Matjaž Grčar

Živi plamen ljubezni

II

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV

BB1 Bogoslužno branje 1

BB3 Bogoslužno branje 3

C Dogmatična konstitucija o Cerkvi

KKC Katekizem katoliške Cerkve

VC Vera Cerkve

III

KAZALO

ZAHVALA ................................................................................................... IV

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV ........................................... V

KAZALO ..................................................................................................... VI

1. UVOD ..................................................................................................... VI

2. JANEZ OD KRIŽA..................................................................................... IX

2.1 Življenjepis ..................................................................................... IX

2.2 Umestitev del ................................................................................ XIV

3. TEOLOGIJA SVETEGA DUHA PRI JANEZU OD KRIŽA .............................. XVI

3.1 Na pragu večnega življenja (oseba Sveti Duh) .................................... XVII

3.1.1 Žívi ................................................................................. XVIII

3.1.2 Plamen ............................................................................... XX

3.1.3 Ljubezni ........................................................................... XXII

3.2 Združena s Troedinim (Sveti Duh v Trojici) ...................................... XXIV

3.2.1 Trinitarična ontologija ........................................................ XXVI

3.2.2 Odnosna pneumatologija .................................................. XXVIII

3.2.3 Izhajanje Svetega Duha ....................................................... XXX

3.3 V sijaju Božjega veličastva (pneumatološka antropologija)................. XXXIII

3.3.1 Posinovljenje .................................................................. XXXIV

3.3.2 Poboženje (pot očiščevanja, razsvetljevanja in združevanja) . XXXVIII

3.3.3 Poveličanje ....................................................................... XLIV

3.4 Skrito življenje ljubezni (življenje v Svetem Duhu) ............................. XLIX

3.4.1 Življenje v Svetem Duhu .......................................................... L

3.4.2 Izročanje .............................................................................LIII

3.4.3 Mistično življenje ............................................................... LVII

4. SKLEP................................................................................................... LXI

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE ............................................................ LXIV

ABSTRACT AND KEY WORDS .................................................................. LXV

REFERENCE ........................................................................................... LXVI

PRILOGA ................................................................................................... VII

4

1. UVOD

Jezus Kristus, Božji Sin, je na vsakem koraku svojega življenja pričeval o tem, da je

Bog ljubezen. (prim. 1 Jn 4,8.16) Z besedo in v dejanju nam je pokazal, da je mogoče

izpolniti največjo zapoved postave: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso

dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna:

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in

preroki.“ (Mt 22,37–40) A kako naj ljubim druge z vsem srcem in vsem bitjem in Tebe,

moj Gospod? „Nisi edini, ki se o tem sprašuješ, Janezu od Križa sem odgovoril na

njemu lasten način …“ S svojim življenjem v Svetem Duhu in deli se je nato Janez

priključil dolgi verigi cerkvenih očetov, duhovnih pisateljev in pisateljic, pravzaprav

vsem mistikom, ki so spoznali Ljubezen, ki nam jo podarja Oče po Sinu v Svetem

Duhu: „Oče ima Duha, a ga daje Sinu, da ga mi v njem dobimo v last.“ (BB1, 122)

Janez je to Križano Ljubezen najgloblje izkušal kot „plamen, ki predstavlja Svetega

Duha.“ (Janez 2006A, 17) Ta plamen se mnogokrat goreče dotika tudi mojega srca, in

prav zato sem se odločil, da pobližje spoznam pesem ter razlago pesmi Živi plamen

ljubezni, da bi plamen Božje ljubezni, polnost milosti Svetega Duha, mogel svobodneje

plameneti v in po meni. Od tod tudi naslov diplomske naloge: „Živi plamen ljubezni:

Teologija Svetega Duha pri Janezu od Križa“. V Janezovem delu Duhovna pesem je

sicer bolj sistematično opisana pot duše do duhovne poroke, v delu Živi plamen ljubezni

pa je jasneje začrtano delovanje Svetega Duha: „V tem delu se izkazuje delovanje

Svetega Duha, medtem ko se v Duhovni pesmi naglašuje Kristusova prisotnost.“ (Ordo

Carmelitarum discalceatorum 2004)

Pričujoča diplomska naloga je razdeljena na dva dela, in sicer na življenjepis in

umestitev del Janeza od Križa ter na teologijo Svetega Duha pri Janezu od Križa. V

prvem delu mi je bil v pomoč eden njegovih najboljših poznavalcev Crisogono de Jesus

Sacramentado (Crisogono 1974), po katerem sem povzel velik del življenjepisa,

kronologijo ter umestitev del, v drugem pa njegova učenka in duhovna hči Terezija

Benedikta od Križa (Stein 2008), od katere sem prevzel naslove za štiri podpoglavja ter

njene glavne misli, ki so zarisovale podobo teh štirih kitic pesmi in razlago le-teh. Drugi

5

del predstavlja jedro diplomske naloge in se dotika štirih področij teologije Svetega

Duha.

Prvo podpoglavje jedra diplomske naloge se dotika osebe Svetega Duha, ki ga Janez

naziva „Živi plamen ljubezni.“ (prim. Janez 2006A, 18) Ne gre za neko energijo,

temveč za Osebo, za Boga, za Svetega Duha, ki je dejavno navzoč v vernikovem

življenju in se mu razodeva kot Življenje, Plamen/Ogenj in Ljubezen, o čemer pišejo

mnogi mistiki in duhovni pisatelji. To doživljanje Boga je za dušo „nekaj tako

vzvišenega, da ji daje občutje predokusa večnega življenja. Zato pravi, da je ta plamen

‚živ‘.“ (Janez 2006A, 19) In to duša prav dobro občuti, saj ko „Modrost dušo pritegne

vase, Sveti Duh udejanja blaženosti polno plapolanje svojega ognja.“ (Janez 2006A, 25)

In zaključuje, da v „duši, ki se je spremenila v ljubezen, deluje Sveti Duh tako, da so

njena notranja dejanja plamenenje in žar ljubezni.“ (Janez 2006A, 18)

Drugo podpoglavje se dotika Svetega Duha v Trojici, ko poskuša „prikazati, kakšen

delež ima vsaka od treh oseb pri ‚Božjem delu združitve‘.“ (Stein 2008, 275) Odnosna

ontologija nakazuje, kako globoko je Janezova teologija trinitarična, tako spekulativno

kot – še bolj – tudi praktično, na kar nakazuje že njegov uvod v delo, v katerem nas

hrabri, da bo v nas prebivala Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh. (prim. Janez

2006A, 13) Nadaljuje z odnosno pneumatologijo, ko gleda na odnos med Svetim

Duhom ter Očetom in Sinom. Janez to pokomentira predvsem z analogijo, da je

delovanje Božjih oseb v duši podobno delovanju v Presveti Trojici. (prim. Janez 2006B,

235) Zaključuje pa s temo izhajanja Svetega Duha, kjer Janez ostaja v okvirih zahodne

teologije: „Tako kakor Oče in Sin in On, ki iz njiju izhaja, vsi drug v drugem živijo,

živela bo tudi nevesta; vsa potopljena v Boga bo božje življenje živela.“ (Janez 2006A,

113)

Tretje podpoglavje poskuša prikazati Janezovo pneumatološko antropologijo, z željo, da

bi spoznali resnico, da Sveti Duh lahko „pripelje dušo do razsvetljenja in nato do

najvišje stopnje popolnosti, dosegljive v tem življenju, do združitve z Bogom v duhovni

poroki.“ (Janez 2006A, 6) Najprej se dotakne resnice, da je posinovljenje mogoče, saj je

Bog v nas: „Središče duše je Bog. Kadar ga duša doseže, kolikor ji sploh dovoljujejo

6

zmožnosti njene biti in moč njenega delovanja in nagnjenja, dospe do svojega zadnjega

in najglobljega središča v Bogu. Takrat Boga ljubi, ga umeva in uživa z vsemi svojimi

močmi.“ (Janez 2006A, 22) Nadaljuje z opisom delovanja Svetega Duha, ki dušo

pobožuje in udejanja v njej ogenj, ki je sicer na začetku boleč, kasneje pa osrečujoč: „To

je isti ogenj, ki je bil duši v očiščevanju temen in boleč. Toda zdaj je žareč, ljubek in

osrečujoč.“ (Stein 2008, 270–271) Končuje pa s predokusom večnega življenja:

„Čeprav še ne v vsej popolnosti, uživamo ob tem božjem dotiku vendarle neki predokus

večnega življenja.“ (Janez 2006A, 45)

Četrto, zadnje podpoglavje govori o življenju v Svetem Duhu in predstavlja srce teme

diplomske naloge. Začenja se z umestitvijo odnosa med Bogom in človekom: „Vse

dobro v človeku prihaja od Boga in človek iz sebe ne more storiti ničesar dobrega,

pravimo po pravici, da je naše prebujenje božje prebujenje in naše vstajenje božje

vstajenje.“ (Janez 2006A, 98) Nadaljuje se z opisom stanja duše, ki je po duhovni

poroki spremenjena v Boga in je postala Bog po deležnosti in tako uživa pritegnjenost v

odnos s Presveto Trojico. To se dogaja po in v Svetem Duhu: „V tem daru duša

prostovoljno izroča Bogu kot svojo lastnino Svetega Duha, zato da je v njem ljubljen,

kakor to zasluži; pri tem občuti duša neizrečeno slast in potešitev, saj ve, da daje Bogu

lastnino, ki odgovarja njegovi neskončni biti.“ (Janez 2006A, 92) Poglavje se končuje s

poskusom opisa mističnega življenja, kjer Janez osrečujoče zatrjuje, da se takrat odvija

v duši „obenem priobčevanje Očeta in Sina in Svetega Duha, ki so v njej luč in

ljubezenski ogenj.“ (Janez 2006A, 93)

Naj Sveti Duh vnema z ljubeznijo tudi tvoje srce, draga bralka in bralec, naj napolni

tvojo dušo „z milostjo in blaženostjo; vname jo z neizrekljivo in nedojemljivo

ljubeznijo do sebe1 ter jo potopi v globočine Boga, kateremu bodi čast in slava na vekov

veke. Amen.“ (Janez 2006A, 102)

1

Do Svetega Duha. (prim. Janez 2006A, 102; celoten odstavek 17)

7

2. JANEZ OD KRIŽA

2.1 Življenjepis

2.1.1 Življenjepis Janeza od Križa

Janezova mati je bila lepa, revna, a najvažnejše, dobra Katarina Alvarez, oče pa trgovec

plemenitega rodu, Gonzalo de Yepes. Poroka med njima zaradi različnega stanu ni bila

zaželena, zato sta bila pahnjena v nemilost rodbine de Yepes. (prim. Crisogono 1974, 9–

10) „Janez od Križa se je rodil leta 1542 v vasici Fontiveros pri Avili, v zelo revni

družini. Janez je že pri devetih letih izgubil očeta; družina se je preselila v Medino del

Campo pri Valladolidu, kjer se je šolal tudi pri jezuitih. Ob koncu šole je imel jasen

poklic: redovno življenje; pritegnil ga je karmel.“ (Benedikt XVI. 2011, 7)

Njegovi vrstniki so o Janezu (prim. Slika 1) govorili, da je „imel toliko dobre volje, da

se je v šoli Družbe Jezusove v kratkem času mnogo naučil.“ (Crisogono 1974, 19) In to

zelo kakovostno, saj je pri študiju zavzemalo važno mesto „preučevanje Svetega pisma

in cerkvenih očetov.“ (Janez 2006B, 8–9) Poleg študija ga je vodila silna ljubezen do

bolnikov in mnogi redovi so ga vabili, da bi se jim pridružil in opravljal delo bolniškega

kaplana. (prim. Crisogono 1974, 21) A Božja pota so bila očitno drugačna. Odločitev za

karmeličane je pretehtala po enem idealu: „Ljubezen do Presvete Device.“ (Crisogono

1974, 22)

„Po starem izročilu je ponoči, ‚v temi in na skrivaj‘, kot pripoveduje njegova znana

pesem, zapustil bolnišnico in potrkal na vrata karmeličanskega samostana v Medini.“

(Janez 2006B, 6) „Poleti leta 1563 je začel noviciat pri karmeličanih in si privzel ime

Matija. Naslednje leto so ga poslali na ugledno Univerzo v Salamanki. Leta 1567 je bil

posvečen v duhovnika in se vrnil v Medino del Campo za novo mašo. Tu se je prvič

srečal s Terezijo Jezusovo.“ (Benedikt XVI. 2011, 7) Velika reformatorka je iskala

mladega karmeličana, „v katerem je mnogo duha.“ (Crisogono 1974, 34) Anton od

8

Jezusa se je sicer kot predstojnik zdel pravšen, a našla ga je v mladem Janezu.

„Razložila mu je svoj načrt prenove karmeličanskega reda tudi za moško vejo. Mladi

duhovnik je bil tako prevzet od Terezijinih zamisli, da je postal veliki podpornik načrta.

Prva hiša bosonogih karmeličanov je bila odprta 28. decembra 1568 v Duruelu v avilski

provinci. Z Janezom so bili še trije tovariši. Ob obnovitvi redovnih zaobljub po

prvotnem redovnem vodilu so si vsi štirje privzeli novo ime: Janez si je tedaj pridal ime

‚od Križa‘.2 Konec leta 1572 je na prošnjo sv. Terezije postal spovednik in vikar

samostana Učlovečenja v Avili, kjer je bila sama priorica. To so bila leta tesnega

sodelovanja in duhovnega prijateljstva, ki je oba bogatilo. V to obdobje segajo tudi

najpomembnejša dela sv. Terezije in prvi Janezovi spisi.“ (Benedikt XVI. 2011, 7)

Kot spovednik in duhovni spremljevalec je mnoge navdušil za poglobljen odnos z

Bogom, ti pa se mu niso mogli načuditi, da ima „toliko sposobnosti, pravzaprav

resnične svetosti in bistroumnosti, da je prav kmalu za Boga pridobil vse redovnice. Z

blago trdnostjo, brez ostrine in hitenja, a tudi brez nevarne popustljivosti jih neopazno

vodi v višine, o katerih doslej niso slutile.“ (Crisogono 1974, 53)

Bolj kot je bila reforma bosonogih karmeličanov v teku, bolj so se začele pojavljati

napetosti med brati. Na vse moči so poskusili Janeza podkupiti s častmi, da bi odstopil

od nove poti. To ponudbo je gladko zavrnil z besedami: „Kdor išče golega Kristusa, ne

potrebuje dragocenosti.“ (Crisogono 1974, 72) V tem času je nastala tudi njegova

znamenita slika Križanega: „Videl je mrtvega Jezusa Kristusa na križu z izpahnjenimi

sklepi, z glavo, globoko spuščeno na prsih, z dlanmi, pretrganimi pod težo negibnega

Telesa, ki se je pri kolenih zelo zvilo, ker ga noge niso bile zmožne zadržati.“

(Crisogono 1974, 56; prim. Slika 2) Poveča se tudi njegovo zunanje čaščenje Presvete

Trojice, o kateri je dejal, da je „največji Svetnik v nebesih.“ (Crisogono 1974, 57)

Taka „pripadnost karmeličanski prenovi ni bila lahka in je Janeza stala tudi hudega

trpljenja. Najbolj boleč dogodek je bila njegova ugrabitev in zapor v karmeličanskem

samostanu Stare observance v Toledu leta 1577, kar se je zgodilo po krivični obtožbi.

Svetnik je bil več mesecev zaprt in izpostavljen pomanjkanju in telesnemu ter

2 Špansko Juan de la Cruz. (prim. Janez 2006A, 4)

9

duhovnemu nasilju. Tam je ob drugih pesmih sestavil tudi slavno Duhovno pesem.

Končno pa mu je ponoči med 16. in 17. avgustom 1578 uspelo na pustolovski način

pobegniti in se skriti v samostan bosonogih karmeličank v tistem mestu.“ (Benedikt

XVI. 2011, 7) Redovnice so bile pretresene zaradi trpljenja, ki ga je Janez doživljal, a še

bolj vzhičene zaradi njegovega duhovnega veselja v Svetem Duhu, ki ga je prelival na

papir v obliki mistične poezije: „V ljubezenskem Ognju, ki iz Obeh se izlivaš, svojemu

Sinu, Oče, prelepo in sladko besedo si rekel.“ (v. Crisogono 1974, 80)

„Sv. Terezija in prenovljeni tovariši so z velikim veseljem proslavili njegovo

osvoboditev in po kratkem času tudi njegovo okrevanje. Janeza so poslali v Andaluzijo,

kjer je deset let prebil po raznih samostanih, zlasti v Granadi. Sprejemal je vedno

pomembnejše naloge v redu, dokler ni postal provincialni vikar; tedaj je tudi dokončal

svoje duhovne razprave. Potem se je vrnil v rojstno deželo kot član generalnega vodstva

terezijanske redovne družine, ki je bila deležna popolne pravne avtonomije. Prebival je

v karmelu v Segovii in v skupnosti opravljal službo predstojnika.“ (Benedikt XVI.

2011, 7; prim. Slika 3)

Njegova pobožnost je postajala iz dneva v dan bolj občudovana, še posebej profesorji in

študenti pa so bili navdušeni nad njegovimi razlagami Svetega pisma, nad govori o

teologiji, o skrivnostih vere, saj je o vsem tem govoril vzvišeno in globoko. To potrjuje

pričevanje o nekem doktorju: „Četudi nenehno lista po svetem Janezu Zlatoustem in

svetem Avguštinu, ga posebno zadovoljujejo razlage očeta Janeza, tako nove in globoke,

da se mu zdijo navdahnjene od Svetega Duha.“ (Crisogono 1974, 97)

Vse Janezovo zaupanje je ležalo v Bogu in od tod tudi njegova popolna predanost Božji

previdnosti: „Imejte veliko zaupanje v Boga, našega Gospoda, in On bo za vas skrbel!“

(v. Crisogono 1974, 153) V tem zaupanju se je vedno bolj prečiščevala tudi njihova

osnovna poklicanost: „Naš Gospod nam je dal vedeti, da naš namen ni v izvrševanju

kakšnih posebnih obvez do ljudi, saj jih je že veliko, ki to delajo, temveč do Njega

edinega.“ (v. Crisogono 1974, 132)

Posebej dragoceno pričevanje o Janezu, še posebej z vidika naslova diplomske naloge,

so podale bosonoge karmeličanke v Granadi, ki so bile vse po vrsti „prepričane, da

njegova navzočnost in njegove besede izžarevajo živi plamen božanske ljubezni, ki mu

10

gori v prsih in razvnema vse, ki se mu približajo.“ (Crisogono 1974, 137) Vse bolj in

bolj je bil zatopljen v molitev in se tako mnogokrat odmikal v samoto, saj je vse težje

sledil temu, kar so mu govorili. Pa je vendar ob vsem tem opravil vse dolžnosti. (prim.

Crisogono 1974, 161–162) Eden izmed njegovih zadnjih naukov sestram to še kako

odraža: „Hčerke, ne iščite drugega, razen golega križa, ker to je nekaj čudovitega!“ (v.

