CENA 2 din - Leto XL Kranj, sreda, 2. decembra 1987
G L A GLASILO
ZZZZ SOCIALISTIČNE , " ~ r ZVEZE — DELOVNEGA — — " LJUDSTVA ZA
L E T GORENJSKO
V
V TEH NAŠIH ŠTIRIDESET LET
Ko boste, dragi bralci, prebirali to jubilejno š t ev i lko Gorenjskega glasa, vas bo nemara kaj hitro zbodla v oči n a š a zadrega o tem, kaj pravzaprav v letu 1987 praznujemo. Na tej prvi strani objavljamo dva posnetka prvih strani Gorenjskega glasa, ki nosita tudi napis: Leto I. - Štev . 1, vendar razl ični letnici: 1944 in 1948. Najstarejš im in najzves te j š im bralcem tudi ni neznano, da je časop i s s podobnim imenom izhajal že med vojnama, v pripravah na to š tev i lko pa smo bili opozorjeni tudi na izid č a s o p i s a z n a š i m imenom v letu 1942 (dokaza o tem še ni). Zapletene korenine torej, mi pa po k o v a š k o bosi z vedenjem o sebi!
Kaj torej praznujemo? Kot v vseh letih, katerih letnica se je zakl juč i la na 2 in 7, praznujemo
obletnico zače tka rednega izhajanja gorenjskega časop i sa , ki je prvo leto (1947) nosil ime N a š e delo, že naslednje leto pa postal n a š G O R E N J S K I G L A S !
Kot se jubileju spodobi, smo se ozrli v leta, ki so za nami in vam p o s k u š a l i prikazati d e l č e k tega. K peresu smo povabili n a š e nekdanje delavce in sodelavce, predstavnike tistih, ki so naš i današnj i ustanovitelji ter vse to prepletli z mnenji nekaterih izmed vas. Delo pri pripravi te š tev i lke pa nas je presenetilo: ugotovili smo, da se iz lastne preteklosti lahko m a r s i č e s a n a u č i m o !
Mnogim se ob prebiranju te š tev i lke prikrade v kot iček ustnic nasmeh, morda kak č l a n e k z brado vzbudi tudi krohot — vse to smo doživljal i . Nemalokrat so bila i z r e č e n a vprašanja: Kako s(m)o mogli tako pisati? Al i sem res to napisal?... N e i z r e č e n a , kot senca globoko v sebi pa: Se bodo tudi meni n e k o č tako smejali? Bodo tudi moji prispevki čez č a s zveneli tako enostransko?
K A K O N E U S M I L J E N A J E S O D B A ČASA IN K A K O H U D U J E T N I K ČASA J E Č A S O - P I S !
Kot reka odvisna od dna in bregov, lahkotno - a nepovratno hiti po gorski dolini, V soteski gloda si pot, ustvarja tolmun in b u č n e slapove. Ko prilije v ravnino postane, zavije in v morju k o n č a svojo pot. In tako dan za dnem, leto za letom.
Pravimo, da so reke le na izvirih č is te , č i s tost rek pa ogledalo ž ivl jenja ob njih. Mnogi z reko živijo, jo už ivajo , drugim teče neopazno mimo. Nekateri smo naš l i ž iv l jenje na njej, tretjim je le odvodni kanal. Razumnim poganja kolesa (turbine) napredka, brezbr i žn im s povodnijo z m o č i kolena. Vihrava mladost jo ob mostu preskoč i , zrelost i šče na gladini življenja lepote odsev.
Vse reke se rode kot reč ice na svojem izviru in le z zlitjem neš te t ih pritokov postanejo reke. Le ena m o č n a nevihta v povodju, le en kalni pritok, lahko skalita cel tok.
Ž e l i m o si, da ne bi delili usode gorenjskih rek. Če pa jo delimo, da bi bili d e l e ž n i vseh naporov za njih zbistritev. Ž e l i m o , da postanemo reka, ki bo sama izbrala svojo najnaravnej šo strugo, na katere zelenih bregovih bo veliko veselih ljudi. Ljudi, ki bodo brezskrbno zajeli iz nje č a š o novic, našl i v njej osvež i tev , predvsem pa na gladini ne prezrli odseva Gorenjske. Morda pa se kateri zazre v tolmun, premisli modro globino, ki jo komaj zazna.
V a š a zvestoba tej reki nam je največja nagrada! Glavni urednik
Šte fan Žargi
j^A V S A K E M K O R A K U V S T A R E M D E L U M E S T A J E P R A V A T R G O V I N A
V A Š I H N A K U P O V
2. STRAN. 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1948 - 1957 SREDA, 2. DECEMBRA 1987
C/orenjski Poštnina plačana v gotovini
G L A S I L O O K R A J N E G A O D B O R A O F K R A N J
Leto I. — Štev. 1 Kranj, 1. oktobra 1948 Cena din 2*-
Uvodna beseda Ker je Naše delo leta 1947 začelo in nehalo izhajati, je
okrajni plenum OF za okraj Kranj na svojem zadnjem zasedanju v mesecu avgustu sklenil, naj se v najkrajšem času organizira izdajanje novega lokalnega časopisa.
Novi časopis bo prikazoval napore delovnega človeka v naših tovarnah, delo naš ih kmetov za dvig kmetijstva, delovni polet naših ljudi po ustanovah ir vseh ostalih delovnih toriščih. «
Prva naloga časopisa bo, da bo kot kolektivni mobili-zator in organizator razčiščeval politične nejasnoti, osvetljeval prikrite špekulantske politične namere in da bo še stopnjeval politično zavest in jo utrjeval.
Druga naloga bo razvijati kritiko in samokritiko. List bo prikazoval napore delovnih kolektivov. Luščil bo iz njihovega prizadevanja svetle primere. Poleg svetlih primerov bo list priobčeval tudi kritiko — kritiko dela, da se bodo slabosti in napake odpravljale in da bodo uspehi večji.
Tretja naloga Gorenjskega glasa pa izhaja iz kulturnega poslanstva lista. Do danes skorajda v našem okraju nismo imeli kritičnega pretresa o svoji kulturni dejavnosti. Naše kulturno delo mora zajeti pravilno miselnost in izrazito načelnost. <
Zato pozivamo vso delovno ljudstvo našega okraja naj se oklene novega glasila kot sredstva, ki nas vodi v lepšo bodočnost, in kot orožja proti vsemu, kar skuša slabiti naš boj za socializem.
Marjan Telatko urednik Gorenjskega glasa od 1. oktobra 1948 do 20. decembra 1951
Preskrba Potrošniki si lahko naba
vijo po 1 srajco ali 1 dolge spodnje hlače , ali dvoje kratkih spodnjih hlač na odrezke dodatne preskrbe za september.
J o ž e J a n :
Naslednik Mladine in Sobote
Kot član okrajnega odbora v Kranju sem (mislim, da septembra 1947) sprožil predlog za obnovo glasila OF za Gorenjsko. Predlog je bil s splošnim odobravanjem sprejet in novi časopis je začel izhajati kot naslednik naprednega predvojnega tiska.
Sicer sodelovanje pri izdajanju naprednega tiska zame ni bila novost. V letih 1936-37-38 sem delal: najprej pri izdajanju časopisa Mladina. Začetni denar za tiskanje Mladine je dal Beno Andervald (Čolnarjev) kot del svoje dote, ki jo je zahteval od mame. Izdali smo kakih osem številk. Bil sem ilegalni urednik Mladine^ odgovorni urednik pa je bil Franc Tratnik iz Struževega. Nato sem sodeloval pri urejanju Sobote, ki jo je izdajal Lojze Čolnar. Urejal sem skupno z Mirkom Koširjem in to notranjo in zunanjo politiko in sicer do konca leta 1938. Sobota seje štela kot ljudsko frontno glasilo. Imeti pa je morala dosti lokalnih novic, da leva politika ni preveč izstopala. Vse to delo je bilo seveda brezplačno. Če za naslednjo številko Mladine ni bilo dovolj denarja, smo sodelavci kaj dodali.
Pred tem, leta 1935, sem dopisnik Ljudske pravice, ki jo je urejal Miško Kranjec.
S p o m e n i k v K r a n j u
F r a n c e t u Prešernu 8. februarja bo poteklo 100 let, kar je v n a š e m me
stu umrl n a š največj i pesnik France Prešeren .
France P r e š e r e n je živel , delal in umrl v tem našem mestu. Vendar mu je bilo tu živeti zelo težko. Sredi tem a č n e g a vzdušja ozkosrčnih m a l o m e š č a n o v je dosti trpel in celo obupal.
Utrujen od življenja in grenkob je pred 100 leti naše l v tem mestu svoj tihi dom.
Danes je Prešernovo ime spoš tovano . Danes nase ljudstvo noče biti licemersko m a l o m e š č a n s k o . Danes pravilno ocenjujemo Prešernovo polnokrvno umetnost-Morala je priti velika domovinska vojna, da zdaj vidimo, da je bil P r e š e r e n že pred 100 leti borec za nase ideale; bil se je za svobodo in za čas t svojega ljudstva, bil je oster nasprotnik vsega tistega h lapčevs tva in fa-rizejstva, ki je kazilo naš narodni značaj . Bil je pesnik prijateljstva in tovarištva.
Zaobljubij amo, da bo ob 100 letnici njegove smrti
— Kranj postavil pesniku dostojen spomenik na svojem glavnem trgu, kjer se bodo ljubitelji in časti lci naš e g a pesnika poklonili njegovemu spomeniku v imenu vse svobodne domovine in vseh naprednih narodov.
Ali v a m je znano Ali vam je znano da ni res, da ni Lavrič Jože iz Dornic v letu 1948 plačal davkov, in da je nasprotno res, da jih je plačal in da je tudi res, da nam je napako v poročanju povzročil njegov še vedno slab odnos do odkupov da v Kovorju s u š e uč i te l j ske druž ine po razredih perilo, ki je razobešeno popoldan in čez noč, tako da so vse stene v lažne . Kaže , da to uči te l js tvo zelo dobro razume zašči to otrok in njihovega zdravljada je Semen Lovrenc, bivši gost i lničar v Kranju, vselil v gostilniški salon svojega konja, samo da ne bi oddal prostora čevljarski zadrugi za popravljalnico čevljev, in da se je, ko se je to zgodilo proti njegovi volji, celo pritožil. Njegova žena pa izrazila, da ima v salonu rajši konje kot Š u š t a r j e . . . . . da ima upravnik državnih poslopij v Škof j i Lola Hafner Ivan žepno blagajno, v kateri shranjuje denar od najemnine. Kot znan idealist ima Hafner najbrž namen socializirati privatni sektor in ga združiti z državnim.
Gorenjski Glas 11949
Kako sem ž i v e l z Gorenjskim glasom To je res, vseh štirideset let
Gorenjskega glasa sem živel z njim, lahko bi rekel, celo v nekakem srečnem zakonu — saj sva si bila vsa ta dolga leta drug drugemu zvesta. Trajalo pa je to skladno sožitje kar polovico mojega življenja, kajti nabral sem si tudi sam že dvakrat toliko let, 80.
Kruh sem si sicer služil drugje — sprva kot šolnik, pozneje kot muzealec — vendar mi je bilo pisanje prav gotovo najljubši konjiček. Teh sem gojil kar za celo konjušnico — bilo je tu planinstvo, taborništvo, lovstvo pa še ukvarjanje z grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Celo z ljubiteljskim gledališkim delom sem se v določeni dobi spoprijemal, a le kot režiser in pisec nekaterih priredb.
Slejkoprej pa me je prevzemalo nagnjenje do pisanja, morda bi smel reči, celo do časnikarstva. To sem si sicer tešil že v prav zgodnji mladosti. Najprej v mladinskih listih, kasneje pa tudi v resnejših revijah. Okusil sem celo blišč in bedo uredniko-vanja.
A vse moje poprejšnje pisanje je bilo, kot vse kaže, le priprava za kasnejše delo, redno pisanje ni objavljanje v Gorenjskem glasu. Celih štirideset let dela, celih štirideset let sreče... ,
No, takega me je našel čas po osvoboditvi v Kranju. Seveda so tovariši na okraju jiajbrž začutili potrebo po tiskanem glasilu — saj je bilo tudi njim gotovo znano, da je v letih pred vojno izhajal v Kranju, tednik Gorenjec — in tako je izšlo nekaj številk Našega dela, predhodnika poznejšega Glasa Gorenjske. K pripravam za izdajanje okrajnega glasila sva bila povabljena Dušan
Bavdek in jaz. Seveda, o vsebini nisva odločala, le prirejala in jezikovno popravljala sva dopise, k i so pa bili večinoma bolj akti-vistični, mobilizacijski za razne delovne akcije in podobno. Seveda je bilo tudi najino sodelovanje čisto udarniško, kot smo takrat rekli nenagrajevanemu delu. Tačas je bilo lepo in prav, delati udarniško...
Kmalu pa se je pojavil Marjan Telatko-Martel, k i mu je bilo zaupano urejevanje časnika. B i l je torej prvi kranjski povojni poklicni časnikar. Mož je bil po naravi silak, sicer pa preprost in dobričina. Znal si je pridobiti manjši krog sotrudnikov, med njimi tudi mene. Seveda se je udarniško pisanje nadaljevalo, le kdaj pa kdaj je, če je bil Mar-tel pri dobri volji, potegnil iz žepa bankovec — kot nekak simboličen honorar. Seveda pa Glas Gorenjskem sam ni imel kdove kakih dohodkov, oglasov ni bilo, le neplačane uradne objave in navodila. Tudi čtivo je bilo bolj aktivistično, novic ali vaških čenč časnik ni objavljal. Tudi poročil o nesrečah ni bilo, celo osmrtnic ne. B i l je pač tak čas, resnobno delaven, čas obnove, gradnje svetlejše bodočnosti.
Prav v to obdobje Martelove-ga urednikovanja pa uvrščam tudi svojo prvo prešernovsko objavo »Pesnik France Prešeren » doktor pravice slovenskega naroda.« Plaz mojega pisanja o velikemu Vrbnanu se je sprožil in odtlej je postal naš Gorenjski glas ves prešernovski. Tudi v svojih prilogah, Panorami in Snovanjih.
Seveda so k tej usmerjenosti bistveno pripomogli uvidevni uredniki Andrej Triler, Tatjana Voplova. Bojan Pisk, predvsem
pa resnobni Albin Učakar-Zo-ran. Le-ta mi je nekoč navrgel, da bi mu prinašal svoje prešer-novske rokopise, četudi mi ne bi zanje izplačevali honorarja. Zadel je žebljico na glavo — pisal bi ne glede na honorar. Kajti srečen sem bil vsakokrat, kadar sem videl, da je moj zapis objavljen.
Na sodelovanje z Gorenjskim glasom me vežejo tudi lepi spomini s potovanj z naročniki in bralci Gorenjskega glasa. Prepotovali smo vso Slovenijo, bili na Koroškem pa tudi v hrvaški Istri. Tako se mi je takrat zazdel naš list kot dobra mati, ki razka
zuje svojim otrokom lepote d movine. Na vsaki poti sem zac til , kako se naročniki P ° č u ^ v
kot ena sama složna družina okrilju našega lista, spoznava smo se in spoprijateljevali- •*£ znanil sem se na teh poteh tu s stoterimi in stoterimi zvesti1? bralci zapisov Po Prešernovi stopinjah, kar mi je vedno z n ° . a . in znova vlivalo poguma in daj lo veselje za nadaljnje pisanji-
In tako je še danes: še vedfl čutim, da sem — čeprav l * 1 * ^ delaven — član sedaj je že ta*, številne družine, ki se j i P r a
Gorenjski glas. Črtomir Zoreč
V S E M K R A J E V N I M O F O D B O R O M O K R A J A K R A N J
Z novim letom 1949 bo glasilo Okrajnega odbora OF začelo izhajati tedensko. Glede na to imajo vsi odbori OF s ledeče dolžnosti:
1. Da se vsi odbori OF naročijo na »Gorenjski glas".
2. Da pridobe č imveč novih naročnikov. 3. Da pošljejo naslove naročnikov na upravo
»Gorenjskega glasa" v Kranju. 4. Istočasno naj zbirajo tudi letno naročnino, ki
znaša 96 din in jo naj dostavijo po poštni položnici na naslov; »Gorenjski glas" — Kranj, O L O — poverjeniš tvo za prosveto št. 611-90200-7.
5. Da oganizirajo dopisovanje v list o vseh aktualnih problemih in dogodkih v domačem kraju.
6. Odborom ali posameznim člandm OF, ki bodo pridobili in vplačal i naročnino za več kot 50 naročnikov izplača uprava lista 20 rr od vplačanega zneska. _ . •. .„
Iz sekretarijata OF okraja Kranj-
4 0 u r
A L P E T O U R
VDI.ITVK V ORCANK FRONTE IN VOLITVE »Kl.H.ATOV ZA lil KOJJ-<.KKS I I J JI <;OSl.\VUK N\J BODO <lllK\/ RASTOfK Mofl IRONTK IN NJENE l'KII'KAVI.JKNOSTI / \ IZVA
JANJE NOVIH N \I.«Hi'
/ \ ill.ll VAMI V FRONTNE OKOANI-/ U l.li: BOMO I>IIN«I\ M> IIOKA/AI.I. II \ NAS Nh III) NOBENA Ml.A OD-
VRNII A s POTI V SOIT.HJZEM!
<i I- A S I I. O «» K U A J (I I) It O >< A O K K R A > J
II. _ Kranj. S. marra IV l*# Caaa din 2-
V*rko Gasar Ur*dnik Gorenjskega glasa od l.ja-**arja do 19. aprila 1952
Belo ljudske knjižnice Martinj vrh
V ljudski knj ižnic i imajo 2 ° 9 knjig. Po osvoboditvi S m o jih kupili in za nagrado Prejeli 100 knjig. Knjige se Pridno izposojajo. V letu ^48 smo prebrali 128 knjig.
C i r i l R o z m a n :
T r i j e p r i s p e v k i n a t e d e n
Gorenjski glas, časopis z današnjim imenom, je bil od ustanovitve do 1. januarja 1953. leta, nakar je dobil novo ime Glas Gorenjske. Dobro se še spominjam takratnega urednika in direktorja Slavka Beznika, kateremu sem mu osem let po rojstvu časopisa s pogodbo objubil, da pripravim tedensko po tri prispevke. Takrat je bilo poklicnih novinarjev še malo, zato smo dopisniki pridno polnili časopisne stolpce. Zgodilo se je celo, da so se naši članki bahali tudi na naslovni strani, če je bilo sporočilo pomembno in odmevno. Od davnega leta 1956, ko sem začel z dopisovanjem, so se spreminjali uredniki, novinarji, spreminjala se je vsebina in »obleka« časopisa. Misl im, da je večina zvestih bralcev spremembe sprejela, čeprav so nekateri godrnjali in tožili po »starih časih«. Ko včasih prelistam po starih člankih, se kateremu nasmehnem, kajti svet se je v tridesetih in več letih pač spremenil, da ga danes že tažko dojamemo. Pravijo, kar ni zapisano v časopisju, se ni zgodilo. To me je vodilo, da vztrajam z dopisovanjem, da ujamem dogodke in j ih sporočam bralcem našega glasila.
K o l o r a d s k i h r o š č u n i č u j e
k r o m p i r i š č a Kranjski okraj je koloradski hrošč že m o č n o okužil , saj
se je lani pojavil v 44 krajevnih ljudskih odborih. Pri pregledih so naš l i 1.200 hroščev in š e večje kol ič ine l ič ink in jajčec.
Letos je š e huje. Na področju občine Gorenja vas v Poljanski dolini je okužen ih 43 parcel krompirja. Skupno so doslej uničil i 433 hroščev in 50 ličink ter 400 skupin jajčec. Če je š tev i lo l ičink točno, so bili pregledi dobri.
junij, 1952
POŠTNINA PIACANA V GOTOVINI
G o r e n j s k i g i a (. I \ S 1 I O O S V O B O D I L N E F R O N T E Z k G O R E N J S K O
HM IV MARCA
OBREKOVLANA GNILOBA
Budimpeštanski radio je P° v edal , da smo me žene iz fndustrije pletenin, rokavic l n konfekcije v Kranju bile Primorane iti na vo l i šče na ?.a dnjih volitvah v krajevne jludske odbore, da nam je bi-
0 zagroženo, če ne gremo, n e Prejmemo kart za prehrano.
Ne bomo razglabljale te ° D r e k o v a l n e gnilobe, ampak Ogovarjamo samo toliko, da srno ta dan š le 100 % na vo-U s č e . Potem pa smo se 100 % b e l e ž i l e tekmovanja...
Pos trežemo pa lahko š e s v rn, da ravno me razumemo S a s graditve soc ia l i s t ične dr-2 a v e in da bomo izvrševale ^ e direktive, ki jih pred nas P°stavlja n a š e vodstvo s to-^ r i š e m Titom na čelu. Posebno bomo pomagale pri J^u za socializacijo vasi. To n.a3 bo naš odgovor tistim, ki J l r n je laž postala že obrt.
Gorenjski glas, 1950
J e s e n i š k e ž e n e o b 8.
* * i a r c u t ^e mislite, da j e s e n i š k e
r»e praznujejo svoj praznik *ho zaradi proslavljanja,
j:, a 2nujejo ga z uspehi, ki so Pri svojem delu dosegle.
UA?E> ki jih je preoblikovala gr osvobodilna borba in J a(^itev socializma, se zave-
svoje enakovrednosti in J; l uJejo na vseh toriščih jav-n - g a in ustvarjalnega življe-dlt' Žena-delavka, katere ^ 0 je bilo pred vojno plačali Polovico manj od dela mo-i . „ e g a ' Je v novi družbeni ^reditvi v n a .
P r o v o k a c i j a , k i n i u s p e l a V slepem sovraštvu do družbene ureditve, reakcija ne
pozna meja. Pripravljena je pljuniti tudi v lastno skledo, če misli, da bo s tem škodovala ugledu n a š e ljudske oblasti. Tako se je pešč ica združenih klerikalcev in informbirojevcev spravila prejšnji teden nad kapelico pri Ocepkovi gostilni na Hrušic i in jo pognala v zrak. Načrtni sovražniki socializma so več kot naivni. S porušitvijo kapelice so hoteli oblatiti naše aktiviste in prevaliti krivdo nanje. Pa jim je spet enkrat spodletelo. Naš i ljudje predobro vedo, da se aktivisti s takim pobalinstvom nikdar niso ukvarjali in se tudi ne bodo. Nočni izzivači in povzročitelj i škode , ki je nastala v razbitih š ipah sosednjih hiš , bodo prejeli zas luženo kazen.
Gorenjski glas, 1952
Nekaj pojasnil i n pripomb k
proračunu Kranja z a leto 1952
Po predračunu bo mesto letos razpolagalo s 104.759.000 din, ki jih bo dobilo delno od akumulacije državnih podjetij (občini ostane 1,74 odstotka), deloma od davkov, ( z dohodnino razpolaga izključno občina, le od k m e č k i h davkov obdrži samo 71 procentov, drugo gre v v i š je proračune.) V decembru sestavljeni predračuni so bili precej višji , kakor so odobreni zneski. Tu je vzrok, da ima Kranj odobrenih le 21 milijonov za investicije, čeprav bo samo graditev straži-š k e g a vodovoda stala 15 milijonov dinarjev. Lahko torej rač u n a m o , da se bo kdo, ki f inančnih razmer občine ne pozna spet obregnil in očital, da Kranj slabo skrbi za ustanove, ki naj bi dokazovale pieteto in ljubezen do nekdanjega meščana, velikega Prešerna . Sredstev ni, zato na primer vsa gradnja v P r e š e r n o v e n muzeju od jeseni stoji. In vendar je pot, da tudi ta problem reš imo. Ne Kranjčani sami, t e m v e č vsi državljani , kajti P r e š e r e n ni samo naš , niti ni samo slovenski, ampak je nas vseh Jugoslovanov.
februar, 1952
povsem enakopra-
decembery 1952
O R G A N I Z A C I J A Z B V Š K O F J I L O K I
pripravlja veliko tombolo, katere dobiček bo namenjen za gradnjo doma ZB. Vsi kolektivi kakor tudi člani so se zelo potrudili in so že do sedaj zbrali veliko lepih in prakt ičnih dobitkov.
maj, 1952
Na Gorenjski glas sem naročen odkar je začel izhajati. Najprej pogledam osmrtnice, nesreče in male oglase in še kaj zanimivega. Najbolj ga pogrešam, ko ga ne dobimo v redu. le tako naprej in bomo ostali še naprej vaši bralci.
Koželj Jakob Cesta na Klanec, Kranj
vi I , KRANJ. 12 SEPTEMBRA 1«U
GLAS GORENJSKE
Poštnina plačana v gotovini
G L A S I L O O S V O B O D I L N E F R O N T E O K R A J A K R A N J
Leto 111. Št. 10 Kramj, 9. marca 1950 C*ma «ka 2«
Dušan Bavdek urednik Gorenjskega glasa od 13. septembra do 20. decembra 1952
G o s p o d a r s t v o
V Žireh so se kmetje odločili, da ustanovijo Kmetijsko obdelovalno zadrugo KOZ. Vanjo so združili 366 ha zemlje. Trdno verujejo, da bodo združeni v obdelovalno zadrugo želi l epše in dali več skupnosti, to je n a š e m u delo vemu človeku pri stroju, v rudniku in kamnolomu. S tem so tudi žirovski kmetje krenili na pot soc ia l i s t ičnega gospodarstva na vasi in dali odgovor vsem, ki klevetajo našo social ist ično domovino, n a š o slavno Komuni s t i čno partijo in prvega n a š e g a borca Tita.
V a l e n t i n P i v k
G o r e n j s k i g l a s i n P l a m e n i c a
Vaše vabilo sodelavcem me je v začetku malo presenetilo, misleč, da nisem pravi naslovnik. Brskanje po spominu pa je odkrilo, da se z Glasom kar tikava že dobrih petintrideset let. Bilo je v letih 1952/53, ko smo na kranjski gimnaziji izdajali »prvo« Plamnico in ko je prišla v uredništvo Gorenjskega glasa trojica mladih diplomiranih novinarjev: Jelka, Slavko in Štefan. S to mlado ekipo glasovcev smo se celo dogovarjali, da nam bi Gorenjski glas tiskal Plamenico kot prilogo časopisa, gimnazijski plameničarji pa naj bi pri glasu sodelovali z določenimi prispevki. Ideje nismo v celoti uresničili: nekaj pisnih prispevkov smo pripravili, priloga pa ni nikoli izšla; verjetno zato ne, ker smo se pobudniki ideje na eni kot na drugi strani kmalu razšli, ven iz Kranja.
Drugo, še tesnejše in daljše sodelovanje z Gorenjskim glasom se mi je ponudilo v začetku šestdesetih let, ko mi je takratni urednik Makuc ponudil, naj bi bil neprofesionalni dopisnik Glasa za Škofjo Loko in okolico. Nima pregleda, kaj vse sem v tistih letih napisal, vem pa, da je bilo prispevkov kar lepo število.
Kot naročnik doživljam poznanstvo z Gorenjskim glasom tretjič. Ob njegovi štiridesetletnici izhajanja lahko ugotovim, da zlasti v zadnjem času raste njegova kvaliteta, da poskuša postati kritično oko razmer na Gorenjskem in da je prav zato za Gorenjsko res potrebno informacijsko sredstvo. Zato ob 40-letnici izhajanja čestitam vsem, k i oblikujete Glas in dvigate njegovo kvaliteto in vam želim še lepih uspehov v naslednjih štiridesetih letih.
Gorenjski glas, 1949 KRANJ DNE 7 FEBRUAJUA 1963
alp les
industrija p o h i š t v a
Ž e l e z n i k i t e l . ( 0 6 4 ) 6 7 - 1 2 1
s i s t e m
D O M C
in o s ta l e n a š e p r o i z v o d e - s i s t e m T R I G L A V , garni turo D A N - N O Č ,
k l u b s k e In jedi lne mize , serv irne miz ice , c v e t l i č n a kori ta In k a m l s a
lahko kupi te v v s e h trgov inah s p o h i š t v o m in v n a s o m s a l o n u v Založnikih.
: g l a s 4 . stran 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1958— 1967 SREDA, 2. DECEMBRAjJfi
G L A S I L O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N I H L J U D I Z A G O R E N J S K O
LETO XIII., ST. 3 — CENA 10 DIN SREDA, 6. JANUARJA 1960
Miro Zakrajšek urednik Glasa Gorenjske od 12. oktobra 1956 do 28. julija 1958
Ob odhodu Dosedanji predsednik OLS
Kranj, tovariš Vinko Hafner odhaja na odgovorno delo v Beograd. Ob odhodu je dejal:
»Odhod mi je zelo težaven, ker zapuščam okolje in ljudi, s katerimi sem delal dobrih osem let. Kot vaš odbornik in poslanec, zato že l im ohraniti č imveč stikov z vami in življenjem in napredkom Gorenjske. Tu sem se vedno dobro počutil . V takem krogu ljudi verjetno ne bom imel več priložnosti sodelovati.
Glas, februar, 1961
J o ž e A m b r o ž i č :
P e t i n d v a j s e t l e t z G l a s o m
. S p r a š u j e t e me o zadovoljstvu vsebine Gorenjskega glasa in o mojem delu doslej zanj?
Takoj po vojni, ko je ta č a s o p i s zače l izhajati, se je nanj naroč i l moj, ž e pokojni, oče , po njegovi smrti pa sem naročn ik postal jaz, kar sem š e danes. Vsebinsko rni v glavnem še kar ugaja, morda bi ne bilo napak, seveda, ako razpolagate s prostorom, da bi sedaj, vsaj preko zime, začel i objavljati podlistek z m o g o č e bolj življenjsko tematiko s podeže l ja , saj imajo ljudje v e č trasa pozimi za branje. Verjetno se preveč ne motim, da n a r o č n i k e preveč motijo razne reklame, kar pa se takoj najde tudi odgovor, zakaj toliko reklam?! Če ne bi bilo teh reklam, bi verjetno n a r o č n i n a za Gorenjski glas takoj poskoč i la , seveda navzgor, kajti k a k r š n e k o l i pocenitve pri nas ž e dolgo vrsto let ne poznamo več!
Naj Vam povem š e to, da sem V a š dopisnik že v e č kot petindvajset (25) let in sem verjetno takoj za tovar i š e m Rozmanom, ki je tudi iz Pol jš ice , po s tažu dopisovanja, mislim. Svoj č a s ste imeli v č a s n i k u tudi rubriko »Naš i kraji in ljudje«, kamor sem dosti dopisoval; to je bilo š e v č a s u , ko je to rubriko urejeval pokojni novinar Trilar, bila pa je dobra in zanimiva.
