Se spominjaš Dolly Beli?V Izoli se i. junija pričenja mednarodnijilmskifestival Kino Otok, kibo pokazal, zakaj Evropa ne razume več, kaj pomeni začeti znova

Piše: Marcel Štefančičjr.

Se še spominjate filma Se spominjašDolly Beli?, zgodbe o idilični sara-jevski soseski, v kateri se vsi po-znajo? Saj veste, ljudje živijo drugob drugem, drag z drugim, drug zadrugega in celo drag na drugem. In tu odra-šča 16-letni Dino (Slavko Štimac), ki stalnoponavlja, da "vsak dan v vseh pogledih vse boljnapreduje". Njegova velika, revna družina sestiska v enosobnem stanovanju, kratkočasise s hipnozo, z vrstniki igra v bendu, z veliki-mi očmi gleda lokalne kriminalce in po otro-čje se zatreska v Dolly Beli, pevko in prosti-tutko. Včasih kdo odide. Včasih se kdo poro-či. Včasih kdo umre. In kot veste, se film - si-cer himna sarajevskemu talilnemu loncu -konča z Dinovo selitvijo iz te idilične sose-ske.

Film Se spominjaš Dolly Beli?, ki je Emi-ru Kusturici leta 1981 prinesel beneškega zla-tega leva, je postal takojšnja jugoslovanskaklasika, velehit, fenomen in kult - ljudje sokar tekmovali, kdo ga bo videl večkrat in kdobo izstrelil več replik. In ja, vsi so tudi hotelivideti, kako se to nada-ljuje. Kaj se zgodi s temiliki? Kam gredo? V koli-ko pogledih napreduje-jo? Ljudje so hoteli na-daljevanje, sequel, ki paga ni bilo.

Saj res, kako bi bi-lo videti nadaljevanjefilma Se spominjaš DollyBeli? Ne, ne bi se začelos selitvijo, temveč z be-gom iz Sarajeva, tistaidilična sarajevska so-seska pa bi se prelevilav begunsko ladjo "Flo-tel Europa", parkira-no v danskem pristani-šču. Tistim, ki so hoteli

videti nadaljevanje filma Se spominjaš DollyBeli?, seje želja izpolnila, toda če ga bodo ho-teli videti, bodo morali v Izolo, kjer ga bo za-vrtel mednarodni filmski festival Kino Otok,le da ni naslovljen Se spominjaš Dolly Beli 2,

temveč Flotel Evropa.In ni igrani film, temvečdokumentarec, a takobriljanten, tako emoci-onalno precizen in ta-ko nostalgičen kot filmSe spominjaš Dolly Beli?.

Zrežiral gaje Vla-dimir Tomič, kije bil le-ta 1992, na začetku bal-kanskih vojn, še otrok,star 12 let, učenec sa-rajevske osnovne šole"Bratstvo in enotnost".Ko je z mamo in starej-šim bratom zbežal izSarajeva, so jih z osta-limi begunci - prijate-lji, sorodniki, znanci in

neznanci - namestili na ladjo "Flotel Euro-pa", ki je - ja, parkirana v danskem pristani-šču - za dve leti postala njihov začasni dom,njihova začasna soseska, njihova začasnakombinacija utopije in distopije. "Bolje mor-je v Kopenhagnu kot klet v Sarajevu."

Trik je v tem, da to ni dokumentarec,v katerem bi se nekdanji begunci spominja-li begunskega življenja na ladji "Flotel Euro-pa", temveč dokumentarec, v katerem se be-gunskega življenja na ladji "Flotel Europa"spominjajo stare videokasete, ali natančne-je, stari VHS-posnetki, ki so nastali na ladji.Tako vidimo begunce, ki živijo drug ob dru-gem, drug z drugim, drug za drugega in ce-lo drug na drugem, jasno, revni in stisnje-ni v ne ravno prostorne ladijske kabine brezoken. Stranišča in kopalnice si delijo tisoči.Skupna je tudi kuhinja - in skupni so rojstnidnevi. Otroci hodijo v bosansko šolo, odra-slim pa - da se ne bi preveč dolgočasili - or-ganizirajo vsemogoče dejavnosti, recimo ri-bolov, šah, gimnastiko, klub sprehajalcev infolklorni ples. Včasih v Sarajevo pošljejo kakpaket. Včasih iz Sarajeva dobijo kako VHS--pismo. Včasih kdo umre.

