DIPLOMSKA NALOGA KATJA KOBE - share.upr.si · klasifikacijo gradiv, ki se deli v štiri osnovne skupine: kovine, polimeri, keramike in kompoziti. Vsako skupino sem nato bolj podrobno

UNIVERZA NA PRIMOSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

KATJA KOBE

KOPER 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

UPORABA GRADIV V ZGODNJEM OTROŠTVU

Katja Kobe

Koper 2016

Mentor: doc. dr. Zuljan Darjo

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Darju Zuljanu, za ves trud, usmerjanje,

strokovno pomoč, nasvete in spodbudne besede pri nastajanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi moji družini, ki me je pri delu in skozi celo študijsko leto

spodbujala in podpirala.

Zahvaljujem se otrokom vrtca Brusnice, za sodelovanju pri izvajanju dejavnosti in

ostalemu kolektivu za pomoč pri izvedbi naloge.

Zahvaljujem se vsem, ki so na kakršen koli način pomagali pri nastajanju

diplomske naloge.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Katja Kobe, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Uporaba gradiv v zgodnjem otroštvu:

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

V Kopru, dne

POVZETEK

Diplomska naloga je razdeljena na dva sklopa. Prvi sklop je posvečen osnovni

teoriji, ki se nanaša na temo diplomske naloge. V drugem sklopu diplomske naloge se

osredotočam na izvajanje dejavnosti in njihovo analizo.

V teoretičnem delu diplomske naloge je na kratko predstavljen razvoj otroka v

zgodnjem obdobju. Nekaj besed sem napisala o spoznavnem razvoju, razvoju govora,

čustvenem razvoju in socialnem razvoju. Podrobneje sem opisala tehniko in tehnologijo

v predšolskem obdobju. Naštela sem cilje tehniške vzgoje in katera orodja ter naprave

uporabljamo pri tehniki in tehnologiji. Pri tem je zelo pomembno varno delo, zato sem

nekaj besed namenila tudi temu. Govorila sem tudi o nekaterih drugih stvareh, ki so na

področju tehnike in tehnologije povezane v vrtcu in vsakdanjem življenju. Opisala sem

klasifikacijo gradiv, ki se deli v štiri osnovne skupine: kovine, polimeri, keramike in

kompoziti. Vsako skupino sem nato bolj podrobno opisala.

Otrokom sem želela približati vse vrste gradiv, zato sem v empiričnem delu

diplomske naloge opisala in predstavila štiri dejavnosti, katere sem izvedla v vrtcu.

Skozi dejavnosti sem ugotovila, da večina gradiv že poznajo. Vsi primeri gradiv, ki sem

jih imela sabo so bili za otroke zelo zanimivi in jih motivirali za izdelavo izdelkov.

Ugotovila sem, da so zelo ustvarjalni, samostojni in spretni z uporabljanjem delovnega

orodja. Na svoje izdelke so bili zelo ponosni.

Mislim, da smo vzgojitelji tisti, ki moramo otrokom ponuditi čim več različnih gradiv,

poskrbeti, da so z njimi seznanjeni, jih znajo varno uporabljati in iz njih narediti

praktičen izdelek. Pri delu je pomembno, da otrok dela čim bolj samostojno, saj lahko

le tako razvije svoja tehnična znanja in sposobnosti.

Ključne besede: razvoj otroka, tehnika in tehnologija, gradiva, tehnične

dejavnosti, tehnični izdelek.

ABSTRACT

Using materials in infancy

The thesis is divided into two parts, theoretical and empirical part. Theoretical part

is based on basic theoretical topics, which refer to the thesis and empirical part is

focused on performing the activities and their analysis.

The theoretical part outlines a short summary of child development in the early

stage, which contains the description of cognitive, speech, emotional and social

development. This part also contains detailed information about craft and technology in

preschool period, followed by description of the process of learning crafts and

technology and all the tools that are used. There are also some words about safe work

in crafts and the connection of crafts and life. Theoretical part provides classification of

materials which is divided into four major categories: metals, polymers, ceramics and

plastics.

I wanted to draw children nearer to all the material, that’s why i have in the

empirical part of the thesis described the four activities i practiced in kindergarten.

During the activities i noticed, that they already know most of the materials. All the

materials i brought with me were entertaining for the children. I also observed that they

are very creative, independent and skilful while using the tools. They were very proud

of their products.

I believe that teachers are the ones who can offer children the chance to get to

know the materials, their use and safety during the use. It is important that the child is

independent while working, because this is the only way he can develop his technical

knowledge and competence.

Key words: child development, crafts and technology, materials, technical activity,

technical product.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................ 2

2.1 Razvoj otroka ................................................................................................. 2

2.1.1 Spoznavni razvoj ..................................................................................... 2

2.1.1.1 Egocentrizem, animizem in empatija ................................................... 2

2.1.1.2 Ohranjanje količine .............................................................................. 3

2.1.1.3 Razvoj pojmov ..................................................................................... 4

2.1.1.4 Pojem števila ....................................................................................... 4

2.1.1.5 Pojem prostora in časa ........................................................................ 4

2.1.1.6 Razvoj pozornosti ................................................................................ 5

2.1.2 Razvoj govora ......................................................................................... 5

2.1.3 Čustveni razvoj ....................................................................................... 6

2.1.4 Socialni razvoj ......................................................................................... 8

2.2 Tehnika in tehnologija .................................................................................... 9

2.2.1 Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije .....................................10

2.2.2 Cilji tehnike in tehnologije .......................................................................11

2.2.3 Ustvarjalni delovni proces ......................................................................12

2.2.4 Orodja in naprave...................................................................................12

2.2.5 Varno delo..............................................................................................13

2.2.5.1 Aktivnosti pri zagotavljanju varnega dela ............................................13

2.2.5.2 Pomembna navodila za uspešno delo in za zagotavljanje varnosti .....13

2.2.6 Priprava vzgojitelja na vzgojno dejavnost ...............................................14

2.2.7 Spremljajoča dokumentacija za vzgojitelja, učitelja in montorja ..............15

2.2.8 Analiza kurikula za vrtce z vidika prisotnosti tehnike in tehnologije .........15

2.2.9 Povezanost delovno-tehnične vzgoje z drugimi področji.........................16

2.3 Lastnosti gradiv .............................................................................................18

2.3.1 Splošna klasifikacija gradiv ....................................................................19

2.3.2 Kovine ....................................................................................................20

2.3.2.1 Tališče kovin .......................................................................................20

2.3.2.2 Gostota kovin .....................................................................................20

2.3.2.3 Uporaba kovin ....................................................................................20

2.3.3 Keramike ................................................................................................21

2.3.3.1 Splošne lastnosti keramike .................................................................21

2.3.3.2 Značilnosti keramike ...........................................................................21

2.3.4 Polimeri ..................................................................................................22

2.3.5 Kompoziti ...............................................................................................23

2.3.5.1 Vrste kompozitov ................................................................................23

2.3.5.2 Splošne lastnosti kompozitov ..............................................................23

3 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................24

3.1 Namen diplomske naloge ..............................................................................24

3.2 Raziskovalne hipoteze ..................................................................................24

3.3 Raziskovalna metoda ....................................................................................24

3.4 Raziskovalni vzorec ......................................................................................24

3.5 Način zbiranja podatkov ................................................................................25

3.6 Dejavnosti .....................................................................................................25

3.6.1 Okvir za sliko ..........................................................................................25

3.6.2 Posoda za sejanje ..................................................................................29

3.6.3 Svečnik ..................................................................................................34

3.6.4 Hodulje ...................................................................................................38

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ....................................................................................43

5 SEZNAM LITERATURE .......................................................................................44

KAZALO SLIK

Slika 1: Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije .............................................10

Slika 2: Osnovne skupine materialov ...........................................................................19

Slika 3: Začetni pogovor o dejavnosti ..........................................................................27

Slika 4: Deklica samostojno lepi ploščice ....................................................................27

Slika 5: Deček zadovoljen s svojim izdelkom ...............................................................27

Slika 6: Končni izdelki otrok – okvir za sliko .................................................................28

Slika 7: Prikaz samostojnosti dela otrok izdelka: Okvir slike ........................................28

Slika 8: Deček samostojno reže plastenko ..................................................................31

Slika 9: Deklica lepi "obrazu" ušesa.............................................................................31

Slika 10: Otroka polnita posodo ...................................................................................31

Slika 11: Končni izdelki otrok – posoda za sejanje ......................................................32

Slika 12: Obraz čez nekaj dni, ko so mu "zrasli lasje" ..................................................32

Slika 13: Prikaz samostojnosti dela otrok izdelka: Posoda za sejanje .........................33

Slika 14: Otroci barvajo svoj svečnik ...........................................................................35

Slika 15: Deček se je odločil, da bo naredil pisan svečnik ...........................................36

Slika 16: Deklica barva svoj svečnik ............................................................................36

Slika 17: Deček je narisal rožico ..................................................................................36

Slika 18: Končni izdelki otrok – svečnik .......................................................................37

Slika 19: Prikaz samostojnosti dela otrok izdelka: Svečnik ..........................................37

Slika 20: Z otroci ugotavljamo kovinske lastnosti .........................................................40

Slika 21: Deček dela luknjo v konzervi .........................................................................40

Slika 22: Deklica skozi luknjo napeljuje vrvico .............................................................40

Slika 23: Deklica okrašuje svoje hodulje ......................................................................41

Slika 24: Končni izdelki otrok - hodulje ........................................................................41

Slika 25: Deček je ugotovil, da je s hoduljami zelo zanimivo hoditi ..............................41

Slika 26: Prikaz samostojnosti dela otrok izdelka: Hodulje ..........................................42

Kobe, Katja (2016): Uporaba gradiv v zgodnjem otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Za temo diplomske naloge sem se v prvi vrsti odločila, ker želim v otrocih vzbuditi

ustvarjalnost, raziskovalnost, samostojnost in jim preko različnih dejavnosti razširiti

delovno-tehnična obzorja. Menim, da je za otroke zelo pomembno, da že v zgodnjem

obdobju poznajo iz česa so narejene stvari s katerimi se vsakodnevno srečujejo. Ker

so dandanes materialne dobrine vse preveč cenjene, je za otroke zelo pomembno, da

se čim prej naučijo sami ustvarjati z različnimi gradivi, ne da se zanašajo le na stvari, ki

jim kupijo starši. S tem pa tudi razvijajo svoje tehnične sposobnosti in znanja, ki jim

bodo odlična popotnica za nadaljnje otroštvo.

Tehnična vzgoja prispeva k vsakodnevnem napredovanju, saj jim omogoča

pridobivanje praktičnih izkušenj. Pomembno vlogo pri razvoju otrok imamo vzgojitelji in

ker sem mnenja, da je otrokom v vrtcu ponujenih premalo vrst gradiv, katera bi lahko

spoznavali in iz njih ustvarjali, sem se odločila, da bom otrokom to omogočila.


