Naročnik:

R. Slovenija

Ministrstvo za kulturo

Maistrova 10

1000 Ljubljana

Izvajalec:

Inštitut za razvojne in strateške analize

Dunajska 104

1000 Ljubljana

Stanje medijskega pluralizma v Sloveniji

(Preliminarno raziskovalno poročilo)

odgovorni nosilec projekta: odgovorna oseba raziskovalne ustanove:

red. prof. dr. Frane Adam doc. dr. Dejan Jelovac

Ljubljana, april 2006

Sestava raziskovane skupine:

red. prof. dr. Frane Adam

doc. dr. Matej Makarovič

doc. dr. Matevž Tomšič

doc. dr. Peter Lah

KAZALO:

UVOD.........................................................................................................................................3

MEDIJSKI PLURALIZEM V LUČI RAZISKOVALNIH UGOTOVITEV.............................6

MEDIJI V DEMOKRATIČNI DRUŽBI..................................................................................11

KVANTITATIVNA ANALIZA ŠTIRIH SLOVENSKIH DNEVNIKOV GLEDE NA

ODNOS DO VLADE, VLADNIH REFORM IN GLEDE UPOŠTEVANJA POGLEDOV

NEKATERIH KLJUČNIH KATEGORIJ DRUŽBENIH AKTERJEV...................................20

ANALIZA KOLUMEN V ČASOPISU DNEVNIK................................................................46

STANJE MEDIJSKEGA PLURALIZMA V SLOVENIJI: SKLEPNE UGOTOVITVE IN

NEKAJ PRAKTIČNIH (POLICY) IMPLIKACIJ...................................................................55

PRILOGA:

A) Debata o medijskem pluralizmu..................................................................................59

B) Raziskave in izbor drugih objavljenih del o problematiki medijev na

Slovenskem (v obdobju 2000-2006)...........................................................................62

2

UVOD

1) Izhodišča

Problematika medijskega pluralizma je v našem prostoru prisotna že dalj časa, vendar prave

strokovne razprave še ni bilo. Vtis je, da so si nekateri zelo prizadevali, da do tovrstne

razprave sploh ne pride. Nekaj poizkusov je bilo v tej smeri, vendar je vse skupaj ostalo v

ozkih krogih. V tem smislu lahko govorimo o pionirski raziskavi, saj do zdaj tovrstne študije

mnenjskega pluralizma v množičnih medijih niso bile izvajane. Pravzaprav je bil podoben

poizkus narejen in sicer l. 2000 v okviru Zavoda za oživitev civilne družbe, vendar se projekt

ni nadaljeval oz. je kmalu utonil v pozabo, saj mnogi, tudi strokovnjaki-kumunikologi, niso

bili zainteresirani za to, da bi nadaljevali s to temo, čeprav na drugačnih (izboljšanih)

metodoloških osnovah.

Naša naloga je – tudi zaradi izjemno omejenega časovnega okvira - preliminarnega in

pilotskega značaja. Kljub temu vsebuje vse komponente konsistentnega raziskovalnega

pristopa. Poleg lastnih podatkov in analiz, vključujemo v interpretacijo tudi že obstoječe

izsledke drugih že opravljenih raziskav in študij.

2) Cilji

Namen raziskave je odgovoriti na vprašanje, ali v Sloveniji obstaja ustrezna stopnja

medijskega pluralizma, kakšne vrste je ta pluralizem, kje so deficiti in kako to vpliva na

družbeno klimo in demokratično politično kulturo. Izpostavili naj bi tudi pogoje in predloge

za kakovostnejši medijski sistem, v katerem bi se prepoznale različne nazorske in politične

skupine, ki tvorijo sfero javnosti. Naša predpostavka – izoblikovana na osnovi dosedanjega

opazovanja - je, da imamo opravka s šibko mnenjsko (nazorsko) diferenciranimi mediji – tako

v smislu internega kot eksternega pluralizma. To je posledica nizke cirkulacije elit in

ti.gradualističnega modela tranzicije, o čemer je bilo v družboslovju že precej povedanega.1

To teoretsko izpeljano predpostavko želimo empirično preveriti oz. vzpostaviti možnosti in

orodja za preverjanje. Prav tako želimo priti do ugotovitev in priporočil, ki jih bo naročnik

lahko posredno ali neposredno uporabil v okviru predvidenih sprememb Zakona o medijih (v 1 Naj tu navedemo le eno od teh študij; Adam F. in Tomšič M., » Elite Re-configuration and Politico-economic Performance in Post-socialist Countries, Europe-Asia Studies, vol. 54, št.3, 2002.

3

delu, ki se nanaša na sklad za medijski pluralizem). Druga naša predpostavka je, da država ne

more vzpostavljati pluralizma v medijih, lahko ga vzpodbuja in podpira, vendar pretežno v

smislu kontekstualne regulacije. Kot tretje, domnevamo, da bi naš raziskovalni pristop in

metodološka orodja lahko služila kot model za bodoče podobne raziskave.

3) Metodologija in raziskovalni pristop

Poudarek je na empiričnemu preverjanju (hipo)tez ter konceptualni in podatkovni integraciji

širšega sklopa raziskovalnih izsledkov. Odločamo se – vsaj na programski ravni - za celosten,

sintetičen pristop na bazi različnih metod, tako kvantitativnih kot kvalitativnih. Spričo

preliminarnega značaja raziskave pa je vtis fragmentarnosti še vedno prisoten, potrebni bodo

dodatni napori, da pridemo do dodatne empirične evidence, ki bo dovoljevala večjo stopnjo

generalizacije in bolj globinski vpogled v obravnavano tematiko. Gre torej za work in

progress, če bo prišlo do nadaljevanje študije oz. če bomo izbrani kot (so)izvajalci, bomo

imeli lažjo pot, saj sta referenčni okvir in načrt raziskave v dobršni meri izoblikovana.

Prvi dve poglavji sta deloma konceptualne narave, deloma pa poskušata s pomočjo

diskurzivne in tekstualne analize (gre za strokovne tekste o položaju medijev pri nas) osvetliti

odnos komunikološke stroke do dilem glede profesionalne profilacije novinarjev ter medijske

politike in vprašanje regulacije in samoregualacije medijev.

V tretjem poglavju je poudarek na uporabi kvantitativne analize vsebine štirih dnevnikov z

vidika odnosa do vlade in reform. Četrto poglavje je kvalitativna študija primera Dnevnikovih

kolumen, zlasti idejnega profila piscev. Peto poglavje podaja osnovne ugotovitve in predloge

za doseganje večje novinarske profesionalne avtonomije in pluralnosti medijskih vsebin. V

prilogi so zbrane pomembnejše študije, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki medijskega sistema.

V raziskovalni nalogi se naslanjamo tako na primarne oz. lastne, kot tudi na že obstoječe

(sekundarne) podatke iz raziskav, opravljenih v zadnjih letih. Čeprav je poudarek na opisu

stanja v letu 2005, pa smatramo, da je potrebno in koristno pokazati, da se zlasti od leta 2000

naprej odvija bolj ali manj intenzivna diskusija o demokratičnosti in profesionalnosti

slovenskega medijskega prostora (glej prilogo). Kot rečeno, je raziskav oz. uporabnih

podatkov res malo – nekateri so le posredno relevantni – toda so zanimivi z vidika refleksije

vloge medijev v demokratični družbi.

4

REFERENCE RAZISKOVALNE SKUPINE

Vodja: dr. Frane Adam, red. prof.

Člani: doc. dr. Matej Makarovič, doc. dr. Matevž Tomšič, dr. Peter Lah, komunikolog, docent

na Saint Louis University, ZDA

Smatramo, da skupina razpolaga s potrebnim znanjem – teoretskim in metodološkim – za

izvedbo tako zahtevne raziskave kot je raziskava o medijskem pluralizmu. To utemeljujemo z

naslednjimi podatki.

Vodja in člani skupine se ukvarjajo s problematiko demokracije, civilne družbe in elit in so o

teh temah napisali več člankov, objavljenih v domačih in mednarodnih publikacijah. Vodja

skupine je v zadnjih petih letih objavil pet člankov v mednarodnih revijah, ki so vključene v

SSCI (glej Cobiss). Izdali so tudi knjigo pri mednarodni založbi o vplivu sociokulturnih

dejavnikov na ekonomski razvoj. Adam in Makarovič sta v preteklem letu objavila prispevke

o raziskovanju medijskega pluralizma. Tudi dr. Lah je objavil več prispevkov v mednarodnih

publikacijah o kakovosti medijev, analiziral je tudi stanje v Sloveniji. Omenjamo publikacijo

Media and Communication Landscape in Slovenia (Project V. Bochum, 2004) ter »From the

Internationale to the Union: European Union in Slovenian and German Quality Newspapers«

(izzide v Project V. Bochum, 2006).

Skupina je vključena tudi v aplikativne projekte (CRP), Adam in Tomšič sta sodelovala pri

pripravi in izvedbi projekta oz. dokumenta Strategija razvoja Slovenije.

V metodološkem pogledu ima skupina izkušnje z uporabo kvantitativnih (statističnih) in

kvalitativnih pristopov oz. kombinacije obeh (t.i. triangulacija). Posebej izpostavljamo

sodelovanje pri dveh mednarodnih projektih (ACCESS in DIOSCURI), kjer smo poleg

kvalitativnih metod (intervju), uporabili kvantitativno analizo medijskih vsebin. Dr. Lah je

vključen v več ameriških in mednarodnih raziskav.

5

Medijski pluralizem v luči raziskovalnih ugotovitev

1. Diskurz o medijskem pluralizmu

Znano je, da množični mediji ne posredujejo zgolj preslikave realnosti, temveč tudi

predelujejo, konstruirajo in rekonstruirajo realnost. Iz kaotičnega dogajanja izluščijo dogodke

in jim dajo pomen, druga dogajanja pa ostanejo v ozadju. Če pa mediji ne podajajo realnosti

same, temveč so aktivni pri njenem so-oblikovanju, se poraja vprašanje, kako se izogniti

enostranskemu in docela tendencencioznemu poročanju (kar je značilno za rumeni tisk).

V demokratični ureditvi se je izoblikovalo nekaj rešitev za te probleme, poleg

profesionalizacije novinarskega poklica tudi razlikovanje med resnimi in »rumenimi« mediji

(strukturni pluralizem) ter modela internega ter eksternega mnenjskega pluralizma.

Pri nas se s problematiko medijskega pluralizma v smislu konkurenčnih mnenj in razlag v

poročanju ter komentiranju soočamo že dalj časa. Povedano z drugimi besedami: cela vrsta

analiz in komentarjev kaže, da je nazorska, vrednotna in konceptualna raznovrstnost – tako v

smislu interne kot eksterne medijske raznovrstnosti – zelo omejena. Vsekakor to močno

vpliva na demokratični deficit (in defekt) ter ni v skladu z geopolitično usmerjenostjo in

razvojno sposobnostjo (in gospodarsko razvitostjo) Slovenije. Poudariti pa velja, da obstajajo

tudi drugačna, celo nasprotna mnenja, zlasti novinarska in komunikološka stroka vztraja na

tezi, da položaj medijev ni tako kritičen, čeprav predstavniki stroke navajajo celo vrsto

alarmantnih podatkov in opažanj. Opravka imamo torej s vprašanjem: so mediji sploh

problem ali ne? Po mojem mnenju to kontraverznost lahko razrešimo v dialogu in na osnovi

empiričnih raziskav. Tudi ta študija kaže, da je pri nas medijskega pluralizma premalo oz. da

bi ta moral biti glede na siceršnjo razvitost Slovenije in njeno geopolitično pozicijo, bolj

izražen in prisoten.

Razlogov za tako stanje je več, eden glavnih je povezan z visoko stopnjo reprodukcije elitnih

in strateških položajev ter s kulturno hegemonijo, ki je bila vzpostavljena v obdobju 12-letne

vladavine LDS oz. ti. levoliberalnega tabora. Gre za splet finančnih, vrednotnih in spoznavnih

interesov, ki so pripeljali do monopolov tudi na področju družbene semantike in interpretacije

6

relevantnih političnih in zgodovinskih dogajanj.2 Prva etapa diskusije ( v letih 2000-2002) -

odvijala se je zlasti v reviji Ampak ter nato v reviji Dignitas, kjer so objavljene empirične

analize položaja medijev pri nas3 - ni dala praktično nobenih rezultatov. Matična stroka in

nekateri novinarji (oz kolumnisti, denimo v Dnevniku) so je ignorirali ali diskvalificirali,

noben dialog ni bil možen. Vendar pa je ne glede na to diskusijo v obeh omenjenih revijah

prišlo do premika z ustanovitvijo časopisa Financ, ki sicer ni politično-informativni časopis,

je pa v naš medijski prostor prinesel nekaj svežine.

Zdaj so se okoliščine spremenile in čas je za tehten razmislek o tem, kako priti do večje

pluralizacije in profesionalne kakovosti medijskega prostora. Strinjamo se s tem, da hitre in

nepremišljene intervencije niso na mestu. Odpreti je treba nov krog diskusije in doseči vsaj

to, da se osredotočimo na zastavljeno vprašanje. Ne verjamemo, da je soglasje potrebno ali

možno, velik dosežek bi bil že, če bi se strinjali, da je to relevantna in proučevanja vredna

tematika. Seveda bi se morala stroka vključiti v to diskusijo. Naše skeptično stališče glede

soglasja pa izvira iz dejstva, da te problematike v ospredju zanimanja komunikologov in

teoretikov novinarstva do zdaj ni bilo. Res pa je, da so se lotevali drugih relevantnih vidikov

od koncentracije lastništva do profesionalne etike in načina uporabe virov pri poročanju.

Zakaj imamo opravka z sivo liso v raziskovanju ne bi posebej razglabljal. Omenim pa naj, da

je to verjetno posledica že omenjene kulturne hegemonije, o kateri sem pred leti že večkrat

pisal. Vprašati se je treba, kaj lahko naredimo v naslednjih letih.

2. Ocene komunikološke in novinarske stroke

Leta 2000 je Splichal objavil članek, v katerem se je odzval na pobudo (takratne, kratkotrajne)

Bajukove vlade za ustanovitev sklada za zagotavljanje pluralnosti medijev.4 Omenjeni avtor

se izreče proti tej pobudi. Zanimiva pa je njegova argumentacija. Sam to pobudo razume kot

zahtevo po objektivnosti poročanja (pri tem se sklicuje na vladni amandma), ta zahteva pa je v

opreki s svobodo medijev. Izrecno pravi: » Toda svoboda hkrati in predvsem pomeni pravico

do pristranskosti«. Novinarji imajo pravico do pristranskosti in subjektivnosti. Nato nadaljuje 2 O tem sva z M.Tomšičem pisala v člankih o cirkulaciji in reprodukciji elit v Sloveniji. (in širše v kontekstu tranzicijskih držav). Dve razpravi sta bili objavljeni v mednarodnih revijah. Prav tako je o tem govora v Tomšič M., Demokracija v Sloveniji z vidika mednarodnoprimerjalnih raziskav, v.: Toš in Bernik (ur.), Demokracija v Sloveniji, FDV, 2002, str. 61-52. 3 V prilogi je objavljen kratek povzetek in kritični komentar glavnih rezultatov študije, ki jo opravil Zavod za oživitev civilne družbe. 4 Gre za članek: Spoznanja iz komunikoloških raziskav, ki običajno ne zanimajo politike, Delo, 13. septembra, 2000, str. 17.

