2 • 28. februarja 2014sij.metalravne.com/assets/magazine-files/SIJ-02-014-web.pdf2 vsebina fotografija na naslovnici: poroČamo 4 ulito v Številke januarja 2014 Čestitamo 6 Čestitke

Interna revija skupine SIJ –Slovenska industrija jekla

2 • 28. februarja 2014

ČESTITKE OB ABRAHAMU»NOVE« VALJARNE

strani 6 in 7

TANJŠE, ŠIRŠE, TRŠE!strani 8 in 9

KO MALA »KOKOŠ« POSTANE ŠPORTNA VELESILA

strani 44 in 45

VSEBINA2

Fotografija na naslovnici:www.photoxpress.com

POROČAMO4 ULITO V ŠTEVILKE JANUARJA 2014

ČESTITAMO6 ČESTITKE OB ABRAHAMU »NOVE« VALJARNE

VLAGAMO8 TANJŠE, ŠIRŠE, TRŠE!

10 SODOBNA STRUŽILNICA ZA ODLIČNE IZDELKEUSPEŠNO OPRAVIMO

11 USPEŠNO PRESTAVILI KONTINUIRNO ELEKTRO PEČPREDSTAVLJAMO

12 SANJE NAS ŽENEJO NAPREJINOVATIVNI SMO

13 INOVATIVNI PRISTOP JE SKRIVNOST USPEHA15 Z INOVACIJAMI BOLJ USPEŠNI, BOLJ PREPOZNAVNI

ČESTITAMO17 OB 70. ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU

PROFESORJA DR. RADA TURKAMARKETINŠKI KOTIČEK

22 EVROPSKA DISTRIBUCIJA JEKLAPREVERJAMO KAKOVOST

24 METAL RAVNE IMA MODRO POSLOVNO POLITIKO26 PREIZKUS POD DROBNOGLEDOM

SEZNANJAMO27 AMERIČAN, KI JE JAPONCE NAUČIL KAKOVOSTI

SKRBIMO ZA VARNOST IN ZDRAVJE PRI DELU29 ODSLEJ ODPADNA OLJA V KOVAČNICI NA ENEM MESTU

(NE)SKRBIMO ZA OKOLJE30 »OPOMIN PRED IZKLJUČITVIJO«31 V LOMLJIVEM OBJEMU ŽLEDA

PREPREČUJEMO ŠKODO32 USPEŠNO KLJUBOVALI FEBRUARSKI LEDENI UJMI

NESEBIČNO POMAGAMO33 FANTJE, HVALA VAM

OBUJAMO SPOMINE34 A ŠE VEŠ, K'K JE BVO?

PREDSTAVLJAMO SODELAVKO35 ČLOVEK TAKO MALO POTREBUJE

DARKU V SLOVO37 IZGUBILI SMO DOBREGA PRIJATELJA IN STROKOVNJAKA

NAŠI SODELAVCI37 KADROVSKA GIBANJA V JANUARJU 2014

POGOVARJAMO SE38 BI ZNALI VLADATI MILIJONOM?

OBUJAMO PRETEKLOST40 TEKMOVANJE IZ ZGODOVINE MESTA JESENICE

OBUJAMO PRETEKLOST42 USPEŠNA RAST »FABRIKE« IN FORMA VIVA, KULTURNA

VREDNOTA NAŠEGA ŽELEZARSKEGA MESTA SPONZORIRAMO

44 KO MALA »KOKOŠ« POSTANE ŠPORTNA VELESILALOKALNO–AKTUALNO

46 50. ZLATA LISICA V KRANJSKI GORIPOTUJEMO

47 DOWN UNDER – SVET TAM SPODAJ ŠPIKOV KOT

50 PTIČJI ŠPIK51 AFORISTIČNA ŠARŽA51 KARIKATURA52 SMEH JE POL JABOLKA52 MOŽGANSKI KRIŽKRAŽ

Interna mesečna revija skupine SIJ – Slovenska industrija jekla

Glavna in odgovorna urednica:Anja Potočnik.

Področna urednika:za gorenjsko regijo Stane Jakelj, Acroni,in za koroško regijo Melita Jurc, Metal Ravne.

Uredniški odbor: SIJ – Slovenska industrija jekla: Monika Štojs; Acroni: Metka Šuštaršič, Petra Žvan, Nataša Karo; Metal Ravne: Vesna Pevec Matijevič, Eleonora Gladež; Serpa: Mitja Laure, Karmen Stražišnik; Elektrode Jesenice: Rafko Penič, mag. Mojca Šolar; Noži Ravne: Egidij Hudrap, Romana Petek; SUZ: mag. Tanja Avguštin Čufer, Teja Platiša; ZIP center: Kristijan Oprešnik.

Stalni sodelavci:Boris Berginc – Špikov kot; Tone Kelbl in Marjan Mencinger – Obnavljamo energijo/pohodništvo in potovanja; Drago Ronner – križanka; Andrej Brumen - Dejde – Aforistična šarža.

Nepodpisane fotografije:arhiv SIJ-a, Dreamstime, iStock, Shutterstock, Microsoft Office Online, www.wikimedia.org.

Jezikovni pregled: mag. Andreja Čibron - Kodrin.

Oblikovanje: Sans, Andrej Knez, s. p.

Tisk: ZIP center.

Naklada: 3000 izvodov.

Izdajatelj in naslov uredništva: SIJ – Slovenska industrija jekla, d. d., Gerbičeva 98, 1000 Ljubljana,tel.: 01/242 98 18, e-pošta: [email protected] [email protected] [email protected]

mailto:[email protected]

mailto:[email protected]

UVODNIK 3UVODNIK 3

Anja Potočnik, pomočnica uprave za odnose z javnostmi in

odgovorna urednica, SIJ – Slovenska industrija jekla

foto Irena Herak

Se vam je že kdaj zgodi-lo, da ste izustili nekaj tako neprimer-

nega, da ste bili zgroženi nad sabo? Nikoli ne bom pozabila občutka neznosne zadrege, ko sem

prijateljici, ki je na hitro skoraj povsem izgubila vid, in ni opazila svoje mame, ki jo je klicala in ji mahala, rekla: »Ja, a je

res ne vidiš, a si slepa?« Na koncu je prijateljica tolažila mene, ko je videla, kako mi je nerodno. Pri takih spodrsljajih je največja olajševal-

na okoliščina, da sogovorniki čutijo, da nekaj žaljivega, neprimernega … nismo izrekli nalašč, da bi jih prizadeli. Vseeno pa se moramo zavedati, kot polaga na dušo Zdravko Zupančič – govorec, ki 25 let govori o govorjenju, in ustanovitelj Šole retorike –, da tisti hip, ko izgovorimo besedo, nismo več njeni gospodarji. Ona postane naša gospodarica. Izsiljuje nas in je nepremišljena. Sila tvegano početje je tudi, če spregovorimo in ne vemo, kaj bomo sploh povedali. Ponavadi to počnemo iz zadrege in takrat povemo – ogromno ničesar. Da bi se temu izognili, svetuje Zupančič »kristaliziranje«: »V grlu tiči kamrica, ki ji pesniško pravimo kristalček. V ta kristalček privedemo misli,

preden bodo govorjene besede postale!« Misli v kristalčku počakajo, da jih pregleda razum in presvetli navdih. Potem besede pridejo

na beli dan. Ali pa sploh ne pridejo. Kristaliziranje besed je pomembno za ustvarjanje jasnih in preudarnih osebnih in

poslovnih odnosov. Navsezadnje se tudi poslovne pogodbe najprej dogovorijo in šele nato

zapečatijo s podpisom.

Naj bo kristalno jasno!

Kako MODRA je spet

naπa REKA!Kako MODRA je spet

naπa REKA!

SVOJO SKRB ZA OKOLJE VSAK DAN POTRJUJEMO:• z zmanjπevanjem in nadzorom izpustov v zrak, vodo in zemljo,• z zniæevanjem porabe energentov,• z vlaganjem v Ëisto tehnologijo in znanje,• s predelavo odpadnega æeleza v kakovostna jekla,• s spoπtovanjem zakonskih meril in standardov kakovosti (ISO 9001, 14001),• z zavestnim sprejemanjem okoljevarstvenih vrednot in seznanjanjem javnosti o okoljevarstvenih ukrepih.

Z uvajanjem novih tehnologij in izgradnjo zaprtih hladilnih

sistemov odpravljamo πkodljive vplive, ki so jih v naπem okolju

zapustili predhodniki. Ohranjamo za vnuke, kar so naπi dedi

dobili od svojih dedov - zeleno dolino in modro reko.

4270 Jesenice

Cesta Borisa KidriËa 44

Slovenija

E-poπta: [email protected]

www.acroni.si

XLM

S •

RD

BO

RG

IS

Kako MODRA je spet


naπa REKA!






4270 Jesenice


Slovenija


www.acroni.si

XLM

S •

RD

BO

RG

IS

Kako MODRA je spet


naπa REKA!






4270 Jesenice


Slovenija


www.acroni.si

XLM

S •

RD

BO

RG

IS

Interni časopis skupine SIJ • 2 • 28. februarja 2014

4

besedilo Dušanka Šegatin, pomočnica uprave za ekonomiko, SIJ – Slovenska industrija jekla

POROČAMO

Prodaja gotovih proizvodov v t

Proizvodnja gotovih proizvodov v t

DRUŽBA jan. 2013 ocena jan. 2014 indeks

ACRONI 15.241 25.471 167

METAL RAVNE 5.586 5.858 105

NOŽI RAVNE 109 118 109

ELEKTRODE JESENICE 688 709 103

SUZ 337 495 147

SKUPAJ 21.960 32.653 149

DRUŽBA jan. 2013 ocena jan. 2014 indeks

ACRONI 19.144 31.245 163

METAL RAVNE 5.772 6.299 109

NOŽI RAVNE 142 157 111

ELEKTRODE JESENICE 710 718 101

SUZ 440 600 136

* ZBIRANJE IN PREDELAVA ODPADKOV 25.997 26.213 101

* STEEL CENTRI 3.300 2.375 72

* SKUPAJ 55.507 67.608 122

Prodaja gotovih proizvodov v EUR

* nekonsolidiran podatek

** družba je od 1. 7. 2013 v likvidaciji

DRUŽBA jan. 2013 ocena jan. 2014 indeks ACRONI 30.895.170 46.193.096 150

METAL RAVNE 11.818.997 13.017.508 110

NOŽI RAVNE 1.473.666 1.672.403 113

ELEKTRODE JESENICE 1.238.557 1.228.342 99

SUZ 559.431 634.089 113

ZIP CENTER 226.500 191.697 85

* JEDRNE DRUŽBE 46.212.321 62.937.135 136* ZBIRANJE IN PREDELAVA ODPADKOV 8.292.650 8.114.395 98

STEEL CENTRI 9.973.426 6.670.357 67

KOPO INTERNATIONAL 3.579.150 3.739.266 104

SIJ, D. D. 597.783 712.228 119

SERPA 476.496 625.918 131

ŽELEZARNA JESENICE 31 101 326

** ŽIČNA CELJE 270 -

* SKUPAJ OSTALE DRUŽBE 4.653.730 5.077.513 109

* SKUPAJ VSE DRUŽBE 69.132.127 82.799.400 120

ULITO V ŠTEVILKE JANUARJA 2014

Kako MODRA je spet


naπa REKA!






4270 Jesenice


Slovenija


www.acroni.si

XLM

S •

RD

BO

RG

IS

Kako MODRA je spet


naπa REKA!






4270 Jesenice


Slovenija


www.acroni.si

XLM

S •

RD

BO

RG

IS

Kako MODRA je spet


naπa REKA!






4270 Jesenice


Slovenija


www.acroni.si

XLM

S •

RD

BO

RG

IS


besedilo

foto

6 ČESTITAMO

Arhiv Metala Ravne

Franc Hartman, svetovalec v Valjarskem programu, Metal Ravne

Stara valjarna, ki je nekdaj stala v nadaljevanju kovačnice in ob tako imenovanem ingot placu, je po 2. svetovni vojni postala zastarela, zahteve po proizvodnji večjih količin pa so bile vse močnejše. Tako se je okrog 1960. leta začelo razmišljati o novi valjarni. Istega leta so jo pričeli graditi in jo 29. novembra 1963 (za takratni praznik dan Republike) slavnostno odprli ter jo pre-dali v obratovanje, delavcem pa v upravljanje.

Zgrajena je bila nova, sodobna valjarna dobavitelja Morgardshammar iz Smedjebackna (Švedska) z letno zmoglji-vostjo 50.000 ton, kar je bilo enkrat več od stare valjarne.

Nova valjarna je dobila sodobne metalurške agregate, veči-na postopkov dela je bila mehanizirana, ročnega dela pa je bilo v primerjavi s staro valjarno manj.

V novi valjarni so bili naslednji agregati: � dve peči za ogrevanje (ena za ingote, druga za gredice), � dve valjalni progi, in sicer srednja in lahka proga, � škarje za razrez in odrez valjancev, � komorne peči za žarjenje in kaljenje, � stroji za ravnanje materiala, � stroji za čiščenje in peskanje materiala, � sodobna visoka hala z delavnicami za vzdrževanje.

Leta 1968 je bil dograjen bluming za valjanje ingotov v gre-dice. Peč, ki je bila prej namenjena za ogrevanje ingotov na sre-dnji progi, je bila preurejena za ogrevanje gredic. Tako se je ena peč uporabljala za srednjo progo, druga pa za lahko progo.

Med letoma 1970 in 1985 je bil velik pritisk na povečanje proizvodnje valjanih profilov. Tako so se tudi valjarji trudili, da bi se dokazali pri doseganju teh ciljev. Proizvodnja je rasla in v teh letih dosegla rekordnih 100.000 ton. V tem času je delo na srednji progi potekalo neprekinjeno v štiriizmenskem ciklusu dela po sistemu 6 + 2, delo na lahki progi pa v dvoizmenskem ciklusu.

Ravno v času, ko smo bili opremljeni za proizvodnjo večjih količin visokokakovostnih jekel, pa je razpadla Jugoslavija, ki je bila naš glavni trg za valjarniške proizvode.

Verjetno bi takrat prišlo do zloma železarstva na Ravnah, če ne bi bilo ljudi, ki so skrbeli za to, da se je del proizvodnje, predvsem kakovostnih jekel, tudi v času Jugoslavije izvažal, kar pa je bilo v nasprotju s takratno gospodarsko politiko. Tu velja omeniti, da sta se v tistih časih še posebno izpostavljala Milan Dobovišek in Marjan Blažič.

ČESTITKE OB ABRAHAMU »NOVE« VALJARNE

Konec novembra 2013 je »nova« valjarna v Metalu Ravne dopolnila okroglih 50 let. Jubilej smo zaznamovali delovno, nanj nas bo spominjala tudi skupna fotografija vodstvenih delavcev ter valjarjev, ki so bili takrat v službi. Čeprav smo abrahama naše nove valjarne preživeli v delovnem vzdušju, pa je v naših srcih vseeno sijal ponos na uspešno prehojenih 50 let našega obrata.

SIJ – Slovenska industrija jekla

7

Zahvala vsem valjarjem, ki so v teh 50 letih prispevali k nenehni rasti in uspešnosti valjarne, in tistim, ki delate v njej še danes. Hvala vam za trud in

požrtvovalnost. S skupnimi močmi bomo še uspešnejši. SREČNO!

Po letu 1990 se je za valjarno začelo težko obdobje. Prodaja valjanih proizvodov je začela upadati, s tem pa tudi proizvodnja v valjarni. Težave so bile s surovinami in energenti. Zato je bila takrat znana fraza »brez plina ni termina«. Pa vendar smo nare-dili vse, da se je valjarna vrtela dalje. Vsi smo se namreč bali, da bi se kupci preusmerili drugam in bi se valjarna morala ustaviti. To se na srečo ni zgodilo, še več – valjarna se je razvijala v sme-ri manjše proizvodnje, vendar v zgornjem kakovostnem razredu, ter v smeri izdelave profilov ožjih toleranc in zahtevnih termično obdelanih jekel. Dogradili in obnovili smo peči v termični obde-lavi, posodobili progo z računalniškim vodenjem nastavljanja valjčne reže, vložili v stroje za ravnanje, rezanje, peskanje in la-

kiranje. Veliko je bilo naložb tudi v sodobne kontrolne postopke, ki zagotavljajo zanesljive proizvode za naše zahtevne kupce.

Za obstoj in razvoj valjarništva na Ravnah so zaslužni vsi, ki so valjarno vodili. Vsak je dal svoj delež, da je danes valjarna uspešen segment Metala Ravne. Ljudje, ki so vodili valjarno po letu 1960, torej v celotni zgodovini njenega obstoja, so: Marjan Osole, Ferdo Vizjak, Jože Žunec, Anton Radušnik, Marjan Blažič, Sead Karadža, Stanko Triglav, Franc Hartman, Branislav Keček in Jure Jamer. •


besedilo

foto

8 VLAGAMO

Jani Novak, Acroni, in Stane Jakelj, Razvojni center Jesenice

Roman Robič, tehnični direktor, Acroni dr. Matevž Fazarinc, razvojni inženir, Razvojni center Jesenice

Konec leta 2012 smo poleg novega valjavskega ogrodja za pre-delavo plošč dobili tudi cel kup pričakovanj in precej široko po-dročje, ki nam ni bilo poznano. V šali rečeno, se je to področje razširilo z 2000 mm na 2500 mm. Ker pa v Acroniju ne manjka ljudi, ki jim take novosti pomenijo izzive in ne težav, smo po prvem letu uporabe ugotovili, da so prej tako imenovani »mejni izdelki« postali del vsakdana, hkrati pa se nam je precej razširil prodajni asortiment, predvsem kar se tiče manjših debelin in večjih širin končnih izdelkov. S tem smo se pri naših kupcih za-pisali kot dobavitelj, ki lahko njihova pričakovanja po kakovosti, kvantiteti ter dimenzijskem spektru izdelkov v celoti zadovolji.

Pri razvoju novih izdelkov si pomagamo z uporabo vrste orodij, ki so bila razvita prav za to napravo v sodelovanju z itali-janskim podjetjem Nidec. Tako lahko nadziramo vse, število od-vzemov, maksimalne odvzeme v posameznih stopnjah predela-ve, prehode med posameznimi stopnjami ter – kar je pri valjanju tankih in širokih plošč ključnega pomena – parametre upogiba valjev, to namreč zelo vpliva predvsem na končno ravnost teh izdelkov.

Razvoj novih mejnih izdelkov se običajno začne s simulaci-jo predelave, kjer ugotovimo, ali bo izdelek v okviru zmožnosti

ogrodja mogoče izdelati. Na tem mestu lahko spreminjamo vse prej naštete parametre, ki ob pravilnih nastavitvah pomeni-jo razliko med izmetom in končnim izdelkom z visoko dodano vrednostjo. Če jeklo ali zlitino predelujemo prvič, je vsekakor za-želeno, da predhodno vemo, kako se bo material obnašal med vročo predelavo, zaradi česar pogosto testiramo vročo preobli-kovalnost v laboratorijskih pogojih. Tako lahko že pred valjanjem zagotovimo, da se bo sistem nastavljal na optimalne parametre, ki so odvisni od lastnosti vročega preoblikovanja materiala.

Temu sledi testna proizvodnja, kjer na podlagi simuliranih načrtov prevlekov predelamo prvih nekaj plošč. Ker ima sistem zmožnost samoadaptacije, spremljamo nekaj serij predelave in pozorno opazujemo gibanje sistema. Ko sistem deluje stabilno samostojno, gre tak izdelek iz podrobne spremljave v običajno proizvodnjo. Zatem si na podlagi pridobljenih izkušenj postavi-mo nove meje in postopek ponovimo.

S takim načinom dela smo pri konstrukcijskem jeklu že uspeli zvaljati plošče, široke 2560 mm in debele vsega 6,5 mm. Seveda pa so Acronijeva tržna niša nerjavna jekla, ki so v splošnem precej trša v primerjavi s konstrukcijskimi. Tako sedaj redno valjamo manj legirana nerjavna jekla (na primer AISI 304L

Olimpijski slogan Hitreje, višje, močneje! smo zaposleni v obratu Vroča valjarna v jeseniškem Acroniju zamenjali z zgornjim. V spodnjih vrsticah si lahko preberete, kako pri nas z novo opremo poteka razvoj tankih in širokih plošč; te so po našem mnenju ena izmed ključnih tržnih niš, ki nas pelje preko krize v svetlejšo prihodnost.

TANJŠE, ŠIRŠE, TRŠE!


9VLAGAMO

in 321) na format plošč 8 mm x 2560 mm, bolj legirana (na primer nerjavno dupleksno jeklo 1.4462) pa na format 12 mm × 2560 mm.

Trenutne meje so seveda le trenutne in se mesečno spreminjajo. Tako smo novembra uspešno predelali ognjeod-porno jeklo 1.4835 na debelino 10 mm in širino 2560 mm ter na debelino 6,9 mm in širino 2060 mm, kar je trenutno eden izmed mejnih izdelkov, ki so ga sposobne izdelati le redke valjarne.

