Marec 2008

KRAŠKA JAGNJETINA

Z ZAŠČITENO OZNAČBO POREKLA

Avtor: Predsednik Društva Doc. dr. Stanislav Renčelj rejcev drobnice Krasa in Istre

Evgen Gerželj, univ.dipl.inž.kmet.

1

KAZALO KRAŠKA JAGNJETINA........................................................................................................... 0 POMEN ZAŠČITE OZNAČBE POREKLA ZA KRAŠKO JAGNJETINO............................. 2 UTEMELJITEV PRIZNANJA OZNAČBE POREKLA ZA KRAŠKO JAGNJETINO .......... 2 TRADICIJA REJE OVAC NA KRASU ................................................................................... 2 ZNAČILNOSTI KRASA........................................................................................................... 8 PODNEBNE RAZMERE NA KRASU ................................................................................... 10 TRADICIJA UŽIVANJA JAGNJETINE ................................................................................ 14 KULINARIČNA VREDNOST KRAŠKE JAGNJETINE ...................................................... 15 IZBOR PASEM........................................................................................................................ 16 PRIPRAVA JAGNJETINE ZA TRG ...................................................................................... 17 OZNAČEVANJE TRUPOV KRAŠKE JAGNJETINE........................................................... 19 MESO KRAŠKE JAGNJETINE ............................................................................................. 20 OZNAČEVANJE IN EVIDENCA KRAŠKE JAGNJETINE ................................................. 24 UKREPI ZA ZAGOTAVLJANJE SKLADNOSTI S SPECIFIKACIJO ZA PROIZVODNJO KRAŠKE JAGNJETINE.......................................................................................................... 26 OZNAČBA TRUPOV Z ETIKETO ........................................................................................ 27 OBMOČJE PROIZVODNJE KRAŠKE JAGNJETINE.......................................................... 29 PREDPISI, POVEZANI S PROIZVODNJO JAGNJETINE .................................................. 31 LITERATURA......................................................................................................................... 31 PRILOGE.............................................................................Napaka! Zaznamek ni definiran.

2

POMEN ZAŠČITE OZNAČBE POREKLA ZA KRAŠKO JAGNJETINO Zaščita Kraške jagnjetine temelji na doseženi prepoznavnosti in kakovosti mesa – jagnjetine pridelane ne Krasu. Bližina potrošnih središč je pozitivno vplivala na prirejo mesa jagnjetine. Dobra jedilna kakovost je bila odraz naravne prehrane s pestrim florističnim sestavom krme in veliko gibanja v mediteranski klimi. Izboljšan pasemski sestav in boljša prehrana omogočata višjo in izenačeno kakovost živali, boljšo mesnatost ter višji randma jagnječjih trupov. Višja kakovost prinaša tudi boljši ekonomski položaj rejcev, kar odločilno vpliva na ohranjanje dejavnosti. Prehranske navade gredo v smeri večje potrošnje jagnjetine. Potrošnja jagnjetine ni več strogo sezonskega značaja. Kontrola porekla vnaša pri potrošnikih zaupanje, večanje potrošnje omogoča stabilnejše načrtovanje in gospodarjenje rejcev. Ugodnejši ekonomski položaj rejcev prispeva k skladnejšemu regionalnemu razvoju in vrednotenju kulinaričnih posebnosti. Zaščita kraške jagnjetine bo prispevala k utrjevanju vezi med rejci, gostinci in trgovci. Zaščita kraške jagnjetine temelji na jamstvu za izvor, kakovost in sonaravno rejo živali. UTEMELJITEV PRIZNANJA OZNAČBE POREKLA ZA KRAŠKO JAGNJETINO Za pašo ovac na Krasu so značilne velike površine in gibanje živali. Za aridno območje Krasa je značilna pestrost biocenoz, kar se odraža v raznolikosti in v velikem številu vrst. K bogati flori kraških travnikov prispevajo trave, detelje in zlasti zelišča. Zelišča so zaradi specifičnih talnih in mikroklimatskih posebnosti bogata na aromatskih substancah, ki jih s pašo in senom uživajo in predelajo ovce. Dober okus mesa je odraz prehrane s pestrim florističnim sestavom. Gibanje na paši pozitivno vpliva na obarvanost mesa, na ugodno teksturo mišičnine in dobro jedilno kakovost. Način reje in prehrana bistveno prispevata k prepoznavnim senzoričnim lastnostim mesa kraške jagnjetine. Rejci ovac so zaradi zahtevnosti bližnjih trgov posvečali veliko skrb kakovosti jagnjetine, vsled česar je dosegla visoko stopnjo prepoznavnosti. Rejci ovac so tradicionalno vzdrževali dobre odnose z gostinci in trgovci. Gostinci so z načini priprave jagnjetine prispevali k oblikovanju visoke kulture uživanja in jo uveljavili kot kulinarično posebnost. Tradicija, naravne danosti, posebna kakovost in izkušnje narekujejo potrebo po ohranitvi in razvijanju tipičnosti kraške jagnjetine in priznanju označbe porekla. Elementi specifikacije omogočajo nadzor in ohranjanje prepoznavnosti ter zaupanje potrošnikov. TRADICIJA REJE OVAC NA KRASU Od nekdaj so na Krasu redili ovce. Neolitskemu človeku so bile kraške jame dobrodošlo bivališče. Nemara se je prav zaradi tega Kras že tako zgodaj krepko obljudil. Kako močan činitelj je bila pri tem bližina toplega morja se da razvideti iz dejstva, da so kraške jame, v katerih je bival neolitski človek, po veliki večini v Nabrežinskem podolju in sicer pri Nabrežini, Gabrovici, pri Proseku in Samatorci ter v okolici Sežane. Imel je že domače živali; ovco, kozo ter govedo, katerih ostanke se našli v jamah poleg izkopanin, pričujočih tudi o divjih živalih. (Melik 1960) Tudi Valvazor piše, da je reja ovac povezana z naseljevanjem na Krasu.