Lep pozdrav in morda nasvidenje?!
V S E L C I H B O D O D O B I L I N O V O Š O L O
Selca nad Škofjo Loko, 23. februarja, 1961 - Danes je komisija pregledala teren in do loč i la lokacijo za novo šolo, ki jo bodo zače l i graditi že v l e t o š n j e m letu. (Šo lo so odprli 25 let kasneje — op.p.)
Gorenjski glas /96/
Sonja Šolar:
Jaz sem tisti iz KŽK »Glas« je bil zame prvo srečanje z novinarstvom, zato sem, pre
den sem se zanj odločila, približno tri mesece prostovoljno hodila v uredništvo in »preverjala« svoje znanje. Prirejala sem pisma zunanjih sodelavcev in spoznala novinarsko delo. Odločila sem se.
Nekaj časa so me še gledali kot »pripravnico«, potem so mi naročili temo iz kmetijstva. Na KŽK Kranj sem dobila vse potrebne podatke, napisala približno stran in pol dolg članek o tem, koliko pšenice, rži, krompirja in podobnega smo pridelali na Gorenjskem, in ga s precejšnjo negotovostjo oddala odgovornemu uredniku, zdaj že pokojnemu Andreju Trilerju.
Bolj ko se je bližal izid časopisa, manj sem bila prepr ičana o svojem pisanju. Kolegom v uredniš tvu sem potožila, da me skrbi, ker se na kmetijstvo pač slabo spoznam, in morda sem v članku kaj zamešala. Tolažili so me in mi govorili, da bo zagotovo vse v redu. No, in na dan izida mojega prvega samostojnega prispevka je pozvonilo:
—Tukaj KŽK Kranj . Ste v i napisali č lanek ...? —Ja. Prosim? —Vse lepo in prav, vsakdo mora enkrat začeti, toda takšnih ne
umnosti, kot ste j ih zagrešili v tem članku v i , zlepa nismo doživeli. Povejte vašemu odgovornemu uredniku, naj drugič pošlje novinarja, ki se vsaj malo spozna na kmetijstvo.
—Oprostite, oglasila se bom pri vas in zadevo popravila. Pobita, osramočena in prep lašena sem stopila k odgovornemu
uredniku in mu iskreno povedala, kaj vse so mi natrosili po telefonu. • B i l je razumevajoč; tolažil me je, da se to včasih zgodi celo novinarskim »mačkom«. Vseeno pa naj drugič le malo bolj pazim.
Čez približno dobro uro — medtem sem "*~n '** ^ M ' " " obupavala nad svojim novinarstvom — je vstopi' odg. u A. <:
— Dober dan; Jaz sem tisti iz KŽK, k i l? 4, . .^niral ..
O d p u š č a n j e d e l a v c e v —
n u j n a p o s l e d i c a a v t o m a t i z a c i j e ?
Standard ni samo delo
Standard delavcev ni samo delo in zas lužek ter udobnost v podjetju ob njegovi osemurni zaposlitvi. Njegove potrebe niso zadošč e n e niti z golim stanovanjem, če mu okolica ne nudi najnujnejš i ' zdravstvenih, kulturnih in drugih potreb. Tako je na posvetu direktorjev to lmači l predsednik občine Kranj Franc Puhar.
Julij, 1959
V Almiri v Radovljici so februarja letos odpovedali 30 delavcem, predvidevajo pa, da bodo odpustili š e nadalj nih 26. Odpovedi utemeljujejo s tem, da je zaradi rekon-strukcre treba z m a n j š a t i
š t ev i l o delavcev. T a ukrep razlagajo s tem, da je ob avtomatizaciji in mehanizaciji nujno z m a n j š e v a n j e š t ev i la delavcev.
Glas. marec, /96/
Vojko Novak urednik Glasa Gorenjske od 17. aprila 1959 do I. februarja 1960
Nove trgovine zahtevajo poštenost
Pred dvema letoma se je tudi v n a š e m trgovskem podjetju začel aktivneje uveljavljati nov — moderen nač in pos trežbe . To so samopostrež n e trgovine. Samoizbira pa zahteva od kupcev eno mero č l o v e š k e lastnosti v e č — to je poš tenos t . Ravno način proste izbire daje ljudem, ki ne spoš tuje jo tuje lastnine, pri ložnost , da izkoristijo sistem s a m o p o s t r e ž b e za tatvino. Zato bo potrebno s« posebnimi uredbami, določiti primerne kazni.!
Gorenjski glas /96/
Želim televizijski sprejemnik
V sredo, 1. marca so se pred Cankarjevim domom že kmalu opoldne začel i zbirati naš i naročniki , kjer je bilo tradicionalno žrebanje . Ob 15.30 je bila v dvorani taka t i š ina , da bi lahko s l i ša l ne-' me želje . Komisija je zače la z delom. Majhna pionirka je stokrat potegnila listič z imenom n a š e g a naročn ika iz bobna. Ko je napovedovalec povedal, da si bo lahko izbral prvo nagrado — televizijski sprejemnik ali moped — Jože Žlebir iz Dvorij 15, pri Cerkljah je bilo v dvorani slišat i samo — aaah...
Srečn i dobitnik se je naslednji dan oglasil v n a š e m uredn i š tvu in povedal: »Želim televizijski sprejemnik...«
Gorenjski glas 1961
NAROČITE SE N A G L A S 10.000 din nagrade in 20 glasov pri žrebanju dobi, kdor do
žrebanja pridobi 100 novih naročnikov Glasa.
ZA KAJ VARČUJEM? Varču jem za Glas. Trikrat na teden mi bo prinašal ^'J'^nje J
branje, zavarovan bom pri DOZ - u in še veliko nagradno žreb*" lepimi nagradami me čaka.
Gregor Kocijan urednik Glasa od 25. septembra 1960 do 28. decembra 1963
Slavko Beznik:
i se mora tudi GLAS Gorenjsk* Na leta mojega dela v G L A S U
sem še vedno — ali pa celo čedalje bolj — čustveno vezan. Zato teh nekaj vrstic ob jubileju ne vzemite kot prispevek k zgodovini gorenjskega časopisa. Prej bi dejal, da so to razmišljanja prizadetega o nekaterih pomembnih mejnikih v razvoju gorenjskega tiska.
Gorenjski časopis, naj se je imenoval G O R E N J S K I G L A S , K O V I N A R , G L A S G O R E N J S K E , ali kakorkoli že, je vseh štirideset let izhajanja pomemben informacijski dejavnik v regiji. Njegov vzpon začenja ob združitvi G O R E N J S K E G A G L A S A in K O V I N A R J A , še zlasti pa po ustanovitvi Gorenjskega tiska konec leta 1955.
Pobudo za združitev tedanje Gorenjske tiskarne in Gorenjskega glasa so sprožili delavci tiskarne. Njihova delegacija nas je obiskala v redakciji, k i je bila tedaj še na Savskem bregu, v Ogrizkovi hiši, in predlagala združitev gorenjskih tiskarjev in novinarjev v eno hišo. Tako je nastal G O R E N J S K I T ISK. Ob Slovenskem poročevalcu in Ljudski pravici je bilo to prvo združeno časopisno-tiskarsko podjetje v Sloveniji, ki so mu pozneje sledili še Primorski tisk, Pomurski tisk in Celjski tisk.
Tedanji obračunski sistem je bil časopisnim podjetjem naklonjen. Oproščeni smo bili davka na dohodek in ta denar smo v celoti namenili razvoju časopisne dejavnosti, predvsem njene materialne osnove.
Zategadelj lahko štejemo leto 1956 kot prelomno leto v razvoju ne le časopisne, marveč tudi grafične dejavnosti na Gorenjskem. Ne glede na poznejše spremembe v organiziranosti časopisne in tiskarske dejavnosti je ob jubileju »Glasa« potrebno posebej podčrtati pomembno vlogo, ki jo
malo zalili v gostili Pri najnovejšo številko Glasa z ^ e
širnim poročilom s te O * v o r ' j n i To so leta, ko je Glas iz ^
ka prerasel v poltednik in.j£»t neje začel izhajati c e j ? j . <jrtfv j
Slavko Beznik urednik Glasa Gorenjske od 1. januarja 1953 do 8. oktobra /956, od 1. avgusta do 29. septembra 1958, od 17. novembra 1958 do 13. aprila 1959 in od 25. septembra 1965 do l. julija 1967
je gorenjski novinarski kolektiv igral tudi v razvoju Gorenjskega tiska, k i je v pičlem desetletju prerasel iz skromne tiskarnice z okoli 30 zaposlenimi, v eno najpomembnejš ih grafičnih hiš pri nas.
V tistih letih nemirnega snovanja tudi v časopisni dejavnosti nismo mirovali. Še sedaj mi je živo v spominu, s kakšnim navdušenjem in zadoščenjem smo proslavili našo prvo večjo uredniško akcijo, ko smo na starem tiskarskem stroju Planeta, z ročnim vlaganjem in ob podobno zastareli tehniki v ročni in strojni stavnici, uspeli v pičli dve uri po otvoritvi Prešernovega spomenika v Kranju, ponuditi udeležencem te slovesnosti, ki so po stari navadi ta dogodek ,e
tedensko. Naš cilj je nik. Od tega cilja nas ni °^"J[CiJej niti skromna zasedba red niti še skromnejša tehnik danov France je edini od p-nje redakcije, ki lahko P° v 'pf0 liko nedelj smo bili t a k r a ^ sti. Verjeli smo, da bo P° pj-ej razvoja Gorenjska slej *° jjjl3 imela dnevnik. Morda s°^ ez8 naša hotenja za tisti čas m ^ mnogo let naprej — ne f e
Toda, brez cilja ni motiv*' ?v<r!
zagnanosti pa nobenega ja- w ^
Čeprav so trenutne ma jene težave ta cilj še bolj 0 jtev
nile, vendarle upam, da v ^ na tednik pomeni samo z a
umik. .icijc Praviloma časopis s
glave in naslova ne spre"1 ^ M i smo v petdesetih letih ^ a j vim in drugim delali kot sv<' ^ mehom. Dejal bi, da časoP^j dejavnost na Gorenjskem .g S še ni imela prevelike trad»cJpfi-temi spremembami srn0« znam, nekoliko pretir Kljub temu pa bi si upal ^ da sprememba naslova l Z
renjskega glasa v Glas ™ ^ ske in pozneje Glas, ni D LjA* ključna. Časopisno dejavno . Gorenjskem srno s temi O
v *,« ar^
membami hotoli postaviti okvir slovenskega novina'|7 ^ ne da bi želeli zmanjšati celo zanikati gorenjski
e v ke ta žiri ^ d r j a etiket
storitve p.o. 6 9 2 6 0 , 6 9 2 7 0 . 6 9 2 8 5
1 4 6 1 r K E T
ETIPRES TERMOLEPNE ETIKETE, ETIKETE NA TRAKU .TEKSTILU IN PAPIRJU, KARTONSKE ETIKETE V ROLAH, SAMOLEPILNE ETIKETE IN EMBLEMI
časopisa. Slovenija je majn* pji Slovencev nas je vsega s ^ za manjše velemesto. Ne |. pj na to smo bili vedno p r i s t 3 . ^ licentričnega razvoja in n'cg|0' nismo spregledali, da se.0if atna podoba Slovenije lah* |fl bhkuje in utrdi le z razvoje s pobudo vseh njenih r e ^ i j $ * 1 '
pravi, da se ob tem mora s
tudi G L A S Gorenjske. ^ Upam, da nisem preveč z
prazničnega vzdušja K 0 ' ^ ^ " 1
Glasu iskreno čestitam le j u sem, letih snovanj skromni delež
ob J^o in zadovoljen ter p°°°u i[]
da je v teh prehojen / snovanja vgrajen tud
N K V E M O Z A K A J
morajo # ° s t ' n j | kupovati P l
( ) tr "d*
podjetja belega prav toliko l
k j i i i ' ga vina dasi p o t r o š n l
p o v p r a š u j e j o po n j c r T 1 '
Zdravko Tomažej
Šestdeseta leta V šestdesetih letih naši smu-
**rji še niso bili tako uspešni kot toneš, ko uživajo svetovni slo-v e $. Vendar pa je bilo zanimanje 2* »bele« športe na Gorenjskem ž e . takrat veliko. Na mednaroden tekmovanjih je že sodelovalo nekaj gorenjskih športnikov.
Naše uredništvo je sklenilo, J a na zimske olimpijske igre v 'nnsbruck pošlje športnega-tednika, ki naj bi za Glas redno Poročal o uspehih naših fantov ") deklet. Menda smo takrat pr-V'* imeli svojega stalnega poročevalca na tako veliki športni Prireditvi. S kolegom — poroče-V alcem smo se dogovorili, d? nam bo poročal po telefonu ob določeni večerni uri, mi pa smo m u rezervirali prostor na športni strani.
Na dogovorjeni dan smo ob t otoio določeni uri organizirali d e žurstvo pri telefonu, pripravili Magnetofon in povabili steno-Srafinjo. V uredništvu smo bili 0 0 tem »ognjenem krstu« ne-s t r Pni in razburjeni. Napetost je 1 2 ure v uro naraščala, ker tele-'°n ni zazvonil. Tudi v tiskarni *° bili živčni, ker so se bali, da C a s «p i s ne bo pravočasno natisnjen. Časovna stiska je bila ved-n o večja, telefon pa je neusmilje-n ° molčal. Pozno ponoči smo °ddali običajne športne novice v t , skarno, kjer so še pravočasno natisnili časopis, seveda brez S V e žih novic z olimpijade.
KRANJ, sreda, *. 9. 19*7 Cena M par «11 M starih dinar)«« Ust uhaja od oktobra 19*7 kot tednik. Od 1. iaouarja 1951 kot poltednik. Od t. taooarja 1*0 trikrat tedensko. Od 1. J»nuar'» 19M kot poltednik, •a sicei ob s t c a • b »u s o b o t a h
P e t e r Č o l n a r :
SREČANJE Z (BIVŠIMI) GLASOVCI
Ljuba Kristan:
B i l i s m o v e s e l a ,
d e l o v n a d r u ž i n a
Zdravko Tomažej urednik Glasa od 4. januarja do 16. aprila 1964
Naš športni urednik se je čez nekaj dni vrnil v uredništvo in povedal, da kljub velikim naporom ni mogel dobiti telefonske zveze. Izdala je tehnika. Zba-danj in dovtipov pa med nami še dolgo ni zmanjkalo. Tako je bilo takrat! In kako je danes?
S časopisom sem zelo zadovoljen. Vsak torek in petek zvečer med osmo in deveto uro zvečer vsega pogledam. Najprej so seveda oglasi in to živali. Skozi vas časopis sem že dosti en teden starih telet kupil in jih dal pod krave. Zanima me vse.
Kdo b o n o s i l o d g o v o r n o s t j Zelo je odbornike iznenadilo s ta l i šče ž irovske občine , ki D .°dklpnila predlog združitve s Škof j o Loko in se izrekla za £ j * *j učite v k občini Logatec. O tem je na zače tku seje poro-. 1 sam predsednik O L O , tovariš Vinko Hafner. V razpravi ^J^delovalo 7 odbornikov in na koncu je bilo sl išati , da v Ži-
\ n i k a k o r ni pričakovat i spremembe s ta l i šča volilcev, ker , Zirovci znani po svoji trmi. Vsi pa so bili miš l jenja , da se , sedanje sta l i šče m a š č e v a l o in v daljši perspektivi prizade-
Pfebivalstvo tega kraja. Glas, februar,
1961
• H Gorenjskemu glasu je prišel na prakso mladi nadobudni novinar. Takratni glavni urednik Slavko Beznik mu je dal neko vabilo in naročil, naj napiše vest v desetih vrsticah. Fant je zbijal in zbijal po pisalnem stroju tja do poldneva. Pravzaprav smo ga opazili šele takrat, ko smo ga še komaj videli iz kupa odvrženega papirja. »Ne morem in ne morem napisati točno deset vrstic, vedno je kakšna beseda ali preveč ali premalo,« se je začel pridušati že takrat natančni sedanje osto pero dela Igor Guzelj.
• Nekdo bi mi pa skoraj utonil. Na Bled sem' peljal dva praktikanta. Povabil sem ju, da zaplavamo do otoka. Fant mi je resno svetoval, naj vzamem s seboj blazino, da ne bova imela težav z dekletom. Ker je praksa navadno drugačna od teorije, ni bilo s sedanjo voditeljico Pionirske knjižnice v Kranju Viko Konc pri plavanju nobenih problemov, sedaj znana novinarja Janeza Čadeža pa sva naložila na blazino ter ga peljala do oto-
M A L I C E Z A S T O N J
N a š delovski svet je sklenil, da mora v IBI dobiti vsak zastonj mleko ali čaj in kos kruha. Denar za to imamo. Samo kuharice, ž e n s k e š e nimamo, ki bi to pripravljala, š e nimamo.
marec 1959
ka in nazaj. Seveda prav zares ni bil kriv, če njegova domača Gorenja vas nima morja. 9 Nečesa pa ne pozabim nikoli povedati. Glavni urednik Slavko Beznik je pod nujno potreboval fotografije za prvo stran. Franc Perdan nas je vedno znal reševati iz zagat. Stopil je v svojo temnico in prinesel sliko nar-cisnih poljan s Planine pod Golico. Glas ni samo objavil slike, ampak je Slavko Beznik v nedeljo popeljal svojo družino tudi na prijeten izlet med narcise. V ponedeljek je močno pisano gledal. Narcis namreč sploh še ni bilo, Franc Perdan se je v dobri volji pač »znašel« in ponudil leto dni staro sliko. • Nekateri pravijo, da je vladal včasih bolj odnos politikov do novinarjev. Ne vem, že to povsem drži. Ni mi znano, da bi kak predsednik predlagal odgovorni urednici, naj odstopi, pač pa vem, da je prišel nekoč v uredništvo takratni predsednik OS Radovljica Stanko Kajdiž in dejal: »Pišite karkoli, lahko tudi, da sem baraba, samo da bo čim več iz radovljjiške občine.« # Seveda smo ljudje različni in niso (bili) vsi kot Stanko Kajdiž. V uredništvo je prišel kranjski partijski sekretar in zagotavljal, da smo novinarji Gorenjskega glasa tako slabi, da lahko dobi on čez noč boljše. In »božja volja« se je zgodila. Med tremi, ki smo takrat odšli in začeli združevati svoje »delo in sredstva« (žal je sredstev malo — izraz sem vzel iz ust Viktorija Žaklja) pri Dnevniku sem bil tudi pod-P i s a n i Peter Čolnar
Zahvaljujem se vam, da ste mi dali možnost, da se tudi jaz pridružim čestitkam ob 406( — )letnem jubileju našega Gorenjskega glasa. Ob tej priložnosti bi rada predvsem pozdravila moje sodelavke in sodelavce, ki smo tedaj pred več kot tridesetimi leti skrbeli, da je Glas izhajal in prihajal med bralce.
Pri Glasu sem se zaposlila maja 1955. Takratni glavni urednik Slavko Beznik mi je zaupal in me povabil k sodelovanju. Strah in tremo pred zahtevnim novinarskim delom so mi pomagali premagovati s prijateljskim sprejemom in pomočjo razen njega še ostali prijatelji — novinarji Jožica Teppev, Iztok Avsec, Dolfe Če-bulj, Bogdan Fajon, Saša Škufca, pa Perdanov Francelj. Kasneje so se nam pridružili še drugi — Mirko Zakrajšek, Miloš Mikeln in drugi. Žal je smrt preprečila, da se z nekaterimi ne bomo mogli več srečati.
Ni nas bilo veliko. Bili pa smo velika, delovna in tudi vesela družina, kjer pa ni šlo brez naše prisrčne tajnice Francke Jenko, skrbnih — Ivenke, Hermine, Jožeta in nepogrešljivih grafičarjev — Toneta, Matička, Božota in še in še drugih. Zadovoljna sem, da sem živela v takem kolektivu. Če nas ne bi družilo tako prijateljstvo, v tako
skromnih razmerah ne bi mogli ustvarjati takega časopisa. Kljub vsemu pa smo tedaj začeli izdajati Glas celo trikrat tedensko in ponosna sem, da sem bila pri pravih ponedeljkovih izdajah celo dežurna urednica.
Ob jubileju našega gorenjskega časnika želim vam, urednikom, novinarjem in ostalim sodelavcem, da zavzeto in pogumno nadaljujete zastavljeno delo, da nas obveščate in informirate za naš boljši danes in jutri.
Andrej Triler urednik Glasa od 8. julija do 27. septembra 1967
Skoraj ne morem verjeti, da je preteklo 40 let, kar smo naročili Gorenjski glas. Ob prebiranju vaših zapisov hitro mine ura. Dobro vem, da sem bila najprej naročena na časopis, ki se je drugače imenoval, vendar se ne spomnim kako. Mogoče sem kaj zamešala, vendar naj mi bo oproščeno, saj sem stara 73 let. Mislim, da tole pismo velja, čeprav ga je napisal vnuk.
Angela Kuhar Srednja vas, Šenčur
^>rvnn7<.'vxXN>innri7wvvrw»<>.~^'*~v»~ A S I I O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N I H L J U D I Z A G O R E N J S K O
SREDA, 6. JANUARJA 1960 X'H., ST. 3 — CENA 10 DIN
^ r e l M a k u c
POT DO BRALCEV . N e ! Ne samo politični ko-/J^ritarji in resni č lanki , tudi £°ljudne oblike moramo iskati V*k a še pisanje. Tudi v duho-kal ftumornih, vablj ivih obli-
* h se lahko in se mora najti _ — ianko in se mora naju 3>redna, vzgojna oblika pisa-
p rta »liniji« kot je dolžnost * ? s»la S Z D L . Tako smo ugota-. l3ali
n osebno sem se ogrel za take ^ e m e . Kaj kmalu se je tako jer! a V i l i n s e u v e l J a v i l u o k v i r " ni v r a t e k napis na prvi stra-? j - l s t a pod naslovom — Obra
na u r e d n i š k e m odboru
j. Pojavi. *° Je povedal
zW°t- 0 s n o v o J e bilo potrebno IJUd n e k P ° J a v m e d n a r m -> > < < J * ^ v n a š i h odnosih, v od-
^anizacijske spre-^mbe t ^ a seji o b č i n s k e g a komisij ^ S v K r a n J u s 0 g ° v 0 " *n.e
0 o rgan izac i j sk ih spre-r»] ^ a h . k i bodo rac ional iz i -
delo. M e d d rug im so JjrJavi l i , da je sedem komi -io.it . S o doslej delale pr i ko-Sftrn U ' P r e v e c - Odloči l i so se
za š e s t komisij in sicer 5ko ^S^izac i j sko - kadrovske' • 2 a m i a d i n s k e delovne i (J e
1 J e ' z a i z o b r a ž e v a n j e , za š t v } n ° V z g o j n o delo, za dru-JQ u 1 1 0 i n ku l turno ž ivl jenje d- »^misijo za delavsko i n
z b e n o upravljanje.
Gorenjski glas, 1964
nosu do d ružbe , samoupravljanja itd. V bistvu je bila to oblika ž igosanja egoizma, brezdelja, izkor iščanja i n komolčar-stva, b rezčutnos t i , grobosti i n vrste nelepih, nemoralnih človešk ih pojavov. In to vse pisano v obl ik i anonimnega komentarja zviška »pametnjakoviča«, n a m r e č kot kratek opis dogodka z izmiš l jenim imenom, čimbolj prepričlj ivo, preprosto, »doživeto«, neposredno.
Nemalokrat je bilo pr i tožb še in še. K o je b i l opisan primer simulanta, lenuha, nekega grobijana do otrok, nepo-š t en j aka in drugih, se je javilo in pritožilo kar več imenovanih Janezov, Francetov in drugih, t rdeč, da so se v napisu prepoznali in da.... da.... V bistvu večina ni oporekala, zanikala, ampak le zahtevala odgovor, kdo je povedal. Prav zanimivo je bilo ob tem.
Prijateljstvo in pretep Z ist im ciljem — odkrivati
ih žigosati nepoš ten je med ljudmi, je nastala tudi obl ika skrite kamere ali najdenih predmetov. N a cesti, avtobusu, na pultu v trgovini in drugod, smo nastavili »izgubljene« in »najdene« predmete. Seveda je bilo potrebno najprej najti izgubitelja, se z njim dogovorit i itd. N i šlo za velike vrednosti (nismo imeli veliko denarja) ampak bolj za s imbol ične stvari. Včasih celo za stvari, k i najditelju niso nič pomenile
Karel Makuc urednik Glasa od 18. aprila 1964 do 22. septembra 1965
(stara očala, zdravniški recept, dokumenti itd.) za izgubitelja pa so velikega pomena.
Vedno smo poš t enega »najditelja pohvalil i in dajali za zgled.
Enkra t pa! S Perdanom (on je b i l ne le s kamero zraven, kjer se je dalo, ampak tudi z idejo!) sva na kranjski železniški postaji »pozabila« ška t lo s »čevlji« (poleno) P lan ika . Namesto na najdene predmete je najditelj (nek sezonski delavec) zavil na WC. Pa je zamudi l vlak. Celo popoldne je potem popival, preklinjal in ro-bantil tam okrog in se naslednje jutro skregal in stepel z n ' ~m, k i da mu je to nastavu p srpra, da ni 7vedel kdo.
Nazdravimo 40-letnici Časopisnega podjetja GLAS Kranj z našimi vrhunskimi vini
Zlata rebula Tokaj
Beli Pinot Cabernet Merfot
Briški rose
G L A S 6 STRAN 40 LET GOTEMJSKE6A 61ASA 1968 — 1977 SREDA, 2. DECEMBRA 1 1987
LETO XX. — Številk* M
Ustanovitelji: oMtntka k oni« SZDL Jeaeato* Kranj. Radovljica, »k. Loka io Trne. - Izdaja CP Gorenjski tisk Krmo J. — Za redakcijo odgovorna Albin U CA KAR in Andrej TRTLER
G L A S I L O S O C I A
KRANJ, sreda, «. 9. 197« Cena «• par sil 4t starib dinarjev List uhaja od oktobra 1947 kot tednik. Od 1. januarja I9SB kot poltednik. Od I. januarja 1960 trikrat tedensko. Od 1. )anuar<* 1964 kot poltednik. in sicei ob i t c d i b m a o b o l a h
L I S T I C N E Z V E Z E D E L O V N E G A L J U D S T V A Z A G O R E N J S K O
M E T K A S O S I Č :
Vi ste pa od Glasa, ali ne
Igor Jankar glavni urednik Glasa od 1. januarja 1969 do 31. oktobra 1970
O b l j u b s m o z e s i t i
Jeseniška železarna je leto 1968 zaključila s 1,3 milijard S din izgube. Jeseniški železarji že nekaj časa dokazujejo slovenski javnosti, da za nastalo izgubo niso krivi sami, temveč da* je treba vzroke iskati v napakah našega gospodarskega sistema. Trditve podkrepljujejo z dejstvi, da so lani povečali skupno proizvodnjo za 20 odstotkov, blagovno pa za 19 odstotkov. Izvoz so povečali od 31.500 na 40.000 ton. Pomeni, da smo dobro delali, pravijo jeseniški železarji. »Siti smo obljub, da se bo gospodarski sistem spremenil tako, da bodo dobri delavci imeli več, zlasti še, če bodo izvažali.
februar, 1969
Danes sploh ni vse drugače kot pred četrt stoletja. Gum za fičkote, denimo, je tudi tedaj primanjkovalo. Moja vprašanja o tem pa je direktor Save, takrat še stare tovarne v mestu, sprejel takole: »Zakaj pa ti kar naravnost ne poveš, da rabiš nove gume?«
Jaz (zmedeno): »Saj j ih ne potrebujem.«
Direktor (po ovinku): »Imaš fičkota?«
Jaz (z občutkom krivde): »Imam, ampak je še nov in so gume dobre.«
Direktoi: »Nič ti ne verjamem. Novinarji niste kaj prida, samo senzacije iščete okoli in zdrahe delate.«
Jaz (se opogurrlim): »Tudi nekateri direktorji so slabi, a jaz ne trdim, da ste vi prav taki.«
Direktor: »Kar daj. Nič boljši nisem od drugih, samo bolj pazim na to, da nisem za vse sam kriv.«
Konec je bil dober. Ni mi bilo treba kupiti gum in za Glas sem lahko napisala prvi članek o industriji. Sedaj vem, da je srečanje z zanimivimi ljudmi, nenehno menjavanje sogovornikov, okolij in nalog tisto, zaradi česar vztrajam v novinarstvu. Petletno delo pri Glasu, h kateremu sem prišla pred 27 leti, pa mi je bilo zanj prva in najboljša šola.
Fotoreporter Franc Perdan me je pripravil na to, da mora
biti novinar tudi pri vsaki »pasji procesiji«. Spoznal me je z ljudmi, k i vedo največ povedati o svojih krajih ali organizacijah, navadil me je pozdravljati cestarje in miličnike ter prepoznavati trenutke z najlepšo svetlobo nad gorenjsko krajino. Urednik Slavko Beznik si je medtem prizadeval, da bi se odvadila pisanja člankov po vzoru šolskih nalog in da bi se mi razkrivale zakonitosti družbenega dogajanja.
Ker je časopis takrat izhajal še trikrat na teden, smo bili kaj malo prosti, a bolj kot tega se spominjam naših veselih trenutkov. Pogosto smo se nasmejali temu, kako je urednik uvedel knjigo odsotnosti, nakar je Bogdan Fajon napisal vanjo, da je na Zadružni vezi, Saša Skufca, je dodal, da je v Gorenjskem muzeju, Andrej Trilar pa je pripisal: »Tudi jaz sem šel na kavo.« Vsi trije so bili nato skupaj zasačeni v mirnem kotičku mestne kavarne. Piscu vesti o nesreči mopedistke smo napisali pismo, če se zaveda posledic trditve, da je dobila udarce po glavi in je torej po njegovem udarjena v glavo. Za žalitev zahteva ustrezno zadoščenje. Revež je vse dopoldne iskal pri nas zagotovilo, da ni zagrešil nič slabega.
