DIPLOMSKA NALOGA · ZAHVALA Najprej se iskreno zahvaljujem mentorju prof. Dr. Damirju Karpljuku in somentorju Strok. sod. Jožefu Šimenku za vse informacije, ideje, čas in trud

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKA NALOGA

MATIC LOGAR

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Borilni športi

RAZLIKE V TRENINGIH MED RAZLIČNIMI STILI KARATEJA

DIPLOMSKA NALOGA

MENTOR

Prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg.

SOMENTOR

Strok. sod. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. Avtor dela:

RECENZENTKA MATIC LOGAR

Izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Najprej se iskreno zahvaljujem mentorju prof. Dr. Damirju Karpljuku in somentorju Strok. sod.

Jožefu Šimenku za vse informacije, ideje, čas in trud vložen v nastanek diplomskega dela.

Hvala recenzentki izr. prof. dr. Tanji Kajtna.

Zahvalil bi se vsem karate klubom in anketiranim karateistom za njihov čas ter trud, za

vestno reševanje anket.

Zahvala gre tudi sošolcu Janiju in ostalim, s katerimi sem preživel odlična študentska leta.

Zahvalil bi se prijateljem, celeziju, turtlu, lohwiju, Direktorju, haypiju, Jakobu, felixu, matotu

in urbexu za veliko praccanja, smeha in sproščenih trenutkov.

Nazadnje še zahvala moji družini (mami, očetu, sestri), Maticu, Tanji in Jerneju, za vso

pomoč, podporo, zaupanje ter spodbudo. Brez vas moj svet ne bi bil isti. Hvala vam.

Ključne besede: Karate, Stil,Trening, Tekmovanje, Razlike

RAZLIKE MED RAZLIČNIMI STILI KARATEJA

Matic Logar

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športno treniranje, Borilni športi

Število strani: 68 Število slik: 2 Število preglednic: 47 Število virov: 22

IZVLEČEK

Karate je borilna veščina, katere arhaični začetki segajo v staro Indijo in Kitajsko. Od tega pa

do danes se je veščina precej spremenila. Tolmačenje in izvajanje karatejase je razvejalo.

Formiralo se je veliko različnih stilov, nekateri so priznani, drugi tega naziva minajo, lahko so

sodobni tekmovalni ali tradicionalni. Ponekod karate ostaja le veščina spajanja telesa z

duhom, drugje je bolj racionalno-profesionalni šport.

Namen diplomskega dela je skozi rezultate statistične obdelave rešenih vprašalnikov

ugotoviti, kje se kažejo razlike med stili karateja. Na kakšen način se trenirajo vsebine na

treningih in koliko. Katere discipline se tekmuje, kako so zasnovane skupine, kaj motivira

karateiste na treningih in tekmah. Kakšen kontakt obstaja pri borbah in kako radi tekmujejo

v svojemu stilu ter z drugimi stili.

Keywords: Karate, Styles, Training, Competitions, Differences

DIFFERENCES BETWEEN DIFFERENT KARATE STYLES

Number of pages: 68 Number of pictures: 2 Number of tables: 47

Number of references: 22

ABSTRACT

Karate is a martial art whose beginnings derive from ancient India and China. From its start it

changed and developed until today. Karate and its philosophy are divided into many

different parts. Different styles were formed. Some styles are official, others not. Some can

be competitive or traditional. Somewhere karate stays as a way of binding body and soul

together, elsewhere is a rational-professional sport.

The purpose of my diploma thesis is defining the differences between styles. What is the

structure of karate training. What disciplines are they competing at, how are the groups

formed at competitions and trainings. What motivates practitioners when they train and

compete. How is the contact defined in fights and how they like to compete with their style

and other styles.

KAZALO VSEBINE

1. Uvod .................................................................................................................................................... 7

1.1. Opredelitev karateja ................................................................................................................ 9

1.2. Razvojna obdobja karateja .................................................................................................... 11

1.3. Karate zveze v Sloveniji – zgodovina in razvoj ....................................................................... 13

1.3.1. Karate v Jugoslaviji ........................................................................................................ 14

1.3.2. Slovenija kot samostojna država ................................................................................... 15

1.3.3. Karate zveza Slovenije (KZS) .......................................................................................... 16

1.4. Tradicionalni karate ............................................................................................................... 17

1.4.1. Zgodovina ...................................................................................................................... 17

1.5. JKA ......................................................................................................................................... 18

1.5.1. Shotokan ........................................................................................................................ 18

1.5.2 JKA WF ........................................................................................................................... 18

1.5.3. Gichin Funakoshi ........................................................................................................... 19

1.6. Športni karate ........................................................................................................................ 20

1.6.1. Moderni športni karate ................................................................................................. 20

1.6.2. Rudolf Jakhel ................................................................................................................. 21

1.7. Razlike med tradicionalnim karatejem in novejšimi stili ....................................................... 23

2. Cilji in hipoteze .................................................................................................................................. 24

a) Vzorec ............................................................................................................................................ 24

b) Pripomočki .................................................................................................................................... 24

c) Postopek ........................................................................................................................................ 24

d) Analiza podatkov ........................................................................................................................... 24

4. Rezultati in razprava .......................................................................................................................... 26

4.1. Rezultati opisne statistike .......................................................................................................... 26

2. Rezultati primerjav med stili karateja v izbranih lastnostih trenažno-tekmovalnega procesa . 28

5.RAZPRAVA .......................................................................................................................................... 56

6. Sklep .................................................................................................................................................. 60

7. Viri ..................................................................................................................................................... 62

8. Priloge ................................................................................................................................................ 64

7

1. UVOD

Borilne veščine in športi spremljajo človeštvo že od samega začetka. Človek naj bi pričel svojo

evolucijo kot žival, ki se je kasneje postavila na zadnje noge in razvila inteligenco, da je lahko

ukrotila svet okoli sebe. Ob tem so ga ogrožale druge živali in soljudje. Prevladovala sta

borba za hrano in za življenjski prostor. Svoj obstoj si je moral zagotoviti tudi s silo. Prirojene

nagonske obrambne reakcije so pomenile začetek borbenih tehnik. Pojavile so se verjetno po

naključju, med razmišljanjem ali pri opazovanju živali. Pri različnih narodih (Indijanci,

Germani, Kitajci) so si borci skušali prisvojiti moči in sposobnosti živali, jih oponašati in tako

izpopolniti samega sebe. V procesu poskusov in zmot so se tehnike izboljšale in se razvile v

sisteme borb. Kasneje so se borilne veščine prilagajale novim družbenim razmeram, še

posebej z nastankom hladnega in strelnega orožja. Do danes so nekatere veščine izumrle ali

zastale v razvoju, druge pa so se ohranile in izpopolnile kot moderni borilni športi (Sitar,

2001).

Natančen datum nastanka gibov, ki bi lahko veljali za sredstvo premagovanja nasprotnikov ni

znan, čeprav so starodavne kulture pustile za sabo ogromno sledi. Te sledi segajo nazaj 3400

let pred našim štetjem, najdene so bile v egipčanskih piramidah in prikazujejo nekakšno

obliko boja. Nekateri menijo, da Azija velja za zibelko borilnih veščin. Tam se je že okoli leta

2600 pred našim štetjem razvila telesna vadba menihov z elementi samoobrambe (Šimenko,

2014).

Borilne veščine in športe lahko delimo na udarjalne in na oprijemalne. Pri udarjalnih

uporabljamo svojo lastno telo, s silo mišic izvedemo napadalne in obrambne akcije (Ančnik,

2005). Tako z udarci in brcami zadanemo nasprotnika. Takšne borilne veščine ali športi so

Karate, Boks, KickBoks, Taekwando itd. Oprijemalne borilne veščine pa poleg svoje lastne sile

telesa izrabljajo sebi v prid silo in težo nasprotnika, da ga premagajo. Za te veščine in športe

so značilni padci, meti, vzvodi in davljenja, katerih predstavniki so Judo, Rokoborba, Sumo,

Aikido itd.

Japonske borilne veščine se po obliki in namenu razvrščajo v dve skupini. Prva se imenuje

'bugei' in označuje vojaške veščine. V svojem imenu vsebujejo pripono 'jittsu'. Znotraj ene

8

veščine so gojili več stilov. Namen je bil vojaške narave, sredstvo preživetja, zagotoviti zmago

in prestiž. Druga skupina veščin se imenuje 'budo 'in opredeljuje veščine kot umetnost.

Razvile so se zaradi dolgega obdobja miru. V svojem imenu nosijo pripono do, npr. Aikido,

judo, karate-do, kendo. Zaradi odsotnosti vojnega stanja in primesi zen-budizma so se

praktično orientirane borilne veščine preoblikovale v sisteme 'do' in postale orodje za

duhovno izgradnjo. Nekatere oblike jittsuja so se ohranile do danes, medtem ko je večina

borilnih veščin sprejela formo do.

Današnji trendi borilnih veščin in športov so nagnjeni k prepletanju, združevanju in iskanju

najučinkovitejšega sistema borbe. Zato smo priča nastanku različnih borilnih veščin. Pojavila

se je tudi težnja dokazovanja, kateri borilni šport ali veščina je najboljša (Šimenko, 2014).

Ravno zaradi te težnje, ki se je razvijala skozi zgodovino, so se pri različnih borilnih športih,

veščinah in nazadnje tudi v različnih stilih pojavile razlike. Slednje velja za šport nasploh.

Predvidevam, da se pojavljajo podobni vzorci razlik in podobnosti pri ljudeh ki se ukvarjajo z

istim stilom karateja. Namen diplomske naloge je raziskati te razlike vadečih med različnimi

stili karateja in s tem primerjati stilske razlike.

9

1.1. OPREDELITEV KARATEJA

Ohgami (2003) skromno definira, da je karate sistem borilne veščine, v katerem so

uporabljeni vsi možni deli telesa in vsi možni gibi, ki jih človeško telo zmore. Hkrati pa

dodaja, da bi bila morda ena knjiga premalo za razlago o tem, kaj karate je. Trening karateja

zajema različne tehnike, ki se uvrščajo v tri večja področja: kihon (osnove; stavi, udarci in

blokade), kate (gibanje po določenih vzorcih), kumite (nadzorovana borba). Je

vzhodnoazijska borilna veščina in je precej stara, čeprav je ime 'karate' novejše (pričetek 20.

stoletja). 'Kara' pomeni prazen, 'te' pomeni roka – ponavadi se zato 'karate' prevaja kot

prazna roka. Primarno gre za borilno veščino brez orožja, čeprav se lahko uporablja pri

treningih (npr. sai, tonfa, nunchaku), vendar pa služi le kot podaljšek okončin. Kajti princip

telesnega gibanja je isti z orožjem ali brez (ibid.), saj je pozornost na popolni sinhronizaciji

telesa, na harmoniji celotne osebe, ki sledi nasprotniku in se nanj optimalno odziva v

primarnem cilju borbe – preživeti oziroma zmagati.

Karate ima več različnih gledišč: kot fizična vadba, kot samoobramba, kot šport in kot način

življenja (ta pomen označuje ideogram 'do' v besedi 'karate-do') (Ohgami, 2003).

Kot fizična vadba prevzema uporabo največ možnih gibov, ki jih telo zmore. Zavzema se za

optimalno gibanje vseh telesnih komponent, kajti gibanje je v nekem smislu sopomenka za

naše telo. Hkrati pa je pomemben element za ohranjanja zdravja.

Ohgami (ibid.) navaja, da naj bi bil karate najučinkovitejši sistem za samoobrambo.

Karate je cenjen kot tekmovalni šport zaradi borbenih elementov. Tekmovanje lahko poteka

ob soočenju z nasprotnikom (borbe), lahko pa je individualno v obliki izvajanja kat. 'Kata' je

serija tehnik karateja, ki v nekem pogledu spominjajo na gimnastiko in kjer je nasprotnik

neviden. Potrebno je poudariti, da tekmovalnost ni nujna prvina te borilne veščine.

