Balkanski Poligon Marijan F. Kranjc

Marijan F. Kranjc

BALKANSKI VOJAŠKI POLIGON Kdo so glavni krivci za razbijanje Jugoslavije? (Varnostno-vojaški zapisi) e-knjiga

Microsoft Reader .lit

Adobe Reader .pdf

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(497.1)"1941/1991"(086.034.4)

KRANJC, Marijan F.

Balkanski vojaški poligon [Elektronski vir] : Kdo so glavni

krivci za razbijanje Jugoslavije? / Marijan F. Kranjc. - 2. izd. -

Maribor : Pro-Andy, 2008

ISBN 978-961-91794-5-1

238428672

Ljubljana, februar 2008

2

KAZALO Namesto predgovora................................................................................................................................ 5 1. Vloga in pomen vojaško-obveščevalne službe NOVJ, protiobveščevalne službe JA in varnostne službe JLA........................................................................................................................................................ 10

1. 1. Uvod........................................................................................................................................... 10 1. 2. Zgodovinski razvoj vojaško-obveščevalne službe NOV Jugoslavije do 1944............................... 11 1. 3. Vojaško-politična situacija v svetu in njen vpliv na geostrateški položaj Jugoslavije ..................... 12

1. 3. 1. Značilnosti vojaško-politične situacije v svetu in v Evropi...................................................... 12 1. 3. 2. Značilnosti stanja v državi.................................................................................................... 13 1. 3. 3 Sestav, preobrazba in posodobitev JA.................................................................................. 14 1. 3. 4. Objava resolucije Informbiroja, vpliv in posledice na položaj v svetu, državi in v JA.............. 15 1. 3. 5. Moralna in materialna podpora in pomoč iz tujine ................................................................ 17 1. 3. 6. Politična zmaga nad informbirojem, normalizacija odnosov z vzhodnoevropskimi državami, komunističnimi in delavskimi partijami in gibanji............................................................................... 18

1. 4. Ustanovitev, razvoj, organizacija in vodenje protiobveščevalne službe (Kos) JA ......................... 19 1. 4. 1. Ustanovitev protiobveščevalne službe (Kos) JA – organizacija in formacija .......................... 20 1. 4. 2. Prva preobrazba Kos JA – februarja 1947............................................................................ 22 1. 4. 3. Druga preobrazba Kos JA – marca 1948 ............................................................................. 23 1. 4. 4. Tretja preobrazba Kos JA – začetek 1951........................................................................... 24 1. 4. 5. Novi koncepti za preobrazbo Kos JA v varnostno službo JLA.............................................. 25

1. 5. Funkcije, naloge in aktivnost organov Kos JA v boju proti zunanjemu in notranjemu sovražniku . 26 1. 5. 1. Operativno delo v poveljstvih, ustanovah, enotah in na teritoriji ............................................ 26 1. 5. 2. Šolanje in usposabljanje kadrov Kos JA............................................................................... 27 1. 5. 3. Sodelovanje Kos JA pri dokončnem uničenju kvislinških formacij, ostankov band, organizacij in zločinskih združenj ...................................................................................................................... 27 1. 5. 4. Odkrivanje, spremljanje in zoperstavljanje tujim obveščevalnim službam in "konzervirani agenturi" ......................................................................................................................................... 28 1. 5. 5. Zoperstavljanje sovražni dejavnosti po informbiroju ............................................................. 29 1. 5. 6. Začetno delovanje na "ofenzivni kontrašpijonaži" ................................................................. 30 1. 5. 7. Prevzem vojaško-teritorialnih organov ................................................................................. 30 1. 5. 8. Zveze vojaških oseb s tujino in tujci ..................................................................................... 31 1. 5. 9. Varnostna in protiobveščevalna zaščita poveljstev, enot, ustanov, objektov in teritorije – faze "čiščenja" JA sovražnih, sumljivih in neprimernih pripadnikov .......................................................... 31 1. 5. 10. Uvajanje enostarešinskih odnosov v JA in podreditev organov Kos poveljniku ................... 35

1. 6. Obveščevalno-izvidniška in subverzivna dejavnost tujih obveščevalnih služb, ekstremne emigracije in notranjega sovražnika proti in v JA.................................................................................................. 35

1. 6. 1. Ustanavljanje sovražnih ilegalnih skupin, združenj, organizacij in delovanje posameznikov.. 37 1. 6. 2. Obveščevalno-izvidniška in vohunsko-sabotažna dejavnost................................................. 38 1. 6. 3. Diverzantsko-teroristična in sabotažna dejavnost................................................................. 40 1. 6. 4. Dezerterstvo iz JA ............................................................................................................... 40 1. 6. 5. Sovražna propaganda ......................................................................................................... 41 1. 6. 6. Ostale oblike prestopništva – disciplinski in drugi prestopki ................................................. 41

1. 7. Vodenje organov in ustanov Kos JA.......................................................................................... 41 1. 8. Preobrazba Kos JA v varnostno službo JLA in ustanovitev vojaške policije JLA.......................... 43 1. 9. Brionski plenum in varnostna služba JLA do Titove smrti ............................................................ 46 1. 10. Varnostna služba JLA v posttitovskem obdobju......................................................................... 50 1. 11. Neslaven konec slavne varnostne službe JLA........................................................................... 55

2. Geneza slovenskih "napadov na JLA" ................................................................................................ 60 2. 1. Vse slovenske zdrahe proti NOVJ – JA (JLA) od 1941 do 1980................................................... 60

3

2. 1. 1. Prihod srbskih in črnogorskih častnikov v enote NOV Slovenije ........................................... 60 2. 1. 2. Angleško vojaško posojilo za slovenske partizane ............................................................... 60 2. 1. 3. Ukinitev slovenske partizanske vojske ................................................................................. 61 2. 1. 4. Slovenski jezik v JLA........................................................................................................... 62 2. 1. 5. Poboji vrnjenih kvizlingov in vloga JA................................................................................... 62 2. 1. 6. Druge povojne zamere JA - prekomorci, tigrovci in drugi...................................................... 64 2. 1. 7. Brionski plenum in Slovenija ................................................................................................ 68 2. 1. 8. Odnosi JLA in TO – akcija Vrh in protiakcija......................................................................... 70 2. 1. 9. Slovenska politična emigracija............................................................................................. 74 2. 1. 10. Liberalizacija slovenske družbe ......................................................................................... 75 2. 1. 11. Poskus kompromitacije neslovenskega armadnega poveljnika........................................... 76 2. 1. 12. Napadi na JLA................................................................................................................... 77

2. 2. Posttitovsko obdobje od 1980 do 1991....................................................................................... 79 2. 2. 1. Glavni cilj in elementi načrta "Dan D"................................................................................... 79 2. 2. 2. Načini realizacije načrta “Dan D”.......................................................................................... 79

2. 3. Civilna družba............................................................................................................................. 80 2. 5. Vrinjanje in kompromitiranje varnostne službe JLA...................................................................... 87

2. 5. 1. Primer Napotnik................................................................................................................... 88 2. 5. 2. Primer Meh ......................................................................................................................... 89 2. 5. 3. Primer Leljak ....................................................................................................................... 91

2. 6. Proces proti četverici.................................................................................................................. 95 2. 6. 1. Kratek povzetek .................................................................................................................. 95 2. 6. 2. Pismo arhivu republike Slovenije (in 4 priloge) ..................................................................... 96 2. 6. 3. Objavljeni in neobjavljeni članki in zapisi od 1988 do 1998................................................. 100

3. Jugoslovanski (balkanski) vojaški poligon......................................................................................... 167 3. 1. Osnovne opredelitve sodobnih vojaških doktrin ......................................................................... 167

3. 1. 1. Ameriška doktrina spopada nizke intenzivnosti .................................................................. 167 3. 1. 2. Ruska (sovjetska) inačica spopada nizke intenzivnosti – specialne vojne ............................ 182

3. 1. 3 Ostale inačice spopada nizke intenzivnosti ......................................................................... 185 3. 1. 4. ZAKLJUČKI IN PREDLOG NOVE TIPOLOGIJE NEKONVENCIONALNE VOJNE ............ 185

3. 2. Vzroki in rezultati globalnega ideološkega in ekonomskega spopada med kapitalizmom in socializmom ..................................................................................................................................... 191

3. 2. 1. Osnovne premise .............................................................................................................. 191 3. 2. 2. Vzorčni primeri iz Latinske Amerike in Kitajske ................................................................. 197

3. 3. Osnovni vzroki razpada Jugoslavije .......................................................................................... 202 3. 3. 1. Notranji vzroki ................................................................................................................... 203 3. 3. 2. Zunanji vzroki .................................................................................................................... 209

3. 4. Scenarij vodene ali dirigirane destabilizacije SFRJ ................................................................... 214 3. 4. 1. Obveščevalno proučevanje, vrinjanje in pozicije ................................................................ 216 3. 4. 2. Prihod svetovalcev in skupin za vojaško in drugo pomoč ................................................... 221 3. 4. 3. Psihološkopropagandna dejavnost, obvladovanje medijev in javnega mnenja.................... 222 3. 4. 4. "Miren" sestop z oblasti, uvajanje večstrankarskega sistema, ustavno-pravno konstituiranje in mednarodno priznanje .................................................................................................................. 223 3. 4. 5. Ustanavljanje in delovanje paravojaških enot .................................................................... 226 3. 4. 6. Skrivne nabave orožja in vojaške opreme ......................................................................... 230 3. 4. 7. Pomoč pri ustanavljanju nacionalnih armad in vodenju večjih vojaških operacij .................. 231 3. 4. 8. Direktne vojaške intervencije ............................................................................................ 232 3. 4. 9. Sodelovanje v mirovnih in humanitarnih operacijah........................................................... 232 3. 4. 10. Vključevanje v nove politično-vojaške strukture................................................................ 234 3. 5. Notranje vojne in spopadi v Jugoslaviji in drugih balkanskih državah .................................... 235 3. 5. 1. Slovenija (1991) ................................................................................................................ 236 3. 5. 2. Hrvaška (1990–1995) ........................................................................................................ 268 3. 5. 3. Bosna in Hercegovina (1991–1995).................................................................................. 272 3. 5. 4. Makedonija....................................................................................................................... 276 3. 5. 5. Zvezna republika Jugoslavija (Srbija, Črna gora in Kosovo) ............................................... 279

4

3. 6. Osnovni zaključki ...................................................................................................................... 281 Kratice ................................................................................................................................................. 290 Viri in literatura..................................................................................................................................... 292 Priloge ................................................................................................................................................. 297

1. Originalna delovna verzija vojaškega povelja št. 5044–3 z dne 8. 1. 1988 ..................................... 298 2. Kopija informacije varnostnega oddelka poveljstva 9. armade št. 31–200 z dne 19. 5. 1988 ......... 301 3. Kopija odredbe poveljstva 9. armade št. 234–11 z dne 23. 5. 1988 o formiranju komisije za odkrivanje storilca............................................................................................................................. 304 4. Časopis Hrvatska Domovina, Hamburg, 1989 ............................................................................... 305 5. Pismo arhivu RS, Ljubljana, 1996 (prepis kopije) .......................................................................... 309

DODATEK ........................................................................................................................................... 310 “NA NJIHOVE POGREBE NE MOREM” ........................................................................................... 310 RAZPAD JUGOSLAVIJE: KDO JE PRIŽGAL VŽIGALICE ................................................................ 327 KRSTE Z BALKANSKEGA POLIGONA ............................................................................................ 337 MILOŠEVIĆA Z ZDAJŠNJO STRATEGIJO NATA NI MOGOČE PREGNATI S PRESTOLA.............. 342

AVTORSKI IZVLEČEK......................................................................................................................... 348

5

Namesto predgovora Zgodovina bo presodila, kdo je začel prepir v balkanski krčmi in kdo je kriv za krvavi razpad druge Jugoslavije. Zato ne moremo slepo verjeti Stipi Mesiću, avtorju knjige Kako smo razbili Jugoslavijo, pa četudi je bil zadnji predsednik te države, kajti države ne more "razbiti" nekaj posameznikov. Za takšno početje je potrebno marsikaj več! Potrebni so predvsem tajni in dolgoročni načrti, pa tudi finančna sredstva. In kar je najvažnejše – takšne načrte praviloma diktirajo geostrateški interesi velikih sil ali pa koalicije, največkrat večje in močnejše sosede. Izvajalci so znani. Nekoč so to bile mogočne vojaške kohorte za "Drang nach Osten", v sodobnem svetu pa je to znanstveno preizkušen orkester raznih specialistov, ki v t. i. "spopadih nizke intenzivnosti", brez bojnega hrupa in krvi, navadno s spretno monetarno politiko ali pa psihološko-propagadno kampanjo, ekonomsko in politično destabilizira določeno svetovno regijo ali državo. Knjiga Cia Philipa Ageea nam dokumentirano prikaže, kako se to dela! Nedavno tega smo v dnevnem časopisju brali, da so ZDA razkrile tajne načrte o razbijanju Kitajske s prikritim financiranjem Dalajlame in tibetanskih secesionistov, pa čeprav so mnogi verjeli, da gre za kitajske notranje zdrahe! O načrtu Dan D za destabilizaciji Jugoslavije po Titovi smrti imajo zgodovinarji že dovolj začetnih podatkov. Ko bodo uradni faktorji odprli svoje arhive tudi o tem početju, bo znanega marsikaj. Torej, tudi o Sloveniji ... Balkanski vojaški poligon je zaokrožena zbirka izbranih varnostno-vojaških prispevkov k novejši slovenski zgodovini. To ni moja resnica, temveč samo napotilo zgodovinarjem in raziskovalcem, oziroma poskus osebnega pričevanja človeka, ki je bil znotraj sistema na zelo občutljivi varnostni funkciji. Tako sem lahko spremljal razvoj dogodkov v procesu omenjene destabilizacije, ko je določena politična agentura izkoristila "sestop z oblasti" in s pomočjo tujih botrov prišla na oblast! Seveda o mnogih zanimivih dogodkih in pomembnih osebah zaradi etičnih načel ne bom mogel povedati popolne resnice. Ker je resnica samo ena, bo pač potrebno počakati, da bodo odprli domače in tuje arhive, predvsem diplomatske in vojaških varnostno-obveščevalnih služb. Šele takrat bo mogoče podati objektivno zgodovinsko sliko dogajanj v procesu "osamosvajanja", ki smo jim bili priča. Vse ostalo so lahko samo politične igre in merjenje moči, predvsem pa zavajanje javnosti in dezinformiranje raziskovalcev. Proces proti četverici (zdaj že samo proti dvojici!) je eklatanten primer medijske in politične manipulacije. V vrednotenju posameznih "resnic" se bodo morali zgodovinarji prebijati mimo nevarnih čeri, ki so največkrat hvalisave avtobiografske ali pa načrtno dezinformacijske; mednje lahko prištejemo "spomine" kakšnega ambasadorja velesile ali pa "republiškega" generala, ki je vodil domovinsko ali tudi plemensko "genocidno" vojno! Dokler se ne dokopljejo do popolne resnice, si zgodovinarji navadno zastavljajo teze in domneve. Najraje pa se takšnih tez in domnev oprimejo in nadaljujejo sistematično in dolgotrajno raziskovanje. Tudi sam bom skušal podati nekaj takšnih tez in domnev, ker pač vem, da so določeni dokazi v arhivih in je zato pošteno o tem obvestiti strokovno javnost oziroma zgodovinarje – raziskovalce.

6

Preden predstavim celoto, naj povem, da so prvine pripovedi logično izbrane in funkcionalno povezane. Najprej predstavljam protiobveščevalno službo (Kos) JA oziroma varnostno službo JLA na podlagi zelo zaupnega analitičnega gradiva, ki je bil namenjen samo interni uporabi armadnih načelnikov. Ker je bil Kos pred osamosvojitvijo, pa tudi pozneje, proglašen za državnega sovražnika številka 1, je potrebno tega "sovražnika" vsaj v grobem predstaviti, ker so ga nekateri "politiki" v lustracijskem postopku celo nameravali proglasiti za zločinsko organizacijo! Ker pa je ta organizacija vsaj 50 let uspela ščititi svojo vojsko (in s tem tudi državo) pred vrinjanjem tuje agenture in drugih kategorij "notranjega" sovražnika, potem si zasluži vsaj analitično predstavitev. Šele potem naj nevtralna strokovna javnost oceni njene zasluge in napake. Ker sem bil dolgoletni pripadnik te vojaško-varnostne službe, lahko brez sramu povem, da smo tudi povojni pripadniki te službe v obdobju od 1960–1990 nesebično skrbeli za varnost JLA in tudi države kot celote, saj smo iz izkušenj starejših predobro vedeli, kaj pomenijo bratomorna vojna, tuja okupacija in mednacionalni prepiri. Brez sramu lahko tudi povem, da smo skoraj brez izjeme ostali zvesti Titovim izročilom. In kar je najvažnejše: pred zgodovino imamo popolnoma čisto vest, saj smo dosledno opozarjali na posledice "razbijanja" (izraz je Mesićev) Jugoslavije: okrog 200.000–300.000 mrtvih (pobitih, tudi zaklanih), pol milijona pohabljenih in telesnih invalidov (duševnih ne štejejo) in 2–3 milijone beguncev in brezdomcev, ki so nekoč slepo verjeli v "bratstvo in enotnost" jugoslovanskih narodov. Ta krvni davek naj prevzamejo na svojo dušo, poleg tujcev, tudi politične garniture, ki so hotele imeli svoje nacionalne državice in pa tisti elitistični krogi intelektualcev in posameznih struktur družbe, ki so vneto podpirali nacionalistične in podobne "državotvorne" težnje. Drugi del pod naslovom Geneza slovenskih napadov na JLA zajema dejansko vse slovenske zdrahe od 1941 do 1980 (med drugo svetovno vojno, poboje vrnjenih kvislingov, povojne zamere, brionski plenum, povezovanje s slovensko politično emigracijo, akcijo Vrh in podobno). Predvsem pa obravnavam t. i. posttitovsko obdobje od 1980 do 1990 in podrobneje predstavljam glavne dele Načrta D, katerega cilj je bilo razbijanje kohezivnih sil in elementov (gospodarstvo, partija, država, vodstvo, vojska in varnostna služba). Skušal bom tudi dokazati tezo o dirigirani destabilizaciji in prevagi zunanjih faktorjev pri razbijanju Jugoslavije! Temu delu organsko sledi dodatek z naslovom Proces proti četverici, v katerem so prvič objavljeni trije začetni dokumenti procesa, kakor tudi objavljeni in neobjavljeni članki in zapisi iz obdobja od 1988 do 1998. Ta del je sicer obsežnejši, toda to sem storil z namenom, da zberem vse svoje ugovore proti medijski in siceršnji manipulaciji okrog procesa proti četverici, saj sem uspel dokazati, da ni šlo za montirani proces s strani JLA, temveč prej za vsiljen proces v sklopu splošnega načrta kompromitacije JLA! Tretji, glavni in hkrati vsebinsko najobsežnejši del, pod naslovom Jugoslovanski (balkanski) vojaški poligon, obsega pet celot, in sicer: • Osnovne opredelitve sodobnih vojaških doktrin, ki so povzete iz diplomske generalske

teoretične naloge iz leta 1989, in so še vedno aktualne; 1

1 Zato sem pri založbi Pro-Andy v Mariboru julija 2007 izdal prevod kompletne nalogo z naslovom Spopad nizke intenzivnosti – generalska naloga (dodano 2008)

7

• Vzroki in rezultati globalnega ideološkega in ekonomskega spopada med kapitalizmom in socializmom;

• Osnovni vzroki (notranji in zunanji) razpada Jugoslavije; • Scenarij vodene ali dirigirane destabilizacije, ki je najbolj zanimiv in dokumentiran prispevek; • Notranje vojne in spopadi v Jugoslaviji, s sklepi, kot se spodobi za podobne razprave. Iz povedanega je mogoče razbrati tudi cilje, ki sem si jih zastavil. Teh je kar nekaj, predvsem pa: demistifikacija Kos-a oziroma varnostne službe JLA (in njenih kadrov), dokumentirati nekatera ozadja razbijanja Jugoslavije in predstaviti možni scenarij dirigirane destabilzacije Jugoslavije, z vsemi končnimi in tragičnimi posledicami. Seveda bodo bralci zvedeli tudi nekaj zanimivih in nič več strogo zaupnih paberkov, kot npr. kdo je izdajal primorske tigrovce, kdo je vse sodeloval pri usmrtitvah vrnjenih kvislingov, je JLA res imela nuklearno orožje, bojne strupe in biološke agense! Ne zaradi senzacionalizma, temveč preproste zaradi tega, ker imajo državljani pravico zvedeti za resnico, kot davkoplačevalci pa zakaj se (je) bo porabil njihov denar. Povedati moram še, da nisem jugonostalgik! Nisem pa pristaš nasilnega razbijanja države, tudi naše nekdanje skupne domovine Jugoslavije! Svoje preteklosti se ne sramujem in se ji ne odpovedujem! Tudi svojim prepričanjem se ne odpovedujem, saj bi to bil duševni samomor! Zato partizanski odpor okupatorju in obnova porušene domovine, zvestoba maršalu Titu kot vrhovnemu poveljniku, Cankarjeva vizija skupne domovine in države Jugoslavije, pripadnost elitni vojaški varnostni službi, sicer kratka generalska kariera in zvestoba družini, ostajajo temelji mojega prepričanja in življenja. Velja poudariti, da bo zgodovina morala priznati, da smo Slovenci dobri vojaki! Tudi Slovenci iz povojne generacije smo bili na vseh vojaških akademijah od Beograda do Moskve med prvimi v rangu: generalmajorji Ciril Zabret, Milovan Zorc, Marjan Rožič, Dušan Merzel (prvi tudi na višji tankovski akademiji v Moskvi), kontraadmiral Marjan Pogačnik (tretji po rangu v višji pomorski akademiji v Leningradu). Sem je potrebno prišteti še nekaj polkovnikov na generalskem položaju. Moja generacija sošolcev in znancev verjetno predstavlja največjo skupino Slovencev – častnikov v JLA. Tudi "bilanca" je odlična! Dva sva dosegla generalski čin – Ciril Zabret (Ljubljana) pred menoj. Čin kapitana (brigadirja) SV je dobil kapetan bojne ladje in prof. dr. Anton Žabkar. Polkovniki so postali Jože Holc (G. Radgona), Vinko Lukač (Radenci), Polde Golob, Alojz Zupanc, Srečko Zupanc, Peter Žigon (pilot) in Dušan Fetich (vsi Beograd) ter kapetan bojne ladje Dušan Finžgar (Split). Podpolkovniki so ostali Stane Gregorc (Ljubljana) in Boris Krmelj (Maribor) ter pokojna kapetan fregate Vinko Kragelj (Celje) in Mirko Pikon (Maribor) V Zagrebu živita polkovnika Anton Perčič in Dane Pavičić, vojna sirota, ki se je šolal v Ljubljani in prišteval za Slovenca. Vojaško akademijo so zaradi bolezni ali drugih vzrokov zapustili prof. dr. Janko Legat, profesor Franc Sitar (oba Maribor) in dipl. geod. Franc Hribar (Grosuplje), ing. Julijan Bratuž (Ljubljana), JLA pa še letalski kapetan – pilot, prof. dr. obramboslovja Stanko Kodrin, in njegov brat poročnik fregate Franc Kodrin, sedaj komercialist (oba Maribor).

8

Vesel sem slovenske državnosti, pa čeprav bi lahko in bi morala nastati na miren način in brez žrtev. Zgodovina naj presodi! Trdno sem prepričan, da je vsakršen nacionalizem najbolj primitivna in najbolj reakcionarna ideologija, ki ljudem in narodom ne prinaša sreče in zadovoljstva. To se potrjuje tudi po razpadu Jugoslavije ... Ljudje imajo sicer svoje državice in kantone, nimajo pa miru, dela, sosedov, veselja ... Če je to resnično plebiscitna volja narodov, potem jo je pač potrebno spoštovati. Proti svojemu narodu se ne moreš boriti! V viharnih in prelomnih časih velja izrek: "Družina je najbolj zvesta domovina!" Najbližjim zato velja zahvala, ker so bili vedno na moji strani, jaz pa na njihovi. Držali smo skupaj! Avtor Ljubljana, januarja 1999 Pripis: Zahvaljujem se uredništvu Borca, da ni lektorsko in drugače posegalo v moj tekst. Namreč, okrog osemdeset odstotkov prilog (literature) je z neslovenskega jezikovnega področja, pa je bilo potrebno sprotno prevajanje in lektoriranje. Tega nehvaležnega dela se je hrabro lotila hčerka Liljana Kranjc Tekavec, univ. dipl. prof. (slovenščine, srbščine in hrvaščine), za kar se ji še posebej zahvaljujem. Bila je neizprosna proti rabi tujk v sicer suhoparnem in togem vojaško-varnostnem jeziku! Nekaj novih vojaških tvorjenk, kot npr. nestično bojno delovanje in podobno, pa sem si priskrbel pri svojem bivšem gojencu Šro iz Bileće, inovatorju za orožje (1959 patentiral avtomatsko puško!), sicer pa najvišji avtoriteti za slovenski vojaški jezik, red. prof. dr. Tomu Korošcu. Hvala tudi njemu! Še zadnji pripis – 17. februarja 2008 Na današnji dan se je končala prva etapa razbijanja SFRJ – uresničila se je še parola »Kosovo – Republika«! Dokončno razbijanje – drugo etapo bomo verjetno še lahko spremljali (razpad Bosne in Hercegovine, formiranje Muslimanske bošnjaške in sandžačke države, razdelitev Makedonije, formiranje Velike Albanije, odcepitev Vojvodine in podobno). Balkanski vojaški poligon je bil javno predstavljen kot projekt revije Borec dne 24. marca 1999 v Muzeju novejše zgodovine. Šteje pa kot edicija, ki je bila izdana 1998. leta. Na prošnjo številnih obiskovalcev mojih spletnih strani »VOJAŠTVO«, kje dobiti na vpogled knjigo oz. revijo Borec z mojo knjigo Balkanski vojaški poligon – seveda v knjižnicah, kjer so bili naročeni na revijo Borec, sem se odločil, da knjigo predstavim na svojih spletnih straneh v obliki PDF in LIT ter jo izdam kot elektronsko knjigo na CD. Teksta nisem spreminjal, le novi podnaslov sem dodal, končne opombe pa sem zaradi preglednosti »preselil« na sprotne strani, pripisal pa sem še kakšen aktualni podatek s pripombo v oklepaju (dodano 2008).

9

Na kraju sem dodal štiri odmevne intervjuje, ki so izšli pred in po izidu knjige v Delu – Sobotni prilogi (Jože Dežman), Nedeljskem dnevniku (Marjana Vončina), Večeru (Blaž Zgaga) in Slovenski panorami (Marjan Horvat). Prvega, radijskega, ki ga je posnela pokojna Alenka Kraigher Gregorc takoj po promociji, žal nimam ohranjenega. Načrtovani projekt Jugoslovanski vojaški poligon, ki naj bi obsegal tudi drugo etapo razbijanja SFRJ, pa sem opustil, ker sem med tem objavil tudi svojo generalsko nalogo z naslovom Spopad nizke intenzivnosti. Vse je povedano … Naj še enkrat jasno ponovim: bil sem prvi slovenski general, ki je že oktobra 1990 zapustil JLA – bil sem torej za slovensko pomlad, vendar ne za takšno krvavo ceno! Zato bo potrebno v vseh sredinah ustanoviti sodišča podobna haškemu, ki bodo identificirala osebke, ki so na podlagi zunanjih silnic vzpodbujala k medsebojnemu sovraštvu in zahtevala krvi … Avtor Ljubljana, februar 2008

10

1. Vloga in pomen vojaško-obveščevalne službe NOVJ, protiobveščevalne službe JA in varnostne službe JLA 1. 1. Uvod

Ob razpadu oziroma razbijanju Jugoslavije verjetno ni bilo institucije, ki bi bila bolj napadana kot je bila vojaška varnostna služba, popularno imenovana Kos, pa čeprav ta izraz niti strokovno niti formalno ni pravilen. Ta izpostavljenost je docela razumljiva, saj je bila JLA oziroma njena varnostna služba v načrtovani strategiji razbijanja SFRJ prva in glavna tarča t. i. napadov na JLA! Posebno njeni vodilni kadri in tudi drugi pripadniki s t. i. “šinterskega seznama". Kako je to izgledalo v Sloveniji, sem na žalost najbolj boleče občutil na svoji koži. Še v času normalnega delovanja (od 1984–1987, ko sem bil načelnik varnostnega oddelka 9. armade) so me predstavniki sorodnih služb večkrat "zatožili" v Beogradu. Potem pa so to vlogo prevzeli revija Mladina (specialni kader, slab Slovenec) , Bavčarjev odbor (drugi na listi krivcev v 52. javnem sporočilu), Leljakov pamflet Sam proti njim in seveda obtožbe v Bavčarjevi in Janševi Demokraciji, pa čeprav nisem bil več pripadnik varnostne službe JLA! Po osamosvojitvi Slovenije sem seveda slutil tudi razne druge ukrepe, pri čemer operativnih (posebne metode in sredstva) ne štejem. Pričakoval sem tudi kakšen veleproces kot "režiser" procesa proti četverici in podobno. Verjetno me je "rešila" zelo prijateljska korespondenca z uglednim cerkvenim dostojanstvenikom! No, najbolj jih je verjetno motilo dejstvo, da sem kot prvi slovenski general zapustil JLA! Ker smo bili v varnostni službi JLA zbrani, brez lažne skromnosti, najboljši vojaški kadri po intelektualni in moralni (da ne rečem partijsko-politični) plati, me takšni "napadi" niso posebej presenečali, saj sem v "napadalcih" skoraj vedno tudi prepoznaval ozadja tuje politične agenture! Morda se bo kdo začudil, če postavim zaenkrat samo zelo smelo tezo, da je za Mladino (in napadi na JLA) verjetno stala ekspozitura sovjetske vojaške obveščevalne službe. Resnica se skriva v arhivih bivše sovjetske obveščevalne službe, delno pa tudi v arhivih varnostne službe JLA! Dober poznavalec je nedavno tega zatrdil, da je bila Slovenija "mednarodni obveščevalni poligon". Dodajam, da je to tudi ostala! Na svoji koži sem čutil "protiudarec" za izražen sum glede dobro zakamuflirane "kominternovske" agenture v političnopartijskih strukturah in "generalske" obveščevalne mreže v JLA! Ne gre samo za mojo izkušnjo: če si odkril karkoli sumljivega v partijskih krogih, si hitro dobil po glavi! O varnostni službi JLA, pa čeprav je bila najbolj napadana institucija, ni v slovenskem prostoru prav nobene objektivne pisane "resnice". Zato sem se odločil, da obelodanim strogo zaupno pisano zgodovino Kos JLA od 1946–1954 2 seveda skrajšano, zaradi avtentičnosti pa sem pustil prav vse naslove posameznih poglavij. Nekaj bodo verjetno veljala tudi osebna pričevanja, saj 2 Savezni sekretariat za narodnu odbranu, Uprava bezbednosti: Kontraobaveštajna služba JNA, Stvaranje, razvoj i rad 1946–1954, vojna tajna, strogo poverljivo, br .evid. 14. oktobar 1977. godine, 219 strani (Novembra 2007 predal Vojaškemu muzeju SV – dodano 2008)

11

sem bil dejansko v varnostni službi JLA od 1959. do 1987, torej dobrih 28 let. V Sloveniji sem eden od redkih dobitnikov Varnostne plakete Zveznega izvršnega sveta za 25 let dela v varnostni službi JLA, dejansko pa 28 let. Zgodovina bo nepristransko povedala, da je imela varnostna služba JLA pozitivno vlogo ne samo v razvoju JLA, temveč tudi na širšem državnem področju, torej v obstoju SFRJ od 1945 do 1990. Zato se mi tudi zdi potrebno, da javnosti, posebej strokovni, predstavim tudi tisti del naše skupne zgodovine, ki je bil doslej namenjen samo za "interno" uporabo. Ostala pisana pričevanja so vseeno precej "prečiščena", tudi priloge Vojni enciklopediji SFRJ, pa zato tudi manj verodostojna. 1. 2. Zgodovinski razvoj vojaško-obveščevalne službe NOV Jugoslavije do 1944

Varnostna služba JLA je imela svojo kratko bojno zgodovino v toku narodnoosvobodilne vojne 1941–1945. Zato je potrebno omeniti vsaj glavne mejnike. Dne 26. septembra 1941. je Vrhovni štab NOV in POJ v Stolicah v Srbiji, z ukazom ustanovil vojaške obveščevalne organe v vseh partizanskih enotah in na terenu. Funkcijo protiobveščevalne službe so tako v začetnem obdobju zadržali organi KP, ki so si še iz predvojnega obdobja ilegalnega delovanja pridobili bogate izkušnje o večini vidikov protiobveščevalne dejavnosti. Dne 27. novembra 1942. je bila ustanovljena enotna varnostno-obveščevalna služba v enotah in na terenu. Namreč, poleg zbiranja obveščevalnih podatkov je bila vedno bolj pomembna tudi potreba po odkrivanju vrinjene agenture Gestapa in drugih obveščevalnih služb. Funkcije protiobveščevalne službe so prevzeli namestniki političnih komisarjev od bataljona do višjih enot, torej politični komisarji oziroma sekretarji partijskih organizacij – komitejev! Tako je bila v začetku 1943 pri VŠ NOVJ ustanovljena Komisija za borbo proti peti koloni in terorizmu, a že septembra istega leta so bili pri Vrhovnem štabu NOVJ in Glavnih štabih NOV (republik – pokrajin) ustanovljeni Odseki za zaščito naroda – skrajšano Ozna. Katastrofalne posledice pohoda 14. divizije NOV Slovenije čez Hrvaško na Štajersko v začetku 1944, predvsem zaradi vrinjene gestapovske agenture so nujno zahtevale profesionalno protiobveščevalno zaščito. 3 Takoj zatem je tudi prišlo do uveljavitve funkcije protiobveščevalnih oficirjev in protiobveščevalne službe kot take. Dne 13. maja 1944 je bila pri Poverjeništvu ljudske obrambe Nacionalnega komiteta za osvoboditev Jugoslavije tudi uradno formirana Ozna, ki jo je vodil Aleksander Ranković, po enotah NOV (JA) pa Vojaška Ozna ali tudi III. odsek. Ker je v obdobju od junija do avgusta 1945 prišlo tudi do množičnih izvensodnih pobojev od zaveznikov vrnjenih in tudi zajetih kolaborantov in kvizlingov, predvsem ustašev, četnikov,

3 Marijan F. Kranjc, Varnostna in obveščevalna zaščita pohoda 14. divizije NOV Slovenije čez Hrvaško na Štajersko, revija Borec, Ljubljana, 1998 (Dodano 2008)

12

balistov, domobrancev in drugih, je potrebno zaradi zgodovinske resnice povedati naslednje: čeprav pripadniki "vojaške" Ozne niso bili formalno zadolženi za navedene likvidacije 4 (v enotah novoformirane JA so imeli precej opravka z odkrivanjem vrinjene gestapovske agenture!), pa je tudi res, da so izbrani posamezniki sodelovali v t. i. "drugi izmeni", misleč da je šlo za likvidacije po nalogu izrednih vojaških sodišč. Prav zaradi njihovih pritožb (po pripovedih starejših kosovcev) je maršal Tito na nekem sestanku voditeljev Kos JLA grajal republiške Ozne zaradi množičnih pobojev vrnjenih kvislingov! 1. 3. Vojaško-politična situacija v svetu in njen vpliv na geostrateški položaj Jugoslavije

1. 3. 1. Značilnosti vojaško-politične situacije v svetu in v Evropi

V začetku obnove in izgradnje samostojne, socialistične, samoupravne in neuvrščene države – SFRJ, je bila vojaškopolitična situacija v svetu, posebno še v Evropi, naslednja: • začetek hladne vojne med dvema supersilama (ZDA in ZSSR); • medsebojne konfrontacije (ZSSR s socialističnimi državami in zahodnimi državami oziroma t.

i. "svobodnim svetom"); • začetek ideološke kampanje proti komunizmu, ki naj bi "ogrožal" ves svobodni svet; • formiranje nove zahodne koalicije in postopna politična, ekonomska in vojaška integracija; • formiranje t. i. "železne zavese" preko katere socialistične države ne bi mogle ideološko

vplivati na prebivalstvo zahodnih evropskih držav; • formiranje na tisoče postojank ob tej "zavesi" zaradi obkrožanja, izolacije in zastraševanja

socialističnih držav; • izgradnja socializma v državah vzhodne Evrope in njihovo povezovanje z ZSSR; • uspešen razvoj osvobodilne vojne v Grčiji, ki sta ga vodila KP Grčije in general Marcos,

kakor tudi okrivljanje SFRJ za nudenje vojaške in druge pomoči; • negiranje rešitve "tržaškega" vprašanja; • diskriminacija v pogajanjih z zahodnimi državami (nevračanje zlatih rezerv, pritiski in

podobno); • demonstrativne vojaške akcije vzdolž zahodne in južne državne meje; • ilegalno pošiljanje (iz Koroške, Italije) diverzantsko-terorističnih skupin in posameznikov

zaradi organiziranja odporniškega gibanja, odpadništva in podobno; • sklepanje paktov o prijateljstvu in medsebojnem sodelovanju s socialističnimi državami

(ZSSR, Poljska, ČSSR, Albanija, Bolgarija, Madžarska in Romunija);

4 Sodelovanje pri definitivni likvidaciji kvislinških formacij, ostankov band, organizacij in zločinskih združenj: UV Zslo, CE, klas. štev. 0.01.07. fasc. št. 1, str. 73-85; Naloge Knoj po varnosti, akt Uprave Kos poslan XII Upravi Kos Knoj-a, str. pov. št. 4, 5 . 1. 1949

13

• tesnejše sodelovanje s socialističnimi državami na političnem, ekonomskem in tudi vojaškem področju;

• številni medsebojni obiski državnih voditeljev socialističnih držav; • formiranje Kominforma – Informativnega biroja nekaterih komunističnih partij (jeseni 1947) s

sedežem v Beogradu; • skoraj popolna gospodarska naslonitev na ZSSR in vzhodne socialistične države (50 odstotkov

zunanje trgovine, krediti in drugo, vendar tudi začetne težave glede "mešanih družb"); • vojaška pomoč in sovjetski vojaški inštruktorji v JA in tudi v Ozni; • težave v političnih in ekonomskih odnosih z ZDA in zahodnoevropskimi državami (izvedba

nacionalizacije, naslonitev na ZSSR, vojaški pritiski, avgusta 1946 sestrelitev ameriškega vojaškega letala, podpora ekstremni emigraciji in v začetku 1947 vdor večje ustaške skupine, medijska in ideološka kampanja zaradi sojenja vojaškemu zločincu, generalu Draži Mihailoviću, predvsem pa zagrebškemu nadškofu Alojzu Stjepincu, subverzivna dejavnost iz Vatikana – pastirsko pismo proti komunizmu 1945 in 1952, zavzemanje za "podonavsko federacijo" na čelu z Ottom Habsburškim);

• vzporedno s takšnimi pritiski iz zahoda je sredi zime 1947/48 prišlo do prvih nesoglasij z ZSSR, pa tudi do prvih kritik, najprej na vladni ravni, potem pa tudi na ideološkem področju (protisovjetsko in nacionalistično zunanjo in revizionistično notranjo politiko, itd);

• predvsem so bile nesprejemljive zahteve po izrednih pooblastilih za sovjetske civilne in vojaške inštruktorje, za organizacijo tajne sovjetske obveščevalne službe v naši državi, pa tudi znotraj naših organov in ustanov, posebej pa še pozivanje "zdravih sil", da zamenjajo svoje vodstvo (CK KPJ), če ne bo sprejelo odločitve Kominforma;

• ZSSR in druge vzhodne države po letu 1948. prekinejo vse politične, gospodarske in druge odnose, začnejo se vojaški pritiski, mejni incidenti, obveščevalne akcije, propagadna vojna in ukrepi za popolno izolacijo in destabilizacijo SFRJ;

• ameriški admiral E. Zaharias je v knjigi Izza zaprtih vrat navedel, da je ZSSR uradno sporočila vladi ZDA, da je Politbiro CK SKP(b) 21.– 23. avgusta 1949 sklenil, da se likvidira grško osvobodilno gibanje generala Marcosa ter da se Albanija razdeli na dva dela – južni bi pripadel Grčiji, severni pa Jugoslaviji, kot del načrta za likvidacijo maršala Tita. 5

Zdi se, da je maršal Tito na 5. kongresu KPJ pravilno ocenil, da ZSSR in Stalinu ne gre za kritiko raznih napak, ampak za "poziv na državljansko vojno..., za uničenje naše države," torej za dolgoročno interesno in že prej v Jalti dogovorjeno rešitev! 1. 3. 2. Značilnosti stanja v državi

Na notranjem družbenopolitičnem področju se je v obdobju od 1945 do 1949 zgodilo naslednje: • ustanovitev prve socialistične republike združenih in bratskih narodov in narodnosti SFRJ na

osnovi pridobitev NOV in socialistične revolucije; • konstituiranje ustavnih, zakonodajnih in izvršnih organov oblasti;

5 ŠCB (Školski centar bezbednosti), skripta, Politički pritisak SSSR i zemalja Kominforma prema Jugoslaviji, št. 8, evid. št. 195

14

• sprejem prve ustave SFRJ in drugih normativnih aktov; • konfiskacija (odvzem) premoženja vojaških zločincev in drugih sodelavcev okupatorjev in

kvislingov; • ekspropriacija (razlastitev) buržoazije, cerkve 6 in veleposestnikov; • odzvem vojaških dobičkov; • sekvestracija (zaplemba) tujega premoženja (vloženega kapitala v gospodarstvo kraljevine

Jugoslavije); • omejitev veleposestev na zemljiški maksimum, izvedba agrarne reforme in kolonizacije; • začetek kolektivizacije vasi (po sovjetskem vzorcu) – ustanovitev kmečkih delovnih zadrug; • okrepljen boj ostankov razrednega sovražnika v državi in pobeglih pripadnikov ekstremne

emigracije v tujini (Italija, ZR Nemčija, Avstrija in Grčija) proti organom oblasti in JA, seveda ob izdatni pomoči tujih obveščevalnih služb;

• intenzivirano delovanje ostankov okupatorskih in kvislinških obveščevalnih služb in organov, predvsem njihove "konzervirane" agenture, kakor tudi agenture bivših zavezniških in drugih obveščevalnih služb, ki so delovale na jugoslovenskem prostoru že prej;

• nadaljevanje "čiščenja" ozemlja od ostankov kvislinških enot in skupin (četniki, ustaši, nedičevci, ljotičevci, bela garda in podobni);

• poleg permanentnega pošiljanja obveščevalnih in diverzantsko-terorističnih skupin so v sosednjih državah celo pripravljali vojaške formacije iz delov ekstremne politične emigracije pod vodstvom raznih emigrantskih in drugih vojaških voditeljev (poljski general Anders Wladyslaw, 1892–1970);

• organizacijska krepitev in mirnodobno jačanje naše Armade (preformiranje NOV v JA); • preusmeritev varnostno-protiobveščevalne aktivnosti na mirnodobne razmere in posebej na

nove naloge v pogojih zunanjih pritiskov, najprej iz zahoda, potem pa še iz vzhoda. 1. 3. 3 Sestav, preobrazba in posodobitev JA

V JA, ki je bila v tem obdobju v fazi preformiranja, stalne predislokacije, reorganizacije, realizacije usposabljanja po novih učnih programih in na novih borbenih sredstvih (trofejnih ali dobljenih pretežno od ZSSR), so odgovorne poveljniške dolžnosti prevzeli preverjeni poveljniki NOV, nižje pa tudi navadni borci – partizani. Vojaški sestav je bil po mobilizaciji v začetku 1945. izredno heterogen in zelo problematičen, kar je tudi negativno vplivalo na splošno moralno - politično stanje v JA. Namreč, večina pripadnikov vojaške sestave je pripadala: • razlaščeni buržoaziji in kulakom, prepovedanim meščanskim strankam, profašističnim

organizacijam in kleru; • okupatorskim in kvislinškim formacijam (četniki, ustaši, nedićevci, ljotićevci, domobrani,

belogardisti, sivogardisti, Vmro, madžarske organizacije Tot, romunske Levante, pripadniki madžarskih in bolgarskih kvislinških enot, folksdojčerji, bivši pripadniki okupatorskih divizij Prinz Eugen, Vražja, Skender-beg, Handžar in podobne);

6 Školski centar bezbednosti, skripa: Obaveštajni i neprijateljski rad crkvenih organizacija u SFRJ, št. 4, evid. št. 195

15

• okupatorskim in kvislinškim obveščevalnim službam (Rsh, Gestapo, Ovra, Uns itd.) in organizacijam (Ravna gora, Ustaška mladež, Hitlerjugend, Tot, Levante itd), ostankom konzervirane agenture (t. i. mreže Ruchnetz nemškega Abwehra) in drugih zahodnih obveščevalnih služb, predvsem angleške in francoske;

• nekdanjih jugoslovanskih vojakov in oficirjev, ki so se vrnili iz ujetništva ali pa so bili pripadniki zavezniških enot in odporniških gibanj;

• pripadnikov Mesićeve brigade, formirane v ZSSR, ki je bila gnezdo sovjetske vojaške agenture, katera naj bi prevzela pomembne vojaške pložaje; 7

• pripadnikov Jugoslovanske vojske izven domovine in drugih enot (križarji, škriparjev in zeleni kader), vojaški begunci, delikventi in podobni.

Skladno z novo ustavo, sprejeto 31. januarja 1946 je bila sprejeta tudi množica novih vojaških zakonov, ki so postavili temelje za pravilno organizacijo in funkcioniranje JA (s tremi zvrstmi: kopensko vojsko, vojaško mornarico in vojaškim letalstvom), opravljena je vojaško-teritorialna razdelitev, sprejet je mobilizacijski sistem in postavljene so osnove za organizacijo mirnodobne in vojne armade, vpeljan je novi vojaški šolski sistem in učno usposabljanje, obnova porušenih in gradnja novih vojašnic, skladišč in vseh drugih infrastrukturnih objektov in elementov, kakor tudi normativnih aktov in predpisov za normalno življenje in funkcioniranje JA. Hkrati je JA zelo intenzivno sodelovala pri obnovi in izgradnji porušene domovine. Celotne vojaške enote so sodelovale pri izgradnji strateških komunikacij in objektov, predvsem proge Brčko–Banovići, Šamac–Sarajevo, Zvornik–Koviljača, hidrocentral Zvornik, Jablanica in Vlasina, avtoceste Bratstva in enotnosti oziroma Beograd–Zagreb, kakor tudi drugih objektov. Pomembno je bilo tudi sistematično splošno, vojaško-strokovno in politično-ideološko šolanje in vzgoja častnikov (in ostalih pripadnikov JA), predvsem zaradi hitrejšega usposabljanja mladine za obrambo države; tako je bila že 1947. z zakonom uvedena obvezna predvojaška vzgoja srednješolske, delavske in kmečke mladine. 1. 3. 4. Objava resolucije Informbiroja, vpliv in posledice na položaj v svetu, državi in v JA

Obdobje od 1948. do 1954. (posebej do 1953) upravičeno štejemo za najbolj kritično v povojnem razvoju Jugoslavije, ki se je začelo z objavo resolucije Informbiroja. Resolucija t. i. Informacijskega biroja KP je bila sprejeta 28. junija 1948 v Bukarešti in takoj tudi objavljena v vseh sredstvih informiranja. V resoluciji so bile ponovljene obtožbe sovjetske KP (boljševikov) proti KPJ in centralnemu komitetu KPJ, in sicer: • članstvo KPJ je javno pozvano k uporu oz. rušenju partijskega in državnega vodstva,

imenovanega "Titova klika";

7 ŠCB, Pokušaj ekonomskog porobljavanja Jugoslavije, podrivanje in potčinjavanje naših oružanih snaga, psihološke pripreme za napad na Jugoslaviju i mali rat na našim granicama, št. 9, evid. št. 195

16

• prekinjeni so partijski, državni, vojaški in vsi drugi odnosi z ZSSR in "državami ljudske demokracije", kakor tudi z drugimi KP in naprednimi gibanji, kar je za SFRJ pomenilo skoraj popolno izolacijo;

• vlada je obtožena, da se vdinja "imperialističnim" lakajem in vohunom; • KPJ je obtožena za revizionizem glede mirnega prehoda iz kapitalizma v socializem, kakor

tudi za razblinjanje v Ljudski fronti; • precenjena je vloga NOV in maršala Tita, saj naj bi Jugoslavijo osvobodila Rdeča armada, pa čeprav je bilo že priznano, da je NOV od 1941 do 1945 vezala okrog 40–50 okupatorskih divizij, da so okupatorske izgube znašale okrog 450.000 vojakov (nasproti 350.000 borcev NOV) in da je v začetku 1945 NOV štela okrog 400.000–500.000 borcev.

Namesto "teoretičnih razprav o stanju v KPJ" se je dejansko začelo z organiziranim pritiskom in raznovrstnim sovražnim delovanjem, tudi ob izdatni pomoči obveščevalnih in drugih specialnih služb, vse s ciljem, da bi se Jugoslavija odpovedala borbi za enakopravne odnose med KP in socialističnimi državami, svoji neodvisnosti, teritorialni integriteti in samostojni samoupravni in socialistični izgradnji in razvoju. Kampanja informbiroja je obsegala naslednje dejavnosti: • popolna izolacija v svetu in izključitev iz vseh mednarodnih organizacij in gibanj; • prekinitev vseh prijateljskih in drugih pogodb o sodelovanju (okrog 40); • intenzivna propagandna dejavnost prek vseh sredstev javnih komunikacij (na primer: od 1.

januarja do 1. julija 1950 so samo radijske postaje v ZSSR in drugih vzhodnih državah predvajale 6.732 sovražnih oddaj v trajanju 3.075 ur);

• izgon diplomatsko-konzularnih in drugih predstavnikov (do julija 1950 – 145 diplomatov); • prekinitev ekonomskih odnosov in uvajanje popolne ekonomske blokade (kar je SFRJ

povzročilo ogromno gospodarsko škodo, samo v industriji in prometu okrog 550 milijonov dolarjev), kakor tudi povzročanje devizno-plačilnih težav (za 1951 je tako nastal deficit 195 milijonov dolarjev);

• discipliniranje vzhodnih KP in "dokazovanje" jugoslovanskih sovražnih namer z montiranimi sodno-političnimi procesi proti znanim partijskim voditeljem, sicer prijateljem Jugoslavije, ki so se začeli maja 1949 (Albanija – Koča Dzodze, Mažarska – Laslo Raiko, Bolgarija – Trajče Kostov, ČSSR – Rudolf Slanski in drugi).

Na vojaškem planu so kampanjo informbiroja spremljali: • mejni incidenti in provokacije, streljanje na mejne patrole, vpadi manjših enot na naše

ozemlje, zajetje (in uboji) vojakov mejnih enot, pogosti primeri kršitve zračnega prostora (od 1947 do 1949 so albanski, bolgarski, madžarski in romunski obmejni organi izzvali 1.076 mejnih incidentov, 1950 – 937, 1951 – 1.517 in 1952 – 2.390 incidentov, v katerih je bilo ubitih 18 in ranjenih okrog 100 vojakov in civilistov, torej prava mala "obmejna" vojna!);

• demonstrativni nastopi večjih vojaških enot proti meji, tudi oklepnih divizij, kakor tudi javne grožnje z invazijo še močnejših vojaških efektivov;

• znatno povečanje (za 2–3 krat) sovjetskih vojaških efektivov v Madžarski, Romuniji in Bolgariji (ob koncu 1952 že okrog en milijon vojakov, da ne štejemo težke oborožitve in letalstva);

• stalne vadbene in druge vojaške aktivnosti v obmejnem prostoru;

17

• izražene bolgarske in albanske teritorialne zahteve do Makedonije in Kosova; • obtoževanje JA za "agresivne namere" proti sosedom. Posebno zvrst so predstavljale obveščevalno-izvidniške in druge subverzivne dejavnosti, ki so se izvajale iz okrog dvajsetih lociranih obmejnih obveščevalnih centrov. 8 Jugoslavija je že 1949, posebej še 1950, zelo resen problem ogrožanja svoje neodvisnosti predstavila v Beli knjigi tudi pred Generalno skupščino OZN, ki je moralno podprla Jugoslavijo in sprejela obvezno resolucijo s 47:5 (ZSSR, Ukrajina, Belorusija, Poljska in ČSSR) in z dvema vzdržanima glasovoma (Iran in Afganistan). Tudi naslednje leto je problem odnosv ZSSR – Jugoslavija prišel pred Generalno skupščino OZN, pa je tako to postalo tudi svetovno vprašanje. Jugoslavija je celo postala članica Varnostnega sveta, kar je bila prepričljiva moralno-politična zmaga! 1. 3. 5. Moralna in materialna podpora in pomoč iz tujine

Svetovna demokratična javnost, obveščena o resničnem ozadju spora z ZSSR in njenimi sateliti in našem doslednem miroljubnem stališču, je začela dajati Jugoslaviji vse večjo podporo. Počasi se je tudi spreminjalo stališče posameznih zahodnih držav, da ne gre samo za "družinski" oziroma ideološki spor, ampak da je "jugoslovansko vprašanje" dejansko tudi vprašanje mednarodne varnosti in miru! Poleg začetne moralno-politične podpore je prišlo tudi do izboljšanja bilaterarnih odnosov z večino zahodnih držav. Seveda so bili najvažnejši tuji krediti, pa je tako leta 1950 (suša in lakota) najprej prišlo do sicer simbolične t. i. "tripartitne pomoči" (od ZDA, Velike Britanije in Francije) v znesku 9,5 milijonov dolarjev. Iz drugih virov (organizacija Car, Unicef) je Jugoslavija 1951 dobila 128,1 miljonov dolarjev in 1952 še 101,9 milijonov dolarjev pomoči v hrani in surovinah ter brez političnih pogojev! Od zahodnih držav so bili v obdobju 1950–1952 najeti krediti v višini 250 milijonov dolarjev, toda pod zelo neugodnimi pogoji (obresti tudi do 8 %, in obveza, da se za nacionalizirano tuje premoženje izplača 93,4 milijonov dolarjev). Jeseni 1951 je Jugoslavija dobila znatno vojaško pomoč iz zahoda, tudi tehnično (oborožitev), kar je imelo svojevrstne posledice (varnostne). Reakcionarni zahodni krogi so pod vplivom ekstremne politične emigracije še vedno ohranjali negativno stališče do Jugoslavije. Posebno je to veljalo za Vatikan 9, ki je julija 1949 celo "ekskomuniciral" jugoslovanske komuniste (Načrt X je obstajal od 1947) in še naprej vodil intenzivno kampanjo proti Jugoslaviji, ki je zato 1952 prekinila diplomatske odnose. Seveda, tudi Italija (zunanji minister Sforca) je izkoristila nastalo situacijo in aprila 1950 skušala prisiliti Jugoslavijo k popuščanju v "tržaškem" vprašanju, da bi tudi zona "B" pripadla Italiji. 8 ŠCB, Delatnost IB obaveštajnih službi prema Jugoslaviji, št. 14, evid. št. 204 9 Školski centar bezbednosti, skripa: Obaveštajni i neprijateljski rad crkvenih organizacija u SFRJ, št. 4, evid. št. 195

18

Napori jugoslovanske diplomacije so vseeno obrodili sadove. Ameriška in britanska diplomacija sta kmalu uvideli specifičen značaj varnostnega položaja Jugoslavije, k čemer so v precejšnji meri prispevali tudi medsebojni obiski načelnikov generalštabov! Jugoslavija se je polagoma izvila iz izolacije in vzpostavila raznovrstne stike z naprednimi delavskimi gibanji v Evropi in po svetu, pa tudi diplomatski stiki so postali vse intenzivnejši. Krona vsega pa je bil marca 1953 zelo odmeven obisk maršala Tita v Veliki Britanji, ko sta obe strani ugotovili, "da odpor proti agresiji in ohranitev nacionalne neodvisnosti predstavlja njihov skupni interes." Posebno je zanimiv vojaški sporazum Jugoslavije, Turčije in Grčije (pozneje članici Nato!), ki je bil podpisan 28. februarja 1953 v Ankari. Tako je ob notranji enotnosti v državi in premišljeno akcijo vlade in drugih organov, posebej vojaških, Jugoslavija ostala neodvisna in miroljubna država! Na notranjem področju so se še vedno čutile posledice ekonomske blokade, odpovedi diplomatskih, ekonomskih, vojaških in drugih sporazumov, v precejšnji meri so spremenjeni družbeno-ekonomski odnosi (1952 je bilo uvedeno samoupravljanje), skoraj v celoti je postavljena vojaška industrija (1948–1952), od 1953, se je odstopilo od petletnih načrtov razvoja, pa tudi na politično-ideološkem področju je prišlo do znatnih sprememb. Tako je 5. kongres KPJ v Beogradu 1948 analiziral odpor proti informbiroju, 6. kongres v Zagrebu 1952. pa je bil pomemben zaradi spremembe imena KPJ v ZKJ in nadaljnjega razvoja decentralizacije in demokratizacije celotne družbe. 1. 3. 6. Politična zmaga nad informbirojem, normalizacija odnosov z vzhodnoevropskimi državami, komunističnimi in delavskimi partijami in gibanji

V začetku 1953, posebej še po Stalinovi smrti, so bili opazni znaki omahovanja v protijugoslovanski politiki, pa je že opisana kampanja začela pešati. Na izjavo naše vlade glede normalizacije odnosov je nova sovjetska vlada 4. junija 1953 reagirala pozitivno. Temu so sledili konkretni koraki, najprej pri odpravljanju mejnih incidentov in provokacij, potem pa tudi na drugih področjih. V 1954 se je normalizacija nadaljevala, 1955 pa se je stanje celo izboljšalo. Seveda, prelomni dogodek se je zgodil 26. maja 1955, ko je v Beograd prispela državno-partijska delegacija ZSSR na čelu z Nikito Hruščevim. Takrat je bila podpisana t. i. Beogradska deklaracija (pozneje pa še Moskovska), v kateri je sovjetska stran izrazila iskreno obžalovanje za pretekle odnose, češ da so bile vse obtožbe na račun maršala Tita skonstruirane s strani sovražnikov ZSSR (Stalin–Berija). Dogovorjena so načela nadaljnjega medsebojnega sodelovanja, predvsem pa enakopravnost, miroljubna koeksistenca, spoštovanje razlik v izgradnji socializma, kakor tudi ocena, da je politika vojaških blokov izvor nevarnosti za svetovni mir. Poleg normalizacije ekonomskih odnosov nam je sovjetska stran odobrila nekaj ugodnih kreditov. Sklenjen je bil tudi sporazum o znanstveno-tehničnem sodelovanju na področju jedrske znanosti in izkoriščanju jederske energije v miroljubne namene! Smer prijateljskega sodelovanja med ZSSR in SFRJ je bila potrjena tudi februarja 1956 na znanem 20. kongresu KP ZSSR (predvsem po referatu N. Hruščova, ko je obsodil preteklo obdobje Stalinove vladavine). 10 10 ŠCB, Ocena Komfinforma i zaključak, št. 16, evid. št. 195

19

Vzporedno z normalizacijo odnosov s socialističnimi državami so se dokaj uspešno razvijali tudi odnosi z ZDA in zahodnoevropskimi državami, posebej z ZR Nemčijo in Italijo. Jugoslavija je postala članica Evropske organizacije za gospodarsko sodelovanje v Parizu, že prej pa sem omenil uspešno vojaško sodelovanje z Grčijo in Turčijo, ki je predstavljalo nekakšno približevanju Natu. Tudi sodelovanje z neuvrščenimi in državami v razvoju je bilo uspešno. V tem obdobju so bili normalizirani tudi odnosi z ostalimi naprednimi partijami in gibanji. Okrepljeno je bilo vojaško sodelovanje z Burmo, Etiopijo, Egiptom in nekaterimi afriškimi osvobodilnimi gibanji. Opisani dogodki so seveda še kako vplivali na intenzivnost, oblike, metode in sredstva sovražnega delovanja tako v državi kakor tudi v JA. Poleg klasičnih in že poznanih oblik delovanja so bila zaznana tudi nova, predvsem kot posledica subverzivnega delovanja na osnovah informbiroja, ter tudi raznih negativnih trendov iz zahoda (anarholiberalizem, malomeščanstvo in podobno). Seveda se ni prav nič zmanjšala sovražna dejavnost iz zahoda, predvsem vojnohujskaška propaganda in poveličevanje življenja na zahodu. Zanimivo je, da je ravno resolucija informbiroja postala skupna osnova za destruktivno in sovražno delovanje proti SFRJ. Gledano v celoti je takšna vojaško-politična situacija v svetu, stanje v Sredozemlju in posebej na Balkanu, kakor tudi splošen odnos velesil in tudi sosednjih držav naproti SFRJ, zelo vidno vplivala na geostrateški položaj SFRJ, jačanje in usposabljanje JA za obrambne naloge. Še posebej pa je vplivala na formiranje, razvoj in naloge Kos-a pri zoperstavljanju raznim oblikam in metodam obveščevalno-izvidniške in druge subverzivne dejavnosti zunanjega in notranjega sovražnika proti in v JA. 1. 4. Ustanovitev, razvoj, organizacija in vodenje protiobveščevalne službe (Kos) JA

Po proglasitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije dne 29. novembra 1945 in s sprejetjem nove ustave (31. januarja 1946), so bili konstituirani najvišji zakonodajni in izvršilni organi ljudske oblasti, oblikovana je bila prva zvezna vlada na čelu s predsednikom maršalom Titom, med njimi tudi Ministrstvo za notranje zadeve (Mnz) in ljudsko obrambo (Mlo). Z ustanovitvijo Ministrstva za notranje zadeve je Ozna iz Ministrstva za ljudsko obrambo prešla v sestavo Ministrstva za notranje zadeve kot posebna Uprava državne varnosti (Udv-a oziroma Udb-a), pri čemer je zadržala vse svoje prejšnje pristojnosti in zadeve, seveda prilagojene novim pogojem. Tako so bile v pristojnost Ministrtsva za notranje zadeve prenešene in zaobjete vse aktivnosti državne in javne varnosti in milice zaradi zaščite obstoječega pravnega reda pred vsemi oblikami obveščevalno-subverzivne in podobne dejavnosti zunanjih in notranjih sovražnikov nove socialistične Jugoslavije. Tako je bilo Ministrtsvo za notranje zadeve (oziroma Udva) odgovorno za celotni varnostni sistem, tudi za sistem varnosti JA. Istočasno je bila v Ministrstvu za ljudsko obrambo ustanovljena tudi obveščevalna ali II. uprava, ki je bila podrejena načelniku generalštaba JA oziroma načelniku štaba armade–divizije, proti

20

vsaki sosednji državi pa je bil ustanovljen tudi konspirativni obveščevalni center (operativni in prislušni), kasneje pa v vsaki armadi. Za naš predmet je zanimiv 13. obveščevalni center na Reki in pozneje tudi obveščevalni center 9. armade v Ljubljani (kamufliran kot "terenska služba" v republiškem sekretariatu za notranje zadeve), s podcentri v Murski Soboti, Mariboru in Novi Gorici ter radijsko-prislušnimi centri in radijsko-gonijometrijsko postajo. 1. 4. 1. Ustanovitev protiobveščevalne službe (Kos) JA – organizacija in formacija

Z ustanovitvijo Ministrstva za ljudsko obrambo je bil reorganiziran nekdanji III. odsek Ozne JA. Iz njega je bila 18. marca 1946 ustanovljena Kontraobveščevalna služba JA (Kos JA). Točen datum je sicer sporen. O reorganizaciji in ustanovitvi Kos JA so razpravljali že decembra 1945 11, a šele junija 1946 se je začelo javno govoriti o novi varnostni službi JA. Navedeni datum je vendarle najbolj točen, ker je tudi logično, da je bila nova služba ustanovljena po formiranju Ministrstva za ljudsko obrambo. Ob svoji ustanovitvi je Kos JA štel 1.260 častnikov, 307 podčastnikov in 216 vojaških uslužbencev. Prvi načelnik Kos-a JA je bil polkovnik Jefto ŠAŠIĆ (1945–1963), sicer namestnik Aleksandra Rankovića, načelnika Ozne in član Politbiroja centralnega komiteta KPJ. Prvi Šašićev namestnik je bil major Jovan Božović. Čeprav je bila Kos JA že od svoje ustanovitve relativno samostojna varnostna organizacija, je bila vseeno del celotnega varnostnega sistema države. Nove naloge so bile povezane predvsem z reorganizacijo JA in problemi mirnodobnega dela, izborom in šolanjem lastnih kadrov, oblikovanjem svoje strukture vodenja in upravljanja, specifičnostim operativnega dela v novih pogojih, predvsem pa s povečano budnostjo nasproti tuji "konzervirani" obveščevalni agenturi v enotah in na terenu, "čiščenjem" starešinskega kadra in s podporo partijsko-političnim organom v borbi za moralno-politično trdnost vojaških enot in poveljstev. V začetnem obdobju so bili oficirji Kos-a podrejeni političnim komisarjem (po sovjetskem vzorcu). Oddelek za Kos Ministrstva za ljudsko obrambo V Ministrstvu za ljudsko obrambo je bil ustanovljen oddelek za Kos (vodil ga je načelnik), ki je bil razdeljen na štiri odseke (vodili so jih pomočniki), in sicer: • za organizacijsko-inštruktorsko delo (štirje referenti, od katerih je bil eden zadolžen za

kadrovske zadeve, drugi za pouk); • za evidenco in statistiko (tuji vohuni, kvislingi, evidenca vojaških oseb v tujini in pravni

referent); • operativno-tehnični del (štirje referenti, od katerih je eden vodil sledilsko skupino); • pomožno osebje (sekretarji, šifranti, daktilografi, blagajniki, radiotelegrafisti, vozniki in dr.).

11 ŠCB, Razvoj službe bezbednosti kroz narodnooslobodilački rat, št. 22, evid. št. 195

21

Odsek Kos v poveljstvu armade (in njim podobnim) Takoj po ustanovitvi Oddelka Kos v Ministrstvu za ljudsko obrambo so bili v poveljstvih takratnih armad (in njim enakim – poveljstvu vojaškega letalstva, vojaške mornarice in korpusa narodne obrambe Jugoslavije), ustanovljeni odseki Kos-a, ki so bili po svoji sestavi takile: • načelnik in namestnik • referent za kadrovske zadeve • referent za operativne enote • referent za oskrbovalne enote • referenti za agenturno del • referenti za garnizijsko delo • referent za kartoteko • pomožno osebje (sekretar, šifrer, radiotelegrafist, blagajnik in daktilograf), poveljnik in

pomožna četa. Seveda je bila poleg načelnika in njegovega namestnika verjetno najbolj odgovorna funkcija referenta za kadrovske zadeve, ki je bil obenem tudi član kadrovske komisije Ministrstva za ljudsko obrambo. Njegova osnovna naloga je bila, da prepreči infiltracijo tuje agenture in sovražnih elementov v Kos, hkrati pa tudi v JA. Referenta za operativni in oskrbni del poveljstva sta predvsem koordinirala delo s podrejenimi poveljstvi divizij in oskrbnih enot, nekatere naloge pa sta reševala tudi samostojno. Referenti za agenturno delo so predvsem oblikovali in vodili ilegalno mrežo sodelavcev v štabu poveljstva, in imeli na zvezi t. i. "protidiverzijske poverjenike" (sodelavci s specialnimi nalogami zaščite vojaških objektov pred diverzijami) in "kvartirne poverjenike" (sodelavci s posebno nalogo zaščite oseb v kraju bivanja–stanovanja). Skrbeli so tudi za armadni zaščitni bataljon, varovanje poveljnika armade in članov štaba in fizično zaščito štaba poveljstva pred iznenadnimi sovražnimi vpadi. Garnizijski referenti so operativno skrbeli za vse ostale enote v garniziji, za vojaški zapor in preiskovalni postopek, kakor tudi za stike in sodelovanje z organi sekretariatov za notranje zadeve (Snz) na terenu in druge zadeve. Vodja kartoteke oziroma evidentičar je skrbel za naslednje kartoteke (evidence): • sodelavcev (aktivni, pasivni, zaobiti, izključeni in ostali); • sovražnikov (razjasnjevani, kontrolirani, obdelovani, aretirani – obsojeni); • dezerterji (pobegli) in drugi. Iz pomožne čete so uporabljalii: 5 podčastnikov za preverke, 15 podčastnikov za dežurstvo v štabu armade, varovanje poveljnika in načelnika štaba, 20 vojakov (s praporščakom) za vodenje zapornikov in 10 vojakov za čuvanje zapora (preiskovalni in disciplinski).

22

Pooblaščenstvo Kos v diviziji, brigadi in polku (in njim podobnim) V pehotni diviziji (in njim podobnim enotam) so ostala divizijska pooblaščenstva Kos (4–5 častnikov, šifrer, daktilograf in 15 vojakov). Tudi v pehotnih brigadah in polkih so ostala pooblaščenstva Kos (2 častnika – pooblaščenec Kos-a je skrbel za štab in en bataljon, dočim je pomočnik imel na skrbi ostale enote, in 5 vojakov – kurirjev). Julija 1946 je bila v vseh organih Kos-a uvedena ločena šifrerska služba in zelo strog režim varovanja. Šifrer je bil direktno podrejen načelniku Kos-a. Odsek Kos-a divizije Knoj Odseki Kos-a divizije Knoj (Korpus narodne odbrane Jugoslavije) so bili do aprila 1946 organizacijsko podrejeni republiškim oddelkom Udb-e. Povezava je bila "bolj administrativna kot operativna", a je bila bolj "trdna", ko je šlo za reševanje skupnih problemov. Šele v drugi polovici 1946 je Kos JA prevzel tudi dejansko protiobveščevalno delo v Knoj-u. Navidez droben podatek je zgodovinsko pomemben, saj so doslej razne preiskovalne inštitucije (in parlamentarne komisije) zmotno mislile, da je bila v obdobju množičnih usmrtitev in izvensodnih pobojev kvislingov in drugih oseb, Kos Knoj podrejena JA! Torej, vsaka republiška Ozna je imela do aprila 1946 "svoj" Knoj, in zato ni možno krivde za navedene poboje naprtiti poveljstvom in enotam JA! 1. 4. 2. Prva preobrazba Kos JA – februarja 1947

V začetku 1947 je Kos JA štel 1.433 pripadnikov, od tega 1.293 častnikov in samo 140 podčastnikov ter vojaških uslužbencev. Februarja tega leta je bila glede na zahtevane naloge opravljena dodatna preobrazba Kos. Novosti so bile naslednje: • v oddelku Kos Ministrstva za ljudsko obrambo so se uvajale dolžnosti pomočnika načelnika

(za štabne in kadrovske zadeve, kartoteko in evidence, splošni odsek, operativno delo in sovražnika), kakor tudi inšpektorji po organizacijski in vsebinski shemi dela;

• uveden je bil tudi položaj pomočnika načelnika za učni proces, ki je imel pomočnike za študij tuje literature, proučevanje raznih izkušenj, načrtovanje strokovnih izpitov in taktičnih nalog, proučevanje posebnega predmeta o varnosti in podobno;

• ustanovljeni so bili posebni odseki Kos-a za beograjsko garnizijo, za gardno divizijo in večje zavode, pri čemer se je prvič pojavil tudi naziv "varnostni oficir" (oficir bezbednosti);

• namesto odseka so bili uvedeni oddelki Kos-a v armadi (vojaškem letalstvu, vojaški mornarici in Knoj-u), ki so se številčno okrepili, a tudi v njih so bile uvedene inšpekcijske funkcije, skupina za sledenje, preiskovalni zapor in podobno;

• dne 19. marca 1947 je bil ustanovljen Odred JA za Svobodno tržaško ozemlje (STO), pa tudi poseben odsek Kos za STO (in v podrejenih enotah), ki je bil organizacijsko vezan na najbližji armadni oddelek Kos-a (najprej v Ljubljani, pozneje pa v Zagrebu).

23

1. 4. 3. Druga preobrazba Kos JA – marca 1948

Že v začetku 1948, ko so se pokazali prvi znaki poslabšanja odnosov z ZSSR in drugimi vzhodnimi državami, je JA pravočasno izvršila organizacijsko preobrazbo (ustanovljena so bila armadna območja) in strateško prerazporeditev. Zaradi javnih pozivov na rušenje obstoječe oblasti in "Titove klike" so se tudi v JA pojavile nove kategorije notranjega ("informbirojevci") in zunanjega sovražnika. Tako je tudi Kos JA od 24.marca 1948 morala prilagoditi svojo organizacijo in način dela, in sicer: Uprava Kos JA (XII. uprava Ministrstva za ljudsko obrambo): - Načelnik in namestnik ter načelniki oddelkov - Sekretariat uprave (sekretar, pisarna, ekspedicija, tehnični odsek, šifrerski odsek, blagajnik) 1. oddelek - organizacijsko-inštruktorski, z odseki: - organizacijski - sovražno delovanje - delovanje iz tujine - pravni referent - sekretariat 2. oddelek - kadrovski, z odseki: - kadri JA - personalni 3. oddelek - učni z odseki za predmet varnost in literaturo 4. oddelek - kartoteka (sodelavcev, sovražnika in arhiv) 5. oddelek - operativni, z odseki: - operativni - za varovanje - za preverjanje - Kos CDJA (Centralne dokumentacije JA) 6. oddelek - za zveze s tujimi vojaškimi predstavniki, z odseki: - za zavezniške misije - za zahodne predstavnike - za potne liste. V armadnem območju, poveljstvu vojaškega letalstva, vojaške mornarice in Knoj-a ter upravi vojaške industrije so bile ustanovljene Uprave Kos (direktno vezane na Upravo Kos JA), in sicer: Uprava Kos armadnega območja (in njim podobnim): • Načelnik, namestnik in načelniki oddelkov; • Sekretariat (sekretar, administrator, vodja pisarne, šifrer, blagajnik, tehnik in daktilograf). 1. oddelek - organizacijsko-kontrolni, z odseki:

24

- preiskovalci za sodni pregon - ustanovitve in preverke - kartoteka 2. oddelek - inštruktorski (za enote in šole) 3. oddelek - vojaško-teritorialni organi in inštruktorji: - garnizijski odseki - oskrbovalne enote in ustanove 4. oddelek - operativno-štabni (za štab in njegove enote in učni predmet "varnost") Ker sta v Ljubljani in Nišu ostali armadi, so v njih ostali oddelki Kos, podrejeni Upravi Kos armadnega območja, na katero je bil vezan tudi oddelek Kos gardne divizije, kakor tudi oddelki (odseki) Kos vojaških šol in akademij. V diviziji in drugih enotah ni bilo bistvenih sprememb, razen da je bil uveden tudi pomočnik za štabni sektor. Nosilec dela je ostal – oficir Kos-a, z uradnim nazivom pooblaščenec Kos-a (in njegov pomočnik)! V začetku 1949 so bili ponovno uvedeni inšpektorji, ki so imeli predvsem nalogo, da neposredno povezujejo vodstvo službe in organe Kos-a na terenu in da hitro usposabljajo mlade in nove oficirje Kos-a. Zaradi hitre graditve lastne vojaške industrije in ladjedelništva je za ta sektor obstajal oddelek Kos, februarja 1949 pa je bil ustanovljen še poseben oddelek Kos za vojaško gradbeništvo (pospešena gradnja podzemnih vojaških objektov, poveljniških mest, skladišč, letališč in drugo). Številčno stanje organov Kos-a se je v začetku 1948 in po novi formaciji povečalo, in sicer je bilo skupaj 1.618 častnikov, od tega 9% višjih častnikov, 81% častnikov in 10% podčastnikov. Tudi naslednja tri leta se je številčno stanje povečevalo, kar je razvidno iz naslednjih podatkov: 1949 – 1.886, 1950 – 2.199 in 1951 na 2.400 ! No, že po 1951. letu se je zaradi izboljšanja odnosov z ZSSR znatno zmanjšala JA, pa tako do 1954. beležimo tudi zmanjšanje števila pripadnikov Kos. 1. 4. 4. Tretja preobrazba Kos JA – začetek 1951

V letu 1951 je prišlo do postopnega izboljšanja odnosov z ZSSR. Zaradi hudih obremenitev je bila JA zmanjšana, hkrati pa tudi sestava Kos-a, ki je izgledala takole: Uprava Kos JA (XII. uprava Ministrstva za ljudsko obrambo): • Načelnik, namestnik in administrativno osebje • 1. oddelek (sekretar, referat za organizacijsko-mobilizacijske zadeve, referat za kadre,

tehnični odsek, materialno-finančni odsek, arhiv, foto odsek, šifra, radiotehnika, prisluškovalni odsek, sledilni odsek in kartoteka);

• 2. oddelek (protiobveščevalni za vzhodne države); • 3. oddelek (protiobveščevalni za zahodne države);

25

• 4. oddelek (pravni); • 5. oddelek) (operativni); • "Delujoča skupina" (za posebne protiobveščevalne naloge); • Avtomobilski vod; • Glavni vojaško-preiskovalni zapor Oddelki Kos armadnih območij (in njim podobnih) so imeli: načelnika in njegove pomočnika za posebne naloge, samostojne enote, štab, preiskovalne zadeve, splošne zadeve in garnizije. Poleg tega so zadržani inštruktorji, preiskovalci in drugo potrebno osebje. Ker so bili ustanovljeni tudi korpusi, so oddelki Kos v korpusu imeli načelnika in namestnika, inštruktorje, pomočnika za štab, preiskovalca, sekretarja in administratorja. Na ravni divizije in polka ni bilo bistvenih sprememb. Junija 1952 so bili ukinjeni posebni šifrerski organi Kos, zato je šifrerske naloge Kos-a prevzel posebno zadolžen šifrer v sklopu štabnega sektorja. 1. 4. 5. Novi koncepti za preobrazbo Kos JA v varnostno službo JLA

Dolgoletno in bogato prakso Kos-a je bilo potrebno na osnovi dosežkov znanosti in tehnike na protiobveščevalnem področju dodelati in spremeniti. Specializirano in politično vodeni Kos JA je bilo potrebno preoblikovati v širše zasnovano varnostno službo JLA, predvsem zaradi novih doktrinarnih načel splošnega ljudskega odpora in tujih izkušenj. Tako je bilo 29. marca 1954 na sestanku Komisije za koordinacijo ugotovljeno, da "Kos v JA zaostaja v svojem razvoju, kakor tudi glede obstoječih potreb in možnosti". Predvsem pa je bila poudarjena potreba, da se Kos "preoblikuje iz politične obveščevalne v vojaško-varnostno službo", kar je bilo v skladu z logiko razvoja JA (JLA). Predlagane so bile tudi nove organizacijsko-konceptualne rešitve po sektorjih (protiobveščevalni, štabno-varnostni, tehnični, preiskovalni in podobno), kakor tudi ustanovitev vojaške policije JLA. Dejansko je šlo za skoraj popolno osamosvojitev vojaško-varnostne službe (z vojaško policijo) in njeno koordinacijo z drugimi službami (Udv, II. uprava generalštaba JA, Oddelek za dokumentacijo v Ministrstvu za zunanje zadeve in drugi). Kadrovsko-organizacijski sektor je prevzel celotni splet kadrovskih in organizacijsko-mobilizacijskih nalog, poleg tega pa tudi splošne in vse druge zadeve. Tehnični sektor je zajel vse tehnično-varnostne zadeve. Učni sektor je prevzel vse naloge okrog usposabljanja kadrov za varnostno službo in vojaško policijo. Varnostni sektor se je posvetil varovanju vojaških podatkov pa tudi dezinformacijskim nalogam. Kazensko-pravni sektor je obravnaval vse delinkvente v JA. Protiobveščevalni sektor je ostal v središču reorganizirane vojaško-varnostne službe, in se je specializiral za odkrivanje agenturnega delovanja tujih obveščevalnih služb v JA.

26

1. 5. Funkcije, naloge in aktivnost organov Kos JA v boju proti zunanjemu in notranjemu sovražniku

Prvotno naj bi bila osnovna funkcija organov Kos predvsem v kontraobveščevalni zaščiti poveljstev, ustanov, enot in ozemlja – samostojno ali v sodelovanju s sorodnimi službami, pred delovanjem obveščevalnih služb, ekstremne emigracije in notranjega sovražnika. Posebej je bilo evidentno angažiranje ekstremne emigracije, ki je v državo poslala več ilegalnih skupin zaradi vzpodbujanja notranjega odpora ali prevrata (ustaška skupina Ljube Miloša in Kavrana ter drugih, 1948). Sčasoma se je pokazala tudi potreba po spremljanju in spoprijemanju z raznimi negativnimi pojavi, ki so objektivno ogrožali budnost, varnost, zaščito vojaške tajnosti, slabili moralno-politično stanje armadnih enot, s tem pa tudi borbeno pripravljenost JA in varnost države. Zato so se organi Kos lotili tudi novih nalog, poleg protiobveščevalnega so se razvijali tudi drugi sektorji dela – varnostni, štabno-učni, vojaško-policijski in drugi, kar je pozneje ostalo tudi v novi varnostni službi JLA. 1. 5. 1. Operativno delo v poveljstvih, ustanovah, enotah in na teritoriji

Primarna naloga organov Kos-a je bilo spremljanje operativne situacije in angažiranje sodelavcev v poveljstvih, enotah, ustanovah in na terenu. Z objavo resolucije informbiroja se je delo Kos JA povečalo in intenziviralo, o čemer priča podatek, da je bilo leta 1947 angažiranih okrog 14.000 tajnih sodelavcev (po 18 na oficirja Kos-a), toda že naslednje leto se je število sodelavcev povečalo na 20.000! Iz ohranjenih podatkov je znano, da je moral vsak sodelavec letno napisati okrog 35 dokumentiranih in obširnih poročil, vsak oficir Kos-a pa je imel na mesec povprečno 36 sestankov ali 460 letno – torej vsak dan sestanek z enim ali dvema sodelavcema! V začetku so bili sodelavci predvsem člani KPJ in Skoj-a, pozneje pa tudi ostali. Vsak sodelavec je moral podpisati obvezo o tajnosti dela in molčečnosti! Osnovna slabost je bila statičnost oziroma praksa, da mora biti v vsaki, tudi najmanjši enoti sodelavec, ki poroča o vseh "sumljivih" in nenavadnih dogodkih v enoti! Obstojali so tudi rezidenti, katerih vlogo so navadno prevzemali sekretarji Skoj-a in partijsko-politični delavci. Vse to je imelo tudi negativne posledice. Na podlagi poglobljenega preučevanja operativne situacije in pravilnega izbora sodelavcev se je zaostrilo vprašanje kvalitete sodelavcev. Za vsakega sodelavca je bilo potrebno napisati predlog za angažiranje in poročilo o njegovem toku. Posebno skrbno so izbirali mesta tajnih sestankov, zato so v garnizijah imeli "javke" oziroma "javčna stanovanja", kjer so bili predvsem sestanki s kvalitetnimi sodelavci in sodelavkami. Že dotedanji uspehi Ozne in Kos-a, npr. aretacija in sojenje četniškemu vodji generalu Draži Mihailoviću in drugih četniških skupin in posameznikov, uspešna realizacije operativne akcije Gvardijan (vrinjanje v ustaško skupine Miloš–Kavran in njeno zvabljanje v državo), številni uspešni vrini sodelavcev v obmejne obveščevalne in emigrantske centre, angažiranje bivšega

27

nacističnega oficirja Kurta Waldheima (poznejšega generalnega sekretarja OZN in avstrijskega predsednika!) so bili resen motiv za še bolj kvalitetno delo. 1. 5. 2. Šolanje in usposabljanje kadrov Kos JA

Takoj po osvoboditvi so skoraj vsi pripadniki Ozne in Kos-a opravili krajše mesečne tečaje ali nekajdnevne seminarje. Nekaj starejših kadrov je bilo že 1944 poslanih v ZSSR na akademijo Nkvd znano pod imenom Dzeržinski (vodja sovjetske Čeke) in so pozneje prevzeli vodenje zveznih in republiških organov Ozne in vojaškega Kos-a. Z uvajanjem "učnih" referentov v letu 1946 se je začelo obdobje sistematičnega šolanje vseh kadrov Kos-a (uvajanje rednih in specializiranih tečajev, načrtovanje in izvajanje učnih programov, izbor predavateljev in zametki obveščevalno-varnostnega šolskega centra). Ob koncu 1947 je začela z delom desetmesečna šola za starejše voditelje Kos-a in štiri šestmesečne šole za oficirje Kos-a v polkih in bataljonih Knoj-a. Marca 1948 so pri upravah Kos v vojaških območjih začele z delom štiri enoletne šole Kos-a in prvi razredi so šteli okrog 50 slušateljev (1948 je končalo 179, 1949 pa 166 slušateljev), kakor tudi srednja šola Udbe v Beogradu (1948 jo je končalo 47 armadnih in divizijskih načelnikov Kos-a). Zaradi izboljšanja strokovne usposobljenosti oficirjev Kos-a je bil s posebnim ukazom uveden strokovni pouk po garnizijah, ki se je izvajal vsak ponedeljek (po dve temi) in je bil obvezen za vse oficirje Kos-a. Prvega aprila 1950 je v Kaštel – Nehaju pri Splitu začela z delom enoletna šola Kos za polkovne oficirje (160 slušateljev), ki je obstajala do marca 1952. Nato je bila junija 1952 ustanovljena šola za rezervne oficirje Kos-a, ki je trajala dva meseca, končalo pa jo je 7 razredov. Strokovno šolanje kadrov Kos-a potekalo v zelo zapletenih mednarodnih pogojih in ob stalnih vojaško-političnih pritiskih tako z zahoda kakor tudi z vzhoda. 1. 5. 3. Sodelovanje Kos JA pri dokončnem uničenju kvislinških formacij, ostankov band, organizacij in zločinskih združenj

Med najpomembnejšimi nalogami Kos-a so bili boji z ostanki kvislinških formacij, odpadnikov, banditskih skupin, zločinskih organizacij, združenj in njihovih pomagačev, ker se je še v letu 1948 v posameznih predelih države, posebej v osrednjem in planinskih predelih, skrivalo in "delovalo" precejšnje število četniških, ustaških, balističnih in drugih skupin. Z njimi so se skušale povezati iz tujine poslane diverzantsko-teroristične skupine, ki so napadale organe ljudske oblasti, Udbe, milice, pa tudi enote in objekte JA. Pregon in fizično likvidacijo istih so

28

vršile enote Knoj-a in milice, samo izjemoma pa enote JA. 12 Organi Udbe in Kos-a so s svojimi silami in sredstvi odkrivali kraje, pomočnike, zveze, kanale, načrte in namene, skladišča, baze in zemunice (zimovališča) in druge objekte, kjer so se skrivali odpadniki in njihovi pajdaši. Šlo je predvsem za uničenje preostalih kvislinških formacij četnikov, ustašev, belogardistov, sivogardistov, balistov, Vmro-vcev, pripadnikov okupatorskih oboroženih enot, križarjev (Slavonija), škriparjev (BiH), zelenega kadra (Hrvaška), dezerterjev in vseh drugih, ki so se skrivali v državi, da bi se izognili služenju vojaškega roka v JA. Posebna naloga pa je bila tudi odkrivanje in uničenje poslanih vohunsko-izvidniških in diverzantsko-terorističnih skupin in njihovih pomagačev; zato so preverjali civilne in vojaške osebe na vseh prevoznih sredstvih po celi državi. Posebno je bil uspešen pregon vojaških dezerterjev, ker so bile uvedene lokalne in centralne tiralice. 1. 5. 4. Odkrivanje, spremljanje in zoperstavljanje tujim obveščevalnim službam in "konzervirani agenturi"

Pomembno je poudariti, da tuje obveščevalne službe niso nikdar prekinile svojega delovanja proti Jugoslaviji, in seveda proti JA. Celo nasprotno! V obdobju 1948–1954, ko je bila Jugoslavija v sporu z ZSSR, se je to delovanje intenziviralo tudi s strani zahodnih obveščevalnih služb. 13 Ker je bilo v tem obdobju težišče Kos-a v zoperstavljanju vzhodnim obveščevalnim službam, je bila usmeritev hitro popravljena. Odkriti in locirani so bili glavni obveščevalni centri, ki so iz zamejstva delovali proti Jugoslaviji, pa tudi proti JA. Seveda so bili identificirani tudi posamezni operativci, ki so bili opaženi pri angažiranju naših državljanov ali pa pri pošiljanju agentov po raznih nalogah. V poveljstvih in enotah JA je bilo 55 pripadnikov obveščevalne službe bivše jugoslovanske vojske, za katere je bilo ugotovljeno, da so v večini sodelovali z angleško obveščevalno službo – Intelligence Service (IS). Skupno je bilo v JA okrog 700 obveščevalno sumljivih oseb, ki so bile pod operativno kontrolo. Zanimivo je, da je bila večina teh ljudi med zdravniki, veterinarji, inženirji in drugimi strokovnjaki. Tudi med vojaki in podčastniki je bilo nekaj tujih agentov, pa navajam primere: • Vojak iz 2. vojaškega območja je bil 1947 pridobljen za italijansko obveščevalno službo v

Trstu, med vojno pa je delal za madžarsko obveščevalno službo; 12 Sodelovanje pri definitivni likvidaciji kvislinških formacij, ostankov band, organizacij in zločinskih združenj: UV Zslo, CE, klas. štev. 0.01.07., fasc. št. 1, str. 73–85; Naloge Knoj po varnosti, akt Uprave Kos poslan XII Upravi Kos Knoj-a, str. pov. št. 4, 5. 1. 1949. 13 ŠCB, Rad engleske obaveštajne službe u Jugoslaviji pre i za vreme drugog svetskog rata, št. 17, evid. št. 225 ŠCB, Rad engleske obaveštajne službe u drugom svetskom ratu, št. 18, evid. št. 204 ŠCB, Bliski Istok – važan sektor djelovanja engleske obaveštajne službe, št. 19, evid. št. 225 ŠCB, Američka i engleska obaveštajna služba u posleratnom periodu, št. 20, evid. št. 195

29

• Vojak iz 5. vojaškega območja je bil po osvoboditvi angažiran s strani angleške angleške obveščevalne službe v Beogradu in je imel celo svojo obveščevalno "mrežo";

• Mornar iz Vojaško-pomorskega območja iz Splita je bil v nemškem koncentracijskem taborišču, kjer je bil angažiran s strani gestapa;

• Dva podčastnika (vodnika) sta bila junija 1950 pridobljena s strani italijanske obveščevalne službe in sta svoji zvezi Brunu Paveliću, kmetu iz Umaga, predajala vohunska poročila, a sta bila že marca 1951 odkrita in obsojena.

Na podlagi takih in podobnih primerov je bila od 1952 ponovno preverjena večina oficirjev bivše jugoslovanske vojske in drugih pripadnikov JA, ki so imeli sorodniške ali drugačne povezave s tujino. 1. 5. 5. Zoperstavljanje sovražni dejavnosti po informbiroju

Sovražna dejavnost po objavi resolucije informbiroja je tudi v JA strmo naraščala – od "kritike stanja" do oblikovanja tajnih skupin in organizacij (Nova KPJ, mladinske in druge ilegalne prosovjetske organizacije in združbe), istočasno pa je bila intenzivirana tudi obveščevalna in subverzivna dejavnost iz ZSSR in sosednjih vzhodnih držav. Zato so tudi organi Kos-a povečali svojo zavzetost pri preprečevanju in zoperstavljanju takšni sovražni dejavnosti, katere osnovni cilj je bil, da v državi izvrši prevrat, likvidira Titovo kliko in vzpostavi oblast, podobno sovjetski, ki bi jo vodili Stalinovi pristaši – informbirojevci! Organi Kos-a so načrtno in metodološko zelo podrobno preverili vse pripadnike JA (javne izjave na partijskih in mladinskih sestankih, preverjanje iskrenosti prek več sodelavcev, odnos do dela, preverke rodbine in prijateljev in podobno), seveda pa so bili v središču pozornosti vsi tisti, ki so bili na šolanju v ZSSR. Za resolucijo informbiroja se je opredelilo okrog 4.500 pripadnikov JA, iz države pa jih je dezertiralo 263, med njimi tudi general Pero Popivoda. Tudi partijsko-politični in varnostn ukrepi so bili postopni: od razgovorov s politkomisarjem do kazenskega pregona. Naj poudarim, da so iz JA na Goli otok pošiljali samo tiste obsojence, ki so šli skozi vse vzgojno-posvetovalne postopke in tudi poslednjega – preiskovalni postopek in sodba na vojaškem sodišču: prisilno delo oziroma "vzgojno delo". Korektno je tudi povedati, da so bile obremenilni dokaz v preiskovalnem postopku največkrat izjave dveh do treh sodelavcev, ki so bile legalizirana tako, da je bil kateri od sodelavec tudi "obsojen", toda na znatno milejšo kazen ali pa so ga formalno-pravno oprostili zaradi "priznanja". Po nekaterih drugih virih 14 se je zaradi resolucije informbiroja pred vojaškimi sodišči znašlo 2.440 oseb, od tega 1.982 aktivnih vojaških oseb (4 generali, 1.700 častnikov, 188 podčastnikov, 200 civilnih oseb v JA) in nekaj sto tujih agentov ter njihovih sodelavcev (275 bolgarskih, 250 albanskih itd).

14 Marko Lopušina, Ubij bližnjeg svog, Jugoslovenska tajna policija 1945–1995, Beograd, 1996

30

1. 5. 6. Začetno delovanje na "ofenzivni kontrašpijonaži"

Vzporedno z zelo intenzivnim obveščevalnim delovanjem formacijskih organov II. uprave generalštaba JA, posebej še v vzhodnoevropskih državah, so tudi organi Kos-a po posvetovanju v Upravi Kos JA od 23. do 25.decembra 1949, "prestopili" državne meje in pričeli z ofenzivnimi aktivnostmi proti sosednjim državam in pomembnejšim obveščevalnim centrom v drugih državah, s t. i. ofenzivno kontrašpijonažo. Cilj te aktivnosti je bil predvsem vrinjanje v tuje obveščevalne centre in emigrantske organizacije, torej odkrivanje in preprečevanje obveščevalne in druge subverzivne dejavnosti iz tujine proti JA, pa tudi širjenje resnice o naši državi in JA. Za to dejavnost so bili pridobljeni predvsem pripadniki JA, ki so imeli družinske, prijateljske in druge zveze v tujini, kakor tudi tujci, ki so prihajali v našo državo po različnih opravkih ali v tranzitu. Seveda so bile v prvi vrsti uporabljene osebe v obmejnem pasu z ene ali druge strani meje tiste države, iz katere so tudi najbolj intenzivno delovali proti JA. Tako je bila samo iz kategorije "obmejno prebivalstvo" angažiranih 8.121 oseb, po državah pa naslednje število: proti Albaniji – 1.647 oseb, Grčiji – 783, Bolgariji – 1.289, Romuniji – 862, Madžarski – 2.092, Avstriji – 763 in proti Italiji – 685 oseb! Od tega števila je bilo pravih sodelavcev samo 665, kandidatov za sodelavce je bilo 1.235 in prijateljskih zvez 1.120 oseb. Seveda se je iz tako množične mreže aktivnih in pasivnih sodelavcev sčasoma oblikovala sicer maloštevilna, toda zelo kvalitetna skupina vrhunskih sodelavcev, pa tudi rezidentov. Posebne pogoje za takšno delo so imeli tudi rezervni oficirji Kos-a iz obmejnih področij, pa tudi demobilizirani sodelavci. Bistvene pa so bile družinske, prijateljske in vse druge zveze onstran meje. Poudarek je bil na t. i. "kvalitetnih zvezah" (policija, vojska); organi Kos-a so se samo v zelo izjemnih primerih posluževali "kriminalcev". Ofenzivno kontrašpijonažo so v poznejših letih organizirano in uspešno opravljale t. i. protiobveščevalne skupine (Kog) pri armadnih oddelkih, ki so bile funkcionalno nekaj časa (do Titove smrti) tudi direktno vezane za varnostno upravo zveznega sekretariata za ljudsko obrambo! 1. 5. 7. Prevzem vojaško-teritorialnih organov

Marca 1948 so organi Kos JA od Udb-e prevzeli tudi kontraobveščevalno zaščito vojaških odsekov in okrožij, kar je pomenilo, da so po zapisniku morali predati – sprejeti "materiale, sodelavce in drugo". Kako je to bilo, si lahko samo mislimo, še posebej če vemo, da so v vojaško-teritorialne organe pošiljali starešine slabše kvalitete ali pa starejše letnike ("solunaše" in "domorodce"), včasih pa tudi kazensko. Toda problem je bil predvsem okrog lokalnih sodelavcev, ki jih oficirji Udb-e niso hoteli predati!

31

Vsekakor so organi Kos v vojaško-teritorialnih organih predstavljali prvi in začetni naslov (in filter) za vse preverke, posebno za starešine JA, kakor tudi za kandidate za šole rezervnih oficirjev, gardo in specialne enote. Organi Vto in Kos so tako prevzeli tudi skrb za vse rezervne starešine JA, predvsem pa za vodenje enotne evidence regrutov in drugih kategorij, formiranje vojaško-mobilizacijskih enot in izvajanje vojaških vaj. Seveda je bilo pomembno tudi sodelovanje z vsemi organi oblasti na terenu, predvsem z organi Udb-e in milice. Od 1952. so bili organi Kos vojaško-teritorialnih organov podrejeni upravam Kos-a vojaških območij, po ukinitivi vojaških odsekov pa so organi Kos-a vojaškega okrožja bili podrejeni varnostnemu oddelku armade (v vsaki armadi je obstajalo po eno vojaško okrožje). 1. 5. 8. Zveze vojaških oseb s tujino in tujci

Seveda so organi Kos-a za vse pripadnike JA, ki so bivali ali so prišli iz tujine, bili poročeni s tujkami ali imeli zveze s tujino, vodili določene podatke kot "zveza s tujino". Tako je bilo do 1949 registriranih (prijavljenih) 3.363 vojaških oseb (1.737 častnikov, 365 podčastnikov, 167 vojaških uslužbencev, 917 vojakov in 186 civilnih oseb). Nekaj pripadnikov JA teh zvez s tujino ni prijavilo (v 3. armadnem območju okrog 7), zato so bili kaznovani (denarno, disciplinsko, pa tudi sodno). Ker je bilo v JA precejšnje število pripadnikov, ki so iz različnih vzrokov bivali v tujini ali pa vzdrževali zveze s tujci, ki niso bile popolnoma razčiščene, je bilo avgusta 1949 organizirano posvetovanje v upravi Kos JA. Na njem so prvič sistematično proučili celotno problematiko odnosov s tujino (šolanje, dopisovanje, mešani zakoni, zveze po resoluciji informbiroja, zveze z egejskimi Makedonci in beloemigranti in podobno) in predlagali potrebne operativne ukrepe. Aprila 1950 so organi Kos-a začeli tudi bolj načrtno spremljati obveščevalno-izvidniško dejavnost tujih turistov, predvsem na Jadranu. Ker je v obdobju informbiroja prišlo do popolne ekonomske in druge blokade s strani vzhodnoevropskih držav, je bil 1951 z ZDA sklenjen sporazum o vojaški pomoči, istočasno pa je bila realizirana tudi t. i. "tripartitna" pomoč s strani drugih zahodnoevropskih držav. Program pošiljanja vojaške pomoči imenovan tudi Amas, je trajal od 1952–1957. leta; ameriški vojaški strokovnjaki so tako obiskali 275 enot JA – 178 v 5. armadnem območju (Slovenija in Hrvaška), 62 v Vojaško-letalskem območju in 35 v Vojaško-pomorskem območju in seveda tudi zbirali razne obveščevalne podatke ali pa navezovali osebne stike, ki so kasneje često prerasli v agenturne. 1. 5. 9. Varnostna in protiobveščevalna zaščita poveljstev, enot, ustanov, objektov in teritorije – faze "čiščenja" JA sovražnih, sumljivih in neprimernih pripadnikov

Takoj po osvoboditvi države se je v JA začela prva faza "čiščenja", ki je trajala od januarja do maja 1946, ko je bilo odpuščenih 14.272 pripadnikov JA, od tega 2.295 častnikov in 11.977

32

podčastnkov ter vojakov. Na vojaška sodišča je bilo poslanih 1.844 pripadnikov (256 častnikov), 12.565 pripadnikov (1.588 častnikov) je bilo demobiliziranih ali pa poslanih v disciplinske bataljone (formirani oktobra 1946), iz različnih vzrokov pa je bilo zaprtih še 7.024 pripadnikov JA. V letu 1947 se je začelo preverjanje starešinskega kadra, predvsem tistih, ki so v JA prišli iz bivše jugoslovanske vojske oziroma ujetniških taborišč, tigrovcev, pripadnikov prekomorskih brigad in enot formiranih v ZSSR (Mesićeva in tankovska brigada). Namreč, za vsakega ujetnika bivše jugoslovanske vojske je t. i. protifašistični zbor vojaških ujetnikov ob repatriaciji podal svoje mnenje, ki se je potem dopolnjevalo in preverjalo. Šlo je predvsem za preverjanje političnih stališč. Sprejeto je bilo tudi stališče, da se iz JA demobilizirajo vsi tisti, ki so sodelovali v raznih kvizlinških enotah. Na podlagi izkušenj iz NOB, kakor tudi okrepljene aktivnosti tujih obveščevalnih služb v obdobju informbiroja, so organi Kos JA prvenstveno ščitili starešine, posebno pomembne objekte in dejavnosti. Koncem 1949 so vsi organi Kos JA začeli izvajati drugo fazo "čiščenja" oziroma nalogo "preverke častniškega kadra in zaščite poveljstev", v sklopu organizirane borbe proti vsem sovražnim poskusom vrinjanja v JA. Uvedeni so bili posebni "referenti za štabe", ki so za vsakega častnika formirali "dosje", za ostale pa "omot". Iz vsebine dosjeja je razvidno, kako temeljito je moralo bilo delo Kos-a: • lastnoročno napisan življenjepis ali kopija partijskega; • preverka organov Udb-e v rojstnem kraju, prebivališču in podobno; • pregled agenturnih podatkov; • pregled zaokroženih podatkov ali letnih podatkov oficirja Kos-a; • pregled vseh zvez in povezav s tujino; • poseben pregled zanimivih podatkov za Kos. Celotno delo je bilo metodološko razdeljeno na preverjanje, razjasnitve, agenturne obdelave, operativne kontrole in podobno. Osnovne naloge so bile opravljene v toku 1948 leta. Tako je je bilo ponovno preverjeno 23.609 ali 70 odstotkov vseh častnikov, preostalo je še okrog 7.400 preverk, pri čemer častniki – prvoborci niso bili "ponovno" preverjeni. Razjasnjevanih je bilo 4.517 častnikov ali okrog desetine celotnega častniškega kadra. Pozitivnih je bilo 2.145 ali 46 odstotkov častnikov, 77 zaprtih, 245 demobiliziranih in 875 podvrženih agenturni obdelavi! Za primerjavo: v letu 1947 je bilo pod agenturno obdelavo 623 častnikov, 1948 (začetek informbiroja) pa že 2.945 častnikov. Od tega je bilo 1.117 častnikov v operativni obdelavi zaradi sumljive preteklosti in 1.828 zaradi informbiroja (zaprtih je bilo 129 častnikov, 1.552 pa je ostalo v agenturni obdelavi). V letu 1948 je bilo registriranih 24.000 prestopnikov po raznih osnovah, od katerih je bilo 11.070 zaslišanih na raportih, 3.790 je bilo kritiziranih od komisarjev, za 9.500 so bili opravljeni ukrepi organov Kos-a, dočim je bilo 2.160 pripadnikov JA zaprtih.

33

Samo zaradi podpiranja resolucije informbiroja je bilo registriranih 2.043 prestopnikov, od tega 1.412 častnikov, 252 podčastnikov in 379 vojakov. Od teh jih je bilo zaprtih 1.312 in sicer 2 generala, 229 častnikov, 139 podčastnikov, 30 vojaških uslužbencev, 700 vojakov, 7 gojencev vojaških šol, 146 civilnih oseb in 5 ostalih. Število prestopnikov in zaprtih po informbiroju je bilo relativno veliko v primerjavi z drugimi vrstami prestopkov (918 zaradi neodzivanja na vojaško obveznost, 2.350 zaradi premoženjskega kriminala in 841 zaradi verbalnih deliktov). V toku 1949 je bil sprožen kazenski postopek proti 5.727 pripadnikom JA (pozneje je bil postopek ustavljen proti 802), od tega je bilo 923 častnikov, 803 podčastnikov, 2.671 vojakov, 1.330 vojaških uslužbencev in civilistov v službi v JA. Po vrstah prestopkov je bilo stanje naslednje: 903 v zvezi z informbirojem, 1.030 verbalni prestopki, 1.267 izogibanje služenja vojaškega roka, 982 premoženjski kriminal in 1.455 druga kazniva dejanja. Vštetih je tudi 47 primerov vohunske in diverzantsko-teroristične dejavnosti iz vzhodnoevropskih držav. V letu 1950 so bili sproženi kazenski postopki proti 4.791 pripadnikom JA: 593 častnikom, 664 podčastnikom, 2.451 vojakom, 44 vojaškim uslužbencem in 1.039 civilnim osebam v službi v JA. Po vrstah prestopkov je število naslednje: 536 (297 častnikov) v zvezi z informbirojem, 700 verbalni prestopki, izogibanje služenju vojaškega roka 1.296 (tudi 34 častnikov!), 1.596 premoženjski kriminal in 663 ostala kazniva dejanja. V toku 1951 so bili sproženi kazenski postopki proti 5.808 pripadnikov JA, med katerimi je bilo 1.216 častnikov, 941 podčastnikov, 2.64 vojakov, 85 vojaških uslužbencev in 1.002 civilov v službi v JA. Od teh se je 1.132 pripadnikov JA prvič branilo s svobode. Po vrstah prestopkov je bilo stanje naslednje: v zvezi z informbirojem je bilo obtoženih 969 (in 800 obsojenih – 547 častnikov, 56 podčastnikov, 94 vojakov, 27 VU, 73 CO in 13 vojaških študentov), izogibanje vojaški obveznosti 1.112 (tudi 33 častnikov), premoženjski kriminal 1.804 in za ostala kazniva dejanja proti 1.066 pripadnikom JA. Za 1952 leto je bilo značilno predvsem zelo intenzivno predhodno vzgojno-politično in svetovalno delovanje, kar je seveda pozitivno vplivalo na število kazenskih prijav. Teh je bilo vloženih samo 3.979, od tega je bilo: 596 častnikov, 608 podčastnikov, 2.012 vojakov, 50 vojaških uslužbencev in 713 civilnih oseb. Tudi v tem letu se je 1.247 pripadnikov JA branilo s svobode. Po vrstah prestopkov je bilo stanje naslednje: 453 v zvezi z informbirojem (251 častnikov, 32 podčastnikov, 84 vojakov, 9 vojaških uslužbencev in 77 civilnih oseb), kar je zmanjšanje za okrog 70 odstotkov, 825 izogibanje vojaški obveznosti, 1.340 premoženjski kriminal in 960 ostalih kazenskih zadev. Pri tem je treba poudariti da so organi Kos-a v tem letu podali kazenske ovadbe proti 251 častnikom od 2.814 častnikov, ki so bili pod operativno obdelavo, dočim so politični komisarji razčiščevali lažje verbalne delikte za 3.615 pripadnikov JA. V toku 1953 so razjasnjevali 2.718 pripadnikov JA, kazenski ukrepi so bili sprožene proti 1.294 prestopnikom, od tega je bilo: 157 častnikov, 72 podčastnikov, 650 vojakov, 10 vojaških uslužbencev, 134 civilnih oseb in 2 gojenca vojaških šol. V zvezi z informbirojem je bilo zaprtih samo 123 pripadnikov JA! Zanimivo je dodati, da so vojaški tožilci odstopili od kazenskega pregona proti 145 pripadnikom JA, pa tudi vojaška sodišča so v tem letu osvobodila 31 obtoženih pripadnikov JA, za katere so organi Kos-a podali kazenske ovadbe.

34

Posebno pozornost zasluži tudi t. i. sovražno izpovedovanje ali moderneje povedano – verbalni delikt, ki je bilo najbolj intenzivno ravno v času informbiroja in je bilo značilno predvsem za nestalni sestav JA (vojake). Po letih se je število kazenskih prijav gibalo takole: 1948 – 841, 1949 – 1.030, 1950 – 700, 1951 – 638 (tudi 38 častnikov), 1952 – 401 (19 častnikov in 226 vojakov) in 1953 – 240 prijav. Iz povedanega je mogoče zaključiti naslednje: • veliko število prestopnikov med pripadniki stalne sestave JA (4.295 častnikov in 4.126

podčastnikov) je skoraj gotovo posledica delovanja v zvezi z resolucijo informbiroja; • od skupnega števila kazenskih ovadb (28.372) odpade na politični kriminal 13.869 primerov,

od tega na informbirojevce 3.654 primerov, verbalne delikte 3.877 in 6.388 ostale primere; • višek po informbiroju je bilo 1951, ko je bilo podanih 1.187 kazenskih ovadb, nakar je ta

dejavnost znatno padla (1952 – 453 in 1953 – 148 kazenskih ovadb); • upadlo je bilo tudi dezerterstvo iz JA (1948 in 1949 je zbežalo v tujino 13 višjih častnikov,

1950 nobeden) in tudi samovoljno zapuščanje JA (1946 – 1.200, 1948 – 500 in 1953 – 250 primerov);

• zmanjšalo se je tudi število prekinjenih kazenskih postopkov (1949 – 802, 1951 – 388 in 1953 – 289), kar govori o izboljšanju kriterijev in delu organov kazenskega pregona, torej tudi organov Kos-a.

Vojaški pravosodni organi so proti informbirojevcem izvajali dosledno in enotno kaznovalno politiko, saj je šlo za zelo resen in načrtovan poskus državno-političnega prevrata. V začetku so bile kazenske sankcije sicer zelo blage, pa so jih kmalu zaostrili. Politični kriminal je po letu 1949 zajemal 35 odstotkov splošnega prestopništva (od tega 17 odstotkov v zvezi z informbirojem) in je upadal. To potrjujejo naslednji podatki: 1950 – 26 odstotkov političnega kriminala (11 odstotkov v zvezi z informbirojem), 1951 – 31 odstotkov (20 odstotkov v zvezi z informbirojem), 1952 – 21 odstotkov (11 odstotkov v zvezi z informbirojem) in 1953 – 11 odstotkov političnega kriminala in od tega samo 4,4 odstotka v zvezi z informbirojem. Seveda pa so se zaradi takšne težiščne orientacije (informbiro) organi Kos-a relativno manj angažirali proti obveščevalni in subverzivni dejavnosti z zahoda in tudi proti ekstremni politični emigraciji, kar je v naslednjem obdobju privedlo do njihove nove preobrazbe in strukture. Stalna pozornost je bila usmerjena tudi na kvaliteto dela organov Kos, predvsem pa sodelavske mreže, ki je v začetku 1950 štela kar 23.298 sodelavcev (1949 – 16.698). K temu so največ pripomogli že prej omenjeni inštruktorji. Natančno so bile analizirane operativne in druge izkušnje in zavržene določene nefunkcionalne metode in praksa (pisna obveza sodelavcev, določene vrste sodelavcev – kvartirni (po mestu prebivanja), protidiverzantski in podobno). Hkrati so bile sprejete sodobnejše metode dela, predvsem na operativno-tehničnem področju. V toku 1953 so organi Kos-a začeli organizirano in sistematično spremljati nekatere zanimive protiobveščevalne probleme, ki so bili zaradi informbiroja zanemarjeni. To so bili predvsem: rekonstrukcija delovanja tujih obveščevalnih služb in določenih obmejnih obveščevalnih centrov,

35

tujci (1953 so registrirali že 106.233 tujcev, od katerih se je 160 že povezalo s pripadniki JA), reemigranti (večje število, pošiljali na dosluženje vojaškega roka), vojaški dezerterji v tujini (v sovjetski armadi so zasedali visoke položaje!), mešani zakoni (okrog 500), trgovci (9.075, od tega 600 v vojaški industriji), v tujini šolani pripadniki JA (ni podatkov o številu!), rodbinske zveze v tujini (100.976), zveze s tujci v SFRJ (3.336, od tega 1.737 častniki in okrog 50 zvez s predstavniki DKP), potovanja pripadnikov JA v tujino (773) in podobno. Posebno so bili zanimivi rezultati rekonstrukcij vseh obveščevalnih služb (pisni elaborati končani 1955/56), ki so začrtali bodoče delo Kos-a za daljše obdobje, predvsem pa so potrdili kontinuiteto delovanja, pa tudi določene "starejše" zveze in generacijske agenturne povezave. Operativna situacija je zahtevala tudi nove organe za izvrševanje določenih samostojnih nalog (sledenje in tajno ozvočenje) in pripomočke za lažje delo (službene izkaznice, posebni kadrovski organi in podobno). 1. 5. 10. Uvajanje enostarešinskih odnosov v JA in podreditev organov Kos poveljniku

Meseca junija 1953 so bile ukinjene funkcije političnih komisarjev, s tem pa je bilo konec preživele prakse dvostarešinskih odnosov (enaka odgovornost oziroma soodgovornost poveljnika in političnega komisarja). Tako so se politični komisarji "prelevili" v organe za moralno-politično vzgojo, ki so imeli samo vlogo pomočnika poveljnika in določene štabne naloge. Po novem konceptu enostarešinskih odnosov v JA so organi Kos-a samo "zamenjali gospodarja" (prej so bili podrejeni političnim komisarjem) – neposredno so bili podrejeni poveljniku, pa čeprav formalno niso imeli položaja njegovega pomočnika. Proces prilagoditve ni povzročal skoraj nobenih težav. Organi Kos-a so večino svojih nalog reševali samostojno, po potrebi pa so tudi tesneje sodelovali s sorodnimi službami (obveščevalno in Udv-e), pa tudi z ostalimi organi poveljstev in ustanov JA, kakor tudi z vsemi drugimi organi na terenu. Prav takšno plodno in vsestransko sodelovanje je pripomoglo, da so organi Kos-a pravočasno odkrivali in preprečevali vse oblike in metode obveščevalno-izvidniške in druge sovražne dejavnosti in se tako uspešno zoperstavili napadom zunanjenga in notranjega sovražnika. 1. 6. Obveščevalno-izvidniška in subverzivna dejavnost tujih obveščevalnih služb, ekstremne emigracije in notranjega sovražnika proti in v JA

Čeprav so bili okupatorji in kvizlingi pregnani iz države in je bila vzpostavljena socialistična oblast, organizirana obnova in graditev v vojni razdejane države, so ostanki razrednega sovražnika, kvizlingov, tuje agenture in drugih notranjih sovražnikov zopet začeli (nadaljevali) s sovražnim delovanjem proti SFRJ, posebno še proti in tudi v sami JLA.

36

Kos JA se je takoj po osvoboditvi države moral spopasti z velikim številom sovražnih elementov. V začetku 1946 je bilo v kartotekah Kos-a registriranih 13.337 pripadnikov JA, ki so sovražno delovali, od tega 1.515 aktivno, 377 pasivno, pod operativno kontrolo pa je bilo 11.445 pripadnikov JA. Pred tem je bilo iz različnih vzrokov aretiranih 7.104 pripadnikov JA (432 častnikov, 219 podčastnikov, 6.093 borcev – vojakov, 354 civilistov in 6 ujetih nemških vojakov, med njimi je bilo 532 četnikov, 1.324 ustašev in domobranov, 279 belogardistov in drugih kvislingov in 255 vojakov nemške vojske). Kmalu jih je bilo 886 izpuščenih zaradi pomanjkanja dokazov. Organom Ozne na terenu sta bili predane 402 osebi, kazenske ovadbe pa so bile napisane za 4.930 oseb, od katerih je bilo obsojenih 4.612. Poleg tega je bilo ujetih 2.357 vojaških dezerterjev, 109 raznih sovražnih skupin, evidentiranih pa je bilo tudi 385 vojnih zločincev in 42 vohunov! Organizirana sovražna dejavnost se je čutila in zaznavala v poveljstvih, ustanovah, enotah in na terenu. Izvajana je bila iz tujine prek agenture in ekstremne emigracije, predvsem pa v sami državi in tudi v sami JLA na razne načine, v raznih oblikah in metodah. Ta dejavnost pa je bila vedno prilagojena različnim obdobjem v razvoju države in njene vojske. V začetnem obdobju so bile opažene klasične oblike in metode sovražnega delovanja, poznane še iz časov revolucionarnih sprememb med oktobrsko revolucijo in špansko državljansko vojno. Sovražno delovanje je seveda imelo podporo mednarodne reakcije in kontrarevolucionarnih ostankov v državi, ki so hoteli zrušiti novonastalo socialistično oblast in vzpostaviti stari režim. Znane so bile namere o obnovi monarhije z dinastijo Karađorđevićev na čelu; obnavljanje raznih kvizlinških tvorb na ozemlju Jugoslavije; kombinacije glede oblikovanja Velike Srbije, Velike Hrvaške, Velike Albanije in drugih separatističnih tvorb; načrti glede oblikovanja Združenih držav srednje Evrope, v katere bi bili vključeni Slovenija in Hrvaška, pa tudi podobni načrti o obnovi Habsburške monarhije. Takšni "načrti" in "vizije" poraženih reakcionarnih sil in interesov so bili osnova za celotno sovražno dejavnost proti državi in tudi proti JLA. Z objavo resolucije informbiroja, torej v obdobju od 1948 do 1955, so se pojavile nove oblike in metode sovražnega delovanja, pa tudi kategorije sovražnika, ki so delovale tudi samostojno. Predvsem je prišlo v ospredje politično-propagadno delovanje, vojaški pritiski in demonstracije sile, ekonomske blokade, pozivanje na rušenje režima, obveščevalno-subverzivno delovanje in podobno. Nastale okoliščine so seveda spretno izkoristili tudi drugi sovražniki države (ostanki kvizlinških formacij, "konzervirane agenture", deli buržoazije in veleposestnikov, kulakov, meščanskih strank, vojni dobičkarji in podobni) in s podporo določenih reakcionarnih krogov sosednih držav in zahodnih velesil, intenzivirali obveščevalno in drugo sovražno dejavnost proti SFRJ, posebno še proti JLA. Po objavi resolucije informbiroja je bilo 1948 evidentiranih okrog 24.000 vojaških oseb, ki so bile osumljene sovražnega delovanja. Odkritih je bilo tudi nekaj ilegalnih "informbirojevskih" skupin, več primerov vohunstva (19), diverzantskih akcij (5), dezerterstva (589), povzročanja škode na vojaški opremi in objektih (62) in pisanja sovražnih parol (129).

37

V letu 1949 je bila sovražna dejavnost močno povečana, saj je bilo odkritih že 97 ilegalnih skupin s skupno 420 člani (od tega 238 častnikov, 23 podčastnikov, 71 vojakov in 66 civilnih oseb), znatno so se povečali pojavi vohunstva in sabotaž (100 pripadnikov JA), dezerterstva (508 in 130 pomagačev, od katerih je bilo ujetih okrog 300), pomnožili pa so se tudi verbalni izstopi in celotna sovražna propaganda ter agitacija. Leta 1950 je bilo sovražno delovanje bolj organizirano, vse skupine so delovale v zelo strogi ilegalnosti. No, vseeno je bilo odkritih nekaj skupin. V prvi polovici 1951. se je sovražno delovanje s pozicij informbiroja znatno povečalo, saj je bilo odkritih 111 skupin (s 355 člani), največ v 1. vojaškem območju (27 z 80 člani), Vojaško-letalskem območju (19 s 56 člani), 5. vojaškem območju (17 s 46 člani) in v Državnem sekretariati za ljudsko obrambo (10 z 19 člani). V letu 1952 je sovražna dejavnost skoraj usahnila, saj je bilo odkritih le 5 skupin. Verbalno je izstopalo 353 pripadnikov JA. Stalinova smrt, predvsem pa velika politična zmaga v sporu z informbirojem in pozitivni premiki v odnosih z zahodnimi silami, kakor tudi uspehi na notranjem družbenem prizorišču (delavsko in družbeno samoupravljanje, decentralizacija in demokratizacija itd), so 1953 vplivali na znatno zmanjšanje sovražnega delovanja. Kot sem že poudaril, se je sovražna dejavnost v JA izražala skozi nekatere nove oblike in metode delovanja, zato jih je zaradi izkušenj vredno zabeležiti. 1. 6. 1. Ustanavljanje sovražnih ilegalnih skupin, združenj, organizacij in delovanje posameznikov

V obdobju 1945/46 je bilo v JA odkritih 16 ilegalnih skupin, ki so jih organizirale tuje obveščevalne službe in so delovale s pozicij razbitih kvizlinških formacij. O tem pričajo tudi nazivi teh skupin, ki so bile odkrite v 3. vojaškem območju – 42.diviziji: Kolačina, Kraljevčani in Ravnogorska; 4. diviziji: Muslimani; 10. diviziji: Ustaši, Zagreb in Cigani; 9. diviziji: Klerik (povezana z madžarsko obveščevalno službo); 11. diviziji: Dimitrijević in podobno. V letu 1947 je bilo odkritih okrog 40 skupin in aretiranih 2.691 pripadnikov JA (103 častnikov, 175 podčastnikov, 2.160 vojakov in 249 civilnih oseb). Značilni primer: diverzantsko-teroristična Skupina–4, ameriška vohunska skupina v Vojaško-letalskem območju (podporočnik Maričić, poročnik Savec in kapetana Pajić in Živadinović) in ostanek gestapovske mreže vojaka Karla Zakonjška, povezane z Angloameričani. Od leta 1948 so se v tudi v JA pojavile ilegalne skupine, ki so delovale predvsem s kontrarevolucionarnih pozicij. Med člani teh skupin so bili tudi trije generali, več polkovnikov in starejših častnikov (in članov KPJ), največ pa je bilo zavedenih pripadnikov JA, ki so ob začetku

38

spora po resoluciji informbiroja nasedli raznim parolam o zvestobi Stalinu in ZSSR, kakor tudi večje število nezadovoljnežev. Seveda so posamezne skupine izvrševale tudi vohunske in druge naloge in bile povezane z diplomatsko-konzularnimi predstavniki v državi ali pa z obmejnimi obveščevalnimi centri vzhodnoevropksimi državami. Mnoge skupine so tudi posnemale ilegalne oblike delovanja KPJ in drugih tovrstnih organizacij v tujini. Samo v 5. in 7. armadnem območju je bilo odkritih 25 ilegalnih skupin. Tudi v 1949 in 1950 je bilo odkritih več ilegalnih skupin in posameznikov, med njimi v domu vojaških študentov v Ljubljani skupina poročnika Visenjaka s štirimi častniki. Vsi odkriti pripadniki ilegalnih skupin so bili v preiskovalnem postopku in vsem je sodilo vojaško sodišče. Največ jih je bilo poslanih na Goli otok, kjer pa organi Kos-a JA niso bili prisotni. Zaradi informbiroja je bilo v SFRJ zaprtih in administrativno kaznovanih 11.611 civilistov, od tega 320 pripadnikov JA (40% ni bilo kaznovanih!). V celoti je v JA po informbiroju sovražno delovalo 2.300 pripadnikov JA (450 javno na partijskih sestankih, 1.000 pred posameznikom in okrog 750 v dvoje). Ukrepi: 650 kritiziranih, 50 partijsko kaznovanih, 700 izkjučenih iz KPJ, 150 demobilizranih. V ZSSR in drugih vzhodnoevropskih državah je bilo skupaj okrog 5.000 emigrantov, od katerih je samo 500 imelo status političnega emigranta (71 Slovencev). Med njimi je bilo tudi okrog 150 pripadnikov JA, ki so bili sprejeti v Rdečo armado. (Slovencev je bilo 14 in vsi so bili pod operativno kontrolo varnostnega oddelka 9. armade oziroma Kog 9. armade - op. avtorja). 1. 6. 2. Obveščevalno-izvidniška in vohunsko-sabotažna dejavnost

Obveščevalno-izvidniška in vohunska dejavnost v in proti JA je bila že skoraj ustaljena oblika dejavnosti. Po nekaterih podatkih Sdv je bilo v toku narodnoosvobodilne borbe in neposredno po osvoboditvi odkritih in usmrčenih okrog 10.000 vohunov in sodelavcev tujih obveščevalnih služb, okupatorja in kvislingov. Preživele posameznike in predvsem tiste, ki so pripadali t. i. "konzervirani agenturi", so "nove" sile, tuje obveščevalne službe dokaj hitro povezale in usmerile v JA kot enega glavnih obveščevalnih objektov! V generalštabu JA je bil kot agent ameriške obveščevalne službe odkrit generalmajor D. T., Slovenec! (Pozneje tudi sodno rehabilitiran kot nedolžen, op. avtorja). Verjetno je bila italijanska obveščevalna služba najbolj agresivna do Jugoslavije še iz predvojnih časov, 15 pa je tako kontinuirano delovala iz obmejnih obveščevalnih centrov (Trst, Gorica, Videm, Benetke, Padova, Vittorio Veneto, Bari) in diplomatsko-konzularnih predstavništev v Jugoslaviji. Najbolj je bil znan predvojni vojaški ataše v Beogradu, polkovnik Praska, ki je imel osebno na zvezi 34 agentov, med njimi tudi dva v obveščevalnem oddelku generalštaba bivše vojske Kraljevine Jugoslavije. Hkrati je tudi ljubimkal s soprogo generala Hadžića, vojnega

15 ŠCB, Italijanska obaveštajna služba prije rata, št. 7, evid. št. 204 Prof. Mauro Canalia, priznani italijanski zgodovinar, je 2005 izdal knjigo z naslovom Režimski vohuni, v kateri je Alois Fogar, goriški in tržaški škof 1923–1936, razglašen za fašističnega vohuna, ker je bil v »stalni zvezi« z Virgilijem Trojanijem, glavnim predstavnikom fašistične tajne policije Ovre v Trstu (Dodano 2008)

39

ministra. Z italijansko Ovro so bili pred vojno povezani tržaški škof Alojzij Fogar in voditelji primorskih klerikalcev (Kralj, Kemperle, Simčič in drugi). Odkritje centralne tehnike leta 1942 v Ljubljani in aretacija Toneta Tomšiča naj bi bili rezultati agentov Ovre. Nemška in avstrijska obveščevalna služba še nista smeli nastopili samostojno, pač pa so nekdanji pripadniki Abwehra in drugi delovali v zavezniških obveščevalnih službah (emigrantsko taborišče Zündorf pri Münchnu, San Sabbo pri Trstu). Angleška obveščevalna služba 16 je svoje prejšnje baze in pozicije temeljito dopolnila in preusmerila na nove naloge, predvsem proti JA. Poleg zelo aktivnega obveščevalnega centra v Trstu (vodil Dušan Lajovic) in Gorici, za katera je podatke zbirala obveščevalna skupina Mirka Bitenca, so imeli znani obveščevalni center 101 v Avstriji in Švici. Z njimi je bila povezana obveščevalna skupina Nagode – Furlan, delovala je tudi emigrantska skupina Franca Čeha pa tudi razne manjše skupine "križarjev" v Slovenskih goricah. Za ameriško obveščevalno službo 17 pa je veljalo, da se je šele začela premeščati v naš prostor, pri čemer so uporabljali urade Unre, misijo za registracijo grobov padlih pilotov (vodja Anderson Toust), predstavnike ladijskih agencij in podobno. Najbolj pa so se osredotočili na ustanavljanje močnih obmejnih obveščevalnih centrov, v katerih so angažirali predvsem politične emigrante in častnike kvizlinških enot. Obveščevalni center v Trstu je vodil četniški zločinec Dragoljub Vurdelja, salzburški obveščevalni centre pa je vodil domobranski podpolkovnik Andrej Glušič (za njim pa Hrvoje Maister), ki je imel tudi zelo aktiven podcenter v Gradcu. Znan je tudi emigrantski center v Avstriji, pod vodstvom Jožeta Kuharja, ki je imel celo obveščevalno organizacijo v Ljubljani z imenom "Lastovka". To je najprej vodil O. B., pozneje K., nazadnje pa D. L. To naj bi veljalo tudi za rezidenta gestapoa, J. J. Tako je bilo v obdobju 1946/47 odkritih 92, v 1948 – 19 in 1949 že 100 primerov vohunstva in sabotaže (obe dejavnosti sta bili spremljani skupaj!). Za poznejša obdobja sicer ni podatkov, ker je pač delovanje vsake ilegalne skupine (predvsem po informbiroju) vsebovalo tudi vohunsko-sabotažno dejavnost. Tudi nekatere cerkvene skupnosti so razvijale obsežno sovražno pa tudi vohunsko dejavnost proti SFRJ in JA. O tem nam posebej priča primer dr. Krunoslava Draganovića, ki je imel v Rimu poseben obveščevalni center, v katerem so delali bivši ustaški obveščevalci Eterović, Šaravanja in Mirt. Po nekaterih podatkih 18 so bili najbolj aktivni jezuiti in lazaristi iz Slovenije, predvsem pa B., bivši italijanski vohun in kurir škofa Rožmana, kakor tudi jezuit P., ki naj bi imel obveščevalne ekspoziture v Gorici in Trstu. Po osvoboditvi Beograda je bila ustanovljena posebna sovjetska obveščevalna 19 skupina (okrog 120 častnikov) na čelu z generalom Selimirovskim, ki je začela postavljati široko obveščevalno mrežo v državi in JA (sovjetska obveščevalna služba – 1.250 agentov, bolgarska – 275 agentov, 16 ŠCB, Rad engleske obaveštajne službe u Jugoslaviji pre i za vreme drugog svetskog rata, št. 17, evid. št. 225 ŠCB, Rad engleske obaveštajne službe u drugom svetskom ratu, št. 18, evid. št. 204 17 ŠCB, Američka i engleska obaveštajna služba u posleratnom periodu, št. 20, evid. št. 195 18 ŠCB, Obaveštajni i neprijateljski rad crkvenih organizacija u SFRJ, št.4, evid. št. 195 19 ŠCB, O obaveštajnoj službi SSSR prema Jugoslaviji, št. 10, evid. št. 204

40

albanska – 250 agentov, madžarska – 153 agentov itd). Po RIB so bili iz te skupine ustanovljeni obmejni OC, ki so nadaljevali začeto delo. 20 Vsi dezerterji iz JA so šli skozi te centre, pa tudi vsi diverzanti in teroristi. Za Slovenije bi bilo vsekakor zanimivo podrobno raziskati obveščevalno dejavnost podpolkovnika Bogomoljeva, vodje sovjetske vojaške misije pri GŠ NOV Slovenije 21, kakor tudi nekaterih agentov Nkvd-ja (F. S., A. M., I. K., S. F., A. E. in drugi), da pokojnega Josipa Kopiniča, verjetno najbolj uspešnega slovenskega obveščevalca, sploh ne omenjam (mimogrede, nekaj Bogomoljevih obveščevalnih zvez smo sicer samoincijativno "spremljali", op. avtorja). Obveščevalna dejavnost madžarske, romunske, bolgarske, albanske in delno tudi češkoslovaške ter poljske obveščevalne službe je bila koordinirana s strani sovjetske obveščevalne službe. 22 Skupno je bilo formiranih 30 obveščevalnih centrov z okrog 150 izkušenemi specialisti za obveščevalne in diverzantsko-teroristične akcije. Zanimivo je, da so posamezne agente pošljali prek svojih centrov iz Trsta in Dunaja. Iz vzhodnoevropskih držav je bilo po obveščevalnih nalogah 23 poslanih 245 emigrantov (44 častnikov, 5 podčastnikov in 1 vojak), od katerih je bilo 83 ujetih in 24 usmrčenih. Ne gre pozabiti niti Vidalijevega obvešćevalnega centra v Trstu, v katerem se je posebno angažirala "Marina" (bila je aktivna še pozneje, kar sem osebno spremljal prek sodelavca v Trstu). 1. 6. 3. Diverzantsko-teroristična in sabotažna dejavnost

Praviloma se je skoraj vsaka sovražna dejavnost v ali proti JA začela s sabotažno oziroma diverzantsko-teroristično dejavnostjo, kar je JA v obdobju informbiroja povzročalo obilo težav. Samo v začetnem 1948. letu je bilo registriranih 26 večjih diverzij, od katerih navajam samo tisto v tovarni smodnika v Kamniku, ko je bila povzročena velika materialna škoda in v kateri je izgubilo življenje 5 delavcev! Leta 1949 je ilegalna informbirojevska skupina v Nišu zažgala skladišče vojaške opreme, dva požigalca (praporščak Stevanovski in vojak Simeunović) pa sta bila obsojena na smrt! Za diverzije in sabotaže je bilo obsojenih 1948 – 54 pripadnikov JA, 1949 – 37 in 1951 – 9. 1. 6. 4. Dezerterstvo iz JA

Dezerterstvo iz JA, s skrivanjem v državi – t. i. samooddaljevanje, je bilo v JA zelo razširjen pojav. Posebno je bilo boleče skupinsko dezerterstvo (52 skupin in 179 posameznikov) in pa dezerterstvo preko meje (102 pripadnika JA).

20 ŠCB, Pokušaj ekonomskog porobljavanja Jugoslavije, podrivanje in potčinjavanje naših oružanih snaga, psihološke pripreme za napad na Jugoslaviju i mali rat na našim granicama, št. 9, evid. št. 195 21 ŠCB, O obaveštajnoj službi SSSR prema Jugoslaviji, št. 10, evid. št. 204 22 ŠCB, Delatnost IB obaveštajnih službi prema Jugoslaviji, št. 14, evid. št. 204 23 ŠCB, Jugoslovenska emigracija u IB zemljama, št. 15, evid. št. 204

41

Kakšen problem je dezerterstvo predstavljalo za enote, posebej še za organe Kos-a, zgovorno priča število dezerterjev, in sicer: 1946 – 2.075 (60 odstotkov ujetih); 1947 – 1.087 (46 odstotka ujetih); 1948 – 549 (92 odstotka ujetih); in 1949 – 508 (70 odstotkov ujetih). 1. 6. 5. Sovražna propaganda

Propaganda je bila seveda najbolj množična oblika sovražne dejavnosti. Pojavljala se je na razne načine in ob vseh aktualnih zunanjih in notranje-političnih premikih, pa zato pojavnih oblik in vsebin ne bom navajal. Seveda, večino sovražnih parol in vsebin so sprožala tuja sredstva komuniciranja zaradi slabljenja notranje enotnosti JA in njene povezanosti z ljudstvom. Opaženi pa so bili že tudi prvi poskusi širjenja nacionalizma, iredentizma in šovinizma! Navajam samo nekaj statističnih podatkov o t. i. verbalnih deliktih: V obdobju 1944–1954 je bilo v JA registriranih 13.500 verbalnih prestopnikov (3.250 častnikov, 1.250 podčastnikov, 7.285 vojakov, 180 vojaških uslužbencev in 500 civilnih oseb), ni pa točnih podatkov koliko jih je bilo tudi kazensko preganjanih in obsojenih. Tako je bilo samo 1953 zaradi prozahodne propagande obsojenih 240 pripadnikov JA. 1. 6. 6. Ostale oblike prestopništva – disciplinski in drugi prestopki

Seveda so notranjo stabilnost JA razjedale tudi razne druge oblike delinkvence, posebej še težji disciplinski prestopki. Na prvem mestu so vsekakor razne oblike razžalitve vrhovnega poveljnika maršala Tita in drugih državno-partijskih voditeljev, neodgovorno opravljanje vojaških dolžnosti, sabotiranje nalog in odredb predpostavljenih starešin, nemarnost, pijančevanje in podobno. Posebej poudarjam, da so organi Kos-a spremljali tudi nepravilen in včasih tudi zelo grob odnos vojaških oseb do civilistov, ljudske oblasti in partijskih vodstev na terenu, kakor npr. usmrtitve kvizlingov brez zaslišanj, posilstva, insceniranje pobegov in izvensodne usmrtitve, izživljanje, maščevanje za zločine, ki so jih storili ujeti ustaški in četniški zločinci in podobno. 1. 7. Vodenje organov in ustanov Kos JA

Vodenje organov in ustanov Kos JA je bilo sestavni del sistema vodenja in poveljevanja JA oziroma tudi sistema celotnega vodenja varnostnih organov SFRJ zaradi enotne zaščite obstoječega pravnega reda v državi in JA pred napadi zunanjega in notranjega sovražnika. 24 Koncepcijsko-doktrinarna in strateška funkcija vodenja organov Kos je izhajala iz realne ocene obveščevalnih in drugih subverzivnih dejavnosti tujih obveščevalnih služb, ekstremne in politične emigracije ter notranjega sovražnika, kakor tudi drugih okoliščin, ki so ogrožale obstoječi pravni

24 Vojna enciklopedija, Beograd, 1962

42

sistem in vplivale na varnostni položaj v državi. Temu so bile seveda prilagojene organizacija, formacija, funkcije in naloge celotnega sistema varnosti, tako v miru kot tudi v kriznih razmerah in v možni vojni. Varnostni sistem se je dokaj prožno prilagojeval trenutnim razmeram in potrebam varovanja in zaščite, posebej JA. Osnove sistema vodenja organov Kos JA so izvirale iz izkušenj ilegalnega dela KPJ, predvsem pa Ozne v času narodnoosvobodilne vojne. Seveda so bile v začetnem povojnem obdobju prisotne tudi sovjetske izkušnje, ki pa jih novi in mlajši kadri niso več uporabljali. Decentralizacija in demokratizacija družbe, posebej še po Brionskem plenumu, so tudi v oboroženih silah – JLA vplivali na sprejem izvirnih konceptualnih rešitev, kot sta splošni ljudski odpor in družbena samozaščita. Osnovna opredelitev je bila spoštovanje ustavnih in zakonskih načel, tako v miru kot v možni vojni. Šlo je za enoten in celovit varnostni sistem v državi, pri čemer so bile upoštevane tudi norme mednarodnega prava. Povečana je bila tudi odgovornost, ne samo organov vodenja, temveč tudi osnovnih varnostnih organov v enotah. To je praktično pomenilo, da so bili za oficirje Kos JA, in pozneje tudi za varnostno službo JLA, izbrani najboljši častniki, tako v intelektualnem in moralno-političnem kot tudi v strokovnem pogledu! Organi Kos JA so bili formacijsko podrejeni političnim komisarjem, torej pomočniku obrambnega ministra za politično delo (generalpolkovnika Otmar Kreačić - Kultura in Svetozar Vukmanović - Tempo), funkcionalno pa direktno ministru za obrambo (maršal Tito) oziroma kasneje državnemu sekretarju za ljudsko obrambo (generalpolkovnik Ivan Gošnjak). Načelnik Kos JA od 1945 do 1963 je bil generalpolkovnik in narodni heroj Jefto Šašić, njegova namestnika pa major Jovan Božović in polkovnik Ilija Kostić. Sistem vodenja organov Kos JA se je izpopolnjeval na osnovi praktičnih rezultatov in znanstvenih dognanj. Do junija 1953 so bili organi Kos JA podrejeni političnim komisarjem divizije, po uvedbi enostarešinske strukture poveljevanja pa neposredno poveljniku enote. Seveda so bili v obeh obdobjih funkcionalno vezani na svoje strokovne organe. Sistem vodenja torej ni bil statičen, temveč podvržen stalnim sprememban. 25 Zaradi zgodovine pa je potrebno poudariti tudi naslednje: • odločitve o aretaciji častnika in t. i. "ilegalnih skupin" je lahko sprejel štab armade in uprava

Kos-a, a šele po odobritvi vrhovnega poveljnika maršala Tita; • odločitve o aretaciji vojakov (in vojaških ilegalnih skupin) pa so sprejemali načelnik Kos-a

divizije, divizijski komisar in tožilec, pri čemer je politični komisar celo predlagal vrsto in višino kazni;

• vse operativne odločitve so organi Kos-a lahko sprejemali samo v soglasju s političnim komisarjem divizije, kar je v tistem obdobju pomenilo nekakšno politično koordinacijo glede na stanje v enotah in na terenu;

• organi Kos-a so vse bolj uveljavljali načelo dokazovanja vsakega suma, kar je vplivalo na kvaliteto njihovega dela nasploh;

25 ŠCB, Razvoj službe bezbednosti kroz narodnooslobodilački rat, št. 22, evid. št. 195

43

• šele zelo resni protiobveščevalni problemi po objavi resolucije informbiroja so organe Kos-a prisilili, da so po letu 1948 začeli razmišljati o novih metodah in kvaliteti dela (uporaba operativno-tehničnih sredstev, statistične metode in analize spremljanja protiobveščevalnega stanja in podobno);

• zaradi določenih kadrovskih napak so bile začrtane smernice glede izbora kadrov za organe Kos-a, predvsem pa skromnost, iskrenost, prostovoljnost in kvaliteta (inteligenca);

• hkrati so se spreminjala tudi merila o sodelavcu in njegovih kvalitetah, sodelovanju s sorodnimi službami, odnosih v poveljstvih in vseh novih pojavih in pogojih dela in življenja v JA;

• in kar je najpomembnejše, v organih Kos-a in na raznih posvetovanjih se je zelo odprto in kritično govorilo o vseh napakah in slabostih, kar je potrjevalo zelo resno in konstruktivno delo.

Čeprav so se organi in vodstva Kos JA srečevali z mnogimi težavami in problemi pa tudi z žrtvami, so bili v obdobju 1945–1954 zmagovalci. JA niso presnetili pojavi, ki bi lahko bistveno vplivali na bojno pripravljenost, s tem pa tudi na varnost v državi. Če objektiviziram vse prikazane podatke, probleme in aktivnosti Kos JA od 1945–1955, potem je, po mojem mnenju, neznanstveno in krivično trditi, da je šlo za "tajno politično-vojaško policijo". Kos je bila uspešen varnostno-politični ščit JA! Primerjalne študije bi potrdile takšno mnenje. 26 Seveda bi se našle tudi mnoge napake in deviacije. Toda štejejo samo rezultati! Prva (1945– 1947) in druga (1948–1951) destabilizacija, ki so jo vodili in diktirali predvsem zunanji faktorji, najprej z zahoda potem pa z vzhoda, nista uspeli! Ali bo uspela tretja? 1. 8. Preobrazba Kos JA v varnostno službo JLA in ustanovitev vojaške policije JLA

Maršal Tito je že 1954, ob desetletnici varnostnih služb Jugoslavije, opozoril, da kvalitativne spremembe v družbi (delavsko in družbeno samoupravljanje) zahtevajo tudi nujne reorganizacije varnostnih služb in prilagoditve nastalim spremembam, posebej še da ne bi prišlo do zaviranja naprednih družbenih teženj. V sistemu varnosti SFRJ so organi varnosti JLA predstavljali strokovno-specializirani del varnostnega sistema za boj proti zunanjemu in notranjemu sovražniku. Varnostni sistem je bil

26 Marko Lopušina, Ubij bližnjeg svog, Jugoslovenska tajna policija 1945–1995, Beograd, 1996; Ubij bližnjeg svog, 2. del – Akcije državne bezbednosti protiv špijuna od 1946–1997, Beograd, 1997 in Cia protiv Jugoslavije 1947–1997, Beograd, 1997.

44

postavljen na najširši osnovi, nosilci varnostnih funkcij pa so postala poveljstva vojaških enot in ustanov. Vrhovni poveljnik oboroženih sil SFRJ je dne 14. septembra 1955 z odlokom določil, da se Kos JA preoblikuje v Varnostno službo JLA in da se ustanovi Vojaška policija JLA. Podrejeni sta bili neposredno zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo oziroma poveljniku armade, divizije, brigade, polka in bataljona. V strokovnem pogledu je bila vojaška policija podrejena varnostni službi JLA. Delo varnostnih organov in vojaške policije JLA je bilo popolnoma normirano po zakonih in ustavi SFRJ. Kontrolo nad delom varnostne službe in vojaške policije JLA so izvajali neposredno odgovorne starešine, Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo pa je opravljal inšpekcijski nadzor na celotnim delom varnostne službe in vojaške policije JLA. V zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo je bila ustanovljena Uprava varnosti JLA s protiobveščevalno skupino (Kog), protiobveščevalno-tehničnim centrom (Kotc) in bataljonom vojaške policije. V armadah so obstajali oddelki varnosti, protiobveščevalne skupine (Kog) in bataljoni vojaške policije, v diviziji odsek varnosti in četa vojaške policije, v najnižji operativni enoti – samostalnem bataljonu pa varnostni oficir – organ varnosti. Poveljnik armade je bil prvi pooblaščeni starešina, ki je odobraval vse operativne posege (operativne obdelave in kontrole) proti vojaškim osebam, medtem ko je bila za civile potrebna odobritev Rsnz. Vojaška sodišča in tožilstva, z lokacijo na sedežu armade, so bila popolnoma samostojna in ločena od ravni poveljevanja, funkcionalno pa vezana na Vrhovno sodišče JLA oziroma Glavnega tožilca JLA. Načelnik Varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo je 1963 (do 1971) postal generalpolkovnik Ivan Mišković - Brk, prej načelnik vojaške policije (od 1955). Njegov namestnik je bil generalmajor Stjepan Domankušić. Še kratka osebna zgodba. Zaradi socialnih razmer, sem se po končani gimnaziji in opravljeni veliki maturi odločil za brezplačni študij na vojaški akademiji v Beogradu, ki sem jo obiskoval od 1954–1957. Potem sem bil poslan na prvo poveljniško dolžnost v Bileće, BiH. Dve leti sem bil poveljnik učnega voda v šoli rezervnih častnikov v Bileći. Mnogo znanih Slovencev je šlo skozi moje roke! Pa tudi nekaj najboljših nogometašev (Boškov, Mujić), ker sem veljal za "alpinista"! Dosegel sem odlične rezultate in v tekmovanju s svojim vodom zasedel prvo mesto. Verjetno sem bil tudi začetnik uvajanja samoupravljanja v JLA, saj sem po zgledu delavskih svetov uvedel t. i. "vodni svet", napisal pravilnik in vojaški kolektiv je prevzel mnoge funkcije, ki so bile pozneje tudi uradno verificirane (v vojaškem kolektivu). V Bileći sem ustanovil teniški klub, pa sva z načelnikom šole, polkovnikom Lukom Reljićem, igrala tenis tudi s Nikolom Pilićem, aktuelnim prvakom Jugoslavije in dr. Žerovcem, bivšim slovenskim prvakom. Potem je iz Beograda prišel neki podpolkovnik in mi "ponudil" nadaljevanje kariere v varnostni službi, kakor tudi službovanje v garnizonih Zagreb, Karlovac in Ljubljana. Zaradi slednjega sem seveda takoj pristal, še posebej, ko sem dobil zagotovilo, da bom lahko izredno študiral pravo in pozneje specializiral mednarodno vojaško pravo! To je bil moj začetni cilj: častnik in strokovnjak

45

za mednarodno vojaško pravo! Čez mesec ali dva sem se edini od več kandidatov poslovil od Bileće in z ladjo iz Dubrovnika dopotoval v Šibenik. Dolžnost: poveljnik 1. voda vojaške policije in vršilec dolžnosti poveljnika policijske čete! Podrejen sem bil direktno poveljniku vojaškega področja, generalpodpolkovniku Nikolu Mandiću, po strokovni plati pa načelniku varnostnega oddelka podpolkovniku Milošu Petriću. Nisem se še dobro znašel v Šibeniku, že je prišla nova mamljiva ponudba, da postanem novinar centralnega vojaškega tednika Ljudska armada in dopisnik iz Ljubljane! Pred tem sem objavil v Ljudski pravici dva propagadna članka o vojaškem poklicu oziroma vojaški akademiji, kjer sem urejal tudi takrat popularni stenčas! Za nasvet sem seveda zaprosil svojega načelnika, ki me je prepričal, da je moja prihodnost v varnostni službi JLA! Pokazal mi je pisni načrt mojega kadrovskega razvoja (šola za častnike vojaške policije, šola tujih jezikov, služba v četi vojaške policije v Unef v Egiptu, po dveh letih pa "prestop" v varnostno službo, visoka vojaška akademija itd). Tako se je potem tudi vse zgodilo ... Naj dodam kratko epizodo iz Pančeva, kjer sem pozimi 1959 obiskoval šolo častnikov vojaške policije JLA. Ob koncu šolanja nas je obiskal generalmajor Jefto Šašić, načelnik varnostne službe JLA. V pogovoru je tudi vprašal, ali med nami kdo izvira iz policijske oziroma orožniške družine. Nekaj časa smo bili vsi tiho, potem sem se dvignil samo jaz in se dokaj samozavestno predstavil! Odgovoril mi je, da je bil tudi njegov oče orožnik, in da verjame, da bom tudi jaz postal general in načelnik varnostne službe JLA! Njegova napoved se je polovično uresničila! Po končani šoli vojaške policije so me hoteli zadržati kot predavatelja džiu-džica in vojaško-policijske taktike, pa sem ponudbo prijazno odklonil zaradi slabe pančevske vode in zimske košave! Ko sem se konec 1962. vrnil iz Egipta, kjer sem bil poveljnik vojaške policije Unef v Odredu JLA, sem bil predlagan za inštruktorja vojaške policije zambijske vojske. Ponudba za dvoletno delo je bila zlasti zanimiva po finančni plati, pa je vseeno nisem sprejel! Čez dva meseca so tabor zambijske policijske šole napadle in masakrirale sosednje vojaške enote. V začetku 1963 sem bil sprejet v varnostno službo JLA in sicer kot operativec v vojaškem odseku Šibenik. Prvi načelnik in tudi sosed je bil podpolkovnik Nikola Budja, mentor pa major Pero Gospodnetić. Že naslednje leto sem bil premeščen v Split v Kog 4. (pomorske) armade. Šlo je za specializirano "protiobveščevalno skupino", ki je svoje delo opravljala prikrito.Pisarne smo imeli poleg vojaškega sodišča in vojaške godbe. Nosili smo civilno obleko in uporabljali avtomobile in motorje s civilnimi tablicami. Moj načelnik je bil kapetan bojne ladje Boris Fulgosi. Delal sem v sektorju za italijanske obveščevalne službe, kjer sem tudi dosegel svoj prvi uspeh. Namreč, iz obsežnega arhiva sem dobil podatek o neidentificiranem italijanskem agentu "X", ki je izdal največ podatkov o ladjedelnici na otoku Cresu. Za vse častnike, ki so imeli zveze v Italiji in kdajkoli službovali na Cresu, sem uvedel "kartončke". Izločil sem tri in načelniku predložil pismeni načrt: tajno ozvočiti telefone (imel ga je samo major G.) in uvesti tajno kontrolo pismenih pošiljk, kakor tudi tajno sledenje trojice v času, ko pride v Split italijanski pomorski ataše. In trikrat so sledilci ugotovili "kontakt" omenjenega z majorjem G.! Primer sem posredno spremljal še pozneje, ko je bil major G. upokojen ... V varnostni službi JLA je namreč veljal princip, da se indicirana agentura ne obravnava kazensko, temveč da se načrtujejo t. i. "operativne kombinacije" za globinsko vrinjanje v tuje obveščevalne službe! To je tudi vzrok, da je bilo "odkritih" tako malo tujih agentov!