A naj končam z vprašanjem. Kaj naj si mislim ob tem, da že 22 let delam drugod, mnogi pa me še vedno ogovarjajo: »Saj vi ste pa od Glasa, ali ne?«
A N T O N M I K L A V Č I Č
Dve pomembni pridobitvi Za glavnega urednika Glasa
sem prišel leta 1970 po nenadni in tragični smrti mojega predhodnika Igorja Janharja. Izkušenj s tovrstnim delom nisem imel veliko, volje in pripravljenosti zanj pa mi ni manjkalo. V šestletnem obdobju, ki sem ga »odslužil« pri Glasu, je njegov kolektiv doživel dve pomembni razvojni fazi. Iz takorekoč stranske dejavnosti Gorenjskega tiska s statusom delovne enote se je najprej oblikoval kot temeljna organizacija tega podjetja, nekaj kasneje pa kot samostojna delovna roganizacija ČP Glas. Prehod ni bil lahek, saj je bilo sprva kar dosti močnih nasprotnikov te zamisli v podjetju. No, kasneje seje pokazalo, da so na ta način razčiščeni računi, ki so prej pogosto motili sožitje in delo tiskarske in časopisne dejavnosti, koristili obema.
S k u p š č i n e —
t o v a r n e
p r e d p i s o v ?
Da je naša zakonodaja zelo obsežna, hitro menjajoča 'se in celo protislovna, nam zgovorno govore podatki. Založniško podjetje Prosveta iz Beograda izdaja v zbirki predpise in zakone. Koliko velikih, debelih knjig je to. S področja družbenopolitične ureditve, pravosodja in uprave šest knjig, iz gospodarstva šest velikih knjig finančnih predpisov, prav toliko predpisov o delovnih odnosih, tri knjige predpisov o zdravstvu in prav toliko knjig o kulturi in izobraževanju. Torej kar 30 debelih knjig, stalni register predpisov pa obsega dve debeli knjigi.
Glas, 1969
Anton Miklavčič glavni urednik Glasa od 1. januarja 1971 do 31. avgusta 1975
Druga pomembna pridobitev v 'tem času je bila preselitev uredništva in uprave Glasa iz utesnjenih in nefunkcionalnih prostorov na občini v tretje nadstropje nove zgradbe Gorenjskega tiska v ulici
G o r e n j c i s m o ,
n e p a N o t r a n j c i
Zgodilo se je pred osmimi leti." Žiri nekdaj samostojna občina, so postale del občine Logatec. »Ogoljufani smo bili,« pravijo danes, če j ih vprašate za mnenje. »Nasedli smo pravljicam o nizkih davkih in taksah, o ugodnostih, ki se pod okriljem Logatca baje obetajt) kmetom. Zdavnaj bi že morali ukrepati, osem let ž ivotarenja in gospodarske stagnacije je preveč. Gorenjci smo, ne pa Notranjci, poudarjajo, in da morajo narediti vse, da se bodo končno le priključili k škofjeloški občini.
Glas, 1970
K a r a v a n š k i p r e d o r
Bodoča Turska cesta naj bi bila zgrajena do leta 1975. Če do takrat ne bomo poskrbeli za nemoten dostop iz Beljaka v našo državo (sedanji prehod Koren je več kot neustrezen), potem ne bi smeli biti presenečeni, če se bodo sosedje odločili za drugo pot, ki bo šla mimo nas. Do leta 1970 mora biti zato t lrejen projekt za Karavanški predor, gradnja našega dela, zgrajen mora biti 1977 leta, pa bo veljala od 14 do 15 starih milijard dinarjev.
GLAS, 1979
Moše Pijadeja. Sprememba je zelo ugodno vplivala na naše delo pri urejanju in oblikovanju časopisa, pa tudi sodelovanje z Gorenjskim tiskom je bilo po preselitvi bolj sproščeno in boljše. Seveda prostori za tovrstno dejavnost niso bili idealni, a izboljšanje je bilo v primerjavi z dotedanjimi razmerami več kot očitno.
Za časopis je pomembno, kako tesen je njegov stik z bralci. Glas je temu vprašanju vedno posvečal veliko pozornost. V tem pogledu se iz tega časa najraje spominjam zelo odmevnih občasnih obiskov cele redakcije na terenu. Obiskali smo Sovodenj, Šenturško goro. Gorje in druge kraje. Vedno smo ob koncu akcije priredili tudi novinarski večer. Ob teh obiskih smo našli veliko zanimivega gradiva za takojšnjo obdelavo in za poznejšo objavo, s krajani pa smo se pogovorili tudi o mnogih težavah, ki so jih tiščale. Ljudje so nas povsod lepo sprejeli in čutiti je bilo, da je Glas res njihov. To pa je za novinarje in urednike bilo veliko zadoščenje in hkrati spodbuda za nadaljnje delo.
J e z e r o v
P o d l j u b e l j u
U r b a n i s t i č n i program, k i ga je sprejela t r ž i š k a skupš č i n a predvideva izgradnjo š e s t i h t u r i s t i č n i h centrov. P r v i zajema p o d r o č j e Podl ju-belja p r i A n k e l e t u , kjer bodo zgrad i l i jezero s 17.000 kvad r a t n i m i metr i p o v r š i n e , adapt i ra l i sedanje g o s t i š č e i n t rgovino v t u r i s t i č n e objekte, zgrad i l i novo restavracijo, v i k e n d naselje, čo lna r no, hotel B kategorije — dve poslopji po 50 ležišč , adaptir a l i sedanje s tanovanjsko poslopje v hotelsko depandanso, zgrad i l i bungalove ob severovzhodnem poboč ju jezera, preuredi l i naravne gozdne poti v s a n k a š k e proge i n jahalne steze, ter ured i l i av tokamp.
/969
V i l i G u č e k :
Delo pri Glasu — prava novinarska šola
Čeprav nekateri moji novinarsk i kolegi prisegajo, da je pravo novinarsko delo »le« v redakcijah dnevnih časopisov, radia a l i televizije, j i m vedno oporekam. Zakaj? Predvsem zato, ker sem danes po dvajsetih letih, ko sem začel delati pr i Glasu, še bolj p rep r i čan , da je tudi delo pr i pokrajinskem glasilu ravno tako novinarsko, morda še bolj kot pr i dnevnih sredstvih javnega obveščanja. P r ep r i čan sem n a m r e č , da mora novinar pokrajinskega glasila še bolj objektivno pisati o dogajanju v okolju, k i ga spremlja, predvsem zato, ker ga ljudje dosti bolj poznajo kot pa pri dnevnem »pogonu«.
Zase, predvsem pa za svoje dveletno delo pri Glasu, lahko s ponosom trdim, da je bilo prava novinarska šola, šola, k i mi je, pa čep rav noč e m v n i čemer zmanjševa t i pomena in vloge novinarske fakultete v Ljubljani , dala več kot fakulteta. Le-ta mi je sicer dala neke formalne osnove, vendar sem danes še toliko bolj p repr ičan , da pra
vega novinarja ka l i življenje, njegovo delo, njegova obveznost, da objektivno piše o okolju, za katerega je zadolžen, da ga »pokriva«. Dejstvo, da sem pr i Glasu dve leti skrbel za pisanje iz občin Tržič, K a m n i k i n Jesenice, me je sicer sil i lo v to, da prostega časa nisem prak t i čno poznal, in da sem bi l skoraj vedno na terenu. Dostikrat ugotavljam, da smo takrat novinarji pr i Glasu, najbrž pa danes ni nič d rugače , delal i , vsaj kol ič insko, dosti več kot naš i kolegi pr i dnevnih časopis ih in redakcijah, pa čep rav so prav ti kolegi prisegali, da je le njihovo novinarsko delo pravo. M i s l i m , da je d raž novinarskega dela pri pokraj inskem časopisu, s tem pa seveda tudi večja odgovornost, prav v tem, da te v okolju, o katerem pišeš , bolje poznajo, in da če si v zače tku »izboriš« pravi krog informacij, potem je tudi tvoje delo, pa čep rav ga nikol i ne manjka, dosti lažje. Kl jub dvajsetletni odmaknjenosti imam še vedno v spominu prispevke o prvih pohodih
100 žensk na Storžič, p a ° gamsih v lovskem gojišču Kozorog v K a m n i k u , o začetk i h pobratenja Trž iča s francoskih Ste Mar ie aux mineš, o zače tk ih k m e č k e g a tun z " ma nad Škofjo Loko... Sicer pa, če vam zaupam, da sem za vsako številko Glasa tudi že takrat sta b i l i dve na teden napisani povprečno do 20 t ipkanih strani raznih novinarskih prispevkov, potem mi lahko verjamete, da mi bilo na eno tipkano stran, k 1
mi jo je namenila sedanja urednica, kar težko strnit 1
vsa takratna dogajanja.
N a koncu, ne le zato, ker se ob t ak šn ih jubilejih,kot ] e
40-letnica izhajanja, to spodobi, želim vsem novinarsk im kolegom pr i Glasu se veliko zanimivega pisanja-bralcem pa, da bi b i l Glas se bolj njihov, kot takrat — c e
sem nekoliko neskromen pred dvajsetimi leti.
— vig
P. S. Po dolgih letih sem v
Glasu spet uporabil »svojo« kratico.
t m ) m e t a l k a
K A J KUPIT I Z A D A R I L O ? -h * # ~k & Č e v a m m a n j k a f a n t a z i j e , p r i d i t e v l j u b l j a n s k o
a B L A G O V N I C O M E T A L K A !
* \ Č a k a v a s b o g a t a i z b i r a
p r i p r a v l j e n i h , ž e A R A N Ž I R A N I H D A R I L .
. D a r i l o j e l a h k o t u d i M e t a l k i n D A R I L N I B O N .
* K u p i t e g a n a k r e d i t n e m o d d e l k u i n s l a v l j e n e c
s i z n j i m k a s n e j e k a r s a m i z b e r e d a r i l o v M e t a l k i .
Jf. * D E C E M B R A B O M E T A L K A Š E P O S E B N O
* D O B R O Z A L O Ž E N A ! 4
Metalka, blagovnica Ljubljana, Dalmatinova 2,tel.:061/311-155 *
"M
N E B O V A M Z A L !
Industrijska prodajalna ELKROJ v trgovs,<em centru DETELJICA (Tržič) vam nudi pestro izbiro zimskih hlač za vso družino, po zelo ugodnih cenah. P R I J A Z N E P R O D A J A L K E E L K R O J A V A S V A B I J O , D A J I H OBIŠČETE
V S A K D A N O d 8. d o 1 9 . u r e .
Velika izbira modnih jeans srajc, kril, jaken in hlač. V prodaji tudi že zimski kombinezoni in smučarske hlače.
D O D A T N A P O N U D B A : M O D N I P U L O V E R J I !
Leto XXXII. Številka 89
UatanovitHji: obtinake konferenca S Z D L Jeaenicc. Kranj , Radovljica. Skofja Loka *P Tr t ic - Irdaja Caaopiano podjetje Claa Kranj - G l a v n i urednik Igor Slave« — Odgovorni urednik Andrej Žalar
Kranj, torek, 13. 11. 1977 Cena: 5 din
Liat izhaja od oktobra l t47 kot tednik, od januarja IffM kot poltednik. od januarja l t M t r ikra t tedeuako. od januarja 1M4 kot poltednik ob sredah in sobotah, od jul i ja 1974 pa ob to rk ih in n r tk ih .
G L A S I L O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N E G A L J U D S T V A Z A G O R E N J S K O
NT!?,****** G U u a 0 4 1 ijtHj* 9 9 3 1 decembra 1977
J o r i š t a n j e na "'»n skupnosti
'Pot??- p o d J e t J e J e i m e l ° ž e
lek ^ i n s e v e d a t u d i P ° p r e j m mora lnem kodeksu ^ «nost za nabavo surov in p r ^ g e g a podjet ja . T a k e $o, n o s t i d ruga podjetja n i -C m e l a - P o n u d i l a se je p r i lik a ° s t z a s l u ž k a . Zah teva l i d 4 v r e 3emali so surovine, to-$q Jih s ami niso porabi l i , c'Mr!-v?° d o k a 3 v i š j ih komer-\ [ c e n a h prodal i naprej .
V a g o n a niso razloži l i , s l o v ^ S a m o p repisa l i na-
Glas, april, 1969
J o ž e J a v o r n i k :
Najraje sem pisal o Planici Vsak narod ima nekaj, kar
ga odlikuje, kar mu omogoča, da se z dejanji vkl jučuje v svetovno skupnost, nekaj, kar spada k veličini človeškega duha, k i ga je od časov, v katere sega spomin, gnalo, da je prodiral v skrivnosti narave, osvajal zemljo, neznane pokrajine, morje, visoke gore, poletel k zvezdam, se spustil v globine lastne duše z željo i n voljo po preseganju, se z vsem tem potrjeval in v tekmovanju pre izkuša l meje svoje zrno-' gljivosti, moč volje, strasti in hrepenenj, k i leže med sanjami in dejanji.
Vrs ta mladih Gorenjcev se je zapisalo špor tu in o njih je tudi n a š Glas v 40-letni zgodovini veliko poročal i n sem lahko samo vesel, da sem to dogajanje spremljal neprekinjeno več kot 30 let ne samo kot amaterski špor tn i delavec, ampak tudi kot špor tn i sodelavec-dopisnik. S ponosom sem pisal o kvali tetnih špor tn ih dosežkih gorenjskih špor tnikov, hkrat i pa tudi o pomembnih pridobitvah za razvoj telesne kulture v posameznih gorenjskih občinah. Š p o r t n a rubr ika je v teh letih doživljala raz l ične bolj
ali manj pos rečene oblike obveščanja . Tudi sam sem skupal nekaj prispevati. K o liko sem uspel, ne morem sam oceniti. V 70-letih, ko sem b i l nekaj let tudi honorarni urednik špo r tne rubrike, sem. se trudil , da bi dobilo mesto na špor tn i strani Gla sa č im več dogodkov, tudi t i stih iz krajevnih skupnosti in občinskih l ig .
Pr iznat i pa morem, da sem bi l najbolj vesel, ko sem lahko pisal o naš i P lanic i i n njenih junakih . Toplo je človeku pri srcu, ponos i n upanje v lastne moči pa preveva, ko je z nizom novih svetovnih rekordov tako zablestela zvezda Planice, ne samo ob njenem rojstvu pred dobrimi 50-timi leti, p a č pa tudi v povojnih letih, ko so dogodki o Planic i dobili veliko prostora tudi v n a š e m časopisu, sajmi je uspelo ob razumevanju vodstva redakcije ob otvoritvi nove Gor i škove velikanke v Planici (1.1969)izdati posebno prilogo Glasa, leta 1982, ko je bilo v Planici i . svetovno prvenstvo vj ;olet ih pa je izšla posebna števi lka Glasa. Hvaležen sem tudi mojemu nepogreš l j ivemu sodelavcu fotoreporter j u Fran-ciju Perdanu, k i sva več let
skupaj sooblikovala pomembne dogodke iz Planice. Vesel sem, da je zdaj Planica zopet najbol jša tudi najbolj varna letalnica na svetu i n sem ponosen, ko p o s l u š a m na raznih sestankih a l i seminarjih v tujini kot mednarodni sodnik za skoke samo pohvalne besede o P l a n i c i . . .Če govorimo o hrabr ih junakih Planice, ne morem mimo strahu, k i je skrivnostni izvir moči . Nihče n i r avnodušen , n ihče brez treme. Obvladovat i strah i n ga spremeniti v pogum to je hrabrost.
Hrabrost naj preveva Gorenjski glas tudi v naslednjih desetletjih, saj je ubral v zadnjih dveh letih dokaj sprejemljivo u r e d n i š k o polit iko za vse prijatelje Glasa . Tudi oblikovalcem špo r tne rubrike želim, da b i o telesni kul tur i tudi v teh gospodarsko in d ružbeno k r izn ih časih č im več pisal i o pozitivn ih stvareh špor t a i n tudi vpl ival i , da ne b i gorenjska telesna kultura z vse močne j š imi posegi d ržave z interventno zakonodajo in novim o b r a č u n s k i m zakonom zaustavila nekatere kl jučne vsebinske procese, k i so bi l i dokaj jasno zapisani v srednjeročnih programih.
M i l i č n i k i d o b r o d e l a l i
Tržiška postaja milice je lani dobro delala, čeprav se bori z nekaterimi težkimi vprašanji. Neurejena nagrajevanja delavcev milice v preteklih letih je pustilo posledice, saj se na mnoge razpise ni nihče javil za to težko službo. Kljub temu pa so lani dobro čuvali javni red in mir, saj so ukrepali kar v 333- primerih, medtem ko so v letu prej v 289. Za prizadevnost jim je občinska skupščina izrekla priznanje.
Glas, 1970
I g o r G u z e l j :
Biseri so prišli iz mode Glas ima 40 iet? Glej ga vraga! Moja generacija je to, rojena v pr
vih mesecih in letih po osvoboditvi, rojena menda z namenom, da bo beležila in soustvarjala zmage, uspehe, preobrazbo družbe, . .
Ko sem se jazvključilv časnikarsko norijo (pri Giasu, kajpak) sva bila oba stara nekaj čez dvajset. Skoraj odrasla, bi dejal, vendar še zmeraj malce nepredvidljiva in nestanovitna. Na strani »Gorenjca« so med utrujajoče delovne zmage začeli vdirati tudi že kakšni problemi, napake, odkloni zastoji in afere. Čeprav čisto o vseh nismo pisali, nas je oblast izmenično hvalila in oštevala. Prav! Z malo športnega duha se temu reče normalno strojenje kože, ki jo je veljalo utrditi, saj nikoli ni veš, kaj te čaka jutri. Če zdaj gledam nazaj, mi je bilo v onih dneh najbolj všeč, da smo improvizirali. Morali smo improvizirati, kajti manjkalo je novinarjev in manjkalo je člankov. Glas smo polnili bolj sproti. Izhajal je še na malem formatu, v njem si našel veliko zanič braja, a prav tako pravcate novinarske bisere. Ti se namreč najraje spočenjajo v improvizacijah. Če sta zraven še dobra tema in navdih, je mešanica nared.
In kaj je zame biser? Biser je, kadar me ob nekem sestavku zgrabi zelena zavist, ker je tekst prišel izpod kolegovega, ne izpod mojega peresa. Za primer, da sem avtor sam, pa je biser, če me ni nič sram, ko natisnjeno pozneje preberem, in če ne bi nič spremenil, popravil.
No, glas je postal z leti zrel, urejen, spoštovanja vreden gospod. Ne improvizirajo več v njem in ne primanjkuje člankov, ampak mu zmanjkuje prostora, kamor bi jih plasirali. Tudi zanič prispevkov praktično ni več. So le v redu in solidni teksti. Podobno je z ostalim slovenskim časopisjem: sama načrtnost, red in jasna uredniška politika; roki in dolžinske omejitve pijejo ljudem kri; tisk je industrija, ki zahteva disciplino. In biseri se žal ne splačajo več. Niso v programu.
Je že prav tako. Torej nikar ne poslušajte romantičnega osla. Trubadurja iz davne preteklosti bi danes pri priči zaprli, če bi ponoči rjovel serenade pod okni blokov. Zdaj se sme rjoveti le še po diskih.
KOŠNJEK:
poredne o v č k e in strogi pastirji t 6 t lJ$k-°krim. mesecem so Go-
g l a s okarali , k e r smo ! 0 učiteljih. Pretekli
^, S o nas kregali, ker smo
2 t t UŠe r f U g a č e ' k o t b i p o l o 8 i k i
^gc
cesti razmišl jal i luški
" $ ^ e n e g a poli t ika morali H e n e g a a P l a v z a 1 x 1 ( 1 1 n i b i " \ r s mo si dovolili komenti-^ n ? ° P e r t o z d o v s k e težnje v ' !S - 0 D č i n i . T i , ti lumpki , '"'OcU Z a z u g a 3 ° strogi pastir-tob Kater ih nekateri še ved-N o u - V P r e P r i č a n j u , da mo-^ biti tudi novinarji i n v&čs
k i pohlevne in nič pre-0 v č k e
S V o 3 o g!avo razmišl jajoče
^ i v ° b r e ' razgaljajoče poteze 0 ( 1 br m ° Pohvale, predvsem fe Prostih ljudi, za nekate-',S°V * S m ° še vedno notranji ^ 0 k i 3 i n j e t r e b a p o l i " % Vp° m r tv i t i , če že ne iztrebi-^ * a n d a r s e m i z d i - d a 3 e t r e "
s ; C e n ° resnice, o njej ima-i^He v v s i v e l i k o povedati, v*tra; 1 t u d i t a k š n e očitke in >a lati. S l ga n arave-poklica, k i smo V*Hi ? m i i z b r a l i in nas nihče
n i sil i l , moramo, rečeno v
precej grobi prispodobi, tudi v d ružbeno močvirje, ne vedoč, ali se bomo heroično vrn i l i s trofejo in zato dobili priznanje, ali pa bomo končal i v krokodiljem gobcu. To je bistvena znači lnost novinarstva, k i je v Jugoslaviji prisiljeno delati v razmerah krize, ko d r u ž b a išče pota, da bi se izvlekla. M i s l im pa, da je zaradi h i t re jšega procesa demokratizacije nasilja posameznikov al i skupin, predvsem polit ičnih, nad novinarji in njihovo svobodo odgovornega presojanja manj kot drugje v državi . Kaj reči o Gorenjskemul gasu, k i sem mu zvest že skoraj dve desetletji. Novinar (ovčka) sem bi l in tudi nekaj let pastir, sedaj pa sem spet novinar, k i želi sam, s svojo glavo, realno in vsestransko ocenjevati okolje. Vel iko se mi je v teh letih zgodilo, zanimivo bi bilo napisati in marsikdo bi to z veseljem prebral. Vendar bi bi l z opisovanjem enega dogodka do drugih krivičen. Zato nameravam reči le tole: če ne bi delal pr i Gorenjskem glasu,
Jože Košnjek odgovorni urednik Glasa in Gorenjskega glasa od 1. maja 1980 do 31. decembra 1985
nikdar ne bi spoznal toliko ljudi, prijateljskih, iskrenih in zelo malo pokvarjenih. Nihče me ne more prepr ičat i , da časopis , pr i katerem delam, na Gorenjskem ni bran, priljubljen, iskan. To je zame ob jubileju na jpomembne j še .
Jezik i i n č a s o p i s h- °le K k n J e v ( ' l a s o v i praz-
je za pazljivega £ ne ^ a Jbrž dokaj zanimivo,
2 a r i
Z t > poučno. Predvsem, ski a
v
e v a izražanje, novinar-sNok aj^n pisanja, jezik na-Pi$hj e trdim, da je s časoma n a L l r a n i spuhtela že prav f'^ira • l o s t i z r a z a n J a - k o m " p'tri n ' n zamotan jezik, s ka-
^Vffrf 1 0 s e b i i n drugim hotel o n e k a J > k a r n i t i sami tiri H
m ° g n i n znali razumeti. S n a 0 t l e t j a s o b i l a z a to
i r*zu . ^ o r d a zadnje čase h^iriev ^ i v ° izražanje hitreje in ^sif ' S a ; " g a Poganja ostri-{ ajje ~v katerem smo prav J»j a - Joda , bo kdo rekel -^o bi? š t f r , m i desetletji ni-
1 v podobnem položaju!
Mogoče. Toda to, kar hočem povedati ni obnavljanje zgodovine; pač pa iz vsega veje razvoj slovenskega jezika, tudi razvoj novinarskega jezika. Tako kot"hitrejša voda v strugi odnaša preperelost, odmrlost in čisti breg in strugo, tako se družbena dogajanja odtisnjena na časopisnih straneh s prepihom časa, tem neusmiljenim selektorjem, odražajo tudi v drugačnem jeziku.
Morda bo kdo tudi danes prepričan, da sedanji čas kulturi jezika ni naklonjen. Še posebno ne jeziku, ki ga prinašajo časopisi. Nekatere časopisne strani to prav gotovo tudi potrjujejo. Pa vendar, že dolgo za svoj jezik, za lepo izražanje
slovonščine, za odganjenje mrcvarjenja materinščine, spakovanja vseh vrst in barv, nismo tako skrbeli, kot ravno zdaj. Pa če pri tem opažamo kaj napredka ali pa nad videnim le obupujemo. Vse to pa štrli tudi iz tehle časopisnih strani. Od vsakega posameznika pa je seveda odvisno, ali hoče to opaziti ali pa tudi ne.
Naj mi bo dovoljeno, da ob teh štirih desetletjih, po katerih ob našem jubileju listamo skupaj, prav glede jezika dodam le še tole: menda vendar ne bodo prihodnja desetletja prinesla v jezik take spremembe, da bi stare časopisne strani naši vnuki lahko brali le skupaj s slovarji.
Lea Mencinger
moje sanje lepo stanovanje
o d 8 . d o 1 4 . d e c e m b r a
h a l a A G R l j u b l j a n a
p o l e g r e d n e g a p r o g r a m a
v a m m e b l o p r e d s t a v l j a
t u d i n o v e i z d e l k e i z l e t o š n j e g a
m e d n a r o d n e g a sejma p o h i š t v a
v b e o g r a d u
1KQ)IM1M<JJ©IEIIGLAS Boris Bavdek, predsednik časopisnega sveta Gorenjskega glasa:
Več poglobljenega komentiranja Spoštljiv jubilej Gorenjskega gla
sa — to je prvi povojni ustanovljen regionalni časopis v Sloveniji, je priložnost, da novinarjem in vsem. ki sodelujejo v njegovem nastajanju, iskreno čestitamo. Čestitke gredo tudi vsem, ki so v njegovih štiridesetih letih prispevali k njegovemu oblikovanju in tako pustili v njem svojo sled. Nastajal je v "skromnih materialnih razmerah, kakršne so pač po vojni bile, predvsem z veliko delovno zavzetostjo urednikov, novinarjev. Delil je burno usodo povojnega razvoja družbe, ki se je kazala tudi v obsegu, pogostnosti izhajanja, uveljavljanju novih tehnik kot celo vprašljjve usode svojega obstoja. Kot glasnik in pričevalec časa je puščal in pušča neizbrisno sled na Gorenjskem.
Današnje razmere so v mnogo-čem drugačne. Za čase, ki jih živimo, pravimo, da so krizni. Posledice krize boleče dojemamo, doživljamo pa jih, materialno in drugače, različno. Živimo v času, v katerem mnoge stvari, ki so se zdele dokončne oz. jasne, ponovno premišljujemo, mnoge vrednote ponovno preudarjamo in razmišljamo, da se k mnogim vrednotam ponovno vrnemo. Gorenjski glas kot in
formativno politični poltednik tem družbenim procesom sledi, jih sooblikuje in pomembno vpliva na oblikovanje javnega mnenja.
Glas je odmeven. Na to kaže rastoča naklada, kljub poslabšanju materialnega položaja dobršnega dela bralstva. Ne širi se le med tradicionalno sestavo — delavsko in kmečko populacijo, ampak vse bolj po njem posega mladina in intelektualci. To tudi zaradi tega, ker je zlasti v zadnjem obdobju še bolj odprl svoje strani bralstvu.
Analize kažejo, da so bralci zadovoljni z obsegom, ki ga Glas namenja obdelavi domačih — gorenjskih tem, kot tudi obsegu, ki ga namenja dogodkom v drugih republikah in pokrajinah ter obsegu »jugoslovanskih! tem. V zadnjem obdobju več prostora namenja tudi razvedrilu in družabnim dogodkom.
Uredniška politika, ki jo Glas uveljavlja, izdajateljski svet pa podpira, bo v prihodnje še bolj usmerjena k poglobljenemu komentiranju, tako aktualnih družbenih tem, še zlasti gospodarskih tem. Prav v tem obdobju na Gorenjskem potekajo intenzivni procesi modernizacije (marsikje pa so v pripravi) in pre
strukturiranja gospodarstva, z vsemi spremljajočimi posledicami. Dobršen del teh neizogibnih procesov, kot je n. pr. pojav tehnoloških viškov delavcev, bo boleč; mnoge »pridobljene pravice« oz. ustaljeni pogledi se bodo zamajali. Naprej bo potrebno odgovorno odgovarjati na številna odprta ekološka vprašanja ipd. Vsa ta in številne druge teme, še zlasti bližajoča ustavna razprava, spremembe zakona o združenem delu, devizne zakonodaje, oblikovanje pogojev gospodarjenja sploh (protiinflacijski program) so izzivalna za celotno javnost in zavezujoča za novinarsko spremljavo in obdelavo.
Prepričan sem, da Glas od teh tem ne bo bežal. Nasprotno, da bo odpiral različne teme, in da bo uredništvo in novinarji sploh v njihovo obdelavo vložilo vse svoje profesionalne sposobnosti in etični nivo, ki ga zahteva novinarski kodeks. Če bosta ta dva pogoja izpolnjena, tudi ob obdelavi delikatnih tem, ne verjamem, da bi prišlo do nesporazumov v javnosti. Tudi to pa bo pomembna spodbuda demokratičnemu dialogu ter prispevek k razvoju socfalističnega samoupravljanja.
Janez Zavrl, predsednik OK SZDL Škofja Loka:
Prisluhniti ljudem, jim pomagati v stiskah
Izraziti v jubilejni številki misli o tem, kaj pomeni GORENJSKI GLAS danes, kaj je pomenil v preteklosti, kaj pomeni Gorenjski in posamezniku, je odgovorna in težka naloga. Posebej zato, ker lahko najlaže pišeš takrat, ko čutiš potrebo po pisanju in ne le zato, da si vljuden in ob izdaji take številke pošlješ čestitko, se zahvališ za opravljeno delo in zaželiš čim več uspeha tudi v prihodnje. Ne moreš govoriti tudi v imenu organizacije, ki je ena od ustanoviteljic časopisa, ker bi bilo to neodgovorno in preenostavno.
V vseh teh desetljetjih je bilo na straneh GLASA napisano nešteto člankov, ki so skušali na tak ali drugačen način informirati, opozoriti, ki so kritizirali, poželi odobravanje ali doživeli kritiko. Včasih je bilo mnogokrat zaradi ene same bese
de ali stavka veliko »vročih« telefonskih razgovorov, izraženih težkih besed na uradnih sestankih ali pa kar tako v pogovoru ob kavi. Ljudje smo pač občutljivi, pisana beseda ostaja, izgovorjene misli se pozabijo, občutljivi smo zaradi svojega prepričanja ali dela, funkcije, ki jo opravljamo. Vsi pa želimo biti informirani, vedeti o družbi in drugih več kot o sebi, zvedeti resnico. Zato je prav, da ob štiridesetletnici za trenutek zastane pero novinarja, da se lahko tisti, ki so in bodo ustvarjali GLAS, ozrejo nazaj in v prihodnost. V prihodnost, ki jo nekateri vidijo sivo in negotovo, kot so včasih nekateri članici v GLASU, napisani prizadeto in z občutkom z enim samim ciljem, povedati resnico.
Veliko dela je bilo opravljeno v teh letih, veliko različnih želja je bi
lo potrebno upoštevati, da je GORENJSKI GLAS res postal ogledalo Gorenjske. Ničkoliko truda je potrebno, da so strani ene izdaje polne, čar pa je v tem, da se nobena številka ne ponavlja, vsaka skuša biti nekaj posebnega.