Oyama navaja (1978, v Kregar, 2007), da sta tehnika in moč sicer zelo pomembni

komponenti karateja. Vendar obstaja še ena sestavina, ki pridaja k njegovi filozofiji. Gre za

psihološki element. Zanimivo je, da se črka 'kara' velikokrat uporablja v povezavi z

'izpraznjenim umom' (Ohgami, 2003). Miren in uravnotežen človek lahko pri borbi izkoristi

največ svojega znanja, sposobnosti, svojega potenciala nasploh. Izpraznjen um je pomemben

tudi za dosego kreativnega in osmišljenega življenja. Zato sta najpomembnejši osebni

10

lastnosti mojstra karateja duševni mir in hladnokrvnost. Obe omogočata svobodno

delovanje. To pomeni mentalno in afektivno osvoboditev od notranjega nemira, kar vodi v

drugačno odzivanje, odločanje in delovanje. V komponenti 'do' so razvidne razvojne

korenine karateja, ki segajo do zen budizma oziroma zen meditacije, ki je (nekoliko ironično)

na prvi pogled fizično pasivna. V globljih plasteh delovanja pa dosega koncentracijo (torej v

nekem smislu gre za (intenziven) psihološki trening), brez katere ni duševnega miru,

posledično pa ne zadovoljivega uspeha pri uporabi karateja oziroma pri doseganju želenih

rezultatov in potencialov, ki jih veščina omogoča.

Karate usklajuje komponente uma, telesa in čustev ter jih poskuša dvigniti na drugačen, če

ne nov nivo. Karate v svojem bistvu stremi k več – ni le učinkovita uporaba udarcev, brc in

blokad, torej ni le uporaba samoobrambe in večanje fizičnih sposobnosti (kot so npr.

koordinacija, kondicija in gibljivost), temveč je tudi oblikovanje psihološke osebnosti (razvoj

bojne in strateške sposobnosti, duševne moči, samozavesti, odločnosti, odločanja,

samoobvladovanja ipd.).

Karate kljub modernejšim metodam soočanja z nasprotnikom (npr. uporaba strelnega

orožja) ohranja svojo aktualnost preko umetnosti. Gre za umetnost doseganja kvalitetnega

življenja. Omogoča zadovoljstvo ob napredku, svojevrstno ustvarjalnost, treniranje je

zastavljeno dolgoročno (kar pomeni, da lahko trenirajo tudi ljudje starosti sedemdeset let ali

več), razvijanje koncentracije (ki pripomore k relaksaciji, sprošča stres).

Ančnik (2005) poskuša opredeliti kaj je karate in kaj ni:

- Ne gre za veščino, kjer bi bil cilj zmagati za vsako ceno;

- Gre za sistematično treniranje in razvijanje osnovnih telesnih sposobnosti; okončine

predstavljajo orožje (in zaščito);

- Je telesna aktivnost za pridobitev ravnotežja, koordinacije, gibčnosti v namen

popolnega obvladovanja gibanja udov oziroma celotnega telesa v prostoru;

- Gre tudi za sposobnost zgostiti psihofizične rezerve v en sam zaključni udarec. Po

drugi strani pa je tudi sposobnost samoobvladovanja.

11

1.2. RAZVOJNA OBDOBJA KARATEJA

Zgodovino karateja in njegov razvoj delimo na štiri obdobja.

Prvo obdobje so arhaični začetki karateja. Zasnova se je razvijala na območju Indije in

Kitajske od nekje 2600 pr. n. št. (Vogrinec, 1999). Viri o začetkih so pomanjkljivi, razvoj je

večinoma potekal v okvirih tajnega učenja. Najstarejši podatki so iz leta 520. Govorijo o

indijskem duhovniku Bodhidharmi (velja za duhovnega očeta karateja), ki je odšel iz Indije na

Kitajsko z namenom širiti zen budizem. Za slednjega je značilno prizadevanje k

neposrednemu izkušanju resnice, z namenom doseči razsvetljenje (Breznik, 1999, v Kregar,

2007). Zen zahteva nepremične in dolgotrajne meditacije, duhovniki, ki jih je poskušal

spreobrniti, pa so bili šibkega zdravja. Zaradi tega je Bodhidharma oblikoval »posebno

metodo za pridobivanje kondicije, s pomočjo katere so duhovniki povečali tako duhovno kot

telesno moč« (Breznik, 1999, str. 9, v Kregar, 2007) oz. »sistem telesnih vaj imenovanih shih-

pa lohan ali 18 boksarskih tehnik« (Vogrinec, 1999, str. 20, v Kregar 2007). Lohan se je v

karateju ohranil v obliki kate Sanchin in je pomagal k nastanku novih oblik vadbe. Ta oblika

'kitajskega karateja' se je imenovala shaolinski boks oziroma kung fu.

Drugo je okinawsko obdobje v katerem se je med 14. in 18. stoletjem veščina prenašala iz

Kitajske na otok Okinawo, ki je bila v zgodni zgodovini samostojno kraljestvo pod močnim

kitajskim vplivom. Sčasoma je razvila vazalski odnos s Kitajsko. Slednje je omogočilo

okinavskim mojstrom borilnih veščin, da so se učili na kitajski celini, kitajski mojstri pa so

lahko obiskovali otočje (Nishiyama, 2016). Danes je Okinawa del Japonske. Prve oblike

shaolinskega boksa so se na otočju pojavile po zmagi okinawskega kralja Satu nad kitajskim

šampionom. Kasneje so se pridružile še ostale borilne veščine in tako obogatile razvoj

lokalne, na katero je od vseh najbolj vplival že omenjen shaolinski boks. Dokaz o tem je na

nek način mogoče najti tudi v imenu, ki se je uveljavilo za okinawski karate. Imenuje se

okinawa-te oziroma tote ('to' pomeni 'vse, kar prihaja iz Kitajske', 'te' je 'roka', zato se 'tote'

prevaja 'kitajska roka') (Vogrinec, 1999). Kot se lahko razvidi iz imena, gre za borilni sistem, ki

poteka le z rokami in nogami, torej brez uporabe orožja. Šele v 19. stoletju je dobila

okinawa-te dokončno obliko, ki pa se je razdelila v tri smeri oz. šole karateja, imenovane po

krajih nastanka in delovanja: shuri-te, tomari-te in naha-te (ibid.).

12

Naslednje je japonsko obdobje, ki se je pričelo z 20. stoletjem. Okinawska veščina je pričela

zanimati Japonsko, kjer so metodični in filozofski prispevki pomagali k oblikovanju

japonskega karateja (ibid.). Prejšnji ideogram 'tote' ali 'kitajska roka' je nadomestil 'karate'

ali 'prazna roka'. V tem obdobju so na razvoj najbolj vplivali okinawski mojstri, ki so prispeli

na Japonsko. Najpomembnejši je bil Funakoshi Gichin, ki je postal eden prvih učiteljev, ko je

japonska vlada ukazala uvedbo karateja po šolah in sicer kot obvezni del telesne vadbe.

Pripisujejo mu največ zaslug za razmah omenjene borilne veščine na Japonskem. V tem času

so bili dejavni tudi drugi mojstri iz Okinawe, ki pa so v iskanju priložnosti na Japonskem

ustvarjali svoje stile. Imenujejo se šole karateja, ki se razlikujejo predvsem v katah (Breznik,

1999, v Kregar, 2007). Najbolj znane šole tega obdobja so: Shotokan (Funakoshi Gichin),

Goju-ryu (Chojun Miyagi), Shito-ryu (Kenwa Mabuni), Wado-ryu (Hironori Otsuka), Uechi-ryu

(Kanbun Uechi), Kyokushinkai (Masatutsu Oyama), Sankukai, Nanbudo (Yoshinau Nabu)

(Vogrinec, 1999).

Zadnje obdobje se nanaša na širitev globalnih dimenzij. Od leta 1950 oziroma po drugi

svetovni vojni postane karate mednarodni šport. Veščine so začele v moderni dobi težiti k

športnim rezultatom in so začele izgubljati svojo duhovno komponento. Zaradi tega je začelo

prihajati do nesoglasij med tradicionalisti in modernisti (Vogrinec, 1999). Karate tako ni več

le tradicionalna veščina in japonska nacionalna posebnost, temveč dobi tudi tekmovalno

disciplino (ibid.). V povezavi s tem nastanejo organizacije in stilske zveze. Med

najpomembnejšimi sta bili WUKO (športni karate) in ITKF (tradicionalni karate). Leta 1993 je

Mednarodni olimpijski komite začasno priznal obe, hkrati pa postavil zahtevo po poenotenju

borilne veščine. V ta namen je leta 1994 nastal World Karate Federation. Vendar poenotenje

tekmovalnih pravil ni uspelo. Prizadevanje za olimpijsko priznanje karateja se nadaljuje še

danes.

V Sloveniji se je razvilo veliko različnih stilov, pri čemer prevladujeta Shotokan in Sankukai.

Ostali stili, kot so moderni športni karate, Shito-ryu, Uechi-ryu, Wado-ryu, Shorin-ryu,

Kjokushinkai in Goju-ryu, se prakticirajo v manjšini.

13

1.3. KARATE ZVEZE V SLOVENIJI – ZGODOVINA IN RAZVOJ

Tudi na slovenskem območju je karate doživel različne faze razvoja. Vogrinec (1996) navaja,

da je potekalo od izrazite borilne veščine (tu je dominirala tehnika 'zaključnega udarca'), do

'mehkejših' pravil sojenja in evolucije športnega karateja.

Prvi poskusi vadbe so potekali leta 1964 v Mariboru, v Judo klubu Branik pod vodstvom

Jožeta Kukovca in Borisa Vodopivca. Pravzaprav se je šlo za prikaz demonstracij v okviru

kroga prijateljev. Njuna dejavnost je kmalu zamrla. Tri leta kasneje (1967) se je v Krškem

ustanovil prvi karate klub v Sloveniji. Ustanovitelj in hkrati trener kluba Krško je bil Stane

Iskra, ki ima tudi naziv slovenskega pionirja karateja. S to borilno veščino se je spoznal v

Budokai centru (Zagreb) pri dr. Eminu Topiču (ibid.).

Naslednji vidnejši pionir v naši državi je dr. Ervin Pečnik iz Dravograda. Ko se je leta 1968 vrnil

domov iz študija medicine v Zagrebu, je zbral skupino mladih in 28. oktobra istega leta

ustanovil klub na Ravnah na Koroškem. Kot prvi trener je deloval tudi v KK Branik Maribor in

v KK Gorenje Velenje (oba ustanovljena novembra 1968) (ibid.).

Karate odbor Slovenije predstavlja prvo večjo organizacijsko strukturo karateja pri nas.

Ustanovljen je bil leta 1968 in sicer pod okriljem Judo zveze Slovenije, naslednje leto pa je že

postal samostojna Karate zveza Slovenije (KZS). KZS je delovala do krize leta 1975. Takrat se

je preoblikovala v Zvezo karate organizacij Slovenije (ZKOS). Po osamosvojitvi naše države

(1991) pa je ponovno prevzela staro ime (KZS) (ibid.).

Leta 1969 je v Sloveniji obstajalo 7 karate klubov s približno 500 aktivnimi člani. Ervin Pečnik

je imel takrat najvišjo formalno stopnjo (rjavi pas), prvi zabeleženi nosilec mojstrske stopnje

pa je leta 1971 postal Stane Iskra (Razvoj karateja v Sloveniji, 2016).

Razvoj karateja se je navezoval še z dvema večjima državnima organizacijama takratne

Jugoslavije: to sta bili Karate odbor Jugoslavije (kasneje Karate zveze Jugoslavije - KZJ) In

Zveza karate klubov Jugoslavije (ZKKJ, Zagreb). Zveza telesnokulturnih organizacij Jugoslavije

je priznala le prvo, kar je pripomoglo k nesoglasjem med obema vejama (in se je odražalo

tudi na območju Slovenije). Na dodatne konflikte so prav tako vplivala že omenjena

14

nasprotja med mednarodnimi organizacijami v Evropi in na Japonskem (EUK, EKF, WUKO,

JKA, ITKF, WKF) (ibid.).

