FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE UNIVERZA V … · tumorjev – predvsem hemangioma, najpomembnejše diagnosti čne metode, klasifikacijo in etiologijo, opredelitev, patologijo, klini

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE UNIVERZA V MARIBORU

ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA PRED IN PO

OPERACIJI HEMANGIOMA

DIPLOMSKO DELO

Maribor, 2010 Branka Čuš

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE UNIVERZA V MARIBORU

Mentor: predav. Maja Strauss, dipl. med. ses., univ. dipl. org.

I

POVZETEK V diplomskem delu je sprva opredeljena funkcionalna anatomija in fiziologija hrbtenice, opis

tumorjev – predvsem hemangioma, najpomembnejše diagnostične metode, klasifikacijo in

etiologijo, opredelitev, patologijo, klinično sliko, prognozo in zdravljenje hemangioma.

Negovalni del pa predstavlja jedro diplomskega dela. V njem so predstavljeni negovalni

procesi pri bolnikih po operaciji hemangioma, najpomembnejše negovalne diagnoze z

načrtovanimi intervencijami, izvajanje negovalnih intervencij ter vrednotenje zastavljenih

oziroma doseženih ciljev. Diplomsko delo predstavlja pomen zdravstvene nege ter

rehabilitacijo pri bolnikih z operacijami na hrbtenici. Predstavlja pomen timske obravnave,

kakor tudi individualne obravnave bolnika v bolnišnici in doma.

Ključne besede: hrbtenica, hemangiom, bolnik, medicinska sestra, zdravstvena nega

II

ABSTRACT Initially functional anatomy and physiology of the spine are defined in this graduation thesis,

followed by the description of tumors – especially hemangioma, most significant diagnostic

methods, classification and etiology, definition, pathology, clinical representation, prognosis

and treatment of hemangioma. The nursing section represents the main focus of the thesis

describing the nursing process for patients after performed surgery on a hemangioma, most

significant nursing diagnosis’ with planed interventions, performing of panned interventions

and assessing the success of previously set goals. This thesis embodies the value of medical

nursing and rehabilitation for patients who have undergone spinal surgery. It also informs

about the significance of team and individual treatment at the hospital and at home.

Key words: Spine, hemangioma, patient, nurse, medical nursing.

III

KAZALO

POVZETEK ....................................................................................................................... I

ABSTRACT ..................................................................................................................... II

KAZALO ........................................................................................................................ III

1 UVOD ...................................................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJI ........................................................................................................ 2

2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ..................................................................................... 2

2.2 METODOLOGIJA ....................................................................................................... 2

3 HRBTENICA.............................................................................................................. 3

3.1 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA HRBTENICE .................................................................. 3

4 TUMORJI ................................................................................................................. 7

4.1 VRSTE TUMORJEV ..................................................................................................... 7

5 HEMANGIOM ........................................................................................................ 11

5.1 TERMINOLOGIJA ..................................................................................................... 11

5.2 VZROKI ZA RAZVOJ HEMANGIOMA ........................................................................ 12

5.3 ZAPLETI HEMANGIOMA .......................................................................................... 12

5.4 ZDRAVLJENJE HEMANGIOMA ................................................................................. 12

6 HEMANGIOM NA HRBTENICI .................................................................................. 14

6.1 DIAGNOSTIKA IN PREISKAVE ZA ODKRIVANJE HEMANGIOMA .............................. 14

6.2 BIOKEMIČNE PREISKAVE ......................................................................................... 15

6.3 NEINVAZIVNE PREISKAVE ........................................................................................ 15

6.3.1 Rentgen hrbtenice (RTG) ................................................................................. 15

6.3.2 Scintigrafija skeleta .......................................................................................... 17

6.3.3 Magnetna resonanca hrbtenice (MR) .............................................................. 17

6.3.4 Ultrazvok trebuha (UZ) .................................................................................... 18

6.4 INVAZIVNE PREISKAVE ............................................................................................ 18

6.4.1 Biopsija hemangioma ....................................................................................... 18

6.4.2 Endoskopija ...................................................................................................... 19

7 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S HEMANGIOMOM ................................................ 20

7.1 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA PRED OPERACIJO HEMANGIOMA NA HRBTENICI . 20

7.1.1 Sprejem bolnika na oddelek ............................................................................ 20

7.1.2 Rizične skupine ................................................................................................. 21

7.1.3 Psihična priprava bolnika na operacijo ............................................................ 21

7.1.4 Fizična priprava bolnika ................................................................................... 25

7.2 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S HEMANGIOMOM PO OPERACIJI ........................ 26

7.2.1 Operativna rana pri hemangiomu ................................................................... 27

Branka Čuš: Zdravstvena nega bolnika pred in po operaciji hemangioma

IV

7.2.2 Bolečina ............................................................................................................ 30

7.2.3. Krvavitev ......................................................................................................... 31

7.3 ZDRAVSTVENA NEGA DO ODPUSTA ........................................................................ 32

7.4 ODPUST BOLNIKA IZ BOLNIŠNICE ............................................................................ 33

8 REHABILITACIJA ..................................................................................................... 35

8 REHABILITACIJA ..................................................................................................... 35

9 PSIHIČNO STANJE BOLNIKA IN SVOJCEV ................................................................. 40

10 RAZPRAVA ........................................................................................................... 42

11 SKLEP .................................................................................................................. 43

12 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................. 44

ZAHVALA ..................................................................................................................... 48


1

1 UVOD

Človeško telo je zgrajeno iz različnih tipov celic, ki rastejo in se delijo le takrat, ko

organizem to potrebuje. Ker je življenjska doba večine celic omejena, je celična delitev, s

katero nastajajo nove celice, nujna za obnavljanje tkiv in za ohranitev zdravega organizma

(Onkološki inštitut Ljubljana, 2010).

Včasih pa celice nenadoma uidejo temu nadzoru in se začnejo ravnati po drugačnem

razmnoževalnem programu, ki ni v nikakršnem sorazmerju z drugimi celicami v okolju.

Tako se začnejo take celice nenadzorovano deliti; tam, kjer se namnožijo, se pojavi bula.

Strokovno imenujemo tkivo, ki nastane iz takih celic, tumor. Tumor je torej kakršnakoli

nenormalna rast novega tkiva, ki se razvije iz katerekoli normalne telesne celice.

Obstajata dve vrsti tumorjev: nenevarni (benigni) tumorji in zlohotni (maligni) tumorji.

Nenevarni tumorji rastejo počasi in ostanejo ves čas v tistem tkivu, v katerem so nastali.

Običajno niso škodljivi, razen če rastejo v življenjsko pomembnih organih, ki jih zaradi

preobilne rasti ovirajo pri delovanju. V redkejših primerih lahko nenevarni tumorji

postanejo zlohotni.

Takšen primer nenevarnega, benignega tumorja predstavlja hemangiom. Lahko pa ta oblika

tumorja postane nevarna, če se razvije v delu telesa, ki je nujno potreben za delovanje

telesa. Lahko se namreč razvije tudi na hrbtenici.

Oseba z hemangiomom na hrbtenici potrebuje kirurško obravnavo. Operacija je lahko

načrtovana ali pa tudi nenačrtovana zaradi nujnosti poškodbe ali nujnosti bolezni. Bolnik

spremlja operacijo v strahu, v upanju in z nestrpnostjo.

Kirurški poseg je invazivna oblika zdravljenja, ki prizadene človekovo duševnost in

spremeni notranje ravnovesje. Vsak operativni poseg je tvegan, kajti navzočih je kar nekaj

dejavnikov, na katere ne moremo vplivati in so zato nepredvidljivi. Naloga zdravstvenih

delavcev je, da se osredotočijo na dejavnike, na katere je možno vplivati (Manley in

Beellman, 2000).


2

2 NAMEN in CILJI

NAMEN:

Namen diplomskega dela je predstaviti pacienta s hemangiomom na hrbtenici z operativnim

posegom in zdravljenja s poudarkom na zdravstveni negi in rehabilitaciji.

CILJI:

• natančno predstaviti hemangiom in preiskovalne metode,

• predstaviti vlogo medicinske sestre pri bolniku s hemangiomom v času

hospitalizacije,

• predstaviti zdravstveno vzgojno delo in vlogo medicinske sestre v času

rehabilitacije.

2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

• ali pogosteje za hemangiomom zbolijo otroci kot odrasli ?

• ali je hemangiom dedno pogojen?

2.2 METODOLOGIJA Diplomsko delo je teoretično. S pomočjo študija domače in tuje literature smo predstavili

bolnika z hemangiomom Uporabili smo deskriptivno metodo raziskovanja, s pomočjo

bibliografskih baz, kot so cobiss, medline in drugih, smo sistematično obdelali publikacije,

ki se navezujejo na temo raziskovanja.


3

3 HRBTENICA

3.1 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA HRBTENICE Hrbtenica je steber iz kosti in hrustanca, ki sega od medenice do lobanjskega dna, obdaja in

ščiti hrbtni mozeg ter podpira trup in glavo.

Hrbtenico sestavlja 33 vretenc, kosti ovalne oblike. Pari sosednjih vretenc so med seboj

povezani z medvretenčnimi sklepi, ki stabilizirajo hrbtenico ter omogočajo njeno gibanje.

Med vretenci leži ploščata blazinica, čvrstega hrustanca z hrbtenico. Imenujemo jo

medvretenčna ploščica, sredico pa z latinskim imenom nucleous pulposus.

Hrbtenica je kompleksna struktura, sestavljena iz 7 vratnih vretenc, 12 prstnih, 5 ledvenih

vretenc ter 4-6 trtičnih vretenc. Je osnovni nosilni stolp celega telesa. Ima tudi zaščitno

funkcijo; hrbtenjačo namreč ščiti pred poškodbo. Gibljivost in ob enem stabilnost sta

zagotovljeni z prisotnostjo pasivnih (liganenti, medveretnčne ploščice, sklepne kapsule) in

aktivnih stabilizatorjev (mišice).

Vretenca so med seboj povezana z dvema dolgima, debelima vezema, ki potekata po vsej

dolžini hrbtenic, ter z manjšimi vezmi, ki vežejo posamezna vretenca.

Medsebojna prikrivanja in nervacija posameznih živčnih korenin imajo svoja pojasnila v

embrionalnem razvoju in obsegajo po dva segmenta navzgor ali navzdol oziroma na

posamezno živčno korenino (Pandurovič, 2003).


4

Slika 1: Prikaz anatomije hrbtenice

Vir: Biologija 2 in 3 funkcionalna anatomija z fiziologijo2in 3 - FUNKCIONALNA

AATOMIJA S FIZIOLOGIJO 3 - FUNKCIONALNA ANAFIZIOLOGIJOIJA 2 in 3 -

FUNKCIONALNA ANATOMIJA S FIZIOLOGIJ

Vretence je koščen obroček, na katerem razločujemo:

a) sprednji del v obliki debele koščene plošče, imenovan vretenčno telo ali plošček;

b) od ploščka navzad segajoč vretenčni lok, ki obdaja vretenčno odprtino;

c) navzad štrleč odrastek, trn;

d) stranska odrastka in

e) zgoraj in spodaj po en par sklepnih odrastkov, ki se stikajo z enakimi odrastki

sosednjih vretenc.

Telesa vretenc so med seboj spojena s hrustančnimi ploščami, imenovanimi diskusi. Poleg

tega so vretenca tudi v stiku s sklepnimi odrastki (Baixauli, 1996, str 10.)


