ed nami duh assisija in Brezmadežna

Misel na minljivost vseh zemeljskih stvarije vir neskončnega trpljenja –pa tudi vir neizmerne tolažbe.

Maria von Ebner – Eschenbach

XXIII. leto 2012-2013 3

2 Kazalo3 Uvod4 Duhovni pogledi9 Svetopisemske ikone12 Luč svete Klare14 Pogovor18 Spomin zlatih korakov19 Brezmadežna22 Biseri molitve24 Zvezde za vso večnost26 Predstavitev knjige30 Reportaža32 Otroci med nami34 O Assisiju36 Med minoriti38 Vklesane sledi40 Obvestila

MED NAMIDuh Assisija in Brezmadežna– nadaljevanje revij DUH ASSISIJA med namiin BREZMADEŽNA. Izhaja štirikrat letno.Izdaja: Slov. min. prov. sv. Jožefa, Minoritski trg 1, PtujUredniški odbor: Janja Ahčin, Mirjam Danilovič, Dorica Emeršič, p. Andrej Feguš, p. Martin Gašparič, Darka Hlaj, p. Danilo Holc, p. Milan Kos, prov. minister, p. Tomaž Majcen, p. Jože Osvald, p. Janez Šamperl, p. Dominik TikvičGlavni urednik: p. Danilo HolcOdgovorni urednik: p. Milan Kos, prov. ministerTehnični urednik: p. Tomaž MajcenFotografije: Ubald Trnkoczy, Amadej Trnkoczy, foto Anka in arhivLektorica: Hedvika Dermol HvalaPrelom in priprava za tisk: Salve d.o.o. Ljubljana (Patricija Belak)Tisk: Tiskarna PovšeNaslov uredništva: Trubarjeva 80, 1000 LjubljanaElektronska pošta: danilo.holc@rkc.siRokopisov, likovnih prispevkov in fotografij ne vračamo.Revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.Fotografija na naslovnici: Ubald Trnkoczy

ISSN 1854-7990

Naslovnica: Razjedanje rje nas spominja na minljivost. Ujetost v kolesje časa jemlje človeku svobodo, ki jo sluti onkraj časnega. Po drugi strani pa razpadanje in umrljivost zemeljskega – materialnega ustvarja špranjo, ki nam odstira odsev večnega in neskončne svobode. Vztrajnost žebljev simbolizira neuničljivo hrepenenje po večnosti, kamor nas vodi železnica minljivosti.

S o trenutki, ko duhovnik na poseben način doživlja svojo majhnost in nebogljenost. Ne mislim le pastoralnih neuspehov in zagrenjenosti, ki kradejo zagnanost in pogojujejo zapiranje v samega sebe ali ozek krog ljudi. Tokrat mislim na soočanje z dušnimi velikani ob pogovorih in spovedih.Pred časom je proti večeru napornega dneva prišla starejša gospa z željo, da si olajša breme.Začela je nekako tako:»Kako naj odpustim? Povejte mi, kako naj odpustim?«Iskreno povedano sem imel takoj na razpolago šablonski odgovor, začinjen z nekaj moralnimi nauki in razlago logičnih posledic, če ne odpuščamo drug drugemu. Vendar mi je notranji glas – le čigav bi bil, če ne Njegov – tiho in vztrajno šepetal, naj raje ne odprem ust. Pravzaprav je velel, naj utihnem.S pomenljivim mirom v glasu in vendar z drgetom na ustnicah je gospa nadaljevala nekako tako:»Bilo je med vojno (na Balkanu) …« Jedrnato je opisala okoliščine, preden je nadaljevala: »Prišli so v našo hišo, ki stoji nekoliko odmaknjeno na robu vasi. Zahtevali so nemogoče in očitali laži, pljuvali srd in grozili. Mož je prvi spoznal vso resnost položaja, v katerem smo ze znašli. Skušal jih je umiriti. S prijaznostjo je odgovarjal na njihove psovke in navezoval trezen pogovor do meje ponižanja. Ko so iz hleva, kjer sta delala sina, privlekli še njiju, je postalo jasno, da njihov namen ni bil v človeka vsaj malo vrednem soočanju. Bes se je hranil ob pokvarjenosti ... Prav zapomnil sem si besede, ko je rekla: »... in njihova strast jih je vedno bolj slepila.«Naslonila je glavo v svoje dlani, a ni jokala. Zaslutil sem grozoto, prvič v življenju.»Postajali so vse glasnejši in beseda kletev je v tisti noči zame dobila nov pomen tako kot marsikaj drugega.

Moč odpuščanja

Od moža so zahtevali nemogoče in grozili z usmrtitvijo starejšega sina. Naposled so sina odpeljali iz sobe in ga ustrelili. Takrat še nisem upala verjeti, da se ga je Bog med nami najbolj usmilil. Groza, ki je napolnila prostor in dušila srce do prenasičenosti, me je hromila, v molitev so se tihotapili očitki. Zavohali so kri ...«Sledila je pripoved o tem, kako so pretepali moža in mlajšega sina, njo pa zvezali ob štedilnik in nekajkrat udarili. Ko je mož obležal, se je vsa njihova kruta pozornost usmerila na sina. Z neverjetno mirnim glasom je nadaljevala.»Obležal je v krvi,« je rekla pred morečo tišino. Globoko je zajela zrak. »Potem so ga zaklali, mojega moža. 'Glej, k****, in trpi, glej, da si boš dobro zapomnila in trpela' ...«Odvezali so jo in odvlekli. »Niso me poslili, pregrda da sem ... Pustili so me živeti, da bi trpela. O Bog, kolikokrat sem si želela, da tega ne bi storili.«Nato sva molčala, dolgo. Vsake toliko časa so se najini pogledi srečali. Naenkrat mi je ponovila vprašanje:»Kako naj odpustim? Povejte mi, kako naj odpustim? Nočem, da me mržnja razžre, čutim, da moram tudi zanje živeti naprej ... Kako naj odpustim?« Ni bilo vprašanje, kako naj pozabim, v sebi zatrem ali se celo maščujem ... temveč – kako naj odpustim.Je možno, da kdorkoli razen Boga da človeku, tej drobni ženi, takšno moč? Bom kdaj mogel tako pričevati zanj? Nikdar nisem doživel, da bi bila trpljenje in želja po odrešenju tako blizu. Niti pomislil nisem, da mi bo kdo na tak način razložil smisel življenja in odprl vrata v nov pogled na našo vero. Naša minljivost, doživljena na še tako krut način, je vendar tako blizu naši večnosti, tokrat zaznani na poseben način. Žena je sprejela minljivost na zemlji in kljub njenemu vzpenjanju na Kalvarijo že zrla v zarjo vstajenja. Kako plehka postanejo vsa prizadevanja za blagostanje, slavo ali moja omenjena pastoralna dojemanja, morda celo za zdravje in mir. Težko opišem občuteno majhnost ob tej velikanki borbe za sprejemanje življenja, večnega življenja.Zanimiva so Božja pota ... Zakaj je morala ta družina tako trpeti? Morda tudi zaradi nas, malovernih? Kako ravnamo z dediščino, ki nam jo ti Božji izvoljenci zapuščajo?Od takrat mi je vsaj malo bolj jasno, da sta minljivost in večnost v luči Njegove vstajenjske žrtve isto. Hvala ...

P. Andrej Feguš

4 Duhovni pogledi

Hrepenenje po obličju Vstalega

Težko mi gredo iz srca besede slovesa, ki neizbežno prihaja, ko vsa narava brsti v novo življenje. Danes sem se (morda zadnjič) sprehajal po gozdu nad Sostrem in občudoval spomladanske radovedneže, ki jih žene kvišku neustavlji-va želja po življenju: žafrane, jetrnike, podlesne vetrnice (ali 'bohkove' srajčice, kot jih ponekod imenujejo), zadnje zvončke ter tu in tam kakšen pasji zob. Kot bi jih vstajenjska aleluja priklicala iz dolgega spanca …Morda ni daleč čas, ko bo tudi moje seme umrlo, da bi ob-rodilo svoj sad!Tako je zapisal br. Branko Likar v svoji duhovni oporoki, ko je doživljal svojo zanjo pomlad. Bolezen, ki si je prilastila njegovo telo, ga je vztrajno opominjala, da je tisti čas, ko bo njegovo seme umrlo, blizu. V začetku tistega poletja se je poslovil od nas.Kadarkoli v naša življenja poseže smrt človeka, ki nam je bil blizu, se naseli v naša srca neizmerna žalost. Praznina, ki nastane, ostane nezapolnjena. Veliko vprašanj se nam poraja v mislih, predvsem pa tisti večni – zakaj.Vprašanje, na katerega ne poznamo odgovora, še posebej, če mora oditi od nas mlad človek. Vsaka izguba je težka in toliko večja, ko smrt poseže v naše vrste. Ko se ne dogaja več samo drugim, ampak se dogaja tudi meni, tukaj in zdaj. In misel na to, da bo prišel tudi moj zadnji dan, ni prijetna, saj je življenje tako lepo. Tudi sedaj se narava počasi pripravlja na prebujenje. Po zimi, ko si je v dolgem počitku nabirala moči za novi zagon, je sedaj pripravljena, da po svojih žilah požene novo kri. Naše oči bodo namesto mračnega pustega

Darka Hlaj

sveta, ki je še prekrit z debelo sneženo odejo, pile lepoto cvetov in brstenja, ušesa pa se bodo naslajala ob glasnem petju ptic, za katerega se zdi, da hočejo prav vsem povedati, da jih razganja od veselja, ker se je življenje vrnilo.In leto za letom je tako in leto za letom se veselimo pomladi, ki bo vse priklicala v življenje. Kaj ni to podobno temu, v kar verujemo? Se zavedamo, da bo naša telesna smrt le prehod v novo, lepše življenje? Saj nas že Jezusove besede opominjajo,

da ni vseeno, kako živimo na tem svetu, in da moramo biti pripravljeni v vsakem trenutku, ker ne vemo, kdaj pride naša zadnja ura. Plačilo na onem svetu pa je primerno življenju na tem. Marsikomu se med letom tako zelo mudi z enega konca na drugega, da se nima časa ustaviti in prisluhniti ne sebi ne drugemu, še manj pa se srečati s samim seboj, s svojo krhkostjo in z dejstvom, da se to življenje enkrat konča. Morda bomo še dolgo del tega sveta, morda pa bodo o nas kmalu govorili samo še v spominih. Zakaj neki je potrebno kopičenje materialnih dobrin? Radi bi udobno in dobro živeli tudi na tem svetu, toda – ali je naša sreča res odvisna od tega, kolikšen avto imamo in kdaj smo nazadnje dopustovali v tujini? Kakor da smo pozabili, da je potrebno za srečo tako malo: pogled na zvonček, ki sramežljivo kuka izpod snežne zaplate, nasmeh otroka, srečanje s prijatelji … Široko odprto srce in roke, ki so sposobne tudi kaj dati, pa čeprav samo objem tistemu, ki je postavljen v eno izmed težkih preizkušenj. Postni čas je čas, v katerem naj bi se človek še posebej srečal z Jezusovim trpljenjem in prek njega s samim seboj. Tudi sama v postnem času premišljujem o svojih dejanjih, pogosto ob postajah Križevega pota. Te s svojim besedilom pomagajo usmeriti misli nase in pokažejo vsak žebelj, ki si ga zabil v križ, ko si naredil nekaj slabega ali opustil kaj dobrega. Joj, koliko žebljev na križu je mojih! In nič ne pomaga – tudi če najdem za vsakega od njih primeren in verjeten izgovor – žebelj je tam, moj je in nekoga sem prizadela. Ne morem tehtati, ali iz rane teče kri bolj ali manj! Rana je in krvavi in žebelj sem zabila jaz.