46

1. 9. Brionski plenum in varnostna služba JLA do Titove smrti

Četrti ali brionski plenum centralnega komiteta ZKJ, ki je bil 1. julija 1966 na Brionih 27, predstavlja zgodovinski mejnik ne samo v razvoju jugoslovanskih varnostnih služb, temveč tudi političnih in družbeno-ekonomskih odnosov nasploh. Zato bom skušali v okviru te razprave odgovoriti na naslednja vprašanja: • ali so maršalu Titu tajno prisluškovali? • kdo je bil pobudnik in realizator? • kakšna je bila vloga varnostne službe JLA v razjasnjevanju te dejavnosti dela Sdv? • kakšne so bile posledice v odnosih s Sdv? Čeprav je šlo za zelo občutljivo politično vrašanje o deformacijah v razvoju in delovanju Sdv, posebno o odgovornosti Aleksandra Rankovića, ki je bil tudi "podpredsednik republike", torej Titov naslednik, bom spomnil samo na uvodne Titove besede na plenumu. Dejal je, da "gre za frakcijsko-grupaški boj, boj za oblast". Torej je šlo za to, kdo bo Titov naslednik! Kandidatov je bilo kar nekaj, v prvi vrsti pa Kardelj, Ranković in Bakarić. Posebna državno-partijska komisija je na podlagi predhodnega poročila tehnične komisije ugotovila, da so "posamezni" organi Sdv organizirali "velike operacije prisluškovanja in kontrole posameznikov in ustanov", pa tudi Titovega kabineta in spalnice! Kakšna je resnica? Nekdanji šef tehničnega sektorja zvezne Sdv 28 ugotovitve komisije odločno zanika in navaja, da so Titov in Kardeljev delovni kabinet sicer res legalno ozvočili na njihovo oz. zahtevo sekretarjev Antona Vratuše in generalmajorja Milana Žeželja. Za tajno postavljen mikrofon v Titovi spalnici sumi, da so ga hkrati "namestili" in "odstranili" hrvaški strokovnjaki po nalogu Ivana Krajačića - Steva, ki je v zagrebškem "Nedjeljnom vjesniku" dne 28. oktobra 1984 tudi zapisal, da je takrat poslal v Beograd dva republiška strokovnjaka, ki sta iz Titove spalnice "odstranila" te mikrofone! No, vse naj bi "zakuhal" Edo Brajnik, prejšnji načelnik zvezne Sdv, "pod vplivom in na zahtevo skupine najvišjih slovenskih funkcionarjev". Slovensko vodstvo je namreč vedelo, da je leta 1963 skoraj prišlo do Kardeljeve zamenjave. Zato so hoteli na vsak način preprečiti, da se ne bi kaj takega spet ponovilo. To naj bi bil samo dodatni razlog, zaradi katerega so s svojimi zavezniki rušili Rankovića. Vendar pa takšna domneva ne bo držala! Namreč, šef tehnične komisije je bil pokojni polkovnik Zvone Rak, mi je pred svojo smrtjo sredi leta 1998 pred dvema pričama potrdil, da so organi Vs JLA z uporabo posebnega elektronskega detektorja res odkrili mikrofon ne samo v Titovi spalnici, temveč tudi v njegovem kabinetu. To je odločno potrdila tudi Jovanka Broz v pogovoru s Stelo Kopinič! Zasluge za odkrivanje teh ilegalno nameščenih mikrofonov pa ima vsekakor polkovnik Andjelko Valter, načelnik skupine varnostne službe JLA za zaščito vrhovnega

27 Četvrti plenum CK SKJ, 1966, Beograd 28 Selim Numić, Dobra zemljo, lažu, Do istine u brionskoj aferi prisluškivanja, 1989, Beograd

47

poveljnika! Pravzaprav samo za nabavo detektorja, ki so ga tedaj uporabljali za protielektronsko zaščito tudi drugih državnikov! Vse ostalo so samo pravljice za naivneže! Vse preiskovalne postopke proti osumljenim pripadnikom Sdv je vodila skupina vodilnih funkcionarjev varnostne službe JLA – generalmajor Ante Damić, polkovnik Dušan Rusić in drugi. To je bilo mogoče zaradi tega, ker sta že pred začetkom brionskega plenuma dva vodilna varnostna položaja zasedla dva brata (Hrvata) – Milan Mišković je postal zvezni sekretar za notranje zadeve, generalpodpolkovnik Ivan Mišković - Brk pa je že 1963 nasledil generalpolkovnika Jefta Šašića na položaju načelnika varnostne uprave JLA. Domneve o slovenskih namerah in hrvaških montažah – demontažah so pač samo špekulacije! Prepričan sem, da gre za resno strokovno in protiobveščevalno vprašanje: vrsta prislušnih sredstev (radijska ali žična) – mikrofonov, kdo jih je tajno postavil (v spalnici!) in kdaj (odsotnost)?. Torej, kdo je dejansko imel pristop v Titovo rezidenco? Poleg zaščitne skupine častnikov varnostne službe JLA, samo še nekaj tehnikov in operativcev Sdv, ki so oskrbovali legalne linije ozvočenja. Ne verjamem, da bi Aleksander Ranković dal nalog za takšno akcijo. Nekateri viri navajajo, da ga tudi Tito ni nikdar bremenil! (Podrobneje pisal uvodnik: Slavka Becele Ranković, Življenje z Leko, Resnica o brionskem plenumu, Grosuplje, 2002) Resnica je skrita v arhivih varnostne službe JLA! Če pozorno preberemo Titovo uvodno besedo na brionskem plenumu, da je šlo za politično zadevo, boj za oblast in na stanje "precej podobno pod Stalinom", potem je skoraj gotovo, da je Tito dejansko vedel za celotno ozadje! Zato je logična teza, da je tajno ozvočenje Titove spalnice in kabineta izvedla ena od vodilnih vzhodnih obveščevalnih služb kot nekakšno zapoznelo "maščevanje" za poraz v obdobju resolucije informbiroja! Najverjetneje je šlo za premeteno akcijo specialnih služb iz tujine, ki so z odstranitvijo Rankovića in iniciranim spopadom dveh varnostnih služb dejansko načrtovali dolgoročno akcijo notranje destabilizacije! In če upoštevamo, da je Tito v letih 1922–1924 v Moskvi končal Akademijo Nkvd, postal sovjetski državljan, dobil čin generallajtnanta 29 in da je bil torej vodilni politični agent ene od sovjetskih obveščevalnih služb na Balkanu, potem je bilo logično pričakovati maščevanje zaradi "izdaje leta 1948", seveda povezano z mnogimi načrtovani atentati – 23! (Pozneje napisal knjigo Zarote in atentati na Tita, Grosuplje, 2004). Neposredni izvajalci pa so bili skoraj zagotovo iz "ožjega kroga", verjetno tudi izbranci varnostne službe JLA! Drugi se enostavno niso mogli niti približati Titovi rezidenci! Tako ostane le še sovjetska ali neka druga tuja agentura (organi Sdv ali varnostne službe JLA). Dr. Marko Vrhunec v Delovem podlistku št. 24 pod naslovom Utrinki Titovega sodelavca navaja značilen incident. Zgodil se je 5. junija 1972, ko se je maršal Tito odpravljal na obisk v ZSSR. Pred samim odhodom je Jovanka, po pričevanju generala Vuletića, zahtevala, da naj ostane doma Titov osebni sekretar, podpolkovnik Slavko Popović, češ da je sovjetski agent. Tito je privolil! Zdi se, da je bila Jovanka najboljši sodelavec varnostne službe JLA ravno proti sovjetski obveščevalni službi, od koder je maršalu Titu grozila največja nevarnost!

29 Marko Lopušina, Ubij bližnjeg svog, Jugoslovenska tajna policija 1945–1995, Beograd, 1996

48

Zamera Sdv do varnostne službe JLA pa je ostala. Najbolj smo je občutili prav v Sloveniji! Ko sem nekoč bolj v šali omenil, da bi bilo treba brionske plenume organizirati tudi po republikah, je eden glavnih slovenskih pristašev Rankovića samo cinično siknil: "Pa vam ne bi uspelo! Mi imamo za seboj direktorje, ki financirajo vojsko!" To je bilo malo pred osamosvojitvijo! Čeprav poročilo že prej omenjene državno-partijske komisije v drugi alineji 10. točke pravi, da je "več tovarišev v toku dela komisije poudarjalo, da poleg državne varnosti obstajajo tudi drugi, še vedno zaprti organizmi in inštitucije, na kar bi moral biti centralni komite v toku nadaljnjega dela še posebej pozoren", Tito ni kritiziral varnostne službe JLA! Nasprotno, septembra 1966 je Pooblaščenstvo centralnega komiteta ZKJ v JLA sklenilo: "Varnostni organi JLA nimajo nobene zveze z zlorabami v vrhovih državne varnosti niti s takšnimi deformacijami, s katerimi se je služba državne varnosti poskušala spremeniti v silo nad družbo. Do tega v JLA ni moglo priti zato, ker jo že dvajset let vodijo najbolj odgovorni častniki JLA ... V sistemu poveljevanja in subordinacije v JLA se varnostni organi niso mogli dvigniti v silo nad poveljevanjem." 30 Seveda ni ostalo samo pri zameri Sdv do varnostne službe JLA! Šlo je za resne medsebojne konflikte, ki so bili do Titove smrti še nekako skriti, kasneje pa so prerasli celo v organizirane operativne akcije in razne povezave. Pozneje bom tudi skušal dokazati tezo, da je leta 1990 prav resen spor med zvezno Sdv in varnostno službo JLA v precejšnji meri vplival na razpad Jugoslavije! To vem iz osebne izkušnje, saj sem pred upokojitvijo v Beogradu obiskal oba načelnika (Sdv in Vs JLA) in šele takrat tudi zvedel, da sploh nimata stikov, kaj šele da bi sodelovala! Tako so imeli "razbijalci" Jugoslavije, kakor pravi Mesić, proste roke! 31 Po brionskem plenumu se je začel proces podružbljanja varnostnih funkcij. Tako je bil v začetku leta 1967 sprejet zvezni (pozneje pa republiški) Zakon o notranjih zadevah, po katerem so republike sprejele večji del obveznosti in odgovornosti za svoje varnostne zadeve. Ustanovljena je bila Služba državne varnosti, ki se je razdelila na zvezno, republiško in pokrajinsko. Oktobra 1968 pa je bil prvič sprejet tudi poseben zakon o ustanovitvi Komisije za kontrolo dela Sdv. Od 1970 do 1972 so bile v ZKJ razprave o idejno-političnih vidikih podružbljanja sistema splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Ideja je bila, da bi obramba in varnost postali sestavni del vsakodnevne aktivnosti delovnih ljudi in občanov, delovnih kolektivov in družbenopolitičnih organizacij in skupnosti. Šlo je pravzaprav za to, da bi se javno ocenjevali vsi odkloni, od protisocialistične, protisamoupravne, reakcionarne, kontrarevolucionarne, kriminalne in druge sovražne dejavnosti. Nova ustava leta 1974 je določila temelje državne varnosti in tudi sistema splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Tudi v JLA so bili sprejeti ali novelirani potrebni zakoni. Tako je 1978 zvezni sekretariat za ljudsko obrambo sprejel še Navodilo o samozaščiti v JLA, kot

30 Dr. Slavka Becele Ranković, Življenje z Leko, Grosuplje, 2004 – prevzel uredništvo slovenskega prevoda, dodal podnaslov Resnica o brionskem plenumu, napisal uvodnik in dodal nove dokumente, predvsem polkovnika Dušana Rusića, ki so potrjevali, da Sdv ni organizirala prisluškovanje, temveč je to storila sovjetska agentura (Dodano 2008) 31 Marijan F. Kranjc, Brionski plenum in slovenski delež, VZZ, Logatec, 2003 (Dodano 2008)

49

integralnem delu družbene samozaščite. Navodilo je opredeljevalo dolžnosti in naloge pripadnikov JLA, vojaških kolektivov, organizacij ZKJ, mladine in sindikata v primerih ogrožanja. Sistem samozaščite JLA je omogočal, da so se varnostna služba in vojaška policija JLA lahko osredotočile na opravljanje specializiranih nalog iz okvira protiobveščevalne zaščite JLA. To so bile predvsem: • odkrivanje in preprečevanje obveščevalne dejavnosti tujih obveščevalnih in vojaško-

obveščevalnih služb in sovražne emigracije proti JLA; • odkrivanje in preprečevanje sovražne dejavnosti notranjega sovražnika proti in v JLA; • organiziranje in izvajanje nalog protiobveščevalne zaščite; • sodelovanje pri opravljanju štabno-varnostnih zadev načrtovanja, priprave in izvajanja

namenskih nalog JLA; in • sodelovanje pri izvajanju in modernizaciji sistema samozaščite enot, poveljstev, ustanov in

štabov. Vojaška policija JLA pa je prvenstveno opravljala naslednje naloge: • varovanje in zaščita pomembnih vojaških objektov; • usmerjanje in kontrola vojaško-potniškega prometa; • izvajanje predpisanih varnostnih nalog; • varovanje in zaščita visokih vojaških osebnosti; • organizacija iskalno-pregonske službe, itd. V samoupravnih organizacijah in družbenopolitičnih skupnostih so bili ustanovljeni Komiteji za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito, v katerih je imela vodilno vlogo ZK. Komiteji za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito so bili potrebni zaradi operativnega spremljanja in ocenjevanja varnostne in politične situacije, usmerjanja in koordiniranja načrtov, aktivnosti, ugotavljanja izrednih razmer, aktiviranja in koordiniranja enotnega obrambno-zaščitnega sistema, predvsem pa odločanja o operativni uporabi enot milice in teritorialne obrambe. Vzporedno z nekaterimi družbenimi konflikti (liberalizem v Sloveniji, maspok v Hrvaški, liberalizem v Srbiji, spor Tito – Jovanka in podobno) so vse varnostne službe SFRJ začele že zelo zgodaj intenzivno spremljati vedno bolj agresivne napovedi o “Dnevu D”, torej o razpadu Jugoslavije po Titovi smrti. Oborožene sile SFRJ so s svojo kvaliteto in številčnostjo predstavljale zelo resen faktor odvračanja zunanje agresije. 32 Zlasti še zato, ker so bile potencialno pripravljene za uporabo jedrskega orožja (sovjetskega, pa tudi svojega, ki je bilo v razvojni fazi), da ne omenjam znatne količine bioloških agensov in bojnih strupov (vse ob znatni slovenski znanstveni podpori!), ki so bili pripravljeni za bojno uporabo. Tako je varnostna uprava zveznega sekretariata za ljudsko obrambo imela posebej določenega referenta za "razvoj jedrskega orožja", ki je neposredno kontaktiral samo z načelnikom armadnega oddelka Vs JLA (dvakrat tudi z menoj) in načelnikom 32 Oružane snage Jugoslavije 1945–1981, Dr. Petar Knežević, polkovnik in Ivan Baričević, polkovnik, Vojna bezbednost, str. 253–272

50

Sdv v republiki, pa tudi z vodjo slovenske znanstvene ekipe! Morda neprijetno, toda resnično! Namenska proizvodnja je seveda posebna zgodba. V tem obdobju so bili načelniki varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo: generalpodpolkovnik Stepan Domankušić (1971–1974), generalpolkovnik Dane Ćuić (1974–1979) in generalpodpolkovnik Branislav Joksović (1979–1980), namestniki pa polkovnik Radoman Jakić, generalmajor Mitar Lojević in generalmajor Alojz Ahlin (edini Slovenec), in pomočnika generalmajorja Djuka Balenović in Djordje Maran. Na poti iz Splita proti Ljubljani, sem z odličnim uspehom končal polletni varnostni tečaj v Pančevu in dvoletno višjo vojaško akademijo v Beogradu, potem pa sem leto dni prebil v Pulju. Ob tem naj dodam še zanimivo anekdoto iz leta 1968, ko sem opravljal diplomski izpit na višji vojni akademiji. Ker smo že takrat lahko v ognjeni podpori uporabljali "taktično" jedrsko orožje (od 1–10 KT), sem iz inovativnih razlogov kot prvi uporabil "jedrske mine" (do 1 KT), o katerih je do takrat tekla samo teoretična razprava v tujih strokovnih publikacijah. Ker predsednik izpitne komisije tega ni vedel, mi je seveda prisodil izredno visoko oceno, po končanem izpitu pa mi je zaupno dejal, češ: "Zdelo se mi je, da vi iz vojaške varnosti prav vse zveste prej kot predavatelji po vojaških šolah!" Šele po dvajsetih letih sem tudi jaz zvedel za pripravljalne jedrske projekte v Sloveniji. V Ljubljano sem prišel 1969, kjer sem služboval polnih dvajset let. Do 1980 sem bil operativec (v zahodnem sektorju) Kog 9. armade in nazadnje tudi pomočnik načelnika. Ko sem postal major in opravil malce zapoznelo prakso angleščine v Londonu, sem dobil iz varnostne uprave JLA zelo privlačno ponudbo: demobilizacija s činom majorja in sprejem dolžnosti konzula v Carigradu za dobo 4-8 let, obenem seveda tudi dolžnost šefa obveščevalnega centra JLA za Bližnji vzhod! Bolezen v družini je preprečila realizacijo tega projekta. Okrog 1978 sem bil predlagan za dvoletno bivanje v Alžiriji kot politično-varnostni pomočnik poveljnika centra JLA za pomoč alžirski armadi, brez družine, kar sem seveda prijazno odklonil. Verjetno bi sledil še štiriletni položaj vojaškega atašeja, tokrat z družino ... 1. 10. Varnostna služba JLA v posttitovskem obdobju

Smrt in pogreb maršala Tita, sta predstavljali velik napor za vse varnostne službe, vendar tudi začetek njihove nadaljnje mobilizacije. S Titovo smrtjo so se začeli uresničevati vsi načrti z oznako "Dan D". Okrepile so se razne koordinacije na ravni Nata in varšavske zveze, pa tudi znotraj Jugoslavije so obstojale podobne koordinacije, ki sta jih usmerjali vodeči supersili. V veliki igri je šlo za globalne strateške interese, inicirane že v Jalti, pozneje pa znatno spremenjene s krepitvijo vloge ZDA v okviru Nata. Šlo je za "novo" razdelitev Jugoslavije, pa tudi Balkana, pri čemer so bili konkretni načrti že evidentni, in sicer: sovjetski vpliv v Srbiji in Črni gori (Makedoniji in Albaniji?) in izhod na Jadransko morje, ameriško-zahodnoevropski (nemški) vpliv v BiH, Hrvaški in Sloveniji in izhod na Jadransko morje! Opazen je bil tudi vpliv Vatikana ter pravoslavnih in muslimanskih krogov. Makedonija, Kosovo in Albanija pa so zelo verjetno prišli pod direktni vpliv ZDA!

51

Takrat je bilo malo verjetno, da bi Nato oziroma ZDA "prehitele" svojega strateškega nasprotnika in dejansko brez agresije "zasedle" Albanijo in Makedonijo, pa tudi BiH in verjetno tudi Kosovo! Seveda se takšne stvari lahko zgodijo samo na balkanskem oziroma jugoslovanskem vojaškem poligonu ... Varnostna služba JLA je bila skoraj 90 odstotno udeležena prav pri spremljanju navedene problematike tudi zato, ker smo tako odkrivali ne samo nosilcev, temveč tudi načrtovalce takšnih akcij. Analitične študije Vs JLA so pokazale, da je bilo okrog 90 odstotkov vseh načrtovalcev tujega izvora, predvsem iz vrst tujih obveščevalnih in vojaško-obveščevalnih služb in politično-ekstremne emigracije. Zato je tudi mogoče trditi, da so v procesu dirigirane destabilizacije, ki se je dejansko začela že pred Titovo smrtjo, prevladovale zunanje sile in tuji načrti, vplivi in interesi! Seveda, izvajalci ali nosilci teh destabilizacijskih politično-ideoloških in obveščevalno-subverzivnih posegov, ki so temeljili na znanstveno utemeljenih vojaških doktrinah nekonvencionalne vojne oziroma spopadov nizke intezivnosti, so bili vsaj v 90 odstotkih naši državljani, pretežno politična agentura raznih profilov in protikomunistični simpatizerji različnih barv. In končno, poznano je pravilo ob podobnih družbeno-ekonomskih pretresih, da je razmerje zunanjih in notranjih vzrokov in sil v medsebojni korelaciji: če so notranje (povezovalne) sile slabše, potem so zunanje (razbijaške) sile močnejše! V začetku osemdesetih let je bilo v varnostni službi JLA že več kot 97 odstotkov nepartizanskega kadra, dobro izšolanega v varnostno-obveščevalnem centru v Pančevu. Vsi načelniki varnostnih oddelkov armade in varnostne uprave smo končali Šolo ljudske obrambe, divizijski načelniki pa visoko vojaško ali politično akademijo. Tudi nacionalna struktura je bila primerna. Varnostne analize in študije so napovedovale povečano nacionalistično dejavnost, kakor tudi teroristično dejavnost protijugoslovanske emigracije v povezavi s tujim faktorjem. Dejansko se je začelo na Kosovu 1981 z množičnimi neredi in demonstracijami, kar se je pozneje odrazilo tudi v JLA. Čeprav bo zvenelo malce neverjetno in se ne bo skladalo z "uradnimi" analizami, je moja teza, da je v ozadju kosovskih dogodkov potrebno iskati predvsem dejavnost sovjetske oziroma ruske obveščevalne službe! Namreč, varnostni službi JLA je bilo že prej znano, da so v primeru izrednih razmer v Jugoslaviji ravno sovjetski strategi načrtovali nasilen poseg proti Jadranu (iz Bolgarije prek Kosova v Črno goro ali Albanijo) tudi z inačico operativno-strateškega zračnega desanta (1-2 zračno-desantni diviziji) na Kosovu! Bolj izkušen štabni častnik pa dobro ve, da se mora zračno-desantno osnovo predhodno temeljito "zrahljati"! In na Kosovu je bilo potrebno samo prižgati vžigalico ... Novi načelnik varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, generalpodpolkovnik Jere Grubišić (od 1980 do 1986), eden najbolj izkušenih kosovcev in poslednji iz partizanske generacije, je svojega namestnika generalmajora Čeda Radnića takoj poslal na Kosovo, da bi saniral prvi težji nacionalistični poskus destabilizacije Jugoslavije (pozneje sta bila namestnika generalmajor Ivan Baričević in generalmajor Ilija Ceranić). Seveda so se pojavili tudi drugi nacionalizmi. Kakšno je bilo medsebojno razmerje, najbolj ilustrativno pričajo podatki o kazenskih postopkih v obdobju 1980–1985 proti pripadnikom JLA, pretežno vojakom, zaradi sovražnega nacionalistično-terorističnega združevanja in delovanja: 305 jih je bilo albanske, 49 hrvaške, 38 srpske, 9 slovenske in 7 muslimanske narodnosti!

52

Ko sem 1980 končal Šolo ljudske obrambe, najvišjo vojaško šolo, sem sicer rahlo upal tudi na generalski čin, vendar o tem nisem imel časa razmišljati. Bil sem postavljen za pomočnika načelnika varnostnega oddelka 9. armade, zadolženega za protiobveščevalno delo. Vmes sem bil povišan v čin polkovnika in 1984 sem postal tudi načelnik varnostnega oddelka 9. armade. Delo je bilo izredno naporno, pa smo dosegli tudi nekaj nespornih uspehov! Odkrili smo več tujih agentov v vojaških vrstah, pa tudi na terenu. S svojimi 180 sodelavci in prijateljskimi zvezami, sem osebno dosegel tri večje uspehe: prijateljske stike z obrambnim ministrom sosednje države, “plasiranje” prevajalca pri večjem obveščevalnem centru sosednje države in stiki z enim od vidnejših slovenskih političnih emigrantov. Domačih sodelavcev ne bi omenjal, lahko samo rečem, da so se mnogi znašli v prvih vrstah pri ustvarjanju nove slovenske države. Sicer ne načrtno, vendarle so bili na pravem mestu. Ko so me spraševali kaj storiti, sem jim odgovarjal, da proti svojemu narodu in državi ne smejo delovati! Vesel sem ko jih lahko spremljam tudi javno, celo na TV. Leta 1986 me je presenetila novica, da sem postal uradni kandidat za načelnika zveznega varnostnega inštituta z generalskim položajem, a je bil nazadnje vseeno izbran predstavnik Sdv Makedonije. Potem je bilo "slišati" (novice takšne vrste so se hitro širile), da sem kandidat za načelnika Obveščevalno-varnostnega šolskega centra v Pančevu, pa potem načelnik varnostnega oddelka novoustanovljenih vojaških območij, konkretno v Zagrebu. Pa predlog formacije z generalskim položajem ni bil sprejet. Bil sem tudi zelo blizu kandidaturi za (generalski) položaj partijskega voditelja v armadi. Nato sem na razgovoru pri tovarišu Ivanu Mačku - Matiji odločno zavrnil denunciantsko vlogo in seveda izpadel z republiške generalske liste. Zatem me je Stane Dolanc predlagal za načelnika Varnostne uprave Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo kot prvega Slovenca, vendar odhajajoči general Čeranić ni mogel sprejeti tega predloga, ker sem nekaj let predtem zavrnil premestitev na položaj načelnika informativno-analitične službe varnostne uprave JLA v Beogradu. Tudi v 9. armadi smo organi varnostne službe JLA v operativni akciji “Postojnska jama” s pomočjo sodelavca albanske narodnosti odkrili večjo ilegalno nacionalistično-teroristično skupino vojakov albanske narodnosti, ki je načrtovala zastrupitev zajtrka v postojnski vojašnici in nato množičen beg z orožjem prek Italije v Albanijo. Skupino sta vodila dva vojaka – intelektualca, ki sta priznala sodelovanje z albansko obveščevalno službo Sigurimi, pa tudi stike z ekstremno emigracijo (ustaško!). Velja omeniti, da vezne skupine v Mariboru (okrog 15 vojakov) nismo obtožili samo zaradi tega, ker je neki praporščak iz vojaške policije udaril s pendrekom enega od priprtih vojakov albanske narodnosti. Vedeli smo, da bodo vojaški branilci na sodišču dogodek prikazali kot trpinčenje pripornika! Višek nacionalistične evforije pripadnikov albanske narodnosti se je zgodil septembra 1987, ko je vojak Aziz Keljmendi v spalnici vojašnice v Paračinu ubil 4 in ranil 6 vojakov, med njimi tudi Andreja Prešerna iz Slovenije! Zaradi smrti generala Grubišića je leta 1986 načelnik varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo postal generalpodpolkovnik Ilija Ceranić, prvi povojni "bezbednjak". Njegov namestnik je bil generalmajor Mihajlo Pavičić, ki je 1990 postal vojaški svetovalec Predsedstva SFRJ. Oba sta bila odlična profesionalca, pa varnostna služba JLA v tem obdobju ni podlegla nobenemu nacionalizmu! General Ceranić je bil odločen nasprotnik prosrbskih idej (Memorandum SANU) in Miloševića, pa tudi vseh republiških nacionalizmov! Večkrat mi je

53

pravil, da skoraj 90 odstotkov svojega delovnega časa posveča protiobveščevalni zaščiti zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, admirala Mamule, ki je bil tarča ustaške emigracije! In prav vilo v Opatiji je kot inžinerijski častnik zasnoval za model uspešne zaščite. Bil je slovenski zet, pa ga je članek Mamula go home v Mladini zelo prizadel. Bil je izreden poznavalec gob. Uživala sva v pogovorih in sprehodih po prleških gozdovih. Zaradi bolezni je moral generalpodpolkovnik Ceranić že 1988 prepustiti vodilni položaj prosrbskemu "politiku", generalpodpolkovniku Marku Negovanoviću, sam pa je bil postavljen za namestnika poveljnika zagrebškega vojaškega območja, generalpolkovnika mag. Konrada Kolška. Spet je postal moj predpostavljeni, saj sem bil takrat kot glavni vodja skupine za razpustitev 9.armade neposredno podrejen namestniku poveljnika 5. vojaškega območja. Sredi 1990. je dobesedno zgorel. Iskreno sem obžaloval smrt dobrega prijatelja! Dne 5. novembra 1987 se je v mojo pisarno muzajoč se z nekim papirjem v roki prikazal armadni poveljnik generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić. Preprosto mi je ponudil roko in rekel: "Bodoči tovariš general! Prišel sem na kozarček viskija ..." Povedal je, da sem postavljen za dve leti stažiranja na generalski položaj načelnika operativno-učnega oddelka, obenem tudi namestnika načelnika armadnega štaba! Bil sem seveda presenečen in tudi presrečen ... Tako se je končala moja pot v varnostni službi JLA! Ko sem za obdobje treh mesecev ob koncu 1988 tudi uradno zastopal načelnika štaba 9. armade, mi je znanka iz republiškega protokola sporočila nenavadno novico: bil sem 18. po rang lestvici republiškega protokola, torej bom v Cankarjevem domu dobil prvo vrsto (prej sem sedel v 6. vrsti)! Žal potem ni bilo več nobene proslave ... Zaradi razpustitve armade in formiranja dveh korpusov, sem bil nato postavljen za glavnega vodjo skupine za razpustitev 9. armade. Ker v SR Sloveniji za mene ni bilo nobenega generalskega položaja, sem moral v daljnjo in rodno Makedonijo, na položaj načelnika štaba, obenem namestnika poveljnika 41. korpusa. Na poti v Bitolj sem v Beogradu s prav dobrim uspehom opravil še teoretični del generalskega izpita (praktični del – poveljniško potovanje ali rekognosciranje poveljnika korpusa, sem uspešno opravil predhodno v Liki). Nedvomno je dejstvo, da je bila JLA, s tem pa tudi varnostna služba JLA, verjetno edini resen temelj notranje in zunanje varnosti in stabilnosti SFRJ. Dokler je bila povezovalna oziroma kohezivna sila še ZKJ (do 14. kongresa), lahko ob bok JLA postavimo še nekatere manj pomembne (a močne) elemente. Mislim predvsem na teritorialno obrambo kot del oboroženih sil SFRJ, kakor tudi na enote milice. Vendar je bila storjena usodna napaka v ustavni določitvi branilcev "državne celovitosti in integritete" v primeru notranjega spora, razpada države in secesije, ko so prav oboroženim silam SFRJ naložili usodno nalogo "psa čuvaja"! Vloga varnostne službe JLA je bila vsekakor predimenzionirana, posebno v BiH 33, vendar bo o njeni vlogi in kontraverznem delovanju poslednjih načelnikov (generalmajorja Aleksandra Vasiljevića in Nedeljka Boškovića) potrebno počakati na verodostojne podatke. Pozablja pa se na znatno vlogo posameznih struj v zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo in generalštabu oboroženih sil SFRJ, kjer naj bi delovale tri oziroma dve struji. Iz zelo zaupnega vira v samem

33 Munir Alibabić - Munja, Bosna v kandžama KOS-a, 1996, Sarajevo

54

vojaškem vrhu vem, da sta že okrog 1988 prevladovali dve nasprotni struji: "jastrebi” – častniki srbske narodnosti (80 odstotkov) in "golobi” – častniki jugoslovanska orientacije (20 odstotkov). Prevladal je seveda številčni odnos in je zato tudi razumljivo, da JLA dejansko ni razpadla, ampak se je preoblikovala v dve novi vojski (vojsko Zvezne republike Jugoslavije in vojsko Republike srbske) in v več republiških in (po) krajinskih "armad". Edina pomembna in usodna stvar, ki v ustavi SFRJ ni bila decidirano določena, je bilo vprašanje reševanja možnih notranjih sporov, pa tudi notranje vojne, torej situacije, ki se je 1991 resnično zgodila in katero smo pričakali ter reševali s povsem napačno strategijo! Namreč, večnacionalna JLA oziroma oborožene sile SFRJ ob zunanji agresiji skoraj gotovo ne bi imele posebnih problemov glede svoje enotnosti in trdnosti. Toda v t. i. "notranjih vojnah" bi bilo normalno in logično pričakovati, da bo odpadel tisti del kadrov, ki bi bil iz "uporne republike" oziroma "upornega naroda"! Kakorkoli, proti svojemu narodu se ne moreš vojskovati! To vem iz lastne izkušnje, saj sem zaprosil za upokojitev takoj, ko sem zvedel za obstoj načrtov za vojaški poseg proti Sloveniji! Res pa je tudi, da je bilo stališče zveznega sekretariata za ljudsko obrambo že takrat (sredi 1990), da ne bodo zadrževali kadrov iz "upornih republik"! Logično, saj so že takrat bili pripravljeni načrti za discipliniranje "upornih" republik! Zanimivo je, da o t. i. notranji vojni, oziroma posegu JLA proti neki republiki s klasično vojaško akcijo, ni bilo nobenih strokovno-znanstvenih razprav, ker je to bila neke vrste tabu tema. Nekateri posamezniki so sicer pozivali državo, naj "kaznuje secesijo in separatizem" 34, toda vedno je bila mišljena vojaška akcija ob pomoči tujine, pa čeprav samo v obliki "distančnih dejstvovanj" oziroma nestičnih bojnih udarcev! Povsem nekaj drugega bi bile za izredne razmere načrtovane vojaško-policijske akcije kot posledica "upora republiškega vodstva" ali pa državno-vojaškega udara ( "izolacija" republiškega vodstva, uvajanje "vojaške uprave" in podobno). Ustavnopravno je bila stvar sicer povsem jasna: poskus ali akt odcepitve določene republike, ki ni bil v skladu z veljavno ustavo in zakoni (soglasje večine republik), se je ocenjeval kot protiustavno in nasilno dejanje in zato ga je bilo potrebno preprečiti tudi z (vojaško) silo! Takšen enostranski akt odcepitve ne bi mogel biti veljaven niti z mednarodnopravnega stališča. Toda mnogi niso vedeli za zunanje pritiske, obljube in lobiranja, niti za tajne obiske v Moskvi, Londonu in Parizu! Osnovno vprašanje leta 1991 je bilo: kdo naj kaznuje, koga in kako, ali določeno republiko – narod (ki se je plebiscitno izrekel za samostojnost) ali pa republiško vodstvo (njegov del)? Iz rezultatov "tretje balkanske vojne" je bolj ali manj jasno, da se je tedanje vodstvo JLA odločilo povsem napačno, in da je bilo "brezsmiselno bojevanje" velika in tragična zgodovinska napaka! Zatorej se postavlja logično vprašanje o krivcu. Ali je to skupina vojaških pravnikov, ki je odsvetovala vojaški udar, ali je to član predsedstva SFRJ Bogič Bogičević, ki je s svojim glasom preprečil uvedbo izrednih razmer, ali pa je šlo za kaj drugega?

34 Vojno delo, Dogradnja opštenarodne odbrane u okviru promena u svetu i Jugoslaviji, Beograd, avgusta 1990

55

Glavni domači akterji odločanja o usodi Jugoslavije (Stipe Mesić, armadni general Veljko Kadijević, dr. Borislav Jović, dr. Janez Drnovšek in drugi) nam v svojih spominih ne povedo povsem jasno, kdo je tudi glavni krivec. Zaenkrat sta prisotni dve prevladajoči "resnici" o krivcu: separatizem in secesionizem Slovenije in Hrvaške na eni strani in velikosrbski nacionalizem na drugi strani! Tudi glavni tuji "mešetar” – bivši ameriški ambasador Warren Zimmerman 35 ne bo povedal resnice, temveč bo prikril dejavnost Cie in Die v Jugoslaviji in Balkanu ter zvrnil krivdo na republiške voditelje! Vem da so največ krivi tujci! Njihovi interesi in kapital. Tujci so nas vedno sprli! Narodni pregovor ne laže, ko pravi: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima! Moderno bi rekli takole: dobiček imajo samo multinacionalke! Nič novega, torej. 36 1. 11. Neslaven konec slavne varnostne službe JLA

Varnostna služba JLA je doživela podobno usodo kot JLA, pa čeprav si upam trditi, da je tudi po "transformaciji" zadržala precejšnjo mero tistih vrednot, ki smo jih pred tem skupaj gojili in negovali: popolna naslonitev na ljudstvo (ljudi) in dosledno spoštovanje moralnih in etičnih načel! Zame je vse to veljalo do tistega julijskega dneva 1991, ko sem vnučka peljal v hišno protiletalsko zaklonišče! Strinjam se z generalmajorjem Aleksandrom Vasiljevićem, načelnikom varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo v najtežjem obdobju priprav in razbijanja same Jugoslavije, da je bila varnostna služba JLA najbolj trdna, organizirana in sposobna varnostna služba v SFRJ! Delim tudi mnenja svojih znancev in predavateljev iz Pančeva, polkovnika Dušana Vilića in polkovnik dr. Boška Todorovića, ki sta verjetno najbolj kvalificirana analitika glede varnostne službe JLA oziroma temeljnih vzrokov razbijanja SFRJ in preformiranja JLA in s tem tudi varnostne službe JLA.37 Seveda tudi prijatelja polkovnika dr. Petra Kneževića, zadnjega načelnika analitike varnostne uprave Zslo. Dodal bi samo nekaj kritičnih pripomb glede nekaterih drugih vzrokov, ki so se pojavljali v javnosti. Poglavitno je vsekakor mnenje, da je bila neustrezna in slaba kadrovska sestava glavnih varnostnih institucij osnovni vzrok za njihovo skoraj popolno neaktivnost in neučinkovitost. Gre predvsem za obdobje, ko je bil na čelu varnostne službe JLA generalpodpolkovnik Marko Negovanović, po stroki "empevejevec", ki ni mogel kvalificirano vplivati na razreševanje protiobveščevalnih nalog. Enako velja tudi za zveznega sekretarja za notranje zadeve, generalpolkovnika Petra Gračanina, in njegovega "pasiviziranega" namestnika in načelnika zvezne Sdv Ivana Eržena, prej načelnika Sdv Slovenije. Tudi novi načelnik II. uprave generalštaba oboroženih sil SFRJ oziroma vojaške obveščevalne službe, generalmajor Vuleta

35 Warren Zimmermann, Izvori jedne katastrofe – Jugoslavija i njezini rušitelji, 1997, Zagreb 36 Zato sem temu izdanju (elektronskemu) dodal podnaslov: Kdo so glavni krivci za razbijanje Jugoslavije? (Dodano 2008) 37 Dr. Boško Todorović in Dušan Vilić, Razbijanje Jugoslavije, 1995, Beograd (pozneje oba povišana v čin rez. generalmajorja – dodano 2008)

56

Vuletić, prej načelnik kabineta zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, ni bil ustrezna zamenjava za generalpodpolkovnika Djordja Mirazića, prvega vojaškega obveščevalca, ki se je upokojil skupaj z menoj, torej na podlagi prošnje. Vendar, če je bila kadrovska sestava vrha varnostne službe JLA pod vodstvom generalpodpolkovnika Marka Negovanovića pomanjkljiva ali celo slaba, je potem dosegla kvalitetni vrh z novim načelnikom, generalmajorjem Aleksandrom Vasiljevićem, in njegovim namestnikom generalmajorjem Simeunom Tumanovim, oba sta moja dobra znanca. Bila sta že preizkušen operativni par iz Sarajeva. Vendar pa se mi zdi, da v usodnih trenutkih za Jugoslavijo nista zmogla pravilne politično-varnostne strateške presoje! To posredno priznava tudi generalmajor Vasiljević, ko v enem od neštetih intervjujev pravi, da ni vedel za Jovićevo prosrbsko nacionalistično usmerjenost! Generalski par Vasiljević-Tumanov je zares briljantno izvedel nekaj operativnih akcij (primer Špegelj, vdor v muslimansko-fundamentalistični vrh in druge), toda vse to je bilo premalo, da bi se onemogočil in nevtraliziral sklepni proces dirigirane destabilizacije Jugoslavije! Če bi uspela dokazati neposredno sodelovanje ali vsaj vpliv katere od tujih obveščevalnih služb (trije člani Predsedstva SFRJ naj bi bili tuji vohuni!?), bi to vsekakor pomenilo dosti več, kot pa razkrivanje protiarmadne usmerjenosti užaljenega generalpolkovnika Martina Špeglja! Po mojem globokem prepričanju sta bili storjeni dve osnovni napaki. Prva napaka je bila vsekakor v neenotnosti in pomanjkanju koordinacije vseh varnostnih služb v Jugoslaviji! Okoli leta 1985 sem tudi sam opozoril na sistemsko pomanjkljivost koordinacije vseh varnostno-obveščevalnih struktur. Takratni načelnik varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo generalpodpolkovnik Ilija Čeranić je sprejel predlog in kmalu zatem so vse varnostno-obveščevalne službe v Jugoslaviji začele izvajati široko zasnovano operativno akcijo pod šifro "Marjan" (menda imenovane po meni kot njenen pobudniku). Že prve analitične študije so zelo jasno prikazovale, od kod grozi Jugoslaviji nevarnost. Kdaj so odgovorni opustili dosledno izvajanje te akcije, sicer ne vem, zgodovinarji pa jo bodo vsekakor našli v arhivih varnostnih služb. Ko sem se septembra 1990 v Beogradu osebno prepričal, da se dva načelnika obeh glavnih varnostnih služb generalpodpolkovnik Marko Negovanović, načelnik varnostne uprave JLA, in Ivan Eržen, načelnik zvezne Sdv, sploh ne sestajata več, kaj šele da bi sodelovala, sem bil ne samo izredno presenečen, temveč tudi prepričan, da je to konec Jugoslavije! To sem jima tudi povedal ... Druga in vsekakor glavna napaka varnostne službe JLA je bila strateška ocena, da je mogoče neposlušne narode in republike, med njimi Slovenijo in Hrvaško, kaznovati z vojaško akcijo! Za takšno napačno oceno pa morata odgovornost prevzeti osebno načelnik in njegov namestnik! Kako bi izgledala vojaško-policijska akcija JLA proti Srbiji oziroma "pohod" na srbsko-bolgarsko in romunsko mejo? Da o Črni gori sploh ne govorim! Lahko si predstavljam, da si je varnostna služba JLA v Sloveniji s samovoljno in neodgovorno akcijo "Pekre", z neuspelim nevtraliziranjem Narodne zaščite in s spodletelo aretacije Janše in Bavčarja, docela zapravila ugled v generalštabu oboroženih sil SFRJ. Zato so jastrebi, z generalpolkovnikom Blagojem Adžićem na čelu in z blagohotnim blagoslovom obeh supersil izsilili demonstrativni pohod na mejo in policijsko-carinsko zavzetje mejnih prehodov! Bil pa je tako šlampasto pripravljen in izveden, da si je poveljnik reškega korpusa, generalpodpolkovnik Marijan Čad, sicer moj znanec, privoščil tudi to (češ: "Saj je vse to že predhodno Baker

57

"blagoslovil", odobril pa tudi sovjetski maršal Jazov!), da je nalogo opravil dan pred ostalima dvema korpusoma (ljubljanskim in mariborskim)! Pravijo, da je bila vojaško-policijsko akcija načrtovana v Beogradu, torej je to delo načelnika I. uprave generalštaba oboroženih sil SFRJ – generalpodpolkovnika Mileta Ružinovskega, pomagal pa naj bi mu načelnik štaba zagrebškega vojaškega območja generalpodpolkovnik Dobrašin Praščević. Te in druge podrobnosti na operativno-taktični ravni, ki so izredno važne za novejšo slovensko zgodovino, je dokumentirano zaokrožil in predstavil upokojeni polkovnik dr. Vaso Predojević, 38 moj dober znanec. Podobno je bilo tudi na Hrvaškem, kjer nekaj načrtovanih atentatov na generalpolkovnika Martina Špegelja ni uspelo, podobno pa so se ponesrečili tudi atentati na predsednika dr. Franja Tuđmana. Seveda, najbolj ponesrečen je bil letalski bombni napad na Banske dvore 7. novembra 1991, ko so bili, poleg celotnega vrha Hdz, glavne tarče tudi trije predsedniki: republike Hrvaške – dr. Franjo Tuđman, Predsedstva SFRJ – Stipe Mesić in zveznega izvršnega sveta – Ante Marković! Zato Mesić pravilno ugotavlja, kaj bi se vse zgodilo po morebitnem uspelem letalskem napadu: "Če bi padel Tuđman, bi v Hrvaški nastala konfuzija, če bi padel jaz, bi na moje mesto prišel Branko Kostić kot podpredsednik Predsedstva SFRJ. Če bi padel Marković, bi na njegovo mesto prišel podpredsednik Zis. In vse bi bilo legalno. In če je vse legalno, potem bi tudi Zahod sprejel to legalno zamenjavo v vrhu SFRJ, ki pa bi predstavljala bistveno spremembo razmerja sil." 39 Mimogrede, Stipe Mesić se je v navedenem intervjuju tudi pohvalil, da mu je zvezo z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem "... vzpostavil Slovenec dr. Božo Dimnik, ki je živel v Švici. Bil je veliki slovenski rodoljub, toda bil je zaljubljen tudi v Hrvaško”. Nekaj podobnega je dr. Božo Dimnik predtem naredil za osamosvojitev Slovenije, znan pa je kot ribič in predsednik Hrvaško-slovenskega društva prijateljstva. Ko so jastrebi v JLA videli, da varnostna služba JLA ne more "likvidirati" vrh Hdz in Tuđmana, so se odločili za neposredno vojaško akcijo. Najprej so hoteli pokazati, kaj se bo zgodilo z Vukovarjem ... Sledila je "domovinska vojna" in "prisilna" humanitarna izselitev Srbov iz Krajine! Vse po dogovoru v Karađorđevu! Podobno se je zgodilo v BiH! Po uspelem protiobveščevalnem vdoru v vrh Sda in propadli "izolaciji" in ugrabitvi Alije Izetbegovića, so v ospredje stopili vojaški "strategi" in začeli obstreljevati obkroženo in nemočno Sarajevo. Potem je sledila Srebrenica in bratomorna vojna, bolje rečeno – genocidna vojna! Zares sem se sramoval takega početja! Tega nas v vojaških šolah niso učili! Obenem sem se tudi spraševal, zakaj se vojskujoči se generali ne uprejo sprtim politikom? Varnostna služba JLA pa je tudi znotraj svoje sestave doživela nekaj presenečenj. Največje je bil vsekakor polkovnik Imre Agotić, načelnik varnostnega oddelka 5. korpusa vojaškega letalstva in protizračne obrambe iz Zagreba, ki se je že zelo zgodaj sprl z generalmajorjem Vasiljevićem, načelnikom varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Prešel je na Tuđmanovo stran in skupaj z generalpolkovnikom Martinom Špegljem organiziral hrvaško vojsko. S činom

38 Dr. Vaso Predojević, U procjepu, 1997, Beograd, slovenski prevod V precepu v reviji Borec, št.573–574, 1999 39 Stipe Mesić, Moji razgovori s Tudjmanom (2), 16.septembra 1998, Nacional

58

generalbojnika je bil precej dolgo načelnik glavnega stožera (generalštaba) hrvaške vojske, pozneje pa je postal načelnik vojaškega letalstva. Zdi se mi, da sta bila skupaj s Špegljem na listi za odstrel, vendar sta se zaradi Agotićeveg poznavanja taktike in zalezovalcev uspešno reševala. Generalbojnik Agotić je bil tudi precej medijsko znan, ker je vodil pogajanja pri odhodu JLA iz Hrvaške. V vrstah vojaške policije JLA je bil podobno presenečenje skoraj gotovo major Rajko Meh, poveljnik 14. bataljona vojaške policije v Ljubljani. Presenečenje pa zato, ker je že zelo zgodaj pristal na tajno sodelovanje s poveljnikom slovenskih specialcev Vinkom Beznikom, s katerim je sicer javno kontaktiral. Po drugi strani pa tudi zato, ker je "prestopil" v zadnjem trenutku, ko je bilo potrebno že pristopiti k izvajanju načrta vojaškega udara. Verjetno pa je bilo pri celi zadevi še nekaj "obratnih" kombinacij. Očitno je, da so vzroki poraza varnostne službe JLA identični tistim, ki veljajo za JLA kot celoto: ni bila pripravljena in usposobljena za t. i. "notranjo vojno", ker tega po letu 1974 niti varnostni sistem niti koncepcija splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite SFRJ nista poznala niti dovoljevala! Revizija Titovega koncepta splošnega ljudskega odpora, posebno teritorialne obrambe, ki so jo 1990 načeli jastrebi v vrhu JLA, ni izzvala ustreznega javnega odgovora, pa čeprav je bilo bolj ali manj jasno, da "...vsi indikatorji kažejo na dejstvo, da bodo te sile (TO) pokazale popolno lojalnost politiki lokalnega vodstva"! To je bilo usodno za napačno načrtovanje uporabe JLA! Kdo vse je iniciral navedene probleme, bo razvidno šele, ko se bodo odprli vojaški arhivi. Po besedah generalmajorja Aleksandra Vasiljevića 40 je Jugoslavija bila razbita s pomočjo zunanjih in notranjih sovražnikov. To so po njegovem: • Stipe Mesića, poslednji predsednik Predsedstva SFRJ, ki je celo napisal knjigo Kako smo

razbili Jugoslavijo, v kateri tudi trdi, da mu je največ pomagal nemški zunanji minister Genscher;

• Johan Dengler, avstrijski ambasador v sekretariatu Kevs, se je tajno ali pa tudi javno sestajal s nekaterimi slovenskimi in hrvaškimi voditelji, ki so mu predstavljali svoje načrte kako razbiti Jugoslavijo. Bil je tisti, ki je zahodnim zaveznikom predlagal, da podprejo na Hrvaškem Tuđmana in Hdz, ker so sami sposobni izvesti prevrat na Hrvaškem;

• V Sloveniji je bilo okrog 20 visokih partijskih, državnih in drugih oseb, ki so sodelovali s tujimi obveščevalnimi službami in so kot taki bili pod kontrolo Sdv. Eden od njih je potem prevzel vodilni položaj v Sloveniji.

Kako so se v Sloveniji lotili poraženih in dvakrat kaznovanih kosovcev, je posebno poglavje. Nekateri esdevejevci so se prav maščevalno lotili svojih znancev! Pravijo, da zaradi brionskega plenuma! Upam, da bo domača javnost zvedela, kako so novodobni visovci in vomovci ravnali s svojimi kolegi in znanci. Javnosti je znan samo primer kapetana Šefkeja Suljevića iz Ribnice, ki so ga, po pisanju Mladine, pretepali in izgnali! Niso pa znani primeri nehumanega in neprofesionalnega izsiljevanja, pa tudi posegov v družinsko življenje! Bilo bi obilo dela za tri parlamentarne preizkovalne komisije. Tudi mednarodno sodišče v Strasbourgu bo imela še veliko dela, ko bodo prišli na vrsto tudi tisti s "šintarskega" seznama. 40 Feljton, Kos i raspad Jugoslavije, Slobodna Bosna, 14. 12. 1997–15. 1. 1998)

59

Varnostna služba JLA ni doživela neslavnega konca s porazi na protiobveščevalnem polju, pač pa z aretacijo načelnika varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, generalmajorja Aleksandra Vasiljevića, z njegovim kazenskim pregonom in sojenjem avgusta 1992 zaradi korupcije, terorizma in spodkopavanja vojaške moči ter ugleda Jugoslavije! Reaktiviran je bil prej upokojeni polkovnik Nedeljko Bošković, dobil čin generalmajora in zasedel položaj načelnika varnostne uprave po volji novega zveznega sekretarja za ljudsko obrambo oziroma črnogorskega lobija v Predsedstvu SFRJ! Potem so odstavili tudi novega zveznega sekretarja za ljudsko obrambo ... Nazadnje so Amerikanci poslali celo “svojega” predsednika Jugoslavije Milana Panića! Pa mnogi še trdijo, da zunanji faktor ni bil prisoten oziroma ni bil odločilen! Zares, precej bo dela za zgodovinarje, da proniknejo v vse skrivnosti balkanskega vojaško-varnostnega poligona!

60

2. Geneza slovenskih "napadov na JLA" 2. 1. Vse slovenske zdrahe proti NOVJ – JA (JLA) od 1941 do 1980

2. 1. 1. Prihod srbskih in črnogorskih častnikov v enote NOV Slovenije

Na prošnjo slovenskega vodstva je Tito 1942. poslal v enote NOV Slovenije 12 izkušenih partizanskih poveljnikov iz Srbije in Črne gore. Med njimi je bil tudi načelnik vrhovnega štaba NOV Jugoslavije Arso Jovanović, ki je nastopal precej bahavo in je hotel celo reorganizirati NOV Slovenije. Ni razumel politične vloge OF, temveč je priznaval samo KPJ, pa čeprav je šlo za oficirja bivše jugoslovanske vojske. Najprej je prišlo do obrobnih konfliktov na ravni poveljevanja in taktike, pozneje pa so nastali tudi resnejši konflikti z izvršnim odborom OF in glavnim štabom NOV Slovenije. Kardelj je zato zahteval od Tita, da Arso Jovanovića odpokliče, kar se je tudi zgodilo. Seveda se je Arsa Jovanović za ta odpoklic kasneje dobro maščeval ... 41 Ostali srbski in črnogorski poveljniki so bili zaradi svojega osebnega poguma in poveljniške sposobnosti zelo priljubljeni med borci in tudi pri slovenskih častnikih. Nekateri so tudi padli za svobodo slovenskega naroda (Mirko Bračić in drugi). 2. 1. 2. Angleško vojaško posojilo za slovenske partizane

Kaže, da smo imeli prvo orožarsko afero že 1944., ko je glavni štab NOV Slovenije sprejel angleško posojilo za nakup modernejšega orožja v znesku dvajset milijonov lir.42 Angleški kapetan John Leonard (slovenske matere sin, s pravim imenom Zdravko Lenščak), sicer vodja tehnične službe angleške vojaške misije pri glavnem štabu NOV Slovenije, je verjetno iz patriotskih pobud ponudil pomoč in posredovanje za angleško posojilo. Z njim bi glavnemu štabu NOV Slovenije kompenziral večmesečno zavlačevanje vrhovnega štaba NOV Jugoslavije glede denarne pomoči za nakup modernejše opreme in orožja. Seveda je glavni štab NOV Slovenije v začetku junija 1944 o svoji nameri obvestil vrhovni štab NOV Jugoslavije, ki se je po umiku iz Drvarja nastanil na otoku Visu. Reakcije so bile zelo ostre, tako politične, kakor tudi vojaške 43 Slovenskemu vodstvo je bilo očitano, da se je brez predhodnega posvetovanja s CK KPJ oziroma vrhovnim štabom NOV Jugoslavije docela

41 Marijan F. Kranjc, v VZZ, Logatec (2002) in reviji Rast, Novo mesto (2005) sem objavil dva članka o vlogi generala Arse Jovanovića na slovenske politično-vojaške razmere, posebno še na iniciranje t. i. “dolomitske izjave” in na odnose Tito – Kardelj (Dodano 2008) 42 Niko Kavčič, Pot v osamosvojitev, Ljubljana, 1996 43 Vladimir Dedijer, Prilozi, stran 1044, depeša z dne 9.10.1943: “Tito–GŠ Slovenije. Smatramo da je politično in formalno nepravilno, ker ste od Angležem sprejeli neki denar … Zdaj vodite celo razgovore, da dobite še sto miljonov lir. O tem ste nas morali obvestiti. VŠ do sedaj od Angležev ni prejel nobenega denarja. To kar vam nudijo pomeni, da hočejo na lep način razbiti našo enotnost in da nas kompromitirajo z dajanje miloščine … “

61

samostojno povezoval z zavezniki, obenem pa je bila napovedana komisija, ki bi celotno zadevo raziskala. Hkrati je bil Boris Kidrič kot politični komisar glavnega štaba NOV Slovenije suspendiran z dolžnosti. Bolj ali manj je bilo jasno, da je na tako ostro kazen vplivala predvsem ocena Arse Jovanovića in Lole Ribarja, ko sta spomladi 1943 iz Slovenije poročala Titu, da glavni štab NOV Slovenije deluje precej "samostojno". Obenem je primer tudi vzbudil dvome in nezaupanje v politiko slovenskega političnega vodstva. Šele Edvard Kardelj je konec junija 1944 uspel "rešiti" svojega zvestega sodelavca Borisa Kidriča, vendar je slovenskemu vodstvu očital "grobo napako"! Maršal Tito ni bil maščevalen, saj je kmalu zatem, oktobra 1944, Borisa Kidriča postavil za političnega komisarja GŠ NOV Slovenije. Nedvomno so že takrat nekatere obveščevalne službe zasledovale svoje dolgoročne cilje. Prav angleška služba (IS) je slovela po takšni vlogi! Potrebno je samo pozorno prebrati spomine brigadadirja Fitzroya MacLeana, vodje angleške vojaške misije pri vrhovnem štabu NOV Jugoslavije. Vodja vojaške misije pri glavnem štabu NOV Slovenije podpolkovnik Lindsday je bil še nedavno tega v Sloveniji na prijateljskem obisku ... 2. 1. 3. Ukinitev slovenske partizanske vojske

Pred osvoboditvijo Jugoslavije so seveda v vrhovnem štabu NOV Jugoslavije že razmišljali in načrtovali formiranje sodobne operativne armade. Ker so bili tedaj v vrhovnem štabu prisotni člani sovjetske vojaške misije, mnogo perspektivnih poveljnikov pa je bilo že ob koncu 1944 poslanih na šolanje v ZSSR, je bilo logično, da so sovjetski predstavniki v znatni meri vplivali na oblikovanje bodoče jugoslovanske armade po sovjetskem vzorcu. Zaključne operacije za osvoboditev Jugoslavije in tudi problemi sodelovanja z zavezniškimi armadami so ob koncu 1944 narekovali nujno reorganizacijo NOV Jugoslavije. Tako so bile 1. januarja 1945 formirane 1., 2. in 3. armada, 2. marca 1945 pa še 4. armada. Dan prej, torej 1. marca 1945, se je NOV Jugoslavije preimenovala v Jugoslovansko armado (JA), obenem pa je bil vrhovni štab NOV preformiran v generalštab JA. Prehod iz teritorialno organizirane partizanske vojske na sodobno operativno armado je bil seveda boleč tudi zaradi ukinitve glavnih štabov in s tem tudi slovenske partizanske vojske, kakor tudi zaradi vseh drugih problemov (premestitev, napredovanje in podobno). Bilo je seveda tudi nekaj čustvenih izbruhov in precejšnje število demobilizirancev, vendar pa je večina slovenskih častnikov po partijski “zadolžitvi” ostala v JA! Tudi to je potrebno priznati. Seveda mnogi niso dosegli svojih častniških ambicij in so razočarani odhajali v pokoj ali izstopali iz ZKJ (leta 1985 okrog 70 odstotkov upokojenih slovenskih generalov ni bilo članov ZKS). Titove kritike poveljnikov glavnega štaba NOV Slovenije, Franca Leskovšeg - Luke in zlasti Ivana Mačka - Matije, so imele, po mojem mnenju, zelo škodljive povratne posledice, ki jih bodo

62

zgodovinarji morali podrobneje proučiti.44 Isto velja za trditev, da je celo slovensko partijsko vodstvo sprejelo ukinitev slovenske partizanske vojske kot nacionalni poraz. 45 2. 1. 4. Slovenski jezik v JLA

Upokojeni slovenski generalpolkovnik Jaka Avšič - Branko Hrast je bil avstro-ogrski vojak, solunec in konjeniški polkovnik bivše vojske Kraljevine Jugoslavije, degradirani poveljnik slovenskih četnikov, namestnik poveljnika NOV Slovenije, poveljnik zaledja vrhovnega štaba NOV Jugoslavije, šef vojaške misije v Berlinu, itd. Odločno se je zavzemal za vojaško poveljevanje v slovenskem jeziku, pa je tako tudi dosegel, da je že 1969 zvezna skupščina sprejela resolucijo o enakopravnosti jezikov v JLA. Kasneje so bili organizirani tudi tečaji slovenskega jezika za častnike, ki so službovali v Sloveniji. Problem ni bil jezik, temveč "razbijanje" JLA na nacionalno homogene enote. Tudi ko smo 1988 uvedli napise vojašnic v vseh jezikih narodov, in namesto turcizmov sprejeli lepe slovenske izraze (karaula – stražnica), mnogi jezikoslovci niso bili zadovoljni. Menili so namreč, da imajo pravico sodelovati v razpravi o strokovnih vojaških zadevah. Da problem res ni bil jezik, nam potrjuje sedanje stanje v slovenski vojski, ko se častniki hitijo učiti angleščino, odgovorni pa zatrjujejo, da je nastopil zgodovinski trenutek, ker se enote slovenske vojske vključujejo v mednarodne akcije. Preprosto povedano, podrejajo se italijanskim, avstrijskim in še drugim poveljstvom! Slovenski jezikoslovci pa nič ... 2. 1. 5. Poboji vrnjenih kvizlingov in vloga JA

Ker je pod poveljstvom Ozne Slovenije od junija do avgusta 1945 prišlo tudi do množičnih izvensodnih pobojev s strani zaveznikov vrnjenih in tudi zajetih kolaborantov in kvizlingov, predvsem ustašev, četnikov, balistov, domobrancev in drugih, je potrebno zaradi zgodovinske resnice in osvetlitve povedati naslednje: • Odločitev o usmrtitvi vrnjenih kvizlingov je bila po vsej verjetnosti sprejeta v največji tajnosti,

brez dokumentacije (zapisnika) in v najožji sestavi Politbiroja centralnega komiteta KPJ 46 ter operativno prepuščena Ozni oziroma Aleksandru Rankoviću. Odločitev je skoraj gotovo

44 Vladimir Dedijer, Novi prilozi, 1981, str. 1094, depeša z dne 8. 9. 1944: Tito – Ivanu Mačku. “Osebno si mi odgovoren za kaos ali sabotažo v vašem šifrerskem oddelku. Naredi red in sporoči za kaj gre…” 45 Namorš Veljko, Nova revija št. 57, Ljubljana, 1988 46 Milovan Đilas, Partizanska vojna – Jugoslavija 1941–1945, Dunaj, 1978, str. 573: Na svoje vprašanje kdo je izdal ukaz za te poboje, Đilas odgovarja: “Jaz tega ne vem. Prepričan sem, da pismeni nalog niti ni obstajal. Po strukturi in hierarhiji – kaj takega ni mogel storiti nihče brez odobritve vrha … CK o tem ni odločal niti smo to omenjali med seboj…!”

63

iniciral glavni sovjetski inštruktor pri Ozni 47 na podlagi sovjetskih izkušenj po končani oktobrski revoluciji!

• Prav tako je znano, da so republiške Ozne v celoti prevzele realizacijo supertajne naloge po nacionalnem ključu, s tem da so po spiskih izbrali (določili) neposredne izvršilce naloge in pomočnike (oficirje in enote Knoj). Izjema je bila le, da je srbska Ozna (major Simo Dubajić, po lastnem pričevanju) izvršila usmrtitve vrnjenih četnikov v Kočevskem rogu. Hrvaška Ozna je vrnjene ustaše in domobrane, v spremstvu "svojih" patrol Knoj-a vodila po t. i. "križevem potu" v območje slavonskih planin. Nekatere manjše skupine so bile iz raznoraznih vzrokov usmrčene tudi na poti od zbirnega taborišča v Mariboru (Tezno) do slovensko – hrvaške meje.

• Ostanek ustaške skupine, menda okrog 2.000 nemočnih in lačnih ustašev, pa je v že prej omenjenem zbirnem taborišču, usmrtila skupina vojakov JA, pripadnikov stacionirane divizije v Mariboru. Šlo je za samovoljno maščevalno akcijo vojakov, ki so v zajetih ustaših prepoznali morilce svojih staršev, bratov in sestra in so jih zaradi dodatnega izzivanja, ponoči pomorili na grozovit način (podrobnosti ne bom navajal). Seveda je bila skupina vojakov takoj zaprta in sojena, vendar madeža z JA (JLA) to ni moglo sprati! To vem tudi zaradi tega, ker smo okrog 1982, ko so se Titovi nasledniki že začeli prepirati okrog nasledstva, v varnostnem oddelku 9. armade v Ljubljani sprejeli edini "krvavi" dokument – nalogo za protiobveščevalno zaščito masovne ustaške grobnice v Mariboru! O tem sem moral osebno obvestiti poveljnika divizije (korpusa), ta pa mariborsko županjo (da se ne bi tam kaj gradilo!). Protiobveščevalno zaščito tajnih domobranskih (tudi četniških) grobišč pa je od 1982 prevzela slovenska Sdv!

Zato so cinične izjave posameznikov iz slovenskega republiškega vodstva, da je JLA oziroma "enote z juga" sodelovale pri usmrtvitvi vrnjenih domobrancev v Kočevskem rogu. Zanimiva je tudi geneza nastanka omenjenega dokumenta o protiobveščevalni zaščiti množičnih usmrtitev. Pokojni generapodpolkovnik Ilija Čeranić, bivši načelnik varnostne uprave JLA, mi je pred svojo smrtjo spomladi 1989 obširno razlagal svojo domnevo, da so napadi na JLA, konkretno na admirala Mamulo in organe Kos JLA, verjetno prav posledica tistega, s strani Kos JLA izsiljenega dokumenta o protiobveščevalni zaščiti domobranskih grobišč! Po Titovi smrti so se njegovi nasledniki, predvsem republiški voditelji in vrhovi raznih služb, začeli prepirati o raznih napakah in preteklih grehih, in seveda, po stari balkanski navadi, valili krivdo drug na drugega. Tako so mnogi za množične usmrtitve vrnjenih kvizlingov začeli valiti krivdo na JLA (ali "enote z juga"), predvsem pa na Kos in osebno na maršala Tita! Pravzaprav se je začel spopad za Titove arhive! Takratni zvezni sekretar za ljudsko obrambo, admiral Branko Mamula (kasneje se mu je to še kako maščevalo – s člankov v Delu o prodaji orožja v Etiopiji in predvsem s člankom Mamula Go Home v Mladini) in načelnik varnostne službe JLA, generalpodpolkovnik Jere Grubišić, sta namreč dokazala, da je takratna JA zagrešila samo že opisani in sankcionirani poboj v Mariboru (načelnik Kos divizije je bil poročnik Jere Grubišić!), vse ostale izvensodne in množične poboje pa so izvršile republiške Ozne! In zato naj prevzamejo, čeprav neradi, tudi njihovo protiobveščevalno zaščito!

47 Vladimir Dedijer, Novi prilozi, 1981, stran 1106, depeša 9. 10. 1944: Tito – Rankoviću. “V Krajovo so prišli od zgoraj ljude za delo v Ozni. Radi vednosti obvestite vse štabe. V GŠ Vojvodine prihaja kapetan Terskoj. V GŠ Srbije – major Gordijanko, poleg Odinceva, kateri je že tam. V GŠ Makedonije kapetan Injkov. V Črno Goro v štab drugega korpusa major Barpdkin. V GŠ Hrvaške major Zakurdajev. V GŠ Slovenije majorja Žavronkov in Sorokoumov … “ (po Mačeku pravilno: podpolkovnik Sergej Sorokoumov in major Žavoronkov).

64

Čeprav pripadniki "vojaške" Ozne niso bili formalno zadolženi za navedene množične usmrtitve (imeli so precej opravka z odkrivanjem vrinjene gestapovske agenture), pa drži, da so izbrani posamezniki sodelovali v t. i. "drugi izmeni", misleč, da je šlo za usmrtitve po nalogu izrednih vojaških sodišč. Prav zaradi njihovih pritožb, so pripovedovali starejši kosovci (tudi pokojni polkovnik Zvone Rak), je maršal Tito na nekem sestanku voditeljev Kos-a grajal republiške Ozne zaradi množičnih usmrtitev vrnjenih kvizlingov! Dokumentacija o usmrtiti domobrancev po mojem mnenju ni uničena! Iz razumljivih razlogov o tem ne morem na široko razpredati, vem le, da je imela Sdv najmanj tri kasete z mikrofilmi celotnega operativnega arhiva, verjetno pa tudi posebno "Mačkovo kaseto"! Samo na podlagi tako ohranjenih podatkov so kasneje matičarji po občinah morali označiti likvidirane osebe ali pa so organi Sdv enostavno "pobrali" določene letnike matičnih rojstnih knjig! Tudi v vodiču cerkvenih matrikul piše, da se določeni letniki rojstnih knjig "nahajajo" v Rsnz Slovenije! O tem sem se tudi sam prepričal pri raznih genealoških raziskavah. Realno število 7.000 pobitih domobrancev je mogoče precej točno preveriti na podlagi večih virov. Prvi je vsekakor Bela knjiga 48 slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945 (Vrnjeni in pobiti maj junij 1945: okrog 5.000 imenovanih, baje samo 50 odstotkov); drugi je podatek iz ameriške ambasade 49 v Beogradu – 8.263; tretji podatek imajo v ljubljanskem nadškofijskem ordinariatu oziroma odboru, ki je skrbel za postavljanje t. i. "farnih" plošč, in četrti vir so v nekdanjem Rsnz "shranjene" matične knjige, pa tudi tiste po matičnih uradih, kjer so pobiti domobranci označeni s križcem ali podobnim znakom! Vsekakor pa je treba verjeti Britancem, 50 da so nam “vrnili 11.850 slovenskih domobrancev, vse skupaj 26.339 jugoslovanskih kolaborantov. Tudi Đilas zatrjuje, da je bilo število pobitih kolaborantov večje od 20.000, toda ni presegalo števila 30.000. Seveda, civilne osebe niso vštete … 2. 1. 6. Druge povojne zamere JA - prekomorci, tigrovci in drugi

Kampanja čiščenja JA je zajela slovenske prekomorce (šlo je predvsem za ujete pripadnike italijanske vojske), zlasti če so šli skozi roke britanske obveščevalne službe v Egiptu ali Italiji. Nekaj odkritih primerov britanskih obveščevalcev je v takratnih razgretih povojnih razmerah pomenilo začetek pravega pogroma, ki so ga uprizorili organi Kos JA. To se je zgodilo tudi s pripadniki Mesićeve brigade, ki se je pripravljala v ZSSR in v kateri je bilo resnično odkrito veliko število sovjetskih agentov. Vsekakor je bila usoda Tigr-a, protifašistične in mednarodno priznane organizacije primorskih Slovencev, očiten primer slovenskega politično-ideološkega zdraharstva. Najnovejše zgodovinske raziskave nam prikazujejo ne samo človeško tragiko žrtovanja njegovih članov –

48 Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945, ZDSPB – Zgodovinski odsek, ZDA 49 Franc Miklavčič, Krivi in zaslužni, Delo – SP, 14. 8. 1998 50 Ian Mitchell, The Cost of a Reputation, London, 1997, str. 498

65

tigrovcev, pač pa tudi zahtevajo prevrednotenje vloge in pomena Tigr-a v slovenskem in širšem prostoru. Dotaknil se bom samo nekaterih problemov varnostno-vojaškega pomena. 51 Nedvomno je, da je že 1934 prišlo do uveljavitve Tigr-a ob izjavi KP Italije, KP Avstrije in KPJ, da ima slovenski narod pravico do samoodločbe in odcepitve od treh imperialističnih držav. Verjetno je še bolj pomemben akcijski pakt med KP Italije in Tigr, ki so ga 1936 podpisali Albert Rejc, Danilo Zelen in Just Godnič. Iskanje zaveznikov pri vseh nasprotnikih fašistične Italije je organizacijo Tigr pripeljalo tudi v stik z raznimi obveščevalnimi organizacijami. To področje je skoraj docela neraziskano. Obstoji nekaj fragmentarnih podatkov o sodelovanju Tigr-a z angleško in vojaško-obveščevalno službo bivše jugoslovanske ojske, ni pa skoraj nobenih podatkov o stikih s sovjetsko, francosko in drugimi obveščevalnimi službami. Vsekakor je dejstvo, da se je Tigr povezal in akcijsko sodeloval z angleškim IS (Intelligence Service). Tako so tigrovci zbirali tajne politične in vojaške podatke za potrebe IS, v zameno pa so dobivali eksplozivni material za teroristično-diverzantske akcije. Javnosti je bila tudi delno predstavljena vloga Antona Batagelja iz Šturij pri Ajdovščini, obmejnega policijskega komisarja na Jesenicah in pripadnika Ujke (protiobveščevalne službe policije bivše Jugoslavije), ki je izdatno pomagal tigrovcem. Pozneje so bili tigrovci tudi uradno vključeni v diverzantske skupine bivše jugoslovanske vojske za borbo proti italijanski in nemški armadi, na pritiske Ovre in Gestapa pa so bili enostavno izdani, aretirani in kasneje mnogi tudi predani okupatorskim organom. Ozadje drugega tržaškega procesa proti 60 tigrovcem decembra 1941 bi bilo nujno raziskati, saj naj bi se sodni dokumenti nahajali v Ljubljani!? Dne 13. maja 1941 je na Mali gori nad Ribnico v prvem oboroženem spopadu z okupatorjem kot prvi padel tudi Danilo Zelen, akcijski in gverilski vodja Tigr-a. Tudi prvo partizansko enoto – Ribniško četo (14 partizanov) so 1. julija 1941 ustanovili tigrovci Tone Černač, Anton Majnik, Just Godnič in drugi, vendar je partizansko vodstvo kaj kmalu "prevzelo" to enoto s člani KPS! Upravičeno se postavlja vprašanje, zakaj vodstvo KPS ni že po čebinskem kongresu vzpostavilo sodelovanja z organizacijo Tigr, zakaj je ni 1941 povabilo v OF in zakaj so tako hitro "likvidirali" njihovo vodstvo v Ribniški četi? In tudi – kakšna je bila usoda "Primorske legije" oziroma okrog 300 Slovencev, pa številnih Primorcev – italijanskih ujetnikov v angleških taboriščih, ki so kasneje predstavljali okostje prekomorskih brigad, kakor tudi posameznikov, ki so kot angleški padalci – diverzanti delovali v globokem okupatorskem zaledju? Odgovore na ta in druga vprašanja je potrebno poiskati v arhivih Sdv Slovenije, pa tudi centralnem komitetu ZK Slovenije. Delno tudi v arhivih varnostne službe JLA. Iz dostopnih virov Kos JA 52 pa je znano, da je organizacija Tigr nastala kot reakcija primorskih Slovencev na fašizem in preganjanje slovenskega življa. Že leta 1929 so italijanske oblasti postavile pred sodišče v Trstu veliko število tigrovcev z obtožbo, da so obveščevalno delovali proti Italiji. To je bilo tudi res! Namreč, vojaški obveščevalni center bivše jugoslovanske vojske na Reki je izkoristil člane Tigr-a za svoje namene. Italijanski vojaški ataše v Beogradu pa je imel svoje

51 Mira Cencič, TIGR, 1997, Ljubljana 52 ŠCB, Rad engleske obaveštajne službe u Jugoslaviji pre i za vreme drugog svetskog rata, št. 17, evid. št. 225

66

sodelavce v obveščevalni upravi bivše jugoslovanske vojske, pa mu tako ni bilo težko priti do podatkov o tigrovcih – obveščevalcih! Tudi britanska ambasada (IS) v Beogradu je imela dobro plasirane agente (sodelavce) v Ujka, kamufliranem uradu policijskega ministrstva kraljevine Jugoslavije, ki je vodil protiobveščevalne akcije proti Nemčiji in Italiji. Preko vodje tega urada se je britanska ambasada povezala z organizacijo Tigr in jo usmerjala ne samo proti fašistični Italiji, temveč kasneje tudi proti nacistični Nemčiji! Znano je, da je Tigr že 1937 (verjetno 20. septembra 1938 v Kobaridu) po britanskih načrtih poskušal izvršiti atentat na Mussolinija, ki je bil na inšpekcijskem pregledu italijanske vojske v Julijski krajini, vendar atentator ni aktiviral bombe, ker je bilo okrog Mussolinija preveč domačih šolskih otrok. Kasneje so tigrovci z angleškim eksplozivom porušili železniški viadukt na progi, ki povezuje Italijo in Avstrijo. Ko je jugoslovanska vlada Cvetković – Maček od junija 1940 začela paktirati z nemškimi nacisti, je tudi gestapu izročila sezname tigrovcev – diverzantov in obveščevalcev. Zato je razumljivo, da je večina vodij organizacije odšla v ilegalo. Tako sta dr. Ivan Rudolf, sicer rez. poročnik bivše jugoslovanske vojske, in dr Ivan Čok, preko Turčije odšla v Egipt in se pridružila britanski armadi. Najprej sta iz ujetih Primorcev organizirala dva bataljona t. i. "kraljevske vojske" izven domovine in predlagala urjenje padalcev – diverzantov in obveščevalcev, ki bi jih britanska armada poslala v nemško zaledje. Zanimivo je tudi, da je dr. Rudolf pripravljal načrte o novi vojski Jugoslavije, ki bi jo sestavljale tri teritorialno ločene vojske – slovenska, hrvaška in srbska! Britanci naj bi njegove načrte zavrnili! No, kasneje so bile prekomorske brigade formirane prav po zaslugi agitatorskega delovanja tigrovcev ... Danilo Zelen, akcijski vodja Tigr-a, je bil eden od glavnih sodelavcev vojaškega obveščevalnega centra VKJ na Sušaku, pa je kot tak tudi užival določeno zaščito. Načelnik tega obveščevalnega centra je bil kapetan Savo Janković, ki so ga Nemci 1941 ujeli. Sodelavec obveščevalnega centra na Sušaku je bil tudi ing. Vladimir Feller iz Zagreba. Že 1940 pa je Fellerja za IS pridobil britanski vicekonzul Vilder iz Zagreba. Po nemškem napadu na Jugoslavijo je ing. Feller po nalogi IS prevzel in aktiviral del obveščevalne mreže bivše jugoslovanske vojske v Dravski banovini. Ing. Feller je bil pozneje predan na zvezo novemu britanskemu vicekonzulu Millerju, kasneje pa se je povezal z obveščevalno organizacijo Bbz (Anić – Vauhnik) v Ljubljani. 53 Polkovnik Vauhnik ga omenja kot F. in "izkušenega šefa obveščevalne službe", ki je deloval v Splitu in imel celo tajno radijsko postajo! Ali se je Danilo Zelen odločil drugače, namreč, da se bo aktivno boril proti nemškemu okupatorju, bo potrebno šele raziskati. Dejstvo je, da se je po kapitulaciji bivše jugoslovanske vojske s tremi tovariši napotil prav na tajno lokacijo na Mali gori pri Ribnici. Lokacijo je po vsej verjetnosti pripravil Tone Majnik, učitelj in tigrovec iz Ribnice, ki se je s Ferdom Kravanjo priključil Danilu Zelenu. Kdo je kmalu zatem izdal tajno lokacijo italijanskim karabinjerjem in domačim orožnikom, ko je Danilo Zelen v oboroženem spopadu dejansko padel kot prva žrtev okupatorja, bo potrebno še raziskati.

53 Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta, Buenos Aires, 1965

67

Glavni osebi britanske IS v Sloveniji sta bila vsekakor Ante Anić, komisar za mejne zadeve v Mariboru, obveščevalni častnik VKJ, obenem agent IS, in Vladimir Vauhnik, polkovnik VKJ in vojaški ataše v Berlinu.54 Zelo verjetno je, da je kot profesionalni vojaški obveščevalec in kot tajni sodelavec IS (in tudi nemške Sicherheitsdienst, ki jo je vodil Walter Schellenberg), vedel vse o Tigr-u in njihovih povezavah z obveščevalnim centrom na Sušaku. Velja povedati, da je bil obveščevalni center Bbz v Ljubljani, ki ga je dejansko vodil polkovnik Vauhnik, izredno koristen za zahodne zaveznike. Tako je zaradi ažurnosti in sigurnosti imel celo tri zveze z IS, in sicer: prek radijske postaje v Trstu za Padovo (za potrebe generala Aleksandra, poveljnika zavezniških čet v Italiji), druga radijska postaja v Trstu za angleške podmornice (ki so tajno prihajale v tržaški zaliv) in direktna zveza s Švico prek radijske postaje majorja Novaka, poveljnika slovenskih četnikov in zastopnika generala Draže Mihajlovića. Polkovnik Vauhnik je za potrebe IS uporabljal tudi razpredeno mrežo slovenskega Rdečega križa. Čeprav ga v svojih spominih ne omenja, je Vauhnik skoraj gotovo moral vedeti za Dimitrija Omersa, Slovenca, Ljubljančana, pomorskega častnika. Po podatkih Kos JA je Omersa 1936 zapustil bivšo jugoslovansko vojsko in odšel v Španijo, kjer se je boril na strani republikanske vojske. Vrnil se je 1938 in se naslednje leto zaposlil na britanskem konzulatu v Zagrebu. Zato lahko tudi sklepamo, da je v Španijo odšel po nalogah IS. V Ljubljani je angažiral pravnika Milana Orožna, ki je najprej razširjal propagandni material, kasneje pa je njegova skupina predstavljala tudi obveščevalno organizacijo. Na konzulatu NDH v Ljubljani je imel Omersa svoje sodelavce, ki so mu pošiljali razne podatke, pa tudi dokumente. Vzpostavil je tudi zveze z narodnoosvobodilnim gibanjem prek Nastje Žgur in nekega Samardžije, namestnika intendanta 3. operativne cone, ki je bil pozneje premeščen v Srem. Omersa je tudi v Zagrebu formiral razvejano obveščevalno mrežo, posebno še v mornarici NDH. Zagrebška skupina je štela okrog 20 obveščevalcev (Melita Tomić, Pio Radoničić, Hočevar, Angeli in drugi). Nekaj članov te skupine je ustaška policija odkrila in postrelila. Velja dodati, da polkovnik Vauhnik kot vodjo zagrebške obveščevalne organizacije omenja svojo sestrično Melito Tomić ... Omersin kurir je bil tudi neki Lala Blagojević iz vasi Dragojevac pri Beljini. Blagojević je še pred vojno postal član Skoj-a na priporočilo "Študenta" iz Beograda, sicer agenta IS. Pozneje sta se oba ponudila beograjski policiji kot sodelavca v borbi proti KPJ. Še pred napadom Nemčije na Jugoslavijo je "Študent" seznanil Blagovića s svojim šefom Ante Anićem. Z razvojem narodnoosvobodilnim gibanjem je Blagojević dobil nalogo, da se priključi partizanom. V fruškogorskem odredu je postal kurir in je bil že julija 1942 poslan k slovenskim partizanom. Med potjo so ga ustaši ujeli, a se je nekako rešil. Po osvoboditvi Zagreba se je po nalogi IS ponovno priključil 39. diviziji NOV Jugoslavije. Organom vojaške Ozne je bil sumljiv, pa so ga priprli. Povedal je svojo in tudi zgodbo ostalih članov obveščevalne organizacije Bbz, pa je tako tudi razumljivo, da ga polkovnik Vauhnik ni omenil v svojih spominih. Bil je povsem marginalna figura, toda v obveščevalnih zgodbah štejejo tudi drobne zgodbice, ker ravno majhne resnice pozneje zapolnijo mozaik "glavne" resnice. 55

54 Valter Šelenberg, U lavirintu špijunaže, Beograd, 1955 55 Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, Maribor, 2006 – Vauhnik je v svojih spominih Nevidna fronta “pozabil” povedati, da je bil nekaj časa v začetku 1944 tudi poveljnik slovenskih čentikov s činom brigadnega generala – kot “general Račič” (Dodal 2008)

68

2. 1. 7. Brionski plenum in Slovenija

Brionski plenum ima svojo predzgodovino. Kaj vse obsega, bodo morali zgodovinarji še raziskati. Po mojem mnenju bo potrebno raziskave usmeriti predvsem na naslednje prestižne probleme: kdo bo imel prednost pri vodenju obveščevalno-varnostnih, vojaških in gospodarsko-finančnih zadev. Medsebojna nesoglasja na relaciji Beograd–Ljubljana je slovenska stran navadno reševala v sestavi Edvard Kardelj, Boris Kraigher in Ivan Maček. Zvezno ekipo pa je poleg Tita operativno vodil Aleksander Ranković z ekipo Udbe. Tako je 1954 takratni predsednik odbora za gospodarstvo Svetozar Vukmanović - Tempo sprožil proti Sloveniji zelo resno obtožbo zaradi nelojalnega obnašanja. 56 Zvedel je namreč, da je neko slovensko pomorsko podjetje kupilo enajsttisočtonsko kanadsko ladjo tipa Liberty, kar naj bi povzročilo proteste ostalih ladjarjev in struktur, ki so nasprotovali izgradnji luke Koper. V Ljubljano je prispela komisija pod vodstvom partijskega voditelja Osmana Karabegovića, ki je s seboj pripeljal pet polkovnikov Ozne. Okrog štirinajst dni so zasliševali razne državne uslužbence, predvsem tiste, ki so že takrat snovali ekonomsko samostojnost Slovenije, s tem pa tudi partije, vojske, policije ... Poenostavljeno povedano je bil brionski plenum (1966) samo obliž za vse slovenske politično- ideološke, pa tudi vojaško-varnostne travme, ki sem jih že omenil. Bolj usodne stvari so se dogajale leta 1962, ko je šlo za nadaljnji razvoj družbenopolitičnega sistema v Jugoslaviji: ali državno-administrativni socializem ali pa samoupravljanje. Glavna pristaša prve smeri sta bila Josip Broz - Tito in Aleksander Ranković, takratni organizacijski sekretar centralnega komiteta ZKJ in politični vodja Udbe. Drugo smer je osamljeno zastopal Edvard Kardelj. Vladimir Bakarić in ostali so delno podpirali Tita. Bilo je očitno, da Ranković želi odstraniti Kardelja kot svojega tekmeca in Titovega naslednika. 57 Slovenski partijsko-politični vrh, predvsem pa Ivan Maček, je reagiral pravilno. Konec marca 1962 so sklicali sestanek izvršnega komiteja centralnega komiteta ZKS in sprejeli politično resolucijo z odločno podporo samoupravljanju, in seveda s tem posredno tudi Kardelju. Titova reakcija je bila zelo ostra. Takoj je poklical na pogovor v Beograd celoten izvršni komite centralnega komiteta ZKS. Tito je slovenskemu vodstvu očital, da zagovarja neučinkovit družbeno-politični sistem in predvsem separatizem. V zvezi s tem je Sloveniji očital gospodarske in druge odnose z Italijo, kakor tudi z Avstrijo in Bavarsko, najhujša pa je bila obtožba, da naj bi slovensko vodstvo razmišljalo o odcepitvi in združevanju z Avstrijo. Seveda je slovensko vodstvo odločno zavrglo takšne obtožbe. Tito se je lahko prepričal, da mu je Ranković postregel z lažnimi podatki o slovenskem separatizmu in odcepitvenih težnjah! Tako je slovensko politično vodstvo ubranilo samoupravljanje in s tem tudi njegovega idejnega očeta, Edvarda Kardelja. Očitno je bil na vidiku nov spopad – brionski plenum. Po nekaterih virih je bivši načelnik zvezne Udbe in znani slovenski vosovec, Edo Brajnik, 1965 obvestil Tita o prisluškovanju njemu in drugim visokim funkcionarjem. Tako se je začelo ... Seveda neposredni operativci varnostno- obveščevalnih služb o tem nismo ničesar vedeli. Šele ko se je “zgodil” brionski plenum – takrat

56 Niko Kavčič, Pot v osamosvojitev, Ljubljana, 1996 57 France Perovšek, Moja resnica, Ljubljana, 1997

69

sem bil na službi v splitskem Kog, smo morali "pokrivati" svojega kolega, po rodu Beograjčana, ker da je odločno podpiral Rankovića (pozneje je bil vojaški ataše v eni od afriških držav). Zanimivo je, da se s t. i. "dahavci" varnostna služba JLA ni ukvarjala, čeprav smo vedeli, da so podatki o dahavcih – agentih Gestapa, prišli iz sovjetskih virov! Razkrivanje ozadja dahavskih procesov pa se je pričelo 1968, torej po brionskem plenumu. Že komisija izvršnega komiteta centralnega komiteta ZKS na čelu z Lidijo Šentjurc je prišla do prepričanja, da so navedeni procesi montirani in obtoženi po krivem obsojeni. Dokazano je bilo, da je bil organizator teh procesov izključno slovenski del Udbe (podatki iz sovjetskih virov), pa tudi to, da je zvezni šef Udbe, Aleksander Ranković, izrecno zavrnil namen teh procesov. Zakaj je torej šlo? Po vsej verjetnosti za notranji obračun v slovenski Udbi, torej za t. i. republiške brionske plenume, ko je bilo potrebno znotraj republik obračunati z nosilci deviantnih procesov oziroma s sovjetskim vplivom v Ozni oziroma Udv! Prisotne so domneve, da je obremenilno gradivo prišlo iz Nkvd-ejevske kuhinje, prav tako kot za nekatere španske borce. Če človek analizira poročilo Udv Slovenije (načelnika preiskovalnega odseka majorja Marka Simčiča) za 1949 in tistega, ki ga je 1968 sestavil Rado Škraba, major in tedanji namestnik načelnika II. oddelka, potem se resnično vpraša o verodostojnosti mnogih "resnic", ki so tudi pozneje prihajale iz slovenske Sdv. 58 Ko sem bil 1969 premeščen v Ljubljano, sem kot operativec Kog 9. armade le počasi spoznaval operativce Sdv. Skupnih operativnih akcij je bilo bolj malo. Največkrat smo se spoznavali ob t. i. operativno-tehničnih posegih. Ko sem nekje 1974 vodil določeno operativno-tehnično akcijo iz operativne obdelave Konzul, sem samoinciativno povedel tehnično ekipo Sdv tudi na majhen poseg v operativni obdelavi Barje. Slučajno sem zvedel, da je objekt obdelave po petih letih odšel na dopust in s seboj vzel tudi psa! Akcija je trajala samo pet minut! Seveda sem potem moral dvojno "častiti" v bližnjem bifeju! Ko sem naslednjega dne poročal načelniku armadnega oddelka, polkovniku Zvonetu Raku, me je sicer pohvalil za uspešno izvedeni akciji, a tudi ostro grajal za drugi neodobreni poseg, rekoč, da se je tako delalo pred brionskim plenunom! To sem si dobro zapomnil! Toda ko sem nekaj dni zatem pred hotelom Slon v Ljubljani čakal na nekega študenta, sicer vojaškega obveznika, ki smo mu za leto dni odložili služenje vojaškega roka zaradi odhoda na zanimiv obisk v tujino (po ameriškem Visitor programu), sem naenkrat okrog sebe opazil znane obraze iz operativno-tehnične ekipe Sdv, ki so vneto "škljocali" s tajno vgrajenimi fotoaparati. Najprej sem pomislil, da se znanci samo šalijo oziroma "vadijo", pa sem enemu od njih celo dejal, naj mi pošlje kakšno fotografijo za spomin! Takoj je izginil! Potem je prišel moj sogovornik, pa sva zavila v bife Slonček. Takoj za nama so prišli znani obrazi. Eden mi je pod nos celo nastavil tudi meni znano "pederko" (z Nagro, miniaturnim magnetofonom). Takoj sem dojel: najprej fotodokumentacija, potem pa tudi zvočna! Pristopil sem k znancu iz ekipe Sdv in mu dejal, da naj pove svojemu šefu, da se bom pritožil! Nagnil se je k mlajšemu možakarju, mu prenesel moje besede, potem pa je vseh pet-šest zapustilo bife. Poročal sem svojemu šefu, čez nekaj dni pa sem moral napisati še podrobno poročilo, priložiti situacijsko skico in podobno.

58 Iz arhivov slovenske politične policije – VOS, OZNA, UDBA (1944–1950), Ljubljana, 1996

70

In življenje je teklo naprej. Nekaj let kasneje sem v nekem zahodnoevropskem pristanišču stopil v bife blizu železniške postaje, kjer sem imel dogovorjeni kontakt s sodelavcem iz krogov ekstremne emigracije! In glej, hudiča, kako je svet majhen! Za šankom se je znanec iz Sdv Slovenije pogovarjal z neko osebo. Oba sva se samo pogledala! Nisem mogel spremeniti lokacije svojega kontakta! Enostavno sem naročil pivo, počakal svojega sodelavca in po nekaj rundah sva se razšla. Šele v Ljubljani sem zvedel za očitek, da celo v tujini kontroliram operativce Sdv! Zahteval sem, da se stvar razčisti, pa sem šele takrat zvedel za svoje prejšnje "grehe", ko so letele glave ... Takrat sem tudi zvedel, da je dejansko šlo za zapoznele bitke republiških šefov Sdv in varnostne službe JLA! Namreč, moj glavni (ljubljanski) šef je bil pred brionskim plenumom vodja tehničnega oddelka varnostne uprave JLA, ki je analizirala mikrofone, ki so jih našli v Titovi spalnici in delovni sobi. Po mnenju nekaterih akterjev naj bi šlo za hrvaško-slovensko zaroto! Šele ko sem bil sredi 1987 kot načelnik varnostnega oddelka 9. armade "poslan" na razgovor k "predsedniku" Ivanu Mačku - Matiji, sem dojel nekaj usodnih stvari! Vedel sem sicer, da gre za razgovor, na katerem bi me rad Maček bolj osebno spoznal. In vedel sem tudi, da je od tega razgovora odvisno tudi moje napredovanje v čin generalmajorja, ker bi me brez republiške podpore v Beogradu lahko "odpisali"! Toda ko je Maček ob konjaku začel razpredati nekakšne lovske zgodbice, v katerih so bili moji bivši šefi od generala Šašića do Domankušića v glavnem "slabi" lovci, pa tudi tihotapci dragocenih lovskih pušk, sem seveda ugovarjal! Konkretno, za generala Domankušića sem sigurno vedel, da ni šlo za nikakršno tihotapljenje dragocene lovske puške, saj sem osebno organiziral prevoz njegove hčerke v Borovlje (Avstrija), kjer je kupila standardno puško, pa še nekaj denarja sem mu posodil! Maček je vztrajal pri svoji verziji, pa sem mu rekel, da nimam razloga, da bi lagal, še manj pa, da bi denunciral svoje nekdanje načelnike. To je bilo seveda preveč! Pa tudi razgovor je bil končan. Vedel sem, da sem izgubil glavno republiško podporo! Nisem se zmotil ... Seveda sem moral o tem pogovoru obvestiti načelnika varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, generalpodpolkovnika Ilijo Ceranića, ki je zaskrbljeno dodal: "Torej so te odpisali? Prav. Nikar se ne sekiraj!" Armadnega poveljnika generalpolkovnika Višnjića nisem hotel obremenjevati s "slovenskimi" zdrahami. Rekel sem mu samo, da se je pogovor končal slabo zame, ker Mačka nisem tituliral s "tovariš predsednik", temveč samo "tovariš general"! Ni mogel verjeti. 2. 1. 8. Odnosi JLA in TO – akcija Vrh in protiakcija

Februarja 1969 je zvezna skupščina sprejela zakon o ljudski obrambi, po katerem so oborožene sile SFRJ sestavljene iz dveh enakopravnih delov – JLA (financira federacija) in TO (financirajo republike). S tem je bila tudi sprejeta koncepcija splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ki jo kot originalno rešitev "oboroženega ljudstva" resno proučujejo na mnogih visokih vojaških šolah. Šlo je v bistvu za priprave in odgovor na eventuelno sovjetsko okupacijo po vzorcu "praške pomladi" oziroma Brežnjevo doktrino "omejene suverenosti".

71

Seveda so nekatere skupine po republikah videle v novi koncepciji tudi zametke nacionalne vojske oz. t. i. "republiške armade". Nekateri bolj informirani republiški voditelji so dobro vedeli, da je JA tudi zelo grobo obračunala s kosovsko-metohijskim odporom(1944), pa potem v Cazinski krajini. Formirane enote TO so dobile v glavnem trofejno orožje. To je bil, poleg ostalega, tudi vzrok, da so se v Sloveniji tajno lotili nakupa modernega orožja in vojaške opreme za komaj ustanovljene enote TO. Obenem pa se je Sdv lotila nabave deviznih sredstev ... Seveda akciji nista ostali neoapaženi. Obstoječi Kog-i ob armadnih varnostnih oddelkih so se sicer pretežno ukvarjali s t. i. "ofenzivno kontrašpijonažo", vendar so posamezne naloge sprejemali tudi direktno iz varnostne uprave JLA. Tako so v Beograd tudi romala "ločena poročila" pri izvajanju "posebnih akcij", kakor sta bili akciji Vrh in Zelena knjiga. Operativna akcija Vrh je zajemala "sumljivo" oboroževanje TO Slovenije. Akcijo je neposredno vodil takratni načelnik Kog vojaškega področja Ljubljana, major (pozneje polkovnik) Rudjero Faraguna - Rudi. Bil je odličen operativec in je imel zelo širok krog prijateljskih zvez. Nekaj jih je pozneje, ko je odhajal v pokoj, predal tudi meni. Skupaj sva tudi potovala v tujino zaradi protiobveščevalne zaščite Titovih obiskov. Zeleno knjigo so v bistvu sestavlji telegrami avstrijskega vojaškega atašeja, ki so jih organi Sdv našli septembra 1973. Po mnenju slovenskih politikov je šlo za zmontirano vohunsko afero, s katero je varnostna služba JLA hotela kompromitirati slovensko politično vodstvo in poveljstvo TO. Šlo naj bi za dokončen obračun s slovenskim separatizmom, ki je snoval tajne projekte slovenske vojske, konfederalne ZKS in popolne ekonomske avtonomije. Dejstva so bila naslednja: • nabavljanje orožja in vojaške opreme za TO Slovenije je bilo načrtovano mimo organov

zveznega sekretariata za ljudsko obrambo v Beogradu; • za financiranje so bili najeti tuji krediti in formirani črni fondi (Sdv Slovenije) v tujini; • posredniki v tujini so bili povezani z obveščevalnimi službami (Boris Ban iz Celovca,

emigrant in tuji agent; Boyer, ameriški agent; Ljubivoje Stefanović, bivši operativec Sdv in emigrant, in drugi);

Posebna komisija izvršnega komiteta centralnega komiteta ZKS je novembra 1973 ugotovila naslednje: • nabava orožja za TO Slovenije je bila sicer "oportuna in dobronamerna", vendar je zaradi

nezakonitosti in nepremišljenih dejanj sprožila "težke politične implikacije", in sicer: Slovenija se oborožuje ilegalno in v sodelovanju s tujimi službami in politično emigracijo, akcija se skriva pred Edvardom Kardeljem in slovenskim političnim vodstvom, pa tudi pred JLA;

• po obveščevalno-subverzivni verziji je bil cilj akcije: odcepitev in konstituiranje Slovenije kot samostojne države; itd.

72

Sledile so politično-partijske sankcije centralnega komiteta ZKS (16. novembra 1973). Dolžnosti so bili razrešeni: • generalmajor Bojak Polak - Stjenka, poveljnik TO Slovenije; • polkovnik Albert Jakopič, politični komisar, tudi s funkcije predsednika komisije splošnega

ljudskega odpora pri CK; • Oskar Mahnič, vodja varnostne službe TO; • Milan Šefman, sodelavec v štabu TO; • Niko Kavčič, generalni direktor Ljubljanske banke; • polkovnik Janko Kodeli, načelnik obveščevalnega centra Ljubljana (zaradi zveze z Mariom

Chiesom). Seveda je o celotni zadevi nazadnje (1975) razpravljal tudi jugoslovanski partijsko-politični vrh. Ugotovil je predvsem dvoje: skalitev odnosov Slovenije in JLA, kakor tudi poskus vdora protisocialističnih in vseh drugih sovražnih sil. Poleg tega je bilo še ugotovljeno: • "dokazi" so bili "podtaknjeni" političnemu vodstvu SFRJ in varnostni službi JLA po dveh

poteh: z zeleno knjigo in identičnimi dokazi Sdv Srbije ("trditev" emigranta Djordja Andjelkovića);

• cilj akcije je bil, da se slovensko politično-partijsko vodstvo obtoži za "slovenski nacionalistični separatizem", ki bi lahko privedel do razbijanja SFRJ;

• nekateri "rezultati" teh akcij se že kažejo, in sicer: sumnjičenja in nezaupanje v odnosih med SR Slovenijo in SR Srbijo, med njenima Sdv, kakor tudi v odnosih SR Slovenije in JLA;

• rekonstrukcija je pokazala, da je dejansko šlo za akcijo tujih obveščevalnih služb, da je bila dolgoročno načrtovana, sistematično pripravljena in izpeljana (nadaljevanje je sledilo z akcijo “Dan D”!).

Po petindvajsetih letih je razrešeni poveljnik TO Slovenije razkril protiakcijo, ki jo je v obdobju 1970–1973 vodil Ivan Maček - Matija, siva eminenca slovenske politične scene. Ali je bil hkrati tudi eksponent sovjetskih obveščevalnih služb (skupaj s Kreačićem in Kopiničem), naj oceni zgodovina. Franc Perovšek, dober poznavalec Ivana Mačka - Matije, ocenjuje, 59 da ni bil sovjetski eksponent, temveč predvsem Slovenec, ki je opozarjal na jugoslovanski unitarizem in slovenskega "razrednega sovražnika". Prav zato naj bi bilo tudi razumljivo, da je Maček "... po vojni na tihem in v najstrožji tajnosti gradil lasten, glede na jugoslovanske razmere svojevrsten in deloma ilegalen slovenski obrambni sistem, ki je bil naravnan tako, da bi se lahko uspešno uprli Sovjetom, v usodnih okoliščinah pa tudi Beogradu ...", če bi tam, nasprotovali slovenski osamosvojitvi! Zelo zanimiva ugotovitev in tudi naravnost presenetljivo odkritje! Torej je bila akcija Vrh vseeno naravnana proti JLA! Zgodovinarji bodo verjetno temu lahko samo pritrdili. Toda naravnost senzacionalno je dopolnilo te izjave, ki ga je podal prvi poveljnik TO Slovenije generalmajor Bojan Polak - Stjenka, objavljeno v omenjeni knjigi Perovška (str. 328–329), in sicer: • "v začetku sedemdesetih let" je Ivan Maček - Matija poveljniku TO Slovenije izdal "strogo

zaupni nalog", ki je glasil: "Takoj v največji tajnosti" pripraviti vse, da bi v primeru

59 France Perovšek, Moja resnica, Ljubljana, 1997.

73

sovjetskega vdora v Jugoslavijo TO Slovenije "nemudoma aretirala in osamila poveljstvo ljubljanskega armadnega zbora";

• za realizacijo naloge je poveljnik "v podrobnih pripravah" predvidel "zanesljive slovenske oficirje TO", pa čeprav načrta ni zaupal nikomur;

• bivši poveljnik TO Slovenije domneva, da je Ivan Maček - Matija tak ukrep predvidel zaradi "notranjepolitičnih razmer v Jugoslaviji" in ker "ni zaupal JLA, saj je pričakoval, da bo ta ostala v glavnem pasivna do agresorja";

• in dodaja, da je Ivan Maček - Matija morda računal, "da bi bilo takrat možno tudi takoj razglasiti popolno samostojnost Slovenije", itd.

Avtor sicer poudarja "izjemno pogumno odločitev" Ivana Mačka - Matije in Bojana Polaka - Stjenke, posebej še, ker so v poveljstvu ljubljanskega armadnega zbora bili na "vodilnih položajih tudi Slovenci", trdno vklenjeni v sistem JLA in "podvrženi nadzoru njene Kontraobveščevalne službe". V razpravi z avtorjem sem poudaril, in to ponavljam: če je bil Ivan Maček - Matija, načelnik Ozne Slovenije do konca 1946, potem je nelogično trditi, da naj zgodovina pove, kdo je kriv za povojne množične poboje. Docela razumem motive generalmajorja Bojana Polaka - Stjenke, da se Ivanu Mačku - Matiji pripišejo zasluge za slovensko osamosvojitev, vendar se mi zdi, da so za to potrebni drugačni dokazi, kot je "strogo zaupni nalog" brez prič! Takratni poveljnik ljubljanskega armadnega področja je bil generalpolkovnik Poglajen Franc - Kranjc, za njim pa generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar, ki je bil s te dolžnosti, oktobra 1972, po uspešno izvedenih manevrih "Svoboda" po Titovem osebnem izboru postavljen za načelnika genmeralštaba JLA! Če je Maček dvomil v ta dva poveljnika – Slovenca, potem ni smel dvomiti v načelnika varnostnega oddelka polkovnika Zvoneta Raka, čigar protiobveščevalne zasluge je Ivan Maček zelo dobro poznal, posebno še vse tisto, kar je storil kot vodja tehničnega oddelka Vs JLA pred brionskim plenumom! In končno, ali to pomeni, da je Ivan Maček - Matija "tajno" pripravljal upor proti Titu? In končno, postavlja se osnovno vprašanje: kdo pa bi potem branil Slovenijo pred sovjetskim napadom? In še nekaj logičnih vprašanj: ali ni bil morda ta tajni nalog voda na mlin sovjetskim načrtom? Kako se bo armada borila brez poveljnika – poveljstva? Katero poveljstvo bo nadomestilo "osamljeno poveljstvo"? Ali bi bilo to poveljstvo TO Slovenije? Ali pa je obstojalo še kakšno drugo prosovjetsko poveljstvo? Koliko slovenskih generalov – častnikov je bilo upokojenih zaradi informbiroja? Koliko je bilo med njimi sovjetskih agentov? Koliko slovenskih generalov je po upokojitvi ostalo v ZKJ? Itd. Odgovori so v arhivih varnostne službe JLA, zato ni potrebno hiteti z "zgodovinskimi" sklepi! Tudi češkoslovaški arhivi so prav blizu! Pa tudi način izvajanje "uvožene" sovjetske oziroma Brežnjeve doktrine "omejene suverenosti" zelo dobro poznamo! Tudi sam sem bil 1969 premeščen prav v ta "pasivni" ljubljanski armadni zbor, kjer smo se lomili ob napornih obrambnih pripravah, ki so v celotni JLA sledile avgusta 1968 po agresiji ZSSR na ČSSR! Zato je navedena izjava generalmajorja Bojana Polaka žalitev takratnih pripadnikov tega

74

poveljstva. Po mojem mnenju gre verjetno samo za njegovo maščevanje za akcijo Vrh. Pokojnemu Ivanu Mačku - Matiji s tem ni prav nič pomagal. Nasprotno! 2. 1. 9. Slovenska politična emigracija

S problemi slovenske politične emigracije sem se kot operativec Kog 9. armade moral spoprijemati že zaradi tega, ker sem bil nekaj let tudi edini Slovenec v tem organu. Ostali kolegi so bili zadolženi za "svojo" emigracijo. Edino slovenska emigracija je nosila pridevnik "politična", vse ostale emigracije so bile "ekstremne" ali pa celo "teroristične". Po nekakšnem dogovoru, pozneje pa tudi obveznem pravilniku o sodelovanju, smo v varnostn službi JLA "pokrivali" samo vojaške dezerterje, vojaške organizacije emigrantov in njihove zveze z vojaškimi obveščevalnimi službami – centri. Vsak vojaški dezerter, ki je bil z abolicijo ali na druge načine oproščen kazni, je dobil vstopno vizo, pa smo za vse prihode vedeli že teden ali dva poprej. Z vsakim smo morali opraviti t. i. informativni razgovor, ki je včasih dal odlične rezultate! Bili pa so tudi nerodni položaji! Nekateri se enostavno niso hoteli pogovarjati ali pa so govorili izključno angleško. Ker sem pred tem opravil še specializacijo angleščine v Londonu, smo pač vadili amerikanščino! Eden od povratnikov pa se je naredil gluhonemega, zato sem moral zelo glasno govoriti. To me je tako utrudilo, da sem že hotel nehati. Pa sem iz fascikla privlekel sodbo vojaškega sodišča iz 1947. leta, po kateri je bil kot vojaški dezerter iz enot Odreda JA Svobodnega tržaškega ozemlja obsojen na smrtno kazen! Tiho sem ga vprašal, če ve, na kakšno kazen je bil obsojen, pa je po ribniško zavil: "Nej vem"! Potem je začel brati in naenkrat se je zgrudil. Na srečo sem ga hitro spravil k zavesti! Postala sva prijatelja in popila nekaj šilčkov žganja na njegovo "drugo" rojstvo. Iskušnja: nikdar več nisem kazal (smrtnih) obsodb vojaških sodišč ... Ko sem organom Sdv Slovenije dokazal, da je objekt akcije Signal dejansko vojaški dezerter (iz partizanov v domobrance), smo ga brez posebnih težav pridobili za sodelovanje v času Titovega obiska v državi, kjer je bival. Bil je celo ponosen na izraženo zaupanje. Ker je bil povezan tudi s tujimi obveščevalnimi službami, je bil dejansko glavni nosilec protiterorističnega dela zavarovanja. Pred nekaj leti sva se brez besed srečala na nekem pokopališču ... Nekoč sem iz Bruslja prinesel neverjetne podatke: bivši polkovnik JA in informbirojevski emigrant Vlado Dapčević živi ilegalno v Belgiji in občasno putuje v Pariz. Ker sem videl njegovo fotografijo v tiralici vojaških dezerterjev, sem prosil sodelavko, da mi ga osebno pokaže. Bil je pravi! Fotoaparata po tujini navadno nisem nosil. Neposredni šefi so mi govorili, da je najbolje, da o celi stvari molčim, ker se je referent za informbirojevsko emigracijo pridušal, da je bivši polkovnik JA Vlado Dapčević gotovo v ZSSR. Pa sem čez nekaj časa le napisal poročilo, z dodatkom, da bi bilo potrebno celo stvar preveriti. In potem sem bral zanimivo štorijo, kako so naši varnostni organi zvedeli za Dapčevičevo bivanje v Belgiji, kako so ga zvabili v Romunijo in potem so ga "poslali" preko meje. Nisem hotel poizvedovati, ali je moja sodelavka prva odkrila Dapčevića. Verjetno. Izrekel sem ji samo priznanje, saj nismo imeli denarja za nagrade! Pa tudi nismo delali za denar ... Šele mnogo let kasneje sem bral celotno rekonstrukcijo, v kateri je bilo

75

omenjeno tudi prvo "presenetljivo" poročilo organov varnostne službe JLA, ki se je pokazalo kot točno. Imel sem odličnega prijatelja, ki ni preživel letalske nesreče nad Korziko. Imel je strica duhovnika – emigranta in je kot turistični vodič prenočeval v mnogih župniščih po evropskih mestih, imel pa je tudi zveze v Vatikanu. Pravzaprav v vatikanski knjižnici. Imel je fiksno idejo, da bi proučeval vatikansko obveščevalno službo. Tudi mene je navduševal za takšno idejo. Ko sem o tem pobaral visokega cerkvenega dostojanstvenika, je seveda negiral obstoj takšne službe! Priznal pa je delovanje cerkvenega informacijskega sistema, ki je danes že tako računalniško opremljen, da v centru vedno vedo, kaj se dogaja na terenu! 2. 1. 10. Liberalizacija slovenske družbe

Liberalizacijo slovenske družbe sem spremljal z enakimi občutki kot maspok na Hrvaškem, liberalizacijo v Srbiji in neizživeti albanski "romantični nacionalizem", ki je imel vgrajene nevarne simptome terorističnih in revanšističnih groženj. Slovenski liberalizem je imel v sebi nekaj še bolj nevarnega: ekonomske postulate, ki rušijo vse ideološke zapreke! Že zelo zgodaj mi je sodelavec iz krogov slovenske politične emigracije prinesel razne Žebotove spise, ki sem jih seveda dodobra preštudiral. In zanimivo: vse tisto, kar je Stane Kavčič govoril ali pisal o liberalizaciji slovenske družbe, je mnogo prej o tem znanstveno utemeljeval dr. Ciril A. Žebot, profesor primerjalnih gospodarskih sistemov na univerzi Georgetown v Washingtonu, 1967(9). 60 Akcijski odbor za slovensko državo, emigrantska skupina slovenskih intelektualcev iz ZDA in Evrope, ki jo je organiziral Ciril Žebot, naj bi imel naslednje naloge: 61 • obnoviti enotnost delovanja slovenske politične emigracije proti Sloveniji; • obnoviti dialog s slovenskim komunisti; • podpreti slovenski separatizem in odcepitev od Jugoslavije; • opuščanje grobih in sovražnih oblik delovanja proti Sloveniji; • propagirati vse mogoče povezave s Slovenijo, pa čeprav s pozicij protikomunizma; • dokazovati, da Slovenija kulturno, ekonomsko in zemljepisno pripada zahodni Evropi; • predlaga minimalni slovenski program za bodočnost, osnova je narodna sprava; • predlaga ustavne spremembe in dopolnila glede večje samostojnosti in državnosti Slovenije; • predlaga tudi uvajanje političnega pluralizma oziroma večstrankarskega sistema; • temelja programa sta protikomunizem in razbijanje Jugoslavije. Naj iz Žebotove brošurice Misli ob pedesetletnici slovenske vlade, izdane oktobra 1968, navedem osnovne poudarke iz teksta Minimalni slovenski program: 62

60 Ciril A. Žebot, Slovenija, včeraj, danes in jutri, Washington, 1967 61 Stjepan Domankušić, general-potpukovnik in dr Milivoje Levkov, pukovnik, Politična emigracija, Beograd, 1974 62 Ciril A. Žebot, Misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade, Washington, 1968

76

• pospešiti razvoj k slovenski suverenosti in politični demokratizaciji; • sprejeti ukrepe za rehabilitacijo žrtev in narodno spravo; • omogočiti svobodo političnega razpravljanja prek tiska in drugih javnih občil; • v ZKS odstraniti z vodilnih pložajev vse stalinistične ostanke; • omogočiti neodvisno organiziranje večstrankarskega sistema; • pripraviti, objaviti in politično uveljaviti izčrpen osnutek za dosledno prenovo Jugoslavije na

osnovah konfederalne pogodbe in tako odpraviti "rojstno napako" Jugoslavije; • po zatrtih težnjah češkega in slovaškega naroda je zdaj na vrsti Jugoslavija, da svetu pokaže,

ali sožitje narodov in socialistično gospodarstvo zadovoljujeta potrebe svobodnih ljudi in suverenih narodov.

Tako je dr. Ciril Žebot, slovenski politični emigrant, avtor ideje o samostojni Sloveniji in o narodni spravi! Takrat se je pisalo leto 1967! Torej, avtorji samostojne Slovenije niso Maček niti Kučan, pa tudi Spomenka Hribar ni avtorica narodne sprave! Zasluge gredo čez lužo ... 63 Ekonomske in tudi politične ideje Cirila Žebota in Staneta Kavčiča, čeprav na nasprotnih ideoloških bregovih, so si zelo podobne. Podrobna raziskava bi verjetno to potrdila. Kdor je hotel, je lahko zasebno spremljal publicistično dejavnost dr. Cirila Žebota v ZDA, ali pa kot republiški funkcionar prek analitičnih poročil Sdv. Čeprav je po mnenju Nika Kavčiča (Pot v osamosvojitev, str. 274–275) šlo za organizirano operativno akcijo Sdv proti Stanetu Kavčiču (obisk dr. Cirila Žebota v Sloveniji in cestna afera 1969), bi vseeno kazalo še enkrat natančno preveriti v arhivih Sdv Slovenije vse podrobnosti o njunih idejnih ali drugačnih povezavah. Saj je ravno dr. Ciril Žebot, kakor sam pravi, preskrbel mednarodni finančni kredit za slovenske ceste! Pa tudi, zakaj je Mitja Ribičič 1967 prepovedal Žebotovo knjigo v Sloveniji? Za konec še nebistvena podrobnost: Niko Kavčič (Pot v osamosvojitev, str. 290) navaja, da ga je aprila 1988 poklical Igor Bavčar glede problemov v zvezi z obiskom Janeza Janše pri Vinku Levstiku v Gorici. Na vprašanje, kdo je dal pobudo za omenjeni obisk, je Bavčar odgovoril, da je Janša želel dobiti čim več informacij o dr. Cirilu Žebotu. Kje se je že začela slovenska socialdemokracija? 2. 1. 11. Poskus kompromitacije neslovenskega armadnega poveljnika

Vsi poveljniki 9. armade so bili Slovenci. Še preden je dotedanji poveljnik, generalpolkovnik Branko Jerkič, odšel v zaslužen pokoj, je za njegovega naslednika uradno veljal načelnik štaba generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić. Potem je iz Beograda prišel še generalpodpolkovnik Mirko Mirtič, načelnik Šole ljudske obrambe v Beogradu. Nekaj dni pred njegovim prihodom mi je načelnik varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo sporočil, da bo general Mirtič novi armadni poveljnik, pa naj se pripravimo na njegov sprejem, ker v naši sredini ni bil dovolj poznan. Le njegovega starejšega brata Frančka Mirtiča smo poznali kot (kaznovanega) slovenskega republiškega funkcionarja.

63 Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju, Kdo je začetnik sprave na Slovenskem?, Novi glas (verski časopis), Gorizia, 1. 11. 2001 (Dodal 2008)

77

Potem je bil vendarle za poveljnika imenovan dotedanji načelnik štaba, generakpodpolkovnik Svetozar Višnjić, generalpodpolkovnik Mirko Mirtič pa za načelnika štaba. Razplet je bil nenavaden in nepričakovan! V političnih in nekaterih drugih strukturah civilne družbe je završalo, češ, zakaj bo srbski general poveljeval v Ljubljani. Bil sem zgrožen! Generala Višnjića sem dotlej spoznal kot izredno sposobnega generala! In nikdar se nisem spraševal, kaj je po narodnosti. Res je samo, da nisem dovolj poznal republiške "kuhinje". Pisalo se je leto 1985! Spoznal pa sem nekaj zelo grdega! Namreč, še preden sem postal načelnik varnostnega oddelka 9. armade (1984), je moj predhodnik, polkovnik A. B., dobil iz Sdv Slovenije majhno kaseto o rezultatu tajnega prisluškovanja, iz katerega je bilo mogoče sklepati, da je bil ožji član Višnjićeve družine v stiku z obveščevalno zanimivo osebo. Ustno so povedali, da zato general ni primeren za bodočega poveljnika 9. armade. Načelnik je celotno zadevo delno zaupal samo meni. Po naročilu iz Beograda je opravil razgovor z generalom Višnjićem, ki je zadovoljivo pojasnil celotno "obveščevalno zvezo" kot povsem marginalno. Zaključili smo, da je verjetno šlo za poskus namerne kompromitacije generala Višnjića, da ne bi bil postavljen za poveljnika 9. armade. Tisti, ki smo vedeli za to zadevo, smo kasneje tudi bolje razumevali, zakaj so nekateri na vse pretege govorili o t. i. Višnjičevem dokumentu, ki naj bi ogrožal slovenski narod! General Višnjić je bil otrok slavonskih planin. Bil je tudi velik prijatelj Slovenije. Tukaj je ostal s svojo bolečino in tukaj je tudi spokojno umrl kot slovenski državljan. Ko sem hotel objaviti njegov nekrolog, mi je glavni urednik osrednjega slovenskega časopisa vljudno odgovoril, da je za objavo nekrologa "že prepozno, za zgodovino pa prezgodaj." Moral sem se strinjati! 2. 1. 12. Napadi na JLA

Že 1983 sta se France Popit in Andrej Marinc skušala na zvezni partijski konferenci zavzeti za sodobnejšo in prožno armado. Ideje so formalno seveda prišle iz slovenske mladinske organizacije oziroma komisije za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito, ki jo je vodil novopečeni obramboslovec Janez Janša. Šlo je konkretno za gradivo o modernizaciji armade, ki so ga pripravili Janez Janša, Igor Bavčar, Srečo Kirn in še nekateri drugi, in o katerem so nameravali razpravljati na problemski konferenci. Spomnim se, da je na sestanku armadnega partijskega komiteja o namerah slovenske mladinske organizacije kot prvi spregovoril kapetan Boris Legner, predstavnik 9. armade v vodstvu Zsms. Predstavil nam je pripravljeno gradivo in obenem izrazil mnogotere pomisleke. To nas je navedlo, da smo prihodnjo sejo komiteja posvetili samo temu vprašanju. Priznam, kritika je bila precej ostra, ker so mnogi razpravljalci že tedaj opazili prve elemente "razbijanja" JLA! Torej, člani armadnega komiteja ZKJ, ne pa organi varnostne službe JLA! Dobro se tudi spomnim, da sem takrat seveda neformalno (ustno) prosil za preverko za dva-tri člane omenjene mladinske komisije za splošni ljudske odpor in družbeno samozaščito, pa sem dobil odgovor: "Zasedeno!" Priskrbel sem si tudi sporno gradivo, ker sem si pač hotel tudi sam ogledati zahteve za "revolucionarne" spremembe v JLA! Predvsem so me zanimale strokovne

78

zahteve in njihove obrazložitve, kakor tudi, od kje so mladinci črpali ideje! Podrobna analiza je potrdila, da je bolj ali manj vse skupaj zraslo na tujem zelniku! Nimam namena podrobneje analizirati celotnega spektra pisanja Mladine in drugih slovenskih glasil o JLA. Rad bi samo poudaril dva osnova pogleda iz prakse obveščevalnih centrov: prvič, organizacija t. i. medijskih operacij je že praktično preizkušen model, in drugič, najprej se vedno napada glavnega poveljnika (tudi posredno: če je mrtev, se napada Titova štafeta ali podobno) ali pa zvezni sekretar za ljudsko obrambo (Delo: Admiral Mamula v Etiopiji prodaja orožje, Mladina: Mamula Go Home!). Zbirko 200 napadov na JLA so pripravili politično-partijski organi v zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo. Verjetno se bo našel kakšen nadebudni raziskovalec, ki bo to zbirko podrobno razčlenil z vseh strani. Pri tem naj ne pozabi na širši vojaško-strateški aspekt ogroženosti balkanskega vojaškega poligona. Pa tudi na naslednje ocene admirala flote Branka Mamule: "V državi, na žalost, tečejo procesi, ki pravzaprav ustrezajo najnovejšim t. i. "doktrinam nizke intenzivnosti". Negativne spremembe, ki so se zgodile v naši družbi pod pritiskom kriznega stanja, posebno še po zaostritvi situacije na Kosovu, so začele tudi razprave o tem, ali bo Jugoslavija vzdržala pod pritiskom konfliktnih političnih odnosov in zelo težkega gospodarskega stanja. Na sestanku vojaškega sveta marca 1988 smo ugotovili, da se specialna vojna v Jugoslaviji vodi na mnogih področjih, pa tudi proti JLA, oboroženim silam in sistemu obrambe v celoti. Torej se nahajamo v stalni nevarnosti, zato sta varnost in pripravljenost stalni nalogi, da se ne bi znašli pred dogodki, ki bi lahko ogrozili integriteto države in družbeni sistem." 64 Na žalost so domine padle tudi na balkanskem vojaškem poligonu. Nekateri pravijo, da prav zato, da bi izkušnje uporabili v nekem drugem okolju. Pravim takole: poligonske izkušnje so tako krvave, da si bolj krvavih v pravih spopadih ne moremo predstavljati! Podiralci domin in njihovi podpihovalci (nacionalistični razumniki) so prišli na oblast. Veselijo se demokracije in svobode! Na žrtve pa so pozabili ... Nekateri resni indici so me napeljevali na misel, da se izza napadov na JLA pravzaprav skriva premeteno udbovsko maščevanje za brionski poraz, predvsem pa pretkana igra stare prosovjetske kominternovske agenture. Dokazi se hranijo v arhivih varnostne službe JLA! Seveda pa posebno pozornost zaslužijo izjave generalmajorja Aleksandra Vasiljevića v NIN-u (19. junija 1992), da je bil Stane Dolanc "eden od začetnikov slovenskega separatizma", pa tudi, da je prav slovensko vodstvo vodilo gonjo proti admiralu Mamuli, ker so želeli, da bi zvezni sekretar za ljudsko obrambo bil civil, po možnosti prav Stane Dolanc! Nenavadno in rekel bi tudi presenetljivo je priznanje Nika Kavčiča, (vodje varnostno-obveščevalne službe na Gorenjskem, ekonomskega eksperta Ozne in uglednega bančnika, sicer pa političnega upokojenca), da je bil mentor Igorju Bavčarju in Janezu Janši pri urejanju

64 Branko Mamula, admiral flote, Razvoj sistema opštenarodne odbrane od 1979 do 1988. godine, Zslo, Beograd, 1990

79

Dnevnika Staneta Kavčiča; obenem pa je že oktobra 1987 napovedal, da bo prvi notranji, drugi pa obrambni minister v samostojni Sloveniji (Pot v osamosvojitev, str. 288). Seveda, ko je slučajno spoznal, da je Janša "za belogardizem" (ista knjiga, str. 289), je nastal preobrat! Kandidat za predsednika mladine je kmalu zatem pristal v vojaškem zaporu, kjer je ob sladoledu in češnjah bodočemu šefu Kos JLA marsikaj povedal o Kučanu! Kdo je kaj montiral, ni preveč težko dojeti! Seveda, treba bo počakati na beograjske arhive (kopije dokumentov Sdv Slovenije), ker so ljubljanski že itak prirejeni in dezinformacijski! 2. 2. Posttitovsko obdobje od 1980 do 1991

2. 2. 1. Glavni cilj in elementi načrta "Dan D"

Že več let pred Titovo smrtjo so združene protijugoslovanske sile začele sestavljati načrt “Dan D”, ki je označeval smrt maršala Tita. Iz več virov smo izvedeli, da Cia s svojimi koordinacijami na ravni Nato-vih zaveznikov in drugih struktur sestavlja podroben operativni načrt za destabilizacijo Jugoslavije po Titovi smrti (pogojno imenovan “Dan D”), a v sklopu generalnega načrta destabilizacije ZSSR, Varšavske zveze in drugih vzhodnoevropskih držav (pogojno imenovan “Berlinski zid”). Glavni cilj načrta “Dan D” je bil: najprej destabilizirati in nato razbiti Jugoslavijo na homogene nacionalne enote in interesne dele po Jaltskem sporazumu, prežete z novimi Nato-vimi interesi! V uresničevanju navedenih ciljev je bilo potrebno s sinhronizirano in dirigirano akcijo oslabiti, napadati in končno razbiti naslednje povezovalne (kohezivne) sile in elemente: • samoupravni socialistični družbenopolitični in gospodarski sistem; • ZKJ in vse ostale družbeno-politične organizacije; • državno vodstvo – Predsedstvo SFRJ in vodstva posameznih republik; • JLA in sistem splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, posebno še varnostno

službo oboroženih sil SFRJ. 2. 2. 2. Načini realizacije načrta “Dan D”

Navajam samo osnovna izhodišča, ki so v realizaciji načrta “Dan D” služili za napade na posamezne kohezivne elemente, in sicer: Samoupravni socialistični družbeno-politični in gospodarski sistem: • protikomunizem; • človekove pravice in svoboščine; • neučinkovitost gospodarskega sistema socialističnega samoupravljanja proti tržni ekonomiji; • pluralizacija družbeno-političnih organizacij ni nadomestilo za večstrankarski sistem; • verbalno za enotnost in trdnost SFRJ, v resnici pa za razbijanje;

80

• ponujeni krediti in zahteve po konvertibilnosti – razpad sistema, itd. ZKJ in družbeno-politične organizacije: • idejni vdori v ZK; • razdelitev na liberalne, konzervativne in alternativne politične smeri in sile; • definitivni razpad na 14. kongresu ZKJ. Državno vodstvo – Predsedstvo SFRJ: • zastopniki parcialnih (republiških) interesov; • neenotnost in nenačelna koalicija; • borba za federacijo, zvezo držav (republik) ali konfederacijo; • predsedstvo SFRJ kot vrhovno poveljstvo in zvezni sekretariat za ljudsko obrambo kot štab

vrhovnega poveljstva; • spornost in vsiljevanje Mesića za predsednika Predsedstva SFRJ itd. Oborožene sile SFRJ, sistem splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite in varnostna služba JLA: • verbalni napadi na JLA in zveznega sekretarja za ljudsko obrambo; • prenehanje financiranja JLA; • blokada regrutnega sistema; • formiranje ilegalnih paravojaških formacij in njihovo oboroževanje. Vsak od navedenih segmentov je lahko samostojna in obširna tema sama zase. Raziskovalci bodo včasih morali upoštevati tudi zelo drobne stvari, kot je udbovsko – revanšistični epigram iz leta 1988: "Če hoče družba vojski biti kos, je dolžna urediti KOS!" Avtor je bivši šef slovenske Ozne in predsednik zveznega izvršnega sveta Mitja Ribičič! Pripadniki varnostne službe JLA smo sporočilo dojeli, ko so nas začeli uvrščati na "šintarske" in druge sezname (okupatorji, izdajalci, janičarji, kolaboranti in podobno). Nekatere so tudi zaklali (majorja Stevilovića, Banjaluka), pohabili (podpolkovnika Katalino, Sarajevo), pregnali (kapetana Suljevića, Ribnica)! Tako je pač družba uredila kos ... 2. 3. Civilna družba

Z redno izmenjavo raznih informacij in biltenov sem do 1987 redno dobival tudi t. i. Sivi bilten Sdv, namenjen najožjemu slovenskemu političnemu vodstvu, kjer sem zvedel dovolj o dejavnosti porajajoče se civilne družbe. Čeprav je bilo to področje, kjer nam je bil prepovedan "lov", smo ga vendarle aktivno spremljali prek medijev in analizirali medsebojne vplive. Seveda bi se zlagal, če bi trdil, da nismo imeli tudi drugih virov, ki so nam služili predvsem za preverjanje stališč in za specialistične študije! V obdobju t. i. "napadov na JLA" seveda nismo bili tiho! Za Dan JLA smo bili vsako leto povabljeni na Predsedstvo Slovenije, kjer nas seveda niso "napadali", temveč samo "gostili". Ob

81

eni takih priložnosti, ko smo se prisotni predstavniki JLA "držali bolj skupaj" se nam je hotel pridružiti znan kulturni delavec in partizan ter čestitati praznik JLA! Ker nas je nekaj dni poprej v medijih grdo žalil, se nisem mogel vzdržati in sem mu glasno povedal, da je njegova čestitka navaden cinizem, ker tudi mi beremo, kdo nas vse "napada"! Presenečen je izginil iz dvorane. O 57. številke Nove revije sem obširneje pisal na drugem mestu. Šlo je za predstavitev slovenskega nacionalnega programa oziroma za odgovor na že znani memorandum SANU. Varnostna služba JLA je po temeljiti analizi izrazila odklonilno stališče do obeh programov, ker sta vodila do razbijanja SFRJ oziroma državljanske in verske vojne! Članek Viktorja Blažiča v št. 61–61 Nove revije pod naslovom Jugoslovanske varnostne dileme ali država na licitaciji, 65 ki ga je napisal na osnovi dve leti starega protijugoslovanskega spisa emigranta Marka Milivojevića, Jugoslovanske varnostne dileme in zahod, objavljenega v ugledni reviji londonskega inštituta za strateške raziskave The Journal of Strategic Studies, je najboljši dokaz o tujih (in emigrantskih) vplivih, ki so se prenašali v naš prostor. Razen protiarmadnih tekstov v Novi reviji in okrog 1988 objavljenega predloga t. i. "pisateljske ustave", ki predvideva dokončen presek popkovine s SFRJ, druge dejavnosti civilne družbe niso predstavljale nevarnosti posebnega pomena. Seveda pa nisem mogel mimo besedil akademika Tarasa Kermaunera, ki so bili objavljeni v Nedeljskem dnevniku. Takole sem mu odgovoril: NEVARNI GVERILSKI NASVETI Sloveniji in slovenstvu teh dni 66 Kot je bilo pričakovati, se je v vašem cenjenem ND oglasil tudi Taras Kermauner, naš priznani publicist, eden od ideologov civilne družbe in, kot se je sam predstavil, eden od tistih intelektualcev, ki v tem našem socializmu prakticirajo že vsa povojna desetletja rovariti v podzemlju. V sicer mlačno jokavem filozofskem traktatu Solze radosti in solze obupa, čeprav so po vsaki bitki, še posebej roški, tudi topoumni generali pametni, si je naš velespoštovani Taras Kermauner v isti drži privoščil priložnost, da je Sloveniji in slovenstvu natresel nekaj grešnih, rekel bi celo, nevarnih gverilskih, bolj sodobno rečeno – kontrarevolucionarnih nasvetov in napotkov za prihodnje vroče dni. Pa poglejmo v malce spremenjenem vrstnem redu (vsa kurziva je Tarasa Kermaunerja), kaj vse nam svetuje duhovni vodja slovenske nacionalne in civilne gverile: 1. Javna samodokazovanja so pomembna, a naj bi bila redka, zapiše v začetku svojega solznega traktata. Zelo je verjetno, da se naš velecenjeni Taras Kermauner ni osebno udeleževal bitk teh vročih dni, to se pač generalom, ideologom in podobnim niti ne spodobi, no, vseeno so tudi njemu – človeku, navajenemu desetletij javnega hlapčestva, silili prizori na Roški solze v oči. To pa ne! Cmeravega generala pa res ne rabimo! Kaj bi pa rekli bodoči slovenski gverilci, gardisti in

65 SSNO, Politička uprava, Informacija o tretmanu JNA u časopisu Nova revija broj 61–62, Beograd, 1987 66 Nedeljski dnevnik, Ljubljana, 4. 9. 1988

82

makijevci? Zato se, spoštovani Taras Kermauner, raje držite svoje lastne parole: čim dlje od črede in scen, ker je edino pravilno, ko zapišete, da v civilni družbi, ki je laična in racionalna, je najbolj odsvetovana uporaba fascinantnih sredstev, nabitih z emocijami, takšnih, ki sprožajo kolektivne strasti. Verjetno takšne, kot so jih baje sprožale huliganske demonstracije pred vojašnico 4. julij, takoj po znanem kulturnem mitingu, katerih baje ni nihče organiziral, še manj pa Bavčarjev odbor (še Ira in Eta bi prevzeli odgovornost za takšno malenkost). To seveda ne bo držalo, kajti Ertlova posebna enota milice ne bi bila hitro na Metelkovi! No, verjetno je bil zopet kje kakšen "politični provokator", kar bo pa gotovo še do kraja raziskala Mladina, kajti njihovi obveščevalna in protiobveščevalna službi sta nadvse imenitni! Še Udba se lahko skrije. Pomislite, dragi Taras Kermauner, kako so fantje prišli do vseh mogočih papirjev, posebej še do Kučanovega stenograma? Šmenta, menda ga ni ročno prinesel kakšen Borštner iz cekaja? Bogsigavedi? To bo še dela za Unz-e, Udbo in vse ljubljanske tožilce, kajti obeta se nam še nadaljevanje vojaško-političnega procesa kot partijsko-političnega! Pa pustiva obrobne stvari! Torej, dragi Igor, Mile in vsi drugi odborniki in aktivisti, nikar preveč uličnih demonstracij in javnih scen, tudi kulturnih – streznimo se, dokler nas ne bo zaneslo predaleč – tako vam svetuje velecenjeni Taras Kermauner! Spoštujte vsaj leta, vi otroci kulturnikov, oficirjev in funkcionarjev! 2. Kajti, če bodo unitaristi postavili Slovence pred izključujočo dilemo: ali nacionalno suženjstvo ali vojna obramba, se bo vsakdo med nami opredeljeval po svoje in zase, vendarle pri tem skušajmo biti toliko suvereni, da bi si izbrali orožje boja sami, ker morda se bomo kmalu ubadali z vprašanji, kakšna naj bi bila slovenska nacionalna in civilna gverila, morda ne bodo redki, ki bodo želeli posnemati severne Irce in Baske. Ne, nikar, to bi bilo za civilizacijske Slovence preveč krvavo! Zato se naš velecenjeni gverilski ideolog modro odloči za kompromisno varianto in pravi takole: morda bo danes potreben nov model partizanstva: biti podnevi uradnik in ponoči makijevec. Za zgled nam ponudi norveški nacionalni odpor zavojevalskim tujcem ali drugače povedano, če se bo tuja vojaška sila spet šopirila po Ljubljani in Mariboru, je vsekakor norveški model danes morda ustreznejši za civilizacijsko bolj razvite Slovence. Torej, dragi Slovenci, potrebno je začeti proučevati duha gverile, obuditi partizanstvo na pristen in nov način, ker so baje tudi nekateri slovenski partizanski borci v procesu revitalizacije. Bog žegnaj še samo revitalizacijo domobrancev, črnorokcev in križarjev! 3. Vse to je po filozofskem umovanju našega gverilskega ideologa potrebno zaradi tega, da bomo znali pod okupacijo živeti kot dvoživke, vedeli kako rovariti v podzemlju oziroma kako, po drugi in težji varianti dejstvovati, če vodi sovražnik operacijo totalnega čiščenja terena (Pozor jezikovno razsodišče! Ali se vam ne zdi, dragi jezikoslovci, da je to primer slabega prevoda iz terminologije specialne vojne tam proti nekim Vietnamcem?), kajti, zelo bo hudo, ker vojna je prekleta nujnost, a še huje je to, ker so nasprotniki, s katerimi imamo opravka zdaj, bolj podobni cestnim in gorskim razbojnikom. Žal nam naš cenjeni svetovalec ne pove naravnost, na katero tujo vojaško silo in nasprotnike misli (tako kot to napiše Nova revija), kar je v strateškem smislu zelo nerodno, ker se pač gverilska in druga taktika ne more načrtovati proti imaginarnemu nasprotniku – to ve vsak rezervni podporočnik, razen seveda, če se ne gremo ravbarjev proti JLA! 4. In kdo bo torej predstavljal to slovensko nacionalno in civilno gverilo? Odgovor je na dlani: ker pač nimamo slovenske vojske že od 1943. leta, bo odsotnost slovenske vojske nadomestila

83

narodna garda, kajti danes, tako trdi velecenjeni Taras Kermauner, predstavljajo slovenskega vojaškega duha, duha odpora, spet pisatelji in rodoljubi, igralci in spevoskladniki, prepasani s trobojnicami. Aferim! Torej, narodna garda z Roške! Res lepa in pogumna vojska, ki je pod zaščito milice (da ne bi kaj drugega počela!) potrpežljivo in celo dopoldne (delovni dan!) čakala na štiri heroje, v katerih osamljenih dušah se je dogajala in odločala veličina današnjega slovenstva (Jojmene, kaj bi rekel ubogi Ivan Cankar!). Upam, da bodo vrli doktorji sociologije Mladine kar hitro ugotovili strukturo te vojske, posebej še, ker je bilo v sestavi iste največ tercialk in samo en delavec (nov poklic – pometač cvetja), pa še ta je Bosanec, ki ga pač ne gre šteti v slovensko gverilo (etnično čisto, po zgledu na kosovsko!) – bil bi lahko le kurir z gverilo iz Bih-a. 5. In kdo bo vojskovodja slovenske nacionalne in civilne gverile? To se ve ali pa ne, bi rekla Miša Molk. Morda celo tisti, ki deli takšne in podobne nasvete, pa čeprav smo že rekli, da je malce cmerav. No, nič zato, saj bo imel ob sablji in trobojnici (brez tiste peterokrake zvezde) še kakšen robček punce s hribov, pa še kakšnega norveškega svetovalca zraven! 6. Tisto, dragi Taras Kermauner, ko ste Janšo (na bedžu samo) primerjali z Leninom in Titom, je zelo posrečeno in duhovito, samo da ubogi Slovenci še ne vedo, da je baje Janša imel v Mikro– Adi samo 320 starih miljonov plače ... In za konec, velespoštovani Taras Kermauner, prepričan sem samo, da niti Sovenija in slovenstvo, še manj pa tovariši Stanovnik, Kučan, Potrč in Smole, torej, slovensko vodstvo, ki bo znalo razumeti, organizirati in voditi večinsko slovensko odločitev, ne bodo veseli Vašega modrovanja niti nasvetov! Še moj skromen nasvet, čeprav se ne poznava: nikar se ne ubadajte z vojaško-obrambnimi in gverilskimi problemi, z nasveti pa sploh ne, kajti tovariš Ertl lahko postane slabe volje, polkovnik Mazić pa Vas lahko celo spravi na Roško! Bo že držalo, kot pravite, da pravičniki Jezusa križajo, zato je bolje in pametneje, da ostanete pri filozofiji in Bogu, ker absolutno gre iskati v intimno privatnem stiku z Bogom. Amen! Bolje tako za Vas, dragi Taras Kermauner, kot pa ubogim Slovencem čvekati neumnosti o gverili, ko jih pa pestijo druge težave. V primeru, da bodo unitaristi zavreščali, da zganjate nekakšno specialno vojno ali pa celo kontrarevolucijo, bodo imeli še kako prav, kajti vse tisto, kar ste napisali v Nedeljcu (in jaz sem Vas samo citiral), ni ravno nedolžna stvar, razen seveda, če jo, kot Zavrl, pobrišete na Poljansko. Zaenkrat ste še lahko mirni, ker baje tovariš Miloš Bakić sploh ne bere Nedeljskega dnevnika, slovenskega prevajalca pa v Beogradu sploh ni najti. Zvezni javni tožilec je tudi baje zelo zainteresiran, da bi za prevajalca pridobil Roberta Botterija, glavnega urednika Mladine, sina polkovnika in rezervnega oficirja vojaške policije v Ljubljani (?), ker bi obenem rad zvedel, kako je prišel do podatkov o načrtovanem vojaškem udaru v Sloveniji, seveda, če si pobalini niso cele stvari izmislili. Bolj se bojim le za glavnega urednika Nedeljskega dnevnika, ki je baje član cekaja, da ga tovariš Kučan ne bo preveč za ušesa, seveda preventivno. Kajti takšne oslarije mu res ne bi bilo treba objaviti, pa še v okvirčke je dal samo negverilske nasvete. Kaj se pa to pravi!

