LEŠNIKI

Šolsko leto 2010/11, letnik XXXI

ROLI odhaja

Dolgoletni oblikovalci Lešnikov odhajajo!

Več na strani 2

ROLI ODHAJA Več na strani 2

Rezultati natečaja sheme šolskega sadja

ŠOLSKI VSAKDAN

Več na strani 5

MLADI LITERATI Več na strani 16

ZANIMIVOSTI Več na strani 42

Prisluškovati besedam, ki kot dih zavejejo k nam, in jih tudi slišati; bi radi še več?

ZABAVA Več na strani 47

Odhajajo!

2

ROLI ODHAJA

ROLI je zakon, ROLI zdruţuje,

vsak tu na računalniku kraljuje.

Delamo Lešnike,

spletne strani, vsak po svoje

pisat hiti.

Vsi se zabavamo, veselimo

in neutrudno za računalnikom sedimo.

Prsti so spretni, tipkamo hitro,

mislimo, snemamo, se veselimo,

skupaj z mentorico za roţe skrbimo.

Ko se šolsko leto konča se ROLI druščina v zabavo poda,

da spozna, kakšna je Slovenija.

Erik Selan, 5. b

ROLI - Računalniško oblikovanje Lešnikov in drugih gradiv - je kroţek, pri katerem skrbimo, da je vsak šolski dogodek ovekovečen s fotografijo, da izidejo Lešniki, da lahko na šolski spletni strani kaj preberemo … Preteţno je

sestavljen iz letošnjih devetarjev, v njem pa je tudi nekaj mlajših in ne tako izkušenih. Skoraj vse predstavitve na informacijskem platnu so naše delo in prav tako oblika Lešnikov in drugih stvari. Naš kroţek se je začel z učiteljico Ljubico Galun v 2. razredu z računalniškim kroţkom (RacKr), ki pa se je skozi leta preimenoval v ROLI. Dobivali smo se najprej v stari računalniški učilnici, ob pridobitvi nove pa smo pomagali pri preselitvi računalnikov in opreme. Pri kroţku nismo delali le računalniških zadev, več ur smo se zabavali in se imeli lepo, pomagali smo učiteljici in se kdaj tudi posladkali. Največ dela je bilo proti koncu leta, saj so takrat (zadnjih nekaj let, prej so izhajali dvakrat) izšli Lešniki. Pri ROLI-ju nikakor nismo samo fantje, ampak tudi dekleta, ki so enakopravne članice. Za sliko naslovnice je poskrbela Nika, za zalite roţe Sara, za prepisane tekste pa Maša in Saša. Ker je bilo pogosto preveč dela za samo eno uro, smo kdaj ure tudi podaljšali ali pa smo odšli od kakšne ure, kar sošolcem in učiteljem ni bilo najbolj všeč, saj veste, nevoščljivost … Tudi za filme smo bili zadolţeni, večino smo jih posneli sami, pa tudi zmontirali. Sodelovali smo na raznih natečajih, pomagali v humanitarni akciji podjetja NIVEA in risali ter spodbujali k risanju tudi druge. Pri kroţku smo sodelovali Tine (film), Marko (fotografija), Nejc J. (oblikovanje), Blaţ (besedilo), Sara (urednica), Nika (naslovnica), Maša, Nejc K., Domen, Urban, Saša in drugi … Večina članov je obiskovala tudi izbirne predmete računalništva (UBE, MME, ROM) ter tam izpopolnjevala svoje znanje in veščine. V našem kroţku je prisotna tudi domišljija ter pozitiven naboj. Komentarji pod fotografijami so le-teh dveh stvari zelo potrebni. Ponavadi jih s pripombami pišeta Nejc in Sara. Naboj se ohranja in dodatno obnavlja vsako uro, z raznimi šalami ter nezgodami, pod te pa štejemo razne pritiske na rdeč gumb in zadeve na terasi. Terasa je balkonček nad

3

nadstreškom, na katerem so razne roţe, ki jih je potrebno zaliti ter opraviti redni servis tal-pometanje. Občasno se na tabli pojavijo razne umetnine, razred pa je v veselem decembru lepo okrašen. Ob koncu leta se ponavadi podamo na izlet-ekskurzijo, na katerih se ponavadi kaj novega naučimo. Izleti so doţivetja, ki jih ne bi radi izpustili. Zadnja tri leta se podajamo tudi na daljše izlete. V 7. razredu nas je učiteljica odpeljala na fotolov po Kamniku, kjer smo poslikali Kamnik ter se ustavili pri njej na kosilu … V 8. razredu smo se podali na izlet, poimenovan Digitalna fotografija, saj smo tudi tu imeli fotolov po Mariboru. Ko smo poslikali in pregledali Maribor ter prevrnili cvetlične lončke, smo se okrepčali v znani restavraciji s hitro prehrano in odšli na sedeţ podjetja Rolan, kjer nas je prijazno sprejel direktor Renato Osrajnik in nas popeljal po podjetju ter s profesionalnimi fotografi pokomentiral naše fotografije. Najbolj zabavna je seveda bila pot nazaj z vlakom, zato smo se tudi na letošnjem izletu odločili za vlak. Iz Ljubljane smo se spet podali v Maribor, na letališče, kjer nas je ponovno sprejel direktor Rolana Renato, tokrat v drugačni poziciji - kot pilot.

Navodila pred poletom

S športnim letalom nas je popeljal v nebo nad Maribor, kjer smo slikali panoramo in se imeli zelo fino.

Ker večina članov letos odhaja naprej na srednje šole, nekaj tudi na računalniške in elektro, za ROLI ni veliko upanja. Kroţek in mentorica nam bosta ostala v lepem spominu!

Marko Gruden, 9. a

Ne pišem rada, a tokrat je drugače, saj se bliţa čas, ko dolgoletnih članov kroţka ROLI ne bo več na šoli. Bolj ko se bliţa ta trenutek, teţje ga sprejemam. Odhaja generacija, ki je prebila v računalniški učilnici več ur kot katerakoli dosedaj, tista , ki ni nikoli rekla ne, tudi pozno popoldne ne, tista, ki je računalniški kroţek preimenovala v ROLI (Računalniško oblikovanje Lešnikov in drugih gradiv), tista, ki me je premnogokrat presenetila s kvalitetno opravljenim delom, tista, katere člani so ţe davno odšli domov, ko sem jaz šele ugotovila, kaj vse so naredili in kako lepo.

Tine Starič

Odhajajo tisti, ki mislijo, da jaz pojma nimam, koliko so se preigrali, in za katere vem, da pojma nimajo, kako veliko so naredili za šolo. In če je delo nastajalo igraje, potem kar naj, saj je igra najbolj prvinsko gonilo človekovega razvoja.

4

Še danes jih vidim v tisti dolgi vrsti, ki jo je pripeljala Branka h kroţku v ta »staro« računalnico. Bili so še tako majhni, da mi najprej ni bilo čisto jasno, kaj naj z njimi sploh počnem. Saj še pisati ne znajo! Sploh pa so preţivahni in čisto premajhni. Najbrţ so se prišli samo igrat. Take misli so me takrat obhajale. Pa smo začeli in fantje so se radi učili. Potem jih nekega dne ni bilo. Učilnica je bila prazna in tiha, oni pa so dokončevali neopravljene naloge pri Branki, ki jih je strogo drţala. No, saj vem, kazen je vzgojna, ampak meni so kar malo manjkali, saj sem jim pripravila neke nove naloge in me je zanimalo, kako jim bodo kos. Ampak takrat so po petnajstih minutah prišli. Kaj pa zdaj? Kdo bo poskrbel za informacijsko platno, za slikanje pomembnih dogodkov, kdo bo uredil neurejena besedila, pripravil prenosni računalnik in projektor? Sploh pa ne vem, kako bomo brez strokovnjakov za zvok in sliko.