Foto: Amadej Trnkoczy

5Duhovni pogledi

Živeti v popolni svobodi za Boga, brez spon tega sveta, je cilj krščanskega življenja. Za dosego tega cilja se je sveti Frančišek odpovedal udobju in družinskim vezem, ki so mu omogočale materialno bogato prihodnost. Pred vsemi asiškimi meščani in škofom je očetu izročil še zadnjo vez – svojo obleko – in se povsem nag in brez vsega vrgel v naročje nebeškega Očeta. To dokončno zaupanje in predanost nebeškemu Očetu, ki »pozna svo-je in ve, česa potrebujejo, še preden ga prosijo,« je zahteval

P. Dominik Tikvič

Živeti brez vsega

Verjamem, da mi je Jezus vse moje grehe že zdavnaj odpustil. Toda mene še vedno skelijo in sama si ne morem odpustiti vseh tistih bolečin, ki sem jih prizadejala drugim s svojimi nepremišljenimi besedami in dejanji. Ob teh premišljevanjih se ne spominjam tistih, ki so prizadeli mene. To je bolelo in je minilo, ne žge več tako zelo. Toda bolečina ob tem, kar sem jaz storila slabega, ne bo nikoli minila. Še posebno, ker ni bilo potrebno storiti ničesar od tega, kar mi sedaj razjeda dušo. In žeblji, ki sem jih zabila, ko nisem pomagala, pa bi lahko? Ali pa nisem šla obiskat bolnika, sorodnika, prijatelja, pa čeprav bi se našel čas? Še več – niti nekaj vrstic mu nisem napisala, pa čeprav sem vedela, da težko pričakuje kakšno besedo. Ne dolgega pisma – besedo, dve. Toliko, da bi vedel, da ni pozabljen in da bi mu razvedrila dan. Pa tega nisem naredila in nimam odgovora, zakaj. Sto izgovorov, to že, odgovora pa ne. Kaj mi pomaga, da me potem peče vest? Čas je zamujen, dan je minil. Tako kot mine vse. Vendar ne smem obupati, kajti na koncu moje zemeljske poti me čaka Gospodov objem in rado

stno srečanje z vsemi, ki so odšli pred menoj. In takrat bo tudi vse oproščeno.Svoje razmišljanje sem začela z besedami br. Branka, pa naj še zaključim z njimi. Naj bodo spodbuda in upanje vsem nam, ki se še oklepamo zemeljskega življenja in kdaj pa kdaj globoko zavzdihnemo ob spoznanju, da smo minljivi in bo nekoč prišla tudi naša zadnja ura. Mnogo vas me je spremljalo skozi mesece bolezni z molitvi-jo in osebno prisotnostjo.Tisti, ki ste smeli pokukati v kamro moje nebogljene duše, ste ob slovesu žalostni. A naj se vaša žalost spremeni v ve-selje. Končno bom dosegel to, po čemer sem vedno hrepe-nel: obličje vstalega Kristusa. Ni nam ga dano videti dru-gače kakor po poti, ki jo je sam prehodil. Kakor vas kliče za sabo, zato se ne obotavljajte. Če potegnem črto pod to svo-jo zemeljsko potovanje, mi ni žal nobenega trenutka in ko-raka prepustitve ljubljenemu Očetu. To je najdragocenejša zapuščina vsakega Božjega otroka. Prežarjeni z Njegovim vstalim obličjem se bomo spet srečali!

od svojih sobratov. Zato v prvem poglavju svojega nepotrjenega Vodila govori o življenju v pokorščini, čistosti in brez lastnine. Za utemeljitev tega življenja našteje vrsto citatov, ki jih je izrekel Jezus Kristus: »Če hočeš biti popoln, pojdi in prodaj vse (prim. Lk 18,22), kar imaš, ter daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za me-noj« (Mt 19,21); »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za me-noj« (Mt 16,24); »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere in

žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega ži-vljenja, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26); »Vsak, kdor bo zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive zaradi mene, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje« (Mt 19,29) (FNPVod 1,2–5). V tej dokončni in postopni razlastitvi, ki jo predlaga vsem, ki hočejo »slediti nauku in stopinjam našega Go-spoda Jezusa Kristusa«, ni govora samo o odpovedi materialnim stvarem, ampak o dokončni notranji nena

6 Duhovni pogledivezanosti na stvari in vse, kar zatemnjuje čistost srca in se postavlja med Boga in nas. »V sveti ljubezni, ki je Bog, prosim vse brate, naj odstra nijo sleherno oviro, naj opustijo vsakršno skrb in zaskrbljenost ter naj po svojih najboljših močeh poskrbijo, da bodo vsi služili Gospodu Bogu, ga lju-bili, častili in molili s čistim srcem in neomadeževano dušo, kajti Bog to želi bolj kot vse drugo« (FNPVod 22,26). Svojega prvega sobrata Bernarda Kvintevalskega je z Božjo pomočjo poučil, da mora za notranjo svobodo in nenavezanost najprej zapustiti vse materialno bogastvo, ga prodati ter razdeliti ubogim. To je Frančišek lahko učil in zahteval, saj se je pred tem sam popolnoma osvobodil pred asiškim škofom. Tako je Frančiškova razlastitev postala model za vse sobrate, ki so prihajali in mu hoteli slediti. Tega brezskrbnega in veselega začetka reda manjših bratov v popolnem uboštvu se Frančišek spominja ob koncu svojega življenja, ko v Oporoki zapiše: »Tisti, ki so prihajali, da bi sprejeli to življenje, so razdali ubogim vse, kar so mogli imeti. Bili so zadovoljni z eno tu-niko, zakrpano znotraj in zunaj, s pasom in hlačami. Več nismo hoteli imeti.«Odpoved zemeljskim stvarem je bila samo prvi korak k nadaljnjemu razlaščanju in umiranju samemu sebi. Prek nenavezanosti je Frančišek v popolnem uboštvu vedno bolj sledil ponižnosti, preprostosti in skromnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kot pomoč spokornemu življenju mu je bilo vedno lastno zatajevanje in življenje v pokori vse do točke, »da se mu je to, kar se mu je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo«. Notranje zaznavanje Božjega Duha in njegovega delovanja v lastnem življenju je sveti Frančiška lahko dosegel po zmagi nad samim seboj. Ta zmaga mu je prinesla resnično

majhnost, preprostost in čistost srca ter je izključevala vsak napuh in prilaščanje stvari. Kot pravi v Opominu: »Zares čisti v srcu so tisti, ki prezirajo po svetno in težijo po nebeškem ter nikoli ne prene hajo s čistim srcem in s čisto dušo moliti Gospoda, živega in pravega Boga, ter zreti nanj. /…/ Ali ima Božji služabnik Gospodovega duha, je mogo-če spoznati po temle: Če se ne povzdiguje, ko Bog po njem izvršuje kaj dobrega, zavedajoč se, da njegova človeškost vedno nasprotuje vsemu dobremu, marveč se ima v svojih očeh za slab šega in manjšega od vseh drugih ljudi.«Zavedanje, da vse, kar imamo, prejemamo od vsemogočnega Boga in da vse pripada Njemu, nas nikakor ne more voditi k lastnemu hvaljenju in prilaščanju. Frančišek je bil vedno pozoren, da ni sebi pripisoval zaslug, ki jih je Bog delal prek njegovih besed in dejanj. Darove, ki jih je prejel, je vedno z zahvaljevanjem in slavljenjem »vračal« Bogu, ki mu jih je dal v shrambo. Bal se je, da bi postal tat Božjih zakladov, je zapisal njegov prvi življenjepisec Tomaž Čelanski. V Pozdravu krepostim je izpostavil, da »vse svete kreposti izhajajo in prihajajo od Boga in da ni na vsem svetu človeka, ki bi mogel imeti le eno samo, če prej ne umre samemu sebi«. Nevarnost za človeka je, če »se ponaša z dobrinami, ki jih Bog izreka in izvršuje v njem«. Kajti resnični Božji služabnik »si v nebesih zbira zaklade dobrin, ki mu jih nudi Gospod, in jih ne skuša razkazovati ljudem, da bi tako pre-jel plačilo, kajti sam Najvišji bo razkril njegova dela tistim, katerim bo hotel«. To, za kar se mora človek resnično truditi in si prizadevati, je – kot je učil Frančišek – da ima »Gospodovega duha in njegove svete dejavnosti« (FPVod 10,8).

Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev, ki se podira! P. Janez Kmetec

Jaz sem prišel na svet kot luč,da nihče, kdor vame veruje,ne ostane v temi (Jn 12,46).

I. Odkrivanje Božjega načrtaLuč premaga temo in kdor sprejema luč, sprejema Kristusa. Frančišek Asiški se je v mladosti vedno bolj zavedal, da je njegovo življenje prazno in nesmiselno. Zabave, ki jih je prirejal ali se jih udeleževal, so bile na zunaj zanimive, a so ga puščale vedno bolj nepotešenega. Luč je bila za njega še daleč, a je prihajala vedno bliže.

7Duhovni poglediLeta 1206 se je vračal iz sejma v Folignu s polno mošnjo denarja, kajti prodal je vse, kar je imel s seboj, še konja. V bližini Rivotorta je zavil na desno ob umbrijskih in rimskih razvalinah in dospel do porušene cerkvice, posvečene sv. Damijanu. Stopil je v temno votlino in začutil, kako skriv nostno ga privlači veliko naslikano razpelo, visoko dva metra. V tistem trenutku ga je zajela mistična ekstaza, ki jo imajo mnogi za odločilni trenutek v njegovem spreobrnjenju. Vidne stvari izgi nejo iz njegove zavesti in zasliši glas, za katerega se zdi, kakor da prihaja z razpela: »Frančišek, ne vidiš, da se moj dom podira? Pojdi in popravi ga zame!«Frančišek razume te besede dobesedno, zato se loti obnove te cerkvice. Šele pozneje spozna pomen sporočila. Presenečen je, ko se mu pridružijo prijatelji in nastajati začne druščina, ki pa mora imeti neka pravila. Frančišek jih napiše iz virov Svetega pisma in evangelijev, ki so mu postali vir duhovne hrane. Vse to pa s svojimi novimi tovariši prinese pred papeža Inocenca III., ki ga v prvem poskusu zavrne, češ da so ta pravila prestroga. A Frančišek se ni vdal. Drugič je začel pisati. Tokrat pa se je vpletel sam Bog. Potrebnost Frančiškovega gibanja v tedanjem času se papežu razodene v sanjah, v katerih je videl podiranje lateranske bazilike. Tik pred zrušitvijo pa je zagledal asiškega ubožca v preprosti obleki, prevezani s pasom, kako drži nosilni prečni tram, da se zgradba ne sesede. In papež Inocenc III., ki je bil kar globoka verska osebnost, čeprav je bil zelo aktiven tudi na političnem področju, je spoznal sporočilo teh sanj ter Frančišku in njegovim tovarišem odobril Vodilo. Tako je Frančišek s svojim preprostim in zelo močnim življenjem začel počasi spreminjati miselnost in podobo duhovnega, s tem pa tudi družbenega življenja.Frančišek gotovo ni sledil gospodarskim in kulturnim spre membam svojih sodobnikov. A vse globlja vera in intuitivnost pri odkrivanju Boga mu zadostujeta, da razume, kako se lahko neka oblika evangeljskega ideala spremeni in pri tem izgubi prepričljivost. Če pogledamo položaj, v katerem se je znašla takratna Cerkev, vidimo, da pobude za prenovo ni dal kakšen strasten prvoborec, temveč navaden fant, ki v notranjosti zasliši klic ljubečega Boga. V njega je vedno bolj prodirala luč Božje ljubezni. Zato je pokoren uradni Cerkvi in noče delati proti njej. Cerkvena oblast vidi v njem poslušnega in nenevarnega oznanjevalca. Presenetljivo je, da Frančišek ni nikogar napadal in ničesar odpravljal. Ni pridigal proti strahotam tlačanstva, ni organiziral protestnih pohodov na plemiške palače in v vseh njegovih spisih bomo zaman iskali eno samo besedo proti krivovercem. Pripravljal pa je pot tako globokemu verskemu duhu, da sta spoštovanje do človeka in ljubezen do uboštva počasi in temeljito napadala suženjstvo, blišč in krivo vero. Frančišek je pridigal kot eden tistih redkih prerokov, ki se ne počutijo kot nebeški oblastniki, temveč so eno s svojimi nesrečnimi poslušalci. Kako globok izziv je vnašanje njegove oblike in načina življenja v naš čas! Kdor pozna krščanstvo prvih stoletij, se lahko vpraša, ali niso

Frančišek in njegovi zopet našli v evangeliju nekaj, kar se je bilo izgubilo. Nekaj, kar ne more nikoli za vedno in popolnoma izgi niti, pa čeprav se ohranja le v skupini, ki je zmožna nadčloveških junaštev. Krščanstvo ni narejeno iz herojev, toda zatajilo bi evangelij, če bi jih nehalo ustvarjati (prim. N. G. Van Doornik, Frančišek Asiški, brat in prerok za naš čas).

