UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

EVROPSKA SOSEDSKA POLITIKA (ESP)

Karmen Kline

Sp. Polskava, marec, 2009

2

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

EVROPSKA SOSEDSKA POLITIKA (ESP)

EUROPEAN NEIGBOURHOOD POLICY (ENP)

Kandidatka: Karmen Kline Študentka rednega študija Številka indeksa: 81569971 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: prof. dr. Žan Jan Oplotnik

Sp. Polskava, marec, 2009

3

PREDGOVOR S 1. Majem 2004 je Evropska unija vstopila v zgodovinsko fazo. S petindvajsetimi državami članicami, z več kot 450 milijoni prebivalcev in s skoraj 10.000 milijard evrov bruto domačim produktom (BDP), se je tako politična, geografska kot tudi gospodarska teža razširjene Evrope na evropskem kontinentu močno povišala. Širitev je stimulirala tako rast kot tudi zaposlitvene možnosti v okviru skupnih vrednot in obojestranskega upoštevanja temeljnih svoboščin. Prizadevanja približati se številu 385 milijonov prebivalcev držav, ki ležijo na zunanji kopenski ali morski meji, namreč Rusija, zahodne nove neodvisne države (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Kazahstan, Kirgistan, Republika Moldavija, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajina, Uzbekistan) in države južnega Sredozemlja1, so s širitvijo dobila nove vzpodbude. Pristop novih držav članic je povzročil zanimanje Evropske unije za poglobitev interesov novih sosednjih držav. Neizogibno je dejstvo, da obstoja močna medsebojna tako politična kot tudi gospodarska odvisnost med Unijo in njenimi sosednjimi državami. Uvedba evra, kot pomembne internacionalne valute, je ustvarila nove možnosti za bolj intenzivnejše odnose. Že zaradi večje geografske bližine mora biti skupen interes, tako »razširjene« Evropske unije kot tudi novih sosednjih držav, še močnejše poglobitev zunanjetrgovinskega sodelovanja in investicijskega toka. Še večji interes se mora izkazati pri skupnem boju proti nevarnostim, ki segajo od terorizma pa vse do atmosferskega onesnaževanja. Prav sosedske države Evropske unije so najpomembnejše partnerice tako pri obojestranskem višanju produktivnosti, gospodarske rasti in zunanjega trgovanja, kot tudi pri vzpostavitvi skupnega pravno politično stabilnega prostora, ki je pomemben pri izmenjavi človeškega kapitala, idej, znanja in kulture. Na strani evropske unije bo morala njena celotna politika (zunanja, varnostna, trgovinsko- razvojna in okoljska) zadostiti novim spremembam. Tako je Evropska komisija krepitev odnosov s sosednjimi državami uvrstila med najpomembnejše naloge in že v letu 2003 predstavila prve smernice Evropske sosedske politike (ESP), leta 2004 pa konkretno strategijo sodelovanja. Diplomsko delo je razdeljeno v pet sklopov. Prvi sklop je namenjen opredelitvi Evropske sosedske politike, v drugem predstavljamo njeno delovanje, v tretjem predstavimo regionalno sodelovanje, v četrtem obstoječe sporazume in v zadnjem poglavju predstavljamo financiranje politike.

1 Južno Sredozemlje: Egipt, Alžirija, Izrael, Jordanija, Libanon, Libija, Maroko, Palestinsko ozemlje, Sirija, Tunizija.

4

KAZALO 1. UVOD ............................................................................................................................6

1.1. Opredelitev področja in opis problema raziskave ..................................................6 1.2. Namen, cilji in trditve diplomskega dela................................................................6

1.2.1. Namen.............................................................................................................6 1.2.2. Cilji .................................................................................................................7 1.2.3. Trditve.............................................................................................................7

1.3. Predpostavke in omejitve .......................................................................................7 1.4. Predvidene metode raziskovanja ............................................................................8

2. OPREDELITEV EVROPSKE SOSEDSKE POLITIKE .........................................9

2.1. Evropska sosedska politika.....................................................................................9 2.2. Geografska razsežnost Evropske sosedske politike .............................................10 2.3. Cilji ESP ...............................................................................................................11 2.4. Dodatne ugodnosti za države partnerice ESP.......................................................11 2.5. Skupne vrednote in interesi ..................................................................................12

2.5.1. Spoznanje k skupnim vrednotam ..................................................................12 2.5.2. Skupni interesi ..............................................................................................13

3. Delovanje ESP.............................................................................................................16

3.1. Akcijski načrt........................................................................................................17 3.2. Opredelitev akcijskega načrta...............................................................................17 3.3. Glavna področja....................................................................................................18

3.3.1. Politični dialog in reforme ...........................................................................18 3.3.2. Ekonomsko in socialno sodelovanje in razvoj..............................................18 3.3.3. Trgovinske zadeve, notranji trg (trg EU) in reforme ...................................19 3.3.4. Pravosodje, svoboda in varnost ...................................................................21 3.3.5. Ključni sektorji .............................................................................................22 3.3.6. Medčloveški kontakti (»people-to-people«)..................................................24

4. ESP IN REGIONALNO SODELOVANJE..............................................................26

4.1. Regionalno sodelovanje na vzhodnih mejah EU..................................................26 4.1.1. Pobuda »Sinergija Črnega morja« ..............................................................27

4.2. Območje Sredozemlja ..........................................................................................29 4.2.1. Pobuda »Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje« .................................31

5. ESP IN OBSTOJEČI SPORAZUMI ........................................................................33

5.1. ESP in Evro-sredozemsko partnerstvo .................................................................35 6. Financiranje ESP........................................................................................................36

6.1. Finančna pomoč držav ESP pred uvedbo politike................................................36 6.2. Prepletanje obstoječih instrumentov s strategijo ESP ..........................................37 6.3. Uvedba novega finančnega instrumenta...............................................................39

6.3.1. Prva faza uvajanja........................................................................................40 6.3.2. Druga faza uvajanja: Ustanovitev Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva....................................................................................................................43

6.4. Dodeljevanje sredstev...........................................................................................44

5

6.5. Programi čezmejnega sodelovanja .......................................................................48 6.5.1. Programi skupne kopenske meje in morske povezave ..................................49 6.5.2. Programi morskih bazenov...........................................................................50

7. SKLEP .........................................................................................................................51 POVZETEK.........................................................................................................................53 DIE ZUSAMMENFASSUNG.............................................................................................53 SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE ...................................................................55 SEZNAM UPORABLJENIH VIROV ..............................................................................55 SEZNAM SLIK ...................................................................................................................58 SEZNAM TABEL ...............................................................................................................58 PRILOGE.............................................................................................................................59

6

1. UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema raziskave

Področje raziskave je Evropska sosedska politika (ESP) Evropske unije, ki je s 1. Majem 2004 vstopila v zgodovinsko fazo. S petindvajsetimi državami članicami, z več kot 450 milijoni prebivalcev in s skoraj 10.000 milijard evrov bruto državnim produktom (BDP), se je tako politična, geografska kot tudi gospodarska teža razširjene Evrope na evropskem kontinentu močno povišala. Širitev je stimulirala tako rast kot tudi zaposlitvene možnosti v okviru skupnih vrednot in obojestranskega upoštevanja temeljnih svoboščin. S širitvijo Evropske unije pa se je pojavila nova meja Evropske unije in novi sosedje. Prizadevanja EU so vseskozi bila ohranitev miru, dobrega sodelovanja in same blaginje na področju unije in seveda svojih sosednjih držav saj je Unija odgovorna za svoje prebivalce, katerim lahko naštete stvari zagotavlja le, če je v dobrih odnosih s svojimi sosednjimi državami. Seveda, pa morajo biti sosednje države EU prav tako zainteresirane za krepitev tesnejših odnosov v smislu zavzemanja za boljše pogoje čezmejnega trgovanja in investicijskih tokov, ter imeti še večji skupen interes v boju proti grožnjam od terorizma pa vse do atmosferskega onesnaževanja. Prav sosednje države EU so njeni najpomembnejši partnerji pri zagotavljanju višje produktivnosti, gospodarske rasti in izvoza ter vzpostavitvi širšega območja politične stabilnosti in delujočega pravnega sistema pri vzpodbujanju izmenjave človeškega kapitala, idej, znanja in kulture. 1.2. Namen, cilji in trditve diplomskega dela 1.2.1. Namen

Namen diplomskega dela je podrobneje predstaviti Evropsko sosedsko politiko (ESP), s katero se poskušajo zabrisati meje med razširjeno Evropo in državami ob njeni meji in s tem krepiti vezi med povezavo ter njenimi neposrednimi in bližnjimi sosedami. Državam, ki z Evropsko unijo sodelujejo v tem okviru, politika sicer ne obeta konkretne perspektive članstva v uniji, ponuja pa jim okrepljeno sodelovanje tako na političnem kot na gospodarskem področju. Seveda bomo predstavili tudi prednosti, ki jih ponuja politika, njeno geografsko razsežnost in cilje za katere se zavzema. Prav tako bomo predstavili tudi t.i. akcijske načrte, ki so smernica državi pristopnici ESP in so zastavljeni na osnovi predhodnega poročila o stanju države in dvostranskega dogovora med pristopnico in EU. Ob koncu bomo pogledali še nov finančni instrument t.i. Evropski sosedski in partnerski instrument, ki ga je evropska Komisija uvedla prav za namene ESP in s katerim so se ukinili nekateri dosedanji finančni instrumenti.

7

1.2.2. Cilji

Cilji diplomskega dela so:

• opredelitev Evropske sosedske politike in pomen za EU; • Razlaga pojmov in pomen Evropske sosedske politike, za države pristopnice in

samo EU; • predstaviti geografsko razsežnost Evropske sosedske politike; • predstaviti cilje Evropske sosedske politike in ugodnosti za države pristopnice; • podrobneje predstaviti akcijske načrte in njihovih 6 glavnih področij; • predstaviti obstoječe sporazume držav članic in pomen Evro-mediteranskega

partnerstva za ESP; • predstaviti sodelovanje ESP in EU na regionalnem nivoju predvsem na

vzhodnih mejah EU in območju Sredozemlja; • predstaviti dosedanjo finančno pomoč državam ESP, • predstaviti nov finančni instrument EU za financiranje ESP, njegovo postopno

uvajanje in razpisane programe za čezmejno sodelovanje. 1.2.3. Trditve

Osnovne trditve, ki smo jih preverjali, so:

• Evropska sosedska politika je nujen instrument EU pri zagotavljanju miru, blaginje, gospodarske rasti in stabilnosti same Unije;

• da se je s širitvijo EU premaknila meja med državami članicami in nečlanicami Unije kar je povzročilo zanimanje EU za poglobitev interesov novih sosednjih držav;

• da obstoja močna medsebojna, tako politična kot tudi gospodarska, odvisnost med Unijo in njenimi sosednjimi državami;

• za dosego ciljev ESP je potrebna finančna pomoč državam partnericam. 1.3. Predpostavke in omejitve Predpostavljali smo, da so podatki pridobljeni iz uradnih evropskih virov pravilni, ter nakazujejo uradno politiko skupnosti. Pri omejitvah je potrebno izpostaviti omejenost literature, na tuj jezik in elektronske vire. Veliko virov je interne narave in niso dostopni javnosti v polni obliki. Poleg tega je izvajanje zunanje politike EU zelo obsežno in je omejitev področja na točno določeno politiko kot je Evropska sosedska politika, neizogibno.

8

1.4. Predvidene metode raziskovanja

Nalogo bomo predstavili z makroekonomskega vidika in se osredotočili na Evropsko sosedsko politiko.

Pristop k raziskovanju bo deskriptivni, saj bomo opisovali ESP in njeno razsežnost, pomen za države pristopnice in nov finančni instrument politike.

V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili:

metodo deskripcije, saj bomo na osnovi dostopnih podatkov in informacij opisali sosedske odnose razširjene EU

metodo kompilacije, ko bomo povzemali opazovanja, stališča in mnenja drugih avtorjev ter jih združili v našem delu.

Podatke bomo zbirali predvsem s pomočjo interneta, kjer bo poudarek predvsem na uradnih straneh Evropske sosedske politike. Seveda pa se bomo poslužili tudi tiskanih virov.

9

2. OPREDELITEV EVROPSKE SOSEDSKE POLITIKE 2.1. Evropska sosedska politika Od širitve evropske unije leta 2004, so postali medsebojni odnosi s sosednjimi državami glavna naloga na področju zunanjih zadev. Skozi Evropsko sosedsko politiko (ESP), se poskušajo zabrisati meje med razširjeno Evropo in državami ob njeni meji in s tem krepiti vezi med povezavo ter njenimi neposrednimi in bližnjimi sosedami. Državam, ki z Evropsko unijo (EU) sodelujejo v tem okviru, politika sicer ne obeta konkretne perspektive članstva v uniji, ponuja pa jim okrepljeno sodelovanje tako na političnem kot na gospodarskem področju. Prve smernice Evropske sosedske politike je Evropska komisija predstavila v letu 2003, konkretno strategijo sodelovanja pa maja leta 2004. V dokumentu je Komisija natančneje opredelila svoje predloge sodelovanja s svojimi sosedami. V okviru omenjene politike jim nudi poglobljeno politično sodelovanje ter ekonomsko integracijo. Ključni sestavni del evropske sosedske politike so dvostransko dogovorjeni in posamezni državi prikrojeni akcijski načrti. V njih so zapisane prednostne naloge posamezne države pri izvajanju političnih in gospodarskih reform. Sledenje zapisanim ciljem in izvajanje reform se državam obrestuje; Evropska unija jim v zameno za napredek omogoča več sodelovanja v njenih programih, več pomoči in boljši dostop do njenega trga. Pred sprejemom akcijskega načrta komisija za posamezno državo pripravi poročilo, v katerem oceni politični in gospodarski položaj v državi ter kdaj in na kakšen način bi bilo mogoče poglobiti sodelovanje. Naslednji korak je sprejem akcijskega načrta. Dokument je sprejet na podlagi pogajanj med državo in EU ter določa dnevni red političnih in gospodarskih reform za obdobje med tri do pet let. Gre za dogovor o političnem dialogu in reformah, ekonomskem in socialnem sodelovanju, trgovinskih zadevah, sodelovanju v notranjih in pravosodnih zadevah. Načrt lahko pokriva tudi področja, kot so transport, energetika, informacijska družba, okolje ter raziskave in razvoj. Za dosego ciljev, zastavljenih v akcijskih načrtih, nudi EU udeleženim državam finančno in tehnično pomoč. Ustanovljen je bil nov finančni instrument t.i. Evropski instrument sosedstva in partnerstva (ENPI), ki je nadomestil nekatere dosedanje finančne instrumente in preko katerega se dodeljujejo sredstva novo ustanovljenim programom čezmejnega sodelovanja.

10

2.2. Geografska razsežnost Evropske sosedske politike Prvotno je bila Evropska sosedska politika namenjena neposrednim sosedam EU a kasneje je povezava politiko razširila še ne države Južnega Kavkaza. Kot prikazuje spodnja slika, tako politika zajema države: Alžirijo, Belorusijo, Egipt, Izrael, Jordanijo, Libanon, Libijo, Moldavijo, Maroko, Palestinsko upravo Zahodnega brega in Gaze, Sirijo, Tunizijo, Ukrajino, Armenijo, Azerbajdžan in Gruzijo. Slika 1: Območje Evropske sosedske politike

Vir: Urad vlade RS za komuniciranje (2008). Celotne ugodnosti ESP se ne morejo izvajati v popolnosti v državah Belorusija, Libija in Sirija. Belorusija in EU bosta lahko razvili vezi, ko bo v Belorusiji vladala demokratična vlada po svobodnih in pravičnih volitvah. Libija mora postati del Barcelonskega procesa preden se lahko določi asociacijski sporazum in na osnovi tega nato akcijski načrt za izvajanje Evropske sosedske politike. Sirija mora najprej ratificirati asociacijski sporazum pred sestavo akcijskega načrta ESP. Čeprav je soseda EU tudi Rusija, sodelovanje z njo EU ne ureja v okviru sosedske politike, temveč goji z veliko sosedo poseben odnos. Strani sta maja leta 2003 v St. Peterburgu dosegli dogovor o posebnem strateškem partnerstvu, ki pokriva štiri področja in sicer: 1. gospodarstvo (s poudarkom na področju okolja in energije), 2. vprašanja v zvezi s svobodo, varnostjo in pravosodjem, 3. zunanjo varnostjo ter 4. področje raziskovanja in izobraževanja, vključno s kulturnimi aspekti (KOM (ES)

2004, 6).

11

Dogovor o štirih skupnih prostorih med drugim predvideva oblikovanje prostega trga med EU in Rusijo oziroma odpravo ovir pri trgovanju in vlaganjih, krepitev industrijskega sodelovanja, oblikovanje skupnih norm za delovanje sicer neodvisnih pravnih sistemov, spodbujanje razvoja neodvisnih medije ter tesnejše sodelovanje pri razreševanju sporov v nekdanjih sovjetskih republikah. Evropska komisija bo zagotovila Rusiji, poleg že obstoječih virov financiranja, sredstva iz instrumenta za evropsko sosedstvo in partnerstvo.

2.3. Cilji ESP Odkar se je pojavila ESP je EU poudarjala, da je ta politika instrument namenjen krepitvi odnosov med EU in državami partnericami. Primarni cilj tega strateškega partnerstva je spodbujanje razvoja skupnega območja miru, blagostanja in napredka v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu. Poglavitni cilji politike so:

- spodbujanje svobode in demokracije v sosedstvu, s poglobitvijo političnega sodelovanja, ki temelji na skupnih vrednotah in interesih

- spodbujanje blaginje v sosedstvu, s podporo gospodarskih reform in gospodarske integritete,

- spodbujanje stabilnosti in varnosti, s sodelovanjem članic in skupnega dogovora o ukrepih pri temah kot so: razvoj, okolje, preprečevanje širjenja orožja za množično uničevanje, boj proti terorizmu, itd. skladno z evropsko varnostno politiko (povzeto po EC 2008a).

2.4. Dodatne ugodnosti za države partnerice ESP

ESP prinaša tako državam članicam ESP, kot tudi uniji dodatno ugodnost, ki presega ugodnosti obstoječega sodelovanja. Ta dodatna ugodnost se kaže v naslednjih ozirih:

- ESP je instrument EU za tesnejši in k cilju usmerjen sosedsko-političen koncept, ki združuje dosedanje obstoječe najpomembnejše instrumente EU in članic. Politika, bo težila k boljši podpori in napredovanju zunanjepolitičnih ciljev EU.

- sledeč po sporočilu Komisije z dne 11.3.2003, naj bi uresničevanje ESP dolgoročno pomenilo več kot le sodelovanje. Perspektiva se, gledano dolgoročno, kaže v visoki stopnji integritete. Glede na to dejstvo, bodo lahko države partnerice dostopale do notranjega trga EU. Tako bodo zabrisane ostre meje med državami nečlanicami in članicami EU, ki bi navidezno lahko dajale grenak prizvok same širitve unije. Širitev bo tako predstavljala priložnost vzajemnega tesnejšega sodelovanja. ESP ponuja sredstva in načine za dosego teh sredstev, skozi katere se države partnerice lahko udeležijo centralnih aspektov politik in programov EU.

- z ESP bo politično sodelovanje držav partneric še bolj intenzivno in učinkovito. - ESP bo spodbudila reforme, ki koristijo gospodarskemu in socialnemu razvoju.

Konvergenca gospodarskega prava, odprtje gospodarstva med državami

12

partnericami in nadaljnja odprava ovir pri pretoku, bodo spodbudila investicije in znižala raven brezposelnosti.