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Razvoj otroka

2.1.1 Spoznavni razvoj

Otrok, star od tri do šest let, je na predoperativni stopnji mišljenja. Skladno s

Piagetovo spoznavno teorijo je to za zaznavno-gibalno to druga razvojna stopnja, za

katero je značilno simbolno mišljenje. Simbolno mišljenje se kaže v odloženem

posnemanju, simbolni igri, ki je pogostejša in poteka tudi na višjih razvojnih stopnjah

(npr. metla otroku simbolizira konja, otrok kopa dojenčka v vodi, ki je ni), v likovnem

izražanju, pri katerem imajo narisani simboli določen pomen (npr. krožne oblike, ki jih je

otrok narisal na papir, predstavljajo njega in muco), in v rabi govora. Simbolno mišljenje

pomeni sposobnost rabe npr. mentalnih slik, besed, gibov, likovnih izrazov kot

simbolov za označevanje nečesa drugega (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

2.1.1.1 Egocentrizem, animizem in empatija

Predoperativno mišljenje ima, upoštevajoč Piagetovo teorijo, več omejitev, kot so

egocentrizem, animizem, centriranje in ireverzibilnost mišljenja, osredotočenje na

stanje in ne spremembo, nezmožnost razlikovanja med zunanjostjo oz. videzom in

realnostjo. Otrok, ki ne more ugotoviti, da lahko druge osebe isto stvar vidijo in

razumejo drugače kot on sam, ki je usmerjen zgolj na svoje zaznavanje in mišljenje, je

egocentričen. Egocentrizem v zgodnjem otroštvu pomeni, da otrok ni zmožen

razlikovati svoje perspektive (svoje dejavnosti, svojega zaznavanja, mišljenja,

doživljanja) od perspektiv drugih (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Ena od značilnosti otrokovega mišljenja na predoperativni stopnji, kot jo opisuje

Piaget, je tudi nezmožnost razlikovanja med subjektivnim in objektivnim, ki je

prepoznavna v nekaterih specifičnih oblikah razumevanja sveta, kot sta animizem in

artificializem. Animizem je značilnost mišljenja v zgodnjem otroštvu, ko otrok

značilnosti živega pripisuje neživim stvarem in predmetom. Artificializem je način

mišljenja, pri katerem otrok razlaga, kot da so različni naravni pojavi rezultat človekove

dejavnosti (verjame, da naravne dogodke povzroča človek). Za Animistično in

artificialistično razumevanje sveta so značilni:

- finalizem, ko otrok v svojo razlago vgradi namen, torej v opredelitev vključi

narejeno za;


3

- predkavzalnost, ki se kaže v nezmožnosti razlikovanja med fizičnim in psihičnim

svetom, ko otroka najprej zanima odgovor na vprašanje zakaj, potem ga zanima

namen in šele nato odgovarja na vprašanje kako;

- moralna nujnost, ko otrok v razlago vgradi načelo narediti dobro za vse ljudi.

Raziskovalci so v kritikah Piagetove opredelitve egocentrizma posebej poudarili

tudi empatijo. To je afektivno in kognitivno zavedanje (razumevanje) notranjih stanj

drugih oseb: mišljenja, čustev, zaznavanja, namena. Otrok ima sposobnost, da razume

čustva, misli drugih ljudi. Borke je ugotovil, da se otroci, stari od treh do šest let,

zavedajo čustev drugih ljudi in lahko zavzamejo njihovo perspektivo (Marjanovič Umek

in Zupančič, 2004).

2.1.1.2 Ohranjanje količine

Za mišljenje na predoperativni stopnji je značilno, da zmore otrok hkrati razmišljati

le o enem vidiku problema. To značilnost mišljenja je Piaget imenoval centrirano

mišljenje, ki je ena od omejitev otrokovega mišljenja, ko otrok usmeri svojo pozornost

zgolj na en vidik problema oz. situacije in zanemari vse druge. Decentriranje je obraten

proces kot centriranje in pomeni sposobnost, da posameznik hkrati razmišlja o več

vidikih situacije oz. problema (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Piaget je za ocenjevanje razvojne stopnje mišljenja pri otrocih pogosto uporabljal

naloge ohranjanja količine. Miselno ohranjanje količine pomeni razumevanje, da dva

predmeta ostaneta enaka (npr. v količini, dolžini, teži) ne glede na zunanjo spremembo

(npr. spremembo oblike), če ni ničesar dodanega oz. odvzetega (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004).

Ena od omejitev otrokovega mišljenja na predoperativni stopnji je ireverzibilnost, ki

mu onemogoča razumeti, da miselne operacije potekajo v dve ali več smeri. Predšolski

otroci ne zmorejo usvojiti načel ohranjanja, ker je njihovo mišljenje osredotočeno le na

en vidik problema, je ireverzibilno in usmerjeno le na trenutno stanje, ne pa na

dogodke, ki so se zgodili prej (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).


4

2.1.1.3 Razvoj pojmov

Pojem je opredelitev značilnosti predmetov in pojav na osnovi skupnih in

abstraktnih načel oz. nekakšna skupna predstava o predmetih oz. pojavih. Z razvojem

se spreminja kakovost pojmov in način, kako otroci oblikujejo posamezne pojme,

odnose med njimi in jih povezujejo v spoznavne strukture. Pojmi lahko vključujejo

predmete, dogodke, dejavnosti in ostale dimenzije posameznikove izkušnje. Razvoj

pojmov je v veliki meri odvisen od razvoja miselnih in govornih struktur oz. od načina

otrokove reprezentacije. Raziskovalci razvoj reprezentacije, ki ključno sodoloča razvoj

pojmov, opisuje različno, npr. Piaget opredeljuje konkretne pojme kot razvojno nižje od

abstraktnih pojmov; Vigotski meni, da so tematski pojmi razvojno nižji, razvojno višji pa

so taksonomski; Bruner in Kenney pa opisujeta kot razvojno nižje zaznavne pojme, kot

razvojno višje pojme pa pojme v pravem pomenu besede (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004).

2.1.1.4 Pojem števila

Število je miselni oz. logični konstrukt, s katerim izražamo količino prvin v neki

množici. Razumevanje pojma števila vključuje dve osnovni miselni operaciji, in sicer

razumevanje glavnih (kardinalnih) (ena, dve, tri ...) in vrstilnih (ordinalnih) števil (prvi,

drugi, tretji ...). Razumevanje glavnih števil se razvojno pojavi prej kot razumevanje

vrstilnih števil. Piaget pravi, da otroci na predoperativni stopnji mišljenja ne razumejo ,

da se število ne spremeni, če predmete znotraj skupine razporedimo drugače

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Prirejanje ena proti ena je postopek, pri katerem otrok priredi enemu po enemu

predmetu ime – število in pri tem razume, da je v dveh nizih enako število prvin, če sta

oba niza enako dolga (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

2.1.1.5 Pojem prostora in časa

Na predoperativni stopnji razvoja mišljenja otroci poleg pojma števila oblikujejo tudi

druge pojme, kot sta pojma prostora in časa. Otrokovo razumevanje prostora je na

zaznavno-gibalni stopnji egocentrično, kar pomeni, da se dojenček oz. malček v

prostoru orientira glede na svoje lastno telo. Ob prehodu z zaznavno-gibalne na

predoperativno stopnjo mišljenja otroci uporabljajo zunanje predmete oz. prostorska

znamenja kot pomembne referenčne točke za orientacijo v prostoru (npr. levo ob

vratih, desno čez most). Sledi še razvojno višja stopnja (alocentrična orientacija), to je

orientacija s pomočjo zemljevida, ki je vezana na celovito razumevanje prostora in


5

abstraktno mišljenje. Otrok v zgodnjem otroštvu si pojem časa, ki je bolj abstrakten od

pojma prostora, oblikuje na osnovi časovnega zaporedja in trajanja posameznih

dogodkov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

2.1.1.6 Razvoj pozornosti

Pomeni prvo, kritično stopnjo v spoznavnih procesih, saj stvari, na katere nismo

pozorni, praviloma ne zaznamo in si jih tudi ne zapomnimo. Torej je proces, s pomočjo

katerega posameznik aktivno selekcionira informacije iz okolja. Otrokova pozornost v

obdobju zgodnjega otroštva je v primerjavi s pozornostjo starejših otrok relativno šibka,

kar pomeni, da je manj usmerjena in nadzorovana ter krajša (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004).

2.1.2 Razvoj govora

V obdobju zgodnjega otroštva, to je v starostnem obdobju od treh do šest let, se

govor, upoštevajoč obe področji, to je slovnično, ki vključuje obliko in vsebino, ter

pragmatično oz. sporazumevalno funkcijo, to je rabo govora, razvija zelo hitro in v

medsebojni povezavi, hkrati pa v kontekstu drugih psihičnih funkcij, kot so razvoj

čustev, socialnih interakcij, socialne kognicije, mišljenja, metakognicije. Otroci, stari

približno dve leti, začnejo povezovati besede v stavke, in sicer najprej enostavne

stavke – t. i. telegrafski govor. Na različne načine kombinirajo in premikajo dve ali tri

besede in pri tem uporabljajo določena pravila (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Ko govorimo o pomenu prvih stavkov, je treba poudariti, da otroci za izražanje

pomenskega odnosa uporabljajo določeno zaporedje besed. Iste besede, npr. dve ali

tri, lahko uporabljajo za izražanje različnih namenov – gre za stavke, poimenovane tudi

fraze ali besedne zveze (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Ko otrok napreduje v skladenjskem razvoju, pogosto dodaja pridevniške besede, ki

opisujejo lastnosti predmetov in mesto nahajanja predmetov. Okoli tretjega leta starosti

otrok v stavku že poveže sintakso in morfologijo. Otroci, stari od dve do štiri leta,

začnejo oblikovati celovite stavke, kombinirajo besede in izpopolnjujejo slovnične

oblike in si tako ustvarijo različne poti za govorno izražanje. Stavki, ki jih otroci

pripovedujejo, pa niso le vse daljši, temveč otroci vse pogosteje uporabljajo veznike,

predloge, pomožne glagole, spreminjajo zaporedje besed zato, da oblikujejo vprašalne

in nikalne stavke. V otroškem govoru gre, gledano primerjalno z odraslimi, še vedno za

formalno manj izdelano skladnjo. Otroci praviloma ne generalizirajo pravil sklanjanja in


6

spreganja istočasno za vse besede. Zdi se, da gre za vpliv jezikovnega okolja, zato pri

besedah, ki jih otroci večkrat slišijo, naredijo manj napak (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004).

Otrokovo pripovedovanje zgodbe je vezano na ustrezno število stavkov, ki jih mora

otrok organizirati in povezati v zaporedje tako, da ustvari jezikovno celoto za

poslušalca. Ne glede na to, ali zgodbo pripoveduje prosto, na osnovi slik ali slikanice,

je potrebno pri otrokovem pripovedovanju zgodbe zagotoviti koherentnost, torej logično

zgradbo, v kateri so razumljivo predstavljeni dogodki, misli, počutja, ustrezne časovno-

vzorčne povezave (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

2.1.3 Čustveni razvoj

V zgodnjem otroštvu se nadaljuje razvoj prepoznavanja in razumevanja tako

temeljnih kot tudi sestavljenih čustev, otroci pa tudi vse bolj razumejo, da lahko

posameznik doživlja več različnih čustev hkrati. Glavni razvojni napredek v tem

obdobju se kaže na področju nadzora nad čustvenim doživljanjem in izražanjem, ki

postaja vse bolj uravnoteženo in socialno sprejemljivo (Marjanovič Umek in Zupančič,

2004).

