Joël Dicker

Resnica o aferi Harry Quebert

Za moje starše

IZGINOTJE

(sobota, 30. avgusta 1975)

»Policijska centrala, izvolite.«»Halo? Tukaj Debora Cooper, Side Creek Lane. Zdi se mi, da sem videla, da je neka deklica bežala pred moškim v gozd.«»Natančno opišite, prosim.«»Ne vem natančno. Stala sem pri oknu in gledala proti gozdu. Videla sem, da punca teče v gozd. In moški jo zasleduje … Zdi se mi,

da je bežala pred njim.«»In kje sta zdaj?« »Ne vidim ju več. Sta že v gozdu.«»Takoj pošljem patruljo.«S tem klicem se je začel dogodek, ki je pretresel mesto Auroro v New Hampshiru. Tega dne je izginila petnajstletna Nola Kellergan,

doma iz Aurore. Nikoli je niso našli.

PROLOG

Oktober 2008

(triintrideset let po izginotju)

Vsi so govorili o knjigi. Nisem se mogel več v miru sprehajati po new yorških ulicah, nisem mogel več džogati po Centralnem Parku, ne da bi me sprehajalci prepoznali in vzklikali: »Hej, saj to je Goldman! Pisatelj!« Včasih so kakšni celo malo tekli z mano in me spraševali, kar jih je žrlo. »A je res, kar pišete v knjigi? Je Harry Quebert res to naredil?« V lokalu v West Villageu, kjer sem bil reden gost, so se nekateri gostje meni nič tebi nič usedli k moji mizi in mi začeli nakladati: »Ravno berem vašo knjigo, gospod Goldman, in sploh ne morem nehati! Že prva je bila dobra, ampak tale! So vam zanjo res plačali milijon dolarjev? Koliko ste pa sploh stari? Šele trideset? Trideset! In ste že zaslužili toliko keša!« Celo vratar v mojem bloku, ki sem ga videval, kako napreduje pri branju, ko sem šel mimo, me je nazadnje, ko je knjigo prebral do konca, dolgo zadrževal pred dvigalom, da mi je zaupal, kar mu je ležalo na duši: »A vidite, kaj se je zgodilo Noli Kellergan? Grozno! Kako se je lahko zgodilo kaj takega? A, gospod Goldman, kako je to mogoče?«

Ves New York je bil navdušen nad knjigo; izšla je pred dvema tednoma, pa je že kazalo, da bo najbolje prodajana knjiga leta. Vsi bi radi vedeli, kaj se je leta 1975 zgodilo v Aurori. Povsod so govorili o tem, na televiziji, na radiu, po časopisih. Star sem bil komaj trideset let, pa sem s to knjigo, šele drugo v svoji karieri, že zaslovel po vsej Ameriki.

Afera, ki je pretresla Ameriko in o kateri pišem v knjigi, je izbruhnila nekaj mesecev pred tem, na začetku poletja, ko so našli ostanke deklice, ki je izginila pred triintridesetimi leti. Tako so se začeli dogodki, ki jih opisujem v knjigi in brez katerih ne bi nihče nikoli zvedel za Auroro.

PRVI DEL

Pisateljska bolezen

(osem mesecev pred izidom knjige)

31.

V globinah spomina

»Prvo poglavje, Marcus, je bistveno. Če bralcem ne bo všeč, knjige ne bojo prebrali do konca. Kako jo misliš začeti?«»Ne vem, Harry. Se ti zdi, da se mi bo kdaj posrečilo?«»Kaj pa?«»Da bom napisal knjigo.«»Gotovo.«

Na začetku leta 2008, se pravi leto in pol po tistem, ko sem zaslovel s prvim romanom, me je zadela strašna ustvarjalna kriza, sindrom, ki je, vse kaže, kar pogost pri pisateljih, ki so doživeli hiter, meteorski uspeh. Bolezen me ni zadela iznenada; počasi se je ugnezdila

vame. Kakor da bi mi možgani po malem dreveneli. Ko so se pojavili prvi simptomi, sem jih ignoriral; govoril sem si, da se mi bo že jutri, ali pa pojutrišnjem, ali pa mogoče popojutrišnjem, navdih povrnil. Pa so minili dnevi, tedni in meseci, navdiha pa od nikoder.

Spust v pekel je imel tri faze. Prva, neogibno potrebna za vsak pošten vrtoglav padec, je bila bliskovit vzpon. Moj prvi roman je bil prodan v dveh milijonih izvodov in me je pri osemindvajsetih letih izstrelil med najuspešnejše pisatelje. To je bilo jeseni 2006. Povsod me je bilo dosti, na televiziji, v časopisih, na naslovnicah revij. Moj obraz se je smehljal z velikanskih reklamnih plakatov na postajah podzemne. Najstrožji kritiki velikih dnevnikov na vzhodni obali so si bili soglasni: mladi Marcus Goldman bo postal zelo velik pisatelj.

Ena sama knjiga, pa mi je že odprla vrata v novo življenje, v življenje milijonarskih zvezdnikov. Odselil sem se od staršev v Montclairu v New Jerseyju in se vselil v razkošno stanovanje v Villageu, zamenjal rab ljeni ford za čisto nov črn range rover z zatemnjenimi stekli, začel sem hoditi v imenitne restavracije, nabavil sem si literarnega agenta, ki je skrbel za moj urnik in prihajal k meni domov gledat bejzbol na velikanskem zaslonu. Korak od Centralnega Parka sem najel pisarno, kjer mi je tajnica, ki ji je bilo ime Denise in je bila malo zaljubljena vame, urejala pošto, kuhala kavo in razvrščala pomembne dokumente.

Prvih šest mesecev po izidu knjige sem si privoščil udobje novega živ ljenja. Dopoldne sem v pisarni preletel morebitne članke o sebi in prebral na desetine pisem občudovalcev, ki sem jih vsak dan dobival in ki jih je Denise pozneje razporedila po velikih mapah. Potem pa sem se, zadovoljen sam s sabo in prepričan, da sem že dovolj delal, odpravil na sprehod po ulicah Manhattna, kjer je med mimoidočimi kar završalo, ko sem šel mimo. Preostanek dneva sem užival v novih pravicah, ki mi jih je prinesla slava, v pravici, da si kupim, kar si poželim, v pravici do VIP-sedežev v Madison Square Gardnu, kjer sem gledal tekme Rangersov, v pravici, da hodim po rdeči preprogi skupaj z glasbenimi zvezdniki, katerih plošče sem kupoval, ko sem bil mlajši, v pravici, da grem lahko ven z Lydio Gloor, glavno igralko v televizijski seriji, za katero so se vsi grebli. Bil sem slavni pisatelj; zdelo se mi je, da imam najlepši poklic na svetu. Prepričan, da bo uspeh večno trajal, se nisem menil za prva agentova in založnikova opozorila, naj se že lotim dela in začnem pisati drugi roman.

Šele v naslednjih šestih mesecih sem ugotovil, da se je veter obrnil. Pisma občudovalcev so se zredčila, na cesti so me manj ogovarjali. Kmalu so me tisti mimoidoči, ki so me še spoznali, začeli spraševati: »Gospod Goldman, o čem boste pisali v naslednji knjigi? In kdaj bo izšla?« Postalo mi je jasno, da se moram lotiti dela, in sem se ga lotil. Zapisal sem si ideje na listke in si skiciral osnutek na računalnik. Pa ni bilo nič iz tega. Izmislil sem si nove ideje in skiciral nove osnutke. Spet nič. Nazadnje sem si kupil nov računalnik, v upanju, da bo imel že naložene dobre ideje in sijajne osnutke. Zaman. Potem sem spremenil metodo. Denise sem prisilil, da je pozno v noč po nareku zapisovala po mojem mnenju velepomembne stavke, lepe besede in sijajne začetke. Vendar so se mi naslednji dan besede zazdele puste, stavki krevljasti in začetki porazni. Prešel sem v drugo fazo bolezni.

Jeseni 2007 je minilo eno leto, odkar je izšla prva knjiga, pa nisem napisal še niti ene vrstice naslednje. Ker ni bilo več treba urejati pošte, ker me na javnih krajih niso več prepoznavali in ker so iz velikih knjigarn na Broadwayu izginili plakati z mojo sliko, mi je postalo jasno, da je slava kratkotrajna. Da je kot sestradana gorgona, in če je ne hraniš, te hitro zamenja; trenutni politiki, zvezdnica zadnje oddaje resničnostnega šova, rokovska skupina, ki se je prebila po lestvici navzgor, so prevzeli pozornost, ki je bila prej namenjena meni. Pa je od prve knjige preteklo komaj dvanajst kratkih mesecev, v mojih očeh smešno kratek čas, v človeškem merilu pa cela večnost. V tem istem letu se je samo v Ameriki rodilo milijon otrok, milijon ljudi je umrlo, dobrih deset tisoč je bilo ustreljenih, pol milijona jih je zabredlo v mamila, en milijon jih je postalo milijonarjev, sedemnajst milijonov jih je zamenjalo prenosni telefon, petdeset tisoč jih je preminilo v prometnih nesrečah, dva milijona jih je bilo lažje ali huje ranjenih. Jaz sem pa napisal eno samo knjigo.

Schmid & Hanson, vplivna newyorška založba, ki mi je za prvi roman plačala pošteno vsoto denarja in je polagala velike upe vame, je gnjavila mojega agenta Douglasa Clarena, on pa potem naprej mene. Govoril mi je, da čas pritiska, da jim moram nujno že prinesti nov rokopis, jaz pa sem ga miril, da bi pomiril sebe, da moj drugi roman lepo napreduje in da naj si ne dela skrbi. Ampak čeprav sem bil ure in ure zaprt v pisarni, so strani ostale prazne, navdih je izpuhtel in ga ni bilo več nazaj. Ko zvečer nisem mogel zaspati, sem v postelji razmišljal, kako velikega Marcusa Goldmana prav kmalu, že pred njegovim tridesetim letom, ne bo več. Te misli sem se tako ustrašil, da sem sklenil, da grem na počitnice, da si razbistrim glavo. Privoščil si bom en mesec v kakš nem razkošnem hotelu v Miamiju, češ da se malo okrepim, sam pri sebi pa sem si mislil, da mi bo odmor pod palmami mogoče povrnil ustvarjalnega duha. Vendar je bila Florida očitno samo poskus pobega; že dva tisoč let pred mano je filozof Seneka trpel iste muke. Kamor koli pobeg neš, se ti problemi vtihotapijo v prtljago in grejo povsod s tabo. Kakor če bi, takoj ko sem prišel v Miami, pri izhodu z letališča pritekel k meni prijazen kubanski nosač in rekel:

»Ste vi gospod Goldman?«»Ja.«»Potem je tole za vas.«In bi mi dal kuverto s pokom listov.»A so moji?«»Ja, gospod Goldman. Saj vendar ne bi odšli iz New Yorka brez njih?«Tako sem preživel tisti mesec na Floridi sam, nesrečen in obupan, zaprt v apartma s svojimi demoni. Na računalniku, prižganem dan

in noč, je dokument, ki sem mu dal naslov novi roman.doc, ostajal obupno prazen. Postalo mi je jasno, da sem se tistega večera, ko sem pianistu v hotelskem baru plačal pico, nalezel med umetniki zelo razširjene bolezni. Sedel je za šankom in mi pripovedoval, da je v vsem življenju napisal eno samo pesem, ampak ta pesem je bila velikanski hit. Doživel je tak uspeh, da potem nikoli ni mogel napisati ničesar več in da se zdaj, ubog in nesrečen, preživlja s plenkanjem uspešnic drugih. »Takrat sem imel fantastične turneje po največjih dvoranah,« mi je govoril in se mi obešal za vrat. »Deset tisoč ljudi je tulilo moje ime, babe so padale v nezavest ali pa mi metale spodnje hlačke. Bilo je super.« In ko je kot kužek polizal sol s kozarca, je dodal: »Častna beseda, da je res.« In najhujše je bilo ravno to, da sem vedel, da je res.