Vogrinec (1999) v svoji knjigi podrobneje navaja zgodovino in pomembnejše dogodke

slovenskega karateja. V nadaljevanju so predstavljene nekatere ključne točke.

- 22. novembra 1968 je prišlo do oblikovanja in nastanka Karate odbora Slovenije s

predsednikom Ervinom Pečnikom. Odbor je zajemal pet karate klubov (Branik

Maribor, Gorenje Velenje, Ravne na Koroškem, Krško in Rogaška Slatina).

- 25. maja 1969 se je v Mariboru ustanovila Karate zveza Slovenije (sedež v Velenju).

Prvi predsednik je bil Peter Kodela. Konec istega leta je v KZS delovalo 7 klubov s 500

aktivnimi karateisti.

- Decembra 1970 je prišel v Ljubljano Takashi Tokuhisa, ki je s svojim znanjem

pomembno prispeval k razvoju karateja v Sloveniji. Dolgo časa je vodil enega

najmočnejših klubov KK Emona in bil edini japonski inštruktor v Jugoslaviji.

- Februarja 1971 je v Slovenijo prišel na obisk Arthur Hisatake, vodja evropske

kyokushinkai šole. Seminar je potekal v Celju. Stane Iskra je prejel črni pas, kar ga je

uvrstilo v prvega evidentiranega mojstra v Sloveniji.

1.3.1. Karate v Jugoslaviji

Razvoj karateja v Sloveniji je bil do osamosvojitve povezan s širšim jugoslovanskim

prostorom, le-ta pa se je od začetka povezoval z judom. Prvi karate klubi so bili osnovani leta

1965 (dve leti prej kot pri nas). Pred tem so med leti 1960 in 1965 začeli člani judo klubov v

Zagrebu in Beogradu trenirati karate. Tako se je znotraj Judo zveze Jugoslavije osnoval karate

odbor.

Od leta 1969 je Karate zveza Jugoslavije delovala kot samostojna organizacija s sedežem v

Beogradu. Zveza je bila združenje republiških in pokrajinskih zvez ter je bila osamosvojena

oblika predhodnega karate odbora znotraj Judo zveze. KZJ je bila prav tako članica Zveze za

15

telesno kulturo Jugoslavije in Evropske karate unije (EKU). Slednja je bila ustanovljena 1966 v

Parizu.

Prvo karate prvenstvo v Jugoslaviji je potekalo leta 1968, čeprav je karate reprezentanca že

leto prej nastopila na PE v Londonu.

Leta 1974 je bilo v Jugoslaviji okrog 200 karate klubov s približno 18.000 aktivnimi člani.

Republiška prvenstva so potekala od leta 1970 naprej (v Srbiji npr. že leta 1966) (Modric,

1975, v Trost, 2012).

V naslednjih letih pa do razpada Jugoslavije je prihajalo do takšnih in drugačnih razkolov,

notranjih problemov, delitev na različne karate zveze, prestopanje med zvezami oziroma

formiranje novih.

1.3.2. Slovenija kot samostojna država

"Leto 1991 je bilo prelomno ne samo za slovenski karate, ampak za celotno Slovenijo. Z

osamosvojitvijo Slovenije (25. junija 1991) se je 26. decembra 1991 pojavila potreba po

ponovni priključitvi KZS v WUKO (športni karate) in EKU (Evropski karate unije). Čeprav je bila

KZS kot polnopravna članica sprejeta šele maja 1993, se je že leto prej udeleževala vseh

tekmovanj WUKO.” (Vogrinec, 1996). WUKO se je na svetovnem prvenstvu v Maleziji

preimenovala v WKF (Svetovna karate zveza) (ibid.).

1994 je KZS povezovala 56 klubov s približno 6.000 karateisti. Istega leta je posodobila

državna prvenstva z bolj evropskim videzom – borišča so postala oblazinjena s tatamiji.

Danes deluje na najširši državni ravni le Karate zveza Slovenje, ki je s strani Olimpijskega

komiteja Slovenije edina priznana karate zveza. Poleg nje obstaja več manjših samostojnih

zvez: JKA zveza Slovenije, Slovenska zveza tradicionalnega karateja, Shotokan Karate-do

International zveza Slovenije, Sankukai karate zveza Slovenije, WKSA Slovenija itn. (ibid.).

16

1.3.3. Karate zveza Slovenije (KZS)

»KZS je nacionalna športna zveza, ki uradno, s strani Olimpijskega komiteja – Združenja

športnih zvez Slovenije priznano, zastopa karate šport v Sloveniji. Je članica evropske (EKF) in

svetovne (WKF) karate zveze, ki jo kot uradno zastopnico karate športa priznava Mednarodni

olimpijski komite.« (Predstavitev, 2016).

Namen zveze je povezovanje tistih, ki trenirajo karate, pri čemer ni važen stil veščine

oziroma šola karateja, starost, spol ter verska ali etnična pripadnost. Zveza promovira

prijateljske vezi, športno-tekmovalni duh in poštenost med člani (Trost, 2012).

KZS koordinira vse aktivnosti karateja v Republiki Sloveniji, ki se nanašajo na razvoj in

spremljanje tega športa, skrbi za izobraževanje strokovnih kadrov, prireja mednarodna in

domača tekmovanja, odgovorna je za vzgojo, izbor in pripravo reprezentantov, za ustvarjanje

pogojev za njihovo uspešno nastopanje v tujih državah, zagotavlja mednarodno sodelovanje

članov, zastopa slovenski karate v tujini in odloča o raznih zadevah, ki se dotikajo odnosov

med zvezo in člani. Registriranih klubov je trenutno 60 (ibid.).

17

1.4. TRADICIONALNI KARATE

Kot že omenjeno je tradicionalni karate umetnost samoobrambe, ki uporablja le človeško

telo na njegov optimalno najboljši način. V uporabi so predvsem udarci in blokade z roko in

nogo (v povezavi z gibanjem) ob hkratnemu razvoju psiho-fizičnih spodobnosti. »Razvoj

tradicionalnega karateja praktično nima omejitev, njegova naloga je stalno raziskovanje

človeškega potenciala.« (Hidetaka Nishiyama, 2016).

Med treningom je potrebno usklajevati dihanje, koncentracijo in gibanje telesa. Pomembna

značilnost tradicionalnega karateja je celosten oziroma skladen razvoj telesa, duha in

osebnosti skozi celotno življenjsko obdobje. Gre za čisto borilno veščino, ki se ji reče 'budo'.

Cilj je premagati samega sebe s treningom oziroma doseči osebni razvoj. Namen je

harmonija z vsem okoli sebe (Tradicionalni karate, 2016).

1.4.1. Zgodovina

Vrhunec razvoja tradicionalnega karateja se je zgodil leta 1930 na Japonskem. Tehnika izvira

iz 'To-de' (gre za borilno veščino brez orožja iz Okinawe) in temelji na stari kitajski veščini

Chuan-fa (nastala pred več kot 1000 leti). To-de je nastal, ker je vlada prepovedala ljudem

nositi orožje (ibid.).

Okoli leta 1600 je s kombinacijo osnov To-de in drugih bojnih veščin nastal tradicionalni

karate, ki je združitev tehničnih principov in filozofije. S tem se pričnejo začetki Buda,

katerega namen je konstantno iskanje najvišjih zmogljivosti in ciljev.

Pod tradicionalni karate sodi več stilov. V grobem so razvrščeni v dve skupini. Prva je Shuri-te

(vključuje tudi Tomari-te), ki se je razvil na področju Shuri na Okinawi (sedaj del mesta Naha)

in se navezuje na kitajski Chuan-fa (leta 1400). Kasneje sta se Shuri- in Tomari-te začela

razvijati samostojno pod vplivom Okinawe. Sem sodijo stili kot so Shotokan, Shito-ryu,

Shorin-ryu, Shudokan, Shorinji-ryu, Gensei-ryu and Motobu-ryūu (Okinawan martial arts,

2016). Druga skupina je Naha-te, ki se naslanja na poreklo iz Nau-Pei-Chun (1900, iz

18

pokrajine Fukien, Kitajska) in ji pripadajo stili Goju-ryu, Uechi-ryu, Ryuei-ryu, and Toon-ryu

(ibid.).

1.5. JKA

Zveza klubov JKA Slovenije je karate organizacija, ki deluje v okviru JKA (Japonske karate

zveze). Njen namen je izobraževanje strokovnega kadra, organizacija seminarjev, prireditev,

tekmovanj in potovanj na različne karate seminarje po svetu. Zveza je članica JKA/WF (Japan

Karate Association) in Zveze karate organizacij Slovenije (Predstavitev zveze (JKA), 2016).

Njeno poslanstvo je spodbujati napredek in razvoj JKA karateja v Sloveniji. Zavezani so k

gojenju tradicionalnega karateja in sicer sodijo v stil Shotokan.

1.5.1. Shotokan

Shotokan je ime prvega doja (telovadnice), zgrajenega leta 1936 v Tokiu (Zgodovina karateja

(JKA), 2014). Zgraditi jo je dal mojster Funakoshi, vendar je bila leta 1945 porušena med

bombardiranjem.

'Shoto' pomeni 'valovenje pinje', kar je bil hkrati Funakoshijev nadimek, uporabljen za

njegove poetične in filozofske zapise ter sporočila svojim študentom. 'Kan' je 'hiša' ali 'hala'.

V čast svojemu mojstru so učenci Funakoshija nad vhodom v borilnico dali izdelati napis

'Shoto-kan' (Karate, 2016). Funakoshi ni poimenoval svojega stila, ime se je uveljavilo

kasneje.

1.5.2 JKA WF

JKA/WF (Japan Karate Association/World Federation) je najstarejša in največja karate

organizacija na svetu. Ustanovljena je leta 1949 v Tokiu, prvi predsednik je bil Gichin

Funakoshi. Je edina organizacija, ki ima specialistični karate tečaj za izobraževanje bodočih

19

trenerjev (JKA WF, 2014). JKA prav tako nosi odgovornost za širjenje karateja. V ta namen že

od leta 1960 pošilja svoje trenerje po svetu. Prva je organizirala karate tekmovanja (od leta

1957). Skupno naj bi JKA karate vadilo okoli 5 milijonov članov (ibid.).

1.5.3. Gichin Funakoshi

Funakoshi (1868-1957) velja za 'očeta' japonskega in modernega karateja. Karate je vadil pri

mojstrih Yasutsune Azatu (1827-1906) in Yasutsune Itosu (1830-1915) (Zgodovina karateja

(JKA), 2014). Zaradi dobrega znanja japonščine so ga izbrali, da je prvi predstavil okinawski

karate izven Okinawe leta 1916 (ali 1917) in 1922 (ibid.). Njegove predstavitve so bile zelo

uspešne in so posledično vzbudile veliko zanimanja za uvedbo karateja na Japonskem.

20

1.6. ŠPORTNI KARATE

Gichin Funakoshi naj bi dejal, da v karateju ni tekmovanj oziroma športnih borb (kumite)

(Karate Sport, 2016), zato le-te niso bile del treninga.

Različne stilske organizacije karateja včasih sodelujejo v športnih organizacijah, ki nimajo

specifičnega stila. Med športne organizacije sodijo AAKF/ITKF, AOK, TKL, AKA, WKF, NWUKO,

WUKF in WKC (ibid.), katere organizirajo tekmovanja od lokalnega do mednarodnega nivoja.

Tekmovalci sodelujejo v katah, kumite in demonstracijah orožja. Pogosto so razvrščeni po

spolu, starosti in stopnji (pasu), glede na te elemente pa so lahko zasnovana različna pravila

in standardi. Turnirji so lahko zaprti (samo en karate stil) ali odprti (katerikoli stil, vendar

znotraj danih tekmovalnih pravil) (ibid.).