Urban Gruden

Ja, bili so taki in taki dogodki. Od srečanja z ministrom, ko je tisti mali deček pozabil na vročino ob otvoritvi

novih prostorov in je bil ves večer v bundici najbolj ponosen od vseh, tako ponosen, da je ovenčan z otvoritvenim trakom prosil ministra, da se z njim slika. Danes je fotografija pod steklom pred učilnico. Kolikokrat sem po napornem dnevu nameravala pospraviti pozabljeni fotoaparat, ugasniti računalnik kot to vedno delam za drugimi učenci, pa je bilo vse urejeno in na svojem mestu. Datoteke z njihovim delom sem vedno zlahka našla, saj so bile prav v tisti mapi in prav s takim imenom kot smo se dogovorili. Pa ta sladki stavek: »Učiteljca, a mate kaj za nar´dit´?«, ki se je zaslišal natančno tisti trenutek, ko sem ţe obupala nad goro neopravljenega dela. Dragi moji, prav je, da greste dalje. Razvijajte svoje znanje še naprej in naj vam koristno sluţi to, kar znate in zmorete, da boste s svojo iznajdljivostjo dosegli zastavljene cilje. Pa kar visoko jih postavite, saj veliko zmorete. Saj veste, če je kdo pred vami ţe nekaj naredil, potem to lahko naredite tudi vi. Mogoče boste potrebovali en dan, mogoče dva, mogoče pa celo teden, mesec ali pa celo več let. Vendar ne obupajte in ne pozabite, VI VSE ZMORETE.

Mentorica ROLI: Ljubica Galun

Na vlaku

5

ŠOLSKI VSAKDAN

DRAGI BRALCI, DRAGE BRALKE

V četrtek, 14. 10. 2010, je vsa predmetna stopnja imela športni dan. 6. razred je šel na Šmarno goro. Opisal vam bom, kako smo doţivljali ta dan. Iz šole smo odšli ob 7. 30. Z avtobusom smo se pripeljali do Tacna. Ko smo se začeli vzpenjati, so nas na začetku bolele noge, a smo se kmalu navadili. Hodili smo kar nekaj časa, ko smo prispeli na vrh smo bili zadihani. V trgovini, ki je bila na vrhu, smo si lahko kaj kupili. Potem so nam učiteljice pokazale, kje so igrala. Tam smo se vsi pozabavali. Ko smo morali odditi, smo pozvonili še na zvonec ţelja. Po prihodu avtobusa smo se odpeljali v šolo. Tja smo prišli ob 12.45. Drugi razredi so se ta čas vzpenjali na Sveto Ano, Veliki Malinjek ter Kum.

Gašper Zalar, 6. a

ANKETA O BRANJU

David in Matej sta po šoli vprašala 38 učencev, katero zvrst knjig berejo. Iz ankete smo zbrali podatek, da učenci radi berejo pustolovske zgodbe. Nihče pa ni bral: ljubezenskih romanov, zgodovinskih in vojnih romanov. Nekaj jih bere tudi stripe, nekateri pa ne berejo. Na izbiro za odgovor je bilo: znanstvena fantastika, ljubezenski romani, pustolovske, enciklopedije, vojni romani, kriminalke, zgodovinski romani, drugo, stripi in ne berem knjig.

Matej Sušec in David Škof, 6. a

KURENTI V VELIKIH LAŠČAH

V četrtek, 3. 3. 2011, smo si učenci 6. razreda ogledali ptujske kurente, ki so nastopili na trgu pri Levstikovem domu. Naznanili so jih bičarji, ki so pokali z ogromnimi biči. Prišli so kurenti, ki so ţvenkljali z zvonci. Na začetku so se v nas zaganjali, da je bilo otroke iz vrtca strah. Nato se je ţupan zahvalil z darilom, sledil pa je poseben ples, pri katerem kurenti skačejo in na glas ţvenkljajo z zvonci. Po plesu smo jih spraševali, če je oprema teţka in vsi so odgovorili z da. Kasneje smo se posladkali s krofi, ki nam jih je namenila slaščičarna Kukelj. Kurenti so odšli z glasnim ropotom. Meni je bilo zelo všeč, saj sem prvič v ţivo videl kurente.

Matej Sušec, 6. a

OGLED STRITARJEVE ROJSTNE

HIŠE

V sredo, 4. maja, si je šel 6. razred ogledat rojstno hišo Josipa Stritarja. Najprej smo v šoli pisali NPZ iz matematike, nato smo odšli v Podsmreko. Nekaj časa smo hodili, potem pa prispeli na kriţišče, kjer je kapelica. Tam smo izvedeli nekaj informacij in lahko smo spili, kar smo prinesli s seboj. Hodili smo še nekaj časa in prišli do Stritarjeve rojstne hiše. Tam smo videli sliko, vklesano v steni. Ogledali smo si tudi kaščo. Potem smo se namenili proti šoli, spotoma smo si še ogledali notranjost cerkve na Veliki Slevici. Čez nekaj časa smo prišli nazaj v šolo.

Gašper Zalar, 6. a

6

KULTURNI DAN

V sredo, 4. 5., smo učenci 7. razreda odšli na kulturni dan po Dolenjski. Naš dan se je začel ob 7.30, ko smo z avtobusom odšli izpred šole. Do Muljave smo se peljali mimo cerkve, posvečene Kozmu in Damjani, ki je v vasi KRKA. Ta vas se imenuje tako, ker v bliţini izvira reka Krka. Naš prvi postanek je bil na Muljavi, kjer smo si ogledali rojstno hišo Josipa Jurčiča. Hiša ima kamro, hišo, štiblc in shrambo. Ogledali smo si tudi čebelnjak, kaščo, terilno jamo in etnografsko zbirko. Izvedeli smo tudi, da se muzeju na prostem s tujko reče skansen. Ogledali smo si tudi hišo vaškega posebneţa Krjavlja, ki ga Jurčič predstavi v svoji knjigi Deseti brat. Hiša je majhna, je iz lesa in ima le dva prostora - črno kuhinjo in kamro. Streha je iz slame. Potem smo se odpravili proti Stični, kjer smo si ogledali stiški samostan. Tam ţivijo menihi iz meniškega reda cistercijani. Prvi cistercijanski menihi so v Stično prišli leta 1132, 34 let po nastanku reda. Skupaj s stavbenikom Mihaelom so pričeli graditi samostan, ki je bil dokončan leta 1136. Stiško samostansko cerkev so gradili 20 let in je posvečena ţalostni Materi Boţji. Vse cistercijanske cerkve so posvečene

Mariji. Cistercijani morajo upoštevati pravila sv. Benedikta, ki so: molitve, delo, oblačila, hrana, pijača, počitek in pokorščina. Osnovni moto cistercijanov se v latinščini glasi Ora et labora, kar v slovenščini pomeni: moli in delaj. Za konec smo se ustavili v pekarni Miš maš, kjer smo lahko kupili piškote, nato pa smo se odpeljali proti Velikim Laščam. Dan smo zelo lepo preţiveli.

Kaja Ivanc in Tadeja Virant, 7. a

KAKŠEN JE PRAVI PRIJATELJ?

