... ampakV I Z I J E Z A K O R O Š K O
DNIXIVŠ T I R I N A J S T
P R I L O G AF E B 1 3
K U L T U R A
ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddd
iiiiiiii nnn DDDDDD OOOOOOOO MMMMMM
KULT_priloga_05.indd 1 25.01.13 16:35
XIV ŠTIRINAJST DNI2
uvodnik
Ko sem bil nagovorjen, da naj napišem svojo vizijo o Koroški in o idejah, ki jih potrebujeta naša dežela in narodna
skup nost, mi je prišlo na misel preteklo leto. S podelitvijo nagrade Državljan Evrope sem bil neštetokrat soočen z zunanjo sliko dežele Koroške. Ta slika je žal povsem negativna in polna predsodkov. Moja razmišljanja bi omejil bolj na mogoče gospodarske vizije in modele za Koroško.
Evropska unija je opredelila nove načine za krepitev gospodarske rasti in zaposlovanja. Ta področja so obravnavana v sedmih vodilnih pobudah. To so evropska digitalna agenda, mladi in mobilnost, unija inovacij, Evropa, gospodarna z viri, gospodarska politika v času globalizacije, program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta ter Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti.
Za Koroško in vsako drugo regijo v Evropi bo ključni element uspeha, ali bo mogoče nuditi mladim ustrezna in atraktivna delovna mesta v domačem kraju ali v bližnji okolici. Demografski kazatelji za Koroško so žal že več let negativni.
Kako to spremeniti in kako priti do atraktivnih delovnih mest? Tukaj konkretno mislim na obnovljive vire, ki so pred našimi vrati. To so vse oblike obnovljivih virov. Začenši pri lesnem gospodarstvu in tja do solarne energije in fotovoltaike. Ni vzroka, zakaj občine ne bi pridelovale iz sekancev lastno energijo za komunalne objekte. Pri tem konceptu pridelave energije ostaja delovna sila doma, domače surovine predelujejo na kraju samem. Gotovo so manjši krogi gospodarstva učinkovitejši in tudi okolju prijazni. Nekatere občine na Koroškem so se že zavezale tem načelom in si prizadevajo za ener
getsko avtarkijo. Želel bi si, da si vsak pridela na svoji hiši s fotovoltaiko svoj tok. Tako bi postali bolj neodvisni od globalnih ponudnikov.
Obnovljivi viri energije so sestavni del boja proti podnebnim spremembam, obenem pa prispevajo h gospodarski rasti, ustvarjanju novih delovnih mest ter povečujejo energetsko varnost. Med obnovljive vire energije štejemo biomaso, sončno energijo, hidroenergijo, vetrno energijo ter geotermalno energijo.
Digitalna agenda in znanje, ki je najbolj dragocena surovina prihodnosti, sta dva pomembna faktorja uspešnih regij. Živimo v času hitrih informaciji in neverjetnih ter novih možnostih pridobivanja znanja. Želim si, da bi imelo vsako gospodinjstvo na Koroškem dostop do širokopasovnih omrežij in s tem tudi dostop do znanja in mogočih novih delovnih mest. Mobilnost in delo doma sta temi, ki nas bodo kmalu zaposlovali. Na Koroškem bi lahko nastala univerza novega znanja za celotni Alpskojadranski prostor, ki vključuje vse jezike in posebnosti te regije.
Boj proti revščini in socialni izključenosti mora biti eden izmed centralnih ciljev naše družbe. Temeljne in splošne vrednote Evropske unije so solidarnost in socialna pravičnost. Pa kljub temu danes še skoraj 80 milijonov (16 %) Evropejcev živi pod pragom revščine. Za vse to je nujno potrebno pozitivno ozračje v deželi. Začenši od politike, gospodarstvenikov, kulturnikov, medijev in vseh, ki oblikujejo javno mnenje. Potrebujemo klimo odprtosti, gostoljubnost in odkrito sodelovanje. Za koroške Slovence pa si želim, da bi bil vsak vesel uspehov drugega – to res ni tako težko, kot zveni. Vsaj na facebooku je tako, samo en gumb je, in sicer tisti – všeč mi je!
Znanje je najbolj dragocena surovina prihodnosti
K o r o Š K a 2 0 2 0
Franz Tomažič je poslovodeči družbenik agencije ilab crossmedia in član upravnega odbora Slovenske gospodarske zveze. Leta 2012 je prejel nagrado Državljan Evrope.
... ampakV I Z I J E Z A K O R O Š K O
DNIXIVŠ T I R I N A J S T
P R I L O G Af e b 1 3
K U L T U R A
iiddii n DD OO MM
ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddddd
iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM
K naslovnici
Na naslovnici piše v manjših črkah »Vizije za Koroško« nato pa v veliko večjih črkah »ampak«. Tako je. Prebivalci na Koroškem imajo vizije, pri uresničitvi leteh pa je tolikokrat največja spotika tisti nevidni AMPAK. Ta »ampak« je sestavljen iz neštetih polen, ki včasih onemogočajo, da se v deželi kaj spremeni. Lahko pa ta »ampak« pomeni tudi: »Zdaj šele prav za uresničitev vizij«. Prav slovenski kulturni praznik, ki ga Slovenci praznujemo vsako leto 8. februarja na dan smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, je lahko tudi dan, ko enkrat ne gledamo na to, kaj vse ni uspelo in kaj vse je ostalo samo pri načrtih. Naredimo iz tega dneva dan, ko pogledamo, kaj vse je uspelo in kako dobro je uspelo. Tudi to je treba videti vsaj enkrat na leto.
Pa preberite, kakšne vizije imajo nekateri avtorji tokratne kulturne priloge!
KULT_priloga_05.indd 2 25.01.13 16:35
XIV 3ŠTIRINAJST DNI
Zgodilo se je leta 2013, v letu vere. »Tiste dni je bila Gospodova beseda redka, videnje ni prodrlo skozi« (1Sam 3,1). Papež Be
nedikt XVI. pa je nekega vigrednega dne zaslišal nasvet svojega zavetnika, ki si ga je sam izbral – sv. Benedikta. Zanj je bilo jasno: kadar se obravnavajo pomembne zadeve, je treba zbrati vse člane samostana. Kajti Bog marsikdaj po najmlajšem bratu razodene, kaj je bolje. Če pa stvar ni tako pomembna, zadostuje, da se opat pomeni le s starejšimi. (pravilo sv. Benedikta, RB 3,12)
Nekaj tednov zatem so se dijaki Slovenske gimnazije s svojim veroučiteljem mudili v Rimu. V sredo dopoldne so po posebnem naključju pri avdienci dobili sedeže v papeževi bližini. Ko je že vse minilo, se je papež ozrl h koroškim gimnazijcem in jih povabil v posebne prostore. Najprej jim je pripovedoval o 18letnem Avstrijcu, ki je bil izredno nadarjen goslač. Vse, kar potrebuje za uspeh, je imel: nadarjenost, navdušenje in vsestransko podporo. Obetala se mu je sijajna kariera. A ta se je razblinila pri prometni nesreči. Le en trenutek, in življenje se mu je obrnilo. Kaj naj stori? Ali naj kloni in se vda usodi? Je to res božja volja, da neha igrati violino? Morda bi z velikim trudom le uspel igrati v majhnem domačem orkestru? Sanjal pa je o drugih stvareh! Čutil je, da ni vse pogorelo. Žar notranjega ognja je tlel naprej v njem. Preusmeril je svoj talent. Če mu ni namenjeno, da igra violino, bo postal dirigent. 35 let pozneje je zares svetovno znan. 1. januarja je dirigiral novoletni koncert dunajskih fi lharmonikov: Franz WelserMöst.