5

Razlike med vretenci

V podrobnostih se vretenca razlikujejo med seboj. Proti spodnjemu koncu hrbtenice so

čedalje večja, medvretenčne plošče pa debelejše.

Prvo vratno vretence imenujemo nosač, ker nosi glavo, in je podoben obročku ter nima

ploščka. Zgoraj je s sklepom povezan z zatilnico, spodaj z okretačem. Drugo vratno

vretence je okretač. V sklepu med nosačem in okretačem obračamo glavo. Križna vretenca

so pri otroku še samostojne kosti, pri odraslem pa se zrastejo v eno kost, križnico. Prav tako

se trtična vretenca zrastejo v trtico (Baixauli, 1996, str 10.)

Zveze med vretenci

Vretenca povezujejo med seboj medvretenčne plošče ali diski. Diski so iz vezivne

hrustančevine in so odporni na pritisk in nateg. V sredini diska je mehko želatinozno jedro.

Skupna dolžina diskov je približno ena petina hrbtenice. Debelina diskov narašča od vratu

navzdol. Najdebelejši je disk med petim ledvenim vretencem in križnico. Vretenca so med

seboj v stiku še z sklepnimi odrastki, med katerimi so pravi sklepi. Posamezni sklepi so

malo gibljivi, v celoti pa je hrbtenica gibljiva v vse smeri: naprej, nazaj in vstran (Martinčič,

et al, 2007 ).

Gibljivost in oblika hrbtenice

Vsi deli hrbtenice niso enako gibljivi. Najbolj premična so vratna vretenca, ki dopuščajo

gibanje glave v različne smeri. Prsna vretenca so bolj čvrsto spojena med seboj, tako da

varujejo pljuča in srce. Ledvena vretenca so dokaj gibljiva, kar omogoča upogibanje in

sukanje trupa. Pet križnih vretenc pa je negibno spojenih med seboj in z medeničnimi

kostmi, tako da se trup, ki ga nosijo noge, ne zamaje ob vsakem koraku. Trtična vretenca

sestavljajo pri živalih rep, pri človeku pa deloma zapirajo spodnjo medenično odprtino in so

opora organom v medenici.

Hrbtenica ni ravna: v vratnem in ledvenem delu je ukrivljena navzpred, v prsnem in

križnem navzad. Krivine se oblikujejo že pri otroku in dajejo hrbtenici večjo prožnost ter

blažijo sunke pri hoji (Baixauli, 1996, str 10.)


6

Hrbtenični kanal

Telesa in loki vseh vretenc obdajajo hrbtenični kanal, v katerem poteka hrbtenjača, ovita s

tremi ovojnicami. Med notranjo in srednjo ovojnico je tekočina, ki hrbtenjačo varuje pred

pretresi. Skozi stransko odprtino med vretenci izstopajo iz hrbtenjačnega kanala hrbtenični

živci (Baixauli,1996, str 10).


7

4 TUMORJI

4.1 VRSTE TUMORJEV

Beseda tumor ima kot makroskopski pojem širši pomen, saj tako označujemo vsako

prostorninsko povečanje ali nabrekanje tkiva zaradi na primer vnetja, obtočnih motenj

(edem, hematom), prirojenih anomalij (hamatrom). V ožjem pomenu je tumor (novotvorba,

neoplazma) avtonomno bohotenje celic in tkiv, ki napreduje tudi po prenehanju sprožilnih

dejavnikov.

Novotvorbo sestavljata tumorski parenhim, ki ga tvorijo tumorske celice in tumorska

stroma, ki je sestavljena iz vezivnega tkiva, krvnih žil in mezgovnic. Stroma tvori ogrodje

tumorja in služi njegovi preskrbi s krvjo. Po biološkem poteku in morfoloških značilnostih

delimo tumorje na benigne in maligne (Cerar et all., 2006).

Lastnosti benignih tumorjev so:

• rast tumorja je običajno počasna in končna;

• rast je ekspanzivna (tumor okolno zdravo tkivo le odriva);

• tumorji so pogosto obdani z vezivno ovojnico;

• nekroze in krvavitve niso pogoste;

• ne zasevajo (metastazirajo);

• histološko so običajno grajeni iz dobro diferenciranih tkiv, ki so zelo podobna

ali celo enaka tistim, iz katerih vzniknejo;

• po popolni kirurški odstranitvi se praviloma ne ponovijo;

• navadno ne ogrožajo življenja, razen če so v življenjsko pomembnih središčih in

so zaradi anatomskih okoliščin kirurško nedostopni (Cerar et all., 2006).

Lastnosti malignih tumorjev so nasprotne:

• rast tumorja je pogosto hitra in nezadržna;

• tumor raste infiltrativno in destruktivno (vrašča v okolno tkivo in ga uničuje);

• praviloma niso inkapsularni;

• v njih so pogosto nekroze in krvavitve;

• praviloma zasevajo;


8

• histološko se lahko močno razlikujejo od matičnih tkiv, lahko pa imajo

popolnoma posebno histološko sliko , ki ni podobna nobenemu zdravemu tkivu;

• se radi ponovijo;

• nezdravljeni praviloma povzročijo bolnikovo smrt (Cerar et all., 2006).

Različne vrste tumorjev (novotvorb) zahtevajo različne kombinacije lastnosti za

razvoj, kljub temu pa imajo vse tumorske celice nekaj skupnih lastnosti:

• intenzivne delitve (neoplazija) – celice imajo zaradi mutacij komponent v celični

signalizaciji zmanjšano odvisnost ali popolno neodvisnost od rastnih faktorjev za

rast, preživetje in delitev, v nekaterih primerih pa celice same proizvajajo rastne

faktorje in s tem stimulirajo lastne delitve, kar imenujemo avtokrina rastna

stimulacija;

• genetska nestabilnost – kopičenje mutacij, ki ovirajo točno podvajanje dednega

materiala, popravljanja napak ter sprememb na nivoju kromosomov (npr. prelomi);

• neodvisnost od kontaktne inhibicije – tumorske celice so neodvisne od kontaktne

inhibicije, kar pomeni, da migracija in proliferacija celic ni preprečena kljub tvorbi

stikov s sosednjimi celicami;

• »nesmrtnost« - zaradi reaktivacije telomeraz lahko poteče neomejeno število

delitev, saj se telomeraze konstantno vzdržujejo dolžino telomernih regij na koncih

kromosomov;

• odpornost proti apoptozi – zaradi mutacij komponent kontrolnih točk celičnega cikla

proces programirane celične smrti kljub napakam ne poteče;

• angiogeneza – celice spodbujajo rast krvnih žil, s čimer omogočijo dovod hrane in

kisika (O2), odvod ogljikovega dioksida (CO2) in presnovkov (metabolitov) ter

metastaziranje;

• manjša adhezivnost – rakaste celice so nenormalno invazivne, v veliki meri zaradi

nepravilnosti v stičnih proteinih pri stikih celica-zunajcelični matriks in celica-

celica, kot je npr. izguba kadherina E pri medceličnih stikih epitelijskih celic, poleg

tega pa te nepravilnosti prispevajo k spremembam citoskeleta in s tem oblike celic,

zaradi česar so tumorske celice velikokrat bolj okrogle kot pa normalne celice;

• izločanje proteaz – k invazivnosti prispeva tudi izločanje proteaz, ki razgrajujejo

proteine v medceličnini, kar torej omogoči prodiranje v sosednja tkiva;


9

• metastaziranje – rakaste celice lahko večkrat vdrejo v tuja tkiva in se delijo (Cooper

et all., 2007, str 734).

Iz mehanizmov je razvidno, da za nastanek raka ne zadostuje samo ena mutacija, temveč

več različnih mutacij. Dokaz za to so tudi epidemiološke študije incidence raka v odvisnosti

od starosti, kjer incidenca eksponentno narašča v odvisnosti od starosti, kar sovpada z

dejstvom, da se s starostjo kopičijo mutacije v organizmu (Cooper, et all., 2007, str 734).

Slika 2: Poškodovana DNA pri malignih tumorjih

Vir: Cooper, 2007

Sposobnost metastaziranja je lastnost, ki najbolj zanesljivo loči maligne tumorje od

benignih. Metastaziranje pomeni razvoj sekundarnih implantov (metastaz), ki so ločeni od

primarnega tumorja in so lahko v oddaljenih organih.

Metastaziranje poteka na tri načine:

• po telesnih votlinah;

• mezgovnicah (limfogeno);

• s krvjo (hematogeno).

Vsi maligni tumorji nimajo enakih sposobnosti metastaziranja (Cerar et all., 2006).

Maligni tumorji kažejo histološko sliko z različno stopnjo izgube diferenciacije. Dobro

diferencirani tumorji ohranijo strukturno podobnost s tkivom, iz katerega vzniknejo,

medtem ko je pri zmerno in slabo diferenciranih tumorjih ta podobnost vse manjša. Pri

PRED POTEM

VPLIV


10

nedifereciranih tumorjih z običajno histološko preiskavo praviloma ne moremo ugotoviti

tkivnega izvora novotvorbe.

Maligni tumorji imajo bolj ali manj izraženo stopnjo anaplazije tumorskih celic.

Najpomembnejša merila za ocenjevanje stopnje anaplazije tumorja so:

• polimorfija tumorskih celic in jeder;

• povečanje jeder (spremenjeno razmerje med jedrom in citoplazmo v korist

jedra);

• zgostitev in nepravilna razporeditev kromatina v jedru;

• veliki in jasno razločni nukleoli;

• tumorske velikanke;

• povečana mitotična aktivnost;

• pojav patoloških mitoz;

• izguba polarnosti celic in organizacija celic v strukture (Cerar et al., 2006).

Čim manj je tumor diferenciran in čim bolj so izraženi znaki anaplazije, bolj je tumor

maligen, so pa tudi pomembne izjeme.

Poleg diferenciranosti in stopnje anaplazije so za oceno malignosti in prognoze pomembni

predvsem naslednji dejavniki:

• histološki tip;

• lokalizacija;

• velikost, lokalno širjenje in zasevanje (stadij);

• starost in splošno stanje bolnika;

• radiosenzitivnost in kemosenzitivnost tumorja (Cerar et all., 2006).


11

5 HEMANGIOM

Hemaginom je benigni samozavihli tumor iz endotelialnih celic (celice, ki tvorijo krvna

telesa). V večini primerov se pojavi v prvih dneh ali tednih življenja in se razvije najkasneje

pri 10. letu. Je najpogostejši tumor novorojenčkov (Haggstron et all., 2006).

Tumorji žilja

Angiomi so tumorji krvnih (hemangiomi) in limfnih žil (limfangiomi). Pogosto so prirojeni,

takrat jih uvrstimo v skupino žilnih anomalij (malformacij). Hemangiomi predstavljajo

nekaj manj kot 10% vseh benignih tumorjev otroške dobe. Več kot polovica žilnih tumorjev

vznikne v predelu glave in vratu.

Glede na velikost žilnih svetlin ločimo:

• kapilarne;

• kavernozne hemangiome (Cerar et all., 2006).

5.1 TERMINOLOGIJA

Preden tumor smatramo kot hemangiom, je zelo pomembno, da razumemo nedavne

spremembe v terminologiji, ki definira vaskularne anomalije (abnormalni izrastki iz krvnih

teles). Prvotno se je ta termin uporabljal pri opisu vsakršnih vaskularnih tumorjev, ki so se

razvili ob rojstvu ali pojavili kasneje v življenju. Mulliken in ostali (1995) delijo te pogoje v

družino samozavihajočih tumorjev (ti izginejo sami od sebe skozi razvoj) iz družine

malformacij (povečana ali abnormalna telesa prisotna pri rojstvu in v glavnem

permanentna).