Kot je bilo omenjeno že prej, pa so vse te meje seveda le trenutne. Z dovolj znanja, volje in iznajdljivosti verjamemo, da lahko te meje še naprej premikamo in postanemo vodilni proizvajalci teh nišnih izdelkov. •

� Prikaz dimenzijskega obvladovanja vroče predelave plošč

za nerjavno in v ognju obstojno jeklo 1.4835


besedilo

foto

10

Arhiv SUZ-a

Igor Platiša, koordinator predelave palic, SUZ

VLAGAMO

Že ob nastajanju novega centra za obdelavo kovin v podjetju SUZ, ko smo uvedli predelavo palic in prodajo storitev, smo ve-deli, da bo treba to novo dejavnost stalno nadgrajevati. Najprej je proizvodnja slonela na struženju, rezkanju in vrtanju na klasičnih strojih. Pri nekaterih specifičnih delih je taka proizvodnja še ve-dno zelo aktualna, predvsem te potrebe vidimo v gospodarskih družbah skupine SIJ – Slovenska industrija jekla in pa tudi pri zunanjem povpraševanju. Pomembno vlogo pri taki proizvodnji igra izkušeni kader, kar pa je v današnjem času že težava, saj so ti poklici zelo deficitarni. Prednost takšnega načina obdelave se pokaže pri manjših serijah rezervnih delov, kadar se obdelujejo večji premeri in predvsem pri dolgih obdelovancih.

Specifika obdelave, ki smo jo začrtali že ob nastajanju našega centra za obdelavo, pa narekuje uvajanje drugačne, novejše vrste tehnologije. Pri tem imamo v mislih velikoserijsko proizvodnjo, denimo za avtomobilsko industrijo, proizvodnjo delov za gospodinjske aparate in pohištveno industrijo, delo s sodobnejšimi stroji in uporabo izdelka, ki ga proizvajamo – naše palice. Razmišljali smo o uvajanju strojev z računalniško podporo – CNC-tehnologijo. Prednost smo videli v tem, da z združitvijo proizvodnje palic in strojne obdelave skrajšujemo organizacijsko-logistični cikel izdelave nekega našega produkta in s tem stroške proizvodnje glede na konkurenco, pri tem pa raste dodana vednost.

Da bi to dosegli, smo na začetku sklenili, da uredimo doda-tne prostore v nekdanjem skladišču rezervnih delov, ki je bilo tudi najprimernejše glede logistike. Ta vrsta proizvodnje zahteva primerno urejenost delovnega prostora, kot so ustrezna stalna

temperatura, vlažnost, protivibracijska zaščita stroja … Zaradi izpolnitve teh pogojev je bila gradnja take delavnice kar zah-teven zalogaj. Obenem se je začel proces izbire primernega stroja za naše potrebe. Kljub široki ponudbi izbira ni preprosta, saj se takšni stroji kupujejo za daljše obdobje in se na dolgi rok pozna vsaka malenkost. Prioritete pri izbiri so bile univerzalnost, učinkovitost, vzdržljivost, togost stroja in primerna cena glede na to, kar stroj omogoča glede na konkurenco. Navsezadnje je zelo pomembna tudi podpora prodajalca po nakupu oziroma njegove servisne mreže v primeru nenadne okvare stroja, saj stroj po navadi dela neprekinjeno v zahtevnih režimih delovanja. Na koncu smo se odločili za uglednega japonskega proizvajal-ca CNC-strojev MAZAK, izbrali smo tip QTS 200M z gnanimi orodji. Poleg obdelave palic nameravamo stroj uporabljati še za vse druge vrste obdelave, tudi v primerih večjih premerov in zahtevnih obdelav s CAD- in CAM-programi. Glede na naravo našega dela smo v navezi s stružnim centrom dodali avtomat-ski podajalec palic FMB Turbo, katerega značilnost je možnost avtomatiziranega dodajanja in vrtenja palic večjega premera in dolžin z minimalnimi vibracijami. Podajalec ima še sekundarno dodajno enoto, v katero je možno dodati večjo količino palic, kar še dodatno skrajša čas obdelave in prispeva k optimizaciji proizvodnje.

V prihodnje bodo naša prizadevanja potekala v smeri uva-janja dodatnih naprav s čim večjo avtomatizacijo, novih znanj, novih tehnologij in izdelkov, saj le z nenehnim razvojem in zmanjševanjem stroškov dela lahko konkuriramo na trgu v teh zaostrenih razmerah. •

V podjetju SUZ nadgrajujemo v letu 2012 začrtano pot z novim sodobnim stružnim centrom za obdelavo kovin.

SODOBNA STRUŽILNICA ZA ODLIČNE IZDELKE


11

foto

besedilo

Arhiv Metala Ravne

Miran Škalič, vodja oddelka Adjustaža profilov, Metal Ravne

USPEŠNO OPRAVIMO

Projekt je bil zelo zahteven, saj je bilo treba prestaviti 18 metrov dolgo peč šest metrov naprej. Časa je bilo zelo malo, saj je mo-rala peč čim prej v pogon. Vsak dan zastoja namreč pomeni 18 ton neizdelanega materiala. Izvajalcem je uspelo v dogovorje-nem roku peč prestaviti, zamenjati izhodno valjčno mizo z novo in namestiti nove pogone valjčnic. Elektro vzdrževalci so morali napeljati nov dovodni kabel, zamenjati stara ogrevalna sevala z

novimi močnejšimi ter povezati vse nove komponente. Za sin-hronizirano delovanje so poskrbeli elektroniki Metala Ravne.

Izpad proizvodnje nam je uspelo nadomestiti na drugih pe-čeh, ki januarja niso bile prezasedene.

Z vgrajenimi novimi toplotnimi sevali bomo dosegali bolj toč-ne temperature v posameznih conah, s tem pa bo omogočena toplotna obdelava materialov za bolj zahtevne kupce. •

Vodstvo Metala Ravne je v letu 2013 sprejelo sklep o naložbi v novo komorno kalilno popuščno peč. Pred začetkom postavitve nove peči je bilo treba zaradi velike prostorske stiske prestaviti obstoječo kontinuirno elektro peč, ki pa je bila v zelo slabem tehničnem stanju. Projekt prestavitve in mehanske rekonstrukcije je prevzelo podjetje Salus s podizvajalcem, družbo Serpa, elektro napeljavo pa so obnovili elektro vzdrževalci valjarne.

USPEŠNO PRESTAVILI KONTINUIRNO ELEKTRO PEČ

� Uspešno prestavljena

kontinuirna elektro peč

� Obnovljena elektro

napeljava na peči


besedilo

foto

12

mag. Franc Zupan, Acroni, in Stane Jakelj, Razvojni center Jesenice

mag. Franc Zupan, vodja proizvodnje v Predelavi debele pločevine, Acroni

PREDSTAVLJAMO

Računam na naše uspešno timsko delo, saj bomo le tako kos zahtevnim nalogam, ki so pred nami. Vizija obrata Predelava debele pločevine je izdelovati izdelke z visoko do-dano vrednostjo iz nerjavnih, poboljšanih in legiranih vrst jekel. Zato se je obrat z vsemi svojimi zaposlenimi v zadnjih letih neprekinje-no razvijal in posodabljal – temu cilju bomo sledili tudi mi. Posodobljene so zmogljivo-sti za razrez in toplotno obdelavo debele pločevine ter lužilne kapacitete za nerjavno pločevino. Tudi na račun tega Acroni postaja eden vodilnih proizvajalcev nerjavne debele pločevine na evropskem trgu.

VESELIM SE NOVEGA IZZIVADoma sem iz Žirovnice in v mladosti sem bil po končani gimnaziji pred dilemo, ali začeti študij veterine ali metalurgije. Odločil sem se za metalurgijo, v študentskih letih, na sezon-skem delu pa sem okusil še delo »helfarja« v stari Martinarni.

Delovne izkušnje sem si nabiral v obratih Jeklovlek, Hladna valjarna, Predelava debele pločevine in Vroča valjarna, sedaj pa me je pot ponovno zanesla v obrat Predelava de-bele pločevine.

Od leta 1991 sem 12 let delal v carin-ski službi. V življenju se vedno srečujemo z izzivi, sledijo jim vzponi in padci, ki jih kleni Gorenjci zmoremo premagati. Veliko let sem posvetil kulturi in 15 let pel doma in po svetu z nonetom Vasovalci. V veselje mi je ljubitelj-sko kmetovanje, gorništvo in sedaj družin-ski projekt nove lesene hiše, za katero sva zamisel izdelala z ženo Zalo. Gradnja se je že prevesila v zaključno fazo z veliko lastnega dela. Hčeri večkrat vprašata, zakaj sva se lo-tila takega projekta, a odgovor je, da je sanje in cilje, ki jih človek ima, treba uresničiti, kar človeka tudi notranje izpolni. •

Pred kratkim mi je bilo zaupano vodenje obrata Predelava debele pločevine, ki zaključuje tehnološke procese celotne proizvodnje Acronija. Smo pred velikimi izzivi, in lahko rečem samo to, da imamo v Acroniju jekleno voljo in dober tim sodelavcev, na katere se lahko v vsakem trenutku zanesem in jim zaupam.

SANJE NAS ŽENEJO NAPREJ


besedilo

foto

13

Stane Jakelj, Razvojni center Jesenice, in Jani Novak, Acroni

Stane Jakelj, razvojni inženir, Menedžment idej, Razvojni center Jesenice

INOVATIVNI SMO

Arhimed, grški matematik, fizik, izumitelj in še marsikaj, se je že več kot 200 let pred našim štetjem zavedal moči vzvoda. Rekel je, dajte mi trdno točko, na kateri bom stal, ter dovolj dolg vzvod in premaknil bom Zemljo. Moč vzvoda je lahko neverjetno velika, brez uporabe le-tega pa danes posameznik težko posta-ne zelo uspešen.

Razumevanje in uporabljanje vzvodov pa pomeni veliko zna-nja, izkušenj, poskusov, vaje, učenja itn., predvsem pa začetni preskok iz miselnih okvirov, ki je lahko še najtežji. Zato vpraša-nje, ki na preprost način ponazarja moč uporabe vzvoda: Ali je nekdo, ki zasluži 2.500 evrov na mesec, od tistega, ki zasluži zgolj 500 evrov na mesec, petkrat bolj produktiven? Mogoče dela petkrat več časa na dan? Ali pa je petkrat pametnejši? Seveda je odgovor na vse ne, edina razlika je v tem, da eden bolj spretno uporablja vzvode od drugega.

Pri tem pa velja omeniti še eno zelo pomembno dejstvo. Vsak vzvod je dvorezni meč, s katerim moramo ravnati zelo pre-vidno. Bolj kot je vzvod močan, bolj nam lahko pomaga na poti k uspehu, a tudi nasprotno, če ga ne znamo spretno uporabljati. Le z ustreznim znanjem, izkušnjami in s pravilnim pristopom nam vzvod lahko optimalno koristi. Tako pridemo do največjega poznanega vzvoda.

Največji vzvod na svetu je človekov um v najširšem smi-slu. Torej znanje, izkušnje, veščine ter miselna naravnanost. Človekov um nas lahko povsem drži v kalupu, coni udobja ali vsakdanji rutini. Lahko pa nas popelje v drzne avanture uživanja vsakdana, odkrivanja sebe in sveta ter novih sadežev, ki boga-tijo naš duh. Poleg miselne naravnanosti so tukaj še, kot ome-njeno, znanje, izkušnje ter veščine. Kajti neznanje je največje tveganje, kar ga lahko sprejme posameznik.

Znanja pa je na svetu ogromno, kako se zdravo prehranje-vati, pravilno gojiti rastline, uspeti v podjetništvu, vzgajati otroke, izboljšati seks, pozdraviti bolezni, napisati knjigo itn., kar vam poželi srce. Sistematični pristop k pridobivanju znanja pa je

Dejstvo je, da imamo vsi na voljo zgolj 24 ur na dan, tako milijonarji kot tudi berači. Razlika je le v tem, kaj počnemo v teh 24 urah ter kako dobro uporabljamo vzvode za doseganje ciljev. Vsakdo, ki želi biti uspešen in deluje v tej smeri, kmalu ugotovi, da lahko trdo delaš le določeno število ur na dan. In bistven preskok je, ko preideš iz trdega dela (»working hard«) v premišljeno delo (»working smart«). To tranzicijo omogočajo prav vzvodi. Pa poglejmo, kaj so vzvodi. Tudi v Acroniju se trudimo, da jih preko Menedžmenta idej vedno znova spodbujamo.

INOVATIVNI PRISTOP JE SKRIVNOST USPEHA


14 INOVATIVNI SMO

začetek izkoriščanja tega največjega vzvoda na svetu. Kako začeti? Zelo učinkovita in preprosta metoda je, da vsako leto izberete področje, na katerem želite biti ekspert, in nato vse leto o tem berite, iščite prispevke, se intenzivno zanimajte za proce-se, ustvarjajte svojo celostno sliko okolja itn.

Zato se tudi v Acroniju preko Menedžmenta idej trudimo, da vas spodbujamo in vam dajemo možnost, da izkoristite enega od zelo pomembnih vzvodov uspeha, to je vzvod inovativnosti.

V ACRONIJU SMO RAZPISALI INOVACIJSKO TEKMO-VANJE IN NAGRADE ZA LETO 2014:

� Pokal 3i za najinovativnejše delovne skupine � Inovator leta: sodelavec z največ realiziranimi

izboljšavami � Inovacija leta: izboljšava z največjim prihrankom � Inovacija s področja varnosti, zdravja pri delu in ekologije � Najkreativnejši vodja oziroma direktor (direktor z najve-

čjim številom prijav svojih sodelavcev)Prijave zbiramo do decembra 2014. Temu bosta sledili

razglasitev najboljših in podelitev priznanj. Kako se prijavite,

preberite na Portalu Acroni, v na novo oblikovanem razdelku Inovacijske novice in razpisi. Veseli bomo vašega odziva. Le skupaj nam bo uspelo postati močnejši, boljši in inovativnejši.

Smotrno je o načrtovanju prihodnosti neprestano razmišljati, kako uporabljati čim več vzvodov na čim boljši način. Trdo delo je namreč zgolj majhen vzvod, ki pa dolgoročno lahko pripelje do izčrpanosti in nezadovoljstva, predvsem pa do nekonku-renčnosti v primerjavi s tistimi, ki znajo spretno uporabljati vzvo-de. Veliko uspehov vam želim pri uporabi ponujenih vzvodov!

Ne pozabi, to je tvoj dan za idejo, iskrico ali izboljšavo! •


besedilo

foto

15

Arhiv Metala Ravne

Jože Apat, vodja projekta, Metal Ravne

INOVATIVNI SMO

Pisati o inovativnosti je nekoliko paradoksalno. Inovatorji so izra-zito usmerjeni v prihodnost, tako da je preteklost v senci iskanja priložnosti, ki pa se seveda nahajajo v neznankah prihodno-sti. Inovativnost pomeni razvijanje ustvarjalnosti, ki je ena od temeljnih značilnosti človeka. S tega vidika je podpora inovativ-nosti v podjetju eno od poslanstev podjetja pri razvoju potenci-ala zaposlenih. Hkrati si je težko predstavljati uspešno podjetje brez ustvarjalnih zaposlenih. Posebej v današnjem času, ko še včeraj vrhunski izdelek že jutri postane del preteklosti in na trgu nezanimiv. Inovativnost tako ni zgolj prestiž, ampak nujen po-goj za trajnostni razvoj podjetja oziroma še točneje za celotno skupnost. Izzivi življenja namreč zahtevajo vedno nove rešitve. Reševanje novih problemov s starimi rešitvami je obsojeno na neuspeh. Zgodovina nas uči, rešitve pa zahtevajo preseganje že poznanega.

V Metalu Ravne smo povzeli del sistema inovativne dejav-nosti še iz obdobja, ko je bila v Železarni Ravne oblikovana samostojna služba za inovacije. Leta 1998 smo sprejeli pra-vilnik o inovacijski dejavnosti, ki smo ga revidirali v letu 2013. Vzporedno z internim obvladovanjem inovativne dejavnosti smo se leta 2003 odzvali na razpis za naj inovacijo leta, ki ga je pripravila Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Predvsem smo se aktivno vključili v okviru območne zbornice GZS v Dravogradu in tako prispevali, da je Koroška ena od najbolj aktivnih regij na področju inovativne dejavnosti v državi tako po številu kot po kakovosti inovacij.

Namen tega kratkega pregleda je ozreti se nazaj na ideje, ki smo jih uresničili. Realizacija ideje (invencije) pa je nujen pogoj za inovacijo.

2003 Sodelovali smo z inovacijo, nanašajočo se na tehnologijo ter-momehanske obdelave težkih odkovkov, ki je še danes pomem-ben postopek za cenejšo proizvodnjo orodnih jekel. Idejo smo standardizirali in je postala del redne prakse.

2004 Razvili smo valjanje širokih ploščatih profilov v valjarni gredic, izdelek tudi danes obsega pomemben delež proizvodnega programa.

2005 Razvili smo jeklo RAVNEX in odločno zakoračili na pot proizvo-dnje jekla z lastno blagovno znamko. To je tudi danes pomem-ben vidik poslovnega modela podjetja.

2006 Uvedli smo proizvodnjo jekel za turbinske lopatice in začeli raz-vijati jekla za energetiko, kar nam je omogočilo izvajanje strate-gije uvajanja zahtevnejših proizvodov. Inovacija nam je odprla vrata do takšnih kupcev, kot sta Siemens in Aalstom.

2007Na razpisu smo sodelovali s tremi inovacijami. Razvili smo izo-braževalni program Metalova interna šola (Osnovna metalurška znanja), ki tudi danes pomembno prispeva pri usposabljanju zaposlenih za izvajanje zahtevnejših metalurških poklicev.

Z inovacijo v izboljšanje kakovosti odkovkov smo pri kovanju zahtevnejših izdelkov uvedli spoznanja teorije plastičnosti in bistveno izboljšali kakovost in zanesljivost tehnologije kovanja valjev. Inovacija je tako ohranila proizvodnjo valjev kot enega ključnih izdelkov podjetja.

Z inovacijo v izboljšanje mikročistoče jekla smo stopili na pot izdelave super čistih jekel, kar je tudi danes podlaga za zagota-vljanje kakovostnega vložka za najzahtevnejše izdelke.

2008 Ukvarjali smo se s ponovno uporabo bele žlindre in s tem rešili žgoč ekološki problem.

2009 Gostili smo podelitev priznanj in tako pripomogli k nadaljevanju tradicije izvedbe dogodka v proizvodnih prostorih. Podelitev je potekala v novi hali priprave livnih sistemov za litje ingotov.

Ob prehodu v leto 2014 je bil velik poudarek na obvladovanju stroškov in izboljševanju izpolnjevanja ciljev, ki nam jih v letu 2013 ni uspelo povsem doseči. Obvladovanje stroškov je pomemben vidik doseganja poslovnih ciljev, vendar to ni zadosten pogoj za dolgoročno uspešno poslovanje podjetja. Na trgu je v prednosti tisti, ki lahko hitreje odgovori na izzive sprememb ali jih celo ustvarja.

Z INOVACIJAMI BOLJ USPEŠNI, BOLJ PREPOZNAVNI


16 INOVATIVNI SMO

Razvili smo 42-tonski ingot in ga uspešno uvedli v proizvo-dnjo – kovanje težkih kovanih izdelkov. S tem ingotom smo znatno omilili vpliv krize na jeklarskem trgu.

Uspešno smo renovirali glavni ogrevni agregat v valjarni profilov in s tem občutno zmanjšali stroške ogrevanja gredic in pomembno vplivali na kakovost ogrevanega vložka.

Z izdelavo mehansko obdelanega odkovka po zahtevah Siemensa smo tudi v Kovaškem programu začeli osvajati trg energetike z zahtevnimi odkovki.

2010 Uspešno smo uporabili metodo umetne inteligence pri reševanju metalurških problemov. Metoda ima velik potencial, ki ga še mo-ramo dograjevati v smislu zajemanja podatkov in obdelave le-teh. Zahteva pa angažiranje vrhunskega znanja iz metalurgije in mate-matike. To znanje imamo, moramo samo omogočiti, da se izrazi.

2011 Uspešno smo zaključili projekt pri posodobitvi globinskih peči v valjarni gredic, s poudarkom na vizualizaciji procesa in zajema-nju podatkov, kar je nujen pogoj za vstopanje na trg najzahtev-nejših izdelkov.

Razvili smo tudi konstrukcijsko jeklo za delo v ekstremnih razmerah.

V jeklarni smo uspešno izvedli model kontrole vodika v jeklu in postavili algoritme za kontrolo procesa.

2012 Prijavili smo naslednje inovacije:

� Razvoj jekla za kolenčaste gredi za dirkalne avtomobile � Vrhunsko orodje za delo v vročem RAVNEXS HD � Kovanje titanovih zlitin

To je kratek pogled prijavljenih inovacij na natečaj GZS-ja. Namerno nismo navajali, kakšna priznanja smo dobili in kdo so avtorji inovacij. Namen tega članka je zgolj povzeti vsebino pro-blemov, ki smo jih s temi inovacijami rešili. Lahko trdimo, da so te inovacije omogočile dokaj uspešno poslovanje podjetja v tem obdobju in stvarno prispevale k trajnostnemu razvoju podje-tja. S sodelovanjem z GZS-jem smo sodelavcem omogočili, da postanejo prepoznavni v svojem okolju. Ob podelitvi priznanj pa so inovacije vsaj za ta dan postale prepoznavne kot pomemben dejavnik uspešnega gospodarstva. Tudi danes, ko je poudarek na zmanjševanju stroškov, brez ustvarjalnosti ne bomo dosegli želenih ciljev. Ustvarjalnost je vedno prisotna, vendar je ni mo-goče zapovedati, ampak jo je treba negovati, spodbujati in ji pomagati, da se razvija. •

� Andrej Vrečič prejema čestitke za zlato

priznanje za inovacijo v letu 2012.

