Upload
buibao
View
237
Download
1
Embed Size (px)
Citation preview
RAZMERJE MED KNJIŽEVNOSTJOIN KINEMATOGRAFIJO V
FILMSKIH PRIREDBAH OZ. EKRANIZACIJAH LITERARNIH DEL
»ADAPTACIJA: priredba, ekranizacija, tj. preoblikovanje
literarnega ali dramskega dela v scenarij.«
Filmski leksikon
»Filmska preobrazba književnega dela se ne sme nikoli uspavati na
predpostavki, da je njen namen skrajna realizacija podobe, ki jo literatura
prikliče v bralčevi zavesti. Takšno izhodišče je nesmiselno, saj obstaja toliko
različnih umišljenih svetov kolikor je bralcev. Njen cilj mora biti izogibanje
kompozitni domišljiji ter osredotočenost na jasno, iskreno in zbrano
preizpraševanje literarnega dela in njegovega jezika.«
Rainer Werner Fassbinder
• TRADICIONALNI PRISTOPI
izhodišče – binarna opozicija utemeljena na predpostavki razločujoče
dvojnosti med BESEDO in PODOBO ter na konceptu ZVESTOBE
• SODOBNI PRISTOPI
izhodišče – težnja po preseganju predpostavke temeljne dihotomije
[nepremostljivih razlik] med književnostjo in filmom kot tudi pojmovanja
ZVESTOBE oz. VERODOSTOJNOSTI priredbe
TRADICIONALNI POGLEDI
PREDPOSTAVLJENE NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE
med temeljnimi določili literarnih in filmskih del:
• BESEDA / PODOBA
• SUBJEKTIVNO / OBJEKTIVNO
• PRIPOVEDOVANJE / PRIKAZOVANJE
KLASIČNE TEORIJE
Izhodišče – razmerje do koncepta ZVESTOBE tj. opredeljevanje
morebitne stopnje odmika filmske verzije od literarnega izvirnika
• dobesedna adaptacija
(dokumentacija /prenos /zvesta transformacija /dobesedni prevod)
• zvesta adaptacija
(filmski prenos / komentar / izposojanje /tradicionalni prevod)
• svobodna adaptacija
(umetniški film / analogija / križanje / radikalni prevod)
V SLOVENIJI – Stanko Šimenc: Slovensko slovstvo v filmu (1983)
• dobesedna adaptacija
Idealist (1976, Igor Pretnar / Ivan Cankar), Deseti brat (1982, Voko Duletič / Josip
Jurčič)
• zvesta adaptacija
Samorastniki (1963, Igor Pretnar / Prežihov Voranc), Cvetje v jeseni (1973, Matjaž
Klopčič / Ivan Tavčar), Nasvidenje v naslednji vojni (1980, Živojin Pavlović / Vitomil
Zupan)
• svobodna adaptacija
Ples v dežju (1961, Boštjan Hladnik / Dominik Smole), Balada o trobenti in oblaku
(1961, France Štiglic / Ciril Kosmač)
SODOBNE DISCIPLINE PREUČEVANJA EKRANIZACIJ
• NARATOLOGIJA
• TEORIJA INTERTEKSTUALNOSTI
• RECEPCIJSKE TEORIJE
• INTERMEDIALNOST (metodološki pluralizem)
NARATOLOGIJA
»Smer v filmski teoriji, ki preučuje strukturo in delovanje filmske pripovedi.«
Filmski leksikon
Zasnova NARATOLOGIJE temelji na ločevanju med ZGODBO in
PRIPOVEDJO – ZGODBA obstaja neodvisno od umetniških panog, v
katerih se podaja, prav tako pa od načinov PRIPOVEDOVANJA
INTERTEKSTUALNOST / MEDBESEDILNOST
Preučuje odvisnost posameznega umetniškega dela od zunanjih
odnosov in umeščenosti v omrežje drugih kulturnih tekstov in
morebitne interakcije z njimi
»Pojem intertekstualnost po imanenetni jezikovni logiki pomeni razmerje
med teksti, preplet tekstov, vpletenost enega teksta v drugega, vzajemno
povezanost in odvisnost najmanj dveh besedil, postavljanje v določeno
razmerje.«
Matevž Rudolf
RECEPCIJSKE TEORIJE
Obravnavajo vprašanje sprejema tako s strani bralca/gledalca kakor
kritiški odziv; prav tako pa tudi širše pojmovane recepcije v različnih
sferah preučevana
Temeljna predpostavka je aktivni sprejem – recipient kot posameznik,
ki je dejavni predelovalec informacij; recipient kot predstavnik
občinstva v širšem kontekstu – družbena struktura publike, analize
dodatnega filmskega vpliva
INTERMEDIALNOST (metodološki pluralizem)
