CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-1

HAFNER, Boris Invokacija : (pesmi) / Boris Hafner. - Škofja Loka : Solarny, 2008

ISBN 978-961-92223-0-0235425280

Boris Hafner

INVOKACIJA

5

KAJ MISLIŠ DEKLICA?

6

Vse

svetlo modrain zelenadruga scenasaturn črnčrt.

in tamskupeh belih nitiskok.

in tamenergija v začaranem krogu

Atilin bič.in tamgreh s severami pajdašivsi.

cel vesoljni svetse utapljav sušiidej.

7

Moja kri

je popotnik,je šerpa mojega življenja,je znak mojega rodu.

Moja krije bedaštvo,je sovraštvo,je znak mojega rodu.

in ko moja krimi zavre,rezširi vene – magistrale,pozabi pot,pozabi rod,razbije sužnje spone…

Stran!

8

Ljuba Meri

Oglašam spet se iz tistega rovanoč je in na straži čakam na soldata novaspet včeraj priletela ena je granatain od para kameradov je ostalo le mal blata.Hrana tu je pravo sranjena drisko smrdijo vse okolne gmajnepošteno se mi kolca že po tvojih loncihin igli – strgan sem že na vseh koncih.Prav nič se mi ne da več tu pobijattolk sem živčen, še čikov več ne morem zvijat.Aja, kadim, če še ne vešin pojedli so mi konja, tako da hodim peš.Prejšnjič prav hudo so nas napadlivse je priletelo: bombe, granate in podobnopotem smo mi streljali tja na eno kotojaz bolj v zrak, da ne bi koga ubil s pomoto.V luknjah itak vsi so ostalitudi njim že dolgo hrane niso dali.Kakšna bedarija; tu tako dolgo že čepimolačni in prezebli eni druge morimo,ko prav lahko bi nas poslali vse domovda se oblečemo in dobimo kakšno kilopa naj se zmenjo, da jim ne bomo zasedli rovin prav nič se ne bi spremenilo.No zdaj pa moram iti, blizu je padla mina,pozdravi vse ostale in poljubi najinega sinaTvoj Ju…

Malce zmedeno je stala gospa Meriko je poročnik izrekal ji sožaljein pojasnil, da je to pismo, vse kar je ostaloko razgnalo je granato tam za skalonekje daleč proč in stran.

9

Oh ta lepi zeleni svetv nedolžnost odetz mladostjo prežetv čudenje vpetoh ta lepi zeleni svet

10

haiku:

ljubezen umreče je zvesta do groba,kadar jaz ljubim

11

(Biti vitek je užitek)

sem že dvanajst letpa ne po svoji voljiham, ham na diet

12

ni haiku:

pod pajsho je manjši gozdičekBedanc je pa na goličavi domain jaz sem židane volje

obiskal je zemljo zvezdni človekse obrnilin jo hitro podurhal

- Muhe -

muheiz juheza v trebuheso gluhenaduhe

13

Sončni sin Faeton in njegova punca Esmeralda

šel je sončni sin Faeton na sprehodpa je srečal Esmeraldodržala sta se za roke in pohodilavlažnega maločlenarja

sončni sin Faeton in Esmeraldasta ubila vlažnega maločlenarja

14

naj razpustim vojsko bednih vojačkovin sam udarim po mizinaj odvržem masko miruin zavihtim zaprašeni bičzavihtim in razpršim črne sencev prazen dimzapiskam v svojo piščal, daprestrašim tvoje strahovezarjovim prebujeni velikanz glavo prebodem oblakebesneče grozim znorim kravih oči izpulim grajski stolp in te odnesem v svoj brlog tam te poprosim: da mi ne zbežiš četudi se kdajzopet umirim in zaspim.

15

ljuba moja cipa,tvoj duh me nori,ti črna prasica

ležala si tam, pod palmo tiste nočisedel sem na stolu, te božal z očmibila si vihar v moji sečninibila si krasna in tvoj nedolžni pogled

pa si šla stranpa sem šel, zapustil palmov sem gaj.v svoji sem odnesel te glavi,da lahko jočem kot krokodil.

16

v srcu leži ti mesecenkrat te dnite povaljamin popijem mesečino

enkrat te dniti povem nekajkar sovražimin ti odgriznem kos mesa

še vedno mi nabija v glaviin zdrobim jokot kladivo lažni dijamantenkrat te dni

enkrat te dnise mi zazdida vse to je že biloJa, kako lepo

17

Najlepši je smeh,če se mi ti smejišljuba.Najlepša je rosa na trati,če ti po njej stopicljašljuba.Najlepša je pesemkadar sanjava molče,saj najlepše so rože pozimiin najlepše hrepenenje,ko te niljuba.Najlepše so solze,če v postelji jočešljuba.

Ne kriči name,saj veš da sem nor;a, najlepša je nesreča,kakdar odidešza vednoljuba.Najlepša je jesen.

18

Kaj misliš deklica?Kdo je tvoj junak?Kaj ni vera vanj le strah?

in če odvržem svojo maskose skrijem za vogalte počakam z nožem v temiin pogoltnem v suhih ustih kepoali zavreščiš ko te bom moril?ali zavreščiš ko te bom ubil?

kaj misliš deklicakdo te bo udomačilti pot z zlatom tlakovalhrano v svileno kletko dal?kaj misliš deklicada on ne bo v temnem kotuza teboj prežal?

Kaj misliš deklica?Ne, junakom ni žal.

19

Tanganjika

Še danes vem, ko zbiral sem za odpravoK tebi Tanganjika!Sem prosil in moledovalIn sem ljudstvo zbral, domačim dal: poslednji zdravoK tebi Tanjganjika!Sem dvignil sidro in se pognalUbijal sem, le to sem znal, skozi steno z glavoK tebi Tanganjika!S tvojim srcem se bom obdaroval

Zapustili v mladosti rosniMe v džungli kričeči in neznosniUmirajoči kamerdi so ponosniK tebi Tanganjika!

Sam sem te našelIn prosil v divjini»Tanganjika zdaj te poznam,zdaj tu sem, le ti ne izgini!«

v zelenje ovitaz meglico prekritak tebi tanganjikanisem obupal in oblila si me z nežno penok tebi tanganjikavse sem ti dalče me zapustiš in izgineš –Za teboj bom žaloval!

20

Prav potiho poskakujem gledam zvezde, ki jih kujem, Škrat sem. Vem, ker ne mirujem.

V mirni sen se vsilim, more mešam, besno škilim. Škrat sem, a ljudem se smilim.

Vem; vaše moči so vredne zlata.Vem; vi ste nori bojevnikiin iščete popolnost.Beli vitezi – vaš ostri meč je razumin z njim posekate laži.Sijoči geniji v boju za resnico.Moralni sodniki v boju za pravico.Vi; svetli filozofi.

V črnini zdaj žalujem, ste ohromeli, vas sprašujem. Mir sem! Vem, ker ne mirujem!

21

Zadnja pesem

Z Bogom! Suličarji.Z Bogom! Konjeniki.Z Bogom tisoči Konkubin,ki ste me tešili.Z Bogom vsi,ki me še niste zapustili.Zdaj vem, zdaj me zapustite;Z Bogom želje in hrepenenje –moji zvesti spremljevalcizdaj stopil bom pred vratazdaj bom željain zdaj bom hrepenenjezdaj odprl bom zapahein odšel.Tudi tebe, ki najbolj te želim,zapustim.Ne, to ni beg,le grem, kot vedno svojopot

Z Bogom! Bog, ki si povsod.

22

POLNO RIT MAM SRANJA POLNA USTA ZNANJA PASTE PUNCE JEST SEM INTELEKTUALC TIČA MAM DO VIČA JAJCA KOT OD ZAJCA BIT JE VEČ OD NIČA MOJA ALTER SCENA BABE RAJCA PASTE PUNCE JEST SEM INTELEKTUALC

SEM ŠOLE NAREDU, VSE KNJIGE SEM SNEDUV PAR RITI NOS SEM ZATLAČU, HIGH SOCIETY JOB SEM ZAKAČUSEM UMETNIŠKO SRENJO SPUZNOU, ZATO DA VEM KAJ JE PROUŠE SAM KNJIGE BOM PISU, NAD NARODOVO MORALO BOM VISUHVALA BOGU, DA JE Z MENE NAREDU NAJBOLJŠ KAR JE MOGUSICER NE VEM ČIST, KAJ TO POMEN, AMPAK SEM FILOZOF ESENCIAL-NIH PREMENNA PANTEONU GOR STOJIM NA SKALC: »PASTE PUNCE JEST SEM INTELEKTUALC!«

23

Mesarjeva ljub`ca

Tkole ob ene dvehlih s šihta sem šou,pod pajsho za psa svinjski meh,cel dan pa krave sem klou.