Tretja faza mojih tegob se je začela, ko sem se vrnil v New York. Na letalu iz Miamija sem bral članek, da je mlad pisatelj izdal roman, ki so ga kritiki zelo pohvalili, in ko sem prišel na letališče LaGuardia, sem v dvorani za prevzem prtljage na plakatih zagledal njegovo sliko. Življenje mi je zares ponagajalo, niso samo pozabili name, ampak še huje, so me že nadomestili. Douglas, ki je prišel pome na letališče, je bil ves iz sebe. Schmid & Hanson so na koncu z živci, radi bi dokaz, da napredujem in da jim bom že kmalu prinesel dokončan nov roman.

»Slabo se nama piše,« mi je rekel v avtu, ko me je peljal na Manhattan. »Upam, da ti je Florida povrnila moči in da si s knjigo že daleč! Vsi govorijo o tem tipu … Njegova knjiga bo božična uspešnica. Kaj pa ti, Marcus? Kaj si nam pa ti pripravil za božič?«

»Takoj se bom lotil!« sem panično zakričal. »Boš videl, da mi bo šlo. Naredili bomo reklamo in mi bo steklo! Ljudem je bila prva knjiga všeč in jim bo tudi druga!«

»Marc, ne razumeš. Pred nekaj meseci bi to še lahko naredili. Naša strategija je bila, da izkoristimo uspeh, podžigamo javnost in ji dajemo, kar bi rada. Javnost je hotela Marcusa Goldmana, ker pa je šel Marcus Goldman žurat na Florido, so bralci kupili knjigo nekoga drugega. Saj veš nekaj malega o ekonomiji, a ne? Knjige so postale zamenljiv pro izvod. Ljudje bi radi knjigo, ki jim je všeč, ki jih sprosti, ki jih razvedri. In če jim tega ne daš ti, jim bo pa tvoj sosed, ti si pa dober samo še za v smeti.«

Douglasove prerokbe so me prestrašile, kot za stavo sem se vrgel na delo. Pisati sem začel ob šestih zjutraj in nikoli nehal pred deveto ali deseto zvečer. Cele dneve sem prebil v pisarni, neprenehoma pisal, gnan od brezumnega obupa, snoval besede, začenjal stavke in si izmišljal nove in nove ideje za roman. Ampak na svojo veliko žalost nisem sproduciral nič vrednega. Denise se je cele dneve sekirala zaradi mene. Ker ni imela drugega dela, ker ji ni bilo več treba pisati po nareku, ker ni bilo več pošte, da bi jo morala urejati, ker mi ni več kuhala kave, je hodila gor in dol po hodniku. In ko ni več zdržala, je potrkala na vrata.

»Marcus, lepo te prosim, odpri!« je stokala. »Pridi že ven, pojdi na sprehod v park. In danes še nisi nič jedel!«Zatulil sem nanjo:»Nisem lačen! Nisem lačen! Brez dela ni jela!«Cmerila se je. »Ne govori neumnosti, Marcus. V delikateso na vogalu ti grem po sendviče z mrzlo pečenko, ki jih imaš tako rad. Že tečem! Že tečem!«Slišal sem jo, kako je zgrabila torbo in stekla k vhodnim vratom, potem pa zdrvela po stopnicah dol, kakor da bi ta hitrost lahko kar

koli spremenila. Nazadnje sem se namreč le zavedel, da sem v dreku. Napisati knjigo iz niča se mi je včasih zdelo zelo lahko, zdaj, ko sem na vrhu, zdaj, ko bi moral potrditi svoj talent in ponoviti naporno pot do tega, da napišem dober roman, pa se nisem več čutil sposobnega. Vrgla me je pisateljska bolezen in nihče mi ni mogel pomagati. Če sem komu povedal, mi je rekel, da to ni nič hudega, da je gotovo nekaj zelo pogostega, in če knjige ne bom napisal danes, jo bom pa jutri. Dva cela dneva sem poskušal delati v svoji stari sobi, pri starših v Mont-clairu, kjer sem dobil idejo za prvi roman. Ampak se je poskus klavrno končal. Najbrž je bila tudi mama malo kriva, ker je tista dva dneva sedela ob meni, buljila v ekran prenosnega računalnika in mi ves čas govorila: »Zelo dobro, Markie.«

»Mami, niti vrstice še nisem napisal,« sem nazadnje rekel.»Ampak čutim, da bo dobro.«»Mami, a bi me pustila samega …«»Zakaj samega? Te boli trebuh? Bi rad prdel? Lahko prdiš pred mano, ljubček. Saj sem tvoja mama.«»Ne, ne bi rad prdel, mami.«»A si mogoče lačen? Bi palačinke? Vaflje? Kaj slanega? Mogoče jajčka?«»Ne, nisem lačen.«»Zakaj bi pa potem rad, da grem? Ne reci, da te moti prisotnost ženske, ki ti je dala življenje?«»Ne, ne motiš me, ampak …«»Ampak kaj?«»Nič, mami.«»Punco bi potreboval, Markie. A misliš, da ne vem, da si pretrgal s tisto televizijsko igralko? Kako ji je že ime?«»Lydia Gloor. Sploh pa nisva zares hodila, mami. Nič resnega.«»Nič resnega! Nič resnega! Tole počnejo danes mladi, nič resnega, pri petdesetih so pa plešasti in brez družine!«»Kakšno zvezo pa ima to s plešo, mami?«»Nobene. Ampak a se ti zdi normalno, da iz časopisov zvem, da hodiš s tisto punco? Kateri sin pa bi to naredil materi, a? Samo pomisli,

ravno preden si odšel na Florido, grem k Scheingetzu – frizerju, ne mesarju – in me vse čudno pogledajo. Vprašam, kaj je, pa mi Bergova z navijači v laseh pokaže časopis. Na sliki si s tisto Lydio Gloor, naslov članka pa je, da sta šla narazen. Ves frizerski salon je vedel, da sta nehala, jaz pa nisem niti vedela, da sta hodila! Da ne bi izpadla neumna, sem rekla, da je čudovita punca in da je dostikrat prišla k nam na kosilo.«

»Mami, nisem ti povedal, ker ni bilo resno. Ni bila prava, a veš.«»Nikoli ni prava! Nikoli ne srečaš nobene prave, Markie! V tem je problem. A misliš, da znajo televizijske igralke kuhati? Poslušaj,

včeraj sem v supermarketu srečala Emersonovo. Tudi njena hčerka je še sama. Krasna bi bila zate. Pa še zelo lepe zobe ime. A hočeš, da ji rečem, naj pride kaj sem?«

»Ne, mami. Rad bi delal.«V tem trenutku pozvoni. »Mislim, da sta onidve,« reče mama.»Kateri onidve?«»Emersonova in njena hčerka. Povabila sem ju ob šestih na čaj. In zdajle je natančno šest. Prava ženska je točna. A ti ni že všeč?«»Povabila si ju na čaj? Odslovi ju, mami! Nočem ju videti! Knjigo pišem, jebela! Ne grem se piknika, roman pišem!«»Oh, Markie, res bi potreboval punco. Da bi se zaročil in poročil. Preveč misliš na knjige in premalo na poroko …«Nihče ni razumel, za kaj gre. Potreboval sem novo knjigo, če sem se hotel držati določb pogodbe z založbo. Januarja 2008 me je Roy

Barnaski, šef Schmid & Hansona, poklical v svojo pisarno v 51. nadstropju stolp nice na Lexingtonski aveniji na resen razgovor. »Torej, Goldman, kdaj bom dobil rokopis?« je zakričal. »V pogodbi imamo pet knjig. Lotite se dela, pa hitro! Potrebni so rezultati, treba je zaslužiti! Zamujate roke! Pri vsem zamujate! Ste videli, da je pred božičem nekdo izdal knjigo? Zamenjal vas je pri bralcih! Njegov agent pravi, da je

naslednji roman že skoraj končal. Pa vi? Vi pa pustite, da vam denar polzi iz rok! Zmigajte se in popravite zadevo. Spravite se v red, napišite mi dobro knjigo in si rešite kožo. Dam vam šest mesecev, do junija vam dam časa.« Šest mesecev, da napišem knjigo, potem ko sem že skoraj eno leto in pol zablokiran. Nemogoče. Še hujše pa je, da mi je Barnaski postavil rok, ni mi pa povedal, kakšne bojo posledice, če se ga ne držim. Čez štirinajst dni mi je povedal Douglas, med bogve katerim pogovorom pri meni doma. Rekel je: »Loti se pisanja, stari, ne moreš se izmazati. Podpisal si za pet knjig! Pet knjig! Barnaski je besen, ne bo več potrpežljiv … Povedal mi je, da ti je dal čas do junija. Pa veš, kaj bo, če zamočiš? Razveljavili bojo pogodbo, te tožili in te izsesali do mozga. Pobrali ti bojo ves keš in lahko narediš črto čez lepo življenje, čez lepo stanovanje, čez italijanske čevlje, čez velik avto. Ničesar več ne boš imel. Spili ti bojo kri.« Pred enim letom so me imeli za novo zvezdo, zdaj sem pa postal veliko razočaranje, največji polž med literati. Drugo pravilo: ne samo da si minljiv, slava ni brez posledic. Večer po Douglasovem opozorilu sem vzel v roke telefon in vtipkal številko edinega človeka, ki bi me lahko potegnil iz dreka, Harryja Queberta, svojega nekdanjega univerzitetnega profesorja in predvsem enega najbolj branih in spoštovanih ameriških pisateljev, s katerim sem bil tesno povezan kakšnih deset let, ko sem študiral na Burrowsu v Massachusettsu.

Zdaj ga že več kot eno leto nisem videl in mu tudi nisem nič telefoniral. Poklical sem ga domov, v Auroro v New Hampshiru. Ko je zaslišal moj glas, je posmehljivo rekel:

»O, Marcus! Si res ti? Ne morem verjeti. Odkar si zvezda, se ne oglašaš več. Pred kakšnim mesecem sem te klical, pa sem naletel na tajnico, ki mi je rekla, da nisi za nikogar dosegljiv.«

Naravnost sem mu povedal.»V težavah sem, Harry. Zdi se mi, da nisem več pisatelj.«Takoj se je zresnil.»Kaj pa blebetaš, Marcus?«»Ne vem več, kaj naj pišem, konec je z mano. Glavo imam prazno. Že mesece. Mogoče eno leto.«Pomirjujoče in prijazno se je zasmejal.»Zablokiral si, Marcus, to je! Prazna glava je nekaj ravno tako neum nega kakor spolna impotenca. Gre za paniko duha, za isto pan-

iko, ki ti zmehča tiča, ravno ko bi rad naskočil kakšno svojo oboževalko in jo spravil do orgazma, ki bi se meril z Richterjevo lestvico. Ne razmišljaj o genial nosti, samo mirno zlagaj besede. Genialnost bo prišla sama od sebe.«

»Misliš?«»Vem. Ampak žurke in koktajle boš moral dati malo na stran. Pisanje je resna zadeva. Sem mislil, da sem ti to že vbil v glavo.«»Pa saj trdo delam! Samo pišem! Pa vseeno nič ne naredim.«»Ker nimaš primernega delovnega kotička. V New Yorku je zelo lepo, ampak preveč hrupno. Zakaj ne prideš sem, k meni, kot takrat,

ko si bil še moj študent?«Da grem ven iz New Yorka in spremenim zrak. Vabilo v pregnanstvo se mi še nikoli ni zdelo tako razumno. Da grem po navdih za

novo knjigo na ameriško podeželje, v družbo nekdanjega učitelja. Ravno to potrebujem. Tako sem čez en teden, sredi februarja 2008, odšel v New Hampshire. V Auroro sem prišel nekaj mesecev pred dramatičnimi dogodki, ki jih nameravam popisati.