Ta razdelitev je pomembna iz vidika, da lahko razlikujemo med abnormalnosti, ki se

razvijejo zgodaj v življenju in izginejo, ter med temi, ki so stalni (Mulliken in Glowacki,

1995).


12

5.2 VZROKI ZA RAZVOJ HEMANGIOMA

Vzrok za razvoj hemangioma je trenutno neznan, vendar je več študij pokazalo, da pri

signalizaciji za razrast hemangioma igra estrogen pomembno vlogo. Leta 2007 je članek iz

Stanford Children's Surgical Laboratory razkril, da je verjeten stimulans po rojstvu

hipoksija mehkega tkiva občasno z povečano cirkulacijo estrogena (Kleinman, et al.,

2007).

Druga hipoteza, ki jo je predstavila Univerza v Arkansasu, pravi, da uvihanje placente pri

gastrulaciji privede do hemangionogeneze (nastanka hemangioma), vendar je genetska

analiza nukleotidov, ki jih je Duke opravil na materinski DNK, zavrnila to trditev. Še veliko

raziskav bo potrebnih, preden bomo lahko popolnoma razumeli eksplozivno naravo rasti

hemaginomov, ki bodo, upajmo, razvile terapije, s katerimi bomo lahko zdravili tudi najbolj

zapletene oblike (Barnés, et all., 2005; North, et all., 2002).

5.3 ZAPLETI HEMANGIOMA Najpogostejši problem hemangioma izvira iz psiho-socialne dimenzije, kajti le-ta lahko

popači podobo bolnika in pritegne nezaželeno pozornost in neprijetne reakcije drugih ljudi.

Posebej so izpostavljeni problemi, ki se vežejo na ustnice ali nos, ker so ta popačenja težko

popravljiva z operacijami.

Večina hemaginomov ne povzroča zapletov. Le-ti namreč lahko razpadejo na površini

telesa, in če je ta razpad globok, lahko pride v redkih primerih do hujših krvavitev.

V zelo redkih primerih ekstremno veliki hemangiomi lahko povzročijo odpoved srca zaradi

količine krvi, ki mora biti cirkulirana. Če so blizu kosti, lahko tudi povzročijo erozijo kosti

(Oza, et all., 2008; Heyer, et all., 2008).

5.4 ZDRAVLJENJE HEMANGIOMA

Večina hemaginomov izgine s terapijo in pusti minimalna vidna znamenja. Veliki

hemangiomi lahko pustijo vidne spremembe kože ali sekundarno hude raztege kože ali

poškodbe povrhnjega tkiva. Ko hemangiomi ovirajo vid, dihanje ali ogrožajo kozmetičen

videz, običajno postanejo predmet zdravljenja.


13

Sunkovni barvni laser je lahko uporabljen pri zgodnjih ploskih poškodbah, če se pojavijo na

kozmetično pomembnih področjih ali pri tistih ranah, kjer se krvna telesa ne razgradijo

popolnoma na površini kože.

Večina terapij je izpeljana v obliki oralne kortikosteroide terapije. Druga zdravila, kot na

primer interferon ali vinkristin, se uporabljajo, če terapija s kortikosteroidi ni uspešna

(Wilson, et all., 2007).

Beta-bloker s pomočjo posrednika propranola je nova oblika terapije, ki je pokazala zelo

dobre rezultate. Če bodo prvotni vtisi potrjeni, bo verjetno postala glavna terapija pri

zdravljenju hemaginomov.

Nove raziskave dokazujejo, da propranolol lahko zdravi hude oblike hemaginomov. To

zdravljenje bo morda celo boljše od kortikosteroidov, saj ima propranolol veliko manj

stranskih učinkov ( Léauté-Labrèze, 2008).

Če je tudi to neuspešno, potem je hemangiom potrebno operativno odstraniti.


14

6 HEMANGIOM NA HRBTENICI

Tumorji spinalnega kanala in vretenc so lahko benigni ali maligni. Spinalne tumorje delimo

na tiste zunaj možganskih ovojnic (ekstraduralni) in tiste znotraj možganskih ovojnic

(intraduralni). Intraduralne tumorje delimo na intramedularne (znotraj možganovine) in

ekstramedularne (so sicer znotraj možganske ovojnice, a ne rastejo iz možganovine).

Benigni tumorji lahko prizadenejo kosti, mehka tkiva in živčne strukture, kot so živčne

korenine ali možganske ovojnice. Primer benignega tumorja kosti je hemangiom – žilni

tumor, ki lahko povzroči močne bolečine v križu, zlasti ponoči. Zanimivo je, da pri teh

bolečinah pomaga antikoagulantno sredstvo. Benigne tumorje ugotovimo z natančnim

nevrološkim pregledom, največkrat pa je treba opraviti še druge preiskave, kot so

rentgensko slikanje, mielografija, računalniška tomografija in magnetna resonanca.

6.1 DIAGNOSTIKA IN PREISKAVE ZA ODKRIVANJE HEMANGIOMA

Najpogostejše metode za diagnosticiranje hemangioma:

Neinvazivne preiskave:

Slikovna diagnostika obsega več tehnik, s katerimi ustvarimo notranjo sliko telesa in

njegovih struktur. Sem spadajo:

• rentgensko slikanje, ki je v medicini najpogosteje uporabljena slikovna diagnostična

metoda. Specialist radiolog lahko na rentgenski sliki odkrije spremembe, ki so

sumljive za raka;

• ultrazvočna preiskava;

• nuklearnomedicinske preiskave;

• računalniška tomografija (CT) ...;

• magnetna resonanca (MR) ...;

• pozitronska emisijska tomografija s CT (PET – CT) (Onkološki inštitut Ljubljana,

2010 ) .


15

6.2 BIOKEMIČNE PREISKAVE

Preiskava krvi in drugih bioloških tekočin je osnovna metoda izbora za odkrivanje bolezni.

Ko določimo zvišane ali znižane vrednosti kakega parametra, lahko te nenormalne

vrednosti povežemo z različnimi obolenji, tudi z hemangiomom hrbtenice.

Preiskave krvi lahko zdravnik naroči iz različnih razlogov:

• da oceni tveganje, če se bo pri nekem bolniku razvil rak;

• da naredi presejalne teste, preden se razvijejo simptomi;

• da si pomaga pri postavitvi diagnoze;

• da izključi druga obolenja;

• da spremlja učinkovitost terapije;

• da spremlja zaplete, povezane z diagnozo;

• da oceni razrast bolezni po drugih delih telesa;

• da si pomaga pri odkrivanju ponovnega pojavljanja bolezni in ozdravitve

(Onkološki inštitut Ljubljana, 2010).

Pomanjkljivost laboratorijskih testov je nespecifičnost, saj se določujejo znižane oziroma

zvišane koncentracije pri več različnih obolenjih. Zato so za potrditev diagnoze potrebne

dodatne preiskave.

Objektivna ocena laboratorijskega rezultata je mogoča samo v primeru, če so poznani in

razumljeni vsi biološki in metodološki dejavniki, ki vplivajo na posamezne parametre

(Novakovič, 2009, str. 89).

6.3 NEINVAZIVNE PREISKAVE

6.3.1 Rentgen hrbtenice (RTG)

Pri rentgenskem slikanju uporabljamo elektromagnetno valovanje v obliki žarka, kot pri

vidni svetlobi. Pri prehodu elektromagnetnega valovanja skozi telo se le-to oslabi v

odsotnosti strukture telesa, skozi katero prihaja. Oslabitev je večja pri prehodu skozi

gostejšo snov, na primer kost, in manjša pri prehodu skozi manj gosto snov, na primer

mišico. Po jakosti različne rentgenske žarke nato zberemo na rentgenskem filmu, kjer se

nam izrišejo strukture, ki smo jih posvetili.


16

Danes sta v večini primerov rentgensko slikanje hrbtenice zamenjala CT in MR, ki

omogočata natančnejši prikaz struktur, prikažeta pa tudi hrbtenjačo. Kljub temu pa je prva

metoda izbora pri sumu na patologijo hrbtenice (Ivetič, Kersnik, 2007).

Opozorilni znaki za patološki zlom hrbtenice:

• anamnestični podatek o raku skupaj z sumljivo sliko;

• starost nat 55 ali pod 20 z lokaliziran bolečino neznanega izvora;

• bolečina, ki ni vezana na gibanje in se ne pojavlja posebej ponoči ter jo spremlja

položaj telesa ali počitek ne izboljšuje;

• prisotna tipna masa;

• izguba telesne teže;

• zelo omejena ledvena fleksija, ki se ne izboljšuje kot pričakovano glede na

anamnezo;

• simptomi okužbe urinarnega trakta ali drugi različni faktorji, ki opozarjajo na tumor

(Ivetič, Kersnik, 2007).

Rentgensko slikanje hrbtenice opravljajo v vseh bolnišnicah in klinikah na oddelku za

radiologijo, v zdravstvenih domovih in zasebnih diagnostičnih centrih.

Pred rentgenskim slikanjem niso potrebne posebne priprave. Medicinska sestra pacientu

razloži, da je potrebno odstraniti nakit, saj lahko moti interpretacijo slik.

Pri bolniku, pri katerem sumimo, da gre za zlom vretenc, je potrebna imobilizacija, bolnik

mora ostati tešč, da lahko izvedemo takojšni kirurški poseg (McRae, 2006).

Z RTG slikanjem lahko na podlagi kliničnega suma potrdimo zlom hrbtenice, maligne ali

vnetne bolezni (Ivetic, Kersnik, 2007).


17

6.3.2 Scintigrafija skeleta

Scintigrafija je nuklearna medicinska preiskava, ki pokaže razporeditev radiofarmaka po

telesu. Preiskava v kratkem času pokaže celoten skelet. Je bolj občutljiva od običajnega

rentgenskega slikanja, kjer se prikažejo spremembe šele po izgubi 50 % mineraliziranosti

kosti. Uporablja se v diagnostiki, načrtovanju in spremljanju zdravljenja bolezni ali

poškodb skeleta (Smart, 2004).

Medicinska sestra pri pripravi bolnika na scintigrafijo skeleta razloži potek preiskave,

namen in možne zaplete le-te. Pripravi njegovo medicinsko dokumentacijo. Nastavi

intravenski kanal.

Medicinska sestra pojasni, da pred preiskavo lahko je in svetuje, da naj popije veliko

tekočine. Radiofarmak se namreč vbrizga v žilo, radioaktivnost pa se iz telesa izloči z

urinom. Pove, da nuklearnomedicinske preiskave ne vplivajo na njihove vsakodnevne

aktivnosti in da je uporabljena radioaktivna snov v majhnih količinah, zato ne predstavlja

nobenih omejitev za okolico. Pove, da med tem, ko čakajo na konec preiskave ali po

opravljeni preiskavi, ni nobenih omejitev za bivanje v bolnici, za delo doma ali v službi, za

vožnjo, ali telesno aktivnostjo (Smart, 2004).

Posebna pozornost pa mora medicinska sestra nameniti bolnikom z motnjo strjevanja krvi

in imunosti (Ivetič, Kersnik, 2007).

6.3.3 Magnetna resonanca hrbtenice (MR)

Magnetna resonanca prikaže bolezenske spremembe, ki jih z drugimi preiskavami ne

moremo ugotoviti. Naprava ne uporablja rentgenskih žarkov in je po vseh do sedaj zbranih

podatkih zdravju neškodljiva. Je tehnika slikanja notranje zgradbe telesa z uporabo

magnetnega polja (Gay, 2000).