84

Pa lep norveški pozdrav in brez slovenske zamere! Pripis uredništva: “Nedeljski prosi avtorja pisma M. K. iz Ljubljane, da se kljub svoji morebitni upokojitvi – poklicno legitimira. Iz njegovega pisma je namreč razvidno (navajanje osebnega dohodka J. J.), da razpolaga z nekaterimi podatki, ki javnosti niso znani, močno pa dvomimo, da v svojem pismu operira z govoricami ... Zato pozivamo avtorja pisma, da pove, kako in kje je zvedel za citirani podatek in kakšno zvezo naj bi imel s procesom? V nobenem od javnih dokumentov (tožba, razsodba, pritožbe) se namreč ne navaja. "Rajcanje" javnosti s "plačami" brez neposredne zveze z obravnavanim dogodkom sodi med arzenal specialne vojne, čemur se ostro zoperstavlja tud naša JLA ... “

2. 4. Mirovna in alternativna gibanja Iskreno moram priznati, da sem rojevanje in delovanje alternativnih gibanj v Sloveniji, posebej še mirovnega, spremljal s posebnim zanimanjem v dveh bistvenih točkah: od kod prihajajo (kdo so nosilci) in kakšen je njihov odnos do JLA. Namreč, po funkcionalni dolžnosti sem bil od 1980 do 1987 pomočnik, potem pa načelnik varnostnega oddelka 9. armade v Ljubljani. Torej, bil sem odgovoren tudi za odkrivanje tuje (sovražne) psihološko-propagandne dejavnosti, ki bi bila prvenstveno usmerjena proti JLA. V začetku smo samo pozorno spremljali nastanek in delovanje alternativnih gibanj. Pomagali smo si s strokovno in tujo literaturo o alternativnih gibanjih, predvsem pa s strogo zaupnimi gradivi, ki so jih naše varnostne službe pridobile v načrtovanih akcijah protikomunistične dejavnosti, od najbolj preprostih stvari (fenomen kavbojk, amerikanizacija življenja in podobno) do destruktivnih (Jehove priče, demilitarizacija in podobno). Ko pa so posamezniki začeli javno in tudi provokativno nastopati proti JLA, smo seveda zahtevali podrobne analize Sdv o možnem tujem ozadju ali vplivu. Za enega od idejnih nosilcev mirovnega gibanja pa smo zahtevali tudi operativni nadzor, ker pač nismo imeli nobenih pooblastil nad civilnimi osebami. Sodeč po ohranjenih gradivih in časopisnih izreskih, se je moj interes začel nekje okrog 1983, ko je bil ustanovljen koordinacijski odbor delovne skupine za ekološko in mirovno problematiko pri republiški konferenci Zsms, po sklepu mladinskega kongresa leto poprej v Novem mestu. Predhodno sem se podučil o predhodnicah vseh alternativnih gibanj, o punku, alternativni sceni, o malce provokativnem delovanju Radia Študent, ŠKUC in Foruma, predvsem pa sem proučeval idejno-teoretične zapise mladih in vodilnih ideologov Gregorja Tomca, Marka Hrena, Tomaža Mastnjaka in Slavoja Žižka. Seveda sem redno dobival tudi ABC mirovne zvezke. 67

67 ABC mirovni zvezki 1, Hladni mir in druge vroče teme, Ljubljana, 1986

85

Spomnim se, da so mi takrat iz Beograda predlagali naj začnemo "rušiti" vodjo punkovcev – Igorja Vidmarja! A sem ocenil, da gre za iskrenega mladostnega upornika. Nisem se zmotil! Še danes najraje prisluhnem njegovim jedrnatim in ostrim komentarjem v Studiu City. Poznali smo že tudi taktične zamisli političnega angažiranja navedenih alternativnih skupin, ki so izhajale iz premetene zamisli "poti skozi institucije" znanega alternativnega ideologa Rudija Deutscheja. Iz interesnega združevanja posameznikov (mirovne stojnice, tabori, predavanja, članki) so se v javnosti začeli pojavljati razni protesti zoper gradnjo jedrskih elektrarn, proti verbalnemu deliktu, za zmanjšanje vojaškega proračuna, za civilno služenje vojaškega roka, proti Titovi štafeti, proti vojaškim paradam, proti proizvodnji vojaških igračk, za kontrolo prodaje orožja tujini, proti pomoči osvobodilnim gibanjem (Plo, Swapo, Kurdi itd), za oblikovanje nejedrskega območja na Balkanu, za demilitarizacijo določenih regij (tudi Slovenije) in podobno. Nekatera hotenja so bila vsekakor zanimiva in iskrena (varstvo okolja, položaj žensk, enakpravnost spolov, mir v svetu in podobno), nekatera pa tudi provokativna (lezbijke, homoseksualci) in varnostno zanimiva (pacifizem, demilitarizacija) za oborožene sile SFRJ! Spomnim se, da se je v tistem času v eni od garnizij neki vojak začel zelo zagrizeno in javno zavzemati za mirovniško gibanje, obenem pa je prejemal precej propagadne literature. Poveljniku armade sem predlagal, naj odobri tromesečno tajno kontrolo pisemskih pošiljk. Kmalu smo ugotovili, da je njegov bližnji sorodnik eden od idejnih vodij alternativnih gibanj, ki mu je tudi obširno pisal o načrtovanju in sestavljanju scenarijev za rušenje "komunističnega režima" in ustanovitvi samostojne slovenske države! Obenem ga je tudi opozarjal, naj se preveč ne izpostavlja, temveč naj se druži samo s Slovenci! Seveda smo v skupino vrinili primernega sodelavca z mirovniško reputacijo, pa so analitiki varnostne uprave JLA zapisali, da gre za "prvo slovensko nacionalistično skupino" v JLA. Mimogrede: ko smo kmalu zatem odkrili še hrvaško in srbsko nacionalistično skupino, so jih v Beogradu prekrstili v ustaško in četniško, kar sem zavrnil kot anahronizem, pa so sprejeli moje novo poimenovanje: revanšistična! Iz informacij Sdv je bilo tudi mogoče razbrati, da je bilo težišče protiobveščevalnega dela na spremljanju povezav domačih nosilcev posameznih alternativnih gibanj s tujimi institucijami, predvsem s tistimi, ki so delovale po določenih načrtih tujih obveščevalnih služb! Sdv Slovenije je varnostni oddelek 9. armade direktno obveščala samo o objektu operativne obdelave M. H. pod klasifikacijsko številko HSM-0986000470. Vendar je bilo to že ob koncu 1987, ko sem prevzel dolžnost načelnika operativno-učnega oddelka 9. armade. Po televiziji sem v tistih časih večkrat prisluhnil besedam svojega mariborskega znanca in profesorja Darka Podmenika, ki je zelo smelo zagovarjal politični pluralizem in neodvisno delovanje inštitucij sistema in pravne države. Prepričal me je, da bi bila vsaka represija proti alternativnim gibanjem pogubna za nadaljnji razvoj socializma pri nas. Seveda je bila prava umetnost o tem prepričati tudi nadrejene v Beogradu! Nekoliko lažje je šlo, ko so se tudi v Beogradu pojavili zmerni anarholiberalci in radikalni Šešelj. Bili smo tudi obveščeni, da je Cia na Poljskem organizirala neodvisne sindikate Solidarnost in podobne organizacije. Tudi mirovniške! Slovenski mirovniki so se verjetno načrtno lotili za JLA zelo nevšečnih vojaško-varnostnih tem kot so svetovni problemi razorožitve, pogledi kristjanov na razorožitev, represija v socializmu, podružbljanje varnosti in obrambe, geopsihološke in geostrateške razsežnosti evropske

86

integracije in podobne. Najbolj provokativna je bila odmevna medijska akcija proti organiziranju vojaške parade v Beogradu 1985, ki naj bi ji sledila vrsta povsem provokativnih akcij o socializmu, Jugoslaviji, koncepciji splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, itd. Negativne reakcije v delu javnosti, predvsem pa s strani JLA, so se okrepile aprila 1985, ko je delovna skupina za mirovna gibanja objavila projekt Ugovora vesti. Po skrbnem tehtanju smo ocenili, da je dejavnost mirovnega gibanja direktno usmerjena na destabilizacijo JLA in koncepcijo splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, pa tudi da povsem nekritično posnema tuja, predvsem pa zahodnoevropska mirovna gibanja. Na stran JLA se je postavila samo komisija predsedstva centralnega komiteta ZKS za mednarodno sodelovanje, ko je razpravljala o idejnih vidikih mirovnega gibanja. Vendar se je "mirovniška" ofenziva še bolj stopnjevala po 12. mladinskem kongresu v Krškem, s končnim ciljem, da se "odpravi vojna in z njo tudi oborožene sile in prisile” – torej, tudi varnostna služba JLA in ostale represivne strukture. 68 Šlo je seveda za zagotavljenje javnega vpliva, oziroma boja za oblast! Bilo mi je jasno: najprej sistem, potem tudi voditelji! Konkretno: najprej bodo "napadli" vojsko, koncepcijo splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, potem pa pridejo na vrsto generali, admirali in državni sekretar za ljudsko obrambo! Upal sem samo, da bodo pokojnega maršala Tita pustili na miru. Pa sem se motil ... V začetku 1987 sem si zelo intenzivno prizadeval vriniti kakšnega sodelavca (tujca) v nekatere korespondenčne mirovniške točke v tujini, in sicer: • Ufi - delovna skupina neodvisne mirovne inciative, Dunaj; • Delovna skupina za neatomsko in nevojaško cono Avstrije, Dunaj; • Center za pasivno obrambo, Badl Schel; • Obrambna akcija, Stuttgart; • Inciativa za dialog med Vzhodom in Zahodom, Berlin; • Združenje za civilno službo in socialno obrambo, Dunaj; • Mirovni komite treh dežel Koroške – Furlanije (Julijske krajine) in Slovenije • Jehove priče; • Mednarodna mirovna skupina Justica Pax (preko Teološke fakultete v Ljubljani). Nadrejeni so me imeli za izvedenca o jehovski problematiki, ker sem nekoč na posvetovanju varnostne službe JLA v Beogradu načel in tudi utemeljil probleme jehovcev iz Slovenije oziroma 9. armade, ki so kot naborniki takoj po prihodu v JLA romali v zapor. Predlagal sem kompromisno rešitev, da se jih regrutira za neoborožene funkcije, ko že imamo razdelano strategijo neoboroženega odpora v okviru splošnega ljudskega odpra in družbeno samozaščito. Seveda sem moral podrobno razlagati sveto pismo Stare zaveze in moralno-nazorske poglede Jehovih prič, ker sem še kot dijak pomagal prevajati svojemu stricu, ki je bil nekaj časa vodja štajerske sekcije. S jehovsko družino iz Ptuja smo več let letovali v istem avto-kampu. Skoraj sem uspel ... 68 Ssno, Politička uprava, Informacija o aktivnostima "mirovnog pokreta" i incijativi za civilnu službu, Beograd, 1986

87

Razumel sem povezovanje jehovcev z mirovnim gibanjem, bil sem pa izredno presenečen, ko je po letu 1986. tudi rimokatoliška cerkev na Slovenskem izrazila očiten interes za probleme miru in mirovnih gibanj. Podobno se je dogajalo že prej tudi v drugih zahodnoevropskih državah. Torej je šlo za organizirano akcijo. Vse poti so vodile na Dunaj! Prijatelja, tujega državljana, sem zaprosil, naj poskuša zvedeti za cilje načrtovanih "mirovniških operacij" in obseg finančnih virov. Kmalu je sledilo presenetljivo sporočilo: poskus razbijanja enotnosti JLA in formiranje demilitariziranih regij! Pisalo se je leto 1987, in seveda mi nihče ni hotel verjeti! Tudi meni se je zdelo preveč orwelovsko ... Bilo pa je resnično! In zgodovina bo morala raziskati nekatera ozadja, predvsem vplive in financiranje slovenskih mirovnikov iz tujine! Tako kot na Poljskem! Odkrito priznam, da je za JLA v obdobju 1983–1989 v Sloveniji predstavljal nasprotnika številka ena ravno mirovniki. Zakaj se je njihov vodja v času aretacij četverice umaknil v tujino, baje celo v ZDA, si ne vem razlagati. Vendar je indikativno, če je resnično! Kakšen strateški vpliv so imeli mirovniki, so pokazali tudi nadaljnji dogodki. Namreč, maja 1990 so mirovniki poslali poziv vsem političnim strankam, naj podpišejo apel za demilitarizacijo Slovenije, in tudi zahtevo, naj se JLA umakne iz Slovenije v roku petih let! Njihovi ideji o demilitarizaciji Slovenije je "nasedlo" skoraj celotno republiško politično vodstvo! Tako bom rekel: če so bili sami, potem so bili "genijalci"! Vseeno pa naj zgodovinarji raziščejo, kdo vse so bili njihovi mentorji in botri! V prvi ligi, seveda! Vse ostale skupine, tudi junaki z Roške, so seveda spadale v drugo ali celo tretjo ligo. 2. 5. Vrinjanje in kompromitiranje varnostne službe JLA

Zaradi nedostopnih arhivov z ene in druge strani bom problem protiobveščevalnih vrinjanj v varnostno službo JLA in akcije kompromitacije varnostne službe JLA osvetlil samo s primeri (Napotnik, Meh in Leljak), ki so karakteristični in tudi medijsko že znani. Skoraj trdno sem prepričan, da je podobnih primerov več. Morali bomo pač počakati na arhive ali izjave "skesancev". Lahko tudi z vso odgovornostjo zatrdim, da do konca mojega službovanja v varnostni službi JLA, torej do leta 1987, s strani varnostnega oddelka 9. armade ni bilo nobenih vrinjanj v druge republiške varnostne inštitucije. O tem sploh nismo razmišljali. Še kako dobro smo se zavedali, da samo s skupnim delom in iskrenim sodelovanjem lahko varnostno zaščitimo ne samo JLA, temveč tudi vso državo! Kdo je v jugoslovanski končnici podrl prvo domino, bodo razkrili arhivi. Zaenkrat sta javno znana dva primera protiobveščevalnega vrinjanja v varnostno službo JLA v Sloveniji. Izvršili so ga organi Sdv Slovenije (Branko Napotnik) in specialne enote milice Rsnz Slovenije (Rajko Meh). Znana je tudi medijska akcija kompromitiranja varnostne službe JLA s strani Bavčarjevega odbora (Roman Leljak z brošuro Sam proti njim).

88

Vsi trije so bili tudi moj kader! Za njihov izbor in vodenje do 1987, se čutim odgovornega. Poznejša dogajanja sem samo občasno spremljal, na koncu zgodbe celo iz Makedonije. Napotnik in Meh sta mi sicer posredno dala vedeti, da se z njima in okrog njiju nekaj dogaja, vendar brez jasnega signala. Leljaka sem, na zahtevo armadnega poveljnika in prošnjo njegove matere, skušal vrniti na prejšnjo pot. Ne vem sicer, v kolikšni meri sem uspel, razen da ga predsednik slovenskega Predsedstva Janez Stanovnik ni sprejel na pogovor! Uspel je "napisati" agitacijsko brošuro proti varnostni službi JLA, vendar je bil na koncu toliko pošten, da je javno priznal, da sta mu brošuro Sam proti njim "pomagala pisati" Igor Bavčar in Janez Janša! Zgodovina bo verjetno presodila, da so vsi trije prispevali svoj delež k uveljavitvi slovenske države. Saj se vendar proti svojemu narodu ne moreš boriti! Niti protiobveščevalno delovati! Zanimivo je le, da nobeden od njih (še) ni dobil državnega odlikovanja! 69 Vse tri sem povabil k sodelovanju, da povedo svoj del resnice in zgodbe. Roman Leljak se je hitro odzval in me obiskal, medtem ko druga dva nista odgovorila na vabilo. Tudi to razumem in jima ne zamerim. 2. 5. 1. Primer Napotnik

Branko Napotnik je bil operativec 14. polka v Šentvidu. Bil je prizadeven delavec s precejšnjimi operativnimi izkušnjami. Ker nam je primanjkovalo Slovencev, sem ga pozneje premestil v Kog 9. armade. Omogočil sem mu tudi, da je ob delu končal višjo upravno šolo Onz v Ljubljani. Ker je s tem dosegel predpisano stopnjo visoke izobrazbe, je bil predviden tudi za napredovanje v čin poročnika. Toda vmes so prišli drugi dogodki! Tako je Branko Napotnik končal vojaško kariero s činom starejšega vodnika 1. razreda. Ko sem v obdobju 1989/1990 služboval v Bitolju, sem vsake tri mesece lahko skočil domov v Ljubljano. Vedno sem potoval z letalom iz Ohrida do Ljubljane in obratno. Po nenapisanem generalskem privilegiju bi lahko od poveljnika 14. korpusa zaprosil za prevoz z letališča in nazaj, pa nisem. Peljal sem se z avtobusom kot vsi ostali potniki, potem pa s taksijem do doma. Ko je moj naslednik, pokojni polkovnik Emin Malkoć, načelnik varnostnega oddelka 14. korpusa, to zvedel, mi je ponudil službeno vozilo in stalnega voznika – Branka Napotnika! Sprejel sem. Trikrat me je Napotnik peljal z Brnika in nazaj. Ko sem se oktobra 1990 še zadnjič pripeljal iz Ohrida, mi je Napotnik potožil, da mu polkovnik Malkoć ne zaupa. Ob prvi priložnosti sem vprašal Malkoća, kaj je narobe z Napotnikom, pa mi je samo namignil, da gre za veliko stvar. Po starem pravilu nisem več spraševal. Po osamosvojitvi sem slišal, da je šel med detektive, da se izogiba prejšnjih znancev in podobno. In potem sem junija 1992 v Delu prebral del intervjuja generalmajorja Aleksandra Vasiljevića, ki ga je dal beograjskemu Nin-u 19. februarja 1992. Pripovedoval je kako je JLA že poleti 1990 pripravila podroben načrt za odstavitev (in osamitev) slovenskega in hrvaškega vodstva, pa tudi,

69 Predsednik RS, Milan Kučan, je šele 9. 7. 2001 podelil Meh Rajku častni znak svobode RS

89

da je JLA naredila napako, ker ni na lastno pest odstranila civilno oblast in uvedla začasno vojaško upravo. General Vasiljević je v nadaljevanju namenil več pozornosti primeru "starejšega vodnika" Napotnika. Po njegovih besedah so v "organih vojaške varnosti Slovenije" odkrili poskus izdaje teh in podobnih načrtov, pa tudi vsebine službenih beležnic generala Vasiljevića in njegovega namestnika generalmajorja Tumanova, ki sta jih vedno puščala v železni blagajni načelnika varnostnega oddelka 14. korpusa. In Napotnik naj bi prišel do ključa te blagajne, kopiral najvažnejše dokumente in jih osebno predajal Ivanu Erženu, načelniku Sdv Slovenije. Potem nadaljuje, da je bil Napotnik odkrit in razkrinkan, ko je bil Eržen že namestnik zveznega sekretarja za notranje zadeve in obenem načelnik zvezne Sdv! Nato naj bi Napotnika pridobili za dvojno igro (operativcev!) in slovenskemu vodstvu servirali razne dezinformacije! Kakšna je dejanska resnica, bo nekoč razkril sam Branko Napotnik. Za zdaj očitno še ne želi spregovoriti. 2. 5. 2. Primer Meh

Major Rajko Meh je bil na moj predlog imenovan za poveljnika bataljona vojaške policije 9. armade. Bil je odličen častnik in brez posebnih problemov sem ga spravil tudi na kadrovski seznam za "hitrejše" napredovanje, torej bi dosegel tudi polkovniški in generalski položaj. Za ta položaj smo res izbirali najboljše kadre, brez obzira na nacionalno pripadnost (Mehova predhodnika sta bila Stanislav Galić, polkovnik JLA in generalmajor vojske Republike srbske in Momčilo Bogunović, polkovnik JLA, ki je padel na pragu rodne hiše kot poveljnik benkovske brigade vojske Srbske krajine). 70 Z Rajkom Mehom sem se zadnjič srečal nekje sredi junija 1991 v pisarni polkovnika Malkoća. Bil je dobre volje, ker je bil bataljon vojaške policije ravno tiste dni okrepljen še z dvema četama. V pogovoru so me neprijetno zadele njegove besede, da sem jih "prehitro zapustil", saj me je potem tudi polkovnik Malkoć prijateljsko opozoril, da so podobnega mnenja še nekateri drugi častniki. Zato sem celo razmišljal, da bi majorju Mehu podrobneje razložil razloge svojega odhoda iz JLA. Seveda so me dogodki prehiteli. In ne samo to, major Meh je "prehitel" vse dogodke! Nekaj dni po vojaškem spopadu v Sloveniji mi je eden od sosedov povedal, da je Meh "dezertiral k slovenski policiji", kasneje pa sem zvedel še druge podrobnosti njegovega "prehoda". V Janševih Premikih na strani 358 pod št. 23 Kronologije dogodkov projekta manevrske strukture Narodne zaščite je naslednji zapis: "Med 15. in 26. junijem 1990 vzpostavljen stik z Mehom, poveljnikom bataljona vojaške policije; dogovor o sodelovanju." Mimogrede naj iz navedenega vira navedem še kratko vsebino naslednjih treh točk: pod št. 24 med 20. junijem do 20. julijem 1990 je bilo težišče dela na vzpostavljanju posameznih stikov in ocenjevanju varnostnih razmer; pod št. 25 je zapisana ugotovitev pravnikov, da je obrambo RS 70 Generalmajor Stanislav Galić je bil s strani Haškega sodišča zaradi vojni zločinov pri obleganju Sarajeva 1992– 1994 najprej 2003 obsojen na 20 let strogega zapora, zatem pa 2006 na dosmrtno ječo

90

mogoče legalno organizirati po zakonu o SLO in DS, in pod št. 27, da se je 24. julija 1990 Krkovič sestal z generalom Svarunom. Del resnice smo zvedeli šele 6. julija 1997, ko je bila v Nedelu objavljena reportaža pod naslovom Rajko Meh: Groženj ni več. Tudi TV Slovenija ni zaostala. Iz Mehove pripovedi je mogoče izluščiti naslednje: • postal je tajni sodelavec slovenske milice - specialcev pod psevdonimom Pagat; • stike z njim sta navezala in vzdrževala Vinko Beznik, poveljnik specialne enote Rsnz

Slovenije in njegov namestnik Dušan Gorše; • za njegovo sodelovanja sta vedela le še Igor Bavčar, republiški sekretar za notranje zadeve, in

Janez Janša, republiški sekretar za ljudsko obrambo SR Slovenije; • za tajno sodelovanje se je odločil (julija 1990) iz prepričanja, da bo s tem pomagal pri

nastajanju in obrambi slovenske države; bil je tudi mnenja, da je JLA prva izdala njega, ko se je obrnila proti svojemu narodu;

• pri zasedbi Ršto sicer ni osebno sodeloval, je pa dan pozneje svojim vojakom "odvzel" nevarne plinske bombe;

• z omenjanjem njegovega imena okrog Ršto si je pri polkovniku Malkoću utrdil zaupanje, tako je pridobil še bolj zaupne in uporabne podatke, predvsem pa je lahko spremjal razne protiobveščevalne prodore v enote TO Slovenije in milice;

• kurirske posle je opravljala soproga, tudi na najbolj klasičen način (pisno sporočilo v potici); • dobil je nalogo, da na parkirališču specialne enote na Vodovodni cesti zajame in odpelje štiri

oklepna vozila za vojaško policijo, vendar se je akciji spretno izognil, pa čeprav je bil potem proglašen za krivca;

• najpomembnejša je bila vsekakor načrtovana akcija za 28. maj 1991, ko sta ministra Bavčar in Janša nameravala potovati v Zagreb: na klancu v Karteljevem je bilo potrebno postaviti zasedo, zajeti oba ministra, odpeljati v Novo mesto, nato pa s helikopterjem v Beograd; nemudoma je obvestil Beznika, pa ministra nista odpotovala; moštvo iz zasede se je vrnilo v vojašnico;

• spretno se je izognil tudi deblokadi vojašnice (poveljstva korpusa) na Metelkovi, kakor tudi sodelovanju pri helikoptrskemu desantu na Jesenicah;

• za prebeg iz vojašnice se je odločil 30. junija 1991. Ob dveh zjutraj 1. julija 1991 je po dveh urah skrivanja uspel priti na Vodovodno, kjer ga je sprejel Dušan Gorše; s seboj je prinesel precej zaupnih dokumentov;

• za naslednji dan je bila pripravljena ostrostrelska usmrtitev majorja Meha, za primer ostalim slovenskim častnikom, ki še niso pristopili na slovensko stran; Meh ni hotel povedati kdo je zahteval njegovo usmrtitev, povedal je samo, da so bile zahteve opravičene;

• 14. bataljon vojaške policije okrepljen s protiteroristično četo in samohodno protiletalsko baterijo, skupaj okrog 600 vojakov in 60 starešin, ni sodeloval v nobenem vojaškem spopadu in ni izstrelil niti enega naboja;

• družina je bila dobro zavarovana, sam pa je deset dni sodeloval v operativnem delu Ršto; • potem je z družino odpotoval k staršem in jim razložil, da je prestopil na slovensko stran; • najprej je služboval v specialni enoti Mnz, pozneje pa je postal načelnik Unz Slovenj Gradec; • v zaključku je dejal, da je z velikim bremenom iz preteklosti skušal zaživeti normalno

življenje, posebej še, ker ni bilo več groženj;

91

• v TV intervjuju pa je še dodal, da ni dobil nobenega slovenskega odlikovanja. Rajko Meh, odlikovanja sploh niso pomembna! Pomembno je samo, če je poveljnik ravnal po svoji vesti in obvaroval življenja svojih vojakov in starešin. Njihova hvaležnost je vsekakor več vredna od državnega odlikovanja! 2. 5. 3. Primer Leljak

Starejši vodnik Roman Leljak je bil res "moj kader". Ni bil sodelavec, ampak organ varnosti JLA, ki ga je na svojo stran pridobil Bavčarjev odbor z obljubo, da bo dobil štipendijo na fakulteti družbenih ved in druge privilegije, če bo nastopil javno proti varnostni službi JLA tudi s knjigo! Leljak me je o tem osebno obvestil in tudi prosil, če lahko kaj napiše o meni! Odgovoril sem mu naslednje: v javnem nastopu proti varnostni službi JLA sicer nima kaj posebnega "izdati", mora pa se zavedati tudi posledic in kazenskih sankcij, no, najhujše pa bo prišlo kasneje (to je pač usoda vseh izdajalcev, kolaborantov in prebežnikov), ko ne bo več kaj "izdati", pa ga bodo novi gospodarji pustili na cedilu! Zato sem mu tudi prostodušno povedal, da o meni lahko napiše, kar hoče, saj dobro ve, da nimam česa skrivati niti iz osebnega življenja niti kot bivši načelnik varnostnega oddelka 9. armade! Zgodilo se je tisto, kar sem mu povedal! Enostavno so se ga znebili, posebno ko je zahteval tudi neke konkretne funkcije v Unz Mariboru oziroma v slovenski vojski! Kako je kasneje "uspel" v poslovnem svetu, ne vem. Vem le iz javnih občil, da je proti njemu vloženih nekaj kazenskih ovadb! Še več, na koncu se je "pošteno" maščeval novim gospodarjem in javno povedal, da sta mu knjižico "Sam proti njim", pamflet proti varnostni službi JLA, pomagala napisati Igor Bavčar in Janez Janša. Nekateri indici iz Leljakovega primera, ki mi jih je sam omenil, posebej še, če jih primerjam z nekaterimi drugimi primeri pozneje odkritega delovanja Sdv Slovenije proti varnostni službi JLA (Napotnik, Meh in drugi), me enostavno silijo na misel, da se je verjetno začelo ravno z njim ... V nedavnem prijateljskem pogovoru mi je Leljak zatrdil, da spopad v Pekrah ni bil načrtovan s strani JLA, temveč se je začel kot osebni obračun podpolkovnika Ratka Kataline, načelnika varnostnega odseka 31. korpusa v Mariboru (leto dni pozneje je bil težko ranjen v prvem spopadu v Sarajevu) s Francem Pulkom, bivšim organom varnosti tega korpusa, potem pa učnega centra TO Slovenije v Pekrah. 71 71 To mi je kasneje potrdil v telefonskem razgovoru tudi polkovnik Ratka Katalina, ki sedaj živi v Beogradu. Seveda je potem osebni konflikt eskaliral v “državnega” (Dodal 2008)

92

ENOSTRANSKI IN NETOČNI NOVINARSKI ARHIVI Druga plat resnice o Kos 72 Spoštovana gospa Biziljeva, Vašo knjigo Novinarski arhivi bom temeljito preštudiral, ker me predvsem zanima, kdaj in kje ste dobili določene dokumente in kdo so bili Vaši viri (poklicna deformacija pač). Le tako je namreč mogoče ugotoviti cilj vsakega, pa tudi Vašega novinarskega raziskovanja ... Po dveh objavljenih udarnih in izbranih izvlečkih v Nedeljskem dnevniku (proti Kos) se mi zdijo Vaše raziskovalne metode docela enostranske in nekorektne, pa so zato tudi zaključki netočni in zavajajoči. To Vam bom skušal dokazati samo v tistem delu, ki zadeva mene osebno. Ne moti me, da objavljate določene dokumente, saj se iz svoje dolgoletne protiobveščevalne prakse še kako dobro zavedam možnosti raznih zlorab in nezakonitega ravnanja. Čudim se samo, da ne preverjate določenih "resnic", oziroma ne poskušate zvedeti, kakšna je druga plat medalje, posebno ker sicer slovite kot izvrstna novinarka. Zapisali ste: "...strah nas je bilo vojske." Ne verjamem Vam, pa tudi bralci Nedeljskega dnevnika Vam ne bodo, če povem, da jeseni 1988. leta sploh niste bili videti prestrašeni, ko ste z drugimi slovenskimi novinarji prišli na večerjo, ki jo je priredilo armadno vodstvo vaje Jesen-88 v hotelu na Črnem Vrhu. Pokojni general Ivo Tominc me je celo posadil poleg Vas, me predstavil kot bivšega šefa Kos-a, potem pa sva klepetala tudi o nekaterih "prepovedanih" temah ... O bivšem vodniku 1. razreda in organu varnosti Romanu Leljaku, kakor sam pravi – danes verjetno najbogatejšem Slovencu, bom kaj več napisal v svoji knjigi Resnica o Kos-u (mnogi se že bojijo šokantnosti tega bestsellerja). Javno pa sem že (v Sobotni prilogi Dela 8. julija 1995 v članku Kdo že sedem let zavaja slovensko javnost?) povedal, da sem mu resnično dovolil, da lahko piše o meni, ker nisem imel česa skrivati! Po pravici povedano, nisem verjel, da je zmožen napisati kakšen daljši tekst, saj sem ga komaj naučil, kako se napiše službena zabeležka. No, ko sem čez leto ali dve prebiral njegovi dve knjižici Sam proti njim, sem hitro dojel prevaro. Obenem sem se tudi prijetno zabaval, saj je Leljak preveč pretiraval. Najbolj se mi je zdela smešna tista štorija, kako sem se vsak tedan vozil s tovarišem Dolancem iz Beograda v Ljubljano in kako sva reševala razne kadrovske in druge probleme!? Namreč, resnica je bila, da smo se trije slušatelji generalske šole z dovoljenjem prijaznih stevardes na poslovnem vlaku zares tedensko prevažali v kupeju, rezerviranem za Dolanca, in igrali karte, vse brez tovariša Dolanca! Po čigavem naročilu se je Leljak lotil "pisanja" omenjenih dveh knjig in kdo mu je pri tem pomagal, pa je nedavno tega tudi javno povedal v beograjski reviji Intervju (12. julija 1996 na 24 strani): "Na knjizi su radili Janša i Bavčar". Tako torej, draga gospa, počakajva še, da bo Leljak javno povedal, kdo ga je napotil k bivšemu predsedniku Stanovniku! Leljak bo gotovo povedal, ko bo pisal novo knjigo ali snemal napovedani film. Pri tem naj ne pozabi tisto, kar sem mu že v Celju povedal, namreč da ga bodo

72 Nedeljski dnevnik, 29. 9. 1996

93

novi gospodarji zapustili najkasneje čez pet let, pa so ga celo prej! Kdo je koga "nategnil", naj sam presodi, dejstvo je, da ga gospod Stanovnik ni hotel sprejeti na pogovor! Vi pa ste, gospa Biziljeva, vseeno objavili Leljakov pogovor na precej nižji ravni in celo s svojimi podnaslovi razložili vprašljivo vsebino tega pogovora! Zakaj niste poiskali še kakšnega drugega dokumenta, na primer informacije varnostne službe JLA o Leljaku, ki je bila poslana gospodu Stanovniku, ali pa vsaj tisto, kar je sam objavil v Mladini?! Ker tega niste storili, v dokumentu pa sem večkrat omenjen tudi sam, sem pač prisiljen, da se oglasim, da bi bralci Nedeljskega zvedeli tudi drugo plat resnice. Torej, skoraj dobesedno vse, kar je Leljak povedal 13. oktobra 1988. leta na predsedstvu Slovenije, je NETOČNO! Leljaka sicer ne bom tožil, ker je moj kader. Prepričan sem, da bo potrdil moj demanti in povedal resnico, saj se zaveda, da kot poslovnež ne sme lagati, saj bi sicer izgubil zaupanje poslovnih partnerjev in potrošnikov! Odgovarjam po točkah, kakor ste navajali v dokumentu. 1. Novi in obenem tudi zadnji Pravilnik o varnostni službi oboroženih sil SFRJ, pa tudi vojaške policije, sprejet 1986. leta, sploh ni posegal v civilno sfero, kakor napačno trdi Leljak! Namreč, po tem pravilniku nismo mogli izvesti prav nobene operativne obdelave ali akcije proti civilni osebi, torej nobene akcije, podobne Depali vasi! Vsak operativni poseg v civilno sfero smo morali prepustiti Sdv, ki nas je potem obveščala o posegu in rezultatih (tudi v obdelavi Kaplar). Dokler je bilo sodelovanje korektno, smo pač takšno prakso sprejeli. Logično je bilo tudi navodilo, da smo sodelavce civile lahko pridobili po predhodnem soglasju Sdv, tudi ko je šlo za člana družine JLA. No, kot načelnik varnostne službe 9. armade (do septembra 1987.) pa sem se odločno uprl absurdnemu določilu, da moramo vse obstoječe sodelavce civile prijaviti Sdv zaradi nekakšne enotne evidence sodelavcev, pa so me takoj zatožili v Beogradu! Skoraj vse sodelavce smo prekrstili v prijateljske zveze, teh pa ni bilo treba nikjer registrirati! 2. 3. točke ne morem komentirati, ker nisem bil več v varnostni službi JLA. 4. Odločno pa demantiram, da smo v varnostni službi 9. armade uvedli in izvajali operativno akcijo Mladost proti Zsms, saj bi takšno akcijo lahko odobril samo republiški sekretar Rsnz! Če bo kdo v arhivih JLA našel kaj takega, bom takoj plačal rundo laškega piva! Netočni so tudi vsi opisani "primeri" poseganja na civilno področje: - Podpolkovnik Bizjak zagotovo ni imel na zvezi nobenega informatorja (kaj je to?) pod šifro Toni, to je bil Leljakov znanec in sodelavec druge službe; - Notorična je laž, da naj bi bil oče Roberta B. več let pod stalnim nadzorstvom varnostne službe JLA zaradi suma, da sodeluje z italijansko službo, saj v tem primeru ne bi bil postavljen na generalski položaj, javno pa sem že demantiral tudi Borštnerjevo trditev, da je bil Robert B. sodelavec varnostne službe JLA; - Tahirović je bil sicer izredno prodoren in uspešen operativec, toda zagotovo ni imel nobene sodelavke – hčerke enega od urednikov Nove revije; - Leljaka sem bil prisiljen premestiti iz Postojne v Maribor samo zaradi neprijetne družinske zadeve (podrobnosti ne bom navajal), ne pa zaradi vzpostavljanja zvez z mladinskimi funkcionarji.

94

5. Dogajanja glede četverice v zaporu ne morem komentirati, ker nisem bil za to pristojen, vem le to, da Leljak z njimi ni imel nobene idejne povezave! Leljak je bil moj kader in rezultat kadrovske akcije "Čimveč Slovencev v varnostno službo"! Ko je prišel navzkriž z zakonom in pravili službe, sta me poveljnik armade in načelnik varnosti prosila, naj ga skušam "vrniti" na pravo pot! Najprej sem ga privatno (s soprogo) obiskal na domu, kjer mi je podrobno razložil celotno situacijo. Ker me je tudi njegova mati s solzami v očeh rotila, naj mu skušam pomagati, sva se pač dogovorila za naslednji sestanek v Domu JLA v Celju. Na tem sestanku je bil navzoč tudi pokojni polkovnik Malkoč, ki je pogovor tonsko snemal in napisal obširno zabeleško. Vsebine sestanka ne bom razkrival, ker je o tem polkovnik Malkoč podrobno razlagal novinarki Nedeljskega dnevnika, preden je kot begunec umrl v Zvezni republiki Nemčiji! Soršakovega poročila (10. maj 1989), ki ga citirate, ne bom komentiral, saj je iz vsebine razvidno, da je protislovno in bebasto (beleži problematičnost osebnosti Leljaka, potem pa navaja, da mnoge navedbe dajejo vtis, da ne gre za izmišljene zadeve in konstrukte – kar Vi, gospa Biziljeva, spremenite v podnaslov, da bi komisija na koncu ugotovila, da za svoje "sporne trditve" pravzaprav nima nobenega dokaza). Vseeno pa moram decidirano negirati naslednje: - Tedanjima vojakoma Željko Ciglerju in Borutu Šukljetu, ki sta prizadevno pomagala organom za Mpv in uredništvu Naša vojska, nismo nikoli in nikjer prisluškovali; - V arhivih varnostne službe JLA, ko se bodo delili, tovariš Soršak ne bo mogel najti nobene operativne akcije Mladost niti operativnih obdelav Mladine, Katedre, Tribune in Nove revije, ker jih enostavno ni bilo! Zaradi Soršakovega in podobnih sporočil, poslanih v Beograd, sem bil že kmalu zatem (oktobra) "po potrebi službe" premeščen v daljno Bitolo! Bil sem pač neprijetna priča, ko so se začele priprave za podiranje domin. Pri tem pa nisem želel sodelovati ... Takšna je, spoštovana gospa Biziljeva, druga plat medalje! Mimogrede, če boste izvoljeni za poslanko v naslednjem mandatu, Vam predlagam, da ustanovite parlamentarno preiskovalno komisijo, ki bo raziskala trditve zelo znanega novinarskega kolege Ericha Schmidt - Eebonna, avtorja knjige Nevidni vojak (Der Schattenkrieger), ko na strani 229 zapiše: "S skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in Hrvaški zasedli pomembne politične, publicistične in varnostne funkcije, so imeli Kinklovi predstavniki tesne stike ..." Republika je sicer objavila odlomke iz te knjige pod naslovom Kinklov prodor na Balkan (aprila 1996), pa nič! Bralce naj samo spomnim, da je bil sedanji zunanji minister Kinkl od 1979 vodja nemške obveščevalne službe – Bnd. Nekoč smo pač bili nasprotniki ... Upam, da bodo bralci Nedeljskega dnevnika dojeli, zakaj nekateri tako često in vneto napadajo Kos (in Sdv), ko pa smo samo odkrivali razne agenture ... Bo že držalo, da so priče in arhivi neprijetne reči! Pa lepo pozdravljeni!

95

2. 6. Proces proti četverici

2. 6. 1. Kratek povzetek

Proces proti četverici sem spremljal z zanimanjem, ker sem bil kot načelnik operativno-učnega oddelka poveljstva 9. armade "okradena stranka". Na kolegiju armadnega poveljnika smo vsak ponedeljek sicer zvedeli kaj novega, nisem pa mogel neposredno vplivati na sam potek procesa. Kljub temu sem poskušal ali pa celo dosegel naslednje: • glavnega tožilca JLA generalmajorja Ahmeta Hodžića smo na moj predlog na ožjem kolegiju

poveljnika armade prepričevali, da naj bo proces v slovenskem jeziku in na najnižji mogoči kadrovski ravni. Argumenti so se mu zdeli pravšnji, vendar je odgovoril, da se bo odločalo v Beogradu! Odločitev je bila sicer v okviru zakonskih določb, vendar megalomanska! Medijsko se je rodila "slovenska pomlad" , Bavčarjev odbor in sindrom "roških junakov"; 73

• javnosti sem podal realno tezo, da je šlo za vsiljeni proces, ker je zvezni sekretariat za ljudsko obrambo sprejel oziroma nasedel zviti in vsiljeni slovenski pobudi, da je to enkratna priložnost maščevanja za vse dotedanje pobalinske napade na JLA! Slovenska stran je namreč zatrjevala, da ni nobenega civilnega tožilca, ki bi zadevo sprejel in realiziral. To je bilo tudi mnenje republiškega tožilca Pavleta Cara, sicer znanca še iz časov ko je bil referent Sdv;

• v desetletnem časopisnem boju sem tudi uspel dokazati, da JLA ni bila pobudnik procesa proti četverici niti ga je politično zmontirala! Seveda, niti jaz niti drugi akterji iz JLA pa nismo hoteli javno povedati, kdo je celo stvar "požegnal"! Naj kar sam pove ...;

• na dan so prišle tudi zelo nerodne zgodbe in celo video dokazi o lizanju sladoleda in zobanju češenj, pa tudi kdo vse je izgubil nedolžnost v tem procesu! Tako se je začela erozija medijsko napihnjenega roškega junaškega mita ... Nazadnje je od procesa proti četverici ostal samo proces proti dvojici;

• potrebno bo še razkriti, zakaj ni bila sprejeta moja začetna ideja o rekonstrukciji vohunskega dela procesa, torej kdo je vse bil sodelavec tujih ali domačih varnostno-obveščevalnih služb! Ne gre za nobeno senzacijo, temveč za preprosto resnico. Seveda se bo tega morala lotiti zgodovinska stroka na podlagi arhivskega gradiva, domačega in tujega! Šele potem bo lahko ovrednoten eventuelni zgodovinski pomen procesa proti četverici oziroma dvojici. Tisto kar vem, zaradi etičnih razlogov še ne morem javno razložiti. Povem lahko le to, da proces proti četverice (ne dvojici) ne bo zapisan z zlatimi črkami ... Mnogi se ga bodo celo sramovali!

73 Ali H. Žerdin, Generali brez kape, Čas Odbora za varstvo človekovih pravic, Ljubljana, 1997

96

2. 6. 2. Pismo arhivu republike Slovenije (in 4 priloge)

DOKUMENTE SEM PREDAL ARHIVU SLOVENIJE 74 Več bralcev Dela me je zadnje dni spraševalo, ali sem izpolnil obljubo, dano v tej rubriki 2. februarja letos, da bom nekaj dokumentov o procesu proti četverici predal Inštitutu za novejšo zgodovino. Ker sem bil obveščen, da Institut za novejšo zgodovino ne sprejema tovrstnih dokumentov, sem dne 22. februarja 1996 Arhivu Slovenije z darilno pogodbo, brez odškodnine in pogojev, prepustil tri začetne dokumente JLA o procesu proti četverici (Priloge 1–3). Navedene dokumente sem dotlej imel v osebnem arhivu, ker so se delno nanašali tudi name. Kot sem že zadnjič zapisal, navedeni trije začetni dokumenti nedvoumno dokazujejo, da JLA ni načrtovala procesa proti četverici, še manj pa montirala, podtikala in podobno, kar še vedno trdijo nekateri avtorji spominov in publikacij. Zadnji primer sem po naključju našel v knjigi Smrt Jugoslavije (str. 57), v kateri angleška novinarja Laura Silber in Alan Little navajata, da je Borštner izročil Tasiću podtaknjen dokument! Dokler Slovenija po sukcesijski pogodbi ne bo dobila določenih arhivskih fondov JLA, posebej še o procesu proti četverici, bodo navedeni trije začetni dokumenti služili zgodovinarjem pri odkrivanju resnice o procesu in njegovem ozadju. Pismo Arhivu RS – obrazložitev vsebine predanik dokumentov (Prilog–5) Ob predaji navedenih dokumentov Arhivu RS sem odgovorni osebi ponudil tudi podrobno pisno obrazložitev. Dobil sem odgovor, da zgodovinarji in drugi raziskovalci navadno ne potrebujejo takšnih dodatkov, ker so pač navajeni, da sami tolmačijo originalne dokumente. Arhivu RS predani dokumenti so tu prvič javno objavljeni, obenem pa razlagam vsebine dokumentov: Strokovni javnosti so v Arhivu Slovenije, v mojem osebnem fondu, na vpogled naslednji dokumenti: 1. Originalna delovna verzija vojaškega povelja št. 5044-3, 8. januar 1988 (Priloga–1) Cirkularno povelje načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ strogo zaupno št. 80–24 z dne 21. decembra 1987, mi je poveljnik 9.armade, generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić, kot načelniku operativno-učnega oddelka poveljstva 9. armade, poslal neposredno ali pa prek načelnika štaba, seveda z vrsto raznih navodil in pripomb. Original je arhiviran v fondu 9. armade za leto 1987.

74 Delo, 11. aprila 1996

97

Prejeti material sem najprej osebno podrobno preštudiral in poslal v izvedbo svojim pomočnikom. Navedeno povelje sem poslal polkovniku Tomislavu Mesiću, svojemu pomočniku za bojno pripravljenost, z navodilom, naj sestavi povelje poveljniku 9. armade, kateremu dodati še naslednje zahteve ... Rok: … Polkovnik Mesić mi je 8. januarja 1988 predal originalni osnutek (strojepiska Anka M.), ki naj bi ga podpisal poveljnik armade. Preden sem kakršenkoli akt predal armadnemu poveljniku v podpis, sem ga še enkrat pazljivo pregledal. Popravil sem nekaj drobnih pravopisnih in stilističnih napak in na koncu še dodal, da naj se dokument pošlje tudi vsem pomočnikom armadnega poveljnika in načelnikom oddelkov-odsekov (korekcije s svinčnikom). Zaradi varnostnih razlogov sem ga dal v finalno obdelavo drugi strojepiski (Jeleni P.), ki je delala v t. i. "bunkerju" oziroma "vojnem kabinetu", in izključno pod mojim nadzorom. Novi osnutek je še isti dan podpisal armadni poveljnik, nakar je šef strojepisnice naredil določeno število kopij, originalno z oznako "Načelniku OONP" (objavljeno v Premikih) pa je vrnil osebno meni, kar je pomenilo, da je vsa pošta predana ekspeditu 9. armade. Ko sem bil 10. marca 1989 postavljen za glavnega vodjo skupine za razpustitev 9. armade, mi je generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić najprej naročil, naj uničim njegove osebne delovne dokumente, predvsem številne službene beležnice, ki so vsebovale množico izredno zaupnih podatkov. Ukaz je bil: "Sežgati!" To sem tudi osebno postoril! Potem sva za slovo popila viski. Že naslednji dan je odpotoval v Beograd in sprejel dolžnost pomočnika načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ in pred upokojitvijo je bil še povišan v čin generalpolkovnika. Naslednji dan je bila na vrsti moja železna omara. Postopek je bil isti. Za osebni arhiv sem zadržal samo tiste dokumente, ki so bili naslovljeni direktno na mene in jih ni bilo potrebno vračati ter arhivirati. Tudi na omenjenem delovnem osnutku je polkovnik Mesić zapisal "Vratiti Kranjcu", zato sem ga obdržal. Pozneje mi je prišel še kako prav, ko sem se zapletel v polemiko z Matevžem Krivicem, pravnim strokovnjakom Bavčarjevega odbora in tedanjim republiškim delegatom. Namreč, Krivic me je obtožil, da sem pisal neresnico, ko sem javno govoril o sodelovanju JLA in republiškega vodstva in drugih struktur, posebej še, ko sem trdil, da ima 5. točka vojaškega povelja 5044–3 dve alineji, ker da je Stane Dolanc trdil drugače! Kdo torej laže: Dolanc ali Kranjc? Pogledal sem v shranjeni delovni osnutek povelja in smelo odgovoril: točka 5. ima dve alineji! Nekateri novinarji (Miran Lesjak) so povzeli trditve iz analize Sdv Slovenije, češ da obstaja več inačic vojaškega povelja! Ne bo držalo! Razen seveda, če so "kolegi" uspeli tajno prefotokopirati "mojo" delovno verzijo ... Potem sta resnično dve verziji, ker sta dokument pisali dve strojepiski, vsaka na svojem pisalnem stroju! Uradno kopijo, ki je objavljena v Premikih, je Janša dobil od Bavčarja oziroma direktorja varnostno-informativne službe, naslednice Sdv, Mihe Brejca, bivšega rezervnega častnika varnostne službe JLA, kateremu sem nekaj let prej na Pokljuki predaval o subtilnih varnostnih zadevah. In kdor bo primerjal 8. februarja 1989 objavljeni prepis kopije povelja v proustaški Hrvaški Domovini, urednika Hansa Petra Rullmanna, nemško-sovjetskega agenta, potem se bo lahko prepričal, da je popolnoma enak kopiji originala v Premikih. Zato tudi objavljam kopijo iz

98

Hrvaške domovine (Priloga–4). Delovna verzija je tudi dokaz, da ni bilo nobenega "podtaknjenega" dokumenta, kakor so trdili analitiki Sdv Slovenije in pozneje ponavljali tudi v tujini (Smrt Jugoslavije, str. 57). Slišal sem tudi namig, da je ravno tisti moj pripis s svinčnikom, da se povelje pošlje tudi načelnikom oddelkov-odsekov v poveljstvu armade, omogočil praporščaku Borštnerju, da povelje pregleda, tajno prekopira in odtuji (po najnovejši verziji ga je predal direktno Janši!). Pošteno bom povedal – ne! Borštner v mojem mandatu ni bil pod operativno kontrolo. Zapustil je ZKJ v JLA po svoji zahtevi in čakal na upokojitev! Kot bivši šifrer je še vedno užival določeno zaupanje. Po nalogu iz Beograda ga nismo "odstranili", zato domnevam, da so ga varnostni organi "čakali" na drugi zanki, verjetno na novi šifri! "Višnjićev" dokument je bil kljub oznaki strogo zaupno, razen prvih dveh točk, manj pomemben. Tisti, ki so nas obtoževali, najbolj glasen je bil "oče naroda", da nismo dovolj skrbeli za varnost dokumentov in da bi morali biti kaznovani, se lahko prepričajo, da nimajo prav, saj celo uradne verzije ni tipkala ista oseba, ki je tipkala delovni osnutek. Pač stari trik, če veš, da imaš okrog sebe srake! Pa tudi zmikavta smo kar hitro našli! In potem je tudi vse hitro povedal ... 2. Kopija informacije varnostnega oddelka poveljstva 9. armade, strogo zaupno št. 31–200 z dne 19. maja 1988 (Priloga–2) pod naslovom "Najdba dokumenta poveljstva armade pri Janezu Janši, civilu". Informacija je bila pisana v štirih primerkih, od katerih je bil eden namenjen osebno poveljniku 9. armade. Generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić je kasneje dokument predal meni, ker sem v informaciji osebno omenjen kot načelnik operativno-učnega oddelka, ki je bil "nosilec izdelave tega dokumenta", torej, kot "okradeni" stranki. Poveljniku armade niso bile predane priloge, omenjene v tej informaciji. Namreč, polkovnik Boško Mutić, načelnik varnostnega oddelka 9. armade (moj naslednik), je tistega dne (19. maja 1988) pred koncem delovnega časa zaprosil poveljnika armade in mene, da ga počakava zaradi izredno pomembne zadeve. Zadihan je prišel od načelnika Sdv Slovenije in nama povedal kratko naslednjo zgodbo: V pisarni Mikro-Ade, kjer sta zaposlena Janez Janša in Marko Hren, oba v operativni obdelavi na našo zahtevo, so v tajni preiskavi našli drugo in tretjo stran vojaškega dokumenta iz poveljstva 9. armade. Tajno preiskavo so ponovili dvakrat, vendar prve in zadnje strani niso našli. Polkovnik Mutić nama je tudi povedal, da so organi Sdv pravzaprav iskali kopijo Kučanovega stenograma, čigar del je objavljen v zaplenjeni številki Mladine pod naslovom Noč dolgih nožev. Vsi trije smo se tudi spraševali zakaj nas Sdv ni obvestila že takoj po prvi tajni preiskavi. Polkovnik Mutić ni točno vedel, kdaj so jo izvršili, predpostavljal je, da je med obema preteklo vsaj teden dni ali še kaj več. Povedali so mu tudi, da po prvi preiskavi niso točno vedeli, ali gre za vojaški dokument, ker ni bilo nobene oznake nosilca in podpisa. Obrazložitev smo pač sprejeli ...

99

Polkovnik Mutić nama je pokazal fotokopijo dveh najdenih strani, pa sem takoj po vsebini ugotovil, da je šlo za dokument iz učno-operativnega oddelka poveljstva 9. armade. Prinesel sem tudi original, ki je bil na čuvanju pri meni kot načelniku tega oddelka. Bilo je takoj jasno, da zmikavt namerno ni fotokopiral zgornji del prve strani, saj bi se potem takoj ugotovilo, kateri organizacijski enoti je bil dokument poslan. Zmikavt pa je pozabil na drobno malenkost: pred kopiranjem je odstranil "klanfico", pa so se tako na kopijah videle po dve pikice – luknjice! Takoj sem ocenil, da je šlo za amatersko napako in da bomo zmikavta hitro našli. Poveljnik armade mi je naročil, da skupaj s polkovnikom Mutićem organizirava iskalno akcijo, seveda vsak po svoji ingerenci (Mutić tajno, jaz javno – toda prikrito). Potem smo še premlevali, kdo naj bi bil zmikavt. Odločili smo, naj polkovnik Mutić preveri vse zveze, ki iz JLA peljejo proti Janši in Hrenu! Polkovnik Mutić je ocenil, da gre verjetno za osebo, ki se je že doslej izkazala kot simpatizer Mladine, pa je med prvimi omenil mojega pomočnika polkovnika Mesića, tudi "uradnega" avtorja tega povelja! Ker sem polkovnika Mesića zelo dobro poznal (bil je tudi kandidat za generala po izboru admirala Mamule), sem zastopal stališče, da gre bolj verjetno za Slovenca, častnika ali podčastnika, ki je imel kakršnekoli povezave z Mladino ali mirovniki! Bil je petek in sta se mi potem sobota in nedelja zdeli neznansko dolgi. Iz navedene informacije je tudi zelo jasno vidno, da smo bili v poveljstvu 9. armade presenečeni nad odkritjem Sdv Slovenije, in da nismo prav nič montirali ali prikrivali. Razmišljali smo samo, kako bomo odkrili zmikavta, in kakšne so povezave Janše in Hrena v poveljstvu 9. armade! To pa je bilo tudi normalno in zelo legitimno. Polkovnik Mutić je še isti dan obvestil po specialnem telefonu načelnika Sdv Slovenije, da je najdeni dokument izdelan v poveljstvu 9. armade. Kopije je naredil še isti dan (kot priloge informaciji za varnostno upravo JLA v Beogradu), zato domnevam, da je drugo kopijo originalnega dokumenta 19. maja 1988 poslal tudi Sdv Slovenije. 3. Kopija ukaza poveljstva 9. armade strogo zaupno št. 234–11 z dne 23. maja 1988 o komisiji za odkrivanje storilca, ki je odtujil vojaški dokument št. 5044-3 z dne 8. januarja 1988 (Priloga–3). Navedena odredba je sestavljena sicer na hitro in prikrito, da dejansko nihče ne bi ugotovil, kaj pravzaprav iščemo. Napisali smo, da gre za komisijski pregled določenih dokumentov, ki zadevajo stražarske službe in zaščito. Član komisije in avtor ukaza, polkovnik Kasim Smailagić in avtor povelja je v naglici pomešal celo datume, ker sem mu rekel, naj datiranje akta prestavi za en dan nazaj. Tako je zapisal, da je bil akt podpisan 23. maja 1988 (namesto 21. maja) in da bo komisija začela delati od 24. maja do 10. junija 1988 (namesto od 22. maja, t. j. v pondeljek). Del komisije je že po pol ure "komisijskega pregleda" odkril zelo verjetnega zmikavta, ko se nam je pridružil polkovnik Smailagić s podpisanim poveljem. Ni vedel, za kaj gre, pa smo mu vseeno povedali. Njegov komentar je bil: "Pa tako sem hitel!" Del komisije (podpolkovnik Miladin Nedović in moja malenkost) je začel pregled v drugem nadstropju, v varnostnem oddelku. Potem smo se lotili načelnikov rodov: artiljerije, tankovske

100

enote, enote atomsko, kemične in biološke zaščite in potem smo v oddelku protizračne obrambe naročili prvo kavo. Polkovnik Aleksandar Radovanović, načelnik tega oddelka, nam je pokazal lepo urejen fascikel in se pohvalil, da je to delo pedantnega praporščaka Ivana Borštnerja. "Ta bo pravi!" sem pomislil in začel z ogledovanjem iskanega dokumenta. Sponka je bila prestavljena! Zakaj? Čisto blizu prejšnje ... Verjetno se mu je mudilo! Podpolkovnik Nedović je nedolžno vprašal: "Ali ste našli?" Vzel je od Sdv poslano kopijo, prekril z njo dokument oddelka protizračne obrambe in zmagoslavno dejal: "Luknjice se pokrivajo!" Zabičali smo polkovniku Radovanoviću, da ne sme nikomur ziniti besedice in ga prosili, da nam "posodi" dokument zaradi ekspertize (nismo rekli kriminalistične). Stopil sem do polkovnika Mutića in potem sva oba odšla k armadnemu poveljniku. Bil je presenečen, da smo tako hitro odkrili zmikavta! Ker ni imel nobenega reprezentančnega fonda, je polkovnik Mutić naročil, naj prinesejo steklenico viskija. Ko smo čakali na viski, je generalpodpolkovnik Višnjić že končal kratko poročilo admiralu Branku Mamuli, zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo: "Našli smo srako!" Potem je tudi polkovnik Mutić obvestil Sdv Slovenije. Bili so izredno presenečeni, da smo tako hitro odkrili storilca. To se je zgodilo dne 22. maja 1988. okrog 9. ure. Po nekaterih časopisnih rekonstrukcijah je Sdv Slovenije izvedla v Mikro-Adi tri tajne preizkave in sicer: 27. aprila, 30. aprila in 7. maja 1988! Po desetih dneh (valjanja dokumentov po mizi) naj bi obvestila varnostni oddelek 9. armade 17. maja 1988, kar ne bo držalo. Točen datum je 19. maj 1988! Po istih virih je odgovor varnostnega oddelka 9. armade sledil šele 27. maja 1988, kar tudi ne bo držalo. O identičnosti najdene fotokopije je Sdv Slovenije bila seznanjena že čez pol ure odkar je izročila najdeni dokument, torej okrog 15.00 19. maja 1988! In nazadnje, Sdv je zvedela za ime storilca takoj ko je bil odkrit – 22. maja 1988, ne pa 27. maja 1988. kakor navajajo časopisni (Sdv?) viri. To navajam zaradi tega, ker so se že zelo zgodaj začele razne manipulacije, češ da je proces montiran in podobno. Proces proti četverici se je lahko začel. Nekateri menijo, da je šlo za napako JLA. Mislim, da se motijo, saj se sodnim procesom ne moreš izogniti. 75 Lahko mu sicer povečaš ali zmanjšaš pomen, lahko pa ga tudi medijsko ustoličiš kot "zgodovinsko" dejanje. Seveda, lahko ga tudi medijsko zmanipuliraš. Nerodno je le, da je vojaški dokument prišel tudi v ustaško Hrvaško Domovino (Priloga–4). Začetne tri dokumente sem predal Arhivu RS (Priloga–5). Resnica vedno pride na dan! Tudi čez deset let. V nadaljevanju predstavljam takšno člankopisno prizadevanje … 2. 6. 3. Objavljeni in neobjavljeni članki in zapisi od 1988 do 1998

PODATKI IZ AVTOBUSA ŠT. 22 Odgovor na pripis uredništva "Nevarni gverilski nasveti" 76 Na naslovni strani napisi: Janez Janša: NERESNICA O MOJI PLAČI Marijan Kranjc: PODATKI IZ AVTOBUSA ŠT. 22

75 Ssno, Politička uprava, Informacija u vezi sudjenja Borštneru, Janši, Zavrlu i Tasiću, Beograd, 1988 76 Nedeljski dnevnik, 11. septembra 1988

101

Pričakoval sem, spoštovani tovariš urednik, da se boste ob nedolžni šali, kako Vas bo tov. Kučan potegnil za uhelj, malce nasmejali, ali pa se celo izgovorili, da ste bili na dopustu. Vi pa ste potegnili z J. J! Zares nenavadno! Vaš protiudarec sem seveda dojel. Žal pa, tovariš urednik, vaši prošnji, da se poklicno legitimiram, ne morem ugoditi iz preprostega razloga, ker kaj takega doslej še niste zahtevali od nobenega bralca Nedeljskega dnevnika. Mislim celo, da je vaša prošnja prav nenavadna zaradi tega, ker zelo dobro veste, kdo in kaj sem, saj imate v uredništvu moj naslov, vse ostalo pa ste lahko izvedeli pri sosedih. Prepričan sem, da bralce v Nedeljskem dnevniku ni prav nič motilo, če podpisu nisem dodal dveh-treh titul in funkcij. Torej, navedeni članek sem napisal kot navaden državljan SR Slovenije, in seveda SFRJ. Ko pa bom kaj (kdaj) pisal v imenu svoje delovne organizacije, organa ali ustanove, se bom tudi poklicno predstavil (še nekaj časa me ne bodo upokojili). To, da razpolagam s podatki o osebnih dohodkih J. J., ki javnosti (vsaj v Ljubljani in Grosupljem) niso znani, pa verjetno ne bo držalo. Vrabci že čivkajo o tem, zato me čudi, kako da vaši iznajdljivi reporterji tega še niso slišali, razen če seveda niso hoteli slišati. Ker me pač pozivate, da povem, KAKO IN KJE sem izvedel, da je J. J. (seveda pred aretacijo) imel 320 starih milijonov plače (skupnega osebnega dohodka, brez tiste vaše pripombe o neskladnosti vloženega dela in dohodka), vam lahko zaupam, da tega nisem prebral v nobenem javno objavljenem uradnem niti sodnem dokumentu, pač pa sem to zvedel 9. junija t. l. na autobusu št. 22 v Ljubljani. Namreč, dve mlajši tovarišici, verjetno zaposleni v kakšni banki ali celo službi družbene kontrole, sta precej glasno komentirali mesečne prihodke J. J. – našteli sta skupno 320 starih milijonov. Nevljudno sem se vmešal v njun pogovor, češ da toliko nima niti generalni direktor Smelt-a. Grdo sta me pogledali, mlajša pa je dejala – docela odkritosrčno, naj si pridem pogledat žiro račun J. J. Seveda, tega nisem storil, ker vem, da takšnega podatka nobena banka ne bi izdala. Zato sem v članku tudi napisal, da je imel BAJE 320 STARIH MILIJONOV PLAČE ... Seveda, J. J. nikakor ne zavidam, če je toliko zaslužil, saj je fant, poleg solidne plače v Mikro-Adi verjetno prejel tudi lepe honorarčke, ker je precej pisal o podružabljanju splošnega ljudskega odpora in družbeni samozaščiti in podobnih temah. Hotel sem J. J. samo primerjati z vsemi tistimi (Mikulić, Kučan in drugi), ki so pod pritiskom javnosti morali javno povedati, koliko kaj zaslužijo na mesec, pa še svojih bedžev nimajo! Ne nazadnje, J. J. v nobenem pogledu ne sodi ob bok TITU in LENINU! Tovariš urednik, ker se tudi sam strinjam, da ne kaže pobirati govoric z ulice (ali iz zapora, kakor je to storil J. J. o nekem tuberkuloznem vojaku, da MLADINE sploh ne omenjam), vam predlagam nekaj novinarskih akcij in tem:

102

l. Tri neodvisne institucije: Unz, inspekcijske službe in Bavčar-Šetinčev odbor naj raziščejo uspešnost in zakonitost poslovanja Mikro-Ade (število zaposlenih, mesečni osebni dohodki, število avtomobilov in vse ostale ekonomske kategorije). 2. Javno pozovite J. J. naj s fotokopijo žiro računa dokaže, da pred aretacijo ni imel večjega mesečnega prihodka kot 320 starih milijonov; če mu je to nerodno narediti, pa zaprosite določeno davčno službo. 3. Zaprosite Bavčarjev odbor naj objavi, koliko denarja je podelil našim trem herojem z Roške (J. J. se je temu deležu odpovedal, kar je docela razumljivo, saj ima solidno plačo, stanovanje v Ljubljani, hišo v Grosuplju, pa še tri avtomobile – eden je sicer službeni), da bodo naši Slovenci vedeli, za kakšne reveže zbirajo denar. Mislim, da je to pošteno, pa čeprav so samo kopirali strogo zaupen vojaški dokument in ga prav nič prebirali. 4. Priporočite Bavčar-Šetinčevemu odboru, naj že enkrat v kakšnem javnem sporočilo pove, kako je našim trem herojem uspelo priti do Kučanovega stenograma in drugih dokumentov, Bavconov odbor pa naj osvetli, ali partijski dokumenti lahko imajo kakšno oznako zaupnosti. 5. Raziščite, kako so si "mladinci" MLADINE izmislili krilatico o vojaškem udaru v Sloveniji, ko pa je vsakemu norcu jasno, da se general Višnjić potem ne bi pogovarajal z Ertlom, Kučanom in Dolancem! 6. Kdo in kdaj je spolitiziral vojaško-sodni proces proti četverici? 7. Kdaj bo ljubljanski tožilec (seveda civilni) vložil tožbo zaradi kraje partijskega dokumenta? 8. Vprašajte ob kavici tovariša Stanovnika, zakaj je označil edinega slovenskega generala v ljubljanskem armadnem območju za lažnjivca, ko pa smo slišali in brali, da se general Tominc ni prav nič zlagal? Je bilo vmes kaj drugega? 9. Mimogrede, od kdaj in zakaj republiški skretar za ljudsko obrambo (samo v Sloveniji) ni general, ko pa pravimo, da imamo Slovenci premalo častnikov in generalov? 10. Koliko sinov slovenskih funkcionarjev, občinskih in republiških, je služilo JLA na Kosovu po letu 1981. – poimensko seveda. Podatke lahko baje dobite na Rslo, stavim pa, da ne boste našli nobenega, ker tja gredo pač sinovi delavcev in kmetov! Dovolj bodi domačih nalog, ki zanimajo predvsem nečlane Bavčarjevega odbora. Pripomba: V isti številki je Nedeljski dnevnik takoj za mojim prispevkom objavil članek Janeza Janše pod naslovom Kranjčeve neresnice o moji plači, 77 v katerem me legitimira kot "...polkovnika JLA, bivšega načelnika Kog-a (protiobveščevalne službe v okviru varnostnih organov) v Ljubljanskem armadnem območju in pomočnika komandanta ljubljanskega armadnega območja za zaledje." Ker je v tej moji "predstavitvi" šlo za dve očitni napaki (nikdar nisem bil načelnik Kog-a niti pomočnik komandanta ljubljanskega armadnega območja za zaledje), se mi je zdelo zares čudno, da bi se Janša lahko namerno zmotil. Resnico mi je kasneje razkril Roman Leljak in povedal kako ga je Janša spraševal za moj status, pa mu je Leljak povedal samo "delno" resnico, kajti dejansko sem bil v obdobju 1984–1987 načelnik varnostnega oddelka 9. armade, v času pisanja članka pa

77 Seveda si podatka nisem mogel izmisliti – zgodovinarji in raziskovalci ga bodo našli v arhivu Sdv Slovnije pod šifro “Kaplar”, verjetno v Beogradu (Dodano 2008)

103

na generalskem položaju kot načelnik učno-operativnega oddelka 9. armade, obenem tudi namestnik načelnika štaba te armade! Zaradi burnih reakcij vodstvenih struktur SR Slovenije, po nasvetu načelnika varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, generalpodpolkovnika Ilije Ceranića, pokojnega prijatelja, naj ne bi preveč zaostroval polemike, sem uredništvu Nedeljskemu dnevniku poslal naslednji odgovor: ŠE ENKRAT (IN ZADNJIČ) O "NEVARNIH GVERILSKIH NASVETIH" 78 Tovariš urednik, želim Vam sporočiti (in tudi cenjenim bralcem Nedeljskega dnevnika), da na zmerjaški in provokativni članek J. J. ne bom odgovarjal, toda prosim, da mi (v pripisu) tega "najbolj glasnega in razgrajaškega" dopustniškega (in še vedno osebnega) razmišljanja, odgovorite na naslednja vprašanja: 1. Kako je J. J. v Vašem uredništvu prišel do mojega naslova, da bi na podlagi tega lahko izpeljal pravcato akcijo "poklicnega legitimiranja" (malce maščevalno, seveda, kar docela razumem)? 2. Kdo so člani Bavčarjevega odbora v Vašem uredništvu (če je kdo, seveda), ker bi bilo pošteno, da Vaši bralci to vedo (vsi ne prebirajo Mladine)? 3. Ker je očitno, da J. J. ni šlo za "neresnico" o njegovi plači oziroma za tisto "nekajkrat manjšo plačo" (od 320 starih milijonov), temveč, da bi natrosil še nekaj neresnic in laži o JLA, Vas, tovariš urednik, javno sprašujem, zakaj J. J. v pripisu njegovega članka niste opozorili, da njegovo pisanje predstavlja kaznivo dejanje po členu 107 kazenskega zakonika SR Slovenije, in sicer v več točkah: a/ Res sem sicer polkovnik JLA in tudi dolgo sem delal v varnostni službi oboroženih sil SFRJ (ne sicer tipa Dzeržinskega, šefa ruske Čeke (Derdjinskega, kot navaja J. J., ni poznan!), ampak v Titovi (na kar sem zelo ponosen!), toda zaenkrat še nisem "pomočnik komandanta ljubljanskega armadnega območja za zaledje (očitno ima J. J. slabe informatorje), zato ste ga dolžni vprašati, KAKO, KDAJ in KJE je vse to zvedel, saj gre za eklatanten primer zavestnega širenja neresnice, zavajanja javnosti in kompromitiranje poveljstva ljubljanskega armadnega območja! b/ Moj odgovor Tarasu Kermauneru pač ni imel namena, da se "s pomočjo laži in polresnic" očrnim našega priznanega publicista (vsa kurziva je njegova), povedal sem samo (in mnogi bralci Nedeljskega dnevnika so mi čestitali), da so njegovi gverilski nasveti nevarni za današnjo rabo v Sloveniji (in brez primerjave s Kosovom). Sprašujem Vas, zakaj se uredništvo ni npr. distanciralo od članka Tarasa Kermaunerja "Solze radosti bi mogle postati solze obupa", ko ste pa moj ugovor v pripisu zreducirali samo na plačo J. J. in na moje poklicno legitimiranje?! c/ Na žaljiva podtikanja J. J., kako sem "...zagotovo prepričan, da ne živimo v pravni državi" sicer ne bom grozil s sodiščem, saj sem sam predlagal, da se prihodki J. J. (pred aretacijo) javno raziščejo (320 ali 500 starih milijonov), pa upam, da se bo uredništvo tega (in drugih predlaganih akcij) hrabro lotilo, ali ne !? d/ Ker je seveda nesramna laž J. J., da "obstajajo neizpodbitni dokazi", temelječi na "povsem utemeljenem sklepanju", da sem glede plače J. J. radovedno razgledoval sodne in druge spise (in

78 Nedeljski dnevnik, septembra l988

104

tako tudi drugi, nižji po činu), Vam predlagam dodatno akcijo – da to javno raziščete na vojaškem sodišču v Ljubljani, saj vsakega takega radovedneža takoj zapišejo. e/ Seveda, glede trditve J. J., da je bil sodni proces proti četverici "montiran" ( s strani JLA?), bi Vam hudomušno pripročil raziskavo še v kakšni drugi smeri, posebej še, ker bralci Nedeljskega dnevnika verjetno niso imeli priložnosti prebrati "zanimiva" razmišljanja tovariša Mitje Ribičiča v Teleksu, saj tudi druge bantustanske obveščevalne službe niso od muh! f/ In končno – glavno vprašanje, zakaj se niste distancirali od trditve J. J., da "...posamezniki v vodstvu JLA to ljudstvo (slovensko?) obtožujejo kontrarevolucije?" Prepričan sem, da ste to bili dolžni storiti, posebej še, ker ste dobro vedeli za oceno vojaškega sveta zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, da gre samo za napade na JLA v posameznih sredstvih obveščanja, posebej še v SR Sloveniji, da ti napadi po vsebini in načinu sporočanja predstavljajo del pravcate posebne vojne, da njihovi kreatorji niso redakcije posameznih revij in časopisov, temveč so samo izvrševalci. In končno, ker so ti članki o JLA sestavni del napadov na SFRJ (Tita, revolucijo in socializem), imajo seveda KONTRAREVOLUCIONAREN ZNAČAJ. Ciljev in vsebine ne bom navajal, ker je dovolj, da si bralci Nedeljskega dnevnika preberejo Mladino, Novo revijo, Katedro in kaj podobnega. Spoštovani tovariš urednik, dovolj bi celo bilo, da bi samo citirali besede admirala Broveta, sicer Slovenca, ko je slovenskemu delegatu Šušmelju takole povedal: "Zares je cinično, da nekdo od nas (v JLA) napada slovenski narod za kontrarevolucionarne cilje. Ta kvalifikacija gre konkretnim nosilcem subverzivnega delovanja, ti pa so dobro znani slovenskemu narodu in vodstvu ..." Bo že držalo, da tisto, kar nekateri počenjajo v imenu demokracije, pa čeprav samo "zbirajo" vojaško-partijske dokumente, zares škodi procesu resnične demokratizacije naše družbe, prenovi zveze komunistov, podružbljanju zasnove splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, izhodu iz družbeno-ekonomskih zagat in podobno. Škodijo tudi tistemu, za kar je tovariš Stanovnik nedavno dejal, da nam mora biti sveto – zastava, himna in vojska, ampak je tudi res, da oborožene sile SFRJ niso nikdar odklanjale dobronamerne in konstruktivne kritike. Naj za konec dodam še tole: občani sprašujejo, zakaj se pripadniki JLA, posebej še Slovenci, ne oglasimo v javnosti. Poleg podpolkovnika Terzića (verjetno nepriljubljenega zaradi "ć"), sem to zdaj v Nedeljskem dnevniku storil kot edini Slovenec (malo nas je še?), pa čeprav J. J. vehementno trdi, da smo "najbolj glasni in razgrajaški"! Torej, gverilski nasveti se že uresničujejo! Zanima me, kako bo tokrat na navedene neresnice J. J. reagiral Bavčarjev odbor? Še vedno navaden občan ...

105

SPECIALNI KADRI KATEDRE ZA OBRAMBOSLOVJE NA FSPN 79 Članek je napisal neki D. M., očitno iz omenjene fakultete, le da ni imel poguma, da bi se tudi podpisal. Predstavil je vse tri moje članke v Nedeljskem dnevniku in nazadnje obelodanil še sklep odbora za kadrovska vprašanja Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo z dne 15. septembra 1988., na podlagi prošnje Mirana (verjetno Marijana) Kranjca, polkovnika JLA, za izvolitev na mesto visokošolskega učitelja predmeta Temelji vodenja in poveljevanja, torej izrednega profesorja strategije, za kar je jamčila strokovna komisija, ki so jo sestavljali prof. dr. Tomo Korošec, prof. dr. Anton Bebler in generalmajor Milovan Zorc! Uredništvo Mladine je članku pripisalo naslednji komentar: "Glede na to, da katedra za obramboslovje pripravlja reformo predmeta splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite na univerzi in želi vzgojiti lasten interdisciplinarno izobražen kader, jim ob profesorjih s takšno etično in moralno držo, kot je polkovnik Marijan Kranjc, želimo obilo uspeha!" Takoj po izidu tega članka, ki sem ga razumel kot posredni napad glavnega in odgovornega urednika Mladine, me je obiskal prof. dr. Ernest Petrič, dekan Fspn, in se ustno opravičil za neljubo "curljanje" podatkov. Vedel sem, da je šlo za reakcijo na uvodno in predstavitveno predavanje o strategiji Nata proti Jugoslaviji, kakor tudi na skupni pogovor s prof. dr. Antonom Beblerjem, ko sem predstavil neke svoje poglede okrog procesa proti četverici. V naslednji številki Mladine se je oglasil prof. dr. Ernest Petrič, dekan Fspn, in v PP 007 ODMEVI pod naslovom Profesor Marjan Kranjc obsodil navedbe anonimneža D. M. "kot neresnične" in zagotovil, da bo postopek izvolitve potekal "korektno in po zakonu". Dr. Petrič je zlasti izpostavil "neprijetno razsežnost", namreč, če se za D. M. "skriva kak član Odbora za kadrovska vprašanja Fspn", da je dejansko o določeni zadevi "nepooblaščeno zlorabil strokovno poročilo, ki je bilo pisano in podpisano le za Odbor za kadrovska vprašanja, ne pa za objavo v javnosti". Napovedal je vse potrebne ukrepe, tudi disciplinske. Na koncu je še dodal naslednje: "Uredništvo Mladine je cinično izrazilo Katedri za obramboslovje, ki je del naše fakultete, "obilo uspeha". Sam želim Mladini brez cinizma obilo uspehov pri prizadevanjih za razvoj kritičnega novinarstva in demokratizacije naše družbe." In dodal: "...si vam dovoljujem sporočiti, da zapisi a la M. D. žal ne vodijo k demokraciji. Spominjajo na neke čase, za katere si, prepričan sem, vsi skupaj želimo, da se ne bi nikoli vrnili!" Ko sem decembra 1989 v daljnji Bitolj prejel od prof. dr. Antona Grizolda, novega dekana Fspn, vljudnostno čestitko ob napredovanju v čin generalmajorja, sem ga v zahvali poprosil, naj tudi formalno prekine postopek za mojo izvolitev za izrednega profesorja strategije na obramboslovni fakulteti! No, Mladina mi je v ZLOPAMTILU Vlade Miheljaka dne 7. oktobra 1988. "zadala" še zadnji udarec! Na nekem častniškem zboru naj bi "... javno izrazil, da ga je sram, ker je Slovenec", seveda brez navedbe razlogov in okoliščin (celo trikrat javno ponovil, da me je sram ker sem

79 Mladina, 23. septembra 1988

106

oficir JLA in Slovenec, ko je del demonstrantov po znanem kulturnem mitingu, hrupno demonstriral pred poveljstvom 9. armade), pa zatem cinično zaključuje, da "... ima obratno vsak narod tudi pravico, da se sramuje in odreče katerega od svojih pripadnikov." DOPOLNJENO SPOROČILO ODBORA 80 Ljubljana, 18. oktobra 1988 – V zadnjem mesecu je Odbor za varstvo človekovih pravic dobil nova pričevanja o verjetnem ozadju ljubljanskega procesa, zato je z novostmi dopolnil svoje 52. sporočilo javnosti. Navajam samo dele, ki direktno bremenijo mene osebno, seveda s komentarjem. - "Tako je Odbor med drugimi izvedel, da je vojaška varnostna služba že v začetku leta 1983 začela intenzivno spremljati delo Zsms, tudi prek novačenja "sodelavcev", ki so bili člani raznih organov Zsms." Seveda se vsaka varnostna služba na svetu "zgane", ko nekdo od zunaj začne ogrožati njene interese oziroma varovane ljudi, enote in objekte. Če so posamezniki ali pa celo organi Zsms že 1983 začeli z napadi na JLA, potem bo kar držalo, da je varnostna služba JLA začela s protiakcijo. Ker pa so predpisi in navodila omejevali direkten poseg v civilno sfero, smo seveda pomoč poiskali od Sdv Slovenije, s katero smo že do tedaj utečeno sodelovali. Ko sem 1984 postal načelnik varnostnega oddelka 9.armade, je po moji oceni grozila JLA največja nevarnost ne od t i. "napadov na JLA" v sredstvih informiranja, temveč in predvsem od ideje pacifikacije oziroma mirovniškega gibanja, ki ga je vodil Marko Hren!81 In ne bom povedal nič novega, da sem veliko časa porabil za zbiranje in študij korenin in vseh drugih aspektov tega gibanja. Seveda sem kaj kmalu ugotovil, da ne gre za samoniklo gibanje in pojav, temveč za verjetno povezano akcijo iz tujine, ki bi lahko imela zelo negativne posledice na regrutiranje in mobilizacijski sistem JLA! Zato sem kot načelnik varnostnega oddelka 9. armade naslovil na Sdv Slovenije zahtevek za operativno kontrolo oziroma za preverjanje navedenih indicev! Ker so praktično vsi funkcionarji, pa ne samo iz Zsms, šli skozi naše enote in šole rezervnih oficirjev, je seveda z mnogimi od njih prišlo tudi do neformalnih stikov, ki so včasih prerasli v "prijateljske zveze". Te zveze pa seveda niso bile prepovedane, saj je vsak operativni delavec veljal toliko, kolikor je imel kvalitetnih poročil, informacij in analiz, ne pa po številu in kvaliteti svojih prijateljskih zvez in sodelavcev! Vsi moji sodelavci so npr. vedeli, da imam okrog 180 takšnih prijateljskih zvez, tudi tiste v tujini! Seveda, nekaj povsem drugega so bili registrirani tajni sodelavci. Takšnih pa varnostni oddelek 9. armade v Zsms seveda ni imel, ker bi to pomenilo protizakonito delovanje in poseganje v civilno sfero, ki je bila pod ingerenco Sdv!

80 Delo, 19. oktobra 1988 81 Ssno, Politička uprava, Informacija o aktivnostima "mirovnog pokreta" i incijativi za civilnu službu, Beograd, 1986

107

- "Leta 1986 so varnostni organi JLA dobili ukaz, da se na območju Slovenije prične akcija Mladost, v okviru katere so dobili varnostni organi JLA posebna pooblastila za delo tudi izven enot in ustanov JLA; ukaz je podpisal sekretar za ljudsko obrambo admiral Mamula. Ukaz za operativno akcijo je bil izdan z obrazložitvijo, da so se v Zsms vrinile tuje obveščevalne službe". Gre za navadno izmišljotino, ki jo je Odboru verjetno posredoval Leljak, sodeč vsaj po poznejših podobnih navedbah v pamfletu Sam proti njim! Prvič, ni šlo za nobeno operativno, še manj pa zvezno akcijo Mladost, ki bi jo podpisoval admiral Mamula! Res je samo to, da je v času izvajanja Titove štafete obstojala zvezna preventivno-zaščitna akcija Mladost, ki jo je podpisoval samo zvezni sekretar za notranje zadeve (takrat general Petar Gračanin), ki smo se ji v JLA samo pridružili. Dejansko pa je šlo za naslednje: ko sem 1984 postal načelnik varnostnega oddelka 9. armade, je eden od operativcev postavil splošno vprašanje, kako klasificirati razna poročila z mladinsko tematiko (ker ni bilo zajeto v "klasifikatorju"), pa sem takoj ustno izdal navodilo, naj napišejo oznako – šifro Mladost, da jih bo lahko analitika pošiljala naprej (seveda Sdv Slovenije)! Torej je šlo za navadno ustmeno navodilo o šifri fascikla, kar je seveda Leljak moral vedeti. Odbor pa je to manipulativno napihnil v zvezno akcijo! Navedbe o akciji Mladost sem že nekajkrat zanikal, pa ni nič pomagalo, če nekdanji člani Odbora tega enostavno nočejo sprejeti. Seveda jih razumem: potem se podrejo tudi vsi drugi konstrukti! - "Prišlo je do vsebinskega premika delovanja protiobveščevalne dejavnosti v politično obveščevalno službo." Šlo je za že izrabljeno frazo, ki smo jo poslušali iz krogov slovenske politične emigracije in politične agenture v domačih logih! Namreč, resnica je bila nekaj povsem drugega: okrog leta 1986/87 smo se vse bolj podajali v t. i. ofenzivno protiobveščevalno dejavnost, kar pomeni, da smo lahko tudi samostojno iskali povezave v tujini! Da je bila takšna orijentacija takrat pravilna, nam najbolj prepričljivo potrjujejo raziskave nemškega novinarja, da so zahodnonemški obveščevalci vzdrževali "tesne stike" s pomembnimi posamezniki v Sloveniji, tudi na varnostnem in informativnem področju! Takšne orientacije pa se kot profesionalec ne sramujem! S tem smo samo pomagali slovenski Sdv pri odkrivanju tuje obveščevalne agenture! In to je zasluga Kos JLA v tem delu slovenske zgodovine! Naj se raje sramujejo tisti, ki so za obljubljene stolčke in judeževe groše sodelovali s tujimi obveščevalci, pa čeprav proti "svoji" armadi! Vse to piše v tujih arhivih in vse bo to nekoč prišlo na dan ... - "Varnostni organi JLA so prisluškovali Željku Ciglerju ... in Borutu Šukljetu ..." Omenjeno laž sem že večkrat javno zanikal. Res je samo, da sta omenjena vojaka pridno pomagala organom moralno-politične vzgoje pri raznih strokovnih opravilih. Ob neki priložnosti sem se pri polkovniku Tomislavu Ljubiću, načelniku oddelka za Mpv, srečal z vojakom in mladinskim funkcionarjem Borutom Šukljetom, ki mi je podaril neko svojo študijo o problemih jugoslovanske mladine, s svojim podpisom! - "V začetku leta 1987. je bil sprejet nov Pravilnik ... Bistvena novost pravilnika je v tem, da daje možnost varnostnim organom JLA ... delovanja ...izven JLA ..."

108

Gre za nesramno laž! Seveda ni šlo za samostojno delovanje, temveč samo za spremljanje tega delovanja po privolitvi Sdv! Konkretno: ker proti civilistoma J. J. in M. H. varnostna služba JLA zakonsko ni mogla neposredno izvajati protiobveščevalnih ukrepov, je zahtevala od Sdv Slovenije operativno obdelavo, v kateri pa je varnostna služba JLA imela samo pasivno vlogo in t. i. "pomožni dosje" (vidno tudi iz Priloge–1). - "V ZSMJ pa poteka kandidacijski postopek za predsednika mladinske organizacije Jugoslavije. Po ključu je na vrsti Slovenija. Kandidatoma za to funkcijo iz Slovenije Borutu Šukljetu in Željku Ciglerju, ki služita vojaški rok, očitajo nekatera nesprejemljiva stališča, med drugim jima podtikajo tudi sodelovanje s tujimi obveščevalnimi službami." Zanimivo, kajne? Jaz, načelnik varnostnega oddelka 9.armade, v kateri služita omenjena dva vojaka, kandidata za predsednika Zsm, ne vem prav nič o njunem "sodelovanju" s tujimi obveščevalnimi službami! Prvo, kar bi storil, bi verjetno bilo, da bi ju urno nagnal iz političnega odseka 9. armade, kjer sta vestno pripravljala razne strokovne materiale. Pa nič nisem vedel o nekakšnem sumu sodelovanja s tujimi obveščevalnimi službami. Torej, debela laž! - "V Sarajevu pa je bilo sklicano posvetovanje varnostnih organov JLA. Bogatajev primer je bil izpostavljen kot vzorčna metoda za delo varnostnih organov v okviru operacije Mladost. Ker sem že dovolj jasno povedal, da ni bilo prav nobene operacije Mladost, so seveda takšne in podobne konstrukcije eklatanten primer medijske in drugačne manipulacije proti varnostni službi JLA! In to si je privoščil celo Odbor za zaščito človekovih pravic! - "Dvajsetega maja je v Ljubljano prispela večja skupina oficirjev varnostne uprave Generalštaba JLA iz Beograda, vodil jo je polkovnik Novakovič". Navadna bedarija! Prispel je samo polkovnik Pero Novaković, pravni referent v varnostni upravi zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (ne pa generalštaba JLA), ki je skupaj z organi Sdv Slovenije ocenjeval pravne vidike začetka eventuelnega kazenskega pregona proti četverici. Zato je prav butasto, da ga Odbor na koncu svojega "genialnega" poročila postavi celo na prvo mesto! Ubogi prijatelj Pero, bil si celo republiški sovražnik številka 1, pa čeprav si bil samo navaden pravni referent! - In cvetka na koncu: "Obstaja utemeljen sum, da so najaktivnejšo operativno vlogo v okviru politično-obveščevalne akcije Mladost odigrali naslednji pripadniki Varnostne službe JLA: polkovnik Novaković, polkovnik Marijan Kranjc, podpolkovnik ..." Priznam, najprej mi je postalo malce vroče – obtožba je bila kar huda! Vedel sem, da ima Odbor tudi svojega pravnega izvedenca! Zato sem najprej pomislil na tožbo in poklical odvetnika. Svetoval mi je naj še enkrat preberem in premislim, potem pa je pomenljivo dodal: zgodovina se ponavlja! Potem sem še večkrat prebral, kar je bilo napisano. Doumel sem, da ne gre samo za sporočilo Odbora! Zato sem se samo nasmehnil, saj sem takoj vedel, kdo stoji zadaj! Torej, ni šlo samo za navadno medijsko manipulacijo. Končno, v tistem času nisem več bil pripadnik varnostne službe JLA – bil sem že na generalskem položaju kot načelnik učno-operativnega oddelka 9. armade. Nisem vodil nobene politično-obveščevalne akcije ali operacije Mladost, le v

109

analitiki varnostnega oddelka 9. armade sem pred leti povsem slučajno uvedel fascikel s šifro Mladost. In seveda, bil sem edini, ki si javno ni dovolil nobenih manipulacij, gverilskih nasvetov in predvsem neresnice! Pa še Mačku sem pred tem odbil poslušnost! In "kazen" je seveda prišla. V obliki javnega linča! Vedel sem, da bo boj dolg. In bil sem prepričan da bo na koncu vendarle zmagala resnica! PISMO BRALCEM MLADINE 82

Tovariš urednik, upam, da boste objavili to pismo. Namenjeno je bralcem Mladine, predvsem tistim iz starejše generacije, ki me poznajo kot dopisnika takratne Mladine (1951–1954) in mladinskega funkcionarja. Sedanji uredniki, podpisani in anonimni člankopisci so se me prav grdo lotili v nekaj zadnjih številkah Mladine, pa čeprav si takšne popularnosti sploh nisem zaslužil. Kaj je bil vzrok? Nekje v septembru sem v Nedeljskem dnevniku odgovoril Tarasu Karmaunerju s člankom Nevarni gverilski nasveti Slovencem in slovenstvu, kjer sem mimogrede ošvrknil tudi urednika Mladine Roberta Botterija in J. J. Reakcije so bile silovite! Precej nizke udarce so mi začeli vračati kar po vrsti – uredniki Nedeljskega in Mladine, predvsem pa novoangažirani Bavčarjevi sodelavci! Njihova skupna deviza: laži in neresnice! Vse to me je precej zabavalo (še vedno se smehljam), pa sem se vseeno odločil za tole pismo, ker bi rad bralcem Mladine povedal, kakšnih metod se poslužujejo sedanji uredniki in člankopisci Mladine. Tovariš prof. dr. Petrič Ernest je nedavno tega dovolj jasno povedal, kako je anonimni N. B. na dokaj kriminalni način prišel do podatkov o "specialnih kadrih". Ni pa imel toliko hrabrosti, da bi se vsaj podpisal, da bi se mu "zahvalil" za nekatere moje poprejšnje "usluge" v dolgi in zelo neprijetni zgodbi! Torej sem ga prepoznal! Pravim takole: vse bo prišlo na dan ob svojem času, zato sem tudi svetoval prof. dr. Petriču, naj opusti načrtovani disciplinski postopek. Tiste notice v Zlopamtilu ne bom komentiral. Dokaj nenavadno pa je, da Mladina povzema "škandale" iz Nedeljskega dnevnika! Gre za polresnico, ko ste napisali kako me je bilo "sram, da sem Slovenec!" Resnica je takale: trikrat sem javno izjavil, da me je bilo "sram ne samo kot Slovenca, temveč tudi kot oficirja JLA". In trikrat sem tudi povedal zakaj, Mladina pa si tega ni upala povedati! Zato ponavljam: ko se je po končanem in že znanem kulturnem mitingu okrog 150 do 200 mlajših "kulturnikov", precej jih je bilo tudi "pod gasom" (zaradi slovenske korajže), zbralo in gromoglasno demonstriralo pred vojašnico oziroma poveljstvom ljubljanskega armadnega območja na Metelkovi, sem po službeni dolžnosti in v odsotnosti poveljnika armade (pa tudi, ker smo takšen "obisk" pričakovali!), stopil pred stražarje in jim dal navodilo, da ne smejo uporabiti orožja, ker je pred nami že bila razporejena posebna enota miličnikov v pripravljenosti, da razžene demonstrante.

82 Decembra 1988, ni bilo odposlano

110

Slika je bila zares žalostna! Mnogi fotoreporterji so vneto škljocali, pa vendar kasneje nisem mogel zaslediti nobene javno objavljene fotografije! Mladi in hrupni demonstranti proti mladim slovenskim miličnikom s čeladami in dolgimi palicami in proti neslovenskim vojakom – stražarjem, oboroženimi z avtomatskimi puškami in bajoneti. Prizor je bil grozljiv! Zaradi morebitnega incidenta (kjer bi bila JLA zelo verjetno proglašena za krivca!), sem službenemu videooperaterju dal nalogo, naj posname celoten potek teh demonstracij! Naslednji dan smo posnetek poslali republiškemu vodstvu. Mnoge pa je bolj zanimalo, kdo je dal nalog za to snemanje, kot pa kaj je bilo vse posneto! Armadno vodstvo iz načelnih razlogov ni hotelo objaviti tega posnetka, ker je bilo očevidno, da so bili mladi in okajeni demonstranti zavedeni in privedeni (in odvedeni!) pred vojašnico, organizatorji pa so se skrivali izza njih! Tistih pet minut me je bilo prvič v življenju sram, da sem Slovenec in častnik JLA! Tega pa si Mladina ni upala objaviti – celotne resnice, namreč! Vse tisto, kar Miran Lesjak "vleče" iz mojega bivšega varovanca Romana Leljaka, je skoraj v celoti privlečeno za lase! Res je tudi, da je v vsakem žitu nekaj plevela! Pazljivi bralci Mladine so verjetno že prej ugotovili, da je bilo Leljaku tudi nekaj dokazanega; da je že prej poznal Davida Tasića (celo v zaporu sta kontaktirala!), meni pa je povedal, da je za prvi članek v Mladini dobil 36 starih milijonov dinarjev, da ga je Bavčar kar dobro "strokovno" obdeloval, pa da so ga nazadnje pripeljali celo do pisarne tovariša predsednika Stanovnika! Baje so mu tudi dali indeks Fspn. Zahtevali so tudi, da napiše nekakšne spomine. Zato me je Leljak celo prosil za dovoljenje, če me sme omeniti kot svojega nekdanjega načelnika. Seveda sem mu dovolil, saj nisem imel ničesar skrivati. Nikakršne tajne akcije Mladost nismo vodili (razen tiste zvezne skupaj z Rsnz, navadno samo meseca maja!), mladinsko vodstvo pa sploh ni bilo "prestreljeno" s strani organov vojaške varnosti! Ni bilo nobene potrebe, saj smo lahko kontaktirali po normalni poti. Vprašajte vse predsednike po vrsti, kot zadnjega pa Toneta Anderliča (za Školjča ne vem). Nenazadnje, Leljak je bil premeščen iz Postojne v Maribor na podlagi lastne prošnje, da bi se rešil nadlegovanja svoje izvenzakonske družice, ne pa zato, ker sem ga hotel "vriniti" v Katedro! Res je samo to, da sem mu decidirano rekel naj ne rine v Katedro, temveč se naj posveti delu v enoti. Kot bivši mariborski dijak sem imel širok krog znancev, tudi okrog Katedre! In končno, bivši vodnik Leljak po rodu sploh ni Slovenec (kar so mi povedali njegovi starši!), le že dolgo živijo v Sloveniji, otroci so tukaj končali slovenske šole in se poženili. Leljakova mati me je s solzami v očeh prosila, naj še tokrat pomagam njenemu sinu! Pa naj rečem tistim novinarjem iz Mladine in članom Bavčarjevega odbora, naj njenega sina pustijo na miru, mi je naročila! Matere ne lažejo! To vsi vemo ...Tudi Leljakova ni lagala! Zato v Mladini raje objavite njeno verzijo zgodbe, namesto da blatite tistega, ki je tej materi hotel samo pomagati.

111

PREDLOG ODGOVOROV ZA NOVOLETNI RADIJSKI INTERVJU GENERALA VIŠNJIĆA 83 Novinar Rtv Slovenije Stane Škrabar je v drugi polovici decembra 1988 prinesel poveljniku 9. armade generalpodpolkovniku Svetozarju Višnjiću 19 vprašanj za novoletni radijski intervju. General Višnjić je vprašanja poslal meni kot načelniku učno-operativnega oddelka in prosil, da samo skiciram odgovore, po moji zamisli tudi v slovenščini. Kako je kasneje general Višnjić odgovarjal, navadno je improviziral, zaradi obilice dela nisem spremljal. Navajam samo najzanimivejše poudarke: 1) Sodelovanje s subjekti splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite v Sloveniji ocenjujem kot izredno pozitivno. Armada je poleg že tradicionalno dobrih odnosov v toku vadbenih aktivnosti, športnih in kulturnih manifestacij tudi v letu 1988 nudila maksimalno pomoč pri izgradnji raznih objektov širom Slovenije, posebno tam, kjer je bilo najtežje. Tako smo izgradili 37 km makadamskih cest, izkopali 26 km kanalov za vodovod in podobno. 2) Modernizacija oboroženih sil je veliki napor, toda ne samo za našo državo. Temu razvoju moramo pač slediti, ker bi bil vsak zaostanek, posebej tehnološki, zelo rizičen. Ozrite se po Evropi – še nobena država ni zmanjšala svojih konvencionalnih sil, niti se niso odpovedali proizvodnji moderne vojaške tehnike. Medblokovski dogovor obeh supersil o zmanjšanju števila raket z nuklearnimi konicami, čeprav zelo pomemben začetni korak, vseeno predstavlja samo 4 odstotke celotnega jedrskega potenciala. 3) Da se oborožene sile SFRJ zavedajo ekonomskih težav v državi, s tem pa tudi nujnosti varčevanja in racionalnega obnašanja, dovolj jasno priča dejstvo, da je zvezni sekretariat za ljudsko obrambo sam predlagal petodstotno zmanjšanje vojaškega proračuna za 1989. leto. Prosim, navedite mi podoben primer v Evropi, v naši soseščini! 4) V naši armadi, za razliko od nekaterih okolij v državi, ni nasprotujočih si skupin in sil, pa tako tudi ne moremo govoriti o delitvi na konzervativne in progresivne. 5) JLA zelo pozorno spremlja vse procese v družbi in tako tudi sprejema in realizira vse konstruktivne predloge in mišljenja. To je nedavno tega tudi zelo glasno povedal zvezni sekretar za ljudsko obrambo, admiral Mamula, v zvezni skupščini. 6) Razne zgodbe, pa tudi nekatere ankete, da Slovenci nimajo radi svoje armade, so brez realne osnove, saj potem ne moremo pojasniti dejstva, da so prav Slovenci med najboljšimi vojaki, da o starešinah sploh ne govorim. Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo je nedavno tega zelo visoko ocenil obrambne priprave v civilnih strukturah, pa tudi stanje TO Slovenije je odlično. Torej, to so dejstva, res pa bo tudi, da nekaterim skupinam v Sloveniji to ni po godu. Zakaj? To je že mnogim jasno – želijo ločiti armado in narod! 7) Kadrovske težave so znane. Trenutno je slovenskih generalov preveč, manjkajo pa mlajši častniki. Veste, častniški poklic je težak. Tendence v Sloveniji so približno enake tistim v razvitih evropskih državah. Verjetno je izhod v večji stimulaciji in nagrajevanju. Sedaj vsi starešine, ki službujejo v Sloveniji, prejemajo poseben draginjski dodatek, okrog 20 odstotkov od osebnega dohodka.

83 Radio Slovenija, predvajan zadnje dni decembra 1988

112

8) Slovensko različico "socializma po meri človeka" tudi v armadi spremljamo z velikim zanimanjem, še posebej pa se strinjamo z oceno, da je stabilna ekonomska in politična situacija tudi najboljša garancija za varnost države. Omenil sem že, da imamo zelo razvejano in kvalitetno sodelovanje z vsemi institucijami in družbeno-političnimi organizacijami v Sloveniji. Z vsemi smo pripravljeni na dialog o vsakem problemu, toda ne na cesti! Seveda, niti jaz niti moji sodelavci pa ne moremo razpravljati o vprašanjih in problemih, ki so v pristojnosti zveznega sekretariata za ljudsko obrambo ali pa celo Predsedstva SFRJ. Mene je osebno najbolj prizadelo to, ker so nekatera glasila pisala, kako smo tukaj v Sloveniji pripravljali celo nekakšen vojaški udar, podoben nacistični "noči dolgih nožev" ali pa objavljajo neresnične izjave posameznikov, ki smo jih zaradi kriminalne dejavnosti enostavno nagnali iz JLA. Mi na takšne lažne in tendenciozne napade ne bomo odgovarjali, saj verjetno poznate ljudski rek: laž ima kratke noge! To velja tudi za problematiko procesa proti četverici in drugim. Kdo vse ima od tega koristi in kakšni so končni cilji takšnih kampanij, bo kmalu prišlo na dan! 9) Defektnost teze o republiških armadah je bolj ali manj jasna vsakemu laiku, razen seveda zaslepljenim nacionalistom in tujim propagandistom, da ne rečem agenturi! Kot vojak in poveljnik vas bom takole vprašal: kateri potencialni agresor na Jugoslavijo ne bi raje imel osem republiških in pokrajinskih "armad", ki bi posamično branile svoje republike in dvorišča, namesto močne JLA in enotnega vrhovnega poveljstva? Torej, z republiškimi "armadami" bi šli na roko samo potencialnemu agresorju. To je glavno! Če pa veste, od kod prihajajo takšne ideje in kdo jih vse širi ali pa podpira, potem ni treba biti posebno pameten, da ne bi vedeli, kam pes taco moli! 10) O sojenju četverici so pristojni državni, vojaški in pravosodni organi že izrekli svoje ocene in mišljenja. Glede vojaškega dokumenta št. 5044–3 z dne 8.januarja 1988, ki je strogo zaupne narave in nosi moj podpis, lahko povem samo naslednje: ne gre za dokument, ki bi veljal samo za ljubljansko armadno območje oziroma Slovenijo, temveč gre za ustaljen cirkularni dokument zveznega sekretariata za ljudsko obrambo oziroma generalštaba oboroženih sil SFRJ, katerega smo potem aplicirali na razmere v našem armadnem območju. Povelje še vedno velja, saj ne moremo enostavno izbrisati posameznih enot in garnizij, zato je vsako razpravljanje o njegovi vsebini protizakonito. Še nekaj. Zelo nerodno je, da tudi v republiški skupščini slišimo izjave, kako v tem dokumentu piše, da se v ljubljanskem armadnem območju ukvarjamo z ocenjevanjem politično-varnostnih razmer v Sloveniji, nihče pa noče povedati, da mi takšne ocene redno dobivamo od pristojnih republiških organov. Samo to smo tudi napisali v tem dokumentu! 11) Ne gre za nikakršno afero JLA niti za politično montiran proces s strani JLA, temveč za navadno sodbo vojaškega sodišča, seveda če priznamo, da smo še vedno pravna država! In drugo – tezo o aferi je potrebno postaviti pravilno, in sicer: koga pravzaprav danes v svetu zanimajo tajni vojaški dokumenti? Odgovor je dvojen: tuje civilne ali vojaške obveščevalne službe ali pa "raziskovalce" vojaške problematike. Za čuvanje vojaških (in drugih zaupnih) dokumentov so predpisane zakonske obveznosti, za izdajo ali pa krajo (kopiranje) teh dokumentov pa tudi ustrezne zakonske in moralne sankcije. Zato se mi zdi absurdno slaviti zastavnika Borštnerja kot

113

nekakšnega slovenskega narodnega heroja, pa četudi se že ve, komu je bilo vse to potrebno! Mi smo pred vojaškim sodiščem v Ljubljani že sodili podobnim zmikavtom, pa jih prej nihče ni slavil. Borštnerjeva izjava, da je šlo za ogrožanje slovenskega naroda, je le plod njegove maščevalne fikcije in neresnične interpretacije. Z vso odgovornostjo poveljnika ljubljanskega armadnega območja lahko zatrdim, da je osnovna vsebina dokumenta strogo naravnana v duhu direktive Vrhovnega poveljstva, to pa so naloge zaščite integritete te države. Osebno sem originalni dokument pokazal tudi predsedniku Stanovniku, ki lahko potrdi moje navedbe. Če pa kdo hoče verjeti nekemu zastavniku, potem nam bog pomagaj, bi rekli tudi moji Slavonci! 12) Ker se o ukinitvi ljubljanskega armadnega območja širijo netočne izjave, ki celo aludirajo na ogrožanje slovenske suverenosti, lahko samo ponovim nedavno izjavo zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, admirala Mamule, v zvezni skupščini, da je v toku proces modernizacije vodenja in poveljevanja oboroženih sil SFRJ v celoti, in jaz bi dodal – tudi racionalizacije. Pravzaprav gre za podoben proces, ki so ga sosednje oborožene sile zaključile pred dvemi, tremi leti. Rekel bi celo, da zamujamo, nekateri pa sedaj želijo iz tega narediti politični problem. To prilagajanje tujim doktrinarnim izzivom zahteva močnejše strateško poveljstvo vojskovališča v Zagrebu, v Sloveniji pa dve korpusni poveljstvi – v Ljubljani in Mariboru. Vsi smo bili v mladosti precej svojeglavi. Jaz sem kot poveljnik vedno odobraval ideje mladih in pametnih vojakov ter starešin, pa tudi iz civilnih struktur. Tudi v sferi poveljevanja moram vedno prisluhniti predlogom podrejenih poveljnikov. Toda tudi vaši poslušalci se bodo verjetno strinjali, da moram razne neargumentirane predloge ali pa neresne ideje odločno zavreči! Seveda pa ne morem sprejeti niti provokativnih ali celo žaljivih zamisli. Teh pa je bilo v zadnjem času kar nekaj. Kdo vse stoji za njimi, naj oceni javnost! RAZPRAVA O SOJENJU ČETVERICE 84

Širši javnosti verjetno ni dovolj znano stališče JLA, da se okrog sojenja četverici (in podobnih zadevah) ne bomo spuščali v razne časopisne polemike, temveč da bomo mnenja izražali kot člani forumov družbo-političnih organizacij, seveda poleg uradnih sporočil Predsedstva SFRJ (kot vrhovnega poveljstva oboroženih sil) in pooblaščenih predstavnikov zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Kljub takšni blagi usmeritvi so reakcije neprimerne. Nastopi predstavnikov JLA (npr. generala Tominca) so bili večinoma grobo diskvalificirani, uradna stališča oziroma sporočila Predsedstva SFRJ ali zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (npr. admirala Broveta) pa preprosto razvrednotena. Razlogi za takšno obnašanje odgovornih predstavnikov in medijev v Sloveniji so več ali manj znani (ali pa še bodo prišli na dan). Zanimivo je le, da so najbolj živčni odgovori veljali slovenskim generalom in admiralom, da polkovnikov ne omenjam. Ne gre samo za dezinformacije o vlogi JLA (kot to ugotavlja tov. Lah v Delu – Sobotni prilogi z dne 30. septembra 1988), temveč še za kaj drugega. Nekaj tega bom tudi jasno in glasno povedal, pa čeprav se zavedam, da mnogim to ne bo prav. Razlogi so pravzaprav trojni: prvič, veliko znancev

84 Januar 1989, članek namenjeno za Delo, ni bil poslan po sugestiji pokojnega admirala Stanislava Broveta (Dodano 2008)

114

in pripadnikov JLA zahteva, da bolj podrobno razložim vlogo JLA v omenjeni zadevi (ker so baje uradna obvestila preskopa); drugič, ko sem nedavno na seminarju študentom obramboslovja Fspn povedal nekaj neobjavljenih drobcev, so zahtevali, da to objavim in tako zanikam laži okrog vloge JLA; in tretjič, kot predstavnik ljubljanskega armadnega območja (zdaj že bivšega) sem tudi član sveta za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito pri Predsedstvu Szdl Slovenije, pa sem kot tak pripravil diskusijo za napovedano razpravo o "političnem" ozadju sojenja četverici. Ker je že skoraj očitno, da te razprave ne bo – preselila se je v skupščinsko komisijo (o čemer je nedavno "nepooblaščeno" razmišljal tov. Matevž Krivic, da skopih časopisnih poročil ne omenjam), je razlog več, da povem nekaj neprijetnih paberkov iz že pripravljene razprave na omenjenem forumu Szdl Slovenije. Kdorkoli bo delal analizo sojenja četverici, bo na koncu moral priznati, da ni šlo niti za politični, še manj pa za montirani sodni proces s strani JLA! To so si preprosto izmislili v Mladini (in še kje drugje), ker so pač bili prizadeta stranka, zalotena pri nečastni zadevi – zbiranju vojaških in drugih dokumentov. Moram priznati, da so taktično ravnali "pravilno", po že znani vojaški logiki, da je napad najboljša obramba, oziroma, da trikrat ponovljena laž postane resnica. Drugače povedano: da bi prikrili resnico o raziskovalnem novinarstvu zahodnega tipa, kjer so dovoljene prav vse metode, tudi obveščevalne (Watergate je samo eklatanten primer), in kjer je vedno tudi NAROČNIK, bodisi idejni, finančni in podobno, so z že znanimi metodami vnašanja polresnic in laži uspeli v precejšnji meri diskreditirati JLA. Tako vsaj kažejo Mladinine ankete, seveda če niso prirejene!? Povezovati že znano oceno s seje vojaškega sveta zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (marca letos) z odkritjem četverice (maj letos), je seveda nelogično, saj so fantje vojaški dokument "izmaknili" že pred obema dogodkoma. Kaj je torej v ozadju? Bistveno je nekaj drugega, in to velja posebej poudariti. Namreč, organi Rsnz – Sdv ob tajnih preiskavah v Mladini in Mikro–Adi sploh niso iskali NOBENEGA VOJAŠKEGA DOKUMENTA, temveč le fotokopije Kučanovega stenograma, ki naj bi imel oznako državne tajnosti. Mladina je objavila faksimile potrdila ob javni hišni preiskavi, kjer je bilo navedeno, da je poleg navedenega stenograma najden tudi vojaški dokument (kopija), brez datuma in oznake tajnosti. Torej, glavni cilj akcije in predhodnih tajnih preiskav je bil Kučanov stenogram! Logično je zato sklepati, da so organi Rsnz podali prijavo civilnim pravosodnim organom, kakor tudi to, da isti že (še) vodijo preiskovalni postopek! Čudno je le, da slovenska "demokratična" javnost o tem še ni bila obveščena, pa čeprav je Bavčarjev odbor izdal že nešteto javnih obvestil. Ker je bila v prvi tajni preiskavi povsem SLUČAJNO najdena kopija vojaškega dokumenta, je bila (toda šele po drugi ali celo tretji tajni preiskavi!) po daljšem časovnem zamiku posredovana pristojnim vojaškim (varnostnim) organom 9. armade. Stekel je običajen in birokratsko-rutinski postopek, pa tako ni bilo prav nič montiranega s strani JLA! Primer je bil celo tako banalen in obenem preprost, da ga je lahko prevzel navaden mlajši častnik in tudi najbolj neizkušen preiskovalni sodnik. Posebej še, ko smo kaj kmalu odkrili Borštnerja in ko nam je le-ta takoj povedal, kako je "sunil" in prekopiral vojaški dokument 5044–3 z dne 8. januarja 1988 in z oznako strogo zaupno.

115

Ker branilci četverice, razni odbori in komisije nenehno ponavljajo, da omenjeni vojaški dokument nima nobene ustavne in zakonske podlage, moram povedati nekaj dejstev formalnega značaja, ker o vsebini pač ne morem govoriti. Upam, da bodo še tako nejeverni Tomaži spoznali, da resnično ne gre za nikakršen protislovenski niti protiustavni dokument! Dokument je bil napisan v operativno-učnem oddelku poveljstva 9. armade, kjer sem bil tudi načelnik, ne pa, kot v Mladini laže Borštner, da je bil dokument napisan v varnostnem oddelku. Pravzaprav gre za skrajšano verzijo cirkularnega dokumenta zveznega sekretariata za ljudsko obrambo oziroma generalštaba oboroženih sil SFRJ, ki je na osnovi stališč Predsedstva SFRJ predpisal nekatere naloge operativnega značaja za celotne oborožene sile, torej tudi za TO in JLA! Takšno skrajšano verzijo je potem podpisal generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić. Torej, gre za eno od rutinskih povelj, ki jih je moj oddelek pripravljal v določenem številu primerkov. Moram tudi povedati, da omenjeno povelje kot tako s strani generaštaba oboboroženih sil SFRJ ni bilo preklicano, nedavno pa smo ga arhivirali z rokom čuvanja do 10 (deset) let, torej o njegovi vsebini v tem času ne bodo mogle razpravljati nobene komisije ali odbori! Iz povedanega tudi logično sledi, da se dokument nanaša na celotne oborožene sile, Slovenija pa ni niti z besedico nikjer omenjena! Zato je znani Borštnerjev zagovor, da je šlo za usodo slovenskega naroda in željo, da slovenskim voditeljem sporoči vsebino dokumenta, verjetno le, tako sklepam, možno le troje: da je kot zaupanja vreden pripadnik JLA (šifrer!) postal orodje neke domače ali tuje institucije, kateri je že prej pribavljal tajne vojaške dokumente, da je deloval samostojno in ekstremno nacionalistično ali pa je šlo za užaljenega in maščevalnega človeka (izključen iz ZKJ), ki je iz muhe naredil slona. Kaj je resnica, bo že sam nekoč povedal! Za zdaj je zanimiva predvsem docela lažna interpretacija tega dokumenta, kakor jo podaja v intervjuju v Mladini. In končno, vse to lahko z eno besedo potrdi tudi predsednik Predsedstva SR Slovenije: generalpodpolkonik Svetozar Višnjić mu je na njegovo prošnjo tudi pokazal omenjeni dokument, v katerem ni našel nič protislovenskega! In mediji? Verjeli so pač "svojemu" zastavniku, ne pa svojemu predsedniku republike! Žalostno, pa tudi dovolj zgovorno! Vsem dezinformatorjem, posebej še iz kroga Mladine in Bavčarjevega odbora, kakor tudi strokovni javnosti – predvsem njej, moram povedati, da omenjeni dokument zares vsebuje določilo o aktualizaciji politično-vojaških in varnostnih ocen, toda obenem tudi IZRECNO NAPOTILO, da naj si poveljniki enot takšne ocene priskrbijo pri pristojnih organih družbeno-političnih skupnostih! Torej, v zmoti je delno tudi tov. Lah, ko zapiše, da ima tudi armada pravico pisati lastne ocene! To je sicer res, res je pa tudi, da smo takšne in podobne ocene pisali SKUPAJ! Na poveljstvu ljubljanskega armadnega odmočja smo tako sredi januarja 1988 prejeli redno letno vojaško-politično oceno Predsedstva SR Slovenije (številke in oznako tajnosti ne bom navajal), na podlagi katere smo potem aktualizirali armadne ocene, skupne in sektorske, torej, vojaško-politične in politično-varnostne! Naše ocene smo potem recipročno sporočali pristojnim republiškim organom, predvsem pa razlike, ker smo se dobro zavedali, da mora vsak nosilec prevzeti odgovornost za zgrešene ocene. Vsaj tega nas je naučilo Kosovo! Ničkolikokrat so najbolj odgovorni predstavniki armade poudarjali željo po dialogu, predvsem z mladimi. To nam je tudi uspevalo, saj smo odprli vojaščice, stražnjice, domove JLA in podobno. Izjema je bila samo Mladina, ki žali in ponižuje vse tisto, kar nam je najbolj sveto – Tita, JLA in

116

Jugoslavijo! Ko so npr. začeli z napadi na admirala Mamulo, so še predobro vedeli, zakaj tisti zid okrog "vile", da je to nujni fizični del zaščite pred izvedenemi in načrtovanimi ustaškimi atentati! Saj so vendarle brali Riječke novine! Zakaj nikdar niso obvestili slovenskih bralcev o resničnem stanju? Zakaj takšna vstrajnost Mladine ravno v napadih na državnega sekretarja za obrambo, bodo morali nekoč povedati svojim mladim bralcem! Nam starejšim tega ni treba praviti, saj marsikaj o specialnih operacijah vemo iz tujih priročnikov in spominov raznih tajnih agentov Cia in podobnih služb, namreč, da je prav kompromitacija vojaških poveljnikov osnova za poznejšo destabilizacijo armade! Torej že znan scenarij, le da se "starejši mladinci" okrog in izza Mladine niso "spomnili", da ima vsaka laž kratke noge! Glede že znane Školjčeve floskule o "prestreljenosti" mladinske organizacije s strani vojaške varnostne službe bi mu kot mladinskemu vodji priporočil naslednje: diskretno naj o tem povpraša svojega predhodnika (ali pa kar vse po vrsti), v Rsnz ali pa kar pri poveljniku tankovske brigade na Vrhniki naj se pouči iz pravilnika, da vojaško-varnostna služba nima prav nobene ingerence nad civilnimi institucijami, torej tudi nad mladinsko ne. In trejič, naj vendarle pove slovenski javnosti, koliko protokolarnih in koliko zasebnih kontaktov so imeli predstavniki mladinske organizacije (Mladine, Katedre, Tribune ne štejem) z raznimi tujimi državljani, za katere pač ne bom trdil, da so vsi bili vohuni ... Nekaj pa jih je vseeno bilo! To ve tudi Školjč in njemu podobni novodobni leaderji! In končno, "roške heroje" bi prosil, naj vendarle javno povedo tudi delček tistega, kar so ob kavici, sladoledu, tortah in češnjah zaupali vojaškim varnostnim organom! To bi bilo (ali pa še bo) zelo zanimivo branje za slovensko demokratično javnost! Morda tudi za zgodovino, ker tam štejejo samo originalni dokumenti, video in drugi posnetki! Naj vsaj povedo, kako in v katerem času so priznali očitano jim kaznivo dejanje in podobne reči. To seveda ne velja za Borštnerja, saj je prej kot v pol ure vse povedal! Šele potem bomo preštevali heroje! Tudi druga dva sta ob kavici povedala marsikaj zanimivega in poučnega! Bilo bi res nerodno, če bi pristojni organi objavili dvomesečne pogovore, posnete na video kasete ali magnetofonske trakove. Predvsem pa je žalostno, da nekakšen odbor zmanipulira javnost, množico ljudi, ki potem zmikavte vojaškega (in partijskega) dokumenta slavi kot nacionalne heroje! Seveda, resnica bo nekoč prišla na dan in se bodo mnogi sramovali svoje naivnosti ... Mnogi ne vedo, zakaj TV ni objavila nadaljevanke prvega kulturnega mitinga, da bi naši občani vsaj enkrat v živo videli, kako je posebna enota milice hrabro varovala sedež poveljstva ljubljanskega obrambnega območja. Odgovorne na TV je bilo verjetno sram tistih 200–300 okajenih mladcev, ki so jih pripeljali na Metelkovo, da so vpili in tulili. Tudi sami smo posneli video kaseto, bogsiganetreba!

117

NA ROB BLIŽAJOČI SE RAZPRAVI O SODELOVANJU Z JLA 85

Nedavno smo na sestanku sekretariata sveta za splošni ljudki odpor in družbeno samozaščito pri republiški konferenci Szdl Slovenije obravnavali osnutek informacije o sodelovanju z JLA, da bi lahko predsedstvo republiške konference Szdl Slovenije celovito ocenilo in analiziralo razmere in stanje na področju splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite v Sloveniji, posebej pa še sodelovanje z JLA. Kot predstavnik JLA v svetu za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito sem odločno zagovarjal stališče, da se slovenski javnosti namesto laži in polresnic končno pove resnična ocena aktivnosti JLA, sodelovanja JLA in družbeno-političnih skupnosti, vpetost JLA v družbeno-politični sistem in aktivnosti v neposrednih življenjskih in delovnih okoljih. Poleg zelo solidnih ocen neposrednega sodelovanja z JLA na raznih področjih (poročila občinskih komisij Szdl, upravnih organov in združenj), je bilo očitno, da smo v leto 1988 stopili z neprijetno popotnico in da so mnogoteri negativni naboji (provokativno pisanje Mladine, tendenciozno predstavljanje sporočila vojaškega sveta zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, špekulacije okrog "vojaškega puča", javne manipulacije ob sojenju četverici, huliganski pohod pred poveljstvo ljubljanskega armadnega območja, netolerantnost ob javnih nastopih slovenskih generalov, neargumentirani napadi na varnostne in pravosodne organe, izmišljene dileme ob reorganizaciji ljubljanskega armadnega območja, itd) v marsičem obremenjevali medsebojne odnose. To potrjujejo tudi raziskave slovenskega javnega mnenja. Tako je aprilska anketa pokazala, da je odnos slovenskega prebivalstva do JLA popolnoma normalen, toda tudi zelo kritičen (70 odstotkov Slovencev ni bilo razpoloženih zoper JLA). Ostali podatki in mnenja, da naj bo tudi financiranje JLA odvisno od gospodarskih razmer (81,5 odstotkov), o proizvodnji nadzvočnega letala in izvozu orožja (50 odstotkov), pa očitno zastavljajo tudi vprašanje, ali so Slovenci dovolj temeljito in objektivno obveščeni o položaju JLA v družbi in vseh drugih ukrepih predsedstva SFRJ (kot vrhovnega poveljstva) ali zvezne skupščine. Predvsem mislim na dejstvo, da so se oborožene sile SFRJ zaradi težke gospodarske situacije odrekle petim odstotkom zveznega proračuna, da se je le-ta od predvidenih 5,20 odstotka po srednjeročnem načrtu stalno zniževal (1986 – 4,98 odstotka, 1987 – 4,52 odstotka in 1988 – 3,85 odstotka), da ne omenjam pogubnih učinkov inflacije in neenakomernega priliva finančnih sredstev. Verjetno se pozablja tudi na to, da so se prav oborožene sile SFRJ dejansko prve začele prilagajati novi ekonomski in družbeni situaciji, saj so se ob nedavni reorganizaciji številčno zmanjšale za 13 odstotkov, seveda ob prizadevanjih za tehnično modernizacijo, stalno bojno pripravljenost in večjo idejno-politično enotnost. Čeprav omenjena aprilska raziskava slovenskega javnega mnenja še ne kaže izrazitega protiarmadnega razpoloženja, pa rezultati novembrske ankete v zvezi z ustavnimi spremembami in sojenjem četverici (da ne omenjam podobnih anket v Mladini) že docela razločno potrjujejo,

85 Delo – Sobotna priloga, 18. februarja 1989

118

da takšno razpoloženje dejansko obstaja, kakor tudi to, kdo so njegovi nosilci (Mladina in Bavčarjev odbor). Navedena anketa namreč ugotavlja splošno spolitiziranost družbe, kakor tudi večinsko mnenje za samostojnost Slovenije (81,9 odstotka) in referendumsko odločanje (89,7 odstotka). Ugotovitve ob sojenju četverice so resda negativne za JLA, kaže pa tudi, kakšne so posledice, če militantna skupina zmanipulira tisk in javno mnenje. Gre predvsem za večinsko mnenje, da je šlo za politično montiran proces (72,9 odstotka), da je sodba protustavna in krivična (64,9 odstotka), da je treba vojaški dokument objaviti (89,2 odstotka) in da je uporaba srbohrvaščine na vojaškem sodišču v Ljubljani omejevala slovensko suverenost (88,4 odstotka). Dejstva pa so drugačna! V procesu demokratizacije in odpravljanja tabujev so se že od leta l984 posamezniki in manjše skupinice, predvsem v Komisiji za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito pri republiški konferenci Zsm Slovenije, kasneje pa tudi v Mladini, provokativno in tendenciozno "lotili" tudi JLA. Poleg manjšega števila upravičenih kritik in zahtev, je bila večina napisov žaljiva in nesprejemljiva za kulturen in demokratičen dialog. Nekatera besedila, npr. Mamula – go home, pa so bili celo eklatanten primer iz že znanih scenarijev specialne vojne, po katerih je treba najprej oblatiti in kompromitirati vodilne vojaške osebnosti, da bi kasneje omajali zaupanje podrejenih in razrahljali ves armadni sistem. Zato je zvezna komisija za nadzor nad varnostnimi službami sredi marca 1988 predložila zvezni skupščini znano analizo 200 člankov iz dela slovenskega tiska o napadih na JLA. Omenjena analiza je bila nekaj dni pozneje tudi podlaga za mnenje vojaškega sveta zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, da ima navedeno pisanje dela slovenskega tiska elemente kontrarevolucionarnega delovanja. Torej ni šlo za nikakršno mnenje o kontrarevoluciji in specialni vojni v Sloveniji, kakor se večkrat želi prikazati javnosti. Kasnejši dogodki, še posebej manipulacije z vojaškim pučem in spolitiziranost sojenja četverici, so bila nekaterim posameznikom, skupinam in odborom podlaga za nekritično in tendenciozno protiarmadno kampanjo. Skrb zbuja tudi to, da so bila ob tej in takšni kampanji večkratna sporočila Predsedstva SFRJ kot vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ, predsedstva centralnega komiteta ZKJ kakor tudi uradnih predstavnikov zveznega sekretariata za ljudsko obrambo v zvezni skupščini preslišana ali celo zavrnjena, tako da so bile oborožene sile SFRJ oziroma JLA v večjem delu slovenske javnosti izpostavljena kot krivec za vse laži in polresnice, ki so se večkrat ponavljale in tako postajale za nekritično in neobveščeno javnost "resnice". Zato tudi vsem anketam ne kaže verjeti. Prepuščena sama sebi, ob kaki zapozneli podpori v Szdl ali ZKS, se je armada branila sama. Kakšno je razpoloženje pripadnikov JLA v Sloveniji, pa tudi v Szdl ni nihče razmišljal. V zvezi z nekaterimi nenehno ponavljajajočimi se in docela neupravičenimi obtožbami na račun JLA, ki dominirajo ali pa se servirajo slovenski javnosti, tudi strokovni, sem sekretariatu predlagal, da v že omenjeno informacijo vnese tudi naslednja zagotovila:

119

- proces proti četverici ni niti montiran politični proces niti ni JLA kdajkoli načrtovala česa takšnega, saj je že povsem jasno, da so se v Mladini ukvarjali z raziskovalnim novinarstvom zahodnega tipa, kjer so dovoljene prav vse metode, tudi obveščevalne (primerjava z Watergate je nerodna), evidentno pa je tudi, da je vojaški dokument izginil že pred marčevskimi dogodki; - bistveno je poudariti, da so organi Ujv (so... oziroma Sdv sploh niso iskali v Mladini in Mikro– Adi nobenega vojaškega dokumenta, temveč le fotokopijo Kučanovega stenograma, tudi našli, toda še vedno brez obvestila pristojnih organov o poteku preiskave in krivcih; - izbrisano po ostri zahtevi Sdv, glej pripombo na koncu) kopijo vojaškega dokumenta našli po naključju in jo izročili pristojnim vojaškim organom; tako se je začel običajen in rutinski postopek, torej brez montaže in podobnega, saj je bil primer tako preprost (hitro priznanje Borštnerja), da ga je lahko prevzel in vodil še tako neizkušen sodnik; - povelje, strogo zaupno štev. 5044–3 z dne 8. januarja 1988. je pravzaprav del cirkularnega akta generalštaba oboroženih sil SFRJ, napisano v učno-operativnem oddelku (ne pa v varnostnem, kot v Mladini laže Borštner), ker je pač šlo za operativne naloge; - navedeno povelje je bilo pred nedavnim arhivirano z rokom 10 let, torej se o njegovi vsebini ne bo moglo razpravljati do preteka te dobe, kar pomeni, da ni preklicano; - povelje tudi ni naravnano protislovenski, saj ni v njem Slovenija omenjena niti z besedico, tako da je Borštnerjeva floskula, češ da je želel z njim seznaniti slovensko politko, navadna laž, saj lahko to končno potrdi predsednik Predsedstva Slovenije, ki mu je generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić pokazal originalni izvod; - čeprav je predsedstvo SFRJ kakor tudi zvezni sekretariat za ljudsko obrambo sporočilo, da je omenjeno povelje ustavno in zakonito, se v slovenski javnosti še kar naprej vsiljuje teza (Krivic in drugi), da sta točki 5 in 6 protiustavni, ker da JLA nima pravice pisati politično-varnostnih ocen, pri čemer pa se pozablja že ustaljena praksa, da si predstavniki družbeno-političnih organizacij in družbeno-političnih skupnostih Slovenije in nekdanjega poveljstva ljubljanskega armadnega območja redno izmenjujejo vojaško-politične in politično-varnostne informacije in ocene; tako je tudi logično, da omenjeno povelje vsebuje tudi navodilo poveljnikom, naj si politično-varnostne ocene preskrbijo pri pristojnih organih in družbeno-političnih organizacij; - treba je poudariti, da je šlo za zelo razvejano in kontinuirano medsebojno sodelovanje na vseh ravneh, od predsedstva SR Slovenije do občinskih komisij za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito; Pri ocenjevanju teh in drugih dogodkov je treba zelo jasno povedati, da predstavniki JLA oziroma nekdanjega poveljstva ljubljanskega armadnega območja niso nikakor dali povoda za skalitev odnosov. Prav nasprotno! Vedno smo se obnašli kot predstavniki ljudske in jugoslovenske armade. Že pred leti smo odprli vojašnice, domovi JLA pa so bili središča kulturnega in zabavnega življenja, posebej v manjših krajih. Vedno in povsod smo bili pripravljeni na konstruktivni dialog, tudi in predvsem o pobudah mladih, o jeziku v JLA in podobnem, na resne in upravičene kritike pa smo hitro reagirali. Seveda pa nismo in nikoli ne bomo za dialog na cesti, provokacije in žalitve. Premajhna odprtost informativnega prostora za JLA tudi v Delu, glasilu Szdl Slovenije, kakor tudi dejstvo, da so se pripadniki JLA vedno zanašali, da se pred tendencioznimi napadi ne bodo branili sami, temveč bodo to vlogo prevzeli predstavniki družbeno-političnih organizacij, torej tudi Szdl Slovenije, je treba kritično oceniti. Ne nazadnje je tudi dejstvo, da je

120

generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić povišan v generalpolkovnika in postavljen na višji položaj, za pomočnika načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ, kar nesporno dokazuje zaupanje, ki mu ga je izkazalo predsedstvo SFRJ, v Sloveniji skoraj sramežljivo zamolčano! Na podlagi vsega tega in še drugih dejstev sem predlagal, da svet za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito posreduje predsedstvu republiške konference Szdl Slovenije stališča za poglobljeno politično ocenoi odnosov in sodelovanja z JLA, in sicer: - sodelovanje SR Slovenije in JLA je na vseh načrtovanih ravneh primerno, po oceni zveznega sekretarja za ljudsko obrambo in inšpekcije oboroženih sil SFRJ pa celo med najboljšimi v Jugoslaviji; - protiarmadno razpoloženje v Sloveniji so tendenciozno spodbudili posamezniki in skupine z raznih idejnih pozicij, nasprotnih ZKJ; - tendenciozne napade na JLA, ki imajo politične cilje in motive, je treba odločno zavrniti, predvsem v sredstvih javnega obveščanja, s hitrejšo idejno-politično kvalifikacijo nosilcev; - pozitivne ocene pripravljenosti sistema splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite niso in ne morejo biti alibi za oportunizem in defenzivnost družbeno-političnih organizacij glede sprejetih stališč, da je treba JLA vedno in povsod braniti pred tendencioznimi napadi; - konstruktivne kritike stanja in razmer v JLA je treba spodbuditi in o njih razpravljati v okviru Szdl Slovenije in sicer tako, da ne bo prihajalo do zlorabe specifične zaprtosti vojaške organizacije; - razprave o odprtih vprašanjih, še posebej o kompetenci predsedstva SFRJ kot vrhovnega poveljstva, oceno dosedanjih dosežkov in smeri razvoja koncepcije splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, probleme jezikov v JLA, zastopanost Slovencev v JLA, informativno dejavnost JLA in podobno, je treba spodbuditi v strokovnem okolju in v kulturnem dialogu, s pripravljenostjo JLA za vse bolj odprte in strpne pogovore, pa tudi Szdl Slovenije mora postati odprta tribuna za JLA. Pripomba: Omenjeni članek sem napisal v dogovoru z generalmajorjem Ivom Tomincem, potem ko sva bila oba na zelo zanimivem pogovoru s pokojnim Jožetom Smoletom, predsednikom Szdl Slovenije. Takrat nama je tudi zaupno povedal, da je Kučanov stenogram "zmanjkal" pri njegovi tajnici. Tudi Smoletu sva napovedala navedeni članek. Dan pred objavo oziroma tiskanjem Sobotne priloge me je poklical načelnik varnostnega oddelka 9. armade, češ da naj grem takoj v redakcijo Dela – Sobotne priloge in zahtevam črtanje določenega stavka. Poklical sem osebno načelnika Sdv Slovenije in vprašal za kaj gre. Rekel mi je, da nimam pravice pisati kaj je Sdv iskala in našla v Mikro–Adi (kar je bilo deloma res!) in da naj takoj zahtevam črtanje določenega stavka, ker bi sicer nastale zelo škodljive politične posledice! Seveda sem se takoj najavil pri odgovornem uredniku Miletu Šetincu in z lektorico sva hitro našla in prečrtala sporni stavek (kurziv). Zanimivo je, da so odgovorni iz Sdv Slovenije kasneje pred parlamentarno komisijo prav to priznali kot osnovno dejstvo! Reakcije na članek so bile silovite! Dne 20. februarja 1989 so bili v Delu objavljeni trije prispevki:

121

Pod naslovom POVELJE JE TREBA ŠE PROUČITI je novinarka Majda Vukelić poročala, da sta republiški izvršni svet in predsedstvo Slovenije prejšnji teden obravnavala informacijo skupine delegatov za proučitev okoliščin in posledic sodnega procesa proti četverici. Navedla je tudi, da sta posebno pozornost namenila tistemu delu informacije, ki vsebuje oceno zakonitosti povelja poveljnika 9. armade št. 5044–3 in ugotovila, da so ocene skupine delegatov "preuranjene in vprašljive". Tako je v okvirčku navedla tudi sledeče: "Glede ocene skupine delagatov, da zakon o splošnem ljudskem odporu ne pooblašča JLA za izdelavo kakršnihkoli ocen o dogajanju zunaj JLA, je izvršni svet menil, da skupina ne loči med samozaščito v oboroženih silah in izjemno uporabo enot in ustanov JLA za opravljanje družbene samozaščite zunaj JLA, kot ju določa omenjeni zakon. Samozaščita v oboroženih silah je, po mnenju izvršnega sveta, omejena samo na zaščito oboroženih sil. Ni pa omejena samo na zaščito pred tistimi viri in oblikami ogrožanja, ki se pojavljajo znotraj oboroženih sil, marveč obsega tudi ukrepe odkrivanja in preprečevanja dejavnosti zunaj oboroženih sil, ki so naperjene proti njim." Novinarka je še sporočila, da so se vsi slovenski forumi odločili podpreti predlog za pomilostitev četverice, ker da obsojenci sporne fotokopije vojaškega povelja niso izročili nikomur! (Kar pa je seveda bila velika laž in prevara! Kako pa je kopija povelja prispela v proustaško revijo Hrvatska Domovina? - Moja pripomba). SPOROČILO ODBORA ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC je bila reakcija na mnenje izvršnega sveta skupščine SR Slovenije z dne 16. februarja 1989 in Predsedstva SR Slovenije, ki je bilo naslednjega dne dostavljeno Predsedniku skupščini SR Slovenije, le to pa je to mnenje posredovalo občinskim skupščinam in delegacijam za republiško skupščino. Ker mnenje izvršnega sveta SR Slovenije v "bistveni točki nasprotuje stališčem" skupine delegatov, češ, da je "preuranjeno in vprašljivo", saj po oceni izvršnega sveta SR Slovenije "po obstoječi zakonodaji JLA dejansko ima vso pristojnost, da sprejema tudi politično-varnostne ocene". Pa nič! Zato Odbor opozarja, da je oblast v tej "...izjemno važni zadevi javnost povsem obšla", da stvar ni tako preprosta, ker da je šlo za protustavno dejanje! RAFALNA POLEMIKA KRIVIC – KRANJC 86 Istega dne se je v Delu oglasil še osebno Matevž Krivic, član skupine delegatov skupščine SR Slovenije za proučitev okoliščin ljubljanskega procesa s člankom ŠE ENKRAT: NA ROB BLIŽAJOČI SE RAZPRAVI O SODELOVANJU Z JLA. V njem me Krivic obtožuje, da skušam "z nekaterimi neresničnimi trditvami spodbiti oceno o nezakonitosti in neustavnosti 5. in 6. točke spornega vojaškega povelja", a obenem dodaja, da ne gre za "vsiljeno tezo Krivica in drugih", temveč za oceno skupine delgatov, kar naj bi "tendenciozno zamolčeval". Potem Krivic nadaljuje, da ne morem navesti "nobenega pravnega protiargumenta", seveda razen "ustaljene prakse" o izmenjavi raznih ocen, tudi politično-varnostnih, saj najvišji predstavniki Slovenije Kučan, Stanovnik in Popit "...niso vedeli povedati ničesar. Bo Kranjc te tri obtožil, da so nam kaj zamolčali – ali bo umaknil svojo trditev kot neresnično in se za to opravičil?" Na koncu je Krivic podčrtal kot čisto neresnico mojo navedbo, da si poveljniki enot "politično-varnostne ocene priskrbijo pri pristojnih organih in družbeno-političnih organizacijah", češ, da je podpredsednik Predsedstva SFRJ Stane Dolanc povedal nekaj povsem drugega. Zato Krivic postavlja naslednje vprašanje: "Bo Kranjc obtožil Staneta Dolanca, da je neresnično informiral skupino delegatov

86 Delo, rubrika Prejeli smo, 20. februar 1989

122

republiške skupščine – ali bo (Kranjc) tudi to svojo trditev umaknil kot neresnično in se za to opravičil?" Opomba: Ko sem zjutraj na delovnem mestu prebral oba članka, sem najprej poklical uredništvo Dela, pravzaprav dežurnega urednika in ga vprašal, če lahko po telefonu sporočim odgovor na Krivičev članek v rubriki Prejeli smo, ki se je nahajal na drugi strani. Čez pol ure sem tajnici urednika izdiktiral naslednji odgovor (to prakso sem kasneje v tej "rafalni" polemiki tudi nadaljeval): ŠE ZADNJIČ NA ROB BLIŽAJOČI SE RAZPRAVI O SODELOVANJU Z JLA 87

“Z isto naglico odgovarjem, ne da bi prepričeval delegate slovenske skupščine, temveč tovarišu Krivicu, ker se mi zdi, da želi še v zadnjem trenutku ohraniti svoj konstrukt, namreč, da je že tolikokrat omenjeno vojaško povelje protiustavno in nezakonito. Tovariš Krivic želi dokazati, da so moje trditve "čista neresnica", zahteva, naj jih umaknem in se celo opravičim. Ne pove le komu ... Očitno pa tovariš Krivic pozablja, da pripadniki JLA nismo nikdar servirali neresnic in laži. Zato sem tudi na sestanku sekretariata sveta za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito pri republiški konferenci Szdl Slovenije odločno zahteval, naj si že enkrat nalijemo čistega vina, pa naj potem članstvo Szdl Slovenije presodi, kdo komu laže in ga zavaja, Krivic ali pa jaz. Grdo je, da me tov. Krivic poziva, ali bom nekatere slovenske voditelje "obtožil", da so kaj zamolčali ali celo neresnično informirali, ker pač javnosti ni znano, o čem je vse tekla beseda. Ne bom ponavljal, kar sem že zapisal v Sobotni prilogi na rob bližajoče se razprave o sodelovanju z JLA. Dodam naj samo nekaj drobcev: 1. Bivši poveljnik ljubljanskega armadnega območja je bil član republiškega komiteja za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito, pa je logično predpostaviti, da so vsaj tam razpravljali o politično-varnostnem položaju, ocenah in podobno. Nižjih ravni ne bom omenjal, čeprav je bilo sodelovanje prav tam zelo razvejano. 2. Predsedstvo SR Slovenije je v začetku leta 1988 posredovalo bivšemu poveljstvu ljubljanskega armadnega območja svojo vojaško-politično oceno (datuma in številke ne bom navajal). 3. Odločno trdim, da točka 5 omenjenega povelja vsebuje tudi drugo alinejo, v kateri se samo ponavlja napotilo iz vsakdanje prakse, bazirane na smernicah Predsedstva SFRJ (in metodičnih navodilih), da si podrejeni poveljniki priskrbijo elemente za politično-varnostne ocene pri pristojnih organih družbeno-političnih organizacij”.

87 Delo, Prejeli smo, 21. februarja 1989

123

Pripomba: Ob omenjenem odgovoru se nahaja še SPOROČILO ODBORA ZA VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC, kot odgovor na članek Majde Vukelić POVELJE JE TREBA ŠE PREUČITI. PRVI OPOMIN IZ BEOGRADA IN ODGOVOR Moram priznati, da je bil 2l. februar 1989 zame naporen in "vroč" dan. Kot glavni vodja skupine za razpustitev 9. armade sicer nisem imel posebnega dela, zato pa sem vsak trenutek izkoristil za priprave na generalski izpit. Zjutraj smo s kolegi ob obvezni turški kavici prebrali moj članek v Delu oziroma odgovor Krivicu. Potem je zazvonil telefon in zaslišim: "Tukaj načelnik kabineta predsednika Stanovnika. Prebrali smo vaš članek v današnjem Delu, pa Vam sporočam, da bomo jutri demantirali Vaše navedbe pod drugo točko!" Bil sem seveda presenečen glede arogantnega tona klicatelja, zato sem samo preprosto dejal, da nimajo česa demantirati, saj smo nedavno tega arhivirali vse do sedaj poslane vojaško-politične ocene Predsedstva SR Slovenije in drugih organov! Povedal sem mu tudi, da imam kopijo spiska pred seboj! Sogovornik je samo dejal, da to ne bo točno in da nam predsednik Stanovnik oziroma njegov kabinet ni ničesar pošiljal, nakar sem mu pač povedal, da gre za knjižico zelene barve s podpisom predsednika Stanovnika, dobili pa smo jo od Rslo pod št. 801/51 dne 10. marca 1988 z oznako "državna tajnost". Tistemu "hvala" je sledila še sočna bosanska beseda, ki je ne bom ponavljal. Potem me je glavni risar klical na ogled topografske karte Poveljniško potovanje 3. korpusa kot del praktičnega generalskega izpita na terenih Like in Korduna. Ko sem se vrnil v pisarno, sem na mizi našel listek z naslednjo vsebino: "Klical je Potrč. Pokliči na telefon 219-858. Ali pa Marinca na 224-211! Takoj se javi admiralu Brovetu in generalu Ceraniću!" Takoj sem vedel, da se bo začelo kolo ... Klical sem kar po vrsti. Miran Potrč, predsednik slovenske skupščine mi je prijazno povedal, da želi čimprej govoriti z menoj in zvedeti za vsebino "druge alineje"! Da je admiral Brovet že odobril, da mu vsebino ustno povem! Zmenila sva se ob 15.30 v njegovi pisarni. Admiral Brovet me je mirno vprašal, ali imam odobritev zveznega sekretarja za ljudsko obrambo za časopisne polemike. Povedal sem mu za dogovor z generaloma Ceranićem in Tomincem, pa mi je odvrnil, da potrebujem za vsak članek odobritev osebno generalpolkovnika Veljka Kadijevića, zveznega sekretarja za ljudsko obrambo. Odvrnil sem, da člankov nisem pisal kot privatna oseba in da bom poslal poročilo generaloma Ceraniću in Tomincu. Potem mi je admiral Brovet naročil, kaj vse lahko povem Miranu Potrču in naj ga skušam prepričati, da bi skupščina odložila sklep o pomilostitvi četverice. Ker nisem našel generala Tominca, sem še poklical generala Ceranića, načelnika varnostne uprave JLA. Vse je že vedel in racionalno zaključil: "Nikar se ne sekiraj! Zvezni sekretar vse spremlja. Vse smo prebrali. Dobro je. Zvečer pošlji depešo!" Po večerji sem se vrnil v pisarno in napisal depešo zveznemu sekretariatu za ljudsko obrambo, strogo zaupno štev. 69–2 z dne 2l. februarja 1989, iz katere navajam naslednje poudarke: “Namesto generalmajorja Ivota Tominca sem postal član sveta za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito pri republiški konferenci Szdl Slovenije. Ko sem ga spremljal na

124

poslovilnem obisku pri Jožetu Smoletu, predsedniku Republiške konference Szdl Slovenije, nama je povedal, da so Kučanov stenogram "sunili pobalini" iz Mladine pri njegovi tajnici, tako da ima tudi on določene nevšečnosti. General Tominc je že jeseni 1988 sodeloval pri pisanju delovnih tez o sodelovanju z JLA, potem sem pa delo nadaljeval jaz. Ker je bil delovni material v uvodu in zaključkih precej zmaličen, sem v dogovoru z generalom Tomincem napisal dejansko nov tekst. Obenem sem napisal teze za članek in vam ga poslal v odobritev 5. januarja 1989. Poleg ustne izjave, da so teze dobre, nisem dobil vrnjene kopije! Ker je bila na sestanku sveta za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito izražena namera, da se v zaključku ne omenjajo politične ocene preteklih dogodkov, predvsem pa sojenja četverici, sem odločno protestiral in zahteval, da se slovenski javnosti nalije čistega vina in pove prava resnica! Predložil sem tudi pisne zaključke, pa nič! Napovedal sem, da bom celo stvar obelodanil v javnosti. General Tominc se je s tem strinjal. Tako je 18. februarja 1989 v Sobotni prilogi Dela izšel članek pod naslovom Na rob bližajoči se razpravi o sodelovanju z JLA, v katerem sem se predstavil kot predstavnik JLA v svetu za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito. Pri tem nisem omenjal čina, torej sem nastopil v smislu navodil vojaškega vodstva, da skozi forume družbeno-političnih organizacij in z javnim reagiranjem omogočimo prikazovanje stvarnega stanja in problemov. V navedenem članku sem posebej poudaril naslednje: proces proti četverici ni montiran s strani JLA in zato tudi ni politični proces; vojaško povelje so našli slučajno; gre za cirkularni akt generalštaba oboroženih sil SFRJ, ki je napisan v operativno-učnem oddelku in ne v varnostnem oddelku (kakor trdi Mladina); nedavno je arhiviran z rokom čuvanja 10 let, kar pa ne pomeni, da več ne velja; da ni usmerjen proti Sloveniji; da točki 5. in 6. nista protiustavni in protizakoniti, kakor trdijo Krivic in drugi, ker je na podlagi dosedanje prakse tudi logično sklepati, da povelje vsebuje tudi navodila podrejenim starešinam, da si elemente za politično-varnostne ocene priskrbijo pri določenih organih v družbeno-političnih skupnostih. Na koncu sem tudi predlagal, da naj republiška konferenca Szdl Slovenije sprejme idejno-politične zaključke glede sodelovanja z JLA, kar se pa ni zgodilo. Sekretar sveta Marjan Kompare, bivši operativec Sdv Slovenije, je potem moral pisno pojasnjevati, zakaj se je to zgodilo. Preden je bil članek objavljen, sem na intervencijo načelnika Sdv Slovenije v redakciji Dela (pri lektorici) izbrisal stavek, da so organi Sdv pravzaprav iskali Kučanov stenogram, kar naj bi urednik Mile Šetinc izkoristil in povedal ostalim članom Bavčarjevega odbora. Osebno tega ne verjamem, saj sem imel s Šetincem prijeten pogovor, omenil pa sem mu tudi, da je bil njegov oče naš (varnostni) rezervni oficir. “ Že v ponedeljek 20. februarja 1989. je na članek reagiral Matevž Krivic, član skupine delegatov za proučitev okoliščin procesa proti četverici, češ da sem navkljub izjavam tovarišev Dolanca, Kučana, Stanovnika in Popita, napisal čiste neresnice. Pozival me je, naj jih javno zanikam. Ker sem želel na članek Krivica čimprej odgovoriti, mi je urednik Dela rezerviral prostor, tako je že

125

21. februarja 1989 izšel moj odgovor, v katerem sem navedel, da kot pripadnik JLA nikdar nisem navajal laži in neresnice, in kot dokaz temu navedel naslednja dejstva: a) da je bil bivši poveljnik ljubljanskega armadnega območja član republiškega komiteja za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito, pa je logično predpostaviti, da so vsaj tam razpravljali o politično-varnostnerm položaju in ocenah, oziroma da so podobno delali podrejeni poveljniki s predstavniki družbeno-političnih organizacij v svoji coni odgovornosti; b) da je predsedstvo SR Slovenije poslalo poveljstvu ljubljanskega armadnega območja v začetku 1988 svojo vojaško-politično oceno (brez navajanja številke in datuma); c) da 5. točka vojaškega povelja 5044–3 vsebuje dve alineji, pa se tako v drugi alineji samo ponavlja navodilo iz vsakodnevne prakse, temelječe na smernicah Predsedstva SFRJ (in metodičnih navodilih), namreč, da si podrejeni poveljniki priskrbijo elemente za politično-varnostne ocene. Reakcije so najprej prišle iz kabineta predsednika Predsedstva SR Slovenije. Sekretar tega kabineta mi je sporočil, da bodo javno demantirali mojo navedbo pod b). Odgovoril sem, naj raje prej preverijo, ali je Rslo dne 10. marca 1988 pod DT štev. 801/51 poslal poveljstvu ljubljanskega armadnega območja zeleno knjižico z naslovom Vojaško-politična ocena Predsedstva SR Slovenije za l987. leto, nakar se je sekretar samo zahvalil za obvestilo (še prej pa je sočno zaklel). Po telefonu me je poklical admiral Brovet. Najprej mi je očital, zakaj sem se brez odobritve zveznega sekretarja za ljudsko obrambo spustil v časopisne polemike, potem pa mi dovolil, da tovarišu Potrču ali Marincu povem vsebino druge alineje 5. točke povelja 5044–3. Potem sem se odzval na telefonski klic tovariša Mirana Potrča, predsednika skupščine SR Slovenije (telefon 219-858), ki mi je predlagal, če lahko pridem k njemu v pisarno ob 15.30 uri. Po krajšem uvodnem predstavljanju sva ugotovila, da sva skupaj hodila na I. gimnazijo v Mariboru in se spominjala nekih mladinskih akcij iz tega obdobja, ko sem bil na gimnaziji mladinski sekretar. Tovariš Potrč me je seznanil, da so bili v skupščini zelo presenečeni, ko sem v včerajšnjem članku navedel, da ima 5. točka vojaškega povelja 5044–3 dve alineji, po Krivicu pa naj bi jim Stane Dolanc povedal, da gre samo za eno alinejo. Tov. Potrč mi je povedal, da so celo dopoldne pregledovali omenjeni stenogram Staneta Dolanca in da nikjer niso našli trditve Krivica, zato je verjetno, da celotna izjava niti ni bila stenografirana. Potem sem navedel, da se druga alineja točke 5. glasi takole: "U izvršavanju ovog zadatka organizovati sadejstvo sa organima bezbednosti i samozaštite i drugim strukturama u zoni odgovornosti. Nosioc zadatka: OB. Rok: 1. februar 1988 i stalan zadatak." Tovariš Potrč me je prosil, če lahko naslednji dan na zaprti seji republiške skupščine navede, da sem mu jaz posredoval omenjeno informacijo. Predlagal sem mu, da naj kot vir raje navede admirala Broveta, namestnika zveznega sekretarja za ljudsko obrambo. V nadaljevanju pogovora mi je tovariš Potrč povedal, da bo skupščini predložil pozitivno oceno vojaškega povelja 5044–3. Na njegovo prošnjo sem po pogovoru pomagal tovarišu Miranu Bogataju, podsekretarju v Rslo in znancu, pri končni redakciji te ocene. Nato mi je tov. Potrč povedal, da bo republiški skupščini posredoval in podprl predlog Predsedstva SR Slovenije, da se četverica pomilosti, obenem pa bo

126

podpiral nadaljevanje dela komisije za proučevanje okoliščin procesa proti četverici. V odkritem in polemičnem razgovoru sem tovarišu Potrču odsvetoval podporo aktu pomilostitve četverice, ker bo to izzvalo med pripadniki JLA zelo negativne odmeve in posledice. Ostal je pri svojem stališču, ker pač ne more nasprotovati predlogu Predsedstva SR Slovenije, čigar predlog je že bil objavljen v današnjem Delu. Omenil je tudi, kako je prepričan, da bo primer četverice zelo hitro pozabljen in da v slovenski javnosti ne bo imel posebnega odziva. Jaz sem nasprotno tovarišu Potrču argumentirano predstavil določene elemente iz sodobnih vojaških doktrin, po katerih se proces destabilizacije neke družbe (tudi njemu so poznani načrti tujih obveščevalnih služb) navadno začnejo pri kompromitaciji oboroženih sil in njenih predstavnikov. Ta proces pa se je pri nas že začel ...Vendar je Potrč menil, da ne smemo biti tako črnogledi! KDO ZAVAJA? 88

To je naslov odgovora Matevža Krivica, člana skupine delegatov za proučitev okoliščin ljubljanskega procesa. V uvodu se strinja, naj javnost presodi, kdo jo zavaja: on ali jaz, nato pa ponavlja že izrečene trditve o moji "čisti neresnici". Kot novo pa razume mojo trditev o neki "drugi alineji", ki da je v besedilu Staneta Dolanca ni bilo, pa meni "da je tudi Kranjc nikoli ni videl, ker je ni. Ali pa naj jo JLA pokaže, če že trdi, da je". POZIV TOVARIŠU KRIVICU 89

“Z vezi s prispevkom v Delu dne 22. tega meseca "Kdo zavaja (slovensko javnost)?”, vas javno pozivam, če ste bili prisotni na razpravi v republiški skupščini, da se mi javno opravičite z isto naglico, s katero ste zavajali slovensko javnost. Obenem vam priporočam, če vas bodo seveda spustili zraven, da se 23. tega meseca ob 8. uri udeležite seje sveta za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito skupščine mesta Ljubljane, kjer bodo baje tajno razpravljali o strogo zaupni vojaško-politični oceni ... Pa brez zamere, čeprav sem z vami opravil na hitro. Drugič ne pozabite, da ima laž še vedno kratke noge.“ ODGOVOR TOVARIŠU KRANJCU 90 Matevž Krivic začne takole: "Z zahtevano naglico Vam – žal brez opravičila – sporočam", da je sicer bil na seji republiške skupščine in "slišal" vsebino famozne "druge alineje", da pa ji ne verjame, ker sem mu serviral že "tretjo različico"! Zato ponavlja "že tretjič", da so moje trditve "čista neresnica"!