*

Pred afero, ki je poleti 2008 razburila Ameriko, ni nihče niti slišal za Auroro. Aurora je majhen kraj ob oceanu, kakšno uro vožnje od meje z Massachusettsom. Na glavni ulici so kino – kjer program ves čas caplja za drugimi kraji –, nekaj trgovin, pošta, policija, nekaj lokalov, med njimi Clark’s, starodaven diner. Vse naokrog pa so mirne soseske pobarvanih lesenih hiš s prijaznimi verandami, pokritih s skrilastimi strehami in obdanih z vrtovi z brezhibno negovano trato. Mala Amerika, kjer prebivalci ne zaklepajo vrat; kraj, kakršne najdeš samo v Novi Angliji, kjer je tako mirno, da se ti zdi, da se ne more nič zgoditi.

Auroro sem dobro poznal, ker sem kot študent dostikrat prihajal k Harryju. Stanoval je v čudoviti hiši iz kamna in masivne smreke zunaj mesta, ob cesti 1, ki pelje v Vermont, na bregu zalivčka, ki je na zemljevidih vpisan kot Goose Cove. To je bila prava hiša za pisatelja. Gledala je na ocean, imela je teraso za lepe dni, od koder so stopnice peljale naravnost na plažo. Vse naokrog je bila mirna divjina, obrežni gozd, pas proda in velikanskih skal, vlažni gozdički praproti in mahu, nekaj sprehajalnih potk ob obali. Lahko bi si mislil, da si na koncu sveta, če ne bi vedel, da si pravzaprav samo nekaj milj od civilizacije. In zlahka si si zamišljal starega pisatelja, kako na terasi, navdihnjen od valov in sončnih zahodov, ustvarja mojstrovine.

10. februarja 2008, na vrhuncu ustvarjalne krize, sem zapustil New York. V državi je že vrelo, ker so se začele predsedniške volitve. Pred nekaj dnevi je na Super torek (ki je bil tistega leta izjemoma februarja namesto marca, ker so predvidevali, da ne bo običajno leto) dobil republikansko večino senator McCain, pri demokratih pa se je še razvnemal boj med Hillary Clinton in Barackom Obamo. V Auroro sem se pripeljal brez postanka. Zima je bila snežena in pokrajina okrog mene je bila pokrita z belo odejo. New Hampshire mi je bil všeč, všeč mi je bil njegov mir, všeč so mi bili veliki gozdovi, všeč so mi bili ribniki, pokriti z lokvanji, kjer si se poleti lahko kopal, pozimi pa drsal, všeč mi je bilo, da ne plačuješ ne taks ne davka na dohodek. Zdelo se mi je, da sem v svobodni državi, in njen slogan ŽIVI SVOBODNO ALI UMRI, vtisnjen na tablicah avtomobilov, ki so me prehitevali na avtocesti, je dobro povzemal mogočen občutek svobode, ki me je prevzel ob vsakem obisku v Aurori. In res se spomnim, da sem se takoj pomiril, ko sem tistega mrzlega in meglenega popoldneva prišel k Harryju. Pričakal me je na pragu, zahomotan v velikansko bundo. Stopil sem iz avta, prišel mi je naproti, mi položil roke na rame in se mi spodbudno nasmehnil.

»Kaj se ti dogaja, Marcus?«»Ne vem, Harry …«»Daj, no, daj. Zmeraj si bil preveč občutljiv.«Še preden sem razpakiral, sva se usedla v dnevno sobo, da malo poklepetava. Postregel je s kavo. V kaminu je prasketal ogenj; notri je

bilo prijetno, skoz velikansko stekleno steno pa sem videl, kako leden veter burka ocean in moker sneg pada na skale.»Pozabil sem že, kako zelo lepo je tukaj,« sem zamomljal.Pokimal je.»Boš videl, Marcus moj, lepo bom poskrbel zate. Napisal boš fantastičen roman. Ne sekiraj se, vsi pisatelji imajo kdaj krizo.«

Bil je miren in samozavesten, kakršnega sem poznal. Nikoli ga nisem videl, da bi bil v dvomih. Karizmatičen, samozavesten, že sama njegova pojava je izžarevala naravno moč. Bil je v sedeminšestdesetem letu, lep, zmeraj urejenih košatih srebrnih las, širokih ramen in močne postave, ki je pričala, da je dolgo treniral boks. Bil je namreč boksar in na Burrowsu sva se spoznala ravno prek tega športa, ker sem ga treniral tudi jaz.

Vezi, ki so me vezale s Harryjem in o katerih bom še pozneje govoril, so bile zelo močne. V moje življenje je vstopil leta 1998, ko sem hodil na univerzo Burrows. Takrat sem bil star dvajset let, on pa sedeminpetdeset. Zaradi njega je na tej skromni podeželski univerzi z mirnim vzdušjem in s simpatičnimi in vljudnimi študenti že dobrih petnajst let tako lepo uspevala katedra za angleško književnost. Pred tem sem Harryja Queberta, slavnega pisatelja, poznal po imenu, kakor vsi. Na Burrowsu pa sem se srečal s Harryjem, ki je kljub razliki v letih postal eden mojih najbližjih prijateljev in ki me je naučil pisati. Sam je postal priznan v sedemdesetih letih, ko so njegovo drugo knjigo, Vir zla, prodali v petnajstih milijonih izvodov in mu je prinesla dve najuglednejši literarni nagradi. Po tistem je objavljal v rednih presledkih in pisal zelo brano mesečno kolumno v Boston Globu. Bil je ena največjih osebnosti med ameriškimi intelektualci, imel je številna predavanja, pogosto so ga vabili na najpomembnejše kulturne prireditve; njegovo mnenje o političnih vprašanjih je nekaj veljalo. Bil je zelo spoštovan, ponos domovine, nekaj najboljšega, kar lahko ustvari Amerika. Če bom nekaj mesecev pri njem, sem upal, da se mu bo posrečilo, da me spet naredi pisatelja in me nauči prebiti se čez ustvarjalno krizo. Pri tem moram povedati, da se je Harryju moj položaj seveda zdel težek, vendar ne nenormalen. »Pisatelji imajo kdaj pa kdaj blokade, to spada med poklicno tveganje,« mi je razložil. »Loti se dela, boš videl, samo se bo razrešilo.« Nastanil me je v delovno sobo v pritličju, v kateri je napisal vse knjige, tudi Vir zla. Tam sem prebil dolge ure in poskušal pisati, a sta me predvsem prevzela ocean in sneg za oknom. Kadar mi je prinesel kavo ali hrano in je videl, kako sem obupan, mi je poskušal dvigniti moralo. Nazadnje mi je nekega dne rekel:

»Ne delaj take face, Marcus, kot da boš zdaj zdaj umrl.«»Nisem daleč od tega …«»Daj, no, skrbi naj te, kam gre svet, vojna v Iraku, ne pa ena bedna knjiga … prezgodaj je še. Grozen si, veš. Tako zganjaš, ker nikakor

ne moreš napisati treh vrstic. Rajši poglej zadevi v oči. Napisal si fantastično knjigo, postal si bogat in slaven, naslednja knjiga pa ti ne gre in ne gre. V tem ni nič čudnega ali groznega …«

»Kaj pa ti … A ti nikoli nisi imel takih težav?«Bruhnil je v glasen smeh.»Prazne glave? A se hecaš? Ubožček, večkrat, kot si sploh lahko predstavljaš!«»Založnik pravi, da je konec z mano, če takoj ne napišem nove knjige.«»A veš, kdo je založnik? Faliran pisatelj, čigar očka je imel dovolj keša, da si lahko prisvaja nadarjenost drugih. Boš videl, Marcus, vse se

bo uredilo. Prekleto lepo kariero imaš pred sabo. Prva knjiga je bila sijajna, druga bo še boljša. Ne sekiraj se, pomagal ti bom najti navdih.«Ne morem reči, da mi je izlet v Auroro dal navdih, mi je pa prav gotovo dobro del. Tudi Harryju, ker vem, da se je dostikrat počutil

osamljenega. Ni imel družine, skoraj nobenega razvedrila. To so bili srečni dnevi. V bistvu so bili to najini zadnji srečni dnevi skupaj. Hodila sva na dolge sprehode ob morju, poslušala opere, tekla na smučeh, hodila na lokalne kulturne prireditve in prirejala ekspedicije v okoliške supermarkete, da bi kje dobila majhne koktajl klobasice, ki jih prodajajo v podporo ameriških vojaških veteranov in ki jih Harry obožuje, prepričan, da že same opravičujejo vojaško intervencijo v Iraku. Dostikrat sva hodila kosit v Clark’s, vse popoldne tam pila kavo in razpravljala o življenju, kakor takrat, ko sem bil njegov študent. Vsi v Aurori so poznali in spoštovali Harryja in zdaj so tudi mene. Najbolje sem se razumel z Jenny Dawn, lastnico Clark’sa, in Ernom Pinkasom, prostovoljnim mestnim knjižničarjem, Harryjevim dobrim prijateljem, ki je dostikrat ob koncu dneva prišel v Goose Cove na kozarček viskija. Sam sem pa vsako dopoldne hodil v knjižnico brat New York Times. Prvi dan sem opazil, da je Erne Pinkas postavil izvod moje knjige na zelo vidno polico. Ponosno mi jo je pokazal in rekel: »Vidiš, Marcus, tvoja knjiga je na prvem mestu. Že eno leto je najbolj izposojana. Kdaj izide naslednja?«

»Če po pravici povem, imam težave s pisanjem. Zato sem tukaj.« »Nič hudega. Prepričan sem, da boš dobil kakšno genialno idejo. Kaj zelo zanimivega.« »Kaj recimo?« »Kaj pa jaz vem, ti si pisatelj.«

Pri Clark’su je Harry že več kot trideset let sedel pri isti mizi, številka 17, na katero je Jenny dala pritrditi kovinsko ploščico z napisom:

Pri tej mizi je pisatelj Harry Quebert poleti 1975 napisal slavni roman Vir zla.

Že ves čas sem vedel za to ploščico, ampak nisem bil nikoli zares pozoren nanjo. Šele med tistim bivanjem sem se začel podrobnejše za-nimati zanjo in sem jo dolgo ogledoval. Besede, vgravirane v kovino, so me začele obsedati. Za to bedno leseno mizo, zamaščeno in lepljivo od javorovega sirupa, v tem lokalu v majhnem kraju v New Hampshiru je Harry napisal fantastično mojstrovino in postal literarna legenda. Kako je dobil navdih? Tudi jaz bi se rad usedel za tisto mizo, dobil genialni preblisk in začel pisati. Res sem dva popoldneva zapored tam sedel, s papirjem pred sabo in pisalom v roki. Pa brez uspeha. Nazadnje sem vprašal Jenny:

»Kako, a kar sedel je in pisal?«Pokimala je.»Ves dan, Marcus. Ves ljubi dan. Sploh ni nehal. Bilo je poleti 1975, dobro se spomnim.«»Koliko je bil pa star leta 1975?«»Tvojih let. Približno trideset. Mogoče kakšno leto več.«Začutil sem, kako v meni vre bes. Tudi jaz bi rad napisal mojstrovino, tudi jaz bi rad napisal knjigo, ki bi postala vzor drugim. Harry

je po skoraj enem mesecu mojega bivanja v Aurori ugotovil, da nisem napisal niti vrstice. Bilo je na začetku marca, v delovni sobi v Goose Covu, kjer sem čakal na božje razsvetljenje. Vstopil je, opasan z ženskim predpasnikom, in mi prinesel krofe, ki jih je ravnokar ocvrl.

