Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu

ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjigalahko dobite tudi na spletu: www.emka.si

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.411.16'08-312.6929Oz A.

OZ, Amos Zgodba o ljubezni in temnini / Amos Oz ; [iz nemščine prevedla Mojca Kranjc]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Roman / Mladinska knjiga)

Izv. stv. nasl.: Sipur al ahava vehošeh

ISBN 978-961-01-2082-7

259632128

Naslov izvirnika:Sipur al ahava vehošeh

A tale of love and darkness © Amos Oz 2003© Mladinska knjiga Založba, d. d.,

Ljubljana 2012

Iz nemščine prevedla in Dodatek napisalaMojca Kranjc

Eine Geschichte von Liebe und Finsternis

Knjiga je izšla s finančno podporo Javne agencije za knjigo RS.

Zgodba o ljubezni in temnini

Amos

OZ

. 5 .

1

Rodil sem se in odraščal v majhnem pritličnem stanovanju z nizkimi stropovi, velikem kakšnih trideset kvadratnih

metrov. Moja starša sta spala na kavču, ki je zvečer, ko je bil raz-tegnjen, segal od stene do stene in napolnjeval skoraj vso sobo. Zgodaj zjutraj sta kavč spet sklopila, posteljnino skrila v zaboj pod njim, dala žimnico nazaj, vse lepo poravnala, prekrila s sve-tlosivim pregrinjalom in nametala čezenj nekaj vezenih orien-talskih blazin, s čimer so bili odstranjeni vsi znaki nočnega spa-nja. Tako je bila njuna spalnica tudi delovna soba, knjižnica, jedilnica in dnevna soba.

Nasproti nje je bila moja zelenkasta sobica, katere polovico je zavzemala trebušasta omara za obleke. Temna, ozka, nizka, rahlo zavita predsoba, podobna predoru, izkopanem za pobege iz za-pora, je povezovala obe sobici z majčkeno kuhinjo in tesno ko-palnico s straniščem. Šibka žarnica, ujeta v železno kletko, jo je celo podnevi le borno osvetljevala. Na sprednji strani sta bili samo dve okni, eno v sobi mojih staršev in eno v moji, obe sta bili zavarovani z železnimi naoknicami in obe sta se skozi reže trudili gledati proti vzhodu, videlo pa se je le prašno cipreso in nizek zid iz neobdelanih kamnov. Skozi zamreženi okenci sta kuhinja in kopalnica kukali na majhno, z visokimi zidovi ogra-jeno zaporniško dvorišče, kjer je brez enega samega sončnega

. 6 .

žarka ginevala bleda pelargonija v zarjavelem kanistru za olive. Na okenskih policah teh linic so pri nas zmeraj stali kozarci z vloženimi kumaricami, pa tudi zagrenjen kaktus v vazi, ki je po-čila in morala zato prevzeti vlogo cvetličnega lončka.

Bilo je to pravzaprav kletno stanovanje, kajti pritličje stavbe je bilo vsekano v breg. Ta hrib je bil naš sosed na drugi strani stene – težak, vase obrnjen in tih sosed, star in melanholičen hrib s togimi samskimi navadami, zaspan, zimski hrib, ki nikoli ni premikal pohištva, nikoli sprejemal obiskov, nikoli zganjal hrupa, nikoli motil, a skozi skupne stene so kakor rahel, a trdo-vraten nadih trohnobe venomer pronicali k nam njegov turobni hlad, tema, tišina in vlaga.

Tako smo pri nas ves čas poletja imeli malo zime.Obiski so govorili: Tako prijetno je pri vas, kadar so dnevi raz-

beljeni od vročine, tako hladno in prijetno, res sveže, ampak kako pa shajate pozimi? Stene nič ne zamakajo? Mar ni rahlo moreče?

Knjige so pri nas napolnjevale vse stanovanje. Moj oče je znal brati šestnajst ali sedemnajst jezikov in jih govoriti enajst (vse z ruskim naglasom). Moja mati je govorila štiri ali pet jezikov in jih brala sedem ali osem. Kadar naj jaz ne bi razumel, sta govorila po rusko ali poljsko. (In večinoma nista hotela, da bi kaj razumel. Ko je mati nekoč pomotoma po hebrejsko rekla »plemenski žrebec«, jo je oče jezno pokaral po rusko: Što s taboj?! Vidiš, maljčik rja-dom s nami! Kaj ti je? Ne vidiš, da je mali tukaj!) Iz kulturnih razlogov sta v glavnem brala knjige v nemščini ali angleščini, po-noči sta gotovo sanjala v jidišu. Mene pa sta učila edinole in samo

. 7 .

hebrejsko. Nemara sta se bala, da me bo znanje tujih jezikov ute-gnilo izpostaviti dražem čudovite in smrtonosne Evrope.

Na vrednostni lestvici mojih staršev je veljalo: bolj ko je za-hodno, bolj je kultivirano. Tolstoj in Dostojevski sta bila blizu njuni ruski duši, pa vendar domnevam, da se jima je Nemčija – kljub Hitlerju – zdela bolj kultivirana od Rusije in Poljske, Nemčijo pa je spet prekašala Francija. In Anglija je bila v njunih očeh celo više od Francije. V zvezi z Ameriko nista bila povsem prepričana: tam so navsezadnje streljali na Indijance, napadali poštne vlake, se vdajali zlati mrzlici in preganjali dekleta.

Evropa je bila zanju prepovedana obljubljena dežela, kraj hrepenenja – z zvoniki in s starimi trgi, tlakovanimi z okroglimi kamni, s tramvaji in mostovi in katedralami, z odročnimi vasmi, zdravilnimi vrelci, gozdovi, snegom in lokami.

V besedah »loka«, »kmečka koča«, »gosja pastirica« je bilo zame ves čas otroštva nekaj vabljivega in dražljivega. V njih je bil čutni vonj pravega sveta, brezskrbnega sveta, daleč od praš-nih streh iz valovite pločevine, daleč od ledin, posejanih s sta-rim železom in osatom, daleč od izsušenih pobočij Jeruzalema, ki se je malone dušil pod bremenom razžarjene vročine. Moral sem samo tiho izreči: »loka« – in že sem slišal mukanje krav, nji-hove zvonce in žuborenje potokov. Če sem zamižal, sem videl bosonogo gosjo pastirico, skoraj so mi privrele solze, tako seksi se mi je zdela, še preden sem karkoli vedel.