88 Delo, Prejeli smo, 22. februar 1989 89 Delo, Prejeli smo, 23. februar 1989 90 Delo, Prejeli smo, 24. februar 1989

127

Zaključuje pa takole: "Da ima laž kratke noge, bi v dialogu z Vami težko pozabil. Ali pa Vi poznate tisto o zmikavtu, ki, da bi odvrnil pozornost od sebe, začne vpiti: "Primite tatu!"? Zaradi že omenjenega opomina admirala Broveta, da nimam dovoljenja zveznega sekretarja za ljudsko obrambo za tovrstno polemiko s Matevžem Krivicem o vsebini in formi vojaškega povelja 5044–3, Delu nisem poslal že pripravljeni odgovor. ŠE ZADNJI ODGOVOR TOVARIŠU KRIVICU 91

Namesto, da se lepo in hrabro opravičite za tiste dve dokazane točke, še vedno žonglirate z "novimi" dokazi. Namreč, dlakocepske "analize" so brez osnove, ker sami zelo dobro veste, da niti jaz nisem smel dobesedno citirati del vojaškega povelja. Ker še vedno vztrajate pri nekakšnih "čistih neresnicah", mi samo vzbujate opravičen sum, da imate tudi Vi kopijo dokumenta! Bojim se, da ste se prav zaleteli in padli v zanko! Zadnjič sem napisal, da zavajate slovensko javnost. Iz priloženega dopisa in "internega navodila" Bavčarjevega odbora z dne 13. februarja 1989, pa izhaja, da ste člani tega odbora, pa tudi Vi, tovariš Krivic, kot bivši pravno-upravni ekspert, prav lepo PRITISKALI na delegate slovenske republiške skupščine. Komentar je odveč. Priloženi dokazi (kopije): a) SPOROČILO ZA JAVNOST (OSNUTEK) 1. Odbor za varstvo človekovih pravic poziva javnost, da podpre ugotovitve skupine delegatov republiške skupščine o nezakonitosti dela spornega vojaškega povelja in o njegovi neskladnosti z duhom ustave. Že iz dosedanjih javnih sporočil te skupine delegatov je namreč razvidno, da je skupina v osnovi sprejela argumentacijo, ki jo je Odbor o tem vprašanju podal že julija 1988 v svojem sporočilo za javnost št. 38. 2. O katerih vprašanjih je znotraj skupine delegatov prišlo do različnih mnenj, javnosti še ni znano, ker je ocena javnosti in zakonitosti povelja vključno z ločenimi mnenji nekaterih članov skupine delegatov za sedaj še označena kot strogo zaupno gradivo. Odbor zato poziva vso demokratično javnost, naj na svoje delegacije in delegate, kakor tudi neposredno na Skupščino SR Slovenije naslavlja zahteve za javno objavo ocene ustavnosti in zakonitosti povelja, v kateri sta citirani sporni točki vojaškega povelja. 3. Hkrati poziva Odbor tudi k enaki podpori takemu predlogu stališč in sklepov Skupščine SR Slovenije o tej zadevi, kot jih je v sobotni prilogi Dela, z dne 11. februarja 1989, objavil član skupine delegatov Matevž Krivic. b) DOPIS ODBORA KOLEKTIVNIM PODPISNIKOM

91 Neodposlan odgovor Krivicu, kasneje, 1998 objavljen v Mladini

128

ODBOR ZA VARSTVO ČLOVEKOIH PRAVIC Kersnikova 4, Ljubljana Datum: 13. februarja 1989 Številka: 19/89 KOLEKTIVNIM PODPISNIKOM Spoštovani! Skupina delegatov za preučitev okoliščin in posledic procesa ... (nejasno) ... informacijo obravnavale nekaj dni pred sejo republiške skupščine, ki bo 22. februarja 1989. zavzele do nje svoja stališča in določile delegate. Ti delegati bodo odločali o tem, ali bo slovenska skupščina potrdila ugotovitve svoje skupine delegatov o nezakonitosti spornega ojaškega povelja in jih prevzela kot svoje ali ne, od česar utegne biti seveda v precejšnji meri odvisna tudi nadaljna usoda štirih obsojencev v ljubljanskem vojaškem procesu. Odbor za varstvo človekovih pravic se obrača na vas s prošnjo, da v svoji sredini sodelujete pri oblikovanju stališč in pobud, ki naj bi jih delegati zastopali v republiški skupščini ali pa neposredno republiški skupščini sporočite svoje strinjanje ali nestrinjanje s predlogom skupščinskih stališč, ki jih je v Delu 11. februarja 1989 objavil član skupine delegatov Matevž Krivic oziroma te predloge še dopolnite. V prilogi vam pošiljamo pripomoček za vaše angažiranje pri oblikovanju vaših pobud in stališč bodisi na ravni skupine delegatov oziroma pri posredovanju neposrednioh pobud republiški skupščini. Glede na časovno stisko v kateri smo vsi, tako delegati kot delegatska "baza" nujno potrebujemo vašo pomoč, da bo republiška skupščina oblikovala jasna in nedvoumna stališča do dela in ugotovitev skupine delegatov za proučitev okoliščin in posledic procesa pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Hvala lepa. Okrogli pečat Odbora Podpis: za Odbor za varstvo človekovih pravic, Bojan Fink c) INTERNO "NAVODILO" 1. Dobiti kontakt s posameznimi člani skupin delegatov v občinah oziroma v širših delgatskih okoliših (za več občin skupaj), ker bodo 22. februarja samo oni (in pa morda še člani republiških vodstev Szdl, Zk, Zzb in Zsms) lahko prebrali zaupni del poročila ... z ločenimi mnenji). 2. V skupinah delegatov zahtevati tudi razpravo o ločenih mnenji ... in v primeru podpore, naj skupine delegatov oziroma njihovi delegate ... podporo ločenim mnenjem tudi izrazijo na seji Skupščine SR Slovenije ... naj predlagajo, da se skupščinski sklepi ustrezno popravijo. V... je treba formalno vložiti amandma na uradni predlog stališč skupščine SR Slovenije (ta predlog bodo skupine dobile šele 15. ali 16. februarja) in sicer ... amandmaju, naj se v točki "da Skupščina SR Slovenije sprejme informacijo o delu skupine delegatov in njeno oceno povelja",

129

doda: "in ločeno mnenje k tej oceni, zlasti 4. in 5. ločeno mnenje". Zadnji dve ločeni mnenji sta namreč vsebinsko pomembnejši od prvih dveh, zadnje pa najbolj (doseči podporo vsaj temu!). Vsebuje ocene, kaj nezakoniti del povelja politično pomeni (to ločeno mnenje so podprli Matevž Krivic, dr. Lovro Šturm, Vika Potočnik in Marija Pehan). Ta del informacije (z ločenimi mnenji) bo seveda brez "tajnih" podatkov objavljen ta teden v Teleksu. 3. Skušati doseči podporo predlogu stališč, ki ga je pripravil Matevž Krivic (glej Delo - sobotno prilogo, 11. februarja 1989), in to podporo izraziti v obliki amandmajev na uradni predlog stališč, v katerem bodo nekatere od Krivičevih 12 točk najbrž izpuščene ali ublažene. Amandmaje je potrebno vložiti takoj (dogovoriti se zanje že na sejah skupin delegatov pred 22. februarjem) in potem pri njih vztrajati na seji Skupščine SR Slovenijo. Vztrajati pri glasovanju o amandmajih, ne jih umikati! Isto velja za glasovanje na seji skupine delegatov! 4. Če bo prišlo do tega, da bi npr. zbor združenega dela sprejel odločnejše stališče od drugih dveh zborov in bo potrebno usklajevanje stališč med zbori, zahtevati, da v usklajevalno komisijo pridejo tisti delegati, ki so predlagali sprejete amandmaje. Če predsednik zbora predloži drugačno sestavo komisije, takoj zahtevati besedo, predlagati spreminjevalni predlog in vztrajati, da predsednik da ta spreminjevalni predlog na glasovanje. Po poslovniku mora dati spreminjevalni predlog na glasovanje pred svojim predlogom. Če bi hotel ravnati obratno, je treba takoj priti za govorniški pult in (po poslovniku) zahtevati besedo o proceduralnem vprašanju, v kateri je potrebno opozoriti na kršitev poslovnika. Pripomba: Vsi trije dokumenti so bili 20. februarja 1989 poslani osebno predsedniku Skupščine SR Slovenije, Miranu Potrču. Kopije (pod b/ deloma nejasno) sem dobil naslednji dan, seveda anonimno. POVELJE 5044–3 92 V rubriki POVELJE 5044–3 je Matevž Krivic prispeval kar dva članka. V prvem pod naslovom ZDAJ BO ZARES VROČE detaljno secira prvo in drugo mnenje "slovenske vlade" in ji daje nezadostno oceno! Predstavi tudi stališče Predsedstva SR Slovenije in ugotovi, da je "nekoliko bolj previdno". V drugem članku pod naslovom TAJNO POROČILO pa v podnaslovu stoji: VISOKI FUNKCIONAR JLA IN BIVŠI NAČELNIK KOS-a MARIJAN KRANJC ZATRJUJE, DA NAJ BI SI NEKATERI SLOVENSKI POLITIKI S POVELJSTVOM JLA IZMENJAVALI V POVELJU SPORNE VARNOSTNO-POLITIČNE OCENE. Krivic najprej razlaga, kaj je vse napisal v Teleksu in kaj vse vsebujejo njegova ločena menja k stališčem skupine delegatov. Nato pa v nadaljevanju članka s podnaslovom PRVA REAKCIJA JLA, zapiše naslednje: "Na koncu tega prikaza najpomembnejšega dela naše ocene ustavnosti in zakonitosti spornega povelja naj se na kratko dotaknem še prve javnosti (in meni osebno) znane reakcije predstavnikov JLA na oceno naše skupine delegatov o nezakonitosti in neustavnosti dveh točk spornega povelja. Mislim na prispevek Marijana Kranjca Na rob bližajoči se razpravi o sodelovanju z JLA v zadnji Sobotni prilogi Dela, kjer se je Marijan Kranjc, čeprav v nekem 92 Mladina, Ljubljana, februar 1989, str. 42–45

130

drugem prispevku, predstavil kot bivši član kolegija poveljnika ljubljanskega armadnega območja ter kot namestnik in zastopnik načelnika štaba. Čeprav je naša ocena ...znana že natančno tri meseca, je JLA ...doslej molčala kot grob." Potem navaja, kako "M. Kranjc ne more navesti nobenega pravnega protiargumenta" razen "ustaljene prakse, da si predstavniki družbeno-politične organizacije in družbeno-politične skupnosti Slovenije in nekdanjega poveljstva ljubljanskega armadnega območja redno izmenjujejo vojaško-politične in politično-varnostne ocene." Zatem Krivic zopet dodaja, da jim Kučan, Stanovnik in Popit o "morebitni menjavi politično-varnostnih ocen"... niso vedeli povedati ničesar." Ponavlja tudi vprašanje, ali bo "Kranjc obtožil Staneta Dolanca, da je neresnično informiral skupino delegatov ..." Na članek nisem odgovoril, ker ni načenjal nobene nove teme. Šlo je za nadaljevanje medijskega linča Mladine … MEDIJSKI NAPADI NA GENERALMAJORJA V OBDOBJU 1989–1990 IN ZAHTEVEK ZA PRAVNO ZAŠČITO Kmalu zatem sem opravil praktični del generalskega izpita in se intenzivno pripravljal na teoretični del. Ko sem tudi tega uspešno opravil, sem iz Beograda nadaljeval pot v Bitolj, v Makedonijo, kamor sem bil premeščen na dolžnost načelnika štaba 41. korpusa. Potem sem 22. decembra 1989 oblekel tudi generalsko uniformo ... Novi Demosov republiški sekretar za ljudsko obrambo (Janša) in sekretar za notranje zadeve (Bavčar) mi nista dala miru niti v oddaljeni Makedoniji. Obsojenega nemškega (in še kakšnega) vohuna Nurifa Rizvanovića, bivšega podčastnika JLA, so medijsko izkoristili tudi za blatenje pripadnikov JLA, predvsem pa varnostne službe. To sem najprej zvedel iz beograjskih Večernjih novosti 25. julija 1990 v članku z naslovom ŽALJIVI OBRAČUN – Polkovnik Aksentijević na muhi Demokracije, kjer je med drugim rečeno, da "… izhaja iz garniture ljudi bivšega devetega armadnega območja, kot so … general (prej polkovnik) Marijan Kranjc. To je garnitura ljudi, ki je privatizirala institucije Sdv za ustvarjanje protislovenske klime." Članek v Demokraciji, katere urednika sta bila Bavčar in Janša, je bil objavljen 24. julija 1990 pod naslovom "Vohun v skupščini", napisal pa ga je neki Jože Novak. Najbolj prisrčno sem se moral nasmejati "cvetki" v okvirčku: "Vsekakor se v igri pojavljajo imena, ki so dostikrat zbujala strah: polkovnik (danes general) Marijan Kranjc, general Višnjić, polkovnik Mutić, admiral Brovet, polkovnik Aksentijević ... Kdo je stvar požegnal politično in koval dobiček, se danes še ne ve ... Ko se bo začelo odkrivati ozadje procesa proti četverici, bo mogoče tudi pojasnjeno, kakšno vlogo naj bi imel proces proti Rizvanoviću in še trem obtoženim." Podobne zapise sem pozneje bral še v Mladini, Delu–X in drugje. Predobro sem vedel, kaj vse to pomeni – najprej diskreditacija, potem pa aretacija! Ker se pač nisem mogel braniti drugače (z neposrednimi odgovori in polemiko), sem ubral drugo pot: po službeni poti sem že 30. julija 1990 zahteval od vrhovnega poveljstva (Predsedstva SFRJ) "adekvatno pravno in moralno zaščito osebne integritete kot generala in bivšega načelnika varnostnega oddelka 9.armade"! Pravobranilstvo 3. vojaškega območja v Skopju je sicer zahtevalo še dodatne podatke, ker se jim je moj zahtevek zdel nekaj povsem novega. Poslal sem jim "genezo" napadov Mladine in

131

Bavčarjevega odbora na mojo osebnost in predlagal tudi tekst, s katerim bi Predsedstvo SFRJ zahtevalo demanti in opravičilo urednika Demokracije. Na koncu sem tudi dodal, da je to edini način "za hitro in učinkovito zaščito pripadnikov JLA, ker so vsi ostali načini v Sloveniji prepočasni in brez učinka, ker se ne objavljajo demantiji". Pa nič! Par dni pred tem sem predal prošnjo za upokojitev, ker sem zvedel, da se bo zaostreni položaj v Sloveniji in Hrvaški reševal direktno z oboroženo silo! Torej, prevladali so "jastrebi" v vrhu JLA, na kar me je pred letom dni v Zagrebu opozarjal že pokojni prijatelj generalpodpolkovnik Ilija Ceranić! Pri tem pa nisem hotel sodelovati ...V začetku oktobra 1990 sem bil že pri svoji družini v Ljubljani. Dokazal sem svojo maksimo, da je samo družina resnična domovina! Prava domovina me je dvakrat kaznovala! NADALJEVANJE MEDIJSKIH NAPADOV IN ODGOVORI 1992–1998 VIS & VOMO 93 "Spoštovani gospod! Na podlagi Vam znanin ustavnih in zakonskih določil ste dolžni v prihodnji števili Mladine in na istem mestu kjer je bil objavljen članek VIS & VOMO Ali H.Žerdina objaviti, poleg opravičila za blatenje in lažno obveščanje bralcev, tudi naslednje podatke: - varnostno službo JLA sem zapustil po službeni dolžnosti novembra 1987 in torej nisem mogel biti načelnik v času "noči dolgih nožev" (vaša sintagma); - načelnik varnosti v ljubljanskem armadnem območju nisem bil niti tri polna leta, torej ne gre za "dolgoletnega šefa varnosti"; - upokojen nisem "danes", temveč sem bil upokojen na lastno zahtevo 30. septembra 1990 oziroma 1. januarja 1991 v činu generalmajorja in kot načelnik štaba korpusa v Bitoli. Upam, da se boste strinjali, da imajo bralci Mladine pravico do objektivne informacije o vseh ljudeh, posebej pa še o državljanih RS in davkoplačevalcih". Pripomba: To je bilo moje prvo javljanje v samostojni državi – Republiki Sloveniji. Moral sem pač odgovoriti na lažno obveščanje in (nadaljevanje) blatenja. Zanimivo je, da urednik Mladine ni imel toliko poguma, da bi objavil tudi prvi odstavek demantija! To je bil očiten znak, da zamere niso pozabljene in da bodo nadaljevali po starem! V začetku 1994 sem začel prebirati celjski tednik NOVA DOBA, kjer se je kot "specialni" sodelavec pojavil moj bivši predpostavljeni poveljnik mag. Konrad Kolšek, generalpolkovnik v pokoju. Bral sem tudi zanimive prispevke polkovnika dr. Vase Predojevića, starega znanca. Toda 3. avgusta 1994 sem onemel! Poleg objave odredbe o formiranju nove parlamentarne komisije za preizkavo o politični odgovornosti za proces proti četverici, je na isti strani, s podpisi glavnega urednika Milana Medena in direktorja Janeza Severja, objavljen tudi naslednji: 93 Mladina, št. 50, 17. decembra 1992

132

ODLOK NOVE DOBE O VABILU PRIČE ŽIVKA MAZIĆA IN MARIJANA KRANJCA 94 "Predlagamo, da najprej pristopi k zaslišanju dr. Živko Mazić, stanujoč v Beogradu izven hotela Bristol, vojaški tožilec na procesu JBTZ v Ljubljani in z njim upokojeni general, Slovenec, šef vojaške varnostne službe Marijan Kranjc, upokojenec Države Slovenije, stanujoč v Ljubljani. Posebni znak: na spisku generala Dolničarja ga ni med agresorji (nekaterih drugih tudi ne)." Pripomba: Torej, napadajo me tudi "naši"! Nisem mogel verjeti, pa sem odgovoril z jezo in ogorčenjem! DIREKTORJU IN UREDNIKOM NOVE DOBE 95

Gospodje, po zakonu o informiranju prosim, da objavite moj odgovor na istem mestu v vašem nestrankarskem časopisu, kjer ste 3. avgusta tega leta objavili zame tendenciozni in žaljiv odlok Nove dobe o vabilu priče, seveda z javnim opravičilom! Prvič, povezovanje takratnega vojaškega tožilca in mene kot šefa vojaško varnostne službe v času procesa proti Jbtz je skrajno tendenciozno in neresnično! Namreč, novembra 1987 sem bil postavljen za načelnika operativno-učnega oddelka poveljstva 9.armade, pa zato o procesu nimam kaj pričati! Drugič, navedbe, da sem upokojenec države Slovenije, posebno pa tista o posebnem znaku, da me ni na Dolničarjevem spisku agresorjev, so zame izredno žaljive! Namreč, jaz si kot upokojenec nisem izbiral države. Najprej sem bil upokojenec SFRJ, potem pa je to obvezo sprejela Slovenija. Upokojenec sem postal na lastno željo! Za upokojitev sem zaprosil julija 1990, takoj ko sem zvedel za načrtovani vojaški poseg proti Sloveniji. V prošnji sem sicer navedel družinske razloge, zapisal pa sem tudi, da ne želim služiti novokomponiranim ekstremistom in fundamentalistom četniškega, ustaškega ali belogardističnega tipa! Dne 24. septembra 1990 sem bil s činom generalmajorja na dolžnosti načelnika štaba (obenem namestnika komandanta) 41. korpusa v Bitolju, Makedonija, razrešen aktivne službe in se 11. oktobra 1990 vrnil v Ljubljano. Torej, general Dolničar me ni mogel uvrstiti na noben seznam, zakaj pa me je "zgodovinar" Švajcer (jaz sem napisal pravilno Švajncer) izpustil s spiska slovenskih generalov, kamor me je uvrstila Dolničarjeva tajnica po telefonskem pogovoru, pa morate vprašati njega. Dragi gospodje, po upokojitvi sem se umaknil iz javnega življenja. Živim zagrenjeno, toda spokojno, saj nisem bil med tistimi, ki so podirali domine, niti se ne čutim odgovornega za

94 Nova doba, Celje, 3. avgusta 1994 95 Nova doba, Celje, 10.avgusta 1994

133

življenja podrejenih starešin in vojakov. Obžalujem usodo dr. Živka Mazića in znancev z vašega šintarskega seznama, toda pomagati jim ne morem. Nisem politik. Strankarskih ali podobnih igric se pa ne bom šel! Prestal sem polivanje generalov z gnojnico, nekako sem prenesel označevanje z janičarji, izdajalci in dezerterji, preživel pa sem tudi preventivni ukrep bivših kolegov, da sem postal agent tuje obveščevalne službe, zabaval pa sem se tudi glede obiskov in prisluškovanja telefona! Blatenju v Demokraciji in Mladini se nisem čudil, začudil pa sem se, da to počete v Novi dobi, za katero vehementno trdite, da ni komunalno podjetje, torej, da ne razširjate smradu sovraštva, netolerance in neresnice!” Zmedeni direktorji in uredniki Nove dobe niso zbrali toliko poguma, da bi se vsaj opravičili. Privatno sem prejel zmedeno pismo Medena … Nedeljski dnevnik je dne 7. avgusta 1994 pod naslovom NEDELJSKI IN KOS Z ROKO V ROKI objavil odgovor Janeza Janše na serijo člankov Tonija Perića Iz zaprašenih zapiskov, ki spominjajo na proces Jbtz pred šestimi leti. V drugem odstavku je Janša zapisal tudi naslednje: "Nekateri bralci se bodo morda še spomnili, da je Nedeljski dnevnik takoj po procesu julija 1988 objavil prispevek enega od šefov Kos-a JLA, Marijana Kranjca, v katerem je prosluli kosovec z lažmi blatil obsojeno četverico. Ko je bil javno povprašan, če lahko svoje trditve tudi dokaže, je odgovoril, da je vse skupaj slišal na autobusu številka 14." Odgovoril sem takole: ODGOVOR JANŠI IN ŠE KOMU 96

Odmev na Nedeljski in Kos z roko v roki Če Janša komu vehementno prilepi etiketo "prosluli kosovec", kakor je to storil meni (Nedeljski dnevnik, 7. avgusta 1994), in se obenem še debelo zlaže, potem ima človek le skromne možnosti, da proti njemu dobi tožbo zaradi javne klevete, saj je proti kosovcem in generalom dovoljeno vse, od polivanja z gnojnico do javnih diskvalifickacij. Toda vseeno ga ne bom tožil, ker se mi zdi škoda časa in miru, predvsem pa zaradi istega razloga, kot on ni leta 1988 tožil mene (ni še pravne države, ker ni socialdemokratske prenove pravosodnega sistema). Torej sva bot! Da mu pa po slovenski zdraharski navadi ne bi ostal česa dolžan, bi mu rad vseeno povedal tole: Če slovenski politik, ki je obenem še predsednik socialdemokratske stranke, v navadnem članku uporabi prostaški, psovaški ali poulični izraz, potem res lahko dvomim o njegovi srčni kulturi in lepem vedenju, da ne govorim o resnicoljubnosti, pravičnosti in toleranci! Poleg tega naj se sramuje, - ker se je v dveh stavkih celo štirikrat zlagal oziroma povedal neresnico;

96 Nedeljski dnevnik, 21. avgusta 1994

134

- da kot dipl. obramboslovec in rezervni častnik ne pokaže niti drobca spoštovanja do mene kot generala, ki je julija 1990, ko sem zvedel za načrtovani vojaški poseg proti Sloveniji, kot prvi slovenski general zapustil JLA in obenem takrat zapisal, da ne želim služiti novokomponiranim ekstremistom in fundamentalistom četniškega, ustaškega in belogardističnega tipa, pa tako nisem sodeloval pri podiranju domin in nimam na vesti nobenega mladega življenja; - da kot nekdanji obrambni minister in predstojnik varnostno-obveščevalnega organa (njegovega prvega šefa sem jaz spravil v Slovenijo) ne izrazi vsaj drobca profesionalne etike in strpnosti do mene kot nekdanjega načelnika varnosti 9. armade do novembra 1987 (ne pa enega od šefov Kos-a JLA), ker je iz številnih zaslišanj in pričevanj mojih sodelavcev moral vedeti, da nisem naredil ničesar proti vitalnim interesom slovenskega ali kateregakoli drugega naroda nekdanje SFRJ, še celo njega sem rešil prvega srečanja z vojaškim sodiščem (po telefonski prošnji tovariša Marinca takratnemu poveljniku 9. armade, s čimer se je strinjal tudi vojaški tožilec polkovnik Živko Mazić, ki mora zdaj deliti krivično usodo zdomca od svoje družine in otrok)! Ker sem bil novembra 1987 postavljen za načelnika operativno-učnega oddelka 9.armade, nisem imel nobene neposredne zveze z armadi vsiljenim procesom proti četverici, razen v drobni stvari: na kolegiju poveljnika sem predlagal, da naj se proces vodi na nižji ravni, v slovenskem jeziku, na čelu sodnega senata pa naj bo podpolkovnik Alojz Ferlinc! Prisotni vojaški tožilec JLA se ni strinjal – Beograd je hotel veleproces, dobili pa so slovensko pomlad (!) oziroma kot v Delu Danilo Slivnik pravilno ugotavlja, da se je slovenska pomlad zgodila zaradi nerodnih potez Beograda. Torej nimam kaj pričati o Janševih strahovih in povezavah, bolje povedano, ne želim sodelovati v njegovih predvolilnih igricah! Strinjam se z Janšo glede obnove procesa proti četverici, toda samo ob udeležbi tujih in neodvisnih ekspertov in seveda – brez manipulacij! Še tole: parlamentarni komisji predlagam dvoje: prvič, da v arhivu Sdv Slovenije detaljno razišče, kako je vojaški dokument prišel v Nemčijo in bil že februarja 1989 objavljen v proustaški reviji "Hrvaška Domovina", ki jo je urejal iz Jugoslavijer izgnani novinar in agent Rulmann, torej, kdo je vojaški dokument poslal ali odnesel Rulmannu, in drugič, kot kronsko pričo (a la Hasan Čengić) naj pokliče upokojenega generalmajora Aleksandra Vasiljevića iz Beograda, ki je sicer v Nin-u napovedal razkritje ozadja procesa proti četverici, predvsem povezavo z nemško obveščevalno službo, pa tega zaradi pripora ni utegnil storiti. Domnevam, da so ga neki novinarji iz Ljubljane že obiskali. Ker tudi Janša v Premikih priznava, da je imel z Vasiljevićem, ki je bil takrat načelnik I. oddelka Varnostne uprave Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (kasneje je postal načelnik Varnostne uprave JLA) nekakšne pogovore ob kavici, Vasiljević pa je v Beograd odnesel kopico magnetofonskih ali celo video kaset, bi tako komisija morala slišala tudi drugo plat, namreč, kaj je Janša takrat govoril o nekaterih slovenskih politikih. Vem, da bi za Janšo to bila zelo neprijetna situacija, toda že star slovenski pregovor pravi: kdor drugemu jamo koplje ... Navadno se to tudi zgodi! Pripomba: Na članek ni bilo nobenih odzivov! Prišli paso kasneje …

135

JBTZ - VERZIJA JLA 97

Nisem avtor vojaškega dokumenta Čestitke novinarju Mladine, da je zmogel toliko poguma in objavil, čeprav pozno, tudi verzijo JLA o procesu četverici. Ne želim presojati, ali četverica zaradi enostranske medijske kampanje zasluži pridevek narodnih junakov. To sodbo bo izrekla zgodovina z določene časovne distance, potem ko bo znana še druga plat resnice, oziroma, ko bo Slovenija dobila iz arhivov JLA in zvezne Sdv tudi kompleten dosje o ozadju procesa! Do takrat pa se bomo morali zadovoljiti s pričevanjem nekdanjih akterjev, ki pa bodo tudi malce subjektivna. Pričakovati pa je mogoče tudi kakšno poleno pod noge, kakor se je to pot zgodilo tudi meni ... Zaradi objektivnosti in resnice moram povedati, da nisem avtor strogo zaupnega vojaškega dokumenta poveljstva 9. armade št. 5044–3 z dne 8. januarja1988! Točno je samo to, da sem bil takrat načelnik operativno-učnega oddelka (obenem namestnik načelnika štaba) poveljstva 9. armade, avtor dokumenta pa je bil polkovnik M. T., moj pomočnik za bojno pripravljenost, kar je tudi razvidno iz začetnic v zaključku dokumenta, skupaj z daktilografom (M. T. – J. P.), objavljenega v Premikih (str. 321). Dejansko pa je navedeni dokument samo prirejen prepis cirkularnega povelja generalštaba oboroženih sil SFRJ štev. 80–24 z dne 21. decembra 1987. Kot načelnik oddelka sem dokument korigiral in ga dal v podpis poveljniku armade. Vse to navajam zaradi tega, da mi kakšen odbor ali posameznik ne bi naprtil še avtorstva protislovenskega dokumenta! Mimogrede naj omenim, da je bil moj pomočnik, sicer Hrvat, prvi osumljenec, ki naj bi dokument odnesel na Mladino, ker je pač nekajkrat hvalil njeno pisanje! Zastavnik Borštner pa je bil odkrit pri navadnem kontrolnem pregledu zaradi amaterizma in površnosti, dejanje pa je priznal – tako smo zvedeli na kolegiju, takoj po aretaciji! Sedaj, ko je vsebina omenjenega dokumenta znana, naj omenim še drugo epizodo glede 5. točke, ko so mi tudi na straneh Mladine očitali, da govorim "čiste neresnice". Namreč, iz kabineta takratnega Predsednika predsedstva so mi krajem februarja 1989 "zagrozili", da bodo demantirali mojo časopisno izjavo v Delu, da so nam tudi iz Predsedstva pošiljali razne ocene! Ko sem sekretarju kabineta odgovoril po telefonu, da imam pred seboj vojaško-politično oceno Predsedstva SR Slovenije, knjižico z zelenimi platnicami, označeno kot državna tajnost in poslano z dopisom Rslo pod DT št. 801/51 z dne 10. 3. 1988.leta, je vse utihnilo! Da so nam tudi nekateri drugi organi pošiljali varnostno-politične in druge ocene, se verjetno danes ne bi želeli tega spomniti ...

97 Mladina št. 51, 20. decembra 1994

136

Ostale podrobnosti v Mladininem članku ne bi želel komentirati, pa čeprav ima še več netočnosti (število kopij, nered, dva polkovnika, itd). Nedavno tega sem zapisal v Nedeljskem dnevniku, da je proces četverici vsiljen JLA (ne pa podtaknjen!) – arhivi varnostnih služb, naših in tujih (!), pa bodo nekoč verjetno potrdili moje mnenje. Docela pa sem prepričan, da do mejno-carinskega spopada v Sloveniji ne bi prišlo, če ne bi bil proces proti četverici do skrajnosti politično zmanipuliran v škodo JLA! Ko sem julija 1990. v daljnjem Bitolju, kot načelnik štaba korpusa zvedel za načrtovani vojaški poseg proti Sloveniji, sem zapustil JLA in zapisal, da ne želim služiti novokomponiranim ekstremistom in fundamentalistom četniškega, ustaškega in belogardističnega tipa! Ali se ni nekdo te dni spraševal, zakaj se je junija 1991 od tridesetih slovenskih generalov in polkovnikov (aktivnih) samo eden priključil TO? Gospod Mekina, ker ste izvrsten raziskovalni novinar, Vam, poleg omenjene, predlagam še dve temi: - zakaj niso tedanje oblastne strukture sprožile kazenskega postopka zaradi odtujitve že znanega partijskega stenograma, ki je gradiran celo kot državna tajna in čigar kopije so bile pravzaprav iskane, in - zakaj ni sprožen drugi del procesa proti peterici – vohunski, kajti nekdo je (dvojnik?) poslal iz Ljubljane znanemu agentu Hansu Rullmannu kopijo vojaškega dokumenta, objavljenega 8. februarja 1989. v proustaški Hrvatski Domovini? Neugodne teme, kajne? Upam, da boste zmogli! Za storjeno napako se mi ni treba opravičevati! Ker se mnogi podpisujejo z akademskimi nazivi, pridobljenimi v nekdanji državi, ne želim biti izjema ... Pa lep pozdrav in novoletne čestitke! ODGOVOR NA PISMO BIVŠEGA ČASTNIKA JLA (Odposlano 1994, privatno pismo) Ker ni natančno prebral mojega članka v Mladini, mi je znanec, sicer bivši častnik JLA, poslal ogorčeno pismo, zakaj nisem še vsem ostalim povedal, da se pripravlja vojaški poseg proti Sloveniji in podobno. Takole sem mu odgovoril: "Tovariš, Tvoje pismo je zame žalitev, ker me nekorektno in tudi nekulturno obtožuješ za svoje travme. Jaz Ti nisem prav nič kriv ... Kot načelnik varnostne službe 9. armade Te nisem nikdar "tunkal", nasprotno – večkrat sem Te reševal iz neprijetnih pozicij. Toda, žal se to navadno pozablja! Za svoje travme pa si moral pač pisati najinemu bivšemu vrhovnemu poveljnku, ki je sedaj celo predsednik vlade! V članku Te sploh nisem omenjal. Vidim, da si članek prebral zelo površno. Janša, ne pa jaz, je v nedavni radijski oddaji pravil, kako je čudno, da se večina slovenskih generalov in polkovnikov ni priključila in sodelovala, kakor pravi bivši ameriški ambasador Zimmerman, v "Janšini vojni"!

137

Seveda, saj smo skoraj vsi vedeli, kam spada! Tudi upokojene partizanske generale je žalil in zaničeval. Saj veš za njegov odnos do generalpolkovnika Hribernika ... ? Ogorčeno in brezkompromisno branim samo svojo čast kot človeka in generala! Branim samo sebe (in svojo družino)! Ne branim nobenih institucij, organizacij in skupin. Nisem advokat JLA! Bil sem pač že dvakrat prevaran in kaznovan ... Žal mi je samo, ker ne morem pomagati nekaterim družinam, čigar očetje, moji sodelavci, so bili zaklani, ubiti, ranjeni ali ločeni od prve in edino zveste domovine – družine! Ko sem jaz prvi javno napadel gverilski slovenski nacionalizem, ste bili vsi ostali lepo tiho! Vsi ste si lepo postlali, le jaz sem moral v daljnji Bitolj! Pa tudi tam mi novi slovenski "demokrati" niso dali miru ... Zdaj se samo branim! Ko me je nedavno tega Janša v Nedeljskem proglasil za "proslulega kosovca", sem ga moral spomniti na pravila lepega obnašanja, obenem pa sem mu moral povedati, da sem bil tudi prvi slovenski general, ki je izstopil iz JLA in ki se je odločno opredelil proti vsem novokomponiranim ekstremistom četniškega, ustaškega ali belogardističnega tipa! Tudi prvega šefa varnostno-obveščevalne službe sem, na prošnjo njegove matere, pripeljal v Slovenijo, da ne omenjam drugih na važnih položajih, ki jih gledam na TV! Moral sem odgovoriti tudi urednikom Nove dobe iz Celja, pa še nekaterim "kolegom", ki so mi v Mladini hoteli naprtiti avtorstvo protislovenskega dokumenta! Praviš, da sem bil sebičen in da bi moral novico o vojaškem posegu JLA v Sloveniji zaupati tudi ostalim "prijateljem"! Morda sem bi res malce sebičen, moraš pa priznati, da nisem bil neumen! Kajti, če bi ravnal po Tvojem nasvetu, potem bi kaj kmalu pristal v vojaškem zaporu! Končno, saj veš, da sem tudi med slovenskimi "prijatelji" imel take, ki bi me utopili v žlici vode! No, čeprav se še nisem nikjer preveč hvalil glede svoje "domoljubnosti", posebno ne v Mladini, Ti bom vseeno zaupal, da sem omenjeno novico še skoraj vročo, zaupal znancu na zelo visokem položaju (in priči zraven), res pa ne vem, ali jo je posredoval naprej. To me končno ni niti zanimalo, ker je bil od takrat naprej moj moto: "Družina je moja domovina!" Zaradi osebne varnosti, predvsem pa, da bi zvezni sekretar za ljudsko obrambo po "normalni" poti reševal mojo prošnjo (po razgovoru z generaloma Negovanovićem in dr. Ćuićem sem sicer dobil zagotovilo, da nobenemu generalu ne bodo preprečevali upokojitve, sem v prošnji sicer zapisal, da je 99 odstotkov razlogov družinske narave, le odstotek pa je ostalih. Prav zaradi teh pa sem tudi zapisal (v posebnem pismu generalu Negovanoviću), da ne želim služiti ekstremistom četniškega, ustaškega in belogardističnega tipa! Imel sem prav, saj je oba najbolj zanimalo (general Biondić se je tiste dni priključil generalu Špegelju) ali se bom tudi priključil Janševi "republiški" armadi, kar sem seveda odločno zavrnil! Moj odhod iz JLA je bil za mnoge veliko presenečenje! Večina ga je pravilno razumela: če gre on iz JLA, potem je nekaj zelo narobe! Mnogi so že vedeli, kaj se vse pripravlja, vsaj generali in polkovniki oziroma poveljniki korpusov in načelniki njihovih štabov! Visoki partijski funkcionerji in načelniki varnosti pa so itak zvedeli vse prej kot ostali. Mnogi so mi seveda

138

najbolj zavidali višek beneficirane dobe (2 leti in 7 mesecev), kar je bil sploh eden od pogojev za upokojitev. Upokojenci pa so me večinoma začudeno spraševali, zakaj "hitim" v pokoj, ko pa sem komaj "dobil" generalski čin! Seveda, nekateri pač niso vedeli, kaj se pripravlja ... No, kljub temu sem po prihodu v Ljubljano instiktivno začutil določene operativne posege! Nisem se vznemirjal, čeprav me je bolelo, da so se moji učenci morali "lotiti" tudi mene! V tem smislu je bilo tudi provokativno "vabilo" za članstvo v novo ZK – Gibanje za Jugoslavijo! Z generalom Višnjićem sva na ustanovitveni konferenci sedla v zadnjo klop, ker sva oba slutila, da iz te moke ne bo kruha. Seveda, ko sem 2. julija 1991. moral voditi vnučka v protiletalsko zaklonišče, me je bilo sram teh "naših" avionov, pa sem takoj napisal izstopno izjavo iz ZK – GZJ! Tako sem z grenkobo prekinil vse vezi z JLA in ZKJ! Če JLA ogroža življenje mojega vnuka, potem to več ne more biti moja armada, še manj pa je lahko ljudska in jugoslovanska! Bil sem prisiljen, da dokončno prelomim zvestobo Armadi, ker so jo "jastrebi" spremenili v nacionalistično orodje, ki celo streže po življenju mojih najdražjih. Mnogi so mi potem govorili, kako sem ravnal pravilno in tudi "pravočasno" zapustil JLA. To je res, še posebej, če se spomnim prijateljev in znancev, ki so se morali odločati trenutno ali pa celo po nekem plemenskem načelu – vsak k svojim! Nekateri so celo zapustili svoje družine! Seveda, v takšnih prelomnih trenutkih je bila moja maksima edino pravilna – družina je najbolj zvesta domovina! Spomnil sem se očeta, ko je aprila 1941. navkljub nemškim bombnim napadom iskal in našel vse nas – svojo družino! Šele ko so se končale nesmiselne (nacionalistične, etnične in verske) jugo-vojne, so mnogi pritrdili moji maksimi! Žal, za večino zapeljanih – prepozno! Toda, nisem in ne bom dovolil nikomur, da me ponižuje in zmerja. Če me nekdo javno proglasi za "proslulega kosovca", mu pač moram vrniti po stari slovenski navadi! Moral sem odgovoriti tudi direktoriju in urednikom Nove dobe, ki so me užalili kot generala, pa tudi nekaterim "kolegom", ki so mi v Mladini skušali naprtiti avtorstvo protislovenskega dokumenta! Zgodba je stara in dolga, vleče pa se od pogovora z Mačkom, ko sem odločno zavrnil denunciantsko vlogo in bil seveda s tem ob republiško podporo za generalski čin (in tudi položaj v Sloveniji)! Ker nisem zamerljivec, Ti bom novo leto voščil osebno, če se boš z buteljko dobrega prleškega vina spokorno prikazal pri meni doma! S seboj obvezno pripelji soprogo, da Te bo še enkrat okregala preden boš napisal podobno pismo ... Prijateljske pozdrave!" KDO ŽE SEDEM LET ZAVAJA SLOVENSKO JAVNOST 98 Verjetno se ne bi niti oglasil, če me David Tasić, eden od treh avtorjev knjige Sedem let pozneje, ne bi provokativno omenil (druga dva sta nekulturno pljunila vsak po enem generalu!), češ, da sem se oglasil v Mladini in postavil določeno vprašanje. Ne samo eno, postavil sem dvoje neprijetenih vprašanj, na katere pa trojica ni hotela odgovoriti! Gre seveda za razkrivanje ozadja procesa proti četverici.

98 Delo – Sobotna priloga, 8. julija 1995

139

Prvo je bilo: Zakaj tedanje oblastne strukture niso sprožile kazenskega postopka zaradi odtujitve že znanega partijskega dokumenta, ki je bil označen kot državna skrivnost in katerega kopije so iskali v Mikro–Adi? Obljubljenega odgovora nismo dobili, zato ga bom sam povedal: Ker noben tožilec ali sodnik ni bil pripravljen začeti postopka zaradi izginulega partijskega dokumenta, saj bosta to gotovo storila vojaški tožilec ali sodišče zaradi po naključju najdenega vojaškega dokumenta, posebno, ker je nevšečni kandidat za predsednika Zsms že večkrat "nagajal" JLA! Tasić pa je pozabil omeniti še moje drugo – glavno, vprašanje: Zakaj ni bil sprožen še drugi del procesa – vohunski, kajti nekdo je iz Ljubljane poslal znanemu agentu Rullmannu kopijo vojaškega dokumenta, ki je bil potem 8. februarja 1989 objavljena v proustaški Hrvaški Domovini? In ker ni bil brez razloga omenjen še Roman Leljak, češ, da ima spoštljiv odnos do mene kot najbolj obveščenega in sposobnega varnostnega oficira – hvala za kompliment, je seveda to tudi priložnost, da še jaz napovem knjigo z naslovom Ko sem bil šef Kos, v kateri bom razkril marsikaj zanimivega, seveda tudi o Leljaku. Da potešim Tasićevo radovednost, naj povem, da sem Leljaka resnično poslal v Maribora, pa ne zaradi vdora v Katedro, temveč zaradi problemov v njegovi zunajzakonski skupnosti. Ker nisem verjel, da je sposoben napisati knjigo, sem mu seveda dovolil, da o meni napiše, kar hoče, pri čemer je pozneje seveda pretiraval (pogosta srečanja z Dolancem in podobne cvetke). Tako sem tudi prišel na drugo mesto v znanem 52. sporočilu Bavčarjevega odbora, pa čeprav takrat nisem imel prav nič opraviti z znano četverico! In ko sem tako listal po izposojeni knjigi Sedem let pozneje, sem zastal trikrat! Prvič, ko se je bivšemu praporščaku JLA in šifrantu Ivanu Borštneru zapisalo, da je "...zgodovina neusmiljena sodnica in nekega dne pride vse na dan!" Pa še res je! Drugič sem zastal na 46. strani, ko ponovi, da je vojaški dokument "dostavil" Mladini, nato pa še druge Novi reviji (prava sraka!), češ, da so "predstavljali veliko nevarnost za slovenski narod." In zdaj sledi pravi šok! Že na naslednji (47.) strani zapiše, da mora "vsaj delno pojasniti" kako je proučeval vojaški dokument in ugotavljal stopnjo njegove nevarnosti, pa na kraju svoje globokoumne miselne analize našteje pet elementov, ki so se mu zdeli nevarni! Nisem mogel verjeti očem! Zato elemente dobesedno navajam (ker bralci Dela niso imeli priložnosti prebrati vsaj delčka te "analize" v nadaljevanki Sedem let pozneje): 1. "... premestitev tankov, oklopne čete v Ljubljano, v najkrajšem možnem času." 2. "V Mariboru in Postojni so načrtovali ustanovitev dveh večjih enot vojaške policije," iz katerih bi "verjetno formirali še dva" vojaško-preiskovalna zapora. 3. "Z območij ob državni meji naj bi v najkrajšem času premestili vse signalne naprave," in našteje pozneje Ljubljano, Maribor, Postojno in Kranj. 4. "Načrtovali so hitro usposabljanje potrebnih ljudi" in potem tudi "njihovo namestitev okoli vseh najbolj pomembnih vojašnic v notranjosti dežele." 5. "Pri poveljstvu armadnega območja so takoj ustanovili dežurne skupine", ki so prek Sdv in milice zbirale razne podatke in jih pošiljali v Beograd.

140

In kot se spodobi za vsako analizo, na podlagi naštetih elementov (in predvidene reorganizacije JLA) sledi na strani 48. tudi "kratek povzetek": - JLA se resno pripravlja na povečano represijo! - Za represijo so potrebne tankovske enote, pa tudi posebne enote vojaške policije!! - Potrebne so tudi tehnično – signalne in varovalne naprave!!! Sledi še generalni sklep: "...zdelo se mi je, da je to začetek načrtovane povečane represije, ki naj prepreči nacionalno samostojnost in samoodločanje slovenskega naroda!" Res sem doživel šok! Preprosto nisem mogel verjeti, da je vse to napisal naš umni praporščak! Nazadnje sklenem: vojaškega dokumenta ni natančno prebral, pozabil je priloženo kopijo dokumenta in bil prepričan, da noben butec ne bo šel preverjat njegovih besed o nevarnosti za slovenski narod! Je sicer še tretja razlaga, a je ne bom omenjal! Da bralci Dela ne bi samo zaradi primerjave Borštnerjeve "analize" in teksta vojaškega dokumenta iskali knjigo Sedem let pozneje, lahko vzamejo v roke tudi Premike (stran 321–323), ali pa ta opravek zaupajo meni, saj sem bil končno načelnik operativno-učnega oddelka 9. armade, kjer smo ta dokument tudi pripravljali! Torej: 1. V dokumentu sploh niso omenjeni tanki niti oklepna četa, ki bi jo bilo treba premestiti v Ljubljano! To je navadna raca, da ne uporabim težje besede. V 3. točki je edino predvideno, da bi dolžnosti stalne enote vojaške policije v Ljubljani prevzela "mtč iz 14. ppp, 14. pmtd” – ta motorizirana (ne pa tankovska!) četa pa je že bila v Ljubljani! 2. V isti točki sta bila za podobne naloge v Mariboru in Postojni predvidena po en pehotni vod! Verjetno je vsakemu rezervistu jasno, da to ne moreta biti "dve večji enoti vojaške policije", še manj pa, da bi pehotni vod lahko razvijal vojaško-preiskovalni zapor! Strah ima pač velike oči! 3. Sploh nikjer ne piše, da bi bilo treba vse signalne naprave vrniti v že našteta mesta. Piše samo, da naj obmejne enote vrnejo tiste signalne naprave, ki iz tehničnih in taktičnih razlogov niso ustrezne za uporabo na meji! Šlo je namreč za geosonde, ki pač ne ločijo korakov ilegalca in srne. Slabovidnost našega praporščaka ali kaj? 4. V dokumentu ni nikjer govora o kakršnemkoli hitrem usposabljanju, še manj pa o nameščanju ljudi okrog vojašnic, in to celo v notranjosti dežele! Fant si očitno izmišlja določene stvari, to pa je že nevaren simptom, kajne? 5. Tudi tisto o ustanovitvi dežurnih skupin ne bo držalo, saj so že obstajale, kar bi naš vsevedni praporščak že moral vedeti! Res je samo to, da so poročila iz Rsnz nosili miličniki! Seveda, zaradi srak! Torej, ker v dokumentu ni dobesedno nikjer govora o tankih, oklepni četi in posebnih enotah vojaške policije, če signalnih naprav sploh ne omenjam, potem je tudi brez razloga trditi, da gre za dokument, ki določa represivne ukrepe in mere, še manj pa, da je bil nevaren za slovenski narod!

141

Resnica o vojaškem dokumentu strogo zaupno št. 5044–3 – zdaj lahko že to povemo – je naslednja: Ob koncu leta 1987 je generalštab oboroženih sil SFRJ ocenil, da je formiranje in stalna krepitev "pripravljenih sil" v naši neposredni soseščini nujen razlog za povečano bojno pripravljenost! Zato so tudi osnovne poante povelja določene v 1. in 2. t., namreč, da se morajo vse enote v rangu bataljon – divizion usposobiti (in preveriti!) za pomoč "pripravljenim silam". Enako je veljalo za protioklepne odrede v Kozini, Sežani in M. Soboti. To je praktično pomenilo, da vse enote usposobimo kot "gotove sile", ker smo se le tako v 9. armadi mogli uspešno zoperstaviti ekvivalentu "gotovih sil" v zahodni ali vzhodni varianti vojaške agresije! Prav zaradi teh dveh točk dokument ni mogel biti objavljen, je pa poveljnik 9. armade z njim seznanil predsednika Stanovnika, ki ni nikoli izjavil, da je omenjeni dokument protislovensko naravnan! To je bila le bolna fikcija bivšega praporščaka Borštnerja. Zdaj se lahko vsak dobronamerni državljan sam prepriča, kdo že sedem let zavaja slovensko javnost! Še nekaj je čudno pri našem praporščaku! Na eni strani se hvali, kako je "dostavljal" vojaške dokumente Mladini in Novi reviji, kazal pa tudi materi, na drugi strani pa odločno negira, da bi izdajal šifro, kakor tudi, da je kot šifrant moral biti tudi sodelavec varnostne službe JLA! Jaz sicer ne bom nikoli razkrival nobenega sodelavca (dokumenti so v Beogradu), ne morem pa mimo Borštnerjeve manire, da si izmišlja sodelavce varnostne službe JLA! Zato javno in z vso odgovornostjo trdim, da Robert Botteri, urednik Mladine, ni bil nikoli sodelavec varnostne službe JLA, ker tajnih in vrhunskih sodelavcev nismo izbirali med družinskimi člani vojaških oseb, posebno pa ne, če je bil oče na generalskem položaju! Še manj pa smo sodelavce "posojali" drugim službam! Mimogrede naj omenim, da je bila za skupino delegatov tedanje skupščine (1988) najbolj sporna 5. točka vojaškega povelja, ki je določala, da operativni centri vodijo situacijski dosje, posebej še, da je treba napisati "politično-varnostno oceno" za cono odgovornosti oziroma svojo enoto, kakor tudi določilo druge alineje te točke, da je pri tem potrebno organizirati sodelovanje z organi varnosti in subjekti samozaščite! Ko sem nato javno zapisal, da smo v poveljstvu 9. armade takšne ocene pisali na podlagi dostavljenih ocen Rslo, Rsnz in drugih struktur, smo samo dokazali, da si nismo ničesar izmišljali ali izsiljevali, temveč le disciplinirano sodelovali, česar se nekateri danes sramujejo! Zgodovina se piše na podlagi dokumentov. Za objektivno oceno procesa proti četverici bo treba dobiti dokumente iz Beograda in tujine (!). Zgodovinarje (posebej Martina Ivaniča) pa bi posebej opozoril na zanimive zapisnike s srečanj delegacije JLA in vodstva Slovenije (zadnje Kadijević – Stanovnik), ki so v arhivu nekdanjega Predsedstva Slovenije. Razne analitike varnostnih služb, predvsem upokojene, pa tudi nekatere raziskovalne novinarje, ki pišejo o varnostni službi 9. armade izmišljene štorije, misleč, da dokumentov iz Beograda ne bomo nikoli videli, bi želel opozoriti na precej grdo "navado" Slovencev, da radi zbirajo in hranijo razne dokumente, predvsem, ko gre za njihovo kožo! Tako sem tudi jaz za svoj osebni arhiv naredil kopijo vsakega dokumenta, ki se je v kakršnemkoli pogledu (napredovanje, pohvale, pritožbe in podobno) nanašale name. Torej sem naredil tudi

142

kopijo prvega poročila varnostnega oddelka 9. armade o najdbi vojaškega dokumenta, ker ta dokument omenja tudi mene kot "okradeno stranko"! Kopijo sem zaradi previdnosti deponiral pri svojem advokatu, razmišljam pa tudi, da bi jo predal Inštitutu za novejšo zgodovino. Začetni in še drugi del tega dokumenta objavljam ob tem zapisu in kot dokaz, da JLA v procesu proti četverici ni ničesar načrtovala, še manj pa montirala! Naredila je samo usodno napako, da je kljub opozorilom nasedla vsiljenemu procesu! Potem se je začelo. Pripadniki JLA smo postali dežurni krivci za vse probleme, od kontrarevolucije do mejno-carinskega spopada, celo za poboje domobrancev! Pravi krivci – nesposobni politiki (v Predsedstvu SFRJ) in partijski funkcionarji (po republikah) pa so se ob pomoči medijev in raznih botrov spet postavili v vrsto. Upam, da se bodo še našli dokumenti in da bodo neobremenjeni zgodovinarji začeli razkrivati manipulacije s preteklimi dogodki, pa tudi z delom naše zgodovine. Nekrivdo JLA ob procesu četverici, pa tudi zavajanje javnosti glede vsebine vojaškega dokumenta smo končno dokazali! Strankarski in medijski manipulatorji in ekstremni ksenofobi pa bodo morali kaj kmalu pred evropsko javnostjo in institucijami razložiti še tole: Zakaj smo bivši pripadniki JLA, v glavnem upokojenci, še vedno drugorazredni državljani? Zakaj so se za mnoge od nas zanimale varnostne službe in smo bili izsiljevani glede pokojnin in državljanstva? Zakaj le bivši pripadniki JLA ne morejo v Sloveniji sestaviti svojih družin (brez sodnih odločitev o morebitni krivdi)? Zakaj se ne rešuje usoda ljudi s t. i. "šintarskega" seznama? Skoraj vsi bivši zvezni funkcionarji in razni strokovnjaki (gospodarski, finančni, diplomatski itd) so v novi državi zasedli odgovorne položaje, samo za aktivne generale JLA – Slovence ni bilo prostora! Čudno je, da naš bivši vrhovni poveljnik nič ne reče. Pripomba: Članka s podobno vsebino sem poslal tudi uredništvu 7 Dni v Mariboru in Nedeljskemu dnevniku. Mariborskemu tedniku sem v predzadnjem odstavku dodal eksluzivno še naslednji "dodatek", pa ga niso objavili: "Ker sem že pri besedi (pisalnem stroju), moram zavrniti razne izjave, da so pri pobojih domobrancev sodelovale "enote z juga", torej, takratne JA (1945). Namreč, po Titovi smrti so se začele širiti govorice, da je JLA edina odgovorna za poboje domačih kvizlingov! Po daljši raspravi smo nekje 1982. leta dobili v varnostnem oddelku 9. armade dokument najvišje vojaške in državne tajnosti, ki je določal samo eno lokacijo množičnega grobišča (v bližini Maribora), za katerega smo morali organizirati protiobveščevalno zaščito! Torej, za ostala grobišča v Sloveniji so protiobveščevalno zaščito izvajale republiške varnostne službe ... Vsak je pač moral poskrbeti za grehe svojih predhodnikov!"

143

GENERAL SEGEL V KLOBUK 99

Kdo že sedem let zavaja Slovence? (Reklamni naslov na prvi strain!) Ali so po sedmih letih v poplavi knjig res pojasnjena vsa politična ozadja procesa proti četverici

General je segel v svoj “klobuk” … Upokojeni generalmajor Marijan F. Kranjc: “Ko sem bil načelnik varnosti, je v kopirnici marsikaj izginilo”. – Ali Ivan Borštner res že vsa ta leta zavaja slovensko javnost – Sodne procese potrebuje politika. V začetku julija je Marijan F. Kranjc, upokojeni generalmajor iz Ljubljane, poslal časopisom zapis z naslovom Presodite, kdo zavaja slovensko javnost. Pismo je prisperlo le malo zatem, ko je pri založbi Karantanija izšlo skupno delo Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasića z naslovom Sedem let pozneje, in ki naj bi, kot pišejo v uvodu avtorji, bilo “poskus, da se po sedmih letih pojasni vsaj večji del političnega ozadja procesa proti četverici.” Na prvi pogled nič pretirano razburljivega in šokantnega, saj “dokazov” o tem, kdo v Sloveniji koga zavaja in kako, v uredništvu ne manjka. Tudi prvi stavek Kranjčevega pisanja ni obetal nič posebnega: “Zgodovina se piše na osnovi dokumentov.” Potem pa sledi: “Javnost in zgodovinarje želim opozoriti na dejstvo, da je Ivan Borštner, bivši praporščak JLA, sedem let zavajal slovensko javnost o vsebini vojaškega dokumenta 5044–3, češ da je predstavljal veliko nevarnost za slovenski narod.” Gre seveda za velike in pomembne stvari, za zadeve okoli procesa proti četverici, ki je spravil na noge veliko večino Slovencev in usodno spremenil tok dogajanj. Sedem let pozneje se je Marijan F. Kranjc odločil, da dregne v nekaj, kar je za ta narod kljub vsemu tako rekoč nekaj svetega. Po Ljubljani je krožil nepopoln dokument Da na hitro obrišemo nekaj prahu z dokumenta, označenega kot strogo zaupnega in vojaška skrivnost, z datumom 8. 1. 1988, ki ga je po ukazu beograjskega Generalštaba JLA štev. 80–4 izdal poveljnik 9. armadnega območja generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić: gre za tisti dokument, ki ga je Borštner kopiral, odnesel kopijo na uredništvo Mladine in zaradi katerega se je 31. maja 1988 znašel v vojaškem preiskovalnem zaporu v Ljubljani. Pripomniti še velja, kar povzemamo iz objavljenih dokumentov, da je na fotokopiji, ki je krožila po Ljubljani, bila samo vsebina tretje točke na prvi strani in druga stran v celoti, medtem ko je začetek in konec dokumenta z uradnimi oznakami in oznako zaupnosti Borštner odstranil. Po Ljubljani je torej krožil nepopoln document – kar je znano.

99 Nedeljski dnevnik, 27. avgusta 1995, tokrat navajam celoten intervju Marjane Vončina (Dodano 2008)

144

Sedem let je dolga doba – ali pa tudi ne. To je čas v katerem so nekatera imena, znana in aktualna v procesu JBTZ, že zbledela, a tudi čas, ki še ni razgrnil vseh kart in bo zato parlamentarna komisija v bližnji jeseni znova skušala streti “oreh političnega ozadja in odgovornosti nosilcev javnih funkcij v času procesa,” kot prav tako piše v uvodu omenjene knjige. Je pa tudi čas, ki je nekaterim junakom iz leta 1988 vzel avreolo in jim spodmaknil spomenike; mnoga prijateljstva, ki so se zdela tako rekoč sveta, so se začela krhati, politične osti ozostrile – toda temeljev, ki zadevajo same premike v pomladi 88, vendarle nihče ni spodkopal. Kaj je torej po sedmih letih spodbudilo upokojenega generalmajorja Kranjca, da je prišel na dan z dokazi – če rečemo skrajno preprosto – da je Ivan Borštner zavajal slovensko javnost? Da ga je “nategoval” pravzaprav sedem let? Najbolje obveščen oficir Morda še to: general Kranjc je bil v času procesa JBTZ načelnik operativno-učnega oddelka poveljstva 9. armade in je pred tem vrsto let veljal (kot je zapisal Roman Leljak, ki je iz vrst KOS leta 1988 “prestopil” na stran Odbora za varstvo človekovih pravic) za najbolje obveščenega in in najbolj sposobnega oficirja varnosti v ljubljanskem armadnem območju. Da bomo vedeli za kaj gre: Marijan F. Kranjc je 35 let deloval v varnostni službi JLA – in to je pogovor z njim brez fotografije, saj je fotografiranje odločno zavrnil. - Gospod general, prebrala bom zadnje stavke Janševega prispevka v knjigi Sedem let pozneje: ”Tisti, ki so hoteli z aretacijami in represijo ustaviti slovensko pomlad, vztrajajo. A vztrajajmo tudi mi. In tokrat bo, če bodo spet posegli po podobnih represivnih sredstvih, prišla prava pomladna nevihta. Roška ni umrla.” Zdaj vas sprašujem: od kod vam zdaj, po sedmih letih, dokazi, da je Borštner lagal slovenski javnosti – ali kot pravite, da jo je zavajal? Kako to, da ste se odločili spregovoriti šele zdaj? “Oglasil sem se v ND že septembra 1988, pa v Delu februarja 1989 in javno spraševal, kdo je spolitiziral proces proti četverici. Nihče tega ni pojasnil … Sedaj se oglašam samo zaradi Tasićevega napada. Zaradi samospoštovanja pa tudi zaradi svojih vnukov, da ne bodo mislili, ko bodo to brali, da smo delali kaj kdove kako slabega. Ne vem, zakaj se me je lotil zdaj po sedmih letih. Že prej sem pričakoval razne napade, vendar se to ni zgodilo – najbrž zato, ker vedo, da imam še marsikaj v “klobuku” … Ali res armada ni nič načrtovala? Ko je pred sedmimi leti zadeva okrog tega vojaškega dokumenta prišla na dan, sem hotel na več načinov protestirati in povedati, da armada ni nič načrtovala in da ni imela nikakršnih protislovenskih namenov. Priložnosti za to pa nismo imeli, in to zaradi tajnosti dokumenta oziroma tistih dveh točk, ki jih fantje verjetno niso brali. Zaradi teh dveh točk dokument tudi med procesom ni smel biti objavljen. Poveljnik armade je z njim seznanil predsednika Stanovnika, ta

145

pa nikoli ni izjavil, da je bil dokument kakorkoli protislovensko naravnan. To je bila le bolna domišljija bivšega praporščaka Borštnerja in eklatanten primer medijske manipulacije.” - Toda po tistem, ko vi zaradi narave dokumenta niste mogli spregovoriti o tem, do zdaj, je bil že nekajkrat objavljen – in vendar ste molčali … “Ko sem na 47. strani Borštnerjevega pisanja prebral, da mora, vsaj delno pojasniti, kako je proučeval vojaški dokument in ugotavljal stopnjo njegove nevarnosti”, in na koncu dodal svoj sklep: “Zdelo se mi je, da je to začetek načrtovane povečane reprosije, ki naj prepreči nacionalno samostojnost in samoodločanje slovenskega naroda” – nisem vedel, ali naj se smejim ali kaj. Naš junak je sedem let zavajal slovensko javnost, prepričan, da nihče ne bo šel preverjat njegove “zgodovinske” besede. Bilo je potrebno počakati, da Borštner sam pove svojo zgodbo, zgodovina in javnost pa naj presodita! Naštel je pet elementov, ki so se mu zdeli nevarni, in sicer: “… premestitev tankov, oklepne čete v Ljubljani, v najkrajšem možnem času”; …v Mariboru in Postojni so načrtovali ustanovitev dveh večjih enot vojaške policije, iz katerih bi …verjetno formirali še dva vojaško-preiskovalna zapora; …Z območij ob državni meji naj bi v najkrajšem možnem času premestili vse signalne naprave, zatem našteje mesta: Ljubljana, Maribor, Postojna in Kranj; …Načrtovali so hitro usposabljanje potrebnih ljudi” in potem tudi …njihovo namestitev okoli pomembnih vojašnic v notranjosti dežele; …Pri poveljstvu armadnega območja so takoj ustanovili dežurne skupine”, ki so prek SDV in milice zbirali razne podatke in jih nato pošiljale v Beograd. Nato sledi kratek povzetek: JLA se pripravlja na povečano represijo; za represijo so potrebne tankovske in tudi posebne enote vojaške policije; potrebne so tudi tehnično signalne in varovalne naprave … Šok za bolje poučenega Ko sem prebiral, je bil zame to pravi šok! Dokument namreč nikjer ne omenja tankov in oklopnih čet, ki bi jih morali premestiti v Ljubljano! V točki 3 je bilo predvideno samo to, da bi naloge stalne enote vojaške policije v Ljubljani prevzela mtč iz »14. ppp, 14. pmtd« – ta motorizirana četa, in ne tankovska, pa je bila že tako in tako v Ljubljani, v Šentvidu. V isti točki sta bila za podobno nalogo predvidena po en pehotni vod. Najbrž je vsakemu bolj bistremu rezervistu jasno, da to ne moreta biti »dve večji enoti vojaške policije«, še manj pa, da bi pehotni vod lahko razvijal vojaško preiskovalni zapor! Nikjer ne piše, da bi morali vse signalne naprave vrniti v navedena mesta. Piše samo, naj obmejne enote vrnejo tiste signalne naprave, ki zaradi tehničnih in taktičnih razlogov niso primerne za uporabo na meji. Šlo je namreč za geosonde, ki ne ločijo korakov ilegalca ali divje živali … V dokumentu ni nikjer govora o kakršnekoli hitrem usposabljanju, še manj o nameščanju ljudi okrog vojašnic, in to celo v notranjosti dežele. Tudi tisto o ustanovitvi dežurnih skupin ne bo držalo, saj so te že obstajale. Res je samo to, da so poročila iz republiškega sekretariata za notranje zadeve prinašali policisti. Zakaj? Zaradi »srak«! Po vsem tem naj bralci sami presodijo, za kakšno nevarnost za slovenski narod je šlo.«

146

Krepitev sil v soseščini - Zanimivo bi bilo slišati, kakšni sta bili tisti prvi dve točki zaupnega dokumenta, ki sta zavezovali k molku. Za kakšno skrivnost pravzaprav gre? »Zdaj lahko povem javno: strogo zaupni vojaški dokument s številko 5044–3 je nastal potem, ko je Generalštab JLA v Beogradu ocenil, da formiranje in nenehno jačanje »gotovih«, se pravi »pripravljenih sil« v naši neposredni soseščini terja večjo bojno pripravljenost armade. Glavne naloge so bile določene v prvi in drugi točki dokumneta in Višnjićev dokument je bil pripravljen zato. Vse ostalo je besedičenje.« - Spomladi leta 1988 je bila v zraku napetost. Ali kot je zapisal Tasić: »Pričakovanja vojaškega udara so dosegla že mejo paranoje.« »Ja, ampak zgodovina se piše na osnovi dokumentov in za objektivno oceno procesa proti četverici bo treba dobiti dokumente iz Beograda in iz tujine. Nekaj pa jih je tudi v Ljubljani, čeprav se očitno nanje nihče ni spomnil. Gre predvsem za zapisnike s srečanj delegacij JLA in vodstva Slovenije – zadnje na primer Kadijevića in Stanovnika. Zapisniki o tem so v arhivu nekdanjega Predsedstva Slovenije. Ko bodo nekega dne prišli dokumenti na dan, bo marsikoga bolela glava. Mene ne! Delal sem iz poštenih nagibov, da tuji plačanci, tuji agentje ne bi škodovali moji domovini. Fotokopiranje in okradena stranka Raznim analitikom vojaških varnostnih služb, predvsem upokojenim, pa tudi nekaterim raziskovalnim novinarjem, ki pišejo najrazličnejše štorije in izmišljotine, pa bi vendarle rad povedal, da imamo Slovenci navado, da nekatere dokumente kopiramo. Tako sem tudi jaz naredil kopijo prve informacije varnostega oddelka 9. armade o najdbi vojaškega dokumenta po tajni preiskavi v Mikroadi. Dokument sem kopiral zato, ker je omenjal mene kot »okradeno stranko«. Dokument s številko 5044–3 sicer nisem sam napisal, sem ga pa priredil po vzorcu vojaškega dokumenta, ki so nam ga poslali iz Beograda. Kopijo dokumeta vam dajem kot dokaz, da JLA v procesu proti četverici ni nič načrtovala, še manj montirala. Vodstvo JLA je samo naredilo usodno napako, da je kljub opozorilom lahkomisleno nasedlo vsiljenemu procesu. Armada ni imela nič pri tem! 19. maja 1988 mi je načelnik varnostnega oddelka, polkovnik Boško Mutić povedal, da ga je Služba državne varnosti obvestila o najdbi partijskega stenograma in dokumenta, ki izvira iz poveljstva 9. armade, in da prve in zadnje strani niso našli. Mutić je dal obvestilo generalu Višnjiću, on pa meni: »Na, to je tvoje!« Polkovnika Mutića sem po procesu proti četverici nagovarjal, naj pove vse, kar ve – vedel pa je veliko, največ poleg polkovnika Vasiljevića, ki so ga poslali iz Beograda. Borštner je v knjigi zapisal, da je bil Mutić »glavni koordinator za sodelovanje s slovensko Službo državne varnosti

147

pri organiziranju procesa« in »organizator v boju proti osamosvojitvi Slovenije.« Kakšen koordinator – saj tu ni bilo kaj koordinirati! Ko se je enkrat začelo, ko so fantje prišli v zapor, je vse samodejno steklo. Od vseh primerov, ki smo jih takrat reševali, je bil ta najlažji. Tožilcu JLA smo predlagali, naj zadevo odstopi majorju Ferlincu ali kakšnemu zastavniku, saj je Borštner tako in tako hitro vse priznal, kam je odnesel dokument in komu ga je dal! Revanža za napade iz Ljubljane Megalomani v Beogradu so kljub temu vzklikali: »Dve leti so nas napadali, zdaj jim bomo vrnili!« Rekel sem jim: »Ne igrajte se s temi stvarmi, nič ne boste dosegli! Ne poznate Slovencev. Ko boste dvignili raven procesa, bo kaos!« Nisem se zmotil! Trdim, da nam je bil proces vsiljen, naši pa so ga pograbili, čeprav smo jim svetovali: »Nikar!« Še nekaj: ko je Spomenka Hribar pred vojašnico na Roški delila rožice, sem generalu Višnjiću predlagal: »Tovariš general, pokličite jo na kavo. Spomenka je znana v Sloveniji in jutri bo v časopisu, da je general Višnjić povabil Spomenko Hribar v svojo pisarno na kavo. To bo šokantno delovalo in če drugega ne, akcijo izničilo. Višnjić se je strinjal, toda iz Beograda so rekli: Niti slučajno ne! Da se general kompromitira pred neko Spomenko Hribar … Ne!« Tak je bil odgovor. In tako nam je propadla še marsikatera akcija, ki bi ublažila zadevo.« - Zakaj vam ni bilo do tega, da bi se najdba ukradenega vojaškega dokumenta reševala v procesu na sodišču? »Hoteli smo, da se proces ne bi zaključil tako, kot se je, ampak da bi se razkril vohunski del. Borštner je dokument odnesel … Veste, koliko dokumentov nam je tako »šlo«? Zakonitosti dvojne igre Še ko sem bil načelnik varnosti, sem vedel, da je v kopirici marsikaj izginilo – ampak veste kaj: kontraobveščevalna služba dela napako, če koga pošlje na sodišče. Na sodišče se ne pošlje nikogar! Če ga ujamete pri delu, ga pridobite, da vam pove, za koga dela in tako dalje. Mi smo jih kar nekaj ujeli, ki so kradli dokumente, tako kot Borštner. Nismo šli na sodišče, ampak smo ga tako dolgo »pritiskali«, da je priznal: »To sem dal Italijanom, to Rusom, to Nemcem.« Potem smo čakali, da bodo oni zahtevali še kak dokument – pa smo ga dali, ponaredek ali pa včasih tudi pravi, da bi bila igra bolj prepričljiva. To so dvojne igre. Procese potrebuje politika! Ko se bodo odprli arhivi tujih obveščevalnih služb, bomo brali, kdo je stal za kom. Službe kupujejo časopise, novinarje, urednike. Nekega dne bo vse prišlo na dan.« - Iz knjige Sedem let pozneje bom »ukradla« dve lepi misli. Najprej Tasićeva: »Žal je pogosto resnica stvar spretnosti, demagogije in manipulacije. Zanimivo pa je, da se posameznik iz tega kroga še nekako izvleče, družba ali narod pa se ni in se ne bo nikoli.« In še Borštner, ki se naslanja na Leninove besede: »Ko se sekajo drva, letijo treske.« Gospod

148

Kranjc, kako je z resnico, ki se zdi vedno nekoliko odmaknjena, meglena in neoprijemljiva, ko gre za dogodke na vojaškem sodišču v Ljubljani, dogodke pred tem in tudi zatem? »35 let sem delal v varnostni službi in naučil sem se, da nič ni mogoče skriti. In tudi ne skrivam, skrivam le svoje sodelavce, prijatelje. Ti, ki so delali v Sloveniji ali tujini, so bili visoko zavedni, nihče ni delal za denar ali nagrade, ampak iz domoljubnih nagibov. Take ljudi naj bi šel ovadit ali obesit na seznam, kot to nekdo zahteva?! Arhivi se bodo odprli, resnica bo prišla na dan Omerza pravi: »Udba in KOS …« Nismo delali skupaj! Sodelovali smo, to že, jaz sem poslal Erženu podatke, on meni, kaj več pa ne. Mikroado je nadzirala SDV, nas niti pustili niso zraven. Kadar je šlo za civilne osebe, nismo mogli nič. Lepo smo morali prositi: dragi kolege, to je nemški ali italijanski vohun, prosimo, operativno ga pokrijte. Nikakršna zločinska organizacija nismo bili, naj govorijo tisti, ki so prišli na oblast, kar hočejo. Mnogi so bili pod obdelavo Udbe, zdaj končno govorijo. Saj jih razumem … Ampak ko se bodo enkrat tuji arhivi odprli, bo resnica prišla na dan in vedelo se bo, čigav je bil kdo. To čaka naše zanamce. Tudi mi smo se učili, kaj je dezinformacija, laž. Nasprotnika najlažje uničiš z lažjo in podtikanjem. Desetkrat ponoviš, pa bodo ljudje verjeli. Kot profesionalec to zlahka razumem. Prebral sem vse knjige, ki jih je napisala CIA, zato verjemite: kadar je prevrat v državi, je vedno kdo zadaj. Ko bodo Drnovšek, Brovet, Kolšek, Marković, Kučan napisali spomine, ko se bodo odprli še tuji arhivi, bo marsikdo, ki se danes tako hvali, kaj je naredil za slovensko pomlad, moral to preklicati. »Ljubljanski pobalini« so vse natančno prebrali Ne bom skrival: ko je izšla Nova revija, sem dobil nalogo, da napišem, kaj se bo zgodilo z Jugoslavijo, če se Slovenija odcepi. In sem napisal. Slutil sem, kaj se bo zgodilo, in to na podlagi izkušenj, ki so jih imele tuje varnostne službe: CIA v Južni Ameriki itd. Bilo je preprosto: najprej morate odstraniti osnovno oviro, osvojiti javna glasila, radio, TV, kupiti morate novinarje, odstraniti je treba oviro, ki vas povezuje – Zvezo komunistov in armado. Zvezo komunistov so hitro razbili, to ni bilo težko, potem je prišla na vrsto armada. Knjige so napisane o tem, kako se razbija vojska! Ti fante – »ljubljanski pobalini« smo jim rekli – so vse to natančno prebrali. Nič si niso izmislili, vse je bilo že znano: kako se razbije armada, kako se pride na oblast. Trdo jedro v Beogradu ni verjelo. Ko pa je bilo že očitno, da se bo nekaj zgodilo, je bil najbolj preprost vojaški poseg. Nisem hotel sodelovati pri podiranju domin, zato sem se 10. oktobra 1990 vrnil z letalom iz Skopja v Ljubljano. Zadnje leto pred upokojitvijo sem namreč služboval v Bitoli v Makedoniji.

149

Zgodovina bo odkrila, kdo je podrl prvo domino. Vemo, kako se je začela druga svetovna vojna: Nemci so oblekli v uniforme nekaj ujetnikov in jih poslali čez mejo. Kdo je pri nas koga »oblekel«, se bo še pokazalo.« - Nekaj v prid temu bo morda odkrila tudi parlamentarna komisija. Kaj lahko po vašem mnenju odkrijejo v zvezi s procesom proti četverici? Ničesar! To so strankarske igrice. Lahko pa potrdijo, da je Borštner zavajal slovensko javnost glede vsebine vojaškega dokumenta. Pa ne bodo, boste videli!« Nisem se zmotil! Konec januarja 1996 so pred parlamentarno preiskovalno komisijo zopet nastopili naši stari znanci in nudili svoje "resnice", bivši praporščak pa je celo predlagal, da komisija zasliši tudi mojo malenkost. Vsi slovenski dnevniki (Delo, Slovenec, Dnevnik in Večer) so o tem poročali, pa sem tako vsem poslal tudi svoje mnenje. Predstavljam samo tisto iz Dela: NISEM AVTOR VOJAŠKEGA DOKUMENTA IZ PROCESA JBTZ! 100 Dne 30. januarja 1996. je vaš novinar Dejan Pušenjak na 2. strani objavil prispevek pod naslovom Za Zavrla je resnica o Jbtz večplastna in "nekje vmes", v katerem je o Borštnerjevem izvajanju zapisal tudi naslednje: "Med drugim je predlagal komisiji, naj zasliši polkovnika Marijana Kranjca, ki naj bi razdelal osnovno povelje iz Beograda ..." Predvidevam, da je nekdanji zastavnik JLA mislil ravno name (saj so v Slovencu zapisali, da ga mislim tožiti, ker je v reviji Mag izjavil, da sem sodeloval pri pisanju povelja, v Dnevniku pa piše, da je predlagal moje zaslišanje, ker sem sodeloval z organi varnosti, samo je "pozabil", da sem od polkovnika napredoval v generalmajorja in da sem ga nedavno tega resno opomnil, naj o meni ne širi neresnice! Pa nič ne zaleže! Torej, zadnjič trdim (že tretjič javno), da nisem avtor vojaškega dokumenta iz procesa Jbtz, o čemer se lahko vsakdo prepriča, če se potrudi pogledati večkrat javno objavljeno kopijo tega dokumenta (Mladina, Premiki, Okopi itd), v kateri so na koncu tretje strani inicialke MT/JP - avtorja in daktilografa! Ker je šlo za dokument generalštaba oboroženih sil SFRJ in je veljal za celotno strukturo oboroženih sil – JLA in TO, seveda nismo imeli kar koli "razdelavati", le moj pomočnik za bojno pripravljenost je dodal nekaj internih navodil in pripisal svoje incialke! Kot načelnik učno-operativnega oddelka 9. armade sem dokument seveda pregledal in nato izročil poveljniku v podpis. Bistveni stvari so v dokumentu zapisane pod točko 1. in 2., in sicer dodatni operativni ukrepi, da bi parirali nadmoči in vojaškim pritiskom na naših mejah, ki so se vsako leto stopnjevali ("posttitovsko obdobje"). Zaradi ponazoritve naj navedem, da so 1984 sile Nata in Varšavske

100 Delo, rubrika Prejeli smo, 2. februarja 1996

150

zveze izvedle 95 manevrov in vaj (od 150) v bližini naše nekdanje skupne države, v njih pa je sodelovalo približno 1,5 miljona vojakov. Na štabnih vajah so preverjali nove vojaške doktrine predvsem v smereh Gorica–Ljubljana–Zagreb, Maribor–Varaždin (Zagreb)–Vinkovci in Niš–Priština–Tirana. Vnovič tudi zatrjujem, da navedeni dokument ni bil protislovensko usmerjen (kar je potrdil takratni predsednik predsedstva SR Slovenije Janez Stanovnik). O tem sem podrobno pisal v Sobotni prilogi Dela (8. julija 1995) pod naslovom Kdo že sedem let zavaja slovensko javnost? in v Nedeljskem dnevniku (27. avgusta 1995) pod naslovom General segel v klobuk. V obeh prispevkih sem tudi dokumentirano dokazal, da je prav nekdanji praporščak napačno interpretiral odtujeni vojaški dokument in zavajal slovensko javnost! Mojih trditev seveda ni mogel demantirati! Če je moje pričanje pred parlamentarno komisijo potrebno zaradi dokazovanja zgodovinske resnice, se bom rade volje odzval! Predsedniku komisije g. Puklu pa že zdaj predlagam naslednje: - zaslišite še nekaj nekdanjih kosovcev, ki bodo povedali marsikaj zanimivega o tem procesu, posebno, kdo je z njimi češnje zobal (nekaj smo že zvedeli v Mladini); - ker se nekateri otepajo resnice o sodelovanju s Kosom in Udbo, zaprosite že zdaj za vrnitev arhivov iz Beograda (normalizacija odnosov je tako že pred vrati); - ugotovite, kdo je in zakaj preprečil izvedbo drugega dela procesa Jbtz – vohunskega, se pravi, kdo je ustaški emigraciji dostavil vojaški dokument! Še to. Inštitutu za novejšo zgodovino (dejansko AS – moja opomba 2008) sem poslal nekaj dokumentov, ki zadevajo proces Jbtz, pa naj zgodovinarji (preden dobijo arhive iz Beograda) povedo ljudem objektivno resnico, med drugim tudi, da JLA v procesu proti četverici ni ničesar načrtovala, še manj pa montirala. Naredila je samo napako, da je kljub nekaterim našim opozorilom iz Ljubljane lahkomiselno nasedla vsiljenemu procesu! Nekdanjemu praporščaku JLA Borštnerju sporočam, da ga ne bom tožil (on že ve, zakaj!) niti se bom odzival na njegove navedbe. PRED KOMISIJO JBTZ 101 Nespoštovanje pietete Nedavno tega smo številni sodelavci in prijatelji pospremili k zadnjemu počitku Aleksandra Radovanovića, polkovnika v pokoju, bivšega načelnika protizračne obrambe 9. armade. Ni se še posušila zemlja na njegovem grobu, že si je bivši praporščak Ivan Borštner na zaslišanju pred parlamentarno komisijo Jbtz privoščil popolnoma neresničen in docela nekulturen izpad proti svojemu nekdanjemu predstojniku. Zares je žalostno, da tudi mrtvi nimajo miru! Ker se pa ne morejo braniti, čutim moralno dolžnost, da odločno zanikam, da bi pokojni polkovnik Radovanović "lahko jemal brez

101 Delo – Sobotna priloga, 5. 10. 1996

151

podpisovanja in evidence" kakršnekoli dokumente in jih nato "nepooblaščeno predal praporščaku Borštnerju", kakor je izjave slednjega zapisal novinar Dejan Pušenjak. PREDSTAVITEV TRILOGIJE VOJNA IZ LJUBEZNI 102 Slovar Sskj dopušča za nekoga, ki grdo ali nesramno govori o kom, tudi ekspresivni izraz: ne zna drugega, kot polivati z gnojnico! To bi veljalo tudi za nekega Goljevščka iz Izole, ki je v SP polil toliko gnojnice po slovenskih generalih, predstavljenih v Vojni iz ljubezni, da je celo prehitel svojega idejnega firerja. Poleg tega je "komentiral" trilogijo Marije Vogrič Vojna iz ljubezni, pa čeprav prizna, da teh treh knjig sploh ni prebral! Zares hrabro! Tudi Göbbels tega ni zmogel! Najbolj mu pa seveda zamerim tisti pljunek na prleškega rojaka in naslovnega škofa Vekoslava Grmiča! Prav zares, nesramnost brez primere! Ker pa naš izolski korenjak nerad bere knjig, mu bom citiral nekaj izbranih paberkov iz pravkar izšle knjige zagrebškega Globusa Izvori neke katastrofe (Origins of a Catastrophe) Warena Zimmermana, bivšega ameriškega veleposlanika v Beogradu: - Slovenci so z bliskovitim manevrom v nekaj urah premaknili meje Jugoslavije ...To je bil uvod v vojno. - Ni se moglo povsem točno govoriti o "invaziji" JLA, ker je bila JLA v svoji lastni državi. - Tudi bolj primitivna vojska od JLA bi reagirala s silo na izzivanje, s katero se hkrati anektirajo meje Jugoslavije in dohodki od carin – njen glavni vir financiranja. - Slovenska taktika, ki se ne more kititi z junaštvom, je bila v tem, da se izogne direktnemu spopadu z JLA, kakor tudi, da se z blokado vojašnic skušajo vojaki sestradati in izbezati. - Razgovor ...z 32 – letnim obrambnim ministrom mi je odkril marsikaj ... Priznal mi je, da je užival v vsakem trenutku svojega maščevanja ... Janševa vojna je Slovenijo za vedno ločila od Jugoslavije. Cena za Slovenijo je bila 9 mrtvih, JLA je izgubila 37 vojakov. - A kot krona za njihovo zmago: Slovenci so dobili podporo od zelo neverjetnega vira, od Slobodana Miloševića. Malo je verjetno, da bi Slovenci zmagali, če bi JLA izvedla protiudar z močnejšimi silami. Do tega pa ni prišlo, ker je Milošević z Milanom Kučanom sklenil dogovor o odhodu JLA iz Slovenije. - Slovenci so vedeli, da bo njihov odhod povzročil eskalacijo nasilja v ostanku Jugoslavije. Toliko za posladek! Upam, da gospodu Zimmermanu ne boste očitali, da ni vedel, kaj je napisal! Drugič pa, če vas je kaj v hlačah, se vsaj predstavite, da bomo vedeli, kdo ste, kje ste doslej živeli in kaj ste vse storili za svojo domovino razen tega, da sodržavljane polivate z gnojnico! Prleki bi rekli: Aufbiks, pa čreva na plot!

102 Delo – Sobotna priloga, 3. 5. 1997

152

Pripomba: Na članek so odgovorili kar trije. Po dolgem času se je oglasil tudi Janša in v Delu – Sobotni prilogi dne 10. maja 1997. zapisal: - "...nekdanji generalmajor varnostne službe JLA (Kos-a) Marijan Kranjc ...zapisal nekaj stavkov v stilu svoje nekdanje službe. - Če je Kranjc avtorja pravilno prevedel in citiral, potem je treba reči, da je g. Zimmerman zamenjal osebo ali državo ali pa oboje. V tistem času se namreč z njim nisem nikoli sestal, zato mu citiranega stavka nisem mogel povedati, tudi če bi tako mislil. - Tistim, ki so to vojno izgubili – sem pa sodijo vsi polkovniki in generali JA ...bi radi pobegnili iz kalnih voda kolaboracije. Vendar je leta 1997 za to že malo prepozno." Dne 30. marca 1995 je ljubljanski Dnevnik v rubriki Mednarodna politika objavil nekaj odlomkov iz spominov zadnjega ameriškega ambasadorja Warrena Zimmermana, ki so zbudili proteste v Sloveniji. Namreč, Zimmmerman je zapisal, da so "Slovenci začeli vojno" in da se "...niso zmenili za preostalih 20 milijonov Jugoslovanov". No, bistveno je nekaj drugega. Ob navedenem izvodu je tudi objavljena fotografija Zimmermana in Peterleta s podnapisom: "Julij 1991: Warren Zimmermann in takrat še predsednik slovenske vlade Lojze Peterle na srečanju v Ljubljani". (ND je to fotografijo objavil ob mojem naslednjem intervuju – februarja 1999, pa jo bodo bralci lahko tokrat še enkrat videli. Dodano 2008). Torej, ali je bil Zimmerman zares julija 1991 v Ljubljani? Prosil sem dokumentacijo Dnevnika in Dela za točen datum, pa so mi iz Dela odgovorili, da je bil Zimmerman v letu 1991 v Ljubljani trikrat, in sicer: 14. junija, 17.–18.julija in 2.oktobra! S kom se je vse službeno sestajal, je navedeno v časopisnih novičkah, s kom pa se je sestajal privatno, nisem raziskoval. Nisem imel nobene potrebe. Hotel sem samo dokazati, da ambasadorju ZDA Ljubljana vsekakor ni bila neznana, zato bi bilo zares čudno, če bi zamenjal Slovenijo! Če pa je zamenjal Janšo z nekim drugim obrambnim ministrom, pa me sploh ne zanima. Naj se sama zmenita, kdo je koga zamenjal! PREDSTAVITEV TRILOGIJE VOJNA IZ LJUBEZNI 103 Odgovor trem kritikom Najprej moram odgovoriti gospodu Goljevščku iz Izole, ker sem mu zameril blatenje rojaka in naslovnega škofa gospoda Grmiča. Še zadnji nasvet: preberite njegovo pravkar izišlo knjigo Resnica, pa tudi trilogijo Marije Vogrič, Vojna iz ljubezni, ne pozabite! Naj vam zaupam, da nimam nobenega štaba. Moje znance in sodelavce iz nekdanje skupne države so poklali, pobili, pohabili in razgnali, tiste v Sloveniji pa so 1991. uvrstili na "šintarski" seznam (po Novi dobi), pa zdaj čakajo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. No, mnoge pa vidim v raznih strankah, na TV in pogrebih ...O dogodkih "zadnje vojne" nisem napisal niti besedice, še manj pa sem karkoli trdil! Citiral sem Vam samo nekaj paberkov iz knjige bivšega ameriškega

103 Delo – Sobotna priloga, poslano 19. maja 1997, ni bilo objavljeno.

153

ambasadorja Zimmermana in nič drugega. Zato puščico usmerite preko luže! Pravite, da ste govorili samo o "generalih JLA", no, pozabili ste pa dodati "slovenskega rodu". Tudi Cankarja niste pazljivo prebrali (če ste?), saj bi očitke morali nasloviti na politike! Nikjer nisem zapisal, da je Janša Vaš vodja niti ga nisem obkladal z izrazi "firer, fašist in podobno". To ste si enostavno izmislili, zato z Vami in na takšni ravni res ne bom več razpravljal. Niti v latinici! Nekdanji obrambni minister republike Slovenije, dipl. obramboslovec splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, Janez Janša, odstavljen zaradi Depale vasi, oziroma posega proti civilni osebi (kar si niti "zloglasni Kos" ni mogel privoščiti!), se je oglasil v svojem že znanem stilu. Najprej pa mu moram povedati, da naj moj akademski naziv pusti čisto pri miru! Tudi nisem "nekdanji", temveč samo "generalmajor v pokoju", tako kot to velja v vseh civiliziranih državah. Tisto, kar je Janša še zapisal, da sem "generalmajor varnostne službe JLA (Kos-a)" je seveda nesmisel, psovka in groba žalitev državljana republike Slovenije in davkoplačevalca, ki si je kot poslanec (na žalost tudi moj) zares ne bi smel privoščiti! Pa še poslansko plačo prejema na račun moje "visoke" generalske pokojnine ... Kako je izkušeni ameriški diplomat Zimmerman zamenjal Janšo in Slovenijo, se bosta že sama zmenila! Upam, da se bo gospod Zimmerman oglasil in priznal svojo napako (pa še ekipo za preverjanje podatkov je imel!) ... Ker nisem sodeloval v "Janševi vojni" (izraz je Zimmermanov), ne morem biti poraženec, še manj pa kolaborant! Bil sem pa priča in trdno verjamem, da bo resnica prišla na dan! Resnica pa je samo ena, tako pravi škof Grmič! Za javnost je zanimiva Janševa trditev, da je od vseh (nekoč je navedel število trideset) aktivnih generalov in polkovnikov slovenskega rodu, samo en polkovnik junija 1991. prestopil na slovensko stran! Ne vem, zakaj nam Janša ne pove njegovega imena, pa tudi pravega vzroka takšnega nedomoljubnega odnosa velike večine predstavnikov slovenske vojaške inteligence! Vse bivše republike so angažirale generale JLA za vodenje svojih nacionalnih armad, le Slovenija se je temu odpovedala! Zakaj? Zakaj Janša slovenski javnosti še ni povedal pravega vzroka? Po mojem skromnem mnenju bodo zgodovinarji morali upoštevati dva osnovna vzroka. Prvi je psihološke narave – Janša! Če bi bil na njegovo mesto takoj v začetku postavljen dr. Anton Bebler, za načelnika Ršto pa generalmajor Milovan Zorc, bi vsi aktivni generali in polkovniki takoj prestopili na slovensko stran! O tem smo takrat razpravljali in tudi vse naknadne ankete bi potrdile to predpostavko. Drugi razlog sega v obdobje sredi 1990., ko so Janša in njegovi pomočniki (sicer moji "znanci"!) nestrokovno vodili akcijo pridobivanja slovenskih generalov in častnikov, in so nas vse skupaj hitro spravili pod kontrolo varnostne službe JLA! Navedel bom svoj primer: politična uprava zveznega sekretariata za ljudsko obrambo je iz Beograda poslal vsem poveljnikom korpusov strogo zaupen telegram z nalogo, naj takoj opravijo temeljite razgovore z vsemi slovenskimi generali in častniki ter ugotovijo, koga so "janševci" že pridobili za slovensko "republiško" armado! Seveda so organi vojaške varnosti nad vsemi takoj vzpostavili operativno kontrolo! Ker sem bil v bitoljskem korpusu edini Slovenec, obenem pa tudi načelnik štaba korpusa in namestnik poveljnika, le-ta ni imel veliko dela. Takole je zapisal v telegram: "... ne bi nikdar sprejel sodelovanje v kakršnihkoli republiških armadah, in kot sam pravi, genetsko ne bi mogel služiti novokomponiranim belogardistom, ustašem, četnikom in drugim!"

154

Pred tem so me v Demokraciji, katere urednika sta bila Janša in Bavčar, grobo napadli kot generala. Konec julija 1990, ko sem zvedel za načrtovani vojaški poseg proti Sloveniji, sem predal zahtevek za upokojitev. Bil sem prvi slovenski general, ki je takrat uspel zapustiti JLA, ker pač nisem želel sodelovati pri podiranju domin! Ko sem se oktobra 1990 vrnil v Ljubljano, sem imel na glavi dve "novi" varnostni službi, pa čeprav me tudi varnostna služba JLA ni pustila pri miru. Bilo je prav zabavno, posebej ko so "nastopali" moji bivši učenci in znanci. Seveda smo se hitro "sporazumeli", ker so večino pač prisilili k sodelovanju ... V kasnejšem razbijanju Jugoslavije (po Mesiću) so pripadniki JLA doživljali največje osebne travme in drame: na poziv svojih nacionalnih leaderjev in republiških voditeljev so se morali na hitro opredeljevati in uperiti orožje proti svojim dovčerajšnjim tovarišem in prijateljem. O tem piše Marija Vogrič v trilogiji Vojna iz ljubezni, pa tudi o krivdi politikov! Seveda, mnogi nočejo, da pride resnica na dan. Novinarji ne morejo soditi, kaj je bilo prav ali pa ne! Zgodovina bo presodila, kdo je bil kriv ... Tudi za medijske pogrome in manipulacije! Mnogi uporabljajo izraz "vojna za Slovenijo", nekateri (tudi novinarji) pa celo trdijo, da je šlo za "pravo vojno"! Vem, da je v politiki vse dovoljeno, toda vojaški teoretiki in zgodovinarji imajo za poimenovanje vojne določene kriterije, ki bi jih vsaj novinarji in komentatorji morali upoštevati. Tako bi vsaj javno omejili zasmehovanje in kritike, ko nas celo državniki iz soseščine (eden je celo general!) zbadajo z mini vojno, operetno ali secesijsko vojno, bivši ameriški ambasador Zimmerman pa je celo uvedel izraz "Janševa vojna". V Enciklopediji Slovenije so pod geslom Osamosvojitev Slovenije navedene naslednje tri kvalifikacije: vojaški (oborožen) poseg ali akcija, desetdnevna vojna za Slovenijo in osamosvojitvena vojna (za Slovenijo). Ker je dejansko res šlo za omejen poseg JLA (okrog 2.000 vojakov in 450 miličnikov), bi teoretiki najnovejših vojaških doktrin verjetno zapisali vsebinsko in formalno bolj ustrezen izraz: mejno-carinski spopad (tudi lokalna mejno-carinska vojna) ali pa vojaško-policijski (miličniški) poseg ali akcija. Vsekakor se mnogi tuji in neutralni opazovalci strinjajo, da ni šlo za pravo vojno, pa še žrtev je bilo, hvala bogu (po Janši), bolj malo za pravo vojno! Politično promocijski pa je seveda edino primeren izraz: "desetdnevna osamosvojitvena vojna"! Nič krivemu šolskemu tovarišu in makedonskemu generalmajorju Pavlovu sem pred njegovim odhodom iz Slovenije dejal, da je vodil najbolj "trapasto" akcijo JLA (ali kakor pravi dr Bogdan Denić, avtor knjige Etnični nacionalizem, Beograd, 1996, da je šlo za "trapavi armijski napad"). Oba sva se strinjala, da se je razdružitev začela po volji politikov, ne pa generalov, kakor tudi, da bi se morala končati na miren način, kot se je to pozneje zgodilo v Makedoniji! Na žalost so prevladali domači in tuji jastrebi! Zgodovina bo zato seveda neusmiljena sodnica! V trenutku, ko je Marković podpisal (pravi, da ga ni!) povelje za vojaško-miličniški poseg v Sloveniji oziroma ko je bil nekaj dni kasneje odstavljen (odstranjen) generalpolkovnik Konrad Kolšek, je seveda JLA izgubila prva dva pridevka – jugoslovanska in ljudska! Na žalost je to resnica, ki boli in obenem opozarja, da nas nihče ne more identificirati s "kolaboranti" (po Janši) in nosilci etnično-verske oziroma državljanske vojne na jugoslovanskih tleh! Francu Kindlhoferju, "nevednežu" z Bleda pa samo tole: nisem pozabil na svojo predstavitev (danes že petič). Ker pa verjetno ne berete časopisov, Vam zares ne morem pomagati, pa četudi

155

bi imeli kaj v glavi! Preberite knjigi Zimmermana in Vogričeve, pa potem razpravljajte z avtorji, ne pa z menoj! Obvezno pa preberite (in vsem tujcem priporočite) knjigo Ericha Schmitd - Eeboona z naslovom Schattenkrieger, kjer na strani 229 tudi piše (če sem pravilno prevedel, bi rekel Janša): "S skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in Hrvaški zasedli pomembne politične, publicistične in varnostne funkcije, so imeli Kinklovi predstavniki tesne stike." Naj Vam pomagam: gre za sedanjega nemškega zunanjega ministra, ki je bil od 1979 vodja Bnd (nemške obveščevalne službe). Kaj pravite? Da ni res? Ne vem ...Vprašajte Kinkla! Še to: v obveščevalnem žargonu "tesni stiki" pomenijo (po Mladini) tudi z nekom "češnje zobati" ali pa "lizati sladoled" (tudi v slovarju Sskj). Pa brez zamere in lepo pozdravljeni. GENERALI BREZ KAPE (tudi ALI BREZ KAPE) 104 Avtor Ali H. Žerdin Pobalinski podvig in naslov knjige – Trideset napak v škodo JLA – Medijske psovke – Varnostna služba JLA kot glavni nasprotnik – Kdo je vse deloval v ozadju Bavčarjevega odbora? – Vojaški dokument 5044–3 ni bil protislovenski – Kdo se je sramoval konca kulturnega mitinga? – Mnogi so videli kopijo vojaškega dokumenta – Kdo je vse izgubil nedolžnost? – Zgodovina se ponavlja v Depali vasi ... Pobalinski podvig – kraja generalske kape, je botroval naslovu knjige GENERALI BREZ KAPE, kar je seveda stvar okusa avtorja Ali H. Žerdina. Sicer na prednjem ovitku dejansko piše ALI BREZ KAPE, kar je nekako bolj sprejemljivo, posebej še, če verjamemo avtorju, da mu je nekdo sunil že sunjeno kapo (tudi šapko) pokojnega generala Tominca! Številne napake v škodo JLA – sam sem jih naštel okrog trideset, negirajo mnenje Miše Alkalaja v Delu – Sobotni prilogi, da je avtor knjige povsem nepristransko in verodostojno opisal delovanje Bavčarjevega odbora! Morgen ... Je pa, priznam, zanimivo branje, ker je podana struktura (po osebah, z mojo malenkostjo vred) in kronologija tistega časa, saj sem za nekatere dogodke zvedel šele sedaj iz Žerdinove knjige. Zanimivo je tudi, da Janša ni "blagoslovil" omenjene knjige, saj avtorju očita, da je pripadnik Kučanovega klana! Aferim ... Verjetno je še prezgodaj delati zaključke, kdo je dejansko zmagal, kdo je dobil vojno ali posamezne bitke. Naj to opravijo zgodovinarji z določene časovne distance! Važno je le, da jim sodobniki in akterji teh dogajanj zapustimo verodostojne podatke in pričevanja, brez osebne užaljenosti, manipulacije in celo medijskega pogroma! Namen tega pisanja je samo ta, da avtorja knjige dobrohotno opozorim na precejšnje število napak v škodo JLA oziroma akterjev iz 9. armade, ker verjamem, da bo moral kmalu pripraviti drugo izdajo. V vsaki novi izdaji pa se napake morajo popraviti! Seveda, tega zapisa ne bi bilo, če bi se avtor potrudil opraviti razgovor z enim od generalov, ki mu je pritaknil tisto zloveščo

104 Delo – Sobotna priloga, poslano 23. junija 1997, ni objavljeno. Poslano (priporočeno) tudi avtorju knjige Aliju H. Žerdinu radi popravkov v naslednji izdaji knjige. Še zahvalil se ni …

156

oznako "živi v Ljubljani"! Očitana "publicicistična žilica" mi žal ne da miru, pa moram zato mlademu publicistu našteti nekaj očitnih napak in spodrsljajev. Naj grem kar po vrsti: Kos (str. 17) kot medijsko psovko, ki jo je uvedla v naš medijski prostor Mladina, podžgal pa z znanim epigramom bivši šef Ozne (kot nekakšno maščevanje za brionski plenum in druge reči?), avtor sicer ne uporablja često, se mu pa zapiše, ker pač ne more iz svoje kože (str.36, 120). Stavka litostrojskih delavcev (str. 22) decembra 1987 zares nima nobene zveze z vsebino vojaškega dokumenta 5044–3 in je tako očitno primer avtorjeve medijske manipulacije! Nekje sem že javno zapisal, da je navedeni vojaški dokument pravzaprav cirkularni dokument generalštaba oboroženih sil SFRJ, ki je bil napisan v Beogradu u drugi polovici 1987. leta. Pod izrazom "rušilne" demonstracije so bile mišljene nekatere demonstracije s Kosova, pa tudi razni mitingi blizu vojašnic, ki so seveda ogrožali varnost vojakov in objekta samega. Torej, tudi nekaj tisoč slovenskih vojakov in častnikov ... Danes, ko je vsebina vojaškega dokumenta 5044–3 javno znana, bo vsakdo lahko prebral celotno 5. in 6. točko, kjer je govora o rušilnih in mirnih demonstracijah, toda ne kot poseg v civilno sfero, saj vendar v nadaljevanju jasno piše: "...s ciljem, da vojaška enota ne bi bila varnostno presenečena in ogrožena"! Da je bilo protizakonito in celo protiustavno, da zaščitimo svoje vojake in sebe, bi danes verjetno ne presodilo niti naše ustavno sodišče! "Vrhovni agent" (str. 32) namesto uradnega naziva (načelnik obveščevalne ali varnostne službe), je seveda navadna žurnalistična in pobalinska psovka! Načelnik uprave varnostne službe (JLA) v zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo je bil prav gotovo član vojaškega sveta, dočim načelnik obveščevalne službe – pravilno načelnik II. uprave, podrejen načelniku generalštaba JLA, sigurno ni bil član tega posvetovalnega organa, so ga pa lahko poklicali zaradi kakšnega nasveta o uvozu kontrarevolucije in podobnih rečeh! Novi in obenem zadnji Pravilnik o delu varnostne službe oboroženih sil SFRJ je bil sprejet 1986. in sploh ni omogočal poseganje v civilno sfero (str. 36)! To je sicer zapisal Roman Leljak v "svoji" knjigi Sam proti njim (Mladina pa večkrat ponovila, da je postala "resnica"!), je pa nedavno tega tudi javno povedal, kdo mu je vse pomagal pri pisanju! Podrobno sem o tem pisal v odgovoru na podobne manipulacije v knjigi Novinarski arhivi Ljerke Bizilj. Tudi o "znameniti" operaciji Mladost, kar je bila pravzaprav samo šifra za določeno fasciklo. Bistvo tega novega Pravilnika pa je bilo v tem, da smo morali vse sodelavce iz JLA prijaviti Sdv zaradi nekakšne "enotne evidence"! Tudi obstoječe! Kot takratni načelnik varnostnega oddelka 9. armade sem se temu odločno uprl in takšnega seznama sodelavcev nisem poslal republiški Sdv! Takoj sem bil zatožen v Beograd! Seveda smo predtem vse sodelavce prekrstili v "prijateljske zveze", teh pa ni bilo treba nikjer prijaviti niti registrirati! V Ljubljani sem takoj dobil veliko črno piko, pa tudi generalskega položaja je potem zmanjkalo, da sem moral v Makedonijo ... Na razgovorih v Noči dolgih nožev, kakor je Mladina zelo grdo napihnila celo stvar, je ob generalu Višnjiću sodeloval tudi polkovnik Mutić Boško, takratni načelnik varnostnega oddelka 9. armade, ki pa ni bil načelnik varnostne službe JLA v Sloveniji, ker takšnega položaja sploh ni bilo! Avtor ga enostavno izpusti ... Po teh pogovorih sta bili v Beograd poslani dve depeši, pomembni za zgodovino: Mutićeva in Višnjićeva! Kaj je vsebovala Mutićeva depeša lahko samo ugibam, vem pa za vsebino Višnjićeve depeše, saj sem kot načelnik operativno-učnega oddelka

157

poskrbel za njeno tehnično in šifrersko realizacijo. Ko se bodo delili arhivi JLA, bodo slovenski zgodovinarji sigurno poiskali tudi ta dokument, vendar bodo razočarani, saj ni bilo nobene strašne noči, pa tudi dolgih nožev nismo imeli! Res je samo, da je poveljstvo 9. armade tiste dni imelo "vežbovno uzbuno" na Velikih Blokah, kar takrat ni nihče opazil! Ukinitev armad, predvsem 7. in 9. armade v takratni BiH in Sloveniji, seveda ni bila pogojena z geografijo niti s politiko (str. 43), pa čeprav je mogoče delati tudi špekulacije na račun velikosrbske politike. Osnovni razlog je bil v tem, da je Nato že 1984 sprejel novo doktrino, imenovano Fofa (Follow-on Forces Attack), kar smo pomensko prevajali kot "globoki udari" oziroma kot inačico ameriške doktrine "zračno-kopenske bitke". Samo v tistem letu je bilo na naših mejah izvedenih okrog 95 vaj in manevrov z udeležbo okrog 1,5 miljona vojakov! Torej, šlo je tudi za resno demonstracijo sile v okvirih splošnega načrta destabilizacije Jugoslavije! Iz obveščevalnih virom smo tako tudi izvedeli, da Nato pretežno preigrava variante zračno- kopenske bitke na smereh Gorica–Ljubljana–Zagreb–Vinkovci in pa Graz–Maribor–Varaždin! Seveda je potrebno tudi omeniti, da so predtem sosednje države reorganizirale svoje vojaške sile in uvedle t. i. korpusni sistem in povečali ognjeno moč na vseh nivojih. Mrzlično smo iskali odgovore v organizaciji strateške obrambe, ki je poleg ostalega morala zajeti globino ozemlja najmanj 400–500 km! Torej, ne več obramba na republiških mejah, temveč na novih mejah vojskovališča! Vojaški dokument 5044–3 je v prvih treh (glavnih) točkah vseboval tudi elemente zasnove te nove obrambe, zato tudi ni mogel biti javno objavljen! Obširneje sem o tem že pisal (Delo – Znanost, 14. februarja 1995), pa nič! Politični ugovori iz Slovenije in BiH so bili precej sebični (zakaj nam, ne pa sosedom!), pa čeprav smo vsaj slovensko politično vodstvo o tem podrobno obvestili in poučili. Spomnim se detalja s tega razgovora, ko me je tovariš Viktor Avbelj, bivši predsednik Predsedstva SR Slovenije in rezervni generalmajor zelo resno vprašal: Ali bomo zopet bežali v Kočevski Rog? Odgovoril sem mu, da organizacija globinske obrambe ni nobeno bežanje in da Slovenija proti novi Nato doktrini ne more sama organizirati takšne obrambe na republiških mejah! Mediji in Bavčarjev odbor so se raje priklonili "domnevi" nekega praproščaka o nevarnosti za Slovenijo, od takrat še lastne armade! Astrologi naj presodijo ali je šlo za nadnaravno slutnjo ali za objektivna dejstva ... Kučanove besede Zavrlu: "...oboji delamo za isto stvar!" (str. 4) si velja dobro zapomniti! Dodati pa še velja tisto iz Tacna o vlogi članov Zks v Bavčarjevem odboru. Končno, zgodovinarji bodo morali raziskati, kdo je dejansko stal iza Bavčarjevega odbora, saj Niko Kavčič omenja v svoji knjigi, da je bil Bavčarjev in Janšin mentor? Pa tudi to zakaj je Bavčar zapisoval razgovore s Stanovnikom in drugimi in potem to predal poveljniku slovenske policije mag. Pavlu Čeliku, tudi mojemu znancu. Predvsem pa bo potrebno raziskati, zakaj sta se sprla glavna protagonista – Janša in Bavčar! Vse ostalo je, po mojem mnenju, marginalno! Zapisani stavek "Fotografija vojaškega dokumenta se je dva tedna valjala na eni od miz ...", seveda ne bo držal za vse tiste, ki vsaj površno poznajo tehnologijo dela varnostnih služb po končani tajni preiskavi! Pravilo je, da se timsko zelo skrbno in natančno pregledajo in analizirajo vsi najdeni dokumenti in lističi, posebno še, če so vojaškega izvora. In operativci Sdv seveda niso bili nobeni amaterji! Tako so novinarji nasedli dezinformaciji Sdv (načrtni, pismeni!), najprej Miran Lesjak (Delo – Sobotna priloga), zdaj pa še Žerdin ... Pravo vprašanje je seveda naslednje: zakaj organi Sdv cela dva tedna po najdbi vojaškega dokumenta niso obvestili varnostni oddelek 9. armade? Odgovor vedo samo tedanji glavni šefi Sdv in ožje politično vodstvo Slovenije! Po

158

moji domnevi je bilo toliko časa potrebno za sestavljanje scenarija kako JLA vsiliti proces samo zaradi kraje vojaškega dokumenta (ne pa partijskega dokumenta z oznako "državna tajnost"!) Ali drugače povedano: kako eliminirati kandidata za predsednika Zsms, za katerega je varnostna služba JLA že prej v Grosuplju izbrskala, da izvira iz domobranske družine! Nismo pa vedeli, to priznam, da je bil Niko Kavčič njegov mentor, kakor tudi, da sta z Bavčarjem obiskala Vinka Levstika v Gorici na Janšev predlog (zato tudi tisti Ertlov izgovor ne bo držal). Torej, za proces je bila potrebna tudi politična odločitev slovenskega vodstva, jastrebi iz vrha JLA pa so zaradi "maščevanja" glede poprejšnjih "napadov na JLA" takoj zagrizli v kislo jabolko! Bilo bi zanimivo, če bi avtor objasnil kako je prišel do dokumentov (str. 59) o korespondenci Sdv in varnostnega oddelka 9. armade (če odštejem moj neobjavljen prispevek v Mladini in treh "korespondenčnih" prilog, zdaj v arhivu republike Slovenije), ker vem, da je bil tudi moj naslednik izredno pozoren na srake ... Armadni general Veljko Kadijević se prav gotovo ni šolal na West Pointu (str. 64), saj je to začetna ameriška vojaška akademija! Je pa 1962 končal enoletno poveljniško-štabno šolo v Forth Leavenworthu in je tekoče govoril angleško. Takšnega kiksa si novinarji navadno ne privoščijo, le Žerdinu je vseeno, kaj napiše! Netočno je tudi (str. 69), da naj bi Borštner "...ostal na relativno pomembnem položaju." Morgen! Namreč, takoj po izstopu iz ZKJ je bil takoj izbrisan iz šifrerske službe, tako je bil dejansko na "raspolaganju", ker ga po osebnem nalogu načelnika varnostne uprave JLA nismo smeli odsloviti iz JLA (v toku je bila operativna obdelava proti osebi X zaradi izdaje vojaške šifre tuji vojski (ne bom je imenoval). Predstojnik ga je zato angažiral za urejanje tekočega arhiva in službene pošte, med katero so spadali tudi dokumenti zaupne in strogo zaupne narave. Seveda pa Borštner ni imel dostopa do podatkov z oznako "državna tajnost", še manj pa do šifre! Zato tudi ne bo držala trditev bivšega predsednika Stanovnika (str. 115), da je imel Borštner "...dostop do najbolj zaupnih podatkov", kar so seveda mediji ponavljali do absurda! Kdor je videl vojaški dokument 5044–3, je v 8. točki lako tudi prebral dobesedno tole: "...v potrebnem obsegu seznaniti vse starešine in poveljstva", torej tudi praporščaka Borštnerja! Zato so odvečne skrbi Stanovnika zakaj pokojni general Višnjić ni kaznoval nekoga (verjetno je mislil na mene in tudi vem zakaj!) za nered v armadnem poveljstvu! Tudi ne bo držalo, da vojaški varnostni organi "... pri Borštnerju niso prišli do nikakršnih rezultatov". Odkrili smo ga v pol ure, po aretaciji pa je še prej vse povedal o Tasiću in Mladini, nato pa je vse to ponovil še pred preiskovalnim sodnikom! Seveda, mediji so potem iz njega naredili nacionalnega heroja ... Vemo tudi, po čigavi direktivi! Samo zaradi resnice in zgodovine je ob tej priliki potrebno povedati še naslednje: ko je 24. maja 1988 komisija poveljstva 9. armade v oddelku protizračne obrambe pregledovala vojaško povelje 5044–3, so bili listi njihove kopije očitno prepogibani (verjetno nošeni v žepu), pa tudi sponka ni bila na prejšnjem mestu! To je bil zadosten dokaz, da je bil markiran zmikavt! Ostalo je bilo vse preprosto ... Že naslednji dan je prišla v Ljubljano ekipa (2–3 člani) varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo na čelu s polkovnikom Perom Novakovićem, pravnim referentom, ki je v

159

dogovoru z organi Sdv Slovenije sestavil kompleten scenarij začetnega poteka predhodne kazenske preiskave procesa proti četverici. In zdi se mi, da je bil ravno polkovnik Novaković tisti, ki je predlagal načelniku varnostne uprave v Beogradu, da JLA prevzame elegantno vsiljeni proces proti praporščaku Borštnerju in civilu Janši, češ "Lako ćemo mi sa njima!", kakor tudi "Da im vratimo za one napade na JNA!” Zanimivo je tudi, da je Bavčarjev odbor v svojem "znamenitem" 52. sporočilu za javnost (Delo, 19.oktobra 1988) prav nič krivega polkovnika Pero Novakovića postavil na čelo liste krivcev za "politično-obveščevalno akcijo Mladost, na drugo mesto pa mojo malenkost, pa čeprav takrat nisem bil več v varnostni službi JLA! Bil sem pa na generalskem položaju in na pogovoru pri Mačku sem odbil, da bi denunciral svoje bivše šefe! Torej, od 25. do 30. maja 1988 je bila sprejeta politično-varnostna odločitev o aretaciji Janše, kandidata za predsednika Zsms! Ker je samo nekaj ljudi vedelo, kdo, kje in kdaj je prižgal zeleno luč za aretacijo Janše, se mi nehote vsiljuje domneva, da je prav polkovnik (pozneje generalmajor) Vasiljević povedal Janši, kdo je dal nalog za njegovo aretacijo! Kolikor poznam Vasiljevića in njegovo mojsterstvo v podobnih situacijah, sem skoraj prepričan, da je šlo za t. i. "vezano" trgovino, saj se je general Vasiljević na veliko hvalil, kaj je vse zvedel o Milanu Kučanu, da bi potem naredil še zelo neetično potezo, ko je javnosti razkril, da je tudi Kučan med služenjem vojaškega roka v Mariboru bil sodelavec varnostne službe JLA pod psevdonimom Plavi. Za vse nas v varnostni službi JLA je bil sodelavec nedotakljiva oseba, celo svetinja, pa sodelavca tudi nismo tožili za kleveto ali zanikanje, da je bil sodelavec in podobno. Po Žerdinu (str. 92) naj bi Pavle Car, republiški tožilec in moj znanec "... dosegel umik (prve) obtožnice proti Janši." Ne bo držalo! Bilo je bolj preprosto (in že drugič javno ponavljam): tovariš Andrej Marinc je telefoniral poveljniku 9. armade in prosil za umik, poveljnik je pogledal mene in jaz sem samo prikimal! Kaj pa naj bi drugega naredil? Predsednik slovenske partije je že moral imeti takrat (mislim, da je bilo 1984) kakšen dober razlog, verjetno varnostno-politični, da je hotel zaščititi nekega Janeza Janšo! Tako sem takrat razmišljal in prepričal tožilca podpolkovnika Mazića, da je umaknil tisto prvo in "... kilavo obtožnico" (str. 297)! Avtor navaja (str. 95), da naj bi 4.junija "...zjutraj Borštner omenil, da je dal dokument Tasiću." Ne bo držalo! Borštner je kompletno zgodbo lepo in iskreno povedal že takoj po aretaciji, torej že 31. maja 1988, pa so organi Sdv takoj začeli iskati Tasića ... Avtor zapiše (str. 120) tudi takšen nesmisel: "Res pa je, da v varnostni službi JLA... praviloma niso službovali najsposobnejši", temveč so bili takšni samo kadri v "...2. upravi generalštaba". Zopet narobe! Varnostna služba JLA je bila podrejena neposredno zveznemu sekretarju za ljudsko obrambo, prej pa maršalu Titu kot vrhovnemu poveljniku. Zato so v to službo izbirali – tako so čivkali tudi civilni vrabci, res najboljše kadre! Šele potem so prišli na vrsto drugi, tudi obveščevalna služba. Zakaj je nekaj podobnega izjavil tovariš Dolanc, je seveda že druga tema, posebej, če te odslovijo iz te službe! Avtorjeva zgodba (str. 166) o "nenapovedanem nočnem pohodu" 2l. junija 1988 proti vojašnici (in zaporom) na Metelkovi je netočna! Dokazov je več. Prvič, o tem smo bili pravočasno (že dopoldan) obveščeni s strani Sdv, namreč, da bo po končanem mitingu del demonstrantov odšel tudi proti vojašnici – poveljstvu 9. armade na Metelkovi, zato sem v odsotnosti poveljnika armade kot najstarejši častnik oziroma kot zastopnik načelnika štaba armade, moral popoldan

160

priti na delovno mesto! Poveljnik je že prej ukazal podvojitev straže, sam pa sem obšel stražarje in pregledal intervencijsko skupino vojaške policije. Drugič, ko so nam naši terenski opazovalci po radijski zvezah sporočili, da je proti Metelkovi krenila večja skupina hrupnih in tudi vinjenih demonstrantov, sem se takoj podal k vhodu vojašnice in naročil straži, da ravnajo po mojem povelju, ne pa po veljavnem pravilniku o stražarski službi (trikrat Stoj! in Stoj - streljam!). Na moje veliko presenečenje je bila pred vhodom v vojašnico že rasporejena četa miličnikov – specialcev v pripravljenosti za spopad z demonstranti! Pozdravil sem se s poveljnikom, sicer znancem z nedavne vaje, ki mi je povedal, da naj se s stražarji raje umaknem, ker bodo že sami opravili z demonstranti. Seveda njegovega predloga nisem mogel sprejeti! Nekaj minut so demonstranti hrupno vpili razne parole in mahali z zastavami, ko pa je poveljnik specialcev izdal povelje za poseg, je nekdo stopil pred hrupno množico, nekaj povedal, nato so se tako demonstranti disciplinirano vrnili proti centru mesta. Zaradi dokumentiranja eventuelnega incidenta, sem seveda predhodno poskrbel, da je eden od vojaških videooperaterjev z video kamero posnel celoten potek demonstracij pred vojašnico na Metelkovi. Torej, prvih javnih (nočnih) demonstracij proti JLA! Kaseto smo naslednji dan poslali na Rsnz, pa upam, da so tam naredili kopijo za slovenske zgodovinarje. Baje so posnetek videli tudi nekateri republiški voditelji ... Original je seveda romal v Beograd, kjer se tudi hranijo tajni posnetki ob lizanju sladoleda, zobanju češenj in podobno. Indikativno je, da so mnogi znani fotografi in snemalci bili na Metelkovi, pa me zato res čudi, zakaj nikjer ne pokažejo svojih "zgodovinskih" posnetkov! Verjetno je tudi njih bilo sram klavrnega finala nekega kulturnega mitinga! Ko sem se vrnil v prostore operativnega centra, mi je dežurni naročil, naj takoj pokličem zveznega sekretarja za ljudsko obrambo. Ko sem dobil zvezo, me je general Kadijević vprašal kako je bilo, pa sem mu uvodoma povedal naslednje: Bilo me je sram, ker sem oficir JLA in Slovenec! Opisal sem mu celoten potek demonstracij pred poveljstvom armade, omenil videoposnetek in predlagal nujno spremembo pravila stražarske službe (da ne bi slučajno streljali v demonstrante!). General Kadijević je odobril moje ravnanje in sporočil, da bodo takoj spremenili predlagano pravilo stražarske službe (kar se tudi kmalu zgodilo). Tisti začetni stavek iz raporta generalu Kadijeviću sem potem trikrat javno ponovil in si oktobra 1988 v Mladininem Zlopamtilu "prislužil" nezaslužen in nizek udarec! Potem je naš znani akademik napisal knjigo z naslovom Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko. Ko sem augusta 1990 zvedel za načrtovani vojaški poseg proti Sloveniji, sem takoj zaprosil za upokojitev in zapisal, da ne želim služiti nobeni eliti novokomponiranih nacionalistov! Na oblasti pa so že bili mnogi člani Bavčarjevega odbora, potem pa se je začelo tudi podiranje domin. In tudi kri je tekla ... Zanimivo je, da avtor ne komentira zakaj Zavrl ni bil priprt (str. 180)! Pa tudi, zakaj se je pozneje distanciral od ostale trojice ... Vsekakor zelo zanimiva tema za raziskovalnega novinarja! Obšel je tudi stališča generala Kadijevića (str. 263). Neprijetno, kajneda? Tisto glede polkovnika Ferlinca (edini od polkovnikov in generalov prestopil na Janševo stran, mimogrede) ne bo držalo (str. 187). Na kolegiju poveljnika 9. armade sem osebno predlagal (ostali so se strinjali) generalmajoru Ahmetu Hodžiću, glavnemu vojaškemu tožilcu JLA, da naj proces vodi kot tožilec takratni major Alojz Ferlinc na slovenskem jeziku, pa tudi ostali sodelujoči naj bi imeli nižji položaj (čin), da bi predvsem omilili nasprotovanje javnosti! V Beogradu so

161

potem vojaški jastrebi odločili drugače in tako naivno nasedli pravzaprav vsiljenemu procesu proti civilistom na vojaškem sodišču! Verjetno ne bo držalo, da je Bavčar kar tako zajahal svoj moped in zaskrbljeno "...odrvel pred vojaško sodišče" (str. 214). Bolj bo verjetno, da ga je nekdo opomnil, kaj se dogaja na Roški pred vojaškim sodiščem! Namreč, ko smo zvedeli, da so na Roški precej hrupne demonstracije (tega se je potem sramovala tudi Smoletova Szdl, str. 218), ki so motile normalno delo sodišča, je general Višnjić prišel v mojo pisarno in vprašal, kaj narediti. Svetoval sem mu, naj pristojne organe (Rsnz) opozori na nastalo situacijo in možnost selitve sodišča v drugi kraj. Koga?, je vprašal. Po specialnem telefonu sem takoj poklical sekretarja Rsnz, tovariša Ertla, pa mi je tajnica odgovorila, da trenutno ni dosegljiv! Tudi poveljnika milice, dobrega znanca, nisem dobil ... Takoj sem vedel, kaj to pomeni! Poklical sem enega od inšpektorjev, znanca, in mu povedal, da z generalom Višnjićem ravno gledava po TV, kaj se vse dogaja pred vojaškim sodiščem, in ker milica samo pasivno opazuje stvari, ne moremo pa dobiti nobenega odgovornega funkcionarja v Rsnz, potem bomo, kakor zakon dopušča, intervenirali s četo vojaške policije, ki je s tremi oklepniki osposobljena za takšne intervencije pred vojaškimi objekti, kar vojaško sodišče na Roški vsekakor je! Lahko pa tudi premestimo sojenje v Zagreb ali Beograd! Znanec, inšpektor je samo zavpil: "Samo tega ne! Bom že jaz uredil!" in prekinil zvezo. General Višnjić seveda ni verjel, da bo moj štos uspel ... S sodišča so že spraševali, kaj naj naredijo, pa smo jim svetovali, naj se zaenkrat preselijo v kakšno pisarno na notranji strani stavbe. In potem se je zgodilo, kar smo lahko videli tudi na TV! Po dobrih petnajstih minutah se je pojavil Bavčar in po zvočniku s skoraj istimi besedami, ki sem jih jaz povedal inšpektorju milice, takoj umiril prehrupne demonstracije! Torej, kdo je s kom bil povezan in kdo je komu dirigiral? Imel sem že tretjo potrditev ... To, da Borut Šuklje in Željko Cigler v času služenja vojaškega roka nista bila pod kontrolo varnostne službe JLA (str. 218), pa še sam sem bil takrat načelnik, sem že enkrat javno demantiral! Pa nič ne pomaga! Oba sta pridno pomagala načelniku mpv – polkovniku Tomislavu Ljubiću (tudi omenjen v knjigi), kjer sem ob neki priliki srečal vojaka Šukljeta, že takrat znanega mladinskega funkcionarja, pa mi je poklonil knjigo – študijo o stanju in problemih mladine. Prosil sem ga celo za avtogram, ker sem mu že tedaj prognoziral vzpon v vladajočo elito. Nisem se zmotil. Posebno pozornost zasluži detalj kako je nastala ocena o kontrarevoluciji v Sloveniji (str. 224) in kako so z isto mediji in politiki manipulirali! Admiral Brovet je večkrat javno povedal, tudi v zvezni skupščini, da ni šlo za nobeno oceno o kontrarevoluciji v Sloveniji (in po vzgledu na Kosovo!), temveč samo za neke elemente kontrarevolucije! Razlika je seveda velika in očitna, toda niti novinarji, še manj pa partijsko-politični voditelji tega niso hoteli upoštevati! Upam, da tega primera očitne medijske in politične manipulacije zgodovinarji ne bodo spregledali! Mimogredo: avtor bi lahko tudi pojasnil, od koga in kdaj so v Mladini dobili podatke o mladostni epizodi admirala Broveta v Hitlerjugendu? Kdo je že delal preverke za republiške kandidate za generale in admirale?

162

Kaj vse je užaljeni in iz partije izstopljeni (in iz šifrerske službe nagnani) praporščak Borštner "...instinktivno pogruntal, da s papirjem nekaj ni v redu", je sam detaljno in precej nerodno objasnil v knjigi Sedem let pozneje! Jaz sem potem to njegovo slavno pogruntavščino analiziral v dveh člankih (Mladina tretjega ni objavila!) in sicer Kdo že sedem let zavaja slovensko javnost? (Delo – Sobotna priliga, 8. julija 1995) in General je segel v “klobuk” (Nedeljski dnevnik, 27. avgusta 1995) in tako mnogim nalil čistega vina! Avtor našteva (str. 257) kdo je vse videl vojaški dokument (Igor Omerza in Bojan Korsika). Meni pa se zdi, da je kopija kar krožila po Ljubljani (praporščak se celo pohvali, da jo je pokazal tudi svoji materi!), zato predvidevam, da jo je mogel videti tudi takratni pravni ekspert Odbora?! Zaradi opomina iz Beograda nisem mogel nadaljevati "kratkotrajno" polemiko v Delu z Matevžem Krivicem (str. 340), pa tako 25. februarja 1989 nisem poslal že pripravljeni zapis. Podpis in tri priloge (Osnutek sporočila za javnost, dopis kolektivnim članom in interno navodilo z dne 13. februarja 1989 in pismo predsednika skupščine občine Ljubljana–Center z dne 20. februarja 1989, poslano predsedniku republiške skupščine, v katerem ga opozarja, da Bavčarjev odbor pošilja gradivo tudi nečlanom!). Še pomemben detalj! Dne 21. februarja 1989 me je v zvezi z omenjeno polemiko poklical na pogovor tovariš Miran Potrč, takratni predsednik republiške skupščine! Obenem me je po telefonu poklical admiral Stanislav Brovet in mi povedal, da je zvezni sekretar za ljudsko obrambo odobril, da smem tovarišu Potrču citirati vsebino druge alineje 5. točke vojaškega povelja 5044–3, torej tisti del, ki ga javno nisem citirati na izzive Matevža Krivica! Pogovor s tovarišem Potrčem je bil na kolegijalni ravni, saj sva ugotovila, da sva celo hodila v Mariboru na isto gimnazijo. O vojaškem povelju sem mu povedal prav vse, kar ga je interesiralo! Povedal mi je, da ni našel izjave tovariša Dolanca, tudi vojaškega povelja poslancem ni predstavil v celoti (kakor je trdil M. Krivic!). Predvsem sem poudarjal samozaščitno naravnanost povelja, kakor tudi dejstvo, da je veljalo za celotno ozemlje Jugoslavije, pa tako ni šlo za protislovenski akt! Na koncu me je še prosil, da skupaj z znancem Miranom Bogatajem, takratnim podsekretarjem Rslo, pomagam redigirati že napisani osnutek ocene o zakonitosti in ustavnosti vojaškega povelja 5044–3! Lahko si mislim, kako bi se Krivic križal! V tistem burnem času (str. 260) sem bil tudi sam na "preverki pri predsedniku" Mačku, pa o tem kdaj drugič. Povem le to, da nisem hotel povedati nič kaj grdega o svojih bivših šefih Kos-a, zanikal pa sem tudi, da je bil general Višnjić "obdan" s tuju agenturo! Vedel sem, da sem izgubil "republiško podporo" za generalski položaj v Sloveniji. Nisem se zmotil! Moral sem na pot v rodno Makedonijo! Avtor nekritično (str. 289) zapiše tudi naslednje ugotovitve Odbora: "Temeljna ugotovitev tega gradiva je, da sega neposredno ozadje nazaj v leto 1982... ko je komite ZK ljubljanskega armadnega območja ostro kritiziral gradivo za 12. kongres Zsms. Celoten proces je skrbno pripravljena in skonstruirana zadeva. Gradivo je ... izjemno obremenilno ...(tudi) za varnostno službo JLA ..." Sledilo je okleščeno 52. poročilo Odbora za javnost! Seveda so danes takšne ocene precej smešne in privlečene za lase, posebej še, če so bazirane na "podatkih" Romana Leljaka, sicer "mojega" kadra! Glavna cvetka je tako bila "zvezna akcija

163

Mladost", pa sem še nedavno tega moral (v Mladini) pojasnevati, da je dejansko šlo samo za ime navadnega fascikla, v kateri smo pač zbirali podatke o mladinskih problemih (tudi v JLA smo imeli mladinsko organizacijo). Da bi prekinil verigo medijske in publicistične manipulacije okrog procesa proti četverici, sem se odločil, da arhivu republike Slovenije predam tri začetne dokumente 9. armade glede procesa proti četverici, ki nedvomno dokazujejo, da proces ni bil načrtovan niti skonstruiran s strani JLA! Strokovna javnost in zgodovinarji so mojo gesto pozdravili, saj se zavedajo, da še dolgo ne bomo dobili na vpogled arhiva JLA! Bo pa še potrebno pregledati (če niso uničeni!) domače arhive, posebno Sdv in Predsedstva SR Slovenije, kjer je možno najti tudi nekatere fundamentalne podatke o tem, kdo je vodil kakšno igro, tudi dvojno! Tudi vohunski del procesa (ohranjen v arhivih Sdv) bi raskril marsikaj zanimivega ... Takratni Predsednik predsedstva SRS Stanovnik (str. 295) je v republiški skupščini glasno povedal, da je Predsedstvo SFRJ (tudi Vrhovni poveljnik oboroženih sil SFRJ) dne 22. septembra 1988 ocenilo, da je vojaško povelje 5044–3 zakonito in ustavno! Toda Bavčarjevemu odboru in skupini delegatov v nekdanji republiški skupščini to ni pomenilo prav nič. V knjigi je zelo točno locirano, kdaj in zakaj je Odbor spreminjal strategijo nastopanja! Seveda, razumljivo pa je tudi, da nič ne piše, kdo je vse deloval v ozadju in predvsem iz tujine! Bo pa treba nekoč povedati, da bo slika popolna! Delni odgovor je sicer že dan v knjigi Nevidni vojak nemškega raziskovalnega novinarja Ericha Schmidt - Eebooma, ko na strani 229 zapiše: "S skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji (in Hrvaški) zasedli pomembne politične, publicistične in varnostne fukcije, so imeli Kinklovi predstavniki tesne stike." Naj samo spomnim, da je bil aktuelni nemški zunanji minister od 1979 vodja Bnd (obveščevalne službe), kaj pa pomenijo "tesni stiki", pa se tudi že ve! Predsednik Stanovnik naj bi (str. 308) 2. novembra 1989 pred "kvalificirano ameriško publiko" povedal o delu Odbora tudi zanimivo podrobnost: "… kar izjavijo, objavijo vsi časopisi!" In če vemo, pod čigavo kontrolo oziroma patronatom so bili takratni časopisi, uredniki in novinarji, potem seveda ni nobena modrost pogruntati, kdo je vodil in usmerjal medijsko kampanijo in pogrom proti JLA, predvsem pa proti varnostni službi JLA! In kdor je še prebral kakšno knjigo o vodenju "medijskih operacij" (Phillip Agee, Agent Cia) ali pa o destabilizaciji raznih režimov, tudi v kakšnem Bantustanu, ta je že dobro vedel, kako se bodo stvari odvijale in tudi zaključile! Vse je to se je že nekje zgodilo ... Avtor vehementno ponavlja dezinformacijo (str. 334), da je 24. marca 1989 Sdv začela operativno akcijo Pravičnik, da bi ugotovila "...kako je zaupni dokument pripotoval v tujino." Seveda, kdor se vsaj majčkeno spozna na "operativno maskiranje", bo kaj hitro ugotovil, da je šlo za navadno dezinformacijo Sdv posredovano direktno novinarju(!), katera se je že večkrat ponovila ... Dejstva so seveda drugačna! V Beogradu obstoji stenogram razgovora pokojnega generala Ceranića, takratnega načelnika varnostne uprave JLA (tudi slovenskega zeta) in visokega funkcionarja slovenske Sdv, v katerem je rečeno, da bo dvojnik, ki je blizu Rullmannu, skušal ugotoviti, kdo mu je poslal omenjeni vojaški dokument 5044–3, katerega je objavil v Hrvaški

164

Domovini! Avtor tudi ponavlja navadno laž (dezinformacijo Sdv), da se objavljena Rullmannova verzija nekoliko razlikuje od uradne! Kdor ima tisto številko omenjenega ustađkega lista (jaz jo slučajno imam), se bo prepričal, da je kopija popolnoma identična. Torej brezhibna! Avtor sicer dokaj hrabro našteva (str. 370), kdo je vse bil v kontaktu s Sdv ali pa Kos-om oziroma "izgubil nedolžnost" (Kučan, Janša, Botteri, Bavčar), ne našteje pa še ostale v Odboru in okrog njega ... Osnovno vprašanje za zgodovino pa niso posamezni sodelavci raznih domačih in tujih varnostno-obveščevalnih služb, temveč, kdo je bil idejni oče in glavni inciator napadov proti JLA in njeni varnostni službi? Avtor zapiše (str. 389): "Svetozar Višnjić... Živi v Ljubljani." Po datumu sodeč je knjiga stiskana aprila 1997, generalpolkovnika v pokoju Svetozarja Višnjića pa smo k zadnjemu počitku pospremili 24. marca 1997 na Žalah! Torej je bila korekcija možna! Vsaj toliko pietete bi si pokojni general in slovenski državljan že zaslužil, pa čeprav mu avtor niti akademskega naslova ne pripiše. Zanimivo je, da avtor o moji malenkosti zapiše (str. 390, pa tudi 341) samo dve neresnici, češ, da sem dokazoval, kako je vojaško povelje 5044–3 ustavno in zakonito! Seveda narobe! Ker nisem niti pravni niti ustavni ekspert, še pomislil nisem, da bi kdajkoli in kjerkoli to "dokazoval"! Res je samo, da sem omenjeno vojaško povelje "dobro poznal" in po službeni dolžnosti pred podpisom poveljnika tudi osebno korigiral! (Mladina mi je nekoč hotela celo podtakniti avtorstvo, pa sem jih moral spomniti naj pogledajo začetnice avtorja, sicer mojega pomočnika!). Točno je tudi, da sem javno zapisal, kako je "predsedstvo SFRJ sporočilo, da je omenjeno povelje ustavno in zakonito". Samo to in nič več! Zaključek zgodbe brez kape bi se lahko glasil tudi takole: - Skoraj vsi člani Odbora so kmalu po rezanju oblastne pogače vsaj nekaj dobili, glavni akterji pa tudi ministrske stolčke. Torej je osnovna poanta celotne zgodbe borba za oblast! - Pripadniki JLA so izgubili ne samo kape – mnoge so tudi poklali, pohabili, razgnali po svetu ali pa dali na "šinterski seznam". Nekateri smo sicer dobili "visoke"pokojnine, drugim pa v pravni državi ne priznajo niti tega! Naši otroci in vnuki pa se že sprašujejo, kdo je vse to začel in kdaj se je sprožil plaz? - Zgodovina se rada ponavlja ali pa tudi ne! Ko se je potem zgodila Depala vas, ko so slovenski vojaki pretepli svojega lastnega državljana, se skoraj nič ni zgodilo! Nobenih demonstracij, nobenega kulturnega mitinga, nobenega protesta razumnikov in nobenega Odbora! Le bledičen pismeni protest... In samo enega ministra so odstavili – tistega brez kape! PROCES PROTI ČETVERICI ALI DVOJICI? 105 Kdor je v zadnjem času vsaj površno spremljal dogajanja okrog desetletnice procesa proti četverici (Mladina, Demokracija, TV oddaja Dosje: Roška, pripoved ulice in na koncu še radijski

105 Nedeljski dnevnik, 19. julija 1998

165

pogovor s četverico eminentnih pravnikov), je s presenečenjem ugotovil, da tudi po desetih letih prihajajo na dan nova dejstva in zanimive ugotovitve. Pa jih poglejmo kar po vrsti: Najprej je M. Frumen, bivši operativec Sdv, v Mladini (1. junija 1998) obelodanil nov (in zame zelo dvomljiv!) podatek, da so v Sdv "za sam dokument (torej vojaški, v Janševi mizi!) izvedeli od sodelavca, ki je bil plasiran v Janševo neposredno bližino...ki (pa) ni pokrival Janše"! Sklepati je, da je šlo za sodelavca v Mladini ali Mikro-Adi, ker je samo iz te sredine lahko vedel (ne da bi brskal po predalih mize!), da se vojaški dokument, ki ga dejansko niso niti iskali, nahaja v zaklenjeni mizi v Mikro-Adi in ne na nekem drugem mestu! Zato upravičen dvom! Seveda ne bo tudi držalo, da je bil Janša takrat "majhna riba" (kandidat za mladinskega predsednika) in da si "ni zaslužil neposredne obdelave službe" (še meni so do 1987 pošiljali podatke iz obdelave Kaplar ali nekaj podobnega), to pa je najlepše vidno iz dokumenta, ki sem ga predal arhivu republike Slovenije, da je bil maja 1988 (skupaj z M.H.) v operativni obdelavi Sdv pod številko JJJ0985000213! Tudi Demokracija (4. junija 1998), glasilo Sds, je postregla z povsem novimi podatki! Prvi je ta, da je članek Noč dolgih nožev v zaplenjeni Mladini napisal Janša! Doslej je za avtorja veljal Vlado Miheljak, takratni novinar Mladine. Najbolj senzacionalen pa je vsekakor podatek, da je "del listine Ivan Borštner, takratni zastavnik JLA, prekopiral in kopijo izročil Janezu Janši"! Kaj to pomeni? Pomeni lahko samo nujno revizijo procesa proti četverici, saj je doslej veljalo, da je Borštner kopijo vojaškega dokumenta izročil Tasiću, ta Zavrlu, Zavrl pa Janši! To obenem tudi pomeni, da bodo verjetno že kmalu izbrisali pojem "proces proti četverici" in na piedestal slovenske pomladi povzdignili novega - "proces proti dvojici"! Torej, ne več Jbtz, temveč samo Jb! Mnogi so bili prav začudeni nad to skoraj akrobatsko potezo Demokracije (tisto o Aleksandru in Edu Ravnikarju je verjetno samo lapsus zagrete urednice Vide Kocjanove)! Meni osebno se zdi povsem logična! Potrebno se je samo spomniti, da je že pred leti odpadel ("odstopil") Zavrl, zdaj pa je naenkrat postal odveč (sumljiv?) tudi Tasić! Ali so v Demokraciji dobili (celo kupili?) kakšne nove dokumente oziroma video posnetke o sladoledu, češnjah in tortah!? Druge razlage pravzaprav ni... Ali kdo trguje s posnetki razgovora s pokojnim polkovnikom Malkoćem, pomočnikom generala Vasiljevića v procesu proti četverici? Ali prihajajo na slovenski trg tudi dokumenti iz beograjskih arhivov? Vse je možno... Demokraciji je nato razglasila (11. junija 1998), da so "aretacije naročili v Ck Zks", nekdo pa je vsaj moralno in tudi formalno "pozabil" preklicati obtožbo proti polkovniku B M., tedanjemu načelniku varnostne službe 9.armade, da je "načrtoval in kasneje tudi uresničil proces proti četverici" (Peta žrtev procesa proti četverici, Delo - Sobotna priloga, junij 1998), zaradi česar je B.M. nedavno po novem zakonu (in v pravni državi) izgubil celo vojaško pokojnino! V TV oddaji Dosje: Roška, pripoved ulice (22. junija 1998) je znana novinarka Rosvita Pesek nekritično ponovila že stokrat izrečeno laž, namreč, da je vojaški tožilec in polkovnik "Mazić napisal obtožnico proti četverici"! Pa ne bo držalo! Torej, med nove podatke dodajem tudi to, da moj prijatelj in prleški zet, takrat še magister pravnih znanosti, sedaj pa upokojeni polkovnik in beograjski odvetnik, dr. Živko Mazić, sploh ni avtor obtožnice, po kateri je voden proces proti četverici (sodni konstrukt po Deisingerju)! Dr Mazić je bil avtor zavržene obtožnice, po kateri bi

166

morali četverici soditi zaradi vohunstva, pa Sdv Slovenije ni dovolila odkriti svojega sodelavca - dvojnika (priče!) proti znanemu nemškemu novinarju in obveščevalcu Rullmannu. Ne bo držala niti patetična trditev g. Peskove glede "pomladnih" zaslug bivšega praporščaka Borštnerja, saj sem že pred tremi leti dokazal ( "Kdo že sedem let zavaja slovensko javnost?", Delo - Sobotna priloga, 8. julija 1995 in "Kdo že sedem let zavaja Slovence?", Nedeljski dnevnik, 27. avgusta 1995), da je prav on napačno interpretiral odtujeni vojaški dokument, politika in občila pa so plasirali javnosti popačeno zgodbo o začetku slovenske pomladi! Na oba članka ni bilo niti enega javnega ugovora! Mnogi so bili frapirani, kako so nasedli praporščaku, nekateri pa še danes trmasto ponavljajo njegovo razlago! Tudi ugledni pravniki, na žalost! Toda ignoriranje dejstev ali pa zavajanje javnosti se ne obnese vedno ali pa je kratkega daha. Namesto pokojnega generala Višnjića sem dolžan še zapoznelo pojasnilo tovarišu (ali gospodu) Stanovniku, bivšemu predsedniku Slovenije, ki je nedavno tega na TV upravičeno postavil vprašanje, zakaj je poveljstvo 9.armade dovolilo praporščaku Borštnerju, ki je pred tem izstopil iz Zkj (in bil seveda takoj izključen iz šifrerske službe!), da je imel opravka z zaupnimi vojaškimi dokumenti: to smo storili po nalogu iz Beograda, ker so ravno takrat (1987) začeli vodili operativno kontrolo proti X osebi zaradi izdaje vojaške šifre neki tuji državi (ne bom je imenoval)! Moje teze, da je šlo za "vsiljen" (ne pa podtaknjen) proces (Nedeljski dnevnik, 21. avgusta 1994) ni težko dokazati, saj je že zdaj jasno, da ni šlo za montirani sodni proces s strani JLA, le jastrebi iz vodstva JLA so, predvsem zaradi "napadov na JLA", kljub našim opozorilom iz 9.armade (Ljubljane), lahkomiselno nasedli vsiljenemu procesu (sodnemu konstruktu) proti trem civilistom, pravzaprav proti Mladini! "Butasti" politiki naj ne bi rekli vojaškim jastrebom: zdaj se pa maščujte pobalinom iz Mladine za vse napade! Civilno sodišče bi jih oprostilo. Edino vojaško sodišče lahko zaustavi napade Mladine (in drugih) na JLA! Naj jih vojska nauči pameti, pa bomo oboji imeli mir! Tako so nam takrat mnogi govorili, toda samo do Roške! Zato bo, po mojem, tudi upravičeno držalo, da je šlo za vsiljen proces! To je tudi odgovor na osnovno vprašanje, zakaj Janši (in povsem drugi druščini!) niso sodili zaradi odtujitve Kučanovega stenograma, označenega kot "državna skrivnost", ki ga je Sdv pravzaprav iskala (in tudi našla v Mikro-Adi)! Ostaja pa še nekaj "vročih krompirjev", predvsem pa vprašanje kdo je vodil igro, kakšno in proti komu! Tisti, ki smo bili na "razgovoru" pri Mačku, že vemo za kaj gre... Ali ni ravno Maček v začetku sedemdesetih let dal zaupni nalog generalu Polaku, takratnemu poveljniku slovenske TO, naj v slučaju sovjetskega vdora v Jugoslavijo "nemudoma aretira in osami poveljstvo ljubljanskega armadnega zbora", med njimi pa tudi vse Slovence! Torej, politična igra se je začela že mnogo prej...In to igro so vodile (kot vedno) tuje sile, da nas (kot vedno) sprejo in (nazadnje) zavladajo nad nami! Upam, da bodo proces J & B končno začeli preučevati zgodovinarji. Po desetih letih sta dva že odpadla! In kaj bo ostalo na koncu? Po mojem mnenju verjetno spoznanje, da se (slovenska) demokracija ni začela na Roški, temveč nekoč po Depala vasi! Demokracija se ne more roditi iz revanšizma in sovraštva, vsaj to vemo...