Indikacije za preiskavo so:

• degeneracija medvretenčnih ploščic;

• ocena hrbtenice po operaciji na posameznem delu hrbtenice;

• vnetja hrbtenjače, skeletnih delov;

• tumorji hrbtenjače;

• metastaze v hrbtenjači, v telesnih vretencih (Ivetič, Kersnik, 2006).


18

Magnetno resonanco hrbtenice opravljajo v vseh bolnišnicah in klinikah na oddelku za

radiologijo, v zdravstvenih domovih in zasebnih diagnostičnih centrih.

Medicinska sestra pri pripravi bolnika na poseg preveri pomembne podatke; preveriti je

potrebno, če si je bolnik odstranil vse predmete, ki niso zaželeni. Potreben je intravenski

kanal.

Bolnik mora biti v času posega čim bolj pri miru, da slika ni popačena. Prav tako je

potrebno bolnika opozoriti na hrup, ki ga povzroča naprava (Ivetič, Kersnik, 2006).

6.3.4 Ultrazvok trebuha (UZ)

UZ trebuha je preiskava, s katero si pomagamo, ko je potrebno bolj natančno oceniti

bolezensko dogajanje v trebuhu. Gre za slikovno preiskavo, pri kateri uporabljamo

visokofrekvenčne zvočne valove.

S pomočjo UZ lahko ugotovimo različne vnetne procese, tumorje, anatomske spremembe

na različnih organih, krvnih žilah in drugih strukturah v trebuhu (Web Medicine).

Po navadi se uporablja kot presejalna diagnostična metoda (Ivetič, Kersnik, 2006).

Bolnik mora biti seznanjen s potekom preiskave. Prav tako mora biti bolnik za to preiskavo

tešč – razen pri pregledu sečnega mehurja (takrat mora bolnik predhodno popiti 5 kozarcev

tekočine).

6.4 INVAZIVNE PREISKAVE 6.4.1 Biopsija hemangioma

Biopsija je odvzem tkivnega vzorca, ki ga pod mikroskopom pregleda specialist patolog in

ugotovi, ali so v njem rakaste celice. Z mikroskopskim pregledom diagnozo hemangioma

dokončno potrdimo ali ovržemo.

Tkivne vzorce je mogoče odvzeti s kirurškim posegom (kirurška biopsija) ali med

endoskopsko preiskavo (endoskopska biopsija).

Posebna oblika biopsije je aspiracijska biopsija s tanko iglo (ABTI) ali citološka punkcija,

pri kateri z iglo, ki ni debelejša od navadne injekcijske igle, iz sumljive spremembe

posrkamo celice (Onkološki inštitut Ljubljana, 2010).


19

Priprava bolnika na poseg obsega seznanitev s preiskavo ter podpis preiskave. Bolnik mora

biti nameščen v ustrezen položaj, leže na boku, izbočen hrbet, iztegnjene sprednje roke.

Mesto posega, ki je natančno določeno in označeno s prehodnimi preiskavami, se pripravi

na sterilni način. Medicinska sestra po posegu svetuje bolniku mirovanje (Tabor, 2001).

6.4.2 Endoskopija

Endoskopija je metoda, pri kateri s pomočjo instrumenta, imenovanega endoskop,

pregledajo površino nekaterih organov, po potrebi odvzamejo košček tkiva za nadaljnje

preiskave in celo izvajajo terapevtske postopke.

Endoskop je cevast instrument, ki sestoji iz optičnih vlaken. Po teh vlaknih se prenaša

svetloba iz zunanjega vira svetlobe na konec endoskopa, ki je v telesu in seveda slika iz

notranjosti telesa na okular ali preko kamere na zaslon.

Endoskopi imajo zraven optičnega dela še razne dodatke, ki omogočajo dodatno

diagnostiko (klešče za odščip tkiva) in terapijo (klešče za stisnjenje krvaveče žile, električne

zanke za uničenje nenormalnega tkiva, elektrokavter za zaustavljanje krvavitve, igle za

uvajanje zdravil…).

V notranjost telesa lahko z endoskopi dostopamo skozi:

• naravne telesne odprtine (ustna votlina in danka);

• majhne reze na steni trupa ali nad sklepi;

• poti, ki jih naredimo med klasično operacijo (Smrkolj, 1995).


20

7 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S HEMANGIOMOM

7.1 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA PRED OPERACIJO HEMANGIOMA NA HRBTENICI

Operacija je eden izmed pomembnih načinov zdravljenja v medicini, ki posega v celovitost

človekovega organizma, kar povzroča stres za bolnika, prav tako pa ogroža njegovo

življenje.

Operativni poseg povzroča dodatne bolečine, zato mora medicinska sestra pomagati bolniku

pri obvladovanju vzrokov bolečine z ustreznim načinom lajšanja bolečine in k vrnitvi

optimalnega delovanja, prav tako pomaga pospeševati zdravje in preprečuje posledice

dolgotrajnega ležanja, obolenja ali poškodb (Ivanuša, Železnik, 2000, str. 41).

7.1.1 Sprejem bolnika na oddelek

Medicinska sestra je vključena v vse aktivnosti pri pripravi bolnika na operativni poseg.

Tako pripomore k sestavi mozaika kvalitetne in celostne obravnave bolnika v pripravi na

operativni poseg.

Operacija bolnika s hemangiomom na hrbtenici je načrtovan in planiran poseg. Pri takem

bolniku je potrebna preoperativna priprava:

• preoperativne preiskave;

• anamneza;

• fizični pregled;

• pregled anesteziologa;

• anamneza zdravstvene nege;

• preoperativno poučevanje in svetovanje (Ivanuša, Železnik, 2000, str. 41).

Sprejem bolnika poteka v dopoldanskem času. Na oddelku sprejme bolnika vodja

negovalnega tima, se mu predstavi ter ga seznani z člani negovalnega tima. Pomembno je

zavedanje, da se zdravstvena nega začne že ob sprejemu, ki naj bo prijazna in razumevajoča

(Smonkar, 2004).


21

Pri sprejetju bolnika na oddelek se:

• zmerijo vitalne funkcije;

• zmeri telesna višina in teža;

• posname EKG;

• ponovno RTG hrbtenice;

• laboratorijske preiskave krvi in urina (Seničar, 2006).

7.1.2 Rizične skupine

• kronični bolniki

• starostniki in majhni otroci

• zelo debeli ali presuhi ljudje

• imunsko oslabljeni

• kadilci.

7.1.3 Psihična priprava bolnika na operacijo

Psihična priprava bolnika s hemangiomom na operacijo je težko delo in zahteva veliko

znanja, izkušenj, empatičen odnos in splošne človeške zrelosti, da zadosti vsem njegovim

zahtevam in željam, pa tudi željam njegovih svojcev.

Raziskave so pokazale, da z dobro psihično pripravo bolnika umirimo, mu zmanjšamo

strah, stres in bolečino in s tem tudi manjšo porabo zdravil. Ti bolniki so bolje sodelovali v

procesu samo oskrbe in celotnem zdravljenju. V končni fazi je to vplivalo tudi na krajšo

hospitalizacijo (Hollen et.all. V:Weibl-Hrabar 1998, str.28)

Bolezen je namreč individualno doživetje vsakega posameznika in je v veliki meri odvisna

od osebnosti človeka.

Ne glede na vrsto operativnega posega je od trenutka, ko je postavljena indikacija, za

operativno terapijo, ki zahteva anestezijo, naloga interdisciplinarnega tima za psihično

pripravo bolnika na operacijo, da pripravijo bolnika na anestezijo in operativni poseg.

Medicinska sestra mora bolnika spoznati, se z njim pogovoriti, ugotoviti njegove potrebe in

pričakovanja ter ga pomiriti (Seničar, 2006).


22

Naloge medicinske sestre pri izvajanju psihične priprave bolnika na operacijo

Medicinska sestra preživi z bolnikom med pripravo na operacijo največ časa, zato ima

pomembno vlogo pri psihični pripravi bolnika na operativni poseg. V tem času doživlja

bolnik velik strah pred operacijo, pred neznanim pred morebitno invalidnostjo.

Strah do neke mere zmanjša

1. pogovor z bolniki in svojci

2. pojasnilo in razlago o posegih, postopkih in pripomočkih

3. poučevanje o pravilnem dihanju, izkašljevanju in gibanju po operaciji

4. zagotavljanje varnosti in boljšega počutja ( Ivanuša in Železnik, 2000, str.58)

Ocena bolnikovega stanja – zbiranje podatkov

Priprava bolnika na operacijo in anestezijo je zelo zahtevno področje zdravstvene nege.

Medicinska sestra mora s primernim pristopom in ravnanjem bolniku že ob prvem stiku v

ambulanti ali na oddelku zmanjšati strah in negotovost ter mu pomagati, da bo sprejel svojo

bolezen in vse potrebno za operativno terapijo.

Bolnikovo znanje o bolezni in zdravljenju

Preden medicinska sestra začne s poučevanjem, mora ugotoviti, kaj bolnik že ve o namenu

operacije, o pripravi nanjo in o postoperativnem obdobju. Glavna naloga medicinske sestre

je, da v okviru svojih pristojnosti bolnika pouči o vsem, kar mora vedeti pred operacijo;

predstavi pa mu tudi aktivnosti, ki jih bo moral izvajati po operaciji, da bo zmanjšal možne

pooperativne zaplete.

Informiranost bolnika

Za uspešno psihično pripravo bolnika na operacijo je potrebna dobra informiranost bolnika.

Bolnik je seznanjen s posegom ustno in pisno.

Zdravnik operater bolnika seznani:

• z diagnozo (vrsto in obsegom hemangioma);

• z možnimi načini operativnega zdravljenja;

• s predvidenim trajanjem operativnega zdravljenja;


23

• z morebitnimi zapleti operativnega zdravljenja.

Pregled anesteziologa

Bolnika in njegove izvide v bolnišnici najprej pregleda anesteziolog, ki ga bo anesteziral pri

načrtovani operaciji. Glede na patologijo, o kateri sklepa anesteziolog, se ta lahko odloči za

nadaljnje preiskave oziroma lahko prosi za konziliarni pregled drugega specialista (Kodrič,

2003).

Z bolnikom se pogovori o predhodnih anestezijah in hospitalizacijah, o zdravilih, ki jih

jemlje, o morebitnih preobčutljivosti na določeno zdravilo, kajenju in pitju alkohola.

Za določanje količine zdravil je anesteziologu pomembno razmerje med bolnikovo telesno

težo in višino.

Zdravnik anesteziolog bolnika seznani:

• z vrsto anestezije;

• z možnimi komplikacijami anestezije;

• posebnostih zbujanja iz narkoze;

• zdravljenju akutne bolečine po operaciji.

Anesteziolog predpiše tudi večerno in jutranjo uspavalo ter antibiotično prevenco.

Ocena bolnikovega stanja – zbiranje podatkov

Priprava bolnika na operacijo in anestezijo je zelo zahtevno področje zdravstvene nege.

Medicinska sestra mora s primernim pristopom in ravnanjem bolniku že ob prvem stiku v

ambulanti ali na oddelku zmanjšati strah in negotovost ter mu pomagati, da bo sprejel svojo

bolezen in vse potrebno za operativno terapijo.

Medicinska sestra mora bolnika spoznati, se z njim pogovoriti, ugotoviti njegove potrebe in

pričakovanja ter ga pomiriti (Seničar, 2006).

