Diplomsko delo MITSKO V DRAMAH DOMINIKA SMOLETA IN … · 2018-08-24 · svojih dramskih tekstih uporabila Dominik Smole in Dane Zajc. Zanima me tako kulturno kot tudi politiĉno

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

MITSKO V DRAMAH DOMINIKA SMOLETA

IN DANETA ZAJCA

Mentorica: Kandidatka:

red. prof. dr. Silvija Borovnik Marjana Florjan

Celje, 2005

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici red. prof. dr. Silviji Borovnik, ki me je s praktiĉnimi nasveti

usmerjala k samostojnemu strokovno-znanstvenemu prouĉevanju izbrane tematike ter

pisanju strokovne in teoretiĉne diplomske naloge.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Marjana Florjan, rojena 21. 7. 1978, študentka Pedagoške fakultete Univerze v

Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Mitsko v dramah Dominika Smoleta in Daneta Zajca, pri mentorici red. prof. dr.

Silviji Borovnik, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura

korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

__________________________

(podpis študenta/-ke)

Maribor, 17. september 2005

POVZETEK

Mitologija je zelo kompleksno podroĉje. Zaradi svoje pestrosti in veĉno aktualnih tem, ki

se tiĉejo ţivljenja, privablja tiste, ki išĉejo odgovore na vprašanja o ţivljenju in njegovem

smislu. S pomoĉjo izbranih mitoloških elementov, ki sem jih prouĉevala v dramskih tekstih

Dominika Smoleta in Daneta Zajca, sem ţelela dobiti vpogled v njuno razmišljanje,

interpretacijo ter vrednotenje mitskega izroĉila. Obenem pa poglobiti svoje znanje o

skrivnostih mitološke simbolike. Pri raziskovanju sem spoznala tako kulturno kot tudi

politiĉno ozadje, ki je vzpodbujalo avtorja/-e, da sta aktualno problematiko svojega ĉasa

prestavila v nadĉasovni mitski prostor ter tako konflikt oĉistila vseh ideološko-politiĉnih

ter druţbenih oznak, in ga predstavila kot obĉeĉloveški problem. Partijska politika

povojnega ĉasa je namreĉ omejevala svobodo razmišljanja in govora ter obvladovala

celotno kulturno-politiĉno podroĉje ter celo zasebnost posameznikov. Mitsko simboliko

Smoletovih in Zajĉevih dram ter kulturno-politiĉno ozadje, ki je vplivalo na avtorja, da sta

posegla v svet mita, sem objektivno opisala s pomoĉjo deskriptivne metode ter z

zgodovinsko metodo pojasnila vzroke teh okolišĉin. S komparativno metodo sem med

avtorjema primerjala razliĉnosti ter podobnosti vrednotenja mitološkega izroĉila ter njeno

spreminjanje skozi zgodovino. Ugotovila sem, da nobeden od avtorjev ne verjame v mitsko

resnico, obenem pa njene absolutnosti in resniĉnosti ne moreta zanikati. Dramatika zaradi

osebnega razoĉaranja nad svetom, polnem vojn in nasilja, in ĉlovekom, ki sam kreira

takšno ţivljenje, ne verjameta veĉ v uresniĉitev mitskega ţivljenja na zemlji. Kljub

njunemu obupu nad ĉloveštvom pa lahko zatrdim, da sta oziroma da svoje pisateljsko

poslanstvo izpolnjujeta – mitologijo oţivljata in njene resnice prenašata med ljudi.

Ključne besede:

DOMINIK SMOLE

DANE ZAJC

MITOLOGIJA

MITSKI JUNAKI

MODRECI

VIŠJI ZAKONI

SUMMARY

Mythology is a very complex area. Its gaudiness and eternal topical subjects that concern

life attracts those, who are searching for answers to questions about life and its meaning.

While examing the chosen mythological elements in dramatic texts by Dominik Smole and

Dane Zajc I wanted to get the insight in their thinking, interpretation and valuation of

mythical tradition. At the same time I wanted to deepen my own knowledge about the

secrets of mythological symbolism. Through research I learned about the cultural as well

as the political background, which stimulated both authors that they transferred the topical

problems of their time in above timeless mythical space and with it cleaned the conflict

between the individual and despot from ideological-political and social characteristics and

introduced it like a general human problem. Political party was namely restricting the

freedom of thinking and speaking; moreover it commanded the whole cultural-political

region and even the privacy of the individuals after the war. Mythical symbolism in Smole

and Zajc dramas and cultural-political background, which affects the authors to intervene

in the mythical world, I described objectively with the descriptive method and explained it

casually with the historical method. The differences and similarities of valueting

mythological tradition and its changing through the past was compared with the

comparative method. My conclusion is that both Smole and Zajc do not believe in mythical

truth, but at the same time they cannot deny its perfection and reality. The dramatists no

longer believe in the awakening of the mythical world because of personal disappointment

in the world full of war and violence and because of being disappointed in a man who

creates such a life. Despite their desperation I believe that they respectively fulfill their

writing intermission. They revive mythology and bring its truths to people.

Key words:

DOMINIK SMOLE

DANE ZAJC

MYTHOLOGY

MYTHICAL HEROES

SAGES

UNIVERSAL TRUTHS

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................................................1

2 NAMEN DIPLOMSKE NALOGE ..........................................................................3

3 SPLOŠNE RAZISKOVALNE HIPOTEZE ............................................................4

4 METODOLOGIJA ..................................................................................................7

4.1 RAZISKOVALNE METODE ..........................................................................7

4.2 VIRI ..................................................................................................................8

5 KAJ JE MIT - MITOLOGIJA? ..............................................................................9

5.1 MIT KOT LITERARNI IN KULTURNI FENOMEN 20. STOLETJA ....... 12

5.2 MIT PRI SLOVENCIH .................................................................................. 15

6 DOMINIK SMOLE ................................................................................................ 18

6.1 DRAMATIKA DOMINIKA SMOLETA ...................................................... 18

6.2 SMOLE IN PERSPEKTIVOVCI .................................................................. 19

7 MITSKI ELEMENTI V DRAMAH DOMINIKA SMOLETA ............................ 22

7.1 MITSKI ELEMENTI V DRAMI POTOVANJE V KOROMANDIJO ....... 22 7.1.1 Mitski svetovi ............................................................................................... 22

7.1.2 Potovanje ...................................................................................................... 24

7.2 MITSKI ELEMENTI V DRAMI IGRICE .................................................... 25

7.2.1 Potovanje ...................................................................................................... 25

7.3 MITSKI ELEMENTI V DRAMI ANTIGONA ............................................. 27

7.3.1 Mitologija glede na izvor .............................................................................. 28

7.3.2 Mitski junaki ................................................................................................ 29

7.3.3 Višji zakoni .................................................................................................. 30

7.3.4 Mitski svetovi ............................................................................................... 31

7.3.5 Vedci/modreci .............................................................................................. 32

7.3.6 Sveti prostori ................................................................................................ 33

7.4 MITSKI ELEMENTI V DRAMI KRST PRI SAVICI ................................. 34


7.4.2 Mitski junaki ................................................................................................ 37

7.4.3 Sveti prostori ................................................................................................ 39

7.4.4 Višji zakoni .................................................................................................. 39

7.4.5 Vedci/modreci .............................................................................................. 40

8 DANE ZAJC ........................................................................................................... 42

8.1 DRAMATIKA DANETA ZAJCA ................................................................. 42

8.2 ZAJC IN PERSPEKTIVOVCI ...................................................................... 43

9 MITSKI ELEMENTI V DRAMAH DANETA ZAJCA ....................................... 45

9.1 MITSKI ELEMENTI V DRAMI OTROKA REKE ..................................... 45

9.1.1 Mitologija gleda na izvor .............................................................................. 45

9.1.2 Mitski svetovi ............................................................................................... 46

9.1.3 Potovanje ...................................................................................................... 48

9.1.4 Višji zakoni .................................................................................................. 48

9.1.5 Narava in ĉlovek ........................................................................................... 49

9.2 MITSKI ELEMENTI V DRAMI POTOHODEC ......................................... 50 9.2.1 Narava in ĉlovek ........................................................................................... 50

9.2.2 Potovanje ...................................................................................................... 51

9.2.3 Višji zakoni .................................................................................................. 52

9.3 MITSKI ELEMENTI V DRAMI VORANC ................................................. 53 9.3.1 Mitologija glede na izvor .............................................................................. 54

9.3.2 Narava in ĉlovek ........................................................................................... 55

9.3.3 Vedci/modreci .............................................................................................. 56

9.3.4 Višji zakoni .................................................................................................. 57

9.4 MITSKI ELEMENTI V DRAMI MLADA BREDA ..................................... 58


9.4.2 Mitski svetovi ............................................................................................... 60

9.5 MITSKI ELEMENTI V DRAMI KALEVALA ............................................ 62 9.5.1 Mitologija glede na izvor .............................................................................. 62

9.5.2 Mitski junaki ................................................................................................ 63

9.5.3 Mitski svetovi ............................................................................................... 66

9.5.4 Vedci/modreci .............................................................................................. 68

9.5.5 Potovanje ...................................................................................................... 68

9.5.6 Mitske ţivali ................................................................................................. 68

9.6 MITSKI ELEMENTI V DRAMI MEDEJA.................................................. 69


9.6.2 Mitski junaki ................................................................................................ 71

9.6.3 Višji zakoni .................................................................................................. 73

9.6.4 Potovanje ...................................................................................................... 73

9.7 MITSKI ELEMENTI V DRAMI GRMAČE ................................................ 74


9.7.2 Mitske ţivali ................................................................................................. 77

9.7.3 Mitski svetovi ............................................................................................... 79

9.7.4 Narava in ĉlovek ........................................................................................... 80

9.7.5 Vedci/modreci .............................................................................................. 81

9.7.6 Potovanje ...................................................................................................... 82

10 SMOLETOVO IN ZAJČEVO VREDNOTENJE MITSKIH ELEMENTOV ..... 83

11 SKLEP .................................................................................................................... 88

12 LITERATURA ....................................................................................................... 91

Mitsko v dramah Dominika Smoleta in Daneta Zajca 1

1 UVOD

Mitologija je naĉin ţivljenja. Polna skrivnostne simbolike in ţivljenjskih modrosti vzbuja

zanimanje slehernega, ki globoko v sebi ve, da svet ni le otipljiva materija, ampak mnogo

veĉ. S svojo skrivnostno privlaĉnostjo privablja številne posameznike, ki v njej ne vidijo le

izmišljene zgodbe in obiĉaje, ki so se ohranjali in razvijali iz roda v rod, ampak globlje

resnice, ki jih piše ţivljenje.

Literarni in tudi drugi umetniki ravno zaradi njene bogate simbolike in privlaĉnih zgodb

posegajo vanjo ter znova in znova obujajo tisoĉletja stare modrosti. Tudi sama sem

pogosto prebirala knjige z mitološko tematiko, ĉeprav nisem kdo ve kako poznala njene

simboliĉne vrednosti ter sporoĉilnosti, a me moje pomanjkanje znanja ni ustavilo. In ravno

to je razlog, da sem se lotila prouĉevanja teme pojavnosti mitskih elementov v leposlovni

literaturi, in sicer v dramskih tekstih Dominika Smoleta ter Daneta Zajca, in tako svoje

znanje dopolnila s podrobnejšim prouĉevanjem omenjene tematike.

Poleg tega me je zanimalo tudi, kako mitologijo in njene resnice doţivljajo intelektualci,

priznani knjiţevniki, ki so navadno dobro podkovani z znanjem mitološke simbolike in

njenimi sporoĉilnimi vrednostmi.

