1

Vid Pogačnik

Karavanke Ilustrirani vodnik po gorski skupini

2

KKaarraavvaannkkee –– zzaahhooddnnii ddeell 11

Kepa z Mojstrovice

Splošno o Karavankah Zahtevnost pohodnih tur

Peč Kamnati vrh in Jerebikovec

Srednji vrh Visoka Bavha, Grpišca, Tamarča in Vošca

Trupejevo poldne Visoki vrh in Mojstrovica

Kepa Dovška Baba

Klek Golica

Španov vrh, Črni vrh Struška Vajnež

Stol Kozjak Vrtača

Palec, Na Možeh Psinski vrh, Žingarica, Čepa

Begunjščica

Nadaljevanje: Karavanke – vzhodni del (stran 81)

Stran

4 6 8

10 11 12 15 19 21 27 31 33 38 39 45 49 59 63 68 71 75

3

KKaarraavvaannkkee –– vvzzhhooddnnii ddeell 22

Pod Stegovnikom

Grlovec Košuta

Košutica Veliki vrh

Kladivo Tegoška gora

Macesje Košutnikov turn

Tolsta Košuta Kališnikovo poldne

Setiče Macna

Obir Plešivec in Pečovnik

Stegovnik M. in V. Javornik

Bela peč Virnikov Grintavec Pristovški Storžič

Jezersko Sadovnikov vrh

Olševa Ojstra in Topica

Peca Uršlja gora

Stran

81 84 85 89 93 96 97 99

101 104 105 108 110 116 119 123 126 129 132 136 138 140 145 147 151

6

ZZaahhtteevvnnoosstt ppoohhooddnniihh ttuurr –– ŠŠvviiccaarrsskkaa ((SSAACC)) lleessttvviiccaa**

Osnovna lestvica tehnične zahtevnosti:

Stopnja Opis Zahteve Primer

T1 Lahka hoja

Dobro trasirana in označena pot. Položen teren. Ni nevarnosti za padec. Orientacija enostavna. Jih ni. Turo lahko naredimo tudi v športnih copatah. Po dolini Završnice na Zelenico, Veliki Zvoh z

Jezerc, tudi od Koče pri Savici na Komno.

T2 Zmerno zahtevna hoja

Dobra pot ali lahko brezpotje. Teren je zmerno strm, tako da padec ni izključen. Na izpostavljenih mestih je pot dovolj široka ali ustrezno zavarovana. Orientacija ni zahtevna.

Previdnost pri hoji. Planinski čevlji so priporočljivi. Pohodne palice razbremenijo kolena in pomagajo pri dobrem ravnotežju.

Slavnik iz Podgorja, iz Mač na Kališče, Nanos mimo Sv. Brikcija, Grintovec s Kokrskega sedla, Stol po Zabreški poti, Debela peč z Lipance, Kepa s severa.

T3 Zahtevna hoja

Šibka pot po strmem terenu ali srednje zahtevno brezpotje (melišča, skrotje). Izpostavljena mesta so zavarovana, če so varovala potrebna za vzpon/sestop, jih je dovolj (ferate A/B). Potreben je zanesljiv korak, za ravnotežje si mestoma pomagamo z rokami ali s palicami. Možnost nevarnega padca. Bolj zahtevna orientacija.

Potrebna je zanesljiva hoja in stalna pozornost. Osnovne gorniške izkušnje. Nujni so dobri planinski čevlji. Pohodne palice so priporočljive, biti jih moramo navajeni. Specialka in/ali GPS.

Vrtača z Zelenice (čez Šijo), Iz Ukanca čez Komarčo do Črnega jezera, Tosc z Uskovnice, Stenar iz Vrat, Svinjak iz Kala-Koritnice.