»Gre?« me je vprašal.»Napisal sem veličastno delo,« sem rekel in mu pomolil pok papirja, kakršnega bi mi pred tremi meseci lahko prinesel kubanski portir. Odložil je pladenj, da bi čim prej videl, potem pa ugotovil, da so listi prazni.»Nič nisi napisal? V treh tednih, kar si tukaj, nisi ničesar napisal?«Zgubil sem živce.»Nič! Nič! Nič vrednega! Sami brezvezni osnutki!«

»Ampak za božjo voljo, Marcus, kaj pa bi rad napisal?«Odgovoril sem, ne da bi sploh pomislil.»Mojstrovino! Rad bi napisal mojstrovino!«»Mojstrovino?«»Ja. Rad bi napisal velik roman, z velikimi idejami! Rad bi napisal genialno knjigo.«Harry me je kakšen trenutek gledal, potem pa bruhnil v smeh.»Tvoja pretirana ambicioznost me klinc briga, Marcus, že zdavnaj sem ti to povedal. Vem, da boš postal zelo velik pisatelj, odkar te

poznam, sem prepričan o tem. Ampak a veš, v čem je tvoj problem? Precej preveč se ti mudi! Koliko si pravzaprav star?«»Trideset.«»Trideset! Pa bi že rad bil nekakšen križanec med Saulom Bellowom in Arthurjem Millerjem? Slava bo prišla, ne bodi tako neučakan.

Jaz sem star sedeminšestdeset let, mene je lahko strah. Čas hitro mineva in vsako leto, ki mine, je zame eno leto manj in ga ne morem več dobiti nazaj. Kaj pa misliš, Marcus? Da boš kar takole spravil na svet drugo knjigo? Ljubi moj, kariero je treba graditi. Če hočeš napisati velik roman, niso potrebne velike ideje. Bodi, kar si, pa boš gotovo dobil navdih, nič me ne skrbi zate. Petindvajset let, petindvajset dolgih let že poučujem književnost in še nisem srečal briljantnejšega človeka.«

»Hvala.«»Ne zahvaljuj se mi, to je čista resnica. Ampak hudimana, ne javkaj mi kot kakšna stara baba, ker še nisi dobil Nobelove nagrade …

Trideset let … Ccc, ti bom dal velik roman … Nobelovo nagrado za bebavost si zaslužiš.«»Kako se je pa tebi posrečilo, Harry? Leta 1975, z Virom zla? Kakšna mojstrovina! Pa komaj tvoja druga knjiga … Kako se ti je

posrečilo? Kako napišeš mojstrovino?«Žalostno se je nasmehnil.»Marcus, mojstrovine ne napišeš. Mojstrovina nastane sama od sebe. Sploh pa, veš, v očeh mnogih je to edina knjiga, ki sem jo napisal

… Nobena druga, ki ji je sledila, ni imela takega uspeha. Kadar govorijo o meni, takoj pomislijo na Vir zla. Žalostno, ker če bi mi pri tridesetih rekli, da sem dosegel vrh kariere, bi se gotovo vrgel v morje. Ne bodi tako neučakan.«

»Ti je žal zaradi te knjige?«»Mogoče … Malo … Ne vem … Ne maram obžalovanja. Ker to pomeni, da nisi sprijaznjen s tem, kar si.«»Kaj naj torej naredim?«»Kar si zmeraj najbolje znal: piši. In če ti lahko dam nasvet, Marcus, ne naredi kakor jaz. Zelo sva si podobna, veš, zato te rotim, ne

ponavljaj napak, ki sem jih storil.«»Kakšnih napak?«»Tudi jaz sem tisto poletje 1975, ko sem prišel sem, hotel napisati velik roman, obseden sem bil z željo, da bi postal velik pisatelj.«»In se ti je posrečilo …«»Ne razumeš. Danes sem res velik pisatelj, kakor praviš, ampak živim sam v tej velikanski hiši. Moje življenje je prazno, Marcus. Ne

naredi, kakor sem jaz … Ne pusti, da te ambicije požrejo. Drugače bo tvoje srce samo in tvoje pero žalostno. Zakaj nimaš punce?«»Ker ne najdem nobene, ki bi mi bila zares všeč.«»Ker seksaš tako, kakor pišeš, ali ekstaza ali pa nič. Poišči kakšno dobro in ji daj priložnost. In enako naredi s knjigo, tudi sebi daj

priložnost. Daj priložnost življenju! A veš, s čim se v glavnem ukvarjam? Galebe krmim. V kovinski škatli z napisom SPOMIN NA ROCK-LAND, MAINE zbiram star kruh in ga mečem galebom. Ne smeš ves čas samo pisati …«

Kljub nasvetom, ki mi jih je natresal Harry, me je grizla misel, kako je lahko on pri mojih letih pritisnil na gumb in napisal Vir zla. To vprašanje me je zmeraj bolj obsedalo, in ker me je Harry nastanil v svoji delovni sobi, sem si vzel pravico, da malo pobrskam po njej. Niti najmanj si nisem predstavljal, kaj bom odkril. Začelo se je, ko sem odprl predal, da bi našel pero, pa sem naletel na popisan zvezek in nekaj raztresenih listov, na Harryjeve zapiske. Bil sem ves iz sebe. Ponudila se mi je nepričakovana priložnost, da se dokopljem do tega, kako je Harry delal, da zvem, ali je prečrtaval stavke ali so mu gladko tekli. Lakotno sem začel preiskovati knjižnico, da bi našel še kakšen zvezek. Da bi imel proste roke, sem moral počakati, da Harry odide iz hiše; ob četrtkih je imel predavanja na Burrowsu, odšel je zgodaj zjutraj in po navadi prišel domov šele zvečer. Tako se je v četrtek, 6. marca 2008, popoldne zgodilo nekaj, kar bi najrajši takoj zbrisal iz spomina. Odkril sem, da je imel Harry leta 1975 razmerje s petnajstletno punco.

Skrivnost sem razkril, ko sem hlastno in brez sramu brskal po policah v delovni sobi in sem našel, skrito za knjigami, veliko škatlo iz lakiranega lesa, zaprto s pokrovom na pante. Zavohal sem terno, mogoče izvirnik Vira zla. Zgrabil sem škatlo, jo odprl, a na moje veliko razočaranje notri ni bilo rokopisa, samo nekaj fotografij in člankov iz časopisov. Na fotografijah je bil mladi Harry, lep tridesetletnik, el-eganten, ponosen, in ob njem mlada punca. Bilo je štiri ali pet fotografij, bila je na vseh. Na eni je bil Harry na plaži, gol do pasu, zagorel in mišičast, k sebi je stiskal tisto nasmejano punco, s sončnimi očali, zapičenimi v dolge blond lase, da ji niso padli dol, in jo poljubljal na lice. Zadaj na fotografiji je bila opomba: Nola in jaz, Martha’s Vineyard, konec julija 1975. V tistem trenutku sem bil tako iz sebe zaradi odkritja, da nisem slišal, da se je Harry precej prej vrnil z univerze. Nisem slišal škripanja gum njegove corvette po pesku na poti, niti njegovega glasu, ko je vstopil. Ničesar nisem slišal, ker sem v škatli pod fotografijami našel pismo brez datuma. Z otroško pisavo je bilo na lepem papirju napisano:

Ne skrbi, Harry, ne skrbi zame, se bom že kako znašla, da pridem k tebi. Počakaj me v sobi številka osem, rada imam to številko, to je moja najljubša številka. Ob sedmih me čakaj v sobi. In potem bova za zmeraj odšla.Tako te ljubim.Nežno te poljubljam.

Nola

Kdo je ta Nola? Srce mi je razbijalo, ko sem pregledoval izrezke iz časopisov. Vsi so omenjali skrivnostno izginotje Nole Kellergan nekega avgustovskega večera leta 1975; in Nola s fotografij v časopisih je bila ista kot Nola na Harryjevih fotografijah. V tistem trenutku je

v sobo stopil Harry s pladnjem s skodelicama kave in s krožnikom piškotov. Spustil ga je iz rok, ko je z nogo odrinil vrata in me zagledal, kako klečim na preprogi z vsebino skrivne škatle, razprostrto pred sabo.

»Ampak … kaj počneš?« je zavpil. »A brskaš, Marcus? Povabim te, ti pa brskaš po mojih stvareh? Kakšen prijatelj vendar si?«Zamomljal sem bedast izgovor.»Slučajno sem jih našel, Harry. Po naključju sem našel to škatlo. Ne bi je smel odpreti … Oprosti …«»Prav zares je ne bi smel! S kakšno pravico! S kakšno pravico, za božjo voljo?«Iztrgal mi je fotografije iz rok, na hitrico pobral članke in vse skupaj zmetal nazaj v škatlo, jo odnesel v svojo sobo in se zaprl. Nikoli ga

nisem videl takega, ne vem, ali je bil prestrašen ali jezen. Pred vrati sem se topil v opravičilih, mu razlagal, da ga nisem hotel prizadeti, da sem po naključju naletel na škatlo, pa ni nič pomagalo. Šele čez dve uri je prišel iz sobe, šel naravnost v dnevno sobo in spil nekaj viskijev. Ker se mi je zazdel malo pomirjen, sem stopil k njemu.

»Harry … Kdo je ta punca?« sem ga prijazno vprašal.Povesil je oči.»Nola.«»In kdo je Nola?«»Ne sprašuj. Prosim.«»Harry, kdo je Nola?« sem ponovil.Zmajal je z glavo.»Ljubil sem jo, Marcus. Tako sem jo ljubil.«»Zakaj mi nisi nikoli povedal zanjo?«»Zapleteno je …«»Za prijatelje ni nič zapleteno.«Skomignil je.»Ker si našel fotografije, ti lahko povem … Leta 1975, ko sem prišel v Auroro, sem se zaljubil v dekle, staro komaj petnajst let. Ime ji

je bilo Nola, bila je ženska mojega življenja.«Nastala je kratka tišina, potem pa sem ganjen vprašal:»Kaj se ji je zgodilo?«»Grda zgodba, Marcus. Izginila je. Nekega večera konec avgusta 1975 je izginila, potem ko jo je okrvavljeno videla bližnja stanovalka.

Če si odprl škatlo, si gotovo videl članke. Nikoli je niso našli, nihče ne ve, kaj se je zgodilo z njo.«»Grozno,« sem dahnil.Dolgo je zmajeval z glavo.»Veš, Nola mi je spremenila življenje,« je rekel. »Prav vseeno bi mi bilo, ali postanem veliki Harry Quebert, slavni pisatelj, ali ne. Prav

malo bi me brigali slava, denar in uspešna kariera, ko bi le lahko obdržal Nolo. Nič, kar sem počel po njej, ni dalo toliko smisla mojemu življenju kakor poletje, ki sem ga preživel z njo.«

Še nikoli ga nisem videl tako pretresenega. Nekaj časa me je gledal, potem pa dodal:»Marcus, nihče dotlej ni vedel za to. Ti si prvi. In nikomur ne povej.«»Ne bom.«»Prisezi!«»Prisežem, Harry. Ostalo bo med nama.«»Če bo kdo v Aurori zvedel za mojo ljubezensko zvezo z Nolo Kellergan, bo konec z mano …«»Lahko mi zaupaš, Harry.«

*

To je bilo vse, kar sem zvedel o Noli. Nisva več govorila ne o njej ne o škatli, odločil sem se, da bom za večno zakopal skrivnost najgloblje v spomin, in se niti najmanj nisem zavedal, da se bo po spletu naključij nekaj mesecev pozneje Nolin duh spet prikazal v najinih življenjih.