Mitologija je danes še vedno tako zanimiva kot v preteklosti. Zanimanje pri ljudeh celo iz

leta v leto narašĉa. Univerzalnost modrostnih naukov, ki so preţiveli vse do današnjih dni,

ter nespremenljivost oziroma neminljivost njenih resnic sta poglavitna razloga, da ljudje

vse veĉ pozornosti in ĉasa namenjajo razvijanju osiromašenega duhovnega dela svoje biti,

ki je posledica hitrega, predvsem tehnokratskega napredka, ki je duhovno plat ĉloveškega

ţivljenja potisnil moĉno v ozadje. Da ljudje vse veĉ berejo ezoteriĉne knjige, kaţejo tudi

izpraznjene police, tako knjiţnic kot tudi knjigarn.

Interpretacija mitskih skrivnosti se od posameznika do posameznika razlikuje. Odvisno od

njegovega odnosa do preteklega izroĉila, duhovnega in intelektualnega razvoja ter seveda

interesa spoznavanja sebe, ljudi in ţivljenja nasploh.


Kako mitologijo razumejo tisti, katerih poslanstvo je s pisanjem tako ali drugaĉe

izobraţevati obĉinstvo, bom raziskala s to diplomsko nalogo.

Na zaĉetku svoje naloge bom poskušala ĉim bolj na kratko in zgošĉeno opredeliti pojem

mit – mitologija, saj verjamem, da mnogi sicer okvirno vedo, kaj se za to besedo skriva,

bistvo in pomen pa sta jim ostala skrita.

V nadaljevanju naloge se bom lotila raziskave pojavnosti mitoloških elementov, ki sta jih v

svojih dramskih tekstih uporabila Dominik Smole in Dane Zajc. Zanima me tako kulturno

kot tudi politiĉno in seveda osebno ozadje, ki je vplivalo na odloĉitev avtorjev, da sta za

poudarjanje sporoĉilnosti svojih iger posegla v tako oddaljeno zgodovino oziroma ljudsko

izroĉilo svetovnega obsega.

Ker je mitološka vsebina zelo obširna, sem se odloĉila, da razišĉem le nekatere, po mojem

mnenju najbolj aktualne ter z vidika duhovih potreb in vprašanj sodobnega ĉasa najbolj

iskane mitske elemente, in sicer: izvor mitologije, mitski junaki in ţivali, mitski svetovi,

sveti prostori, višji zakoni, vedci/modreci, narava in ĉlovek ter element potovanja, v

pomenu iskanja smisla.

Diplomsko nalogo bom zakljuĉila s primerjavo morebitnih podobnosti, predvsem pa

razliĉnosti uporabe in vrednotenja mitološkega izroĉila avtorjev Dominika Smoleta in

Daneta Zajca.

S svojim raziskovanjem ţelim pridobiti globlji vpogled v skrivnosti mitskega sveta,

obenem pa v svet mitskega pritegniti vse tiste, ki jih omenjena teme zanima, bodisi zaradi

osebnih razlogov bodisi v okviru strokovnega raziskovanja tega kompleksnega pojava v

slovenski ali svetovni literaturi.


2 NAMEN DIPLOMSKE NALOGE

➢ Namen moje diplomske naloge je najprej opredeliti pojem mit, mitsko ter na kratko

opisati njegovo vlogo nekoĉ in danes.

➢ Predstaviti mit kot literarni in kulturni fenomen 20. stoletja.

➢ Dramatika Dominika Smoleta in Daneta Zajca ter njuno delovanje v krogu

Perspektiv.

➢ Opazovanje mitskih elementov v Smoletovih in Zajĉevih dramah:

a) MITOLOGIJA GLEDE NA IZVOR

b) MITSKI JUNAKI

c) MITOLOŠKE ŢIVALI

d) MITSKI SVETOVI

e) SVETI PROSTORI

f) VIŠJI ZAKONI (UNIVERZALNI ZAKONI)

g) VEDCI/MODRECI

h) NARAVA IN ĈLOVEK

i) POTOVANJE

➢ Zanima me, kateri od zgoraj navedenih elementov se v njunih dramah sploh

pojavljajo, kako so uporabljeni (izvorno ali predelano), kakšen je avtorjev odnos do

le-teh, pomen in vloga mitskega pri oblikovanju dramskega sporoĉila.

➢ Primerjava oziroma razlike med avtorjema pri uporabi in vrednotenju mitološkega

izroĉila.


3 SPLOŠNE RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Miti so zgodbe, ki pripovedujejo o nastanku sveta, vesolja, bogovih, prvih bitij ... ter uĉijo

modrosti višjih kozmiĉnih resnic, ki so nad ĉloveškim, razumskim pojmovanjem. Zgodbe

mitoloških junakov in njihovih pustolovšĉin so navdihovale ĉloveštvo ţe, od kar ta obstoja.

Modrosti, ki so ljudem pomagale preţiveti, so sĉasoma prešle v pozabo. Izpodrinil jih je

sicer ĉlovek sam, s tem ko je dal prednost zadovoljevanju materialnih potreb. Zanikal je

obstoj višje sile, ki je ni obvladal oziroma je ni mogel nadvladati.

To, da se je mitologiji uspelo ohraniti do danes, lahko pripisujemo njeni univerzalnosti ter

moĉi resnic, ki so neuniĉljive – veĉne.

Bogata zbirka knjig z mitološko tematiko krasi marsikatere javne pa tudi zasebne knjiţne

police. Poleg tega pa je vse veĉ povpraševanj po ezoteriĉnih knjigah, kar kaţe na to, da si

sodobni ĉlovek prizadeva najti stik z višjimi, kozmiĉnimi resnicami, od katerih se je

oddaljil zaradi zaslepljenosti z materijo, ter najti odgovore na vprašanja o smislu ţivljenja,

bivanja, o vzrokih in posledicah itn.

Odnosi posameznih narodov do lastnega mitološkega izroĉila so razliĉni. Medtem ko je

antiĉna mitologija bogata tako vsebinsko kot tudi po knjiţnem obsegu raziskovanj in

zapisovanj podedovanega izroĉila ter poznana celemu svetu, je pristna slovenska, ki je del

slovanske, po svojem knjiţnem obsegu in raziskovanjih zelo skromna, zlasti s strani

strokovnega pristopa. Vendar se dandanes tudi ta podoba spreminja. Drugaĉe pa je na

primer pri naših juţnih sosedih, kjer je tovrstna literatura mnogoštevilna, tako leposlovna

kot tudi strokovna. Vzrok temu je verjetno centralistiĉna jugoslovanska (srbska) politika

naše nekdanje skupne drţave, ki si je program izobraţevanja ljudi prilagodila sebi in

svojemu izbranemu narodu v prid.

Nekoĉ naĉin ţivljenja, danes pa eksotiĉni okrasek, ki ga literarni umetniki vpletajo v

aktualno problematiko sodobnega ĉasa in prostora. Notranja stiska evropskega ĉloveka, ki

so ga zaznamovala grozodejstva svetovnih vojn, je posameznika silila k iskanju odgovorov


na vprašanja, ki so se porajala iz njegove ranjene duše. Obdobje socialnega realizma, kjer

je bil poudarek na subjektu v okviru druţbe ter razreda, ki mu je pripadal, ni prineslo

bistvenih rešitev in sprememb kar se tiĉe vprašanj o smislu ţivljenja, individuumu, usodi,

bogu ... Zato je tako v druţbi kot tudi v literaturi prišlo do preobrata v razmišljanju, torej

od realistiĉnega, objektivnega prikazovanja druţbene danosti do usode ĉloveškega

individuuma, njegove notranje stiske ter osebnih hrepenenj.

Na slovenskih tleh so se omenjene spremembe zaĉele odvijati po letu 1948, ko se je

takratna Jugoslavija zaĉela odpirati Zahodu; najintenzivneje pa po letu 1960, ko je v okviru

revije Perspektive izšla Smoletova Antigona.

Povojno obdobje in obdobje slovenskih perspektivovcev (kulturno-politiĉni krog

slovenskih intelektualcev) je bil ĉas velikih pritiskov ideološko usmerjene oblasti, ki je s

svojo nasilno politiko omejevala svobodo slehernega drugaĉe misleĉega posameznika.

Pritisk je bil velik zlasti na kulturne delavce, ki so se spopadali s cenzuro totalitarne

drţave. Kulturno-politiĉna prizadevanja perspektivovskega kroga so prinesla bridke

izkušnje z nasilno oblastjo, hkrati pa motivirala posameznike k še veĉji iznajdljivosti za

dosego svobode na vseh podroĉjih ĉlovekovega bivanja.

Avtorji so zaradi aktualizacije literarnega sporoĉila velikokrat segali po raznih mitoloških

zgodbah in njeni simboliki, saj so na ta naĉin poglobili in izpostavili temeljni problem ne le

sodobnega sveta in druţbe, marveĉ ĉloveka in druţbe sploh.

Povojna slovenska politika je dajala ljudem laţno trdnost, zlagane vrednote – nesvobodo;

namesto trdnosti kaos, obup in nemoĉ. Smoletova drama Antigona ponovno prebudi v

ljudeh izgubljeni smisel, trdnost in rešitev iz brezizhodnega brezna nemoĉi in obupa.

Poseganje avtorjev v mitologijo kot neko oddaljeno obdobje je tako nudilo rešitev oziroma

odgovore na najgloblja vprašanja, ki so se ljudem porajala ob vsesplošnem povojnem

kaosu, omejeni svobodi ter nasilni prevzgoji s strani partijske politike. Veliko dramskih del

razliĉnih avtorjev, slovenskih in tujih, ki so sledila Antigoni, so prav tako temeljila na

bogatem mitološkem izroĉilu, ki so ga pisci preoblikovali v skladu s svojimi predstavami o


svetu in druţbi, deloma pa mit na novo ustvarili ali pa se mu pribliţali prek osebnega

doţivetja.

Izpostavljanje temeljnih problemov posameznika v druţbi in sveta sploh sta z razliĉnimi

mitološkimi motivi predstavila tudi Dominik Smole in Dane Zajc v svojih dramah.

Posegala sta tako po antiĉni mitologiji kot tudi po judovski, slovanski, indijski … Drame

so polne mitske simbolike, s katero avtorja izraţata svoj pogled na ţivljenje in svet. Seveda

med avtorjema obstajajo razlike v naĉinu dojemanja druţbene danosti posameznika kot

vseobsegajoĉega vesolja. Zajĉev svet je preţet z neskladjem ĉloveka in Narave ter odseva

tragiko zla in smrti. Verjame v smisel, ki pa ni dosegljiv s tega sveta. Smoletova dramatika

pa je tematsko usmerjena v brezobzirno kritiko ţivljenjske danosti, v kateri vidi avtor zgolj

brezciljnost, praznino, absurd. Njegovi junaki pa s trdnostjo vere v svobodo vztrajno in

aktivno išĉejo smisel ţivljenja. Poleg tega je mitska pestrost pri Zajcu neprimerljivo

obseţnejša in bolj raznolika kot pri Smoletu, saj se njegovo literarno ustvarjanje še ni

zakljuĉilo, medtem ko je Dominik Smole svoje ustvarjalno pero odloţil s svojo smrtjo leta

1991.