7

s (komunikološko) teorijo objektivnosti poročanja, ki pravi, da se problema različnih mnenj

ne da rešiti v okviru enega medija, temveč le v okviru eksterne pluralnosti. Pluralnost je

zagotovljena sistemsko, tako, da obstaja več medijev z različnimi nazorskimi in političnimi

izhodišči. Ta rešitev zelo spominja na ekonomski trg in konkurenco. Splichal nato zaključi

svoje izvajanje s tem da zavrne tudi to opcijo, saj po njegovem »popolna konkurenca na

medijskem trgu ne obstaja, in še več: kot smo videli, ima lahko negativne posledice«. Zato je

proti skladu, zavzema pa se, da bi politika spodbujala »kakovostne inovacije in odprto

raznovrstnost« (ki jo trg oz. konkurenca na osnovi odrazne raznovrstnosti ne omogoča).

Ta njegov predlog pa ostane nejasen oz. neoperacionaliziran. Postavlja se tudi vprašanje, ali

ni bil ta članek v funkciji legitimiranja obstoječe medijske ureditve in interesne konstelacije

na tem področju. Tu moram pristaviti, da Sandra Bašić-Hrvatin v tem času ni bila proti

omenjenemu skladu oz. ga je pogojno in previdno celo podprla.5 Stroka je torej vendarle

delovala diferencirano in bi bilo na mestu, da ji pripisujemo popolno skladnost in homogenost

pogledov. To pride do izraza tudi pozneje, tudi sam Splichal danes ocenjuje kakovost

novinarstva – podobno kot Manca Košir -v zelo kritični luči.

Nobenega dvoma ni, da so kolegi oz. kolegice, ki se na FDV, pa tudi drugod (recimo na

Mirovnem inštitutu6) ukvarjajo z mediji in novinarskim poročanjem v zadnjih letih opravili

celo vrsto zanimivih analiz in raziskav. Vtis je, da so se lotevali problematik in pristopov, ki

za integralno in sintetično oceno stanja na tem področju ne zadostujejo. Ena od redkih, večjih

raziskav se nanaša na poročanja slovenskih medijev v letih 1900 -2000. Splichal na podlagi

podatkov ugotavlja, da so novinarji zelo pasivni in da poročajo o dogodkih, ki jim jih tako

rekoč na krožniku prinesejo politični piarovci. Takole pravi: » Vsega dvajset odstotkov je bilo

torej v slovenskih medijih predstavljenih dogodkov, ki so jih novinarji odkrili sami, ne da bi

jih na to opozorili uradni viri«.7 V bistvu je to zelo porazna slika slovenskega novinarstva.

Zanimivo bo opazovati, kako se bodo na to odzvali novinarji in teoretiki. Sam menim, da so ti

podatki zelo splošni, pravzaprav je premalo informacij o raziskavi, da bi lahko razumeli

pomen teh podatkov. Po mojem mnenju so novinarji veliko bolj aktivni v konstrukciji

5 V intervjuju za Večer, 30. september, 2000, str. 35. Tu bi še omenil, da je Bašić-Hrvatinova precej pisala o problematiki lastniške strukture in netransparentnosti glede lastniških deležev in povezanih oseb v množičnih medijih, zlasti elektronskih. 6 Ko smo pregledovali študije in raziskave na področju medijev in novinarstva, smo ugotovili, da Mirovni inštitut, ki je zasebni zavod, celo prednjači pred FDV, saj je ima razvejeno mrežo stikov in projektov o tej tematiki (Media Watch). 7 Navedeno po članku Uroša Škerla »Odstopiš lahko pred napako ali po njej«, SP Dela, 11. junij, 2005, str. 8-9.

8

realnosti (kar pa seveda ni nujno pozitivno, če ni eksterne pluralnost). Razen tega je raziskava

stara in se čudim, da je tako pozno predstavljena. Zanimivo je, da kolega Splichal nikjer ne

omeni, da ti izsledki izhajajo iz obdobja, v katerem je glavno besedo imela LDS oz levo-

liberalna garnitura (osem let, dve leti pa Demos oz. v letu 2000 še pet mesecev Bajukova

vlada). Dejansko – to je ena od možnih razlag - tu Splichal obtožuje »leve« vlade, da so držale

novinarje v podrejenem položaju ali pa – kar je dodatna možna interpretacija - da je obstajala

povezava med glavnimi novinarji (uredniki) in politiko.

Tudi vprašanje profesionalnosti in etičnosti novinarskega poklica je bilo večkrat

izpostavljeno. Manca Košir pravi takole: »Drugič. O kakovosti delovanja slovenskih

medijev. O tem sem že velikokrat pisala in govorila, nazadnje pred letom in pol na javni

tribuni, ki sem jo pripravila, organizirala in vodila v Cankarjevem domu. Dala sem ji

vprašalni naslov: Slovensko novinarstvo – katastrofa? Diskusija je pokazala, da je tak naslov

upravičen, kajti praviloma je slovensko novinarstvo neprofesionalno, novinarji niso etično

pokončni, samozavestni in suvereni oblikovalci informacij – ob poudarku, da imamo častne

izjeme, ki reprezentirajo, kaj je to novinarska (profesionalna in etična) odličnost (Dignitas, 25,

2005, str. 41-42).

Če ta empirično zasnovana opažanja povežemo še z drugimi vidiki, recimo lastniško

koncentracijo (Bašić-Hrvatin, Milosavljević) dobimo tudi na strukturni ravni pesimistično

podobo. Tako zasledimo trditev, da je za slovenski medijski prostor značilna izjemna velika

lastniška koncentracija, njena posledica pa korporativizacija medijskega diskurza v smislu

podrejenosti medijskih vsebin interesom njihovih lastnikov in največjih oglaševalcev.8 Če h

temu dodamo najnovejše podatke SJM o upadanju zaupanja v medije, se postavlja vprašanje,

kako to, da vseeno prihaja do izrazite diskrepance med stroko in drugimi analitiki oz.

opazovalci medijske pokrajine pri nas. Je medijski pluralizem in kakovost medijev problem

ali ne?

Po eni strani so komunikologi zelo skeptični do slovenskih medijev, morda celo pretiravajo v

svojih opažanjih o hibah in stranpoteh tega pomembnega družbenega segmenta. Po drugi

strani pa ni cisto jasno, zakaj zavračajo vse predloge – prav tako pa tudi diagnoze, ki ne

8 Gre za publikacijo Medijsko lastništvo – Vpliv lastništva na neodvisnost in pluralizem medijev v Sloveniji in drugih postsocialisticnih državah, avtorjev: S.B. Hrvatin, L. Kučič, B. Petkovič, Zbirka Media Watch, Mirovni inštitut, 2004.

9

prihajajo z njihove strani – ki bi okrepili profesionalizem in pluralizem. Navedel bom za

novinarsko in komunikološko stroko tipično rezoniranje o položaju medijev: »Ko

razmišljamo o razvoju in stanju množičnih občil v zadnjih trinajstih letih, se lahko

primerjamo z drugimi postsocialističnimi državami in v večini primerov ugotovimo, da je

položaj medijev v Sloveniji v marsikaterem pogledu bistveno boljši«.9 Podobno je tribuni

Zbora za republiko aprila 2005 trdil tudi kolega Splichal. Torej, če smo bistveno boljši, zakaj

bi stvar problematizirali in raziskovali? V tem se skriva ves nesporazum ali oportunizem in

zagovor statusa quo. Toda, na podlagi katerih primerjalnih analiz lahko trdimo, da smo glede

na druge (kot da so postsocialistične države monolit) boljši? Kje so te analize? Se o tem lahko

pogovarjamo?

3. Raziskovanje in soočanje različnih izhodišč

Ker je tematika medijskega pluralizma delno zanemarjeno, vsekakor pa nedorečeno področje

v družboslovju – obenem pa zanjo vlada velik javni interes – je treba spodbuditi sistematično

in dolgoročno naravnano empirično raziskovanje v tej smeri. V tem smislu predlagamo, da se

na skorajšnje razpise ARRS oz. Ministrstva za visoko šolstvo in znanost prijavi več

posameznikov oz. skupin. Optimalna rešitev bi bila, če bi se s vprašanjem, ali so naši mediji

pluralni oz. kako doseči višjo stopnjo interne oz. eksterne raznovrstnosti ukvarjali dve

skupini. Ena bi bila sestavljena iz članov komunikološkega oddelka na FDV oz Mirovnega

inštituta, ki ožji problematiki mnenjskega in nazorskega profila posamičnih medijev (zlasti

tiskanih) do zdaj niso posvečali pozornosti ( in niso bili posebej naklonjeni tovrstnim

vprašanjem ), druga pa iz družboslovcev, ki izhajajo iz stališča o problematičnosti medijskega

prostora pri nas. Na ta način bi lahko odprli možnost za plodno soočanje izsledkov

raziskovanja. S tem bi prišlo – če parafraziramo znanega komunikologa McQuaila – do

oblikovanja »neodvisnih dokazov, relevantnih za javno razpravo o družbeni vlogi množičnih

medijev«. Ali drugače povedano: raziskovanje medijev lahko prispeva k njihovi

demokratizaciji in pluralizaciji. V tem smislu bi bilo treba omogočiti sistematično spremljanje

(monitoring) medijskega dogajanja.

9 Marko Milosavljević: Razvoj demokracije v Sloveniji: vloga in položaj množičnih medijev, Pogovori o prihodnosti Slovenije, Razvoj demokracije v Sloveniji, 2004, str. 90.

10

Mediji v demokratični družbi

Mediji so organizacije z dvojno naravo. Kot gospodarska oziroma administrativna podjetja so

podvržena zahtevam lastnikov in upravljavcev. Kot komunikacijska infrastruktura pa so

javna dobrina, ožilje in živčni sistem sodobnih družb. Mediji oblikujejo zavest posameznikov

in skupnosti, s čimer vplivajo na kulturo v najširšem smislu. Posebnega pomena za družbo je

njihov vpliv na demokratično kulturo. O javnih zadevah morejo kompetentno odločati le tisti,

ki o njih nekaj vedo. Mediji državljane obveščajo o relevantnih dogodkih in temah; s

posredovanjem novinarjev, strokovnjakov in izvoljenih voditeljev pripomorejo k

izoblikovanju soglasja glede potrebnih ukrepov; nudijo voditeljem in drugim možnost, da s

svojim sporočilom nagovorijo javnost; končno, v najširšem smislu, mediji sooblikujejo

vrednote in identiteto, tako zasebne kot javne.

Družbeni interes in umestnost regulacije medijev

Interes družbe, ko gre za delovanje medijev, je očiten in izpričan skozi vso zgodovino

množičnih medijev. Danes je splošno sprejeto, da ni demokracije brez svobode tiska in

govora. Mnoge družbe, zavedajoč se vpliva medijev na človekovo zavest, vrednote in

identiteto, pa poleg svoboščin govora in tiska poskušajo spodbujati medijske oblike in

vsebino, ki so skladne s splošno sprejetimi vrednotami in kulturo.

Vse družbe regulirajo medije. Avtoritarna oblast jih uporablja kot sredstvo za dosego svojih

ciljev, ali pa jih pusti pri miru, dokler je ne motijo. Demokratična oblast jih spoštuje kot

avtonomen sistem, ki je bistvenega pomena za obstoj in razvoj družbe. Neo-liberalizem jih

obravnava kot gospodarske subjekte, s katerimi naj lastniki ravnajo, kakor se jim zdi najbolj

prav.

Izkušnja ustaljenih demokracij kaže, da so za demokratično delovanje medijev potrebni trije

pogoji: neodvisnost od trenutne politične oblasti, številčnost (ki naj zagotovi zunanji

pluralizem), ter profesionalnost urednikov in novinarjev. K temu bi danes mogli dodati še

četrtega: neodvisnost od komercialne logike kapitalizma. Uspešna regulacija medijev mora

obsegati vsa omenjena področja, od katerih vsako zahteva svojski pristop. Komercialni logiki

se je mogoče upreti s kakovostno, profesionalno javno radiotelevizijo in s profesionalnimi

11

novinarji na splošno. Profesionalnost urednikov in novinarjev je mogoče podpreti s

kakovostnim šolanjem in jo vzdrževati tako, da je dobro delo primerno nagrajeno. Številčnost

medijev je mogoče doseči s strukturnimi posegi, kot je omejitev koncentracije in lastniške

povezanosti. Neodvisnost od politične oblasti pa v strogem smislu pomeni, da država pusti

medije pri miru. Zadnje zahteve ni mogoče dosledno izvesti. Mediji vedno delujejo v določeni

državi in se ji zato ne morejo izogniti. Pomembnejša je zahteva, da si vsakokratna politična

oblast ne sme podrediti medijev, ne z ustrahovanjem ne s podkupovanjem.

Posebnost slovenskih medijev

Za razumevanje slovenskih medijev sta pomembni dve dejstvi. Prvič, Slovenija je mlada

država v tranziciji iz enostrankarsko-socialističnega v demokratični tržni sistem. Drugič,

tranzicija poteka v kontekstu globalne neoliberalne kapitalistične reorganizacije.

Slovenija je mlada demokratična države. Glede na ne tako oddaljeno preteklost mora reforma

medijske zakonodaje upoštevati dejstvo, da sta slovenska družba na splošno in mediji kot njen

izredno pomemben del še vedno zaznamovani z avtoritarnim režimom preteklih desetletij. To

se kaže predvsem v tem, da so mediji povečini levi oziroma levo-sredinski, v kolikor je sploh

smiselno govoriti o idejni usmeritvi. To stanje je mogoče razložiti tako, da so skoraj bili vsi

časopisi ustanovljeni v času partijskega monopola in da je večina novinarjev in urednikov šla

skozi edino šolo za novinarstvo v okviru sedanje Fakultete za družbene vede. Nobena

skrivnost ni, da je tej fakulteti partija izkazovala posebno pozornost. Ko je avtor leta 2003

intervjuval politične novinarje, zaposlene pri slovenskih dnevnikih, se jih je z ozirom na

ideologijo 15 opredelilo za levo, sedem za sredino, in le eden za desno.10 Podobno so

odgovorili na vprašanje, kam bi umestili slovenske dnevnike in tednike: izmed vseh so le

Magu odkazali mesto desno od sredine.

Idejna usmerjenost, najsi bo leva ali desna, pa ni največji problem. Problem je v tem, da

novinarji in uredniki sami ugotavljajo, da je medijski prostor neuravnotežen.11 Zato je

umestno, da, celo potrebno, da država podpre prizadevanja za njegovo pluralizacijo.

10 Peter Lah, "Quality Newspapers in Slovenia and Germany. Implications for the European Public Sphere," (Evanston, IL: 2004), 316. 11 Avtorjevi pogovori z uredniki večjih slovenskih dnevnikov med leti 1999 in 2002.

12

Druga značilnost slovenskih medijev je njihova komercializacija. Komercializacija pomeni

prevlada gospodarsko-administrativne narave nad humanistično naravo medijskih

organizacij.12 Z drugimi besedami: mediji so zreducirani na gospodarske ali administrative

organizacije. Zanje veljajo ista pravila kot za vse druge organizacije. V naivni veri v logiko

tržnega gospodarstva zagovorniki pričakujejo, da bodo mediji, prepuščeni gospodarskim

ciljem in impulzom, kot stranski učinek "proizvedli" bolj izobražene, bolj razgledane in bolj

demokratično čuteče bralce in gledalce.

Okvir medijske politike v Sloveniji

Samostojna slovenska država se je odločila, da se umakne iz tiskanih medijev, elektronske

medije (radio in televizijo) pa uredi po dvojnem sistemu: močna javna RTV in dokaj

dereguliran zasebni sektor. Ta pristop je v skladu s prevladujočimi ureditvami v državah

Evropske Unije.