3

Reja drobnice ima na širšem območju Krasa več stoletno tradicijo. Ledinska imena soline, staja, muzar pričajo o pomenu in razširjenosti reje ovac. Posamezne kmetije so ob goveji živini redile še ovce, prašiče in perutnino. Reja prašičev in perutnine je zagotavljala samooskrbo. Višek goveda je bil namenjen prodaji. Prodaji je bila namenjena tudi proizvodnja ovčjega sira in jagnjetine. Na manjših kmetijah so redili od 5 do 20 ovac, na večjih kmetijah pa do 40 ovac. Trope z 200 in več ovcami so imele le najbolj premožnejše kmetije. Ovce so koristili za proizvodnjo mesa, sira in volne. Volno so s pridom izkoristili za domačo prejo. Prehrana manjših tropov ovac je bila v preteklosti vezana na doma pridelano krmo. Prehrana večjih tropov pa je bila zaradi skromnih pašnih razmer povezana s selitveno pašo. V poletnem času so se s tropi ovac selili na Vremščico – goro, na Nanos in na Slavnik (Muha iz Lokve, Magajna iz Vrem). Pozimi pa so se z ovcami selili v smeri Istre in Furlanije. (Renčelj, Perko, 1992). Transhumanca je značilna za drugo polovico 19. stoletja. Nanjo so vplivale podnebne in rastne značilnosti. Med ovčarji, ki so se posluževali takega načina reje, srečamo posestnike Pavliho iz Petelinj, Krajnika iz Selc, Simončiča iz Razdrtega, Škrjanca iz Rožic. (Smerdel I. 1989) Kraševci so z uvajanjem sivorjave pasme govedi po letu 1900 doživeli pravi razcvet živinoreje. Plemenske živali so uvažali iz Alpskih dolin Švice in Italije. Sivorjava pasma govedi se je v skromnih kraških razmerah izkazala za primerno v prireji mleka in mesa. Kraševci kot dobri rejci so postali tradicionalni izvozniki plemenskih krav in telic v ostala območja Slovenije in v bivše jugoslovanske republike. V tem obdobju je reja ovac močno nazadovala zaradi zaostrenih ekonomskih pogojev in socialnih razlogov. Zaradi majhnosti čred je govedoreja po letu 1980/85 močno nazadovala. V istem obdobju pa je začel ponovno naraščati interes za rejo ovac. Tropi s 40 do 50 ovcami predstavljajo dopolnilno dejavnost kmetije. Specializirani rejci pa imajo trope z 200 do 600 ovcami.

4

Gostilna muha v Lokvi, ovce last gospodarja Muha Antona (okrog 1906)

5

6

Pismo gostilničarja in ovčjerejca Muhe iz Lokve posestniku in ovčjerejcu Pavlihi iz Petelinj pri Pivki

7

Pismo Janeza Lavriča iz Novega Grada ovčjerejcu Deklevi glede pastirja za pašo ovac v Istri.

8

ZNAČILNOSTI KRASA Obsežne pašne površine dajejo Krasu značilno enoličnost. Gre za obsežne uravnjene ploskve, nagnjena površja in zakrasele ravnote. Delež travnatega sveta je na kraških tleh velik zaradi aridnega podnebja, razgibane konfiguracije terena in kakovosti tal. Največ je košenic in pašnikov. Košenice in pašniki so absolutne površine in jih za druge namene ni mogoče uporabiti. Za pašnik je v rabi udomačena beseda gmajna. Gmajne zavzemajo pretežni del tople, suhe in valovite kraške planote. Take so tudi pašne površine na gorah Slavniku, Vremščici, Nanosu in Javornikih. Gmajna je pusta, kamnita, travna ruša je pretrgana, del površine je skalni grušč ali živa skala. Košenice so na prehodu gozda in gmajne v travnati svet. Za košenice so značilni nizki pridelki. Košenice so nastale z melioriacijskimi posegi skozi stoletja, o čemer pričajo kupi kamenja griže in mejni zidovi parcel. Na globljih tleh so travniki, ki zagotavljajo eno do dve košnji na leto. Na najbolj plitva tla je navožena zemlja iz vrtač. Relief apnenčaste kamenine je izredno pester po oblikah, po dolžini, širini in globini. Apnenčaste skale na mnogih mestih predirajo talno odejo. Globina profila je spremenljiva. Tla so plitva do srednje globoka. Globina tal je največja v žepih med apnenčasto skalo. Barva tal je pretežno rdeča do rdečerjava. Matična podlaga so temno sivi apnenci v nagibu 2 - 3%; relief je lahno valovit, mikrorelief je srednje valovit; vegetacija je združba Brometo-Chrysopogonetum grylli. Značilen talni profil: A - horizont: 0 - 16 cm, temno rdečerjav, ilovnato glinast, vsebuje droben apnenčast skelet, drobne do srednje velike in dobro izražene grudice, rahel, suh, precej dobro prekoreninjen, postopoma prehaja v B - horizont: 16 - 30 cm, temno rdeč, glinast, vsebuje redke drobce apnenca, srednje gost, suh, trd in nedrobljiv, malo prekoreninjen, korenine krivenčasto razvite med strukturnimi agregati. C - horizont: pod 30 cm, apnenec. Posebnost kraških travnikov Kraški travniki so s svojimi rastlinskimi združbami posledica določenih oblik izrabe, ki so se izoblikovale s človekovo prisotnostjo. Suhi in polsuhi travniki so s svojimi obrobnimi pasovi tudi bogati biotipi. Kraški travniki so enkratni zaradi geomorfoloških posebnosti kraškega sveta. Bližina Jadranskega morja in celinskega vpliva temperatur omogoča izredno velike mikroklimatske razmere na najmanjših razdaljah. Za pestrost rastlinskih združb na kraških travnikih je izrednega pomena mikroklima. Nizko rastje omogoča, da se tla bolj segrejejo. Večja je tudi osvetlitev rastišča. Poleg dežja je za rastje zelo pomembna tudi zračna vlaga in rosa. Mestoma so prisotni zelo različni nočni tokovi hladnega zraka z različno močnim oroševanjem pritalnega rastja. Pojavi se kondenzacija vodnih hlapov na zelenih listih. Suhi travniki so v precejšnji meri odvisni od nočne rose in tako lahko razvijajo polno cvetje tudi v sušnih mesecih. Na kraških travnikih se rosa pojavi šele pozno po polnoči.

