Gradivo pri predmetu : DELOVNA TERAPIJA DT 3 / MODEL ... · Elementom sistema, ki so v povezavah na vhodu ali izhodu sistema z okoljem, rečemo vhodni ali izhodni elemnti elementi

UNIVERZA V LJUBLJANI VISOKA ŠOLA ZA ZDRAVSTVO ODDELEK ZA DELOVNO TERAPIJO

Gradivo pri predmetu: DELOVNA TERAPIJA DT 3 / MODEL ČLOVEKOVE OKUPACIJE – MODEL OF

HUMAN OCCUPATION (MOHO) (Samo za interno uporabo)

IZBIRA

SPOSOBNOSTI

NAVADE

Pripravila in uredila: Nevenka Gričar, prof.def., del.ter., predavateljica

Ljubljana, 2004

VŠZ/DT – 2004/05 Nevenka Gričar

2

KAZALO

1. UVOD......................................................................................................................... 3 2. ČLOVEŠKO BITJE KOT SISTEM ........................................................................... 5 3. ČLOVEK KOT DINAMIČNI SISTEM ..................................................................... 7 4. HETERARHIJA PODSISTEMOV .......................................................................... 10 5. IZBIRA OKUPACIJE: PODSISTEM VOLJE......................................................... 11

5.1. PREPRIČANJE O LASTNIH SPOSOBNOSTIH (Personal causation) ............... 14 5.2. VREDNOTE.......................................................................................................... 15 5.3. INTERESI/ZANIMANJE...................................................................................... 17

6. VZORCI OKUPACIJE: PODSISTEM NAVAD ..................................................... 18 6.1. NAVADE............................................................................................................... 18 6.2. VLOGE.................................................................................................................. 20

7. KAPACITETA IZVEDBE/ SPOSOBNOST ZA IZVEDBO................................... 22 8. VPLIV OKOLJA NA OKUPACIJSKO VEDENJE................................................. 24

8.1. FIZIČNO OKOLJE................................................................................................ 25 8.2. DRUŽBENO OKOLJE.......................................................................................... 27

9. PROBLEMI ZNOTRAJ OKUPACIJE..................................................................... 31 10. DIMENZIJA DELOVANJA (»doing«)................................................................ 35

10.1. IZZID DELOVANJA : OKUPACIJSKA IDENTITETA, KOMPETENCA IN ADAPTACIJA.............................................................................................................. 39

11. OBLIKOVANJE OKUPACIJSKEGA ŽIVLJENJA............................................ 43 12. DELATI IN POSTATI (»DOING« IN »BECOMING«): RAZVOJ IN SPREMEMBA OKUPACIJE ........................................................................................... 44

12.1. PROCES SPREMEMBE : PROCES RAZISKOVANJE – KOMPETENCA – DOSEŽEK .................................................................................................................... 45 ( exploration-competence-achievement continuum)..................................................... 45

13. ZBIRANJE PODATKOV O KLIENTU .............................................................. 49 13.1. STANDARDIZIRANE METODE ..................................................................... 49 13.2. NESTANDARDIZIRANE METODE................................................................. 57

14. LITERATURA ..................................................................................................... 59


3

1. UVOD

Kaj je okupacija? »Okupacija je vse kar ljudje delajo z namenom, da okupirajo samega sebe (skrb za sebe), uživajo življenje (prosti čas) ter aktivno sodelujejo v socialnem-družbenem okolju (produktivnost)« (Law,1998) »Okupacija je katerakoli človekova aktivnost ali naloga, organizirana z namenom, da se izpolni določena funkcija in je ob tem dosežen tudi cilj.« (Clark,1991) Okupacija je torej kompleksen proces, v katerem človek zadovolji svoje trenutne potrebe, hkrati pa ob tem upošteva in izpolnjuje pravila, oziroma družbene norme, ki so v danem okolju zaželene in določene. »Človekova okupacija se nanaša na opravljanje dela, igre ali dnevnih aktivnosti v določenem časovnem, fizičnem in sociokulturnem kontekstu.« (Kielhofner, 2002) Kaj nam ponuja model? Model ponuja teorijo, ki vodi prakso in raziskovanje na določenem področju. Pri tem pa je pomemben dialektičen odnos med teorijo in prakso. (Kielhofner, 2002) Model MOHO Model MOHO je splošni model, ki ga je Kielhofner razvil z namenom, da ga uporabljajo delovni terapevti v praksi. Teorija delovnemu terapevtu nikoli ne pove vnaprej, kaj naj bi natančno naredil v kontekstu obravnave. Omogoča mu razviti način razmišljanja o okupacijskem vedenju ljudi in o omejitvah pri izvajanju okupacije, ki so lahko posledica bolezni, telesne poškodbe, stresa in drugih dejavnikov. Kot vodič v praksi, model zagotavlja tudi ogrodje za pridobivanje delovnoterapevtskih podatkov o klientu, o okolju, ki ga obdaja ter pomaga pri izbiri in načrtovanju poteka delovnoterapevtske obravnave. Model MOHO je bil osnovan v neobjavljeni Kielhofnerjevi nalogi leta 1975. Pojavljajoči model je bil predstavljen delovnim terapevtom v člankih, dokler ni prišlo do prve izdaje z naslovom Model of Human Occupation: Theory and Application (Kielhofner, 1985). Na podlagi raziskav, ugotovitev, dela v praksi in novih spoznanj je bilo treba prvo izdajo posodobiti. Druga izdaja je izšla deset let pozneje, Model of Human Occupation (Kielhofner in Forsyth, 1997). V letu 2002 pa je izdal tretjo izdajo knjige, v kateri je dopolnil model z določenimi spoznanji v številnih raziskavah (tudi mednarodnih razsežnosti). »Model MOHO se usmerja na motivacijo za okupacijo, oblikovanje okupacijskega vedenja v rutine in življenjske sloge, naravo naučenega delovanja in na vpliv okolja na okupacijsko vedenje.« (Kielhofner, 1995)


4

Shema povzeta po Kielhofner, 2002.

Razloži strukturo in funkcioniranje okupacije iz vidikov, na katere je usmerjen konkretni model

Teoretično razloži, kako lahko s terapijo omogočimo ljudem, da ohranijo, dosežejo ali ponovno dosežejo ugodje pri izvajanju lastne okupacije.

Prikaže spremembe, ki nastanejo zaradi nastalih problemov.

DT MODEL


5

2. ČLOVEŠKO BITJE KOT SISTEM OD MEHANIČNEGA K SISTEMSKEMU RAZMIŠLJANJU Mehanični model domneva, da naravni pojavi delujejo po podobnih principih kot stroj (npr. Delovanje ure). Mehanična analognost je vodila v razvoj znanstvene metode imenovane redukcionizem. Osnova redukcionizma je domneva, da lahko vse pojave raziščemo in razložimo z razstavljanjem in s tem razumemo kako so zgrajeni. Prav tako predpostavljajo, da nam znanje o tem kako je sistem sestavljen, omogoča predvidevanje kako se bo obnašal v prihodnosti. Pri hierarhično organiziranih strojih to na nek način tudi drži, saj se vzrok in posledica prenašata na podrejene sestavne dele. Gre za statično strukturo. Redukcionistično razmišljanje predvideva, da lahko gibanje in duševne procese pri človeku razložimo že na podlagi poznavanja, kako je sestavljen živčni sistem. Če bi živ sistem lahko obravnavali kot stroj, potem bi lahko vedenje razložili že na podlagi znanja o strukturi telesa. Struktura človeškega sistema je bila po njihovem vzrok za njegovo vedenje. Slika 1: Mehanični pogled na vedenje (Kielhofner,1995) SISTEMSKI KONCEPT Pri človekovem izvajanju posameznih nalog na področju dela, igre in dnevnih aktivnosti, igrajo pomembno vlogo številni motivacijski, kogntivni, razvojni, motorični faktorji in faktorji okolja. Razlaga okupacijskega vedenja mora upoštevati medsebojno povezanost teh elementov (Kielhofner,1995). »Sistem je človek v svojem soočanju s prirodo, s samim seboj in s soljudmi. To je praksa in njena refleksija, umetnost, filozofija, znanost. Nobena od teh ne more izraziti tega, kar imenujemo življenje, lahko pa to izrazijo vse skupaj in vsaka na svoj način« (Kljajić,1980). Sistemska teorija nam pomaga pri spoprijemanju s problemom te organizirane zapletenosti (Kielhofner, 1995). Pod sistemom razumemo množico med seboj povezanih elementov v delujočo celoto v svojem okolju. (Kljajić, 1994). S sistemsko teorijo lahko ugotavljamo posamezna področja ali podpodročja.

STRUKTURA

ČLOVEŠKEGA SISTEMA VEDENJE


6

Splošna sistemska teorija (STS) je abstraktna in interdisciplinarna znanost. Predlaga nam, da bi razumeli vesolje kot obsežno, medsebojno povezano in soodvisno celoto. STS je neke vrste okvir metodologij za reševanje kompleksnih problemov. Je most med analitičnim in sintetičnim pristopom. Ne odpoveduje se analitično-racionalnim metodam, toda priznava, da je celota več kot vsota delov. Cilj preučevanja STS so pravila povezav med elementi sistema in njihovim obnašanjem in splošnost teh ugotovitev. Vse elemente, ki ne pripadajo obravnavanemu sistemu, imenujemo okolje sistema. Okolje na različne načine vpliva na obnašanje in delovanje sistema, prav tako kot sistem vpliva nazaj na svoje okolje. Elementi imajo končno število zvez in odnosov z drugimi elementi in tvorijo strukturo sistema. Raznolikost odnosov pa določa značilnost sistema kot celote. Razporedu elementov v sistemu pravimo struktura.

SISTEM S

S 1

S 2

S 3

OKOLJE SISTEMA

IZHODI

VHODI

Slika 2: Struktura sistema, sestavljenega iz podsistemov (Kljajić, 1994) Iz slike 2 je razvidno, da so nekateri elementi znotraj omejene konture, ki ji rečemo meja sistema, nekateri pa z zunanje strani. Elementi znotraj meje pripadajo obravnavanemu sistemu, elementom z zunanje strani meje pa rečemo okolje sistema. Elementom sistema, ki so v povezavah na vhodu ali izhodu sistema z okoljem, rečemo vhodni ali izhodni elemnti elementi. Vhodna dejstva predstavljajo vpliv ali delovanje okolja na sistem. Imenujemo jih vhodi sistema (input). Izhodnim vrednostim, preko katerih zaznavamo vplive sistema na svoje okolje, imenujemo izhodi sistema (output). Množica vplivov na sistem vsebuje poleg koristnih, to je tistih, ki vplivajo na sistem v smislu doseganja njegovega cilja, tudi nezaželjena dejstva, ki ji rečemo motnje. Izhodne spremenljivke pa opredeljujejo delovanje in obnašanje sistema v okolju. Sistemi, katerih elementi so so povezani z okoljem, imenujemo odprti sistemi, v nasprotnem pa zaprti (Kljajić,1994).


7

Teorijo odprtih sistemov so razvili zaradi razumevanja in razlage značilnosti in procesov živih bitij. Odprt sistem je definiran kot dinamično, samoorganizirano bitje, pojasnjuje neprestano interakcijo z okoljem. Znanstveniki so ob opazovanju številnih naravnih sistemov ugotovili, da kadar skozi te sesteme teče ustrezna energija, spontano nastane stanje nove organiziranosti. Urejena struktura pa nastane iz predhodnega kaotičnega stanja. Ta pojav imenujemo dinamični sistem, ki ga obravnava Dinamična teorija sistemov (Kielhofner,1995).

3. ČLOVEK KOT DINAMIČNI SISTEM

MOHO je prvi delovnoterapevtski model, ki je vključil ideje sistemske teorije. Prejšnja verzija modela je temeljila na konceptu teorije odprtih sistemov in splošni teoriji sistemov, sedanji model pa je bil izdelan na podlagi novih pogledov, ki izvirajo iz teorije kaosa in dinamične teorije sistema. Povdarja namreč pomen dinamičnega značaja izvedbe okupacije in vlogo okupacijskega izvajanja pri vzdrževanju in ohranjanju strukture sistema ter ustvarjanju sprememb. Na ta način lahko razloži okupacijsko vedenje ter pomen le-tega za zdravje in dobro počutje (Kielhofner, 1997). OSNOVNE ZNAČILNOSTI ČLOVEŠKEGA SISTEMA IN NJEGOVEGA OKUPACIJSKEGA VEDENJA

1. Človeški sistem je dinamična organizacija misli in snovi. 2. Okupacijsko vedenje je dinamično organizirano. 3. Človeški sistem se samo-organizira in reorganizira s pomočjo vedenja.

DINAMIČNA SESTAVA VEDENJA Mehanično razmišljanje domneva, da je osnovna struktura živega bitja vzrok za določeno vedenje. Takšno razmišljanje ima veliko pomanjkljivosti: Živi sistemi so bolj zapleteni in imajo več fleksibilnosti v obnašanju, kar se odraža v stopnji svobode. Človeški sistem ima ogromno te svobode. Pojem svobode postane še bolj zapleten zaradi dejstva, da se človekovo izvajanje dogaja v neskončno različnih čustvenih, kognitivnih in fizičnih okoliščinah. Nikoli nista dve izvajanji iste akcije popolnoma enaki. Človeški sistem nima nekega notranjega strukturiranega plana za obnašanje, ki bi bilo primerno in prilagojeno za vsak kontekst. Proces postopnega sestavljanja nam pomaga razumeti, da je določeno vedenje sestavljeno iz človeškega sistema, naloge in okolja (Kielhofner,1995).


8

Slika 3: Proces postopnega oblikovanja vedenja SAMOORGANIZACIJA S POMOČJO VEDENJA Pri strojih je struktura vse. Človek pa ni stroj, saj njegova fizična in duševna struktura vplivata na razvoj globljega dinamičnega procesa. Stroji se spreminjajo le s pomočjo zunanjih dejavnikov. Okupacija je dinamični proces, s katerim ohranjamo ureditev telesa in misli (Kielhofner, 2002). Brez akcije ni mogoča organizacija in reorganizacija intelektualne strukture. Vedenje predstavlja organizacijo različnih človeških komponent v določeno dinamično zaporedje, ki jo zahtevata na eni strani naloga in na drugi strani razmere v okolju. S ponavljanjem se določeno vedenje vtisne v organizacijo strukture. Ponavljanje vedenja vodi posameznika v organiziranost, ki poveča sposobnosti in nagnjenost k določenemu vedenju (npr. Oseba, ki teče, postane organiziran kot tekač, oseba, ki študira, funkcionira kot študent). Slika 4: Ponavljanje vedenja se vtisne v strukturo (Kielhofner,1995)

ČLOVEŠKI SISTEM

OKOLJE

NALOGA

VEDENJE

STRUKTURA STRUKTURA STRUKTURA

VEDENJE VEDENJE


9

NOTRANJA ORGANIZIRANOST ČLOVEŠKEGA SISTEMA ZA OKUPACIJO

Okupacija vsebuje akcijo, aktivnost ali delovanje(doing). Spontana aktivnost je bistvena značilnost živih sistemov. Akcija je predpogoj za življenje. Skozi filogenetski razvoj od enostavnih/preprostih do zapletenih oblik živih bitij so se tudi osnovne zahteve, potrebe po akciji razširile in izpopolnile. Akcija/delovanje ali vedenje človeških sistemov je potrebna za ustvarjanje in ohranjanje njihove organizacije. Okupacijsko vedenje vsake osebe je odraz univerzalnega nagnjenja človeka k delu oz. akciji. Kljub temu pa je vedenje vsakega posameznika unikatno/edinstveno. Ta edinstvenost se kaže v notranji organizaciji, ki pomaga na tri načine oblikovati okupacijsko vedenje v vsakodnevnem življenju:

• Okupacijsko vedenje je posledica izbire, ki izhaja iz različne motivacije za okupacijo.

