Zvonovi svete Marjete »Sv.Marjeta v Jereki. Precej velika cerkev stoji na nizkem griču nekoliko ločena od hiš. Posvetil jo je 3.oktobra 1502 Ljubljanski knezo-škof Krištof Rau-ber, ki je bil poleg tega tudi pogumen vojščak in moder državnik. Krasno izrezljani veliki altar ima letnico 1685. Zvonovi so iz livar-ne Alberta Samassa s premerom 105 : 81 : 71 cm in z glasovi fis - ais - cis. Veliki zvon 623 kg. Sv.Marjeta. Napis: TI ZVONOVI SO BILI VLITI, KO JE BIL PRI FARI V SREDNJI VASI ŽUPNIK MATI-JA ZARNIK 1892. Srednji 286 kg. Marija z Jezusom v naročju. Mali 208 kg. Sv.Florjan. Pri sv.Marjeti so imeli v starih časih majhen zvon z imenom “šklendrca.” Mimo je nesla čarovnica točo v predpasniku. Ko pa zapoje sv.Marjete šklendrca in zaboka vol sv.Martina, zbeži pre-strašena čarovnica z ledenim zrnjem v gorovje. Kaj pomeni ta pravljica druzega kakor zaupanje ljudstva na zvonjenje ob hudi uri.« (dobesedni prepis iz dela: Jožef Lavtižar: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica, 1897, str.125)

Cerkev sv.Marjete danes Koseški list je časopis o preteklem in sedanjem življenju Češenjške srenje in njene bližnje okolice. Namenjen je vsem, ki jih zanimajo zadeve v zvezi s to srenjo in ki kaj dajo na svoje korenine. Izhajal bo občasno. Pisne prispevke za priho-dnje številke oddajte Bohinjskim koseziom. Slikovno gradivo in dokumente vzamemo na posodo za preslikavo. Čim bolj je staro, tem boljše je. Časopis lahko kopirate samo v celoti za interne namene. Trženje časopisa ni dovoljeno. Koseški list je interni časopis in nima vrednosti v denarju. Uredil Jurij Dobravec. Izdali Bohinjski kosezi v maju 1997.

»Kosezi, kasezi (od koseg, kasag), nemško edlinger kot vrsta nižje-ga plemstva so poleg nekih lastnosti, po katerih bi mogli prerasti v fevdalce, imeli lastnosti, ki so jih približevale povprečnemu prebi-valstvu. Kakor je bil na eni strani njih položaj povezan z vojaško službo, očitno konjeniško, in je temeljil na prosti lasti, tako se na drugi strani njihovi dvori že spočetka gotovo niso mogli meriti s posestjo višjega plemstva. Že v staroslovenski dobi so kosezi verje-tno imeli posebno vlogo pri volitvah, gotovo pa pri ustoličevanju karantanskega kneza ali slovenskih knezov sploh. Izrecno izpričana pa je ta pravica šele za konec srednjega veka. Zato se spredaj nave-denim mnenjem, ki povezujejo nastanek kosezov z medplemenski-mi razmerji ali vojaško vlogo v staroslovenski družbi, pri-družujejo nadaljnja mnenja, ki pripisujejo nastanek kosezov šele poznejšim, tujim vplivom. Taka mnenja niso prepričljiva predvsem zato, ker krajevna imena (npr.Koseze) nesporno dokazujejo enačbo kosez - edlinger. Če bi bila beseda kosez germanskega izvora, kot menijo nekateri, ki v kosezu vidijo malega kmeta, bi bila beseda edlinger nepotrebna in pomensko nesmiselna. Pa tudi kot prevod nemškega edlinger beseda kosez ne bi mogla nastati. Če bi bila beseda edlin-ger prvotna in če bi bil edlinger na Slovenskem kot pojem german-skega izvora, bi se poznejši prevod v slovenščino naslonil na koren plemen- (plemeniti) . Beseda kosez more v vsakem primeru izvirati le iz staroslovenskega besednega zaklada in iz časov pred nastopom zahodnoevropskih vplivov; ustrezati ji je moral prvotno neki pose-ben pojem, ki ga je German opredelil s svojo besedo kot plemenit položaj.« (Sergij Vilfan v delu Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1980, str.291)

Spodnji Španovi iz Češnjice v začetku stoletja.

koseski listč a s o p i s b o h i n j s k i h k o s e z o v

,

Številka 1 - maj 1997

Karta planin, ki jih obravnava članek: levo Lepa Komna, desno Jezera.

Primerjava posnetka iz zraka in zemljevida planine Lepa Komna.