- ESP ponuja vzpodbude pri reševanju odprtih vprašanj, ki so nastopila pri bilateralnih vezah. Od države do države se le-te nanašajo na različna vprašanja.

- akcijski načrti bodo določili prioritete in nudili rdečo nit po kateri se bodo preoblikovali obstoječi sporazumi. Načrti vsebujejo cilje različnih, v sporazumih določenih področij, ki so pomembni za EU in dotično državo.

- Komisija je v letu 2004 predlagala uvedbo instrumenta Evropske sosedske politike (ESPI), ki predstavlja nov finančni instrument Evropske sosedske politike. ESPI je namenjen specifičnim področjem sodelovanja posebej pa je izpostavljen področju čezmejnih migracij in sicer poleg področij, ki jih že pokrivajo obstoječi instrumenti ali njihovi nasledniki. Za podporo ESPI pridejo v poštev vse države partnerice ESP.

- glede na to, da EU pripisuje ESP visoko prioriteto, je Komisija predlagala obstoječe fonde in njihove naslednike močno denarno podkrepiti. Komisija se zaveda finančnega zalogaja, ki je potreben ob uresničevanju politike.

- Komisija že preverja možnosti začetka določenih skupnih programov za poglobitev odnosov na področju kulture, šolstva, okoljske tehnike in znanosti.

- ESP ponuja državam partnericam, ki želijo upoštevati norme in standarde, ki jih predpisuje EU, tehnično pomoč in pomoč pri twinningu.

- z vključitvijo v ESP, nastanejo pogodbene obveznosti, ki se jih države partnerice morajo držati. Komisija budno spremlja napredek posamezne države pri uresničitvi prioritet zapisanih v akcijskem načrtu (povzeto po COM (ES) 2004,8).

Če povzamemo vse te ugodnosti, ki so jih deležne države podpisnice ponuja ESP širok spekter pomoči. Če se med izvajanjem monitoringa pokažejo veliki napredki pri uresničevanju prioritet, se lahko te ugodnosti glede na močnejšo integracijo na notranji trg EU in drugih EU politik, preverijo. 2.5. Skupne vrednote in interesi 2.5.1. Spoznanje k skupnim vrednotam

Evropska unija temelji na naslednjih temeljnih vrednotah: spoštovanje človeškega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje temeljnih človeških pravic. V družbi, kjer prevladuje pluralizem, strpnost, pravo, solidarnost in nediskriminacija, so te vrednote državam članicam skupne. Cilj unije je prizadevati si za mir, vrednote in dobrobit svojih državljanov. V njenih odnosih do ostalega sveta se zavzema za obstoj in spoštovanje teh vrednot. Sosednje države EU so s pristopom k številnim multilateralnim in bilateralnim sporazumom potrdile strinjanje s temeljnimi človeškimi pravicami in svoboščinami. Prav tako so vse sosednje države podpisale konvencijo Združenih narodov o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nekatere so celo članice Sveta Evrope2 in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ter so ratificirale evropsko konvencijo za varstvo človekovih pravic in svoboščin. S tem so se zavezale, da bodo pristopile k ustreznim 2 Moldavija, Rusija in Ukrajina.

13

sporazumom in spoštovale določene mehanizme, ki si prizadevajo za varovanje človekovih pravic in svoboščin. Države sosede so se kot pogodbene podpisnice konvencije Mednarodne organizacije dela (ILO) zavezale, da bodo spoštovale poglavitne delovne standarde in temeljne socialne pravice. Evropska sosedska politika poskuša vzpodbuditi spoznanje k skupnim vrednotam. Ker pa države sosede v različni meri uresničujejo spoznanje k skupnim vrednotam, obstoji tako veliko prostora za izboljšanje. Dejanska uresničitev teh zaobljub je eden bistvenih elementov v vezi med EU in državami partnericami. Pri svoji širitvi vezi je Evropska unija s pomočjo ESP posebej preverila, v kakšni meri dejansko deli skupne vrednote s posamezno državo partnerico. Akcijski načrti zajemajo številne prioritete za krepitev prizadevanja za naslednje vrednote:

- krepitev demokracije in pravne države, - reforme sodstva in boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, - spoštovanje temeljnih človeških pravic in svoboščin; pod drugim tudi svoboda

mišljenja in medijev, pravice manjšin in otrok, enakost spolov, - pravice sindikatov in drugih temeljnih pravic delavcev, kot so odprava prakse

mučenja in zlorab, - podpora razvoja civilne družbe, kot je sodelovanje z mednarodnim sodiščem za

pravo (povzeto po COM (ES) 2004, 13). Nadalje bodo upoštevana prizadevanja za določene pomembne aspekte zunanje trgovine EU še posebej pa boj proti terorizmu in širitvi orožja za množični poboj kot tudi upoštevanje civilnega prava in trud za reševanje sporov. 2.5.2. Skupni interesi

Kot se že kaže skozi samo zasnovo ESP, obstaja veliko skupnih interesov med EU in njenimi državami sosedami. Vse države sosedstva stojijo nasproti novih možnosti in izzivom, ki so povezani s sosedstvom, blaginjo in revščino. Sosedstvo Geografska bližina prinaša tako EU kot tudi državam sosedam številne priložnosti in izzive. V poročilu Barcelonskega procesa iz leta 1995 so Evropska unija in države partnerice Mediterana spoznale, da prav geografska bližina znatno poveča vrednost razvoja celostne politike zbliževanja, ki ga zajema posamezen asociacijski sporazum sklenjen s posamezno državo partnerico. Tudi pri obstoječih partnerskih in kooperacijskih sporazumih z Rusijo, Ukrajino in Republiko Moldavijo so se države partnerice soglasno strinjale, da je potrebno prav na podlagi zgodovinskih vezi in skupnih vrednot graditi trdno partnersko vez. Tako naj bi se z obema vrstama sporazumov, prav pri približevanju EU in

14

državami partnericami, nudila pomoč pri prehodnem procesu in ob enem ustvaril večji prostor medsebojnega sodelovanja. Prav tako se z geografsko bližino spremeni pomen vrsto vprašanj, ki so med drugimi povezane z nadziranjem nove zunanje meje in novih tokov, ki bodo prekoračili to mejo. Skupni interes EU in sosednjih držav je prav v sodelovanju na bilateralnem in regionalnem nivoju in tako omogočiti lažji in legitimen prestop ljudi in blaga preko meja. Različne migracijske politike, carinski postopki in obmejne kontrole lahko močno zavlečejo ali celo povsem preprečijo pretok le-teh. Infrastruktura, efektivna kontrola meja in splet prometnih, energijskih in telekomunikacijskih mrež bodo postala še pomembnejša za razširitev trgovanja in investicij na obeh straneh. Čezmejne kulturne vezi, ki obstojijo nenazadnje med ljudmi enake etnične, kulturne pripadnosti, pridobijo v kontekstu sosedstva dodaten pomen. Prav tako zahteva ogroženost obojestranske varnosti, prepričljiv skupen nastop na obeh straneh meje za učinkovit boj proti različnim grožnjam, neodvisno od tega ali izhaja iz čezmejne dimenzije naravnih in nuklearnih tveganj, prenosljivih bolezni, ilegalnih imigracij, ilegalne trgovine, organiziranega kriminala ali terorističnih mrež. Blaginja in revščina Nov koncept EU za njene države sosede se ne more omejevati z obmejnimi regijam. Če želi EU skupaj z njenimi sosedi graditi na skupnem prostoru blaginje in stabilnosti, mora ESP ugotoviti dejanski vzrok za politično nestabilnost, gospodarsko občutljivost, institucionalni primanjkljaj, konflikte in revščino ter socialno izključevanje. Večji del južnih in vzhodnih sosednjih držav EU so imele v letu 2004 BDP na prebivalca manj kot 2.000 evrov. V Rusiji in zahodnih novih neodvisnih državah (WNIS), povzročata revščina in socialna izključenost tendenco upadanja produktivnosti in večje razslojevanje, ki se je v zadnjem desetletju močno povečalo. To je pripeljalo do večjih socialnih in političnih pretresov. V Rusiji je bil (v letu 2004) bruto domači proizvod (BDP) za tretjino nižji kot leta 1989, v Moldaviji znaša BDP manj kot polovico prejšnjega nivoja. Morda je manj znano, da se je BDP na prebivalca, Sredozemskega območja, zelo počasi vzpenjal. Egipt, Izrael in Tunizija so edine države, v katerih je bil koeficient rasti od leta 1975, večji od dveh procentov. Pri Alžiriji zaznamo celo negativno prirast. Moldavija je najrevnejša država soseda (417 EUR na prebivalca), sledi ji Ukrajina (855 EUR/ prebivalca). Najbogatejša soseda EU je Izrael (19.578 EUR/ prebivalca), na drugem mestu je Libanon, z znatno nižjo ravnjo, (5.284 EUR/prebivalca). Rusija zaseda tretje mesto (2.382 EUR/prebivalca). Kljub počasni gospodarski rasti, se je prostor Sredozemlja dolgo uvrščal na nivo absolutne revščine. Problem predstavlja relativna revščina saj mora skoraj 30% prebivalstva preživeti z manj kot 2 USD na dan in stopnja nepismenosti je še vedno visoka. Le 0,6 % prebivalstva uporablja internet in le 1,2 % jih ima osebni računalnik. V Rusiji in zahodnih NIS se je stopnja revščine od leta 1990 znatno povišala. V Rusiji je v zadnjih nekaj letih zaznati preobrat tega trenda (COM (ES) 2003, 6). Demokracija, pluralizem, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, pravna država in zajamčene minimalne pravice delavcev so osnovni pogoji za politično stabilnost kot tudi za socialen in gospodarski razvoj. Skoraj vse države Sredozemlja, zahodnih novih neodvisnih

15

držav in Rusije so v svoji zgodovini imele avtokratsko in ne-demokratsko vodenje države ter zelo nizek nivo spoštovanja človekovih pravic in svoboščin. Trgovina in investicije so ključnega pomena za izboljšanje gospodarske rasti in stopnje zaposlenosti. Za zagotovitev varne in dolgoročne oskrbe z energijo, so potrebne velike dodatne investicije v Rusiji, WNIS in državah Sredozemlja. Istočasno se mora gospodarstvo nujno usmeriti v smer delovno -intenzivne, zaposlitveno-uspešne gospodarske panoge in postati storitveno – diverzificirano. In to ne samo v državah z nizko energijskim potencialom kot je Ukrajina, Moldavija, Maroko, ampak tudi v državah z bogatimi energijskimi viri kot sta Alžirija in Rusija. Energija predstavlja največji del izvoza pri obeh regijah, to sicer velja bolj za Rusijo kot za zahodne NIS in države Sredozemlja, pri katerih predstavlja velik del izvoza (posebej iz držav Moldavije, Maroko in Tunizije) tekstil in kmetijski pridelki. Leta 2001 (tega leta so bile cene nafte visoke) je znašal izvoz Rusije in WNIS na eni strani in držav južnega Sredozemlja na drugi, 60 milijard evrov na regijo, medtem ko je znašal uvoz EU komaj polovico tega zneska. Za primerjavo; izvoz Ukrajine v EU in uvoz Ukrajine iz EU je znašal leta 2001, 25 milijard EUR (COM (ES) 2003, 7). Da bodo lahko imeli vsi družbeni sloji korist od močnejše gospodarske rasti, so potrebni pozitivni pogoji za vzpodbujanje socialne integritete in medsebojno podporo gospodarske, zaposlitvene in socialne politike. EU prav tako polaga pozornost področjem kot so izobraževanje, zdravje in stanovanjska problematika. Gospodarstvo se mora zavedati tudi pomena okolja in okoljske problematike. Močno onesnaženje in slaba odstranitev nuklearnih in strupenih odpadkov vplivajo na zdravje ljudi in življenjski standard ne samo v državi sami ampak tudi v sosednjih državah ter ponekod povzroča zniževanje pričakovane življenjske dobe. Zapravljiv in neučinkovit način ravnanja z naravnimi resursi hkrati zmanjšuje možnosti za gospodarsko rast. Potreben je tudi funkcionalen pravni sistem, ki je podprt z močno pravno ureditvijo in učinkovitim in neodvisnim sodstvom in ki ima pooblastila ščititi pravice intelektualne lastnine saj le tako se lahko maksimira poklicna dejavnost in produktivnost in pospeši gospodarska rast. Zatorej ima EU jasno vizijo kako bi se naj na problematičnih regijah dolgoročno odvijal gospodarski razvoj. K ciljem ESP je dodala dva nad cilja, ki se bosta dosledno izvajala. In sicer:

1. sodelovanje s partnericami za zajezitev revščine in za vzpostavitev skupnega prostora blaginje in skupnih interesov na podlagi poglobljene gospodarske integritete, političnih in kulturnih vezi, močnejšega preko-mejnega sodelovanja in skupne odgovornosti EU in njenih sosednjih držav za reševanje konfliktov.

2. umestitev od EU ponujenih konkretnih prednosti in preferenčnih vezi v smislu diferenciranega okvirja, ki naj bi bil odgovoren za politični in gospodarski napredek držav partneric.

16

3. DELOVANJE ESP3 Da bi uresničili skupno vizijo vedno trdnejše vezi s sosednjimi državami in območja stabilnosti, varnosti in blaginje, so države članice ESP in EU sklenile cilje, ki vodijo do novih skupnih reform. Ti cilji obsegajo veliko področij, od kooperacij v politiki in varnosti do gospodarstva, menjave, okolja, integracij, od transportne in energetske mreže pa vse do znanstvenega in kulturnega sodelovanja. Evropska unija nudi tako finančno kot tudi tehnično pomoč državam članicam ESP za izpeljavo in dosego teh ciljev. Veliko instrumentov in metod, ki se uporabljajo pri ESP je podobnih tistim, ko so uporabljeni pri podpori pri prehodu države pri posamezni fazi. Pa poglejmo kako deluje politika:

• Na začetku procesa pripravi Komisija poročilo, v katerem oceni politični in gospodarski položaj v posamezni državi kot tudi aspekte institucionalne in sektorske kapacitete. Tako lahko določi kdaj in v kakšni meri bo možno poglobitev odnosov. Za prvih sedem držav članic ESP so bila že maja leta 2004 izdelana prva poročila. To so bile države: Izrael, Jordanija, Moldavija, Maroko, Palestinska uprava, Tunizija in Ukrajina. Za preostalih pet držav, so bila poročila izdelana skoraj leto pozneje, natančneje maja 2005. Poročila se nato predložijo Svetu, ki določi naslednje korake.

• V naslednji fazi se izdelajo tako imenovani akcijski načrti. Ti načrti so izdelani

tako, da so prikrojeni vsaki posamezni državi glede na njene potrebe, zmožnosti in skupnih interesov. V teh dokumentih se določi agenda političnih in gospodarskih reform na podlagi prioritet v krajšem roku (treh let) ali daljšem roku (pet let). Reforme obsegajo naslednja področja: politični dialog in reforme, gospodarsko in socialno sodelovanje in razvoj, menjava, reforme na področju trga, skupno sodelovanje na področjih prava, sektorske teme (kot so promet, energija, informacijska družba, okolje, raziskave in razvoj) kot tudi človeški odnosi (medčloveški odnosi, civilna družba, izobraževanje, zdravje, ipd.). Ponujene možnosti za dosego in izvedbo določenih reform, predstavljajo večjo integriteto v evropske programe, močnejšo podporo in izboljšan dostop do evropskih trgov.

• Izvedba obojestranskih obvez in v akcijskih načrtih določenih ciljev, je pod rednim

nadzorom posebej za ta namen ustanovljenih podkomisij. Komisija na osnovi poročil podkomisij izda periodična poročila o napredovanju posamezne države. Pri tem gre za zelo dinamičen proces namreč, če monitoring zasledi signifikanten napredek pri dosegu zastavljenega cilja, se lahko le-ti v skupnem dogovoru nadgradijo, sodelovanje pa se tako poglobi.

• Izvedba reform je podprta z najrazličnejšimi oblikami finančne in tehnične pomoči,

ki izhajajo iz evropskih fondov.

3 Povzeto po EC 2008b.

17

3.1. Akcijski načrt 3.2. Opredelitev akcijskega načrta Odnosi med EU in večino držav ESP so že močno razviti. V vzhodni Evropi v glavnem omogočajo partnerski in kooperacijski sporazumi podlago za pogodbene vezi. V mediteranskem območju predstavlja Evro-mediteransko partnerstvo regionalni okvir za sodelovanje, ki ga dopolnjuje mreža asociacijskih sporazumov. Ti dogovori omogočajo nadgradnjo sodelovanja in gospodarske integritete na mnogih področjih. Popoln potencial teh dogovorov pa še vendarle ni bil dokončno izrabljen. ESP kaže pot do še bolj poglobljenega sodelovanja na določenih področjih in na že obstoječih strukturah. Akcijski načrt je političen dokument, ki je sprejet na podlagi pogajanj med državo in EU ter določa dnevni red političnih in gospodarskih reform za obdobje med tremi in petimi leti. Intenzivnost odnosov s posamezno partnersko državo ESP in cilji teh odnosov se razlikujejo glede na to, do katere stopnje se skupne vrednote dejansko delijo, glede na obstoječe stanje odnosov s posamezno državo, njene potrebe in zmogljivosti ter skupne interese. Posebno prirejeni akcijski načrti vsebujejo številne prednostne naloge, namenjene krepitvi zavezanosti vrednotam EU. Lahko rečemo, da načrt zajema šest glavnih in pomembnih področij:

1. politični dialog in reforme, 2. ekonomsko in socialno sodelovanje in razvoj, 3. trgovinske zadeve, trg in reforme 4. pravosodje in varnost, 5. ključni sektorji: transport, energetika, informacijska družba, okolje ter

raziskave in razvoj 6. človeška dimenzija: medčloveški kontakti, civilna družba, izobraževanje,

blaginja.

Napredke, ki so jih in jih bodo države dosegale, so skrbno pod nadzorom organov, ki združujejo predstavnike partnerskih držav, držav članic, Evropske komisije in sekretariat Sveta. Komisija nato posreduje Svetu poročila o napredku vsake posamezne države partnerice. Skupno je bilo določenih, v letu 2004, sedem akcijskih načrtov in sicer z državami: Izrael, Jordanija, Maroko, Tunizija, Palestinsko ozemlje, Ukrajina in Republika Moldavija. Komisija je tako podala do letošnjega leta akcijske načrte za dvanajst od šestnajstih držav ESP. Za Alžirijo, Belorusijo, Libijo in Sirijo se še pripravljajo poročila o državi.