a) izhaja iz težnje po sintezi ali križanju (hibrididizaciji) književnosti in
filma
b) interdisciplinarni pristop (križanje novega historizma, kulturnega
materializma, ženskih študij, dekonstrukcije, teorije diskurza,
neomarksizma …)
Po prepričanju Matevža Rudolfa (Ko beseda podobo najde, 2013) je
metodološka raznovrstnost:
»najprimernejše in najplodovitejše orodje pri preučevanju adaptacij.«
Barbara Zorman (Sence besede, 2009) pa poudarja:
»[Sodobna zavzemanja] ne sledijo pozivu po poenotenju študij, temveč skušajo ekranizacije
oziroma filmsko prirejanje literature zajeti v njihovi raznovrstnosti ter se jim približati preko
različnih metod literarnih, filmskih in kulturnih študij oziroma v kontekstu medbesedilnosti,
medmedijskosti in meddisciplinarnosti. Razumevanje vmesnega oziroma hibridnega položaja
kot privilegija, ki omogoča primerjalno refleksijo različnih umetniških praks in obenem
vzporejanje oziroma medsebojno oplajanje metod omenjenih študij, pa je najbrž eden od
največjih izzivov bodoče teorije ekranizacij.«
• Vodila:• intertekstualnost
• intermedijalnost
• interdisciplinarnost
• Pristop:
• korelacijsko-integracijski pristop
• Načela:
• korelacija / povezovanje
• integracija / združevanje
• koordinacija / usklajevanje
Temeljna vodila ne izhajajo samo iz predpostavke večplastnosti filmskega ustroja, ki
združuje določila različnih umetnosti in naj bi jih z »razdruževanjem« enostavneje
analizirali, temveč zlasti iz mnogospektralnosti celostnega »učinkovanja«, s katerim
lahko film deluje na različnih ravneh in v raznovrstnih načinih poučevanja.
• intertekstualnost – medbesedilnost kot osredotočenost na določila različnih
»tekstualnih nosilcev« oziroma »znakovnih sistemov«
• intermedijalnost – medmedijskost kot možnost križanja raznih komunikacijskih
načinov
• interdisciplinarnost – meddisciplinarnost kot povezovalni dejavnik različnih
znanstvenih ali umetnostnih panog za novo kakovost vednosti
• Korelacijsko-integracijski didaktično-metodični sistem omogoča ustreznejše, lažje
oziroma uspešnejše načine, oblike in postopke dela za doseganje predvidenih učnih
ciljev.
V primeru obravnave razmerja filma in književnosti mora pristop temeljiti na
vzporejanju, razčlembi in morebitnem usklajevanju tako povezujočih sestavin
literarnega in filmskega dela kakor njenih razločujočih elementov.
• Korelacijsko-integracijski pristop je ustrezen tako za obravnavo konkretnega
umetniškega dela kakor za povezovanje, združevanje in usklajevanje programskih
vsebin posameznih predmetov.
»Odločilnega pomena za vzpostavitev in utrjevanje sorazmerja oziroma enotnosti je
vezni člen, ki omogoča povezavo dveh sorodnih ali raznorodnih komponent
obravnave.«
Vesna Bjedov
• Načelo korelacije temelji na prehajanju iz splošnih določil k posameznim
značilnostim: z vzporejanjem posameznih vsebinskih sklopov skušamo v učnem
procesu opredeljevati njihove skupna določila in razlike, preko katerih jih je mogoče
povezovati – tako v obliki zvez sorodnih predmetov kot sorodnih področij znotraj
posameznega predmeta.
• Načelo integracije korenini v opredeljevanju splošnih potez na osnovi preučevanja
posameznik komponent filmskega izraza, ki se po določenih ustvarjalnih principih
združujejo v celoto.
• Načelo koordinacije predstavlja predvsem usklajevanje programskih vsebin
različnih učnih predmetov.
Ključnega pomena je da film ni pojmovan samo kot »interpretativno
sredstvo«: tj. vir druga(čne) možnosti izjavljanja / pripovedovanja,
ampak da prav skozi primerjavo pridejo do prave veljave odločilne
posebnosti / značilnosti posameznega medija.