• Okupacijsko vedenje ima zakonitosti in vzorce. Pri posamezniku opažamo izredno skladnost med tem kaj delajo in kako spreminjajo svojo okupacijo.

• Okupacija kaže osnovne sposobnosti človeka. Oblikovanje okupacijskega vedenja je odvisno od obsega duševnih in fizičnih sposobnosti.

Človek v življenju deluje na mnoge različne načine, kar je za vedo, kot je delovna terapija, izziv. Okupacija je mnogokrat opisana kot vključevanje igre, dela in dnevnih aktivnosti. Se pravi, da ima človek izoblikovan svoj okupacijski vzorec. Za lažje razumevanje, kako je okupacijski vzorec izbran, izoblikovan in izvajan, je Kielhofner razdelil človekov sistem v tri podsisteme: voljo, navade in izvajanje. Ti trije podsistemi so samo ponazoritev, umetna ločitev, kar je v človeku naravno združeno in povezano v celoto. Podsistem pa je organizirana in medsebojno povezana zbirka vzorcev (tj. struktur) in procesov, ki imajo skladen namen. MOHO se ukvarja torej z naslednjimi glavnimi vsebinami: • Razumeti motivacijo, izbiro ljudi za stvari, ki jih počnejo v svojem življenju. • Ponavljajoči se vzorci delovanja, ki so sestavni del vsakdanjega življenja • Pri izvajanju posameznih stvari človek potrebuje široko kapaciteto sposobnosti


10

Slika 5: Človek kot odprt sistem

4. HETERARHIJA PODSISTEMOV Prva izdaja knjige Model of Human Occupation: Theory and Application je opisovala razmerje treh podsistemov kot hierarhijo. Na vrhu je bil podsistem volje in na dnu podsistem izvedbe, kasneje pa se je pogled na hierarhijo spremenil v heterarhijo. Predstava o heterarhiji je, da posamezni deli vsakega sistema vplivajo drug na drugega, ki je odvisen od situacije v kateri se le-ta nahaja. Torej vsak del prispeva svoj delež k celotni dinamiki (Kielhofner, 2002). Vsak podsistem predstavlja zbirko procesov in struktur, ki so organizirane v večjem sistemu. Vsak podsistem ima svojo notranjo organizacijo in svoja pravila za uspešno medsebojno delovanje v celoti, kot je človek. Za uspešno delovanje človeka v življenju morajo vsi trije podsistemi uspešno sodelovati. Vsak podsistem prispeva drugačno, vendar dopolnilno vlogo za delovanje celotnega sistema. Kdaj in kako se bo določen podsistem vključeval, bo odvisno od zunanjih okoliščin in od dinamičnosti celotnega sistema – človek (Kielhofner, 1997). Kadar naloga ali okolje zahteva določeno reševanje problema, je v ospredju podsistem misli-možgani-telo, v ozadju pa navade vplivajo na način, kako človek to izvede. Na drugi strani pa je podsistem volje v ospredju, ko človek sprejema odločitve glede okupacije. Takšen pogled na vedenje, ki upošteva sočasno vplivanje vseh treh podsistemov, zagotavlja harmonično in holistično razlago vedenja (Kielhofner,1995).

POVRATNA INFORMACIJA

VHOD IZHOD

VOLJA

NAVADE

KAPACITETA IZVEDBE


11

5. IZBIRA OKUPACIJE: PODSISTEM VOLJE

Volja nastopi zaradi spontane potrebe posameznika po aktivnosti. Pri razmišljanju kako bomo jutri živeli, se ljudje v mislih velikokrat postavimo v prihodnost. Pri načrtovanju kaj bomo delali naslednje ure, dni, tedne izbiramo izmed številnih možnih aktivnosti. (Izbira – ali ostanem na predavanju/ne – delno je ta odločitev omejena zaradi potrebe narediti izpit, vendar je kljub temu končna odločitev, izbira vsakega posameznika). Izraz VOLJA obsega hotenje, željo ali zavestno izbiro.Volja je dinamičen proces, skozi katerega si človek preko izkušenj, interpretiranja oz. vrednotenja le-teh, pričakovanj in izbire okupacije, zbira mnenja in občutke o sebi kot aktivnem udeležencu. Izkušnje se nanašajo na trenutna mnenja in občutke, ki se pojavijo med izvajanjem oz. delovanjem (npr. občutek zadovoljstva, strahu, udobja, izziva, dolgočasja, ipd.). Interpretiranje se nanaša na refleksijo po izvedbi, bodisi samorefleksijo bodisi diskusijo z drugimi o tem kako smo nekaj izvedli, kako nam je bilo to všeč, ipd. Kielhofner (2002) interpretiranje definira kot razmišljanje in refleksijo pretekle izvedbe v smislu pomembnosti in smiselnosti za človeka samega in okolico. Pričakovanje pa se nanaša na to, kaj čutimo in mislimo o okupacijskih priložnostih na katere naletimo, kaj vnaprej pričakujemo od izvajanja določene okupacije ter kaj bomo po vsej verjetnosti storili v najbližji in daljni prihodnosti. To pa vpliva na našo izbiro aktivnosti in okupacije (Kielhofner, 2002). Proces povezovanja in razlaganja okupacijskega vzorca predstavlja nenehno kroženje. Proces povezovanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti lahko človek predstavlja v osebnih zgodbah. Vsaka je edinstveno in osebno doživljanje, saj vključuje posameznikove vrednote, interese in njegovo prepričanje o lastnih sposobnostih (Kielhofner,1995). Slika 6: Proces VOLJE

Interpretiranje

Pričakovanje

Izkušnje

IZBIRA AKTIVNOSTI IN OKUPACIJE


12

Kadar je aktivnost posledica zavestne odločitve glede vrste in časa govorimo o izbiri aktivnosti. Odločitev je potrebna tudi, kadar pri sebi zaznamo določeno čustveno stanje (utrujenost, nezadovoljstvo, dolgočasje, anksioznost). Izbira aktivnosti se torej nanaša na trenutno/kratkotrajno odločitev, ki pomeni začetek ali prenehanje aktivnosti. Pomeni tudi trenutno izbiro, ki predstavlja eno samo okupacijsko aktivnost v omejenem prihodnjem času. To je pomembno, saj določa, kaj posameznik dejansko počne. Posamezniki sprejemajo tudi večje odločitve, ki zadevajo okupacijo. Te postanejo del njihovega življenja in se jim pravi izbira okupacije. Takšna odločitev obvezuje posameznika, da začne izvajati sklop aktivnosti ali vzdržuje stalno izvajanje okupacijskih aktivnosti dlje časa (sprejme vlogo starša, študenta,...). Nove aktivnosti postopno postanejo del naše vsakdanje rutine. Odločitve glede okupacije so običajno posledica nekega dlje časa trajajočega procesa odločanja. Izbira aktivnosti in okupacije skupaj vplivata na naše vsakdanje vedenje. Ti dve izbiri sta sestavni del podsistema volje. Volja se nanaša na širok obseg občutkov misli/mnenj in odločitev o okupacijskem vedenju. Ti elementi določajo strukturo motivov za okupacijo. Motivacija v najširšem smislu predstavlja usmerjeno in dinamično komponento vedenja, ki je značilna za vse živalske organizme, od najpreprostejših enoceličnih ameb do človeka. Vključuje spodbujanje aktivnosti in njeno usmerjanje. Motivacija je torej univerzalna sila, ki daje energijo, usmerja in vodi človekovo aktivnost ter omogoča, da se človekova znanja, sposobnosti in spretnosti sploh lahko udejanjajo na poti do želenega cilja (Tušak, 1999). Pojmovanje motivacije je bilo vedno pod vplivom trenutnega razvoja znanosti in odvisno od pojmovanja odnosov med ljudmi. V starih kulturah je bil človek pasivno bitje, odvisno od njegovih božanstev. Bogovi so človeka vodili, ga usmerjali, nagrajevali in kaznovali. Človek je lahko vplival na božje odločitve in usodo z molitvami in darovanjem. Pod vplivom krščanstva se je oblikovala podoba realnega sveta, ki ima svobodno voljo in zmore vplivati na svoje želje in slabosti. Takšno obnašanje je lahko usmerjeno k:

• iskanju užitka (hedonizem), • zadovoljevanju lastnih potreb (egoizem), • zadovoljevanje potreb drugih (altruizem), • doseganju religioznih ciljev (Tušak, 1999).

Motiv je vse tisto, kar daje človeku energijo in vse, kar ga usmerja k enim objektom bolj kot drugim (Musek, 1993). V vsakem trenutku je v človekovi notranjosti veliko različnih motivov. Kako bodo motivi vplivali na delovanje človeka, je odvisno od njihove povezave, od hierarhije. V literaturi najdemo več motivacijskih teorij, izpostavila bom Leavitovo motivacijsko teorijo, ki skuša razložiti delovanje motivov na splošno. Po tem modelu je sprožilec celotnega procesa potreba, ki pomeni spremenljivo stanje v organizmu in zahteva aktivnost – tudi stanje pomanjkanja. Napetost je stanje, ki potrebi sledi in jo spremlja. Gre za zavest, način, kako doživljamo potrebo. Cilj je objekt, proces, pojav, ki zadovolji potrebo, jo zmanjša in prinese olajšanje. Cilj vedno zmanjša napetost. Aktivnost


13

povzročata potreba in napetost skupaj. Končno stanje je olajšanje. To je stopnja, ko subjekt natančno ve, da je dosegel cilj.

Slika 7: Ponazoritev Leavittove motivacijske teorije Proces volje deluje v sklopu treh komponent: prepričanje o lastnih sposobnostih (za kaj se čutimo sposobni), vrednote (kaj cenimo v življenju) in interesi (v čem radi uživamo); Slika 8: Zgradba podsistema volje

DRAŽLJAJ POTREBA NAPETOST

AKTIVNOST CILJ

OLAJŠANJE

Prepričanje o lastnih sposobnostih Vrednote Interesi

• Vedenje o sposobnostih • Občutek učinkovitosti • Osebno prepričanje • Občutek obveznosti • Privlačnost • Dajanje prednosti

ZMANJŠANJE POTREB


14

5.1. PREPRIČANJE O LASTNIH SPOSOBNOSTIH (Personal causation)

Človek že zelo zgodaj (kot otrok) spozna, da lahko sam izzove določene učinke v okolju, torej poveže svoj namen in posledice, ki bodo nastale v okolju. Posameznik tako odkrije, da je lahko on sam sprožilec dolčenih učinkov. Prepričanje o lastnih sposobnostih (personal causation) predstavlja sklop našega vedenja in občutkov o samem sebi, svojih sposobnostih, da je zmožen opraviti neko dejanje. Pri tem je pomembno omeniti vlogo izvora kontrole, kar so raziskovali različni znanstveniki (Rotter,1960, Lefcourt, 1981). Na eni strani lahko zunanja kontrola pomeni za človeka možnost povratne informacije o uspešnosti, na drugi strani pa mu daje občutek nemoči. Zadnje raziskave pa kažejo, da je izvor kontrole različen skozi življenje (Connel,1985; Lefcourt,1981). VÉDENJE O SPOSOBNOSTIH Je zavedanje sedanjih in potencialnih sposobnosti. Izkušnje nas naučijo kaj lahko in kaj ne zmoremo storiti. Včasih pri tem samega sebe presenetimo (odkrijemo, da smo skriti talenti), drugič pa spoznamo, da naše sposobnosti upadajo. Kulturno okolje nam sporoča in od nas zahteva, kakšne naj bi bile naše sposobnosti in zakaj so le-te pomembne. Prav tako pa na spremembe zavedanja o sposobnostih vpliva razvojna faza, v kateri se nahajamo. Vedenje o sposobnostih vpliva na naše nagnjenje k določeni okupaciji(Kielhofner,1995). Kadar se zavedamo svojih sposbnosti in spretnosti se torej bolj pogumno spoprijemamo z različnimi izzivi povezani z neko nalogo in s tem dobimo dodatne dokaze o svojih zmožnostih. Ravno obratno pa se dogaja, ko se čutimo nesposobne. OBČUTEK UČINKOVITOSTI Se nanaša na dojemanje kontrole nad lastnim vedenjem (mnenje in čustva) in kontrole pri doseganju želenih rezultatov. Izkušnje nas ne učijo samo tega, kakšne so naše sposobnosti, ampak tudi to kako učinkoviti smo pri uporabi svojih sposobnostih. Človekovo prepričanje, da lahko z uporabo svojih sposobnosti vpliva na potek dogodkov in razmer v okolju, ima močen vpliv na njegovo motivacijo (Kielhofner,1995). Bandura je s svojimi raziskavami dokazal, da je zaznavanje lastne učinkovitosti pomembna determinanta uspeha pri delu, vendar delno neodvisna od sposobnosti, ki so potrebne za uspeh. Meni tudi, da mnenje o sebi vpliva na vedenje človeka na različne načine:

• Vpliva na izbiro vedenja; posamezniki se izogibajo nalogam za katere menijo, da jim niso kos in se lotevajo nalog, za katere menijo, da jih lahko uspešno opravijo. Prepričanje o lastnih sposobnostih vpliva tudi na odločitev ali se bo posameznik z določenim problemom sploh spoprijel.

• Vpliva na trud, ki ga posameznik vloži v neko delo ter na vztrajnost pri opravljanju določenega dela.


15

• Vpliva na posameznikove miselne vzorce ter emocionalne reakcije; osebe z nizko učinkovitostjo ponavadi vidijo naloge težje, kot v resnici so. (Zupančič, 2002)

Naše sposobnosti in učinkovitost imajo velik pomen in vpliv na vsakega izmed nas. Na lastno oceno vpliva vrsta dejavnikov.

5.2. VREDNOTE Na izbiro okupacije vplivajo tudi naše vrednote, prepričanja in pripadnost. Vsak posameznik ima vrednote, skladne z okoljem, v katerem živi. Ravno tako močno občuti, kako naj bi v življenju bilo in kako naj bi se v njem vedel. Človek torej deluje v skladu z osebnimi in kulturnimi vrednotami. Kadar jih ne upošteva, mu vzbudijo občutek krivde, sramu, neustreznosti in pomanjkanja. Vrednote vplivajo na posameznikov pogled na vrednost določene okupacije, kakšen pomen in smisel ima za nekoga (Kielhofner,1995). Vrednote bi lahko opredelili kot posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov, ki usmerjajo naše interese in naše vedenje kot življenjska vodila (Musek, 2000). Tista področja dejavnosti, v katera vlagamo veliko duševne in osebne energije, avtomatično pridobijo na vrednosti. Zato nezavedno dvigamo ceno vsemu tistemu, s čimer se ukvarjamo in za kar se zanimamo (Musek, 2000). Musek (2000) je z raziskavami razdelil vrednote v dve kategoriji najvišjega obsega: � dionizične vrednote, � apolonske vrednote. Nadalje razdeli vrednote na štiri kategorije večjega obsega, ki so: � hedonske, � potenčne, � moralne, � izpolnitvene. (Slika 9)


16

Slika 9: Dejanska, raziskovalno ugotovljena (empirična) hierarhija vrednotnega prostora. Zajema 54 posameznih vrednot, 9 kategorij srednjega obsega, 4 vrednotne tipe in 2 superkategoriji vrednot. (Musek, 2000)


17

Vrednote usmerjajo naše interese in naše vedenje kot življenjska vodila, torej nam predstavljajo posebno vrsto motivacijskih ciljev (Lebar, 2001). OSEBNO PREPRIČANJE Temelji na posameznikovem pogledu na življenje in določa kaj mu je pomembno. OBČUTEK OBVEZNOSTI Ker so vrednote povezane z močnimi čustvi kot so občutek pomembnosti, varnosti, vrednosti, pripadnosti in smisla, je pomemben občutek obveznosti za ravnanje v skladu s temi vrednotami (Kielhofner, 2002).