ANA: Se ne krega s teboj, te ne izziva, ni nesramen, se nikoli ne laţe. JAKOB: Ne govori grdih besed. EMA: Te ne ţali, ne izsiljuje, ti svetuje, drţi obljubo. LUKA: Te ne tepe. HANA: Pomaga. ANŢE: Ti izpolni ţeljo. JON I.: Se s teboj igra. MAJ: Ti posodi stvari in te ima rad. DAVID: Ne jemlje stvari brez dovoljenja. ŢIGA: Te ne uţali. ŢIVA: Ne meče stvari. KATJA: Se vsak dan igra s tabo. JON H.: Je vedno prijazen do tebe. NASTJA: Te ne pljuva. LOVRO: Te razveseli. ZALA K.: Ti pomaga delati nalogo, te vedno pozdravi. TILEN: Pomaga pospravljati igrače. LOVRO K.: Te potolaţi in pomaga, če padeš. Te vzpodbuja.

2. a

OPIS UČITELJICE DRAGICE

Dragica ima svetlo rumene lase, svetlo modre oči, nos in usta. Velika je pribliţno 158 cm, teţka pa je okoli 70 kilogramov. Po poklicu je

Simon Marolt, 8. a

7

učiteljica. Rada nosi raztegljive hlače in majico. Obuta je v športne copate. Ne mara piščanca. Rada pa ima mlečne in mesne izdelke ali kaj, kar se namaţe na kruh, juhe, pice in še kaj. Zelo rada uči, veseli se dobrih uspehov učencev in ko ima kdo rojstni dan. Uči prvi in drugi razred Osnovne šole Primoţa Trubarja. Ima tudi kuţka Bobija, s katerim hodi na sprehod. Kadar ne gresta na sprehod, je Bobi zelo jezen. Ima moţa Janeza, ki je njene starosti. Dragica je stara 46 let, kmalu bo imela Abrahama. V šoli uči do dvanajstih, potem pospremi učence na kombi.

Lea Zakrajšek, 4. razred PŠ Rob

OPIS PSA

Pes ima na glavi en par uses, s katerimi dobro sliši, par oči, s katerimi dobro vidi, in zelo dobro razvit voh. V gobčku ima veliko ostrih zob. Telo je pokrito s kratko ali dolgo dlako. Na koncu telesa ima rep. Iz telesa mu rastejo štiri močne noge. Na koncu vsake noge ima pet krempljev. Ţivi v hišah z ljudmi, v naravi, pesjaku, pasjem zavetišču, na dvorišču, na balkonu, v kletki … Prehranjuje se z briketi, travo, mesom, kostmi … Ponavadi je uporaben kot hišni ljubljenček ali čuvaj, ampak na Kitajskem jih tudi

kuhajo in jejo. Razmnoţujejo se takrat, ko se psica goni, to je večkrat na leto. Za razmnoţevanje sta potrebna samec in samica. Po gonjenju je samica zelo občutljiva. Skoti do osem mladičev.

Bert Kokovnik, 4. razred PŠ Rob

OPIS KMETA

Kmet dela na kmetijah, farmah, polju, travnikih in njivah. Njegovo delo je zelo zahtevno, saj mora vsako jutro in vsak večer nahraniti svojo ţivino. Delati mora tudi vse praznike v letu. Na njegov pridelek pa vplivajo vremenski pojavi, naravne nesreče in nesreče pri delu. Njegovi pripomočki so traktor, kosilnica, obračalnik, kombajn, brana, motika, samokolnica, grablje, vile, lopata... S temi pripomočki si pomaga pri oranju, grabljenju sena, kopanju krompirja, košnji, obračanju in voţnji trave …

Matevţ Kraševec, 4. razred PŠ Rob

ZA VARNOST V PROMETU

Zavod Varna pot je organiziral na naši šoli delavnice na temo prometne varnosti. Ker smo bili tudi letos vključeni v projekt Pasavček, so bile delavnice še bolj zanimive. Meni je bila najbolj všeč delavnica, pri kateri smo opazovali promet, vozili kolo ali poganjalec in hodili čez prehod za pešce. Pri delavnici sem utrdila pravilno hojo pri prečkanju ceste, naučila sem se spremljati promet in po pravilih voziti po sicer umetnem kriţišču. Delavnica mi je bila zelo všeč, ker sem se med hojo tudi vozila.

Janja Ţuţek, 7. a

8

CERKNO 2011

Učenci šestih razredov smo se v ponedeljek, 31. januarja, zbrali na parkirišču, pred pokopališčem v Velikih Laščah. Ko smo se poslovili od staršev, smo se z avtobusom odpeljali v Cerkno. Na avtobusu smo se pogovarjali, nekaterim pa je bilo slabo zaradi vijugaste ceste. Ko smo prispeli, smo šli smučat v smučarski center Cerkno. Tam so nas razvrstili v skupine po našem smučarskem znanju. Prvi dan je bilo zelo zanimivo, saj smo spoznali nekaj novih učiteljev, s katerimi smo se v nadaljevanju dobro razumeli. Po končanem smučanju smo se razvrstili po sobah. Vsaka soba si je na vrata obesila ime za medtedensko tekmovanje. Sledila je večerja, po kateri smo napisali razglednice za starše, dobili pa smo tudi učni list. Nato smo šli na zasluţen počitek. Po jutranjem vstajanju smo šli na zajtrk. Kasneje smo šli na smučišče. Tam smo izvajali vaje metuljček, obrati in twister. Tudi ta dan je bil zanimiv, saj smo se naučili nove vaje. Po smučanju smo šli na bazen, kjer smo dokazali, da smo dobri plavalci. Vrnili smo se v sobe, kjer smo se igrali jengo, človek ne jezi se in podobne igre. Po večerji je sledila

tekma sob v druţabnih igrah (jenga, enka). Nato smo šli spat. V sredo smo bili ţe malo bolj utrujeni in smo dlje spali. Kasneje smo šli na bele strmine, kjer so boljše skupine vadile karving. Pred kosilom se je poškodovala ena učenka. Kasneje smo si šli ogledat muzej cerkljanske laufarije. V prvem delu smo spoznali zgodovino Cerkna, v drugem pa laufarsko druţino, ki šteje 25 likov. Po ogledu smo lahko šli v trgovino za pet minut. Sledila je večerja, po kateri smo si ogledali film Jaz baraba. Potem smo se pripravili na počitek. Sledil je dan tekme in vsi smo bili na trnih. Po zajtrku smo se hitro odpravili na smučišče. Tam smo se ogreli in šli na start. Vozili smo dve voţnji. Ko smo končali s tekmovanjem, nam učitelji še niso povedali rezultatov. Ko smo se vrnili v hotel, smo se igrali v sobah. Pozneje smo odšli na plavanje. Tam smo tekmovali, zmagal pa je Jošt Ţuţek. Sledila je večerja, kasneje pa podelitev medalj. Skupni rezultat pri smučanju je bil naslednji: 1. Ţan Ţuţek, 2. Ana Debeljak, 3. Gašper Zalar, 4. Matej Sušec, 5. Nik Pintarič. Skupaj smo se fotografirali in nato odšli spat. Zadnji dan smo zjutraj pospravili prtljago in zadnjič odšli v restavracijo. Nato smo odšli na smučišče in se smučali še dve uri. Poslovili smo se od učiteljev smučanja in se odpeljali v domači kraj. Tam so nas pričakali starši. Imeli smo se izredno lepo! Vsi smo zelo izboljšali svoje smučarsko znanje, tisti, ki niso znali smučati, pa so se tega naučili. Hrana je bila odlična. Naši učitelji so bili prijazni in potrpeţljivi. Teden je minil zelo hitro. V tekmovanju sob je zmagala soba

Tjaša Kaplan, 7. a

9

Ledeni volkovi (Gašper Marinč, Gašper Zalar, Ţan Ţuţek, Ţiga Strle, Matej Sušec).