V New York sem se vrnil konec marca, po šestih tednih v Aurori, ko se mi ni posrečilo, da bi napisal naslednji veliki roman. Tri mes-ece sem zamujal rok, ki mi ga je dal Barnaski, in sem vedel, da se ne bom rešil. Požgal sem si krila, padal sem, bil sem najbolj nesrečna in najbolj jalova newyorška pisateljska zvezda. Tedni so minevali. Večino časa sem posvetil napetim pripravam na poraz. Za Denise sem našel novo službo, stopil sem v stik z odvetniki, ki bi mi lahko pomagali, ko se bojo v Schmid & Hansonu odločili, da me spravijo pred sodišče, in napisal seznam predmetov, ki so mi najljubši in bi jih moral skriti pri starših, preden sodni sluge potrkajo na vrata. Ko se je začel junij, usodni mesec, mesec smrtne obsodbe, sem začel odštevati dneve do svoje umetniške smrti. Še trideset kratkih dni, potem pa me v Bar-naskijevi pisarni čakata obsodba in smrtna kazen. Odštevanje se je začelo. Niti sanjalo se mi ni, da bo dramatičen dogodek vse spremenil.

30.

Car

»Drugo poglavje je zelo pomembno, Marcus. Biti mora ostro, udarno.«»Kako, Harry?«»Kakor pri boksu. Ti si desničar, ampak ko se braniš, imaš zmeraj naprej levo pest. Prvi direkt zamaje nasprotnika, sledi mu močen niz

desnice, ki ga spravi na tla. Tako mora biti drugo poglavje. Z desnico bralce v čeljust.«

Zgodilo se je v četrtek, 12. junija 2008. Dopoldne sem bil doma, v dnevni sobi sem bral. Zunaj je bilo toplo, vendar je deževalo. Že tri dni je New York zalival topel dežek. Okrog ene je zazvonil telefon. Oglasil sem se, ampak se mi je najprej zdelo, da na drugi strani ni

nikogar. Potem sem zaslišal pridušen jok.»Halo? Halo? Kdo je?« sem vprašal.»Mrtva je …«Glas je bil komaj slišen, ampak sem ga takoj prepoznal.»Harry? Harry, si ti?«»Mrtva je, Marcus.«»Mrtva? Kdo?«»Nola.«»Kaj? Kako?«»Mrtva je in jaz sem kriv. Marcus … Kaj sem storil? Sveta nebesa, kaj sem storil?«Jokal je.»Harry, o čem govoriš? Kaj mi pripoveduješ?«Odložil je. Takoj sem ga poklical na domači telefon, pa se ni oglasil. Potem še na prenosnega; brez uspeha. Še večkrat sem poskusil, mu

pustil več sporočil. Pa nič. Zelo sem bil zaskrbljen. Nisem vedel, da me je poklical s policijske postaje v Concordu. Nisem imel pojma, kaj se dogaja, dokler me ni okrog štirih poklical Douglas.

»Marc, a že veš?« je zakričal.»Kaj?«»Prižgi televizijo! Za Harryja Queberta gre! Za Queberta gre!«»Queberta? Kaj pa?«»Prižgi televizijo, jebela cesta!«Takoj sem dal na novičarski kanal. Na ekranu sem osupel zagledal slike hiše v Goose Covu in zaslišal poročevalca: Tukaj, v tej hiši v

Aurori v New Hampshiru, so danes prijeli pisatelja Harryja Queberta, potem ko je policija na njegovi parceli izkopala človeške ostanke. Po prvih izsledkih preiskave bi lahko šlo za truplo Nole Kellergan, tukajšnje deklice, ki je avgusta 1975 v starosti petnajstih let izginila od doma in nismo nikoli izvedeli, kaj se ji je zgodilo … Zvrtelo se mi je; popolnoma sesut sem se na zrušil na kavč. Ničesar več nisem slišal, ne televizije ne Douglasa na drugi strani telefona, ki je tulil: »Marcus? A si še tam? Halo? A je ubil punco? A je ubil punco?« V glavi se mi je vse mešalo, kakor v hudih sanjah.

Tako sem zvedel, hkrati z vso osuplo Ameriko, kaj se je zgodilo nekaj ur prej. Zjutraj je na Harryjevo prošnjo prišlo v Goose Cove vrtnarsko podjetje, da v bližini hiše posadijo hortenzije. Ko so vrtnarji prekopavali zemljo, so en meter globoko našli človeške kosti in takoj obvestili policijo. Hitro so odkopali celotno okostje in aretirali Harryja.

Na televiziji se je vse dogajalo zelo hitro. Menjavali so neposreden prenos iz Aurore, prizorišča zločina, in iz Concorda, glavnega mesta New Hampshira, šestdeset milj severovzhodno od Aurore, kjer je bil Harry pridržan v prostorih kriminalističnega oddelka državne policije. Ekipe novinarjev, ki so prihitele tja, so že na terenu spremljale preiskavo. Očitno je gradivo, ki so ga našli ob truplu, predstavljalo resen dokaz, da gre za ostanke Nole Kellergan; odgovorni pri policiji je že nakazal, da bo v primeru, če bo ta podatek potrjen, Harry Quebert osumljen tudi umora Debore Cooper, zadnje osebe, ki je 30. avgusta 1975 videla Nolo živo, in ki so jo istega dne našli umorjeno, potem ko je poklicala policijo. Grozno. Govorice so se nezadržno širile; informacije so v živo potovale po državi, prenašale so jih televizija, radio, internet in družabna omrežja. Harry Quebert, star sedeminšestdeset let, eden največjih avtorjev druge polovice stoletja, je gnusen morilec mladoletne deklice.

Dolgo je trajalo, preden sem se zavedel, kaj se dogaja, mogoče več ur. Ob osmih, ko se je pri meni usidral zaskrbljeni Douglas, da vidi, kako to prenašam, sem bil še zmeraj prepričan, da gre za pomoto. Rekel sem mu:

»Kako ga lahko obtožujejo dveh umorov, ko pa še niti tega ne vejo, ali gre za Nolino truplo!«»Kakor koli, na vrtu je imel zakopano truplo.«»Ampak zakaj bi dal prekopati kraj, kjer je zakopal truplo? To je vendar nelogično! Tja grem.«»Kam?«»V New Hampshire. Branit grem Harryja.«Douglas je odgovoril zelo realistično in zdravorazumsko, značilno za ljudi iz srednjega zahoda.»Nikakor, Marc. Ne hodi tja. Ne vmešavaj se.«»Harry mi je telefoniral …«»Kdaj? Danes?«»Okrog ene. Najbrž je imel pravico do enega telefonskega klica. Moram mu iti pomagat! Zelo je pomembno.«»Pomembno? Pomembna je tvoja naslednja knjiga. Upam, da me nisi vlekel za nos in da boš ob koncu meseca res imel rokopis. Bar-

naski te bo razgonil. Se sploh zavedaš, kaj bo s Harryjem? Ne vmešavaj se, Marc, premlad si! Ne uniči si kariere.«Nisem odgovoril. Na televiziji je pred zbrane novinarje prišel pomočnik državnega tožilca. Naštel je obtožbe, ki bremenijo Harryja:

ugrabitev prve stopnje in dvojni umor prve stopnje. Uradno so ga obtožili umora Debore Cooper in Nole Kellergan. Za ugrabitev in umora mu grozi smrtna kazen.

*

To je bil šele začetek Harryjevega padca. Slike s preliminarnega zaslišanja naslednjega dne so obkrožile državo. Skoz desetine televizijskih kamer in pod rafali fotografskih flešev smo ga videli, kako je vklenjen in v spremstvu policistov prišel v sodno dvorano. Bil je zdelan, mračen, neobrit, razkuštran, z odpeto srajco, zateklih oči. Ob njem je bil njegov odvetnik Benjamin Roth. Roth je bil cenjen concordski advokat, v preteklosti mu je že večkrat svetoval, tudi jaz sem ga poznal, ker sem ga kdaj pa kdaj srečal v Goose Covu.

Televizija je v živo prenašala zaslišanje, kjer je Harry trdil, da ni kriv za zločine, za katere ga obtožujejo, sodnik pa je dosodil, da ga začasno pridržijo v newhampshirskem državnem moškem zaporu. To je bil šele začetek viharja. Takrat sem še naivno upal na hiter razplet, ampak eno uro po zaslišanju me je poklical Benjamin Roth.

»Harry mi je dal vašo številko,« mi je rekel. »Prosil me je, naj vas pokličem, ker bi vam rad povedal, da je nedolžen in da ni nikogar ubil.«

»Saj vem, da je nedolžen,« sem odgovoril. »Pravzaprav sem prepričan. Kako je z njim?«»Slabo, saj si lahko mislite. Policija je pritisnila nanj. Priznal je, da je imel razmerje z Nolo, preden je tisto poletje izginila.«»Vedel sem zanjo. Kaj pa vse drugo?«Roth je zamencal, preden je odgovoril.»Zanikal je. Ampak …«»Kaj ampak?« sem zaskrbljeno vprašal.»Marcus, ne bom vam skrival, da bo težko. Imajo nekaj zelo obremenilnega.«»In kaj razumete pod zelo obremenilno? Povejte, hudiča! Moram vedeti!»Naj ostane med nama. Nihče ne sme zvedeti.«»Ničesar ne bom povedal. Lahko mi zaupate.«»Preiskovalci so ob dekličinih ostankih našli rokopis Vira zla.«»Kaj?«»Kakor sem rekel, rokopis tiste preklete knjige je bil zakopan ob njej. Harry je v hudem dreku.«»Kaj pa je rekel na to?«»Rekel je, da je knjigo napisal zanjo. Da je bila dostikrat pri njem v Goose Covu in da si je kdaj pa kdaj izposodila papirje, da jih je

brala. Rekel je, da je rokopis vzela s sabo, nekaj dni preden je izginila.«»Kaj?« sem zavpil. »To knjigo je napisal zanjo?«»Ja. Nikakor se ne sme razvedeti. Samo pomislite, kakšen škandal bi nastal, če bi mediji zvedeli, da ena najbolje prodajanih knjig

zadnjih petdesetih let v Ameriki ni preprosta pripoved o ljubezni, kakor vsi mislijo, ampak sad nezakonite ljubezenske zveze med štiriintridesetletnikom in petnajstletno punco …«

»Se vam zdi, da bi ga z varščino lahko spravili na prostost?«»Z varščino? Ne razumete resnosti položaja, Marcus. Če gre za hud zločin, te tudi ob varščini ne spustijo na prostost. Harryja čaka

smrtna kazen. Čez kakšnih deset dni se bo porota odločila glede pregona in vodenja postopka. Po navadi je to samo formalnost, nobenega dvoma ni, da bo prišlo do procesa. Čez šest mesecev, mogoče eno leto.«

»Kaj pa do takrat?«»Ostati bo moral v zaporu.«»Ampak če je nedolžen?«»Tak je zakon. Še enkrat vam povem, položaj je zelo resen. Obtožen je dveh umorov.«Sesedel sem se na kavč. Moral bi govoriti s Harryjem.»Recite mu, naj me pokliče!« sem prosil Rotha. »Zelo pomembno je.«»Mu bom sporočil …«»Recite mu, da moram nujno govoriti z njim in da čakam, da me pokliče!«Takoj ko sem odložil, sem v svoji knjižnici poiskal Vir zla. Na prvi strani je bilo učiteljevo posvetilo:

Za Marcusa, mojega najbriljantnejšega učenca.Z najlepšimi pozdravi

H. L. Quebert, maja 1999

Zatopil sem se v knjigo, ki je že nekaj let nisem odprl. Šlo je za ljubezenski roman, v katerem so se s pripovedjo mešali pisemski odlomki; za zgodbo moškega in ženske, ki se ljubita, čeprav nimata pravice, da bi se ljubila. Knjigo je napisal za to skrivnostno dekle, o katerem še zmeraj nisem ničesar vedel. Ko sem jo sredi noči prebral, sem se dolgo zadržal pri naslovu. In prvič sem se vprašal, kaj pomeni. Zakaj Vir zla? O kakšnem zlu govori?