4 METODOLOGIJA

4.1 RAZISKOVALNE METODE

Pri prouĉevanju mitologije oziroma mitskih elementov v dramah Dominika Smoleta in

Daneta Zajca bom z vidika teoretiĉnega raziskovanja uporabila naslednje metode:

Znaĉilnosti in bistvene lastnosti mitologije ter njenih elementov, kot je opredelitev pojma

mit – mitologija ter opisovanje simbolike obravnavanih mitskih elementov, bom na nivoju

opisovanja dejstev in odnosov raziskovala s pomoĉjo deskriptivne metode. V okviru te pa

bom z zgodovinsko metodo pojasnila, kako, kdaj in zakaj so se doloĉeni dogodki v

zgodovini mitologije pojavili, spreminjali, tako oblikovno-vsebinsko kot tudi po svoji

sporoĉilni vrednosti. Prav tako bom s pomoĉjo zgodovinske metode prouĉevala kulturno-

politiĉno obdobje 60. let 20. stol. na Slovenskem v okviru revije Perspektive, katere

sodelavca sta bila tudi Smole in Zajc. Pri primerjavi razlik ali morebitnih podobnosti med

avtorjema pri uporabi ter vrednotenju mitološkega sporoĉila pa si bom pomagala s

komparativno metodo, s katero bom izvirno obliko mita, njene zgodbe ali elemente

primerjala z njegovo kasnejšo predelavo ter interpretacijo pri Smoletu in Zajcu. Prav tako

bom z omenjeno metodo opazovala in primerjala spremembe, ki so nastale skozi

zgodovino rokovanja z mitskim sporoĉilom.


4.2 VIRI

SMOLE, Dominik (1956). Potovanje v Koromandijo. Beseda V, (2/3), str. 110–156.

- - (1957). Igrice. (Nekaj malega o vevericah in ţivljenju; O ĉakalnicah in še malo o

ţivljenju; O ladjah in o ţivljenju). Nova obzorja, št. 1, str. 13–29; št. 2–3,

str. 121–135; št. 5, str. 283–293.

- - (1969). Krst pri Savici. Maribor: Zaloţba Obzorja.

- - (1996). Antigona. Ljubljana: Mladinska knjiga.

ZAJC, Dane (1990a). Otroka reke, v: Drame. Ljubljana: Zaloţba Emonica.

- - (1990b). Potohodec, v: Drame. Ljubljana: Zaloţba Emonica.

- - (1990c). Voranc, v: Drame. Ljubljana: Zaloţba Emonica.

- - (1990d). Mlada Breda, v: Drame. Ljubljana: Zaloţba Emonica.

- - (1990e). Kalevala, v: Drame. Ljubljana: Zaloţba Emonica.

- - (1990f). Medeja, v: Drame. Ljubljana: Zaloţba Emonica.

- - (1995). Grmaĉe. Ljubljana: Mihelaĉ.


5 KAJ JE MIT - MITOLOGIJA?

BAJKA – z grško besedo »mit«, zgodba ali pripoved o dogodkih iz ţivljenja bogov,

boţanskih bitij, duhov in boţanskih herojev, pa tudi drugih nadnaravnih sil. Bajke pri

Egipĉanih, Akadcih, Indijcih, Grkih, Rimljanih, Keltih in Germanih so se oblikovale v

prozi ali verzih, kot kratke zgodbe in pesmi, podlaga pa so bile tudi obseţnim epom in celo

tragedijam. (Kos, 1991, str. 252)

Navadno ljudje mitologijo opredeljujejo kot nekaj pravljiĉnega, neresniĉnega, celo

primitivnega. Glavni vzrok takih obsodb je nevednost, ali povedano bolje, pozabljeni del

naše zgodovine.

Poznamo veĉ vrst mitov. Miti so slikovne pripovedi o naravi, izvoru, nastanku in

zgodovini sveta ter vesolja. Poroĉajo o smislu ĉlovekovega bivanja. Pripovedujejo o

bogovih, ki naj bi dahnili ţivljenje vsem ţivim bitjem na zemlji, ter o demonih in zlih silah

na drugi strani, ki naj bi vsemu ţivemu škodovale ter uniĉevale ţivljenje. Miti govorijo o

rastlinah in ţivalih, o izvoru ĉlovekovih spretnostih in znanjih, o orodju, oroţju itd.

Razlagajo tudi izvor in nastanek spolov.

Miti so tudi verski, nekateri pa so zlasti zgodovinski in druţbeni. V teh bogovi nimajo veĉ

pomembne vloge, razlagajo pa zgodovino in splošna naĉela neke skupnosti, institucije,

zakone in druţbeni razvoj. Tak primer je npr. rimska mitologija, ki se nanaša na zgodovino

nastanka Rima in njene druţbe. V tem primeru so se zgodovinske resnice mešale s

fantazijskimi predstavami o mitološkem svetu (Ovsec, 1991, str. 10).

Pohlep po materialnem zadošĉenju je ĉloveka oropal njegove modrosti, s katerim se je

rodil v svet. Resnice vesolja, ki so bile zapisane (le) v srcu vsakega ĉloveka, so tako zaĉele

bledeti. Nadomestile so jih modrosti, ki jih je narekoval materialni svet, in so se porodile v

ĉloveškem umu. Z zanikanjem nevidne, nematerialne sile, ki uravnoveša vesolje, je ĉlovek

padel iz ravnovesja. Izgubil je sposobnost vedenja o vidnem in nevidnem svetu in se

oddaljil od ˝rajskega doma˝. Ta del zgodovine je tako utonil v materiji. Nanj spominjajo le

še pravljice, legende – ustno izroĉilo, ki mu je do danes uspelo preţiveti.


Nekoĉ pa je bilo drugaĉe. Ĉlovek namreĉ ni od nekdaj ţivel tako, kakor ţivi danes.

Ţivljenje t. i. primitivnih ljudi je potekalo (in še poteka) v najtesnejšem stiku z naravo, ki

jim je nudila vse, kar so za svoje preţivetje potrebovali. Njihove potrebe pa so bile

skromne. Niĉesar niso kopiĉili in na niĉ niso bili navezani. Bili so svobodni in sreĉni.

Preţivljali so se z nabiranjem uţitnih rastlin, sadeţev, ptiĉjih jajc, za kar so bile zadolţene

predvsem ţenske in otroci, moški pa so hodili na lov (Goljevšĉek, 1988, str. 5–12). Takšna

najstarejša kultura lovcev in nabiralcev ni temeljila na nobeni osrednji politiĉni moĉi, ki bi

si podrejala druţbo. Bila je brez oblasti in hierarhije. Probleme so reševali kolektivno, na

skupnih posvetovanjih, kjer so prisostvovali vsi ĉlani druţbe. Druţba je ţivela zelo

svobodno, tudi kar se tiĉe partnerskih odnosov. Par se je lahko brez teţav loĉil, saj so

spoštovali svobodno voljo slehernega. Dela, kot ga poznamo mi, niso poznali. Zanje je bilo

ţivljenje igra, zabava, prijetno druţenje. Ker so pridelali le toliko, kolikor so porabili, niso

bili obremenjeni z normami. V skupnosti je veljala tudi stroga spolna vzdrţnost, ki je

omejevala število prebivalstva (Goljevšĉek, 1991, str. 94–96).

Sedaj pa se vprašajmo, kdo je tu primitiven? Ali je to arhaiĉni ĉlovek, ki je znal prisluhniti

sebi in vesolju in je spoštoval sleherno ţivo bitje ter upošteval zakone vesolja, da ni padel

iz ravnovesja, ali pa sodobni ĉlovek, ki se muĉi za denar od zore do mraka, si podreja

šibkejše od sebe, nikogar ne spoštuje, niti sebe, prepušĉa se ĉloveškim slabostim, poleg

tega pa se mu še sanja ne, kako svet sploh deluje, kdo pravzaprav je in kakšno je njegovo

poslanstvo, da o neravnovesju in kaosu s svetom sploh ne govorimo?

Ĉlovek se je nekoĉ zavedal, da je soustvarjalec boţanskih sil, zato je ţivel po zakonih

višjih resnic. To je bilo nekoĉ. Zatem pa je ĉloveštvo zajel proces socializacije (na katero

smo danes tako ponosni), ki je porušil ĉlovekov notranji mir in povzroĉil, da se je ĉlovek

oddaljil tako od sebe kot tudi od narave. Klonil je pred materijo in postal njen suţenj. Na

primitivni – arhaiĉni svet je zaĉel gledati zviška, po drugi strani pa je hrepenel po njegovi

preprostosti ter miru, ki ga je bil izgubil.

Dejstvo, zakaj se ta dva svetova tako teţko zbliţujeta, je v tem, da je sodobni ĉlovek postal

preveĉ navezan na tehnološke doseţke svoje civilizacije, s katerimi bi rad zavladal celemu

svetu – naravi, ter v tem, da se je preveĉ oddaljil od svojega vira in pozabil na lepoto


rajskega, ki je uresniĉljivo. Ne vem, ĉe smo resniĉno lahko ponosni na civilizacijski

napredek sodobnega ţivljenja, ki nas je opremilo z vsemogoĉimi napravami, od katerih

smo postali popolnoma odvisni in s katerimi ubijamo sebe, soprebivalce in naravo. In ĉe bi

nam vse to vzeli, kdo bi znal preţiveti?

To, da svet trenutno ne drvi pravo smer, vemo vsi. Zakaj bi potem toliko hrepeneli po

miru, preprostosti, iskri ţivljenja? Odpovedati se vsemu, kar imamo? Ne, to ni potrebno.

Dovolj je ţe, ĉe spremenimo naše ţivljenje oziroma mišljenje. Vzvišenost in obsojanje

drugaĉnosti, zaradi navidez primitivnega (v slabšalnem pomenu) ţivljenja tistih, ki so

ostali povezani z vesoljem in ţivijo polno, zavestno ţivljenje, nikakor ne vodi do rešitve,

kaj šele sreĉe. Goljevšĉkova pravi, da mora ĉloveštvo poiskati nove poti. Za to iskanje pa

je nujno, da se znebimo svoje nadutosti in prepriĉanja, da imamo samo mi prav. Uĉiti bi se

morali predvsem tega, da smo spoštljivi do vsega, kar je drugaĉno od nas, ĉesar nismo

navajeni. Obenem pa bi morali postati bolj prilagodljivi in odprti (Goljevšĉek, 1988, str. 6–

7).

Modrosti višjih resnic, dane od stvarnika vesolja, ki so ljudi uĉile ţiveti v ljubezni,

harmoniji, miru, povezanosti z naravo in vesoljem, ni mogoĉe dokazati z instrumenti

snovnega sveta. Srce je tisto, ki ima kljuĉ do te modrosti.

Obdobje ĉlovekovega najzgodnejšega otroštva – poimenovali smo ga mitologija – danes ni

del zgodovine, ampak le eksotiĉna zakladnica izmišljotin, ki burijo ĉloveško domišljijo. O

pozabljenem svetu lahko beremo v ustnem izroĉilu slehernega naroda, kjer so bolj ali manj

ohranjene resnice tega sveta, zgodovina in mnogi odgovori, ki jih svet materije nikakor ne

more nuditi. Svet mitološkega je pravzaprav prisoten na vsakem koraku. Tako v knjigah,

filmih, ţivljenju, naravi ... Pot do Resnice je vedno odprta. Tako zatrjuje mitologija.

Skrivnostni svet mitologije niti ni tako skrivnosten in oddaljen od nas, kot mnogi mislijo.

Vsak, ki se poglobi v njegovo sporoĉilno poslanico, spozna njegovo enostavnost, jasnost in

univerzalnost, ki mu ĉas, sovraţnik sodobnega sveta, ni skrivil niti enega samega lasu.

Vsaka kultura premore dovolj pisnega gradiva, kjer je mitološki svet še kako ţiv. Svetovno

najbolj znana je seveda grško-rimska mitologija, ki jo poznana celemu svetu. Poleg tega pa


ima vsak narod tudi svojo avtohtono mitološko izroĉilo, ki ni niĉ manj bogato od svetovno

znanih. Tudi Slovenci imamo svojo mitološko zakladnico. Medtem ko so drugi narodi

skrbno negovali svoje mitologije, smo Slovenci lastno (slovansko) zapostavljali. Tako se

na naših knjiţnih policah ne gnetejo mnogoštevilna dela slovenske mitologije, ki bi bila

strokovno-znanstveno obdelana ter zapisana izpod peresa slovenskih ustvarjalcev. Glavni

vzrok teh okolišĉin je v zapletenosti slovanske mitologije, predvsem pa v pomanjkanju

prvotnih virov, ki smo jih tudi zaradi neposluha do svoje dedišĉine zanemarili in (skoraj)

izgubili (Ovsec, 1991, str. 7–8). Dela so vsekakor zanimiva, njihovo skrito sporoĉilo pa se

odkriva med vrsticami.