Matej Sušec, 6. a

POHOD NA SVETI ROK

V soboto, 14. maja 2011, smo imeli šolo (druţenje). Zjutraj smo se kot po navadi zbrali v avli šole. Potem pa smo odšli vsi v tiste delavnice, kamor smo bili določeni. Punce iz 6. a in 6. b smo izdelovale roţe. Imele smo zelo dobro mojstrico, ki je pokazala, kako se te roţe naredi. Na koncu pa je bilo narejenih 15 prelepih roţ. Medtem so nas tudi šolski fotografi prišli fotografirat. Pokazale smo jim naše ročne spretnosti, tudi gospa je bila z nami zadovoljna. Odšli smo na malico in poslušali tudi govor ravnateljice. Vsem, ki so nam svoje spretnosti pokazali, je ravnateljica podarila priznanja. Potem pa smo se začeli pripravljati. Tisti, ki niso odšli na pohod, so ostali v šoli in se šli razne igre. Vsi za pohod smo se zbrali pri vrtcu. Bilo nas je veliko. Vsak se je moral vpisati. In krenili smo. Pot ni bila teţavna. Šli smo preko mestnega trga, kjer so bile postavljene stojnice. Od cerkve pa smo odšli navzdol. Začeli smo se vzpenjati. Hodili smo po travi in zatem še po gozdu. Z nami so bili tudi mlajši otroci (vrtcarji) in so se v hrib teţko vzpenjali. Ko pa smo prispeli na vrh, nas je ujel deţ. Veliko pozornosti so dobile koze, ki so se pasle na travniku. Začeli smo se spet spuščati. Druţine z otroki so lahko odšle domov, saj je res ţe začelo deţevati, a se je kmalu umirilo. Otroci, ki so prišli brez svojih staršev, pa so morali počakati kombi, tako kot druţine z otroki. Mi pa smo

se odpravili dalje. Nismo šli po glavni cesti, ampak smo si zdaljšali pot (zame toliko bolje). Prišli smo do šole in se odpravili domov. Vsaj nekaj smo naredili za zdravje. Bilo mi je zelo všeč. Še kdaj bi to ponovila.

Nika Adamič, 6. a

ŠOLA KOŠARKE

Na naši šoli imamo šolo košarke. Vodi jo trener Slavko Duščak, pri tem pa mu pomaga še trener Matjaţ Lovšin. Košarkarske treninge obiskuje veliko učencev naše šole in vsi smo zadovoljni. Treningi potekajo ob ponedeljkih med 14.30 in 16.00 ter ob sredah med 15.00 in 16.30. Na treningu se učenci razdelimo v dve skupini, in sicer na učence razredne in predmetne stopnje. Učimo se metanja na koš, podaj, skokov, obrambe, polaganj, delamo pa tudi različne vaje. Moja najljubša vaja je igra ena na ena. V tej igri moraš preigrati nasprotnika in zadeti na koš. Včasih prihaja do raznih sporov med učenci, vendar jih hitro razrešimo. Če kdo ne uboga trenerja, dobi manjšo kazen, na primer deset sklec. Letos smo dobili nove drese in vsak svojo ţogo. Poteka pa tudi mini košarka za še ne tako vešče učence 1. triade. Boljšim košarkarjem pa trener svetuje, da dodatno trenirajo v košarkarskem klubu Grosuplje. Ker rad igram košarko, hodim tudi na petkov trening v Grosuplje. Včasih igramo tudi prijateljske tekme proti bliţnjim klubom iz Škofljice, Brinja in drugim. Tekme so na dva meseca, ponavadi v petek ali soboto. Igramo jih v domači dvorani ali v gosteh. Vsi, ki radi igrate košarko, vljudno vabljeni na trening.

Matej Sušec, 6. a

10

NAGRADNI IZLET V ATLANTIS

Tretješolci ţe tretje leto sodelujemo z radijem Univox. Vsako soboto poslušamo otroško oddajo Brlogec, kjer je predstavljena zanimiva tema. Med oddajo dobimo nalogo, ki jo moramo narediti do naslednje oddaje. Za to pa smo vsako leto nagrajeni. Iz našega razreda smo bili izţrebani: Klara, Bor, Pia Lucija, Maša, Veronika in Anel. Izlet je bil v Vodno mesto Atlantis. Brlogčev avtobus nas je pobral na avtobusni postaji v Velikih Laščah. Ko smo prispeli v Atlantis, so nas sprejeli animatorji. Predstavili so nam pravila: ne skačemo v vodo, ne špricamo, ubogamo učitelja, ko gremo na tobogan, se po njem spustimo, ko se priţge zelena luč. Preoblekli smo se v kopalke in sledil je preizkus plavanja. Nekateri brlogčarji so dobili rokavčke. Nato smo šli vsi na kopanje v manjši bazen. Potem pa se je začela zabava na toboganih. Bili smo ţe pošteno utrujeni, vendar je sledila še večja zabava na vodi: tekli smo po blazinah, kot hrčki smo bili v napihnjenem valju, plavali smo v votlino in še marsikaj drugega. Plavali smo tudi v zunanjem bazenu, NATO pa še v bazenu z masaţo.

Čas je zelo hitro minil. Po končanem plavanju smo si z veseljem privoščili sladoled. Veseli smo, da sodelujemo z Brlogcem in tako se med seboj spoznavamo tudi z otroki iz drugih šol.

Veronika, Klara, Pia Lucija, Maša, 3. a

MOJE POČITNICE

V nedeljo, 24. 4., smo praznovali veliko noč. Babi je spekla potico, mami pa je narezala šunko, hren, sir in olupila jajca. Zvečer smo otroci iskali darila po grmičkih. Vsi trije smo dobili svojo vrečko. Mmmm, notri pa dobrote. V ponedeljek smo odšli na Ulako. Tam sta bili tudi sestrični iz Ljubljane, pa tudi Lara in Ţan. Skupaj smo se šli skrivalnice. Mami sem vprašala, če lahko prespim na Ulaki. Dovolila mi je. Nato je prišel še bratranec Gašper in skupaj smo se šli namizne igre. Naslednji dan me je prišla mami iskat, ker sem morala na gimnastiko. Tam smo delali premete in salte. V petek sva si z babico ogledali kraljevo poroko. Naslednji dan smo zlagali drva. V nedeljo pa smo odšli v Dolenjske Toplice. Med potjo smo se ustavili v Loţinah in si ogledali medveda v kletki. Ko smo se vozili, sem opazila veliko vinogradov. Zelo sem bila vesela, ko smo prispeli na cilj. Kupili smo vstopnice in odšli plavat. Tam smo jedli tudi kosilo. Oči mi je kupil sladoled, mami pa mi je dala denar za majhne ţogice. Srečali smo tudi mamino učenko Hano. Domov smo se vračali mimo Krke. Ti dnevi so mi bili zelo všeč. Škoda le, da so bile počitnice tako kratke.

