Beseda življenjaBeseda življenja

Maj 2011

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim

mišljenjem.«(Mt 22,37).

Razpravljanje, katera naj bi bila prva izmed mnogih zapovedi v Svetem pismu, je bilo v

Jezusovem času stalna tema v rabinskih šolah.

Razpravljanje, katera naj bi bila prva izmed mnogih zapovedi v Svetem pismu, je bilo v

Jezusovem času stalna tema v rabinskih šolah.

Jezus, ki so ga imeli za učitelja, se ne izogne vprašanju: »Katera je največja zapoved v

postavi?« Odgovori na izviren način tako, da združi ljubezen do Boga z ljubeznijo do

bližnjega.

Njegovi učenci nikoli ne bodo mogli ločiti teh dveh ljubezni, kakor pri drevesu ne moremo ločiti

korenin od krošnje: bolj ko ljubijo Boga, večjo ljubezen imajo do bratov in sester; bolj ko ljubijo brate in sestre, bolj poglabljajo ljubezen do Boga.

Jezus bolje kot kdorkoli ve, kdo je Bog, ki ga moramo ljubiti, in ve, kako ga moramo ljubiti:

Bog je njegov Oče in naš Oče, njegov Bog in naš Bog (prim. Jn 20,17). To je Bog, ki ljubi vsakogar osebno; ljubi mene, ljubi tebe: je moj Bog, je tvoj

Bog (»Ljubi Gospoda, svojega Boga«).

Lahko ga ljubimo, ker nas je ljubil

prvi: ljubezen, ki nam je zapovedana, je torej odgovor na njegovo ljubezen.

Nanj se lahko obračamo z enako

domačnostjo in zaupnostjo, kakršno je imel Jezus, ko ga je klical Aba, Oče.

Tudi mi se lahko pogosto pogovarjamo z njim, mu povemo za vse svoje potrebe,

namene, načrte in mu vedno znova zagotavljamo svojo izključno ljubezen.

Tudi mi hočemo komaj čakati na trenutek, da vzpostavimo globok stik z njim s pomočjo molitve, ki je dvogovor, občestvo, globok

prijateljski odnos.

Tako damo duška svoji ljubezni: lahko častimo Boga onkraj stvarstva, ga slavimo navzočega

vsepovsod v celotnem vesoljstvu, ga hvalimo v globini svojega srca ali živega v tabernakljih, mislimo nanj tam, kjer smo: v sobi, pri delu, v

uradu, medtem ko smo med ljudmi ...

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim

mišljenjem.«(Mt 22,37).

Jezus nas uči, kako naj še drugače ljubimo Boga.

Ljubiti za Jezusa pomeni izpolnjevati Božjo voljo, tako da

mu damo na razpolago svoj um, svoje srce, svoje

moči, sámo življenje: Jezus se je popolnoma predal

načrtu, ki ga je imel z njim Oče.

Evangelij ga kaže vedno in popolnoma obrnjenega k Očetu (prim. Jn 1,18), vedno v Očetu, vedno hoče povedati samo to, kar je slišal od Očeta, in storiti samo to, kar mu je

naročil Oče.

Tudi od nas zahteva enako: ljubiti pomeni izpolnjevati voljo Ljubljenega, brez

polovičarstva, z vsem svojim bitjem: »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem

svojim mišljenjem«.

Kajti ljubezen ni samo čustvo. »Kaj me kličete: “Gospod, Gospod,” in ne delate tega, kar

pravim?« (Lk 6,46), sprašuje Jezus tiste, ki ljubijo samo z besedami.

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim

mišljenjem.«(Mt 22,37).

Kako naj torej živimo to Jezusovo zapoved? Vsekakor tako, da imamo z Bogom sinovski in

prijateljski odnos, toda predvsem tako, da delamo tisto, kar hoče on.

Naša naravnanost do Boga naj bo kakor Jezusova: bodimo vedno obrnjeni k Očetu,

poslušajmo ga, bodimo mu pokorni, da izvršimo njegovo delo, samo tisto in ne

drugega.

V tem se od nas zahteva največja korenitost, kajti Bogu ne moremo dati manj kot vse: vse srce, vso dušo, vse mišljenje. In to pomeni

dobro in v celoti opraviti to, kar Bog hoče od nas.

Živeti po njegovi volji in se z njo usklajevati, pomeni pogosto odreči se svoji volji in žrtvovati

vse, kar imamo v srcu ali v mislih in ni stvar sedanjosti. To so lahko zamisli, čustva, misli,

želje, spomini, stvari, osebe ...

Tako smo v celoti pri tem, kar zahteva od nas v sedanjem trenutku. Govorimo, telefonirajmo, poslušajmo, pomagajmo, študirajmo, molimo, jejmo, spimo, izpolnjujmo njegovo voljo, ne da

bi skrenili;

delajmo dejanja, ki bodo celostna, čista, popolna, narejena z vsem srcem, vso dušo in

vsem mišljenjem. Edino gibalo vsakega našega dejanja naj bo ljubezen, da lahko v vsakem

trenutku dneva rečemo:

“Da, moj Bog, v tem trenutku, v tem dejanju te ljubim z vsem srcem, z vsem svojim bitjem.” Samo tako lahko rečemo, da ljubimo Boga, da mu vračamo njegovo

ljubezen do nas.

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim

mišljenjem.«(Mt 22,37).

Da bi živeli to besedo življenja, je potrebno, da gremo od časa do časa vase, da bi videli,

ali je Bog v naši duši resnično na prvem mestu.

Torej, da sklenemo: kaj moramo delati v tem mesecu?

Na novo izbrati Boga kot edini ideal, kot vse v našem življenju, ga znova postaviti na prvo

mesto, tako da popolno živimo njegovo voljo v sedanjem trenutku.

Moramo doseči to, da mu lahko iskreno rečemo: »Moj Bog in moje vse«, »Ljubim te«, »Vsa sem tvoja«, »Ti si Bog, moj Bog, naš Bog

neskončne ljubezni!«

““Beseda življenjaBeseda življenja”,”, mesečna publikacija Gibanja fokolarov.

Tekst: Chiara Lubich, oktober 2002

Grafična izvedba Anna Lollo

v sodelovanju z don Placido D’Omina (Sicilia, Italia)

Razlaga Besede življenja je prevedena v 96 jezikov,

in doseže tisoče oseb po vsem svetu preko tiska,

radia, TV in preko svetovnega spleta.

Informacije www.focolare.org

PPS je objavljen v različnih jezikih na www.santuariosancalogero.org

““Beseda življenjaBeseda življenja”,”, mesečna publikacija Gibanja fokolarov.

Tekst: Chiara Lubich, oktober 2002

Grafična izvedba Anna Lollo

v sodelovanju z don Placido D’Omina (Sicilia, Italia)

Razlaga Besede življenja je prevedena v 96 jezikov,

in doseže tisoče oseb po vsem svetu preko tiska,

radia, TV in preko svetovnega spleta.

Informacije www.focolare.org

PPS je objavljen v različnih jezikih na www.santuariosancalogero.org

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim

srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim

mišljenjem.«(Mt 22,37).