Dandanes si slovenski raziskovalci tega kompleksnega podroĉja prizadevajo popraviti

napake svojih predhodnikov in izroĉilu naših prednikov posvetiti veĉjo pozornost in

spoštovanje ter slovensko mitološko dedišĉino natanĉneje raziskati ter jo znanstveno in

strokovno obdelati, spoznanja pa strniti v knjiţno obliko ter ga predstaviti širši javnosti.

Z diplomsko nalogo bi rada predvsem tiste, ki dvomijo v mitološke resnice, prepriĉala ali

vsaj pritegnila k razmišljanju in iskanju pozabljene zgodovine, ki ĉloveku ponuja odgovore

na vsa vprašanja tega sveta in ga opominja na to, da je v prvi vrsti bitje vesolja, šele na

drugem mestu Zemljan.

5.1 MIT KOT LITERARNI IN KULTURNI FENOMEN 20. STOLETJA

Zanimanje ĉloveštva za mit sega daleĉ v našo zgodovino. Prvi teoretiĉni poskusi

analiziranja mita segajo ţe v 5. st. pr. n. št. Tedaj je bila znaĉilna alegoriĉna interpretacija

mita. Narašĉanje zanimanja se nato pojavi v evropski renesansi, razsvetljenstvu, romantiki

... In do današnjega dne še ni zamrlo (Jenstrle - Doleţal, 2004, str. 13).

Novejše vplivne teorije mita v dvajsetem stoletju fenomen mita razlagajo vsaka iz svoje

perspektive; v skladu s pripadnostjo in postavkami doloĉene teorije, ki jo zagovarjajo. In

sicer od tega, da mit povezujejo z religioznim doţivljanjem sveta, do tega, da le-ta

predstavlja transcendentalni vidik ţivljenja. Drugi ga spet opredelijo kot sveti, religiozni

obred, nekateri poudarjajo njegovo simbolno naravo, nekateri pa govorijo o pravzorcih v


obliki mitov, legend in simbolov, ki so v zgodovini ĉloveštva vedno obstajali, in še bi

lahko naštevali. Vsi znanstveniki pa so se bolj ali manj ukvarjali z vprašanjem razmerja

mita do rituala ter mit raziskovali kot etnološki in filozofski fenomen – sistem, povezan z

religioznim doţivljanjem sveta (prav tam, str. 13–21).

Skratka, pomen mita se je spreminjal hkrati z novodobnim mišljenjem.

Damjan Ovsec izpostavlja tri najpomembnejše pristope prouĉevanja mitov, in sicer

strukturalnega, funkcionalnega ter simboliĉnega. Prvi razstavi mit na sestavne dele, na

dogodke in motive ter prouĉuje medsebojne povezave med posameznimi elementi. Drugi

pristop govori o tem, da miti opraviĉujejo razne ĉloveške dejavnosti in naĉin ţivljenja in da

so zaradi tega tudi nastali. Tretji pristop je najboljši, a tudi najteţji. Tu mit prouĉujejo s

stališĉa filozofskega naĉina mišljenja, saj je treba sporoĉilo mita vedno iskati pod

njegovim površjem (Ovsec, 1991, str. 12).

Danes znanstveniki ne razlagajo veĉ pojma mita v njegovem absolutnem pomenu, ampak

poudarjajo njegovo funkcijo v literarnih predlogah, kjer je poudarek predvsem na

veĉplastnosti pomena motivov, tem, snovi, ki so bistveno zaznamovale zgodovino

knjiţevnosti. Ţe stari Grki so mit osvobodili od religiozne podlage in metafiziĉnih vrednot.

Mit je bil loĉen od razumskega, logiĉnega in zgodovinskega razmišljanja oziroma

doţivljanja. Kljub temu pa se v današnjem sodobnem ĉasu ne moremo izogniti temu, da ne

bi mit prouĉevali celostno: v povezavi z religioznostjo, kamor se sodobni ĉlovek vse bolj

pogosto zateka po odgovore o smislu svojega bivanja. Bivanjska stiska ĉloveka, ki je

izgubil stik z mitološkim svetom, sili posameznika, da v mitskih zgodbah vidi veĉ kot pa

samo literarni fenomen, ki vzbuja bralĉevo fantazijo.

Seveda bi lahko o razmerju mita do literature in religioznosti ter drugih podroĉjih povedali

še mnogo veĉ, saj je problematika mitosa resniĉno obseţna. Z njo se ukvarjajo mnogi

znanstveniki, ki postavljajo številne teorije in na novo odkrivajo zakrite plasti izroĉila

ĉloveške zgodovine. Toda to bi lahko bilo ţe izhodišĉe katere druge diplomske naloge.


Zibelka mitološkega gradiva za veĉino literarnih in drugih kulturnih ustvarjalcev je seveda

Grĉija, ĉeprav ima vsak narod tudi svojo avtohtono mitološko izroĉilo. Vzrok, zakaj se

avtorji vraĉajo v antiĉno deţelo mitov, je preprost. Gre namreĉ za neizĉrpen vir inspiracij,

ki posameznika poteši z enigmatiĉnimi mitiĉnimi zgodbami, kjer so skrita univerzalna

spoznanja o poloţaju ĉloveka v svetu. Te problematike se je lotila tudi Alenka Jenstrle -

Doleţal, ki je prouĉevala pojavnost mita o Antigoni v zahodno- in juţnoslovanski

dramatiki 20. stoletja (Jenstrle - Doleţal, 2004).

Metaforiĉen mitološki jezik predstavlja univerzalne civilizacijske dileme. Avtorji lahko s

pomoĉjo mita aktualno problematiko svojega ĉasa, ali je to politiĉna ali eksistencialna,

spretno prenesejo v neko oddaljeno in nevtralno okolje, kjer lahko svojo idejo realizirajo

brez zadrţkov. Raba starogrške mitologije v umetniški ustvarjalnosti je bila za evropsko

kulturo znaĉilna vse od renesanse dalje. To je bilo namreĉ obdobje, ko je umetnost znova

obudila antiĉno kulturo in jo poskušala vpeljati v sfere takratnega sodobnega ĉasa.

Raziskovalce mita ne zanimajo samo stilizacije le-tega v konkretni drami, ampak tudi

njegova funkcija v besedilu. Zanimanje za starogrške mite ni usahnilo z oddaljevanjem od

antiĉnega zgodovinskega obdobja. Vzrok za njegovo ohranitev je v simbolnem in

univerzalnem pomenu mitiĉnih zgodb, ki prikazujejo splošne ĉlovekove situacije, razne

moţnosti uresniĉitve posameznika ter problematiko ĉloveške eksistence, veljavne v vseh

dobah ĉlovekovega bivanja (prav tam, str. 22–27).

Poleg tega najdemo v starogrških dramah tudi trden etiĉen red z vrednotami in vero v boga,

kar pa je popolnoma v nasprotju z današnjim sodobnim ĉasom pesimizma, izgube vrednot

in izgubljenostjo nasploh. Dandanes se pojavlja ţelja po vnoviĉni vzpostavitvi takega reda

in dosledni zgodbi po vzgledu znanih literarnih obrazcev iz preteklosti, ki so nam jih

zapustili starogrški tragiki Ajshil, Sofokl in Evripid, in ki so prve umetniško prepriĉljive

interpretacije mitov sploh (prav tam).

Naĉini prevzemanja mitoloških predlog se med seboj razlikujejo glede na avtorjev namen

vpeljevanja starih vzorcev v svoj ĉas in interpretacijo. Nekateri avtorji so pri prevzemanju

mitološke zgodbe ostali zvesti originalu – imitacija, renaracija, drugi so mitske motive


preoblikovali na podlagi aktualnih problemov – reinterpretacija. Slednji je tudi

najpogostejši naĉin obdelave mita v besedilu. Prefiguracija, ki je najredkejši naĉin

pojavljanja antiĉne tematike v literaturi, pa je niz analogij v usodah glavnih junakov ali

strukturi predstavljenega sveta, in so najveĉkrat razumljive le strokovnjakom, ki so

podkovani s strokovnim znanjem problematike. Moţne pa so tudi parodije mita. Zgolj kot

opazka ali spominjanje na mit pa lahko v besedilih, ki sicer nimajo nikakršne povezave ali

navezave na mitološko zgodbo, zasledimo še antiĉni mit kot stilistiĉni okrasek, retoriĉno

figuro, metaforo, aluzijo ali primerjavo.

5.2 MIT PRI SLOVENCIH

Literarna podoba na Slovenskem po 2. svetovni vojni je plula v smeri takratne ideološko

usmerjene drţavne politike, kjer je bilo v ospredju podoţivljanje vojnih travm, njenih

junakov in socialistiĉna ideologija. Do preloma je prišlo v 50. letih, ko se je takratna

Jugoslavija zaĉela odpirati Zahodu. S to politiĉno potezo se je slovenska literatura odprla

novim knjiţevnim smerem – filozofski, avantgardistiĉni groteskni in poetiĉni. Mnogi

avtorji so se poslovili od realistiĉnega naĉina pisanja in prikazovanja druţbenih trenj ter

prešli k oblikovanju individualnih ĉloveških usod ter oţjih druţbenih in druţabnih

konfliktov – vpliv evropskega eksistencializma. Joţe Koruza je to slovensko literarno

obdobje poimenoval ontološki nadrealizem (Koruza, 1997, str. 212–228), za katerega je

znaĉilno iskanje višje metafiziĉne realnosti; dramatiki so si prizadevali osvestiti sodobnega

ĉloveka, ki je duhovno mrtev, neaktiven, ciniĉen – otopel.

V slovenskem ontološkem nadrealizmu so avtorji pogosto posegali po mitu, saj so izhajali

iz poetiĉnega razumevanja sveta. Njihova dela so bila bogata s simboliko in

veĉpomenskimi motivi. V tem toku sta se razvila dva tipa dram: poetiĉno so predstavljali

Dominik Smole, Gregor Strniša, Dane Zajc ter Veno Taufer, politiĉno angaţirano Primoţ

Kozak in absurdno Peter Boţiĉ (prav tam).

Zaĉetek mitološke dramatike na Slovenskem je bil ĉas ideološkega osvobajanja slovenske

drame od standardnih vzorcev realizma in predpisanih ideoloških oblik. Mitološko gradivo,


tako domaĉe kot tudi antiĉno, je avtorjem, ki so posegali po tovrstnem izroĉilu, prineslo

moţnost aktualne dogodke oziroma mitološke zgodbe vplesti v aktualno dogajanje

sodobnega ĉasa. Za razliko od nevrotiĉnega 20. stoletja in ĉloveka, ki je izgubil vrednote in

smisel v obstoj univerzalne sile, ki prinaša svobodo, je ĉas mita s svojo sporoĉilno

vrednostjo balzam za ranjeno dušo sodobnega ĉloveka.

Od srede petdesetih let dalje se je v slovenski kulturni javnosti uveljavila strnjena in v

osnovnih teţnjah enotna skupina intelektualcev, ki je obravnavala omenjeno problematiko

ontologije kot tudi vpliv materializma na ĉloveka ter poslediĉno izgubo vrednot in

izgubljenost subjekta v svetu. Na podroĉju dramatike se je oblikovala skupina literarnih

ustvarjalcev, ki sem jih navedla ţe zgoraj, in katerih namen je bil gledalce prebuditi iz

miselne otopelosti in utirjenosti, kamor ga je potiskala tehnokratska druţba, ter ga

pripraviti za akcijo oziroma duhovno dejavnost (prav tam, str. 201–203).

