20 KOČEVSKI UTRIP / noviutrip@novi-utrip.eu / februar 2015

LJUDJE IN DOGODKI

Kako dalječ beseda slovenska sežeZgornjo misel, s katero je Peter Kozler

pred poldrugim stoletjem ubesedil motiv za nastanek Zemljovida slovenske dežele in pokrajin, so si v kočevski enoti Javnega sklada za kulturne dejavnosti izbrali za vo-dilo literarnega natečaja ob pravkar konča-nem Kozlerjevem letu. Natečaj, prvi tovrstni v okviru občinskih kulturnih let, naj bi po zamisli snovalcev k sodelovanju pritegnil pišoče Kočevarje vseh generacij, vendar pa se je kmalu pokazalo, da ima ime Petra Ko-zlerja zadosten inspiracijski potencial, da so v JSKD sklenili slediti predlogu pedagoških delavcev ter natečaj razširiti še na področje mladinske likovne ustvarjalnosti v najširšem smislu.

Kot rezultat je v minulih dneh, natančneje ob slovenskem kulturnem prazniku, v 400 izvodih izšel zbornik literarnih in izbranih

likovnih del udeležencev natečaja. Bera kaže, da nam na Kočevskem oziroma na šir-še kočevsko-ribniškem območju, prispevke je uredniškemu odboru namreč poslalo tudi nekaj avtorjev iz sosednje občine, ne manjka ustvarjalnega zagona. 56-stranski zbornik je tako na nek način tudi – morda ne čisto po-poln, a vendar dovolj reprezentativen – pre-rez trenutnega stanja določenega dela naše ljubiteljske kulture.

Vsekakor je za prispevke, ki so prispeli na letošnji natečaj, značilna precejšnja vsebin-ska pestrost. Literarni lok se razpenja od poezije do fikcije in esejistike, likovne stva-ritve pa ne segajo le na področje grafičnega, temveč med njimi najdemo tudi predmete, kot so Kozlerjev pečatnik, igra Kozler ne jezi se, embalaža za pijačo Kozler in še kaj. Prav tako so prisotni tudi izrazito družbeno kri-

tični toni, npr. v delu gimnazijke Maje Ine Ruparčič, ki ga objavljamo v nadaljevanju. Sicer pa je zbornik bralcem in vsem drugim prijateljem kulture na voljo v Pokrajinskem muzeju Kočevje.

Mihael Petrovič ml.

O DOMOLJUBJUKočevje, 26. 12. 2014Dragi moj Ivan,še en državni praznik, še en »dan samo-

stojnosti in enotnosti«. Triindvajset let, pet mesecev in petindvajset dni je danes od ti-stega 1. julija 1991 – hecno, kako leti čas, ko pa se mi zdi, kot da bi včeraj potrkali na vrata in mi povedali, da ne boš prišel domov praznovat atijevega rojstnega dne.

Ati še danes včasih joka v spanju. Misli, da ga ne slišim, ko ob dveh ponoči vstaja in hodi v kuhinjo ob slabi svetlobi gledat stare fotografije: Ivan v porodnišnici, Ivan prvič kotalka, Ivan je pionirček, Ivan pred odhodom v vojsko. Slednje sama še danes, skoraj četrt stoletja kasneje, ne morem pri-jeti v roke – na njej se zdiš tako ponosen, pa poln življenja, ljubezni do domovine! Tega nočem gledati – nočem gledati, kako si šel umret za državo, ki si jo ljubil in v katero si verjel, jaz pa sem danes priča nje-nemu propadu in dejstvu, da je bila tvoja žrtev zaman.

Mislim, da globoko v sebi vsi ljubimo Slovenijo. Njene travnike in gozdove, Bled, Postojnsko jamo, ljubljanski grad, pa mor-je, pa Alpe! Saj se še spomniš, kako smo z Erjavčevimi hodili vsako leto v Kranjsko Goro smučat? In v Sežano k noni na obisk, trgat grozdje?

Za tako Slovenijo si se ti boril, ti in še osemnajst drugih padlih. Kako smo se ve-selili, da bomo imeli svojo državo! Ko smo bili pod Titom, nam ni šlo slabo, res. Roko na srce, storil je, kar je moral, in res ni bilo vse popolnoma neoporečno – ampak, kateri voditelj pa je še kdaj vse naredil prav? No, saj veš, potem pa ga naenkrat ni bilo več in dovolili smo si upati, da imamo lahko drža-vo, po kateri smo bili hrepeneli že stoletja poprej. Takrat si bil morda malo premlad, da bi zares vedel, kako strašno smo si tega želeli – preveč si bil poln te vznesenosti, ki tako rada žene mlade ljudi! Šel si v tisto pre-

klemano, tako zelo nepotrebno vojno in se nisi več vrnil k meni in atiju.