II. Cerkev in vera v spremenjenih časih Cerkev je tudi v novejšem času naredila že marsikateri dober korak k prepoznavnosti. Drugi vatikanski cerkveni zbor je priznal, da je Cerkev hkrati grešna in sveta. Zato je potrebna neprestanega očiščevanja in posvečevanja. Papež Janez XXIII. je takoj po tem, ko je bil izvoljen za papeža, pretrgal stoletja star ceremonial in začel obiskovati župnije in škofije. V ječi Regina Coeli je – da bi potolažil zapornike – pripovedoval, da je tudi njegov stric »sedel«. To so bile same po sebi majhne stvari, kažejo pa, kako globok je bil psihološki čut, s katerim je papež Janez XXIII. doumel, da je ljudem njegovega časa dovolj starih ceremonij in da se hočejo znebiti objema, ki jim ne da dihati s polnimi pljuči.Zavedamo se, da je danes čas tradicionalne množične Cerkve mimo. Gotovo so totalitarni režimi in strah v naših krajih naredili svoje. Sedanji liberalni duh, duh kapitala in materializma se je vrinil tudi med vernike in tako ostaja še samo neki verski površni tradicionalizem, ki je vezan še na nekatere oblike verske tradicije: blagoslov velikonočnih jedil, božična polnočnica in seveda cerkveni pogrebi. Zakramentalno življenje vedno bolj prehaja na posameznike, ki pa se počasi izgubljajo v množici oddaljenih. Posledica tega je tudi pomanjkanje duhovnih poklicev in kriza moralnih vrednot. Tu in tam se nekateri verniki še zbudimo, npr. kadar se zgodi kakšen napad na kristjane, potem pa hitro spet zapademo v stare tire življenja. Nekateri, tudi kristjani, znajo zgolj obsojati ter kritizirati Cerkev in njeno življenje.Iz vsega tega sledi, da danes zopet slišimo glas: 'Pojdita, dragi brat in draga sestra, in popravita mojo Cerkev, ki se ruši!' Bog ve, morda je ravno to »leto vere« tisto gibalo in navdih, da bo vstalo mnogo novih pobudnikov, ki bodo po vzoru sv. Frančiška znali odkriti način, kako zopet prinesti svežino evangeljskega duha v naš čas. Jezus pravi, da je prišel na svet kot luč (Jn 12, 46), zato se morata mrak in tema umakniti. Že papež Pavel VI. je po drugem vatikanskem koncilu (1965) poudaril, kako potrebno je osvežiti vero v Boga in najti ponovno pravo pot. Zato je leta1967 ob 1900lettnici smrti apostolov Petra in Pavla prav tako razglasil leto vere. Podobno je papež Benedikt XVI. v svojem pismu »Vrata k Bogu« zapisal, da je »leto vere« povabilo k »pristnemu in prenovljenemu spreobrnjenju h Gospodu, edinemu Odrešeniku sveta«. Poudaril je tudi: »Že od začetka svoje službe Petrovega naslednika sem omenjal potrebo po ponovnem odkritju poti vere, da bi vedno jasneje izpostavil radost in prenovljeno navdušenje nad

8 Duhovni pogledisrečanjem s Kristusom. Po skrivnosti svoje smrti in vstajenja je Bog razodel polnost Ljubezni, ki rešuje in kliče ljudi k spreobrnjenju življenja prek odpuščanja grehov (prim. Apd 5,31). Po prepričanju apostola Pavla ta Ljubezen uvaja človeka v novo življenje: 'S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja'« (Rim 6,4).

III. Ali gre za premik v pravo smer? Cerkev na Slovenskem je v svojem krovnem dokumentu »Pridi in poglej« nakazala in odprla mnogo možnosti,

kako ponovno prebuditi krščansko zavest. Kdor veruje v luč, ne bo hodil v temi (prim. Jn 12,46). Gotovo pa bomo morali iskati poti k spreobrnjenju vsak pri sebi, Bog pa bo dajal dovolj milosti, da bomo to tudi zmogli. Že pokojni papež blaženi Janez Pavel II. je dejal, da danes svet potrebuje pričevalce in ne samo oznanjevalce. Sveti Frančišek na začetku poti ni pričakoval odziva somišljenikov, temveč se je osredotočal le na svoje spreobrnjenje. A ljudje so videli njegovo ravnanje po evangeliju, njegov način življenja ter odnos do Boga in njegovega stvarstva. In to je bilo tisto, kar jih je pritegnilo. Naj bo to izziv tudi za nas! Pojdi in popravi mojo Cerkev ...

Ne trgaj mnogo rož na cvetoči Vrtači, dovolj, preveč je en sam cvet v roki.

Preden te pot pripelje v dolino, solza zanjo bo padla – vse je minljivo.

V studencu človek vidi svojo podobo, že droben kamenček pa zmaliči celoto.Ogledalo verno odseva človekov obraz,

tudi v vsakem strtem koščku je tvoj odraz.

Ne skali vode, ko se napiješ iz bistrega vira, popotnik pride, ki morda od žeje umira. Kdor lačen je, celega drevesa ne otrese,

dovolj je eno jabolko in potešitev prinese.

NE TRGAJ ROŽ

Če kri teče in padajo nedolžna telesa, v pohlepu in nenasitnosti res niso nebesa.

Trije veliki si celi kolač sveta zase delijo,milijonske množice niti drobtinic ne dobijo.

Daj, človek, vsadi samo eno rožo v svoje srce, ljubezni podredi vsa hrepenenja, želje.

Bolj boš trgal njene cvetove, bolj bo košata,duša ljubeča bo gotovo minljivost prerastla.

P. Tarzicij Kolenko

9Svetopisemske ikone

Adam – prvi človekP. Milan Holc

Vsako leto, na pepelnično sredo, nas Cerkev pri bogoslužju nagovori: »Pomni človek, da si prah in v prah se povrneš.« S tem nas med drugim spomni na minljivost našega zemeljskega bivanja. Prirejene svetopisemske besede so v prvi vrsti poziv in povabilo k očiščevanju in k pokori, pa tudi znamenje človekovega novega rojstva, rojstva za neminljivost. Zdi se, da je v tej luči na človekovo življenje na zemlji gledal tudi jahvistični pisec Prve Mojzesove knjige. Zanj smrt ni toliko samo kazen za človekov greh, ki bi greh omilila, ampak resni razmislek o minljivosti človekovega življenja. Človeku ali Adamu pa Bog kljub njegovi »prehodnosti« (vrnitev v zemljo, iz katere je bil vzet – prim. 1 Mz 3,19) govori, ga nagovarja in mu vedno znova budi upanje v obljubo večnega življenja. Človek, čeprav iz zemlje, ima zagotovilo neminljivosti.

Adam – človekV hebrejščini ime Adam na splošno pomeni »človek«. Čeprav smo etimološko gledano še vedno nekako daleč od natančnega pomena semitskega izraza za razumevanje koncepta, ki ga ima Sveto pismo o človeku, to ni niti toliko pomembno. S poimenovanjem prvega človeka ali z rabo splošnega imena kot lastnega Stara zaveza samo poudari, da to, kar velja za Adama, velja za vsakogar izmed nas. Ni torej mišljen le prvi človek, ampak človek/človeštvo na splošno. Iz pripovedi 1 Mz 2,7 (nastala je približno okrog l. 950 pr. Kr.) sledi, da je Bog izoblikoval človeka iz zemeljskega prahu (hebr. 'adamâ). Besedna igra 'adam/človek – 'adamâ/zemlja (prim. latinsko homo--humus), kaže na povezavo med stvarjenjem in usodo, med človekom in zemljo. Človekovo telo je iz zemlje in v isto zemljo se vrača s smrtjo. Zemlja je naravni življenjski prostor za človeka: človeku je zaupana, da jo obdeluje in ohranja. To podobo sicer zasledimo tudi v drugih orientalskih kulturah, vendar pa je samo v Svetem pismu jasno povedano, da je Bog človeku poleg telesa dal življenjski dih: »V njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.« Svetopisemski pisec s tem tudi izpove osrednjo teološko resnico, da je človek med vsemi Božjimi stvarmi na prvem mestu za Bogom in je veliko več kot preprosto skupek ali »gruda« zemlje. Ne pripada samo zemlji, zato se na zemljo tudi ne čuti zavezanega. Poleg fizičnega življenja je v človeku tudi Božje življenje. Ustvarjen je v prvi vrsti za Boga in zaradi tega je naravna tudi njegova usmerjenost k Bogu Stvarniku. Prav v tem je poglavitna razlika med Adamom in drugimi živimi bitji. V Stari zavezi je izražena kot »človekova svetilka, ki preiskuje sleherni del telesa« (prim. Prg 20,27). Človek je obdarjen z zavestjo in more z njo prodreti v najgloblje skrivnosti svojega »jaza«, svoje duše.

Adam – prvi človekGledano z vidika biblične (pra)zgodovine spada Adam v kategorijo »prvega človeka« na zemlji. Ime ali izraz Adam srečamo tudi v drugih starih kulturah rodovitnega polmeseca. V akadskih besedilih se Adam pojavi kot »modri kralj«, ki mu je bila zagotovljena nesmrtnost. Zaradi zapletov okoliščin pa je ta odklonil ponujeno mu jed življenja in tako zapravil večno življenje. Izraz »adam« v kolektivnem pomenu srečamo tudi v spisih iz starodavnega mesta Ugarita ob sredozemski obali na severu današnje Sirije. Ne daleč od Ugarite, prav tako na severu Sirije, pa so pred leti v »arhivih mesta Eble« (3.–2. tisočletje pr. Kr.) naleteli na glinastih ploščicah zapisana številna lastna imena, ki jih srečamo v Svetem pismu Stare zaveze. Posebno pozornost pritegne prav ime A--da-mu, Adam, ki je veljal za zelo pomembnega in vplivnega upravitelja omenjenega mesta.

Adam – Božja podobaPrvo svetopisemsko poročilo (kronološko mlajše) o stvarjenju, ki je bilo sestavljeno na osnovi duhovniškega vira med babilonskim izgnanstvom (ok. l. 550 pr. Kr.) poroča, da je Bog »ustvaril človeka (Adama) po svoji podobi« (prim. 1 Mz 1,26–27). Izraz »Adam« je v dveh vrsticah uporabljen dvakrat: brez določnega člena v vrstici

10 Svetopisemske ikone

26 in s členom v vrstici 27, kjer je še zapisano, da ga je Bog ustvaril kot »moškega in žensko«. Splošno sprejeto mnenje je, da v teh primerih Adam ni lastno ime, ampak označuje vrsto. In čeprav je stavek bil in ostaja predmet številnih interpretacij, je gotovo eno – pisec hoče predvsem poudariti, da gre v poročilu za zelo tesen odnos, skorajda za neko določeno sorodstveno vez med človekom in Bogom. Za opis začetkov človeštva je uporabljen za takratni čas običajni eponimski način izražanja. To pomeni, da je poosebil izvor človeške vrste s hipotetičnim imenom nekega prednika ali morda tudi sodobnika. Zato je smešna trditev, da »Adam ni nikoli obstajal«. Preprosteje bi morda lahko rekli: »Človek ni večen, ker ima svoj začetek.« Za opis tega začetka pa je uporabljena konvencionalna predstavitev po načinu sodobnikov: »Adam«, to je človek. Prikaz ima v prvi vrsti teološko veljavo, katere namen je predstaviti »kdo in kaj je človek ter kakšno je njegovo mesto v stvarjenju«. Človek, »ustvarjen po Božji podobi in sličnosti«, ima tako med vsemi živimi bitji privilegirani »status« – biti in ostati najtesneje povezan z Bogom, skratka biti v občestvu z Njim. Človek mora Boga sprejemati kot svojega Stvarnika in Gospoda, in to ne samo v »strahu Božjem in zahvaljevanju«, temveč tudi v »prijateljstvu in povezani ljubezni«. Dostojanstvo človekove Bogupodobnosti ga ne postavlja le nad vsa druga živa bitja, ampak ga zaradi duhovnih darov naredi za »gospodarja« sveta, ki mu je zaupana naloga zanj skrbeti in ga urejati. To je zelo jasno poudarjeno v drugem (starejšem) opisu stvarjenja: »Gospod Bog je vzel človeka (Adama) in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (prim. 2 Mz 2,15). V pravem nasprotju je ta stavek z drugimi oriental

skimi poročili (predvsem sumerskimi in babilonskimi), kjer najdemo zapisano, da so bogovi ustvarili človeka z namenom, da bi jim ta s trdim delom oskrbel živež in vse potrebno za njihovo življenje. Sveto pismo na številnih mestih še pove, da je človek (Adam) prav zaradi tega privilegiranega položaja poklican v svobodo, v samoodločanje in osebno odgovornost: »S slavo in častjo si ga ovenčal, dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge« (prim. Ps 8, 6–7).