9

Paša je del samooskrbe ovac. Za pašo ovac na Krasu so značilne velike pašne površine. Menjava paše in košnje omogoča ustvarjanje ravnotežja, saj med rastlinskimi združbami poteka stalen konkurenčni boj za obstoj. Paša ovac (in tudi košnja) povečuje pestrost travne ruše. Možnost za razvoj dobi veliko število nižjih rastlin in travna ruša je zato bogatejša. Živali prihajajo tja, kjer zraste krma. Tu ostaja tudi gnoj, kar je v skladu z načeli trajnostnega razvoja. Prežvekovalci s prebavo krme pospešujejo razgradnjo organskih snovi in s tem povečajo količino dostopnih hranil v vrhnji plasti zemlje. Zaradi boljše oskrbe rastlin z rudninskimi snovmi na pašnih območjih je izboljšana varovalna vloga ruše pri preprečevanju erozije. Kjer je ruša gostejša je tudi zmanjšana erozija vetra, kar je za Kras izrednega pomena. Rastlinske združbe Najbolj razširjena rastlinska združba na kraških pašnikih je združba nizkega šaša in skalnega glavinca (Cariceto humilis - centaureetum rupestris). Floristično je pašnik zelo bogat in vsebuje mnogo redkih endemnih ilirskih rastlin. Zelo značilna združba je združba pokončne stoklase in kršina (Brometo - Chrysopogonetum grylli), ki se pojavlja na najbolj suhih območjih Krasa. Za košenice je značilno grmovje gabra, jesena, leske, drena, klena, rešelike, hrasta, brina in ruja. Omenjene rastline rastejo posamič ali v grmičastem sestoju. Posamezne rastline, kot so rešelika, dren ipd., rastejo ob samih skalah iz žepov, v katerih se je nabrala zemlja. Z razraščanjem grmovja si gozd širi na svoj način življenjski prostor. Delež trav znaša od 50 do 70%. Najbolj pogoste trave so: Zlatolaska Chrysopogon gryllus

Nizki šaš Carex humilis

Pokončna stoklasa Bromus erectus

Ovčja bilnica Festuca ovina

Navadna smiljica, nežna smiljica Koeleria piramidata

Navadna migalica Briza media

Vališka bilnica Festuca vallesiaca

Delež metuljnic znaša od 5 do 10%. Najbolj pogoste metuljnice so: Jajčastolistna košeničica Genista ovata

Gorska detelja Trifolium montanum

Pravi ranjak Anthyllis vulvenaria

Navadna nokota Lotus corniculatus

Poljska detelja Trifolium campestre

10

Delež zelišč se giblje od 20 do 40%. Najbolj pogosta zelišča so: Dlakavi gadnjak Scorzonera villosa

Kosmatinec Pulsatila villosa

Sredozemski škrobotec Rhinanthus mediterraneus

Navadni žajbelj Salvia pratensis

Nagrbančenoploda strašnica, Nagrbančenoplodna strašnica

Sangruisorba minor subsp. muricata

Kranjska trinija Trinia glauca

Navadna mračica Globularia wilkomii = Globularia punctata

Mali škrobotec Rhinanthus minor

Srednji trpotec Plantago media

Bradavičasti mleček Euphorbia verrucosa

Francoska grebenuša Polygala nicaeensis

Liburnijska ivanjščica Leucanthemum liburnicum

Tržaški svišč Gentiana verna subsp. Tergestina

Tommasinijev petoprstnik Potentilla tommasiniana

Gladki mleček Euphorbia nicaeensis

Jesenska vilovina Sesleria autumnalis

Navadni kosmuljek Authericum ramosum

Navadna koromačnica Ferulago galbanifera =Ferulago campestris

Pritlikavi šetraj Satureja subspicata

Grozdasta stoklasa Bromus ramosus

Skalna glota Brachypodium rupestre

Za aridno območje Krasa je značilna heterogenost biocenoz, kar se odraža v raznolikosti in v velikem številu vrst. K bogati flori kraških travnikov prispevajo trave, detelje in zlasti zelišča. Zelišča so zaradi specifičnih talnih in mikroklimatskih posebnosti bogata na aromatskih substancah, ki jih s pašo in senom uživajo in predelajo ovce. Značilen bogat okus mesa jagnjetine pripisujemo aromatičnim substancam, ki jih živali dobijo z uživanjem paše in voluminizirane krme. PODNEBNE RAZMERE NA KRASU Melik (1960) opisuje Kras kot valovito planoto, ki se znižuje od JV proti SZ. Nekdanje reke so zapustile tri velike suhe doline. Najnižja ravan je visoka 250 do 270 m, druga ravnina je v višini 300 do 380 m, srednji hrbet pa v višini 400 do 460 m. Za hladno polovico leta so značilni toplotni obrati, zlasti v dneh tihega mraza, po večjih vdorih mrzlega celinskega zraka. Mrzli celinski zrak vdira od SV proti Tržaškemu zalivu kot kraška burja. Ob toplih baričnih depresijah zaveje čez Kras topli vlažni jugozahodnik, t.i. mornik. Zaradi bližine morja se pogosto sredi zime, po dnevih ledeno mrzle burje, močno dvigne temperatura. Snežna odeja je kratkotrajna. Bližina morja ima večji učinek poleti, ko prevladuje vroče in jasno vreme. Vročina se stopnjuje in traja dolgo v jesen. Zaradi bližine morja je tudi sorazmerno veliko padavin z viškom v jeseni in zlasti v decembru, medtem, ko je drugi višek padavin na prehodu med pomladjo in poletjem. Zima je suha, zlasti suh je januar in februar, suho je tudi pozno poletje, posebno avgust. V nadaljevanju so prikazani meteorološki podatki za postajo v Godnjah pri Tomaju in Ilirski Bistrici.

13

Meteorološki podatki za Godnje pri Tomaju in Ilirsko Bistrico za 30-letno obdobje od 1791-2003 GODNJE pri TOMAJU Povprečna temperatura zraka na 2m višine (°C) Januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december 2.2 3.0 6.1 9.8 14.7 17.9 20.3 20.0 15.8 11..2 6.3 3.2

Letno povprečje 10.9

Relativna zračna vlaga (%) Januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december 74 69 68 70 71 73 69 70 76 78 77 76

Letno povprečje 73

Padavine (mm) Januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december 97 79 89 108 119 142 85 112 135 158 153 124

Letna vsota 1416

Število dni s snegom Januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december 4 3 1 0 0 0 0 0 0 0 1 2

Letno povprečje 9

ILIRSKA BISTRICA Povprečna temperatura zraka na 2m višine (°C) Januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december 1.4 2.3 5.5 8.9 13.6 16.7 19.2 18.8 14.8 10.3 5.4 2.1

Letno povprečje 9.9

Relativna zračna vlaga (%) Januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december 79 73 71 71 74 76 73 74 79 80 80 81

Letno povprečje 76

Padavine (mm) Januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december 91 80 98 101 105 133 91 96 133 163 146 120

Letna vsota 1356

Število dni s snegom Januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december 5 4 1 0 0 0 0 0 0 0 2 3