Vladimir Kralj, slovenski literarni kritik, je Smoletovo dramo Antigona oznaĉil za prvo

slovensko dramo, katere zgodba sloni na starogrškem mitu. Slovenska Antigona se je tako

lahko postavila ob bok svetovnim dramam, ki so sodobno problematiko osvetljevale z

naslonitvijo na mitološko izroĉilo, zlasti antiĉnega sveta.

Ob navduševanju nad odliĉnostjo Smoletove Antigone pa je kritika s Kraljem na ĉelu

spregledala dotedanje sicer veĉ kot skromne slovenske dramske poskuse z naslonitvijo na

antiĉne mite. In sicer Stritarjev monolog Orest (1868) ter Medeja (1870), Cankarjev

fragment Nioba (1907), Remĉevo komedijo Kirke (1922) ter Jarĉev fragment Vaška

Antigona (1939). Omenjeni teksti se od Smoletove Antigone seveda razlikujejo tako po

tematiki obravnavane problematike kot tudi po univerzalnosti sporoĉilne vrednosti

dramskega teksta (prav tam, str. 213–214). Ne glede na njihovo literarno vrednost jih

kritika ne bi smela ignorirati, saj predstavljajo zaĉetke uvajanja antiĉne mitologije v

slovenski dramski prostor.

Ob vse veĉjem vpletanju antiĉnega mita v sodobno literaturo se je nekaterim ob tem

porodilo vprašanje, ali ne gre morebiti pri vsem tem le za modno muho. Slobodan Selenić

je na podlagi prouĉevanja fanomena mita v dramatiki širšega jugoslovanskega podroĉja


menil, da gre pri tem ali za modno gesto ali pa »za zašĉitni paravan, ker avtorjem manjka

poguma, da bi se neposredno spopadli z druţbeno problematiko v konkretni druţbeni

situaciji sedanjosti.« (Prav tam, str. 214–215) Branko Heĉimović se je prav tako lotil

prouĉevanja mita kot mode. Pri tem je ugotovil, da je poseganje in vpeljevanje mitoloških

zgodb v sodobne tekste lahko tudi moda, predvsem pa pravi, da tiĉi vzrok poseganja po

zgodovinskem modelu v aktualnosti in univerzalnosti sporoĉilnih vrednosti teh tekstov

(prav tam, str. 215–216).

Vpeljevanje mitološkega izroĉila v sodobno literaturo je torej potreba druţbe po urejenosti

in vrnitvi k univerzalnim resnicam ţivljenja, ki jih znova in znova odkrivamo v mitu.

Magiĉna moĉ mita se je torej ohranila do danes in je ostala nepoškodovana. Odgovornost

tistih, ki njihovo sporoĉilo prenašajo med širšo mnoţico ljudi, pa je vse veĉja, saj je

sodobni ĉlovek prišel v krizo duhovne izpraznjenosti in izgube osnovnih vrednot ter

zakonitosti vesolja, ki dajejo vsemu stvarstvu smisel in pomen ţivljenja ter obstajanja

nasploh. In ravno ta ĉlovek ali posameznik potrebuje pomoĉ tistih, ki opravljajo poslanstvo

osvešĉanja preprostega ljudstva.


6 DOMINIK SMOLE

6.1 DRAMATIKA DOMINIKA SMOLETA

Dominik Smole je eden kljuĉnih predstavnikov t. i. kritiĉne generacije, rojene okrog 1930,

ki je sodeloval v nekaterih knjiţevnih revijah (Beseda, Revija 57, Perspektive). Posvetil se

je predvsem dramatiki, spisal pa je tudi enega prvih domaĉih modernistiĉnih romanov

(Ĉrni dnevi in beli dan, 1958). Stilni razvoj Smoletove dramatike je v bistvu enak razvoju

slovenske dramatike po letu 1945; od socialnega realizma (Mostovi, 1948), prek

eksistencialistiĉne drame Potovanje v Koromandijo (1956) in poetiĉne drame Antigona

(1961), do avantgardistiĉne groteske Cvetje zla (1967). Med novejšimi Smoletovimi igrami

izstopa pomembna eksistencialna drama Zlata ĉeveljĉka (1983). Ostale drame pa so še

Koromandije ni? (do danes neobjavljeno nadaljevanje Potovanja v Koromandijo, katerega

tiposkript hrani Arhiv SNG v Ljubljani), Krst pri Savici (1969), ki tako kot Antigona

temelji na mitu, Igrice (1957), Ljubezni (1983) ter Igra za igro (1984).

Dominik Smole se je ţe od srede petdesetih let prejšnjega stoletja uveljavljal kot dramatik

antirealistiĉne smeri. »Tematsko so njegove drame usmerjene v brezobzirno kritiko

ţivljenjske danosti, v kateri vidi avtor zgolj brezciljnost, praznoto, absurd, prek te kritike

pa v vztrajno iskanje drugaĉne, nove moţnosti ţivljenja z višjim smislom in trdnim etiĉnim

imperativom.« (Koruza, 1997, str. 181)

Rdeĉa nit posamezne drame – iskanje smisla, se iz dela v delo nadgrajuje, vzporedno pa se

smisel subjektu vedno bolj oddaljuje oziroma izginja – nihilizem.

Kermauner, nekoĉ tesni prijatelj Smoleta v okviru kritiĉne grupe šestdesetih let in tudi

zasebno, meni, da je bil Smoletov veliki ĉas med letom 1958 in 1961 (izide Antigona), za

tem pa je njegova izpovedna moĉ zaĉela usihati (Kermauner, 1995a, str. 132). Drugi veĉji

vzpon je dosegel z dramo Krst pri Savici, nato pa ga je prevzela melanholija, nezaupanje,

apatija, lenoba – izkušnja krvave vojne je Smoletu pustila neizbrisen madeţ in povzroĉila

razoĉaranje nad svetom, ljudmi in bogom. Vera v ţivljenje in njegov smisel se je zamajala


pri temeljih. Smoleta je svet razoĉaral. To se odraţa tudi v njegovih delih (Inkret, 1996, str.

27–28).

Dramatiĉno preizkušanje ideje ozavešĉanja z uporom proti zakonom in konvencijam je

Smole v kasnejših dramah opustil in se osredotoĉil na groteskno tipiziranje znaĉilnih

eksistencialnih stisk.

6.2 SMOLE IN PERSPEKTIVOVCI

Povojno obdobje in obdobje slovenskih perspektivovcev (60. leta prejšnjega stoletja) je bil

ĉas velikih pritiskov ideološko usmerjene oblasti, ki je s svojo nasilno politiko omejevala

svobodo slehernega drugaĉe misleĉega posameznika. Pritisk je bil velik zlasti na kulturne

delavce, ki so se spopadali s cenzuro totalitarne drţave. Kulturno-politiĉna prizadevanja

perspektivovskega kroga so prinesla bridke izkušnje z nasilno oblastjo, hkrati pa motivirala

posameznike k še veĉji iznajdljivosti za dosego svobode na vseh podroĉjih ĉlovekovega

bivanja. Njihova ˝vrednota˝ je bila kritika dane druţbe v duhu eksistencializma.

Smole je z Zajcem, Strnišo, Kozakom, Kermaunerjem in drugimi umetniki narekoval

podobo Perspektiv in drugih revij, ki so utirale pot posamezniku k svobodnemu izraţanju

sebe in svojih obĉutij ţivljenja takratne druţbe.

Kaj pravzaprav Perspektive so in kdo jih je oblikoval? Pobudo za raziskavo kulturno-

politiĉne skupine okrog revij Revije in Perspektive je z izidom knjige z naslovom

Perspektivovci podal Taras Kermauner, nekoĉ sooblikovalec omenjene kritiĉne skupine

petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je k sodelovanju povabil vse tiste, ki so

v kakršni koli obliki sodelovali z omenjenimi revijami, je pri mnogih naletel na

nepripravljenost za sodelovanje. Sam sicer trdi, da njegova knjiga ni toliko objektivna,

navsezadnje je bil sam ĉlan te skupine ter urednik revij, a lahko iz prve roke prikaţe

problematiko delovanja grupe (prav tam, str. 9).


Kritiĉna generacija petdesetih let se je po ukinitvi revije Besede in Revije 57 znova

zdruţila v okviru nove revije Perspektiv leta 1960. Namen skupine je bil predvsem

opozarjati na druţbene nepravilnosti, ki jih je izvajala tedanja politiĉna oblast, ki je s

samosvojimi politiĉnimi prijemi zatirala svobodo izpovedi ter omejevala vse, ki niso

podpirali partije. Na udaru so bili seveda intelektualci, ki so orali ledino svobodi govora.

Kermauner je to grupo poimenoval »idejno-estetska grupa« (prav tam, str. 19). Skupina

seveda ni bila enotna, saj so jo sestavljale razliĉne skupine sodelavcev, katerih ideje so si

velikokrat nasprotovale. Ta razliĉnost je tudi pripomogla k notranjim trenjem ter

poslediĉno k razpadu skupine, v kolikor je ni od zunaj omajala partija.

Perspektive so urejali Janko Kos in Dominik Smole, nato Primoţ Kozak in Vital Klabus,

zadnji letnik pa Taras Kermauner ter Dane Zajc. Njeni sodelavci pa so bili Gregor Strniša,

Veno Taufer, Peter Boţiĉ, Lojze Kovaĉiĉ, Rudi Šeligo, Vitomil Zupan, Marjan Roţanc idr.

(Štuhec, 2001, str. 459).

V reviji so izšla pomembna literarna dela. Najvidnejšo vlogo pa je zasedla dramatika,

kamor štejemo Boţiĉeve enodejanke, Kozakovi drami Afera in Dialogi, Zajĉevo Otroka

reke, dramo Zupana Aleksander praznih rok, Jovanovićev prvenec Predstave ne bo,

Strnišev Samorog in seveda Smoletovo Antigono (Poniţ, 2001, str. 280).

Prav Smoletova Antigona, s krstno uprizoritvijo leta 1960, je po mnenju mnogih kritikov

najbolj uspelo dramsko delo v povojni slovenski knjiţevnosti do tistega ĉasa. Antigonina

pokonĉna drţa in trdnost njene vere je pomenila tudi trdnost vere sodobnega ĉloveka pri

iskanju svobode. Ker Antigonin boj prerašĉa politiĉne okvirje in postaja oseben, tedanja

politiĉna oblast ni imela konkretnega argumenta tej Smoletovi drami nasprotovati ali jo

celo prepovedati. Skratka, Antigonina pozitivna drţa je navdihovala mnoge literarne

umetnike, ki so nadaljevali sporoĉilo Antigone, /.../ »da resnice ni mogoĉe uniĉiti, zbrisati

in zamolĉati, da se vedno najde nekdo, ki je pripravljen tvegati vse, da resnica resnice pride

na dan.« (Prav tam, str. 270) To pa je bila tudi vzpodbuda drugim ĉlanom

perspektivovskega kroga, ki so z Antigono dobili potrditev, da njihov boj za svobodno ni

zaman in da je bitko (z oblastjo) moţno dobiti. Tako so nastajala nova dela v duhu

Smoletove Antigone, ki je sicer po svoji univerzalnosti in visoki umetniški vrednosti ostala


(skoraj) nedosegljiva. Cilj kritiĉne generacije je bil doseţen. Z Antigono je postala tisto,

kar pomeni njeno delo v reviji do ukinitve leta 1964.

Kot sem ţe omenila, je notranja neenotnost skupine Perspektiv pripomogla k temu, da je

oblast z lahkoto ukinila revijo in razpustila krog potencialnih politiĉnih sovraţnikov. Ker je

˝gibanje˝ vse bolj postajalo politiĉno, zlasti Puĉnik je bil tisti, ki je imel politiĉne ambicije

ter teţnje po oblasti, je grupa razpadla. Oddaljili so se od svojih (nepolitiĉnih) temeljev.