Nato je papež nadaljeval, da dobro pozna položaj Cerkve v Avstriji in v drugih državah. Zdi se, kot da bi bilo že vse pogorelo in da je vera že upepeljena. Ko pa je gledal obraze mladih Koroščev, je začutil, da jih je navdajal poseben žar. Zato jih je spodbujal, da bi mu povedali, kako da je treba začeti s cerkveno obnovo. Želel je slišati njihove
predstave, saj je prva naloga papeža, da posluša. »Nihče ne more ‚imeti‘ resnice, resnica ima nas, ker je nekaj živega.«
Mladi Korošci sprva niso dojeli, kaj se dogaja. Po dolgem trenutku molka so začeli pripovedovati, da se jim Cerkev zdi zastarela. Preveč ljudi je, ki pravijo: »Vse mora ostati pri starem«. Pred sto in več leti ni bilo ne letal, ne avtomobilov, zdaj tudi papež potuje z letalom in prevažajo ga v najnovejšem »papamobilu«. Prav je, da Cerkev uporablja sodobna sredstva tehnike in lepo, da je mogoče biti s svetim očetom povezan prek socialne mreže twitter.
»Sveti oče, želimo si spremembe in žive Cerkve. Radi bi sodelovali v njej. Saj čutimo, kako pomembna je. Le zunanje oblike se nam zdijo tako okostenele. Nočemo drugega Kristusa. To, kar pojemo: ‘naš najboljši brat je Jezus’, to tudi zares verujemo. Imamo pa svoje predstave o partnerstvu in družini. Ne razumemo, zakaj mora mlad človek živeti osamljen, brez ljubljenega človeka, če želi postati duhovnik. Kaj naj stori ta, ki se želi poročiti in bi kljub temu rad postal duhovnik in širil Kristusovo blagovest? Ali ne bi bilo mogoče, da bi imeli tako neporočene in poročene duhovnike? Saj je zakonska skupnost prav tako božji dar!«
Spoštljivo jih je papež poslušal in nato odgovoril: »Dragi mladi koroški Slovenci! Vi pojete: naš najboljši brat je Jezus – torej: ne
recite mi: sveti oče. Kajti vsi smo bratje in sestre, le eden je naš Gospod. Želim, da ga opevate in o njem govorite. Zdi se, da je prišel čas, da stopamo v novo dobo. Vidim, da žarite v svoji notranjosti. Tega žaru žive vere nihče ne sme ugasiti. Treba je, da odstranimo pepel minulih stoletij. Veter Svetega Duha naj ga odnese in žar naj se razplameneti. Preusmerite svoje talente. Slovenski narod na Koroškem potrebuje mlade duhovnike!«
Moja vizija za leto 2020Pet slovenskih novomašnikov na Koroškem
kratki valkratki valJože Valeško
KULT_priloga_05.indd 3 25.01.13 16:35
XIV
Vizije osredki
za Koroško
»Življenje je bogastvo, ohranjaj ga,« pravi mati Tereza.
Živim v enem najlepših predelov sveta, na Koroškem, kjer sem doma, kjer so bili doma tudi že moji predniki. Tukaj so moje korenine. Na Koroškem, v neposredni bližini Tromeje, kjer se srečajo in se vpletajo slovanski, germanski in romanski jezik in kultura. Na to sem zelo ponosna.Imam dodaten zaklad: odraščala sem dvojezično in z dvema kulturama. Zakaj naj ne bi bila vesela in ponosna? Dediščina mojih prednikov mi vliva samozavest. Zidam na močnih koreninah in vem ravnati z našo zgodovino in iz nje črpati moč.Pomembno se mi zdi, da se zavedamo lastne kulture. Šele z zdravo samozavestjo lahko stopimo sosedu v deželi v sproščenem odnosu naproti.Zavedajmo se pomena našega jezika v prvi vrsti sami doma, v toplem družinskem gnezdu, vrtec in šole bodo dale svoje in podpirale domačo govorico. Spoznajmo odgovornost do našega jezika, ki ni zdaj nič manjša kot kadarkoli v zgodovini; le dejanjske mož nosti za uresničevanje jezika so neprimerljivo večje. Tudi za jezik velja, kar velja za svet: prejeli smo ga od prednikov, skrbimo zanj in ga ohranimo za vnuke. Zase in za Evropo pa bomo toliko bogatejši in zanimivejši, kolikor
bolj svoji bomo ostali.Vsak posameznik naj prispeva svoje dragocenosti k razvijanju in obstoju slovenske narodne skupnosti v naši prelepi Koroški: Naš jezik je naša skrb.
Uporabljajmo ga čim večkrat, v prvi vrsti pa doma.In nastopajmo skupno, čeprav imamo različna mnenja in gledanja. Skupno skrbimo za obstoj, za ohranitev in nego naše domače slovenske besede in pesmi. Iščimo nove možnosti in poti, da mladi rod vzljubi slovensko pesem, slovensko igro, slovensko knjigo, da znova začne ceniti lastno ustvarjalnost in dobi veselje in odnos do slovenskega jezika. Odprimo jim pogled na tisto, kar so ustvarili naši pesniki, pisatelji, skladatelji in kar je ustvaril narod sam z narodno pesmijo in vsem, kar je shranjeno v bogati narodni kulturni zakladnici. Spoznajmo tudi nove potrebe časa in razvijmo sodobne oblike kulturnega izražanja in udejstvovanja.
Naš jezik je vreden življenja, lepoto materinščine se splača posredovati naprej in ohranjevati to naše neprecenljivo bogastvo.Naloga človeka je, da osrečuje druge in skrbi za to, da živi srečno drug z drugim in ravna spoštljivo drug z drugim. Tretje tisočletje naj ne bo brez slovensko govorečih mladih ljudi. Vsak je vabljen in pozvan, da prispeva svoje in pogleda dlje ...
»Oba schen is schon – Ampak lepo je že«To je bil rezime diskusije o Koroški, ki sem jo imel z nekim Korošcem, ki živi na Dunaju. Ampak je lepa pokrajina dejansko edino pozitivno, česar se spomnimo, ko mislimo na to deželo? Koroška kot večna sramota Avstrije, se ni nič spremenilo?
Če grem danes na vas, med mladino, me tam vsi poznajo kot Slovenca. Da bi kdaj slišal kako slabo besedo, da bi se kdo pritožil glede dvojezičnih tabel? Nikakor ne. Moji sovrstniki me sprejmejo takšnega, kakršen sem. In jaz njih. Za to ne potrebujem ne foruma za dialog ne neke druge funkcionarske skupinske terapije. Zadostuje, da stopim z ljudmi v kontakt, da me spoznajo in si mislijo: »Tip je Slovenec, a kljub temu v redu«. Dobro, vem, da ni povsod na Koroškem tako. Vem, da v Dobrli vasi in v Pliberku mažejo table. A v primerjavi s tem, kar poznam iz spominov moje babice in moje mame, so to malenkosti. Prijave za pouk slovenščine naraščajo in prevladuje vtis, da se je situacija za nas le izboljšala. In tu je problem: situacija se je izboljšala le v odnosu do naše manjšine. Splošno mišljenje na Koroškem je ostalo isto. Ni nas več veliko, politika potrebuje nove grešne kozle: tujce, azilante, tu pa tam še kaka porcija seksizma in voilá, prebivalstvo ji daje aplavz. Sicer ima zdaj Dörfl er Slovenke in Slovence za prijatelje, zato pa azilante za kriminalce in lenuhe, seveda se Feldner in Heimatdienst zavzemata za dober odnos do slovenske narodne skupnosti, istočasno pa hujskata proti islamizaciji in tujcem. Včasih tudi s pomočjo Slovencev. Isti princip, nove žrtve. Tako da je morda zaenkrat le še čudovita pokrajina edino, na kar smo lahko ponosni. Morda pa je tudi prav moja generacija – ne glede ali je slovenskega ali nemškega rodu – zmožna, da se spomni novega načina sožitja. Bomo videli. Upam, da bo prvi korak storjen že 3. marca.
a N i C a l E S J a k - r E S S M a N N M a T E J Z E N Z
4 ŠTIRINAJST DNI
KULT_priloga_05.indd 4 25.01.13 16:35
Vizije za Koroško
AMPAK!»Umetnost hoče svobodo. Če te svobode ni, se mora začeti ukvarjati z elementarnimi etičnimi, političnimi in družbenimi vprašanji,« je že pred leti pointirano napisal pisatelj Drago Jančar. Ker je politika očitno odpovedala, gre prošnja umetnicam in umetnikom, manjšini znotraj manjšine, za dobro premišljene prispevke. Torej ni svobode. Torej ne živimo prosto in v sožitju. Torej ima Ibsenov junak v igri »Sovražnik ljudstva« prav, če reče: »Manjšina ima zmeraj prav!«
AMPAK!