Letno povprečje 16

14

TRADICIJA UŽIVANJA JAGNJETINE Jagnječje meso je veljalo za specialiteto, zato je bilo namenjeno prodaji v Istrska mesta, Trst, Gorico in Furlanijo. Značilno je sezonsko uživanje mesa, zlasti v času okrog praznovanja velike noči. Meso je uživala tudi gospoda v gostilnah na Krasu. Sem so prihajali na uživanje tako imenovanega belega mesa. V to kategorijo so uvrščali jančke, kozličke, doma vzrejene zajce in mlado perutnino. Prevladovala je zelo ustaljena in specifična prehranska navada uživanja mesa še sesnih živali. Ponudba je bila količinsko omejena. S strani potrošnikov, trgovcev, mesarjev in gostincev je bilo prisotno konstantno zanimanje za jagnječje meso in ovčji sir. Na osnovi kakovosti se je gradilo tudi zaupanje med rejci in kupci. Domačini so si privoščili le meso starejših ovac, ki so jih izločali iz nadaljnje reje. Ob večjih kmečkih opravilih so zaklali ovco in si meso razdelili med vaščani. Vedno je bil nekdo na vrsti za zakol ovce. Z dogovarjanjem o klanju so na praktičen način zagotavljali samooskrbo s svežim mesom in s sprotno porabo so se izognili problemom hlajenja mesa. Da bi se znebili duha po ovci, so meso dali za dan ali dva v paco – kvašo. Ob mesu so dodali kis, sol, čebulo, česen, lovorjev list, korenček, poper, peteršilj, rožmarin. V omake (golaž) so dajali majaron, rožmarin, šetraj, česen, peteršilj, čebulo. Ovčje meso je bila redna prehrana ovčarjev. Mlado jagnjetino so domačini uživali le ob praznikih. Meso so pekli ali paniranega ocvrli. Za zakol ovac je veljal čas med sv. Petrom, to je 29. junijem in 8. septembrom (mali šmaren). Pred 29. junijem so bile ovce še breje, po 8. septembru pa so se začele mrkati. Po jagnječjem mesu so najbolj povpraševali mesarji iz Trsta in Tržiča. Jagnječje meso so izvažali tudi v arabski svet. O tradiciji uživanja jagnjetine pričajo ustni viri znanih ovčarjev, ki se prenašajo iz roda v rod. Gostilne na Krasu so od nekdaj ponujale jagnjetino, sir in skuto. Ovčarji na Krasu so imeli stalne kontakte z mesarji in trgovci iz Trsta in Gorice. V Vremskem Britofu so bili Magajna znana ovčarska družina. V letu 1721 je ovčerejo začel Anton Magajna. Njegovo delo so nadaljevali Franc Magajna, Valentin Magajna, Jakob Magajna, Andrej Magajna, Jakob Magajna in brat Franc Magajna, ki še živi. Njihovo tradicijo reje ovac na Vremščici nadaljuje Veterinarska fakulteta iz Ljubljane. Veleposestnik Anton Muha iz Lokve (r.1870) je bil napreden živinorejec in gostilničar. O njegovem delu pričajo diplome in priznanja iz takratnega obdobja. Hišno tradicijo ponudbe jagnjetine, sira in skute so negovali njegovi nasledniki Stanko Muha starejši, Stanko Muha mlajši. Sedaj živeči sin Andrej Muha nadaljuje s ponudbo jagnjetine. Ravbarjevi v Dolu pri Vogljah imajo gostilno od leta 1888. Tradicija ponudbe jagnjetine se prenaša od Viktorije Legiša Ravbar na Ravbar Janka, Ravbar Vladimirja in na sedanjega gostilničarja Ravbar Janka. S podobno tradicijo se ponaša tudi gostilna Skok v Štorjah. Ovčarska družina Franetič iz Dolenje vasi in Škerjanc iz Rožic pričajo o razširjenosti uživanja ovčjega mesa med domačini.

15

KULINARIČNA VREDNOST KRAŠKE JAGNJETINE Za pravilno odločitev za kulinarično rabo jagnjetine je potrebno dobro poznavanje glavnih oziroma uporabniških kosov. Na osnovi poznavanja sledi odločitev, za katere namene jih bomo uporabili. Vrednost mesa je odvisna od deleža mesa (mesnatosti) - mišičnine, deleža mastnega tkiva in deleža vezivnega tkiva. Ob pravih namenih uporabe in pravilno izbranem načinu toplotne obdelave doseže jagnječje meso pravo kulinarično vrednost. Z izobraževanjem potrošnikov o kulinarični in prehrambeni vrednosti, o načinu rabe in priprave mesa bomo dosegli, da se bo poraba jagnjetine od sezonske (prazničnih dni) razširila v vsakodnevno prehrano. Nova znanja o jagnjetini bodo pozitivno vplivala na prehranske navade. Promocijske aktivnosti bodo prispevale k odpravi predsodkov, ki so prisotni pri določeni, zlasti starejši populaciji ljudi, ki so jim ostale v spominu jedi iz mesa starih ovac. Mlajše generacije pa so o jagnječjem mesu slabo informirane in nimajo priložnosti za njegovo uživanje. Z vzgojo potrošnikov bomo dosegli, da se bo poraba jagnjetine razširila tudi na domove, v šole, bolnice kot oblika dietne prehrane. K večji porabi bo prispeval tudi splošni dvig standarda. Višji nivo ponudbe v specializiranih restavracijah bo povečal obseg prepoznavnosti domačih specialitet. Glavni kosi:

- zarebrnica (dvojna, enojna), s kostjo, brez kosti - stegno (s kostjo, brez kosti) - pleče (s kostjo, brez kosti) - potrebušina in prsi (brez kosti)

Porabniški kosi:

- večji: stegno, pleče, vrat, zvitek potrebušine in prsi - zrezki: zarebrnice (dvojne, enojne) - ploščki; stegno, pleče - koščki: iz reber (s kostjo), vratu, plečeta, potrebušine (brez kosti)

Delež veziva in vezivnin: - zarebrnica * - pleče, vrat ** - potrebušina, prsi *** Jagnjetina pečena na ražnju nad žerjavico ali v kmečki pečici je izjemno okusno meso. Bolje jo je peči v pečici v kosih, ki so približno enako debeli. Če pečemo celo jagnje, so tanjši kosi pečeni mnogo prej kakor debelejši, zato nastanejo velike razlike v gastronomski kakovosti. Rahlo hrustljava skorjica na površini ima okus po načinu peke, mišičnina pa je nežna, gladka, mehka, sočna in sladka zaradi želiranega veziva v mišičnini, ki ima rahlo zaznaven jagnječji priokus. Hladilna trdota mesa Hitro hlajenje z nizko zračno temperaturo ima za posledico tako imenovano hladilno trdoto mesa. Tanki trupi jagnjet se zelo hitro ohladijo (pod 15°C), kar povzroči posebno skrčenje mišičnih vlaken. Takšna mišičnina je po toplotni obdelavi trda. S postopnim ohlajevanjem (16 – 18 ur) preprečimo hladilno trdoto mesa.