Desetletje in pol po osamosvojitvi je na področju tiskanih medijev splošnega značaja – to je

informativnih medijev za splošno javnost – stanje naslednje. Od velikih dnevnikov so se

ohranili vsi. Noben od kakovostnih novih dnevnikov se ni obdržal. Pojavilo se je nekaj novih

"rumenih" dnevnikov in poslovni dnevnik. “Umik države” je imel torej mešane posledice. Po

eni strani so obstoječi dnevniki ohranili svoj tržni položaj. Po drugi strani se je pokazalo, da

tržna regulacija v začetku 21. stoletja ne ustvari ugodnih pogojev za nastanek kakovostnih

časopisov. Da je tako, nenazadnje potrjujejo tudi senzacionalistični trendi in upad kakovosti v

uveljavljenih resnih dnevnikih.13

12 Tu se naslanjam na Habermasovo delitev racionalnosti na dva tipa: na life-world in system-world. 13 Literature o tem pojavu ne manjka. Za slovenski prostor je relevantna avtorjeva analiza Dela in Financ, ki dokaj jasno pokaže, da sta količina in kakovost vsebin v obratnem sorazmerju s komercialno, tržno naravnanostjo časopisnega podjetja. Prim. Lah, "Quality Newspapers in Slovenia and Germany. Implications for the European Public Sphere." Gilbert Cranberg, Randall P. Bezanson, and John Soloski, Taking Stock : Journalism and the Publicly Traded Newspaper Company, 1st ed. (Ames: Iowa State University Press, 2001). Frank Esser, "'Tabloidization' of News," European Journal of Communication 14, no. 3 (1999). Sandra Bašiè Hrvatin, Marko Milosavljeviè, and Olga Vukoviè, Media Policy in Slovenia in the 1990s. Regulation, Privatization, Concentration and Commercialization of the Media., ed. Brankica Petkoviè, Mediawatch (Ljubljana: Peace Institute, 2001), Doug Underwood, "Reporting and the Push for Market-Oriented Journalism: Media Organizations as Business," in Mediated Politics: Communication in the Future of Democracy, ed. W. Lance Bennett and Robert M. Entman (Cambridge, Mass.: Cambridge University Press, 2001). Doug Underwood, When Mbas Rule the Newsroom: How the Marketers and Managers Are Reshaping Today's Media (New York: Columbia University Press, 1993).

13

O umiku države moremo govoriti le pogojno. Slovenski model privatizacije nekdanjega

družbenega premoženja je pripeljal do tega, da so pomembni deleži dnevnikov prišli v last

kvazi-državnih skladov, na katere je imela operativna politika odločujoč vpliv. Ta vpliv je bil

javno problematiziran le dvakrat, in sicer leta 2000 in leta 2005, ko je zmagovita koalicija

opozicijskih strank zamenjala vodstvene ljudi v državnih skladih. S tem se je posledično

spremenila tudi sestava vodstev in odgovornih in odgovornih urednikov v nekaterih javnih in

privatiziranih medijih, ker so (bili) med njihovimi lastniki tudi omenjeni skladi. Proces

lastninjenja je več ali manj zaključen, posledice državne navzočnosti v časopisih pa je še

vedno moč čutiti.

Drugačne so razmere na področju elektronskih medijev. Monopol javne RTV in njena prva

reforma sta trajala do leta 1995, ko sta se pojavila prva res zasebna radio in televizija. Glede

na majhnost slovenskega prostora ne preseneča, da se je obdržal le en zasebni televizijski

ponudnik: Pro Plus, v katerem ima večinski delež ameriška družba. Kar se vsebine tiče, pa je

stanje podobno kot pri tisku. Prevladujejo lahke vsebine, ki jih je mogoče poceni uvoziti,

kupiti ali producirati.14

Cilji medijske politike na področju tiskanih medijev

Tiskovine so najstarejši množični mediji. Njihova reprodukcija in distribucija povezana s

precejšnjimi materialnimi stroški. Oboje je vplivalo na njihovo regulacijo v demokratičnih

državah, ki so se povečini odločile za strukturno regulacijo, predvsem za preprečevanje

monopola. Neoliberalistično globalno prestrukturiranje gospodarstva je pripeljalo do

povečane monopolizacije tudi na področju tiskovin. Sodobni poslovni model zahteva, da

večina prihodka pride od prodaje oglasov. Prevladujoča komercialna logika gleda na vsebine

kot na surovino. Uspešno časopisno podjetje je torej tisto, ki uspe čim cenejšo vsebino čim

dražje prodati. Ker je domača produkcija praviloma dražja od kupljenega proizvoda in

kakovostna vsebina dražja od površne in plehke, časopisi krčijo uredniška in novinarska

mesta na račun vsebin, odkupljenih bodisi od svobodnih novinarjev bodisi od tiskovnih

agencij.

14 Poročilo Sveta Evrope napoveduje, da bodo mediji v okolju, v katerem prevladujejo transnacionalni lastniki, po vsej verjetnosti namenili manj pozornosti krajevnim novicam. Mediji se bodo izogibali kontroverznim temam, manj moči bodo posvetili preiskovalnemu novinarstvu in manj informacij bo v njih. Zmanjšala se bo vloga javnih “psov čuvajev” ter poznavanje domačih zadev. "Transnational Media Concentrations in Europe," (Strasbourg: Council of Europe, 2004), 5.

14

Rezultat deregulacije (to je, odstranitev proti-monopolističnih omejitev) in komerciaizacije so

torej tiskovine, ki so formalno gledano sicer številčne, vsebinsko gledane pa ponavadi le malo

prispevajo k boljši obveščenosti, izobrazbi in gojitvi omike med državljani. Visoko

kakovostne vsebine so sicer na voljo - vsaj načelno, če že ne dejansko - vendar praviloma

dostopne zgolj elitam.

Javni interes na področju tiskanih medijev je naslednji: spodbujati in omogočati predvsem

njihovo vsebinsko raznovrstnost (pluralnost), v določeni meri pa tudi izobraževalni in

kulturno-razvedrilni potencial. Nujna, a ne vedno zadostna, pogoja za to sta (1) lastniški in

upravljavski pluralizem ter odsotnost monopolov, in (2) kakovostno novinarstvo. Prvi pogoj

je lahko doseči. Drugi pogoj vključuje izobraževanje novinarjev in bralcev ter podporo

kakovostnemu novinarstvu. Vse to je potrebno zagotoviti s strukturnimi mehanizmi, ki so kar

se da nevtralni z oziroma na ideologijo in druge parcialne interese.

Cilji regulacije elektronskih medijev

Z vidika demokratične družbe so cilji regulacije enaki za vse vrste medijev. Glede na njihovo

zgodovino in specifičnost produkcije in distribucije pa je večina družb, vključno z

demokratičnimi, od vsega začetka bolj dejavno regulirala radio in televizijo. Skupna

značilnost regulacijskih mehanizmov je bila zagotovitev pluralizma, tako lastniško-

upravljavskega kot vsebinskega, ter pospeševanje njihove informativne, izobraževalne in

kulturno-razvedrilne dejavnosti. V zadnjih desetletjih te cilje izpolnjujejo predvsem javne

radio-televizije. Države Evropske Unije so se jasno izrazile o njihovi pomembnosti in jih

zaščitile pred proti-monopolnimi zahtevami integriranega evropskega trga. To so storile v

zavesti, da imajo komercialne televizije veliko slabosti, katerih skupni imenovalec je dejstvo,

da medijski interesi zasebnih lastnikov niso nujno tudi v interesu javnosti. Zato je pristna

javna televizija nujna predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker je po definiciji nadstrankarska in

drugič, ker ni podvržena tržnim zakonitostim. Oboje je pogoj za to, da bo mogla delovati v

korist celotne družbe. Demokratična družba namreč uspeva le takrat, kadar imajo državljani

dostop do celostnih informacij, različnih mnenj in razlag, in se morejo tudi sami vključiti v

politični (v širšem smislu besede) proces. Kakovostna javna radiotelevizija je najboljša pot za

dosego tega cilja.

Javne RTV morajo za pozornost gledalcev tekmovati z zasebnimi, povečini komercialnimi

podjetji. Njihova uspešnost je odvisna od kompetentnosti vodstva in novinarjev ter od

15

podpore javnosti, vključno državnih inštitucij. Tudi zanje velja, da bodo toliko bolj uspešne,

kolikor bolje bodo izpolnjevale svoje poslanstvo. Za razliko od komercialnih medijev se

njihova uspešnost meri s kakovostjo produkcije, ne pa z številčnostjo avditorija ali z

gospodarskimi rezultati.

Vse doslej povedano je moč najti v slovenski zakonodaji, predvsem v Zakonu o medijih in

Zakonu o RTV. Ključno vprašanje je, kako meriti delo medijev z merili, ki niso izključno

stvar osebnega okusa in mnenja.

Mehanizmi regulacije

Izhajajoč iz ugotovitve, da (1) ima država legitimen interes na področju množičnih medijev

in da (2) države dejansko regulirajo medije, se moramo v naslednjem koraku vprašati, kakšni

naj bodo mehanizmi regulacije. Tako teoretično kot empirično se je izkazalo, da je za medije

najbolje, kadar so avtonomni v odnosu tako do državnih institucij kot do velikih gospodarskih

interesov. Mediji hranijo človekov razum in duha. Tega se morajo zavedati tisti, ki ustvarjajo

medijske vsebine in jih razširjajo; zavestno se morajo truditi, da v prvi vrsti nudijo dobro

hrano in šele potem poskusijo zadovoljiti državo ali lastnike. Ti zadnji imajo namreč interese

(zadovoljitev parcialnih interesov: oblast, imetje), ki so pogosto v konfliktu z interesi bralcev,

poslušalcev in gledalk (temeljita obveščenost, poučenost, civilizirano razvedrilo). Država se

mora zavedati lastnih omejitev na tem področju, namreč, da ne more biti nevtralna z ozirom

na medijske vsebine in da ne more sama iz sebe ustvariti demokratične, kulturne in izobražene

družbe. More in mora pa najti mehanizme, ki bodo tako medijem kot državljanom omogočili,

da bodo opravili svoje poslanstvo.

Civilna družba – se pravi posamezniki in prostovoljna združenja, katerih cilj je udejanjiti in

pospeševati individualno in kolektivno samouresničevanje – je bolj kot kdorkoli poklican, da

presodi, kaj so dobri mediji. Z vidika demokracije so ključni pojmi pluralizem,

uravnoteženost in objektivnost. Pojem objektivnosti, ki izhaja iz modernistične epistemologije

dvajsetega stoletja, je sicer problematičen in so ga številne novinarske organizacije že

opustile. Bolj uporabni so pojmi točnosti (accuracy), uravnoteženosti (balance) in poštenosti

(fairness). A tudi tu ne gre brez težav, ko poskušamo odgovoriti na vprašanje, kdaj so mediji

pluralni in demokratični.

16

Kaj na primer je uravnoteženo poročilo?15 Tako, ki citira enako število predstavnikov

opozicije in pozicije, pa četudi ene hvali, druge kritizira? Ali tako, v katerem imata opozicija

in pozicija enako število vrstic? Kaj pa glasovi, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobenega od dveh

taborov - ali ti glasovi sploh štejejo? Ob enake težave trčimo, če namesto posamičnega članka

vzamemo časopis kot analitično enoto. Stvari se ne spremenijo bistveno, tudi če kot analitično

enoto vzamemo Slovenijo, na primer časopisni trg. Ali je uravnotežen takrat, kadar imamo

enako število časopisov, ki jih je mogoče uvrstiti v eno od dveh skupin? Kaj pa, če imajo

časopisi v eni skupini 80 odstotkov bralcev, ostali pa 20 odstotkov - je slovenski časopisni trg

še vedno uravnotežen? V podobne težave zadenemo, če poskušamo najti objektivna merila za

"kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorskega pristopa"16 v primeru radijskih

in televizijskih programov.

Odgovor na to je potrebno prepustiti suverenemu ljudstvu. Demokratično čuteči ljudje bodo

od medijev zahtevali relevantno, temeljito in korektno informacijo. Zahtevali bodo medije, ki

jim bodo omogočili, da se dejavno vključijo v pogovor o skupnih zadevah. Medije bodo

uporabili (tudi) za to, da se med seboj bolje povežejo, seznanijo drug z drugim in z ljudmi ter

skupnostmi, s katerim ne bodo nikoli prišli v fizičen stik.

To so utopične zahteve, drži – a nič manj utopične kot ideja o suverenem ljudstvu, ki samo

upravlja s sabo, ali ideja o človeku, ki je zmožen nenehnega napredka v kulturi in znanju.

Eno pa je gotovo: ker gre za domeno človekove svobode in duha, je vsak poskus od zunaj

(državne institucije, komercialna podjetja), da bi človeku “pomagali” k večji avtonomiji,

kulturi in znanju, v notranji kontradikciji s samim sabo: človek, ki ga mora nekdo voditi po

poti avtonomije, samostojen biti pač ne more. Zato je regulacija medijev nujno strukturne, ne

vsebinske narave.

15 “Raznovrstnost”, ki je nujni pogoj za pluralizem, je kompleksen pojem. Pri analizi medijskega prostora je potrebno upoštevati ne le vsebino in obliko medijev, ampak tudi dostopnost in doseg. Pri vsebini gre za področja, ki jih medij pokriva, avtorstvo, viri, na katere se poročilo nanaša, poudarki in vidik, s katerega je zadeva predstavljena. Številni indikatorji so opisani v avtorjevi disertaciji. Prim. tudi: Paul S. Voakes and et al., "Diversity in the News: A Conceptual and Methodological Framework," Journalism and Mass communication Quarterly 73, no. 6 (1996). 16 Zakon o medijih, 2005.

17

Podpreti novinarstvo, ne medije

Mediji so ustanove z dvojno naravo. Po eni strani so gospodarske družbe, katerih cilj je

dobičkonosnost, po drugi strani pa so javna dobrina. Idealno bi bilo, če bi našli način, kako s

strukturnimi mehanizmi podpreti le drugi vidik, to je kakovostno novinarstvo in publicistiko,

za katerega imajo lastniki medijev vedno manj posluha. Komercializem postaja večja grožnja

za kakovostno novinarstvo kot ideologija. Avtorjeva nedavna raziskava nemških in slovenskih

časopisov je pokazala, da je kakovost v direktnem sorazmerju z lastniško in organizacijsko

strukturo časopisa. Več besede ko imajo novinarji in uredniki, bolj vsebinsko pester in

informativen je časopis.

Zaradi ravnokar omenjenih argumentov je potrebno poiskati merila, ki ne bodo dovzetna za

subjektivno interpretacijo. Za izhodišče lahko služita naslednji načeli: 1) Vlada ali državni

zbor pluralizma ne moreta ustvariti, lahko ga pa spodbujata. 2) Cilj regulacije je kakovostno,

idejno pestro novinarstvo. Iz tega sledi, da je smiselno podpreti tiste medije, ki izpolnjujejo

objektivna merila novinarske kakovosti. Poleg tega morajo izkazati, da se javnost zanje

zanima.

Kot objektivni merili predlagam (1) splošno-informativni značaj medija in (2) delež lastne

produkcije. Znotraj te ima posebno mesto tista produkcija, ki (2a) je vsebinsko bogata, (2b)

spodbuja javni diskurz o vseh temah, ki so relevantne za javnost in (2c) pozitivno prispeva h

kulturnemu napredku in družbenemu sožitju. Informativnost medija se izraža v razponu tem,

dogodkov in krajev, ki jih najdemo v njem, kakor tudi v raznolikosti pristopov, količini

podatkov in podobno. Lastno produkcijo je mogoče ocenjevati glede na izvirno avtorsko

vsebino. "Diskurzivni" značaj medija je mogoče oceniti glede na število idej, ki jih vnese v

javni diskurz, in število ter raznolikost ljudi, ki so pri tem udeleženi. Pozitiven prispevek h

kulturi in civilizaciji bodo najlažje ocenili tisti, ki so jim kultura, demokracija in človekove

pravice drage: pedagogi, kulturniki, in znanstveniki z vseh področij, še posebno pa

humanistiki in družboslovci.