World Karate Federation (WKF) je največja organizacija športnega karateja, ki jo priznava

Mednarodni Olimpijski komite (IOC). Podaja ji odgovornost za karate tekmovanja na

Olimpijskih igrah (ibid.). WKF je razvila splošna pravila, ki na tekmah veljajo za vse stile.

Različne športne organizacije uporabljajo različne sisteme pravil (gre za pravila 'omejenega'

ali 'polnega' kontakta). Karate uporabljajo tudi nekatere mešane borilne veščine kot na

primer MMA.

1.6.1. Moderni športni karate

Moderni športni karate je stilska smer karateja, ki jo je leta 1968 pričel razvijati Slovenec Dr.

Rudolf Jakhel v Aachnu (Nemčija) (Športni karate, 2016). Njegovi učenci so ustanavljali šole v

Nemčiji, Sloveniji, Italiji, Veliki Britaniji, Švici, na Češkem in Novi Zelandiji. Klubi modernega

športnega karateja so danes združeni v Mednarodno združenje za moderni športni karate

(Modern Sports Karate Associates, MSKA) s sedežem v Luksemburgu (ibid).

Športni karate je utemeljen na športno-fizikalnih zakonitostih gibanja. Jakhel (1994) trdi, da

je vedno bolj jasno o relativni neuporabnosti večine izvirnih navodil karateja v športni borbi

(npr. med borbo naj se ne bi vztrajalo s peto zadnje noge na tleh, medtem, ko se izvaja

21

diagonalni udarec (im. gyaku-tsuki) ipd.) Ugotavlja, da naj bi uspešni borci ne glede na šolo

karateja, iz katere izhajajo, uporabljali naravno gibalno shemo. V karate skuša uvesti nauk o

gibanju – gre za znanost o oblikah in zakonitostih človekovega gibanja, v kateri naj bi bila

zbrana spoznanja iz mnogih športnih zvrsti. Zavzema se za temeljito racionalno preveritev

karateja, njegovo metodično in vsebinsko preureditev (npr. v jeziku), ki naj bi upošteval

kulturno prilagoditev (torej kulturo Zahoda). Tradicionalisti naj bi to nevprašljivo zavračali.

Jakhel je nad njihovim stališčem skeptičen in navaja dejstvo, da je karate že doživel

vseobsežno kulturno prilagoditev (spreminjanje osnovnih značilnosti). Japonizacijo je izvedel

Funakoshi sam, brez tega naj bi bilo širjenje karateja močno upočasnjeno. Okinawski karate

naj bi prilagodil v namen primernejše vključitve v japonski šolski program. Prilagoditev je

izvedel s spreminjanjem ideograma iz 'kitajske' v 'prazno roko', okinawske izraze je

nadomestil z japonskimi, trening karateja je vsebinsko uredil kot šolanje (uvedba šolskih in

mojstrskih stopenj) in formaliziral pogoje za prestop v višji pas, kate naj bi skrajšal in

poenostavil (ibid.). Jakhel navaja citat Funakoshija iz njegove zadnje knjige (leta 1956): »Časi

se menjajo, svet se spreminja, torej se morajo spremeniti tudi borilne veščine.« (Funakoshi,

1975, v Jakhel, 1994). V isti knjigi naj bi si mojster zadal nalogo razširiti karate tudi na Zahod.

Glede na njegov citat bi lahko rekli, da verjetno ne bi bil zadržan za nadaljnje spremembe

oziroma prilagoditve karateja.

1.6.2. Rudolf Jakhel

Rudolf Jakhel je med drugim tudi univerzitetni učitelj in raziskovalec. Leta 1971 je na

takratnem Inštitutu za šport Tehniške univerze Aachen v Nemčiji pričel z raziskavami o

možnostih racionalizacije v karateju (fizikalni in športni vidiki gibanja ter poteze v karateju).

Sistem je prilagodil evropski miselnosti in ohranil le tiste elemente, ki so namenjeni

neposredni uporabi v športni borbi. Današnja šola modernega športnega karateja se

osredotoča na športno borbo (kumite) (ibid).

Od leta 1996 pomaga voditi Program za borilne športe na Fakulteti za šport Univerze v

Ljubljani, sodeluje v mednarodni mreži znanstvenih raziskovalcev borilnih športov in je član

22

pedagoškega sveta IMACSSS (International Martial Arts and Combat Sports Scientific Society)

(UKT – Naša knjiga, 2016).

V Sloveniji se je poučevanje modernega športnega karateja pričelo v Celju (1969). Danes je

jedro šole ljubljanski Univerzitetni karate klub (ibid.).

23

1.7. RAZLIKE MED TRADICIONALNIM KARATEJEM IN NOVEJŠIMI STILI

Tradicionalni karate temelji na principu končnega udarca. Končni udarec je definiran kot

tehnika, ki ima dovolj moči, da pokonča nasprotnika. Skupaj z ostalimi tehnikami omogoča

preko udarca usmeriti skupno moč telesa v želeno ciljno področje. Vse temelji na samo-

obrambi. Pri tem telesne dimenzije nasprotnika niso zares pomembne. Kajti samoobramba

predpostavlja obrambo pred vsakim nasprotnikom, ne glede na njegovo težo in velikost.

Na tekmovanjih se za dosego točke upošteva zgolj končni udarec (Nishiyama, 2016). v takem

boju je možna le ena točka, ker je tudi končni udarec en sam – njegov namen je, da

nasprotniku ne da priložnosti za odziv, temveč ga onesposobi. Zaradi tega koncepta so

neprevidne, zaletave in površne akcije ter tehnike redke.

Tradicionalni karate kot tekmovalna disciplina uporablja tekmovanja kot priložnost za

neprestan razvoj človeškega bitja na področju čustvene stabilnosti, psihične discipline in

samozavesti. Vsi ti elementi so osnova tekmovalnih pravil tradicionalnega karateja.

Novi stili karateja izvirajo iz tradicionalnega, zato tudi njihove usmeritve in tehnike temeljijo

na udarcih z roko in nogo. Kljub podobnostim pa so novi stili prevzeli nekatere korenite

spremembe. Pomembna izmed njih se nahaja v filozofiji. Gre za prehod iz samoobrambne

veščine v tekmovanje, kjer se lahko izvajajo udarci z roko in nogo, ki prinesejo več točk (ibid).

Dodeljene točke na tekmovanju se nanašajo na najhitrejši in najbližji gib z roko ali nogo proti

cilju. V takšnem primeru ne pride do končnega udarca, kar pripelje do tega, da tekmovalec

skozi celotno telesno akcijo ne potrebuje usmerjati koncentracijo na zbiranje moči za končni

zaključek. Namesto tega akcija temelji na posameznem telesnem gibu. Tako je uporaba

telesa pri novih stilih karateja nekako diametralna tradicionalnemu.

Posledično se razlikujejo tudi pravila tekmovanja, kar se odraža v sistemu doseganja točk.

Običajno se uporabljajo sistemi do tri, šest ali celo več točk.

Ker tradicionalni karate temelji na veščini samoobrambe in v tem primeru dimenzije

nasprotnika niso pomembne, ne obstajajo težnostne kategorije. Medtem novi stili dajejo

občutek, da so ustvarjeni bolj kot igra in ne kot borilna veščina. Pri njih lahko obstaja 10 ali

več težnostnih kategorij.

24

2. CILJI IN HIPOTEZE

V raziskavi sem zastavil naslednje cilje:

- Ugotoviti razlike med stili v trenažnem procesu - Ugotoviti razlike med stili v tekmovalnem procesu

Na podlagi svojih ciljev sem zastavil naslednje hipoteze:

H₀: Obstajajo razlike v trenažnem procesu.

H₁: Obstajajo razlike v tekmovalnem procesu.

3. METODE DELA

A) VZOREC

Vzorec bo obsegal 74 anketirancev iz treh stilov karateja, Tradicionalni 24, Športni 26 in JKA

24 anketirancev. Starost anketiranih je omejena od 16 let naprej. Anketirani morajo izbrani

slog karateja trenirati vsaj 2 leti.

B) PRIPOMOČKI

V raziskavi bodo uporabljeni naslednji testi in pripomočki: anketni vprašalnik

C) POSTOPEK

V raziskavi bom podatke, ki jih bom potreboval za analizo, dobil na podlagi anketnih

vprašalnikov; izpolnili jih bodo karateisti.

D) ANALIZA PODATKOV

V raziskavi bom dobljene rezultate statistično obdelal in analiziral s programom IBM SPSS

21.0 in s programom Microsoft Excel (verzija 2016, Microsoft Corporation, ZDA).

Za primerjavo razlik v strukturi odgovorov o trenažno-tekmovalnem procesu med tremi stili

karateja je bil uporabljen hi kvadrat testiranje. Predhodno je bila preverjena predpostavka o

velikosti pričakovanih frekvenc (Ei>5). V primeru kršitve predpostavke so bile najmanjše

25

podkategorije ene spremenljivke med seboj združene. Za izračun statistične značilnosti (p) je

uporabljena exact statistika.

Za primerjavo razlik med stili karateja glede na izbrane številske spremenljivke je bila

uporabljena enofaktorska analiza variance. Predhodno je bila preverjena predpostavka o

homogenosti varianc (Levenov test) in normalnosti porazdelitve (Shapiro-Wilkov test in

histogram posamezne spremenljivke). Kjer je bila kršena ena izmed predpostavk, je bila

uporabljena neparametrična oblika enofaktorkse analize variance (Kruskal-Wallisov test). Vsi

podatki so bili obdelani pri stopnji tveganja 5 %.

26

4. REZULTATI IN RAZPRAVA

4.1. REZULTATI OPISNE STATISTIKE

Tabela 1 Srednje vrednosti in razpršenost podatkov anketiranih

Spremenljivka Starost Čas treniranja Višina Teža

N 74 74 74 74

µ 22.47 10.19 173.99 68.99

SD 7.75 5.33 7.82 8.91

Legenda. N-število vseh preiskovancev; µ-povprečje; SD-standardni odklon

V Tabeli 1 so prikazana povprečja in mere razpršenosti starosti, čas treniranja ter telesne

višine in teže. Preiskovanci so bili v povprečju stari 22.5 let (± 7.75) s povprečno 10 leti

treniranja. Visoki so bili v povprečju 174 cm in težki 69 kg.

27

Slika 1. Stopnje pasu (lasten vir)

Na Sliki 1 so prikazane porazdelitve stopnje pasu anketirancev. Rezultati kažejo, da je večina

anketirancev nosilcev 1. dan črni pas (52.7 %). Temu sledita 2. dan črni pas (22.97 %) in 3.dan

črni pas (10.81 %).

Slika 2. Stili karateja (lasten vir)

28

Na Sliki 2 so prikazane porazdelitve anketirancev glede na stil karateja. Deleži med tremi stili so precej podobni Tradicionalni (32.43 %), Športni (35.14 %), JKA (32.43 %).

2. Rezultati primerjav med stili karateja v izbranih lastnostih trenažno-

tekmovalnega procesa

Tabela 2 Primerjava dejavnikov za trening med stili karateja: osebnostno rast

Dejavniki Trening Osebnostna Rast

Skupaj

Malo Srednje Veliko Zelo

Veliko χ2 p

Stil Karateja

Tradicionalni karate

N 0 3 16 5 24 21.11 0.001

% 0.0 % 12.5 % 66.7 % 20.8 % 100.0 % Športni karate N 2 16 8 0 26

% 7.7 % 61.5 % 30.8 % 0.0 % 100.0 % JKA N 1 13 9 1 24 % 4.2 % 54.2 % 37.5 % 4.2 % 100.0 % Skupaj N 3 32 33 6 74 % 4.1 % 43.2 % 44.6 % 8.1 % 100.0 %

V Tabeli 2 so prikazani rezultati primerjave dejavnikov treninga, ki vplivajo na osebnostno

rast med različnimi stili karateja. Rezultat p vrednosti (0.001) kaže, da med stili karateja

prihaja do razlik v opredelitvi vpliva treninga na osebnostno rast. Glavnina anketirancev je

bilo mnenja, da ima želja po osebnostni rasti srednji (43.2 %) do velik (44.6 %) vpliv za

trening. Anketirancem, ki se ukvarjajo s tradicionalnim karatejem pomeni trening karateja

veliko (66.7 %) glede na končno osebnostno rast. Manj (srednje) se s tem strinjajo karateisti,

ki se ukvarjajo s športnim karatejem (61.5 %).