Crisogono 1974, 168)

Leta 1591 se je sestal kapitelj bosonogih karmeličanov. Janez je že pred odhodom nanj

slutil, da ga bodo vodilni pritisnili ob zid, a je ostal vdan v Božjo voljo. Povod za napad

sta bili vprašanji, ki ju je tudi jasno in glasno zagovarjal, glede katerih pa je imel

drugačno mnenje kot generalni vikar. (prim. Crisogono 1974, 171) Tudi zato so ga

razrešili vseh obveznosti ter ga želeli poslati čim dlje stran od redovnic, in to v novo

redovno provinco v Mehiki, za katero se je sicer javil sam. Njegova velika želja ob tem

pa je bila, da ga pustijo pri miru: „Želi biti prost vseh vodstvenih dolžnosti, da bi lahko

skrbel samo za svoje posvečenje.“ (Crisogono 1974, 174–175) Ko že razmišlja o

odhodu v Mehiko, ga dodelijo provinci Andaluzija. Sestre karmeličanke so znova

ogorčene nad ravnanjem z njim, a on jih mirno tolaži in spodbuja: „Ne mislite drugače,

kakor da je vse odrejeno od Boga. In tam, kjer ni ljubezni, dajte ljubezen, in prejele

boste ljubezen.“ (v. Crisogono 1974, 176)

Božja previdnost je tako poskrbela, da so Janezove oči ponovno videle puščavniški

prostor Sierre Morene. Njegovi zadnji dnevi so bili prepojeni z globoko molitvijo v

naravi in samostanu, spremljala so ga tudi nenehna čudežna znamenja ljubezni. Gonja

proti njemu se je medtem nadaljevala, zato je bilo v strahu pred obtožbami uničenih

veliko njegovih besedil in slik. Njegovo zdravje se je naglo poslabšalo, desna noga se je

vnela in pojavila se je vročica. Janez je na poti v Úbedo. (prim. Crisogono 1974, 176–

181)

V Úbedi so ga vsi sprejeli z ljubeznivostjo, razen priorja, ki mu je zameril, da ga je

nekdaj grajal zaradi pridigarstva. Janezovo stanje se je medtem še poslabšalo in je

obležal. Na nogi je dobil pet ran v obliki križa; zanje je skrbel potrpežljivo in nežno, ker

so ga spominjale na Kristusove rane. (prim. Crisogono 1974, 184–185) Operacija noge

11

je bila boleča in strašljiva, Janez pa je bil ves vdan v voljo našega Gospoda Jezusa

Kristusa: „Z rokama prekrižanima na prsih, kakor običajno za čas molitve, z vedrim

obrazom prenaša bolnik to okrutno zdravljenje, ki ni prineslo nobene pomoči. /…/ A

čudežen je pojav, ta gnoj ima prijeten vonj, podoben mošusu.“ (Crisogono 1974, 185)

Zvonovi so opolnoči s 13. na 14. december leta 1591 začeli biti za molitev, oče Janez pa

je veselo vzkliknil: „Danes grem pet oficij v nebesa.“ (v. Benedikt XVI. 2011, 7)

2.1.2 Kronologija

Za boljši pregled življenjepisa sledi kratka kronologija. (prim. Crisogono 1974, 201)

1542: rojen v Fontiverosu

1563: preobleka v karmeličanski habit v Medini del Campo

1564–1568: teološki študij v Salamanki

1567: duhovniško posvečenje v Salamanki

1568: začetek Reforme v Duruelu

1568–1571: magister novincev v Duruelu, Manceri in Pastrani

1571: rektor v Alcali

1572–1577: spovednik v samostanu Učlovečenja v Avili

1577–1578: zapor v Avili in Toledu

1578–1579: prior v Kalvariji

1579–1582: utemeljitelj in rektor v Baezi

1582–1585: prior v Granadi

1585–1587: provincialni definitor in provincialni vikar Andaluzije

1587–1588: prior v Granadi

1588–1591: generalni svetovalec in prior v Segoviji

1591 (14. december): smrt v Úbedi

1593: prenos telesa v Segovijo

1618: prva izdaja vseh njegovih del

1675 (25. januar): beatifikacija s strani papeža Klemna X.

1726 (27. december): kanonizacija s strani papeža Benedikta XIII.

12

1926 (24. avgust): cerkveni učitelj s strani papeža Pija XI.

1927 (11. oktober): sedanji grob

1952: zavetnik španskih pesnikov

2.2 Umestitev del

Del Janeza od Križa ni lahko postaviti v natančen časovni okvir, saj ni zapisanih

podatkov, kdaj so bila napisana, in mnogo izmed njih se jih ni ohranilo. (prim.

Crisogono 1974, 141–142) Pa vendar življenjepisci predvidevajo, da so „prvi svetnikovi

spisi, ki so prišli do nas, pesmi, ki jih je spesnil v dolgem in mučnem zaporu v Toledu.“

(Crisogono 1974, 142) Njegove pesmi so osnova, iz katerega so nato nastajala druga

njegova dela.

„Svoje velike razprave je začel izdelovati v samostanu v Kalvariji – kmalu po begu iz

zapora. Najprej piše duhovna načela in jih, kakor je to že počel v Avili, deli redovnicam

v Beasi, kjer je njihov spovednik in duhovni voditelj. Nato sestavlja dragoceni mali spis

‚Pravila za previdno ravnanje‘3 in del komentarja za ‚Duhovno pesem‘ ter posamezne

strani ali nasprotno poglavja za ‚Vzpon na goro Karmel‘. /…/ Najplodnejša doba

njegovega književnega delovanja je bil čas njegovega priorata v Granadi. Tu je

dokončal ‚Vzpon‘, ki ga je začel v Kalvariji in nadaljeval v Beasi; napisal je ‚Temno

noč‘ in izpopolnil ‚Duhovno pesem‘, in to na željo Matere Ane od Jezusa, ki ji to delo v

predgovoru izrecno tudi posveča. /.../ Nazadnje je v samo dveh tednih, kot provincialni

vikar (1585–1587), naprošen od donje Ane de Peñalosa, napisal ‚Živi plamen

ljubezni‘.“ (ibid.)

Priče potrjujejo, da je v sobi imel le brevir, Sveto pismo in križ, ter dodajajo: „V

obdobju, ko je pisal te knjige, je bilo normalno, da si ni pomagal z nobenimi knjigami,

temveč je vse napisal iz svojega izkustvenega znanja.“ (Crisogono 1974, 144) Le-to je

bilo silno pestro: „V ‚Vzponu‘ in v ‚Temni noči‘ prevladuje razum, v ‚Duhovni pesmi‘

vzhodnjaška domišljija, v ‚Živem plamenu ljubezni‘ pa ognjeno srce.“ (Crisogono 1974,

3 Spis se v slovenskem prevodu nahaja v delu Temna noč in krajši spisi. (prim. Janez 1987, 191–199)

13

199) Težko je tudi ugotoviti, kateri avtorji so vplivali nanj, za nekatere pa vemo:

„Nekatere je sam izrecno navedel. To so Dionizij Areopagit, sveti Avguštin, sveti

Gregor, sveti Tomaž, sveti Bernard, Boetij, Boscan in Mati Terezija. Drugih ne navaja

izrecno. To so Janez Baconthorp, Tauler, Ruysbroeck in narodne pesmi.“ (Crisogono

1974, 145)

Nastanek dela Živi plamen ljubezni je tesno povezan z duhovnim spremljanjem donje

Ane de Mercado y Peñalosa, komentar pesmi je bil zanjo napisan leta 1584. (prim.

Janez 2006A, 11) „Kronološko in vsebinsko sklepa niz svetnikovih spisov, ki opisujejo

napore in dogajanja v duhovnem življenju, doživljaje duše na romanju po poti, ki vodi

od očiščevanja preko razsvetljevanja do združitve z Bogom. Vzpon na goro Karmel in

Temna noč sta osredinjena na dve vrsti očiščevanja: dejavno, ki ga človek uresničuje z

lastnim trudom, in nedejavno, ki ga v duši udejanja Bog. Duhovna pesem pripelje dušo

do razsvetljenja in nato do najvišje stopnje popolnosti, dosegljive v tem življenju, do

združitve z Bogom v duhovni poroki. Vendar pa se, kakor razlaga pisec v svojem uvodu

v Živi plamen ljubezni, v stanju popolnosti‚ s časom in vajo ljubezen požlahtni in

poglobi‘.“ (Janez 2006A, 6)

Slovenci se lahko pohvalimo, da imamo v lastni jezik prevedeno4 „celotno delo velikega

mistika in cerkvenega učitelja: Vzpon na goro Karmel, Temna noč in krajši spisi,

Duhovna pesem, Živi plamen ljubezni z dodatkom Pesmi.“ (Janez 2006A, 5)

4 Prevajalka vseh del v slovenski jezik in avtorica predgovorov v prevedena dela je Breda Cigoj -

Leben. (prim. Janez 1987, 4; Janez 2001, 4; Janez 2006A, 4; Janez 2006B, 4)

14

3. TEOLOGIJA SVETEGA DUHA PRI JANEZU OD KRIŽA

3.1 Na pragu večnega življenja (oseba Sveti Duh)

O živi plamen ljubezni,

ki raniš neskončno nežno

mi duše najgloblje središče,

ker nisi več neusmiljen,

dovrši že, če hočeš,

v blaženem srečanju zastor pretrgaj poslednji!

(Janez 2006A, 15)

O živi plamen ljubezni,

ki me nežno ranjaš

v najglobljem dnu moje duše,

ker ne več poln bolečin,

dopolni, če je tvoja volja,

pretrgaj tančico tega sladkega srečanja.

(Stein 2008, 265)

Apostol Pavel z žalostjo v srcu opominja vernike v Korintu, naj ne pozabijo, da Božji

Sveti Duh prebiva v njih: „Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v

vas?“ (1 Kor 3,16) O tej resnici nam poročajo tako Sveto pismo in tradicija kot tudi

vernikovo lastno izkustvo. Janezov predgovor v delo Živi plamen ljubezni vključuje vse

te elemente: „Saj je povedal, da bodo k tistemu, ki ga ljubi, prišli Oče, Sin in Sveti Duh

in da bodo ‚prebivali pri njem‘ (Jn 14,23)5. To se bo zgodilo, kadar mu bo dal živeti in

prebivati v Očetu in Sinu in Svetem Duhu, kar duša izraža v pričujočih kiticah.“ (Janez

2006A, 13)

Prvo kitico pesmi Živi plamen ljubezni Edith Stein pokomentira z naslovom „Na pragu

večnega življenja“, z željo pokazati na dušo, ki je „na cilju dolgega križevega pota, v

osrečujoči združitvi.“ (2008, 266) Velika milost je to doživeti, še večja pa poklicanost

zapisati. Vendar ne čudi dejstvo, da si je Janez upal in drznil govoriti o osebi Svetega

5 Prevajalka je citate Svetega pisma v delih Janeza od Križa vzela bodisi iz ekumenske izdaje

Svetega pisma stare in nove zaveze (Ljubljana 1975) in prevoda Svetega pisma nove zaveze (Ljubljana

1984), bodisi iz prevoda Vulgate v Wolfovi izdaji: Sveto pismo stare in nove zaveze (Ljubljana 1857–

1859). (prim. Janez 2006A, 133)

15

Duha in o Presveti Trojici, saj je delo napisal „v stanju molitve“, tuje pa mu ni bilo niti

mistično doživetje duhovne poroke: „Tolmačenje kitic, ki govore o najbolj notranji in

žlahtni združitvi in spremenjenju duše v Boga.“ (Janez 2006A, 11; prim. Stein 2008,

267) Gre za resnično združitev z Bogom, in ne za prepojitev z neosebno energijo ali za

zlitje z neosebnim bogom. Da neka duša sploh lahko tako govori o življenju v Svetem

Duhu in o osebi Svetega Duha, je možno le takrat, ko „vsa njena dejanja spodbuja in

opravlja Sveti Duh, zato so povsem Božja.“ (Stein 2008, 268) In Cerkev to prepozna.

Kakor pri Janezu tako na primer pri Frančišku, ki je bil ves prevzet od ljubezni Boga in

je zato spodbujal tudi Klaro: „Ko ste po Božjem navdihu postale hčere in dekle

najvišjega Kralja, nebeškega Očeta, ter ste se zaročile s Svetim Duhom in si izbrale

popolno življenje po svetem evangeliju.“ (v. Papež 2003, 58)

Zanimiva bi bila primerjava s himno „O pridi, Stvarnik, Sveti Duh“, pa naj tu le

opozorimo na razliko, ki se pojavi v drugi kitici himne, kjer so uporabljene podobne

besede (Ljubezen, Ogenj, Živi vir), ki kažejo na božanskost Svetega Duha. (prim.

Cantalamessa 2008, 12 in 94) Pri Janezu pa je s tem imenom označena oseba Sveti Duh,

Ženinov Duh: „Živi plamen ljubezni je Sveti Duh, ki ga duša čuti od zdaj v sebi /…/ kot

ogenj, ki jo použiva in preoblikuje v radostno ljubezen‘, poleg tega pa kot ‚ogenj, ki

gori iz nje in /…/ vzplamti. Kadarkoli torej zaplapola ta plamen, potopi dušo v radost in

jo poživlja z nekakšnim Božjim življenjem‘.“ (Stein 2008, 267–268; prim. Janez

2006A, 18) To dvoje pa je zelo dobro združil Moltmann, ko je razmišljal o pravilnem

umevanju osebe Sveti Duh: „Izhajamo iz tega, kar Duh izvršuje, udejanja, ter to

povezujemo s tistim, kar Sveti Duh v svojem temeljnem odnosu do Očeta in Sina je.“ (v.

Sorč 1994, 93)

3.1.1 Žívi

Prerok Ezekiel je, ko je imel videnje tempeljske vode, preroško napovedal, da bo tam,

kjer bo tekla reka, vse oživelo. (prim. Ezk 47,9) „Tako se je dogodilo tudi s tem tokom,

ki je privrel iz Kristusovega osrčja. Na svet je prinesel življenje, tako da Cerkev, ki je na

koncilu v Carigradu leta 381 hotela z nekaj besedami izraziti svojo vero v tretjo osebo

16

Trojice, ni našla o Svetem Duhu nič bolj bistvenega, kar bi povedala, kakor naslednje:

‚Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja‘.“ (Cantalamessa 2006A, 67) Tudi

Janezu od Križa ni tuja ta oživljajoča moč Svetega Duha, pravzaprav je vanjo ves

potopljen: „Duša občuti, kako je že vsa razvneta v božanski združitvi, kako je njeno

okušanje vse prepojeno z blaženostjo in ljubeznijo, kako se prav do njenega bistva

izlivajo cele reke slave in kako bogate so njene radosti; čuti, da ‚tečejo iz njenega osrčja

reke žive vode‘ (Jn 7,38).“ (Janez 2006A, 17) Tem Jezusovim besedam doda apostol

Janez pomemben komentar: „To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so

sprejeli vero vanj.“ (Jn 7, 39) Bog Oče je tisti, ki daje življenje, Sveti Duh pa je tisti, ki

nas „povezuje z Očetom“ ter nam „odpira osnovni vir življenja, iz katerega smemo

zajemati vso življenjsko moč.“ (Sorč 1994, 208–209)

Etimologija hebrejske besede ruah (duh, življenje) „pomeni tisto, kar obstaja, kar diha,

kar živi, kar oživlja.“ (Spiteris 2000, 19; prim. Schneider 1991, 20) Koliko bolj je potem

Sveti Duh Duh Življenja! (prim. Sorč 1994, 113; prim. C 4) Papež Janez Pavel II. je v

svoji okrožnici o Svetem Duhu to zelo močno naglasil: „Cerkev s svojo vero priznava

Svetega Duha za ‚Gospoda, ki oživlja‘.“ (Janez Pavel II. 1999, 165; prim. VC 250) In

oživlja tudi nas, vendar je za to delovanje potrebna vera v „Svetega Duha, ki daje

življenje in ki se po njem troedini Bog priobčuje ljudem, ko v njih vzpostavlja studenec

večnega življenja.“ (Janez Pavel II. 1999, 166)

Pravo duhovno življenje je le življenje v Svetem Duhu, kar je ključ vseh velikih

duhovnih očetov in mater: „Ko pogledamo v Sveto pismo in, še bolj, k očetom, vidimo,

da se pridevnik duhoven, v povezavi z obravnavano temo, nedvomno nanaša na osebo

Sveti Duh!“ (Bunge 2002, 28) Takrat duša občuti „radost ob plamenenju, ki ga v njej

povzroča Sveti Duh“ in je „nekaj tako vzvišenega, da ji daje občutje predokusa večnega

življenja. Zato pravi, da je ta plamen ‚živ‘; tega ne govori, ker bi ta plamen ne bil večno

živ, ampak ker nanjo deluje tako, da sama duhovno živi v Bogu in občuti Božje

življenje v sebi.“ (Janez 2006A, 19)

Mnogo drugih duhovnih pisateljev poskuša analogno opisati Duha Življenja, kakor ga

zaznavajo v lastnem življenju. Tako na primer pravi Valter od svetega Viktorja o Svetem

17

Duhu, da je hkrati „vir življenja, živi vir, vir, ki oživlja, vir, ki izhaja iz življenja, in vir,

ki podeljuje življenje tistim, h katerim teče“ (v. Cantalamessa 2008, 128), sveti Ambrož,

da je „vir življenja“ (v. Cantalamessa 2008, 127), sveta Hildegarda pa v svojem

značilnem slogu: „O Sveti Duh, življenje, ki daješ življenje, ki kakor korenina vsake

ustvarjenine daješ rast in odstranjuješ vso umazanijo! /…/ Pridi, Sveti Duh! O ognjeni

Duh! V tebi žarijo srca ljudi in njihova notranjost obsega vse moči duše. Spoznaj nas

vse za vredne, da hodimo po pravi poti in k tebi pridemo.“ (Hildegard 2004, 52)

3.1.2 Plamen

Janez Krstnik je Jezusa oznanil kot tistega, ki nas bo „krstil v Svetem Duhu in ognju.“

(Mt 3,11) To oznanilo se je preroško uresničilo na binkoštni dan, evangelist Luka pa

poskuša ta dogodek opisati s pomočjo besede plamen: „Prikazali so se jim jeziki,

podobni plamenom. /…/ Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom.“ (Apd 2,3–4)

Binkoštna izkušnja Svetega Duha prav gotovo tudi Janezu ni bila tuja: „Poznamo

številne svetnike, ki so doživeli krst v Svetem Duhu na dramatičen način: sveti

Frančišek, Terezija Avilska, Janez od Križa.“ (Pavić 2009, 96)

Kako duša to doživlja, je proti koncu svojega življenja Janez tudi zapisal: „Razumeti je

torej treba, da govori duša zdaj na stopnji, polni gorečnosti, ko je notranje že

spremenjena in požlahtnjena v ognju ljubezni. V tem ognju ni samo združena, ampak

ogenj v njej razvnema živ plamen.“ (Janez 2006A, 14) O izkušnji ognja Duha ljubezni

imamo v tradiciji Cerkve mnogo pričevanj, še posebej pa so poznani puščavski očetje,

ki so nenehno opogumljali svoje sinove, da če „hočejo postati popolni, morajo

popolnoma postati ogenj,“ (v. Pavič 2009, 117) in drugi sveti možje, na poseben način

Filip Neri in Blaise Pascal. (prim. Pavić 2009, 112–113)

V Apostolskih delih beremo, da binkoštna izkušnja ni enkratno doživetje, temveč da so

bili učenci večkrat napolnjeni s Svetim Duhom. (prim. Apd 2,4; 4,31) Tudi Janez pravi,

da duša „vidi, kako jo nežni ljubezenski plamen, ki gori v njej, poveliča v mili in silni

slavi vsakikrat, ko jo zajame.“ (Janez 2006A, 17) Govora je torej o „plamenu, ki

18

predstavlja Svetega Duha.“ (ibid; prim. KKC 696) To izrazoslovje je, kakor smo že

nakazali, moč najti pri skoraj vseh mistikih, na poseben način pa se je zelo rad tako

izražal tudi eden izmed treh svetnikov, ki jim je Cerkev podelila naziv Teolog: „Bog je

ogenj in On je tako imenovan v vsem Svetem pismu.“ (Simeon 1980, 339) In smemo

reči, da so „dela takšne duše plameni, ki se dvigajo v ognju ljubezni.“ (Steuart 2002,

117)

„Ta ljubezenski plamen je duh njenega Ženina, je Sveti Duh. Duša ga občuti v sebi ne

samo kakor ogenj, ki jo použiva in spreminja v sladki ljubezni, ampak tudi kakor ogenj,

ki v njej gori in plameni.“ (Janez 2006A, 18) Sveti Ambrož nam še bolj jasno razloži, da

je bil ta ogenj „podoba Svetega Duha, ki se je spustil po Gospodovem vnebohodu, da bi

odpustil grehe vseh in da bi kakor ogenj vžgal dušo in um vernikov.“ (v. Cantalamessa

2008, 149) Pa ne le um, temveč se v Njem združujejo in dvigajo v plamenu tudi „deji

volje, katero prevzema in srka vase plamen Svetega Duha; ta je kakor angel, ki se je

dvignil k Bogu v plamenu Manuetove daritve (prim. Sod 13,20).“ (Janez 2006A, 18)

Pogled v Staro zavezo nam hitro da zaslutiti, kakšna je pomembnost simbola ognja:

„Žarenje v tem stihu je, kot sem že povedal, Sveti Duh, saj pravi Mojzes v knjigi

Deuteronomium, da je Gospod Bog ‚použivajoč ogenj‘ (5 Mz 4,24), kar pomeni ogenj

ljubezni.“ (Janez 2006A, 37) To duša prav dobro občuti, saj ko „Modrost dušo pritegne

vase, Sveti Duh udejanja blaženosti polno plapolanje svojega ognja.“ (Janez 2006A, 25)

Vendar kdorkoli se temu ognju približuje oziroma komur je dopuščeno priti blizu, v

začetku ne doživlja tega ognja kot prijetnega, saj „preden božanski ogenj ljubezni

prodre v bistvo duše in se z njo združi zaradi njenega dovršenega očiščenja in popolne

čistosti, njegov plamen, ki je Sveti Duh, zadaja duši rane, ko uničuje in použiva

nepopolnosti njenih slabih navad. S tem delovanjem jo Sveti Duh pripravlja na

božansko združitev in ljubezensko spremenjenje v Boga.“ (Janez 2006A, 25; prim.