18

Bibliografija:

Cranberg, Gilbert, Randall P. Bezanson, and John Soloski. Taking Stock : Journalism and the Publicly Traded

Newspaper Company. 1st ed. Ames: Iowa State University Press, 2001.

Esser, Frank. "'Tabloidization' of News." European Journal of Communication 14, no. 3 (1999): 291-324.

Hrvatin, Sandra Bašiè, Marko Milosavljeviè, and Olga Vukoviè. Media Policy in Slovenia in the 1990s.

Regulation, Privatization, Concentration and Commercialization of the Media. Edited by Brankica

Petkoviè, Mediawatch. Ljubljana: Peace Institute, 2001.

Lah, Peter. "Quality Newspapers in Slovenia and Germany. Implications for the European Public Sphere."

Evanston, IL, 2004.

"Striking the Balance, Audience Interests, Business Pressures and Journalists' Values." Pew Research Center for

the People and the Press, 1999.

"Transnational Media Concentrations in Europe." 48. Strasbourg: Council of Europe, 2004.

Underwood, Doug. "Reporting and the Push for Market-Oriented Journalism: Media Organizations as Business."

In Mediated Politics: Communication in the Future of Democracy, edited by W. Lance Bennett and

Robert M. Entman. Cambridge, Mass.: Cambridge University Press, 2001.

———. When Mbas Rule the Newsroom: How the Marketers and Managers Are Reshaping Today's Media.

New York: Columbia University Press, 1993.

Voakes, Paul S. , and et al. "Diversity in the News: A Conceptual and Methodological Framework." Journalism

and Mass communication Quarterly 73, no. 6 (1996): 582-93.

19

Kvantitativna analiza štirih slovenskih dnevnikov glede na odnos do vlade,

vladnih reform in glede upoštevanja pogledov nekaterih ključnih kategorij

družbenih akterjev

1. Uvodna pojasnila glede namena, metodologije in vključenih spremenljivk

Namen: Ta analiza naj bi ponudila okviren vpogled v odnos slovenskega dnevnega tiska do

nekaterih ključnih političnih akterjev in tem. Poleg že dalj časa prisotne dileme glede stopnje

(politične) pluralnosti slovenskih medijev, je bilo v zadnjem času izrecno izpostavljeno tudi

vprašanje odnosa medijev do vlade in v zvezi s tem očitki o domnevni (naraščajoči) provladni

orientaciji (določenih) medijev. Glede na to smo se odločili osredotočiti ta del analize na

odnos medijev do vlade kot celote in predsednika vlade ter do teme okvira gospodarskih in

socialnih reform, ki je predvsem v drugi polovici lanskega leta postala ena od ključnih tem

političnih delitev. Ob tem smo analizirali tudi, v kolikšni meri mediji upoštevajo perspektive

drugih političnih in/ali civilno-družbenih akterjev, kot so opozicija, koalicijske stranke,

nevladne organizacije in strokovnjaki. Analiza je pilotne in pregledne narave ter bo resnično

dosegla svoj namen, če ji bodo sledile naslednje, bolj poglobljene medijske analize. Z izbiro

indikatorjev ne more ponuditi dokončnega in celovitega odgovora na vprašanje pluralnosti

slovenskega medijskega prostora, lahko pa okvirno nakaže nekatere njegove značilnosti.

Način dela: Enota analize je članek oz. prispevek v medijih, ki ustreza izbranim selekcijskim

kriterijem. Na podlagi analize posamičnega prispevka smo za vsakega opredelili določene

lastnosti in jih vnesli v podatkovno bazo, ki omogoča nadaljnje, predvsem kvantitativne,

analize. Metodologija glede izbora enot, kodiranja in nadaljnje analize je primerljiva s tisto, ki

smo jo uporabili že v nekaterih predhodnih raziskavah (npr. Makarovič in Rončević: 2006) in

se je prek mednarodnih simpozijev in objav izkazala tudi za širše primerljivo (glej: Genov, ur.

2006; mednarodna konferenca v okviru evropskega projekta Dioscuri, maj 2006 ipd.).

Kodiranje je bilo opravljeno po postopkih, ki so za tovrstne analize običajen standard (o tem

npr. Splichal 1990: 84-93), opravljale pa so ga v ta namen posebej usposobljene osebe, ki so

imele tudi ustrezno predhodno družboslovno predznanje.

20

Opredelitve uporabljenih pomenov pri kodiranju. Opredelitve so bile opredeljene najprej

preliminarno, nato pa ustrezno dopolnjene na podlagi pogovora z našimi analitiki-koderji, ki

so pred tem opravili poskusno kodiranje. Ta različica je bila oblikovana po poskusnem

kodiranju in na podlagi omenjenega pogovora ter je veljala ves čas raziskave:

- »Kdo izmed spodaj naštetih je uporabljen kot vir v posamičnem prispevku in kdo ne?«

Za potrebe te analize bomo vsakega od naštetih akterjev šteli za vir v primeru, da

prispevek dobesedno navaja ali povzema njegove izjave. Pri tem ni bistveno, ali jim

dodaja pozitivne, negativne, nevtralne lastne komentarje ali ne. Akter ne šteje kot vir,

če prispevek navaja npr. njegova dejanja, ne pa njegovih izjav, trditev, pojasnil

oziroma njihovih povzetkov. Ali so vir za posamezni prispevek ali ne, ugotavljamo za

naslednje akterje:

o Vlada ali katerikoli njen predstavnik, ministrstvo ali katerikoli njegov

predstavnik, vladni organ v sestavi ali katerikoli njegov predstavnik. Kot

predstavnika razumemo tistega, za katerega se splošno verjame, da govori v

imenu tistega, čigar predstavnik je. Posamična oseba ni sama po sebi

predstavnik vlade, ministrstva ipd., temveč kot taka šteje takrat, ko jo

prispevek predstavlja v tej vlogi. (Npr. če je oseba predstavljena kot minister,

je to predstavnik ministrstva, če pa je ista oseba predstavljena samo kot

predsednik politične stranke ni predstavnik ministrstva.) Analogna pravila

glede predstavnikov veljajo tudi za ostale akterje.

o Opozicija oz. njen predstavnik: mišljene so stranke trenutne parlamentarne

opozicije (LDS, (ZL)SD, SNS) in vse zunajparlamentarne stranke ter osebe, ki

nastopajo v vlogi njihovih predstavnikov. Prav tako so mišljeni poslanci teh

strank v DZ, EP, občinskih svetih in predstavniki v drugih organih na

kateremkoli nivoju.

o Predstavnik vladne stranke: mišljene so vse stranke trenutne vladajoče

koalicije (SDS, NSi, SLS in DeSUS) in osebe, ki nastopajo v vlogi njihovih

predstavnikov. Prav tako so mišljeni poslanci teh strank v DZ, EP, občinskih

svetih in predstavniki v drugih organih na kateremkoli nivoju.

o Sindikati: vsi slovenski sindikati, od ravni podjetja do ravni sindikalnih

konferederacij oz. zvez, in njihovi predstavniki.

21

o Delodajalci/menedžerji: poslovneži, podjetniki, delodajalci in menedžerji ter

predstavniki delodajalskih in menedžerskih združenj. Osebe štejejo kot

delodajalci ali menedžerji, ko so predstavljene v tovrstnih vlogah (direktor

podjetja, podjetnik, poslovnež ipd.), in delujejo v gospodarstvu. (Sem ne šteje

neprofitni menedžment, menedžent nevladnih organizacij, javne uprave ipd.) V

to vlogo štejemo tudi tiste lastnike in predstavnike lastnikov, pri katerih je iz

prispevka razvidno ali splošno znano, da imajo relevanten vpliv na delovanje

svojih podjetij (lastniki malih deležev, mali delničarji ne sodijo v to

kategorijo).

o Druge nevladne organizacije, civilna družba. Vse nevladne organizacije

oziroma civilnodružbene organizacije, ki so neprofitne in avtonomne v odnosu

do države, in njihovi predstavniki RAZEN sindikatov in delodajalskih ter

menedžerskih združenj.

o Strokovnjaki: osebe, ki so predstavljene kot nosilci določenih znanj,

predstavljene z oznako stroke, ki ji pripadajo.

o EU: organi Evropske unije in njihovi predstavniki.

- Ali prispevek omenja predsednika vlade (da/ne)

- Ali prispevek omenja reforme (da/ne): mišljen je konkreten vladni predlog okvira

socialnih in gospodarskih reform ter sestavni deli tega predloga. Dovolj je tudi samo

oznaka »reforme«, če je iz konteksta razvidno, da gre za omenjanje ukrepov, ki sodijo

v ta okvir. Podrobnejši napotki so v vladnem reformnem dokumentu, ki ima kot celota

vlogo dodatne pojasnjevalne priloge k navodilom za kodiranje.

- Kakšno mnenje o reformah je predstavljeno v prispevku s strani naslednjih akterjev?

Možna so naslednja mnenja za vsakega od akterjev (1) vsi večinoma za, pozitivno

mnenje; (2) vsi večinoma proti, negativno mnenje; (3) vsi nevtralni; (4) vsi

ambivalentni; (5) nasprotnih si mnenj (npr. ena opozicijska stranka izraža pozitivno,

druga negativno mnenje); (6) ne izražajo nobenega mnenja/odnosa oz. niso omenjeni.

Če izraža en akter iste vrste pozitivno mnenje, vsi drugi pa nevtralno ali ambivalentno

mnenje ali ne izražajo mnenja, se to kodira kot 1-vsi večinoma za. (Enako velja

obratno za negativno mnenje.) Če pa je ob kateremkoli številu pozitivnih mnenj

22

izrečeno še vsaj eno negativno mnenje, se to kodira kot 5-nasprotnih si mnenj (Enako

velja obratno za negativno mnenje). V primeru navzočnosti samo ambivalentnih in

nevtralnih mnenj istovrstnih akterjev, navedemo tisto vrsto mnenja, ki je prevladujoče.

Če enako število istovrstnih akterjev izraža nevtralno in ambivalentno mnenje, šteje

mnenje kot ambivalentno.

o Opozicija (opredeljeno enako kot zgoraj)

o Sindikati (opredeljeno enako kot zgoraj)

o Delodajalci, menedžerji, poslovneži, podjetniki (opredeljeno enako kot zgoraj)

o Druge nevladne organizacije, civilna družba (opredeljeno enako kot zgoraj)

o Strokovnjaki (opredeljeno enako kot zgoraj)

o EU (opredeljeno enako kot zgoraj)

o Avtor tega prispevka. Kot avtor šteje oseba, ki je prispevek napisala. V

primeru intervjuja šteje kot avtor intervjuvanec. V primeru soočenja (ki je v

bistvu skupinski intervju), štejejo kot avtorji vsi udeleženci soočenja.

- Kakšno mnenje je predstavljeno o vladi ali o predsedniku vlade (razen mnenja o samih

reformah)? Kodiranje je analogno vprašanju o reformah in poteka enako za posamične

vrste akterjev.

Selekcijski kriterij za prispevke: V analizo so vključeni vsi prispevki za izbrani obdobji, ki:

- omenjajo predsednika vlade RS ali

- omenjajo vladni načrt reform

Prispevki, ki se nanašajo izolirano le na raven političnih strank, posamičnega ministrstva ali

drugega vladnega organa, niso vključeni v to analizo. Za omenjeni jasni omejitvi smo se

odločili deloma iz praktičnih razlogov, deloma pa tudi v izogib dvoumnostim pri sami

selekciji enot.

Obdobja analize: Februar 2005 in december 2005

23

Vključeni mediji:

Slovenski tiskani dnevniki:

• Delo

• Dnevnik

• Finance

• Večer

24

2. Osnovni podatki o analiziranih enotah

V analizo za februar in december 2005 je bilo vključeno skupno 582 enot (tj. prispevkov), ki

obravnavajo predsednika vlade ali predlagane reforme. Razpored po medijih (navajamo

absolutne številke – ne odstotkov):

0

50

100

150

200

250

Series1 209 86 110 177

Delo Finance Dnevnik Vecer

25

Nadalje navajamo vključenost prispevkov za oba meseca. Znatno več prispevkov je iz

decembra, vendar je tudi prispevkov iz februarja dovolj, da nam omogočajo nekatere temeljne

sklepe o prispevkih iz tega obdobja.

0

50

100

150

200

250

300

350

400

450

Series1 187 395

februar december

26

Razpored po zvrsteh:

0

50

100

150

200

250

300

350

400

Series1 357 153 19 36 3 14

novica komentar intervju pismo bralca kombinacija drugo, nejasno

Po pričakovanju prevladujejo novice (poročila), kar je, glede na to, da gre za dnevni tisk,

seveda razumljivo. Kljub temu pa lahko najdemo tudi precejšnje število komentarjev, ki nam

omogoča, da vsaj okvirno analiziramo tudi to zvrst.

3. Kdo je v prispevku (enoti) uporabljen kot vir?

V naši analizi kot vir štejemo tistega, katerega (javnosti namenjeno) izjavo citira ali povzema

prispevek. Dejstvo, da nekdo nastopa kot vir, je za nas zanimivo predvsem kot indikator

pozornosti, ki jo medij perspektivi tistega, ki nastopa kot vir. Seveda ni nujno, da se avtor

prispevka z virom, ki ga navaja strinja – lahko npr. ostro kritizira izjave svojega vira. In

vendar je vir celo v tem primeru s svojo perspektivo vsaj medijsko navzoč oz. je njegova

perspektiva predstavljena javnosti.

27

Je vlada vir (navedbe v odstotkih)?

0,0

5,0

10,0

15,0

20,0

25,0

30,0

35,0

40,0

Da, na ravni vlade 35,8 34,3 34,8

Samo na ravni ministrstva 0,5 4,3 3,1

Samo na ravni drugega vladnega organa 0,5 0,5 0,5

februar december skupno

Zgornji grafikon nam kaže primerjavo deležev člankov, ki se sklicujejo na vladne vire za

posebej za februar in december ter skupno povprečje. Ugotovimo lahko, da se na vlado oz.

vladne vire sklicuje skupno slabih 35% analiziranih prispevkov in da je ta delež, kot kaže

primerjava med začetkom in koncem leta, relativno stabilen. Razlika med februarskimi in

decembrskimi deleži ni statistično pomembna (signifikanca P = 0,11)

Glede na to, da gre za prispevke, ki se izrecno ukvarjajo s predsednikom vlade ali vladno

strategijo reform, je vlada v vseh primerih tako ali drugače obravnavana, zato ni nenavadno,

da je uporabljena kot vir, kar pomeni, da 35% ni izrazito visok delež. Prav tako pa niti ne bi

mogli trditi, da je to nizek delež.

Relevantnih razlik glede na medij nismo zaznali.

28

Je predstavnik opozicije vir?

0,0

2,0

4,0

6,0

8,0

10,0

12,0

14,0

16,0

18,0

20,0

dve ali vec strank opozicije 3,3

SNS 3,2 1,0

SD 4,3 3,5

LDS 10,7 6,1

februar december

Medijska navzočnost opozicije, kot vira na katerega se mediji sklicujejo pri temah, ki

zadevajo predsednika vlade in/ali vladni predlog reform (ne pa nujno tudi same opozicije!), je

bila v analiziranih mesecih v letu 2005 zaznana v 15% analiziranih prispevkov. Zaznamo

lahko rahel padec v sklicevanju na posamične opozicijske stranke in hkrati porast prispevkov,

v katerih so kot viri prisotni dve ali več opozicijskih strank. Razlika ni izrazita, je pa

statistično dokazljiva (kontingenčni koeficient C = 0,15; P = 0,008)

Zaznamo pa lahko določene razlike glede na medije, kot je razvidno iz naslednjega grafikona

(C = 0,2; P = 0,025). Za sklicevanje na opozicijo kot vir je bil najbolj odprt Večer, manj pa

vsi trije preostali dnevniki. Posebnost Financ pa je bilo izrazito osredotočenje na največjo

opozicijsko stranko LDS.