T4 Zelo zahtevna hoja

Izpostavljena, šibka pot, ki ni zavarovana, ali pa je zavarovana pomanjkljivo. Če varovala so, je ferata zahtevnejša (B/C). Strme trave, zahtevnejša brezpotja, prečkanje snežišč ali lažji odseki ledenikov. Pri hoji je potrebna popolna zanesljivost, pri vzponu in sestopu si pomagamo z rokama. Zahtevna orientacija.

Popolna zanesljivost pri hoji, stalna pozornost. Izdatne gorniške izkušnje, dobra presoja situacije ali smeri pohoda. Ob poslabšanju razmer je umik otežkočen. Nujni so dobri planinski čevlji, pohodne palice so zelo koristne. Pot je neprimerna za manjše otroke.

Veliki vrh s Hajnževega sedla, iz Kota po grebenu Vrbanovih špic, po grebenu Krnčice, Montaž s planine Pecol.

T5 Hoja s poplezavanjem

Daljši odseki zahtevnega brezpotja ali označene smeri z več odseki lažjega plezanja (I. stopnje, za napredovanje torej nujno rabimo roke). Nezavarovana izpostavljena mesta, strmo skrotje, prečkanje nevarnih snežišč z veliko možnostjo zdrsa ali usodnega padca. Ob lažjem terenu pa zelo zahtevna orientacija.

Poleg popolne zanesljivosti pri hoji, stalne pozornosti in izdatnih gorniških izkušenj tudi obvladanje lažjih plezalnih mest. Dobri planinski čevlji, varovanje (pravilno) manj izkušenih z vrvjo, na snegu pravilna uporaba cepina in derez. Pohodne palice praviloma že spravimo na nahrbtnik.

Obir po severnem grebenu, Grintovec čez Dolge stene, Dovški Križ po normalnem pristopu, Kukova špica čez Gulce.

T6 Lahko plezanje

Poti v glavnem ni, vrstijo se plezalna mesta do II. stopnje zahtevnosti. Zelo izpostavljen in zahteven teren. Velika nevarnost zdrsa na snežiščih. Zelo zahtevna orientacija.

Obvladanje plezalne tehnike, popolna gorniška oprema, tudi za varovanje. Odlična orientacija.

Severovzhodni greben Kepe, Oltar čez Kačji jezik, Oltar od Bivaka II.

Dodatni elementi za opis pohodne ture:

pot/brezpotje Opišemo (označimo) ali tura poteka po shojeni poti ali po brezpotju.

markirano/nemarkirano Opišemo (označimo) ali tura poteka po trasi, ki je markirana ali ne.

napornost Navedemo višinske metre, ki jih je treba premagati (skupne, če so na poti na vrh vzponi in sestopi) in potreben čas za to.

*Die Alpen magazine, 4/2002, str. 41-43. Na spletu: http://www.sac-cas.ch/unterwegs/schwierigkeits-skalen.html

7

Razlaga

1. Oceno pogojuje del ture, ki je zanjo najbolj karakterističen.

Pot z Laza na Debeli vrh v glavnem ni zahtevna. Do Lazovškega prevala je T2, naprej T3. Med predvrhom in glavnim vrhom pa je sitna škrbina (lahko jo sicer tudi obidemo), kjer je potrebno plezanje in ima oceno T5. Celotna tura bo še vedno ocenjena s T3, a s ključnim mestom T5, kar označimo takole: T3/T5. In obratno. Za vzpon na Storžič iz Mač je najbolj karakterističen vršni del, ki ima zahtevnost T3. Čeprav je zahtevnost daljšega dela pristopa (do sedla) T2, bomo turo označili samo s T3.

2. Ocena velja za dobre razmere (dobro vreme in vidljivost, suh teren).

Če so na primer brezpotne strmine (pa tudi poti) mokre ali celo poledenele, njihova zahtevnost s T3 hitro naraste na T4 ali T5, za turo pa rabimo cepin in dereze. Če nas na turah, ki so že v lepem vremenu orientacijsko zahtevne, zajame megla, so lahko povsem neizvedljive. Itd.