29

Tabela 3 Primerjava dejavnikov za trening med stili karateja: Športni rezultat

Dejavniki Trening Športni Rezultat Skupaj

Zelo malo Malo Srednje Veliko

Zelo Veliko

χ2 p

N 1 4 10 8 1 24 24.78 0.001 % 4.2 % 16.7 % 41.7 % 33.3 % 4.2 % 100.0 % N 0 1 2 12 11 26 % 0.0 % 3.8 % 7.7 % 46.2 % 42.3 % 100.0 % N 0 3 9 11 1 24 % 0.0 % 12.5 % 37.5 % 45.8 % 4.2 % 100.0 %

Skupaj N 1 8 21 31 13 74

% 1.4 % 10.8 % 28.4 % 41.9 % 17.6 % 100.0 %

V tabeli 3 so prikazani rezultati primerjave treniranja karateja glede na doseganje športnih

rezultatov. Rezultat p vrednosti (0.001) kaže, da med stili prihaja do statistično značilnih

razlik. Glavnina anketirancev (41.9 %) je mnenja, da trenirajo za dober športni rezultat.

Tradicionalnim karateistom in JKA karateistom pomeni ta dejavnik srednje (41.7 % oz. 37.5

%) do veliko (33.3 % oz. 45.8 %) medtem ko športnim karateistom pomeni ta dejavnik veliko

(46.2 %) do zelo veliko (42.3 %).

30

Tabela 4

Primerjava dejavnikov za trening med stili karateja: Polaganje pasu

Dejavniki Trening Polaganje

Pasu Skupaj χ2 p


Stil Karateja


N 10 9 5 0 24 8.805 0.186

% 41.7 % 37.5 % 20.8 % 0.0 % 100.0 %

Športni karate

N 7 6 11 2 26

% 26.9 % 23.1 % 42.3 % 7.7 % 100.0 % JKA N 7 12 4 1 24 % 29.2 % 50.0 % 16.7 % 4.2 % 100.0 % Skupaj N 24 27 20 3 74 % 32.4 % 36.5 % 27.0 % 4.1 % 100.0 %

V tabeli 4 so prikazani rezultati primerjave treniranja karateja glede na pomen polaganja

pasu. Med anketiranimi se niso pokazale statistično značilne razlike. Glavnina se giblje od

zelo malo do srednje pomembnosti. Tradicionalni karateisti so mnenja, da jim je ta dejavnik

zelo malo (42.7 %) ali malo (37.5 %) pomemben za trening. Podobno mnenje imajo JKA

karateisti, pri njih je ta dejavnik zelo malo (29.2 %) ter malo (50 %) pomemben za trening.

Športnim karateistom ta dejavnik pomeni več kot ostalim saj se je za dejavnik srednje

odločilo več anketiranih (42.3 %).

31

Tabela 5 Primerjava dejavnikov za trening med stili karateja: Rekreacija

Dejavniki Trening Rekreacija Skupaj

χ2 p


Veliko

Stil Karateja


N 4 9 7 4 24 11.703 0.064

% 16.7 % 37.5 % 29.2 % 16.7 % 100.0 % Športni

karate N 10 7 9 0 26

% 38.5 % 26.9 % 34.6 % 0.0 % 100.0 % JKA N 9 6 9 0 24 % 37.5 % 25.0 % 37.5 % 0.0 % 100.0 % Skupaj N 23 22 25 4 74 % 31.1 % 29.7 % 33.8 % 5.4 % 100.0 %

V tabeli 5 so prikazani rezultati primerjave treniranja karateja glede na pomen rekreacije.

Med anketiranimi se niso pokazale statistično značilne razlike. Glavnina se giblje od malo do

velike pomembnosti. Tradicionalni karateisti so mnenja, da jim je ta dejavnik srednje (37.5

%) do veliko (29.2 %) pomemben za trening. Športnim karateistom ta dejavnik pomeni od

malo (38.5), srednje (26.9 %) do veliko (34.6 %). Pri JKA karateistih se rezultati tega dejavnika

giblje od malo (37.5 %) srednje (25 %) do veliko (37.5 %) pomemben za trening.

32

Tabela 6

Primerjava dejavnikov za trening med stili karateja: Razvoj telesnih spodobnosti

Dejavniki Trening Razvoj

Telesnih Sposobnosti Skupaj χ2 p


Veliko

Stil Karateja


N 9 6 6 3 24 5.855 0.455

% 37.5 % 25.0 % 25.0 % 12.5 % 100.0 %

Športni karate

N 5 9 8 4 26

% 19.2 % 34.6 % 30.8 % 15.4 % 100.0 % JKA N 3 6 11 4 24 % 12.5 % 25.0 % 45.8 % 16.7 % 100.0 % Skupaj N 17 21 25 11 74 % 23.0 % 28.4 % 33.8 % 14.9 % 100.0 %

V tabeli 6 so prikazani rezultati primerjave treniranja karateja glede na razvoj telesnih

sposobnosti. Med anketiranimi ne prihaja do statistično značilnih razlik. Glavnina

anketirancev se giblje med srednje (28.4 %) do veliko (33.8 %). Rezultat pri tradicionalnih

karateistih z malo (37.5 %) kaže na to, da veliko karateistom ni do razvijanja telesnih

sposobnosti s treningom. Športnim ter JKA karateistom je pomembnost razvijanja telesnih

sposobnosti skozi trening večja. Srednje (34.6 %) in veliko (30.8 %) pri športnih ter srednje

(25 %) in veliko (45.8 %) pri JKA karateistih.

33

Tabela 7 Primerjava dejavnikov za trening med stili karateja: Samoobramba

Dejavniki Trening

Samoobramba Skupaj χ2 p


Veliko Stil

Karateja Tradicionalni karate

N 5 7 11 1 24 0.998 0.988

% 20.8 % 29.2 % 45.8 % 4.2 % 100.0 %

Športni karate

N 7 8 9 2 26

% 26.9 % 30.8 % 34.6 % 7.7 % 100.0 % JKA N 6 7 9 2 24 % 25.0 % 29.2 % 37.5 % 8.3 % 100.0 % Skupaj N 18 22 29 5 74 % 24.3 % 29.7 % 39.2 % 6.8 % 100.0 %

V tabeli 7 so prikazani rezultati primerjave treniranja karateja glede na Samoobrambo. Med

anketiranimi ne prihaja do statistično značilnih razlik. Glavnina anketirancev se giblje med

srednje (29.7 %) do veliko (39.2 %). Rezultat pri tradicionalnih karateistih z veliko (45.8 %)

kaže na to, da je samoobramba pomemben dejavnik za treniranje. Športnim ter JKA

karateistom pomeni samoobramba manj kot pa tradicionalnim karateistom.

Tabela 8

Dejanski trening: Tehnika

Dejanski Trening Tehnika Skupaj

χ2 p


Zelo Veliko

Stil Karateja


N 0 0 9 7 8 24 37.052 0.000

% 0.0 % 0.0 % 37.5 % 29.2 % 33.3 % 100.0 % Športni

karate N 8 8 10 0 0 26

% 30.8 % 30.8 % 38.5 % 0.0 % 0.0 % 100.0 % JKA N 0 6 8 4 6 24 % 0.0 % 25.0 % 33.3 % 16.7 % 25.0 % 100.0 % Skupaj N 8 14 27 11 14 74 % 10.8 % 18.9 % 36.5 % 14.9 % 18.9 % 100.0 %

Tabela 8 prikazuje dejansko količino treninga Tehnike. Rezultat p vrednosti (0.00) kaže, da

med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Glavnina se giblje okoli srednje (39.5 %).

34

Največ tehnike trenirajo Tradicionalni karateisti s srednje(37.5 %), veliko (29.2 %) ter zelo

veliko (33.3 %), najmanj pa Športni karateisti z zelo malo(30.8 %), malo(30.8 %) ter

srednje(38.5 %).

Tabela 9 Dejanski trening: Tehnika v Parih

Dejanski Trening Tehnika Pari Skupaj

χ2 p


Veliko Stil


N 6 11 7 0 24 24.549 0.000

% 25.0 % 45.8 % 29.2 % 0.0 % 100.0 % Športni

karate N 0 4 16 6 26

% 0.0 % 15.4 % 61.5 % 23.1 % 100.0 % JKA N 5 10 9 0 24

% 20.8 % 41.7 % 37.5 % 0.0 % 100.0 % Skupaj N 11 25 32 6 74 % 14.9 % 33.8 % 43.2 % 8.1 % 100.0 %

Tabela 9 prikazuje dejansko količino treninga Tehnike v Parih. Rezultat p vrednosti (0.000)

kaže, da med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Glavnina se giblje okoli srednje (33.8

%) ter veliko(43.2 %) . Največ tehnike v parih trenirajo športni karateisti, s srednje(15.4 %),

veliko (61.5 %) ter zelo veliko (23.1 %), najmanj pa Tradicionalni karateisti z malo (25.0 %),

srednje (45.8 %) ter veliko (29.2 %).

Tabela 10

Dejanski trening: Kate

Dejanski Trening Kate Skupaj

χ2 p


Zelo Veliko

Stil Karateja


N 0 0 5 11 8 24 54.668 0.000

% 0.0 % 0.0 % 20.8 % 45.8 % 33.3 % 100.0 % Športni

karate N 6 12 8 0 0 26

% 23.1 % 46.2 % 30.8 % 0.0 % 0.0 % 100.0 % JKA N 0 0 5 12 7 24 % 0.0 % 0.0 % 20.8 % 50.0 % 29.2 % 100.0 % Skupaj N 6 12 18 23 15 74

% 8.1 % 16.2 % 24.3 % 31.1 % 20.3 % 100.0 %

35

Tabela 10 prikazuje dejansko količino treninga Kat. Rezultat p vrednosti (0.000) kaže, da med

stili prihaja do statistično značilnih razlik. Glavnina se giblje okoli srednje (24.3 %) ter veliko

(31.1 %) . Najmanj kat trenirajo športni karateisti z malo (46.2 %). Rezultati tradicionalnih ter

JKA karateistov je podoben. Giblje se med veliko (45.8 %) in zelo veliko (33.3 %) za

tradicionalne karateiste ter med veliko (50.0 %) in zelo veliko (29.2 %) za JKA karateiste.

Tabela 11

Dejanski trening: Kate ekipno

Dejanski Trening Kate

Ekipno Skupaj χ2 p

Zelo malo Malo Srednje

Stil Karateja Tradicionalni karate

N 4 9 11 24 23.237 0.000

% 16.7 % 37.5 % 45.8 % 100.0 % Športni

karate N 10 12 4 26

% 38.5 % 46.2 % 15.4 % 100.0 % JKA N 0 5 19 24

% 0.0 % 20.8 % 79.2 % 100.0 % Skupaj N 14 26 34 74 % 18.9 % 35.1 % 45.9 % 100.0 %

Tabela 11 prikazuje dejansko količino treninga Kat Ekipno. Rezultat p vrednosti (0.000) kaže,

da med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Glavnina se giblje med malo (35.1 %) ter

srednje (45.9 %). Najmanj kat trenirajo športni karateisti z zelo malo (38.5 %) in malo (46.2

%). Rezultati tradicionalnih se gibljejo med malo (37.5 %) in srednje (45.8 %). Največ kat

ekipno trenirajo JKA karateisti, veliko (20.8 %) in zelo veliko 79.2 %).