16

IZBOR PASEM Pri izboru pasem je odločilnega pomena, da so ovce vzdržljive in prilagojene skromnim pogojem paše na plitvih, kamnitih in suhih kraških tleh. Živali morajo biti vzdržljive v hoji in v iskanju paše. Na kraških tleh se obnesejo živali velikega okvirja, visoko nasajenega trupa ter dolgih in močnih nog. Zaradi proizvodnje mesa mora biti hrbet močan in dolg. Ovce morajo biti odporne in zdrave, z dobro plodnostjo in rodovitnostjo, ki omogoča celoletno proizvodnjo mesa. Imeti morajo lahke jagnjitve. Avtohtone pasme so priljubljene zaradi prilagodljivosti na edinstvene podnebne in geografske pogoje. Navajene so na sredozemsko podnebje z vdori hladnega celinskega zraka, ki ohladi ozračje, izsuši prst in ko vegetacija zastane. Pedološki sestav tal in floristični sestav nudita skromne pašne pogoje – gmajno in košenice (boljša rastišča so bila namenjena reji goveda). K uveljavljanju ovčjereje so prispevale tudi dolgoletne izkušnje rejcev, ki so obvladali rejo v zahtevnih podnebnih razmerah in prenašali izkušnje iz generacije na generacijo. Osnova za proizvodnjo jagnjedi je domača kraška ovca, ki je uvrščena med avtohtone pasme. Vse živali, ki se uporabljajo za prirejo kraške jagnjetine, so rojene na območju, ki je določeno za proizvodnjo kraške jagnjetine. Za prirejo jagnjetine se uporablja tudi jezersko-solčavska ovca. Za izboljšanje prireje mesa se uporabljajo plemenjaki mesnih pasem. Istrska pramenka Na območju Krasa in Istre ovčarji redijo domačo, avtohtono ovco istrsko pramenko, ki ji pravijo tudi istrijanka, kraška ovca, primorska ovca in celo ovca surove volne. Istrijanko redijo predvsem zaradi njenih izrednih lastnosti: odlikuje jo dolga hoja in paša med kamenjem, popase tudi suho staro travo, spretno se pase med kamenjem. Istrijanka je ovca dokaj velikega okvirja, predvsem na račun dolgega, visoko nasajenega trupa ter dolgih močnih nog. Vime je pravilne oblike, visoko pripeto, z velikimi in lepimi seski. Ozko glavo z nosnim grebenom in štrlečimi ušesi ima nasajeno na dolgem vratu. Z volno različnih barv je slabše poraščena, saj je po nogah in trebuhu večinoma gola, drugod pa jo pokriva le groba krovna dlaka. Zaradi različnega videza so jih v posameznih krajih različno poimenovali: bele ovce, zelenke, črne – more, pikaste – pike, lisaste – lise, ovce s kratkimi uhlji – čube, rogate – rožke, brez rogov – mulaste itd. Ovni dosežejo telesno maso do 95 kg in še več, ovce pa od 60 do 75 kg. Jagnjice so za pleme uporabljali šele v drugem letu, ovni, ki so bili praviloma rogati, pa so plodili že prvo sezono. (Kompan D. 1999). Istrska pramenka ima veliko odpornost in prilagojenost na skromna okolja. Istrska pramenka daje v povprečju več kot pred leti, ko je bila oskrba in prehrana še skromnejša. Velikost gnezda je 1,28 živorojenih jagnjet, ovce pa dajo v vsej laktaciji 143 kg mleka s 6,2 mlečne maščobe in 5,2 beljakovin. Nekatere ovce dajejo v povprečju več kot 8% masti in 6% beljakovin. Jagnjed Istrske pramenke se odstavlja v starosti 1,5 do 2 mesecev v živi teži 15 do 20 kg in se uvršča v kategorijo sesne jagnjedi. Proti koncu reje začne jagnjed posegati po senu in sočni krmi.

17

Prehrana jagnjet Pozimi se ovce prehranjujejo s senom, ki ga imajo vedno na razpolago. Doječe ovce se prehranjujejo ločeno. Poleg sena jim dodajajo krmila v obliki mešanice žit. Mešanico žit pripravijo lastniki ovac sami ali pa jih kupujejo. Jagnjitve trajajo vse leto, zato so na paši tudi breje ovce. Po kotitvi se jagnjeta gibljejo z materami na paši, kjer sesajo in pri treh mesecih posegajo po prvih bilkah trave. Po skotitvi se jagnjeta prehranjujejo z materinim mlekom. Prehrana ovac mater je paša in krma (seno, otava), pridelana znotraj območja, ki je predvideno za rejo kraške jagnjetine. Jagnjeta se v hlevu prosto gibljejo. Z materami so skupaj v času paše. Pašna sezona traja od 7 do 9 mesecev. Na pašnikih so ovce oskrbljene s pitno vodo, ki jo rejci sproti dovažajo. Paša na kraških travnikih z veliko gibanja se približuje sonaravnim in ekološkim pogojem reje. Med drugim in tretjim mesecem starosti jagnjeta privajajo na seno in na krmila. V tretjem mesecu starosti se delež materinega mleka znižuje in postopoma povečuje delež sena in močnih krmil – žitaric. Z uživanjem suhe krme – sena se spreminja mikroflora v prebavnem traktu živali. Za ovco kot prežvekovalko je tak način prehrane naraven. Tak način prehrane predstavlja čimprejšen prehod na naravno in uravnoteženo prehrano. Tekoči koncentrati v obliki mlečnih nadomestkov niso sestavni del prehrane. Gibanje in prijazen, naraven način prehranjevanja vpliva na kakovost mesa. Meso ni anemično, dosežena je svetlo do rožnata obarvanost mišičnine, konsistenca mesa je rahlo čvrsta z nežno zgradbo mišičnih vlaken, kar vpliva na boljšo kakovost mesa. Vzporedno se formirata tudi značilen vonj in okus mesa. Osnovno prehrano ovac sestavlja: paša in seno, pridobljeno na kraških travnikih. Zaradi pravočasne košnje in spravila sena se je prehranska vrednost sena bistveno izboljšala. Ovce se pasejo na travnikih in na vzdrževanih pašnikih, pridobljenih z agromelioracijskimi posegi. Dodatek k osnovni krmi so močna krmila, v katerih prevladujejo žita. Zbalansiran dodatek vitaminov in mineralov je prilagojen potrebam ovac. Proizvajalec močnih krmil se nahaja znotraj območja, ki je določeno za proizvodnjo kraške jagnjetine. V izrednih primerih (požari in suša) je možen evidentiran dokup osnovne krme sena na sosednjih območjih in sicer do 1/3. Rejci in društvo zagotavljajo sledljivost, da sta bila voluminozna krma – paša in seno pridelana znotraj območja, ki velja za proizvodnjo kraške jagnjetine. PRIPRAVA JAGNJETINE ZA TRG Klanje jagnjeti se opravlja v klavnici, ki je registrirana pri Veterinarski upravi RS ter je usposobljena za delo z jagnjetino. Klavnica mora biti seznanjena s pogoji zaščite kraške jagnjetine. Klavnica, kjer se kolje jagnjed in pripravlja meso za trg, je znotraj območja, ki je predvideno za rejo kraške jagnjetine.