Benz 2006, 451)

V učenju Cerkve je ta opis delovanja Duha v duši postal klasičen: „Tudi za Janeza od

Križa sta učinka Živega plamena ljubezni dva: očiščuje dušo in ji vliva moč, živahnost

in gorečnost za Boga.“ (Cantalamessa 2008, 164) To pa se dogaja le v ljubezni, zato

pravi, da plamen „pomeni ljubezen Svetega Duha.“ (Janez 2006B, 240)

19

Za vse učence je torej pomembno, da so blizu temu ognju. O tem svari tudi Origen, ki

naj bi nam predal naslednje Jezusove nebiblične besede: „Kdor je blizu meni, je blizu

ognju; kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.“ (v. Teoderiški 2004, 16) V

današnjem karizmatičnem jeziku pa bi lahko rekli, da so „torej apostoli na veliko noč

bili krščeni v Duhu, a na binkoštni dan so bili krščeni v ognju.“ (Pavić 2009, 107) Šele

tako vneti od ognja Svetega Duha lahko vnemamo z ognjem ljubezni tudi druge: „Nihče

ne more čutiti gorečnosti za evangelizacijo, če se ni prej osebno srečal z vstalim

Jezusom. Razlog je povsem preprost: beseda gorečnost pride od ‚biti goreč,‘ ne moremo

pa biti goreči, če nismo ob ognju Duha vstalega Kristusa.“ (Tardif 1990, 120) In to je

nekaj čudovitega, saj ni „ljubezen nikoli brezdelna, ampak je v neprestanem gibanju

kakor plamen, ki neprestano meče ognjene zublje na vse strani. Ljubezen, ki je njena

stvar, da povzroča rane in z njimi podeljuje zaljubljenost in radost, je v takšni duši

podobna živemu plamenu, zato ji zadaja rane, ki so kakor nežno plamenenje žlahtne

ljubezni.“ (Janez 2006A, 20)

Ne gre za privid ali enkratno izkustvo, temveč govorimo, kakor smo že omenili, o

trajajočem stanju duše: „Preoblikovanje v ljubezen je habitus, trajajoče stanje, v katero

je duša prestavljena, ogenj, ki v njej stalno gori. Njena dejanja pa so ‚plamen, ki buhne

iz ognja ljubezni in tem siloviteje šviga kvišku, čim močneje gori ogenj združitve‘.“

(Stein 2008, 268)

Kaj drugega torej še lahko, kakor izkazovati hvaležnost vpričo tako velikega daru in

vzklikati: „O plamen Svetega Duha, ki tako globoko in nežno prežemaš bistvo moje

duše in jo izžigaš s svojim blaženim žarom!“ (Janez 2006A, 35) Kdaj in kje

najmočneje? Pri sveti evharistiji, kateri v čast prepeva še en velik mistični pesnik Efrem

Sirski: „Ogenj in Duh sta v naročju nje, ki te je nosila, Ogenj in Duh sta v reki, v kateri

si bil krščen. Ogenj in Duh sta v našem krstu, in v Kruhu in v Kelihu sta Ogenj in Sveti

Duh.“ (v. Rupnik 2009, 10)

20

3.1.3 Ljubezni

Apostol Janez nam ves prevzet od ljubezni Boga nenehno pričuje o največji resnici

življenja: „Bog je ljubezen.“ (1 Jn 4,8.16) Prevzet od ljubezni Boga je bil tudi Janez od

Križa, ki je prav tako dodobra spoznal Božje delovanje v sebi: „V duši, ki se je

spremenila v ljubezen, deluje Sveti Duh tako, da so njena notranja dejanja plamenenje

in žar ljubezni; njena volja, združena s tem plamenom, ljubi v najbolj vzvišeni obliki,

postaja ena sama ljubezen z njim.“ (Janez 2006A, 18)

„Ko duša govori, da ji ljubezenski plamen ranja ‚najgloblje središče‘, s tem pripoveduje,

da jo v skladu z njeno bitjo, naravo in močjo ranja in navdaja Sveti Duh.“ (Janez

2006A, 23) Sveti Duh je tisti, ki „razgoreva v duši ljubezen, v kateri je volja duše

postala z Božjim plamenom ena sama ljubezen.“ (Stein 2008, 268) Za takšno popolnost

v ljubezni pa „mora imeti ljubezen dve lastnosti: dušo prežarja in spreminja v Boga,

preoblikujoči ogenj njenega plamena pa ji ne povzroča bolečine.“ (ibid.) Ključnega

pomena je odprtost Božjemu Duhu, da lahko „Sveti Duh porodi v našem življenju

sadove svoje ljubezni.“ (Tardif 1990, 68) Svoje sadove pa lahko porodi, ker je sam

Ljubezen: „Bog je ljubezen; v svetnikih je Sveti Duh Ljubezen.“ (Rupnik 2006, 79)

„Ko torej duša občuti, kako ji živi plamen ljubezni živo podarja vse dobrine – saj jih

božanska ljubezen vse nosi s seboj –, pravi ‚O živi plamen ljubezni, ki raniš neskončno

nežno‘!“ (Janez 2006A, 24) Ta plamen je „ljubezen Svetega Duha.“ (Janez 2006B, 240)

Naše duhovno življenje in poboženje „spočne vera, porodi upanje, upodobi in oživi

Ljubezen, ki je Sveti Duh. Kajti Božja ljubezen – ali Bog-Ljubezen, Sveti Duh – se

potopi v človekovo ljubav in njegovega duha ter ga naveže nase. Bog poslej ljubi Sebe

‚iz človeka‘ in tako zedinja s Seboj njegovega duha in njegovo ljubav. /…/ Ne ljubi

Boga drugače kot od Svetega Duha.“ (Teoderiški 2004, 97)

Tudi papež Janez Pavel II. je v okrožnici o Svetem Duhu poudaril, da je v „svojem

najglobljem notranjem življenju /…/ Bog ‚ljubezen‘, bistvena ljubezen, skupna trem

božjim osebam; Sveti Duh je osebnostna ljubezen kot Duh Očeta in Sina. /…/ On je

Oseba-ljubezen, Oseba-dar.“ (Janez Pavel II. 1999, 177) Pri tem pa je treba „razlikovati

21

med ljubeznijo, kolikor je dana in sprejeta v odnosu med Očetom in Sinom, in

ljubeznijo, ki je skupna vsem trem: v prvem primeru imamo osebno ljubezen, Duha, ki

je različen od Ljubečega in Ljubljenega, čeprav eden z njima v ljubezni: v drugem

primeru imamo substancialno ljubezen, ki je božja narava sama, bistvo Božanstva.“

(Sorč 1994, 102) „Ljubezen je namreč ‚življenje Božje narave samo‘, kot je zapisal

Gregor iz Nise.“ (Loski 2008, 180)

V stanju duhovne poroke „Sveti Duh s svojim božanskim dihom čudovito dviga dušo, jo

oblikuje in jo dela zmožno, da diha v Boga isti ljubezenski dih, ki ga Oče diha v Sina in

Sin v Očeta, ta dih pa je sam Sveti Duh.“ (Janez 2006B, 235) Zato tudi upanje „ne

osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.“

(Rim 5,5) Kličimo torej s svetim Avguštinom: „Torej je Sveti Duh Bog Ljubezen!“ (v.

Cantalamessa 2008, 174; prim. Janez 2006B, 103) V našem življenju deluje Božji Duh

le po ljubezni in na sila skrivnosten način, saj je „kakor sladka, radostna voda, dokler je

skrit v žilah duše; ko pa pride pri žrtvovanju Božje ljubezni na plan, tedaj je on živ

plameneč ogenj.“ (Stein 2008, 286)

Obrnimo se skupaj z Janezom na Boga s prošnjo: „Z veseljem in radostjo te prosim v

Svetem Duhu /…/, naj te ljubim že zdaj brez nehanja in konca s popolnostjo in

nasičenostjo, ki ju želi moja duša.“ (Janez 2006A, 36)

22

3.2 Združena s Troedinim (Sveti Duh v Trojici)

O sladko to žarenje!

O blagodejna rana!

O blaga roka, nežni ta dotik,

ki večnega življenja daje predokus,

ki dolg vsak poplačuje;

ko umoriš, se smrt v življenje spremeni.

(Janez 2006A, 15)

O žar, tako prijeten!

O radostna rana!

O mila roka! O najnežnejši dotik!

Daješ okušati življenje večno.

In poplačal si ves dolg!

Ki ubijajoč spreminjaš smrt v življenje.

(Stein 2008, 265)

Ko so Janeza od Križa bosonoge karmeličanke vprašale, zakaj tako pogosto obhaja

votivne maše na čast Presveti Trojici, jim je v smehu odvrnil: „Ker je Troedini Bog

zame največji svetnik v nebesih!“ (v. Crisogono 1974, 138) A ne le v nebesih, temveč

tudi v duši, kakor razloži v predgovoru v delo Živi plamen ljubezni: „Saj je povedal, da

bodo k tistemu, ki ga ljubi, prišli Oče in Sin in Sveti Duh in da bodo ‚prebivali pri njem‘

(Jn 14,23). To se bo dogodilo, kadar mu bo dal živeti in prebivati v Očetu in Sinu in

Svetemu Duhu, kar duša izraža v pričujočih kiticah.“ (Janez 2006A, 13) Na svojstven

način je to že zapisal apostol Janez: „Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz

pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj:

Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker

ostaja pri vas in bo v vas. /…/ Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem

imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.“ (Jn 14,15–17.26)

Komentar druge kitice Živega plamena ljubezni Edith Stein začne z naslovom

„Združena s Troedinim“. S tem na kratko nakaže pomen naslova in kitice ter jo primerja

s prvo kitico: „V 1. kitici se je združitev obravnavala predvsem kot delo Svetega Duha.

Le na kratko je bilo omenjeno, da vse tri Božje osebe prebivajo v duši. Zdaj se skuša

prikazati, kakšen delež ima vsaka od treh oseb pri ‚Božjem delu združitve‘.“ (2008,

275)

23

Da bi vsaj malo spoznali in okusili to resničnost, „ni dovolj preiskati človeško vest kot

človekovo notranjo skrivnost; treba je prodreti v notranjo božjo skrivnost, v tiste ‚božje

globine‘, ki so obsežene v kratkem obrazcu: k Očetu, v Sinu, po Svetem Duhu.“ (Janez

Pavel II. 1999, 209–210) Izjemna je vloga Svetega Duha, saj, kot pravi vzhodno-sirski

oče Jožef Vizionar, „v kolikor Sveti Duh vodi človeka globlje v luč Presvete Trojice, ga

tam končno dalje napolnjuje z reko mističnega ‚govora‘, ki nikdar več ne presahne.“ (v.

Bunge 2002, 136)

3.2.1 Trinitarična ontologija

Jezusove zadnje besede v Matejevem evangeliju se nanašajo na misijonsko naročilo

učencem: „Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta

in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In

glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.“ (Mt 28,19–20) Ta obrazec „odseva

najglobljo notranjo skrivnost Boga, božjega življenja, ki je: Oče, Sin in Sveti Duh,

Božja enota v Trojici.“ (Janez Pavel II. 1999, 176–177)

Janezova teologija na vsakem koraku odseva trinitaričnost. Na to nas je napotil že v

uvodu v delo Živi plamen ljubezni, ko je dejal, da bo v nas prebivala Presveta Trojica,

Oče, Sin in Sveti Duh. (prim. Janez 2006A, 13) Na to veliko resnico naše vere opozarja

še mnogokrat, še posebej pa v zvezi z duhovno poroko, ki pomeni izpolnitev obljub

Božjega Sina; in res, „ne kaže imeti za neverjetno, da duši, ki je izkušana, preizkušana

in očiščena v ognju trpljenja, nadlog in različnih skušnjav, pa se je izkazala zvesto v

ljubezni, Bog dovoli, da se ji zaradi njene zvestobe že v tem življenju izpolni, kar je

obljubil Božji Sin, namreč, da bo k duši, ki njega ljubi, prišla Presveta Trojica in

prebivala pri njej; božansko ji bo razsvetlila razum z modrostjo Sina, napolnila ji bo

voljo z radostjo v Svetem Duhu, Oče pa jo bo mogočno pritegnil v brezdanji objem

svoje sladkosti.“ (Janez 2006A, 24)

V drugi kitici pesmi je predvsem nakazano, kakšno je delovanje Presvete Trojice v duši:

„V pričujoči kitici duša tolmači, da božansko delo združitve udejanjajo v njej tri osebe

24

Presvete Trojice: Oče in Sin in Sveti Duh; zato so ‚roka‘,‚dotik‘ in ‚žarenje‘ v bistvu

ista stvar. Trem Osebam daje ta poimenovanja, ker zaradi njihovega delovanja vsaki od

njih pripada eno: ‚žarenje‘ je Sveti Duh, ‚roka‘ je Oče, ‚dotik‘ je Sin.“ (Janez 2006A,

37) Po vsaki Osebi pa smo deležni različnih milosti in darov. Tako je prva milost

„‚blagodejna rana‘; pripisuje jo Svetemu Duhu in jo zato imenuje ‚žarenje‘; druga

milost je ‚predokus večnega življenja‘; tega pripisuje Sinu in ga zato imenuje ‚nežni

dotik‘; tretja milost je spremenjenje v Boga, ‚dolg, ki dušo bogato poplačuje‘; pripisuje

ga Očetu in mu zato pravi ‚blaga roka‘.“ (ibid.) Ob tem, ko opisuje udejanjanje

posameznih Oseb, nikakor ne pozablja na njihovo enost božanstva: „Tri Božje Osebe

delujejo v eni, zato vse pripisuje eni in obenem vsem.“ (ibid.) Edith Stein na to doda, da

se imena, ki jih pridaja posamezni osebi, „razlikujejo glede na učinek.“ (2008, 275)

Svetega Duha Janez opisuje kot žarenje: „Žarenje v tem stihu je, kot sem že povedal,

Sveti Duh, saj pravi Mojzes v knjigi Deuteronomium, da je Gospod Bog ‚použivajoč

ogenj‘ (5 Mz 4,24), kar pomeni ogenj ljubezni.“ (Janez 2006A, 37) Katarina Sienska pa

je naredila še korak naprej, ko je dejala za Boga: „Moja narava je ogenj.“ (v.

Kartuzijanec 1979, 73) Ta ogenj duša prav dobro zaznava in ga prepoznava kot

„neskončni ogenj ljubezni“, ki „se hoče včasih dotakniti duše zelo tesno, in tedaj je

njena gorečnost na tako zelo visoki stopnji ljubezni, da se ji dozdeva, kako izgoreva bolj

kakor ves ogenj tega sveta. Zato pravi o Svetem Duhu v tej združitvi, da je žarenje.“

(Janez 2006A, 38) Pa ne le žarenje, temveč je duh Jezusa: „Ta ljubezenski plamen je

duh njenega Ženina, je Sveti Duh.“ (Janez 2006A, 18)

Drugi so učinki in milosti, ki jih povzroča Oče: „Ta roka je, kakor sem že povedal,

usmiljeni in vsemogočni Oče. O njej je treba vedeti, da je prav tako velikodušna in

radodarna, kakor je mogočna in bogata; kadar se odpira, da bi naklonila duši svoje

milosti, ji zato daje bogate in mogočne darove.“ (Janez 2006A, 43) On je tisti, ki mori,

da oživlja in zadaja rane, da ozdravlja: „O ti božansko življenje, ki moriš samo zato, da

oživljaš, saj tudi zadajaš rane le zato, da ozdravljaš.“ (ibid.) Duša se končno v tej

dinamiki s hvaležnostjo obrača Nanj: „Ranila si me, da bi me ozdravila, o božanska

roka; v meni si umorila tisto, zaradi česar sem bil mrtev in brez božjega življenja.“

(ibid.)

25

Tretji pa so učinki Sina in realnost življenja Kristusa v duši. Že apostol Pavel je dejal,

da je „po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne

živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v

Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.“ (Gal 2,19–20) To uresničuje

Oče po Sinu „z bogastvom svoje velikodušne milosti, v dotiku, s katerim si se me

dotaknila z njim, ki je ‚odsvit tvojega veličanstva in odseva tvoje bistvo‘ (Heb 1,3).“

(Janez 2006A, 44) In „tvoj edinorojeni Sin, o usmiljena Očetova roka, je nežni dotik, s

katerim si se me dotaknila in me ranila z močjo svojega žara.“ (ibid.) On je „nežni

dotik, Beseda, Božji Sin“, ki prežema bistvo duše „v nežnosti svoje Božje biti.“ (Stein

2008, 280) To skrivnost pa lahko sprejmejo le tisti, „ki so sami duhovno naravnani in

nežni.“ (Sorč 2000, 88)

Tudi ko Janez razlaga različne učinke posameznih Oseb, gleda ob tem tudi na enoto

Trojice, saj „pomeni Bog v svoji eni in preprosti biti tudi vse moči in veličine svojih

lastnosti: je vsemogočen, moder, dober, usmiljen, pravičen, silen, ljubeč in tako naprej.“

(Janez 2006A, 56) In nadaljuje, da je vsaka od lastnosti „sama božja bit v eni sami

podstati, ki je Oče ali Sin ali Sveti Duh, vsaka od lastnosti treh Oseb pa je Bog sam.“

(ibid.)

3.2.2 Odnosna pneumatologija

Papež Janez Pavel II. v okrožnici o Svetem Duhu o medsebojnem prešinjanju Očeta in

Sina in Svetega Duha uči, da ko „Jezus govori o Duhu-Tolažniku, ponovno uporablja

osebni zaimek ‚on‘ in obenem pri svojem poslovilnem govoru razkriva vezi, ki

medsebojno zedinjajo Očeta, Sina in Tolažnika. Tako torej ‚Duh /…/ izhaja iz Očeta‘ in

Oče ‚daje‘ Duha. Oče ‚pošilja‘ Duha v Sinovem imenu. Duh ‚pričuje‘ o Sinu. Sin prosi

Očeta, naj pošlje Duha-Tolažnika. /…/ Tako Oče v moči svojega očetovstva pošilja

Svetega Duha, kakor je poslal Sina; hkrati pa ga pošilja v moči odrešenja, ki ga je

izvršil Kristus – in v tem smislu pošilja Svetega Duha tudi Sin.“ (1999, 175–176) Tudi

sveti Pavel poučuje vernike v Efezu o tej dinamiki odnosa, ko pravi, da imamo po

Jezusu Kristusu dostop k Očetu v enem Duhu. (prim. Ef 2,18) To pa je hkrati tudi

26

temeljni princip molitve in prošnje Očetu: „Z veseljem in radostjo te prosim v Svetem

Duhu /…/, naj te ljubim že zdaj brez nehanja in konca s popolnostjo in nasičenostjo, ki

ju želi moja duša.“ (Janez 2006A, 36)

V razlagi druge kitice Janez na začetku zapiše: „Tri Božje Osebe delujejo v eni, zato vse

pripisuje eni in obenem vsem.“ (Janez 2006A, 37) Kakor smo že videli, je ljubezen

tista, ki je skupna vsem trem in je „odnos v božji ljubezni: odnos Roditelja do Rojenega,

Ljubitelja do Ljubljenega (‚očetovstvo‘ Očeta); odnos med Rojenim in Roditeljem,

Ljubljenim in Ljubečim (‚sinovstvo‘ Sina); odnos Duha v razmerju do obeh, kot njuna

prejeta in podarjena ljubezen (‚pasivno dahnjenje‘, dahnjenost od Očeta in Sina).“ (Sorč

1994, 102) Mistikinja Marija Magdalena de'Pazzi to prepoznava, podobno kot Janez, v

svoji duši: „Sveti Duh deluje v isti naravi z Očetom in Besedo in se poraja iz Očetovega

bistva in Sinove ljubezni, prihaja v dušo kot veletok, da se vsa potopi v njem. /…/ Treba

je, da duša, ki je manjša, izgubi svoje ime in se preda Svetemu Duhu. To se zgodi, če se

duša tako potopi v Svetega Duha, da postane eno z njim.“ (v. BB3, 308)