Prisluhniti ljudem, jim pomagati v njihovih stiskah, opozoriti človeka na sočloveka je vodilo, ki ga mora upoštevati tudi časopis, saj je GLAS glasilo Socialistične zveze Gorenjske. Pomembno pa je, da smo do časopisa odprti in ne skrivamo informacij, le tako bo postal GLAS naš časopis, ne pa časopis uredniške ali kake druge politike.
In še nekaj želim in upam, da bo GORENJSKI GLAS ostal in postal glas nas samih, predvsem prepričljiv, resničen, ker takega tudi potrebujemo.
Janez Grašič, predsednik MS SZDL za Gorenjsko:
Ob jubileju Gorenjskega glasa Tudi z obnovljenim izvirnim ime
nom časopisa GORENJSKI GLAS. ki so ga pred dvema letoma predlagale ustanoviteljice, hočemo poudariti pomembnost in nepogrešlji-vost našega regijskega glasila.
V svojem bogatem 40-letnem izhajanju se je GORENJSKI GLAS vpel v neposredno življenje gorenjskih vasi, mest in njihovih prebivalcev. Ob nenehni širitvi vsebine in iskanju novih oblikovnih prijemov v mnogih gorenjskih družinah povsem nadomešča tudi osrednje slovenske dnevnike. Prav zato je še posebej pomembna vsaka informacija, ki jo regijski časopis prinaša iz danes tako razgibanega gospodarstva, družbenega, kulturnega, posebej pa političnega življenja pokrajine, vedno več pa tudi novic naše širše skupnosti in svetovnih dogajanj.
Kljub pogosto pojavljajočim materialnim težavam glasila so vodstvo časopisa in njegovi ustvarjalci vztrajali na začrtani uredniški politiki kritičnega, a objektivnega poročanja dogodkov in osveščanj ljudi. Se več, vedno več informacij bogati tudi osebni odnos novinarjev do obravnavane problematike. Tako GORENJSKI GLAS prinaša vse bolj odgovorne in poglobljene prispevke, ki spodbujajo bralce v konkretne aktivnosti za spreminjanje razmer. Tako angažirano pisanje kvalitetno opravljajo lahko novinarji, ki sami niso le opazovalci, temveč so tudi aktivni akterji sprememb našega razvoja v množici oblik delovanja Socialistične zveze. Zato je pomembna pogosto poudarjena usmeritev uredništva, da spremlja življenje in probleme ljudi, ne pa stališča in sklepe forumov organizacij in skupnosti. Približevanje ljudem in razreševanje njihovih problemov z resnično demokratičnim delovanjem pa je naloga in cilj dela frontne organizacije Socialistične zveze. Zato so zbori občanov, krajevne konference Socialistične zve
ze, razprave in pobude problemskih konferenc, sekcij, svetov, posveti društvenih organizacij, ljubiteljskih društev tiste oblike delovanja Socialistične zveze, v katerih tudi novinarji dobivajo moč in argumente za mobilizacijo ljudi in skupno premagovanje nakopičenih težav.
Tako kot v preteklosti se na pobude ljudi vseh starosti GORENJSKI GLAS odziva tudi danes, saj prav v tem času odpira telefon o aktualni problematiki izgradnje in razvoja kabelske televizije v krajevnih skupnostih in občinah.
Za ustanovitelje so vsekakor pomembne vse pobude in novosti, ki jih uvaja uredništvo, zato ni prezreti »Odprtih strani«, ki privabljajo nove bralce, pa tudi aktivne sodelavce. Kljub kritičnim odzivom in ocenam posameznih prispevkov v nekaterih organih časopisnega podjetja, prav Odprte strani prinašajo svežino in različnost. Kreativnost njihovih vsebin upamo, da bodo v bodoče še obogatili novi mladi sodelavci s svojimi pogledi razreševanja problemov posameznih področij, predvsem pa problemov mladih. Hkrati želimo, da bi s svojimi sposobnostmi postali tudi ustvarjalni aktivisti frontne organizacije Socialistične zveze.
Dokazana zrelost in odgovornost delavcev Časopisne organizacije Glas pa zagotavlja nadaljevanje objektivnega in pravočasnega informiranja delovnih ljudi in občanov Gorenjske, brez tendencioznega seznacionalizma, ki bi morda nadomeščal vedno manjši materialni delež ustanoviteljic v realizaciji nalog našega regijskega glasila. Tako poslanstvo je Gorenjski glas doslej vedno izpolnjeval.
S kvaliteto in doslednostjo začrtane politike posega celo v širši slovenski prostor. Mnogi sodelavci, ki so se usposabljali v Gorenjskem glasu pa so danes pomembni nosilci novinarstva osrednjih slovenskih
dnevnikov in drugih informativnih medijev.
Letošnje jubilejno leto časopisa je bogatejše tudi za najvišje slovensko priznanje novinarskemu delu, ki ga je za zasluženo ustvarjanje prejel eden od veteranov delavcev Gorenjskega glasa.
K uspešnemu poslanstvu in jubileju so prispevali tudi številni delavci, ki jih bralci ne zasledimo na straneh časopisa, zato celotnemu kolektivu — tudi njim — k jubileju čestitam v želji nadaljnjega sodelovanja z ustanovitelji Občinskimi konferencami Socialistične zveze delovnih ljudi Gorenjske in Medobčinskim svetom Socialistične zveze delovnih ljudi za Gorenjsko.
Alojz Kalan, predsednik OK SZDL Jesenice
Misli ob 40-letnem jubileju glasila »Gorenjski glas«
Obletnice kakršnekoli že, vedno pomenijo neko prelomnico, nek življenjski mejnik na poti iz preteklosti, ki se ob jubileju prevesi v prihodnost. Tako tudi glasilo »Gorenjski glas« praznuje svoj 40-letni jubilej, štiridesetletnico svojega obstoja in izhajanja. Ob tem slavijo vsi njegovi nekdanji in sedanji sodelavci in sooblikovalci, ki so ga opremljali z novicami, obvestili, reklamami, zapisi in reportažami na njegovi poti po gorenjskih domačin, po ulicah in kioskih, mestih in vaseh sirom po Gorenjski in v oddaljenejše kraje. Gorenjski glas je resnično gorenjski časopis, saj prinaša novosti, ki se dogajajo v tem delu naše domovine, na Gorenjskem, tem- posebnem, po lepoti narave in klenem značaju ljudi, bogatem koščku naše zemlje. Ta najzahodnejši delček naše domovine je spričo prirodnih danosti, obiljem lepote in skromnostjo dobrin vtisnil tudi njenim prebivalcem nekoliko svojstven značaj, pridnost, prizadev-; nost in skromnost obdelovalcem gorskih kmetij, posejanih po sončnih pobočjih, marljivost in vztrajnost delavcev in obrtnikov, podjetnost in iznajdljivost prodajalcev in
branjarjev, predvsem pa vsem skupaj poštenost, trden a vedno vesel značaj in kar nepotešljivo ljubezen do svoje zemlje, svojih slikovitih dolin, vrhov in vršacev, s katerimi obiluje Gorenjska. Še jezik teh ljudi ima svoj, gorenjski prizvok, ne manjka jim ne pesmi ne smeha pa tudi trde besede, če je že treba. Prava prispodoba Cankarjevih »Nebes pod Triglavom«.
Ljudje, Gorenjci, živeči po ravninah in dolinah, nižinah in višinah razgibane Gofenjske zato nujno potrebujejo svoj »Glas«. Preveč je drobnih posebnosti, dogodkov in le za Gorenjce pomembnih novic in obvestil, da bi jih tako kot Gorenjski glas lahko posredoval drug časopis. Mnogo je tega, kar je zanimivo in pomembno samo za Gorenjce in brez »Glasa« bi vsi Gorenjci tega ne zvedeli, pa najsibo Gorenjska še tako, v primerjavi z drugimi pokrajinami, relativno majhna. Relativno samo zato, ker je to res relativno. Le kdo si upa trditi, da pozna v podrobnostih Gorenjsko. Najbrž nihče, lahko je prehodil ali prevozil Gorenjsko po dolgem in počez, razen svojega ožjega doma
čega kraja, ne pozna vseh njeni . mnogoterih zanimivosti in znam nitosti. vseh njenih zaselkov in va$: Gorenjski glas v vsaki svoji jZj"' prinaša te zanimivosti, da se lan* z njimi seznanijo vsi, ki jih Gore"! ska bolj zanima. Tako Gorenjskemu glasu ne more in ne bo n'*0. zmanjkalo snovi, tako kot Gorejnj cem nikoli njihove prirojene rafl vednosti. Preveč je lepot, P r e V . zanimivosti, pa tudi vsakodnevn preveč novega, da bi bilo m °9? I a
vse to opisati. To bi bilo P ^ ^ L mnogo zajetnejši časopis, kot si 9 Gorenjci lahko privoščimo. Obse« našega »Glasa« pa je ravno P" všen, da nam posreduje za vse z nimive in važne novice, natrese 9 renjske posebnosti in zadosti 9 renjski zvedavosti.
Kar tako naprej, bi vzkliknil^ 40-letnem jubileju Gorenjske? glasa, dovolj bo še novic, preop je še gorenjskih znamenitosti dovolj radoznalih gorenjskih o& cev, ki cenimo svoj »Glas« in bo n1
skrbeli za njegov obstoj in a"fy. nje ter praznovanje novih, nasie nih še častitljivejših jubilejev.
Jesenice, 17. november 1987
Marica Praprotnik, predsednica OK SZDL Tržič
K sodelovanju pritegniti tudi mlade
Sprejemati čestitke za visok jubilej ob rojstnem dnevu je za ljudi neprijetno, ker nam to potrjuje našo starost, to pa zagotovo ne velja za jubilej, ki ga letos praznuje naš osrednji časopis »GORENJSKI GLAS«, ki je tudi že »star« 40 let, kar ni malo. Ko praznujemo jubileje, zadnje čase bolj delovno kot svečano, se hote ali nehote ozremo na prehojeno življenjsko pot posameznika, v tem primeru pa na vsebino našega lista in želimo dobiti odgovore na pomembna vprašanja; kaj nam njegova vsebina pomeni, ali bogati naše znanje, nas seznanja z aktualnostmi, ki se dogajajo predvsem na Gorenjskem, ali je dovolj polemičen, ali probleme prikazuje v resnični luči, ali dovolj pozornosti nameni ljudem, ki so gonilna sila za spreminjanje razmer za boljšo vsebino samoupravnega in delegatskega sistema, delovanja krajevne samouprave,
aktivnosti mladih v naših KS in delovnih organizacijah, prenašanju tradicij NOB, življenju naših zamejskih Slovencev, kulturi, športu, seveda pa tudi razvedrilu.
Verjetno je težko v teh kratkih vrsticah podrobno odgovoriti na tako široko zastavljeno vprašanje. Da Gorenjski glas prinaša zanimivo vsebino nam vsekakor potrjuje njegova naklada. Mislim, da delim mnenje mnogih bralcev, da Gorenjski Glas vsak torek in petek težko čakamo, če pa nekaj težko čakaš, imaš tudi rad. Vsebina časopisa nam kaže, da se uredništvo, časopisni svet in novinarji skupaj z dopisniki trudijo, da bi vsebina zajela področja, ki sem jih naštela prej. Če povem še mnenje Tržičanov, smo bili še do pred kratkim nezadovoj-ni, ker smo bili v časopisu premalo prisotni, kar se v nekaj zadnjih številkah z novinarjem, ki je zadolžen za Tržič, izboljšuje. Menimo, da se
novinar ne more menjavati vsa'i'Jj nekaj mesecev, saj mora spoz|). kraj in ljudi, da lahko poroča oW ktivno.
Ob tem. ko predlagamo m **L mo kakšna naj bi bila vsebina "* prevzemamo tudi sami soodgov^ nost za njegovo vsebino s t e r n ' n
bomo tudi v Socialistični zvezi, n r nih frontnih delih in občinski skUY ščini novinarje sproti obveščali dogajanjih v našem kraju. Vsi s* ^ paj si moramo prizadevati. 03 oblikovanju vsebine lista priteg11^ mo tudi mlade ljudi, da bo list ta" privlačen tudi zanje.
Delovnemu kolektivu Gorenj^ ga Glasa čestitamo k jubileju ob S hajanju časopisa z željo, da bo nr gova vsebina pomagala pri reŠe* nju naštetih problemov v gOfgfi skem prostoru in seveda poved3
tudi kaj je dobrega.
Anton Toman:
V torek in petek najprej pogledamo Gorenjski glas
Občinske konference Socialistične zveze Gorenjske so ustanoviteljice našega regijskega glasila, ki je bilo ustanovljeno zato, da bi poročalo o dogajanjih z vseh področjih družbenega dela in življenja. Želja vseh je, da bi bilo obvestilo o dogodku takoj v najširši javnosti. Resnici na ljubo lahko ugotovimo, da je naš Gorenjski glas to svojo vlogo dobro opravljal. Zaradi izpolnjevanja svojega poslanstva je kolektiv našega časopisnega podjetja ob 35-letnici izhajanja prejel red zaslug za narod z srebrno zvezdo. Dobro se spominjam slovestnosti, na Bledu je bila, na kateri smo lah-
1947-1987
brest n.sol.o. CERKNICA,
VUGOSLAVIA,
tel. 061/791-200, telex31167
Nudimo vam vse, za opremo
stanovanja.
ko slišali,kakšno pot je prehodil kolektiv Glasa in s kakšnimi težavami se je ubadal, kakšni so bili njegovi uspehi pri premagovanju začetnih težav in kakšni so načrti za prihajajoča leta. Časi se spreminjajo in mi z njimi. Bili so, ko je bil novinar glasnik ustanov družbenopolitičnega sistema. Takrat je težko zapisal nekaj kar ni bilo po volji tovarišem omenjenih institutcij. Obračanje proti vetru je bila neprimerna aktivnost, če je zraven deževalo, je bil pisec še moker povrhu. Z vse večjo demokratizacijo v našem zamišljenem samoupravnem sistemu se je naš novinar prilagodil duhu časa. Saj je vendar Človek sistema!
Začel je pisati vse kar mu je ta ši-rikoa demokracija ponudila. Ni več hudega vetra, ki bi -opozarjal do kam lahko, da ne bi povzročil nepotrebne škode.
Ko sem razmišljal o vlogi našega novinarja, se mi je na podlagi pisane besede nehote vsilila ugotovitev, da je v današnjem pristopu pri obveščanju naših ljudi vse preveč senzacionalnosti. Res imamo radi senzacije, prepričan pa sem. da prepotentno opisovanje dogajanj v naši domovini ne koristi našim na-prorom za razreševanje težav v katerih se nahajamo. Ne - lahko je ravno obratno, lahko koristi vsem tistim, ki niso prijatelji našega družbenopolitičnega sistema. Zato ustvarjanje nerazpoloženja s senza-cionalističnim pristopom in načinom pisanja ni primerno za glasilo katerega ustanovitelj je Socialistična zveza. V tem razmišljanju ne gre za omejevanje svobode pisanja, a kadar med vrsticami opazimo poleg senzacije še dobro mero cinizma, potem nehote prisluhneš glasu in množice, ki na poseben način okarakterizira naše, glasilo, naš »Gorenjski glas«.
V ilustracijo omenjam naprimer tisto pisanje o spomenikih revoluci
je v Kranju. Ne želim komentH-3
načina pisanja, prepričan pa in to prepričanje je mnenje vel' večine, da takšno gledanje na p° nike naše polpretekle zgodovin kaže na dokaj neprimerno ravnani najodgovornejših. .
Ocenjevanje določenih uspe"1
kot smešno in kritike vredno I drug model osebnega ocenjevajv ki si ga lahko privošči novinar. >e
ko si zamišljam, da lahko P ' s e ^ M -
formacije razvrednoti napore oj*^ nov — krajanov, ki z veliko m^ požrtvovalnosti in odrekanja i? L izboljšati svoje življenjske in bj. ne pogoje. Takšni primeri ptrib") jejo Glasu iz množice.
Jubilej je priložnost, da se & hodimo po poteh spominov, nap1
vimo obračun minulega dela in *3 podlagi izkušenj stopimo na po*;* kateri opravičujemo svoj obstoj'^ mo o mrtvih govorimo le dopir Naš Glas pa je kot glasilo Socia^, čne zveze delovnih ljudi z vS* $
svojim razvojem dokazal, da svojim kolektivom še kako živ prisoten. Zato - poleg pohvale . di nekaj vzpodbudnih besed za P , hodnje delo. .
Torek in petek sta dneva, ko *L traj najprej pogledamo, kaj °af^Jfi prinesel Glas. Množica naročm* v radovljiški občini govori o P*112 bljenosti našega glasila. Menim da bo moralo naše glasilo po^^cr ti pri oblikovanju takšnega razp0 -3
ženja, v katerem ne bo razmišlja o brezizhodnosti in apatičnost'- ^
Samo eno domovino imam°-^ težavah je. Dolžnost nas vseh je,-£.' ji pomagamo, da bomo izšli & ^ žav. Naš Glas pa naj bo glasnik Q
bre volje,s katero bomo zrli v <e" prihodnost. ipčy'
To pa je želja in najbogatejše.^ rilo, ki si ga lahko želimo ob iu
k£)|e-ju in ko čestitamo zanj vsemi * ^ ktivu Gorenjskega glasa, glasili cialistične zveze Gorenjske reg»
M i l a n B a j ž e l j :
Najbolj najbolj
Kratek čas v di jaških letih sem celo mislil, da bom novinar. Pa me je potem nekaj časa »držala« matematika in se kor*
druge stvari, da bi me čno osvojila ekonomija.
Skoraj nepr ičakovano sem s e znašel v Glasu. Potem, ko nisem več imel upanja, da bi s e sile v organizaciji, kjer sem prej bil, bolj poenotile, "n mislil sem, celo od ločen S e m bil, da bi to, v Glasu, Precej dlje trajalo. Pa je prišel nov. močan izziv...
Delo pri časopisu , tako kot ^di v drugih sredstvih javnega obveščanja je, prepri-C a n sem, eno najbolj zahtevan, pa tudi eno najbolj hva-le
vznih. Vsak izdelek je na ^eh vse javnosti. Prav nič ^ ne da skriti. Navadno so JJ enja o enem in istem izdelku silno različna. Po dru-
strani pa je ogromno mož-n °s t i za ustvarjalen vpliv na sPreminjanje razmer v druž-
Milan Bajželj glavni urednik Gorenjskega glasa od 1. januarja 1985 do 30. aprila 1986
bi. Nemalokrat prav novinarji sprožijo ali pa vsaj bistveno pripomorejo k celim procesom sprememb.
Tako je tudi z delavci Časopisnega podjetja Glas.
Med najbolj poznanimi ljudmi so na Gorenjskem, med tistimi, ki so najbolj kregani in najbolj hvaljeni. Jaz sem se v tem kotlu dobro počutil, na delo imam prijetne spomine, tudi na sodelavce in na skupne rezultate. Časopis je med tistimi, ki imajo najbolj »pokrit« svoj teren. To pa je n a j p o m e m b n e j š e merilo njegovega poslanstva.
Dobro leto mojega drugovanja z Glasom v primerjavi z njegovimi š t ir ideset imi seveda ni veliko, tako da skoraj ne vem, če imam pravico zavzeti v tej števi lki dodeljen prostor, morda se bom odkupil, če bom š e kdaj kaj napisal, saj ima Glas zdaj tudi Odprte strani, že večkrat me je držalo, saj je č a s tako živ. Pa kaj, ko iz št ir i indvajsetih ur ne znam narediti vsaj dve več.
Čes t i tam kolektivu in vsem Gorenjcem za 40 skupnih let.
M A R I J A V O L Č J A K :
Moj novinarski krst Kaj naf napišem po skoraj de-
^ h letih novinarskega dela pri j*° renjskem glasu? Nabralo se lii j ? u l t 0 zanimivih dogodkov#in
l s
j a d i , če kdo, novinarji Gorenj-° resnično dobro poznamo.
deW S p o m i n u m i 3 e o s t a l dogo-^ * iz zelenih dni, nekakšen not a r s k i krst, toliko bolj zani-c e
l V ' k e r danes novinarji le mal-dr, .drugače držimo ogledalo je 2 b i k o t P r e d desetimi leti, ko • za vsako malenkost zvonil te-
0 ^ perdanom sva bila v Žireh, Sovorji n a j u j e domačin: našo
p v ° policijsko postajo slikaj erdan! Tako sva izvedela, da so
ka n ' z i darj i pozabili na dimnik, J * n a l i z a c j j 0 j n £ e n e k a j »drob-£ . r i K Naslednji dan sem poroka a S seje škofjeloške vlade,
J e r so na kratko sklenili, da bo
postaja v Žireh zaradi napak projektanta dražja. To me je seveda še bolj spodbudilo, da sem brez zavor napisala vest, ki je uredniku nepopravljena spolzela v časnik.
Vroče je postalo šele, ko je Gorenjski glas izšel, navsezgodaj, ko tajnica še ni skuhala kave, je zazvonil telefon: Janez Zemlja-rič pri telefonu, ia, kaj pa ste pisali o postaji v Žireh . . . Glas je postajal vse višji, besede vse bolj goste, dokler ni prekipelo tudi meni. Misleč, da se razburja domačin, sem ga zavrnila, naj vendar pogleda skozi okno. Na oni strani žice je jeza popustila, a, tam ste bila, hvala lepa in nas-videnje, se . je lepo zahvalil. Uredniku sem seveda hitela pripovedovati, kako me je nahrulil neki Žirove, neki Zemljarič. Pre
vidno me je vprašal, če je bil to morda Janez, prebledel, ko sem prikimala, in grozeče dejal, kaj ne veš, da je to šef slovenske policije.
Telefoni so seveda še zvonili, ne več iz Ljubljane, temveč iz Kranja, na obisk sta prišla projektant in uniformirani spremljevalec. Oba urednika sta bila nujno zadržana, sama sem bila, ko sta me obiskovalca prepričevala (krtačila), da nimam prav. Zavleklo se je v debelo uro, potrpljenje je popuščalo, predlagala sem zadnjo rešilno bilko: pojdimo vsi skupaj k Albrehtu! V mislih sem imela seveda direktorja škofjeloškega Tehnika, ki je postajo gradil. Ne vem, kako sta me razumela obiskovalca, pogovora je hitro konec, dogodek je bil vsaj zame kmalu pozabljen.
Ostala mi je seveda izkušnja, da moram vselej preveriti, kar napišem. Pa tudi izkušnja z uredniki, ki danes vendarle drugače branijo novinarje kot nekdaj, vsaj pri Gorenjskem glasu je'temu tako.
S T O J A N S A J E :
Sukati lepo! Ori
a nekdaj sem bil kot novinar U J e n sp raševa t i druge. To-1 a t so nam naložili čudno na-jJ>o ( uredniki so res polni ^ e J , samo da bi razveselili Jalce!); vsak naj vp raša sam
b e kaj o svojem delu in od-S h ° r e S t r n e v n a J v e č 3 0 v r s t i "
S e m z e slišal med ljudmi o n r novinarjev? Nekoč mi je n ^ R do dejal:'Tebi je lepo; stal-2 se voziš naokrog, s rečuješ n e
l r nive ljudi, pri pisanju se d e i U t r u d i š in nikdar ne začneš doh ° b š e s t i h " N o - s e d a J J e
ali u a P r o ž n o s t za vprašan je , Katera teh trditev drži!
kr°o i n k a k o s e v o z i m n a 0 " S? Preveč in prehitro. Prvo
pero, to je
se pozna na mojem starem avtu, drugo pa na mojih zrahlja-nih živcih. Nasploh bi mi bilo l jubše, če bi tudi pr i nas imeli mercedes in šoferja, saj smo kar ugledna firma. Potlej bi morda večkra t odpeljal družino na izlet. S kom se srečujem? Z množico ljudi, zlasti na raznih sestankih , proslavah in drugih ljudskih zborih. Tam so res mnogi zanimivi ljudje, a žal venomer ponavljajo, ene in iste fraze. Morda smo zato novinarji čedalje manj d ružabn i in naši s indikalni organizaciji že dolgo ne uspe k a k š n o množično s rečanje , pa čeprav gre za zabavo.
A l i se pri pisanju utrudim? F i zično nit i ne, umsko pa. Če človek sliši veliko neumnega, mora n a m r e č kar poš teno napenjati možgane , da nap i še malo pametnega. K e r so enostranske obremenitve škodljive, sem se odločil za napenjanje mišic pri zidavi h iše (to terja tudi ekonomski izračun, saj je moja "umska" ura manj vredna od "fizične" ure za najprepros te jše delo). A l i kdaj začnem delati ob šestih? Redkokdaj, a tudi ne k o n č a m nikol i ob št i r inajs t ih! N a razpolago sem, kadar si kdo želi, pa čeprav je sobota, nedelja ali praznik. Vmes pridejo kdaj pa kdaj na vrsto-tudi žena injotroci, včas ih pa se celo spomnim, da že dolgo nisem prebral knjige, odšel na obisk k prijateljem ali stopil na planinsko pot.
Za konec pa postavim vprašanje še vam! A l i vam je všeč tudi ta plat novinarskega dela?
*°ga dopisnika pri oblikovanju časopisa
ljudje pričakujejo tudi zapis o sebi Š{w. sniku kot sem sam, in še f>0
l nemu povrhu, je takole t^^o i lo uredniš tva , da naj t t / l s e kaj o svojih pogledih 8o K - . b n o novinarstvo in vlo j>iv 'ska prav gotovo velik iz-^zk e n d a r pa obenem tudi je n
a . naloga, saj je sam nava-p 0 P l s a t i le kratke novičke in ^ j ^ z razl ičnih prireditev *ditv m ° v a n J - T u d i meni se s W i f 1 S a t ' ° sodobnem novinarje s . l n v l ° g i t iska sila težko, pi s
a r n o zato, ker sem le doje . l K pač pa tudi zato, ker mi Ntf- Prijeten hobi in nisem s tv! , l C a n ' da bi sodil o novinar-V ^ 1 l n t isku. H j ^ 8 a dopisnika pri oblikova
a s o P i s a J e P° mojem ^ernk 1 1 Z e ' ° v e n k a i n P°" H J °na . Novinar - profesio-t W f t ° D d e l a običajno večje in
embnejše dogodke, obde
la j i h z več zornih kotov, na tak ali d rugačen način. Dopisnik pa za razliko od profesionalca obdeluje "drobnarije". Vendar pa so te "drobnarije" za določen krog ljudi, na katere se n a n a n š a j o in njihovo okolico prav tako zelo pomembne. Dopisnik mora biti po mojem mnenju človek, k i svoje delo opravlja z veliko mero entuziazma in zavzetosti, saj mora biti prisoten na številnih koncih in krajih ali pa si mora v določenem okolju organizirati zelo dobro lastno mrežo informacij. Menim, da pametna uredniš tva stremijo za tem, da je v njihovem časopisu nekaj prostora namenjenega prav tem dogodkom, "drobnarijam", in dana možnos t dopisnikom, da objavijo svoje tovrstne pri-
C V E T O Z A P L O T N I K :
Pet let, štiri mesece in enaindvajset dni
Toliko časa sem pri Gorenjskem glasu in v novinarstvu. Zelenec torej!
Že po prvih novinarskih poskusih sem si preskrbel mapo (na kateri je simbolično narisan sejalec) in na naslovno stran zapisal: »kunštni umotvori, sumljiva razmišljanja, prenagle sodbe, graje in hvale...«. V mapo sem vsa leta skrbno shranjeval takšne ali drugačne odmeve na članke — kritizerske in ustvarjalno kritične, zajedljive in iščoče, prijetne in neprijetne, podpisane in nepodpisane..., in si na list kratko in jedrnato zapisoval vsebino »vročih« (jutranjih) telefonskih pogovorov.
Ko ob petletnici dela v novinarstvu in ob štiridesetletnici Gorenjskega glasa brskam po mapi in (ponovno) prebiram odmeve, sem po svoje vendarle zadovoljen: vsaj nekaj člankov so ljudje prebrali, se ob njih zjezili, ihto prenesli na papir ali zavrteli telefonsko številčnico... Na vsak odmev sem pripisal eno od novinarskih resnic ali izkušenj, k i je najbolj ustrezala vsebini članka in odmevu: v novinarstvu si laže pridobiš sovražnika (z veliko ali malo začetnico) kot prijatelja, novinarji smo ljudje in tako kot vsi drugi tudi zmotljivi, resnica ni v papirjih, temveč pri ljudeh, lažje je kritizirati zvezno
kmetijsko politiko in zveznega ministra kot gorenjsko zadrugo in njenega direktorja, ne direktor in ne urednik — bralec je najboljši sodnik, politika je včasih močnejša od resnice, v družbi najbolje uspevajo gromovniki in lizuni...
V petih letih je »treskalo« z raznih koncev in v različnih oblikah. Direktor ene od Alpe-tourovih delovnih oziroma temeljnih organizacij mi je po telefonu svetoval, naj takoj neham piti kavo, češ da pod njenim vplivom pišem »same traparije«. Bralka iz Ljubnega ali okolice je pet minut s povzdignjenim glasom govorila v slušalko, nato pa jo jezno odložila ne da bi počakala na zagovor »obtoženega«. Kmetje z Visokega, kjer so razdelili in ponovno zložili kmetijsko zemljo, so celo grozili. Bralec Gorenjskega glasa (vsaj tako se je podpisal) se je med drugim spotaknil ob statistične podatke o hektarskih pridelkih. A l i veste, vi »kunštneži«, kaj je rekel Mitja Ribičič? Na svetu so tri laži: mala, velika in statistika... Ne verjemi vsega kmetijskim strokovnjakom! Takšnim tičem ni za drugega, kot da dobro živijo. Poslušaj tudi nas, kmete!