Ĉlani skupine so se po ukinitvi Perspektiv razdelili po razliĉnih revijah in sluţbah ter se

kasneje niso veĉ zdruţili.

Okrog leta 1990 so na slovensko prizorišĉe prišli novi ljudje – z darom in potrebo po

politiki in oblasti, ki so to, kar je skozi veĉ kot desetletje poĉela grupa Perspektiv, deloma

nadaljevali, v glavnem pa preinterpretirali v boj za oblast. Model, ki so ga prenesli iz

obmoĉja kulture na politiĉno prizorišĉe je bil izdelan ţe okrog leta 1964 in 1971

(Kermauner, 1995a, str. 20).


7 MITSKI ELEMENTI V DRAMAH DOMINIKA SMOLETA

7.1 MITSKI ELEMENTI V DRAMI POTOVANJE V KOROMANDIJO

Potovanje v Koromandijo je igra o posamezniku, konkretno v drami je to Tone, ki mu je

dovolj zlaganega sveta in druţbe, ki se prenareja in skriva za maskami prijaznosti,

razumevanja ter laţnega miru. Njegov druţbeni status je ˝zavidljiv˝, je namreĉ zdravnik z

odliĉno sluţbo in tik pred doktorsko disertacijo. Njegova ţena Hilda se za nobeno ceno

noĉe odreĉi udobnosti tega mešĉanskega ţivljenja, ĉeprav je zlagano in nepristno. Izgubiti

dober poloţaj v druţbi in zapraviti ugled, finanĉno varnost ... Ne, temu se ne more

odpovedati, zato ne razume Toneta, ki si ţeli ˝ven˝, v Koromandijo, deţelo brez zmede,

bede, zlega – v najbolj popolno deţelo med vsemi deţelami. Edini problem pri tem je, da

Tone ne ve, ĉe ta deţela sploh obstaja. Popolnoma nasproten Tonetu pa je Luka, druţinski

prijatelj Toneta in Hilde. On sicer ve, da nekaj takega, kot je Koromandija, obstaja, a v to

ne verjame, zato jo zanika. Ljubše mu je sedeti v uradu za izgubljene predmete in

opazovati ljudi, kako se razveselijo izgubljenih oziroma ponovno najdenih reĉi. Veĉ se mu

ne ljubi. Tone v svojem iskanju ostane sam, vsi ga zapustijo. Z grenkim priokusom spozna,

da idealne Koromandije ni, je pa pot tja: /.../ »Vaţno je, da hodim. Da jo išĉem. Vse je v

tem, da jo išĉem. Zelo mogoĉe je, da pridem prav v bliţino. Pot sama je bliţina. Pot sama

je Koromandija.« (Smole, 1956, str. 148) Smisel svojega bivanja najde v tem, da hodi. Še

preden pa se odpravi na pot, se mora odpovedati vsej prtljagi, vkljuĉno ljudem, ki so mu

blizu.

7.1.1 Mitski svetovi

Indija Koromandija

Mit o Indiji Koromandiji, po katerem pogosto posegamo, pravi:

Prvobitne vode so ustvarile zlato jajce, v katerem so bila morja, gore in pokrajine, sonce in

planeti pa ljudje, bogovi in demoni. Po tisoĉ letih je jajce rodilo Brahmo, stvarnika. Ko je

Brahma videl, da je Zemlja potopljena, se je spremenil v merjasca in jo s svojimi okli


dvignil nad oceane. S tem je zakljuĉil svojo dolţnost zdruţenja univerzuma v urejeno

celoto. Vse drugo pa je prepustil Indijcem. (Zalta, 1997, str. 48)

Taras Kermauner v svojem ĉlanku Potovanje in milost pojasnjuje, zakaj je Smole izbra l

ime Indija Koromandija: »Ime Koromandija – pravljiĉno ime – je nalašĉ izbrano zato, da

bi se pokazal nefakticitetni, zunajdruţbeni karakter rešitve.« (Kermauner, 1996, str. 34)

Joţe Javoršek v svojem potopisnem romanu z naslovom Indija Koromandija pravi, da je

mit o Indiji Koromandiji ena najveĉjih potegavšĉin v zgodovini (Javoršek, 1962, str. 55–

58). Raziskovalci mitološkega izroĉila trdijo, da omenjeni mit izhaja ţe iz ĉasov

helenizma, ko je imela Evropa dokaj redne stike z Indijo. Potem pa je prišlo do delitve na

katoliško Evropo in muslimanski vzhod ter poslediĉno do pretrganja stikov. Kasneje, ko so

evropski potniki zopet prišli v Indijo, so tam odkrili pravljiĉno osupljive zgradbe z

najveĉjim razkošjem tedanjega mogulskega cesarstva: »Mogulska umetnost, ki je od

Arabcev in Perzijcev pobrala vse, kar je bilo moĉ pobrati, in svoji zvrsti umetnosti dodala

še bistvena spoznanja stare indijske, je iz nekaterih marmornih prebivališĉ ustvarila

arhitekturo sanjsko lepega sveta.« (Prav tam, str. 56) Niĉ kaj razveseljiva resnica pa je, da

je ta pravljiĉna deţela zrasla na temeljih velikih druţbenih hudodelstev. Bogati vladajoĉi

vrh na eni in niţji, revni izkorišĉani sloj na drugi strani. To pa je vsa resnica pravljiĉne

deţele Indije Koromandije.

Raziskovalci slovenskega ljudskega izroĉila so na podlagi prouĉevanja izvora imena in

deţele Koromandije ugotovili, da je ta nastal med širjenjem kršĉanstva in prvimi stiki ljudi

z bibliĉnimi zgodbami kršĉanskega nauka. Preprosto, neizobraţeno ljudstvo je cerkev z

lahkoto pritegnila k poslušanju in šele veliko kasneje tudi k prebiranju zanimivih legend o

kršĉanskih svetnikih, ki so potovali po tujih deţelah sveta.

Ljudje so si ob poslušanju in branju biblijskih legend o svetem Tomaţu, ki je šel v Indijo

oziroma vzhodno Koromandsko obalo oznanjat kršĉansko vero, o tej ˝deveti deţeli˝

ustvarili svojo podobo. Geografska nepismenost in neizobraţenost ljudi v 12. stoletju

nasploh je oddaljen del Indije, Koromandelsko obalo, poimenovala kar Koromandija ali


Indija Koromandija, ki se je v slovenskih ljudskih pesmih in pripovedih mešala s

predstavami o ĉudeţni deveti deţeli (Šmitek, 1986, str. 292–293).

Deţelo Indijo Koromandijo lahko v slovenskem ljudskem izroĉilu dokaj pogosto

zasledimo, najveĉkrat pa v zvezi s kulinariĉnim obiljem. Taka je npr. slovenska narodna

pravljica z naslovom Indija Koromandija, ki jo je zapisal Vinko Möderndorfer (Bolhar,

1989, str. 178–179). Mit o Indiji Koromandiji je torej slovenskega izvora.

7.1.2 Potovanje

Simbolika potovanja je izredno bogata. V ospredju je iskanje resnice, miru, nesmrtnosti v

raziskovanju in odkrivanju duhovnega središĉa. Hoja proti središĉu se izraţa tudi z

iskanjem Obljubljene deţele (Mojzes in izvoljeno ljudstvo na poti skozi pušĉavo) in

drugimi potmi (Odisejeva potovanja, iskanje svetega Grala …); vsem pa je skupen cilj –

pot do samega sebe. Ĉlovek se odloĉi za potovanje zaradi ţelje po (notranji) spremembi.

Mnogi trdijo, da je iskanje, potovanje le beg pred samim seboj, izgovor za ubeţanje

resnici, ki neusmiljeno pritiska na ĉloveka, da se z njo sooĉi. Zato potrjujem in stojim za ţe

tolikokrat izreĉeno resnico – misel: Edino pravo potovanje je tisto, ki ga ĉlovek opravi v

sebi.

Tone, protagonist omenjene drame, pride do spoznanja, da je svet, v katerem ţivi, zlagan,

brez smisla in da je treba poiskati drug, ustreznejši svet. Zato se odpravi na pot v

Koromandijo; nihĉe ga ne more zaustaviti, on pa ne more nikogar prepriĉati, da bi šel z

njim. Ne izvemo pa, ali Tone najde idealno deţelo Koromandijo.

Smole z mitskim elementom potovanja v Koromandijo gledalcem (in bralcem) sporoĉa, da

idealne Koromandije ni, obstaja pa pot tja. Torej je iskanje raja oziroma idealnega kraja za

ţivljenje na zemlji zapravljanje ĉasa. Pomembnejša je pot, ki se ne meri v kilometrih,

ampak v kakovosti korakov, ki prinašajo pomembna spoznanja in ţivljenjske izkušnje. Ko

posameznik odkrije resnico poti, mora neizogibno po njej ţiveti in pretrgati z vsem, kar ga

na tej poti ovira, ĉe ţeli doseĉi svojo Indijo Koromandijo. Koromandija je namreĉ v

iskanju Koromandije (Inkret, 1968, str. 13–24).


Prav tako sporoĉilo je tudi v dramskem besedilu Koromandije ni?, ki je nadaljevanje

Potovanja, kjer izvemo, da Koromandija vendarle je. Resnico razkrije na koncu drame

Neznanka, ki je naslednica Toneta – vere. Iskana deţela obstaja ţe od zdavnaj in bo v

nedogled, pravi Hudiĉ, in nikoli je ne bo nihĉe dosegel. Preden bo padel, tako kot Tone –

mrliĉ, ki je bil poslan prek pošte domov, domnevno iz Koromandije, bo roko podal

nekomu drugemu … Veriga bo tako vedno sklenjena (prav tam, str. 13–28).

Torej, ĉe povzamem: ideal obstaja, lahko se ga doseţe. Posameznik si bo vedno prizadeval

iskati pot odrešitve. Veriga ne bo pretrgana, saj je notranji klic slehernega posameznika po

svobodi premoĉan. Dosegel pa jo bo le tisti, ki bo s ĉistim namenom presegel mnoţico, ki

je usmerjena le v komfortizem in uniĉenje individuuma ter sledil notranjemu glasu.

7.2 MITSKI ELEMENTI V DRAMI IGRICE

7.2.1 Potovanje

Idejo potovanja v Koromandijo Smole nadaljuje tudi v ciklusu treh enodejank z naslovom

Igrice. V prvi enodejanki – Nekaj malega o vevericah in o ţivljenju – Koromandijo

zamenjajo veverice, ki jih išĉejo brezuspešni in razoĉarani iskalci. Edina jih najde

Potepuška, naslednica Neznanke iz igre Koromandije ni?, pridruţi pa se ji Prvi gledalec iz

parterja in skupaj odideta ˝tja˝.

Veverice simbolizirajo vero, vero v cilj, ki pa se pri ljudeh izkaţe za zelo teţko dosegljivo

vrednoto. Namreĉ, vsi akterji igre so veverice ţe videli, nekateri so jo/jih tudi imeli, potem

pa zopet izgubili. Šibkost vere v igri lepo ponazarja Gospa z voziĉkom, ki si prizadeva

najti veverici, ki sta kar naenkrat izginil, ĉeprav sta bili vsako jutro na vrtu: »Zmerom

nekaj izgubim. Imam nekaj ĉasa, mislim, da je moje, potem pa lepega jutra izgubim. /.../

Vse ţivljenje je tako. In potem moram iskati znova. /.../ Muĉim se in muĉim, toda potem le

zmerom najdem nekaj drugega. /.../ Potem pa spet izgubim. /.../ Imam – nimam, imam –

nimam« /.../ (Smole, 1957, str. 18)


Ko ljudje – iskalci izgubijo vero, tudi veveric ne morejo najti. Ĉeprav so ves ĉas tam.