Nekateri karmeličani, poznavalci Janeza od Križa, pokažejo na razliko med deloma Živi

plamen ljubezni in Duhovna pesem, ki smo jo omenili že v prvem delu diplomske

naloge: „V tem delu se izkazuje delovanje Svetega Duha, medtem ko se v Duhovni

pesmi naglaša Kristusova prisotnost.“ (Ordo Carmelitarum discalceatorum 2004) Na

vsakem koraku pa je delovanje Svetega Duha odnosno do in od Očeta in Sina, kar je

najbolj očitno povedano v Janezovi pesmi Romanca o Presveti Trojici (prim. Janez

2006A, 109–118), a tudi v celotnem komentarju pesmi Živi plamen ljubezni. Edith Stein

to prešinjanje Oseb, ko Sveti Duh povzroča v duši rano ljubezni, opisuje z naslednjimi

besedami: „Žar ljubezni poškoduje rane bede in greha, jih nato ozdravi in spremeni v

rane ljubezni.“ In nadaljuje, da „žar ne preneha delovati, temveč kot dober zdravnik

ljubeče oskrbuje rano.“ (2008, 276) To delo opravlja Oče: „Roka, ki zadaja rano, je

ljubeči in vsemogočni Oče.“ (Stein 2008, 279) Kar ne pomeni, da prihaja do lastne

samovoljnosti, saj „Sveti Duh, ena od oseb Svete Trojice, pravzaprav prek Sina

uresničuje to, kar želi Oče, kakor da bi to bila Njegova lastna volja, saj je Sveta Trojica

nedeljiva, ko govorimo o Njeni naravi, bitnosti in volji.“ (Loski 2008, 134)

27

Duša sedaj opaža „da jo Sveti Duh v moči tega radostnega Ženinovega priobčevanja

kliče in vabi k neskončni slavi.“ (Janez 2006A, 30) Sveti Duh tako postaja najodličnejši

dar, ki razkriva zedinjenost Očeta in Sina ter zedinjevalec Boga z nami: „Končno Sveti

Duh, Očetov in Jezusov dar, razkriva zedinjenost med prvima dvema osebama in nas

zato vse zedinja v Jezusu, da bi imeli dostop do Očeta. Pošiljata nam ga Oče in Sin po

svojem vstajenju: zato se nam daje kot Jezusov Duh. Samo v moči njegove navzočnosti

moremo živeti kot božji otroci v Jezusu Kristusu.“ (Ladaria 1999B, 76) Sin pa je tisti, ki

prosi Očeta, „naj jim daje isto ljubezen kot Sinu, čeprav ne po naravi kot njemu, ampak,

kot nam je že znano, po združitvi in ljubezenskem spremenjenju. /…/ Po ljubezenski

združitvi, kakor Oče in Sin živita v ljubezenski edinosti.“ (Janez 2006B, 236)

Apostol Pavel opisuje to odnosnost vernikom v Galatiji: „Ker pa ste sinovi, je Bog

poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: ‚Aba, Oče!‘“ (Gal 4,6) Analogno pa bi

lahko dejali, da je delovanje Božjih oseb v duši podobno delovanju v Presveti Trojici:

„Duša, ki je spremenjena v Boga in združena z njim, diha v Bogu in vanj isti božji dih,

katerega Bog pri njenem spremenjenju vase diha v sebi vanjo. /…/ To delovanje se

udejanja v njej po Presveti Trojici, v združitvi z njo in tako kot v Trojici sami,

uresničuje pa se po podaritvi in deležnosti, saj ga v duši udejanja Bog.“ (Janez 2006B,

235) V tem odnosu lahko poimenuje ljubezen kot vetje, „kajti tudi Svetega Duha, ki je

ljubezen, Sveto pismo primerja vetju, ker ga dihata Oče in Sin. Kakor je v Svetem

pismu Sveti Duh predstavljen kot veter ob poletu, ker izhaja in dobiva dih iz zrenja in

modrosti Očeta in Sina, tako tudi /…/ Ženin imenuje ljubezen duše vetje, saj ji prihaja

(naproti) ob zrenju in spoznanju Boga, kakor sta ji dana v tistem trenutku.“ (Janez

2006B, 103)

3.2.3 Izhajanje Svetega Duha

Nicejsko-carigrajska veroizpoved nam glede verovanja v Svetega Duha predaja

naslednjo resnico: „Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta (in

28

Sina)6. Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo. Ki je govoril po prerokih.“ (VC

250) Da bi ubesedili razmerje med Sinom in Svetim Duhom, so v latinskem svetu „za

izraz tega razmerja skovali stavek, po katerem Sveti Duh izhaja ‚iz Očeta in Sina‘.

Besede ‚in Sina‘ v latinščini zvenijo Filioque.“ (Cantalamessa 2008, 465) Sveti

Avguštin, ki je imel na Janeza pomemben vpliv (prim. Crisogono 1974, 145), je

poskušal „v odnosu do Duha razložiti, kaj je izhajanje in kako se to razlikuje od

rojevanja Sina. Priznava, da Duh izhaja iz Očeta in Sina. Predvsem pa iz Očeta, ki je

dopustil Sinu, da ga dahne. Duh izhaja kot ljubezen in zato ni rojen, saj ljubezen ni

podoba, ampak dar in občestvo. /…/ Oče pozna samega sebe, naredi podobo samega

sebe, ki mu je enaka in je oseba (Sin), ljubi svojo podobo, ki mu vrača ljubezen, saj je

oseba. Tudi ta ljubezen je oseba: Sveti Duh.“ (Padovese 1994, 75)

Ko razmišljamo o izhajanju Svetega Duha, je dobro imeti pred očmi naslednji pogled:

„Nauk Filioque je utemeljen na svetopisemski trditvi o utriusque Spiritus7.“

(Cantalamessa 2008, 470) Sveti Duh v Svetem pismu je tako mnogokrat imenovan

Božji Duh ali Očetov Duh in Sinov Duh ali Kristusov Duh (prim. Mt 10,20; Apd 16,7;

Gal 4,6; Rim 8,9; 8,14; 1 Kor 2,11). Temu vestno sledi tudi Janez, ko Svetega Duha

poimenuje „duh njenega Ženina“ (Janez 2006A, 18), „Ženinov duh“ (Janez 2006B,

127), „Duh svojega Sina“ (Janez 2006B, 235) in „Božji Duh“ (Janez 2006A, 59; Janez

2006B, 101). Lahko rečemo, da je Sin „po prepričanju Vzhoda in Zahoda soudeležen pri

izhajanju Svetega Duha.“ (Sorč 1994, 118)

Izraz Filioque uporabi Janez predvsem takrat, ko opisuje odnos in prešinjanje oseb v

Presveti Trojici: „V ljubezenskem Ognju, ki iz Obeh se izlivaš, svojemu Sinu Oče

prelepo in sladko besedo si rekel. Samo Sinu, nikomur drugemu, vso ljubezen je odkril,

a Sin vso ljubezen Očetu, vso, vso je namenil!“ (v. Crisogono 1974, 80) To še nekoliko

6 „Beseda ‚Filioque‘ (in iz Sina) je bila v veroizpoved vključena prvikrat v Španiji. Za Karolingov

je prišla v rabo po vsej Franciji, a šele na prošnjo cesarja Henrika II. Svetega jo je Benedikt VIII.

dokončno vključil v veroizpoved Cerkve v Rimu.“ (Strle 1997, 130) Razlog sprejetja izhaja iz želje, da bi

opozorili na „sobistvenost Svetega Duha z Očetom in Sinom ter tako zavrniti subordinacionizem.“ (Sorč

1994, 119)

7 Spiritus ab utroque oziroma Duh iz obeh; utrisque Spiritus oziroma Duh obeh. (prim.

Cantalamessa 2008, 470)

29

poglobi v Romanci o Presveti Trojici: „Zato pa Sinova slava je ista kot slava Očeta, in

Oče vso svojo slavo vedno le v Sinu ohranja. Kot ljubljeni v ljubečem eden v drugem

prebiva. Ljubezen, ki ju druži, enaka za oba je, za Sina in Očeta, po polnosti in moči.“

(Janez 2006A, 109) To dogajanje pa ni rezervirano le za Presveto Trojico, temveč tudi

nas v neizrekljivi milosti vabi v ta odnos: „Tako kakor Oče in Sin in on, ki iz njiju

izhaja, vsi drug v drugem živijo, živela bo tudi nevesta; vsa potopljena v Boga bo božje

življenje živela.“ (Janez 2006A, 113)

V delu Duhovna pesem opozori še na eno mesto v Svetem pismu, ki nakazuje na

izhajanje Duha in ga povezuje z dušo ob duhovni poroki. Le-ta je „potešena prav v svoji

biti, kajti pijača, ki jo prejema, je cel potok slasti, in ta tok je Sveti Duh, ki je po

besedah sv. Janeza ‚reka žive vode, bleščeča kakor kristal, ki izvira izpod prestola Boga

in Jagnjeta‘ (Raz 22,1). Te vode, ki pomenijo najbolj zaupno božjo ljubezen, prodirajo v

globino duše in jo napajajo s tokom ljubezni; ta tok je, kot že povedano, Duh njenega

Ženina, ki se izliva vanjo v združitvi.“ (Janez 2006B, 169) Analogno z dogajanjem v

duši zapiše tudi za Trojico, da „Sveti Duh s svojim božanskim dihom čudovito dviga

dušo, jo oblikuje in jo dela zmožno, da diha v Boga isti ljubezenski dih, ki ga Oče diha

v Sina in Sin v Očeta, ta dih pa je sam Sveti Duh.“ (Janez 2006B, 235)

30

3.3 V sijaju Božjega veličastva (pneumatološka antropologija)

Ognjene te svetilke,

ki v njih bleščečem siju

globoke votline čutenja,

ki temno je bilo in slepo,

s popolnostjo prečudno

toploto, luč Ljubemu dajo.

(Janez 2006A, 15)

O svetle ognjene svetilke

v katerih žarkih

brezdanje votline čutenja

nekdaj tako slepe in tako temne

v lepoti brez primere

dajejo Ljubljenemu luč in toploto!

(Stein 2008, 265)

Eden izmed pomembnih vidikov krščanske antropologije, še posebno vzhodne, je

pneumatološkost: „Če je Kristus središče teološke antropologije, potem je Sveti Duh

njeno obzorje ali razsežnost.“ (Ladaria 1999A, 2) Atanazij in mnogi drugi vzhodni

očetje jo postavljajo v središče: „Po Duhu smo mi vsi deležni Boga. /…/ V sodelovanju

z Duhom smo deležni božanske narave. /…/ Prav zato dela Duh tiste, v katerih je

navzoč, božanske!“ (v. KKC 1988) Irenej pa gre še korak naprej, ko pravi, da je celoten

človek, ki je narejen po Božji podobi in sličnosti, „sestavljen iz duše, telesa in duha.“

(Irenaeus 2007, 534) Nadaljuje, da „kdor skozi vero uvede Svetega Duha v srce, temu

se pravilno reče, da je čist in duhoven in da živi Bogu, saj poseduje Duha Očeta, ki nas

očiščuje in dviguje v Božje življenje.“ (Irenaeus 2007, 535)

Kristus nam torej vrača tisto, kar smo izgubili, Svetega Duha: „Pomen odrešenja je

treba torej videti v vračanju Duha: Kristus nam ga prinaša, da bi se nadaljeval proces

pobožanstvenja, ki ga je greh upočasnil, ne pa onemogočil.“ (Padovese 1994, 83)

Pneumatološka antropologija je še kako blizu Janezu, ki poudarja, da je duša v duhovni

poroki „spremenjena v plamene Svetega Duha“, in nadaljuje, da „skupna gibanja Boga

in duše niso samo siji, ampak tudi poveličanja“, ki „jih udejanja v duši Sveti Duh.“

(Janez 2006A, 60) Ob tem postavlja dva pomembna poudarka. Prvi nas opominja, da

„je treba vedeti, da duša sicer išče Boga, še bolj pa njen Ljubljeni išče njo.“ (Janez

2006A, 67) Drugi poudarek pa kaže na povzetek tretje kitice: „Vse, kar je moč povedati

31

v tej kitici, je manj od resničnosti, saj je spremenjenje duše v Boga neizrečno. Povzeti

se da s temile besedami: duša postane Bog od Boga po deležnosti pri Bogu in njegovih

lastnostih.“ (Janez 2006A, 59–60)

To pa je tudi največ, kar lahko duša doseže v tem življenju, in predstavlja vrhunec

pneumatološke antropologije, namreč ko Bog „ pripelje dušo do razsvetljenja in nato do

najvišje stopnje popolnosti, dosegljive v tem življenju, do združitve z Bogom v duhovni

poroki.“ (Janez 2006A, 6) Vse to pa v duši uresničuje Božji Duh, ki je „notranji voditelj

v duhovni rasti kristjana, ki doseže mistični vrh v zedinjenju/edinosti duha z Duhom.“

(Teoderiški 2004, 260)

3.3.1 Posinovljenje

Apostol Pavel na dveh mestih zatrjuje, da smo Božji sinovi in da to posinovljenje v nas

uresničuje Božji Duh. V Galatijo piše takole: „Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog

poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so

bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša

srca Duha svojega Sina, ki vpije: ‚Aba, Oče!‘ Potemtakem nisi več suženj, temveč sin,

če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.“ (Gal 4,4–7) Vernikom v Rim pa piše podobno:

„Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha

suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem

kličemo: ‚Aba, Oče!‘ Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo

otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da

bomo z njim tudi poveličani.“ (Rim 8,14–17)

Dar Božjega posinovljenja nam daje možnost, da se zavedamo „bivanja Božjih Oseb v

sebi.“ (Kartuzijanec 1979, 69) Trinitarična teologija nam to objasni še bolj natančno, ko

govori, da je človek „ustvarjen s tem, ko postane deležen ljubezni Boga Očeta. Sveti

Duh stori, da ta ljubezen prebiva v človeku, in vtisne vanj Sinovo podobo.“ (Rupnik

2001, 22) To pa je tudi cilj nadnaravnega življenja, namreč, „da postanemo Kristus.“

32

(Kartuzijanec 1979, 62) Svobodno lahko rečemo, da je „izkustvo Svetega Duha vedno

tudi izkustvo Kristusa in obratno.“ (Schneider 1991, 47)

Ta odnos je nekaj tako čudovitega in Božjega, da je zanj težko najti prave besede, zato

Janez pravi, da ima premalo „znanja in moči, da bi opisal to dogajanje; da se le

povedati, kako nam je Božji Sin pridobil tako visoko stanje in nam zaslužil takšno

vzvišeno mesto, da moremo biti ‚Božji otroci‘, kot pravi sv. Janez (Jn 1,28). Saj prav za

to je prosil Očeta, kakor poroča isti evangelist: ‚Oče, hočem, da bodo tudi ti, ki si mi jih

dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal‘ (Jn 17,24),

kar pomeni, naj po deležnosti uresničujejo v nama isto delovanje, ki ga uresničujem jaz

po naravi, to se pravi, dih Svetega Duha.“ (Janez 2006A, 236) Nekateri komentatorji to

sicer komentirajo s precejšnjo nejevernostjo in strahom: „Pravični bi bil tako soudeležen

pri Kristusovi vlogi v sv. Trojici; z njim bi dahnil Svetega Duha, ki je ljubezen med

Očetom in Sinom.“ (Ladaria 1999B, 76)

Postavi se vprašanje, kako se je moč zavedati Boga v sebi; kako je mogoče, da

postanemo Božji posinovljenci? Kako in na kakšen način se lahko Božji Duh dotika

mene kot osebe? Janez poudari, da je Bog tisti, ki deluje v duši: „Bog je tisti, ki vse

udejanja, duša pri tem ne prinaša ničesar iz svojega /…/, zato je zdaj ves njen opravek le

v sprejemanju od Boga, ki jo edini more brez posredovanja čutov voditi prav v njeni

globini k delovanju in gibanju. Vsi njeni vzgibi so tedaj božanski; čeprav so božji, so

tudi njeni, saj jih udejanja v njej in z njo Bog, kateremu daje svojo privolitev in

pritrditev.“ (Janez 2006A, 21) Edith Stein ob tem poudari, da se Božji plamen „dotika

duše z nežnostjo Božjega življenja in jo tako silovito ranja v njeni najgloblji notranjosti,

da se povsem stopi v ljubezen. /…/ To se dogaja v najglobljem dnu duše, kamor ne

moreta prodreti ne hudič ne čutnost, zato se dogaja povsem nemoteno, bistveno in

radostno.“ (2008, 268) Tako so na eni strani „vsi vzgibi duše Božji, so Božji deji, pa

vendar tudi spet dejanja duše.“ (Stein 2008, 269)

Ko razmišljamo o duši, je najprej „treba vedeti, da duša kot duh nima visokega in

nizkega, globljega in manj globokega, kakor imajo to snovna telesa.“ (Janez 2006A, 21)

Zato govorimo o dušinem približevanju središču, s tem pa mislimo na približevanje

33

duše Bogu, „ki jo tam čaka.“ (Sorč 200, 86) „Središče duše je Bog. Kadar ga duša

doseže, kolikor ji sploh dovoljujejo zmožnosti njene biti in moč njenega delovanja in

nagnjenja, dospe do svojega zadnjega in najglobljega središča v Bogu. Takrat Boga

ljubi, ga umeva in uživa z vsemi svojimi močmi.“ (Janez 2006A, 22) To približevanje

pa se dogaja po ljubezni, ki „pomeni nagnjenje, silo in moč duše, ki ji pomagajo na poti

k Bogu, saj se duša združuje z njim po ljubezni; čim več stopenj ljubezni ima, tem

globlje prodre v Boga in tem bolj se vanj osredini. Rečemo lahko, da more imeti duša

toliko središčnih točk v Bogu, kolikor more imeti stopenj ljubezni. /…/ Ko pa dospe na

zadnjo stopnjo, božja ljubezen rani njeno zadnje in najgloblje središče, kar jo spremeni

in razsvetli v vsej njeni biti, njeni moči in zmožnosti, v njeni sposobnosti sprejemanja,

dokler ne postane podobna Bogu.“ (ibid.)

„Ko duša govori, da ji ljubezenski plamen ranja ‚najgloblje središče‘, s tem pripoveduje,

da jo v skladu z njeno bitjo, naravo in močjo ranja in navdaja Sveti Duh.“ (Janez

2006A, 23) In bolj kot jo ranja in navdaja, večje „je obilje in bogastvo radosti in slave,

ki ju občuti ob takšnem priobčenju v Svetem Duhu. Ta radost je tem večja in tem

nežnejša, čim močneje in globlje je spremenjena v Boga in pogreznjena vanj.“ (ibid.)

Pri tem gre za dotik „samega Božanstva v duši, za dotik brez vsake oblike in razumske

ali domišljijske podobe.“ (Janez 2006A, 40)

Duši „se zdi, da je v samem središču duhovnega jedra“, kjer uživa „najčistejšo radost.

Toda kdo bi mogel to primerno izraziti? Tukaj namreč duša občuti nekaj kakor prav

drobno gorčično zrno, ki je sila živo in žareče in oddaja iz sebe v okolico živ in žareč

ljubezenski ogenj. Ta ogenj se poraja iz bistva in moči tiste žive točke, v kateri je bistvo

in moč zelišča, in duša ve, kako živahno se pretaka po vseh žilah njenega duha in njene

biti, kakor pač dovoljujeta njena zmožnost in moč.“ (Janez 2006A, 41) Ob tem vedno

bolj čuti, „kako se ta žar krepi in raste in kako se v njem njena ljubezen tako prečiščuje,

da se vžigajo v njej morja ljubezenskega ognja, ki prodira v višino in globino in vse

napolnjuje z ljubeznijo.“ (ibid.)