Kri t ik in graj je bilo več kot pohval. No, pohvala je bila pravzaprav samo ena in še ta je bila
H E L E N A J E L O V Č A N :
Imunost čednost K o brskam po spominih, da b i v njih ugledala k a k š n e g a prav posebnega, ob katerem bi se mi novinarsko srce bodisi sto-žilo al i pa radostno poskoči lo , , se ne morem domisliti . Vel iko lepih trenutkov je bilo, veliko novih obrazov, zanimivih sogovornikov, zadovoljnih bralcev, večk ra t so me tudi kr i t iz i ral i , a vsi t i drobci so pač novinarstvo. Ob pogledu nazaj se mi bolj živo kažejo slike notranje preobrazbe uredniš tva , k i je v neki meri na jbrž tudi odraz sprememb v družbi . Še pred deset imi in manj leti, na primer, skoraj ni bilo popoldneva v tednu, ko ne bi bilo treba na k a k š n o "nujno" sejo, skoraj ni bilo sobote ali nedelje, ko se ne bi nekaj dogajalo. Gorje, če Glasovega novinarja ni bilo zraven. In gorje mu, če je kaj "po svoje" komentiral. Res da sedanji trenutek ni več pretirano naklonjen "sejanju", mis l im pa, da smo predvsem novinarji sami bolj dozoreli, postali izbirčnejši , da znamo bolje presoditi, o č e m Glas mo-
— nasa
ra pisati in kaj brez posebne škode lahko spusti, kaj berejo upokojenci, kaj gospodinje, kaj gospodarstveniki, mladina. Postali smo bolj pogumno kri t ični do dogajanj v družbi , bolj kri t ični do dela drugih i n tudi do svojega. Postajamo vse bolj imuni za grmenje politikov, nič več se ne "hvalimo", da smo družbenopol i t ični delavci.
F 7 da imam novinarstvo. Čeprav ima senčne plati — kater i poklic j ih pač nima! — vidim v njem več lepega. Zadovoljna sem, če nap i šem dober č lanek. Če se kdo z njim ne strinja, se tolažim z osnovno človekovo in še posebej novinarsko vr l i no, k i jo, misl im, še imam, s poštenost jo . Delam pošteno, po svoji vesti. Ponosna sem nanjo, čeprav se mi kdajpa-kdaj otepa.
Skupaj z Gorenjskim glasom nas je tudi več ina novinarjev sredi najbolj ustvarjalnega obdobja. Želim, da bi vsi skupaj še zoreli do č im popolnejše ž lahtnost i .
nekaj posebnega. »Lepo se vam zahvaljuje, ker ste pomagali pri telitvi naše Rože!« je na list zapisala kmečka roka. Ko sem delal anketo, se je kmet znašel v stiski, potreboval je ljudi, da bi povlekli...
Službovala sem na osnovni šoli v Retečah pri Škofji Loki in sem iz tega časopisa črpala marsikatere podatke, ki sem jih uspešno uporabljala pri pouku, predvsem pri predmetu spoznavanja narave in družbe vse do upokojitve leta 1973. Tudi po upokojitvi sem ostala naročnica.
Zanima me v prvi vrsti vse, kar je v zvezi s Škofjo Loko, ki je moj rojstni kraj. Sicer pa pregledam ves list.
Pavla Biček Reteče, Škof ja Loka
D A N I C A Z A V R L -
Ž L E B I R :
Ko se spotikaš Po šes t ih letih v novinarstvu se mi zdi, kot da sem pravkar začela. N i še tako daleč čas, ko so nas, novopečene novinarje, oborožene z diplomami in zanosom, poslali "v ogenj" in kako je kmalu nato nastopil trenutek streznitve. Če ne drug, so me v šolo spoznanja nekajkrat peljali lokalni veljaki. Le utrinek Sedim na medobčinski sindikalni seji in debele tri ure pris lušku jem "stal iščem in usmeritvam" o na jak tua lne j š ih gorenjskih zadevah. K o sta mera in beležnica polni, vstanem in odidem. Drugo jutro v uredništvu zapoje telefon in name se vsuje plaz očitkov kot na šo-la rška , k i je "šprical" zadnjo šolsko uro. Drugič sem ošteta , ker moje poročilo ni takšno , kot so si ga zamisl i l i v delovnem predsedstvu omenjene seje. Rodi se prvi dvom, komu je namenjena novinarjeva beseda, bralcu ali polit iku. Še huje sem se zamerila konkretnemu polit iku, k i ga je zbodel kr i t ičen zapis. Na koga vse mora misl i t i novinar, ko piše bralcu! Ducat botrov svareče bdi nad tem, da so ljudje pravilno obveščeni in da časopisni stolpci - bognedaj - ne vznemirijo javnosti. Spet je na delu novinarjeva vest: se zamerit i bralcu ali politiku?
Slednja zamera utegne bit i na kratek rok zelo boleča. A zamera bralcu? Raje ne, kajti pol i t ik i se menjajo, novinar pa ostane. Dobrega imena, če je poš teno zapisal svojo misel, al i pa z m a d e ž e m na njem, če se je uklonil .
Človeška vest in poklicno poštenje mi nalaga, da imam pri pisanju v mis l ih najprej bralca. Kaj t i š tevi lne tegobe novinarskega poklica zasenči zadoščenje, da ljudje berejo tvoje prispevke in te zaradi njih cenijo.
spevke. Nekateri časopisi , k i j i h poznam, in s katerimi sodelujem, ravnajo tako, vsi ne! Časopis Gorenjski glas ima tako naravnano u r e d n i š k o politiko in menim, da je tudi zaradi tega poslal v zadnjem obdobju še bolj zanimiv in razšir jen med Gorenjci. Gorenjski glas, k i danes praznuje 40—letnico izhajanja in prihajanja v n a š e domove naj bi tudi v prihodnje še vnaprej imel tak pozitiven odnos do svojih dopisnikov, saj bodo na ta način bralci v "Gorenjcu" našl i vse - od zapisov novinarjev—profesionalcev do "drobnarij", k i j ih zapisujejo dopisniki . Sicer pa naj za konec k čestitk i ob jubileju zapišem: Brez "Gorenjca" bi mi nakej manjkalo! J . K i k e l
M e r c a t o r
M e r c a t o r — R o ž n i k
T O Z D P R E S K R B A
T R Ž I Č
V A S V A B I V blagovnico, salon pohištva, vinoteko v SP Bistrica (Deteljica) in ostale specializirane trgovine v Tržiču ter prodajni center na Planini in prodajalno v nebotičniku Kranju.
UGODNI PRODAJNI POGOJI - UGODNI PREDNOVOLETNI NAKUPI - POSEBNO PRESENEČENJE ZA KUPCE V PAVILJONU MERCATORJA NA NOVOLETNEM SEJMU V KRANJU
G o r e n j s k e m u g l a s u č e s t i t a m o o b jubileju!
Mm- «*» E U»
Siliš
D V E ST HA NI P R V A P R I L O G A
G o r e n j s k e g a g l a s a ZA GOSPODARSKA. P O L I T I C N A. I « K U L T U R N A V P. R A S A N J A Kranj, 8. marca !:•."»-
VIKTOR ZAKELJ
Pogled z roba Naj začnem hvalisavo: Če je Slovenija pušeljc, potem je Gorenjska gotovo nagelj v njem. Geografsko razgibana, bogata, tu in tam bahava očetnjava vase zaverovanih Gorenjcev.
Dolgo, predolgo smo se tudi Gorenjci ponašali z dosežki indu-strializma in proletarizacijo, danes, žal, premalo zagreto iščemo svojo prihodnost v razvojno intenzivnih dejavnostih, ki j ih more razvijati le poklicno usposobljeno, predvsem avtohtono prebivalstvo. Držati ogledalo temu živahnemu »prevrednotenju vrednot«, kar naj bi bila naloga tudi Glasa, priznam, ni lahko. Občinski delodajalci, vsaj nekateri, terjajo, da j ih Glas dela zal-še, kot so sicer. Naročniki z osamljenih kmetij si želijo domačnosti, vse številnejše vanj pišoče razumništvo skuša biti v miselnem sozvočju z okolico. Ta slovenska okolica pa postaja iz dneva v dan bolj podobna deroči gorski reki, ki se nepredvidljivo vali prek vse bolj oglatega delavčevega vsakdanjika, dela mirne tolmune oddiha za redke izbrance, pohotno sega v neutrjene samoupravi jalske bregove, da bi že trenutek kasneje mirno klokotala po koritu, ki ga utirajo pogosto anonimne in zato neodgovorne oblastne sile. Dovčerajšnji monoliti se neizprosno razkrajajo. Vse okoli nas, pa tudi mi sami nismo izjema, postaja — vsaj videti je tako - kaotično. Kaže, da je ni sile, tiste prepotrebne povezujoče ideje, ki bi to nepovezano množico samozadostnih elementov na nov način in za nove cilje povezala v novo celoto: Človek se za-prepaščen sprašuje: Mar res ta svet na »brdovitem Balkanu« lahko poveže in povezano ohranja le otipljiv zunanji sovražnik? Sem tudi jaz eden tistih -bo kdo vprašal - ki želijo za vsako ceno ohraniti monoliti-zem, ki žaluje za izgubljeno enotnostjo... Ne! Prepričan sem, da se mora naša družba v duhovnem in organizacijskem smislu razgraditi. Mora zavreči maksimo, da je posameznik nič
in družba vse, mora najti novo skladje med individualnim in družbenim, sprijazniti se mora s tem, da ni napredka brez upoštevanja konkurenčnosti kot univerzalnega družbenega principa, da bi tako končno postal sleherni Jugoslovan odgovoren za svoj in skupen razvoj. To ne bo ne lahko ne naglo dosegljivo. Zakaj pod kožo nam je zlezla nenaravna egalitarnost, slepa vera v moč države, družbo jemljemo kot upnika, k i mu ni potrebno vračati izposojeno, smo maliki količin in praktični hedonisti. Zato smo v krizi . Kriza pa je, med drugim, križpotje, na katerem je vsakemu prepuščena izbira nadaljnje poti - torej tudi nam. A l i bo naša samoupravna socialistična realnost jutrišnjega dne pluralna in dialoška -skratka demokrat ična družba, temelječa na mešanem gospodarstvu, ali nasprotje tega. To je sedaj vprašanje, bi rekel Hamlet! In časopisna beseda mora odslikavati to protislovno realnost, še več, v pogosto nerazvid-nem razumerju sil mora pronicljivo odkriti tista posamična in družbena stremljenja, ki morajo zagotoviti nadaljnji gospodarski in družbeni napredek in j ih podpreti. Le tako novinarstvo je lah ko svobodno, inovativno, napredno in zato produktivno. Zapisal sem novnarstvo, a mislil sem na tistega konkretnega nemirnega, iščočega, nikoli povsem s seboj in družbo zadovoljnega, razgledanega novinarja,
\zrelo osebnost, k i je sposobna imeti lastno mnenje in ga javno braniti. Mis l i l sem na povsod, kjer se kaj pomembnega dogaja, prisotne oči in ušesa, na poštenega, moralnega, pokončnega razumnika, ki iz dneva v dan izrisuje življenjski utrip našega burnega časa. Idealiziram! Morda? Pod pezo poklicne izkušnje pišem. Ta pa ni rožnata. Iz dne
va v dan spoznavam, kako neiz-perljiva je laž, s katero tako pogosto del našega tiska poliva posameznike, kolektive, pa celo narode in narodnosti.
Opljuvani in onečaščeni zapre-pašČen spoznava, da se pravzaprav ne more več oprati, da ga,
če nič drugega, poslej spremlja neprijeten vonj polivke. Tisk, širše sredstva obveščanja, povedo, kaj obstaja oziroma kaj ne obstaja, ubijajo in oživljajo mrtve — zato je sedma sila. Se tega Glas vedno zaveda? In dalje: Tisk mora biti zavezan napredku. Toda, kaj sploh je napredek oziroma napredno? Težko bi se zedinili. Ostanimo zatorej na ozkem področju ekonomije. Gorenjska, sodim, je že dosegla stopnjo gospodarske in širše družbene razvitosti, ko mora nujno odločneje stopiti na pot gospodarske terciarizacije. Pogoj temu pa je spremenjena zavest odločujočih, učinkovit, a de
mokratičen način odločanja o gospodarskih in družbenih vprašanjih ter prevladujoči tržni način povezovanja gospodarskih subjektov. Ker tudi najnovejši ukrepi ZIS niso kaj prida naravnani v to smer — to pomeni, da jugoslovanska družba še naprej ostaja znotraj realsocialistične paradigme — se relativno razviti Gorenjski ne piše dobro. Elementi krize se bodo množili. Za obstoječo produkcijo bo vse manj domačega in tujega plačilno sposobnega povpraševanja, priče bomo hkratnemu višku in manjku delovne sile, za nove programe ne bo akumulacije. Le počasi se bo opuščalo delovno intenzivne, tehnološko zaostale, ekološko vse manj sprejemljive in energetsko potratne programe, konvertibilni izvoz ne bo želeno naraščal, tehnološko intenzivne nove enote t.k. drobnega gospodarstva se ne bo ustanavljalo. To vse bo šlo z roko v roki z družbeno inertnostjo, duhovna lenoba vodilnih pa bo počasi prešla v samozadovoljno konzervativnost. Črna prerokba! Da, a le zato, da bi se zavedli usodnosti trenutka. To je poziv zoper fatalizem, ki se nas, po vsem, kar se dogaja v Jugoslaviji, počasi loteva. Ne bom pozval k spreminjanju sveta (to smo prepogosto počeli), ampak k temu, da se končno začnemo prilagajati svetu, ki nas obdaja in katerega marginalni del smo. In Glas bodi eden izmed glasnikov zoper balkanizacijo, zoper fikretizaci-jo naše države. V gospodarstvu in družbi mora iskati elemente naprednega, se zavzemati za prevlado kvalitet, za afirmacijo znanja, profesionalnosti, poslovnosti, za dejavno socialistično pluralnost itd.
In ne nazadnje: Tudi Glas mora biti zavezan aktivnemu slovenstvu. To pa seveda ne pomeni slepo zazrtost v preteklost našega naroda, ne sovražnost do tujerodnega, to ni izključujoča samozadostnost, ne brambovstvo, ki potrebuje sovražnike, ampak je to tista človeška drža, ki slehernega od nas dela ponosnega, pokončnega in samozavestnega člana rodu, ki se je uspel obdržati na tem križpotju Evrope prav zato, ker je vso svojo zgodovino dajal okolju, kar je najboljšega
imel, in od njega sprejemaj. j je moral, zmogel in potreb0
Gre pa tudi za to, da Glas p o j ^ jih močeh seže prek republ 1 ^ , meja, v zamejstvo in zdom . • in tako prispeva k vseslove*1
povezanosti. j e
V tem prelomnem trenutk?^ nujno vsestransko pretehta 0
sedanji ekstenzivni gospoda^ razvoj. Hlastali smo (v ° a
a p a človeka je to) po napredku, w ^
"lit danes že lahko rečemo bil vedno skladen z n a r a V l | .a j8 in drugimi danostmi tega pod Triglavom. Mnogi i n a - u
a C j n i ski giganti, dovčerajšnji PaT^ konji, naši simboli n^P^fje zgubljajo tla pod nogami, k» s
še včeraj pomenilo razvoj, o 0\ pomeni ne-razvoj. Ugotavlja j 6
model dosedanjega razvoja s nepreklicno izčrpal! Toda n ^ ni mogoče začeti z oblastnim kretom. Rasti mora iz samo«jjj. znanj županov,
direktorjev, tičnih delavcev - skratka tistih, ki imajo po nujni °e^0y dela dolžnost pripravljati r a
t j v
ne odločitve. Te pa morajo D ^ skladu s svetovnimi trend1
r-naravno, civilizacijsko in k u fy no dediščino našega n a r 0
tega ne bo, bomo začeli izf?u ^ ti stik s svetom, obenem P a
9, začela slabeti narodova P 0 ^ . ^ tista njegova specifična ne v1' ^ moč, ki je dejanski v z v o d ^ predka. Gorenjska, kot re \ -je na robu tega. Prepolna J E
F0-spodarskih pogonov (bolje Y^ gramov), ki nimajo prihodn. rastejo stanovanjska geta P jj) žno nekvalificiranih priseU JO delavcev, narava počasi izg -pc svojo alpsko specifiko - jfl je, da se njeno gospod ar stj\,jr>' družba postopoma prestruK ^ . rata na temelju evropske j g nje in lastnega civi l izaci j . izročila, na avtohtoni delovfl> t-ter v skladu z naravnimi da t r
mi. To nas bo notranje urav" JJP žilo, naredilo odprte v S' o V . 0rt>° in Jugoslavijo, le tako p a ^ v mogli ostati iskani kamen mozaiku Evrope. Nič slovesnega ni v teh dah'. Skozi optiko svoje po* s\-deformiranosti sem - z r
k a l v
cer - za trenutek P ° k U J a D" osrčje Gorenjske. Upam. :V. za koga ta pogled celo zan ^ Pa res, da ne pozabim: ČeS k vašim zrelim letom!
EDO T0RKAR
Preveč besed Pred vstopom skozi vrata novinarske prihodnosti
V tistem trenutku, ko pristanemo na trditev, da je v slovenskem novinarstvu zabeležen ogromen korak v smeri večje svobode in demokracije, naredimo tudi medvedjo uslugo zgodovini slovenstva. Ta primerjava je namreč umestna samo v toliko, kolikor pristajamo na indoktrinirano pojmovanje slovelv ske zgodovine, ki naj bi se začela šele leta 1945, vse prej (razen seveda ne:
katerih junaških dejanj v štirih letih vojne) pa naj bi ne bilo omembe vredno.
Molk je zlato, govorimo.
Lahko je molčati ribi v vodi in orlu na nebu.
Toda vsi tisti, k i smo vsaj malo pogledali za črno zaveso preteklosti pred š t i r idese t im letom tega stoletja, smo lahko ugotovili, da slovenski tisk v zdajšnjih, torej osemdesetih letih dobiva bitke (če se izrazij o v v o j a š k e m izrazoslovju, k i nam je v zadnjem času tako pri srcu) na tistem ozemlju, k i je bi l nekoč že osvojen. Zaradi vsega do sedaj omenjenega ni zato prav nič presenetljivega, če smo morali slovenski novinarji še pred leti proslavljati š t i r ideset let slovenskega no
vinarstva", kot da bi pred tem n .aš narod živel brez časnikov In njihovih ustvarjalcev. K o Pa p r i m a j amo na primer naše časn ike iz tridesetih, dvajsetih, ali še pre jšnj ih let tega stoletja s t is t imi, k i so izhajali po drugi svetovni vojni, potem zlahka ugotovimo, da štiriletna vojna ni poruš i la samo domovine, t emveč tudi zgodovino. Dva osrednja slovenska časopisa iz predvojnega obdobja - k ler ika ln i "Slovenec" in liberalno "Jutro" sta namreč veliko točneje zadela bistvo boljševiške revolucije, kot novoustanovljeno" povojno
novinarstvo. V "Slovencu" in "Jutru", pa še marsikaterem drugem časopisu, lahko prebiramo verodostojne zapise o kolektivizaciji v Sovjetski zvezi, č i s tkah v vodstvu partije in med množicami , trpljenju ujetnikov na Solovjetskih otokih, Ko l imi in v Sib i r i j i itd. Zakaj torej praznik "Gorenj-skegaglasa" zaznamovati tudi s takim opozarjanjem na našo preteklost? Zato, da se bomo vsi sedanji in bodoči novinarji, publicisti, sodelavci... zavedali tega, da je sedanja demokraci ja sicer lep napredek, vendar samo v luči t istih let, kolikor j ih poznamo na podlagi priučenega poznavanja zgodovine. Novinarstvo v predvojni Jugoslaviji je n a m r e č že imelo urejene nekatere temeljne civilizacijske norme, katere s k u š a m o sedaj ponovno doseči s prizadevanjem za vzpostavitev civilne d ružbe . Niso še tako daleč leta, ko je na primer znani slovenski pravnik, publicist in predvsem zagreti borec za spoš tovanje zakonitosti, Matevž Kr iv i c , širil prostor demokracije v osrednjem slovenskem dnevniku, a bil hkrati s strani tedanjega u redn i š tva deležen popolne diskvalifika
cije, k i se je navsezadnje kazala celo v tem, da tedanje vodstvo v zakonitem roku ni objavilo č lanka , k i mu ga je naložil sklep sodišča. K o je kasneje, z veliko zamudo, to vendarle storilo, pa si je dovolilo ciničen pripis. Predvojne norme pa so bile jasne. K o je nekdo dobil tožbo proti časopisu, je u redn i š tvo brez najman j šega pomiš l jan ja sodbo objavilo na prvi strani časopisa, levo zgoraj, brez k a k r š n e gakoli komentarja ali pripisa. Teh norm se bo v prihodnjih letih demokracije še treba naučiti . Prav tako kot se bo tudi poli t ika morala sprijazniti z dejstvom, da si časopisje in novinarstvo, vsak dan bolj, utrjujeta svojo neodvisnost in vedno manj prostora ostaja za njene pritiske. To spoznanje je seveda za marsikoga, k i je bil navajen suverenega daja
nja in odvzemanja podatkov, boleče. Zato se ravno v tem obdobju nahajmo v prepletanju teženj starih odločevalcev, da ohranijo svoje pozicije in moč, s prizadevanji novinarjev po osamosvojitvi. Dogodki v širši jugoslovanski javnosti so na površ je potisnili obe skrajnosti. V Bosni in Hercegovini smo bil i priče padcu vsemogočnega klana Pozdercev (še pred kra tk im bi bilo kaj takega popolnoma nemogoče) , v Srbij i pa opazujemo neusmiljen pohod totalitarne politike, k i v svojem zagonu pred seboj gazi novinarje in njihove časopise ter reviie.
V Sloveniji gre razvoj, zaenkrat, dokaj mirno naprej. Nekdaj radikalni Mlad in i so se pridružil i vsi mladinski medij i , pa tudi mnoga glasila S Z D L od republ i ške do občinskih
navzdol. P r i slednjih se ena bolj, druga manj uspešno postavljajo na samostojno pot. Velja pa predvsem to, da bo časopis imel tol ikšen mane-verski prostor, kolikor si ga bo izboril sam. V tistem trenutku, ko mu ga ponudi politika, nam r e č ne moremo govoriti o samostojnosti, čeprav se razmere spremenijo na bolje.
V tem oziru se je torej treba vp ra ša t i tudi, k a k š n a je vloga "Gorenjskega glasa". Njegova pozicija je opredeljena z dveh strani. Na eni strani obveščanje in zadovoljevanje potreb dokaj nekr i t i čnega množičnega bralstva ( k njemu je bi l časopis usmerjen vsa ta leta), na drugi strani pa želja, da se ujame korak v pohodu novega slovenskega novinarstva, k i spet daje novo bralstvo, a hkrat i v svojem izzivu pred uredniš tvo postavlja vsak dan nove dileme. Hoja po tej poti je izredno zanimiva in privlačna, vendar ni t i s lučajno ne p r i n a š a mirnega spanja. M i sl im, da je Gorenjski glas v zadnjem času v nekaterih tak ih dilemah utrdil svojo hrbtenico in ravno zaradi tega lahko še strumne je zakorači v prihodnja desetletja.
Lahko je molčati kmetu. (Saj seje in žanje.)
Lahko je molčati jeklarju pri elektropeči. (Saj je trušč prevelik, da bi ga sploh kdo slišal.)
Lahko je molčati občinskemu delegatu. (Dovolj je, če dvigne roko pri glasovanju.)
Lahko je molčati nogometašu. (Če ugovarja sodniku, je izključen iz igre.)
Lahko je molčati kiparju. (Michelangelu in Rodinu ni bilo treba govoriti o njunih kipih, da bi j ih ljudje razumeli.)
Lahko je molčati glasbeniku. (Glasba pove več kot beseda.)
A kako naj molčimo mi, ki živimo od besed in za besede: politiki , pridigarji, časnikarji, gluma-či, rimači? M i , k i naj nam bi bila beseda orodje in orožje, postelja in streha, kruh in sol — pa nam je prepogosto le zlomljen meč, prekratka odeja, neslana juha in prevret čaj. Z bakrenimi novci nas podkupujejo, da ne bi molčali, in mi trumoma deremo
. v to štacuno: en zlat cekin molka za en bakren novec besed, dokler nam ne ostanejo samo še
besede, prazne in plehke besede ki brez zlate podlage molka nimajo več ne cene ne teže.
Pisati je treba tako, da je besedam tesno in mislim prostorno, je učil Puškin. Le kdo od nas se tega drži? Drevesa padajo, gozdovi se redčijo, papirnice delajo dan in noč — papirja pa še zmeraj zmanjkuje. Kako ga ne bi, ko pa pisatelje plačujemo od pole, pesnike od verza, novinarje od vrstice! In tako pisatelji v ljuti borbi za ljubi kruhek pišejo slabe romane namesto dobrih novel, pesniki zlagajo svoje verze čedalje bolj navpično, (pa j im to ne pomaga, da bi segli visoko do neba in globoko do srca), novinarji pa polnijo časopisne stolpce, še preden so si napolnili praznino v glavah.
V začetku je bila beseda. Z vsakim otrokom, ki prvič reče mama, avto ali kak, se* svet znova rodi.
In na koncu bo besda. Ko bo naš planet že dolgo prazen in pust, bodo na njem pristala bitja z drugih svetov, našla bodo cinkove plošče z našimi besedami, nesla j ih bodo s seboj, razvozlala jih bodo, plošče bodo oživele in morda bodo tudi njim pomagale živeti. Zato ni vseeno, kaj nanje stavimo. Samo besede iz mesa dosežejo meso. Samo besede iz krvi vznemirijo kr i . Samo besede iz luči razsvetljujejo temo. Vse drugo je toliko kot nič.
FRANC ZAGORIČNIK
Kako sem postal lažni novinar Qb štirideseti obletnici Gorenjskega glasa se spominjam svojega prvega novinarskega poskusa. Danes je to anekdota. Če bi o *em pisal takrat in bi bilo kje objavljeno (pa najbrž ne bi bilo), bi "H to pamflet, s posledicami, k i s o vsebovane že v sami anekdoti.
Ze od mladih nog sem si želel Postati novinar. To je bilo naj-V e Č v zvezi z delovanjem nekdanjega poklicnega Prešernovega gledališča, ki je bilo gotovo najbolj svetlo kulturno središče v v.sej povojni kranjski kulturi. Po "stem, kar se je o njegovih Predstavah pisalo v Glasu, se mi ^ zdelo, da bi znal tako tudi jaz. Vendar se nisem upal vmešati v
e ' ° takratnih recenzentov Predstav. Priložnost se mi je ponudila pozneje, v času Kocbekom a Strahu in poguma, 1951 ali
J°52, ob koncu ali na začetku zime. y Glasu je bil polkrepko na-lsnjen članek o nekem javnem ^ a n k u . Skorajda pomembna tvar, vendar zame dovolj ne-
j^Pr i č l j iva . In jaz kot komaj Pečeni komunist, prepričan, da
moram biti ves čas buden in se boriti za Resnico in Pravičnost, sem se takoj podal na »teren«. Mož, ki so ga v članku napadli, je bil dovolj razsoden, da me je napotil še na druga mesta, da bi se tako dokopal do različnih resnic in ne do ene same. Njegov napotek me je malo zmedel, ker sem si zadevo z Resnico zamišljal bolj preprosto. Kakor da bi bilo vse v redu, če bi bila Resnica vsaj prepričljiva, brez lepotnih napak, kot bi danes rekli. Nisem niti pomislil, da je lahko tudi Laž prepričljiva, ali pa da pri Resnici ne gre za nekakšno kozmetiko.
Čeprav razorožen, sem moža poslušal. Še posebno zato, ker se mi je zdel pošten, ker me je napotil tudi k svojim »nasprotnikom«. To je bil danes že pokojni Franc Šumi, ki je bil pred vojno z družino pregnan iz Trsta, ker so se šteli za zavedne Slovence. Med vojno pa so bili pregnani v Dachavsko taborišče ali nekaj takega.
Tako sejn se potem šel novinar
ja. Obiskoval sem različne ljudi, vstopal v pisarne in pri tem tudi užival. Opazil sem, da me vsi jemljejo zares in da se me včasih tudi bojijo. Tudi takšni so me dobronamerno sprejemali, vendar z rahlo grožnjo, da bodo protestirali, če bom kaj narobe napisal. Užil sem prepovedani sad. Še tega nisem vedel, da bi moral imeti kakšno potrdilo ali izkaznico, ali bi moral nastopiti s kakšno beležko v roki ali z magnetofonom. A v tej svoji ilegali sem se počutil tudi varnega. Jaz šele bom pisatelj, jaz šele bom novinar, ali pa bom že od tistega trenutka naprej. Odgovor na članek v Glasu sem tudi napisal in ga tudi oddal. Uredništvo je bilo v neki visoki hiši na Roženven-skem klancu: Če se ne motim, je bil takrat urednik Martel, mar-jan Telatko; prebral sem si njegova dva mučna in neverjetna dramoleta V borbi za kruh in Mrtva sreča. '
V intervjuju s sinom Egistom sem to zadevo samo omenil: »Tudi jaz sem se v tvojih letih šel novinarja, pa sem jih že nasled
nji dan dobil po glavi: Ne da bi bil moj članek sploh objavljen, mi je bil namenjen zapor...« (Slovenska ruleta, Naprej, 1987, št. 4). Mogoče ni bilo ravno takoj naslednjega dne, lahko da je bilo kak dan ali dva pozneje. K l i can sem bil na mestni komite. Ta je bil na Majstrovem trgu, nad današnjo Delikateso. Predsednik partije je bil tovariš Andrej Brovč, ta me je tudi »vzel v roke«. Če je bilo tako, da sem bil namesto objave članka vabljen na zaslišanje na partijski komite, sem si kar mislil, da se moram toplo obleci, da me ne bi zeblo, kdo ve, v katerem arestu. Tovariš Brovč je to mojo ugotovitev tudi potrdil. Namreč, da že vem, kje bi se lahko znašel, če bi bil jaz starejši. Mis l i l je, da gre za mojega očeta, bivšega partizana, s katerim se je očitno namenil opraviti drugače. Jaz sem bil v resnici skromen mladenič, slabokrven in boječ. Glavni očitek je bil namenjen moji samovoljni raziskavi. Polkrepko natisnjeni članek dejansko pomeni, da je to »njihov« članek, tako rekoč »uradno sta
lišče«. — V to ne bi smel dvomiti. Franc Šumi naj bi bil celo kapo v nemškem taborišču, se pravi, kot je bilo rečeno, izdajalec naših ljudi. Temu je sledilo zelo odločilno vprašanje tovariša Brovča: »Ali ti ne veruješ v partijo?« Odločilno zaradi tega, ker sem namah spoznal, da ne morem biti nič več vernik komunizma, da zame komunizem ni več vera, ampak samo nenehen boj. Moja Resnica je kar naprej trpela, a mi je bilo jasno tudi to, da jo slabo poznam. Rabil bi prijazno pomoč, pa sem bil kar naprej sam. Sekretar komiteja, Peter Tulipan, se je večkrat sprehodil po sobi, pa ni rekel nič. B i l sem v drugih rokah, a bi vseeno lahko kaj rekel. Takrat je bil »na tapeti« Edvard Kocbek s svojim Strahom in pogumom. Povsod so razpravljali o tej literaturi in jo po dolžnosti obsojali. Tako da je bila Kocbekova knjiga tudi neke vrste legitimacija, nekakšen referendum, na katerem se je izkazalo, na kateri strani je kdo. Tovariš Brovč je tudi mene povprašal, če sem knjigo prebral. Knjigo sem
zelo dobro sprejel. Spričo poznavanja svetovne književnosti in mojega celotnega obzorja se mi je Kocbekovo obravnavanje nekaterih vojnih dogodkov zelo prileglo. Name je delovalo osvobodilno. Pričakoval sem, da se bo takšna literatura nujno nada ljevala. Kocbek je prinesel sprostitev, pa naj so se odnosi do tega v politiki in javnosti še tako zakomplicirali. Ker sem bil že pripravljen na zapor, bi šel po tej poti, čeprav ne samo zaradi neobjavljenega članka. Tovariš Brovč je takoj odnehal, kar me je presenetilo. Jasno mi je bilo, da knjige pravzaprav ne pozna, tako kot v današnjem času mnogi »kritiki« Nove revije 57 sploh niso brali in mogoče niti videli. Brovč je nahitro zaključil z repliko o svoji strožji nameri in o moji oprostilni mladosti. Ostal je praznik rok, jaz pa sem odšel z zavestjo o svoji uspešni, čeprav nebogljeni premišljenosti. Novinar sem postal pozneje, bolj natančno publicist. Na tem področju sem bolj ali manj še zme-
' raj samozvanec. Še zmeraj na začetku, bi kdo dejal hudobno.
