Darinka Pavletič-Lorenčak

30. december 1924

Rečica ob Paki

akademska slikarka in pesnica

LIKOVNA IN

BESEDNA

UMETNICA

Naj ostane hrepenenje v srcu.

Ostane naj

sinjina dneva in tišina noči.

Ostane naj

blagi vonj morske vode in rjavozlate

barve hrastov in sivomodre barve

kamnov in srebrnosive megle nad morsko gladino.

In sončni zahod

s sinjimi sencami.

In bežeče ograde z dotikom dveh rok.

Kaplje dežja

z okusom slane vode in dišeči vonj borove smole in beli mesec

na brezzvezdnem nebu.

Vse naj ostane

s hrepenenjem v mojem srcu.

Darinka Pavletič-Lorenčak

HREPENENJE ČASTNA MEŠČANKA

Mestne občine CELJE

Priznanje častne občanke, 2005.

Viri in literatura: � Medved, D. Darinka Pavletič Lorenčak. Velenje:

Pozoj, 2005. � Naša šola skozi čas (člani knjižničarskega krožka z

mentorico Valerijo Pukl): raziskovalna naloga. Polzela: Osnovna šola, 1990.

� Pavletič-Lorenčak, D. Navadne pesmi, Laško 2002. � Pukl, P. Darinka Pavletič–Lorenčak. V Polzela.

Polzela: Krajevna skupnost, 1984, str. 398-403. Gradivo za zloženko zbrala in uredila: Marija Kronovšek Oblikovala: Alja Bratuša

Polzela, 23. september 2005, ob odprtju kulturnega kotička na Osnovni šoli Polzela. Skromen cvet, akvarel, 1994.

Umetnica je podarila Občini Polzela svojo

sliko Polzele, naši šoli pa izjemno lepo sliko deklic s pomarančama.

… Navadna ženska sem s prepolnim

srcem ljubezni.

Tako zaključi svojo pesem sama umetnica. Pisec njene monografije Drago Medved pa je o njej zapisal: »Njen obraz sem prvič videl v fotografski izložbi mojstra Pelikana v Celju v Razlagovi ulici; moralo je biti v šestdesetih letih. Bil je to portret, ki sem si ga zapomnil za vse čase. Na mojstrski, mehko barvani črno-beli fotografiji je bil zarisan obraz dame, kakršnega v tistih letih nisi pogosto srečal na ulici. Nekaj posebnega je izžarevala, nekaj otožno resnobnega in hkrati tako žlahtnega, da je celo primerjava s pojmom lepota neustrezna. Bliže resnici tistega vtisa, seveda je subjektiven, bi bil izraz estetsko poduhovljena podoba neznanke

…« D a r i n k a P a v l e t i č –Lorenčak je bila r o j e n a 3 0 . decembra 1924

v Rečici ob Paki. Njen oče Ivan je bil doma iz Trsta, mama Ana pa iz Vrtojbe. Po rodu je Primorka, sicer pa prava Polzelanka. Ko je bila stara tri leta, so se namreč naselili na Polzeli na Žagi.

Mati je delala v tovarni nogavic, oče pa je čevljaril, slikal, rezljal, p repeva l , se ukva r j a l z amaterskim gledališčem. Torej je konec ugibanja, kdo je najbolj

KDO SEM? SPOMINI NA ŠOLO

Ker iz obdobja pred vojno zaradi izselitve naše družine v Srbijo nimam izkazov, ne kakšnih drugih dokumentov, ne vem točno za letnico svojega vpisa v prvi razred. Predvidevam, da je bilo leto 1931/32. Šola je bila za vse, ki so prvič vstopali vanjo, strah in trepet. Ker sem bila vsa leta odličnjakinja, z učenjem nisem imela težav. Pri risanju se v šoli nisem nikoli

posebno izkazala. Prvič (in zadnjič) me je v petem razredu pohvalil nadučitelj Polanc, ki je v mojem šopku najbrž opazil zametek nadarjenosti.

Po končani osnovni (tedaj ljudski) šoli na Polzeli je Darinka nadaljevala šolanje na gimnaziji v Celju. Otroštvo je prekinila druga svetovna vojna. Vsa družina – starša, brata Branko in Jordan ter Darinka - je bila izseljena v Srbijo. To grenko usodo vojnih časov je doživela prav v svoji najbolj občutljivi dekliški dobi.

Spomin na neke dni

Spomin

se je utrnil v dni, ko smo v očeh

in srcih grozo nosili,

se borili, umirali,

se ljubili …

V Paraćinu je končala gimnazijo. Tam je dočakala tudi osvoboditev. Čeprav je ves čas sanjarila o študiju glasbe, se je znašla na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Tam si je prislužila vzdevek Harfa, saj je svojo ljubezen do glasbe izražala s petjem v Akademskem pevskem zboru in med delom v skupini. Leta 1950 je diplomirala. Sprva je poučevala likovni pouk na gimnaziji, zatem na celjski II. osnovni šoli, nato pa na Pedagoškem šolskem centru v Celju.

VEZ S KOMENDO

Leta 1952 sta se starša z Žage na Bregu preselila v Komendo. Darinka ju je pogosto obiskovala s svojo družino, z možem Milanom Lorenčakom, s sinom Primožem in hčerko Alenko. Leta 1986 je slikarka podarila kraju svojega otroštva in

mladosti - Polzeli - stalno zbirko, ki so jo uredili v Komendi. Zbirko sestavlja dvanajst oljnih slik, štirje akvareli, tri risbe, devet ilustracij in sedem grafičnih listov. Toda ko so se iz gradu izselili vsi

stanovalci in stavbe nihče več ni nadziral, je občina leta 1991 galerijo izpraznila in slike so našle zavetje pri svoji ustvarjalki.

DAN V SEPTEMBRU

To ni le naslov pesmi Darinke Pavletič–Lorenčak iz zbirke Navadne pesmi. Zaznamuje tudi dan, ko bomo na OŠ Polzela odprli kulturni kotiček, namenjen dvema umetnicama, ki sta tesno povezani z našim krajem.

Ena izmed njiju je prav ona – ženska s

prepolnim srcem ljubezni. Ženska, ki svojim osemdesetim letom navkljub še vedno živi polno življenje. Izpolnjuje ga s stvarmi in z ljudmi, ki jo radostijo: s slikanjem, pisanjem pesmi, petjem, s svojimi najbližjimi …

Darinka (6 let).

Dom na Žagi .

Odprtje razstave v Komendi.

Ustvarjanje.

Branje pesmi v Trubarjevem antikvariatu. Oče v eni od svojih vlog .