Pri ugotavljanju bolnikovih potreb po zdravstveni negi medicinska sestra ocenjuje:

• bolnikovo znanje o bolezni, zdravljenju, kaj se bo z njih dogajalo, kakšen


24

• poseg bo imel;

• bolnikovo psihično pripravljenost na operacijo;

• bolnikovo fizično stanje pred operacijo.

Bolnikovo znanje o bolezni in zdravljenju

Preden medicinska sestra začne s poučevanjem, mora ugotoviti, kaj bolnik že ve o namenu

operacije, o pripravi nanjo in o postoperativnem obdobju. Glavna naloga medicinske sestre

je, da v okviru svojih pristojnosti bolnika pouči o vsem, kar mora vedeti pred operacijo;

predstavi pa mu tudi aktivnosti, ki jih bo moral izvajati po operaciji, da bo zmanjšal možne

pooperativne zaplete.

Bolnikova psihična pripravljenost na operacijo

Hospitalizacija že sama po sebi vzbuja nelagodje in strah. Tesnoba se poveča, ko bolnik

izve, da bo operiran, in narašča vse do začetka anestezije.

Pogosto je raven strahu bolj izražena kot sam zdravstveni problem in ni nujno, da je

pogojena z obsežnostjo zdravstvenega problema. Dokazano je, da raven strahu pomembno

vpliva na nadaljnje zdravljenje in da strah vodi k slabšemu fizičnemu okrevanju in

ozdravljenju.

Medicinska sestra ugotavlja stopnjo bolnikovega strahu pred posegom. Bolniki velikokrat

pred operacijo ne povedo, kaj jih skrbi; zato mora medicinska sestra glede na bolnikovo

vedenje in ravnanje sama odkrivati vzroke njegove zaskrbljenosti, bolnika z njimi soočiti in

jih oceniti (Seničar, 2006).

Raziskave so pokazale, da z dobro psihično pripravo bolnika umirimo, mu zmanjšamo

strah, stres in bolečino in s tem tudi potrebo po zdravilih. Ti bolniki so bolj sodelovali v

procesu samooskrbe in celostnem zdravljenju. V končni fazi je to vplivalo tudi na krajšo

hospitalizacijo (Hollen et all., 1998, str. 26).

Naloge medicinske sestre pri izvajanju psihične priprave bolnika na operacijo:

Medicinska sestra preživi z bolnikom pred operacijo največ časa. Zato ima pomembno

vlogo pri psihični pripravi bolnika na operativni poseg. V tem času bolnik doživlja velik

strah pred operacijo, pred naznanim in pred invalidnostjo.


25

Strah do neke mere zmanjša

1. pogovor z bolnikom in svojci

2. pojasnilo in razlago o postopkih in posegih ter pripomočkih

3. poučevanje o pravilnem dihanju, izkašljevanju in gibanjem po operaciji

4. zagotavljanje varnosti in dobrega počutja ( Ivanuša in Železnik, 2000 str. 58)

7.1.4 Fizična priprava bolnika

Higienska oskrba bolnika

Dan pred operacijo se bolnik okopa, umije lasišče in uredi nohte (odstranitev laka iz nohtov

in odstranitev nakita). Medicinska sestra bolnika nadzoruje in preveri uspešnost izvedbe.

Bolniku, ki potrebuje pomoč pri higienski ureditvi, medicinska sestra pomaga.

Priprava prebavnega trakta

Priprava prebavnega trakta je odvisna od vrste in lokacije operativnega posega. Za

operacijo hemangioma mora biti prebavni trakt prazen.. Pred posegom mora prav tako

izprazniti mehur in črevo (Ivanuša, Železnik, 2000).

Aplikacija predmedikacije

Je neposredna priprava na operacijo. Predmedikacija se aplicira po pisnem naročilu

anesteziologa. Najprej se na hrbtišče desne roke nastavi periferna venozna kanila. Temu

sledita intramuskularna aplikacija sedativa ter intravenozna aplikacija antibiotične

prevence.

Po aplicirani predmedikaciji bolnik več ne sme vstati in ga je potrebno opazovati do odhoda

v operacijske prostore.


26

7.2 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S HEMANGIOMOM PO OPERACIJI

Pooperativno obdobje se začne takoj po končani operaciji. Bolnik se po operaciji iz narkoze

zbuja v sobi za zbujanje – v enoti pooperacijske intezivne terapije.

Za operiranca je kritično obdobje neposredno po anesteziji, kjer je ključno natančno

opazovanje, dokler glavni učinki anestetika ne popustijo in se celotno bolnikovo stanje ne

stabilizira.

Značilnosti bolnika v pooperacijskem obdobju so zaspanost, psihomotorični nemir, motnje

v dojemanju, motnje v motoričnih funkcijah, navzeja in bruhanje.

Zdravstvena nega je odvisna od posebnosti operacije, kljub temu pa so nekatere intervencije

enake za vse bolnike: vzdrževanje dihanja, cirkulacije, elektrolitskega in tekočinskega

ravnovesja; kontrola stanja zavesti in stanje rane, drenaž; zagotavljanje varnosti in

podpiranje dobrega počutja bolnika (Ivanuša, Železnik, 2000, str. 109).

Neposredno po končani splošni anesteziji bolniki še spijo, zato je potrebno oceniti:

• dihalno pot: prehodnost, položaj in prehodnost tubusa (če ga bolnik ima);

• vitalne funkcije: frekvenco, globino, karakter dihanja, krvni tlak, pulz, temperaturo;

• razne tlake (če ima katetre): tlaki v pljučih, centralni venski tlak, intrakranialni tlak;

• stanje zavesti;

• položaj bolnika: položaj za lažje dihanje in počutje bolnika, preprečiti pritisk na

predel telesa ali invazivne pripomočke;

• oksigenacijo tkiva: koža (barva, temperatura, vlažnost); nohti (barva, kapilarna

polnitev); ustnice-ustna sluznica (barva); pulzna oksimetrija; periferni pulz (tipljiv,

jakost), če je treba;

• obveze (suhe ali nekoliko sekrecije); šive (če so vidni);

• infuzijske tekočine (pretok, vrsta, količina), drenaže (prehodnost, vrsta, količina,

lokacija), intravenski kanal (prehodnost, lokacija). (Ivanuša, Železnik, 2000, str.

109)


27

7.2.1 Operativna rana pri hemangiomu

Zver (1999) navaja, da je rana prekinitev celovitosti tkiva. Rane so stare toliko kot

zgodovina človeštva.

Vsi v zdravstvenem in negovalnem timu imamo pri celjenju ran skupni cilj, tj. celjenje rane

brez zapletov ali per primam. Za dosego tega cilja moramo razumeti tudi osnovne pojme

fiziologije celjenja ran.

Samo celjenje ran poteka skozi štiri obdobja:

• obdobje hemostaze – prisotna je krvavitev iz rane, aktivirajo se trombociti, začne se

koagulacija krvi;

• vnetno obdobje – tu imajo pomembno vlogo limfociti T, ki pomagajo pri čiščenju

rane;

• proliferativno obdobje – tu pride do razraščanja novega veziva, ki ga imenujemo

granulacijsko tkivo. Med tem obdobjem potekata vzporedno še dva procesa, ki se

pojavljata istočasno, tj. epitelizacija (pride do prekrivanja rane z regenerirajočim

epitelijem iz robov rane ) in kontrakcija (v času kontrakcije pride do zmanjšanja

velikosti rane);

• obdobje dozorevanja brazgotine – ta se začne približno tri tedne po poškodbi. V tem

obdobju se brazgotina dokončno učvrsti (Zrimšek, 1998 str. 25, 26, 27; Zver, 1999,

str. 21-29).

Dejavniki, ki vplivajo na celjenje rane

Splošni dejavniki:

• starost bolnika (starejši kirurški bolniki, bolniki s kroničnimi boleznimi);

• prehranjenost bolnika;

• hemodinamsko stanje;

• bolniki s povišano koncentracijo sečnine v krvi;

• sladkorna bolezen;

• nekatera zdravila npr. kortikosteroidi, kemoterapevtiki;

• razvade (kajenje)( Zver 1999).


28

Lokalni dejavniki:

• motnje lokalnega obtoka;

• vnetni procesi v rani (Zver 1999).

Preveza rane

• V samem procesu celjenja ran igra zelo pomembno vlogo preveza rane. Oskrba rane

pomeni mnogo več kot le menjava obloge. O rani ne smemo razmišljati le kot o

pokritju mesta in občasni menjavi obloge. Za sam proces celjenja rane je bolj

pomembno, kaj se dogaja pod oblogo, saj le-ta na rani prevzame vlogo

manjkajočega tkiva. Vsako rano obravnavamo individualno (Zrimšek, 1998 str. 25,

26, 27; Zver, 1999, str. 21-29).

Zlata pravila pri oskrbi rane

• Bolnika je potrebno obravnavati kot celoto z vsemi njegovimi potrebami.

• Podpirati in pospešiti moramo naravne procese celjenja ran.

• Vzdrževati moramo vlažno okolje v rani, ker rana s primerno vlago hitreje preide

vnetno fazo celjenja. Fibroblasti sintetizirajo v vlažnem okolju dvakrat več kolagena

kot v suhih ranah. Obloge, ki ustvarjajo vlažno okolje na površini rane, so znane pod

imenom okluzivni obliž.

• Vzdrževati moramo primerno temperaturo rane, saj teorija, ki podpira toplo celjenje

rane pravi, da se proces mitoze v hladnem okolju rane povsem ustavi. Padec

temperature moti tudi aktivnost levkocitov in disociacijo oksihemoglobina. Pri vsaki

prevezi rane bi se morali vprašati, ali je res potrebno oblogo odstraniti, da

preverimo, ali se rana celi. Tudi sama izbira pravilne obloge prispeva k vzdrževanju

temperature v rani. Običajna gaza vzdržuje temperaturo v rani na približno 27oC,

medtem ko pa pene, hidrokoloidi na temperaturi 32-35oC. Zato moramo paziti tudi

na tekočine, ki jih uporabljamo pri čiščenju rane, da bodo le-te ogrete na telesno

temperaturo, saj tudi z njimi ohlajamo rano in s tem zaviramo celjenje.

• Rano je potrebno varovati pred dodatnimi poškodbami – vemo, da se običajna gaza

vedno prilepi na rano in ko jo želimo odstraniti, jo moramo predhodno namakati, le

ta pa pri odstranjevanju povzroča nemalo bolečin. Prav tako obloge iz parafinske in

vazelinske gaze povzročajo, da z odstranjevanjem take gaze odstranimo tudi novo


29

granulacijsko tkivo, ki raste med robovi gaze. To pa povzroča krvavitev in tipičen

karirast vzorec, ki ostane na površini rane. Zato obloge, ki v rani ustvarijo vlažno

okolje imajo tudi to lastnost, da se ne lepijo na rano.

• V večini primerov je potrebno odstraniti odmrlo tkivo in eksudat – oba negativno

vplivata na celjenje rane. Rana gre tudi skozi vnetno obdobje celjenja, ki istočasno

preprečuje nastajanje granulacijskega tkiva in epitela. Preveč izločka v rani povzroči

edem in maceracijo okolnega tkiva. Večino okluzivnih oblog vsrkava izloček,

posebej učinkoviti pa so hidrogeli in hidrokoloidi.

• Rano je potrebno varovati pred patogenimi mikroorganizmi – to je zelo pomembno

in z večino okluzivnih oblog to dosežemo. Običajna gaza se prepoji z izločkom, s

tem pa je vzpostavljena vez med rano in zunanjo okolico.