Sem u štarijo zaviu,par litrou s prjatli sem spiu,kelnerco za rit smo grabil in se objel,tko v krogu objeti smo en venček zapel;pol smo pa šli!

Pa potrkamkot vsak dan pri njej.Na ves glas zahrkam,pa mastnga plunem, poglej.

Se ona na vratih pojav,me praša in mi prav:kje sem ga piu,ker tolk dolg pa že nisem garau.Sem hit mal jo nabiu,se dobr razgreu,jo u postlo uzeu,pol pa enga pržgou in skadiu:

»Polnoč je preč,če`s zaspana sam reč,bom spet za hlačetiča zataknu,odpru bom vrata, pa čes pantu ih bom staknuin me nauš vidla nkol več.

Če pa č`š,de zaspau bi pr teb,nalij hit en gl`š,pa vin, k pera res neb.Se`s res punca ta prava,en drucga rada imava,jest sem tvoj bik, ti pa moja krava.«

24

25

LUPILEC ČEBUL

26

VEČA

Emocije same so zaigralein najslabši scenarij se je pripetil.Podpisan sem in za tem stojim,za prvo platjo sledeče situacije.

Moteno bo delo, vemo katero,edina varovalka, ki jo zagovarjam,je skrajna; v kateri vidim možnost,da seveda na prošnjo tej prošnji ne ugodimo.

Predlagal bi na to temo eno razpravo,saj jaz sem svojo opredelitev jasno izrazil.

27

Nekatere pesmi sekončajo zelo hitro

28

PIANIST

Decembra je stal pred klavirjemin igral,kot bi ga držal za ovratnikin stresal.Nisem vedel, da se s klavirjem lahkopretepašin da tako udari nazaj.

Pretepeni klavirji bolijo,kadar igrajo;obnašajo se smešnotako poštirkani – prekriti zzloščeno ebenovinoTežko jih je gledati -poražene elegance.

Borba medlo odmeva po dvorani.

29

in znotraj je zunajče si samv škatlici

30

O TEŽKEM PSIHIČNEM STANJU KAKTUSOV IN KAKTEJ

Kaktusi težko fukajoin kaktusi preveč razmišljajo,se ne znajo sprostiti,ali pozabiti na zapletenost življenja.

Zaprti so vasein se težko s kom zbližajo.Po naravi so samotarji,pa bi se tako radi družili.

Kaktusi ne ovenejoin kakteje tudi ne;en pred drugim se delajo močne,da se bojijo še samih sebe.

Če pa jim odvzameš bodicejih rešiš vseh tegobVendar pa goli kaktusiizgledajo obupno in se bedasto počutijo.

31

Civilizacije čakajo, da pridejo;pozibavajo se, v matičnih pristanihin ogledujejo odseve v vodi.

Ladje privezane na kopno so grde:ne sodijo tja – čakajo.Čakam z njimida končno izplovemomimo valobranov v neznano;da pozabimo kopnoin njegove čudake,da vdihnemo v jadrain napnemo vrvi za divjanje.Vrvi so lepe, če ne zvezujejo.

Nad oceanom je samotain valovi kot hribi,tam diši po življenju.

32

Samo eno je rojstvoin potemmiljarda odcepovdivjamo po potikot bi bila najširša avtocestain se bližamokoncu;ki pa nikoli ni blizu;pa vendarsmo v vsakem trenutkule korak od njega.

33

Ravno čeloljubek obrazčrne očipostava – kontrabas.Soseda za mizopridi bova igralaPreparkiraj svoj gašperček,da ne tli več samtamin ogreva praznino.Ritaj malozasedi svoje mestov mojem naročjupritisni mi joške vobraz:Bradavičke so Bradavicevelikosti kofetnih talarčkov.Ju,kakšno bogastvotoplote,oblinin nasmeha!

34

Jasna in čista – topli dihzimo reže v redke meglicein skozi usta zaplahuta pred očmi

Zrak stisnjen pod razprte perutidviga ptice v nebo;nemo podaja nevidno oporo

Ples nad plamenomgiba podobe ozadjain hoče svet drugih dimenzij

Poslednji vdih in izdihse oplojen z dušopočasi vzdiguje,se pomeša inrazblini v enotnost.

35

Za tenutek sem se zaljubil,samo za trenutek.Pa ne vemali je bilo bedasto,ker sem se zaljubil;ali žalostno,ker sem se samo za trenutek.

36

Veš, v meni preži strahin v prsih buči morjein korenine mi trga orkanzato dušo sem postavil na ogledmolim in zaklinjam:”Kupitemojo dušo, kupite vse kar jev meni, kupite moje znotraj!”molim in zaklinjam,da me vzameš k sebiin odkupiš strahoveda bom s teboj.

Veš; znotraj je zunajče si sam v škatlici

37

Prav vseeno je, če tvoja duša ni čista,ko ti priznavam svoje laži.Vseeno, če me ne boš razumelain se boš z gnusom obrnila proč;ko pa so moje laži - mojein jih izrekam zaradi sebe

Ljubezen je itak izgubljena.

Moja duša so lepo obnovljene ruševine,kot Bernardinska cerkev.Visoki zidovi kažejo nekdanjo veličastnostin obstojni oboki spominjajona številne procesije veselih vernikov.

Pod gradbenimi odri ropota mešalec.

Dejanja zavesti me nosijo skozi življenje,nezavedno pa je božje orodje,ki bruha naokrog vesoljne skrivnosti.Kakšna bo harmonija teh dveh?

Kromatična in lomljenih ritmov.

38

Samo tri vrstice so dovolj,da ločijo pesmi med seboj;če so prazne.

39

Skripte tišine ležijo zaprašene na mizahin razpadajo v prah.Gosti zrak mračnih knjižnic,ki se ne spominjajosvojih graditeljev,je napolnjen smehaTežki stoli trudno čepijoin čakajo, da jih obtežijo evnuhi.Patri molijo v kapeli,njihovih misli ni.Pokriti z rdečimi kapamise tresejo od mraza;vlažno si manejo rokein čakajo odrešitve.

Zunaj na drugi strani gozdaraja veselje.

40

Vroči sahel v daljavi horizonta poplesujekot jezero – fatamorgana.Neulovljiva želja; žeja ljubeznise odmika čez opustele ravnice.

Najvztrajnejši iskalci ljubezniprehodijo tisoče kilometrovpreden jim Čadnadomesti privide.

Dovoli prašnemu popotniku,da se očistim v tebiin napojim.Deklica bodi moj Čad.

41

Sanjal sem, da te ni;in se zbudil.

42

Dotiki 1

Novo spoznanje prijetno zaščemi zgoraj po vratuse za trenutek odmakne in izginenato se zopet vrne in od zadajpreplavi celo glavo.Očiščevanje zablodelega duha.Zaobjel sem jo s prozornim pogledomin ne upam si dotaknitinjenega krhkega bitja – mreže iz brezbarvnih sladkornih kristalov.Precej še potrebujempreden bom zmožen igratinjene strune, ne da jih potrgamin poglej jo neučakanko,kako si želi, da bi zaigralBrez skrbi – prijateljica moja...Prijateljica?Samo da se očistim.Ne smem, bi te poškodovalše jaz.

43

Dotiki 2

Nežno bitje sem,znotraj ranljivonihče ne sme seči v mojo srčiko,da me ne uniči.Bitje sem le za pogled.A da me vidiš, moram odstraniti vse pregradein zidove, ki me varujejo.In tako me je strah,da potem neprevidno ne sežeš po meni in me zmečkaš;saj sem le za pogled!

44

Dotiki 3

Kaj ni neverjetno,kako krhki smo najmočnejši ljudjetako krhki,da nam šele krhkostdaje vso moč?

O možje, ki smo deklice morali postati,da lahko postali smo možje.

45

Cordon blues (bluz Dotikov 4)

Predstavila me je za svojegastrica po obeh kolenihin se me dotaknila. Kožo ob kožo.Klečal sem ob njej, zapresketal z dlanjo po odkriti goleni.Zaril sem nos globoko v popek in vdihnil.Stisnil sem se ji v naročje in predel ko me je božala.Čudno – sproščen in hkrati z napetimi mišicami sem počival,- jekleni robot, ki se veseli dotika zarjavelih cevi -sem čutil svoje telo skozi dušo in ne več skozi senzorje živčevja.Življenje v celicah se je veselilo in me zapolnjevalo.Človek, le en dotik si!