Adam, kje si?Človek (Adam) je bil po Božji dobroti in previdnosti poklican v življenje v miru, svobodi in samoodločanju. Imel je vsega dovolj, nič mu ni manjkalo. Božja prepoved jesti od sadu »drevesa spoznanja dobrega in hudega«, ki je stalo sredi edenskega vrta, ni ničesar odvzela številnim možnostim živeti to življenje v vsej polnosti. Prepoved je opozarjala le na meje, ki jih je Bog določil. Kot »ustvarjen« je človek po naravi tudi »omejen«. Človeku ni dovoljeno delati vsega, kar zmore ali si zaželi. Človek ne more preseči Boga, pa čeprav je zanj »na pogled marsikaj mikavno ali vredno poželenja ali mu daje spoznanje« (prim 1 Mz 3,6). Polastiti se spoznanja dobrega in hudega bi pomenilo absolutno človekovo avtonomijo, njegovo ločitev od Boga. Tega dejstva tudi jahvistični pisec ne more skriti in zapiše: »Vzela je torej (žena) od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga« (prim 1 Mz 3,67). Popolni preobrat! Človek se odslej ne bo mogel več prikazati »iz oči v oči« pred »sebi podobnim«. Bog mu je naredil obleko. Odslej bo človek pred Stvarnikom skrival

11to, kar mu kot »ustvarjenem po Božji podobi« pripada, nekaj, kar je njegovo in samo njegovo. Obleka mu bo odslej »nekaj«, kar ga ločuje od Boga. Človeku je odvzeta odprtost in prosojnost v odnosu do sebi podobnega. Mesto zaupanja je zasedlo sumničenje in nezaupanje; čuti se potreba varovanja drug pred drugim. »Greh«, ki se je sprva pokazal samo v božanski dimenziji, odslej razodeva še krhko nagoto stvari: na mesto večnosti je stopila minljivost, življenje se je uklonilo smrti. »Ko se je Gospod ob dnevnem vetriču sprehajal po vrtu, sta se človek in njegova žena skrila sredi drevja« (prim. 1 Mz 3,8). Strah pred Bogom je neozdravljiva rana. In ko Bog človeka pokliče k računu, se slednjemu nikakršna oblika opravičila več ne posreči. Sledi le še konec: »Gospod je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet« (prim. 1 Mz 3,23).

»Pričakujemo blaženo upanje«Človek je sam kriv za svojo usodo. Vendar je kljub vsemu še vedno Božji otrok. Adam je Božja podoba, ki je samo nekoliko zasenčena, nikakor pa uničena. Človek s to podobo živi poln upanja in vere. Starozavezni pisec človekovo minljivost utrjuje z upanjem na neminljivost, ko pove, da je »Adam imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih« (prim. 1 Mz 3,20). Novo ime, ki ga daje ženi Adam, je vezano na življenje. Človek ne bo izničen. Živel bo naprej. V to resnico se vklapljata vera in upanje v Odrešenika.Človek je zapravil milost bivanja v raju. Raj je zaprt in nobene možnosti dostopa k drevesu življenja nima več. Vendar se more postaviti na noge, se dvigniti in premagati tudi hudo. »Kača« ima v človeku le toliko moči, kolikor ji dopustimo.Grešno stanje, v katerem odslej človek živi, pa nam istočasno ponuja ključ, da moremo pravilno razumeti zgodovino človeštva in obenem zgodovino odrešenja. Človekova zgodovina se poraja iz dveh izvirov: iz greha in iz milosti. Brez teh bi nam bila človeška usoda nerazložljiva in nerešena uganka. »Trnje, osat, rojevanje v bolečinah, trdo delo« niso stvarnosti, ki so nujne za življenje na zemlji. Zlo pa obstaja, vendar ni po Božji volji, je v nasprotju z Božjim odrešenjskim načrtom. Božja volja je svet popolnosti, po katerem človek samo hrepeni. V človekovi naravi je, da steguje svojo roko po sreči, po življenju in po nesmrtnosti.Stanje milosti, v katerem sta živela Adam in Eva, je bilo Božji dar za vse človeštvo. In prav Adamu je bila zaupana naloga, da ta dar posreduje svojim potomcem. Osebni Adamov greh pa je to stanje prekinil. Rojevanje tako ni kanal milosti. Z rojevanjem se je ustvaril stari svet padlega človeka. Adamovi potomci so sinovi greha in na njih počiva prekletstvo. Bog resda človeka s tem ni zapustil; ni pa ga zapustil tudi hudobni duh. Človek se odslej naprej srečuje z Bogom in s satanom, z Dobrim in s hudim, z Življenjem in s smrtjo.

Novi Adam – Kristus Nova zaveza omenja Adama kar devetkrat. Evangelist Luka ga prišteje med Jezusove predhodnike: »Bil pa je (Jezus), kakor so mislili, Jožefov sin, /.../ ta Setov, ta Adamov, Adam pa Božji« (prim. Lk 3,2338). Luka na prvem mestu poudari Kristusovo človeško poreklo. Tudi Judovo pismo (Jud 14) omenja Adama kot začetnika človeškega rodu.V povsem drugačni luči gleda Adama apostol Pavel. Omenja ga predvsem v nasprotju s Kristusom in bolj kot podobnosti med njima prikaže njune razlike. Adam je telesni, Kristus pa duhovni: »Prvi človek, Adam, je postal živa duša, poslednji Adam (Kristus) pa oživljajoči duh. /.../ Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes« (prim. 1 Kor 15,4547). Adam je le »podoba njega, ki je imel priti« (prim. Rim 5,14). Prav ta različnost med obema pa je garancija človekove nesmrtnosti. Pavel še doda: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega« (prim 1 Kor 15,49). Iz Pavlovega razmišljanja je razvidno, da Adam pomeni predvsem »človek«; vendar je temu Adamu s Kristusovo smrtjo in vstajenjem zagotovljena večnost.

Svetopisemske ikone

V URI PREIZKUŠNJE

Če kdaj tema me in z njo strah objamein sleherni bo up mi tuj,

tedaj, moj Bog, ti misli name.In potolaži me: »Jaz sem, ne obupuj!«

Če kdaj udari roka me nesrečein mračna misel me potre,

beseda tvoja »Jaz sem, jaz« naj tečekot balzam v moje ranjeno srce.

Ne, s tvoje poti se nikdar ne ganem,naj tolik še sovražnikov bo hrup,

do konca Tebi zvest ostanem,ko kličeš mi: » Prijatelj moj – pogum!«

Bl. John Henry Newman

12 Luč svete Klare

Za nebesa smo ustvarjeni

Sodobna družba, ki si trajno prizadeva, da bi z materialistično in hedonistično usmerjenostjo napravila zemeljsko stvarnost za edino stvarnost sploh, vzporedno s tem izriva resnico o minljivosti in že samo misel nanjo. Človek, ki mu ta svet pomeni vse, pa hkrati v sebi čuti nezadržen strah pred smrtjo in uničenjem. Pred tem dejstvom ga ne more pomiriti nobena znanost, noben človeški dosežek. V prvi Mojzesovi knjigi beremo poročilo o stvarjenju sveta, ki ga je Bog okronal s stvarjenjem človeka po lastni podobi. Svojega ljubljenca je postavil v raj, kjer naj bi užival večno življenje v sožitju s samim Stvarnikom. Ker pa se je, zapeljan po hudem duhu, Bogu uprl, je bil izgnan in postal umrljiv. Vendar ga Bog ni zapustil; še naprej ga je ljubil in zanj pripravil načrt odrešenja, ki ga je v »polnosti časov« uresničil po svojem sinu Jezusu Kristusu.Odtlej minljivost kot naravni zakon, ki uravnava zemeljsko stvarnost, sama po sebi ni nekaj slabega, pač pa pripravlja rodovitno prst novemu življenju in je odprta prihodnosti. V naravi najdemo jasne dokaze za to – npr. za zimo pride pomlad, iz semena, ki je padlo v zemljo, vzklije novo življenje … Tudi človek – ki ga bo sicer prestregla smrt, toda samo smrt minljivega, zemeljskega življenja – je na poti proti novemu življenju. Neumrljiva duša v njem pa je ustvarjena za Boga in za večno življenje pri Njem. To je cilj, ki ga duša, ker izhaja iz Boga, že sama v sebi sluti v nekakšnem praspominu. Kristus nas je kot svoje brate in sestre odrešil, da bi nam podaril večno življenje; tako je smrt zemeljskega bivanja pravzaprav šele začetek življenja v polnosti, začetek večnega življenja. To je naša vera, to je vera naših vernih prednikov, to je vera, ki je vodila številne brate in sestre k svetniški popolnosti. Dala nam

S. M. Celina, klarisa

je prave junake vere, ki sedaj v večnosti že uživajo sadove svoje stanovitnosti. Ti so znali živeti z naravnim utripom minljivosti in s hrepenenjem duše po večnosti ter stati z obema nogama na zemlji – s pogledom, uprtim v nebo.Tako občutje veje iz naših številnih ljudskih pesmi, ki rade opevajo to resničnost, npr. Kadar pa morali bomo umreti, daj nam Marija še enkrat prejeti v Rešnjem telesu Jezusa, milega nam Zveličarja; In ko smrtni angel me poklical bo, čez ta zadnji prag me spremi ti v nebo; Vsi bomo enkrat zaspali … v hišo Očetovo šli; Kadar nam zadnja ura bo bila … Ti takrat vodi v raj nas veseli; Ob smrtni uri, naš Pastir, prinesel boš ovčicam mir.Tako svetniki kakor verno ljudstvo so čutili, da je zemeljsko življenje pravzaprav samo del poti, nekakšno romanje v večno domovino; vendar pa je med obema temeljna povezanost, v kateri je končna povsem odvisna od prve. Z zemeljskim življenjem si pridobivamo zasluženje za nebesa ali pa si ga z napačno življenjsko usmerjenostjo ne zaslužimo. Izbira je povsem svobodna. Vsak pravi kristjan bi torej moral imeti pred seboj jasno vizijo, eden in edini cilj: da osvoji nebesa! Če beremo spise svete Klare, se lahko na vsaki strani prepričamo o njeni zvesti hoji h končnemu cilju. Poglejmo nekaj njenih misli:»Kot tujke in popotnice na tem svetu naj (sestre) v uboštvu in ponižnosti služijo Gospodu … To je tista vzvišenost najvišjega uboštva, ki je vas, moje predrage sestre, postavilo za dedinje in kraljice nebeškega kraljestva, naredilo uboge v zemeljskih dobrinah, a povišalo v krepostih. To naj bo vaš delež, ki privede v deželo živih« (KlVod 2–5).»In ker sta pot in steza tesni in so vrata, ki držijo in peljejo v življenje, ozka, jih je malo, ki hodijo po tej poti in

13

V letu vere Vas bratje minoriti vabimona Marijin božjepotni kraj, kjer si lahko vzavetju Marijinega plašča v nekdanjem

samostanu sester naberete novih duhovnih moči.

W Duhovno spremljanje (po dogovoru) nudimo bratje iz samostana.

W Pri sv. maši, molitvi in obrokih se lahko pridružite samostanski skupnosti, lahko pa si oblikujete dan čisto po svoje in si tudi kuhate sami v priročni kuhinji.

W Na razpolago so tri enoposteljne sobe. W Prednost imajo bratje in sestre iz FSR, asiški in

poljski romarji, bralci revije Duh Assisija, redovniki in redovnice …

W Obvezna je predhodna najava in potrditev datumov.

W Cena (misa pro mensa): 17,00 €

Prijave:

Samostan Ptujska Gora Ptujska Gora 40

2323 Ptujska Goraepošta: minoriti.ptujska.gora@rkc.si

Na zgornjih naslovih dobite tudi vse ostale informacije.

Mir in dobro!