29

Opozicija kot vir, na katerega se prispevek sklicuje – po medijih:

0,0

5,0

10,0

15,0

20,0

25,0

dve ali vec strank opozicije 3,3 1,2 1,8 1,7

SNS 1,4 0,9 3,4

SD 2,4 2,3 6,4 4,5

LDS 4,3 8,1 4,5 13,0

Delo Finance Dnevnik Vecer

30

Je predstavnik vladne stranke vir?

0,0

1,0

2,0

3,0

4,0

5,0

6,0

7,0

8,0

9,0

10,0

dve ali vec vladnih 1,8 1,2

DeSUS 2,3 1,5

SLS 1,6 1,0 1,2

NSi 0,5 1,0 0,9

SDS 5,3 3,5 4,1

februar december SKUPNO

Sklicevanje na stranke vladajoče koalicije kot vir ob obravnavanju predsednika vlade ali

vladnega predloga reform je očitno prej izjema kot pravilo. Kot vir so namreč te stranke oz.

njihovi predstavniki navzoči v 9% analiziranih prispevkov. Kljub temu njihove manjše

navzočnosti v primerjavi z opozicijo zaradi tega seveda ne smemo interpretirati kot medijsko

prikrajšanost vladajočih strank, saj imajo predstavniki slednjih – za razliko od opozicije – tudi

možnost, da svoja stališča izražajo pred vlade in vladnih organov.

Sklicevanje na vladajoče stranke je bilo decembra sicer za spoznanje pogostejše kot februarja,

do tega pa je prišlo predvsem zaradi večje navzočnosti koalicijske stranke DeSUS in

skupnega pojavljanja več koalicijskih strank. Statistično pa je razlika med obema obdobjema

vprašljiva (C = 0,12; P = 0,096).

Večjih razlik po posamičnih medijih nismo zaznali.

31

Pojavljanje ostalih relevantnih akterjev v vlogi virov, na katere se prispevki sklicujejo,

pa je naslednje (navajamo odstotek prispevkov, pri katerih nastopajo kot vir):

0,0

2,0

4,0

6,0

8,0

10,0

12,0

14,0

16,0

18,0

Series1 3,6 5,5 5,7 16,5 2,2

sindikat delodajalci/menedžerji druge NVO strokovnjaki EU

Opombi:

1. Kot druge NVO so v tej analizi mišljene vse nevladne organizacije razen sindikatov

ter delodajalskih in menedžerskih združenj.

2. V istem prispevku lahko kot vir seveda hkrati nastopa več različnih akterjev.

Glede navzočnosti posameznih drugih analiziranih civilno-družbenih akterjev ni statistično

pomembnih razlik med februarjem in decembrom, pa tudi ne glede na medij. Zaznamo lahko,

da so kot medijski vir med tu analiziranimi na splošno najbolj priljubljeni strokovnjaki.

32

4. Podoba vlade oz. predsednika vlade v medijih

V analizo podobe vlade vključujemo tiste ocene, ki se nanašajo na vlado in/ali predsednika

vlade na splošno, in se hkrati ne nanašajo neposredno na sam vladni predlog gospodarskih in

socialnih reform. Ta odnos bomo analizirali posebej v nadaljevanju. Odnos do vlade in odnos

do reform sta v tej raziskavi analitično ločena. Čeprav gre za »vladne reforme« se v javnem

prostoru namreč pojavljajo tudi specifične kombinacije: npr. kritika vlade, da z reformami ne

misli resno (negativno o vladi, pozitivno o reformah) ali pa pohvala vladi, da je opustila

nekatere radikalne reformne ukrepe (pozitivno o vladi, negativno o reformah). Poleg tega

želimo podobo vlade in podobo reform analizirati ločeno eno od druge, zato bomo npr.

negativen odnos do vladnih reform šteli samo kot negativen odnos do reform, ne pa kot

negativni odnos do vlade (in obratno). Zavedamo se, da ima ta pristop tudi svoje

pomanjkljivosti (podcenjuje lahko npr. nasprotovanje vladi v decembru, saj je velik del tega

nasprotovanja kodiran kot nasprotovanje reformam, ne pa tudi kot nasprotovanje vladi).

Če smo natančni, prispevek sam po sebi ni pozitiven ali negativen (kot je pogosto na

poenostavljen način beleženo v osnovnih analizah PR agencij). Zato je naša analiza

razčlenjena po posamičnih akterjih, saj so dejansko oni (ne pa članek kot celota) tisti, ki

izražajo določeno vrednotenje. (Kot ugotavlja tudi Splichal (1990: 81): »Vrednostna

usmerjenost ni lastnost besedilnih enot, tudi sploh ni lastnost (atribut), pač pa odnos (relacija)

med subjektom in vrednoto.«)

33

Mnenja glede vlade in predsednika vlade izražena v medijih (navajamo absolutne

številke, ne odstotkov) izražena s strani posamičnih analiziranih akterjev:

0

50

100

150

200

250

nejasno 1 1

ambivalentni 1 2 3

nasprotnih si mnenj 2 1 16 19

vsi nevtralni 2 23 25

negativno pri vseh 23 1 1 4 3 96 128

pozitivno pri vseh 1 1 1 1 24 28

opozicija sinidikati delodajalci/menedžerji druge NVO strokovnjaki avtor/intervjuvan

ec SKUPAJ

Ugotovimo prevlado nasprotovanja vladi v večini kategorij analiziranih akterjev.

Izračunamo lahko zelo preprost indeks podpore vladi (IPVskupen) po formuli:

njitivnihmneštevilopoznjativnihmneštevilonegnjitivnihmneštevilopozIPV

skupen +=

Ta indeks se giblje med 0 (če bi bili med tistimi, ki se izrecno opredeljujejo za ali proti vladi

vsi proti) in 1 (če bi bili med tistimi, ki se izrecno opredeljujejo za ali proti vladi, bili vsi za).

Če je vrednost indeksa 0,5, je navedb akterjev za enako kot navedb akterjev proti. IPV 0

seveda ne pomeni, da vladi vsi nasprotujejo, pomeni pa, da ni nihče od analiziranih vrst

akterjev o njej izrazil izrecno pozitivnega mnenja, izraženo pa je bilo vsaj eno izrecno

negativno mnenje..

34

Negativna prezentacija vlade oz. predsednika vlade izrazito prevladuje v odnosu do pozitivne.

Indeks podpore vladi (IPV) za vsako kategorijo akterjev posebej, kot je razvidno iz

naslednjega grafikona, za zelo okvirno splošno orientacijo pa lahko računamo tudi skupen

indeks na podlagi vseh pozitivnih in vseh negativnih mnenj, izraženih s strani kateregakoli

akterja.

Naj omenimo, da se IPV v naši analizi obnaša deloma primerljivo s široko uporabljanim

Janis-Fadnerjevim koeficientom neuravnoteženosti, ki se giblje med -1 (samo negativna

stališča) prek 0 (popolna uravnoteženost) do 1 (samo pozitivna stališča). Razlika med merama

je predvsem v načinu upoštevanja nevtralnih stališč, vendar se celo pri tako ustaljeni meri v

literaturi uporablja več različic (primerjaj npr.: Splichal 1990; Pollock et al. 2001, Bansal in

Clelland 2004; Deephouse v Bansal in Clelland 2004). Ustrezno modificirana formula z

upoštevanjem nevtralnih mnenj za naš primer, kjer imamo poleg nevtralne, še kategoriji

nasprotujoči si (hkratna pozitivna in negativna mnenja istovrstnih akterjev) in ambivalentni

(pozitivni in negativni elementi v mnenju istega akterja) bi bila (za primer ko je negativnih

mnenj več kot pozitivnih):

2

2)(t

nenjanegativnamnenjapozitivnamnenjanegativnam −×

(t = pozitivnamnenja + negativnamnenja + nevtralna + ambivalentna + nasprotnihsimnenj)

(nejasna mnenja so iz izračuna izločena, tj. štejejo kot manjkajoča vrednost)

Ker pa je število pozitivnih in negativnih mnenj pri večini posamičnih kategorij akterjev zelo

majhno, bi imel posamezen prispevek prevelik vpliv na celotno podobo, ki bi bila zato preveč

občutljiva za morebitno odstopanje v interpretaciji posamičnega prispevka.V nadaljevanju se

zato osredotočimo na mnenja, izražena v kategoriji avtor/intervjuvanec, torej glede osebe, ki

je prispevek napisala oziroma – če gre za intervju – bila intervjuvana. Čeprav medijsko klimo

na nek način izražajo vsi akterji, katerih mnenja so tako ali drugače izražena v medijih, je to

verjetno še najbolj očitno prav v primeru avtorja oziroma intervjuvanca, saj se v tem odraža

odgovor na vprašanje, kako orientiranim osebam (zaposlenim pri mediju, stalnim in občasnim

zunanjim sodelavcem, relevantnim javnim osebnostim itd.) medij omogoča, da pripravljajo

prispevke ali svoja stališča izražajo v obliki intervjujev.

35

Izražena mnenja o vladi s strani avtorja prispevka ali intervjuvanca:

0

20

40

60

80

100

120

140

160

180

nejasno 0 1 1

nasprotnih si mnenj 0 2 2

vsi ambivalentni 7 9 16

vsi nevtralni 3 20 23

negativno pri vseh 37 59 96

pozitivno pri vseh 6 18 24

februar december SKUPNO

V obeh analiziranih obdobjih (tj. februar in december) je bilo število negativnih obravnav

vlade s strani avtorjev prispevkov ali intervjuvancev izrazito prevladovalo nad pozitivnimi.

Res pa je, da je bilo razmerje glede izraženih mnenj intervjuvanca/avtorja v decembru za

vlado za spoznanje bolj ugodno (oz. manj neugodno) kot v februarju. Indeks podpore vladi za

avtorje/intervjuvance je tako v februarju znašal 0,14, decembra pa 0,23. Vendar razlike med

obema obdobjema niso tolikšne, da bi jih lahko statistično potrdili (P = 0,196).

36

Indeks podpore vladi pri avtorjih/intervjuvancih v februarju, decembru in skupno:

avtor/intervjuvanec

0,00

0,05

0,10

0,15

0,20

0,25

avtor/intervjuvanec 0,14 0,23 0,20

februar december SKUPNO

Za primerjavo: Janis-Fadnerjev koeficient glede na število prispevkov po avtorjih za celotno

obdobje bi bil –0,27.

Indeks za decembrsko obdobje (za februarsko nimamo primerljivih podatkov) se drastično ne

spremeni niti, če namesto števila prispevkov štejemo njihovo skupno površino (kar je sicer

vprašljivo, saj bi težko trdili, da je učinek prispevka sorazmeren z njegovo površino). V tem

primeru bi bil indeks podpore vladi za december 0,24 (namesto 0,23), torej praktično

identičen, kar pomeni, da je bilo razmerje med skupno površino z vidika mnenj avtorjev

negativnih in skupno površino z vidika mnenj avtorjev pozitivnih prispevkov v tem primeru

praktično identično razmerju med številom negativnih in številom pozitivnih.

Janis-Fadnerjev koeficient pa – 0,14 (namesto – 0,27, razlika nastane zaradi dejstva, da

nevtralni članki, ki jih koeficient posebej upošteva, v povprečju pri analiziranih medijih

zasedejo večjo površino od pozitivno ali negativno opredeljenih člankov).

37

Naslednji grafikon pa nam kaže še primerjavo med štirimi analiziranimi dnevnimi časopisi.

Čeprav negativna mnenja o vladi prevladujejo pred pozitivnimi v vseh štirih primerih, lahko

opazimo tudi določene razlike, ki jih še bolje prikazuje indeks podpore vlade s strani

avtorjev/intervjuvancev po posamičnih medijih, ki ga prikazuje nadaljnji grafikon.

Primerjava obravnave vlade s strani avtorjev/intervjuvancev glede na štiri analizirane

tiskane dnevnike:

0

10

20

30

40

50

60

70

nejasno 1 0 0 0

nasprotnih si mnenj 1 1 0 0

vsi ambivalentni 7 4 1 4

vsi nevtralni 11 2 1 9

negativno pri vseh 37 15 10 34

pozitivno pri vseh 9 6 1 8

Delo Finance Dnevnik Vecer

Razlike v razmerjih izraženih mnenj avtorjev/intervjuvancev po posamičnih medijih sicer

statistično niso nesporno dokazljive (C=0,21; P=0,094), zato lahko nanje sklepamo le z

določenim pridržkom.

38

Indeks podpore vladi s strani avtorjev/intervjuvancev po posamičnih medijih:

avtor/intervjuvanec

0,00

0,05

0,10

0,15

0,20

0,25

0,30

avtor/intervjuvanec 0,20 0,29 0,09 0,19

Delo Finance Dnevnik Vecer

Za primerjavo: po analogni metodologiji izračunani Janis-Fadnerjev koeficient bi bil -0,53 za

Dnevnik, -0,29 za Večer, -0,25 za Delo in -0,17 za Finance.

39

5. Podpora reformam kot medijska tema

Izražena stališča do predlaganega okvira gospodarskih in socialnih reform po

posamičnih kategorijah akterjev in skupno:

0

20

40

60

80

100

120

140

160

nejasno 1 2 3 5 11

ambivalentno 1 1 1 6 9

nasprotnih si mnenj 2 1 1 1 3 8

vsi nevtralni 1 2 1 24 28

proti vecinoma vsi 15 12 4 8 7 23 69

za vecinoma vsi 1 2 2 4 7 17 33

opozicija sindikati delodajalci/menedžerji druge NVO strokovnjaki avtor/intervju

vanec SKUPAJ

Analogno preučevanju izraženih stališč o vladi lahko analiziramo tudi medijsko izražena

stališča o reformah kot javno pomembni temi, ki je pomembno delila politični prostor.

Ugotovimo lahko jasno prevlado nasprotovanja v odnosu do podpore reformam v analiziranih

medijih in po analiziranih akterjih. V vseh kategorijah analiziranih akterjev, z izjemo

strokovnjakov, kjer je situacija uravnotežena, so nasprotniki reform prevladovali nad

zagovorniki.

To nam nadalje potrjuje tudi indeks podpore reformam (IPR), ki smo ga izračunali analogno

indeksu podpore vladi:

40

Indeks podpore reformam po posamičnih kategorijah analiziranih akterjev in skupno:

0,00

0,05

0,10

0,15

0,20

0,25

0,30

0,35

0,40

0,45

0,50

IPR

IPR 0,06 0,14 0,33 0,33 0,50 0,43 0,32

opozicija sindikati delodajalci/menedžerji druge NVO strokovnjaki avtor/intervjuvan

ec SKUPAJ

Primerjava odnosa do reform med februarskim in decembrskim obdobjem analize ni smiselna

in niti ni mogoča, saj reforme v februarju praktično še niso bile relevanten predmet javnega

diskurza. Mogoča pa je primerjava po medijih glede na ugotovljeni odnos

avtorjev/intervjuvancev do reform:

41

Odnos avtorjev prispevkov ali intervjuvancev do reform glede na posamičen medij:

0

5

10

15

20

25

30

35

nasprotnih si mnenj 3 0 0 0

vsi ambivalentni 4 1 1 0

vsi nevtralni 5 5 0 4

proti vecinoma vsi 12 3 2 6

za vecinoma vsi 7 3 2 5

Delo Finance Dnevnik Vecer

Finance, Dnevnik (IPR za oba za avtorje/intervjuvance 0,5) in Večer (IPR 0,45) so imeli do te

teme bolj uravnotežen odnos kot Delo (IPR 0,37), vendar je prav slednje po številu

prispevkov na temo reform izrazito prednjačilo pred drugimi.