Čez leta in leta sem izvedel, da je bil Jeruzalem v dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja, ko je bil pod britansko

. 8 .

mandatno upravo, fascinantno kulturno mesto. Veletrgovci, glasbeniki, znanstveniki in pisatelji so živeli tukaj: Martin Bu-ber*, Geršom Šolem, Š. J. Agnon in veliko drugih znamenitih raziskovalcev in umetnikov. Včasih, kadar smo šli po Ben Jehu-dovi ulici ali po Ben Majmonovi aleji, mi je oče zašepetal: »Glej, tamle gre učenjak svetovne slave.« Nisem vedel, kaj ima v mislih. Domneval sem, da je svetovna slava v nekakšni zvezi z bolnimi nogami, kajti pogosto je to bil starejši mož, ki je negotovega ko-raka in tipaje s palico premagoval pot in ki je imel tudi poleti na sebi debelo volneno obleko.

Jeruzalem, po katerem sta hrepenela moja starša, je bil da-leč od naše četrti: v Rehavji, polni zelenja in klavirskih zvokov, v treh ali štirih kavarnah z zlato lesketajočimi se lestenci na Jafski in Ben Jehudovi ulici, v dvoranah YMCA in v hotelu Kralj David, kjer so se judovski in arabski ljubitelji kulture srečevali s kultiviranimi Britanci, kjer so zasanjane, dolgovrate dame v večernih toaletah lebdele ob gospodih v temnih oble-kah, držeč jih pod roko, kjer so Britanci brez predsodkov obe-dovali z Judi in Arabci, kjer so prirejali koncerte, plese, literar-ne večere, plesne čajanke in prefinjene pogovore o umetnosti. Nemara je ta Jeruzalem z lestenci in plesnimi čajankami ob-stajal edinole v sanjah knjižničarjev, učiteljev, nižjih uslužben-cev in knjigovezov, ki so živeli v Kerem Avrahamu. Pri nas ga vsekakor ni bilo. Naša četrt, Kerem Avraham, je pripadala Če-hovu.

* Prevajalkine opombe so v Dodatku na koncu knjige (od strani 833).

. 9 .

Čez leta in leta, ko sem bral Čehova (v hebrejskem prevodu), sem bil prepričan, da je eden od nas: striček Vanja je stanoval natanko nasproti nas, dr. Samojlenko se je sklanjal nadme in me tipal s svojimi širokimi, močnimi dlanmi, kadar sem imel angino ali davico, Lajevski s svojo večno migreno je bil materin bratra-nec v drugem kolenu in Trigorina smo poslušali ob šabatnih do-poldnevih, ko smo šli na matinejo v Bejt Haam, Narodni dom.

Obdani smo bili z Rusi različnih provenienc: veliko je bilo tolstojevcev. Nekateri so bili celo na pogled natanko taki kakor Tolstoj. Ko sem na zadnji strani ovitka neke knjige prvič videl sepijasto rjav portret Tolstoja, sem bil prepričan, da sem ga že večkrat videl v soseščini: na Malahijevi ali Abdijevi ulici, razo-glav, z valujočo belo brado in iskrivimi očmi, vzbujajoč spoštova-nje kot naš praoče Abraham, v roki prekla, ki mu je služila kot sprehajalna palica, čez široke hlače padajoča kmečka srajca, pre-vezana z grobo vrvico.

Tolstojevci naše četrti (starša sta jim rekla tolstojščiki) so bili vsi brez izjeme fanatični vegetarijanci, izboljševalci sveta, moral-ni apostoli, prijatelji človeštva, prijatelji vseh živih bitij, prežeti z globokim občutenjem narave in s hrepenenjem po podeželskem življenju, preprostem in čistem življenju dela na polju in v sadov-njaku. A pod njihovimi rokami niso hotele uspevati niti skromne lončnice: nemara so jih zalivali in zalivali, dokler rastline niso zgnile, nemara so jih pozabili zalivati, nemara pa je bila kriva za-hrbtna britanska mandatna uprava, ki je naši vodi dodajala klor.

Nekateri tolstojevci so bili videti, kakor da so stopili narav-nost iz kakšnega romana Dostojevskega: izmučeni, klepetavi,

. 10 .

razžrti od zatrtih strasti in idej. A oboji, tako tolstojevci kot do-stojevskovci, še več, vsi v četrti Kerem Avraham so pravzaprav delali pri Čehovu.

Preostanku sveta se je pri nas navadno reklo »ves svet«, imel pa je še druga imena: razsvetljeni svet, svobodni svet, licemerni svet, zunanji svet. Poznal sem ga skoraj izključno iz svoje zbirke znamk: Danzig, Češka in Moravska, Bosna in Hercegovina, Ubangi-Šari, Trinidad in Tobago, Kenija – Uganda – Tanganjika. »Vessvet« je bil daleč, privlačen, čudovit, a zelo nevaren in do nas sovražen: Judov ni maral, ker so bili bistri in uspešni, a tudi hrup-ni in nadležni. Ni imel rad tega, kar smo gradili tukaj v Deželi Izraela, ker nam ni privoščil niti te krpice močvirnate, skalnate in puščavske zemlje. Tam zunaj v svetu so bili vsi zidovi pokriti s sramotilnimi parolami: »Židek, pejt u Palestino!« Ko pa smo šli v Palestino, je vessvet kričal: »Židek, pejt ven iz Palestine!«

Ne samo vessvet, daleč je bila celo Dežela Izraela, Erec Jisrael. Nekje tam, za gorami in daleč stran, je rasel nov rod junaških Judov: temno zagorelih, krepkih, molčečih in stvarnih, čisto drugačnih od Judov iz diaspore, čisto drugačnih od ljudi v Ke-rem Avrahamu. Pogumni in močni pionirji in pionirke, ki se jim je posrečilo, da so se spoprijateljili s temo noči, in ki so tudi v odnosu moškega do ženske in v odnosu ženske do moškega že prestopili vse meje. Ki niso poznali sramu. Ded Aleksander je nekoč rekel: »Mislijo, da bo poslej vse čisto preprosto: mladenič bo kratko malo šel k mladenki in ji predlagal ali pa ženska mo-goče sploh ne bo več niti čakala na predlog moškega, temveč mu bo kar sama predlagala, tako, kakor prosiš za kozarec vode.«

. 11 .

Kratkovidni stric Becalel je pojasnil z vljudno obrzdanim be-som: »Ampak to je vendar najčistejši boljševizem, če takole uni-čijo vse skrivnostno in zagonetno?! Takole odpravijo vsa čustva?! Vse naše življenje takole spremenijo v kozarec mlačne vode?!« Tedaj se je iz svojega kota čisto nenadno oglasil stric Nehemija in na ves glas zapel nekaj verzov pesmi, ki je v mojih ušesih zve-nela kot tuljenje v stisko prignane zveri: »Oj, dolga, predolga je pot in steze so polne ovinkov, oj, mama, moral na pot sem, daleč, predaleč od tebe, zdi se, da sam mesec je bliže.« In teta Cipora je rekla, po rusko: »No, zdaj pa dosti. Se vam je vsem zmešalo? Otrok vendar posluša!« In potem so vsi preklopili na ruščino.