5.3. INTERESI/ZANIMANJE

Zanimanje izvira iz predhodnih izkušenj veselja in zadovoljstva v okupacijskem vzorcu (Matsutsuyu, 1969). Izvajanje določene okupacije je lahko za neko osebo veselje, užitek, za drugo pa je lahko ista okupacija dolgočasna, morda celo strah vzbujajoča. Zanimanje je torej stvar posameznika, na kar vplivajo različne okoliščine. Interes lahko definiramo kot nagnjenje k temu, da posameznik izkusi veselje in zadovoljstvo pri določeni okupaciji in spoznanje o lastnem ugodju pri tem. Izguba sposobnosti za izvajanje dejavnosti prizadenejo torej tudi naše interese. Pri tem pa ni nujno, da so le-ti povezani z dejavnostmi, ki jih je posameznik opravljal pred nastopom prizadetosti. Tudi tiste dejavnosti, ki jih (še) ni opravljal, lahko vključujejo interese in cilje, ki bi jim sledil v prihodnosti. Njihova frustracija torej izhaja iz prizadetosti pri opravljanju dejavnosti, ne pa neposredno iz bolezni ali poškodbe (Brejc, 1998). PRIVLAČNOST se nanaša na težnjo po uživanju v določenih okupacijah ali določenih vidikih izvajanja okupacije. Interesi so v tesni povezavi s prepričanjem o lastnih sposobnostih, saj nas bolj privlači aktivnost, ki zahteva nam ustrezno stopnjo znanja, sposobnosti in spretnosti. DAJANJE PREDNOSTI (PREFERENCA) je težnja po tem, da v določenih aktivnostih uživamo bolj kot v drugih, zato vse aktivnosti ne izvajamo z enako mero zavzetosti in truda. Pri ljudeh je velikokrat mogoče opaziti vzorec izbiranja sorodnih zanimanj (Kielhofner,1995).


18

6. VZORCI OKUPACIJE: PODSISTEM NAVAD

Struktura podsistema navad je sestavljena iz navad in ponotranjene življenjske vloge. Navade in vloge se v našem vsakdanjem življenju prepletajo in medsebojno oblikujejo rutine. Dobra organizacija obeh, vendar ne preveč rigidna, prispevata k boljšem ravnovesju trdnosti in fleksibilnosti našega vsakdanjega delovanja.

6.1. NAVADE Človek ima v življenju vzorce vedenja, ki so del njegovega vsakdanjika oz. njegovega življenja. Večina nas vsako jutro ponavlja enak scenarij (vstanemo, se umijemo in gremo v službo/šolo, kar se ponavlja pet dni v tednu). Navade lahko definiramo kot organizirani in urejeni mehanizmi, ki so potrebni, da je naše vsakdanje življenje bolj učinkovito in v skladu z okoljem. Človek v življenju razvije navado s ponavljanjem naučenih spretnosti, aktivnosti, ki so se izkazale kot učinkovite v nekem pogledu. Vendar to še ne pomeni, da vse navade predstavljajo najbolj učinkovit način izvedbe. Torej v primeru, ko konkretno aktivnost ne izvajamo določen čas, izgine tudi navada. Navade pa niso vedno dobre in zdrave. Običajno navade izvajamo avtomatično, nezavedno in ne toliko namerno oz. premišljeno. Seveda pa rutinsko vedenje ni vedno popolnoma nezavedno, ampak je to odvisno od okoliščin, v katerih jih izvajamo (npr. kadar se zjutraj zbudimo prepozno; ko na poti v službo opazimo spremenjeno prometno signalizacijo). Dokler posameznik izkuša okolje, v katerem mu je vse poznano, navade delujejo gladko, brez posebne pozornosti, ker ima notranje organiziran zemljevid. Nove okoliščine pa zahtevajo večjo pozornost pri opravljanju neke že razvite navade. Kadar nastopijo omejitve pri izvajanju navad (npr. bolezen, poškodba, travma...), niso tako učinkovite in je potrebna dodatna energija – večja pozornost in zavestno opravljanje dosedaj rutinskih opravil. Kielhofner (1995) definira navado kot: latentne (prikrite) težnje pridobljene s predhodnim ponavljanjem, ki potekajo večinoma ne nezavedni ravni in so pod vplivom vedenjskih vzorcev značilnih za že znane navade. Kielhofner in Barett (1998) trdita, da so navade naučeni načini vedenja in opravljanja stvari, ki jih avtomatično razvijemo S ponavljanjem posameznih izkušenj človek oblikuje neke vrste vrednostno in vedenjsko shemo za že znana okolja. Navade nam omogočajo, da istočasno lahko izvajamo dve ali več opravil. Torej v življenju velikokrat ravnamo rutinsko, privajeno, tako kot smo se naučili in kot smo že vajeni ravnati. Življenje bi bilo prenaporno, če bi morali o vsakem ravnanju vedno znova zavestno razmišljati in ga zavestno voditi. Rutinska dejanja in avtomatizmi poskrbijo za to, da avtomatično in hitro opravljamo vsakdanje dejavnosti, potem ko smo se jih dobro naučili (Musek, 1993). Rutine dnevnega življenja nam pomagajo razviti točnost, rednost in pri tem ni nobene potrebe po razmišljanju. Navade niso pomembne le za posameznika, ampak tudi za skupnost. Young (1988) je dejal, da navade, zakoreninjene v skupini ljudi, imenujemo običaje. Vsak pripadnik neke skupine je nosilec in prenašalec teh običajev. Vsak nov član skupine za trenutek zmoti skupinsko dinamiko, čez čas pa navadno tudi »novinec« ponotranji navade in običaje, v nasprotnem je njegovo delovanje nesinhronizirano z okoljem. Avtomatizirane navade ustrezajo časovnemu ciklu. Časovni cikel se nanaša na dnevni ritem (dan-noč, letni časi) in družbene običaje (razdelitev časa, ponavljanje tedenskega


19

vzorca). Navade, ki potekajo v določenem časovnem ciklu, zadovoljujejo naše biološke, psihološke in socialne potrebe. V nekaterih okoljih so rutine natančno določene, v drugih pa so bolj fleksibilne.

Slika 10: Vpliv NAVAD na okupacijo (prirejeno po Kielhofner, 1995) Ali sta besedi navada in rutina sopomenki? V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: navada: kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko; rutina: izurjenost, izkušenost, pridobljena z delom, strokovno delo, opravilo, opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem, načinu. Clark (2000) trdi, da so: - Navade relativno avtomatične stvari, ki jih človek počne večkrat (npr. način stiskanja zobne paste, način kako jemo zajtrk). - Rutine pa visoko urejene navade, ki vključujejo zaporedje in kombinacijo postopkov, korakov ali okupacij (npr. jutranja rutina, ko se uredimo za tisti dan na ustrezen način). Rutine določajo kaj bo človek naredil in v kakšnem zaporedju. Sklop vseh naših tipičnih okupacijskih vedenj tvorijo naš življenjski stil. Življenjski stil je delno edinstven izum vsakega posameznika, delno pa reflektira organizirane načine življenja, ki so značilne za določeno socialno in kulurno skupino (otrok – z materjo, ki je zaposlena; z enim staršem; odrasel...). Življenjski stil je torej človekov vzorec in način delovanja znotraj okupacije (kaj počne v določenih socialnih strukturah, katerim pripada in kako si organizira čas ter kako ga izrabi). Podsistem navad nam omogoča delovati avtomatično/podzavestno v različnih oblikah bivanja. Bivanje ali okolje okupacijskega izvajanja/delovanja vključuje tri dimenzije: časovni, fizični in socialni okvir. Navade ohranjajo vzorce vedenja torej so po naravi odporne na spremembe. Ob različnih motnjah bodisi navad ali okolja pride do dezorientacije (če nas zbudi ponoči nenaden hrup, če pri otroku karkoli zmoti dnevni ritem,...).

Kako izvedemo določeno aktivnost

Kdaj aktivnost izvedemo

Tipičen način vedenja


20

Poznavanje in razumevanje navad in rutin je v delovni terapiji zelo pomembno, saj imajo ponavljajoča dejanja velik in pomemben vpliv na kvaliteto ljudi s težavami (Clark, 2000). Bolnišnično okolje pogosto ne podpira pridobivanja in vzdrževanja navad posameznika, ker je organizirano na podlagi rutin, ki jih vpelje osebje ( Holm, Rogers & Stone, 1998). Porušene dnevne navade in rutine lahko vodijo v oslabljene spretnosti in lahko pomenijo večjo odvisnost (Rogers, 2000).

6.2. VLOGE Na oblikovanje rutine vpliva tudi dejstvo, da pripadamo nekemu socialnemu sistemu, socialni skupini. Torej okupaciski vzorec se oblikuje v skladu z našo vlogo, ki jo imamo v družbi. Vloga posameznika je bistvena enota socialnih skupin. To pomeni, da družbeno skupino sestavljajo vloge in ne posamezniki. Vendar to ne pomeni, da posameznik, ki prevzame določeno vlogo, nima vpliva na socialno skupino. Ko posameznik postane član neke socialne skupine, mu je dodeljena določena vloga. S pomočjo interakcije z drugimi spozna, kaj se pričakuje od te vloge, kako se mora obnašati in kako mora izgledati. Pri tem mu pomagajo tudi izkušnje. Če vlogo sprejme, se temu ustrezno obnaša. Tako ponotranji svojo vlogo. Prav zaradi tega, ker predstavlja v družbi določeno vlogo, ni nikoli popolni neznanec. Prepoznajo ga po vlogi, ki jo predstavlja. Spozna s kom se sreča in kdo mora biti. Torej, to kar posameznik postane, je tesno prepleteno z vlogo, ki jo prevzame. Kljub temu, da v družbi veljajo neka splošna pravila in pričakovanja glede določenih vlog, je ponotranjenje vloge individualno obarvano. Vloga omogoča, da se posameznik obnaša rutinsko in samodejno. Lahko bi rekli, da ima vsaka vloga določen scenarij, ki pomaga posamezniku razumeti družbeno situacijo in pričakovanja družbe glede obnašanja v določenih vlogah. V tradicionalnih družbah so vloge zelo rigidne in natančno definirane, v drugih pa so bolj odprte in nejasne, kar velja zlasti za nove ali družbene skupine, ki so v fazi spreminjanja. Vloge se ločijo tudi na formalne in neformalne. Obstaja več vrst vlog, in sicer osebno-spolne, družinsko-družbene in okupacijske vloge. Tako kot za navade je tudi za vloge značilno pojavljanje v različnih časovnih ciklih.


21

Slika 11: Vpliv VLOG na okupacijsko vedenje (prirejeno po Kielhofner,1995)

Obnašanje, slog in vsebina interakcij z drugimi

Razdelitev časovnega cikla na obdobja, ko so vloge prisotne

Sklop nalog ali izvedb, ki postanejo del rutine


22

7. KAPACITETA IZVEDBE/ SPOSOBNOST ZA IZVEDBO Že pri enostavnih aktivnostih lahko spoznamo kompleksnost in natančno organiziranost naših zmogljivosti za izvedbo. Kapaciteta izvedbe je sposobnost za opravljanje »stvari«, kar zagotavljajo temeljne objektivne fizične in duševne komponente in temu ustrezna subjektivna izkušnja (Kielhofner,2002).

Slika 12: Dopolnjevanje objektivnega in subjektivnega vidika izvedbe Pri oblikovanju posameznikove izvedbe igra veliko vlogo tudi subjektivna izkušnja (Kielhofner, 1995) Lahko bi rekli, da objektivni vidik predstavlja »gledanje od zunaj«- s strani opazovalca, medtem ko subjektivni vidik predstavlja »gledanje od znotraj«- s strani izvajalca neke aktivnosti, kar je prikazano v sliki 10. Za razumevanje in spoznavanje kapicete izvedbe pa sta pomembna oba vidika. Osnova za to gledanje izhaja iz dinamične narave človeka kot odprtega sistema oz. »lived body« (Kielhofner, 2002). Kot prikazuje slika 11, se naša izvedba sestoji iz mišično-skeletne komponente(mišice, sklepi in kosti, ki sestavljajo biomehanično enoto), srčno-žilne komponente (ki omogoča delovanje nevrološkega in mišično-skeletnega sistema), nevrološke komponente (centralni in periferni živčni sistem, ki organizira in skrbi za senzorna in motorična sporočila) in simbolične komponente (ki skrbi za načrtovanje, interpretacijo in izvajanje delovanja). Simbolična komponenta predstavlja le okvir oz. nam daje občutek, kako najbolje izvesti nalogo. Vse te komponente se medsebojno prepletajo in sestavljajo celoto. Le-tako lahko uspešno sodelujejo, dajo smisel izkušnjam in omogočajo uspešnost pri opravljanju dela. Izvedba mora biti rezultat dinamike človekovega sistema. Organizacija podsistema je potrebna za uspešno posredovanje informacij, potrebnih za ocenjevanje in izvajanje v okolju.

IZVEDBA

SUBJEKTIVNI VIDIK: »Pogled od znotraj«

OBJEKTIVNI VIDIK: »Pogled od zunaj«


23

Pri procesu izvedbe gre za obdelavo informacije na naslednji način: sprejme informacijo (prepoznava in povezovanje senzornih informacij, ki jih prejme iz telesa ali okolja), načrtuje (vključno z motoričnim načrtovanjem), programira odgovor in na koncu je izvedba odgovora preko telesa. Na ta proces vpliva pozornost in čustveno stanje posameznika ter spomin in predstava o tem kako občuti izvajanje in kaj je z izvedbo dosegel.

Sprejem

SpominStanje

pozornostiin čustev

Programiranje

Nevrološka insimboličnakomponenta

Načrtovanje

Predstaveo delovanju

Mišično-skeletnain srčno-žilnakomponenta

Izvedba odgovora

Izvedbaokupacije

VplivokoljaVpliv

navad

Vplivvolje

Slika 13: Sodelovanje treh podsistemov misli-možgani-telo, volje in navad ter dinamike okolja in naloge za izvedbo okupacije (Kielhofner,1995). Ta podsistem obdeluje zunanje in notranje senzorne informacije. Zunanje senzorne informacije (obveščajo nas o okolju, v katerem se nahajamo) vključujejo vidne, tipne, slušne informacije in informacije o učinkovitosti našega delovanja v okolju. Notranje senzorne informacije predstavljajo povratno informacijo telesa in vključujejo senzorne informacije povezane z gibanjem in položajem telesa v prostoru. Prepoznavanje in načrtovanje sta v procesu informiranja medsebojno povezana elementa. Kadar oseba sprejme informacijo temu primerno odreagira ali pa se pripravi na naslednji odgovor. Proces informiranja je aktiven proces.


