APLIKACIJA TEORIJE D. E. OREM PRI ZMERNO DUŠEVNO MANJ ... · so bile sirotišnice, v katere so sprejemali otroke sirote brez staršev, nezakonske otroke in otroke z motnjo v duševnem

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

APLIKACIJA TEORIJE D. E. OREM PRI

ZMERNO DUŠEVNO MANJ RAZVITI OSEBI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2010 Slavko Bolčević

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: Doc. dr. Majda Pajnkihar, univ. dipl. org.

Somentorica: Predav. Milena Pišlar, univ. dipl. org.

Bolčević S.: Aplikacija teorije D. E. Orem pri zmerno duševno manj razviti osebi

I

POVZETEK

Motnje v duševnem razvoju, ki so nastale pred 18. letom starosti odraţajo resnejše

omejitve v delovanju posameznika. Označuje jo pomembno zniţanje intelektualnega

delovanja in resnejše omejitve na dveh ali več prilagoditvenih sposobnostih:

komunikaciji, skrbi za samega sebe, bivanju, socialnih spretnostih, vključevanju v širše

okolje, samostojnosti, branju, pisanju in računanju, izkoriščanju prostega časa in delu.

Raziskava je bila omejena na zaposlene v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar,

ne glede na organizacijsko enoto, kjer so zaposleni.

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji z uporabo delno strukturiranega

vprašalnika in je potekala v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar v mesecu

novembru 2009.

Diplomsko delo obravnava ustreznost teorije D. E. Orem pri zmerno duševno manj

razviti osebi in njeno uporabo v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar.

Namen aplikacije teorije Oremove je zagotoviti kakovostno zdravstveno nego

uporabnikov v varstveno delovnih centrih, vključenih v institucionalno varstvo.

Cilji, ki smo si jih zastavili, so: predstaviti teorijo D. E. Orem v povezavi z zdravstveno

nego duševno manj razvite osebe in potrebe po zdravstveni negi zmerno duševno manj

razvite osebe ter ugotoviti, ali je teorijo D. E. Orem mogoče uporabiti pri obravnavi

zmerno duševno manj razvite osebe.

Predstavili smo duševno manj razvito osebo, ki je vključena v institucionalno varstvo v

varstveno delovnem centru in teorijo D. E. Orem.

Na podlagi rezultatov ankete, izvedene v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar,

smo ugotovili, da bi zaposleni spremembo obravnave v zdravstveni negi sprejeli, vendar

za to potrebujejo ustrezno predhodno izobraţevanje.

Ključne besede: teorija Orem, zmerno duševno manj razvita oseba, zdravstvena nega,

varstveno delovni center.


II

ABSTRAKT

A mental disability reflects serious limitations of individuals' activities that began

before the age of 18. It is indicated by an important decrease of intellectual activity and

more serious limitations of two or more abilities: communication, self-care, residing,

social skills, inclusion into the broader environment, independence, reading, writing and

calculating, making good use of free time and work.

The research was limited to the employees of the Occupational activity centre Tončka

Hočevar (Varstveno delovni center Tončke Hočevar), regardless of their organisational

unit.

It was based on a quantitative methodology with use of partially structured

questionnaire and was conducted at the Occupational activity centre Tončka Hočevar in

November 2009.

This thesis deals with adequacy of theory by D. E. Orem regarding a moderately

mentally handicapped person and its application at the Occupational activity centre

Tončka Hočevar. The aim of application of Orem’s theory is to assure a quality health

care to the recipients at the occupational activity centres that are included into the

institutional care.

The goals that we set are to present D. E. Orem’s theory regarding health care of a

moderately mentally handicapped person and the needs for health care of a moderately

mentally handicapped person, as well as find out whether this theory can be used when

handling a moderately mentally handicapped person.

We presented a moderately mentally handicapped person, included into the institutional

care in an occupational activity centre, as well as the theory by D. E. Orem.

Based on the results of a survey, conducted at the Varstveno delovni center Tončke

Hočevar we found that the employees of this Centre would accept the concept of

different handling in health care, but would need an appropriate prior training.

Key words: Orem’s theory, a moderately mentally handicapped person, health care, the

occupational activity centre.


III

KAZALO:

1 UVOD.................................................................................................................... 1

2 DUŠEVNA MANJ RAZVITOST .......................................................................... 4

2.1 Duševna manj razvitost (mentalna retardacija) (F70-F79) po mednarodni

klasifikaciji bolezni .................................................................................................... 5

2.2 Pravna ureditev na področju duševne manj razvitosti v Sloveniji ................... 11

3 PREDSTAVITEV VDC TONČKE HOČEVAR ................................................... 14

4 TEORIJA D. E. OREM ........................................................................................ 22

4.1 Teorija samooskrbe ....................................................................................... 23

4.2 Teorija primanjkljaja samooskrbe .................................................................. 26

4.3 Teorija sistemov ............................................................................................ 27

4.4 Koncepti meta paradigme .............................................................................. 29

5 PROCES ZDRAVSTVENE NEGE ...................................................................... 32

6 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ................................................................ 36

7 REZULTATI ....................................................................................................... 38

8 APLIKACIJA TEORETIČNEGA MODELA D. E. OREM PRI ZMERNO

DUŠEVNO MANJ RAZVITI OSEBI ......................................................................... 58

9 INTERPRETACIJA ............................................................................................. 62

10 SKLEP ................................................................................................................. 64

LITERATURA

PRILOGE


1

1 UVOD

Osebe z motnjami v duševnem razvoju se skozi svoje ţivljenje spoprijemajo z

različnimi teţavami, vključitev v samooskrbo pa je pogojena s starostjo, razvojnim

znanjem, zdravstvenim stanjem … Različne zahteve, ki jim jih postavlja ţivljenje,

postanejo preteţko breme za druţino, zato osebo z duševno motnjo ţe kot otroka

napotijo v ustanovo. Osebe z motnjo v duševnem razvoju ne morejo same povedati, kaj

bi rade (kadar hočejo biti same, nimajo dovolj moči, da bi se umaknili pred neprijetnimi

občutki). Ker veliko časa preţivijo v zavodu, medicinska sestra in drugi delavci

usmerjajo njihove potrebe. Vsekakor pa je središče zdravstvene nege posameznik, lahko

pa zajema druţino, skupino ali širšo skupnost. Zdravstvena nega je prisotna le, ko jo

ljudje potrebujejo. Naloge zdravstvene nege vodijo k zagotavljanju in vodenju

kontinuitete. Medicinska sestra je tu vodilna oseba, ki začne ţe ob prvem stiku zbirati

informacije, da lahko načrtuje zdravstveno nego. Načrtovanje zdravstvene nege obsega

tudi odločitve, kaj bi lahko, oziroma kaj mora doseči z zdravstveno nego in kako jo

mora izvajati. Zdravstvena nega pri teh osebah z motnjo v duševnem razvoju je tu

odločilnega pomena. »Cilj zdravstvene nege je vzdrţevanje ravnovesja med zahtevami

in sposobnostmi. Medicinska sestra mora slediti ciljem, ki jih je načrtovala za

posamezno osebo in druţino.« Pozornost mora biti ves čas usmerjena k osebi kot celoti

(Hitejc, 2000, str. 124).

Ker je zdravje naše največje in edino bogastvo, je to še zlasti pomembno pri osebah z

motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Ti potrebujejo našo pomoč, saj si le z njo

lahko zagotovijo pogoje za zdravje (Kogovšek, Škerbinek, 2002, str. 58).

Teorija D. Orem se uporablja v zdravstveni negi po vsem svetu. Glede na analizo teorije

Pajnkihar (Pajnkihar, 2003) navaja, da je koncept samooskrbe in primanjkljaja v

samooskrbi moţno uporabiti tudi v slovenski zdravstveni negi, vendar je teorijo

potrebno pred uvajanjem testirati in modificirati glede na potrebe in moţnosti v

zdravstveni negi, potrebe in prepričanja bolnikov, prepričanja in znanje medicinskih

sester in glede na zdravstveno – socialni sistem (Pajnkihar, 2008, str. 196). Predmet

raziskovanja bo preverjanje moţnosti aplikacije teoretičnega modela D. E. Orem pri


2

duševno manj razviti osebi v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar, kot testno

okolje, za kasnejšo aplikacijo v ostalih podobnih zavodih.

Negovalni kader v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar pri svojem delu ţe

uporablja določene osnutke teorije D. Orem, vendar pomanjkljivo, nesistematično ter

brez ustreznega znanja.

V nadaljevanju bomo preverili, kakšne ugodnosti za uporabnike bi prinesla sprememba

pristopa v zdravstveni negi v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar.

Pomembno je, da zaposleni pokaţejo pripravljenost na spremembe v načinu

obravnavane in da so se pripravljeni izobraţevati in sodelovati pri holistični obravnavi

uporabnikov Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar.

Namen aplikacije teoretičnega modela D. E. Orem pri duševno manj razviti osebi je

zagotoviti ustrezno obravnavo in duševno manj razviti osebi nuditi pomoč v segmentih,

ki jih sama ni sposobna izvajati. Na ta način se duševno manj razvito osebo obravnava

na način, da bi čimprej in čimbolj samostojno ţivela, čeprav v instituciji.

Duševna manj razvitost je razvojna invalidnost, ki je označena z niţjo od normalne

inteligence in z omejeno sposobnostjo vsakdanjega ţivljenja. Običajno je prisotna ţe ob

rojstvu ali pa se razvije v začetku ţivljenja (Internet FAQ Archives, 2009).

Diplomsko delo je povezano z večletnimi izkušnjami dela z duševno manj razvitimi

osebami in z namenom predstaviti teoretični model D. E. Orem ter preveriti, ali je

teoretični model moţno aplicirati pri duševno manj razviti osebi.

Ker so uporabniki v institucijah postavljeni v vlogo pasivnega bolnika, v varstveno

delovnih centrih – uporabnika socialnih storitev, je potrebno te osebe aktivirati in s tem

narediti začetni korak v sodobnejšem pristopu v zdravstveni negi v varstveno delovnih

centrih.

Institucionalizirana oblika varstva duševno manj razvitih oseb je v Sloveniji še vedno

najbolj razširjena oblika varstva teh oseb, čeprav se v zadnjih letih tudi na tem področju

sprejemajo novi standardi in je kar nekaj zavodov (VDC-jev) pričelo z odpiranjem

bivalnih in stanovanjskih enot, kjer so uporabniki veliko bolj samostojni, predvsem pa

deinstitucionalizirani.

Nevarnost institucionalizacije je brisanje človekove vsakdanje vloge, saj je za njegove

osnovne potrebe poskrbljeno (hrana, postelja, varnost in pogoji za osebno higieno).


3

Duševno manj razvite osebe, ki so vključene v obliko institucionalnega varstva, so

posebnost, saj običajno v institucijo vstopijo v poznih najstniških letih, kjer so do konca

svojega ţivljenja. Tako dolgotrajno bivanje v instituciji pa vodi do institucionalizma,

katerega značilnost je pasivna vloga osebe. Te osebe z leti nimajo več potrebe po

samostojnosti, odločanju v svojem imenu in skrbi za vsakdanje potrebe.

S tem diplomskim delom ţelimo v slovenski prostor vnesti zavedanje po nujno

potrebnem premiku v obravnavi na področju zdravstvene nege duševno manj razvitih

oseb.

Z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe bi uporabniki zopet postali enakopravni član

v socialnem okolju. S tem bi ponovno postali samostojni v okviru svojih sposobnosti,

imeli bi moţnost in ţeljo odločati o sebi in eventualno nastopati na trgu delovne sile –

aktivnega prebivalstva.


4

2 DUŠEVNA MANJ RAZVITOST

Kot navaja Novljan (1997) se druţbeni poloţaj oseb s posebnimi potrebami v vseh

druţbenih sistemih določa z zakoni in drugimi predpisi. Ţe najstarejši druţbeni sistemi

so imeli svoja pravila o odnosu do teh oseb. O odnosih do njih v starem veku nimamo

zanesljivih podatkov, iz različnih virov pa lahko sklepamo, da so vse osebe, ki niso bile

sposobne skrbeti same zase, usmrtili.

Predstavniki naravoslovnih ved v starem veku so ţe proučevali različne patološke

pojave in dokazovali, da bolezen ni posledica nadnaravnih sil, temveč nastane zaradi

motnje v razvoju organizma. Opozarjali so tudi ţe na specifičnost v razvoju oseb s

posebnimi potrebami (Novljan, 1997, str. 5).

V začetku srednjega veka je cerkev zelo negativno vplivala na poloţaj oseb s posebnimi

potrebami. Nepravilnost v razvoju je ţelela prikazati kot znak »zlega duha«. Inkvizicija

pa je zahtevala, da se iz druţbenega ţivljenja ne glede na razredno pripadnost odstranijo

vsi otroci s posebnimi potrebami (Novljan, 1997, str. 6).

V obdobju renesanse se je mnenje ljudi o ciljih in smislu ţivljenja bistveno spremenilo.

Vse bolj je prevladovala vera v razum in človekovo moč, poloţaj oseb s posebnimi

potrebami se je začel spreminjati in zaznani so tudi ţe prvi začetki vzgoje in

izobraţevanja teh oseb (Novljan, 1997, str. 6).

Ustanavljanje zavodov, ki seveda niso bili zavodi za vzgojo in izobraţevanje oseb s

posebnimi potrebami v današnjem smislu, je bilo tudi na Slovenskem podobno kot

drugod po Evropi v preteklih letih odvisno od raznih cerkvenih redov, dobrodelnih

društev in od posameznikov, ki so svoje imetje zapustili v ta namen. Prvotne ustanove

so bile sirotišnice, v katere so sprejemali otroke sirote brez staršev, nezakonske otroke

in otroke z motnjo v duševnem in telesnem razvoju (Novljan, 1997, str. 9).


5

Leta 1992 je AAMR (Ameriško zdruţenje za osebe z motnjami v duševnem razvoju)

podala definicijo: motnja v duševnem razvoju odraţa resnejše omejitve v delovanju

posameznika, ki so nastale pred 18. letom starosti. Označuje jo pomembno zniţanje

intelektualnega delovanja in resnejše omejitve na dveh ali več prilagoditvenih

sposobnostih: komunikaciji, skrbi za samega sebe, bivanju, socialnih spretnostih,

vključevanju v širše okolje, samostojnosti, branju, pisanju in računanju, izkoriščanju

prostega časa in delu (Novljan, 1997, str. 13).