Tisti pionirji so živeli onkraj našega obzorja, v Galileji, na Šaronski ravnini, v rodovitnih dolinah: krepki mladi moški, srč-ni, a molčeči in razmišljujoči, in močne mlade ženske, odkrite in obvladane, za katere se je zdelo, da vse znajo in vse razumejo, tudi tebe in vse tvoje zadrege, a te vseeno obravnavajo prijazno in spoštljivo, ne kot otroka, temveč kot pravega, četudi še majh-nega moškega.

Tiste pionirke in pionirji so bili v mojih predstavah močni, res ni in molčeči, v svojem krogu so mogli peti pesmi presunljivega hrepenenja, pa tudi humorne ali polne nezaslišanega poželenja, mogli so silovito, skorajda breztežno plesati, zmogli so samoto in zamišljenost, življenje v naravi in v šotorih, vsakršno težaško delo. »Vselej pripravljeni na ukaz.« »Tvoji fantje so prinesli mir ti s plu-gi, danes izborijo ga z orožjem!« »Kamor nas pošljejo – tja pojde-mo.« Mogli so jezditi divje konje in voziti traktorje s širokimi

. 12 .

kolesi, vešči so bili arabščine, poznali so vsako votlino in vsak vadi, znali so rokovati s pištolami in granatami, obenem pa so brali poezijo in filozofske spise. Vedoželjni in skritih čustev so ob svečavi sedeli v šotorih in se do zgodnjih jutranjih ur tiho pogovarjali o smislu našega življenja in o boleči izbiri med lju-beznijo in dolžnostjo, med nacionalnim interesom in univer-zalno pravičnostjo.

Včasih sem šel s prijatelji na dostavno dvorišče agrarne za-druge Tnuva, da bi videl, kako prihajajo izza gora, s tovornja-kom, polnim pridelkov, »oviti v prah, oboroženi in v težkih čev-ljih«, in se potikal v njihovi bližini, da bi vdihoval vonj po senu in se opijanjal z dišavami daljnih krajev: tam pri vas, sem si mi-slil, se dogajajo res velike reči. Tam se gradi Dežela in se izbolj-šuje svet, tam bo vzcvetela nova družba, tam zaznamujete naravo in tek zgodovine s svojim pečatom, tam orjete njive in zasajate trto, tam nastaja nova pesem, tam oboroženi jezdite na konjskih hrbtih in z ognjem odgovarjate na ogenj arabskih napadalcev, tam bedni človeški prah spreminjate v bojevito nacijo.

Na tihem sem sanjal, da bodo nekega dne vzeli s seboj tudi mene. Da bodo tudi mene spremenili v bojevito nacijo. Da bo tudi moje življenje postalo nova pesem, življenje, ki bo čisto in preprosto ko kozarec mrzle vode na vroč dan.

Za gorami in daleč stran je ležalo tudi mesto Tel Aviv, mika-ven kraj. Od tam so prihajali k nam časniki, govorice o gledali-šču, operi, baletu, kabaretu in moderni umetnosti, politika strank, odmev viharnih debat, pa tudi ne povsem jasne čenče in

. 13 .

šušljanja. Veliki športniki so bili tam, v Tel Avivu. In tam je bilo morje in vse morje je bilo polno temno zagorelih Judov, ki so znali plavati. Kdo je pa v Jeruzalemu znal plavati? Je sploh kdo že slišal za plavajočega Juda? To so bili popolnoma drugačni geni. Mutacija. »Kakor čudež rojstva metulja iz gosenice.«

V besedah »Tel Aviv« je tičal skriven čar. Brž ko sem ju slišal, sem imel pred sabo podobo krepkega mladega moža v modri spodnji majici, temno zagorelega in širokih ramen, pesnika-de-lavca-revolucionarja, neustrašnega poba, pravega hevremana, do-brega tovariša, kapo s ščitkom ima ležerno objestno posajeno na kodre, kadi cigarete znamke Matosjan in ves svet je njegov dom: ves dan je garal, polagal je ploščice ali nakladal gramoz, zvečer je igral violino, ponoči je plesal z mladimi ženskami ali jim pel ču-stvene pesmi na peščinah v mesečini polne lune, o prvem svitu pa je iz skrivališča za orožje vzel pištolo ali brzostrelko znamke Sten in se odkradel v mrak, da bi varoval hiše in polja.

Kako daleč je bil Tel Aviv! V vsem svojem otroštvu nisem bil tam več kot petkrat ali šestkrat: kdaj pa kdaj smo za praznike šli k mojima tetama, materinima sestrama. Svetloba v Tel Avivu se je takrat še bolj kakor danes razlikovala od svetlobe v Jeruzale-mu, pa ne samo to – tudi zakoni težnosti so bili čisto drugačni. V Tel Avivu so ljudje drugače hodili: poskakovali so in lebdeli, kakor Neil Armstrong na Luni.

Pri nas v Jeruzalemu je hoja zmeraj malo spominjala na hojo žalujočega, ki gre za pogrebom, ali na nekoga, ki z zamudo stopi v koncertno dvorano. Tal se najprej dotakneš s konico čevlja, da bi previdno otipal teren. Potem ko si nogo enkrat vendarle položil

. 14 .

na tla, je ne boš tako kmalu spet dvignil: po dva tisoč letih ima-mo v Jeruzalemu naposled trdna tla pod nogami, tega ne bomo takoj spet postavili na kocko. Brž ko bomo dvignili nogo, se bo od nekod nemudoma vzel nekdo drug in nam spet zasedel naš košček zemlje. Ko pa si nogo enkrat že dvignil, je po drugi stra-ni ne smeš prenagljeno spet položiti na tla: kdove kakšno kačje gnezdo nasprotnikov preži tam. Navsezadnje smo za svojo lah-koverno naglico tisoč letja plačevali krvavo ceno, kar naprej smo padali v roke sovražnikom in črtilcem, ker smo kdaj kam stopili, ne da bi prej preverili, kam. Nekako takšna je bila jeruzalemska hoja. V Tel Avivu pa!!! Vse mesto je bilo ena sama kobilica. Ljud-je so skakljali mimo in hiše in ulice in trgi in veter z morja in peščine in drevoredi in celo oblaki na nebu.