36

Tabela 12

Dejanski trening: Borbe

Dejanski Trening Borbe Skupaj

χ2 p


Veliko Stil


N 11 10 3 0 24 31.537 0.000

% 45.8 % 41.7 % 12.5 % 0.0 % 100.0 % Športni

karate N 0 7 8 11 26

% 0.0 % 26.9 % 30.8 % 42.3 % 100.0 % JKA N 4 6 11 3 24 % 16.7 % 25.0 % 45.8 % 12.5 % 100.0 % Skupaj N 15 23 22 14 74 % 20.3 % 31.1 % 29.7 % 18.9 % 100.0 %

Tabela 12 prikazuje dejansko količino treninga Borb. Rezultat p vrednosti (0.000) kaže, da

med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Glavnina se giblje med srednje (31.1 %) ter

veliko (29.7 %). Najmanj borb trenirajo tradicionalni karateisti z malo(45.8 %) in srednje

(41.7 %). Največ borb trenirajo športni karateisti, veliko (30.8 %) in zelo veliko (42.3 %).

Tabela 13

Dejanski trening: Borbe ekipno

Dejanski Trening Borbe

Ekipno Skupaj χ2 p

Zelo malo Malo Srednje

Stil Karateja


N 18 6 0 24 28.659 0.000

% 75.0 % 25.0 % 0.0 % 100.0 % Športni

karate N 4 13 9 26

% 15.4 % 50.0 % 34.6 % 100.0 % JKA N 15 9 0 24 % 62.5 % 37.5 % 0.0 % 100.0 % Skupaj N 37 28 9 74 % 50.0 % 37.8 % 12.2 % 100.0 %

Tabela 13 prikazuje dejansko količino treninga Borb ekipno. Rezultat p vrednosti (0.000)

kaže, da med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Glavnina se giblje med zelo malo

37

(50.0 %) ter malo (37.8 %). Tu izstopajo športni karateisti saj trenirajo več borb ekipno kot

ostala dva stila z malo (50.0 %) ter srednje (34.6 %).

Tabela 14

Dejanski trening: KoGo

Dejanski trening KoGo Skupaj χ2 p

Zelo malo Malo

Stil Karateja Tradicionalni karate N 10 14 24 12.199 0.002

% 41.7 % 58.3 % 100.0 %

Športni karate N 5 0 5

% 100.0 % 0.0 % 100.0 %

JKA N 8 0 8

% 100.0 % 0.0 % 100.0 %

Skupaj N 23 14 37

% 62.2 % 37.8 % 100.0 %

Tabela 14 prikazuje dejansko količino treninga KoGo. Rezultat p vrednosti (0.002) kaže, da

med stili prihaja do statistično značilnih razlik.Glavnina rezultatov se nahaja v zelo malo

(62.2 %). Največ KoGo trenirajo tradicionalni karateisti z malo (58.3 %).

38

Tabela 15: Dejanski trening: FuKoGo

Dejanski Trening FukoGo Skupaj χ2 p

Zelo malo Malo Srednje Stil Karateja Tradicionalni karate N

17 2 5 24 1.922 0.815

% 70.8 % 8.3 % 20.8 % 100.0 %

Športni karate N 3 0 0 3

% 100.0% 0.0 % 0.0 % 100.0 %

JKA N 2 0 0 2

% 100.0 % 0.0 % 0.0 % 100.0 %

Skupaj N 22 2 5 29

% 75.9 % 6.9 % 17.2 % 100.0 %

Tabela 15 prikazuje dejansko količino treninga FuKoGo. Med stili ne prihaja do statistično

značilnih razlik. Glavnina rezultatov se nahaja v zelo malo (75.9 %). Največ FuKoGo trenirajo

tradicionalni karateisti.

39

Tabela 16

Dejanski trening: EnBu

Dejanski Trening EnBu Skupaj χ2 p

Zelo malo Malo

Stil Karateja Tradicionalni karate N 22 2 24 0.448 1.000

% 91.7 % 8.3 % 100.0 %

Športni karate N 3 0 3

% 100.0 % 0.0 % 100.0 %

JKA N 2 0 2

% 100.0 % 0.0 % 100.0 %

Skupaj N 27 2 29

% 93.1 % 6.9 % 100.0 %

Tabela 16 prikazuje dejansko količino treninga EnBu. Ne obstajajo statistično značilne razlike.

Glavnina rezultatov se nahaja v zelo malo (93.1 %). Največ EnBu trenirajo tradicionalni

karateisti.

40

Tabela 17

Način treninga: Tehnika

Nacin Treninga

Dejanski Tehnika Skupaj χ2 p Induktivno Deduktivno Stil


N 8 16 24 4.259 0.127

% 33.3 % 66.7 % 100.0 % Športni

karate N 16 10 26

% 61.5 % 38.5 % 100.0 % JKA N 10 14 24 % 41.7 % 58.3 % 100.0 % Skupaj N 34 40 74 % 45.9 % 54.1 % 100.0 %

Tabela 17 prikazuje dejanski način treninga Tehnike. Ne obstajajo statistično značilne razlike.

Glavnina rezultatov se nahaja v Deduktivnem načinu (54.1 %). Športni karateisti trenirajo

predvsem Induktivno (61.5 %), Tradicionalni ter JKA karateisti pa predvsem Deduktivno (66.7

%) in (58.3 %). Induktivno pomeni celotno snov ali vsebino naenkrat, deduktivno pa vsak

korak tehnike ali vsebine posebej.

Tabela 18 Način treninga: Tehnika v Parih

Nacin Treninga

Dejanski Tehnika Pari Skupaj χ2 p Induktivno Deduktivno Stil


N 19 5 24 0.353 0.833

% 79.2 % 20.8 % 100.0 % Športni

karate N 19 7 26

% 73.1 % 26.9 % 100.0 % JKA N 19 5 24 % 79.2 % 20.8 % 100.0 % Skupaj N 57 17 74 % 77.0 % 23.0 % 100.0 %

41

Tabela 18 prikazuje dejanski način treninga Tehnike v parih.Ne obstajajo statistično značilne

razlike. Glavnina rezultatov se nahaja v Induktivnem načinu (77.0 %) . Razlikujejo se le

športni karateisti, kjer deduktivno trenirajo v 26.9 %.

Tabela 19

Način treninga: Kate

Nacin Treninga Dejanski Kate Skupaj χ2 p

Induktivno Deduktivno Stil


N 4 20 24 23.158 0.000

% 16.7 % 83.3 % 100.0 % Športni

karate N 19 7 26

% 73.1 % 26.9 % 100.0 % JKA N 4 20 24 % 16.7 % 83.3 % 100.0 % Skupaj N 27 47 74 % 36.5 % 63.5 % 100.0 %

Tabela 19 prikazuje dejanski način treninga Kat. Rezultat p vrednosti (0.000) kaže, da med

stili prihaja do statistično značilnih razlik.Glavnina rezultatov se nahaja v Deduktivnem

načinu (63.5 %) . Razlikujejo se le športni karateisti, kjer Induktivno trenirajo v (73.1 %).

Tabela 20 Način treninga: Kate Ekipno

Nacin Treninga Dejanski Kate Ekipno Skupaj Induktivno Stil Karateja Tradicionalni karate N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Športni karate N 26 26 % 100.0 % 100.0 % JKA N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Skupaj N 74 74

% 100.0 % 100.0 %

Tabela 20 prikazuje dejanski način treninga Kat Ekipno. Vsi anketiranci kate ekipno trenirajo

induktivno.

42

Tabela 21 Način treninga: Borbe

Nacin Treninga Dejanski Borbe Skupaj

Induktivno

Stil Karateja Tradicionalni karate N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Športni karate N 26 26

% 100.0 % 100.0 % JKA N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Skupaj N 74 74 % 100.0 % 100.0 %

Tabela 21 prikazuje dejanski način treninga Borb. Vsi anketiranci borbe trenirajo induktivno.

Tabela 22

Način treninga: Borbe Ekipno

Nacin Treninga Dejanski Borbe Ekipno Skupaj

Induktivno

Stil Karateja Tradicionalni karate N 24 24

% 100.0 % 100.0 %

Športni karate N 26 26

% 100.0 % 100.0 %

JKA N 24 24

Tabela 22 prikazuje dejanski način treninga Borb Ekipno. Vsi anketiranci borbe ekipno

trenirajo induktivno.

43

Tabela 23

Način treninga: KoGo

Nacin Treninga Dejanski KoGo Skupaj

Induktivno

Stil Karateja Tradicionalni karate N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Športni karate N 5 5 % 100.0 % 100.0 %

JKA N 8 8 % 100.0 % 100.0 % Skupaj N 37 37 % 100.0 % 100.0 %

Tabela 23 prikazuje dejanski način treninga KoGo. Vsi anketiranci KoGo trenirajo induktivno.

Tabela 24

Način treninga: FuKoGo

Nacin Treninga Dejanski FuKoGo Skupaj

Induktivno

Stil Karateja Tradicionalni karate N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Športni karate N 3 3

% 100.0 % 100.0 % JKA N 2 2 % 100.0 % 100.0 %

Skupaj N 29 29 % 100.0 % 100.0 %

Tabela 24 prikazuje dejanski način treninga FuKoGo. Vsi anketiranci FuKoGo trenirajo

induktivno.

44

Tabela 25

Način treninga: EnBu

Nacin Treninga Dejanski EnBu Skupaj

Induktivno

Stil Karateja Tradicionalni karate N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Športni karate N 3 3 % 100.0 % 100.0 %

JKA N 2 2 % 100.0 % 100.0 % Skupaj N 29 29 % 100.0 % 100.0 %

Tabela 25 prikazuje dejanski način treninga EnBu. Vsi anketiranci EnBu trenirajo induktivno.

Tabela 26

Kontakt pri borbah na treningu

Kontakt Borbe Trening

Skupaj

Brez

kontakta Malo

Kontakta Srednje χ2 p

N 9 14 1 24 44.871 0.000 % 37.5 % 58.3 % 4.2 % 100.0 %

N 0 9 17 26 % 0.0 % 34.6 % 65.4 % 100.0 %

N 3 21 0 24 % 12.5 % 87.5 % 0.0 % 100.0 %

N 12 44 18 74 % 16.2 % 59.5 % 24.3 % 100.0 %

Tabela 26 prikazuje moč kontakta na treningu pri borbah. Rezultat p vrednosti (0.000) kaže,

da med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Najmanj kontakta je pri Tradicionalnem

karateju brez kontakta (37.5 %) in malo kontakta (58.3 %). Največ kontakta je pri Športnem

karateju - srednje močan kontakt (65.4 %).

45

Tabela 27

Kontakt pri borbah na tekmi

Kontakt Borbe Tekma

Skupaj

Srednje Mocan Kontakt χ2 p

N 13 11 24 1.396 0.588 % 54.2 % 45.8 % 100.0 %

N 11 15 26 % 42.3 % 57.7 % 100.0 %

N 14 10 24 % 58.3 % 41.7 % 100.0 %

N 38 36 74 % 51.4 % 48.6 % 100.0 %

Tabela 27 prikazuje moč kontakta na tekmah pri borbah. V rezultatih ni statistično značilnih

razlik. Najmočnejši kontakt je pri Športnem karateju - močan kontakta (57.7 %). Najmanj ga

je pri JKA karateju - srednje močan (58.3 %).

Tabela 28 Primerjava formiranja skupin za borbe na treningu: Starost

Trening skupine Borbe Starost

Skupaj

χ2 p

Ne Da N 11 13 24 8.128 0.016

% 45.8 % 54.2 % 100.0 %

N 3 23 26 % 11.5 % 88.5 % 100.0 %

N 5 19 24 % 20.8 % 79.2 % 100.0 %

N 19 55 74 % 25.7 % 74.3 % 100.0 %

Tabela 28 prikazuje primerjavo formiranja skupin za borbe na treningu glede na starost. V

rezultatih ni statistično značilnih razlik. Glavnina rezultatov (74.3 %) je pritrdilnih. Večinoma

46

se na treningih deli skupine za borbe glede na starost. Izstopajo tradicionalni karateisti, kjer

se v 45.8 % skupin za borbe ne deli po starosti.