18

3.3. Glavna področja4 3.3.1. Politični dialog in reforme

S pomočjo ESP-ja bodo države partnerice okrepile in izboljšale njihov politični dialog. To zavzema vprašanja s področij zunanje in varnostne politike vključno z regionalnimi in internacionalnimi vprašanji, reševanja sporov in reševanje kriz kot tudi skupne varnosti (kot na primer terorizem in njegov vzrok, širitev orožja za množičen poboj in nelegalnega trgovanja z orožjem). V akcijskem načrtu se določijo posamezna področja za poglobljen dialog za vsako državo posebej. EU daje poudarek na močno sodelovanje z državami partnericami saj lahko le tako zagotovijo učinkovito multilateralno sodelovanje na globalni ravni preprečevanja ogrožanja varnosti in miru. Z načrtom bi se naj izboljšala koordinacija v obstoječem okvirju političnega dialoga. Zajeti bi se moralo tudi delovanje in morebitno vključitev držav partneric na področjih reševanja sporov, reševanje kriz, izmenjave informacij, skupna šolanja in vaje in možna udeležba na vodenih mirovnih misijah EU. Nadaljnja pomembna prioriteta je skupna odgovornost pri zagotavljanju varnosti in stabilnosti v posamezni državi partnerici. 3.3.2. Ekonomsko in socialno sodelovanje in razvoj

Koncept ESP prinaša pomembne ekonomske razsežnosti saj omogoča boljše pogoje trgovanja in zajetnejšo finančno in tehnično pomoč. Poleg tega prinaša državam partnericam možnost za vključitev v notranji trg EU, po možnostih spremembe pravnih in upravnih predpisov, tudi možnost vključevanja v številne programe EU in tudi približevanje kot materialno povezovanje z EU. Ta proces prinaša znatne ekonomske prednosti, ki se bodo neposredno in posredno izražale. Neposredno bi se naj odpravile carinske ovire in ne-tarifne prepreke. Tako bi se povečala integriteta trga in posledično izboljšala blaginja države partnerice. Posredni ekonomski učinki bi naj imeli še večji vpliv na posamezno državo partnerico. S približevanjem držav partneric k ekonomskemu modelu EU in posnemanju mednarodnih pristopov ter dejansko povečanju skupnega tržišča se ustvarja v državi partnerici ugodna klima za investicije. Transparentnost, stabilnost in ugodno okolje ustvarjajo pogoje za rast privatnega sektorja in s tem tudi investicij. Zaradi ugodnejše politične klime, nižanja stroškov menjave in transakcij, relativno ugodne delovne sile in nizke stopnje tveganja se pričakuje povečan pritok tujih direktnih investicij. ESP nosi potencial za izboljšanje ekonomskih in socialnih pogojev v sosedstvu EU. Da bi se vsi našteti pozitivni učinki dejansko uresničili, se morajo dosledno izvajati vsi predpisani ukrepi kot tudi temu primerne dopolnilne strategije. Poglobljeno ekonomsko sodelovanje z EU lahko, pod posebnimi pogoji in z ozirom na liberalizacijo kapitalskih tokov, pripomore k zvišanju makroekonomske in finančne volatilnosti države. Zaradi 4 Povzeto po COM (ES) 2004, 14-21.

19

posebnosti in različnosti držav partneric, je izvedba ESP zasnovana na podlagi analize stanja posamezne države in temu primerne ekonomske, socialne in strukturne politike. Kako bo obravnavana ESP, bo odvisno predvsem od njenih učinkov na dvig izboljšanja življenjskega standarda. Zaradi tega je pomembno, da partnerstvo v ESP daje poudarek predvsem na aktivni politiki preprečevanja revščine in neenakosti. Ekonomska in socialna komponenta akcijskega načrta mora biti v soglasju obstoječe strategije posamezne države partnerice. Zato je potreben okrepljen dialog med podkomisijami, ki so pristojne za ta področja in tudi na ekonomski ravni. Nadalje je pomembno skrbeti za primerno koordinacijo mednarodnih finančnih institucij, ki skrbijo za kakovostno svetovanje in lahko pomagajo pri pritoku finančnih sredstev. Izrazit politični dialog in sodelovanje na socialni ravni se nanaša predvsem na socialno-ekonomski razvoj, zaposlovanje, socialno politiko in strukturne reforme. EU bo vzpodbujala države partnerice pri boju proti revščini, zagotavljanju novih delovnih mest, poglavitnih delovnih standardov in socialnih dialogih, znižanju razlik v socialnem položaju, zboljšanju samih pogojev dela, zagotavljanju socialnih sredstev in reform za zagotavljanje večje blaginje v državi. Za tem stoji ideja, da se preko socialne politike in politike zaposlovanja vzpostavi dialog, s pomočjo katerega se naredi temeljita analiza v kateri se oceni stanje v posamezni državi, ugotovijo glavni problemi in približajo politični odgovori. Vprašanja glede prostega gibanja ljudi delojemalcev, v smislu enakopravnega obravnavanja, življenjskih in delovnih pogojev delavcev migrantov in koordinacijo socialnega zavarovanja, ostajajo del asociacijskih in kooperacijskih dogovorov. 3.3.3. Trgovinske zadeve, notranji trg (trg EU) in reforme

V akcijskih načrtih se določijo sredstva in načini za dosego teh sredstev saj želi EU, da partnerice pridobijo kar največ iz obstoječih partnerskih in kooperacijskih oz. asociacijskih sporazumov. Kasneje se bodo upoštevale iniciative na regionalni ravni. Približevanje pravnih in upravnih predpisom bo sledilo skupno določenim prioritetam, ki se nanašajo na vprašanja lastnine na trgovinsko-političnem in gospodarskem področju, upoštevajo gospodarsko strukturo države partnerice kot tudi trenutno situacijo prilagajanja na pravni sistem EU. Glede prilagajanja pravu EU vsebujejo tako partnerski in kooperacijski kot tudi asociacijski sporazumi jasna določila, glede številnih področjih. ESP vidi priložnost odpiranja trga po principih Svetovne trgovinske organizacije (WTO). V povezavi z Barcelonskim procesom se je vzpostavila prosta cona pretoka blaga in asimetrična liberalizacija. ESP ponuja poti in načine za poglobitev same liberalizacije trgovinskih tokov in regionalno integracijo v soglasju z Evro-sredozemskim sporazumom. Za vzhodne sosede ostaja, zraven izvajanja gospodarskih reform, primarno popolno izvajanje trgovinskih predpisov določenih v partnerskih in kooperacijskih sporazumih, pristop k WTO (v primeru Ukrajine) oz. popolno izvajanje pristopnega sporazuma WTO (v

20

primeru Moldavije). Takrat se lahko pričakuje močnejša integriteta trgovine in gospodarstva. V akcijskih načrtih so opredeljeni konkretni ukrepi za popolno izkoriščanje danih možnosti. Ti ukrepi so odvisni od potreb, obsega in gospodarsko-politične prioritete vsake države partnerice posebej. Naknadno določeni ukrepi bodo vpeljani v posebej za vsako partnerico prilagojenem načinu. Kaj se tiče pretoka blaga, bi se naj dorekli ukrepi, ki bi naj izboljšali medsebojno sodelovanje na področju upravnih postopkov, postopno odpravo ne tarifnih trgovinskih preprek in zagotovili izgradnjo primerne infrastrukture. Pretok blaga pri industrijskih produktih se lahko olajša na osnovi konvergence pravilnika EU in njenih struktur nadzora. Dopolnjujoč temu se bi lahko sklenili sporazumi o skladnosti in priznavanju gospodarskih produktov med skupnostjo in posamezno partnerico. Nadalje bo prilagajanje k pravu EU na carinskem področju, zraven okrepljenih kapacitet in modernizacije, privedlo k lažjemu pretoku blaga. Prav tako zajemajo akcijski načrti ukrepe proti goljufanju pri carinskih postopkih, zagotavljanju varnosti blaga in zagotovitvi podkrepljene carinske kontrole. Pri kmetijskih produktih se pričakuje poživitev trgovanja saj se bodo države partnerice prilagajale normam EU glede živalskih in rastlinskih kontrol. Prednost ima izmenjava informacij in tesno sodelovanje z mednarodnimi organizacijami na področju kontrole in bolezni živali in rastlin, kot tudi boljši zdravstveni pogoji za zaščito potrošnikov. Poleg tega mora večina držav partneric okrepiti in izboljšati svoj upravni aparat da se lahko zagotovi primeren nivo varne hrane in tako omogoči dostop na trg EU. Da bi se dosegel cilj, zagotoviti prost pretok storitev med partnericami kot tudi z EU, bo potrebno prilagoditi pravo držav pravu EU na področjih družbenega prava, obračunavanja in revizijskih predpisov. Zajeten pravni nadzor povezan z učinkovitim in neodvisnim inšpektoratom je najbolj pomembno za področje finančnih storitev. Najpomembneje za ustanavljanje podjetij in vzpodbujanje investicij je, da države partnerice zagotovijo svojim podjetjem enake izhodiščne pogoje. Ob upoštevanju zgoraj navedenih pogojev, bi moral dostop do evropskih finančnih trgov, čez nekaj časa, stabilizirati finančne trge držav partneric in pomagati krepiti njihovo gospodarsko moč. Nadaljnja liberalizacija kapitalskih tokov bo prinesla nove priložnosti. Cilj, neodvisno od zagotovitve transparentnosti, predvidljivosti in poenostavitve pravnega okvirja držav partneric za izboljšanje investicijske klime, bo pomagal olajšati in povečati investicije v obeh smereh. Ukrepi za poglobitev sistematičnega dialoga za vsa vprašanja v zvezi z investicijami in konzultacija z zainteresiranimi stranmi, so ključna podlaga za izboljšanje bilateralnih investicijskih pogojev in ukinitev administrativnih preprek za razvoj podjetništva. Nadalje bo krepitev načina delovanja pravosodnega sistema pripomogla k boljši investicijski klimi. Konvergenca pravnih predpisov v pomembnih tržnih disciplinah, bo prinesla gospodarske dobičke tako preko reform v državah partnericah kot tudi boljše investicijske klime. Še posebej se predvideva, da bo višji nivo varnosti pri zakonu o intelektualni in gospodarski lastnini skupaj z učinkovitim uresničevanjem takšnih zakonov poleg boljšega dostopa do trga na področju javnih naročil, imel znaten vpliv na gospodarski razvoj in investicije.

21

Poleg tega bi naj partnerice bile vzpodbujene k uvajanju konkurenčnosti preko neodvisnega urada za konkurenco, ki ima primerno pristojnost in vire kot tudi usposobljen kader. Potrebna bodo tudi usklajevanja glede prava kartelov in predpisov glede državne pomoči, da bodo države partnerice lahko napredovale na trgu EU. Ti ukrepi bodo prišli prav tudi domačemu trgu posamezne partnerice saj bodo olajšali trgovanje med državami partnericami in članicami EU. Ukrepi za modernizacijo in dvig ravni transparentnosti davčnega sistema, vključno z konvergenco kodeksa podjetniške obdavčitve EU prilagojenega zahtevam WTO, kot tudi sklenitev sporazuma proti dvojni obdavčitvi, bodo izboljšali podjetniško klimo. Krepitev in boljše sodelovanje davčnih uprav bo vzpodbudilo samo delovanje gospodarstva. 3.3.4. Pravosodje, svoboda in varnost

Cilj ESP je, zabrisati ločitveno mejo med EU in preostalimi državami. Izboljšanje načina dela javnih ustanov z ozirom na zagotovitev višjega standarda učinkovitejše administracije je v interesu tako EU kot držav partneric. Partnerice stojijo pred vedno večjim izzivom na področju prava in notranjih zadev kot na primer večji pritisk priseljevanja iz tretjih držav, trgovina z ljudmi in terorizem. Sodelovanje na teh področjih je v skupnem interesu. Določitev prioritet v posameznem akcijskem načrtu je odvisna od posebnih vprašanj, ki so pomembna za posamezno državo partnerico in EU. Varovanje meja je verjetno v vseh akcijskih načrtih prioriteta saj lahko EU in njene sosede samo z dobrim sodelovanjem učinkovito upravljajo skupno mejo in tako olajšajo prestop meja. Akcijski načrti bodo vsebovali ukrepe za izboljšanje učinkovitosti upravljanja meja tako podporo pri opremljanju in izobraževanju profesionalnih ne-vojaških carinikov kot tudi ukrepov za dvig varnosti dokumentov za prestop meje. Cilj je olajšati pretok ljudi in hkrati izboljšati nivo varnosti. V Svetu EU se ravnokar razpravlja o predlogu Komisije za uvedbo lokalne obmejno prometne ureditve, ki bi omogočala obmejnim prebivalcem brez pretiranih administrativnih preprek, ohranjanje tradicionalnih navad. EU bo preverila tudi možnosti lajšanja vizumskega postopka. Odobri ena stran lajšanja, mora druga stran v zameno poostriti ukrepe kontrole. Prioritete akcijskih načrtov lahko zajemajo sodelovanje na področjih imigracij, azilske in vizumske politike, ukrepi za boj proti terorizmu, organiziranem kriminalu, trgovine z orožji in drogami, pranje denarja kot tudi finančni in gospodarski kriminal. V akcijskih načrtih se določijo konkretni koraki za krepitev sodstva in intenzivnejšega sodelovanja med policijo in sodstvom. Tudi na področju družinskega prava kot tudi sodelovanja z ustanovami EU kot sta EUROPOL in EUROJUST. Ključni mednarodni sporazumi morajo biti ratificirani in udejanjeni.

22

3.3.5. Ključni sektorji

Energija Struktura strateškega energetskega partnerstva s sosednjimi državami EU je pomemben element Evropske sosedske politike. Zajema varnost oskrbe z energijo kot tudi varnost in zaščito pred morebitnimi nevarnostmi na področju energije. EU je največja uvoznica energije (nafta in plin), je na drugem mestu pri porabi in je obdana z najpomembnejšimi surovinsko bogatimi nahajališči (nafte in zemeljskega plina) na svetu (Rusija in Kaspijski zaliv, srednji vzhod in severna Afrika). EU bo v prihodnje močno odvisna od uvoza energijskih surovin in po sedanjih napovedih bi se naj delež dvignil iz 50% na 70% v letu 2030. Sosednje države so pri zagotavljanju varnosti oskrbe z energijskimi surovinami, zelo pomembne. Veliko držav, naj si bodo trenutne ali bodoče dobaviteljice (na primer Rusija, Alžirija, Egipt, Libija) ali tranzitne države (Ukrajina, Belorusija, Maroko, Tunizija) se zavzemajo za boljši dostop do unijskega trga energijskih surovin. Tudi države južnega Kavkaza so pomembne, ko govorimo o energijski oskrbi EU iz regije Kaspijskega morja in centralne Azije. Izboljšava mreže za oskrbo z energijo med EU in njenimi partnericami kot tudi vzpostavitev pravnih in administrativnih predpisov, vodi k obojestranskemu prizadevanju tesnejše povezanosti. Poleg tega omogoča tesnejša povezanost na obeh straneh poslovne priložnosti in lahko pripomore tudi k socio-ekonomskemu razvoju in k boljšemu varovanju okolja. Akcijski plani vsebujejo konkretne ukrepe za poglobitev dialoga o energiji in skupnem sodelovanju ter vzpodbujanje postopnemu približevanju energijski politiki kot tudi pravnim in administrativnim predpisom. V tem okvirju bodo zajete strategije za vzpodbujanje učinkovitejše in bolj varčne rabe energije kot tudi raba obnovljivih energijskih virov in sodelovanje pri energijskih tehnologijah (kot je uporaba čistejšega premoga). Preverjena bo tudi morebitna udeležba partneric pri programih za inteligentno energijo in za njihovo postopno vključevanje v zakonodajno delovanje in odbore Evropske unije. Za zagotovitev varnosti in varnostnega ščita pri oskrbi z energijo in za izgradnjo notranjega trga energije na države partnerice, je potrebna dobra izgradnja mreže in skupne vključitve vanjo. Akcijski načrti se opirajo na že obstoječe bilateralne ali regionalne iniciative kot je dialog o energiji med EU in Rusijo, od Tacis-a financiran program Inogate za Kaspijski zaliv (naftovodni in plinovodni sistem), sodelovanje na področju energije v okvirju Evro-sredozemskega partnerstva, poglobljeno sodelovanje med Izraelom in Palestinsko republiko, poglobljeno sodelovanje na področju plina pri Mašrek regiji (vse v kontekstu Evro-sredozemlja) kot tudi status Moldavije kot opazovanca za pobudo južno-vzhodne regionalne vključitve v trg energije. Promet Intenzivnejša povezanost trgovine in turizma med EU in njenimi sosedi, zahteva učinkovite, multimodalne in trajnostne transportne sisteme. Države partnerice lahko le takrat popolnoma izrabijo možnosti tesnejše povezanosti in izboljšanega dostopa do trga

23

EU, če bodo v prometnem sektorju uspele obvladati današnje kompleksne prometne tokove. Operativne spremembe pri strukturi prometnega sektorja (kot na primer uvedba konkurence v pristaniščih in v letalskem prometu, modernejši pravni okvir, učinkovitejši cestno-tovorni promet, interoperabilnost železniškega sistema itd.), lahko imajo velik vpliv na učinkovitost prometa. Nadaljnja pomembna naloga je poglobljena povezanost letalskega prometa do partneric s ciljem, da se odpre tržišče in sodelovanje pri varnosti in obrambnem sistemu. Akcijski načrti vsebujejo specifična določila za ta področja. Pomembno je predvsem izboljšati materialno prometno omrežje, ki povezuje EU in njene sosede. Zaradi stroškov je pomembno, da je opredelitev investicijskih planov za ta omrežja dobro koordinirana. Obstoječe pobude kot je koncept evropskega prometnega omrežja, različne evropske konference o prometu ali predlogi Komisije od junija, leta 2003 za vzpostavitev Evro- sredozemskega prometnega omrežja, so dobra podlaga za nadaljnja ukrepanja. Pomembno je, da Evropska investicijska banka (EIB) financira projekte, ki so predvsem srednjeročni in ki so določeni v posameznem akcijskem načrtu. Konkretne potrebe bodo preverjene od primera do primera. Akcijski načrti vsebujejo tudi posebna določila za primere morebitne situacije terorizma, ki pogosto prizadene prometna omrežja in storitve. Največja pozornost se bo namenila za okrepitev varnosti pri zračnem in pomorskem prometu. Okolje Onesnaževanje okolja ne pozna meja in se zatorej da omejiti najbolje z ukrepi tako na mednarodni, kot tudi na regionalni in nacionalni ravni. Močnejše zavzemanje za varstvo okolja koristi državljanom in podjetjem EU kot tudi državam partnericam saj lahko pripomore pri reševanju konfliktov v zvezi z pomanjkanjem resursov, kot je voda. Kljub zavedanju mnogih koristi pri okoljskem managementu, se mora pri planiranju in financiranju upoštevati dejstvo, da pogosto močno finančno bremeni kratkoročno kot srednjeročno javni in privatni sektor. Akcijski načrti zahtevajo odgovorno okoljsko politiko v državah partnericah za preprečevanje uničevanja okolja in onesnaževanja, za varstvo zdravja ljudi in za uresničevanje pozornejšega ravnanja z naravnimi resursi. Prioritete so postavljene glede na glavna področja kot so: kvaliteta voda, gospodarjenje z odpadki, onesnaževanje zraka in boj proti dezertifikaciji. Regionalno sodelovanje med partnericami se mora nadgraditi, vzpodbujati pa se mora tudi k ratifikaciji in uresničevanju mednarodnih sporazumov. Informacijska družba Informacijska in komunikacijska tehnologija je posebnega pomena za razvoj modernejše gospodarske stabilnosti in družb. Zatorej je posebno pomembno partnerice, v njihovih prizadevanjih po pridobivanju prednosti informacijske družbe, vzpodbujati in se tako izogniti tehnološkim razlikam. V nekaterih južnih sredozemskih držav partneric in še posebej tam, kjer je trg mobilnih telefonov že precej liberaliziran, se že izoblikuje informacijska družba.