Nekoč smo prišli v Tel Aviv na seder. Naslednje jutro, ko so vsi še spali, sem se oblekel, stekel iz hiše in se šel igrat na maj-hen trg – s klopco ali dvema, z gugalnico, s peskovnikom in s tremi, štirimi mladimi drevesci, na katerih so že žvrgoleli ptiči. Nekaj mesecev kasneje, na roš hašana, smo se spet odpeljali v Tel Aviv in takrat trga ni bilo več tam. Z drevesci, ptiči, peskov-nikom, gugalnico in klopcami vred so ga prestavili na drugi ko-nec ulice. Bil sem osupel: nisem razumel, kako so Ben Gurion in pristojne ustanove to mogli dovoliti. Kako je lahko nekdo kar vzel trg in ga prestavil? Kaj, bo kot naslednjo nemara kdo pre-stavil Oljsko goro? Davidov stolp? Zid žalovanja?

O Tel Avivu smo pri nas v Jeruzalemu govorili zavistno in ošabno, z občudovanjem in s kančkom skrivnostnosti – kot da je Tel Aviv življenjsko pomemben skrivni projekt judovskega

. 15 .

ljudstva, projekt, o katerem raje ne bi izgubljali preveč besed: kajti stene imajo ušesa in za vsakim voglom prežijo sovražni vo-huni in agenti.

Tel Aviv: morje, svetloba, modrina. Pesek, gradbeni odri, ki-oski v drevoredih, hebrejsko mesto, belo in ravnih linij, ki nasta-ja med gaji pomarančevcev in peščenimi sipinami. Ne katerikoli kraj, do katerega kupiš vozovnico in kamor se odpelješ z Egedo-vim avtobusom, temveč drug kontinent.

Dolga leta smo imeli utečen aranžma za telefonsko poveza-vo s sorodniki v Tel Avivu. Vsake tri ali štiri mesece smo jih po-klicali, čeprav nismo imeli telefona ne mi ne oni. Najprej smo napisali pismo teti Haji in stricu Cviju, da bi jima sporočili: de-vetnajstega, to je neka sreda, in ob sredah je imel Cvi, ki je delal v zdravstveni zavarovalnici, konec službe že ob treh, bomo ob petih popoldne klicali iz naše lekarne v vašo lekarno. Pismo je bilo poslano precej vnaprej in čakali smo, da bo prišel odgovor. V povratnem pismu sta nam teta Haja in stric Cvi zagotovila, da jima sreda, devetnajstega, ustreza in da bosta malo pred peto se-veda v lekarni, da pa si mi ne smemo delati preglavic, če bomo prišli malo čez pet, vsekakor nas bosta počakala.

Ne spomnim se več, ali smo si za v lekarno, v čast telefonske-ga pogovora s Tel Avivom, oblekli najboljše obleke, a ne bi bil začuden. Bilo je to svečano dejanje. Že v nedeljo je oče rekel ma-teri: Fanja, ne pozabi, da gremo ta teden telefonirat v Tel Aviv. V ponedeljek je mati rekla: Arje, pojutrišnjem, prosim, ne bodi prepozen, da ne bo šlo kaj narobe. In v torek sta mi oba rekla:

. 16 .

Amos, samo nobenih presenečenj, da nama ne zboliš, si slišal, da se do jutri popoldne ne prehladiš ali kje ne padeš in se potolčeš. V torek zvečer sta mi rekla: Pojdi zgodaj spat, da boš jutri, ko gremo telefonirat, v dobrem stanju. Ne smeš zveneti, kakor da nisi dovolj jedel.

Tako sta stopnjevala vznemirjenje. Stanovali smo v Amosovi ulici in do lekarne v Sofonijevi ulici ni bilo več kot pet minut peš, a že ob treh je oče rekel materi: »Ne začenjaj zdaj česa no-vega, da ne boš prišla v časovno stisko.«

»Z mano je vse v redu, ampak ti in tvoje knjige, da ne bi po-polnoma pozabil na telefon.«

»Jaz? Pozabil? Saj vsakih nekaj minut pogledam na uro. In Amos me bo spomnil.«

Takrat sem bil star ravno pet let in že mi je bila naložena zgodovinska odgovornost. Zapestne ure nisem imel in tako sem vsakih nekaj minut stekel v kuhinjo, da bi pogledal, koliko je ura, in potem javljal, kakor pri izstrelitvi vesoljske ladje: še pet-indvajset minut, še dvajset, še petnajst, še deset minut in pol – in ko sem oznanil: »Še deset minut in pol,« smo vstali, skrbno za-klenili stanovanje in se odpravili – na levo do špecerije gospoda Austerja, na desno po Zaharijevi ulici, na levo po Malahijevi, na desno po Sofonijevi, in že smo stopili v lekarno in rekli: »Dober dan, gospod Hejneman, kako ste kaj? Prišli smo telefonirat.«

Seveda je vedel, da bomo v sredo prišli telefonirat sorodni-kom v Tel Avivu, vedel je tudi, da Cvi dela v zdravstveni zavaro-valnici, da ima Haja pomemben položaj v Svetu delavk, da bo Jigal nekoč športnik in da so dobri prijatelji z Goldo Meerson,

. 17 .

kasnejšo Goldo Meir, in z Mišem Kolodnim, ki mu je bilo tukaj ime Moše Kol, a smo ga vseeno spomnili: »Prišli smo telefonirat sorodnikom v Tel Aviv.« Gospod Hejneman je odgovoril: »Ja, seveda. Usedite se prosim,« in nam povedal svojo standardno te-lefonsko šalo: Na sionističnem kongresu v Zürichu se je iz sosed-njega prostora nenadoma razleglo grozovito rjovenje. Berl Loker je vprašal Hercfelda, kaj se dogaja, in Hercfeld mu je po-vedal, da tovariš Rubašov ravno govori z Ben Gurionom v Jeru-zalemu. »Z Jerušalajimom govori,« je ostrmel Loker, »zakaj pa ne uporabi telefona?«

Oče je rekel: »Zdaj bom zavrtel.« In mati je rekla: »Prezgodaj je še, Arje. Nekaj minut še manjka.« On ji je odgovoril: »Ja, am-pak preden dobimo zvezo.« (Takrat še ni bilo direktne poveza-ve.) »Ja, ampak kaj če po naključju takoj dobimo zvezo, njiju pa še ne bo tam?« Oče je odvrnil: »V tem primeru bomo pač še en-krat poskusili.« In mati: »Ne, skrbelo ju bo, mislila bosta, da sta nas zamudila.«

Medtem ko sta debatirala, je bilo že skoraj pet. Oče je dvignil slušalko, stoje, in rekel telefonistki: »Dober dan, gospa. Rad bi Tel Aviv 648.« (Ali kaj podobnega: takrat smo živeli še v trište-vilčnem svetu.) Včasih je telefonistka rekla: »Počakajte prosim nekaj minut, gospod, zdaj ravno govori gospod direktor pošte.« Ali gospod Siton. Ali gospod Našašibi. In postali smo malce živčni, ker kaj si bodo pa mislili o nas?