Uporabljaj ga.

46

Izrabljene fraze:“lahkotnost bivanja,edina ljubezen,toplo srcein solze samote”;ogulile so jih nespretne uporabe;izgubile so svoj blesk, ko so jih grleli umazanciin sij, ko so zanemarjene obležale na smetišču poezije.

Pa vendar - tesnoba človeštva jev - solzah samote -in le one očistijo pogled,da se zaveš

zagledaš se v notranji prazniniodsotnosti ljubezni- edine ljubezni -,ki te veže na druge.

Katerih solze želiš obrisati,jim zopet raztegniti lice v nasmehjih stisniti v objemprižeti ob svoje - toplo srce -in razgnati nesrečo.

In potem, ko si zopet samzaljubljen, solzen in vroč;izpolnjen živ zalebdiš -to je - lahkotnost bivanja -.

47

Rojstvo in smrt sta isti krajzaljubljena ljubljena.Sproščeno telo leži na hrbtulahki udje, rahlo odprta ustavrat viseči most med glavo in trupomprsti sproščeni, dlani obrnjene navzgor.

Silnice v telesu napete se zabadajo v stopalain izstopajo iz glave.Energetske kepe v trebuhu kuhajotemno maso;Težka sapa jo vleče proti čelu čez mostskozi tretje oko bruha temni vulkandaleč v rojstni kraj vesolja.

Ne s sintezo nasprotij,z neobstoječimi idejamiživljenje išče rešitve izpožirajoče črne luknje – smrti vesolja.

In neobstoječa ideja je nepopolnost,nepopolnost vezi z drugim;je nepopolnost odnosa s tabo.

48

“Življenje najde svojo pot”to je beseda potrebe,ki prežene tesnobo,zato sanjaj naprej.

49

LUPILEC ČEBUL

Ovoj za ovojemse spopadaš s čebulo“Oprosti, toda z vsakim uspehomsi tanjšain bolj svežain čista.”

Ko prideš čistodo koncaostane le sijočasredica;in bistvo čebuleje prazen nič.

O lupilcu čebulnihče ne govori,niti se nanj ne ozira;pa vedarje on tisti, ki joče.

50

Dotiki 5

Besede so vse izrečenegeste izraženein pogledi oddani.

Mogoče dotikov nismo vseh božaliSramežljivih, na začetku,ki v licih skromno zardijoin premagajo blef, dazarežejo v kurjo poltzlomijo zadržke in izvabijo iz nas najglobje:Nasmehe, perverzije, srečo in frustracijenajglobje gradnikeljubezni.

51

VIII. Jok na robu postelje objem od zadaj in besede; da je nepravičen ta svet in lep. Lep ker mi dovoli da te imam in nepravičen, ker te bo odvzel.

52

53

MORNAR JUŽNIH MORIJ(zamolčite to moji, bi prosil lepo)

54

Kompozicija, ki menja ključein ritme po stavkih.Edini opus, ki ostaja,serenada in žalostinka,včasih koračnica,včasih polna pavz,se ponavlja v kanonih,odzvanja po katedralah, koncertnih dvoranahin v deževnih gozdovih.Igraj jo; sili jih v plesin sam pleši na njihove ritme.Zapleti se z njimiin improviziraj.Življenje je glasba,ki jo improvizira ljubezen

55

ANTIVERZ

antilopa nima vrat,antikvar nič ne popravi,antipod ni zgornja plat,antiverz pa nič ne pravi.

56

Danes je praznik ljubezni:tistega kar se lahko najbolje domenimo,praznik duha:ko iskrenost slavi zmago nad besedami;življenje zaiskri v čistostiin se zapletejo duše v vesoljski ples.Antinorost – ljubezen brez želje.

Besede ljubezni so solze,ki se posušijo na licu;pustijo slane sledi,da jih poliže tvoj poljub.

57

Sončni vzhod mi je povedal,da je še dolga pot.Povedal mi je,naj ne obupujem,saj dan prišel bo vedno.Povedal mi je sončni vzhod,da ni prevar na poti iskrenosti;samo naporin nepopustljive želje.Povedal mi je sončni vzhod,da naj vstajam zgodajin mi bo še govoril.Potem je narahlo odšel,tako kot se je pojavilin za sabo pustilsamo nov dan.

58

Srečati črni monolit z napisom KAOSsi želim v sanjah,da zaključim Odisejo.Zaljubljen in začaran ostajam na njenem otoku,dokler me Želja ne izpusti;tista, ki mi ne dovoli videti prijateljev zacopranih v svinje;tista, ki hoče črni monolit z napisom KAOS.

59

Kaj počneš tukaj,je vprašal učitelj.Veselim se,je odgovoril učenec.Da... saj to;zakaj to počneš tu?K meni hodijo nesrečniki,ki iščejo modrost,ne pa veseljaki – kot ti.

Nisem prišel iskati, učitelj;prišel sem, da najdem,zato se veselim in blodim naoljen.Je odgovoril učenec...

60

Ni krivaponujena roka,da je nihče ne zagrabi

in ni kriviskren nasmehza mračne izraze,ki ga obdajajo.

Toda kdo je kriv,če tvoj telefonzvoni v prazno?

61

Solze ljubezniso morja skozi katera gledaš zvezde,ki barvajo mavricesanjam težkih misli včerajšnjega dne.Solze strahu -lomijo svetlobo fizikalnih poskusov.Tam je mavrica le v prizmi razlomljena luč.

62

Dragulji so dobro skriti -tudi na Otoku Draguljev,drugače bi izgubili vrednost.

63

SAMEVANJE

Samevanjespominja na pozabljenoživljenje,

iztrga te iz močnega prijema časain postavi v praznino,ki se je tako bojišvpet v izmišljene vezi,v urbane okove.Izoliran od informacijesi primoran slišati spetsvoje srcein gledatitopo mreno varovalnega zidu,ki te duši kot plahta cvetočega morskega planktona.Potapljač zavit v gosto vodno plastse otepaš mrežein se trgaš proti gladini,proti neoviranim vdihom naravnega zraka.Samotašele odkrijegnusno plast gnijočih trupelc,s katerimi si se obdal;šele takratrešilni nož zareže v pravo smerin ostrga z udov težo,da se dvigneš na površje,odvržeš akvalungoin hlastno vdihneš;sam.In se ozreš naokrogsrečevati druge,da bi jih ljubil.

64

Deja vupostavlja življenjev polje determinante -razporeja trenutke na šahovnico

G7 -švabski turist razlaga sinkhovskemu šoferju,da bo jutri s ču-ču odšel v Trincomalee...

d G7 – E5:Romeo se vzpenjaJuliji na balkon;Zaljubljenec hoče ljubezni...... pat

65

Si kdaj postaldomač sam sebiin se počutilv redu v svoji družbi?

Ne odlašaj;pojdi k sebina obiskin odkrij šarona podstrešju.

Tam kjer sipač ni nikogar,le črni Petek;divjak, ki ga nimaš za človeka.Ko laže te zavito pogleduje zbelimi očmi,z rokami je, si vrta nos in briše rito,onanira, nečistujein žre drek.

Ohoho... brodolomec izgubljeni:ne veš,kdo je tvoj gostitelj?Ga ne prepoznaš?Ta barbar, ta gnus nečedni;to si vendarti.

Torej:si kdaj postaldomač sam sebiin se počutilv redu v svoji družbi?

66

POINT PEDRO

Skozi poln nič se zarisuje horizontin ukrivljeno jadro ribiškega čolna.Skozi poln nič se zarisuje vodna mejain odmrl palmin list.Skozi poln nič piha veter na brisačoin mrši lase,ko piše tole pesem.

67

Človeška popolnost je popolnost kroganedefiniranabrez začetkain brez koncaosamljena na ploskvineskončno velikain kot točka majhnabrezrazsežnain povsem praznapa vendar polna do čiste trdotein nezlomljiva v totalni krhkosti

Človeška nepopolnost je nepopolnost življenjauživaj gače ga imaš

Popolnost je smrt.

68

Zabrisane slediki nekoč smo jih pustilise vračajo v spominSkozi strah in bolečinoreže mavrični nožiz temnih globočinin preseneti nejasnokot deja vuz udarcem v sredicoda izreže megleki mažejo življenje

Tihi vdihi spremljajozačudenjeko lažji grešin vzdihi te strašijoko veš, da greš, naprej!