Na Koroškem veljaš že za vizijonarnega revolucionarja, če tri dni ne pomivaš posode.Nepomivanje posode kot sredstvo upora se upira vsakršni logično dojemljivi razlagi. Potemtakem samega dejanja nepomivanja ne moremo ovred notiti. Na razsežnost dejanja oz. nedejanja in njegovo socialno, politično, ekonomsko in kulturno vrednost lahko sklepamo zgolj iz intencije osebe, za katero vemo, da ga je sprožila. Tako sklepanje pa bi bilo spekulativno, saj sama narava dejanja in poznavanje nekaterih značajskih potez imenovane osebe ne zadostujeta, da bi v sprejemljivi meri lahko določili, ali je samemu dejanju nepomivanja uporniška intencionalnost imanentna ali ne. Tako ostane vprašanje dejanja nepomivanja glede na njegovo vizijonarno, uporniško vrednost sporno, predvsem pa ne
rešeno. Grozljivo, če bo za to izvedel kak stürmarski funkcionar, se bo že spomnil rešitve, in rešitev bo koroška: pappteller in plastikbestek. Zamolčanje dejstva, da noče vsak izmed nas celo leto živeti na zeltfestu, pa logična posledica take rešitve.
AMPAK!
Več kot tisočglavo občinstvo je celovški župan v Mestnem gledališču pozdravil tudi v slovenščini. »Dober večer, dragi prijatelji Slovenci«, je rekel in prav tem namenil prisrčno dobrodošlico. Nemško in slovensko govoreči Korošci in Korošice so prišli – ne samo 8. decembra – v Stadttheater, da bi dostojno slavili navzočega koroškega pisatelja Florjana Lipuša, ki je z literarnim branjem iz svojega ogromnega opusa navdušil publiko. Ampak ...
Razlika med prvim in drugim AMPAK je, da je prvi bridka koroška realnost, brez izgledov na radikalno spremembo pičlega nivoja, drugi pa čista vizija. Vizija, ki bi Koroško dvignila v zgledno deželo. Seveda slavja ni bilo v Celovcu, ampak v Trstu, gledališče ni Stadttheater, ampak teatro Verdi, slavljenec pa ne Florjan Lipuš, ampak slovesnosti upravičeno deležen veliki mož mesta Trst Boris Pahor. Trst je postal tako vse bolj evropsko, odprto in tolerantno mesto. Dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati.
In Celovec? Metropola evropskega duha? Kdaj?
N i k a S O M M E r E G G E r
ŠTIRINAJST DNI 5XIV
KULT_priloga_05.indd 5 25.01.13 16:35
XIV ŠTIRINAJST DNI6
Stanje v Koroškem deželnem mu-zeju bi lahko videli kot menetekel za odnos dežele do svoje zgodovine in kulture. Je mogoče to stanje po-praviti z denarjem ali pa je potreb-no še veliko več?
Waldner: Denar je seveda v prvi vrsti najpomembnejše. Vendar da lahko sploh ukrepamo, sta vnaprej potrebna politični konsenz in skupna opredelitev vseh politično odgovornih v naši deželi. Moramo razvijati jasno zavest za svojo zgodovino in svojo identiteto. Vsi nadaljnji ukrepi, ki jih moramo uresničiti za deželni muzej v prihodnje, da bi odvrnili nepopravljivo škodo, pa ne smejo postati žogica politike ali pa postati žrtev besednih dvobojev v volilnem boju, kakor je bilo, ko sem organiziral takojšnje ukrepe. Štirikrat sem moral začeti, da sem lahko sprostil denar iz svojega kulturnega proračuna, da smo lahko uresničili potrebne takojšnje ukrepe ter preprečili reduciranje osebja.
Odmevni nastop Meine Schellan-der pri podelitvi kulturne nagra-de je nakazal, da je odnos med poli-tiko in umetniki problematičen, če to povemo tako milo. Ali je mogoče rešiti ali naj rešimo to nasprotje?
Waldner: Seveda je potrebno tako stanje razrešiti. Ko sem prišel na Koroško, je bila ena izmed prvih stvari, ki sem jih opazil, ta, da je velik prepad med kulturnimi ustvarjalci in politiko, ki pomeni isto kot imaginarna stena. Potrebujemo spremembo sistema in moramo skrbeti za to, da umetnikov in umetnic ne držimo na povodcu in da niso odvisni od samovolje posameznika.
Realistično gledano pa tega nasprotja ni mogoče razrešiti v celoti, kajti politika naj naprej nudi priložnosti trenja za umetnost, vendar je potrebno in je mogoče na vsak način izboljšati okvirne pogoje in predvsem ravnanje s kulturnimi ustvarjalci te dežele.
S pomočjo Vaše nebirokratske in hitre odločitve za finančno podpo-
ro spominskega mesta na Ljube-lju se vsiljuje vprašanje, zakaj je na Koroškem nenadoma mogoče ne-kaj, kar po podatkih vseh vlada-jočih strank dolga leta ni bilo mo-goče?
Waldner: Ničesar drugega nisem naredil, kot pa uresničil sklep deželnega zbora, ki do danes na žalost ni bil uresničen. Spet nadaljnji vzrok, da nagovorim spremembo sistema. Koncepti in predlogi so na mizi, potrebno jih je le začeti izvajati in jih jemati resno.
Podobno je s slovensko Glasbe-no šolo, kjer so odgovorni v deže-li enakovredno ravnanje učencev imeli za nesramnost in predrzno zahtevo slovenske narodne skupnosti. Ali obstaja upanje na spre-membo te drže? Waldner: Ja, zelo upam. Ljudstvo bo odločilo pot prihodnje politike. Zaupam na novo razumevanje in ne samo na priznanja v različnih memorandumih in pogodbah. Ravno na področju slovenskega glasbenega šolstva je potrebno nujno popraviti šele lani sklenjen zakon o glasbenih šolah, da lahko vzpostavimo enakovredno ravnanje.
Prihajate od zunaj. Kje v tej deže-li se zrcalita širina in kakovost so-dobne družbe?
Waldner: Družba je v primerjavi s politiko zelo odprta. V teku razprav okoli rešitve dvojezičnih krajevnih napisov je bilo mogoče kot zunanji opazovalec zaznavati, da je bila pripravljenost prebivalstva za rešitev bistveno večja kot pa tista odgovornih politikov.Na čemer pa moramo delati, je samozaupanje. Dolga leta so Koroško daleč čez meje spravljali na slab glas zaradi političnih razmer. Koroško prebivalstvo naj se ne čuti manjvrednejše kot pa Dunajčan, Zgornji Avstrijec ali Tirolčan. Imamo neverjeten potencial, ki bi z veliko samozaupanja in iz tega izhajajočo samozavestjo našo
Sloven - ščina je del koroške kulture ...
pogovor
Pripravila p r i p r a v i l a H a N Z i T O M a Ž i Čv i N C E N C G O T T H a r D T
w o l f g a n g w a l d n e r
Deželni svetnik za visoko kulturo Wolfgang Waldner je že po nekaj ted nih dokazal: tudi na Koroškem je nemogoče mogoče. Slovenski Glasbeni šoli, ki še vedno čaka na obljubljeno rešitev, ki je zapisana v memorandumu, je Waldner iz svojega referata nakazal 200.000 evrov. Tudi nekdanje koncentracijsko taborišče na avstrijski strani Ljubelja je bilo deležno podpore iz kulturnega referata. Prav tako je Wolfgang Waldner hitro pomagal Koroškemu deželnemu muzeju, v katerega se je naselil ples in tako nehote postal simbol za ravnanje koroške politike do kulturne dediščine v preteklih desetletjih. Njegov pristop lepo pokaže, ure lahko gredo na Koroškem tudi drugače.