Stremel si k utopiji – vsi smo. Po tem, da bi imeli državo v svetu, svojih dvajset kvadratnih kilometrov pod soncem. Želeli smo poštene politike, zadovoljne državlja-ne, napredno in konkurenčno gospodar-stvo, zaposlene delavce, izobražene ljudi in site otroke. Saj je jasno, da vsega ne more-mo imeti – pa je res tako samoumevno, da nam je vse, za kar smo si prizadevali, tako kruto ušlo z vajeti?

Vsi ljubimo Slovenijo – ne ljubimo pa njenih voditeljev. Zaupali smo jim, oni pa so nas prevarali, in za take si prelil kri – kako se mi gnusi ta misel! Ljubimo svojo zemljo, a na njej nismo srečni. Tisti, ki bi si zaslužili delati in bi z delom zaslužili, ča-kajo v neskončno dolgih vrstah pred Rde-čim križem, tisti pa, ki ne delajo prav dosti, odpirajo račune na Cipru za vsak ukraden cent. Naši otroci so lačni in naši bistri, pa-metni, nadarjeni in delavni študentje beži-jo ven, stran, čim dlje od Slovenije! Vsaka misel o domoljubju je kmalu potlačena, veš. Kdo bi si mislil, da je to država, zaradi katere sem izgubila sina!

Vedno me je bolelo, saj sem vendar mama. A kljub temu sem imela včasih uteho, da te je tisti mitraljez pokosil, ker si verjel v nek višji cilj. Kakšna neumna misel! To si je go-vorila neka zavedna Slovenka, ki živi nekje v moji glavi in ki ve, da je domovina lepa stvar in vredna vsake kaplje krvi, ki jo zanjo dajo njeni državljani.

Saj ima prav, ta Slovenka, to mi gre težko z jezika. Ta Slovenka tudi ve, da smo Slo-venci strašno nedejavni, in zato je besna. Poglej, letos jih bom imela enainsedemde-set – kako naj se jaz borim za svojo državo? Dandanes ne bi smeli praznovati dnevov »samostojnosti« ali morda hvaliti »osamo-svojitve«. Mladi bi se morali danes trudi-ti, da našo državo obranijo pred njo samo, ker jih bo v nasprotnem primeru zadušila, zagrenila, zamorila in z njimi seboj v grob

vzela samo sebe. Zakaj nihče noče povzdi-gniti glasu in zakaj se takim nihče noče pridružiti v boju za Slovenijo? (Bog, ni treba da gre za vojno, dovolj mi je, da sem izgubila sina – zakaj bi še vnuka?) Zakaj nas nihče od tistih, ki bi lahko kaj ukrenili, ne posluša? Kaj vendar oni niso Slovenci? Smo mi, navadni državljani, na koncu bolj polni ponosna in ljubezni do svoje dežele kot naši voditelji, ki paradirajo po prosla-vah in berejo izumetničene govore, v pisar-nah pa spletkarijo proti lastnemu narodu?

Kako sovražim to dvoličnost! Kaj ni eden od teh kravatarjev padel leta 1991, ne pa moj sin?! Zdaj pa se vam poklanjajo in vam nosijo vence na grobove in spomenike, ko bi pa jaz, mati, raje od rož in sveč videla poštenost v naši družbi. Tako naj se vam poklonijo, s trdim delom, pravično ustavo, usmiljenjem do nas malih ljudi. Ko se bo to zgodilo, bomo lahko svobodno ljubili Slo-venijo. Z zadovoljnimi državljani naj po-plačajo vsako življenje, ki je ugasnilo za in zaradi domovine, pa jo bomo ljubili. Radi bomo imeli vso njeno lepoto, bili ponosni na njeno zgodovino in z veseljem doma dočakali starost.

Slovenci ne potrebujemo laži in hinavšči-ne, da bi z veseljem umrli za svojo državo. Potrebujemo pravico, in dajte nam jo.

Mogoče bom tako deželo dočakala – morda se bom nekega jutra zavedela, da ati ponoči ni vstajal in listal po albumih, ker bi hrepenel po starih časih. Vedno te bom pogrešala in vedno me bo bolelo, a dejstvo, da nisi umrl zaman, bi mi prihranilo topo skelenje v prsih in neizpete krike gneva.

Prepričana sem, da globoko v sebi vsi lju-bimo Slovenijo. Čas je prišel, da to doka-žemo.

Imam te neskončno rada in ponosna sem nate do zvezd pa nazaj,

mamiMaja Ina Ruparčič, 3. A, GSŠ Kočevje