24

Izhajajoč iz dejstva, da je povezava med uspešno reformo politike in uspešnim delovanjem posameznih sektorjev, vzpodbujajo akcijski načrti politične ukrepe kot je institucionalna ločitev regulativnih nalog od operativnih nalog preko vzpodbujanja pri vzpostavitvi neodvisnih regulatornih uradov. Nadalje se v okviru te politike vzpodbujajo vlade, ki so pripravljene vzpodbujati komercializacijo prvotnih podjetij. V okviru reforme tega sektorja, predstavljajo ukrepi kot so: odpiranje trga stacionarne telefonije in drugih modernih storitev kot so internet, izstavitve dodatnih licenc za mobilne operaterje in liberalizacija storitev z visoko dodano vrednostjo, pomembno vlogo pri razvijanju informacijske družbe. V akcijskih načrtih so določeni tudi ukrepi za vzpodbujanje novih tehnologij in elektronskih komunikacijskih storitev za gospodarstvo, upravo in prebivalstvo. Raziskave in inovacije Odprtje evropskega raziskovalnega prostora za države partnerice EU, je pomemben cilj šestega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave in tehnološki razvoj in hkrati pomemben faktor pri integraciji raziskovalne skupnosti sosednjih držav. Te države se že udeležujejo programov o ključnih točkah panog kot so bio-znanosti, energija, promet, okolje, informacijska družba, varstvo živil in družbena vprašanja tako k znanosti usmerjeni družbi, kot tudi k usmerjenim ukrepom mednarodnega sodelovanja, ki je usmerjeno k potrebam in potencialu teh držav na regionalnem nivoju. Da bi udeležbo teh držav pri FTE programih Skupnosti nadgradili in okrepili delež mednarodnega raziskovanja za rast in blaginjo, se morajo podpreti ukrepi za obnovo strukturnih in institucionalnih kapacitet. Ti ukrepi se bodo v okviru akcijskih načrtov raziskali in uporabili. 3.3.6. Medčloveški kontakti (»people-to-people«)

Učinkovito sredstvo za uresničitev glavnih ciljev ESP je, prebivalce Unije in njihove sosede združiti in tako medsebojno razumevanje za kulturo, zgodovino, predstave in vrednote drugega nadgraditi in napačne predstave izničiti. Zatorej bo ESP krepila, poleg kontaktov med javnimi ustanovami in podjetji, kulturne, k znanju naravnane in vsesplošno družbene vezi med Unijo in njeno soseščino. Tako je prioriteta ESP, da državljani EU in sosednjih držav delujejo in bolje spoznajo druge družbe ter bolje razumejo druge kulture. Ljudje na obeh straneh meja morajo videti vpliv močnejše vezi med Unijo in njenimi sosedami. Razvoj človeškega kapitala je pomemben faktor pri doseganju pomembnih ciljev kot je povečana tekmovalna sposobnost, socialna integracija in aktivnim državljanstvom. Kot izhaja iz poročila o človeškem razvoju v arabskem svetu 2003, se mora deficit na področju družbene znanosti nujno popraviti, da se lahko sooči z razvojno-političnimi izzivi v določenih partnericah in pred vsem v Sredozemlju.

25

ESP se zavzema preko spodbujanja ukrepov na področju javnega zdravja, za izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja prebivalstva in spoprijeti se z določenimi zdravstvenimi problemi kot so na primer prenosljive bolezni. ESP vidi postopno odpiranje posameznih družbenih programov na podlagi skupnih interesov in obstoječih resursov. Programi na področjih splošne in poklicne izobrazbe, mladina, raziskave, okolje, kultura in avdiovizualni mediji bi naj bili preverjeni na takšno tematsko odprtje le-teh. Program »mladina« se bo nadalje krepil saj se v njegovem okviru vzpostavljajo direktni kontakti med prebivalci (»people-to-people«) in vzpodbuja sodelovanje družbenih akterjev na področju mladine. Programi kot so Tempus Plus in Erasmus Mundus ponujajo možnosti tesnejšega kontakta med študenti in profesorji. Za države partnerice so v akcijskih načrtih konkretno opredeljene možnosti sodelovanja pri teh programih. Ker pa se pri udeležbi samih programov, ki so bili prvotno zasnovani za države članice EU, s strani tretjih držav pojavijo praktični problemi, se bo obravnavala možnost uvedbe novih, samostojnih in k potrebam držav partneric prilagojenih programov. Tako je Komisija že predlagala uvedbo programa Tempus Plus, ki bi zajemal učni in izobraževalni program in bi bil prilagojen povsem potrebam držav ESP. Reforma in modernizacija izobraževalnih sistemov sta nujna predpostavka za gospodarsko konkuriranje in socialno in politično stabilnost držav partneric (povzeto po COM (ES) 2004, 7). Več partneric je izkazalo zanimanje za vlogo opazovalca pri določenih skupnih odborih za sodelovanje ali regulacijah. V akcijskih načrtih se določijo ustrezni ukrepi, z ozirom na pravni in administrativni položaj posamezne partnerice.

26

4. ESP IN REGIONALNO SODELOVANJE Kot že večkrat poudarjeno, se uresničevanje ESP med posameznimi partnericami razlikuje. Vseeno je pomembno tesno sodelovanje onstran meja EU in vzpodbujati tudi sodelovanje med samimi sosedami EU še posebno med tistimi, ki so geografsko povezane. Pri tem moramo upoštevati, da v soseščini EU obstajajo različni pogoji in prav tako se razlikuje zgodovina odnosov do posamezne države sosede. Ukrepi EU za vzpodbujanje regionalnega sodelovanja na vzhodu in na jugu, kot tudi konkretni projekti v teh dveh regijah, se bodo financirali iz sredstev obstoječih EU programov (Tacis, Meda, Phare) oziroma njihovih naslednikov kot tudi iz sredstev ESP programov in v bodoče iz instrumenta Evropske sosedske politike (IESP). 4.1. Regionalno sodelovanje na vzhodnih mejah EU Okrepljeno sodelovanje v Vzhodni Evropi prinaša znatne prednosti. Tudi udeležba Rusije pri regionalnih kooperacijskih projektih na podlagi obojestranskega interesa in skupne koristi, se mora vzpodbujat. Posamezne iniciative se morajo koncentrirati pretežno na skupne interese, saj bi le tako multilateralen nastop prišel do izraza. Kot nas učijo izkušnje v drugih geografskih povezavah (kot je regija severne dimenzije) lahko regionalni odbori, naproti bilateralnim naporom v mnogih primerih, prinesejo dodatne koristi. Naslednji sektorji uživajo prioriteto na podlagi skupnega sodelovanja:

• okrepljeno sodelovanje na področju gospodarstva, politike zaposlovanja in socialne politike, podjetništvo, trgovina in infrastruktura, pod tem prevzem evropskih in mednarodnih standardov, koristna uvedba WTO standardov in pravil kot tudi podpora malih in srednje velikih podjetij (MSP) za vzpodbujanje trajnostnega socio-ekonomskega razvoja v državah regije, vključno z bojem proti revščini in socialni izključenosti. Nadaljnje se bi naj obravnavali skupni infrastrukturni in varnostni projekti regionalnega pomena, v sektorjih energija in promet (vključno z državnimi mejami), kot visoko relevantne prioritete.

• Okolje, nuklearna varnost in naravi resursi. Okoljska problematika je že po svoji naravi splošen problem in se jo je najbolje lotevati na regionalni ravni. Onesnaženost voda in okolja, razgradnja zgorelega nuklearnega materiala, prilagajanje standardu in predpisom, ki jih zahteva Unija za okolje so le nekatera izbrana področja, na katera se mora koncentrirati regionalno sodelovanje tako kratko- kot tudi srednjeročno.

• Sodstvo in notranje zadeve in posebej še regionalno sodelovanje pri upravljanju meja, imigracije in azil, boj proti organiziranemu kriminalu, trgovanju z ljudmi, ilegalne imigracije, terorizmu, pranju denarja in trgovini z mamili, kot tudi sodelovanje policije in sodstva. Regionalno sodelovanje in izgradnja informacijske mreže se lahko gradi na podlagi dosedanjih izkušenj, ki so bila pridobljena na osnovi procesa iz Söderköpinga, ki povezuje Belorusijo, Moldavijo in Ukrajino, in na strani EU, Estonijo, Ukrajino, Litvo, Latvijo, Poljsko, Romunijo, Slovaško in Švedsko.

27

• Medčloveški kontakti (»people-to-people«), tudi razvoj civilne družbe, aktivnosti na področju medijev in izmenjava med novinarji, vzpodbuda za odgovorno vladanje in spoštovanje človekovih pravic, ukrepi poklicnih in akademskih izmenjav kot tudi izmenjava mladih, projekti na ravni srečanj, sodelovanje pri sektorjih znanje, izobrazba, znanost in kultura, partnerstvo (»Twinning«) med lokalnimi in mednarodnimi upravami kot tudi civilno-družbene organizacije. Pozornost se namenja vprašanjem javnega zdravstva in učinkovitem boju proti prenosljivim boleznim kot je HIV/AIDS in tuberkuloza.

Svet EU, Svet baltskih držav (CHSS – Council of Baltic Sea States), Srednjeevropska pobuda (CEI), Organizacija za črnomorsko gospodarsko sodelovanje (BSEC) in pakt stabilnosti skupaj z evro-regijami in obmejnim sodelovanjem na lokalni ravni igrajo pomembno vlogo. V okviru evro-regij delujejo regionalne in komunalne oblasti, na obeh straneh meje, močno povezano, kar po določenem času privede do dopolnjujoče in učinkovite povezanosti. To privede do vzpodbujanja skupnih interesov in posledično krepitev civilne družbe in lokalne demokracije ter pozitivno deluje na lokalno gospodarstvo (KOM (ES) 2004, 22). 4.1.1. Pobuda »Sinergija Črnega morja«

Obalni črnomorski državi, Bolgarija in Romunija, sta se 1. januarja 2007 pridružili Evropski uniji. EU je bolj kot kdaj koli prej med svoje prednostne naloge uvrstila blaginjo, stabilnost in varnost sosednjih držav, ki ležijo ob Črnem morju. Črnomorska regija, ki vključuje Grčijo, Bolgarijo, Romunijo in Moldavijo na zahodu, Ukrajino in Rusijo na severu, Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan na vzhodu ter Turčijo na jugu5, tvori ločeno geografsko območje. Območje je bogato z naravnimi viri in ima strateško pomembno lego na stičišču med Evropo, Srednjo Azijo in Bližnjim vzhodom. Številno prebivalstvo regije ima veliko priložnosti in izzivov. Regija je hitro razvijajoči se trg z velikim potencialom razvoja in pomembno vozlišče energetskih in prometnih tokov. Prav tako pa je to regija z nerešenimi zamrznjenimi spori, s številnimi okoljskimi problemi in nezadostnimi kontrolami na mejah, kar spodbuja nezakonite migracije in organizirani kriminal. Dinamičen regionalni odziv na vprašanja ima lahko velike koristi za prebivalce zadevnih držav, prispeva pa lahko tudi k splošni blaginji, stabilnosti in varnosti v Evropi. (KOM (ES) 2007, 1). Evropska Komisija je tako 19. junija v okviru nove pobude za regionalno sodelovanje, imenovane »sinergije Črnega morja«, ki se je začela izvajati aprila 2007 pričela z aktivnostmi na področju regije Črnega morja. Evropska unija si je z obsežnimi programi sodelovanja že močno prizadevala za pospeševanje demokratičnih in gospodarskih reform, spodbujanje stabilnosti in podpiranje razvoja v črnomorski regiji. EU je v tem okviru razvila tri pomembne politike: ESP, ki s svojimi petimi partnericami aktivno deluje na tem

5 Čeprav Armenija, Azerbajdžan, Moldavija in Grčija niso obalne države, zgodovina, bližina in tesne vezi utemeljujejo njihovo regionalno pripadnost.

28

področju; predpristopni proces v primeru Turčije in strateško partnerstvo z Rusko federacijo. Namen pobude »sinergije Črnega morja« je dopolnjevanje politike ESP in osredotočenje na politični poudarek regionalne ravni ter krepitev postopkov sodelovanja, ki so v teku. Poglavitna naloga je vzpostavitev sodelovanja, spodbujati stabilnost in blaginjo v okviru črnomorske regije, pa tudi med regijo kot celoto in EU. Sinergija je zasnovana kot prilagodljiv, odprt in pregleden okvir, ki zagotavlja večjo skladnost in boljše strateške smernice. Poglavitna področja sodelovanja so predvsem tista, ki imajo skupne prednostne naloge in na katerih sta prisotnost in podpora EU že obsežni. To so:

• Demokracija, spoštovanje človekovih pravic in dobro upravljanje, • Upravljanje migracij in izboljšanje varnosti, • »zamrznjeni« spori, • Energetika, • Promet, • Okolje, • Pomorska politika, • Ribištvo, • Trgovina, • Raziskovalne in izobraževalne mreže, • Znanost in tehnologija, • Zaposlovanje in socialne zadeve, • Regionalni razvoj.

Finančna podpora je v obliki nacionalnih, regionalnih in čezmejnih programov ENPI, instrumenta za predpristopno pomoč (IPA), za države članice EU pa v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj. Partnerji, predstavniki državnih in regionalnih organov desetih držav6, so pripravili »skupni operativni program«. Za ta program so na voljo sredstva v višini 17,5 milijona EUR7. (ibid., 8) V letu 2007 je bilo za sedem črnomorskih držav, ki niso članice EU, zagotovljenih 836,7 milijonov EUR pomoči Skupnosti v okviru ENPI in IPA, kot je razvidno iz spodnje tabele. Za te države je bilo v letih med 2000 in 2006 dodeljenih v okviru programa Tacis in instrumentov za Turčijo 3331,6 milijonov EUR in skupno v letu 2007 v okviru instrumenta ES za humanitarno pomoč 25,8 milijonov EUR.

6 Armenija, Azerbajdžan, Bolgarija, Gruzija, Grčija, Moldavija, Romunija, Ruska federacija, Turčija in Ukrajina. 7 Sodelovanje Turčije v programu se dodatno financira s sredstvi v okviru instrumenta za predpristopno pomoč.

29

Tabela 1: Pomoč ES državam v okviru sinergije Črnega morja v obdobju 2000-2007 (odobritve v milijonih EUR) 2000-2006

Tacis in instrumenti za Turčijo

2007 ENPI/ IPA

2007 instrument ES za humanitarno pomoč

Dvostransko sodelovanje

Armenija 44,8 24 Azerbajdžan 72,6 22 1,35 Gruzija 65 28,8 2 Moldavija 86,5 45,7 3 Ruska federacija 559 13 19,45 Turčija 1040 497,2 Ukrajina 501,5 144 Dvostransko sodelovanje skupaj

2369,4 774,7

Regionalno sodelovanje

962,2 62

Skupaj 3331,6 836,7 25,8 Vir: COM (ES) (2008, 10). 4.2. Območje Sredozemlja Vse sredozemske partnerice EU imajo tesne zgodovinske in kulturne vezi z Evropo. Evro-sredozemsko partnerstvo je omogočilo obravnavo številnih strateških regionalnih vprašanj na področju varnosti, varstva okolja, upravljanja morskih virov, gospodarskih odnosov (trgovanje z blagom, storitvami in naložbami), prometa, migracijskih tokov (države izvora in tranzitne države), zbliževanja pravnih ureditev, kulturne in verske raznolikosti ter medsebojnega razumevanja. Regionalno in sub-regionalno sodelovanje v Sredozemlju, v sodelovanju z Evropsko sosedsko politiko, se opira na obstoječe Evro-sredozemsko partnerstvo, ki je prilagojeno na specifiko vsake države oziroma skupine držav. Evro-sredozemsko partnerstvo zavzema dve dopolnjujoči si strategiji - bilateralno in regionalno agendo. Regionalna agenda, ki se je razvila preko smernic in sklepov Evro-mediteranskih konferenc zunanjih ministrov in področnih ministrov področij: trgovina, gospodarstvo in finance, energija, industrija in okolje, se podpira preko dveh programov MEDA in sicer: nacionalno naravnanih programov za vsako partnerico posebej in regionalno naravnanega programa. Komisija bo regionalno dimenzijo partnerstva še naprej vzpodbujala z znatnim finančnim vložkom. Z dogovorom v Evro-mediteranskima ministrskima konferencama v Valencii in

30

Nepalu določenimi političnimi linijami, bi naj regionalno sodelovanje v Sredozemlju sledilo naslednjim prioritetam:

• Južno-južna integracija (Süd-süd-Integration) • Sub-regionalno sodelovanje in • harmonizacija okvirja sodnih in upravnih predpisov.

Možna področja za nadaljnjo subregionalno sodelovanje, se bodo določila v bilateralnih akcijskih načrtih, ki se prav tako nanašajo na Evro-mediteranski ministrski konferenci in reformo sodstva, neodvisnost medijev, svobodo govora in enakost spolov. Predlogi za takšno sodelovanje so bili izraženi na podlagi določenih ciljev v akcijskih načrtih in so lahko predlagani od dveh ali večjih sosednjih držav ali skupine držav, ki bi rade v določenih političnih področjih napredovale. Smernica regionalnega in subregionalnega sodelovanja so bilateralni akcijski načrti, ki se prav tako naslanjajo na dosežke Evro-mediteranskega partnerstva. Ukrepi so lahko izvedeni na regionalni ravni, možno je pa tudi obmejno sodelovanje med eno ali več sosednjimi državami in celo sodelovanje med državami, ki nimajo skupne meje ampak skupen interes. Sodelovanje bi naj zaokrožalo naslednje prioritete:

• projekte za boljšo povezanost infrastrukture: odobrena je lahko pomoč pri planiranju prometne mreže za lažji dostop do trga EU in samega trgovanja. Možne bi bile nove meje in projekti za plinovod med severno Afriko in Evropo, kot tudi skupen priklop elektro-omrežja in sodelovanje v elektro sektorju med Marokom, Alžirijo in Tunizijo; plinovod od Egipta preko Jordanije, Libanona, Sirije v Turčijo in Evropsko unijo; skupen priklop elektro mreže med Izraelom in palestinskim ozemljem; razvoj načrta subregionalnega multimodalnega prometnega omrežja v državah Maghreba in Bližnjem Vzhodu vključno z povezavo železniške in cestne infrastrukture in pomorskega prometa; izboljšanje mejnih prehodov kot tudi vzpostavitev povezav med pristanišči in notranjostjo. Poleg tega se lahko vzpodbudi tudi izpeljava projektov na področju varnosti.

• Okolje: nadaljnjo sodelovanje je možno pri okoljsko-političnih vprašanjih in lahko se določijo ukrepi za rešitev specifičnih problemov kot so: onesnaževanje morja, gospodarjenje z vodnimi resursi, preprečevanje nastajanja odpadkov, ki se bolje rešujejo na regionalni ali subregionalni ravni.

• Sodstvo in notranje zadeve in posebej še regionalno sodelovanje pri upravljanju meja, imigracije in azil, boj proti organiziranemu kriminalu, trgovanju z ljudmi, ilegalne imigracije, terorizmu, pranju denarja in trgovini z mamili, kot tudi sodelovanje policije in sodstva. Regionalno sodelovanje in izgradnja informacijske mreže se lahko gradi na podlagi dosedanjih izkušenj, ki so bila pridobljena na osnovi procesa v Söderköpingu, ki povezuje Belorusijo, Moldavijo in Ukrajino, in na strani EU, Estonijo, Ukrajino, Litvo, Latvijo, Poljsko, Romunijo, Slovaško in Švedsko.