KULT_priloga_05.indd 6 25.01.13 16:35
XIV 7ŠTIRINAJST DNI XIV 7ŠTIRINAJST DNI
deželo spravil daleč naprej.
Zdaj pa konkretno: Handke pravi: Nemščina me navdušu-je, slovenščina pa me oživlja. Kako Vi vidite vlogo slovenšči-ne v deželi? Waldner: Slovenščina in delež slovensko govorečega prebivalstva na Koroškem sta del naše kulture in dvojezičnost je lahko v združeni Evropi le prednost in jo je potrebno oceniti pozitivno. Vseeno kateri materni jezik govori kdo v tej deželi. Korošec je Korošec in ne smemo dopuščati, da razlikujejo med pravimi in nepra
vimi Korošci. Koroška je dežela tisočerih cerk va. Katere možnosti vidi-te, da bi Cerkev ostala aktiv-ni impulz za umetnost in kultu-ro v deželi?
Waldner: Dežela Koroška na področju občinskega oddelka in na kulturnem področju živi zelo dobro partnerstvo s Cerkvijo. Cerkev je neposredna sestavina našega življenja in naše kulture in je garant za posredovanje vrednot. Dialog in skupni projekti so zame pomembni in v prihodnosti nujno potrebni.
Kdo je Wolfgang Waldner?
Wolfgang Waldner je koroški deželni
svetnik. Odgovoren je za visoko kulturo.
Na Dunaju je študiral pravo, opravil študij
»International Relations« ter v franco
skem Grenoblu študiral Evropsko inte
gracijo. Svojo poklicno kariero je začel v
80ih letih v zunanjem ministrstvu. Bil je
osebni tajnik takratnega zunanjega mini
stra Aloisa Mocka. Bil je direktor Avstrij
skega kulturnega instituta v New Yorku.
To delovno težišče je Waldner nadaljeval,
ko je kot direktor prevzel »Wiener Mu
seumsquartier«. Preden je avgusta 2012
prišel na Koroško in postal deželni svet
nik, je bil državni sekretar v zunanjem
minstrstvu.
KULT_priloga_05.indd 7 25.01.13 16:35
XIV ŠTIRINAJST DNI8
Jozej Strutz(pesmi)
na svetlo dano
Platamonas (Pod Olimpom)Svilnata luč zapleše natipkalnicah jutra,nezavedno, igrivo, pomehkih valovihpomladi.
Kot potepuh duhasi spet nasedel pasti trenutka,milini jutranjega morja.
Na terasi ob morjuCefir in sonce pospravita kraj,mestece ob morju,kjer sva sanjala vso nočpod zvezdami ljubezniin se zaupalamorju.
Drevo ob morjuKot rahla risba,osnutek gazele, obrisštorklja ob poti.Prav odločno je zraslo, gor,ob svetilki,malenkost nad človeka, in razpenjalo prste,po katerih igra cefir.
Jutranje morjePosoda svetlobe, posteljasvilenih sanj, rožnataspalnica neba.Cefir v nezavestniigri z morjem.Ljudje na obali: za trenutekodrešeni križa.
Ob morju (Galaxidis)Plava preproga misli, hrepenenja,en sam sunek vetra pa tespodi stran kot psa, nepovabljenegana ples cefira, pogostijo tišine,napovedano nekdanjemučloveku.
Pred kavarno Apollon (Delfi)Mačka me dolgo gleda in mesprejema. Vračalsem sena kraj spoznanja.Ozke delfske hiše, rjavakavarna, na obronku, polnemoznanjevanj,v rumenem sojuresničnosti.
Zaliv v objemu hribov
(Ahileío) Tihi zaliv, nekje pred Jasonovim Volosom,tvoje srce je čakalo nanj, na vrnitevv prejšnji čas,zdaj te pa napol zavrača inte pribije na križ dvoma,a ženska z rdečimi copatami,ki jo zagledaš ob cesti,te privzdigujekot nekakšen spev,vsekakor sočen zvokživljenja, čvrsto kikirikanjedneva.
Dnevnik mornarja (Igoumenitsa)Sedem let na ladji,zdaj pa pripluješ v pristanišče.Na terasi je vse po starem,mize v soju, lepa pisava valov,cefir na bregu,sanje zaspale, železje zarjavelo,a vendar: kakšen plessončnih tipalkna obrazih.
Jozej Strutz se je rodil leta 1952 na Rudi, učitelj na Trgovski akademiji (19782010), živi kot avtor na Rudi in v Celovcu. Pesniški zbirki: Orglanje svetlobe (1995), Sunki morja (2000), dve kriminalki: »Kratka pomlad«(2005), »Kamuflaža na bazenu« (2011).
KULT_priloga_05.indd 8 25.01.13 16:35
XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI
Z leve zgoraj: Verica Sturm, Katja Sturm in Camlekovi otroci ter Andrej Sturm in Stanko Jelen leta 1942 v taborišču Eichstätt
9
Jozej Strutz Stefan Lesjak(fotografije)
Stefan Lesjak je doma v Goselni vasi. Po poklicu je učitelj. Kot fotograf se je predstavil javnosti lani oktobra v Kulturnem domu v Dobrli vasi. Razstavljal je fotografije pod naslovom »Beasts«. Objavljene fotografije je poslal na razpis pretekle kulturne priloge, v katerem smo iskali najlepšo fotografijo lesa.
KULT_priloga_05.indd 9 25.01.13 16:35
XIV ŠTIRINAJST DNI10
Pripravila p r i p r a v i l a J E r N E J a J E Z E r N i k
poglejmo čez plot
Večinoma se ukvarjate z raziskova-njem 17. in 18. stoletja. Kaj Vas na tem področju še posebej zanima?Vidmar: Za to mojo raziskovalno usmeritev je kriva zaljubljenost v barok. Zanima me pravzaprav celotno politično, kulturno in umetnostno dogajanje tega časa. Kot študent sem se začel ukvarjati z beneško arhitekturo, potem pa sem zaradi zaposlitve na Inštitutu za slovensko literaturo prišel do čisto drugačnih tem, na primer do preroda slovanskih narodov. Ne glede na predmet in metodo je cilj mojega dela vedno enak: rekonstrukcija preteklosti s pomočjo neznanih ali slabo raziskanih virov.
V sklopu svojega dela ste prevzeli tudi strokovno delo v ljubljanski Semeniški knjižnici, edini v celoti ohranjeni ba-ročni knjižnici v Sloveniji. Zakaj je ta knjižnica tako edinstvena, da je kot ce-lota zaščitena kot kulturni spomenik?Vidmar: Gre za najlepši in najkvalitetnejši profani baročni prostor v Sloveniji, za harmonično celostno umetnino, ki jo sestavljajo arhitektura Carla Martinuzzija, freske Giulia Quaglia, oprema Jožefa Berganta in seveda sočasna knjižna zbirka. Tudi nekatere druge dežele imajo lepe baročne knjižnice, ki so pogosto večje in razkošnejše, na primer biblioteke v samostanih Melk in Strahov, v dunajskem Hofburgu itn. Toda Seme
niška knjižnica je kljub temu posebna celo v evropskem okviru: za mesto s 7000 prebivalci, kolikor jih je v času ustanovitve premogla Ljubljana, je bila takšna knjižnica osupljivo velika in sodobna.