In tu - med vonjem po kavi, posterji injugopopom - odrašča mali Vladimir, ki se pootročje zastreska v Meliso, folklorno plesal-ko in sošolko, o kateri neprestano fantazi-ra, tudi v razredu, ko ves blažen sedi za njo.Z velikimi očmi gleda Mikija, največjega fra-jerja daleč naokrog, kije strup za bejbe. Tudiročk bend imajo. Da bi si kupil sladoled, zbi-ra steklenice. Ko gaje strah, se spomni BoškaBuhe, malega partizana. Pa prvo pivo. In pr-va cigareta. Včasih kdo odide. Včasih se kdoporoči. Včasih se medetnični odnosi napne-jo. Ladja se itak stalno ziblje. Življenje posta-ja morje, morje pa televizija. In včasih kdo -pijan od besa, obupa in frustracij - televizorpreprosto zaluča v morje, s čimer najboljerecenzira distopično življenje v utopični la-dijski skupnosti, po malem že tudi turistič-ni atrakciji.

Če ste videli film Se spominjaš DollyBeli?, potem lahko slutite, kako se konča Flo-tel Evropa. Točno, s selitvijo - "na boljše".Kar je seveda relativno. Kot je danes - po raz-padu Jugoslavije, balkanskih vojnah, etnič-nem čiščenju, sarajevskih pokolih, množič-nem eksodusu in "srbizaciji" Emira Kustu-rice - relativno gledanje filma Se spominjašDolly Beli?. Če je Kusturica ta film sestavil izsvojih mladostnih spominov na drage filme,potem je Tomič svoj doku sestavil iz VHS--posnetkov, ki so si zapomnili njegovo ži-vljenje. Tisti VHS-posnetki so njegovi spo-mini, proustovske madeleines. Ko jih ugri-zne, ga spomnijo na to in ono - na prvo lju-bezen, Mikijev overdose in stričevo smrt. Ševeč: tisti VHS-posnetki se verjetno spomnijoveč kot on. Če jih ne bi bilo, se svojega življe-nja, svojega odraščanja, svoje mladosti ne bitako precizno spominjal. Na kakšne reči bi

Svojih življenj sespominjamo le še po filmih.Kdaj smo kaj počeli (inkaj kdaj), se spominjamopo filmih, ki smo jih tedajgledali. Filme gledamo, da nebi pozabili, kako smo živeli.Se več: filme gledamo zato,da bi sploh živeli in da bi seimeli česa spominjati.

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Mladina 27.05.2016

PetekDržava: Slovenija

Doseg: 56.000

Stran: 58

Površina: 1.427 cm2 1 / 4

verjetno celo pozabil. V njegov doku gre itakle to, česar se spominjajo VHS-posnetki. Vnjegov film gre le to, česar se spominja film.Vidite, na koncu vedno zmaga film.

Destinacija SrbistanFlotel Evropa vas bo sezul. In ko boste v Izo-li že ravno bosi, si poglejte italijanski doku-mentarec Za eno samo uro s teboj, v kateremAlina Marazzi s pomočjo domačih filmov, ar-hivskih posnetkov, fotk, pisem, dnevniškihzapisov, dokumentov in zdravstvenih poro-čil sestavlja življenje svoje matere, kije ni ni-koli zares poznala, saj je že zgodaj - ko je bi-la sama stara šele 7 let - podlegla hudim de-presijam, "govevskim" halucinacijam, psi-hiatričnim narkoterapijam in suicidarnosti,

s katerimi je spremenila življenja in priho-dnost vseh, tudi Aline, ki pa se brez tistih do-mačih posnetkov - tistih home movies - svo-je matere sploh ne bi mogla spominjati. Fil-mi izrivajo, prekrivajo in nadomeščajo njenespomine.