(mimmmmGiAs 12. S T R A N 40 LET GORENJSKEGA GLASA 1987 SREDA, 2. DECEMBRA 1987
RADO JAN
Ogledalo ali zgolj odsvit tistega, kar je moralo biti zapisano Mala ljubka deželica med Alpa mi in Dinarskim svetom s svoj im glasilom Glas, ali, če hočete. Gorenjski glas slavi štiridesetletni«) svojega regionalnega glasila — ogledala zadnjih štiridesetih let! A l i zares pravega ogledala ali zgolj odsvita tistega, kar je moralo biti zapisano? Ogledalo je lahko prispodoba tudi za zgolj pasivno odslikavanje tega, kar je in kakor je. časopis pa mora biti tudi gospodarska, politična in kulturna, skratka, moralna vest družbe. Seve, če dodamo še ta kriterij, se zahteve zelo povečajo. In prav tak mora biti pravi časopis. Ne sme zgolj zapisovati tega, kar se dogaja in kakor se, spraševati se mora venomer tudi po tem, ali je v tem, tistem, kar se v družbenem tkivu dogaja tudi kal jutrišnjega in prihodnjega, kar nas vodi naprej ali se nemara v današnjem dnevu dogajajo (na vseh področjih) tudi stvari, k i nas bodo jutri vlekle nazaj. Dokler smo namreč bili kot družba zazrti v kvantitativni razvoj in smo naš napredek merili s številom zaposlenih delavcev (teh je bilo vsako leto več — in s tem tudi problemov) in dokler smo merili napredek v tonah in kubičnih metrih, se je zdelo, da se vse dogaja skladno z našimi željami, hotenji in načrti. Čim več dimnikov je zasmrajalo okolje, tem bolj smo bili ponosni na našo industrijo. In bili so časi, ko se je pred četrt stoletja govorilo in pisalo o tem, da je Gorenjska (obsežena v kranjskem okraju) najbolj razvito področje v Jugoslaviji .
Danes — četrt stoletja pozneje — se je ta naša Gorenjska znašla na kakem dvajsetem mestu, kar pomeni, da že dolgo nazaduje, čeprav navidezno, zlasti količinsko še vedno napreduje vse v osemdeseta leta. Toda le po kazalcih kvantitativnega razvoja, medtem ko so kakovostni vidiki močno zanemarjeni. T i kakovostni vidiki so najbolj očitno zapostavljeni na kadrovskem področju, saj ima Gorenjska manj kadrov z visokošolsko izobrazbo kot Slovenija v poprečju in tudi prihodnost v tem smislu ni nič kaj rožnato začrtana. Starši (in miselnost, da je važno le to, da o*Tok čimprej pride k kruhu) zelo kratkovidno določajo usodo svojih otrok s tem, ko jih ne rao-t vi rajo za večje študijske napor i pri doseganju višjih stopenj zahtevnosti znanja, k i bi v osnovi zagotovilo in omogočilo preobrazbo gorenjskega gospodarstva v kakovostno smer v odpra-vljenje tiste industrije, k i potrebuje veliko mišic, malo znanja, zaostalo tehnologijo in s tem tudi nizke stopnje dohodka. Glas je o vsem tem pisal in še več bi moral pisati. Toda vse se tako zdi, da regionalno glasilo ne more imeti tako analitične vloge kot osrednja glasila in tudi vprašanje je, v kolikšni meri bi
bile strukture, ki list financirajo, zadovoljne, če bi preveč kritično obravnavali dosežke (tudi nesporne) na gospodarskem, zlasti industrijskem polju. List je, glede na to, da ima svojo posebno strukturo bralcev, dokaj močno obrnjen h kmetu in k zemlji, kar je prav in zdi se mi, da je bilo poročanje o kmetijski problematiki učinkovitejše kot na industrijskem področju. Zelo pestro Glas predstavlja gorenjske kraje, mesta, vasi in zaselke in prav te strani mu dajejo največjo privlačnost. Te strani ods-vitajo zavzetost krajanov pri reševanju vseh vprašanj , k i j ih žu-lijo: preskrba z vodo, zagotovitev električne energije, urejanja cest in poti, kanalizacijske mreže, gradnja gasilskih, kulturnih in zdravstvenih domov, šol vseh vrst in domov za ostarele. Če bi ljudje lahko razvijali tolikšno pobudo in zavzetost tudi v gospodarskih vprašanjih, kot se to kaže pri urejanju komunalnih vprašanj , bi naša industrija danes ne bila tako zaostala, kot je. Veliko premalo se piše o drobnem gospodarstvu in njegovem pomenu za socializacijo (stroškov) industrije.
Seve pa so svetli primeri. I BI, na primer, k i ste ga začeli zelo kasno popularizirati. Tudi na Gorenjskem neradi priznamo, da je kdo boljši. In vendar je Omanov IBI zares svetal vzgled, kaj lahko dosežeš, če se ves posvetiš enemu samemu cilju: ustvariti moderno sodobno tekstilno tovarno, v vsakem pogledu. In tu so še Elan iz Begunj, Alpina Žiri pa številne manjše pa tudi večje delovne organizacije, o katerih pozitivnih dosežkih bi kazalo še več povedati na način, da bi se tudi drugi lahko učili in zgledovali pri dobrih gospodarjih, dobrih samoupravljalcih. Poglavje zase je kultura. Kulturna rubrika je zadnje desetletje precej bogatejša kot nekoč, kar priča po eni strani o razvejanosti kulturnega življenja v naši deželici, o porastu kulturnih ustanov in umetniških organizmov vseh vrst, od ljubiteljskih do poklicnih oziroma polpokli-cnih. Ne da bi komu solil pamet, marveč iz globokega poznanja naj zapišem, da je prav kulturna stopnja (udružbljenosti in učlo-večenosti človeka) tisti limit, ki določa vse drugo naše nehanje in dejanje. Zavrite kulturno rast, zavrite zorenje ljudi kot ljudi, zaman bodo vsa prizadevanja na drugih področjih, zato posvečajte kulturnemu življenju tako kot kri t iki in kot spodbujevalci ter popularizatorji kar največjo pozornost. Toda če se komu danes slabo piše, se kulturi zagotovo. Zato moramo storiti vse tudi s samopomočjo, da ne bomo kulturno nazadovali. Sedanja naša proizvodno delovna kultura na svoj način govori o nas in doseženi kulturni stopnji razvoja.
LEOPOLDINA BOGATAJ
Korak k sožitju različnosti
Odločilni pomen vidim v pospeševanju, spodbujanju in priznavanju inovatorske, racionali-zatorske, izumiteljske in spioh stvariteljske dejavnosti. Osvobajati ustvarjalnost ljudi na vsakem koraku in omogočati prodor naprednejših in boljših rešitev vsepovsod. Tem vprašanjem bi zlasti kazalo odpreti prostor na Odprtih straneh vašega lista, če morda ne bi bila najboljša rešitev, da bi bile vse strani zmeraj odprte tudi bralcem, da lahko izrazijo, povedo in predlagajo svoja mnenja, predloge, stališča in kritične pripombe ali zapise o vsem, kar nas v tem našem osebnem, skupnem, gospodarsko političnem in kulturnem življenju vznemirja, togoti ali razveseljuje in navdaja z upanjem in (ne)zaupanjemv prihodnost.
Na Odprtih straneh naj bi se po eni strani pojavljale povratne informacije in pogledi bralcev iz vseh struktur družbenega tkiva in življenja, zlasti pa tistih, k i bi lahko (najrazličnejši strokovnjaki , družbeni delavci) dali listu ob določenih pomembnih družbenih vprašanjih posebno osebno noto. Strani naj bi se tematsko odpirale za tista vprašanja, k i so najbolj aktualna in potrebujejo globljih razjasnitev. Predstavljale bi obogatitev lista na eni ter osvežitev, hkrati pa razbremenitev sodelavcev, ki morajo pisati o vsem, kar se dogaja, čeprav ne morejo določenih vprašanj obravnavati (kar je razumljivo) dovolj kvalificirano in poglobljeno oziroma suvereno. Zapisal bi lahko še to in ono, kar me včasih razjezi, zlasti če navajate male investicijske zneske v starih milijardah, ne da bi to povedali. Seve pa sem s tem tako dolgo odlašal, da so se nove milijarde medtem skoroda spremenile v stare. Hočem reči, uporabljajte zmeraj isto merilo. Tudi mi ni všeč, ko se včasih spakujete v narečnem govoru z vokalno redukcijo (s pojedenimi samoglasniki) in s tem še pospešujete govor, ki nam je bolj v škodo kot korist, če nam je res toliko do slovenščine, kot trdimo. Jezikovno je Glas sicer dokaj napredoval, kar pa nas ne sme zavajati v samozadovoljstvo, da ne bi pisali še bolj v neposredni pristni slovenski govorici, kot pišemo, saj s tem venomer znova kultiviramo tudi jezikovno raven bralcev.
Ob koncu naj vam ob šlirideset-letnici čestitam in zaželim še obilo desetletij plodn c;a c ^ za dobro vsega našega liud Iva in_ te naše ljubke deželic , Ki bi bila lahko najlepša med vsemi, pa smo jo v svojem industrijskem napuhu, ubožico, dokaj pohabili. Veliko dela in truda bo potrebnega, da jo v nadali jih preobrazbah ozdravimo.
Največji napredek, ki smo ga naredili v zadnjem času je prav gotovo večje odpiranje časopisa različnim mnenjem, pobudam in razmišljanjem. Zavedamo se, da zaposleni pri Gorenjskem glasu nismo požrli vse pameti in, da nismo le poklicni novinarji tisti, k i lahko ljudem povemo nekaj novega in zanimivega. Zato smo veseli vseh, ki so in še želijo obogatiti vsebino časopisa s svojimi mislimi in pogledi na dogajanja, našim bralcem povedati kaj novega, problem osvetliti z druge strani, povedati svojo kritiko. Nikakor ne mislimo, da smo dosegli vse, kar se doseči da. Nasprotno. Naredili smo komaj prve korake in včasih smo še negotovi in nas zanese vstran. Odprtost časopisa namreč zahteva predvsem posluh za kulturen dialog, demokracija ni le pravica temveč in predvsem velika odgovornost. Kaj hočem povedati? Korak od agitpropovskega novinarstva, ko je bila novinarjem točno določena vloga, ko se je natančno vedelo kaj se sme in kaj ne, ko smo bili novinarji najbolj odgovorni forumom oziroma je bilo veliko bolj pomembno kaj misli sekretar občinske konference Z K S kot pa naši naročniki in bralci, k demokratičnemu, pluralističnemu časnikarstvu, je bil namreč zelo hiter. Desetletja je bilo znano, kaj je za časopis primerno in kaj ne, kaj smejo ljudje zvedeti in kaj bi j ih lahko vznemirilo. Naj se
sliši še tako neverjetno, takšno novinarstvo je bilo udobno in predvsem varno. Sedaj si moramo časnikarji te meje postavljati sami. (Včasih naši delodajalci — beri, ugledni možje s funkcijami — še želijo učiti kaj ni dobro za ljudi. Toda kje so meje? V času zaplotarstva smo pozabili nanje, ni bilo problemov z novinarsko etiko, služili smo monolitni resnici in zato nismo ustvarili meril za različnost mnenj, za spoštovanje posameznika, za kulturni dialog in demokratično izmenjavo mnenj. V želji za večjo odprtost časopisa, za različnost mnenj in bogatitev dialoga med ljudmi, se je v začetku leta 1987 rodila naša mala priloga Odprte strani. M i tja Ribičič je v njej govoril o av-nojskih izročilih, E m i l Milan Pintar o perspektivah sodobne Jugoslavije. Igor Torkar je pisal o hinavščini, Matjaž Kmecl naš je pokaral, kaj se mali, lokalni Gorenjski glas loteva vprašanja slovenščine v jugoslovanskem parlamentu. (Pol leta kasneje Martin Mlinar v Beogradu govori slovensko. Nič nimamo pri tem, o problemu pa smo pisali). Zelo smo bili kregani, ko smo Odprte strani odprli mladim in njihovi kri t iki razmer in pohvaljeni, ko smo pisali o čebinskem izročilu. Očitali so nam pisma o slovenskem jeziku prof. Janeza Svoljška in marsikdo se ni strinjal s Francijem Zagoričnikom. Z ostro besedo proti mačehovski politiki do kulture se je večkrat
oglasil Vladimir Kavčič, z bogastvom misli in lepe besede sta jo bogatila Viktor Zakelj in Milan Meden. Sveto Kobal je povedal marsikatero grenko na račun jugoslovanskih financ, preudarni Rado Jan je prispeval svojo premišljeno besedo. Prilogo smo odprli alternativni kulturi in z Odprtimi stranmi so prelepili stene republiške konference Z S M S . Veliko avtorjev sem izpustila, naj mi oproste, ni bilo namenoma, veliko se j ih je nabralo. Tudi mojih dragih kolegov in kolegic iz domače hiše, teh večno jeznih mladenk in mladeničev, včasih veselih, drugič nejevoljnih in težkih za celo tono vsak, brez katerih pa ne bi bilo nič. Ne tega časopisa in ne priloge, čeprav so včasih »problem številka ena« (ko komu stopijo na prste) in drugič spet opevanja vredni (propagandisti) novinarji. Predvsem pa so mladi, bistri ljudje, s svojimi stališči in prepričanji in katerim ni vseeno pod kakšen izdelek se bodo podpisali. Kaj torej želim povedati? Komu mar ta zmeda misli in imen? Misl im, da smo se skupaj za droben korak približali tistemu, čemur pravimo sožitje različnosti. Za vsakim teh imen (in vseh tistih, k i j ih nisem mogla zapisati v skopo odmerjeni prostor) je velikanski prostor različnih besed in misli, ki iščejo sporazumevanje dobromislečih, različnih in svobodnih.
KAJ MANJKA GLASU, DA BI BIL PRAVI ČASOPIS?
Z vzpostavljanjem političnega dialoga se zadnje čase v Sloveniji širi tudi polje demokratizacije. Premik, k i so ga začeli mladinski mediji, počasi osvajajo tudi »režimski« časopisi, kar v končni fazi vodi k objektivnejšemu novinarstvu. Teh sprememb se mora zavedati tudi tak lokalni časopis, kot je Gorenjski glas, saj le na ta način lahko konkurira ostalim.
Večkrat se poudarja, da je Glas namenjen' preprostemu kmečkemu ali delavskemu človeku in skladno s tem se kroji uredniška politika. Ob tem pa
se pozablja, da javni mediji Ustvarjajo javnost in krojijo interese ljudi, da potemtakem morajo tudi »vzgajati« svoje bralce in j im ponuditi kaj več od zgolj novice. Predvsem je treba preseči zgolj politične pamflete, kjer je vedno edina pomembna izjava političnih forumov.
Graditi je potrebno komentarje, kjer naj končno pride na dan mnenje določenega novinarja, naj si ta novinar na ta način tudi ustvarja svoje ime v javnosti.
Lahko bi rekla, da manjka večje angažiranosti in udarno
sti, k i jo lahko zasledimo le občasno v prilogi Odprte strani. Dandanes so ljudje naveličani praznih obljub, ki j ih pr inaša vsakodnevna politika, Časopisi pa j ih nekritično povzemajo.
Sicer pa je težko ocenjevati delo starejših in izkušenj polnih kolegov, še prav posebej ob dejstvu, da slavijo tako častitljiv praznik, kot je 40-letni-ca. Mladinska zagnanost naj vam bo v spodbudo!
G O R E N J S K I G L A S BODI ČIM B O I J G L A S E N V T E J DRUŽBI!
Petra Škofic
JANEZ SVOLJŠAK:
Novinarji ali časnikarji Nadvse spoštovana, draga tova-rišica urednica. Po Savi in po triglavski Bis t r i ci je steklo že kar precej vode, kur sem dobil Vaše povabilo, ne j s svojim prispevkom »obogatim« jubilejno številko Go-r< njskega glasa ob njegovi šti-*\iesetletnici. Mamlj ivo vabile. Ob njem se je moj, zmerom bolj boleče delujoči, perpetum n.obile skorajda razneži l . * F o pravici V a m povem, kot je rt kel Levstikov Mar t in K r p a n dunajskemu cesarju, da sem v&eh jubilejev in obletnic ne le de grJa, ampak čez glavo sit. N i dolgo tega, kar sem v Delu prebral pametno misel nekega bolj majhnega, nič kaj prida 'A anega partijskega funkcionarja: »Bomo v n e s k o n č n e časi ' postavljali spominske plošče povsod, kjer se je od strahu podelal, pa potem pri t isni l na petelina?« Cisto zares: Imenujte mi deželo, v kateri bi dan za dnevom s takim rom-oon pomom in r azkoš j em
praznovali in obhajali krajevne, obč inske , pokrajinske, republ i ške in d r žavne praznike? V kateri deželi na svetu sklicujejo vsak dan toliko sej, sestankov, posvetovanj, simpozijev, kongresov kot pr i nas?
Povejte mi : Kje na svetu imajo še toliko predsedstev kot v naš i ljubi inflacijski domovini? Pa kaj bi s samimi predsedstvi! Kje pa so potem sveti republik in pokrajin, vsemogočni, ves denar vase sesajoči sisi, skupšč ine — ljubi Jezus, kdo bi naš t eva l vse, k i nas iz dneva v dan odirajo iz kože! Ob takemle premiš l jevanju človeku k r i lahko tudi malo zavre. Veste, kdaj sem zadnjič zaploskal? In komu? Janezu Stanoniku, ko je na (več ali manj bedasti) ljubljanski televizi jski okrogli mizi s svojim sopranom nadrl zveznega sekretarja za finance Rikanovi-ća v Beogradu: »S k a k š n o pravico pa mi, star
ci , k i smo tole našo ljubo domovino do amena in čez v rh zadolžili, smemo zdaj te < oje dolgove prelagati na naše vnuke?«
P rep r i čan sem, da tedaj nisem bil edini Slovenec, k i je v t iš ini svojega doma zaploskal Janezu Stanoniku. Koga sem pooblastil, da me je zadolžil za take nore milijarde ne le v mojem imenu in imenu moje žene, t emveč tudi v imenu mojih otrok in mojih vnučkov? Kdo, prekleto, si sme v mojem imenu pr i laščat i pravico za organizacijo olimpiad, univerziad, padalskih in jadralskih svetovnih prvenstev? Bomo moral i zdaj v hiši stiskati vsak inflacijski dinar samo zaradi F i -kreta Abdića? A l i zaradi vseh tistih sto tisoč in nekaj Pož-dercev (to sem prevzel od M a teja Bora), k i nemo stiskajo svoje trebuhe? Moj i pokojninski prosvetarski dinarji pa odtekajo po Savi v sklad za nerazvite.
Malo sem "zašel s poti, kar ste mi jo pokazali v Vašem pismu. Malo sem zašel s poti, kakor ste mi jo pokazali v V a š e m pismu. Sp rašu j e t e , — kaj mis l im o sodobnem novinarstvu, — kaj menim o vlogi t iska in — kako ljudje danes berejo Gorenjski glas.
Naj se lot im najprej novinarstva.
Davi , v če t r tek , 19. novembra leta Gospodovega 1987, že od pol šes t ih polnijo moja u š e s a poročila o s rečan ju n o v i n a r j e v v Novi Goric i , o pomembnosti n o v i n a r s t v a . A l i mi dovolite, da Vas smem spomniti na dr. Antona Breznika? Pred davnimi desetletji se je ne le učeno , ampak tudi duhovito razpisal o jeziku naših č a s n i k a r j e v — n e n o v i n a r j e v . Samo še deset let nam manjka, pa bomo Slovenci praznovali dvestoletnico od izida prvega sloven
skega ča sn ika (Vodnikovih Lublanskih Noviz). Dvesto let že na Slovenskem beremo č a s n i k e i n č a s o p i s e . Zdaj bi pa radi vedeli, kaj misl im o sodobnem slovenskem novinarstvu? Težko je reči, kakšn i časi se mu pišejo, temu slovenskemu novinarstvu. M L A D I N O je poplavil David Tasić . V D E L U so se razbohot i l i Drag iša Bošković, Jelena Gaćeša , Mi lenko Šakotič , Vojko Radulovič, Vojko Šoštar ič . Manjka le še Kosovska devoj-ka. N i kaj reči:
Stolpce v slovenskih časn ik ih polnijo zmerom bolj novinarji in novinarke. Dobrih slovenskih časn ika r j ev zmanjkuje. Kol iko pa j i h je med njimi, k i bi bil i kos Bogdanu Pogačniku?
K o listam po časnik ih , zmeraj najprej pogledam, kdo je napisal č lanek . Saj je danes težko kaj pametnega povedati. Še teže kaj bistrega napisati.
Ljudstvo kaže osle vsem, k i vsak dan govore in pišejo. Sit i smo večnega flancanja. Mlač-ve prazne slame, k i nam jo že desetletja tlačijo v usta.
Vseeno pa dobre (beri: poš tene in pogumne) časn ika r j e (predvsem pa urednice in urednike) ne visoko cenim, ampak tudi v resnici spoš tu jem. Zapisal 1 »m here t ično misel: Gorje narodu brez dobrega, poš tenega , pogumnega, bojevitega tiska! T a k š n e g a , k i se ne us t r a š i n ičesar in nikogar. Vse kaže , da se t a k š n e m u tisku in t a k š n i m časn ika r j em previdno bl ižamo. Tudi vsi , k i delate pri Gorenjskem glasu. Da bi svoje nadvse pomembno poslanstvo še bolj pogumno nadaljevalj, V a m , spoš tovana tovar iš ica urednica iz vsega srca želi
Janez Svoljšak
Mojstrana, če t r tek , dne 19. novembra 1987
Leto XXXII. Številka 89
Ustanovitel j i : obč inske konference S Z D L Jesenice, Kran j . Radovlj ica, Škof}* L o k a in T r t i « - Izdaja Časop i sno podjetje Glas Kran j - G l a v n i urednik Igor Slavec - Odgovorni urednik Andrej Zs l s r
Kranj, torek, 13. 11. 1979
Cena: 5 din List izhaja od oktobra 1»47 kot tednik, od januarja 1SM kot poltednik, od januarja 1 M * t r ikra t tedensko, od j a n u a r ) « 1M4 kot poltednik ob sredah i n sobotah, od jul i ja 1»74 pa ob tork ih i n petkih.
G L A S I L O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N E G A L J U D S T V A Z A G O R E N J S K O
* g o r S l a v e c :
40 let delovne dobe — pa vedno bolj mladosten!
Igor Slavec
urednik Glasa od L septembru l975 do 31. decembra 1994
To resnico prav lahko zapi-S enio, da se je Gorenjski glas Prav v zadnjem č a s u prijetno •Pomladil«. Uniformo iz pre jš-nJih let je zamenjala sp lošna Pestrost oblike i n vsebine časopisa i n prispevkov. Večina s t ran i je skrbno urejena. Naj-V e č j i vsebinski i n »ideološki« n a P r e d e k pa je Gorenjski glas n a p r a v i l prav v tem letu, ko je u yedel po lemične Odprte stra-n i - Z Odort imi s tranmi se tudi n a Gorenjskem začenja javno sporočanje lasnih mnenj bral-C e v » javna polemika med zave t i m i i n Razmišljaj očimi ljudmi dobre volje, med l judmi ramenih p r ep r i čan j , naziranj in 2 l yl jensk ih opredelitev. Začenja se polemika o razl ičnih gledanjih na probleme in na pjihovo reševan je . Vel iko tehtnih mis l i smo že prebrali v ~ h »straneh« in tudi izzival-n i n . s kater imi smo se lahko strinjali, a l i pa tudi ne. Toda, Priznati moram, da so me objavljene misl i vedno močno 2 a Pos l i l e , in ne samo mene; to P a je b i l resnični namen in ves smisel Odprtih strani: zbuditi 2 animanje bralcev za odkrival e in predvsem reševan je Problemov in problematike življenja in dela n a š i h (gorenjskih) l judi. Nekaj tega smo l a h k o že brali , marsikaj pa bo kora lo še slediti, saj je problematike na pretek.
V času mojega urednikova-n J a ( od 1. 1975 do 1. 1985), prič a m , take ideje nismo imeli l n čeprav bi se pojavila, b i bi la
t ežko uresnič l j iva . Ukvar ja l i smo se s popolnoma drugo problematiko: kako svoj položaj gorenjskega časop i sa med Gorenjci urediti , i n kako postaviti temelje za hitro napredovanje v prihodnosti. V letu 1975 je kolektiv š te l 18 delavcev in od tega le 6 pišočih novinarjev i n fotoreporter. Tudi denarja je močno primanjkovalo, komaj dovolj za preživetje, kaj šele, da bi se lahko kakorkol i kadrovsko ojačali . Z zavistjo smo gledali druge pokrajinske časop i sne kolektive, k i so v tistem času dobivali p rece jšn je dotaci je-pomoči svojih ustanoviteljev, saj so j i m pokr i l i tudi do 40 %stro-škov, med tem, ko je Glas dob i l v na jbol j šem pr imeru komaj 11 %.Tak odnos'ustanoviteljic (petih gorenjskih občinsk ih konferenc S Z D L ) nas je pr i s i l i l , da smo opustil i nerealne iluzije i n stopili na trda tla realnosti vsak dan bolj zahtevnega življenja: oprl i smo se na lastne sile (dejansko in ne formalno!), na lastno pamet i n lastne sposobnosti. Takrat pa smo začeli počasi , a nezad ržno napredovati. Zaživela je samouprava, nagrajevanje po opravljenem delu smo uvedli v delu novinarjev i n komerciali ; povečali smo število naročni kov, kadrovsko smo se močno okrepil i , postali smo poslovno in f inančno t r d n e j š a delovna organizacija. K a r najbolj smo se skuša l i t r žno organizirati i n zdravo gospodariti z zaupanim i nam sredstvi. Razšir i l i smo se tudi prostorsko, saj smo na cesti J L A kupi l i poslovne prostore, kamor smo preselili vse razen novinarjev in tehnike. Razpisal i smo š t ipendi je za študij novinarjev in fotografije; t i kadr i so sedaj tu in že uspešno delajo. V kratkem času smo se organiziral i in usposobili toliko, da n ihče od nas ni b i l več nezamenljiv. Nobena odgovornost ali odhod še tako pomembnega delavca n i kolekt iva v nobenem primeru mogel spraviti v k a k r š n e koli kadrovske in tudi s iceršn je težave!
V času mojega urednikova-nja smo prenehali z izdajanjem kulturne priloge Glasa s Snovanji. Snovanja v vsem
dolgoletnem obdobju, ko so izhajala 6 krat v nakladi 22000 izvodov, nikol i niso bi la delež n a kake posebne skrbi občinsk ih kul turnih skupnosti, posebno pa ne izdatne f inančne pomoči , čeprav so v vsem času opravila veliko kulturno poslanstvo na Gorenjskem. K o lektiv Gorenjskega Glasa sam ni mogel nositi vseh s t roškov izdajanja, pomoči pa ni bilo, zato so Snovanja prenehala izhajati. Od takrat gorenjski ku l tu rn ik i nimajo nadomestne publikacije. P r e p r i č a n sem i n trdim, da so se kadrovske in materialne »revščine«rešili izkl jučno zaradi zavestnega hotenja in velike pripravljenosti celotnega kolektiva Glasa, da po najbol jš ih močeh napravi vse, da se postavi na lastne noge, i n da ustvari novo podobo Gorenjskega glasa. Za uspeš n o u re sn ičevan je zastavljenih nalog, je n a š kolektiv od 35-letnici obstoja (1982) prejel visoko d ržavno odlikovanje: Red zaslug za narod s srebrno zvezdo.
Mnogo tega, kar ^ r i o načrtovali pred leti je kolekt ivu uspelo doseči po mojem odhodu. M e d drugim se je Glas preimenoval spet v Gorenjski glas, kar je bi la pravzaprav n a š a dolgoletna pobuda, vendar ne ostvarjena v mojem mandatu. Kadrovsko o jačana redakcija danes ustvarja zdravo konkurenco med novinarji in s tem kva l i t e tne j še prispevke. Z mladostjo je v kolektiv pr iš la tudi smelost (ne samo vihravost), pr iš la je neobremenjenost od preteklosti in sedanjosti, i n ne nazadnje tudi široka razgledanost ter s tem povezana kr i t ičnost . To pa je Glasov največji kap i ta l za prihodnost, garancija za uspešno nadaljnje delo, da bo Gorenjski glas še bolj razgiban, pester, zanimiv, bran in še bolj upoš tevan .
V to smer je naravnana tudi moja čes t i tka ob 40-letnici Gorenjskega glasa, z zahvalo vsem, k i so mi omogočili , da sem nekaj let bi l član tega kolektiva, s katerim sem delal, za katerega sem delal in od katerega sem se mnogo česa tudi nauči l .