167

3. Jugoslovanski (balkanski) vojaški poligon 3. 1. Osnovne opredelitve sodobnih vojaških doktrin

Balkan je zaradi svojega geopolitičnega in predvsem geostrateškega položaja prav gotovo primeren poligon za preverjanje oziroma preizkušanje sodobnih in ofenzivnih vojaških doktrin, od specialne vojne, strategije posrednega nastopanja do nekonvencionalne vojne in drugih. Namenoma želim podrobno prikazati eno od ameriških vojaških doktrin, ki jo prevzemajo tudi nekatere druge države oziroma vojske, o čemer pa se seveda javno ne govori in ne piše.Tako si je Balkan poleg zgodovinsko utemeljenega izraza "sod smodnik" in Krleževega "balkanske krčme" prislužil še modernejši sinonim – vojaški poligon! V vojaški pa tudi v politološko-obramboslovni publicistiki večkrat zasledimo izraz "spopad nizke intenzivnosti" (Low Intensity Conflict), ki ga nekateri avtorji različno pojmujejo in tudi razlagajajo. Zato je namen tega spisa, da spopad nizke intenzivnosti (SNI) kot sodobne vojaške doktrine podrobneje predstavim na podlagi izvirnih ameriških virov in dokumentov. V drugem delu pa bom skušali odgovoriti na vprašanje, ali je balkansko bojevališče tudi poligon za preverjanje učinkovitosti in dograjevanje te sodobne in širši javnosti manj znane vojaške doktrine, po katere načelih je bil spočet načrt Dan D in voden dirigiran razpad Jugoslavije, naše nekdanje skupne države. 3. 1. 1. Ameriška doktrina spopada nizke intenzivnosti

Kopenska vojska Vojaška doktrina SNI je od januarja l98l uradno razglašena samo v kopenski vojski ZDA 106, medtem ko ostale zvrsti oboroženih sil (letalstvo in mornarica) naj bi še ne imeli (okrog 1990) doktrinarnih dokumentov, temveč samo publicistične najave 107 in podrobne analize konkretnih vojaških spopadov (Grenada, Libija, Iran in drugi). Zanimivo je tudi, da ameriški publicisti 108 javno ne razpravljajo o uradnem doktrinarnem dokumentu FM–100–20 , temveč le o raznih

106 FM–100–20, Low Intensity Conflict, US Army, l6. l. l98l (Prevod štev. 5, Centar za strateške studije JNA: Borbeni priručnik KoV SAD o sukobu niskog intenziteta. Pravilo FM–100–20 je dano v operativno uporabo l981, mnoge razprave ameriških vojaških strokovnjakov pa ne bazirajo na tem pravilu, ker je zaupne narave, temveč na osnovi javnih izjav in popularnih izdajah, kakor je to brošura FM–445–25. Prevod FM–100–20 sem predal Vojaškemu muzeju SV (Dodano 2008) 107 David J. Dean, The USAF in Low Intensity Conflict, The Air University Review, 1–2/l985 Friedman Norman, Pomorska strategija i koncepcija američke flote, IBP (Informativni bilten prevodov) 9/1988. 108 Dr Sam S. Sarkesian, Low Intensity Conflict – Concepts, Principles and Policy Guidelines, The Air University Review 1–2/1985 Stephen Sloan, Viewpoints on Low Intensity Conflict, Military Review, 1/1986 John S. John, The Debate About Low Intensity Conflict, Military Review 2/1986 Peter A. Bont, In Search of LIC, Military Review 8/1986

168

poluradnih izjavah in prirejenih izdajah za javnost, kot je npr. brošura FM–445–25. Omenjena doktrina je bila tudi del moje teoretične generalske naloge. 109 Kaj je torej SNI in kakšna je njegova definicija? Nekateri ameriški avtorji, med njimi posebno Peter A. Bond menijo, da je najbolj točna in popolna tista definicija SNI, ki jo je za javno rabo odobril skupni odbor načelnikov glavnega generalštaba ameriške vojske, ki se glasi: "Spopad nizke intenzivnosti je politično-vojaški spopad v omejenih razmerah za doseganje določenih političnih, socialnih, ekonomskih in psiholoških ciljev. Spopad je pogosto tudi dolgotrajen in se pojavlja v različnih oblikah, od diplomatskih, ekonomskih in psiholoških pritiskov, pa vse do državnega terorja in vzpodbujanja uporov. Spopad je navadno omejen na določeno geografsko področje, obenem pa so značilne tudi omejitve glede oborožitve, taktike in stopnje nasilja". 110 Seveda je uradna razlaga po doktrinarnem dokumentu FM–100–20 precej drugačna. Zato je smiselno in potrebno, da jo predstavim v izvirnem besedilu – prevodu iz zajetne knjige z naslovom FM–100–20. Gre namreč za dva tipa doktrine SNI, in sicer: tip B (začetni spopad, dolgotrajen, omejena uporaba kopenske vojske) in tip A (krajši in ostrejši spopad, uporaba kopenske vojske). Prevod definicij iz omenjenega priročnika: • "Spopad nizke intenzivnosti tipa B je operacija nudenja vojaške in civilne pomoči za

zagotovitev notranje obrambe in razvoja, ki obsega zavezniško pomoč, bojno podporo in zaledno oskrbo domačih in zavezniških sil, ki se angažirajo zaradi vzpostavitve ali vzdrževanja kontrole nad kopensko regijo, kateri grozi nevarnost pred gverilsko vojno, revolucijo, subverzijo ali drugo dejavnostjo, ki je usmerjena v prevzem oblasti."

• "Spopad nizke intenzivnosti tipa A je skupek operacij nudenja pomoči za zagotovitev

notranje obrambe in razvoja, ki obsega akcije bojnih enot ZDA za vzpostavitev ali ohranitev nadaljnje kontrole nad kopensko regijo, ki ji grozi nevarnost pred gverilsko vojno, revolucijo, subverzijo ali drugo dejavnostjo, usmerjeno v prevzem oblasti."

Po uradni ameriški strategiji "neoglobalizma" 111 so vojaški spopadi tipološko razdeljeni glede na njihovo bojno-tehnološko intenzivnost (nizka, srednja in visoka), zato je mogoče sklepati, da je prav SNI, po dosedanjih izkušnjah sodeč, zelo pomemben del nacionalne obrambne strategije, ker gre dejansko za povsem novo doktrino ameriških vojaških in drugih intervencij 112 Po tej doktrini se primarna vloga (po izkušnjah iz Vietnama) ne daje vedno oboroženim silam, temveč je na prvem mestu nebojno (neoboroženo) delovanje oziroma posebne (specialne) operacije, kakor so diplomatsko-politične, psihološkopropagandne, subverzivno-teroristične, ekonomsko-finančne, socialno-humanitarne in druge oblike delovanja in pritiskov!

109 Marijan Kranjc, general-major u penziji, Savremene vojne doktrine – sukob niskog intenziteta, Vojno delo 5–6, Beograd, 1990. Splošni del generalske naloge sem 1991, na prošnjo, odstopil znanstvenemu inštitutu slovenske vojske in policije 110 FC–100–20, Priručnik KoV SAD o sukobu niskog intenziteta, 1986, prevod CVVŠ Beograd 111 Caspar Weinberger, Annual Report to the Congress Fiscal Year 1986, Washington D.S., 1985 112 Michael T. Klare, Prevod članka: Sukobi niskog intenziteta – nova doktrina američke intervencije, Le Mond Diplomatiqe, 3/1986

169

Gre za svojevrstno evolucijo strategije posrednega nastopanja in specialne vojne, 113 seveda ob hkratnem upoštevanju strategije "selektivnega odvračanja". Zelo verjetno gre za bodočo vojaško strategijo ZDA (in seveda Nato), za kar je potrebno preverjanje ne samo v kabinetih in na raznih računalniških modelih, temveč tudi na pravih poligonih (regijah)! Potreben je tudi določen čas za usklajevanje različnih državnih in koalicijskih interesov, predvsem pa vojaško-tehnološkega kompleksa. V prid tej domnevi govorijo izjave visokih ameriških vojaških avtoritet, med njimi tudi znanega generala Nuttinga H. Wallacea, 114 da je SNI za ZDA "centralni strateški problem" Takšno stališče je po mojem izraz dveh nasprotnih tendenc, in sicer: • vojaško-teoretičnih pogledov na definicije "omejene", "limitirajoče" ali "male vojne" 115 in pa

sintagme "spopada nizke intenzivnosti", posebno v profesionalnih in tradicionalno skreganih krogih vojaške hierharije; 116

• vseh vidikov aplikativne uporabe SNI, posebej še vojaškega dela - intervencij v tujini, katere so možne samo še pod okriljem OZN, medtem ko sta prej obe velesili dosledno spoštovali principe t. i. Zonenfeldove doktrine ali pa že znanih deset zapovedi "gentlemenskega" sporazuma (z uporabo rdečega telefona), ko je veljala najava intervencij v svoji interesni sferi, stroga kontrola konfrontacij (vohunski sateliti) in dosledna prepoved uporabe nuklearnega orožja. 117 Zdaj vsega tega ni več!

Ameriška strategija vojaškega intervencionizma, v medijih znanega pod sinonimom "mednarodni policaj", je v sedanjem položaju mednarodnih odnosov in obstoju samo ene supersile, tudi realen izraz vojaško-političnega hegemonizma in dejanske moči ameriškega establišmenta, kakor tudi stalne krepitve profitnih interesov vojaško-industrijskega kompleksa. Ta si prizadeva urediti svet po svoji podobi, pa čeprav to najpogosteje počne pod parolo boja za demokracijo in človekove pravice! Kompleksen prikaz povedanega je najbolj viden iz (sheme 1) celotnega spektra ameriške vojaške (nacionalne) doktrine.

113 Specijalni rat,Vojna enciklopedija, zvezek IX, Beograd, l975, II. izdaja Stojan Jović, podpolkovnik, Specijalne snage, Montenegro Harvest, Podgorica, 1994 Zoran mr. Krunić, Strategija posrednega nastopanja, Ljubljana, 1997, str.198– 204 114 Wallace H. Nutting, general, The New York Times, 4. 5. 1985 115 Steven E. Miller, Convencional Forces and American Defence Policy, Princeton University Press, 1986 116 Dr. Sam C. Sarkesian, US Policy and LIC, Transaction Books, 1981 117 Carsten Holbread, Superpower and International Conflict, St. Maitn's Press, New York, 1985, str. 110

170

Shema – 1 Doktrina SNI je globalno vsekakor rezultat nuklearnega ravnotežja med Zahodom in Vzhodom, kakor tudi izraz tehnološke revolucije in ekonomske neenakosti med Severom in Jugom. Vse to izziva resne meddržavne in notranje probleme, ki se inicirajo in razširjajo tudi brez uporabe vojaške sile in seveda tudi brez žrtev – na "ekonomičen" način, pri čemer se strateški cilji dosežejo počasneje, zato pa bolj gotovo in uspešno. Zelo je verjetno, da so na načrtovanje doktrine SNI pomembno vplivali negativni rezultati številnih vojaških intervencij ZDA (okrog 200), izvedenih zaradi zaščite vitalnih nacionalnih interesov, predvsem v Koreji (l952), Gvatemali (l954), Kubi (l962), Vietnamu (l962–l965), Čilu (l970–l973), Iranu (l979, Salvadorju (l980), Nikaragvi (l980–l989), Grenadi (l982), Libanonu (l984), Libiji (l986), Panami (l989) in še drugod. Na ameriško javnost in strokovne kroge je seveda najbolj negativno vplival poraz v vietnamski vojni (t. i. vietnamski sindrom). Naj navedem nekaj podatkov: a) operacija Urgent Fury, ki so jo ZDA izvedle proti Grenadi (1982) 118 in uradno deklarirale kot "reševalno-evakuacijsko", je bila dejansko naskočno-prevratniška, po uporabi sil pa eklatanten primer koalicijske napadalno – stične operacije. Navedena operacija je trajala le štiri dni in je bila

118 William C. Gilmore, The Granada Intervention, MPL, London, 1984 William Berry, Ten Days of "Urgent Fury", All Hands, 8/1984 JCS Replies to Criticism of Grenada Operation, Army, 8/1984

171

naperjena proti grenadski vojaško-policijski "mini armadi" in okrog 700 kubanskim delavcem (delno oboroženih). Omenjam jo predvsem zaradi nesorazmernega odnosa sil. Namreč, efektivi ameriških elitnih sil (brez "karibske" koalicijske vojske) so šteli okrog 7.000 vojakov, ki so bili razvrščeni v naslednje enote: • specialne enote: dva rangerska bataljona, odred Delta in skupina (tim) Seal; • bojne in podporne sile: dve zračno-desantni brigadi iz znane 82. zračno-desantne divizije,

amfibijski mornariški bataljon in letalonosilka kot poveljniško mesto s celotno palubno aviacijo in helikopterji. Ameriške izgube (18 mrtvih in 116 ranjenih vojakov ter 9 sestreljenih helikopterjev) so bili predvsem posledica uspešne protizračne obrambe s pehotnim orožjem proti helikopterskemu desantu. Iz navedene operacije so ameriški vojaški strokovnjaki ponovno poudarili pravilo, da se tudi v SNI lahko doseže uspeh samo tedaj, ko "pehotnik" (pehota) zavzame zemljišče!

b) ameriški napad na Libijo (1986) je potekal v dveh kombiniranih zračno-pomorskih ofenzivnih operacijah s šifro Prerijski ogenj in Canyon Eldorado, uradno razglašenih kot "preventivna samoobramba". V resnici sta bili to operaciji maščevanja in "državnega terorizma", oziroma strokovno: eksekucijsko-protiteroristični. Nekateri avtorji so ju poimenovali tudi kot "distančno delovanje" ali delovanje z razdalje (distance).119 V bistvu je šlo za nepoligonsko preverjanje uspešnosti "raketnega dežnika" libijske (sovjetske) protizračne obrambe in ameriških protiradarskih raket, torej vojaško-tehnološki dvoboj ZSSR – ZDA, ki je potrdil potrebo po še bolj učinkoviti protizračne obrambe in njeni sintezi s pomorsko obrambo. Po mojem je šlo za unilaterarno nestično napadalno operacijo. 120 c) najbolj pregleden prikaz celotnega spektra dejstvovanj v SNI je vsekakor agresija ZDA na Panamo decembra 1989, v obliki zračno-desantne operacije pod šifro "Pravična stvar". Cilji operacije so bili: • zaščita ameriških državljanov in njihovega (privatnega) imetja; • zaščita Panamskega prekopa kot komunikacijske vezi (osnovni strateški cilj); • aretacija in sodni proces proti generalu Noriegi (tihotapljenje mamil, četudi je bil agent Cie); • vrnitev prej izvoljenega predsednika Paname na oblast. Angažirane so bile zelo močne sile (v začetku 12.000, pozneje celo 26.000 vojakov) proti 15.000 pripadnikom panamske armade (od tega 4.000 vojakov in 11.000 policajev in vojakov narodne garde). Ameriške sile so bile iz sestave t. i. Južnega poveljstva, in sicer: l96. pehotna brigada, 3. bataljon 7. skupine specialnih enot, skvadron specialnih enot vojnega letalstva, zračno-desantna divizija "Jug", helikopterska brigada, okrepljena z brigado iz 7. divizije, dva bataljona 7.rangerskega polka, že znana 82. zračno-desantna divizija in 7. lahka divizija, s podporo dveh letalonosilk iz atlantske in pacifiške flote. 119 Radoslav mr Šuljagić, kapetan fregate in Mrkić mr Nataša, Prikaz oružane agresije na Libiju, Vojno delo, 6/1987. 120 Izraza "kontaktne" in "nekontaktne" oziroma "stične" in nestične" operacije ali bojne akcije (udarce) sem predlagal 1989 v teoretični generalski nalogi, kar je bilo sprejeto. Namreč, za napad ameriških letal na Libijo, s precejšnje razdalje in izven dosega libijskih radarjev, so nekateri vojaški strokovnjaki predlagali izraz "distančno delovanje". Ker je bilo očitno, da gre za revolucionarno tehnološko inovacijo (pametne rakete in radarji), sem predlagal navedena izraza. Današnje izkušnje glede uporabe pametnega orožja in navigacijsko-satelitskih sistemov, da ne omenjam t.i. laserske vojne, nedvomno potrjujejo adekvatnost navedenega predloga.

172

Rezultati te uspešne operacije so znani. No, pomembno je vedeti, da je bila izvedena s predhodnim obvestilom tedanji ZSSR, češ da gre za zaščito vitalnih ameriških interesov. Kaže pa nam tudi relacije dogovarjanja in detanta tedanjih dveh supersil v fazi popuščanja napetosti v svetu, razoroževanja in drugih propagandnih parol! Poznejši dogodki potrjujejo, se Panama lahko zgodi tudi zunaj ameriške celine! Torej tudi na Balkanu kot ravno pravšnjem poligonu za preverjanje sodobne vojaške doktrine – SNI! Kot nadomestek takšnih in podobnih "operacij", posebno še uvajanje vojaško-diktatorskih režimov (Čile in še nekatere države Južne Amerike), so Američani zelo verjetno tudi kritično preverili resne posledice etabliranja t. i. "političnega militarizma" v neposrednem sosedstvu ali pa v drugih delih sveta, 121 kakor tudi vprašanje, ali doktrino SNI uporabljati samo proti državam tretjega sveta ali pa kot del globalne nacionalne strategije. To pomeni, da posredno ali neposredno tudi proti tedanji ZSSR. 122 Odgovor je znan! Zgodovinarji pa bodo morali preučiti, zakaj je prišlo do padca berlinskega zidu, predvsem pa, kateri so bili osnovni vzroki razpada druge supersile – ZSSR! Ali je res šlo samo za gospodarsko neučinkovitost socializma? In kateri faktorji razpada so bili prevladujoči: notranji ali zunanji? Zelo verjetno je, da so Američani pri snovanju doktrine SNI izkoristili izkušnje svojih zaveznikov pa tudi nasprotnikov, posebno še Angležev (Kenija – Mau Mau, Severena Irska – Ira, Argentina – Falklandska vojna), Francozov (Alžirija – Fnl, Zaire – Kolvezi, Čad), Izraelcev Libanon, dolina Beka - napad na palestinsko-sovjetske raketne položaje in utrdbe), Tunis (napad (na vodstvo Plo), Irak, celo hrvaški operaciji Blisk in Nevihta so ameriški inštruktorji izvajali po doktrini SNI! Vsemu temu je potrebno dodati še znane prevratniško-zarotniške "specialne operacije" ameriških obveščevalno-varnostnih agencij, 123 posebno Cie in Die, katerima ruski avtorji /124 pripisujejo značilnosti mednarodnega ali državnega terorizma (državni ali vojaški udari v Iranu – l953, Gvatemali – l954, Dominikanski republiki – l96l, Čile – l973, kakor tudi številni uboji šefov držav, partij in gibanj). Seveda našo pozornost zasluži ponovna uveljavitev specialnih operacij, katerim John O. Marsh, nekdanji ameriški državni sekretar za obrambo, odreja "novi koncepcijski fokus" kot efektivni konvencionalni deterrent, 125 seveda z opredelitvijo nove definicije, s tem pa tudi novih nalog in vloge v sklopu doktrine SNI. Po navedenih kratkih opombah in predstavitvi uradno sprejete definicije SNI kopenske vojske ZDA (oba tipa), je mogoče zaključiti, da gre za politično-vojaško konfrontacijo, v kateri se kombinirajo in uporabljajo vse razpoložljive sile in sredstva. V ožjem smislu lahko SNI razumemo kot omejeno ali kontrolirano (dirigirano) politično-vojaško angažiranje, največkrat dolgotrajnega značaja, v katerem prevladujejo nebojno in nestično delovanje, predvsem razne oblike pomoči, zaščite, obrambe (posebno notranje obrambe, po domače državljanske vojne, secesijske vojne, tudi slovenske inačice – osamosvojitvene vojne), aktivne prevencije, pritiskov 121 Don L. Etichison, The US and Militarizm in Central America, Praeger Publisher, 1975 122 B. A. Krumski, Politika Sovjetskog saveza u Indijskom okeanu, Moskva, 1984 123 Dr. A. Cvetkov, polkovnik, Specijalne operacije, Beogrda, 1979 124 Medjunarodni terorizam, Belorus, Minsk, 1983 125 Special Operation in US in Nacional Defence Strategy, University Press and Nacional Strategy Information Centre, 1984, str. 35

173

(sankcij) in demonstracij sile! Z eno besedo – iniciranje in vodenje – dirigiranje kriznih situacij (brez uporabe jedrskega orožja), pa tudi odločna in kratkotrajna bojna delovanje (posegi) na kopnem, morju in v zračnem prostoru. Dodal bi: tudi v vesolju! Ne oziraje se na to, kako posamezni ameriški vojaški strokovnjaki prikazujejo bistvo doktrine SNI, 126 posebno še, ker imajo nekatere publicirane diskusije tudi dezinformativni značaj, je gotovo, da so pri njenem snovanju upoštevali naslednje splošne principe: (1) obramba in zaščita globalnih ameriških interesov, ki niso nujno vedno identični z interesi blokovskih (Nato) partnerjev; (2) izogibanje direktnim vojaškim konfrotacijam (intervencijam, posegom). Tako je težišče na t.i. "nebojni uporabi oboroženih sil" predvsem na nudenju in financiranju vojaško-tehnične pomoči prek raznih agencij in programov (urjenje ljudstva, tehnično opremljanje, obveščevalno-varnostno sodelovanje, logistična oskrba in podobno), pri čemer je Partnerstvo za mir zelo naivna "pogruntavščina" za t. i. tranzicijske države! (3) vzporedno s tem se nudi maksimalna politično-diplomatska podpora, psihološko-propagadna, ekonomsko-finančna (monetarna), socialno-humanitarna in upravno-administrativna pomoč zaradi preprečevanja destabilizacije režima, pa seveda tudi nasprotno – destabilizacija, destrukcija in dirigiranje krize; (4) izvaja se intenzivno urjenje "nacionalnih" ali skupnih (koalicijskih) – paravojaških sil zaradi njihove bojne uporabe pri zaščiti lastnih in ameriških vitalnih interesov, pri čemer je potrebno vedeti tudi to, da se to usposabljanje lahko vrši tudi v drugih državah – bazah, posebno z emigranti in prebežniki zaradi izvajanja diverzantsko-terorističnih akcij in gverilskega dejstvovanja (Nikaragva-kontraši, Afganistan- mudžahedini, akcija Raduša – ustaši in podobno); (5) pripravljajo in usposabljajo se specialne enote in redne vojaške enote za izvajanje hitrih in odločnih vojaških intervencij (posegov) iz obstoječih baz v tujini ali ameriškega ozemlja. Doktrina SNI je glede na navedene principe tipološko razdeljena na dva dela, znotraj obeh pa na posamezne operacije (opozarjam, da ameriška vojaška terminologija ne ustreza evropski), in sicer: 1) SNI tipa B zajema skupek operacij zaradi: (a) nudenja pomoči in (b) bojne podpore ter logistične oskrbe nacionalnih ali koalicijskih sil, kar pa se realizira preko štirih "nebojnih" (civilnih, polvojaških) operacij: • nudenja vojaške in druge pomoči (po programih uradnih agencij); • zaščite notranje družbene ureditve in stanja (stabilnosti) z lastnimi vojaškimi in polvojaškimi

silami (policijsko-varnostne) in gibljivimi skupinami (timi) za vojaško-tehnično pomoč (inštruktorji, svetovalci in obveščevalci);

• pospešenega izboljševanja notranje (družbene) ureditve in razvoja političnih, gospodarskih, družbenih in vojaških institucij (s pomočjo inštruktorjev in timov za t. i. "civilne zadeve");

• nudenja učinkovite pomoči oboroženim silam ogrožene države z bojno podporo in logistično oskrbo pri bojnem dejstvovanju v l. fazi, pri čemer so možne tudi "demonstrativne" akcije vojaške pomoči.

126 James B. Motley, A Perspective on LIC, Military Review, 1/1985, str. 3–11.

174

2) SNI tipa A zajema več operacij in angažiranj sil kopnene vojske ZDA z "bojnimi operacijami" in to: • vojaške intervencije (posegi) zaradi stabilizacije notranjega stanja – nevtraliziranje revolucije

(vstaje, upora) in dokončanja gverilske ali manverske vojne; • unilaterarne operacije zaradi zaščite vitalnih ameriških interesov kot vojaške intervencije

(posegi) ali specialne operacije s ciljem stabilizacije ali destabilizacije določenega režima; • zaščitne ali evakuacijske operacije (s pozivom ali brez)); • mirovne operacije (v okviru OZN ali Nato pakta). Iz opredeljenih definicij obeh tipov (A in B) doktrine SNI, kakor tudi iz posameznih operacij, pogojno označenih kot "bojne", "nebojne" ali polvojaške, je mogoče zaključiti, da so projektirani cilji oziroma razlogi za njihovo uporabo definirane kategorije, kot so: subverzija, sabotaža, diverzija, terorizem, brezzakonje, vstaja, uporništvo, revolucija, gverilska in maneverska vojna, in tudi vse ostale oblike prevzemanja (osvajanja) oblasti (terorizem, specialne operacije in podobno). Torej so zajete praktično vse lastnosti destabilizacije določene države – regiona (seveda brez poudarka na protikomunizmu!) oziroma ogrožanja ameriških, včasih pa tudi vitalnih blokovskih interesov. Pomembno je poudariti, da na podlagi splošne in posebne ocene položaja tip SNI in vrsto operacij določa politični, ne pa vojaški faktor! Torej, politično-vojaški generalštab! Kompleksna shema (shema–2) strukture SNI bi grafično izgledala takole:

175

Shema–2 Ameriški vojaški in civilni strokovnjaki seznanjeni z vietnamskimi izkušnjami in obremenjeni z vietnamskim sindromom, 127 so podrobno proučili tajne revolucionarne in protirevolucionarne organizacije in gibanja, osvobodilne, narodno-osvobodilne in druge vojne, revolucije, uporništvo, gverilska in partizanska delovanja ( predvsem med neuvrščenimi in državami tretjega sveta). Pri tem so opredelili njihove kvalitativne klasifikacije, tipologijo in podrobno metodologijo realizacije (n.pr. za protigverilske operacije). Pa ne samo realizacije glede preprečevanja in zadušitve uporništva, temveč tudi narobe, z načrtovanjem in realizacijo uporov, prevratov in raznih specialnih operacij zaradi zaščite vitalnih ameriških interesov, ali - kakor se v nekaterih ameriških kongresnih dokumentih odprto govori, o aktivni podpori protikomunistično-uporniškim silam! V ameriški vojaški teoriji (ki se dokaj razlikuje od Klauzewitza) so razdelali tri možne vzorce ali modela strategije uporništva in sicer: 1. Desna ("legalna") strategija je pretežno ideološko-politične narave, začne pa se z

infiltriranjem v politične in druge oblastne organe, s tem da se kasneje uporabljajo razne subverzivne metode in oblike delovanja (štrajki, sabotaže, diverzantsko-teroristične akcije in podobno), vse s ciljem destabilizacije dotičnega režima in prevzema oblasti od revolucionarne partije (gibanja) ali uporniške skupine;

2. Leva ("revolucionarna") strategija pomeni ustvarjanje revolucionarnega položaja kot verjetnega nadaljevanja "legalne" ali celo "izvozne" komunistične revolucije (po sovjetskem ali kubanskem vzorcu) ali samo iniciranje "narodnoosvobodilne vojne", predvsem z nasilnimi akcijami in v krajšem času;

3. Množična ("oborožena") strategija pomeni organizirano in sistematično vodenje dolgotrajnega oboroženega konflikta z obstoječim režimom, s težiščem na mobilizaciji in organiziranju ljudskih množic pod vodstvom revolucionarne (komunistične) partije, kakor tudi organiziranje svoje vojaške organizacije in strukture začasne oblasti.

Prikazani model strategije uporništva sem izpostavil zato, ker se prav ameriška doktrina SNI pretežno in implicitno ukvarja z borbo proti revolucijam (autohtonim in "uvoženim") in vsem ostalim oblikam neoboroženega in oboroženega uporništva, torej, vzorcev "leve" in "masovne" strategije. Ogrožena država bo za njihovo nevtralizacijo in preprečevanje uporabila najprej svoje 127 John D. Waghelstein, polkovnik, Post – Vietnam Counterinsurgency Doctrine, Military Review, 5/1985 Michael L. Brown, major, Vietnam – Learning from the Debate, Military Review 2/1987

176

oborožene sile (ob možni bojni podpori in logistični oskrbi določenih delov kopnene vojske ZDA). Seveda, (politična) odločitev o neposrednem angažiranju ameriških vojaških enot pa bo odvisna predvsem od stanja in uspešnosti razreševanja konflikta "domačih" (notranjih) nasprotnikov. Revolucija in uporništvo sta iz pragmatičnih razlogov, zaradi lažje ocene takšnega konflikta, predvsem pa trenutka (časa in kraja) nudenja vojaške in druge pomoči ali pa direktne vojaške intervencije, po svoji intenzivnosti razdeljena v tri faze: • I. faza – latentno ali začetno uporništvo, pomeni začetek delovanja javne ali tajne

revolucionarne organizacije ali partije, ki izvaja psihološkopropagadne akcije, infiltrira svoje člane v obstoječe organe oblasti in sredstva javnega obveščanja, izvaja priprave in vzpostavlja vzporedne organe oblasti (tudi vlado), izvaja diverzantsko-teroristične akcije in išče tujo pomoč in podporo;

• II. faza – gverilska vojna predstavlja logično nadaljevanje I. faze, torej ko začne revolucionarno gibanje z lokalno in tujo pomočjo organizirati zametke oboroženih sil in izvajati gverilsko vojno, pa tudi vzpostavljati organe revolucionarne oblasti (vlade);

• III. faza – maneverska vojna predstavlja nadaljevanje in širjenje gverilske vojne, pravzaprav že vojno med organiziranimi revolucionarno-vojaškimi silami in oboroženimi silami obstoječega režima in ko uporniške enote že zavzamejo vitalne objekte (cone) ali pa porazijo vladne enote.

Za preprečevanje in izločanje latentnega ali začetnega uporništva (I. faza) se uporabljajo predvsem nebojno (neoboroženo) delovanje, največkrat z načrtovanjem operacij in izvajanjem t.i. "kampanje za konsolidacijo". Za realizacijo II. in III. faze – zmage nad uporniškimi silami v gverilski in maneverski vojni pa se morajo zelo odločno uporabiti oborožene sile ogrožene države, pa tudi ameriške, v obliki t. i. "udarnih kampanj". Seveda je vrstni red lahko tudi drugačen (kot to kažeta primera iz Grenade in Libije). Osnovno operativno načelo je, da se uporništvo lahko najbolj učinkovito in ekonomično prepreči tako, da se pravočasno locira (zato se tudi najprej nudi obveščevalna pomoč!) in prepreči njegovo širjenje in organiziranje (z infiltriranjem in vrinjanjem agenture v njegovo vodstvo in z drugimi protiobveščevalnimi akcijami). Če vseeno pride do I. faze, potem je potrebno uporabiti že prej sestavljene podrobne načrte t. i. "zaščite notranje obrambe in razvoja", ki zajemajo različno dozirane politične, ekonomske, socialne, psihološke in vojaške mere in aktivnosti. Seveda je pri tem bistveno, da so vse operacije popolnoma usklajene in sinhronizirane. Namreč, osnovni cilj je, da se čimprej doseže takšna raven notranje varnostne situacije in splošne stabilnosti, ki bo z ene strani pozitivno vplivala na prebivalce (podpora večine), z druge pa je nujna tudi fizična in psihološka izolacija upornikov zaradi njihove hitrejše nevtralizacije in seveda poraza! Pri izvajanju že prej omenjenih "nebojnih" operacij je potrebno dosledno spoštovati naslednje principe: • zagotovitev enotnosti naporov z dobro načrtovanimi in koordiniranimi akcijami, predvsem pa

s centraliziranim vodenjem in decentraliziranim izvajanjem; • izvajanje maksimalne obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti, predvsem pa skrbeti za

tajnost načrtov in operativno maskiranje, ter na ta način (z odkrivanjem in infiltriranjem

177

agenture) in z realnimi ocenami položaja nevtralizirati vodstvo in posamezne dele revolucionarne organizacije ali gibanja;

• uporabo sile in nasilja omejiti na minimum, še posebej pa spoštovati zakonske predpise in osebne svobode in pravice državljanov;

• izboljšati organizacijo in delo upravnoadministrativnih organov oziroma celotno delovanje civilne oblasti (pravne države) in tako zaščititi lojalnost prebivalcev, še posebej pa zagotoviti disciplino in moralo policijsko-varnostnih organov in pripadnikov oboroženih sil.

Konec leta l986 je bila ustanovljena Združena agencija za specialne operacije – Jsoa (Joint Special Operation Agency) pri Združenem generaštabu vojske ZDA, naslednje leto pa tudi skupno poveljstvo specialnih enot Ussocom (United States Special Operations Command), kateremu so podrejena poveljstva posameznih vej oboroženih sil: Socom (Kopenska vojska), Afsoc (Vojaško letalstvo) in Nswc (Vojaška mornarica). Splošni vzorec organizacije za načrtovanje in izvajanje "notranje obrambe in razvoja" predstavlja t. i."Posvetovalna skupina za vojaško pomoč (Maag – Military Assistance Advisory Group), ki se pravočasno locira v ogroženi državi, seveda pod drugim imenom, in je načelno sestavljena takole: • glavni operativni vodja; • direktor nacionalnega centra za načrtovanje in koordinacijo; • oficir za operativno načrtovanje in administrativne naloge; • osebje (uradi) za razne vrste pomoči: obveščevalno, vojaško-tehnično, ekonomsko, politično,.

psihološko, družbeno, informativno, upravno in kontrole prebivalcev in zalog (virov). Za vodenje in poveljevanje intervencijskim enotam v ogroženi državi se pravočasno ustanovi Združeno poveljstvo za vojaško pomoč, navadno iz sestave najbližje lociranega poveljstva ZDA v tujini. Za neposredno vodenje bojnega delovanja se ustanovijo "Taktični operativni centri", na nižji ravni pa še Rajonski koordinacijski centri. Načrtovanje bojnega delovanja je zelo podrobno, pri čemer je posebna pozornost namenjena tajnosti načrtov in izvajanju operativnega maskiranja. Pri izločitvi druge in tretje faze uporništva je težišče na bojnem delovanju oziroma "taktičnih operacijah bojnih sil" ogrožene države ali enot kopenske vojske ZDA v obliki t.i. "operacij notranje obrambe v tujini", z drugimi besedami – uporabo mobilnih enot za hitro posredovanje (vojaške intervencije – posege)! Po ameriških pogledih se v SNI načrtuje uporaba naslednjih sil (enot): 1. Specialne sile predstavljajo mobilne enote za nudenje pomoči na področju varnosti, kar pomeni, da so posebej izurjene in pripravljene za delovanje v različnih regionih. Zaradi tega pripadniki teh enot obvladajo (delno ali popolnoma) jezik in tudi narečja ogrožene države, dobro poznajo teren, ljudi, običaje in podobno. Gre torej za specializirane enote različne sestave in moči, razmeščenih na strateških točkah v tujini zaradi njihove takojšnje aktivizacije (pošiljanje ali pa infiltracije), največkrat pod krinko "gibljivih strokovnih timov za usposabljanje” – v strokovni javnosti znanih kot mobilne ekipe specialcev (specialistov) ali timi A, B in C. Osnovno jedro je Skupine specialnih enot za nudenje varnostne pomoči – Saf (Security Assistance Force), torej posebej izurjena enota za nudenje vojaške in civilne pomoči zaradi

178

zaščite notranje stabilnosti določene države. Skupina Saf je načelno sestavljena kakor je vidno iz sheme–3:

Shema - 3 Skupina Saf je neposredno podrejena določenemu operativnemu poveljstvu korpusnega ali armadnega položaja v tujini. Jedro skupine predstavljajo specialne enote, konkretno zračno-desantne sile sestava bataljon – brigada. Osnova naloga skupine Saf je, da učinkovito pomaga Svetovalni skupini za vojaško pomoč v določeni državi tako, da formira gibljive time (za urjenje, obveščevalno zaščito in podobno) ali pa v kasnejši fazi (gverilska vojna) izvaja samostojne operacije v določeni regiji. Takrat formira razne funkcionalne ekipe, time ali detašmaje (tipa A, B in C) in bojne enote (diverzantske, protigverilske in druge). Poleg tega, pomemben element predstavlja tudi nudenje "civilne" pomoči, in sicer kot: • dejavnost upravnih organov (civilna zaščita, delovna sila, pravna vprašanja, javna uprava,

šolstvo in izobraževanje, finance, zdravstvo, socialno stanje in javna varnost); • ekonomska dejavnost (preskrba, proizvodnja, trgovina, poljedelstvo, kontrola imovinskega

stanja); • infrastruktura (zveze in transport); • posebne funkcije (umetnost, spomeniki, arhivi, informiranje javnosti, kultura, preseljene in

evakuirane osebe ter begunci). Čeprav okrog leta 1980 ni bilo zanesljivih podatkov o celotni sestavi in številu ameriških specialnih sil, je bil potrjen obstoj štirih aktivnih oziroma mobilnih zračno-desantnih skupin specialnih sil (Saf - Special Army Forces) kopenske vojske ali popularno imenovanih "zelenih beretkah" (1, 5, 7 in l0. zračno-desantne skupine), skupne moči okrog 3.000–6.000 pripadnikov, nadalje 75. rangerskega polka ("rdeče beretke") sestavljenega iz okrog 1.600 pripadnikov, specialnih sil vojaške mornarice (dve skupini Seal timov), moči okrog 1.700 pripadnikov, specialne sile vojaškega letalstva (za pošiljanje diverzantsko-terorističnih skupin in reševanja pilotov), moči okrog 4.000 pripadnikov in specializiranega odreda Delta (za protiteroristične in reševalno-evakuacijske operacije), moči okrog 250 pripadnikov, skupaj torej okrog 12.000– 14.000 mož. Seveda je danes stanje povsem drugačno. 128

128 Kosta Dogu, Strategija niskog intenziteta SAD i bezbednost SFRJ, CVVŠ, Beograd, 1900 (Dodal 2008) Stojan Jović, podpolkovnik, Specijalne snage, Montenegro Harvest, Podgorica, 1994

179

2. Enote za splošne namene – "brigadne sile za podporo" imajo v svoji sestavi bojne enote, enote za ognjeno podporo in logistično oskrbo, razporejajo pa se v vojaške baze v tujini, ki so navadno v bližini njihove predvidene strateške cone za delovanje. Brigadne sile za podporo (po organski sestavi so lahko pehotne, mehanizirane, oklepne ali zračno-desantne), se uporabljajo v kombinaciji s Skupino Saf (formiranje gibljivih timov za urjenje – Mtt, obveščevalno zaščito, psihološko delovanje in kontrolo prebivalstva in virov) ali pa samostojno (kot bojna enota). Jakost in formacijski sestav je zelo fleksibilen in prilagojen za določeno regijo delovanja. Načelno morajo tudi pripadniki teh enot vsaj delno obvladati jezik dotične države. Osnovna naloga teh enot je torej sodelovanje v gverilski ali maneverski vojni, pa je tako načelna sestave po shemi– 4:

Shema - 4

3. Sile za splošne namene – brigadne ali divizijske sestave, so izurjene in pripravljene za bojno dejstvovanje v naprej določenih strateških regionih. Locirane so v ZDA. Gre pravzaprav za enote za hitre vojaške intervencije (posege) z oznako – Rdjtf (Rapid Deployment Joint Task Forces), katere po reorganizaciji konec l980 predstavljajo samostojno in združeno strateško skupino, ki ji poveljuje eno od šestih samostojnih strateških poveljstev – Uscentcom (United States Central Command). Predstavljajo resnično zelo močne in učinkovite sile (okrog 440.000 pripadnikov) in so namenjene za ofenzivno bojno delovanje (zaščito najvitalnejših interesnih con in pomorskih komunikacij). Njihov udarni del so predvsem zračno-desantne enote (82. zračno-desantna divizija in 101. zračno-jurišna divizija), strateška in lovsko-bombna aviacija, kakor tudi letalonosilke z močno flotno zaščito. Zato je realno predvidevati, da so te sile namenjene za vse tri vrste spopadov (nizki, srednji in visoki intenzivnosti).. Od sil za splošne namene oziroma enot za hitre vojaške intervencije (posege), ki so stacionirane v ZDA, predstavljam formacijski sestav elitne enote t. i. lahke divizije 129 pehotne sestave (okrog 10.000 vojakov), ki zgleda takole:

129 Peter N. Kafkadas, major, The Light Division and Low Intensity Conflict, Military Review 1/1986

180

• poveljstvo divizije s štabom in prištabnimi enotami (četa vojaške policije, obveščevalni bataljon, bataljon za zveze, inžinerijski bataljon in artiljerijski divizion protizračne obrambe);

• tri poveljstva (v celoti) bojnih skupin brigadne ravni (po 3 bataljoni) in 9 pehotnih bataljonov; • artiljerijska brigada s štabno četo, 3 haubični divizioni 105 mm in haubični divizion 155 mm

(slednji formira divizijsko artiljerijsko skupino, dočim se haubični divizion 105 mm po pravilu dodeljujejo bojnim skupinam);

• seveda je največja novost divizijska aviacija, ki jo sestavljajo: štab s štabno četo, 2 eskadrili bojne aviacije, polk (3 eskadrilje) ofenzivne aviacije in polk izvidniške aviacije;

• tudi divizijska logistika je sestavljena tako, da omogoča ustanovitev divizijske oskrbne baze in še treh skupinskih (brigadnih) baz, kar ji omogoča naslednji sestav: štab s štabno četo, intendantski, tehnični in transportni bataljon in aviotransportna četa (navadno transportnih helikopterjev za desantiranje enote od čete do bataljona). Torej gre za izredno gibljivo, po ognjeni moči zelo močno enoto, usposobljeno za samostojno bojno delovanje v dveh-treh taktičnih smereh ali conah!

Vojaško letalstvo Ameriško vojaško letalstvo je šele 1984 na podlagi doktrinarnega dokumenta LIC and Modern Tehnology" sprejelo definicijo, 130 po kateri "spopad nizke intenzivnosti predstavlja situacijo stopnjevano od terorizma, krize in male vojne, do revolucije in protirevolucije, ki zahtevajo porazdeljeno odgovornost za krajšo mobilizacijo vojske in nudenja pomoči prijateljskim režimom in tretjim državam. Ta odgovornost je največkrat vojaška ali polvojaška, za krajši čas, toda vedno gre za povezane politične, ekonomske, vojaške ali druge akcije ofenzivnega ali defenzivnega značaja." Takšna definicija je, po izjavi avtorja, letalskega podpolkovnika Dean J. Davida, rezultat užaljenega ponosa nekdanjega velikana ameriških oboroženih sil iz II. svetovne vojne, kateremu so po vietnamskem polomu namenili zelo skromno vlogo urjenja pilotov prijateljskih (vojaških) režimov ali pa prevažanje specialnih ali drugih enot in vojaške pomoči (orožje). Torej je takšna definicija resnično posledica vietnamskega sindroma, posebej še operacije Jungle Jim in dejavnosti centra za urjenje pilotov (Sawc), ki je bil že 1968 preoblikovan v center za urjenje specialnih enot ameriškega vojaškega letalstva (Usag Special Operation Forces). Podobno mnenje so izrazili tudi najvišji predstavniki ameriškega vojaškega letalstva, usmerjajoč težišče delovanja na tehnično modernizacijo in modifikacijo letal in helikopterjev, posebej še elektronske opreme. 131 Hkrati so poudarjali potrebe po hitrejšem usklajevanju skupnih načel bojnega dejstvovanja vseh vej oboroženih sil, predvsem glede protiterorističnega dejstvovanja. Rezultat tega je bila verjetno tudi znana pomorsko-zračna operacija proti Libiji (l986). Ta "napad z distance" (sinonim omenjen tudi v slovenski vojaški doktrini) so nekateri vojaški strokovanjaki razglasili celo za nekakšno novo vrsto bojnega delovanja v okviru SNI, pa čeprav je v resnici šlo za ofenzivno zračno-pomorsko operacijo, delno z določene razdalje oziroma zunaj radarskega

130 David J. Dean, ppolkovnik, The USAF in LIC–The Special Air Warfare Centre, Air University Review 1–2/1985 131 Edgar Ulsamer, Capabilities USAF for LIC, Air Force Magazine, 3/1986

181

dosega. Lahko bi tudi rekli, da je šlo za povračilni ukrep državnega terorizma, zato sem operacijo po svoji vsebini in obliki poimenoval kot eksekucijsko-protiteroristično operacijo ali unilaterarni vojaški poseg oziroma še bolj natančno - nestični bojni udar. Namesto sintagme "dejstvovanja z distance" (ali "distančnega delovanja") sem že 1989 v svoji teoretični generalski nalogi predlagal novo poimenovanje – nekontaktno oziroma nestično bojno delovanje – nestični bojni udarci. To pa predvsem zaradi ustreznega poimenovanja in empirične vrednosti izraza, saj je mogoče predvideti, da bodo zaradi razvojnih trendov oborožitve in vojaške opreme ter uvajanja avtomatskega in računalniško vodenega bojišča v prihodnosti prevladalo nekontaktno oziroma nestično bojno delovanje (lasersko-satelistka vojna ali pa medijsko znana vojna zvezd). Zaradi pomanjkanja potrebne strokovne literature (priročnikov bojnega delovanja) je seveda zelo tvegano sklepati o operativno-taktičnih načelih delovanja ameriškega vojaškega letalstva v SNI. Lahko pa predvidevamo, da bo njegova glavna vloga v prevozu specialnih enot in sil za hitre vojaške posege (intervencije), kakor tudi v neposredni bojni podpori že prej navedenih oblik bojnega delovanja - operacij. Zaradi izkušenj iz prejšnjih operacij SNI (Nikaragva, Grenada in Libija) lahko realno domnevamo, da bo ameriško vojaško letalstvo v neposrednem sodelovanju z ostalimi deli oboroženih sil izvajalo tudi samostojne (unilaterarne)napadne operacije, predvsem pa operacije eksekucijskega ali protiterorističnega značaja in vsebine. Vojaška mornarica Zaradi pomanjkanja doktrinarnih in drugih dokumentov tudi ne morem natančno definirati vloge vojaške mornarice ZDA in drugih pomorskih partnerjev Nata v SNI. Toda na podlagi analitičnih študij znanega slovenskega vojaško-pomorskega strokovnjaka dr. Antona Žabkarja, kapitana slovenske vojske, 132 kakor tudi iz primerjalnih analiz sodelovanja ameriške vojaške mornarice in predvsem pomorskih specialnih sil v Vietnamu in v dosedanjih SNI (Nikaragva, Grenada, Falklandi, Libija in Irak), je mogoče sklepati, da bo vloga vojaške mornarice v SNI proti otočnim in priobalnim državam zelo pomembna, pa tudi na delu kopnega z razpredenimi rečnimi tokovi (delte) in infrastrukturnimi objekti (kanali in hidroenergetski sistemi). Bolj ali manj je jasno, da bodo v prihodnjih SNI, predvsem zaradi značilnosti pomorskih bojišč in že znanih zmogljivosti flotnih sestavov, imela zelo pomembno vlogo bojna in druga delovanja specialnih enot vojaške mornarice. To še posebno velja za pomorsko-desantne in amfibijske enote, pomorske in podvodne diverzante in potapljače, kakor tudi za enote pomorskega letalstva.

132 Dr. Anton Žabkar, kapetan bojne ladje, RM u vojnim intervencijama i akcijama specijalnog rata, Studija, CVVŠ RM "Maršal Tito", Split, 1986

182

V ameriških vojaško-pomorskih krogih 133 zasledimo določeno ignoriranje doktrine SNI. Zaradi omejevanja njene vloge v II. svetovni vojni, pa tudi zaradi že tradicionalnega pretiravanja glede pomena posameznih oblik delovanja (površinski ali podmorniški sestavi), pa lahko realno ocenimo naslednje: • pomorski (mornariški) sestavi so po končani II. svetovni vojni zelo pogosto sodelovali v

omejenih vojaških spopadih in delovanjih specialnih pomorskih enot (operacija v tonkinškem zalivu, miniranje morske obale Nikaragve, pojav neidentificirane podmornice v švedskih teritorialnih vodah in podobno). Torej bo verjetno že držalo, da imajo vojaške mornarice ZDA in njihovi zavezniki dograjeno doktrino in načela bojnega delovanja tudi v SNI;

• čeprav so vojaške mornarice zahodnih in drugih večjih pomorskih sil v glavnem namenjene za bojevanje v spopadih srednje in visoke intenzivnosti, je realno predvidevati, da bi v SNI dejstvovale predvsem proti otočnim in pomorskim državam. To posebej zaradi značilnosti vojaških mornaric in avtnomije bojevanja na morju (rekah), kot tudi zaradi nekaterih komparativnih prednosti glede na kopenske vojske in vojaškega letalstva (pomorske blokade, miniranja obal in dostopov, podmorniško-diverzantsko delovanje in podobno), kar seveda zadaja pomorski obrambi posebne probleme.

Zaradi tega upravičeno domnevam, da bojno delovanje britanske vojaške mornarice (15.000 mornarjev in vojakov) v Falklandski vojni 1982 134 in ameriške vojaške mornarice (7.000 mornarjev in vojakov) v pomorsko-zračnem desantu na Grenado istega leta, pravzaprav predstavljata preizkus modela bojnega delovanja pomorskih sil v okvirih doktrine SNI. 135 3. 1. 2. Ruska (sovjetska) inačica spopada nizke intenzivnosti – specialne vojne

Če se malo povrnem v bližnjo preteklost, ko je bila Sovetska zveza še supersila, potem bomo ugotovili, da je bilo eno od osnovnih načel sovjetske vojaške strategije "zadostnosti" ali "odvisnosti" razvoja in uporabe oboroženih sil glede na politične, ekonomske in vojaške možnosti, vojaško-politično situacijo v svetu, možnih karakteristik bodočega vojaškega spopada, predvsem pa pogojev in nalog sovjetskih oboroženih sil v obrambi ZSSR, enako veljavno tudi pri obrambi "socialistične skupnosti" (varšavskega pakta) in obveze glede "socialističnega internacionalizma" izven te skupnosti. Drugače povedano: izvoz socialističnih revolucij (Vzhodna Evropa, Kuba in druge države) ali pa vojaške intervencije (Madžarska, ČSSR, Kitajska, itd) sta že znani Leninovi načeli o nudenju internacionalne pomoči za nacionalno in socialno osvoboditev.

133 Norman Friedman, Pomorska strategija i koncepcija ameriške flote (prevod), Comparative Strategy, 6/1987 Ricardo Nassigh, O našim podmornicama–nije sve prošlo i prevazidjeno (prevod), Revista Italiana Difesa 6/l987 134 Dr. Anton Žabkar, kapetan bojne ladje, Spopad obsojen na improvizacijo (Falklandska vojna 1982), Naša obramba 5/1984 135 Heinc Britische, Kanonenbootpolitik, Milliterverlage der DDR, Berlin, 1984

183

Glede na takšno doktrinarno in politično-ideološko opredelitev in upoštevajoč tudi dejstvo, da so imele sovjetske oborožene sile v svoji sestavi specialne enote, struktuirane kot posebno zvrst oboroženih sil s strateškimi nalogami (zaščita bojnega delovanja ostalih zvrsti oboroženih sil), posebej še številni primeri sovjetskega posrednega in neposrednega intervencionizma – vojaških posegov v svoji interesni sferi, 136 navaja posamezne zahodne vojaške teoretike k domnevi o obstoju posebne sovjetske vojaške doktrine o specialni vojni (kakor jo je imela JLA) ali na inačico podobno spopadu nizke intenzivnosti, vseobsegajočo, prilagodljivo in dobro prikrito. Takšnega doktrinarnega dokumenta sicer (še) ne poznamo, pa četudi ga je praksa potrdila! Čeprav prevladuje mnenje, da je prav španska državljanska vojna (1936–1939) eden prvih vzorcev SNI, seveda kot rezultat politično-ideološkega in internacionalnega vojaškega intervencionizma, povezanega z nizom uspešno izvedenih specialnih operacij, 137 bom predvsem primerjalno analiziral sovjetske vojaške in druge intervencije po II. svetovni vojni znotraj njihove interesne sfere (Vzhodna Evropa) pa tudi širše. To je vsekakor dediščina že prej omenjene politike Kominterne oziroma Lenina in Stalina o nujnosti "izvoza" komunistične ideologije in revolucije. Ne bom se spuščal v podrobno genezo sovjetskih vojaških intervencij in spopadov ideološko-politične narave, posebno s SFRJ (1948–1953), Poljsko in Madžarsko (1956), ČSSR (1968), Kitajsko (1969), Iranom (1979), Afganistanom (1979–1988), Poljsko (1980) in nazadnje še z rusko intervencijo v Čečeniji (1994–1997), kakor tudi v drugih primerih (Kuba, Etiopija, Angola in druge). Prikazal bom le nekatere situacije in primere, ki so po mojem že dovolj velik vzorec nebojnega in bojnega delovanja, ki so v inovirani sovjetski (ruski) vojaški doktrini po svojem značaju in vsebini zelo podobni doktrini SNI! Najverjetneje je ravno spopad ZSSR–SFRJ (1948–1953) očiten primer, ki obsega celotno paleto nebojnega (neoboroženega) in bojnega delovanja, ki je danes v zahodni vojaški teoriji predstavljen kot pomemben vsebinski dejavnik doktrine SNI. Poleg predhodne obveščevalne (agenturne) infiltracije in prisotnosti, nudenja vojaške in druge pomoči, obmejnih incidentov, diverzantsko-terorističnih akcij, demonstracij in groženj z vojaško silo, so posebne značilne razsežnosti ideološko-politične konfrontacije (jugoslovanski revizionizem), ekonomske blokade in intenzivnost psihološko-propagandne vojne. Torej vse tisto, kar so Američani pozneje zapisali v svojo doktrino SNI! Vojaška intervencija sovjetske armade (dve tankovski diviziji) na Madžarskem (1956) je značilen primer grobe uporabe sile zaradi zadušitve "kontrarevolucije" (Američani bi rekli "notranje obrambe"). Ta intervencija je deklarirana kot nudenje bratske pomoči na poziv "zdravih sil", kar je kasneje znatno škodovalo ugledu ZSSR, in tako grobega "kontrarevolucionarnega" delovanja niso več ponovili. 138 136 Jonathan R. Adelman, Superpowers and Revolution, Praeger, 1986, str. 136 Dr Simo Wedening, major Kleiner Krieg, Truppendienst, 5/1963 137 Special Operations in US Strategy, NDUP, 1984, str. 100 138 Robert L. Hutchings, Soviet–East European Relations – Consolidacion and Conflict 1968–1980, The University of Wisconsin Press, 1983, str. 41–44

184

Znana pa so načela tedaj veljavne sovjetske doktrine "omejene suverenosti" znotraj članic varšavskega pakta s povsem novimi modeli angažiranja specialnih in ostalih intervencijskih sil, ki je tudi bila usmerjena na bolj zmerno preprečevanje zametkov in pojavov kontrarevolucionarnega značaja (Dubčkova varianta humanega socializma, "žametne" revolucije ali "praške" pomladi). Obmejni incidenti in političnoideološki spopad med ZSSR in LR Kitajsko (1969) so resno opozorili na možnost vojaških spopadov med socialističnimi državami, 139 z vsemi negativnimi posledicami pri prehodu z bipolarnega na tripolarni odnos svetovnih velesil (ZSSR–ZDA– Kitajska). Zadnja sovjetska vojaška intervencija v Afganistanu (1979–1988) zaradi preprečevanja "uvožene kontrarevolucije", na Zahodu imenovana tudi "vojaški laboratorij" sovjetske inačice SNI 140 (posebno so proučevali protigverilske operacije!), je bila izvedena najprej po vzorcu "praške" inačice (delovanje specialnih enot) in z močnejšimi operativnimi silami (okrog 100.000 vojakov), z uporabo novih taktičnih postopkov in bojnih sredstev (bojni helikopterji, samohodna artiljerija, uporaba bojnih strupov, radarjev in sredstev zvez), je na koncu doživela popoln polom iz že znanih razlogov, predvsem pa zaradi učinkovite ameriške vojaške pomoči afganistanskim upornikom - mudžahedinom (katere smo srečali srečali tudi na balkanskem vojaškem poligonu). Čečenski primer (1994–1996) samo potrjuje, da nova ruska vojaška garnitura ni bila sposobna kritično preveriti izkušenj sovjetsko-afganistanskega spopada! Čeprav mnogi avtorji sovjetske vojaške intervencije v Afganistanu 141 ne označujejo kot SNI, pa po mojem prepričanju vsebuje vse osnovne modalitete SNI. Če analiziramo vpletenost sovjetskih vojaških enot, lahko določimo tri značilne stopnje, od začetnega naskočno-prevratnišega delovanja specialnih sil in zelo močnega intervencijskega kontigenta, zatem pa prehod na sistematično ofenzivno bojevanje bataljonskih skupin z množično uporabo bojnih helikopterjev, do zadnje faze izvajanja specialnih operacij (formiranje nove vlade, oblasti). Čeprav ne moremo zanemariti geopolitičnih posledic na razpad ZSSR, moram omeniti, da so bile sovjetske izgube katastrofalne (10.000 mrtvih in 30.000 ranjenih)! Splošno prepričanje je, da se je z odporom (po zgledu na našo NOB) in z določeno inovacijo ter modernizacijo (prenosne protiletalske rakete) možno zoperstaviti številčno močnejšemu nasprotniku! Po druge strani vietnamski, pa tudi afganistanski in čečenski primeri dokazujejo, da obstaja uspešen vzorec zoperstavljanja doktrini SNI, ki je precej podoben našemu skoraj zavrženemu sistemu splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite! Kakorkoli že, izkušenj naše NOB ne smemo zanemariti.

139 Edvard Kardelj, Socijalizam i rat, Kultura, Beograd, 1960 140 Daniel Colinc, major, The Soviet Military Experience in Afganistan, Military Review, 5/1985. 141 Kip Mc Cormick, poročnik, The Evolution of Soviet Military Doctrine in Afganistan, Military Review, 7/1987

185

3. 1. 3 Ostale inačice spopada nizke intenzivnosti

Čeprav medsebojni spopadi med državami tretjega sveta, posebno še med neuvrščenimi, 142 objektivno niso mogli uveljaviti nekih novih vojaško-doktrinarnih stališč, nam primerjalna analiza večjih vojaških spopadov (Indija–Pakistan 1947, 1955 in 1971, Etiopija–Somalija 1977, Vietnam–Kambodža 1979 in Irak–Iran 1980–1988) nudi vrsto zanimivih izkušenj. Za naše razpravljanje so zanimive v tipološkem smislu (vzroki in kraji spopadov), ker nam približujejo doktrinarne opredelitve mejnih (obmejnih) vojn in spopadov, ki so v ameriški doktrini SNI deklarirani kot posebne "obmejne operacije". Verjetna je podobnost z "mejno-carinskim" spopadom junija 1991 med JLA in slovensko TO. V preteklih spopadih so zajeti tudi nekateri elementi t.i. specialne vojne oziroma neoboroženega delovanja, v iraško-iranski in nedavni tretji "balkanski vojni" (1991–1995) pa so prišli do posebenga izraza tudi psihološki elementi verske indoktrinacije in fanatizma ("verske vojne"). Zato menim, da je nujno potrebno, da se verski (konfesijski) element ponovno reafirmira in vgradi kot posebna kategorija nebojnega delovanja (to sem prelagal že l989). Pri tem naj omenim, da je znani srbski pisatelj, tudi predsednik ZRJ, Dobrica Čosi, spopade v Jugoslaviji poimenoval ne državljansko temveč "versko vojno"! Kot odličen epski pisatelj in poznavalec pravoslavja, islamizma in katolištva je že imel tehtne razloge za takšno opredelitev. Tudi načelnik generalštaba vojske ZRJ generalpolkovnik Momčilo Perišič v intervjuju reviji Profil, št. 14 (1997) ocenjuje, da bi nadaljnja destabilizacija ZRJ potekala po načelih "spopadov nizke intenzivnosti, ki ne grozijo, da bi se sprevrgli v vojno", kajti vojna v ZRJ bi se zlahka izmuznila kontroli, to pa naj ne bi bilo v interesu Nata. V hrvaški in muslimanski vojski so v teh letih delovali kot svetovalci in inštruktorji številni strokovnjaki za specialni operacije in SNI in tako na kraju samem preizkušali in preverjali razne teoretične vzorce operacij iz spektra SNI! Tako znani publicist Marko Lopušina 143 navaja, poleg ostalih, dva upokojena ameriška generala in sicer Richarda Griffita, nazadnje je bil pomočnik poveljnika ameriških enot v Evropi za obveščevalno dejavnost, kakor tudi generala Jamesa Lyndsia, bivšega poveljnika ameriških specialnih enot in enega od največjih ekspertov za doktrino SNI! 3. 1. 4. ZAKLJUČKI IN PREDLOG NOVE TIPOLOGIJE NEKONVENCIONALNE VOJNE

Na podlagi tako zgoščenega prikaza osnovnih opredelitev sodobnih inačic doktrine SNI, posebno še uradne ameriške doktrine v kopenski vojski, želim na koncu prikazati še svoj predlog tipologije oziroma klasifikacije po vsebini in uporabi bojnega (oboroženega) in nebojnega

142 Mohammed Ayoob, Conflict and Intervention in the Third World, Croom Helm, London, 1987 143 Marko Lopušina, CIA protiv Jugoslavije 1947–1997, Narodna knjiga, Beograd, 1997

186

(neoboroženega) delovanja. Če smo dojeli značaj in koherentnost doktrine SNI, potem je mogoče ugotoviti naslednje: • amerikanizirani izraz "spopad nizke intenzivnosti" bi kazalo nadomestiti z vsebinsko bolj

ustreznim izrazom nekonvencionalna vojna ali spopad; • razdelitev na dva osnovna tipa (A in B ali podobno) je vsebinsko vsekakor nujna, ker je

potrebno ločiti bojno (oboroženo) od nebojnega (neoboroženega) delovanja; • znotraj posameznih tipov je potrebno iz dosedanjih izkušenj navesti uveljavljene vrste

različnih delovanj (ne operacij). Potem bi celotna klasifikacijska struktura izgledala tako kakor je vidno iz sheme–5:

Shema–5 Če namenoma zanemarim podroben prikaz nastanka, razvoja in namena posameznih nacionalnih ali koalicijskih sil za delovanje v SNI, lahko sklenem: • da sile za nebojno delovanje, predvsem razne agencije, obveščevalne in druge subverzivne

organizacije in inštitucije, ki permanentno zbirajo podatke, ocenjujejo in načrtujejo delovanje v SNI, predstavljajo ne samo predhodnico, temveč stalno prisotno substitucijo navedene doktrine na določeni teritoriji – regiji;

• da so specialne ali posebne enote fleksibilno organizirane, ker je način in čas njihove uporabe odvisen predvsem od politične odločitve;

187

• da so bojne (oborožene) sile po svoji sestavi in velikosti prilagojene specifičnim bojnim zahtevam, prožno organizirane, s statusom pripravljenih (dežurnih) enot visoke bojne pripravljenosti (1-2 uri), opremljene z lahkim in učinkovitim orožjem in bojno tehniko, pripravljene za zračni in pomorski prevoz, logistično samostojne in usposobljene za odločno bojno delovanje v določeni regiji ter v vseh vremenskih in drugih pogojih;

• da enote za splošne namene oziroma enote za hitre vojaške posege – intervencije ne bodo uporabljene samo v SNI (gverilska in maneverska vojna), temveč tudi v spopadu srednje intenzivnosti, kjer pač veljajo drugačna doktrinarna (Nato) načela : Fofa – udari po globini ali zračno-kopenske bitke.

Na podlagi analize pojma in vsebine ameriške doktrine SNI, kakor tudi podobne sovjetske (ruske) inačice (Brežnjeve doktrine "omejene suverenosti"), se zdi, da posamezni tuji in domači avtorji zelo lahkotno in brez globlje analize navajajo, da SNI na splošno predstavlja samo povezavo specialne in omejene (lokalne) vojne (in podobne kombinacije), oziroma da SNI ne predstavlja nič novega v doktrinarnih opredelitvah. Zdi se tudi, da gre za "terminološko akrobacijo" ali pa "logično-teoretično potegavščino"! Ne bi mogel sprejeti teze, da je specialna vojna nekakšna "višja"oblika SNI, ker obstajajo tudi drugačne kombinacije.144 V ameriški vojaški publicistiki se pojavljajo tudi popravljene strukture SNI in specialnega dejstvovanja v okviru nekonvencionalne vojne. Seveda pa je treba ločiti, kaj je doktrina (SNI) in kaj strategija (npr. posrednega nastopanja).145 V JLA je 1989 pogojno sprejet termin “strategija nizke intenzivnosti”, kar se mi ne zdi preveč posrečeno, 146 ker je izraz “spopad” zamenjan s “strategija”, to pa vsebinski in metedološki ni adekvatno. Najnovejše doktrinarne opredelitve, ameriške (modifikacija doktrine SNI 1993, nova doktrina zračno-kopenske bitke) in druge, 147 bi bilo nujno teoretično podrobno preučiti in vgraditi v domače doktrinarne dokumente vojaške obrambe. Seveda tega ne morejo opraviti nešolani in nekvalificirani posamezniki, temveč je to skupinsko delo. V teoretičnih razpravah sicer lahko iščemo in kujemo razne izraze za vojne in vojaške spopade, toda zdi se mi prav, da hote zanemarimo izraz "specialna vojna" (izraz so skovali ameriški novinarji tekom vojne v Vietnamu!), pa tako tudi amerikaniziran izraz “doktrina spopada nizke intenzivnosti” in sprejmemo ter utemeljimo najbolj ustrezen izraz glede vrste vojn (glej shemo–1) – nekonvencionalna vojna. Poglobljena znanstveno-teoretična analiza in preučitev vseh relevantnih vidikov doktrine SNI bi nedvomno pokazala, da gre za kvalitativno novo in sodobno vojaško doktrino v sedanji stopni razvoja vojaške misli in prakse, v obdobju jedrskega ravnotežja, tehnološke revolucije in splošnega položaja mednarodnih odnosov. Torej gre za že dokaj preverjeno vojaško doktrino, saj so sprejeli Rusi in drugi. Po mojem mnenju je z njo mogoče doseči tudi strateške cilje: z novo in 144 Dr Sam Sarkesian, The Myth of US Capability in Unconventional Conflict, Military Review 9/1988, str. 2–17 + Miraž Stožinić, generalmajor, Specijalni rat u okviru doktrine sukoba niskog intenziteta, Vojno delo 1/1989, Beograd, str. 41–42 145 Mag. Zoran Krunić, Strategija posrednega nastopanja, Ljubljana, 1997 146 Specialne snage NATO i Avstrije, CVVŠ, Beograd, 1989 Kosta Dogu, Strategija niskog intenziteta SAD i bezbednost SFRJ, CVVŠ, 1990 (Dodano 2008) 147 FM–100–5, Operations other than war , USA, 1994

188

racionalno kombinacijo in sintezo poznanih dejavnikov in doziranega bojnega (oboroženega) delovanja, predvsem pa suptilnih oblik nebojnega (neoboroženega) delovanja, v različnih časovnih obdobjih in različnih intenzivnostih. Spopad nizke intenzivnosti oziroma doktrino nekonvencionalne vojne že lahko predstavimo kot zelo verjeten model oziroma obliko bodočega vojaškega spopada (vojne). Seveda ne smemo pozabiti tudi na t. i. "Shultzovo doktrino", 148 ki je nekakšen politično-ideološki oziroma psihološko-propagandni del doktrine SNI, katerega osnovni poudarek je borba za človekove pravice in nacionalno enakopravnost. V bližnji preteklosti smo iz neposredne bližine lahko opazovali učinke te doktrine (študentski nemiri, odpadništvo, podiranje berlinskega zidu, razpad ZSSR in varšavskega pakta), da ne omenjam raznih vrst pritiskov svetovnega kapitala (ekonomskega, finančno-monetarnega in tehnološkega), dejavnost raznih specializiranih agencij in podobno. 149 Tudi Balkan je (bil) zaradi svojega geopolitičnega, predvsem pa geostrateškega položaja, prav primeren poligon za preverjanje in preizkušanje sodobnih vojaških doktrin ... Tudi subkonvencionalnih konfliktov, ki so javnosti manj znani. Namreč, zalivska vojna oziroma povračilni napad na Irak 1991 znan kot Puščavski vihar, vsekakor predstavlja prelomnico na teoretično-doktrinarni ravni, pa tudi na področju vojaško-tehnološke znanosti. Gre ne samo za novo dimenzijo informacijskega in nestičnega bojevanja na globalnem planu, kar pomeni, da je informacija (obveščevalni podatek – klasičen ali elektronski) osnova za uspešno nestično delovanje (inteligentna orožja in sistemi). Ne gre zanemariti niti sodobnega (kriznega) menadžmenta, ki je uveljavljen s koalicijsko-terorističnim napadom na ZR Jugoslavijo spomladi 1999. 150 Že dosedanji trendi nakazujejo razvoj v smeri novega avtomatizirano-računalniškega bojišča v taktično-operativnem in tudi v strateško-globalnem smislu! ŠE EN POGLED NA AMERIŠKO VOJAŠKO DOKTRINO "ZRAČNO-KOPENSKE BITKE" 151 Ker se v našem časopisju le redkokdaj oglasi kakšen tuji strokovnjaka, posebno vojaški, pa čeprav naše gore list, sem z zanimanjem prebiral vsa tri nadaljevanja Air Land Battle – sodobna ameriška doktrina tehnološkega vojskovanja (priloga Znanost – 10, 17 in 24. januarja letos) avtorja Georga Hillerja, dr.med. in (verjetno upokojenega) sanitetnega podpolkovnika ameriške vojske. No, prvi je bil precej zadržan, saj nam avtor ni postregel s slovenskim prevodom že zdavnaj znane ameriške vojaške doktrine zračno-kopenske bitke, pa tudi nadaljnji prevodi verjetno že precej starih šolskih beležk našega rojaka so precej okorni. Sporni se mi zdijo predvsem avtorjevi sklepi, zato se tudi oglašam, še posebej, ker sem pred leti tudi sam

148 Rasprava o ratu niskog intenziteta, izlaganja sa naučnog skupa na univerzitetu za Nacionalnu odbranu SAD u Vasingtonu, 14–15. januara 1986, CVVŠ, Beograd 149 Mohammed Ayoob, Conflict and Intervention in the Third World, Crom Halm, London, 1980 The Regan Doctrine suports anticommunist insurgencx across the Third World, Newsweek, 12/1985 150 Dr. Boško Todorović, Dušan Vilić, Krize – Izazivanje i upravljanje krizama, Beograd, 1997 Ista avtorja, Terorizmom u novi svetski poredak, Beograd, 1999 151 Marijan F. Kranjc, avtorski članek – polemika, Delo – Znanost, 14. februar 1996

189

neposredno proučeval omenjeno in druge vojaške doktrine. Zato bi želel prispevek gospoda Hillerja vsaj nekoliko dopolniti. Nato je leta 1984. sprejel koalicijsko doktrino, imenovano Fofa (Follow-on Forces Attack, kar smo pomensko prevajali kot "globoki udarci"). Gre v bistvu za novo in ofenzivno ameriško vojaško doktrino, prilagojeno za evropske armade in evropsko-rusko vojskovališče, doktrino zaporednih udarcev konvencionalnih sil do globine 400 km v nasportnikovo zaledje, s sočasno odločno obrambo svojih položajev. To omogočajo najnovejša tehnološka sredstva za identifikacijo in spremljanje ciljev in pa kombinirana ognjena podpora (rakete, letalstvo in mornarica). Zdela se je primerna tudi za lokalne vojne, manj pa za svetovni spopad, ker bi v tem primeru prišlo do uporabe taktičnega jedrskega orožja, kar bi bila le stopnička do globalnega jedrskega spopada dveh supersil, za kar pa so obstajale posebne doktrine, nekatere znane tudi širši javnosti (Sdi – vojna zvezd). Strategi tedanjega varšavskega pakta so proti doktrini Fofa brž postavili tako imenovano doktrino globoke in gibljive obrambe in sočasne strateške protiofenzive, predvsem z vertikalnim manevrom zračno-desantnih enot do 500 km v zaledje napadalca. Torej, šlo je več ali manj za dve enakovredni doktrini, namenjeni predvsem operativno- strateškim smerem evropskega in ruskega vojskovališča in nasprotujočih koalicijskih armad dveh blokovskih supersil – Nata in varšavske zveze. "Ognjena kača" Air-Land Battle oziroma "zračno-kopenska bitka" (besedna zveza ustreza samo ameriškemu pojmovanju vojne veščine) je bila predstavljena kot operativna inačica že prej omenjene doktrine Fofa. Podobno je bila predstavljena v Pravilu FM–100–5 v izdaji generalštaba kopenske vojske ZDA, a začela je veljati leta 1981. Bistvena novost te doktrine je bila v tem, da je treba na celotni operativno-taktični smeri doseči zračno in ognjeno premoč (ne pa samo na točki preboja), pa se je zato te doktrine prijelo tudi ime "ognjena kača". Gledano v celoti je imela doktrina "zračno-kopenske bitke" strateške implikacije za manjše države oziroma za lokalne vojne, še posebej zato, ker je predvidevala sočasno uporabo konvencionalnih sil ter jedrsko in kemičnega orožja. Vsebovala je tudi nekatere nove elemente, predvsem pri poveljevanju in tehnologiji, pa jih zato navajam: • Vodenje in poveljevanje: analitični sistem (Asas), taktični satelitski sistem zvez (Tagsat);

sistem odkrivanja in spremljanja ciljev (Sotas); taktični sistem usmerjanja ognjene podpore (Tagfire); teledirigirani modeli (Rpv).

• Tehnologija oborožitve: sistem ognjene podpore (Csws), manevrirne rakete zemlja-zemlja in zemlja-zrak (Glcm); večcevni raketni sistemi (Mlrs); prostorske mine (Fascam).

Mrzlično iskanje odgovorov V vseh generalštabih držav zunaj Nata in varšavske zveze so začeli mrzlično iskati odgovore, kako se postaviti proti omenjeni doktrini. Seveda je to veljalo tudi za JLA oziroma nekdanjo

190

SFRJ, saj smo bili v tako imenovanem "posttitovskem" obdobju, ko je bila takratna skupna država izpostavljena velikim pritiskom, posebej na zahodni meji. O tem zgovorno priča podatek, da so sile Nato in Vz samo leta 1984 izvedle v Evropi okrog 150 vaj in manevrov, z udeležbo 1,5 milijona vojakov; od tega je bilo 95 vaj okrog naših meja. Torej ni šlo samo za štabne vaje, temveč za očitno demonstracijo sile, z drugimi besedami, za vojaški pritisk (da o drugih ne govorimo). In na večini teh vaj so preizkušali prav doktrino "zračno-kopenske bitke" Nato na smereh Gorica–Ljubljana–Zagreb in Graz–Maribor–Zagreb–Vinkovci, sile varšavske zveze pa so najpogosteje preigravale inačice operativno-strateškega desanta na Kosovo in prodora v Albanijo (Jadran!). Prav zato smo po letu 1985. začeli zelo resno proučevati doktrinarne probleme branilca, torej SFRJ in tudi Slovenije (9. armade), in ugotovili, da je sistem splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite še najbolj optimalen koncept odvračanja in nasprotovanja tej doktrini (pri kar največjem angažiranju dveh milijonov vojakov), s tem da bi morali rešiti še naslednje doktrinarne probleme: • tehnično modernizacijo JLA; • koncipiranje in sprejem nove obrambne strategije (formiranje vojaških območij z globino

najmanj 400 do 500 km!); • modernizacija in racionalizacija vodenja in poveljevanja (podrejanje teritorialnih obramb

republik novoformiranim operativno-strateškim območjem!); • prilagajanje organizacijsko-formacijske strukture (formiranje mobilnih ali "gotovih" sil); • drugačen odnos do prostora in časa. Za bralce Dela kot zanimivost navajam ugotovitve o novem odnosu do prostora in časa, ker so bili nekateri elementi pozneje zajeti tudi v tako imenovanem "Višnjićevem" dokumentu, in sicer: • bojevališče oziroma operacijska cona nima več pravokotne oblike, temveč je to ognjeni klin

ali "kača" dolžine 400 do 500 km oziroma kar celotna površina manjše države (Slovenija in Hrvaška skupaj);

• s formiranjem "pripravljenih sil" in tehničnimi možnostmi napada z distance je časovni dejavnik dobil še večji pomen, obenem pa se je tudi povečala možnost operativnega in strateškega presenečenja;

• zato je potrebna stalna bojna pripravljenost, pravilna razporeditev sil, predvsem "pripravljenih", urejenost ozemlja in celotne infrastrukture, posebej še pripravljenost obveščevalnih in izvidniških organov in enot.

"Inoviranje" hrvaških generalov Naj sklenem. Gospod Hiller pravi, da je bila kampanja Puščavski vihar (napad na Irak) "sijajna uveljavitev doktrine Air-Land Battle". Nedavno tega so hrvaški generali v javni televizijski analizi operacij Blisk in Vihar poudarjali, da so se skoraj v celoti zgledovali po ameriškem Puščavskem viharju ... Zato pravim, da gospod Hiller verjetno nima prav, ko trdi, da omenjena doktrina za "Slovenijo ni neposredno uporabna", ker pač ne premore kritične mase po ameriškem vzorcu, niti ofenzivne komponenete!

191

Moti se! Sedanji hrvaški generali (to so seveda nekdanji generali JLA) so očitno navedeno ameriško doktrino inovirali na raven operativno-taktičnih enot in prilagodili prostoru in potrebam! Morda so jim pri tem pomagali celo ameriški vojaški inštruktorji ... Kdo ve? Zato je treba proučevati hrvaške, srbske in bošnjaške izkušnje, saj se večina vojaških analitikov strinja, da je bila prav Bosna poligon za preverjanje sodobnih vojaških doktrin, predvsem pa doktrine "spopada nizke intenzivnosti" (Low Intensity Conflict, FM–100–20, sprejete 1981). To pa je že nova tema. 3. 2. Vzroki in rezultati globalnega ideološkega in ekonomskega spopada med kapitalizmom in socializmom

3. 2. 1. Osnovne premise

Tema je omejena samo na osnovne premise globalnega ideološkega in ekonomskega spopada med kapitalizmom in socializmom (komunizmom). Dejansko želim samo na kratko prikazati vzroke in posledice, pa tudi konkretno, zakaj in kako je prišlo do razpada ZSSR, podiranja berlinskega zidu, razpustitve varšavske vojaške zveze, pa tudi do "razpada" oziroma razbijanja SFRJ. Le nakazujem, da sta (bila) glavna nosilca te globalne protikomunistične vojne Vatikan s svojo ideološko diverzijo proti pravoslavju in islamu ter ZDA kot ekonomska in vojaška supersila. Detaljev ne bom navajal, vseeno pa si velja zapomniti, da je ta spopad diktiral prav Vatikan. Namreč, javno je znano, da je bil 1948 v Vatikanu tajni sestanek predstavnikov Svetega sedeža s papežem Pijem XII na čelu in specialnim predstavnikom ameriškega predsednika Trumana, na katerem so sprejeli t. i. Načrt X o zaustavljanju prodora komunizma na Zahod (Predvojnih prizadevanj Vatikana in zahodnih zaveznikov, tudi Hitlerja, ne bom omenjal). Avtor načrta je bil sicer John F. Dules, predstavnik Cie. Po tem načrtu, podrobno razdelanem, so delovale od 1948 vse ameriške obveščevalne organizacije, zato so (bili) ameriški globalni cilji in nacionalni interesi vedno razvrščeni po naslednjih prioritetah: 1. Dokončno poraziti komunizem in socializem; 2. Ohraniti jedrsko in vojaško premoč kot osnovo za svetovno prevlado – kapitala. 3. Zagotoviti možnost vojaških in drugih intervencij po svetu zaradi obrambe ameriških interesov. 4. Prevzeti prevlado tudi v borbi proti mednarodnemu terorizmu. 5. Usposobiti svoje in koalicijske sile za pravočasno posredovanje v regionalnih spopadih. Skoraj vsi se strinjajo, da je do razpada ZSSR oziroma propada socializma prišlo predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Potrebno je poudariti, da je bila ekonomska neučinkovitost socializma

192

dobro znana tudi političnim voditeljem socialističnih držav, zato so jo skušali odpraviti z raznimi družbenimi in gospodarskimi reformami. A ni šlo! Zaenkrat še uspevata inačici socializma na Kitajskem in Kubi, kot nekakšni kombinaciji dirigiranega državnega socializma in privatne iniciative oziroma odpiranja tujemu kapitalu. Kako dolgo bosta vzdržali, bo pokazala prihodnost. Jugoslovanska inačica samoupravnega socializma je bila vsekakor zanimiva. Izvirna je bila ideja, da se socializem kot sistem poskuša prilagoditi razvitim kapitalističnim zahodnim državam. Industrijsko razviti deli, kot sta bili Češka in Slovenija, so vsekakor potrjevali znane teorije, da je socializem lažje razvijati v razvitejših državah. Res pa je tudi, da so bile ideje socializma "opij za ljudstvo", kar je kapitaliste in multinacionalne družbe združevalo v enotno fronto v boju proti vsem poskusom prodora socializma. Zlasti je bil nevaren socializem z ljudskim ali bolj humanim obrazom, to pa sta bili jugoslovanska in češkoslovaška inačica socializma. Natančne ekonomske, sociološke in filozofske analize bi to potrdile. Pravzaprav je šlo za spopad med dvema sistemoma: kapitalizmom in socializmom (komunizmom)! V nadaljevanju se bom zadržal samo na nekaterih varnostno-vojaških in propagandnih vidikih tega spopada. Predvsem gre za vloge, ki sta jih imela Lenin in Stalin, pa tudi drugi akteriji. Iz Leninovega življenjepisa vem, da ga je preganjala tajna ruska caristična policija, bral sem tudi zgodbe, da je bil celo Stalin sodelavec te mogočne policije. Zato je nedavno tega senzacionalno odjeknila vest, da je bil Lenin tajni sodelavec nemške vojaško-obveščevalne službe. Znani časopis Moskovski komsomolec oziroma njegov novinar Ilja Šeršnjev (Nedelo, 18. oktobra 1998) je razkril, da je Lenin tik pred oktobrsko revolucijo prejel od nemške vojaško-obveščevalne službe okrog 50 milijonov zlatih mark, da bi destabiliziral Rusijo! Novinar še dodaja, da so Lenin in njegovi sodelavci za potne stroške iz Züricha do Sankt Peterburga prejeli še vsak po 70.000 rubljev! Podobno naj bi ravnal tudi ameriški bogataš John Rockefeller, ki je z dolarji podkupil Lenina, da je iz Bakuja izgnal tuje naftarje in koncesije dodelil Američanom, nato pa vse skupaj nacionaliziral. Po vesteh iz istega vira (očitno prokomunističnega) je Lenin osebno razpolagal z bogastvom okrog 190 milijard ameriških dolarjev, pri čemer je seveda všteto tudi "podedovano" premoženje zadnjega ruskega carja Nikolaja II. V francoski dokumentarni oddaji pod naslovom Hitler – Stalin, ki jo je naša TV predvajala dne 3. novembra 1998, je sovjetski zgodovinar Artjunov potrdil navedne podatke, pokazal arhivske dokumente in dodal še bolj neprijetne podrobnosti. Vemo tudi, da se je s Hitlerjevim prihodom na oblast nadaljevala ofenziva novih nemških obveščevalnih služb proti ZSSR. Znana je predvsem afera z maršalom Tuhačevskim, ko je Stalin nasedel nemški zanki in po letu 1936 likvidiral "gestapovskega agenta" Tuhačevskega in še okrog 36.000 visokih sovjetskih častnikov! To je bil verjetno glavni vzrok, da je Rdeča armada ob nemškem napadu 1941 doživljala tako hitre in usodne poraze. Znana je tudi Churchillova krilatica, da je za zahodne demokracije nevarnejši nemški nacizem kot pa sovjetski komunizem. Tako so se tri zahodne velesile – ZDA, Velika Britanija in Francija združile z ZSSR v t. i. antihitlerjevsko koalicijo in tudi premagale nemški Tretji Reich! Manj pa je znana Churchillova zamisel, te dni obelodanjena kot arhivska novica, da bi takoj po nemškem

193

porazu zahodne velesile nadaljevale vojno proti ZSSR! Verjetno so bile psihološke zavore močnejše, pa čeprav so zahodne velesile lahko računale tudi z ameriškim atomskim potencialom. Ostaja pa dejstvo, da se je nadaljeval stari, z drugo svetovno vojno prekinjeni ideološki spopad. Postavljena je bila "železna zavesa" in pozneje še "berlinski zid". Proti intenzivni propagandi radia Svobodna Evropa so v vzhodnoevropskih državah postavili moteče elektronske postaje. Začela se je tudi ekonomska tekma. Potemkinove vasi niso mogle pretentati tujcev, simpatizerjev in tudi domačih ljudi. Jedrska, vesoljska in vse druge tekme so ZSSR in vzhodnoevropske države ekonomsko povsem izčrpale. Tuje obveščevalne službe so samo še prižgale vžigalno vrvico tempirne bombe nakopičenih nacionalnih in drugih sporov in razpad se je lahko začel. Medblokovska obveščevalna bitka do padca berlinskega zidu, je bila impresivna po obsegu in rezultatih. 152 Ruski zgodovinarji 153 že analizirajo razbijanje ZSSR, vlogo Gorbačovove perestrojke in novodobne ruske elite. Pojavlja se namreč zanimiva teza, da vsemogočna ameriška Cia ni imela glavne vloge v razbijanju ZSSR. V ospredju naj bi bila "tajna svetovna vlada" oziroma židovski lobi, ki je razbil ZSSR s pomočjo treh tajnih organizacij, in sicer: Sveta za mednarodne odnose, Bilderburškega kluba in Trilaterarne komisije. To naj bi potrdil celo znani tvorec in razlagalec ameriške globalne politike – Zbigniew Brzezinski, ki naj bi izjavil, da je Rusija izgubila tekmo z ZDA. Še bolj otipljiva pa je ocena bivšega ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja, znanega "borca za enotnost Jugoslavije", ko je dejal, da so ZDA v preteklih štiridesetih letih porabile okrog trilijon ameriških dolarjev za zmago v hladni vojni! Zanimivo je pobliže pogledati trditve znanega ruskega zgodovinarja Platonova. Najbolj vpliven in najstarejši je Svet za mednarodne odnose, ki so ga že 1921 ustanovili ameriški Židje in pripadniki masonske lože, da bi pospešili in utrjevali globalni ameriški vpliv v svetu. Če navedem, da so temu Svetu predsedovali Alen Dules, prvi šef Cie, ameriški magnat David Rockfeller in podobni, potem ni daleč resnica, da njihov vpliv dejansko presega moč uradnega predsednika ZDA! Če zanemarim podatek, da Židje predstavljajo 80 odstotkov vseh članov Sveta, pa ne smemo prezreti podatka, da so člani Sveta pripadniki ameriške politične, ekonomske in intelektualne elite! Tudi vojaško-varnostne! Sedež Sveta (direktor, sekretar in 30 izvršnih direktorjev) je v palači vodilnega ameriškega masona (in Rotary Cluba) Geralda Prata v New Yorku. Bilderburški klub je leta 1954 osnoval predstavnik ameriške Cie D. Retinger, znan tudi po nadimku Sivi kardinal. Pravzaprav gre za evropski oddelek prej omenjenega Sveta za mednarodne odnose, ki šteje okrog 383 članov evropske in ameriške vladajoče gospodarske elite. Klub je dobil ime po gostilni Bilderberg v nizozemskem Osnabrücku, kjer je bil ustanovni sestanek prvih 80 članov. Sedež kluba je v palači Carnegi Fondation v New Yorku. Delovanje tega kluba je tajno, saj ga dejansko vodi Cia.

152 Đuro Rebić, Špijuni na tekućoj vrpci, Zagreb, 1990 153 Oleg Platonov, Zgodovina ruskega naroda v dvajsetem stoletju, Moskva, 1998

194

Trilaterarna komisija je bila ustanovljena 1973, ko so se zahodne finančne elite ustrašile japonskega gospodarskega nastopa v svetu. Rockfeller naj bi poljskemu Židu in bivšemu Carterjevemu svetovalcu za nacionalno varnost, Zbigniewu Brzezinskemu, zaupal nalogo, naj ustanovi novo organizacijo, ki bo vodila novo svetovno strukturo. Večino članov komisije predstavljajo Američani (117), od katerih je 32 predstavnikov vladajoče elite. Trejina članov naj bi bili Židje, pa zato ni čudno, da ima majhna Belgija kar 26 predstavnikov. Ruski zgodovinar Platonov je izračunal, da omenjene tri organizacije predstavljajo okrog 6.000 najbogatejših ljudi na svetu, od katerih je 500 članov ene od omenjenih treh organizacij. Najožje vodstvo šteje 23 članov, med katerimi so David Rockfeller, Henry Kissinger, Bill Clinton, Zbigniew Brzezinski, lord Winston, Robert Mc Namara, Victor Mondel, madžarski bogataš Georg Soros, šef Cnn-a Wait Jonson in drugi. To naj bila nekakšna tajna "židovsko-masonska" vlada, ki naj bi globalno vodila svetovno politiko, pravzaprav politiko "globalnega planiranja in prerazporeditve svetovnih energetskih virov"! Poudarjam del o "prerazporeditvi svetovnih energetskih virov", saj je iz vseh geopolitičnih in geostrateških študij znano, da je boj za energetske vire osnovni vzrok vseh vojaško-ekonomskih spopadov! Vsi vojaški spopadi zadnjih let v Perzijskem zalivu so predvsem boji za iraške naftne vrelce oziroma za ogromne podzemne rezerve (ugotovljene na podlagi satelitskih meritev). Zgodovinar Platonov nam tudi odkriva, da sta za razbijanje ZSSR člana prej omenjenega Sveta za mednarodne odnose Garisson in Wossbring v San Franciscu 1991. ustanovila poseben Svetovni forum ali t. i. Fond Gorbačov. Pod krinko pomoči za razvoj demokracije je v bivših sovjetskih republikah skrbel, da je v razne ruske inštiutucije vrinil čimveč agentov Cie. Gorbačov je sprejel ameriški Projekt globalne varnosti o svetu brez jedrske vojne in vojaških spopadov (ne pa tudi spopadov nizke intenzivnosti!), seveda pod kontrolo ZDA in Nato pakta. Če je res, da so na ustanovni skupščini razpravljali predvsem o energetskih virih Rusije in držav tretjega sveta, o prenaseljenosti in sterilizaciji ter tudi o popolni razorožitvi in vodstvu ZDA mimo OZN (napad na Republiko srbsko brez odobritve varnostnega sveta OZN), potem je vloga tega organa bolj ali manj jasna. Fondu Gorbačov predseduje seveda sam Gorbačov! Dejanski vodja pa je Jimmy Garisson, predstavnik Cie, in okrog 100 uglednikov. Gorbačov je samo figura, zato ga v Rusiji že javno označujejo kot ameriškega plačanca. Napisal je tudi knjigo, v kateri podpira ameriško globalno strategijo in "ero nove civilizacije" pod vodstvom "stotih modrecev". Gorbačovova perestrojka je bila samo krinka, pod katero je, po trditvah zgodovinarja Platonova, prišla na oblast "krimalno-kosmopolitska vlada" Borisa Jelcina, ki deluje z ameriško-zahodnoevropskimi krediti. Tako se bo zadolžila do te mere, da bo energetsko bogata Sibirija prišla pod kontrolo ZDA, Kalingradsko območje pa pod Nemčijo. Zdi se mi, da bi tudi Slovenci potrebovali svojega zgodovinarja Platonova. Da bi vendarle vedeli, pri čem smo in kdo bodo dejanski gospodarji naših vnukov! Ideološki spor na relaciji Vatikan – ZSSR oziroma katolicizem – komunizem bi verjetno prekoračil okvir tega pisanja. No, vseeno je potrebno priznati, da je šlo za zagrizen ideološki boj, ki je včasih prešel tudi na diplomatsko-politično področje. Tudi na nižjih ravneh oziroma na relacijah manjših držav, kakor je bila Jugoslavija, se je ta boj nadaljeval in tudi stopnjeval.

195

Zaradi konfesionalne različnosti bivše Jugoslavije (večji del prebivalstva je bil pravoslavne vere, muslimanov je bilo nekaj manj kot katoličanov), je včasih spor (spopad) dobival tudi verski (konfesijski) značaj. Verjetno pa bo držalo, tako je zaključil tudi moj dober znanec in kmečki delavec, da sta za zlom komunizma največ naredila dva Poljaka: krakovski kardinal Karol Woityla, sedaj že dvajset let papež Janez II. (Sedaj že pokojneg – dodano 2008) in Lech Walensa, vodja sindikata Solidarnost. Mnogi analitiki so ocenjevali, da je bila za njima roka Cie. Po nekaterih zapisih 154 se je zelo uspešno končalo skupno delovanje Cie in Vatikana pri razbijanju sovjetskega imperija in komunizma nasploh. To skupno delovanje je podrobno in obširno predstavljeno v knjigi Njegova svetost, ameriških avtorjev Carla Bernsteina in Marca Politia. Cia naj bi vohunila in odkrivala sovjetske slabosti, težave in načrte, dočim je papež do strateških informacij prihajal prek "najboljše vohunske mreže, ki si jo lahko predstavljamo – duhovniških "ušes v narodu". Vatikanski bankirji naj bi z milijoni dolarjev financirali katoliški cerkvi naklonjeno sindikalno gibanje Solidarnost na Poljskem, medtem ko je Cia v Latinski Ameriki uspela nevtralizirati Vatikanu nevšečne levičarske teologe. Javna skrivnost je, da je bila nekdanja sovjetska obveščevalna služba prepričana, da je ravno Carterjev svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski "organiziral" izbor poljskega kardinala za papeža, pa tudi, da Lech Walensa, voditelj Solidarnosti, nikdar ne bi uspel brez papeževe podpore (Poljaka) in seveda Cie! Po objavljenih dokumentih Cie 155 so Američani tudi spor Stalin – Tito izkoristili za začetno razbijanje enotnosti ZSSR in drugih vzhodnoevropskih držav. Po teh dokumentih so ZDA porabile okrog sto milijard ameriški dolarjev za obrambo Tita oziroma neodvisnosti Jugoslavije in propagirale titoizem kot nekakšno "strategijo zabijanja klina" v svetovni komunizem. Ameriška obveščevalna služba in politika sta bili presenečeni nad izidom resolucije informbiroja, saj je v bistvu šlo za prvi spor v sicer ideološko enotnem vzhodnoevropskem komunističnem bloku z ZSSR na čelu. Takratni ameriški ambasador George Keanan je pravilno ocenil, da je šlo za povsem nov faktor v svetovnem komunističnem gibanju, pa je tako Cia največkrat ocenjevala škodo, ki jo je Titov spopad s Stalinom vnesel v komunistični blok. V nekem dokumentu Cie z dne 10. februarja 1949 naj bi pisalo, da "Tito briljatno služi" ameriškim interesom, saj je verjetno njihov "najbolj dragoceni adut" v boju za slabitev sovjetskega vpliva in ekspanzionizma. Dokumenti Cie naj bi tudi potrjevali, da Stalin ni napadel Jugoslavije samo zaradi strahu pred konfrontacijo z zahodnimi silami, ki so v tistem času že nudile Jugoslaviji vojaško in ekonomsko pomoč. Takratni načelnik generalštaba JA generalpolkovnik Koča Popović, pozneje tudi jugoslovanski zunanji minister in podpredsednik SFRJ, se je zelo zavzemal za razvoj in krepitev ameriško – jugoslovanskega sodelovanja. No, ameriško sodelovanje je bilo pragmatično. Takratni ameriški zunanji minister John Foster Dules je ocenil, da je Tito igral dvojno vlogo, saj je dobro izkoristil tako zahodne kakor tudi

154 Svi špijuni sveta, Profil št. 15/1998, Beograd 155 Loren Liss, Kako su Tita učili da pliva, New York, 1998 (prevod izvoda: Kako je Amerika finansirala Titov komunizam, Profil št. 15/1998)

196

vzhodne zaveznike, saj je dolgo časa oviral uveljavljanje ameriški interesov na Balkanu, tudi tistih iz (tajnih) jaltskih dokumentov! Kaj vse je še v tajnih arhivih 156 in kako so nekatera odkritja naravnost šokantna, je nedavno tega povedal v Beogradu ruski zgodovinar Boris Starkov na predavanju v srbski akademiji znanosti in umetnosti. Seveda, dokler dokumenti niso znanstveno obdelani in preverjeni, je potrebna previdnost. Naj navedem samo tri senzacionalna odkritja: • načrt o sovjetizaciji Balkana in ustanovitvi socialistične federacije balkanskih držav, avtor

sovjetski obveščevalec Genadij Bokij, 1925; (podobno balkanski federaciji Tito – Dimitrov); • Tito je bil angleški agent, pa je Stalina varal že v toku NOB; (zelo špekulativno); • četniški vodja in divizijski general Draža Mihajlović je bil Stalinov strateški agent na

Balkanu, ne pa Tito! Namreč, po uboju kralja Aleksandra, je Stalin ocenil, da bo na Balkanu prišlo do svetovnega spopada. Sovjetski vojaški ataše v Sofiji general Vasilij Timofejević Suhorukov je organiziral veliko obveščevalno organizacijo balkanskih držav, ki bi se lahko uprla nemškemu prodoru na Balkanu. Za sodelavca je bil leta 1935 pridobljen podpolkovnik Draža Mihajlović, ki je aktivno delal za sovjetsko vojaško obveščevalno službo do 1937, ko so bili po Stalinovem ukazu likvidirani vsi tisti, ki so vedeli za njegove načrte s Hitlerjem. Ponovno je Draža Mihajlović aktiviran 1940, ko so proangleški častniki načrtovali vojaški prevrat in zahtevali pol milijona dolarjev za izvedbo akcije. Sovjeti seveda niso dali denarja brez čvrstih obetov. Draža Mihajlović ni bil nemški agent. Do 1942 so ga Sovjeti podpirali. O tem govori tudi dejstvo, da so najprej poslali vojaško misijo v njegov štab, pa tudi to, da je bil eden od ideoloških vodij četniškega gibanja Dragiša Vasić, agent Kominterne, pa tudi obveščevalne službe sovjetske armade (center v Pragi, pozneje zveze z Golubovićem, šefom centra v Beogradu!).Uganka Mihajlović tako ostaja: baje se ni umaknil v tujino po nalogu sovjetske obveščevalne službe, ker je Stalin računal na povratek mladega kralja Aleksandra Karadjordjevića (Zelo verjetno). Churchil pa naj bi stavil na angleškega agenta: Tita! Čeprav je drugi del zgodbe iz zgodovinarjevih ust, je vseeno preveč dnevnopolitično pobarvan na temo rusko-srbskega prijateljstva! Ostaja pa tudi skrivnost ali je general Mihailovć umrl 1960 v Moskvi (Dodano 2008). 157

Britanski publicist John Pilger je v svoji najnovejši knjigi Hidden Agendas dokumentirano razkril, da so Američani v Vietnamu ubili okrog 3 milijone ljudi, pretežno civilistov. Navaja izjave odgovornih poveljnikov, tudi obrambnega ministra Mc Namare. Ta je priznal določene napake, vendar se je izgovarjal, da je šlo za "napačne ocene in odločitve". Iz tega obdobja je bila tudi znana t. i. prva medijska vojna, ko nobeden od 600 ameriških novinarjev iz Vietnama ni hotel poročati o pokolu Charlijeve čete, ko je pobila 300 nedolžnih prebivalcev zdaj znane vasice May Lai. Velika večina Američanov sploh ne ve, da je prav ameriška vojska prva napadla Vietnam v sveti vojni proti komunizmu. Še zdaj verjamejo, da je v Vietnamu šlo za ameriško tragedijo, ker so ameriški vojaki umirali za svobodni Vietnam!

156 Boris Starkov, Propast balkanske utopije, Profil št. 15/1998 157 Slobodan Kljakić (priredil Marijan F. Kranjc), Skrivnost smrti četniškega generala Draže Mihailovića, Nedeljski dnevnik – feljton, junij 2007

197

Nosilci ideoloških spopadov med kapitalizmom in komunizmom so izračunali bilančno vsota 80 milijonov žrtev komunizma 158 v sedemdesetih letih njegove vladavine, pri tem pa so pozabili dodati številov žrtev kapitalizma, lakote, revščine, nacizma ("samo" 35 miljonov v sedmih letih!), inkvizicije, verskih vojn, iztrebljanja Indijancev in še bi lahko naštevali. Tudi del naših razumnikov prireja rastave o temni strani meseca, nič pa nočejo povedati o beli strani! Paradoksalno pa je predvsem to, da je večina genijev sedanje dobe podpirala komunizem! Tako nam zatrjuje tudi Stephen Koch v knjigi Dvojna življenja, o znanih pisateljih in vohunih v sovjetski vojni idej proti Zahodu. Torej, ni vse v denarju, kapitalu! 3. 2. 2. Vzorčni primeri iz Latinske Amerike in Kitajske

Ker sem skoraj trideset let od znotraj spremljal poskuse razbijanja Jugoslavije s strani tujih obveščevalno-subverzivnih inštitucij, sem se spraševal, kako dokazati to dejavnost, ko pa vendar nimam v rokah nobenega dokumenta, arhivi varnostnih služb v Beogradu in drugih državah pa bodo še dolgo zaprti. Tudi osebne zgodbe oziroma pričevanja niso prišla v poštev. Potem sem si rekel, da bodo še najbolj prepričljivi t. i. "vzorčni primeri" iz drugih delov sveta. Seveda sem se najprej spomnil dnevnika ameriškega agenta Cie Philipa Ageea, 159 ki je bil zame nekoč glavni in najboljši priročnik o ameriških obveščevalnih službah in inštitucijah. Šlo je za zelo zanimivo in iskreno izpoved operativca Cie, ki je postopoma spoznaval, da Cia kot obveščevalni gigant pravzaprav ne brani vitalnih ameriških interesov po svetu, temveč se največkrat zelo grobo vmešava v notranje zadeve drugih držav. Kmalu se je zavedel, da je postal samo slepo orodje svetovnega žandarja, ki opravlja tudi najbolj umazane stvari: atentate, državne udare, vohunske afere, politične in ekonomske krize, vojne, predvsem pa povzročajo množične civilne žrtve. To je bila doba, ko se je začela t. i. hladna vojna, ko so ZDA s pozicij jedrske supersile začele svoj ekspanzionistični pohod s pomočjo obveščevalnih in specialnih sil in inštitucij. Šlo je predvsem za prodor Cie in akterjev vojaške doktrine nekonvencionalne vojne oziroma spopadov nizke intenzivnosti. V ozadju pa so vedno bili stari politično-strateški interesi in novi apetiti multinacionalnih družb in finančnega kapitala. Med mnogimi knjigami, ki obravnavajo sorodno problematiko, je dnevnik Philipa Ageea zanimiv zaradi tega. ker gre za pričevanje od znotraj, pa tako o Cia prvič govori neposredni operativec. V dnevniških zapiskih predstavi ne samo celotno administrativno in organizacijsko shemo, temveč tudi podrobno opisuje razne operacije, katere Cia izvaja po širnem svetu, njihove cilje in rezultate. Seveda je Philip Agee zmogel zvrhan koš hrabrosti, da je svetovni javnosti razkril pravo podobo Cie. Napredna ameriška in svetovna javnost sta bili šokirani. Začela se je prava mala vojna med Cio in "odpadnikom". Spomnim se, da so ob koncu te afere tudi govorili, da gre pravzaprav za dezinformacijski produkt Cie, ki naj nazorno pokaže, da je Cia vsemogočna in da njeni agenti lahko zvedo tudi najbolj varovane vojaške in druge skrivnosti! Osebno menim, da je tudi to možno, ker smo že brali tudi takšne konstrukte. Vendar, kdor je prebral knjigo Philipa

158 Stephane Courtois, Le livre noir du communisme, Paris, 1997 159 Philip Agee, CIA, Dnevnik agenta, Zagreb, 1975

198

Ageea, ki je bil od 1954 do 1974 operativec Cie pod psevdonimom Jeremy S. Hodapp in je štiri leta zbiral razne podatke o svojem delu, mu bo vseeno verjel. Osnovna sporočila so, da so pripadniki Cie najčešče kamuflirani kot diplomatsko-konzularni predstavniki, da glavne operacije izvajajo na podlagi inštrukcij oziroma predsedniškega ukaza, da imajo v tujini potrebno število lokalnih agentov in kolaborantov, pa tudi, da so si operacije bolj ali manj podobne tudi danes. V začetku je tudi veljalo pravilo, da se Cia zoperstavlja sovjetski komunistični nevarnosti. Operativci pa so kaj kmalu spoznali, da so včasih pomembnejši še kakšni drugi interesi (politično-strankarski, gospodarsko-kartelski, vojaško-trgovski in podobni). V vse obveščevalno-varnostne priročnike je tudi prišlo sporočilo, da Cia dobiva 80 odstotkov informacij iz javnih virov, le 20 odstotkov podatkov pa pridobijo iz prikritih virov, predvsem s pomočjo elektronskih sredstev in od tajnih sodelavcev. Seveda pa to razmerje ne pomeni tudi kvalitete informacij! Ostalo je staro pravilo, da najkvalitetnejše informacije vendarle lahko pridobimo s pomočno tajnega sodelavca, ki podatek zve neposredno od določene osebe ali pa pridobi njegove pisane dokumente. Obenem nam tudi odkriva, da Cia uporablja predvsem plačano agenturo na najvišji ravni (politiki, znanstveniki, ekonomisti, generali, umetniki in podobni), pa tudi tiste, ki jih prepričajo, da so ameriški in interesi njihove države pravzaprav identični. Sporoča nam tudi, da je v petdesetih letih Cia delovala v tujini iz t. i. baz in postaj, ki so bile nameščene v politični sekciji ambasade ali pa v konzulatih (pozneje tudi v informativnih centrih, kakor smog a imeli tudi v Ljubljani dodano 2008). Vodja baze ali postaje in ključni operativci imajo seveda diplomatski status. V tistem času so pretežno zbirali podatke o sovjetski komunistični infiltraciji v zahodne države neposredno ali prek lokalnih komunističnih in sorodnih partij. Organi Cie so izvajali naslednje operativne operacije: • akcijske operacije zaradi kontrole, usmeritve in zaščite posameznika in organizacij,

angažiranih proti komunistični nevarnosti (sindikalne, mladinske, študentske in podobne organizacije, sredstva javnega obveščanja, poklicna združenja, poslovne organizacije, politične stranke, vojaške in policijske strukture, vlade in druge); možna je tudi uporaba neregularnih vojaških efektivov (gverilci, diverzanti);

• zaščitne ali protiobveščevalne operacije zaradi zaščite pred sovražnim obveščevalnim vrinjanjem, pa tudi neposredne fizične zaščite ambasade, baze ali postaje Cia;

• pomožne operacije so pozamezne akcije tajnega sledenja, fotografiranja, prisluškovanja, kontrole pošte, kakor tudi javne kontrole (potnikov), pregledov (policijskih dosjejev), statističnih podatkov in drugo;

• vezne operacije se vodijo s tujimi obveščevalnimi službami zaradi izmenjave informacij, izvajanja skupnih operacij ali pa za načrtovanje vrinjanja v taisto obveščevalno inštitucijo;

• operacije vrinjanja agenture v komunistične partije ali ekstremne levičarske in revolucionarne organizacije so standardne operacije Cia za vse baze in postaje, ki jih je v glavenm načrtoval in odobraval oddelek za mednarodni komunizem v štabu za protiobveščevalno delovanje – Ci/ICd, po programu Redsox (tajno vrivanje sodelavcev v ZSSR in njene zaveznice). Te operacije so bile najbolj uspešne ravno v Latinski Ameriki, kjer je oddelek Cia za zahodno hemisfero prvi dobil tajni referat Hruščova na 20. kongresu komunistične partije ZSSR;

• psihološke-nevojaške operacije (Kucage) izvajajo vse baze in postaje Cie;

199

• medijske operacije so psihološkopropagandne operacije, ki se izvajajo proti vsem strukturam (politične stranke, profesionalne in kulturne skupine, sindikalne, mladinske in študentske organizacije), predvsem pa za pridobivanje naklonjenosti določenih medijev; obstajale so tri vrste operacij: bele medijske operacije je izvajala vlada ali njeni informativni centri – Usic, dočim je Cia organizirala sive (dezinformacije proti obveščevalnim službam) ali pa črne (protipropaganda proti drugim organizacije) medijske operacije;

• nevojaške ali paravojaške (nekonvencionalne) operacije so izvajali zaradi vdorov in gospodarskih ter drugih sabotaž na prepovedanem območju, zračne in pomorske podpore, oboroževanja in urjenja prijateljskih armad in podobno. Camp Peary je bil glavni vadbeni poligon. Znane so operacije v Gvatemali (1954), Indoneziji (1957–58), Tibetu (1958–59), Laosu, Vietnamu in Kubi;

• mladinske, študentske in sindikalne (delavske) operacije so se izvajale zaradi kontrole omenjenih organizacij in pridobivanja funkcionarjev za dolgoročno sodelovanje. V to strukturo spada tudi pridobivanje novinarjev in pravnikov (odvetnikov);

• politične operacije so bile direktno usmerjene proti tujim vladam, politikom in vojaškim voditeljem, predvsem za njihovo pridobivanje in lobiranje, pa tudi nevtraliziranje. Vsaka baza ali postaja Cia je imela poseben program za "vzgojo lokalnih vodij", v katerih so bili vojaški vodje glavna tarča operativcev Cia. Na takšen način so bili izvedeni vojaški udari v Iranu (1953) in Sudanu (1958).

Prvo službeno mesto operativca Jeremy S. Hodappa je bilo v Quitu, glavnem mestu Ekvadorja. Navaja, da je njihova postaja (s podrejeno bazo v Guayaquilu) vodila naslednje operacije: • operacije Ecsigil in Ecfone proti komunistični partiji Ekvadorja (PCE); • operacijo proti Socialistični partiji Ekvadorja (PSE); • operacijo proti Ekvadorski delavski konfederaciji (CTE); • operacijo proti Konfederaciji ekvadorskih študentov (FEUE); • operacijo Ecolive proti Revolucionarni mladinski uniji Ekvadorja (URJE); • operacija Ecactor je bila najvažnejša, saj so v njej uspeli pridobiti za agente vodje

konzervativne stranke in krščansko-socialističnega gibanja ter jih usmerili proti PCE; • operacijo proti sovražnim elementom v ekvadorski vladi ("velaskizem" kot zelo heterogeno

gibanje je zajemalo politične skupine od skrajne desnice do levice); • operacijo proti diplomatski misiji ČSSR; • operacijo proti diplomatski misiji Kube. Avtor navaja uradno stališče (str.111), ki se glasi: "Operacije Cie so izredno važne za programe ekonomskega razvoja in politične stabilnosti. Izkušnje kažejo, da kadakoli komunizem grozi, potem kapital beži in tudi privatne investicije se zmanjšujejo. Kubanska revolucija je vzpodbudila in opogumila vse tiste sile, ki želijo doseči nestabilnost na celotni polobli. Operacije Cie zato prispevajo k vzpostavljanju stabilnosti, pomagajo lokalnim vladam, da ustanovijo svoje varnostne sile – predvsem policijske pa tudi vojaške, in tako zatrejo skrajno levico. V osnovi je naša naloga: ustanoviti lokalne varnostne sile, ki bodo zatem slabile, zatrle in uničile ekstremne sile levice – komuniste!"

200

Težišče vseh operacije Cie je usmerjeno proti Kubi iz dveh razlogov: prvič, ker vlada prepričanje, da iz Kube preti nevarnost prodora mednarodnega komunizma v zahodno hemisfero, in drugič, ker Kubanci vadijo na tisoče Južnoameričanov za gverilsko bojevanje, teroristične akcije in sabotaže, seveda vse v stilu Che Guevare! Prav zato je ekipa za strateške analize (Satt) prikrito obiskala vse latinskoameriške države in okrog 1960 ugotovila, da vojaški udari grozijo naslednjim državam: Ekvadorju, Boliviji in Gvatemali. Avtor zatem navaja nekaj zanimivih obveščevalnih paberkov, in sicer: • za volitve v Braziliji leta 1962 je Cia organizirala eno od največjih političnih operacij, ki je

stala nekaj milijonov dolarjev, s ciljem, da ljudje izvolijo protikomunistične kandidate; • ameriška policijska akademija v Ford Davu, Panamski kanal, je obenem tudi glavni vadbeni

center za protigverilske akcije; • Cia je načrtovala veliko afero: pri Rouri, članu komunistične parije Ekvadorja, so našli 25.000

ameriških dolarjev in hkrati tudi "tajni Che Guevarin načrt" gverilskih in terorističnih akcij v Ekvadorju;

• Cia je plačala celo časopisno stran za antikomunistično propagando; • prvi zakon nove vojaške hunte (agenture Cia) v Gvatemali je postavil komuniste izven zakona; • glavni agenti Cie v Gvatemali so bili: polkovnik Aurelio Naranjo, obrambni minister in vodja

ljudskega gibanja, polkovnik Luis Mora Bowen, predsednik vlade, in polkovnik Marcos Gandara, vodja vojaške hunte;

• letni proračun postaje Quito je leta 1960 znašal 500.000 ameriških dolarjev, leta 1963 pa že 800.000.

Hodapp je bil leta 1964 premeščen v Montevideo, glavno mesto Urugvaja. Osnovna naloga: operacije proti Kubi. Važnejši agenti postaje Cia so bili: policijski minister, načelnik obveščevalnega oddelka policije, šef Guardia Metropolitano, brazilski ambasador v New Mexico in drugi. Šele po štirih letih intenzivnih operativnih naporov je Oas 1964 sprejela sklep, da vse članice prekinejo diplomatske in druge odnose s Kubo. To je bil velik uspeh ameriške zunanje politike, predvsem pa rezultat tajnih akcij Cie! Tudi volilni poraz Allendeja v Čilu je rezultat akcije Cie. Po petih letih so tudi v Georgtownu, v Britanski Gvajani, prišli na oblast politični agenti Cie. Po avtorjevem mnenju je bilo za ameriško invazijo v Dominikansko republiko (1965) opaziti interese ameriške industrije sladkorja. Centrala Cia je tako poslala petdeset operativcev – častnikov na sladkorne plantaže, kjer so organizirali podporo ameriškemu "prihodu” – invaziji! Uradno stališče je bilo, da je vojaška invazija logičen poslednji korak, ker so pač izčrpana vsa ostala sredstva boja proti komunizmu! Po tem dogodku je tudi ameriški predstavniški dom 20. junija 1965 sprejel resolucijo s katero se odobravajo unilaterarne vojaške intervencije v drugih državah na ameriški celini, če je potrebno preprečiti prevlado komunizma (str. 349)! Zadnja postaja našega znanca je bil Mexico City. Gre za močno postajo Cie: od 50 zaposlenih je 27 operativcev z diplomatsko imuniteto – 15 častnikov v politični sekciji ambasade, 12 operativcev pa ima drugačno zaščito (trgovski predstavniki, vojaška misija in podobno). Tudi letni proračun je temu primeren: 5,5 milijona ameriških dolarjev!

201

In potem se je avtor odločil, da bo zapustil Cio! Postal je državni sovražnik števila ena! Pravi, da je njegov sklep dozoreval počasi. Najprej je spoznal majhne prevare, pozneje pa vse večje. Tajne operacije Cie so na oblast pripeljale "prodane duše" in nelegalne režime. Če so bile tajne operacije neuspešne, je sledile grobe vojaške intervencije. Tako se je ščitil ameriški kapital, seveda pod izgovorom borbe proti komunizmu. Spoznal je tudi, da interesi priviligiranih manjšin v siromašnih državah vlečejo kolo zgodovine nazaj. Pravzaprav se enačijo z interesi bogatih in močnih, ki prevladujejo v ZDA. V strahu pred fizično ali drugačno likvidacijo avtor zapiše dve preroški misli: • Ameriška nacionalna varnost je pravzaprav samo zaščita kapitalističnih slojev v ZDA; • Cia ne more zavreti revolucionarno-družbenih in globalno-strukturalnih sprememb, ko bo

konec izkoriščanja in nastala bo bolj pravična socialistična družba! Na koncu knjige nam avtor postreže z mnogimi organizacijskimi shemami Cie in spiski. Odločil sem se za skrajšan abc – spisek agentov Cie (str. 477–497), da bi si bralec ustvaril sliko o njihovi strukturi: • Agosta Velasco, finančni minister in ekvadorski predsednik vlade • Aguerrdondo Mario, polkovnik urugvajske armade in šef policije v Montevideu • Alarcon Alberto, poslovnež, glavni agent v študentskih operacijah • Albornoz Alfredo, ekvadorski predsednik vlade • Almeida Wilson, agent za propagadne operacije • Amador Marquez Enrique, gospodarski minister in agent za delavsko-sindikalne operacije • Amaya Quintana Enrique, vodja peruanskega mirovnega gibanja • Arce Jose Antonio, ambasador Bolivije v Montevideu, bivši policijski minister • Ayala Cabeda Zulfik, minister – svetovalec urugvajske ambasade v Havani, Kuba • Baquero Della Calle Jose, ekvadorski minister za delo, vodja desnih velaskistov • Barbe Mario, podpolkovnik urugvajske armade in šef republikanske garde • Camacho Edgar, polkovnik ekvadorske policije • Camara Sena, polkovnik brazilske armade in vojaški ataše v Montevideu, Urugvaj • Carvajal, polkovnik urugvajske armade in načelnik varnostno-obveščevalne službe • Castro Juana, sestra Fidela Castra, kubanskega predsednika, propapagadni agent Cie • Clerici De Nardone Olga, soproga urugvajskega predsednika Benita Naradonea • Cordoba Galarza Manuel, vodja ekvadorske radikalno-liberalne stranke, podsekretar vlade • Davila Cajas Aurelio, vodja ekvadorske konzervativne stranke in predsednik parlamenta • Del Hierro Jaime, direktor ekvadorske radikalno-liberalne stranke in predsednik vlade • Dmhammer-1, funkcioner jugoslovanske vlade in dezerter v Meksiku • Egas Jose Maria,vodja ekvadorskega krščansko-socialističnega gibanja • Estrada Icaza Emilio, direktor največje ekvadorske banke • Fernadez Chavez A., novinar in propagandni agent v Montevideju • Figures Jose, predsednik Kostarike • Gil Felipe, urugvajski minister za notranje zadeve • Kladenski Otto, trgovec "Oldsmobilia" u Quitu, agent Cie proti diplomatski misiji ČSSR • Lopez Michelson Alfonso, predsednik Kolumbije

202

• Medina Enrique, vodja ekvadorske revolucionarne mladinske zveze • Mora Bowen, polkovnik ekvadorske armade in policijski minister • Naranjo Aurelio, polkovnik ekvadorske armade in obrambni minister • Naranjo Manuel, sekretar ekvad. socialistične stranke, finančni minister in ambasador v OZN • Pio Correra Manuel, brazilski ambasador v Meksiku in Urugvaju • Ponce Modesto, ekvadorski minister za pošte • Romualdi Serafino, predstavnik Afl, agent Cie za delavsko-sindikalne operacije v L. Ameriki • Salagdo Gustavo, novinar-uvodničar, glavni propagandni agent postaje Cie v Ouitu • Sevilla Juan, ekvadorski minister za delo in finance, ambasador v Nemčiji • Storace Nicolas, urugvajski minister za notranje zadeve • Tejera Adolfo, urugvajski minister za notranje zadeve • Vourvoulias Leander, grški konzul in doajen diplomatskega zbora v Mexico City • itd. Osrednji slovenski dnevnik Delo je 18. septembra 1998 objavil članek svoje dopisnice Zorane Baković iz Pekinga z naslovom Cia je hotela razcepiti Kitajsko, v katerem se navaja pisanje ameriškega časopisa Los Angeles Times, da je nedavno tega ameriško zunanje ministrstvo objavilo tajne dokumente o tem, kako je Cia v šestdesetih letih poskušaka razbiti Kitajsko. Cia naj bi v okviru že znanega programa za strmoglavljenje komunističnih vlad po svetu (predvsem v ZSSR in Kitajski), izdatno finančno podpirala tibetansko gibanje za neodvisnost. To gibanje naj bi letno prejemalo po 1,7 milijonov ameriških dolarjev, Dalajlama pa 180.000. Cia naj bi v svojih bazah tudi izurila okrog 2.100 tibetanskih gverilcev. Osnovna naloga Cie je bila, da ohranja idejo o neodvisnosti Tibeta tako med Tibetanci kot tudi v svoji politični strategiji skrivne podpore odcepitvi Tibeta od LR Kitajske. Cia je opustila svoj program šele v sedemdesetih letih, ko je tedanji ameriški predsednik Richard Nixon obiskal Peking. Mnogi analitiki niso verjeli, da izza Dalajlame in njegovih upravičenih prizadevanj za neodvisnost Tibeta, stoji tudi Cia in ameriški kapital! Komentar ni odveč: arhivi skrivajo še marsikaj drugega! 3. 3. Osnovni vzroki razpada Jugoslavije

Pristopov glede metodološke razdelitve vzrokov razbijanja oziroma razpada Jugoslavije je lahko več. Izbral sem globalno geopolitično razdelitev na notranje in zunanje, zatem pa delitve na razne strukturne in vzročne povezave. Prof. dr. Mira Marković – Milošević je v svoji knjigi Odgovor izbrala sociološko metodo. Tako naj bi bili po njenem za razpad Jugoslavije krivi trije subjekti: • centri ekonomske in politične moči izven Jugoslavije, katerim je ustrezal razpad zaradi

geostrateških in drugih razlogov, na podoben način so bile izpeljane tudi spremembe v ZSSR in drugih vzhodnoevropskih državah;

• notranje silnice, predvsem pa nacionalistični, verski in drugi ideologi v vseh sferah družbenega življenja;

• veliko vlogo naj bi imela politična emigracija (vseh narodov in narodnosti), povezana s tujim faktorjem in prežeta z nacional-šovinizmom in protikomunizmom.

203

3. 3. 1. Notranji vzroki

Zgodovinski, nacionalni in verski Maršal Tito je bil še nekaj let pred svojo smrtjo prepričan, da je Jugoslavija politično stabilna država in da ne bo “propadla”. Govoril je, da stabilnost SFRJ počiva na štirih stebrih 160, poleg ZKJ in Predsedstva SFRJ, in sicer: prvi – JLA, drugi – družbeno samoupravljanje, tretji – neuvrščenost in četrti – bratstvo in enotnost. Vendar je šlo za svojevrstno samoprevaro, saj mu je moralo biti znano, da je imel najbolj čvrsti steber – JLA, največjega sovražnika ravno v republiških vodstvih in v svojih vrstah! Namreč, vsi notranji spori v družbi, so pustili določene sledi tudi na armado, predvsem moralne, politične in nacionalistične. To se je pokazalo že 1991 ob prvem resnem posegu proti Sloveniji! V časopisu Pravoslavlje je 5. maja 1988 Svetozar Dušanić zapisal, da je bila Jugoslavija sestavljena iz dveh "nesestavljivih svetov": balkanskega, bizantinskega in ortodoksnega na eni, in zahodnega, rimskega in rimokatoliškega na drugi strani. Na istem mestu Milan Komnenić piše, da so "Srbi sveti biblijski narod", zato so nekateri govorili tudi o "nebeškem narodu". Verjetno je JLA najbolje ocenil Ivan Stambolić, bivši predsednik SR Srbije, ko je dejal, da je evoluirala iz komunizma v unitarizem in končala v pravoslavju in velikosrbskem nacionalizmu. 161 V sedemdesetletni zgodovini Jugoslavije, od 1. decembra 1918, ko je srbski kralj Aleksandar Karađorđević pristal na predlog Narodnega odbora SHS o združitvi v skupno državo, pa do 26. junija 1991, ko se je Slovenija "osamosvojila" (po dr. Bučarju je izraz Kučanov) oziroma odcepila od SFRJ, je ta državna tvorba prešla od monarhije do nacističnega plena, od partizanske državice do sovjetskega satelita, pa do samoupravne socialistične skupnosti. Vzdržala je vse geopolitične preizkušnje, tudi glavne – srbsko-hrvaške težnje po veliki Srbiji ali Hrvaški, da ne omenjam vzporednih, pa nič manj pomembnih secesionističnih poskusov – slovenskih, makedonskih, madžarskih in albanskih. In po novem tudi črnogorskih. Po Stamboliću moramo ugotoviti dvoje dejstev: prvič, da je Srbija prva izvršila secesiju – prekršila zvezno ustavo z ukinitvijo pokrajin, in drugič, da sta se odcepili od skupne države dejansko le Slovenija in Hrvaška. Zanimivo je, da se glavni analitiki JLA sploh niso ukvarjali s srbsko secesijo, pa čeprav so v določenem trenutku (admiral Mamula) vsaj verbalno podpirali Ivana Stambolića, ko je še bil uradno srbski predsednik. Potrebno je torej iskati zgodovinske, nacionalne in verske vzroke za razpad Jugoslavije, posamično in skupaj, ker samo tako lahko odgovorimo na zgodovinsko vprašanje o začetku in krivdi. Za srbsko secesijo je vzrok lahko samo zgodovinski in ustavnopravni, dočim moramo za secesijo Slovenije in Hrvaške vzroke iskati predvsem v znatnem zunanjem pangermanskem vplivu in ameriški pomoči, pa tudi v verskem ločevanju od pravoslavne sredine.

160 Dr. Aleksandar Matunović, Enigma Broz, Beograd, 1997 161 Ivan Stambolić, Put u bespuće, Beograd, 1995 (Likvidiran 25. 8. 2000 po nalogu Miloševića – dodano 2008)

204

Ker prevladujejo ocene, da je potrebno iskati pravzroke za razbijanje Jugoslavije v velikosrbski politiki Slobodana Miloševića, pa tudi v znanem Memorandumu srbske akademije znanosti in umetnosti, sem skušal relevantne odgovore poiskati v "srbskih" ocenah Mirka Tepavca, bivšega zunanjega ministra SFRJ 162 in Ivana Stambolića, bivšega predsednika SR Srbije in glavnega nasprotnika Miloševića, 163 pa tudi v najnovejšem dokumentu – Odgovorih na kritike srbske akademije znanosti in umetnosti. 164 O "pravilni" rešitvi nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji so ocene navzkrižne. Mirko Tepavac je že 1971 pravilno ugotavljal, da "Srbija ne sme biti klasična nacionalna država", ker pač v njej živijo tudi drugi narodi – narodnosti. Če je Srbija večnacionalna država – republika (imela je dve avtonomni pokrajini), je menil, to ne pomeni nesreče niti bremena. V teh zgodnjih sedemdesetih letih, ko so se oglašali posamezni nacionalizmi, je bilo jasno rečeno, da bi vsaka "absolutizacija nacionalnega faktorja kot konstitutivne osnove privedla do dekompenzacije" sleherne večnacionalne družbe, pa tako tudi Jugoslavije. Zato je bilo nujno preprečiti nebrzdani in grobi nacionalizem v vseh pojavnih oblikah, ker so v tedanji Jugoslaviji lahko vsi nekaj dobili, brez nje pa bi lahko vsi izgubili! Kar se je, na žalost, tudi zgodilo. Mirko Tepavac priznava, da so bile takratne politične strukture Jugoslavije pred dilemo: ali krepiti nacionalno državo ali pa demokratizacijo družbe v nekakšni "redefinirani federaciji". Takrat so se vsi zavzemali za t. i. "demokratični socializem", čigar evolutivne elemente je bilo zaslediti na Poljskem, Madžarskem in predvsem 1968 v praški pomladi. Tudi reformski programi italijanskih in španskih komunistov so v ideološki sferi potiskali na obrobje stalinistični prosovjetski dogmatizem. Šele Gorbačovova perestrojka je pokazala, da brez ekonomske uspešnosti ne more priti do transformacije enopartijskega socialističnega družbeno-ekonomskega sistema. Gledano iz te perspektive, je tedanja zmaga samoupravnega socializma, ki sta ga zagovarjala Tito in Kardelj, v Srbiji pa Petar Stambolić in Dragoslav Marković, pa tudi poraz srbskih liberalov (Nikezić, Perovićeva), privedla do "upora" nacionalistične struje, ki je po znameniti osmi beograjski partijski konferenci vrgla na površje Slobodana Miloševića, srbofile in pristaše Memoranduma. S pomočjo populistične demagogije in nacionalistične evforije so kmalu zatem prišli na oblast in začeli vojno za srbska ozemlja, pravzaprav za Veliko Srbijo. S Tepavčevo oceno da "komunizem ni nikjer padel pod pritiskom protikomunizma, temveč brez kaplje krvi, pod pritiskom svojih notranjih kontradikcij…" (str. 95), se je mogoče samo delno strinjati. Namreč, če vse te "notranje kontradikcije" nekdo od zunaj aktivira in usmerja, potem je logično iskati vzroke v zunanjih posegih, pritiskih in podobno. Pravilno je torej samo vprašanje: kdo je načrtoval razbijanje Jugslavije in kdo je iniciral ravno srbski populizem, nacionalizem in revanšizem?

162 Aleksandar Nenadović, Tepavac, Sečanja i komentari, Beograd, 1998 163 Glej 262 164 Kosta Mihailović, Vasilije Krestić, "Memorandum SANU" – Odgovori na kritike, Beograd, 1995

205

Bivši ameriški državni sekretar in Nobelov nagrajenec za mir Henry Kissinger, je nedavno tega v Pragi duhovito dejal, da je sicer češki predsednik Vaclav Havel kot bivši disident sicer "kriv" za pozitiven preobrat v svoji državi, da pa npr. za stoletni etnični in verski spor med Srbi in Albanci (na Kosovu) ne bi mogli kriviti Miloševića! Torej, za takšne in podobne latentne spore ne moremo kriviti določene osebnosti, razen v primeru, če takšne spore razširi in izkoristi za določene politične cilje. Verjetno je umestno tudi vprašanje: kje je bilo križišče demokratične evolucije jugoslovanskega samoupravnega socializma in poznejše nacionalistične evforije? Zdi se, da so to bili znani "obračuni" s slovenskim liberalizmom Staneta Kavčiča, hrvaškim maspokom Mika Tripala in Savke Dabčević - Kučar in srbskim liberalizom Marka Nikezića in Latinke Perović. In verjetno bo držalo, da je enopartijski monopol zmagal nad pluralistično demokracijo! Pa tudi, da brez spremembe političnega sistema niso možne nobene družbeno-politične reforme! Vseeno pa ne morem razumeti, da bivši glavni jugoslovanski diplomat (Tepavac) govori o "nerazumnem rušenju" države, ko pa je zelo dobro poznal tudi zunanje faktorje in interese! V sedanjem antagonističnem svetu enostavno ni in ne more priti do "nerazumnih" napak, ker je vse podrejeno določenim interesom in se zato tudi izvaja po strogo določenih načrtih! Vzorčni primeri iz Latinske Amerike, Kitajske in drugod to dokazujejo. K razbijanju Jugoslavije so verjetno pripomogli tudi nosilci "antibirokratske revolucije", pristaši "velikosrbske države", del prebujene srbske inteligence z geslom "Najprej Srbija, potem demokracija", kakor tudi novoorganizirane opozicijske sile s provokativno tezo, da bodo pomagale vsakršnemu režimu, dokler bo vodil "vojno za nacionalne cilje"! Velja pa že zdaj omeniti, da so vse te ideje prišle iz tujine, seveda organizirano, iz določenega centra! Gre za strateške centre moči in kapitala! Obveščevalne inštitucije in politična emigracija so samo izvrševalci določenih nalog. Glavne naloge pa opravi (financira) kapital! Znani srbski pisatelj in poznejši predsednik Zvezne republike Jugoslavije Dobrica Čosić, 165 je za takratne razmere dejal: "Poraz Ivana Stambolića in njegove skupine smo ocenili kot pozitivno stvar, ker smo verjeli, da je s tem prekinjena politika inferiorne, ponižane in dezintegrirane Srbije. Osebno cenim Miloševićev vztrajni boj za nacionalne pravice srbskega naroda ... Njegova nacionalna politika in skrb za celovitost srbskega naroda je pravilno usmerjena. Pa tudi legitimna z univerzalnega stališča!" Spornost takšnih in podobnih ocen intelektualnih velikanov, tudi Čosića, je še bolj razumljiva, če povemo, da je njegova maksima "Na Kosovu se rešuje srbsko vprašanje!" Ćosić ne more oziroma noče razumeti, da so osnovni srbski problem na Kosovu Albanci oziroma multietičnost pokrajine! Nacionalistično zaslepljeni intelektualec enostavno noče vedeti, da je bilo na Kosovu vedno težje Albancem kot Srbom, kakor tudi, da je težje biti Albanec v Srbiji kot Srb na Kosovu! Če bi temeljito analizirali vsa Čosićeva sporočila srbskemu narodu, potem bi mu lahko pripisali tudi največjo odgovornost za tragično usodo Srbov v nedavni preteklosti. Da gre za srbskega

165 Slobodan Đukić, Izmedju slave i anateme, Politička biografija Slobodana Miloševića, Beograd, 1994

206

nacionalista, emocionalno in intelektualno, ni nobenega dvoma. Naj navedem samo dve njegovi znani izjavi: • "Moramo ustvariti državno-politično celoto srbskega naroda. Ni potrebno stremeti za etnično čisto Srbijo. Toda rešiti se je treba tistih, ki se s Srbi ne čutijo svobodni in kateri Srbom omejujejo ali zasmrajujejo svobodo na njihovi zemlji." (marec, 1991);

• "Mi Srbi, Muslimani in Hrvati sprejemamo zgodovinske izkušnje in sedanje stanje med nami, zato bi se morali čimbolj pravično razdeliti in razmejiti, da bi s tem odpravili razloge za medsebojno sovraštvo in ubijanje!" (marec, 1992).

In mimogrede naj samo spomnim, da so se tudi nekateri slovenski razumniki sestajali s Ćosićem. Seveda ga niso samo poslušali. Pri njem so se tudi učili. Po srbskem Memorandumu je logično sledil slovenski odgovor v podobi Nove revije 57! Pogosto pozabljamo, da se nepravilni politični, vojaški, gospodarski, kulturni in drugi ukrepi kopičijo v zgodovinski zavesti nekega naroda. Tudi v zgodovinskem spominu albanskega. Pozabili smo na vojaški pokol obkoljenih albanskih balistov in nedolžnih civilistov pred osvoboditvijo, prisilno mobilizacijo za sremsko fronto leta 1944, številne izvensodne poboje (obsodil jih je tudi Aleksandar Ranković, 1945!), racije in odvzem orožja, prepoved nošenja zara in feredže, nekaj svobode in upanja so doživeli le po 1974, po Titovi smrti pa ukinitev pokrajine, vzpodbujanje romantičnega in neizživetega nacionalizma ter začetek iz tujine (emigracije) organiziranega boja pod parolo "Kosovo republika!" Scenarij je nacionalistično obarvan in že znan: spopad na "življenje in smrt" (vojna, genocidna), potem pa sledi mir (po daytonskem obrazcu)! Kosovo se namreč ne more vzeti večinskim Albancem! Velika možnost pa je, da bo Kosovo za Srbe izgubljeno! Zanimivo je, da se nacionalisti ničesar ne naučijo iz preteklih napak: Srbi na Hrvaškem so bili izkoriščeni za upor proti hrvaški državi, pa so se kasneje morali podati na pot množičnega eksodusa! Enako se lahko zgodi Srbom na Kosovu. Zato je bolje danes sprejeti tisto, kar bo jutri izsiljeno z vojaško (tujo) silo ali z mirovno operacijo (Kosovo je 17. 2. 2008 pod patronatom EU postala samostojna država – dodano 2008). Ekonomski in ustavnopravni V danih razmerah neenakomernega razvoja in položaja energetskih virov v Jugoslaviji, pa tudi zaradi zgrešene ekonomske politike, je bil ekonomski faktor eden od vzrokov za t. i. notranje spore predvsem o tem, kdo je koga izkorišča! Razprave o tem so bile pri nas preveč pregrete. Dejstvo je, da ni bilo politike čistih računov, pa je zato tudi moralo prihajati do medrepubliških sporov. Nedvomno je tudi res, da v SFRJ ustavnopravno ni bilo nobene možnosti za secesijo, odcepitev ali osamosvojitev neke republike ali pokrajine. S stališča pravne znanosti, ustavnega in mednarodnega prava se je tako jugoslovanska kriza zreducirala na problem samoopredelitve, vključujoč tudi pravico do odcepitve. Secesionizem ni samo jugoslovanska posebnost. Trenutno je na svetu okrog 60 secesionističnih gibanj, od tega kar 22 v sami Evropi, od katerih so najbolj militantni v Baskiji, v Severni Irski in

207

na Korziki. Zaradi tega je bilo tudi od 30 lokalnih vojn bojevanih kar 15 secesionističnih notranjih vojn, ki so bile praviloma zelo okrutne. Po ustavi SFRJ ni bilo mogoče legalno izvesti odcepitve, ker procedura tudi ni bila ustavno-pravno določena. Suverenost SFRJ je bila zagotovljena z mednarodnim pravom in listino OZN; v normalni proceduri pred mednarodnim sodiščem bi se "odcepljena" republika morala vrniti v svojo matično državo! Tudi Slovenija, ker mednarodno pravo ne pozna izraza "osamosvajanje" (po dr. Bučarju je izraz Kučanov). Ker pa je vrh JLA izvedel tisto "trapasto" vojaško-policijsko akcijo proti Sloveniji in s tem hotel kaznovati slovenski narod (namesto ekstremistov, vodstva), se je medijsko rodila "agresija" (čeprav je bila akcija izvedena brez municije), zatem oborožen odpor in mednarodna (organizirana) podpora. Po pravici se je Slovenija hvalila, da je zmagala predvsem v medijski vojni! In eden od glavnih junakov je postal minister za informiranje Jelko Kacin, obramboslovec. Poprej je bil novinar revije Naša obramba, zaljubljenec v letalstvo. Tudi vojaško! Nisem pa vedel, da se zanima tudi za pomorstvo, saj sem ga na prošnjo poveljnika kranjske planinske brigade, komaj rešil iz rok kapetana bojne ladje Ljubiše Beara, načelnika varnostne službe poveljstva vojaške mornarice v Splitu, ko so ga zalotili pri tajnem fotografiranju sovjetske jedrske podmornice! Ustavobraniteljem ne bo treba pojasnevati Stambolićeve secesije Srbije, ko je le-ta spremenila ustavo in odpravila svoji dve pokrajini – Vojvodino in Kosovo. Zaradi mednarodnega pritiska, predvsem ameriškega, je sredi oktobra 1998 jugoslovanski predsednik Slobodan Milošević pristal, da Kosovo dobi višjo stopnjo avtonomije! Zavedeni ljudje ga sicer slavijo kot mirotvorca, toda kaj kmalu ga bodo proglasili za izdajalca srbskih intersov! Vojaški in varnostni Nekateri menijo, da je SFRJ razpadla kar sama od sebe, brez resnejših zunanjih vojaških in političnih pritiskov. Svoje stališče utemeljujejo s tem, da zaščitni mehanizmi splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite niso delovali ali pa so bili neučinkoviti, da bi preprečili permanentne dejavnosti na destabilizaciji in razbijanju SFRJ. Strinjal bi se samo s tem, da naš originalni sistem splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite ni predvideval ukrepov za preprečevanje raznih scenarijev razbijanja in rušenja SFRJ. Vse je bilo dobro – tudi ocene varnostne službe oboroženih sil SFRJ in štaba vrhovnega poveljstva (Švp), toda ukrepi so bili napačni! Zakaj? Legalisti v vojaškem vrhu, ki jih je menda vodil admiral Stane Brovet, so sicer pravilno ocenjevali, da je osnovna dolžnost JLA, da prepreči državljansko vojno, toda striktno po zakonu in ustavi! Zato je admiral Brovet zastopal stališče, da mora JLA ostati organizirana politična sila, vendarle pa svojega političnega angažiranja ne bo razvijala izven institucij sistema in izven svoje ustavne vloge in odgovornosti. Potrebno je bilo torej dosledno spoštovati odločitve Predsedstva SFRJ. Zato je tudi razumljivo, da ideja o vojaškem udaru ni bila sprejeta, pa čeprav ga je prav admiral Brovet osebno razlagal članom Predsedstva SFRJ.

208

Razplet jugoslovanske krize je pokazal, da tokrat legalisti niso imeli prav! Prevladali so jastrebi, ki so načrtovali vojaške operacije s katerimi se premikajo zunanje in notranje meje! Sledila je najbolj krvava in kruta vojna na naših tleh, pa čeprav nekateri menijo, da bi republiški vojaški udari terjali še več žrtev, ker bi "republiške" armade še bolj hrabro branile napadena vodstva. Iz izkušenj vojaških udarov (ne afriških, temveč evropskih, recimo generala Jaruzelskega v Poljski) je mogoče sklepati, da bi načrtovana inačica vojaškega udara v celi Jugoslaviji ali pa samo v dveh odcepljenih republikah verjetno terjala dosti manj žrtev in zelo verjetno povsem drugačen razvoj dogodkov. Izolacija in "ohladitev" nekaj nacionalistično pregretih glav in ksenofobičnih plemenskih vodij bi skoraj gotovo preprečila velik krvavi davek nedolžnih ljudi. Predsednik Jović je celo "odstopil", da bi vojaškemu vrhu dal prosto pot za vojaški udar in uvajanje začasne vojaške uprave, pa so pravniki in legalisti ocenili, da to ne bi bilo "legalno"! Tudi bivši bivši zvezni sekretar za ljudsko obrambo, admiral Branko Mamula, se je pozneje strinjal, da bi bil vojaški udar vsekakor boljša inačica od prave (in krvave) vojne! Zdi se mi, da to ne bo prava in cela resnica! Prej bi rekel, da ni bila podrobno razdelana tehnologija vojaškega udara (v celi državi ali pa samo v eni ali dveh republikah – Hrvaški in Sloveniji), pa tudi priprave so bile kilave. Zaradi sporov in nesodelovanja v vrhovih Sdv in varnostne službe JLA, je očitno, da JLA sama brez Sdv in milice ni mogla izvesti vojaškega udara! Nič novega ne bom povedal, če potrdim, da je šlo za skrajno inačico v prej pripravljenih načrtih za izredne razmere. To pa je seveda moralo odpasti, če je v zadnjem trenutku "odpovedal" eden od glavnih akterjev načrtovanega vojaškega udara v Ljubljani (major Rajko Meh, poveljnik vojaškopolicijskega bataljona). Znani ameriški publicist David Beidner je posebej za beograjski Nin 17. novembra 1995 obširno pisal o odgovornosti za razpad in vojne v Jugoslavije ter opomnil zgodovinarje, da bo "potrebno dober del odgovornosti pripisati Slobodanu Miloševiću, Milanu Kučanu, Franju Tuđmanu in Aliji Izetbegoviću, nekaj manj pa tudi Janši, Ganiću, Špeglju, Joviću, Karadžiću, Genscherju in njim podobnim ..." Pozabil pa je omeniti, da so glavni krivci Američani! Tudi v nadaljevanju prav Američani diktirajo "reševanje" kosovskega in drugih problemov. Intelektualni Velikokrat se je pojavljala teza, da so za jugoslovansko tragedijo krivi predvsem intelektualci (razumniki), šele potem pa politiki in vojaki. Iz zgodovinske izkušnje je sicer znano, da so bili prav vrhunski intelektualci nekega naroda tudi znanilci in predvodniki usodnih narodovih dejanj. Iz Ćosićevega primera pa smo razbrali, da tudi vrhunski intelektualci lahko storijo usodne in tragične napake, če zaidejo v nacionalno-šovinistične vode. Na javni sceni smo poleg Dobrice Ćosića največkrat zasledili še Jovana Raškovića, Milorada Ekmečića, Vasilija Krestića, Matijo Bećkovića, Vuka Draškovića, Radovana Karadžića, Antonija Isakovića in druge. Državno-politično vlogo so kasneje prevzeli Ćosić (predsednik Zvezne republike Jugoslavije), Karadžić (predsednik Republike srbske) in Drašković (vodja srbske

209

opozicije). In kot vemo, haško sodišče za vojne zločince še vedno išče samo Radovana Karadžića in generala Mladića (Dodano 2008). V tem sklopu bo potrebno tudi ponovno preveriti "krivdo" srbskih akademikov, 166 saj je baje dokazano, da je Sdv zasegla in objavila neverificiran Memorandum. Verodostojni tekst je zato tisti, ki je objavljen v Beogradu 1995, hkrati z Odgovori na kritiko. Pošteno bi bilo, da se to upošteva zaradi zgodovinske resnice, seveda če ni bilo večjih "zgodovinskih" popravkov! Če je slovenski nacionalni program (Nova revija 57) predstavljal odgovor na zmaličeno in neverificirano vsebino Memoranduma srbske akademije znanosti in umetnosti, potem bodo morali tudi slovenski pisci ponovno preveriti svoj program! Da se slovenski razumniki sprenevedajo, so očitno pokazali aprila 1993, ko so srbske intelektualce pozvali, da se javno distancirajo od prvega Memoranduma, torej od verzije iz 1986! Slovenski pisci – Rudi Šeligo, Dane Zajc, Veno Taufer, Niko Grafenauer in Drago Jančar so to verzijo označili kot "listino Velike Srbije, ki so jo oblikovali intelektualci, ne pa politiki ali vojaki". Predpostavljala naj bi uničevanje, etnično čiščenje, metodična posilstva in vse do ubijanja in norosti, ki jih nihče ne more zaustaviti! Srbski odgovor očita slovenskim razumnikom, da "pozabljajo", kdo je začel secesijsko vojno, kaj je menil Stane Kavčič o Memorandumu, da sta prav Baker in Zimmermann označila Slovenijo kot krivca za začetek vojne v Jugoslaviji, pa tudi to, da se s tem niso strinjali sami trije Slovenci – novinar Boštjan Horvat iz Dnevnika in občana dr. Jurij Zalokar ter pokojni major JLA Stanko Botič! 3. 3. 2. Zunanji vzroki

Geostrateški in geopolitični Mnogi znani politiki in analitiki menijo, da brez podpore velikih sil, predvsem ZDA, ne bi moglo priti do razpada oziroma razbijanja Jugoslavije, večine vzhodnoevropskih držav in tudi ZSSR. Šlo je predvsem za geostrateške in politične interese vojaško najmočnejše velesile (ZDA) in ekonomsko močnih regionalnih sil (Nemčije, Japonske). Zunanje vzroke razpada (razbijanja) Jugoslavije v geostrateškem smislu bom poskušal na kratko osvetliti na podlagi petih globalnih in realnih dejavnikov, in sicer: Pangermanski dejavnik sicer ni navadna kopija nacistične doktrine "Drang nach Osten!", pa čeprav je po združitvi obeh Nemčij 1990 to tako izgledalo. Tudi JLA je v tem obdobju pavšalno ocenjevala, da gre za nevarnost novega (četrtega) Reicha! Če odmislimo stare vojaško-strateške klišeje, vseeno ostanejo realni geostrateški in predvsem ekonomski interesi. Lahko bi jih strnili v nekaj kapitalnih interesov:

166 Kosta Mihailović, Vasilije Krestić, "MEMORANDUM SANU” – Odgovori na kritike, Beograd, 1995

210

• pristop do glavnih severnih jadranskih pristanišč (Trst, Koper, Reka) in pomorskih komunikacij v Sredozemlje in prehod skozi Sueški prekop;

• tradicionalna privlačnost projekta "srednje Evrope" (z Avstrijo) kot dela regionalne Evrope ali tudi drugačnih povezav (Alpe–Jadran);

• zgodovinska zveza Berlin–Bagdad oziroma prometni izhod v Perzijski zaliv in neposreden trgovinski pristop na bližnjeazijsko tržišče.

Takšnim novodobnim strateškim interesom so bili napoti tudi starejši in tradicionalni nasprotniki, predvsem pa je bila to SFRJ. Izjema je verjetno veljala samo za obdobje Brandt – Tito. Zato je evidentno, da je bil nemško-avstrijski prispevek v razbijanju SFRJ kar znaten, o čemer priča Genscherjev interes za reševanje konflikta Slovenije z JLA. Bil je zaobjet v treh smereh, in sicer: • diplomatsko-politične in propagadne akcije (hitro priznanje Slovenije in Hrvaške, podpora

Sloveniji za sprejem v evropsko skupnost in Nato; • ekonomsko-finančna podpora, predvsem pri uveljavitvi konvertibilnosti domače valute, kakor

tudi neposredne ekonomske pomoči; • indirektne vojaške pomoči, predvsem na obveščevalno-informacijskem področju (elektronska

centrala za prisluškovanje telefonskim razgovorom (s tujino), pa tudi zaplenjen "kombi" pri Zavrču), dočim t. i. transportiranje vzhodnonemškega in orožja JLA še vedno ostaja hvaležna priložnost za raziskovalne novinarje. 167

Mediteranski činitelj predstavlja predvsem tradicionalne interese Italije in Vatikana, pa tudi interesi Francije, Španije, Grčije in Turčije niso bili nič manjši. Izraženi so bili takole: • restavracija nekakšne novodobne podonavske katoliške monarhije, s Slovenijo in Hrvaško,

kateri bi Italija nudila državno, Vatikan pa ideološko (versko) pokroviteljstvo in pomoč; • regionalna integracija Italije, Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Madžarske, Češke, Slovaške in

Poljske v okviru t. i. Heksagonale, pri čemer se predpostavlja italijanski politični, ekonomsko-tehnološki in tudi vojaški primat oziroma italijanska inačica vzhodne politke, ki se ne konča v Moskvi (prometni koridor št. 10: Milano–Trst–Ljubljana–Budimpešta–Varšava–Moskva);

• ostale regijske povezave (Alpe – Jadran, Srednja Evropa) in podobne; • poseben italijanski interes za Kosovo, predvsem za Albanijo kot del nekdanje italijanske

kraljevine; • turški interes kot tudi neposredni interes muslimanskega sveta (Libije, Sirije, Egipta, Irana) za

formiranje samostojne muslimanske države (Bosne) v srcu Evrope ali pa vsaj ustvarjanje t. i. "muslimanskega koridorja"(Cazinska krajina–Bosna–Sandžak–Kosovo–zahodna Makedonija);

• interesi ostalih mediteranskih držav (Francije, Španije in Grčije) so izraženi predvsem v zahtevah po svobodnih pomorskih povezavah in proti ustanavljanju tujih vojaško-pomorskih baz v neposredni bližini otrantskih in gibraltarskih vrat.

Zahodnoevropski činitelj predstavlja osnovne interese Velike Britanije in Francije, kot tudi ostalih držav evropske skupnosti. Čeprav se zdi, da gre za nekakšno zmes "integracijskih" interesov, seveda niso pozabljeni "stari" državni interesi. Indikativno pa je, da zaradi svojih notranjih problemov (Bretonci in Korzikanci v Franciji ter Irci, Škoti in Velšani v Veliki Britaniji) niso bili javno naklonjeni secesionizmu.