A kaj, ko koncasi želiš in nočešAh kaj, ko se čez dan smejišponoči jočeš

69

Tihi planet drvi skozi vesoljebleščeča vodna sfera in negibne megleobdan s tanko plastjo plinovin s tanko skorjo – jabolčno lupinoNa njej obrisi porajajočega občutjarojevanje prvih zavestiNezaznavni curki energije skačejo po površjuse rojevajo in umirjajose zapletajo med saboin vzbrstijo v eksplozije veseljaZelo krhka in ranljiva na začetkukolonija žlahtnih plesni v inkubatorjuTihi planet nežno zavzema ljubezen

70

Kratki vtiski zmedestojijo na avtobusni postajiin preganjajo čas.Pod nadstreškom se skrivajo pred soncem,prodajajo vsak svojein prežijo na potnike,Žlobudrajo nekaj v neznanih jezikih,stegujejo roke v vbogajme.Milo gledajo kot Marija križanega Jezuščka.Mir zmoti belina;vtiski se se združijo v misel:Vesoljec, ki ima + nujno izmolsti;Zamah z roko – STRAN! Odide.Misli se razpustijo.in;Kratki vtiski zmedestojijo na avtobusni postajiin preganjajo čas...

71

Mornar južnih morij100* olupljen, a še vedno zagoret,od morskih vetrov izsušen,od ladijskih vrvi utrjen,vam pošilja pozdrave domov;Tukaj je fino,živimo od kokosovih palm in drugih sadov,z dekleti se imamo strašno radi(zamolčite to moji, bi prosil lepo).Včasih se kopamo v topli vodi,včasih v krvi črnih barbarov.Ko pridem domov – če ne ostanem pirat,prinesem darove, mogoče kakšen zaklad,Do takrat pa lepo se imejtein da ostanete zdravi, mi glejte.

72

Vrti se v vetruna nitkiin poskakuje vritmu šumečih trav;beli tulec,ovitek iz tanke sive strune;se pretrga, spodaj razpleta.Ven pogleda zviti rilček -(psihé) duša umrle larve.Razprta krila osuši na soncu,da ves barven poleti

Zopet imam vse polnometuljev;v glavi.

73

Zakaj zahtevaš da Tebe?če ljubim zares.Zakaj mene?če ljubiš zares.Zakaj potrebuješ nekoga?da ljubiš.Ti samo daj, ti samo ljubi;kot jaz.Mi bomo že tu,da skupaj ljubimonikogar.Ker ljubezen nima cilja,Amorjova puščica ne tarče;zato nikoli ne zgreši.

74

Nikoli se ne ustavljajin obračaj nazaj.Nikoli ne reci NE;samo pojdi naprejkamor te zanese.Nikoli se ne obotavljaj,ker veš, da imaš prav;primi za orožje in udari.Nikoli se ne prestraši;ko te stisne v srcu,pogoltni slinoin naredi kar je prav.

75

Kaj zvešpreden zveš,da vedetini važno?

Koliko prehodišv ravni črti,če pozabiš,da je zemlja okrogla.

Bolj ko tečeš proti cilju,bližje si štartu.Življenje ni tek na 400m.

76

Kam gre žaba?Proti vodi.Kam gre Sonce?Na zahod.Kam gre ladja?V pristan.Kam greš človek?Saj res, kam...

77

Ozri se naokrogin poglej malo bolje.Spoznaš ta kraj?Ne; tu sem prvič.

Povsod kjer si, je isto;povsod si prvič;postoj inbodi drugič... tretjič...

Tako bo vedno drugačein še vedno prvič.

78

Svobodaje svoboda vetra,da se zaganja v liste visokih palmin se meša z brati iznad morja,da potiska jadrnicein jih pusti sred oceanov,da se dviga nad razbeljenim saharskim peskomin se prebudi visoko v pasat,da prepreči monsunali potopi nižave, da se najvišje razredčiin izgubi v vesolje,da razžari avroro aurealis...

Ne moreš ga ujeti v jadro;opusti upe -bedni mornarček!

79

Prekleta zmota, ki si me doletela;nikoli ne vem,če se motimin ne vem,če imam prav.Vseeno pa se veselim spoznanja resnice,takrat bom vedel -da se motim.

80

Imagine there was no light;I would just pass on,missing the gates,the doors to Heaven.Just imagine that.

81

Zbrali smo se nedaleč od ribiške vasicev kabanah na peščeni plažiogromni valovi in surfibleščijo v sinjem oceanudivji sloni na drugi strani Krokodilje Skalein na ognju vre ogromni rakBil je čudovit danz nebes so se prišli čuditi angeliRaj Nevemkje ne na zemljinič več časa – izgubljena dimenzijaSolze v prsih namesto srcajokam za izgubljenim smehomki ga nisem preživel tuDan ko se je vame naselila čarovnijaNikoli več ne bo tako kot prej...Samo „nikoli več“Odpusti miPoljub za princeso

82

Zdravo prijatelj!Midva sva ti in mi smo jaz; svet je poln nasin življenje je lepo povsod naokrog.

Da si moj učitelj?Lahko mi razkriješ skrivnosti?Mi odkriješ nebo, da bo večno svetlo?Misliš, da si več?

Zdravo prijatelj!Ti si jaz in jaz sem ti; enaka svain svet je ves enak – poln nas.

O svetu naj te poučim?Kdo si in kam greš, naj ti razkrijem?In ozdravim bolečino, da ti večno bo svetlo?Misliš, da si manj?

Postojte ljudje in se dobro poglejte med seboj;enaki ste kot jajce jajcu.Le en pogled lahko razdelim med vas,en pogled, ki je poln nas:Kot jajce jajcu smoenako krhki in oplojenipri riti izvaljeniza valjenje narejeniv raju rojeni -Je govoril nekdo, ki je menil, da smo vsi enaki;in ni se motil.

83

SERENDIB

Šel je poiskati raj.Orakelj mu je napovedovalpeklensko pot;Premagovati strahovein notranje napore,vse za Graalov nesmrtni napoj

Šel je, da poišče rajin ga našel:Raj je pekel!Na izhodu čaka napolnjen Graalin premagan smrtni strah -zdravilna moč napoja.

Pil sem in odhajam,da domov prinesem vesto nebeškem kraljestvu,ki je že tu.

Preroki so zamudili(raj jih je prehitel)

84

Na drugem koncu sveta;sedim – čakam avion za Himalajo.Čez pol oble slišim saksofon,da se trese in željno sestavlja v kovčku,doma za pečjo.Nevidni saksofonist ga napihujein žametni rdeči prsti objemajo zaklopke;Neslišni blues zategujeiz usnjenega zabojain kliče domov.Prijatelji se zbirajo;petkov jam-seassion bo zopet zvenel tako trobentaško,brez zlatega saksaNeslišni blues zategujein kliče domoviz petkovih barov in Kluba K4Dišeče nedri in potna stegnabodo plesala to nočprijateljicam ne bom namenil pogledovin jih spraševal za jutranjo kavo;znanec jih bo peljal domovin potem odšel kar tako v zoro.„Dobro jutro jazzerji“ blues zategujein kliče domoviz prepotenih rožnatih rjuh.Na drugem koncu svetasedim – čakam na avion za Himalajočez pol oble slišim saksofon,ki zateguje blues domotožja:V molu, andante in piano;v ritmu zaljubljenega srca.

85

LEH POLKA

Kaj storiš,če ti menih, ki tri mesece v lotos poziciji skače po tazadnjimisleč, da leti,reče, da si nor?Kaj storiš,če ti pri belem dnevu iskalec razsvetljenja z zaprtimi očmi ins prižgano lučjo v rokireče, da si nor?Kaj storiš,če ti bogataš, ki celo življenje grabi denar - brez dneva počitka, da bi ga užilreče, da si nor?Obrneš se in skriješ nasmeh,da te prestrašeno bitje pusti pri miru.

Kaj storiš,če ti dekle, ki jo je oče uvajal v ljubezen in mati obrila lase,ker jih je soseda imela za krasne,reče, da si nor?Kaj storiš,če ti iz Ladaškega zapora pravkar izpuščeni mladenič - igrača šerifovega namestnika,reče, da si nor?Kaj storiš,če ti pijani beraški Lama, ki je penetriral lotos županove žene - na poti k cvetočemu lotosu trgovčeve hčere,reče,da si nor?Skloniš glavo in greš v zapeček,da poiščeš in izženeš vso črnino,ki jo nosiš s seboj.