Prav videl sem jo lahko, tisto edino žico, ki je povezovala Jeru-zalem s Tel Avivom – in tako z vsem svetom –, in če je bila ta po-vezava zasedena, smo bili odrezani od sveta. Ta žica se je vila čez

. 18 .

pustinjo in skale, med gorami in dolinami, in meni se je to zdelo velik čudež. In sem vzdrhtel: kaj če ponoči pridejo divje zveri in pregriznejo žico? Ali jo presekajo hudobni Arabci? Ali vanjo pro-nikne dež? Ali izbruhne požar? Kdove. Ta tenka, ranljiva žica se vije nezastražena, zarjavela od sonca, kdove. Preplavila me je glo-boka hvaležnost do ljudi, ki so jo bili položili, do pogumnih in spretnih ljudi, kajti napeljati žico med Jeruzalemom in Tel Avi-vom vendarle ni bilo tako lahko. Iz lastne izkušnje sem vedel, kako težko je to bržkone bilo: nekoč sva Elijahu Fridman in jaz napenjala vrvico iz moje v njegovo sobo, oddaljeno ne več kot dve hiši in eno dvorišče, preprosto vrvico, bil pa je to pravi podvig: v napoto so bili drevesa, sosedje, lope, zidovi, stopnice, grmovje.

Po kratkem čakanju je oče sklenil, da sta gospod direktor po-šte ali gospod Našašibi bržkone že nehala govoriti, spet vzel slu-šalko in rekel telefonistki: »Oprostite, gospa, zdi se mi, da sem zahteval Tel Aviv 648.« Rekla je: »Sem si zapisala, gospod. Po-čakajte, prosim.« (Ali: »Bodite potrpežljivi, prosim.«) Nato oče: »Bom počakal, gospa, seveda bom počakal, a ljudje čakajo tudi na oni strani.« Tako ji je na svoj način dal vedeti, da smo sicer kultivirani ljudje, da pa imata naše samoobvladovanje in zadrža-nost svoje meje. Bili smo sicer lepo vzgojeni, a nikakršni dobro-dušni tepci, nikakršne ovčke, ki se pustijo peljati v klavnico. Ta zgodba, da ljudje lahko grdo ravnajo z Judi in se vedejo do njih, kakor se komu zazdi, je enkrat za vselej minila.

Potem je v lekarni nenadoma zazvonil telefon. To je bil zmeraj vznemirljiv zvok, magičen trenutek, in pogovor je potekal takole:

»Halo, Cvi?«

. 19 .

»Pri aparatu.«»Tukaj Arje, iz Jeruzalema.«»Ja, Arje, šalom, tukaj Cvi, kako ste kaj?«»Pri nas je vse v redu. Iz lekarne govorimo z vami.«»Mi tudi. Kaj novega?«»Nič novega. Kako je pri vas, Cvi? Kaj praviš?«»Vse v redu. Nič novega. Živimo pač.«»Nobena novica je dobra novica. Tudi pri nas ni nič novega.

Pri nas je vse popolnoma v redu. Pa pri vas?«»Tudi popolnoma v redu.«»Zelo dobro. Zdaj bi tudi Fanja rada govorila z vami.«In spet isto: Kako kaj? Kaj novega? In potem: »Zdaj bi tudi

Amos rad povedal nekaj besed.«In to je bilo vse: Kako ste kaj? Dobro. No, potem se pa kma-

lu spet slišimo. Lepo vas je bilo slišati. Pisali vam bomo in se dogovorili za naslednji termin. Se slišimo. Ja. Vsekakor. Kmalu. Na svidenje. In pazite nase. Vse dobro. Tudi vam.

A to ni bilo smešno: na svileni nitki je viselo življenje. Zdaj razumem, da sploh in nikakor nista bila prepričana, da bosta lahko spet govorila z njima, nemara je bilo poslednjič, kajti kdo-ve kaj bo, pogrom, krvoprelitje, lahko bi se dvignili Arabci in nas vse poklali, lahko bi izbruhnila vojna, lahko bi prišlo do velike nesreče, Hitlerjevi tanki so se nam vendar bližali že z dveh stra-ni, iz Severne Afrike in tudi čez Kavkaz, skoraj so bili že na na-šem pragu, kdove kaj nas še čaka. Ta navidez prazen pogovor nikakor ni bil prazen – samo skop je bil.

. 20 .

Ti telefonski pogovori mi zdaj nazorno kažejo, kako stežka so – vsi, ne samo moja starša – izražali čustva. Kadar ni šlo za zasebne reči, niso imeli težav – bili so čustveni in znali so govo-riti. In še kako so znali, sposobni so bili ure in ure silovito stra-stno diskutirati o Nietzscheju, Stalinu, Freudu, Žabotinskem, v debato so mogli položiti vso moč svojega bitja, od samega pa-tosa so mogli pretakati solze in zapeti pesem o kolonializmu, antisemitizmu, pravičnosti, o »zemljiškem vprašanju«, »žen-skem vprašanju« in o »odnosu med umetnostjo in življenjem«. Ko pa so poskusili izraziti čustva v zvezi z zasebnimi rečmi, je bilo v tem zmeraj nekaj zavrtega, suhega in celo preplašenega, posledica potlačitev in prepovedi velikega števila generacij. Dvojni sistem prepovedi in zavor: pravila vedenja evropskega meščanstva so podvojila zadrgnjenost religioznega judovskega štetla. V bistvu je bilo vse »prepovedano« ali »neobičajno« ali »nelepo«.

Poleg tega je takrat vladalo veliko pomanjkanje besed: he-brejščina je šele postajala govorjen jezik, zagotovo pa še ni bila jezik intime. Težko je bilo predvideti, kaj bo nastalo, če si govoril hebrejsko. Nikoli nisi mogel biti prepričan, da ne boš nehote re-kel česa smešnega, in tega, da se boš osmešil, si se bal noč in dan. Na smrt te je bilo strah. Celo ljudje kot moja starša, ki sta dobro znala hebrejsko, jezika niso perfektno obvladali. Kadar so govo-rili hebrejsko, so si nekako obsesivno prizadevali za preciznost, pogosto preklicali izjavo in na novo formulirali pravkar poveda-no. Tako se nemara počuti kratkoviden šofer, ki ponoči tipa sko-zi blodnjak ulic tujega mesta, vozi pa avto, ki ga ni vajen.

. 21 .