Zanimiv je podatek, da je katoliška Se-meniška knjižnica po letnici svojega nastanka (1701) tudi in predvsem prva javna znanstvena knjižnica na Sloven-skem. Povezana je z nastankom Aka-demije operozov na takratnem Kranj-skem in namenom, da bi imel vsak intelektualec v tistem času prost do-stop do znanosti ...Vidmar: Semeniška knjižnica je celo ena prvih javnih znanstvenih knjižnic severno od Alp. Ustanovil jo je ljubljanski škof na pobudo Akademije operozov, ki si je okoli leta 1700 prizadevala za kulturno preobrazbo Ljubljane po zgledu Benetk in Rima. Operozi so pripadali novi, samozavestni in kozmopolitski generaciji kranjskih izobražencev. Večinoma so izšli iz nižjega plemstva in meščanstva, po končani izobrazbi na italijanskih in nemških univerzah ter vrnitvi v Ljubljano pa so zasedli pomembna mesta v deželni in cerkveni upravi. Po zgledu milanske Ambrosiane in rimske Angelice so zasnovali knjižnico, v katero je imel vstop vsak izobraženec ne glede na stan. Kako pa se je z leti spreminjala sesta-
va knjižnega gradiva? Semeniška knji-žnica naj bi imela v zlati (baročni) dobi svojega delovanja dve tretjini ne-teoloških in le tretjino teoloških knjig, potem pa se je to razmerje obrnilo v prid teologiji.Vidmar: Semeniška knjižnica je kot cerkvena knjižnica v duhu baročnega univerzalizma in humanizma težila k čim bolj popolnemu zbiranju zapisov z vseh področij človeškega znanja in ustvarjanja. Ta zlata doba se je končala z razsvetljenstvom. Knjižnica ni več dohajala zahtev po najnovejših naravoslovnih in filozofskih delih, poleg tega so jo prizadeli radikalno spremenjeni odnosi med državo in Cerkvijo. Zaradi ponavljajočih se poskusov podržavljenja v času cesarja Jožefa II., pa tudi zaradi ustanovitve bližnje Licejske knjižnice leta 1791, se je na začetku 19. stoletja postopno preobrazila iz javne znanstvene v zaprto teološko biblioteko.
Katere redkosti danes hrani Semeni-ška knjižnica? Kako so sploh prišle v knjižnico?Vidmar: Med največjimi dragocenostmi so: iluminirani rokopis Biblije z začetka 14. stoletja, ki so jo škofu Hrenu darovali grofje Auerspergi, okoli trideset inkunabul ali prvotiskov, večinoma last bibliofila škofa Petra pl. Seebacha in Hrenovega generalnega vikarja Adama Sontnerja,
LUKA VIDMAR pozna dragocenosti ljubljanske Semeniške knjižnice, edine v celoti ohran-jene baročne knjižnice v Sloveniji, ki je kot celota zaščitena kot kulturni spomenik. V pogovoru boste tudi izvedeli, zakaj je ta knjižnica posebna tudi v evropskem okviru.
LUKAVIDMAR
SLOVENIJA • LJUBLJANA
Luka Vidmar se ukvarja s književnostjo, likovno umetnostjo in kulturo baroka ter razsvetljenstva, v tem okviru pa zla
sti s prepovedanimi knjigami, Akademijo operozov, Semeniško knjižnico in Zoisovim krogom. Leta 2009 je pod naslovom Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem izdal štiri najstarejše preglede književnosti na Slovenskem, leta 2010 pa objavil knjigo Zoisova literarna republika: Vloga pis
ma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ureja Leksikon cerkva na Slovenskem, ki izhaja od leta 2004. Luka Vidmar je
sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ter Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije zna
nosti in umetnosti (ZRC SAZU).
Dalmatinova biblija je bila sveta tudi katoličanom
KULT_priloga_05.indd 10 25.01.13 16:35
11ŠTIRINAJST DNI XIV
Sem z obeh
edini, čeprav nepopolno ohranjeni izvod hrvaške protestantske obredne knjige iz leta 1564, edina svetovna izvoda hrvaških protestantskih pesmaric Grgurja Mekinića iz let 1609 in 1611, ki ju je daroval dekan Dolničar, rokopisi operozov iz njihovih študijskih in popotnih let ter ne nazadnje zbirka več sto redkih libretov italijanskih opernih predstav v Benetkah, Ljubljani, Celovcu, na Dunaju in v drugih mestih iz prve polovice 18. stoletja.
Semeniška knjižnica kot katoliška ustanova je imela v lasti tudi uradno prepovedane knjige večinoma prote-stantskih piscev. So imele knjige na in-deksu različne statuse, in če, kakšne? Katere od njih so npr. smeli brati s po-sebnim dovoljenjem Kongregacije Sve-te inkvizicije in katere so bile lažje dostopne? Kdaj je katoliška Cerkev od-pravila ta indeks?Vidmar: Knjižnica je hranila več sto knjig, ki jih je prepovedoval rimski Index librorum prohibitorum. Tisti, ki jih je želel brati, je moral pridobiti dovoljenje bodisi od Kongregacije Svete inkvizicije bodisi od krajevnega škofa. To je bilo odvisno od statusa knjige na indeksu, ki je bil lahko zelo različen. Za najbolj nevarne so veljali celotni opusi t. i. krivovercev prvega razreda, recimo Luthra, Zwinglija, Trubarja, Rabelaisa, Ma
chiavellija. Tem so po pomembnosti sledila v celoti prepovedana posamezna dela, npr. Voltairjeva Filozofska pisma, nato dela s spornimi odlomki, prepovedana do prečiščenja, npr. Boccacciev Dekameron, in dela, katerih raba je bila pogojno dovoljena, npr. protestantski prevodi klasičnih del in Biblije (Dalmatinova Biblija). Večina tovrstnih knjig je postala v habsburški monarhiji uradno dovoljena z reformo državne cenzure in s tolerančnim patentom cesarja Jožefa II. leta 1781, v Cerkvi pa formalno šele leta 1966.
Hkrati pa pravite, da je bila protire-formacija na Kranjskem med bolj bla-gimi v Evropi. Da so bili lastniki pre-cejšnjega števila protestantskih knjig tudi katoliški duhovniki. Da je celo škof in vodja protireformacijske komi-sije Tomaž Hren hranil pri sebi Eraz-movo zbirko pregovorov kot spomin na svojo protestantsko vzgojo. Hren pa je bil tudi tisti, ki je dovolil uporabo Dalmatinove biblije na Kranjskem.Vidmar: Boj med protestantizmom in katolištvom je bil na Slovenskem relativno blag, saj drugače kakor v mnogih nemških in francoskih deželah ni zahteval smrtnih žrtev. Podiranje drugoverskih objektov in uničevanje drugoverskih knjig ni bilo v tistem času žal nič posebnega. Ti pojavi so nujno spremljali uvelja
vitev verske politike lokalnega vladarja tako v katoliških kakor protestantskih državah. Na Kranjskem so protestantske knjige uničevali zlasti leta 1600 in 1601, ko je protireformacijska komisija na ukaz nadvojvoda Ferdinanda Habsburškega izvajala rekatolizacijo njegovih dežel. Sežigi knjig so bili v večini mest predvsem eksemplarični, le v Ljubljani so sežgali večjo količino, nekaj sto knjig. V nasprotju s splošnim prepričanjem so bile to zlasti nemške teološke knjige, slovenskih pa je bila približno desetina. Prepovedane knjige so začeli kmalu nato vključevati v cerkvene, tako škofijske kakor samostanske knjižnice.