• Trgovina, regulacijska konvergenca in socio-ekonomski razvoj: sodelovanje vzpodbuja regionalno gospodarsko integracijo med sosednjima državama ali državami, ki z ozirom na Evo-sredozemsko prosto trgovinsko cono in postopnega vključevanja bolj naprednih držav na notranji trgu EU, želijo tesneje sodelovati pri gospodarskih vprašanjih. Regionalna trgovanje in investicije bi naj s skupnimi prvotnimi pravili, liberalizacijo storitev, pravnim približevanjem in instrumenti za lažji pretok trgovanja kot tudi nadaljnje podpore Agadir-procesa, nudila vzpodbude. Akcijski načrti tudi vzpodbujajo dogovore o prosti trgovini v

31

blagovnem in storitvenem sektorju med državami Sredozemlja. Pri tem se vzpodbuja tudi regulacijska konvergenca med državami partnericami. Nadaljnje se bo v to področje tudi vključevale trajnostne razvojne metode in okoljske predpise kot tudi izdelava strategij. Okrepiti se mora zaposlitveni in socialno-politični dialog, da se lahko določijo najpomembnejši deficiti in politični ukrepi za odpravo le-teh. Možno je sodelovanje pri normah, vprašanjih v zvezi z zaščito živali, javno zdravstvo in varstvo živil, za določitev predhodnega stanja za bodoča pogajanja v zvezi z liberalizacijo kmetijskega/agrarnega sektorja; pomembni aspekti kot je ravnanje s prenosljivimi boleznimi se bodo obravnavali subregionalno.

Vzpodbujajo se projekti, ki povezujejo prebivalce med seboj (»people-to-people«). Cilj pri tem je, vzpodbujanje civilno-družbene iniciative za krepitev človeških pravic in demokracije in vzpodbujanje medkulturnega dialoga v okvirju ukrepov za izobraževanje in izmenjave mladih kot tudi mobilnost človeškega kapitala in transparentnost učnih in poklicnih dokazil (povzeto po KOM (ES) 2004, 25). 4.2.1. Pobuda »Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje«

Sredozemska regija je v političnem in gospodarskem smislu območje temeljnega strateškega pomena za Evropsko unijo. Barcelonski proces je osrednji instrument za evro-sredozemske odnose vse od leta 1995. Daje okvir za nenehno sodelovanje in razvoj, saj pomeni partnerstvo 39 vlad8 in več kot 700 milijonov ljudi. Barcelonski proces je edini forum, v okviru katerega vse sredozemske partnerica izmenjujejo mnenja in sodelujejo v konstruktivnem dialogu, politični dialog pa je redna točka na dnevnem redu srečanj evro-sredozemskih ministrov in visokih uradnikov. Je znak velike zavzetosti za regionalno stabilnost in demokracijo na podlagi regionalnega sodelovanja ter povezovanja in si prizadeva nadgraditi to soglasje, da bi se lahko nadaljevale politične in družbeno-gospodarske reforme ter modernizacija. Partnerstvo je spremljalo tudi prizadevanja za krepitev demokracije in političnega pluralizma s krepitvijo udeležbe v političnem življenju in še naprej spodbuja uveljavljanje vseh človekovih pravic in svoboščin. Vendar pa so svetovni in regionalni dogodki omejili cilj pospeševanja reform ter odločnejšega prizadevanja v procesu krepitve upravljanja in participativne demokracije. Vtis, da imajo sredozemske partnerice premajhen delež odgovornosti, je povzročalo zaskrbljenost na obeh straneh. Leta 2008 so odnosi med EU in njenimi sredozemskimi partnericami dobili nov zagon. Na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta je bil odobren koncept Unije za Sredozemlje, ki vključuje države članice Evropske unije in sredozemske obalne države, ki niso članice Unije. Komisija je 20. maja 2008 v skladu z odločitvijo Evropskega sveta sprejela sporočilo z naslovom »Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje«. Izziv nove pobude je, da se 8 V Evro-sredozemskem partnerstvu sodelujejo vse države članice EU, Turčija, Alžirija, Maroko, Tunizija, Egipt, Sirija, Izrael, Jordanija, Libanon in Palestinska uprava ter od novembra 2007 tudi Albanija in Mavretanija.

32

okrepijo večstranski odnosi, poveča delitev odgovornosti v procesu in doseže večja prepoznavnost tega procesa za državljane. Pobuda je večstransko partnerstvo z osredotočanjem na regionalne in nadnacionalne projekte, ki tako povečuje možnost za regionalno povezovanje in kohezijo. Zajema vse države članice EU in Evropsko komisijo skupaj z drugimi članicami in opazovalkami barcelonskega procesa (Mavretanija, Maroko, Alžirija, Tunizija, Libija, Egipt, Jordanija, Palestinska uprava, Izrael, Libanon, Sirija, Turčija in Albanija) ter drugimi sredozemskimi obalnimi državami (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora ter Monako). Pobuda tako dopolnjuje dvostranske odnose EU s temi državami, ki se bodo nadaljevali na podlagi obstoječih okvirov evropske sosedske politike in v primeru Mavretanije v okviru afriških, karibskih in pacifiških držav. Prav tako dopolnjuje regionalno razsežnost širitvene politike EU, ki vključuje pristopna pogajanja in predpristopni proces kot tudi s strategijo EU-Afrika. Pobuda daje nov zagon barcelonskemu procesu saj predlaga uvedbo sopredsedstva in sekretariata ter skupnega stalnega odbora evropskih in sredozemskih predstavnikov in organizacijo srečanj na vrhu voditeljev držav ali vlad vsaki dve leti. V sklopu pobude so se predlagali štirje projekti, ki se izvajajo in sicer:

1. pomorske in kopenske avtoceste; 2. sanacija okolja v Sredozemlju in zdravo okoljsko upravljanje; 3. načrt za sončno energijo v Sredozemlju; 4. civilna zaščita.

Med letoma 2000 in 2006 je Evropska skupnost podpirala barcelonski proces v okviru programa MEDA. Od leta 2007 pa se podpora za države, ki so udeležene v barcelonskem procesu, zagotavlja v okviru Instrumenta evropske sosedske politike. Tako je v obdobju 2000-2006 Komisija v okviru dvostranskega sodelovanja in regionalnih programov dala na voljo 4,6 milijarde EUR osmim državam partnericam Barcelonskega procesa9. Leta 2007 pa je Komisija v okviru ENPI dala na voljo 1,3 milijarde EUR desetim državam partnericam10 (KOM (ES) 2008, 12).

9 Alžirija, Zahodni breg in Gaza, Egipt, Jordanija, Libanon, Maroko, Sirija, Tunizija. 10 Izrael in Libija prejemata dvostransko pomoč od leta 2007.

33

5. ESP IN OBSTOJEČI SPORAZUMI Evropska unija je sklenila vrsto sporazumov z državami partnericami ESP. To so partnerski in kooperacijski sporazumi (PKS), ki so sklenjeni z vzhodnimi sosedami in asociacijski sporazumi (AS), ki so sklenjeni z južnimi sosedami. Evropska sosedska politika gradi na teh že obstoječih legalnih in institucionalnih sporazumih in doseženih instrumentih kot mehanizmi za promoviranje in monitoring vključevanja akcijskih načrtov. Zaradi tega je bil prvi krog sprejema akcijskih načrtov držav ESP sklenjen z državami, ki so imele sklenjen partnerski in koopercijski sporazum ali asociacijski sporazum saj prav ti sporazumi nudijo pravni in institucionalni okvir za intenzivnejše sodelovanje. ESP tako ne ukinja ali odpravlja obstoječe sporazume ampak predstavljajo prav ti podlago za sodelovanje in sprejem akcijskih načrtov. Če se katera od partneric ne drži v akcijskem načrtu zastavljenih smernic in obvez, se ne izvajajo nobene pravne sankcije. V takem primeru so sankcije bolj politične narave, v smislu odnosa med državo in EU, in/ali finančne narave v smislu denarne podpore določenega področja. Tabela 2 prikazuje stanje pogodbenih vezi in sklenjenih akcijskih načrtov v letu 2009. Skupno se izvaja 12 akcijskih načrtov. Štiri države partnerice še niso podpisale akcijskih načrtov to so Alžirija, Sirija, Libija in Belorusija. Komisija nadaljuje tesno sodelovanje s temi državami, da bi prišlo do podpisa le-teh. Z Alžirijo tako sodeluje pri izvajanju njenega pridružitvenega sporazuma, s Sirijo pripravlja pogodbene razmere v obliki finančnega sodelovanja. Z Libijo potekajo začetni razgovori za sklenitev prvega okvirnega sporazuma. Belorusiji pa bodo predstavljene koristi, ki bi jih lahko bila deležna v okviru ESP, če bo dosegla bistven napredek na področju spoštovanja človekovih in temeljnih pravic.

34

Tabela 2: Stanje pogodbenih vezi in akcijskih načrtov z EU v letu 2009

Država partnerica ESP

Pravno veljavni sporazum z ES

ESP - Poročilo o državi

ESP – akcijski načrt

Sprejem skoz EU

Skupni sprejem z državo partnerico

Alžirija AS - 2005 V pripravi - - -

Armenija PKS - 1999 Marec, 2005 Dogovorjen v sept., 2006 13.11.2006 14.11.2006

Azerbajdžan PKS - 1999 Marec, 2005 Dogovorjen v sept., 2006 13.11.2006 14.11.2006

Belorusija - - - - -

Egipt AS – junij, 2004 Marec, 2005 Dogovorjen

spomlad, 2007 05.03.2007 06.03. 2007

Gruzija PKS - 1999 Marec, 2005 Dogovorjen v sept., 2006 13.11.2006 14.11.2006

Izrael AS – junij, 2000 Maj, 2004 Dogovorjen

konec l. 2004 21.02.2005 11.04.2005

Jordanija AS – maj, 2002 Maj, 2004 Dogovorjen

konec l. 2004 21.02.2005 11.01.2005

Libanon AS – april, 2006 Marec, 2005 Dogovorjen

maja, 2006 17.10.2006 19.01.2007

Libija - - - - -

Moldavija PKS – julij, 1998 Maj, 2004 Dogovorjen

konec l. 2004 21.02.2005 22.02.2005

Maroko AS – marec, 2000 Maj, 2004 Dogovorjen

konec l. 2004 21.02.2005 27.07.2005

Palestinska uprava

Začasni AS – julij, 1997 Maj, 2004 Dogovorjen

konec l. 2004 21.02.2005 04.05.2005

Sirija - - - - -

Tunizija AS – marec, 1998 Maj, 2004 Dogovorjen

konec l. 2004 21.02.2005 04.07.2005

Ukrajina PKS – marec, 1998 Maj, 2004 Dogovorjen

konec l. 2004 21.02.2005 21.02.2005

Vir: EC (2008).

35

5.1. ESP in Evro-sredozemsko partnerstvo Evro – sredozemsko partnerstvo je zveza med članicami EU in dvanajstimi južno sredozemskimi partnericami: Turčijo, Sirijo, Libanonom, Jordanijo, Izraelom, Palestinsko avtoriteto, Ciprom, Malto, Egiptom, Tunizijo, Alžirijo in Marokom. Barcelonski proces ponuja priložnosti za razpravljanje o zadevah skupnega koncerna, skupaj z regionalnimi kooperativnimi programi glede ekonomskih zadev, izobraževalnih in zdravstvenih izmenjav, informacijske tehnologije in sodelovanja pri kulturnih projektih. Te vrste dialog naj bi vodil h globljemu medsebojnemu razumevanju med vsemi partnerji (povzeto po European Communities 2002, 9). Evro – sredozemsko partnerstvo je bilo sklenjeno na konferenci ministrov za zunanje zadeve v Barceloni, leta 1995. Njena ključna deklaracija (Barcelonska deklaracija) je ambiciozen in dolgoročen dokument, ki odseva združitveno pobudo sedemindvajsetih partneric. Cilji partnerstva so mir, stabilnost in regionalni razvoj na katerih tudi gradi evropska sosedska politika. Evro – sredozemsko partnerstvo ima dve dimenziji: bilateralno in regionalno. Bilateralna dimenzija je vodena v glavnem preko izidov »sporazumov o sodelovanju« med sredozemskimi partnericami in EU ter na podlagi političnega, ekonomskega in kulturnega dialoga. Glavni namen te dimenzije je oblikovanje območja svobodne trgovine do leta 2010. Regionalna dimenzija ima glavno oporo v celi vrsti multilateralnih razprav, mrež, programov in projektov (povezto po Moussis 1999,535). Evropska sosedska politika in Evro-sredozemsko partnerstvo imata skupno osnovo, to je asociacijski sporazum. Obe politiki uporabljata institucije, ki so bile uvedene v okviru teh sporazumov tako da se lahko upošteva iz tega izhajajoč dialog na različnih nivojih. Med tem ko zasleduje Evro-sredozemsko partnerstvo multilateralno smernico, omogoča ESP dodatne možnosti vplivanja preko bilateralnih pogajanj, ki obstoji na osnovi medsebojnih obveznostih izvedb reform in modernizacijskih ukrepov. Ti ukrepi so usmerjeni k tesnejši gospodarski integriteti in političnemu sodelovanju. ESP krepi z akcijskimi načrti vezi z našimi sosedi. Prav skupne vrednote kot so demokracija, pravna država in spoštovanje človekovih pravic so tudi sestavni del Barcelonske deklaracije. ESP tako gradi na že obstoječih asociacijskih sporazumih in jih uporablja za nadgradnjo pogajanj in omogoča vsaki državi partnerici tesnejšo vezo z EU po svojih zmožnostih. ESP je diferencirana politika in omogoča našim južnim sosedam bilateralne stimulacije in možnosti, ki gredo preko multilateralnega okvirja Evro-sredozemskega partnerstva. Medtem ko je slednjo partnerstvo bolj usmerjeno k trgovinski integriteti na carinskem področju, se ESP dodatno usmerja še na gospodarsko integriteto, vključevanje v povezave in tako naprej. ESP uporablja nova sredstva in metode kot na primer konkretne cilje in korake posameznih reform, harmonizacijo zakonodaje ali širitev twinning-partnerstev in instrumenta tehnične pomoči in informacijske izmenjave (TAIEX). ESP je tako koristno dopolnilo Evro-sredozemskega partnerstva saj omogoča vsaki državi partnerici po njenih posebnih potrebah in zmožnostih tkanje tesnejše vezi z EU.

36

6. FINANCIRANJE ESP 6.1. Finančna pomoč držav ESP pred uvedbo politike

V zadnjih letih je EU državam, ki jih zajema Evropska sosedska politika, namenjala zajetno finančno pomoč. Rusija in države zahodnega NUS-a prejemajo denarno pomoč večinoma preko programa Tacis in države Sredozemlja preko programa MEDA. Pomoč prejeta preko teh dveh instrumentov, je znašala v obdobju med letom 2000 – 2003 3,7161 milijard evrov. Če pogledamo vsoto prejete finančne pomoči (glej tabelo 2), v omenjenem obdobju, preko programa Tacis je Rusija prejela največ sredstev, kar 599,6 mio evrov, sledi ji Ukrajina z 435,6 mio evrov. Pri programu MEDA II je Maroku bilo namenjenih največ sredstev, 525,3 mio evrov. Evropska iniciativa za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), katere cilj je vzpodbujanje temeljnih svoboščin: svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic in pravna država predvsem v državah tretjega sveta, namenja skupaj z nevladnimi organizacijami (NVO) in mednarodnimi organizacijami sredstva za te aktivnosti. Med leti 2000 in 2003 je bilo namenjenih 19,3 milijonov evrov za projekte v Rusiji in državah zahodnega NUS-a in 41,4 milijonov evrov za projekte držav Sredozemlja. Evropska investicijska banka (EIB) je odobrila državam Sredozemlja posojila v višini 3,445 milijard evrov v obdobju 2000 – 2003. Od leta 2002 je bila odobritev posojil razširjena z finančno pomočjo EU in od takrat dalje potekajo aktivnosti EIB na področju privatnega sektorja v okviru Fundacije za evro-mediteranske investicije in partnerstvo (FEMIP)11. Makro-finančna pomoč se je odobrila državam tretjega sveta, za potrebe nenavadnih finančnih potreb za izravnavo plačilne bilance. Med državami, ki so članice ESP je bilo leta 2002 odobrenih 110 mio evrov za Ukrajino in 15 mio evrov za Moldavijo. Nadalje je EU v obdobju med leti 2000 – 2003 namenila sredstva humanitarne pomoči državam ESP in sicer 277 mio evrov, za izredne situacije in 103,5 mio evrov sredstev za hrano (KOM (ES) 2004, 26).

11 FEMIP (Fundacija za evro-mediteranske investicije in partnerstvo) od oktobra leta 2002 združuje aktivnosti Evropske investicijske banke v partnerskih mediteranskih državah, tako da omogoča in usmerja finančno sodelovanje med Evropsko unijo in njenimi mediteranskimi sosedami. Osnovni namen FEMIP-a je pomagati mediteranskim državam pri sprejemanju izzivov gospodarskega in socialnega razvoja ter regionalnega povezovanja, še posebej v pobudi za ustvarjanje carinske unije z Evropsko unijo v obdobju do leta 2010.

37

Tabela 3: Finančna podpora državam partnericam ESP v okviru programa MEDA in Tacis v obdobju 2000-2003 Država Vsota v milijonih EURDržave – Tacis Rusija 599,6Ukrajina 435,6Moldavija 46Belorusija 10Večdržavni programi 241Skupni znesek Tacis 1332,2Države MEDA Alžirija 181,8Egipt 194,5Jordanija 169,4Libanon 55,7Maroko 525,3Sirija 82,7Tunizija 306,6Palestinska uprava Zahodnega brega in Gaze

277,8

Regionalni programi 590,1Skupni znesek MEDA 2383,9Skupaj države ESP 3716,1 Vir: Prirejeno po KOM (ES) (2004, 32) 6.2. Prepletanje obstoječih instrumentov s strategijo ESP Ambicije Evropske sosedske politike zahtevajo primerno finančno in tehnično podporo. To izhaja iz predloga Komisije po izvajanju Nove finančne perspektive v kateri je tej politiki pripisana visoka prioriteta. Komisija je predlagala podpreti pomoč za države tretjega sveta vključno tistih, ki so dobivale do sedaj pomoč iz programov Tacis in MEDA, z novim paketom medsebojno usklajenih instrumentov. Ti instrumenti bodo tako zasnovani, da bodo zagotavljali podporo pri uresničevanju ESP. Za ta namen je bila zagotovljena tudi zadostna denarna podpora (povzeto po KOM (ES) 2004, 5). Do leta 2003 je temeljilo sodelovanje na zunanjih mejah in bodočih zunanjih meja Evropske unije na širokem razponu instrumentov za vzpodbujanje čezmejnega in transnacionalnega sodelovanja in sicer: INTERREG, PHARE, Tacis, Meda in CARDS (KOM (ES) 2003, 6). Pobuda Skupnosti INTERREG. Finančni instrument v okviru Strukturnega sklada EU, ki podpira čezmejno in transnacionalno sodelovanje med državami članicami in njihovimi sosednjimi državami. Aktivnosti so usmerjene na obmejna območja držav članic EU in na obmejna območja držav kandidatk, ki sodelujejo z državo članico prek svojega programa

38

za čezmejno sodelovanje (Cross Border Cooperation, CBC) v okviru programa PHARE. Čeprav so sosednje države neposredno udeležene pri INTERREG, se lahko Strukturni skladi uporabijo samo znotraj Unije. Tako je za programe INTERREG, ki se nanašajo na zunanje meje Evropske unije, potreben finančen vir za ukrepe, ki se izvajajo v določeni sosednji državi (povzeto po KOM (ES) 2003, 7 in Mrak 2004, 54). Program PHARE je najstarejši in najpomembnejši predstrukturni instrument EU ustanovljen leto 1989. Temeljna cilja programa sta krepitev administrativnih in sodnih kapacitet ter investicije povezane z uresničevanjem prevzemanja pravnega reda EU. Sredstva programa so namenjena predvsem svetovanju, tehnični podpori, regionalnim projektom in projektom povezovanja na mednarodni ravni. V okviru PHARE, so to programi za čezmejno sodelovanje PHARE CBC (Cross Border Cooperation), ki nudijo državam kandidatkam finančno podporo in omogočajo sodelovanje med članicami Unije in državami kandidatkami. Pred uvedbo teh programov se je financiralo čezmejno sodelovanje na zunanjih mejah držav kandidatk v okviru Nacionalnih programov (povzeto po KOM (ES) 2003, 7 in Mihelič 2004,7). V novih neodvisnih državah podpira program Tacis CBC čezmejno sodelovanje na zahodnih mejnih območjih Rusije, Belorusije, Ukrajine in Moldavije. Posebej pomemben je tako imenovan Sklad za mikro projekte, ki so vse bolj podpirali čezmejno sodelovanje in druge kooperacijske iniciative z INTERREG (ibid., 7). V zahodnih državah Balkana je ključni instrument CARDS, ki podpira številne aktivnosti pri stabilizacijskih in asociacijskih procesih. Uredba CARDS določa za cilj spodbujanje regionalnega, transnacionalnega, čezmejnega in medregionalnega sodelovanja med državami prejemnicami pomoči, med državami prejemnicami in Evropsko unijo in med državami prejemnicami in drugimi državami regije. V okviru programa CARDS ne obstaja noben čezmejni kooperacijski program (ibid., 7). Na območju Sredozemlja podpira program Meda v širšem smislu regionalno sodelovanje med južnimi in vzhodnimi državami, ki mejijo na Sredozemlje. Vendar še ta program ni financiral neposredne kooperacijske ukrepe z državami članicami (ibid., 7). Za te instrumente so veljale različne pravne podlage, tako da so upravljali z različnimi postopki identifikacije, izbire in izvedbe projektov, kar pa je oviralo izvajanje skupnih projektov, ki so imeli skupen cilj in so se izvajali na obeh straneh meje sočasno. Prav ti različni instrumenti in postopki ter iz tega izhajajoče pomanjkljive izvedbe so bili stalna kritika Sodišča, Parlamenta in Sveta. Takratni pravni okvir in postopki za izvajanje sodelovanja so se opirali na svoje pravne predpise, ki so predstavljali omejitev pri učinkovitem sodelovanju na zunanjih mejah. Težave so izhajale iz različnih sistemov za vodenje finančnih sredstev proračuna s katerimi je razporejala Komisija in nacionalni, regionalni ali lokalni uradi različnih pristojnostih. Razlike so se kazale predvsem pri neskladju obsega financiranja, načrtovanju (ločeni postopki načrtovanja), izbiri projekta (ločeni procesi ocenjevanja in izbire kot tudi postopki odločanja), izvedbi (različni predpisi za naročila) kot tudi pri nadzoru projekta (različni postopki poročanja, spremljanja in ocenjevanja) (ibid., 8).