42

6. Mešanje stališč in novic?

Izražena stališča avtorjev (intervjuvancev) o vladi glede na zvrst prispevka:

0

50

100

150

200

250

300

350

400

nejasno 0 1 0 0 0 0

nasprotnih si mnenj 0 2 0 0 0 0

vsi ambivalentni 1 13 1 0 0 1

vsi nevtralni 9 10 3 0 1 0

negativno pri vseh 15 62 1 15 0 3

pozitivno pri vseh 8 8 1 7 0 0

ni omenjeno 325 57 13 14 2 8

porocilo komentar intervju pismo bralca kombinacija drugo, nejasno

Po pričakovanju lahko najbolj opredeljene prispevke (v pozitivno ali negativno smer)

najdemo med komentarji in pismi bralcev, ki so praviloma že po definiciji namenjeni

opredeljevanju.

Medijski profesionalizem naj bi – še posebno, ko gre za resni dnevni tisk – omogočal jasno

razlikovanje med poročanjem (novicami) na eni strani in mnenjskimi besedili na drugi. Naša

analiza kaže, da je večinoma to sicer uveljavljeno, vendar problemi v določeni meri ostajajo.

6,4% vseh tistih prispevkov, ki so bili v mediji nesporno predstavljeni kot novica, je kljub

temu izražalo jasno pozitivno ali negativno opredelitev avtorja prispevka do vlade.

Našli pa smo tudi več prispevkov, pri katerih ni bilo mogoče nedvoumno določiti, v katero

kategorijo bi jih lahko uvrstili, saj so se nejasno mešale različne zvrsti.

43

7. Nekaj sklepnih misli

Približno 40% analiziranih prispevkov, ki obravnava vlado, njenega predsednika in/ali njen

predlog reform, se pri tem sklicuje (tudi) na vladne vire, 15% se jih sklicuje (tudi) na

opozicijo, približno 10% pa na koalicijske stranke. Ti podatki sami po sebi ne kažejo na

kakšno izrazito prisotno nekorektnost, bodisi v škodo vladajočih, bodisi v škodo opozicijskih

političnih akterjev.

Analiza odnosa do vlade tako pri ključnih akterjih, ki jih mediji navajajo, kot pri samih

avtorjih, ki v medijih nastopajo, nam jasno pokaže, da negativna stališča do vlade

prevladujejo pred pozitivnimi.

Podobno situacijo lahko ugotovimo glede odnosa do vladnega predloga reform kot ene od

značilnih osrednjih tem v slovenskem javnem in s tem tudi medijskem prostoru.

Predstavljanje negativnih mnenj o reformah je imelo v analiziranem obdobju prednost pred

predstavljanjem pozitivnih mnenj.

Vsekakor pa je glede na opisane rezultate precej očitno, da mediji prav gotovo niso provladni.

Prav tako opisani rezultati ne nudijo realnih indicev v prid tezi, da bi mediji v zadnjem času

(zaradi domnevnih pritiskov ali drugih razlogov) postajali provladni. Primerjava med drugim

in zadnjim mesecem v minulem letu namreč ne nudi tehtnih empiričnih dokazov, da bi se v

slovenskem medijskem prostoru lani v vsebinskem smislu dogajali kakšni relevantni premiki v

korist ali v škodo tega ali onega (političnega) akterja.

Pri postavljanju končnih sklepov pa moramo biti previdni. Samo na podlagi uporabljenih

preprostih indeksov bi bilo verjetno prenagljeno sklepati, da so mediji v Sloveniji na splošno

usmerjeni proti vladi. V tem smislu je treba indekse razumeti predvsem v relativnem smislu –

tako da omogočajo primerjavo med različnimi analiziranimi obdobji, saj ne moremo določiti

nekakšne optimalne vrednosti indeksa, ki bi odražala npr. zadovoljivo »pluralnost« ali

»uravnoteženost«. Glede na nujno nadzorno funkcijo medijev tako niti ne bi bilo na mestu

pričakovati, da bi bil analizirani indeks podpore vladi blizu 0,5 (oziroma Janis-Fadnerjev

koeficient blizu ničle).

Končno oceno odnosa medijev do posamičnih političnih opcij je treba temu primerno

oblikovati s kombinacijo različnih opažanj, ki jih vključuje naša analiza kot celota: tako da so

ustrezno kombinirani tako kvantitativni kot kvalitativni elementi analize, tako širok pregled

različnih medijev, kot podrobnejša študija posamičnih primerov.

44

Citirani viri:

Bansal, Pratima in Jain Clelland (2004): Talking Trash: Legitimacy, impression management, and

unsystematic risk in the context of the natural environment. Academy of Management Journal, vol. 47,

no. 1, str. 93-103.

Genov, Nikolai, ur. (2006): Ethnicity and mass media in South Eastern Europe. Münster: Lit.

Makarovič, Matej, Rončević, Borut (2006): Ethnicity and mass media in Slovenia. V: Genov, Nikolai

(ur.). Ethnicity and mass media in South Eastern Europe. Münster: Lit, str. 173-196.

Pollock, John C. et al. (2001): Nationwide Newspaper Coverage of Privacy on the Internet. Paper

presented at the annual conference of the New Jersey Communication Association, March 31, 2001,

Monmouth University, Long Branch, NJ

Splichal, Slavko (1990): Analiza besedil. Ljubljana: Raziskovalni inštitut FSPN.

45

Analiza kolumen v časopisu dnevnik

1. Struktura kolumen in kolumnistov

Časopis Dnevnik ima vsak dan v tednu objavljeno kolumno (razen nedelje, ko časopis ne

izide). Vseh kolumen je bilo v časopisu Dnevnik v letu 2005 objavljenih 292.

V tem letu je kolumne pisalo šest stalnih avtorjev. Od tega so bili štirje zunanji, dva pa

notranja (novinarja iz hiše). Med zunanjimi so bili trije ljudje iz akademske sfere (socialni

psiholog, teolog, zdravnik) in en publicist (svobodni novinar).

Osnovni podatki o kolumnistih:

Kolumnist 1

- status: notranji

- prevladujoča tematika: zunanja politika

- nazorska usmeritev: 'leva'

Kolumnist 2

- status: notranji

- prevladujoča tematika: kultura

- nazorska usmeritev: 'leva'

Kolumnist 3

- status: zunanji

- prevladujoča tematika: notranja politika

- nazorska usmeritev: 'leva'

Kolumnist 4

- status: zunanji

- prevladujoča tematika: mešano (kultura, politika, mediji)

- nazorska usmeritev: sredinska

46

Kolumnist 5

- status: zunanji

- prevladujoča tematika: religija

- nazorska usmeritev: 'desno'

Kolumnist 6

- status: zunanji

- prevladujoča tematika: zdravje, zdravstveni sistem

- nazorska usmeritev: 'leva'

Raziskovalna izhodišča

Pri analizi kolumen v Dnevniku nas je zanimalo predvsem troje: tematska strukturiranost

kolumnistične sekcije časopisa, odnos do domačih političnih akterjev in nazorske usmeritve

tekstov.

V tematskem smislu smo kolumne razdelili na tiste, ki so v prevladujoči meri namenjene

političnim tematikam; ter tiste, ki se v prevladujoči meri ukvarjajo z nepolitičnimi temami

(čeprav se lahko dotikajo tudi politike).

V smislu vpliva na javno mnenje so posebej relevantne tiste kolumne, ki neposredno zadevajo

dogajanje v slovenskem političnem prostoru. V tem smislu smo jih razdelile na tiste, ki so

provladne, tj. podpirajo vladna stališča (bodisi na splošno bodisi o določenem konkretnem

vprašanju) ali jemljejo vlado v bran; tiste, ki so protivladne, tj. kritične do vlade, njenih stališč

in ravnanj; tiste, ki so kritične do opozicije; ter tiste, ki so v odnosu do vlade in opozicije

uravnotežene, se pravi da ne ene ne druge očitno ne izpostavljajo (bodisi v negativnem bodisi

– kar je redkeje – pozitivnem smislu).

V smislu nazorskih usmeritev smo v razdelili kolumne na tiste, ki so 'levo' orientirane, 'desno'

orientirane, ideološko nevtralne (tj takšne, kjer ni opaziti neke izrazite nazorsko-ideološke

poante v smislu zagovarjanja določenih nazorsko-ideoloških pozicij in predpostavk) in pa

neideološke (se ukvarjajo z neideološkimi temami). Pri tem 'leva' in 'desna' orientiranost nista

mišljeni zgolj kot zastopanje idej, vrednot in stališč, ki so v politični teoriji uvrščene v okvir

politične in nazorske 'levice' (npr. marksistične, socialdemokratske) ali 'desnice' (npr.

47

konzervativne, prokatoliške), ampak zastopanje idej, vrednot in stališč, ki v slovenskem

kontekstu veljajo del repertoarja politične in intelektualne 'levice' in 'desnice' v Sloveniji.17

Tako so npr. med 'leve' uvrščene tudi tiste kolumne, ki vsebujejo kritiko desničarskih idej in

delovanja politične 'desnice', oz. med desne tiste kolumen, ki vsebujejo kritiko levičarskih idej

in delovanja politične 'levice'. Kot tipične primere tako opredeljenih 'levih' stališč bi lahko

navedli: nasprotovanje vladnih socialno-ekonomskih reformam, kritika vladnega 'poseganja'

na različne družbena področja (gospodarstvo, sodstvo, mediji), pozitiven (oz. vsaj

razumevajoč) odnos do vloge 'stare' politične in ekonomske elite, zagovorniški (oz. vsaj

razumevajoč) odnos do stanja v medijskem prostoru, pozitiven odnos do NOB, kritika

delovanja in družbene vloge katoliške cerkve, kritičen odnos do vloge ZDA v svetovni

politiki itd. Kot tipične primer 'desnih' stališč pa bi lahko navedli: pozitiven odnos do

predlaganih socialno-ekonomskih reform, zagovarjanje vladnih ukrepov na različnih

družbenih področjih (oz. vsaj razumevanje zanje), kritičen odnos do vloge 'stare' politične in

ekonomske elite kritično ocenjevanje stanja na medijskem področju, kritičen odnos do NOB

(predvsem vloge komunistične partije v njej), benevolenten odnos do katoliške cerkve,

pozitiven oz. vsaj razumevajoč odnos do politike ZDA itd.

2. Rezultati analize

Tematski profil in politična usmerjenost

Malo več kot polovica kolumen (49, 51%) je takšnih, v katerih prevladujejo politične

tematike. Od tega jih je ca. dve tretjini (98) namenjenih notranji politiki (delovanju vlade in

opozicije, njunem odnosu do posameznih vprašanj in njunim medsebojnih odnosom), tretjina

(51) pa mednarodni politiki (pri tem so najpogostejše teme: vojna v Iraku, politika ZDA,

dogajanje v Evropski uniji).

Malo manj kot polovica (143, 49%) jih je takšnih, ki pretežno obravnavajo nepolitične

tematike. Med temi so najpogostejše: kultura, religija in zdravje oz. zdravstvo.

17 Treba je poudariti, da pojma ‘levice’ in ‘desnice’ v Sloveniji nista povsem skladna z opredelitvami, ki zanju veljajo v zahodnem svetu. O fenomenu ‘levičarskega konzervativizma’ glej J. Makarovič, Levičarski konzervativizem: slovenski politični paradoks, v F. Adam, ur., Volitve in politika po slovensko, ZPS, Ljubljana, 1993.

48

Med notranjepolitičnimi kolumnami jih je največ, tj. 54% (54) takšnih, ki so protivladno

usmerjene, 23% (23) jih je uravnoteženih, 11% (11) jih je protiopozicijskih in 10% (10) jih je

provladnih.

Nazorske orientacije

Velika večina kolumen skoraj 80% (232) ima neke nazorsko konotacijo. Med temi jih je

največ, tj. dobrih 46% (107) levo usmerjenih, slabih 39% (90) jih je nazorsko relativno

nevtralnih, dobrih 15% (35) pa jih je desno usmerjenih.

Med politično obarvanimi kolumnami jih je dobrih 65% (97) ideološko prepoznavno

profiliranih; med notranjepolitičnimi je takšnih nekaj več kot 70% (69), pri

mednarodnopolitičnih pa nekaj manj kot 55% (28). Med nepolitičnimi kolumnami je delež

ideološko jasno profiliranih kolumne precej manjši, saj znaša nekaj več kot 31% (45).

Tiste kolumne, ki v nazorskem smislu niso opredeljene, običajno obravnavajo teme, ki so

bodisi zelo splošne (abstraktne) bodisi zelo specifične, zato niso 'uporabne' kot predvsem

ideoloških konfrontacij.

Če pogledamo razporeditev 'levih' in 'desnih' nazorske usmeritve glede na tematike (politične,

nepolitične), potem ugotovimo, da je med nepolitičnimi tematikami situacija dokaj

uravnotežena, medtem ko med političnimi tematikami 'leva' usmeritev močno prevladujejo.

'Levo' orientiranih nepolitičnih kolumen je le rahlo več kot pol (51%) nazorsko prepoznavno

profiliranih nepolitičnih kolumen) kot 'desno' orientiranih (23 vs. 22).

Razlika pa je neprimerno večja med političnimi kolumnami, saj je med nazorsko prepoznavno

profiliranimi kolumnami (tj. takšnimi, ki jih je mogoče označiti bodisi za 'leve' bodisi za

'desne') slabih 87% (84) 'levo' orientiranih, dobrih 13% (13) pa je 'desno' orientiranih. Pri

notranjepolitičnih je ca. 83% (58) nazorsko prepoznavno profiliranih kolumen 'levo'

orientiranih, ca. 17% (12) pa je 'desno' orientiranih. Pri zunanjepolitičnih pa je več kot 96%

(27) 'levo' orientiranih, medtem ko jih je 'desno' orientiranih samo slabih 4 % (1).

49

3. Glavne ugotovitve

Glede tematske strukturiranosti lahko ugotovimo, da je precejšnje ravnovesje med političnimi

in nepolitičnimi vsebinami. To spodbija v javnosti močno zasidrano tezo o politiziranosti

slovenskega javnega, predvsem medijskega prostora. Pri tem pa je treba vedeti, da se to dvoje

pogosto prepleta, tako da je težko potegniti strogo mejo, saj imajo tudi nepolitične tematike

neredko politične implikacije.

Večina kolumnistov je v svojih tekstih orientiranih na določeno tematiko (zunanja politika,

notranja politika, kultura, religija, zdravstvo), le eden je pri svojem pisanju tematsko dokaj

univerzalen.

Nazorski profil kolumen je večinsko levo usmerjen, saj je takšnih več kot dve tretjini (od

tistih, ki je mogoče označiti za jasno nazorsko profilirane. To je še posebej očitno pri tistih, ki

obravnavajo politične tematike in se odraža v večinski protivladni usmerjenosti le-teh.

Kljub nedvoumno levo usmerjenemu karakterju kolumnističnega dela časopisa lahko rečemo,

da obstaja določen – sicer relativno šibek – notranji pluralizem. Eden od piscev namreč

značilno odstopa od prevladujočega nazorskega toka, drugi pa piše na dokaj uravnotežen

način; medtem so štirje zagovarjajo stališča in ideje, ki sodijo v repertoar slovenske

tranzicijske levice.