Duševna manj razvitost se opredeli po dveh standardih. Prvi standard je stopnja

inteligence. Inteligenčno raven se običajno meri s posebnimi testi, imenovanimi testi

inteligence. Inteligenčni testi zagotavljajo numerično razvrstitev duševne sposobnosti

osebe. Ta razvrstitev se imenuje inteligenčni kvocient ali pogosteje kot IQ. Praviloma

velja, da so osebe, z IQ rezultatom manj kot 75, duševno manj razvite. Drugi standard

za duševno manj razvitost so prilagoditvene sposobnosti. Izraz "prilagoditvena

sposobnost" pomeni, kako dobro lahko oseba opravi vsakodnevna opravila. Ta opravila

vključujejo sposobnost govora in razumevanja, vsakodnevna opravila, sposobnosti

samooskrbe in socialnih veščin, zastavljanja vsakodnevnih ciljev, osnovne akademske

veščine (branje, pisanje, osnovne računske operacije) in sposobnost za delo. Osebo

smatramo za duševno manj razvito, če ni sposobna sama skrbeti za oblačenje, hranjenje,

umivanje, nemoteno izvajati vsakodnevna opravila, s katerimi se tako ali drugače sreča

preko dneva (Internet FAQ Archives, 2009).

2.1 Duševna manj razvitost (mentalna retardacija) (F70-F79) po

mednarodni klasifikaciji bolezni

V mednarodni klasifikaciji bolezni ICD – 10 se uporablja izraz mentalna retardacija za

kategorijo tako imenovane duševne manj razvitosti. Mentalna retardacija je po ICD – 10

definirana kot stanje zaustavljenega ali nepopolnega duševnega razvoja, zlasti kot

pomanjkanje veščin, ki se pokaţejo v razvojnem obdobju; znanja oziroma spretnosti, ki

prispevajo k splošni ravni inteligentnosti, se pravi kognitivnih, govornih, motoričnih in


6

socialnih sposobnosti. Retardacija se lahko pojavlja z drugimi duševnimi ali telesnimi

motenostmi, ali pa brez njih. Stopnje mentalne retardacije se konvencionalno ocenjujejo

s standardiziranimi inteligenčnimi testi. Ovrednotiti jih je mogoče tudi z lestvicami, ki

ugotavljajo socialno prilagajanje na dano okolje. Ta merila dajejo pribliţne kazalce

stopnje mentalne retardacije. Diagnoza je odvisna tudi od splošne ocene intelektualnega

funkcioniranja, ki jo postavi izkušen diagnostik. Intelektualne sposobnosti in socialna

prilagojenost se s časom spreminjajo in se lahko - čeprav skromno - po treningu in

rehabilitaciji izboljšajo. Diagnoza se postavlja na osnovi aktualne ravni funkcioniranja.

(Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične

namene, 2005).

Glede na obseg inteligenčnega kvocienta je duševna manj razvitost klasificirana

(Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične

namene, 2005):

Blaga duševna manj razvitost (ICD 10 - F70)

Pribliţni obseg inteligenčnega kvocienta je 50 do 69 (pri odraslih; mentalna starost od 9

do manj kot 12 let). Verjetno povzroča določene učne teţave v šoli. Mnogi odrasli so

sposobni delati in ohraniti dobre socialne odnose in prispevati k druţbenemu

funkcioniranju.

Zmerna duševna manj razvitost (ICD 10 - F71)

Pribliţni obseg inteligenčnega kvocienta je od 35 do 49 (pri odraslih; mentalna starost

od 6 do manj kot 9 let). Povzroča verjetno izrazit razvojni zaostanek v otroštvu, vendar

se lahko večina teh oseb nauči razviti določeno stopnjo neodvisnosti pri samooskrbi in

doseţe temu ustrezno spretnost v komuniciranju in določeno pojmovno znanje. Odrasli

potrebujejo različne stopnje pomoči za ţivljenje in delo v skupnosti.

Huda duševna manj razvitost (ICD 10 - F72)

Pribliţni obseg inteligenčnega kvocienta je od 20 do 34 (pri odraslih; mentalna starost

od 3 do manj kot 6 let). Pričakovati je, da bo potrebna trajna pomoč.

Globoka duševna manj razvitost (ICD 10 - F73)

Inteligenčni kvocient pod 20 (pri odraslih; mentalna starost manj kot 3 leta). Posledica

je močno omejena sposobnost samooskrbe, kontinence, komuniciranja in mobilnosti.


7

Druge vrste duševne manj razvitosti (ICD 10 - F79)

Neopredeljena duševna manj razvitost.

Vzroki za razvoj duševne manj razvitosti

V pribliţno eni tretjini vseh primerov vzroki duševne manj razvitosti niso znani. Za

preostali dve tretjini primerov se domneva, da jih povzroča eden od štirih dejavnikov:

dednost, prenatalne teţave, otroške bolezni in dejavniki iz okolja (Internet FAQ

Archives, 2009):

Dednost

Pribliţno 5 odstotkov duševne manj razvitosti povzročijo genetski dejavniki. V

nekaterih primerih otroci podedujejo okvarjen gen od svojih staršev. Ta okvarjen gen pa

lahko vpliva na normalen razvoj moţganov otroka, kar lahko privede do duševne manj

razvitosti.

Prenatalne teţave

Razvade nosečnice lahko vplivajo na duševno zdravje njenega ploda, tako lahko

alkoholizem matere med nosečnostjo privede do duševne zaostalosti ploda. Tudi zlorabe

drog in kajenje v času nosečnosti lahko povzročijo duševno manj razvitost.

Okuţbe v nosečnosti lahko povzročijo duševno zaostalost ploda. Okuţbe se lahko

razširijo na plod in njegov ţivčni sistem, vključno z njegovimi moţgani. Visok krvni

tlak ali sepsa (okuţba krvi) pri nosečnici lahko povzročita poškodbe moţganov ploda,

kar vodi do duševne zaostalosti.

Poškodbe ploda se lahko pojavijo tudi iz nepojasnjenih vzrokov. Na primer hidrocefalus

- ko v pretoku cerebrospinalne tekočine nastane zapora ali se je v moţganih tvori

preveč, odvečna tekočina povzroči povečan pritisk znotraj lobanje. Lobanjske kosti se

lahko nekoliko razmaknejo in naredijo več prostora, dolgotrajen povečan pritisk pa

povzroči tanjšanje moţganskega tkiva, tudi do te mere, da siva moţganovina skorajda

izgine. Več kot 50 odstotkov dojenčkov s hidrocefalusom umre, pri preţivelih pa se

običajno pojavi duševna manj razvitost.

- Otroške bolezni in poškodbe: infekcije v otroški dobi se lahko razširijo na

moţgane in povzročijo vnetje in oteklost moţganov. Te spremembe lahko

poškodujejo moţganske celice in povzročijo zaostalost v razvoju. Prav to pa


8

vodi v duševno manj razvitost. Fizične poškodbe moţganov v otroštvu običajno

vodijo v duševno manj razvitost. Na primer udarci v glavo ali močno stresanje

otroka.

- Dejavniki iz okolja: otroci, ki bi se drugače razvijali povsem normalno, včasih

ostanejo duševno zaostali zaradi okolja, v katerem ţivijo. Revščina,

podhranjenost, nezdrave ţivljenjske razmere in neustrezna zdravstvena oskrba,

lahko poveča tveganje za duševno zaostalost. Otroci, ki so zanemarjeni ali

zlorabljeni, se pogosto ne razvijejo normalno. Njihova naravna inteligenca se

pogosto ne razvije in ostanejo duševno manj razviti. Drug pomemben dejavnik

iz okolja je zastrupitev s svincem (Pb). Gre za tako imenovani efekt PICA, pri

katerem otroci jedo spraskano barvo s stene, ta pa lahko vsebuje sledi svinca.

Svinec ima mnogo škodljivih učinkov na rast otrok, eden od teh je poškodba

moţganov.

Simptomi za razvoj duševne manj razvitosti

Simptomi duševne zaostalosti se običajno pojavijo zgodaj v ţivljenju. Otroci z motnjo

se navadno razvijajo počasneje kot normalno. Kasneje se naučijo sedeti, hoditi, govoriti

in opravljati druga enostavna opravila. Ti simptomi vključujejo agresivnost, večjo

nagnjenost k samopoškodbam in osebnostne spremembe. Običajni inteligenčni test je

najboljša indikacija duševne manj razvitosti pri odraščajočem otroku (Internet FAQ

Archives, 2009).

Diagnosticiranje duševne manj razvitosti

Prvi korak pri diagnosticiranju duševne zaostalosti je popoln fizični pregled in

medicinska anamneza. Nekatere oblike duševne zaostalosti so posledica ozdravljive

bolezni. Tak primer je hipertiroza. Hipertiroza je stanje, pri katerem ţleza ščitnica

proizvaja preveč rastnega hormona. Ravno v takih primerih je zelo pomembno popolno

diagnosticiranje in fizični pregled otroka, saj lahko zdravljenje tega vzroka odstrani

znake duševne manj razvitosti. Če so odstranjeni vsi medicinski vzroki, otrok opravi

serijo inteligenčnih testov, ki so prilagojeni za otroke. Taki testi so: Stanford-Binet

Intelligence Scale, Wechsler Intelligence Scales, Kaufmann Assessment Battery for


9

Children. V končno diagnostiko je vključena tudi vrsta razgovorov pri katerih

sodelujejo strokovnjak za duševno zdravje, otrok sam in njegova druţina (Internet FAQ

Archives, 2009).

Obravnava duševno manj razvite osebe

Cilj večine obravnav je razviti intelektualne in funkcionalne sposobnosti duševno manj

razvitega posameznika v največji moţni meri (Internet FAQ Archives, 2009).

Vendar pa so osebe z intelektualnimi ovirami pogosto med najbolj stigmatiziranimi,

srečujejo se s predsodki in velikimi ovirami pri uresničevanju osnovnih človekovih

pravic. Obstoječi podatki sicer kaţejo, da je vse več otrok z intelektualnimi ovirami

vključenih v redne šole, vendar je Salamanška deklaracija, sprejeta leta 1994,

predvidevala veliko hitrejše vključevanje. Veliko otrok z intelektualnimi ovirami je po

Evropi še vedno vključenih v posebne šole ali sploh ne hodijo v šole in skoraj nimajo

upanja, da se bodo kot odrasli lahko zaposlili (Smolej et al., 2009, str. 9).

Zakon o osnovni šoli (ZOsn) omogoča izobraţevanje za vse duševno manj razvite osebe

(ZOsn).

Vsi duševno manj razviti otroci imajo moţnost obiskovati osnovne šele s prilagojenim

programom. V programu teh šol je predvidena pridobitev osnovnih znanj (ZDVDTP,

str. 2416).

Možnosti duševno manj razvite osebe

Posamezniki z blago do zmerno duševno manj razvitostjo običajno postanejo

samostojni do neke mere, vendar potrebujejo dodatno pomoč skupnosti, strokovno

pomoč in druţinsko podporo.

Osebe s hujšimi oblikami duševne manj razvitosti (F72, F73) imajo slabše obete.

Pričakovana ţivljenjska doba teh posameznikov je krajša zaradi številnih zdravstvenih

problemov, ki pogosto spremljajo to diagnozo (Internet FAQ Archives, 2009).


10

Preprečevanje duševne manj razvitosti

Obstajajo različni načini, s katerimi je otroke mogoče zaščititi pred duševno

zaostalostjo. Na primer, cepljenja proti okuţbam, ki lahko privedejo do duševne

zaostalosti in redni sistematski pregledi. Na ta način lahko vsako morebitno odstopanje

pri otrokovem zdravju pravočasno odkrijemo in zdravimo (Internet FAQ Archives,

2009).

Podoba duševno manj razvite osebe pri širši javnosti je v obliki nedolţnega, otroškega

bitja, ki ne more ničesar storiti namerno narobe. To je le eden izmed mnogih načinov

poenostavljenega opisa za osebo, ki je druţbi naredil več škode kot koristi. Duševno

manj razvite osebe so v očeh javnosti osebe posmeha, strahu in pomilovanja.

Tisti, ki mislijo, da duševno manj razvite osebe potrebujejo za ţivljenje velike

institucije, morajo upoštevati dejstva, da je večina teh oseb (pribliţno 90 odstotkov)

blago duševno manj razvitih (IQ 55-69) in v večini primerov samostojnih. Večina

zmerno duševno manj razvitih oseb (IQ 40-54) lahko ţivi v domačem okolju in dela

zelo uspešno v delavnicah s posebnim programom (dnevno varstvo varstveno delovnih

centrov). Številne študije so pokazale, da postanejo duševno manj razvite osebe veliko

bolj neodvisne v manjših bivalnih ali stanovanjskih enotah, kadar so ti izpostavljeni

izkušnjam vsakdanjega ţivljenja. Kar pa pomeni, da lahko ţivijo tudi doma ter v

nadzorovanem ali nenadzorovanem stanovanju, v nadzorovani skupini z drugimi

duševno manj razvitimi osebami, ali v katerem koli domu v soseščini v obliki varstva

imenovanega – druga druţina.

Z ustanavljanjem in oblikovanjem bivalnih in stanovanjskih skupin pa se pojavlja

problem sosesk, kjer se taka oblika institucionalnega varstva nahaja, saj so pogosto

previdne, odklonilne in se bojijo, kaj bo to pomenilo za njihovo podobo in varnost.

Vendar pa kaj kmalu izkaţejo veliko bolj pozitiven odnos do svoje duševno manj

razvitih sosedov.


11

Bivalne in stanovanjske enote imajo praktično dva učinkovita cilja, in sicer: osebe

deinstitucionalizirajo, hkrati pa pomagajo spremeniti odnos druţbe do duševno manj

razvitih oseb, ki jih sosedje hitro pričnejo gledati z dostojanstvom in ne več z

usmiljenjem in zasmehovanjem.

Pravice duševno manj razvitih oseb so sicer res zaščitena z zakoni, vendar pa jih širša

javnost ne bo obravnavala dostojanstveno, vse dokler se odnos javnosti ne bo spremenil.

Tudi s tega stališča je izredno pomembno širjenje socialne mreţe duševno manj razvitih

oseb in institucionaliziranih oblik varstva.

Vse te predloge je mogoče uporabiti tudi za druge invalidne osebe: tiste s cerebralno

paralizo, slepoto, gluhoto, duševnimi boleznimi, amputiranimi udi in tako naprej.

Javnost se mora seznaniti s teţavami, s katerimi se soočajo invalidne osebe.

2.2 Pravna ureditev na področju duševne manj razvitosti v Sloveniji

V tem poglavju so našteti najpomembnejši pravni predpisi, ki opredeljujejo poloţaj

oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju.

Predpisi, ki se v nanašajo na osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju v

odraslosti in na splošno v celotnem ţivljenjskem obdobju (zaposlovanje, socialno

varstvo, zdravstvo, pokojninsko in invalidsko varstvo, različne olajšave in oprostitve):

- Zakon o socialnem varstvu - Ur.l. RS, št. 54/1992

V 16. členu zakona je opredeljeno institucionalno varstvo, ki po tem zakonu obsega vse

oblike pomoči v zavodu, v drugi druţini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se

upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne druţine, zlasti pa

bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo.

- Zakon o druţbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb - Ur.l. RS, št.

114/2006-ZUTPG


12

S tem zakonom se urejajo oblike druţbenega varstva zmerno, teţje in teţko duševno ter

najteţje telesno prizadetih oseb, ki se ne morejo usposobiti za samostojno ţivljenje in

delo in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni

dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najdlje do

dopolnjenega 26. leta starosti.