V zgodnjem otroštvu poraste število dražljajev, ki pri otrocih vzbudijo čustva

veselja. Predšolski otroci se veselijo zlasti sodelovanja v različnih dejavnostih z drugimi

ljudmi, predvsem vrstniki, doživljanje veselja pa je še posebej intenzivno, kadar so

uspešnejši od drugih otrok. Izražanje veselja spremlja smeh in splošna sprostitev

celega telesa, za predšolske otroke pa je značilno izražanje veselja tudi preko gibalnih

dejavnosti, kot so skakanje, valjanje po tleh, ploskanje, objemanje ipd. (Marjanovič

Umek in Zupančič, 2004).

Radovednost je prijetno čustveno stanje, ki vodi k raziskovanju in učenju. S

starostjo se kažejo spremembe v stvareh, ki pri otroku vzbujajo radovednost, in v

načinu njenega izražanja. Medtem, ko dojenčki izražajo radovednost z napetostjo

obraznih mišic, odpiranje ust in iztegovanje jezika ter gubanje čela, gibalni razvoj

malčku omogoča, da gre do predmetov, ki ga zanimajo, ter jih prijema in raziskuje.

Razvoj usmerjene pozornosti otroku omogoča, da se vse bolj osredotoča na predmet,

ki ga zanima, z njim se vse bolj intenzivno ukvarja in pri tem vse dlje vztraja. Z

govornim razvojem otroci radovednost vse bolj kažejo tudi preko postavljanja vprašanj,


7

kar je tipično za obdobje zgodnjega otroštva in doseže vrh okoli šestega leta starosti

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Jeza je čustvo, ki izvira iz frustracije, ko otrok ugotovi, da prihaja do razhajanja

med tem, kar naj bi se po njegovem moralo zgoditi, in tem, kar se dejansko dogaja.

Jeza ima lahko pozitiven pomen, saj lahko predstavlja motivacijo za premagovanje ovir

ali pa otroku pomaga, da se postavi zase, po drugi strani pa lahko vodi do konflikta ali

nasilja. Na splošno otrok jezo izraža zaradi omejevanja – ob omejevanju gibanja, ko

mu preprečimo neko dejavnost, ne izpolnimo njegove želje ali ko se pri zadovoljevanju

otrokovih potreb pojavijo ovire. V zgodnjem otroštvu se jeza pojavi zlasti, če se nekdo

vmeša v otrokovo igro ali mu poskuša vzeti igrače, če igrače ne delujejo po njegovih

željah, če mu kaj ne uspe ali če od njega zahtevamo nekaj, kar ne želi storiti. Na čustva

jeze se otrok lahko odzove na impulziven način z agresivnostjo ali na inhibiran način z

umikom. Ena od ključnih razvojnih nalog v otroštvu je, da se otrok nauči nadzorovati

izražanje jeze na neškodljiv način (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Strah je čustvo, ki ga sproži ogroženost ali grožnja ogroženosti. Velja za prilagojeni

odziv, če se pojavlja na primernem mestu in ob primernem času. Z razvojem prihaja do

spremembe v intenzivnosti, številu ter vsebini strahov. S starostjo se otrokovo okolje

razširja, zato prihaja v stik z vedno več dražljaji, ki lahko sprožijo strah. Večina strahov

predstavljajo naučeno vedenje. Nekatere strahove lahko vzbudijo otrokove resnične

izkušnje z dražljaji, ki naravno vzbujajo strah (npr. glasni zvok), ali z neprijetnimi

dogodki (npr. otrok se boji psov, ker ga je nekoč ugriznil pes). Poleg tega so strahovi

lahko posledica posnemanja vedenja oseb v otrokovi bližini (npr. otrok vidi, da se starši

ali vrstniki bojijo) ali pa poslušanja ali gledanja grozljivih televizijskih oddaj, filmov,

zgodb ipd. Možni izvor strahov je tako lahko tudi bujna domišljija (npr. pošasti v omari),

zlasti zato, ker imajo otroci v predšolskem obdobju še razmeroma šibko sposobnost

ločevanja resničnosti od domišljije. Razvoj na splošno določa, česa in kdaj se bo otrok

bal, kaj bo sanjal, si domišljal, sanjaril itn. Tako se otroci v tretjem in četrtem letu

starosti bojijo zlasti ločitev od staršev, teme, zvokov, majhnih živali in žuželk ter tega,

da bi ostali sami, v petem in šestem letu življenja so strahovi vezani predvsem na

temo, hude sanje, domišljijska bitja ali dogodke, nadnaravna bitja, divje živali, nevihte,

ločitve od staršev ter poškodbe. Pri starejših predšolskih otrocih hitro upadajo strahovi

pred hrupom ter neznanimi osebami, predmeti in situacijami, medtem ko strahovi pred

živalmi, grmenjem, temo in pošastmi upadajo počasneje. Ne glede na starost

posameznikov sprožijo strah nenadni in nepričakovani dražljaji (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004).


8

Zaskrbljenost je čustvo, ki se nanaša na možne negativne ali ogrožajoče

posledice. Lahko predstavlja prilagojeno vedenje, ki posamezniku pomaga pri

učinkoviti pripravi na soočanje s problemi v prihodnosti. Pri pretirani zaskrbljenosti pa

prevladajo nerazumne ali nerealistične grožnje, ki jih posameznik ne zmore uspešno

razrešiti, kar lahko vodi do težav spanja, ovira izražanje in razvoj gibalnih spretnosti in

mentalnih dejavnosti ter lahko povzroči težave v otrokovih socialnih interakcijah.

Zaskrbljenost se tipično pojavi šele po tretjem letu starosti, ko si otrok lahko predstavlja

zapletene situacije, ki trenutno sicer niso prisotne, a bi lahko bile. Otroci so

najpogosteje zaskrbljeni glede svoje družine in vrstniških odnosov. Zaradi težav z

ločevanjem resničnosti in domišljije jim skrbi lahko povzročijo tudi dogodki v knjigah,

filmih ali igrah, opozorila in grožnje staršev, ki jih sami ne morejo preveriti, ter stvari, ki

jih izvejo iz pogovorov z vrstniki (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

2.1.4 Socialni razvoj

Otroci od obdobja malčka dalje vedno več časa preživijo z drugimi otroki in manj z

odraslimi, spreminja pa se tudi kakovost odnosov med vrstniki. Otroci v zgodnjem

otroštvu razvijejo nove oblike socialnih interakcij in socialnih kompetentnosti, in sicer

gre predvsem za razvoj sposobnosti komuniciranja, recipročnosti, empatije, skupnega

reševanja problemov. Pozitivno socialno vedenje je bolj celovito, 4-letni otroci npr.

pogosteje soglašajo z drugimi otroki in kažejo naklonjenost do vrstnikov kot 3-letniki,

prav tako z leti upada delež agresivnega vedenja med prijateljskimi interakcijami.

Starejši predšolski otroci se z vrstniki več neposredno pogovarjajo kot mlajši in z rabo

govora lažje dosežejo svoje socialne cilje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Otrokovi koncepti prijateljstva, ki potekajo vzporedno s socialnim razvojem,

razvojem socialne kognicije, čustvenim in spoznavnim razvojem, se v obdobju

zgodnjega otroštva spreminjajo. Za prijateljstvo v zgodnjem otroštvu so značilne

predvsem skupne dejavnosti, delitev tistega, kar imaš, bližina bivanja ali prijateljstvo

odraslih, medtem ko so kasneje v ozadju prijateljstev predvsem osebnostni kriteriji, kot

so zaupnost, iskrenost, pravičnost, intimnost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).


9

2.2 Tehnika in tehnologija

Predšolski otrok z igro in drugimi dejavnostmi spoznava svet okoli sebe, svet, v

katerem se vsak dan srečuje tudi s tehniko in njenimi stvaritvami. Pri svojih dejavnostih

opazuje, prepoznava in posnema tehniške stvaritve iz svojega okolja. Z mimiko in

glasom posnema stroje in vozila, prepoznava jih po obliki, velikosti, značilnih zvokih in

gibanju. V svojih igrah konstruira in gradi, pa tudi razstavlja. Tako si pridobiva prva

spoznanja, izkušnje in vpogled v svet tehnike in njegove posebnosti. Ta proces je

razmeroma spontan v krogu otrokove družine, bolj načrtno in usmerjeno pa v okviru

družbeno organizirane predšolske vzgoje (Papotnik, 1993).

V tem okviru otrok spoznava pomen in namen tipičnih tehničnih predmetov,

pojavov in procesov, primerja in raziskuje objekte, vozila, stroje, orodje in pribor, ki jih

srečuje v svojem okolju, spozna nekatere strojne dele (npr. kolesje, zobnik, zavora),

odkriva osnovne tehnične funkcije (npr. prevažanje, dviganje, poganjanje), pridobiva

zanimanje za tehnične stvaritve, pojave in procese, spoznava različne materiale (npr.

blago, les, plastika), oblikuje iz različnih materialov in tako razvija svoje tehnično

ustvarjalne zmožnosti, pri oblikovanju uporablja različno orodje in pribor (npr. škarje,

kladivo, klešče) in se uri v različnih tehničnih opravilih (npr. žaganje, pribijanje, rezanje,

lepljenje, trganje, šivanje). Otrok naj razvija svoje mišljenje tako, da razpoznava

okoliščine, ki so jim tehnični predmeti izpostavljeni (npr. težnost, nosilnost) in dojema

tehnične odnose (npr. ravnotežje). Otrok naj ob igri s tehničnimi predmeti, ob gradnji in

razdiranju razvija svoje govorne sposobnosti ter bogati tehnični jezikovni zaklad, ki

postaja nepogrešljiv tudi pri vsakdanjem komuniciranju (npr. zrušiti, protiutež) in naj si

pridobiva primeren odnos do dela (npr. odgovornost, vztrajnost), primeren odnos do

drugih otrok (sodelovanje, delitev obveznosti), moralne vrline ter organizacijske

sposobnosti (Papotnik, 1993).

Vsebine, s katerimi lahko realiziramo naštete in še druge smotre, lahko razvrstimo

v tri vsebinske sklope:

- Tehnika, ki človeku omogoča in olajšuje zadovoljevanje življenjskih potreb (npr.

stanovanjski objekti, oblačila, hrana, postelja).

- Tehnika, ki človeku omogoča in olajšuje delovna opravila in njegovo delovanje v

družbi (npr. stroji, vozila, materiali, orodje).

- Tehnika, ki človeku obogati prosti čas in zabavo (npr. igrače, igralne naprave,

darila).


10

Otrok si vsa ta spoznanja pridobiva pri spontani igri in med dejavnostjo, ki ju

usmerja vzgojitelj, in sicer tako, da otrok opazuje, posnema, se pogovarja, konstruira,

gradi, izdeluje, preiskuje, demontira, razstavlja ter zbira. V okviru vzgojne dejavnosti je

potrebno politehnično vzgojo razumeti kot dejavnost in načelo, ki prispeva k

oblikovanju otroka, povezovanju vseh vzgojnih področij, k uporabi metod in oblik, ki

omogočajo razvijanje tehniške ustvarjalnosti, k posredovanju doživetij ob izdelkih,

modelih, maketah, sestavljankah, projektih, k usmerjanju v tehnično produktivno

ustvarjalnost, k opazovanju, posnemanju, preizkušanju, sestavljanju, razstavljanju itd.