Nekoč nas je na šabat prišla obiskat materina prijateljica, uči-teljica po imenu Lilja Bar-Samha. Pogovarjali so se in gostja je nekajkrat rekla: »Groza me navdaja,« enkrat ali dvakrat pa je re-kla tudi: »V groznem stanju je.« Prasnil sem v smeh. V sodobni vsakdanji hebrejščini je beseda pomenila tudi »prdniti«. Zdelo se je, da razen mene ni nihče vedel, kaj je tako smešno, ali pa so ra-zumeli in so se samo delali, da ne razumejo. Nekaj podobnega je bilo tudi, ko je oče govoril o oboroževalni tekmi velesil ali ko je besen kritiziral odločitev držav pakta Nato, da bodo spet oboro-žile Nemčijo, da bi tako zastrašile Stalina. Ni se zavedal, da je ta, nekoliko starinska beseda za oboroževanje, lezajen, v sodobni vsakdanji hebrejščini tudi precej robat slengovski izraz za »fuka-nje«.

Očetov pogled se je prav tako pomračil vsakokrat, ko sem uporabil besedo lesader – urediti; pogovorno: okoli prinesti –, popolnoma nenevarno besedo. Nikoli nisem razumel, zakaj ga je to tako jezilo, pojasnil tega seveda ni, jaz ga pa tudi nisem mogel vprašati. Leta kasneje sem razrešil uganko: pred mojim roj-stvom, v tridesetih letih, je bila beseda lesader sinonim za »na-praviti otroka«. »Tisto noč v pakirnici jo je ‚okoli prinesel‘, zju-traj pa se je delal, da je sploh ne pozna.« Če sem na primer rekel: »Uri je svojo sestro okoli prinesel,« se je oče nakremžil in rahlo namrščil nos. Kajpak ni tega nikoli pojasnil – le kako bi?

V intimnih trenutkih med sabo niso govorili hebrejsko. In v najintimnejšem nemara sploh niso govorili. Raje so molčali. Vse v senci strahu, da se bodo osmešili ali zveneli smešno.

. 22 .

2

Pionirji so v tistih dneh, tako se je zdelo, imeli največji ugled. A živeli so daleč stran od Jeruzalema, v rodovitnih dolinah,

v Galileji, v pustinji na obalah Mrtvega morja. Njihove krepke in zamišljene postave med traktorji in zorano grudo smo gleda-li in občudovali na plakatih Judovskega nacionalnega sklada.

Eno stopnjo pod pionirji je bil tako imenovani organizirani jišuv: tisto judovsko prebivalstvo Dežele, ki je poleti na balkonu v spodnji majici prebiralo Davar, časnik delavskega sindikata Histadrut, člani Histadruta in sindikalnega zdravstvenega zava-rovanja, aktivisti podtalne vojske Hagana, ljudje, oblečeni v kaki barvo, jedci solate, jajc na oko in kislega mleka, zagovorniki zmerne politike, lastne odgovornosti, solidnega načina življenja, dajanja prispevkov v sklad za izgradnjo, domačih proizvodov, delavskega razreda, partijske discipline in blagih oliv v kozarcih iz Tnuve. »Spodaj modro, zgoraj modro, zgradili bomo pristani-šče! Domovino, pristanišče!«

Temu organiziranemu jišuvu so nasprotovali teroristi podtalnih skupin kakor tudi ultrapravoverneži iz Mea Šearima in ortodoksni komunisti, »črtilci sionizma« in cel zbir intelektualčičev, karieri-stov in egocentričnih po sili umetnikov kozmopolitsko-dekadent-nega tipa, vseh vrst outsiderji in individualisti in sumljivi nihilisti, jekeji s svojim neozdravljivim nemškojudovskim obnašanjem,

. 23 .

anglofilski snobi, bogati pofrancozeni orientalci, ki so se v naš-ih očeh vedli ko domišljavi butlerji, in še Jemeniti in Gruzinci in Magrebčani in Kurdi in Solunčani – vsi so bili brez dvoma naši bratje, vsi so bili brez dvoma obetaven človeški material, ampak kaj se hoče, vanje bo treba vložiti še veliko truda in po-trpljenja.

Bili pa so tudi še begunci in preživeli, ki so v nas na splošno vzbujali sočutje, pa tudi rahel odpor: bedne, klavrne pojave – in ali smo mi krivi, če so morali ostati tam in čakati na Hitlerja, namesto da bi pravočasno prišli sem? In zakaj so se pustili od-peljati ko ovce v klavnico, namesto da bi se organizirali in se uprli? In naj že enkrat nehajo govoriti svoj nebih jidiš in nam razlagati, kaj vse so jim tam hudega storili, to ni v veliko čast ne njim ne nam. Sploh pa je naš pogled tukaj uperjen v prihod-nost, ne v preteklost, in če je že treba izkopavati preteklost, ima-mo navsezadnje več kot dovolj razveseljive hebrejske zgodovine, biblijske in hašmonejske, torej ni prav nobene potrebe, da bi jo skazili s tako deprimirajočo judovsko zgodovino, v kateri ni drugega kot nadloge. (Hebrejsko besedo za »nadloge«, carót, se je pri nas zmeraj uporabljalo v njeni jidiški obliki, córes, pri čemer se je govorec, navdan z odporom, nakremžil, tako da je otrok vedel, da so te córes nekakšna gobavost in da spadajo k tis-tim ljudem, ne k nam.) Eden teh preživelih je bil gospod Liht, ki so ga otroci v četrti klicali Milijon kinderjev. V Malahijevi ulici je najel majčkeno luknjo, kjer je ponoči spal na žimnici, podnevi pa zvil posteljnino in tam opravljal majhno obrt, ki jo je poimenoval Kemično čiščenje, monganje in parno likanje.

. 24 .

Kotički njegovih ustnic so bili zmeraj obrnjeni navzdol, kakor iz zaničevanja ali gnusa. Običajno je sedel pri vratih svojega lo-kala in čakal na stranke in kadar je šel mimo otrok iz četrti, je zmeraj pljunil na stran in siknil skozi stisnjene ustnice: »Milijon kinderjev so pobili! Takih kinderjev, kot ste vi! Poklali!« Tega ni rekel žalostno, temveč jezno in z gnusom, kakor bi nas hotel prekleti.