8. člen Pravilnika o standardih in normativih socialno varstvenih storitev opredeljuje, da

so do storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji upravičeni:

- odrasle osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju,

- odrasle osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju z dodatnimi motnjami v

gibanju,

- odrasle osebe z laţjo motnjo v duševnem razvoju in dodatnimi motnjami,

- odrasle osebe s teţjo motnjo v duševnem razvoju ob laţjih dodatnih motnjah (UL,

2008).

Izrednega pomena je predvsem zgodnja obravnava duševno manj razvitih otrok, ki jo

opredeljuje:

- Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami - Ur.l. RS, št. 118/2006-

ZUOPP-A,

- Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi

potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir

oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami - Ur.l. RS, št. 93/2004,

- Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraţevalnih

programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim

programom in zavodih za vzgojo in izobraţevanje otrok s posebnimi potrebami -

Ur.l. RS, št. 94/2005.

V Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka (Ur.l. RS, št. 26/1996)

so zmerno umsko manj razviti otroci tisti, ki imajo preteţno zmanjšane sposobnosti za

samostojno delo, so pa sposobni vzdrţevati kontakt z okolico, pridobiti navade in


13

skrbeti za svoje osnovne potrebe ter se priučiti za preprosta opravila (orientacijski IQ

35-49).

Kljub vsem naštetim zakonskim osnovam pa skupina IRSSV navaja, da ustavno sodišče

ugotavlja, da je to področje urejeno s številnimi predpisi, da invalidi niso homogena

skupina, da ni enotne definicije invalidnosti in da ni enotne ureditve njihovih pravic

(Smolej et al., str. 30).

Resolucija Nacionalnega programa na področju socialnega varstva za obdobje 2006 -

2010 (Uradni list RS, št. 39/2006) opredeljuje večjo socialno vključenost, izboljšanje

dostopa do storitev in programov, izboljšati kakovost programov in storitev in povečati

učinkovitost, krepiti strokovno avtonomijo, samostojnost pri upravljanju in racionalno

poslovanje, s čimer naj bi se tudi obravnava duševno manj razvitih oseb dvignila na

višji nivo.

Vse zakoni, pravilniki in ostali pravni dokumenti zavezujejo izvajalce socialnih ustanov

za duševno manj razvite osebe k dvigu kakovosti in spremembi v obravnavi na področju

sociale, noben pa specifično ne opredeljuje spremembe v obravnavi na področju

zdravstvene nege.

Varstveno delovni centri v Sloveniji so do nedavnega uporabnike obravnavali le na

področju sociale, sedaj pa se pojavljajo potrebe po vedno večji obravnavi tudi na

področju zdravstvene nege. S samo potrebo po zdravstveni negi v varstveno delovnih

centrih pa se je pričel tudi razvoj na tem področju.


14

3 PREDSTAVITEV VDC TONČKE HOČEVAR

Varstveno delovni center Tončke Hočevar (v nadaljevanju VDC) je javni socialno

varstveni zavod s 40 – letno tradicijo. Osnovno poslanstvo zavoda je skrb za odrasle

osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju in pomoč v smislu čim večje

normalizacije, individualizacije in integracije v širše druţbeno okolje. Cilj zaposlenih v

zavodu je razvoj teh oseb (v nadaljevanju uporabniki) na vseh ţivljenjskih področjih s

stalnim prilagajanjem in novimi storitvami, ki bodo odraz izraţenih potreb in ţelja in ki

jim bodo omogočale boljšo kvaliteto ţivljenja (Smolej, 1998, str. 11).

Po statutu VDC opravlja dejavnost, ki obsega:

naloge vodenja, varstva in organiziranja zaposlitve pod posebnimi pogoji za odrasle

osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju,

institucionalno varstvo odraslih oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju,

osebna pomoč in pomoč na domu, v katerih so odrasle osebe z motnjami v

duševnem in telesnem razvoju,

opravljanje posebnih oblik priprav na zaposlitev,

zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo,

drugo osnovno zdravstveno in specialistično konzilirano dejavnost, skladno z

naravo dejavnosti zavoda in z mreţo javne zdravstvene sluţbe,

odločanje o namestitvi v zavod, premestitvi in odpustu iz zavoda,

gospodarsko dejavnost, ki je namenjena višji kvaliteti ţivljenja in varstva odraslih

oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju (Statut Varstveno delovnega

centra Tončke Hočevar, 2006).

Ustanovitelj VDC Tončke Hočevar je od leta 1993 Vlada Republike Slovenije oz.

Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve. Sicer njegovi začetki segajo v leto

1968, v obdobju od 1971 do 1993 pa je bil financiran s strani tedanjih ljubljanskih

občin. Vlada Republike Slovenije je sedaj glavni financer VDC-ja, del financ za


15

izvajanje določenih dejavnosti zavoda pa prispevajo še Mestna občina Ljubljana, druge

okoliške občine in Zavod za zdravstveno zavarovanje (Smolej, 1998, str. 12).

Ob 252 ljudeh, uporabnikih storitev, ki se izvajajo v VDC Tončke Hočevar, nas je

zaposlenih 92 delavcev. Izobrazbena struktura zaposlenih je zelo različna, prevladujejo

pa zdravstveni kader in strokovni delavci različnih smeri (delovni terapevti, specialni

pedagogi, socialni delavci). Poleg teh pa so v VDC zaposleni še delovni inštruktorji, ki

v preteţni meri izvajajo gospodarsko dejavnost in delavci podpornih sluţb (šoferji –

vzdrţevalci, čistilna sluţba, računovodstvo – tajništvo).

VDC Tončke Hočevar se je ves čas razvijal s potrebami, ki jih je izraţalo okolje,

strokovnjaki, starši in v zadnjem obdobju tudi odrasle osebe z zmerno in teţjo motnjo v

telesnem in duševnem razvoju, ki so tudi neposredni uporabniki uslug zavoda (Smolej,

1998, str. 13).

Center nudi na območju mesta Ljubljana dnevno varstvo (vodenje, varstvo, zaposlitev

pod posebnimi pogoji) na 4 lokacijah (enota Šiška, enota Zelena jama, enota Beţigrad

in enota Moste) in celodnevno varstvo na 6 lokacijah (enota Šiška, bivalna enota Zelena

jama, stanovanjska skupina Koseze, stanovanjska enota Vodnikov dvor, varovano

stanovanje Fuţine in institut druge druţine).

V enoti na Vodnikovi cesti 56 v Ljubljani lahko biva do 60 stanovalcev. Stavba doma

obsega štiri nadstropja, ki so medsebojno povezana z dvigalom. V vsakem nadstropju so

enoposteljne, dvoposteljne in triposteljne sobe, v katere lahko uporabniki naših storitev

namestijo lastne kose pohištva in drobne predmete. V vsakem nadstropju je prijetno

urejen osrednji prostor, ki je namenjen popoldanskim klepetom, ustvarjanju, druţenju,

gledanju tv in podobno. V mali čajni kuhinji vsako popoldne zadiši po kavi in čaju,

včasih pa tam nastajajo bolj zahtevne kulinarične dobrote (VDC Tončke Hočevar,

2010).

Med stanovalci se sklepajo prijateljstva, ki lahko prerastejo v ţeljo po skupnem bivanju.

Takrat omogočimo paru, da zaţivi skupaj v dvoposteljni sobi. V dopoldanskem času


16

večina stanovalcev opravlja delo v naših delavnicah poleg doma ali v dislociranih

enotah, nekateri pa odhajajo v druge podobne organizacije. Po kosilu se lahko pod

vodstvom strokovnih delavcev udeleţujejo krajših izletov, obiskov trgovin, sprehodov

in drugih prostočasnih dejavnosti. Med vikendi in prazniki uporabniki pogosto obiščejo

svojce. Tisti, ki ostanejo v zavodu, pa se ob druţenju s strokovnim delavcem razvedrijo

ob različnih aktivnostih.

Bivalna enota Zelena jama se nahaja na Zvezni ulici 18 v Ljubljani. V hiši ţivi 17

uporabnikov, ki pomagajo pri laţjih gospodinjskih in hišnih opravilih ter skrbi zase.

Zjutraj po zajtrku, ki ga imajo po nadstropjih, uporabniki samostojno ali z

organiziranim prevozom odidejo v enote dnevnega varstva in se v bivalno enoto vrnejo

na kosilo. V popoldanskem času se uporabniki druţijo ob različnih druţabnih igrah,

skrbijo za psa, se vključujejo v ţivljenje v soseski, mesečno obiskujejo knjiţnico in

skrbijo za hišo ter okolico (VDC Tončke Hočevar, 2010).

Z njimi delajo 4 zdravstveni delavci in ena strokovna delavka, ki prihaja v enoto dvakrat

na teden. Bivanje v enoti je zagotovljeno 7 dni v tednu, 24 ur na dan.

V stanovanjski skupini v Kosezah biva osem uporabnikov (3 dekleta in 5 fantov). V

hiši je šest enoposteljnih in ena dvoposteljna soba, kuhinja z jedilnico, velika dnevna

soba, pralnica, sanitarije in garderoba. Ob delovniku uporabniki obiskujejo različne

delavnice VDC, eden odhaja na delo v knjigoveznico Janeza Levca, ena uporabnica pa

je vključena v integrirano zaposlitev v trgovini Bauhaus. Ob vikendih in praznikih

ţivijo samostojno, poskrbijo za nakupe, za pripravo obrokov (zajtrk, popoldanska

malica in večerja). Na kosilo hodijo v dom Šiška. V hiši so dela razdeljena po

zmoţnostih posameznika, tako da lahko vsak prispeva k urejenosti bivalnih prostorov in

vrta. V prostem času so vključeni v razne dejavnosti v okviru VDC – letovanja, streţba

kosil, kroţki (pevski zbor, plesni, dramski …). Med vikendi gredo nekateri tudi domov

ali k sorodnikom in po dogovoru lahko koristijo prosti čas po svojih ţeljah. Da vse

poteka v redu, poskrbita strokovna delavka in bolničar – negovalec (VDC Tončke

Hočevar, 2010).


17

Stanovanjska skupina Vodnikov dvor je skupina 4 uporabnikov, ki ţivijo v

dvosobnem stanovanju v urbanem okolju. Uporabniki se usposabljajo za samostojno

ţivljenje. Po zajtrku, ki si ga sami pripravijo, odidejo samostojno ali z organiziranim

prevozom v enote dnevnega varstva. V centru v Šiški imajo kosilo, večerjo pa si

pripravljajo skupaj z delavko v stanovanju. Negovalka je v enoti prisotna vsako

popoldne med tednom, ponoči so uporabniki sami. Vikende preţivljajo samostojno z

vključevanjem v prostočasovne aktivnosti v centru v Šiški, kjer imajo tudi kosilo.

Dnevno dve uri s skupino dela strokovna delavka, ki skupaj z njimi načrtuje popoldne –

gospodinjska in hišna opravila, nakupovanje ţivil in druge prostočasovne aktivnosti.

Občutek varnosti uporabnikom zagotavljamo s pomočjo telefona, na katerem je stalno

dosegljivo deţurno medicinsko osebje centra (VDC Tončke Hočevar, 2010).

Institut druge družine pomeni podaljšano rejništvo ob zagotavljanju strokovne pomoči

s strani zavoda. Na ta način sodelujemo z dvema rejniškima druţinama za dva

uporabnika.

Delo uporabnikov v VDC Tončke Hočevar je organizirano v organizacijskih enotah, ki

opravljajo naslednje dejavnosti:

VDC Tončke Hočevar - enota Šiška:

zagotavljanje osnovnih ţivljenjskih razmer (prehrana, higiena, zdravstvena

oskrba),

svetovanje, usmerjanje, vodenje,

zaščita socialne in osebne integritete in zdravja,

kvalitetno preţivljanje prostega časa,

uskladitev notranjih in zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na ţivljenje v enoti,

podpora in pomoč pri zagotavljanju formalnih, pravnih in človekovih pravic,

vodenje / defektološka rehabilitacija,

varstvo in organizacija prevozov,

zaposlitev pod posebnimi pogoji: zaposlitev pri proizvodnih programih in drugih

delih oziroma delovna okupacija, nabava sredstev in pripomočkov za izvajanje

delovnih programov ter prodaja izdelkov,


18

trţna dejavnost v okviru javne sluţbe, ki je namenjena višji kakovosti ţivljenja in

varstva uporabnikov: kooperantski program, lastni program (Statut Varstveno

delovnega centra Tončke Hočevar, 2006).

VDC Tončke Hočevar – enota Zelena jama:

zagotavljanje osnovnih ţivljenjskih razmer (prehrana, higiena, zdravstvena oskrba),

svetovanje, usmerjanje, vodenje,

zaščita socialne in osebne integritete in zdravja,

kvalitetno preţivljanje prostega časa,

uskladitev notranjih in zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na ţivljenje v enoti,

podpora in pomoč pri zagotavljanju formalnih, pravnih in človekovih pravic,









VDC Tončke Hočevar - enota Beţigrad:










19

VDC Tončke Hočevar - enota Moste:









Oris sistema zdravstvene nege in oskrbe v dnevnem varstvu VDC Tončke Hočevar

Zdravstvena nega v dnevnem varstvu VDC Tončke Hočevar poteka osem ur v

dopoldanskem času, pet dni v tednu. V tem času se izvaja predvsem preventivna

dejavnost in zdravstveno vzgojni program. Izvajajo se le najnujnejše intervencije na

področju zdravstvene nege, saj po veljavni zakonodaji v času, ko poteka varstvo,

vodenje in zaposlitev pod posebnimi pogoji, tej obliki ne pripada kader zdravstvene

nege.

Oris sistema zdravstvene nege in oskrbe v celodnevnem varstvu VDC Tončke

Hočevar

Zdravstvena nega in oskrba v celodnevnem varstvu poteka 24 ur dnevno, vse dni v letu.

Zdravstvena nega v celodnevnem varstvu temelji na teoriji zdravstvene nege Virginie

Henderson. Z modifikacijo teoretičnega modela D.E. Orem pa se srečujemo na

stanovanjskih oddelkih.

Oris sistema zdravstvene nege in oskrbe v bivalni enoti VDC Tončke Hočevar

Zdravstvena nege in oskrba v bivalni enoti VDC Tončke Hočevar poteka preko tedna v

popoldanski in nočni izmeni, preko vikendov in praznikov pa 24 ur. Od leta 2004 se v

bivalni enoti zdravstvena nega izvaja na podlagi teorije D.E. Orem v celoti. Po oceni

stopnje samooskrbe se določi področja, kjer je uporabnik samostojen, ter področja, kjer

uporabnik potrebuje pomoč. To osnovno pomoč izvajajo uporabniki sami med seboj,


20

pod nadzorom zaposlenega kadra. Na ta način se uporabniki med seboj dopolnjujejo.

Uporabnikom, ki pa ne zmorejo samooskrbe ali pa je postavljena negovalna diagnoza

nepopolne samooskrbe, pa manjko nadomesti zdravstveni kader v bivalni enoti. Po

petletni evalvaciji tega projekta je ocena zelo pozitivna. Uporabniki, ki so v začetku

potrebovali popolno pomoč, so po petih letih dela kot skupina popolnoma samostojni.