• Čiščenje rane – za čiščenje ran uporabljamo sterilne elektrolitske raztopine, ki

omogočajo v rani elektrolitsko ravnovesje. To sta predvsem 0,9% NaCl in Ringer

raztopina, ogreti na telesno temperaturo. Antiseptike uporabljamo za čiščenje

inficiranih ran, vendar so antiseptiki uspešni le, če so dolgo časa v stiku z

mikroorganizmi, pri čiščenju pa tega ni, zato je njihova uporaba vprašljiva. Pri čistih

ranah z malo ali skoraj nič izločka se čiščenje in previjanje odsvetuje, saj s

ponavljajočim čiščenjem rano poškodujemo in odstranimo že novo nastalo tkivo. Pri

večjih, globljih ranah pa je najboljši način čiščenja rane irigacija ali izpiranje, kjer

pod določenim pritiskom izperemo mikroorganizme iz rane, pri tem pa ne

poškodujemo zdravih mladih tkiv. Pri globokih ranah z veliko izločka, s prisotnimi

žepki, pa je priporočljivo rano tuširati s toplo tekočo vodo.

• Kožo v okolici rane moramo skrbno varovati – tu gre za okolno nepoškodovano

tkivo-kožo. Tako kožo vedno zaščitimo z mastnimi zaščitnimi kremami (barier

kreme). Pri nanosu te kreme je potrebno paziti, da jo v dovolj veliki meri nanesemo

distalno od rane.

• Kako bomo rano oskrbeli, kakšne materiale bomo uporabili, pa je odvisno od vrste

rane, velikosti, globine rane, od količine izločka ter prisotnosti okužbe rane

(Zrimšek, 1998 str. 25, 26, 27; Zver, 1999, str. 21-29).


30

Obloge za oskrbo rane:

• Polpropustni prozorni filmi – ti filmi so propustni za kisik in vodne hlape, ustvarjajo

vlažno okolje v rani. Neprepustni so za vodo. Uporablja se jih pri postoperativnih

ranah, površinskih ranah z malo izločka.

• Mrežaste obloge – uporablja se jih na plitvih in amputacijskih ranah.

• Vpojne nelepljive obloge z lepilnim robom.

• Hidrogeli – narejeni so na vodni osnovi, dodajajo vlago suhim ranam ali za

mehčanje fibrinskih in nekrotičnih oblog.

• Hidrokoloidi – le-ti so namenjeni za celjenje čistih ran, in sicer vse od čiščenja,

granulacije, epitelizacije. Lahko so na rani več dni, zato se ne priporočajo pri

sladkornih bolnikih.

• Obloge iz poliuretanske pene – te delujejo kot močan absorbens, uporabljajo se pri

ranah s srednjim oziroma z močnim izločkom.

• Alginatne obloge – le-te so izdelane iz vlaken in ob stiku z izločkom v rani tvorijo

hidrofilni lepljiv gel. Uporabljajo se jih pri inficiranih ranah ter globokih ranah z

žepki.

• Obloge z dodanim medikamentom – dodatek joda, aktivnega oglja, le-te dajemo na

ificirane rane z obilno sekrecijo.

• Antibiotična mazila in posipi slabo prodirajo v rano, poleg tega pa obstaja večja

možnost alergičnih reakcij, zato jih naj ne bi dajali na rano (Zrimšek, 1998 str. 25,

26, 27; Zver, 1999, str. 21-29).

7.2.2 Bolečina

Vzrok za bolečino pri hemangiomu je enak kot pri drugih stanjih, ki povzročajo kronično

bolečino, vendar ta bolečina veliko bolj vpliva na psihološko, duhovno in družinsko

življenje bolnika. Bolnik je najbolje oskrbljen, kadar mu z zdravstvenimi ukrepi

omogočimo čim bolj kakovostno življenje.

Bolnik, ki trpi bolečino, ima slab apetit, je nestrpen, depresiven in zaskrbljen. Bolečino

zdravimo celostno, kar pomeni, da zdravimo obenem vse fizikalne simptome, kot so

slabost, bruhanje, zaprtje, anoreksija in zmedenost, pomagamo lajšati psihične, socialne in

duhovne težave, ki so posledica bolečine in bolezni (Novakovič, 2009).


31

Cilji zdravljenja bolečine

Prvi cilj, ki ga poskušamo doseči, je spanje brez bolečin. Drugi je dnevni počitek brez

bolečin. Tretjega, to je gibanje brez bolečin, ne moremo vedno doseči, predvsem kadar so

vzrok kostne metastaze (Novakovič, 2009).

Obvladovanje bolečin

Večino bolnikov skrbijo bolečine po operaciji, vendar je več razmeroma lahkih načinov,

kako jih obvladamo. Če sredstva proti bolečinam (analgetiki) niso učinkoviti, lahko

bolečino obvladamo z injekcijo iz močnejšim analgetikom, od katerih so najmočnejši

narkotiki - morfin (Dollinger, et all., 1995, str. 46).

Možnost dajanja zdravil

Priprava in dajanje zdravil zahteva od medicinske sestre natančnost, saj mora biti med

pripravo zbrana.

7.2.3. Krvavitev

Krvavitev je posledica poškodbe žile, zaradi česar kri ne teče več po žilah, ampak se zliva v

okolico. Kri se lahko zliva ven iz telesa (zunanje krvavitve), lahko pa se zliva v telesne

votline in tkiva (notranja krvavitev).

Krvavitve so zelo nevarne, kajti v zelo kratkem času lahko telo izgubo preveč krvi, kar pa

vodi v smrt.

Masivna krvavitev pomeni izgubo več kot 0,5 – 1 l volumna krvi v 24 urah. Obsežne

krvavitve so najpogostejše pri hudih poškodbah in urgentnih operacijah zaradi poškodb,

možne pa so tudi pri določenih načrtovanih operacijah (operacije na hrbtenici, operacije

raznih malignih tumorjev, zlasti v retroperitoneju in medenici …) (Mahkovic - Hergouth,

2001).

Vzroki za krvavitev

• mehanska poškodba žil pri poškodbi ali operaciji;

• nažiranje žilne stene pri napredovanju patološkega procesa, krvavitev srečamo

predvsem pri tumorskih procesih;


32

• pri motnjah strjevanja krvi, krvavitve v telesne votline (Pandurovič, Frank, 2003, str.

252).

Krvavitve so nevarne zaradi treh razlogov:

• življenje je ogroženo zaradi same izgube krvi;

• pritisk krvnega izliva v možgane, tamponada srca, zmanjšanje dihalne kapacitete

pljuč pri izlivih v plevralno votlino in pljuča;

• odsotnost zunanjih znakov krvavitve lahko pripelje do časovne zamude pri drugače

nujnem zdravljenju krvavitve (Pandurovič, Frank, 2003, str. 250-251).

Znaki krvavitev, na katere mora bit medicinska sestra pozorna:

• bleda, hladna koža;

• pospešeno dihanje;

• pospešen srčni utrip;

• nezavest.

Na kaj medicinska sestra opozori bolnika, naj bo pozoren, kadar sumi na krvavitev:

• slabost, utrujenost, žejo;

• vrtoglavico, šumenje in zvonjenje v ušesih, zatemnitev pred očmi;

• občutek omedlevice.

7.3 ZDRAVSTVENA NEGA DO ODPUSTA

Postopki zdravstvene nege so odvisni od vrste poškodbe, načina zdravljenja, bolnikovega

splošnega stanja, morebitnih zapletov, bolnikovega sodelovanja in njegovih življenjskih,

socialnih in ekonomskih razmer izven bolnišnice.

Prve dni po operaciji bolnik dobiva analgetik v obliki injekcij najpogosteje intravenozno.

Nekateri se bojijo jemati analgetik, ker so prepričani, da lahko pride do odvisnosti od

zdravil. Poučimo jih, da se to ne bo zgodilo in da je dobra analgezija za njih koristna.

Naslednje dni pridemo na analgetike v obliki tablet ali kapljic.

Po naročilu zdravnika previjemo rano in odstranimo drene. Vključi se fizioterapevt z

dihalnimi vajami, vajami za izkašljevanje, inhalacijami, pasivnimi in aktivnimi vajami,


33

posedanjem v postelji in izven nje, pri nekaterih bolnikih pa tudi z vstajanjem in hojo do

stranišča.

Medicinska sestra v sodelovanju s fizioterapevtom načrtuje aktivnosti v času, ko je

fizioterapevt odsoten (pomoč pri oblačenju, posedanju, vstajanju, hoji, spremstvo,

nameščanju opornice, inhalacije…) (Standardi ortopedske klinike Ljubljana).

7.4 ODPUST BOLNIKA IZ BOLNIŠNICE

Odpust bolnika je praviloma načrtovan, tako da so svojci pravočasno seznanjeni o njem. O

dopustu obvesti lečeči zdravnik svojce, pri samem odpustu pa sodelujejo tudi medicinske

sestre z navodili, povezanimi z odpustom:

• kdaj se dobi odpustno pismo in komu ga mora bolnik izročiti (osebnemu zdravniku),

bolnik dobi tudi potrebne recepte

• dana so navodila o eventuelni dieti, kontrolnem pregledu (kje, kdaj) ali nadaljnjem

zdravljenju

• v primeru, da odpustnega pisma še ne bo mogoče pripraviti do odpusta, ker še niso

zbrani ali prejeti vsi izvidi, dobi bolnik začasno odpustno pismo z vsemi navodili

glede nadaljnjega zdravljenja, končno odpustno pismo pa prejme po pošti ali ga pa

pride osebno iskati.

Otrok ali bolnik, kateremu je bila odvzeta opravilna sposobnost, lahko zapusti bolnišnico le

v spremstvu staršev ali skrbnikov (Turk, 2002).

Medicinska sestra poučuje bolnike in njihove družine:

• kako upravljati s svojo boleznijo ali poškodbo,

• pouči bolnika, kakšna naj bo domača oskrba,

• kako naj skrbi za prehrano in telesno vadbo,

• kako pravilno uporabljati zdravila,

• kje in kako naj si poišče fizikalno terapijo (American Association of Colleges of

Nursing,)


34

Pomoč pri odpustu

V primeru, ko bolnik po končanem zdravljenju iz zdravstvenih in socialnih razlogov ne

zmore samostojnega življenja, se zdravstveno osebje skupaj z bolnikom in svojci dogovori,

katera oblika pomoči se bo iskala za bolnika: pomoč na domu, zdravstvena nega na domu

ali institucionalno varstvo.

V primeru izbire zdravstvene nege na domu ali pomoči na domu medicinska sestra o tem

obvesti bolnikovega izbranega osebnega zdravnika ali patronažno službo ter center za

socialno delo.

V primeru izbire institucionalnega varstva bo medicinska sestra skupaj s centrom za

socialno delo bolniku in svojcem pomagala urediti namestitev.

Prevoz iz bolnišnice

V primeru, da je bolnik upravičen do reševalnega prevoza do mesta bivanja, mu bo odpustni

zdravnik napisal naročilnico za prevoz, medicinska sestra pa bo uredila naročilo prevoza. V

vseh drugih primerih, ko bolnik potrebuje prevoz, pa si mora le-tega sam organizirati,

bodisi s pomočjo svojcev ali taksi službe (Splošna bolnišnica Trbovlje, 2010).


35

8 REHABILITACIJA

Nega prestavlja prvi korak medicinske rehabilitacije, saj predstavlja osnovno zdravstveno

nego. Nego izvaja in koordinira medicinska sestra. Slabo negovanega bolnika ne moremo

vključiti v proces rehabilitacije. Posebno in zahtevno skrb zahtevajo nepremični ali težje

pomični bolniki (Turk, 2002, str. 73).