Manca Bavdek, 5. b

Manca Duščak, 9. a

11

ŠPORTNI DAN – 14. 10. 2010

Zjutraj ob 7. 30 smo se učenci 8. a ter 8. b zbrali v avli šole. Imeli smo predavanje o varni hoji v gore, ustrezni obutvi in opremi. Petnajst minut čez deveto smo z avtobusom štartali izpred šole. Odpravili smo se na Malinjek, najvišji hrib Občine Velike Lašče (1039 m). Ko smo prispeli, nas je tam čakal vodič Tone, nato pa smo počakali še lovca. Štart je bil prijeten, med hojo smo opazovali rastlinje in poslušali ptičje petje. Pot je bila kar ravna, na koncu pa zelo strma. Ko smo prispeli na vrh hriba, nismo videli ničesar drugega kot drevje ter pod nami prepad. Tam je bila še velika skala, na kateri je pisalo MALINJEK. Vsi smo bili zelo presenečeni nad tem, da smo dosegli tako višino v zelo kratkem času. Počivali smo pol ure, nato pa se počasi odpravili navzdol. Ko smo prispeli nazaj v dolino, smo dobili topel planinski čaj. Ogledali smo si še spominsko sobo veteranov. Tam smo videli veliko starega oroţja in opreme za lov. Nato smo se odpravili k cerkvi sv.Lenarta, ki je na hribu. Legenda te cerkve je, da je neka deklica beţala pred Turki. Ker se jim ni pustila ujeti, je raje skočila v prepad. Zato se kraj imenuje Krvava Peč. Ko smo prispeli nazaj v dolino, je prišel po nas avtobus. Pot domov je trajala 15 minut, nato smo tekmovalci »tekmovanja za angleščino« odšli na kosilo ter počakali učiteljico. Pisali smo manj kot 90 minut, nato pa utrujeni odšli domov. Športni dan mi je bil zelo všeč in si ţelim, da bi večkrat odšli na Malinjek. Na ta dan pa naj bi se tudi zbliţali z učitelji, ki jih še ne poznamo. Mislim,

da nam to ni uspelo najbolje, čeprav je bila ideja odlična.

Iris Latič, 8. a

UČITELJICA

Ţelim si zanimivo, prijazno, veselo, zabavno in resno učiteljico. S tako učiteljico bo vedno veselo in zabavno. K taki učiteljici, bomo vedno radi hodili in se lepo imeli, a ko bo konec leta, se bomo teţko ločili.

Lara Zekovič, 6. a

ZDRAVSTVENE VSEBINE

Zdravstvene vsebine so potekale ob petkih peto šolsko uro namesto ure gospodinjstva. Zdravstvene vsebine je vodila ga. Nedeljkovič. Na tej uri smo se pogovarjali o odraščanju in kakšne bodo njegove posledice. Govorili smo o moškem in ţenskem spolu. Ga. Nedeljkovič je rabila pomoč pri delu z računalnikom. Javila sem se jaz in me je poklicala. Jaz rada pomagam starejšim, mlajšim, vsem. Pogovarjali smo se o puberteti. Meni to ni nič takega, saj je to naravni pojav. Spremenili bomo naslednje: - obnašanje do sorodnikov, staršev, sestra, bratov, sošolk/sošolcev, učiteljev, skratka vseh,

Ana Benčina, 9. a

12

- sovraštvo bomo spremenili v ljubezen, - veselje v ţalost itd. V drugi šolski uri pa smo prebrali zgodbo o Anji, ki se je napila alkohola oziroma jo je napil njen »fant«, ki je hotel izdati celemu razredu, da je spal z njo. A k sreči ona ni zanosila, saj je bila stara šele 12 let. Bili sta zelo dobri šolski uri. Ga. Nedeljkovičeva, BRAVO!

Naja Miklič, 6. a

MOJA PRIGODICA IZ OTROŠTVA

V šoli smo brali zgodbo Moja mladost in moj oče; ki jo je napisal Fran Saleški Finţgar. Zgodba govori o Franovem odraščanju in o tem, kako ga je njegov oče vzgajal. Povest je zelo dobra, saj oče v njej pametno in zvito vzgaja svoje otroke. Bili so revni, a Fran se svoje mladosti spominja z velikim veseljem. Finţgar je v zgodbi napisal tudi, ko je bil za kosilo ričet, a on ga ni maral. Ko pa je postal dovolj lačen, ga je pojedel. Moja mama nima takih problemov z mano, saj rada jem ričet, no ja, vsaj pojem ga. Ko pa vidim na kroţniku pred sabo kakšen ohrovt ali kolerabo, se stvar čisto spremeni. Tako je mami nekoč skuhala zelenjavno obaro z ohrovtom. Nejevoljno sem prijela kroţnik in ga odnesla na mizo. Čeprav sem se zadrţevala in se nisem zmrdovala, je mami videla ţalost, ki mi je preplavila obraz. Ko sem se usedla, je rekla, da preden vsega ne pojem, ne smem stran od mize. In res sem poizkusila obaro, ki na pogled sploh ni bila okusna. A takoj ko sem ţlico postavila v usta, sem ţe obupala. Tako sem kar nekaj časa presedela za mizo in v trebuhu mi je začelo ţe pošteno kruliti. Postajala sem vse bolj lačna in tek se mi je zvečal.

Priseţem, da bi v tistem trenutku pojedla vola. Pa sem se opogumila malo in zajela obaro z ţlico. Po nekaj poţirkih sem prišla do spoznanja, da juha sploh ni tako slaba in da sem se močno zmotila. Ko sem vse pojedla, sem vesela, da lahko, vstala od mize. Ponosno sem mamici pokazala kroţnik, da bi ji dokazala, da sem vse pojedla. Rekla ni nič, samo pogledala me je, kot da bi hotela reči: Vidiš, da sem imela ves čas prav. Zato ubogajte starše! A vseeno se nisem več dotaknila ohrovta in kolerabe.

Eva Rigler, 7. a

TEHNIČNI DNEVI PRI FIZIKI

Letos smo imeli v devetem razredu pri fiziki dva tehnična dneva. Prvi je bil astronomski dan. Imeli smo ga popoldne. Najprej smo sami izdelali rakete, ki smo jih kasneje tudi preizkusili. Nato smo šli v planetarij, v katerem smo lahko opazovali planete in zvezde. Po planetariju pa so nam v računalnici predavali o našem osončju in planetih. Naš drugi tehnični dan pa je bil o elektriki. Šli smo v muzej v Bistri. Tam smo si ogledali iznajdbe Jurija Vega in Nikola Tesla. Imeli pa smo tudi predavanje o sončnih celicah.

Ko smo zaključili z fizikalnimi predavanji, smo si ogledali še avtomobile Josipa Broza Tita.

13

Na teh tehničnih dnevih smo se naučili veliko novega. Sam mislim, da tega znanja ne bi dobili, če bi bili ves čas v učilnici in bi se učili z učbenikom.

Nejc Jakše, 9. a

TEKMOVANJE IZ LOGIKE

V petek, 25. 9. 2010, smo se učenci od 5. do 9. razreda udeleţili tekmovanja v logiki. Priprave so bile vsak teden. Naloge so bile lahke in teţke. Nekateri so se uvrstili na drţavno tekmovanje. Tam je Ida Rigler osvojila zlato priznanje. Mislim, da ni dobro, ker niţji razredi ne gredo na drţavno tekmovanje in da bi bilo laţje, če bi imeli na šolskih tekmovanjih več časa za reševanje.

Matej Sušec, 6. a

DRŢAVNO TEKMOVANJE IZ

LOGIKE

V soboto, 23. oktobra 2010, smo na OŠ Brinje-Grosuplje imeli drţavno tekmovanje iz logike. Najprej smo gledali predstavitev šole. Potem smo se razdelili po učilnicah, kot je bilo ţe vnaprej določeno, ter pisali 90 minut. Po končanem pisanju smo dobili kosilo. Potem smo šli domov.