Potrebujejo le nadzor in usmerjanje zdravstvenega kadra. Drugače se pa skupina

medsebojno dopolnjuje in samostojno izvaja medsebojno samooskrbo.

Oris sistema zdravstvene nege in oskrbe v stanovanjski skupini VDC Tončke

Hočevar

Zdravstvena nega v stanovanjski skupini poteka v obliki normalnega druţinskega

ţivljenja. Izvajalec zdravstvene nege v tej obliki je prisoten v popoldanskem času, pet

dni v tednu. Preostali čas so uporabniki samostojni.

V tej obliki institucionalnega varstva se izvaja predvsem edukacija in varstvo.

Uporabniki so praktično samostojni, potrebujejo le pomoč pri zagotavljanju

pripomočkov za izvajanje osebne higiene in edukacijo. Glede samega varstva pa

potrebujejo pomoč pri varovanju lastnine ter neprestano edukacijo za varno gibanje na

javnih površinah (uporaba pločnikov, semaforjev, prehodov za pešce …).

Oris sistema zdravstvene nege in oskrbe v varovanem stanovanju VDC Tončke

Hočevar

Zdravstvena nega v varovanem stanovanju poteka v obliki normalnega druţinskega

ţivljenja. Izvajalci zdravstvene nege v tej obliki so prisotni v popoldanskem času, pet

dni v tednu. Preostali čas so uporabniki samostojni.

V tej obliki institucionalnega varstva se izvaja predvsem edukacija in varstvo.

Uporabniki so praktično samostojni, potrebujejo le pomoč pri zagotavljanju

pripomočkov za izvajanje osebne higiene in edukacijo. Glede samega varstva pa

potrebujejo pomoč pri varovanju lastnine ter neprestano edukacijo za varno gibanje na

javnih površinah (uporaba pločnikov, semaforjev, prehodov za pešce …). Potrebno je

zagotoviti tudi osnovna ţivila za pripravo obrokov in edukacijo ter nadzor pri pripravi

obrokov.


21

Oris sistema zdravstvene nege in oskrbe v drugi družini

Zdravstvena nega in oskrba v drugi druţini poteka po sistemu ţivljenja v normalni

druţini. Izvajalci zdravstvene nege v tej obliki niso prisotni, tako da strokovne

zdravstvene nege v tej obliki ni.

Storitev institucionalnega varstva v drugi druţini se izvaja v druţini, ki ni sestavljena iz

druţinskih članov upravičenca.

Predstavitev VDC Tončke Hočevar zaključujemo s citatom, ki je napisan v našem

najnovejšem katalogu izdelkov našega zavoda (VDC Tončke Hočevar, 2010):

»Dolgoletna in bogata zgodba VDC Tončke Hočevar je sestavljena iz resničnih zgodb

vseh, ki so bili in so soudeleženi ter delujoči v centru. To so zgodbe o drugačnosti in

enakosti, majhnih radostih, pa tudi grenkih trenutkih, zgodbe o trudu in potrpežljivosti,

upanju, ustvarjalnosti in iznajdljivosti, zgodbe o sobivanju, pristnih nasmehih in

objemih …

Vse te zgodbe so na tak ali drugačen način vtkane v naše izdelke in storitve in želimo jih

deliti z vami. Morda se zgodi, da vas kateri od naših izdelkov posebej nagovori, vam

morda pomežikne punčka iz ročno tkanega blaga, ali pa se vam nasmehne drobna

ročno zgnetena glinena rožica, morda vam na uho zamijavka naš pisan maček, vas naša

unikatna voščilnica iz ročno izdelanega papirja zvabi, da prijatelju sporočite lepo

misel, morda glinene kroglice zaplešejo svoj ples in kot objem pristanejo okrog vašega

vratu ...

Zgodbe so lepe, če se v njih vedno kaj zanimivega dogaja, zato je naša želja, vedno

znova skrbeti za to, da bo naša ponudba še bolj zanimiva in posebna. Pri svojem delu

težimo k temu, da so naši izdelki čim bolj kvalitetni, unikatni in z veliko vloženega truda

in znanja ročno izdelani iz naravnih materialov, naše storitve pa prav tako konkurenčne

in kvalitetne. V svoji ponudbi želimo tudi mi čim bolj prisluhniti vam ter ponuditi prave

izdelke in storitve za ustvarjanje vaših posebnih zgodb. V primeru, da iščete primerno

darilo, poskrbimo tudi za lično embalažo iz lastnega ročno izdelanega papirja.«


22

4 TEORIJA D. E. OREM

Edinstvenost teorije D. E. Orem je v »pričakovanju, da bo človek glede na zmoţnosti /

sposobnosti izvajal lastno samooskrbo« ali mu samooskrbo nadomeščajo njegovi svojci,

kakor jo na primer pri otroku glede na razvojno obdobje nadomeščajo starši. Teorijo je

avtorica zgradila na edinstvenih potrebah posameznikov (Pajnkihar, 2008, str. 193).

Teorija je usmerjena k razvijanju in odgovornosti za lastno zdravje ter podpori rizičnim

skupinam prebivalcev. Človeka opazuje v njegovem stalnem iskanju ravnovesja med

sposobnostjo skrbeti zase in potrebami – zahtevami, ki jih predenj postavlja ţivljenje

(Pajnkihar, 1999).

Če je uporabnik sposoben zadovoljiti zahteve s svojimi sposobnostmi, se ravnoteţje

vzdrţuje in intervencija medicinske sestre ni potrebna. Če pa uporabnik nima dovolj

sposobnosti skrbeti zase, niti ob pomoči druţine ali pomembnih drugih (sosedska

pomoč), mora intervenirati medicinska sestra, ki ponovno vzpostavi ravnoteţje

(Pajnkihar, 1999).

Teorija je uporabna na vseh področjih, pri zdravem in bolnem posamezniku. Daje

moţnost načrtovanja in organiziranost načrtovanja pri rizičnih skupinah. Na ta način je

moţno doseči določeno stopnjo samostojnosti osebe (Orem, 2001).

To je model samooskrbe, ki temelji na posameznikovi zmoţnosti, sposobnosti in

odgovornosti izvajanja samooskrbe. Vsebuje aktivnosti, ki jih izvaja posameznik, da bi

ohranil ţivljenje, zdravje in blagostanje. Opisuje sistem zdravstvene nege, v katere se

medicinska sestra vključuje s specifičnimi metodami dela (Šušteršič, 2008).

Oremova je teorijo samooskrbe sestavila iz treh med seboj povezanih teorij: teorija

samooskrbe, teorija primanjkljaja samooskrbe in teorija sistemov zdravstvene nege.

Temeljna teorija je teorija primanjkljaja samooskrbe (Pajnkihar, 2008, str. 193).


23

4.1 Teorija samooskrbe

Oremova je prepričana, da zdravstveno varstvo predvsem zanima posameznikova

potreba po dejavni samooskrbi in njegovo stalno zagotavljanje in izvajanje le – te.

Samooskrbo opiše kot osebno spretnost in cilj, usmerjeno obnašanje, ki je usmerjeno na

posameznikovo sposobnost k uravnavanju njega samega in okolja. Človek izvaja

samooskrbo na tak način, da mu omogoči ohranjanje pri ţivljenju, zdravje ali povrnitev

zdravja, uţivanje zdravja in dobro počutje ter prispeva k lastnemu razvoju, premaga

bolezen ali poškodbe in je sposoben obvladati posledice. Teorija samooskrbe vključuje

tri teoretične perspektive: samooskrba, sposobnost samooskrbo in terapevtsko zahtevo

po samooskrbi (Pajnkihar, 2008, str. 193).

Samooskrba

Samooskrbo predstavlja kot aktivnost človeka za vzdrţevanje njegovega ţivljenja,

zdravja in dobrega počutja (Hajdinjak in Meglič, 2006, str. 249).

Je hotena aktivnost, ki jo posamezniki izvajajo za vzdrţevanje zdravja, ţivljenja in

dobrega počutja. Posamezniki nenehno razvijajo in spreminjajo obliko samooskrbe.

Vplivi: vzgoja, izobraţevanje, nadzor in izkušnje (Šušteršič, 2008).

Samooskrba je na cilj usmerjeno dejanje posameznika in se kaţe kot konkretno vedenje

posameznika, da samostojno izvaja celovito samooskrbo zase, samooskrbo na splošno

izvajajo odrasle osebe, medtem ko so bolniki in otroci pri zagotavljanju samooskrbe

popolnoma ali le do določene mere odvisni od drugih (Pajnkihar, 2008, str 193).

Oremova v teoretičnem modelu ZN izpostavlja: popolno samooskrbo, nepopolno

samooskrbo in zdravstveno nego (Šušteršič, 2008):

Popolna samooskrba: je zmoţnost posameznika, druţine ali širše druţbene

skupnosti izvajati vse dnevne ţivljenjske aktivnosti. Delitev popolne samooskrbe:

univerzalna, razvojna in bolezenska.

Medicinska sestra je lahko vključena v vseh treh področjih samooskrbe. Izjemno

pomembne so terapevtske potrebe oziroma zahteve pri odmiku od zdravja. Nanašajo


24

se na zahteve po samooskrbi pri zdravju in bolezni. Do sprememb samooskrbe

lahko pride na primer pri poslabšanju zdravja, pritiskov iz okolice, socialnih

problemov, teţavah z izobraţevanjem ali pri problemih s prilagoditvijo v druţbi

(Pajnkihar, 1999, str. 120).

- Univerzalna samooskrba: dejavniki univerzalne samooskrbe so povezani z

ţivljenjskimi procesi ter celovitostjo njegovega dejanja. Enotni so vsem ţivim

bitjem v vseh fazah ţivljenjskega ciklusa. Med seboj so povezani in vplivajo

drug na drugega (Šušteršič, 2008). Univerzalna samooskrba vključuje:

vzdrţevanje zadostne količine zraka, vzdrţevanje pitja zadostne količine vode,

vzdrţevanje uţivanja zadostne količine hrane, zagotavljanje izločanja in

odvajanja, vzdrţevanje pravega ravnovesja med dejavnostjo in počitkom,

vzdrţevanje pravega razmerja med samoto in druţabnim delovanjem,

preprečevanje nevarnosti, ki streţejo človeku po ţivljenju, ogroţajo njegovo

delovanje in blaginjo, pospeševanje človekovega delovanja in razvoja znotraj

druţbenih skupin v skladu z moţnostmi, znanimi omejitvami in njegovo ţeljo

»biti normalen« (Pajnkihar, 2008, str. 193).

Samooskrba je potreba vsakega človeka in je univerzalna potreba, saj gre za

osnovne človekove potrebe (Pajnkihar, 2008, str. 193).

- Razvojna samooskrba: dejavniki razvojne samooskrbe vzdrţujejo pogoje za

normalen potek ţivljenjskih procesov in razvoja (Šušteršič, 2008).

Razvojne potrebe vključujejo delovanje skozi dejanske faze in dogodke, kot so

odzivanje na potrebe učenja v šoli in spoprijemanja z zmanjšanimi moţnostmi

(zavedajo se potreb po učenju in iščejo pomoč drugih). V vseh ţivljenjskih

ciklusih na primer intrauterino obdobje, novorojenček, dojenček itd. so prisotne

potrebe po samooskrbi. Novorojenčku nudijo samooskrbo starši, kar se imenuje

»odvisna nega«. Odvisna nega je tudi, kadar posamezniku s primanjkljajem v

samooskrbi nudijo samooskrbo njegovi sorodniki oziroma pomembni drugi.

Oremova za zagotavljanje samooskrbe pri novorojenčkih, dojenčkih in otrocih

daje poudarek na vključevanje staršev oziroma druţine v nego kot sestavni del

prakse (Pajnkihar, 2008, str. 193).


25

- Bolezenska samooskrba: potrebna je v času bolezni, invalidnosti in stanju, ki je

posledica diagnostično terapevtskega programa. Bolezenska samooskrba zajema

iskanje ustrezne samopomoči za določeno zdravstveno teţavo, iskanje pomoči

pri bolezenskih znakih in simptomih, natančno izvajanje predpisane terapije,

iskanje pomoči pri stranskih učinkih predpisane terapije, sprejemanje novega

stanja in sprijaznjenje z odvisnostjo, učenje, kako ţiveti z boleznijo in učinki

diagnostično terapevtskega programa na način, ki še vedno vzpodbuja

osebnostni razvoj in vključevanje v ţivljenje (Šušteršič, 2008).

Nepopolna samooskrba: je osrednje področje Oremovega teoretičnega modela

zdravstvene nege. Nepopolna samooskrba, ki je povezana z zdravjem oz. boleznijo,

sluţi kot kriterij za določanje potreb po zdravstveni negi. Zdravstvena nega je

potrebna tistim posameznikom, ki niso sposobni popolne samooskrbe. Področja

aktivnosti zdravstvene nege so: vzpostavljanje in vzdrţevanje odnosov medicinska

sestra – bolnik / uporabnik, določanje ali / in kako se bolniku lahko pomaga z

zdravstveno nego, odzivanje na bolnikove zahteve, ţelje in potrebe po stikih z

medicinsko sestro in njeni pomoči, predpisovanje, zagotavljanje in usmerjanje

neposredne pomoči bolnikom in svojcem z zdravstveno nego, usklajevanje in

povezovanje zdravstvene nege z bolnikovimi dnevnimi aktivnostmi (Šušteršič,

2008).

Izvajanje zdravstvene nege (Šušteršič, 2008):

- primarna preventiva: vključuje popolno samooskrbo (terapevtsko) in razvojno

samooskrbo (terapevtsko). Medicinska sestra bolniku pomaga, da se nauči

aktivnosti samooskrbe, s katerimi vzdrţuje in izboljšuje zdravje in preprečuje

bolezen;

- sekundarna preventiva: vključuje bolezensko samooskrbo. Medicinska sestra uči

bolnika izvajati samooskrbo, ki uravnava in preprečuje posledice in

komplikacije obolenj;

- terciarna preventiva: vključuje bolezensko samooskrbo. Medicinska sestra uči

bolnika izvajati samooskrbo, ki omogoča prilagajanje na novo zdravstveno

stanje. Oblike pomoči: podpora, vodenje, vzpodbujanje in učenje.


26

4.2 Teorija primanjkljaja samooskrbe

Oremova vidi zdravstveno nego kot profesionalno izobraţevanje, kia nadomešča

primanjkljaj v samooskrbi. Teorija primanjkljaja samooskrbe je temeljna v Oremovi

teoriji in se nanaša na človekovo zmoţnost – sposobnost za stalno in učinkovito

samooskrbo oziroma za njegovo nezmoţnost.

Gre za razliko med človekovo sposobnostjo za samooskrbo, ki se terapevtsko zahteva.