18

Human transport živali od rejca do klavnice opravi rejec sam ali s strani rejca pooblaščena oseba. Živali morajo biti pred klanjem spočite. Živali so individualno označene z ušesno markico. Živali spremlja spremni list za drobnico. Zakol mora ustrezati varnostnim in kakovostnim zahtevam. Izkrvavitev mora biti optimalna. Kakovost obdelave trupov in razvrščanje trupov glede na kakovost kontrolirajo inšpektorji Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Trupi se morajo v klavnici ohladiti na najmanj do +4°C v notranjosti mesa ob kosti. hlajenje poteka postopoma (16 – 18 ur) tako, da ne pride do hladilne trdote mesa. Obdelava trupov Pri zaščiti označbe porekla jagnjetine je obvezna enotna primarna obdelava trupov zaradi zagotavljanja enotne kakovosti in razvrščanje trupov glede na mesnatost in zamaščenost. Enotna obdelava zagotavlja, da bodo vsi potrošniki dobili trupe z enako obdelavo in z enakimi možnostmi za kulinarično pripravo. Enotna obdelava zagotavlja tudi prepoznavnost kraške jagnjetine in enoten pristop pri cenovnem vrednotenju jagnjetine. Obdelavo trupov drobnice ureja Pravilnik o ocenjevanju in razvrščanju ovc, jagnjet in sesnih jagnjet na klavni liniji. Trup jagnjetine je celoten trup zaklane živali po izkrvavitvi in odstranitvi drobovja:

- brez glave (odrezane pri atlanto-okcipitalnem sklepu), - brez stopal ( odrezanih pri karpo-metarkarpalnem ali tarzo-metatarzalnem

sklepu), - brez repa (odrezanega med šestim in sedmim vretencem), - brez vimena, genitalij in maščobnega tkiva okrog njih, - brez organov prsne in trebušne votline, jeter, srca, pljuč in vranice.

Ledvice z ledvično maščobo v dimljah veljajo kot del trupa. Trebušna prepona se odstrani. Trup lahko simetrično razdelimo v dve polovici v sredni cervikalnih, dorzalnih, lumbarnih, sakralnih vretenc, po sredini prsnice in pubičnega medeničnega zrasta. Zunanja stran trebuha, stegen in dimlje morajo ostati nedotaknjeni. Pri izkoževanju mora podkožna maščoba ostati na trupu. Trup mora biti čist, nepoškodovan, brez zarez. Pri odstranitvi nog ne sme biti poškodovana površina sklepov. Rep mora biti odstranjen med šestim in sedmim repnim vretencem. Maščoba okrog zadnjičnega kanala mora biti odstranjena. Z odstranitvijo glave ne smemo poškodovati vratnih mišic. Ostanki krvi in krvava mišična tkiva morajo biti odstranjena. Užitni deli so:

- ohlajeno meso v trupih, polovicah ali v osnovnih delih polovic - notranji organi ali drobovina: možgani, jezik, srce, pljuča, jetra, vranica,

ledvice, želodec, tanko črevo, pečica - rep, kosti, glava

Mišičnina jagnjetine je rožnate do svetlordeče barve. Mastnina je bele barve. Meso ni preraslo z mastnim tkivom, temveč je s tem tkivom le obdano. Meso ima nežna fina vlakna, tkivo ni gosto, zato je lažje prebavljivo. Meso jagnjetine je primerno za razne vrste pečenja, ker je meso mehko, nežno in sočno. Najbolj sočno meso je v stegnu in hrbtu. Prepoznaven je značilen vendar razmeroma slaboten priokus po ovčjem

19

mesu. Meso se peče, lahko tudi panira in ocvre. Vsi postopki toplotne obdelave potekajo pri nižjih temperaturah. OZNAČEVANJE TRUPOV KRAŠKE JAGNJETINE Označevanje trupov kraške jagnjetine se opravi v klavnici na osnovi določil 4. člena Pravilnika o ocenjevanju in razvrščanju trupov ovc, jagnjet in sesnih jagnjet na klavni liniji. Trup se označuje z žigom ali z etiketo. Žig vsebuje oznake kategorije in oznake tržnega razreda. Etiketa vsebuje:

- oznako kategorije in oznako tržnega razreda, - številko klavnice, - identifikacijsko ali klavno številko živali, - datum zakola, - težo trupa.

Etikete so nameščene na trupu oziroma na polovici. Označevanje trupov se opravi v klavnici takoj po zakolu. Način označevanja kraške jagnjetine mora biti enoten, jasen, pregleden, preprost, dobro viden ter v skladu z elaboratom o zaščiti porekla za kraško jagnjetino. Izvajanje interne kontrole o skladnosti proizvodnje kraške jagnjetine s specifikacijo

- Proizvajalec kraške jagnjetine izvaja interno kontrolo sprotno in o tem vodi zapisnik.

- Društvo rejcev drobnice Krasa in Istre vodi interno kontrolo pri proizvajalcu dvakrat letno in o tem vodi zapisnik.

- Zunanjo kontrolo izvaja s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pooblaščena organizacija in preverja skladnost prireje jagnjedi s specifikacijo v elaboratu o zaščiti označbe porekla za kraško jagnjetino.