86

Skrit za črnim brokatomse vračam k nikoli-domovČez morje sipinme kliče tvoj nemi pogledzvečer ko temno neboprekrijejo zvezdne preprogein se na zahodu poslavlja danstojiš v puščavi nad robom oazein me sprašuješ proti vzhodu;kdaj pridemspet k tebi – samiin te poljubim na veke,da popijem sol iz trepalnic,ker si jokala,ko sem divjal naokrogin živel svobodno za oba.

Tako je, če si mati mojih otrok.

87

Kje sem bil?Kam grem?Samo pojdi za mojim srčnim utripomin ne sprašuj.Bil sem – kjer diši po meniin grem – kjer bo dišalo po tebi,da se stisnem k tvoji kožikot tujec,da pozabim na sebe;kjer bova obain z najinim znojem prepojene rjuhe.Potem?Potem bo tam nov človek,da po svetu pušča svoje sledi.Preprosto. (sladko)

88

Verjel je v samotostal je pokončnonepremičen.Ljudje so se lahko naslonili nanj,guru - razsvetljevalecjih je usmerjalvdano služila trdno stal na svojem – nepremičendan in nočkljubujoč vsemuSkromno neopažen ljudem, ki ga niso potrebovaliGospodar svoje alejepotisnjen na vogalznak za enosmerno ulico

89

90

91

ODMEV…(…iz potnih rjuh)

92

Zločinkapridi, da te kaznujem;strogoin še vedno nežno.Ne sme biti vzgojna-kazen;ravno narobe:uživaj v njej!zahtevaj še,da nadomesti tvoje hudodelstvo.

93

Bojim se zate,ki mi kradeš;skozi vrata sedanjostiv prihodnostbruhaš minulost.Raztrganizginjaš v možnost.Razblinjaš se v grehu.

Ljubim te,ki mi namenjaš nasmeh;tlakuješ pots sladkobo življenja,da brsti v najinem jutri.Ljubeznivo dejanje ga polni z obstojem.

Izbiraj.

94

Cvet čiste ljubeznije postal ikebana prevarantskih veziposušeno strniščena grobu ubitih pradedov

Mani umrlih prednikovplešejo v koncentričnih krogihpostal je kamen, ki je pljusknil v vodovalovi preteklosti se oddaljujejo

Tone proti dnuda ga poplavni tokovi obklešejo v prodin okroglega brez ostrih robovodlože na peščeni rečni okljuk

Tam ga poberetvoja mehka rokada ga vdene v medaljonin obesi okrog vratu

Stisnjen v nedri bo čutiltvoj srčni utripko boš ljubilacvet čiste ljubezni

95

Zelen sadež dozorevam,Da se posladkaš z menoj.

Ne vem,cvet katerega vrta si,a vonjam arome tvoje kože.Ne poznamčrnine tvojih oči,vendar v solzah odsevaš moj svet.Ne zaznam zvoka,kadar prepevaš,pa slišim témo simfonije svojega življenja.

Do tebe prebijamfalange strahov.Skozi orkane občutjain bičanje ledenih vetrovčutim objeme.Večerno neboodseva iskre poljubovin v prvih zvezdahrišeš rdečino ustnic.

Neštete nočiv toploti nederji sem cvetel,ki si jih drgnila ob potne rjuhein se vgnetelmed svilena bedra; podnevi,ko si korakala nečemu nasproti.Ob prešernih nasmehih,ki jih brezskrbno podarjaš vesolju,odraščam;da dozorim,te uzrem in spoznam

Takrat bom zrel sadež,da se boš posladkala z menoj.

96

Zaprašena sreča je obsedela na babičinem gugalniku.Ki jo je zapustila vnukom, če jo le bodo prepoznali.Svet je brzel mimo nje, brez postanka, s pomilovanjem.Čemela je tiho na verandi in se poslavljala.Nasmehi so čakali trenutek izpolnenjain v očala obuti pogled se je iskril spod čela.Nekoč je našla, česar ni iskala in odšla – kot je želela.

A če dobro pogledaš – postrani; je še vedno tam: zaprašena sreča.

97

Nobena mi ni odgovorila,vsaka me je zapustilain tako je tudi prav.Vsaka je ugotovila,da sem nič vreden prazen pav;in tako je tudi prav.Vse so me zapustile,ker sem jih izigral;in tako je tudi prav –Pav.

98

Praviš da dalečše vedno srečen,saj ne vem če sanjam,osvajam kar vidimda bi spoznal vesoljske meje.Če jih – potem ne bom več čutil,A bom vedel, od koga.

99

Odaljeni svetovi živijovečno vračanje enakega…v peklenskih plamenihrojevajo istega Feniksa…bolščijo skozi oblake omametopi neustvarjalci…in si želijo zgodovinske pozabeza vesolje možnega…

Raztreščeni sanjačvračanja drugega;razbijalec raja,zanikovalec zgodovine in časaiz vesolja nemožnegaustvarjam ljubezen.

Bog, hvala za paradoks naš vsakdanji.

100

Pravljična bitja se ne sprehajajo lepo straneh knjig na oddelku za bajke;tja smo jih pospravili,da ne motijo naših naprednih pogledov,da lahko slepi bežimo po zazidanih ulicahin v mislih svet topimo v veliko oko, ki nas večno zasleduje.Plašnice ki smo si jih nataknili,nas ubranijo pred pogledom na čarobni svet.

A ko ga uzreš… … smeh in ljubezen.

101

Tvoj rod oboževalcev,ki jih izgubiš,kadar pripustiš;sem izpraševalin nič izvedel.Potem sem vprašal tebe,ki narobe hočeš razumetiin si se branila.Na koncu, kadar sam sem obsedel,sem povprašal sebein molk je odgovoril,da tukaj ni ljubezni.

102

Qin

Kislo pekoči panda prepevav sečuanskem narečjuGleda s tistimi velikimi črnimi pegamiko kaka žogo iz ritidirektno v oči.Potegne še zadnjič cigareto,jo zmečka ob bambus – frcnein se podpiše: Tri sestre Soong.

103

Moč izgubljenih je neznano;naša moč je tam, kamor si nihče ne drzne,v samoti, v temelju našega druženja.Ti, ki poznaš ta kraj,ti veš, zakaj plešemo skupajskozi življenje – se dotikamoin ljubimo.Te moči ne premaga nihče.

Tema prekriva svet,da bo zažarel od znotrajiz našega bistva,da postanemo lučinovega sveta.

Renesansa ljubezni osamljenihrojstvo cesarstva zatrtih,nemočnih bitij, stisnjenih iz maternice,ki jih božajo spomini.

Prihrumimo z ovelim cvetjem v dlanehin otožnimi nasmehi.posedemo okrog vas, nikoli prekrižanih nogin molčimo.ozremo se vam v oči in iščemonas, ki smo v vas:otožni nasmehi in molk - naša močin vi - naše orožje,nemočni ste;Vaša zmaga - vaš poraz

104

Prazni in polni sebezidaki jetnišnic;polni in prazni sebeključi norišnic.

105

V Jordanu so se okopalitrije kralji,potem ko so povsem zdravemu novorojencuodigrali sojenice;materi se je odtrgalo od pomembnosti,ki so ji jo namenili;očetu od ljubosumja,ki so mu ga vzbudili.Oh, Bog ali si lahko predstavljaš,kaj bo iz tega otroka!?Niti Jordan ne izpere tega greha.

106

trikotno oko: …ne, ne, sin moj… Jordan izpere vse grehe. Če ničesar ne pozabiš, lahko VSE odpustiš;

ne pozabi tega, sin moj.

pribit na križu: Toda oče… … in če Jordan usahne?

trikotno oko …potem, sin moj, bodo mrtvi umrli še enkrat; tako kot bo še enkrat umrlo Mrtvo Morje.

pribit na križu: Oče, poglej; sinovi Izraela so osušili Jordan, Mrtvo Morje spet umira; mrtvi bodo umrli še enkrat…

trikotno oko: Odpusti jim sin, saj ne vedo, kaj delajo.

107

Dobrodošli v kraljestvo Rumenega Viharja

Gorí kraljestvo Rumenega Viharja,kopamo se v njegovih plamenih,plešemo; okovani v oklepihz vetrom sečemo vojske napadalcev,vihtimo razbeljena žezla, zmagovalno -proti nebu.

Sredi viharja žari belo oko -kraljevi pogled.“točka svetlobe – osišče slepote”;sredi kraljestva na tronu ždiRumeni Kraljin se smehlja.Slepec razsvetljuje in umiri- oko viharja –tukaj nemoteno vlada življenje.

Luči ne potrebujejo videti,one svetijo.

108

Nekatere pesmi se končajo,ko jih začneš brati,nekatere se začnejo,ko jih končaš.