Primanjkljaj samooskrbe se mora oceniti individualno. Zmoţnost pomeni količino in

vrsto dejavnosti samooskrbe, ki jo izvaja posameznik v določenih pogojih in vsebuje:

pozornost in odzivanje na potrebe po delni ali celoviti samooskrbi, na kar lahko vplivajo

notranji in zunanji dejavniki, zagotavljanje samooskrbe, razloge za zagotavljanje

samooskrbe, motivacijo za doseganje ciljev samooskrbe, odločitve, ki vodijo k

zadovoljivim rezultatom, pridobivanje znanja za samooskrbo, odločitve, ki vodijo k

zadovoljivim rezultatom, pridobivanje znanja za samooskrbo, spretnost na različnih

področjih samooskrbe, prioritete (zmoţnost določitve vrstnega reda prioritet v

samooskrbi), integracijo (dejavnost samooskrbe, integrirane v vsakodnevno ţivljenje),


Izvajanje samooskrbe in kakovost samooskrbe sta odvisni od ocene, odločitve in

zmoţnosti izvedbe. Za ocenitev primanjkljaja v samooskrbi potrebuje medicinska sestra

znanje, izkušnje in sposobnost za vključevanje bolnika in njegove svojce v proces

dejavnosti izvajanja samooskrbe. Na podlagi ugotovljenih potreb pripravi načrt za

zmanjševanje oziroma odpravo primanjkljaja v njegovi samooskrbi in za krepitev

sposobnosti za samostojno izvajanje samooskrbe (Pajnkihar, 2008, str. 194).

Metode pomoči pri bolniku pri primanjkljaju samooskrbe

Medicinska sestra glede na ugotovljen primanjkljaj v samooskrbi izbere eno ali več

metod pomoči: delovanje in izvrševanje samooskrbe, vodenje, duševna in telesna

podpora, zagotavljanje okolja, ki pospešuje osebni razvoj za povrnitev sposobnosti

zadovoljevanja sedanjih in prihodnjih potreb po dejavnosti, učenje (Pajnkihar, 2008, str.

194).


27

4.3 Teorija sistemov

Sistem zdravstvene nege, ki ga oblikuje medicinska sestra, temelji na bolnikovih

potrebah po samooskrbi in njegovih sposobnostih za izvajanje samooskrbe (Pajnkihar,

2008, str. 194).

Oremova opisuje delovanje medicinskih sester pri oblikovanju različnih dejavnosti za

ljudi, ki potrebujejo pomoč pri zadovoljevanju potreb (Pajnkihar, 2008, str. 194):

popolno nadomestni sistem zdravstvene nege: posameznik ne more izvajati

samooskrbe. Človek z omejitvami je pri zagotavljanju svojega obstoja in blaginje

odvisen od drugih;

delno nadomestni sistem zdravstvene nege: medicinska sestra in bolnik skupaj

izvajata dejavnosti samooskrbe. V tem sistemu medicinska sestra delno pomaga pri

zagotavljanju samooskrbe. Bolnik sam, drugi in medicinska sestra mu pomagajo

zadostiti njegove individualno ocenjene potrebe;

podporno izobraţevalni sistem: posameznik je sposoben izvajati samooskrbo,

vendar potrebuje znanje in spretnost. V tem sistemu je bolnik zmoţen izvajati

samooskrbo, ampak šele potem, ko ga medicinska sestra nauči, kako pravilno

izvajati samooskrbo glede na bolezen oziroma stanje. Medicinska sestra lahko, na

primer, o pravilni legi pouči bolnikovo druţino ali pomembne druge. Medicinska

sestra pomaga bolniku uporabljati izobraţevalni sistem, tako da izvaja samooskrbo

za bolnika, ga uči, vodi, podpira ali mu svetuje glede zdravega okolja. Pomembni

dejavniki v praksi zdravstvene nege, ki omogočajo izvajanje oblikovalnih sistemov

zdravstvene nege, so: odnos med medicinsko sestro in bolnikom, druţino in raznimi

skupinami, v katere se vključujejo bolniki, ocena zmoţnosti bolnika oziroma

druţine pri izvajanju samooskrbe, omogočanje jasnih odgovorov bolniku in druţini

ter jim nuditi pomoč, usklajevati izvajanje samooskrbe glede na bolnikove

vsakodnevne navade s potrebnimi dejavnostmi za terapevtsko samooskrbo



28

Oblike in elementi sistema zdravstvene nege določajo:

obseg odgovornosti medicinske sestre pri zagotavljanju zdravstvene nege,

splošne in posebne vloge medicinske sestre in bolnika,

vzroke in odnose med medicinsko sestro in bolnikom,

vzroke pomoči in vzorce izvajanja teh pomoči ter dejanja medicinske sestre in

bolnika pri uravnavanju bolnikovih zahtev po samooskrbi in pri zadovoljevanju

njegovih terapevtskih zahtev po samooskrbi (Pajnkihar, 2008, str. 195).


29

4.4 Koncepti meta paradigme

Koncept človeka

Na področju samooskrbe pri bolniku ločimo: samooskrbo, sposobnost samooskrbe,

potrebe in zahteve po samooskrbi in primanjkljaj samooskrbe. Na človeka gledamo kot

na posameznika v okviru zadovoljevanja samooskrbe. V tem kontekstu ga vidimo kot

edinstveno bitje s kompleksnimi izkušnjami in celovitimi potrebami po samooskrbi.

Vsak človek potrebuje samooskrbo in pravico, da spozna te potrebe in poišče pomoč, ko

potrebuje nadomestilo za samooskrbo. Normalno je, da odrasel človek izvaja

samooskrbo sam, medtem ko starši nudijo samooskrbo otroku glede na razvojno

obdobje (Pajnkihar, 2008, str. 195).

Celostna obravnava človeka (psiho – fizični in socialni) in medsebojni vidik, ki ima

sposobnost učenja in razvoja (na učenje vplivajo starost, mentalne sposobnosti,

čustvena stanja in kultura), sposobnost spoznavati samega sebe – samoocena, zavestno

in po svoji volji vključevanje v dejavnosti, sposobnost samooskrbe (Šušteršič, 2008).

Samooskrba je v cilj usmerjeno obnašanje posameznika, na katero vpliva oţje in širše

okolje. Je kombinacija socialnih, kulturnih in osebnih izkušenj človeka. Človek z

izvajanjem samooskrbe pomembno vpliva na svoje zdravje, prispeva k

samospoštovanju in neposredno vpliva na samooskrbo (Pajnkihar, 2008, str. 195).

Koncept zdravstvene nege

Teorija jasno in sistematično opisuje naravo zdravstvene nege in okvir za izvajanje

zdravstvene nege skozi različne sisteme. Zagotavlja jasen in neposreden pristop k

izvajanju. Zato je teorija izjemno popularna v praksi zdravstvene nege (Pajnkihar, 2008,

str. 195).

Zdravstveno nego Oremova pojmuje kot obliko pomoči posamezniku. Medicinska

sestra mora uporabniki nuditi pomoč, ki je prilagojena človekovim potrebam,

zmoţnostim in omejitvam.


30

Središče zdravstvene nege je posameznik, zajema pa tudi družino, skupino in širšo

okolico.

Vsebino zdravstvene nege predstavljajo zavestno izbrane aktivnosti, ki jih medicinska

sestra opravi z namenom pomagati posameznikom, druţinam, skupinam ali pa

vzdrţevati ali spreminjati stanja v njih samih ali v njihovem okolju (Šušteršič, 2008).

Ljudje so odvisni od zdravstvene nege, ko sami ali njihovi pomembni drugi niso več kos

zahtevam in pride zaradi določenega zdravstvenega problema do primanjkljaja v

samooskrbi. Medicinska sestra skupaj z bolnikom ali njegovimi svojci oblikuje sistem

zdravstvene nege. Cilji zdravstvene nege morajo biti jasno postavljeni za odpravo

oziroma zmanjševanje primanjkljaja zdravstvene nege, tako da se bolnik vključi v

proces zdravstvene nege ali pomaga, da lahko svojci zadovoljujejo potrebe bolnika in

pomagajo odpraviti primanjkljaj v samooskrbi, pomaga bolniku zmanjševati njegovo

sposobnost za zadovoljevanje potreb po samooskrbi in zmanjševati oziroma odpraviti

primanjkljaj, kadar nobeden od teh ciljev ni doseţen, mora medicinska sestra

neposredno zadovoljiti posameznikove potrebe, tako da popolnoma nadomesti sistem in

odpravi bolnikov primanjkljaj v samooskrbi (Pajnkihar, 2008, str. 196).

Koncept zdravja

Zdravje označuje Oremova kot strukturno in funkcionalno celovitost posameznika,

stanje uravnovešenosti med telesnimi, duševnimi in socialnimi potrebami. Zdravje je

napredovanje k čim višji stopnji celovitosti. Zdravje in dobro počutje sta rezultat

samooskrbe, nista pa sama po sebi pogoj. Posameznikovo zdravstveno stanje se

spreminja skozi ţivljenjska obdobja. Pomembno je vrednotenje človekove sposobnosti

za samooskrbo (Pajnkihar, 2008, str. 195).

Zdravje je opredeljeno kot stanje človekove celovitosti ali integritete – dihotomija

pozitivnega in negativnega zdravja. Za pozitivno zdravje je nujna POPOLNA ali

NEPOPOLNA samooskrba. Medosebnostno so neločljivo povezani vidiki zdravja:

fizični, psihični in socialni vidik (Šušteršič, 2008).


31

Koncept okolja

Oremova opiše človeka in okolje, v katerem se nahaja, kot funkcionalno enoto, znotraj

katere vplivata drug na drugega. Vplive okolja deli na fizikalne, kemične, biološke in

socialne. To so osnovni dejavniki okoliščin, ki se nanašajo na posameznikovo

sposobnost in potrebo po samooskrbi. Okolje si predstavljamo kot širok spekter

sorodnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo sposobnost za samooskrbo in na

njegovo potrebo po terapevtski samooskrbi. Stanje okolja je zelo pomembno, saj lahko

pozitivno in negativno vpliva na posameznika, druţino in skupnost (Pajnkihar, 2008,

str. 195).

Zunanje okolje je pogoj za motiviranje posameznika, ki je potreben pomoči, da postavi

in doseţe ustrezne cilje ter temu prilagodi svoje obnašanje. Področja dela medicinske

sestre je terapevtska oskrba bolnika. Medicinska sestra pri svojem delu upošteva

bolnikovo zdravstveno stanje in njegovo doţivljanje tega. Upošteva tudi zdravnikovo

videnje bolnikovega zdravstvenega stanja, ţelene rezultate zdravljenja, s čemer je

mišljeno pribliţevanje normalnemu delovanju in ţivljenju, kljub zdravstvenim teţavam

in potrebo po terapevtski samooskrbi, ki izhaja iz univerzalne, razvojne in bolezenske

samooskrbe ali bolnikove sposobnosti izvajanja samooskrbe (Šušteršič, 2008).


32

5 PROCES ZDRAVSTVENE NEGE

Proces zdravstvene nege je prikazan kot dinamična aktivnost – ugotavljanje

zdravstvenega stanja – negovalna diagnoza - sprememba zdravstvenega stanja in s tem

prilagajanje terapevtskim potrebam bolnika, potrebi in sposobnosti za samooskrbo.

Oremova predstavlja proces zdravstvene nege v treh fazah: ugotavljanje zdravstvenega

stanja – negovalna diagnoza, načrtovanje zdravstvene nege ter izvajanje in vodenje

zdravstvene nege (Pajnkihar, 1999).

Prva faza: Določitev, ali je zdravstvena nega potrebna

Medicinska sestra zbere podatke s področja posameznikovih univerzalnih in razvojnih

potreb ter potreb po samooskrbi zaradi odmika od zdravja. Pravilno mora oceniti

posameznikove sposobnosti za zadovoljevanje potreb po samooskrbi in določiti njegovo

stopnjo odvisnosti. Zbrane podatke analizira, nato medicinska sestra in pacient

oblikujeta sistem in načrtovanje zdravstvene nege (Pajnkihar, 2007).

Medicinska sestra se osredotoča na ugotavljanje, zakaj varovanec / bolnik potrebuje

zdravstveno nego, potrebo po terapevtski samooskrbi varovanca / bolnika, vrednotenje

varovančeve / bolnikove sposobnosti samooskrbe, identificirana področja, kjer

varovanec / bolnik ni sposoben samooskrbe (Pajnkihar, 1999).

Druga faza: Oblikovanje sistema ZN vključuje:

- uresničitev pacientovih terapevtskih zahtev po samooskrbi,

- izbira pomoči, ki bo uspešna in izvedljiva pri nadomeščanju oz. premagovanju

pacientove pomanjkljive samooskrbe,

- medicinska sestra izbere ustrezno metodo dela: vodenje, podpora, učenje,

izvajanje, prilagajanje okolja (Pajnkihar, 2007).

Medicinska sestra se vključuje v vse aktivnosti in medsebojne odnose z varovancem

/ bolnikom v procesu zdravstvene nege. Medicinska sestra mora natančno opredeliti

čas, kraj, pogoje dela, pripomočke in materiale za izvajanje zdravstvene nege in

kadrovske pogoje (Pajnkihar, 1999).


33

Tretja faza: Prikaz ukrepov in intervencij zdravstvene nege

Pri izvajanju dela medicinska sestra izbira med oblikami in metodami dela. Aktivnosti

medicinske sestre in pacienta: spodbujata pacienta za samooskrbo, zadovoljujeta

potrebe po samooskrbi, zmanjšujeta deficit pri samooskrbi (Pajnkihar, 2007).

Medicinska sestra se vključuje v izvajanje zdravstvene nege in odločitev o trajanju ali

spremembah načrtovane zdravstvene nege (Pajnkihar, 1999).

Potrebe uporabnikov v VDC Tončke Hočevar

Glede na zelo raznolike potrebe uporabnikov v VDC Tončke Hočevar – uporabniki

celodnevnega varstva (92 oseb) se bomo v tem poglavju opredelili na uporabnike, ki so

kategorizirani v zdravstveno nego II.

Potrebe samooskrbe

Uporabniki so zaradi motenj zdravja odvisni od tuje pomoči. Niso sposobni samostojne

priprave hrane, niso sposobni popolnoma skrbeti za osebno higieno, pojavlja se večja

nevarnost za poškodbe, potrebujejo podporo.

Univerzalne potrebe samooskrbe

Vzdrţevanje zadostne količine zraka: sposobni so samostojno dihati in preteţno

samostojno skrbeti za vse ostale pogoje, ki pripomorejo k zadostni količini zraka

(dovolj kisika, ustrezna vlaţnost, ustrezna temperatura okolja).

Vzdrţevanje pitja zadostne količine vode: načeloma nimajo teţav pri poţiranju, so

samostojni pri izbiri in vnosu tekočine v telo, potrebno pa jim je pripraviti vse vrste

napitkov, pri čemer gre za primanjkljaj v samooskrbi.