167 Matjaž Frangeš, Kaj nam pa morete, Ljubljana, 2007 (dodano 2008)

211

Angleži so se dobro zavedali, da jaltski sporazum Stalin – Churchill o delitvi interesnih sfer (50:50 odstotkov) v Jugoslaviji sploh ni bil realiziran. To seveda ne pomeni, da so stali križem rok. Verjeti je, da so so se držali svoje tradicionalne dolgoročne politike, da preprečijo Rusom prihod na Balkan in Sredozemsko morje, Nemcem pa njihov “Drank nach Osten”! Zato so vedno sledili gospodarskemu sodelovanju in obveščevalni prisotnosti v svoji balkanski polovici interesne sfere! Slednje so zelo uspešno prikrivali. Predtem so dodobra izkoristili tigrovce, pa tudi partizane privržene Stalinu (v vodstvu IS-a so bili znani sovjetski obveščevalci Filby in drugi!). Francoski interesi, ki izhajajo iz solunske vojaške solidarnosti in prijateljstva, so verjetno manj izraziti, so pa bili vsekakor dominantno prisotni v Srbiji in Makedoniji. Ameriški dejavnik je, po mojem mnenju, podcenjevan zaradi zmotnega prepričanja, da ZDA niso bile zainteresirane za Balkan, oziroma da so reševanje balkanskih zadev prepuščali evropskim državam. To pa ne bo držalo. Javni del jaltskega sporazuma velesil glede Jugoslavije je znan, zgodovinarjem pa še niso znani tajni protokoli in dodatki, posebno tisti, ki jih je podpisal ameriški predsednik Roosevelt. Še vedno prevladuje zmotno mnenje, da ZDA tedaj še niso bile "v igri", kar je povsem napačno. Potrebno je samo pazljivo proučiti intenzivno obveščevalno dejavnost Alena Dulsa, ki je deloval iz Švice, pa tudi slovenskega rojaka Andreja Kobala, ki je neposredno deloval v Bolgariji, pozneje pa iz Italije! Ameriški interesi so bili pretežno usmerjeni v naslednje smeri: • propagirati definitivni poraz komunizma; • prikazovati prednosti nove svetovne družbe, človekovih pravic in svobode, pri čemer so

financirali zelo premišljene propagadne akcije o prednostih svobodnega sveta in ameriškega načina življenja, ki so se "prijele" v vsakdanje življenje mladih (kavbojke, punk, kokakola in podobno);

• izvajanje strategije svetovnega policaja s korenčkom in palico, predvsem vojaške doktrine spopada nizke intenzivnosti;

• penetracija v vse države s kapitalsko-finančnimi vložki, krediti in raznimi vrstami pomoči, z znanstvenim sodelovanju, pa tudi z lobiranjem emigracije;

• stalno informacijsko spremljanje vseh svetovnih dogajanj s pomočjo satelitstkih sistemov in dnevno ažuriranje pripravljenih scenarijev intervencij, pomoči in sodelovanja.

Čeprav se je vedelo, da je Balkan za ZDA predstavljal cono "visokega rizika", je manj znano, da so imeli Američani za vsako situacijo pripravljenih po več računalniških scenarijev, pri čemer je bilo vsako neposredno vpletanje predstavljeno kot "prijateljska pomoč" ali "samo nasvet". Bili so tudi "pravočasno" prisotni v določenih rizičnih regijah (Makedonija, Albanija). Mnogi so pričakovali, da se bo po scenariju najprej zgodila Kosovo – republika, a so se prevarali, kajti prej je bilo potrebno razvozljati bosanski vozel. S kombiniranimi vojaško-diplomatskimi pritiski so tako dosegli mir v Daytonu, kosovski problem pa so zaenkrat "rešili" po mirni poti. Obenem so se brez posebnih žrtev penetrirali na vse važnejše balkanske regione. Imeli naj bi tudi dve

212

pomorski bazi: večjo v Albaniji in manjšo v Zadru ter osrednjo kopensko (vadbeno) bazo v Makedoniji (Krivolak). Ruski činitelj je ohranil vse stare sovjetske poudarke, ki so izhajali še iz Jalte. Čeprav se je zdelo, da ruski vpliv slabi, je Rusija zaradi jedrskega potenciala vseeno zadržala svojo moč. Bolje rečeno, Zahod jo je kupoval in vzdrževal zaradi strahu pred jedrsko katastrofo! Realnost je nedvoumno potrdila, da je Rusija ohranila geopolitični vpliv na pravoslavnih območjih, torej tudi v Srbiji, Črni gori in delu Bosne, dočim je izgubila vpliv v Makedoniji. Oslabljena Rusija se je morala verjetno tudi odpovedati svojim geostrateškim interesom, da Boko Kotorsko spremeni v pomorsko bazo, saj tam zdaj skoraj ni prostora niti za skrčeno mornarico Zvezne republike Jugoslavije. Zdi se tudi, da zaradi svojih notranjih problemov ni sodelovala pri (tretjem) razbijanju SFRJ, bo pa držalo, da se ne bo tako zlahka odpovedala zlomu tretje Jugoslavije – ZRJ. Za zgodovinarje bo vseeno ostala dilema, navkljub določilom jaltskega sporazuma, zakaj je ravno maršal Tito tako čvrsto podprl britansko geopolitično strategijo, da se Sovjetski zvezi oz. Rusiji prepreči izhod v Sredozmesko morje! Drobnih teritorialnih interesov sosednjih držav (Madžarske, Romunije, Bolgarije, Grčije in Albanije) nisem obravnaval, ker pač zaradi njihovega tranzicijskega položaja niso bili mogoči. Seveda, to še ne pomeni, da jih je potrebno zanemariti ali pozabiti (npr. Madžari v Vojvodini, Albanci na Kosovu in v Makedoniji). Gledano v celoti (čeprav so nakazani interesi medsebojno navzkrižni), je bila večina zaradi ideoloških razlogov (poraz socializma) za razbijanje SFRJ. Po določenem scenariju so potem inicirali in usmerjali notranje spopade in vojne med sprtimi nacionalističnimi vodjitelji, da bi potem v varljivi vlogi "mirovnih sil" ter brez boja (in žrtev) zasedli del centralne Bosne, nekoč vojaško trdnjavo in zibelko jugoslovanstva! Ob koncu razpada Jugoslavije je bil tudi kosovski (humanitarni) problem rešen z močnim diplomatskim in vojaškim pritiskom (napad – protektorat, nazadnje pa samostalna država – dodano 2008). Odlični nemški novinar in analitik Viktor Meier v svoji knjigi Zakaj je razpadla Jugoslavija, 1996, navaja tri glavne dejavnike: srbski in hrvaški nacionalizem ter kot "pomemben dejavnik" tudi delovanje mednarodnih sil. Po njegovem mnenju Zahod enostavno ni hotel in ni mogel razumeti Jugoslavije zaradi lastnih notranjepolitičnih interesov (Španci zaradi Kataloncev in Baskov, Italijani zaradi nemških Južnotirolcev, Francozi in Britanci so bili naklonjeni kot bivši zavezniki, Američani pa so občudovali vlogo Jugoslavije v obdobju hladne vojne, Nemce naj bi bolj zanimalo združevanje, Rusi pa so so se bali razdruževanja na krvavi balkanski način). Še enkrat se je pokazalo, da so dezinformirani ali neobveščeni analitiki JLA napačno ocenili, 168 da "mirni razpad Jugoslavije ni mogoč", ampak da je "razpad Jugoslavije mogoč edino v vrtincu državljanske ali secesionistične vojne, z neposrednim vmešavanjem tujega faktorja"! Ni samo moje mnenje: Jugoslovanska krizo je bilo mogoče rešiti tudi na miren način! 169

168 General-major, prof. dr. Radovan Radinović, O raspletu jugoslovenske krize i mogućim posljedicama, Vojno delo 1-2/1991, Beograd 169 Ilija T.Radaković, generalpolkovnik, Besmislena YU ratovanja, Beograd, 1997

213

Vojaški in obveščevalno-varnostni V začetku devetdesetih let je bilo že dokaj jasno, da se bo "zgodil" balkanski vojaški poligon, na katerem se bo razreševala nastala kriza in vzpostavljal del novega svetovnega sistema. Zakaj ravno na Balkanu oziroma v Jugoslaviji? Odgovor bi zahteval obširnejšo analizo, vendar je ob tej priložnosti dovolj, če samo omenim prisotnost in prepletenost vseh relevantnih činiteljev za "poligonsko" preverjanje. Očitno je bilo, da je konec bipolarizma in da so ZDA zmagale v ekonomsko-vojaški tekmi dveh supervelesil. ZSSR je sicer po Gorbačovu razpadla, toda jedrski potencial je vseeno ostal. Še več! Vse več je znakov (G–7, zdaj že G–8), da stvarna slika sodobnega sveta ne bo enodimenzionalna, temveč se bo objektivno krepil policentrični in multidimenzionalni razvoj sveta. Če smo imeli v dobi jedrskih vojaških doktrin ravnotežje moči in strahu, je pričakovati, da bo v novem tisočletju prevladalo ravnotežje moči in interesov. Ravno zato vidim balkanski vojaški poligon kot nekakšen preizkusni kamen za bližajoče se spremembe – z "novo Jalto" oziroma s prerazporeditvijo strateških interesov in z novimi vojaškimi doktrinami, brez jedrskih potencialov uveljaviti nov globalni svetovni sistem! Torej, namesto vojaških (jedrskih) bodo uveljavljeni inštrumenti ekonomske, tehnološke in informacijske moči! Morda tudi humane in pravičnejše socialistične družbe? Regionalni varnostno-vojaški sistemi (Nato in podobni) bodo nujni samo zaradi zaščite finančno-monetarnih transakcij in ekonomskih virov (nafta, plin), pa tudi discipliniranja neposlušnih (Sadam Husein) in nacionalistično-etničnih liderjev (Slobodan Milošević) ter secionističnih teženj (Kosovo). Seveda bodo zato OZN in nosilci ostalih varnostno-vojaških sistemov še bolj uveljavili pravice neposredne vojaške ali drugačne intervencije, pa četudi pod izgovorom "genocidnosti", "humanitarne katastrofe" in podobno. Ravno ta "pravica intervencije" je sporna, zato je pričakovati, da se bo to "pokazalo" tudi na poligonu! Na poligonih se vedno znova učijo ... Psihološko-propagandni Vlogo informiranja in indoktrinacije pri rušenju vladavine komunizma v Jugoslaviji je najbolje obdelal Zbigniew Brzezinski, znani ameriški ekspert za strateško-varnostna vprašanja. Pred zlomom SFRJ je napovedoval, da se pričakuje skorajšnji prehod iz tretje v četrto fazo, ko bo komunizem dokončno doživel poraz, predvsem pod pritiskom širokega spektra medijskega delovanja. Drugače povedano, po njegovem mnenju bo ravno informiranje zlomilo Jugoslavijo! Pri tem našteva, da ne gre samo za časopise, radio in TV, temveč tudi za vsa ostala sodobna medijska sredstva in vire – film, gledališče, pop glasbo, subkulturo, alternativno umetnost, šport, intervjuje, memoarje, da o internetu ne govorimo! V procesu demokratizacije in poudarjanja osnovnih človekovih pravic so bila na stežaj odprta vsa vrata za povsem legalne pretoke in

214

"prihode" (organizirane) vseh mogočih idej in manifestacij, predvsem pa protikomunizma, protisocializma in protijugoslovanstva. Začela se je informativna, medijska vojna. Potrebno je bilo dehumanizirati dotedanje vrednote, predvsem komunistične, in se tako pripraviti na vzpostavitev novega svetovnega reda, kjer bo absolutni vladar kapital finančne oligarhije! Ali je to ameriški klub najbogatejših, mednarodna skupina držav G–8 ali pa ZDA kot edini svetovni policaj? Ko smo na TV ekranih spremljali dogajanja v Romuniji, sem vedel, da se približuje konec tudi Jugoslaviji. To predvsem zaradi tega, ker sem dobro poznal, na kakšnih osnovah je zgrajena romunska država in da je njena varnostna služba Siguritate bolje organizirana in učinkovitejša od naše zvezne in šest med seboj sprtih republiških Sdv! Lahko smo nazorno videli hiter razpad sistema izrednih razmer in vzpostavljene vojaške uprave, ker je bila protestno naravnana socialno-politična akcija dobro vodena in dirigirana! Večkrat se mi je zdelo, da so bili tisti trodnevni TV prenosi iz Romunije namenjeni pravzaprav nam v Jugoslaviji?! Ostalih balkanskih "razpadov" sicer nismo spremljali po TV, vendar je bilo indikativno, da se uresničuje teorija domin (Poljska, ČSSR, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Albanija, ZSSR in končno – SFRJ). Neki naš novodobni politik se je celo hvalil, da je Slovenija pri tem prednjačila. Ekonomsko-finančni: Ko je Robert Mc Namara, bivši ameriški obrambni minister, postal predsednik svetovne banke, so se mnogi čudili takšni transformaciji. Pa ni bilo nobenega čudeža! Novi predsednik svetovne banke je samo bolj dosledno izvajal finančno-monetarne akcije v sklopu ameriške strategije globalizma, ko je bilo nujno finančno podpreti bližajoče se projekte v ZSSR, predvsem perestrojko Gorbačova, pa tudi povratek kapitalizma oziroma tržne ekonomije v tranzicijske države. Potrebno je bilo tudi vzpostaviti novo globalno ideologijo – svetovni menedžment, z njo pa tudi prevlado visoke tehnologije in informatike dobička žejnih multinacionalk. Seveda, predvsem svojih – ameriških! Zato je bila potrebna vojaška odločnost, ne pa finančna pamet! 3. 4. Scenarij vodene ali dirigirane destabilizacije SFRJ

Celoten elaborat Cie ali pa koordinatorja za specialne operacije držav-članic Nata s podrobnim scenarijem vodene ali dirigirane destabilizacije Jugoslavije, bodo zgodovinarji zelo verjetno našli okrog leta 2040, ko bodo javnosti odprti najbolj tajni ameriški arhivi. O njihovem obstoju ni potrebno dvomiti. Potrebno je samo prelistati spomine ameriškega ambasadorja v Beogradu Warrena Zimmermanna, 170 kjer zapiše, da je takoj po prihodu na svojo dolžnost zahteval od visoko usposobljenih političnih in gospodarskih strokovnjakov v ambasadi (beri: častnikov Cia), da izdelajo "...več scenarijev v primeru skrajne sile v Jugoslaviji", ker so ocenili, da bo Jugoslavija razpadla v kaosu državljanske vojne.

170 Waren Zimmermann, Izvori jedne katastrofe – Jugoslavija i njezini rušitelji, Zagreb, 1997

215

Celotno koordinacijo obveščevalnega dela znotraj SFRJ je seveda vodila Cia oziroma šef Cie, ki je bil navadno vgrajen v političnem delu ameriške ambasade v Beogradu. Politično koordinacijo t. i. "Kluba Nato" pa je osebno vodil prav ameriški ambasador. To pač vemo. Glavna naloga je bila namenjena zunanjemu regionalnemu centru Cie za Balkan, ki je bil nameščen na Dunaju. Po potrebi so bili formirani tudi posebni centri za posamezne države. Kaže, da je za dokončno razbijanje SFRJ, takšen center obstajal v Budimpešti. Razumljivo je, da je v okviru Nato obstajala politično-varnostna koordinacija na najvišji diplomatski ravni. Omejil se bom samo na obdobje od 1980, ko so bili tudi aktivirani že prej pripravljeni načrti, pogojno imenovani Dan D, kakor smo jih takrat označevali v varnostni službi JLA. Ne smemo zanemariti dejstva, da je načrt globalne destabilizacije komunizma določal predvsem razpad ZSSR. Zaradi njenega jedrskega potenciala in možnosti planetarne katastrofe je imel scenarij določene varovalke. To so bili predvsem veliki krediti in druge finančne injekcije, s katerimi je Mihail Gorbačov predvidel megalomansko perestrojko, s katero se je dejansko začel načrtovani mirni razpad ZSSR (razen Afganistana in Čečenije). Pokazalo se je, da je mogoče z doktrino spopadov nizke intenzinosti spraviti na kolena tudi svetovno velesilo! Pri tem projektu so ZDA združno pomagale vse članice kluba G–7, predvsem finančno. Ko bodo raziskovalci in zgodovinarji dokumentirali kako je američak Cia tajno finansirala boj proti evrokomunizmu, bo prišlo na dan še marsikaj drugega. Tako bo po pisanju londonskega Independenta potrebno poseči še v čase prvega nemškega kanclerja Konrada Adenauerja, ki je z ameriškim denarjem vodil borbo proti komunistični nevarnosti. Zdaj je celo znano, da je od 1974 obstojala tajna operacija “Hobotnica”. Namreč, takratni ameriški državni sekretar Henry Kissinger je posvaril zahodnonemške voditelje pred nevarnostjo evrokomunizma in ponudil financijsko pomoč prek kanalov Cie iz Srednje Amerike (že razkriti med afero Iran – Contra). Takratni nemški strankarski voditelji Willy Brandt (SPD), Hans-Dietrich Genscher (FDP), Franz Josef Strauss (CSU) in Helmut Kohl (CDU) so bili seznanjeni od kod je nemški Bnd (obveščevalna služba) prejel denar in kako ga je prek tajnih računov v Švici in Luksemburgu razdeljeval socialdemokratskim in krščanskodemokratskim strankam Zahodne Nemčije, Italije, Španije, Portugalske, Grčije, od 1983 pa po nalogu kanclerja Kohla tudi Turski in poljski sindikalni organizaciji Solidarnost! Seveda, po odstopu bivši kancler Kohl ne more odkriti donatorjev, ker bi moral povedati, da je šlo za denar Cie! 171 Najprej padejo z drevesa zrele hruške, pravi pregovor! To je bila Poljska s sindikatom Solidarnost in ljudskim tribunom Lechom Walensom. Potem sta sledili Madžarska in Češkoslovaška z disidentom Vaclavom Havlom. Primer ČSSR je bil zanimiv tudi za nas, saj smo bili priča mirni razdružitvi na dve novi državi – Češko in Slovaško. ZR Nemčija je po ameriškem zgledu kmalu zaključila proces destabilizacije Vzhodne Nemčije in si novembra 1989 privoščila simbolično rušenje berlinskega zidu. S tem pa je tudi pokazala, da so poleg razdružitev mogoče tudi združitve! To je bilo v tistem obdobju precej provokativno, saj

171 Slabe Damjan, Nemška tajna gotovinska nakazila za boj proti evrokomunizmu – Sledi vodijo do “Hobotnice”, Delo, 23. 2. 2000

216

so poleg teorije o nastanku novega nemškega – Četrtega Reicha, pomenile še dodatno vzpodbudo razdeljenim narodom, tudi kosovskim Albancem, da se lahko združijo z matično domovino – Albanijo. O dirigiranem kaosu v Romuniji smo gledali decembra 1989 TV nadaljevanko ... V začetku 1990 je tudi bolgarska opozicija po nasvetih tujih "svetovalcev" postavila enake politične zahteve kakor prej v drugih vzhodnoevropskih državah. Recept je bil naslednji: • odpravljanje partijskega monopola komunistične partije; • uvajanje večstrankarskega sistema, razdelitev oblasti na pozicijo in opozicijo in vzpostavljanje

parlamentarne demokracije; • depolitizacija oboroženih sil in varnostnih struktur; • ukinjanje monopola nad sredstvi informiranja; in • spoštovanje državljanskih pravic ter svobode posameznika. Januarja 1990 se je začel "previden razpad" ZSSR, pri čemer je Gorbačov odigral pomembno vlogo, da ni prišlo do jedrske katastrofe. Junija 1991 se ni posrečil ameriški scenarij dokaj mirnega razpada SFRJ s pomočjo Anteja Markovića in prehoda v nekakšno obliko ekonomske skupnosti (pozneje Seci oziroma zveze držav). Zaradi različnih interesov, predvsem nemških, je na kraju prevladala inačica nasilnega razbijanja. Zaradi "zapoznelega" padca Albanije, je bilo tudi reševanje kosovskega problema "preloženo" na poznejši čas. To preložitev je omogočil prav Ibrahim Rugova s svojo gandijevsko politiko mirnega sožitja. Ko je 1998 kosovski problem končno prišel na vrsto, je bil rešen po že znanem receptu: nekaj gverilsko-terorističnih spopadov, predvsem pa politika pritiskov, demonstracija vojaške sile, učinkih poprejšnjih ekonomskih sankcij in groženj z novimi ukrepi. Tako so bili na balkanskem vojaškem poligonu preizkušene skoraj vse možne inačice delovanja po načelih doktrine spopadov nizke intenzivnosti. Scenarij receptov in razpletov je bil skoraj podoben tistemu v ostalih vzhodnoevropskih državah. Zato jih velja predstaviti vsaj v grobih obrisih. No, verjamem, da bodo tudi podrobnejša raziskovanja potrdila mojo domnevo, da je šlo za računalniško programirano vodeno in dirigirano destabilizacijo SFRJ! 3. 4. 1. Obveščevalno proučevanje, vrinjanje in pozicije

Tuje obveščevalne službe so začele aktivno delovati proti SFRJ že pred njenim rojstvom. Namreč, v obveščevalni praksi je poznana t. i. generacijska agentura (oče–sin), ki navadno nastane iz konzervirane ali neodkrite agenture. Obveščevalno vrinjanje na visoke položaje – funkcije je navadno dolgotrajen proces, le redko pa rezultat srečnih naključij. Od števila in kvalitete obveščevalnih pozicij so neposredno odvisne t. i. obveščevalne analitične ocene, na katerih tudi temeljijo strateško politične in vojaške odločitve. Tuje obveščevalne službe so proti SFRJ delovale po ustaljenih šablonah, le da sistem legalnega zbiranja podatkov ni dajal predvidene (90 odstotkov) količine podatkov, temveč samo okrog 50

217

odstotkov. Razlog je bil v uspešnem preventivnem delovanju in zaprtosti sistema družbene samozaščite! Zato so intenzivirali elektronsko prisluškovanje (30 odstotkov) in agenturno delovanje (20 odstotkov). Začelo se je sicer že zelo zgodaj, toda obveščevalno delovanje se je močno okrepila po Dnevu D. Nič novega ne bom povedal z mislijo, da je uspešno protiobveščevalno delovanje možno samo takrat in tam, če veš kje je treba nasprotnika čakati in spremljati! V varnostni službi JLA je veljalo pravilo, da je bolje spremljati nekega agenta in ga občasno tudi dezinformirati, kakor pa aretirati in postaviti pred sodišče! Odkrivanje vrinjene agenture je sicer timsko delo, vendar je še vedno iskanje igle v kupu sena. Zato so tudi t. i. dvojne igre bolj produktivne, kakor pa "prekinitev" nekega agenturnega delovanja! Včasih smo celo nadaljevali "delo" pri sinu nekega agenta! Pripadniki varnostne službe JLA smo zelo resno spremljali "vojaške" napore tujih obveščevalnih služb pri njihovem proučevanju osnovnih vzrokov za t. i. destabilizacijo režima, kakor tudi regionalne možnosti za delovanje specialnih sil. Vse od 1965 je interni bilten vojaško-varnostne službe Bezbednost (Varnost), objavljal zanimive zapise o takšni dejavnost. Avtor je bil najčešče dr. Milivoj Levkov, polkovnik, predavatelj v varnostno-obveščevalnem centru v Pančevu, prvi doktor znanosti med pripadniki varnostne službe JLA, kasneje tudi načelnik analitike v varnostni upravi JLA, vojaški ataše v Iraku in svetovalec za varnostna vprašnja v Predsedstvu SFRJ. Poznala sva se tudi osebno, ker sem okrog 1973. proučeval podobne nakane specialcev iz prikrite baze v Bad Tölzu (Avstrija) v Sloveniji ali pa tujega ribiča, ki je obšel vse naše reke in potoke, ob njih pa tudi tajne vojaške objekte (armadno poveljniško mesto, ki smo ga morali potem premestiti na Kurešček). Takšnih "znanstvenikov" je bilo največ prav v Bosni in Hrecegovini! Poslednja je bila verjetno dr. Tona Bringe, Norvežanka, sicer pa soproga bivšega ameriškega ambasadorja v Zagrebu, Pietera Golbreita, ki je pred vojno večkrat obiskala Bosno in Hercegovino, saj je doktorirala iz etničnih problemov z disertacijo Biti Musliman na bosanski način. Javnosti je znana zanimiva knjiga Michela Clera Vojna brez konca, ki navaja, da ameriška vojska in obveščevalne inštitucije v največji možni meri financirajo in izkoriščaja znanstveni potencial v državi. Navaja tudi, da znanstvene inštitucije predstavljajo celo "četrto zvrst ameriških oboroženih sil". Dodal bom – tudi obveščevalnih organov. Razne fondacije, kot: Rockfeller, Wilson, Florida, Eisenhower, Fullbrait, Leader in Visitor Program, so bile v službi ameriških obveščevalnih institucij. Samo skozi Fullbraitovo fondacijo je šlo okrog 2.000 Jugoslovanov – znanstvenikov in kulturnikov, skozi Leader Program pa nekaj desetin izbranih republiških voditeljev. In kakšni so bili rezultati? Praviloma so potem ravno ti republiški izbranci nekaj ušpičili – organizirali kakšen maspok, študentske proteste, božična praznovanja, nagajali vojski in podobno. Tudi v Sloveniji! Zakaj so tuje obveščevalne inštitucije organizirale in financirale raznolike znanstvene raziskave in projekte pretežno prav v Bosni in Hercegovini – zibelki Titove ideje o bratstvu in enotnosti in o sožitju različnih narodov in narodnosti? Pripadniki varnostne službe JLA smo odgovore poznali, svoje ocene pa smo vgrajevali tudi v vojaško-varnostne načrte. Opozarjali smo republiške voditelje na odkrite obveščevalne namere takšnih in podobnih "znanstvenikov"!

218

Spomnim se, da so nam mnogi nasprotovali, češ da zaviramo tuje znanstvene projekte in sodelovanje. Predvsem pa so povdarjali, da z obveščevalnim delom nimajo nobene povezave kot so npr. folklorni običaji, navade ljudi, regionalne in celo plemenske skupnosti, verska pripadnost, demografska sestava, medsebojni odnosi in podobno. Dolgo časa so enako mislili tudi v Sdv! Enostavno jih nismo mogli prepričati. Šele bosansko bojišče jih je lahko prepričalo! Prav gotovo je, da so rezultati teh študij po mnogih letih še kako prišli prav. Zato se ni čuditi, če so prišli v Bosno in Hercegovino kot mirovni posredniki tudi največji obveščevalni specialisti in poznavalci doktrine spopadov nizke intenzivnosti! Eden od njih je bil upokojeni ameriški generalmajor James Lindsay, poveljnik znane 82. zračno-desatne divizije in 18. zračno-desantnega korpusa, vietnamski veteran, poveljnik operacije Just Cause v Panami, nazadnje poveljnik ameriških specialnih sil in strokovnjak za spopade nizke intenzivnosti. Po Dnevu D se je celotno delovanje tujih obveščevalnih služb intenziviralo do neslutenih razmer. Okrog Jugoslavije in tudi znotraj njenih meja so bili ustanovljeni številni obveščevalni centri, predvsem Cie. Kdo je idejni oče načrta za razbijanje SFRJ – Nemci ali Američani, ni bistveno. Bistveno je, da je takšen načrt obstajal in da so pri njegovi realizaciji sodelovale tudi druge zahodnoevropske obveščevalne službe. Vsakodnevno je bilo potrebno ažurirati dostopne legalne podatke in sestavljati ocene in načrte delovanja. Predvsem pa so bili potrebni tajni sodelavci na ključnih mestih odločanja tako v federaciji kot tudi po republikah. Nekateri pisci radi navajajo, da so imele tuje obveščevalne službe svoje "krte" tudi v Predsedstvu SFRJ, pri čemer najpogosteje navajajo Stipeta Mesića in dr. Janeza Drnovška, v zveznem izvršnem svetu pa predsednika Anteja Markovića. Vendar to ne bo držalo. Namreč, če se je Mesič nekje hvalil, da je vse dokumente o JLA neposredno dajal Američanom, to še ne pomeni, da je šlo za kakšne strateške dokumente in da je bil agent ... Dr. Jović je priča, da general Kadijević dejansko Mesiću in dr. Drnovšku ni dajal na vpogled nobenih pomembnejših vojaških dokumentov. Tudi dr. Drnovšek ne skriva, da je z ameriškim ambasadorjem Zimmermannom odigral kakšno partijo tenisa, toda vedeti je treba, da strateški tajni agenti ne igrajo tenisa s svojimi šefi. Če nič ne veš, ne moreš ničesar izdati! Drugo so seveda prijateljski stiki ali vljudnostni obiski, kjer se diskutira, analizira in predvideva. Toda za strateško obveščevalno službo, ki sestavlja analize dnevno ali za določeno obdobje, je to vsekakor premalo. Štejejo namreč samo kopije izvirnih dokumentov najvišje stopnje zaupnosti! Iz Jovićevega pričevanja pa izhaja, da je dejansko samo on užival zaupanje generala Kadijevića, le-ta pa tudi njemu ni puščal dokumentov. Veljal je namreč princip: vsi dokumenti, označeni kot državna tajnost, se morajo po branju vrniti. To je veljalo tudi za dr. Jovića, saj je vsebine nekaterih dokumentov opisoval po spominu. Zato bodo morali zgodovinarji v arhivih preveriti tudi Jovićev spomin! Obveščevalne službe so zato iskale strateške sodelavce nekje na produkcijski črti končne izdelave supertajnih dokumentov, to pa so navadno sestavljalci, daktilografi in razmnoževalci teh dokumentov. No, včasih je bila takšen strateški sodelavec pomožna delavka, čistilka prostorov, ki je v določenem prostoru pustila miniaturni predajnik, ta pa je omogočal elektronsko snemanje dela – tipkanja, kajti v takšnih prostorih je prepovedano narekovanje, razgovori in podobno. Navadno pa se prej še preveri s pomočjo elektronskih naprav, če so prostori "čisti"! Vse to izvesti brezhibno je bilo sicer možno, pa tudi zelo tvegano. Navadno je bil odkrit začetek takšne operacije vrinjanja. Včasih pa je šlo lažje tam kjer smo najmanj pričakovali. Sodeloval

219

sem v strogo omejeni protiobveščevalni akciji največje zaupnosti, ko smo odkrili člana generalštaba JLA, ki je bil sodelavec ene od tajnih obveščevalnih služb in njegovega pomočnika v Sloveniji. Nobeden od njiju ni bil aretiran, temveč je bila preko njiju vodena t. i. dezinformacijska igra. Tako se je večkrat zgodilo, da so bili za vse člane generalštaba pripravljene posebne informacije ali načrti, pa so njihove kopije takoj romale k tuji obveščevalni službi. Seveda, ob določenih obveznostih (izdelavi pravih načrtov), so takšnega člana generalštaba poslati na kakšno "pomembnejšo" nalogo, in je tako njegov namestnik opravil zaupno delo. Sredi osemdesetih let nam je ena od tujih obveščevalnih služb odkrila strogo varovano vojaško šifro. Verjetno niti ni šlo za izdajo kakšnega šifrerja (vsi so bili obvezno sodelavci, pa še dodatno kontrolirani), pač pa za majhno nepazljivost pri predaji strogo zaupnih telegramov. Namreč, sodobni računalniki velike zmogljivosti so programirani tako, da šifrirano besedilo z majhno napako razvozljajo brez posebnih težav. In seveda potem nekaj časa "berejo" najbolj zaupne dokumente in poročila. Namreč, šifre so se spreminjale po določenem obdobju, vedno pa takrat, ko se je odkrilo, da je šifra "razbita". To se je navadno dogajalo, ko so posebej izurjene ekipe v kakšni elektronsko varovani železni omari našle "svoje" strogo zaupne dokumente. Največkrat pa so vojaški atašeji ali ambasadorji takšne dokumente nosili domov "v branje", tam pa je bilo tudi lažje priti do njih. Najbolj zanimive so bile seveda povratne analitične ocene iz poveljstva Nata ali kakšne obveščevalne centrale! Takšne dokumente pa smo večkrat prebirali ... V republiških središčih so bili navadno konzulati, informacijski centri, tuje firme in zastopstva ter množica drugih načinov, preko katerih se je odvijalo skrivno in zelo intenzivno obveščevalno delovanje. Iz tujine pa so še bolj napadalno in množično nastopali razni trgovci, kulturniki in množice turistov, ki jih enostavno ni bilo mogoče kontrolirati niti operativno "pokriti" (s sodelavci). Ta množica obveščevalnih virov je potem sestavljala mozaik določene strateške ocene. Varnostni oddelek oziroma Kog 9. armade je dolgo časa vodil operativno akcijo Turist, s katero smo spremljali številna "turistična" potovanja pripadnikov neke sosednje armade, od poveljnika armade, korpusa do bataljonskih, ki so dejansko predstavljala t. i. poveljniška ogledovanja na predvidenih smereh bojnega delovanja. Tako smo lahko rekonstruirali njihove vojaške načrte, politično pa tudi stare in novodobne ozemeljske in druge aspiracije. Nedavno nam je nemški raziskovalec "ponudil" svoje mnenje, da je zahodnonemška obveščevalna služba Bnd (Bundes Nachrihten Dienst) v Sloveniji in na Hrvaškem imela do 1991 "tesne stike" z visokimi predstavniki oblasti. Javna skrivnost je, da so za takšne stike "obtoženi" mnogi vodilni predstavniki republike Slovenije, vendar še enkrat poudarjam, da stiki dveh državnikov, ki nosita srajce iste barve, ne pomenijo tudi agenturnega odnosa. Vem, da je Sdv Slovenije "spremljala" okrog 10-20 "političnih agentov" oziroma oseb, osumljenih sodelovanja s tujimi obveščevalnimi službami. Nekatere od njih še danes gledamo na TV. Vendarle, to je druga, politična zgodba. Pravi agenturni odnosi so vedno tajni in skoraj vedno dobro plačani! To dokazuje tudi zgodba iz operativne akcije Grizli– 84, ko je varnostna služba JLA v letalskem poveljstvu v Zemunu odkrila ameriškega agenta, ki je bil obsojen na 15 let strogega zapora. Šlo je za kapetana mag. Milorada Stojakovića, meteorologa v poveljstvu vojaškega letalstva in protizračne obrambe v Zemunu. Bil je izredno prizadeven starešina, bil je celo poslan za leto dni na študij v ZDA, kjer je magistriral iz svoje stroke. Bil je sodelavec varnostne službe JLA, vendar

220

razen običajnih stvari ni poročal o obveščevalnih ponudbah, pritiskih in podobno. Prikril je tudi nekaj zanimivih podrobnosti o bivanju v ZDA, kjer so ga operativci in sodelavci Die (vojaške obveščevalne agencije) podrobno "obdelali" in našli njegovo kritično" točko – športne avtomobile! Po povratku iz ZDA je nekaj časa živel dokaj skromno, se poročil, dobil stanovanje in najel nujne kredite za pohištvo in druge potrebščine. Včasih je šel tudi na ribolov. Nenadoma pa je spremenil življenjski ritem. Kupil si je športni avto, začel pa je zahajati tudi v dražje restavracije. Naredil je klasično agenturno napako – začel je trošiti prisluženi denar! Dolgo časa se je spretno izmikal vsem kontrolam. Tudi tajno prisluškovanje telefona ni bilo uspešno! Nekega dne je preslepil svoje zasledovalce – našli so ga sicer na ribolovu in jezni na hitro pregledali parkirani avto. In glej, v prtljažniku so odkrili miniaturni fotoaparat z močnim objektivom za tajno in hitro snemanje dokumentov! Ostalo je bila samo rutinska stvar. Njegovo delovno mesto v operativnem centru korpusa vojaškega letalstva in protizračne obrambe je bilo "pokrito" s tajno video kamero. Tako so dokumentirali, kako je kapetan Stojaković skrivoma fotografiral razne zaupne vojaške dokumente, predvsem pa letalske karte poletov vojaških in civilnih letal, pa tudi predsednika SFRJ. V naslednji fazi je bilo potrebno še ugotoviti, komu predaja zaupne posnetke in to tudi dokumentirati. Ker je bil izredno prebrisan, sledilci niso prišli v poštev. Na poteh njegovih voženj z avtomobilom, posebej na ribolov, so bile zato postavljene številne foto–zasede. In po dolgem času je bilo ugotovljeno, da se na samotni in obrobni cesti vedno zaustavi pred tistim telefonskim stebrom, ki ima tri črne črte, izpisane s flomastrom ali pa je v košari za odpadke prazen tetrapak od jogurta. Ker se je vedelo, kdaj predaja tajne agenturne materiale (filme), so dobro zamaskirane ekipe foto–zased odšle na svoja mesta nekaj ur prej in z videokamero posnele, kako je ameriški vojaški ataše ustavil avto, popil jogurt in disciplinirano odvrgel prazni tetrapak v košarico, obešeno na telefonskem stebru. Nastopil je odločilni trenutek: počakali so kapetana Stojakovića, posneli njegov postanek pred košarico, ko je nekaj vstavil v prazen jogurtov tetrapak! Nato so vzeli za vsak slučaj celotno košarico in v tetrapaku našli vohunsko gradivo (filmski zvitek)! Kapetan Stojaković je takoj romal v zapor, vojaški ataše pa je nenadoma "zbolel" in odšel iz države. Seveda smo vedeli za elektronsko prisluškovanje, posebno preko vohunskih satelitov, in temu primerno smo se tudi ščitili (posebni telefoni in podobno). Namreč, že od 1947 so Američani sklenili dogovor z Britanijo, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo (Ukusa), ki jim je omogočal tudi medcelinsko prisluškovanje telefonskim razgovorom in prestrezanje teleprinterskih poročil. Ta dejavnost se je še posebej razmahnila s projektom Echelon, ko je sodobna elektronika omogočila prestrezanje prav vseh komunikacij na svetu, od telefonov, računalnikov do spletnih strani, posebni računalniki pa so kar hitro “razbijali” šifre! Angleški raziskovalec Duncan Campbell je nedavno razkril kompleten ameriški elektronski vohunski sistem pod šifro Echelon, kar vzbuja val ogorčenja v angleški in evropski javnosti, razprava pa so je že 1998 preselila tudi v evropski parlament. 172 Na koncu lahko ugotovimo, da so analize Cie in drugih obveščevalnih služb, tudi naših, že 1990 nedvoumno ugotovile, da se Jugoslavija nahaja na pragu krvave državljanske in verske vojne. Po pripravljenem scenariju – načrtu so zdaj nastopili drugi specialisti ...

172 Božo Mašanović, Projekt Echelon živi – Novodobno prisluškovanje, Delo, 25. 2. 2000

221

3. 4. 2. Prihod svetovalcev in skupin za vojaško in drugo pomoč

Potrebno je vedeti, da se svetovalci in inštruktorji delijo na javne in tajne, pa tudi vrstni red njihovega vključevanja v določen program nudenja pomoči in svetovanja je temu prilagojen. Logično je, da najprej pridejo svetovalci za obveščevalno delovanje, potem za psihološkopropagandno in nato še ostali. Seveda se lahko zgodi, da se takšni in podobni svetovalci nahajajo že v državi, razumljivo pod raznimi drugimi legendami. Pri tem ne štejem konzulatov, informativnih centrov, trgovskih predstavništev in podobno. Niti stikov nekvalificiranih direktorjev novih varnostnih služb s svojimi kolegi v tujini, ki se gredo navadno nekakšno trgovino z zaupnimi informacijami. Po nekaterih nepreverjenih podatkih je bilo v Ljubljani samo v času osamosvojitvene vojne okrog 70 ameriških častnikov Die in Cie, večinoma z diplomatskim statusom ali pa z novinarskimi izkaznicami. Podrobejša raziskava bi seveda odkrila še druge skupine in zanimive posameznike iz sosednjih in drugih držav. Predvsem pa specialiste za posamezna področja. Svetovalci za vojaška vprašanja so bili najprej (julija 1990) nekateri hrvaški (generalpolkovnik Martin Špegelj) in slovenski generali (generalpolkovnik Rudolf Hribernik - Svarun) ter častniki, potem pa so sledili tisti, ki so obljubili orožje in vojaško opremo. Glede Slovenije so podatki vsekakor v Mors-u, zato ne želim ugibati, koliko tujih vojaških svetovalcev je prišlo v Slovenijo. Vemo samo to, da je bila legalna ameriška pomoč možna samo po programu Vojska vojski. V vseh ostalih republikah (Zvezna republika Jugoslavija, Makedonija) so v največji meri najprej izkoristili pomoč svojih generalov in admiralov, ali pa so jih izbirali po ideološkem in verskem principu (Hrvaška, Bosna in Hercegovina). To slednje pa se je vedno maščevalo, saj so potem morali iskati pomoč v tujini. V svetu je najbolj znana vojaška svetovalna firma Military Professional Resources Incorporated (Mpri) s sedežem v Aleksandriji, Virginija. Firma zaposluje okrog 2.000 vrhunskih vojaških strokovnjakov in specialistov z vseh področih. Firma deluje na dveh glavnih področjih, obrambnem in mednarodnem. V skladu s tem tudi nudi svoje usluge, in sicer razne programe vojaške vadbe, vzgoje in izobraževanja, profesionalnega izpopolnjevanja, sestavljanja raznih koncepcij in doktrin, operacionalnih analiz in elektronskih simulacij, pa tudi kompletne bojne igre – računalniške obdelave vojaških akcij. Za svetovalce iz muslimanskih držav (Bosna in Hercegovina) in Rusije (Republika srbska) je premalo podatkov za določene sklepe. No, na splošno pa velja, da so svetovalske usluge vedno povezane z nakupi orožja in opreme, uveljavitvijo tujega jezika, predvsem pa s stalno odvisnostjo od tujih trgovcev, serviserjev, inštruktorjewv, obveščevalcev, svetovalcev, potem pa tudi zapovedovalcev!

222

3. 4. 3. Psihološkopropagandna dejavnost, obvladovanje medijev in javnega mnenja

V okvirih doktrine spopadov nizke intenzivnosti ima psihološkopropagadno delovanje posebno mesto. Ta dejavnost temelji na strogih znanstvenih temeljih in proučevanju konkretnih okolij. Kot primer lahko navedem knjigo dr. Bogdana Denića, Etnični nacionalizem (iz katere sem si tudi sposodil krilatico o "trapasti akciji" JLA v Sloveniji), s podrobno analizo razmer v Jugoslaviji, predvsem pa njegovo knjigo Tvorci javnega mnenja v Jugoslaviji. Knjiga je nastala na osnovi razgovorov z okrog petsto vodilnimi državnimi uslužbenci, gospodarstveniki in kulturnimi delavci. V tej knjigi je mogoče najti odgovore na osnovna pravila vodenja psihološkopropagadne dejavnosti v Jugoslaviji. Avtor je najprej ugotovil, katerim virom informacij Jugoslovani najbolj verjamejo oziroma na katerega reagirajo pozitivno (radio, TV, časopisi ali uradna sporočila). Šele potem se izbira in določa oblika psihološkopropagadnega delovanja. Zdi se, da se je pri njem učil tudi Jelko Kacin, v času osamosvajanja Slovenije minister za informiranje. Velja namreč javno prepričanje, da je Jelko Kacin nadvse uspešno vodil propagandno dejavnost in bil tudi najbolj zaslužen za uspeh celotne osamosvojitve Slovenije. Tudi to je možno. Kacin je predvsem blestel ob pojasnjevanju letalskih napadov, saj mnogi tuji novinarji niso vedeli, da je strokovnjak za letalstvo, tudi vojaško. Razne čitalnice in informacijski centri, predvsem ameriški informativni centri (tudi v Ljubljani), so dejansko predstavljali izpostave Cie, po drugi strani pa tudi centre za psihološkopropagadno dejavnost. Iz vzorčnih primerov sem prikazal, kako se je to delalo v šestdesetih letih. Seveda so bile kasneje medijske operacije solidno organizirane in namenjene vsem okoljem. Osnovni cilj je bil inicirati razbijanje Jugoslavije, tudi z vojno in nasiljem. Večkrat je tudi šlo za ustvarjanje psihoze popolnega sovraštva, kar je bila podlaga za genocidno obnašanje, predvsem paravojaških enot. Šlo je za načrtno izvajajanje psihološkopropagadne dejavnosti v okviru spopada nizke intenzivnosti, kjer nobena stvar ni bila prepuščena naključju. Osnovna je bila borba za določene medije (najpopularnejše), pa tudi za urednike in novinarje. Glede tega je bilo najbolj poučno dogajanje okrog beograjske Politike in zagrebškega Vjesnika. Glede taktike izvajanja te dejavnosti naj samo spomnim na osnovno načelo stopnjevanja in dramatiziranja, pri čemer se morajo upoštevati zlasti regionalne specifičnosti. Seveda so bili obrazci za notranja dogajanja (mitingi, protesti opozicije, oboroženi spopadi in podobno) dokaj drugačni od tistih, zunaj meja Jugoslavije. Mislim predvsem na celodnevne prenose (Cnn) dogajanj iz Romunije ali pa vojaškega napada na Irak. Kdor je pozorno spremljal tudi govorni del, predvsem pa komentarje, je moral dojeti, da so bili namenjeni tudi nam, češ, tudi vam se lahko to zgodi! Vsaj osebno sem tako dojemal te odlično režirane prenose v živo! Poudaril sem že, da uspešnih medijskih operacij ni brez elektronskih sredstev. To je veljalo tudi pri spopadih v Sloveniji, kjer so bili letalski napadi usmerjeni na uničenje TV oddajnikov zaradi onemogočanja Kacinovih naporov, da se mednarodni in domači javnosti prikažejo grobi prizori prebijanja tankov skozi blokade in barikade, pa tudi nekaj močnejših napadov generala Avramovića.

223

Na Hrvaškem smo bili priča tipični nacionalistično-verski vsebini skoraj vseh medijskih operacij, s poveličevanjem vodje in zastave (šahovnice), kar je včasih že mejilo na absurdnost. Moram pa priznati, da so znani hrvaški skladatelji uspeli napisati nekaj nadvse lepih domoljubnih napevov, kar se nam Slovencem ni zgodilo. Tudi v Zvezni republiki Jugoslaviji so bila za medijsko podporo uporabljena domala vsa sredstva, posebej TV in radijske postaje. To je bilo nujno ne samo zaradi ekonomske, temveč tudi medijske blokade. Seveda se potem ni potrebno čuditi, da so vojaške enote Republike srbske, prej pa tudi Srbske krajine, imele strateško nalogo, da zavzamejo in držijo določene TV oddajnike (Čelavec, Plješevica, Kozara, Vlašić, Majevica in druge), ne glede na žrtve in na etnično ozemlje, na katerem se nahajajo. Lahko sklenem, da so medijske operacije v razbijanju Jugoslavije odigrale zelo pomembno, vendar pa umazano vlogo: sejale so prezir in sovraštvo! Vendar noben novinar in urednik ne bo obtožen v Haagu! Saj oni vendarle niso pobijali, posiljevali, rušili! 3. 4. 4. "Miren" sestop z oblasti, uvajanje večstrankarskega sistema, ustavno-pravno konstituiranje in mednarodno priznanje

Že iz analize globalnega ideološkega in ekonomskega spopada med kapitalizmom in komunizmom (socializmom) je bilo mogoče zelo realno ugotoviti, da ekonomska uspešnost socialističnih dežel znatno zaostajala. To je skoraj v celoti veljalo tudi za naš sistem socialističnega samoupravljanja. Spremembe so bile nujne. Zanimivo je, da so bile največkrat narekovane in vzpodbujane prav iz tujine. V posameznih jugoslovanskih republikah so se te zahteve izražale na razne načine in v različnih obdobjih. Nekateri pravijo, da se je vse začelo v Sloveniji. Iz predstavljene "geneze" sem sicer skušal shematsko prikazati samo redosled slovenskih "napadov na JLA" kot delček nezadovoljstva in zahtev po drugačnosti. Torej se ni vse začelo samo po spremembah Ustave iz 1974. leta. Podrobnejša analiza bi skoraj gotovo pokazala, da je šlo za t. i. dvotirne pritiske – zunanje in notranje, ki so se stopnjevali po Dnevu D. S takšno analizo pa bi tudi ugotovili, da je šlo za izvajanje že omenjenega globalnega Načrta X. Začelo se je verjetno že 1948 s spopadom ZSSR –Jugoslavija, pa pozneje v ČSSR in Poljski. Znotraj Jugoslavije so se spremembe pravzaprav začele 1966 z brionskim plenumom, nadaljevale pa 1971 s hrvaškim maspokom in zatem s poskusi srbske in slovenske liberalizacije. Dokončen razpad sistema je bil sicer možen le po Titovi smrti, predvsem pa ga je vzpodbudil Memorandum srbske akademije znanosti in umetnosti, 1986, in načel slovenski plebiscit leta 1990. Integrativne sile, predvsem JLA, so skušale družbeno-ekonomsko in politično krizo reševati po ustavni poti. Razlog je bil predvsem v tem, da se je prav Slovenija s spremembo republiške ustave že koncem 1989 dejansko razdružila s SFRJ! Da bi nekako zaustavili nakazano slovensko

224

prehitevanje po desni, sta zvezni izvršni svet in Predsedstvo SFRJ že januarja 1990 poslala v Skupščino SFRJ svoja predloga ustavnih sprememb. Ker sta bila oba predloga identična, naj navedem skupne osnove: • družbena ureditev je demokratični socializem, oblika države pa federativna republika, s

pravico narodov do samoopredelitve in odcepitve po ustavni poti; • človek, svoboda in osebna sreča so največje vrednote družbe; • pluralizem lastninskih interesov – družbena, privatna, kolektivna, zadružna in mešana lastnina; • tržno gospodarstvo in princip dohodka; • politični pluralizem – uvajanje večstrankarskega sistema, parlamentarne demokracije, pravna

država in razdelitev oblasti – sodna, zakonodajna in izvršna, obenem se ukinja partijski monizem, delegatski sistem in samoupravljanje, in seveda tudi socializem;

• enoten sistem splošnega ljudskega odpora in oboroženih sil ter Predsedstvo SFRJ kot vrhovni poveljnik;

• enotna zunanja politika in neuvrščenost. Vendar predlog ni bil deležen pozornosti. Začelo se je obdobje prerazporeditve politične in ekonomske moči po republikah, oblikovale pa sta se tudi dve skupini silnic: za reforme in za spremembe, ki sta imeli "enotnega" sovražnika – JLA. Zako "napadi na JLA" niso bili proizvod uredniške politike, temveč določenih silnic iz ozadja, zunanjih pa tudi notranjih. Velja tudi za Mladino. Republiške politične strukture so tudi JLA pritegnile v politične spopade. Šlo je za to, kdo si bo na svojo stran priboril močno oboroženo silo. Zato se je tudi JLA začela obnašati kot politični oziroma partijski faktor. V vojaškem vrhu sta se konec 1988 izoblikovali dve struji: projugoslovanska ("golobi") in prosrbsko-črnogorska ("jastrebi"). Proces razdelitve so pospeševali republiški spori in napadi. Prevladala je prosrbsko-črnogorska vodilna in večinska vojaška struktura, ki je zatem tudi pripravila "revizijo" Titovega koncepta splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Izpostavljeni so bili naslednji problemi: • nove ocene o smereh in tendencah razvoja sodobnega sveta (globalna družba, nekonfliktnost); • korenite spremembe glede faktorjev ogrožanja države (ni več zunanjih sovražnikov); • novi subjekti koncepcije Slo, njihove pravice in dolžnosti; • novi vrednostni elementi ustavne, sistemske in obrambne zaščite; • novi politični faktorji v obrambni sferi (večstrankarski sistem); • nov moralno-psihološki faktor v obrambni sferi (domoljublje); • nov položaj državljana v vojaški organizaciji in v vojni (prej ideološki, sedaj ustavnopravni). Veliki sistemi se zelo težko spreminjajo, še težje pa sprejemajo novosti! Tako je bilo tudi z JLA. Namesto da bi s predlogom Predsedstva SFRJ o ustavnih spremembah, zvezni sekretariat za ljudsko obrambo predložil tudi nekaj inačic modeliranja novih in sodobnih oboroženih sil, se je posvetovanje vodilnih JLA maja 1990 o dograditivi splošnega ljudskega odpora spremenilo v zagovarjanje teze "Enotnost oboroženih sil – pogoj obstoja Jugoslavije". 173 Vsilila jo je skupina okrog načelnika generalštaba, generalpolkovnik Blagoje Adžić, in arogantno dokazovala, da je potrebno vse ostale opcije zavreči ali celo kaznovati! Sklep je bil zastrašujoč in sicer: (3) "da v

173 Dogradnja opštenarodne odbrane u okviru promena u svetu i Jugoslaviji,Vojno delo, Beograd, avgusta 1990

225

spopadu nizke intenzivnosti, vključujoč preprečevanje in eliminiranje izrednih razmer in protiudarce na distancijske udarce, energično premaga sovražnika in zavaruje ustavni položaj SFRJ!" Zanimivo je, da na tem posvetovanju dejansko ni bilo nobenega razpravljalca, ki bi predlagal kakšen "konfederalni model" ustroja oboroženih sil ali pa dokaj uspešen "Nato model" z enotnim poveljstvom in raznorodnimi nacionalnimi enotami profesionalcev! Takšna "konfederalna vojska" bi uporabljala enoten poveljevalni jezik – računalniško programirane znake in simbole, brez vsiljevanja jezika najštevilčnejšega naroda in podobno. Samo je admiral Stane Brovet vztrajal, da je prvenstvena naloga JLA "zagotoviti miren proces nujnih reform." Toda po zmagi desnih sil, Demosa v Sloveniji in Hdz na Hrvaškem, je bilo že prepozno: politična odločitev je bila po Memorandumu srbske akademije znanosti in umetnosti – Velika Srbija! Tudi general Kadijević je, če je verjeti pričevanju njegovega zadnjega pribočnika generalmajoru dr. Vuku Obradoviću (nedavno umrl – dodano 2008), zapustil Tita in se priklonil Miloševiću! V začetku junija 1990 sem v Vojnem delu že prebiral referate in razprave z omenjenega posvetovanja, potem pa je v Borbi izšla zanimiva anketa Vojska in policija v pluralizmu. To me je navedlo, da sem se namenil napisati za Vojno delo nekakšno kritiko navedenega posvetovanja z naslovom Projekt vojaške reforme. Zastavil sem si cilj, da vzporedno z družbenopolitično in ekonomsko preobrazbo izpeljemo tudi potrebne vojaške reforme, ki bi odgovarjale bodoči ustavni ureditvi države – federaciji, konfederaciji ali Zvezi držav Jugoslavije. Temeljne osnove zamišljene vojaške reforme naj bi bile: • realnost obstoja suverenih držav (republik), verjetno kot zveze držav – Združene države

Jugoslavije; • primarna je suverenosti državljanov (50 odstotkov) in republik (30 odstotkov) nad zvezno

suverenostjo (20 odstotkov); • departizacija, depolitizacija in deideologizacija vojske (in policije); • ohraniti dvokomponentnost oboroženih sil – republiška (partizanska) in zvezna (operativna)

vojska, vendar z razdeljeno ustavno odgovornostjo (v izrednih razmerah lahko ukrepa samo republiška vojska in policija te republike);

• enotna vojaška doktrina, profesionalna zvezna vojska in skupno vrhovno poveljstvo – decentralizirana organizacija republiške vojske z nabornim sistemom in služenjem vojaškega roka v svoji republiki;

• trojezični poveljevalni jezik (računalniški program znakov!) in šolski sistem; • iz zvezne ustave črtati odredbo o "zaščiti ustavne ureditve", ker je v nasprotju s predlagano

odredbo o pravici do razdružitve ali odcepitve ene ali več republik. Proces prenove in sestopa z oblasti pod parolo "Evropa zdaj!" se je v Sloveniji začel takoj po Titovi smrti. Skoraj sem trdno prepričan, da je vse zadeve iz ozadja vodil Ivan Maček - Matija. Odločil se je za Milana Kučana, ki je nato uresničil "njegovo" idejo o samostojni Sloveniji! Iz časopisnega članka (Delo, 21. decembra 1997) je sicer razvidno, da naj bi Kučan pomislil na razdružitev Slovenije od Jugoslavije že 1987, ko je spoznal, da kolektivno vodstvo SFRJ ni bilo pripravljeno odpraviti politične in gospodarske krize, torej da nobenih sprememb ne bo mogoče izvesti v okviru skupne države. Spodbujal je nastajajočo politično opozicijo in dosledno izpeljal miren sestop z oblasti in plebiscit za samostojno Slovenijo! Podporo je dobil samo v Srbiji,

226

obenem pa je priznal, da bi imel tudi srbski narod pravico do združitve in življenja v eni državi. O tem, da Srbija ne bo zadrževala Slovenije v bodoči Jugoslaviji, so predhodno razpravljali srbski in slovenski disidenti v Ljubljani, dokončni dogovor Kučan–Milošević pa se je zgodil 24. januarja 1991. Demosova vlada je potem sicer izzvala desetnevno vojno z nervozno JLA, in šele Milošević in Jović sta dosegla, da je JLA odnehala ter se nato v smislu omenjenega dogovora tudi dokončno umaknila iz Slovenije! Torej, pri odhodu JLA iz Slovenije je bila ključna Miloševićeva odločitev! Enako pri "odhodu" Slovenije iz SFRJ! Tudi v vseh ostalih republikah se je sestop z oblasti zgodil na miren način. Obrazec je bil povsod isti: prej vodilna ZK se je prelevila v nekakšno prenoviteljsko, socialistično ali socialdemokratsko stranko, zraven pa je vzniknilo celo 300 raznorodnih strank. Zgodila se je pač demokracija, "nacionalistična", na oblasti pa so ostali poprejšnji oblastniki. Na Hrvaškem je zmagala skrajno desničarska Hdz, ki je naredila usodno napako, da je ustavno negirala drugi narod – Srbe, pa tudi ogroženi Srbi so naredili napako, ko so ustanovili svojo militantno stranko Srbsko demokratsko stranko (po nalogu iz Beograda), namesto da so ostali v Račanovi Socialnodemokratski partiji. Napaka je bila tudi ustanovitev srbske autonomske pokrajine – Srbske krajine, kakor tudi napoved njene odcepitve iz Hrvaške in združitve s Srbijo! Tudi v Bosni in Hercegovini so prevladale tri nacionalistične stranke. Stanje v Makedoniji se je zdelo umirjeno, pa čeprav je albanska manjšina izvajala različne pritiske. Albanci so na Kosovu razglasili svojo republik, v pričakovanju konflikta in odcepitve. Toda morali so počakati, da se razdeli Bosna in Hercegovina in zgodi Dayton! Tudi v tem primeru so prevladali zunanji vzroki oziroma interesi! 3. 4. 5. Ustanavljanje in delovanje paravojaških enot

Kot paravojaške enote bom obravnaval vse vojaške enote in skupine, ki so bile ustanovljene zunaj formacijske strukture oboroženih sil SFRJ oziroma zvezne zakonodaje. Torej tudi razne enote prostovoljcev, ki so se sicer podredile poveljstvu JLA. Seveda pa v to kategorijo ne bom prišteval tistega dela nacionalistične inteligence in pripadnikov različnih verskih konfesij, ki so sicer res imeli "vlogo paramilitantnih formacij" (Besmislena YU ratovanja, str. 194), vendar niso bili oboroženi. Podatke sem črpal predvsem iz časopisnih člankov, saj zaenkrat še ni nobene resne študije o paravojaških enotah, ki so bile po nekaterih analizah tudi nosilke genocidnega oziroma etnocidnega delovanja. V Sloveniji sta obstajali Slovenska garda in Narodna zaščita. Slovensko gardo je ustanovil Andrej Šiško iz Maribora po nalogu Ivana Borštnerja, uslužbenca varnostno-obveščevalne službe TO Slovenije, ki naj bi postal nekakšen “zvezni častnik”. Slovenska garda še pred osamosvojitveno vojno v okolici Maribora zbirala podatke o JLA, pripravljala blokado vojašnic in aktivno sodelovala pri pekrskih dogodkih. Pozneje so sodelovali v mejnih spopadih kot nekakšen specialni odred. Pripadniki Slovenske garde so se šele kasneje izborili za status veterana vojne za Slovenijo (Dodano 2008). Drugače je z Narodno zaščito oziroma uradno Manevrsko strukturo narodne zaščite, ki je spadala pod TO. Lahko bi rekli, da je po zakonu šlo za del legalne vojaške organizacije, ki pa je delovala tajno. Njeno delovanje sta odobrila policijski in obrambni minister, vendar je po zveznih

227

predpisih vsekakor šlo za nezakonito organizacijo in delovanje. To je javnosti znano tudi iz primera kapetana Šefketa Suljević iz Ribnice, ki je kot organ varnostne službe JLA raziskoval to dejavnost prek Toneta Krkoviča, vodje projekta narodne zaščite, hkrati tudi prijateljske zveze kapetana Suljevića.Tako smo vsaj brali v Mladini in drugih časopisih, pa tudi to, da je dejansko Krković dezinformiral varnostno službo JLA. Tudi to je možno, vendar bo le potrebno počakati na arhivske dokaze. Ko je oktobra 1990 republiška skupščina sprejela noveliran zakon o obrambi, je tudi narodna zaščita prešla pod poveljstvo Ršto. Tako ob začetku osamosvojitvene vojne v Sloveniji ni bilo nobenih slovenskih paravojaških enot. Narodna zaščita naj bi štela okrog 25.000 pripadnikov. Bodočim raziskovalcem projekta manevarske strukture bi priporočal, da v ohranjenem arhivskem gradivu skušajo ugotoviti verodostojnost podatka o ideološki sestavi njenih prvih enot in štabov. V obdobju do 1990 je bilo v TO Slovenije okrog 60 odstotkov poveljnikov čet, vodov in desetin tudi članov zveze komunistov! Po nekaterih indicih je bila ideološka struktura manevarske strukture popolnoma drugačna, saj njeni pripadniki menda niso mogli postati člani zveze komunistev in Neslovenci. Zato bi bilo res zanimivo videti, kako je izgledala ta začetna struktura. Tako bi ovrgli govorice, da je šlo za protikomunistično vojaško strukturo, demosovsko, krščansko-klerikalno ali pa celo domobransko! (Ta odstavek je izzval precejšnje diskusije vodij manevreske strukture v VZZ Logatec, vendar niso dokazali nasprotno – dodano 2008). V obdobju 1945–1990 je v tujini delovala množica hrvaških emigrantskih organizacij, ki so imele tudi t. i. vojaške dele. Največja organizacija – Hop (Hrvatski osvobodilački pokret) je bila prava naslednica Paveličeve ustaške države NDH, ki je imela svoje ilegalne vojaške enote, vadbene centre, vojaške priročnike in podobno. Cilji vseh hrvaških emigrantskih organizacij so bili enotni: vrnitev v domovino in borba za Veliko Hrvaško v "zgodovinskih mejah", kar je pomenilo z drugimi besedami, da je potrebno etnično "očistiti" določena območja. Vpad diverzantsko-teroristične skupine Hrb (Hrvatsko revolucionarno bratstvo) 1972 v Bosno in Dalmacijo je bil samo poziv za odločnejše priprave in vojaške posege. Zato se ni potrebno čuditi, da je bila ob osamosvojitvi 1990 Hrvaška dobesedno preplavljena z maščevanja željnimi emigranti. Znani disident in vodja pravaške stranke, Dragoslav Paraga, baje tudi slovenski državljan, je ustanovil Hos (Hrvatske odbrambene snage), ki so ob koncu 1990 štele okrog 15.000 dobro oboroženih in nacionalistično usmerjenih pripadnikov, pa tudi nekaj sto ekstremnih ustaških emigrantov. Po nekaterih podatkih naj bi za Parago stala ameriška Cia in Dia, omenja pa se tudi nekdanji ustaški polkovnik Vladimir Sečan. Hos je bil pretežno organiziran v Herceg-Bosni, ki je bila tudi osnovna baza za nabor njenih pripadnikov. O proustaški usmeritvi dovolj zgovorno pričajo imena štirih ustanovljenih legij, in sicer: Evgen Kvaternik, Straža na Drini, Maks Luburić in Maščevalci Bleiburga. Kasneje je v Herceg-Bosni ustanovljena t. i. regularna vojska pod imenom Hrvatsko vijeće odbrane – Hvo, ki so je v večini sestavljali pripadniki Hos-a. Tudi v ostalih krajih Hrvaške so bile ustanovljene razne paravojaške skupine, kakor je bil odred Hrvatska uzdanica v okolici Osijeka, pod poveljstvom Damira Horvata. Nekakšno specialno enoto hrvaške parapolicije je vodil Tomislav Merčep. Predhodnico hrvaške vojske je tvoril Zbor narodne garde (Zng), ki so jo pretežno sestavljali pripadniki rezervnega sestava policije in TO, pod poveljstvom generalpolkovnika (JLA) Martina Špeglja.

228

Dobro izurjene in organizirane enote TO Bosne in Hercegovine, kakor tudi milice z rezervnim sestavom – okrog 75.000 pripadnikov, so po začetku spopadov razpadle in se razdelile po etnični pripadnosti. V Herceg-Bosni je bilo iz militantnih pripadnikov Hos-a ustanovljeno Hvo, ki je dejansko predstavljalo del redne hrvaške vojske. Enote Hvo so bile organzirane v 3 brigade s 6.000 dobro izurjenimi borci in večje število manjših enot. Enotam Hvo so poveljevali novopečeni "generali" Gotovina, Paradžik, Praljak in drugi (vsi v Haagu – dodano 2008) Muslimanske politične stranke, predvsem vodeča Sda (Stranka demokratske akcije), so že v začetku 1990 ustanovile tajno politično-vojaško organizacijo z imenom Patriotska liga, ki je štela okrog 120.000 članov. 174 Organizacijsko je pokrivala celotno Bosno in Hercegovino z glavnim štabom, 9 regijskih in 103 občinske štabe in večje število enot od voda do brigade. Iz Patriotske lige in drugih paravojaških muslimanskih enot (15–20 odredov z imeni Liljan, Prerokovi sinovi, Ebu Bekr in drugi) je sredi 1992 nastala regularna vojska Bosne in Hercegovine z okrog 250.000 pripadniki, razporejenih v 5 korpusov. Prvi načelnik štaba vrhovne komande armije Bosne in Hercegovine je bil brigadni general Sefer Halilović, bivši major JLA (zamenjan zaradi suma sodelovanja s Kos-om), zatem pa je postal poveljnik vojske federacije Bosne in Hercegovine armadni general Rasim Delić, bivši major JLA (obsojen v Haagu – dodano 2008). Istočasno je bilo v tem obdobju v Bosni in Hercegovini okrog 100.000 pripadnikov JLA, razporejenih v 7 korpusov, ki so imeli okrog 900 tankov, 1.100 oklepnih vozil in tankov, 1.200 topovskih cevi, 50 letal in 30 helikopterjev. Če k temu dodamo še okrog 80.000 prostovoljcev, četniško nastrojenih članov Sds (Srbske demokratske stranke) Radovana Karadžića, potem je vojska Republike srbske štela okrog 180.000 dobro oboroženih in vodenih borcev, katerim je poveljeval generapolkovnik Ratko Mladić, bivši polkovnik JLA, načelnik artiljerije 2. vojaškega območja v Skopju in načelnik štaba kninskega korpusa (do danes ga išče haško sodišče – dodano 2008) Glavne nacionalistične stranke v Bosni in Hercegovini - Sds, Sda in Hdz so že julija 1991 začele ustanavljati strankarske paravojaške formacije, delno tudi v sodelovanju z JLA in organi za notranje zadeve. Tako je v Republiki srbski JLA razdelila okrog 30.000 kosov avtomatskega orožja. Večje število prostovoljcev je prišlo tudi iz Srbije in Črne gore, pa tudi iz muslimanskih držav (zelene baretke, mudžahedini). Del teh paravojaških enot je odšel na hrvaško bojišče, del pa je ostal v Bosni in Hercegovini. Vse te paravojaške enote so v Bosni in Hercegovini imele cilj, da podžigajo, širijo oborožene spopade in opravljajo "umazane" naloge (pokolje prebivalstva, posilstva, etnično čiščenje in podobno). Podatki o njihovi številčnosti niso znani, ker so se paravojaške enote vedno vračale v svoje baze (Srbija, Črna gora, Hrvaška, muslimanske države). V Srbiji so paravojaške enote ustanavljale predvsem opozicijske politične stranke. Tako je Spo (Srpski pokret obnove) Vuka Draškovića že marca 1991 ustanovil Srbsko gardo, v katero se je prijavilo okrog 40.000 prostovoljcev (od tega je bilo 60 odstotkov strankarsko opredeljenih). Prvi poveljnik Srbske garde je bil Đorđe Božović - Giška, po starem četniškem običaju pa je bila organizirana v odrede, ki so nosili strankarska in četniška imena (odred Vuka Draškovića,

174 Sefer Halilović, brigadni general, Lukava strategija, Mostar, 1997

229

Karađorđa, Tanaska Rajića, Draže Mihajlovića in podobno). Tudi ostale stranke niso hotele zaostajati, pa so tako kar vznicale paravojaške strankarske enote: Beli orlovi, Dušan Silni in Tigri pod poveljstvom Željka Ražnjatovića - Arkana (Srpska narodna obnova), Avalski korpus (Srpska radikalna stranka), Kninđe, samozvanega kapetana Dragana (emigranta Daniela Sendena), Linđe, Žute ose in razni črnogorski četniški odredi. Za navedene in vse druge srbske paravojaške enote je značilno, da so bile ustanovljene že pred junijem 1991, vendar jih štab vrhovnega poveljstva SFRJ ni obravnaval kot paravojaške, temveč kot prostovljne enote in domoljubne borce. Razlog je bil predvsem ta, da razglašena mobilizacija dela enot JLA ni bila uspešna, pa tudi število dezerterjev je skokovito naraščalo. Zato je pač generalštab JLA moral poiskati izhod v teh prostovoljnih enotah, ki so jih dodatno izurili in dobro oborožili. Bolj ali manj je znano, da so bili ravno četniški odredi pobudniki večine lokalnih spopadov (Knin, Obrovac, Benkovac, Plitvice, Borovo selo, Zvornik, Bijeljina in drugi), pa tudi vršilci genocidnih pobojev, terorja, posilstev, ropov, požigov, rušenja sakralnih objektov in podobno. Število srbskih prostovoljcev ni znano. V začetku je šlo na hrvaška bojišča okrog 30.000 prostovoljcev, kasneje pa je njihovo število verjetno naraslo. Precej je bilo tudi t. i. "vikend četnikov". Na nedavni skupščini Združenja borcev vojne 1990–1995 je bilo rečeno, da delegati zastopajo okrog 160.000 borcev, 2.500 padlih, 3.000 otrok brez staršev in okrog 8.500 invalidov. Številke sicer niso točne, vendar se približno ocenjuje, da je iz Srbije in Črne gore sodelovalo v vojaških spopadih okrog 175.000 prostovoljcev in okrog 200.000 pripadnikov JLA! Po nekaterih podatkih in ocenah je na hrvaških in bosanskih bojiščih sodelovalo tudi večje število tujih plačancev in legionarjev. Tako naj bi se na hrvaški strani znašlo nekaj sto plačancev iz Romunije (pripadnikov Sekuritate) in okrog 1.800 francoskih legionarjev in ustaških emigrantov, med njimi tudi znani atentator (na ambasadorja Rolovića) Barišić in Pavlović, edini preživeli član diverzantsko-teroristične skupine "Raduša" (oba sta padla v bojih) in drugi. V enotah armije Bosne in Hercegovine je bilo nekaj sto pripadnikov zelenih baretk oziroma mudžahedinov iz Irana in Libije, dočim naj bi vojski Republike srbske prišlo na pomoč okrog 2.000 ruskih prostovoljcev. Vsi so seveda bili plačanci! Na Kosovu je bila že pred leti skrivoma organizirana t. i. Ovk (Osvobodilna vojska Kosova). V letu 1998 je okrog 30.000 pripadnikov Ovk začelo zaključno ofenzivo, ki so jo vodili častniki bivše JLA. Med njimi naj bi bil tudi kapetan N. M. iz Ljubljane, ki so mu sodili zaradi ilegalnega združevanja. Med pripadniki Ovk je bilo verjetno tudi precejšnje število pripadnikov albanske armade. Zdi se, da je bilo vodstvo Ovk razdeljeno na dva dela: glavni štab naj bi bil v Albaniji (na TV smo videli v atentatu ubitega polkovnika JLA Ahmeta Krasničija, bivšega pripadnika varnostne službe JLA) in na del, ki je bil na Kosovu (v vasi Maleševo). Srbsko vodstvo je uspelo Ovk predstaviti kot teroristično organizacijo, zato so jim zahodne sile dopustile dvomesečni vojaško-policijski obračun, ki se je končal s številnimi civilnimi žrtvami, "požgano zemljo" (porušene vasi in naselja) in veliko humanitarno katastrofo (okrog 250.000 beguncev). Pod hudim mednarodnim oziroma ameriškim vojaškim pritiskom in po pogovorih Holbrook – Milošević, so si Albanci na Kosovu pod patronatom Ovse (Evropske organizacije opazovalcev) že izborili visoko stopnjo avtonomije. Kmalu bodo tam tudi mirovne ali drugačne sile Nata! V obdobju 1992–1995 je bila Bosna in Hercegovina največja vojašnica na svetu, pa tudi najbolj krvavo bojišče na balkanskem vojaškem poligonu. Slušatelji vojaških akademij in šol bodo še

230

dolga leta proučevali tudi nebojno in bojno delovanje paravojaških enot (gverilcev in specialcev) v okvirih doktrine spopadov nizke intenzivnosti. 3. 4. 6. Skrivne nabave orožja in vojaške opreme

Skrivne nabave orožja in vojaške opreme so vedno posledica scenarijev za odcepitev ali osamosvojitev, pa tudi načrtov za ustanavljanje paravojaških ali drugačnih uporniških enot. Zato ne preseneča, da so se nekatere bivše jugoslovanske republike "pravočasno" lotile priprav za skrivno dobavo orožja in vojaške opreme. Te priprave pa je zlasti pospešil ukaz generalštaba oboroženih sil SFRJ junija 1990 o premestitvi orožja TO v najbližja skladišča JLA zaradi večje varnosti. Seveda je bil to dober izgovor. Ukaz je veljal za vse Ršto in je bil v celoti izpolnjen v Srbiji, Črni gori, Makedoniji in BiH, v večem delu tudi na Hrvaškem, dočim je bil v Sloveniji izpolnjen samo delno. Hkrati z ukazom smo v poveljstvih korpusov (tedaj sem bil načelnik štaba 41. korpusa v Bitolju) dobili opis več primerov odtujevanja in kraje orožja iz slabo varovanih skladišč TO. Tisti bolj poučeni smo tudi vedeli, da je varnostna služba JLA odkrila in intenzivno spremljala ustanavljanje paravojaških enot in načrte za prilastitev orožja TO! Po delno propadli akciji odvzema orožja so zlasti v Sloveniji, Hrvaški in BiH stekle številne priprave za skrivno nabavo orožja in vojaške opreme v tujini. Že od julija 1990 je bilo zaslediti začetek skoraj vseh orožarskih afer. Najbližje je bilo tržišče na Madžarskem, kjer je sovjetska armada po umiku pustila polna skladišča še dokaj sodobnega orožja, predvsem avtomatske puške AK–47 Kalašnjikov in protioklepne rakete RPG–7. Zaradi bližine so se na madžarsko tržišče usmerili predvsem Hrvatje, vendar so bili pri tem početju kaj kmalu odkriti. Tudi uvoz z letali je bil odkrit (primer Kikaš, izkoriščen za zamenjavo zaprtega generalmajorja Milana Aksentijevića, prej tudi delegata v slovenski skupščini). Tudi zato se je Slovenija usmerila na druga, bolj oddaljena tržišča (singapursko), kjer je nabavila in z ladjami pripeljala zares sodobno protioklepno in protiletalsko orožje. Ni moj namen, da bi podrobneje opisal te zadeve. Verjetno bodo raziskovalci morali slediti značilni izjavi vodje parlamentarne komisije (Zoran Madon) o skrivnem uvozu orožja, ko je na TV prostodušno dejal, da je izza vsega "stala Cia". Značilno je, da so bile skoraj vse odkrite afere z orožjem spretno speljane na stranske tire. To je tudi razumljivo, saj je zelo verjetno pri tem šlo tudi za osebno okoriščanje (provizije) in prikrivanje tajnih meddržavnih akcij (general Špegelj je na tajnem posnetku povedal, da so ZDA obljubile, da bodo oborožile okrog 100.000 hrvaških vojakov). Oboroževanje vojskujočih se strani v Bosni in Hercegovini je potekalo drugače. Vojska Republike srbske je dobila kompletno orožje iz skladišč JLA, pa tudi sicer so bili vzpostavljeni prikriti oskrbovalni kanali iz Zvezne republike Jugoslavije. Enote Hvo so dobivale orožje iz tujine (emigracije) in od hrvaške vojske (ta pa iz Slovenije, iz skladišč JLA). Muslimanska vojska je zaradi embarga OZN dobivala orožje skoraj izključno iz islamskih držav, prek Turčije in Sandžaka, pa tudi skupaj s humanitarno pomočjo (mariborsko letališče). Po nekaterih podatkih je prevoz iranskega orožja v vrednosti 250 milijonov dolarjev organizirala Cia prek Hrvaške in Slovenije. No, najbolj zanimivi pa so podatki, da so v Bosni in Hercegovini medsebojno trgovale

231

z orožjem in nafto vse tri bojujoče se strani. Na vseh straneh so bili vojaški dobičkarji. Bolje rečeno, trgovci s smrtjo! 3. 4. 7. Pomoč pri ustanavljanju nacionalnih armad in vodenju večjih vojaških operacij

Zanimivo je, da so pomoč pri ustanavljanju nacionalnih armad "potrebovale" prav vse odcepljene republike, pa čeprav so se nekatere (razen Slovenije) naslonile na svoje lastne profesionalne (JLA) kadre. Razloge in vzroke za takšne sporazume bodo raziskovalci sicer zelo težko odkrili, ker je skoraj gotovo, da bodo s tem prišli na dan tudi neprijetni tajni dogovori na raznih zasebnih (diplomatskih) ravneh. Kar zadeva Slovenijo, je znano, da je bila pri obrambnem ministrstvu že od osamosvojitve naprej skupina ameriških častnikov, ki naj bi skrbela za usposabljanje slovenske vojske. Verjetno gre za izvajanje ameriškega nacionalnega programa Military-to-Military Contacts oziroma Vojska-vojski, čigar vsebine so sicer načelno znane. Predvsem gre za medsebojno spoznavanje, komuniciranje in sodelovanje na raznih področjih (organizacijska in sistemska vprašanja, šolski sistem in dodatno usposabljanje v tujini, kompatibilnost oborožitve in opreme, varnostni problemi in podobno). Podrobnosti tega sodelovanja javnosti niso podrobneje znane. Pohvalno pa je, da sta bila pred časom (1997) na obisku dva ameriška častnika slovenskega rodu – polkovnik William Spitznagel in podpolkovnik Jack Sajevic. Nekaj slovenskih častnikov se tudi šola v tujini. Manj znano je kakšne so dejanske obveznosti slovenske vojske kot članice Partnerstva za mir. Škoda je tudi, da slovenska vojska ne bo imela svoje vojaške akademije! Tudi projekt ustanavljanja in organiziranja hrvaške vojske so izvedli domači generali (JLA), generalpolkovnik Martin Špegelj in drugi. Maja 1991 je bil v Zagrebu prvi javni prikaz strankarske vojske Hdz z imenom Zbor narodne garde (Zng), že septembra pa je bil imenovan tudi glavni stožer (generalštab). Začeli so se spopadi z JLA, pa je bilo potrebno strankarsko vojsko preurediti v pravo vojsko, ki je štela okrog 30.000 pripadnikov, razporejenih v štiri brigade (dve iz Zagreba in po ena iz Osijeka in Splita). Generala Špeglja je potem zamenjal generalpolkovnik Antun Tus, prej poveljnik vojaškega letalstva in protizračne obrambe JLA, ki je organiziral tudi novo teritorialno organizacijo – šest operativnih con (Zagreb, Rijeka, Bjelovar, Osijek, Karlovac in Split) in dva pomorska sektorja (Zadar in Dubrovnik). S to organizacijo je hrvaška vojska narasla na 24 brigad, ki so potem tudi dejansko ustavile napade JLA, razen pri Vukovarju. To pa je že posebna zgodba V začetku 1994 je glavni stožer hrvaške vojske podpisal pogodbo z ameriško privatno družbo Military Professional Resources Incorporated (Mpri) za reorganizacijo hrvaške vojske po programu Demokratizacija vojske vzhodnoevropksih držav, kakor tudi za celotno pripravo na operaciji Vihar in Blisk. Tako je podpredsednik družbe, general Carl Wonn, pripeljal s seboj 13 visokih ameriških častnikov, od katerih navajam samo tiste s posebnimi izkušnjami, in sicer: • general Richard Griefits, končal najvišje ameriške vojaške šole, veteran iz Vietnama, nazadnje

je bil pomočnik poveljnika za obveščevalno službo Nata; • general James Lindsay, poveljnik 82. zračno-desatne divizije in 18. zračno-desantnega

korpusa, vietnamski veteran, poveljnik operacije Just Cause v Panami, nazadnje poveljnik ameriških specialnih sil in strokovnjak za spopade nizke intenzivnosti;

232

• general Harry Edward Soister, odgovoren za stike z javnosti, ranger in padalec, nazadnje direktor Die.

Nekateri viri navajajo, da je v operaciji Vihar neposredno sodelovalo še okrog 3.000 ameriških svetovalcev in inštruktorjev, pa tudi to, da so Američani posredovali celotno elektronsko in letalsko podporo hrvaškim enotam. Verjetno tudi zračno izvidovanje, saj se na otoku Braču nahaja ameriška baza in letališče za brezpilotska izvidniška letala (tudi v Albaniji). Na rezervnem poveljniškem mestu v Ljubljani (nepreverjeno) naj bi posebna skupina ameriških strokovnjakov spremljala celoten potek operacije Vihar! Tudi generalštab federalne vojske Bosne in Hercegovine je 1996. sklenil s privatno družbo Mpri pogodbo o izvajanju programa Opremi in usposobi. Celotno reorganizacijo muslimanske vojske je tako v imenu navedene družbe vodil upokojeni ameriški general John Seval, prej namestnik direktorja Inštituta za strateške študije in poveljnik intervencijskih enot v Panami in Iranu. Zdi se, da so se tudi Makedonci odločili za usluge podobne ali celo iste družbe, saj poleg strokovne pomoči dobijo tudi (zastarelo) orožje po nižji ceni. Za vsak primer, pravijo! 3. 4. 8. Direktne vojaške intervencije

Ker je vse kazalo, da se vojaški spopadi na ozemlju Bosne in Hercegovine ne bodo polegli, je Nato trikrat direktno posegel v neposredna vojaška dogajanja, in sicer: • Leta 1993 je v Kiseljak prišla predhodnica ameriških vojaških obveščevalcev, okrog 400

pripadnikov G–2 in G–5 iz korpusnega poveljstva iz Maina na Reini. Njim so sledili še predstavniki drugih obveščevalnih služb. Govori se, da je zdaj v Bosni in Hercegovini prava "obveščevalna preproga"! K "svojim" se vračajo tudi izkušeni častniki varnostne službe JLA.

• Leta 1994 je bil prepovedan letalski promet in letalsko bojno delovanje, pa je zaradi kontrole letalstvo Nata izvršilo 3.400 poletov in 750 letalskih napadov. Sestreljenih je bilo 5 letal vojske Zvezne republike Jugoslavije oziroma vojske Republike srbske. Američani so izvedli tudi dve reševalni akciji svojih pilotov.

• Leta 1995 je zaradi zaustavitve srbske ofenzive v Bosni in Hercegovini ameriški admiral Leithon Smiths, poveljnik južnega krila Nata v Neaplju, ukazal napasti okrog 60 izbranih vojaških ciljev srbske vojske, predvsem letališče v Udbini, tudi z raketami Tomahawk, nakar je sledilo premirje.

3. 4. 9. Sodelovanje v mirovnih in humanitarnih operacijah

Na ozemlju nekdanje Jugoslavije so vojaški specialisti Nata preverili vse inačice mirovnih operacij, bolje rečeno nebojnega (neoboroženega) in bojnega (oboroženega) mirovnega delovanja. Izkušnje so verjetno zelo dragocene: od prvih neoboroženih opazovalcev oziroma kontrolorjev premirja v Sloveniji do celotnega oboroženega "mirovnega" korpusa v Bosni in Hercegovini! Ne bom se zadrževal pri različnih oblikah mirovnih posegov na posameznih področjih v Jugoslaviji, ki so resnično imeli za cilj ustavitev sovražnosti. Želel bi samo

233

predstaviti prikrito podobo mirovnega delovanja v okviru doktrine spopadov nizke intenzivnosti. Gre predvsem za premišljeno in dokaj zvito taktiko t. i. prikrite in mirne okupacije določenega ozemlja ali celo države. Konkretno, gre za ameriško "prikrito okupacijo" Bosne in Hercegovine! Prvotne mirovne sile Nata, ki so prišle v Bosno in Hercegovino brez orožja, so bile nebogljene. V naslednji fazi so prišle dobro opremljene in predvsem solidno oborožene mirovne sile, ki so z elektronsko in zračno podporo ne samo vzdrževale, temveč ponekod tudi preprosto vsilile premirje. Zato ni čudno, da so Američani za poveljnike teh sil imenovale svoje najboljše poveljnike. Tako je bil za upravnika vojaške uprave v vzhodni Slavoniji postavljen energični ameriški general Jack Klein, tudi zgodovinar, diplomat in obveščevalec. Svoj mandat zdaj nadaljuje v Sarajevu. Tudi ostali ameriški poveljniki, generali, kot sta Montgomery Meighs in Reginal Clemmens, so predvsem vrhunski strokovnjaki za specialne operacije, obveščevalno in drugo delovanje iz doktrine spopadov nizke intenzivnosti. Po sklenitvi miru v Daytonu decembra 1995, je 3. januarja 1996 v Tuzlo prišla predhodnica Ifor (potem Sfor), novih mirovnih sil Nata, ki so štele okrog 60.000 pripadnikov, poveljeval pa jim je admiral Leithon Smiths, prej poveljnik južnega krila Nata v Neaplju. Cilj je bil nedvoumen: uresničiti daytonska določila, četudi z orožjem! V tem smislu je zanimiva razdelitev po sektorjih, in sicer: • Sektor Sever – sedež v Tuzli, sestava: 20.000 Američanov, 2.000 Rusov, 2.700 Skandinavcev

in manjše sile iz pribaltskih držav in Poljske; • Sektor Jugozahod – sedež v Gornjem Vakufu, sestava: 13.000 Britancev, 3.000 Pakistancev,

1.200 Nizozemcev, 1.000 Kanadčanov, 1.600 Malezijcev, 1.200 Maročanov in 850 Čehov; • Sektror Jugovzhod – sedež v Sarajevu, sestava: 8.000 Francozov, 2.300 Italijanov, 1.200

Špancev, 900 Portugalcev, Belgijcev in Luksemburžanov; • Manjše enote so tudi iz Avstrije, Bangladeša, Bolgarije, Egipta, Grčije, Madžarske, Romunije,

Nemčije in nedavno tudi iz Slovenije (helikopterska in vojaško-policijska enota); • V Sredozemskem morju so pomorske enote, v Nato bazah sosednjih držav pa letalske

eskadrile, enote ognjene in logistične podpore. Najbolj zanimivo je dejstvo, da je bil v Tuzli, poleg poveljstva mirovnih sil, ustanovljen tudi predimenzioniran obveščevalni center, ki sicer skrbi za zavarovanje celotne mirovne operacije. Vendar se zdi, da ima tudi naloge obveščevalnega delovanja na celotnem jugoslovanskem ozemlju, da ne rečem na celotnem Balkanu. Po nekaterih podatkih je navedeni obveščevalni center Nata razdeljen na več sektorjev – oddelkov, ki imajo naslednje naloge: • povezava s področnimi centri v Ljubljani, Zagrebu, Budimpešti, Sofiji, Skopju, Draču, Visu,

Braču in Splitu; • obveščevalni sektor povezuje obveščevalne točke in posamezne obveščevalce; • zemeljsko prislušno postajo, povezano z izvidovalnimi sateliti, kakor tudi s seizmološkimi,

infrardečimi in magnetnimi senzorji ter računalniki za odkrivanje šifriranih elektronskih zvez; • protiobveščevalna skupina; • sektor za psihološkopropagadno delovanje, ki skrbi tudi za stike z okrog tisoč novinarji;

234

• posebna skupina za zbiranje in analiziranje podatkov o vojaških ujetnikih in zločincih (javne in tajne tiralice za mednarodno vojaško sodišče v Haagu).

Kakšne bodo izkušnje prvih mirovnih in neoboroženih opazovalcev na Kosovu – okrog 3.000 pripadnikov Ovse (tudi 8 Slovencev!) pod poveljstvom Williama Walkerja, baje tudi ameriškega generala, je še prezgodaj sklepati. Zanimivo je, da imajo dejansko samo satelitsko (opazovalno) in letalsko (bojno) zaščito po pozivu, pa največ nastanitvenih problemov. V Makedoniji pa bodo razporejene enote Nata za hitre intervencije proti Kosovu oziroma za evakuacijo opazovalcev Ovse! Tudi Kosovo je postalo del balkanskega vojaškega poligona! 3. 4. 10. Vključevanje v nove politično-vojaške strukture

Po razpadu ZSSR in varšavske zveze, s tem pa tudi bipolarne vojaške strukture sveta, je Nato samo navidez postal nepotreben vojaško-strateški partner brez nasprotnika. Za nekatere je bil Nato kot ostanek dolgotrajne hladne vojne med dvema supersilama. Zahteve po njegovi ukinitvi so, po mojem mnenju, Američani zavrnili zaradi treh razlogov: prvič, negotovost pri globalnem preoblikovanju sveta in podrejanju Azije (Japonske in Kitajske); drugič, zadržati še naprej vodilno vlogo v Evropi; tretjič, v prehodnem obdobju zagotoviti določeno varnost pri širitvi evropske skupnosti na vzhod in se pri tem prilagajati novim razmeram (Partnerstvo za mir in podobno). Seveda, v ozadju so še vedno primarni strateški ekonomski interesi! Prehodno oziroma tranzicijsko obdobje je pokazalo, da toga struktura Nata ne more zagotoviti popolne varnosti v Evropi, kar se je najbolj očitno pokazalo na primeru Jugoslavije in ostalih držav na Balkanu. Ravno zato je balkanski vojaški poligon postal preizkusni kamen za reševanje določenih konfliktov in spopadov nizke intenzivnosti, predvsem pa za organizacijo in izvajanje mirovnih operacij in direktnih vojaških posegov ter drugih pritiskov in sankcij. Sklep zahodnoatlanskega sveta junija 1992 v Oslu, da lahko Nato v vlogi zaščitnika miru posreduje tudi izven meja evropske skupnosti, je popolnoma v skladu z ameriško doktrino SNI oziroma vojaških intervencij. Takoj so organizirali sedem multilaterarnih evropskih korpusov za izvajanje mirovnih operacij pod okriljem OZN. V novejšem času pa si Američani, kljub kritikam in protestom prisvajajo pravico direktne in neposredne intervencije. Svetovnega policaja je pač potrebno ubogati! Od bivših jugoslovanskih republik je Slovenija najbližja evropskim povezavam. Je članica Partnerstva za mir, kandidatka za članico evropske skupnosti in resen kandidat za drugi krog širitve Nata. Na njenem ozemlju se že izvajajo tudi vaje Nata (mirovne operacije). Ker se je Slovenija javno izrekla proti širitvi jedrskega orožja, je na zahtevo ZDA takoj ubogljivo preklicala svojo naravnanost! Naši politiki pač še niso slišali za taktično jedrsko orožje, jedrske mine in podobno. Podobno kot Slovenija je tudi Makedonija postala članica Partnerstva za mir in je zelo blizu strukturam Nata (sosednja Grčija in Turčija), posebej še, če bo nekdanji poligon JLA v Krivolaku

235

postal eden od večjih poligonov Nata v tem delu Evrope. Hrvaška se je sicer otresla "mirovnega" protektorata v vzhodni Slavoniji, svojo vojsko je popolnoma prilagodila standardom Nata, vendar je zaradi neizpolnjevanja ostalih zahtev (demokratizacija medijev) še daleč od članstva v Partnerstvu za mir, evropski skupnosti in Natu. Bosna in Hercegovina je pod popolnim "mirovnim" protektoratom Nata, federalna vojska se organizira po ameriških standardih, na sprejem v evropske integracije pa bo morala počakati vse do odhoda zadnjega oboroženega "mirovnika"! V najtežjem položaju je vsekakor Zvezna republika Jugoslavija. Pod pritiskom ekonomsko-finančnih in monetarnih ukrepov iz sklopa doktrine spopadov nizke intenzivnosti, popularno imenovanih ekonomske sankcije, kakor tudi neposredne vojaške intervencije, je morala popustiti pri reševanju kosovskega problema, kot glavnega jugoslovanskega problema. Naslednji problem je verjetno, kako se rešiti Miloševića! 3. 5. Notranje vojne in spopadi v Jugoslaviji in drugih balkanskih državah

O notranjih vojnah in spopadih v bivši SFRJ in drugih balkanskih državah v obdobju od 1991 do 1998 ne moremo objektivno razpravljati niti soditi, ker nimamo na razpolago ustreznih vojaških dokumentov. Gre predvsem za verificirane vojaške načrte, operativne dnevnike in vso ostalo dokumentacijo, na podlagi katere je mogoče sklepati o poteku in karakterju vojne, krivdi, posledicah in žrtvah. V analizah posameznih notranjih vojn in spopadov se zato lahko opremo samo na memoarsko literaturo, tako napadalcev kot tudi branilcev, kar seveda ustvarja subjektivno in nerealno sliko v celoti, pa tudi v posameznih podrobnostih. Držal se bom v mednarodnem pravu znane definicije o "notranjih oboroženih spopadih" ter tudi v vojaški teoriji znane sintagme o "notranji vojni", kakor tudi o napadalcu in branilcu. Politično-propagadnih floskul o "agresorju" se bom izogibal, saj je v t.i. bratomorni in tudi v državljanski vojni krivda skoraj vedno porazdeljena na obe sprti ali bojujoči se strani! Na jugoslovanskem političnem prizorišču so se po Dnevu D (1980), posebej pa po 1987 izoblikovali trije prevladujoči koncepti bodočega razvoja: • jugoslovanski, z navidezno večinsko podporo; • slovenski, po meri najrazvitejše republike, ki je bil primerljiv z Evropo; • srbski, po meri največje republike in najštevilčnejšega naroda, ki se je čutil zapostavljenega

(Memorandum srbske akademije znanosti in umetnosti) in ogroženega (Kosovo, Hrvaška), zato je glasno izražal svoje zahteve (vsi Srbi v eni državi, večinski princip odločanja: en državljan - en glas).

V nastali krizi (politični, gospodarski) sta vseeno prevladala oziroma bila vsiljena pretežno od zunaj separatistični nacionalizem in protikomunistični revanšizem. Sledila je serija notranjih

236

vojn, ki so se nazadnje sprevrgle v najbolj krvavo državljansko in versko vojno, kar jih pomni novejša evropska zgodovina. Poskusil bom posebej skrbno in realno razgrniti in pretehtati osnovne vzroke za vse oborožene spopade na posameznih področjih nekdanje Jugoslavije. Pretežno se bom oprl na knjige Moje viđenje raspada Jugoslavije armadnega generala Veljka Kadijevića /175 in Besmislena YU ratovanja generalpolkovnika Ilije Radakovića, 176 kakor tudi posameznih vojaških in političnih predstavnikov iz bivših jugoslovanskih republik. Seveda ne bom zanemaril pogledov zadnjega ameriškega ambasadorja Warrena Zimmermanna, 177pa tudi najbolj dokumentiranega pričevanja takratnega predsednika Predsedstva SFRJ dr. Borisava Jovića.178 Namenoma pa se bom izognil pogledom novodobnih generalov, rezervistov, obramboslovcev in podobnih. 3. 5. 1. Slovenija (1991)

Predhodna kronologija: Dr. Borisav Jović, podpredsednik in predsednik Predsedstva SFRJ, v svoji knjigi Zadnji dnevi SFRJ dokumentirano predstavlja, kako je potekalo razbijanje Jugoslavije. Zato je potrebno zabeležiti kronologijo in nekaj dejstev, ki so odločilno vplivali na tok dogajanj: • 16. maja 1989: Drnovšek je izbran za predsednika Predsedstva, predlaga amnestijo za

"četverico", pa Jović ugotovi: zdaj bo olajšano delo vohunov, separatistov in razbijačev Jugoslavije;

• 23. maja 1989: člani Predsedstva komentirajo Drnovškov intervju v nemškem Spieglu – zvito predstavljena slovenska separatistična stališča;

• 1. junij 1989: Kadijević sporoči Joviću, naj prebere Bavčarjeve zapiske – opozicija dirigira Kučanu in Stanovniku; Drnovšek in vsi ostali so šokirani;

• 14. junij 1989: Drnovšek na prvem obisku pri Miloševiću, potrebno je urediti slovensko–srbske odnose;

• 21. julij 1989: zvezni sekretar za notranje zadeve Petar Gračanin poroča Joviću, da se Drnovšek stalno druži z ameriškim ambasadorjem Zimmermannom, slovenski republiški sekretar za notranje zadeve je poročal: v Sloveniji vlada kaos, Rsnz in Sdv sta na udaru, Popit je obtožil Kučana za zaroto proti JLA; Kadijević se sprašuje, kako je lahko Drnovšek njegov vrhovni poveljnik;

• 1.–12. avgusta 1989 v vojaškem hotelu v Kuparih je na počitnicah "četverka": general Veljko Kadijević, Bogdan Trifunović, dr.Borisav Jović in Slobodan Milošević v kontaktih ugotovijo, da imata JLA in Srbija skoraj identična stališča.

175 Veljko Kadijević, armadni general, Moje vidjenje raspada – Vojska bes države, Beogrda, 1993 176 Ilija T.Radaković, generalpolkovnik, Besmislena YU ratovanja, Beograd, 1997 177 Waren Zimmermann, Izvori jedne katastrofe – Jugoslavija i njezini rušitelji, Zagreb, 1997 178 Dr. Borisav Jović, Poslednji dani SFRJ, Beograd, 1995

237

Priprave Slovenije in JLA • 14. september 1989: razgovor predstavnikov republike Slovenije in Predsedstva SFRJ o

slovenskih ustavnih amandmajih je neuspešen; Jović: začetek slovenskega separatizma; general Kadijević: takoj zaustaviti Slovence, sicer sledi razpad Jugoslavije;

• 21. september 1989: tržaški list Picollo – JLA pripravlja vojaško intervencijo v Sloveniji, sestanek slovenskega vodstva pri Joviću, brez dogovora;

• 22. september 1989: Jović daje nalogo generalu Kadijeviću – varnostna služba JLA naj začne spremljati slovenske aktivnosti pri razbijanju Jugoslavije;

• 28. september 1989: slovenski ustavni amandmaji sprejeti – JLA ni intervenirala; Jović: ogromna napaka JLA, ker ni izvedla načrtovane akcije;

• 2. oktober 1989: v pripravah za 14. kongres ZKJ Jović svetuje Pančevskemu, naj vodi kongres tako kot da na njem ni Slovencev, sklepe naj sprejmejo ali gredo, v novi ustavi bodo to itak dokončno uredili;

• 16. november 1989: general Kadijević poroča Joviću – Cia po zgledu na Poljsko in Madžarsko ruši socializem v Sloveniji; cilji: ustava, ekonomske reforme, inflacija, kongres ZKJ; predlaga skupno protiobveščevalno akcijo proti Sloveniji; Gračanin je ustanovil posebno operativno skupino (6–7 članov);

• 17. november 1989: Jović in Milošević govorila o nasledniku Anteja Markovića, Milošević predlagal generala Kadijevića, ker je čvrsto opredeljen za socializem in Jugoslavijo;

• 25. november 1989: berlinski zid je padel, obe Nemčiji se združujeta; ameriške ocene o Sloveniji (antagonizmi in sovraštvo do drugih) in Poljski (isti scenarij za razbijanje SFRJ: večpartijski sistem, protikomunizem, ekonomska pomoč in politične koncesije);

• 30. november 1989: prepoved mitinga v Ljubljani – odgovor Srbije: prekinitev ekonomskih odnosov;

• 25. december 1989: kongres ZKS Slovenije se je odločil za odcepitev od ZK Jugoslavije; • 19. januar 1990: general Kadijević poroča Joviću: stanje v Sloveniji alarmantno (ustavne

spremembe, izstop iz ZK Jugoslavije) – grozijo z obešanjem častnikov JLA na drogove; • 24. januar 1990: odhod slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ – splošna zmedenost; • 26. januar 1990: Jović svetuje generalu Kadijeviću: Sloveniji lahko sledijo drugi, zato je treba

pojačati vojaško prisotnost v Sloveniji, osnovne naloge: preprečiti razpad države, odcepitev in državljansko vojno;

• 30. januar 1990: demonstracije na Kosovu in razpad Predsedstva SFRJ; • 31. januar 1990: Milošević od Drnovška zahteval uporabo JLA na Kosovu, Drnovšek zavrne –

Slovenija bo zahtevala odcepitev; Jović: "Sporoči Slovencem, da v tem slučaju JLA ne bo zapustila Slovenije!" Brez borbe, seveda;

• 5. februar 1990: ameriško stališče se spreminja: glavne so reforme (z njimi zaustaviti etnične spopade in ekonomski propad), ne pa enotnost Jugoslavije;

• 16. februar 1990: Zimmermann prvič pri Joviću: spor Slovenija – Srbija je glavni problem; sprejme Jovićevo tezo, da je glavni problem Kosovo; šefi varnostnih služb poročajo Joviću – negativno o novih strankah (protijugoslovanstvo, protikomunizem, izzivanje na spopade, nosilci so premagane sile v NOB – četniki, ustaše in belogardisti, sodelujejo s politično emigracijo);

238

• 20. februar 1990: na seji Predsedstva SFRJ general Kadijević podal oceno, da se Jugoslavija nahaja na pragu državljanske vojne, ki jo je mogoče preprečiti samo z uporabo JLA (proti je samo Drnovšek);

• 26. februar 1990: general Adžić, načelnik generalštaba JLA pravi Joviću, da je srbsko vodstvo neinteligentno, da povzroča probleme Srbiji, Jugoslaviji in JLA, da je škoda, ker Srbija nima zdaj Pašića (temveč Miloševića).

Jugoslavija brez Slovenije • 2l. marec 1990: Milošević obvestil Jovića – razgovor s Dobrico Ćosićem (SFRJ je preživela,

ne more obstati – potrebna je tretja Jugoslavija brez Slovenije in Hrvaške), podobnega mnenja je večina akademikov, pisateljev, umetnikov in drugih uglednih Srbov doma in v tujini;

• 6. april 1990: Jović in general Kadijevć skleneta – edina rešitev za Jugoslavijo je, če se v Sloveniji proglasi izredno stanje;

• 26. april 1990: general Kadijević je povedal Joviću – Demos organizira slovensko vojsko, v generalštabu JLA so že pripravljeni potrebni načrti z različnimi inačicami v primeru izrednih razmer v Sloveniji, na Hrvaškem, Kosovu in drugod;

• 8. junij 1990: general Kadijević sporočil Joviću obveščevalno novico: ZDA so končale svoje delo v Sloveniji in na Hrvaškem, zdaj prenašajo težišče v BiH, Srbijo in na JLA;

• 28. junij 1990: Jović in Milošević razpravljala o "izgonu Slovenije in Hrvaške" iz Jugoslavije s pomočjo JLA, s tem da bi ustanovljeno srbsko autonomno območje Krajine (na Hrvaškem) ostalo v Jugoslaviji.

Načrti JLA za vojaški poseg v Sloveniji • 4. julij 1990: general Kadijević je poročal Joviću – generaštab JLA ima pripravljen (tajni)

načrt zavarovanja integritete Jugoslavije tudi brez soglasja Predsedstva oziroma soglasja dela Predsedstva SFRJ;

• 13. julij 1990: general Kadijević je poročal Joviću – generalštab JLA je naredil definitivne načrte o uporabi JLA v primeru izrednih razmer po ukazu Predsedstva SFRJ;

• 6. avgusta 1990: general Kadijević je poročal Joviću – Sdv Slovenije ima dokaz (kaseto) o pogovoru dr. Franceta Bučarja z znanim nemškim obveščevalcem, obstajajo tudi operativni podatki, da sta Janša in Bavčar po zahtevi Bnd (nemške obveščevalne službe) sodelovala pri elaboratu Kako izzvati državljansko vojno v Jugoslaviji?

• 10. avgusta 1990: na ladji pri otoku Mljetu je "četverka" (general Kadijević, Trifunović, Milošević in Jović) ocenila, da je Ante Marković direktni eksponent ZDA za rušenje socializma v SFRJ, zato ga je potrebno zrušiti, dokler je Jović predsednik Predsedstva;

• 24. avgusta 1990: avstrijski ambasador v Beogradu Paul Leiffer je ocenil stanje v SFRJ kot katastrofalno, preti definitivni razpad, JLA nima nobene vloge;

• 4. september 1990: general Kadijević je poročal Joviću – generalštab JLA je ponovno ažuriral svoje načrte, tako da JLA lahko intervenira na Kosovu takoj, ob koncu septembra v Sloveniji, oktobra pa tudi na Hrvaškem;

239

• 11. september 1990: Dobrica Ćosić obiskal Jovića – ni več mogoče preprečiti razpada SFRJ, zato je potrebno narediti "etnične zemljevide" Srbov na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, jih združiti v enotno srbsko državo, Kosova ne bodo mogli zadržati (razen nekaj rudnikov in samostanov);

• 3. oktober 1990: general Kadijević je poročal Joviću – pripravljeni so načrti o uvedbi izrednih razmer v Sloveniji, po katerih bi "odstranili samo sto ljudi, pa bo vse v redu";

• 22. oktober 1990: Jović je v generalštabu oboroženih sil SFRJ pregledal pripravljene vojaške načrte (inačice) za posege v Sloveniji in na Hrvaškem.

Smela osebna odločitev Julija 1990 sem letni dopust preživel z družino v Barbarigi pri Puli, v počitniški vili JLA. Nekaj dni je bil gost tudi Vidoje Žarković, upokojeni admiral in nekdanji član Predsedstva SFRJ. Ko sem se mu predstavil kot generalmajor in nekdanji načelnik varnostne službe 9. armade, sva hitro vzpostavila stik, pa mi je zaupal mnoge zanimive podrobnosti o posttitovskem obdobju. Posebej mi je zabičal, da mora JLA vztrajati na Titovih temeljih "bratstva in enotnosti", rekoč, da se bo Milošević verjetno opredil za velikosrbske ideje iz Memoranduma srbske akademije znanosti in umetnosti, kar bi obenem pomenilo tudi nekakšno "tretjo Jugoslavijo do Kolpe", torej, brez Slovenije! Bil sem zaprepaščen, pa čeprav sem vedel za vse mogoče inačice in zemljevide oziroma "mape" ekstremne emigracije in tujih obveščevalnih služb o nadaljnji usodi Jugoslavije. Toda Žarković mi je večkrat zatrdil, da ne govori na pamet in da se o vsem tem v določenih političnih krogih že govori in preračunava! Ko sem se proti koncu julija 1990 vrnil na delovno mesto v Bitolj, sem kmalu zatem zvedel, da je generalpodpolkovnik Marko Negovanović, tedaj načelnik varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, v Skopju na sestanku poveljnikov korpusov (namestniki oziroma načelniki štabov nismo bili vabljeni) in članov kolegija poveljstva 2. vojaškega območja, razgrnil aktualno analizo družbeno-politične situacije v državi in sklenil z mislijo, da je JLA že naredila načrte za oboroženo intervencijo v Sloveniji, ker lahko le tako zaščiti severozahodne državne meje! Seveda še ne morem povedati, kdo mi je zaupal to novico. Bil sem šokiran! Spomnil sem se opomina Vidoja Žarkovića in sklenil, da pri takšnem "projektu" – direktni vojaški intervenciji proti svojemu narodu ne bom sodeloval, ker za to nisem bil vzgajan niti prepričan, da je v interesu Jugoslavije in Titovih idej! Kmalu zatem, 3l. julija 1990, sem napisal prošnjo za upokojitev (imel sem dve leti več delovne dobe, kot to določa zakon), obenem pa sem generalu Negovanoviću, sicer znancu še iz Ljubljane, poslal polslužbeno pismo, v katerem sem ga obvestil, da odhajam v pokoj pretežno zaradi družinskih razlogov, pa tudi zaradi tega, ker ne želim služiti nobeni nacionalistični politiki (četniški, ustaški, belogardistični in muslimansko-fundamentalistični). Najprej sem bil na pogovoru pri poveljniku 2. vojaškega območja v Skopju, generalpolkovniku Živojinu Avramoviću, sicer sošolcu iz višje vojaške akademije, pa me ni mogel prepričati! Potem sem bil klican tudi na razgovor v Beograd k generalpolkovniku dr. Mići Ćusiću, pomočniku zveznega sekretarja za politične in kadrovske zadeve (ob tajno ozvočeni mizi), na

240

katerem je bil prisoten tudi generalpodpolkovnik Marko Negovanović, načelnik varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Ponovil sem vse razloge iz poslanega pisma, pa sem po nekakšnem barantanju o kraju, kjer bi želel "služiti", na koncu vseeno zvedel, da je zvezni sekretar za ljudsko obrambo, armadni general Veljko Kadijević, sklenil, da ne bo zadrževal v JLA nobenega generala, ki ima pogoje za upokojitev! Seveda sem si oddahnil! Naredil pa sem napako, ker sem obiskal slovenske znance v vodstvu Sdv (Eržena in Zoreta), pa čeprav mi je general Negovanović povedal, da z njimi že nekaj časa nimajo nobenih stikov! In septembra sem že predal dolžnost nasledniku. Po povratku v Ljubljano sem instiktivno začutil "interes" in tudi opazil nerodne poteze mojih nekdanjih učencev (varnostne službe JLA) in znancev (Sdv Slovenije)! Potem pa še njihovih naslednikov. Tolažil sem se, da je to pač usoda vseh bivših šefov obveščevalnih in protiobveščevalnih služb. Vse to sem dojel kot igro, ki pa ni bila nedolžna! Novi šefi so pač hoteli vedeti, kam se bom obrnil. Jaz pa sem se posvetil družini, knjigam, genealogiji in priročni delavnici! Bili so seveda razočarani ... Mnogi so bili presenečeni glede mojega odhoda iz JLA! Prave vzroke so vedeli le nekateri generali in posamezniki iz varnostne službe JLA. Prijatelji so mi celo zavidali ... Znanci so mi pozneje govorili, da sem pravočasno zapustil JLA! Ocene in načrti ZDA in Nato • 28. november 1990: ambasador ZDA Zimmermann je vprašal Jovića ali bo JLA intervenirala

v primeru, če se Slovenija odcepi (isto zanima tudi avstrijskega ambasadorja); Jović je odgovoril, da ne bo;

• 10. december 1990: obveščevalni podatek iz Madžarske – prispela skupina operativcev Cie za delovanje proti Jugoslaviji;

• 3. januar 1991: obveščevalna informacija o direktivi ameriškega ambasadorja Seimonsa v Varšavi Lechu Walensi, poljskemu predsedniku o izboru posameznih ministrov, o podpori Gorbačovu in o izzivanju nacionalizma v Rusiji, Belorusiji in Ukrajini;

• 9. januar 1991: direktor Cie je povedal jugoslovanskemu diplomatu, da ni res, da Cia v analizi napoveduje državljansko vojno v Jugoslaviji v roku 18 mesecev, točno je samo to, da predvidevajo razpad Jugoslavije;

• 21. januar 1991: Mesić je povedal Joviću, da se bosta Slovenija in Hrvaška odcepili, kar je Milošević sprejel z navdušenjem, dočim je general Kadijević ostal pri zamisli, da "zruši oblast v Sloveniji in na Hrvaškem";

• 24. januar 1991: po izjavi Kučana (v knjigi Smrt Jugoslavije) mu je Milošević v odmoru seje, ko so gledali film o Špeglju, rekel, da ne bodo zadrževali Slovenije v Jugoslaviji, če Slovenci priznajo, da imajo tudi Srbi pravico, da živijo v eni državi; Kučan je pristal;

• 11. februar 1991: zvezni sekretariat za ljudsko obrambo je izdelal novo oceno o reševanju jugoslovanske krize z uporabo sile (JLA);

• 25. februar 1991: general Kadijević je prepričeval Jovića, da zahod ne bo vojaško posredoval v Jugoslaviji, če bomo ohranili SFRJ; koncept akcije, ki bi ga Predsedstvo SFRJ sprejelo 1. marca, pa je naslednji: opreti se na vse jugoslovanske sile, hkrati pa s kombiniranimi političnimi in vojaškimi ukrepi spodnesti oblast najprej na Hrvaškem in šele potem v Sloveniji

241

(z uvedbo vojaške uprave in postavitvijo institucij oblasti iz nekompromitiranih ljudi projugoslovanske usmeritve), dočim v omahljivih republikah (Makedoniji in Bosna in Hercegovina) vodstvi zrušiti ali pridobiti;

• 16. februar 1991: Srbija je razglasila "spontani" bojkot slovenskih izdelkov (Slovenijo gospodarsko zlomiti in disciplinirati);

• 21. februar 1991: ameriški podsekretar za zunanje zadeve in ekspert za Jugoslavijo, Lawrence Eagleburger, je povedal kongresnici Helen Delić-Bentli, da verjetno ne bo prišlo do vojaškega udara, je že bolje, da Jugoslavija razpade brez državljanske vojne, potem pa se ponovno konstituira;

• 28. februar 1991: Jović se je posvetoval z Miloševićem glede načrtov JLA; Milošević je menil, da je načrt dober, le da je treba "Slovenijo pustiti pri miru" in obravnavati samo Hrvaško, hkrati pa se je strinjal, da je potrebno odstraniti vsakogar, ki se ne bo strinjal z načrtom akcije;

• 12. marec 1991: štab vrhovnega povelkstva je sklical večdnevni sestanek na poveljniškem mestu s ciljem, da Predsedstvo SFRJ sprejme sklep o uvedbi izrednih razmer; odločitev ni bila sprejeta.

Načrti JLA za vojaški udar • 13. marec 1991: generala Kadijević in Adžića sta poročala Joviću in Miloševiću, da se je

vojaški vrh odločil za vojaški udar, boji se le, da jih ne bi Predsedstvo SFRJ odstavilo; zvečer pa je general Kadijević zahteval soglasje Jovića, da takoj tajno odpotuje v Moskvo na sestanek z maršalom Jazovom, na katerem bi zahteval podporo ZSSR pri izvedbi vojaškega udara; podpore seveda ni dobil, Gorbačov ga ni hotel sprejeti;

• 14. marec 1991: Predsedstvo SFRJ je zavrnilo predlog štaba vrhovnega poveljstva o uvedbi izrednih razmer; dovolilo je samo dvig bojne pripravljenosti;

• 15. marec 1991: odstopil je predsednik Predsedstva dr. Borislav Jović, da bi na ta način dal štabu vrhovnega povelstva oziroma JLA proste roke za izvedbo vojaškega udara;

• 17. marec 1991: general Kadijević je poklical Jovića in Miloševića na nujni posvet v štab vrhovnega poveljstva, kjer je admiral Brovet podal oceno situacije, in sicer: v slučaju vojaškega udara bi bila oblast paralizirana, zvezni izvršni svet bi lahko razrešil generala Kadijeviža, zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, na Hrvaškem in v Sloveniji je mogoče pričakovati oborožen odpor, Makedonija in BiH se bosta na koncu solidarizirali z Slovenijo in Hrvaško, uporne republike bodo začele široko protiarmadno propagando, izvršile bodo mobilizacijo milice in TO zaradi organiziranja samoobrambe, proglasile bodo dokončno odcepitev, pozvale bodo prebivalstvo na množični oborožen odpor in partizanski (gverilski) boj proti okupatorski JLA, a obenem zahtevale tujo vojaško pomoč ali posredovanje; in kar je najvažnejše: v zahodni Makedoniji bi se k uporu dvignili Albanci, na Kosovu bi se pričel množičen upor, proglasitev Republike Kosovo in priključitev k Albaniji; glede na takšno oceno stanja je mogoče pričakovati tudi večje mednacionalne spopade, pa zato načrtovani vojaški udar odpade; nove načrta JLA sta predstavila – admiral Brovet (I.inačico) in general Adžić (II.inačico), in sicer:

I. inačica: Cilj: spremembe izvršiti na ustaven način (če bo sistem funkcioniral); dve etapi: 1. etapa: postopno se realizirajo naslednje naloge:

242

• povečanje bojne pripravljenosti; • izvedba mobilizacije; • ultimativne akcije zveznih in republiških organov z roki izvršitve (vračanje orožja, razorožitev

paravojaških enot, pošiljanje regrutov v JLA, financiranje JLA, podreditev TO generalštabu oboroženih sil SFRJ in ostalo).

Podinačica: izvršitev navedenih akcij brez ultimativnih rokov. 2. etapa: • blokada oblasti (Predsedstva, Skupščine SFRJ, Zis in vseh republiških organov); • uvajanje vojaške uprave; • uporaba vojaške sile. Podana je bila tudi podrobna analiza (dobre in slabe strani), iz katere je izhajalo, da bi izvajanje 2. etape povzročilo gospodarski kolaps, državljansko vojno in druge posledice. Jović je izjavil, da zamisel te variante ni dobra: potrebno je braniti samo tiste narode, ki želijo ostati v Jugoslaviji! Milošević pa je samo vprašal, če bo JLA zaščitila sedanjo oblast v Srbiji. Seveda bo! Jović je celo podvomil v takšna zagotovila! II. inačico "deklarativnega" vojaškega udara, brez soglasja Predsedstva SFRJ, naj bi podal general Adžić, vendar je Jović ni opisal! Zdi se mi, da je general Adžić predlagal operativno angažiranje JLA, ker je bil za to tudi neposredno zadolžen. Jović je nato odstopil, dal JLA proste roke za vojaški udar, vendar štab vrhovnega poveljstva SFRJ ni izvedel načrtovanega vojaškega udara! • 22. marec 1991: Jović se je zato vrnil v Predsedstvo SFRJ; z Miloševičem sta ugotovila, da

brez JLA ne bo mogoče ubraniti neoboroženega srbskega naroda na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini! Jović je podvomil v štab vrhovnega poveljstva SFRJ: čudni so, neiskreni, v analizah neresni, v načrtih nedosledni, zato je sklepal takole: "Izgubljena je vsaka možnost obrambe Jugoslavije!"

• 5. april 1991: sestanek četverke (generala Kadijević in Adžić, Jović ter Milošević) in dogovor: če bodo Hrvati napadli srbska ozemlja, bo JLA vojaško posredovala;

• 9. 5. 1991: štab vrhovnega poveljstva SFRJ je predlagal Joviću in Miloševiću novo inačico posredovanja JLA, in sicer:

Cilj: JLA je za miren razplet krize. Dve opciji: • obstoj SFRJ v okviru sedanjih meja; • Jugoslavija, za kakršno se narodi opredelijo na referendumu. Načini realizacije: Z oporo na JLA proglasiti izredne razmere in zavarovati: 1. delovanje pravnega sistema po ustavi SFRJ v izrednih razmerah z določenemi izjemami; 2. zagotoviti razmere, da se pripravijo vsi postopki za novo organizacijo države: • dokončati politične dogovore; • izvesti referendum po potrebi;

243

• sprejeti novo ustavo SFRJ; • začetek delovanja pravnega sistema po novi zvezni ustavi. Institucije oblasti za realizacijo opcij: I. Princip: • kdor od legalnih organov oblast sprejme takšen način reševanja, nadaljuje svojo funkcijo; • kdor ne sprejema, se zamenja in imenuje drugi. II. Princip: Vojaška oblast bi trajala 10–15 dni, potem pa bi se postopno uvajal I. princip. Primer: namesto Predsedstva SFRJ predvideti dve inačici: 1. kombinirano telo (Komite za obrambo Jugoslavije) sestavljen iz civilnih in vojaških oseb; 2. Štab vrhovnega poveljstva (Švp): • Štab vrhovnega poveljstva SFRJ bi bil v zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo in bi

predstavljal hrbtenico vseh aktivnosti in oporo oblasti; • Skupščine SFRJ ne bi razpustili, praktično pa ne bi delovala; • Zvezni izvršni svet bi bil tehnični organ za realizacijo odločitev, ostal bi sedanji ali pa bi

določili novega; • Na republiških nivojih je postopek isti: kdor se strinja, deluje po starem, če pa se ne strinja, se

uvede vojaška uprava, ki tehnično zagotavlja delovanje sistema oblasti. Začetek: Akcije se predvideva v naslednjih primerih: • blokada dela Predsedstva SFRJ; • večji mednacionalni spopadi ali pa konflikti drugačne vrste (npr. protiustavni postopek –

odcepitev Slovenije od SFRJ in podobno). Trajanje: Minimalno 6–12 mesecev, v vsakem primeru pa tako dolgo, dokler se ne realizira uvajanje novega ustavnega sistema. Vrstni red: 1. Proglasitev izrednega stanja s strani štaba vrhovnega poveljstva SFRJ; 2. Proglasitev Vrhovnega poveljnika; 3. Ostale aktivnosti. Razprava: Milošević je predlagal, da se Sloveniji dovoli legalna razdružitev od Jugoslavije. Jović pa je predlagal, da se naredi novi načrt z inačica, kako postopati, če nekdo nasprotuje z oboroženim odporom, kar je verjetno. Važno je sledeče: potrebno je braniti samo tiste teritorije narodov, ki žele ostati v Jugoslaviji. Za takšno opcijo pa niso potrebni vojaški udari. General Kadijević in Milošević sta se strinjala! Dne 7. junija 1991 sta Milošević in Jović obiskala generala Kadijevića in spraševala ali bo JLA zaščitila srbsko oblast ob napovedanem mitingu opozicijskih strank. General Kadijević je

244

obljubil. Milošević mu je ponovil: "Če pademo mi, razpade tudi JLA!" Takrat se je general Kadijević menda moral, po Joviću, dokončno opredeliti za Miloševića in Srbijo! Zaradi realne predstavitve vzrokov in motivov kratkotrajne notranje vojne v Sloveniji, posebej še, ker je šlo za prvo oziroma začetno notranjo vojno v SFRJ, moram tudi predstaviti vsebino dveh uradnih vojaških dokumentov. Prvi, slovensko-hrvaški obrambni sporazum, predstavlja enega od formalnih in osnovnih vzrokov za začetek notranje vojne, drugi, telegram poveljnika 5. vojaškega območja pa obvestilo o začetku vojaške-policijske akcije v Sloveniji in nekakšno opozorilo oziroma grožnjo. Slovensko-hrvaški obrambni sporazum Dne 22. junija 1991 sta ministra republike Slovenije Janez Janša in Igor Bavčar v Zagrebu z ministroma republike Hrvaške Špegljem in Boljkovcem podpisala vojaško-varnostni hrvaško-slovenski sporazum, ki je glasil takole: "Predsedstvi sta se dogovorili, da bosta Republika Slovenija in Republika Hrvaška v primeru oborožene intervencije proti zakonitim organom oblasti in državljanom obeh republik podvzeli naslednje ukrepe: • proglasili popolno samostojnost obeh republik ter odpoklicali svoje predstavnike iz federalnih

organov; • prekinili vsakršno financiranje federacije; • obvestili Varnostni svet OZN in zahtevali posredovanje mirovnih sil; • pozvali državljane obeh republik (častnike, civiliste v službi JLA in vojake), da zapustijo JLA; • zaplenili celotno premoženje federacije na svojem ozemlju; • prekinili popolno oskrbo poveljstev, enot in ustanov JLA; • uporabili vsa zakonita sredstva, vključno štabe, poveljstva, enote in ustanove teritorialne

obrambe in organe za notranje zadeve ter pozvali državljane obeh republik k zaščiti in obrambi demokratične ureditve in suverenosti;

• uporaba teh sil (TO in organov za notranje zadeve) in sredstev je dogovorjena in usklajena ter se razume kot medsebojna pomoč;

• pristojni republiški pravosodni organi bodo sprožili kazenski postopek zaradi vojnih zločinov proti vsem pripadnikom Armade, ki bodo sodelovali v nasilnih akcijah proti organom oblasti in državljanom republike Slovenije in Hrvaške."

Istega dne je ameriški državni sekretar za zunanje zadeve James Baker prispel na obisk v Beograd in zagotovil podporo predsedniku zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviću in celovitosti SFRJ. Tudi članice evropske skupnosti so soglasno sklenile, da ne bodo priznale enostranske odcepitve in deklaracije o neodvisnosti Slovenije in Hrvaške.

245

Proglasitev Republike Slovenije in odmevi Dne 25. junija 1991 je slovenska skupščina razglasila samostojno republiko Slovenije. Enako je storila republika Hrvaška.. Tega dne so slovenski policisti in cariniki na nekaterih mednarodnih mejnih prehodih na novo označevali mejo – obešali slovenske zastave in postavljali table z oznako Republika Slovenija. Zvezni zbor Skupščine SFRJ je takoj zatem sprejel sklep o nelegitimnosti odločitev o razglasitvi Republike Slovenije. 179 Za našo razpravo sta zlasti zanimivi dve točki, in sicer: "1. Zvezni zbor Skupščine SFRJ konstatira, da za Skupščino SFRJ izjava, ki jo je sprejela Skupščina Republika Slovenije 8. maja 1991, vsebuje opredelitev enostranske odcepitve Republike Slovenije od Jugoslavije, s katero je ogrožena teritorialna celovitost Jugoslavije, njene državne meje in njena suverenost v mednarodnih odnosih. Zvezni zbor zato ne priznava niti notranje niti zunanje legitimnosti odločitev Republike Slovenije o enostranski odcepitvi od Jugoslavije. Za vse posledice takšne enostranske odcepitve prevzema odgovornost Skupščina Republike Slovenije. 4. Zvezni izvršni svet in vse institucije Jugoslavije, vključno z organi varnosti in organi JLA, so dolžni kontinuirano izvajati ukrepe in postopke, izsiljene z enostranskim aktom, s katerimi se bodo preprečile razmejitve Jugoslavije, spremembe njenih meja, rušenje mejnega režima SFRJ, pretvarjanje carinskih organov Jugoslavije v republiške organe, prisvajanje carine in premoženja Jugoslavije, in da podvzamejo vse legalne poti s katerimi se bodo zoperstavili enostranskim odločitvam in opredelitvam ter obnašanju, s katerim se vsiljuje volja drugim." Govor armadnega generala Velja Kadijevića Pozno zvečer je sledila izredna seja zveznega izvršnega sveta. Armadni general Veljko Kadijević je, po stenogramu, 180 povedal naslednje: "Mislim, da so minili časi, ko so se lahko vodile dolge razprave in da je tudi mimo čas, ko se je lahko z nekakšnimi terminološkimi ekshibicijami ali manevriranjem prikrilo bistvo stvari. Bistvo je vidno in žalostno, zelo žalostno za vse ljudi v tej državi in za to vlado, v katerem mandatu se to dogaja, brez obzira na to, kar je delala in poskušala narediti. A bistvo je v tem trenutko to, da se ena republika odceplja in istočasno si jemlje tudi pravico, ne samo da se odcepi, ampak tudi da reče, da Jugoslavija več ne obstoji, dočim se druga republika na to pripravlja. Mislim, da je za vedno minil čas, ko smo si pred temi žalostnimi resnicami lahko zatiskali oči. Kar se mene tiče, jaz niti morem niti hočem niti nesmem tega delati ... Zdaj se že nahajamo v dejanskem stanju razpada Jugoslavije. Mi nismo uspeli s svojimi ukrepi, da bi to preprečili ...Veste za neskončne

179 Vojno-politički informator, Posebno izdanje (štev. 324), Beograd, 1991 180 Predrag Tasić, Kako sam branio Antu Markovića, Skopje, 1993

246

dogovore in pogovore in taktiziranja glede mnogih vprašanj – vzemite samo regrute: ali bodo pošiljali 15 ali 20 odstotkov Slovencev izven Slovenije v JLA – vse je to bilo smešenje. In poglejte, do kam nas je vse to pripeljalo! Morda se lahko tudi reče, da je vse to bilo smiselno poskusiti. Ali zdaj smo prišli do točke, ko se to ne bo več moglo nadaljevati, ker gre za vprašanje meja. Četudi bi lahko prezrli zunanje meje, notranjih meja na ta način ne moremo prezreti in tudi ne bodo prezrte. Tega se morajo vsi zavedati. Če bi sedaj tudi ostali začeli postavljati republiške meje tako, kakor so to storili Slovenci, potem že jutri lahko pričakujemo podobne poteze drugih, ki se bodo branili predtem ... to pa je vojna v Jugoslaviji. Pri tem mi nismo pred dilemo ali bomo zaustavili neki manjši ali večji spopad, temveč ali bomo zaustavili delitev države s politko končnega dejanja, ki v jugoslovanskih pogojih nedvomno vodi v vojno. In mi to moramo narediti. In to bomo naredili na zakonit in legalen način. Če bodo to s silo preprečili, potem bodo odgovarjali za posledice. Če tega ne storimo, vam jaz zagotovljam, da bo potem v Jugoslaviji krvi do kolen. Želel bi vam povedati, da ima JLA v sferi zaščite integritete države, to pa so predvsem meje, tudi svojo direktno ustavno vlogo. In ona jo mora izvršiti. Če je ne bi izvršila, potem je odveč vsak smisel njenega obstoja – tudi njo bi ta država zastonj vzdrževala toliko časa. To je ena od bistvenih predpostavk za miren razplet, kolikor toliko miren. Nažalost, povsem miren ne bo. Toda, storili bomo vse, kar lahko, da bo čim manj krvi. Ker kri že teče in vsakodnevno teče ... Predlagam tri stvari: prvič, da nocoj zvezni izvršni svet obvezno poda svojo izjavo, drugič, da nocoj obvezno sprejme odločitev o meji, ampak obvezno, in tretjič, da se konkretno preuči vsaka druga odločitev in skladno s tem tudi reagira ..." Reagiranje zveznega izvršnega sveta V nadaljevanju izredne seje je zvezni izvršni svet 26. junija 1991 okrog dveh zjutraj sprejel naslednje sklepe: 1. Odločitev Republike Slovenije (in RH) je nelegalna in nelegitimna. 2. Sprejet je odlok za zavarovanje meje (in zagotovitev normalnega delovanja države). 3. Morajo se nadaljevati pogovori o razpletu ustavne krize in prihodnji ureditvi SFRJ. 4. Vsi državljani so pozvani k miru, spoštovanju zakonov in ustave SFRJ. Za našo razpravo je seveda najbolj zanimiv odlok zveznega izvršnega sveta 181 pod 2. točko, ki glasi takole: Odlok zveznega izvršnega sveta o neposredni zaščiti opravljanja zveznih predpisov o prehodih državne meje na teritoriji Republike Slovenije. ZIS je o osnutku odloka podrobneje razpravljal že 19. junija 1991, ko je Ante Marković decidirano dejal: "Najprej gre carina, potem policija in na koncu vojska, (Kako sam branio Antu Markovića, stran 110), kar je pomenilo, da se na morebitni slovenski vojaški odpor ne bo avtomatično odgovorilo z vojaško silo! To naj bi potrdil tudi admiral Brovet. Seveda pa Ante Marković ni vedel za priprave JLA (in obiske v Moskvi, Londonu in Parizu) ter zakulisno igro Jovića in Miloševića! Čeprav je imela JLA tiho podporo obeh velesil (Jazov in Baker), je popolnoma pozabila na novo velesilo – Nemčijo! Kajti Slovenija (in Hrvaška) sta imeli glavno podporo ravno v Nemčiji in Vatikanu! To pa je bilo kasneje odločilno.

181 Vojno-politički informator, Posebno izdanje (štev. 324), Beograd, 1991

247

Omenjeni odlok je ob koncu jutranje seje zveznega izvršnega sveta dne 26. junija 1991 pojasnil zvezni sekretar za notranje zadeve in generalpolkovnik Peter Gračanin, in dejal: • Da bi zagotovili izvrševanje zveznih predpisov o prehajanju državne meje in gibanj v mejnem

pasu na ozemlju Republike Slovenije, kot tudi zaradi zagotovitve izvrševanja mednarodnih obveznosti SFRJ in neoviranega mednarodnega prometa ter svobodnega gibanja ljudi ob državni meji, bo Zvezni sekretariat za notranje zadeve (v daljem tekstu Zvezni sekretariat) neposredno prevzel oziroma zagotovil opravljanje zadev kontrole prehoda državne meje.

• V neposredni zagotovitvi izvrševanja zveznih predpisov o prehajanju državne meje bo Zvezni

sekretariat poskrbel za neposredno sodelovanje z Zveznim sekretariatom za ljudsko obrambo, da bi angažirali tudi obmejne enote JLA za zaščito državne meje in na mejnih prehodih ter v naseljenih mestih v obmejnem pasu. Načine izvedbe sodelovanja iz 1. alineje te točke bosta sporazumno uredila zvezni sekretar za notranje zadeve in zvezni sekretar za ljudsko obrambo.

• Ko zvezni upravni organ oziroma zvezna organizacija (očitno je mišljena carinska služba –

pripomba avtorja) pri opravljanju zadev kontrole prometa robe in potnikov iz svoje pristojnosti na mejnem prehodu naleti na fizičen ali drugačen odpor, ali lahko pričakuje takšen odpor, so delavci Zveznega sekretariata, na njihovo zahtevo, dolžni priskočiti na pomoč zveznemu upravnemu organi oziroma zvezni organizaciji.

• Natančnejše pogoje in način izvrševanje tega Odloka bo predpisal Zvezni sekretariat za notranje zadeve.

• Zvezni sekretariat za zunanje zadeve bo obvestil pristojne organe sosednih držav o začasni ureditvi prehoda državne meje na teritoriji Republike Slovenije v skladu s tem odlokom.

Zvezni izvršni svet je hkrati tudi sprejel izredno pomembno Odredbo o prepovedi vzpostavljanja mejnih prehodov znotraj teritorije SFRJ, ki glasi takole: 1. Prepoveduje se vzpostavljanje t. i. mejnih prehodov znotraj teritorije SFRJ. Z dnevom veljavnosti te Odredbe se morajo t. i.mejni prehodi, ki so že vzpostavljeni, odpraviti. 2. Zvezni sekretariat za notranje zadeve in Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo bosta izvršila to odredbo. Oba dokumenta je podpisal predsednik zveznega izvršnega sveta Ante Marković. Objavljena sta bila v službenem listu SFRJ št. 47 z dne 25. junija 1991. Torej gre za dva dokument zveznega izvršnega sveta, ki sta v bistvu samo navadna upravna akta. Zvezni izvršni svet je bil sicer zveznemu sekretariatu za ljudsko obrambo (in vse ostale sekretariate) upravno nadrejen organ, vendar nikoli ni bil v shemi poveljevanja in odločanja glede bojne uporabe oboroženih sil SFRJ. To je bilo vedno Vrhovno poveljstvo oziroma Predsedstvo SFRJ.

248

Kdo je odobril načrt in podpisal ukaz za vojaški poseg v republiki Sloveniji? Preden nadaljujem, je potrebno pojasniti dve bistveni stvari, in sicer kdo je dejansko odobril oziroma podpisal ukaz o vojaško-policijskem posegu v Sloveniji in kdo je sestavil operativni načrt za posredovanje? Predsednik zveznega izvršnega sveta Ante Marković odločno zanika, 182 da bi podpisal ukaz o neposrednem vojaško-policijskem posredovanju v republiki Sloveniji. To mu tudi lahko verjamemo, saj za to ni bil pooblaščen. Po uradnih izjavah in tudi sklicevanju zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in generalštaba oboroženih sil SFRJ, da je JLA vojaško posredovala ravno na podlagi sklepov zveznega zbora Skupščine SFRJ in odloka zveznega izvršnega sveta, lahko nedvoumno sklenemo, da je šlo za očitno manipulacijo! Vemo namreč, da Predsedstvo SFRJ predhodno ni odobrilo načrta štaba vrhovnega poveljstva o uvedbi izrednih razmer. Zato sta zvezna sekretarja za ljudsko obrambo in notranje zadeve oba citirana odloka izkoristila kot edini "legalni" akt, pa čeprav samo upravni, na podlagi katerega sta potem izdelala podrobnejše načrte za vojaško-policijski poseg! Javnosti je znano, da se je zvezni sekretariat za ljudsko obrambo opiral tudi na prej navedene sklepe zveznega zbora Skupščine SFRJ. Skoraj gotovo je šlo za očitno manipulacijo (priči sta tudi dva Slovenca – člana zveznega izvršnega sveta), ker je bila baje citirana točka 4. naknadno vstavljena (Kako sam branio Antu Markovića, stran 120)! Da bi bila cela stvar vendarle legitimna, je oslabljeno Predsedstvo SFRJ že 27. junija 1991 "požegnalo" tako skupščinske sklepe kakor tudi odlok zveznega izvršnega sveta. Seveda, nelegitimno! Izvirnega in zakonitega ukaza vrhovnega poveljstva (poveljnika) – Predsedstva SFRJ, vseeno ni! Verjetno je bil sestavljen enoten načrt delovanja in sodelovanja vojaških (1990 pripadnikov JLA) in policijskih sil (400 miličnikov in 270 carinikov), ki sta ga podpisala zvezna sekretarja (generala Gračanin in Kadijević) ali pa njuna namestnika (admiral Brovet in Eržen). Načrt je verjetno imel šifro "Najprej cariniki in policisti, potem vojska", ker je bila takšna vsebina predhodnih razprav v zvezni skupščini in v zveznem izvršnem svetu. Manj verjetno je, da bi takšen načrt podpisal samo načelnik generalšrtaba oboroženih sil SFRJ generalpolkovnik Blagoje Adžić. Nedvomno so za razplet jugoslovanske krize obstojali številni načrti in scenariji. Tako je zvezni sekretariat za ljudsko obrambo oziroma generalštab oboroženih sil SFRJ imel pripravljene vsaj tri scenarije in tri vrste načrtov. Če se omejim samo na Slovenijo, potem (to potrjuje tudi Jović) sta dva scenarija (načrta) z nekaj inačicami bila pripravljena že sredi 1990, in sicer:

182 Vojno-politički informator, Posebno izdanje (324), Beograd, 1991

249

1/ Načrt izvedbe izrednih razmer (vojaških udarov) v republiki Sloveniji v treh inačicah: • v sodelovanju z Ršto in Rsnz Slovenije (osnovna inačica, pri pripravah so sodelovali tudi

predstavniki TO in organi za notranje zadeve in imeli kopije načrta pri sebi!); načrte so pripravljali organi varnostne službe JLA v korpusih;

• brez sodelovanja z Rsnz Slovenije (srednja inačica, zato je bilo potrebno ojačati bataljone vojaške policije); cilj: aretacija – osamitev ekstremnega oziroma ožjega dela republiškega vodstva in eventuelno uvajanja popolne ali delne vojaške uprave; načrte so izdelali varnostni organi JLA 5. vojaškega območja in načelniki korpusnih odsekov varnostne službe JLA;

• brez sodelovanja z Ršto in Rsnz Slovenije (najtežja inačica, sicer delno preizkušena že na Kosovu, v kateri je bilo predvideno tudi močnejše in dozirano vojaško angažiranje v več etapah), ko se določena republika tudi s plebiscitom odloči za secesijo in ogrozi integriteto SFRJ in predvsem spremeni notranje meje; načrte so verjetno izdelali in hranili v varnostni upravi zveznega sekretariata za ljudsko obrambo (potrdil Jović, ker so mu te načrte pokazali že 22. oktobra 1990).

2/ Načrt vojaškega posredovanja v republiki Sloveniji v treh inačicah: • delno vojaško posredovanje pri izvedbi vojaškega udara (v 2. etapi I. inačice, ki je bil 17.

marca 1991 predstavljen Joviću in Miloševiću); • direktno vojaško posredovanje zaradi tuje pomoči je bilo zelo verjetno zamišljeno za

primer, da neka tuja vojaška sila aktivno pomaga secesionističnim paravojaškim ali silam republiške teritorialne obrambe. Logično predvidevam, da je podlago predstavljal načrt poveljniško-štabne vojaške vaje Bedem (Okop), ki ga je sestavil moj kolega polkovnik Peter Stipetić kot praktični del generalske naloge. Na tej vaji je sodelovalo celotno Predsedstvo SFRJ! Seveda nobeden od gostov še ni vedel, kaj se bo iz tega razvilo! V korpusih in nižjih poveljstvih so nato izvajali t. i. štabno-vojaške igre, kjer so vse do maja 1991 na terenu neposredno "preigravali" svoje konkretne naloge. Kopije načrtov so bili potem zaplenjeni in so jih neuki obramboslovci razkazovali kot nekakšen materialni dokaz o agresiji JLA! Generalmajor Pero Stipetić je bil v zagrebškem armadnem območju načelnik operativno-učnega oddelka, pozneje je prestopil v hrvaško vojsko in je kot odličen profesionalec dejansko vodil vse Tuđmanovo vojaške operacije (Blisk, Nevihta in druge), da bi ga na koncu v zahvalo odstavili in upokojili. Zdi se mi povsem normalno, da sta bila oba vzorčna načrta – Bedem (Okop) dostopna tudi vsem slušateljem Šole ljudske obrambe, tako tudi sodelavcu Jožetu, ki ga je potem "tajno" razkazoval slovenskemu vodstvu! Zelo je verjetno, da je bil polkovnik Jože tedaj pod popolno kontrolo varnostne službe JLA, pa ni mogel pomoliti niti nosa v "bunker" generalštaba JLA, kjer so se čuvali vsi vojaški načrti), kaj šele da bi po telefaksu pošiljal v Zagreb zaupna poročila! Če pa je že imel kakšne "priložnosti", potem je to bila samo spretna "igra" generalmajorja Aleksandra Vasiljevića, da bi slovensko vodstvo "direktno" prestrašil oziroma dezinformiral! Na to temo je tudi opravil teoretični generalski izpit, zato je bil na tem področju pravi specialist! Vsekakor večji od medijsko znanega sodelavca – polkovnika Jožeta. Gre za polkovnika Karla Gorinška, odličnega operativca, sicer mojega pomočnika za učne zadeve v operativno-učnem oddelku 9. armade, kateremu sem kasneje omogočil premestitev v Zagreb (k družini). Prestopil je v hrvaško vojsko in dosegel čin

250

generalbojnika, potem pa je bil odstavljen in upokojen. Prejel je, z zamudo, tudi visoko slovensko odlikovanje. Uveljavil se je tudi v hrvaškem političnem življenju.

• Neposredno vojaško posredovanje JLA proti republiki Sloveniji po II. inačici, ki jo je 17.

marca 1991 general Adžić predstavil Joviću, ta pa je iz razumljivih razlogov ni hotel opisati, ker je zelo verjetno vsebovala cilj, ki sem ga že predstavil: energično premaga sovražnika in zavaruje ustavni položaj SFRJ! (Podoben načrt so Joviću predstavili že 13. julija 1990, za katerega sem zvedel deset dni kasneje). Gre za inačico, za katero se je opredelil štab vrhovnega poveljstva SFRJ in jo omenja tudi general Kadijević v svoji knjigi Moje vidjenje raspada (str. 120–123), po kateri bi "predhodno vojaško premagali Slovenijo, zatem pa bi JLA zapustila Slovenijo"! Za realizacijo te inačice oziroma izvajanje armadne operacije je bilo potrebno, poleg 14. in 31. korpusa, angažirati še dve pehotni diviziji in padalsko brigado ter znatno močnejše sile vojaškega letalstva. Za priprave so bili potrebni dva–trije dnevi, izvajanje operacije pa bi trajalo šest do osem dni! Kakšne bi bile posledice, ne bi želel opisovati! Zaradi neizvajanja začetka te inačice je odstavljen generalpolkovnik mag. Konrad Kolšek, poveljnik 5. vojaškega območja, pa tudi generalmajor Marjan Rožič, poveljnik 5. korpusa vojaškega letalstva in protizračne obrambe. Oba si zaslužita zahvalo slovenske države!

• Rezervni načrt, ki je predstavljal modificiran načrt demonstracije vojaške sile in po katerem

so vojaško-policijske enote dejansko angažirane, je po nekaterih indicih nastal v zadnjem trenutku, ko so verjetno zahodni vojaški predstavniki opozorili zvezni sekretariat za ljudsko obrambo, da po znani resoluciji Kevs-a (in centra na Dunaju) ni potrebno prijaviti premikov vojaških enot do 2.000 pripadnikov.

Vojaško-policijski poseg JLA v Sloveniji Dne 26. junija 1991 je general Kadijević na 18. seji zveznega sveta za zaščito ustavne ureditve predstavil celoten načrt dejstvovanja JLA v Sloveniji in posebej poudaril, da se začetek akcije ne sme odlagati, ker bo čez dva do tri tedne končan proces organiziranja nacionalnih armad – TO Slovenije in Zbora narodne garde na Hrvaškem; Jović se je popolnoma strinjal s predloženim načrtom zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Jović in Milošević sta, brez generala Kadijevića, razpravljala o najnovejši oceni Nata, in sicer: • Jugoslavija predstavlja glavno krizno žarišče, posebno za izgradnjo novega evropskega

sistema varnosti; • zato je krizo v Jugoslaviji potrebno reševati, ker Nato ne more dovoliti, da bi se kriza razširila

ali pa da bi se izgubila kontrola nad razvojem dogodkov; • Nato je opozoril generalštab sovjetske vojske, da ne obljublja Jugoslaviji nikakršne pomoči,

niti ideološke; • Nato je odločno proti angažiranju JLA na strani enega od narodov, ker bi v takem primeru

odločno reagiral; • Politična ocena Nata je bila, da bi se kriza v Jugoslaviji lahko ublažila samo s politično-

ekonomskimi ukrepi. Posebej je bilo poudarjeno stališče Nata, da "problem Jugoslavije" ni balkanski, temveč "evropski primer"! Dejansko naj bi šlo za prvi testni primer s katerim se bo

251

preverjala in potrdila nova strategija te organizacije, kakor tudi njena odgovornost za postavljanje nove evropske arhitekture in stabilnosti. Zaključek iz Natove ocene je nedvoumen: kriza se bo reševala s politično-ekonomskimi ukrepi (prek zveznega izvršnega sveta in Anteja Markovića), JLA ne more sodelovati pri razreševanju krize!

Tega dne je nastal odločilen preobrat, ker sta se Slovenija in Hrvaška tudi formalno odcepili od SFRJ. Načrt vojaško-policijskega posega v republiki Sloveniji so najverjetneje sestavili: generalpodpolkovnik Mile Ružinovski, načelnik I. uprave generalštaba oboroženih sil SFRJ, generalpodpolkovnik Dobrašin Praščević, načelnik štaba 5. vojaškega območja v Zagrebu in generalmajor Aleksander Vasiljević, načelnik varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Z načrtom sta bila v celoti seznanjena general Kadijević in general Adžić, delno pa tudi zvezni sekretar za notranje zadeve general Gračanin in višji inšpektor Branko Jokić, poveljnik zvezne miličniške brigade. Zanimivo je, da poveljnik 5. vojaškega območja načrta sploh ni videl! 183 Zaradi tajnosti izvedbe so korpusni poveljniki dne 25. junija1991 okrog desetih zvečer od načelnika štaba 5. vojaškega območja v Zagrebu (U procjepu, stran 95) dobili zaprte ovojnice z začetnimi načrti za vsakega od 37 poveljnikov kolon. Na podlagi poteka vojaško-policijskega posega v Sloveniji je verjetna naslednja rekonstrukcija: • V prvi fazi z močnejšimi vojaškimi efektivi (mehanizirani bataljon–četa) iz oklepnih brigad

stacioniranih v Jastrebarskem, Zagrebu in Varaždinu preprečiti nastajanje in utrditev notranje meje med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško. Zato se je 27. junija 1991 ob 01.15 pri Metliki kot prva na ozemlju republike Slovenije pojavila oklepna kolona iz Karlovca!

• V drugi fazi prav tako z močnejšimi vojaško-pomorskimi efektivi blokirati pomorsko luko

(divizion torpednih ali patruljnih čolnov) Koper in letališče (oklepni bataljon) Brnik ter tako doseči pomorsko in zračno izolacijo in blokado republike Slovenije.