Katera knjižna redkost v Semeniški knjižnici pa je za Vas osebno najbolj dragocena?Vidmar: Zame osebno so to potopisi ljubljanskega plemiča Aleša Žige Dolničarja, ki se je več let izobraževal v Italiji, nato pa leta 1708 komaj triindvajsetletni umrl v Neaplju. Domov k njegovemu očetu so se vrnili le ti zvezki, polni opisov in risb antičnih, renesančnih in baročnih spomenikov. K omenjenim rokopisom se vedno rad vračam, ker me navdušujejo popolnoma iste stvari kakor tega operoza.
Intervju pripravila Jerneja Jezernik
LUKAVIDMAR
SLOVENIJA • LJUBLJANA
KULT_priloga_05.indd 11 25.01.13 16:35
XIV ŠTIRINAJST DNI12
D O K U M E N T A C I J A
Drago mi je, da se tudi ob tej priložnosti zahvalim za veliko priznanje in čast v ime
nu izrednega kulturnika in elitnega političnega predstavnika slovenskega koroškega občestva. A počaščen sem tudi zato, ker mi nagrado podeljuje Narodni svet koroških Slovencev. Seveda skupaj s Krščansko kulturno zvezo, ki jo zelo cenim, saj je pred prvo svetovno vojno izrecno poudarjal italijanski socialist Angelo Vivante, da brez Cerkve ni mogoče reševati narodne manjšine. A naj mi bo oproščen poudarek na obstoju Narodnega sveta, ker ta je višji organ enotnosti, je združitev teženj, brez katerih je vsekakor reševanje identitete zelo oteženo, še posebej, če je povzročitelj škod ljive neenotnosti nazorskopolitični princip. Žal smo bili taki teoriji, bila je internacionalistična, po vojski takó ali drugače vsi podvrženi – in smo v glavnem še – ker levica odklanja izraz narod, zadošča ji zvestoba jeziku in kulturi, kot da bi jezik in kultura lahko obstajala brez narodne zavesti.Poleg levice imamo danes še tako imenovano globalnost, kar je v bistvu dominacija tehnike, za katero je naša domovina svet, kar je sicer lepo slišati in tudi čutiti, a samo če ne gre za vnaprejšnjo zatajitev izvirne identitete in njenega bogatega izročila.
Domačo govorico »nucat tudi domá«.To se pravi, da nas globalnost neposredno ne ogroža, mi si lahko namreč prisvojimo še dodatno, univerzalno identiteto, če se ne odrekamo svoji. Žal pa se to dogaja. Predsednik Narodnega sveta Valentin Inzko je pred kratkim ugotovil, da se slovenščina uporablja domá in je tudi tukajš nji gospod škof obžaloval, da slovenščina upada, v Benečiji časnik Dom, ki deloma uporablja tudi narečno slovenščino, poudarja, da je treba domačo govorico »nucat tudi domá«. No, treba pa je priznati, da smo v resnici v nevarnosti. Ko smo bili skozi stoletja od Trubarja dalje obkroženi dan in noč od tujega jezika, smo ga varovali v domačem krogu, ker je prevladovala zavest, narodna namreč, kot se ji pravi, ki pa se jo danes nalašč zamenjuje z nacionalizmom, z izrazom, ki sta ga fašizem in nacionalizem uporabljala v odklo
nilni interpretaciji, ker, medtem ko je narodna zavest, naravna vrednota, krščanskosocialni filozof Emmanuel Mounier poudarja, da je narodni čut skrb za skupnost, zato je proti egoizmu, proti vtikanju zunanjih sil v življenje skupnosti. Kafka trdi celó, da je narodni čut obramba pred civilizacijo. Če bi danes živel, bi rekel, da ščiti pred globalizacijo. V tem smislu je tudi združena Evropa skupno življenje raznih entitet. Francoski predsednik Chirac je v govoru, ki
ga je imel predstavnikom kulture držav, ki so se s Slovenijo pridružile Evropi, rekel: Zdaj so se pridružile te, kmalu se bodo še druge države, tako bomo velika družina, a kljub temu bomo jutri bolj Nemci, bolj Španci, bolj Francozi, kot smo danes. Gre torej za potrditev posameznih entitet, kar pravzaprav za nas ni nič novega, zmeraj smo zagovarjali svojo posebnost, tudi glede bivanja v Evropi. Srečko Kosovel je umrl leta 1926, a že leto prej izjavlja: smo za evropskega človeka, imejmo se radi, a ohranimo vsak svoj obraz!
Upor proti liberalističnemu ego-izmu Pri tem je izredno značilno, da tudi Stéphane Hessel, – 96letni fran
coski kulturnik, nekdanji politični sodelavec generala De Gaulla v Resistanci, potem deportiranec in obsojen na smrt, ki je pred dvema letoma izdal brošuro –, spodbuja k mirnemu, dostojanstvenemu uporu proti sedanji družbi, kjer namesto etike vlada liberalistični egoizem. Ker je množica prisluhnila in pokupila skoraj dva milijona brošuric, je Hessel skupaj s filozofom in sociologom Edgarom Morinom izdal nov vademekum z nasveti
o nujnih spremembah. In ob govoru o globalizaciji pravita: moramo biti za in moramo biti proti. Za v tem, kar je za vse koristno, a poleg tega, kar velja za skupno Mater zemljo, je treba povrniti avtonomijo lokalnemu, deželnemu, nacionalnemu ter povsod zaščititi posamezne kulturne posebnosti.
Natančno je naveden izraz nacionalna posebnost, zato imamo tudi v tem dokumentu potrditev načrta, v katerem smo bili in skušamo biti zvesti v naših žal številnih slovenskih skupnostih, od poglavitne državne do koroške, primorske, naših na Madžarskem in na Hrvaškem pa vse do Buenos Airesa, Clevelanda in Avstralije.
G o v o r T i s c h l e r j e v e g a n a g r a j e n c a B o r i s a P a h o r j a
Smo za Evropo, a ohranimo vsak svoj obraz!
KULT_priloga_05.indd 12 25.01.13 16:35
XIV 13ŠTIRINAJST DNI
“gregejevi citati
Se je Bog zmotil, ko je slovenski jezik dal samo dvema milijonoma ljudem?
G r e g e j K r i š t o f
Koroške Slovenke in Slovenci ne živimo v kulturni pampi. Dobro vemo, da nič ni bolj
odporno proti krizi kot hrepenenje po kulturi. Nagon h kulturnemu delovanju vedno znova požene mladike. Naše kulturne delavke in delavci že desetletja dokazujejo, da le kultura doseže ozkosrčne trdobučneže, jih omehča in jim razširi pogled.
Prav kultura nam daje moč in ugled, dostojanstvo, nam daje sposobnost, da brez večjih posledic prenašamo nedopustne dogodke. Kultura pripomore k temu, da se »modra ušesa ne zmenijo za neumne besede«, kot je to zapisal Ivan Cankar.
Kar nekaj slovensko govorečih koroških pisateljev in pisateljic je izrednega, svetovnega formata. Njihova besedila, proza, pesmi so prevedeni ne samo v nemščino, pač pa tudi v druge jezike. Umetnine naših likovnih umetnikov in umetnic visijo v nekaj tisoč dnevnih sobah po vsem Koroškem – tudi nemško govorečih sodeželanov – v galerijah in muzejih. Graška »Diagonala« je nagradila fi lme naših ustvarjalcev in režiserk, lutkarje in odrske ustvarjalce povabijo po vsej Evropi. Skozi desetletja je kultura edini upravičeni odgovor za utrpelo krivico.
V Pliberku je Anita Hudl leta 1972 na napade odgovorila kulturno. Ustanovila je »Oder '73«. Sodelovanje z mladimi igralci in glasbeniki je bilo zelo plodovito. Leta 1976 so v nabito polni dvorani gostilne Schwarzl v Pliberku na predvečer preštevanja zaigrali popkompozicijo z besedilom: »Poj z menoj zdaj alelujo, za vse brate, ki v strahu zdaj živijo in za vse, ki jih Slovenci tlačijo ...« Srčno smo jim ploskali in se nasmejali, posnetek pa ima Jožko Hudl, ki ga zainteresiranim
bralkam in bralcem »kulturne priloge« rade volje pošlje po elektronski pošti ([email protected]).