� Predsednik države Borut Pahor v pogovoru z

nagrajenimi avtorji inovacij iz Metala Ravne


besedilo

foto

17

Osebni arhiv prof. dr. Rada Turka

Dr. Tatjana Večko Pirtovšek, vodja Metalurškega razvoja in raziskav, Metal Ravne

ČESTITAMO

Profesor dr. Rado Turk po očetovi strani izhaja iz kraške družine s primorskim patriotizmom in je lahko ob očetu spoznaval real-nost borbe za napredne ideje (tudi v znanosti in gospodarstvu), po materi pa izhaja iz znane češke kiparske in slikarske rodbi-ne. Oba segmenta sta sestavna dela njegove osebnosti, kar se zazna tako v njegovem zanosu do znanstvenega dela kot tudi pri predajanju umetnosti in humanistiki. Znanost in umetnost sta sklenjen krog in prihodnost človeštva.

V Sloveniji je profesor dr. Turk postavil znanstvene in inže-nirske temelje za razvoj preoblikovanja v metalurgiji in je s tem pospešil razvoj in konkurenčnost metalurgije. Vzgled, ki ga je prenesel na svoje diplomante, magistrante in doktorante, je pot oziroma doprinos za Slovenijo, kot si jo želimo.

Prof. dr. Rado Turk v sebi združuje lastnosti, ki so potrebne za gospodarski, kulturni in duhovni razvoj človeštva. Je človek vizije, ki jo zna deliti z drugimi in jim dopušča, da tudi oni dodajo svojo. Zato je bil uspešen mentor. Napredek se je vedno začel s posamezniki, šele potem jim je sledila množica. Vizionarjem je bilo zato vselej težko pri postavljanju novih temeljev, saj jih je okolje redkokdaj razumelo. Zanje je bil vedno značilen poglobljen način razmišljanja na področju, iz katerega sta se razvili vizija razvoja znanosti in gospodarstva ter tudi vizija nujno spremljajočega kulturnega in duhovnega razvoja družbe, da bi ta tako ohranjala in poglabljala svoj humani in socialni status.

OB 70. ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU PROFESORJA dr. RADA TURKA

� »Hodi odprtih oči naokoli.

Pojem evolucije lahko

raztegnemo na milijarde

let ali pa na eno človekovo

življenje. Edino, kar vsak

izmed nas ima, je odgovornost

za lastno življenje.«


18 ČESTITAMO

Osmega februarja ste praznovali 70. rojstni dan. Iskrene čestitke! Ko se ozrete nazaj na prehojeno pot, ali vam je bilo kdaj žal, da ste se med številnimi interesnimi področji odločili ravno za metalurgijo?Leta vse prehitro tečejo. V času upokojitve pa še hitreje. Verjetno je vzrok v tem, da želim še marsikaj postoriti, saj mi volje nikakor ne manjka. Res je, da sem imel in še imam veliko interesnih dejavnosti, sem se pa v gimnaziji že zgodaj odločil za študij naravoslovja, proizvodno tehniko pa sem bolj malo poznal. Zakaj ravno študij metalurgije? Kemija in fizika sta mi bili ob zgodovini najljubša predmeta. Za maturitetno nalo-go sem izbral temo »Uporaba radioaktivnosti v tehniki«. Svet atomov me je očaral. Nalogo sem dal v vpogled družinskemu prijatelju, ki je bil zaposlen na Zavodu za raziskavo materialov in konstrukcij (ZRMK) in ki se je ravno vrnil iz Švice, kjer je obi-skal Inštitut za materiale, ki ga je vodil Slovenec. Pripovedoval mi je o perspektivah sodobnih materialov in odločitev je padla. Materiale je bilo takrat možno študirati v okrnjeni obliki le na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo (FNT), kjer je bil v okviru Montanistike Odsek za metalurgijo. In tako sem zajadral med bruce Montanistike.

Žal mi ni bilo nikoli, žal mi je le mnogih izgubljenih prilo-žnosti, ki jih Univerza kot institucija ni omogočala, in sem se moral velikokrat znajti, če sem želel vlak znanja poriniti naprej. Pripeljal sem podarjeno proizvodno laboratorijsko opremo iz Nemčije, zagotovil oddelku zemljišče ob Tržaški cesti za novo stavbo Metalurgije in materialov, uspešno konkuriral za nepo-vratna sredstva na RSS za nadgradnjo stavbe na Aškerčevi in postavitev manjšega laboratorija ter za elektronski mikroskop, pa od vsega skupaj ni bilo nič. Pri starejših kolegih tako v aka-demski kot tudi proizvodni sferi za to ni bilo pravega posluha. Vse to se je dogajalo še pred doktoratom. Pri raziskovalni opre-mi sem bil uspešnejši, pa tudi tu brez izdatne pomoči partnerja iz Nemčije ne bi šlo.

V slovenskem prostoru in tudi širše ste poznani kot staro-sta slovenskih metalurgov, ste vzor številnim diplomantom metalurgije. Kaj vam pomeni to priznanje?Metalurgija ima več vej, ki so posledica tehnoloških faz izde-lave metalurških izdelkov. Zato ima verjetno vsako področje svoje staroste, začenši s prof. C. Rekarjem, pri katerem sem diplomiral. Znanstveno in strokovno delo sem posvetil plastič-nemu preoblikovanju kovinskih materialov. O tem področju smo takratni študentje dodiplomskega študija metalurgije dobili le nekaj enciklopedičnih informacij in še te so se nanašale zgolj na opis osnovnih postopkov preoblikovanja. Tedanji profesorji so to področje odrivali strojnikom, zato se tudi v industrijskih obratih inženirska metalurgija preoblikovanja ni mogla razvi-jati tako, kot se je npr. v sosednji Avstriji in Nemčiji. Korak do procesnega vodenja teh tehnologij je bil še daleč in tu sem iskal svoje možnosti. Ko sem v prvem poročilu za Slovenske železarne (SŽ) nakazal možnosti takega razvoja, sem bil klican na zagovor, češ: Metalurgijo pusti drugim, ti se pa ubadaj s silo,

energijo in geometrijo preoblikovanja. Že prvi obisk v valjar-ni Štekel na Jesenicah me je prepričal, da to ni prava pot za izboljšanje učinka valjarne, tako količinskega kot tudi kakovo-stnega. Pri tem mi je prof. Čižman, na katerega katedri sem bil, dal povsem proste roke, za kar sem mu še danes hvaležen. Začel sem postopno. Zadal sem si naslednji načrt: Izdelati ma-tematični model za zvezno simulacijo sile in momenta valjanja in na osnovi tega slediti geometrijo aktivne valjčne reže in s tem zagotavljati zahtevani profil valjanca in ravnost traku. Prva faza: Izvedel sem kompleksne meritve (prve tudi na področju tedanje Jugoslavije) energetsko-obremenitvenih parametrov in geometrije valjanja TVT na Šteklu. Za te namene sem si izposodil pri kolegih na Kemiji in Institutu Jožef Stefan sedem eno- oziroma dvokanalnih oscilografov in zvezno zapisoval posamezne tehnološke parametre vseh petih prevlekov valjanja širokih trakov. Seveda sem imel ogromne težave pri odčitava-nju istočasnega opazovanja merjenih veličin, saj je imel vsak rekorder nekoliko drugačno hitrost pomika papirja. Za odčitek enega valjanja (pet prevlekov) sem porabil dva do tri mesece trdega dela. Do podatkov za vročo preoblikovalno trdnost va-ljanega materiala pa nisem prišel, ker za te poskuse nisem imel laboratorijskih možnosti. Razumevanje oblik krivulj tečenja pa je že zahtevalo znanja tudi o metalurgiji preoblikovanja. Druga faza: Naneslo je, da sem se odzval na mednarodni razpis KFA – Jülich, BRD, za sodelovanje z nemškimi univerzami in prijavil temo »Preoblikovalnost kovinskih materialov«. Javil se je prof. P. Funke iz TU Clausthal in že prvi enotedenski obisk mi je omogočil, da sem prišel domov z eksperimentalnimi podatki za jeseniško jeklo, iz katerih sem lahko dobil sicer preprost, vendar pa uporaben analitični zapis za odvisnost preoblikoval-ne trdnosti od termomehanskih parametrov. Tretja faza: In tako sem izpolnil pogoje za analizo samega valjanja in dobil podatke za simulacijo postopka valjanja, s čimer je bilo moč pristopiti k optimiranju načina valjanja za vseh pet prevlekov.

Prišel sem do naslednjih zaključkov. Tako obsežnega dela ne morem opraviti sam. Moral sem si poiskati dodatne sode-lavce. Snemanje tehnologije je treba avtomatizirati s sočasnim opazovanjem vseh parametrov valjanja. Podatke meritev je treba shranjevati na računalnik, čemur morata takoj slediti ob-delava in modelna simulacija valjanja. Preoblikovalne lastnosti moramo določevati v domačem laboratoriju. Ta koncept sem v naslednjih dvajsetih letih povsem realiziral, veliko dela so pre-vzeli mlajši sodelavci katedre. S pomočjo RSS, podpore doma-če industrije, KFA – Jülich in TU Clausthal smo uspeli nabaviti simulator termomehanskih metalurških stanj Gleeble, ki je še danes srce eksperimentalnega dogajanja pri osvajanju novih vrst jekel v slovenski metalurgiji. Tako smo opravili analize vseh valjalnih prog v Sloveniji, tudi v Impolu, predvsem pa vpeljali in utrdili inženirski pristop pri analiziranju in optimiranju ter v zadnjih letih tudi procesnem vodenju tehnologij. Pomoč prof. P. Funkeja ni bila le finančna, saj je omogočila izposojo merilne opreme, pač pa je bil ves čas pripravljen sprejeti na izobra-ževanje vse sodelavce katedre in tudi diplomante, ki so tam


19ČESTITAMO

opravljali eksperimentalno delo pri napravah, ki jih v Ljubljani nismo imeli. Do leta 2002 se je zvrstilo 16 mojih diplomantov, štirje magistranti in pet doktorantov. Najmanj, kar lahko rečem, je: Hvala, prof. P. Funke, hvala, KFA – Jülich, ga. Kravczynska.

Zaradi česa sem po vseh teh letih zadovoljen? Pomagal sem postaviti temelje modernega inženirskega in še naprej raz-vijajočega se načina načrtovanja in vodenja procesov preobli-kovanja kovinskih materialov s kadri, ki so usvojili ta pristop, ga še naprej razvijajo in vnašajo inovacije, ki z ekonomskega vidi-ka omogočajo obstoj slovenske metalurgije na zelo konkurenč-nem globalnem trgu. Resnično sem ponosen na diplomante in doktorante, ki danes vodijo razvoj v skupini SIJ – Slovenska industrija jekla.

Kaj je bilo tako magičnega v metalurgiji, da ste se odločili ravno zanjo, in ali so vas domači spodbujali pri tej izbiri poklicne poti?V naši družini je bilo pet otrok in le oče je bil zaposlen. Z mamo sta se spoznala v Pragi, kjer je študiral agronomijo. Po koncu vojne je bil povabljen v Ljubljano, da pomaga ustanoviti Agronomsko fakulteto, in smo sem prišli pravzaprav kot tujci. Prva leta je bilo s prehrano številne družine težko, saj nismo imeli zaledja s podeželja. Oče nam je vedno rekel: »Nimamo zemlje, nimamo hiše, imamo pa glavo, to je treba napolniti z znanjem, kulturo in moralo, potem se vam ni treba bati priho-dnosti in boste povsod po svetu dobrodošli.« Samo po sebi je bilo umevno, da bomo po maturi vsi nadaljevali z visokošol-skim študijem. In to nam je uspelo, vsak si je izbral drug poklic in nihče očetovega. O poklicih smo se doma veliko pogovar-jali, vendar je bila izbira povsem prepuščena posamezniku. Materialno pomanjkanje prvih deset let po vojni nas je usmerilo v izbiro zelo otipljivih poklicev: biokemija, medicina, arhitektura, metalurgija in gradbeništvo. Zdrave humanistične poglede na družbo nam je vcepil oče, mama pa je poskrbela za kulturno udejstvovanje. V izbiri študija ni bilo nič magičnega. Dozorela pa sta zanimanje za naravoslovje in želja, da se čim prej finanč-no osamosvojim.

Kako ste preživeli otroška leta in mladost?Otroška leta so bila lepa in imeli smo krasne, skrbne starše z velikim zaupanjem v nas otroke. Stanovali smo blizu Tivolija in zato smo veliko časa preživljali v parku in na Rožniku, ka-sneje pa na športnih objektih Atletskega športnega kluba in Partizana (Narodni dom). Glasba v naši družini je bila stalni-ca. Ne le, da smo se učili igranja na različne inštrumente, tudi prepevali smo ob večerih veliko, tako slovenske kot tudi češke pesmi. Bil sem zagret tabornik in ostal aktiven tudi še, ko sta moja otroka pridobivala zdrav stik z naravo. Glasbena vzgoja mi je vzela veliko časa, saj sem poleg osnovnega inštrumenta, violine in viole, igral še v godalnem kvartetu in mladinskem sim-foničnem orkestru Glasbene šole Matica. Taborniki so mi dali dobro popotnico za družbeno komunikacijo, glasba pa me je naučila vztrajnosti in preciznosti pri delu. Tudi za šport sem na-

šel čas, ukvarjal sem se s košarko in lahko atletiko. Z vstopom na fakulteto sem večino tega opustil in se resno posvetil študiju. Kot študent sem opravil prakso na Švedskem. Ta izkušnja mi je samo še potrdila, da je za osebnostni razvoj pomembno od-piranje v svet. Seveda so nam otrokom to v zibelko položili že starši, saj smo nacionalno in zato tudi kulturno mešana družina, na kar sem še posebno ponosen.

Kakšno prihodnost ima metalurgija v današnjem nestano-vitnem svetu? Ali se mladim še izplača odločiti za študij metalurgije?Metalurgiji ostaja njeno mesto v razvoju civilizacije in global-ni ekonomiji trdno zasidrano še dolga stoletja v prihodnost. Spreminjajo se le tehnologije in način raziskovanja le-teh ter potreba po višji kakovosti in novih kovinskih materialih. Kovine imajo v svoji naravi še veliko neizkoriščenih lastnosti, kar mora-mo metalurgi šele odkriti in aplicirati v nove kovinske zlitine in kompozite. Za metalurgijo se ni treba bati, boriti pa se je treba za njeno razvojno pot, ki sem jo pravkar omenil. Je zelo kom-pleksna procesna veda, potrebuje poleg metalurgije materialov še poglobljena znanja fizike, kemije in informacijskih ved. Zato je lahko velik izziv za mlade, ki postanejo s temi znanji global-no zanimivi pri naglem prilagajanju na nova delovna mesta in pri oblikovanju lastnih samozaposlitev. Problem ni v potrebi družbe po takih diplomantih, problem je v zavajanju maturan-tov o potrebah po mehkih vedah, tj. neproizvodnih poklicih. In politika, da bi to uskladila, še ni naredila prav nič. Pa tudi univerza in gospodarstvo nosita svojo krivdo. Kot predstojnik oddelka in kasneje dekan fakultete sem se npr. boril za to, da bi v klasifikaciji visokošolskih študijskih programov in poklicev dobili status procesne vede, kar bi nam omogočalo precej boljše financiranje, tj. takšno, kot ga imajo Materiali na Kemiji. Neuslišano! Tu bi moralo tudi panožno gospodarstvo postaviti svoje zahteve, saj jim mora biti v interesu dobro izšolan visoko-šolski diplomant.

Kakšen mora biti po vašem mnenju pravi metalurg? Danes moramo govoriti o izobražencih, zaposljivih na glo-balnem trgu. Da bo to dosegel, mora metalurgu biti oziroma postati metalurgija strast, biti mora vztrajen, radoveden in inovativen. Znati mora komunicirati s strokovnjaki s področij, ki dopolnjujejo metalurgijo, tako pri raziskavah in proizvodnih tehnologijah kot tudi na področju menedžmenta in ekonomije. Slednje morajo obvladati tudi tehniški kadri.

Verjetno ste bili kar prvi profesor kakšne slovenske uni-verze, ki ste začeli pošiljati redno svoje študente v tujino na izpopolnjevanje znanja. Zakaj se vam je to zdelo tako pomembno?Izpopolnjevanje, bolje dograjevanje znanja je pomembno, še bolj pa je v času razvoja osebnosti pomembno spoznavanje in priznavanje različnosti družbenih, socialnih in kulturnih okolij. Zato je zgodnji stik s tujino nujen in Evropa je za to idealna. Ni


20 ČESTITAMO

treba iti daleč, sledi pa lepemu slovenskemu pregovoru: Hodi odprtih oči naokoli. Pojem evolucije lahko raztegnemo na milijarde let ali pa na eno človekovo življenje. Edino, kar vsak izmed nas ima, je odgovornost za lastno življenje. Če si vse ži-vljenje omejen na svojo hišo in hlev ob njem, ti v tvojem razvoju tudi »mobi« ne pomaga. Lepo je videti in živeti ob človeku, ki se ves čas razvija in je srečen. Zato ozavesti vsak trenutek in se iz njega kaj nauči. Kot pedagog in raziskovalec sem s tem zrastel. Zato je pomembna izkušnja mladosti in družine. Tujina je odlična šola življenja. Za osebnostno rast ni nikoli prepozno.

Za napredovanje v stroki je pomembna le izkušnja na pri-znani univerzi ali v instituciji oziroma proizvodni enoti. Tja je težko priti, če nimaš pravih referenc. Lahko pa se te oblikujejo šele med obiskom in to je tista velika dobrobit bolonjske pre-nove. Študent mora čim prej izkusiti zdravo delovno in socialno okolje. In priznana institucija je garancija za to. Če si to doživel, boš to tudi kasneje prenašal v svojo prakso, postaneš kritičen in ne nasedaš politikantom. In to Slovenija potrebuje.

Po pogovoru s študenti, ki so v tujini običajno preživeli šest mesecev, sem zaključil: bolj so vzljubili stroko, naučili so se definirati problem, razvili so kritičen odnos do izobraževanja, postavili so si višje cilje v strokovnosti in glede bodočega dela, odkrili so znanstveno in razvojno delovno okolje, se naučili jezika …, kar vse je bilo dobra popotnica za življenje. Težko so zapuščali domovino, nazaj pa so prišli zrelejši za celo dekado. Ponosen sem bil na njih in nihče ni izrabil mojega zaupanja.

Lahko bi rekli, da ste vizionar na svojem področju, saj ste bili predstavnik slovenske univerze, ki je uvidela pomen sodelovanja med univerzo in gospodarstvom. Kako daleč v preteklost sega vaše sodelovanje z nekdanjo Železarno Ravne in nato Metalom Ravne in v čem je pomen takšnega sodelovanja?Ni šlo za nobeno vizionarstvo, šlo je za spoznanje, da tako majhna ekonomija, kot je slovenska, le z vzdrževanjem delov-nih mest propada. Koristna so le produktivna mesta. Znanje, brez transferja v izdelke, kar edino »iz nič« ustvarja visoko do-dano vrednost, seveda, če izdelke tudi prodamo, postaja samo sebi namen. O tem sem se podučil od očeta, ki je predaval kmetijsko ekonomijo in imel zato marsikatero težavo s tedanjo uradno politiko. Pa še danes žal tega nismo dojeli. Najprej sem se zaposlil v Metalki, opravil registracijo za trgovino, pa mi to ni bila poklicna ambicija. Odšel sem na fakulteto, kjer pa ni bilo, razen prazne sobe, v katero so me posadili, prav ničesar. Nabral sem obrabljeno pohištvo v kleti stavbe in iskal možnosti za raziskovalno delo. Za področje preoblikovanja in za nas mla-de, ki smo takrat prišli, projektov na šoli ni bilo. Poskusil sem na Metalurškem inštitutu, vendar pravega posluha za znanstve-ne projekte na fakulteti ni bilo. Po obisku univerze v Nemčiji, kjer je bilo sodelovanje univerze z industrijo nekaj povsem normalnega, je padla odločitev, da sami vzpostavimo kontakt

z industrijo. To je bilo videti kot projekt »nemogoče«. Zato sem z vso energijo pritisnil na takratno Posebno raziskovalno sku-pnost Slovenije za področje metalurgije in po dolgih pregovar-janjih smo dobili na fakulteto 1FT (za pet na novo nastavljenih asistentov). In to je bil obetaven začetek. Za črpanje sredstev je bilo treba dobiti pristanek tudi partnerja iz industrije. Prof. Čižman je bil pred tem viden strokovnjak v Železarni Jesenice in zato smo začeli tam. Izkušnje pri delu v železarni smo med drugim sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja prenesli tudi v Železarno Ravne, v obrate Valjarna, Kovačnica in EPŽ. Imeli so nekaj odličnih študentov, ki smo jih vključili v raziskave. Analizo meritev tehnologij smo nadgradili s tehnološkimi plani valjanja in kovanja, s programi za izračun krmiljenja prog, za izboljšanje kalibracij, s predlogi za izboljšanje opreme in programom za krmiljenje nove kovačnice. Vedno smo v poročilih tudi obrazlo-žili preoblikovalne procese, ki spremljajo tehnologijo (izobra-ževalni namen poročila). Nova faza sodelovanja se je začela s koriščenjem simulatorja Gleeble in uporabo novih informacij-skih tehnik (nevronske mreže) pri razvoju tehnologij preobliko-vanja orodnih jekel. To sodelovanje najbolje prikaže intervju z

� »Pravemu metalurgu mora biti oziroma postati metalurgija

strast, biti mora vztrajen, radoveden in inovativen. Znati

mora komunicirati s strokovnjaki s področij, ki dopolnjujejo

metalurgijo, tako pri raziskavah in proizvodnih tehnologijah

kot tudi na področju menedžmenta in ekonomije.«


21ČESTITAMO

dr. Tatjano Večko Pirtovšek, objavljen leta 2013 v novembrski številki SIJ-a. To je tisto sodelovanje, ki si ga oba partnerja želita in ga univerza potrebuje za koristen prispevek družbi in gospodarstvu. V vseh letih nismo nikoli sprejeli projekta zaradi projekta!