Za takšno naravnanost vzgojne dejavnosti pa so potrebna vzgojna sredstva,

pripomočki, orodja in naprave. Takšen način dela pa predpostavlja raznovrstno

angažiranje otrok in vzgojitelja (senzorno, gibalno, govorno, praktično, perceptivno,

intelektualno, estetsko itd.) (Papotnik, 1993).

2.2.1 Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije

Miselni vzorec zelo nadrobno prikazuje kategorije, sestavine in elemente, ki

predstavljajo konceptualno razsežnost delovno-tehnične vzgoje na predšolski stopnji. V

okviru ustvarjalnega delovnega procesa z opredeljenimi usmerjevalnimi oziroma

globalnimi cilji je potrebno upoštevati specialno didaktične, pedagoško-psihološke,

tehnične, tehnološke, ergonomske, oblikovne, organizacijske in ekonomske vidike. V

tem procesu otroci spoznavajo materiale in delovne tehnike, uporabo orodja in naprav,

konstruirajo in si razvijajo spretnosti in ustvarjalne sposobnosti (Papotnik, 1999).

Slika 1: Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije (Papotnik, 1999)


11

2.2.2 Cilji tehnike in tehnologije

Otrok:

- Spoznava namen in pomen tipičnih predmetov, pojmov in procesov.

- Primerja in raziskuje objekte, vozila, stroje, orodja in pripomočke, ki jih srečuje

v svojem okolju.

- Spoznava nekatere strojne dele in pojme (npr. os, gred, zobnik, prenos, jermen

itd.).

- Spoznava različne materiale (npr. papir, karton, lepenko, različne vrste

embalaže, les, usnje, furnir, kovine, plastične mase itd.).

- Oblikuje iz različnih materialov in tako si razvija svoje tehnične ustvarjalne

zmožnosti in sposobnosti.

- Pri konstruiranju s sestavljankami si pridobiva tehnično-fizikalna znanja in

izkušnje ter si razvija sposobnost za ustvarjalnost in konstruktivnost.

- Pri ustvarjalnem oblikovanju in preoblikovanju materialov uporablja različna

ergonomsko pravilno oblikovana in varna merila, zarisna in obdelovana orodja,

naprave, pripomočke in vpenjala.

- Uri se v različnih tehnoloških opravilih (rezanje, žaganje, prebijanje,

preoblikovanje, sestavljanje, šivanje, lepljenje, barvanje, preizkušanje

funkcionalnosti itd.) ter si oblikuje pravilne spretnosti in delovne navade ob

ergonomsko pravilno urejenem in varnem delovnem mestu.

- Pridobiva si zanimanje in interes za tehnične izdelke, pojave in procese.

- Razpoznava pojave, ki so jim tehnični predmeti izpostavljeni (npr. trpežnost,

občutljivost na dotik, obremenitve, preobremenitve, nosilnost itd.).

- Dojema tehnične odnose (npr. ravnotežje, spajanje materialov z ustreznim

vezivom, vrstni red operacij kot pogoj za funkcionalni izdelek, skrb za varno

delo, skrb za racionalno izrabo materiala, sredstev za delo, čas in energijo).

- Ob risanju in branju tehnične in tehnološke dokumentacije spoznava načine in

sredstva grafične komunikacije v tehniki in tehnologiji ter se navaja na izražanje

zamisli.

- Oblikuje si odnos do tehnike, tehnologije, organizacije dela in ekonomije,

odgovornosti, natančnosti, reda in si razvije sposobnost za sodelovanje pri

odkrivanju in reševanju problemskih situacij.

- Razvija in bogati si svoje govorne sposobnosti in občutke za pravilno uporabo

slovenskih imen za tehnična sredstva, orodja, predmete, pojme, pojave in

procese (Papotnik, 1999).


12

2.2.3 Ustvarjalni delovni proces

Ustvarjalni delovni proces oziroma ciklus poteka od življenjskih situacij, naravnih

zakonitosti, tehničnih, fizikalnih in tehnoloških osnov, opazovanja, zamisli, načrtovanja,

eksperimentiranja, izdelovanja, analiziranja, preizkušanja, montaže sestavnih delov v

sklope, montaža sklopov v finalni izdelek, kontrole rezultatov, preizkusa in izboljšav do

uporabe izdelka. Pri načrtovanju vzgojne dejavnosti mora vzgojitelj določiti, po katerih

delovnih etapah bo potekala ustvarjalna dejavnost, katere operacije se bodo izvajale in

v kakšnem zaporedju si bodo sledile. Ustvarjalni delovni proces mora vsebovati

problemske situacije, ki jih otrok v organizirani vzgojni dejavnosti odkriva in razrešuje.

Vzgojitelj mora vnaprej planirati ustvarjalno produktivnost (delovno-tehnična vzgoja) in

določiti možnosti za ustvaritev tehničnih predmetov. Ustvarjalni delovni proces poteka

v fazah – korakih: postavljanje cilja dela, zbiranje sredstev in pomagal za delo,

planiranje izvedbe dela, izvedba dela, kontrola (Papotnik, 1988).

2.2.4 Orodja in naprave

Vsa orodja in naprave so shranjene v kotičku tehnične kulture, ki ima posebne

predale s pladnji, v katerih lahko vzgojitelj spravlja in dopolnjuje obstoječa orodja z

novimi, ki so prilagojena razvojni in starostni stopnji predšolskih otrok. V tej pohištveni

opremi so tudi predali za materiale (papir, karton, lepenka, furnir, vezana plošča,

lesonit, žica, mehka bela pločevina in obstoječi deli, letvice, čepi, krogci, vijaki, matice,

žeblji, lepila itd.). Orodja in naprave, ki jih uporabljamo pri tehnični vzgoji razdelimo na

individualna in skupna orodja. Med individualna orodja, zarisana in merilna orodja

uvrščamo svinčnik, flomaster, kovinsko ravnilo, leseno ali plastično ravnilo, šestilo,

kotnik, trikotnik, krivuljnik ter kovinski meter. Med obdelovalna orodja, ki jih

uporabljamo za papirna gradiva, usnje, les, kovine in plastiko uvrščamo različne škarje,

nože, kladiva, klešče, luknjače, šila, izvijače, žage, svedre, pile ter čopiče. Pod skupna

orodja pa sodijo lisičji rep, rezbarski lok, škarje za rezanje pločevine, ročni vrtalnik,

rašpa in klešče za snemanje izolacije. Med naprave pa sodijo svora, primež, jeralnik ter

stironož (Papotnik, 1988).


13

2.2.5 Varno delo

Varnost pri delu je kompleksna dejavnost, ki spremlja človekovo delo. Odvisno je

od objektivnih dejavnikov (tehnično okolje – oprema, stroji, orodja, naprave, materiali

itd., naravno okolje – letni časi, dnevi v tednu, meteorološki vplivi itd., družbeno okolje

– režim dela, medsebojni odnosi, organizacija dela, osebna nota učitelja, stil dela itd.)

in subjektivnih dejavnikov (psihofizične sposobnosti in dispozicije – kar »zmore«,

znanja, spretnosti in navade – kar »zna«, interesi in motivacija – kar »hoče«). Ti

dejavniki so v interakciji oziroma med seboj povezani (Papotnik, 1999).

2.2.5.1 Aktivnosti pri zagotavljanju varnega dela

Motivacija je potrebna, da otrok vidi namen in cilj dela. Otroku je potrebno

predstaviti varen postopek dela. Z otroki se je potrebno pogovoriti o prikazanem

postopku z namenom, da ocenimo stopnjo njihovega razumevanja. Otroci naj opišejo

varen postopek dela. Otroci izvajajo postopek tako, kot je bilo prikazano. Glede na

težavnost dela ga razdelimo na posamezne dele. Otroci pravilno ponavljajo postopek,

pri tem nekatere primere in izvedbe oblikujejo na svojevrsten in izviren način (Zuljan,

2014).

2.2.5.2 Pomembna navodila za uspešno delo in za zagotavljanje varnosti

Mizne površine je potrebno zaščititi z lepenko oziroma z lesonitnimi podlagami.

Ustvarjalni delovni proces je potrebno organizirati tako, da bodo vsi učenci imeli

ustrezno orodje in da ne bo prihajalo do ozkih grl in nenadzorovanega igranja z

orodjem, ki je že samo po sebi nevarno, če ga ne uporabljamo pravilno in varno.

Luknjanje, vrtenje, izbijanje lukenj, brušenje, žaganje in žebljanje je potrebno izvesti

tako, da se del, ki ga luknjamo ali vrtimo, brusimo, žagamo ali žebljamo, postavi ali

pritrdi s svoro na lesonitno podlago in šele takrat se izvede načrtovani postopek. Učitelj

mora orodja demonstrirati glede na princip delovanja in ravnanja in ves čas spremljati

izvajanje dela. Pomembno je, da je zagotovljena varnost (opozarjanje na nevarnosti,

upoštevanje varnostnih pravil, uporaba delovnih haljic), pravilen položaj pri delu (npr.

sedeči oziroma stoječi), pravilna uporaba orodja ter varčna izraba gradiv. Izvesti je

potrebno urjenje in utrjevanje delovne operacije, in šele ko preverimo, da so delovno

spretnost usvojili, preidemo na izdelavo konkretnega izdelka (Papotnik, 1999).


14

2.2.6 Priprava vzgojitelja na vzgojno dejavnost

Papotnik (1993) pravi, da pri vzgojiteljevem pripravljanju na vzgojno dejavnost je

potrebno upoštevati, da mora vzgojitelj vnaprej planirati vzgojna sredstva, uporabo

metod in vzgojne vsebine, ki so v korelaciji z drugimi vzgojnimi področji. Torej gre za

planiranje, ki je zavestna aktivnost, s katero vnaprej projektiramo (skiciramo,

analiziramo, razporejamo, artikuliramo in programiramo) dela, ki so usmerjena k

skupnemu cilju: oblikovati aktivno in ustvarjalno osebnost.

Pred planiranjem vzgojne dejavnosti je potrebno:

- poučevanje smotrov in ciljev delovno-tehnične vzgoje v VVO,

- poučevanje vzgojnega programa,

- poučevanje vzorca časovne razporeditve vsebin dela,

- podobno seznanjanje z materialnimi možnostmi VVO (kotiček tehnične kulture,

osnovna pohištvena oprema, orodja in naprave, materiali, literatura, avdio-

vizualna sredstva in druga sredstva izobraževalne tehnologije).

Planiranje vzgojne dejavnosti zajema:

- makroartikulacijo (izdelava letnega programa dela ali globalnega programa),

- mikroartikulacijo (pripravljanje na izvedbo vsakodnevnega vzgojnega dela).

Letni program pri osnovah tehnike in tehnologije naj bi zajemal:

- planirane enote,

- osnovno vzgojno-izobraževalno vsebino vsake enote,

- okvirni čas, ki je potreben za realizacijo planiranih enot,

- plan potrebnih vzgojnih sredstev in pomagal, orodja, naprav, materialov,

strokovne literature,

- uporaba metod, oblik, načel, zvrsti dela, delovnih tehnik, postopkov in

aktivnosti,

- načine zbiranja materialov (odpadni in obstoječi materiali, naravna gradiva).