Edith Stein vidi to ljubezen kot silo, ki popolnoma uskladi dušo in telo ter popolnoma

izpolni duha: „Bog izkazuje duši svojo ljubezen in svoja dejanja dobrote v moči vseh

34

svojih lastnosti: naklanja ji milost in jo ljubi z vsemogočnostjo in modrostjo, v dobroti

in svetosti, v pravičnosti in usmiljenju, čistosti in pristnosti itd. Nadvse jo ceni, postaviti

jo hoče na isto stopnjo s samim seboj in se ji zato kaže v spoznanjih vesel. Nanjo izliva

reke ljubezni; srečna je v popolni skladnosti duše in telesa, spremenjena v raj, ki ga je

Bog popolnoma obdelal. In neskončni ogenj je tako prijeten, da je podoben vodam

življenja, ki silovito povsem pogasijo žejo duha. /…/ Božji Duh je kakor sladka,

radostna voda, dokler je skrit v žilah duše; ko pa pride pri žrtvovanju Božje ljubezni na

plan, tedaj je on živ plameneč ogenj.“ (2008, 286) Prav tako je po svetem Ireneju

„duhoven tisti človek, kateremu je Sveti Duh prežel in združil dušo in telo.“ (v. Grün

2008, 19)

Zmožnosti duše so v duhovni poroki že preobražene in duša je povsem vodena v moči

Svetega Duha: „Razumsko zmožnost, ki je pred to združitvijo in s pomočjo naravnih

čutov umevala z močjo in silo svoje naravne luči, zdaj giblje in poučuje mnogo višje

počelo nadnaravne božje svetlobe; čuti so prenehali delovati, razum pa se je spremenil v

božjega, saj sta po združitvi razum duše in božji razum eno. Volja, ki je prej ljubila

nizkotno in umrljivo in zgolj s svojim naravnim nagnjenjem, se je zdaj spremenila v

življenje božje ljubezni. Ljubi namreč z visoko božjo ljubeznijo, saj jo vodi moč

Svetega Duha, v katerem zdaj živi življenje ljubezni. Božja volja in volja duše sta v

združitvi ena sama volja.“ (Janez 2006A, 52) Pri obiskih in zamaknjenjih je „duhovni

del duše z veliko silo pritegnjen k stiku z Duhom, ločen je od telesa, prejenja v njem

čutiti in v njem delovati, saj čuti in deluje le v Bogu.“ (Janez 2006B, 101) Pa ne le

duhovni del, temveč cel človek, na kar opozarja Gregor iz Nise: „Zaradi tega

najsilovitejša strast, ki se kaže v telesnem poželenju (s tem mislimo na erotično strast),

na skrivnosten način privzame prvo mesto pri razlagi verskih naukov, da bi se prek tega

poučili, da mora duša, če gleda na nedostopno lepoto Božje narave, to lepoto ljubiti

tako, kakor je telo nagnjeno k temu, da ljubi to, kar mu je sorodno in podobno, pri

čemer mora duša strasti preoblikovati v brezstrastje (apátheia). Posledica tega je, da se

sedaj /…/ naš um lahko prepoji zgolj s strastjo do Duha ter se ogreje z ognjem, ki ga je

prišel zanetit Gospod (Lk 12,49).“ (v. Širca 2007, 78)

Zmožnosti duše: spomin, razum in volja, so po Svetem Duhu prečiščene in v skladu s

35

Sinom. Zato bi duša hotela reči: „O goreča ljubezen, ki me s svojimi ljubezenskimi

vzgibi tako nežno navdajaš z blaženostjo v skladu z največjo zmožnostjo in močjo moje

duše! To pomeni, da mi daješ božje spoznanje v skladu z vso zmogljivostjo in

sprejemljivostjo mojega razuma; daješ mi ljubezen v skladu z največjo močjo moje

volje; radostiš me v samem bistvu duše s hudournim tokom svojega veselja, ko se me

božansko dotikaš in se združuješ z mojim bistvom, spet skladno z največjo čistostjo

moje biti in z zmožnostjo in razsežnostjo mojega spomina. /…/ Kadar je duša v svoji

biti in v svojih zmožnostih: spominu, razumu in volji, popolnoma očiščena, jo božje

bistvo, ki po besedah Modreca ‚zaradi svoje čistosti prodira in prešinja vse‘ (Mdr 7,24),

s svojim božanskim plamenom globoko, nežno in vzvišeno vsrka vase. Ko Modrost

dušo pritegne vase, Sveti Duh udejanja blaženosti polno plapolanje svojega ognja.“

(Janez 2006A, 24–25)

Božje posinovljenje je velik dar, ki nas po eni strani postavlja na mesto dostojanstva

Božjega Sina, po drugi strani pa smo deležni tudi vseh Njegovih dobrin in delovanja:

„Ne samo da ji je dovoljeno stopiti v palačo in stati pred kraljem v kraljevskih oblačilih,

dajo ji tudi krono, žezlo in kraljevski prostor, in celo kraljevski prstan, zato, da v

kraljestvu svojega Ženina lahko napravi, kar hoče napraviti, in opusti, česar noče

napraviti. Kajti na tej stopnji doseže duša vse, kar želi.“ (Janez 2006A, 50–51) In

nadaljuje, da se duša „zdaj raduje, ker lahko blesti pred svojim Ljubljenim in ga ljubi s

sijajem in ljubeznijo, ki ju prejema.“ (Janez 2006A, 55)

3.3.2 Poboženje (pot očiščevanja, razsvetljevanja in združevanja)

Apostol Peter je v pismu vernikom nakazal Božjo obljubo, da smo lahko deležni

Božanske narave: „Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za

življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in

odličnostjo. Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh

postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo.“ (2 Pt

1,3–4) To obljubo moramo imeti pred očmi, ko grški „cerkveni očetje govorijo o

poboženju (theopoiesis) človeka.“ (Špidlik 1998B, 16)

36

Ko Edith Stein komentira Janezovo tretjo kitico pesmi Živi plamen ljubezni, razumeva

pod življenjem v Bogu dvoje: „osrečujoče zrenje Boga, do katerega lahko pridemo prek

naravne smrti, in popolno duhovno življenje v združitvi z Bogom po ljubezni: tja vodi

mrtvenje vseh pregreh in poželenj, celo naravne danosti same.“ (2008, 283) Nadaljuje z

govorom o poboženju, ki so ga deležne zmožnosti duše: „Njen razum je preoblikovan v

Božji razum, njena volja, spomin in naravne želje – vse je poboženo.“ (ibid.) Ne sicer

po bistvu, temveč po deležnosti: „Lastno bistvo (sustancia) duše sicer ni Božje bistvo,

ker se po svojem obstoju (sustancialmente) ne more spremeniti v Boga, a je Bog po

deležnosti Boga prek združitve z Njim in po privzetosti Vanj.“ (ibid.)

Da bi duša prehodila pot očiščevanja, razsvetljevanja in združevanja (prim. Janez

2006B, 40) ter dospela v Božje kraljestvo, mora skozi veliko stisk. (prim. Apd 14,21)

Janez to opiše v svojih štirih delih, papež Benedikt XVI. pa nam je podal lep povzetek

te poti8:

„V Duhovni pesmi sv. Janez predstavlja pot očiščevanja duše, to je postopnega

radostnega spoznavanja Boga, dokler duša ne uspe začutiti, da ljubi Boga z isto

ljubeznijo, kot On ljubi njo. Živi plamen ljubezni je v tem pogledu nadaljevanje. V

podrobnostih opisuje spremenjeno stanje združitve z Bogom. Janez pri tem vedno

uporablja prispodobo ognja. Ko ogenj vedno močneje gori in požira les, je vse bolj

žareč, dokler ne postane plamen. Tako Sveti Duh dušo, ki jo med temno nočjo očiščuje

in umiva, sčasoma tudi razsvetli in ogreje, kot da bi bil plamen. Tudi v delu Vzpon na

goro Karmel sv. Janez od Križa predstavlja duhovno pot očiščevanja duše. Pri tem

Karmel simbolično prikazuje krščansko popolnost. Človeška duša se na tej poti

osvobaja vsake navezanosti, ki bi bila v nasprotju z Božjo voljo. Očiščevanje, ki mora

biti za dosego združitve z Božjo ljubeznijo popolno, se začenja pri čutnem življenju in

nadaljuje pri tistem, ki se doseže preko treh teoloških kreposti: vere, upanja in ljubezni.

Te očiščujejo namene, spomin in voljo. Pesnitev Temna noč pa opisuje pasivni vidik

očiščevanja duše. Zgolj s človeškim trudom namreč ni mogoče doseči ničesar. Šele

Božji poseg lahko izkorenini najgloblje slabe navade in omogoči združitev z Božjo

ljubeznijo. Sv. Janez to očiščevanje označi kot pasivno ravno zato, ker čeprav ga duša

8 Poševni tisk so besede papeža, ostale besede pa avtorja povzetka. (prim. Radio Vaticana 2011)

37

sprejme, ga uresniči šele skrivnostno delovanje Svetega Duha, ki kot plamen ognja

požre vsako nečistost. V takem stanju pa je duša podvržena vsem vrstam preizkušenj, kot

da bi se znašla v temni noči.“ (Radio Vaticana 2011) Pred očmi imamo torej opis poti, ki

jo prehodi duša, in sicer od „trenutka, ko začne služiti Bogu, do končnega stanja

popolnosti v duhovni poroki.“ (Janez 2006B, 40)

Ko govorimo o času prečiščevanja, Janez prav nič ne olepšuje stanja duše: „Tegobe pa,

ki jih trpijo duše, preden dosežejo to stanje, so trovrstne, namreč: stiske in bridkosti,

strahovi in skušnjave, ki prihajajo od sveta in so mnogovrstne; skušnjave, suhote in

žalosti čutnega dela; nadloge, temine, stiske, zapuščenosti, skušnjave in druge muke v

duhovnem delu.“ (Janez 2006A, 47) In nadaljuje, da „najvišja združitev ne spada v

dušo, ki se ni okrepila v trpljenju in skušnjavah, očistila v tegobah, teminah in stiskah;

prve očiščujejo in krepe čutnost, druge žlahtnijo, očiščujejo in pripravljajo duha.“ (ibid.)

O času prečiščevanja duše so pisali razni mistiki, na poseben način pa ga je doživljala

tudi naša slovenska mistikinja Magdalena Gornik, ki se je hkrati na presenetljiv način

približala Serafimu iz Sarova glede pridobitve Svetega Duha: „Treba je prej trpeti in s

trpljenjem čistiti srce, katero hoče Svetega Duha prejeti.“ (v. Kraljič 2008, 190)

Janez nadaljuje z opisom očiščevanja in opozori na njegovo smiselnost z vidika

združitve z Bogom: „Ko odmirate svetu in sebi, živite v duhovni radosti Bogu in tako s

potrpežljivim in zvestim prenašanjem majhnih zunanjih nevšečnosti zaslužite, da Bog

obrne na vas svoj pogled, da vas navznoter očisti in opere z bolj notranjim duhovnim

trpljenjem, zato da vam nakloni notranje darove. /.../ Dovoli, da so skušani, zato da jih

nato povzdigne, kolikor jih sploh more povzdigniti, to se pravi, prav do združitve z

Božjo modrostjo.“ (Janez 2006A, 49)

Isti je Sveti Duh, ki udejanja v duši ogenj, ki je na začetku boleč, kasneje pa osrečujoč:

„To je isti ogenj, ki je bil duši v očiščevanju temen in boleč. Toda zdaj je žareč, ljubek

in osrečujoč.“ (Stein 2008, 270–271) Očiščenje duše primerja Janez kar z očiščevanjem

v vicah: „To trpljenje je podobno trpljenju v vicah; kakor se tam očiščujejo duhovi, da

bi mogli gledati Boga v jasnem videnju v nebesih, tako se po svoje očiščujejo duše na

zemlji, da bi se že v tem življenju mogle po ljubezni spremeniti vanj.“ (Janez 2006A,

38

29)

Vredno se je prepustiti šoli Božjega Duha, saj nas tekom nje ozdravlja: „Za dušo je

dobro, če z veliko vztrajnostjo in potrpljenjem prestaja vse muke in nadloge, katere ji

pošilja Bog, naj bodo zunanje ali notranje, duhovne ali telesne, večje ali manjše; dobro

je, da jih sprejema kakor prihajajoče iz božje roke njej v dobro in v zdravilo.“ (Janez

2006A, 49–50) Vse to je le priprava, ki „se godi z maziljenji Svetega Duha.“ (Stein

2008, 291) Tudi takrat, ko se duša ne more več gibati, ko je pobita in v temni noči,

Božji Duh deluje v njej. To stanje pa traja tako dolgo, „dokler se njen duh ne poniža,

omehča in očisti ter postane tako bister, preprost in majhen, da more biti eno z božjim

Duhom, in to po stopnji ljubezenske združitve, katero ji hoče nakloniti njegovo

usmiljenje.“ (Janez 1987, 90)

Božanski ogenj očiščuje in razsvetljuje dušo, da bi lahko bila deležna združenja z

Bogom. Vendar „preden božanski ogenj ljubezni prodre v bistvo duše in se z njo združi

zaradi njenega dovršenega očiščenja in popolne čistosti, njegov plamen, ki je Sveti Duh,

zadaja duši rane, ko uničuje in použiva nepopolnosti njenih slabih navad. S tem

delovanjem jo Sveti Duh pripravlja na božansko združitev in ljubezensko spremenjenje

v Boga. Isti ljubezenski ogenj namreč, ki se kasneje z dušo sklene in jo poveliča, jo prej

zajame, zato da jo očisti. /…/ Temu dogajanju pravijo duhovni ljudje ‚očiščevalna pot‘.

Na njej trpi duša premnoge tegobe in občuti v svojem duhu velike bolečine, ki se

ponavadi prelivajo tudi v čute, saj je ta plamen zanjo zelo krut. V obdobju očiščevanja ji

plamen ni svetal, ampak teman, in če ji že daje kakšno svetlobo, jo daje samo zato, da v

njej ugleda svojo revščino in svoje napake.“ (Janez 2006A, 25–26)

Duša je povabljena h goloti vsega ustvarjenega in k nenavezanosti, da bi prevzela Božji

način in mu pripravila prostor. Tako „prestaja duša v tem obdobju v svojem razumu

velike temine, v volji suhote in stiske, v spominu pa težko spoznanje svoje revščine.“

(Janez 2006A, 26) To pa zato, da bi te votline zmožnosti lahko bile izpolnjene z Bogom:

„Prava votlina je razum, njena praznina je žeja po Bogu in hrepeni po Božji modrosti.

Druga votlina je volja, ki hlepi po Bogu in hrepeni po izpolnitvi ljubezni. Tretja votlina

je spomin. Ta koprni po posedovanju Boga.“ (Stein 2008, 289)

39

Modri kartuzijanec nas opominja, da je Bog pričujoč v snovnih stvareh, še mnogo bližji

pa človeški duši, ki jo pobožuje: „Tako je torej Bog pričujoč v snovnih stvareh ter jim

daje naravno bit. V razumnih stvareh pa je popolnoma svobodno hotel biti tako pričujoč,

da jim ne daje samo naravne biti, ampak svojo lastno bit, da jih pobožanstvuje.“

(Kartuzijanec 1979, 16) Gre za razlikovanje med Božjim učinkovanjem na naravo in

podeljevanjem nadnaravne biti, saj „je Bog vedno pričujoč v duši, ko ji s svojo

prisotnostjo daje in ohranja naravno bit, ne podeljuje ji pa vedno nadnaravne biti. To

namreč podarja le po ljubezni in milosti, vse duše pa niso v stanju ljubezni in milosti.“

(Janez 2001, 101)

Duša postaja vedno bolj razsvetljena in vedno bolj hrepeni po Bogu, ter že s tem

pričuje, da ga poseduje: „Toda če duša v resnici hrepeni po Bogu, že poseduje tistega, ki

ga ljubi.“ (Stein 2008, 290) Že v času očiščevanja nakazuje hrepenenje samo na

prihodnje reči in duši vliva novo upanje ter se v ljubezenski združitvi „v ljubečem obraz

Ljubljenega riše tako lepo in se vtiska vanj tako živo in globoko, da, po resnici

povedano, Ljubljeni živi v ljubečem in ljubeči v Ljubljenem.“ (Janez 2006B, 96)

Janez nadaljuje z opisom razsvetljevanja duše s podobo svetlobe, ko „Božji plamen sije

v dušo z neskončno jasno svetlobo, in ko ta svetloba zajame dušo, sveti v njene temine,

ki so tudi neizmerne. /…/ Ko bo luč pregnala temo, bo duša razsvetljena in bo zagledala

svetlobo, katera se je spremenila vanjo, ker se je njeno duhovno oko očistilo in okrepilo

v božji luči.“ (Janez 2006A, 27) Izjemnega pomena v tem času je molitev k Svetemu

Duhu, „saj je on tisti, ki more pregnati suhoto iz duše, ki v duši hrani in množi ljubezen

do Ženina.“ (Janez 2006B, 127)

Duša bolj in bolj spoznava sebe in tako tudi Boga: „Poleg tega je plamen brezmejen in

neskončen, volja pa je ozka in omejena; zato ob plamenu občuti svojo ozkost in

omejenost, dokler je ta s svojim plapolanjem ne razširi in ne napravi zmožne svojih

lastnosti. /…/ Jasno spoznava in občuti svojo revščino in uboštvo in zlobo, ki so v

nasprotju z bogastvom in dobroto in radostjo.“ (Janez 2006A, 28) To razsvetljevanje se

dogaja z obiski Božjega Duha, ko je duh „povzdignjen do stika z božjim Duhom.“

40

(Janez 2006B, 100) In to je prekrasen čas, saj je čas postavljanja duše v stanje duhovne

zaroke z Besedo, Božjim Sinom. (prim. Janez 2006B, 106)

Sveti Duh obiskuje dušo, da pripravi prostor Ženinu: „Ko Sveti Duh ljubeče obiskuje

dušo in veje po njej, se ji daje v nadvse vzvišeni obliki njen Ženin, Božji Sin. Kakor

nekdaj apostolom ji pošilja najprej Svetega Duha, svojega Pripravljalca, zato da mu

uredi prebivališče v duši, njegovi nevesti, da jo dvigne k radosti, lepo pripravi njen vrt.“

(Janez 2006B, 129) Duša postaja vedno bolj podobna Bogu, lahko bi rekli, da je tak

človek „angelsko podoben Bogu, telo in duša mu postaneta vreden tempelj Svetega

Duha.“ (Janez 2001, 296)

Duša doseže neslutene resničnosti, saj „postane Bog od Boga po deležnosti pri Bogu in

njegovih lastnostih.“ Sedaj se „s svojimi zmožnostmi blešči znotraj Božjih sijev.

Gibanja teh Božjih plamenov in zgoraj omenjenega migotanja in plapolanja pa ne

povzroča samo ona, spremenjena v plamene Svetega Duha, niti ga ne povzroča samo

Bog, ampak on in duša obenem, kajti on je tisti, ki giblje dušo, kakor ogenj razgibava

goreči zrak.“ (Janez 2006A, 60) Ti „vzgibi Svetega Duha“ so „ sicer zelo uspešni, ko

vsrkavajo dušo v veliko blaženost, vendar se tudi njemu to čisto ne posreči, dokler ne

pride čas, ko duša odide iz kroga ozračja telesnega življenja in vstopi v duhovno

središče popolnega življenja v Kristusu.“ (Janez 2006A, 61)

Elizabete presvete Trojice je na prekrasen način živela to življenje v polnosti milosti

Duha: „Prav zdaj berem zelo lepe strani iz spisov našega blaženega očeta, svetega

Janeza od Križa, o preoblikovanju naše duše v te tri Božje Osebe. Dragi abbe, h

kakšnemu neizmernemu veličastvu smo poklicani! Naš blaženi oče pravi, da povzdigne

Sveti Duh dušo do take čudovite višine, ki jo usposobi spočeti v Bogu tak ljubezenski

dih, kakor ga spočenja Oče s Sinom in Sin z Očetom, dih, ki ni nič drugega kakor sam

Sveti Duh!“ (2003, 43) Gre za popolno podaritev Troedinega duši in obratno, ko se v

„združitvi in ljubezenskem spremenjenju /…/ podarita drug drugemu, vsak od njiju se

prepusti in preda drugemu in se vanj preoblikuje, vsak od njiju živi v drugem, vsak od

njiju postane drugi, oba pa sta po ljubezenski združitvi eno.“ (Janez 2006B, 96)

Viljem Teoderiški to opiše v svojem visokem teološkem jeziku: „Nad to pa je še neka

41

Bogu-podobnost. /…/ Pravimo ji ‚edinost duha‘ ne le zato, ker jo Sveti Duh izvršuje

oziroma navezuje nanjo človeškega duha, temveč zato, ker ona je Sveti Duh, Bog-

Ljubezen. Tedaj, ko On – Ljubav Očeta in Sina, njuna edinost in sladkost, njuno Dobro

in njun poljub in objem in karkoli jima more biti skupnega v oni presežni edinosti

Resnice ter v resnici Edinosti – na svoj način postane človeku v odnosu do Boga prav

to, kar je konsubstancialni/so-bistveni edinosti Sinu v odnosu do Očeta oziroma Očetu v

odnosu do Sina. Tedaj ko se blažena zavest znajde nekako v sredini objema in poljuba

med Očetom in Sinom. Tedaj ko Božji človek na neizrekljiv, nedoumljiv način sme

postati – ne Bog, vendar pa to, kar je Bog –: človek, po milosti tak, kar je Bog po

naravi.“ (2004, 135)