Bratje minoriti s Ptujske Gore

»Pojdite na samoten kraj in se nekoliko odpočijte.«

Luč svete Klare

vstopajo skozi ta vrata. Blagor torej tistim, ki jim je dano hoditi po njej in vztrajati do konca« (KlOp 71–73).»Zares velika in hvale vredna zamenjava: zapustiti zemeljske dobrine zaradi nebeških; pridobiti si nebesa namesto zemlje; za eno samo stvar prejeti stokratno in imeti v posesti blaženo večno življenje« (1 Klp 30).Kljub bolezni sta se njena misel in njena vnema notranje dvigali in širili. Pogumno je pozabljala na bolezen in misel obračala k lastnemu duhovnemu napredku in k dobremu bližnjega. V svatovski ljubezni se je njena duša obrnila h Gospodu in si z vsemi močmi prizadevala, da bi Mu bila všeč in da bi bila zdaj in vedno združena z Njim.Sv. Katarina Bolonjska, klarisa, v knjigi o sedmerem duhovnem orožju med »orožji«, ki nas držijo budne v hoji za Kristusom proti večnemu življenju, navede misel na lastno smrt. Ta namreč človeka usmerja k pravemu gledanju na vse minljivo in mu pomaga k nenavezanosti, da se duša lahko svobodno vzpenja naproti nebeškemu Jeruzalemu. Hkrati pa nas misel na lastno smrt navdaja s strahom pred grehom, pred tem, da bi po lastni krivdi zapravili milost Kristusovega odrešenja za vso večnost. »Tukaj nimaš stalnega mesta in kjerkoli si, si tujec in po

potnik in nikdar ne boš imel miru, razen če si notranje združen s Kristusom /…/. V nebesih naj bo tvoje bivališče, na vse drugo pa glej kot na nekaj prehodnega /…/. Da se nočeš tolažiti z ničemer ustvarjenim, je znamenje velike čistosti in žive vere,« pravi Kempčan v Hoji za Kristusom.Sv. Pavel čudovito izrazi osrednje krščansko prepričanje: »Ako pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih … Toda Kristus je vstal, prvina njih, ki so zaspali, ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih« (prim. 1 Kor 15, 12–15).Nesmiselno je torej bežati pred mislijo na smrt. Nasprotno – prav to naj bo za nas tolažilna misel, polna spodbude h krepostnemu življenju in vir moči za življenje po Jezusovi zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega.Postni čas in premišljevanje o Jezusovem zveličavnem trpljenju, s katerim nas je odkupil od večne smrti, naj nas spodbujata k veselemu sprejemanju lastnega umiranja svetu.Apostol Pavel nam naroča, naj hrepenimo po večjih darovih. Hrepenimo torej po nebesih, kajti naše življenje ni ujeto med zibelko in grobom; za višji cilj smo ustvarjeni! Naše srce se namreč ne umiri, vse dokler se ne spočije v Bogu.

14 Pogovor

Moje življenje je kot čivkanje vrabca

Življenje nas velikokrat preizkuša. Ga. Metka, tudi Vas je. Vemo, da ste se že kot 19-letna spopa-dli z neozdravljivo boleznijo, multiplo sklerozo, doštudirali medicino, do redne upokojitve delali na onkološkem inštitutu v Ljubljani s pljučnimi rakavimi bolniki in kljub temu ohranili vero, op-timizem, voljo in upanje v življenju vse do danes. Kako odgovoriti nekomu na vprašanje: »Zakaj je bolezen doletela prav mene?«Življenje vsakega človeka na svoj način preizkuša, tako ali drugače. Nikoli nisem imela občutka, da mene življenje bolj preizkuša kot druge. Morda prav obratno, ko se srečujem z ljudmi, si mislim, da se sama ne morem pritoževati. Zato se tudi nisem nikoli spraševala, zakaj je bolezen doletela prav mene. Že od devetnajstega leta se srečujem z multiplo sklerozo, kdo drug z rakom, sladkorno boleznijo, depresijo in lahko bi naštevala brez konca, s čim vse. Pa ne vem, s kom bi želela zamenjati. Če me kdo vpraša zakaj, ne poznam odgovora. Tudi si ne bi upala karkoli reči. Ostaja skrivnost, ki jo bomo morda razumeli enkrat v večnosti.

Pogovarjal se je p. Danilo Holc.

Sicer pa od ljudi zelo pogosto slišim to vprašanje v raznih oblikah. »Le zakaj me je Bog tako kaznoval?« Sprašujem se, kakšno podobo Boga nosijo v sebi, da bolezen razumejo kot kazen. Po njihovem je Bog z njimi samo, če se vse odvija po njihovih željah. Prav v tem je bistvo Boga, kot ga razumem jaz, da je z nami v vsakem trenutku, tudi takrat ali pa še posebno takrat, ko je hudo in bi si želeli drugače.Vendar ob tem želim jasno povedati, da po svoje razumem to večno spraševanje ljudi, ki se znajdejo v stiski: »Zakaj me je to doletelo?« Zelo človeško je. To, da se meni to vprašanje ne poraja, razumem kot velik dar in sem zanj hvaležna. Ni moja zasluga.

Nekje pravite, da je bolezen sestavni del življenja in da je pomembno, kaj s trpljenjem naredimo. Kako se vi spopadate z boleznijo in trpljenjem?Točno tako. Samo poglejte malo okrog in poslušajte ljudi. Videli boste, da je bolezen res del našega življenja. Lahko nam predstavlja eno samo katastrofo, proti kateri se moramo boriti in za to uporabiti vse svoje moči – in nazadnje smo zelo nesrečni, ker gre kljub vsemu, kar storimo proti njej, svojo pot. Lahko pa bolezen razumemo kot del svoje življenjske zgodovine, ob kateri je prav, da storimo, kar se le da za odstranitev ali vsaj omilitev, ne dovolimo pa ji, da bi posegla v naše bistvo. To je svoboda, ki jo človek lahko ohranja kljub bolezni, tudi ob težki bolezni.Zase lahko rečem, da bi bila sicer vesela, če bolezni ne bi bilo; sem pa ob vsem tem imela veliko sreče in jo še imam. To lahko vidim samo sama, drugi mi to zaman dopovedujejo. Diagnozo so mi postavili, ko sem bila še zelo mlada in nisem niti dobro vedela, kaj to pomeni. Moji starši se vsega tega sploh niso zavedali in zato tudi niso komplicirali, kar je bilo izredno pomembno. Bolezen se je z leti vedno bolj kazala. Ne naenkrat. Tako sem imela

Zdravnica Metka Klevišar je znano slovensko ime ne le zaradi naziva Slovenka leta, ki ga je prejela 1995. leta, temveč je obraz, ki je mnogim stal ob strani v najtežjih trenutkih bolezni in umiranja, obraz iz katoliškega časnika Družina, iz mnogih župnijskih dvoran ali predavalnic, obraz, ki je povezan z ustanovitvijo društva Hospic, prve slovenske ustanove, ki spremlja človeka v poslednjih trenutkih zemeljskega življenja … Vse našteto je razlog, da jo je uredništvo revije povabilo k pogovoru, saj bi v tej praznični številki radi spregovorili o minlji-vosti, trpljenju, smrti, upanju na vstajenje, skratka o stvareh, ki so še kako povezane z vsebino velikonočnega tridnevja …

15Pogovorpetdeset let časa, da sem se pripravila na to stanje sedaj. In zdaj imam čas, da se pripravljam za leta naprej. Že ves čas se učim živeti z negotovostjo, kar pa ni pomembno samo ob bolezni, ampak tudi sicer.

Ob težji bolezni se lahko življenje zelo spremeni. Kaj je za Vas kakovost življenja?Ob težji bolezni se življenje gotovo spremeni, posebno če pride bolezen naenkrat, čisto nepričakovano. Tega sama nisem doživela in si predstavljam, da je zelo hudo. Zame je kakovost življenja to, da znaš v vsem, kar doživljaš, videti smisel in iti kljub vsemu naprej. Predvsem pa je pomembno to, da imaš ob sebi ljudi, ki so ti naklonjeni in so pripravljeni biti s teboj tudi ob vsem težkem. To lahko pogosto naredi več kot še tako odlična medicina, čeprav tudi to zelo cenim. H kakovosti življenja spada tudi razumevanje, da to, kar doživljamo tu in sedaj, ni zadnja resničnost.

Nekoč ste pisali o možu, ki mu je po dolgih letih bolezni umrla žena in je dejal: »Dvajset let sva se mučila …« Vi ste to komentirali: »Namesto da bi rekel: 'Dvajset let nama je bilo podarjenih.'« Ali je hvaležnost za življenje drža, ki ste jo pri svojem delu pogosto srečevali?Mislim, da človek veliko lažje živi, če zna biti hvaležen. Nič ni tako samo po sebi umevno in vsak dan znova imamo mnogo razlogov za hvaležnost. Ljudje smo si zelo različni in tudi pri svojem delu sem srečevala raznolike ljudi. Bila pa sem vedno vesela, ko sem srečala bolnika, ki se je šele ob svoji bolezni zavedel, komu in za kaj vse mora biti hvaležen. Čisto drugače živiš ob zavesti, da ti je vse, kar imaš, podarjeno. In seveda tudi to, da boš nekega dne moral vse to izpustiti.

Zakaj je za nekatere težko biti ob nekom, ki trpi?Verjetno nikomur ni prav lahko biti ob nekom, ki trpi. Veliko laže je srečati človeka dobre volje, kar ob trpljenju navadno ne moreš biti. Realnost življenja pa je taka, da veliko ljudi okrog nas trpi. Sami se moramo odločati, kako bomo ob tem ravnali. Lahko zbežimo stran in nas je vedno bolj strah, da se tudi nam zgodi kaj podobnega. Lahko pa smo pripravljeni obstati pri trpečem, ga poslušati, mu nuditi pomoč … Pri tem tudi sami ogromno pridobimo. Zame je to največja oblika akcije, tudi če na zunaj ne storimo ničesar.Mislim, da je prav sposobnost obstati pri trpečem ena bistvenih stvari, s katero lahko naredimo našo kulturo bolj človeško.

Ali mislite, da ste lažje pristopili k bolniku, ker ste se tudi sami soočali z boleznijo?Prav gotovo, čeprav je šlo pri mojih bolnikih s pljučnim rakom za povsem drugačno bolezen, s katero so se spopadali na drug način kot jaz. Sem se pa od njih ves čas učila. Moja bolezen mi je pomagala dojeti, da smo v nekem smislu vsi povezani tudi v svoji nebogljenosti. Ne

pomaga namreč samo medicina kot medicina, ampak predvsem to, kako drug drugemu pomagamo srečevati se z boleznijo. Ob tem se mi zdi zelo pomembno, da svojih izkušenj ne jemljemo kot kriterij za vse. Vsak človek je svet zase in vsak na svoj način odreagira na bolezen. Prav to drugačnost moramo sprejemati z velikim spoštovanjem in se drug od drugega učiti.

Stres je bil sestavni del vašega poklica. Kako ste se spopadali z njim?Zdaj se veliko govori o stresu in o izgorelosti. Zase ne morem reči, da sem stres kdaj posebno občutila. Bila so obdobja, ko je bilo dela več, potem spet manj, ampak nikoli nisem imela občutka, da grem prek svojih moči, da delam stvari, ob katerih tudi sama ne bi rasla. Morda je to tudi zato, ker sem se ves čas zavedala, da vsi dajemo in vsi dobivamo. Pri tem je včasih težko reči, kdo več da in kdo več dobi. Vem, da sem od bolnikov dobila zelo veliko. Jaz sem jim dala nekaj svojega strokovnega znanja, oni pa so me učili živeti.

Z leti ali ob napredovanju bolezni človeku pada sposobnost, da sam opravi stvari, ki jih je prej lahko mimogrede. Nekateri začnejo misliti predvsem na to, česar ne zmorejo več. Kako jim pomagati, da bi se veselili predvsem tistega, kar še zmorejo?Ko se srečujem z ljudmi, se mi zdi, da je za mnoge ena najtežjih stvari sprejeti dejstvo, da vedno manj zmorejo. To se dogaja ob bolezni in v starosti. Vsak se mora sam odločiti, kako bo to sprejemal – ali vidiš kozarec na pol prazen ali na pol poln. Nihče ga ne more videti namesto tebe. Sama sem morala v življenju izpustiti že veliko stvari in še jih bom morala. Včasih to res ni lahko, a ni druge poti. Če to sprejmeš, je vse veliko lažje. Ob tem bi še omenila, da veliko ljudi trpi, ko ne morejo več delati. Zato je vaja v »ničpočetju« lahko prav zdravilna. Kot da vrednotimo nekega človeka samo po tem, kaj vse naredi, po storilnosti, ni pa nam mar, kakšen je ta človek. Tipična storilnostna miselnost. Poznam ljudi, ki se bojijo

16 Pogovor

smrti zato, ker imajo občutek, da so v življenju premalo naredili. Prepričani so, da bodo morali Bogu ob smrti izročiti seznam, koliko so bili aktivni. Pa je res tako? To bomo videli pravzaprav šele v večnosti.

Eno vmesno, na videz nenavadno vprašanje. Ali ste bili kdaj v Assisiju in koliko poznate sv. Frančiška?V Assisiju sem bila petkrat, enkrat skoraj ves teden. Zadnjikrat, ko sem bila tam, sem doživljala Assisi z vozička. Če bi mogla, bi prav gotovo še šla. Sv. Frančiška imam zelo rada in mi je vedno znova navdih in opomin. Zelo blizu mi je s svojo duhovnostjo. Tudi s svojo preprostostjo. Pogosto razmišljam o tem, da nam danes, v teh razburkanih časih, sv. Frančišek ogromno sporoča. Ali ga znamo razumeti? Težko bi rekla, da ga zelo dobro poznam. Mislim, da ga ne moreš nikoli dovolj spoznati.