To, kar vidimo v obeh dokujih, FloteluEvropa in Za eno samo uro s teboj, ne govori leo moči filma, temveč o njegovi premoči. Svo-jih življenj se namreč spominjamo le še pofilmih. Kdaj smo kaj počeli (in kaj kdaj), sespominjamo po filmih, ki smo jih tedaj gle-dali. Filme gledamo, da ne bi pozabili, kakosmo živeli. Še več: filme gledamo zato, da bisploh živeli in da bi se imeli česa spominjati.Nismo mi tisti, ki se spominjajo filmov, tem-več so filmi tisti, ki se spominjajo nas. Spo-minjajo se namesto nas. Postali so naši spo-minski ekrani, sprožilci in kreatorji našihspominov, naše madeleines, naši biografi, im-perialisti, ki so nas okupirali.

Urgentnih5Destinacija SrbistanŽelimirŽilnik,20i5Bližnje srečanje četrte vrste.

Flotel EvropaVladimir Tomič, 2015Odraščanje na begunski ladji.

Kaj zdaj? Spomni meJoaquim Pinto, 2013Film je hitrejši od spomina.

Piknik ob cestiGanBi,20is

• OdisejaKitajca, ki jepreveč videl.

ZoraLaila Pakalnina, 2015Črno-belo življenje v kolhozu.

* Festival bo med 26. majem do 14. junijem 2016 gostoval tudi v Ljubljani,in sicer v Kinodvoru in Slovenski kinoteki

_-j_\'* wr^T~-----------------W*~-----~^--------------------^---------Wmr ~ * r_^-_-_----f*>~-_----------------------------_™3-----mW*** _\\\\\\\Wl^\\\\\\\\\\\W^^^^ ' O J_^i\\\\\m\\\wš__\\\\_\\\\\\\_\\\\\\W^^^___^-\\___Z____§_* f?_.\_^^_f*^_________-^____WKi______________^^_______W^_________W_T *^t *i^_\\_h---\\\--\--t_^_--\\\\\\\\\\m-----\\\r^^-W^U&HpUi r^_W\w ' ■J^KB_\\\nrm_\\^_\\\\\Wj^_\wS9^

Destinacija Srbistan: Žilnikov dokumentarec o kontaktumed Srbi in afriškimi begunci, ki obtičijo v Srbiji, kjer čakajo

na azil, spijo drug na drugem, tavajo po snegu ...

'3 mm Mi -Wm________________\\____________________________________wm_r^ Ki^^HiBnftv t*? wm wtš\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\wf '■hHMHk* tTH^^^^mMIiBl*. .—.-^^^ ...I^^^^H^rlfli^UiK! "■ H m ~>m\\__\\\\\_\\_\\\\\\\\\\\\_\_\\\\\_~mm___\_\\\\w^_\\\\\mi . sF

_________________________________________\t^ MJHiiH^^HiiHV^^^^^^^^^^^^HMMkSL^^^if^^^^^Ri^^^^^^^^^^^l

\\\\_\_\^_\\\\\\\\\\\_\\\\_¥^__\\\\\__\\. m _____ ___m ______W____W

Flotel Europa: dokumentarec iz VHS-posnetkov, ki so jih naredili bosanskibegunci med bivanjem na ladji, parkirani v danskem pristanišču.

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Mladina 27.05.2016

PetekDržava: Slovenija

Doseg: 56.000

Stran: 58

Površina: 1.427 cm2 2 / 4

Joaquim Pinto, sloviti portugalski au-teur, ki že več kot 20 let živi z virusom HIVin hepatitisom C, v monumentalnem dokujuKaj zdaj? Spomni me kamero obrne proti se-bi, da bi ujel leto, ko seje kot poskusni zajecmučeniško podvrgel eksperimentalnim kli-ničnim terapijam in kemikalijam s strašni-mi stranskimi učinki, ki ga ne le talijo, ugaša-jo in trpinčijo, ampak mu jemljejo tudi spo-min, tako da se spominja le še svojih starihfilmov, tega, kar je počel včeraj ali malo prej,pa ne. Piše si listke, da ne bi pozabil, a poza-bi tudi na listke, ki si jih je pustil, da ne bi po-zabil. Film o sebi snema, da ne bi pozabil - inda bi ostal živ. Od življenja ostane le še film.Ni kaj, ko se bomo spremenili v prah, si bofilm oddahnil.