V vzgojiteljevo pripravo sodi:

- podrobno poučevanje nalog vzgojnega programa, vsebin, nalog, smotrov in

ciljev delovno-tehnične vzgoje,

- spoznavanje različnih načinov pripravljanja na vzgojno dejavnost (sestavine

priprave, strategije postopka vzgojne dejavnosti),


15

- priprava sredstev, orodja, naprav in pripomočkov (demonstracijska sredstva,

skice, risbe, prosojnice, tehnološke sestavljanke itd.),

- spoznavanje in proučevanje specialno didaktične, strokovnoteoretične in

pedagoško psihološke literature,

- seznanjanje z možnostmi za ogled ustanov, obrtnih podjetij, servisnih delavnic

in tovarn,

- pisanje podrobnih priprav (sestavine priprave in strategija poteka vzgojne

dejavnosti).

2.2.7 Spremljajoča dokumentacija za vzgojitelja, učitelja in mentorja

Za vzgojitelja, učitelja in mentorja je obvezna tehnična dokumentacija (skica, risba,

pozicijska risba, sestavna risba, montažna risba, shema, kinematična shema) in

tehnološka dokumentacija (informativni list, instruktažni list, operacijski list, tehnološki

list). Prvi način uporabe dokumentacije je neposredna uporaba, to je uporaba pri

vzgojnem in vzgojno-izobraževalnem procesu (predvsem skica za predšolsko

obdobje); skica, shema, informativni list, instruktažni list, deloma operacijski in

tehnološki list za razredno stopnjo. Drugi način uporabe dokumentacije je posredna

uporaba, to je uporaba vseh vrst tehnične in tehnološke dokumentacije kot sestavni del

priprave vzgojiteljev, učiteljev in mentorjev za izvedbo vzgojnega oziroma vzgojno-

izobraževalnega procesa. Vrsta in količina sta odvisni od zahtevnosti procesa,

usmerjenosti, zmožnosti in interesa izvajalcev po čim boljši pripravi na izvedbo

(Papotnik, 1999).

2.2.8 Analiza kurikula za vrtce z vidika prisotnosti tehnike in tehnologije

Papotnik je zapisal, da so pri analizi Kurikula za vrtce z vidika tehnike in

tehnologije izhajali iz določenih predpostavk in zakonitosti, ki so zapisane v Kurikulu.

Prva predpostavka pravi, da so posamezna razvojna področja med seboj prepletena in

povezana z različnimi psihičnimi funkcijami (npr. otrok zaznava, doživlja in spoznava

sebe, svet okoli sebe, različne odnose s čustvenega, intuitivnega, socialnega,

spoznavnega vidika). Naslednja predpostavka pravi, da moramo razumeti predšolsko

vzgojo že zaradi nje same, saj je vsako obdobje v razvoju treba dobro izkusiti.

Predšolsko vzgojo moramo razumeti tudi kot pripravo na naslednjo stopnjo vzgoje in

izobraževanja. Zadnja predpostavka pa pravi, da učenje predšolskega otroka temelji

na neposredni aktivnosti s predmeti in pridobivanju konkretnih izkušenj z ljudmi,


16

stvarmi, razmisleku o dejavnostih ter oblikovanju predstav in pred pojmovnih struktur

na osnovi prvih generalizacij, na notranji motivaciji in reševanju konkretnih problemov

ter pridobivanju socialnih izkušenj. S temi predpostavkami in zakonitostmi se povsem

strinjamo ter iz tega tudi »črpamo in zajemamo« vsebine, dejavnosti in cilje za vzgojni

proces, kjer se bo v veliki meri kazala včlenjenost in prisotnost tehnike in tehnologije

(Papotnik, 1999).

2.2.9 Povezanost delovno-tehnične vzgoje z drugimi področji

V vrtcih mora obstajati prepletenost intelektualne, telesne, likovne, higiensko-

zdravstvene, glasbene in plesne vzgoje z delovno-tehnično vzgojo. Dejavnosti različnih

vzgojnih področij je potrebno povezovati v kompleksen vzgojni program, kjer gre tudi

za uvajanje otrok v svet tehnike in dela. Še posebej je pomembno uvajanje otrok v svet

dela, ki je potrebno za osvajanje delovnih izkušenj, brez katerih ni popolnega razvoja

mišljenja (Papotnik, 1993).

Spoznavanje otrok z okoljem:

- iz odpadnega lesa izdelajo krmilnico in nato v njej nastavljajo hrano pticam;

- skutine lončke oblepijo z odpadnimi krpicami in vanje posadijo rože, zelenjavo

(fižol);

- iz naravnega materiala (lubja) izdelajo ladjice, jadrnice, s katerimi nato

preverjajo gostoto vode (kaj plava, kaj se potopi).

Razvijanje govora:

- iz odpadnega materiala (lesa) si izdelajo oder in lutke, s katerimi se nato igrajo;

- iz deščic izdelajo preproste police, na katere nato postavijo slikanice in jih

opisujejo;

- iz usnja izdelajo trak za označevanje strani v knjigi ter ga uporabljajo pri

označevanju strani.

Razvijanje matematičnih predstav in pojmov:

- iz usnja izrežejo oblike za polaganje ploskovnih podob;

- iz usnja izrežejo različno velike oblike sadežev in jih primerjajo po barvi in

velikosti;

- iz škatel napravijo različno velike hiše in nato ugotavljajo velikosti in oblike.


17

Likovna vzgoja:

- izdelajo lutke iz škatel in maske iz plastenk;

- izdelajo žabice iz kamenčkov, ki jih naberejo ob potoku;

- iz kolobarjev koruznega stebla, oluščenega koruznega storža in žice napravijo

polžka.

Glasbena vzgoja:

- izdelava glasbila (iz plastenk) in uporaba glasbila pri zaposlitvah s tega

področja;

- iz preluknjanih slatinskih zamaškov in žice napravijo ropotuljice;

- naberejo različne prodnike in jih uporabljajo kot množično glasbilo.

Higiensko-zdravstvena vzgoja:

- iz ščipalk izdelajo stojalo za prtičke in jih uporabljajo pri hranjenju;

- iz jogurtovih lončkov in odpadnih trakov tapete napravijo lutke, pajace za

praznični pogrinjek.

Telesna vzgoja:

- iz usnja si narežejo trakove, s katerimi nato izvajajo gimnastične vaje;

- iz različno dolgih lesenih odpadkov nažagajo enako dolge palice za izvajanje

gimnastičnih vaj;

- iz lesenih odpadkov naredijo paličice, iz blaga trakove, ki jih prilepijo na te

paličice, kar uporabljajo za izvajanje gimnastičnih vaj;

- iz odpadkov blaga in volne sešijejo žogice, jih napolnijo z odpadno volno in z

njimi izvajajo gimnastične vaje.

Plesna vzgoja:

- uporaba izdelanih mask pri plesu;

- iz večjih škatel si izdelajo rekvizite, dodatke za plesno dramatizacijo na vsebino

(Papotnik, 1993).


18

2.3 Lastnosti gradiv

Razvoj in napredek družbe je ozko povezan z odkrivanjem, razvojem uporabe in

izdelave gradiv. Gradiva in vsi ostali tehnični materiali vplivajo na tehnike vseh

človeških aktivnosti in razvoj tehnologij. Odkritja, izumi in prilagoditev materialov so

močno vplivali na razvoj civilizacij in so zato celotna zgodovinska obdobja poimenovali

po njih (kamena, bakrena, železna doba). Materiali so omogočili razvoj možnosti

preživetja – prehrane, bivanja, gradnje in vojskovanja. Prvotno je človek uporabljal le

naravna gradiva iz svoje bližnje okolice (les, kamen). Z razvojem njegove ustvarjalnosti

se je zviševala raven predelave in obdelave naravnih gradiv in proizvodnja novih vrst

gradiv (opeka, kovine). Danes obstajajo različna gradiva, predpogoj za uspošno

projektiranje in gradnjo objektov pa je solidno znanje o gradivih. Znanje o gradivih

obsega znanje o tehnoloških postopkih za njihovo pridobivanje in predelavo, o kemični

sestavi in fizikalnih ter tehničnih lastnostih pred uporabo in v času predelave,

obnašanju po vgradnji in o vseh bistvenih spremembah v dobi njihove uporabe (Žarnić,

2003).


19

2.3.1 Splošna klasifikacija gradiv

Pri splošni klasifikaciji se gradiva delijo v štiri jasno ločljive skupine: kovine,

polimere, keramike in kompozite (Žarnić, 2005).

Slika 2: Osnovne skupine materialov (Žarnič, 2005)

Kovine definirajo značilne fizikalne lastnosti, ki so posledica kovinskih kemijskih

vezi. Keramike definirajo lastnosti, ki so posledica kombinacije ionskih in kovalentnih

vezi. Polimere definirajo lastnosti, ki so posledica visoke stopnje kovalentnih vezi

znotraj verig molekul in šibkih Van der Waalsovih vezi med verigami molekul. Ostali

materiali se lahko prepoznajo kot razredi kovin, keramik ali polimerov (zlitine kot več

fazne kovine, cementi kot keramika, gume kot polimeri) ali pa kot kompoziti (beton, les,

papir). Dejansko so vsi več fazni materiali kompozit, vendar pa z tem nazivom

imenujemo predvsem kombinacije dveh ali več eno ali večfaznih materialov, ki imajo

neodvisne lastnosti in se lahko uporabljajo kot samostojni materiali. Kompozite tvorimo

s kemičnim, fizikalnim in/ali mehanskim povezovanjem. Lastnosti kompozitov so

prilagojene njihovi uporabi in so boljše od lastnosti posameznih sestavnih materialov za

predvideno namembnost (Žarnić, 2005).


20

2.3.2 Kovine

Kovine so prevladujoči kemijski elementi. Čisti kovinski elementi imajo izredno

raznolike lastnosti. Ta raznolikost se zelo poveča z medsebojno komunikacijo kovinskih

elementov, ki tako tvorijo kovinske zlitine. Še večja raznolikost pa se doseže s

kombinacijo kovinskih in nekovinskih elementov. Obe vrsti kombinacij ustvarjata večji

del tehnično uporabnih materialov, med katerimi so tudi gradiva (Žarnić, 2005).

2.3.2.1 Tališče kovin

Kovine so pri sobni temperaturi v trdnem stanju, razen živega srebra, ki je tekoče.

Z dovajanjem toplote preidejo pri določeni temperaturi v tekoče, nato pa še v plinasto

stanje. Spremembo agregatnega stanja kovin iz trdega v tekoče imenujemo tališče, ki

se od kovine do kovine razlikuje. Glede na tališča ločimo lahko taljive kovine, srednje

taljive kovine in težko taljive kovine. Najnižje tališče ima živo srebro -38.5°C, najvišje

pa volfram 3470°C. To sta ekstremni vrednosti tališč. Kovine z nizkim tališčem

uporabljamo za izdelavo zlitin za spajkanje. Kovine so kovinskega sijaja in značilne

barve, zato jih ločimo od nekovin (Bezjak, 2003).