Ida Rigler, 7. b

MEDOBČINSKO TEKMOVANJE V

ODBOJKI

V torek, 7. 12. 2010, smo imeli na Brezovici pri Ljubljani medobčinsko prvenstvo v odbojki za starejše učenke. Tekmovale smo učenke devetih razredov, dve učenki osmih razredov in ena učenka sedmega razreda. Po pouku smo se zbrale pred šolo in se s kombijem odpeljale do Brezovice. Spremljala nas je učiteljica športne vzgoje. Tam smo igrali v velikem balonu, ki je imel

podloţena tla. Izţrebane smo bile v skupino, v kateri smo igrale proti učenkam iz Preserja in s Škofljice. Prvo igro smo sedele, potem pa smo igrale. Čeprav smo proti obema ekipama zgubile in se nismo uvrstile v finale, je bila učiteljica zelo ponosna na nas, ker nas je končno videla zares igrati odbojko v ekipi. Tudi me smo zelo uţivale ob igri, čeprav smo bile na začetku malo nervozne, ampak se je potem vse umirilo. Ţelimo si še takih dni, na katerih bi resno igrale odbojko kot ekipa, saj je odbojka ekipni šport, potrebuje igralce, ki sodelujejo med sabo. Ţelimo pa tudi vso srečo tistim, ki bodo naslednje leto na našem mestu in da bi tudi one tako uţivale in spoznale drugo plat odbojke, ki je prej še niso videle, torej sodelovanje v pravi resni igri.

Nika Moţek, 9. b

ŠPORTNI KVIZ

V decembru se je odvilo predtekmovanje v športnem kvizu. V finale so odšli: šestošolec Nik Pintarič, osmošolec Gal Škulj in dva devetošolca - Gašper Dolšak in Nejc Jakše. Finale je bil 21. 12. 2010 v avli. Zjutraj so finalisti odgovarjali na vprašanja iz zimskih olimpijskih iger, svetovnega prvenstva v nogometu in košarke. Po končanem kvizu si je predmetna stopnja ogledala smešne športne filmčke (avtogoli, evrogoli …). Prvo mesto je prepričljivo dobil Nik Pintarič, drugi je bil Gal Škulj, tretji Gašper in četrti Nejc. Nagrade so bile občudovanja vredne: majice s podpisom J. Lakoviča in E. Lorbka, kapa, šal … Vsi sodelujoči (rekordnih 44) so dobili spominek in sicer sponko in zapestnico. Kviz je vodil učitelj športne vzgoje Bojan Novak.

Matej Sušec, 6. a

14

ŠPORTNI DAN Ko smo imeli športni dan, smo se povzpeli k Sveti Ani na Ribnico. Pričeli smo v Velikih Laščah, do podnoţja hriba pa smo porabili 15 minut voţnje po predpisih. Ustavili smo se ob makadamski cesti, Nato smo začeli naš sloviti pohod. Po makadamski cesti smo hodili eno ali dve minuti in nadaljevali po gozdni stezi, ki nas je pripeljala do našega prvega počitka pred kočo pri Francetovi jami. Na koči je slovenski ponos - človeška ribica-, jamarsko društvo pa je bilo ustanovljen leta 1889. Počitek je trajal 15 minut, nakar smo se odpravili naprej skozi gozd.Videli smo prostor, kjer zaţigajo komiunalne odpadke. Nato smo prispeli do vasice, kjer smo imeli kratek počitek, kasneje pa smo nadaljevali pot proti Sveti Ani. Počasi smo hodili do makadamske ceste, ki smo jo morali prečkati,potem pa smo z malo truda prišli do vrha hriba, kjer smo imeli tretji počitek. Ogledovali smo si cerkev; za njo si lahko videl dolino, če si le dobro opazoval in nisi klepetal. Nekaj metrov od cerkve je planinska koča, ki je a višini 918 metrov nad morjem. Kupil si lahko kak posladek, sok ali spominek. Po počitku smo odšli proti Stenam, hodili smo 15 minut. Razgled je bil čudovit, samo megla nas je malo ovirala, zato lahko napišem da razgled ni bil najbolj popoln. Nazaj do koče smo hodili dobrih 15 minut, sledil je še en počitek in spet smo si lahko kupili kaj za “podpret”. Pot se je počasi končevala, ko smo se ustavili v vasici, kjer sem učiteljici poiskal sočno hruško. Pot se je nadaljevala nazaj v dolino, a kaj ko smo jo malo zgrešili in smo se morali nekaj 10 metrov vračati. Vrnili smo se h koči s

človeško ribico. Okolice ne bi smeli onesnaţevati, a na tleh je leţal zlomljen bič. Steţka smo hodili proti avtobusu, saj smo vedeli, da se športni dan izteka. Proti šoli smo se vozili 16 minut Ko smo prispeli v šolo, smo odšli v šolsko knjiţnico. Našega potepanja je bilo ţal konec, vendar tega dneva ne bomo kar tako pozabili.

Anţe Garneš, 7. a

TEKMOVANJE IZ NOGOMETA

V začetku decembra je bilo tekmovanje iz nogometa. Za Velike Lašče so igrali: Nejc, Kristjan, Gal, Ţiga, Luka, Alen in Nejc. Tekmovali so proti Škofljici in Preserju. Osvojili so 2. mesto in se uvrstili naprej. Navijači so ob golih vzklikali in se veselili. V sredini decembra pa je bil finale. Igrali so proti Horjulu in Škofljici. Igralci so igrali zelo dobro in na koncu osvojili 1. mesto. Ko so v finalu zadeli gol, so s tribun vzklikali: Lašče, Lašče … Tudi jaz sem bil vesel.

Gašper Marinč, 6. a

Maša Ahec, 9. a

15

MLADI LITERATI

MOJA IGRAČA

Opisala vam bom mojo dojenčico Brino. Brina je posebna dojenčica, ker je črnka. Dobila sem jo za rojstni dan. Brina in jaz sva dobri prijateljici. Ko sem doma, se skupaj igrava, piševa nalogo in se zabavava. Ko grem v šolo, jo pustim v postelji. Kadar se vrnem iz šole, je zelo vesela. Povem ji vse, kar se je dogajalo v šoli, jo vzamem v naročje in zapojem pesmico. Ţelim si, da bi z Brino ostali še naprej dobri prijateljici.

Ema Brinjšek, 1. a

MOJ MUCEK MIKI

Pred enim letom sem dobila mucka. Dala sem mu ime Miki. Bil je zelo majhen. Ker ga imam zelo rada, ga tudi hranim. Zdaj je Miki ţe zelo velik in debel. Skupaj se igrava in ko je močno razigran, tudi ugrizne in praska, ko je neţen, pa tudi liţe. Mojega mucka Mikija oboţujem.

Neja Škulj, 1. a

NAŠ MUCEK

Doma imamo mucka, ime mu je Feliks. Star je deset mesecev. Zelo rad se igra in nam nagaja. Včasih ga spustimo v stanovanje. Ko je utrujen, gre spat v kuhinjsko korito. Takrat ga mami krega. Mucka imam zelo rad in upam, da bo še dolgo naš hišni ljubljenček.

Amadej Pozelnik, 1. a

MOJA PSIČKA NERA

Doma imam psičko Nero. Je pasme bernski planšarski pes. Ima dolgo črno dlako z rjavimi in belimi lisami. Je zelo velika, zato tudi veliko poje. Prehranjuje se z briketi, njena najljubša hrana pa je sladoled. Takrat zapre oči in sladoled počasi poliţe. Je zelo druţabna in igriva, saj se mi pri igri s prijatelji ali odhodu na sprehod vedno pridruţi. Nero imamo vsi radi, saj je pri nas ţe šest let in nas vsak dan pričaka z veselo mahajočim repom.