Mogotci in oblasti nam neprestano vbrizgavajo tesnobo in strah, kulturni ljudje pa se veselimo lahko vsaj toliko, kot so se mnogi veselili že zmeraj ob smislu, spoznanju in občutku lepega.
Ivan Cankar je komedijo »Za narodov blagor« napisal, Marjan Štikar jo je posodobil. Nad 1500 gledalcev je komedijo v Celovcu in Pliberku že videlo. Svečana 2013 jo bodo igralci uprizorili še v Št. Jakobu v Rožu z nemškimi nadnaslovi. Marjan se vedno trudi za kvaliteto, doseže pa še več in sicer, kar je pravzaprav nemogoče: v njegovih očeh dežuje v nebo (ali navzgor).
Pa še to: kakšno veselje, v Pliberku na oder pred predstavo ni našel noben narodni voditelj, pa tudi po predstavi ne. Kako tudi. Pred nastopom in po nastopu Cankarja in Štikarja lahko samo izgubiš. Star moraš človek postati, da kaj takega doživiš – ne skrivam presenečenja.
Prav ob kulturnem prazniku slovenščino obožujem. Primorec in perfekcionist Saša Vuga
omenja v vsakem pogovoru, da se je gospod Bog zmotil, ko je jezik, namenjen 250im milijonom ljudem, dal dvema milijonoma čudno brezbrižnih, »vseenostnih«, nemarnežev. Slovenščina je krasen jezik. France Vrbinc nam to vsako nedeljo v jezikovnem kotičku dokazuje. Poleg tega je z njim mogoče izraziti marsikatere čutne pojave. Čeprav danes slovenščine ne govori vsa Evropa, vemo, da sodi med več kot šest tisoč jezikov na svetu k tistim petim odstotkom, ki so najbolj razširjeni.
gregejevi citatiG o v o r T i s c h l e r j e v e g a n a g r a j e n c a B o r i s a P a h o r j a
Brez samo-poniževanja! Zato če izgubljamo, je poleg slabega vpliva levice glede zavesti, še naša krivda, da se imamo za številčno skromne, kot da je kultura odvisna od števila prebivalcev neke dežele, in da se premalo cenimo, medtem ko spadamo med najbolj bistra, iznajdljiva vsestransko sposobna občestva, samo žal, naše genialne osebnosti se pojavljajo v raznih leksikonih s tujimi priimki.
Kaže, da bi morali o sebi povedati mladini brez samohvale, a tudi brez dejanskega samoponiževanja, ki nam ga je vsilil tujec in ga, kjer more, vsiljuje z zakoni in pravili. In ne bi bilo slabo, ko bi izdali knjigo z navedbo vseh osebnosti, ki so slovenskega rodu, a kot naši niso poznani. Začeli bi lahko kar z raketnim inženirjem Hermanom Potočnikom, predhodnikom načrta za potovanje v vesolje.
Pomen partikularnega Do tod moj prispevek k problemu zavesti. A rad bi že rečeno okrepil s podatkom, ki je pa oseben in mi ga zato oprostite. Lani sem spoznal omenjenega Stephana Hessla in sva se pobratila, ker sva bila v istem taborišču Dora Mittelbau, kjer so gradili pomembne V2. Takó sva bila skupaj na transportu smrti od Dore do BergenBelsen, a je on, pogumen človek, med potjo ušel, medtem ko sem jaz kot bolničar ostal s tistimi, ki so bili še živi v štiridesetih vagonih. No, slovenska veleposlanica v Franciji, Veronika Stabej, skupaj z nekdanjim francoskim ministrom za kulturo Jacquesom Langom sta organizirala srečanje naju dveh skoraj stoletnikov v Parizu 30. novembra 2012. Pomembno je, da je Hessel v tistem dialogu poudaril prav pomen partikularnega, ki sem ga že prej navedel: lokalnega, deželnega, nacionalnega. Minister Lang pa je dialog uvodoma pozdravil, povedal, da prihaja iz Maribora, mesta kulture, ki ga je navdušilo, zato da nazdravlja: Vive la Slovénie. Vse zelo prisrčno. Torej, ko pa sem dobil besedo, sem se zahvalil za tisti »živela«, a da naj mi bo hkrati dovoljeno, da ga malo razširim na vse, ki kulturno ustvarjamo zunaj Slovenije in ki nas ni malo.
KULT_priloga_05.indd 13 25.01.13 16:35
XIV ŠTIRINAJST DNI14
mohorjeve družbe celovecp r i l o g a
U r e d n i c a : G a b i F r a n k
V arhivih proučuje in ne brska
Rojen je bil leta 1950 v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo, ekonomsko fakulteto in tam tudi magistriral. Po osamosvojitvi je bil generalni direktor SDK, poslanec državnega zbora in ljubljanski podžupan. Od takrat, ko je odšel iz javnih funkcij, se ukvarja s pisanjem knjig o novejši zgodovini Slovenije. V ta namen že šest let v slovenskem državnem arhivu proučuje partijske in udbovske dokumente o propadlem socialističnem režimu. V procesu slovenske demokratizacije je bil aktiven člen nastajajoče opozicije takratnemu enopartijskemu režimu (npr. član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic). Doslej je napisal naslednje knji
Igor Omerza: 88 stopnic do pekla. Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todoro-vića Knjiga 88 stopnic do pekla je zgodba o udbovski ugrabitvi srbskega poslovneža, februarja 1975, v Italiji, o pripravah jugoslovanske in slovenske taj-ne politične policije na to kriminalno dejanje, do-gajanjih po izvedeni ugrabitvi in o političnih vzro-kih ter ozadjih tega državnega zločina. Knjiga dokumentirano prikazuje, kako je bil sam držav-ni vrh vpleten v ta državni terorizem. S tem nam avtor spregovori o mafijskih metodah sloven-ske in jugoslovanske Udbe, ne more pa niti mimo udbov skih tihotapcev zlata ipd. 272 strani, trda vezava, isBn: 978-3-7086-0725-2, 26 evrov
igo
r o
Mer
za
Mohorjeva založba je iz-dala že dve knjigi avtor-ja Igorja Omerze, ki se je zapisal preučevanju pol-
KULT_priloga_05.indd 14 25.01.13 16:35
XIV 15ŠTIRINAJST DNI
mohorjeve družbe celovecp r i l o g a
V arhivih proučuje in ne brska... o arhivih: Večkrat se piše, da brskam po arhivih. To ne drži. Pač pa je res, da sistematično proučujem slovensko udbovsko, pravosodno in partijsko dokumentacijo za obdobje od leta 1960 do leta 1990. Čeprav je večina udbovskega gradiva uničena, je vendarle mogoče s tem, kar je ostalo, sestaviti dokaj dober vpogled v to mračno kraljestvo tajne politične policije. Samo moje delo v Arhivu Slovenije poteka v dnevnem pregledovanju nekaj tisoč arhivskih škatel in fotografiranju zanimivejših vsebin.
… o zgodovini: Zgodovina je pomembna predvsem zato, da bi se iz nje ljudje kaj pametnega naučili in tako ne bi ponavljali napak iz preteklosti. Mislim pa, da je v vseh obdobjih razvoja človeške vrste in tudi danes širše poznavanje zgodovine pomanjkljivo, saj ljudje in države vztrajno ponavljajo mnoge že iz preteklosti znane in tragične prak se.
… o Udbi: Udba je ponarodel naziv za tajno politično policijo propadle socialistične Jugoslavije (in v njenem okviru tudi Slovenije). Sam naziv izhaja iz srbščine, saj se je ta tajna policija od
leta 1946 do leta 1966 imenovala Uprava državne bezbednosti (UDB), v slovenščini pa Uprava državne varnosti (UDV). Od tod torej to skrajšano poimenovanje, namreč Udba.