Tabela 29

Primerjava formiranja skupin za borb na treningu: Stopnja pasu

Trening skupine Borbe Pas Skupaj

χ2 p

Ne Da N 2 22 24 0.238 0.888

% 8.3 % 91.7 % 100.0 %

N 3 23 26 % 11.5 % 88.5 % 100.0 %

N 3 21 24 % 12.5 % 87.5 % 100.0 %

N 8 66 74 % 10.8 % 89.2 % 100.0 %

Tabela 29 prikazuje primerjavo formiranja skupin za borbe na treningu glede na stopnjo

pasu. V rezultatih ni statistično značilnih razlik. Glavnina rezultatov (89.2 %) je pritrdilnih.

Večinoma se na treningih deli skupine za borbe glede na stopnjo pasu.

Tabela 30 Primerjava formiranja skupin za borb na treningu: Teža

Trening skupine Borbe Teža

Skupaj

χ2 p

Ne Da N 24 0 24 20.237 0.000

% 100.0 % 0.0 % 100.0 %

N 15 11 26 % 57.7 % 42.3 % 100.0 %

N 23 1 24 % 95.8 % 4.2 % 100.0 %

N 62 12 74 % 83.8 % 16.2 % 100.0 %

47

Tabela 30 prikazuje primerjavo formiranja skupin za borbe na treningu glede na stopnjo

pasu. Rezultat p vrednosti (0.000) kaže, da med stili prihaja do statistično značilnih razlik.

Glavnina rezultatov (83.8 %) ni pritrdilnih. Večinoma se na treningih ne deli skupin za borbe

glede na težo, razen pri športnem karateju, kjer je pritrdilno odgovorilo 42.3 % anketiranih.

Tabela 31 Čas treniranja in Starost začetka s tekmovanji: Tradicionalni karate

Čas

Treniranja

Starost

začetka s

tekmovanji

N 24 24

Povprečje 12.21 15.50

Minimum 4 5

Maksimum 33 53

Tabela 32 Čas treniranja in Starost začetka s tekmovanji: Športni karate

Čas

Treniranja

Starost

začetka s

tekmovanji

N 26 26


Minimum 5 7

Maksimum 16 19

Tabela 33 Čas treniranja in Starost začetka s tekmovanji: JKA

Čas

Treniranja

Starost

začetka s

tekmovanji

N 24 24


Minimum 4 8

Maksimum 20 22

48

Tabele 31, 32, 33 prikazujejo povprečen čas treniranja karateja ter povprečno starost začetka

s tekmovanji. V povprečju tradicionalni karateisti trenirajo najdlje, JKA karateisti pa najmanj.

V povprečju so športni karateisti začeli s tekmovanji prej kot pa drugi stili.

Tabela 34 Koliko radi tekmujete

Koliko Radi Tekmujete Skupaj

χ2 p

Nocem Tekmov

ati

Ne Tekmuje

m Rad Srednj

e

Rad Tekmuje

m

Zelo Rad Tekmuje

m

Stil Karateja


N 3 1 10 6 4 24 14.203

0.062

% 12.5 % 4.2 % 41.7 %

25.0 % 16.7 % 100.0 %

Športni karate

N 0 0 5 8 13 26

% 0.0 % 0.0 % 19.2 %

30.8 % 50.0 % 100.0 %

JKA N 1 1 10 8 4 24 % 4.2 % 4.2 % 41.7

% 33.3 % 16.7 % 100.0

% Skupaj N 4 2 25 22 21 74 % 5.4 % 2.7 % 33.8

% 29.7 % 28.4 % 100.0

%

Tabela 34 prikazuje koliko anketiranci radi tekmujejo. V rezultatih ne obstajajo statistično

značilne razlike. Glavnina anketiranih je odgovorila od srednje (33.8 %), radi (29.7 %) do zelo

radi (28.4 %) tekmujejo . Športni karateisti so s 50.0 % odgovorili, da zelo radi tekmujejo,

tradicionalni karateisti in JKA karateisti pa srednje radi tekmujejo (41.7 %).

49

Tabela 35 Primerjava dejavnikov za tekmo med stili karateja: Tekmovalni rezultat

Dejavniki Tekma Tekmovalni Rezultat Skupaj

χ2 p


Zelo Veliko

Stil Karateja


N 2 5 12 3 2 24 30.9 0.000

% 8.3 % 20.8 % 50.0 % 12.5 % 8.3 % 100.0 % Športni karate N 0 0 6 10 10 26 % 0.0 % 0.0 % 23.1 % 38.5 % 38.5 % 100.0 %

JKA N 0 8 8 8 0 24 % 0.0 % 33.3 % 33.3 % 33.3 % 0.0 % 100.0 % Skupaj N 2 13 26 21 12 74 % 2.7 % 17.6 % 35.1 % 28.4 % 16.2 % 100.0 %

Tabela 35 prikazuje tekmovalni rezultat kot dejavnik za tekmovanje. Rezultat p vrednosti

(0.000) kaže, da med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Tradicionalnim karateistom

tekmovalni rezultat pomeni srednje (50.0 %), športnim karateistom pomeni tekmovalni

rezultat veliko (38.5 %) do zelo veliko (38.5 %), JKA karateistom pa tekmovalni rezultat

pomeni srednje (33.3 %) do veliko (33.3 %). Glavnina anketirance je odgovorila, da jim

tekmovalni rezultat pomeni srednje (35.1 %) do veliko (28.4).

Tabela 36 Primerjava dejavnikov za tekmo med stili karateja: Sprostitev

Dejavniki Tekma Sprostitev Skupaj

χ2 p


Stil Karateja


N 2 1 9 12 24 9.897 0.109

% 8.3 % 4.2 % 37.5 % 50.0 % 100.0 % Športni karate N 0 0 15 11 26 % 0.0 % 0.0 % 57.7 % 42.3 % 100.0 % JKA N 0 2 7 15 24 % 0.0 % 8.3 % 29.2 % 62.5 % 100.0 % Skupaj N 2 3 31 38 74 % 2.7 % 4.1 % 41.9 % 51.4 % 100.0 %

Tabela 36 prikazuje sprostitev kot dejavnik za tekmovanje. V rezultatih ne obstajajo

statistično značilne razlike. Glavnina anketiranih je odgovorila, da jim sprostitev po tekmi

pomeni srednje (41.9 %) do veliko (51.4 %).

50

62.5 % JKA karateistov je odgovorila, da jim sprostitev na tekmi pomeni veliko. 57.7 %

športnih karateistov je odgovorila, da jim sprostitev na tekmi pomeni pomeni srednje, 50.0 %

tradicionalnih karateistov pa je odgovorila, da jim sprostitev na tekmi pomeni veliko.

Tabela 37

Primerjava dejavnikov za tekmo med stili karateja: Druženje

Dejavniki Tekma Druženje Skupaj

χ2 p


Veliko Stil


N 7 4 9 4 24 1.539 0.961

% 29.2 % 16.7 % 37.5 % 16.7 % 100.0 % Športni karate N 7 5 8 6 26 % 26.9 % 19.2 % 30.8 % 23.1 % 100.0 % JKA N 6 6 6 6 24 % 25.0 % 25.0 % 25.0 % 25.0 % 100.0 % Skupaj N 20 15 23 16 74 % 27.0 % 20.3 % 31.1 % 21.6 % 100.0 %

Tabela 37 prikazuje druženje kot dejavnik za tekmovanje. V rezultatih ne obstajajo statistično

značilne razlike. Odgovori se procentualno med vsemi tremi stili enakomerno gibljejo med

malo do zelo veliko.

Tabela 38 Primerjava dejavnikov za tekmo med stili karateja: Preizkus sposobnosti

Dejavniki Tekma Preizkus Sposobnosti Skupaj

χ2 p


Zelo Veliko

Stil Karateja


N 6 3 5 7 3 24 7.645 0.489

% 25.0 % 12.5 % 20.8 % 29.2 % 12.5 % 100.0 % Športni

karate N 3 2 9 9 3 26

% 11.5 % 7.7 % 34.6 % 34.6 % 11.5 % 100.0 % JKA N 1 2 9 6 6 24 % 4.2 % 8.3 % 37.5 % 25.0 % 25.0 % 100.0 % Skupaj N 10 7 23 22 12 74 % 13.5 % 9.5 % 31.1 % 29.7 % 16.2 % 100.0 %

51

Tabela 38 prikazuje preizkus sposobnosti kot dejavnik za tekmovanje. V rezultatih ne

obstajajo statistično značilne razlike. Glavnina rezultatov se giblje med srednje (31.1 %) do

veliko (29.7 %). Tradicionalnim karateistom pomeni preizkus sposobnosti najmanj saj se je za

odgovor zelo malo odločila četrtina anketiranih.

Tabela 39

Primerjava dejavnikov za tekmo med stili karateja: Samoobramba

Dejavniki Tekma Samoobramba Skupaj

χ2 p


Zelo Veliko

Stil Karateja


N 3 2 10 6 3 24 2.901 0.949

% 12.5 % 8.3 % 41.7 % 25.0 % 12.5 % 100.0 % Športni

karate N 3 4 8 5 6 26

% 11.5 % 15.4 % 30.8 % 19.2 % 23.1 % 100.0 % JKA N 3 3 11 4 3 24 % 12.5 % 12.5 % 45.8 % 16.7 % 12.5 % 100.0 % Skupaj N 9 9 29 15 12 74 % 12.2 % 12.2 % 39.2 % 20.3 % 16.2 % 100.0 %

Tabela 39 prikazuje samoobrambo kot dejavnik za tekmovanje. V rezultatih ne obstajajo

statistično značilne razlike. Glavnina rezultatov se giblje med srednje (39.2 %) in veliko (20.3

%). Slabi četrtini (23.1 %) športnim karateistom pomeni samoobramba zelo veliko, medtem,

ko tradicionalnim karateistom pomeni srednje (41.7 %) do veliko (25.0 %) ter JKA

karateistom srednje (45.8 %) do veliko (16.7 %).

Tabela 40

Primerjava formiranja skupin za borb na tekmi: Starost

Tekma skupine Borbe Starost Skupaj

Da

Stil Karateja Tradicionalni karate N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Športni karate N 26 26 % 100.0 % 100.0 % JKA N 24 24 % 100.0 % 100.0 % Skupaj N 74 74

% 100.0 % 100.0 %

52

Tabela 40 prikazuje primerjavo formiranja skupin za borbe na tekmi glede na starost. Vsi stili

formirajo skupine glede na starost.

Tabela 41

Primerjava formiranja skupin za borbe na tekmi: Stopnja pasu

Tekma skupine Borbe Pas

Skupaj

χ2 p

Ne Da

N 0 24 24 54.131 0.000 % 0.0 % 100.0 % 100.0 %

N 21 5 26 % 80.8 % 19.2 % 100.0 %

N 0 24 24 % 0.0 % 100.0 % 100.0 %

N 21 53 74 % 28.4 % 71.6 % 100.0 %

Tabela 41 prikazuje primerjavo formiranja skupin za borbe na tekmi glede na stopnjo pasu.

Rezultat p vrednosti (0.000) kaže, da med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Športni

karateisti v veliki meri (80.8 %) ne ločujejo skupin po pasovih.