Vzdrţevanje uţivanja zadostne količine hrane: pri hranjenju so uporabniki večinoma

samostojni, vendar pa jim je potrebno pripraviti vse obroke, ki morajo biti ustrezne

temperature. Potrebno je tudi količinsko omejiti hrano, saj so nagnjeni k

prenajedanju. Zagotoviti je potrebno tudi hrano primerno dieti, ki jo imajo

predpisano. To pomeni, da gre za primanjkljaj v samooskrbi, kjer kot pomemben

člen nastopa zaposleni kader.


34

Zagotavljanje izločanja in odvajanja: večina uporabnikov pri izločanju in odvajanju

nima teţav.

Vzdrţevanje pravega ravnovesja med dejavnostjo in počitkom: uporabniki imajo

preko tedna ustaljen dnevni ritem, ponoči spijo do 8 ur. Zjutraj jih okrog šeste ure

zbuja zdravstveno – negovalni kader, zvečer zaspijo okrog 22. ure. Pri zbujanju je

primanjkljaj v samooskrbi, kjer bi z individualiziranim pristopom bilo moţno

zagotoviti večjo samooskrbo. V dopoldanskem času so uporabniki vključeni v

dnevno varstvo, od koder se v celodnevno varstvo vračajo ob 14. uri, ko sledi

kosilo. Po kosilu so uporabniki vključeni v prostočasovne aktivnosti po lastni izbiri.

Preprečevanje nevarnosti, ki streţejo človeku po ţivljenju, ogroţajo njegovo

delovanje in blaginjo: na tem področju so uporabniki delno samostojni. Nevarnost

se pojavlja pri uporabi transportnih poti (dvigalo, stopnice, uporaba invalidskega

vozička), pri uporabi grelnih teles (štedilnik), poškodbe zaradi okorne hoje,

poškodbe zaradi izgube percepcije, poškodbe pri uporabi steklene posode (vrči,

kozarci), nevarnost zadušitve zaradi nezadostnega ţvečenja ţivil (sadje).

Primanjkljaj v samooskrbi je moţno nadomestiti s stalno edukacijo.

Pospeševanje človekovega delovanja in razvoja znotraj druţbenih skupin v skladu z

moţnostmi, znanimi omejitvami in njegovo ţeljo »biti normalen«: na tem področju

se pojavlja največji primanjkljaj v samooskrbi. Uporabniki sicer v domačem okolju

funkcionirajo relativno samostojno in se druţijo s svojimi vrstniki, medtem ko so v

širšem socialnem okolju povsem odvisni od tuje pomoči. Za sam primanjkljaj pa

niso v celoti odgovorni sami, saj bi v primeru večje sprejemljivosti v socialnem

okolju funkcionirali povsem običajno. Ţe samo pomilovanje in posmeh ter strah

pred njimi, jim povzroča komunikacijsko bariero. Primanjkljaj v samooskrbi bi bilo

moţno zmanjšati z večjo integracijo v socialno okolje in s tem posledično večjo

sprejemljivost v socialnem okolju.

Razvojne potrebe samooskrbe: pri uporabnikih je potrebna neprestana vzpodbuda za

vzdrţevanje ţivljenjskih pogojev, ki podpirajo ţivljenjske procese in pospešujejo

vzdrţevanje ţivljenjskih pogojev. Gre za primanjkljaj v samooskrbi, kjer je

potrebno individualizirati pristop in delovati multidisciplinarno.


35

Samooskrba pri odklonu od zdravja: sama duševna manj razvitost še ne pomeni

odklon od zdravja, vendar pa ima večina (97%) naših uporabnikov še sekundarne

diagnoze. Največ sekundarnih diagnoz je s področja psihiatrije, bolezni prebavnega

trakta, bolezni oči in ušes, epilepsija, bolezni mišic, kosti in vezivnega tkiva,

prirojene malformacije, deformacije in kromosomske nepravilnosti, itd ... Stanje po

ugotovljeni sekundarni diagnozi predstavlja vzrok po izvajanju ukrepov predpisanih

s strani specialista.

Pri dejavnosti za uravnavanje neravnovesja med sposobnostjo izvajanja in

potrebami po terapevtski samooskrbi imajo zelo pomembno vlogo svojci ali

zaposlen zdravstveno negovalni kader v zavodu. Pomembno je iskanje in

zagotavljanje primerne zdravstvene pomoči v času, ko je oseba izpostavljena

negativnim, fizikalnim, biološkim in drugim negativnim vplivom okolja, ki

povzročajo poslabšanje sekundarne bolezni. Potrebno je dobro poznati osebo

(individualni pristop) in njegova obolenja, simptome in moţne posledice. Svojcem

in pomembnim drugim je potrebno pomagati, da se naučijo primerno obravnavati

vsako zdravstveno stanje posebej in s tem omogočijo osebni razvoj duševno manj

razviti osebi.


36

6 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstavitev teoretičnega modela D. E. Orem in

preverjanje, ali je teoretični model moţno uporabiti pri duševno manj razviti osebi.

Cilji diplomskega dela

prestaviti teorijo D. E. Orem v povezavi z zdravstveno nego duševno manj razvite

osebe,

predstaviti potrebe po zdravstveni negi zmerno duševno manj razvite osebe,

ugotoviti, ali je teorijo D.E. Orem moţno uporabiti pri obravnavi zmerno duševno

manj razvite osebe.

Preiskovanci in metode

Empirično metodo raziskovanja smo uporabili pri ugotavljanju mnenja in moţnost

aplikacije teoretičnega modela zdravstvene nege D. E. Orem pri zmerno duševno manj

razviti osebi.

Raziskava je bila omejena na zaposlene v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar,

ne glede na organizacijsko enoto, kjer so zaposleni.

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji z uporabo delno strukturiranega

vprašalnika in je potekala v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar v mesecu

novembru 2009.

Pred pričetkom raziskave smo za izvajanje raziskave pridobili soglasje direktorice

zavoda.

Sodelovanje v raziskavi je bilo prostovoljno in anonimno. Sodelujoči so bili z vsebino

in namenom raziskave vnaprej seznanjeni.

Raziskovalni vzorec in opis metodologije

Anketa je bila izvedena v mesecu novembru 2009 med zaposlenimi v Varstveno

delovnem centru Tončke Hočevar. Razdeljenih je bilo 95 anket, izpolnjenih se je vrnilo

53 (55,78%). Ostalih 44,22% (n: 42) zaposlenih anket ni vrnilo, pri čemer lahko


37

sklepamo, da v anketiranju ne ţelijo sodelovati, niso pripravljeni na spremembo načina

obravnave v zdravstveni negi ali pa se ne čutijo dovolj pomemben člen za sodelovanje

pri spremembi v obravnavi v zdravstveni negi.

Z zavedanjem, da je ukoreninjen pristop v zdravstveni negi teţko spremeniti, smo si

zastavili raziskovalna vprašanja:

Ali je teorija D. E. Orem primerna za uporabo pri obravnavi duševno manj

razvite osebe?

Ali bodo zaposleni v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar sprejeli

teorijo D. E. Orem?


38

7 REZULTATI

Graf 1: Poznavanje teorij zdravstvene nege

43%

57%

Katero teorijo zdravstvene nege poznate?

nobene

ostali

43% (n: 23) anketirancev ne pozna nobene teorije zdravstvene nege. 57% (n: 30)

anketirancev pozna različne teorije zdravstvene nege, vendar nobene v celoti.


39

Graf 2: Ustreznost teorije zdravstvene nege za obravnavo duševno manj razvite

osebe

35%

65%

Katero teorijo zdravstvene nege bi vi predlagali kot primerno za obravnavo naših uporabnikov?

nobene

ostali

Na podlagi grafa 1, iz katerega je razvidno, da 43% (n: 23) anketirancev ne pozna

nobene teorije zdravstvene nege, je tudi mogoče sklepati, da ne morejo izraziti svojega

mnenja, katera teorija zdravstvene nege bi bila najbolj primerna za zavod. Ostalih 65%

(n: 34) anketirancev pa je v večini mnenja, da bi morala teorija zdravstvene nege

bazirati na osnovi samooskrbe.


40

Graf 3: Poznavanje teorije samooskrbe D. E. Orem

9%

91%

Ali poznate teorijo samooskrbe D.E.Orem?

DA

NE

91% (n: 48) anketirancev teorije zdravstvene nege D.E. Orem ne pozna, saj jih večina

(60%) ni zaposlena v sluţbi zdravstvene nege. Prav tako pa je iz podatkov moţno

razbrati, da tudi zaposleni v sluţbi zdravstvene nege teorije D.E. Orem ne poznajo.


41

Graf 4: Opredelitev teorije samooskrbe

29%

71%

0%

Kaj po vašem mnenju opredeljuje teorija samooskrbe?

Sistem zdravstvene nege, kjer uporabnik vse naredi sam.

Sistem zdravstvene nege, kjer ima uporabnik podporo pri aktivnostih, ki jih sam ne zmore.

Sistem zdravstvene nege, kjer medicinska sestra naredi vse namesto uporabnika, da mu s tem zagotovi varnost.

71% (n: 37) anketirancev je mnenja, da teorija samooskrbe opredeljuje sistem

zdravstvene nege, kjer ima uporabnik podporo pri aktivnostih, ki jih sam ne zmore. 29%

(n: 15) anketirancev je mnenja, da teorija samooskrbe opredeljuje sistem zdravstvene

nege, kjer uporabnik vse naredi sam. Nihče od anketiranih pa ni mnenja, da teorija

samooskrbe opredeljuje sistem zdravstvene nege, kjer medicinska sestra naredi vse

namesto uporabnika, da bi mu s tem zagotovila varnost.


42

Graf 5: Učljivost uporabnikov za zagotavljanje življenjskih aktivnosti

32%

4%64%

Mislite, da bi bilo možno naučiti uporabnika, da sam poskrbi zase pri zagotavljanju življenjskih aktivnosti?

DA

NE

MOGOČE

4% (n: 2) anketiranih je mnenja, da uporabnika ni mogoče naučiti, da bi samostojno

poskrbel za zagotavljanje potreb po ţivljenjskih aktivnostih (pri tem so bili mišljeni

predvsem uporabniki, ki zaradi zdravstvenega stanja niso sposobni učenja). 32% (n: 17)

anketiranih je mnenja, da bi bilo mogoče uporabnike naučiti, da bi samostojno poskrbeli

za zagotavljanje potreb po ţivljenjskih aktivnostih. 64% (n: 34) anketiranih je mnenja,

da je uporabnike sicer moţno naučiti samostojnega zagotavljanja potreb po ţivljenjskih

aktivnostih, vendar niso povsem prepričani v uspeh.


43

Graf 6: Pripravljenost za sodelovanje pri uvedbi teoretičnega modela samooskrbe

19%

29%

52%

Bi bili pripravljeni sodelovati pri uvedbi teoretičnega modela samooskrbe v našem zavodu?

DA

NE

DA, PO USTREZNEM IZOBRAŽEVANJU

29% (n: 15) anketiranih ni pripravljenih sodelovati pri uvedbi teoretičnega modela

samooskrbe v Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar. 19% (n: 10) anketiranih je

pripravljenih sodelovati pri spremembi pristopa v zdravstveni negi. 52% (n: 28) je

pripravljenih sodelovati pri spremembi pristopa v zdravstveni negi v zavodu po

ustreznem praktičnem in teoretičnem usposabljanju.


44

Graf 7: Zmanjšanje kakovosti zdravstvene nege

14%

48%

38%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe zmanjšali kakovost zdravstvene nege?

DA

NE

MOGOČE

48% (n: 25) anketiranih je prepričanih, da z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe v

zavodu ne bi zmanjšali kakovost zdravstvene nege, 38% (n: 20) anketiranih je v

dvomih, medtem ko je 14% (n: 8) anketiranih prepričanih, da bi s tovrstno spremembo

nedvomno zmanjšali kakovost zdravstvene nege.


45

Graf 8: Povečanje nevarnosti (okužbe zaradi neustrezne zdravstvene nege)

36%

41%

23%

Ali bi se z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe povečala nevarnost (okužbe zaradi neustrezne zdravstvene nege)?

DA

NE

MOGOČE

41% (n: 22) anketiranih je mnenja, da z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe ne bi

povečali nevarnosti za uporabnike, 23% (n: 12) anketiranih ni povsem prepričanih v

posledice, medtem ko je 36% (n: 19) anketiranih prepričanih, da bi z uvedbo tega

modela zdravstvene nege povečali nevarnost za uporabnike, predvsem s stališča, da bi

se povečale okuţbe zaradi neustrezne zdravstvene nege.


46

Graf 9: Zagotovitev kakovostne zdravstvene nege

44%

13%

43%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe uporabnikom zagotovili kakovostno zdravstveno nego?

DA

NE

MOGOČE

44% (n: 23) anketiranih je mnenja, da bi z uvedbo teoretičnega modela zdravstvene

nege samooskrbe uporabnikom zagotovili bolj kakovostno zdravstveno nego, 43% (n:

22) anketiranih je v dvomih, medtem ko je 13% (n: 8) anketiranih prepričanih, da z

uvedbo tovrstnega modela uporabnikom ne bi zagotovili bolj kakovostne zdravstvene

nege.


47

Graf 10: Sprememba izvajanja osnovne higiene

69%

9%

22%

Ali bi se z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe spremenilo izvajanje osnovne higiene?

DA

NE

MOGOČE

69% (n: 36) anketiranih je prepričanih, da bi se z uvedbo teoretičnega modela

zdravstvene nege po D.E. Orem spremenil način izvajanja samooskrbe, 22% (n: 12)

anketiranih je skeptičnih, medtem ko 9% (n: 4) anketiranih meni, da se način izvajanja

osnovne higiene ne bi spremenil (predvsem zaposleni v bivalni enoti, kjer se način

samooskrbe ţe izvaja).


48

Graf 11: Večje vključevanje družine v samooskrbo uporabnika

65%

13%

22%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe povzročili večje vključevanje družine v samooskrbo

uporabnika?

DA

NE

MOGOČE

65% (n: 34) anketiranih je mnenja, da bi se z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe

druţinski člani bolj vključevali v zdravstveno nego uporabnika, 22% (n: 13) anketiranih

ni povsem prepričanih, medtem ko je 13% (n: 6) anketiranih prepričanih, da se

druţinski člani še vedno ne bi vključevali v zdravstveno nego.


49

Graf 12: Večja odgovornost uporabnikov

68%

14%

18%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe povzročili večjo odgovornost uporabnikov?

DA

NE

MOGOČE

68% (n: 36) anketiranih je mnenja, da bi po uvedbi modela samooskrbe postali

uporabniki bolj odgovorni zase, 18% (n: 9) anketiranih ni povsem prepričanih, da bi

zaradi uvedbe tega modela postali uporabniki bolj odgovorni, 14% (n: 8) pa je

prepričanih, da tudi ob uvedbi tega modela uporabniki še vedno ne bi bili odgovorni.


50

Graf 13: Večja samostojnost uporabnikov

82%

4%

14%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe povzročili večjo samostojnost uporabnikov?