Zakaj sem postavil prejšnje vprašanje? Kdor Vas pozna, ve, da imate – kakor sv. Frančišek – izre-den odnos do vsega ustvarjenega, še posebej do ži-vljenja. Tudi sv. Frančišek se je zahvaljeval Bogu za vse ustvarjeno. Ali se Vam ne zdi, da je bilo Vaše življenje ali bolje poslanstvo na onkološkem inštitutu kot velika hvalnica življenju?Prepričana sem, da je življenje vsakega človeka na svoj način hvalnica življenja, tudi če se tega ne zaveda. In da Bog v vsakem človeku nadaljuje s pisanjem Svetega pisma, čeprav te knjige ne bodo nikoli kanonizirane. Če pomislim, kako se je odvijalo moje življenje, z vsem dobrim, slabim in težkim, se lahko poistovetim s Frančiškom in njegovo hvalnico. Res, hvala Bogu za vse. To je bila moja pot, enkratna in je ne more nihče posnemati. Prehoditi jo moram sama, drugi, tudi sv. Frančišek, so mi lahko samo zgled, lučke ob poti, ob katerih spoznavam svoje poslanstvo in svojo pot.

Ali veste, da je sv. Frančišek želel, da so novinci, ki so prihajali v red, preverjali svoj poklic s služe-njem gobavcem?Tega nisem vedela, me pa ne preseneča. Pred seboj imam prizor gobavcev v filmu »Brat Sonce, sestra Luna«.

Zelo lep prizor. Kdor ni sposoben služiti najbolj ubogim, bo težko šel po poti za Kristusom.

Smo v letu vere. V javnosti ali v pogovorih za ra-zne časopise nikoli niste skrivali svoje vere. Ka-kšna je Vaša podoba Boga?Osebno ne potrebujem leta vere, ker je vera nekaj, kar je del mene in je ves čas prisotno, letos čisto nič bolj kot lani ali prihodnje leto. Bojim se, da bo to povezano z ogromno organizacije, vere pa se ne da tako organizirati. Če bi morala na kratko povedati, kaj je bistvo moje vere, bi izbrala stavek iz triinpetdesetega poglavja preroka Izaije: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5). Bog sam je stopil med nas in postal eden od nas, tudi v trpljenju. Ni prišel kot »deus ex machina«, ki vse razreši kot čudež, ampak je šel po poti nas, ljudi, po poti vsakega od nas. Prišel je v naše konkretno življenje in v to prinesel neko povsem novo dimenzijo in veliko upanje. Ni odpravil trpljenja, ampak ga je osmislil. Pogosto nam je to težko razumeti. Lahko samo verujemo in upamo, da Kristus s svojim trpljenjem osmišlja tudi naše življenje in trpljenje. S svojim vstajenjem pa nam je pokazal, da smrt ni naša zadnja postaja. To je moj Bog, ki je z menoj v vsakem trenutku. Sploh se mi ne zdi potrebno, da bi o tem veliko govorila, ker to preprosto je.Zame je Bog velika skrivnost, ki ji nikoli ne bom mogla priti do dna. Lahko jo samo slutim. Živeti s skrivnostjo mi je lepo. In tudi vsak človek je zame skrivnost.

Kako spremljati človeka, ki se mu zdi, da ga je Bog zapustil?Nobenega recepta nimam. Vem samo, da je dobro, če kljub vsemu ostanemo pri tem človeku in ga spremljamo. Tako mu tako damo slutiti spremljajočega Boga. Ob tem so morda vse besede odveč. Hkrati pa v takšnih srečanjih vedno znova upam in verujem, da Bog dela in da tega človeka ne bo pustil samega.

Današnji človek odriva misel na minljivost in smrt. Kaj menite, kako človeku pomagati, da bo lažje »udomačil« minljivost? Ali se Vam zdi, da sploh smemo znotraj katoliške vere govoriti o min-ljivosti? Na kakšen način?Tudi tu ne poznam odgovora. Lahko samo upam, da bo ta človek ob vsem, kar doživlja, nekega dne spoznal, da se »minljivosti« ni treba bati. Tudi med kristjani je tega strahu veliko preveč. Včasih se sprašujem, kako je z vero nasploh. Zdaj smo v postnem času in pred nekaj dnevi je bila pepelnica. Obred pepeljenja se mi zdi čudovit, saj nas spominja na našo minljivost. Čas našega življenja v tej obliki je omejen in prav to zavedanje nas spodbuja, da ga preživimo bolj kakovostno. Da ozavestimo, kaj je za naše življenje pomembno in kaj ne. Da se znebimo nepotrebnega balasta. Vedno znova imam pred očmi Slehernika Huga von Hofmannsthala. Mislim, da bi ga morali poznati vsi ljudje. Potem bi bilo življenje lepše in ne bi izgubljali energije za čisto nepotrebne stvari.

17PogovorMoč znanosti nas slepi in človek misli, da je ne-odvisen in da lahko vse naredimo sami. Verjetno ste se srečali s kakšnim bolnikom, ki mu je nato huda bolezen ali nesreča zrušila vse velike načrte in zaverovanost vase. Kakšni so bili njegovi odzivi na to osebno »katastrofo«?Takšnih ljudi srečujem zelo veliko, posebno med mlajšimi. Gotovo je znanost pomembna in potrebna, je pa veliko bolj omejena, kot si mnogi mislijo. Včasih si tudi preveč domišlja, potem pa na primer ob visokem snegu ali ob kakšni hudi nevihti cel svet naenkrat obstane. Znanost ne bo znala nikoli razložiti bistvenega, kar se med nami dogaja. Ne more ničesar povedati o Bogu, ga niti dokazati niti zanikati. Pa še toliko drugih stvari. Mnogi ljudje po osebni izkušnji začnejo gledati drugače in tudi spoznajo, da huda bolezen ali nesreča niti ni nujno samo katastrofa. Seveda, brez tega bi bilo življenje lažje, ampak zdaj je treba iz te situacije narediti najboljše. To, kar včasih potem nastaja, so neverjetne umetnine.

Vaši mnogi članki, po dolžini skromni, a vsebin-sko bogati, govorijo o čisto navadnih, vsakdanjih stvareh, ki sestavljajo življenje. Ali mislite, da v želji doseči velike cilje pogosto pozabimo živeti za danes, za ta trenutek?Ko sem začela pisati Čisto vsakdanje stvari, si niti malo nisem predstavljala, da bom naletela na širok odmev in da bom članke pisala tako dolgo. Mislim, da teče zdaj že dvajseto leto. Nič posebnega ni, ampak prav to je posebno. Naše življenje je sestavljeno iz drobnih stvari in Bog je prav v tem z nami. Kdor ga v teh drobnih stvareh ne vidi, bo zaman čakal velike. Morda bi ob tem, ko govorim o svojem pisanju, povedala, s katero živaljo bi najlaže označila svoje življenje. To je vrabec, čisto navaden vrabec. Zelo vsakdanji je, ne posebno ugleden. Ima pa v sebi veliko življenjske moči in veselja. Spomnim se ga iz filma o sv. Frančišku, v katerem je s svojim veselim čivkanjem vrnil Frančišku, ki je bil zaradi bolezni že povsem izčrpan, voljo do življenja. Tako razumem svoje življenje kot čivkanje vrabca. Morda s tem komu pomagam živeti. Če bi pisala svoj življenjepis, bi mu dala naslov MOJE ŽIVLJENJE JE KOT ČIVKANJE VRABCA. Pa ne vem, če bi ljudje to razumeli, ker so preveč usmerjeni v bolj »imenitne« stvari. Primerjati bi se morala s kakšno bolj ugledno živaljo.

Danes se tudi (vsaj v mestih) zdi, da nas na vsa-kem koraku obdaja hrup – promet, TV, celo na avtobusih ali sprehodih imajo ljudje slušalke v ušesih. Ali mislite, da se sodobni človek boji ostati sam in se srečati sam s seboj?Gotovo se človek boji ostati sam in se srečati s seboj. Nekateri bolj, drugi manj. Znati biti sam je ena bistvenih stvari v življenju, ki jih moraš vsaj kolikor toliko obvladati, če hočeš biti zadovoljen. To je pomembno v vseh življenjskih obdobjih, prav posebno v bolezni in starosti. Kdor ne zna biti sam, bo težko dobro sobival z drugimi. Tudi tišina je v našem življenju zelo dragocena.

Zase vem, da sem bila v bistvenih trenutkih svojega življenja sama in sem se morala tudi odločati vedno sama. Zato mi je tako pomembno ob vsakdanjih dogodkih prisluhniti, kaj mi Bog želi povedati.Gospa Metka, hvala, da ste si vzeli čas za ta pogovor in nam podarili nekaj svojih bogatih duhovnih biserov za pot v življenje. Začrtali ste nam smer, kako tlakovati pot v Življenje, v naročje neminljivega, večnega Boga. Naj Vas Vstali vse preostale dni zemeljskega življenja spremlja s svojim blagoslovom.

JERIHONSKA ROŽAKo sem bila na seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih v Stuttgartu, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah vzcveti. V suhem stanju, kot navidez mrtva, lahko preživi desetletja. V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico, ki jo odrežemo in najpozneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi.To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam takšne, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo takšne ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, koliko lahko človek prenese. Pa se spet postavijo na noge.Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči k samemu izviru Žive vode in od nje živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.

Metka Klevišar, Čisto vsakdanje stvari, 1993

Foto: Amadej Trnkoczy

18 Spomin zlatih korakov

Ljubezen ni ljubljenaJana Podjavoršek

Dragi Maksimilijan na poti mučeništva!Zadnji del romanja po tvojih stopinjah je bil pretresljiv. Ko smo si zvečer ogledali razstavo slik enega od zapornikov, ki je preživel grozote taborišča, smo se pretreseni vrnili v sobe. Nikoli ne bi niti pomislila, da je človek zmožen tako groznih dejanj. Štajerke smo se še dolgo pogovarjale, preden smo sestopile v realnost življenja in skupaj molile, da smo lahko umirjeno zaspale.Naslednji dan dopoldne smo šli v Birkenau. Ogled barak me je pretresel. Ob težkem delu, skromni hrani še povsem nečloveške razmere za počitek. Dejansko so bili kot »sardelice v konzervi«. Popoldanski del smo nadaljevali v Auschwitzu. Je človek res lahko tako krut? Groza. Že po nekaj korakih skozi taborišče sem se v vsej tej grozoti začela dušiti. Tiho sem stopala za ostalimi in začela moliti rožni venec, sicer ne bi zmogla celotnega ogleda. Kupi kovč kov, potovalk, ortopedskih pripomočkov, otroških čeveljčkov in drugih stvari … Kaj človeka žene, da lahko dela kaj takega? Od kod takšno sovraštvo? Preveč, Gospod! Blok številka 17 je bil rezerviran za duhovnike in med njimi si bil tudi ti, p. Maksimilijan. Z neustrašenim pogumom, prežetim z ljubeznijo, si stopal z Jezusom in Marijo proti Kalvariji, kot si zapisal v svojih spisih: »Naša moč je v spoznanju naše krhkosti, slabosti, revščine in v neomajnem zaupanju v dobroto in moč Brezmadežne.« Tako je sredi tega pekla v tebi ostal neusahljiv izvir ljubezni, ki si jo delil s svojimi sotrpini. Maksimilijan, občudovala sem tvojo majhnost v vsakdanjem življenju po evangeliju, zvestobo Bogu in Mariji ter pokorščino nadrejenim.