20

MESO KRAŠKE JAGNJETINE Za proizvodnjo kraške jagnjetine se uporabljajo jagnjeta v starosti treh do šestih mesecev. Za proizvodnjo kraškega jagnječjega mesa izbiramo rano zrele mesne pasme. Zelo pomembna je razvita mesnatost zadnjega dela trupa, hrbta in plečet. Kakovost mišičnine Za kakovost mišičnine je pomembna obstojnost mesa, izguba teže med toplotno obdelavo, jedilna lastnost mesne jedi, barva, otipnost in vonj. Ocena mesnatosti

1. Ocenjujemo maso in težo trupa (najnižja, najvišja teža). 2. Ocenjujemo konformacijo ali izbočenost mišičnih površin (znak dobre ali slabe

pitanosti). 3. Ocenjujemo pokritost in marmoriranost mesa z mastnim tkivom.

Konsistenca mišičnine je zmerno čvrsta, mehka, sočna, nežne, fine zgradbe značilne za jagenjčke. Mišičnina je rožnate barve. Maščobno tkivo je bele barve. Ledvice so delno prekrite z maščobnim tkivom. Hrustanci niso okosteneli. Glavni kosi mesa so:

- stegno (s kostjo ali brez kosti) - zarebrnica (dvojna in enojna) s kostjo, brez kosti - pleče (s kostjo, brez kosti) - vrat (s kostjo) - potrebušina in prsi (brez kosti)

Na stegno, pleče in hrbet odpade 63% skupne teže (ostalo predstavlja glava, potrebušina, prsi, drobovina, ledvični loj). Pogoji za označitev trupov kraške jagnjetine

- starost ob klanju od 3 do 6 mesecev, - masa ohlajenih trupov brez glave in drobovine znaša od 13 do 22 kg - mesnatost trupov mora ustrezati kakovostnim razredom E, U, R - stopnja zamaščenosti (površina trupa, medenična votlina) je lahko med 2 in 3

(podkožno mastno tkivo) - tehtanje in označevanje trupov se opravi v klavnici

21

SHEMA RAZKOSANJA JAGNJEČJE POLOVICE IN KATEGORIJE MESA

I. KATEGORIJA 1. stegno z golenico 2. ledja II. KATEGORIJA 3. hrbet 4. pleča 5. vrat 6. podplečje III. KATEGORIJA 7. prsa 8. rebra 9. potrebušina 10. podlaket

22

trup stegni s hrbtom

stegni plečeti

23

izkoščeno stegno izkoščeno pleče

hrbet zvita potrebušina in prsi

vrat drobovina

24

OZNAČEVANJE IN EVIDENCA KRAŠKE JAGNJETINE Način evidence in označevanja zagotavlja sledljivost od rojstva, v času reje, v času zakola v klavnici in do prodajnega mesta. Enoten način označevanja prispeva h krepitvi zaščite označbe porekla ter večanju prepoznavnosti jagnjetine. Zaščitena jagnjetina bo uživala medijsko podporo. Nosilci zaščite Kraške jagnjetine bodo seznanjali potrošnike o posebni kakovosti jagnječjega mesa. Evidenca pri rejcu drobnice Rejec živali je fizična ali pravna oseba, ki se ukvarja z rejo drobnice. Rejci drobnice vodijo evidenco v skladu s Pravilnikom o identifikaciji in registraciji drobnice.

- Število plemenskih ovac, označenih z ušesno številko (MID kmetije). - Število rojenih jagnjet, označenih z markico (MID kmetije, hlevska knjiga)., - Čas pitanja živali. - Spremni list za drobnico, ki spremlja živali na klanje. - Datum zakola živali, teža zaklanih živali. - Evidenca o nabavljeni voluminozni krmi izven območja. - Evidenca porabe močnih krmil.

Evidenca, ki jo vodi društvo, vsebuje:

- Društvo vodi register rejcev (poimenski seznam). - Podatke o rejcu – število stojišč, število plemenskih živali, število rojenih in

vzrejenih jagnjet, število zaklanih jagnjet. - Evidenca porabe močnih krmil. - Evidenca nabavljene voluminozne krme izven območja. - Evidenca izdanih numeriranih nalepk posameznim proizvajalcem. - Evidenco o opravljenih notranjih kontrolah.

Označevanje ''Kraška jagnjetina s priznano označbo porekla'' Poleg označb, ki so predpisane v Pravilniku o identifikaciji in registraciji drobnice, se meso drobnice lahko označuje tudi s posebnimi oznakami, ki so pridobljene po postopkih za priznanje označb posebnih kmetijskih pridelkov oziroma živil. Rejci drobnice, katerih živali so bile rojene in vzrejene na območju, ki je opredeljeno v elaboratu o zaščiti označbe za kraško jagnjetino, imajo pravico do te označbe, če izpolnjujejo tudi ostale pogoje iz specifikacije. Označba trupov z etiketo Etiketa vsebuje:

- napis ''Kraška jagnjetina'' - logotip označbe kraška jagnjetina - ime proizvajalca (KGM – MID gospodarstva, od katerega živali prihajajo) - certifikacijska označba

Etiketa zamenja ušesno markico. Označitev trupov z etiketo opravi osebje klavnice v klavnici, preden so trupi odpremljeni h kupcem. Etiketa se namesti na skočni sklep stegna. Pošiljko spremlja veterinarski dokument z navedbo številke klavnice (VURS). Na etiketi je navedba certifikacijskega organa.

25

Označba kraške jagnjetine na prodajnih mestih Jagnječji trupi so na prodajnih mestih označeni z etiketo. Poleg jagnjetine visi shema, ki je namenjena informiranju potrošnikov. Na shemi je prikazana skica jagnjeti z označbo delov trupa, ki spadajo v I., II. oziroma III. kategorijo.

26

Društvo rejcev drobnice Krasa in Istre

UKREPI ZA ZAGOTAVLJANJE SKLADNOSTI S SPECIFIKACIJO ZA PROIZVODNJO KRAŠKE JAGNJETINE

Stopnja navedbe v specifikaciji

Neupoštevanje specifikacije

Analiza tveganja

Zaščitni ukrepi Evidence Kontrola

1. Reja ovac na

geografskem območju

Reja izven geografskega

območja Kontrola rejca MID kmetije +

2.

Paša in pridelava osnovne krme na

geografskem območju, dokup osnovne krme,

sena v izrednih primerih

Neustrezna prehrana

Neustrezna kakovost krme

M.K.