Kaj bomo torej s filmom? Kako naj za-jezimo njegovo premoč, njegov imperiali-stični pritisk, njegov iluzionizem? Kako najmu preprečimo, da bi nam lagal, da bi si naspodrejal, da bi si izmišljal naše spomine inda bi nam vsiljeval svoje spomine? Kako sev filmu znebiti tega, kar je sam film prera-sel? Kako posneti film, ne da bi podlegli dik-tatu njegovih fikcij? Ta vprašanja begajo tu-di filmarje (Pinta, Tomiča, Marazzijevo), za-to niti ne preseneča, da bo Kino Otok med1. in 5. junijem zavrtel toliko fuzijskih, hi-bridnih filmov, toliko filmov, ki so posneti v

obliki dokumentarca ali eseja, filmov, pri ka-terih ne veš, kaj je dokumentarno in kaj igra-no, filmov, ki se nočejo izklopiti iz realnostiin življenja, filmov, ki jih prav brisanje razli-ke med dokumentarnim in igranim dela re-sničnejše in dokumentarnejše od dokumen-tarcev ter bolj filmske od igranih filmov, fil-mov, ki se skušajo nalesti begunske vročicein ki s samim filmom tako eksperimentirajo,kot da bi ga skušali mobilizirati za boj pro-ti Akcijam politike, oblasti, finančnih elit instatusa quo.

Takšen je Ni krave na ledu, esej špan-skega filmarja Eloya Domingueza Serena, kije prisiljen iz bankrotirane Španije emigrira-ti na Švedsko, kjer se skuša integrirati (prilo-žnostna dela, učenje švedščine, branje šved-skih kriminalk, privajanje snegu ipd.), in ta-kšen je Abdul in Hamza, srbski dokumenta-rec o dveh Somalcih, ki sta se po hudih mu-kah prebila do srbsko-romunske meje, kjerse zdaj pripravljata na preboj do Beograda,toda domačini, kijih srečujeta, se z njima so-lidarizirajo, saj spoznajo, da imajo s Somali-jo več skupnega kot s stabilnimi in urejenimizahodnimi demokracijami.

"Vse je propadlo, tovarne so zaprli, ljudjeodhajajo v tujino," pripoveduje neki Srb afri-škim beguncem v Destinaciji Srbistan, Žilni-kovem dokumentarcu o kontaktu med Srbiin afriškimi begunci (Sirci, Eritrejci, Ganci,Somalci, Afganistanci), ki izgledajo kot za-dnji Evropejci in ki obtičijo v Srbiji, kjer ča-kajo na azil, spijo drug na drugem, tavajo posnegu, se borijo s srbščino in azilnimi cen-tri, ki jim naštevajo le prepovedi (ne pa tudipravic), ponujajo svoja videnja vojn ("Gadafije hotel združiti Afriko, pa so ga uničili, da ne bidolar padel"), rasne imperialnosti ("Če pridebelec v Afriko, mu takoj pustijo poslovati, ker je

belec") in razlogov za afriško bedo ("Kako to,da ne najdejo rešitve za Afriko, čepa imamo to-liko zlata"), hrepenijo po svobodi, spoštova-nju in izvirnih destinacijah ("Nimam denarjaza vlak - kako naj pridem tja," vpraša AfričanSrba, ki mu odvrne: "Lahko stopaš") ter zago-varjajo poligamijo. "Toda ali lahko isti dan spi-te s štirimi ženami," zanima Srbkinjo, ki Afri-čana prepričuje, da srbska ženska potrebujeseks vsak dan. "Afriški moški ji je to sposobenzagotoviti," odvrne Afričan. Ta prizor morda- podobno kot doku Abdul in Hamza - delu-je "igrano", toda razbije več stereotipov, kotjih ustvari.