Zaradi slabe organizacije in poveljevanja je poveljnik 13. reškega korpusa generalpodpolkovnik Marijan Čad začel "agresijo" na republiko Slovenijo (nedavno je bil sodno oproščen take obtožbe) tako da je že dan poprej, tj. 26. junija 1991 "zasedel" vse južnoprimorske stražnice, s tem, da je poprej o tem obvestil pristojne republiške (Mirana Bogataja, namestnika obrambnega ministra republike Slovenije) in vse občinske organe (Ilirska Bistrica in Koper). Seveda je bil deležen ostrih kritik iz Zagreba in Beograda, saj je na ta način kompromitiral celotno akcijo. Vendar o Čadovem posegu v Ljubljani niso kaj dosti vedeli, razen da so 26. junija 1991 okrog 19.30 na mejne prehode Fernetiči, Kozina in Lipica prispele manjše vojaške enote! S tem je bila luka Koper blokirana s kopnega. Odpovedala pa je pomorska blokada, za katero pa je bil zadolžen moj prijatelj in poveljnik puljskega vojaško-pomorskega sektorja. kontraadmiral Marjan Pogačnik. Naloge ni hotel izvršiti, pa je bil takoj odstavljen.

183 Dr. Vaso Predojević, polkovnik, U procjepu, Beograd, 1997, stran 94

252

Uspela je blokada letališča Brnik, saj je 1. bataljon 1. oklepne brigade iz Vrhnike dne 27. junija 1991 že okrog 02.40 krenil iz vojašnice in se preko cestnih blokad prebil na svoje položaje okrog Brnika. • V tretji fazi, ki se je začela dne 27. 6. 1991 okrog 08.00 so enote 14. korpusa (Ljubljana) in

31. korpusa (Maribor), skupne moči okrog 1.990 vojakov s potrebno tehniko, pristopile k realizaciji mirnodobne naloge strogo omejenega karakterja (U procjepu, stran 25).

V skladu s sklepi zveznega zbora Skupščine SFRJ in nalogami iz odloka zveznega izvršnega sveta se je zvezni sekretariat za ljudsko obrambo dogovoril z zveznim sekretariatom za notranje zadeve, da enote JLA opravijo samo zaščito prevoza delavcev zveznega sekretariata za notranje zadeve (400 pripadnikov zvezne brigade milice) do mednarodnih in ostalih carinarnic, da bi tako zvezna milica s svojo prisotnostjo omogočila, da bi zvezni organi carine (270 carinikov) mirno prevzeli kontrolo 35 mejnih prehodov, luke Koper in letališča Brnik, preko katerih se opravlja javni promet in carinjenje. Iz tako formuliranih ciljev je bilo mogoče razbrati, da gre resnično za nalogo strogo omejenega karakterja, ki ni predvidevala prav nobenih bojnih dejstvovanj. To je zgodovinsko dejstvo, saj enote niso imele pri sebi t. i. bojne komplete, torej imele so samo osebno oborožitev brez streliva! Tudi miličniki zvezne brigade so imeli samo osebno oborožitev (pištole). Takšna naloga JLA je dejansko izhajala iz 1. odstavka 240. člena zvezne ustave, da oborožene sile SFRJ ščitijo neodvisnost, suverenitet, teritorialno celovitost in ustavni sistem SFRJ. Dan poprej je republika Slovenija proglasila suverenost in razdružitev od SFRJ, poseg JLA pa je kasneje proglasila kot "okupacijo", JLA pa za "okupatorsko vojsko". Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo je izdal obvestilo o nelegalnih in protiustavnih odločitvah Slovenije in Hrvaške, iz katerega navajam karakteristični prvi in predzadnji odstavek. Glasita takole: "Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo ocenjuje, da se z nelegalnimi in protiustavnimi odločitvami Skupščine republike Slovenije in Sabora republike Hrvaške o enostranski proglasitvi samostojnostih teh republik, neposredno ogroža teritorialna celovitost Jugoslavije in nasilno suspendira njen pravni sistem. Zato jih oborožene sile smatrajo za nične. Glede na ustavno odrejeno odgovornost oboroženih sil za obrambo teritorialne integritete države, sklepov zveznega zbora Skupščine SFRJ in odloka zveznega izvršnega sveta je zvezni sekretariat za ljudsko obrambo že podvzel potrebne korake s katerimi bo zavaroval nedotakljivost meja SFRJ in preprečil njihovo nasilno spremembo ali ogroženost s katerekoli strani. Enote JLA bodo izvršile te naloge odločno in do konca, brez obzira na obseg in karakter možnega odpora. Pri tem se bodo v vsem držali zveznih zakonov in predpisov ter insistirali na njihovem spoštovanju. Izogibali se bodo uporabe sile, toda na vsak akt nasilja bodo odgovorile po pravilih bojnega dejstvovanja. Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo tudi ob tej priložnosti izraža svojo pripravljenost za miren, demokratičen in legalen razplet jugoslovanske krize in odločnost JLA, da

253

onemogoči nasilno ogrožanje ozemeljske celovitosti države in eskalacijo mednacionalnih oboroženih spopadov." Dne 27. junija 1991 se je na predlog zveznega sveta za zaščito ustavne ureditve (predsednik Bogić Bogičević) sestalo tudi Predsedstvo SFRJ v nepopolni sestavi pod vodstvom člana Jugoslava Kostića. Ocenilo je, da odločitve republike Slovenije in Hrvaške pomenijo najbolj direktno ogrožanje ozemeljske celovitosti Jugoslavije, njenih državnih meja in mednarodne suverenosti. Meni tudi, da se lahko sproži verižna reakcija tudi v drugih delih države, da lahko pride do spopadov, ki ne bodo samo lokalni. Zato je Predsedstvo sklenilo podpreti sklepe zveznega zbora Skupščine SFRJ in odlok zveznega izvršnega sveta, kakor tudi svoje sklepe z dne 9. maja 1991. Obenem je napovedalo izvolitev predsednika Predsedstva SFRJ (Stipeta Mesića) in makedonski predlog o sestanku vseh predsednikov republik in Predsedstva SFRJ. Seveda naknadni "sklep" nepopolnega Predsedstva SFRJ ni mogel nadomestiti potrebnega vojaškega akta poveljevanja – ukaza! Istega dne sta Jović in Milošević seznanila generala Kadijevića z zapoznelo oceno Nata o krizi v Jugoslaviji. General Kadijević je bil očitno zelo presenečen in je začel spraševati, kdaj je ta ocena prišla. Potem pa je izjavil, da opozorila Nata ne bodo upoštevali! Milošević je generala Kadijevića ponovno opozoril, da JLA nima česa "reševati" v Sloveniji in na Hrvaškem! Popravil je svojo včerajšnjo napako in nekajkrat ponovil generalu Kadijeviću: JLA mora braniti meje bodoče države! Preden so enote JLA začele z izvrševanjem naloge, je bilo vodstvo republike Slovenije obveščeno o karakterju premikov in nalogah nalogah enot JLA. To obvestilo je bilo 27. junija 1991 ob 07.00 uradno poslano predsedniku republiškega izvršnega sveta Lojzetu Peterletu. Po nalogu načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ ga je podpisal in poslal generalpolkovnik mag. Konrad Kolšek, poveljnik 5. vojaškega območja v Zagrebu. Glasi pa takole: "Gospod predsednik, obveščamo Vas, da je naloga 5. vojaškega območja, da prevzame vse mejne prehode in zavaruje državno mejo SFRJ. Računamo na sodelovanje vseh organov in prebivalcev republike Slovenije. Nalogo bomo brezpogojno izvršili, kar pomeni, da bomo postopali tudi po pravilih bojne uporabe enot. Vsak odpor bo zlomljen, za posledice pa bodo odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji." Letala JLA pa so trosila letake naslednje vsebine: "PREBIVALCI SLOVENIJE, z odločitvijo zveznega izvršnega sveta in v skladu z ustavnimi pooblastili, zvezni sekretariat za notranje zadeve in enote Jugoslovanske ljudske armade prevzemajo nadzor nad državno mejo. Ta korak je izsiljen. Neposredno so ogroženi teritorialni integritet Jugoslavije, mir in varnost prebivalcev in izvrševanje mednarodnih obvez, ki jih je prevzela SFRJ. Prebivalci Slovenije, ostanite doma in na svojih delovnih mestih. Ne dovolite, da vas zlorabljajo zoper vaše življenjske interese.Vabimo vas na mir in sodelovanje! Enote zveznega sekretariata za notranje zadeve in JLA bodo svoje naloge izvrševale dosledno in energično. Vsak odpor bo zlomljen."

254

V sklopu te faze pa je bil seveda v največji tajnosti pripravljen tudi načrt o realizaciji vojaške uprave, v kolikor bi se uprlo slovensko vodstvo vojaško-policijskemu pohodu na meje. V ta namen so bile pripravljene močne specialne enote: policijski bataljon 14. korpusa v Ljubljani je bil okrepljen z dvema četama, v Cerklje je z letali prepeljan del padalske brigade iz Niša, diverzantski odred 2. vojaškega območja iz Skopja, protiteroristične čete vojaške policije iz gardne brigade in gardne divizije iz Beograda in policijskega bataljona niškega korpusa. Te enote bi po pripravljenem načrtu morale aretirati in osamiti glavne akterje "oboroženega odpora" v republiki Sloveniji (okrog 10 vodilnih ljudi) in zavzeti okrog 14 pomembnejših objektov v Ljubljani in republiki (pošta, TV, Ršto in podobno). Načrt seveda ni bil realiziran, ker je bil kompromitiran in razkrit, ko je 1. julija 1991 ob dveh zjutraj poveljnik l4. policijskega bataljona major Rajko Meh tudi osebno prešel na stran slovenske milice (s katero je menda tajno sodeloval skoraj leto dni)! Kljub predhodnim obvestilom in najavam o posegu in bojnem dejstvovanju JLA so se organi republike Slovenije odločili za kombinacijo neoboroženega in oboroženega odpora. Mobilizirali so okrog 35.000 pripadnikov TO, policije in manevarske strukture narodne zaščite in zaprli skoraj vse komunikacije. Po nekaterih drugih podatkih je bilo dejansko aktiviranih (mobiliziranih) 15.000 pripadnikov TO in 8.000 policistov, dočim je bilo v rezervi še 20.000 pripadnikov TO, 2.000 policistov in 5.000 lovcev. Varnostna služba JLA je ažurno spremljala priprave slovenske TO, še posebej tajno ustanavljanje poveljstev in enot manevrske strukture narodne zaščite, kot zametkov slovenskih paravojaških enot. Takšno spremljanje seveda ni bila nobena umetnost, ker slovenska stran nekaterih podatkov in dejanj enostavno ni mogla skrivati. Zato so brez vsake osnove trditve, da varnostna služba JLA ni poznala situacije oziroma da je napačno ocenila stanje in pripravljenost slovenske TO. Po nekaterih indicih je bil vojaško-policijski poseg izveden dva tedna prej ravno zaradi tega, da bi "prehiteli" mobilizacijsko pripravljenost slovenske TO! Celo stvar bi bilo potrebno preveriti. Skoraj gotovo pa je, da varnostna služba JLA ni vedela za vse "krte" v svojih vrstah, pa so zato morali odpasti že načrtovani posegi! V zgodnjih jutranjih urah 27. junija 1991 so pripadniki TO Dolenjske pred barikadami v Metliki sprožili prvi strel proti JLA! Ranjen je bil podporočnik Jasmin Kadić, pripadnik baterije 380. motorizirane brigade iz Karlovca. Premik enot JLA, kot nekakšne borbene (dejansko pa neoborožene) zaščite delov zvezne milice in skupin carinikov se je dejansko začel 27. junija 1991 okrog 09.00, v pohodnih kolonah in po najkrajših prometnih poteh od vojašnic do mejnih prehodov. Zaščitne enote JLA niso imele streliva niti ostalih zalog iz bojnega kompleta (vode in hrane). Naivno so pričakovali, da bodo nalogo opravili brez ovir in v najkrajšem možnem času. Toda že na izhodih iz vojašnic so bile ceste polne raznih zaprek in pravih barikad (tovorna vozila, težka mehanizacija, betonski ježi in podobno). Presenečeni poveljniki oziroma vodje kolon so nadaljevali premike, kakor se je kdo znašel, največkrat s silo (tanki) ali pa po obhodnih poteh. Največje presenečenje so bile žrtve, ker jih nihče ni pričakoval: 6 mrtvih in 18 ranjenih, da o ujetih ne govorimo!

255

Na vztrajanje republiških sekretarjev za ljudsko obrambo in notranje zadeve – Janeza Janše in Igorja Bavčarja, je predsednik Predsedstva Slovenije Milan Kučan dovolil uporabo pehotnega orožja (osebno, artilerijsko, protitankovsko, protiletalsko in raketno ter tudi minsko-eksplozivno). Ukaz za podrejene enote je podpisal v. d. načelnika Ršto Slovenije polkovnik Janez Slapar. Kako je izgledal prvi in neenak "vojaški" spopad pri Trzinu, smo lahko videli tudi na TV, ko so pripadniki TO in policisti-specialci s solzami v očeh začeli streljati na svoje še včerajšnje znance in prijatelje, ki so bili neoboroženi in popolnoma presenečeni! Pričevanje poveljnika specialcev Vinka Beznika je dovolj zgovorno! V tem spopadu je bil kot prva žrtev zmasakriran neoboroženi kapetan Rade Popović, varnostni oficir in bivši vojaški policist, ki ni mogel verjeti, da bodo Beznikovi specialci – njegovi znanci streljali (baje samo po Bavčarjevi odobritvi?!) na obkoljene in neoborožene vojake diverzantskega odreda in tudi na njega! Dovoljenje za uporabo orožja je pomenilo isto, kot če bi spustil hudiča z vrvice, kajti na lokalni ravni je to pomenilo borbo za prestiž, maščevanje in podobno. Čeprav so se enote JLA včasih znašle pod navzkrižnim ognjem, so odgovarjale samo v primerih samoobrambe in v skrajni sili. Raziskovalci bodo to lahko tudi podrobneje ugotovili, nekateri primeri vojnega hudodelstva (ki ne zastarajo) se lahko nekoč znajdejo tudi na mednarodnem sodišču v Haagu. Podobne primere pripadnikov JLA so slovenska sodišča podrobneje raziskala (razstrelitev skladišča na Črnem Vrhu, smrt dveh avstrijskih novinarjev na Brniku in podobne) in oprostila obtožene pripadnike JLA. Tudi poveljnika 5. vojaškega območja iz Zagreba in 13. korpusa iz Reke nista bila obsojena kot medijska "agresorja"! Dne 28. junija 1991 do 15.00 so enote JLA vzpostavile popolno kontrolo nad 19 mejnimi prehodi, blokirale pa preostalih 16 mejnih prehodov, letališče Brnik in luko Koper. Tako je bila naloga JLA opravljena. Celo 93 odstotno! S tem so organom zveznega sekretariata za notranje zadeve omogočili, da so prevzeli neposreden nadzor nad mejnimi prehodi in da so zvezni cariniki lahko "nadaljevali" z delom (dejansko pa je bil celoten promet blokiran). O tem je bilo obveščeno vodstvo republike Slovenije, pa tudi javnost, vendar je bila prekinitev ognja dosežena šele ob 21.00 tega dne. Enote TO so v tem času zavzele 7 stražnic in mejni prehod v Rožni dolini, kjer so baje nekateri "junaki" pred TV kamerami poniževali ujete pripadnike JLA, nekateri krajani pa so svoje "junake" celo zmerjali! • Četrta faza bojnega dejstvovanja in deblokiranja enot JLA, ki je trajala od 28. junija do 4.

julija 1991 je bila predvsem posledica nespoštovanja premirja in nekontroliranega merjenja moči. Enote slovenske TO so dejansko blokirale vse garnizije in enote JLA, slovenski minister za informiranje Jelko Kacin pa je praktično že dobil "propagadno vojno" proti JLA. Podrobna raziskava bi pokazala, kdo je bil glavni nosilec medijske propagande proti "agresorski" JLA in skupni jugoslovanski državi! Posamezniki na obeh straneh so pokazali tudi precejšnjo mero brutalnosti in že skoraj pozabljene metode obračunavanja!

256

Premirje in incidenti Zaradi pritiskov mednarodnih faktorjev, ki verjetno niso pričakovali takšnega razvoja "dogovorjenega ali zrežiranega spopada" (U procjepu, stran 102), je 28. junija 1991 ob 21.00 začelo veljati premirje. Toda, po stari navadi sta se obe strani očitno pripravljali na nove spopade zagretih vojskovodij. Dne 29. junija 1991 je bilo v enotah JLA posebno težko stanje – število mrtvih je naraslo s 16 na 29, ranjenih od 22 na 89, okrog 400 dezerterjev, največ med Slovenci! Reakcije v generalštabu oboroženih sil SFRJ so bile silovite! Načelnik generalštaba, generalpolkovnik Blagoje Adžić, je osebno prispel v Zagreb in na kolegiju poveljnika 5. vojaškega območja napovedal, da bo jutri "Slovenija gorela", ker naj bi celotno vojaško letalstvo izvršilo tri močne letalske napade, deblokirana 1. oklepna brigada (na Brniku) pa naj bi krenila v maščevalni tankovski pohod proti Ljubljani! Žrtve naj ne bi bile pomembne, glavno je samo, da bi se Slovenijo vrglo na kolena! Naslednji dan je poveljnik 14. korpusa iz Ljubljane generalmajor Jovan Pavlov, sošolec in znanec, prosil za zamenjavo. General Kadijević je zahteval, da se poveljnik 31. korpusa v Mariboru, generalmajor Mićo Delić, odstavi zaradi javnih groženj. Potem je za zvezni sekretariat za ljudsko obrambo prišlo politično presenečenje iz poveljstva 5. vojaškega območja, ko so strnili vse informacije iz podrejenih enot in ugotovili, da naj tudi štab vrhovnega poveljstva SFRJ prevzame svoj del odgovornost za stanje enot JLA v Sloveniji. Poveljniki in častniki JLA niso hoteli več prenašati javnega in osebnega poniževanja, zmerjanja z okupatorjem, kakor tudi groženj s sodiščem za vojne zločince. Zanimive so zlasti posamezne ocene (U procjepu, stran 108) iz korpusov, pa jih navajam: 14. korpus iz Ljubljane – izdani, ponižani, ne verjamejo v odlok zveznega izvršnega sveta; 13. korpus iz Reke – sramotna izdaja; 31. korpus iz Maribora – razočaranje in nezadovoljstvo; 32. korpus iz Varaždina – popolno razočaranje nad vojaškim in političnim vrhom; 10. korpus iz Zagreba – izdaja vojaškega vrha, Krajišniki gredo v gozdove okrog Petrove gore! Dne 30. junija 1991 je general Kadijević na seji zveznega sveta za zaščito ustavne ureditve predlagal, naj Predsedstvo SFRJ ukaže uvajanje izrednih razmer v Sloveniji po že pripravljenem načrtu (aretacija dela slovenskega vrha in uvajanje vojaške uprave). Jović je povedal, da bi uvajanje izrednih razmer pomenilo prehod v veliko državljansko vojno oziroma v t. i. libanonizacijo jugoslovanskega prostora, potem pa je prvič predlagal, da je potrebno takoj sprejeti odločitev o izključitvi Slovenije iz SFRJ, kar je vse prisotne presenetilo! Rekel je tudi, da ni nobene potrebe niti interesa, da se JLA bori za slovenske meje, temveč je bolj potrebno, da gre na "nove meje". Tako je bila tudi zavržena ideja o obrambi celotne Jugoslavije! Zvečer sem na začetku TV dnevnika zagledal na ekranu resen obraz svojega znanca iz Ljubljane in Beograda, generalpodpolkovnika Marka Negovanovića, člana štaba vrhovnega poveljstva SFRJ, ki je turobno povedal naslednje: "Državljani Jugoslavije, govorim vam kot član štaba vrhovnega poveljstva oboroženih sil SFRJ, ki te dni stalno zaseda. Situacija v državi je dramatična. Grozi razpad Jugoslavije. Vodijo se ogorčeni mednacionalni spopadi, pričakujejo se pa še novi. Smo na začetku državljanske vojne.

257

JLA je že nekaj let opozarjala na usodnost takšnega razvoja dogodkov, če se ne bo končala politika končnih dejanj in enostranskega razkrajanja jugoslovanska države, nezakonitosti in anarhije. Delovali smo in storili bomo vse, kar je v naših močeh, da se zagotovijo pogoji za miren, demokratičen in legalen razplet jugoslovanske krize. Na žalost, se je namesto tega pristopilo k uporabi sile, da bi se realizirale enostranske odločitve, s katerimi se razbija teritorialna celovitost in suverenost Jugoslavije. Proti enotam JLA, ki so na ozemlju republike Slovenije izvrševale svoje ustavne obveze pri zavarovanju meje in teritorialne celovitosti države, se vodi vojna. To se izvaja na umazan, surov in zahrbten način. Dogovorjena prekinitev ognja se ne spoštuje. Medtem ko enote JLA ne uporabljajo razpoložljivih sil, ogenj odpirajo samo v samoobrambi in skrajni sili, se nadaljujejo raznovrstne prevare tudi s strani najvišjih voditeljev republike Slovenije, brezobzirni napadi na enote, vojaške objekte, pripadnike Armade in člane njihovih družin. Hkrati se na ozemlju republike Hrvaške končuje splošna mobilizacija vseh oboroženih sil. Zvečer je štab vrhovnega poveljstva poslal zadnjo zahtevo predsedniku in vladi republike Slovenije. Če bi bila izpolnjena obstaja možnost za prekinitev vseh oboroženih spopadov. Če pa vodstvo republike Slovenije ne bo izpolnilo zahteve, katere bistvo je brezpogojna prekinitev ognja in ureditev pogojev za normalno delo in življenje Armade, bo štab vrhovnega poveljstva ukazal izvrševanje nalog glede na stanje v državi, vključno z maksimalnim dvigom bojne pripravljenosti, potrebnimi mobilizacijskimi postopki in odločnimi vojaškimi posegi. Štab vrhovnega poveljstva poziva vse državljane in domoljubne sile, da zaustavijo drvenje države in naših narodov v splošno katastrofo." Vredno se je bilo zamisliti. Vedel sem, da Negovanovićeve besede pomenijo zadnje opozorilo slovenskemu vodstvu ... Ne narodu! Toliko sem ga pa že poznal, sem pomislil. Le škoda, da 1986. nekaj podobnega ni povedal srbskemu političnemu vodstvu! Vseeno pa grozi z uporabo sile! Komu? Vodstvu? Vodstvo se bo skrilo ali zbežalo v tujino ... Ljudje bodo nastradali! Vsi mi ... Takoj sem mu napisal kratko in jedrnato pismo: "Generalpodpolkovniku Marku Negovanoviću! Dragi Marko, ravnokar sem na TV poslušal Tvoj poziv vsem državljanom Jugoslavije, naj zaustavimo pohod v splošno katastrofo. To seveda pozdravljam. Toda pred tem si meni in vsem državljanom Slovenije naravnost zagrozil z odločno uporabo vojaške sile! Celo glas si povzdignil in tudi srepo si pogledal proti vsem nam. Proti Sloveniji in Slovencem. Marko, enostavno nisem mogel verjeti, da so to Tvoje besede! Ali si pozabil na čas svojega službovanja v Ljubljani, na svoje slovenske tovariše in prijatelje? Na našo skupno prisego Titu, da bomo negovali in čuvali bratstvo in enotnost vseh naših narodov in narodnosti? Da ne bomo dvignili roke na brata ... Komu si grozil? Njim? Meni in moji družini? Prebivalcem Ljubljane, Slovenije? Vodstvu se vendar ne grozi prek TV–ekranov! Saj si vendar politični voditelj te Armade, pa veš, kako se streže tej stvari! Domači me sprašujejo, kdo je ta general, da nam grozi! Bilo me je sram povedati, da sva bila prijatelja in znanca ...

258

V meni si vzbudil srdit odpor! Čutil sem, da si se spremenil! Naroda in ljudi vendar ne moreš kaznovati zaradi vodstva! Še najmanj z vojaško silo! Odgovori mi javno samo na eno vprašanje: zakaj podobne grožnje nisi izrekel pred nekaj leti svojemu narodu ali pa Miloševiću? Marko, nikar ne pozabi, da si se Slovencem hudo zameril! Javno si prelomil našo skupno prisego. Nekoč Te bosta kaznovala srbski narod in zgodovina!" Predsednik in razbijalec Jugoslavije Lahko bi mirno rekli, da je bil 1. julij 1991 odločilen dan za Slovenijo. Zvezni sekretar za ljudsko obrambo in njegov zastopnik v poveljstvu 5. vojaškem območju, generalpodpolkovnik Mile Ružinovski, sta odločno zahtevala dejstvovanje enot z močno ognjeno podporo, da bo "dežela" gorela! Naj si zapomnijo ... Poveljnik 5. vojaškega območja, generalpolkovnik Konrad Kolšek pa je mirno odvrnil, da takšne odgovornosti ne bo prevzel in tudi takšnega povelja ne bo izdal! Čez nekaj ur je bil že poklican v Beograd. Tako sta bila zaradi "neaktivnosti" in občutnih izgub odstavljena poveljnik 5. vojaškega območja generalpolkovnik mag. Konrad Kolšek in poveljnik 5. korpusa vojaškega letalstva in protizračne obrambe v Zagrebu generalmajor Marjan Rožič. Generalmajor Ciril Zabret, pomočnik načelnika štaba 5. vojaškega območja za TO Slovenije, je že prejšnji dan zahteval razrešitev. Sledil mu je generalmajor Marjan Vidmar, načelnik štaba 14. korpusa v Ljubljani, da ostalih ne omenjam. Vsi so si iz Beograda prislužili naziv izdajalcev ali dezerterjev! Pozno popoldan je bil zaradi močnih pritiskov ZDA in evropske skupnosti izbran Stipe Mesić za predsednika Predsedstva SFRJ. Kasneje je napisal knjigo Kako smo razbijali Jugoslavijo. Hkrati je Predsedstvo SFRJ sprejelo sklep o prekinitvi ognja in obojestranskem umiku enot na začetne pozicije. Seveda je bil sprejet tudi sklep o prepovedi "maščevalne" akcije vojaškega letalstva. Tega dne naj bi tudi predsednik republike Slovenije Milan Kučan klical ameriškega ambasadorja Warrena Zimmermanna in zahteval, naj zaustavi napade JLA. Zakaj ravno njega? Najbolj značilen protest proti zamenjavi poveljnika 5. vojaškega območja je samoinciativno poslal iz ujetništva v Dobu polkovnik Danilo Djurović, načelnik mejnega oddelka 5. vojaškega območja. Menil je, da bi bilo potrebno postopati samo po navodilih generala Kolška, pa ne bi prišlo do spopadov. Še posebej je značilna njegova izjava v zagrebškem Vjesniku 10. julija 1991, ko je povedal: "Prelivanje krvi v Sloveniji se je zgodilo samo zaradi nekaj dolarjev od carine, ki so jih ob nedeljah na Brionih skupaj zapravljali slovenski politiki s tovariši iz zveznih organov!" Pravo, Djuro! Nekaj časa je bil tudi "moj" referent za meje v poveljstvu 9. armade. Prebivalci obmejnih krajev Slovenije so ga dobro poznali ... Zlomljen, a ponosen Črnogorec je ostal v Sloveniji, ob meji, kateri je posvetil vse svoje življenje! Pa mu niti državljanstva niti pokojnine niso priznali. Le kje je naredil "napako"?

259

Konec JLA Novi poveljnik 5. vojaškega območja, generalpolkovnik Života Avramović, je prevzel dolžnost 2. julija 1991. Poznal sem ga kot tankista in poveljnika 3. vojaškega omočja v Skopju. Vedel sem, kaj se bo zgodilo! To je potrjeval tudi TV–nastop generalpolkovnika Blagoja Adžića, načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ, ki je zelo arogantno zagrozil z odločnim vojaškim posegom in obračunom. Komu? Ljudem! Povedal je tudi, da je bila vojna JLA vsiljena! Seveda je posebej okrcal "izdajalce" in "dezerterje" ter obljubil, da jih bo roka vojaške pravice že našla. Namesto generalmajorja Rožiča je poveljevanje nad 5. korpusom vojaškega letalstva in protizračne obrambe prevzel polkovnik Ljubomir Bajić. Kaj lahko pričakuješ od treh jastrebov? Seveda nič dobrega. Pismo generalu Negovanoviću sem dopoldne po vojaškem kurirju poslal RTV Beograd. Verjetno ga niso objavili, skoraj gotovo pa so ga "moji kolegi" odprli in prekopirali! V oceni se nisem zmotil: generalpodpolkovnik Marko Negovanović je kmalu zatem postal Miloševićev obrambni minister! Istega dne sem se pisno odpovedal članstvu v ZKJ – Gibanju za Jugoslavijo. Nekateri so mi to zamerili, pozneje pa so se opravičevali, češ da niso vedeli, kaj se vse dogaja v Beogradu. Tega dne sem tudi čustveno pretrgal vse vezi z JLA. Zaradi letalskega alarma sem moral z vnukom in ostalo družino v hišno protiletalsko (in protiatomskobiološkokemično) zaklonišče pod stanovanjem (s TV in telefonom), vendar praga nisem mogel prestopiti: jaz, general JLA, naj vstopim v zaklonišče JLA pred napadom letal JLA?! Obenem sem se tudi prepričal, da Ršto lažno alarmira državljane republike Slovenije. Namreč, ko so sredi dneva najavili vzlet bombnikov iz Pule, sem takoj posumil v resničnost sporočila. Služboval sem v Pulju in sem dobro vedel, da puljsko letališče ne more sprejeti večjih civilnih letal, še manj pa bombnikov. Takoj sem telefoniral znancu, ki je stanoval blizu letališča, in ga seveda vprašal, ali so res vzleteli bombniki? Začel se je smejati in ponovil tisto, kar sem že vedel. Dodal pa je sarkastično: "Kaj si tudi Ti nasedel Kacinovi propagandi?" Seveda nisem ... Dne 3. julija 1991 je general Avramović zaradi deblokiranja posameznih enot malce močneje "udaril" z letalstvom in oklepnimi enotami in slovensko vodstvo je takoj zahtevalo premirje. Poveljstvo 5. vojaško območje je premirje pogojevalo z naslednjimi zahtevami: • vzpostavljanje predpisanega režima na meji SFRJ; • deblokiranje enot JLA, vojašnic, stražnic in ostalih vojaških objektov; • osvoboditev vseh pripadnikov JLA in njihovih družin, pripadnikov zvezne brigade miličnikov

in carinikov; • vrnitev vseh vojaških objektov, opreme in oborožitve, in • zagotovitev pogojev za normalno življenje in delo enot JLA. Predsedstvo republike Slovenije je sprejelo vse pogoje, za kar je jamčil tudi član Predsedstva SFRJ dr. Vasil Tupurkovski. Toda stanje je bilo z vsakim dnem bolj napeto. Podrobna raziskava bi pokazala, kdo je kršil dogovor o premirju in kdo je bil za vse to odgovoren.

260

Dne 5. julija 1991 je prišlo do odločilnega sestanka Miloševića in Jovića z generalom Kadijevićem, na katerem sta mu povedala naslednje: stanje v državi je tragično, JLA je v Sloveniji poražena in potolčena, morala vojske je popolnoma padla, srbski narod je zgubil zaupanje v JLA, opozicija zahteva formiranje srbske vojske in poziva vojake, naj dezertirajo iz JLA, matere zahtevajo, naj se njihovi sinovi vrnejo iz JLA, ljudje se pridružujejo opoziciji in zahtevajo odstavitev sedanjega srbskega vodstva. Zato od JLA odločno zahtevata troje: 1. Slovencem odgovoriti ostro in z vsemi sredstvi, tudi z letalstvom. Ne jim dovoliti, da

šikanirajo JLA. Potem pa se umakniti iz Slovenije. Tako se bo dvignila morala v vojski, zastrašili bodo Hrvaško in srbski narod se bo umiril.

2. Glavne sile razporediti na liniji: Karlovac–Plitvice na zahodu in Baranja–Osijek– Vinkovci–Sava na vzhodu in Neretva na jugu. Na ta način bodo "pokrita" vsa ozemlja, kjer žive Srbi in bodo tako zaščiteni do razpleta krize oziroma končne opredelitve na ljudskem referendumu.

3. Slovence in Hrvate popolnoma eliminirati iz JLA. Odločno sta ponovila, da je potrebno takoj pričeti z maščevalno akcijo nad Slovenijo, sicer bodo oni zgubili v Srbiji, potem pa bo razpadla tudi JLA. General Kadijević je vse zahteve sprejel, zahteval je le 6–10 dni za operativne priprave. Milošević mu je dal samo 2–3 dni, ker bi pozneje Avstrija in Nemčija priznali Slovenijo, pa bi bil tako možen tudi njun vojaški poseg. General Kadijević je sprejel tudi to zahtevo novega gospodarja: Miloševića! Predstavljam si, kako se je počutil, saj je bila to za njega kazen! Sklepni govor armadnega generala Veljka Kadijevića Dne 6. julija 1991 se je končno javno na TV oglasil tudi armadni general Veljko Kadijević. Velja si zapomniti njegove besede, pa naj zato sklenejo to poglavja, seveda z opozorilom na nekaj lepotnih napak. Takole je dejal: "V toku je poslednja faza razbijanja sedanje Jugoslavije. Ideja jugoslovanstva, s katero smo dosegli vse svoje zmage in zagotovili več desetletij trajajoč mir, trpi težke udarce. Pretehtali so nacionalistični koncepti in interesi, začeti že davnega leta 1962. Zato sedaj divjajo šovinizem in mednacionalne delitve. Z ustavo iz leta 1974 smo ostali brez zvezne države. Po tej ustavi je Jugoslavijo lahko rušil, kdor je hotel, na ustaven način, in z ustavnimi sredstvi tudi ni mogel biti zaustavljen. To je bila svojevrstna tempirna bomba za razbijanje države. Za mnoge zablode in velikanske napake plačujemo previsoko ceno. Niti v ekonomiji niti v politiki nismo sledili spremembam, ki jih je zahteval sodoben družbeni razvoj. Usoden razpad hibridnega družbenega sistema je bil iniciran in izsiljen z delovanjem nekaterih tujih držav. Protijugoslovanske sile v državi ne bi bile tako pogumne in napadalne brez močne podpore iz tujine. V vojni so samo pod okupatorsko kuto predstavljale nekakšno silo. Tisto, kar niso uspele doseči v vojni razdeljene države, sedaj skušajo doseči s pomočjo svojih marionet, ko jim vzbujajo lažna upanja in jih podkupujejo na razne načine. Sigurno bo oživljanje starih imperijev samo prvi korak pri njihovi nadaljnji ekspanziji. Evropa in svet bi lahko plačali isto

261

(ali večjo) ceno, kot je žrtvovanje Jugoslavije, tako kakor so nekoč plačali z žrtovanjem Sudetov in Čehoslovaške. Verjamem, da bodo to kar kmalu spoznala tudi vodstva tistih držav, ki še ne vidijo te nevarnosti. Armadno vodstvo je od samega začetka družbene krize aktivno sodelovalo pri iskanju poti za njeno razrešitev. Neprestano smo zahtevali, da se zaustavi porivanje države v prepad, kaos, mednacionalno in versko vojno. Zavzemali smo se za demokratično rešitev jugoslovanske krize in celovito reformo države, gospodarstva in družbe. Vedno smo poudarjali, da je neodtujljiva pravica vsakega naroda, da samostojno odloča o svoji poti, toda to mora storiti v interesu vseh skupaj in vsakega naroda posebej, z dogovorom in na miren način. Opozarjali smo, da spremembe sistema po metodi – kakor kdor hoče, s politiko zaključnega dejanja in enostranskim sklepom – vodi državo v vrtinec državljanske vojne. Nekajkrat, ko se je situacija dramatično zaostrila, smo povečevali bojno pripravljenost enot JLA. S tem smo začasno uspevali umiriti napetosti. Več kot to pa nismo mogli storiti. V nekaterih delih države so naše enote že več mesecev izven vojašnic v nehvaležni vlogi mejaša dveh sprtih strani. Čeprav bi bilo brez njihove prisotnosti že krvi do kolen, se takšno angažiranje enot JLA stalno obsoja. Nekateri zahtevajo, da se Armada zapre v vojašnice in da od tam mirno spremlja razpad države in krvavo svatbo. Drugi pa vztrajno zahtevajo, da Armada prevzame vlogo odločujočega družbenega razsodnika, da zruši vodstvo in prevzame oblast v državi. Mi smo že od začetka vedeli, da obe omenjeni alternativi usodno vodita k istemu koncu. Če bi se Armada zaprla v vojašnice, bi plamen mednacionalnih oboroženih spopadov zajel že znaten del države. Jugoslavija bi razpadla na najbolj dramatičen način. Tudi prevzem oblasti ni prišel v poštev. Notranja kriza v vsaki državi, tudi v Jugoslaviji, se ne more trajno rešiti z uporabo vojske, temveč samo s političnimi sredstvi. Zato smo se opredelili za ohranjanje miru in ustvarjanje pogojev za demokratično preobrazbo družbe, obzirno smo angažirali enote na kriznih žariščih in dosledno spoštovali ustavnost in zakonitost. Na žalost, razen verbalne, druge podpore pri tem nismo imeli. Pokazalo se je, da skoraj noben zvezni organ ni dojel teže in resnosti stanja, v katerem se Jugoslavija nahaja. To se vidi predvsem v njihovi nesposobnosti, da bi realizirali obrambno politiko države in obveznosti glede oboroženih sil. Sprejemanje zakasnelih in nedorečenih odločitev je povzročilo samo kopičenje problemov, ki bi se ob nastanku relativno lahko reševali. Tako pa so bile odločitve o razorožitvi paravojaških formacij, regrutih in teritorialni obrambi že v naprej obsojene na neuspeh. Namesto vztrajanja za dosledno reševanje edino realnih nalog in učinkovito realizacijo odločitev se je trmasto vztrajalo na dolgotrajnih in jalovih dogovorih, pogajanjih in pogojevanjih. To je Armadi pri uresničevanju zadanih nalog zvezalo roke in jo tudi kompromitiralo, razbijačem Jugoslavije pa je omogočilo, da so brez ovir uresničili svoje zamisli. Nikdar in prav ničesar Armada do sedaj ni naredila na svojo roko, izven ustavnih pooblastil in odločitev pristojnih zveznih institucij. Enote JLA so bile v Sloveniji angažirane v skladu s svojimi ustavnimi obveznostmi zaščite integritete Jugoslavije in na osnovi sklepov zveznega zbora Skupščine SFRJ in odloka zveznega izvršnega sveta.

262

Vodstvo Slovenije, ki je pred leti pričelo prvo razbijati Jugoslavijo, je začelo pravo vojno proti JLA. Vojni cilj slovenskega vodstva je bil ne samo definitivna odcepitev, temveč tudi popolno brisanje Jugoslavije s političnega zemljevida sveta. S stalnim laganjem in varanjem so zahrbtno pristopili k brutalni likvidaciji in maltretiranju pripadnikov Armade in njihovih družin. Sprašujemo se, na čigav račun se to dela? Če so se vodstvo Slovenije in oboroženi deli republike Slovenije obnašali do JLA kot do okupatorske vojske, se mi nismo mogli tako obnašati proti slovenskemu narodu. Zaradi tega glavne sile JLA, letalstvo, raketne, artiljerijske, oklepnomehanizirane in druge enote niso bile uporabljene na ustrezen način. Oni pa so to zlorabili na najbolj zvit način. Bil je potreben samo en dan našega bolj odločnega angažiranja, pa so prosili za premirje, ki pa so ga ponovno zlorabili. Priznam, da so nas takšni brezobzirni in zločinski napadi presenetili. Bili smo presenečeni zaradi izdajo na celi fronti. To je naša napaka. Štab vrhovnega poveljstva bi zelo lahko pripravil in izvedel operacijo, s katero bi Slovenijo vrgli na kolena. Toda, zakaj bi to sploh počeli? Zakaj naj bi v Sloveniji umirali vojaki in častniki drugih narodnosti, če so oni za Slovence tujci in okupatorji? Tudi nam ni bilo do umiranja Slovencev, če ne želijo živeti v Jugoslaviji. Ali je to naša napaka ali ne – naj oceni javnost. Vojna, ki nam je bila vsiljena, je zahtevala tudi življenja ljudi. Jaz se tudi ob tej priložnosti klanjam spominu padlih tovarišev in izražam najgloblje sožalje njihovim materam, očetom, bratom in sestram, rodbini in prijateljem. Predsedstvo SFRJ je včeraj sprejelo določene zaključke v zvezi s situacijo v Sloveniji. JLA je vse zahteve izpolnila. Ker pa vodstvo Slovenije ignorira zaključke Predsedstva, in se tudi nadaljujejo napadi na pripadnike JLA, bo štab vrhonega poveljstva predložil Predsedstvu SFRJ določene ukrepe. V tem trenutku je najvažnejše, da se čimprej doseže politični dogovor in da se preobrazba Jugoslavije izvrši brez nove krvi. Ustanovljene so močne nacionalne vojske in ustanavljajo se nove, ki so pripravljene, da takoj potegnejo nože in orožje. Zato je osnovna naloga JLA, da tega ne dovoli, pri čemer nam bodo koristile tudi izkušnje iz Slovenije. Za takšno nalogo ni dovolj samo mirnodobna sestava, zato je izvršena delna mobilizacija enot. Pri izvajanju nalog za zaščito miru pripadniki JLA združujejo svoje vrste in dvigujejo bojno pripravljenost. Pri tej nalogi se bomo maksimalno angažirali. Pričakujemo podporo vseh domoljubnih sil in onemogočanje onih, ki špekulirajo zaradi ozkih, nacionalističnih ali strankarskih interesov. Mir, ne vojna – to je skupni interes vseh." Komentar sledi kasneje. Brionska deklaracija Brionski sestanki so bili v novejši zgodovini za Slovenijo zelo pomembni. Čeprav smo po mnenju dr. Franceta Bučarja 184 prvi začeli podirati domine ne samo na Balkanu, temveč tudi v

184 Dr. Dimitrij Rupel, Skrivnost države, Ljubljana, 1992

263

vzhodni Evropske, je bila Slovenija na Brionih samo delno kaznovana. Na nemško pobudo (kot predsedujočega v evropski skupnosti) je prišlo do umiritve položaja v Sloveniji. Diplomatski pritiski držav evropske skupnosti so bili tokrat bolj učinkoviti kot pa 1989, ko je Milošević ukinil avtonomijo na Kosovu in tako dejansko povzročil začetek konca Jugoslavije. Takratni slovenski zunanji minister je menil, da so bili pogovori Genscher – Kučan v Celovcu (Skrivnost države, stran 158) "odločilni za pozitiven izid dogodkov" za Slovenijo, ki so se dogajali 7. julija 1991 na Brionih. Prisotne so bile tri delegacije. Na eni strani dvanajsterica evropske skupnosti na čelu z odločnim Van Den Broekom, potem Predsedstvo SFRJ (tudi dr. Janez Drnovšek) z Mesićem na čelu, zraven pa še predsednik zveznega izvršnega sveta Ante Marković in predstavnik štaba vrhovnega poveljstva, slovenski admiral Stanislav Brovet, in tudi delegacija "napadene dežele” – Milan Kučan, dr. France Bučar, Lojze Peterle in dr. Dimitrij Rupel. Prisotni so bili vsi "pogajalski" interesi. O ozadju sicer ne vemo dosti. Popoldan tistega dne je slovenska stran dobila z roko napisane štiri kompromisne oziroma ultimativne pogoje, in sicer: 1. mejne prehode nadzira slovenska policija po zveznih predpisih; 2. carine ostanejo v zvezni pristojnosti, s tem da se sredstva zlivajo na poseben račun; 3. na meji se vzpostavi stanje kot je bilo pred 25. junijem, s tem da JLA po treh mesecih zapusti

meje, nadzor pa se izvaja po evropskih mejnih standardih (slovenska policija); 4. enote JLA se vrnejo v vojašnice, TO pa odpravi blokode in se deaktivira. Za slovensko stran je bilo najtežje sprejeti tromesečni moratorij, čigar kontrolo bo prevzela opazovalna misija evropske skupnosti. Tako se je z brionsko deklaracijo končala "trapasta" vojna v Sloveniji. Potem se je za Slovenijo začela nova diplomatska vojna – borba za mednarodno priznanje. Odhod JLA iz Slovenije Dne 15. julija 1991 je bil v Domu JLA na Topčideru v Beogradu sklican sestanek političnega kadra JLA, na katerem je general Kadijević izrekel naslednje ocene (U procjepu, str. 134-136): • Mednarodna situacija: zahod je zmagal nad ZSSR, ni več ravnotežja, izgubili smo podporo

ZSSR, sta dve zahodnevropske smeri – nemška, ki mora zaradi izhoda na morje in na Balkan razbiti predhodno SFRJ, in francoska; ZDA so javno za SFRJ, dejansko pa za njeno razbijanje;

• Notranja situacija: vzpon (1918 in NOB) in padec jugoslovanske ideje (bivša Jugoslavija in današnji nacionalizem), SFRJ zaradi ustave iz 1974 ni bila zvezna država; JLA je edina vojska na svetu brez "svoje"države; zvezno predsedstvo je razcepljeno in ni sposobno voditi države niti vojske; "alternativa" temu stanju je, da bi vojska prevzela oblast – zaradi globoke nacionalne razdelitve, ekonomske situacije, zunanjih pritiskov in predvsem ljudskega karakterja JLA – to ne prihaja v poštev!

• Sedanje stanje: slovenska opredelitev za odcepitev je verjetna zaradi pronemškega režima, v republiki Hrvaški je možen spopad Srbov in Hrvatov, v Bosni in Hercegovini so prisotne težnje po razdelitvi med Srbijo in Hrvaško, v Makedoniji je stanje konfuzno, samo Črna gora

264

in Srbija sta za obstoj Jugoslavije; v državi že divja državljanska vojna, saj je, izven Slovenije, mrtvih 300, ranjenih pa 600 državljanov;

• Stanje v JLA: po načrtu Enotnost 1–3 se je mirnodobno stanje JLA zmanjševalo, sedaj ni regrutov iz Slovenije in Hrvaške, zato je bila delna mobilizacija; moralno stanje je slabo – vpliv nacionalnih delitev in neuspeh delovanja v Sloveniji, ki je imela dve fazi: vzpostaviti porušeni sistem kontrole na meji, kar je 90-odstotno izvršeno že prvi dan in z manjšimi žrtvami ter vsiliti gverilsko vojno JLA kot okupatorski vojski; za neuspeh v Sloveniji je kriv vojaški vrh zaradi napačne politične ocene in nepravilne uporabe enot brez močne ognjene podpore, ki edina prinaša uspeh na bojišču; sprejema tudi osebno odgovornost, vendar zaradi žrtev med civilnim prebivalstvom ni moglo delovati po vseh bojnih pravilih.

• Bodoče naloge: realen in sprejemljiv cilj za vse je razplet jugoslovanske krize brez velike državljanske vojne (smo že v mali) in brez zunanje intervencije, omogočiti da v Jugoslaviji ostanejo narodi, ki to želijo; vsakdo naj se opredeli – da ne bo izdajalcev, pogoji so sedanje stanje in opredelitev za bodočo Jugoslavijo; realen je odhod JLA iz Slovenije, ker leta ne želi ostati v Jugoslaviji, Slovenija se ne sme več ponoviti!

Tako je zapisal vojaški tovariš Vaso Predojević, doma izpod Grmeča, slovenski zet in državljan, polkovnik, varnostnik, politik in partijski sekretar, doktor vojaških znanosti, kandidat za generala, odstavljen skupaj s svojim poveljnikom, ki se je na koncu tudi odločil za družino. Za to je bil dvakrat kaznovan! Nepravično in krivično, toda vendarle bo zmagala njegova pravica (Nedavno je izdal knjigo z naslovom Zločin brez kazni – dodano 2008). Predsedstvo SFRJ je 18. julija 1991 sprejelo sklep o umiku JLA iz Slovenije! Po pričevanju Jovića, je šlo pravzaprav za diktat Miloševića, da se JLA razporedi na meje bodoče "tretje" Jugoslavije! General Kadijević v svoji knjigi (str. 119–120) sicer to interpretira povsem drugače, kot stališče štaba vrhovnega poveljstva, da JLA ne more biti okupatorska vojska in obenem navaja tri možne inačice: 1. Predhodno vojaško poraziti enote TO Slovenije in milice, nato pa Slovenijo zapustiti. Za

takšno "kaznovalno" operacijo, ki bi trajala 6–8 dni bi morali dodatno angažirati dve pehotni diviziji in padalsko brigado ter močne letalske sile. Za priprave bi potrebovali 2–3 dni. Štab vrhovnega poveljstva je bil odločno prav za to inačico!

2. Brez dovažanja novih sil kopenske vojske, vendar s celotnim letalstvom in močno ognjeno podporo ter odločnim delovanjem obstoječih enot v republiki Sloveniji, povzročiti usodno škodo infrakstrukturi Slovenije in jo tako "prisiliti" k sprejemu zahtev štaba vrhovnega poveljstva in spoštovanju zveznih institucij. Štab vrhovnega poveljstva se je sicer zavedal, da bi šlo predvsem za napade na civilne cilje, kakor tudi, da je ta inačica vsebovala "močno dozo maščevanja in terorja nad civilnim prebivalstvom"! Zato je štab vrhovnega poveljstva to inačico "milostno" izključil.

3. Realizirati politične cilje s kombinacijo političnih in dozirano uporabo vojaških sredstev. Predsedstvo SFRJ se je odločilo za to inačico.

Ob novici o odhodu JLA iz Slovenije je bilo reagiranje pripadnikov JLA zelo burno. Po pričevanju je v poveljstvu 5. vojaškega območja zavladalo kaotično stanje, saj sta tega dne

265

odpadla dva osnovna in glavna atributa: jugoslovanska in ljudska! Častniki so jokali brez sramu! Novi poveljnik je odločitev označil kot zgodovinsko za Jugoslavijo, pa je ob koncu kratkega nagovora hladno dejal: "Umik bomo izvršili mirno in organizirano ali pa z bojem, kar naj bi bilo odvisno od Slovencev!" Podobno je bilo tudi v korpusih. V Ljubljani je nastal splošen šok, v Postojni so častniki jokali! Nekateri so baje tudi slavili ob pijači ... Na Reki so odločitev označili kot katastrofalno in drugo dejanje izdaje generala Kadijevića. V Mariboru so bili enotni, da gre za izdajo! Najhuje pa je bilo za družine, soproge in otroke! Ljudi je prevzel nemir, žalost, strah, sovraštvo, a tudi nekaj upanja je ostalo. Vsi so se začeli pripravljati na nekakšne selitve v "svoje" republike, plemena, kraje in ljudi. Nekateri so ostali zaradi družin. Komentarji Vsekakor je najbolj dragoceno dokumentirano pričevanje dr. Borisava Jovića, ki se je pozneje oddaljil od Miloševića.185 Skupaj z Ivanom Stambolićem, Mirkom Tepavcem in Milošem Minićem ni podlegel nacionalistični velikosrbski ideji. Zanimive so tudi Minićeve ugotovitve o sestanku Milošević – Tuđman v Karađorđevu, kjer se je delila Bosna.186 Toda to je že druga in najbolj tragična tema na jugoslovanskem vojaškem poligonu. Zanimivo je tudi pričevanja generalmajorja Aleksandra Vasiljevića (Vreme, 10. januarja 1998), ki pravi, da je dr. Borisav Jović v svoji knjigi "pozabil" omeniti nekaj podrobnosti, in sicer: • 22. oktobra 1990 je bil v zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo samo Joviću pokazan tajno

posnet TV film o generalu Špeglju, ki je bil nato opozorjen (s strani Jovića?), da se je umaknil v Slovenijo (nato pa v Nemčijo);

• 12. decembra 1990 na seji Predsedstva SFRJ Jović ni predlagal razprave o načrtu zveznega sekretariata za ljudsko obrambo o razorožitvi vseh paravojaških enot v SFRJ. Vsem članom Predsedstva SFRJ, tudi Mesiću, je razdelil zaupno informacijo varnostne uprave JLA, kar je v Zagrebu izzvalo pravi šok. Jović je razpravo o paravojaških enotah predlagal šele z enomesečno zamudo, kar je imele katastrofalne posledice.

• Ni vedel za protislovensko stališče Jovića, ko je dajal navodila Pančevskemu pred 14. kongres ZKJ.

Neprijetno je nasprotovati nekdanjemu nadrejenemu, armadnemu generalu Kadijeviću, posebno, ker sem ga osebno cenil. Vendar moram opozoriti na nekaj njegovih nevzdržnih in zgodovinsko netočnih trditev: • Odgovor na glavno in osnovno vprašanje – kdo je začel prvi razbijati Jugoslavijo, pustimo

zgodovinarjem. Če bivši predsednik Srbije Ivan Stambolić ugotavlja, da je to bila prav Srbija,

185 Po nekaterih analitičnih ocenah je Jovićevo pričevanje glede JLA: 70 % resnično, 20 % polresnično in 10 % lažno! Seveda, glavne zamerke JLA naj bi bile lažne… Če so to ugotovitve pokojega admirala Broveta, jim kaže vsekakor pritrditi (dodano 2008) 186 Miloš Minić, Kazivanja, Urota u Karađorđevu, Svijet štev. 36, Beograd, 1998

266

potem to nekaj velja. Če pa še dodamo mnenje dr. Borisava Jovića, da je Jugoslavijo razbila Srbija ob pomoči JLA, potem se ve, kje je treba iskati odgovornost.

• Slovenija se je dejansko prva odcepila, razdružila ali pa osamosvojila. Pri tem je najbolj

relevantno mnenje Banditerjeve arbitražne komisije, da je bila SFRJ v "procesu razdružitve", pa tudi, da "zvezna armada ne ustreza več kriterijem za sodelovanje in predstavljanje republik, kar je pogoj za sodelovanje". Mislim predvsem na nesprejemljivo delovanje jastrebov v vojaškem vrhu! Zakaj je JLA bil vsiljen proces proti četverici? Zakaj je JLA nasedla raznim provokacijam?

• Zakaj je bil štab vrhovnega poveljstva SFRJ obseden z idejo o kaznovanju Slovenije, čeprav je Milošević večkrat poudarjal, da je potrebno Slovenijo "pustiti pri miru"? Ali varnostna služba JLA res ni prav nič vedela o dogovoru Milošević–Kučan?

• Zakaj JLA ni vztrajala pri politični in mirni rešitvi jugoslovanske krize? Zakaj se je vodstvo JLA odreklo Titu in koncepciji splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite?

• Najbolj je problematično, da JLA za vojaško-policijski poseg v Sloveniji ni imela ukaza svojega vrhovnega poveljnika – Predsedstva SFRJ. Vsi vemo, da nekakšni politični sklepi zveznega zbora Skupščine SFRJ ali pa upravni odlok zveznega izvršnega sveta ne morejo nadomestiti pravega vojaškega ukaza s podpisom predsednika in pečatom Predsedstva SFRJ! Zakaj je JLA brez legitimnega ukaza izvedla vojaško-policijski poseg proti Sloveniji? V ustavno-političnem sporu "vojska v nobenem primeru ne more odločati, kdo bo s kom živel" je sklenil tudi bivši pomočnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, generalpolkovnik mag. Avgust Vrtar. 187

• Zakaj je general Kadijević govoril neresnico o vojaškem udaru, ko pa nam Jović odkriva, da je prav štab vrhovnega poveljstva načrtoval vojaški udar v več inačicah?! Kdo je dovolil izdelavo načrtov vojaških akcij brez odobritve Predsedstva SFRJ?

• Floskule o izdaji in presenečenju so samo dokaz, da nekateri "jastrebi" niso upoštevali varnostnih in drugih ocen o pripravljenosti slovenske TO, pa čeprav je bilo splošno znano, da je šlo za najbolj usposobljeno in organizirano TO? Načrtovati vojaško-policijski poseg in kreniti v akcijo proti tako pripravljeni TO, je blago rečeno ne samo "trapasto", temveč povsem neodgovorno! Zato se ni čuditi, če so tudi navadni častniki JLA postavljali upravičena vprašanja ali so akcije v Sloveniji vodili laiki in nesposobni poveljniki? Kdo je pravzaprav predlagal izvedbo tako "trapaste" akcije?

• Zelo problematična je tudi teza, da je šlo za "vsiljeno vojno". Verjetno bi bila bolj točna kvalificikacija, da je šlo za "izzvano vojno", posebej še, če upoštevamo mnenje ameriškega ambasadorja Zimmermanna, da bi tudi "bolj primitivna vojska" kot JLA reagirala na slovenska izzivanja, predvsem okrog neplačevanja sredstev za vojaški proračun in nepošiljanja slovenskih regrutov. Zakaj JLA ni brez posega zapustila Slovenije? Zakaj JLA ni spoštovala dogovora Milošević–Kučan?

Za zgodovino je pomembno, kdo je prvi začel! Pa ne samo to: zgodovinarjem in drugim raziskovalcem bo predvsem važno ugotoviti, kdaj so v JLA začeli pripravljati načrte za vojaške aktivnosti in s kakšnim ciljem! Moje vedenje o tem je zelo osebna stvar, toda ostaja dejstvo, da je dr. Borisav Jović, podpredsednik in predsednik Predsedstva SFRJ, v svoji knjigi Zadnji dnevi 187 Mag. Avgust Vrtar, generalpolkovnik, Nekaj vedenj in misli o vlogi oboroženih sil Jugoslavije, Borec, Ljubljana, 1994

267

SFRJ skoraj v celoti postavil na laž generala Kadijevića in predvsem sposobnost in doslednost vojaškega vrha oboroženih sil SFRJ! Kot sem že poudaril so za razkrivanje vzrokov in celotne rekonstrukcije razbijanja SFRJ najbolj relevantni originalni dokumenti oboroženih sil SFRJ in vseh ostalih dejavnikov v teh dogodkih. Potrebno bo pač počakati, da se odprejo vojaški in drugi arhivi. Do takrat pa se moramo opreti na memoarska in druga pričevanja. 188 Zaradi prikaza objektivne resnice o takratnem dogajanju v Sloveniji bi bilo nujno objaviti knjigo skupine avtorjev pod naslovom Resnica o oboroženem spopadu v Sloveniji, Beograd, 1991, ki slovenski strani očita zločine proti civilnemu prebivalstvu (tujci – vozniki, svojci pripadnikov JLA in drugi), proti ranjencem, bolnikom in ubitim osebam, zdravstvenemu osebju in sanitetskemu prevozu, proti zaprtim in ujetim osebam, kakor tudi prepovedane načine vojevanja. In seveda dokumentirano odgovoriti! Tudi slovenska stran bi morala predložiti javnosti dokumentirano sliko podobnega ravnanja pripadnikov JLA. Do sedaj so vse tovrstne kazenske prijave zavržene (v toku je sodni postopek proti pilotu JLA, državljanu Hrvaške). Žrtve oboroženih spopadov v Sloveniji so bile naslednje: • Slovenija: ubitih 12 pripadnikov TO in policije, 6 civilov in 10 tujcev (voznikov tovornjakov); • ranjenih je bilo 116 pripadnikov TO in 28 policistov (za civiliste ni podatkov); • JLA: ubitih je bilo 44 pripadnikov JLA (6 častnikov, 6 podčastnikov, 30 vojakov, 1 civilna

oseba v službi v JLA in 1 neidentificirana oseba); ranjenih je bilo 184 pripadnikov JLA; zajetih je bilo 3.230 pripadnikov JLA in zvezne policije.

Sklepi: 1. Z vojaško-policijskim posegom v Sloveniji, ki je bil sicer izzvan, JLA ni dosegla načrtovanih

ciljev. Spor je bilo možno rešiti na miren način, z zunanjimi pritiski in dogovori (podobno kot v Makedoniji).

2. Načrt (inačica načrta) vojaškega posega JLA v Sloveniji ni bil realen, politični cilj pa napačen. Poseg je bil nelegitimen, ker ga ni ukazal Vrhovni poveljnik (Predsedstvo SFRJ).

3. V okviru notranje vojne je šlo za vojaško-policijski poseg z omejenim ciljem. Glede na zastavljene cilje je šlo za mejno-carinski spopad. Iz ustavne obveznosti o ohranjanju ozemeljske integritete SFRJ je primarno vprašanje obrambe zunanjih (državnih) in notranjih (republiških oziroma avnojevskih) meja. Problematika meja je dominirala tudi v ostalih spopadih (meje velike Srbije ali Hrvaške), zato bi lahko tudi priznali izraz " vojne za meje".

4. V strokovnem smislu (po številu angažiranih sil) ni mogoče govoriti o vojni, ker dejansko ni šlo za vojaški spopad med dvema državama niti so spopadi presegli taktičnega nivoja.

5. Po mednarodnem vojaškem pravu ni mogoče govoriti niti o okupaciji niti o agresiji.

188 Nova knjiga generala Velja Kadijevića z naslovom Protiudarec, moj pogled na razpad Jugoslavije, ki je izšla sredi 2007 v Moskvi, je ponudila nekaj zaimivih podrobnosti, ki “popravljajo” spomin na JLA.

268

6. V političnem smislu je mogoče uporabljati naslednje izraze: “desetdnevna vojna”, “secesijska vojna”, “odcepitvena vojna”, “razdružitvena vojna” in že medijsko uveljavljen (vsiljen) izraz “osamosvojitvena vojna” oziroma “desetdnevna osamosvojitvena vojna”.

7. Verificirane sklepe bo mogoče podati šele po objavi vseh tajnih politično-vojaških in operativnih dokumentov.

3. 5. 2. Hrvaška (1990–1995)

Osnovni vzroki Za izredne razmere na Hrvaškem v letu 1990 sta dva osnovna vzroka: znaten porast obeh nacionalizmov (hrvaškega in srbskega) in revanšistični protikomunizem. Po demokratičnih volitvah je na politično sceno stopila Hrvatska demokratska zajednica – Hdz z dr. Franjom Tuđmanom na čelu, ki je takoj spremenila ustavo in začela uveljavljati pragmatične ideje velikohrvaškega nacionalizma (naziv Republika Hrvaška, zgodovinska hrvaška zastava s šahovnico, uradni jezik je samo ijekavščina, pisava latinica in podobno). V odgovor so ogroženi Srbi ustanovili Srpsko demokratsko stranko – Sds na čelu z dr. Jovanom Raškovićem, ki je bila dejansko velikosrbska podružnica Beograda, pa so na koncu tudi zahtevali odcepitev Srbskega autonomnega območja – Srbske krajine (z večinskim srbskim prebivalstvom). 189 Že v tem obdobju je bila storjena usodna napaka, ko leve sile, mislim predvsem na zvezo komunistov Hrvaške, ko Hrvati in Srbi v njej niso našle pravega odgovora na velikohrvaške in velikosrbske nacionalistične usmeritve, ki so usodno razcepile oba državotvorna naroda. Namreč, ravno odcepitev srbskih komunistov je docela oslabila pozicije zveze komunistov Hrvaške, pozneje Račanove Sociademokratske partije, tako je bila odprta pot za premoč hrvaških desničarskih in revanšističnih sil. Oba strankarska pola sta se zato usmerila k obrambi ogroženih narodnih interesov. Zdi se mi napačno iskati vzroke hrvaško-srbskih napetosti v nekakšnem prastarem plemenskem ali verskem sovraštvu, genocidnosti enega ali drugega naroda, neporavnanih računih in podobno. Vse to so lahko t. i. latentni vzroki, ki mirujejo ali životarijo, ne planejo pa na dan, ker se zavestno zadržujejo! Ne smemo pa pozabiti globalnega načrta za razbijanje Jugoslavije po Dnevu D, pa tudi dejstva, da so morali glavni protagonisti postopati po navodilih – direktivah od zunaj. Mislim predvsem na Miloševića in Tuđmana. Šele v daljnji bodočnosti bo verjetno prišlo na dan, čigave tuje interese sta zastopala in izvajala. Nekatere začetne raziskave in indicije kažejo, da je bil Tuđman pronemško usmerjen, dočim je ameriška naklonjenost Miloševiću očitna. Njun dogovor v Karadjordjevu, 15. aprila 1991, je mogoče razumeti samo s teh pozicij, torej z blagoslovom tujih sil. Pri tem je šlo za tri usodne poteze, ki so dokončno odločale o razbijanju Jugoslavije, in sicer: • sprememba notranjih republiških – avnojskih meja in verskih meja; • razdelitev Bosne in onemogočanje obstoja muslimanske države v Evropi;

189 Ilija T.Radaković, generalpolkovnik, Besmislena YU ratovanja, Beograd, 1997

269

• ustanavljanje nacionalno homogenih držav – Velike Hrvaške in Velike Srbije (z geslom: "Vsi Srbi v eni državi"), seveda s t. i. humano preselitvijo Ličanov in Krajišnikov v "staro domovino".

Z današnje perspektive je že mogoče sklepati, da je dogovor iz Karađorđeva v glavnih obrisih že realiziran. Vzpostavljeni so že tudi diplomatski, gospodarski in drugi odnosi med obema – Zvezno republiko Jugoslavijo in Hrvaško. Kratka kronologija Pred vojaškimi spopadi so se zvrstili incidenti in spopadi, ki bi jih lahko uvrstili v kategorijo specialne vojne oziroma med spopade nizke intenzivnosti. Lahko bi celo rekel, da so so bili karakteristični in zelo podobni ameriški doktrini za destabilizacijo določenih področij. Zato ne bo odveč, da jih vsaj omenim: • začetno agresivno politično-ideološko delovanje (sprememba ustave, nova zastava, zmaga

Hdz, prihod ustaških emigrantov itd.) in militantni psihološko-propagandni pritiski (vračanje tradiciji NDH, Velika Hrvatska in podobno) so vplivali na odločne protiakcije organiziranih (in dejansko ogroženih) srbskih sil;

• maja 1990 se je zgodil prvi večji incident v Benkovcu, ki so mu sledili še drugi; • 17. avgusta 1990 se je začela t. i. "balvanska revolucija", ko so delno oboroženi Srbi začeli

postavljati meje Srbskega autonomnega območja Krajine oziroma "srbskih krajev"; februarja 1991 je bila celo razglašena razdružitev Srbskega autonomnega območja Krajine od Hrvaške;

• na obeh straneh so oborožene skupine in posamezniki sprožali manjše medsebojne obračune in spopade, pa tudi izvajali teroristične akcije;

• enote JLA so dobile nalogo, da "preprečijo" medsebojne oborožene spopade (marec/april 1991 – Plitvice, Pakrac), kar je bil samo prvi korak, da so se postavile na stran "bolj ogroženega naroda"; tako se je lahko začela državljanska in verska vojna na Hrvaškem;

• spopad v Borovem selu dne 2. maja 1991, so po izjavi Josipa Boljkovca, tedanjega notranjega ministra, izzvali pripadniki hrvaških paravojaških enot, je terjal večje žrtve na hrvaški strani (17 policistov in 20 civilnih oseb), kar je izzvalo ogorčene proteste (Split, velike demonstracije proti JLA in uboj vojaka Saše Gešovskega);

• 28. maja 1991 je bila ustanovljena Hrvaška vojska (Zbor narodne garde); • 30. 5. 1991 je bila v hrvaškem saboru sprejeta nova ustava, predsednik dr. Franjo Tuđman pa

je napovedal skorajšnjo "razdružitev in osamosvojitev" Hrvaške; • 26. maja 1991 je Hrvaška (skupaj s Slovenijo) razglasila popolno državno samostojnost; • sledile so večje ali manjše akcije in spopadi, predvsem okrog blokiranih vojašnic, vendar do

večjega vojaškega spopada ni prišlo; • 7. oktobra 1991 je sledilo neuspelo letalsko bombandiranje na Banske dvore (dr. Franjo

Tuđman, Stipe Mesić in Aleksandar Marković) , vendar brez žrtev; • 10. oktobra 1991 je evropska skupnost dosegla dogovor o umiku JLA iz Hrvaške, kakor tudi

"iskanje solucije za mirno rešitev jugoslovanskih spopadov". Glede na tajni dogovor v Karađorđevu bi zelo težko iskali krivce za posamezne incidente in spopade, saj je skoraj gotovo, da nižji nivoji niso vedeli za dogovore Milošević – Tuđman. Prav tako se zelo resno postavlja vprašanje, ali je varnostna uprava zveznega sekretariata za ljudsko

270

obrambo vedela za dogovor v Karađorđevu in kdo je pravzaprav stal izza načrtovanih vojaških operacij JLA na in proti Hrvaški? Ali je šlo za prilagojene načrte Bedem (Okopi) iz Stipetićeve poveljnišk-štabne vojaške vaje?! Potrebno bi bilo preveriti. Po besedah generala Kadijevića (Moje vidjenje raspada, str.135), naj bi se vojna na Hrvaškem odvijala v dveh fazah: v prvi naj bi JLA "ščitila srbski narod", dočim bi v drugi fazi JLA prešla v splošen strateški napad na Hrvaško. Predstavil bom celoten zapis vojaškega načrta, ki glasi takole: "Strateško nalogo izvesti v dveh fazah. V prvi, s pretežno taktičnimi protinapadi na več smereh, dokler se Hrvaška močneje ne vključi v spopade (napadi na vojašnice), z boljšo organizacijo in pripravo srbskih upornikov, v drugi fazi pa z enovito strateško napadno operacijo premagati hrvaško vojsko; Zamisel manevra sil: • popolnoma blokirati Hrvaško iz zraka in morja; • smeri napadov glavnih sil bolj direktno usmeriti za osvoboditev srbskih krajev na Hrvaškem

in garnizij JLA v globini hrvaškega ozemlja. Na tak način presekati Hrvaško na smereh Gradiška–Virovitica, Bihač–Karlovac–Zagreb, Knin–Zagreb in Mostar–Split.

Z najmočnejšo skupino oklepno-mehaniziranih sil zavzeti vzhodno Slavonijo, potem nadaljevati delovanje proti zahodu, se združiti s silami v zahodni Slavoniji in nadaljevati napad proti Zagrebu. Istočasno z močnejšimi silami iz Herceg Novega in Trebinja blokirati Dubrovnik, s kopnega vdreti v dolino Neretve in na ta način sodelovati s silami, ki nastopajo iz smeri Mostar– Split. Po zavzetju določenih objektov zavarovati in držati "mejo Srbske krajine" na Hrvaškem, umakniti preostale dele JLA iz Slovenije in potem pomagati silam JLA na Hrvaškem. Za priprave in dovajanje sil na načrtovane smeri uporabe je potrebnih 10–15 dni." Načrta ne bi želel komentirati, ker manjkajo določeni elementi, predvsem sile in sredstva. Nedvomno je šlo za napadno operacijo JLA večjega obsega, na hrvaški strani pa so vsekakor načrtovali več obrambnih operacij strateškega značaja. Zato tudi lahko upravičeno govorimo o pravi (notranji) hrvaško-srbski vojni na Hrvaškem, ki je imela več časovnih obdobij, in sicer: • 1990–1991: začetno obdobje spopadov nizke intenzivnosti (in gverilsko vstajo Srbov ter t. i.

"balvansko revolucijo"); • 1991–1992: strateška ofenziva JLA in uspešna obramba hrvaške vojske ter njen protinapad ; • 1992: premirje in mirovna operacija sil OZN – Unprofor, pretežno v Slavoniji; • 1993–1994: priprave hrvaške vojske za končno ofenzivo (operacije Masleniški most, Medak,

Maestral– 94 in Ljeto–94); • 1995: strateška ofenziva za osvoboditev Hrvaške, ki jo predstavljata dve odlično pripravljeni

(z ameriško pomočjo in po načelih doktrine SNI) in kontinuirano izvedeni operativno-strateški operaciji – Blisk (začetek 1. maja 1995) in Vihar (začetek 4. avgusta 1995).

271

Vukovar je bil primer nepotrebnega razkazovanja arogance in moči gardnih enot JLA. Enako velja za Dubrovnik, le da so tam črnogorske rezerviste vodili ogorčeni srbski generali iz Like. Med njimi sem žal videl na TV ekranih, tudi šolskega kolega in generalmajorja Radomirja Eremijo, načelnika štaba titograjskega korpusa! Osnovni sklepi Srbsko-hrvaški spopad se je končal s presenetljivo zmago hrvaške strani. Vodstvo JLA oziroma varnostna služba JLA očitno res nista poznala (general Vasiljević to priznava) podrobnosti dogovora Milošević – Tuđman v Karađorđevu, ki je bil skoraj v celoti uresničen. Zamišljena srbsko autonomno območje Srbska krajina je životarila le kratek čas. Bila je žrtovana iz političnih razlogov, kajti Miloševiću je bil obljubljen del Bosne in Hercegovine – Republika Srbska. Zame je najbolj presenetljivo, da je bila vojska Srbske krajine poražena, pa čeprav ni bila deležna potrebne pomoči niti iz Beograda niti s Pal. Osebno sem poznal mnoge ličke in krajiške generale, pa tudi častnike in vojake, in enostavno ne morem verjeti, da so se sploh dali "voditi" nekemu policijskemu inšpektorju (Milanu Martića), ko so pa imeli v Beogradu celo plejado narodnih herojev in tudi nekaj mlajših ter sposobnih generalov. Z druge strani pa so na hrvaški strani presenetili mlajši hrvaški generali in admirali (Stipetić, Domazet in drugi), pa tudi dobro izurjen vojaški sestav (seveda po zaslugi ameriških inštruktorjev). Ko je Karlo Gorinšek še kot polkovnik hrvaške vojske uspešno vodil protinapad enot osješke operativne cone, se mi je zdela celotna operacija nekam znana. Spomnil sem se, da je 1988 prav podpolkovnik Gorinšek kot moj pomočnik za štabno-učne zadeve pri načrtovanju poveljniško-štabne vojaške vaje Jesen–88 odločno zagovarjal obhodni manever sil na osješko-varaždinski smeri. Za svoj vojaški prispevek je dobil čin generalbojnika, toda zdi se mi, da hrvaški "bojovniki" niso mogli prenesti njegovega vojaškega talenta. Škoda, da se zaradi družine ni vrnil v Ljubljano. Je pa edini polkovnik JLA, ki je za svoje vprašljive (dodano 2008) obveščevalne zasluge dobil eno od najvišjih slovenskih odlikovanj. Zdaj, ko poznamo Miloševićeve politične spletke in igre s Tuđmanom in Američani, je lažje analizirati srbsko-hrvaško notranjo vojno na Hrvaškem. Nedvomno je, da ni šlo za spopad srbskega in hrvaškega naroda. Šlo je za zrežirano oziroma dogovorjeno vojno, spopad. Potrebno je samo prebrati Jovićeve Zadnje dneve SFRJ ... Hrvaška je dobila t. i. "domovinsko" vojno, rešila pa je tudi osnovno vprašanje: "njihovi" Srbi so skoraj prostovoljno in brez odpora zapuščali svojo hrvaško domovino. To so storili tako, kakor sta pred tem razmišljala Ćosić in Tuđman na pogovorih v Švici, namreč da so možna tudi "humana preseljevanja naroda", seveda ob bojnem plesu in vojaški godbi!

272

3. 5. 3. Bosna in Hercegovina (1991–1995)

Osnovni vzroki Osnova notranja vzroka razpada Bosne in Hercegovine sta bila: trismerni in izključujoči nacionalizem (srbski, hrvaški, muslimansko-bošnjaški), prepleten s trismernim versko-konfesionalnim fanatizmom (pravoslavni, islamsko-fundamentalistični in katoliški). Navedeni vzroki so bili sicer latentno prisotni v vsakdanji bošnjaški stvarnosti, toda vedno kot povezovalni dejavnik raznolikosti. Od zunaj, iz Beograda ali Zagreba, jih je bilo mogoče brez posebnega truda spremeniti v dezintegracijski faktor! In to se je tudi zgodilo. Temu pa je sledilo popolno presenečenje, dezorganizacija vsakdanjega življenja, ohromljen sistem oblasti, vse pogostejši mednacionalni nesporazumi in medetnični spopadi, kakor tudi hiter razkroj gospodarstva in trgovine. V takšnem trenutku je bil dovolj samo en strel! Tokrat ne na kakšnega cesarja ali kralja. Dovolj je bil že strel na navadnega svata na pravoslavni poroki. Pogovori in dogovori o razdelitvi Bosne in Hercegovine so bolj ali manj znani. Glavni je bil seveda 25. marca 1991 v Karađorđevu med Miloševićem in Tuđmanom, potem v Belju, Ženevi, Bruslju in Grazu. Osnovno vprašanje je bilo, kako razdeliti Bosno in Hercegovino po receptu 70:30 v korist Srbije, oziroma kako rešiti muslimansko vprašanje. Niso se mogli dogovoriti, zato je spregovorilo orožje. Potrebno je posebej poudariti, da je bila usoda Bosne in Hercegovine v precejšnji meri odvisna od celotnega razpleta jugoslovanske krize, pa tudi od operativno-strateškega značaja centralne regije – t. i. glavne trdnjave jugoslovanskega vojskovališča! To je vidno tudi iz knjige generala Kadijevića (stran 134), ko pravi: "Glavne ideje osnovne zamisli, po kateri so bili razdelani načrti o uporabi JLA na celotnem jugoslovanskem prostoru, so bile: dokončno premagati hrvaško vojsko ...; realizirati popolno sodelovanje s srbskimi uporniki v Srbski krajini, omogočiti dokončen umik preostalih delov JLA iz Slovenije; posebej pa računati, da bo vloga srbskega naroda v Bosni in Hercegovini odločujoča za bodočnost srbskega naroda v celoti. Temu tudi prilagoditi razmeščanje sil JLA." Evidentno je bilo povezovanje JLA in Srbske demokratične stranke. Sredi 1991 je "vidovdanska skupščina" v Grahovem sprejela deklaracijo o združitvi Kninske in Bosanske krajine, seveda vse po diktatu iz Beograda. To je bila tudi potrebna operativna osnova za bojno delovanje proti Hrvaški. V začetku julija 1991 je bila v Srbiji in Črni gori izvedena delna mobilizacija. Bosansko predsedstvo (Hrvati in Muslimani) je bilo proti vojaškim rešitvam in je verjelo, da bo JLA zavarovala krhek mir v Bosni in Hercegovini. V resničnosti pa so se dogajale druge stvari. 190 Po umiku iz Slovenije in delno iz Hrvaške je generalštab JLA do januarja 1992 na tleh Bosne in Hercegovine zbral osem korpusov (14. ljubljanski korpus v Zenici in Doboju). Formirana je 190 Sefer Halilović, brigadni general, Lukava strategija, Mostar, 1997

273

nova 2. armada, ki ji je poveljeval generalpolkovnik Milutin Kukanjac, sošolec iz višje vojaške akademije, znan kot grob in energičen poveljnik. Prevzel je vse vojaško-industrijske kapacitete, pa tudi strateško poveljniško mesto v Han Pijesku (v tunelu pod planino Žepe). Vzporedno so tekle tudi politične priprave za vojaški spopad, pri čemer se je vmešala tudi evropska skupnost. Obstajala je dilema: ali bo Bosna in Hercegovina neodvisna in mednarodno priznana država ali pa del okrnjene Jugoslavije oziroma del Velike Srbije. Vodstvo Republike srbske ni bilo za Bosno in Hercegovino, tudi Hdz je imel osnovano Herceg-Bosno, dočim so Muslimani nihali med majhno in obkroženo muslimansko enklavo in enotno državo Bosno in Hercegovino. Na referendumu je sodelovalo 63,4 odstotka prebivalcev BiH in 99,4 odstotkov se je izreklo za suvereno in neodvisno Bosno in Hercegovino. Srbi so seveda bili proti. In potem se je začelo ... Kratka kronologija Dne 1. marca 1992 je bil na Baščaršiji ustreljen svat na neki srbski poroki, pravoslavni duhovnik pa je bil ranjen. Takoj so bile postavljene "srbske" in "muslimanske" barikade in meje v Sarajevu, potem pa po celi Bosni in Hercegovini. Na dan so prišle prej pripravljene in oborožene paravojaške enote. Enote JLA naj bi preprečile takojšen mednacionalni spopad. Tudi predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović je že 9. marca 1992 ocenil, da ne bodo mogli preprečiti "medetnične in verske vojne" (Vreme, 9. marca 1992). Tudi opozicijske stranke in napredna javnost niso mogle preprečiti vojne. Evropska skupnost je sicer 8. 4. 1992 priznala neodvisno državo BiH, vendar je kmalu zatem prepovedala uvoz orožja za novoformirano bošnjaško-muslimansko vojsko (paravojaške zelene baretke in enote tajne patriotske lige). Zato je bil takoj preoblikovan Ršto, za novega poveljnika je postavljen polkovnik Hasan Efendić, za načelnika štaba pa polkovnik Slavko Šiber. Novi državni (in vojaški) simbol je postal stari bosanski grb (ščit s tremi lilijami). Takoj je razglašena neposredna vojaška nevarnost in splošna mobilizacija. Strateški cilj je bil zavarovati novopriznano državo BiH. Dne 12. maja 1992 je od delov 2. armade JLA in 70 odstotka njene oborožitve formirana vojska Republike srbske, za poveljnika pa je bil postavljen generalmajor Ratko Mladić. Računali so na kratkotrajno vojno, v kateri bi močnejša vojska Republike srbske zavzela dolini Neretve in Drine in širšo okolico Sarajeva, vzpostavila prek Posavine širok koridor do Bosanske krajine, zavarovala zveze s Srbsko krajino (na Hrvaškem), muslimansko enklavo v dolini rek Sane in Une pa popolnoma izolirala. Tudi v Herceg-Bosni je stranka Hdz ustanovila Hrvatsko vijeće obrane, v paravojaškem Hos-u pa je bilo tudi nekaj znanih ustaških emigrantov. Vidno vlogo so imele tudi redne enote hrvaške vojske. Osnovni cilj je bil, da se Herceg-Bosna razširi in okrepi s središčem v Mostarju, pozneje pa priključi svoji matični domovini, Hrvaški. Omenil bom samo najbolj karakteristične vojaške epizode iz vojne v Bosni in Hercegovini:

274

• obleganje in granatiranje (obstreljevanje) Sarajeva je trajalo od 5. aprila 1992 do 30. septembra 1993. Najprej je obleganje vršil 4. sarajevski korpus JLA, potem pa sarajevsko-romanijski korpus vojske Republike srbske, pod poveljstvom generalmajora Stanislava Galića, bivšega poveljnika novomeške garnizije. (Nazadnje v Haagu obsojen na dosmrtno jećo – dodano 2008) V blokadi je bilo razporejenih od 600 do 1.100 topovskih cevi, dnevno pa je na Sarajevo padlo od 300 do 1000 topovskih granat. Žrtev ne bom našteval. Trpljenje obkoljenih smo lahko videli tudi na TV. Videl pa sem tudi nekaj znanih obrazov v korpusnem štabu. Seveda s Karađićem. Bilo me je sram!

• rušenje Mostarja je 14. aprila 1992 ukazal generalmajor Momčilo Perišić, poveljnik bileškega korpusa (bil je načelnik generalštaba vojske Zvezne republike Jugoslavije, novembra 1998 odstavljen), ko je artiljerija štiri ure in pol granatirala Mostar zaradi "privatne generalove vojne" oziroma maščevanja, ker Hvo ni izpustil dveh srbskih pilotov. Novopečeni generalbojnik Herceg-Bosne Praljak je 9. novembra 1993, s soglasjem banskih dvorov, ukazal rušenje znamenitega mostarskega mostu, ki je kljuboval vsem vojnam od leta 1566! Pravo barbarstvo!

• "odpiranje" koridorja v bosanski Posavini, ki se je začelo marca 1992, je bilo življenjsko pomembno za obstoj Bosanske krajine in Banjaluke, saj je šlo za edino kopensko povezavo z Republiko srbsko in preko nje tudi z Zvezno republiko Jugoslavijo. Verjetno je šlo za najbolj krvave borbe, v katerih so sodelovale tudi številne paravojaške enote na srbski in hrvaško-bošnjaški strani. Celotno ozadje ni povsem jasno, pa čeprav so se predstavniki Hdz in Sds na tajnem sestanku v Grazu (Avstrija) dogovorili o globalni razdelitvi Bosne in Hercegovine!

• boje v Bosanski krajini so v začetku vodili trije korpusi JLA: banjaluški, bihaški in kninski. Njihovega bojnega delovanja ne bom opisoval. Moram pa povedati nekaj besed o treh znancih in njihovih tragičnih usodah. Poveljnik bihaškega korpusa je bil ob mobilizaciji generalpodpolkovnik Špiro Niković, sicer znan kot dolgoletni odlični poveljnik kranjske planinske brigade. Konec 1992 je bil odstavljen in upokojen. Hrvaško vojaško sodišče ga je v odsotnosti obsodilo na 15 let zapora. Živi v Črni gori, družina pa v Sloveniji. Banjaluški korpus JLA je bil preimenovan v 1. krajiški korpus, za načelnika štaba je bil postavljen znanec iz Zagreba, polkovnik Boško Kelečević. Bil je tisti načelnik varnostnega oddelka 5. vojaškega območja, ki je celo fizično branil generala Kolška. Kelečević je zdaj že generalpolkovnik in poveljnik tega korpusa. Slišal sem zgodbo njegove družine iz Zagreba. Če je resnična, potem je zares tragična: ker sinova nista hotela javno nastopiti proti očetu Srbu, so ju poslali kot vojaka hrvaške vojske v boje proti krajiškemu korpusu. Mati je kmalu zatem dočakala dve zaplombirani vojaški krsti! Nekje v začetku 1987 sem majorja Milana Stevilovića uspel premestiti iz Postojne v Maribor, kjer naj bi prevzel načelniško mesto. Ko je 31. mariborski korpus zapuščal Slovenijo, se je Stevilović, ponosni Krajišnik, vrnil v svojo Banjaluko. Ne za dolgo! Bil je zajet in nečloveško mučen. Ničesar ni povedal! Samo nekim bojovnikom je ukazal: "Kolji!" Pa so ga enostavno zaklali … Seveda sem slišal tudi drugo inačico (klavci z bradami).

• Ne bom omenjal Srebrenice in vseh ostalih primerov genocidnega etničnega čiščenja, posilstev, koncentracijskih taborišč, odkritih množičnih grobnic, mednarodno sodišče v Haagu. Zares nepojmljivo!

275

Glavni zaključki Nedvomno je bil centralni položaj Bosne in Hercegovine v Jugoslaviji in na Balkanu izrednega strateškega pomena že v preteklih zgodovinskih časih. Zato so tudi vse vojne na tem območju pomenile boj za ozemlja, proti ljudem in proti tuji veri. Vedno je šlo za ozemeljske, medetnične in verske vojne. Tudi vojna v obdobju 1991–1995 je imela enake karakteristike, kakor da je šlo za neko nadaljevanko, za ponavljanje prejšnje nedokončane vojne! Zato je tudi logično, da so bili faktorji za razbijanje Bosne in Hercegovine, s tem pa tudi Jugoslavije, že od nekdaj znani. Zunanji faktorji (obveščevalne inštitucije) so jih samo podrobneje proučili in inicirali. Izbrana je bila že preizkušena politična strategija razbijanja – razdelitev po nacionalni in verski pripadnosti. Dogovor Milošević – Tuđman iz Karađorđeva je predvideval naslednjo razdelitev: • Srbiji: Bosanka krajina, Semberija, severna Bosna ob Savi (koridor) in vzhodna Bosna, pa tudi

ožji pas ob Donavi (del Slavonije in Baranje); sedež v Banjaluki, priključitev k Republiki srbski;

• Hrvaški: zahodna Hercegovina do Neretve in del zahodne Bosne – vse pod imenom Herceg-Bosna, s sedežem v Mostarju, pa tudi Lika, Kordun in Krajina; priključitev k Hrvaški, ki bi tako postala etnično čista in v zgodovinskih mejah Velike Hrvaške.

• Črni gori: vzhodna Hercegovina do Neretve, morda; • Muslimanska enklava, morda, sedež v Sarajevu ali Tuzli. Četudi je bila vojna v Bosni in Hercegovini omejena in umirjena po raznih mirovnih posrednikih in načrtih (Vens-Owen, Carington), pa je bila dejansko končana šele po spektakularnem prihodu mirovnih sil (Unprofor, Sfor in podobno), predvsem pa velikega ameriškega kontigenta, ki je fizično zasedel centralni del Bosne in Hercegovine brez borbe in žrtev, podprt z ladjevjem 6. ameriške flote in zračnimi silami Nata iz sosednje Italije. Politična rešitev, bolje rečeno vsiljeni kompromis, je bila nato dosežena v Daytonu. Dolgoročno še ne moremo oceniti vseh razsežnosti daytonskega sporazuma, vendar je s stališča glavnih smernic tega spisa že sedaj nedvomno jasno naslednje: • s kombiniranimi nestičnimi bojnimi udarci (po srbskih položajih) in obsežnejšo mirovno

operacijo je fizično zaseden centralni del "balkanskega vojaškega poligona", od koder so možni tudi nadaljnji vojaški posegi;

• po vrstnem redu je bilo nujno prej "zasesti" krizno žarišče v Bosni in Hercegovini (in baze v Makedoniji in Albaniji), da bi se lažje reševal glavni krizni problem – Kosovo oziroma spopad med Srbi in Albanci, pa tudi preprečil eventuelni srbski izhod (z rusko pomočjo) na Jadransko morje;

• po Daytonu je Srbiji dovoljeno, da Republika srbska začasno obdrži poseben status, s tem, da kasneje enak status (republike) dobi tudi Kosovo; Srbija tudi "prevzame" svoje Srbe iz Hrvaške, da bi kasneje lahko vse skupaj vključila v svoje meje;

• Hrvaška dobi "prazno" Srbsko Krajino, zato pa v federacijo "prevzame" Muslimane in kontrolira, da se ne bi formirala kakšna muslimansko-fundamentalistična tvorba sredi Balkana

276

in Evrope; (bosanski Muslimani so prisiljeni v federacijo s Hrvati iz Herceg-Bosne verjetno tudi zato, ker je dr. Franjo Tuđman kot zgodovinar "dokazoval", da gre bistvu za Hrvate muslimanske vere!);

• po končani vojni v BiH se težišče prenaša na Kosovo, kjer se bodo dogodki razvijali po skoraj enakem scenariju, kakor so se razvijali v drugih delih balkanskega vojaškega poligona;

• seveda, možne so tudi drugačne inačice, saj ravno zato obstajajo vojaški poligoni! 3. 5. 4. Makedonija

Mirna razdružitev Tudi Makedonija ni bila zadovoljna s položajem v SFRJ. Makedonce je zlasti motilo obnašanje Srbije, ki se je predstavljala kot varuh federalne enotnosti, za seboj pa je imela: vojsko, finance in zunanjo politiko. Osnovni vzroki za razdružitev Makedonije od SFRJ so bili: 191 • rekvizicija orožja in opreme TO Makedonije s strani JLA; • vdor Srbije v monetarni sistem SFRJ in enostranska uporaba skupne finančne rezerve; • predlog zveznega zakona o povračilu škode v letih 1913–1920; • zanikanje nacionalne identitete Makedoncev (del bolgarskega naroda) in vzpodbujanje grških

zgodovinskih zahtev; • potenciranje srbskega (Južni Srbi) ali bolgarskega (Zahodni Bolgari) vpliva ali prisostnosti; • spori med srbsko pravoslavno in makedonsko avtokefalno oz. samostojno pravoslavno

cerkvijo; Takoj po razdružitvi Slovenije od SFRJ, 25. junija 1991, je tudi Makedonija sprejela ukrepe za mirno, legitimno in legalno razdružitev. Predzgodovina je bila naslednja: • spomladi 1990 je prišlo do ustanovitve več političnih strank, delno je bila spremenjena ustava

in uvedena funkcija predsednika republike; • od 8. do 22. novembra 1990 so bile izvedene prve pluralne volitve v makedonski parlament,

na katerih je sodelovalo 17 političnih strank in 1157 poslanskih kandidatov; • kljub zapletom je sobranje (skupščina) 25. januarja 1991 sprejelo Deklaracijo o suverenosti

Republike Makedonije, ki je pomenila tudi pravno razdružitev od SFRJ; • marca 1991. je bila sestavljena tehnična vlada; • 8. septembra 1991 je bil izveden referendum o osamosvojitvi Makedonije, ki se ga je udeležilo

75,75 odstotkov volilcev, za osamosvojitev Makednije pa je glasovalo 95,1 odstotka oziroma 68 odstotkov vseh volilcev;

• 17. septembra 1991 je sobranje razlasilo popolno neodvisnost in suverenost Republike Makedonije;

• novembra 1991 je bila sprejet ustavni zakon, ki je določil postopke razdruževanja, izvoljeni predsednik Makedonije Kiro Gligorov pa je zaprosil za sprejem v OZN in mednarodno priznanje;

191 Makedonija, soseda na vzhodu, Borec 559-560, Ljubljana, 1997

277

• 11. januarja 1992 je Badinterjeva komisija edino Sloveniji in Makedoniji priznala pogoje in kriterije za priznanje neodvisnosti;

• 21. februarja 1992 sta predsednik Makedonije Kiro Gligorov in takratni zvezni sekretar za ljudsko obrambo generalpolkovnik Blagoje Adžić podpisala dogovor o umiku JLA iz Makedonije (do 16. aprila 1992), kar je bilo tudi realizirano;

• 11. marca 1992 so enote novoformirane vojske republike Makedonije (načelnik generalštaba makedonske vojske generalmajor Trajće Krstevski, znanec in bivši načelnik 13. reškega korpusa) zasedle državne meje;

• zaradi nasprotovanja Grčije je bila Makedonija šele aprila 1993 sprejeta v OZN, potem ko je po težkih diplomatsko-političnih pogajanjih sprejela kompromisni naziv Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija;

• republiko Makedonijo je kmalu zatem priznalo okrog 80 držav, postala je članica sveta Evrope, Ovse in Partnerstva za mir;

• 13. septembra 1995 je tudi Grčija uradno priznala Makedonijo; • 6. aprila 1996 je bil podpisan sporazum o medsebojnem priznanju Zvezna republika

Jugoslavija in Makedonije. Za osamosvajanje Makedonije je zlasti značilno naslednje: • bila je edina republika SFRJ, ki se je razdružila po mirni poti; • Zvezna republika Jugoslavija je priznala Makedoniji državno kontinuiteto od avgusta 1944

(sklepi Asnom); • z vsemi sosednjimi državami je vzpostavila normalne odnose sodelovanja; • čeprav je od vseh balkanskih držav imela največji manjšinski koeficient (33 odstotkov), je

dokaj strpno uredila položaj albanske manjšine; obenem pa ni potencirala položaja 800.000 Makedoncev v sosednjih državah (Velike Makedonije) in okrog 600.000 ekonomskih emigrantov po vsem svetu;

• zaradi občutljivega mednarodnega položaja je bila Makedonija dolga časa jabolko spora na Balkanu, s strpno in pametno politiko zavezništva pa je po osamosvojitvi postala faktor stabilnosti.

Slovenska "vojaška" prisotnost v Makedoniji je evidentna že od kresnensko-razlovšega upora 1878–1879, ko je bil Miroslav Humbajer načelnik štaba makedonskih upornikov, do prekmurskega rojaka in polkovnika Jožeta Hajba, ki je bil do 1990 poveljnik TO Zahodne Makedonije. Sem gre deloma prišteti še številne častnike, policiste, carnike in duhovnike, ki so vse od 1920 službovali v Makedoniji, največkrat kazensko. Tudi nekaj slovenskih generalov je službovalo v Makedoniji, poslednja pa sva bila moja malenkost (Bitolj) in generalpodpolkovnik Teodor Troha, do 1992 namestnik poveljnika 3. vojaškega območja s sedežem v Skopju. Na balkanskem vojaškem poligonu je Makedonija primer mirnega razdruževanja in osamosvajanja. Izkušnje so dragocene, posebej še zaradi tega, ker so ravno Makedoniji pripisovali najmanj možnosti za mirno in neoboroženo razdruževanje. Verjetno je razlog tudi v tem, da na prvih pluralističnih volitvah niso prevladale nacionalistične oziroma desne stranke (Vmro). Zanimivo pa je vsekakor, kako so makedonski politiki strpno razreševali spore in pritiske s sosednjimi državami in njihovimi težnjami: Grčija je zanikala državotvornost in ime

278

države, Srbija meje in religijo, Bolgarija jezik in narod, Albanija pa meje in državotvornost manjšine. Nesporno so bili zunanji pritiski na Makedonijo izredno močni. Znano je, da je Grčija še v začetku 1992 predlagala sosednjim državam, podpisnicam bukareškega miru iz leta 1913, da bi ponovno proučili položaj in si razdelili Makedonijo. Zahodni pritiski, predvsem pa pravočasna ameriška vojaška prisotnost (sicer minimalna), so seveda preprečili namere sosedov in takšno "razdelitev" Makedonije! Toda Makedonija je morala plačati drugo ceno – postala je baza Nata! Makedonija – baza Nato Prisotnost Nata v Makedoniji je že evidentna. Najprej so to bile "čiste" ameriške enote na meji z ZRJ in Albanijo, ki so jih pozneje zamenjale enote Nata. Poleg tega je velik (35.000 ha) in urejen vojaški poligon JLA v Krivolaku predviden ne samo kot novi poligon sil južnega krila Nata, ki naj bi ga celo odkupili oziroma vzeli v najem. Tako bo v Kumanovu nameščen Center Nata za zbiranje in analizo podatkov o razmerah v pokrajini Kosovo (torej, obveščevalni center!), obenem pa je predviden tudi kot sedež poveljstva in glavna baza enot Nata za hitre (helikopterske) posredovanje na Kosovu. Namreč, na Kosovu se nahaja okrog okrog 2.000 opazovalcev misije Ovse pod vodstvom Williama Walkerja, ki bodo nadzorovali premirje. V skupni akciji pod šifro Skupno jamstvo bodo sile Nata pod poveljstvom francoskega generala Marcela Valentina, v 1–2 urah lahko evakuirale okrog 2.000 opazovalcev Ovse s Kosova. Enota Nata za hitro posredovanje šteje okrog 1.700 vojakov (predvideno 2.000), v slučaju potrebe (spopadov) pa se takoj poveča na 5.000 vojakov. Nacionalni sestav je naslednji: Francija – 700, Velika Britanija – 350, Nemčija – 250, Italija in Nizozemska vsaka po – 200, dočim ameriški del (300 vojakov) še ni določen. Enota je tudi primerno oborožena in opremljena (100 tankov, 200 bojnih vozil in večje število helikoptreskih eskadril). Enote bodo nameščene na treh lokacijah: Kumanovo, Skopje in Tetovo. Seveda, z vojaškega letališča v Petrovcu pri Skopju pa bodo vzletavala tudi izvidniška in brezpilotna letala, kakor tudi intervencijske letalske enote zaradi zaščite misije Ovse na Kosovu. Razumljivo je, da takšna prisotnost Nata ne bo po volji Zvezne republike Jugoslavije, vendar se bodo morali sprijazniti s tem. Po odhodu JLA se je makedonska vojska znašla v zelo nerodnem položaju, ker ji je primanjkovalo makedonskih častnikov. Zato so v stalni sestavi ostali tudi častniki drugih nacionalnosti, verjetno tudi kakšen Slovenec. Makedonija je že članica Partnerstva za mir, zdaj pa obstaja realna ocena, da bo lahko kmalu postala tudi članica Nato. Makedonci so se zares znašli v kočljivem položaju, vendar se tudi prihajajoče politične strukture zavedajo, da brez uslug Nata in sodelovanja z njim ne morejo računati na mir in varnost. To zlasti velja za zahodni del Makedonije, kjer je pretežno albanska manjšina. Po nekaterih informacijah je že pripravljen tudi načrt prenove makedonske vojske po standardih Nata. Prenova naj bi trajala 5–7 let, po načrtih specializiranega ameriškega podjetja (ki je že sodelovalo pri prenovi hrvaške vojske) , kateremu je Pentagon baje že plačal 4 milijone dolarjev samo za izdelavo načrtov.

279

Nedavno je bila objavljena Bela knjiga nacionalne obrambe z načrtom, kako iz sedanjih dveh elitnih brigad formirati še sedem podobnih, tako da bo makedonska vojska skupno štela 30.000 vojakov. Sedanje stanje je okrog 12.000 pripadnikov stalne sestave, s tem da letni kontigent regrutov šteje 8.500 mladih vojakov. Skupaj z rezervisti pa naj bi makedonska armada štela okrog 110.000 vojakov. Organizacijski sestav je korpusni. Sedež generalštaba je seveda v Skopju (načelnik je bivši general JLA), poveljstva korpusov pa so v Kumanovu, Bitolju in Štipu. Poleg zastarele oborožitve JLA so v zadnjem času nakupili ali pa dobili tudi nekaj modernejše vojaške oborožitve in opreme. Zdi se mi, da so Američani s svojo zgodnjo vojaško prisotnostjo v Makedoniji preprečili načrtovani vojaški poseg JLA oziroma vojske Zvezne republike Jugoslaije v Makedoniji (borba za Staro Srbijo), obenem pa so odložili razreševanje kosovskega problema (dokler se ne razreši bosanski). Osnovna izkušnja za dosje balkanski vojaški poligon iz Makedonije je prav gotovo dejstvo, da pravočasna prisotnost tudi majhne vojaške enote velesile ali Nata lahko deluje preventivno in prepreči vojaški poseg oziroma razreševanje večjega kosovskega konflikta. Seveda, če je takšen zaključek realen in verodostojen, potem bo potrebno v arhivih iskati še neposredne dokaze o načrtovani in dirigirani destabilizaciji Jugoslavije. 3. 5. 5. Zvezna republika Jugoslavija (Srbija, Črna gora in Kosovo)

Večina analitikov se strinja, da je srbski koncept – "osmaški" imel tri mogoče cilje: • centralistična ureditev Jugoslavije po svoji lidersko-hegemonistični podobi; • ustvariti veliko ali razširjeno Srbijo; • v sedanji oziroma razširjeni Srbiji (z Bosno) uvesti strogi centralizem. Srbsko politično vodstvo se ni oprlo na pozitivno dediščino in tradicijo, temveč je zaslombo in podporo poiskalo v militantnem nacionalizmu, pravoslavju, nacionalni mitologiji in velikosrbski inteligenci. Potem naj bi se zgodila "protisrbska koalicija", začelo se je "dogajanje naroda" in sledila je "protibirokratska revolucija" kot nekakšna oblika homogenizacije srbskega naroda. Rezultati so se kaj kmalu pokazali: odpravljeni sta bili obe pokrajini, Kosovo je postalo "problem" in Črna gora je pristala ob boku "ogroženi" Srbiji. Makedonija se je previdno uprla, Bosna in Hercegovina se je zamajala, Hrvaška se je razdelila na oba "državotvorna" naroda, Slovenija se je usmerila proti Evropi. Leve sile so bile poražene na 14. kongresu ZKJ, zmagali so protibirokratska revolucija, nacionalizem in protikomunizem. In ostala je samo še JLA brez "svoje" države. Z "jastrebi" in z večinskim srbskim častniškim in vojaškim sestavom na čelu! Kdo je od zunaj dirigiral takšen razplet in čigavi interesi so prevladali, sem delno že povedal. Bilo bi kratkovidno, če bi krivdo naprtili izključno srbski akademiji znanosti in umetnosti zaradi analize srbskega vprašanja ali če bi krivili beograjsko partijsko osmo sejo, ki je podprla velikosrbski hegemonizem. Notranji vzroki so globlji (zgodovinski in verski), vendar ne kaže pozabiti, da so se na srbskih ozemljih vedno križali interesi velikih sil in sosedov. Večstoletno zatiranje otomanskega gospodarja in kaznovalna politika germanskega dejavnika so budile pri

280

Srbih odpor in državotvorna hotenja po združitvi v eno državo. Zunanja emigrantska podpora poraženim idejam četništva in velikosrbstva so samo delni izraz splošnega stanja. Vendar resničen. Dokaz je tudi zelo hitra zamenjava peterokrake zvezde s četniško kokardo (tudi v vojski Zvezne republike Jugoslavije) in drugimi simboli. Nastal je absurdni položaj: Jugoslavija je razpadla po "začetni" krivdi Srbije (Ivan Stambolić), vendar na njenem ozemlju ni divjala nobena državljanska ali drugačna vojna! Bila pa je vseeno kaznovana z mednarodno izolacijo in gospodarskimi sankcijami, nazadnje pa tudi z napadi Nata (dodano 2008). Mednarodna skupnost je preprečila dosledno uresničitev dogovora Milošević – Tuđman iz Karađorđeva o razdelitvi Bosne, s tem pa tudi nastanek dveh antagonističnih tvorb – Velike Srbije in Velike Hrvaške. Vseeno pa je dovolila "humano" preselitev hrvaških Srbov in ustanovitev Republike srbske v okviru Bosne in Hercegovine. Zaradi hegemonistične narave, strukture oblasti in odnosov je v "ostanku Jugoslavije" najprej izbruhnil spor Srbije s Črno goro. Šlo naj bi za neenakopravne ekonomske odnose in podobno, zato je realno pričakovati, da bo prišlo do nadaljnje "delitve" Zvezne republike Jugoslavije (Zgodila se je odcepitev Črne gore – dodano 2008). Priča smo tudi končnemu dejanju "razbijanja" zdaj že Zvezne republike Jugoslavije – ustanovitvi republike Kosovo! Zanimivo pri tem je dejstvo, da je bilo pred razpadom SFRJ ravno Kosovo omenjeno v vseh scenarijih in inačicah kot glavna inicialna bomba! Zgodilo pa se je, da so zunanje faktorji z gandijevsko politiko Ibrahime Rugove začasno odložili končni razplet kosovskega vprašanja. Zgodilo se je tisto, česar Srbi enostavno niso mogli verjeti: s stopnjevanjem politično-ekonomskih in vojaških pritiskov, kakršne sem opisal v ameriški doktrini spopadov nizke intenzivnosti, bo Kosovo najprej dobilo široko avtonomijo ... Nadaljevanka je znana! (V pripisu z dne 17. 2. 2008 je Kosovo proglašeno kot neodvisna država – dodano 2008). Srbski akademiki, predvsem pa njihov idejni vodja Dobrica Ćosić, so zelo razočarani zaradi "žalostne srbske usode na Kosovu". Po časopisnih vesteh je Ćosić v Bijeljini (Republika srbska) nedavno tega tožil nad izgubo Kosova zaradi Miloševićeve "kapitulacije pred ultimatom Nata". Šlo naj bi za narodno tragedijo, ker so svetovne sile do konca ponižale srbski narod. Znani "oče srbskega naroda" Dragoslav Avramović, bankir in gospodarstvenik, je bolj pragmatičen. Pravi, da je razpad Jugoslavije dokončno zaključen, celo predvideva, da bo tudi Kosovo dobilo status zvezne republike, v kateri bodo zdaj Srbi manjšina. Ko bodo ljudje spoznali kam jih je pripeljal njihov "vožd Slobo", ga bodo odstavili in nagnali. Gre za psihološki prelom: srbski narod mora spoznati, da ni "ne izvoljen niti božanski", in da ne more biti gospodovalen! Raško-prizrenski vladika Artemije je nedavno tega v Klicu srbskemu narodu zapisal, da mir na Kosovu ni rešen, da se Srbi na Kosovu počutijo izdani in kot talci. Torej, še bo tekla kri! Krvave izkušnje balkanskega vojaškega poligona bodo pokazale kako nadaljevati začrtano globalno politiko. Kajti procesi razbijanja komunistične hegemonije se kaj kmalu lahko prenesejo tudi drugam. Zgledi vlečejo. Katalonci bodo kmalu dosegli neodvisnost. Tudi Baski, Flamci, Škoti, Irci, Korzičani in drugi niso nič manj nacionalno osveščeni, kot so bili nekoč "bratski narodi" Jugoslavije. Celo Avstralija želi postati republika. Kanadi preti razdružitev.

281

Verjetno bo Miloševića zgodovina zaznamovala kot velikega krivca za razpad Jugoslavije. Res pa je tudi, da Milošević (po Kissingerju) ne more prevzeti na svoja pleča vse krivde! Naj si jo pač razdelijo ...Glavni del pa vedno pripada tistemu, ki načrtuje, podpira in financira. Realno gledano, je bil Milošević samo navaden kmet na šahovnici, daytonski ali katerikoli drugi. (Srbi so ga na koncu 28. 3. 2001 sami poslali v Haag, kjer je 11. 3. 2006 tudi umrl – dodano 2008). Zgodovina srbskega naroda se je spremenila: zaradi slabega vodstva so zdaj poraženi v vojni in v miru. Cena je velika: ponižanje v revščini! Krivce bo narod vsekakor našel, vendar prepozno. Bivši beograjski župan Bogdan Bogdanović je še bolj neusmiljen kritik, ko zapiše: "Začeli smo agresorsko, osvajalno in nepravično vojno in kot vojaki smo se pokazali precej mizerno, dobili smo batine, moramo priznati!" Končni seštevek je za Zvezno republiko Jugoslavijo poguben: • mednarodno, politično in diplomatski je izolirana država, ni članica OZN; • ekonomske sankcije in mednarodna blokada so povzročile veliko škodo; • vojaški stroški in sankcije so vzeli 10–20 odstotkov državnega proračuna; • industrijska proizvodnja je zmanjšana za eno četrtino; • brezposlenost je okrog 50 odstotna, mladi in intelektualci pa odhajajo v tujino; • znatno nižji je nivo zdravstvene in socialne zaščite, pa tudi vzgojno-izobraževalni, kulturni,

športni itd. 3. 6. Osnovni zaključki

V svoji zaključni in zgodnji analizi (1993) je general Kadijević navedel, 192 da je imel primat v razbijanju Jugoslavije vsekakor notranji faktor, vendar v tesni povezavi z zunanjim. Po šestih letih in razgrnitvi "resnic" tudi ostalih odgovornih subjektov v razpletanju jugoslovanske krize, pa bi, po moje mnenju, lahko sklenili tudi takole: • osnovni krivci (60 odstotkov) za razbijanje SFRJ so predvsem zunanji faktorji (ZDA,

Nemčija, Vatikan in emigracija); • notranje krivce (40 odstotkov) bi lahko razvrstili po naslednjem vrstnem redu: politični,

ideološki, verski, ekonomski, vojaški, kulturni in ostali. Nekateri ugledni avtorji, kakor Miloš Minić 193 in drugi, menijo, da je nesmiselno odgovornost za jugoslovansko krizo in vojno vihro valiti na zunanje faktorje, ker naj bi bilo vsakomur jasno, da so ravno notranji faktorji imeli premoč v razbijanju SFRJ. Pri tem se v glavnem sklicuje na sestanek Tuđmana in Miloševića v Karađorđevu, kjer sta se dogovorila za razdelitev Bosne, s tem pa sta tudi potrdila, da je v bistvu šlo za uresničitev nacionalističnih vizij o Veliki Srbiji in Veliki

192 Veljko Kadijević, armadni general, Moje vidjenje raspada – Vojska bes države, Beogrda, 1993 193 Miloš Minić, Kazivanja, Urota u Karađorđevu, Svijet 36, 1998

282

Hrvaški. Na žalost pa Minić ne upošteva argumentov o tem, kaj vse se je načrtovalo in zgodilo pred navedenim "zgodovinskim" sestankom. Kot bivši zunanji minister bi moral vedeti in tudi upoštevati, da se Tuđman in Milošević nista mogla sestajati, še manj pa skleniti kakšnega dogovora brez tujega blagoslova! Seveda pa bodo srbsko-hrvaški odnosi še nadalje usodno bremenili razmere na Balkanu. To so že posledice tistega, kar se je zgodilo ... Tudi "rezultati" oziroma žrtve so znane, in sicer: • v slovenski vojni je bilo na strani JLA 44 mrtvih in 184 ranjenih, dočim so bile slovenske

izgube minimalne; • v bosanski vojni izgube niso znane, ocenjuje pa se, da je bilo na hrvaško-bosanski strani

okrog 200.000 mrvih, 400.000 ranjenih in okrog 2-3 milijoni beguncev, na srbsko-črnogorski strani pa naj bi bilo 5.000 mrtvih, 10.000 ranjenih in okrog 500.000 beguncev.

Tudi materialna škoda je ogromna. Številke so nezanesljive, le slika je grozna! Namesto zgledne skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti smo dobili prizore apokalipse in balkanske slike. Pojem "balkanizacije" je postal sinonim za največje fizične in duhovne grozote! Politični krivci so predvsem republiški politično-partijski vrhovi, 194 ki so podlegli nacionalističnim in ekstremističnim silam. Natančna analiza bi pokazala več začetnih motivov, ki so povzročili verižno reakcijo razpada Jugoslavije. Večinoma se vse znane domače in tuje analize ustavljajo pri Memorandumu srbske akademije znanosti in umetnosti, ki naj bi popravil nekatere zgodovinske krivice proti srbskemu narodu oziroma ki naj bi realiziral težnje ekstremne četniške emigracije in prosrbskih sil pri realizaciji ideje Velike Srbije! Zdi se, da je bilo najbolj usodno, ker je v Srbiji prevladal režim kontroverznega Slobodana Miloševića, ki je vseskozi užival simpatije določenih ameriških krogov. Bil je pač ameriški štipendist! Skoraj gotovo je, da njegov predhodnik in na osmi beograjski partijski konferenci odstavljeni Ivan Stambolić ne bi podlegel zgodovinsko vabljivi velikosrbski ideji, če bi Jugoslaviji prihranil grozovito državljansko vojno v letih 1991–1995. Verjetno je tudi, da ne bi trdovratno vztrajal na unitarni federaciji, temveč bi sprejel tudi kakšno kompromisno inačico, kakor je to pač navadno v politiki. Rekel bom takole: Ivan Stambolić je prva kronska priča začetka razbijanja Jugoslavije, kajti mnogotera so dejstva, da so se ravno na tej partijski konferenci zgodile odločilne stvari: menjava srbske politične garniture, sprememba sistema, delitve in začetek razbijanja SFRJ. Njegova ocena je, 195 da so glavni protagonisti osme konference (Milošević, general Ljubičić, Jović, Čkrebić, general Gračanin, Trifunović ...) obenem tudi glavni razbijalci Jugoslavije! Gre za protijugoslovansko, unitaristično-hegemonistično in velikosrbsko kliko, ki je spravila v nesrečo 22 milijonov Jugoslovanov! Njegove besede so: "Vojna ni bila potrebna niti neizbežna! Kakor za sobivanje, tako je bil tudi za razdruževanje potrebno dogovarjanje in miren sporazum."

194 Waren Zimmermann, Izvori jedne katastrofe – Jugoslavija i njezini rušitelji, Zagreb, 1997 195 Ivan Stambolić, Put u bespuće, Beograd, 1995

283

Po Stamboliću je ravno Srbija prva legalizirala secesijo od SFRJ, ko je spremenila zvezno ustavo (ukinila pokrajine), uvedla ekonomsko blokado proti Sloveniji, vpadla v monetarni sistem Jugoslavije, dovolila kazensko ekspedicijo JLA proti Sloveniji (zaradi podpore Albancem!), podžgala upor hrvaških Srbov, izvedla genocidno vojno za Veliko Srbijo, razdelila Bosno in Hercegovino, itd. Zanimiva je tudi ugotovitev Ivana Stambolića, da je ravno Slovenija "prva in najodločneje" opozorila Jugoslavijo, da se ne bo obdržala s politiko Osme konference. Tudi Stambolić sluti, da se dogodki odvijajo po nekakšnem scenariju: po spremembah zvezne ustave se pojavi Memorandum (podtaknjen!?), pokol v paračinski vojašnici in dirigirana protialbanska publiciteta, pa sestanek vojaškega partijskega komiteja (čeprav se general Ljubičić in admiral Mamula baje nista prenašala!?), na predlog sprememb srbske ustave se zgodi Osma partijska seja, itd. Preobrat je nastal zaradi zahtev po "hitri rešitvi" kosovskega problema! Zmagala je birokratska protirevolucija, srbski nacionalisti z Miloševićem na čelu. Tudi JLA je bila za energično razrešitev kosovske krize (paračinski primer!), pa tudi večinski starešinski sestav se je nalezel nacionalističnega duha ...Osma beograjska seja je bila vojaški oglas Jugoslaviji! Vojaški partijski vrh in admiral Mamula sta od Boška Krunića, predsednika Predsedstva ZKJ, dramatično zahtevala, da naj centralni komite ZKJ zaustavi Miloševića in njegove "osmaše"! No, vseeno se je kasneje (morala) priklonila političnemu vodstvu Srbije. Na Stambolićevem spisku odgovornih za jugoslovansko tragedijo sta tudi dva generala: armadni general Nikola Ljubičić, nekdanji zvezni sekretar za ljudsko obrambo in predsednik Predsedstva SR Srbije, in generalpolkovnik Petar Gračanin, nekdanji načelnik generalštaba JLA in aktualni državni sekretar za notranje zadeve v času razpada SFRJ. Priznal bo tudi, da je njegova največja napaka prihod armadnega generala v pokoju Nikola Ljubičića na politično prizorišče Srbije in Jugoslavije! Prav general Ljubičić je priklical JLA na politično prizorišče in favoriziral Miloševića, ki bi naj bil samo "statist tujih političnih sil"! Po Stamboličevem mnenju je ravno armadni general Ljubičić odvzel Titu kontrolo nad JLA, pa tudi nad varnostno službo JLA, kar pa ne bo držalo: načela kadrovske politike so bila že prej dogovorjena. Bilo pa je naravno, da bo večinski (prosrbski) del JLA, zlasti častniški (70 odstotkov), vplival na odločitve vojaškega vrha. To vem iz izkušnje pri poročanju ali iz analitičnih poročilih: posamezni primeri so pomenili določene reakcije, vedno smo pa poudarjali večinsko mnenje: najprej je bilo jugoslovansko, potem pa srbsko! Tudi ostali protagonisti na politični sceni v začetku in sredini leta 1991 se ne morejo znebiti zgodovinske krivice. Posebno zaradi tega, ker so praktično vsi, razen Izetbegovića in Tuđmana, pripadali partijski nomenklaturi, ki bi se morala poenotiti vsaj ideološko! Na koncu je celo izpadlo tako, da je bil največji pristaš ohranitve Jugoslavije Izetbegović kot predstavnik islamskega fundamentalizma, saj je realno ocenil, da v danih pogojih ne bo mogel realizirati nekakšne muslimanske enklave v centralni Bosni, ker bi bila obkoljena od Srbov in Hrvatov. Zgodovinski arhivi bodo pokazali, kdo vse je bil v službi tujih sil oziroma zunanjih faktorjev. Ne gre za to, da bi registrirali določeno politično agenturo, temveč za napačne politično – strateške ocene po dveh osnovah. Prva je vsekakor ta, da so naši "daljnovidni" republiški voditelji nasedli

284

protikomunistični strategiji in so se v borbi za oblast reševali v raznih "prenoviteljskih" vlogah. Druga napaka pa je vsekakor ta, da so iz ene dezintegracije (Jugoslavije) hiteli v drugo integracijo (Evropska skupnost in Nato), pri čemer so pozabili na zgodovinski spomin novih partnerjev. Zato tudi ni čudno, da je Slovenija ostala izven Nata, saj je dejansko bila prva, ki se je "osamosvojila". Še slabše se je odrezala Hrvaška s svojo začetno proustaško – fašistično ideologijo in prakso. Najbolj kompetentna pričevalca o slovenski krivdi sta seveda del svoje krivde zvalila na slovensko stran. Takratni ameriški državni sekretar za zunanje zadeve James Baker je trikrat javno izjavil, zadnjič v ameriškem Senatu 12. januarja 1995, da je "vojno začela Slovenija." Neposredni očividec in priča, poslednji ameriški ambasador v Beogradu, je v svojih spominih 196 zapisal: "Nasprotno splošnemu mnenju, so vojno začeli Slovenci. Njihova deklaracija o neodvisnosti, pred katero ni bilo niti najmanjšega napora za pogajanja, je postavila pod njihovo kontrolo vse mejne in carinske postaje med Slovenijo in njunima dvema sosedoma, Italijo in Avstrijo. To je pomenilo, da si je Slovenija kot edini mednarodni prehod med Zahodom in Jugoslavijo preprosto prisvojila pravice na blago, namenjeno drugim republikam, kakor tudi carinske prihodke v vrednosti okrog 75 odstotkov zveznega proračuna. Tudi manj primitivna armada kakor je bila JLA bi na to reagirala. Najslabše pa je, da je razumljiva želja Slovencev po neodvisnosti obsodila ostali del Jugoslavije na vojno." V zaključku svoje knjige je Zimmermann, preden bo zgodovina izrekla svojo sodbo, takole razvrstil krivce za razbijanje SFRJ: Slovenijo kot začetnico zaradi svoje sebičnosti proti drugim narodom v Jugoslaviji, Hrvaško za nestrpnost proti srbskemu narodu v svoji državi in lakomnost pri delitvi Bosni, JLA za ideološko krutost in arogantnost in Srbijo oziroma Miloševića za načrtno izvajanje nacionalistične strategije, ki je "ubila Jugoslavijo". Seveda, Zimmermann se je izognil obsodbi ZDA, pa tudi oceni svojega delovanja in vloge. Nedvomno je, da je izredno pomembno vlogo v scenariju razbijanja SFRJ odigral ekonomsko – finančni in monetarni faktor. Sistem socialističnega samoupravljanja je bil neučinkovit ekonomski sistem, čeprav je po drugi strani res, da je bil glede na sedanji sistem tržne ekonomije bolj socialno naravnan. Res je tudi, da je socialističnemu ekonomskemu sistemu manjkala vsaj izkušena makroekonomska ekipa, ki bi reševala določene probleme. Tako se je nazadnje pojavil navidezni rešilni in paradni konj. To je bil Jeffrey Sachs, zastopnik reformske ameriške ekonomske "šok terapije", ki sta jo v tranzicijskih državah načrtno uvajala Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka in se je prej ali slej končala s finančnimi zlomi (Poljska, ČSSR in Rusija). Sachsova denarna reforma v Jugoslaviji se je kljub naporom predsednika zveznega izvršnega sveta Anteja Markovića že 1990/91 končala v političnem kaosu. Dobro je, da smo v Sloveniji imeli pametnega Mencingerja ... Vse bolj enotne so strokovne ocene, da je Štab vrhovnega poveljstva Predsedstva SFRJ (dejansko je to bil ožji del zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in generalštaba) eden od glavnih krivcev za razpad (ne razbijanje) Jugoslavije. Štab vrhovnega poveljstva se je v določenem trenutku postavil na stran hegemonistične in ekspanzionistične velikosrbske politike, čeprav je bil ustavno čuvaj ozemeljske integritete in celovitosti SFRJ. Res ne morem verjeti pričevanju

196 Waren Zimmermann, Izvori jedne katastrofe – Jugoslavija i njezini rušitelji, Zagreb, 1997

285

najmlajšemu generalmajorju JLA dr. Vuku Obradoviću, 197 da je general Kadijević že 17. septembra 1991 proglasil pokojnega maršala Tita za največjega krivca za razpad Jugoslavije! Po Joviću se je potem še poslušno priklonil Miloševiću! Nekaj ne drži! Kaj se je dejansko zgodilo? Formalno se je to začelo 22. februarja 1990, ko je štab vrhovnega poveljstva začel razpravo o "nadaljnjem razvoju koncepcije splošnega ljudskega odpora" oziroma z glavnim problemom "vloga JLA pri nevtralizaciji notranjega sovražnika". Pri tem naj bi tudi modificirali novo nalogo JLA: "Braniti samo tiste narode, ki žele živeti v Jugoslaviji in mirna razdružitev s tistimi, ki tega ne žele!" Seveda o tem javnost, tudi vojaška, ni bila seznanjena. Po pričevanju Jovića mu je general Kadijević že kmalu zatem (26. aprila 1990) prvič poročal, da so načrti za izredne razmere v Sloveniji in na Hrvaškem že pripravljeni! Šele v avgustovski (1990) izredni številki Vojnega dela smo lahko brali obširno razpravo z naslovom Dograditev splošne ljudske obrambe v luči sprememb v svetu in Jugoslaviji. Glavni referat pod naslovom Spremembe v sodobnem svetu in njihove implikacije na dograditev koncepcije splošne ljudske obrambe in oboroženih sil SFRJ je podal generalmajor prof. dr. Radovan Radinović (tudi moj drugi mentor za teoretično generalsko nalogo). Bil je odličen analitik in njegova stališča so najčešče prevladala pri strateških vojaško-političnih ocenah. Kot primer samo navajam njegovo oceno o TO, po kateri bi v krizni situaciji "izrazile popolno lojalnost" republiškemu vodstvu! Zato je verjetno potem tudi sledil tisti ukaz o odvzemu orožja nekaterim TO. General Radinović je bil kot načelnik inštituta za strateške študije JLA tudi osnovni kreator vojaške politike in zato tudi osovražen v nekaterih sredinah. Baje mu že očitajo zgrešene vojaško-politične in strateške ocene. Drugi prelomni dogodek se je zgodil 17. maja 1990, ko je generalštab oboroženih sil SFRJ ukazal, da vse TO, radi boljše zaščite, predajo orožje na čuvanje v skladišča JLA. Bil sem takrat v Bitolju, kjer z makedonsko TO nismo imeli nobenih problemov. Dejansko smo vedeli, da je odločitev namenjena Sloveniji in Hrvaški. No, po Jovićeme pričanju pa mu je 4. in 13. julija 1990. general Kadijević poročal, da so vsi načrti za izredne razmere (po inačici brez odobritve Predsedstva SFRJ) dokončani. Kmalu nato sem tudi jaz zvedel za te načrte. Mnogi, tudi bivši zvezni sekretar za ljudsko obrabo, admiral Branko Mamula, se strinjajo, da bi JLA lahko preprečila nadaljnji razpad SFRJ z načrtovanim vojaškim udarom v celotni državi! Samo tako bi brez krvi izpolnila svojo ustavno vlogo zavarovanja integritete Jugoslavije. Vojska bi namreč samo začasno prevzela oblast v državi, izvedla bi volitve, referendume, sprejela novo ustavo in država bi bila rešena. Čvrsta federacija ali konfederacija – ni pomembno! Samo da ne bi bilo vojne. S pravočasno medijsko akcijo bi večina prebivalvcev podprla takšen "vojaški udar". Tudi sosednje države oziroma članice ES skoraj gotovo ne bi vojaško intervenirale.Tako je bilo razumeti tudi ameriškega državnega sekretarja Bakerja v Beogradu. Maršal Jazov pa je generalu Kadijeviću tako in tako dal proste roke ... Jović pa generala Kadijevića obtožuje neodločnosti! Vendar pokojni sosed, generalpolkovnik Avgust Vrtar pravilno ugotovalja, 198 da je "JLA 197 Dr. Vuk Obradović, generalmajor, Jedini preživeli posle izgubljene bitke, Profil 16, Beograd, 1998 198 Mag. Avgust Vrtar, generalpolkovnik, Nekaj vedenj in misli o vlogi oboroženih sil Jugoslavije, Borec, Ljubljana, 1994

286

napravila napako, ko se je iz zaščitnice SFRJ postopoma enostransko prelevila v zaščitnico srbskega naroda in nato Srbije oziroma srbskega vodstva. Tako je izgubila svojo državo in svojo identiteto." Razlog za neenotnost štaba vrhovnega poveljstva ni bil v nacionalni sestavi JLA, saj je bil prav večinski srbski (70 odstotkov) častniški zbor (do 1990) verbalno jugoslovansko usmerjen. Vzroke je potrebno iskati v prevladi politično nefleksibilnih in strokovno nekompetentnih vojaških voditeljev, ki so se zaradi tega obnašali kot pravi "jastrebi"! Izvzeti moram vsekakor admirala Stanislava Broveta, kateremu je Slovenija dolžna zahvalo, pa tudi bivšega načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ generalpolkovnika Stevana Mirkovića, ki je med redkimi imel pokončno držo! S svojo izpovedjo Zvestoba mi je bil pokojni generalpolkovnik Stane Potočar, tudi načelnik generalštaba JLA, vzor v vsakem pogledu! Končno, to ni samo moje mnenje. Čeprav bom tvegal kakšno zamero med starejšimi generali in admirali JLA, moram vendarle utemeljiti svoje stališče. Ko sem nekoč pokojnemu generalmajorju Miražu Stožiniću pohvalil Strategijo miru bivšega zveznega sekretarja za ljudsko obrambo in armadnega generala Nikole Ljubičića, se je najprej hudomušno zahvalil za kompliment, potem pa mi je povedal, da je avtor pravzaprav on! Po službeni dolžnosti! "Pa niti dinarja honorarja nisem dobil!", mi je priznal na koncu neverjetne štorije. Skoraj nisem mogel verjeti! Potem mi je pripovedoval o tehnologiji nastajanja raznih referatov, koreferatov, ocen in podobno. Skupinica pametnih polkovnikov ali mlajših generalov, ki so jo imenovali "vojaški možgani" ali "možgani generalštaba", se je za nekaj dni preselila v Dobanovce ali na Zlatibor, kjer so v miru preučili določene dokumente, "natresli" ideje in zamisli, nato pa je eden od njih to "vrgel" na papir. Potem so sledile redakcije, korekture, daktilograf je vse to obdelal do končne razprave oziroma skupnega odhoda. Včasih so vzeli s seboj tudi kakšnega strokovnjaka, pravnika ali finančnika, pa tudi varnostnika. Podobna praksa se je nadaljevala tudi pozneje. Poznam pravega avtorja nekaterih knjig in strokovnih razprav predstavnikov vojaškega vrha, vendar ga nočem imenovati in zlorabiti njegovega zaupanja. Zato bo moja teza o strokovni nekompetentnosti vodilnih "jastrebov" JLA vzdržala vse kritike! V določeni meri je sistem "strokovne nekompetentnosti" veljal tudi navzdol. V nekaterih armadnih poveljstvih so strokovni sodelavci, navadno načelniki štabov ali operativno-učnih oddelkov, za poveljnike sestavljali kompletne referate. Bil sem pomočnik za varnost dvema poveljnikoma armade – generalu Jerkiču in Višnjiću, ki sta bila izjemi in sta sama sestavljala svoja poročila in referate. Mnogi pa tega niso počeli, ker enostavno niso znali! Odgovorno bom komentiral samo dve tri najbolj sporne kadrovske odločitve. Ko je bil za načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ postavljen generalpodpolkovnik Blagoje Adžić, do tedaj načelnik štaba 7. armade v Sarajevu, smo mnogi od presenečenja obstali. Osnovno vprašanje je bilo: ali res nimamo boljšega kandidata za načelnika generalštaba? Seveda so se najbolj čudili visoki častniki 7.armade, ki so generala Adžića tudi najbolj poznali. Komentarjev ne bi rad ponavljal, ker so zelo ponižujoči. Dobro so ga poznali tudi v Bitolju, kjer je bil poveljnik divizije. Pravili so mu "Risar", ker je edino znal lepo narisati vojaški zemljevid! Za vse ostalo naj bi bil popolnoma "glup"... Ko sem odhajal v pokoj, sem mu ob slovesu omenil, da ni dokončal spominske sobe v Bitolju, pa je grobo odvrnil, da ima zdaj "pametnija posla"! Tudi ko ga je predsedstvo SFRJ odstavilo s funkcije državnega sekretarja za ljudsko obrambo, ni vedel, zakaj je bil pravzaprav zamenjan!

287

Pokojni generalpodpolkovnik Ilija Ceranić je moral zaradi težke bolezni predčasno zapustiti dolžnost načelnika varnostne uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Vrzel je bila popolnjena tako, da ga je začasno nadomestil "politik” – generalpodpolkovnik Marko Negovanović. General Ceranić je iskal pravega naslednika. Svojemu namestniku generalmajorju Mihajlu Pavičiću ni preveč zaupal, pa je ta "protestno" odšel v Predsedstvo SFRJ. Ko sem se sredi 1989 zadnjič srečal z njim v Zagrebu, me je spraševal, kaj mislim o polkovniku Aleksandru Vasiljeviću, ki je bil tedaj na "generalskem" stažiranju v Sarajevu. Iskreno sem mu rekel, da je polkovnik Vasiljević sicer odličen operativec, ni pa primeren za dolžnost načelnika varnostne službe JLA! Razlogov je bilo več: bil je grob in maščevalen, pa ga pripadniki varnostne službe JLA enostavno niso imeli radi! In kar je najvažnejše: ni imel potrebne politično-strateške širine. Predlogov in nasvetov podrejenih in sodelavcev enostavno ni hotel sprejemati! Bil je "najpametnejši" in zato tudi enostranski ... Ker je bil na vrsti eden od slovenskih generalov, sem mu predlagal starejšega "bezbednjaka" in generalpodpolkovnika A. Z., ki bi s svojim partijskim in kosovskim pedigrejem blažilno vplival na "jastrebe" v vojaškem vrhu JLA! Rekel je, da je predlog odličen in da ga bo skušal uresničiti. Pa ni uspel! Generalmajor Aleksander Vasiljević se je kot načelnik varnostne uprave JLA sicer lahko pohvalil z nekaterimi taktičnimi uspehi (akcija Špegelj), padel pa je na glavnem strateškem izpitu – dovolil je kazenske ekspedicije JLA proti nesrbskim narodom Jugoslavije! Doživel je tudi osebni poraz, ko so ga nasilno zamenjali in celo poslali v vojaški zapor! Imenovanje mladih in neizkušenih poveljnikov 14. korpusa v Ljubljani, generalmajorja Jovana Pavlova (namesto generalpodpolkovnika Daneta Popovića) in 31. korpusa v Marboru, generalmajorja Miće Delića (namesto generalpodpolkovnika Vukašina Vilotića) na strateškem težišču zahodnega vojskovališča (Slovenije) je bila povsem neodgovorna kadrovska poteza. Šlo je tudi za degradacijo generalmajorja Marjana Vidmarja, ki je kot načelnik štaba moral asistirati nekaj let mlajšemu Pavlovu! Admiralu Simiću, glavnemu partijskemu sekretarju, sem takrat predlagal, da naj v Ljubljano pošljejo generalmajorja Špira Nikovića, bivšega poveljnika kranjske planinske brigade, v Maribor pa generalmajorja Marjana Vidmarja, prej načelnika Ršto Slovenije. Pa nič. Gledano v celoti, štab vrhovnega poveljstva Predsedstva SFRJ ne bi smel dovoliti nobene vojaške akcije proti secesionističnim republikam. Vse je lahko počel, samo vojne proti nekaterim narodom se ne bi smel lotiti! Že samo dejstvo, da je JLA proglašena za agresorja, je moralo biti največja sramota za njeno vodstvo! Zato partizan, narodni heroj in generalpolkovnik Ilija Radaković upravičeno pravi, 199 da pravzaprav ni bilo nobenega pravega razloga, da se z "nesmiselno vojno" negirajo velikanski strateški in nacionalni interesi, kakor tudi dosežki partizanske in povojne generacije! Tudi generalpolkovnik Avgust Vrtar je menil, 200 da je bil poseg v Sloveniji "politično, vojaško in moralno neopravičljivo in nesprejemljivo dejanje".

199 Ilija T.Radaković, generalpolkovnik, Besmislena YU ratovanja, Beograd, 1997 200 Mag. Avgust Vrtar, generalpolkovnik, Nekaj vedenj in misli o vlogi oboroženih sil Jugoslavije, Borec, Ljubljana, 1994

288

Štab vrhovnega poveljstva je predvsem kriv, ker se ni še bolj elastično prilagajal novonastalim spremembam. Naj samo spomnim na zapoznele diskusije in neustrezna stališča o večstrankarskem sistemu. Predvsem pa ni mogel sprejemati politične odločitve o usodi SFRJ in posameznih narodov. Zato so se kasneje morali prikloniti nacionalističnim skrajnežem, pa so morali zamenjati zvezde in druge simbole. V vojaškem vrhu je bilo preveč arogance, ker so pač "jastrebi" prišli do veljave! Ko sem tudi jaz v teoretični generalski nalogi omenil možnost, da v bodočem konceptualnem razvoju položaj zveznega sekretarja za ljudsko obrambo prevzame civilna oseba, (z minimalno vojaško izobrazbo, tečajem, kakor je navada v Franciji), sem to moral v končni redakciji črtati! Takrat sem tudi zvedel, da je že prej prišlo do hudega spora admirala Branka Mamule in Staneta Dolanca, ki je bil v nekaterih krogih omenjen kot njegov naslednik. Zelo pomembno je tudi vprašanje, kdaj je JLA prenehala biti "skupna oborožena sila vseh narodov in narodnosti Jugoslavije", kakor je to bilo določeno v Ustavi SFRJ. Nekateri menijo, da je mejni datum marec 1991. Osebno mislim, da je to junij 1991, ko je Predsedstvo SFRJ odstavilo generalpokovnika mag. Konrada Kolška s položaka poveljnika zagrebškega območja oziroma ko je bil izdan ukaz o odpustu slovenskih častnikov in vojakov! Lahko bi iskali še kakšen drug datum (prenehanje financiranja, pošiljanja regrutnih kontigentov in podobno), najbolj zgovoren bo verjetno datum 26. junija 1991, ko se je začel vojaško-policijski poseg v Sloveniji! Od tega datuma ne moremo več govoriti o obstoju JLA, temveč le o vojski Srbije in Črne gore, pozneje vojske Zvezne republike Jugoslavije. Če sprejmemo mnenje narodnega heroja in generalpolkovnika Ilije Radakovića, da se je JLA na koncu prelevila v neočetniško vojsko, potem zares nimam komentarja. Nesporna je odgovornost generalštaba JLA za neuspešno mobilizacijo, kar je povzročilo, da so se enotam bivše JLA priključile številne nacionalistične (četniške) paravojaške enote iz Srbije in Črne Gore (Srbska garda, Beli orli, odred Dušan Silni, Avalski korpus, Arkanovi Tigri, Knindže samozvanega kapetana Dragana in črnogorski četniški odredi). Nekdanji vodilni ljudje v JLA bi morali razložiti, zakaj so se odločili za vojaško reševanje političnega problema obstoja SFRJ! Torej, zakaj niso podprli drugih rešitev, tudi zveze republik ali držav, konfederacije, pa tudi asimetrične federacije! Vse, samo ne vojne! Kulturnih in konfesionalnih krivcev ni potrebno iskati z lučjo. Dovolj je le pogledati v dnevno časopisje tistih dni, pa človek najde obilico raznih razumniških in verskih deklaracij. Nekateri celo pravijo, da je bil njihov vpliv brez posebne teže. Toda pisane besede nam govorijo drugače. Šlo je za "razumniško" propagando, seveda, visokozvenečo, ki s številkami žrtev nočejo imeti nobene povezave. Enako govorijo verski voditelji, češ, da ni šlo za versko vojno. S kulturološko propagando prepojeni in z verskim sovraštvom vzgojeni vojaki pa pripovedujejo drugače: ko so prišli na sovražno področje, so topovske ali tankovske cevi takoj usmerili proti najbolj sveti verski relikviji – križu, zvoniku, džamiji, kapelici, preprosto, proti "njihovemu bogu" so streljali, potem so pa mimogrede še posilili nekaj mladih ali starejših vernic. Šele potem se je začela prava vojna! Balkanska in primitivna, seveda!

289

Kriza v nekdanji Jugoslaviji, od osamosvojitvene vojne v Sloveniji, domovinske vojne v Hrvaški in osvobodilne v Bosni in Hercegovini, da ne omenjamo ostalih manjših vojaško-policijskih spopadov na Balkanu (Romunija, Albanija, Zvezna republika Jugoslavija, Kosovo), je vsekakor imela velik politični in vojaški pomen. Zato je tudi Balkan postal vojaški poligon ne samo za preizkušanje novih vojaških doktrin, ampak tudi za reševanje tranzicijskih problemov in modeliranja nove podobe Evrope. Balkanski vojaški poligon je pokazal kako se rešujejo interesi tujih sil z vsiljenimi problemi nacionalizmov. Svetu in tudi Evropi pa je potreben nov varnostni sistem, kajti novi izzivi – ekonomski, socialni in ekološki že prihajajo! Potrebni bodo novi poligoni za razreševanje novih svetovnih problemov – etnocentrizma, pomanjkanja hrane, kozmične ogroženosti in podobno. Samo vojnih ne!

290

Kratice AVNOJ - Antifašističko veće narodnog oslobođenja Jugoslavije (Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije) CD Kos - Centralna dokumentacija Kos Cia - Central Inteligence Agency (Centralna obveščevalna agencija, ameriška) CK - Centralni komite Dia - Defence Inteligence Agency (Obrambna vojaška agencija, ameriške vojske) Dszz - Državni sekretariat za zunanje zadeve EGS - Ekonomska gospodarska skupnost ES - Evropska skupnost JA - Jugoslovanska armada JLA - Jugoslovanska ljudska armada Knoj - Korpus narodnog oslobodjenja Jugoslavije (Korpus narodne osvoboditve Jugoslavije) Kog - Kontraobaveštajna grupa (Protiobveščevalna skupina) Kotc - Kontraobaveštajno-tehnički centar (Protiobveščevalno-tehnični center) Kos - Kontraobaveštajna služba (Protiobveščevalna služba) Kos JA - Protiobveščevalna služba jugoslovanske armade KoV - Kopenska vojska KP - Komunistična partija KPJ - Komunistična partija Jugoslavije KPS - Komunistična partija Slovenije LB aviacija - Lovsko-bombniška aviacija LIC - Low Intensity Conflict (Spopad nizke intenzivnosti) LRS - Ljudska republika Slovenija Nkvd - Narodnyj komissariat vnutrennyh del (Ljudski komisariat za notranje zadeve) SNI - Spopad nizke intenzivnosti (Low Intensity Conflict) NOB - Narodnoosvobodilni boj NOV - Narodnoosobodilna vojska Mlo - Ministrstvo za ljudsko obrambo Mnz - Ministrstvo za notranje zadeve Mds - Mednarodni denarni sklad Msnz - Manevrska struktura narodne zaščite OF - Osvobodilna fronta Onz - Organ za notranje zadeve ObC - Obveščevalni center ObS - Obveščevalna služba Ovse - Organizacija za varnost in sodelovanje Evrope (na Kosovu) Ozkos Mlo - Oddelek za Kos Mlo (Ministrstva za ljudsko obrambo) OZN - Organizacija združenih narodov Ozna - Odeljenje za zaštitu naroda (Oddelek za zaščito naroda) Pos - Protiobveščevalna služba Rib - Resolucija informativnega biroja (informbiroja) Rk - Republiška konferenca

291

Rk Zsms - Republiška konferenca zveze socialistične mladine Slovenije RS (RH, RM) - Republika Slovenija (Republika Hrvaška, Republika Makedonija) Ršto - Republiški štab teritorialne obrambe Sdv - Služba državne varnosti (Služba državne bezbednosti - Sdb) SFRJ - Socialistična federativna republika Jugoslavija SRS - Socialistična republika Slovenija Sto - Svobodno tržaško ozemlje SZ - Sovjetska zveza Szdls - Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije Švp - Štab vrhovne komande (Štab vrhovnega poveljstva) Tigr - Trst, Istra, Gorica, Reka Udb-a - Uprava državne bezbednosti (Uprava državne varnosti) Usic - United States Information Center (Informacijski center Združenih držav Amerike) Vos - Varnostno-obveščevalna služba Vp JLA - Vojaška policija JLA Vs - Varnostna služba Vs JLA - Varnostna služba JLA VŠ - Vrhovni štab (Vrhovno poveljstvo) Vto - Vojaško-teritorialni organ Vz - Varšavska zveza (pakt) ZDA - Združene države Amerike ZK - Zveza komunistov ZKS - Zveza komunistov Slovenije Zslo - Savezni sekretariat za narodno odbranu (Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo) Zsnz - Savezni sekretariat za unutrašnje poslove (Zvezni sekretariat za notranje zadeve) Zsms - Zveza socialistične mladine Slovenije ZSSR - Zveza sovjetskih socialističnih republik Zzb NOV - Zveza združenj borcev NOV

292

Viri in literatura - ABC mirovni zvezki – 1, Hladni mir in druge vroče teme, Ljubljana, poletje 1986 - Adelman R. Jonathan, Superpowers and Revolution, Praeger, 1986 - Agee Philip, CIA, Dnevnik agenta, Zagreb, 1975 - Alibabić Munir - Munja, Bosna v kandžama Kos-a, 1996, Sarajevo - Andrew Christopher and Mitrokhin Vasili, The Mitrokhin Archive and the secret history of

the Kgb, New York, 1999 - Ayoob Mohammed, Conflict and Intervention in the Third World, Croom Helm, London,

1987 - Baričević Ivan, pukovnik i Knežević dr. Petar, pukovnik, Oružane snage Jugoslavije 1945–

1981 - Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora 1941–1945, Zdspb – Zgodovinski odsek,

ZDA - Britische Heinc, Kanonenbootpolitik, Milliterverlage der DDR, Berlin, 1984 - Brown L. Michael, major, Vietnam – Learning from the Debate, Military Review 2/1987 - Buzančić Milovan, Secesija bivših jugoslovenskih republika u svetlosti odluka Ustavnog suda

Jugoslavije, Beograd, 1994 - Cencič Mira, TIGR, 1997, Ljubljana - Colinc Daniel, major, The Soviet Military Experience in Afganistan, Military Review, 5/1985. - Courtois Stephane, Le livre noir du communisme, Paris, 1997 - Cvetkov dr. A., polkovnik, Specijalne operacije, IBP, Beogrda, 1979 - Čalić dr. Eduard, Evropa gledana s Balkana – Kritika koncepcije globalističkog revizionizma,

Pula, 2000 - Četvrti plenum CK SKJ, 1966, Beograd - Čubra prof. dr. Nikola, general-pukovnik u penziji, Vojska i razbijanje Jugoslavije, Beograd,

1997 - Dean J. David, podpolkovnik, The USAF in LIC – The Special Air Warfare Centre, Air

University Review 1–2/1985 - Dean J. David, The USAF in Low Intensity Conflict, The Air University Review, 1–2/l985 - Dedijer Vladimir, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita – 1, Rijeka, 1981 - Dedijer Vladimir, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita – 2, Rijeka – Zagreb, 1981 - Del Val Aleksander, Islamizam i Sjedinjene države – Alijansa protiv Evrope, Beograd, 1998 - Dizdarević Raif, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije, Svjedočenja, Sarajevo, 1999 - Dogu Kosta, Strategija niskog intenziteta SAD i bezbednost SFRJ, CVVŠ, Beograd, 1990 - Doktrina sukoba niskog intenziteta SAD, prevod, COSSIS, Beograd, 1990 - Domankušić Stjepan, general-potpukovnik in dr Milivoje Levkov, pukovnik, Politična

emigracija, Beograd, 1974 - Duhaček Antun, Ispovest obaveštajca, Beograd, 1992 - Đilas Milovan, Partizanska vojan – Jugoslavija 1941–1945, Dunaj, 1978 - Đukić Slobodan, Izmedju slave i anateme, Politička biografija Slobodana Miloševića,

Beograd, 1994 - Eperson Ralf, Nevidljiva ruka – Uvod u istoriju zavere, Beograd, 1999 - Etichison L. Don, The US and Militarizm in Central America, Praeger Publisher, 1975

293

- Etkinson Rodni, Začarani evropski krug – Korporatne elite i novi fašizam, Novi Sad, 1997 - FM–100–20, Low Intensity Conflict, US Army, l6. l. l98l (Prevod štev. 5, Centar za strateške

studije JNA : Borbeni priručnik KoV SAD o sukobu niskog intenziteta) - F–445–25, brošura KoV SAD o SNI za javno uporabo, 1981 - FC–100–39, Priručnik KoV SAD o sukobu niskog intenziteta, decembar 1984, CVVŠ,

Beograd - FC–100–20, Priručnik KoV SAD o skukobu niskog intenziteta, maj 1986, CVVŠ, Beograd - FM–100–5, Operations other than war, USA, 1994 - Friedman Norman, Pomorska strategija i koncepcija ameriške flote, Comparative Strategy,

6/1087 - Gilmore C. William, The Granada Intervention, MPL, London, 1984 - Gregorič dr. Danilo, Samomor Jugoslavije, Ljubljana, 1945 - Halilović Sefer, brigadni general, Lukava strategija, Mostar, 1997 - Hartman Ralf, Časni mešetari, Nemačka spoljna politika i građanski rat u Jugoslaviji, Novi

Sad, 1998 - Holbread Carsten, Superpower and International Conflict, St. Maitn's Press, New York,

1985, str. 110 - Hutchings L. Robert, Soviet – East European Relations – Consolidacion and Conflict 1968–

1980, The University of Wisconsin Press, 1983 - Iz arhivov slovenske politične policije – Vos, Ozna, Udba (1944–1950), Ljubljana, 1996 - John S. John, The Debate About Low Intensity Conflict, Military Review 2/1986 - Jović dr. Borisav, Poslednji dani SFRJ, Beograd, 1995 - Jović Stojan, podpolkovnik, Specijalne snage, Montenegro Harvest, Podgorica, 1994 - Kadijević Veljko, armadni general, Moje vidjenje raspada – Vojska bes države, Beograd,

1993 - Kafkadas N. Peter, major, The Light Division and Low Intensity Conflict, Military Review

1/1986 - Kardelj Edvard, Socijalizam i rat, Kultura, Beograd, 1960 - Kavčič Niko, Pot v osamosvojitev, Ljubljana, 1996 - Klare T. Michael, Sukobi niskog intenziteta – nova doktrina američke intervencije, Le Mond

Diplomatiqe (prevod) - Kranjc F. Marijan, general-major u penziji, Savremene vojne doktrine – sukob niskog

intenziteta, Vojno delo 5–6, Beograd - Kresović Tomislav, Velike igre na Balkanu, Beograd, 1999 - Krumski A. B., Politika Sovjetskog saveza u Indijskom okeanu, Nauka, Moskva, 1984 - Liss Loren, Kako su Tita učili da pliva, New York, 1998 (prevod izvoda: Kako je Amerika

finansirala Titov komunizam, Profil, št.15/1998) - Lopušina Marko, Cia protiv Jugoslavije 1947–1997, Beograd, 1997 - Isti, Ubij bližnjeg svog – 2, Akcije državne bezbednosti protiv špijuna od 1946–1997,

Beograd, 1997 - Isti, Ubij bližnjeg svog - 1, Jugoslovenska tajna policija 1945–1995, Beograd, 1996 - Lukić Vojin, Brionski plenum – Obračaun sa Aleksandrom Rankovićem, Beograd, 1990 - Makedonija, soseda na vzhodu, Borec, Ljubljana, 1997 - Mamula Branko, admiral flote, Razvoj sistema opštenarodne odbrane 1979–1988. Beograd,

1990 - Matunović dr. Aleksander, Enigma Broz, Beograd, 1997

294

- Mc Cormick Kip, poročnik, The Evolution of Soviet Military Doctrine in Afganistan, Military Review, 7/1987

- Medjunarodni terorizam, Belorus, Minsk, 1983 - Mesić Stipe, Moji razgovori s Tudjmanom, 16. septembra 1998, Nacional - Mihailović dr. Kosta, Vasilije Krestić, Memorandaum SANU – Odgovori na kritike, Beograd,

1995 - Miklavčič Franc, Krivi in zaslužni, Delo – SP, 14. 8. 1998 - Miller S. Steven, Convencional Forces and American Defence Policy, Princeton University

Press, 1986. - Minić Miloš, Kazivanja, Urota u Karađorđevu, Svijet 36, 1998 - Motley B. James, A Perspective on LIC, Military Review, 1/1985 - Nacionalna bezbednostna strategija SAD – Sukob niskog intenziteta, Vašington, januar 1987,

prevod, CVVŠ Beograd - Nassigh Ricardo, O našim podmornicama, Revista Italiana Difesa 6/l987 - Nenadović Aleksandar, Tepavec, Sečanja i komentari, Beograd, 1998 - Norman Friedman, Pomorska strategija i koncepcija američke flote, IBP, 9/1988 - Numić Selim, Dobra zemljo, lažu, Do istine u brionskoj aferi prisluškivanja, 1989, Beograd - Nutting H. Wallace, general, The New York Times, 4. 5. 1985 - Obradović dr. Vuk, generalmajor, Jedini preživeli posle izgubljene bitke, Profil 16, Beograd,

1998 - Perovšek Franc, Moja resnica, Ljubljana, 1997 - Platonov Oleg, Zgodovina ruskega naroda v dvajsetem stoletju, Moskva, 1998 - Predojević dr. Vaso, polkovnik, U procjepu, Beograd, 1997 - Prostor na kome se planira izvodjenje sukoba niskog intenziteta, skripta za slušaoce Ratne

škole KoV SAD, septembar 1986, prevod, CVVŠ Beograd - Radaković T. Ilija, generalpolkovnik, Besmislena YU ratovanja, Beograd, 1997 - Radinović dr. Radovan, generalmajor, O raspletu jugoslovenske krize i mogućim

posljedicama, Vojno delo 1–2/1991, Beograd. - Ranković prof. dr. Ladislava - Slavka, Život uz Leku – sečanja, Beograd, 1998 - Rasprava o ratu niskog intenziteta, izlaganja sa naučnog skupa na univerzitetu za

Nacionalnu odbranu SAD u Vasingtonu, 14–15.januar 1986, prevod, CVVŠ Beograd - Rebić Đuro, Špijuni na tekućoj vrpci, Zagreb, 1990 - Rupel dr. Dimitrij, Skrivnost države, Ljubljana, 1992 - Sarkesian dr. S. Sam, Low Intensity Conflict – Concepts, Principles and Policy Guidelines,

The Air University Review - Sarkesian dr. S. Sam, US Policy and LIC, Transaction Books, 1981 - Sarkesian dr. Sam, The Myth of US Capability in Unconventional Conflict, Military Review

9/1988. - Savezni sekretariat za narodnu odbranu, Uprava bezbednosti: Kontraobaveštajna služba JNA,

Stvaranje, razvoj i rad 1946–1954, vojna tajna, str. pov. br. evid. 14, 14.oktobar 1977, 219 strani

- Sloan Stephen, Viewpoints on Low Intensity Conflict, Military Review, 1/1986 - Special Operation in US in Nacional Defence Strategy, University Press and Nacional

Strategy Information - Special Operations in US Strategy, NDUP, 1984 - Specijalni rat, Vojna enciklopedija, zvezek IX, Beograd, l975, II. izdaja

295

- SSNO, Politička uprava, Informacija o aktivnostima "mirovnog pokreta" i incijativi za civilnu službu, Beograd, 1986

- SSNO, Politička uprava, Informacija o tretmanu JNA u časopisu Nova revija broj 61–62, Beograd, 1987

- SSNO, Politička uprava, Informacija u vezi sudjenja Borštneru, Janši, Zavrlu i Tasiću, Beograd, 1988

- Stambolić Ivan, Put u bespuće, Beograd, 1995 - Starkov Boris, Propast balkanske utopije, Profil št.15/1998 - Stožinić Miraž, generalmajor, Specijalni rat u okviru doktrine sukoba niskog intenziteta,

Vojno delo 1/1989, Beograd, - Svi špijuni sveta, Profil št. 15/1998, Beograd - ŠCB, Ocena Komfinforma i zaključak, št. 16, evid. št. 195 - ŠCB, Američka i engleska obaveštajna služba u posleratnom periodu, št. 20, evid. št. 195 - ŠCB, Bliski Istok – važan sektor djelovanja engleske obaveštajne službe, št. 19, evid. št. 225 - ŠCB, Delatnost IB obaveštajnih službi prema Jugoslaviji, št. 14, evid. št. 204 - ŠCB, Italijanska obaveštajna služba prije rata, št. 7, evid. št. 204 - ŠCB, Jugoslovenska emigracija u IB zemljama, št. 15, evid. št. 204 - ŠCB, O obaveštajnoj službi SSSR prema Jugoslaviji, št. 10, evid. št. 204 - ŠCB, Pokušaj ekonomskog porobljavanja Jugoslavije, podrivanje in potčinjavanje naših

oružanih snaga, psihološke pripreme za napad na Jugoslaviju i Mali rat na našim granicama, št. 9, evid. št. 195

- ŠCB, Politički pritisak SSSR i zemalja Kominforma prema Jugoslaviji, št. 8, evid. št.195 - ŠCB, Rad engleske obaveštajne službe u drugom svetskom ratu, št. 18, evid. št. 204 - ŠCB, Rad engleske obaveštajne službe u Jugoslaviji pre i za vreme drugog svetskog rata, št.