Rečemo lahko, da se je v zadnjih letih v časopisu Dnevnik zgodil določen premik v smer

večje nazorske pluralnosti. (Tako je denimo v lanskem letu prišlo do spremembe, ko je močno

levo usmerjenega pisca zamenjal dokaj sredinsko usmerjen avtor). V tem je razlika v

primerjavi z obdobjem t.i. Bajukove vlade leta 2000, se pravi vlade, ki je bila politično

podobno profilirana kot aktualna vlada, saj je šlo tedaj za tako rekoč unisono odklonilen

odnos do politike 'desničarske' vlade. Tako je le nekaj več kot ena tretjina vseh kolumen

takšnih, da jih je mogoče označiti za prepoznavno 'levo' usmerjene. Vendar pa je predvsem v

tekstih, ki obravnavajo politične tematike in imajo kot takšni največji vpliv na stališča

javnosti, dominacija 'levih' in protivladnih stališč še vedno izrazita. To še bolj kot za notranjo

politiko sicer velja za zunanjo politiko. Vendar pa je velika večina tekstov, ki obravnavajo

najpomembnejša in/ali najbolj razdvajajoča vprašanja slovenske politike in družbe

(ekonomske in socialne reforme, mediji, odnos do polpretekle zgodovine), zastopa poglede, ki

50

jih je mogoče uvrstiti na stran slovenske tranzicijske levice. Mednje sodijo: nasprotovanje

predlaganim vladnim reformam in nasploh politiki aktualne vlade, zagovarjanje statusa quo v

družbi in njenih strateških področjih (gospodarstvo, mediji, šolstvo, zdravstvo), kritika

neoliberalizma in skeptičnost do globalnega kapitalizma, protiamerikanizem itd. Tako je

domet omenjenega notranjega pluralizma kljub vsemu dokaj omejen.

4. Sklep

Stalne kolumne in njihovi avtorji predstavljajo pomemben del identitete časopisa. Izbor

njihovih piscev je namreč odraz uredniške politike, njenih nazorskih in političnih usmeritev.

Kot kaže analiza Dnevnikovih kolumen, se nazorska umerjenost kaže predvsem v odnosu do

ključnih družbenih in političnih problemov, še posebej tistih, ki glede katerih se mnenja ljudi

najbolj razhajajo. Tudi večina uglednih časopisov v etabliranih demokracijah ima oblikovan

prepoznaven nazorski in ideološki profil (konzervativen, liberalen, socialdemokratski).18 Pri

tem pa se razlikuje stopnja njihove tozadevne profiliranosti. Za večino velja, da v njihovih

vsebinah prevladujejo zmerne ideje in stališča, ki so bližje politični sredini (bodisi nekoliko

levo bodisi nekoliko desno od nje).

Očitno je, da nazorska prepoznavnost časopisa sama po sebi ne predstavlja problema za

njegovo verodostojnost; pod pogojem, da se ohranjajo visoki standardi profesionalnosti

novinarskega dela. Bistveno je, da je podajanje dejstev in informacij – kolikor je mogoče –

strogo ločeno od njihovega komentiranja. Temu pa v slovenskem medijskem prostoru pogosto

ni tako, saj mnogokrat iz zapisanega ni razvidno, kaj je preverljivo dejstvo in kaj

interpretacija določenega avtorja (bodisi novinarja bodisi zunanjega sodelavca). Vendar pa je

tudi pri komentiranju oz. interpretiranju dogajanja zaželena diverzificiranost, kar pomeni, da

so določeno vprašanje osvetli iz različnih zornih kotov.19 Gre torej za pluralnost, ki je poleg

profesionalnosti in nepristranskosti (v smislu odsotnosti namernega zavajanja in potvarjanja

dejstev) bistvena za to, da lahko mediji opravljajo svojo demokratično vlogo. Ni

problematično torej, da je časopis Dnevnik (ki je predmet naše analize) prepoznavno politično

18 V večini evropskih držav obstajata vsaj po en večji levo in desno orientiran dnevnik. Tako imamo npr. v Avstriji (desni) Die Pressse in (levi) Der Standard, v Nemčiji (desni) Die Welt in (levi) Frankfurter Rundschau, v Franciji (desni) Le Figaro in (levi) Liberation, v V. Britaniji (desni) The Times in (levi) The Guardian itd. 19 Predvsem v ameriškem tisku je uveljavljen institut zunanjega komentarja (oposition editorial), ki predstavlja dopolnilo uredniškemu komentarju (ki je običajno nepodpisan in izraža stališča uredništva kot celote). Tako imajo časopisi (New York Times, Washington Post…) nabor stalnih zunanjih piscev različnih nazorov (tako da je stališče kolumnista o določenem vprašanju lahko diametralno nasprotno stališču uredništva).

51

in nazorsko profiliran (in v tem smislu relativno neuravnotežen). Problematična je

neuravnoteženost celotnega medijskega prostora, saj je velika večina medijev podobno

orientiranih.20 Takšna šibka pluralnost otežuje enakopravno konkurenco idej in s tem

možnost, da bi se državljani seznanili z različnimi pogledi na aktualne družbene razmere, kar

nikakor ne vpliva pozitivno na kakovost demokratičnega življenja.21

20 O neuravnoteženosti slovenskega medijskega prostora prim. A. Aplenc in J. Jerovšek, ur., Medijska konstrukcija slovenske realnosti, Dignitas, št. 13-14, 2002. 21 Glej M. Tomšič, Politična stabilnost v novih demokracijah, ZPS, Ljubljana, 2002.

52

Matrika – vsi podatki

Kolumnist

1

Kolumnist

2

Kolumnist

3

Kolumnist

4

Kolumnist

5

Kolumnist

6

POL 36 16 44 21 12 20 149

NOT 2 9 42 19 9 17 98

PV 3 7 10

AV 2 7 27 1 17 54

AO 7 2 2 11

U 2 8 13 23

MED 34 7 2 2 3 3 51

NEP 11 29 7 30 35 31 143

OP 41 29 51 37 43 31 232

L 23 16 43 3 22 107

D 4 31 35

N 18 13 8 30 12 9 90

NO 6 16 14 4 20 60

47 45 51 51 47 51 292

53

Matrika – 'leve' in 'desne' orientacije glede na posamezne kategorije

Kolumnist

1

Kolumnist

2

Kolumnist

3

Kolumnist

4

Kolumnist

5

Kolumnist

6

L+POL 19 12 36 1 16 84

D+POL 3 10 13

L+NOT 2 6 34 1 14 57

D+NOT 3 9 12

L+MED 17 6 2 2 27

D+MED 1 1

L+ NEP 4 4 7 2 6 23

D+ NEP 1 21 22

Legenda

POL – prevladujoča politična tematika

NOT – notranja politika

PV – provladna usmerjenost

AV – protivladna usmerjenost

AO – protiopozicijska usmerjenost

U – politična uravnoteženost

MED – mednarodna politika

NEP – prevladujoča nepolitična tematika

OP – (vrednotna, ideološka) opredeljenost

L – 'leva' usmerjenost

D – 'desna' usmerjenost

N – (vrednotna, ideološka) nevtralnost

NO – (vrednotna, ideološka) neopredeleljenost

54

Stanje medijskega pluralizma v Sloveniji:

Sklepne ugotovitve in nekaj praktičnih (policy) implikacij

Našo analizo bi lahko označili kot prelimarno raziskavo oz. sondažo nazorskega in

profesionalnega profila slovenskih množičnih (tiskanih) medijev. Naš namen ni bil ta, da na

vsak način „dokažemo“, da imamo enodimenzionalen medijski prostor, da nimamo

pluralizma ali da so novinarji neprofesionalni. Naš glavni cilj je prispevati k racionalnemu

diskurzu o usmerjenosti medijev, njihovi pomanjkljivi pluralistični in profesionalni zasnovi in

možnih rešitvah ter modelih kakovostnejšega medijskega sistema. Vendar je popolnoma

jasno, da tako naši dve empirični analizi oz. študiji primera – ki ju uporabljamo kot hevristićni

pripomoček v širšem sklopu argumentacije, ne pa kot končni dokaz - kot tudi pregled

sekundarnih podatkov ter spoznanj komunikološke stroke pokaže, da z našimi mediji ne

moremo biti zadovoljni. Zavedamo se, da gre za izjemno občutljivo problematiko, o kateri

obstajajo zelo različna mnenja. Ponovimo še enkrat: pričujoča raziskava (ali bolje ekspertiza)

je plod našega opazovanja medijskega podsistema, pa tudi plod opazovanja »drugega reda«,

se pravi, opazovanje pristopov, ki jih uporablja komunikološka stroka, ko sama opazuje

medijsko dogajanje (prvo in drugo poglavje).

Kar zadeva strukturni pluralizem, raznovrstnost ponudbe tiskanih in elektronskih medijev oz.

medijskih zvrsti ter specializiranih edicij, lahko govorimo o solidni razvitosti, ki se kosa s

stanjem v marsikateri evropski državi. Drugo je problematika mnenjske in nazorske

diferenciacije in raznovrstnosti – tu imamo nedvomno opravka z deficitom v slovenskem

medijskem prostoru (čeprav nekaj zunanje mnenjske pluralnosti le imamo, recimo Finance ali

Mag se razlikujeta od Dela ali Dnevnika, ta dva pa od Večera). Ta deficit je posledica

specifičnega slovenskega modela tranzicije, ki ga še najbolj adekvatno označuje pojem

gradualizma (z vsemi negativnimi in pozitivnimi konotacijami). Ta model enostavno ni

potreboval nazorsko konkurenčnih medijev, tako da se ti niso »spontano« izkristalizirali kot

posledica družbenih konfliktov in pluralne javne sfere.

Posebej je pereče vprašanje odnosa med internim in eksternim pluralizmom. Pravi mnenjski

pluralizem je možen le v okviru obstoja različno mnenjsko in nazorsko profiliranih medijev,

zlasti časopisja ( eksterni pluralizem).Znotraj posamičnega medija lahko dosežemo le višjo

stopnjo profesionalnosti in analitičnega novinarstva, ki se odraža v različnosti pogledov.

55

Razlika med nami in komunikologi je v tem, da se slednji osredotočajo zlasti na vidik

novinarske profesionalne avtonomije, mi pa tematiziramo tudi vprašanje pluralizma. Ta dva

vidika sta komplementarna. Nesporno je, da je po – vsaj nekaterih - komunikoloških ocenah

(ki jih navajamo v prvem poglavju) stanje profesionalne avtonomije v množičnih medijih

problematično. To pa v bistvu pomeni, da je interni pluralizem omejen. Skupna točka in

implikacija komunikoloških in naših ocen je v tem, da si je treba prizadevati za bolj analitično

in profesionalno novinarstvo kot temelja za kakovostnejši medijski prostor.

Glavno vprašanje je, kako pristopiti k temu problemu, kako se ga lotiti, da ne bi s slabo

premišljenimi ukrepi naredili več škode kot koristi. Tu izhajamo iz dveh premislekov. Prvi se

nanaša na vprašanje regulacije in samoregulacije na sistemski in organizacijski ravni.

Situacija je dokaj zapletena. Avtonomijo medijev ne ogrožajo le državni oz. strankarsko-

vladni interesi ter kapitalske (tržno-komercialne) težnje, temveč tudi medijski akterji sami s

pomanjkljivo profesionalnostjo ter ideološkim ekskluzivizmom. To izhaja iz naše analize v

prvem in drugem poglavju (analize Mance Košir to potrjujejo, celo zaostrujejo). Dejstvo je,

da država (vlada) ne more neposredno posegati v medije, tudi če ima za to dobre razloge.22

Intervencija od zunaj (in od zgoraj) daje kvečjemu polovične rezultate. Torej, hierarhična

regulacija je možna le v omejenem, posrednem okviru. Je pa nujna, saj mora politika skrbeti

za kakovostno demokracijo, za dostop do medijev in za dvig politične kulture (recimo v

smislu omejevanje monopolov oz lastniške koncentracije, pa tudi z ustanovitvijo medijskih

skladov kot je praksa v večini držav EU). Kot rečeno, pa mora upoštevati svoje zmožnosti in

zlasti omejitve.

Najoptimalnejša strategija vlade oz. Ministrstva za kulturo bi bila, da s kontekstualno

regulacijo omogoči večjo stopnjo notranje (samo)regulacije v medijih, oz medijskih hišah in

uredništvih. S kontekstualno regulacijo mislimo na tak tip poseganja, ki ni hierarhičen,

ukazovalen in neposreden, temveč temelji na upoštevanju avtonomije in notranjih zakonitosti

sistema, v katerega se posega. Z drugimi besedami, rezultat regulacije mora biti prispevek k

večji vitalnosti in ustvarjalnosti sistema, ki je predmet posega oz. regulacije. Tu navezujemo

na drugi premislek. Kaj naj bi bila vsebina in intenca te kontestualne regualacije? Po našem

mnenju je to v prvi vrsti (čeprav ne izključno) prispevek k izboljšanju človeškega,

22 Smatramo, da je v noveli zakona o medijih preširoko zastavljena pravica do popravka oz. odgovora., ki bi preveč posegla v avtonomno delovanje uredništev. Predlagamo, da se uveljavi obvezni popravek, ki predstavi nova oz. drugačna dejstva, kar zadeva različne (možne) poglede, pa naj bodo objavljenimi v pismih bralcev.

56

intelektualnega, kulturnega in socialnega kapitala medijskih organizacij in akterjev, ki

delujejo v njih. Kar zadeva človeški kapital je treba povečati stopnjo formalne izobrazbe,

omogočiti vstop profilov z doktoratom (kot je običajno recimo v Nemčiji, Avstriji in drugod)

v uredništva časopisov in elektronskih medijev, povečati je treba raznovrstnost izobrazbe in

dati prednost novinarski specializaciji po diplomi iz različnih smeri. V smislu kulturnega in

socialnega kapitala bi bila zaželena višja stopnja “svetovljanske” razgledanosti, sprejemanje

različnih pogledov in sposobnost vzpostavljanja stikov z različno mislečimi skupinami v

svoji ali drugi medijski organizaciji. Eden največjih problemov slovenskega žurnalizma – to

velja oz. je vsaj do nedavna veljalo tako za »leve« kot »desne« medije - je v tem, da obstajajo

zaprti krogi novinarjev, ti imajo sicer dosti socialnih stikov, vendar so to povečini močne vezi

v zelo omejenem okolju23. Moralo pa bi biti več transverzalnih povezav, čeprav na osnovi ti.

šibkih vezi.

Seveda to ne pomeni, da se da z ukrepi države koga prisiliti k izobraževanju ali mu povečati

kulturni ali socialni kapital. Gre za širši sklop ukrepov in strateških odločitev, ki v določenem

času proizvedejo pozitivne eksternalije. V tem smislu predlagamo naslednje ukrepe:

1) Ministrstvo za kulturo že zdaj razpolaga s štipendijskim skladom za novinarje, ta

sklad je treba le finančno okrepiti in zagotoviti že za letos vsaj deset milijonov tolarjev

za štipendije, ki bi bile namenjene študiju v tujini, študijski izmenjavi ali praksi v

uredništvih kakovostnih evropskih medijev (mislimo zlasti na države oz. medije v

EU).

2) Kar zadeva sklad za medije, naj bi bila prioriteta oz. glavni kriterij pri dodeljevanju

finančnih subvencij posameznim medijem spodbujanje raziskovalnega (analitičnega)

novinarstva. Nagrajevati se mora novinarje (tako redno kot pogodbeno zaposlene oz.

svobodnjake) ter urednike in publiciste, ki kažejo voljo in pripravljenost za

23 O tem je na primeru Dela oz. njegove Sobotne priloge pisal Frane Adam v prispevkih za Finance (11. januar, 2006). Tu je navajal konkretne primere, iz katerih bi se dalo sklepati o zaprtosti in ekskluzivnosti dela članov uredništva, pa tudi o nespoštovanju temeljnih uzanc politične korektnosti oz. novinarske etike. O tem bi lahko kdo naredil zanimivo raziskavo egocentričnih omrežij. Problem uredniške ekskluzivnosti ne bi bil tako pereč, če bi imeli eksterni pluralizem v obliki drugače usmerjenega močnega konkurenčnega dnevnika, v katerem si lastnik in redakcija sam izbere lasten nazorski profil in način, kako bo nagovarjal bralce oz. kupce. Po drugi strani pa je treba vseeno omeniti, da novinarji Dela (recimo predsednik sindikalne organizacije) trdijo, da je ta časopis odprt in objektiven in na nek način nadpolitičen in v tej luči kritično ocenjujejo zadnja dogajanja in preturbacije. Ta samopercepcija verjetno ne bi zdržala temeljitejšega preverjanja (kar je razvidno iz kvantitativne analize vsebine v tretjem poglavju). Sami sicer ne podpiramo vseh potez v zvezi z menjavami v uredništvu tega dnevnika oz. v njih ne vidimo zagotovila za večjo stopnjo profesionalnosti.