Avstrijska Lampedusaje po drugi stra-ni hiperestetizirana črno-bela meditacija oItalijanki in Somalcu, ki se vrneta na Lam-peduso, evropski Ellis Island, otok, ki izgle-da kot begunska ladja, otok sredi morja, ki je-mlje življenje. Ko je Somalec na Lampedusoprišel prvič, je bil še clandestino, slepi potnik- zdaj se vrne kot svoboden državljan. Itali-janka, ki se počuti kot begunka, naj bi bilapri dobrih petdesetih, a izgleda tako, kot daje pri slabih stotih. Izžeta je, posušena, pre-žgana, prestrašena, agonična - kot abstrak-cija Evrope, utrujene od zgodovine, privile-giranosti in imperialne nostalgije (oh, in odljubezni, ki itak izgleda le kot literarni efekt,če vprašate Guerinovo fuzijsko Akademijomuz), kot ekspresija Evrope, ki izgublja ob-čutek za realnost, ki pozablja na tisto, karje bilo v njej najboljše, in ki ne razume več,kaj pomeni začeti znova in zakaj nihče nočeostati zadaj.

Polnočni ekspresČe hočete videti, kako so ljudje znova za-čenjali nekoč, v komunizmu, potem si nuj-no poglejte Zoro, latvijski film o življenju v

Film je otokNa Kino Otoku boste videli tudi arty ske-lete vsemogočnih avtomobilov, ki so"umrli" v alžirskih begunskih taboriščih(Rumena opečnata cesta), in spomenikeargentinskih vojaških diktatur, ki štrlijokot zunajzemeljski monoliti (Toponimi-ja), videli boste, kaj je to ljubezen do zbo-rovskega petja in integracije (Kastrat Mer-jasec), kaj zmore super 8 mm trak, ko seznajde sam v mestu (14 kolutov), kako iz-gleda "posthumno" življenje škotskegarockerja Edwyna Collinsa, avtorja štiklaA Girl Like You (ja, Možnostiso neskončne),in kako posnameš etiopski film, ki potemtekmuje v Cannesu (Jagnje), videli bo-ste dve ženski, ortodoksno judinjo (Go-ra) in ortodoksno katoličanko (V imenuljubezni), kiju patriarhalni fundamenfali-zem tako žre, da začneta iskati stik z "dra-go" stranjo (prva s prostitutkami, zvodni-ki in Arabci, druga z apokaliptičnimi halu-cinacijami), pa kolažiranje ženskega bojav Italiji (Tudi vrtnice hočemo), Pintov pr-venec (Kamen v žepu), kinotečne klasi-ke (Sence pozabljenih prednikov via SergejParadžanov), Pirate s Karibov pred Pira-tisKaribov (Čisto pravi gusar), italijanskeanimacije in kvikije s plaže.

_.____WWW____. _^_\\\\\\\\\\\\\\\\\mffltWt''->. *J__i_W__\_____\\\\\\\\T_f_t_\\\\\\\\\\\\\\\_wŠji^^^^^^^k *^ * '.A^^^^^^^^^^^^^h^I^^^^^^^^^eHH

__\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\\W_\^k^^^w^^^^^^^m *_\\\\\\-\W^^S-\\\\\\\\\\\\\\\\\\\-WS!W_\\\\**r'~ ' ..SlK___________________V>&

_______________________________________________________________B_B®__*.__________* \\\\\\\\\\\\\\\\\\W %iWr^ r ' * "*'**._* *> 4^9^^^^^^^l______________________________________________________-S^_____F^____________W^*\__________________w /t -* *%.W_________________\\\\\\\\\\\\\\\\\__W I.f ~J' -~iB-* > '^_\\\\\\\\\\\\\_m

« 'W&mE-_\--\\-\\\\\\\\\\\\\\

Piknik ob cesti: kitajski obešenjaški road trip, ki potrjuje, da sta oba,kapitalizem in komunizem, le nedokončana projekta Zgodovine.