Rehabilitacija je aktiven proces, s pomočjo katerega prizadeti zaradi poškodbe ali bolezni

dosežejo polno okrevanje ali, če to ni možno, uveljavljajo svoj optimalni fizični, mentalni in

socialni potencial, in se vključuje sebi najprimernejšo okolje.

Osnovni cilj rehabilitacije je zmanjšanje prizadetosti in oviranosti na najmanjšo možno

mero. Osnovna filozofija rehabilitacije je, da je prihodnost prizadete osebe pogojena s

preostalimi sposobnostmi, ne pa s stopnjo prizadetosti (Turk, 2002).

Glede na vrste rehabilitacije, delimo le-to na:

• medicinsko;

• poklicno;

• edukacijsko;

• psihosocialno.

Na uspeh in trajanje rehabilitacije odločilno vpliva sodelovanje pacienta.

Naloge medicinske rehabilitacije so:

• zmanjšanje psihičnih in fizičnih posledic poškodbe ali bolezni;

• razvijanje kompezatornih mehanizmov;

• vzpodbujanje regeneracije poškodovanih tkiv, organov;

• preprečevanje patoloških vzorcev fizičnega in psihičnega odzivanja na prizadetost

po poškodbi ali bolezni.

Rehabilitacijski tim najpogosteje sestavljajo:

• zdravnik specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine;

• ortoped;


36

• fizioterapevt;

• medicinska sestra;

• inženir ortopedske tehnike.

Rehabilitacijska obravnava mora biti individualna, pravočasna, dovolj vztrajna in celostna.

S fizikalno rehabilitacijo želimo doseči:

• zmanjšanje bolečine;

• povečanje lokalne cirkulacije;

• protivnetno delovanje;

• lokalno povečanje metabolizma;

• izboljšanje regeneracije tkiva;

• povečanje elastičnosti mehkih tkiv;

• izboljšanje gibalnih sposobnosti (Demšar, et all., 2005).

Osnovni podatki, ki ji mora dati kirurg v zvezi rehabilitacijo bolnika pri konservativnem ali

operativnem zdravljenju, se nanašajo na dvoje vprašanj:

• kdaj je dovoljeno začeti in v kakšnem obsegu se lahko izvaja gibanje,

• koliko znaša dovoljena obremenitev sklepa, kosti ali uda.

Zgodnja medicinska rehabilitacija bolnikov, ki so bili operirani na hrbtenici, predstavlja

nepretrgano verigo fizikalnih postopkov, katerih osnovni cilj je preprečitev pričakovanih

zapletov na dihalih, ožilju in sečilih, pri odvajanju vode in blata ter za preprečitev razjed

zaradi pritiska in kontraktur, s čemer so podani pogoji za uspešno nadaljnjo rehabilitacijo

(Demšar, et all., 2005).

Sodobna zgodnja medicinska rehabilitacija bolniku pri operativnem posegu na hrbtenici

obsega predoperativno rehabilitacijsko pripravo, neposredno pooperativno rehabilitacijsko

nego in vse postopke respiratorne in lokomotorne fizikalne terapije v času hospitalizacije do

morebitne napotitve v rehabilitacijsko ustanovo.

Zgornja vertikalizacija oziroma postavljanje bolnika »pokonci« uspešno preprečuje večino

zapletov in bolniku pomeni bistveno skrajšanje strogega ležanja, ker je ključnega pomena


37

za njegovo psihično počutje, saj mu pokončen položaj neposredno po operaciji takoj vrne

normalno obzorje pokončnega človeka. S tem so podani pogoji za uspešno kompleksno

rehabilitacijo in vrnitev bolnika po operativnem posegu na hrbtenici nazaj v družino in

družbo.

Zgodnjo medicinsko rehabilitacijo delimo na:

• predoperativno rehabilitacijsko pripravo,

• neposredno pooperatvino respiratorno terapijo,

• zgodnjo pooperativno rehabilitacijsko nego in zgodnje obdobje nadaljevalne

rehabilitacije.

Predoperativna rehabilitacijska priprava :

Pride v poštev predvsem pri bolniku, pri katerem je operativni poseg načrtovan.

Predoperativna rehabilitacijska priprava obsega seznanitev bolnika s postopki neposredne

pooperativne rehabilitacije. Bolnik mora vedeti, da je končni uspeh v dobršni meri odvisen

tudi od njegovega sodelovanja.

Neposredna pooperatvina respiratorna terapija:

Obsega vse postopke z bolnikom neposredno po operaciji, njen glavni cilj je preprečiti

nezaželene zaplete na dihalih in ožilju (atelektaze, globoko vensko trombozo, hipostatske

pljučnice in pljučno embolijo) (Demšar et all., 2005) .

Preprečevanje zapletov na dihalih

Glavni vzrok je ležanje z vsemi tipičnimi neugodnimi vplivi na pljučno ventilacijo in krvni

obtok. Pri bolniku z visoko okvaro hrbtenjače je dodatno moteno prsno dihanje, pri okvarah

od C4 navzgor pa tudi trebušno.

Pri bolniku že na dan operacije začnemo za respiratorno terapijo (RFT), ki jo izvajamo v

rednih časovnih presledkih. Za uspešno RTF je nujna hidracija bolnika. Z inhalacijami

navlažimo dihalne poti.

Nadaljujemo z učenjem pravilnega izkašljevanja in učenjem dihanja z dihalnimi vajami.

Najuspešnejše preprečevanje dihalnih zapletov je s čimprejšnjim vstajanjem »pokonci«

(Demšar et all., 2005) .


38

Preprečevanje zapletov na ožilju

Najbolj se bojimo akutne pljučne embolije, ki pri spinalnem bolniku prestavlja enega

glavnih vzrokov umrljivosti in nastanek globoke venske tromboze, ki nastane zaradi motene

vazomotorike in spremenjene hemodinamike. Zato prav tako neposredno po kirurški oskrbi

začnemo z aktivacijo venske črpalke z vajami in elektrostimulacijo. Najboljše za

preprečevanje teh smrtnih zapletov je hitro postavljanje »pokonci«, pri čemer moramo

obvezno bolniku poviti oba spodnja uda (Demšar et all., 2005).

Zgodnja pooperativna rehabilitacijska nega

Obsega postopke za preprečevanje zapletov na prebavilih, sečilih, temperaturnih nihanj,

kontraktur in razjed zaradi pritiska.

Zgodnje obdobje nadaljevalne rehabilitacije

To je obdobje, ko je bolnik respiratorno in hemdinamsko stabilen, brez drenov, operativna

rana je mirna, bolnik pa oskrbljen z ustrezno ortozo (ovratnica, trotočkovni steznik).

V to obdobje spadajo:

• funkcionalna fizikalna terapija

• terapevtska električna stimulacija

• zgodnja vertikalizacija

• učenje transferje in priprava na odpust.

Funkcionalna fizikalna terapija

Pri pomičnem bolniku po manj zahtevni operaciji začnemo z izometričnimi (statičnimi)

vajami v postelji, ki ji postopno intenziviramo časovno in po obsegu. Pri spinalnem bolniku

nadaljujemo z pasivnim razgibavanjem vseh sklepov, da ohranimo normalno gibljivost in

fiziološko dolžino mišic, spodbujamo aktivne gibe, delamo vaje za ravnotežje in

koordinacijo (Demšar et all., 2005) .

Terapevtska električna stimulacija

Pri spinalnem bolniku začnemo s funkcionalno električno stimulacijo ključnih mišičnih

skupin, ko spinalni šok mine. S tem zmanjšamo spastičnost v antagonih in olajšamo

izvedbo giba.


39

Zgodnje postavljanje »pokonci« (zgodnja vertikalizacija)

Z prehodom v zgodnje nadaljevalno obdobje rehabilitacijske postopke postopoma

intenziviramo.

Bolnik po manj zahtevnem posegu že gre na stranišče sam, z berglami ali s hoduljami, in

pod kontrolo fizioterapevtke trenira hojo po hodniku (Demšar et all., 2005) .

Učenje transferjev

Ko bolnik v navpičnem položaju brez težav zdrži 30 minut, ga začnemo učiti prestavljanja v

voziček (trensfer) in sedenja v vozičku, v katerem ga puščamo vse več časa. Ko tudi v

vozičku zdrži 30 min in več, ga peljemo v telovadnico, kjer ga postavimo ob posebno

stojalo, kjer bolnik stoji s pritrjenima spodnjima udoma. Stojalo postavimo pred ogledalo,

da bolnik lahko sam kontrolira položaj telesa in ga poskuša aktivno popraviti (Demšar et

all,. 2005).

Priprava na odpust

Bolniku, ki ga po operativnem posegu napotimo v ustrezno rehabilitacijsko ustanovo, poleg

zdravniške odpustnice izdamo še odpustno pismo fizioterapevtke, v katerem so opisani

rehabilitacijski postopki, ki smo jih izvajali do odpusta in kakšno funkcionalno stanje je

bolnik dosegel v času hospitalizacije.

Bolnika, ki pa je napoten v domačo oskrbo, pa pred odpustom naučimo hoje po stopnicah in

programa zaščitnih vaj za hrbtenico, ki jih bo moral izvajati doma (Demšar et all., 2005).


40

9 PSIHIČNO STANJE BOLNIKA IN SVOJCEV

Tumor-hemangiom je bolezen, ki globoko poseže v življenje obolelih in njihovih svojcev.

Kljub sodobnim, uspešnejšim načinom zdravljenja jo še vedno spremlja izrazito negativna

stigma. Pri bolniku lahko sproža hude duševne reakcije, obenem pa vpliva na družinske in

socialne odnose.

Depresija je ena najpogostejših duševnih motenj pri bolnikih z tumorjem. Znaki depresije,

kot so pomanjkanje volje in energije, tesnoba, občutki brezizhodnosti, siromašenje

komunikacij, opuščanje socialnih stikov in spremenjena samopodoba, lahko spremljajo

telesno bolezen. Pogosto prav ti znaki še bolj kot bolezen sama povečujejo bolnikovo

trpljenje, ki ga medicinska sestra nikoli ne sme razumeti kot neizogibno posledico raka

(Novakovič, 2009).

Kako medicinska sestra prepozna depresijo?

Simptomi depresije so številni in se izražajo z različno intenziteto in v različnih

kombinacijah.

Najpogostejši simptomi depresije so:

• občutki potrtosti, žalosti, tesnoba,

• pomanjkanje volje in energije,

• izguba veselja in zanimanja za prijetne stvari in običajne vsakodnevne dejavnosti,

• občutki pesimizma, brez vrednosti, nizkega samospoštovanja, krivde, nebogljenosti,

• nemir, razdražljivost,

• motnje koncentracije, pozornosti in spomina,

• motnje spanja,

• težave v spolnosti,

• misli na samomor,

• različni telesni znaki, kot so pomanjkanje apetita, utrujenost, izguba teže, prebavne

motnje, glavobol, in bolečine drugod po telesu. Pozor! Pri bolnikih z rakom so navedeni

telesni simptomi lahko posledica maligne bolezni oziroma njenega zdravljenja (Onkološki

inštitut Ljubljana, 2010).


41

Zdravljenje depresije

Depresijo večinoma zdravimo z zdravili in s psihoterapijo. Zdravila, s katerimi učinkovito

zdravimo depresijo, imenujemo antidepresivi. Poznamo jih več vrst. Najpogosteje se

uporabljajo zdravila iz skupine selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina.