Vedno bolj pa spoznavam, da je bila vse to le priprava na tvoj dokončni »Zgodi se.« In prav to mi pomaga osmišljati tudi nerazumljive odločitve na poti mojega življenja. Pot vodi naprej, da le vidimo Cilj. In tvoje pričevanje razblinja oblake in mi pomaga pogledati v svetlobo. Med sojetniki ostajaš majhen in neopazen, tvoj korak ostaja kljub grozotam in največji bedi trden na odličnejši poti. Enemu od ujetnikov je uspelo pobegniti, zato jih izberejo deset za bunker lakote. Obsodba mladega očeta Gajowniczka te spodbudi, da prekineš mučno tišino: »Sem poljski katoliški duhovnik. Želim prevzeti njegovo mesto, ker ima ženo in otroke.« Komandant je bil šokiran ob tvojem dejanju in je ponudbo sprejel. Ti pa se vzpenjaš proti »vrhu Golgote«, ko

te odpeljejo v bunker lakote, kjer te s sojetniki slečejo do golega. A niti to ne pogasi ljubezni v tebi, ampak jo celo razplamti. Iz bloka lakote, od koder so prej prihajali nečloveški kriki, so takrat slišali petje. Kaj takega zmore samo ljubezen!V največjih trenutkih nemoči in groze bolečin si kot Veronika »brisal potna čela« sojetnikov. Prta nisi imel, lahko pa si poslušal in ljubil, ljubil do konca. Ljubezen se je razplamtela kljub sovraštvu, ki se je bohotilo. In priče pravijo, da še nikoli niso videle bolj bleščečega sončnega zahoda kot tistega dne, ko si tudi ti prestopil iz minljivosti v večnost, ko je ljubezen premagala smrt. V bunkerju si ostal sam in sedeč na zemlji molil, ko si prejel še zadnjo popotnico, smrtni pik. »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Veliko plemenitega si storil v svojem življenju, v spominu večine pa ostaja tvoj Zgodi se, tvoje dejanje ljubezni, ki presega vse. Pa vendar sem prepričana, da če ne bi hodil po poti svetosti že prej in zajemal iz studenca žive vode, česa takega ne bi zmogel. V popolni predanosti Brezmadežni in njenemu Sinu si v polnosti zaživel ljubezen in ljubil. Stopam naprej po poti življenja, ki ni avtocesta. Počasi in okrepljena s spoznanjem, da je edino smiselno živeti v ljubezni. Z Marijo in Jezusom se počasi premikam. Maksimilijan, prosi za me!»In kaj smo se iz tega naučili?« nas je na koncu vprašal vodič. Vsa pretresena ob vsem, kar sem videla, razmišljam … Pa vendar zlo nima zadnje besede! Zmagala je ljubezen.

19

BREZMADEŽNA

Brezmadežna

P. Jože Osvald

MARIJA – ZGLED NAŠE VERE

V oktobru leta 2012, ob 50letnici začetka II. vatikanskega cerkvenega zbora, je sveti oče – papež Benedikt XVI., razglasil »leto vere«. Tako naj bi se začelo aktivno uresničevanje nove evangelizacije. To pomeni novo odkritje in razodetje vere v deželah, kjer je začela moč evangelija pojemati. Smo v začetku tretjega tisočletja. Doživljamo krizo vere in razsulo vrednot. Sv. Maksimilijan Kolbe je brate in častilce Brezmadežne pogosto navduševal z besedami: »Svet brez greha lahko postane samo po Mariji – Brez-madežni, ki ni imela nobenega greha.« Marija, Jezusova in naša nebeška mati, je naš največji zgled vere in našega služenja bližnjim.Marija je v trenutku oznanjenja vsa ponižna, pokorna in vdana v Božjo voljo »verovala«, da bo po moči Najvišjega postala mati Božjega Sina. Ko je Gospodov angel prišel k Mariji in ji sporočil veselo novico: »Ne boj se Marija, veseli se, milosti polna, Gospod je s Teboj, našla si milost pri Bogu! Božji Duh bo prišel Nadte in moč najvišjega Te bo obsenčila; zato bo tudi dete, ki ga boš rodila, Sveto. Imeno-val se bo Božji Sin!« (Lk 1,2832). In vsa ponižna in vdana v Božjo voljo je spregovorila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po Tvoji besedi.« S tem ko je sprejela Božjo voljo, je postala Kristusova Mati, Mati našega Odrešenika. Začelo se je Njeno sodelovanje pri odrešilnem delu, ki je trajalo do Odrešenikove smrti na križu.Potem je obiskala sorodnico Elizabeto. Ta je po Božjem navdihu spoznala, kdo je Marija, in jo pozdravila: »Bla-goslovljena si Ti med ženami! Od kod meni to, da prihaja k meni Mati mojega Gospoda?« Elizabeta je blagrovala Marijo zaradi Njene vere v odrešenje. Marija kot mlada mati je svojega Sina ljubeče pokazala pastirjem v betlehemskem hlevčku in Svetim trem kral jem, ki so sledili zvezdi in prišli molit novorojeno Dete.

In ko je v svoji ponižnosti izvršila dolžnost, je po Gospodovi postavi nesla Jezusa v tempelj. Morala je sprejeti preroške besede starčka Simeona, da bo njen Sin znamenje v vstajenje mnogih, pa tudi znamenje nasprotovanja. »In Tvojo dušo bo presunil meč.« Marija je živela in trpela s svojim Sinom, našim Odrešenikom, kot zmore samo najbolj ljubeča Mati. Tako Marija s svojo svobodno vero in pokorščino sodeluje pri odrešenju človeštva. Kar je s svojo nevero uničila Eva, s svojo vero Devica ustvarja na novo. S trdnim zaupanjem sprejme vse, kar ji je bilo razodeto. Živi iz vere, zato ne raziskuje, zakaj Bog ravna tako ali drugače …Marijina vera je bila preizkušena pod križem. V globokem sočutju s svojim Edinorojencem in z materinsko dušo se pridruži Njegovi daritvi in privolitvi v darovanje tiste žrtve, ki jo je sama rodila.Verovati pomeni odgovoriti, ker se čutiš nagovorjenega, kakor se je čutila Marija ob oznanjenju. Verovati pomeni popolnoma se izročiti Bogu in mu zaupati. Verovati pomeni sprejeti tudi nerazumljive Božje odločitve in po poti odpovedi, trpljenja, žrtve in teme hoditi z upanjem v življenje. Marija je vzornica vere tudi zato, ker je hranila svojo vero z molitvijo in s poslušanjem Božje besede. Moliti se pravi

20 Brezmadežnaiskati stik z večnim, živim in pravim Bogom. Na ta način od Njega prejemamo luč, spoznanje, pogum, vero, upanje in ljubezen. Prenehati moliti pomeni podirati most, ki vodi od Boga k nam. Prosimo Marijo: Pomagaj nam verovati! Stopimo malo bliže k Njej, ozrimo se na pot od Njene mladosti dalje! Marija je kot prva, najpopolnejša in najodličnejša vzornica za vse ljudi in za vse čase! Božja ljubezen nam je v Mariji poklonila – poleg Kristusa Odrešenika – tudi najodličnejši vzor krščanskega življenja, popolnosti in svetosti.Peta skrivnost v veselem delu rožnega venca – »ki si Ga Devica v templju našla« – nam odkriva, kaj je Marija doživela. O tem dogodku nam poroča evangelist Luka (2, 41–42): Marija in Jožef sta vsako leto za velikonočne praznike hodila v Jeruzalem. Ta dolžnost je veljala samo za može – toda Marija je vseeno šla na dolgo pot. Njena duša je bila odprta za duhovno doživljanje velikonočnih praznikov. Iz ljubezni do Boga je izpolnila vso postavo in na tej romarski dolžnosti spremljala 12letnega Jezusa in rednika Jožefa. Po praznikih so se vračali in deček Jezus je ostal v Jeruzalemu, ne da bi Marija in Jožef to opazila. Mislila sta, da je v družbi mladih sovrstnikov. Šele proti večeru sta odkrila, da se je izgubil. Vrnila sta se v Jeruzalem in ga iskala.Kako je ob tej preizkušnji trpela Marija! Mislila je, da se je že začela uresničevati napoved o Njegovem trpljenju. Njeno trpeče srce, ko sta po treh dneh iskanja vendarle našla svojega 12letnika v templju med učitelji, pa je ljubeče spregovorilo: »Otrok, zakaj si nama to storil?« In Jezus je že odgovoril v duhu Božjega poslanstva: »Zakaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Spregovoril jima je Božji Sin, ki mora najprej izpolniti Očetovo voljo. Za Marijo je bil ta odgovor skrivnosten. Jezus se je nato z njima vrnil v Nazaret in jima bil pokoren. Njegova Mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti in starosti ter milosti pri Bogu in pri ljudeh. Sveta družina je živela v Nazaretu tiho in neopazno. Marija je bila zvesta spremljevalka Božjega Sina. Posnemala Ga je in se po Njem in ob Njem duhovno oblikovala v popolnosti. Rada Ga je poslušala in skrbela za duhovno življenje, to je za zedinjenje duše z Bo-gom.Apostol Janez, eden od Jezusovih učencev, je

v svojem evangeliju izpričal, kako je bila Marija od začetka pripravljena pomagati ubogim v trenutku njihove stiske. Poznamo prvi čudež v Kani Galilejski. Marija je posredovala prošnjo svojemu Sinu: »Vina nimajo.« Njeno materinsko nežno srce je začutilo v sebi odmev boleče stiske novoporočencev in tistih, ki so skrbeli za svatbo. Marija je verovala v svojega Sina, v Njegovo odrešilno moč, saj je rekla zaskrbljenim: »Karkoli Vam On (to je Jezus) poreče, storite!«Marija je svoje sodelovanje začela pri najmanjših. Zanje posreduje prošnjo in tako postane srednica. Prav tu, v Kani Galilejski, kjer je Božji Sin storil prvi čudež »in vodo spremenil v vino«, se Marija predstavi kot »Mati večne po-moči – Mati usmiljenja«. Danes poznamo velike socialne skrbi, ki tarejo svet. Mnogim narodom po svetu grozita lakota in uboštvo. Odkriti pa moremo tudi resnico, da se velikokrat celi narodi zatekajo k Mariji in jo prosijo pomoči. O tem priča zgodovina. To zaupanje v Marijo je zaupanje vere, ki rodi upanje za rešitev iz stiske ter utrdi temelj naše vere. V pastirskem pismu nam slovenski škofje za postni čas v letu vere posredujejo mnogo misli o tem, kdo je tisti, ki nam bo dal moči, da naša vera ne bo omagala.Marija – vzor vere, upanja in ljubezni – nas more pripeljati do tiste stopnice, po kateri pridemo do varnega zavetja, ki nas varuje pred krutostjo tega sveta! Z Božjim Sinom namreč ni bil nihče bolj povezan kakor Njegova mati Marija. »Nazaret je za nas šola, kjer se učimo, kako moramo razumeti Jezusovo življenje. To je šola evangelija in prave življenjske modrosti, ki jo posre-duje Kristus, Božji Sin.«Sveta družina je vzor vseh najlepših lastnosti in Božjih vrednosti: »Skupnost najgloblje vere, veselja in sreče v Bogu, polnost molitve in razmišljanj o poslanstvu Bož-jega Sina.«Naj ta svetli zgled svete družine »Jezusa, Marije in Jo-žefa« – ta LUČ vedno in povsod osvetljuje današnje družinsko življenje s svetlobo vere, upanja in medsebojne ljubezni.

21Brezmadežna

Z MARIJO SKOZI ŽIVLJENJE

Ko prežijo vsepovsodnevarnostiin je v teminašega življenja pot,ko duša blodi brez močiin kriki strtega srca k Marijizadonijo »Na pomoč« –glej, kaj se zgodi!Zavetje Njeno prepodisamoto in obupin grozo vseh noči!V ljubezni, ki jo čutiotroška duša do Marije –s polnostjo zaznavzasluti,da premore Ona vse! Zaupanje rodi zavetje Njene varnosti in popolne vdanosti: Doživljanje Boga je sreča, ki najgloblje korenine poženeiz skrivnostne bolečine ...

Cili Kodrič

POSTNA SKRIVNOST

Marija, kako je trpelo, Tvoje ljubeče, materino srce! Že Tvoj pogled na križevem potu nam odkriva Tvoje globoko gorje!

Neskončna ljubezen do vseh ljudiTvojemu Sinu to narekuje: »Umreti na križu za odrešenje sveta!« Tako – Bogu Očetu – življenje daruje ...

Pred dva tisoč leti na Golgoti je odkrilo dejanje ljubezni vso Božjo globino in veličino –za našo rešitev nad pogubnimi brezni.

Iz trohnobe je zažarelo življenje –ob zmagi Kristusa nad smrtjo sveta. Njegovo vstajenje je potrdilo nam vero: »Bog je in sreča v večnosti, ki ne pozna – meja!«

Cili Kodrič

22

Pripravlja: Nataša Ahčin

Biseri molitve

MATI ŽIVLJENJAZa vse matere sveta poklekam pred te,

Mati Gospodova,da nanje položiš svoje dlani,

s katerimi pestuješ Božjega Sina.Za vse žene, ki pod srcem nosijo življenje,

trkam na tvoje srce, Devica iz Nazareta,da jih obsiješ z blagoslovljenim sadom

svojega telesa.Za vse žene sveta, ki rojevajo telesno ali duhovno,

polagam v tvoje naročje zaupanje, da jih opogumljaš, varuhinja Življenja!