… o demokraciji v Sloveniji: Demokracija v Sloveniji preživlja zoprne otroške bolezni, saj je nastala šele leta 1990 in se še nista mogli vzpostaviti prvič boljša politična kultura in drugič učinkovitejše demokratično upravljanje mlade slovenske države.
… o zamejstvu V času bivše in propadle Jugoslavije je komunistična oblast precej sektašila v zamejstvu in bolj protežirala levo orientirane zamejce in njihove organizacije. Obenem je tudi udbovsko nadzorovala in šikanirala posameznike in institucije v zamejstvu, ki so bili kritični do oblasti v domovini. Tu bi omenil samo Borisa Pahorja, Alojza Rebulo in Mohorjevo družbo v Celovcu. Danes menim, da se je stanje precej normaliziralo in tudi vstop Slovenije v Evropsko unijo je gotovo izboljšal komunikacijo med matico in zamejstvom in tudi povečal razumevanje tujine do našega zamejstva.
Igor Omerza:
Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo
Knjiga Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo je sestavljena iz dveh delov: Tragično življenje Janeza Topliška in Koroška v plamenih. Prvi del opi-suje osebno in politično življenje ter nasilno smrt emi-granta Janeza Topliška, ki se je na začetku 60-ih let 20. stoletja namenil z orožjem zrušiti diktaturo v do-movini in vzpostaviti samostojno Slovenijo. Drugi del analizira 13 bombnih atentatov na dvojezičnem Koro-škem v obdobju 1972 – 1979. Poseben poudarek je na mednarodnem državnem terorizmu oz. na ponesre-čenem velikovškem bombnem atentatu, ki sta ga (po nalogu jugo-slovenskega režima), septembra 1979, izvedla Luka Vidmar in Marina Blaj. 360 strani, trda vezava, 2011, isBn: 978-3-7086-0622-4, 32 evrov
Igor Omerza: Bomben- attentate
Vom tragischen Le-ben eines sloweni-schen Antikommu-nisten & Eine Bombe im Völkermarkter Heimatmuseum 1979 474 strani, trda ve-zava, 2012, isBn: 978-3-7086-0648-4, 34,90 evra
ge: Ricardova teorija vrednosti (tu podaja zgodovino klasične politične ekonomije), Cestna afera (delo opisuje politično epizodo likvidacije Kavčičevega liberalizma), Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584 (gre za prikaz režimskega preganjanja Koc beka), Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo (knjiga pripoveduje zgodbi o Janezu Toplišku in velikovški udbovski bombi), Bombenattentate (nemška, razširjena izdaja Od Belce do Velikovca) in sedaj 88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića.V pripravi ima še najmanj dve novi knjigi: Gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic in UdbaLand Slovenija.
pretekle zgodovine. Prva uspešnica, ki še vedno buri duhove, je prevedena tudi v nemščino.
Kaj pravi Igor Omerza ...
KULT_priloga_05.indd 15 25.01.13 16:36
XIV ŠTIRINAJST DNI16
jez ik
IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec
pokaži
Matjaž Smrtnik
Matjaž Smrtnik – obiskuje 6. B ZG in ZRG za Slovence – je zmagovalec letošnjega govorniškega natečaja ob Tischlerjevi nagradi. Z govorom je nastopil tudi na podelitvi Tischlerjeve nagrade v četrtek, 24. januarja, v Tischlerjevi dvorani v Celovcu. Bil je deležen velikega aplavza. Prvi, ki mu je za govor čestital, je bil Tischlerjev nagrajenec Boris Pahor. Za vse, ki Matjaževega govora niso slišali, mu lahko prisluhnejo na prireditvi ob slovenskem kulturnem prazniku v petek, 8. februarja, ob 19.30, v farni dvorani v Šmihelu.
Ali je Kärnten zrel za Koroško?... // Nezaupanje in strah pred drugačnostjo sta se skozi leta dobesedno zacementirala v miselnosti Korošcev, temu sta seveda svoje dodali dolgoletno hujskanje in populistična propaganda raznih politikov, ki se tudi danes še pojavljajo na parketu dogajanja in v središču deželne politike. Toda dovolj je negativizma, dovolj obrekovanja, dovolj kazanja s prstom drug na drugega. Kajti iz zgodovine smo sklesani in vsak izmed nas nosi del zgodovine v sebi. Brez te zgodovine naš narod ne bi bil to, kar je. Odkar živimo tu na tej zemlji, smo se bíli z raznimi tegobami. A nobeni sili, nobeni vojni in nobeni krivici se nismo predali. In danes stojimo tu na svobodni zemlji, kot svobodni ljudje in prebivalci te dežele.
Memorandum je le prvi korak v boljši jutri. Slediti morajo, in o tem sem prepričan, še mnogi drugi koraki. A to, kar se dogaja pri okrogli mizi, ta ali druga pogajanja, so le simboličnega pomena. Nikakor nočem reči, da to ni pomembno, vendar mislim, da je bolj bistveno to, v katero smer se bo razvilo sožitje med ljudmi, kakšno bo ozračje in kakšni bodo odnosi med obema narodnima skupnostima. Ali bo raslo sodelovanje v naših kulturnih društvih, ali bo slovenščina v okolju otrok spet pogosteje zazvenela, ali bo znova zrasla naša narodna zavest?
Ob tem ne smemo pozabiti bistvene točke, ki nas koroške Slovence tako izrazito označuje. In sicer: naša kultura. Naša kultura je velik, če ne največji steber naše narodne identitete. Če jo bomo naprej ohranjali in gojili, bomo obstali in s tem bo tudi naš jezik za večinski narod postal bolj atraktiven in prikupen. Vedno manj bo sovraštva in vedno večja bo akceptanca s strani nemško govoreče narodne skupnosti. Seveda je
pot do popolnoma poravnanih odnosov še dolga, a mislim, da se izplača boriti se za boljši jutri v tej deželi.
Prehod v novo tisočletje je zrahljal tudi meddržavne odnose. Nahajamo se v času združene Evrope, kjer je Slovenec spoštovan in prepoznaven. To je v dobro nam zamejskim Slovencem. Odkar je Slovenija postala članica Evropske unije, je njen glas lahko tudi učinkovitejši, kadar gre za manjšinska vprašanja. V Alpskojadranskem prostoru se je bolj in bolj razširil duh skup nega gospodarskega in kulturnega sodelovanja. Koroška Slovenka Maja Haderlap je prejela za svojo uspešnico »Engel des Vergessens/Angel pozabe« literarno nagrado Ingeborg Bachmann. Če pomislimo desetletje nazaj, takšen dosežek verjetno ne bi bil mogoč. Tudi prijav k pouku slovenščine v ljudskih šolah je vedno več. Vedno več je staršev, ki obžalujejo, da so izgubili stik do slovenščine in jim njihovi starši niso več posredovali slovenskega jezika. To izgubljeno dobrino bi v svojih otrocih v močnem upanju spet radi spoznali, vendar so zelo nemočni, kajti odvisni so od raznih ustanov in šol.
Dela v šolah nikakor nočem osporavati, ampak te vrednote, ki jih naj bi gojili starši do jezika, teh žal ne more nadomestiti. In česar sam ne sprejmeš, tega ne moreš posredovati naprej... //
Narodna pripadnost, narodna identiteta ali drugače rečeno: narodna zavest je nekaj povsem iskrenega. Nekaj, kar si ali nisi. Kar te zaznamuje v tujini. Nekaj, kar ti narekuje vedeti: »Sem to, kar sem.« In če bomo to koroški Slovenci ohranili, potem se bo nekega dne zbudil kralj Matjaž v Peci in odrešil slovenski narod. Tega dne bo »Kärnten« resnično zrel za Koroško.
i z g o v o r a o b p o d e l i t v i t i s c h l e r j e v e n a g r a d e
KULT_priloga_05.indd 16 25.01.13 16:36