Zdravnik predpiše antidepresive glede na stopnjo in obliko depresije ter način delovanja.

Delujejo tako, da v možganih pomagajo ponovno vzpostaviti biokemično ravnovesje.

Sodobni antidepresivi so učinkovita in varna zdravila z razmeroma malo neželenimi učinki.

Če pa se že pojavijo, so blagi, nenevarni in minejo v prvih tednih zdravljenja (Onkološki

inštitut Ljubljana., 2010).

Medicinska sestra je največ ob bolniku, z njim ima največ stikov, se z njim največ

pogovarja in ga tudi bolje pozna kot tisti, ki pridejo k njemu samo občasno. Prav je, da si

zato načrtuje čas za bolnika, posebno še med njegovo pripravo na operacijo, saj ga bo le

tako po njej uspešno spremljala in bolje poznala njegove stike.

Mnogi bolniki imajo veliko vprašanj in medicinska sestra, ki zna prisluhniti, jim bo na

marsikatero vprašanje gotovo znala odgovoriti ali pa pomagati tako, da bo za določena

področja poiskala strokovnjake, ki se bodo z njimi pogovorili (Ivanuša, Železnik, 2000).


42

10 RAZPRAVA

Naša raziskovalna vprašanja so bila:

RV1 – Ali pogosteje za hemangiomom zbolijo otroci kot odrasli ?

RV2 – Ali je hemangiom dedno pogojen?

Raziskovalno vprašanje 1 - Ali pogosteje za hemangiomom zbolijo otroci kot odrasli ?

Avtor Haggstron in njegovi sodelavci ugotavljajo, da se v večini primerov hemangiom

pojavi v prvih dneh ali tednih življenja in se razvije najkasneje pri 10. letu. Je najpogostejši

tumor novorojenčkov in trdijo,da naj bi hemngiom do odrasle dobe tudi popolnoma izginil,

kar pa ne drži zmeraj.

Raziskovalno vprašanje 2 - Ali je hemangiom dedno pogojen?

Ni bilo moč dokazati, da je hemangiom dedno pogojen. Problem se pojavi, ker so pogosto

narobe diagnosticirani kot praska ali poškodba, vendar so v nadaljnjem razvoju hitro

prepoznavni.

Vendar pri hemangiomu raziskovalci menijo, da je njegov razvoj najverjetneje posledica

prirojenih sprememb, dopuščajo pa tudi možnost dedne predispozicije za rast.

Še veliko raziskav bo potrebnih, preden bomo lahko popolnoma razumeli eksplozivno

naravo rasti hemaginomov.


43

11 SKLEP

Živimo v času informacijske družbe, ko je informacij o zdravju in bolezni veliko, morda

celo preveč. Vendar količina informacij ni zagotovilo, da jih bomo uporabljali in vključili v

vsakdanje življenje. Zgodi se lahko nasprotno, da jih prav zaradi tega, ker so preštevilne, ne

bomo upoštevali.

Ni dovolj le, da je pacient s tumorjem na hrbtenici ustrezno poučen in ima dostop do

informacij o sami bolezni, potrebno ga je tudi ustrezno motivirati, da bo vse te napotke in

navodila ustrezno upošteval.

Poudariti je potrebno tudi pomen zagotavljanja ustreznih informacij o jemanju morebitne

terapije po naročilu zdravnika, pomen rednih zdravniških kontrol in opazovanja sprememb

v zdravstvenem stanju.

Bolnik se po bolezni hrbtenice znajde v situaciji, ko nenadoma postane delno ali pa

popolnoma odvisen od tuje pomoči za krajši ali daljši čas.

Pomembno vlogo ima medicinska sestra, ki s svojim znanjem rešuje negovalne probleme.

Za razumevanje patofizioloških sprememb, smiselno, adekvantno in dobro strokovno

planirano zdravstveno nego, potrebuje široko znanje, ki sega na različna strokovna

področja.

Vsak bolnik potrebuje celostno in individualno obravnavo. Zato ga obravnavamo timsko.

Medicinska sestra je član monodiscipliniranega in multidiscipliniranega tima. Na področju

zdravstvene nege je samostojna. Zaradi multidisciplinarne timske obravnave in pa zaradi

tega, ker je medicinska sestra tista, ki je največ ob bolniku, mora dobro poznati nalogi

drugih članov tima , ki sodelujejo pri negi, zdravljenju in rehabilitaciji bolnika.


44

12 LITERATURA IN VIRI

American Association of Colleges of Nursing, 1 Dupont Circle NW., Suite 530,

Washington, DC 20036.

Baixauli, V. M. Anatomija človeka, Ljubljana: Založba mladinska knjiga, 1990.

Barnés, CM, Huang, S, Kaipainen, A. Evidence by molecular profiling for a placental

origin of infantile hemangioma. 2005.

Buček-Hajdarevič, I, Kardoš, Z. Preprečevanje dejavnikov tveganja pred operacijskim

posegom in po njem. Obzor. Zdr. N, 2000.

Cerar, A, Luzar, B, Rott, T, Zidar, N. Patologija: izbrana poglavja iz patologije z navodili

za vaje. Ljubljana, 2006.

Cokan, A. Venska tromboza. Zdravniški nasveti, 2008.

Cooper, A. The Cell: A Molecular Approach, 2007.

Demšar, A, Plaskan, L, Vogrin, K. Zgodnja rehabilitacija bolnikov po operativnih posegih

na hrbtenici. V: Komadina, R, Strahovnik, A, (ur.), Zbornik izbranih predavanj simpozija o

poškodbah in okvarah hrbtenice. Celje: Splošna bolnišnica Celje, 2005:95-103.

Gordon, M. Negovalne diagnoze: priročnik. Radizel: Rogina, 2003.

Haggstrom, AN, Drolet, BA, Baselga, E. Prospective study of infantile hemangiomas:

clinical characteristics predicting complications and treatment, 2006.

Hajdinjak G, Meglič R. Sodobna zdravstvena nega. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2006.

Heyer, GL, Dowling, MM, Licht, DJ. The cerebral vasculopathy of PHACES syndrome.

2008.


45

Hoyer, S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije, 1995.

Ivanuša, A, Železnik, D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. Visoka zdravstvena

šola Maribor, 2000.

Ivetič, V, Kersnik, J. Združenje zdravnikov družinske medicine: Diagnostične preiskave.

Ljubljana, 2007.

Kleinman, ME, Greives, MR, Churgin, SS. Hypoxia-induced mediators of stem/progenitor

cell trafficking are increased in children with hemangioma. 2007.

Kodrič, N, Renko-Diallo, D, Kremesec, M, Šervicl-Kuchler, D, Vlahovič, D. Sodelovanje

anesteziologa z zdravniki različnih strok v pripravi bolnika za operativni poseg. Zdrav

vestn, 2003; 72:625-30.

Léauté-Labrèze, C. Propranolol for Severe Hemangiomas of Infancy. London: New

England Journal of Medicine, 2008.

Mahkovic – Hergouth, K. Masivne krvavitve med in po operaciji pri onkološkem bolniku.

Vpliv predoperativne kemoterapije in obsevanja. 2002.

Marinšek, M. Pljučna embolija. V :Kranjec, I. (ur), Pecovnik-Balon B. Interna medicina

Maribor. Visoka zdravstvena šola 2000, str 85.

Možina, H. Bolezni srca in ožilja. V:Kocjančič, A. (ur), Mrevlje, F. , Štajer, D. Interna

medicina. Ljubljana: Littera pticta, 2005.

Mulliken, JB, Glowacki, J. Hemangiomas and vascular malformations in infants and

children: a classification based on endothelial characteristics, 1982.

North, PE, Waner, M, Brodsky, MC. Are infantile hemangiomas of placental origin?, 2002.


46

Novakovič, S, Hočevar, M, Novakovič, B, Strojan, P, Žgajnar, J. Onkologija. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2009.

Oza, VS, Wang, E, Berenstein, A. phaces association: a neuroradiologic review of 17

patients". AJNR Am J Neuroradiol, 2008.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

1999.

Pandurovič, D, Frank, A. Izbrana poglavja iz kirurgije. Maribor: Založba Obzorja, 2003.

Pittman, KM, Losken, HW, Kleinman, ME. No evidence for maternal-fetal microchimerism

in infantile hemangioma: a molecular genetic. investigation, 2006.

Psihična priprava bolnika na operativni poseg. V: Rebernik-Milič, M. (ur). Zbornik XXI.

Zagotovimo varnost pacienta. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Slovenije-

Zveza društev medicinskih sester in babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2006.

Smart. R. Task-specific monitoring of nuclear medicine tehnologists radiation exposure.

Radiat Prot Dismetry, 2004.

Štiblar Martinčič D., Cor A., Marš T. Anatomija, histologija, fiziologija. Ljubljana:

Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2007.

Tabor, L, Jevetič, V, Pačnik, D. Radiologija, diagnostične slikovne metode in intervencijska

radiologija. Ljubljana: Medicinski razgledi, 2001.

Turk, Z. Fizikalna in rehabilitacijska medicina: Skripta za interno uporabo Maribor. Visoka

zdravstvena šola, 2002.

Zrimšek, J. Naloge medicinske sestre pri oskrbi in previjanju ran. V: Vilar V. Naloga

medicinske sestre pri zdravstveni oskrbi razjede zaradi pritiska. Zbornik strokovnega

srečanja. Sekcija študentov zdravstvene nege. Otočec, 1998: 25-37.


47

Zver, G. Osnovna načela preveze kirurške rane. V: Gavrilov, N. Novi materiali za oskrbo

ran. Sekcija kirurških medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Ljubljana, 1999: 21-29.

Železnik, D, Ivanuša, A. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Visoka zdravstvena šola.

Maribor, 2002.

Wilson, MW, Hoehn, ME, Haik, BG, Rieman, M, Reiss. Low-dose cyclophosphamide and

interferon alfa 2a for the treatment of capillary hemangioma of the orbit. Ophthalmology,

2007.

Internetni viri:

Dr. Osborne-As Seen. On The Doctors NonSurgical Stone Removal, No Scars,

19.november 2004. Dosegljivo na : www.medicineworld.org/cancer/history/html

Onkološki inštitut Ljubljana, 2010. Dosegljivo na: http://onko-i.si/

Javni zavod Splošna bolnišnica Trbovlje. 2010. Dosegljivo na: http://sl.sb-trbovlje.si/hitre-informacije/sprejem-in-odpust-bolnika/

Viri slik:

Stušek, P, Gogala, N. Biologija 2 in 3 funkcionalna anatomija z fiziologijo. DZS –

Nerabljen. 2001 Dosegljivo na : http://webset.fe.uni-lj.si/biologija/bio_poglavje1.htm


48

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici pred. Maji Strauss za strokovno pomoč in vodenje pri

pisanju diplomske naloge.

Posebna zahvala gre zdravstvenim delavcem v UKC Ljubljana, še posebej Ortopedski

kliniki in Onkološkem inštitutu; zaradi njih danes sedim tukaj in lahko pišem te besede.

Zahvaljujem se svoji družini, da mi je omogočila možnost študija in mi stala ob strani vse

do zaključka le-tega, prav tako pa za njihovo podporo in pomoč v času moje bolezni.

Nenazadnje se zahvaljujem tudi svojim prijateljem, ki so mi stali ob strani tako v času

bolezni kot tudi v času študija.

Documents

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE UNIVERZA V … · tumorjev – predvsem hemangioma, najpomembnejše diagnosti čne metode, klasifikacijo in etiologijo, opredelitev, patologijo, klini