ODKUP IN UREDITEV SLUŽNOSTNIH PAŠNIH PRAVIC V BOHINJU Prispevek je bil objavljen v Zborniku Filozofske fakultete v Ljubljani 1955. Govori o bohinjskih planinah, od katerih so nekatere danes še žive, druge pa opuščene, nekatere sledimo le še po razvalinah. Kar nekaj takih razvalin je na območju Komne: Za Migovcem, Razor, Lepa Komna, Kol, Jezera, vmes pa opuščene ali na pol opuščene Na Kraju, Govnjač, Lopučnica (imena planin se pojavljajo v različnih oblikah). Večina teh planin, če ne vse, pripada srenji Češnjica. Zelo dobrodošlo bi bilo, če bi kdo o tem kaj več vedel ali imel kakršnekoli zapiske, predvsem o verjetno zelo starih planinah Lepi Komni, Jeze-rih, Kolu in Razoru, ki so danes popolnoma pozabljene. Kot izhodišče lahko služi to pisanje Vilka Novaka in dodano slikovno gradivo.(jd) Del razprave iz leta 1955 (str.297): »Komna (k.o.Studor) Lastnik: Blejsko gospostvo. Planina Komna je bilo najbolj sporno ozemlje za gornjo bohinjsko dolino. V ožjem smislu je bila to danes opuščena planina Lepa Kom-na, v širšem smislu pa je obsegala več oddelkov: planino Jezero (danes Sedmera jezera oziroma pri Utah), Na Kraju, Razor, V konti (verjetno Vožbačeva konta). Od leta 1806 jo je blejsko gospostvo na dražbi dajalo v zakup, večinoma za dobo šestih let. Zakupnina je bila to leto 18 f., pozneje je dospela do 110 f., 30 kr. Do 1858 je bila obči-na Češnjica sama zdražiteljica ali zakupnica. Ko je pa kupil blejsko gospostvo V.Ruard, je Komno vzel v zakup Anton Domeuščik iz Soče. Češnjani se kljub temu niso hoteli s planine umakniti, zahtevali so 1859 tudi servitutno pravico in kljub prepovedi radovljiškega glavarstva nadaljevali pašo. Dne 1. avgusta 1861 pa je dalo blejsko gospostvo po orožnikih odgnati češenjsko živino s Komne in razdreti njihove stanove in staje. Češnjani so vložili odškodninsko tožbo zoper blejsko gospostvo, ki jo je sodišče v vseh instancah zavrnilo, vprašan-je lastništva pa odstopilo organom za zemljiško odvezo.

Močno povečan letalski posnetek planine pri Jezerih z označenimi stanovi.

Lastninsko pravico na parc. št. 1744 in 1745 (?) so zahtevali tudi Studorci, kar pa je deželna komisija 1873 zavrnila. Studorci so se pri tem sklicevali na podložništvo radovljiškemu gospostvu. Toda Komna in Jezero (Sedmera jezera) nista bila nikoli pod tem gospostvom. Zasliševanje prič je potrdilo le, da so Fužinarji s Studorci s planine Ovčarije, meječe na planino Jezero (Sedmera jezera), za krajši čas gonili živino na ostalo Komno parc.št. 1745, ko je na njihovi planini zapadel sneg in ko so gonili k jezeru napajat skozi to parcelo. Komisi-ja tudi ni priznala v polni meri dokaza, da so dobivali Studorci na parc.št.1745 les za skodle za svoje stanove. Zato je odbila tudi njih zahtevo po lesu v ta namen. Tistim upravičencem iz Stare Fužine in Studora, ki imajo stanove na Ovčariji, je priznala razsodba 1873 na obeh imenovanih parcelah pravice: napajati živino v jezeru pri planini Jezero (Sedmera jezera) v času suše na njihovi planini in pašo, ko ženejo napajat po teh parce-lah; dalje pravico do lesa za skodle, v kolikor ga ne morejo dobiti na Ovčariji. Češnjani z Jerekarji, Podjelci in Koprivnikarji so zahtevali priznanje lastninske pravice in servitutne pravice na Komni s planinama Komna in Jezero. Sklicevali so se na rustikalno fasijo, češ da so plačevali za svoje planine s Komno vred blejskemu gospostvu 46 f. in ta naj bi bila 1848 odvezana. Komisija je dokazovala, da je bila odvezana le naje-mnina 16 f., 15 kr., ker nihče ni plačeval 46 f. V dominikalni fasiji je namreč Komna pomotoma pripisana Nemškemu rovtu. Iz urbarja blejskega gospostva pa sledi, da je Češnjica s svojimi vasmi imela v najemu Komno za 30 f., 1 vožnjo vina in 15 funtov bovškega sira. V revidiranem ustanovnem pismu pa ni več omenjena. Omenjena je kot blejska last v predajni pogodbi 1838 in kupni pogodbi 1858. Češnjani pa so jo 1852 ponudili blejskemu gospostvu v odkup za 1821 forintov. Ker so koze delale škodo v gozdu, so morali planino Komno opustiti. To je bil najizrazitejši primer pritiska KID (Kranjska industrijska družba) na planinsko gospodarstvo v Bohinju, potem ko je sama posekala v letih 1870-80 gozd po gornji Komni in naslednjih letih še na ostalem ozemlju Komne.«

Ostanki Planine pri Jezerih (pri Utah). Oznake kažejo na iste stanove.