17, evid. št. 225 - ŠCB, Razvoj službe bezbednosti kroz narodnooslobodilački rat, št. 22, evid. št. 195 - Šelenberg Valter, U lavirintu špijunaže, Beograd, 1955 - ŠCB, Obaveštajni i neprijateljski rad crkvenih organizacija u SFRJ, št. 4, evid. št. 195 - Šuljagić mr. Radoslav, kapetan fregate in Mrkić mr Nataša, Prikaz oružane agresije na

Libiju, Vojno delo, 6/1987 - Šušić dr. Slavoljub, Balkanski geopolitički košmar, Vojna knjiga, Beograd, 1995 - Tasić Predrag, Kako sam branio Antu Markovića, Skopje, 1993 - The Regan Doctrine suports anticommunist insurgencx across the Third World, Newsweek,

12/1985. - Todorović dr. Boško in Vilić Dušan, Razbijanje Jugoslavije, 1995, Beograd - Isti, Krize – Izazivanje i upravljanje krizama, Beograd, 1997 - Isti, Terorizmom u novi svetski poredak, Beograd, 1999 - Učešće u definitifnoj likvidaciji kvislinških formacija, ostataka bandi, organizacija in

zločinačkih udruženja: UB SSNO, CE, klas. br. 0.01.07, fasc. br. 1 - Ulsamer Edgar, Capabilities USAF for LIC, Air Force Magazine, 3/1986. - Vauhnik Vladimir, Nevidna fronta, Buenos Aires, 1965 - Vojna enciklopedija, Beograd, 1962 - Vojno delo, Dogradnja opštenarodne odbrane u okviru promena u svetu i Jugoslaviji,

Beograd, augusta 1990 - Vojno-politički informator, Posebno izdanje (štev. 324), Beograd, 1991

296

- Vrtar mr. Avgust, generalpolkovnik, Nekaj vedenj in misli o vlogi oboroženih sil Jugoslavije, Borec, Ljubljana, 1994

- Waghelstein D. John, polkovnik, Post – Vietnam Counterinsurgency Doctrine, Military Review, 5/1985

- Weinberger Caspar, Annual Report to the Congress Fiscal Year 1986, Washington D.S., 1985 - Zadaci Knoj-a po bezbednosti, akt Uprave Kos JA poslat XII Upravi Kos Knoj, str. pov. br. 4,

5. 1. 1949 - Zimmermann Warren, Izvori jedne katastrofe – Jugoslavija i njezini rušitelji, 1997, Zagreb - Žabkar dr. Anton, kapetan bojne ladje, RM u vojnim intervencijama i akcijama specijalnog

rata (Studija), CVVŠ RM - Isti, Spopad obsojen na improvizacijo (Falklandska vojna l982), Naša obramba - Žebot A. Ciril, Misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade, Washington, 1968 - Isti, Slovenija, včeraj, danes in jutri, Washington, 1967 - Žerdin H. Ali, Generali brez kape, Čas Odbora za varstvo človekovih pravic, Ljubljana, 1997

297

Priloge 1. Originalna delovna verzija vojaškega povelja št. 5044–3 z dne 8. 1. 1988 2. Kopija informacije varnostnega oddelka poveljstva 9. armade št. 31–200 z dne 19. 5. 1988 3. Kopija odredbe poveljstva 9. armade št. 234–11 z dne 23. 5. 1988 o formiranju komisije za odkrivanje storilca 4. Časopis Hrvatska Domovina, Hamburg, 1989 5. Pismo arhivu RS, Ljubljana, 1996 (prepis kopije)

298

1. Originalna delovna verzija vojaškega povelja št. 5044–3 z dne 8. 1. 1988

299

300

301

2. Kopija informacije varnostnega oddelka poveljstva 9. armade št. 31–200 z dne 19. 5. 1988

302

303

304

3. Kopija odredbe poveljstva 9. armade št. 234–11 z dne 23. 5. 1988 o formiranju komisije za odkrivanje storilca

305

4. Časopis Hrvatska Domovina, Hamburg, 1989

306

307

308

309

5. Pismo arhivu RS, Ljubljana, 1996 (prepis kopije)

Kranjc F. Marijan generalmajor v pok. Litijska cesta 62 61119 Ljubljana Odstop treh dokumentov ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE iz procesa JBTZ Ljubljana Z današnjim dnem odstopam Arhivu RS tri dokumente iz procesa JBTZ, brez pogojev in odškodnine, samo z željo, da pride resnica na dan, torej, da so navedeni dokumenti dostopni strokovni in širši javnosti. Odstopam naslednje dokumente: 1/ Delovni osnutek ukaza Poveljstva 9. armade, strogo zaupno štev. 5044–3 z dne 8. 1. 1988., ki je nastal na podlagi cirkularnega povelja GŠ OS SFRJ str. zaupno štev. 80–24 z dne 21. 12. 1987. Delovni osnutek je sestavil polkovnik Mesić Tomislav, a daktilografinja je bila AM (osnovno povelje je tipkala JP!). Osnutek sem korigiral (vidne oznake s svinčnikom) in predložil v podpis poveljniku 9. armade. Za razumevanje dokumentov prebrati moje članke: - Na rob bližajoči se razpravi o sodelovanju z JLA (Delo – SP, 18. in 21. 2. 1989); - Kdo že sedem let zavaja slovensko javnost (Delo – SP, 8. 7. 1995); - General segel v klobuk (ND, 27. 8. 1995); - Nisem avtor vojaškega dokumenta (Mladina 51/94), potem Delo, Slovenec in Dnevnik – vse od 2. do 9. 2. 1996) in - Še en pogled na ameriško vojaško doktrino "zračno-kopenske birke" (Delo–Znanost, 14. 2. 1996). 2/ Kopijo ukaza poveljstva 9. armade strogo zaupno štev. 234–11 z dne 23. 5. 1988, s katerim je poveljnik 9. armade odredil komisijo, ki je imela nalogo, da poišče storilca, ki je odtujil vojaški dokumnet štev. 5044–3, najden v DO Mikroada. Cilj dela komisije ni smel biti javno raskrit. No, kot zanimivost navajam, da smo storilca odkrili že 22. 5. 1988 (!), približno na način opisan v članku JBTZ – verzija JLA (Mladina 50–94). 3/ Kopijo poročila varnostnega oddelka poveljstva 9. armade, strogo zaupno, stev. 31–200 z dne 19. 5. 1988., namenjen poveljniku 9. armade, ki jo je potem odstopil meni kot načelniku operativno-učnega oddelka, torej okradeni stranki! Kopija je bila brez prilog. Iz navednega poročila je bilo razvidno, da proces JBTZ ni bil montiran s strani JLA! Navedeno kopijo sem dostavil Delu, ND in Večeru, s člankom Kdo že sedem let zavaja slovensko javnost, kasneje tudi Mladini, pa doslej še ni bila objavljena! Priloge – 3 Ljubljana, 22. 2. 1996. Podpis

310

DODATEK “NA NJIHOVE POGREBE NE MOREM”

– Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju 201 - Sam sem imel priložnost, da sem se pogovarjal z mnogimi, ki so tako ali drugače oblikovali našo preteklost. In danes mi je vse bolj jasno, da so slovenski oficirji tisti možni vzori, tista elita, o kateri vemo daleč premalo. In ni jih tako malo. Marijan F. Kranjc je svojo oficirsko kariero sklenil kot generalmajor JLA, na dolžnosti načelnika štaba korpusa v Bitolju v Makedoniji. Upokojil se je na svojo zahtevo, ko je zvedel, da se pripravlja scenarij za oboroženo intervencijo v Sloveniji. Nanj sem postal pozoren, ko je objavil odlično rodoslovno študijo. Generalu – genealogu in antropologu zato zastavimo prvo vprašanje, ki izhaja iz uvodnih stavkov: ali se Slovenci zavedamo svojih ljudi, ki so v različnih armadah dosegli najvišje položaje? Žal ne, ker jih javnost enostavno ne pozna! Tudi v Vsevedniku ali kakšni priročni in tudi nacionalni enciklopediji ne boste našli spiska generalov – admiralov slovenskega rodu! Žalostno je tudi to, da Slovenci o vojaštvu oziroma o vojaški znanosti nimamo nobenega fundamentalnega dela. Izjema je major in baron Andrej Komel - Sočebran, utemeljitelj slovenskega vojaškega izrazja, pa tudi generalpodpolkovnik Dušan Kveder - Tomaž, zadnji poveljnik slovenske partizanske vojske, ki je napisal nekaj briljantnih razprav o partizanski taktiki in strategiji. Seveda ne gre pozabiti obseženega vojaškozgodovinskega opusa iz NOB 1941–1945 in delno 1991, kakor tudi temeljna dela o slovenskem vojaškem jeziku! Seveda druga je zgodba obramboslovje in slovenska obrambnoslovna teorija. Upajmo tudi, da bo z nastankom slovenske vojske prišlo do interdisciplinarnega razvoja vojaške znanosti kot specifične veje družboslovja! Takrat bo tudi možno razmišljati o formiranju vojaške akademije (namesto sedanje častniške šole), saj bi šolanje v tujini dolgoročno zelo škodovalo razvoju slovenske vojske! Ugovori proti vojaški akademiji so, kar jih poznam, zelo nestrokovni, saj so medtem že formirane diplomatska, upravna, policijska in razne druge akademije! Nekdo očitno zavira ... Da bi uveljavili znani slovenski pregovor "Narod, ki svojih vojakov ne časti, jih vreden ni!", je potrebno, da te vojskovodje, generale in admirale tudi predstavimo v javnosti ob raznih prilikah. Ko sem začel pripravljati študijo Antropologija slovenske vojaške inteligence, sem tudi sam 201 Delo – Sobotna priloga, 30. maja 1998, avtor Jože Dežman, glavni urednik revije Borec. Predlagal sem naslov General, genealog, antropolog in še kaj, vendar je urednik SP izbral nekoliko morbitni naslov. Ker je intervju autobiografske prirode, ga predstavljam v prvotni (delovni) in daljši verziji, ki ima na moji spletni strani http: //users.volja.net/marijankr// naslov Od ministranta do generala (Autobiografski intervju). Namreč, preden sem intervju (odgovore) poslal avtorju, sem določene dele moral zaradi preobširnosti enostavno izpustiti, pa tudi avtor ga je moral skrajšati za okrog sto vrstic (oboje v kurzivu).

311

naletel na presenetljive podatke. Na primer, da je bil po Bismarku drugi nemški kancelar slovenske gore list – general in grof Georg Leo von Caprivi (1831–1899), čigar prednik (Andrej Kopriva) je izviral iz Koprivnika pri Kočevju! Prav tako bo presenetljiv navedek, da so Slovenci veljali za "najbolj pomorski narod" v avstro-ogrski monarhiji, saj so imeli okrog 80 admiralov! Med njimi sta bila celo dva poveljnika te mornarice in to veliki admiral Anton Haus iz Tolmina in viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff iz Maribora (pri obeh mati Slovenka). Tudi prvi poveljnik vojne mornarice BJV je bil Slovenec – Metod Koch iz Kranja. V avstro-ogrski vojski smo imeli tudi dva feldmaršalporočnika: Josef Tomše von Savskidolski iz Poljščice pri Podnartu in Janez Lavrič iz Šentlovrenca. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo doslej v ameriški vojski 13 generalov – admiralov slovenskega rodu, od katerih sta dva dosegla tudi najvišji čin – štiri zvezdice, in sicer armadni general Ferdinand Češarek (1914–1993), Ribničan po poreklu, in admiral flote Ronald Zlatoper (1942). Imeli naj bi tudi generale v nekaterih drugih armadah! V rodoslovnem deblu po materi sem celo našel nemškega generala (Mikl Ivan) iz okolice Radgone. Divizijski general Rudolf Maister je sicer postal simbol slovenske vojske, pa čeprav nekateri dajejo prednost prvemu partizanskemnu generalu Francu Rozmanu - Stanetu! Pozablja se tudi, da je maršal Josip Broz - Tito bil slovenske matere sin. Malo se tudi ve, da smo Slovenci v JLA imeli kar 118 generalov in admiralov, med njimi pa tudi devet "akademcev" povojne generacije, ki so končali veliko maturo in jim je bila vojaška akademija priznana kot fakulteta, generalski čin pa zakonsko kot doktorat znanosti in podobno. Druga zgodba je seveda obramboslovje in slovenska obramboslovna teorija. Upajmo tudi, da bo z nastankom slovenske vojske prišlo do interdisciplinarnega razvoja vojaške znanosti kot specifične vede družboslovja! Takrat bo tudi možno razmišljati o formiranju vojaške akademije (namesto sedanje častniške šole), saj bi šolanje v tujini dolgoročno zelo škodovalo razvoju slovenske vojske. Ugovori proti vojaški akademiji so, kar jih poznam, zelo nestrokovni, saj so medtem že formirane diplomatska, upravna, policijska in razne druge akademije! Nekdo očitno zavira ... - Ali ste se v otroških letih igrali vojake? Katero vojsko ste vodili? Ali ste kdaj pomislili, da boste postali general? Tako kot vsi otroci, smo se med vojno v prleški vasici igrali tudi vojake. Ker je v osnovni šoli bila postojanka kozakov in nemških policistov, ki so večkrat iskali "skrivače", smo se tudi v otroških igricah razdelili na "kozake" in "skrivače". Kozake je navadno vodil naš vrstnik in sin kozaškega poveljnika, skrivače pa sem nekajkrat vodil tudi jaz. Čutil sem v sebi poveljniške ambicije, navadno pa sem se predstavljal kot "general Lavdon", kar smo otroci prebirali v prvi slovenski zgodovinski knjigi, kjer je bila tudi njegova slika. Toda mama mi je večkrat omenjala, da bi kot ministrant moral pač razmišljati o duhovniškem poklicu, saj je širša rodbina dala kar devet duhovnikov. Ko sem pozneje v šoli postal načelnik pionirskega odreda, v gimnaziji pa tudi predsednik mladine, in seveda tudi član Partije, so njene želje zamrle. Zaradi socialnega položaja sem se celo moral podati v brezplačno vojaško akademijo. Seveda, kot podporočnik sem sanjal, da bom nekoč postal general. Ko sem ta cilj dosegel, sem sklenil tudi določeno življenjsko obdobje. Razpad Jugoslavije in JLA je bil za vse nas pravi šok! Dolgo si nisem opomogel ...

312

- Kakšna je bila Vaša razvojna pot v vojaški karieri? Ali ste kdaj pomišljali na civilne poklice? Prvi dve leti sem bil poveljnik učnega voda v šoli rezervnih častnikov v Bileći. Mnogo znanih Slovencev je šlo skozi moje roke! Pa tudi nekaj najboljših nogometašev (Boškov, Mujić), ker sem veljal za "alpinista"! Dosegel sem odlične rezultate in v tekmovanju s svojim vodom zasedel prvo mesto. Verjetno sem bil tudi začetnik uvajanja samoupravljanja v JLA, saj sem po zgledu na delavske svete uvedel t. i. "vodni svet", napisal pravilnik in vojaški kolektiv je prevzel na sebe mnoge funkcije, ki so bile pozneje tudi uradno verificirane. V Bileći sem tudi ustanovil teniški klub, pa sva z načelnikom šole, polkovnikom Lukom Reljićem, igrala tenis tudi z Nikolo Pilićem, bivšim slovenskim prvakom, dr. Žerovcem in drugimi. Potem je iz Beograda prišel neki podpolkovnik in mi "ponudil" razvojno pot v varnostni službi, kakor tudi službovanje v garnizonih Zagreb, Karlovac in Ljubljana. Zaradi slednjega sem seveda takoj pristal, še posebej, ko sem dobil zagotovilo, da bom lahko izredno študiral pravo in pozneje specializiral mednarodno vojaško pravo! To je bil moj začetni cilj: častnik in strokovnjak za mednarodno vojaško pravo! Čez mesec ali dva sem se v sklopu načrta "Drvar–2" poslovil od Bileće in z ladjo iz Dubrovnika dopotoval v Šibenik. Dolžnost: poveljnik 1. voda vojaške policije in vršilec dolžnosti poveljnika čete! Podrejen sem bil direktno poveljniku vojaškega področja, po strokovni plati pa načelniku varnostnega oddelka podpolkovniku Milošu Petriću. Nisem se še dobro znašel v Šibeniku, že je prišla nova mamljiva ponudba, da postanem novinar centralnega vojaškega tednika Ljudska armada in dopisnik iz Ljubljane! Pred tem sem objavil v Ljudski pravici dva propagadna članka o vojaškem poklicu oziroma vojaški akademiji, kjer sem urejal tudi takrat popularni "stenčas” – stenski časopis! Za nasvet sem seveda zaprosil svojega načelnika, ki me je prepričal, da je moja prihodnost v varnostni službi JLA! Prikazal mi je pisni načrt razvoja (šola za častnike vojaške policije, šola tujih jezikov, služba v četi vojaške policije v UNEF v Egiptu, po dveh letih pa "prestop" v varnostno službo, visoka vojaška akademija itd). Tako se je tudi vse zgodilo ... Naj dodam kratko epizodo iz Pančeva, kjer sem pozimi 1959 obiskoval šolo častnikov vojaške policije. Ob koncu šolanja nas je obiskal generalmajor Jefto Šašić, načelnik Vs JLA. V pogovoru je tudi vprašal, ali med nami kdo izvira iz policijske oziroma orožniške družine. Nekaj časa smo bili vsi tiho, potem sem se dvignil samo jaz in se dokaj samozavestno predstavil! Odgovoril mi je, da je bil tudi njegov oče orožnik, in da verjame, da bom tudi jaz postal general in načelnik Vs JLA! Vse to so slišali tudi spremljevalci generala Šašića, pribočnik pa je to tudi zapisal in vložil v moj službeni dosje! Po vrnitvi iz Egipta sem bil v začetku 1963. sprejet v Vs JLA in sicer kot operativec v vojaškem odseku Šibenik. Prvi načelnik in tudi sosed mi je bil podpolkovnik Nikola Budja, mentor pa major Pero Gospodnetić. Že naslednje leto sem bil premeščen v Split v Kog IV. armade. Šlo je za specializirano "kontraobveščevalno grupo", ki je svoje delo opravljala prikrito. Pisarne smo imeli poleg vojaškega sodišča in orkestra. Nosili smo civilno obleko in uporabljali avtomobile in motorje s civilnimi tablicami. Moj načelnik je bil kapetan bojne ladje Boris Fulgosi. Delal sem v sektorju italijanske obveščevalne službe, kjer sem tudi dosegel svoj prvi uspeh. Namreč, v obsežnem arhivu sem našel podatek o neidentificiranem italijanskem agentu "X", ki je izdal največ podatkov o ladjedelnici na otoku Cresu. Za vse častnike, ki so imeli zveze v Italiji in

313

kdajkoli službovali na Cresu, sem uvedel "kartončke". Izločil sem tri in načelniku predložil pisni načrt: tajno ozvočiti telefone (imel ga je samo major G.) in uvesti tajno kontrolo pismenih pošiljk, kakor tudi tajno sledenje trojice v času, ko pride v Split italijanski pomorski ataše. In trikrat so sledilci ugotovili njegov "kontakt" z majorjem G.! Primer sem posredno spremljal še pozneje, ko je bil major G. upokojen ... V Vs JLA je namreč veljal princip, da se indicirana agentura ne obravnava kazensko, temveč da se načrtujejo t. i. "operativne kombinacije" za globinsko vrinjanje v tuje obveščevalne službe! To je tudi vzrok, da je bilo "odkritih" tako malo tujih agentov! Na "poti" proti Ljubljani, sem dve leti prebil v Pulju. V Ljubljano sem prišel 1969 in bil po dvajsetih letih, 1989 premeščen v Makedonijo (Bitolj), kjer sem eno leto "nosil" generalske epolete. Oktobra 1990 sem bil zopet v krogu svoje družine v Ljubljani. Seveda kot upokojenec. - Mimogrede: ali so Vam kdaj nudili tudi kakšne druge, bolj atraktivne dolžnosti? Tudi tega je bilo. Po končani šoli vojaške policije so me hoteli zadržati kot predavatelja džiu-džica in vojaško-policijske taktike, pa sem ponudbo prijazno odklonil zaradi slabe pančevske vode in zimske košave! Ko sem se konec 1962. vrnil iz Egipta, kjer sem bil poveljnik vojaške policije v Odredu JLA, sem bil predlagan za inštruktorja vojaške policije zambijske vojske. Ponudba za dvoletno delo je bila zlasti zanimiva po finančni plati, pa je vseeno nisem sprejel! Čez dva meseca so tabor zambijske policijske šole napadle in masakrirale sosednje vojaške enote. Ko sem postal major in opravil malce zapoznelo prakso angleščine v Londonu, sem dobil iz VU Zslo zelo privlačno ponudbo: demobilizacija s činom majorja in sprejem dolžnosti konzula v Carigradu za dobo 4–8 let, obenem seveda tudi dolžnost šefa obveščevalnega centra JLA za Bližnji vzhod! Bolezen v družini je preprečila realizacijo tega projekta. Okrog 1978 sem bil predlagan za dvoletno bivanje v Alžiriji kot politično-varnostni pomočnik poveljnika centra JLA za pomoč alžirski armadi, brez družine, kar sem seveda prijazno odklonil. Verjetno bi sledil še štiriletni položaj vojaškega atašeja, tokrat z družino). - Kaj pa stažiranje in generalske dolžnosti? Ko sem 1980 končal Šolo ljudske obrambe, najvišjo vojaško šolo, sem sicer rahlo upal tudi na generalski čin, ker je bila ta šola predpogoj za generalski položaj. Vedel pa sem, da bodoči položaj načelnika varnosti v armadi zahteva takšno šolsko izobrazbo. No, 1986 me je presenetila novica, da sem postal uradni kandidat za načelnika Zveznega varnostnega inštituta z generalskim položajem, a je bil na koncu vseeno izbran predstavnik Sdv iz Makedonije. Potem je bilo "slišati" (novice takšne vrste so se hitro širile!), da sem kandidat za načelnika Obveščevalno-varnostnega šolskega centra v Pančevu, pa potem načelnik varnostnega oddelka novoustanovljenih vojaških območij, konkretno v Zagrebu. Pa predlog formacije (generalski položaj) ni bil sprejet. Bil sem tudi zelo blizu kandidaturi za (generalski) položaj partijskega voditelja v armadi. Potem sem bil na razgovoru pri tovarišu Mačku, odločno zavrnil denunciantsko vlogo in seveda izpadel z republiške generalske liste. Potem me je Stane Dolanc predlagal za načelnika Varnostne uprave Zslo kot prvega Slovenca, vendar odhajajoči general Čeranić ni mogel sprejeti tega predloga, ker sem pred nekaj leti zavrnil premestitev na položaj načelnika informativno-analitične službe.

314

Dne 5. novembra 1987 se je v mojo pisarno muzajoč se z nekim papirjem v roki prikazal armadni poveljnik generalpodpolkovnik Svetozar Višnjić. Preprosto mi ponudi roko in reče: "Bodoči tovariš general! Prišel sem na kozarček viskija ..." Povedal je, da sem postavljen za dve leti stažiranja na generalski položaj načelnika operativno-učnega oddelka, obenem tudi namestnika načelnika armadnega štaba! Bil sem seveda presenečen in tudi presrečen ... Zaradi rasformiranja armad in formiranja dveh korpusov, sem bil nato postavljen za Glavnega vodjo skupine za razpustitev 9. armade. Ker v SR Sloveniji za mene ni bilo nobenega generalskega mesta, sem moral v daljnjo in rodno Makedonijo, na položaj načelnika štaba, obenem namestnika poveljnika 41. korpusa. Na poti v Bitolj sem v Beogradu s prav dobrim uspehom opravil še teoretični del generalskega izpita (praktični del – poveljniško potovanje ali rekongnosciranje poveljnika korpusa, sem uspešno opravil predhodno v Liki). - Pred leti smo skušali anketirati več kot šestdeset Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni dosegli generalske čine. Razumljivo je, da zaradi napetosti in negotovosti časov odziva skoraj ni bilo. Ali lahko (morda tudi ob Vašem primeru) ponazorite, kakšno je po Vašem mnenju tisto potrebno profesionalno znanje, katera so tista etična izhodišča in človeška zrelost, ki naj odlikujejo vrhunskega poveljnika? Odgovor je zelo težak. Morda je na takšno vprašanje najbolj posrečeno odgovoril znani pisatelj Miroslav Krleža. Namreč, ko so ga v neki družbi pobarali, komu postaviti spomenik: državniku, mislecu ali pisatelju, je na presenečenje vseh prisotnih odgovoril – vojskovodji! In je svojo misel tudi utemeljil: "Odločnost, pamet in karakter poseduje hkrati samo poveljnik!" Seveda vsako zgodovinsko obdobje zahteva svoj tip poveljnika. Od tistega, ki je na čelu svoje vojske hrabro jurišal na sovražnika (po porazu na kopnem pa naredil samomor ali kot pomorski poveljnik ostal na potapljajoči se ladji), pa do današnjega generala – admirala, ki iz varnega zaklonišča prek satelitskih zvez in ekranov vodi in usmerja računalniško programiran nestični boj, v katerem ne odloča več hrabrost, ampak samo visok nivo znanja in izkušenost! Dodal bi še: poštenost in skromnost pa tudi nekaj domoljublja! To pravim zaradi tega, ker sem (smo) imel dve domovini in bil dvakrat kaznovan! Zato je bila v kriznem obdobju moja maksima: družina je najboljša domovina! Imel sem prav, kajti mnogi smo se varno vrnili v njeno naročje. Kar zadeva vojaško izobrazbo moram posebej poudariti, da je potreben sistem postopnega pridobivanja in izpopoljnjevanja profesionalnih vojaških znanj ter izbirnega kadrovanja, po principu: samo najboljši gredo naprej! Moji vrstniki in jaz smo se šolali po tem preizkušenem receptu. Konkretno: po triletni vojaški akademiji v Beogradu, na kateri se zadnje leto opravlja tudi t. i. specializacija za razne smeri (za pehoto sem opravil z odličnim), sem svojo častniško kariero začel v šoli za rezervne pehotne oficirje v Bileći, kjer so "skozi moje roke" šli mnogi znani Slovenci. Potem sem končal dveletno višjo vojaško akademijo z odličnim uspehom (in bil oproščen opravljanja izpita za čin majorja). Medtem sem končal še razne tečaje (padalskega, minerskega) in specializacije, kakor tudi enoletno šolo tujega jezika (z dvomesečno prakso v Londonu). Ko sem zaradi zelo dobrih službenih ocen prišel v ožji izbor kandidatov za generalski čin, sem z odličnim uspehom končal še zadnjo in najvišjo vojaško šolo – Šolo ljudske obrambe! Skupaj

315

torej 8 let rednega vojaškega šolanja! Po dveletnem stažiranju na generalskem položaju sem 1989 s prav dobrim uspehom opravil zahteven generalski izpit (praktični del in teoretično diplomsko nalogo). V čin generalmajorja sem bil povišan (s podpisom dr. Janeza Drnovška) decembra 1989 v Bitolju (Makedonija) na položaju načelnika štaba (obenem namestnika poveljnika) korpusa. Generalske epolete sem nosil manj kot leto dni. Pravijo, da se zgodovina rada ponavlja! Moj pokojni oče je bil kazensko premeščen v Makedonijo in dosegel čin narednika. Tudi moja premestitev iz Ljubljane v Bitolj je imela podoben pridih (po razgovoru z Mačkom nisem bil republiški kandidat za generala!), le da sem (pokojnega) očeta prekosil po činu. Moram posebej poudariti, da smo bili Slovenci iz povojne generacije na vseh vojaških akademijah, od Beograda do Moskve med prvimi v rangu (generalmajorji Zabret, Zorc, Rožič, Merzel (prvi tudi na višji tankovski akademiji v Moskvi), kontraadmiral Pogačnik (3. po rangu v višji pomorski akademiji v Leningradu). Sem je potrebno prišteti še nekaj polkovnikov na generalskem položaju, od katerih je samo eden dobil zaposlitev v TO! Pač politika in revanšizem! Nekateri pravijo, da so bili dosedanji obrambni ministri – civili slabi (zamenjani zaradi napak in afer). Gotovo pa je, da se to ne bi moglo reči za pripadnike TO in SV in zgodovina bo morala priznati, da smo Slovenci dobri vojaki in poveljniki! Moja generacija sošolcev in znancev verjetno predstavlja največjo skupino Slovencev – častnikov v JLA. Tudi "bilanca" je odlična! Dva sva dosegla tudi generalski čin – Ciril Zabret (Ljubljana) pred menoj. Polkovniki so postali: Jože Holc (G. Radgona), Golob Polde, Alojz Zupanc, Srečko Zupanc (vsi trije Beograd). Podpolkovniki so ostali: Stane Gregorc (Ljubljana), Boris Krmelj in Mirko Pikon (Maribor). Vojaško akademijo so zaradi bolezni ali drugih vzrokov zapustili: prof. dr. Janko Legat, profesor Franc Sitar (oba Maribor) in geodet Franc Hribar (Grosuplje, zato njegov sin Sašo tako prizanesljivo "udriha" po JLA), ing. Julijan Bratuž (Ljubljana), JLA pa še prof. dr. obramboslovja Stanko Kodrin, stotnik in pilot ter komercialist Franc Kodrin (mornariški častnik). - Kdaj in kako ste zvedeli za oboroženo intervencijo JLA proti Sloveniji? Julija 1990 sem letni dopust preživel z družino v Barbarigi pri Puli, v počitniški vili JLA. Nekaj dni je bil gost tudi Vidoje Žarković, upokojeni admiral in nekdanji član Predsedstva SFRJ. Ko sem se mu predstavil kot generalmajor in nekdanji načelnik varnostne službe 9. armade, sva hitro vzpostavila stik, pa mi je zaupal mnoge zanimive podrobnosti o posttitovskem obdobju. Posebej mi je zabičal, da mora JLA vztrajati na Titovih temeljih "bratstva in enotnosti", rekoč, da se bo Milošević verjetno opredil za velikosrbske ideje SANU, kar bi obenem pomenilo tudi nekakšno "tretjo Jugoslavijo do Kolpe" (torej, brez Slovenije)! Bil sem zaprepaščen, pa čeprav sem vedel za vse mogoče variante (in zemljevide oziroma "mape") ekstremne emigracije in tujih obveščevalnih služb o nadaljnji usodi Jugoslavije. Toda Žarković mi je še enkrat potrdil, da ne govori na pamet in da se o vsem tem v določenih političnih krogih že govori in preračunava! Ko sem se vrnil na delovno mesto v Bitolj, sem kmalu zatem zvedel, da je generalpodpolkovnik Marko Negovanović, tedaj načelnik Varnostne uprave Zslo, v Skopju na sestanku poveljnikov korpusov (namestniki oziroma načelniki štaba nismo bili vabljeni!) in članov kolegija poveljstva 2. armadne oblasti, razgrnil aktualno analizo družbenopolitične situacije v državi in sklenil z

316

mislijo, da je JLA že naredila načrte za oboroženo intervencijo v Sloveniji, ker da lahko le tako zaščiti s/z državne meje! Seveda ne morem še povedati, kdo mi je povedal novico. Bil sem šokiran! Spomnil sem se opomina Vidoja Žarkovića in sklenil, da pri takšnem "projektu" ne bom sodeloval, ker za to nisem bil vzgajan niti prepričan, da je v interesu Jugoslavije in Titovih idej! Še isti dan sem napisal prošnjo za upokojitev (imel sem dve leti več delovne dobe, kot to določa zakon), obenem pa sem generalu Negovanoviću, sicer znancu še iz Ljubljane, poslal polslužbeno pismo, v katerem sem ga obvestil, da odhajam v pokoj pretežno zaradi družinskih razlogov, pa tudi zaradi tega, ker ne želim služiti nobeni nacionalistični politiki (četniški, ustaški, belogardistični in muslimanski fundamentalistični). Najprej sem bil na razgovoru pri generalpolkovniku Živojinu Avramoviću v Skopju, kateremu sem samo navedel družinske razloge. Potem sem bil klican tudi na razgovor v Beograd k generalpolkovniku Mići Ćujiću, pomočniku zveznega sekretarja za politične in kadrovske zadeve (ob tajno ozvočeni mizi), na katerem je bil prisoten tudi generalpodpolkovnik Marko Negovanović. Ponovil sem vse razloge iz poslanega pisma, pa sem po nekakšnem barantanju o kraju, kjer bi želel "služiti", na koncu vseeno zvedel, da je Zslo sklenil, da ne bo zadrževal v JLA nobenega generala, ki ima pogoje za upokojitev! Seveda sem si oddahnil! Naredil pa sem napako, ker sem obiskal slovenske znance v vodstvu Sdv (Eržena in Zoreta), pa čeprav mi je Negovanović povedal, da z njimi že nekaj časa nimajo nobenih stikov! In septembra sem že predal dolžnost nasledniku, po povratku v Ljubljano sem instiktivno začutil "interes" in tudi opazil nerodne poteze mojih nekdanjih učencev (Vs JLA) in znancev (Sdv Slovenije)! Potem pa še njihovih naslednikov. Tolažil sem se, da je to pač usoda vseh bivših šefov obveščevalnih in protiobveščevalnih služb ... Vse to sem dojel kot igro, ki pa ni bila nedolžna! Novi šefi so pač hoteli vedeti, kam se bom obrnil ... Jaz pa sem se posvetil družini, knjigam, genealogiji in priročni delavnici! Bili so pač razočarani, posebno ko so zvedeli, da vzdržujem stike z visokim cerkvenim dostojanstvenikom! - Zakaj se niste priključili TO Sloveniji oziroma Janši? Zakaj nobeden od generalov JLA ni hotel sodelovati z njim oziroma z RŠTO? Ne bo držalo, da Janši in Slaparjevemu RŠTO Slovenije ni pomagal prav noben slovenski general! Poznam kar nekaj starejših in upokojenih generalov, ki so pri osamosvajanju usmerjali akcije TO. Javno je to oznanil generalpolkovnik Hribernik, ki pa se je pozneje sprl z Janšo, mlajši ali aktivni pa smo bili tako in tako pod kontrolo (in nas itak niso vabili)! Končno, "Janševa vojna" (po Zimmermannu) sploh ni bila prava vojna (sosednji politiki so govorili o mali in operetni vojni). S tisto "trapasto" akcijo JLA (po dr. Bogdanu Deniću) slovenska TO res ni imela resnejših težav (ker general Kolšek ni hotel "udariti" z vso močjo!). Končno, slovenske (in vse druge) častnike so usposobili prav generali z beograjsko vojaško akademijo. Usposobili so jih vedno vrhunsko, saj je bila ravno slovenska TO deležna najvišjih ocen in pohval vojaške inspekcije iz Beograda. Slovenski vojaki – mornarji, častniki in generali – admirali smo bili tudi individualno med najboljšimi v vseh vojskah, pa tudi v JLA! Tega se nismo nikdar sramovali, pa tudi ne beograjske

317

vojaške akademije. Svoje pač nismo imeli! Zakaj se to očita samo generalom? Zakaj se to ne očita množici znanstvenikov, ki so po razne nazive in doktorate hodili v južne republike! Ali pa politikom, ki so prav radi hodili proti Beogradu, pa so še vedno na oblasti!? Zakaj se nisem pridružil Janši? In seveda vsi ostali generali in polkovniki? Tudi Janša se je že večkrat javno vprašal, zakaj se je od tridesetih Slovencev – polkovnikov in generalov JLA samo en polkovnik (pravnik) priključil njemu oziroma Ršto. Kakšni so pravi vzroki takšnega nedomoljubnega odnosa večine visokih predstavnikov slovenske vojaške inteligence? Vse bivše republike so angažirale generale JLA za vodenje svojih nacionalnih armad, le Slovenija se je temu zavestno odpovedala! Zakaj? Po mojem mnenju bodo zgodovinarji morali upoštevati dva vzroka. Prvi je psihološke narave – sam Janša, kot idejni vodja napadov na JLA in član procesuirane četverice, obramboslovec, pa republiški sekretar za LO in potem še prvi obrambni minister RS! Trdim: če bi bil na njegovo mesto postavljen dr. Anton Bebler, kakor smo mnogi pričakovali, za načelnika Ršto pa generalmajor Zorc Milovan, bi vsi aktivni generali in drugi častniki JLA takoj prestopili na slovensko stran! O tem smo takrat razpravljali, pa tudi vse naknadne ankete bi potrdile to predpostavko! Drugi razlog sega v obdobje začetka in sredine 1990, ko so Janša in njegovi pomočniki (sicer vsi moji dobri "znanci") nestrokovno začeli in vodili, doslej nepoznano operativno akcijo "vrbovanja" oziroma pridobivanja slovenskih generalov in višjih častnikov, da so nas vse skupaj prav hitro spravili pod kontrolo varnostne službe JLA! Vsak je doživel glede tega kar grenke pa tudi neprijetne trenutke. Naj navedem zato svoj primer: sredi 1990 je Politična uprava (v ozadju tudi varnostna) Zslo iz Beograda poslala vsem poveljnikom korpusov strogo zaupno depešo z nalogo, da naj osebno in takoj opravijo temeljite pogovore z vsemi slovenskim generali, častniki in podčastniki, in ugotovijo, koga so "janševci" že pridobili za slovensko republiško armado! Seveda, organi vojaške varnosti so nad vsemi Slovenci takoj vzpostavili operativno kontrolo! Torej, tudi nad menoj ... Ker sem bil v bitoljskem korpusu edini Slovenec, obenem pa tudi načelnik štaba korpusa, poveljnik ni imel veliko dela, še posebej, ker so pred tem beograjske Večernje novosti objavile grobi napad Janševe in Bavčarjeve Demokracije, da sem celo od Zslo zahteval zaščito! Takole je poveljnik zapisal: "... ne bi nikdar sprejel sodelovanja v kakršnihkoli republiških armadah, in kot sam pravi, genetsko ne bi mogel služiti novokomponiranim belogardistom, ustašem, četnikom in drugim!" Bil sem prvi slovenski general, ki je takrat uspel zapustiti JLA, ker pač nisem želel sodelovati pri podiranju domin. Vedno mi je bil v podzavesti opomin Vidoja Žarkovića! V kasnejšem razbijanju Jugoslavije (po Mesiću) so pripadniki JLA doživljali največe travme in osebne drame: na pozive svojih nacionalnih liderjev in republiških voditeljev (še vsi so na oblasti!) so se morali opredeljevati in uperiti orožje proti svojim dovčerajšnjim tovarišem in prijateljem. Trilogija Vojna iz ljubezni Marije Vogrič je izjemen dokaz tega časa, predvsem pa krivde politikov in njihovih pomagačev iz tujine. Nemški novinar in raziskovalec Erich Schmidt - Eeboom v svoji knjigi Schattenkrieger na strani 229 jasno zapiše, da so zahodnonemški obveščevalci imeli tesne kontakte s "skoraj vsemi

318

osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in Hrvaški zasedli pomembne politične, publicistične in varnostne funkcije". Zgodovina bo seveda neusmiljena sodnica. Za sodelavce tujih obveščevalnih služb, kakor tudi za medijske pogrome (napade na JLA) in razne manipulacije, desettisoče pohabljenih, zaklanih in ubitih, na milijone razseljenih in s sovraštvom ožganih duš! Ko je nič krivi šolski tovariš in makedonski general Pavlov kot zadnji pripadnik "agresorske" vojske zapuščal v Kopru slovensko ozemlje, verjetno ni mogel dojeti, kako so nas nacionalistični politiki grdo prevarali in začeli razdruževati svoje podanike in narode z vojno, namesto da so to storili na kulturen in sporazumen način! Mesec dni prej mi je rekel: "Vedi, da proti Slovencem ne bi nikdar vodil prave vojne! O ničemer nisem odločal! Vsi načrti so prišli iz Beograda v zaprtih ovojnicah. Skrbel sem samo, da ne bi bilo žrtev na obeh straneh ... Vsi vojaki so bili naši otroci!" - Ali Vas je bilo kdaj sram kot oficirja, da ste Slovenec? Samo enkrat! Takrat, ko je po kulturnem mitingu, 2l. junija 1988 okrog 23. ure, večja skupina precej razgretih demonstrantov hrupno prišla pred vojašnico na Metelkovi! Ker sem pričakoval tudi kakšen izgred, sem naročil, naj se dogodek javno dokumentira z videokamero. Kopijo smo poslali tudi republiškemu vodstvu! Vendar o tem dogodku mediji niso poročali, pa čeprav so bili na kraju dogodka. Torej, ni bilo samo mene sram ... - Ali Vas je bilo kdaj sram kot načelnika varnostne službe 9. armade oziroma ali ste kdaj morali delovati proti slovenskim interesom? V varnostni službi JLA sem bil v Sloveniji od 1969. do 1987., še prej pa sem bil od 1959. v Šibeniku, Odredu JNA na Sinaju, Splitu in Puli, pa sem tako 1985. prejel tudi Plaketo varnosti za 25-letno delo v Vs JLA. Nikdar nisem deloval proti slovenskim, pa tudi ne proti interesom drugih narodov in narodnosti. Pretežno sem delal v specializiranih protiobveščevalnih organih (Kog), kjer smo se ukvarjali z odkrivanjem tuje obveščevalne in druge agenture. Seveda smo pri tem dokaj tesno sodelovali z organi Sdv na terenu. Glede tega imam čisto vest, saj smo se vedno in povsod dosledno držali ustavnih in zakonskih pooblastil! Bil sem odločno proti podiranju domin in agresivnemu nacionalizmu, tudi slovenskemu (predvsem iz vrst slovenske politične emigracije, ker sem vedel, da za njimi stojijo določeni interesi tujih obveščevalnih služb, torej držav, velesil!). Vsi smo zelo dobro vedeli za krvave zgodovinske izkušnje pri reševanju nacionalnih vprašanj, prekrajanju meja in razbijanju skupne države! Samo neodgovorni vodje raznih ekstremnih skupin, tudi razumniških, ne pomislijo na človeške žrtve, ki jih navadno povzročijo "navadni" apeli, peticije in protesti! Sramoval sem se samo enega dokumenta, ki sem ga dobil v roke, ko sem 1984. postal načelnik varnostnega oddelka 9. armade. Šlo je za dokument z oznako "državna tajnost – samo za načelnika varnosti", ki je določal, da skrbim za "protiobveščevalno zaščito množičnega ustaškega grobišča v Mariboru", z navodili, da se na tej lokaciji ne bi kaj gradilo! Seveda sem od predhodnika zahteval pojasnilo in tako zvedel za tragični dogodek, ki se je sredi 1945. zgodil v Mariboru. Namreč, ko so zavezniki iz Avstrije vračali domače kvizlinge, je bil Maribor določen kot sprejemno taborišče za ustaše in hrvaške domobrane, od koder so jih pripadniki hrvaške Ozne in Knoja vodili (po t. i. "križevem potu") na Hrvaško. Po zadnjo skupino okrog 2.000

319

ustašev dolgo niso prišli, pa so stražarji, borci iz Like in Dalmacije, ki so morali čuvati pobijalce in klavce svojih bližnjih, bili izvani in so zato iz maščevanja izvršili grozovit pokol nad iznemoglimi ujetniki! Seveda so bili kršitelji takoj aretirani in kaznovani, vendar je grobnica ostala v Mariboru. Kasneje sem zvedel tudi za genezo nastanka tega dokumenta. Po Titovi smrti so se njegovi nasledniki, predvsem republiški voditelji in vrhovi raznih služb, začeli prepirati o raznih napakah in preteklih grehih, in seveda, po stari balkanski navadi, valili krivdo drug na drugega. Tako so mnogi za poboje ustašev, četnikov, balistov, legionarjev in domobrancev začeli valiti krivdo na JLA, predvsem pa na Kos in maršala Tita! Pravzaprav, začel se je spopad za Titove arhive! Takratni zvezni sekretar za ljudsko obrambo, admiral Mamula (kasneje se mu je to še kako maščevalo – s člankom Mamula Go Home v Mladini!) in načelnik Vs JLA general Grubišić sta namreč dokazala, da je takratna JA zagrešila samo že opisani in sankcionirani pokol v Mariboru, vse ostale izvensodne in množične poboje pa so izvršile republiške Ozne (srbska nad četniki v Kočevskem Rogu!). Tako je zaradi navedenega "spora" okrog 1982. nastal dokument najvišje zaupnosti, ki je nalagal Vs JLA in vsem šestim Sdv, da prevzamejo skrb za protiobveščevalno zaščito točno določenih tajnih grobišč žrtev množičnih pobojev, ki so jih 1945. izvršili njihovi predhodniki. Sdv Slovenije je tako prevzela vsa grobišča pobitih domobrancev (in verjetno četnikov), dočim je Vs 9. armade "skrbela" samo za eno (ustaško) grobišče v Mariboru. Neetične so izjave posameznih oblastnikov iz tistega časa, da so "... verjetno Tito in poveljniki armad" načrtovali poboje domobrancev v Sloveniji, še bolj pa je cinična izjava slovenskega partizanskega komisarja, da so vse te poboje najverjetneje izvršile "enote iz juga", potem ko so osvobodile naše kraje! Nobeden pa noče vprašati starejših vojaških kosovcev, ki vedo celo povedati, koga je vse Tito grajal zaradi prehitro (!) izvedenih pobojev domobrancev! Titovi arhivi naj bi skrivali tudi odgovornost za vse te poboje, zato je tudi borba za njegovo dediščino bila tako okrutna. Gotovo bodo zgodovinarji imeli še veliko dela ... Zaradi zgodovinske resnice moram dodati še naslednje: Pokojni general Ilija Ceranić, bivši načelnik Vs JLA, tudi slovenski zet in dober prijatelj, mi je pred svojo smrtjo spomladi 1989. obširno razlagal svojo domnevo, da so napadi na JLA, konkretno na admirala Mamulo in organe Kos, verjetno prav posledica tistega izsiljenega dokumenta o protiobveščevalni zaščiti domobranskih grobišč! Pa tudi druge domneve, kot je bil hud spor Mamula – Dolanc. Stane Dolanc je namreč predlagal civilno osebo (iz Slovenije) za Zslo in celo mene (Slovenci smo bili na vrsti) za načelnika Vs JLA! Je že vedel, kaj govori! Zgodovinarji naj preverijo ... Resnica bo prej ali slej prišla na dan! Kakor prihajajo na dan razne zgodbe o samoosvajanju, mentorjih, tujih botrih in podobnih rečeh ... Seveda obsojam vse množične maščevalne in izvensodne poboje domobrancev in drugih kolaborantov in kvislingov, kakor tudi njihovih simpatizerjev in sodelavcev – civilistov, kakor tudi zločinske poboje ujetih in ranjenih partizanov, sodelavcev in simpatizerjev NOV, edinih zgodovinsko priznanih zavezniških sil in oporišč na Slovenskem! Krivdo naj ne opredeljuje politika, njo bo najbolj pravično opredelila zgodovina!

320

- Zanima me, kaj menite o vlogi admirala Broveta in generala Kolška? Verjetno bo odgovor presenetljiv! Ko bodo zgodovinarji razgrnili vse relevantne činitelje osamosvajanja Slovenije, bodo zanamci obema v zahvalo postavili tudi spomenik! Kajti: admiral Brovet je v Zslo miril "jastrebe" in podpisal Brionsko deklaracijo, general Kolšek pa je s svojim ravnanjem rešil Slovenijo vojnih grozot in razdejanja, z njegovo odstavitvijo pa se je de facto začel razpad JLA! Zdaj pa mu celo kratijo socialne pravice ... Ali ste kdaj prejeli kakšno podkupnino? Samo enkrat! Ko sem neki revni ženički, sestri ženine znanke, omogočil, da je njen sin služil vojaški rok v bližnji garniziji in večkrat "skočil" domov pomagat, mi je iz hvaležnosti dala vrečko zlatorumene koruze (Vedela je, da smo na vikendu gojili purane). Moral sem jo vzeti, ker bi jo drugače užalil. - Ali je bil za Vaš prehod med upokojence problematičen? Ne. Že dve–tri leta pred tem sem si domačo delavnico dobro opremil z orodjem. V šali pravim, da sem priučeni mojster za vsa hišna dela Občasno sem tudi čistilec avtomobilov, redno pa stanovanja. Poleg dnevnega sprehoda porabim 2–3 ure za branje. Vso ostalo dejavnost načrtujem (letno in mesečno). Prostega časa mi primanjkuje. Seveda, rodoslovje mi je bil prvi konjiček! Vso rodbino sem "obdelal" do prvih graščinskih urbarjev in zgodovinskih zapiskov. Pet let trdega in zanimivega dela. Najbolj sem seveda ponosen na svoj "genetski" rodovnik in številno "žlahto", ki sem jo “odkril” naknadno! - Kaj pa druge ambicije, recimo literarne? Kot dopisnik Mladine sem 1953 dobil drugo nagrado za literarno črtico. Naslednje leto pa sem kot gimnazijski osmošolec prejel Prešernovo nagrado za literaturo (prozo), kakor tudi za znanstveni spis Ali je tretja pot v socializem?. Vsi so pričakovali, da bom študiral književnost ali vsaj filozofijo, pa sem zaradi socialnega stanja potem zajadral v vojaški poklic ... Ni mi žal. Dosegel sem vse kar si podporočnik želi na začetku svoje kariere! Pa tudi čisto vest imam. - Ljudje vas poznajo po številnih člankih v Delu in Nedeljskem, predvsem o problematiki in ozadju procesa proti četverici. Zanima me zakaj, takšna vnema? Ne gre za nobeno vnemo, temveč samo za resnico oziroma za eklatanten primer medijske manipulacije. Sem eden od pričevalcev geneze in ozadja procesa proti četverici (zdaj že samo dvojici!). Resnica bo počasi prišla na dan, v to sem trdno prepričan. Kdor je v zadnjem času vsaj površno spremljal dogajanja okrog desetletnice procesa proti četverici (Mladina, Demokracija, TV oddaja Dosje: Roška, pripoved ulice in na koncu še radijski pogovor s četverico eminentnih pravnikov), bo s presenečenjem ugotovil, da tudi po desetih letih prihajajo na dan nova dejstva in zanimive ugotovitve.

321

In kaj se bo zgodilo, ko se bodo pojavili še dokumenti iz tujine? Prej ali slej bo tudi Rullmann povedal svojo zgodbo ... Pa tudi beograjski arhivi še hranijo nekaj rdečih "češenj"! Prepričan sem, da bo resnica kmalu prišla na dan, z njo pa bo treba spremeniti tudi mnoge vsiljene teze in medijske manipulacije. Seveda, tudi "junakom" bodo vzeli medalje ... Upam, da bodo proces J & B končno začeli preučevati zgodovinarji. Po desetih letih sta dva že odpadla! In kaj bo ostalo na koncu? Po mojem mnenju verjetno spoznanje, da se (slovenska) demokracija ni začela na Roški, temveč nekoč po Depali vasi! Demokracija se pač ne more roditi iz revanšizma in sovraštva, to vsaj vemo! - Danes zlasti oficirji iz drugih jugoslovanskih republik skušajo doumeti, kako je pravzaprav prišlo do razpada Jugoslavije. Vi ste lahko spremljali razvoj dogodkov "od znotraj" (opravljali ste visoke dolžnosti v varnostni službi JLA), obenem pa svoje ugotovitve tudi oblikujete v besedilu (knjigi), ki ga pripravljate za objavo. Ali lahko v kontekstu globalnega ideološkega spopada med zahodom in vzhodom, kapitalizmom in socializmom, opredelite svoj pogled na razpad Jugoslavije? Čeprav imamo spominska pričevanja skoraj vseh glavnih akterjev razpada Jugoslavije, je skoraj sigurno, da bo lahko stroka (zgodovinska) šele z določene časovne razdalje in na podlagi podatkov iz tajnih arhivov (sedaj zaprtih) razjasnila prave vzroke, pa tudi krivce tega razpada. Vsekakor pričevanja treh zadnjih predsednikov Predsedstva SFRJ – Mesića, Jovića in dr. Janeza Drnovška, zlasti pa armadnega generala Veljka Kadijevića (Moje vidjenje raspada, 1993) in poslednjega ameriškega ambasadorja v Beogardu Warrena Zimmermanna (Izvori jedne katastrofe, 1997), predstavljajo dobro osnovo in fond podatkov za podrobne študije in analize, seveda če odmislimo prizadevanja avtorjev, da polepšajo svojo "resnico"! Zdi se, da je najbolj iskreno priznal svojo "razbijaško" vlogo Stipe Mesić, dočim ameriški ambasador Zimmermann, ki je koordiniral to razbijanje "od zunaj", cinično prevali krivdo na "notranje" faktorje, predvsem na nacionalistične republiške voditelje ali kakor jih imenuje "podleže, ki so krivi za rušenje multietnične Jugoslavije, za izzivanje treh vojn in nesreče dvajset miljonov ljudi ..." Sprenevedanje pa tako! Njegova teza, da jugoslovanska katastrofa predvsem ni rezultat propada komunizma na koncu hladne vojne, verjetno ne bo držala! Namreč, ko bodo čez nekaj desetletij odpirali ameriške tajne arhive, bodo morali zgodovinarji preveriti tudi velik del "zunanje", torej tudi ameriške (zahodne) podpore in krivde, in sicer: - obstoj tajnih protokolov in dodatkov k Jaltskemu sporazumu in način njihove realizacije; - elementi "Plana X", sprejetega 1948 v Vatikanu o preprečevanju širjenja komunizma na Zahod; - elementi plana "Dan D" (posttitovsko obdobje) o destabilizaciji Jugoslavije (in balkanske regije); - dokumentacijo ameriške ambasade v Beogradu, predvsem analitična poročila in - dokumentacijo ameriških obveščevalnih in drugih specializiranih služb o agenturnih in drugih pozicijah v Jugoslaviji in med pripadniki politične emigracije.

322

Ker sem imel vpogled v mnoge operativne dokumente in agenturne podatke, seveda ne morem iz etičnih razlogov detaljirati to problematiko, pa čeprav jo delno potrjujejo že objavljena publicistična dela. Tako sem imel priložnost čitati interno knjigo "Špijun u mantiji", izpoved katoliškega duhovnika dr. Krunoslava Draganovića, enega najbolj sposobnih agentov (Cie in Vatikana) na svetu, ki je 1967 prisilno priveden iz Italije v Slovenijo in predan Sdv BiH. Zaradi zgodovinske vrednosti njegovih izpovedi posebej o delovanju Cie proti Jugoslaviji in vatikanskem "podganskem kanalu" (po katerem so ustaški in drugi nacisti odhajali v Južno Ameriko), Draganović ni bil sojen in je 1982 umrl v Sarajevu. Nekateri poznavalci menijo, da je to bil, poleg nedefinirane vloge Kurta Walheima, eden od največjih uspehov jugoslovanske varnostne službe! Če je Cia že 1980 risala "mape" o razkosanju Jugolsavije in 1990 v analitični študiji predvidela "krvavi razpad Jugoslavije v naslednjih l8 mesecih", potem je tudi nedvoumno jasno, da je morala imeti izvrstne agenturne in prijateljske vire (nekateri člani Predsedstva SFRJ in voditelji posameznih republik so to tudi javno povedali, pa tudi ambasador Zimmermann ni skrival vseh svojih virov)! Iz obveščevalne prakse pa dobro vemo, kakšne načrte in naloge je imela Cia, da bi realizirala globalne naloge ameriške politike po razpadu Sovjetske zveze in varšavskega pakta! Za takšno dejavnost so seveda potrebni podrobni scenariji, načrti in konkretne naloge, da denarja ne omenjam!. Šlo je torej za vodeno ali dirigirano destabilizacijo Jugoslavije! Razkroj Romunije smo lahko celo spremljali preko Cnn. Tudi ostale tuje obveščevalne službe niso držale prekrižanih rok. Nemški raziskovalni novinar Erich Schmitd Eenboom je celo zapisal, da je bivši šef Bnd Kinkel, sedanji nemški zunanji minister, imel v Sloveniji in Hrvaški izvrstne pozicije na "politični, publicistični in obveščevalni” ravni! Torej zgodovinarje čakajo številne naloge, ko se bodo odpirali tuji diplomatski in obveščevalni arhivi! Mnogi jugoslovanski generali, predvsem iz partizanske generacije, menijo, da je šlo za nepotrebno in brezsmisleno bojevanje (generalpolkovnik v pok. Ilija Radaković), ki je narodom Jugoslavije prineslo samo nesrečo in zlo za nekaj prihodnjih generacij (dr. Fadil Ademović). Tudi sam sem bil za miren razhod, razvezo, po zgledu Makedonije ali pa Slovaške! Šele zgodovina bo dokazala, kdo je podrl prvo domino oziroma kdo je bil kriv za razpad Jugoslavije: ali nacionalistično usmerjeni republiški voditelji (po Zimmermannu) ali pa interesi tujih sil in sosedov, kakor tudi kapitala in vojaško-tehnološkega kompleksa (Partnerstvo za mir, širitev Nata na vzhod in podobno). - Kako bi strokovno označili osamosvojitveno vojno v Sloveniji? Politično je izraz posrečen inovativni nadomestek za secesijsko ali odcepitveno vojno. Da ni šlo za pravo vojno, so potrdili priznani tuji in domači vojaški strokovnjaki (pokojni generalpolkovnik Stane Potočar). Zlonamerneži so celo govorili o operetni, mali ali tudi samo psihološki vojni. Osebno menim, da je šlo za najbolj "trapasto vojno" (dr. Bogdan Denić) po načrtih "jastrebov" v GŠ JLA, pa čeprav tudi ambasador Zimmerman pravi, da je bila JLA izprovocirana! Kdo jo je vseeno vsilil, bodo pokazali domači in tuji arhivi.

323

Po novejših vojaških doktrinah (ameriški LIC) je najbolj ustrezen izraz "notranja (desetdnevna) vojna" ali "vojaško-policijski spopad" (po vrsti oboroženih enot) oziroma še bolj natančno: "mejno-carinski spopad", ker je po cilju in karakterju šlo za mejno–carinske zadeve. Dejansko tudi ni bilo nobenega večjega operativno-taktičnega boja, temveč je šlo za manjše spopade za stražnice in objekte na komunikacijah. - Ker ste očitno dober analitik, me zanima ali so se kakšne Vaše prognoze tudi uresničile? Žal. Sredi leta 1990 sem v zahtevi za upokojitev navedel, da bodo na oblast prišle retrogradne desničarske sile (s podporo tujine!). Ko pa se je začela vojna v BiH sem v slučajnem srečanju visokemu cerkvenemu dostojanstveniku napovedal, da bo šlo za versko vojno (to je potem trdil tudi Čosić) in da bo število žrtev progresivno raslo, od 2.000 do 200.000 mrtvih in 2 miljona pregnanih! - Kateri elementi po Vašem mnenju dokazujejo, da je (bil) Balkan na neki način poligon za preverjanje in preizkušanje sodobnih vojaških doktrin, posebno doktrine spopadov nizke intenzivnosti? Imel sem izjemno priliko, da sem kot drugi kandidat za generalski čin (prvi je bil pokojni generalmajor Miraž Stožinić, tudi moj mentor) dobil nalogo, da podrobno preučim sodobne vojaške doktrine, posebno ameriško doktrino spopadov nizke intenzivnosti. Dobil sem celo na vpogled prevod njihovega doktrinarnega dokumenta in vso drugo literaturo! Naloge sem se lotil temeljito. Na podlagi komparativne analize vojaških in drugih spopadov po 2. svetovni vojni sem prišel do sklepa da so Američani, Rusi in drugi na podlagi svojih in drugih izkušenj koncipirali sodobno in ofenzivno vojaško doktrino, s katero je mogoče doseči strateške cilje tudi in predvsem z nebojnim dejstvovanjem. Inovativno sem celo predlagal t. i. nestična dejstvovanja za vsa bojno-elektronska dejstvovanja z razdalje (pametne rakete, laserski in satelitski sistemi). Zaradi vse hitrejšega vojaško-tehnološkega razvoja se doktrine in posamezni podsistemi preverjajo po računalniških modelih, pa tudi na terenu, na poligonih. Teoretične osnove njihove doktrine spopadov nizke intenzivnosti (LIC – Low Intensity Conflict), predvsem pa detalji o notranji obrambi, pomoči, pritiskih in intervencijah, aplicirani na vsa dogajanja v Jugoslaviji in celotnem Balkanu, so me prepričale, da je Balkan pravzaprav že postal poligon za preverjanje in preizkušanje učinkovitosti te sodobne vojaške doktrine! Gre predvsem za dva strateška dosežka: Američani (Nato) so brez boja (prek mirovnih operacij) prišli na Balkan (in preprečile Rusiji izhod na Jadransko morje), in drugič, na večjem delu je dosežena ideološka zmaga (poraz socializma, uvajanje kapitalizma in sistema večstrankarske parlamentarne demokracije) – vse to brez večjih žrtev! Drugi dokaz o iniciranju in vodenju – dirigiranju kriznih situacij (notranje obrambe) po vseh bivših jugoslovanskih republikah pa so jasna in vsem nam znana dejstva iz teoretičnih zasnov te doktrine: - obveščevalno proučevanje, vdori in pomoč; - prihod raznih svetovalcev (tudi emigrantov) in skupin za vojaško, politično in drugo pomoč; - psihološko-propagandna dejavnost, posebno dejavnost t. i. civilne družbe, razumnikov in drugih

324

agitatorjev (za podiranje domin brez odgovornosti za poznejše žrtve svojega in drugih narodov); - sestop z oblasti, formiranje večstrankarskega sistema, ustavno-pravno konstituiranje in mednarodno priznanje državnosti; - formiranje paravojaških enot ali instaliranje svojih ali vojaških enot ZN ali Nato (Makedonija); - tajne nabave orožja in vojaške opreme; - pomoč pri formiranju nacionalnih armad (inštruktorji, vojaška oprema in denarna pomoč) in pri načrtovanju in vodenju vojaških in drugih operacij (hrvaške operacije Blisk in Nevihta); - direktna vojaška intervencija (elektronska kontrola zračnega prostora, nestična dejstvovanja na srbske cilje z vodenimi raketami in razne druge manj znane operacije); - sodelovanje v mirovnih operacijah (UNPROFOR, SFOR-l, zdaj se pripravlja SFOR-2); - diplomatsko delovanje (Dayton), psihološko-propagandne manipulacije, ekonomski pritiski (sankcije) in podobno. Ker naši politiki in publicisti bolj malo vedo o doktrini spopadov nizke intenzivnosti (ali tudi nekonvencionalni vojni), naj navedem samo pregled obeh glavnih zvrsti dejstvovanja. Tako v nebojno (neoboroženo) dejstvovanja spadajo: diplomatsko, psihološko-propagandno in informativno, politično-ideološko, ekonomsko-finančno in monetarno, znanstveno-tehnološko in ekološko, socialno-humanitarno in karitativno, kulturološko, versko, demografsko-etnično, upravno-administrativno, policijsko-varnostno, obveščevalno-protiobveščevalno in mirovniško (civilno) dejstvovanje (vzpostavljanje – graditev miru in nadzor kriznih žarišč). Bojno (oboroženo) dejstvovanje pa obsega: vojaške intervencije, nestične vojaško-tehnološke udare, diverzantsko-teroristično, iznenadno-prevratniško, gverilsko-partizansko, protigverilsko-kontrarevolucionarno, protidiverzantsko-teroristično in ostrostrelsko, demonstrativno-provokativno, reševalno-evakuacijsko, obveščevalno-izvidniško in mirovniško (oboroženo) dejstvovanje (ohranjanje in krepitev miru). - V slovenski tradiciji tudi nimamo pregleda nad Slovenci, ki so opravljali pomembne naloge v različnih obveščevalnih službah. Kateri so elementi zgodovinskega izročila slovenskih obveščevalcev, protiobveščevalcev, tajnih sodelavcev, dvojnih ali še kakšnih drugačnih agentov ki bi jih veljalo podrobno obdelati? Kdo je Slovenec, ki je v obveščevalnih službah opravljal najvišjo funkcijo? Pripravljam študijo Vsi slovenski (vojaški) obveščevalci in protiobveščevalci, ker se mi zdi nujno, da naredimo vsaj osnovno inventuro tudi na tem področju. Če se samo zadržim na bližnjem obdobju, potem je vsekakor potrebno omeniti, da smo Slovenci imeli dva vrhunska obveščevalca svetovnega kalibra: Josipa Kopiniča, polkovnika JLA (vodja sovjetskega OC v Zagrebu) in Vladimirja Vauhnika, polkovnika VKJ (vojaški ataše v Berlinu in vodja britanskega OC v Ljubljani), pozneje brigadnega generala četniške JVvD. Vmes je seveda večje število vrhunskih obveščevalcev (Miro Kranjec v Sežani) in sodelavcev ("Lia" - Vladimir Kante). V ZDA moram seveda omeniti Andreja Kobala iz Cerknega, ki je imel pomembno vlogo in funkcije v Oss in pozneje pri formiranju Cie. Najvišje funkcije so v JLA opravljali: pokojni (umrl 2007 – dodano 2008) admiral flote Stanislav Brovet kot načelnik II. Uprave GŠ JLA (obveščevalne), generalmajor Alojz Ahlin pa je bil namestnik načelnika Uprave varnosti Zslo. Načelniki oddelka varnosti 9. armade smo bili štirje Slovenci – trije polkovniki, partizanski oficirji ter moja malenkost (1984–1987), kot prvi povojni

325

oficir in poslednji Slovenec! Samo mimogrede: položaj načelnika je zahteval najvišjo vojaško izobrazbo in dolgoletne izkušnje. Ker je 9. armada takrat pokrivala celotno Slovenijo, smo skoraj 30 let skrbeli tudi za njeno varnost! Odkrili smo tudi nekaj tujih vohunov. Pravijo, da je obveščevalna (in protiobveščevalna) obrt tako stara kot vojskovanje. Zgodovinsko izročilo je, da gre za nujno potrebne nacionalne institucije in vrednote! Za te službe so se vedno izbirali najboljši kadri v vsakem pogledu. Toda včasih niti strokovnost niti druge kvalitete niso bile dovolj, če nisi imel kvalitetno in množično mrežo zaupnih virov, pravzaprav prijateljev in sodelavcev za razne vede in področja. In brez takšnih solidnih pomočnikov seveda ni pričakovati nobenih uspehov! Pa tudi vztrajnega in upornega dela! Nisem imel nobenega plačanega tajnega sodelavca, zato me tudi nobeden ni izdal niti zapustil. Kaj pa primer Romana Leljaka? Starejši vodnik Roman Leljak je bil res "moj kader". Ni bil sodelavec, ampak organ varnosti JLA, ki ga je na svojo stran pridobil Bavčarjev odbor z obljubo, da bo dobil štipendijo za FDV in druge privilegije, če bo nastopil javno proti varnostni službi JLA tudi s knjigo! Leljak me je o tem osebno obvestil in tudi prosil, če lahko kaj napiše tudi o meni! Odgovoril sem mu naslednje: v javnem nastopu proti varnostni službi JLA sicer nima kaj posebnega "izdati", mora pa se zavedati tudi posledic in kazenskih sankcij, no, najhujše pa bo prišlo kasneje, to je pač usoda vseh izdajalcev, kolaborantov in prebežnikov, ko ne bo več kaj "izdati", pa ga bodo novi gospodarji pustili na cedilu! Zato sem mu tudi prostodušno povedal, da tudi o meni lahko napiše kar hoče, saj dobro ve, da nimam kaj skrivati niti iz osebnega življenja niti kot bivši načelnik varnostnega oddelka 9. armade! Zgodilo se je tisto, kar sem mu povedal! Enostavno so se ga znebili, posebno ko je zahteval tudi neke konkretne funkcije v Mariboru oziroma v slovenski vojski! Kako je kasneje "uspel" v poslovnem svetu, ne bi komentiral, dodal bi le, da je proti njemu vloženih tudi nekaj kazenskih ovadb! Še več, na koncu se je "pošteno" maščeval novim gospodarjem in povedal, da sta mu knjižico "Sam proti njim", pravzaprav navaden pamflet proti varnostni službi JLA, pomagala napisati Bavčar in Janša. O meni v navedeni knjižici ni napisal nič posebnega, razen debele neresnice, da sem se leto dni vozil na vlaku skupaj s tovarišem Stanetom Dolancem, in da sva ob tej priliki reševala tudi razne kadrovske zadeve! Res je sicer bilo le to, da smo trije polkovniki iz 9. armade, slušatelji Šole ljudske obrambe, po protekciji stevardes poslovnega vlaka, vedno dobili rezerviran toda skoraj vedno nezaseden Dolančev kupe! In tam nas je pač videl tudi Leljak, ki je potoval z istim vlakom, ker je takrat obiskoval varnostno šolo v Pančevu (pa je vse zapiske iz te šole objavil v omenjenem pamfletu). Nekatere indicije iz Leljakovega primera, ki mi jih je sam omenil, posebej še, če jih primerjam z nekaterimi drugimi primeri pozneje odkritega delovanja Sdv proti Vs JLA (Napotnik, Meh in drugi), me enostavno silijo na misel, da se je verjetno ravno z njim začelo ... Ali potem še srečujete bivše tajne sodelavce?

326

Ne. Po končani nalogi smo z njimi praviloma prekinili nadaljnje stike. Srce mi zaigra, če katerega od njih vidim na TV! Veste, mnogi sodelavci Kos-a so bili v prvih vrstah pri osamosvajanju Slovenije, pa se to ne bo nikoli zvedelo! Kot človeku pa mi je najtežje, ker ne morem na pogreb dobrih znancev. Nedavno me je ob grobu dolgoletnega sodelavca in prijatelja presenetila njegova hčerka in otožno dejala, kako je ponosna, da nisem pozabil njenega očeta. Takšna je pač usoda tajnih sodelavcev! V svoji odlični študiji o obveščevalno-varnostni zaščiti pohoda 14. divizije slovenske partizanske vojske na Štajersko ste dokazali, da so okupatorji vrinili svoje obveščevalne tipalke v vse tri brigade. Zato je divizija kljub vsemu junaštvu borcev in poveljnkov imela izredno velike izgube. Zato tudi poudarjate, kako pomembna je kvalificirana obveščevalna in protiobveščevalna zaščita. Kateri so bili po Vašem mnenju temeljni manevri tujih obveščevalnih služb pri osamosvajanju Slovenije in kako ocenjujete ustreznost odgovorv slovenskih obveščevalnih služb nanje? Na žalost nimam dovolj argumentiranih podatkov za decidiran odgovor. Zato lahko povem samo svoje mnenje: vse obveščevalne službe, ki so do 1991 usmerjale svojo dejavnost na razbijanje Jugoslavije, pa so tako, paradoksalno, tudi pripomogle k osamosvajajanju Slovenije, seveda še kako skrbno varujejo svoje vire in sodelavce (da ne bom rekel agente) in v spremenjenih okoliščinah nadaljujejo svoje delo! Kako jih usmerjajo seveda ni potrebno ugibati! To se ve! Vemo pa tudi, da kadrovsko "očiščene" in strankarsko razdrobljene varnostne strukture ne morejo uspešno delati! Torej, nič dobrega se nam ne obeta! Moja nedavna študija v Borcu o varnostno-obveščevalni zaščiti 14. divizije je samo posreden dokaz, da se podobna naloga na makro planu lahko zaupa samo centralizirani in enoviti varnostno-obveščevalni službi ter strokovno visoko izobraženim in moralno neoporečnim ljudem brez strankarskih in tujih vplivov. Dosedanje afere so samo eden od zunanjih dokazov pravilnosti takšnega mnenja. Pripis uredništva (po telefonskem razgovoru): Fotografije intervjuvanca na njegovo izrecno željo izjemoma ne objavljamo. Kot pravi, bi ga marsikje prepoznali pod drugimi imeni, ki si jih je nadeval kot "varnostni organ". Moja opomba: To je točno! No, svoje fotografije pa nisem hotel dati tudi iz protesta, ker je ravno Delo v nekem obdobju objavila prave tiralice s fotografijami mojih znancev, ki niso bili po godu demosovcem in vomovcem!

327

RAZPAD JUGOSLAVIJE: KDO JE PRIŽGAL VŽIGALICE 202

Dan »D« v balkanskem kotlu (1) Marijan F, Kranjc, upokojeni generalmajor, ki je več kot trideset let služil v zloglasnem Kos-u, posebej za Nedeljski dnevnik o nekaterih varnostno-vojaških ozadjih, ki so po njegovem mnenju sprožila razkosanje Jugoslavije. V kratkem pri založbi Borec izide avtorjeve knjige, v kateri bo podrobneje spregovoril o tem. - Razpad bivše Jugoslavije je še preblizu in pregloboko v zavesti živečih ljudi, da bi lahko prišle na dan vse podrobnosti, ki so ga povzročile. Toda počasi, košček za koščkom, se vendarle razkrivajo drobci zgodbe, ki bo šele nekoč čez dolga desetletja postala zgodovina. Takrat bo morda, s primerne časovne razdalje, vendarle mogoče odgovoriti na vprašanje, ki mnoge muči že ves čas: Kdo je prvi vrgel prižgal vžigalico, da je zagorel Balkan? Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju, prvi slovenski general, ki je zapustil JLA, potem ko ji je zvesto služil več kot trideset let v najbolj razvpiti, zloglasni protiobveščevalni službi, popularno imenovani tudi Kos, se pravi človek, ki so mu bili blizu dokumenti najbolj zaupne narave, se je v teh dneh zopet pojavil v javnosti. Tokrat s knjigo, ki bo v kratkem izšla pri založbi Borec in v kateri, kot pravi, razkriva nekatera varnostno-vojaška ozadja, ki so tako ali drugače pripeljala do »Dneva D«. Še pred izidom knjige z naslovom Balkanski vojaški poligon je za Nedeljski dnevnik nanizal nekaj razmišljanj, ki bodo bržkone tudi tokrat, tako kot vedno, kadar je spregovoril v javnosti, sprožila polemično razpravo. »Šintarski seznam« Upokojeni generalmajor, ki živi sredi Ljubljane, sodi v generacijo tistih slovenskih generalov JLA, za katero sam pravi, da je bila dvakrat kaznovana. Hkrati je eden redkih, ki se po odločilnih usodnih spremembah niso umaknili za zaveso in molk. Molk, da ... Izraz »zavesa« pa je že bolj problematičen: skoraj deset let po umiku iz JLA oziroma »tiste službe« se namreč še vedno ne pusti fotografirati, ker so nekateri časniki po osamosvojitvi podobne fotografije njegovih kolegov uporabili za javne tiralice! Pa tudi iz »operativnih« razlogov. - Zakaj pravite, da ste bili dvakrat kaznovani? »Ob razpadu oziroma razbijanju Jugoslavije najbrž ni bilo institucije, ki bi bila bolj napadana kot vojaška varnostna služba, kot pravite – Kos. Kar je razumljivo: v načrtovani strategiji razbijanja SFRJ je bila prva in glavna tarča napadov na JLA, še posebej njeni vodilni kadri in drugi s »šintarskega seznama«. 202 Nedeljski dnevnik, Ljubljana, 7. in 14. februarja 1999

328

Še v času normalnega delovanja, v letih 1984 do 1987, ko sem bil načelnik varnostnega oddelka 9. armade, so me predstavniki sorodnih služb večkrat »zatožili« v Beogradu. Potem so to vlogo prevzeli Mladina, Bavčarjev odbor, Leljak s svojim pamfletom Sam proti njim, ter Bavčarjeva in Janševa Demokracija, čeprav nisem bil več v tej službi. Po osamosvojitvi sem slutil tudi druge ukrepe, kak veleproces kot »režiser« procesa proti četverici ... Najbrž me je »rešila« prijateljska korespondenca z uglednim cerkvenim dostojanstvenikom. Upam, da bo domača javnost zvedela, kako so novodobni visovci in vomovci ravnali s svojimi kolegi in znanci. Za zdaj je znan samo primer kapetana Šefketa Suljeviča iz Ribnice, ki so ga po pisanju Mladine pretepali in izgnali. Niso pa znani primeri neprofesionalnega izsiljevanja pa tudi posegov v družinsko življenje. Bilo bi obilo dela za tri parlamentarne preiskovalne komisije. Pa tudi mednarodno razsodišče v Strasbourgu bo imelo še veliko dela, ko bo prišel na vrsto »šintarski seznam«, razdvajanje družin in podobno.« Generali s kapo in brez nje »Novinar Ali Žerdin v svoji knjigi Generali brez kape dokaj hrabro našteva, kdo vse je bil v kontaktu s Sdv ali pa s Kos-om oziroma je »izgubil nedolžnost« (Kučan, Janša, Botteri, Bavčar), ne našteje pa še ostalih v Odboru in okrog njega … Osnovno vprašanje za zgodovino pa niso posamezni sodelavci raznih domačih in tujih varnostno-obveščevalnih služb, temveč kdo je bil idejni oče in glavni iniciator napadov proti JLA in njeni varnostni službi. Morda se bo kdo začudil, če postavim za zdaj samo zelo smelo tezo, da je za Mladino (in napadi na JLA) verjetno stala ekspozitura sovjetske vojaške obveščevalne službe. Resnica se skriva v arhivih bivše sovjetske obveščevalne službe, delno pa tudi v arhivih varnostne službe JLA. Dober poznavalec je nedavno tega zatrdil, da je bila Slovenija »mednarodni obveščevalni poligon«. Dodajam, da je to tudi ostala! Na svoji koži sem čutil »protiudarec« za izraženi sum glede dobro zakamuflirane »kominternovske« agenture v politično-partijskih strukturah in »generalske« obveščevalne mreže v JLA. Ne gre samo za mojo izkušnjo: če si odkril karkoli sumljivega, si jo hitro dobil po glavi! Zato sem tudi bil poklican na pogovor k Mačku …« - Razpad bivše Jugoslavije, vzroki, tajne kupčije, skrivna dogovarjanja ... Veliko tega je skritega v molk. Italijanska agencija Ansa je pred nedavnim na podlagi doslej tajnega dokumenta poročala, da so ZDA v letu 1975 načrtovale vojaško intervencijo v Jugoslaviji, če bi umrl Tito, saj bi menda lahko celo prišlo do vdora sovjetskih čet. Med intervjujem marca 1991 mi je admiral Mamuta risal zemljevid razkosane Jugoslavije po načrtu velesil ... Vi govorite o »načrtovani strategiji razbijanja SFRJ«... Kakšna strategija je bila torej to? »Smrt in pogreb maršala Tita sta pomenila velik napor za vse varnostne službe, vendar tudi za-četek njihove nadaljnje mobilizacije. S Titovo smrtjo so se začeli uresničevati vsi načrti z oznako »Dan D«. Okrepile so se razne koordinacije na ravni Nata in Varšavske zveze, podobne pa so obstajale tudi znotraj Jugoslavije; usmerjali sta jih vodeči velesili. V veliki igri je šlo za globalne

329

strateške interese, inicirane že v Jalti, pozneje pa znatno spremenjene s krepitvijo vloge ZDA v okviru Nata. Šlo je za »novo« razdelitev Jugoslavije, pa tudi Balkana, pri čemer so bili konkretni načrti že jasni: sovjetski vplivi v Srbiji in Črni gori in izhod na Jadransko morje, ameriško–zahodnoevropski (nemški) vpliv v BiH, Hrvaški in Sloveniji ter izhod na Jadransko morje. Opazen je bil tudi vpliv Vatikana ter pravoslavnih in muslimanskih krogov. Makedonija, Kosovo in Albanija so zelo verjetno prišli pod direktni vpliv ZDA. Takrat je bilo malo verjetno, da bi Nato oziroma ZDA prehitele svojega strateškega nasprotnika in dejansko brez agresije zasedle Albanijo in Makedonijo pa tudi BiH in Kosovo. Zdaj se je vse to že zgodilo. Kmalu bo Nato z mirovniško operacijo zasedel tudi Kosovo. Brez boja! Leta 1980 je Tito »odšel«. Pogreb je bil veličasten, udeležili so se ga državniki vsega sveta. Jugoslovanske obveščevalne službe pa so vedele, da se že več let pripravlja »Dan D«, ki je označeval smrt maršala Tita, a tudi destabilizacijo in razbitje Jugoslavije. Načrti zunanjih sil Varnostna služba JLA je bila skoraj devetdesetodstotno udeležena prav pri spremljanju te problematike tudi zato, ker smo tako odkrivali ne samo nosilce, ampak tudi načrtovalce takih akcij. Analitične študije varnostne službe JLA so pokazale, da je bilo okrog devetdeset odstotkov vseh načrtovalcev tujega izvora, predvsem iz vrst tujih obveščevalnih in vojaško obveščevalnih služb ter politično ekstremne emigracije. Zato je tudi mogoče trditi, da so v procesu dirigirane destabilizacije, ki se je dejansko začela že pred Titovo smrtjo, prevladovale zunanje sile in tudi načrti, vplivi in interesi. Izvajalci teh destabilizacijskih posegov pa so bili v veliki večini naši državljani, pretežno politična agentura raznih profilov in protikomunistični simpatizerji različnih barv. Znano je pravilo v podobnih družbeno-ekonomskih pretresih, da je razmerje zunanjih in notranjih vzrokov in sil v medsebojni odvisnosti; če so notranje (povezovalne) sile slabše, potem so zunanje (razbijaške) močnejše. Varnostne analize in študije so napovedovale povečano nacionalistično dejavnost, kakor tudi teroristično dejavnost protijugoslovanske emigracije v povezavi s tujim dejavnikom. Dejansko se je začelo na Kosovu leta 1981 z množičnimi neredi in demonstracijami, kar se je pozneje odrazilo tudi v JLA. Čeprav bo zvenelo malce neverjetno in ne bo v skladu z »uradnimi« analizami, je moja teza, da je v ozadju kosovskih dogodkov treba iskati predvsem dejavnost sovjetske oziroma ruske obveščevalne službe. Varnostni službi JLA je bilo namreč že prej znano, da so v primeru izrednih razmer v Jugoslaviji prav sovjetski strategi načrtovali nasilen poseg proti Jadranu oziroma Boki Kotorski (iz Bolgarije prek Kosova v Črno goro ali Albanijo) tudi z inačico operativno-strateškega zračnega desanta na Kosovu. Bolj izkušen štabni častnik pa dobro ve, da se mora zračno desantno osnovo predhodno temeljito »zrahljati«. In na Kosovu je bilo treba samo prižgali vžigalico ...« Rušenje zidu – in Jugoslavije - »Dan D« ... Šifra? Kaj je pomenila ta oznaka?

330

»Označevala je smrt maršala Tita. Že več let pred njegovo smrtjo so združene protijugoslovanske sile začele sestavljati načrt. Iz več virov smo zvedeli, da Cia s svojimi koordinacijami na ravni Natovih zaveznikov in drugih struktur sestavlja podroben operativni načrt za destabilizacijo Jugoslavije po Titovi smrti, imenovan sicer »Dan D«, a v sklopu generalnega načrta destabili-zacije ZSSR, Varšavske zveze in drugih vzhodnoevropskih držav. Glavni cilj načrta »Dan D« je bil: najprej destabilizirati in nato razbiti Jugoslavijo na homogene nacionalne enote in interesne dele po Jaltskem sporazumu, prežete z novimi Natovimi interesi. Oslabiti, napadati in končno, razbiti je bilo treba naslednje povezovalne sile in elemente: samoupravni socialistični družbeno-politični in gospodarski sistem; ZKJ in vse druge družbeno-politične organizacije; državno vod-stvo – Predsedstvo SFRJ in vodstva posameznih republik; JLA in sistem splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, posebej še varnostno službo oboroženih sil SFRJ.« »Vrh« je prijateljeval z zahodnimi obveščevalnimi službami - Cia, Nato, kdorkoli že ... Države ne razbiješ kar tako! »Če je Cia že leta 1980 risala mape o razkosanju Jugoslavije in leta 1990 v analitični študiji predvidela »krvavi razpad Jugoslavije v naslednjih osemnajstih mesecih«, potem je nedvoumno jasno, da je morala imeti izvrstne agenture in prijateljske vire. Nekateri člani Predsedstva SFRJ in voditelji posameznih republik so to tudi javno povedali, pa tudi ambasador Zimmermann ni skri-val vseh svojih virov. Vendar to ni bila prava agentura. To je bila prikrita, kot npr. kapetan Stojakovič, meteorolog v poveljstvu vojaškega letalstva JLA. Iz obveščevalne prakse dobro vemo, kakšne načrte in naloge je imela Cia, da bi uresničila globalne naloge ameriške politike po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta. Za takšno dejavnost so seveda potrebni podrobni scenariji in konkretne naloge, da denarja ne omenjam. Šlo je torej za vodeno in dirigirano destabilizacijo Jugoslavije. Nemški raziskovalni novinar Erich Schmidt - Eeboom je celo zapisal, da je bivši šef Bnd Kinkel, pozneje tudi zunanji minister, imel v Sloveniji in Hrvaški izvrstne pozicije na »politični, publicistični in obveščevalni« ravni. Zgodovinarje torej čakajo številne naloge, ko se bodo odpirali tuji diplomatski in obveščevalni viri ...« - ... ter pokazali, kdo vse je bil v službi tujih sil? »Omenjeni nemški novinar in raziskovalec v svoji knjigi Schattenkrieger na str. 229 jasno piše, da so zahodnonemški obveščevalci imeli tesne stike s »skoraj vsemi osebnostmi, ki so po letu 1990 v Sloveniji in Hrvaški zasedle pomembne politične, publicistične in varnostne funkcije«. Zgodovina bo seveda neusmiljena sodnica. Za sodelavce tujih obveščevalnih služb kakor tudi za medijske pogrome in razne manipulacije, deset tisoče pohabljenih, zaklanih in ubitih, na milijone razseljenih in s sovraštvom ožganih duš. Kdo je pričel vojno? A ne gre za to, da bi registrirali določeno politično agenturo, temveč za napačne politično-strateške ocene po dveh osnovah. Prva je vsekakor ta, da so naši »daljnovidni« republiški voditelji nasedli protikomunistični strategiji in se v boju za oblast reševali v raznih

331

»prenoviteljskih« vlogah. Druga napaka pa je vsekakor ta, da so iz ene dezintegracije (Jugoslavije) hiteli v drugo integracijo (Evropsko unijo in Nato), pri čemer so pozabili na zgodovinski spomin novih partnerjev. Zato tudi ni čudno, da je Slovenija ostala zunaj Nata, saj je dejansko bila prva, ki se je »osamosvojila«. Še slabše se je odrezala Hrvaška s svojo začetno proustaško-fašistično ideologijo in prakso. Najbolj kompetentna pričevalca o slovenski krivdi sta seveda del svoje krivde zvalila na slovensko stran. Takratni ameriški državni sekretar za zunanje zadeve James Baker je trikrat javno izjavil, zadnjič v ameriškem senatu 12. januarja 1995, da je »vojno začela Slovenija«. Neposredni očividec in priča, Zimmermann, poslednji ameriški ambasador v Beogradu, je v svojih spominih zapisal: »Nasprotno splošnemu mnenju so vojno začeli Slovenci. Njihova deklaracija o neodvisnosti, pred katero ni bilo niti najmanjšega napora za pogajanja, je postavila pod njihovo kontrolo vse mejne in carinske postaje med Slovenijo in njuni dve sosedi, Italijo in Avstrijo. To je pomenilo, da si je Slovenija edini mednarodni prehod med Zahodom in Jugoslavijo preprosto prisvojila. Tudi manj primitivna armada, kakor je bila JLA, bi na to reagirala. Najslabše pa je, da je razumljiva želja Slovencev po neodvisnosti obsodila ostali del Jugoslavije na vojno«. V zaključku svoje knjige pa je Zimmermann še prej, preden bo zgodovina izrekla svojo sodbo, takole razvrstil krivce za razbijanje Jugoslavije: Slovenijo zaradi njene sebičnosti proti drugim narodom v Jugoslaviji, Hr-vaško za nestrpnost proti srbskemu narodu v svoji državi in lakomnost pri delitvi Bosne, JLA za ideološko krutost in arogantnost ter Srbijo oziroma Miloševiča za načrtno izvajanje nacionalistične strategije, ki je »ubila Jugoslavijo«. Izognil pa se je obsodbi ZDA ter svojega delovanja in svoje vloge.«

Proti svojemu narodu se ne moreš boriti (2) Marijan F. Kranjc, prvi slovenski general, ki je predčasno zapustil JLA in ki je veljal za enega najbolj sposobnih in najbolje obveščenih oficirjev varnosti na ljubljanskem armadnem območju, preden je svojo vojaško pot nadaljeval v Bitolju v Makedoniji in jo tam tudi končal kot načelnik štaba korpusa, je pred izidom svoje knjige Balkanski vojaški poligon posebej za Nedeljski dnevnik že v prejšnji številki dodobra razgrel slovensko politično prizorišče. Upokojeni generalmajor, ki je več kot trideset let deloval v »zloglasni«, a kot sam pravi »uspešni protiobveščevalni službi Kos«, sicer razkriva do zdaj malo znane in tudi nekatere še povsem neodkrite drobce varnostno-vojaških ozadij, ki so vodila v razpad Jugoslavije. Toda to še ni vse. Se posebej so zanimivi njegovi prikazi »notranje vojne« v Sloveniji in nekatera ozadja bližnjih, usodnih dogodkov v preteklosti, ki utegnejo marsikaj postaviti v novo luč. Sam pravi: »Tudi »junakom« bodo vzeli medalje ... Upam, da bodo proces J & B končno začeli preučevat zgodovinarji, Po desetih letih sta dva že odpadla! In kaj bo ostalo na koncu?« Nadaljujemo pisanje iz prejšnje številke, tisti del, ki se je dotaknil Warrena Zimmermanna, zadnjega ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji, ki je s prstom pokazal na krivce za razpad Jugoslavije. Med njimi je po njegovih besedah tudi Slovenija ...

332

- Stvari postajajo vse bolj zanimive. Warren Zimmermann, ki je postal ameriški veleposlanik v Jugoslaviji marca leta 1989, na večer šeststote obletnice kosovske bitke in srbskega poraza v vojni s Turki v Gazimestanu, in na tem položaju ostal vse do maja leta 1992, v svoji knjigi »Začetki katastrofe« opisuje diplomatska prizadevanja za preprečitev vojne. Po tem, kakor ga razkrivate vi, je vtis drugačen. Kaj pravite vi? »Zimmermann, glavni tuji »mešetar«, ne bo povedal resnice, temveč bo prikril dejavnost Cie in Die v Jugoslaviji in Balkanu in zvrnil krivdo na republiške voditelje.« - Kako danes ocenjujete tedanjo vojaško akcijo? »Gledano v celoti, štab vrhovnega poveljstva SFRJ ne bi smel dovoliti nobene vojaške akcije proti secesionističnim republikam. Vse je lahko počel, samo vojne proti nekaterim narodom se ne bi smel lotiti. Proti svojemu narodu se ne moreš boriti. To vem iz lastne izkušnje, saj sem zaprosil za upokojitev takoj, ko sem zvedel za načrte vojaškega posega proti Sloveniji, 31. julija 1990.« Glavna napaka varnostne službe JLA je bila strateška ocena, da je mogoče neposlušne narode in republike, med njimi tudi Slovenijo in Hrvaško, kaznovati z vojaško akcijo. Za takšno napačno oceno pa morata odgovornost prevzeti osebno načelnik in njegov namestnik. Kako bi bila videti, denimo, vojaško-policijska akcija JLA proti Srbiji oziroma »pohod« na srbsko-bolgarsko in srbsko-romunsko mejo, da o Črni gori sploh ne govorim? Lahko si predstavljam, da si je varnostna služba JLA v Sloveniji s samovoljno in neodgovorno akcijo »Pekre«, z izjalovljenim nevtraliziranjem narodne zaščite in s spodletelo aretacijo Janše in Bavčarja docela zapravila ugled v generalštabu oboroženih sil SFRJ. Zato so jastrebi z generalpolkovnikom Blagojem Adžičem na čelu in z blagohotnim blagoslovom obeh supersil izsilili demonstrativni pohod na mejo in policijsko-carinsko zavzetje mejnih prehodov.« Trapasta vojna jastrebov - Gospod Kranjc, govorite o »pohodu na mejo«, o »policijsko-carinskem zavzetju mejnih prehodov« ... To je bila vojna! Kot pravijo, je bila osamosvojitvena vojna ... ? »Osamosvojitvena vojna za Slovenijo? Politično je izraz posrečen inovativni nadomestek za secesijsko ali odcepitveno vojno. Da ni šlo za pravo vojno, so potrdili priznani tuji in domači vojaški strokovnjaki (pokojni generalpolkovnik Stane Potočar). Zlonamerneži (iz sosedstva) so celo govorili o operetni, mali ali tudi samo psihološki vojni. Osebno menim, da je šlo za najbolj »trapasto vojno« (dr. Bogdan Denič) po načrtih »jastrebov« v generalštabu JLA, pa čeprav tudi veleposlanik Zimmermann pravi, da je bila JLA sprovocirana. Kdo jo je vseeno vsilil, bodo pokazali domači in tuji arhivi. Po novejših vojaških doktrinah (ameriških LIC) je najbolj ustrezen izraz »notranja (desetdnevna) vojna« ali »vojaško-policijski spopad« (po vrsti oboroženih enot) oziroma, še bolj natančno, »mejno-carinski spopad«, ker je šlo za mejno-carinske zadeve. Dejansko tudi ni bilo nobenega večjega operativno-taktičnega boja, temveč je šlo za manjše spopade za stražnice in objekte na komunikacijah. Medijsko pa je že tako uveljavljen izraz »osamosvojitvena vojna« oziroma, vojna za Slovenijo.«

333

- Zakaj se niste pridružili Janši? »Tudi Janša je že večkrat javno vprašal, zakaj se je od tridesetih slovenskih polkovnikov in generalov JLA samo en polkovnik (pravnik) priključil njemu oziroma republiškemu štabu Te-ritorialne obrambe. Kakšni so pravi vzroki za takšen nedomoljuben odnos večine visokih predstavnikov slovenske vojaške inteligence? Vse bivše republike so angažirale generale JLA za vodenje svojih nacionalnih armad, le Slovenija se je temu zavestno odpovedala. Zakaj? Po mojem mnenju bodo morali zgodovinarji upoštevati dva vzroka. Prvi je psihološke narave – sam Janša kot idejni vodja napadov na JLA in član procesuirane četverice, obramboslovec, re-publiški sekretar za ljudsko obrambo in potem še prvi obrambni minister. Trdim: če bi bil na njegovo mesto postavljen dr. Anton Bebler, kakor smo mnogi pričakovali, za načelnika RŠ TO pa generalmajor Milovan Zorc, bi vsi aktivni generali in drugi častniki JLA takoj prestopili na slovensko stran. Drugi vzrok sega v obdobje začetka in sredine leta 1990, ko so Janša in njegovi pomočniki, sicer vsi moji dobri »znanci«, tako nestrokovno začeli in vodili doslej neznano operativno akcijo »vrbovanja« oziroma pridobivanja slovenskih generalov in višjih častnikov, da so nas vse skupaj prav hitro spravili pod kontrolo varnostne službe JLA. Vsak je doživel zaradi tega grenke in neprijetne trenutke.« Mladina je bila samo posrednik »Zmotno je prepričanje, da je tako imenovane »napade na JLA« inicirala Mladina leta 1988. V drugem poglavju knjige z naslovom Geneza slovenskih »napadov na JLA« okvirno predstavljate tudi vse slovenske zdrahe od leta 1941 do leta 1980, in sicer prihod srbskih in črnogorskih častnikov v enote NOV Slovenije, angleško vojaško posojilo za slovenske partizane, ukinitev slovenske partizanske vojske, slovenski jezik v JLA, poboje vrnjenih kvizlingov in vlogo JA, druge povojne zamere JA (prekomorci, tigrovci in drugi), brionski plenum in Slovenija, odnose JLA in TO – akcija Vrh in protiakcijo, slovensko politično emigracijo, liberalizacijo slovenske družbe, poskus kompromitacije neslovenskega armadnega poveljnika in »napade na JLA«. Nekdo je rekel, da je bila Mladina samo posrednik …« Demokracija se ne more roditi iz maščevanja pomladne politične elite - Gospod Kranjc, iz vas še vedno govori general ... Sicer pa, ko omenjate Janšo, ne morem kar tako mimo vaše silne vneme pri razkrinkavanju političnega ozadja procesa proti četverici. Veljali ste za najbolje obveščenega in najbolj sposobnega oficirja varnosti na lju-bljanskem armadnem območju. Sedem let po procesu proti četverici, ki je spravil na noge veliko večino Slovencev, ste javno opozorili na zavajanje javnosti. Mislite, da bo čas še kaj razkril?

334

»Ne gre za vnemo, gre samo za resnico oziroma eklatanten primer medijske manipulacije. Sem eden od pričevalcev geneze in ozadja procesa proti četverici. Resnica bo počasi prišla na dan, o tem sem trdno prepričan. Kaj se bo zgodilo, ko se bodo pojavili še dokumenti iz tujine? Prej ali slej bo tudi Ruhllmann povedal svojo zgodbo ... Pa tudi beograjski arhivi še hranijo nekaj »rdečih češenj ...« Prepričan sem, da bo resnica kmalu prišla na dan in da bo z njo treba spremeniti tudi mnoge vsiljene teze in medijske manipulacije. Tudi »junakom« bodo vzeli medalje ... Na koncu bo ostalo spoznanje, da se slovenska demokracija ni začela na Roški cesti, ampak nekoč po Depali vasi. Demokracija se ne more roditi iz revanšizma in sovraštva. To vemo.« - Balkan pa še kar krvavi ... Razpad Jugoslavije je bil res boleč. Čez čas bomo sicer lažje spraševali, pa vendar, kdo je kriv? »Čeprav imamo spominska pričevanja skoraj vseh glavnih akterjev razpada, bo lahko šele stroka s časovne razdalje in na podlagi podatkov iz tajnih arhivov, ki so zdaj zaprti, razjasnila vzroke in tudi krivce. Pričevanja vseh treh zadnjih predsednikov predsedstva SFRJ Mesiča, Joviča in dr. Drnovška, zlasti pa armadnega generala Veljka Kadijevića in zadnjega ameriškega veleposlanika v Beogradu Warrena Zimmermanna predstavljajo dobro osnovo in zbir podatkov za podrobne študije in analize, seveda če odmislimo prizadevanja avtorjev, da polepšajo svojo »resnico«. Ko bodo čez nekaj desetletij odpirali ameriške tajne arhive, bodo zgodovinarji morali preveriti tudi velik del zunanje, se pravi tudi zahodne podpore in krivde. Preveriti bodo morali tajne protokole in dodatke k jaltskemu sporazumu in način njihove uresničitve, elemente »Načrta X« sprejetega leta 1940 v Vatikanu, o preprečevanje širjenja komunizma na Zahod, elemente načrta »Dan D« o destabilizaciji Jugoslavije, dokumentacijo ameriškega veleposlaništva v Beogradu, predvsem analitična poročila in dokumentacijo ameriških obveščevalnih in drugih specializiranih služb o agenturnih in drugih pozicijah v Jugoslaviji in med pripadniki politične emigracije ...«

335

- Ali vojna, ki se še ni pomirila, torej ni izbruhnila zaradi neporavnanih računov iz pre-

teklosti, odcepitvenih teženj ali podivjanih nacionalističnih strasti? »Kriza v nekdanji Jugoslaviji, od osamosvojitvene vojne v Sloveniji, domovinske vojne na Hr-vaškem in osvobodilne v Bosni in Hercegovini, da ne omenjamo drugih manjših vojaško-policijskih spopadov na Balkanu (v Romuniji, Albaniji, Kosovu), je vsekakor imela velik političen in vojaški pomen. Zato je tudi Balkan postal vojaški poligon ne samo za preizkušanje novih vojaških doktrin, ampak tudi za reševanje tranzicijskih problemov in oblikovanje nove podobe Evrope. Balkanski vojaški poligon je pokazal, kako se rešujejo interesi tujih sil z vsiljenimi problemi nacionalizmov. Verjamem, da bodo tudi podrobnejše raziskave potrdile mojo domnevo, da je šlo za računalniško natančno programiran, voden in dirigiran razpad SFRJ.« Brez Mačkove podpore ni bilo napredovanja »Šele ko sem sredi leta 1987 kot načelnik varnostnega oddelka 9. armade »poslan« na razgovor k »predsedniku« Ivanu Mačku - Matiji, sem dojel nekaj usodnih stvari. Vedel sem sicer, da gre za razgovor na katerem bi me Maček rad bolj osebno spoznal. In vedel sem tudi,

336

da je od tega razgovora odvisno tudi moje napredovanje v čin generalmajorja, ker bi me brez republiške podpore v Beogradu verjetno »odpisali«. Toda ko je Maček ob konjaku začel razpredati nekakšne lovske zgodbice, v katerih so moji bivši šefi od generala Šašića do Domankušića bili večinoma »slabi« lovci, pa tudi tihotapci dragocenih lovskih pušk, sem seveda ugovarjal. Za generala Domankušića sem zanesljivo vedel, da ni šlo za nikakršno tihotapljenje dragocene lovske puške, saj sem osebno organiziral prevoz njegove hčerke v Borovlje, pa še nekaj denarja sem mu posodil. Maček je vztrajal pri svoji verziji, pa sem mu rekel, da nimam razloga, da bi lagal, še manj pa, da bi ovajal svoje nekdanje načelnike. To je bilo seveda preveč! Tako je bil tudi razgovor hitro končan. Vedel sem, da sem izgubil glavno republiško podporo, vedel sem pa tudi, kdo je bil v ozadju napadov na mene in Kos 9. armade …« Dirigirani razpad SFRJ - Kako ste ga občutili kot generalmajor, ki si je na položaju načelnika štaba korpusa v Bitoli v Makedoniji decembra leta 1989 generalske epolete nadel, čez eno leto pa jih tako re-koč prostovoljno snel? »Tako kot vsi otroci smo se med vojno v prleški vasici igrali tudi vojake. Ker je bila v osnovni šoli postojanka kozakov in nemških policistov, ki so večkrat iskali »skrivače«, smo se tudi v otroških igricah razdelili na Kozake in »skrivače«. Kozake je navadno vodil naš vrstnik in sin kozaškega poveljnika, skrivače pa sem nekajkrat vodil tudi jaz. V sebi sem čutil poveljniške am-bicije, navadno pa sem se predstavljal kot »general Lavdon«, kar smo otroci pač prebrali v prvi slovenski zgodovinski knjigi, v kateri je bila tudi njegova slika. Toda mama mi je večkrat ome-njala, da bi kot ministrant moral razmišljati o duhovniškem poklicu, saj je širša rodbina dala kar devet duhovnikov. Ko sem pozneje v šoli postal načelnik pionirskega odreda in v gimnaziji tudi predsednik mladine in seveda član partije, so njene želje zamrle. Zaradi socialnega položaja sem se moral podati celo na brezplačno vojaško akademijo. Kot podporočnik sem seveda sanjal, da bom nekoč postal general. Ko sem ta cilj dosegel, sem sklenil tudi določeno življenjsko obdobje. Razpad Jugoslavije in JLA je bil za vse nas pravi šok. Dolgo si nisem opomogel ...« Marjana Vončina

337

Naslovna stran Večera 203 General bivše JLA Marijan F. Kranjc je izdal izzivalno knjigo

Krste z balkanskega poligona Trije poskusi destabilizacije Jugoslavije, pri čemer je zadnji po Kranjčevih trditvah uspel. Proces proti JBTZ je bil, kot pravi, vsiljen JLA Stran 5 General bivše JLA Marijan F. Kranjc je izdal izzivalno knjigo

KRSTE Z BALKANSKEGA POLIGONA

Trije poskusi destabilizacije Jugoslavije, pri čemer je zadnji po Kranjčevih trditvah uspel. Proces proti JBTZ je bil, pravi, vsiljen JLA

Pred kratkim so v okviru revije Borec izšli izzivalni zapisi generalmajorja v pokoju Marijanan F. Kranjca, dolgoletnega uslužbenca in načelnika Kos-a. General Kranjc je bil v osemdesetih letih v vodstvu protiobveščevalne službe 9. armade JLA, zato nekateri menijo, da je bil tedaj eden najbolje obveščenih ljudi v Sloveniji. - General Kranjc, zakaj ste se odločili za zapisie z naslovom Balkanski vojaški poligon? “Predvsem iz notranje potrebe, da javnosti razkrijem krivice, ki nam jih je storila država. Delovni naslov knjige je bil Dvakrat kaznovan. Najprej nas je kaznovala JLA, ker nas je z družinami prepustila negotovi usodi. In drugič, slovenska oblast – ne novinarji – nas je z medijskimi manipulacijami neupravičeno razglasila za agresorje. Vse procese in obtožbe zoper moje nekdanje tovariše, generala Kolška, Čada itd, so slovenska sodišča po nekaj letih kar ukinila, saj po nobenem mednarodnem zakonu posameznika ni mogoče razglasiti za agresorja. Za agresorja lahko razglasite tujo armado ali državo, ne pa pripadnike nekoč skupne armade v tako imenovani notranji vojni.” - Skoraj 30 let ste bili častnik varnostne službe JLA oziroma “zloglasnega Kos-a”. Lahko podrobneje opišete to varnostno službo?

203 Večer, V žarišču, str. 5, Maribor 30. 3. 1999

338

“Vsaka država ima pravico do legalne obrambe, tudi vojska se mora protiobveščevalno ščititi. Znano je, da so leta ’45 ameriške in britanske čete hotele nadaljevati spopad. Ne samo s SZ, ampak tudi proti Jugoslaviji. V svojem delu sem opisal, da je Jugoslavija doživela tri destabilizacije. Prva je trajala od ’45 do ’47 zaradi zahodnih sil. To smo uspešno prebrodili, čeprav je grozila celo neposredna agresija, še posebno po sestrelitvi ameriškega bombnika nad Slovenijo. Druga destabilizacija je grozila z Vzhoda. Gre za resolucijo informbiroja. Šlo je v glavnem za ideološki boj, vendar se je bil v JLA predvsem t. i. agenturno boj. Sovjetske tajne službe so bile namreč do 1948. leta na različne načine s pomočjo sovjetskih vojaških inštruktorjev v skoraj vsaki jugoslovanski vojaški enoti. Tako je bilo v JLA odkritih okoli 2.000 agentov sovjetske vojaške obveščevalne službe. Torej je imel Kos predvsem protiobveščevalne naloge. Osebno mislim, da Kos ni bil politična služba, temveč zelo uspešen in profesionalen ščit za armado in državo. Tretja destabilizacija pa se je pričela po Titovi smrti.” - Glavna teza vašega dela je, da je šlo ob razpadu Jugoslavije za načrtovano destabilizacijo in razbitje Jugoslavije. Kdo je načrtoval, vodil in izvajal ta krvavi razplet? “Odgovor je jasen – zahodne sile. Vendar se je treba vrniti v preteklost. Leta 1947 so Američani z Vatikanom sklenili sporazum o boju proti komunizmu. To je temeljno izhodišče za vse nadaljnje spopade med kapitalizmo in socializmom v globalnem smislu. Z vojaškega vidika ne gre samo za destabilizacijo Jugoslavije, temveč celotnega vzhodnega bloka. Kako se je to začelo in nadaljevalo, arhivi še prikrivajo. Ameriški veleposlanik Zimmermann je ob svojem prihodu v Beograd naročil sodelavcem, visokim častnikom Cie, naj pripravijo več možnih scenarijev. Tisti, ki smo imeli vpogled v tajne dokumente o takšnih scenarijih in sporočilih – vojaška protiobveščevalna služba pa je v Beogradu prebirala mnoga tajna sporočila – smo vedeli, da načrt za razbitje Jugoslavije obstaja, nismo pa seveda poznali celote.” - Torej so zadnjo destabilizacijo vodile zahodne sile? “To bodo pokazali arhivi. Odprli se bodo po 30 do 50 letih. Računam, da bodo okoli leta 2040 naši zanamci brali arhive o ameriških, morda pa tudi nemških načrtih za razbitje Jugoslavije. Kajte za tem vedno stojijo geostrateški interesi kapitala. Kaj je pravi razlog za ponovno delitev Balkana, bo morala ugotoviti zgodovina, saj imajo jaltski sporazumi tudi tajne protokole, ki jih še ne poznamo.” - V knjigi pogosto omenjate načrt Dan D. “V jugoslovanskih varnostnih službah smo tako imenovali dan smrti maršala Tita. Še v času njegovega življenja smo odkrili dovolj indicev o tem, da se bo z njegovo smrtjo začela tajna operacija za razbitje Jugoslavije. Razbitje, ne razpad! Razpad se lahko zgodi sam po sebi, za razbitje pa so bili potrebni kadri, načrti in predvsem denar.” - In kateri naj bi bili centri moči, ki so izvajali ta načrt?

339

“Bili so znotraj in zunaj Jugoslavije. Znano je, da je bil v ameriški ambasadi v Beogradu t. i. kordinacijski center vseh Natovih obveščevalnih služb. Zunaj Jugoslavije je bila centrala Nata v Bruslju, pomembnejšo vlogo pri razbijanju so imeli še centri v Trstu, Neaplju, na Dunaju in v zadnjem obdobju v Budimpešti. Do sklepa o balkanskem vojaškem poligonu sem prišel po vojni v Bosni in potem ko je Makdonija dala Natu v najem vojaško vadišče v Krivolaku. Nikoli ni noben geostrateg v Jugoslaviji predvidel, da bodo Američani z mirovniško akcijo in 30.000 vojaki zasedli Bosno brez boja, vendar so dosegli prav to. Pri uresničevanju svojih interesov se velike sile ne ozirajo na človekove pravice ali reševanje humanitarnih problemov. Bojim se, da se bo to zgodilo tudi na Kosovu. Trpelo bo le civilno prebivalstvo.” - Ali se utegne načrt razbitja končati z obsežnim napadom Nata na ZRJ? “Seveda je mogoče. Edina ovira so lastne žrtve. Načrtovalci se bojijo poslati kopenske enote. Vem, da bodo v tem primeru z balkanskega poligona odposlali številne krste s tovornimi letali. Kosovo in Srbija pač nista Irak ali Somalija. Vendar si kaže zapomniti – bitka za Kosovo bo krvava!” - Kako je lahko JLA sploh začela – kot jo v knjigi imenujete – “trapasto vojne” v Sloveniji? “Izraz trapasta sicer ni moj, trapasta pa je bila zato, ker se ni smela in morala zgoditi. Po drugi strani je bil način nepravilen in nikjer predpisan. Poslati vojake na bojno nalogo brez vode, hrane in streliva ni bilo pravilno. In končno – kar sem jasno zapisal – jastrebi v vrhu JLA ne bi smeli pod nobenim pogojem nasesti tej vsiljeni vojni. To ponavljam, saj je bilo še mnogo možnosti – tudi če bi prišlo do obleganj voajšnic – za druge rešitve. Vse bi lahko storili, samo take trapaste vojaško-policjske akcije zoper Slovenijo ne”. Za načrtovani vojaški poseg proti Sloveniji sem izvedel konec julija 1990 v Bitolju. Vedel sem, da se proti svoji domovini ne morem boriti. Zato sem nemudoma zaprosil za upokojitev.” Namesto fotografije Zaradi dolgoletnega tajnega dela in na njegovo željo fotografije generala Kranjca nismo objavili. Vojaško kariero je začel leta 1954, z odličnim uspehom je končal vse vojaške šole, od leta 1959 je dejaven v vojaški policiji in varnostni službi. Služboval je v Bileći, Splitu, Šibeniku, Pulju, Ljubljani in Bitolju. V letih 1980–84 je bil pomočnik načelnika varnostne službe 9. armade, od 1984–87 pa načelnik tega oddelka. Do leta 1989 je bil načelnik operativno-učnega oddelka in vodja skupine za ukinitev 9. armade, od 1989–90 pa je kot generalmajor bil načelnik štaba korpusa v Bitolju. Makdonija.

340

- Pišete tudi, da je vrh JLA pripravljal vojaški udar. “Treba je povedati, da sta vojaški in državni vrh načrtovala t. i. izredne razmere. Imeli smo natančna navodila. O tem bi lahko tudi bivši predsednik Rredsedstva SFRJ (dr. Janez Drnovšek, op. ur.) marsikaj povedal.Dejstvo je, da so bile izredne razmere načrtovane v treh variantah. Prva je bila v sodelovanju z republiškimi varnostnimi silami in policijo, druga le z delnim ali omejenim sodelovanjem. Tretja, najtrša varianta je bila predvidena brez sodelovanja z republiškimi organi. Ta varianta bi se morala tudi dejansko zgoditi v Sloveniji, pa se ni zaradi “prehoda” majorja Meha na slovensko stran. Tako močno okrepljeni bataljon vojaške policije ni mogel izvesti načrtovane naloge. Zato je sledila že omenjena trapasta akcija.” - Proces proti četverici je bil po vašem mnenju vsiljen iz slovenskega vodstva. Na čem temelji vaša trditev? “Na tem, da bi moralo biti četverici sojeno zardi najde Kučanovega stenograma, ki je bil označen za državno skrivnost, vendar jim ni bilo nikoli sojeno. Vojaški dokument je bi najden po naključju, bil je prav tako strogo zaupne narave, vendar je imel po drugi strani navodilo, da se z njim seznanijo tudi podrejeni. Proces proti četverici je bil samo del notranjega obračuna s Kos-om. Prišlo je pač do boja med varnostnimi službami v Sloveniji, še posebno potem, ko sem zapustil vojaško varnostno službo kot zadnji načelnik Slovenec. Bistvo je v tem, da si slovenska politična in sodna oblast ni upala privoščiti procesa proti svojim državljanom. Tisti, ki smo v 9. armadi dobro poznali slovenske razmere, smo predlagali nadrejenim, kako naj ga vodijo – na čim nižji ravni in v slovenskem jeziku – vendar nas niso hoteli poslušati. Tako so dobili veleproces, ki je po zaslugi medijev postal politični proces. To se ne bi zgodilo, če bi jim sodilo civilno sodišče – ravno tega pa ni želelo slovensko politično vodstvo.” - Kot pištete, je informacijo, da so našli vojaški dokument, slovenska Sdv zadrževala 14 dni. “Tako je. Verjetno so kaj preverjali ali načrtovali. Vse bo prišlo na dan.” - Prav tako omenjate, da so bile demonstracije na Roški organizirane in ne spontane. “Demonstracije na Roški je organiziral odbor za zaščito človekovih pravic s podporo medijev. Tudi kulturni miteng in tisti nočni pohod v Metelkovo. Vemo, da so bile demonstracije na Roški zelo dobro organizirane, kajti tedaj, ko smo hoteli posredovati z vojaško policijo, so organi Mnz sporočili Bavčarju, da je pomiril demonstrante. Če jih ne bi bil, bi bili proces preselili v Zagreb ali Beograd, kar ne bi imelo takih psihološko-propagadnih učinkov na slovensko javnost.” - Hkrati objavljate poročilo varnostnega oddelak 9. armade št. 31–200, ki doslej še ni bilo objavljeno. Zakaj menite, da poročilo dokazuje, da proces JBTZ ni bil montiran, temveč vsiljen s slovenske strani? “To poročilo sem predal arhivu RS, iz njega pa je razvidno, da ni šlo za montirani proces, ampak za navadno krajo vojaškega dokumenta. Nedavno je polkovnik Boško Mutić po predložitvi kopije

341

tega dokumenta Mnz dobil slovensko državljanstvo, saj je iz njega razvidno, da ni organiziral procesa proti četverici. Mi nismo delali proti slovenski družbi, morali pa smo preganjati zmikavte vojaških dokumentov. To vendar delajo vse varnostne službe.” - Vaša knjiga se bere kot teorija zarote. Imate za trditev, da sta Cia in Dia (ameriška vojaška obveščevalna služba, op. ur.) načrtno destabilizirati bivšo Jugoslavijo, konkretnejše dokaze? “Seznajem sem z mnogimi dokazi, ki jih nisem mogel uporabiti, ker so v arhivih varnostnih služb JLA in Sdv v Beogradu. Koliko dokumentov je ohranjenih, bo pokazal čas. Nočem pa iz etičnih razlogov omenjati še živih virov. Vem tudi to, da so scenarij razbitja Jugoslavije celo računalniško obdelali.” - S čigavimi računalniki? ”Cie in Die.” - Ob zadnjem srečanju ste dejali, da utegnem imeti skupaj z urednikom revije Borec velike težave, ker govorim z vam. Zakaj? “Mnogi se zavedajo, da smo bili bivši šefi varnostne službe JLA neprijetne priče mnogih dogajanj v Sloveniji in Jugoslaviji. Osebno se ne obremenjujem, da bi bil karkoli kriv, in se svojega dela v preteklosti ne sramujem. Vendar se zavedam, da so imeli doslej skoraj vsi šefi teh služb težave, take ali drugačne. Prav tako nekateri krogi niso ravno prizanesljivo gledali na novinarje ali urednike, ki so z njimi sodelovali ali objavljali njihove zgodbe ali resnice.” - Kakšen je danes vaš položaj oziroma položaj vaših kolegov v Sloveniji? “Moj položaj je normalen, čeprav so mi verjetno skušali naprtiti kak veleproces. To se ni zgodilo, saj so se bali, da bom razkril kakšne neprijetne zgodbe. Moji znanci in sodelavci s t. i. šintarskega seznama pa so po krivici obsojeni iz čistega revanšizma. Čudno je to, da njihove težave prej poslušajo visoki cerkveni dostojanstveniki, medtem ko bi pri uradnih organih Slovenije nimajo nobene zaščite.” Blaž Zgaga

342

SP- intervju 204 Zgodovina bo presodila, kdo je začel prepir v balkanski krčmi in kdo je kriv za krvavi razpad Jugoslavije. Pred kratkim je izšla v reviji Borec njegova študija na tristoštiridesetih straneh z naslovom BALKANSKI VOJAŠKI POLIGON, kjer razčlenjuje najpomembnejša dogajanja povezana z razpadom bivše Jugoslavije in napotuje zgodovinarje na mesta in dokumente o teh procesih. Nekdanji generalmajor Marijan F. Kranjc, zdajšnji upokojenec v Ljubljani, ki je delal predvsem v varnostni službi JLA je v pogovoru za Slovensko panoramo nanizal nekaj ocen o botrih razpada, angažiranju tujih dejavnikov in ocenil možnosti sedanjih vojaških akcij Nata v Zvezni republiki Jugoslaviji. MILOŠEVIĆA Z ZDAJŠNJO STRATEGIJO NATA NI MOGOČE PREGNATI S PRESTOLA

- Kako in zakaj ste se odločili za vojsko? Moji odločitvi za vojsko so botrovali predvsem socialni razlogi, saj sem želel po mature študirati književnost, vendar sem ob skromni mamini pokojnini in ker tedanji kočevski okraj ni razpisal štipendij za študij na filozovski fakulteti, odšel na vojaško akademijo. Takšna odločitev mi je bila nekako vsiljena zaradi gmotnih razmer, saj sem brez očeta ostal že pri devetih letih. Med šolanjem na gimnaziji pa sem se preživljal tudi z dopisovanjem v Ljudsko pravico, Poročevalec in Mladino. - Po končani vojaški akademiji ste postali poklicni vojak na najbolj občutljivem področju, ki se mu pravi protiobveščevalna dejavnost! Po šolanju na akademiji so nas razdelili na tri skupine. Najglasnejši, tisti, ki so se pehali za uspehom in se tudi zmeraj na zunaj dokazovali, so šli v gardne enote. V drugo skupino so spadali inteligentnejši, sposobnejši in manj bučni, ki so šli za predavatelje v šole rezervnih častnikov. Mednje so uvrstili tudi mene. Ljudje iz tretje skupine pa so šli v druge enote. Po akademiji sem bil dve leti v Bileći, kjer sem kot vodni poveljnik dosegel odlične rezultate. Bileća pa je bila tam, nekje daleč, bogu za hrbtom, in skoraj vsak si jo želiš čimprej zapustiti. Hotel sem priti v v večje mesto, najbolj sem si želel v Zagreb ali Ljubljano, saj sem želel ob delu na pravni fakulteti študirati mednaordno vojaško pravo. Kakor z neba je padel enkrat med nas v Bileće višji varnostni častnik iz Beograda, z nami opravil pogovore, meni pa obljubil tudi premestitev v Karlovac, Zagreb ali Ljubljano. Seveda je bilo povezano z zaposlitvijo v varnostni službi tudi napredovanje in premestitve. No, takoj nisem dobil službe v omenjenih garnizijah, ampak sem moral najprej v Dalmacijo.

204 Slovenska panorama – intervju. Ljubljana, 1. aprila 1999

343

Potem sem sčasoma le prišel v Ljubljano, kjer sem pretežno delal v posebni protiobveščevalni skupini. Šlo je za specializirano skupino, čigar pripadniki so morali obvladati vsaj kakšen tuj jezik (angleški, italijanski ali nemški), saj smo “pokrivali” t. i. ofenzivno prrotiobveščevalno dejavnost. V vojaški varnostni službi smo se v devedesetih odstotkih ukvarjali z odkrivanjem poskusov vdiranja tujih agentur v JLA in Jugoslavijo v različnih oblikah. Poleg tega smo pozorno spremljali, kaj se dogaja v sosedstvu in v tujini sploh, analizirali pisanje tujih časopisov in namenjali veliko pozornost jugoslovanski politični emigraciji, ki je bila tudi vojaško organizirana. Tudi slovenska, čeprav manj kot druge jugoslovanske skupine, kajti združenje domobrancev Tabor iz Clevlanda se ni ukvarjalo samo s političnimi projekti, ampak so snovali tudi druge načrte. Končno, vse poti ilegalnih vdorov so vodile preko Slovenije. Ključno vlogo v razbijanju Jugoslavije pa so imeli tuji dejavniki. To bodo potrdili vsi tisti, ki smo njihove operativne akcije spremljali od znotraj. Vedeli smo za vse poskuse destabilizacije - Potemtakem ste morali dokaj zgodaj zaznati tudi, da jugoslovanska država poka po vseh šivih? Moji zapisi, ki nimajo ambicije biti vsa resnica, saj bo potrebno še nekaj časa, da se bomo do nje dokopali, so zato bolj napotilo zgodovinarjem, kaj in kje naj iščejo dokumente za končno sodbo o razbijanju Jugoslavije.V naši službi smo sistematično spremljali vse poskuse destabilizacije v Jugoslaviji, identificirali smo nosilce teh pojavov in lahko rečem, da smo bili zelo uspešni. Že po Brionskem plenumu 1966 je bilo opazno, da država poka po nekaterih šivih, kot temu vi pravite. To je bil po mojem začetek tretje faze sistematične in dirigirane destabilizacije Jugoslavije. Vedeli smo, da bo zaključek sledil po Titovu smrti. Pripravljali smo se nanjo, kajti vsaka država ima pravico do obrambe. In če me danes vprašate, ali smo se takrat borili za Slovenijo, je moj odgovor, da smo se borili predvsem zanjo. V 9. armadi, ki je bila zadolžena za delovanje na slovenskih tleh, nihče ni dvomil o tem. Zelo tesno smo sodelovali z republiškimi službami, saj sva si z načelnikom tedanje Sdv v Sloveniji izmenjavala informacije in gradiva in tudi varno-politične ocene, ki smo jih delali. Zelo razvejano je bilo tudi sodelovanje na nižjih ravneh in je trajalo vse tja do leta 1987. Če kdo danes temu oporeka, laže, saj lahko vse to dokumentiram. Nekaj sem že pisal o zmikavtih t. i. Višnjićevega dokuemnta. Od četverice je ostala samo dvojica. Akcija Raduša, ko so ustaški teroristi prišli daleč v notranjost Bosne, je bila ena od akcij, ki je pokazala, da so vso stvar organizirale ameriške obveščevalne službe z namenom destabilizacije razmer v Jugoslaviji. Nekateri trdijo, da so se Amerikanci začeli razmeroma pozno zanimati za Jugoslavijo, kar pa ni res, saj so bili v njej močno navzoči s svojimi agenturami že med drugo svetovno vojno. Znan je primer slovenskega rojaka, Andreja Kobala, ki je bil eden od glavnih organizatorjev Cie, da za zdaj ne govorim o ameriških agenturah v Sloveniji po vojni. V Sloveniji je bila ves čas močna

344

tudi agentura Kominterne in ruske vojaško-obveščevalne službe. Po vojni smo jih veliko odkrili in jim pomešali štrene. - Hočete reči, da je nagel razpad Jugoslavije predvsem posledica vmešavanja zunanjih dejavnikov vanjo in nenehnih poskusov njene destabilizacije s strani tujih agentur? V nasprotju z našimi znanimi geopolitiki in analitiki sam trdim, da so imeli odločilno vlogo v zadnjem obdobju Jugoslavije za njen razpad zunanji dejavniki. Zlasti velja to za razmere južneje od Kolpe, kjer so dogajanja v resnici določali Američani, ki razmer niso poznali, in zato vsa jugoslovanska zgodba še ni končana. Sedanji napadi na ZRJ so okrepili Miloševićev položaj, oziroma mu dali proste roke, da reši »albansko« vprašanje! Žrtvoval je le 40–50 vojaških ciljev (objektiv protizračne obrambe)! Zadnji del drame se odvija na Kosovu - Seveda ne, saj se zadnji del jugoslovanske drame odvija prav zdaj na Kosovu in v ZRJ. In vse skupaj je samo nadaljevanje skrbno pripravljenega scenarija od zunaj, zdajšnji napadi na ZRJ pa imajo nasprotni učinek, kot so si jih zamislili načrtovalci. Gre za poskus kaznovanja neposlušnega voditelja, tokrat Miloševića, vendar tu ne gre za Irak in Sadama Huseina, pa naj si mislimo o Miloševiću, kar si kdo hoče. Milošević je bil, kar sem že enkrat zapisal, ameriški pion na šahovnici njihovih interesov in ker je postal neposlušen, ga je treba po sodbi Američanov kaznovati. Zdaj Jugoslavija plačuje za njegovo neposlušnost, vendar scenaristi pozabljajo na realni svet, pozabljajo na to, da imajo Srbi drugačno zgodovino kot Čehi, Madžari, Poljaki, ali pa mi ter da v takšnih primerih drugače ravnajo kot drugi narodi. Če so scenaristi sedanjih akcij proti ZRJ mislili, da bo Miloševića zdaj ljudstvo zapustilo, so se krepko ušteli. Še bolj se bodo zgrnili okrog njega, homoheniziral bo narod in to je tisto, kar so vsi spregledali. - Toda razmere na Kosovu so hude, govorimo o humanitarni katastrofi, o genocidni politiki srbskega režima v južni pokrajini, kakor pravijo Kosovu. Če gledate na to skozi očala dnevne politike, je temu res tako. Če pa pogledamo malce nazaj, kako se je vse skupaj razvijalo in po katerih zakonitostih, bomo prišli do drugačnih ugotovitev. Sam v svojih zapisih zagovarjam tezo, da na Kosovu ne gre za zaščito Albancev in preprečitev humanitarne katastrofe, ampak za zadnje dejanje v boju med ruskim in ameriškim vplivom na tem območju. Gre za dokončno razbitje berlinskega zidu v Evropi in obkrožitev nekdanjega območja Sovjetske zveze s članicami zveze Nato, ki danes nima več jasno definiranih ciljev za svoj obstoj, ker tudi resnega nasprotnika nima. Zato da bi končali posel in tudi današnjo Rusijo obkrožili z vzpostavitvijo trdnega južnega krila Nata, morajo homogenizirati politični prostor in tu jim je bila v napoto sedanja Jugoslavija. Črna Gora je že na poti »osamosvojitve«. Kosovo je bolj vroči kostanj, okrog katerega so se že prej spopadli različni interesi.

345

V osemdesetih letih se Američani niso zanimali za Kosovo, ampak so bili na tem območju močno navzoči ruski interesi, ki so segali do Boke Kotorske. V nekem obdobju smo pričakovali celo desant Sovjetske zveze z njihovimi padalskimi enotami na Kosovu. To območje je bilo morda zanimivo za Italijo, ker je pač pred 2. svetovno vojno spadalo pod italijansko krono, kakor je bila Makedonija, tudi zaradi solunašev, zmeraj zanimiva za Francijo. Zdaj so jih ZDA povsod izrinile. Američano so togi analitiki - Kosovo je bilo ves povojni čas nevralgična točka v Jugoslaviji in zato bi lahko zaradi popolnoma racionalnih razlogov pričakovali, da bo tam začetek konca Jugoslavije? Razbijanje Jugoslavije bi se moralo začeti na Kosovu. Tako so ocenjevali vsi analitiki. Toda Slovenija in Hrvaška sta s svojo predčastno zapustitvijo Jugoslavije to preprečili, zato tudi ameriška jeza in pozno priznanje. Amerikanci so prišli na Balkan z mirovno operacijo v Bosni, prej in z vojaškimi operacijami tja nikdar ne bi mogli. Ko so se začele stvari nevarno zaostrovati na Kosovu – to v svoji knjigi dokaj podrobno opisujem – so poslali v Makedonijo svoje opazovalce, da se kosovski vihar ne bi razširil prehitro na jug, ter tako oblikovali neposreden stik na južnem krilu med Turčijo, Grčijo in Makdonijo. V Makedoniji dobro poznam razmere, saj sem tam služboval pred razpadom Jugoslavije. Tam so najeli vojaški poligon Krivolak, ki meri 60 tisoč hektarjev površine in omogoča vojaške vaje z letali, tanki, topništvom. Ko so Makedonci dali Krivolak v najem Natu, mi je bilo takoj jasno, da se po Nato poslužil tega poligona za preizkušanje t. i. spopadov nizke intenzivnosti. Američani pričakujejo zmago z nestičnimi bojnimi udarci in mirovnimi operacijami, vendar pa s takimi operacijami ni mogoče vreči režima, kar je potrdila tudi praksa v Iraku, še prej pa v Vietnamu. - Če velja ta trditev za sedanje operacije Nata v ZRJ, potem, sodeč po vaših besedah, gre za zgrešen scenarij? Američano so zelo togi analitiki. Čeprav imajo narejene vse računalniške simulacije, očitno niso pričakovali, da se bo narod strnil okrog Miloševića. Niso tudi pričakovali, da bodo njihove izgube večje, kakor so. Milošević ne pusti svoji vojski, da bi prehitro udarili nazad z razpoloživimi sredstvi, ker se je marsikaj naučil iz ravnanja Iraka, kjer so napak ravnali in ostali paralizirani. Nato s svojimi napadi ne bo dosegel želenih ciljev, kajti vojska se je razpršila, preselila je svoje naprave in ostala bo večinoma cela. Nastradali bodo civilisti. Morda bo Nato uspel uničiti kakšno enoto, tudi precej infrastrukture, vendar bo vojska ostala nedotaknjena. Nad vojake, ki branijo svojo domovino, pa Američani sigurno ne bodo šli s svojimi enotami. To so se že naučili v Vietnamu. - Potuhnila se je tudi Osvobodilna vojska Kosova. Kakšna je realna moč te vojske, ki je gotovo motivirana za spopad?

346

Nima nobene možnosti resno se upreti jugoslovanski vojski. Brez tuje pomoči v ljudstvu sploh ne. Sicer pa ljudje, ki hočejo rešiti kosovski problem, stvari sploh ne poznajo. Tisti, ki govorijo o mogočem sožitju na Kosovu, se zelo motijo. Na Kosovu so zidovi okrog hiš in ti bodo tudi ostali, če jih ne bo še več in bodo še višji med obema narodoma v tej pokrajini. To bodo kmalu spoznali v Natu. Sožitje se lahko zgodi v 50–100 letih, ne more se pa vsiljevati z raketami in bombami. Zdaj ni nobene sile več, ki bi ohranjala mir in ponudila alternativo v obliki, denimo, Titovega »bratstva in entnosti«. To je bila takrat alternativa, vendar je v podzavesti ljudi, predvsem v Bosni in Hercegovini, še kako tlelo prikrito staro sovraštvo iz preteklosti. Z vojno je spet izbruhnilo na površje, vojna na tleh nekdanje Jugoslavije pa je samo nadaljevanje pretrganega sovraštva po 2. svetovni vojni, kajti ljudje ne morejo pozabiti, če jim kdo ubije mater ali očeta. Poznejši rodovi se vedno maščujejo. To se je zgodilo tudi na jugoslovanskih tleh. Seveda pa ni vse nastalo samo od sebe. Spodbudili, in to krepko, so ogenj starega sovraštva tuji dejavniki. V naši službi smo odkrivali njihovo delovanje, kajti pod krinko seznanjanja z multietično sestavo v BiH, so proučevali, kako in koliko časa se lahko ohranja prikrito sovraštvo in kako nahujskati ljudi, da ga oživijo in povročijo razpad. Bilo je potrebno samo vzpodbuditi nacionalno in versko sovraštvo. Danes je mnogo resnic o razpadu nekdanje Jugoslavije. Morda najbolj odkrito vso stvar opisuje zadnji predsednik Stipe Mesić. Svojo resnico so povedali tudi nekateri srbski politiki, tudi Janez Drnovšek.. Zadnji ameriški ambasador Zimmermann vali krivdo za razpad Jugoslavije na republiške voditelje, nikjer pa nič ne pove o ameriški krivdi za to, kar se je dogajalo in se še dogaja na jugslovanskih tleh. Nekateri avtorji so končno začeli razčlenjevati tudi vlogo tujih obveščevalnih služb in kapitala in vsa stvar zgleda drugače, kakor jo predstavlja Zimmermann. Kdo je pripeljal Miloševića na oblast? - Če se povrneva k sedanji ZRJ in ključnim akterjem v njej, potem mimo Miloševićeve vloge takrat in zdaj ne moreva. Seveda! Kdo mu je pomagal? Kdo je pripekjal Miloševića na oblast, da je najprej začel razbijati nekdanjo ZKJ? Ne trdim, da je bil agent ameriške obveščevalne službe, bil pa je njihov politični agent, ki se je šolal v ZDA in tudi nekaj časa tam tudi delal. Ko so stvari dozorele in ko so Američani videli, da je treba v Jugooslaviji nekaj narediti, so se naslonili na Miloševića. Najprej je prevzel partijo, potem pa tudi vojsko – JLA. Sicer pa ima danes vsak voditelj na Balkanu nekoga v ozadju, podporo od zunaj. Kajti brez nje ne more obstati. Tudi Dayton je to pokazal. Poznam delovanje zahodnih obveševalnih služb, saj sem jih več desetletij spremljal. Poglejte samo en primer: zelo zgodaj smo odkrili, kaj pomeni t. i. »visitor programi«, ki so jih namenili mlajšim voditeljem iz Jugoslavije. Američani so vabili te ljudi na enomesečni obisk in čez leto ali dve so bili med akterji pregrešnih akcij. To se je denimo zgodilo s Savko Dapčević iz Hrvaške, Latinko Perović iz Srbije, ki sta potem v sedemdesetih letih sodelovali na ključnih partijskih funkcijah v obeh republikah. Tudi Slovenci so bili med udeleženci teh programov in so nato v

347

Szdl razlagali neke nove ideje o praznikih in podobno. Takšne suptilne akcije smo spremlajli in že zgodaj vedeli, kaj se bo zgodilo. - Od kod takšen interes ZDA za Balkan? ZRJ skupaj s Kosovom je v strateškem smislu treba pacifzirati, da se Rusija obkroži z zanesljivimi Natovimi partnerji in potem razbije na gubernije in kantone. Za zdaj je ZRJ še napoti k temu. Rusija je finančno na tleh, na vrsti je ameriški kapital, ki mora zgodbo končati. V naši službi smo imeli tudi satelitsko ameriško karto s posnetki vseh energetskih bogastev in strateških surovin. Tudi na Kosovu niso zanemrljiva. Ko zdaj spremljam dogajanja, vidim, da se razpletajo vse stvari na osnovi te karte, kajti natančno kaže, kaj morajo Američani še osvojiti. Jugoslavija pa ruske pomoči ne more pričakovati, saj je ta evroazijski velikan na tleh. Jugoslaviji enostavno ne morejo pomagati, svoje položaje na Balkanu so izgubili. Zmeraj so hoteli Boko Kotorsko, vse bi dal zanjo, če bih jih nekdanja Jgoslavija spustila tja, saj je bilo to strateško pomembno mesto kot pandan ameriškim oporiščem v Sredozemlju. Zdaj je konec te zgodbe. Kaj pa naj storijo? Lahko kakšen norec naredi neumnost s sprožitvijo jedrske katastrofe? Bolan (pijan) Jelcin bi lahko to storil, zdrav in pameten Primakov pa ne, ker se še kako zaveda posledic. - ZRJ in Milošević ostajata torej sama v godlji? Kaj lahko storijo Srbi? Zdaj »čistijo« na Kosovu. Sedanji udarci Nata ne bodo razrešili tega gordijskega vozla, kakor sem že prej povedal. Ob začetku bombardiranja je na srbski televiziji »naključni« udeleženec ankete dejal: »Srbi smo povsod in ves svet bo gorel!« Ne gre za naključnega sogovornika za televizijo, nekega slučajnega človeka z ulice, ampak sporočilo režima svetovni javnosti. Nekaj časa bodo po evropskih in ameriških mestih demonstracije proti proti napadom Nata na ZRJ. Temu smo zdaj priče. Sledile bodo diverzantske akcije, ne v klasični teroristični obliki, ampak organizirane diverzantske akcije na ključne (ameriške) točke po svetu. Bojim se, da ne bo šlo samo za klasične napade z bombami. Ampak za eksplozije z bojnimi strupi, z jedrskimi minami in podobno. To bo odgovor na nestične bojne udarce. Pravega razpleta v ZRJ ne bo kmalu in Milošević še ne bo padel. - Kako ocenjujete slovensko podporo Natu? Gre za hlapčevsko vlogo in povrh vsega za nekonsistentno politiko, da ne govorim posebej o obrambno-varnostnih elementih te politike. Toda ne more biti drugače, če so obrambni ministri fiziki, ali pa notranji ministri filozofi. Bi se vi zdravili v bolnišnici, ki jo vodijo medicinske sestre? Slovenija ima precej vojaške pameti, vendar je neizkoriščena, saj se do generalov in polkovnikov vede neupravičeno revanšistično. Marjan Horvat

348

AVTORSKI IZVLEČEK KRANJC F. Marijan, generalmajor v pokoju Slovenija, 1119 Ljubljana, Litijska cesta 62 BALKANSKI VOJAŠKI POLIGON (Vojaško-varnostni zapisi) Borec, Ljubljana, 2000 --------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Avtor se je lotil aktualne teme iz naše nedavne preteklosti, ki bo verjetno vzbudila različne odmeve. V treh zaokroženih poglavjih, ki se smiselno dopolnjujejo in prepletajo s kratkimi biografskimi vložki, nam predstavi vzroke in kronologijo pomembnejših dogajanj od 1945 do 1995 na Balkanu oziroma v drugi Jugoslaviji. Predstavi nam tri destabilizacije SFRJ, in sicer: prvo, zahodno (pod šifro Ekspres) od 1945 do 1947 (neuspešna), drugo, vzhodno (informbiro) od 1948 do 1952 (neuspešna) in obširneje tretjo, zahodno (po načrtu Dan D), v obdobju od 1980 do 1995, ki se je končala s krvavo vojno in z razbijanjem SFRJ. Pri tem nam avtor dokazuje smelo tezo, da imajo v t. i. dirigirani in vodeni destabilizaciji, ki se izvaja po metodologiji najnovejše vojaške doktrine spopadov nizke intenzivnosti, zunanji dejavniki vedno odločilno premoč nad notranjimi. Z vzorčnimi primeri iz drugih delov sveta nam nazorno prikazuje, kako je neka velesila po pripravljenem scenariju in v skladu s svojo doktrino posegla v dogajanja in vsilila svojo voljo nacionalističnim pretepačem v balkanski krčmi! Napoveduje tudi podoben potek dogajanj na drugem žarišču, na Kosovu. Slovenski javnosti je prvič in v zgoščeni obliki predstavljen Kos JLA, ki je petdeset let uspešno ščitil JA in državo. Številke in varnostno-politične ocene iz zaupnega gradiva nam sicer ne morejo predstaviti vseh naporov Kos-a pri obrambi nekdanje skupne domovine. Avtor skuša tudi demistificirati vlogo in pomen Kos-a in poznejše varnostne službe JLA, v kateri je delal skoraj trideset let. Varnostna služba JLA je doživela neslaven konec zaradi enakega razloga kot JLA: sprejela je napačno strateško in politično-varnostno oceno, da je mogoče drugim narodom vsiliti svojo politično voljo! V drugem delu je podana zanimiva geneza napadov na JLA od 1942 do 1991, v kateri bomo našli zanimive podrobnosti. Predstavi nam posttitovsko obdobje od 1980 do 1990 in glavne elemente načrta Dan D za razbijanje SFRJ. Avtor seveda ni mogel mimo procesa proti četverici, v katerem je imel vlogo "okradene stranke". S prikazom objavljenih in neobjavljenih napisov, kakor tudi z objavo prvih treh zaupnih dokumentov JLA, prepričljivo dokazuje, da proces proti četverici ni bil niti političen niti montiran s strani JLA. Šlo naj bi za proces, ki je bil vsiljen JLA v okviru splošnega načrta kompromitacije Kos-a. Avtor nam v tretjem poglavju zelo zgoščeno in dokumentirano predstavi teoretične osnove doktrine spopadov nizke intenzivnosti, da bi tudi teoretično dokazal svojo tezo o prevagi zunanjih dejavnikov. Posredno je tudi prikazal, da je ravno v omenjeni ameriški vojaški doktrini našel

349

prvine, ki so se preizkušale na balkanskem vojaškem poligonu: kako razbiti večnacionalno državo, potem pa brez boja in večjih žrtev z različnimi načini nebojnega delovanja, predvsem z mirovnimi silami Nata (Unprofor, Ifor, Sfor), "okupirati" Bosno in Hercegovino in celo vsiliti (daytonski) mir! Zlasti je zanimivo poglavje o scenariju vodene ali dirigirane destabilizacije SFRJ, kakor tudi zgoščen in dokumentiran prikaz notranjih vojn v Jugoslaviji, posebno v Sloveniji. Avtor je oktobra 1990 kot generalmajor in načelnik štaba bitoljskega korpusa kot prvi slovenski general zapustil JLA, ker se je zavedal, da se proti svojemu narodu ne moreš boriti!

Documents

Balkanski Poligon Marijan F. Kranjc