Kaj menite o uvedbi bolonjskega programa za slovenske univerze?Pojem slovenska univerza je le geografski pojem in zato z njim nerad operiram. Tudi ne gre za program, gre za prenovo, ki jo globalna konkurenca in socializacija družbe zahtevata. Namen bolonjske prenove študijskih programov doseže svoj cilj le, če so programi dobro prevetreni in podajajo znanja, ki so izhodišča za inovativno in kreativno delovanje diplomantov kot raziskovalcev in inženirjev za RR in ki omogočijo kandi-datom, da se že v fazi izobraževanja (s pomočjo mentorjev in družbenih oziroma gospodarskih trendov) usmerijo na znanja, ki jim bodo omogočila zaposlitev. Na fakulteti sem študentom metalurgije predaval tudi Organizacijo proizvodnje in Osnove podjetništva ter jih ves čas opozarjal, da bodo morali sami skr-beti za ohranitev delovnega mesta ali pa si ga ustvariti sami. V Sloveniji prenova svojega namena ni dosegla zaradi ohranjanja vrtičkov, privilegiranega odnosa do družboslovnih poklicev in neizdelanega prehoda v moderno družbo. Izhodišče žal ni, ali bom primerljiv z najboljšimi univerzami, izhodišče je žal le, kako si bom zagotovil polno pedagoško plačo, tudi če bo manj štu-dentov. In to je zelo, zelo narobe. Programe je treba spremljati ves čas, slišati mnenja študentov, ki so opravili semester na priznanih univerzah, in ukrepati. Najslabše za univerzo je, da sprejme študenta nepripravljena, ta pa čas izkoristi za opazo-vanje naše lepe narave in se udeležuje »žurk«. Pravo bolonjsko reformo potrebujemo tako, kot smo potrebovali vstopiti v EU. Žal pa nismo dokazali, da to znamo izkoristiti sebi v prid. Zato smo tu, kjer smo.

Na svoji katedri sem ves čas skrbel za prenovo predme-tov z vpeljavo novih, vzdrževal sem dodatna delovna mesta s projekti (mednarodni in za gospodarstvo) in s tem ohranjal kri-tično število sodelavcev, brez katerih bi bila izvedba projektov onemogočena. Odpiral sem kontakte s sorodnimi univerzami, pošiljal študente na semestrsko prakso v tujino in skrbel za sodobno raziskovalno opremo. Del tega pa je že poglavitna vsebina bolonjske prenove. Zato sem bil mnogim tudi neprije-ten, pač tradicionalno slovensko.

Kakšno je po vašem mnenju trenutno stanje na naših uni-verzah in ali ste z njim zadovoljni? V katero smer bi morale iti naše univerze?Vse preveč je samohvale in udobja. Mislim, da je organizacijska oblika fakultet, ki dopušča tudi katedro enega človeka, prera-sla čas in za področja naravoslovja in tehnike ni perspektivna. Ogrevam se za zamenjavo kateder z inštituti v okviru univerze,

ki bi imeli kritično število zaposlenih glede na potrebo izpe-ljati resne raziskovalne ali znanstvene projekte in bi zato tudi morali poskrbeti za del sredstev. Pedagoško delo bi združevali le študijski programi. Ne morem verjeti, da Univerza v Ljubljani ohranja za pogoj za izvolitev v naziv profesorja le trimesečno bivanje v tujini po delih, ne glede na kakovost tuje univerze. Ta način dovoljuje vsemogoče špekulacije in upam si trditi, da je to najslabše, kar ima lahko neka univerza, to je katastrofalni način selekcije, ki lahko vpliva negativno na nadaljnjih vsaj 20 let neke stroke in družbenega razvoja.

Čeprav ste že upokojeni, ste še vedno trdno prisotni v slo-venskem prostoru na področju metalurgije, česar smo zelo veseli. Kaj boste počeli v prihodnje?Pedagoških in raziskovalnih obveznosti nimam več. Delujem le takrat, če se kdo obrne name z željo po kakšnem nasvetu ali strokovnem mnenju. Umaknil sem se tisti trenutek, ko sem bil prepričan, da puščam na katedri ljudi, ki vedo, kaj hočejo, in so s svojim delom že pokazali, da samostojno sledijo razvoju stroke in želijo delati v dobrobit slovenske metalurgije. Najbolj pa sem v tem prostoru zasidran s kadri v proizvodnji, ki delajo na razvojno-raziskovalnem in tehnološkem področju, in sem doprinesel k njihovi strokovni usposobljenosti.

Uživam, ko opazujem razvoj svojih vnukov, veseli me, ko opazujem njihovo radovednost in uspešna udejstvovanja v športu in kulturi in jih pri tem aktivno spremljam, ponovno sem privlekel na dan violino, igram namreč v folklornem ansam-blu (turneje in koncerti), in če se le da, grem vsak dan na vrh Rožnika. Skoraj tako je, kot je bilo v mladosti. Nekaj pa sem še dodal. Vsako leto opraviva s partnerko nekajtedensko turistič-no potovanje. Maja so na vrsti nacionalni parki ZDA. S tem pa je povezana tudi želja po lepi fotografiji. Pa še kaj bi se našlo.

Kakšno je bilo vaše vodilo v življenju?Ko sem bil v nižji gimnaziji, sem si vedno prislužil odlično oceno iz zgodovine. Zakaj? Kadar sem bil vprašan o nekem zgodovinskem dogodku, sem vedno odgovarjal z vzroki in posledicami tega dogodka in manj o sami akciji. Moj profesor je to opazil in mi je to oceno tako tudi opredelil pred sošolci. To načelo me je ves čas vodilo pri soočanju z radostmi in težava-mi, ki sem jih moral reševati. Prisluhniti sogovornikom, razmisli-ti, uskladiti načrt in ukrepati.

Dr. Turk, najlepša hvala za vaše dragocene misli in vso podporo, ki sem je bila deležna v času vašega mentorstva. Želim, da se bodo vaše želje za Slovenijo počasi le pričele uresničevati in da boste svoje poslanstvo na področju metalurgije še naprej izpolnjevali. V zasebnem življenju pa vam želim čim več prijaznih trenutkov. •


22

besedilo

vir

MARKETINŠKI KOTIČEK

Platts SBB Insight, Issue 194, 30. 1. 2014

Monika Štojs, direktorica marketinga, SIJ – Slovenska industrija jekla

Poraba jekla je v letu 2012 padla za pet odstotkov, v letu 2013 pa še za nadaljnja dva odstotka. Za leto 2014 pa je napovedana dvoodstotna rast. Vendar ni samo zmanjševanje povpraševa-nja tisto, s čimer so se soočali distributerji v zadnjih letih. Cene jekla v Evropi so imele v zadnjih treh letih negativni trend. Poleg tega je tudi v distribuciji ogromno prekomernih zmogljivosti – ocene so, da je takih 20 do 25 odstotkov, če ne celo 30 odstot-kov – posledice pa so močna konkurenca in padajoči zaslužki.

Distribucija jekla ostaja zelo razdrobljen sektor, ki ga je treba povezati. Kdo nosi breme zmanjševanja zmogljivosti, ni jasno. Za zdaj so le največji distributerji izvedli ukrepe za zmanjševanje zmogljivosti, v južni Evropi pa zaradi zelo slabega gradbene-ga trga zapirajo mala in srednje velika skladišča. Prekomerne zmogljivosti je mogoče zmanjšati z združevanjem. Tako bo tudi nakup Rautaruukkija, ki ga je prevzela švedska družba SSAB, prinesel nekaj sprememb. SSAB ima v lasti skupino skladišč Tibnor, Ruukki pa ima servisne centre na Finskem, Švedskem, v Poljski in Rusiji.

ThyssenKrupp in Voestalpine sta svoje servisne centre moč-neje vključila v proizvodni del posla. Učinki še niso vidni, gre pa verjetno za to, da distribucijski del uporabi več jekla iz svoje skupine.

Obstaja velika razlika med distributerji, ki so samostojni, in tistimi, ki so v lasti jeklarn. Samostojni imajo vitkejšo strukturo in fleksibilno nabavno politiko. Odprti so za cenovne in količin-ske špekulacije. Distributerji, ki so vezani na proizvajalca, pa so usmerjeni v zaslužek in obstajajo zato, da podpirajo proizvajal-ca. Približno 60 odstotkov evropskih distributerjev je v zasebni lasti – ti imajo drugačen poslovni model kot tisti, ki so v lasti jeklarn ali države. Njihov cilj je vrednost podjetja, ne vrednost lastnikov, pravi Kirps, podpredsednik združenja Eurometal.

Pokrizno obdobje bo v distribuciji prineslo več sodelovanja med tistimi, ki so vezani na jeklarno, in tistimi, ki so samostojni, saj bodo le tako lahko izboljšali profitabilnost. Treba bo uvesti drugačen poslovni model, ki bo omogočal večjo razlikovanje v naboru storitev in proizvodov. Med glavnimi igralci bo prihajalo do konsolidacije, da bi dosegli pozitivne učinke ekonomije ob-sega in povečali pogajalsko moč. •

V Evropi proizvajalci 35 do 40 odstotkov jekla prodajo neposredno končnim uporabnikom, 60 do 65 odstotkov pa razreznim centrom ali skladiščem, ki te izdelke delno predelane ali nepredelane prodajo končnim uporabnikom. Distribucija je tako v Evropi zelo pomembna in prav za distributerje je končno v začetku leta prišlo pomembno sporočilo iz Euroferja, ki so ga ti že dolgo pričakovali – poraba jekla v Evropi se bo končno povečala.

EVROPSKA DISTRIBUCIJA JEKLA


23

besedilo

vir

Monika Štojs, direktorica marketinga, SIJ – Slovenska industrija jekla

MARKETINŠKI KOTIČEK

besedilo Monika Štojs, direktorica marketinga, SIJ – Slovenska industrija jekla

vir

Platts Steel Business Briefing, 24. 2. 2014

World Steel Association, Metalprices, SBB

Tržna napoved

Glavni poudarki iz sveta jekla

� Relativno visok nivo cen surovin je bil eden glavnih razlogov, da niso cene

jekla leta 2013 strmoglavile še globlje, kljub šibkemu povpraševanju in

ogromni presežni ponudbi. Ob prihodu novega leta pa se cene jekla niso

povečale, kar je bilo sicer običajno, in posledično so se znižale cene je-

klenega odpadka, pa tudi železove rude.

� Kitajska proizvodnja jekla naj bi se še vedno povečevala tudi letos, vendar

z znižano stopnjo rasti. Napoveduje se tudi rast kitajske porabe, spod-

bujalo naj bi jo predvsem gradbeništvo, in bo zadostovala za pokritje

dodatne ponudbe. Vendar pa najnovejši indeksi nabavnih menedžerjev

odsevajo pesimizem glede prihodnjih gospodarskih gibanj na Kitajskem.

� Ameriški in evropski trg jekla sta leto 2013 zaključila z optimizmom, pred-

vsem pri ploščah. Tako nekateri evropski proizvajalci že napovedujejo

dvige cen za 30 EUR/t. Gradbeni sektor v Evropi se je proti koncu leta

okrepil, vendar pa so cene na dolgem programu še v padajočem trendu,

in sicer zaradi padajočih cen surovin in uvoza. Podobno se je februarja

dogajalo tudi s cenami za izdelke dolgega programa v ZDA in Aziji.

� Glavno vprašanje za drugo četrtletje je, ali bodo proizvajalci uspeli doseči

napovedane dvige ali pa bodo nižje cene surovin to preprečile.

� Svetovna proizvodnja surovega jekla je januarja 2014 znašala 130 milijonov ton, kar je 0,4 odstotka manj kot januarja 2013. Kitajska proizvodnja je bila v primerjavi z januarjem lani nižja za 3,2 odstotka.

� Izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti je bila januarja 2014 74,4-odstotna. To je 0,2 odstotne točke več kot decembra 2013 in 2,5 odstotne točke manj kot januarja 2013.

� V EU se je nemška proizvodnja jekla povečala za 2,2 odstotka glede na lanski januar, italijanska proizvodnja je bila večja za 27,8 odstotka, španska za 11,1 odstotka in proizvodnja v Veliki Britaniji za 31,5 odstotka.

� Cena niklja se je gibala okrog 14.000 USD/t. Na začetku meseca je padala do 13.400 USD/t, nato je začela rasti in dosegla 14.600 USD/t, proti koncu meseca pa se je po-novno obrnila navzdol.

� Cene jeklenega odpadka so se sredi meseca nekoliko povečale, proti koncu meseca pa začele padati. Razlike pa so bile zelo majhne – cena v J Evropi se je gibala okrog 300 EUR/t.


besedilo

foto

24

Arhiv Metala Ravne

Bernarda Breznik, vodja projekta, Metal Ravne

PREVERJAMO KAKOVOST

� Anton Klasinc se je poslovil od nas z besedami: »Opravljen avdit pri vas me je

prepričal, da počenjate prave stvari v tem kritičnem času in da je zavest o stalnem

napredovanju usidrana v vaš poslovni sistem. To pa je, preprosto rečeno, dobro!

Kdo je Anton KLASINC?Univ. dipl. inženir strojništva in ma-gister tehnične kibernetike je svojo strokovno kariero začel v Iskri, kjer je deloval pri razvoju produktivnosti, ka-kovosti in inovativnosti. Že leta 1978 je začel delovati samostojno in med prvimi postal zasebni raziskovalec. Z izvirnimi postopki in metodami je po-magal vrsti podjetij pri njihovih priza-devanjih za napredek in od njih prejel tudi priznanja in pohvale. Stalnica njegovega dela je bila predvsem kakovost, za katero je prejel najprej nagrado za razvoj »Integralnega sistema kontrole kakovosti« v Iskri in nato priznanje Slovenskega združe-nja za kakovost, in sicer »za dolgo-letno izjemno prizadevanje v zvezi z napredkom kakovosti« (1998). Od leta 1993 dela za Bureau Veritas, kot vodilni presojevalec ISO 9000 in QMS 2000 Principal Auditor (IRCA Certified Auditor) in predavatelj.

Vir: spletna stran Bureau Veritas

V Metalu Ravne smo lani praznovali 20-letnico sistema kakovosti v skladu s standardom ISO 9001. Vsa leta nas je spremljal, spodbujal in nam pomagal pri izboljševanju strokovnjak s tega področja, presojevalec Bureau Veritasa Anton Klasinc. Vedno je poln optimizma in ima ogromno energije, ki človeku kar dvigne voljo do dela. Zato slovo od nas za njega še ne pomeni slovesa od dela, temveč se zaradi akreditacijskih pogojev odpravlja na nova delovna področja. Mi pa se mu zahvaljujemo za strokovno vodenje na poti k odličnosti. Ob slovesu smo mu postavili nekaj vprašanj.

METAL RAVNE IMA MODRO POSLOVNO POLITIKO


25PREVERJAMO KAKOVOST

Z nami ste sodelovali vrsto let, ves čas ste nas spodbujali/usmerjali k odličnosti in uspešnosti. Kako ste bili zadovolj-ni s sodelovanjem z Metalom Ravne v vseh teh letih?Res je, kmalu bo minilo 20 let, kar v organizaciji Bureau Veritas sodelujem z Metalom Ravne. Naša srečanja so se vrstila na šest mesecev, kar pomeni okoli 40 presoj po poprečno dva dneva – ali skoraj štiri delovne mesece – to pa ni malo in je zato spominov, nabranih skozi ta obdobja, kar veliko.

Bili so uspehi in bili so padci, ki sem jih doživljal skupaj z vašimi kolegi. Bili so dnevi, ko smo razočarano strmeli v številke, ki niso bile najboljše in tudi ne pričakovane. Menjavala so se vodstva – jedro strokovnih ljudi pa je ostajalo pri svojih nalogah, z ljubeznijo do jekla, iz meseca v mesec in iz leta v leto boljšega, surovega, kovanega, valjanega in vlečenega svetlečega jekla. Prihodnost se je gradila v prvih letih tega obdobja tudi z vlaganji v opremo, kolikor je bilo mogoče – v zadnjih letih pa presenetlji-vo korajžno.

Ob vsem tem sem si s kolegi in tudi osebno prizadeval, da bi bil ta sistem kakovosti, ki tudi ni prav poceni, koristen, da bi bil pomoč pri razvoju in ne breme, ki ga je treba prenašati, ker nekateri to hočejo.

In danes lahko iskreno povem, da mi je bilo ob vsaki pripravi na presojo nekako tesno pri srcu, bal sem se, da bo podjetje, kamor prihajam, v težavah, zadregah zaradi pomanjkanja dela, v notranjih sporih in napetostih.

In lahko si predstavljate, kakšno sprostitev pomeni preso-ja v zadnjih letih. Kako prijetno je poslušati vodstvo in njihove kolege, ko vzneseno predstavljajo dosežke, ko povedo, da se napori izplačajo, ko se tržniki pohvalijo z novimi posli za pozna-ne evropske in celo svetovne naročnike – in ko se prebere v analizah, da so kupci z Metalovimi proizvodi zadovoljni, da vam priznavajo strokovnost in poslovnost, kar so pripravljeni tudi primerno poplačati.

Opazoval sem posebej v zadnjih letih, da ti premiki ustvarja-jo pozitivno energijo med presojanci in presojevalci. Ko vstopam v krog vaših sodelavcev, v pisarne, v delavnice – ko se pogo-varjam z ljudmi, ko skušam ugotoviti, da rasteta samozavest in volja do dela, ko občutim njihova prizadevanja za dosego ciljev in ko prepoznam, da jim to uspeva, tedaj popustijo napetosti in zavore. In tudi to zadnje dvodnevno gibanje med vašimi pro-cesi dela postane prijetno in polno malih, vendar pomembnih presenečenj.

In odgovor na vaše vprašanje je tedaj povsem preprost. Bil sem en dan v septembru in ta zadnja dva dneva v februarju v okolju, ki me je prepričalo, da počenjate prave stvari v tem kritičnem času in da je zavest o pomenu stalnega napredovanja usidrana v vaš poslovni sistem. To je, preprosto rečeno, dobro!

V čem je odlika in v čem je pomanjkljivost Metala Ravne?To vprašanje bi povezal s prej povedanim. Gre namreč za pred-nost in vrednost, ki ju danes imajo delovna mesta. Videti je, da se tega vsi zaposleni zavedamo – posebno tisti, ki smo »službo opravljali« že pred letom 1990 in ki danes poudarjamo, da »tako ni moglo iti dolgo naprej«. Potrebe po vpetosti v mednarodno delitev dela se danes zavedajo zaposleni in to dokazujejo s tem, da je površnosti in napak vse manj, kamorkoli pogledaš.

Metal Ravne ima modro poslovno politiko, ki stremi pro-ti odličnosti – pa ne le tisti formalni – temveč odličnosti, ki jo ustvarjajo na lastno pobudo, po lastni volji in brez pritiskov od koderkoli, vsi zaposleni. Metal Ravne naj se močneje predsta-vi sam kot odlično podjetje, naj nadalje uporablja slogane, kot je »Kalimo odličnost«. To naj se izkazuje najprej s primernim bontonom in poštenim delom – brez napak, brez zamud – do kupcev po eni strani in z doslednimi zahtevami do dobaviteljev po drugi strani. Tretja stran je skrb za okolje in izogibanje tvega-njem. To spada k zunanjim dejavnikom. Notranji pa je zadovolj-stvo zaposlenih, od najvišjih do najnižjih nivojev.

V Metalu Ravne ne izgubljate energije za jalove poteze, sledi-te osebnim in skupnim ciljem in se zavedate bonitet, ki jih imate ob primernem poslu in trajnem zaslužku – in se zato borite na-prej. Kajti velja tudi: družba je toliko odlična, kolikor to sama čuti in kolikor ji okolje kupcev in dobaviteljev to priznava.