Vidita jih le Potepuška in Prvi gledalec iz parterja, ki (še) imata vero, imata ţivljenje –

imata veverice. In skupaj odideta ˝tja˝. Še en dokaz veĉ, da je iskanje vedno stvar

posameznika, kot pravi Inkret: »Ĉlovek se mora in more odrešiti sam« /.../ (Prav tam, str.

23)

V drugi enodejanki – O ĉakalnicah in še malo o ţivljenju – Potepuška in Prvi gledalec

(sedaj Drugi potnik) z drugimi ĉakata v ĉakalnici ţelezniške postaje, od koder pelje vlak

naravnost ˝tja˝, a se tam še nikoli ni ustavil. Vsi so namreĉ naveliĉani zdolgoĉasenega

ţivljenja, ki ga Potnik s flavto in igranjem ene in iste melodije lepo simbolizira. Zrak je

ljudem postal zatohel in smrdljiv, zato so se odloĉili, da gredo na vlak, ki pelje ˝tja˝. Toda

izkaţe se, da je njihov resniĉni, sprva prikriti namen pohlep, saj jih je nenehno strah, da jih

bo kdo iz niţjega druţbenega sloja ogrozil oziroma prehitel. Njihova pot je le tekma, kdo

bo prvi; osvojitev praznih titul, ki s pravim, resniĉnim ţivljenjem nimajo nikakršne zveze.

Zaradi svojega pohlepa so pripravljeni onemogoĉiti pot vsakemu, ki nima ˝vozovnice˝ za

vlak, torej tistemu, katerega iskanje in pot sta se porodila iz ĉistega namena ter trdne vere v

uresniĉenje cilja. Izkaţe se, da se potniki 1. razreda, ki je simbol mnoţice ĉrednega

nagona, le ne morejo in tudi noĉejo odpovedati svojemu udobju. Omajajo tudi vero

Drugega potnika, ki se je v svojem iskanju utrudil; ne zmore veĉ. Tako v iskanju

˝ţivljenja˝ in odloĉenosti, da pride ˝tja˝, Potepuška ostane sama. Ker se vlak ˝tam˝ še nikoli

ni ustavil, se na pot odpravi peš.

V tretji enodejanki – O ladjah in o ţivljenju – junaki plujejo z ladjo, da bi prišli ˝tja˝. Ko

ugotovijo, da so brez kapitana, ţelijo nazaj na kopno. Ponovno se izkaţe, da ljudje niso

pripravljeni sami veliko storiti za boljše ţivljenje, za spremembe, ki si jih vsi ţelijo. To, da

so odšli na ladjo, ki pluje brez doloĉene smeri ˝tja˝, še ne pomeni, da so resniĉno

pripravljeni na skok v neznano. Pot iskanja resnice oziroma boljšega in resniĉnega

ţivljenja je pot odrekanja ter hudih naporov. To ni le pot zabave, veseljaĉenja ter ljubezni

v smislu ˝flower & power generatinon˝, kot si veĉina domišlja. Ko izvedo, da je ladja brez

kapitan in da so praktiĉno brez prave smeri, hoĉejo nazaj na kopno, nazaj v staro ţivljenje.

Tokrat se vda tudi Potepuška. Nato se iz parterja oglasi Drugi gledalec, ki vzklika, da je

ţivljenje, da je pot ˝tja˝. A v tem spoznanju ostane sam (prav tam, str. 29–35).


Ljudje ţe od nekdaj potujemo, tako ali drugaĉe, da bi našli smisel, sreĉno ţivljenje. Na poti

se lahko zgodi marsikaj; mnogi so odšli v pustinjo, da bi našli stik s seboj, poiskali smisel

bivanja, se povezali z izvorno silo. Išĉemo, ne da bi sploh za to vedeli. Redki vztrajajo,

kajti pot je vse prej kot lahka, in redki najdejo – svojo Koromandijo.

Smole z uporabo vidika tako imenovanega ˝ĉistega gledališĉa˝ (prav tam, str. 30–31), kjer

se meja med igralskim odrom in parterjem izbriše, in iskanjem smisla bivanja nagovarja

slehernega posameznika, ne glede na to, na kateri strani se nahaja in kako svoj ideal

besedno poimenuje, da je vrednoto treba iskati v neposrednem ţivljenju – zdaj in tu.

Zmeda, ki nastane zaradi vmešavanja gledalcev ter delavcev gledališĉa z igralci na odru,

predstavlja naše ţivljenje, ki je kaotiĉno. Vendar se pot ven vedno najde. Na cilj pride

vsak, ki je dovolj vztrajen in ima trdno vero. Vera namreĉ osvetljuje ţivljenje. Smisel sveta

– ţivljenja pa mora odkriti vsak posameznik le zase. Mnoţica je vse preveĉkrat le ovira na

poti k cilju.

7.3 MITSKI ELEMENTI V DRAMI ANTIGONA

Posebnost Smoletove dramske igre Antigona je, da omenjena glavna junakinja sploh ne

nastopa, ĉeprav je njeno navzoĉnost v igri moĉ ves ĉas ĉutiti. O njeni aktivnosti poroĉajo

drugi. Drama je zasnovana na Sofoklejevem grškem mitu, ki ga je Smole dvignil nad

pojmovne in oblikovne strukture antike, da je z njim poudaril obĉeĉloveško in nadĉasovno

problematiko, ter prikrojil idejnim pogledom svoje sodobnosti (Koruza, 1997, str. 158). Je

moderna parafraza starega mita na odru modernega ĉasa.

Drama se podobno kot Sofoklejeva zaĉne s prevzemom oblasti novega kralja Kreona ter na

novo vzpostavljenim mirom v drţavi. Vest, da hoĉe Antigona kljub kraljevi prepovedi

pokopati brata Polinejka, sovraţnika drţave, vznemiri kraljevi dvor. Ismena, Antigonina

sestra, sprva skuša sestri pomagati iskati umrlega Polinejka, a hitro obupa. Svojo vest

proda za ugodnosti dvorskega ţivljenja. Hkrati pa je ljubosumna na Antigono, ki premore

veĉ vztrajnosti in odloĉnosti za dosego nameravanega, kljub trnjevi poti in morebitnem

neuspehu. Kreon Antigoninega poĉetja ne more odobriti, saj mora misliti na dobrobit


skupnosti ter v drţavi ohranjati red in mir. Tudi Teiresias, dvorni modrec in filozof, je

svojo modrost zamenjal za komfortizem lagodnega ţivljenja na dvoru. Antigoninemu

zaroĉencu Haimonu je prav tako figo mar, kaj se dogaja z njegovo zaroĉenko. V njegovih

mislih so na prvem mestu ţenske in hrana. O Antigoninem iskanju sprva poroĉa straţnik,

ki ga da kralj ubiti, saj ve preveĉ. Njegovo delo prevzame paţ, ki pa vse bolj simpatizira z

Antigono in njenim ciljem ter se ji na koncu tudi pridruţi v iskanju. Dvor se zaveda

nevarnosti Antigoninega poĉetja, ki bi lahko sproţilo posnemovalce, zato jo razglasi za

blazno. In ko ţe slavijo vest glasnika iz Delf, ki pove, da Polinejka ni, na oder vleti paţ, ki

pove, da je Antigona našla Polinejka. Kreon je kot kralj dolţan neposlušnost zakonov

kaznovati s smrtjo. Ostal je torej le še paţ: »Drţite paţa! / On je še Ţiv!« /.../ (Smole,

1996, str. 81)

7.3.1 Mitologija glede na izvor

Smoletova drama Antigona temelji na grškem mitu, ki ga je v 5. stoletju pr. n. št. grški

dramatik Sofoklej upesnil v odliĉno tragedijo, katere univerzalnost sporoĉilne vrednosti, ki

temelji na spopadu med drţavnikom in posameznikom, se je ohranila vse do danes.

Sofoklejeva Antigona brez dvoma sodi v vrh literarnih doseţkov, kar jih premore vsa naša

zgodovina. Privlaĉnost omenjenega starogrškega mita je še vrsto stoletij kasneje inspirirala

njene posnemovalce oziroma interprete, ki so temeljni konflikt drame: boj posameznika z

oblastjo ter trdnost vere v smisel ţivljenja, razliĉno, v skladu z aktualnim dogajanjem in

naĉelom pisca, na novo preoblikovali.

Starogrške drame pripovedujejo o spopadu ĉloveka z boţanskimi silami, o sooĉenju z

usodnimi preprekami v njegovem osebnem ali druţbenem obstoju, izraţajo delovanje

usode ali nadnaravnih sil, katerih interpretacija se od avtorja do avtorja spreminja. Hkrati

nam drame prikazujejo urejenost in trdnost forme – red, ki se je iz stoletja v stoletje rušil.

Danes pa v svetu vlada zmeda, kaos. Zato ni nenavadno, zakaj avtorji toliko posegajo po

mitih starogrških dramah, saj je ţelja po vnoviĉni vzpostavitvi reda in miru v svetu polnem

vojn, nasilja, odsotnosti boga, nuja.


Smole kot literarni umetnik in filozofski mislec je slovensko javnost šokiral ţe z dramo

Potovanje v Koromandijo, ki je v takratni ideološko obarvani knjiţevnosti zaradi

prikazovanja nerealistiĉnega – fantastiĉnega sveta dvignila precej prahu.

S svojo interpretacijo Sofoklejeve Antigone je ubesedil problematiko takratne druţbe, ki jo

je zaznamovala tragedija vojne. Njegova filozofska razmišljanja so se razhajala s

takratnimi ideološkimi potrebami drţave po prikazovanju svetle podobe resniĉnosti, ki je

bila velika laţ. Z Antigono, ki se zoperstavi politiĉnim nehumanim zubljem (20. stoletja),

je Smole upesnil eksistencialno problematiko posameznika, njegovo osebno doţivljanje

sveta, druţbe, kar je bilo za takratno ideologijo, kjer je bila v ospredju druţba in korist

drţave, tabu.

Leta 1985 je Dane Zajc o nesmrtnosti Antigone povedal, da se je igra zgodila po dveletnem

policijskem lomljenju osebnosti vsakega pripadnika sodelavcev Revije 57 posebej. Besede

Antigone so govorile misli vsakega od njih in so prerasle okvirje takratnih politiĉnih

konfliktov. Antigona v sodobnosti ne govori veĉ tistega, kar je takrat. Doţivljanje sveta ob

nesoglasju s socialistiĉno oblastjo ter minuli svetovni vojni je danes drugaĉno. Tragika

dramskih tekstov je, da se nobena ponovna uprizoritev ne more pribliţati prvinskemu ţaru

prve. Zato Smoletova Antigona danes ne dosega pomena, kot ga je imela ob 1. uprizoritvi

leta 1961, ko so bili v ospredju drugi konflikti (Zajc, 1990g, str. 78–81).

7.3.2 Mitski junaki

Kdo je Antigona? Je grška mitološka junakinja in hĉi krvoskrunskega zakona Ojdipa in

Jokaste, ki se je zoperstavila kraljevemu zakonu o prepovedi pokopa mrtvih – sovraţnikov,

kot je za drţavo predstavljal njen brat Polinejk. Je simbol upora posameznika, ki

nasprotuje druţbeno-drţavnim zakonom ter ostane zvest sebi in višjim zakonom, ki so nad

vsemi in prinašajo mir duši in spravo vesti. S svojim uporniškim dejanjem je sledila

svojemu – ĉloveškemu hrepenenju po miru in uglašenostjo s svetom ter za svoje ideale

ţrtvovala svoje ţivljenje. To hrepenenje pa je eksistencialna problematika oziroma notranji

klic vsakega bitja na tem svetu in je star toliko kot ĉloveštvo samo.