*

Minili so trije dnevi, ta čas so analize DNK in zobni odtiski potrdili, da je okostje, ki so ga našli v Goose Covu, zares Nolino. Pregled kosti je pokazal, da gre za petnajstletnega otroka, kar pomeni, da je Nola umrla nekako v času izginotja. Predvsem pa je zlom zadnjega dela lobanje z gotovostjo lahko potrdil, celo več kakor trideset let po dogodku, da je žrtev umrla od najmanj enega udarca. Torej je bila pretepena do smrti.

Harry se mi ni oglasil. Poskusil sem priti v stik z njim prek policije, prek zapora in prek Rotha, a brez uspeha. Hodil sem gor in dol po stanovanju, žrlo me je na tisoče vprašanj, mučil me je njegov skrivnostni klic. Ob koncu vikenda nisem več zdržal, ni mi ostalo drugega, kakor da grem pogledat, kaj se dogaja v New Hampshiru.

V ponedeljek, 16. junija 2008, sem navsezgodaj dal torbe v prtljažnik range roverja in se z Manhattna odpeljal po Franklin Roosevelt Drivu, ki pelje ob East Riverju. Mimo je bežal New York: Brooklyn, Harlem, Bronx, ob vodi stadion Jenkijev, veliki most Georgea Washingtona in ob avtocesti promenada Rockefeller, od koder je mesto videti kot miniaturen otok sredi divje džungle. Šele ko sem bil že precej daleč v New Jerseyju in nisem več tvegal, da bi se pustil prepričati, naj odneham in se lepo pridno vrnem domov, sem obvestil starše, da se peljem v New Hampshire. Mama mi je rekla, da sem nor.

»Kaj vendar počneš, Markie? A tega okrutnega zločinca misliš braniti?«»Ni zločinec, mami. Moj prijatelj je.«»No, potem so pa tvoji prijatelji zločinci! Oči je tukaj zraven in pravi, da bežiš iz New Yorka zaradi knjige.«»Ne bežim.«»A potem bežiš zaradi kakšne ženske?«»Saj sem ti rekel, da ne bežim. Trenutno nimam punce.«»Kdaj jo boš pa imel? Razmišljala sem o tisti Nataliji, ki si nama jo predstavil lansko leto. Bila je prijetna šiksa. Zakaj je ne bi poklical?«»Nisi je marala.«»In zakaj ne pišeš več knjig? Vsi so te imeli radi, ko si bil slavni pisatelj.«»Še zmeraj sem pisatelj.«»Pridi domov. Pripravila ti bom hrenovke in toplo jabolčno pito s kepico vaniljevega sladoleda, da se bo stopil na njej.«»Mami, star sem trideset let, lahko si sam skuham hrenovko, če hočem.«»Tvoj oče ne sme več jesti hrenovk, a si lahko misliš. Zdravnik mu je prepovedal. (Zaslišal sem, kako je oče v ozadju zastokal, da sme

kdaj pa kdaj, mama pa mu je rekla: »Konec je s hrenovkami in z vso svinjarijo. Zdravnik pravi, da te zapira!«) Markie, ljubček? Oči pravi, da napiši knjigo o Quebertu. Tako boš spet slaven. Ker vsi govorijo o Quebertu, bojo vsi govorili o tvoji knjigi. Zakaj ne prihajaš več na kosilo, Markie? Že tako dolgo te ni bilo. Mnjam, mnjam, dobra jabolčna pita.«

Prevozil sem Connecticut, ko sem prav bedasto prekinil cede z opero, da bi poslušal novice na radiu. Tako sem zvedel, da so s policije pricurljale v medije informacije, da so ob ostankih Nole Kellergan našli rokopis Vira zla in da je Harry priznal, da je v njunem razmerju dobil navdih za roman. V enem samem dopoldnevu je novi razvoj dogodkov že obkrožil državo. Na bencinski črpalki malo za Mysticom, kjer sem točil gorivo, je bil črpalkar prilepljen na televizijo, ki je nepretrgoma poročala o Harryjevem primeru. Postavil sem se zraven njega in ga silil, naj da bolj na glas. Ko je videl, kako sem zgrožen, me je vprašal:

»A še ne veste? Že nekaj ur vsi govorijo o tem. Kje ste pa bili? Na Marsu?«»V avtu.«»A nimate radia?«»Poslušal sem opero. Opera me razvedri.«Nekaj časa me je gledal. »A vas poznam?«»Ne,« sem odgovoril.»Zdi se mi, da vas poznam …«»Zelo običajen obraz imam.«»Ne, prepričan sem, da sem vas že videl … A ste s televizije, a ne? Igralec?«»Ne.«»Kaj pa ste?«»Pisatelj.«»Aja, to bo! Lansko leto smo tukaj prodajali vašo knjigo. Dobro se spomnim, na platnicah je bila vaša slika.«Zavil je med police po knjigo, ki je očitno ni bilo več. Nazadnje je eno izbrskal v skladišču in zmagoslavno prišel za pult.»Tukaj ste! Poglejte, vaša knjiga. Marcus Goldman se pišete, napisano je.«»Če tako pravite.«»No, in kaj je novega, gospod Goldman?«»Po pravici povedano nič takega.«»In kam greste, če smem vprašati?«»V New Hampshire.«»Luškani kraji. Še posebno poleti. In kaj boste počeli? Lovili ribe?«»Ja.«»Katere pa? Tam imate fantastične kotičke za ostriža.«»Bi rekel, da grem na lov na težave. K prijatelju v težavah grem. Zelo hudih težavah.«»Ne more biti hujših težav, kakor jih ima Harry Quebert!«Zakrohotal se je in mi prijateljsko stisnil roko, ker »tukaj ne vidiš pogosto slavnih ljudi«, potem pa mi ponudil kavo za na pot.Javnost je bila razburjena. Prisotnost rokopisa med Nolinimi kostmi je zagotovo bremenila Harryja, odkritje, da je knjigo navdihnila

ljubezenska zveza s petnajstletno punco, pa je zbujalo globoko nelagodje. Kaj naj si zdaj mislijo o knjigi? Je Amerika privzdignila v pis-ateljsko zvezdo iztirjenca? Novinarji so prišli na dan z različnimi hipotezami, kaj bi lahko pripeljalo Harryja do tega, da je umoril Nolo Kel-lergan. Mu je grozila, da bo razkrila njuno zvezo? Je hotela nehati, pa je zgubil glavo? Vso pot do New Hampshira so mi ta vprašanja rojila po glavi. Poskušal sem jih pregnati in sem ugasnil radio, da bi poslušal opero, pa me je prav vsaka arija spomnila na Harryja, in takoj ko sem pomislil nanj, sem pomislil na tisto punčko, ki je trideset let ležala pod zemljo ob hiši, kjer sem preživel najlepša leta svojega življenja.

*

Po petih urah vožnje sem končno prispel v Goose Cove. Vozil sem brez misli: zakaj sem šel sem in ne v Concord, kjer bi poiskal Harryja in Rotha? Ob cesti 1 so bili parkirani kombiji za satelitski prenos, na kri žišču s peščeno potko, ki pelje v hišo, pa so se prestopali novinarji in

v živo poročali televizijskim mrežam. Ko sem hitel zaviti, so se vsi zgrnili okrog mojega avtomobila, da bi videli, kdo prihaja, in mi zaprli pot. Eden od njih me je prepoznal in je vzkliknil: »Hej, saj to je tisti pisatelj, Marcus Goldman!« Množica je ponorela, objektivi kamer in fotoaparatov so se mi prilepili na šipe, zaslišal sem, da mi kričijo vsa mogoča vprašanja: »A mislite, da je Harry Quebert umoril dekle?« »Ste vedeli, da je napisal Vir zla zanjo?« »Bi bilo treba knjigo umakniti iz prodaje?« Ničesar nisem hotel izjaviti, šipe sem pustil zaprte in sončna očala na očeh. Aurorski policisti, ki so bili na prizorišču, da so usmerjali reke novinarjev in radovednežev, so mi prišli utret pot, in sem se lahko skril pod murvami in velikimi bori. Še zmeraj sem slišal novinarje: »Gospod Goldman, zakaj ste prišli v Auroro? Kaj počnete pri Harryju Quebertu? Gospod Goldman, zakaj ste tukaj?«

Zakaj sem tukaj? Zaradi Harryja. Ker je najbrž moj najboljši prijatelj. In če se zdi še tako čudno – in tega sem se še sam šele takrat zavedel – je pravzaprav moj najdragocenejši prijatelj. V gimnazijskih in študentskih letih nisem znal splesti močnih, trajnih vezi s fanti svoje starosti. Imel sem samo Harryja, in neverjetno, popolnoma nič me ni zanimalo, ali je kriv ali ne. Odgovor ne bi spremenil globoke ljubezni, ki sem jo čutil do njega. Čudno čustvo, prav rad bi ga sovražil in mu pljunil v obraz skupaj z vsemi drugimi, to bi bilo preprostejše. Ampak afera ni prav nič vplivala na čustva, ki sem jih gojil do njega. V najslabšem primeru sem si mislil, da je pač moški, in moške preganjajo demoni. Vsi imajo demone. Vprašanje je samo, do katere mere te demone še lahko prenašamo.

Parkiral sem na peščenem parkirnem prostoru zraven verande. Njegova rdeča corvetta je stala pred majhnim prizidkom, ki ga je imel za garažo, kjer jo je zmeraj puščal. Kakor da je gospodar doma in da je vse v redu. Hotel sem vstopiti, vendar je bila hiša zaklenjena. Prvič, kolikor se lahko spomnim, se vrata niso odprla. Odšel sem okrog, tukaj ni bilo policistov, ampak je dostop do zadnjega dela posestva za-piral varovalni trak. Zato sem samo od daleč pregledal velik pas zemlje, ki je segal do roba gozda. Opazil sem zevajočo jamo, ki je pričala o policijskem izkopavanju, in ob njej pozabljene sadike hortenzij, ki so že venele.

Najbrž sem kakšno uro tako stal, potem pa sem za sabo zaslišal avto. Bil je Roth. Prišel je iz Concorda. Videl me je na televiziji in se je takoj odpravil na pot. Njegove prve besede so bile:

»Torej ste prišli?«»Ja. Zakaj?«»Harry mi je rekel, da boste prišli. Rekel mi je, da ste trmasti kot osel in da boste gotovo vtikali nos v zadevo.«»Dobro me pozna.«Roth je pobrskal po žepu suknjiča in potegnil ven listek.»Od njega,« mi je rekel.Razgrnil sem ga. Popisan je bil z roko.

Moj dragi Marcus,če bereš te vrstice, pomeni, da si se prišel v New Hampshire pozanimat o starem prijatelju.Zelo si pogumen. Nikoli nisem dvomil. Prisežem, da nisem kriv zločinov, za katere me obtožujejo. Ne glede na to mislim, da

bom preživel nekaj časa v zaporu, ti imaš pa pametnejše opravke, kakor da se brigaš zame. Brigaj se za svojo kariero, brigaj se za svoj roman, ki ga moraš konec meseca oddati založniku. Tvoja kariera je pomembnejša. Ne zgubljaj časa z mano.

Lepo se imej.Harry.

P. S.: Če hočeš kljub vsemu malo ostati v New Hampshiru ali pa kdaj pa kdaj priti sem, vedi, da si v Goose Covu kakor doma. Lahko ostaneš, kolikor časa hočeš. Prosim te samo to, da hrani galebe. Potresi drobtine na teraso. Hrani galebe, pomembno je.