24

8. VPLIV OKOLJA NA OKUPACIJSKO VEDENJE Sistemski pogled na človeka poudarja, kako pomembno je okolje za vsakdanje okupacijsko vedenje. Odnos med okoljem in človekom je dialektičen. Človek stalno išče sebi sorodno okolje in le-to skuša spreminjati v skladu s svojimi cilji. Obratno pa okolje izbira in oblikuje vplive na človekovo delovanje in na to, kaj postane. Pri tem se postavlja vprašanje, kako okolje vpliva na človekovo delovanje? Na eni strani okolje omogoča (daje) priložnosti za izvajanje okupacijskega vedenja, na drugi strani pa zahteva (pričakuje) določeno vrsto vedenja. Pojma omogočanje in zahtevanje skupaj pojasnjujeta vpliv okolja na okupacijsko vedenje.

Slika 14: Vpliv okolja na posameznika OMOGOČANJE OKUPACIJSKEGA VEDENJA Okolje ponuja človeku določeno strategijo za doseganje njegovih ciljev. Ne daje mu »recepta« za določeno vedenje. Torej objekti in dogodki v okolju nudijo možnosti za izvedbo določenih akcij, hkrati pa ponujajo določeno mero svobode pri izbiri.

OKOLJE

Omogoča Zahteva

Izbira aktivnosti in okupacije za izvedbo


25

ZAHTEVE GLEDE OKUPACIJSKEGA VEDENJA Zahteva okolja se nanaša na oblikovanje določenega vedenja ljudi oziroma na pričakovanja in zahteve od posameznika. Kadar okolje zahteva določeno vedenje, posameznik dobiva različne izkušnje in daje različne odgovore (odvisno od tega ali je okolje preveč ali premalo zahtevno). Csikszentmihalyi (1990) poudarja, da posameznik doživi zadovoljstvo pri neki aktivnosti, ko je na nek način izzvan oz. kadar okolje od njega zahteva višjo stopnjo izvedbe. Potrebna je optimalna stopnja zahtevnosti, saj le tako dobi posameznik občutek učinkovitosti. Vsako okolje tako omogoča kot tudi zahteva določeno okupacijsko vedenje. Ker se to dogaja sočasno, okolje oblikuje vedenjske »poti« in vedenju nakazuje pravo smer. Kako človek izkoristi vplive okolja, je odvisno od vsakega posameznika. Kielhofner (2002) definira okolje kot posebno fizično in socialno značilnost določenega konteksta. Ta kontekst pa vpliva na to kaj posameznik počne in kako to počne. Znotraj okolja (fizičnega in socialnega) govori o štirih dimenzijah: prostori, predmeti, družbene skupine in oblike okupacije. VLOGA KULTURNEGA OKOLJA Fizično in družbeno okolje je pogojeno s kulturo, v kateri živimo. Kulturno okolje vpliva na oblikovanje prepričanj, vrednot, norm, navad in vedenja posameznikov, kar prenašajo na naslednje generacije. Tako se oblikujejo določeni življenjski slogi, ki so značilni za posamezno kulturno okolje. Znotraj kulturne skupine pa so velikokrat subkulturne skupine, ki so manjše skupine in imajo navadno drugačna pravila, običaje, vrednote, kot prevladujoča kultura. Zato velikokrat le-te niso popolnoma homogene.

8.1. FIZIČNO OKOLJE Fizično okolje je sestavljeno iz prostorov (naravno in grajeno okolje) in predmetov v njih. NARAVNI PROSTOR Se nanaša na okolje, ki ga ni ustvaril človek: podeželje, gore, jezera, nebo, potoki, ipd. Vključuje tudi procese, ki jih ustvarjajo spremembe letnih časov in vremena. Spomniti se moramo le različnih možnosti in zahtev poletne vročine in mraza na zasneženih področjih, da spoznamo, da ima tudi narava svoj način pri spodbujanju in oblikovanju okupacijskega vedenja. GRAJENI PROSTOR Grajeno okolje je ustvaril človek sam. Vključuje stavbe in infrastrukturo, ki omogočajo človeku bivanje, potovanje, izvajanje njegovih aktivnosti in predstavljajo njegovo


26

lastnino. To okolje predstavljajo npr.: hiše, hlevi, stadioni, trgovine, šolske stavbe, knjižnice, tovarne, trgovski centri in različne pešpoti, ulice, avtoceste, ipd. Prostori znotraj grajenega okolja so zgrajeni navadno iz točno določenega namena, kot so: spanje, hranjenje, učenje, zborovanje, igranje, gledanje različnih prireditev, ipd. Zaradi fizične organizacije tudi to okolje omogoča in zahteva določeno vedenje; npr. stopnice omogočajo hojo navzgor in navzdol, telovadnica omogoča tek, medtem ko je shramba za to premajhna. V družbi obstaja ogromno število takšnih namenskih prostorov (npr. pisarne, razredi, dnevne sobe, laboratoriji, kuhinje, kapele,ipd.), ki jih je ustvarila, zgradila in jih uporablja določena družbena skupina. Zato so s strani pripadnikov določene kulturne skupine poznani kot prostori z določenim namenom in prostori, predvideni za uporabo določenim ljudem. Zato brez težav omogočajo in zahtevajo določeno okupacijsko vedenje (npr. vedenje v cerkvi ali podzemni železnici). Ti prostori izhajajo in prispevajo h kulturnemu načinu življenja. PREDMETI Znotraj fizičnega okolja prihaja človek v stik z naravnimi ali izdelanimi predmeti. Znotraj naravnega prostora se nahajajo drevesa, rože, živali, skale, zemlja, voda, sneg ter drugi živi in neživi predmeti. Grajeno okolje pa vsebuje predmete, ki jih je ustvaril človek kot so pohištvo, hrana, knjige, oblačila, orodja, stroji, igrače, ipd. Medtem ko se predmeti v naravi nahajajo po načrtu narave, so predmeti v grajenem okolju postavljeni po zamisli in načrtu človeka. Kateri predmeti so to in kako so organizirani je odvisno od namena posameznih prostorov in kulturnih običajev. Tako pričakujemo, da se predmeti kot so školjka, umivalnik, tuš, brisače, zobna pasta in britvice nahajajo v kopalnici, avto, vrtna kosilnica, lopata pa v garaži. Predmeti lahko naredijo okolje pestro, udobno, praktično, varno, zanimivo in prijetno. Narava predmetov, ki se nahajajo v določenem prostoru, prispeva k omogočanju in zahtevanju okupacijskega vedenja. Otroku dajejo igrače v sobi, igrala na igriščih različne možnosti za igro: igrala ga bolj omejujejo zato ni čudno, da se včasih otroci raje igrajo v gozdu, na domačem dvorišču, kjer imajo več možnosti za spoznavanje neznanega. Torej predmeti lahko vplivajo na vedenje preprosto zaradi svojih notranjih lastnosti (Hocking,1994; Kielhofner, 1995). Teža, velikost, upogljivost, sestava in ostale fizikalne lastnosti predmetov vplivajo na to, kaj se z njimi lahko počne. Kompleksnost predmetov zahteva tudi različen obseg spretnosti in znanja o tem, kako se jih uporablja. Ljudje težimo k temu, da nas obkrožajo predmeti, ki zrcalijo naše interese in aktivnosti. Predmetom dajemo tudi poseben pomen v smislu moči, prestiža, samostojnosti in povezanosti z drugimi ljudmi. Predmeti simbolizirajo naše interese in vrednote, torej veliko povedo o posameznikovi identiteti (cerkveni simboli, tkane preproge na tleh, ipd). Velikokrat smo na določene predmete čustveno navezani. Poleg tega, da predmeti, ki so last posameznika vplivajo na vedenje, daje prisotnost in razporeditev le-teh v prostoru posebno klimo, ki omogoča in zahteva temu ustrezen način vedenja. Predmeti imajo lahko velik vpliv na življenjski slog posameznika (npr. pralni stroji, hladilniki, sušilni stroji so spremenili način opravljanja gospodinjskih opravil in socialne interakcije, ki so bile povezane z opravljanjem teh opravil v preteklosti).


27

8.2. DRUŽBENO OKOLJE Družbeno okolje združuje skupine ljudi/družbene skupine, ki se jim posameznik pridružuje ter oblike okupacije, ki jih posamezniki izvajajo. Oboje predstavlja kontekst, ki nudi priložnosti za vedenje in zahteva določene načine izvedbe. DRUŽBENE SKUPINE Skupine omogočajo in zahtevajo okupacijsko vedenje na dva načina. Na eni strani določajo in omejujejo vloge, na drugi pa ustvarjajo kontekst ali družbeni prostor, v katerem se te vloge izrazijo glede na klimo, norme in mnenje skupine, s tem pa dovoljujejo in predpisujejo načine okupacijskega vedenja, ki ga pripadniki lahko ali bi ga morali izvajati. Družbene skupine so združbe ljudi, za katere velja neka stalnost. Za večino družbenih skupin velja, da se ohranjajo skozi daljši čas. Združbe ljudi so lahko neformalne (družine, poznastva v lokalih) ali formalne (oblikovane zaradi jasnega namena po doseganju določenih ciljev). Vsaka skupina ima določeno dinamiko, ki ustvari nek prostor, v katerem člani skupine delujejo. Družbeni prostor skupine ima meje, klimo, razpoznavno strukturo in druge značilnosti, ki zahtevajo in nudijo priložnosti za okupacijsko vedenje. Struktura skupine lahko zahteva od posameznika določeno pripadnost, kaj bo postal, da mu specializirano vlogo. Vpliva na to, s kom bo v tej vlogi imel stike in kakšna okupacijska izvedba je zahtevana v določeni vlogi. Značilnost večine skupin je ohranjanje vrednot in interesov. Člani, katerih osebne vrednote se bistveno razlikuje od vrednot skupine imajo možnost zapustiti skupino. Skupine glede na mnenje, ki velja za določeno skupino, zahteva različno stopnjo obveznosti in ponotranjenja svoje vloge. Če je pritiskanje nanje šibko, imajo člani možnost izbrati, koliko želijo postati udeleženi. Kadar pa organizacija zahteva močno vključenost, morajo člani vložiti veliko truda za usvojitev svojih vlog. Družbene skupine imajo velik vpliv na razvoj posameznikovega vedenja v okviru določene vloge, ker se ljudje vlog naučijo v kontekstu skupine. Skupine, ki so na voljo posamezniku, določajo katere vloge so jim na voljo. OBLIKE OKUPACIJE Vsaka kultura vsebuje širok obseg dejavnosti, ki jih njeni člani vključujejo v svoje življenje, in za katere veljajo neki dogovorjeni načini glede opravljanja le-teh. Kielhofner (2002) definira oblike okupacije kot dogovorjena zaporedja akcij, ki so povezana, usmerjena k cilju, sprejeta v kolektivnem izkustvu, kulturno priznana in poimenovana. Oblike okupacije so s pravili omejene, ker v kulturi obstaja dogovor, kateri so tipični in pravilni načini za njihovo izvedbo. Kultura zagotovi oblikam okupacije pravila z določanjem postopkov, izidov in meril za izvedbo le-teh. Pravila so vedno stvar dogovora. Oblike okupacije se med seboj razlikujejo po jasnosti in fleksibilnosti njihovih pravil (poslovni sestanek ali srečanje prijateljev). Mnogo okupacijskih oblik je tako


28

običajnih, da pravila postanejo jasna šele takrat, ko so kršena. Povezanost okupacijskih oblik se nanaša na dejstvo, da le-te predstavljajo celoto, v katero spadajo številna zaporedja akcij (npr. priprava prsti, posaditev semena, odstranjevanje plevela in pobiranje zelenjave sodijo k vrtnarjenu). Oblike okupacije so vedno usmerjene k prepoznanim ciljem. Torej oblike okupacije omogočajo in zahtevajo določeno okupacijsko vedenje. Razpoložljivost okupacijskih oblik v kulturi priskrbi priložnosti za izvedbo. Vso življenje se učimo izvajati stvari, ki so del kulture v kateri živimo. Če zamenjamo kulturno okolje za daljši čas, spremenimo tudi okupacijske oblike in načine izvajanja le-teh. Nelson (1988) definira obliko okupacije kot predhodno strukturo okupacije, ki izvablja, vodi ali strukturira kasnejšo človekovo izvedbo. »Okupacija je odnos med obliko okupacije in okupacijsko izvedbo.« (Nelson, 1988)

Slika 15: Sinergija pojavov, ki tvori v celostni povezavi odnos med obliko okupacije in izvedbo okupacije (Nelson, 1996) Posameznikova razvojna struktura je sedanja narava posameznika kot celovitega bitja s senzomotoričnimi, kognitivnimi in psihosocialnimi značilnostmi. V bistvu gre za razvojni proces tekom celotnega življenja vsakega posameznika oziroma za značilnosti, ki vplivajo na dojemanje oblike okupacije. Vsaka oblika okupacije ima dve dimenzije:

� Fizične okoliščine se nanašajo na bistvene značilnosti stvarnega sveta (npr. materiali, ki se uporabljajo pri posamezni obliki okupacije – predmete, njihove značilnosti /velikost, tekstura, barva, zvok, oblika/; na okolje v katerem se nahaja; na vse, ki so vključeni v trenutno izvajanje ter na časovni kontekst)

� Sociokulturne okoliščine pa se nanašajo na družbene dogovore (Vsaka družba ima namreč svoje vrednote, norme, sistem kaznovanja, simbole, vloge, ipd.) (Nelson, 1988, Christiansen C.&Baum C., 1997).

� Te zunanje okoliščine vplivajo na posameznikovo obliko okupacije in predstavljajo kontekst, ki ji daje smisel. Ko je smisel prepoznan, se v posamezniku pojavi želja ali namen, da nekaj stori v zvezi s situacijo. Namen je v tem kontekstu opredeljen kot doživljanje potrebe po nekem izidu iz predvidene okupacijske izvedbe. Če je smisel določen z interakcijo med obliko okupacije in posameznikovo razvojno preteklostjo, je namen določen z interakcijo med posameznikovo razvojno strukturo in njegovo


29

prihodnjo izvedbo okupacije. Implicitno to nakazuje na smisel, ki je generiran iz človekove vpetosti v preteklost, medtem ko je namen generiran iz njegove vpetosti v prihodnost. Smisel tako vključuje refleksijo, namen pa napoved. Vpliv okupacijske izvedbe lahko definiramo kot »učinek okupacijske izvedbe na kasnejšo obliko okupacije (Nelson, 1988).

! Dodatno gradivo: D.L.Nelson: Occupation: Form and Performance. AJOT, Oct. 1988, Vol. 42, No. 10.