Smoletova Antigona je nosilka boja za pravico do svobodne volje. Prinaša vero v ideale in

je zgled aktivnega individuuma, ki vzame usodo v svoje roke in se ne pusti zamegliti

zemeljskim predstavnikom sreĉe (in predvsem blaginji), ki vodijo drţavo po svoji (ne)vesti

in se poţviţgajo na »nebotiĉne misli« (Smole, 1996, str. 46). To, kar so predhodni

Smoletovi junaki (Tone, Potepuška) bolj ali manj uspešno le nameravali, Antigona

udejanji. Nosilko pozitivne ideje proglasijo za blazno, nato jo še ubijejo. Smisel njenega

ravnanja pa ostaja in ga bo povzel paţ, kakor ga je v Igricah za Potepuško povzel Drugi

gledalec (Inkret, 1968, str. 36–63).

Po drugi svetovni vojni je umetno oblikovana jugoslovanska drţava svojevrstno obarvala

kulturno zaledje vseh jugoslovanskih narodov, hkrati pa vplivala na prepletenost raznih

kultur, ki je bilo velikokrat tudi politiĉno vodeno. Slovenska dramatika se je v 50. in 60.

letih poĉasi osvobajala ideoloških socialistiĉnih vzorcev. Ideološko angaţirane igre so

vztrajno zaĉele izpodrivati drame, ki so bile za takratno politiko skrajno revolucionarne in

protidrţavne. Temu, kar je poskušala oblast zatreti: svobodo, individualnost, usodo

posameznika, ter zdruţiti v skupno, kolektivno, brez vsake moţnosti samostojnega

odloĉanja in izbire, roko je poloţila celo na odloĉanje o smrti slehernega bitja, se je

Antigona odloĉno postavila po robu. Ne le v mislih, temveĉ tudi v dejanju. In dokazala, da

je uspeh akcije uresniĉljiv v akciji sami, trdni notranji veri in navsezadnje v zaupanju svoji

notranji vesti.

7.3.3 Višji zakoni

Višji zakoni so nezapisana pravila bogov. So merilo vsega, obstajajo ţe od zaĉetka

stvarstva in so nespremenljivi in zato univerzalni. So dokument prvotne vere in duhovne

modrosti ter vsebujejo praktiĉne napotke, kako ţiveti in delovati v druţbi. Antigona jim je

zvesta, saj pravi: »Nisem le to, kar sem, in svet ni samo to, / kar vidim, ĉutim in otipljem. /

Zakoni drugi vodijo ţivljenje, / zato sem tu, da jih spoznam, / zato sem tu, da zvem, kdo

sem.« (Prav tam, str. 20)

Antigona sprva posluša od bogov navdihnjeni glas vesti, nato pa s trmastim vztrajanjem,

da pokoplje brata Polinejka, iz dušnega in univerzalnega zdrsne v individualistko, ki se

poţviţga na vse drugo (Škamperle, 1996, str. 97). Igor Škamperle se sprašuje, od kod


ĉloveku notranji konflikt med zakonom drţave in osebno zahtevo, med naravno stvarnostjo

in humano ţeljo, med telesom in dušo. Prst modernih kritikov (na zahodu od Platona in

Sofokleja dalje), ki so razvezali tisoĉletne metafiziĉne resnice, je uperjen v bogove. Z

ugotovitvijo filozofov, da duša ni telo, je prišlo spoznanje, da se glas vesti (duše) ne more

klanjati pred zakoni drţave, ki so plod zemeljskih, niţjih vzgibov ţivljenja. Lahko bi rekli,

da je boţji zakon v duši tujek, gledano seveda s stališĉa zemeljske oblasti, ki se ne da

izbrisati. Z represivnimi metodami se ga da sicer potlaĉiti, a ob najintimnejših trenutkih

ĉlovekovega bivanja privrejo na dan v vsej svoji razseţnosti (prav tam).

Bolj ko se druţba razvija, v materialnem smislu, in bolj ko se oddaljuje od sebe, bolj raste

potreba po notranjem miru, redu in pravi ljubezni. Vprašanje je, kako dolgo bomo še lahko

ţiveli v svetu, kjer ni prostora za bogove in višje resnice, ki so sicer kot neizbrisan peĉat

vtisnjene v srce vsakega ĉloveka, in svetu, kjer ljudje dajejo prednost materialnim

dobrinam kot edinem pravem merilu ĉlovekove vrednosti.

7.3.4 Mitski svetovi

Tebe

»Tebe so bile prestolnica Bojotije in eno najslavnejših mest v mitologiji; ustanovil ga je

bajeslovni junak Kadmos. /.../ Kasneje sta mu vladala Zetos in Amfion. /.../ Mesto je

kasneje postalo kraj velikih mitiĉnih epov« /.../ (Schmidt, 2001, str. 217)

Grško mesto – Tebe, je s svojo bogato, oddaljeno zgodovino pridobilo univerzalnost

prostora: tebanski dvor je simbol politiĉnega prizorišĉa in dogajanja nasploh. Kraljevski

dvor v Tebah ima bogato in pestro politiĉno zgodovino, saj je mesto preţivelo številne

vzpone in padce, tako gospodarske kot tudi politiĉne, ter zamenjalo številne vladarske

dinastije. Zato ni nenavadno, da sodobni literati aktualne dogodke svojega ĉasa prenašajo v

mitološke prestolnice, saj le-te simbolizirajo nevtralen kraj, primeren za poudarjanje

sporoĉilne vrednosti knjiţevnega besedila, ki so najveĉkrat politiĉne narave. Pestrost

politiĉnih dogajanj tebanskega kraljevega dvora kar samo kliĉe po interpretaciji in ĉrpanju

navdiha za obuditev pretekle zgodovine slavnih kraljev ter še bolj slavnih junakov.

Tudi Smole se je zavedal simboliĉne vrednosti nekoĉ zmagoslavnega in gospodarsko ter

politiĉno razvitega vladarskega mesta Tebe. Zato Antigoninega rojstnega mesta ni


zamenjal npr. z Ljubljano, saj bi drama s tem izgubila globino sporoĉila, kajti poglavitni

namen avtorjeve igre ni bil prikazati politiĉno dogajanje kraljevega dvora in mesta Tebe,

temveĉ upor posameznika zoper katero koli oblast na svetu ter posledice, ki jih tako

dejanje prinaša.

7.3.5 Vedci/modreci

Teiresias

Teiresias je eden najslavnejših vidcev v grški mitologiji. Preroški dar mu je podaril sam

Zevs, in sicer v zelo nenavadnih okolišĉinah. Nekoĉ je videl kaĉi, ki sta se parili, in ju ubil.

Takrat se je spremenil v ţensko. Ĉez sedem let zopet sreĉa isti dve prepleteni kaĉi in dobi

nazaj prvotno obliko. Ker je s spreminjanjem oblike spoznal tako moške kot ţenske ĉute,

sta ga Zevs in Hera izbrala za razsodnika v sporu o tem, ali ima med obĉevanjem veĉji

uţitek moški ali ţenska. Njegov odgovor Heri ni bil všeĉ, zato ga je oslepela, Zevs pa mu

je v zameno podaril sedemkrat daljše ţivljenje in preroški dar (prav tam, str. 217–218).

Teiresias je bil svetovalec Tebancev in ga poznamo kot razkrinkovalca Ojdipovega

nenamernega in zloĉinskega krvostrunstva. Ko je umrl, je odšel v podzemlje, a svojega

preroškega daru ni izgubil. Ker je dolgo ţivel, nastopa v mnogih mitih, tudi takšnih, ki so

si ĉasovno zelo daleĉ (prav tam).

Smole je Teiresiasa iz antiĉnega vidca, glasnika višjih moralnih smislov in naĉel,

˝spreobrnil˝ v dvornega filozofa, ideologa, ki razlaga in komentira uradno oblastniško

doktrino. Preroškega daru nima veĉ. V pogovoru s kraljem, ki ga prosi za mnenje o

drţavnem problemu, pravi: »Jaz sem le dvorni filozof, ne veĉ ne manj. / Zato sem tu, in ne

da mislim.« (Smole, 1996, str. 22) Za ceno materialnega ugodja in koristoljubja je ˝prodal˝

svojo vest, etiko; zelo zemeljsko in zelo v duhu sodobnega ĉasa, ko ljudem veĉ pomeni

minljivost materialnega udobja kot pa ĉista vest in mir v duši. Teiresias: »Svet je to, kar je,

/ kar vidiš, ĉutiš in otiplješ s prsti. / Poleg tega, reĉi hoĉem, mimo tega pravzaprav /.../ /

nad tem, je svet vse, kar je skladno s to našo pametjo, / normalno, bi dejal, spodobno ter

urejeno nam v korist. / Lahko bi rekel: svet je druţba. Ne, svet je ĉlovek. Še bolje: / svet

sem jaz.« (Prav tam, str. 17) Postal je zagovornik trţnega blaga in vrednot potrošniške

druţbe. Ne verjame v višje vrednote kot Antigona, ker: »Ţivljenje je blago, ki nosi znamko


povpreĉne kvalitete: / ni najboljše, ni najlepše, a nam je potrebno za vsak dan.« (Prav tam,

str. 63)

7.3.6 Sveti prostori

Preročišče Delfi

Je mestece ob vznoţju Parnasa, ki je slovelo po Apolonovem templju – preroĉišĉu. V grški

klasiĉni dobi je veljalo za središĉe zemeljske oble, popek sveta. Ljudje so preroĉišĉa

spraševali za svete tako politiĉnega kot osebnega znaĉaja. Orakel – nasvet je bil dokaz, da

se smrtniki podrejajo boţji volji, in v mitologiji se jim ni mogel izmakniti noben junak

(Schmidt, 2001, str. 52, 171).

Še en pomemben mitološki element, ki ga je Smole v paketu z Antigonino zgodbo ohranil.

Le da je preroĉiško mesto sedaj postalo organ oblasti, torej kralja, in temu primerni so bili

tudi orakeljski odgovori. Kakšno bo sporoĉilo, ki ga bo razglasilo drţavno preroĉišĉe, je

bilo jasno ţe vnaprej: Polinejka ni! Delfe tako kot Teiresias zagovarjajo stvarnost in

priznavajo oblast kralja. Resnico in objektivnost je izpodrinila zemeljska ˝praktiĉnost˝.

Podobna tragedija se je z ljudmi in drţavami zaĉela dogajati v ĉasu prodiranja

komunistiĉne politike oziroma vsake absolutistiĉno-tiranske vladavine v zgodovini

ĉloveštva. Ljudje so se zbali za ţivljenje, druţino, udobje ter prodali svoje ideale in zatajili

Resnico. O tej ĉloveški šibkosti je pisal tudi Ivan Cankar (O ĉloveku, ki je izgubil

prepriĉanje). ˝Novo˝ ţivljenje je sicer prineslo materialno blaginjo (ne vedno), obenem pa

strašansko krivdo in slabo vest, da o veĉnem strahu pred izgubo pridobljenega ne govorim.

Ljudje, ki so ostali neomajni v svojem prepriĉanju, niso imeli ravno gmotnega udobja in

velikokrat tudi ne strehe nad glavo, so pa imeli ĉisto vest in mir v duši, saj so ostali zvesti

sebi in višji resnici, dani od boga. Dandanes je v politiki celo modno, da menjuješ

prepriĉanje: najprej si ĉlan ene stranke in odloĉno zagovarjaš te in te odloĉitve, ĉez noĉ pa,

ob porazu na volitvah, prestopiš v nasprotno stranko, ker noĉeš potoniti v svojem, zdaj

starem in preluknjanem ĉolnu. Sicer se pa ţe tako ali pa tako prej nisi str

Documents

Diplomsko delo MITSKO V DRAMAH DOMINIKA SMOLETA IN … · 2018-08-24 · svojih dramskih tekstih uporabila Dominik Smole in Dane Zajc. Zanima me tako kulturno kot tudi politiĉno