39

Po sporočilu Komisije, julij 2003 so bila v okviru obstoječih finančnih instrumentov odobrena denarna sredstva za sosedske programe. Za obdobje med leti 2004-2006 je bila namenjena skupna vsota 255 milijonov evrov, ki je zavzemala sredstva iz zunanjih finančnih instrumentov in sicer po programih: 75 milijonov evrov iz programa TACIS, 90 milijonov evrov iz programa PHARE, 45 milijonov evrov iz CARDS in 45 milijonov evrov iz MEDA programa. Približno 700 milijonov evrov se je zagotovilo iz programa INTERREG za določena interna obmejna območja EU. Smernica programa PHARE za čezmejno sodelovanje je bila v oktobru 2003 obnovljena z namenom, da se vključijo tudi zunanje meje Romunije in Bolgarije. Program TACIS za čezmejno sodelovanje, ki vključuje meje med razširjeno EU in Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in Moldavijo je bil v novembru 2003 sprejet od Komisije. Do leta 2007 sta bila Tacis in MEDA najpomembnejša finančna instrumenta za države partnerice. Krepila sta Evropsko sosedsko politiko in še posebej uresničevanje akcijskih načrtov. Ustrezni nacionalni smerni programi za obdobje med leti 2005-2006 so bili prilagojeni ESP prioritetam. Posebna pozornost se je namenjala gradnji institucij. Twinning in tehnična pomoč sta bila razširjena na države partnerice po principu urada EU za izmenjavo informacij za tehnično pomoč (TAIEX). Regionalno in čezmejno sodelovanje je še naprej prejemalo in še prejema splošno pomoč. Regionalni smerni programi od MEDE in Tacis-a za obdobje med leti 2005-2006 so spodbujali regionalno dimenzijo ESP. Od leta 2007 podpira instrument evropske sosedske politike čezmejno sodelovanje kot tudi regionalne kooperacijske programe pod soudeležbo članic EU in držav partneric. Po sporočilu Komisije o Novi finančni perspektivi za obdobje med leti 2007-2013 je namen novega finančnega instrumenta sosedstva pokrivanje gospodarskega sodelovanja in razvoja regionalnega in čezmejnega sodelovanja med državami partnericami. Evropska investicijska banka (EIB) je v tem času okrepila kapaciteto za odobritev dolgoročnih posojil. V novembru leta 2003 je privolil Svet EU na podlagi predloga Komisije za povišanje zgornje meje posojil za države Sredozemlja za 2,18 milijard evrov. Poleg tega je bila sklenjena razširitev, pod posebnim pogojem, tega mandata EIB na Rusijo in zahodno NUS. Tako je EIB do konca leta 2006 lahko odobravala posojila v višini do 500 milijonov evrov brez sektorskih omejitev (ibid., 11). 6.3. Uvedba novega finančnega instrumenta Evropska Komisija je v svojem obvestilu Svetu in Parlamentu Evropske unije12 predlagala dodatno finančno pomoč za izvajanje Evropske sosedske politike predvsem pri ukrepih, ki so zastavljeni v posameznih akcijskih načrtih. Tako je bil eden od predlogov tudi možnost uvedbe novega finančnega instrumenta sosedstva, ki bi gradil na pozitivnih izkušnjah vzpodbujanja čezmejnega sodelovanja v okviru programov PHARE, TACIS in INTERREG in se nanašal na čezmejna vprašanja vzpodbujanja trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja na obmejnih regijah in vzpodbujanja regionalnega in subregionalnega

12 Obvestilo Komisije (ES), št. 104/2003 z dne 11.3.2003.

40

sodelovanja in razvoja Unije na vzhodni meji in meji Sredozemlja. Instrument bi moral tudi pomagati zabrisati meje, nove delitve v Evropi in pospeševati stabilnost in blaginjo v okviru novih meja Evropske unije in preko njih. Prav tako se mora v sklopu sosedstva dati poudarek na čezmejnih kulturnih vezeh. Po prejeti zahtevi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose EU je Komisija predlagala v obvestilu13 koncept uvedbe novega finančnega instrumenta sosedstva. Komisija je ugotovila, da obstajajo tri različne možnosti za razvoj novega finančnega instrumenta ESP in sicer: 1. Razširitev tako geografskega področja kot tudi vsebinskega obsega enega od že

obstoječih kooperacijskih instrumentov, 2. Izdaja nove skupne Uredbe kot pravne podlage posebnega instrumenta sosedstva za

financiranje ukrepov tako znotraj kot tudi izven Evropske unije, 3. Koncentracija na okrepljeno koordinacijo že obstoječih instrumentov. Po podrobni preučitvi navedenih alternativ je Komisija prišla do zaključka, da prva možnost ni v soglasju z ciljem ustanoviti finančni instrument s katerim je vzpostavljena vez med zunanjo pomočjo in vzpodbujanjem gospodarske in socialne povezanosti znotraj Unije. Nadalje je bila Komisija mišljenja, da so okrepljeni koordinaciji različnih že obstoječih finančnih instrumentov (3. možnost) postavljene meje. Druga možnost je bila najprimernejša za uvedbo novega instrumenta in je omogočala, s premaganjem obstoječih koordinacijskih problemov, učinkovito izpeljavo posameznih ukrepov. Instrument naj bi pokrival tako interne kot tudi eksterne ukrepe in operira z enotnim mehanizmom managementa in pravili delovanja. Končen predlog Komisije je bil uvedba novega finančnega instrumenta v dveh fazah. V prvi fazi, ki bi zajemal obdobje od leta 2004 do 2006, bi se znatno izboljšala koordinacija posameznih obstoječih finančnih instrumentov (INTERREG, PHARE, CARDS in Meda) v okviru že obstoječega pravnega in finančnega okvirja. V drugi fazi, ki bi naj zajemala obdobje po letu 2006, se bi naj uvedel nov finančni instrument sosedstva. 6.3.1. Prva faza uvajanja

Prva faza uvajanja je potekala med leti 2004 in 2006. Glavni cilj prve faze je bil, nadgradnja koordinacije obstoječih instrumentov in izpolnitev obstoječih obveznosti tekočega obdobja načrtovanja programov do konca leta 2006. V tej fazi so se upoštevala predpristopna pogajanja za članstvo v EU z Bolgarijo in Romunijo. Kot prvi korak je po predlogu Komisije14 bila uvedba sosedskih programov, ki so zajemali zunanje meje razširjene Unije. Ti programi so se izdelali na podlagi posameznih akterjev na obeh straneh meje. Sosedski programi so vsebovali širok razpon ukrepov, ki so se nanašali na naslednje cilje: Spodbujanje trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja v obmejnih območjih,

13 Obvestilo Komisije (ES), št. 393/2003 z dne 1.7.2003 14 Obvestilo Komisije (ES), št. 393/2003 z dne 1.7.2003.

41

Sodelovanje pri odpravi skupnih izzivov na področjih kot so okolje, javno zdravje in preventiva ter boj proti organiziranemu kriminalu,

Učinkovita in varna kontrola meja, Spodbujanje sosedskih pobud na lokalni ravni.

Upoštevali so naslednja področja: infrastrukture v sektorju prometa, okolja, energije, prehodov meja, elektronske komunikacije; investicij ki se nanašajo na ekonomsko in socialno kohezijo, sosedske pobude, spodbujanje upravljanja potniškega prometa in podpora za izgradnjo institucij (povzeto po KOM (ES) 2003, 8). Prednost sosedskih programov je bila, da je bil le eden postopek za vlogo pri udeležbi posameznega programa in tudi en postopek izbora, ki se je nanašal tako na notranje kot tudi zunanje komponente posameznega projekta. Financiranje je potekalo preko sredstev, ki so bila že predvidena za obstoječe programe znotraj finančne perspektive za leto 2004-2006. Proces preoblikovanja programov znotraj že obstoječih finančnih instrumentov ni zahteval uvedbe novih pravil za financiranje iz proračuna saj so se znotraj Unije uporabljala sredstva iz Strukturnih skladov in izven nje zunanja sredstva. Za to obdobje je bilo skupaj namenjenih 955 milijonov EUR od katerih je 700 milijonov odpadlo na INTEREG, 90 milijonov EUR na PHARE, 75 milijonov EUR na Tacis, 45 mio. EUR na CARDS in 45 mio EUR na Meda (ibid., 11). V tabeli 4 je naveden seznam vseh sosedskih programov, ki so se izvajali v obdobju med leti 2004-2006.

42

Tabela 4: Seznam sosedskih programov v obdobju 2004-2006

Sosedski program Udeležene države Sever (Kola, Arktis) Finska, Švedska, Norveška, Rusija Karelia Finska, Rusija Jugovzhodna Finska/Rusija Finska, Rusija Estonija/ Latvija/ Rusija Estonija, Latvija, Rusija Latvija/ Litva/ Belorusija Latvija, Litva, Belorusija Litva/ Poljska/ Rusija Litva, Poljska, Rusija Poljska/ Ukrajina/ Belorusija Poljska, Ukrajina, Belorusija Madžarska/ Slovaška/ Ukrajina Madžarska, Slovaška, Ukrajina Slovenija/ Madžarska/ Hrvaška Slovenija, Madžarska, Hrvaška Madžarska/ Romunija/ Srbija in Črna gora Madžarska, Romunija, Srbija in Črna gora Italija/ Adrija Italija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina,

Srbija, Albanija Italija/ Albanija Italija, Albanija Grčija/ Albanija Grčija, Albanija Grčija/ Makedonija Grčija, Makedonija Španija/ Maroko Španija, Maroko Gibraltar/ Maroko Gibraltar, Maroko Romunija/ Moldavija Romunija, Moldavija Romunija/ Ukrajina Romunija, Ukrajina Bolgarija/ Srbija in Črna gora Bolgarija, Srbija in Črna gora Bolgarija/ Makedonija Bolgarija, Makedonija Baltsko morje Nemčija, Danska, Finska, Estonija, Latvija,

Litva, Poljska, Norveška, Švedska, Rusija, Belorusija

CADSES Nemčija, Avstrija, Italija, Grčija, Češka, Slovaška, Slovenija, Poljska, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Hrvaška, Srbija in Črna gora, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Albanija, Ukrajina, Moldavija

Zahodne države Sredozemlja Italija, Francija, Španija, Portugalska, Grčija, Velika Britanija, Malta, Maroko, Alžirija, Tunizija

Archimed Grčija, Italija, Malta, Ciper, (Turčija, Egipt, Izrael, Libanon, Sirija, Palestinska uprava, Jordanija)

Vir: KOM (ES) (2003, 15)

43

6.3.2. Druga faza uvajanja: Ustanovitev Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva

Druga faza uvajanja je potekala v obdobju po letu 2006. Na predlog15 Komisije o uredbi o splošnih določbah ustanovitve Evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta, je v letu 2006 Evropski parlament in svet podal uredbo16 o ustanovitvi enotnega instrumenta sosedstva. S 1. januarjem 2007 je programe MEDA in Tacis nadomestil enoten instrument financiranja, ki se imenuje Evropski sosedski in partnerski instrument. Države partnerice, ki jih pokriva instrument so navedene v prilogi 1. Seznam vključuje sosednje države Evropske unije, ki trenutno nimajo možnosti za pristop in na katere se nanaša Evropska sosedska politika. Seznam je bil prvotno omejen na štiri zahodne nove neodvisne države in deset sredozemskih držav. Po Evropskem svetu v Bruslju z dne 17.-18.6.2004 pa je bil razširjen zaradi vključitve treh držav Južnega Kavkaza (Armenije, Azerbajdžana in Gruzije). Komisija lahko odloči, da je lahko država, ozemlje ali regija, ki ni navedena v prilogi 1 in je upravičena do pomoči Skupnosti po drugih instrumentih zunanje pomoči Skupnosti in po Evropskem razvojnem skladu (ERS), upravičena do ukrepov pomoči instrumenta sosedstva, če je projekt ali program, ki se izvaja, globalne, regionalne ali čezmejne narave (Uradni list Evropske unije 2006, 12). Evropski instrument sosedstva in partnerstva pokriva tudi Rusijo, saj sta se Evropska unija in Rusija odločili razviti strateško partnerstvo z ustanovitvijo »štirih skupnih prostorov«, kot je bilo dogovorjeno na vrhu v Sankt Peterburgu maja 2003, in ne v okviru, ki ga določa evropska sosedska politika. Določena so splošna načela za izvajanje te uredbe in sicer:

• Pomoč dopolnjuje državne ukrepe za spodbujanje sinergije in povečanje učinka, • Pomoč se določi v okviru partnerstva med Komisijo in upravičenkami, načrtovanje

pomoči pa se glede na posamezen primer izvede prek centralnih, regionalnih in lokalnih organov, civilne družbe ter gospodarskih in socialnih partnerjev,

• Pomoč se sofinancira, da bi se spodbujalo lastništvo in da bi bil njen učinek vplivanja kar največji.

Ta načela veljajo tudi v okviru politike kohezije EU in odražajo dvojno naravo instrumenta (zunanja politika ter gospodarska in socialna kohezija) pri financiranju čezmejnega in medregionalnega sodelovanja med državami partnericami in državami članicami.

15 Predlog Komisije (ES), št. 0219/2004 z dne 29.9.2004. 16 Uredba Parlamenta in sveta (ES), št. 1638/2006 z dne 24.10.2006.

44

6.4. Dodeljevanje sredstev Pomoč Skupnosti se v skladu z uredbo izvaja preko:

1. državnih, večdržavnih in čezmejnih strateških dokumentov ter večletnih okvirnih programov v obliki:

a. državnih ali večdržavnih programov, ki obsegajo pomoč eni partnerski državi ali se nanašajo na regionalno ali subregionalno sodelovanje med dvema ali več partnerskimi državami, pri katerem lahko sodelujejo države članice,

b. programov čezmejnega sodelovanja (CBC programi), ki obsegajo sodelovanje med eno ali več državami članicami ter med eno ali več partnerskimi državami, v regijah, ki mejijo na njihove skupne dele zunanjih meja Skupnosti

2. skupnih operativnih programov za čezmejno sodelovanje, letnih akcijskih programov in posebnih ukrepov.

Večdržavni programi lahko vključujejo ukrepe za trans-regionalno sodelovanje, kar pomeni sodelovanje med državami članicami in partnerskimi državami, v okviru katerega se obravnavajo skupni izzivi, ki je usmerjeno v skupno korist in poteka kjerkoli na ozemlju držav članic ali partnerskih držav. Za državne ali večdržavne programe se sprejmejo strateški dokumenti, ki odražajo politični okvir in akcijske načrte. Oblikujejo se za obdobje, združljivo s prednostnimi nalogami, določenimi v političnem okviru in vključujejo večletne okvirne programe, skupaj z okvirnim večletnim dodeljevanjem finančnih sredstev in s prednostnimi cilji za vsako državo ali regijo. Komisija pri oblikovanju določi dodeljevanje sredstev za vsak program in pri tem upošteva posebne značilnosti in potrebe zadevne države ali regije, pomen partnerstva med Evropsko unijo in zadevno državo, napredek v smeri izvajanja dogovorjenih ciljev (Uradni list Evropske unije 2006, 5). Izključno v namene čezmejnega sodelovanja, za oblikovanje seznama skupnih operativnih programov za okvirno večletno dodeljevanje sredstev in za oblikovanje teritorialnih enot se sprejme en ali če je potrebno več strateških dokumentov, ki se oblikujejo za obdobje največ sedmih let. Komisija odloča o dodeljevanju sredstev za čezmejne programe sodelovanja in pri tem upošteva objektivna merila, kakor so poseljenost upravičenih območij in drugi dejavniki, ki vplivajo na poglobljenost sodelovanja, vključno s posebnimi značilnostmi obmejnih območij ter zmogljivostmi za upravljanje pomoči Skupnosti in za njeno absorpcijo. Finančna sredstva za izvajanje te uredbe v obdobju 2007-2013 znašajo 11,181 milijard EUR in so razporejena sledeče:

• najmanj 95 % finančnih sredstev se dodeli državnim in večdržavnim programom; • največ 5 % finančnih sredstev se dodeli programom čezmejnega sodelovanja.