Bogastvo združitve pa se ne da do konca opisati, vse to je namreč neizrekljivo in

skrivnostno, saj so te „dobrine, ki jih vtisne v dušo to tiho razodevanje, ta tiha

kontemplacija /…/, neizmerne, ne da bi se duša tega prav zavedala. So namreč

skrivnostna in nadvse nežna maziljenja Svetega Duha, ki na skrivnem napolnjujejo dušo

z duhovnimi bogastvi, darovi in milostmi.“ (Janez 2006A, 73) Tako skrivnostno pa je

tudi delovanje Božjega Duha, da duša „imenuje to silovito notranjo prevzetost od

Svetega Duha snidenje ali srečanje. /…/ Sveti Duh pri tem prežema bistvo duše, ga

poveličuje in pobožuje.“ (Stein 2008, 274) Pri tem naj opozorimo, da je Sveti Duh

„osnovna in največja karizma! Zato so karizme različni žarki istega izvora svetlobe –

Svetega Duha. Karizme bi mogli poenostavljeno poimenovati: vidni izraz dejavne

navzočnosti Svetega Duha.“ (Sorč 1998, 127)

3.3.3 Poveličanje

Apostol Janez nam predaja kar nekaj Jezusovih besed o poveličanju: „To pa je rekel o

Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker

Jezus še ni bil poveličan.“ (Jn 7,39) In nadaljuje: „Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet,

temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje

in poveličan sem v njih.“ (Jn 17,9–10)

42

Razmišljanje o skrivnosti poveličanja nam odpira pomembna vrata za razumevanje

teologije Svetega Duha. Sveti Pavel je svoje izkustvo tega delil z nami: „Vem namreč,

da se bo ta moja zadeva iztekla v mojo rešitev, ker boste zame molili in ker mi bo

pomagal Duh Jezusa Kristusa. Željno pričakujem in upam, da ne bom v ničemer

osramočen, ampak da bo Kristus zaradi vse moje srčnosti kakor zmeraj tudi zdaj

poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem bodisi s smrtjo. Kajti živeti je zame

Kristus in umreti dobiček.“ (Flp 1,19–21)

Tudi Janez od Križa je govoril o možnosti, da „uživamo ob /…/ božjem dotiku vendarle

neki predokus večnega življenja.“ (Janez 2006A, 45) Duša, ki je okusila Boga,

neizmerno hrepeni po tem, da On dovrši „že končno v svojem blaženem zrenju duhovno

poroko z menoj v vsej popolnosti.“ (Janez 2006A, 29) Ter nadaljuje, „da je ta dotik

bistven, da je dotik božjega bistva z bistvom duše, ki so ga mnogi svetniki dosegli v tem

življenju.“ (Janez 2006A, 45)

Sveti Duh sedaj daje uživati Ženina in se po Njem podeljuje duši kot maziljenje: „Duša

v njem uživa vse božje lastnosti, ko se ji dajejo moč, modrost in ljubezen, lepota, milina

in dobrota, Bog je vse to, zato duša uživa te lastnosti v enem samem božjem dotiku, in

sicer v skladu s svojimi zmožnostmi in svojim bistvom. Iz tega blagra duše se

maziljenje Svetega Duha včasih razliva v telo, in tedaj uživa vsa čutna bit, vsi udje in

kosti in mozeg, pa ne tako slabotno, kakor se sicer dogaja, ampak z občutjem velike

radosti in blaženosti, ki sega prav do zadnjih členkov na rokah in nogah.“ (Janez 2006A,

46) Opaža tudi, „da ni samo poplačana in potešena, kakor zasluži, ampak da je

nagrajena preko mere, zato dobro doumeva resničnost Ženinove obljube v evangeliju,

da bo povrnil ‚stokratno‘ (Mt 19,29). Ni je muke niti nadloge, ki bi jo bila doživela na

tej poti, pa ji ne bi bila povrnjena že v tem življenju s stokratno mero tolažbe in radosti.“

(ibid.)

V duhovnem življenju, ki ga dosežemo po združitvi z Bogom tu na zemlji,

razpoznavamo „dve vrsti življenja: eno je blaženo, ki je v zrenju Boga in ga je moč

doseči po telesni in naravni smrti. /…/ Drugo pa je popolno duhovno življenje, ki

pomeni imeti po ljubezenski združitvi Boga v lasti. Dosežemo ga po temeljitem

43

mrtvenju vseh napak in poželenj in narave same. /…/ V tem novem življenju, ko je duša

dosegla popolnost združitve z Bogom, /…/ se vsa poželenja duše in vse njene zmožnosti

po njim lastnih nagnjenjih in delovanjih, ki so sama na sebi kakor smrt in jemljejo

duhovno življenje, preobrazijo v božanska.“ (Janez 2006A, 51) V to stanje blaženosti

vabi Sveti Duh dušo „podobno, kot se kliče nevesta v Visoki pesmi: ‚Vstani, moja

draga, lepotica moja, odpravi se.‘ (Vp 2,10sl.).“ (Stein 2008, 272)

Tako smemo reči, „da sta v ljubezenski združitvi njegovo življenje in Kristusovo

življenje eno. To se bo do kraja dopolnilo v nebesih, v božanskem življenju, vsem, ki

bodo vredni, da se zrejo v Bogu.“ (Janez 2006B, 96) Duhovna poroka je „najvišje

stanje, ki ga je moč doseči na tem svetu. V primerjavi s popolno podobo spremenjenja v

slavi pa mu smemo reči kvečjemu risba.“ (Janez 2006B, 96–97)

Glede dotika duše z Bogom lahko razlikujemo med milostjo imeti Boga v sebi ter

združitvijo z Bogom, saj „je eno imeti Boga v sebi samo po milosti in spet drugo imeti

ga tudi po združitvi; prvo namreč pomeni, da se imata Bog in duša rada, drugo pa, da se

podarita drug drugemu.“ (Janez 2006A, 65) Kadar duša doseže „takšno čistost v sebi in

v svojih zmožnostih, /…/ tako da sta Božja in njena volja postali eno v osebni in

svobodni privolitvi, tedaj že ima Boga po milosti in volji.“ (Janez 2006A, 66)

Sveti Duh je tisti, ki uresničuje pripravo duhovne poroke: „Prav v času zaroke in

pričakovanja poroke ob maziljenju Svetega Duha, ko so mazila, ki pripravljajo

združitev z Bogom, nadvse vzvišena, postane tesnobno hrepenenje votlin duše nadvse

silovito in globoko segajoče. Ta mazila so namreč najbližja priprava na združitev duše z

Bogom.“ (Janez 2006A, 66–67) Za dosego tega stanja mora biti duša „vsa izničena v

svojem naravnem delovanju, po božje prosta, nedejavna, umirjena, spokojna in vedra.“

(Janez 2006A, 70)

Z Janezovimi besedami Edith Stein opisuje, kako se v duši to delovanje Svetega Duha

uresničuje: „Duša ‚čuti, kako iz njene notranjosti pritekajo reke žive vode,‘ in se ji zdi,

kot da se je ‚že tako učinkovito spremenila v Boga, da jo je on tako močno prevzel ter jo

le še lahen zastor loči od večne blaženosti.‘ Ko jo ta nežni plamen ljubezni, ki gori v

njej, zajame, se duša ‚tako rekoč‘ vsakokrat ‚poveličuje v sladki in silni slavi‘.“ (2008,

44

267) „Duša tudi opaža, da jo Sveti Duh v moči tega radostnega ženinovega

priobčevanja kliče in vabi k neskončni slavi.“ (Janez 2006A, 30) Kljub slavi pa obstaja

razlika med tem življenjem in prihodnjim, saj se v „drugem življenju /…/ to dogaja v

nepretrganem popolnem uživanju Boga, v stanju združitve pa se dogaja isto, kadar Bog

udejanja v duši dej spremenjenja, čeprav ta ni popoln kakor v drugem življenju.“ (Janez

2006A, 93)

V tem poboženju in dvigu duha k Bogu duša preide iz sebe v Ljubljenega in je „nekako

podobna Adamu v stanju nedolžnosti, ko ni vedel, kaj je zlo.“ (Janez 2006B, 174)

Mnogi cerkveni očetje so dejali, da smo prav z grehom izgubili Svetega Duha, po

Križanem pa smo ga ponovno zadobili in smo tako na nek način podobni Adamu: „To

razlago je izkoristil že Irenej. Videti je, da je po Viktorinovem prepričanju človek s

prvim grehom izgubil dar Svetega Duha, ki ga po Kristusovi odrešilni daritvi na križu

spet dobi.“ (Viktorin 2003, 71; opomba 102)

Duša je vsa preobražena v Boga in njena dela so Božja dela. Resnično srečna je duša,

„ki ji je dana velika milost, da doseže takšno žarenje: vse ve, vse uživa, dela, kar hoče,

vse ji uspeva, nihče je ne more odriniti, nič se je ne more dotakniti. O njej pravi

Apostol: ‚Duhovni človek pa presoja vse, le njega ne presoja nihče‘ (1 Kor 2,15). To je

namreč lastno ljubezni: preiskovati vse zaklade Ljubljenega.“ (Janez 2006A, 38) In to je

resnično velika stvar, ki pa je povsem mogoča: „Kako velika je vaša slava, o duše, ki ste

zaslužile, da dosežete ta vzvišeni ogenj. V njem je sicer neskončna moč, da vas použije

in izniči, vendar vas ne bo použil, ampak vas bo neskončno izpopolnil v slavi. Ne čudite

se, ako Bog daje nekaterim dušam priti tako visoko, saj tudi sonce udejanja čudovite

učinke, ko po besedah Svetega Duha trikratno žge gore (prim. Sir 43,4), to je gore

svetnikov.“ (Janez 2006A, 39)

Ljubezenska združitev lahko postane tudi vidna in se včasih pokaže v obliki Kristusovih

ran: „Včasih Bog dovoljuje, da se učinek, ki odgovarja notranji rani, pokaže kot

poškodba in rana tudi na zunaj, v telesnem čutenju. Nekaj takega se je dogodilo, ko je

serafin ranil sv. Frančiška; v duši mu je povzročil pet ljubezenskih ran, njihova

znamenja pa so se prikazala tudi na telesu. Vtisnil jih je v telo in ga ranil, tako kot jih je

vtisnil v dušo, ko jo je ranil z ljubeznijo.“ (Janez 2006A, 42; prim. Benz 2006, 457)

45

Lahko pa ostane skrita in v tem primeru je radost lahko še večja: „Kadar pa rana nastaja

samo v duši, ne da bi se prikazala na zunaj, more biti radost še močnejša in še bolj

globoka. Meso namreč brzda duha.“ (Janez 2006A, 40)

Duša, ki „ima svoje delovanje v Bogu zaradi združitve z njim, živi božje življenje in

njena smrt se spremeni v življenje, kar pomeni, da se čutno življenje spremeni v

duhovno.“ (Janez 2006A, 52) Vsi njeni nagibi, delovanja in nagnjenja živijo le še Bogu:

„Ker je (naravno poželenje)9 združeno z Bogom, je zdaj samo še poželenje po njem.

Končno so vsi nagibi, delovanja in nagnjenja, ki jih je prej duša zajemala iz počela in

moči svojega naravnega življenja, v tej združitvi spremenjeni v božje nagibe, mrtvi za

lastno delovanje in nagnjenje, živi pa v Bogu. Ker je duša zdaj prava božja hčerka, jo v

vsem nagiba božji Duh, kakor uči sveti Pavel, ko pravi, da so ‚vsi, ki se dajo voditi

božjemu Duhu, božji sinovi‘ (Rim 8,14).“ (ibid.)

Med dušo in Troedinim Bogom se že na zemlji začenja uresničevati ljubezensko

življenje, ki bo trajalo na vse veke. Duša, ki je vsa opijanjena od Ljubljenega,

„spoznava milosti, ki jih je doumela in sprejela, tudi čuti, kako važno je Bogu, da jo

osrečuje z dragocenimi, nežnimi in pohvalnimi besedami in da jo poveličuje s svojimi

milostmi. Zdi se ji, da Bog nima nobene druge duše na svetu, ki naj bi jo osrečeval, in

nobene druge stvari, s katero naj bi se trudil, ampak da je samo njen.“ (Janez 2006A,

54) To pa se dogaja „takrat, ko se v ljubezenskem plamenu spušča nadnjo Sveti Duh,

dušo preplavlja in jo napolnjuje z radostjo, saj zdaj uživa Božjo slavo v podobi in v

njegovi senci.“ (Janez 2006A, 63)

Takrat „ji daje svojo ljubezen“ ter „jo obenem uči ljubiti, kot jo ljubi on.“ (Janez 2006B,

230) V tem stanju „sicer še ni dosežena popolnost ljubezni v slavi“, že pa „najdemo v

njem živ obraz in podobo te docela neizrazne popolnosti. /…/ Tisto, kar naj bi po

besedah duše Ženin ‚dal potem‘, je bistvena slava; ta je v zrenju Boga v njegovi biti.“

(ibid.)

9 Dodano zaradi boljšega razumevanja. (prim. Janez 2006A, 52)

46

3.4 Skrito življenje ljubezni (življenje v Svetem Duhu)

Kako ljubeč in mil

se v prsih mi prebujaš,

kjer na skrivaj in sam stanuješ,

tvoj čudovito sladki dih,

dobrote, blaženosti poln,

ljubezen nežno meni navdihuje.

(Janez 2006A, 15)

Kako krotak in poln ljubezni,

se budiš v naročju mojem

kjer skrivno bivaš čisto sam;

s svojim sladkim dihom

polnim sreče in krasot

kako nežno me razgorevaš v ljubezni!

(Stein 2008, 266)

V zadnji kitici pesmi Živi plamen ljubezni Edith Stein razpoznava „skrito življenje

ljubezni.“ Pokomentira jo kot govor duše „o čudovitem delovanju Boga, ki ga včasih

zazna v sebi.“ (2008, 296) Janez sam pa končuje z besedami, da se Ženin prebuja v

duši, le-ta pa „občuti nenavadno veselje ob dihu Svetega Duha v Bogu, v katerem je

nadvse poveličana in polna ljubezni.“ (Janez 2006A, 102) Zaključi, da gre „za dih, ki ga

daje duši Bog in v katerem jo zaradi prebujenja visokega spoznanja o Božanstvu

navdihuje Sveti Duh v meri, ki ustreza razumevanju in spoznavanju Boga. V tem dihu

jo Sveti Duh vsrka globoko vase; z božansko popolnostjo in nežnostjo jo navda z

ljubeznijo, ki je skladna s tistim, kar je videla v Bogu. Ker je ta dih poln milosti in

blaženosti, napolni Sveti Duh dušo z milostjo in blaženostjo; vname jo z neizrekljivo in

nedojemljivo ljubeznijo do sebe ter jo potopi v globočine Boga, kateremu bodi čast in

slava na vekov veke. Amen.“ (ibid.)

Skrito življenje v Svetem Duhu se na poseben način odraža v življenju in delih

mistikov, še zlasti pa je prisotno v življenju vzhodnih očetov ter pravoslavnih menihov.

Tako na primer Origen pravi, da je „duhovno življenje življenje v Duhu in s Svetim

Duhom.“ (v. Rupnik 2006, 48) To je nekaj, kar se dogaja vsak dan in v vsaki priložnosti,

na kar nas opozarja ruski starec Serefim iz Sarova: „Molitev, post, bdenje in vsa druga

dela kristjana, najsi so sama v sebi še tako odlična, niso cilj krščanskega življenja,

ampak so neizogibna sredstva za to, da ga dosežemo. Pravi cilj krščanskega življenja je

47

v tem, da pridobimo Svetega Duha.“ (v. Špidlik 1998A, 5–6)

Janez od Križa tu dosega sam mistični vrhunec, za kar pa je potrebno dvoje: „Poznamo

namreč spuščajoče gibanje, ki izhaja iz Očeta po Sinu v Svetem Duhu in po Svetem

Duhu se rojeva vzpenjajoče se gibanje prek Sina k Očetu.“ (Spiteris 2000, 12) Sveti

Duh je tisti, ki nas na vsakem koraku vključuje skupaj s seboj v dinamiko Presvete

Trojice: „V tem daru duša prostovoljno izroča Bogu kot svojo lastnino Svetega Duha,

zato da je v njem ljubljen, kakor to zasluži; pri tem občuti duša neizrečeno slast in

potešitev, saj ve, da daje Bogu lastnino, ki odgovarja njegovi neskončni biti.“ (Janez

2006A, 92) Papeški pridigar Cantalamessa v ponižnosti pritrjuje, da „Sveti Duh, ko v

srca vliva ljubezen, ne vliva samo ene vrline, pa tudi če bi bila največja od vrlin, ampak

vliva samega sebe. Božji Dar je sam Darovalec. Mi ljubimo Boga po Bogu.“

(Cantalamessa 2008, 109) Gre za dvojno pot, po kateri se hodi ravno nasprotno: „Bog

se spušča k nam v ‚energijah‘10, ki ga razodevajo, mi pa se k njemu vzpenjamo v

‚zedinjenjih‘, v katerih ostaja sam po naravi nespoznaven.“ (Loski 2008, 35)

3.4.1 Življenje v Svetem Duhu

Apostolska dela nam poročajo in nakazujejo, da je pravo Božje življenje življenje v

Svetem Duhu: „Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje

priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.“ (Apd 1,8) V

tem izkustvu in moči tudi Pavel zatrjuje, da „nihče ne more reči: ‚Jezus je Gospod,‘

razen v Svetem Duhu.“ (1 Kor 12,3) Tako ne moremo „misliti Očeta brez Sina, toda

Sina ne poznamo brez Svetega Duha. Nemogoče je namreč priti k Očetu, če nas k

njemu ni dvignil Sin, in Jezusa razen v Duhu Svetem ni mogoče imenovati Gospod.“

(Loski 2008, 135)

Poznavalec prvih kristjanov Harnack o prvih vernikih pravi, da je njihova najbolj

10 V pravoslavni teologiji razlikujejo med „Božjo bitnostjo – ali njegovo naravo v ožjem smislu –,

bitnostjo, ki je nedostopna, nespoznavna, nepriobčljiva, in Božjimi ‚energijami‘ (enérgeiai) ali delovanji,

naravnimi močmi, ki so neločljive od bitnosti, silami, v katerih Bog deluje navzven, v katerih se

razodeva, priobčuje in daruje.“ (Loski 2008, 60)

48

značilna poteza „dejstvo, da so se posamezni kristjani pod vodstvom Svetega Duha

postavili v živ in nadvse oseben odnos s samim Bogom.“ (v. Padovese 1994, 80) Po

Baziliju Velikem je prav Sveti Duh tisti, ki „ustvarja globoko zedinjenje z Bogom.“ (v.

Cantalamessa 2003, 232) Janez k temu dodaja, da je „pri prebujanju Ženina v popolni

duši /…/ vse, kar se dogaja in udejanja, popolno, saj prav vse uresničuje on sam.“

(Janez 2006A, 102)

Življenje v Svetem Duhu ima za posledico čedalje globlje priličenje Ženinu ter življenje

v slavi. Ob tem spoznanju se Janez obrača k Ženinu v duhu češčenja: „Duša se v tej

kitici obrača k svojemu Ženinu polna ljubezni, slavi ga in zahvaljuje se mu zaradi dveh

čudovitih učinkov. /…/ Prvi učinek je prebujenje Boga v duši, to pa se uresniči s

krotkostjo in ljubeznijo. Drugi učinek pa je božji dih v duši; kaže se kot dobrina in

slava, ki se duši v njem dajeta.“ (Janez 2006A, 95) Duša vedno bolj razpoznava

delovanje Besede v sebi in kliče: „O Beseda in Ženin, kako nežno in ljubeče se prebujaš

v središču in na dnu moje duše, to se pravi v njenem najčistejšem in najglobljem bistvu;

tam prebivaš sam tiho in na skrivaj kot njen edini Gospod; ne prebivaš samo kakor v

svojem domu in na svojem ležišču, ampak prav v mojih prsih, globoko in tesno združen

z menoj.“ (ibid.)

Ta ljubezenski zanos in prebujenje se dogaja v samem središču duše. Prebujenje, „o

katerem govori duša v teh stihih, je prebujenje Božjega Sina, /…/ je vzgib Besede v

samem bistvu duše in je nekaj tako velikega, tako moči in blaženosti polnega, tako

globoko milega, da ima duša občutek, kakor bi se pretresale, mešale in obračale vse

dišave in vse vonljive zeli in cvetice tega sveta in izparevale svoje sladke vonjave. /…/

Zdi se ji celo, da se moči, bistva, popolnosti in očarljivosti vsega ustvarjenega bleste in

se združijo v istem gibanju, vse obenem in vse v enem.“ (Janez 2006A, 96) Duša

nenehoma išče Boga in Bog to doživlja „kot veliko radost, kajti vse, kar lahko ona

naredi, je, da išče, vztraja in upa. Duša pa to doseže po Svetem Duhu.“ (Julijana 1999,

73)

Duša pravzaprav šele sedaj razpoznava Božje življenje in ga kot takšnega tudi živi.