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Mladina 27.05.2016

PetekDržava: Slovenija

Doseg: 56.000

Stran: 58

Površina: 1.427 cm2 3 / 4

sovjetskem kolhozu, nostalgicno reimagina-cijo eposa Bežin log, ki gaje leta 1937 posnelSergej Eisenstein, a so ga na Stalinovo zahte-vo uničili, tako daje od njega ostal le polur-ni slideshow. Veliko ideologije, veliko propa-gande, veliko mučeniške mitologije, velikorepresije je bilo potrebne, da utopija ni izgle-dala kot distopija.

Če hočete videti, kako ljudje znova za-čenjajo danes, v kapitalizmu, potem si nujnopoglejte Ribji spev, Pintov doku o azorskih ri-bičih, ki so - četudi sredi idiličnih otokov inrajskega morja - prisiljeni razmišljati kot ka-pitalisti (učinkovita organizacija dela, stra-tegija, ocena tveganja ipd.) in delati kot sta-hanovci v kitajskih znojilnicah. "Manjko mi-slijo, hitrejein učinkoviteje delajo." Veliiioideo-logije, veliko propagande, veliko mučeniškemitologije, veliko represije je potrebne, dabi distopija izgledala kot utopija. Tako kot jetreba ljudi prisiliti v kolektivnost, jih je trebaprisiliti tudi v svobodo.

Če pa hočete videti, kako ljudje znovazačenjajo v komunizmu in kapitalizmu hkra-ti, potem si nujno poglejte kitajski Piknik obcesti, obešenjaški road trip, v katerem briljan-tno koreografirani neprekinjeni 41-minutnishot, ki prileti enpassant, izriše popolno slikokitajskega "velikega skoka naprej", ki potrju-je, da sta oba, kapitalizem in komunizem, lenedokončana projekta Zgodovine.

Ker pa je Turčija že ravno ta, ki po no-vem odloča o usodi beguncev, balkanske po-ti in "begunske krize", se zdi logično, da sebo Kino Otok spomnil tudi njenega ultima-tivnega begunca, Yilmaza Guneyja, filmar-ja kurdskega rodu, ki se je v šestdesetih letihprejšnjega stoletja prelevil najprej v filmske-ga zvezdnika (igral je tudi v dvajsetih filmihletno!), potem pa v radikalnega družbeno-kritičnega režiserja, ki je rušil tabuje, prika-zoval življenje kurdskega proletariata in izzi-val avtokratski režim, tako daje dobrih 10 letpreživel po ječah, vkaterihje pisal scenarije,ki so jih potem - po njegovih podrobnih na-potkih - režirali drugi, recimo §erif Goren,kije leta 1982 posnel kultno Pot, zaporniškodramo, alegorijo Turčije, v kateri vsi ljudje -po zaslugi vojaških hunt - izgledajo kot po-gojno izpuščeni jetniki z okrajšanimi pra-vicami in svoboščinami. Pot je osvojila zla-to palmo, Giiney, ki je vmes pobegnil iz ječein Turčije, pa je potem leta 1983 v Franciji -v popolni tajnosti - posnel svoj zadnji film,Zid, vivisekcijo turške ječe, v kateri ponižuje-jo, mučijo, trpinčijo, zlorabljajo in posiljuje-jo otroke. Kako gaje posnel, bo pokazal do-ku Balada o izgnancih. Kot pravi nekdo: "Videlje obraze in slišal krike, kijih ni mogel pozabiti."

Zidje prikimal Parkerjevemu Polnočne-mu ekspresu, ki so ga pet let prej obsojali kse-nofobičnega odnosa do Turčije in njenegazaporniškega sistema. Giineyje naslednje le-to umrl. Vedel je, daje bolan in da bi se moralzdraviti, a je raje snemal film. xOb

jave

so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Mladina 27.05.2016 PetekDržava: Slovenija

Doseg: 56.000

Stran: 58

Površina: 1.427 cm2 4 / 4