OKOLJE, V KATEREM SE IZVAJA OKUPACIJA V okolju, v katerem živimo, se fizični in družbeni dejavniki medsebojno prepletajo. Skupaj predstavljajo okolje, v katerem se izvaja okupacija. To okolje sestavljajo prostori, predmeti, oblike okupacije in/ali družbene skupine, ki so v povezavi in predstavljajo kontekst za izvedbo. Okupacijsko vedenje pa ni preprosto le zbirka ljudi, predmetov in oblik v okolju v katerem le-to izvajamo. V vedenju se zrcali medsebojno sodelovanje le-teh. Okolja, ki so prisotna v vsakdanjem življenju vsakega človeka so dom, soseska, delovno okolje ali šola, mesta za rekreacijo in druženje. Kaj posamezniku določeno okloje omogoča in od njega zahteva je v veliki meri odvisno od tega, kakšno vlogo ima in kaj počne v tem okolju (npr. restavracija – natakar/gost). DOM je tisto okolje, kjer človek zadovoljuje osnovne potrebe. Posameznik doma izvršuje celo vrsto oblik okupacije. Dom je pogosto okolje, kjer posameznik izvaja zelo intimne aktivnosti, hkrati pa je okolje, v katerem prihaja do interakcij med njim in ostalimi, ki ga obkrožajo. Za mnoge ljudi predstavlja pomembno okolje, ki nudi udobje, varnost in identiteto posameznika. Rowles (1987, v Kielhofner, 1995) ugotavlja, da je to še posebno pomembno za starejše ljudi. Iz domačega okolja pa človek odhaja v druga okolja. Oblike okupacije v SOSESKI so odvisne od lastnosti le-teh (podeželje nam omogoča in zahteva drugačne oblike kot veliko mesto). V soseski lahko živi več družbenih skupin ali pa v njej prevladuje ena skupnost in kultura, ki deluje tudi veliko bolj homogeno. Za nekatere ljudi pomeni soseska le prehodno okolje in ne čutijo tesne povezanosti s tem okoljem. Torej soseska predstavlja mnogo različnih stvari, odvisno od njenega značaja in in odnosa njenih prebivalcev do nje. Vrsta soseske pomembno vpliva na to, kako pogosto in zakaj nekdo »gre ven« ter s kakšno okupacijo se ukvarja v tej soseski. Družba od svojih članov zahteva, da se učijo prevzemati odgovrnost in da postanejo produktivni. ŠOLA je v času od otroštva do odrasle dobe pomebno okolje, v katerem učenci in študentje pridobivajo znanje, se socializirajo in pripravljajo na odraslo dobo, kjer je prevzemanje odgovornosti veliko večje. Šola je tudi okolje, kjer otroci prihajajo v stik z vrstniki, torej se oblikujejo vrstniške skupine, ki imajo na posameznika pomemben vpliv. Kasneje pa za večino odraslih postane DELOVNO MESTO prevladujoče okolje za daljši čas. Glede na petdnevni delovni teden preživi človek precejšen del svojega življenja ravno v tem okolju. Predmeti na delovnem mestu, njihova namenskost in uporabnost nudijo in zahtevajo določeno delovno vedenje.


30

MESTA ZA REKREACIJO IN DRUŽENJE so za človeka zelo pomembna, saj v teh neformalnih oblikah pridobiva novih moči, se druži s prijatelji, se sprosti in umakne iz vsakdanjega stresnega življenja. Oblike okupacije so v večji meri odvisne od posameznika, saj sam izbere tisto okolje, ki mu v največji meri pomaga zadovoljiti potrebo po sprostitvi. Na okolja, v katerih izvajamo okupacijo, vpliva tudi kultura, ki ji pripadamo. V času pred razvojem industrije sta bilo delovno okolje in dom v večji povezavi. Z razvojem tovarn so začeli ljudje odhajati na delo v tovarne, v novejšem času pa gre razvoj spet v to smer, da imajo ljudje možnost opravljati delo doma. V mestnem okolju ljudje odhajajo na rekreacijo drugam, imajo večje možnosti za ogled kulturnih prireditev, medtem ko so možnosti na podeželju drugačne (sprehod v naravo, nabiranje gob,...).


31

9. PROBLEMI ZNOTRAJ OKUPACIJE O omejitvah znotraj okupacije govorimo kadar: • ima posameznik težave pri izvajanju, organizaciji in izbiranju okupacije, • vzorci okupacijskega vedenja onemogočajo kvalitetno življenje in/ali izpolnjevanje

pričakovanja okolja. Torej omejitve znotraj okupacije niso opredeljene s poškodbo in boleznijo kot tako, ampak s težavami na posameznih področjih okupacije. Omejitve znotraj okupacije se kažejo kot skupek dejavnikov, ki lahko vsebujejo poškodbe podsistema misli-možgani-telo, motnje navad in vlog, ogrožanje volje in težave v odnosu posameznika z okoljem. VOLJA Vloga volje pri omejitvah okupacije je v veliki meri odvisna od narave klientove okvare in osebnosti ter življenjskega sloga. Okvara lahko ogrozi ali spremeni pozitivno voljo in vodi v nebogljenost in moralni propad. Volja pa ima močen vpliv v procesu prilagajanja in premagovanja težav, ki izhajajo iz okvare. Biti samostojen ne pomeni le samostojnostv fizičnem smislu, ampak tudi sposobnost in možnost samostojne izbire. Prepričanje o lastnih sposobnostih je kompleksna slika človeka o sebi kot akterju v okolju. Ko nekdo izkusi okvaro, težje oblikuje in sprejme to sliko. Vsaka izguba ali zmanjšanje sposobnosti je zelo boleča in jo je težko sprejeti. Ko posameznik začuti upad učinkovitosti, lahko zapade v depresijo ali se izogiba situacij, kjer bi lahko doživel neuspeh. Na ta način nezavedno sprejme odločitve, ki izključujejo priložnosti za razvijanje novih spretnosti. Občutek neučinkovitosti ga pahne v krog okvare, kjer je oseba z omejitvami zaradi izogibanja različnih okoliščin onemogočena pri iskanju poti, ki bi ga privedla k učinkovitemu načinu izvajanja. Kadar sramota ali strah pred napakami prevladujeta pred posameznikovim vedenjem o sposobnostih, je prisoten odpor pred sprejemanjem dveganja, učenja novih spretnosti. Dokler posameznik primerja svoje trenutne sposobnosti s sposobnostmi, ki jih je imel pre poškodbo, se vrti v krogu in vidi sebe kot nesposobnega. Zaskrbljenost glede vedenja o lastnih sposobnostih pa se ne nanaša le na sedanjost ampak tudi na prihodnost (kronične bolezni, težje poškodbe). V življenjski zgodbi vedenje o lastnih sposobnostih izraža tudi želje, hotenje.Omejitev moramo razumeti v kontekstu življenjske zgodbe. OBČUTEK UČINKOVITOSTI Otroci, ki odraščajo z različnimi omejitvami, so velikokrat pretirano zaščiteni s strani odraslih. Spoznajo, da ne morejo delati stvari, ki jih počnejo drugi ljudje in so nagnjeni k občutku neučinkovitosti. Ti otroci lahko izražajo ta občutek z negotovostjo, šaljivostjo ali agresivnim vedenjem. Starši gledajo na svojega otroka kot na zelo ranljivo osebo in ga želijo zaščititi pred doživljanjem napak in tveganjem. Ljudje s psihiatrično motnjo velikokrat kažejo nizko zaupanje glede sposobnosti kontrole življenjskih uspehov, vnaprej pričakujejo neuspeh in svojo neučinkovitost posplošijo.


32

Občutek neučinkovitosti se lahko odraža s pasivnostjo ali težavami z določanjem ciljev. Klientu moramo pomagati, da spozna, da nima kontrole nad vsemi dogodki v življenju. VREDNOTE Vzajemnost vrednot in nesposobnosti je kompleksna in večdimenzionalna. Nekatere motnje izvirajo iz napačnih oz. neustreznih vrednot (motnje hranjenja, odvisnosti).Takšna oseba se sprašuje o smislu. pomenu in vrednosti življenja. Vrednote subkultur navadno niso v skladu z vrednotami prevladujoče kulture. To pa še ne pomeni, da so problematične. Kadar pa vodijo posameznika bodisi v vedenje, s katerim krši ali ogroža pravice drugih ljudi, krši zakon ali ga vodi v samomorilnost, lahko govorimo o omejitvah znotrej okupacije. Konflikt med vrednotami in dejanskimi sposobnosti posameznika lahko vodi v razvrednotenje. Od vrednot je v veliki meri odvisno, kako posameznik doživlja poškodbo ali bolezen. Prilagajanje na poškodbo skoraj vedno pomeni začeti iskati možnosti za spremembe posameznikovega pogleda in vrednotenje življenja. INTERESI Poškodba ali bolezen imata velik vpliv na doživljanje zadovoljstva v življenju. Vsakodnevni užitki, oddih in ugodja, ki nas razveseljujejo in nam pomagajo ohranjati našo energijo in dobro razpoloženje, postanejo še bolj pomembni v obdobjih trpljenja, ki je prisotno pri vsaki okvari. Istočasno so lahko v tem primeru interesi ogroženi ali se spremenijo. Ohranjanje zadovoljstva in produktivnosti s pomočjo pozitivnih odločitev je naloga vsakega od nas, še posebno pa je to pomembno za ljudi, ki doživijo izkušnjo bolezni ali poškodbe. Moč uspehov v preteklosti, zaupanje v sposobnost soočanja s problemi, privlačnost za in zadovoljstvo pri izvedbi in trdne osebne vrednote so močni vzvodi, na katere se mora posameznik opreti pri prilagajanju na omejitve. NAVADE IN VLOGE Navade in vloge posameznika so lahko izvor določenih motenj. Vsaka omejitev pa vpliva na spremembo vsakodnevnih rutin. VLOGE IN OMEJITVE Disfunkcija življenjske vloge je lahko pri psihosocialnih motnjah posledica (fizične omejitve) ali vzrok (npr. odvisnosti, vedenje v nasprotju s pričakovanji družbe). Zaradi okvare mora posameznik velikokrat spremeniti svoje življenjske vloge. Raziskave kažejo, da je bolj škodljivo, če ljudje prevzamejo premalo vlog kot preveč (Marks,1977;Seiber,1974; Spreitzer, Snyder, &Larson,1979, cit. po Kielhofner,1995). Izguba vloge delavca-ke in stalne težave povezane s to vlogo so povezane s psihocialnimi motnjami. Velikokrat so kot posledice brezposelnosti navedene samomor, depresija,


33

psihosomatske motnje, porast odvisnosti (Borrero,1980; Briar,1980, v Kielhofner, 1995). Hkrati pa se pojavi dezorganizacija vsakodnevnih rutin. Freden (1982, v Kielhofner,1995) ugotavlja, da so ženske ob izgubi svoje vloge še posebno nagnjene k depresiji, zlasti v srednjih letih. Poleg spremembe ali izgube vloge, dobi človek z omejitvami še vlogo bolnika in »izločenca«. Ljudje okrog njega po nepotrebnem znižajo svoja pričakovanja do njega, ga vidijo kot nekoga, ki ga je potrebno zaščititi ali mu pomagati. NAVADE Ko se rutine poslabšajo, govorimo o omejitvah okupacije. Navade so lahko same po sebi okvarjene, če ovirajo učinkovito izvajanje okupacije (preveč rigidne – ne dovolijo kakšnih sprememb že ustaljenih rutin, navade, ki niso dovolj ustaljene, navade, ki ne zadovoljujejo potrebe posameznika ali okolja). Pri psihosocialnih motnjah je navadno problem samoorganizacije pri delu, oblačenje v skladu s socialnimi normami in konkretni situaciji primerno, ipd. Pri depresivnih klientih so navade velikokrat motene, zlomljene, saj potrebuje takšen klient po znižanju motivacije in pojavu otopelosti, za vzdrževanje rutinskih opravil dodaten napor in energijo. Ko so navade izpodkopane, to vpliva tudi na njegove vloge (ponoči ne spi, zjutraj ne more vstati, slabše opravlja svoje delo, se težje koncentrira). Ko so posameznikove sposobnosti zmanjšane ali uničene, postanejo že ustaljene navade neučinkovite, zato jih je potrebno preoblikovati ali oblikovati nove navade. Učenje novih navad pa je ovirano, če med rehabilitacijo ne zagotovimo dovolj priložnosti za učenje,izvajanje, utrjevanje novih navad (Shillam, Beeman,&Loshin, 1983). Organizacija navad pa je še posebno težka v primeru kroničnih bolezni (izmenjava faz izboljšanja in poslabšanja). Težje okvare bistveno spremenijo tudi prostorsko in časovno razsežnost izvajanja vsakdanjih rutin. Wallenbert (2002) je v magistrki nalogi z naslovom »The Dilemma of Habits and Routines in Daily Occupations« raziskovala izkušnje na področju navad in rutin pri dnevnih okupacijah po CVI. Ugotavlja:

1. Izgubo sposobnosti in avtomatizma navad in rutin pri dnevnih okupacijah a. Navade in rutine niso več avtomatizirane pri posameznih okupacijah; pri

vsaki stvari, ki jo posameznik naredi je potrebno pomisliti kako jo naj naredi in to tudi planirati vnaprej.

b. Frustracija, ker niso več sposobni opraviti vsakodnevne okupacije. (npr. zalivanje rož, vožnja avtomobila....).

2. Nasprotovanje prilagajanja s spreminjanjem navad in rutin pri dnevnih okupacijah

a. Strah pred odvisnostjo pri dnevnih okupacijah; bodisi od drugih ljudi ali pa pripomočkov.

b. Zmanjšanje »odkrivanja sveta« 3. Nove navade in rutine pri dnevnih okupacijah še niso razvite


34

a. Počitek je nova navada b. Spremeni se struktura dneva c. Za izvajanje vsakodnevnih okupacij je potrebno veliko več časa kot prej

KAPACITETA IZVEDBE Vsaka okvara vpliva na vse sestavne dele tega podsistema. Čeprav je primarno okvarjen eden od sestavnih delov (mišičnoskeletni, srčnožilni, nevrološki ali simbolični sistem), se posledice kažejo tudi na ostalih sestavnih delih. Npr. če ima otrok motnjo v nevrološkem sistemu, le-ta vpliva na mišičnoskeletni sistem (gibanje) in na razvoj simboličnih komponent (je omejen v gibanju, zato ima manj možnosti za igro s predmeti in osebami, ne pridobiva toliko izkušenj kot otrok brez motnje). Torej je ta podsistem medsebojno povezana celota in zato motnja vpliva na organiziranost celotnega podsistema. OKOLJE FIZIČNO OKOLJE najbolj vpliva na ljudi s fizičnimi okvarami, čeprav je pomembno tudi za psihosocialne motnje. V prostoru okrog nas, se nahaja veliko fizičnih barier, ki so se sicer v zadnjem času s spremembo zakonodaje in družbene zavesti nekoliko zmanjšale. Ljudje s fizično omejenostjo se morajo naučiti uporabljati veliko novih predmetov, ki mu omogočajo boljše funkcionalno mobilnost. Zaradi tega, ker le-ti simbolizirajo odvisnost, invalidnost, se nekateri ljudje izogibajo njihove uporabe. Predmeti imajo velik vpliv na klientovo izbiro aktivnosti in njegova vsakdanja rutinska opravila. SOCIALNO OKOLJE je vir prepričanj, ki v veliki meri vplivajo na odnos posameznika do svoje prizadetosti. Večina socialnih skupin je ambivalentnih do ljudi, ki imajo kakšršnekoli motnje. Ljudje, ki imajo težave, so pogosto začasno ali permanentno izključeni iz dotedanjih skupin. Navadno ima na posameznika največji vpliv družina, zato je lahko pozitivna naravnanost in podpora družinskih članov najbolj močna stran pri rehabilitaciji posameznika.