Kar pa se pomanjkljivosti tiče, naj spomnim na zaključno poročanje zadnje presoje, ko sem napol za šalo, napol zares prebral deset drobnih napak, za katere bi »zeleni presojevalec« napisal 10 neskladnosti. Torej, bodite pozorni, še so finese, kjer je treba poskrbeti, da ne prerastejo v napake!

Kakšen je vaš življenjski moto?Uživam v delu, pripravljen sem žrtvovati dneve in noči, da pri-dem stvarem do konca. To je veljalo tudi za presoje pri vas, vsa ta pretekla leta. Če je to delo prineslo koristi v eni ali drugi obliki, sem na to ponosen in ni mi žal – vendar povsod ni tako!

Zaradi zahtev akreditacijskih hiš, ki jih zavezuje standard ISO 17021, je treba presojevalce rotirati na vsakih šest let – in jaz sem to mejo že junaško prestopil. Zato me bodo pri vas zamenjali kolegi.

In to priložnost izkoriščam, da se vsem, ki bodo te vrstice brali, iskreno zahvalim za odlično sodelovanje, za razumevanje, da nisem hotel biti oster, če je tako naneslo, da sem spoštoval in še spoštujem integriteto vseh, od najvišjega vodstva navzdol, in da sem vse rešitve in odločitve vodstva in vseh nižjih ravni podpiral v duhu prepoznavanja »snovalcev« (originatorjev) in »sledilcev« (followerjev), in to z namenom, da se vsi slednji s časom preobrazijo v prve. •


besedilo

foto

26 PREVERJAMO KAKOVOST

Jože Benedičič, Acroni, in Stane Jakelj, Razvojni center Jesenice

Jože Benedičič, vodja kakovosti za laboratorije na oddelku Kakovost, razvoj in tehnologije, Acroni

Na predhodno dogovorjen in potrjen dan se je sestala ocenje-valna komisija v sestavi Vasja Igor Horvat iz Slovenske akredi-tacije in dr. Holgar Frenz iz inštituta IFEP v Nemčiji. Pri letošnji akreditaciji je sodeloval tudi ocenjevalec pod nadzorom, Tomaž Kek, ki se je uvajal za samostojno akreditacijsko ocenjevanje.

Akreditacija je potekala v zelo dobrem in konstruktivnem de-lovnem ozračju, brez večjih zapletov in s poudarkom na izme-njavi izkušenj, mnenj in dobrih praks. V laboratorijih akreditacije ne pojmujemo le kot letni izpit, ki nam potrjuje dobro in dosle-dno strokovno delo, ampak tudi kot priložnost za pridobivanje novih znanj in izmenjavo izkušenj, tako pri splošnih kot tudi stro-kovnih zahtevah standardov, po katerih smo akreditirani.

V mehanskem laboratoriju je Slovenska akreditacija pod drobnogled letos vzela preizkus, ki se izvaja po standardu SIST EN ISO 148-1:2010 Kovinski materiali – Udarni preskus žilavosti po Charpyju (Metallic materials – Charpy pendulum impact test).

Ocenjevanje poteka tako, da želijo ocenjevalci videti celoten potek preizkusa – od sprejema surovca, izdelave preizkušancev, izvedbe preizkusa do izdelave poročil o preizkusu in arhiviranja podatkov. Kot sem že omenil, je delo potekalo brez večjih za-pletov, tako da smo ocenjevanje opravili brez težav. Za splošni del je bilo zapisanih pet korektivnih ukrepov, za strokovnega pa dva korektivna ukrepa. Rok za poročanje o realizaciji in od-pravi neskladnosti je 5. april 2014; ker pa niso bile zabeležene večje neskladnosti, bo pregled izpeljanih ukrepov izveden po dokumentaciji.

Slovenska akreditacija je dala tudi pobudo, da bi po nasle-dnjem ocenjevanju zaradi urejenosti zahtev lahko zaprosili za ocenjevanje v razmiku 1,5 leta. Kot je znano, sedaj ocenjevanje poteka vsako leto.

Vsem sodelavcem, ki tako zavzeto sodelujejo pri ocenjeva-nju akreditiranih postopkov, se zahvaljujem, hkrati pa tudi vod-stvu, ki nas pri tem podpira. •

Letošnje redno ocenjevanje akreditiranih metod je v podjetju Acroni potekalo v dveh delih. V prvem delu so ocenjevalci Slovenske akreditacije ocenjevali sistemski del in akreditirane metode kemijskih laboratorijev; ocenjevanje je potekalo med 18. in 19. decembrom 2013, o čemer smo že poročali. Drugi del ocenjevanja – tokrat v mehanskem laboratoriju – pa je potekal v sredo, 5. februarja 2014.

PREIZKUS POD DROBNOGLEDOM

� Mojca Smolej, vodja Mehanskega laboratorija


besedilo

27

vir

foto

internet – Časopis za tolmačenje znanosti

internet

Metka Šuštaršič, vodja Standardizacije, Acroni

SEZNANJAMO

GURU POVOJNE JAPONSKE INDUSTRIJEPo koncu druge svetovne vojne je ameriški general Douglas MacArthur dobil nalogo, da na noge postavi med vojno razru-šeno Japonsko. Najprej je nameraval vzpostaviti informacijsko mrežo, preko katere bi lahko obveščal in izobraževal tamkajšnje prebivalce tudi v najbolj odročnih vaseh. Za to je potreboval inženirje, ki bi Japonce naučili, kako proizvajati poceni in zane-sljive radijske sprejemnike.

Ameriški inženirji so ugotovili, da pri Japoncih ni težava tehnično znanje, ampak prej organizacijske in produkcijske spretnosti. Pešala je kakovost, ki je temeljila na pravilu, da si za-dovoljen že, če je polovica izdelkov primernih za prodajo, drugo

polovico pa preprosto zavržeš. Pri preprosti obrti takšen pristop morda še nekako deluje, za industrijsko proizvodnjo pa nikakor ni primeren. Nujno so zato potrebovali nekoga, ki bi Japonce naučil, kako skrbeti za kakovost.

William Edwards Deming je leta 1928 na univerzi Yale dokto-riral iz fizike helijevega atoma, nato pa se je ukvarjal predvsem s statistiko in analizo kakovosti. Na Japonsko je odpotoval leta 1947, da bi kot strokovnjak pomagal pri obnovi obubožanega gospodarstva.

Ob tem se je spoznal s predsednikom Japonske zveze znanstvenikov in inženirjev (JUSE), ki ga je povabil, da priredi nekaj predavanj o statističnih metodah nadzora kakovosti.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je oddaja na televiziji NBC z naslovom

"Če zmorejo Japonci ... Zakaj ne bi še mi?" Američanom odprla oči. Šele takrat

je ameriška javnost izvedela, da se japonska državna nagrada za kakovost

imenuje po Američanu, za katerega javnost v ZDA še ni slišala. Takrat že

skoraj osemdesetletni ameriški fizik William Edwards Deming je bil v japonskih

poslovnih krogih že več desetletij prava zvezda, v ZDA in drugod po svetu

pa se za njegove nasvete, kako skrbeti za kakovost, žal nihče ni zmenil.

AMERIČAN, KI JE JAPONCE NAUČIL KAKOVOSTI

� Ameriški fizik William Edwards Deming je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v japonskih poslovnih krogih veljal za pravo zvezdo.


28 SEZNANJAMO

Deming je zvezi JUSE dovolil, da je njegova predavanja pre-vedla in objavila. Leta 1951 so pri tej zvezi prav na podlagi zelo popularnih predavanj ustanovili tudi Demingovo nagrado in jo že več kot petdeset let podeljujejo podjetjem, ki so se posebno izkazala pri skrbi za kakovost. Tako je ameriški fizik postal na Japonskem skorajda sinonim za metodo, kako izdelovati kako-vostne izdelke, po čemer so, v veliki meri prav po Demingovi za-slugi, naslednja desetletja japonska podjetja zaslovela povsod po svetu.

KAKOVOST SE DOLGOROČNO OBRESTUJEKaj pomeni japonska kakovost izdelave, nam pove zgodba iz tovarne avtomobilov Ford. Tam so pred nekaj desetletji zaznali, da so njihovi kupci pripravljeni čakati in celo plačati več za pov-sem enak model avtomobila, s to razliko, da so pomembni deli pogonskega sistema narejeni v tovarni na Japonskem. Širilo se je namreč mnenje, da se avtomobili, ki so sestavljeni iz japon-skih delov, manj kvarijo in je zvok njihovega motorja tišji.

Fordovi inženirji sprva niso razumeli, v čem je skrivnost te razlike, zato so razstavili nekaj modelov in vse dele natančno premerili. Vsi deli iz ameriških tovarn so bili v mejah predpi-sanega odstopanja, kar je pomenilo, da so povsem v mejah zahtevane kakovosti. Pri japonskih delih pa jih je povsem prese-netila ugotovitev, da z običajnimi orodji sploh niso mogli izmeriti nobenega odstopanja. Vsi deli so bili skorajda identični oziroma je bila njihova variacija bistveno manjša od predpisane.

Ključno vprašanje je seveda, zakaj so Japonci avtomobilske dele izdelovali "preveč" natančno. Ali ne pomeni takšna "pre-tirana kakovost" dodatni strošek, zaradi katerega so japonske tovarne globalno nekonkurenčne v primerjavi s tovarnami, ki delov niso izdelovale tako natančno? Po Demingovih načelih kakovosti je takšno sklepanje napačno. S tem ko je japonski proizvajalec izboljševal kakovost proizvodnje, je na dolgi rok krčil tudi svoje stroške. Boljši ko je izdelek in bolj ko so konč-ni kupci z njim zadovoljni, manj je reklamacij in pritožb. Ko so poslušalci Deminga na enem od njegovih seminarjev vprašali, kako določiti minimalno stopnjo kakovosti, ki je še potrebna, da bi zadovoljili kupca, je odvrnil le: "Koliko nerazumevanja je bilo izrečenega v tako malo besedah."

KAJ JE KAKOVOST?Demingova filozofija vodenja temelji na skrbi za kakovost. Razmišljati je treba dolgoročno, in to v smislu izdelovanja čim bolj kakovostnih izdelkov oziroma storitev, s katerimi bodo uporabniki čim bolj zadovoljni. Smoter podjetja ne sme biti čim večji kratkoročni dobiček, ampak skrb za kakovost, ki se meri z

dolgoročnim zadovoljstvom kupcev. Skrb za kakovost na dolgi rok zmanjša tudi stroške in poveča dobiček. Bistvo Demingove filozofije vodenja je v tem, da mora biti glavni cilj kakovost, ne neposredno dobiček.

KLASIČNI MENEDŽERSKI PRIJEMI SO ŠKODLJIVIPogosto se zgodi, da poskušajo v proizvodnji aplicirati zgolj specifične Demingove nasvete, kot je denimo delitev napak na sistemske in izredne. Vsak sistem ima določeno variabilnost končnih izdelkov, zato vsi proizvodi nikoli niso povsem enaki. Zmeraj, če se še tako trudimo, bo prihajalo do določenih od-stopanj. Eden izmed ključnih Demingovih nasvetov je bil, da se v proizvodnji določi stopnja odstopanja, ki je odraz celotnega postopka in na katero noben posameznik ne more vplivati. To sistemsko variabilnost lahko zmanjšujemo zgolj tako, da nepre-stano izboljšujemo celoten sistem, vključno z dobavitelji surovin. Posamično se moramo odzivati le na zunajsistemska odstopa-nja, ki pa jih je praviloma zelo malo.

Po Demingu pride do kar 95 odstotkov vseh napak zaradi sistemskih motenj in ne zaradi slabega dela posameznikov, zato tudi nagrajevanje po domnevni produktivnosti posameznikov ni na mestu. Razni programi za povečevanje storilnosti in nagra-jevanje po izpolnjenih ciljih niso nekaj, kar bi gradilo notranjo pripadnost načelu neprestanega izboljševanja kakovosti na ravni celote. Pri zaposlenih je treba gojiti notranje oblike moti-vacije, saj zunanje dolgoročno ne prinašajo ustreznih učinkov. Bistveno pri skrbi za kakovost je, da se neprestano izboljšuje ves sistem kot usklajena celota in ne le njegovi posamezni členi.

Demingova ideja, kako skrbeti za kakovost, je zelo prepro-sta, a hkrati na glavo postavlja veliko še danes zelo popularnih menedžerskih prijemov. Po Demingu je povsem napačno na-grajevanje zaposlenih po njihovi domnevni produktivnosti; prav tako je povsem napačen pristop, da podjetja izvajajo vsakoletna ocenjevanja in tako razvrščajo svoje zaposlene po domnev-ni pridnosti ter jim hkrati neprestano sporočajo, da je vsakdo zamenljiv.

Deming je odločno nasprotoval tudi popularnim "programom za spodbujanje storilnosti" (incentive schemes), postavljanju raznih finančnih ciljev, kvot in iskanju vzrokov za vsak konkreten problem in težavo. Vsi ti prijemi namreč zavirajo kolektivno skrb vseh udeleženih za neprestane izboljšave in večanje kakovosti, kar je ključnega pomena za dolgoročni uspeh podjetja.

Bistveno za doseganje kakovosti je kooperativno sodelo-vanje prav vseh, še posebej danes v zelo globaliziranem svetu industrijskega tekmovanja in dobička. Za izgradnjo in vzdrže-vanje takšnih kooperativnih odnosov pa je zmeraj odgovorno predvsem vodstvo skupaj z zaposlenimi. •


besedilo

foto

29

Rahela Rodošek Strahovnik, Metal Ravne

Rahela Rodošek Strahovnik, ekologinja I, Metal Ravne

SKRBIMO ZA VARNOST IN ZDRAVJE PRI DELU

Do sedaj smo sode z odpadnim oljem do odvoza skladiščili v manjših skladiščih, sedaj pa imamo za to namensko urejeno ploščad. Nova ploščad ima ustrezen zadrževalni sistem za prestrezanje in zadrževanje tekočine. S tem naše okolje ne bo v nevarnosti, da bi ga onesnaževali z nevarnimi tekočinami. Ploščad je postavljena ob obratu težke kovačnice, saj tam in v njegovi neposredni bližini nastajajo večje količine odpadnega olja. Mazalna služba Metala Ravne bo tako lahko varno skladi-ščila sode odpadnega olja do odvoza, ki ga opra-vlja pooblaščeno podjetje. •

� Srečko Felkar, vodja Mazalne službe, je zadovoljen

z ureditvijo ploščadi za odpadna olja v kovačnici.

Kar nekaj časa je moralo preteči, da nam je uspelo urediti ustrezno ploščad za zbiranje odpadnega olja v Kovačnici.

ODSLEJ ODPADNA OLJA V KOVAČNICI NA ENEM MESTU


besedilo

30

foto internet

Anton Munih, vodja Elektroenergije, Acroni

(NE)SKRBIMO ZA OKOLJE

Redka območja domovine so se izognila vsaj delnim izpadom elektrike. Acroni je ta igra narave skoraj zaobšla, vseeno pa se nas je 4. februarja ob 16:20 nežno dotaknila s tem, da je prišlo zaradi žleda do pretrganja vodnika na 110-kilovoltnem daljno-vodu Jeklarna–Moste in izpada daljnovodov ter posledično do osemminutnega breznapetostnega stanja v podjetju. Hitremu ukrepanju dežurnega elektroenergetskega dispečerja ter ka-sneje delavcev ENOS-Energetike, ki so ugotovili mesto okvare, se lahko zahvalimo, da je bil Acroni ob 19:40 že polno obrato-valno sposoben.

V naslednjih dveh dneh so delavci ENOS-Energetike v sode-lovanje z Elektroservisi Ljubljana uspešno sanirali daljnovod, ki je bil zopet stavljen pod napetost 7. februarja ob 12:19. S tem je bilo ponovno vzpostavljeno normalno obratovalno stanje visokonapetostnega omrežja ter zagotovljeno varno napajanje Acronija z električno energijo.

V istem obdobju pa so se kolegi z Elektra Slovenija ukvarjali s precej hujšimi težavami. Daljnovodne povezave proti Primorski so padle (Kleče–Divača, Beričevo–Divača), tako da so bili ti deli

Slovenije energetsko praktično odrezani od ostalih delov države. Potem je padla še povezava Beričevo–Podlog in nazadnje je SZ Slovenijo povezoval s proizvodnimi agregati na SV in JV države ter evropsko interkonekcijo samo še novi 400-kilovoltni daljno-vod Beričevo–Krško, ki je bil vključen v elektroenergetski sistem konec leta 2013!

Kakor koli obračamo, je električna energija največji in geni-alni izum človeštva. Je najbolj plemenita in univerzalna energija, kar jih obstaja, in je nepogrešljiva v vseh pogledih, pojmujemo pa jo kot nekaj samoumevnega. Pa se kdo vpraša, kako pride do naših domov, do delovnega mesta? Vse ostalo – internet, TV, ogrevanje … – izgubi pomen, ko zmanjka elektrike. Da pa se človeštvo na zemeljski obli ne uči iz izkušenj in naravnih nesreč, pričajo fotografije Kanade, ki jo je leta 1998 prizadel podoben naravni pojav.

Na koncu zahvala vsem neimenovanim, ki so si z nadčlove-škimi napori prizadevali, da so nam spet povrnili »samoumevno« elektriko. •

V zadnjih dneh januarja in na začetku februarja nas je narava ponovno opomnila – tokrat na malce drugačen način –, da vse znanje in moč človeštva nista niti drobižek v primerjavi z močjo narave. Kot vedno, je tudi sedaj zmagala narava s svojo surovo in brutalno močjo. Z vidika narave je bil to nežen dogodek, z vidika človeštva pa katastrofa. Sedaj, ko je mimo, se ne smemo hvaliti, da smo jo premagali – narava je samo še pravi čas ustavila svoj apokaliptični pohod nad našo deželo, da nismo padli v popolni energetski mrk.

»OPOMIN PRED IZKLJUČITVIJO«

1. Slovenija leta 2014 (400-kilovoltni daljnovod Beričevo–Divača)

2. Kanada leta 1998 (vzhodni Ontario in zahodni Quebec)

3. Kanada leta 1998 (padli so tudi

največji stebri daljnovoda)

4. Sanacija 110-kilovoltnega daljnovoda

Moste–Jeklarna (ENOS-Energetika

in Elektroservisi Ljubljana )

1 2 3

4


besedilo

foto

31

internet

Sabina Škrjanc, ekologinja, Acroni

(NE)SKRBIMO ZA OKOLJE

Žled nastane, ko dežuje ali rosi pri temperaturah pod lediščem oziroma ko padavine v tekoči obliki padajo na podhlajeno pod-lago. Navadno pri taki temperaturi sicer sneži, vendar v določe-nih vremenskih razmerah kljub temu padavine padajo v tekoči obliki. Žled oziroma žledenje najpogosteje nastane po obdobju hladnejšega vremena ob dotoku toplejšega in vlažnega zraka v višinah. Če so v višini padavinski oblaki nimbostratusi, iz teh oblakov pada dež, ko pa dež prileti iz toplega zraka v hladen zrak nad nižinami, se tam hitro ohladi. Drobne kapljice se ohla-dijo na temperaturo pod 0 ºC. Ko priletijo na zmrznjena tla ali hladne predmete, tam hipoma zmrznejo. Led oblije veje, debla, telefonske in električne žice ter drogove.

Srednje močan žled se v Sloveniji pojavlja vsakih nekaj let, močan žled, ki povzroča veliko gospodarsko škodo, pa približno na 50 let. Značilen je predvsem za jugozahodno Slovenijo. Najbolj je razširjen na visokem krasu in njegovem obrobju, bodisi na celinski ali primorski strani. Pojavlja se tudi v kotlinah, kjer se zadržuje hladen zrak. Najpogosteje prizadene Brkine, Senožeško hribovje z Vremščico, Zgornjo Pivko, vznožja in pobočja visokega krasa, Snežnik, Javornik, Hrušico, Nanos, Trnovski gozd in Čičarijo. Najbolj izrazit je v pasu od 400 do 1000 metrov nadmorske višine.

Hujše ujme z žledom so predele Slovenije v zadnjih desetle-tjih zajele v naslednjih obdobjih:

� Novembra 1980 je bil v Brkinih ledeni oklep debel do se-dem centimetrov, zaradi poškodb pa je bilo posekanega približno 674.000 m³ lesa.

� Novembra 1985 je žledolom poškodoval gozdove v kranjskem gozdnogospodarskem območju na površini 21.000 hektarjev.

� Konec leta 1995 in v prvih dneh leta 1996 je žledolom v kombinaciji s snegolomom poškodoval kar osem od-stotkov površine slovenskih gozdov (približno 82.000 ha). Poškodovanost je bila največja na ljubljanskem, kranj-skem, celjskem, nazarskem in mariborskem gozdnogo-spodarskem območju.

� V zimi 1996/1997 je žledolom v kombinaciji s snego-lomom poškodoval skoraj 900.000 m³ lesne mase na slabih osmih odstotkih površine slovenskih gozdov (približno 82.000 ha). Najhuje so bili prizadeti gozdovi na Kranjskem.

� Januarja 2010 se je najdebelejši žled pojavljal v Brkinih na nadmorski višini nad 600 metrov.