D A R I N K A S E D E J :
G R A D I T E H I T R O ,
G R A D I T E S O D O B N O
G R A D I T E P O C E N I -
G R A D I T E Z N A M I
""** najsodobnejšo strešno kritino iz pravih kanadskih bitumenskih skodei TEGOLA CANADESE Izolacijske materiale — lendapor, novoterm, perlit, stiropor, tervol keramične ploščice najboljših jugoslovanskih proizvajalcev
~- sanitarno keramiko -~ opaž in furnirane stenske in stropne obloge *** ladijski pod <a* parketi In talne obloge ~~ stavbno pohištvo ""- gradbeni material ~~~ reprodukcijski material za lesno obrt
'formacije po telefonu: 26 076 ali 23-949
Trgovina z gradbenim materialom — Kranj
V S E ZA G R A D N J O OD TEMELJEV DO STREHE boste vedno dobili v LESNINI, trgovini z gradbenim materialom na Primskovem v Kranju, in sicer: vsak dan od 7. do 19. ure, ob sobotah pa od 7. do 13. ure
Bodimo za hec in zabavo Le kdo bi si mis l i l , da bodo prišli časi, ko tudi nam, lokalnim novinarjem, ne bo treba več trobiti v v sak r šn i , trenutno dežurn i , pol i t ično—aktivis t ični rog in ubogljivo k imat i občinsk im in medobč in sk im strukturam vseh vrst. Zdaj se resnica vsaj s ramežl j ivo sluti, če n i že prodorna in udarna, četudi še vedno tvegamo, da j i h iz teh majhnih in zamerl j ivih gorenjskih občin i n njihovih polit ičnih strukturic, dobimo po glavi. A saj se ve: man j š i si , bolj se bojiš in bogaboječe ozir a š navzgor.
Novinarj i se zavedamo, da nenadno svobodnejša novinarska kr i t i čna beseda in odmevi nanjo, ponujajo pasti. Saj n i take škode , če se p reko rač i meja pr i sp lošn ih stvareh, veliko bolj boleče je, da se nekateri izzvani na kr i t iko someščanov, delavcev i n sokrajanov odzivajo nadvse p ros t a ško , ne poznajo kulture dialoga i n mi mogrede jemljejo sogovorniku dobro ime. Kaj vse morajo brati naš i uredniki v — razumljivo neobjavljenih — žal j iv ih odmevih na odkrite in p o š t e n e č lanke!
Družben i trenutek smo pač zagrabil i z obema rokama: naš i samoupravljavci, k i sicer odločajo vedno manj, če sploh še kaj, imajo na pretek branja o žgočih temah. M i s l i m pa, da so včas ih že do grla siti spoliti-
zirane stvarnosti i n s i želijo tudi zan imiv ih dogodkov, krajevnih in l judskih posebnosti, zapisov o osebnih i n življenjsk ih st iskah i n tragedijah soljudi ter — razvedrilnega branja. V veliko veselje m i je, da se pr i Glasu v zadnjem letu ukvarjam z razvedr i ln imi stranmi, k i pa ne bodo n iko l i tako dobre, da ne bi mogle bi t i še bol jše. Se sodelavce, k i se mrko i n turobno sklanjajo nad svojimi komentarji i n so straš a n s k o resni, posije sonček , ko sooblikujemo k a k š n e g a navihanega J e ž k a , k i pa žal ugleda bel i dan bolj pon ižen , saj
prizn mo, da kljub vsemu čisto do konca še vedno ne gremo. K o bomo šli z J e ž k o m i n drugimi humornimi zvrstmi do kraja, v a m bodo te strani v večje zadovoljstvo. P r i Glasu sem šes tna j s t let — dovolj dolgo, da vem. da jubilant ubira pravo pot! Samohvala? Kje pa! Glas je najboljši tedaj, ko se v njem pojavi na jveč p išočih l judi, mnenj bralcev, ko zvonijo telefoni. Žel im si, da bi v i , bralci , vedno bolj sooblikovali tudi razvedri lne strani i n da b i v teh m r a č n j a š k i h i n pogubnih časih vsi skupaj imeli vsaj malo heca in zabave...
Zaključni račun mora razumeti vsak delavec
Vsa leta ugotavljamo, da je sprejem letnega obračuna v mnogih podjetjih samo gola formalnost, č e š da se delavci ne zanimajo zanj. S p r a š u j e m o se po vzrokih t a k š n e nezainteresiranosti delavcev in se hkrati čud imo. Dejstvo je, da delavcev nikdar ne bomo zainteresirali za poln seznam kontov in števi lk, ker t a k š n e g a ne razumejo.'Gre torej za preprosto razlago, so dejali, na okrajnem sindikalnem svetu.
GLAS. 1979
U g o d e n n a k u p f u r n i r a n i h v r a t , k r i l i n p o d b o j e v r
TRADICIJA & KAKOVOST
Deicvna aganizaqa
S L O V E N I J A L E S T R G O V I N A L J U B L J A N A
g®IMiSScJj©IEHGLAS 14. S T R A N .
Leto XXXII. Številka 89
Ustanovitelji : obč inske konference SZDL Jesenice. Kranj , Radovljica, Skofj« Loka in Tr t ic - izdaja Časop isno podjetje Glas Kranj — Glavn i urednik Igor Slavec — Odgovorni urednik Andrej 2alar
Kranj, torek, 13. 11. 1979 Cena: 5 din
List izhaja od oktobra l»47 kot tednik, od januarja 1966 kot poltednik. od januarja 1666 tr ikrat tedensko, od januarja 1664 kot poltednik ob sredah in sobotah, od julija 1974 pa ob torkih in petkih.
G L A S I L O S O C I A L I S T I Č N E Z V E Z E D E L O V N E G A L J U D S T V A Z A G O R E N J S K O
V N D R E J Ž A L A R :
Preobrazba tazmišljam o novinarskem oklicu pa mi vedno anova prihaja iz spomina dogodek izgred kakšnih trideset let, ko e nisem prav vedel, kakšen
"Sklic si bom izbral. V moški iružbi je tekel pogovor o ne-rakšnem filmu, ki si ga velja )gledati, ker je bil zelo dober. )ober pa je bil tudi in pred-sem zato, ker v njem ni igra-a nobena ženska, lil sem pred tem, da se odlo-im za pravniški poklic, tudi dravnik mi ni bil tuj, ali pa i.ekaj, čemur bi danes lahko ekli tudi računalništvo. Po-em pa je naključje naredilo, a sem moral napisati neko oročilo, oceno. Prišlo pa je malu tudi povabilo, kaj, če bi rišel k nam v uredništvo. Ži-ljenjska odločitev je bila po-em hitra. Prišel sem in postal lan predvsem in sploh takrat noske redakcije. Imel sem ob-utek, da smo imeli edino ženko v novinarski zasedbi zato, a ne bi dobivali očitkov, da
.ismo za enakopravnost. Ji bilo časa za počasno spo-navanje lepih, manj lepih trani, prednosti in slabosti ovinarskega dela in poklica. Jilo nas je malo v novinarskih rstah in na trenutke smo igotavljali, da sodimo med ti-te poklice, ki bi jim družba lorala priznati benificirano elovno dobo. Kratka življenj-
Andrej Zalar odgovorni urednik Glasa od l. januarja 1978 do 30. aprila 1980
ska doba, poklicne bolezni, stresi... so neusmiljeno redčili novinarske vrste pri štiridesetih letih.
Ko je začel izhajati Gorenjski glas smo članice AFŽ delale propagando zanj in nabirale naročnike. Tudi sedaj mi ugaja in to zaradi domačih Gorenjskih novic. Pa tudi kuharski recepti so zelo zanimivi.
Anica Križaj Godešič 42
Škof ja Loka
Nekaj časa je bilo tako. Potem pa so začele trkati na vrata nove moči. Prva, druga, tretja... same "kikle". Okrepljena redakcija je postajala vedno bolj žlobudrajoča in glasna. In v tem brbljajočem visokoton-skem orkestru so vse bolj zamirali nizki glasovi; tudi tisti o benificirani delovni dobi. Zdaj vem, zakaj. Povprečna življenjska doba se je začela popravljati, ker "kikle" živijo povprečno deset let dlje kot moški. Že nekaj časa verjamem besedam priznanega zdravnika, da "kikle" živijo deset let dlje zato, ker nimajo žen.
Danes je naša redakcija številčna; dvakrat, trikrat bolj kot pred dobrimi dvajsetimi leti. Slika pa je ravno obratna. Ženski orkester je to, ki (vsaj mislim tako) se zaveda nevarne usodnosti razvoja, če bi mešani zbor nenadoma postal ženski. Če ne zaradi drugega že zaradi enakopravnosti. Vendar pa sem se proti tej na-daljni preobrazbi vseeno zavaroval. Za vsak primer imam v predalu tisti zavitek, ki sodi v (redno) mesečno garderobo ki-kelj.
Andrej Žalar
^ soboto o b 14.13 se je s t res la z e m l j a p o d S t o r ž i č e m
lazpoke grozijo 'otres 6. stopnje je p o v z r o č i l veliko ne-arnih p o š k o d b predvsem na h i š a h med 'reddvorom in Gor icami — V razpoka-iih in razmajanih stavbah bo m o g o č e agotoviti potresno varnost le z izredno isokimi sredstvi.
V soboto ob 14.13 smo začutili razmeroma mo-an, vendar k sreči kratek potres. Strokovnjaki Geofizikalnega observatorija na Golovcu so pozne-i ugotovili, da je bilo njegovo središče pri Pred-voru, kjer je dosegel 6. stopnjo po Mercallijevi letvici. V Ljubljani je imel moč med 4. in 5. stopnjo, utili pa so ga tudi na Goriškem, v južni Avstriji in rugih sosednjih območjih. Prvemu najmočnejše-IU sunku so do nedelje opoldne sledili še štirje ibkejši
Najbolj je bilo prizadeto področje krajevnih kupnosti Tenetiše, Trstenik, Gorice in Bela, saj na večje in manjše poškodbe najmanj polovica
vseh poslopij. Na območju K S Bela j ih ima, za primer, od 150 hiš poškodbe kar 100. Predvsem so prizadeti starejši stanovanjski in gospodarski objekti, številni obokani stropi so gosto prepredeni z razpokami, največ ometa je popadalo z lesenih stropov in sten, podrlo se je veliko dimnikov, le redki stiki stropov in sten so ostali brez velikih razpok.
Čeprav panike med ljudmi ni bilo, se je več kot 20 družin odločilo da spijo na senikih, v trdnejših hišah sosedov in celo v avtomobilih.
V nedeljo dopoldne si je najbolj prizadete objekte ogledala komisija občinskega štaba civilne zaščite občine Kranj, v kateri so bili poveljnik štaba Janez Sušnik, strokovnjak za gradnje ing. Avgust Bajželj in strokovni delavec oddelka za ljudsko obrambo Stanko Kolar. Ugotovila je, da so v 4 hišah stanovalci močno ogroženi. To so Gregorče-vi v Tenetišah, Teranovi na Trsteniku, Valjavčevi v Zabijah ter Košnjekovi in Rozmanovi na Sp. Bel i .
Glas, 1977
/ovk Alojzij:
Zvesto do groba — in še čez!
D A N I C A D O L E N C :
Nosečnice posebne sorte
Spominjam se, da smo v go-mjskih družinah navdušeno prejemali prve številke »Kovi-arja«, ki je začel izhajati med elezarji na Jesenicah, prinašali a so jih delavci, ki so bili zapo-eni predvsem v Železarni, na »lezniški postaji, v gradbenih odjetjih in drugod.
Čeprav je takratni »Kovinar« isal v glavnem le o Železarni, »r o problemih jeseniške obči-v«;, pa je občasno bila objavlje-a tudi kakšna vestička o go-•njskih krajih in ljudeh, kar je lo dovolj, da smo »tednik« >rejeli za svojega. Do leta M7 je bilo povpraševanje po em že toliko razširjeno, da so senjske občine (tudi nekdanje
občine Bled in Bohinj) sklenile ustanoviti svoje časopisno podjetje v Kranju; potom poverjenikov v podjetjih pa pridobivati nove naročnike med delavci in kmeti na terenu. Naročnik pa je postal sleherni, ki ga je poverjenik obiskal na domu, ali pa iz družbeno-političnih organizacij v podjetjih in s terena. Poverjeniki smo zato imeli lahko delo, pa tudi naročnina je bila znosna.
Ko je kasneje preimenovani »Gorenjski glas« začel obveščati tudi o razmerah v podjetjih in o športnih prireditvah, ter o turizmu, je bilo to dovolj, da smo ga sprejeli povsem za svojega. Ko pa je poltednik začel prihajati po pošti in smo tudi naročnino
>oki gorenjski k ra j i in ljudje nadaljevanka s Šolskih
• i n sk i J^MtfHpHMRj^^1 i n i J ^ J « nadaljevanka
Mm p ^ B k A 5 0 V A k
...-a ^ ^ ^ ^ H R ^ r e 4 a ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ R | ^ e W ^ r j A t a teden
iske z S a ^ ^ H ^ H | ^ ^ H H P B H t > l e a še marsikaj dru«
•ski Škrat gorenjske tanis ivoat i reportaža problem in
zaceli plačevati pismonošam, je bilo naročnikov vse več. Takrat so le redke družine imele radio, televizije pa še ni bilo, zvestoba naročnikov pa je bila vse trdnejša. Ponosni smo bili že zato, ker je »Gorenjski glas pisal o nas...«
Kot aktivni mladinski, druž-beno-politični delavec sem začel pošiljati »dopise« v uredništvo in zadovoljen sem bil, tako tudi terenske organizacije, če so lahko o svojem kraju kaj resničnega prebrali. Zaradi resničnosti vesti je bilo skoraj vse objavljeno, ni bilo pa nikoli problemov zaradi neresnične vsebine, kar je bralcu in dopisniku dajalo vse več moralne volje.
Znano mi je, da je marsikateri bralec zbiral zanimive zapise Črtomira Zorca, kar pri Gorenjskem glasu vsi še najbolj pogrešamo...
Vem, da ie marsikateri prija telj — bra' že med pokojnimi, naros. a pa je šla kar iz roda v rod: mnogi pa so ostali /vesti tradiciji, zato ga domači že zaradi spoštovanja do matere, očeta, moža, žene, brata... še dandanes prejema na isti hišni naslov, to pa je 40 let zvestobe, kar je tudi za C Z P »Glas« izreden jubilej! Upam, da bo tako ostalo tudi v bodočih rodovih?
Vovk Alojzij, Bled
Kdo ve,kaj me je zaneslo v novinarske vrste. Morda potepanje? Od otroka ven sem se najraje potepala. Največja pote-pinka sem bila na Orehku. Kjer so bih otroci, kjer se je kaj dogajalo, sem bila zraven. In domov nisem šla, dokler zadnja mama ni zadnjega otroka odvlekla domov. Moja mama me je seveda tudi klicala na drugem koncu vasi, da je bila že čisto brez glasu, a brez uspeha. In ko sem potem le prišla, je seveda padalo. Ni pomagala ne palica, ne velika kuhalnica, ne rdeča ušesa . Otroška družba na ovinku, na Savi, za gmajno je bila močnejša od vsega. Ostala sem nepoboljšljiva potepinka. In ker sem bila vedno sredi živih dogajanj, sem tudi svoje domače in šolske naloge doživeto pisala. No, vidite, drugo z drugim, še malo šol, malo novinarske žilice, pa postaneš novinar. No, tako enostavno res ni, toda recimo, da je bilo pri meni tako. Spominjam se, ko sem včasih, ko sem še kot tajnica na občinski socialistični zvezi pisala kot čreva dolge zapisnike s konferenc v dvoranah občinske skupščine, občudovala tistih nekaj sivih glav tam zgoraj na balkonu. Ko bi bila jaz lahko Kdaj tamle gori z njimi... Pa se je zgodilo in zdaj tudi jaz z vrha opazujem bolj ali manj plešaste glave delegatov, poslušam dolgovezno frazarje-nje in se kar našpičim, kadar se dvigne delegat, ki zna povedati kratko in jedrnato, udariti po miz i . Tako je treba, tovariši, samo mlačnosti, vodenosti ne. Ko bi v i vedeli, kako kra-dete čas sebi, bogu in nam! Včasih sem sanjarila, da bo prišel nov predsednik, k i bo vrgel te gladke klopi ven in postavil pulte za naslonit. Če bi delegati stali, bi bilo sej zago
tovo prej konec. A je bilo še . huje: novi predsednik je res vrgel klopi ven, toda zamenjal jih je z oblazinjenimi sedeži...
In frazarjenje je bilo vse hujše. Jaz sploh nisem znala več pisati. Neka predsednica sindikata je prepovedala, da bi sploh še kdaj pisala o sindikatu. Ljudje božji, kaj pa naj pišem, če vsaj trideset let, od prvih ozimnic pa vse do štrajkov ni bilo v sindikatu nič otipljivega! Imam pa kot novinarka tudi lepe trenutke. Zaradi njih sem še vedno novinarka. Lepo mi je na primer, ko se kakšnega lepega sončnega dne peljem proti Gorenjski. Spomladi so travniki rumeni od regratovih cvetov, jeseni gozdovi rdeče žare, zadaj pa se belijo vrhovi. Teh užitkov mi še bolj zoprn urednik ne more vzeti. In lepo mi je, ko slišim ubrano pesem kakšnega vaškega pevskega zbora, nastop mladih glasbenikov, ko srečam prijetne sogovornike, ljudi, ki jim nikoli ni bilo z rožicami postlano, pa se znajo poveseliti, znajo vreči skrbi čez ramo, kajti zdavnaj so že spoznali življenjsko resnico, da je bogat in srečen le tisti, ki ima majhne želje, materialno bogastvo pa je breme, ki ga je težko nosti skozi življenje.
Tudi bojim se v mojem poklicu. Bojim se na primer ledene in zasnežene ceste. Takrat bi bila najraje arhivar v kakšni luknji, ki nima ne okna ne vrat. Toda ne dolgo, le do prvega lepega sončnega dne... Tudi slabo vest imam. Če s člankom koga nehote prizade-nem, če pridem v kakšno stanovanje, skrbno pospravljeno, čisto kot laboratorij. Meni za pospravljanje vedno zmanjka časa. Tolažim se s tem, da ima tisti, ki samo "puca'\ presneto malo od življenja... Ko tole pišem, mi hči od daleč zavpije, naj napišem, da naj se ljudje ne odločajo za novinarje, ker pri tem najbolj trpe otroci. Pa še prav ima. Ni srede, ni nedelje, ko moram trdo sedeti za pisalnim strojem, da ne bi "težila", kot-pravi ona. Sicer me pa že pozna. Takrat, ko najbolj grizem, gre v svoj kot in me pusti pri miru, kajti ve, da bom, čim bo napisan zadnji članek, čisto druga, spet prava, vesela, dobra, razumevajoča mami, ki se je znebila tone težkega bremena... "Kot porodnica si", mi pravi teta Mara. "Nosiš v sebi, rojevaš, in ko je "otrok" tu, si lahka, zadovoljna, ves svet je lepši..." Pa še res je, posebno, če mi članek uspe.
Skoraj ne morem verjeti, da je preteklo že 40 let, kar smo naročili Gorenjski glas. Ob prebiranju vaših zapisov hitro mine ura. Dobro vem, da sem bila najprej naročena na časopis, ki se je drugače imenoval, vendar se ne spomnim kako. Mogoče sem kaj zamešala, vendar naj mi bo oproščeno , saj sem stara 73 let. Mislim, da tole pismo velja, čeprav ga je napisal moj vnuk.
Angela Kuhar Srednja vas, Šenčur
V s v e t u s o p o n o s n i , č e s e l a h k o p o h v a l i j o s s e j m o m
Sejem (ni) sam sebi namen »Predvsem in odločno moram poudariti, da ima kranjsko umetno drsališče števec z a merjenje stroškov in ne posluje tako kot morda prenekate-ra druga tovrstna drsališča pri nas. Ko smo v skladu s samoupravnim sporazumom projektirali in gradili večnamensko halo, n i nihče mislil na tisočkratne indekse pri povečevanju stroškov, še manj pa, da bomo zgradili prostor, ki bo vsem na voljo brezplačno,K pravi direktor Poslovno prireditvenega centra Gorenjski sejem Franci Ekar.
Upajmo, da se bodo stvari razpletle in bo koza ostala cela, volk pa sit. Trenutno pa je obratovanje kranjskega drsališča š e vedno pod nekakšnim vprašanjem. Čeprav je večnamenska dvorana v Savskem logu na prireditvenem prostoru Gorenjskega sejma v začetku meseca dobila led, je mesec dni časa, da se enkrat za vselej in konkretno opredeli obratovanje (vzdrževanje) drsališča, namenjenega rekreaciji, drsanju in najbrž tudi hokeju (čeprav za slednjega in zgolj zanj dvorana ni bila nikdar grajena).
» V s a k o leto, ko se z a č e nja sezona in se pogovarjamo o pokrivanju stroš k o v za obratovanje drsal i š č a , nas po malem zba-dajo, da je to dvorano zgradilo kranjsko združ e n o delo. Ne poznam v Kranju delovne organizacije, ki ne bi od d r u ž b e prevzela (dobila) v upravljanje d o l o č e n a osnovna sredstva (pa naj bo gospodarstvo ali kdorkoli),
C , vendar se dogaja, da l e ž i j o izgubo in j im
mora d r u ž b a pomagati
š e naprej. Delovna organizacija P P C Gorenjski sejem do zdaj nikdar n i bila med z g u b a š i . Res p a je, da si je kolektiv tudi n a r a č u n gospodarjenja, posodabljanja, razvoja, kakovosti, i z o b r a ž e v a n j a pritrgal prenekateri dinar z a oddih in rekreacijo n a morju, z a standard, v k a k r š n e g a so nekateri kar precej vlagali.u
Takšne ugotovitve in pou darki direktorja Poslovno prireditvenega centra Gorenjski sejem niso novi in zato tudi ne p reseneča jo . P r e s e n e č a pa, zakaj jih je pravzaprav treba ponavljati.
V razvitem svetu so danes vedno bolj ponosni, č e se ob predstavljanju navzven lahko pohvalijo tudi s sejemskim prostorom, organizacijo in tovrstnim poslovnim in gospodarskim uspehom. V Kranju, mestu z bogato in tudi dolgoletno sejemsko tradicijo, pa se velikokrat zazdi, da je s i cer n e k a k š e n sejem, k i pa je predvsem samemu sebi namen in je, kadar gre za kakš n o pomembno ši rše dogajanje sicer zelo dobrodoše l , ko pa ta prostor ni v e č zastonj,
postane hitro trn v peti ali pa nepotrebno zlo.
Pa vendar ta prostor tudi je velikorat zastonj, če tako re-čemu minimalnemu prispevku ali pa brezplačni udeležbi ali zagotovitvi prostora za takšno ali drugačno prireditev. »Ker pa imamo na drs a l i š č u vse naprave prik l j u č e n e na e l e k t r i č n i š t e vec, cena za to pa je ob 30-odstotni obremenitvi 2 do 3 stare milijarde n a mesec (zgolj elektrika), potem 1 5 - č l a n s k i kolektiv delovne organizacije n a j b r ž ni tisti, k i bo v pret e ž n e m delu pokrival te s t r o š k e , « razlaga Franci Ekar.
Skratka, Kranj se bo moral odločiti, ali bo imel drsanje in drsališče za rekreacijo in šport, ali ne. Pet let je veljal samoupravni sporazum združenega dela in poseben odbor je dal kolektivu Gorenjskega sejma ob prenehanju veljavnosti sporazuma vse priznanje. Takšno priznanje pa je prej kazen kot slaba tolažba, č e bi zdaj v pretežni meri ta kolektiv moral skrbeti za zimsko rekreacijo v Kranju.
. ( K S ) I M I K I Q U © I M G L A S Pišem^o življenju, iščemo P E R D A N :
Nobenega slikanja, jaz sem karakter
Če bi moral še enkrat tako začeti kot sem, potem ne bi bil nikdar fotoreporter Glede na današnje razmere pa bi se mogoče §e enkrat odločil. Če bi / a č e l na svoje, bi imel mirnejše življenje, vendar pa bi bil prikrajšan za ^arsikaj. Temu poklicu se imam zahvaliti, da sem bil veliko med ljudmi, sredi življenja, sredi dogajanj. Prva leta smo se navduševali, če smo odprli še tako majhen obrat, poročali smo z vseh občnih zborov, kasneje pa smo odpirali velike stvari, ki pa l 'h hitro pozabimo. Največjo vrednost mojega poklica vidim v spoznavanju ljudi. Oni poznajo teoe, ti njih, in lažje je delati. Po naravi sem vesel in zaradi tega J e bilo mnogokrat lažje. Vedno sem pozoren, da je slika dobra, Posebno če gre za obraze. Ko se novinar s človekom pogovarja, 8a jaz opazujem, študiram njegov obraz, izraz, tuhtam, kako S a najbolje, najbolj naravno zadeti. Iz r ok mora dober izdelek, Pa naj bo posnetek moj ali od novinarja. Vse mogoče sem slikal, vse kar se je zadnjih 30 let na Gorenjskem pomembnega zgodilo. Čast mi je bilo slikati *ita, po drugi strani pa tudi strah in nervoza. Ni bilo teleob-Jektivov in blizu' je bilo treba P r i t i . Na Novo leto sem nekoč P r i šel na Brdo, edini fotoreporter sem bil, in Tito mi je voščil Novo leto. Spomnim se Bijediča m njegov vzpon na planiško ve-"kanko, kjer je dejal: baš su
hrabri ovi momki. Uživam na velikih prireditvah, še posebej športnih. Le redki ljudje so mi doslej odklonili slikanje. Če se le da, skušam vsakogar omehčati. Še živ pa mi je primer z Bleda, ko je neka ženska odklonila fotografiranje z besedami: jaz sem karakter, mene že ne boste slikali! Ko se danes vrnem v ta ali oni gorenjski kraj, kjer sem pred 20 ali 30 leti slikal dogodek, otvoritev, ali kaj podobnega, se nehote vprašam: ali je od tedaj
res minilo že toliko let. Če bi moral iz svojega 30-let-
nega fotoreporterskega dela izdvojiti najbolj vesele in žalostne trenutke, pa bi med vesele, prijetne, uvrstil prireditve in novinarske večere po krajevnih skupnostih, med žalostne pa težke prometne nesreče, k i sem jo sam preživel, letalsko nesrečo na Brniku in tragedije na cestah, kjer smo bili novinarji večkrat med prvimi zraven in tudi pomagali.
resnico Takoj, ko sem natipkala na
slov, mi je prišlo na misel, da bi lahko začela tudi drugače — na primer Moje prve novinarske izkušnje ali Dve leti z Gorenjskim glasom. Morda pa je le bolje, da ostane pri gornjem naslovu, kajti leta pravzaprav niso najpomembnejša, čeprav mnogokrat ne morem mimo dejstva, da sem najmlajša Glasova novinarka, da se moram še marsičemu privaditi, marsikoga spoznati in ne nazadnje zato še marsičesa naučiti.
Spominjam se, kako sem letos maja po porodniškem dopustu prišla spet v službo. Dogovorili smo se, da bom v začetku pisala
o turizmu in kot najmlajša v redakciji tudi o delu mladinske organizacije In mladincev. Kmalu po tistem sem morala v tovarno Planika, kamor so prišli na obisk planinci, k i so prvi ponesli letošnjo štafeto mladosti. Po ogledu tovarne smo se usedli za mizo, planinci so spregovorili o svojih izkušnjah pri nošenju različnih vrst planinske obutve, sama pa sem pridno zapisovala, kaj je kdo rekel. Nato je začel govoriti brkat in zanemarjeno obrit mladinec*, v ponošeni jakni, s pomečkanimi hlačami. Že med potjo po tovarni sem ga opazovala in premišljevala, da za nami hodi eden izmed Plani-
G O R A Z D Š I N I K :
Biti fotoreporter »Napiši vsaj 15 vrstic pa, da si
najmlajši v 'uredništvu,... no«, me je spodbudila urednica. »Ali pa, kako si delal reportažo v dis-cu Primadona na Trebiji.»Deležen sem bil še specifičnega posmeha šefice, tako jaz kličem urednico Bogatajevo, in vedel sem, da sem ravnokar prejel delovno nalogo.
In res, kaj naj sedaj napišem? Da me delo novinarskega foto
grafa, fotoreporterja zelo privlači. Verjetno, če ne si ne bi poiskal take službe.
Že v osnovni šoli sem bil že zgodaj član šolskega fotokrožka. Potem pa mi je padlo v glavo, da bi bil televizijski snemalec, ka-
merman. »Raje ne, terensko delo, mraz, veter, dež, sonce...« so me pregovarjali doma. In postal sem fotograf. Prva generacija iz Šole za oblikovanje in fotografijo, se pravi v usmerjenem izobraževanju. Najprej kot štipendist in praktikant, zunanji sodelavec sem bil povezan z Glasom. Sedaj pa imam službo na terenu, mrazu, vetru, dežju,... Po lepi Gorenjski za Gorenjski glas. S fotoaparatom v roki. Neprestano za volanom, s službeno stoenko, po lepih gorenjskih cestah in stezah. Joj, kaj bo pozimi? Če se samo spomnim letošnjega marca, Bohinja, ob odhodu zvezne štafete. Kar neprijet-
D U Š A N H U M E R :
Od metalurga, železarja, lesarja do novinarja
. Rojen Jeseničan se težko upre ! d e J i , da bi zatajil tradicijo svojega rodu in postal kaj drugega kot železar. In taka je bila tudi m ° j a pot. Začel sem delati kot železar, se nato prelevil v meta-' U r ga , ker sem hodil na srednjo tehnično šolo, smer metalurgija. ^°pet je sledilo delo v Železarni. Ne za dolgo, kajti kmalu sem se zaposlil kot lesar v ZLIT Tržič.
• A tudi ta moje lesarska pot ni bila dolga. Ni mi prijala. Bilo je leto 1965 in takrat sem po nasvetu Nenada Antoniča in pokojnega Andreja Trilerja začel pisati sPortne prispevke v takratni Go-r e n j sk i Glas. Sicer sem bil kot Mladenič zagnan športnik v smučarskih skokih, pozneje na Jesenicah pa sem zajadral med atlete v teku na kratke proge. **rav zato sem zvest športu še
čeprav nisem sam akti-" e n športni rekreativec...
