 5

interes otrok

zahtevnost pesmi

vsebino pesmi

melodijo pesmi

značaj pesmi

pevski obseg

avtorja pesmi

9. Navedite tri skladatelje, ki so najpogosteje zastopani v vašem izbranem

pevskem programu.

10. Na lestvici od 1 do 5 označite stopnjo strinjanja s spodnjimi trditvami v zvezi s pevskim programom v vrtcu. Upoštevajte ocenjevalno lestvico: 1 = nikakor se ne strinjam, 2, 3, 4, 5 = popolnoma se strinjam

1 2 3 4 5

Pri izbiri pevskega programa je treba slediti otrokovemu razvoju glasbenih in pevskih sposobnosti.

Pri izbiri pevskega programa moramo paziti na raznolikost glasbenih vsebin.

Pri izbiri pevskega programa je treba paziti na umetniško vrednost glasbenih del.

Pri izbiri pevskega programa je potrebna enakomerna zastopanost ljudske in umetne pesmi.

69

Pri izbiri pevskega programa je smiselno vključevanje pesmi drugih kultur.

Pri izbiri pevskega programa je treba upoštevati načelo postopnosti (od lažjega k težjemu).

Pevski program je treba posodabljati.

Pri izbiri pesmi je treba biti pozoren na melodijo, besedilo, harmonijo, ritem in metriko ter glasbeno spremljavo.

Pri izbiri pevskega programa je treba slediti novi pevski literaturi.

11. Naslednje trditve se nanašajo na vaše delo z zborom. Označite, koliko to drži

za vas: 1 – nikoli, 2 – redko, 3 – včasih, 4 – pogosto, 5 – vedno.

1 2 3 4 5

Na vsako pevsko vajo se je treba pripraviti.

Pevsko vajo vedno začnem z vokalno tehniko.

Preden posredujem novo pesem, otrokovo pozornost pritegnem z različnimi vsebinami in dejavnostmi: z zgodbo, razgovorom, uganko, pesmijo, rekviziti (lutke, plakati, fotografije), igro, preprosto napovedjo.

Novo pesem predstavim celostno z elementi interpretacije.

Pesem predstavim brez glasbene spremljave.

Pesem predstavim z glasbeno spremljavo.

Ko pesem predstavim, se z otroki pogovorim o besedni vsebini.

Pri učenju nove pesmi uporabljam različne metode, ki popestrijo učenje in pri pevcih ohranjajo motivacijo.

Pred petjem pesem vedno intoniram na glasbilu.

Pri utrjevanju pesmi vključujem elemente interpretacije (artikulacije, dikcija, tempo, dinamika).

Pri utrjevanju pesmi uporabim glasbeno spremljavo.

Pri pevskih vajah uporabljam tudi glasbeno-didaktične igre.

Vodenje zborovske dejavnosti od vzgojitelja terja nenehno strokovno izpopolnjevanje.

70

12. S kakšnimi težavami se srečujete pri vodenju pevskega zbora? (Navedite)

13. Katera znanja s področja vodenja zbora bi še potrebovali pri svojem delu? (Navedite)