DA

NE

MOGOČE

82% (n: 43) anketiranih je mnenja, da bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe

povzročili večjo samostojnost uporabnikov, 14% (n: 7) anketiranih ni povsem

prepričanih, medtem ko je samo 4% (n: 2) anketiranih odgovorilo, da z uvedbo tega

modela ne bi povzročili večje samostojnosti uporabnikov.


51

Graf 14: Večja sprejemljivost v socialnem okolju

55%

18%

27%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe povzročili večjo sprejemljivost uporabnika v socialnem okolju?

DA

NE

MOGOČE


povzročili večjo socialno sprejemljivost uporabnikov, 27% (n: 14) anketiranih ni

povsem odločenih, da bi z uvedbo tega modela povzročili večjo sprejemljivost

uporabnika v socialne okolju, medtem ko je 18% (n: 10) anketiranih prepričanih, da

kljub uvedbi tega modela socialno okolje uporabnikov ne bi sprejelo.


52

Graf 15: Večja obremenitev uporabnika

52%

26%

22%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe povzročili večjo obremenitev uporabnika?

DA

NE

MOGOČE


povzročili večjo obremenitev uporabnikov, 22% (n: 12) anketiranih ni povem

odločenih, ali bi z uvedbo tega modela resnično povzročili večjo obremenitev

uporabnikov. 26% (n: 14) anketiranih je mnenja, da z uvedbo tega modela ne bi

povzročili večje obremenitve uporabnikov.


53

Graf 16: Povečanje zahtev svojcev

45%

23%

32%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe povzročili, da bi se povečale zahteve svojcev?

DA

NE

MOGOČE

49% (n: 26) anketiranih je prepričanih, da bi z uvedbo modela samooskrbe povzročili

večje zahteve svojcev uporabnikov, 32% (n: 17) anketiranih ni povsem prepričanih, da

bi z uvedbo tega modela povečali zahteve svojcev po zdravstvenih negi. 23% (n: 10)

anketiranih pa je prepričanih, da se z uvedbo tega modela zahteve svojcev ne bi

povečale.


54

Graf 17: Povečanje zahtev uporabnikov

39%

26%

35%

Ali bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe povzročili, da bi se povečale zahteve uporabnikov?

DA

NE

MOGOČE

Pri tem vprašanju so mnenja anketiranih deljena na tri skoraj enake dele. 39% (n: 20)

anketiranih je mnenja, da bi se zahteve uporabnikov ob uvedbi tega modela povečale,

35% (n: 18) ni povsem prepričanih v to trditev, medtem ko je 26% (n: 15) prepričanih,

da se z uvedbo tega modela zahteve uporabnikov ne bi povečale.


55

Graf 18: Ustreznost obstoječega sistema zdravstvene nege

52%

26%

22%

Menite, da je obstoječi sistem zdravstvene nege za uporabnika v našem zavodu ustrezen?

DA

NE

NE VEM

26% (n: 14) anketiranih je mnenja, da obstoječi sistem zdravstvene nege v našem

zavodu za uporabnika ni ustrezen, 52% (n: 27) anketiranih je mnenja, da je obstoječi

sistem ustrezen, ostali anketirani (22% - n: 12) pa niso opredeljeni o ustreznosti

obstoječega sistema zdravstvene nege v našem zavodu.


56

Graf 19: Potrebe po spremembi sistema zdravstvene nege

54%

23%

23%

Menite, da so potrebne spremembe sistema zdravstvene nege?

DA

NE

NE VEM

Večina anketiranih (54% - n: 29) je mnenja, da je potrebno sistem zdravstvene nege v

našem zavodu spremeniti, 23% (n: 12) anketiranih je mnenja, da je obstoječi sistem

primeren za obravnavo naših uporabnikov, ostali anketirani (23% - n: 12) pa glede

potreb po spremembi sistema zdravstvene nege niso opredeljeni.


57

Graf 20: Ustreznost zdravstvene nege glede na organizacijsko enoto

9%

48%

43%

V kateri organizacijski enoti je po vašem mnenju zdravstvena nega najbolj ustrezna?

DV

CV

BE

Večina anketiranih (48% - n: 25) je mnenja, da je za naše uporabnike najbolj ustrezna

zdravstvena nega v celodnevnem varstvu – institucionalna (zavodska) oblika, 43% (n:

23) anketiranih meni, da je bolj ustrezna zdravstvena nega v bivalni enoti, medtem ko

ostali anketirani (9% - n: 5) menijo, da je najbolj ustrezna zdravstvena nega v dnevnem

varstvu, čeprav se zdravstvena nega v dnevnem varstvu izvajana v zelo omejeni obliki.


58

8 APLIKACIJA TEORETIČNEGA MODELA D. E. OREM PRI

ZMERNO DUŠEVNO MANJ RAZVITI OSEBI

Za aplikacijo teoretičnega modela D. E. Orem pri duševno manj razviti osebi v

Varstveno delovnem centru Tončke Hočevar je potrebno določiti potek akcij, ki jih je

potrebno izvesti pred samo aplikacijo teoretičnega modela v klinično okolje.

Izobraţevanje zaposlenih

Zaposlenim v zavodu je potrebno natančno prikazati teoretični model D. E. Orem.

Zaposlene je potrebno izobraziti za samo izvajanje in sodelovanje.

Načrt: izobraţevanje zaposlenih v več manjših skupinah. Skupine bodo sestavljene

glede na organizacijsko enoto, kjer zaposleni delajo. Samo izobraţevanje bo prilagojeno

sami izobrazbeni strukturi zaposlenih.

Cilj: zaposlenim zagotoviti ustrezno znanje za izvajanje in sodelovanje pri uvedbi

teoretičnega modela.

Kritične točke: pomanjkanje finančnih sredstev za izvedbo izobraţevanj, neustrezen

prostor za izvedbo izobraţevanj, upoštevati pa je potrebno tudi nezadostno udeleţbo

zaposlenih na izobraţevanju.

Izobraţevanje staršev – skrbnikov

Staršem – skrbnikom uporabnikov v zavodu je potrebno natančno prikazati namen

teoretičnega modela D. E. Orem. Starše - skrbnike je potrebno izobraziti za sodelovanje.

Načrt: izobraţevanje staršev - skrbnikov v več manjših skupinah. Skupine bodo

sestavljene ne glede na organizacijsko enoto, kjer uporabnik biva.

Cilj: staršem - skrbnikom zagotoviti ustrezno znanje za sodelovanje pri uvedbi



prostor za izvedbo izobraţevanj, upoštevati pa je potrebno tudi nezadostno udeleţbo

staršev - skrbnikov na izobraţevanju in nezanimanje za sodelovanje pri uvedbi



59

Informiranje uporabnikov

Uporabnikom v zavodu je potrebno, v skladu z njihovimi zmoţnostmi sprejemanja

informacij, prikazati namen teoretičnega modela D. E. Orem. Uporabnike je potrebno

izobraziti za sodelovanje.

Načrt: izobraţevanje uporabnikov v več manjših skupinah. Skupine bodo sestavljene ne

glede na sposobnosti uporabnikov za sprejem informacij.

Cilj: uporabnikom zagotoviti ustrezno znanje za sodelovanje pri uvedbi teoretičnega

modela.


prostor za izvedbo izobraţevanj, upoštevati pa je potrebno tudi nezanimanje za

sodelovanje uporabnikov.

Motivacijske delavnice

Za uspešno aplikacijo teoretičnega modela D. E. Orem v tako zakoreninjen sistem

zdravstvene nege v zavodu je potrebno za sodelovanje pri uvedbi teoretičnega modela

motivirati zaposlene, skrbnike – starše in uporabnike.

Načrt: sestava mešanih skupin (zaposleni, starši – skrbniki in uporabniki), izvedba več

motivacijskih delavnic z največ dvajsetimi udeleţenci.

Cilj: motivirati vse udeleţene v procesu uvedbe teoretičnega modela D. E. Orem in

povezovanje zaposlenih, staršev – skrbnikov in uporabnikov.


prostor za izvedbo izobraţevanj, upoštevati pa je potrebno tudi nezanimanje za

sodelovanje uporabnikov in staršev – skrbnikov pri uvedbi teoretičnega modela D. E.

Orem.

Sestava projektne skupine

Pred uvedbo teoretičnega modela D. E. Orem je potrebno določiti projektno skupino za

izvedbo aplikacije teoretičnega modela v klinično okolje.

Načrt: sestaviti je potrebno projektno skupino, ki bo strokovno pristopila k sami

aplikaciji teoretičnega modela D. E. Orem v klinično okolje.

Cilj: sistematični pristop k uvedbi teoretičnega modela v klinično okolje.


60

Kritične točke: pomanjkanje časa zaposlenih, ki bi sodelovali v projektni skupini,

dodatna obremenitev zaposlenih za sodelovanje v projektni skupini.

- Priprava ustrezne dokumentacije

Načrt: projektna skupina pripravi ustrezno dokumentacijo.

Cilj: moţnost ugotavljanja procesnih napak, moţnost spremljanja poteka uvedbe

teoretičnega modela v klinično okolje.

Kritične točke: pomanjkanje časa zaposlenih, ki bi sodelovali v projektni skupini,

dodatna obremenitev zaposlenih za sodelovanje v projektni skupini.

- Sestava multidisciplinarnih timov

Načrt: projektna skupina za vsakega uporabnika poda predlog za sestavo

multidisciplinarnega tima.

Cilj: multidisciplinaren pristop

Kritične točke: neustrezna izbira članov multidisciplinarnega tima, nezanimanje za

sodelovanje izbranega sodelavca.

- Določitev najoţjega tima

Načrt: Multidisciplinarni tim znotraj skupine določi najoţji tim. Najoţji tim vedno

sestavljajo: uporabnik, en skrbnik – starš in en zaposlen v VDC.

Cilj: samostojni uporabnik, vključenost skrbnika – starša v proces zdravstvene nege.

Kritične točke: uporabnik ni sposoben sodelovanja v timu, uporabnik si ne ţeli

sodelovanja v timu, uporabnik si ne ţeli starša – skrbnika v timu, uporabnik si v timu ne

ţeli zaposlenega v VDC.

Priprava individualnega programa

Načrt: najoţji tim pripravi individualni program, določi roke za evalvacijo in dopusti

moţnost modifikacije.

Cilj: spremljanje izvedbe individualnega programa, spremljanje napredka uporabnika,

evalvacija.

Kritične točke: nestrinjanje članov najoţjega tima o ciljih individualnega programa.


61

Seznanitev ostalih zaposlenih in izvedba individualnega plana

Načrt: z dovoljenjem članov najoţjega tima seznaniti vse zaposlene v zavodu, da sledijo

individualnem programu in poročajo vodji najoţjega tima o posebnostih, ki so jih

opazili pri uporabniku.

Cilj: sodelovanje vseh za dosego cilja.

Kritične točke: individualni program ni ustrezno zastavljen, kateri koli član najoţjega

tima odstopi iz tima, ostali zaposleni ne sodelujejo v izvedbi individualnega programa.

Potek in evalvacija

Projektna skupina:

postopno uvaja projekt v posamezne organizacijske enote v VDC TH,

neprestano spremlja postopke v izvedbi in podaja skupne sklepe in usmeritve za

nadaljnje delo,

preverja kritične točke in jih, v kolikor je potrebno, odpravi,

neprestano obvešča vse udeleţence o poteku projekta aplikacije teorije D. E. Orem

pri zmerno duševno manj razviti osebi v VDC,

enkrat letno poda evalvacijsko poročilo o napredku projekta aplikacije teorije D. E.

Orem pri zmerno duševno manj razviti osebi v VDC.

Cilji

Skupni cilji ob aplikaciji teoretičnega modela D. E. Orem pri zmerno duševno manj

razviti osebi:

Individualna obravnava uporabnikov,

Večja samostojnost uporabnikov,

Soodgovornost uporabnika za oskrbo,

Soodgovornost staršev – skrbnikov za oskrbo,

Večje vključevanje skrbnikov v proces zdravstvene nege,

Laţje vključevanje uporabnikov v socialno okolje,

Dolgoročno manjša obremenjenost zaposlenega kadra.


62

9 INTERPRETACIJA

Zdravstvena nega kot stroka se neprestano razvija, vendar v varstveno delovnih centrih

v Sloveniji ni tako. Z začetkom v preteklosti so duševno manj razvite osebe še vedno

diskriminirane in stigmatizirane v vseh pogledih.

Zaposleni, ki delamo z duševno manj razvitimi osebami, imamo praktično neprestano

občutek, da smo edini, ki za njih sploh še skrbimo. Uporabniki stoično čakajo na nas,

starši – skrbniki uporabnikov se praktično ne vključujejo v obravnavo njihovega otroka

– varovanca, češ, saj je v zavodu, bodo ţe oni poskrbeli zanj/o. In na drugi strani

drţava, ki sicer res, da nameni proračunska sredstva za delovanje VDC-jev, samo skrb

za uporabnike pa v celoti prelaga na zavode. Gluhi so za predloge in izboljšave.

Izgovori so seveda finančna sredstva, ki jih ni nikoli dovolj.

Finančnih sredstev za nove bivalne enote in za večje število zaposlenega kadra ni, edina

moţnost je sprememba obravnave uporabnikov, kar je tudi glavni cilj moje diplomske

naloge.

Vizija tovrstne obravnave je samostojnost uporabnikov, ki to zmorejo, vključevanje

svojcev v obravnavo in popolna sprejemljivost uporabnikov v socialnem okolju.

Ţe sama formulacija besede »uporabnik« pove, da je oseba, ki je vključena v zavodsko

obliko ţivljenja, uporabnik storitev. To si razlagamo, da oseba potrebuje samo določen

del storitve, ki jo nudi ponudnik.

Ker smo mnenja, da je kvaliteta ţivljenja duševno manj razvite osebe v instituciji

odvisna tudi od njihove samostojnosti in sprejemljivosti v socialnem okolju, smo se

odločili za to temo kot projektni model sodobne obravnave duševno manj razvite osebe

v instituciji (VDC-ju).

Vsekakor je v prvi vrsti pomembno pridobiti sodelavce, zaradi tega smo izvedli anketo

v VDC Tončke Hočevar. Z anketo smo ţeleli izvedeti, ali so zaposleni pripravljeni

sodelovati pri spremembi obravnave uporabnika.

V prvem delu ankete nas je zanimalo, koliko samo teorijo zdravstvene nege zaposleni

poznajo. Na ta sklop vprašanj smo dobil pričakovane rezultate. Večina anketiranih ne


63

pozna nobene teorije zdravstvene nege, tisti pa, ki so navedli, da katero poznajo, je niso

znali opredeliti za najbolj ustrezno za obravnavo uporabnikov v VDC Tončke Hočevar.

V drugem delu ankete smo poskušali pridobiti podatke o poznavanju teorije D. E. Orem

in samooskrbi. Tako smo dobili podatke, da večina anketiranih same teorije ne pozna.

Presenetljiv pa je bil rezultat odgovorov na četrto vprašanje, kjer se je 2/3 anketiranih

opredelilo, da je teorija samooskrbe sistem zdravstvene nege, kjer ima uporabnik

podporo pri aktivnostih, ki jih sam ne zmore. Menimo, da je do takšnega odgovora

prišlo zaradi nakazanega odgovora ţe v sami formulaciji vprašanja.