Anja Tomaţin, 1. a

OBISK ŢIVALSKEGA VRTA

Z mamico in atijem sem ţe večkrat šla v ţivalski vrt. Tam je veliko ţivali, ki sicer ţivijo po vsem svetu. Všeč so mi mirne ţirafe, pisani papagaji, razigrane opice in zajčki, ki jih imamo tudi doma. Bojim pa se kač in medvedov. Zanimivi so majhni pujski, ki jih otroci zelo radi boţamo. Lepo si je ogledovati, ko skrbniki umivajo slona in hranijo morskega leva. Kot večina otrok tudi jaz nekaj časa preţivim na igralih. Ob odhodu domov si včasih izberem igračo za spomin. Tokrat sem izbrala morskega konjička. Ker ţivi v vodi in lepo plava, sem mu dala ime Plavalčica.

Katarina Lušin, 1. a

Veronika, 3. a Maša Ahec, 9. a

16

ŠOLA V NARAVI

Letos sem šel prvič v šolo v naravi. Na začetku me je bilo strah, kako bo. Šli smo v Osilnico, v deţelo Petra Klepca. Imeli smo zabavo, petje ob tabornem ognju, iskali smo skriti zaklad in hranili ţivali. Bilo je zelo lepo. Ko sem prišel domov, sem bil zelo zadovoljen, utrujen in vesel, da sem premagal strah.

Miha Kaplan, 1. b

PAZI, PREHOD ZA PEŠCE

Jaz sem znak, nihče mi ni enak. Če pogledaš levo, desno,

mimo mene greš čez cesto. Razjeziš pa me takrat,

ko kot kakšen majhen škrat čez cesto švigneš kar enkrat.

Sem znak, sem znak,

nihče mi ni enak. In če v šolo se ti mudi,

ne teci, ne teci na vse strani . Raje počakaj, da promet se umiri.

Mimo mene so tudi pridni otroci

hodili. So čez cesto šli,

kot da bi prej čaj za umirjanje popili. Sem znak, sem znak,

mimo mene cesto prečka lahko vsak. Klara Perhaj, 3. a

JAZ SEM PROMETNI ZNAK

Jaz sem prometni znak. Kdor vozi več kot 60, mu trda prede.

Hitro policaj za njim divja. A če ga ujame. Joj!!!!

Ne ţeli si tega. Srečo imajo, da jaz sem na ulici,

kajti drugih znakov tukaj ni!

Le semafor druţbo dela mi. Pa mislite, da sem osamljen?

Niti slučajno! Tukaj prav fino se imam,

zabavno je, saj nisem sam.

Veste, da promet je dobro zavarovan.

Veliko kamer je tukaj in tudi jaz eno imam.

Patricija Zalar, 3. a

BAJKA O SVETLOBI

Nekoč je bila majhna, majcena iskrica, ki je bila varuhinja svetlobe. Iskrici je bilo ime Ţareča. Imela je veliko sposobnosti, ena izmed njih je bila spreminjanje ljudi v neresnična bitja. Ţivela je v Lučkovem. Pred 5000000 milijoni let so ţivele mračne Sile teme, ki so ţelele pogasiti Ţarečo. Bojevali so se z njo. Nekega dne jim je le uspelo. Ko je Ţareča spala v kaminu, so prišle Sile in kamin zadušile z mračnostjo. Od tedaj je Lučkovo uničeno, ker ni svetlobe. En večer prej si je Ţareča izbrala namestnike, ki naj bi v Lučkovo vrnili svetlobo in ţivljenje. Zdaj so to vila Lučka, vilinski čarovnik Sij in Plamenec. To so navadni ljudje, ki jih je spremenila Ţareča. Ko bodo v Lučkovo vrnili svetlobo, bodo odrešeni uroka. Ţe nekaj let kujejo načrt, kako bi premagali Sile. A ta večer je bil usojen. Pisateljica Svetka in varuhi so se splazili do jame, kjer ţivijo Sile...Jama je bila zelo nenavadna. Speljana je bila v obliki labirinta, kjer je cilj komaj dosegljiv. V njej je bilo temno kot v vesolju. Vila Lučka jim je pot kazala s svojo čarobno iskrico. Kmalu so prišli do prve pasti. Pred nogami so imeli luknjo, dna pa sploh niso mogli videti. Iz nje so se slišali

17

glasovi umirajočih duš. Jokale so, rjovele, se jezile in strašile. Varuhe je bilo zelo strah. Plamenec je razprl svoja ţareča krila, vila in čarovnik sta se oprijela njegovih nog in poleteli so skozi luknjo umirajočih duš. Hiteli so naprej, kajti bilo jih je zelo strah. Prišli so do naslednje pasti. S stropa so kot deţ padale ledene sveče. Vila Lučka svojo ţarečo čarobno iskrico usmeri v sveče in jih z ognjem v trenutku stopi. A zdaj je bila njihova pot zalita z vodo, v kateri se je dogajalo nekaj čudnega ... V vodi so rastle čudne rastline različnih barv, oblik in velikosti. Vila Lučka je stopila do rastline, ki jo je oţgala. Mimo je priplavala čudna ribica, ki jo je zanimalo, kaj ji je naredila rastlina. Povedala ji je, da jo je rastlina zelo močno oţgala. Ribica je rekla, da je to čarobna mavrica, ki varuje pot naprej. Šli so naprej. Prišli so do vrat, ki jih je čuval morski pes. Ta je bil dobrega srca, zato jih je spustil skoznje. Prišli so v prostor kjer niso videli ničesar. Tako so Svetki omogočili, da je napisala zgodbo. A s tem se zgodba še ni končala. Ko so varuhi tavali po jami, so jih opazovale Sile. Zdaj so videli, katera je njihova šibka točka. Kovale so načrt, kako bi za vselej ukrotile varuhe in svetlobo. V čarobno strelo so pogledali, kje prebivajo. Zmenile so se, da se bo njim zgodilo isto kot Ţareči. Ko je bila ura polnoč, so se po nebu pritihotapile v njihovo sobo. V rokah so imele pripravljen dim. Ko so jih hotele zadušiti, se je ptič Plamenec zbudil in začel vreščati. Zbudil je vilo Lučko in čarovnika Sija. Vila Lučka je zbrala vse svoje moči...Zamiţala je, razmišljala in se poskusila spomniti, kako bi jih rešila. Spomnila se je na svoje novo

ogrinjalo, ki ji ga je podarila iskrica Ţareča. Če si se skril pod njim, si postal neviden. Hitro je s prijatelji skočila pod ogrinjalo in vsi so postali nevidni. Sile zdaj v sobi niso videle ničesar razen teme. Bile so zmedene, besne, začele so se kregati med seboj. Ker varuhov niso našle, so jih odšle iskat v temen plesniv gozd. Varuhi so bili rešeni, veseli, vendar preplašeni. Narediti so morali načrt, kako bi uničile Sile. Plamenec je rekel, da bi lahko s pomočjo njegovih ţarečih kril uničili Sile, čarovnik Sij in vila Lučka pa sta mu dejala, da njegova krila niso dovolj močna. Malo uţaljen je utihnil in se skril v kot. Tudi čarovnik Sij je imel idejo ... Sij se je spomnil, da ima urok, s katerim bi lahko uničil Sile. Urok je znal na pamet in z njim so pokončali vse škodljivce, ki so jim prestregli pot. Prebivalci Lučkovega so se med tem časom preselili drugam. Novo mesto je imelo toliko svetlobe, kolikor je je kdo hotel. V plesnivem gozdu so se Sile borile proti varuhom. Ko so varuhi hoteli reči zadnjo besedo, ki bi bila zapisana v usodo, so se Sile posušile. Ker je bilo v novem mestu veliko svetlobe, ki je bila zelo močna, je premagala Sile. Tako so bili junaki vsi prebivalci mesta Lučkovo.