»Ne pustite ga na cedilu,« mi je rekel Roth. »Potrebuje vas.«Pokimal sem.»Kako mu kaže?«»Slabo. Ste videli novice? Vsi vejo za knjigo. Katastrofa. Več ko vem, bolj se sprašujem, kako ga bom branil.«»Kdo je izdal?«»Po mojem mnenju nekdo s tožilstva. Z obtožbami pred javnostjo izvajajo pritisk nanj. Radi bi popolno priznanje, dobro vejo, da pri

trideset let stari zadevi velja samo priznanje.«»Kdaj bi ga lahko videl?«»Od jutri naprej. Državni zapor je malo ven iz Concorda. Kje boste stanovali?«»Tukaj, če bo mogoče.«Našobil se je.»Dvomim,« je rekel. »Policija je preiskala hišo. Ker je prizorišče zločina.«»A ni prizorišče zločina tam, kjer je jama?« sem vprašal. Roth je odšel pregledat vhodna vrata, potem je naredil hiter krog okrog hiše in se nasmejan vrnil nazaj.»Dober odvetnik bi bili, Goldman. Hiša ni zapečatena.«»A to pomeni, da se lahko vselim?«»To pomeni, da ni prepovedano, da se vselite.«»Ne vem, če razumem.«»V tem je lepota ameriškega prava, Goldman. Če ni zakona, si ga pa izmisliš. In če bi si ti drznili nagajati, greš lahko do vrhovnega

sodišča, ki ti da prav in izda sodbo v tvojem imenu: Goldman proti državi New Hampshire. A veste, zakaj vam morajo prebrati, kakšne so vaše pravice, kadar vas aretirajo? Ker je bil v šestdesetih letih neki Ernesto Miranda obsojen zaradi posilstva na osnovi lastnega priznanja. In pomislite, njegov odvetnik je izjavil, da ni pravično, ker je možakar hodil v šolo že pred davnim časom in ni vedel, da mu ustava daje pravico, da ničesar ne prizna. Odvetnik je naredil cel rompompom, šel na vrhovno sodišče in ves tralala, in pomislite, kreten je dobil! Priznanje je bilo neveljavno po razsodbi Miranda proti državi Arizoni, zato vam mora od takrat naprej policaj, ki vas aretira, zrecitirati: ‚Imate pravico, da molčite in da dobite odvetnika, če nimate sredstev, vam bo dodeljen odvetnik po uradni dolžnosti.‘ Na kratko, za ta

idiotski blabla, ki ga ves čas poslušamo po televiziji, se imamo zahvaliti prijatelju Ernestu! Nauk: pravo v Ameriki, Goldman, je skupinsko delo, vsi lahko sodelujejo. Mirno se polastite te hiše, nihče vam ne preprečuje, in če bo imela policija jajca, da vas pride maltretirat, recite, da obstaja pravna praznina, omenite vrhovno sodišče in jim zagrozite z odškodnino in gromozanskimi obrestmi. To jih zmeraj prestraši. Sicer pa nimam ključev.«

Iz žepa sem vzel šop ključev. »Harry mi jih je nekoč dal,« sem rekel.»Goldman, vi ste čarovnik! Ampak za nič na svetu ne prestopite policijskih trakov, da ne bomo imeli težav.«»Prav. Kaj pa je pokazala preiskava hiše?«»Nič. Ničesar niso našli. Zato je v hišo prost vstop.«Roth je odšel, jaz pa sem vstopil v velikansko zapuščeno hišo. Zaklenil sem vrata za sabo in se odpravil naravnost v delovno sobo po

škatlo. Vendar je ni bilo več. Kaj neki je naredil z njo? Hotel sem jo dobiti in sem začel brskati med knjigami v delovni in v dnevni sobi; zaman. Potem sem se odločil, da bom pregledal vse sobe v hiši, da bi našel vsaj kakšno reč, ki bi mi pomagala razumeti, kaj se je zgodilo leta 1975. Je bila Nola Kellergan umorjena v kateri od teh sob?

Nazadnje sem našel nekaj albumov s fotografijami, ki jih nisem nikol i videl ali pa nikoli opazil. Enega sem kar na slepo odprl, notri sem našel slike naju s Harryjem, ko sem hodil na faks. V predavalnicah, v telovadnici za boks, v kampusu, v dinerju, kjer sva se dostikrat dobila. Zraven so bile celo slike s podelitve diplom. Naslednji album je bil poln izrezkov iz časopisov o meni in moji knjigi. Nekateri odlomki so bili obkroženi z rdečim ali podčrtani; takrat sem se zavedel, da je Harry ves čas zelo pozorno spremljal mojo literarno pot in pridno spravljal vse, kar je bilo v kakršni koli povezavi z njo. Našel sem celo izrezek iz montclairskega časopisa izpred leta in pol, ki je opisoval slovesnost v mojo čast na gimnaziji Felton. Kako je dobil ta članek? Dobro se spominjam tistega dne. Bilo je malo pred božičem leta 2006. Moj prvi roman je presegel milijon prodanih izvodov in ravnatelj moje nekdanje gimnazije, navdušen nad mojim uspehom, se je odločil, da mi pripravi slovesnost.

Ta se je odvijala z velikim pompom nekega sobotnega popoldneva v glavni avli gimnazije pred izbranim zborom dijakov, nekdanjih dijakov in nekaj lokalnimi novinarji. Vsi ti ljudje so se gnetli na zložljivih stolih pred veliko rjuho, ki jo je ravnatelj po zmagoslavnem na-govoru snel, da se je prikazala velika vitrina z napisom V čast Marcusa P. Goldmana, imenovanega Car, dijaka gimnazije v letih 1993 do 1998, notri pa so bili razstavljeni izvod mojega romana, moja nekdanja spričevala, nekaj fotografij, majici igralca lacrossa in člana tekaške ekipe.

Nasmehnil sem se, ko sem spet prebral članek. Moje šolanje na gimnaziji Felton, zelo mirni majhni šoli na severu Montclaira z umir-jenimi najstniki, je naredilo tak vtis na tovariše in učitelje, da so me klicali Car. Ampak tistega dne decembra 2006, ko so vsi ploskali ob vitrini v mojo slavo, nihče ni vedel, da se lahko zahvalim samo nizu nesporazumov, najprej naključnih, potem pa zavestno napeljanih, da sem bil štiri dolga lepa leta nesporna zvezda Feltona.

Carjeva epopeja se je začela prvo leto na gimnaziji, ko sem si moral izbrati športno dejavnost. Odločil sem se za nogomet ali košarko, vendar je bilo število mest v obeh ekipah omejeno in na mojo smolo sem na dan vpisa prišel prepozno v vpisno pisarno. »Zaprto,« je rekla debela ženska, ki je bila zadolžena za vpis. »Pridi drugo leto.« »Prosim,« sem jo prosil, »nujno moram biti vpisan v eno športno dejavnost, drugače me bojo zavrnili.« »Kako se pišeš?« je zavzdihnila. »Goldman. Marcus Goldman.« »Kateri šport?« »Nogomet. Ali košarko.« »Oba sta polna. Ostala sta samo akrobatski ples ali lacrosse.«

Lacrosse ali akrobatski ples. Kot da bi rekel kuga ali kolera. Vedel sem, da si bom nakopal zafrkavanje sošolcev, če se vpišem v ples, zato sem si izbral lacrosse. Ampak Felton že dve desetletji ni imel dobre ekipe za lacrosse, ker noben dijak ni hotel več sodelovati. Tako so bili v ekipi samo tisti, ki so bili zavrnjeni pri vseh drugih športih, ali pa tisti, ki so na dan vpisa prišli prepozno. In tako sem se priključil zdesetkani, slabi, štorasti ekipi, ki pa mi je prinesla slavo. Ker sem si želel, da bi me že med letom vzela medse nogometna ekipa, sem se trudil, da bi me opazili. Treniral sem kot nor in po dveh tednih je trener prepoznal v meni šampiona, na kakršnega je ves čas čakal. Takoj me je postavil za kapetana in ni se mi bilo treba kaj posebno truditi, da so me že imeli za najboljšega igralca lacrossa v zgodovini šole. Brez težav sem podrl dvajsetletni rekord zadetkov – ki je bil zares usmiljenja vreden – in za ta dosežek sem bil vpisan na seznam zaslužnih, kar se še nikoli ni zgodilo dijaku prvega letnika. Seveda je to naredilo vtis na sošolce in pritegnilo pozornost učiteljev. Po tej izkušnji sem spoznal, da je za to, da si car, dovolj, da te drugi vidijo takega; navsezadnje gre samo za videz.

Hitro sem se vživel. Ni mi bilo več do tega, da zapustim ekipo lacrossa, ker sem bil zdaj obseden z željo, da na vsak način postanem najboljši, da se za vsako ceno prebijem v središče pozornosti. Tako smo imeli na šoli tekmovanje znanstvenih projektov za posameznike, ki ga je dobila zoprna piflarka Sally, jaz sem pa končal na šestnajstem mestu. Med podelitvijo nagrade v šolski dvorani sem si uredil, da sem dobil besedo. Izmislil sem si celo vikende prostovoljnega dela z duševno prizadetimi, kar je precej zavrlo napredovanje mojega projekta, in nazadnje z bleščečimi solzami v očeh zaključil: »Kaj mi mar prva nagrada, če lahko prižgem iskrico sreče v očeh prijateljčkov z downovim sindromom.« Vse je očitno pretreslo in s tem sem zasenčil Sallyjino slavo v očeh profesorjev, sošolcev in same Sally, ki je imela prizade-tega bratca – tega nisem vedel – zato je zavrnila nagrado in prosila, da jo dajo meni. Tako so moje ime vpisali v častni seznam zaslužnih na področju športa, znanosti in tovarištva, ki sem ga na skrivaj prekrstil v mastni seznam, ker sem se predobro zavedal goljufije. Ampak se nisem mogel ustaviti; bil sem kot obseden. Čez en teden sem podrl rekord prodaje kart za tombolo, tako da sem jih prodal sam sebi z denarjem, ki sem ga v dveh poletjih zaslužil s čiščenjem trave ob mestnem bazenu. In to je bilo dovolj, da so se po šoli razširile govorice, da je Marcus Goldman človek izjemnih kvalitet. Zato so mi dijaki in profesorji dali ime Car, kakor tovarniško znamko, garancijo za odličnost; vest o moji slavi se je hitro razširila do naše skupnosti v Montclairu in navdala starše s strašnim ponosom.

Ta nečastni sloves me je spodbodel, da se lotim plemenitega športa – boksa. Zmeraj sem imel nagnjenje do boksa, zmeraj sem bil precej dober borec, ampak ko sem na skrivaj hodil trenirat v klub v Brooklyn, uro vožnje z vlakom od doma, kjer me ni nihče poznal, kjer ni bilo Carja, sem hodil zato, da bi bil lahko slab. Hodil sem iskat pravico, da me premaga boljši od mene, pravico, da se osramotim. Samo tako lahko pobegnem daleč stran od pošasti popolnosti, ki sem jo ustvaril. V bok sarski dvorani je Car lahko zgubil, lahko je bil slab. In je lahko obstajal Marcus. Ker je moja obsedenost s tem, da bi bil številka ena, počasi že presegla meje predstavljivega. Več ko sem dobil, bolj sem se bal, da bom zgubil.