Duhovno življenje, kot življenje v Svetem Duhu, vedno bolj postaja „umetnost sinergije

49

s Svetim Duhom, umetnost, ko postaja njegova prisotnost v našem življenju rodovitna.“

(Rupnik 2006, 48) To je nekaj povsem novega in globljega, duši se „v popolnoma novi

luči /…/ odkrivajo božje življenje ter bit in skladje vseh stvari, ki so in se gibljejo v

njem, zaradi česar se ji dozdeva, da se giblje Bog, vzrok pa si nadene ime svojega

učinka.“ (Janez 2006A, 97) Bog seveda „ostaja vedno takšen, kakršnega je duša

ugledala; giblje in usmerja vse stvari, daje jim bivanje in moč, milosti in darove, ima jih

v sebi možnostno, navzočnostno in bistveno, tako da duša z enim samim pogledom vidi,

kaj je Bog sam v sebi in kaj je v svojih stvareh.“ (ibid.)

Božje življenje se uresničuje v Svetem Duhu. To zatrjujejo vsi klasični učbeniki

krščanske duhovnosti, ko govorijo, da je duhovno življenje „življenje v Svetem Duhu in

s Svetim Duhom, ‚ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil

dan‘ (Rim 5,5).“ (Špidlik 1998B, 11) Duhoven človek je tako le tisti, ki je izpolnjen s

Svetim Duhom, zato spisi „monaških očetov zahtevajo od duhovnega očeta, da je

pneumatikos, izpolnjen s Svetim Duhom.“ (Grün 2008, 19) Le takšna duša lahko potem

napreduje „od trenutka, ko začne služiti Bogu, do končnega stanja popolnosti v duhovni

poroki.“ (Janez 2006B, 40)

Naše življenje postaja bolj in bolj Božje, bolj in bolj tudi zaznavamo, da „vse dobro v

človeku prihaja od Boga in človek iz sebe ne more storiti ničesar dobrega, pravimo po

pravici, da je naše prebujenje božje prebujenje in naše vstajenje božje vstajenje.“ (Janez

2006A, 98) Duša se tudi zaveda, „da Bog na skrivaj prebiva v njenih prsih, saj se ta

sladki objem dogaja /…/ v globini njenega bistva. Vedeti je treba, da Bog prebiva skrit

in prikrit v bistvu vseh duš; če ne bi bilo tako, ne bi mogle obstati.“ (Janez 2006A, 100–

101) Zato tudi pravi neki kartuzijan, naj „pustimo Bogu veselje, da je Bog v nas.“ (v.

Brunot 2009, 142)

Janez naredi še korak naprej z opisovanjem prebivanja Boga v nas, s tem ko pravi, da v

„nekaterih dušah prebiva sam, v drugih ne; v enih najde dopadenje, v drugih ne; v enih

prebiva kakor v lastni hiši, kjer vse vodi in o vsem odloča, drugod prebiva kakor tujec v

hiši, kjer mu ne dovolijo ničesar ukazati in ničesar storiti.“ (Janez 2006A, 101) „V duši,

kjer prebiva manj njenih lastnih želja in poželenj, stanuje bolj sam, v njej najde večje

50

dopadenje in se v večji meri počuti kakor doma, vodi jo in vlada; prebiva toliko bolj na

skrivaj, kolikor bolj sam je. V duši torej, v kateri ni več nobenega poželenja, niti podob

in oblik, niti nagnjenj do ustvarjenih stvari, prebiva Ljubljeni čisto na skrivaj in jo

objema toliko bolj prisrčno, notranje in tesno, kolikor bolj je duša čista in rešena vsega,

kar ni Bog. Ostaja skrit, kajti do tega kraja in objema se ne moreta prikrasti niti hudobec

niti človeški razum, da bi zvedela, kakšen je. Duši sami, ki je dosegla takšno popolnost,

pa ne ostaja skrit, kajti v sebi čuti zaupni objem.“ (ibid.)

Duša sedaj srečno počiva v Božjem objemu, saj se zaveda, da je Bog v njej, „ki nenehno

čuti, da Bog počiva in si odpočiva v njenih prsih. Kako prav je zanjo, če se loči od

stvari, beži od opravkov in živi v neizmerni spokojnosti, tako da niti z najmanjšim

spoznanjem niti z najrahlejšim šumom ne vznemiri in ne vzburi prsi, kjer počiva njen

Ljubljeni. Tam, v samem bistvu duše, ponavadi spi v objemu neveste, duša pa to dobro

čuti in tudi uživa. Če bi bil Bog v duši neprestano buden in bi ji neprenehoma podarjal

spoznanja in ljubezen, bi to pomenilo, da je duša že v slavi.“ (ibid.)

3.4.2 Izročanje

Kakor apostol Pavel tudi Jakob zatrjuje, da nam je Bog dal Svetega Duha in še več, celo

trdi, da hrepeni po Njem, ki je v nas: „Ali mislite, da Pismo v prazno pravi: ‚Bog do

ljubosumnosti hrepeni po Duhu, ki ga je naselil v nas.‘“ (Jak 4,5)

Mnogi mistiki in duhovni pisatelji so polni opisov globokega hrepenenja človeške duše,

da bi ljubila kakor Bog. Thomas Merton opisuje to ljubezen v odnosu do bratov in sester

rekoč, da „kadar je Božja ljubezen v meni, te lahko Bog ljubi po meni in ti lahko po

meni ljubiš Boga.“ (1981, 59) In nadaljuje, da je naše „življenje v Kristusu /…/ življenje

prejemanja in dajanja. Prejemamo, v Duhu, od Boga in v istem Duhu vračamo svojo

ljubezen Bogu preko svojih bratov.“ (1981, 130) Na drugi strani Veronika Giuliani

opisuje to ljubezen v odnosu do Boga: „Hotela bi Te ljubiti, a moja ljubezen ni v

razmerju s Tvojo. Sama Tvoja ljubezen ljubi zame Tvojo ljubezen.“ (2000, 237) Prav

tako tudi Elizabeta presvete Trojice: „Ljubim Ga z Njegovo ljubeznijo.“ (2003, 38) Vse

51

njeno hrepenenje je v tem, „da bi mu vračala ljubezen z ljubeznijo!“ (2003, 39) Prav

tako tudi Angela iz Foligna pravi, da „nisem jaz tista, ki ljubim, kolikor sem vsa bila v

ljubezni: ona je bila samo od Boga.“ (1982, 73) In nadaljuje, da „dokler se duša nahaja

v Bogo-človeku, je živa.“ (1982, 94) Povsem naravno bi lahko dejali: saj ljubeči „ne

more biti zadovoljen, ako ne občuti, da ljubi, kot je ljubljen.“ (Janez 2006B, 229)

Duša je po duhovni poroki spremenjena v Boga, postala je Bog po deležnosti, in tako

uživa pritegnjenost v odnos s Presveto Trojico. To se dogaja po Svetem Duhu: „V tem

daru duša prostovoljno izroča Bogu kot svojo lastnino Svetega Duha, zato da je v njem

ljubljen, kakor to zasluži; pri tem občuti duša neizrečeno slast in potešitev, saj ve, da

daje Bogu lastnino, ki odgovarja njegovi neskončni biti.“ (Janez 2006A, 92)

Seveda „duša ne more na novo podariti Boga samega njemu samemu, kajti on je sam v

sebi vedno isti; s svoje strani pa duša to napravi v resnični in popolni obliki; da bi

pridobila / poplačala / njegovo ljubezen, mu da vse, kar ji je on podaril, in s tem da

toliko, kolikor ji daje on. S takšnim darom duše je Bog zadovoljen, saj kaj manjšega ga

ne bi moglo zadovoljiti; sprejme ga z dopadenjem kot stvar, ki mu jo duša daje iz

svojega. Prav ob tej podaritvi Bog dušo ljubi na novo, in ko se on ponovno izroči duši,

ga tudi ona ljubi kakor na novo. Tako se med Bogom in dušo izoblikuje vzajemna

ljubezen, ki je kot zakonska združitev in podaritev.“ (ibid.)

Janez je že v delu Duhovna pesem zapisal, da v dušo, ki je dosegla stanje duhovne

poroke, kipi „en sam užitek in ena sama ljubezenska radost, ki je napoj Svetega Duha.

Tega potem ona z veliko in nežno ljubeznijo ponuja svojemu Bogu, Besedi, ki je njen

Ženin.“ (Janez 2006B, 227) Nadaljuje, da „Sveti Duh s svojim božanskim dihom

čudovito dviga dušo, jo oblikuje in jo dela zmožno, da diha v Boga isti ljubezenski dih,

ki ga Oče diha v Sina in Sin v Očeta, ta dih pa je sam Sveti Duh, ko ji v opisanem

spremenjenju vdihava omenjeni dih v Očetu in Sinu, da bi ju združil s seboj.

Spremenjenje ne bi bilo pravo in popolno, če se ne bi duša očitno in jasno preoblikovala

v tri Osebe Presvete Trojice. /…/ Temu se pravi, da je duša spremenjena v tri Božje

Osebe po zmožnosti, modrosti in ljubezni in da je v tem spremenjenju podobna Bogu, ki

jo je ustvaril po svoji podobi in sličnosti prav zato, da bi ga mogla doseči.“ (Janez

2006B, 235–236)

52

Vsi smo poklicani v zaročniški odnos z Bogom, na kar je opozoril Jezus sam, ko je v

molitvi Očetu dejal, da je „vse moje /…/ tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem

v njih.“ (Jn 17,10) Seveda obstaja razlika med tem in večnim življenjem, saj se v

drugem življenju „to dogaja v nepretrganem popolnem uživanju Boga, v stanju

združitve pa se dogaja isto, kadar Bog udejanja v duši dej spremenjenja, čeprav ta ni

popoln kakor v drugem življenju.“ (Janez 2006A, 93) Duša čuti, kako zelo je

obdarovana, in se veseli, „da s podarjeno božjo lučjo in toploto daje Bogu več od tega,

kar je sama na sebi in kar sama velja. V drugem življenju se to uresničuje v ‚luči slave‘,

v tem življenju pa po popolnoma ‚razsvetljeni veri‘.“ (ibid.)

To mistično izročanje in potrebnost vere nam na podoben način odstira tudi Viljem

Teodoriški v pismu kartuzijanom, ko poudari, da je dušino življenje „ljubezen do Boga.

Le-to spočne vera, porodi upanje, upodobi in oživi Ljubezen, ki je Sveti Duh. Kajti

Božja ljubezen – ali Bog-ljubezen, Sveti Duh, – se potopi v človekovo ljubav (amor) in

njegovega duha ter ga naveže nase. Bog poslej ljubi Sebe ‚iz človeka‘ in tako zedinja s

Seboj njegovega duha in njegovo ljubav. Kakor namreč telo ne more živeti drugače kot

od svojega duha, tako tudi človekova navezanost, ki ji pravimo ‚ljubav‘, ne živi, se

pravi – ne ljubi Boga, drugače kot od Svetega Duha.“ (2004, 97)

Janez je o tej veliki skrivnosti zelo rad govoril svojim duhovnim hčeram ter jih vabil k

ljubezni v Duhu: „Naj bo Jezus v vaših dušah, moje hčere! /…/ Služite Bogu, moje

ljubljene hčere v Kristusu, stopajoč skozi trpljenje z Njim v koraku potrpežljivosti, v

popolni tišini in z veliko željo trpeti! Nadaljujte z mrtvenjem v sebi, tudi s tistim malim,

kar je še treba omrtviti, ker preprečuje notranje vstajenje Duha, ki stanuje v Vaših

dušah. Amen.“ (v. Crisogono 1974, 106) Šele tako je možno živeti življenje ljubezni,

kakršno nam je bilo namenjeno od začetka, ker je človeku „Bog dovolil, da ga v poljubu

resnične ljubezni z njegovim Duhom slavi in oznanja.“ (Hildegard 2004, 30)

Njegove hčere so bile temu priča, vse so „prepričane, da njegova navzočnost in njegove

besede izžarevajo živi plamen božanske ljubezni, ki plapola v prsih in vžiga vse, ki se

mu približajo.“ (Crisogono 1974, 137) Podobno kot pri Serafimu iz Sarova so tudi v

53

bližini Janeza večkrat opažali nenavadno sijočo svetlobo in močan, nepoznan vonj

(prim. Crisogono 1974, 165) In res je, bolj „ko smo polni Svetega Duha, bolj se Duh širi

(izliva). Sveti Bazilij pravi, da je kristjan duhonosec kakor kristal.“ (Spiteris 2000, 75)

Ter „okrog sebe razširjajo milost, kakor ‚čista in prosojna telesa, kadar se jih dotakne

sončni žarek, postanejo sijoče in pošiljajo svetlobo še na druge‘. Nedvomno je bila

Marija ‚pnevmatofora‘ duša v najglobljem pomenu besede. Se pravi, nosilka Svetega

Duha.“ (Cantalamessa 2003, 232–233; prim. Janez 2006A, 61)

Janez nadaljuje z razlago, kako so vse človeške zmožnosti izročene Bogu: „Votline

zmožnosti11 so že tako neverjetno in čudežno potopljene v čudoviti sijaj tistih svetilk, ki

gore v njih, da pošiljajo Bogu v Bogu, kateremu so se izročile, prav iste sije, ki jih

sprejemajo v ljubezni polni slavi; pritegnjene v Bogu k Bogu so same postale prižgane

svetilke v siju božanskih svetilk in dajejo Ljubljenemu isto ljubezensko svetlobo in

toploto, ki ju prejemajo. Kakor ju prejemajo, jo tudi dajejo njemu, ki ju sprejema in

daje, in dajejo ju z isto polnostjo, s kakršno ju daje on, prav kakor steklo, na katero sije

sonce, odseva njegove žarke.“ (Janez 2006A, 91)

Pravzaprav vsi veliki duhovni možje in žene poudarjajo, da če se Božji duh „ ne širi, ni

več živa sila.“ (Larrañaga 2009, 132) Le človek, poln Božjega Duha, more širiti njegov

vonj oziroma le, „če je evangelizator napolnjen s Sveti Duhom, more širiti Duha.“

(Spiteris 2000, 43) Zato tudi v prvem Opominu brat Frančišek pravi, „da je Duh tisti, ki

prejema Kristusa. Ne moremo prejeti Kristusa, ne moremo postati Kristus, če nismo prej

prežeti s Svetim Duhom, če ne prejmemo najprej Svetega Duha.“ (v. Spiteris 2000, 54)

Ta poudarek pa najdemo še posebej v bizantinski teologiji, ki izpostavi, „da v evharistiji

ne prejemamo le Kristusa, ampak tudi Duha.“ (Spiteris 2000, 54)

Božje življenje tako postaja tudi naše življenje, naše zmožnosti so vedno bolj potopljene

v Boga, v moči katerega tudi delujejo in širijo blag Kristusov vonj: „V skladu s prvotno

popolnostjo, s katero razum, ki je postal eno z Bogom, sprejema Božjo modrost, je tudi

popolnost, s katero duša to modrost daje Bogu, saj jo more vračati le tako, kakor jo

prejema. In v skladu s popolnostjo, s katero je volja združena z božjo dobroto, je

11 Spomin, razum in volja. (prim. Janez 2006A, 63)

54

popolnost, s katero duša v Bogu vrača Bogu isto dobroto, saj jo prejema le zato, da jo

spet daje. Prav tako po popolnosti, s katero spoznava, ko je združena z Božjo veličino,

sveti in daje ljubezensko toploto. Skladne s popolnostjo ostalih božjih lastnosti, ki jih

duša prejema v tem stanju, skladne z njegovo močjo, lepoto, pravičnostjo itd. so

popolnosti, s katerimi čutenje, ki jih uživa, vrača v Ljubljenega isto luč in toploto, ki ju

od Ljubljenega prejema.“ (Janez 2006A, 91–92)

Dogaja se prečudovito spremenjenje v Boga, ko duša postane „eno z njim in je zato na

neki način Bog po deležnosti, čeprav se to ne dogaja tako popolno kakor v drugem

življenju; dejal sem že, da je podobna Božji senci. Ker je torej po tej bistveni

spremenitvi duša božja senca, dela v Bogu po Bogu tisto, kar in kakor on dela v njej po

sebi samem; volja obeh je ena in zato sta tudi Božje in njeno delovanje eno. Bog se ji

daje s svobodno in milostno voljo, in tudi ona, ki je njena volja toliko bolj svobodna in

velikodušna, kolikor bolj je združena z Bogom, daje Bogu samega Boga v Bogu, kar je

resnična in popolna podaritev duše Bogu.“ (Janez 2006A, 92)

Duša prepoznava, „da je Bog resnično njen in da ga ima kot posvojen Božji otrok v

dedni lasti z vsemi lastninskimi pravicami, in to po milosti, katero ji je Bog izkazal, ko

se ji je sam podaril. Zdaj ga kakor svojo lastnino lahko po svoji volji podari in

posreduje, komur hoče; podari pa ga svojemu Ljubljenemu, ki je isti Bog, kateri se je

podaril njej. S tem poplača Bogu, kar mu dolguje, saj mu rade volje daje prav toliko,

kolikor od njega prejema.“ (ibid.) In resnično, le „z ljubeznijo duša plačuje Bogu.“

(Janez 2006B, 231)

3.4.3 Mistično življenje

V Matejevem evangeliju imamo lep primer, ko nam Jezus pokaže na življenje, ki

prinaša polnost Svetega Duha: „Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in

so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z

vprašanjem: ‚Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?‘ Rekel mu je: ‚Ljubi

Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja

55

in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‘.“ (Mt 22,34–40)

Ko je duša vsa potopljena v Božjo ljubezen, se „dogaja obenem priobčevanje Očeta in

Sina in Svetega Duha, ki so v njej luč in ljubezenski ogenj.“ (Janez 2006A, 93) To pa je

tudi mistični vrhunec, ki ga je prekrasno povzel Evdokimov, pravoslavni teolog, ko je

zapisal, da je cilj mistike „zrenje Svete Trojice.“ (v. Debevec 1994, 70) Na poseben

način torej zremo Trojico v času zedinjenja duše z Bogom v ljubezni, kakor smo že

dejali, ko se duši „združeni priobčujejo Oče, Sin in Sveti Duh in so zanjo luč in ogenj

ljubezni.“ (Stein 2008, 295) V tem času pa je „tudi duša tista, ki se prebuja iz spanja

naravnega zrenja k nadnaravnemu.“ (Stein 2008, 297) In kakor smo že dejali, se to

dogaja po Svetem Duhu, sedaj in vso večnost. O potrebnosti Božjega Duha je govoril

tudi sveti Janez Marija Vianney, prav gotovo s solzami žalosti in veselja, ko je v svoji

katehezi o Svetem Duhu zapisal: „Če bi vprašali preklete: Zakaj ste v peklu? Bi

odgovorili: Ker smo se upirali Svetemu Duhu. In če bi vprašali svete: Zakaj ste v

nebesih? Bi odgovorili: Ker smo bili poslušni Svetemu Duhu.“ (Vianney 1981)

Ljubezensko priobčevanje Trojice in duše naj bi bilo nekaj vsakdanjega, čeprav

velikokrat zakritega. Saj vendar gre le za „harmoničen razvoj krstne milosti ob vzgibih

in sedmih darovih Svetega Duha /…/, ki vodi k nenehnemu odkrivanju in doživljanju

Boga.“ (Brunot 2009, 34) Takrat smo zajeti „v neprenehno gibanje vzajemnega

podarjanja in prejemanja Očeta in Sina. Iz njunega radostnega objema vznika Sveti

Duh, ki potem prav do nas nosi iskro tega ognja ljubezni.“ (Cantalamessa 2007, 23)

Tudi Frančišek je z načinom življenja pokazal, da je nujno biti mistično združen z

Bogom. To je doživljal za tako pomembno, da je rotil o tem tudi sveto Klaro in jo kot

nevesto napotil k Svetemu Duhu: „Ko ste po Božjem navdihu postale hčere in dekle

najvišjega Kralja, nebeškega Očeta, ter ste se zaročile s Svetim Duhom in si izbrale

popolno življenje po svetem evangeliju.“ (v. Papež 2003, 58; prim. Benz 2006, 642)

Pomembno je torej „sprejeti vase Očetovo ljubezen, kakor jo je sprejel Jezus, in dati, da

ta ljubezen zaokroži po svetu, ko jo dajemo bratom.“ (Cantalamessa 2006B, 196) Naše

življenje naj bi tako postalo podobno življenju Božjega Sina, saj je „Božja dediščina

56

/…/, ki nam jo daje Bog Oče v Duhu svoje ljubezni, /…/ življenje njegove učlovečene

Besede v naših dušah.“ (Merton 1998, 52) To pa je možno, ker Sveti Duh prihaja k nam

„kot Očetova in Sinova ljubezen do nas. “ (Merton 1998, 124)

Bonaventura je mistiko opredelil kot „cognitio Dei experimentalis, torej na izkušnji

temelječe spoznanje Boga. Bog tako ni samo predmet verovanja in filozofskega

razglabljanja, temveč je v mistiki najpoprej izkušan.“ (v. Širca 2007, 13–14) Zato za

„mistično modrost, izvirajočo iz ljubezni, ni prav nič nujno, da jo razločno umevamo, če

naj zbudi v duši razpoloženje ljubezni in danosti. Je kot vera, v kateri Boga ljubimo, ne

da bi ga razumeli.“ (Janez 2006B, 30; prim. Benz 2006, 335) V nasprotju z „gnozo“ je

torej končni cilj krščanske mistike „zedinjenje z Bogom ali poboženje, théosis grških

očetov.“ (Loski 2008, 9)

Mistično življenje sestavljajo tri glavne odlike v ljubezni: „Prva je ta, da zdaj ne ljubi

Boga zaradi sebe, ampak zaradi Boga samega; ta odlika je prečudovita, saj ljubi po

Svetem Duhu, kakor se ljubita Oče in Sin, kar razodeva sam Sin, ko govori po svetem

Janezu: ‚Da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz pri njih‘ (Jn 17,26).