35

10. DIMENZIJA DELOVANJA (»doing«)

Ko razmišljamo, kaj vse posameznik počne v sklopu njegovih okupacij, lahko govorimo o treh nivojih delovanja: • Sodelovanje/ participacija • Izvedba okupacije • Spretnosti Okupacijska participacija pomeni vključevanje v delo, igro ali dnevne aktivnosti, ki so del sociokulturnega konteksta posameznika in predstavljajo želje in/ali potrebo za njegovo dobro počutje. Ker vključevanje tu ne predstavlja le izvedbo ampak tudi subjektivno izkušnjo, okupacijska participacija predstavlja delati v smislu osebne in družbene pomembnosti (Kielhofner, 2002). Lahko bi rekli, da je participacija vključevanje v vsakdanje situacije. Izvedba okupacije predstavlja opravljati okupacijske oblike (Nelson, 1988 cit. po Kielhofner, 2002). Spretnosti so konkretne akcije, ki so usmerjene k cilju, in jih posameznik mora izvesti med opravljanjem okupacijske oblike. Model MOHO navaja tri sklope spretnosti: Motorične spretnosti vključujejo premikanje svojega telesa ali predmetov (stabilizirati, upogibati, dvigovati in prenašati predmete). Procesne spretnosti vključujejo logično časovno zaporedje akcij, selekcijo in uporabo primernega orodja in materiala in prilagajanje izvedbe, ko nastopijo problemi (Fisher, 1999 cit. po Kielhofner, 2002). Komunikacijske in interakcijske spretnosti predtsavljajo posredovanje namere in potrebe ter usklajevanje v odnosih z drugimi ljudmi (Foryth et al., 1997; Forsyth&Kielhofner, 1999). Vključujejo pa gestikuliranje, fizične kontakte z drugimi, govorjennje, sodelovanje z drugimi in postaviti se zase (zahtevati svojo pravico). Izvedbene spretnosti

1. Motorične spretnosti: so spretnosti gibanja ter interakcije z nalogami, predmeti ter okoljem (A. Fisher, personal communication, 2001)

� Drža: se nanaša na stabiliziranje ter vzravnanje telesa med gibanjem glede na predmete naloge, ki jo opravlja

o Stabilizira: ohranja nadzor nad trupom ter ravnotežje, medtem ko je v interakciji s predmeti, tako med nalogo ni izgube ravnotežja, ki bi vplivala na njeno izvršitev.

o Vzravna/Poravna: ohranja pokončno sedečo ali stoječo držo brez opore.

o Pozicionira/Namešča: postavljanje telesa, rok ali vozička glede na nalogo ter na način, ki omogoča koristno uporabo gibanja rok med izvedbo.

� Mobilnost/Gibanje: se nanaša na premikanje celotnega telesa ali dela telesa v prostoru glede na potrebe naloge.


36

o Hodi: premika se na površinah ter spreminja smeri med hojo, ne da bi se spotikal, bil nestabilen ali uporabljal zunanjo pomoč.

o Se iztegne/Sega: iztegne roko (ter, kadar je to primerno, tudi telo), da učinkovito zgrabi ali postavi predmete naloge, ki niso v dosegu rok; vključuje tudi uporabo pomagal.

o Se skloni/Se prepogiba: aktivno prepogne, obrača ali upogne telo na način, ki je primeren za izvajanje naloge.

� Koordinacija: se nanaša na uporabo več kot enega dela telesa v interakciji z predmeti naloge na način, ki omogoča izvajanje naloge.

o Koordinira: uporablja dva ali več delov telesa skupaj, tako da stabilizira ter manipulira s predmeti med bilateralnimi motoričnimi nalogami.

o Manipulira: uporablja deksterične zagrabi-ter-sprosti vzorce, izolirane premike prstov ter koordinirano manipuliranje v dlani, ko je v interakciji z objekti.

o Se tekoče giba/Giblje tekoče: uporablja tekoče gibe rok ter dlani. � Moč in napor: se nanaša na spretnosti, ki zahtevajo generiranje ustrezne

mišične moči glede na predmete naloge. o Premika/Pomika: poriva, vleče predmete po površini. o Prenaša: nosi predmete od enega prostora do drugega, medtem ko

hodi, sedi v vozičku ali uporablja palico. o Dviguje: dviguje predmete brez premikanja po prostoru. o Kalibrira/Dozira: regulira in ocenjuje moč, hitrost ter obseg

gibanja. o Prijem: zgrabi ali prime predmet brez spodrsljajev.

� Energija: se nanaša na nepretrgan napor med izvajanjem naloge. o Zdrži/Vzdrži: vztraja ter dokonča nalogo brez znakov fizične

utrujenosti, ustavljanja ali zajemanja sape. o Drži ritem/Ohranja ritem: ohranja konsistenten tempo izvajanja

čez celotno nalogo. 2. Procesne spretnosti: so spretnosti, potrebne pri upravljanju ter spreminjanju akcij

za dokončanje vsakodnevnih nalog (Fisher, Kielhofner, 1995). � Energija: se nanaša na nepretrgan napor med izvajanjem naloge.

o Drži ritem: ohranja konsistenten tempo izvajanja čez celotno nalogo.

o Spremlja/Je pozoren-na: ohranja osrediščeno pozornost ter ga ne premotijo različni slušni ter vidni stimuli.

� Znanje/Uporaba znanja: se nanaša na sposobnost iskati ter uporabljati z nalogo povezano znanje.

o Izbira: izbira primernih ter nujnih orodij ter materialov za naloge, vključno z izbiro orodij ter materialov, ki so bili določeni za nalogo.

o Uporablja/Uporabi: uporablja orodja ter materiale glede na njihovo namenskost ter na primeren način.

o Ravna/Rokuje: podpira, stabilizira ter drži orodja in materiale na primeren način, ki jih varuje pred poškodbami.


37

o Je pazljiv/Naredi: uporablja h cilju usmerjene akcije, ki se osredotočajo na dokončanje specifične naloge, brez vedenja, ki ga narekuje ali sproža okolje.

o Se zanima/Povprašuje: a)išče verbalna ali pisna navodila s tem, da sprašuje ali bere nalepke ali b)ne sprašuje nepotrebnih vprašanj – npr. kje so materiali ter kako se opravi podobno nalogo.

� Organizacija časa/Časovna organizacija: se nanaša na začetek, logično urejanje, nadaljevanje ter dokončanje korakov ter akcijskih sekvenc naloge.

o Začne: prične z akcijo ali korakom brez oklevanja. o Nadaljuje/Izvaja neprekinjeno: izvaja akcije ali sekvence

akcije brez nepotrebnih prekinjanj, tako da ko se enkrat začne sekvenca, se nadaljuje, dokler ni dokončana.

o Deluje v sosledju/Izvaja v zaporedju: izvaja korake v učinkovitem ali logičnem zaporedju za učinkovito izrabo časa ter energije, brez ponavljanja in naključne izbire korakov.

o Zaključi/Konča: dokonča posamezne akcije brez nepotrebne vztrajnosti, trme ali prezgodnjega zaključka.

� Organizacija prostora ter predmetov: se nanaša na organiziranje prostorov, kjer se odvijajo naloge ter na v nalogi uporabljene predmete.

o Išče/najde: išče ter najde orodja ter materiale na logični način, vključno z gledanjem preko neposredne okolice (se pravi, gledanje nad, pod, za).

o Zbira: zbira skupaj potrebna ali ponovno najdena orodja ter materiale, vključno z a) zbiranjem najdenih surovin v prostoru, kjer se aktivnost opravlja ter b) zbiranjem in nadomeščanjem materialov, ki so se polili, pasli ali se izgubili.

o Organizira: logično postavi ter prostorsko uredi orodje ter materiale a) znotraj enega prostora ter b) znotraj večjih prostorov, kjer se opravljajo aktivnosti.

o Ohranja/Pospravi: a) postavlja uporabljena orodja in materiale na njihovo mesto, b) ohranja delovno mesto v originalnem stanju, c) zapira pokrove ter posode, ko je potrebno ter d) prepogiba ter zvija kakršnekoli plastične vrečke z namenom, da zavaruje, kar je v njih.

o Usmerja/Usmerja gibanje: spreminja vzorec gibanja roke, telesa ali vozička, tako da manevrira med ovirami, na katere naleti med premikanjem po prostoru in da mu je pri tem prihranjen vsak neželen kontakt z ovirami.

� Prilagajanje: se nanaša na zmožnost predvidevanja, popravljanja ter učenja iz posledic napak, ki so nastale med izvajanjem naloge.

o Opazi/se odziva: se odziva glede na a) neverbalne namige iz okolja, ki ustvarjajo feedback glede na napredovanje v nalogi ter na b) prostorsko urejanje predmetov enega glede na drugega. Opazi in, kadar je indicirano, ustvari efektiven odgovor.


38

o Se prilagaja/Spremeni izvajanje: spreminja svoje akcije ali lokacijo predmetov v prostoru v pričakovanju ali kot odgovor na probleme, ki se lahko pojavijo. Klient pričakuje ali se odziva na probleme efektivno a) spreminjanjem metode, s katero izvaja sekvenco, b) spreminjanjem načina, s katerim ravna z orodji ter materiali ter c) prosi za pomoč, ko je potrebno.

o Spreminja/Spremeni okolje: spreminja delovne razmere v pričakovanju ali kot odgovor na probleme, ki bi se lahko pojavili. Klient predvideva ali se odziva na probleme s spreminjanjem a)delovnega okolja s spremembo le-tega ali odstranjevanjem ali dodajanjem orodja ter materialov iz sedanjega okolja ter b) spreminjanjem pogojev – temperature...

o Pridobi: predvidi ter preprečuje neželene okoliščine ali probleme.

3. Komunikacijske/interakcijske spretnosti: se nanaša na prenašanje namer in potreb ter koordiniranje socialnega obnašanja, da se sodeluje z ostalimi. (Kielhofner, 1995)

� Fizično telo: se nanaša na uporabo telesa pri komunikaciji znotraj okupacije.

o Kretnje: uporablja gibe telesa da pokaže, demonstrira ter poudari.

o Kontakt: klient vzpostavlja fizičen kontakt z ostalimi. o Pogled: uporablja oči za komuniciranje z ostalimi. o Telesna bližina: premika telo glede na ostale. o Orientira: usmeri svoje telo glede na ostale ter/ali na orodja. o Vzpostavi držo: vzpostavi fizičen položaj.

� Govor: Kompleksne informacije lahko izmenjavamo le z uporabo govora, govorjene besede

o Artikulira/Izgovarjava: ustvarja čist, razumljiv govor. o Govor: uporaba primernih besed v smiselnih stavkih in frazah. o Osredotočenost: Ohranjanje logičnega razvoja idej ali prispevka

v pogovoru o Oddajanje: Gladko in tekoče govoriti

� Medsebojni odnosi: o Pritegniti: spontano začeti interakcijo + vedenje, ki pritegne

pozornost drugega in pomaga posamezniku pri vključevanju v pogovor.

o Narava odnosov: pomaga posamezniku pri uspešnem vzpostavljanju kontakta z drugimi (npr. humor, dajanje komplimentov, izražanje zaskrbljenosti)

o Spoštovanje: Izražanje pozornosti ob prisotnosti nekoga drugega in ob tem upoštevati socialne norme

o Sodelovanje: deliti informacije in predmete z drugimi � Izmenjava informacij: se nanaša na dajanje in sprejemanje informacij

znotraj okupacije


39

o Spraševati: zahtevati, prositi informacije, pomoč ali potrditev s strani drugih

o Izražati: Pokazati emocije pri interakciji z drugimi o Zagovarjati: Direktno, spoštljivo in primerno izražanje

občutkov, prepričanj in mnenj brez nasilja nad drugimi.

10.1. IZZID DELOVANJA : OKUPACIJSKA IDENTITETA, KOMPETENCA IN ADAPTACIJA

OKUPACIJSKA IDENTITETA = posameznikova predstava o tem kaj in kdo je (vloge, razmerja, vrednote, ...) ter njegove želje in cilji, da postane nekdo. Christiansen (1999) pravi, da naša participacija prispeva pomemben delež pri oblikovanju identitete. Vključuje: • Občutek o svojih sposobnostih in učinkovitosti za delovanje • Kaj je tisto kar je posamezniku zanimivo in ga zadovoljuje • Kdo je- v smislu vlog in odnosov z drugimi • Pomen vsakdanjih življenjskih rutin • Zaznavanje svojega okolja in kaj le-to pričakuje in omogoča posamezniku

(Kielhofner, 2002) Okupacijska identiteta odseva zbrane življenjske izkušnje, na podlagi katerih nam postane jasno, kaj je nekdo bil in kakšne so njegove smernice za prihodnost. Kielhofner s sodelavci (2001) ugotavlja, da se okupacijska identiteta prične s samoocenjevanjem, ki ji sledi sprejemanje odgovornosti in spoznanje, kaj nekdo želi v življenju. Iz tega bi lahko sklepali, da se okupacijska identiteta prične s poznavanjem lastnih kapacitet in interesov iz preteklih izkušenj in se razširi k oblikovanju prihodnosti, ki si jo želimo (Kielhofner, 2002).


40

Pri oblikovanju in ohranjanju identitete imajo pomembno vlogo okupacije, saj prispevajo pomemben delež k temu, da smo prav določena oseba, individuum(Christiansen, 1999). Slika 16: Hierarhija konceptov identitete (Christiansen, 1999) Christiansen (1999) govori o treh konceptih: Prvi koncept je »self« - subjekt, ki se nanaša na zavest o našem telesu in na občutke biti sposoben izbirati in začeti z akcijo. Drugi koncept »Self-concept« / predstava o sebi se nanaša na celoto predstav in pojmov, ki jih naredimo o samem sebi. Tretji koncept je »Self-esteem« - samospoštovanje in se nanaša na našo sposobnost izvesti učinkovito delovanje, kar nas vodi do socialne potrditve in vpliva na našo predstavo o sebi. OKUPACIJSKA KOMPETENCA = se nanaša na to, v kakšni meri posameznik vzdržuje oz. ohranja vzorce participacije, ki izražajo njegovo okupacjsko identiteto. Vključuje: • Izpolnjevanje pričakovanj glede vlog, lastnih vrednot in standardov izvedbe • Ohranjanje navad, ki nekomu omogočajo opravljanje odgovornosti • Participacija v številnih okupacijah, ki razvije občutek sposobnosti, nadzora,

zadovoljstva in izpolnitve. • Z upoštevanjem lastnih vrednot doseči, uresničiti željene rezultate. (Kielhofner, 2002)

IDENTITETA

SAMOSPOŠTOVANJE

PREDSTAVA O SEBI

JAZ, SUBJEKT / »SELF«

SITUACIJA / KONTEKST


41

Kompetenca se prične, ko svoje življenje uredimo tako, da izpolnjujemo osnovne odgovornosti in osebne standarde ter se razširi na izpolnjevanje obveznosti , ki jih vsebujejo posamezne življenjske vloge, in doseganje zadovoljstva v življenju (Kielhofner, 2002). Slika 17: Okupacijska kompetenca je stična ploskev med posameznikom, zahtevami njene/njegove vloge in ustreznega okolja. (Matheson&Bohr, 1997) Spretnost odraža posameznikovo sposobnost, da izkoristi priložnosti, ki jih ponuja okolje. Učinkovitost temelji na povezavi posameznikovih psihičnih in fizičnih sposobnostih ter zahtev življenjskih vlog. Posameznik se stalno srečuje z zahtevami vlog in prilagajanjem svojega delovanja glede na pogoje v okolju, da izpolni te zahteve. Razvoj okupacijske kompetence je skladen s prepričanjem o samo-učinkovitosti (Matheson&Bohr, 1997). ADAPTACIJA OKUPACIJE Kielhofner (2002) definira, da je adaptacija okupacije sestavljena iz pozitivne okupacijske identitete in doseganja okupacijske kompetence v kontekstu posameznikovega okolja.