2.3.2.2 Gostota kovin

Gostota kovin je različna in jih po tej lastnosti razvrstimo na lahke kovine, srednje

težke kovine in težke kovine. Težke kovine imajo gostoto, večjo od 5.103 kg/m3, lahke

kovine pa pod 5.103 kg/m3 (Bezjak, 2003).

2.3.2.3 Uporaba kovin

Čiste kovine v industriji malo uporabljamo, razen v primerih, ko želimo dobiti

izredne lastnosti, npr.: obstojnost proti koroziji, prevodnost električnega toka in toplote,

raztezek in skrček. Najpogosteje jih uporabljamo kot zlitine. Po uporabi jih lahko delimo

na skupino kovin, ki jih uporabljamo pri izdelavi železnih zlitin in skupino kovin, ki jih

uporabljamo pri izdelavi barvnih zlitin (Bezjak, 2003).


21

2.3.3 Keramike

Keramike so večinoma sestavljene iz kovinskih in nekovinskih elementov, četudi

obstajajo tudi keramični materiali povsem nekovinske sestave. Med nekovinskimi

elementi je pogost kisik, ki s kovinskimi elementi sestavlja značilne spojine v keramiki

kot so silicijev oksid, magnezijev oksid in aluminijev trioksid. V keramiki se zelo

pogosto pojavljajo tudi elementi kot so silicij, ogljik, žveplo, dušik, bor itd. Po

mikrostrukturni sestavi se keramike lahko razvrstijo v povsem kristalične, povsem

amorfne (steklo) in delno kristalične, kjer so kristali cementirani z amorfno matriko, ki

pogosto predstavlja šibki del celotnega kompozitnega materiala (Žarnić, 2005).

2.3.3.1 Splošne lastnosti keramike

Keramika je obstojna pri visokih temperaturah, je trda in ima visoko tlačno trdnost.

Odporna je proti abraziji in koroziji. Ima nizko specifično težo. V principu so keramični

materiali električni izolatorji, vendar so nekateri tipi ionski prevodniki ali polprevodniki.

Osnovna pomanjkljivost keramičnih materialov je krhkost in s tem povezana tudi

majhna odpornost proti temperaturnim spremembam. Keramika ima tudi nekatere

specifične lastnosti, zaradi katerih je nenadomestljiva. Keramiki skušajo z razvojem

novih vrst keramike in izboljšanjem tehnologije izdelave ter prilagajanjem oblike

keramičnih izdelkov različnim obremenitvam kar se da omejiti vpliv negativnih lastnosti.

Da si pri tem uspešni, dokazuje naglo širjenje keramičnih izdelkov v zadnjem desetletju

(Bezjak, 2003).

2.3.3.2 Značilnosti keramike

Osnovna surovina je prah, ki ga oblikujemo v izdelke ter nato utrdimo z žganjem.

Pri klasični keramiki uporabljamo naravne surovine, predvsem glino. V novejšem času

so vse bolj v uporabi homogenizirane očiščene primesi. Značilno za klasično keramiko

je oblikovanje in ulivanje. Osrednja tehnološka operacija, značilna za keramiko, je

žganje, običajno poteka v kontinuiranih pečeh. Za izdelavo tehnične keramike

praviloma uporabljamo sintetične surovine. Slednje morajo biti drobnozrnate, to

dosežemo z mletje ali precipitacijo. Prah nato sušimo in granuliramo, običajno v

razpršilnih sušilnikih. Izdelke oblikujemo s stiskanjem, ekstruzijo, injekcijskim

brizganjem in ulivanjem. Operacijo žganja izvajamo v kontinuiranih in šaržnih pečeh,

včasih pa izvedemo oblikovanje in žganje hkrati s sintranjem pod tlakom. Žgane

izdelke v nekaterih primerih še obdelamo, brusimo ali poliramo, čeprav se tej operaciji

zaradi trdote keramike, če je le mogoče, izogibamo. Proizvodnjo spremlja kontrola

surovin, polizdelkov in končnih izdelkov (Bezjak, 2003).


22

2.3.4 Polimeri

Med najbolj uporabnimi polimeri so tisti, ki so sestavljeni iz ogljikovih atomov.

Polimere se lahko razdeli v dve veliki skupini, na termoplaste in duroplaste. Splošna

lastnost polimerov je, da jih tvorijo nitaste molekule, v katerih so atomi povezani z

močnimi kovalentnimi vezmi. Pri termoplastih so nitaste molekule šibko povezane z

Van der Vaalsovimi vezmi ali pa sploh niso povezane. Zato je potrebno razmeroma

majhno zvišanje toplotne energije za mehčanje termoplastov, ki se po ohladitvi

ponovno strdijo. Ta proces se lahko ponavlja velikokrat brez bistvenega vpliva na

ostale lastnosti termoplasta. Nekatere vrste termoplastov lahko tudi kristalizirajo. Pri

duroplastih so nitaste molekule navzkrižno povezane z močnimi kovalentnimi vezmi.

Zaradi tega se že oblikovani duroplasti ne morejo toplotno preoblikovati, ne da bi se s

tem spremenile ostale njihove lastnosti. Duroplasti se medsebojno razlikujejo po gostoti

zmraženosti. V naravi se tvorijo mnogi naravni polimeri, ki nastajajo bodisi v živih

organizmih bodisi v neživi naravi (Žarnić, 2005).

Prednosti polimerov pred drugimi materiali so te, da jih lahko predelujemo, saj so

plastične snovi primerne za masovno proizvodnjo in lahko iz njih uspešno izdelujemo

tudi predmete zelo kompliciranih oblik v velikih serijah in po nizki ceni. Imajo tudi

majhno gostoto. Na splošno je manjša kot gostota kovin in so zato predmeti, narejeni iz

plastičnih snovi, lahki. Večina plastičnih snovi je odporna proti koroziji, zato jih

uporabljamo v primerih agresivnih medijev. Mnogi plastični materiali so odlični električni

izolatorji. Plastične snovi so v bistvu slabi pretvorniki toplote in v penasti obliki so

neprekosljivi termični izolatorji. Plastične snovi so lahko prozorne, prosojne in

neprozorne. Barvamo jih v neomejenem številu barv in nians. Pravilno izbrane in

oblikovane lahko dajo izredno dobre dekorativne efekte. Plastične snovi dušijo vibracije

bolje kot katerokoli drugi material in jih zaradi tega uspešno uporabljamo kot zvočne

izolatorje (Bezjak, 2003).

Polimeri imajo pred drugimi materiali tudi nekaj pomanjkljivosti. Praviloma je

trdnost manjša kot trdnost kovin, tudi takrat, če upoštevamo njihovo nizko gostoto.

Plastične snovi se večinoma krivijo, krčijo in izgubljajo trdnost pri dolgotrajni, pa čeprav

majhni obremenitvi, razen tega so relativno mehke in se lahko mehansko poškodujejo.

Ne moremo jih greti do visokih temperatur. Večina plastičnih snovi je gorljiva, nekatere

so celo nevarne zaradi gorljivosti. Nekatere plastične snovi so neodporne proti

sončnemu žarčenju ter kisiku in veliko jih je podvrženih vplivu glivic in bakterij. Mnoge

plastične snovi imajo izrazit in neprijeten vonj. Zlomljene in pokvarjene dele navadno

zelo težko popravimo in je zato večkrat bolje cel del zamenjati z novim, kot pa poskusiti


23

popraviti pokvarjeni del z lepljenjem ali varjenjem. Številne plastične snovi, posebno

nove za posebne tehnične namene, so drage in je zato v mnogih primerih ekonomično

le, če jih izdelujemo v velikih serijah (Bezjak, 2003).

2.3.5 Kompoziti

Kompoziti so materiali, ki so sestavljeni iz dveh ali več komponent. Lastnosti

kompozitnega materiala se razlikujejo od lastnosti posameznih materialov, ki ga tvorijo.

Večina vseh materialov, ki se uporabljajo v tehniki, so kompozitni materiali, saj so le-ti

praviloma večfazni materiali. Kljub temu pa materiale kot so jekla, kovinske zlitine in

nekatere polimere ne obravnavamo kot kompozite, ker se njihove komponente tvorijo

neposredno iz homogenega materiala. Kompozitni materiali so v ožjem pomenu tisti,

pri katerih se komponente jasno razločijo ves čas njihovega nastanka, obdelave in

uporabe. V vsakem kompozitu je en material (ena faza) zvezno razprostranjen in s tem

tvori matrico kompozita. Ostali materiali (ostale faze) so dodatni kot ojačitve matrice.

Lastnosti tako sestavljenega materiala so v veliki meri določene z velikostjo in

razporeditvijo dodatnega materiala (Žarnić, 2005).

2.3.5.1 Vrste kompozitov

Kompoziti se stojijo iz dveh osnovnih sestavin: iz matice (osnove) in armature

(sestavin za povečanje mehanskih lastnosti). Kompoziti so lahko sestavljeni iz različnih

materialov. Najbolj razširjenih je pet osnovnih skupin glede na obliko armature:

- kompoziti z vlakni,

- kompoziti z delci,

- kompoziti s kosmiči,

- kompoziti z laminati, lističi,

- kompoziti s polnilom (Bezjak, 2003).

2.3.5.2 Splošne lastnosti kompozitov

Za kompozitne materiale so značilne naslednje lastnosti:

- niso naravne tvorbe, ampak so delo človeških rok,

- sestavljeni so iz dveh ali več komponent različne kemične sestave,

- so homogeni v makroskopskem in heterogeni v mikroskopskem merilu,

- delež, oblika in razdelitev sestavin so za določen izdelek vnaprej načrtovani

(Bezjak, 2003).


24

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen diplomske naloge

Namen izbrane naloge je otrokom približati tehniška gradiva in njihovo uporabo.

Želim, da vse bolj opustijo igrače visoke tehnologije in začnejo sami ustvarjati in

izdelovati uporabne stvari iz različnih gradiv, ki jih bodo lahko uporabili v igri ali

vsakodnevni dejavnosti. Pomembno je, da otrokom ponudimo čim več različnih gradiv,

s pomočjo katerih spoznavajo in raziskujejo nova tehnična znanja.

Prav zato sem otrokom pripravila dejavnosti, preko katerih so spoznavali razna

gradiva in iz njih izdelali uporaben izdelek. Ob tem so spoznavali tudi tehniška orodja in

pripomočke. Pri poteku same dejavnosti sem opazovala ali je otrok sposoben izdelek

izdelati sam, z malo pomoči ali z veliko pomoči.

3.2 Raziskovalne hipoteze

Hipoteza 1: Otrok je sposoben prepoznati gradiva in jih pravilno poimenovati.

Hipoteza 2: Otrok rad dela z različnimi gradivi.

Hipoteza 3: Otrok iz različnih gradiv samostojno naredi uporaben izdelek.

Hipoteza 4: Otrok samostojno uporablja delovno orodje in pripomočke.