� Konec januarja in na začetku februarja 2014 je žled prizadel celotno Slovenijo razen Prekmurja in Primorske. Zaradi poškodb na električnem omrežju je brez električ-nega toka ostalo okoli 250.000 ljudi, žledolomi so pov-zročili zaprtje številnih cest po državi, Agencija za okolje pa je zaradi vremenskih razmer za celotno Slovenijo razglasila rdeči alarm.

Led največjo škodo povzroča na drevju in električnih ter te-lefonskih napeljavah. Teža ledu je namreč tolikšna, da se lomijo veje in debla, zvijajo se železni stebri, žice pa se trgajo.

Lomljenje delov dreves ali celih dreves zaradi žleda imenuje-mo žledolom. Poškodbe zaradi žleda so pogostejše pri listavcih, saj imajo veliko površino vej, na katere se oprijema led. Med iglavci je ob žledu zaradi krhkih vej najpogosteje poškodovan rdeči bor. Ob zmernem žledenju so poškodbe omejene pred-vsem na lomljenje posameznih vej, kadar pa je žledenje inten-zivno, prihaja do velikopovršinskih poškodb drevja. •

Žled (tudi požléd ali požlédica) je zaledenela oblika padavin na tleh – to je enolična prevleka ledu, ki se lepi na predmete in zemeljsko površino. Letošnjo zimo je žled povzročil veliko gospodarsko in okoljsko škodo v naši državi.

V LOMLJIVEM OBJEMU ŽLEDA

� Polomljeni električni napajalni drogovi na

postojnski železniški postaji februarja 2014

� Zaradi žledu poškodovan električni daljnovod


besedilo

foto

32

Stane Jakelj, Razvojni center Jesenice

Simon Štumpf, direktor Logistike, Acroni

PREPREČUJEMO ŠKODO

Največji nevšečnosti, ki sta nas doleteli, sta bili izpad in ne-kajdnevna zaustavitev celotnega železniškega transportnega sistema. Železniški transport na Jesenice je bil zaradi žleda, velikih količin snega in polomljenega drevja zaustavljen iz vseh smeri. Večino zalog nerjavnih surovin, ki smo jih od dobaviteljev dobivali prav preko železniškega transporta iz Nemčije preko Avstrije na Jesenice, smo porabili že v prvem tednu februarja. Transport surovin, potrebnih za nadaljnjo proizvodnjo, pa smo glede na nasvet Petra Rutarja, predstavnika Deutsche Bahn v Sloveniji, začeli preusmerjati na namembno postajo Villach (Beljak) v Avstriji, saj je bila vse do 14. februarja napovedana zapora mednarodne proge med Jesenicami in Villachom.

Ker do tega datuma Acroni nikakor ne bi vzdržal brez ner-javnega vložka, smo v Villachu organizirali pretovarjanje jekle-nega odpadka na kamione našega pogodbenega partnerja – prevoznega podjetja AFM Lesce, in sicer vse do normalizacije prometnih razmer v železniškem transportu.

Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem sodelujočim, ki so se požrtvovalno trudili zagotavljati nemoten transport in dohod vložka v Acroni.

Seveda bodo zaradi tega nastali dodatni stroški, vendar bodo neprimerno manjši, kot če načrtovanih količin nerjavne pločevine ne bi dosegli.

Glede oskrbe z električno energijo smo veseli, da nas na srečo ni prizadelo kaj hujšega kot enkratni izpad, ki je povzročil kratkoročne tehnične težave v proizvodnem procesu. Zaradi grozečih izpadov oziroma potencialnih redukcij električne energije smo pripravili tudi različne scenarije za delo z zmanjšano potrebo po električni energiji. Na srečo do tega ni prišlo, in smo vse to obdobje lahko nemoteno obratovali.

V imenu podjetja se vsem zahvaljujem za dobro organiziranost. •

V prvih dneh februarja nas je narava opozorila na prav poseben način. Del Slovenije je povsem obstal, okovan v ledeni oklep. Naravna katastrofa v obliki ledene ujme je k sreči obšla Zgornjegorenjsko in tako tudi Acroni. Toda kot globalno podjetje na trgu ne delujemo sami, zato smo se srečevali s kar obširnim logističnim podvigom dohoda surovin v podjetje in tudi oskrba z električno energijo ni bila povsem stabilna.

USPEŠNO KLJUBOVALI FEBRUARSKI LEDENI UJMI


besedilo

foto

33

Koroški gasilski zavod, Prostovoljno gasilsko društvo Kotlje, Matjaž Gorenšek, Melita Jurc

Melita Jurc, področna urednica za koroško regijo, Metal Ravne

NESEBIČNO POMAGAMO

Ko se je za zimo

nenavadno topel januar

letos poslavljal od nas,

smo se v Sloveniji

soočili z naravo, ki se

je v malo bolj odročnih

krajih pokazala v vsej

svoji moči. Nekateri so

bili dobesedno odrezani

od doline, zmanjkalo je

elektrike in poslušanje

pokanja ter padanja

drevesnih vrhov ali

debel je bilo naravnost

pošastno. A kot vedno,

ko smo Slovenci v stiski,

se je tudi tokrat pokazala

neverjetna požrtvovalnost

pripadnikov poklicnih in

tudi prostovoljnih gasilskih

enot, enot civilne zaščite

in sosedov, ki so bili

takoj pripravljeni priskočiti

na pomoč. Gasilci in

pripadniki civilne zaščite

ter delavci elektro podjetij

so hiteli z enega konca

na drugega, podnevi in

ponoči, da pomagajo

neznancu – sočloveku.

VSEM ISKRENA HVALA!

FANTJE, HVALA VAM


besedilo

foto

34

Arhiv Metala Ravne

Miloš Dretnik, strokovni delavec II, Metal Ravne

OBUJAMO SPOMINE

Upokojenci so si želeli ogledati tudi »fabriko«, kar smo jim v Metalu Ravne z veseljem omogo-čili. Udeležba je bila presenetljiva, saj je prišlo kar 110 upokojencev. Po krajšem kulturnem programu so se udeleženci razdelili v dve sku-pini, saj bi bilo zaradi velikega števila obiskoval-cev sicer težko organizirati oglede proizvodnje. Tako si je ena skupina najprej ogledala razstavo, druga pa se je medtem podala na ogled obrata Kovačnica težkih odkovkov. Nato sta se skupini zamenjali. Kovačnico je obiskalo okrog 60 ude-ležencev, zanimalo pa jih je predvsem delo pri 45 MN stiskalnici. Nekdanji delavci železarne so se nostalgično spominjali dela v starih časih, obujali so spomine na »fabriko« in staro topilni-co, ki se je nekdaj nahajala v teh prostorih. Prav zanimivo jih je bilo poslušati: »A še veš, k'k je bvo?« …

Seveda pa jih ni zanimala le preteklost, ampak tudi trenutna situacija v naši železar-ni, in kar niso se mogli načuditi, koliko je bilo v teh letih naložb v našo proizvodnjo. Za mnoge pa je Metal Ravne bil in še vedno ostaja »mati fabrika«.•

ZAHVALAOb 10. uri dopoldne smo se zbrali v "štauhariji". Upokojencem so se pridružili tudi člani Društva za srce in ožilje, koroški literati in občani. Bilo je tudi veliko mladih, pravo medgeneracijsko srečanje. Dan je bil kot nalašč za to, da združimo prijetno s koristnim. Malo kulture, zgodo-vine in spomina. Bilo je veliko lepih spominov na čase neke mladosti. Navdušila nas je skrbno urejena zbirka v muzeju, polno je bilo pohval in tudi vprašanj, kdaj bo urejen in na ogled tudi sosednji prostor.

V časopisu Večer z dne 7. 2. 2014 sem prebral, da Avstrija živi od kulturne dediščine. Za ohranjanje zapuščine naših prednikov je tudi pri nas že kar veliko storjenega. Zahvala gre tistim, ki imajo posluh, moč in znanje ter voljo, da to uresničijo. Dokaz za to je zbirka, ki je že drugo leto na ogled v tej stari "štauhariji", krčilni kovačnici na Ravnah. Je priča o tem, kako in kje si je fužinar oziroma železar služil kruh nekoč in si ga služi tudi danes.

Hvaležni smo vodstvu Metala Ravne, direktorju Andreju Gradišniku, dr. Karli Oder in Milošu Dretniku za vodenje po kovačnici, prav tako gre zahvala pevcem Koroškega okteta za kulturni utrinek. Želja obiskoval-cev je, da bi lahko to še kdaj ponovili.

Jože Prednik, predsednik Društva upokojencev Ravne

Ob slovenskem kulturnem prazniku je Društvo upokojencev Ravne v soboto, 8. februarja letos, pripravilo ogled razstave Mati fabrika v Koroškem pokrajinskem muzeju na Ravnah.

A ŠE VEŠ, K'K JE BVO?

� Obiskovalci v štauhariji � Predsednik Društva upokojencev Ravne Jože Prednik med pozdravnim govorom


besedilo

foto

35

Osebni arhiv Anke Maklin, arhiv Metala Ravne

Melita Jurc, področna urednica za koroško regijo, Metal Ravne

PREDSTAVLJAMO SODELAVKO

Kako se kot ženska in strokovnjakinja gradbene stroke počutite v Metalu Ravne in kako vaši podrejeni gledajo na vas?(SMEH) V Metalu Ravne se počutim – jasno – dobro, tudi kot ženska! Na delovnem mestu imam seveda opravka s sodelavci, ki smo po hierarhiji na istem nivoju, s tistimi, ki so po hierarhiji v podjetju višje, in seveda tudi s sodelavci, ki so po hierarhiji v podjetju nižje! Načeloma se z vsemi dobro razumem!

Sem pa pri svojem delu stroga in mogoče mi kateri od mojih fantov to kdaj zameri. Vendar je gradbeništvo stroka, ki zahteva natančnost in temeljitost. Vsaka napaka ima svoje posledice, pri večjih napakah lahko pride celo do hujših poškodb ali izgube življenja. Seveda se najde kdo, ki meni, da zahtevam preveč. Vendar moji fantje vedo, da sem stroga v prvi vrsti do sebe. Gre za njihovo varnost, za varnost vseh nas. Na koncu uvidijo, da stroki ne more oporekati ne moški ne ženska, in se na koncu vedno sporazumemo. Se pa iz takšnih situacij še vedno kaj naučim. Drugače moram pohvaliti svoje fante, so zelo pridni.

Naj dodam še, da pa na to – da se bom kot ženska občasno soo-čala s takšnimi težavami v svojem poklicu – nisem bila nepripravljena! Ko sem se želela vpisati v srednjo gradbeno šolo, me je oče na to takoj

opozoril in nato ves čas mojega šolanja temu posvečal tudi posebno pozornost. Po poklicu je bil namreč profesor industrijske pedagogike.

V Metalu Ravne imate že kar dolgi staž. Kaj vas še vedno presene-ča na delovnem mestu?Ja, že 29. leto dela mi teče! Kaj me še vedno preseneti? Verjetno to, da se še vedno najdejo posamezniki, ki so premalo pripravljeni sodelo-vati v delovnem procesu, da bi lahko vse gladko teklo. Preprosto ne morem doumeti, da lahko nekdo v nedogled ponavlja, da nekaj ne gre narediti, čeprav mu neizpodbitno dokažem, da gre. Tega preprosto ne razumem!

Po drugi strani pa me še vedno prijetno preseneča dejstvo, da je v našem podjetju še toliko prijaznih, preprostih in navihanih kavalirjev (vseh starosti, da ne bo pomote). Še posebno v proizvodnji nenehno srečujem sodelavce, ki so res prijazni in pripravljeni priskočiti na pomoč v vsakem trenutku.

Malokdo ve, da ste ena od četverk, ki so se rodile pred natanko 50 leti, in da je bila vaša botra Jovanka Broz, soproga nekdanjega

Če boste prišli na obisk v Metal Ravne in se slučajno ustavili še na malici v naši jedilnici, se lahko zgodi, da boste prisostvovali glasnemu telefonskemu pogovoru glavne Metalove gradbenice, ki še med odmorom ureja delo, da bi vse nemoteno teklo dalje. Ja, to je naša Anka Maklin, strumno in glasno dekle! A naj vas visoki ton njenega glasu ne zavede, saj je Anka zelo širokega srca, pozitivno naravnana ter vedno dobre volje in nasmejana. No, razen takrat, ko delo ne teče ravno tako, kot bi moralo. Prav to pa dokazuje, da je zvesta podjetju, njegovim ljudem in naši skupni prihodnosti. V žepu ima diplomo gradbene stroke in je opravila strokovni izpit za pooblaščenega gradbenega inženirja. V Metalu Ravne pa opravlja odgovorne naloge vodje oddelka Vzdrževanje industrijskih peči in je odgovorna za pripravo ter nadzor nad izvajanjem gradbenih del v okviru naložb. Gradbeniki so ponavadi bolj trdi in robati, sami pravijo, da so tudi trmasti. Marsikdo je zato verjetno začuden in nato tudi prijetno presenečen, ko na tem mestu zagleda žensko, ki to delo zelo uspešno opravlja in ima metalovce, predvsem pa »svoje fante«, kot jih imenuje, nadvse rada.

ČLOVEK TAKO MALO POTREBUJE

� Pravkar rojene

četverčke – Anka,

Irena, Daniela

in Branka

� Kako zvedavo gleda Anka v ta svet!


36 PREDSTAVLJAMO SODELAVKO

predsednika Jugoslavije Tita. Takrat se je o vas na veliko pisalo v vseh jugoslovanskih časopisih. Ali je to vplivalo na vaše odrašča-nje in življenjsko pot?Seveda je dejstvo, da smo se rodile štiri deklice – četverke, vplivalo na naše odraščanje! Vedno se je kdo oziral za nami pa novinarji so kar na-prej trkali na vrata, dokler se starši niso temu dokončno uprli! Ker smo bile štiri, smo govorile druga čez drugo, in to zelo glasno. (Od tu izvira dejstvo, da sem še danes glasna. Ampak jaz »se ne derem« – sem pač takšna!) In seveda, kar je ključno – v naši družini sta vladala špartanska vzgoja, zlasti mame in – neizprosen red! Ravno zato, ker smo bile štiri! In na naših življenjskih poteh se nam to pozna v pozitivnem smislu – nobe-na ne pozna besed – ne morem, ne bi, bom jutri …

Kar se pa tiče naše botre Jovanke Broz, pa to na nas ni posebno vplivalo! Morda toliko, da smo od državnega protokola – dokler je pred-sednik Tito še živel – vedno dobili poklon ob novoletnih praznikih – man-darine z brionskega otoka Vanga, pa bonbone Bajadera, kakšno odlič-no vino in sir …! In kot družina smo bili dvakrat povabljeni na obisk na Brione! Od tam imam dva posebna spomina – da smo lahko pobožale mladiča pume in da smo se morale ves čas »lepo obnašati«. (SMEH)

Lani ste s sestrami praznovale abrahama. Ali ste ga praznovale skupaj?Praznovale smo šele enkrat, čeprav smo rekle, da bo vsaka praznova-la okroglo obletnico in povabila tudi ostale sestre. A to še pride. Malo imamo težav, ker smo vse kar precej zaposlene. Rojstni dan imamo poleti in se na sam rojstni dan nismo mogle dobiti. Ena je bila na morju, druga v Indoneziji … oče in mama tudi na morju, pa smo malo odlagale. (SMEH)

Kateri projekt oziroma katere delovne naloge so bile za vas najtežje?Pravzaprav imam rada svoj poklic, rada imam ljudi, zelo rada delam in se mi nikoli nič ne zdi pretežko!

Morda je še najbolj zahtevna izgradnja tehnoloških temeljev za VPP v jeklarni, pri kateri delamo sedaj! Pa ne zaradi dela, temveč zato, ker je gradbišče potencialno zelo nevarno z vidika varnosti pri delu, ker je že bilo treba delati med proizvodnjo jeklarne in bo še treba – in to sredi jeklarne! Ker pa gre za manipulacijo s tekočim jeklom, je zadeva izredno

zahtevna. A računam, da nam bodo jeklarji – tako kot že v prvi fazi – še naprej pomagali! Tudi na tem mestu gre tem prijaznim fantom ponovna iskrena zahvala za izjemno korektno sodelovanje in pomoč! Ja, pa svojim fantom se iskreno zahvaljujem za njihov trud, saj je njihovo delo nemalokrat zelo naporno.

Kaj si želite na delovnem mestu, da bi bilo vaše delo lažje?Najbolj si želim, da bi si sodelavci pomagali drug drugemu – ne glede na to, ali smo vzdrževalci, jeklarji, valjarji, kovači, kontrolorji … – lepo bi bilo, da bi bili vedno samo metalovci! Da bi bili – preprosto – členi v verigi in v verigi ne sme popustiti noben člen!

Kakšni pa so vaši izzivi za prihodnje?Seveda nadaljevati svojo poklicno pot – jasno – v Metalu Ravne! Imam pa željo, da bi to našo tovarno bolj uredili, očistili, popleskali, pospravili – prostor namreč vpliva na človeka! Človek se obnaša prostoru – če želite okolju – primerno! In če je nered, vse razmetano, umazano, neurejeno, postajamo takšni tudi ljudje!

Pa morda še kakšna zaključna misel?Da bi se ljudje pogosteje ozrli okrog sebe! Kaj prebrali, pogledali ka-kšne dokumentarce o življenju drugod po svetu! Mnogo ljudi živi veliko slabše kot mi na sončni strani Alp! Pa smo kljub vsemu tolikokrat tako nezadovoljni in nečimrni! Torej veliko več sonca v srcih in veliko več tovarištva v službi pa tudi v domačem okolju! Človek pravzaprav tako malo potrebuje.

Anka, najlepša hvala za izrečene besede in hvala, da ste del na-šega Metalovega tima. Na vaši nadaljnji poklicni poti vam želimo še veliko uspeha in vse dobro. Njenim fantom pa – pazite nanjo in lepo jo imejte. •

ZAHVALA ANKE MAKLINTudi na tem mestu gre jeklarjem ponovna iskrena zahvala

za izjemno korektno sodelovanje in pomoč pri zahtevni izgradnji tehnoloških temeljev za VPP v jeklarni.

Pa hvala mojim fantom za njihov trud pri nemalokrat zelo napornem delu.

� Štiri sestre (Anka je drugo dekle z leve strani) s fanti iz folklorne

skupine iz Bistrice pri Limbušu, ki so abrahamke navdušili s prav

posebnim programom. Pripravili so jim podoknico in priklicali vsak

svojo punco ter vsaki podarili punčko v spomin na njihov rojstni dan.

� Korajžna je ta naša Anka, ni kaj.

KADROVSKA GIBANJA V JANUARJU 2014

37


DARKU V SLOVO

NAŠI SODELAVCI

SIJ – SLOVENSKA INDUSTRIJA JEKLAV Sektorju za ekonomiko in finance pozdravljamo novo sodelavko Suzano Andrejč Vodovnik, Slavko Kanalec pa je prevzel delovno mesto izvršne-ga direktorja za tehnologijo.

Eni osebi je prenehalo delovno razmerje.Elena Bajc, strokovna sodelavka za področje kadrov, S IJ – Slovenska industrija jekla

ACRONI Podjetje sta januarja zapustila dva delavca.

Naši novi sodelavci so postali: MARIJO DELIĆ, NARCIS HABIBOVIĆ, ALMIR KORLAT, ESMIR MULAZIMOVIĆ, SANDI SELMAN, TIM VINDIŠAR, NEJC IPAVEC, MIHNET KUSUR, SABAHUDIN NUHIĆ, PETER POR, MARIO TOPIĆ in GREGA STARE (vsi v Jeklarni), NEJC

DOLINAR v Logistiki, LUKA JAKELJ, JOŠT ČERNE, LUKA NOVAK in ANEL KLJUNIĆ (vsi v Obratu vzdrževanja), PRIMOŽ AMBROŽIČ, DARKO ČIVČIĆ, ALEKSANDAR DRAGIĆ, DŽEVAD GRVALA, ALEKSANDER LUKIĆ, GORAZD PREŽELJ, LUKA RIHTARŠIČ, DEMIR SULJKANOVIĆ (vsi v Predelavi debele pločevine), ANTON JAKŠA in MILOVAN PLAVŠIĆ v Vroči valjarni ter URBAN SATLER v Informatiki.

JubilantiJubilant z 10-letnim delovnim stažem je postal SABRI RUSTEMI v Jeklarni. Čestitamo!Jubilantka z 20-letnim delovnim stažem je postala MARTINA CUZNAR v Kakovosti, razvoju in tehnologijah. Čestitamo!

Jubilant s 30-letnim delovnim stažem je postal BRANKO MARAČIČ v Obratu vzdrževanja. Čestitamo!Nejra Rak Benič, dipl. upr. org., strokovna sodelavka za HRM 1, Acroni

METAL RAVNE Novi sodelavci so posta-li: SIMON ŠTERN, MATEJ SUHOVRŠNIK in ALEŠ PLEŠNIK v Jeklarskem programu.

Upokojila sta se DUŠAN RUS in SREČKO FELKAR iz Vzdrževanja. Zahvaljujemo se jima za prizadevno delo in jima v pokoju želimo vse najlepše. Umrl je sodelavec DARKO PETAN iz Vzdrževanja.Podjetje sta zapustila še dva sodelavca.