Na tej lestvici med pionirji in tistimi, ki so jih bremenile córes, moja starša nista imela določenega mesta: z eno nogo sta bila v organiziranem jišuvu (bila sta včlanjena v sindikalno zdrav-stveno zavarovanje in sta plačevala prispevke v sklad za izgrad-njo) – z drugo v zraku. Moj oče je bil blizu ideologiji sionistov-revizionistov okrog Žabotinskega – a so mu bili njihovo orožje in bombe vendarle zelo tuji. Kvečjemu je dal ilegali na voljo svo-je znanje angleščine in izrazil pripravljenost, da občasno sestavi kakšen prepovedan, goreč protestni poziv proti »perfidnemu Al-bionu«. Rehavijska inteligenca je od daleč privlačila moja starša, toda pacifistični ideali mirovne zveze Brit Šalom okrog Martina Bubra – sentimentalno bratstvo med Judi in Arabci in popolna odpoved sanjam o hebrejski državi, tako da bi bili odvisni od uvidevnosti Arabcev in od njihovega milostnega dovoljenja, da smemo tukaj živeti ob njihovih nogah – taki ideali so se mojim staršem zdeli neživljenjski, klečeplazni in mehkužno-opreznja-karski, tipični za stoletja življenja v diaspori.

Moja mati, ki je študij začela na univerzi v Pragi, končala pa ga na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu, je inštruirala otroke,

. 25 .

ki so se pripravljali na izpite iz zgodovine in književnosti. Moj oče je diplomiral iz književnosti na univerzi v Vilni, potem pa magistriral na Hebrejski univerzi na Skopusu, a v času, ko je šte-vilo kvalificiranih strokovnjakov za književnost v Jeruzalemu daleč presegalo število študentov, ni imel nobenih možnosti za predavateljsko mesto. Za nameček je imelo veliko teh docentov prvorazredne akademske nazive, bleščeča spričevala slavnih nemških univerz v nasprotju z očetovima ubožnima akademski-ma stopnjama poljske in jeruzalemske provenience. Tako je lah-ko dobil le službo knjižničarja v Narodni knjižnici na Skopusu, ponoči pa je pisal lastne knjige o noveli v hebrejski književnosti in o zgodovini svetovne književnosti. Bil je kultiviran, vljuden, energičen, a tudi precej plah knjižničar z okroglimi očali, krava-to in malce oguljenim suknjičem, predpostavljene je pozdravljal s priklonom, ženskam ustrežljivo pridržal vrata, izrecno vztrajal pri svojih maloštevilnih pravicah, strastno navajal verze v dese-tih jezikih in v neomajnem prizadevanju, da bi bil prijeten in zabaven, pripovedoval vedno iste šale (ki so se pri njem imeno-vale anekdote ali dovtipi). A v tem zbijanju šal je bilo večinoma nekaj krčevitega, to ni bil humor spontane živahnosti, temveč bolj razglasitev naše dolžnosti, da moramo ravno v neugodnih časih razširjati vedrino.

Kadarkoli je bil soočen s kakšnim pionirjem v kaki oblačilih, z revolucionarjem, z akademikom, ki je mutiral v delavca, se je znašel v mučni zadregi. V Vilni ali Varšavi je bilo popolnoma jasno, kako se pogovarjaš s proletarcem. Vsak je vedel, kje je nje-govo mesto, pa vendar je bilo treba temu delavcu nedvoumno

. 26 .

pokazati, da si demokratično naravnan in da se niti najmanj ni-maš za kaj boljšega. Tukaj, v Jeruzalemu, pa je bilo vse nejasno. Ne na glavo obrnjeno, ne kot pri komunistih v Rusiji, temveč dvoumno: po eni strani je oče spadal v srednji sloj, sicer bolj v nižji srednji sloj, a vendarle izrecno v srednji sloj, bil je izobra-žen mož, ki je pisal članke in knjige in ki je imel skromno služ-bo v Narodni knjižnici, njegov sogovornik pa je bil prepoten gradbinec v delavski obleki in težkih čevljih. Po drugi strani pa je bilo rečeno, da ima ta delavec diplomo iz kemije in da je pravi pionir, sol Dežele, junak hebrejske revolucije, mož, ki živi od dela svojih rok, medtem ko se je oče – vsaj globoko v sebi – zmeraj štel za rahlo izkoreninjenega, kratkovidnega intelektual-ca z dvema levima rokama, za neke vrste dezerterja, ki se izogiba fronti – izgradnji domovine.

Naši sosedje so bili večinoma nižji uslužbenci, trgovci, blagaj-niki v banki ali v kinu, šolski ali zasebni učitelji, zobozdravniki. Niso bili verni, v sinagogo so šli samo ob jom kipurju in včasih tudi ob šimhas Tori, a so v petek zvečer vseeno prižgali šabatne sveče, da bi ohranili vsaj nadih judovstva in morda tudi zaradi varnosti: za vsak primer, da se ne zgodi nesreča. Vsi so bili bolj ali manj izobraženi, a se v tej koži niso prav dobro počutili. Vsi so imeli izdelana mnenja – o britanski mandatni upravi, o pri-hodnosti sionizma, o delavskem razredu, o kulturnem življenju v Deželi, o Dühringovi kritiki Marxa, o romanih Knuta Hamsu-na, o »arabskem vprašanju« in o »ženskem vprašanju«. Bilo je tudi vseh sort ideologov in pridigarjev, ki so na primer pozivali

. 27 .

k temu, da je treba razveljaviti izobčenje Spinoze, ki so ga bili izrekli pravoverni, ali da je treba Arabcem v Deželi razložiti, da v bistvu sploh niso Arabci, temveč potomci starih Hebrejcev, ali enkrat za vselej združiti Kantovo in Heglovo misel s Tolstoje-vim naukom in sionizmom, skratka ustvariti sintezo, iz katere bo tukaj, v Deželi Izraela, zraslo čudovito čisto in zdravo življe-nje, ali da je treba piti veliko kozjega mleka ali skleniti zavezni-štvo z Ameriko ali celo s Stalinom, da bi tako odgnali Angleže, ali da je treba vsako jutro delati preproste gimnastične vaje, ki preženejo pobitost in zbistrijo človekovo dušo.

Ti sosedje, ki so se ob šabatnih popoldnevih zbirali na našem majhnem dvorišču in pili ruski čaj, so bili skoraj vsi zunaj igre. Kadar je bilo treba zamenjati pregorelo varovalko ali tesnilo na pipi ali v steno zvrtati majhno luknjo, so šli vsi hitro iskat Baru-ha, edinega človeka v četrti, ki je znal delati tovrstne čudeže, zato smo mu pri nas rekli Baruh z zlatimi rokami. Vsi drugi so znali z navdušujočim retoričnim žarom analizirati, kako po-membno je, da se judovsko ljudstvo naposled vrne h kmetijstvu in obrti: inteligence, so rekli, imamo več kot dovolj, preprostih, poštenih delovnih ljudi, teh nam pa manjka. A če ne štejemo Baruha z zlatimi rokami, v naši četrti skoraj ni bilo preprostih delovnih ljudi. Tudi intelektualcev težke kategorije nismo imeli. Vsi so brali veliko časnikov in vsi so radi govorili. Nekateri so nemara bili v marsičem podkovani, drugi so nemara bili bistro-umni, večinoma pa so recitirali bolj ali manj to, kar so prebrali v časopisih in v vseh mogočih pamfletih in partijskih brošurah. Kot otrok sem le nejasno slutil velik razkorak med njihovo strastno

. 28 .

voljo do izboljševanja sveta in tem, kako nervozno so mečkali krajec klobuka, ko smo jim ponudili kozarec čaja, ali strašansko rdečico na njihovem obrazu, ko se je moja mati (samo malo) nagnila, da bi jim osladila čaj, in je njen krepostni dekolte pri tem razkril za pikico več kože kot sicer – zadrego njihovih prs-tov, ki so se zvijali sami vase v prizadevanju, da ne bi več bili pr-sti.