Glavno vprašanje, ki je tudi druga delovna hipoteza, ali bi bili zaposleni v VDC Tončke

Hočevar pripravljeni sodelovati pri uvedbo teoretičnega modela samooskrbe v zavodu,

je ¾ zaposlenih pripravljeno sodelovati. Od tega 52% po ustreznem izobraţevanju,

ostalih 29% anketiranih pa ni pripravljenih sodelovati. Menimo, da se zaposleni, ki niso

pripravljeni sodelovati pri uvedbi teoretičnega modela D. E. Orem ne čutijo dovolj

kompetentne ali pa so mnenja, da pri tem ne morejo sodelovati. Prepričan sem, da bi po

izobraţevanju tudi ti zaposleni (29%) bili pripravljeni sodelovati pri spremembi

obravnave uporabnikov.

V naslednjem sklopu vprašanj smo ţeleli izvedeti, kakšno je mnenje anketiranih o sami

teoriji samooskrbe. Večina anketiranih je mnenja, da se kakovost zdravstvene nege

zaradi uvedbe teoretične modela D. E. Orem ne bi zmanjšala, temveč bi se kakovost

povečala. Večina anketiranih je tudi mnenja, da bi se z uvedbo teorije D. E. Orem

povečala vključenost svojcev v obravnavo, da bi se povečala odgovornost in

samostojnost uporabnikov. Zaradi spremembe pri obravnavi v zdravstveni negi pa bi se

po mnenju večine anketiranih povečala tudi sprejemljivost uporabnikov v socialnem

okolju.

Kot negativne posledice uvedbe teorije pa večina anketiranih vidi razlog, da bi se

povečala obremenitev in zahteve uporabnikov po zdravstveni negi, prav tako pa so

mnenja, da bi se povečale zahteve svojcev uporabnikov.

V zadnjem sklopu smo dobili podatke, da je polovica anketiranih mnenja, da je

obstoječi sistem zdravstvene nege v zavodu primeren, zanimivo pa je to, da so ti isti

anketiranci mnenja, da so potrebne spremembe v obravnavi uporabnikov v zdravstveni

negi.


64

10 SKLEP

To diplomsko delo kaţe na to, da je za doseganje višje kvalitete ţivljenja oseb z motnjo

v duševnem razvoju v prvi vrsti pomembno, v kolikšni meri se s samo osebo ukvarjajo

po ustanovah kot je varstveno delovni center, hkrati pa ni nič manj pomembno

komuniciranje z okolico, torej sprejemljivost v socialnem okolju, ki je tudi osnova vseh

nadaljnih konceptov. Na podlagi rezultatov raziskave lahko odgovorimo na prvo

raziskovalno vprašanje: Ali je teorija D. E. Orem primerna za uporabo pri obravnavi

duševno manj razvite osebe? Na podlagi dolgoletnih izkušenj in pozitivni evalvaciji

uvedbe teoretičnega modela D. E. Orem pri zmerno duševno manj razviti osebi v VDC

Tončke Hočevar - bivalna enota, smo mnenja, da je teorija primerna za zmerno duševno

manj razvite osebe. Teorija in praksa se močno razlikujeta, vsekakor pa osebe lahko

zelo uspešno napredujejo na področju samooskrbe. Skrivanje in prikrivanje duševnih

motenj oz. oseb z motnjo v duševnem razvoju še zdaleč ni rešitev problema, kar nam

kaţe sam razvoj defektologije kot znanosti in zgodovinsko razumevanje duševnih

motenj, še bolj pa sama praksa, sedaj pa je prišel čas, da se z duševno manj razvitimi

osebami prične ukvarjati tudi zdravstvena nega. Večjo pozornost je treba nameniti ţe

zgodnji obravnavi otrok in jih čim prej vkjučevati v širše socialno okolje, kjer bodo

lahko optimalno razvili svoje zmoţnosti sprejemanja drugačnosti. Poudariti je potrebno

pomembnost razvijanja pomoči druţinam in pomembnost varstveno delovnih centrov za

razvoj oseb z motnjo v duševnem razvoju, hkrati pa še naprej razvijati integracijo na

področju institucionalnega bivanja, vendar v obliki manjših bivalnih ali stanovanjskih

skupin. Za potrditev raziskovalnega vprašanja »Ali bodo zaposleni v Varstveno

delovnem centru Tončke Hočevar sprejeli teorijo D. E. Orem?« smo izvedli anketo med

zaposlenimi v VDC Tončke Hočevar, ki je pokazala, da so zaposleni pripravljeni

sprejeti teorijo D. E. Orem kot novo obliko dela, vendar se bojijo sprememb.

Sprememba močno ukoreninjenega sistema je izredno teţko izvedljiva, vendar pa je po

ustreznih izobraţevanjih in motivacijskih delavnicah ta sprememba mogoča.

Uporabnike v zavodih in njihove svojce je potrebno aktivirati.


65

LITERATURA

Hajdinjak, G, Meglič, R. Sodobna zdravstvena nega. Univerza v Ljubljani, Visoka šola

za zdravstvo. Ljubljana, 2006.

Hitejc, Z. Uporaba teorije Dorothy Orem v procesu zdravstvene nege otroka z motnjo v

duševnem in telesnem razvoju, Obzor Zdr N 2000; 34: 121 - 5.

Kogovšek, B, Škerbinek A. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami. Ljubljana:

Tehnična zaloţba Slovenije, 2002: 55 - 58.

Novljan, E. Specialna pedagogika oseb z laţjo motnjo v duševnem razvoju. Ljubljana:

UL Pedagoška fakulteta, 1997: 4 - 13.

Orem D. E. Nursing concepts of practice, Mosby, 2001.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: UM Visoka zdravstvena

šola, 1999.

Pajnkihar, M. Teorija D. Orem v zdravstveni negi otroka. V: Gregorič, A. (ur). Bolečine

v trebuhu pri otrocih / Sinkopa pri otrocih / Ustno zdravje otrok in mladostnikov.

Maribor: Univerzitetni klinični center, 2008: 193 - 196.

Smolej, P. Osebna izkaznica Varstveno delovnega centra Tončke Hočevar in njegovih

varovancev V: Lobnik Zorko, A. (ur). Utrip drugačnosti. Ljubljana: VDC Tončke

Hočevarjeve, 1998: 11 - 13.


66

VIRI

Internet FAQ Archives. Mental retardation. Dosegljivo na:

http://www.faqs.org/health/Sick-V3/Mental-Retardation.html (24.06.2009).

IRSSV – Inštitut Republike Slovenije za socialno varnost. Smolej et al. Pregled ureditve

druţbenega varstva duševno in telesno prizadetih oseb v drţavah EU ter analiza stanja v

RS za potrebe prenove Zakona o druţbenem varstvu duševno in telesno prizadetih

oseb. Ljubljana, 2009: 9, 30.

IVZ RS - Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Mednarodna klasifikacija

bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene: MKB-10: deseta

revizija. Ljubljana, 2005.

Pajnkihar, M. Teorija Dorothea R. Orem. 2008. Dosegljivo na: http://www.rafter.si/F-Z-

V/1.LETNIK/ZDRAVSTVENA%20NEGA%20IN%20RAZISKOVANJE/TEORIJA%

20DOROTHEA%20E.%20OREM.%20(21.10.04)ppt.ppt (16.01.2010).

Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka. Uradni list RS št. 26/96.

Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Uradni list Republike

Slovenije, št. 52/1995, 2/1998, 61/1998, 19/1999 (28/1999 popr.), 127/2003, 125/2004,

120/2005 Odl.US: U-I-192/05-29, 90/2008.

Šušteršič O. Zdravstvena nega. 2008. Dosegljivo na:

http://www.zdravstvena.info/plugins/p13_download_manager/getfile.php?categoryid=1

2&p13_sectionid=32&p13_fileid=1438 (22.12.2009).

Varstveno delovni center Tončke Hočevar. Bivalna enota Koseze. Dosegljivo na:

http://vdc.si/bivalna_enota_koseze (20.04.2010).

http://www.faqs.org/health/Sick-V3/Mental-Retardation.html

http://www.rafter.si/F-Z-V/1.LETNIK/ZDRAVSTVENA%20NEGA%20IN%20RAZISKOVANJE/TEORIJA%20DOROTHEA%20E.%20OREM.%20(21.10.04)ppt.ppt



http://www.zdravstvena.info/plugins/p13_download_manager/getfile.php?categoryid=12&p13_sectionid=32&p13_fileid=1438

http://www.zdravstvena.info/plugins/p13_download_manager/getfile.php?categoryid=12&p13_sectionid=32&p13_fileid=1438

http://vdc.si/bivalna_enota_koseze


67

Varstveno delovni center Tončke Hočevar. Bivalna enota Zelena jama. Dosegljivo na:

http://vdc.si/bivalna_enota_zelena_jama (20.04.2010).

Varstveno delovni center Tončke Hočevar. Dom v Šiški. Dosegljivo na:

http://vdc.si/dom_v_siski (20.04.2010).

Varstveno delovni center Tončke Hočevar. Katalog. Dosegljivo na:

http://www.vdc.si/UserFiles/File/KatalogVDC40let2008a.pdf (20.04.2010).

Varstveno delovni center Tončke Hočevar. Stanovanjska skupina Vodnikov dvor.

Dosegljivo na: http://vdc.si/stanovanjska_skupina_vodnikov_dvor1 (20.04.2010).

Varstveno delovni center Tončke Hočevar. Varovano stanovanje. Dosegljivo na:

http://vdc.si/varovano_stanovanje (20.04.2010).

VDC TH - Varstveno delovni center Tončke Hočevar. Statut Varstveno delovnega

centra Tončke Hočevar. Ljubljana, 2006.

Zakon o druţbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP). Uradni list

SRS, št. 41-1621/1983, stran 2416.

Zakon o osnovni šoli (Zosn). Uradni list RS, št. 12/1996, 33/1997, 54/2000 Odl.US: U-

I-72/96, 59/2001, 71/2004, 23/2005-UPB1, 53/2005, 70/2005-UPB2, 60/2006 (63/2006

popr.), 81/2006-UPB3, 102/2007.

Zakon o socialnem varstvu (ZSV). Uradni list RS, št. 54/1992 (56/1992 popr.), 42/1994

Odl.US: U-I-137/93-24, 1/1999-ZNIDC, 41/1999, 60/1999 Odl.US: U-I-273/98,

36/2000-ZPDZC, 54/2000-ZUOPP, 26/2001, 110/2002-ZIRD, 2/2004 (7/2004 popr.),

36/2004-UPB1, 21/2006 Odl.US: U-I-116/03-22, 105/2006, 114/2006-ZUTPG, 3/2007-

UPB2 (23/2007 popr., 41/2007 popr.), 122/2007 Odl.US: U-I-11/07-45.

http://vdc.si/bivalna_enota_zelena_jama

http://vdc.si/dom_v_siski

http://www.vdc.si/UserFiles/File/KatalogVDC40let2008a.pdf

http://vdc.si/stanovanjska_skupina_vodnikov_dvor1

http://vdc.si/varovano_stanovanje


68

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP). UL RS, št. 54/2000.


PRILOGE

Bolčević S: Aplikacija teorije D. E. Orem pri zmerno duševno manj razviti osebi

1

Anketa je namenjena raziskavi pri diplomski nalogi Aplikacija teorije D. E.

Orem pri zmerno duševno manjrazviti osebi, ki jo delam na Univerzi v

Mariboru, Fakulteti za zdravstvene vede.

Anketa je anonimna. Zavod ne bo zbiral podatke, ki jih boste izpolnili. V

kolikor ne želite sodelovati pri raziskavi, jo lahko odklonite in vrnete

neizpolnjeno anketo.

ANKETA

1. Katero teorijo zdravstvene nege poznate?

_________________________________________________________________________

2. Katero teorijo zdravstvene nege, bi vi predlagali, kot primerno za obravnavo naših

uporabnikov?

_________________________________________________________________________

3. Ali poznate teorijo samooskrbe D. E. Orem?

a) Da.

b) Ne.

4. Kaj po vašem mnenju opredeljuje teorija samooskrbe?

c) Sistem zdravstvene nege, kjer uporabnik vse naredi sam.

d) Sistem zdravstvene nege, kjer ima uporabnik podporo pri aktivnostih, ki jih sama

ne zmore.

e) Sistem zdravstvene nege, kjer medicinska sestra naredi vse namesto uporabnika, da

mu s tem zagotovi varnost.

5. Mislite, da bi bilo možno naučiti uporabnika, da sam poskrbi zase pri

zagotavljanju življenjskih aktivnosti?

a) Da.

b) Ne.

c) Mogoče.


2

6. Bi bili pripravljeni sodelovati pri uvedbi teoretičnega modela samooskrbe v našem

zavodu?

a) Da.

b) Ne.

c) Da, po ustreznem izobraţevanju.

7. V katerem segmentu, bi z uvedbo teoretičnega modela samooskrbe spremenili

obravnavo uporabnikov?

DA NE MOGOČE

Manjšo kakovost zdravstvene nege

Povečala bi se nevarnost za uporabnike (okuţbe zaradi

neustrezne zdravstvene nege)

Uporabnikom bi zagotovili kakovostno zdravstveno nego

V izvajanju osnovne higiene

Večjem vključevanju druţine v samooskrbo uporabnika

Večji odgovornosti uporabnikov

Večji samostojnosti uporabnikov

Večji sprejemljivosti uporabnika v socialnem okolju

Večjo obremenitev uporabnika

Zahteve svojcev bi se povečale

Zahteve uporabnikov bi se povečale

8. Menite, da bi obravnava uporabnikov v skladu s teorijo samooskrbe pripomogla k

večji vključitvi svojcev k obravnavi uporabnika?

_________________________________________________________________________

9. Kako bi se lahko po vašem mnenju svojci vključevali v proces zdravstvene nege, če

bi se način obravnave spremenil in bi v zavodu uporabnike obravnavali v skladu s

teorijo samooskrbe?

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

10. Menite, da je obstoječi sistem zdravstvene nege za uporabnike v našem zavodu

ustrezen?

a) Da.

b) Ne.

c) Ne vem.


3

11. Menite, da so potrebne spremembe sistema zdravstvene nege?

a) Da.

b) Ne.

c) Ne vem.

12. V kateri organizacijski enoti je po vašem mnenju zdravstvena nega najbolj

ustrezna?

a) Dnevnem varstvu.

b) Celodnevnem varstvu.

c) Bivalni enoti.

d) Varovanem stanovanju.

e) Drugi druţini.

13. Kaj po vašem mnenju, bi prineslo poudarjanje samooskrbe v načinu obravnave

uporabnikov?

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

Hvala za sodelovanje,

Slavko Bolčević

Documents

APLIKACIJA TEORIJE D. E. OREM PRI ZMERNO DUŠEVNO MANJ ... · so bile sirotišnice, v katere so sprejemali otroke sirote brez staršev, nezakonske otroke in otroke z motnjo v duševnem