109

Včasih v srcu me preganja,da mi solzi oči;v temi tihotapi se med rjuhein tlači mi noči.Potem spet v jutrus svežino me očara,me požene v danpolnega moči.

Res je lep ta svet.

110

Odmev

Ta svet……poln presenečenj,neverjeten, čarobenin majav;kot maček – vedno se ujame na nogein se zasanjan opoteka naprej.Iz prihodnosti odmeva njegov smeh.

111

Zaključil sem križarski pohodegoizma.Sedaj še posedim pod figovcem;lahko križemrokin zgradim tempelj stvarjenju,v slavo in častravno prav dolgemu življenju;Ko prisedeš k meni v sencoodtrgam zrelo smokvoin se posladkava.

112

Razpršil sem se izgubil jaz, izgubil prvo osebo.Odprt zijam, da se skozimene pretakajo drugi.Čutim vesoljskost ljubezninesmisel končnosti,odsotnost umiranja lastnost posmrtnegaljubezen lastnost umiranjaradost smrti ljubezen

113

Razpršilo se je izgubilo jaz, izgubilo prvo osebo.Odprto zija, da se skozenjpretakajo drugi.Čuti vesoljskost ljubezninesmisel končnosti,odsotnost umiranja lastnost posmrtnegaljubezen lastnost umiranjaradost smrti ljubezen

114

Prvi izgubijo pretirano srečni,potem razpihovalci jutranje megle,za njimi ostali lažnjivciin tisti ki nimajo nobenih napak,popolni bleferji, čudodelci,guruji in njim podobni stvori,vmes - jasno - nekje sem tudi Jaz,ki sem se ločil od sebe, seutopil v morju izgubljenih.Kar je ostalo za to roko,da piše tole pesempa ni več pomembno.

115

Preroki napovedujejo sami sebe,napovedujejo na koncu poti;ruguji – zatemnjevalci.

Ne cilj, pot štejecilji so le markacije,da se ne izgubimo

Razsvetljevalci svetijo trenutkom;odmevom ciljev.

116

Obogatite!naučite se dobiti vse;vzemite več; in manjče lahkoin tudi če ne morete.Ne dovolite si ostati revni;potrebujete več kot potrebujete!Takoj!

Obogatite;meni bo ostalo nič;ravno prav, da bomsrečen…

117

Ljubi!Imperativ groze je zavladalLjubi!in bodi ljubljen!Teror ljubezni; brezpogojen – večnein srečne!

Brez oddiha preganja utrujena bitjain grozi z izobčenjem s pozaboneposlušnimPrekletstvo ljubezniizkrivlja bistvo v lastno nasprotjev ljubosumjev neiskrenost.

Revolucija iskrenosti bo osvobodila zamrznjenasrcain pregnala teror ljubezni.

Ni treba ljubiti, ljubiš lahko.

118

Skozi človeka vidikot bi bral odprto knjigoin tako se je bojida zapira oči.Ljubezen, ki bi se je tako veselilpa skrivaše pred samim seboj;a njej ne moreš uiti,četudi mižiš.

119

Kadar ljubim sem ogenjin se z vodo napojim,da gorimkadar odtečemsem voda in ogenjme vrne.

120

Sonce se igra z menoj,sonce in oblaki;razkrivajo mi svet s teboj –žabica v mlaki.

121

V sapi poplesujejosončni odsevi podrtih pajkovih mrežPropadle pasti postajajolovilci mojih nemirnih misliDovolijo mi počitka inme rešujejo pred čutenjem izgubljenih trenutkov,ki jih nisem preživel s teboj.Neznosno blizu sta si ljubezen in trpljenjeprav v tej drobceni; neskončno majhni razlikise skriva užitekTam je maternica vesoljstva.

122

Zagledal sem obrazki ga ljubimPovej neznankaali vidiš ta obrazko se pogledaš v ogledalo?

123

PESEM SINJEGA KITA Valovi tiktakajo peščenim plažam v neslišnem ritmu seštevajo čas brezčasnemu pesku Ležiš in sanjaš - sueño; odstavljen Preštevaš oblake, da lažje zaspiš brez sna - dormir; pri sebi Meditacija Brahmana. ...hvala, hvala, hvala... (sinjemu morju, sinjemu galebu, sinjemu kitu)

124

V kamnolomu laži ji klešejo robnike in tlakovce lomijo iz demantnih vrhov; tako trda je pot po kateri boš šel, da uzrl boš njo, iskreči Brahman. Demoni v maskah boginj te bodo vabili, in žejali potoki spod kamnitih mostov, mamile sladkobne sence sadnih dreves, da truden ležeš v sanjavi spanec in pozabiš na svet.

A tebi ki čutiš, so darovi odveč; zaznal si njen smeh, ki odmeva in kliče naprej;zdaj veš, da jo srečaš na poti iskrenosti:ljubezen Brahmana.

125

Zavese, zelene zavesena desni;neprekinjen niz zelenih zavesna levi;na sredi Rio Caura,zgoraj modro nebo in vatasti kosmi nastajajočih neviht.

Zavese prekrivajo odre nedotakljivih prizoriščbaleta gozdnih duhov;pod črno gladino vodne nimfe izvajajo plese rečnih delfinov.Vasi bobnečih demonov – rituali predzgodovinskih Titanov.

Obhod v plemenski koči – s tednom halucinatorne pijanostise oče Indijanke veseli; hči je postala ženska.Zavese, rdeče zavese;rodnost prve menstruacije,neprekinjen niz rdečih zaves.

126

Beli zobje za ustnicami ostajajo skriti,brez veselja pogled izza odpahnjenih vek,stojim, da ne padem, pravi postavain roke brezživotno bingljajo.

Tako stoji Indijanec ob reki,mimo peljejo deblaki z yamaho na repuna gradbišče elektratne zgoraj pri kaskadahzaspane delavce iz Ciudad Bolivarja.

Beli zobje za ustnicami ostajajo skritiin roke ostajajo viseti ob telesu,Yequana Sanema v duhu odlaga svojo kurato,prijel bo za metlo v menzi za delavce.

Duhove gozda in prednikov bo zamenjal denar: Cha-lee-na!Evolucija.

127

Ona pozna moje misliZaupam jisaj ve moje sanjeZaupam jikako ji le ne bi,če vse to poznaKako ji le ne bisaj v njih nastopa.

128

Dal sem ti prebrati pesem:rekla si: ”da si želiš;”brala si naglas: ”da sem tvojin kaj mi boš storilain kako bom to storil jaz.”Brala si in me pogledala v oči,gledala sva se…in jaz sem rekel,da sva enaka,da ti bom dal vse, če boš hotelain vzel vse, ko boš nudila.Vse!Nič drugega me ne zanima.Če misliš, da si manj, ne boš vzela vsega.Če misliš, da si več, ne boš vsega dala.Če čutiš kako sva si enaka,boš vzela/dala;boš ljubila.Ljubila se bova,eden skozi drugega.Vse J

129

130

131

VZORČKI(bonus)

132

Mrož, ki je padel z zemlje

Imel je rad ribe;bal se je morskih psov.Sedaj bi imel rad tudi morske pse,boji pa se praznine in niča.

Tako se mu je zgodilo,ko je padel z zemlje,mrožu.

133

Vzorčki okrogli-karoso preplavili svetbrezrobe kocke stisnjene v okrogli kotko jih prižgeš svetijo črno svetloboko jih ugasneš sončno temôbolj ko se trudiš zasebolj ljubiš drugein obratnoujet si svobodensvoboden ujetko se zliješ v sebeobjameš planet in izginešin ko se v tebe......šele nastanem.

Daj obleci danes okrogli-karoin greva na ples.

134

Zaspi Človek

Od daleč je prišel ta sen;nepoznani sen.Čemu se trudišin prihajaš tako zvesto,ko vendar veš, da vsem drugim dajem pravle tebi ne?Čemu vztrajašin me prepričuješ vase;kako da ne obupašin me zapustišnevrednega zanikovalca?Edini, ki mu nikoli ne zaupam,ne obupaš nad menojzvesti sen…Brez besed mi smehljajegovoriš,naj vendar žeČlovek zaspim.

135

Na vesoljski postaji so pričeli zavijati psi,astronavtki Ireni je na vrata potrkal kozmonavt Igor.Prezračevanje je bolj slabo,ker ne smemo odpirati oken.Znanstvenikov je preveč,da bi lahko v miru živeli;manjka se en Bismarck,ta bi naredil red.Mačke so pojedle miši,njih pa so pobili faraoni,bile so svete živaliin so jih morali vzeti s seboj,ko so izumrli.Zložili so kamne vosmerorobe stožcein odšli v zgodovinski spomin.Ostali so le zavijajoči psi,da naše nepomembne ljubezenske zgodbeizprevijejo v znanstveni problem.