Vse to je bil Čehov – tudi občutek, da živiš zunaj igre: na svetu so kraji, kjer se odvija pravo življenje, daleč stran od tukaj, v Evropi pred Hitlerjem. Tam večer za večerom sveti morje luči, gospodje in gospe se srečujejo ob kavi s tolčeno smetano v pro-storih, opaženih z lesom, lagodno posedajo po veličastnih kavar-nah pod zlato lesketajočimi se lestenci, držeč se pod roko gredo v opero ali na balet, od blizu opazujejo življenje velikih umetni-kov, viharne ljubezenske afere, zlomljena srca, slikarjevo ljubico, ki se nenadoma zaljubi v njegovega najboljšega prijatelja, kom-ponista, in ponoči razoglava hodi po dežju, sama stoji na starem mostu, ki se drhte zrcali v rečni gladini.

V naši četrti se nikoli niso dogajale take reči. Take reči so se godile za gorami in daleč stran, v krajih, kjer so ljudje živeli brez čejev in ampakov. Na primer v Ameriki, kjer iščejo zlato, napa-dajo poštne vlake, ženejo črede govedi čez neskončne prerije, in kdor pobije največ Indijancev, na koncu dobi lepo dekle. Taka je bila Amerika, ki smo jo lahko videli v kinu Edison: lepo dekle je bilo nagrada za tistega, ki je znal najbolje streljati. Kaj počneš s tako nagrado? Niti najmanjšega pojma nisem imel. Če bi nam

. 29 .

v tistih filmih kazali Ameriko, kjer bi bilo obratno, namreč da je tisti, ki postreli največ deklet, na koncu nagrajen z lepim Indi-jancem, bi se mi to zdelo enako verjetno, mislil bi, da tako pač je. Vsekakor je tako v tistih daljnih svetovih – v Ameriki in v dru-gih čudovitih krajih iz mojega albuma znamk, v Parizu, Alek-sandriji, Rotterdamu, Luganu, Biarritzu, St. Moritzu, v krajih, kjer se bogovom podobni ljudje zaljubljajo, se vljudno spopada-jo, izgubljajo, se odrekajo, opolnoči sami sedijo na visokih bar-skih stolčkih ob točilnih pultih temačnih hotelskih barov na bulvarjih od dežja prebičanih mest, in sploh živijo življenje brez čejev in ampakov.

Tudi v romanih Tolstoja in Dostojevskega, o katerih so vsi brez prestanka diskutirali, so junaki živeli brez čejev in ampakov in umirali od same ljubezni. Ali za kakšen visok ideal. Ali zaradi jetike in zlomljenega srca. In tisti temno zagoreli pionirji, tam na galilejskih višavah, so prav tako živeli brez čejev in ampakov. V naši četrti ni nihče umrl zaradi jetike, nesrečne ljubezni ali idea-lizma. Vsi so živeli s čeji in ampaki. Ne samo moja starša. Vsi.

Pri nas je veljalo železno pravilo, da se ne kupuje ničesar uvo-ženega, nobenih inozemskih izdelkov, če se dobi ustrezne do-mače proizvode. Ampak če si šel v špecerijo gospoda Austerja na vogalu Amosove in Abdijeve ulice, si moral izbirati med sirom iz kibuca, ki ga je prodajala Tnuva, in arabskim sirom: je arabski sir iz sosednje vasi Lifta domačega ali inozemskega porekla? Zapleteno. Arabski sir je bil majčkeno cenejši. Ampak če si ku-pil arabski sir, mar nisi s tem izdal sionizma? Nekje v nekem

. 30 .

kibucu ali mošavu, v Jezreelski dolini ali v galilejskih hribih, je sedela neka mlada pionirka in v okviru svoje naporne delovne naloge, nemara celo v solzah, embalirala za nas ta hebrejski sir – kako bi se mogli odvrniti od nje in kupiti nejudovski sir? Nam roka ne bo zadrhtela? Po drugi strani, če bomo bojkotirali izdel-ke naših arabskih sosedov, bomo vendar pripomogli k poglablja-nju in k ohranjanju večnega sovraštva med narodoma in bomo za kri, ki bi bognedaj utegnila biti še prelita, soodgovorni tudi mi. Skromno živeči arabski felah, preprost, pošten poljedelec, či-gar duše še ni onesnažila strupena sapa velemesta, ta felah je bil vendar temnejepolti brat nezapletenega, plemenitega mužika iz Tolstojevih pripovedi! Naj njegovemu siru res okrutno pokaže-mo hrbet? Res želimo biti tako trdosrčni in kaznovati tega moža? Čemu? Zato, da ga bodo zahrbtni Britanci in koruptni efendiji naščuvali proti nam in proti graditvi naše domovine? Ne. Tokrat bomo odločno kupili arabski sir, ki je poleg tega res malo boljšega okusa od Tnuvinega sira in ki tudi stane malo manj. Ampak vendarle, če pogledamo s tretje strani, kaj če pri njih mogoče ni tako čisto? Kdove kakšne so tam pri njih mle-karne? Kaj če se – prepozno – izkaže, da v njihovem siru mrgoli bacilov?

Bacili so bili ena naših najhujših mor. Bili so kot antisemiti-zem: antisemita ali bacila nisi nikoli videl na lastne oči, si pa zelo dobro vedel, da povsod prežita nate, zate nevidna, ti zanju viden. Pravzaprav ni čisto res, da pri nas nikoli nihče ni videl ba-cila na lastne oči. Jaz sem ga! Zelo dolgo sem predirljivo in osre-dotočeno strmel v košček starega sira, dokler nisem nenadoma

Zbirka Roman

Amos OzZGODBA O LJUBEZNI IN TEMNINI

Prva izdaja

Prevedla Mojca KranjcUredil Andrej Koritnik

Oblikovala in tehnično uredila Jerneja RodicaMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012

Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Miha Kovač

Natisnila tiskarna Korotan – Ljubljana, d. o. o.Naklada 1200 izvodov