Če bi mi v mladostniških letih kdo dejal, da bom novinar, mu
ne bi verjel. A taka so pota življenja. Moj prvi objavljeni intervju je bil z motokrosistom iz Tržiča Janezom Ratarjem. Leta 1965. Nato sem s pisanjem v Gorenjski Glas , Glas in spet v Gorenjski Glas nadaljeval. Zame so nepozabni dnevi leta 1969. V tej zimski smučarski sezoni je Tržičan Bojan Križaj kot dvanajstletni pionir na mednarodnem tekmovanju na Semmerin-gu dosegel svoj prvi velik smučarski uspeh. Sam sem moral po tem uspehu z njim narediti pogovor. In uspelo mi je. Nato so se moja novinarska pota nadaljevala. Vse več in več je bilo velikih in odmevnih uspehov Bojana Križaja in tudi drugih naših športnikov. Prišel sem v Kranj in začel pod taktirko Andreja Trilerja in Petra Čolnarja vse bolj in bolj pisati o vaterpolu, plavanju, atletiki in še vedno smučanju. Nepozabne bodo noči in dnevi, ko nisem znal in vedel,
kako čimbolje napisati članek, pogovor in samo vestičko o športu ali športniku. Nepozabni bodo tudi dnevi, ko sta Borut in Dar-jan Petrič na evropskem prvenstvu v Splitu s prvim in tretjim mestom na 400 m kravi uspela osvojiti prve članske plavalne medalje. Nepozabni bodo dnevi smučanja Bojana Križaja, kolesarja Bojana Ropreta, plavalcev Boruta in Darjana Petriča in va-terpolistov in še in še bi j ih lahko našteval. A pota so pač taka, da raje molčiš in se ne hvališ. In še ena stvar mi je pri srcu. Nepozabna. Napisal sem članek in ga dal v roke Andreju Trilerju.
Ta ga je prebral in vrnil, češ da imam eno napako v stavku. Kar petintridesetkrat mi ga je vrnil.
Ves besen sem mu zabrusil v obraz: »Jaz je ne najdem.« Sam pa je dejal: »Postavi vejico pred ki.«
B L I Ž A S E P R I P R A V I T E S E N A N J O
i\rr\o vam SNt*. . .^ zahodnonemške firme ADLu^ » raz\ičn\h
\z\/edban: • »snežna dama« — širine ~° ~m s>kolesci • alu snežna \opa\a \ermop\as\ična snežna \opa\a
>M vsestranska \opa\a so na ^o\\o z rota\i ali brez.
JTETA - PRmOtHA UP
iebno ugodno \ahko \opa\e kupite v '"»m centru Deteljica, na
' 9 ° p o ^ ^
no mi postane, ko doživljam vožnjo po zasneženi cesti. Pa kako je bilo vse pripravljeno v Bohinju. Najbolje bi bilo, da bi avto nesel s seboj v hotel, ker ga ni bilo nikamor za parkirat. Za fo-toreporterje pa je bilo poskrbljeno skoraj tako, kot povsod pri nas na malo večjih prireditvah. Minimalno. A slikali in prerivali smo se. In v tem je bil čar. Zanimivih stvari, kolikor si hotel. Spektakel je bil. Občutek, k i ga dobiš z velikostjo prireditve, dogodka, pa raste ali pada. Zvezna štafeta je bila v letošnjem letu zelo aktualna in komentirana. Vsega tega sem se zavedal, s tem pa tudi, da mogoče spremljam zadnjo štafeto v Sloveniji. Ves ta ali podoben občutek mi vedno daje zagon. Zagon za delo, moč. Za kasneje, ko recimo fotografiram manj zanimive stvari. Najlepše ti ostane v spominu, mnogo tega pa na slikah. Zatem pa čakam, da se pripeti
kaj, kar mi bo dalo novega izzi
va. Za dobro sliko. Za dober občutek ob zanimivi stvari. Novega, nenavadnega terena. Na koncu pa komentarja v redakciji ob oceni zadnje številke. Na uspelost ali neuspelost. Kr i t ik i . Kaj mi bo rekla šefica? In pa tisti, k i me poznajo. Moje delo se vidi. Vsak lahko ve, kje sem bil in kaj sem počel. Vsak me tudi lahko oceni. In kritike so ponavadi ostre, kot se spodobi za novinarje ali fotoreporterje. Konkurenca pa tudi ni zanemarljiva.
Spet sem pripravljen, da se kaj zgodi. Najprej pa bo Šefica povedala, ali bo sprejela tole pisanje. Nisem opisoval, kaj vse se mi je že pripetilo, tarnal ali hvalil. Veliko je tega. Ne bi vedel, kje začeti. Jutri je nov dan. Ne vem še, kaj bom slikal, kod se bom vozil. Mogoče pa bo že jutri kaj velikega. Trudil se bom narediti dobro sliko, to je moj poklic.
Gorazd Šinik
kinih predstavnikov mladinske organizacije, k i je pravkar prišel od stroja. Predstavnico Planike, ki je sedela ob meni, sem vprašala, ali ga pozna. Ni vedela, kdo je. Kaj bi ovinkarila, sem pomislila, kar njega vprašam, informacija iz prve roke je najbolj gotova. »Anderlič«, mi je odgovoril in me pogledal, češ kakšno čudo sem, da ne poznam predsednika slovenske mladine. Kaj sem hotela, še nikoli ga nisem videla od blizu, po televiziji pa se mi je zdel drugačen.. Malo mi je bilo nerodno, sprašujem pa še vedno, vendar navadno raje novinarske sodelavce iz drugih redakcij, s katerimi smo skupaj na sestankih, ali pa koga, ki ga na prireditvi poznam.
Ker živim v prepričanju, da so pobude mladih vredne vsaj toli-kot kot izkušnje starejših, na svoje delo gledam z optimizmom. Čeprav mnogi še danes trdijo, da časopisi (in z njimi novinarji) lažejo, sama dobro vem, da smo novinarji predvsem poročevalci o življenju, o sončnih in senčnih plateh življenja. Predvsem pa iščemo resnico. Kadar jo najdemo, je naše delo dobro opravljeno.
Moj pokojni oče je bil naročnik v družini. Na Gorenjski glas se je naročil leta 1947. Naročen je bil vse do konca svojega življenja l. 1976. Še nekaj let je potem časopis prihajal na njegovo ime, potem pa sem ga naročil na svoje.
Vsi v družini ga ves čas prebiramo. Novinarji so dobri, le včasih se mi zdi, da so premalo objektivni. Radi pa ga beremo, ker prinaša novice iz domačih krajev. Cveto Zaplotnik zelo dobro spremlja kmetijstvo in nam veliko zanimivega pove. Alojz Tomaž Visoko 47 Šenčur
SOZD MERKATOR - KIT, n.sub.o. Kmetijsko živilski kombinat Gorenjske TOZD AgrOmehamka Kranj, Hrastje 52 a
C e n t r a l a (064) 3 6 - 4 6 1 , 3 6 - 7 5 1 , 3 6 - 7 6 4
3 4 - 0 3 3 , 34 -834 , 3 4 - 0 3 2
P S C Hrast je (064) 34 -035
KREDIT ALI POPUST
TRAKTOR TOMO VINK0VIĆ 732 tudi za traktorje IMT sprejemamo vplačila z ugodnim dobavnim rokom
za oba programa smo vedno dobro preskrbljeni s priključki, rezervnimi deli in imamo organizirano servisno službo. TRAKTOR IMT 539 PRI DELU
za vse tipe traktorjev Tomo Vinkovič ponujamo naslednje nakupne pogoje: A. popust v višini 1 0 % B. kredit, 50 % udeležba, ostalo brezobrestni kredit do 4 mesece Omenjeni nakupni pogoji veljajo le pri generalnem zastopniku za področje SRS.
Za vse proizvode lastne proizvodnje nudimo naslednje pogoje: popust do 25 % ali kredit do 50 % s trimesečnim rokom odplačila brezobrestno
PRODAJA: PSC HRASTJE 52/a pri Kranju Kranj, Koroška 25 ( v središču mesta), tel.: (064) 24-786 PSC Maribor, 4 * Primorska 9, tel.: (62) 38-980, 38-861)
(g(Q)3MlB5ciJ©IESGLAS 16. STRAN 40 LET GORENJSKEGA GLASA SREDA, 2. DECEMBRA 1987
H tiskarna Ljudske pravice 61000 Ljubljana, Kopitarjeva 2 Telefon: (061)323-841 Telex: ljudne 31177
fotoštavek časopisni tisk ofset tisk knjigoveznica plastificiranje
Naročila opravljamo solidno in po konkurenčnih cenah
če želite spremeniti 500-kilogramsko kravo v poipete ali 200-kilogramskega prašiča v klobase in ćevapčiće, boste zelo dokjo mleli. Z motorno mesoreznico MME 10 iz Titana gre pa mnogo hitreje Namenjena je za mletje mesa in za polnjenje klobas V eni uri boste lahko zmleli 100 kg mesa. Motoma mesoreznica MME 10 je lahka in prenosna, funkcionalna in sodobno oblikovana ter zelo pnpravna za upravljanje in vzdrževanje. Prav zato je izredno primerna za kmečka gospodinjstva, gostinske obrate, mesarje na terenu če vas še kaj zanima, nas pokličite na številke
1 061 831-811 ali pošljite kupon
TITAN karnnik
Pošljite mi informacije in prospekt o motorni mesoreznici Titan MME 10 na naslov
IME IN PRIIMEK
ULICA IN HIŠNA ŠTEVILKA
POŠTNA ŠTEVILKA. KRAJ >
Kupon pošljite na naslov TITAN Kovinarska 28 61240 Kamnik
oP
• bela tehnika in akustika • mali gospodinjski aparati • svetila • gospodinjska galanterija, PVC galanterija ter vse
vrste posod, porcelan, steklo, keramika • elektro potrošni material
talne obloge tapisoni. topli podi preprogo, kože stenske obloge tapete vseh vrst pluta - stenska m talna dekorativni tekstil in zavese karnise čistilna m pralna sredstva PVC kanalizacija m žlebov: izolacija : termo, hidro
UGODEN n a obročno odplačevanje na 6 (šest) obrokov s takojšnjim plačilom prvega NAKUP obroka in zneskom obresti v višini 29,7% na vrednost nakupa zmanjšanega
za prvi obrok. Kupujete lahko vse blago iz ponudbe Blagovnice Kranj. Opozarjamo vas na limit:
.maksimalni znesek nakupa - do višine prostega dela 1/3 povprečnega OD zadnjih treh mesecev, minimalni znesek nakupa je 120.000- din.
Brezplačen prevoz do 15 km!
•UstrjII Blagovnica Kranj Prešernova 10 tel.: (064) 22-080, 22-081
Zavarovalna skupnost Triglav Gorenjska območna skupnost Kranj svetuje
Z A Č E N J A J O S E » G L A D K A «
P R E S E N E Č A N J A Še trenutek pred tem je bilo vse v redu.
Koncentracija na cesto, ker je bilo cestišče malce vlažno, pozornost na prihajajoče vozilo, pravočasno zasenčenje luč i . . . Avtomatskemu popuščanju plina se je pridružil rahel pritisk na zavore zaradi pričakovanega srečanja in takoj nato tudi ovinka. . .
Potem pa: avto je nenadoma postal mehak, kot bi bil pijan. . Krmilo peresno lahko, kolesa, kot da so na zračni blazini, zavore, kot da jih nikdar ni bilo. . . Namesto normalnega srečanja je vozilo spremenilo smer, kot bi hotelo obračunati z bližajočim se nasprotnikom. . . Do čelnega obračuna na srečo ni prišlo. Nekaj podobnega se je namreč dogajalo tudi nasproti vozečemu vozilu. Vozili sta se za las zgrešili, pristali vsak na svoji, vendar drugi strani ceste. . . Zamolklo je počilo; enkrat, dvakrat... Zvita pločevina, razbite luči, izruvan cestni mejnik in polomljen količek, ki pozimi označuje rob ceste pri prometnem znaku. . .
Lahko pa bi bilo tudi drugače, težje; ob malce večji previdnosti, upoštevanju, da je na tem kraju rada nenadna poledica in morda ob malce drugačnem trenutnem ravnanju, pa bi se vse skupaj izšlo brez zastoja in ugotovitve obeh voznikov: »Ta presneta poledica«!
Vozniki, cestarji, zaposleni v Zavarovalni skupnosti Triglav — Gorenjski območni skupnosti Kranj dobro poznajo nekatere odseke na Gorenjskem, kjer je pozimi pogosto nenadoma poledica. Takšni so na primer Delavski most v Kranju, viadukt Peračica, križišče pri Petrolu v škof-ji Loki, soteska v Selški dolini, Trata pod Plevno, viadukt v Žirovnici, da ne rečemo kar vsi mostovi in viadukti ob nenadnih vremenskih spremembah pozimi. • Nasvet: Naj se vam še tako mudi, vzemite si čas. Zaradi previdne vožnje na spolzki cesti boste morda pet minut zamudi l i . . . To pa je vedno manj, kot če bi nepremišljeno hiteli in (nenadoma) zaradi razbite pločevine sploh ne bi prišli na cilj. V takšnem primeru pa je samo razbita pločevina lahko tudi velika sreča. . .
MERKUR Kranj, Tozd Prodaja na drobno
Poznate prodajalno Partner v Kranju? Konec julija letos oziroma 1. avgusta, ko je praznik občine Kranj, so v Gregorčičevi ulici 8 v Kranju, kjer so v isti stavbi tudi poslovni prostori Herkurjevega tozda Prodaja na drobno, je Merkur odprl novo prodajalno, ki nosi ime Partner. Morda je ne poznate najbolje, najbrž pa ste že slišali zanjo. Ko smo se pred dnevi, dobre štiri mesece po otvoritvi, oglasili v njej, smo izved l i , da kupci vanjo kar radi zahajajo.
M MERKUR k r a n j Naj takoj na začetku pove
mo, da je Merkurjeva prodajalna Partner v Kranju med številnimi Merkurjevimi prodajalnami na Gorenjskem in v Sloveniji, v s e pa spadajo v tozd Prodaja na drobno, malce drugačna od ostalih. Predvsem je to specializirana prodajalna, kakršnih i r na Merkur sicer več. Vendar Pa je v njej blago oziroma izdelke moč kupiti za devize in plačilom predpisanega zneska v dinarjih.
Posebnost te prodajalne je torej konsignacijska prodaja. Pravzprava je bil osnovni namen ureditve in otvoritve te
prodajalne ta, da bi izdelke iz uvoza, ki jih je moč pri nas dobiti za devize, pokazali. Z razstavami pa je tako, da so sicer zanimive za ogled, še bolj privlačno pa je vse skupaj,če potem nekaj, kar potrebuješ, iščeš ali si želiš, tudi lahko kupiš.
Merkur Kranj je danes velika, poznana in priznana delovna organizacija. Svojevrstno priznanje, bi lahko rekli, za njeno poslovno uspešnost pa je zaupanje Merkurju, da le-ta danes na jugoslovanskem trgu tudi zastopa nekatere poznane tuje firme oziroma proizvajalce. In prav izdelke tujih proizvajalcev,
za katere je Merkur Kranj generalni zastopnik za Jugoslavijo, lahko dobite v prodajalni Partner v Kranju.
Naj vam jih predstavimo: • Principal Sandvik iz Švedske je znan proizvajalec opreme za gozdarstvo. Še posebno priznane so Sandvikove škarje za obrezovanje sadnega drevja, trte in za vrtnarjenje. Mizarji, rezbarji pa poznajo njihova dleta.
• Aipina iz Italije je poznana po motornih in električnih žagah. • Alko iz Avstrije dela električne, motorne in ročne kosilnice, ročne električne škarje in kombinirane hobi stroje za obdelavo lesa. • Alko-Polar iz Zahodne Nemčije je proizvajalec toplotnih črpalk. • Klockner je tudi zahodno-nemška firma in dela plinske in oljne gorilnike za centralno kurjavo. • VVirkus iz Zahodne Nemčije je znan po tračnih žagah. • Rems je na zahodnonem-škem trgu poznan proizvajalec rezilk za vrezovalnje navojev in električnih rezilk za rezanje cevi. • Neupro iz Zahodne Nemčije dela brusilne in kontaktne plošče • Belzer v Zahodni Nemčiji pa dela orodje za električar je, za mehanike, ki nimajo opravka s hladilno tehniko in še razna druga drobna orodja.
»Pravzaprav so kupci našo prodajalno kmalu spoznali. Zadnje čase pa je obisk sploh velik. V okviru tako imenovane podkonsignacije namreč zdaj razstavljamo in prodajamo tudi akustične aparate, televizorje, videorekorderje in podobno elektroniko firm Blau-punkt, Fischer, ITT, Tensai, Audioline, Benvtone. Po deviznem in dinarskem plačilu kupci aparate po nekaj dneh lahko dobijo v naši trgovini in jim ni treba ponje v konsigancij-ska skladišča. Navodila za uporabo so v slovenščini, servisi so zagotovljeni, garancij
ski roki pa so 1 leto,« je pov dala poslovodkinja Marina B lehar.
Za zdaj je prodajalna Partn v Kranju odprta vsak dan od do 16. ure, ob sobotah pa od do 12. ure. Če smo vas spoi nili na kakšen nakup, vam sv tujemo, da se oglasite v Pa? nerju, v Gregorčičevi ulici 8, Kranju. Pri izbiri vam bodo p magali z nasveti. Informacije f. dobite tudi po telefor (064)24-654 int. 360. Pa še tu Prodajalna Partner se bo z z bavno elektroniko predstav tudi na decembrskem novole nem sejmu v Kranju.
kovi kovinote
kovinotehna >vinotehna rtehna
is K O M P A S JUGOSLAVIJA
V 3 Š
p o s l o v n i p a r t n e r
d o m a i n
m mm m
v tujini
SMUČANJE ZIMA -87/88 • JUGOSLAVIJA • ANDORA • AVSTRIJA • BOLGARIJA • ČSSR • FRANCIJA • ITALIJA • ŠPANIJA • ŠVICA • 63 smučarskih centrov • 6000 ležišč • hoteli • apartmaji • zasebne sobe • prevozi z letali za Jugoslavijo, Andoro, Španijo in Bolgarijo • S POSEBNIM LETALOM V FRANCIJO NA SMUČANJE V JANUARJU IN MARCU! • V ČASU POČITNIC dodatne zmogljivosti v ITALIJI (AN-DALO) in AVSTRIJI (ZEL AM SEE in FLACHAU) • DODATNO V FEBRUARJU IN MARCU: ITALIJA (Olang, Falcade, Obereggen)
NA SMUČANJE S KOMPAS KLUBOM • TRIJE KLUBI • TRI MOŽNOSTI ZA ZIMSKE POČITNICE DRUGAČE • BOGATI PROGRAMI • ZABAVA • ŠOLA • IGRE NA SNEGU • PROGRAM ZA OTROKE • • ORGANIZIRANI PREVOZI
• BOVEC • IGMAN/BJELAŠNICA • MALLNITZ/Avstrija
OBIŠČITE KOMPASOM POSLOVALNICE. Letališče BRNIK (064)22-347 25-761 JESENICE. Ulica Maršala Tita 18. tel 10641 81-768. KRANJ Koroška cesta 2 tel 1064128-473 BLED. Ljubljanska cesta 7 1054177-245 m (064188-162 m 88-J37
Ob 40-letnici Časopisnega podjetja GLAS Kranj,
j iskreno čestitamo!
'5EHSSoJJ©IEnGLAS 18. STRAN 40 LET GORENJSKEGA GLASA SREDA, 2. DECEMBRA 1987
M U R K A V S V O J I H P O S L O V A L N I C A H NA BLEDU. LESCAH. JESENICAH IN RADOVLJICI
N U D I B O G A T O I Z B I R O
ženske, moške in otroške konfekcije, športne konfekcije in rekvizitov, pohištva priznanih proizvajalcev, bele tehnike po ugodnih pogojih obročnega odplačevanja brez obresti in pologa.
P r i č a k u j e v a s M u r k a !
ljubljanska banka , Temeljna banka Gorenjske
AGR0C00P - AIK NOVI SAD
z enotami :
TOZD NEOPLANTA TOZD FARMACOOP TOZD AROMA - FUTOG TOZD KULPIN - N. SAD
v skladišču v Kranju, Cesta Staneta Žagarja 51, (tel.-.064/25-268 in 064/25-267) nudimo:
sveže meso, mesne izdelke, mesne konzerve, sveža jajca in perutnino,
čips in vse vrste začimb, konzervirano sadje in zelenjavo.
Ponudba pohištva, ki jo ima
l e s n i n a K r a n j — P r i m s k o v o ,
spominja na stare dobre čase!
Z a 4 0 % c e n e j e vam Lesnina nudi dva opuščena pohištvena programa «MAJA« in »VESNA«—proizvajalca BREST iz Cerknice.
Iz teh programov dobite: — otroško sobo že za 288.465. - din — šestdelno spalnico za 775.535. - din — regal za dnevno sobo za 532.899. - din Samo pri nakupu spalnice prihranite več kot 500.000 - novih din.
Ker so količine omejene, vam v Lesnini priporočajo, da jih čimprej obiščete:
P o l e g u g o d n i h c e n v a m :
1. Pri izbiri in načrtovanju stanovanjske opreme svetuje diplomirani arhitekt — svetovalec
2. Imajo tudi plačilo na obroke 3-6-12 mesecev 3. Kupljeno pohištvo vam Lesnina Kranj pripelje do
30 km brezplačno.
K A R T O N A Ž N A
T O V A R N A L J U B L J A N A
T O Z D L E P E N K A T R Ž I Č
č e s t i t a
G o r e n j s k e m u g l a s u
o b j u b i l e j u
K R A N J
ELEKTROTEHNIŠKO PODJETJE KRANJ, Koroška 53
P R O J E K T I R A P R O I Z V A J A I N S T A L I R A P R O D A J A S E R V I S I R A
SERVISIRA: V garancijski dobi servisiramo vse akustične aparate, kasetofone, v ideo rekorderje, TV in TVC aparature naslednjih proizvajalcev. ISKRA, E l , RUDI ČAJEVEC, G R U N -DING in skupinske antenske naprave IMP Ljubljana. Razen tega servisiramo elektromotorje tovarne SEVER iz Subot ice, ročna električna orodja ISKRA - Kranj in varilne transformatorje R A D E KONČAR Skopje
ZUNAJ GARANCIJE SERVISIRAMO: —vse vrs^e radijskih sprejemnikov —kasetofone —el . gramofone — H I - F I naprave — avtoradijske sprejemnike in kasetofone—TV črno —
bele aparate
—TV barvne aparate —video rekorderje — posebej opozarjamo, da poceni regeneriramo in me
njamo oslabele č r n o - b e l e in barvne ekrane — izvajamo meritve in popravl jamo skupinske antenske
naprave —vse vrste elektromotorjev do 100 kw, črpalke, ventilator
je, varilne transformatorje in električna ročna orodja Za servisiranje imamo na razplago najmodernejše pripomočke in meri lne instrumente.
JELOVICO iz Škofje Loke dobro poznamo kot dolgoletnega proizvajalca stavbnega pohištva in montažnih objektov, fn kaj vse izdelujejo delavci Jelovice v svojih proizvodnih obratih? To so kvalitetna okna in balkonska vrata, ki jih kombiniramo s polkni, žaluzijami ali roletami, priljubljena notranja, vhodna in garažna vrata ter montažne stanovanjske in počitniške hiše, ki po kvaliteti popolnoma konkurirajo klasično zidanim hišam, na pogled pa so š e prikupnejse. Jelovica je ves čas imela razloge za tako prodoren nastop na trgu prek lastne trgovske mreže trenutno na 25 mestih. Videla jih je predvsem v od povprečja odstopajoči kvaliteti. V mislih imamo predvsem skupino kontrolorjev (25), ki neprestano bdijo nad kvaliteto izdelkov, lastne sodobne testirnice proizvodov in laboratorija.ki skrbi za ustrezne impregnacije in kvalitetne površinske premaze. Pojma kvalitete Jelovica ne predstavlja le na domačem trgu, saj izvaža okna, vrata in montažne hiše na zahtevna Z-evropska tržišča. Z okrepljeno razvojno službo in izdelavo vzorčnih modelov pa skuša slediti svetovnemu razvoju teh izdelkov.
JELOVICA o b u t e v
i z f r z i s k « t o v a r n «
40 LET GORENJSKEGA GLASA 19. STRAN ® ® I M i S g o j J g I M G L A S
ODKAR OBSTAJA TRGOVANJE,
OBSTAJA TUDI TRG!
Videm Seveda to tudi za papirno industrijo.
Tovarna celuloze in papirja D juro Sa/aj iz Krškega že leta slovi kot vodilni jugoslovanski proizvajalec celuloze in rotacijskega — časopisnega papirja. Za proizvode te vrste je vedno veljalo, da je pri njihovem plasmanu na trgu kljub nekaterim prvinam trženja odločala predvsem tehnika distribucije.
V mozaik našega poslovanja pa vgrajujemo čedalje več elementov sodobnega trženja. Zato so tudi naši novi proizvodni programi po komercialni plati vse bolj zanimivi s priključitvijo tovarne paprija iz T. Drvarja v naš poslovni sistem pa se tudi obseg naše ponudbe širi in postaja bolj raznolik. Partnerjem lahko ponudimo vedno več!
V trgovanju dostikrat velja, da kupec poišče prodajalca, čeprav velja tudi obratno - da prodajalec poišče kupca sam in ga seznani s svojo ponudbo. Zato smo organizirali serijo promocij na področnih trgih: da bi se vam predstavili, da bi se med sabo čim bolj podrobno spoznali, se dogovorili o nadaljnjem sodelovanju.
Promocije bodo pote kale.po naslednjem programu: 3. december (za področje osrednje Srbije in Vojvodine) 7. december (osrednja Hrvatska) 9. december (Slovenija) 14. december (Bosna in Hercegovina) 16. december (Dalmacija) 18. december (Črna Gora) 21. december (Makedonija, južna Srbija in Kosovo)
V kolikor vas sodelovanje z nami zanima, vas prosimo, da nas pokličete na številko (068) 71-010, Komerciala in (068) 71-157, Marketing.
Tovarna celu loze in papirja Djuro Salaj Krško
G o r e n j s k i g l a s s k o z i o k o k a m e r e
V uredništvu Tehnični urednik Marjan Ajdovec
Z Gorenjskim glasom na Veliki Polani-
NAROČILNICA Izpolnite naroči ln ico in jo pošl j i te na nas lov: ČP G las , Moše Pi jadeja 1
Ime in priimek :
Naslov.
Naročnino bom plačal po prejemu položnice
Datum : L Podpls-
Naša Klavdija pri stavljenju teksta
Reprofotograf Tone Guzelj
4 ^ TOZD INEX POTOVALNA AGENCIJA TRAVEL AGENCY POSLOVAi^ilCA Bi . oIOOC UUPwA»4A. ' ' , i'.
Top lista poslovnih partnerjev ČP GLAS
1. Merkur Kranj 12.294.200 din 2. Ljubljanska banka 10.131.360 din 3. Kokra Kranj 8.969.502 din 4. Gorenjski sejem 7.163.424 din 5. Aljpetour 6.506.200 din 6. KZK Kranj 5.244.590 din 7. Alples Železniki 4.596.428 din 8. Peko Tržič 4.325.255 din 9. Jelovica 3.199.875 din
10. Nama Ljubljana 2.855.510 din 11. Zavarovalnica Triglav 2.844.300 din 12. Murka Lesce 2.776.560 din 13. AlpinaŽiri 2.753.100 din 14. Lesnina 2.538.250 din 15. Kompas Jugoslavija 2.502.420 din 16. ZLIT Tržič 2.487.900 din 17. Kovinotehna 2.113.200 Skupen promet: vse vrste objav in poslov - do 31.10.1987
TURISTIČNA POTOVANJA: —PRAGA, avtobus, 3 dni — BRATISLAVA, nočni skpk — DUNAJ - BRATISLAVA, avtobus, 2 dni — BUDIMPEŠTA, avtobus, 2 in 2 in poldnevni izlet — PADOVA - VERONA - BENETKE, avtobus, 1 dan — SAN MARINO - BOLOGNA - RIMINI, avtobus, 1
dan — TUNIZIJA - HAMMAMET, 8 dni, odhod vsak petek — OTOK DJERBA - TUNIZIJA, odhod 27. november,
letalo, 8 dni — LIECHTENSTEIN, avtobus, 3 dni — MEDJIMURJE - GURMANSKA NOČ, avtobus, 2 dni
— ENKRATNO IN PRVIČ - 9 DNEVNO POTOVANJE V SIRIJO (DAMASK, BOSRA, P A L M Y R A , ALEPPO) , letalo, odhod 24.12. in 31.12.1987
— CUBA - letalo, 13 dni, odhod: 6.1.1988
STROKOVNA POTOVANJA: — INTERBUILD BIRMINGHAM, MEDNARODNI
GRADBENI S E J E M , letalo, 4 dni, 24. november 87 — HEIM t HANDWERK MUENCHEN, avtobus 2 dni,
odhod 30. november 87 — BATIMAT - INTERCLIMA PARIZ, mednarodna
strokovna razstava gradbenih materialov, gradbenih delov in notranje opreme/mednarodna strokovna razstava klima tehnike, letalo, 3 dni, odhod 13. december 87
— BAU 88 MUENCHEN, mednarodni strokovni sejem gradbenih materialov, gradbenih sistemov in novogradenj, avtobus, 3 dni, odhod 20. januarja 88 in 21. januarja 88
— SIMAVIP 87 PARIZ, mednarodna strokovna razstava intenzivne vzreje živali, letalo 5 dni, odhod 30.11.87
Za kolektive, Šolske skupine in skupine s strokovnim programom pripravljamo po naročilu želene aranžmaje! Prodajamo domače in mednarodne letalske vozovnice!
SOZO MERCATOR WT
MERCATOR - KMETIJSKO ŽIVILSKI KOMBINAT GORENJSKE
n. sol. o., KRANJ, JLA 2
Na izletu z najstarejšimi naročniki
TOZD KOMERCIALNI SERVIS, KRANJ SKLADIŠČE GRADBENEGA MATERIALA HRASTJE, tel.: 36-462
GRADITELJI ! PO UGODNIH CENAH VAM NUDIMO: — strešno opeko IMG STREŠNIK Dobruška vas — vse vrste ostale strešne kritine — modularno opeko OGRAD Ormož — betonsko železo in armaturne mreže — demit in perlit fasade
NA ZALOGI IMAMO TUDI: — apno, maltit in mleti kalcit — mivko — dimnike SCHIEDEL, betonske bloke, stavbno pohištvo — ves ostali gradbeni material
POLEG OSTALEGA NUDIMO: — prodajo cementa po ugodnih pogojih, po železnici - vagonske pošiljke
direktno za posameznega kupca — sprejemamo naročila kupcev za izdelavo oblog iz marmorja po želenih me
rah proizvajalca MARMORJA iz Hotavelj — sprejemamo naročila za material za centralno kuravo — organiziramo dobavo betona po individualnih naročilih kupcev
Če ste graditelj in ste v zadregi, kaj in koliko gradbenega materiala kupiti, pridite k nam z gradbenim načrtom in svetovali vam bomo, vi pa se boste odločili.
OBIŠČITE NAS IN SE PREPRIČAJTE!