45

Sredstva za programe čezmejnega sodelovanja izvirajo iz dveh virov in sicer iz sredstev, ki so dodeljena neposredno ENPI in Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR). Ta dva različna vira financiranja sta zavedena v skupni postavki letnega proračuna ES. Izjema pri financiranju programov čezmejnega sodelovanja je regija Baltskega morja, ki je pogojena s svojo geografsko strukturo in transnacionalnim ESRR programom (ibid., 6). Spodnja tabela prikazuje dodeljena finančna sredstva po posameznem programu čezmejnega sodelovanja za obdobje 2007-2010 in predvidena sredstva za obdobje 2011-2013. Skupni znesek finančne pomoči dodeljene za obdobje 20007-2010 je 583,28 milijonov evrov od katerih je bilo 279,92 milijonov evrov pridobljenih iz ENPI in 308,36 milijonov evrov iz ESRR. Za obdobje od 2011 do 2013 je planiranih nadaljnjih 535,15 milijonov evrov od katerih bi bilo 252,23 milijonov zagotovljenih od ENPI in 282,93 milijonov evrov od ESRR. Letna poraba sredstev posameznih programov je določena v finančni tabeli posameznega skupnega programa. Ob finančnih sredstvih predvidenih za programe, je po Usmeritvenem programu ENPI predviden še en manjši finančni instrument, ki bi naj financiral ukrepe za spodbujanje izmenjave izkušenj med programskimi partnerji. S tem bi se naj podpirala priprava, izvedba in upravljanje tekočih in prihodnjih CBC programov. Za ta instrument je iz proračuna ENPI predvidenih 4,9 milijonov evrov in sicer 2,6 milijonov evrov za obdobje 2007-2010 in 2,3 milijonov evrov za obdobje 2011-2013 (povzeto po KOM (ES) 2007, 29).

46

Tabela 5: Okvirna dodelitev finančnih sredstev po CBC programih ENPI v obdobju 2007-2010 v mio EUR 2007-2010 2010-2013 Skupaj 2007-2013 Programi za kopenske meje

Kolarktični program/ Rusija 14.728 13.513 28.241

Karelia/ Rusija 12.101 11.102 23.203 Jugo-vzhodna Finska/ Rusija 18.871 17.314 36.185

Estonija/ Latvija/ Rusija 24.915 22.859 47.775 Latvija/ Litva/ Belorusija 21.766 19.970 41.737

Litva/ Poljska/ Rusija 68.908 63.222 132.130 Poljska/ Belorusija/ Ukrajina 97.107 89.094 186.201

Madžarska/ Slovaška/ Romunija/ Ukrajina 35.796 32.842 68.638

Romunija/ Moldavija/ Ukrajina 66.086 60.632 126.718

Programi za morske povezave

Španija/ Maroko 81.738 74.993 156.732 CBC Atlantik program 16.773 15.389 32.162 Italija/ Tunizija 13.138 12.054 25.191 Programi za morske bazene

Črno morje 9.025 8.281 17.306 Sredozemsko morje 90.539 83.068 173.607 Regija Baltskega morja 11.791 10.818 22.608 Skupaj: 583.283 535.152 1.118.434 Vir: prirejeno po KOM (ES) (2007, 31).

47

Za obdobje 2007 – 2013 znaša predvideni proračun za sosednje države v okviru Evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta približno 12 milijard EUR, kar je realno 32% več kot v prejšnjem proračunskem obdobju. Da bi se učinek in finančni vzvod teh sredstev EU čimbolj povečal, je Komisija s Sporočilom iz leta 2006 predlagala, da se v okviru Evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta vzpostavita dva nova mehanizma in sicer: Sklad za spodbujanje naložb v sosedstvu (NIF), v katerega bodo države članice na povabilo tudi prispevale in ki se bo uporabljal za pridobivanje dodatnih posojil Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj ter drugih razvojnih bank. Prispevki iz proračuna naj bi znašali 700 milijonov evrov v letih od 2007-2013. V letih 2007-2010 se bo namenilo 250 milijonov EUR in v obdobju 2011-2013 še dodatnih 450 milijonov EUR. Ocenjuje se, da bi se v okviru tega sklada lahko spodbujalo dajanje posojil v večkratnem znesku subvencij. Z državami članicami potekajo razprave o vzpostavitvi skrbniškega sklada za NIF. Združitev prispevkov Skupnosti s prispevki držav članic bi ustvarila znaten učinek finančnega vzvoda. Transakcije NIF, ki se prvenstveno osredotočajo na projekte skupnega interesa v energetskem, okoljskem in prometnem sektorju, bodo v celoti usklajene z okrepljenim skladom za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo (FEMIP) (KOM (ES) 2007, 11);

Sklad za upravljanje, kjer so predvidena sredstva v višini 300 milijonov EUR (v povprečju približno 43 milijonov EUR na leto), s katerim se poleg običajnih sredstev, dodeljenih po posameznih državah, zagotovi dodatna podpora, s čimer se prizna in podpre delo držav partneric, ki so dosegle največ napredka pri izvajanju prednostnih nalog upravljanja, določenih v svojih akcijskih načrtih, zlasti tistih glede človekovih pravic, demokracije in pravne države. V letu 2007 sta prva sredstva iz Sklada za upravljanje prejela Maroko in Ukrajina. To financiranje je namenjeno državam, ki so sklenile akcijski načrt in predstavlja finančno dopolnitev državnim dodelitvam za podporo ključnim elementom reformnega programa, kar bo reformnim vladam pomagalo okrepiti svoje domače volilne enote za reforme. Letno poročilo o napredku držav partneric ESP je temelj za objektivno oceno dosežkov držav partneric (ibid., 11).

48

6.5. Programi čezmejnega sodelovanja Programi čezmejnega sodelovanja zajemajo obmejne regije, ki so razdeljene po klasifikaciji statističnih teritorialnih enot (NUTS), ki jo je v začetku leta 1970 osnoval Eurostat z namenom določiti skladen sistem za delitev evropskega ozemlja kot osnovo za oblikovanje regionalnih statistik Skupnosti. Leta 2003 je NUTS klasifikacija postala tudi sestavni del pravnega reda EU, vendar je bila že dolgo v uporabi. NUTS klasifikacija je pet-nivojska hierarhična klasifikacija s tremi regionalnimi nivoji in dvema lokalnima nivojema. Tako se po omenjeni klasifikaciji vsaka država članica deli najprej na NUTS 1 regije, vsaka od teh v NUTS 2 regije in tako naprej. Osnovni namen klasifikacije je zbiranje, razvoj in harmonizacija regionalnih statistik Skupnosti, socio-ekonomske analize regij in oblikovanje regionalne politike Skupnosti (povzeto po Pečar 2005,19). Programi čezmejnega sodelovanja ali CBC programi lahko zajemajo vse naslednje obmejne regije:

• Vse teritorialne enote, ki ustrezajo ravni NUTS 317 ali enakovredni ravni ob kopenskih mejah med državami članicami in partnerskimi državami,

• Vse teritorialne enote, ki ustrezajo ravni NUTS 3 ali enakovredni ravni ob pomembnejših morskih prehodih,

• Vse obalne teritorialne enote, ki ustrezajo ravni NUTS 218 ali ki so enakovredni ravni, ki se nahajajo nasproti skupnim morskim bazenom držav članic in partnerskih držav.

Komisija lahko pri oblikovanju programov, po dogovoru s partnerji, predlaga, da se udeležba pri sodelovanju razširi na vso teritorialno enoto ravni NUTS 2, kjer se nahaja teritorialna enota ravni NUTS 3. Čezmejno sodelovanje se izvaja v okviru večletnih programov tako imenovanih skupnih operativnih programov, ki obsegajo sodelovanje na področju določene meje ali skupine meja in vključujejo večletne ukrepe, ki težijo k svežnju usklajenih prednostnih nalog in ki jih je mogoče izvajati s podporo pomoči Skupnosti. Skupni operativni progami se delijo v dve skupini in sicer:

• Za pomembne kopenske meje in morske prehode, • Za morske bazene.

Skupne operativne programe oblikujejo udeležene države članice in partnerske države na primerni teritorialni ravni, v skladu s svojim institucionalnim sistemom in ob upoštevanju načela partnerstva. Programi praviloma zajemajo obdobje sedmih let. Države, ki niso udeleženke, vendar pa se nahajajo nasproti skupnemu morskemu bazenu, za katerega je oblikovan skupni operativni program, se lahko pridružijo skupnemu 17 Po klasifikaciji NUTS, ki jo opredeljuje Uredba (ES) št. 1059/2003, spadajo v to raven manjše upravne enote kot so okraji in distrikti. Na tej ravni je Luksemburg enotna, vse ostale države članice pa podrobneje členijo svoje ozemlje na različno število regij. Mark. 2004. 18 Po klasifikaciji NUTS, ki jo opredeljuje Uredba (ES) št. 1059/2003 spadajo v to raven večje temeljne upravne enote kot so okrožja, departmaji, province, grofije, ipd..Mark. 2004.

49

operativnemu programu in pridobijo pomoč Skupnosti pod pogoji določenimi v izvedbenih pravilih v Uredbi (ES) št. 1638/2006. Skupne operativno programe načeloma izvaja organ skupnega upravljanja, ki se nahaja v državi članici in sicer po načelu deljenega upravljanja. Organu skupnega upravljanja lahko pomaga skupen tehnični sekretariat. Organ skupnega upravljanja je opredeljen po uredbi (ES) št. 1638/2006 kot kateri koli javni ali zasebni organ ali telo, vključno z državo samo, na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, ki jo skupaj imenujejo država članica ali države članice in država partnerica ali države partnerice, vključene v skupni operativni program, s finančno in upravno sposobnostjo za upravljanje pomoči Skupnosti ter s pravno sposobnostjo za sklepanje sporazumov, potrebnih za namene imenovane uredbe. 6.5.1. Programi skupne kopenske meje in morske povezave

Po uredbi (ES) št. 1638/2006 se ti programi oblikujejo za vsako mejo na ustrezni teritorialni ravni ter vključujejo upravičene teritorialne enote, ki pripadajo eni državi članici ali več državam članicam in eni partnerski državi ali več partnerskim državam. Vsi programi za kopensko mejo ali pomembno morsko povezavo so močno lokalno okrepljeni in v lokalno partnerstvo so vključeni glavni akterji lokalnih in regionalnih nivojev kot tudi civilno prebivalstvo na obeh straneh meje. Pri programih za kopenske meje je večji del le-teh nadaljevanje dosedanjega sodelovanja v okviru sosedskih programov, ki so potekali v obdobju 2004-2006. Pri programih, kjer sodeluje Slovaška, Madžarska, Romunija, Ukrajina in Moldavija je bilo programsko področje prilagojeno boljšemu sodelovanju, enostavnejšemu upravljanju in zboljšanju geografsko koherentnim programov. Tako so bili dosedanji trije programi teh držav združeni v dva programa: Madžarska-Slovaška-Romunija-Ukrajina in Romunija-Ukrajina-Moldavija. Pri programih za morske povezave je namen nadaljevanje obstoječega programa Španija-Maroko in dodatno sta bila uvedena dva nova programa za sodelovanje med Španijo in Maroko to je tako imenovan CBC Atlantik in Italija-Tunizija. Skupno 12 programov za kopenske meje in morske povezave opredeljuje območje možnega črpanja sredstev. V spodnji tabeli so navedeni programi čezmejnega sodelovanja ENPI za skupne kopenske meje in morske povezave. V prilogi 2 so navedeni vsi programi čezmejnega sodelovanja ENPI za skupne kopenske meje in morske povezave za obdobje 2007-2013 in upravičena območja.

50

Tabela 6: Programi CBC- ENPI za skupne kopenske meje in morske povezave Programi za skupne kopenske meje Programi za morske povezave Kolarktični program – Finska/ Rusija Španija/ Maroko Karelia program – Finska/ Rusija CBC Atlantik program Južno-vzhodna Finska/ Rusija Italija/ Tunizija Estonija/ Latvija/ Rusija Latvija/ Litva/ Belorusija Litva/ Poljska/ Rusija Poljska/ Belorusija/ Ukrajina Madžarska/ Slovaška/ Romunija/ Ukrajina Romunija/ Moldavija/ Ukrajina Vir: Prirejeno po KOM (ES) (2007, 32) 6.5.2. Programi morskih bazenov

Po uredbi (ES) št. 1638/2006 so ti programi večstranski in vključujejo upravičene teritorialne enote, ki se nahajajo nasproti skupnega morskega bazena, pripadajočega različnim državam udeleženkam ter vsaj eni državi članici in eni partnerski državi, ob upoštevanju institucionalnih sistemov in načela partnerstva. Lahko vključujejo dvostranske dejavnosti, ki spodbujajo sodelovanje med eno državo članico in eno partnersko državo. Ti programi so tesno usklajeni z nadnacionalnimi programi sodelovanja, saj delno prekrivajo geografska območja, ki so bila v Evropski uniji ustanovljena v skladu z Uredbo (ES) št. 1083/2006. Po definiciji uredbe so do teh programov upravičene regije, ki ležijo na enem izmed treh skupnih morskih bazenov: Vzhodno morje, Črno morje in Sredozemsko morje. Pri določitvi teh programov je bila posebna pozornost namenjena dejstvu, da je lahko na en morski bazen le en CBC program. Teritorialna upravičenost za te programe je določene z ravnjo NUTS 2 ali enakovrednih območij zunaj meja Unije. Določeni so bili trije programi za morske bazene in sicer:

1. regija Baltskega morja 2. Črno morje 3. Sredozemsko morje

V prilogi 3 so navedeni vsi programi čezmejnega sodelovanja ENPI za morske bazene in upravičena območja.

51

7. SKLEP Širitev Evropske unije v letu 2004 je spremenilo geografsko sliko Evrope in začrtalo nove meje Unije, kar je porodilo nov pogled in zanimanje za novo nastale sosednje države. Odnosi z novimi sosednjimi državami so dobili nov pomen, ki se odraža v, za ta namen, ustanovljeni novi politiki sosedstva imenovani Evropska sosedska politika. Evropska sosedska politika bistveno prispeva k okrepitvi odnosov EU z njenimi sosedami in je uveljavljena nosilka sodelovanja s temi državami na številnih področjih politik. Z diplomskim delom smo ugotovili, da ima EU bistven interes za večji gospodarski razvoj in stabilnost ter boljše upravljanje v svoji soseščini kar dokazujejo obširno določena glavna področja akcijskih načrtov, ki smo jih predstavili v drugem sklopu diplomskega dela in ki se za vsako partnerico ESP posebej določijo v obliki prednostnih nalog. Prvoten namen politike, ki je širjenje miru in blaginje na mejah EU, vodi v vse večjo integriteto držav partneric, ki tako omogoča Uniji lažji in boljši nadzor nad svojimi sosednjimi državami in boljše upravljanje v svoji soseščini. Unija daje vse večji poudarek na regionalnem sodelovanju, tudi v sklopu ESP, ki smo ga predstavili v tretjem sklopu. S pristopom Bolgarije in Romunije k EU v letu 2007, so se prizadevanja Unije za območje Črnega morja povečala. Politiko sosedstva tako dopolnjujeta pobuda »sinergija Črnega Morja«, ki je dala nov zagon za poglobljeno sodelovanje na vzhodnih mejah EU in pobuda »Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje«, ki je dala nov zagon za še tesnejše sodelovanje z državami Sredozemlja. Čeprav politika sosedstva ne zagotavlja konkretne perspektive članstva v Uniji, ponuja zadostne dodatne ugodnosti za države partnerice, ki izhajajo iz skupnih vrednot in interesov ter seveda znatno finančno podporo. Lahko rečemo, da je ESP partnerstvo za reformo, ki ponuja »več za več« kar pomeni bolj kot partnerica sodeluje z Unijo, celoviteje ji ta lahko odgovori politično, gospodarsko ali s finančnim in tehničnim sodelovanjem. Z diplomskim delom smo ugotovili, da je finančna pomoč, ki so jo države partnerice prejemale do uvedbe politike, prihajala predvsem od instrumentov INTERREG, Phare, Tacis, Meda in CARDS. Za te instrumente so veljale različne pravne podlage, tako da so upravljali z različnimi postopki identifikacije, izbire in izvedbe projektov, kar pa je oviralo izvajanje skupnih projektov, ki so imeli skupen cilj in so se izvajali na obeh straneh meje sočasno. Prav ti različni instrumenti in postopki ter iz tega izhajajoče pomanjkljive izvedbe so bili glavni razlog za uvedbo novega finančnega instrumenta imenovanega Evropski instrument sosedstva in partnerstva. Komisija se je odločila za dvo-fazno uvajanje novega finančnega instrumenta. V prvi fazi, ki je zajemala obdobje od leta 2004 do 2006, se je izboljšala koordinacija posameznih obstoječih finančnih instrumentov (INTERREG, PHARE, CARDS in Meda) v okviru že obstoječega pravnega in finančnega okvirja. V drugi fazi, ki je zajemala obdobje po letu 2006, se je uvedel nov finančni instrument sosedstva, ki je tako s 1. januarjem 2007 nadomestil programe MEDA in Tacis. Instrument pokriva ne le države partnerice ESP ampak tudi Rusko federacijo s katero je EU sklenila dogovor o posebnem strateškem partnerstvu, ki pokriva štiri skupna področja. Za obdobje 2007-2013 je bilo namenjenih približno 12 milijard EUR za izvajanje programov v okviru ENPI. Dodatno sta bila uvedena dva sklada za spodbujanje finančnih vzvodov in sicer Sklad za spodbujanje naložb v sosedstvu (NIF), kateremu so bila

52

dodeljena sredstva v višini 700 milijonov evrov v letih od 2007-2013 in Sklad za upravljanje, kateremu je bilo dodeljenih predvidenih sredstev v višini 300 milijonov EUR. Napredek ESP se kaže v izvajanju akcijskih načrtov, ko jih izvajajo 12 držav partneric, ki se posodobijo s sporazumom med podpisnicami, kadar je to potrebno, da se ohrani njihova operativna vrednost. S štirimi državami partnericami, ki še niso podpisale akcijskih načrtov, to so Alžirija, Sirija, Libija in Belorusija, Komisija nadaljuje tesno sodelovanje. Z Alžirijo tako sodeluje pri izvajanju njenega pridružitvenega sporazuma, s Sirijo pripravlja pogodbene razmere v obliki finančnega sodelovanja. Z Libijo potekajo začetni razgovori za sklenitev prvega okvirnega sporazuma. Belorusiji pa bodo predstavljene koristi, ki bi jih lahko bila deležna v okviru ESP, če bo dosegla bistven napredek na področju spoštovanja človekovih in temeljnih pravic. Revščina, brezposelnost, različna gospodarska uspešnost , korupcija in slabo upravljanje so še vedno glavni problemi naših sosed in hkrati izzivi za EU. Predstavljajo nevernost, da se njihov vplivi prenesejo na EU, kot na primer nezakonito preseljevanje, nezanesljiva oskrba z energijo, slabšanje stanja okolja in terorizem. Če upoštevamo previsoko morebitno ceno nepodpiranja naših sosed pri njihovih prizadevanjih za reforme, je povsem razumljivo, da se ESP mora še nadaljnje okrepiti. EU tako s privlačno ponudbo državam partnericam ponuja boljše trgovinske in naložbene možnosti, olajšanje neposrednih osebnih stikov in zakonitih kratkotrajnih potovanj, dejavnejše obravnavanje zamrznjenih sporov in odpiranje več možnosti za zbiranje finančnih sredstev. EU mora pomagati tistim sosednjim državam, ki so pripravljene izvesti reformo, do to storijo hitreje, bolje in ob nižjih stroških za svoje državljane.