Tretje leto je moral ravnatelj zaradi finančnih omejitev razpustiti ekipo za lacrosse, ki je šolo preveč stala glede na to, kaj ji je vračala. Na moje veliko razočaranje sem si moral izbrati novo športno panogo. Seveda sta me mikala nogomet in košarka, ampak sem vedel, da se bom soočil z bolj nadarjenimi in bolj odločnimi igralci, kakor so moji tovariši pri lacrossu, če se priključim enemu od teh športov. S tem

tvegam, da mrknem, da se pogreznem v anonimnost, ali še huje, da sem zanič. Kaj bi si ljudje mislili, če bi bil Marcus Goldman, imenovan Car, nekdanji kapetan ekipe za lacrosse, nosilec rekorda največ zabitih golov v zadnjih dvajsetih letih, v nogometni ekipi navaden usrane? Dva tedna sem preživljal hude muke; dokler nisem zvedel za zelo neznano šolsko ekipo za tek, ki sta jo sestavljala dva debeluharja in en slaboten suhec. Povrh se je izkazalo, da gre za edino panogo, v kateri Felton ne sodeluje na nobenem medšolskem tekmovanju. To pomeni, da se mi ne bi bilo nikoli treba meriti s kom, ki bi mi bil lahko nevaren. Tako sem se potolažen in brez najmanjšega obotavljanja vpisal v tekaško ekipo, kjer sem pod zaljubljenimi pogledi nekaj navijačic in ravnatelja od prvega treninga naprej podiral hitrostne rekorde svojih ubogih sotovarišev.

Vse bi se lepo izteklo, če ne bi ravnatelja premamili moji rezultati in je prišel na bedasto zamisel, da organizira veliko tekaško tek-movanje med lokalnimi šolami, na katerem bi se izkazala njegova šola, saj je bil prepričan, da bo Car zlahka zmagal. Ko sem zvedel za to, me je zgrabila panika in sem ves mesec treniral kot nor. Vendar sem vedel, da nimam šans proti tekačem z drugih gimnazij, vajenim tekmovanj. Jaz sem bil samo fasada, samo zunanji videz. Osmešil se bom in povrh še na domačem terenu.

Na dan tekme me je prišel spodbujat ves Felton in tudi pol moje soseske. Dan je bil znak za začetek in kakor sem se bal, sem takoj zaostal za vsemi tekači. To je bil kritičen trenutek. Moj sloves je bil na kocki. Tekli smo na šest milj, se pravi petindvajset krogov. Petin-dvajset ponižanj. Končal bom zadnji, premagan in osramočen. Mogoče me bo prvi celo prehitel za cel krog. Za vsako ceno moram rešiti Carja. Zbral sem vso moč, vso energijo in se v obupnem zaletu pognal v nor šprint. Ob vzklikih množice, ki se je zbrala zaradi mene, sem prišel na čelo. Takrat sem se zatekel k machiavellijevskemu načrtu, ki sem ga zasnoval. Ko sem bil prvi in sem začutil, da več kot to ne morem, sem zaigral, da sem se spotaknil in sem se s spektakularnim zvijanjem in tuljenjem in ob krikih množice vrgel po tleh. Končalo se je z zlomljeno nogo, kar seveda ni bilo predvideno, ampak sem si za ceno operacije in dveh tednov v bolnišnici rešil slavo. En teden po dogodku je šolski časopis napisal o meni:

Marcus Goldman, imenovan »Car«, je med zgodovinskim tekom, ko je zanesljivo obvladoval nasprotnike in ga je čakala fantastična zmaga, postal žrtev nekvalitetne tekaške steze. Hudo je padel in si zlomil nogo.

Tako se je končala moja tekaška in tudi moja športna kariera. Zaradi hudega zloma sem bil do konca gimnazije oproščen telovadbe. Zaradi zavzetosti in požrtvovalnosti sem dobil tablico z imenom v častni vitrini, kjer je že kraljevala moja majica za lacrosse. Ravnatelj pa je, jezen na slabo kvaliteto naprav na Feltonu, za velik denar dal prenoviti tekaško stezo. Dela je financiral s črpanjem iz proračuna za krožke in tako za naslednje leto prikrajšal dijake vseh razredov za vsakršno dejavnost.

Ob koncu gimnazijskega šolanja me je, ovešenega z najboljšimi ocenami, častnimi diplomami in priporočili, čakala usodna odločitev za univerzo. Ko sem nekega popoldneva zleknjen na postelji gledal pred sabo tri pisma, da sem sprejet na Harvard, Yale in Burrows, ne-znano majhno univerzo v Massachusettsu, nisem okleval. Hotel sem na Burrows. Če grem na veliko univerzo, tvegam, da zgubim oznako »Car«. S Harvardom ali Yalom bi si postavil prečko previsoko. Prav nič mi ni bilo do tega, da se s pohlepno elito z vseh koncev države peham za častna mesta. Častna mesta na Burrowsu so se mi zdela precej bolj dosegljiva. Car si ni hotel požgati kril. Car je hotel ostati Car. Burrows je bil zame kot nalašč. Skromen kampus, kjer bom gotovo briljiral. Nisem imel težav prepričati starše, da je katedra za književnost na Burrowsu v vseh pogledih boljša od kateder na Harvardu in Yalu, in tako sem jeseni 1998 odšel iz Montclaira v majhno industrijsko mesto v Massachusettsu, kjer sem srečal Harryja Queberta.

*

Proti večeru, ko sem bil še na terasi, gledal albume in se predajal spominom, me je poklical Douglas, čisto sesut.»Jebela cesta, Marcus! Ne morem verjeti, da si šel v New Hampshire, ne da bi mi povedal! Klicali so me novinarji in spraševali, kaj tam

počneš, jaz pa še vedel nisem, da si tam. Moral sem prižgati televizijo, da sem zvedel. Vrni se v New York. Vrni se, dokler je še čas. Tole ti bo zraslo čez glavo! Takoj jutri se izkobacaj iz tiste luknje in se vrni v New York. Quebert ima sijajnega odvetnika. Naj on opravi svoj posel, ti se pa osredotoči na knjigo. Čez štirinajst dni moraš Barnaskiju že oddati rokopis.«

»Harry potrebuje ob sebi prijatelja,« sem rekel.Nastala je tišina, Douglas je začel nekaj momljati, kakor da mu je šele zdaj kapnilo.»Nimaš še knjige, a? Dva tedna imava časa, ti pa še sploh nisi napisal te preklete bukle! A je tako, Marc? A bi rad pomagal prijatelju

ali bežiš iz New Yorka?«»Zapri, Doug.«Spet dolga tišina.»Marc, reci, da imaš idejo v glavi. Reci, da imaš načrt in da imaš dober razlog, da si v New Hampshiru.«»Dober razlog? A prijateljstvo ni dovolj dober razlog?«»Ampak, jebela cesta, kaj si mu dolžen?«»Vse, absolutno vse.«»Kako to misliš vse?«»Zapleteno je, Douglas.«»Jebela cesta, Marcus, kaj mi hočeš povedati?«»Doug, v življenju se mi je nekaj zgodilo, o čemer ti nisem nikoli pripovedoval … Po srednji šoli bi najbrž zabredel. Pa sem srečal

Harryja … Nekako mi je rešil življenje. Dolgujem mu … Brez njega ne bi nikoli postal pisatelj. Zgodilo se je leta 1998 na Burrowsu. Vse mu dolgujem.«

29.

Se lahko zaljubiš v petnajstletno deklico?

»Rad bi te naučil pisati, Marcus, pa ne zato, da boš znal pisati, ampak zato, da boš postal pisatelj. Ker pisanje knjig ni kar tako. Vsak zna pisati, pisatelji pa niso vsi.«

»In kako veš, da si pisatelj, Harry?«»Nihče ne ve, da je pisatelj. Drugi mu povejo.«

Vsi, ki se spominjajo Nole, bi rekli, da je bila čudovita punca. Taka, ki se ti vtisne v srce, mila in ljubezniva, sijoča in nadarjena za vse. Očitno je imela življenjsko radost, ki ji ni para, ki lahko razsvetli najgrše deževne dni. Ob sobotah je bila natakarica pri Clark’su;

lahkotno se je vrtela med mizami, da so ji svetli valoviti lasje plesali po zraku. Zmeraj je imela prijazno besedo za vsakega gosta. Videl si samo njo. Nola je bila svet zase.

Bila je edinka Davida in Louise Kellergan, evangelistov z juga, doma v Jacksonu v Alabami, kjer se je rodila 12. aprila 1960. Kellerga-novi so se priselili v Auroro jeseni 1969, ko je oče dobil službo pastorja v župniji St. James, največji skupnosti v Aurori, ki je imela takrat največ vernikov. Cerkev St. Jamesa, ki je stala pri južnem vhodu v mesto, je bila mogočna lesena stavba, od katere pa ni danes ostalo ničesar, ker sta se morali skupnosti Aurore in Montburryja iz finančnih razlogov in zaradi pomanjkanja vernikov združiti. Zdaj je tam restavracija McDonald’s. Ko so Kellerganovi prišli v Auroro, so se vselili v lepo pritlično hišo, lastnino župnije, na Terrace Avenue 245. Verjetno je Nola šest let pozneje, v soboto, 30. avgusta 1975, skoz okno svoje sobe zbežala v gozd.

Te podatke sem med prvimi dobil od gostov pri Clark’su, kamor sem šel dan po prihodu v Auroro. Sam od sebe sem se zbudil ob zori, mučil me je neprijeten občutek, da pravzaprav ne vem dobro, kaj počnem tukaj. Po džogingu po plaži sem nahranil galebe, potem pa sem se spraševal, ali sem prišel v New Hampshire res samo zato, da dajem drobtine morskim ptičem. Šele ob enajstih sem bil v Concordu zmen-jen z Benjaminom Rothom, da greva obiskat Harryja; ker ta čas nisem hotel biti sam, sem šel na palačinke h Clark’su. Ko sem bil študent in sem stanoval pri Harryju, me je navsezgodaj vlačil sem. Zbudil me je ob zori, me neprizanesljivo stresal in mi govoril, da je čas, da si oblečem športno obleko. Potem sva šla na obalo teč in boksat. Če se je malo utrudil, je zaigral trenerja. Naredil se je, kakor da je prekinil svojo telovadbo, da mi popravi gibe in položaje, ampak vem, da je hotel samo priti do sape. Ob boksarskih vajah sva pretekla nekaj milj po plaži, ki povezuje Goose Cove z Auroro. Potem sva se povzpela po skalah Grand Beacha in stekla čez mesto, ki je še spalo. Na glavni ulici, potopljeni v temo, si od daleč opazil močno svetlobo, ki je prihajala skoz široko okno dinerja, edinega lokala, ki je bil tako zgodaj že odprt. Notri je bil blažen mir; redki gostje so bili tovornjakarji in delavci, ki so molče jedli zajtrk. Iz ozadja se je slišal radio, zmeraj nastavljen na program z novicami in zmeraj prepotiho, tako da nisi mogel razumeti vseh napovedovalčevih besed. Ob jutrih, ko je bilo zelo vroče, je ventilator pod stropom s kovinskim škrtanjem mlatil po zraku in vzdigoval prah, da je plesal okrog luči. Usedla sva se za mizo številka 17 in takoj je prišla Jenny in nama postregla s kavo. Zmeraj mi je namenila skoraj materinski nasmešek. Govorila mi je: »Ubogi Marcus, a te sili, da vstajaš ob zori, a? Odkar ga poznam, to počne.« In sva se zasmejala.

Ampak 17. junija 2008 je kljub jutranji uri pri Clark’su že strašno vrelo. Vsi so govorili samo o aferi, in takoj ko sem vstopil, so se tisti gostje, ki sem jih poznal, nagnetli okrog mene in me spraševali, ali je res, ali je Harry res imel razmerje z Nolo in ali jo je ubil, njo in Deboro Coo per. Izmikal sem se odgovorom in se usedel k mizi številka 17, ki je ostala prosta. Ugotovil sem, da je tablica v Harryjevo čast odstranjena. Na njenem mestu sta bili v lesu samo dve luknji od vijakov in lisa, kjer je kovina razbarvala lak.

Jenny mi je prinesla kavo in me prijazno pozdravila. Videti je bila žalostna.»Si se nastanil pri Harryju?« me je vprašala.»Tako nekako. Si odstranila tablico?«