3.3 Raziskovalna metoda

Opravili smo kvalitativno in kvantitativno opazovalno empirično raziskavo. Za

raziskovalno metodo smo uporabili akcijsko raziskovanje, ki poteka v dveh korakih:

1. Izvedba – razvoj učnega postopka spoznavanja gradiv skozi praktične primere.

2. Analiza izvedbenih dejavnosti primerov in uporaba v praksi.

3.4 Raziskovalni vzorec

Pri izvedbi empiričnega dela diplomske naloge so sodelovali otroci iz vrtca OŠ

Brusnice, vrtec Brusnice, skupina Muce. V skupini je bilo vključenih 19 otrok drugega

starostnega obdobja, od tega 13 dečkov in 6 deklic. Otroci so stari od tri do štiri let.

Vsakemu od otrok je uspelo narediti svoj izdelek iz štirih različnih gradiv. Dejavnosti, ki

smo jih izvedli so se udeležili z veliko radovednostjo in na koncu bili veseli svojega

izdelka, ki so ga lahko odnesli domov in se z njim igrali ali ga uporabljali ob

vsakodnevni dejavnosti.

Dejavnosti sem izvedla v marcu in aprilu 2015.


25

3.5 Način zbiranja podatkov

Podatke za raziskavo sem dobila na različne načine, in sicer:

- Najpogostejša metoda, ki sem jo uporabljala je bila opazovanje. Med

dejavnostjo sem si beležila samostojnost dela, katero sem tudi analizirala.

- Skozi dejavnost sem otroke ves čas fotografirala in jih uporabila pri analizi

dejavnosti.

3.6 Dejavnosti

3.6.1 Okvir za sliko

Vrtec: OŠ Brusnice, Vrtec Brusnice

Skupina: Muce

Področje: Delovno-tehnična vzgoja

Tema: Družina

Izdelek: Okvir za sliko

Datum: 18. 3. 2015

Globalni cilji:

- spoznavanje tehničnih predmetov in razvijanje spretnosti na področju tehnike in

tehnologije.

Operativni cilji:

- otrok spozna različne materiale (keramika, les),

- otrok dela z različnimi materiali in razvija svoje tehnično ustvarjalne zmožnosti,

- otrok pri oblikovanju uporablja različna orodja in pripomočke,

- otrok z lepljenjem kosov keramike na leseno desko naredi okvir za sliko.

Učne oblike: skupna, skupinska, individualna.

Učne metode: pogovor, razlaga, demonstracija.

Sredstva in pripomočki: demonstracijski izdelek, lepilo, čopiči, zaščita za mizo.

Orodje: /

Gradiva: kosi keramike, lesene deske.

Korelacija: umetnost.

Viri: Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za

šolstvo.


26

Motivacija:

Z otroki se zberemo v jutranjem krogu. Povem jim, da sem s seboj prinesla nekaj

materiala iz katerih bomo naredili izdelke. Najprej jim pokažem leseno desko in skupaj

ugotovimo iz katerega materiala je. Nato se pogovarjamo o lesu. Postavljam jim

vprašanja: Kje dobimo les? Kaj izdelujemo iz lesa? Kje v igralnici je kaj lesenega?

Imate doma kaj lesenega? Nato jim pokažem keramične ploščice. Skupaj ugotovimo,

kaj je to in se o keramiki pogovarjamo. Postavljam jim vprašanja: Poznate kakšen

keramični izdelek? Je v vrtcu kaj keramičnega? Imate doma kaj keramičnega? Povem

jim, da bomo s pomočjo teh dveh materialov izdelali okvir za sliko svoje družine, saj bo

kmalu družinski dan in to bo odlično darilo za to priložnost. Pokažem jim

demonstracijski izdelek in opišem, kako ga bomo izdelali.

Dejavnost:

Dejavnost sem najprej izvedla s polovico otrok. Vsak otrok je dobil svojo leseno

desko. Na rob deske je s čopičem namazal lepilo in polagal kose keramičnih ploščic

eno ob drugo, vse dokler ni naredil okvirja. Izdelek smo nato posušili in ko se je lepilo

posušilo, smo v okvir nalepili risbo. Druga polovica otrok se je ta čas igrala z lesenimi

orodji ter z majhnimi keramičnimi ploščicami.

Zaključek:

Vsak otrok svoj izdelek odnese domov in ga podari svoji družini.

Analiza:

Otroci so me z zanimanjem pričakali v krogu. Radovedni so bili kaj imam v zaboju.

Eden izmed otrok je vprašal, če imam bombone. Iz zaboja sem vzela leseno desko in

jo pokazala otrokom. Nato so morali povedati kaj je to. Hitro so ugotovili, da imam v

roki les. Nato smo se pogovarjali o lesu. Otroci so o lesu vedeli zelo veliko, zato smo

lahko kmalu prešli na naslednje gradivo. Iz zaboja sem vzela keramične ploščice.

Otroci so začudeno gledali, saj tega gradiva niso poznali. Tokrat sem jim morala pri

ugibanju bolj pomagati in dajati več primerov. Sčasoma so nekateri otroci ugotovili, kje

to gradivo najdemo, vendar nihče še ni ugotovil, kako se imenuje. Povedala sem jim,

da je to keramika. Po kratki predstavitvi keramike, smo se razdelili v skupini.

Izdelovanje okvirja večini otrok ni predstavljajo večjih težav, nekaterim pa sem morala

pomagati pri nanašanju lepila in postavljanju ploščic. Skozi celo dejavnost so bili otroci

dobro motivirani, s končanim izdelkom pa so bili zadovoljni.


27

Slika 3: Začetni pogovor o dejavnosti

Slika 4: Deklica samostojno lepi ploščice

Slika 5: Deček zadovoljen s svojim izdelkom


28

Slika 6: Končni izdelki otrok – okvir za sliko

Slika 7: Prikaz samostojnosti dela otrok izdelka: Okvir slike

Pri dejavnosti je bilo prisotnih vseh 19 otrok. Skozi dejavnost smo opazovali ali zna

otrok sam nanesti lepilo na leseno desko in ali sam postavi ploščice na pravilno mesto.

Ugotovili smo, da je 14 otrok (74%) dejavnost izvedlo samostojno, 5 otrok (26%) pa je

potrebovalo malo pomoči. Večje pomoči pri tem izdelku niso potrebovali.

74%

26%

Brez pomoči

Z malo pomoči

Z veliko pomoči


29

3.6.2 Posoda za sejanje


Skupina: Muce


Tema: Pomlad

Izdelek: Posoda za sajenje

Datum: 25. 3. 2015

Globalni cilji:


tehnologije.

Operativni cilji:

- otrok spozna material (plastika),

- otrok dela z materialom (plastika) in tako razvija svoje tehnično ustvarjalne

zmožnosti,


- otrok iz plastenke izreče posodo, ki jo bo uporabil za izdelek,

- otrok na plastenko nalepi zamaške (ušesa in nos), ter oči,

- otrok v plastenko natrese zemljo in posadi semena,

- otrok z zalivalko zalije zemljo.



Sredstva in pripomočki: vreča s plastičnimi predmeti, demonstracijski izdelek, zamaški,

oči, zemlja, semena, zalivalka.

Orodje: lepilna pištola, škarje.

Gradiva: plastenke.



šolstvo.

Motivacija:

Otroke povabim, da se posedemo v krog. S seboj prinesem zaboj v katerem imam

razne predmete. Vprašam jih, kaj mislijo, da imam v zaboju. Nekaj časa ugibajo, nato

pa jim pokažem predmete, ki jih morajo poimenovati. Ko pregledamo vse predmete, jih


30

vprašam, kaj imajo skupnega in iz katerega materiala so. Če otroci ne ugotovijo sami,

jim pomagam priti do odgovora, da so ti predmeti iz plastike. Povem jim, da bomo s

tem materialom naredili izdelek. Pokažem jim posodo za sajenje in opišem postopek

izdelave.

Dejavnost:

Dejavnost izvedem v več skupinah. Nekaj otrok povabim k sebi, da bomo izdelali

posodo za sejanje. Najprej na predhodno označenem mestu plastenko prerežejo, nato

nalepijo plastične oči ter plastične zamaške za nos in ušesa. Posodo nato napolnimo z

zemljo in posadimo semena. Na koncu vse skupaj zalijemo in počakamo, da »obrazu

zrastejo lasje«. Ostali otroci iz koščkov slamic izdelujejo okvir in lepijo plastične gumbe.

Zaključek:

Svoje izdelke otroci skrbno opazujejo, jih zalivajo in čakajo, kdaj bodo njihovemu

»obrazu zrastli lasje«.

Analiza:

Otroke sem že na samem začetku zelo dobro motivirala s tem, ko sem jim prinesla

veliko zanimivih predmetov. Vse predmete so znali poimenovati, hitro pa so tudi prišli

do ugotovitve, da so ti predmeti iz plastike. O plastiki smo se lahko veliko pogovarjali,

saj so otroci to gradivo dobro poznali, vedeli njegove lastnosti in znali našteti veliko

primerov iz vsakdanjega življenja. Nato sem jim pokazala demonstracijski izdelek in

vprašala kaj temu »obrazu« manjka. Hitro so ugotovili, da mu manjkajo lasje. Skupaj

smo iskali predloge, kako bi mu lase dodali, nato je eden izmed otrok je predlagal, da v

posodo posadimo semena iz katerih bo zrastla solata. Odločili smo se, da bomo to tudi

storili. Pri izdelovanju izdelka so imeli otroci največ težav z rezanjem plastenke. Tu sem

morala večini otrok držati plastenko, saj so za rezanje s škarjami potrebovali obe roki.

Zaradi varnosti otroci niso smeli uporabljati lepilne pištole, zato sem jim lepilo nanesla

jaz. Otroci z lepljenjem zamaškov in oči niso imeli večjih težav, saj sem mesta za

lepljenje že vnaprej označila. Na koncu so v posodo natresli zemljo in si izbrali poljubna

semena. Vsak otrok je svoj »obraz« še zalil in ga postavil na polico. Vsi otroci so že

nestrpno čakali, kdaj bo njihov obraz dobil lase, jaz pa sem jim povedala, da bodo na to

morali počakati še nekaj dni.


31

Slika 8: Deček samostojno reže plastenko

Slika 9: Deklica lepi "obrazu" ušesa

Slika 10: Otroka polnita posodo


32

Slika 11: Končni izdelki otrok – posoda za sejanje

Slika 12: Obraz čez nekaj dni, ko so mu "zrasli lasje"


33

Slika 13: Prikaz samostojnosti dela otrok izdelka: Posoda za sejanje

Pri dejavnosti je bilo prisotnih 19 otrok. Skozi dejavnost smo opazovali ali zna

otrok sam izrezati plastenko, nalepiti predmete obraza ter napolniti posodo z zemljo in

semeni. Ugotovili smo, da je 5 otrok (26%) dejavnost izvedlo samostojno, 11 otrok

(58%) pa je potrebovalo malo pomoči. Veliko pomoči pri izdelavi izdelka so potrebovali

3 otroci (16%).

26%

58%

16%

Brez pomoči

Z malo pomoči

Z veliko pomoči


34

3.6.3 Svečnik


Skupina: Muce


Tema: Velika noč

Izdelek: Svečnik

Datum: 1. 4. 2015

Globalni cilji:


tehnologije.

Operativni cilji:

- otrok spozna material (steklo),

- otrok dela z materialom in tako razvija svoje tehnično ustvarjalne zmožnosti,


- otrok z barvami za steklo okrasi svoj svečnik.