Za vse matere in očete, ki hočejo resnično ljubiti,gledam v tvoje oči, blagoslovljena med ženami.

Ti s svojo materinsko dobroto siješ nad družinami.

Nataša Ahčin

Biseri molitve

IZ PISMA MISIJONARJU

Jezusa nisem nikoli prosila, da bi mlada umrla. Nemožata se mi je zdela taka prošnja.

A že v otroških letih mi je Bog dal trdno prepričanje, da bo tek mojega življenja kratek.

Čutim, da morava po isti poti romati v nebesa: po poti trpljenja in ljubezni. Ko bom dospela

v pristan, vas bom učila veslati na viharnem morju z zaupanjem in ljubeznijo otroka, ki ve,

da ga Oče ljubi in da ga v nevarnosti ne bo zapustil. Kako rada bi vam razodela nežnost Jezusovega srca

in pokazala, kaj Bog od vas pričakuje. Tudi vi ste poklicani, da se dvigate k Bogu

z »dvigalom ljubezni« in ne po strmih stopnicah strahu.

Sv. Terezija Deteta Jezusa

MINEVANJE

Vsi se bomo enkrat vrnilitja, kjer Začetek domuje,

kjer vsako dejanje, dobro in slabo,

se v večno plačilo prekuje.

Kar smo storili,bo razodeto,

nič ne bo skrito,v molk odeto.

Takrat bo Ljubezenživljenje česala,v luči Resnice

sebe spoznala.

Nataša Ahčin

Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne plaši, vse mine. Bog se ne spreminja, potrpežljivost vse doseže.

Kdor se Boga drži, mu ničesar ne manjka. Bog edini zadostuje!

Sv. Terezija Avilska

23Biseri molitve

KO ME BODO POSPREMILI

Odveč je ponavljati: To življenje je minljivo. Odveč je tuhtati kdaj, kako in kje bom umrl.

Vendar želim umreti v pokorščini,kakor umre zvesti služabnik,ki je opravil svojo dolžnost.

Ne bi rad umrl kakor Kristus,ki je edini zares vedel, kaj je smrt.

Rad bi umrl kot njegov učenec,za katerega je On premagal smrt.

Samo tako je mogoče prenašatismrtni strah, bolečino in osamljenost.

Še to si želim: umreti v zavesti,da je vse, kar sem dobrega storil, naredil Bog

in vse, kar sem hudega zagrešil, pokopal Kristus.In potem naj me pospremijo k Očetu,

kajti po Kristusu je smrt vrnitev.

Neznani duhovnik, 1982

DA BOMO VSTAJENJE

Pojdimo na pot, ko bodo ptice odpele svoje jutranjice,

pojdimo prek cvetočih trav,prek brezen krikov in viharjev,

pojdimo med dnevom in nočjo ljubeznido najtišje molilnice sveta,

da bomo odpuščanje,da bomo vstajenje.

Minka Korenčan

Foto: Amadej Trnkoczy

24 Zvezde za vso večnost

Ante Rota

Življenje z Jezusom

Velikokrat se sprašujemo, kaj je bistvo našega življenja, s kakšnim namenom smo tu in kam nas vodi pot. Takšna vprašanja so v ospredju predvsem takrat, ko smo preizkušani ali ko nas razjeda bolezen. To začenja rušiti našo samopodobo in prisiljeni smo se spopadati z vprašanji kako naprej, ali ima življenje sploh še smisel, kje je Bog itd. Le redkim je dano, da sprejmejo svoj križ in se zanj zahvaljujejo. Zato bi vam rad podal nekaj misli o osebi, iz katere je odseval ravno takšen način razmišljanja. To je moja žena Petra, ki se je z izkušnjo te vrste soočila leta 2006, ko je bila zaradi rakastega tumorja v glavi prvič operirana pri dr. Ardebiliji. Leto pozneje se je tumor ponovil. ''Obljuba Jezusa Kristusa, da je za vsakega izmed nas pripravljen prostor v nebesih, me je spremljala tudi v večeru pred operacijo, ko sem zavrnila obisk pri bioenergetiku,'' je nekoč zapisala. ''Prišla je misel: 'Raje sem slepa, hroma ali pa umrem, kot da v ključnem trenutku izdam Jezusa!' Jezusovo vstajenje mi je podarilo upanje, Njegova ljubezen pa mir srca, da sem se brez skrbi predala kirurgovim rokam.'' Tumor je bil ponovno odstranjen. Sledilo je mučno obdobje kemoterapije, obsevanj. Po nekajletnem mirovanju pa se je bolezen ponovno prikradla. A to mladega dekleta, polnega optimizma, ni zmedlo, ampak jo je utrdilo. Bila je z dušo in telesom predana kristjanka in zvesta Cerkvi. Zavedala se je dejstva, da na tej poti ni sama, ampak je Jezus vseskozi z njo, ji pomaga nositi ta križ. Nekoč mu je v srce celo položila misel, da je pripravljena darovati svoje življenje in z njim ta tumor za spreobrnjenje sveta. Si lahko predstavljamo, kaj je moralo rojiti po glavi še ne 30letne ženske, da je to zaupala Bogu kljub dejstvu, da se je veselila življenja, si želela postati žena, mati in doseči tisto, po čemer hrepeni vsaka ženska? Kar srh me preletava, saj vem, da je to jemala resno. Kristus zanjo ni bil le ikona, oseba iz Svetega pisma, ampak se je z njim tako rekoč poistove

tila. Tudi On je vzel naše grehe in slabosti in za nas umrl na križu, da bi nam tako odprl pot v nebesa. To je pravo darovanje, dragi bratje in sestre. To se ji je dogajalo še v času, ko se nisva poznala. Toda Jezus je poskrbel zanjo tudi tako, da ji je izpolnil sanje in ji podaril moškega, ki si ga je tako želela, ob katerem je bila slišana in uslišana, ob katerem se je počutila pravo žensko in pozneje ponosno ženo. Pred štirimi meseci sva se z zakramentom sv. zakona popolnoma predala Njegovi ljubezni. Lahko rečem, da nama je takšne milosti naklonil Bog, ker sva s ponosom tudi navzven gradila najino življenje v Kristusovi luči in se tega preprosto nisva sramovala. Večkrat sva čutila, kako so nama molitve drugih ljudi, s katerimi sva se povezovala, dajale krila in naju nosile naprej v življenje. Bila sva poklicana za čistost do poroke, ki sva jo z veseljem sprejela. Po poroki sva odkrila, da je bil to pravi dar, ki ga žal današnja mladina težko razume oz. ga sploh ne. Prav tako mladim, ki omahujejo, ali se poročiti ali ostati ''na koruzi'', polagam na srce, da poroka, predvsem cerkvena, ni le kos podpisanega papirja. Je obljuba pred Bogom – ki nam, kristjanom, pomeni priznanje pred največjim – da svojega najdražjega sprejemamo, mu ostanemo zvesti v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju ter da ga bomo ljubili in spoštovali vse dni svojega življenja. Če se tega držimo in po možnosti dnevno obnavljamo, nam zagotavlja uspeh, saj obljuba ni nekaj, kar bi lahko enostavno prelomili. Dokler se tega zavedamo, nas hudič kljub skušnjavam ne bo premamil. V tem je ključ do uspeha. Skratka, Petro je Bog obdaril z mnogimi talenti, ki jih je radodarno delila s soljudmi. A življenje ji je znova, že tretjič, prineslo tumor in s tem skoraj dveletno terapijo. Med zdravljenjem se je krepil njen čut do sočloveka in ljubezen do narave. Spomnim se svoje čemernosti zaradi deževnega vremena, Petra pa se je nasmejala: ''Kaj se pritožuješ? Tudi rožice so živa bitja in za svoje življenje potrebujejo dež.'' Ja, res je. Velikokrat se ne zavedamo pomena življenja. Ceniti ga žal znamo šele, ko nas nekaj prizadene. Sprašujem se, ali bi svet lahko obstal, če bi vsi razmišljali na način 'zdravih' ljudi. Verjetno je potreben tudi čut, ki se prebudi v 'ranjenih'. Bog nam je dal različne talente, a talenti, ki jih prejmemo prek preizkušenj, so posebnega značaja in govorijo naravnost iz srca. Če jim znamo prisluhniti, je to pravi blagoslov. Želim vam, da se tega zavedamo na vsakem koraku.Žal ob sebi nimam več bisera z imenom Petra, ki je krasil moje srce. Pred kratkim, dobre tri mesece po poroki, prav v Kristusovih letih, se je poslovila od zemeljskega življenja. Prepričan sem, da je sedaj v Nebeškem kraljestvu, po katerem je tako hrepenela, in kar je še bolj po

25membno, tako tudi živela. »Dober boj si dobojevala, tek dokončala in vero ohranila« (2 Tim 4,7). Tisti, ki smo jo poznali, lahko rečemo, da se je tako močno približala besedi svetost. Verjamem, da sem bil izbran, da jo na tej zadnji poti osrečim in ji vlijem dodatnega upanja. Ponosen sem, saj je bila tudi ona meni v veliko oporo in mi kazala pravo pot v življenje. Vsem nam pa je dokazala, kako lahko preživimo v tem svetu, če Bogu odpremo svoje srce. Saj s smrtjo ni vsega konec, smrt je le prehod v večno življenje. Petra, hvala ti za to spoznanje! Ljubim te! Tvoj Ante.

V razmislek pa še nekaj izpod njenega peresa:

MINLJIVOSTŽivljenje na tem svetu nam je podarjeno, a ne zato, da bi uživali dan za dnem, od jutra do večera. Čas, ki ga imamo, je namenjen pripravi na večnost in iluzorno bi bilo pričakovati, da nam bo vedno lepo. Gledano s človeškimi očmi je vsako življenje sestavljeno iz lepih in manj lepih trenutkov. Prepričana pa sem, da so vsi dogodki del Božjega načrta in so kot taki neprecenljivi, če jih le znamo sprejeti z zahvalo. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27), »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Kot kaže, je bil zadovoljen. Tudi mamica je srečna, ko v naročju drži svojega novorojenega otroka. Ne glede na to, kakšen je, je njen največji zaklad. Tako kot ima mama rada svoje otroke, tako nas naš Oče v nebesih brezpogojno ljubi. Čeprav se včasih zgodi, da zaradi bolezni ali kakšnega drugega vzroka starši ne marajo otroka, naj nam bodo vedno v spodbudo besede iz Svetega pisma: »Če bi me oče in mati zapustila, Gospod me bo vendar sprejel« (Ps 27,10). Bodimo veseli, da smo za Njega enkratni, edinstveni in neponovljivi. Verjemimo besedam »Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,16). Vesel je, da smo Njegovi in želi nas vedno držati v naročju kot mati svojega otroka. Vendar otrok želi odrasti in zaživeti svoje življenje, ločeno od staršev. Jezus je zmožen nečesa, kar starši niso. Vsakemu Božjemu otroku pusti popolno svobodo. Ljudje to pogosto izkoristimo sebi v »prid« in Jezusa zapustimo. Nekateri le za nekaj trenutkov, drugi za celo življenje. Ker pa brez Njega ne moremo živeti, začne življenje postajati neznosno. In ker nam je dana popolna svoboda, za vse slabo v življenju obtožimo Njega. Nismo sposobni dojeti, da je pravzaprav On tisti, ki želi, da bi bili srečni. Mi pa iščemo srečo pri malikih, ko se navezujemo na stvari in idole tega sveta. Kljub naši trdosrčnosti Jezus še vedno vztraja pri svojem načrtu, da bomo prišli nekoč v nebeško domovino, kjer nam je pripravljen prostor. Ali verujemo in zaupamo, da se nekoč v nebesih srečamo?Ker bomo umrli, nam Jezus pravi: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,13). Dobronamerno nas opominja, naj bomo vsak trenutek pripravljeni na življenje v večnosti. Slišala sem že in tudi sama doživela

Zvezde za vso večnost

občutek popolne razčiščenosti s tem svetom. Bil je večer, dan pred operacijo tumorja v glavi. Ležala sem na postelji, bila sem tiho. Ne spomnim se, kaj sem premišljevala, mogoče sem molila. Mobitel sem imela izklopljen, v sobi je bila tišina. V nekem trenutku je postala glava prazna, brez misli. Odnosi z vsemi ljudmi so bili urejeni, čeprav dejansko ni bilo tako. Nikomur nisem imela želje ničesar v