Jubilanti30-letni delovni jubilej sta dosegla IRENA LEVAR iz Računovodstva in PETAR

TRSTENJAK iz Jeklarskega pro-grama, 20-letni delovni jubilej je dosegel DARINKO HRIBAR iz Vzdrževanja, 10-letni delovni jubilej pa VELIBOR RISTIĆ iz Vzdrževanja. Čestitamo!I rena Praznik, strokovna delavka, Kadrovska služba, Metal Ravne

SERPANovi sodelavci so postali: BOJAN FAŠUN, PRIMOŽ KERT v Strojni obdelavi in DOMEN KROF v Vzdrževanju strojev.I rena Praznik, strokovna delavka, Kadrovska služba, Metal Ravne

ELEKTRODE JESENICEJubilantiJubilejno nagrado za 20 let dela v podjetju prejme RICHARD CVETKO. Ob tem mu iskreno čestitamo.Rafko Penič, univ. dipl. ekon., vodja Kadrovske službe, Elektrode Jesenice

NOŽI RAVNE JubilantiJubilant za 20 let delovne dobe je postal PRIMOŽ ORLČNIK iz Mehanske obdelave. Čestitamo!Dragica Pečovnik, univ. dipl. soc., kadrovska menedžerka, Noži Ravne

SUZ Naša nova sodelavca sta posta-la PETRA AHAČIČ na Upravi in MATEJ ŠEBAT v obratu Jeklovlek.JubilantiZa 30 let delovne dobe čestita-mo IRENI KUNSTELJ in JANKU ZUPANU iz obrata Jeklovlek.Delovno razmerje je prenehalo enemu delavcu.Mag. Tanja Avguštin Čufer, Kadrovska služba, SUZ

ZIP CENTERJanuarja se je v OE Javna dela zaposlila GORDANA SIROVINA. Jasna Tošić, poslovna sekretarka, Z IP center

V ponedeljek, 13. januarja letos, nas je že zgodaj zjutraj pretresla žalostna vest, da nas je med koncem tedna zapustil naš sodelavec Darko Petan.

Čeprav smo vedeli, da ima težave z zdravjem, nas je nenadna novica prese-netila, globoko pretresla, presunjeni smo bili, zdelo se nam je krivično. Star je bil šele 49 let!

DARKO PETANRodil se je 13. aprila 1964. leta v Mariboru. Njegovo življenje je bilo popo-tovanje skozi otroška in mladostna leta, obiskovanje osnovne in srednje šole, velik pečat pa je na njem pustil študij. Kot pripravnik po končani šoli za inženirja ele-ktrotehnike se je prvič zaposlil leta 1989 v Železarni Ravne, kjer se je začela njegova uspešna delovna pot. Po končanem pripravništvu se je zaposlil kot obratni inženir na področju digitalne tehnike in industrijske elektronike. Želja po višji in boljši izobrazbi je bila pri Darku vedno močno prisotna. V letu 2001 je končal visokošolski strokovni program, pridobil

je naziv diplomirani inženir elektrotehnike. Kasneje se je zaposlil v laboratoriju in po-stal specialist za laboratorijske naprave in računalnike. S svojo voljo, zagnanostjo in strokovnostjo je rad – velikokrat prav hu-domušno – prenašal svoje bogato znanje na druge. Res je imel žilico za to!

Kljub vsej svoji zagnanosti za delo pa ni nikoli pozabil na ljubezen, na ženo, hčerko in sina. Družina je živela življe-nje z vsemi vzponi in padci, z ženo sta začela graditi hišo. Gradnja je bila zanj projekt in hkrati razvedrilo! Darko je bil po naravi umirjen mož in dober oče, vedno dobre volje. V življenju mu tako ni nikoli zmanjkalo priložnosti. Na pragu letošnje-ga leta, ko smo bili še vsi pod vtisom novoletnih zaobljub in ciljev, kaj vse bomo letos postorili, je v nedeljo, 12. januarja, v popoldanskih urah smrt našega Darka požela na mah.

Ostajajo nam spomini nanj. Njegovi ženi, otrokoma in sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.

Sodelavci iz Vzdrževanja Metala Ravne

Tako živimo ljudje. Vsak zase krmari k pogrebu.Svetloba samonas druži kot zvezde na nebu.

(iz pesmi Toneta Pavčka Pesem o zvezdah)

IZGUBILI SMO DOBREGA PRIJATELJA IN STROKOVNJAKA


38 POGOVARJAMO SE

DAGMAR PLANKO, GLAVNA RA-ČUNOVODKINJA SKUPINE SIJ – SLOVENSKA INDUSTRIJA JEKLA

Denar bi pospravila za nekaj časa na var-no in pustila razumu, da v miru predela informacijo.Idealno bi se bilo odpraviti nekam, kjer me nihče ne pozna in ne ve, kaj me je doletelo. Občutek za razsodnost bi na koncu naj-brž prevladal in postavil stvari na svoje mesto.Kljub temu pa bi moje misli še naprej plavale v kraje, kjer še nisem bila, a so na mojem zemljevidu želenih destinacij. Življenjskega sloga ne bi spremenila, bi ga pa gotovo rahlo prilagodila.

PRIMOŽ URH, PREVAJALEC, SKUPINA SIJ – SLOVENSKA INDUSTRIJA JEKLA

Loterijskih listkov ne kupujem in je zato verjetnost zadetka nična. Nepričakovanih milijonov bi se seveda razveselil. Najbrž bi tudi zmogel premagati pasti, ki jih nastavlja bogastvo, recimo nesmiselno trošenje ali občutek pomembnosti in moči zgolj zaradi denarja. Če bi mi šlo pri tem slabo, pa računam, da bi me obrzda-li prijatelji. Za izpolnitev vseh želja in sanj, ki jih imam sedaj, bi bilo deset milijonov čisto preveč, zato upam, da bi jih znal tudi deliti, pred-vsem s tistimi, ki jim denarja resnično primanjkuje. Če bi pa potem denarja kar naenkrat zmanjkalo, bi ga pa pač zmanj-kalo. Saj se je tudi pojavil kar naenkrat. Denar res ni vse.

MATJAŽ STROPNIK, TISKAR, ZIP CENTERJooj! Zelo težko in provokativno vpraša-nje. V tej smeri si niti ne upam razmišljati, sicer pa možnosti tako ali tako nimam, ker ne igram lota.

IVAN BELAJ, REZKALEC NA STROJNI OBDELAVI, SERPAOb takšni količini denarja je najprej treba ohraniti trezno glavo. V primeru, da bi imel takšno srečo in bi zadel toliko denarja, bi se predčasno upokojil in užival v svojem najljubšem početju, ležanju na peščeni plaži ob kri-stalno čistem morju. Denarja ne bi vlagal, saj bi obresti poskr-bele za brezskrbno življenje v raju.

JANEZ KRAJNC, STROKOVNI DE-LAVEC I, METAL RAVNE Verjetno bolj razmišljanje za domišljijo kot pa zares. Zagotovo bi bile najprej porav-nane obveznosti iz naslova stanovanjskih kreditov, sebi in svojim najožjim pa bi zagotovil primeren način življenja, neod-visen od vsakdanjih novic. Verjetno bi se več ukvarjal s stvarmi, za katere sedaj preprosto ni časa, ne dvomim pa, da bi

Pravijo, da je denar sveta vladar. Loterijskim zmagovalcem pa, kako ironično, pogosto odvzame vladavino nad samim sabo – doletijo jih ločitve, odvisnosti, brezumno zapravljanje … in zelo pogosto bankrot. Kako bi ravnali vi, če bi vas »zadelo« 10 milijonov loterijskih evrov?

BI ZNALI VLADATI MILIJONOM?


39POGOVARJAMO SE

tako ali drugače ostal povezan z delom, ki ga navsezadnje rad opravljam, me na določen način socializira in samopotrjuje.

TOMAŽ ŽUŽEL, STROKOVNI DELA-VEC, KONTROLA, NOŽI RAVNENajprej verjetno kar ne bi mogel dojeti, da se je to res zgodilo, potem pa bi že začele deževati takšne in drugačne ideje ter želje. Res rad potujem, tako da bi ver-jetno šel raziskovat destinacije po svetu, ki se mi zdijo zanimive in jih še nisem obiskal. Kaj bi naredil s preostankom denarja (saj bi ga še moralo kar veliko ostati)?! Verjetno bi si dal napisati kakšen kratek seznam, vendar bi potem zmanj-kalo prostora v tej rubriki.

TILEN REBSELJ, VLAČILEC, SCHUMAG, SUZMislim, da s tem ne bi imel preveč težav. Želje in ambicije so precej realne, mate-matika pa mi ni nikoli delala težav, tako da sem izračunal, da mi ob tudi precej visokem standardu in načinu življenja glavnice ne bi bilo treba niti načeti. Denar bi namreč vložil v švicarske in luksembur-ške banke, sam pa bi živel od obresti. V naših bankah bi bilo tako dejanje preveč tvegano, saj je naša bančna zakonodaja namreč takšna, da ti država jamči največ 100.000 evrov, če pride do kakšnega kolapsa.

SANDI KUMALIĆ, RAVNALEC I, SUZMhm, mhm ...??? Kaj storiti, če bi dobil 10 milijonov???Iskreno povedano, da o tem nisem raz-mišljal, bi se mi pa obrnil svet na glavo, ker bi bilo to odlično, če bi jih imel. Nekaj denarja bi gotovo namenil ljudem, ki so v stiski, seveda pa bi tudi veliko potoval in sebi privoščil veliko. Povabil bi tudi svoje prijatelje na najboljšo zabavo, kar so jo kdaj doživeli ...Ker pa o teh 10-tih milijonih nisem razmi-šljal, vam pa povem, da če jih zadanem, vam sporočim takrat, kaj bom storil, saj si sedaj v tem trenutku ne morem pred-stavljati, kaj bi bilo, gotovo jih ne bi hitro zapravil ...

SLOBODAN FILIPOV, VODJA PROIZVODNJE ELEKTROD, ELEKTRODE»If I were a rich man …« 10 milijončkov! Hm, le kdo bi se jih branil? Adijo, krediti, adijo, (pre)majhno stanovanje, adijo, avtomehaniki, saj se ferrarijev kakopak ne »šraufa«, in ne nazadnje adijo tudi »fa-brka« z zgodnjim jutranjim vstajanjem. In seveda! Pozdravljeni, Karibi, pozdravljeni, Maldivi, juhu, Avstralija, aloha, goli Havaji

…! Ja, ja, kako lepo! In bumf! Zopet na realna tla. Vsakdo v življenju z mislimi kdaj pa kdaj odtava v svet bogatih. Seveda je lepo, ker sanjamo samo o »fajnih« stvareh, ki jih bogastvo prinaša. Svetovna popotova-

nja, razvajanje v prestižnih hotelih, dragi avtomobili, jadrnice, jahte, nore zabave na plažah v objemu … mmm.Vendar je realni svet bogatašev vse prej kot ena sama idila. Ker smo ljudje precej »firbčna« bitja, kaj kmalu zabredemo v ne-varne vode preizkušanja novega, vznemir-ljivega, nevarnega. Radi bi pokukali v svet blišča, kjer pa nas čaka polno pasti. Hitro nam tudi v tem svetu postane dolgčas. Ni več vznemirljiv, ni več zabaven, ker je umeten. Pozabimo, kaj pomeni želeti si, ker je vse na dlani, pozabimo na malen-kosti, ker nam niso več pomembne, po-zabimo na prijatelje, ker jih je kar naenkrat preveč. Izgubimo občutek za realnost, pri-dejo odvisnosti in na koncu nas iz blišča katapultira v bedo.10 milijonov? Ne vzamem, ker jih ne potrebujem in ne vem, kaj z njimi. Zakaj vse noči tuhtati, kje me bo kdo nate…? Z veseljem pa vzamem milijon. Kako hiško, malo boljši avto, nekaj razdeliti med soro-dnike, ker se to spodobi, nekaj dobrodel-no, ker je ravno v modi, mulariji omogočiti lažji vstop v »resna« leta ter poskrbeti za varno bivanje v domu za starejše. Pred tem pa seveda napolniti vsaj 100 albumov s slikami z vsega sveta, če ne bi že pred tem moja boljša polovica odkrila 100 no-vih trgovin. Aja, pa ležal bi cel dan …

RUDOLF REICHMANN, TEHTALEC I, PREDELAVA DEBELE PLOČEVINE, ACRONIManjši delež, recimo pet odstotkov, bi namenil osebni porabi, preostanek pa bi skušal naložiti tako, da bi dobival kon-stantne prihodke. Te bi namenil svojim najbližjim, en del pa bi vsekakor prispe-val tudi za ljudi, ki so se znašli v stiski. Seveda pa je dandanes denar težko var-no in kolikor toliko donosno naložiti.


besedilo

foto

40

Arhiv Gornjesavskega muzeja Jesenice

Aljaž Pogačnik, kustos za kulturno zgodovino in galerijsko dejavnost, Gornjesavski muzej Jesenice

OBUJAMO PRETEKLOST

Obe obliki množičnega kulturnega udejstvovanja pomenita za-četek kulturnega preporoda jeseniškega človeka, saj mu je na prehodu iz 19. v 20. stoletje kultura ravno z gledališčem oziroma godbo postala nepogrešljivi del življenja. Prva dokumentirana slovenska organizirana gledališka dejavnost se je na Jesenicah začela že leta 1897 z ustanovitvijo Katoliškega delavskega izo-braževalnega društva v gostilni Pri Markot na Savi. Skoraj vsako nedeljo so prirejali društvene prireditve, v sezoni 1901/02 pa so začeli uprizarjati tudi prve gledališke igre. Z dramskimi sekcijami so nato kmalu začele tudi druge kulturno-delavsko-prosvetne or-ganizacije, kot sta Sokol in Svoboda, ki sta svoj razcvet doživela v času med obema vojnama. Poleg nadobudnih gledališčnikov

pa so s svojim delovanjem kulturno raznovrstnost popestrili tudi godbeniki. Nikolaj Bernard je že leta 1874 zbral delavce bohinj-skih fužinarskih obratov v svoj prvi godbeni sestav – Kovaško godbo, ki je bila prva godba na Gorenjskem. Po požaru Zoisovih fužin v Bohinju leta 1889 se je v zaselke Gornjesavske doline preselilo veliko bohinjskih fužinskih delavcev glasbenikov, ki so se leta 1891 na Jesenicah združili v nov orkester Kranjske industrij-ske družbe. Čeprav so bili gledališki ansambli oziroma godbeni sestavi največkrat v službi različnih strokovnih, verskih oziroma političnih organizacij, so bili do druge svetovne vojne več kot le eno od ključnih sredstev pri vzpostavljanju in utemeljevanju političnega prostora slovenstva. Narod, ki mu je bilo skozi dolga

Vsako leto se jeseniški osnovnošolci in dijaki pomerijo na tekmovanju iz poznavanja zgodovine mesta Jesenice. Snov za tekmovanje, ki poteka v okviru večletnega projekta Občine Jesenice, smo v Gornjesavskem muzeju Jesenice pripravili na temo jeseniških kulturnih organizacij, s posebnim poudarkom na razvoju gledališke in godbene dejavnosti.

TEKMOVANJE IZ ZGODOVINE MESTA JESENICE


41OBUJAMO PRETEKLOST

stoletja umetniško delovanje večkrat onemogočeno, je v amater-skem kulturnem delovanju odkril način uresničevanja ustvarjalnih, oblikovnih in estetskih napetosti. Jeseniške kulturne organizacije so pri oblikovanju svoje programske politike skoraj v vseh svojih razvojnih stadijih kolebale med estetskimi in trenutnimi družbe-nimi, gospodarskimi oziroma političnimi cilji. Po drugi svetovni vojni je prišlo do združevanja gledališčnikov in godbenikov v dve osrednji kulturni organizaciji, Gledališče Toneta Čufarja in Pihalni orkester Jesenice-Kranjska Gora, ki nas svojim kulturnim udej-stvovanjem še danes razveseljujeta.

Tekmovanje iz poznavanja pestrega kulturnega življenja železarskih Jesenic bo potekalo 17. marca letos v prostorih

Gledališča Toneta Čufarja. Tekmovalci bodo svoje znanje, pri-dobljeno iz pripravljenega pisnega gradiva, utrdili tudi z ogle-dom razstave Jeseniška Talija (6. 3. – 18. 4. 2014) v Kosovi gra-ščini in muzejskim večerom, ki bo potekal v Gledališču Toneta Čufarja (20. 3. 2014). S prikazom številne kulturne dejavnosti Jeseničanov bomo v Gornjesavskem muzeju Jesenice nadalje-vali tudi z naslednjo razstavo z naslovom V ritmu železarskega srca (24. 4. – 14. 6. 2014), kjer se bomo poklonili častitljivemu jubileju Pihalnega orkestra Jesenice-Kranjska Gora, ki letos praznuje 140-letnico delovanja. •

Največji odmev pred 2. svetovno vojno je doživela Simončič-Gregorčeva

opereta Erika, ki so jo člani dramskega in godbenega odseka jeseniškega

Sokola v prvih nekaj mesecih leta 1939 uprizorili kar sedemkrat. Naročeni

so bili celo posebni vlaki, ki so pripeljali gledalce tudi iz bohinjskega

in blejskega kota ter celotne Gornjesavske doline. Orkestru in zboru je

dirigiral sam avtor, skladatelj Janko Gregorc.


besedilo

42

foto

vir

Fototeka Koroškega pokrajinskega muzeja – Muzeja Ravne na Koroškem

Zapisi v rubrikah Koroškega fužinarja (1962–1964); 375 let jeklarstva na Ravnah (1995)

OBUJAMO PRETEKLOST

Mirko Osojnik, upokojeni strokovni sodelavec Koroškega pokrajinskega muzeja – Muzeja Ravne na Koroškem

Ravenska železarna je stopila v novo obdobje uspešne rasti, ki je trajalo do leta 1965. Modernizirali so kovačnico in postavili 1800-tonsko hidravlično stiskalnico. Velika pridobitev so bili nova srednja proga v novi valjarni in pa nova obrata jeklovlek ter vzmetarna. Posodobili in na novo pridobili so tudi vse potrebne energetske naprave.

� Za novimi stružnicami v mehanični delavnici (60. leta – foto: Exportprojekt)

� Stara štavharija z opozorilnim varnostnim napisom (foto: Maks Dolinšek)

USPEŠNA RAST »FABRIKE« IN FORMA VIVA, KULTURNA VREDNOTA NAŠEGA ŽELEZARSKEGA MESTA


43OBUJAMO PRETEKLOST

Vse to se je seveda krepko odrazilo tudi na uspešni proizvodnji, saj je bila leta 1964 proizvodnja jekla, ki so ga ustvarili naši fuži-narji, že 98.000 ton. Pohvalili so se lahko s preko 200 različnimi orodnimi, konstrukcijskimi in specialnimi jekli. Še več: začeli so izdelovati tudi grelno žico cekas. Velika pridobitev je bil tudi novi kvantometer v kemijskem laboratoriju. Vse to je začelo ugodno vplivati tudi na družbeni in osebni standard naših fužinarjev. Ponudba v ravenskih trgovinah je postajala bogatejša, z večjo odprtostjo državne meje pa so počasi, toda zanesljivo v našo dolino prihajale tudi prve dobrine zahodnega sveta.

V Koroškem fužinarju so marca 1962 objavili začasni pravilnik o upravičenosti, nabavi in uporabi osebnih zaščitnih sredstev pri delu. »Fabriškim« delavcem je bilo sedaj na voljo že 80 različnih zaščitnih sredstev, od azbestnih rokavic do čevljev, bund in jeklenih čelad. Za vsak primer pa je leta 1960 na vrhu stavbe stare krčilne kovačnice na varnost še zmeraj opozarjal velik napis, ki ga je ubesedil Avgust Kuhar: »DELAJ VARNO – VRNI SE ZDRAV DOMOV!«

Obenem je mogočno zrasel tudi kulturni utrip kraja. Leta 1964 se je začel na Ravnah mednarodni kiparski simpozij Forma viva. Širokemu srcu in posluhu vodilnih »fabriških« ljudi gre zasluga, da so bila ta srečanja zelo uspešno izpeljana in da

so se umetnine iz jekla in železa, ki so delo kiparjev iz vsega sveta, zlile z zelenimi nasadi in stanovanjskimi bloki, železar-niški delavci pa so umetnikom pripravljali primeren material za umetniško obdelavo in jim pomagali na deloviščih. Za nemote-no delo simpozija je skrbel šef železarniške propagande, slikar Franc Boštjan, umetniki pa so se krajanom oddolžili tako, da so dragocene skulpture ostale za zmeraj vkomponirane v arhi-tekturno podobo Raven na Koroškem. V sedmih zaporednih simpozijih smo tako na Ravnah gostili 30 umetnikov iz 15 držav, leta 2008 pa smo organizirali še osmega, kjer so sodelovali trije slovenski umetniki in en Italijan. Prav zato so naše Ravne znane tudi kot »mesto Forma vive«!