Druga odlika je, da ljubi Boga v Bogu, ker se v tej siloviti združitvi duša izgubi v božji

ljubezni, Bog pa se z vso silovitostjo preda duši. Tretja velika odlika ljubezni je, da

Boga zdaj ljubi zaradi tistega, kar je on sam; ne ljubi ga zgolj zato, ker je do nje

velikodušen in dober, ker ji daje blaženost, ampak ga ljubi močneje, ljubi ga zato, ker je

vse to sam v sebi po svojem bistvu.“ (Janez 2006A, 93–94)

Duša se na to trojno pot poda, „da doseže tisto, po čemer je vedno hrepenela, namreč

dovršitev božje ljubezni, ki pomeni, ljubiti Boga s čistostjo in popolnostjo, s katerima jo

on ljubi, in mu tako njegovo ljubezen vračati.“ (Janez 2006B, 228) Takrat duša „ljubi

Boga z voljo in močjo Boga samega, z njim je združena z isto ljubezensko močjo, s

kakršno jo ljubi on. Ta moč je v Svetem Duhu.“ (Janez 2006B, 229) In le ljubezen je

moč, ki združuje dušo z Bogom, saj „kot je ljubezen vez med Očetom in Sinom, tako

združuje tudi dušo z Bogom.“ (Janez 2006B, 103)

Tudi za Makarija Velikega je ljubezen „realno žarčenje moči Svetega Duha v duši.

Zaradi te luči je razodeto vse znanje in Bog je resnično poznan od vredne in ljubljene

57

duše.“ (v. Brianchaninov 2005, 126) Takrat se po duši, ki je prepojena z Božjo

ljubeznijo, milost razširja tudi na druge, saj „kakor zablestijo čisti, prosojni predmeti, ko

jih obsveti svetlobni žarek, in potem sami oddajajo luč, tako duše, v katerih prebiva in

jih prežarja Sveti Duh, tudi same postanejo duhovne in razlivajo milosti na druge.“

(Brunot 2009, 87)

Tisti, ki je to ljubezen spoznal, ne more, da ne bi ljubil tudi drugih, in zato s celim srcem

kliče: „Gospod! Vem, da nič nemogočega ne zapoveduješ. Bolje kot jaz sama poznaš

mojo slabost in mojo nepopolnost. Veš, da bi nikdar ne mogla ljubiti svojih sester, kot

jih ljubiš ti, če jih ti sam, Jezus, ne bi ljubil v meni. Dal si mi novo zapoved prav zato,

ker si mi hotel dati to milost. Oj, s kakšno ljubeznijo jo sprejemam; saj mi prav ta

zapoved daje poroštvo, da hočeš ti ljubiti v meni vse, ki mi jih velevaš ljubiti. Da, kadar

ljubim, čutim, da je Jezus sam, ki v meni deluje. Kolikor bolj sem združena z njim,

toliko bolj ljubim vse svoje sestre.“ (Terezija Deteta Jezusa 1997, 198) In nadaljuje:

„Ljubezen privlači ljubezen, zato moja ljubezen, Jezus, hiti k tebi. A kaj, ko vsa ta moja

ljubezen ni niti kapljica rose, ki izgine v oceanu. Da bi te mogla ljubiti, kot me ti ljubiš,

bi mi moral dati svojo lastno ljubezen. Samo tako bi se umirila. O Jezus! Morda je

slepilo, a zdi se mi, da ne moreš dati nobeni duši več ljubezni, kot si jo dal moji. Prav

zato se te drznem prositi, da bi ljubila te, ki si mi jih dal, kakor si ti ljubil mene.“

(Terezija Deteta Jezusa 1997, 228–229) Najlepši zgled te ljubezni pa je Presveta Devica,

katere „vzgibi so izhajali od Svetega Duha.“ (Janez 2001, 240)

Papež Benedikt XVI. katehezo o Janezu od Križa zaključi z besedami, ki dobro

povzemajo celotno podpoglavje: „Če človek v sebi nosi veliko ljubezen, mu ta ljubezen

lahko da krila in tako veliko lažje prenaša vse nadloge življenja, kajti v sebi nosi veliko

luč. In to je vera: biti ljubljen od Boga in pustiti se ljubiti Bogu po Jezusu Kristusu.“

(Radio Vaticana 2011) Odprimo svoja srca življenju in živimo za ljubezen: „Na večer

našega življenja bomo sojeni po ljubezni.“ (v. KKC 1022)

58

4. SKLEP

Stopimo skupaj v sklep z zahvalno molitvijo Edith Stein, ki jo je zapisala na koncu

razlage pesmi in komentarja pesmi Živi plamen ljubezni: „Radi bi se mu le zahvalili, da

nam je dal pogledati v čudovito deželo, v zemeljski raj na pragu nebeškega.“ (2008,

301)

Velika milost je, da lahko živimo v odnosu s Svetim Duhom, da se Živemu plamenu

ljubezni pustimo voditi in, kdo ve, mogoče še tu na zemlji nekdaj okusiti duhovno

poroko. Še večja pa je poklicanost to Tišino tudi zapisati. Janezu od Križa je to za moj

okus izjemno uspelo, saj sta v Živem plamenu ljubezni „pesem in razlaga eno.“ (Stein

2008, 302)

Iz dneva v dan vedno bolj v srcu doživljam, kako se vse rojeva v Tišini in da je eden

izmed prelepih odrazov te Tišine mistična poezija, ki me vodi v izkušanje Boga

oziroma, bolje rečeno, ki me vodi v možnost izrekanja lastnih najglobljih

doživljanj/izkušanj Troedinega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha. To se rojeva v

notranji molitvi, ki je molk, ki je „tista ‚podoba sveta, ki prihaja‘ (sv. Izak iz Niniv), ali

‚molčeča ljubezen‘ (sv. Janez od Križa). Besede v notranji molitvi niso govorjenje,

temveč dračje, ki daje hrano ognju ljubezni. V tem molku, ki je za ‚zunanjega‘ človeka

neznosen, nam Oče izreka svojo Besedo, ki se je učlovečila, trpela, umrla in vstala od

mrtvih, in v tem molku sinovski Duh stori, da smo udeleženi pri Jezusovi molitvi.“

(KKC 2717)

Dragoceno opombo glede razumevanja zapisanega je podal naš izvrsten prevajalec in

ljubitelj Boga: „Tako mistika kot poezija sta kreativni izkušanji Resničnosti in s tem

polji, ki se izmikata pogledu, ki že vnaprej razbira kar koli. Stvari pogosto pač ne

vidimo takšnih, kakršne so, temveč takšne, kakršni smo, nas uči Talmud, in cerkveni

očetje so to modrost ohranili. ‚Pokaži mi svojega človeka in pokazal ti bom njegovega

Boga,‘ je zapisal Teofil Antiohijski.“ (Kocijančič 2006)

Ko gledam Janeza, videvam nežnega Očeta, ljubečega Sina in gorečega Svetega Duha.

O Sveti Duh, ki me oživljaš in mi daješ Sebe in me spreminjaš v Sina in izročaš po Sinu

59

Očetu! Kakšna milost, kakšna radost! Duše, naj vas to ne čudi, saj vendar Božji Duh

prebiva v nas. Saj vendar „imate maziljenje od Svetega in vsi to veste. Ne pišem vam,

ker bi ne poznali resnice, ampak prav zato, ker jo poznate in veste, da nobena laž ni iz

resnice.“ (1 Jn 2,20–21) In vedno znova, Gospod, mi govoriš: „Z večno ljubeznijo te

ljubim.“ (Jer 31,3) O, da bi Te že ljubil brez konca, kakor ljubiš Ti mene. Tudi sam Te

hrepeneče želim ljubiti v prav istem ljubezenskem zanosu, saj je „lastnost ljubezni /…/,

da se hoče združiti in skleniti z ljubljeno stvarjo, ji postati enaka in istovetna, se

izpopolniti v blagru ljubezni.“ (Janez 1987, 119)

Prav gotovo se še spomniš, da sem Te v uvodu diplomskega dela spraševal, kako naj

ljubim druge z vsem srcem in vsem bitjem in Tebe, moj Gospod. Na poti, po kateri si

me vodil, sem spoznal tri korake in hkrati nekaj novih vprašanj.

Prvi korak nosi s seboj spoznanje Božje obljube, da bo v nas prebivala Presveta Trojica,

Oče, Sin in Sveti Duh. (prim. Jn 17,23; prim. Janez 2006A, 13) Janez jih glede na

Njihovo delovanje v duši imenuje različno: „‚Žarenje‘ je Sveti Duh, ‚roka‘ je Oče,

‚dotik‘ je Sin.“ (Janez 2006A, 37) Vprašanje, zastavljeno vsakemu molivcu, pa se glasi:

S katerimi besedami bi ti poimenoval Osebe glede Njihovega delovanja v duši?

Drugi korak nosi s seboj spoznanje, da Sveti Duh lahko „pripelje dušo do razsvetljenja

in nato do najvišje stopnje popolnosti, dosegljive v tem življenju, do združitve z Bogom

v duhovni poroki.“ (Janez 2006A, 6) Vprašanje, ki se pojavi v tem segmentu duhovnega

življenja, se glasi: Ali razpoznavam delovanje Božjega Duha v svoji duši tako v času

očiščevanja, razsvetljevanja kakor združevanja?

Zadnji korak nosi s seboj spoznanje, da je duša lahko pritegnjena v odnos s Presveto

Trojico in da ta odnos lahko živi v vsej polnosti: „V tem daru duša prostovoljno izroča

Bogu kot svojo lastnino Svetega Duha, zato da je v njem ljubljen, kakor to zasluži; pri

tem občuti duša neizrečeno slast in potešitev, saj ve, da daje Bogu lastnino, ki odgovarja

njegovi neskončni biti.“ (Janez 2006A, 92) Vprašanje, ki se pojavlja na tem mestu, je

dvojno. Katoliški dogmatiki naj razmislijo, kako se v tem primeru uskladiti s

pravoslavnimi teologi glede nauka o energijah. Tebe, vernica, vernik, pa vprašam: Imaš

60

Božjega Duha, ga lahko daš drugim?

Naj zaključim s pozdravom in molitvijo Janeza iz pisma bosonogim karmeličankam, ki

naj velja tebi, draga bralka in bralec: „Služite Bogu, ljubljene hčerke v Kristusu! Po

njegovih stopinjah odrekanja hodite s potrpljenjem, v popolni tišini in željne trpeti.

Bodite rablji svojega veselja, mrtvite, kar morebiti mora v Vas še umreti, ker ovira

notranje vstajenje Duha, ki prebiva v Vaših dušah. Amen.“ (Janez 1987, 215) Obilo

milosti Duha!

Key words: John of the Cross, Living flame of love, person the Holy Spirit, Holy

Spirit in Trinity, pneumatological anthropology, life in the Holy Spirit, spiritual

marriage, offering the Holy Spirit to God.

61

REFERENCE

- Anđela Folinjska. 1982. Knjiga iskustva pravih vjernika. Split: Samostan svete Klare.

- Benedikt XVI. 2011. Sveti Janez od Križa. Družina (Ljubljana), 27. februar, 7.

- Benz, Ernst. 2006. Videnje: oblike doživetij in svet podob. Ljubljana: Nova revija.

- Bogoslužno branje 1. 1976. Kranj: Slovenska škofovska liturgična komisija.

- Bogoslužno branje 3. 1977. Kranj: Slovenska škofovska liturgična komisija.

- Brianchaninov, Ignatius. 2005. On the Prayer of Jesus. Boston: New Seeds Books.

- Brunot, Amadee. 2009. Luč s Tabora: Mirjam – Mala Arabka. Ljubljana: Salve.

- Bunge, Gabriel. 2002. Earthen Vessels. San Francisco: Ignatius Press.

- Cantalamessa, Raniero. 2003. Marija, ogledalo Cerkve. Ljubljana: MKSBD.

- Cantalamessa, Raniero. 2006A. Moč križa. Ljubljana: Slovenska kapucinska provinca.

- Cantalamessa, Raniero. 2006B. Sveti Duh in Binkošti. Ljubljana: Slovenska

kapucinska provinca.

- Cantalamessa, Raniero. 2007. Živeti v Kristusu: Duhovno sporočilo Pisma Rimljanom.

Ljubljana: Slovenska kapucinska provinca.

- Cantalamessa, Raniero. 2008. Spev Duha. Ljubljana: Slovenska kapucinska provinca.

- Crisogono de Jesus Sacramentado. 1974. Životopis svetog Ivana od Križa. Sarajevo:

Radosna vijest.

- Debevec, Petra-Ida. 1994. Nekatere skupne značilnosti mistike vzhodnih cerkva in

karmelske mistike. Ljubljana: Katehetski center – Knjižice.

- Elizabeta presvete Trojice. 2003. Grem k Luči. Celje: Mohorjeva družba.

- Giuliani, Veronika. 2000. Dnevnik: iskustvo i mistička nauka. Split: Samostan svete

Klare.

- Grün, Anselm. 2008. Pustinjski oci kao duhovni pratitelji. Zagreb: Teovizija.

- Hildegard iz Bingena. 2004. Zagrljena živim svjetlom. Proročke riječi i molitve.

Đakovo: Karitativni fond UPT.

- Irenaeus. 2007. Against Heresies and Fragments. Berkeley: Apocryphile Press.

- Janez od Križa. 1987. Temna noč in krajši spisi. Ljubljana: Družina.

- Janez od Križa. 2001. Vzpon na goro Karmel. Ljubljana: Družina.

- Janez od Križa. 2006A. Živi plamen ljubezni. Ljubljana: Družina.

- Janez od Križa. 2006B. Duhovna pesem. Ljubljana: Družina.

62

- Janez Pavel II. 1999. V znamenju Svete Trojice: okrožnice. Ljubljana: Družina.

- Julijana iz Norwicha. 1999. Otkrivenja božanske ljubavi. Zagreb: Sion.

- Kartuzijanec. 1979. Uvod v duhovno življenje. Pleterje: Kartuzija Pleterje.

- Katekizam katoličke Crkve. 1994. Zagreb: Glas Koncila.

- Kocijančič, Gorazd. „Mistika in poezija.“ Logos, št. 1–2 (pomlad-poletje 2006).

http://www.kud-logos.si/logos_1_2006_kocijancic.asp (pridobljeno 9. avgusta 2011).

- Koncilski odloki. 2004. Ljubljana: Družina.

- Kraljič, Martina. 2008. Magdalena Gornik. Ponova vas: Grafiko.

- Ladaria, Luis. 1999A. Teološka antropologija. Ljubljana: Teološka fakulteta.

- Ladaria, Luis. 1999B. Teološka antropologija II. Ljubljana: Teološka fakulteta.

- Larrañaga, Ignacio. 2009. Naš brat Frančišek: Njegova izkušnja Boga. Ljubljana:

Slovenska kapucinska provinca.

- Loski, Vladimir. 2008. Mistična teologija vzhodne Cerkve. Ljubljana: KUD Logos.

- Merton, Thomas. 1981. Luč nevidne Resnice: Nove kali kontemplacije. Ljubljana:

Družina.

- Merton, Thomas. 1998. Nihče ni otok. Ljubljana: Družina.

- Ordo Carmelitarum discalceatorum. 2004. HR Karmel.

http://www.hrkarmel.com/spisi_ivan.htm (pridobljeno 31. maja 2011).

- Padovese, Luigi. 1994. Uvod v patristično teologijo. Ljubljana: Frančiškanski

samostan.

- Papež, Viktor. 2003. Sveta Klara, cvet serafinskega vrta. Nazarje: Samostan

Brezmadežne sester klaris.

- Pavić, Ivo. 2009. Put do odgovora. Osijek: Vlastita naklada.

- Radio Vaticana. 2011. Radio Vatikan. 16. februar.

http://www.radiovaticana.org/slv/articolo.asp?c=462856 (pridobljeno 9. junija 2011).

- Rupnik, Marko Ivan. 2001. Razločevanje. Prvi del: Doseči okušanje Boga. Ljubljana:

Župnijski urad Dravlje.

- Rupnik, Marko Ivan. 2006. U vatri gorućega grma: uvođenje u duhovni život. Split:

Verbum.

- Rupnik, M. I. in Campatelli, M. in Brock, S. 2009. Mozaiki Božje Matere. Roma: Lipa.

- Schneider, Alfred. Na putovima Duha Svetog. Zagreb: Filozofsko-teološki institut DI.

- Sorč, Ciril. 1994. Sveti Duh, polnost ljubezni in življenja. Koper: Ognjišče.

63

- Sorč, Ciril. 1998. Duh življenja. Ljubljana: Družina.

- Sorč, Ciril. 2000. Živi plamen ljubezni. Božje okolje 24 (maj–junij): 85–89.

- Spiteris, Yannis in Nigg, Walter. 2000. Duh veje, kjer hoče. Ljubljana: Slovenska

kapucinska provinca.

- Stein, Edith. 2008. Znanost križa. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska

Mohorjeva družba.

- Steuart, R. H. J. 2002. The Mystical Doctrine of the St John of the Cross. London:

Burns & Oates.

- Strle, Anton. 1997. Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba.

- Sveto pismo Stare in Nove zaveze: Slovenski standardni prevod. 2005. Ljubljana:

Svetopisemska družba Slovenije.

- Symeon the New Theologian. 1980. The Discourses. New Jersey: Paulist Press.

- Širca, Alen. 2007. Teopoetika: študije o krščanskem mističnem pesništvu. Ljubljana:

KUD Logos.

- Špidlik, Tomáš. 1998A. Ali poznaš Duha?: V pripravi na jubilejno leto 2000.

Ljubljana: Župnijski urad Dravlje.

- Špidlik, Tomáš. 1998B. Osnove krščanske duhovnosti. Maribor: Slomškova založba.

- Tardif, E. in Flores, J.. 1990. Jezus je Odrešenik. Ljubljana: Prenova v Duhu.

- Teoderiški, Viljem. 2004. Zlato pismo kartuzijanom na Božji gori leta 1144. Ljubljana:

Družina.

- Terezija Deteta Jezusa. 1997. Avtobiografski spisi. Sora: Karmeličanski samostan.

- Vianney, John. „The blessed cure of Ars in his catechetical instructions, chapter 3.“

EWTN (15. avgust 1981). http://www.ewtn.com/library/catechsm/catars.htm

(pridobljeno 31. maja 2011).

- Viktorin Ptujski. 2003. Razlaga Razodetja. Celje: Mohorjeva družba.

LXIV

PRILOGA

Slika 1: Portret Janeza od Križa12

12

Svetnikov portret je našel oče Janez od Jezusa in Marije v ženskem karmeličanskem samostanu

v Valladolidu. Leta 1955 je bil prvič objavljen v knjigi očeta Crisogona „Vida de San Juan de la Cruz“.

(prim. Crisogono 1974, 7)

LXV

Vir: Crisogono 1974, 7.

Slika 2: Janezova slika Križanega, kakršen se mu je vtisnil v videnju

Vir: Janez 1987, zadnja platnica.

LXVI

Slika 3: Geografska karta Španije z mesti, s katerimi je bil Janez povezan

Vir: Crisogono 1974, 8.