Napotki rejcu Dokazilo

Proizvajalca Krme

Hlevska knjiga

+

3. Označba osnovne

črede ovac Sledljivost ni zagotovljena

Kontrola rejca Napotki rejcu

Hlevska knjiga

++

4. Datum rojstva, označba

jagnjet Zagotovljena sledljivost

Opozorilo rejcu Kontrola

Hlevska knjiga

+

5. Starost ob klanju, 3 do 6 mesecev, oznaka L

Odstopanje od kakovosti

Kontrola evidence rojstev

+

6.

Klanje znotraj območje, označba trupov in hlajenje do

+4°C

Prekinitev sledljivosti,

slabša kakovost

Kontrola označbe, kontrola

temperature hlajenja

Zapis temperature Hlevska knjiga

+

7.

Mesnatost trupov, ocene E, U, R,

zamaščenost trupov, ocene 2 in 3

Slabša kakovost Napotki rejcu Trupi brez označbe

Hlevska knjiga

++

8. Zagotovljena sledljivost Neustrezno označevanje,

izločitveni kriterij Napotki rejcu

Hlevska knjiga

++

9.

Označba trupov kraške jagnjetine, minimalna teža trupa 13 kg,

maksimalna teža 22 kg

Neupravičena označba

Kontrola označevanja

Hlevska knjiga

++

27

OZNAČBA TRUPOV Z ETIKETO ETIKETA VSEBUJE: PREDNJA STRAN:

- logotip ''KRAŠKA JAGNJETINA'' - napis KRAŠKA JAGNJETINA - proizvajalec - priznana označba porekla - znak certifikacijskega organa - serijska številka

ZADNJA STRAN:

- oznaka kategorije in oznaka tržnega razreda - številka klavnice - identifikacijska ali klavna številka živali - datum zakola

28

29

OBMOČJE PROIZVODNJE KRAŠKE JAGNJETINE Območje proizvodnje Kraške jagnjetine obsega aridno območje Krasa, kjer so ovčarji tradicionalno pasli ovce in trgovali z jagnjetino in sirom. Meja območja poteka od Opatjega sela po državni meji z Italijo do Ospa, nato gre v smeri Kubeda, Gračišča in Sočerge do državne meje s Hrvaško in po le-tej do Rupe, obide Novokračine in Zabiče, zajame koto Velika Ojstrica (1251), se nadaljuje desno od vasi Jurišče do Prestranka in Razdrtega, se vzpne na Nanos in zajame koto Debeli vrh (1209), spusti se v Podnanos ter nadaljuje v smeri Štanjela. Od tu gre do Škrbine, Temnice, Kostanjevice na Krasu in spet do Opatjega sela ter do državne meje z Italijo.

30

Zemljevid območja proizvodnje Kraške jagnjetine.,

31

PREDPISI, POVEZANI S PROIZVODNJO JAGNJETINE Pri proizvodnji jagnjetine se bo upoštevala vsa nacionalna in EU zakonodaja s tega področja. LITERATURA Melik, Anton. 1960. Slovensko Primorje, geografski opis. Ljubljana: Slovenska matica. Smerdel, Inja. 1989. Ovčarstvo na Pivki. Koper: Založba Lipa. Kompan, D., et.al. 1999. Ohranjene slovenske avtohtone domače živali. Domžale: Biotehniška fakulteta, oddelek za zootehniko. Renčelj, Stanko in Bogdan Perko. 1995. Siri nekdaj in zdaj. Ljubljana: Kmečki glas. Vir:

- Faksimile pisma gostilničarja in ovčarja Muhe iz Lokve pri Divači, ki ga je pisal posestniku in ovčarju Pavlihi iz Petelinj (iz časa pod Italijo). HA Ivanka Tomšič, Selce 11.

- Faksimile pisma J. Lavriča ovčerejcu Deklevi.

32

PRAVILNIK O OZNAČBI Z LOGOTIPOM "KRAŠKA JAGNJETINA"

1. člen (1.) Društvo rejcev drobnice Krasa in Istre (v nadaljevanju: društvo) preverja ali

jagnjetina izpolnjuje pogoje iz specifikacije o označbi porekla "Kraška jagnjetina" (v nadaljevanju: specifikacija) in tega pravilnika ter dovoljuje označevanje z logotipom "Kraška jagnjetina".

(2.) Specifikacija iz prvega odstavka tega člena je sestavni del tega pravilnika.

2. člen

Društvo vodi evidenco izdanih numeriranih nalepk in preverja pravilnost označb na prodajnih mestih.

3. člen (1.) Vsak rejec jagnjetine (v nadaljevanju: rejec), ki je prejel certifikat o skladnosti

proizvodnje s specifikacijo, sme zaprositi za dovoljenje za označevanje jagnjetine z logotipom.

(2.) Zahteva za izdajo dovoljenja se vloži na obrazcu, iz katerega je razviden čas reje

in teža živali v skladu s tehnologijo in kakovostjo jagnjetine, navedene v elaboratu. Obrazec je sestavni del tega pravilnika.

4. člen (1.) Rejec mora jagnjetino, za katero se sme uporabljati logotip, označevati z oznako

"Kraška jagnjetina", kot je prikazano v specifikaciji - grafična upodobitev označbe. (2.) Rejec sme uporabljati tudi svoje oznake in znamke.

5. člen (1.) Društvo je organizator ocenjevanja mesnatosti Kraške jagnjetine.

33

(2.) Upravni odbor društva določi osebo za ocenjevanje mesnatosti Kraške jagnjetine.

6. člen (1.) Upravičenec do rabe logotipa se zaveže sprejeti vse obveznosti in pravice iz

naslova namena uporabe logotipa "Kraška jagnjetina", vzrejati kakovostno jagnjetino, upoštevati navodila strokovnjakov, poskrbeti za optimalne pogoje reje.

(2.) Društvo vodi register izdanih nalepk s serijsko številko in seznam označenih

trupov.

7. člen Če upravičenec do rabe logotipa "Kraška jagnjetina" ravna v nasprotju z določili tega pravilnika, društvo prekliče pravico do uporabe logotipa "Kraška jagnjetina" za prijavljeno količino trupov. Upravičenec izgubi pravico rabe logotipa za dobo enega leta in poravna škodo po sklepu upravnega odbora društva.

8. člen Pravilnik je bil sprejet na seji občnega zbora društva dne 07.02.2006 v Sežani.

Predsednik društva Evgen Gerželj, univ.dipl.inž.kmet.