57

izobraževanje in analitični pristop v svojem delu. Posebej bi morali podpirati

sodelovanje s tujimi medijskimi hišami.

3) V tem okviru bi bilo treba ustanoviti neodvisno komisijo, sestavljeno iz uglednih

predstavnikov, kulture, nevladnih organizacij ter znanosti. Naloga te komisije bi bila,

da pomaga pri odločitvah o izbiri kandidatov, pri kontaktih s tujimi uredništvi in

podrobnejšemu formuliranju kriterijev v sklopu medijskega sklada.

4) V primeru vstopa novega političnoinformativnega dnevnika na slovenski medijski trg,

bi ga sklad za medije moral podpreti – seveda pa le v primeru, če se izkaže, da gre za

resen in kvaliteten projekt, ki bo pozitivno vplival na javni diskurz.

5) Spodbujati bi bilo treba izobraževanje novinarskega kadra na drugih fakultetah in

oddelkih v Sloveniji in v tujini. Ni nobenega razloga, da bi FDV tu imela nekakšen

monopol.24 Vendar to ne pomeni, da se novinarski in komunikološki oddelek ne bi še

naprej razvijal, saj tu v mnogih ozirih posredujejo koristno in kakovostno znanje.

6) Zagotoviti bi veljalo sredstva za sistematični raziskovalni monitoring medijskega

sistema (tudi v okviru CRP). Pri tem bi bilo treba upoštevati različne pristope in v

raziskovanje vključiti raziskovalce z različnimi teoretskimi in nazorskimi profili

(seveda pa je treba od vseh zahtevati upoštevanje metodoloških standardov in

mednarodno preverjanje rezultatov).

24 Kot nam je znano naj bi na FHŠ (Univerza na Primorskem) začel kmalu delovati oddelek oz. program medijskih študij. Prav tako deluje podoben oddelek v okviru mariborske univerze.

58

PRILOGA:

A) Debata o medijskem pluralizmu

Problematika medijskega pluralizma je bila v Sloveniji deležna precej majhnega

raziskovalnega zanimanja znanstvenih krogov. To je nenavadno glede na dejstvo, da v

slovenski javnosti in politiki že vsaj zadnjih deset let potekajo dokaj intenzivne polemike o

(ne)uravnoteženosti slovenskega medijskega prostora in pomenu le-tega za razmerja med

političnimi akterji in posledično za stanje slovenske demokracije. Pri tem gre pogosto za

diametralno nasprotna stališča: na eni strani za benevolentne ocene, da je stanje v medijih

dobro oz. vsaj zadovoljivo in da ne predstavlja problema za delovanje demokracije; na drugi

strani za kritična stališča, ki slovenski medijski prostor ocenjujejo kot nepluralen, pristranski

in naklonjen slovenski politični levici, kar na bi (v preteklosti) oviralo enakopravno politično

tekmovanje.

Edina obsežnejša analiza medijskega prostora z vidika njegove pluralnosti, prevladujočih

vrednotnih obrazcev in povezanosti s politiko je bila opravljena s strani skupine raziskovalcev

Zavoda za oživitev civilne družbe (slovenske nevladne organizacije). Njihove ugotovitve so

objavljene leta 2002 v reviji Dignitas kot posebna tematska številka (št. 13/14), katere

urednika sta Andrej Aplenc in Janez Jerovšek. Gre za zbir dvaindvajsetih prispevkov avtorjev

različnih profesionalnih profilov, ki je razdeljen v pet tematskih sklopov: prvi obravnava

problem medijskega monopola kot sredstva za vzdrževanje politične in družbene hegemonije,

drugi se ukvarja z oblikovanjem javnega mnenja, tretji z medijskimi diskreditacijami, četrti z

raziskavami javnega mnenja, peti pa se ukvarja z vprašanjem poslanstva slovenskih medijev.

Zbornik prispevkov nosi pomenljiv naslov Medijska konstrukcija slovenske realnosti. Glavni

tezi avtorjev raziskave sta, da 1.) ima delovanje slovenskih medijev velik vpliv na oblikovanje

političnih in nazorskih preferenc državljanov in da s tem vplivajo na razmerja političnih sil;

ter da 2.) je medijski prostor v svojih političnih in ideoloških preferencah izrazito enostranski,

tj. da podpira t.i. tranzicijsko levico, se pravi politične stranke in skupine, ki so naslednice

nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, predvsem stranki LDS in ZLDS (sedaj SD). Ta

politična opcija, ki po mnenju avtorjev predstavlja kontinuiteto s prejšnjim režimom, saj

zastopa interese nekdanje družbene elite, se naj bi ohranjala na oblasti prav zaradi izrazite

naklonjenosti, ki jo uživa s strani najpomembnejših sredstev množičnega obveščanja. Ta

59

namreč s svojih poročanjem in interpretiranjem 'konstruirajo' realnost tako, da ustvarja

predstave in promovira stališča in vrednote, ki je v skladu z interesi omenjene politične

opcije.

Svoje predpostavke avtorji utemeljujejo na podlagi analize medijskega diskurza, tj. pisanja in

poročanja glavnih slovenskih medijev, predvsem nacionalne radiotelevizije in časopisa Delo,

ter nekaterih drugih dejavnosti, povezanih z mediji, predvsem raziskovalne javnega mnenja.

Pri analizi gre za različne študije primera, npr. poročanje o določeni tematiki (napadi 11.

septembra, katoliška cerkev, javne finance, povojni poboji, avnojski sklepi), prispevki

znanega kolumnista, izbor gostov v dnevnoinformativnih oddajah, označevanje posameznih

političnih opcij, izbor tem in vprašanj v javnomnenjskih raziskavah in interpretiranje njihovih

podatkov. Avtorji ugotavljajo, da osrednji slovenski mediji ob vseh ključnih vprašanjih

slovenske družbe, predvsem tistih, ki so predmet razhajanj v političnem prostoru, skoraj brez

izjeme zastopajo stališča politične levice. Še več, pogosta je problematizacija t.i. desnice, ki

se ji očita neprimernost za vladanje ali celo nevarne namene, pri tem pa se ji lepi slabšalne

etikete, kot so 'nazadnjaštvo', 'ekstemizem', 'ksenofobičnost' ali celo 'fašistoidnost'. Ta

strategija temelji na potvarjanju ali vsaj enostranskemu selekcioniranju informacij in

selektivni izbiri njihovih interpretov – takšnih seveda, ki so 'po meri' dominantnega

medijskega in političnega toka. Diskreditaciji so podvržene tudi družbene institucije, ki se jih

povezuje s politično desnico, kot je npr. Katoliška cerkev. Tle-to se v medijih prikazuje na

izrazito odklonilen način, ob tem pa se prikriva dejstva, ki bi jo lahko v javnosti prikazala v

pozitivni luči – kot primer tega navaja Drago Jančar molk medijev ob obisku soproge

ameriškega predsednika Laure Bush romarskega središča Brezje.

Po mnenju raziskovalcev so problematične tudi javnomnenjske ankete, ki jih objavljajo

slovenski mediji. Pogosto naj bi bila vprašanja neprimerna ali celo tendenciozna. Še posebej

pa je problematičen družbeni in kulturni kontekst, v katerem se te ankete opravljajo. Kot meni

Janez Jerovšek, se lahko kredibilne javnomenjske raziskave izvajajo le v razmerah medijske

pluralnosti in uravnoteženosti ter splošnega ravnovesja družbene in politične moči, medtem

ko v slovenskih razmerah pomenijo zgolj preslikavo medijske pristranosti in netolerance.

Obravnava rezultatov analize je povzročila precej burne reakcije v javnosti, kar je bilo

pričakovano glede na dejstvo, da so bili predmet dokaj ostre kritike prav najpomembnejši

slovenski mediji. Avtorjem se je očitalo politično pristranskost, kar se je dokazovalo s tem,

60

da gre večinoma za ljudi, ki so blizu politični desnici, zato naj bi njihove ugotovitve bolj kot

na znanstveni metodi temeljile na političnih stališčih in predsodkih. Nekateri so jim očitali

tudi pomanjkljivo metodološko znanje in premajhne raziskovalne izkušnje. Dejansko bi bilo

raziskavi mogoče očitati določeno enostranskost in premajhno sistematičnost, nekateri

prispevki so problematični z metodološkega stališča, nekatere ugotovitve pa so bolj vrednotne

sodbe kot znanstvena spoznanja, utemeljena na metodološko nespornih podatkih. Kljub temu

pa je uspela detektirati nekatere izmed najbolj problematičnih momentov slovenskega

medijskega prostora, ki imajo velik pomen za razvoj odprte in demokratične družbe.

61

B) Raziskave in izbor drugih objavljenih del o problematiki (pluralizmu) medijev na

Slovenskem (v obdobju 2000-2006)

V namene pričujoče študije smo pregledali razpoložljivo dokumentacijo o raziskavah

medijskega pluralizma v Sloveniji za obdobje 2000-2006. Za vire smo uporabili spletne strani

inštitutov in centrov, ki se ukvarjajo s proučevanjem medijev in medijskega prostora,

bibliografijo raziskovalcev – strokovnjakov za medije iz datoteke COBISS in katalog

podatkov ODKJG. Raziskav, kot tudi drugih publikacij in celo diplom, ki bi se neposredno

ukvarjale s tematiko medijskega pluralizma v Sloveniji nismo našli. Tako smo prišli do

spodnjega sicer nepopolnega izbora raziskav in drugih del, ki se ukvarjajo s pluralizmom

medijev na Slovenskem posredno. Bilo bi namreč prezahtevno pregledovati vse raziskave in

objave, za katere je mogoče na osnovi naslovov, povzetkov, ključnih besed in seveda avtorjev

sklepati, da govorijo med drugim vsaj posredno tudi o medijskem pluralizmu. Za tako delo, bi

bila potrebna posebna raziskava. Največ objavljenih del o medijih je v okviru Mirovnega

inštituta in to v projektu MediaWatch, ki vključuje objavljanje monografij, drugih krajših

prispevkov, v tiskani in internetni obliki.

Omeniti je tudi treba, da nekatere od raziskav niso dostopne ne na internetu in ne v

družboslovni knjižnici.

Inštitut za družbene vede – FDV, Center za raziskovanje družbenega komuniciranja

Vir: Internetna strain FDV_IDV in Bibliografije raziskovalcev (COBISS)

Raziskave

Splichal, Slavko, Pinter, Andrej, Senić Nenad, Pušnik, Maruša

Mnenjska participacija v mediatizirani javni sferi : predstavitev podatkov, IMPRESUM,

Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, 2002.*

Bašić-Hrvatin, Sandra, Kučić, Lenart J.,Petković, Brankica

Vuković, Olga (prev.). Medijsko lastništvo : vpliv lastništva na neodvisnost in pluralizem

medijev v Sloveniji in drugih post-socialističnih državah. IMPRESUM, Ljubljana, Mirovni

inštitut, 2004.

Bašić-Hrvatin, Sandra Kučić, Lenart J. : Monopoli : družabna igra trgovanja z mediji.

IMPRESUM, Ljubljana : Maska, 2005.

62

Luthar, Breda,Kuzmanić, Tonči,Dragoš, Srečo,Velikonja, Mitja,Bašić-Hrvatin, Sandra,Kučić,

Lenart J.,Vuković, Olga,prevod Petković, Brankica (Ur.). Mit o zmagi levice : mediji in

politika med volitvami 2000 v Sloveniji. IMPRESUM, Ljubljana, Mirovni inštitut, 2001.

Drugo

Splichal S.: Množični mediji med poblagovljeno politiko in služenjem javnosti. Na rob

javnim razpravam o novem zakonu o RTV Slovenija. Teorija in praksa, 4-6, 2005.

Ključni pojmi: množični mediji, javna služba, civilna družba, javnost, RTV Slovenija.

Mirovni inštitut

Vir: internetna stran inštituta

Center za medijsko politiko - raziskave:

Judith Bayer: Legal Harmonisation of the Media Laws in Slovenia and Hungary

Jaka Repanšek: Adapting the Legislation Media markets in the Light of Accession to the

European Union

Kristina Plavšak: Položaj samostojnih novinarjev v Sloveniji

Edicija MediaWatch – izbrane monografije

Hrvatih B. S., Kučič L., Petkovič B., Medijsko lastništvo – Vpliv lastništva na neodvisnost in

pluralizem medijev v Sloveniji in drugih post-socialističnih državah.

Jernej Rovšek, Zasebno in javno v medijih.

Breda Luthar: Politika teletabloidov.

Darren Purcell: Slovenska država na internetu.

Matevž Krivic, Simona Zatler: Svoboda tiska in pravice posameznika.

Sandra B. Hrvatin, Marko Milosavljević: Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih.

Sandra B. Hrvatin: Državni ali javni servis.

63

Medijska preža - Druge izbrane objave:

Petkovič B., Peissl H., Monopoli premaknejo medije v desno.

Rovšek J., Bašič-Hrvatin S., Petkovič B., Kakšen sklad za medije?

Sandra Bašić-Hrvatin, Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje.

Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Medijska koncentracija v Sloveniji.

Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji.

Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin, Programski deleži po novi medijski zakonodaji.

Sandra Bašić-Hrvatin, Past prekomerne regulacije.

Petkovič B.,Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin.

Inštitut za civilizacijo in kulturo - Oddelek za medije in javnost

Vir: internetna stran inštituta

V letu 2004 je bila opravljena raziskava Spremljanje poročanja medijev o kampanji za

evropske volitve 2004, raziskovalno poročilo bo izšlo v začetku leta 2005. Na internetnem

naslovu, ki je naveden na internetni strain, raziskava ni dosegljiva (Spremljanje poročanja

medijev o kampanji za evropske volitve 2004 )

Institutum Studiorum Humanitatis – Center za medijske študije

Vir: internetna stran inštituta

Temelji za raziskovanje medijev na Slovenskem (1994-1999)

Odgovorni nosilec Jože Vogrinc, ni podatkov o raziskavi in raziskovalnih poročilih.

64

Znanstveno-raziskovalno središče Koper – Center za javno mnenje

Vir: internetna stran središča, COBISS

PINTER, Andrej, PAJNIK, Mojca, LENARDIČ, Špela, VEZOVNIK, Andreja, SEDMAK,

Mateja, PODOVŠOVNIK, Eva. Oblikovanje spornih tem v javnosti : metodološki korektiv

longitudinalnega anketnega raziskovanja na podlagi uporabe analize besedil in procesne

teorije javnega mnenja : končno poročilo . Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-

raziskovalno središče, 2005.

Raziskava: Stališča Primorcev o poročanju slovenskih dnevnih časopisov (naročnik:

Primorske novice), 2005.

__________________________________________________

*Navedena raziskava ni bila dostopna, predpostavljamo pa, da so rezultati raziskave navajani

(med drugimi) v naslednjih objavljenih prispevkih:

Splichal S., Prikriti predmet poželenja. Spremembe zakona o medijih. Sobotna priloga Dela,

30.julij, 2005, str.8.

Škerlj U., Odstopiš lahko pred napako ali po njej. Sporočilo za javnost II. Sobotna priloga

Dela, 11. junij, 2005, str.8.

65