53

POVZETEK Diplomsko delo predstavlja Evropsko sosedsko politiko, ki se je pričela izvajati leta 2004 po širitvi Evropske unije na petindvajset držav članic. Delo najprej predstavlja samo politiko, njeno geografsko razsežnost, cilje, dodatne ugodnosti za države partnerice ESP in skupne vrednote v sklopu katerih se opredelijo skupni interesi in spoznanje k skupnim vrednotam. Nadalje se delo usmeri v samo delovanje ESP, ki zajema opredelitev akcijskega načrta, ki je temelj za začetek izvajanja ESP. Akcijski načrti zajemajo agendo političnih in gospodarskih reform na podlagi prioritet, ki se izvajajo v krajšem roku (treh let) ali daljšem roku (pet let). Predstavljenih je vseh šest glavnih področij akcijskih načrtov. Ker daje EU vedno večji poudarek regionalnemu sodelovanju tudi znotraj ESP, je v delu predstavljeno regionalno sodelovanje na vzhodnih mejah EU vključno s pobudo »sinergija Črnega morja« in prav tako na območju Sredozemlja, kjer je predstavljena pobuda »Barcelonski proces: Unija za Sredozemlje«. Predstavljeni so tudi obstoječi sporazumi držav partneric. Zadnji skop dela je financiranje ESP, kjer je predstavljena finančna pomoč držav partneric pred začetkom izvajanja politike. Predstavljeni so obstoječi finančni instrumenti in njihovo prepletanje s strategijo ESP. Delo se nato osredotoči na nov finančni instrument ESP imenovan Evropski instrument sosedstva in partnerstva ter njegovo postopno uvajanje, ki je sledilo v dveh fazah. Sledi dodeljevanje finančnih sredstev v sklopu novega instrumenta in predstavitev programov čezmejnega sodelovanja. Ključne besede: Evropska sosedska politika (ESP), države partnerice ESP, akcijski načrt, financiranje ESP, sinergija Črnega morja, pobuda Barcelonski proces, Evro-sredozemsko partnerstvo, Evropski instrument sosedstva in partnerstva, programi čezmejnega sodelovanja (CBC). DIE ZUSAMMENFASSUNG Die Diplomarebeit stellt die Europäische Nachbarschaftspolitik dar, die sich im Jahr 2004 auf fünfundzwanzig EU Länder erweitert hat. Die Arbeit stellt zuerst die Europäische Nachbarschaftspolitik vor, ihren geographischen Geltungsbereich, die Ziele, zusätzlichen Nutzen für die ENP Länder und gemeinsame Werte, die sich durch gemeinsame Interessen und Bekenntnise definieren. Weiterhin richtet sich die Arbeit auf die Tätigkeit der ENP, die die grundlegende Aktionspläne zür Ausführung der Politik umfasst. Die Aktionspläne enthalten eine Prioritätsagenda mit Politischen- und Wirtschaftsreformen, die sich kurtzfristig (drei Jahre) oder langfristig (fünf Jahre) ausführen. Alle sechs Hauptbereiche der Aktionspläne sind vorgestellt. Weil die EU die regionale Zusammenarbeit auch durch die ENP immer mehr fördert, ist die regionale Zusammenarbeit an den östlichen Grenzen der EU einschließlich der Initiative »Schwarzmeersynergie« und im Mittelmeerraum mit der Initiative »Barcelona-Prozess: Union für den Mittelmmeerraum« in der Arbeit vorgestellt. Auch die bestehende Instrumente der Partnerländer sind vorgestellt. Der letzte Abschnitt der Diplomarbeit umfasst die Finanzierung der ENP, wo die finanzielle Unterstützung der Partnerländer vor dem Beginn der Politik vorgesellt ist. Dargestellt ist die Verknüpfung der bestehenden Instrumenten mit der ENP-Strategie. Die

54

Arbeit konzentriert sich danach auf das neue Finanzierungsinstrument der ENP – den Europäischen Nachbarschafts- und Partnerschaftsinstrument und seiner allmählichen Einführung in zwei Phasen. Am Schluß folgt die Mittelzuweisung für das neue Instrument und Vorstellung von Programmen für grenzüberschreitende Zusammenarbeit. Schlüsselwörter: die Europäische Nachbarschaftspolitik (ENP), die ENP Partnerländer, die Aktionspläne, die Finanzierung der ENP, Schwarzmeersynergie, die Initiative Barcelona-Prozess, Europäisches Nachbarschafts- und Partnerschaftsinstrument, Programme für grenzüberschreitende Zusammenarbeit (CBC).

55

SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE 1. Balfour, Rosa. 2005. The challenges of the European Neighbourhood Policy. New

York: The International Spectator. 2. Batt, Judy. 2003. Partners and Neighbours: A CFSP For a Wider Europe. European

Union Institute for Security Studies. [online]. Dostopno na: http://www.iss-eu.org. 3. Dannreuther, Roland. 2004. European Union foreign and security policy : towards a

neighbourhood strategy. New York: Routledge. 4. European Communities. 2002. Euro-Mediterraniean Partnership. Luxemburg: Office

of Official Publications of the European Communities. 5. Forbici, Goran. 2008. Spletna anketa o vstopu držav Evropske sosedske politike v EU.

Predsedovanje.eu. [online]. [31.12.2008]. Dostopno na: [http://www.predsedovanje.si/si/ankete/vstop-drzav-esp-v-eu.html]. [10.11.2008].

6. Mihelič, Mateja. 2004. Vloga evropskega sklada za regionalni razvoj v razvoju manj

razvitih članic evropske unije. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani. 7. Moussis, Nicolas. 1999. Evropska unija: pravo, ekonomija, politike. Ljubljana: Littera

picta. 8. Mrak, Mojmir. 2004. Kohezijska politka Evropske unije. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta v Ljubljana. 9. Mraz, Janja. 2007. Kohezijska politika Evropske unije in njen vpliv v Sloveniji. Koper:

Fakulteta za management Koper. 10. Pečar, Janja. 2005. Regije 2005 – izbrani socio-ekonomski kazalniki po regijah.

Delovni zvezek 14 (9). Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. SEZNAM UPORABLJENIH VIROV 1. EC – European Commision. 2008a. The policy: What are the objectives of the ENP.

[online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/faq_en.htm [5.1.2008].

2. EC – European Commision. 2008b. How does European Neighbourhood Policy work . [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/howitworks_en.htm. [5.1.2008].

3. EC – European Commision. 2008c. European Neighbourhood policy – Reference

documentrs. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_en.htm. [5.1.2008].

56

4. EK – Europäische Kommission. 2007. Die Europäische Nachbarschaftspolitik

gemeinsam gestalten. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/policy_de.htm. [5.1.2008].

5. EK – Europäische Kommission. 2008. Die Politik: Was ist die Europäische

Nachbarschaftspolitik?. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/policy_de.htm. [5.1.2008].

6. EK – Europäische Kommission. 2008. Dokumente: Wer ist beteiligt?. [online].

Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/partners/index_de.htm. [5.1.2008]. 7. EK – Europäische Kommission. 2008. Europäische Nachbarschaftspolitik:

Willkommen!. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/partners/index_de.htm. [5.1.2008].

8. EK – Europäische Kommission. 2008. Europäische Nachbarschaftspolitik – Stärkung

der ENP. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/policy_de.htm. [5.1.2008].

9. EK – Europäische Nachbarschaftspolitik. 2008. Europäische Nachbarschaftspolitik –

Stärkung der ENP. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/strengthening_de.htm. [5.1.2008].

10. Evropski parlament in svet. Uradni list Evropske unije. 2006. Uredba (ES) št.

1638/2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partenrstva. Bruselj. [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/oj_l310_sl.pdf. [5.1.2008].

11. Fifo Ost. 2003. Kommission verstärkt grenzübergreifende Zusammenarbeit mit neuen

Nachbarstaaten. [online]. Dostopno na: http://fifoost.org/news. [5.1.2008]. 12. KOM – Komisija evropskih skupnosti. 2007. Sporočilo Komisije: Sinergija Črnega

morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [15.11.2008].

13. KOM – Komisija evropskih skupnosti. 2008. Sporočilo Komisije: Barcelonski proces:

Unija za Sredozemlje. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [10.1.2009].

14. KOM – Komisija evropskih skupnosti. 2008. Sporočilo Komisije: Poročilo o prvem

letu izvajanja sinergije Črnega morja. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [10.1.2009].

15. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. (2004). Verordnung des

Europäischen Parlaments und des Rates: Schaffung eines Europäischen Nachbarschafts- und Partnerschaftsinstruments. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

57

16. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. 2003. Mitteilung der Kommission: Europäische Nachbarschaftspolitik - Strategiepapier. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

17. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. 2003. Mitteilung der

Kommission: Schaffung der Voraussetzungen für ein neues Nachbarschaftsinstrument. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

18. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. 2004. Mitteilung der

Kommission: Die neue Generation von Programmen im Bereich Allgemeine und berufliche Bildung. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

19. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. 2004. Mitteilung der

Kommission: Unsere gemeinsame Zukunft aufbauen: Politische Herausforderungen und Haushaltsmittel der erweiterten Union – 2007 – 2013. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

20. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. 2006. Mitteilung der

Kommission: Stärkung der Europäischen Nachbarschaftspolitik. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

21. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. 2007. Mitteilung der

Kommission: Grenzübergreifende Zusammenarbeit, Stretegiepapier 2007-2013 und Richtprogramm 2007-2010, Zusammenfassung. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

22. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. 2007. Mitteilung der

Kommission: Grenzübergreifende Zusammenarbeit, Stretegiepapier 2007-2013 und Richtprogramm 2007-2010. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

23. KOM – Kommission der Europäische Gemeinschaften. 2008. Mitteilung der

Kommission: Unsetzung der Euräischen Nachbarschaftspolitik im Jahr 2007. [online]. Dostopo na: http://ec.europa.eu/world/enp/documents_de.htm. [5.5.2008].

24. Vladni portal urada RS za komuniciranje. 2008a. Evropska sosedska politika (ESP).

[online]. Dostopno na: http://evropa.gov.si/sosedska-politika. [5.1.2008] 25. Vladni portal urada RS za komuniciranje. 2008b. Delovanje Evropske sosedske

politike. [online]. Dostopno na: http://evropa.gov.si/sosedska-politika/delovanje-esp. [5.1.2008].

26. Vladni portal urada RS za komuniciranje. 2008c. Krepitev Evropske sosedske politike.

[online]. Dostopno na: http://evropa.gov.si/sosedska-politika/krepitev-esp. [5.1.2008]. 27. Vladni portal urada RS za komuniciranje. 2008c. Krepitev gospodarskih in trgovinskih

elementov. [online]. Dostopno na: http://evropa.gov.si/sosedska-politika/krepitev-esp/#01. [5.1.2008].

58

SEZNAM SLIK Slika 1: Območje Evropske sosedske politike..........................................................................10 SEZNAM TABEL Tabela 1: Pomoč ES državam v okviru sinergije Črnega morja v obdobju 2000-2007 (odobritve v milijonih EUR) ....................................................................................................29 Tabela 2: Stanje pogodbenih vezi in akcijskih načrtov z EU v letu 2009 ................................34 Tabela 3: Finančna podpora državam partnericam ESP v okviru programa MEDA in Tacis v obdobju 2000-2003................................................................................................................37 Tabela 4: Seznam sosedskih programov v obdobju 2004-2006...............................................42 Tabela 5: Okvirna dodelitev finančnih sredstev po CBC programih ENPI v obdobju 2007-2010 v mio EUR.......................................................................................................................46 Tabela 6: Programi CBC- ENPI za skupne kopenske meje in morske povezave ....................50

59

PRILOGE Priloga 1: Države partnerice, na katere se nanaša Evropski instrument sosedstva in partnerstva Alžirija

Armenija

Azerbajdžan

Belorusija

Egipt

Gruzija

Izrael

Jordanija

Libanon

Libija

Moldavija

Maroko

Palestinska uprava Zahodnega brega in Gaze

Ruska federacija

Sirija

Tunizija

Ukrajina

60

Priloga 2: Programi čezmejnega sodelovanja ENPI za kopenske meje in morske povezave v obdobju 2007-2013 in upravičena območja Program Upravičena območja Mejna območja Programi skupne kopenske meje Kola-Arktis/ Rusija Finska: Lappi

Švedska: Norrbotten Norveška: Finnmark, Troms, Nordland Rusija: pokrajina Murmansk, pokrajina Archangelsk, Okru Nenets

Finska: pohjois – Pohjanmaa Švedska: Vasterbotten Rusija: Republika Karelia, pokrajina Leningrad, Sankt Peterburg

Karelia/ Rusija Finska: Kainuu, Pohjois- Pohjanmaa, Pohjois- Karjala (severna Karelia) Rusija: Republika Karelia

Finska: Lapči, Pohjois-Savo Rusija: pokrajina Murmansk, Archangelsk in Leningrad, Sankt Peterburg

JV Finska/ Rusija Finska: Etela-Karjala (južna Karelia), Kymenlaakso, Etelä Savo (južni Savo) Rusija: Oblast Leningrad, Sankt Peterburg

Finska: Itä-Uusimaa, Päijät- Häme, Pohjois-Savo Rusija: Republika Karelia

Estonija/ Latvija/ Rusija Estonija: Kirde-Eesti, Lõuna- Eesti, Kesk-Eesti Latvija: regije Lettgallen, Vidzeme Rusija: pokrajina Leningrad in Pskov, Sankt Peterburg

Estonija: Pỡhja-Eesti Latvija: Pieriga in Riga

Latvija/ Litva/ Belorusija Latvija: regija Lettgallen Litva: Utenos, Vilniaus in Altyaus Apskritis Belorusija: pokrajina Hrodna in Vitebsk

Litvija: Kaunas in Panevezys Apskritis Belorusija: pokrajina Minsk, pokrajina Moguliev

Latvija/ Poljska/ Rusija Latvija: Marjampolis, Taurages in Klaipedos Apskritis Poljska: Gdansk-Gdynia- Sopot, Gdanski, Elblaski, Olsztynski,

Poljska: Slupski, Bydgoski, Torunsko- Wloclawski, Lomzynski, Ciechanowsko- plocki, Ostrolecko- siedlecki

61

Elcki, Bialostocko- Suwalski Rusija: Oblast Kaliningrad

Latvija: Altyaus, Kauno, Telsiu, Siauliu Apskritis

Poljska/ Belorusija/ Ukrajina

Poljska: Bialostocko- suwalski, Ostrolecko- siedlecki, Bialskopodlaski, Chelmsko-zamojski, Krosniensko- przemyski Belorusija: pokrajine Hrodna in Brest, zahodni del pokrajina Minsk (okrožje Miadel, Vileika, Molodechno, Volozhin, Stolbtsy, Niesvizh in Kletsk) Ukrajina: pokrajine Volynska, Lvivska in Zakarpatska

Poljska: Lubelski, Rzeszowsko- tarnobrezeski, Lomzynski Belorusija: vzhodni del pokrajine Minsk, pokrajina Gomel Ukrajina: pokrajine Rivnenska, Ternopilska in Ivano-Frankivska

Madžarska/ Slovaška/ Romunija/ Ukrajina

Madžarska: Szabolcs- Szatmár-Bereg Slovaška: Prešovský kraj, Košický kraj Romunija: Maramures, Satu Mare Ukrajina: pokrajine Zakarpatska in Ivano-Frankivska

Madžarska: Borsod-Abaúj- Zemplén Ukrajina: Chernivetska pokrajina Romunija: Suceava

Romunija/ Ukrajina/ Moldavija

Romunija: Botosani, Suceava, Iasi, Vaslui, Galati, Tulcea Ukrajina: pokrajine Chernivetska, Odesska Moldavija: celotno ozemlje

Romunija: Braila Ukrajina: pokrajine Ivano- Frankivska, Ternopilska, Khmelnitska in Vinnitska

Programi za morske povezave Španija/ Maroko Španija: Huelva, Cádiz,

Málaga, Granada, Almería, Ceuta, Melliala Maroko: Tanger-Tetouan,

Španija: Sevilla, Córdoba, Jaén

62

Taza-Al Hoceima- Taounate, Oriental

CBC- Atlantik program Španija: Las Palmas MarokoGuelmin-Es-Smara, Laâyoune-Boujdour-Sakia El Hamra

Španija: Tenerifi Maroko: Souss Massa Draa

Italija/ Tunizija Italija: Agrigento, Trapani Tunizija: Nabul

Italija: Ragusa, Caltanissetta, Siracusa Tunizija: Ben Arous, Tunis, Ariana, Manouba, Banzart, Bajah, Jendouba

Vir: Prirejeno po KOM (ES) (2007,32-34).

63

Priloga 3: Programi čezmejnega sodelovanja ENPI za morske bazene v obdobju 2007-2013 in upravičena območja Program Upravičena območja Baltsko morje Finska, Švedska, Danska, Estonija, Latvija, Litva, Poljska: celotno

ozemlje posamezne države Nemčija: Meckrenburg-Vorpommern, Schleswig-Holstein, Brandenburg, Lüneburg, Berlin, Hamburg, Bremen Rusija: pokrajina Murmansk, Republika Karelia, mesto Sankt Peterburg, pokrajine Leningrad, Pskov, Kaliningrad, Novgrorod. Za sodelovanje ob Barentsovim morjem nadalje pokrajine Archangelsk, Okrug Nenets, Republika Komi Belorusija: celotno ozemlje Norveška: celotno ozemlje

Črno morje Romunija: Jugo – vzhod Bolgarija: Severoiztochen, Yugoiztochen Grčija: Kentriki Makedonia, Anatoliki Makedonia Thraki Turčija: Istanbul, Tekirdağ, Kocaeli, Zonguldak, Kastamonu, Samsun, Trabzon Rusija: pokrajina Rostov, Krai Krasnodar, Republika Adygeja Ukrajina: pokrajine Odessa, Mykolaiv, Kherson, Sevastopol, Zaporosh`ye in Donetsk, Republika Krim, Sevastopol Moldavija, Gruzija, Armenija, Azerbajdžan: celotna država

Sredozemsko morje Španija: Andalucía, Cataluña, Comunidad Valenciana, Murcia, Islas, Baleari, Ceuta, Melilla Združeno kraljestvo: Gibraltar Portugalska: Algarve Francija: Corse, Languedoc-Roussillon, Provence-Alpes-Côte d`Azur Italija: Basilicata, Calabria, Campania, Lazio, Liguria, Puglia, Sardegna, Sicilija, Toskana Malta: celotno ozemlje Grčija: Anatoliki Makedonia-Thraki, Kentriki Makedonia, Thessalia, Ipeiros, Ionia Nisia, Dytiki Ellada, Sterea Ellada, Peloponnisos, Attiki, Voreio, Aigaio, Notio Aigaio, Kriti Ciper: celotno ozemlje Turčija: Tkirdağ, Balikesir, Izmir, Aydin, Antalya, Adana, Hatay Maroko: Oriental, Taza-Al Hoceima-Taounate, Tanger-Tetouan Alžirija: Tlemcen, Ain Temouchent, Oran, Mostaganem, Chlef, Tipaza, Alger, Boumerdes, Tizi Ouzou, Bejaia, Jijel, Skika, Annaba, El Tarf Tunizija: Madanin, Qabis, Safaqis, Al Mahdiyah, Al Munastir, Susah, Nabul, Bin Arous, Tunis, Al Arianah, Banzart, Bajah, Juridubah Libija: Nuquat Al Kharms, Al Zawia, Al Aziziyah, Tarabulus, Tarunah, Al Khonsk, Zeleitin, Misurata, Sawfajin, Surt, Ajdabiya, Banghazi, Al Fatah, Al Jabal Al Akhdar, Damah, Tubruq Egipt: Marsa Matruh, Al Iskandariyah, Al Buhayrah, Kafr ash Shaykh, Ad Daqahliyah, Dumyat, Ash Sharquiyah, Al Isma`iliyah, Bur Sa`id,

64

Shamal Sina` Jordanija: Irbid, Al-Balga, Madaba, Al-Karak, Al-Trafila, Al-Aqaba Palestinska uprava, Izrael in Libija: celotno ozemlje Sirija: Al Ladhiqiyan, Tartus