Sredstva in pripomočki: demonstracijski izdelek, barve za steklo, čopiči, podlaga za

mizo, zaščitna obleka, svečke.

Orodje: /

Gradiva: stekleni kozarci za vlaganje.



šolstvo.

Motivacija:

Otrokom pokažem nekaj steklenih predmetov, ki jih poimenujejo. Vprašam jih, kaj

jim je skupnega in iz katerega materiala so. Če otroci ne ugotovijo sami, jim pomagam

priti do tega odgovora. Nato jim postavim še nekaj vprašanj: »Kaj v igralnici je iz

stekla?«, »Kaj moramo paziti pri steklu?«, »Kaj bi lahko naredili iz razbitega stekla?«,

»Kaj vse lahko storimo s kozarcem?«. Nato jim pokažem že izdelan svečnik. Povem

jim, da bo vsak od otrok izdelal svojega.


35

Dejavnost:

Nekaj otrok povabim k sebi, kjer bomo izdelali svečnike. Vsak otrok dobi svoj

kozarec za vlaganje, katerega po svoji želji okrasi z barvami za steklo. Ostali otroci

izdelujejo izdelke za veliko noč.

Zaključek:

Ko se izdelek posuši, vanj dajo svečko ter jo prižgejo.

Analiza:

Otroci so z velikim zanimanjem čakali, kaj sem jim pripravila tokrat. Ponovno jih je

čakal zaboj, v katerem sem imela nekaj predmetov. Vsak predmet so otroci pravilno

poimenovali. Po pogovoru, kaj je tem predmetom skupnega smo hitro ugotovili, da so ti

iz stekla. Zelo dobro so poznali to gradivo in tako smo se lahko veliko pogovarjali o

njem. Sami so prišli tudi do ugotovitve, da moramo pri steklu paziti, da se ne razbije.

Ko sem jim pokazala še nepobarvan kozarec za vlaganje in jih vprašala, kaj lahko

storimo z njim so imeli precej idej. Odločili smo se, da ga bomo pobarvali. Pokazala

sem jim še nekaj demonstracijskih primerov ter jim povedala, da bomo na koncu notri

dali svečko in tako bomo imeli vsak svoj svečnik. Otroci so bili zelo navdušeni in komaj

čakali, da ga izdelajo. Pri izdelavi večina otrok ni imelo večjih težav, le nekaterim sem

morala pomagati držati kozarec. Nastali so zelo zanimivi svečniki, od pisanih, črtastih

do enobarvnih, en deček pa je celo narisal rožico, kot je bila na mojem

demonstracijskem izdelku.

Slika 14: Otroci barvajo svoj svečnik


36

Slika 15: Deček se je odločil, da bo naredil pisan svečnik

Slika 16: Deklica barva svoj svečnik

Slika 17: Deček je narisal rožico


37

Slika 18: Končni izdelki otrok – svečnik

Slika 19: Prikaz samostojnosti dela otrok izdelka: Svečnik


otrok sam pobarvati svoj stekleni kozarec za vlaganje in s tem izdelati svečnik.

Ugotovili smo, da je 15 otrok (79%) dejavnost izvedlo samostojno, 4 otroci (21%) pa so

potrebovali malo pomoči. Pri tej dejavnosti ni bila nobenemu otroku potrebna velika

pomoč.

79%

21%

Brez pomoči

Z malo pomoči

Z veliko pomoči


38

3.6.4 Hodulje


Skupina: Muce


Tema: Športni rekviziti

Izdelek: Hodulje

Datum: 10. 4. 2015

Globalni cilji:


tehnologije.

Operativni cilji:

- otrok spozna material (kovina),

- otrok dela z materialom in tako razvija svoje tehnično ustvarjalne zmožnosti,


- otrok na konzervi z kladivom in žebljem naredi luknjo, napelje vrvico, ter svoj

izdelek okrasi z kovinskimi biseri.



Sredstva in pripomočki: vreča z predmeti, demonstracijski izdelek, kovinski biseri,

vrvica.

Orodje: lepilo, kladivo, žebelj.

Gradiva: konzerve.



šolstvo.

Motivacija:

Otroke povabim, da se posedemo v krog. S seboj prinesem vrečo v kateri imam

razne kovinske predmete. Te otrokom pokažem, oni pa jih poskušajo poimenovati.

Zastavim jim vprašanje: »Kaj je skupnega tem predmetom?«, »Iz katerega materiala so

ti predmeti?«. Če otroci sami ne pridejo do odgovora, da so iz kovine, jim to pomagam.

Nato sledi pogovor o kovini in kovinskih izdelkih. Povem jim, da bomo danes naredili


39

izdelek iz prazne konzerve, ki je tudi kovinska. Pokažem jim demonstracijski izdelek in

opišem postopek dela.

Dejavnost:

K mizi pokličem nekaj otrok. Vsak otrok dobi svojo prazno konzervo. S kladivom in

žebljem naredi luknjo v konzervi. Da se konzerva ne premika po mizi ima za pomoč

podstavek. Nato skozi luknjo napelje vrvico. Ko to konča, gre z izdelkom za drugo

mizo, kjer ga z kovinskimi biseri okrasi.

Zaključek:

Otroci lahko poskusijo svoje hodulje in z njimi hodijo.

Analiza:

Tudi zadnji nastop so otroci z zanimanjem pričakali. Radovedni so bili, kaj sem jim

prinesla danes. Vse predmete, ki sem jih za njih pripravila so pravilno poimenovali,

lahko so jih tudi otipali. Ugotovili so, da imajo poseben zvok, če tleskneš dva skupaj, če

pade na tla se ne razbije, kot se bi steklo in da je nekoliko mrzlo, če si ga dajo na lica.

Z malo namigi so prišli do končne ugotovitve, da so vsi ti predmeti narejeni iz kovine.

Za demonstracijski izdelek sem izdelala hodulje in ko sem jih pokazala otrokom, so bili

nad njimi zelo navdušeni. Najprej sem jaz pokazala, kako se hodi z njimi, nato pa je

poskusila še deklica. Poskusiti so hoteli še ostali otroci, a sem jim rekla, da si bo vsak

naredil svoje in jih po svojih željah okrasil. Pri tej dejavnosti so otroci morali uporabljati

tudi kladivo, zato sem zaradi varnosti otroke razdelila v manjše skupine. Delo s

kladivom je bilo za otroke zelo zahtevno. V konzervi so morali z žebljem narediti luknjo,

pri čemer sem morala večini otrok pomagati, saj niso mogli s kladivom dovolj močno

udariti. Pri napeljavi vrvice skozi luknjo, večina ni imela problemov, le na koncu sem

morala vsakemu narediti vozel. Potem so morali izdelek še okrasiti z barvnimi biseri.

Tu so otroci lahko pokazali svojo ustvarjalnost in nekateri so se pri tem zelo dobro

odrezali, nekateri pa so svoj izdelek le na hitro okrasili, saj so želeli čim prej preizkusiti

hodulje. Ko se je lepilo posušilo, smo hodulje preizkušali. Nekatere otroke je bilo sprva

nekoliko strah, da bodo padli, ampak z malo pomoči in nekaj vaje smo na koncu vsi

shodili in se pri tem neizmerno zabavali.


40

Slika 20: Z otroci ugotavljamo kovinske lastnosti

Slika 21: Deček dela luknjo v konzervi

Slika 22: Deklica skozi luknjo napeljuje vrvico


41

Slika 23: Deklica okrašuje svoje hodulje

Slika 24: Končni izdelki otrok - hodulje

Slika 25: Deček je ugotovil, da je s hoduljami zelo zanimivo hoditi


42

Slika 26: Prikaz samostojnosti dela otrok izdelka: Hodulje


otrok sam s kladivom narediti luknjo v konzervi, napeljati vrvico skozi luknjo in okrasiti

svoj izdelek. Ugotovili smo, da so 4 otroci (21%) dejavnost izvedli samostojno, 10 otrok

(53%) pa je potrebovalo malo pomoči. Veliko pomoči pri izdelavi izdelka je potrebovalo

5 otrok (26%).

21%

53%

26%

Brez pomoči

Z malo pomoči

Zveliko pomoči


43

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Pred začetkom izvajanja praktičnega dela diplomske naloge, smo si postavili

hipoteze, ki smo jih primerjali z ugotovitvami po končanih dejavnostih.

Otroci so sposobni prepoznati gradiva in jih pravilno poimenovati. Vsa gradiva so

takoj prepoznali ter jih znali primerjati z drugimi predmeti, le pri poimenovanju je

nastalo nekaj težav. Pri kovini in keramiki so potrebovali malo več namigov in pomoči.

Otroci radi delajo z različnimi materiali. To lahko potrdim, saj so otroci že pri tem,

ko smo se pogovarjali o gradivu z veliko radovednostjo čakali kaj bodo izdelali.

Otroci iz različnih gradiv samostojno naredijo uporaben izdelek. Prav vsi so to tudi

storili. Nekateri so potrebovali nekaj pomoči, predvsem pri kovini ter plastiki. A kljub

temu so izdelke končali in bili z njimi zadovoljni.

Otroci samostojno uporabljajo delovno orodje in pripomočke. Večina otrok pri tem

ni imela težav. Predvsem mlajši so imeli težave pri držanju škarij in pri uporabi

kladiva. Z nekaj pomoči jim je uspelo končati izdelek. Pri uporabi delovnega orodja in

pripomočkov so ravnali zelo previdno in varno.

Cilj, da otrokom bolj pobližje predstavimo vrste gradiv, je bil uresničen. Otroci so

mali raziskovalci, vse je na nas vzgojiteljih ali jim bomo to omogočili ali ne.

Pomembno je, da imajo na voljo vsa vrsta gradiv, saj hrepenijo po novih izzivih in

želijo delati z različnimi stvarmi. Včasih je lahko tudi malenkost za otroke veliko

zanimanje.

Z izdelavo diplomske naloge smo dobili veliko novih izkušenj in znanj o tem, kako

je potrebno delati pri delovno-tehnični vzgoji v vrtcu. Takšno delo se mora vse bolj

razviti in tako bo tehnično znanje otrok veliko bolj kvalitetno.


44

5 SEZNAM LITERATURE

Bezjak, J. (2003). Materiali v tehniki. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za šolstvo.

Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Papotnik, A. (1988). Tehnika za najmlajše. Novo mesto: Društvo pedagoških delavcev

Dolenjske, Pedagoška obzorja.

Papotnik, A. (1993). Zgodnje uvajanje v tehniko. Maribor: Obzorja.

Papotnik, A. (1999). Didaktika zgodnjega poučevanja in učenja tehnike in tehnologije.

Ljubljana: DZS.

Zuljan, D. (2014). Tehnološka pismenost v obdobju zgodnjega učenja. Koper: Univerza

na Primorskem, znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales.

Žarnić, R. (2005). Lastnosti gradiv. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo,

Katedra za preizkušanje materialov in konstrukcij.

Documents

DIPLOMSKA NALOGA KATJA KOBE - share.upr.si · klasifikacijo gradiv, ki se deli v štiri osnovne skupine: kovine, polimeri, keramike in kompoziti. Vsako skupino sem nato bolj podrobno