Tabela 42 Primerjava formiranja skupin za borb na tekmi: Teža

Tekma skupine Borbe Teza Skupaj χ2 p

Ne Da

Stil Karateja Tradicionalni karate N 24 0 24 74 0.000

% 100.0 % 0.0 % 100.0 % Športni karate N 0 26 26 % 0.0 % 100.0 % 100.0 %

JKA N 24 0 24 % 100.0 % 0.0 % 100.0 % Skupaj N 48 26 74 % 64.9 % 35.1 % 100.0 %

Tabela 42 prikazuje primerjavo formiranja skupin za borbe na tekmi glede na težo . Rezultat

p vrednosti (0.001) kaže, da med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Športni karateisti

edini ločujejo skupine glede na težo.

53

Tabela 43 Koliko radi tekmujejo z drugimi stili

Koliko Radi Tekmujete Z Drugimi Stili Skupaj

χ2 p

Sploh Ne

Maram Tekmov

ati

Ne Tekmuje

m Rad Srednj

e

Rad Tekmuje

m

Zelo Rad Tekmuje

m

Stil Karateja


N 3 0 7 4 10 24 7.232

0.540

% 12.5 % 0.0 % 29.2 %

16.7 % 41.7 % 100.0 %

Športni karate

N 1 1 8 7 9 26

% 3.8 % 3.8 % 30.8 %

26.9 % 34.6 % 100.0 %

JKA N 1 0 10 8 5 24 % 4.2 % 0.0 % 41.7

% 33.3 % 20.8 % 100.0

% Skupaj N 5 1 25 19 24 74

% 6.8 % 1.4 % 33.8 %

25.7 % 32.4 % 100.0 %

Tabela 43 prikazuje koliko radi karateisti tekmujejo z drugimi stili. V rezultatih ne prihaja do

statistično značilnih razlik. Glavnina rezultatov se giblje med srednje (33.8 %), rad (25.7 %) in

zelo rad (32.4 %).

Izstopajo tradicionalni karateisti saj jih veliko (41.7 %) zelo radi tekmujejo obenem pa jih

12.5 % sploh ne mara tekmovati z drugimi stili.

54

Tabela 44 Domače in mednarodne tekme: Tradicionalni karate

Tabela 45 Domače in mednarodne tekme: Športni karate

Koliko Domačih Tekem Letno Koliko Mednarodnih Tekem Letno

N 26 26 Povprečje 6.38 6.19 Standardni odklon 0.496 0.895

Tabela 46 Domače in mednarodne tekme: JKA


N 24 24


Standardni odklon 0.576 0.761

χ2 = 61.233

p = 0.000

Tabele 44, 45, 46 prikazujejo podatke o domačih in mednarodnih tekmah. Rezultat p

vrednosti (0.000) kaže, da med stili prihaja do statistično značilnih razlik. Največ domačih

tekem imajo v športnem karateju 6.38 tekem (± 0.496), manj v JKA 4.38 (± 0.576), najmanj

pa v tradicionalnem karateju 3.38 (± 0.495). Največ mednarodnih tekem imajo v športnem

karateju 6.19 (± 0.895), manj v JKA 5.33 (± 0.761), najmanj pa v tradicionalnem karateju 2.92

(± 0.830).


N 24 24 Povprečje 3.38 2.92 Standardni odklon 0.495 0.830

55

Tabela 47 Grafični povzetek rezultatov

Tradicionalni JKA Športni

Osebnostna Rast

Športni Rezultat

Polaganje Pasu

Rekreacija

Razvoj Telesnih Sposobnosti

Samoobramba

Tehnika

Tehnika v Parih

Kate

Kate Ekipno

Borbe Malo Srednje Največ

Borbe Ekipno

KoGo

FukoGo

EnBu

Tehnika Deduktivno Deduktivno Induktivno

Tehnika v Parih Induktivno Induktivno Induktivno

Kate Deduktivno Deduktivno Induktivno

Kate Ekipno Induktivno Induktivno Induktivno

Borbe Induktivno Induktivno Induktivno

Borbe Ekipno Induktivno Induktivno Induktivno

KoGo Induktivno Induktivno Induktivno

FukoGo Induktivno Induktivno Induktivno

EnBu Induktivno Induktivno Induktivno

Trening Najmočnejši

Tekma Najmočnejši

Starost NE DA DA

Stopnja pasu DA DA DA

Teža NE NE DA

Želja po tekmovanju Največ

Tekmovalni Rezultat Malo Srednje Največ

Sprostitev

Druženje

Preizkus Sposobnosti

Samoobramba

56

Formiranje skupin na tekmi

Starost DA DA DA

Stopnja pasu DA DA NE

Teža NE NE DA

Ali radi tekmujejo z drugimi stili

Domače Najmanj Srednje Največ

Mednarodne Najmanj Srednje Največ

Legenda: Rumena – Statistično značilne razlike med stili, Zelena, Modra, Rdeča – razlike v

rezultatih med stili.

5.RAZPRAVA

Namen raziskave je bil, ugotoviti razlike na treningih in tekmah med različnimi stili karateja.

Ugotovili smo, da med stili prihaja do razlik tako v trenažnem, kot v tekmovalnem procesu. V

tabeli so področja obarvana z rumeno barvo tista, pri katerih prihaja do statistično značilnih

razlik v trenažnem ali tekmovalnem procesu. Zelena, modra ali rdeča barva pa kažejo, kateri

stili so si različni na določenem področju.

Kot prvi dejavnik za trening, osebnostna rast je sodeč po rezultatih pomembnejša,

tradicionalnim karateistom, kot ostalima dvema stiloma. Rezultati kažejo na še zmeraj

aktivno gojenje tradicionalne miselnosti. Hkrati pa je tudi zanimivo, da so rezultati

pomembnosti tega dejavnika nižji za stil JKA kot za tradicionalni karate, saj se JKA stil ne bi

smel razlikovati glede na njegove korenine in filozofijo. Pomembna značilnost

tradicionalnega karateja je celosten oziroma skladen razvoj telesa, duha in osebnosti skozi

celotno življenjsko obdobje. Gre za čisto borilno veščino, ki se ji reče 'budo'. Cilj je premagati

samega sebe s treningom oziroma doseči osebni razvoj. Namen je harmonija z vsem okoli

sebe (Tradicionalni karate, 2016).

V dejavniku športni rezultat je podobnost med tradicionalnim ter JKA stilom večja, saj

tekmovalani rezultat nima tolikšne vrednosti kot karateistom iz športnega karateja. Za to je

lahko razlog v tem, da karate ob svojih nastankih ni bil namenjen za tekmovanja. Gichin

Funakoshi naj bi dejal, da v karateju ni tekmovanj oziroma športnih borb (kumite) (Karate

Sport, 2016), zato le-te niso bile del treninga. Tukaj je viden razmik športnega karateja od

57

tradicionalizma, zaradi njegove usmerjenosti v tekmovanja. Prav tako imajo športni karateisti

največjo željo po tekmovanju glede na izbrane stile.

V dejavnikih polaganje pasu, rekreacija, razvoj telesnih sposobnosti ter samoobramba ne

prihaja do statistično značilnih razlik. Vsi ti dejavniki pomenijo anketirancem približno enako.

Karate ima več različnih gledišč: kot fizična vadba, kot samoobramba, kot šport in kot način

življenja (ta pomen označuje ideogram 'do' v besedi 'karate-do') (Ohgami, 2003).

Statistično značilne razlike med stili se kažejo v količini treninga določenih vsebin. Že v

količini osnovne tehnike, katero tradicionalni in JKA karateisti trenirajo več kot pa športni

karateisti prihaja do razlik. Razlog lahko spet iščemo v tradicionalizmu, v Japonskemu

perfekcionizmu na tisoče in tisoče ponovitev enega samega giba, tehnike. Prav tako so

razlike v treningu tehnike v parih, kjer športni karate količinsko presega druga dva stila.

Tehnika v parih je nekakšna priprava na borbo, kjer se napade in obrambo uči za kasnejšo

pravo borbo, treninga borb in borb ekipno je prav tako v športnem karateju veliko več kot v

ostalih dveh stilih. Tu je spet vidno odstopanje od Funakoshijeve filozofije, da naj v karateju

nebi bilo športnih borb.

Vogrinec (1996) navaja, da je potekalo od izrazite borilne veščine (tu je dominirala tehnika

'zaključnega udarca'), do 'mehkejših' pravil sojenja in evolucije športnega karateja.

Kot trdi Jakhel (1994), da je vedno bolj jasno o relativni neuporabnosti večine izvirnih navodil

karateja v športni borbi. To je botrovalo razvoju športnega karateja v današnjo obliko,

medtem ko tradicionalne oblike karateja bazirajo na tehniki zaključnega udarca.

Tradicionalni karate bazira na filozofiji tehnike zaključnega udarca (Todome-Waza). Definicija

zaključnega udarca je, ena tehnika izvedena tako, da uniči nasprotnika (Traditional Karate,

2016).

Vsebine KoGo, FukoGo in EnBu so značilne predvsem za tradicionalni karate, po rezultatih

sodeč pa so jih v manjši meri trenirali tudi v drugih dveh stilih. Razlog za to so lahko skupne

medstilske tekme.

58

Statistično značilne razlike se v induktivnem ali deduktivnem načinu treninga kažejo le v

katah. Induktivno pomeni celotno snov ali vsebino naenkrat, deduktivno pa vsak korak

tehnike ali vsebine posebej. Tradicionalni in JKA karateisti trenirajo tehniko in kate predvsem

v deduktivnem načinu. Vse ostale vsebine se v vseh treh stilih trenirajo induktivno. KoGo,

FukoGo in EnBu so značilne predvsem za tradicionalni karate, vendar jih v manjši meri

trenirajo tudi v drugih dveh stilih. Razlog za to so lahko skupne medstilske tekme.

Statistično značilne razlike v moči kontakta v borbah se kažejo na treningu. Tako na treningu,

kot na tekmi je kontakt močnejši pri športnem karateju. Razlog je lahko v ščitnikih, saj jih

imajo športni karateisti več kot pa pri ostalih dveh stilih in je zaradi tega kontakt lahko

močnejši a vseeno ne pride do poškodb.

Do statistično značilnih razlik prihaja tudi v formiranju borbenih skupin tako na treningu po

teži kot na tekmah po stopnji pasu in po teži. Razlog za to je tekmovalni pravilnik. V

tradicionalnem ter JKA karateju se skupine na tekmah formirajo glede na starost in na

doseženo stopnjo pasu, ne pa na težo. Pri športnem karateju pa so kategorije določebe po

teži. Treningi se razlikujejo od tekem. Razlog je lahko v pomanjkanju vadečih, kar prisili

trenerje, da formirajo improvizirane pare.

Statistično značilne razlike se kažejo v dejavnikih za tekmo samo v tekmovalnem rezultatu,

kjer tradicionalnim karateistom pomeni rezultat najmanj od izbranih stilov, JKA karateistom

pomeni več ampak vseeno manj kot športnim karateistom, katerim pomeni tekmovalni

rezultat največ. To je logično sosledje zgoraj preverjenih dejavnikov, kateri kažejo na to, da je

športni karate bolj usmerjen v sama tekmovanja in doseganje rezultatov kot ostala dva stila

karateja. Ostali dejavniki, kot so, sprostitev, druženje, preizkus sposobnosti in samoobramba,

pomenijo vsem anketirancem približno enako.

Tradicionalni karateisti z drugimi stili tekmujejo rajši, kot ostala dva stila.

Statistično značilne razlike se kažejo tudi v številu domačih in mednarodnih tekem letno.

Tradicionalni karate ima najmanj domačih in mednarodnih tekem, več jih ima JKA, največ pa

športni karate.

59

Vsi trije stili se med sebo razlikujejo. Najbolj izstopa Športni karate s svojo tekmovalno

naravnanostjo. JKA in Tradicionalni karate sta si med seboj najbolj podobna.

60

6. SKLEP

Karate kot šport spada med starejše znane športe. Klju

Documents

DIPLOMSKA NALOGA · ZAHVALA Najprej se iskreno zahvaljujem mentorju prof. Dr. Damirju Karpljuku in somentorju Strok. sod. Jožefu Šimenku za vse informacije, ideje, čas in trud