136

Mati, čas…čas spet teče prepočasi.Ali ga lahko nastaviš?Nekaj ga zvija v vprašanja,ali lahko ti odgovoriš?Kako ne slišiš…če odgovarjašProstor se krči…oče;izravnaj ga!isto staoče in mati, mati in oče;istočas in prostor; prostor-čas!Kaj?Kaj sem potem jaz…

Pozor, pozor!Začela se je večnost;ta trenutek

137

Prašni delci so se zbrali na zabaviin sonce je prišloin dvigajoči zrakin nedeljain sproščena brezskrbnostpa spomin na tvojo ritkood včeraj…

Bilo bi prav čudno,če ne bi prišla tudipesem.

138

Dober dan, moje ime jeOrgazem Barbare-Kukovec.Že nekaj časa se ne brijem.Mogoče bom kmalu odšel v Indijona tantrično popotovanje. (To bo špas)

139

Ni ga lepšegakot izgubiti nit misli.Trdno se je oprijemašin gradiš verigo…Ehm?!…potem pa…Ah, kaj sem že mislil?..

…ahu.Ja poglej no, kako lep dan.

140

Velikanske so praznineznotraj naših nitiGromozanski prepleti ničesarznotraj naših životovkoncentrati ničasmo;žgečkljivega ničakadar smo srečnikrasnih občutkov tempeljje človeško telo.

Da ljuba:naše duše imajo res srečo.

141

Hej, hommo sapiens,zbudi se!Postavi, kar čutiš,pred tisto kar misliš,ljubezen pred mišljenje;videl boš:“vsakdo lahko vzljubi vsakogar.”Videl boš,kaj si …

Hej? Hommo Amorens…

142

besede, besede, besede...ene se zlijejo na papir,ene vreščijo skozi okna na ulico,druge spet ne gredo z jezikain se valjajo po glavi,mogoče se utekočinijo v solzeali otrdijo v pesti..ene se izmenjajo s poljubi in naredijo piko na “i” šele v postelji;včasih samo blebetajo,ali se izpovejo, ali zamolčijo...ali pa se samo smejijo.

143

Črnina V črnini strah preži v črno luknjo svet tišči najgostejša tema čezenj se preliva ko katran se iz duš cedi: panična groza sovraži smrt neskončna bolečina kriči peklenski zublji žgejo človeško utrobo; črnina pred ultravijolično, črnina po infrardeči, vmes je... ... svetloba; in vsa mavrica. Črna je odsev mavrice v ogledalu; oh, prelepa črnina, kako te ljubim.

144

Kaj počne sonce nad oblaki, kaj počne žabica v mlaki, kaj počnem sam na zabavi; kaj počneš ti v moji glavi, kadar zamižim med plesom; je to želja, ali je spomin? da si spomin, mi želja pravi; a zakaj čutim te s telesom? Želja, ki z lažjo me vedno davi, da si želja, pravi mi spomin; a zakaj čutim te med plesom; Preteklost, ki polna je skomin, Tam nižje v prsih odgovor leži, napaja ga sila, ki v trebuhu buči, od tam vprašanje v glavo beži, tja kjer je večno premalo luči. A vseeno vem, kje še odgovor miži, izvem ga, ko te pogledam v oči...

145

Borim se za tebe;zagrabil sem meč.Hoteli so, da te izdamz zvestobo;hoteli so, da ti ne zaupamz lažjo;hoteli so, da te ne ljubimz ljubosumjem.Izcedili so gnus iz mene;neprilagojenega upornika proti razlogom;izcedili do niča.Hoteli, so, da pobegnem vase,a sem jim ušel… iz sebe:skozi telo sem se iztisnil na prostoskozi vrata duše v nezavedno;tu jih pričakam v zasedi,na svojem ozemlju.

Argh!!! Poglej ljuba… kako se jim tresejo kolena –demonom.Od spodaj navzgor jih razparam;jetra frčijo naokrogin čreva se ovijajo čez plotusrana, kri šprica po zeleni tratiAHAHAHAHAHA!Žrejo me, grizejo lačneži;AHAHAHAHAHA!Crknili boste od lakote,če sem jaz vaša hrana…Sek v levo stran,v desno…in še… in še…in še… in…

Bitke so sončni žarki…potem metulji in ptice…višje, zgoraj si namakaš nožice v potoku,poljubljam jih bele in božam…Gledaš me v oči…

146

Če jo boš videl rasti,je ne sprašuj, od kod je prišlanajlepša roža od vseh;pojdi stran, ven iz vrtada je ne vidišstegovati rok k soncu.Če boš hodil na sprehod,jih ne sprašuj, od kod so prišlaskrivna življenja dreves;zapusti vetrovni gozd,da se ne boš sprehajalmed olesenelimi poljubi.Če te bo pogoltnila,je ne sprašuj, od kod je prišlaširoka divja reka;odrini se na kaskadah,da ne popiješduhov rečnih delfinov.Če jo spoznaš,je ne sprašuj, od kod sta prišlasolzni nasmeh in najmehkejša koža;razblini se ponižno ob njej na kolenih,da ne boš mislilpraznih besed.

147

148

149

V OCEANU POTOPLJEN MOLČIM

150

Bil je samo vroč danpreživet v lenarjenjusedel je na terasiin gledal Gango,ki se vleče spodajin ljudi na mostu.

Lahko bi ga povedal na tisoč načinov;en jih opiše vse: sedela si ob meni na verandiin hodila po opravkih.Šla si na večerne ure jogein se vrnila;brala si Gitoin potem sva šla spat.

151

Ognjišče ljubezni

»Ljubezen - popolna predanostVse – vse ti dam in vse vzamemrazlijem se skozi tvoje telo inponudim ti sebe, da me naseliš…«

Vsakdo se rodi s temognjiščem ljubezni v sebivprašanje je samo:koliko porabi, da ga najdein prižge…

152

Na začetku in na koncu črede – pastir;vmes izgubljeno pleme,ki je zamenjalo negotovo usodoza trenutno varnost:»Pred volkovi varni,a brez izbire usode,nas na koncu čaka nož.«

Hej, človek;zakaj si ovca postalin ne raje volk!?

153

Kaj naj naredim?Kam naj se dam?Ah, ljubezen – grem kakor vedno za tebojv pastirski šotor, čeprav si malce mlada,ampak tako je to!Juhuhuhuhu…

154

Sonce je ožgalo moje ustnicevisoko v gorahin ožgale so jih začimbeki si jih nasula v dal;s čim boš pohladila moje opeklinehimalajska pastirica?

Z nasmehom, ki nežno ga pritisnemob tvoje bolečine.

In s čim potem boš pogasila žar,ki skoz telo mi zaplamti?

Z objemom, ko nežno te povlečems sabo v šotor.Tja kjer – nihče ne ve kako –se ogenj z ognjem pogasi.

155

Z opicami si streho delimz volkovi lunoz belugami trupla v Gangis teboj delim si srce

Z opicami si streho delimin gledamo si v krožnike in v kozarcekdo bo koliko komu ukradel in kdajvse samo da bi imel

Z volkovi si luno delimko se zbiramo na gozdni jasida pomerimo močiin razdelimo si oblast

Z belugami si trupla delim v Gangitukaj spodaj pri ghatuse zaženemo v zoglenele ostankepožiramo slavo minulih ljudi

S teboj delim si srcev večnih nočehko prešla sva golo teloda sva se zlila v nič

156

Če niso bili zvonovi v templjuin če ni bilo mantranje rdečih menihovpotem si bila ti.

Iz daljne domovine si poklicalada si spet sama in čakaš;naj se vrnem in te častim.

Nesrečnica, zakaj si klicalako vendar veš, da se na klice ne vračam;spomini na dom me pošljejo še dalje naprej

Kar bilo je, naj se ne vrne,kar bo, naj tam počaka,kar je, ne to ni želja, niti po tebi:Sedaj sva – jaz tukaj, ti tam.in vendar sem slišal tvoj klicpo mreži, ki sva jo stkalaPo najini mreži ljubezni, ki je… sedaj in povsod.

157

Moč mladega telesa izgubinapram modrosti starega uma;harmonija duha z njima ne tekmuje.