KOMPETENCA

Človek s fizičnimi in psihičnimi sposobnostmi

Družbeno- kulturne vloge s pravili,

zahtevami

Okolje s podpornimi elementi in nevarnostmi

Spretnosti

Učinkovitost

Izzivi


42

Slika 18: PROCES ADAPTACIJE OKUPACIJE (prirejeno po Kielhofner, 2002)

VOLJA

NAVADE

KAPACITETA IZVEDBE

PARTICIPACIJA

IZVEDBA

SPRETNOST

OKUPACIJSKA IDENTITETA

OKUPACIJSKA KOMPETENCA

ADAPTACIJA OKUPACIJE

OKOLJE


43

11. OBLIKOVANJE OKUPACIJSKEGA ŽIVLJENJA Skozi življenjsko zgodbo spoznamo, kako je posameznik uspel oblikovati in vzdrževati okupacijsko identiteto in kompetenco oz. kako je uspel oblikovati svojo okupacijsko življenje. Tako okupacijska identiteta kot tudi kompetenca predstavljata, kako vsakega od nas volja, navade in kapaciteta izvedbe v celoti usmerjajo v oblikovanje »unikatnega« življenja (Kielhofner, 2002). Pripovedovanje svoje življenjske zgodbe klientu omogoča: • deliti svoje izkušnje z drugimi oz. jih posredovati drugim, • razumeti samega sebe in svet okrog sebe, • poskušati živeti svojo življenjsko zgodbo. (Helfrich, Kielhofner, Mattingly, 1994) Pri analizi pripovedi je pomembno, da smo pozorni na zgodbo (»plot«) in metafore, ki so navadno sestavni del pripovedi. Zgodbo sestavljajo dogodki, ki so se zgodili v določenem časovnem obdobju, in so bodisi dobri ali slabi (Jonsson, Kielhofner,&Borell,1997). Zgodba razkrije kje je posameznik v svojem življenju in kakšne ima možnosti v prihodnosti. Npr. pri tragični zgodbi en dogodek obrne življenje v negativno smer (slika 14). Slika 19: Prikaz krivulje, kjer gre za tragično zgodbo Okupacija izvira in izžareva ter hkrati vpliva na potek življenjske zgodbe (Kielhofner, 2002).

Časovna premica

Pozitivni dogodki

Negativni dogodki


44

12. DELATI IN POSTATI (»DOING« IN »BECOMING«): RAZVOJ IN SPREMEMBA OKUPACIJE

S tem ko delamo, se igramo, sproščamo in izvajamo dnevne aktivnosti oblikujemo svoje sposobnosti, življenjske vzorce in interakcijo z drugimi ter svoje razumevanje sveta in drugih. Preko svojega delovanja, aktivnosti smo avtorji lastnega razvoja. Okupacijski razvoj obsega kompleksne procese spreminjanja vseh treh podsistemov; volje, navad in kapaciteto izvedbe. Pri vsaki trajni spremembi so prisotni trije elementi: � Sprememba kakšne od notranjih ali zunanjih komponent prispeva k novi dinamiki,

kar povzroči nastajanje novih misli, občutkov in akcij; � Če se te nove okoliščine ustrezno ponavljajo, se volja, navade in kapaciteta izvedbe

združijo v novo notranjo organiziranost. � Z interakcijo nove notranje organizacije in ustreznih pogojev v okolju se vzdržuje oz.

ohranja nov vzorec mišljenja, čustvovanja in delovanja. (Kielhofner, 2002) Slika 20: Potrebni elementi za trajno spremembo (Kielhofner, 2002)

Ponavljanje

Ustrezno okolje

Sprememba notranje ali zunanje komponente prispeva k nečemu novemu

Celotna dinamika vseh treh podsistemov v interakciji z okoljem

Novo mišljenje, občutki in delovanje

Nov vzorec

Ohranjanje oz. vzdrževanje na novo vzpostavljenega vzorca


45

Kielhofner (2002) govori o treh tipih sprememb: Postopne spremembe; gre za postopno spreminjanje bodisi obsega, intenzitete ali stopnje, kot so: � Povečevanje občutka o svojih zmožnosti, ko otrok obvlada določeno obliko

okupacije; � Izboljšanje spretnosti, ki jo pridobivamo čez čas, ko že nekaj časa »igramo« določeno

življenjsko vlogo; � Počasno pojemanje fizičnih in duševnih sposobnosti, ki spremljajo staranje, in

potreba po postopni prilagoditvi. Preobrazba; gre za spremembo, ko posameznik bistveno spremeni vpeljane vzorce mišljenja, občutkov in delovanja. Pri tem tipu spremembe gre tudi za bistveno modifikacijo okupacijske identitete in komptence. Primeri takšne spremembe so: � Ženska, ki je bila ves čas gospodinja, skrbela le za družino, se nenadoma odloči, da

bo naredila nekaj zase, sklene dokončati študij... � Srednješolec, ki je bil vedno »knjižni molj«, se odloči, da bo spremenil stil oblačenja,

vedenja, vrednote,... Takšna sprememba navadno povzroči kaotično stanje. Pogosto se kaže v začasnih nerazumevanjih med posameznikom in okoljem. Katastrofalne, dramatične spremembe se zgodijo, ko notranje ali zunanje okoliščine dramatično spremenijo posameznikovo življenjsko situacijo in zahtevajo bistveno reorganizacijo okupacijskega življenja (npr. bolezen, poškodba, smrt partnerja, nenadna izguba službe, ipd). Pogosto zahteva od posameznika, da spremeni oz. preoblikuje okupacijsko identiteto in kompetenco.

12.1. PROCES SPREMEMBE : PROCES RAZISKOVANJE – KOMPETENCA – DOSEŽEK

( exploration-competence-achievement continuum) Okupacijska sprememba se običajno zgodi skozi proces, ki teče od raziskovanja preko kompetence do doseganja uspeha. Raziskovanje je prisotno vedno, ko je nek dogodek nov ali drugačen, nepoznan. Zanj je značilno zadovoljstvo, užitek, vključevanje zaradi samega sebe in vodi jo notranja motivacija. Osebe, ki imajo zelo nizko motivacijo za delovanje v okolju ali ima zelo slabo prepričanje o lastnih sposobnostih izgubijo notranjo motivacijo za raziskovanje okolice (de las Heras, 2003). Raziskovanje je prva faza procesa spremembe, ko osebe poskušajo nove stvari in s tem spoznavajo lastne sposobnosti, nagnjenosti in vrednote. Ljudje raziskujejo, ko se učijo novih oblik okupacije, sprejemajo nove vloge ali spreminjajo že sprejete ali iščejo nov


46

smisel. Raziskovanje zahteva relativno varno in ne prezahtevno okolje. Ko posameznik, ki raziskuje, še ni siguren glede svojih sposobnosti ali želja, igra okolje odločilno vlogo (Kielhofner, 2002; p. 148). Kompetenca je faza spremembe, ko začne posameznik utrjevati nove načine delovanja, ki jih je odkril v fazi raziskovanja. Skozi to fazo si prizadeva ustrezati zahtevam konkretne situacije ali prilagoditi se zahtevam in pričakovanju okolja. Osredotočen je na pravilno in ustrezno izvedbo. Ta proces vodi k razvijanju novih sposobnosti, preoblikovanju starih spretnosti in oblikovanju teh spretnosti v navade. Kompetenca nudi posamezniku višanje občutka osebne kontrole. (Kielhofner, 2002) Dosežek je zadnja faza spremembe, v kateri posameznik razvije ustrezne spretnosti in navade, ki mu omogočajo polno participacijo v neko novo delo, sprostitev ali dnevno aktivnost. V tej fazi posameznik integrira novo področje participacije v svoje življenje. Za ohranjanje in vzdrževanje nove okupacijske kompetence, se morajo spremeniti tudi druge življenjske vloge in rutine ter se s tem prilagoditi novim življenjskim vzorcem (Kielhofner, 2002).


47

Slika 21: Postavke iz VQ (glej stran str. 49 tega gradiva) in proces spremembe (De las Heras, 2003)

Pokaže, da je aktivnost zanj pomembna

Pokaže prioriteto

Poskuša nove stvari

Začenja akcijo/naloge

Želi rešiti problem Izraža ponos

nad rezultati

Sledi ciljem

Vztraja pri aktivnosti Poskuša popraviti

napake

Vlaga dodatno energijo/emocije/ pozornost

Aktivnost opravi do konca

Išče dodatne odgovornosti

Išče izzive

DOSEŽEK

KOMPETENCA

RAZISKOVANJE


48

Slika 22: Moduli »Remotivation process« (De las Heras, 2003)

AVTONOMIJA

SPOPADANJE Z NOVIMI IZZIVI

RAZVIJANJE SAMO-UČINKOVITOSTI

DOSEŽEK/ USPEH

KOMPETENCA

RAZISKOVANJE


49

13. ZBIRANJE PODATKOV O KLIENTU

13.1. STANDARDIZIRANE METODE

V modelu MOHO uporabljamo:

� Metodo opazovanja � Vprašalniki in čekliste za samoocenjevanje � Strukturirani intervju � Kombinirane ocenjevalne metode

• METODE OPAZOVANJA Pridobivanje informacij oz. ocenjevanje s pomočjo klientovega konkretnega izvajanja. AMPS (Assessment of Motor and Process Skills – Fisher,1994) je standardiziran test, ki vsebuje dve ločeni skali, ki ocenjujeta procesne in motorične sposobnosti. Vsebuje 56 nalog od enostavnih do bolj kompleksnih. Uporablja se za ocenjevanje kvalitete in učinkovitosti izvajanja dnevnih aktivnosti. ACIS (Assessment of Communication and Interaction Skills – Salamy, Simon&Kielhofner,1993) ocenjuje posameznikovo funkcioniranje pri osebni komunikaciji in skupinski intreakciji. Prvotno je bil izdelan za namen ocenjevanja klientov s psihiatrično motnjo. Delovni terapevt ocenjuje klienta med skupinsko aktivnostjo (čas opazovanja je približno 30-60 minut) in oceni 18 postavk. Ocenjevalna lestvica je 4-stopenjska (4= sposoben, primerno, 3= negotov, 2= neučinkovit, neuspešen, 1= popolna odsotnost te spsobnosti) z možnostjo dopisati komentar k vsaki postavki. Podatki, ki jih dobimo s tem testom, nam nakažejo močne in šibke strani pri komunikacij in socialni interakciji (Kielhofner, 2002).


50

Tabela 1: Assessment of Communication and Interaction Skills (ACIS) VKLJUČEVANJE TELESA (PHYSICALITY) Komentar Kretnje, mimike 1 2 3 4 Komunikacija z očmi

1 2 3 4

Telesna bližina 1 2 3 4 Položaj telesa 1 2 3 4 Telesni kontakti 1 2 3 4 IZMENJAVA INFORMACIJ Izgovorjava 1 2 3 4 Govor 1 2 3 4 Pritegnitev pozornosti

1 2 3 4

Oddajanje 1 2 3 4 Uravnavanje glasu 1 2 3 4 Spraševanje 1 2 3 4 Izražanje 1 2 3 4 Izmenjava mišljenj 1 2 3 4 Zagovarjanje 1 2 3 4 MEDSEBOJNI ODNOSI (RELATIONS) Navezovanje odnosov

1 2 3 4

Narava odnosov 1 2 3 4 Spoštovanje 1 2 3 4 Sodelovanje 1 2 3 4


51

VOLITIONAL QUESTIONARE - VQ (de las Heras,1993) je skala za opazovanje, ki pomaga pri pridobivanju informacij o klientovi volji, kadar le-ta ne more sam pripovedovati. Delovni terapevt izpolni posamezne postavke na osnovi opazovanja klienta pri izvajanju aktivnosti s področja dela, prostega časa in dnevnih aktivnosti. Posamezne postavke osvetlijo močne strani in slabosti povezane s podsistemom volje. Vsebuje 14 postavk (4.izdaja; 3.izdaja/1993 – je imela 16 postavk), ki se nanašajo na izražanje prepričanja o lastnih sposobnostih, interesov, vrednot in motivacije. Cilji VQ:

1. Pridobivanje individualnih in konkretnih informacij o posameznikovi motivaciji v različnih okoljih. Vprašalnik temelji namreč na načelu, da je volja pri vsakem človeku unikatna in da se vsak posameznik odziva različno v različnih okoljih.

2. Določiti pogoje v katerih posameznik izraža optimalno stopnjo volje oz. najbolj pozitivno motiviranost za vključevanje v okupacije.

3. Ugotoviti suportivne dejavnike v okolju, ki zvišujejo posameznikovo voljo. 4. Ugotoviti kontekst in strategije v okolju, ki spodbujajo pozitiven razvoj

posameznikove volje. Oblikovan je bil za ocenjevanje komponent volje preko opazovanja posameznikov ali skupine posameznikov, ki imajo slabše kognitivne ali verbalne sposobnosti. Čeprav je bil VQ prvotno oblikovan za ocenjevanje volje pri klientih z motnjami v duševnem razvoju ali s kronično duševno motnjo, je primeren tudi za druge osebe, kjer ni možna samo-ocenitev volje (npr. osebe z demenco, s poškodbo glave, ipd.) (De las Heras, 1998).

Klient:Starost:Diagnoza: 1 2 3 4 5

Področje ocenjevanja:

1. Išče izzive P H I S2. Išče in sprejme dodatne odgovornosti P H I S3. Vlaga dodatno energijo/emocije/pozornost P H I S4. Aktivnost opravi do konca P H I S5. Poskuša popraviti napake P H I S6. Želi rešiti problem pri nalogah P H I S7. Izraža ponos nad rezultati P H I S8. Vztraja pri aktivnosti P H I S9. Sledi ciljem P H I S10. Pokaže, da je aktivnost zanj pomembnaoz. nekaj posebnega P H I S11. Pokaže prioriteto pri aktivnostih P H I S12. Poskuša nove stvari P H I S13. Začenja akcijo/naloge14. Kaže radovednost P H I S

Skupno število točk P = 1 H = 2 I = 3 S = 4

S = spontan (vključi se brez težav)

Komentarji

Ocenjevalna skala:

Ocenjevalna skala:

P = se ne vključuje in je pasiven H = neodločen (vključi se le ob vzpodbudi)I = vključen (potrebuje več časa)

Pripomočki:

Št.ocenjevanja (obkroži):Terapevtka: Datum:

Tabela 2: Obrazec VQ (Za uporabo je potrebno preštudirati celotno gradivo, v katerem so razložene tudi posamezne postavke)


52

PEDIATRIC VOLITIONAL QUESTIONNAIRE (PVQ) (Geist et al.2002 cit. po Kielhofner, 2002) je ocenjevalni instrument, ki je podoben VQ in so ga prvotno razvili za otroke stare od 2-6 let, čeprav se uporablja tudi pri starejših ali celo pri adolescentih, ki zaostajajo v razvoju (Kielhofner, 2002).