3. Na osnovno oceno tehnične zahtevnosti ne vpliva dolžina ture, saj imamo dodatni kriterij: napornost.

Pohodna tura po cestah čez celotno Pohorje bo še vedno T1, čeprav je lahko izredno dolga in naporna.

4. Vrtoglavica in izpostavljenost.

SAC pohodna skala pri obravnavanju izpostavljenosti delov pohodne ture predpostavlja, da gorniki nimajo patološkega strahu pred globino. Kljub vsemu je to zelo subjektivno področje. Na izpostavljenost gledamo v luči posledic, ki bi nastale, če bi prišlo do zdrsa ali padca. Seveda tudi pri takem dogodku ljudje lahko različno reagirajo. Nekdo se bo ujel in padec zaustavil, kdo drug bo reagiral napačno, spet odvisno od izkušenj in prisebnosti.

5. Če gre pri turi pretežno za ferato, za oceno raje uporabimo lestvico za ferate, kot pa lestvico za pohodne ture.

6. SAC pohodna skala se delno prekriva z drugimi skalami.

Ni res, da je med pohodno in plezalno turo ostra meja. Pohodna tura z več plezalnimi mesti do I. stopnje zahtevnosti (po skali UIAA) bo ocenjena s T5. Lahko pa imamo pretežno plezalno turo (od vstopa v steno do izstopa), ki jo potem raje ocenimo s I. stopnjo na UIAA skali. SAC pohodna skala s svojo stopnjo T6 sega nekako do II. stopnje po UIAA skali. Podobno je prekrivanje z Alpsko skalo. Na tej so ture v visokogorje ocenjene s kompleksno oceno F (na primer: Breithorn, F+), na SAC pohodni skali pa bi bile ocenjene s T4 ali T5. Ocena PD na Alpski skali v glavnem sovpada z oceno T6 na SAC pohodni skali. V visokogorju se obe skali uporabljata zlasti za opis zahtevnosti dostopov do koč. Prav tako je določeno prekrivanje SAC pohodne skale s skalo zahtevnosti ferat. Sploh ni nujno, da so ferate že same po sebi zahtevnejše. Na videz je na njih izpostavljenost res večja, a pogosto so lažje ferate zaradi dobrih varoval bistveno manj nevarne kot na primer brezpotne strmali, z zahtevnostmi T4-T6.

Primer ocene ture

Olševa od Sv. Duha čez Obel kamen. Markirana pot ( ), s 1250 m na 1929 m (skupno cca 725 m višinskih metrov), 3 h ( ). Zahtevnost T3/T4. (Nato bi sledil opis…)

Razlaga: Ker se mimo Visoke peči stezica za kakih 50 m spusti, je skupnih višinskih metrov na turi več, kot zgolj razlika med izhodiščem in vrhom. Do Potočke Zijalke je zahtevnost poti T2 (kar v opisu lahko dodamo), naprej pa T3. Vzpon na Obel kamen ter pot naprej po grebenu mimo Visoke peči je vseskozi T3, kar karakterizira celotno turo. Je pa pred sestopom proti Visoki peči krajše krušljivo mesto, ki je zahtevnejše in je nanj treba opozoriti. Zato v opisu navedemo, da zanj velja zahtevnost T4, skupno oceno pa tudi izrazimo v tej obliki: T3/T4.

Opisi v tem vodniku lahko da temeljijo na razmerah, kakršne so bile v času najinega obiska, ne pa na razmerah, kakršne so sedaj. Avtor ni odgovoren za morebitno nesrečo ali škodo, ki bi jo utrpel uporabnik teh opisov, saj se za ravnanje po

njih in za vsa tveganja, povezana s turo v gore, odloča vsak uporabnik sam.