Zreli duh prepeva harmonijo vsakdanjega življenjazaspano zjutraj, ješče ob mizi, z nasmehom ob deluin z ognjem v postelji.Akordi na katere pleše nikoli ne izgubijo uigranostiz neskončnim spletom vesoljnih harmonij:veter ga poganja, bonaza zaustavlja;neurja močijo in pustinje suše;tišina mu narekuje ritem in trušč melodijo;žensko se mu prepušča, moško ga osvaja;ljubezen njegovo je ime in smrt priimek.

158

Slepota nespečnosti

Solze zaradi izgubljenih sanj,ki jih ne sanjaš, ker si buden,izjokajo skeleče oči zazrte v sonce.Slepota nespečnosti prekletstvo večne svetlobe.Jočem za temo zvezdne noči

Nikar sin mojzvezde sijejo tudi podnevi;poglej za moj hrbetsončni sinin sanjaj buden sanjaj nebeški sen slepote nespečnosti.

159

Kumbh Mela

27.000 naga bab se je zagnalo v vodo27.000 odrezanih kurcov se je pomočilo27.000 glav se je obrilo27.000 bojevnikov se je zakadilo27.000 neustrašnih se je smejalo27.000 bratov se je uleglo in zaspalo27.000 kraljev je sanjalo svojega Lorda27.000 manter je smrčalo27.000 zvezd na nebu je sijaloZjutraj je vzšlo eno sonce… in vse je minilo.

160

Ko sem prišelrazburjen in vročpo novem hlastečin vpijoč.

Bil sem tuvesel in smejočspoznal sem mestopreživel njegovo noč.

Sedaj gremničesar ne bom rekelslovo ne zaslužida o njem bi pesmi napisal.

Edino slovo, ki pesem mu gre,je slovo od spominov.Z bogom… …dal si mi moč.

161

Varanasi

… oh, popolna norostiz opek in stopnišč, ki vodijo v rekoiz slabo spečenih človeških trupel v Gangirvajočih psov, pobesnelih bikov in tatinskih opicpoln tavajočih turistov na robu živčnega zlomatežečih prevarantov in sopihajočih rikšveletrgovcev dveh cigaretnih škatlicpretepajočih se bab za mesto na ghatuzmešanih dervišev, sufijev, filozofovdom triintridesetih milijonov bogovin milijonov umirajočih Hindujcev;stopnišče do končne mokşeneštetokrat požgan, porušen in na novo zgrajen vrata v nič. Izgubljeno mesto – popolna praznina hreščeči mir. pustinja nagužvanih din gorovje ravnine žejna ljubezen v črnino zavite muslimankine oči pogled……oh, pogled, hlepeč skozi tanko režo feredžeskrita lepota, ki zahteva še… …še… več telesa… …dotika… …mešanje znoja najinih teles……zapletanja nitk najinih duhov – rib v mreži –- netopirjev v laseh…oh bog, kričiva k tebibrez strahu; iz čiste nasladebojni krik: »Na pomoč!« bojni krik užitka…oh čutim… …te!

Na drugi strani; čez Gangoneokrnjeni gozdovi in zelene poljane. oh zelenje…

162

Večer je

Strašansko, kako na glas danes svet govori;kamor se ozrem, me zadane v srce:Valovanje lune na vodni gladinioddaljen zvok rečnih barkačpisk žejnega komarja ob ušesusopara, ki nežno pritiska me k mizisled svinčnika se vleče po papirjumisel se razkraja ob poezijisrce umirjeno buta v prsihin dih se izpihuje iz mesa.

Brez vprašanja, te čutim, poslušamin se napajam;brez vprašanja s teboj sodelujemin se razdajam;ko pride neznanec, se mu nasmehnem;ko prideš ti, te poljubimin zaspim.

163

Večer je in ožgan sem od sonca.Razbojnik, ki krade z nasmehom.Vzel sem ta dan in ga zaklenil v sef;k drugim spominom.

Ponoči ko spim, ga odklenemv sanjahbrez misli preštevam draguljein loščim zlatnike,cel se ovesim z nakitomin plešemnasmejani razbojnik v svoji votlini.

Pred jutrom spet vse spravim v zaboj in zaklenem.vržem zaklad z ladje v najgloblji ocean pozabe,kot vse ostale ničevosti brez vrednosti.

Jutro je,spet ti bom kradel z nasmehom.

164

Nekaj nikoli ne bo večno

Samo sedel semin bledel na stolu;Nekaj nikoli ne bo večno.Bil sem jutranja meglica,upepeljena rosa na posušenih listih.Sadež brez okusa sem ugriznilin okušal nemo kislost praznine.Tekočina brez površinske napetosti -duh, ki se drgne brez trenjanikoli ne bo večen.

Za srečo ne potrebuješ časa;čas je le namišljena dimenzija čakanja…in minevanja… in večnosti…; je dimenzija pekla.

165

Sreča, užitek, odsev lune na oceanu,drget, solze, šepet listja v vetru,zvezdnato nebo, nasmeh, svetloba,hlepenje, ljubezen, toplota,iskrenost, tvoj vonj na mojem povštru,dotiki, razbojnikovo srce, pogledizpod feredže, pričakovanje… Zakaj toliko besed za isto stvar?

166

Obvisel si na vislicahin sedaj se sprašuješ čemu.Kot bi bilo življenje tvoja smrtna kazena si na mestu cvetočega češnjevega vrtavidel le primerno vejo za vrv.

167

Izdelovalcu – obrtniku povej,kadar vstopiš v njegovo delavnico,da naročiš blago;naj ga izdeluje brez cilja,naj ne misli na končano delo.

Umetnik preliva trenutke sedanjostiv umetnino,ne spominov in ne načrtov prihodnosti.Roke lončarja oblikujejo posodoskozi užitek dotika in božanje gline;iz takega vrča hočem pitigosto rdeče vino,v katerem čutim vinarjeve potne srage,da omedlim na klopiiz tesarjevega vonjanja arom svežega hrasta.

Potem v sanjah se vprašam,kaj leje napisalo to pesem?

168

Na rečnem okljukuna mivkasti dinisva stalain držala rjuhovsak na svojem koncu.

Jutranji veter se je poigraval z vzorci na blaguin za tvoje lase skrival nasmeh;odnašal je vonjave proti vzhodu v gozd,da sporoči divjim bitjem o minuli noči.Gledala sva se skozi tkaninoin puščala spominom da odlebdijo.

V džungli je tiger dvignil glavoin ovohaval prinešene arome:Zarjovel je svojo željo samicam.

Tok zraka je iztrgal nočno pregrinjalo iz najinih rok;spodaj ob reki je zajokal otrok, ker je izgubil papirnatega zmaja.

Stala sva sama na peskuin nevidna nitje še vedno plesala v vetrumed namaujeta v pogled.

169

Koliko bi vedela povedati tvoja biserna ogrlicakakšna bi bila zgodba satenaste posteljne prevlekeob čem se hihitajo svilene nogavičkein zakaj še vedno molčijo tiste vroče hlačke?Skrivnostne tako so reči, ki se tebe dotikajo;in svinčnik, ki si ga vrtela v ustih zamišljenoin torbica, ki ti pleše ob bokuin jaz… zakaj o tebi molčim?

170

V oceanu potopljen molčimmed tokovi tiho lebdimsprehajajo me mimo atolov in čeribrez lovk in plavutiponoči sem bil v el Niñulebdel sem v mesečini, ko se je dvignilin se spogledoval s kipi na Velikonočnih otokihmogoče jutri oceanovo dnomogoče jutri zasadiš harpuno v moje telomogoče kdaj drugičKdo bi vedel

171

V rastlinjaku polnem obljubsredi sprehoda užitkovje zastala nespoznavna resnicain spraševala tri vprašanja:Kdo? Kdo? Kdo?

Potem se je razblinila.

172

V jati sva usklajenakadar sva sama vklenjenamajhna tolkača prazninePočilo nama je srcein bilo je zelo srečnoprepolno poželenjakoliko nama ga je še ostalo? Življenja?

173

Poslušal sem sekako v sosednji sobi s teboj govorim.Spraševal sem te po sebi;kje sem? Ali veš kdaj pridem?Začudeno si molčala – ne vemmorebiti si sedela, mogoče stala.Visela si pred menoj,ko ni me bilo.

Ne vem več, ali sem tamkjer je moje telo, ali tukajkjer so moje misli, ali v tebikjer žolčno mi bije srce.

174

invokacija

kozmossvetlobatoplotaljubezeniskrenostživljenje

vstopite vamein storitekar vam jesem kamenčekv neskončnih sipinahnajlepšega vesolja.

175