V železarni so postopno začeli uvajati še skrajšani de-lovni čas, leta 1964 pa so prvič razglasili delovne jubilante. Medtem smo leta 1962 pod Spodnjim Tičlerjem dobili tudi novo železniško postajo; smučarji ŠK Fužinar so bili vedno bolj uspešni na belih strminah. To obdobje sta oplemenitila še uspešen in odmeven koncert naše »pleh muzike« in hiter prodor ravenskega hitroreznega (brzoreznega) orodja, ki je svetu vedno bolj uspešno dopovedoval, kaj so in kaj zmorejo ravenska plemenita jekla. •

� Kipar Slavko Tihec ob svoji »monštranci«

ali »dvojnem semaforju« leta 1964

� Ulivanje jekla v kokile leta 1962

(foto: Maks Dolinšek)

� Kiparji Jo Oda, Slavko Tihec in Giancarlo

Marchese ter upravnik delovišča Forme

vive Franc Boštjan na 1. simpoziju

leta 1964 (foto: Maks Dolinšek)


besedilo

foto

44 SPONZORIRAMO

Alež Fevžer za OKS

Anja Potočnik, pomočnica uprave za odnose z javnostmi in odgovorna urednica, SIJ – Slovenska industrija jekla

Jeklarji smo ponosni, da smo lahko del neverjetne pravljice za odrasle, ki so jo na takšnih ali drugačnih »dilcah« in »klinah« spisali naši športniki na nepozabnih in spektakularnih zimskih olimpijskih igrah Soči 2014. Neverjetni ste, naši junaki, čestitamo vam in ponosni smo na vas!

KO MALA »KOKOŠ« POSTANE ŠPORTNA VELESILA

� Tina Maze, alpsko smučanje, zlata medalja v smuku in zlata medalja v veleslalomu

� Peter Prevc, smučarski skoki, srebrna medalja na srednji skakalnici in bronasta medalja na veliki skakalnici

� Žan Košir, deskanje na snegu, srebrna medalja v paralelnem slalomu in bronasta medalja v paralelnem veleslalomu


45

� Vesna Fabjan, smučarski tek, bronasta medalja v sprintu, prosta tehnika

� Teja Gregorin, biatlon, bronasta medalja v zasledovanju na 10 kilometrov

� Risi – slovenska hokejska reprezentanca, hokej na ledu, sijajna medalja za neverjetno presenečenje


besedilo

46

foto

vir

Stane Jakelj, Razvojni center Jesenice, in internet

siol.net

LOKALNO–AKTUALNO

Stane Jakelj, razvojni inženir, Razvojni center Jesenice

Tina Maze si je izjemno želela veleslalomske tekme, a kljub od-povedi ostala dobro razpoložena: ''Dejstvo je, da je bilo ogro-mno snega, razmere so bile težke, vreme nam ni šlo na roko. Upam, da bo jutri bolje. V dežju se pač ne da delati. Vseeno so se organizatorji potrudili, da bi izpeljali tekmo. Verjamem, da jo jutri bodo.'' Njeno upanje je potrdil tudi direktor svetovnega pokala Atle Skaardal, saj je v takšnih razmerah lažje pripraviti slalomsko progo.

''Žal je prišlo do odpovedi. Ne zato, ker bi bila proga slabo pripravljena, ampak zaradi slabe vidljivosti. Vse smo storili, da bi dobro izpolnili pogoje za tekmo, kar so priznali tudi trenerji, ki so nam čestitali za trud. A seveda je varnost tekmovalk, še posebno pred olimpijskimi igrami, na prvem mestu,'' je povedal Gorazd Bedrač, vodja tekmovanja, ki je razkril, da so organi-zatorji v zadnjih dneh s proge odstranili kar 100 tisoč kubičnih metrov snega.

''Seveda smo razočarani, ker ni tekme. Veste, da je naša veleslalomska ekipa boljša od slalomske, a varnost tekmovalk je na prvem mestu. Vremenske razmere so bile res slabe, no-

vozapadli sneg pa je zelo težko odstraniti s smučišča. Z idealne linije je odstranjen, stran od nje pa ne. V zgornjem delu je bila tudi megla, padal pa je tudi ledeni dež. V primeru poškodbe bi bila otežena helikopterska pomoč, šlo je za ogromno dejavnikov. Zares mi je žal zaradi organizatorjev. Ampak ni pomoči. Tekme potekajo v naravi, ki je bila tokrat premočna,'' pa je svoj pogled na neuspelo tekmo strnil slovenski trener za tehnične discipline Denis Šteharnik.

Kljub vsem vremenskim nevšečnostim je organizatorjem uspelo spraviti pod streho nedeljski slalom svetovnega pokala v Kranjski Gori, na katerem je slavila Švedinja Frida Hansdotter. Najboljša Slovenka je bila Maruša Ferk, na 26. mestu. V soboto odlično razpoložena Tina Maze pa je na zahtevni slalomski pro-gi žal odstopila.

Izidi:1. Frida Hansdotter (Švica) 1:50,17 2. Marlies Schild (Avstrija) +00,05 3. Bernadette Schild (Avstrija) +00,15 •

50. Zlata lisica, ki se je prvi februarski konec tedna odvijala v Kranjski Gori, je bila tja prestavljena zaradi pomanjkanja snega v Mariboru. Prireditelji pa s prvo sobotno veleslalomsko tekmo nikakor niso imeli sreče. Tekma je bila tokrat zaradi preobilice snega za pol ure preložena, naposled pa odpovedana. V Kranjski Gori je namreč vztrajno padal ledeni dež, ki je močno oteževal vidljivost. Več sreče so imeli prireditelji z nedeljskim slalomom.

50. ZLATA LISICA V KRANJSKI GORI


besedilo

foto

47

mag. Irena Zakrajšak, Metal Ravne

mag. Irena Zakrajšak, vodja oddelka Potrjevanje kakovosti, Metal Ravne

POTUJEMO

Glavni namen je bilo potovanje po Tasmaniji. Ampak ko si že enkrat tam spodaj, si je dobro ogledati čim več. Razdalje so ogromne, zato v treh tednih tudi ni mogoče videti vsega, kar priporočajo. Močno pa dvomim, da bom še kdaj potovala tja.

Z Nino sva si tako naredili načrt, kaj bi bilo vredno videti. Seveda nisva želeli pretiravati. Nima smisla samo drveti od zna-menitosti do znamenitosti. In zvečer pasti od utrujenosti. Vmes je treba tudi uživati v lepotah narave. Si kaj privoščiti.

Avstralijo sestavlja osem zveznih držav. Načrt potovanja je zajemal tri, obisk Viktorije – Melbourna z »okolico«, Tasmanijo in nato preko Sydneyja (New South Wales) vračanje domov. Na potovanje sva šli septembra, čeprav to ni ravno glavna sezona, a druge možnosti nisva imeli. Septembra je tam spodaj zgodnja pomlad. Na koncu pa sva ugotovili, da je bil ta čas za potovanje idealen. Edina težava je mogoče bila, da se je zvečer hitro ste-mnilo. Ampak vsega pa človek itak ne more imeti.

Prvi vtis o Avstraliji – drugače. Še diši drugače (po evkaliptih). Po 36 urah potovanja sva v zgodnjih jutranjih urah pristali v

Melbournu, glavnem mestu zvezne države Viktorije. Melbourne je štirimilijonsko mesto, ampak z meni poznanimi velemesti skoraj nima kaj skupnega. Je mirno, skoraj dolgočasno mesto

z malo nebotičniki. Glavne znamenitosti sva si lahko ogledali peš v enem popoldnevu. Temu je sledilo razočaranje. Zvečer je bilo mesto pusto. Kje je življenje, sva se spraševali. Vedeli sva, da je podeželje prazno, ampak da je tudi v mestu tako mirno? Mogoče je povezano z letnim časom, kdo bi vedel.

Drugi dan pa sva se z avtom podali avanturi naproti. Kot lju-biteljici Formule 1 sva si morali na poti iz mesta seveda ogledati še prizorišče Velike nagrade Avstralije v Albertovem parku in se nato veselo po levi strani peljati proti Phillips Islandu gledat naj-manjše pingvine na svetu. Zvečer v mraku se v veliki jati vračajo iz morja. In to je ena izmed znamenitosti, ki jo moraš videti. To so ljubka, družabna bitja. Doživeli sva tudi prvi stik s koalami ter vombati in videle prve kenguruje.

V mestnem akvariju sva si ogledali avstralsko morsko znamenitost, morskega psa. V živo ga res ne bi rada srečala. Domačini so nama pozneje na Tasmaniji zaupali, da niso tako zelo nevarni. Napadalni so samo zjutraj in zvečer (zajtrk in ve-čerja?). Brad bo že vedel. Je strasten podvodni ribič s harpuno. Pa nima slabih izkušenj.

Avstralci zelo skrbijo za varovanje okolja. Drugi vtis o Avstraliji – čisto. Tako čiste dežele nisem doživela še nikjer.

Nikoli nisem razmišljala, da bi šla kdaj v Avstralijo oziroma na Tasmanijo. Svet tam spodaj se mi je zdel predaleč. Vendar me je letos splet čudnih (ali naj raje napišem srečnih) okoliščin popeljal tja dol.

DOWN UNDER – SVET TAM SPODAJ


48 POTUJEMO

Povsod urejene in zavarovane poti, koši za smeti, urejeni WC-ji. Pa tudi disciplinirani in čisti ljudje. Tudi turisti. Pa kakšne ceste, pravo razkošje!

Na poti se nama ni ravno odpiral s TV znan obraz Avstralije – travniki in ovce. V tem predelu namreč v glavnem redijo govedo. Ovac pa sva se do sitega nagledali (naveličali) na Tasmaniji. Vožnja po Great ocean roadu je bila, kot bi gledal TV. Vse zelo poznano. Vreme krasno sončno, 18 stopinj in vetrovno. Turistov ne preveč.

V tem predelu sva si ogledali še narodni park Grampians z najvišjim slapom na celini in po rudnikih zlata znano mesto Ballarad. V tem kraju so našli največjo kepo zlata. Imajo čudovit muzej na prostem Sovering Hill, ki prikazuje zgodovino kraja. Postavljeno je mesto z vsemi značilnostmi. Še zaposleni so oblečeni v duhu tistega časa. Zanimivo doživetje. Še bolj zani-miv pa je bil zelo nazoren prikaz rudnika in kopanja zlata. Ozki rovi, vlaga, mrak, pogovor rudarjev. Poučna izkušnja. Res težko delo in težki časi.

In potem Tasmanija. Glavno mesto Hobart, drugo najstarej-še avstralsko mesto (najstarejše je Sydney) je prijazno tipično angleško mesto. Precej živahno. Tudi zvečer. Viktorija zelo

spominja na Škotsko, Irsko, Tasmanija mogoče na Islandijo. Drugače pa zelo »angleško«. Je pa pokrajina popolnoma drugačna, kot smo je navajeni. Že zaradi gozdov. V glavnem evkaliptusi ( jih je menda okoli 700 vrst). Petino države obsegajo narodni parki. Tasmanci se zelo bojijo, da bi se na otok naselile tuje, neavtohtone vrste. Temu posvečajo zelo veliko pozorno-sti. Prav zanimiv se mi je zdel podatek, da so porabili milijon avstralskih dolarjev za iskanje lisice, ki naj bi mogoče z ladjo prišla na otok. Zelo čisto, zelo urejeno, zelo naravno. Ljudi na podeželju skoraj ni. Trgovin, lokalov malo, večino zaprejo hitro popoldne. Tudi vstop v nekatere narodne parke. Včasih dobiš občutek, da turisti pravzaprav niso najbolj zaželeni.

Življenje je videti dokaj umirjeno. Ljudje med tednom ne po-nočujejo ali se zabavajo v lokalih, ker imajo naslednji dan službo. Tudi čez vikend ni pretirane gneče. Verjetno tudi zaradi draginje. Hrana je tam doli kar draga, je pa zelo okusna. Pijača v lokalih še bolj. Kozarec vina (1,5 dcl) stane 5,5 evra ali več, kava tri do štiri evre, pivo okoli sedem evrov. Moram reči, da so naju cene hrane v Avstraliji presenetile.

Narava na Tasmaniji je res posebna. Pragozdovi, jezera, sla-povi, divjine v izobilju. Živali ravno ne vidiš veliko. Razen povože-


49POTUJEMO

nih, teh je pa mnogo. Tasmanskega vraga lahko vidiš le v žival-skem vrtu. To je plašna žival, ki se zelo izogiba srečanja z ljudmi. In sploh ni nevarna. Nevarni pa so kače (vse so strupene), pajki in celo mravlje, ugriz ene vrste je menda posebno boleč. Imaš občutek, da so tam doli vse živali nevarne. Pohajkovanje po gozdovih čez drn in strn torej odpade. Zato se vsi zelo discipli-nirano držijo urejenih poti. In zato domačini nosijo gojzarje.

Veliko gozdov je požganih. Evkalipti so polni eteričnega olja ter zelo močno in hitro (za)gorijo. Gašenje sploh ni možno. Lahko samo omejujejo in preprečujejo požare.

Zanimiv je bil obisk Port Arturja. Sem so vozili prve kaznjen-ce v obdobju 1830–1877. V kratkem so zgradili cel kompleks, praktično iz nič. Kako je bilo življenje kruto, si lahko samo pred-stavljamo. Ne preseneča, da je kazen veljala za hujšo kot smrt. Tu je bila tudi prva poboljševalnica v britanskem imperiju, baje celo prva na svetu. V glavnem za fante med 14. in 17. letom. Najmlajši otrok, ki so ga pripeljali sem, je imel devet let in pol! Fantje so tu imeli možnost naučiti se brati, pisati in kakšne obrti. Po prestani kazni so se le redki kaznjenci vrnili domov v Anglijo. Večina je imela samo enosmerno karto. Redkim je država pla-čala vrnitev domov, večina se je morala sama znajti in preživeti

v novi deželi. Po 47 letih delovanja je Port Arthur v gozdnem požaru pogorel. Niso ga več obnovili. Tu sem prvič doživela samico. Grozljiva izkušnja. Se je ne spominjam rada.

Potovanje sva zaključili v Sydneyju. Mnenje, da je Avstralija lepa in zanimiva, ampak tu ne bi nikoli želela živeti, sem spre-menila. Sydney je drugačen, dinamičen, živ. Nam verjetno naj-bližji. Žal pa tudi z veliko brezdomci. Še nikjer jih nisem videla toliko.

Avstralija ima čudovite plaže, verjetno je najbolj znana Bondi beach v Sydneyju, ampak za plavanje pa niso najboljše. Veliki valovi, močni tokovi, tu in tam nevarne meduze, morski psi. Povsod so obvestila, da morje ni primerno za plavanje. Sedaj se ne sprašujem več, zakaj skoraj vsi surfajo.

Seveda je bilo treba videti gore severno od Sydneya. Blue Mountains z največjim kanjonom na svetu.

Avstralija je res daleč, ampak vredna ogleda. Trije tedni potepanja so hitro minili. Polni vtisov in bogatejši za mnoga spoznanja, pa tudi zelo utrujeni in po malem tudi naveličani, sva se zadovoljni vrnili domov. Kljub vsemu – doma je najlepše. •

besedilo

50

Boter Špik

ŠPIKOV KOT

PTIČJI ŠPIKŽal je pač tako v naravi.Ona vse minuse popravi.Ko kakšen tja v nebesa gré,se kmalu drugi izvalé.

Ko samček ženkico dobi,ona dvanajst jajčk valí,in če vse po sreči gré,vsi kmalu se okrog podé.

Ko jim starši rečejo: »Adijo!«,žuželke kljuvati hitijo.In pajki jim gredó v slast.Je hitro treba zrast´.

Še prehitro pride zima.Ptič takrat žuželk več nima.Takrat v krmilnico rad pridejest sončnice in arašide.

Če kdo ima svoj vrtin če ni bolestno škrt,je vsakdo mojster pravi,da krmilnico napravi.

Da je plavček tisti pravi –moder po krilih, repu in po glavi.Ima snežno bela lica.Je res lepa tale ptica.

Preko oči in tja čez vratčrna proga – kakor tat,njegov trebušček je rumen,hrbet olivno je zelen.

Povsod videti ga je mogoče,če le kdo v naravo hoče.Ptič tale je pač tak,majhen, a po srcu je junak.

Tam v grmu čivkati hiti,se človeka skoraj ne boji.A korajža je res čudna stvar.Ptiček, k mački pa nikar!

Kar nekaj jih tako premine,ko mačkam se cedijo sline.Zato previdno, ptiček moj!Le mene se nikar ne boj!

Saj vedno se tako obrne.Že spomladi ptič vse vrne.Tam med vejami »ci-ci-ci«,vse škodljivce polovi.

In če kdo še bolj je spreten,v delavnici hudo okreten,naj gnezdilnico napraviin v svoj vrt naj jo postavi.

Plavček v duplo gnezdo znosi,in ne na vejo, kakor kosi.A starih dreves in dupel ni,zato zanje poskrbimo mi!

Zdaj vemo – je gizdáv in lep,vse od glave, tja na rep.Jaz posnel bom nekaj slik,s plavčkom – se ve.

Vaš ptičar Špik


51

besedilo Andrej Brumen - Dejde, Noži Ravne

AFORISTIČNA ŠARŽA

avtor Boter Špik

KARIKATURA

Lifting obraza je poseg, kjer te kirurg dobro nategne.

Kriza srednjih let ima mlado telo.

Skok čez plot je športna disciplina, pri kateri se nobeden zmagovalec noče udeležiti podelitve medalj.

Ko je izvedel, da je sterilen, se je nemudoma ločil: imel je namreč dva otroka.

Niti najmočnejše čistilo ne more oprati grehov preteklosti.

SMEH JE POL JABOLKA

MOŽGANSKI KRIŽKRAŽ

ŽELJA

“O, mlada gospodična. Vedno kadar vas vidim, kako se smejite, vas želim povabiti k sebi.”

“Ste samski?”

“Ne, zobozdravnik sem.”

ZAPRAŠENO

Za najin zadnji prepir sem si bil kriv sam.

Žena me je vprašala, kaj je na televiziji.

Rekel sem, da je prah.

KRATEK OBISK

“Dobrodošli!” pozdravi Marko svojo taščo pri vhodnih vratih. “Koliko časa boste ostali pri nas?”

“Dokler vama ne bom šla na živce.”

“A samo tako na kratko ste se oglasili?”

AVTOR:DRAGO

RONNER,ACRONI

DRUGINAJVIŠJI

VRH VVELIKEMKAVKAZU

AMERIŠKIVESOLJEC(EDWIN)

PISARNA,URAD

GLAVNOMESTO

JORDANIJE

KRALJŽIVALI

ETNOLO-GINJA

SMERDELPLANŠAR ČRNILO

AMARANTJE REPATI

ŠČIRPRIŽNICA

KRAJNA

KOČEVSKEM

AMERIŠKAZVEZNADRŽAVA

GORSKIREŠEVALNI

ČOLN

SLOVENSKIPESNIK

IN POLITIK(LOVRO)

LITINAZA OSI

SKRAJNIKONEC

POLOTOKA

MOŠKI, KISE

UKVARJAS KABALO

NAJEMO-DAJALEC

PLAČILOPREŽIVNINE

ENAKO-PRAVNOSTMADŽARSKISKLADATELJ

(FERENC)

ZAČETEKMISLI

STARA PRE-STOLNICAS. BABILO-

NIJE

ZLITINABAKRA INDRUGIHKOVIN

BOLEZENVRANIČNIPRISAD

AM. IGRAL.GARDNER

SLOVENSKIARHITEKT(EDVARD)

EVAIRGL

NASELJEV CELJSKIKOTLINI

MALIKKEMIJSKIZNAK ZA

GALIJ

NIZOZEM.JADRNICARASTLINA

REPATIŠČIR

ANGLEŠKIPISATELJ

(CHARLES)

POSUŠENARIBA SLED,

SLANIKPOKVARJEN

ČLOVEK

KNJIGAR-NAR

LADIJSKIPROPELER

LOČEN,OGRAJENPROSTOR

ZNAK ZANATRIJ

OSAMLJE-NOST

ANTRAKSJE

VRANIČNIPRISAD.

GOREČPRISTAŠ

KAKE IDEO-LOGIJE

BIBLIJSKIPRVI

MOŠKIBOŽJE-POTNIK

LAVINA

AZIJSKIVELETOK

VSADITEV

PISATELJICAPEROCI

REKASKOZI

FIRENCEV ITALIJI

ZRAK,OZRAČJEAMERIŠKIREŽISERKAZAN

TANKAPLASTTKIVA

GROZA,STRAH

VEJA ZAOBTIKANJE

GRAHA,OBTIČ

KAZBEK JEVRH NA

KAVKAZU.

KONECMISLI

ROMANWOLEJASOYINKE

TOVARNAPOSODEV CELJU

OPERNIPEVEC

KOROŠECLIDIJA

SOTLAR

INDIJANSKOPLEME

ŽUNECNONI

NAŠNEKDANJI

NOGOMETAŠ(MIRAN)

HOKEJISTKOPITAR

PRVIRIMSKI

ZALOŽNIK

MENIČNIDOLŽNIK

OKLEPNOVOZILO

NASELJENA

DRAVSKEMPOLJU

Documents

2 • 28. februarja 2014sij.metalravne.com/assets/magazine-files/SIJ-02-014-web.pdf2 vsebina fotografija na naslovnici: poroČamo 4 ulito v Številke januarja 2014 Čestitamo 6 Čestitke