59

KKoozzjjaakk ((OOvvččjjii vvrrhh)),, 22001166 mm

Kozjak (na desni, levo so Palec, Zelenjak in Vrtača) od severozahoda

Ko pa se voziš po dolini Drave in se v bližini Bistrice ozreš k osrednjim Karavankam, se začudeno vprašaš kateri vrh je ostri špik, ki se drzno dviguje pred glavno verigo. Ja, tudi to je Kozjak, s svojo strmo, skalnato severno steno in ostrim severozahodnim grebenom.

Kozjak od vzhoda z Ogrizovo planino na desni

Razen po lepem razgledu je Kozjak poznan tudi po svoji bujni flori in ne nazadnje tudi kot zelo lep turno smučarski vrh. Za neizkušene so njegova pobočja že kar strma, a večjih težav ni, saj so obrnjena k soncu.

Vrh Kozjaka z nekoliko nižjega severozahodnega predvrha

Uvod Prvotno ime gore je Ovčji vrh, a danes je vedno bolj v uporabi ime Kozjak/Kosiak/Geißberg, ki se je nekoč nanašalo le na nepomembni vršič na severni strani gore.

Kozjak uživa enake privilegije kot vsi vrhovi, ki v naših

gorah stojijo severno pred ostenji prvakov gorskih skupin. Je lahko in razmeroma hitro dostopen, ter zelo razgleden. Večina ga torej pozna kot travnato, zaobljeno goro, ki nudi lepe poglede na osrednji del Karavank. Ja, povzpeli so se na vrh čez njegova južna pobočja, potem ko so naredili vmesni počitek v Celovški koči, ki stoji ob njihovem vznožju.

60

nata kopa nad Ogrizevo planino, s katere je tako lep pogled na severno ostenje Vrtače.

Dostopa Iz Bistrice v Rožu lahko peljemo proti jugu v Rute/Medvedji dol. Ozka, a dobra asfaltna cestica nas pripelje k Stouhütte, kjer je na 960 m parkirišče.

Drugo izhodišče je Poden. Večina Slovencev bo v dolino pripeljala čez Ljubelj, ko se na avstrijski strani cesta z dvema ovinkoma povzpne na Mali Ljubelj, zavijemo levo, peljemo skozi Slovenji Plajberk in nato levo k Podnarju, 1052 m.

Poti na vrh Na Kozjak pridemo iz treh smeri. Dva pristopa sta markirana in pogosto v rabi, saj sta hkrati to tudi dostopa k Celovški koči.

1. Od Stouhütte, 960 m. To je lahka tura iz Medvedjega dola, najhitrejši dostop, pozimi in spomladi tudi priljubljen turni smuk. Oprema: dobri čevlji in pohodne palice oziroma običajna turno smučarska oprema. Čas: z 960 m na 2016 m, 3 h. Zahtevnost letne ture: T2.

Kozjak s Stola. Variante vzpona od koče na vrh so dobro vidne.

S parkirišča nadaljujemo po dolini navzgor. Cestica pos-tane bolj strma, ko začne zavijati proti jugovzhodu. Nadaljujemo po markirani poti, ki se v zavojih dviguje

Kozjak objemata dve lepi dolini. Na vzhodu je to Poden s svojim pravljičnim travnikom v zatrepu. Na zahodu pa je globje zarezana dolina Rute ali Medvedji dol, ki te iz glavne Dravske doline pripelje prav v zatrep pod Stol in Vajnež. Skozi obe dolini se lahko povzpnemo na vrh.

Severna in severovzhodna stran gore pa nista dosti znani. O tistih skalnatih stenah se ne govori dosti. Niso visoke,

seveda, a danes se pleza že v vsaki pečini, tako da verjetno njihova kakovost ni posebno dobra. In to mora držati tudi za SZ greben. Morda pa domačini nekatere skrivnosti skrivajo? Znano je le, da vzpon po SZ grebenu zahteva plezanje II. st., vzpon po S grebenu pa III. st.

Končno omenimo še nepomemben vrh severovzhodno od Kozjaka. To je Kosmatica/Kosmatitza, 1659 m, gozd-