• ČEK LISTE IN VPRAŠALNIKI ZA SAMOOCENJEVANJE ROLE-CHECKLIST (Oakley, Kielhofner,&Barris,1985) so razvili za lažje določanje posameznikovih življenjskih vlog in ugotavljanja, kakšno vrednost daje posameznik določenim vlogam. Ta ocenjevalni instrument lahko izpolni klient samostojno ali s pomočjo terapevta. Tabela 3: Delni prikaz - Role Checklist PRISOTNA VLOGA VREDNOST/POMEN

VLOGE VLOGA PRETEKLOST SEDANJOST PRIHODNOST NIČ MALO ZELO Študent Delavec Skrbnik Prijatelj Družinski član

Vernik Ljubitelj Druge: THE OCCUPATIONAL SELF ASSESSMENT (OSA) (Baron, Kielhofner, Iyenger, Goldhammer&Wolenski, 2002)) in verzija prilagojena za uporabo pri otrocih (THE CHILD OCCUPATIONAL SELF ASSESSMENT – COSA; Federico&Kielhofner, 2002)) je ceklista, ki so jo razvili zato, da usmeri klientovo percepcijo na lastno okupacijsko kompetenco in vpliv okolja na okupacijsko adaptacijo. Omogoča mu prepoznavanje lastne vrednosti in narediti prioriteto za morebitne spremembe (Kielhofner, 2002). Sestavljena je iz trditev, ki so razdeljene v posamezne sklope, kateri se pokrivajo s podsistemi modela MOHO. Klient posamezne trditve oceni: • Kako dobro opravlja stvari, ki so vsebovane v postavki • Kako pomembno je opravljanje le-tega zanj • Kaj mora po njegovem spremeniti in določi prioriteto.


53

Tabela 4: OSA (spodaj je prikazana skrajšana verzija originalnega ocenjevalnega instrumenta /29 postavk/ zato ni za konkretno uporabo ampak le za vpogled )

THE OCCUPATIONAL SELF ASSESSMENT (OSA) (Baron et al., 2002)

ZMOŽNOST POMEN ZA KLIENTA

JAZ

Vel

iko

prob

lem

ov

Nek

aj p

robl

emov

Dob

ro

Izre

dno

dobr

o

Ni

pom

embn

o za

me

Del

no p

omem

bno

zam

e

Pom

embn

o za

me

Zel

o po

mem

bno

zam

e

Prioriteta:

Osredotočam se na svoje naloge

Fizično opravim, kar sem se namenila

Skrbim za okolje, kjer živim

Skrbim zase Skrbim za tiste, za katere sem odgovoren

Pridem na cilj, kamor sem bil namenjen

Upravljam svoje finance


54

VPLIV OKOLJA POMEN ZA KLIENTA

OKOLJE

Vel

iko

prob

lem

ov

Nek

aj

prob

lem

ov

Dob

ro

Izre

dno

dobr

o

Ni

pom

embn

o za

me

Del

no

pom

embn

o za

me

Pom

embn

o za

me

Zel

o po

mem

bno

zam

e

Prioriteta:

Prostor, kjer živim in skrbim zase

Prostor, kjer sem lahko produktivna (delo, študij, prostovoljno delo)

Sredstva in predmeti, ki mi omogočajo zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb

Sredstva in predmeti, ki mi omogočajo opravljanje produktivnih nalog

Ljudje, ki mi stojijo ob strani in me vzpodbujajo

Ljudje s katerimi skupaj opravljamo različne aktivnosti


55

OCCUPATIONAL QUESTIONNARE je enostavni obrazec, v katerega klient vnese podatke o aktivnostih za ves dan. Terapevt dobi podatke o strukturi klientovega dne, vključenost volje pri posameznih aktivnostih in tudi o njegovih navadah in vzdrževanju ravnovesja med posameznimi področji človekovega delovanja. Tabela 5: Oblika Occupational Questionare Običajne aktivnosti

Čas razdeljen na pol ure

Aktivnost uvrščam v:

1- delo 2- DA 3- Rekreacija 4- počitek

Mislim, da jo opravljam:

1- zelo dobro

2- dobro 3- povprečno 4- slabo 5- zelo slabo

Zame je ta aktivnost: 1- zelo pomembna 2- pomembna 3- tudi če je ne bi bilo 4- bolje, če jo ne bi

opravljal 5- izguba časa

V kakšni meri uživaš pri izvajanju te aktivnosti:

1- zelo mi je všeč 2- všeč mi je 3- srednje 4- ne maram 5- sploh je ne

maram 5.00 5.30 6.00 6.30


56

• INTERVJU V modelu MOHO se uporablja štiri standardizirane intervjuje:

� Occupational Case Analysis Inerview and Rating Scale (OCAIRS) (Cubie&Kaplan, 1982); prvotno je bil razvit za uporabo pri klientih, ki so v kratki psihiatrični obravnavi, sedaj pa je njegova uporaba razširjena tudi na druga področja.

� Assessment of Occupational Functioning (AOF) (Watts, Kielhofner, Bauer, Gregory, &Valentine,1986); prvotno je bil namenjen uporabi v daljših psihiatričnih obravnavah

� Occupational Performance History Interview- Second Version (OPHI-II) (Kielhofner et al., 1998); je primeren za različno populacijo (od pubertete do starosti). Pomaga zbrati informacije o klientovi okupacijski adaptaciji v preteklosti in sedaj. Sestavljen je iz treh delov:

o Polstrukturiran intervju, s katerim ugotovimo klientovo okupacijsko zgodovino

o Ocenjvalna lestvica meri klientovo okupacijsko identiteto, kompetenco in vpliv okolja

o Življenjska pripoved, s katero ugotovimo pomembne dogodke v življenju.

� Worker Role Interview (WRI) (Velozo,Kielhofner,&Fisher,1990); je bil prvotno namenjen pri delovni rehabilitaciji, kasneje pa so ga prilagodili za uporabo pri psihiatričnih klientih

• KOMBINIRANE OCENJEVALNE METODE (Kielhofner, 2002)

� The Assessment of Occupational Functioning-Collaborative Version (AOF-CV) � The Model of Human Occupation Screening Tool (MOHOST) � The Occupational Therapy Psychosocial Assessment of Learning (OT PAL)


57

13.2. NESTANDARDIZIRANE METODE

V določenih pogojih so za ocenjevanje bolj primerne nestarndardizirane metode oz. metode ocenjevanja prilagojene konkretni situaciji. Delovni terapevt lahko klienta opazuje ali intervjuva. Pri obeh metodah pa mora slediti teoriji modela, ki ga uporablja (npr. modelu MOHO). Torej mora dobiti podatke, ki se nanašajo na notranjo organizacijo človeškega sistema (trije podsistemi), vplive okolja in dinamiko sistema. Vprašanja mora prilagoditi starosti klienta, vrsti prizadetosti, izobrazbi, terapevtskemu okolju (bolnišnica, obravnava doma, šola,...), ipd. Najboljša vprašanja so tista, ki izhajajo iz konkretne terapevtske situacije, začetna oz. okvirna vprašanja pa lahko delovnemu terapevtu nakažejo smer, ki naj ji sledi. PREPRIČANJE O LASTNIH SPOSOBNOSTIH Katere sposobnosti so pri klientovemu razmišljanju o sebi najbolj povdarjene? V kakšni meri pri razmišljanju o sebi upošteva fizične, intelektualne ali socialne ne/sposobnosti? Ali svoje sposobnosti primerja s sposobnostmi drugih ljudi ali drugimi merili? Na katerem področju kaže najbolj močne reakcije v povezavi z »biti sposoben ali nesposoben«? Na katere omejitve je najbolj čustveno odreagiral? VREDNOTE Katere so najbolj močne vrednote pri klientu? Ali je pri katerih vrednotah opaziti čustveno vpletenost? Ali se zaveda katere so pravzaprav njegove vrednote? Ali je iz njegove življenjske zgodbe jasno, kaj pričakuje od življenja? Kakšno vlogo igrajo vrednote pri klientovemu odločanju oz. izbiri aktivnosti in okupacije? Kakšna je klientova morala in kaj mu je v življenju pomembno? INTERESI Pri katerih aktivnostih doživlja največje zadovoljstvo? Kakšna je narava aktivnosti, pri katerih najbolj uživa (fizični ali intelektualni izziv, socialni kontakti, ustvarjalne izkušnje)? Ali ima klient veliko občasnih aktivnosti ali ima le nekaj aktivnosti, s katerimi se ukvarja zelo pogosto in intenzivno? Ali mu katere od teh aktivnosti predstavljajo veliko strast in so velik vir motivacije, upanja ali užitka? Ko klient pripoveduje o »dobrih starih časih«, katere dogodke, aktivnosti, okoliščine povezuje z največjim užitkom?


58

Kako gleda na prihodnost? Ali dela načrte za prihodnost? Ali je pozitivno naravnan pri načrtovanju vključevanja v okupacijo? NAVADE Ali je imel klient dobro urejene navade? Kako se razlikujejo od sedanjih navad? Kakšen je klientov slog izvajanja okupacije? Ali je njegov slog v skladu s socilnimi standardi? Ali ta slog podpira ali ovira učinkovitost pri izvajanju? Kako njegove rutine vplivajo na kvaliteto življenja? Ali njegove navade povzročajo probleme pri izvajanju in kako? VLOGE S katerimi vlogami se je in se identificira? Kakšen pomen imajo posamezne vloge zanj? Ali pri izvajanju vlog izpolnjuje pričakovanja socialne skupine? Kako vpliva zmanjšana sposobnost na posamezno vlogo? KAPACITETA IZVEDBE Kako klient opisuje izkušnjo zmanjšane kontrole nad svojim gibanjem ali mišljenjem? Katere motnje posameznih sestavnih delov vplivajo na zvedbo? In kako? Kakšne občutke ima klient ob tem, da je njegovo telo drugačno od drugih oz. od njegove podobe v preteklosti? Kako bolečina ali utrujenost vpliva na izvajanje okupacijskih oblik? Katere čustvene in kognitivne izkušnje so težke za klienta in kako vplivajo na njegovo izvedbo? Kako sprejema alternativne metode pri izvajanju aktivnosti? OKOLJE Ali klient pri izvajanju aktivnosti naleti na fizične ovire? Ali mu predmeti, ki jih je včasih uporabljal, povzročajo težave? Ali ga dosegljivi predmeti odvračajo od izvajanja? Ali daje klientu okolje dovolj primernih okupacijskih oblike, pri katerih lahko uživa? Ali ga pričakovanja drugih ovirajo ali podpirajo pri prevzemanju pomembnih življenjskih vlog? Kakšne so reakcije okolja na njegovo prizadetost?


59

14. LITERATURA Baron K., Kielhofner G. et al.The occupational self assessment (OSA). Model of Human Occupation Clearinghouse, Department of Occupational therapy, College of Applied Health Science, University of Illinois at Chicago. Chicago, 2002. Brejc T. Osebnostne vrednote in telesna prizadetost. Poskus rekonceptualizacije teorije izgube. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1998. Christiansen, C.H. (1999) Defining live: Occupation as idnetity: An easy on competence, coherence, and the creation of meaning. V: AJOT, 53, 547-558. Christiansen C.&Baum C.: Understanding Occupation – Definitions and Concepts. V: Christiansen C.&Baum C: Enabling Function and Well-Being. SLACK Incorporated, 1997, str. 6. Clark F.A. The concepts of habits and routine: a preliminary theoretical synthesis. OJTR 2000; 20 (Supp. 1): 123S-137S. De las Heras C.G., Geist R.., Kielhofner G. The volitional questionaire (VQ). Model of Human Occupation Clearinghouse, Department of Occupational therapy, College of Applied Health Science, University of Illinois at Chicago. Chicago, 1998. De las Heras C.G., Llerena V., Kielhofner G. Remotivation process: Progresive Intervention for individuals with severe volitional challenges. Model of Human Occupation Clearinghouse, Department of Occupational therapy, College of Applied Health Science, University of Illinois at Chicago. Chicago, 2003. Geist R.., Kielhofner G. The pediatric volitional questionaire.. Model of Human Occupation Clearinghouse, Department of Occupational therapy, College of Applied Health Science, University of Illinois at Chicago. Chicago, 1998. Hagedorn R. Occupational Therapy Foundation for Practice – Models, Frames of Reference and Core Skills. Churcill Livingstone: New York, 1992. Helfrich C., Kielhofner G., Mattingly C.: Volition as Narrative: Understanding Motivation in Chronic Illness. V: AJOT, Vol.48/1994, No. 4. Kljajić M., Teorija sistemov. Moderna organizacija: FOV Kranj, 1994. Kielhofner G, Forsyth K. The Model of Human Occupation: an Overview of Curent Concepts. British Journal of Occupational therapy, March 1997, vol 60(3) Kielhofner G. Conceptual fundations of occupational therapy, sec.ed. Davis Company: Library of Congress, 1997.


60

Kielhofner G. Model Of Human Occupation – Theory and Application (second edition). Lippincot Williams&Wilkins, 1995. Kielhofner G. Model Of Human Occupation – Theory and Application (third edition). Lippincot Williams&Wilkins, 2002. Kielhofner G., Mallinson T., Crawford C., Nowak M., Rigby M., Henry A., Walens D. The occupational performance history interview (Version 2.0) OPHI_II. Model of Human Occupation Clearinghouse, Department of Occupational therapy, College of Applied Health Science, University of Illinois at Chicago. Chicago, 1998. Lebar C. Osnovna prepričanja in vrednote v delovni terapiji. V: 1. kongres delovnih terapevtov Slovenije. Delovni terapevt in klient; Maribor 2001. Ljubljana: Zbornica delovnih terapevtov Slovenije, 2001. Matheson L.N. & Bohr P.C.: Occupational Competence Across the Life Span. V: Christiansen C.&Baum C.: Enabling Function and Well-Being (second edition). SLACK Incorporated, 1997. Musek J. Osebnost in vrednote. Ljubljana, 1993. Musek J. Nova psihološka teorija vrednot. Educy: Ljubljana, 2000. Nelson D.L.: Occupation: Form and Performance. AJOT Oct. 1988, Vol. 42, No. 10. Nelson D.L: Therapeutic occupation: a definition. AJOT 1996; Vol. 50, No. 10. Tušak M. Motivacija in šport: ključ do uspeha. Ljubljana, 1999. Wallenbert I. The Dilemma of Habits and Routines in Daily Occupations. A Study of Reorganisation After Stroke. Part of Europenan Master of Science Degree, Karolinska Institutet, 2002. Zupančič B. Osebnostni in motivacijski dejavniki v odnosu do glasbenih ustvarjalnih dosežkov. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2002.

Documents

Gradivo pri predmetu : DELOVNA TERAPIJA DT 3 / MODEL ... · Elementom sistema, ki so v povezavah na vhodu ali izhodu sistema z okoljem, rečemo vhodni ali izhodni elemnti elementi