David Mihelič, Dominika Dolšak, Mark Ivanec, 5. a

Jan Poplatnik, 7. a

18

DETEKTIVA

Nekoč sta ţivela Boby in Marry. Ţivela sta v veliki hiši s svojimi starši. Ravnokar sta izvedela, da dobita še enega bratca ali sestrico. Nista vedela, da je to kaj pomembnega, saj sta bila stara le sedem let. Naslednji dan so se odpravili na počitnice. Leteli so z letalom, ker je bila pot zelo dolga. Ko so prispeli, so odšli v lepo hišico pri morju. Nato so se šli kopat, pa še nekaj pojest in delali so peščene gradove. Ko se je zvečerilo, so v sobi skupaj zaspali. Komaj so starši dobro zaspali, sta se Boby in Marry odpravila v bliţnji gozd raziskovat okolico. Bolj kot sta se bliţala gozdu, bolj ju je bilo strah, vendar pa je bila radovednost močnejša. Kar naenkrat pa sta zaslišala klice na pomoč. Hitro sta stekla v smer, od koder so prihajali klici. Pred seboj sta zagledala veliko luknjo, v kateri je bila majhna panda. Okoli nje so stala čudeţna bitja, ki so ji hotela pomagati, vendar ji niso znala. Boby in Marry sta v ţepu našla vrv, s katero so ji vsi skupaj pomagali ven. Ko je bila panda rešena, se je vsem zahvalila. Panda jima je predstavila vsa čudeţna bitja. To so bile leteče čarobne vile in majhni škratki. Odločili so se, da bodo ustanovili klub detektivov, ki bo pomagal vsem ţivalim v gozdu, ki se bodo znašle v teţavah. Naslednji dan so se dobile v gozdu pod največjo smreko. Marry je prišlo na misel, da bi skupaj zgradile veliko hišo, v kateri bi prebivale ţivali, ki so brez doma. Ta zamisel je bila vsem všeč. Zmenili so se, da bosta Boby in Marry priskrbela les, panda in vile pa pohištvo.Tako so se nekaj dni trudili,

nato pa so videli, da potrebujejo pomoč. Panda je imela zelo veliko prijateljev v tem gozdu, zato je obljubila, da jim lahko oni priskočijo na pomoč. In res, Boby in Marry sta vsak dan pridno delala hišo, medtem ko so pandini prijatelji sestavljali pohištvo. V nekaj dneh jim je uspelo. Vsi so bili ponosni. Tedaj pa so v daljavi zaslišali premetavanje. Šli so pogledat, kaj se je zgodilo, in na tleh so med kupom vej zagledali zajčka, ki se je premetaval v pasti in stokal od bolečin. Pomagali so mu iz pasti in mu oskrbeli nogo. Naslednji dan so zopet zaslišali krike na pomoč, ki so prihajali z bliţnjega drevesa. V kletki, ki je visela z drevesa, je bil zaprt majhen vrabček. Tudi on je bil ţrtev krivolovca, ki je zadnjem času postavljal pasti v gozdu in predstavljal veliko nevarnost za vse ţivali, ki so prebivale v njem. Boby in Marry sta se odločila, da bosta krivolovcu nastavila past in ga tako razkrinkala. Tako sta naslednji dan odšla v gozd in zagledala moškega, ki je bil oblečen v čudno oblačilo. Videla sta, da spet postavlja past za ţivali. Krivolovca sta si natančno ogledala, ampak previdno, saj bi ju lahko opazil. Ko je odšel, sta si ogledala še pasti za ţivali. In spet sta v daljavi, kamor je šel krivolovec, zaslišala klic na pomoč! Hitro sta se odpravila v hišo, ki so jo zgradili skupaj z ţivalmi, in poklicala pando in vile na pomoč. Skupaj so prišli do ranjenega zajčka, ki jim je povedal, da se je ujel v veliko past. Odnesli so ga v hišo, mu tam oskrbeli rano na desni tački in mu pripravili sobo, v kateri bo ţivel. Ko so zajčka nahranili, so ugotovili, da je to zajklja, ki bo vsak čas imela mladiče. Pripravili so ji manjšo posteljico, nato

19

pa sta Boby in Marry naročila pandi, naj pazi na njo, saj gresta ulovit krivolovca. Imela sta srečo, saj je Marry imela s sabo majhno kamero, ki jo je dobila pri sladoledu. A kamera je bila le za enkratno uporabo. Pri drevesu se je zaslišal človeški glas, in to je bil krivolovec. Marry ga je posnela in zdaj sta imela dokaz, da je on krivec. V hiški, kjer sta bila starša, sta vse razloţila. Nato so posnetek odnesli tja, kjer se lahko pritoţijo, in so jim vse razloţili. Tako so krivolovca dobili in mu dali prepoved pribliţevanja ţivalim. In res, krivolovec se je tega drţal. Ko so novinarji izvedeli, kaj vse sta naredila dobrega Boby in Marry, so njuno zgodbo takoj objavili v vseh časopisih in na televiziji. Boby in Marry sta škratom in čarobnim vilam morala obljubiti, da jih ne bosta omenjala nikomur, saj bi tako vsi izvedeli za njihov obstoj in ljudje bi začeli hoditi v gozd in bi tako motili ţivali. Boby in Marry sta postala zelo slavna in tudi kasneje pri dvajsetih letih so ju ljudje najemali za razrešitev raznih primerov. Pri tem delu so jima še vedno na skrivaj pomagala čudeţna bitja. Tako se naša zgodba o Bobyju in Marry konča.

Nina in Zala, 5. a

ERAZEM IN POTEPUH

Erazem je ţivel v sirotišnici. Ni imel staršev in ne sorodnikov. Imel je rjave ravne lase. Nosil je raztrgana, stara oblačila. Z gospo Jastreb, ki je bila vzgojiteljica v sirotišnici, se nista dobro razumela. Imel pa je veliko prijateljev. Eden od njih je bil Pavle. Z njim se je najbolje razumel.

Kadar se Erazem ni dobro počutil, je splezal na svojo visoko lipo. Nekega dne ga je zopet iskala gospodična Jastreb, da bi napulil košaro kopriv. V koprivah je zagledal petico in polţjo hišico. Zjutraj je Erazem pokazal Pavlu, kaj je našel. Gospodična Jastreb je otrokom naročila, naj se lepo uredijo, ker jih bosta prišla obiskat mlada moţ in ţena. Čez nekaj časa se je gospodična Jastreb vrnila in zagledala, kako se Erazem in Pavle polivata z vodo. Voda je zalila tudi gospodično Jastreb. Ko sta gospod in gospa prišla v sirotišnico, sta si ogledala otroke. Erazem je bil prepričan, da bodo izbrali njega. Na ţalost so izbrali deklico s kodri. Erazem je bil zelo razočaran. Odločil se je, da bo še to noč pobegnil. Pavlu je pod vzglavnik poloţil polţjo hišico v spomin na vse dogodivščine, ki sta jih preţivela skupaj. Ko se je stemnilo, se je splazil do kuhinje, kjer je vzel kos kolača z rozinami. Dolgo je hodil. Prišel je do majhnega skednja. Tam je prenočil. Ko se je zjutraj zbudil, je v senu zagledal kosmato roko. Čez čas se je speča postava postavila na noge. Erazem se je zelo prestrašil, prijazen moţakar pa ga je potolaţil. Predstavila sta se drug drugemu. Erazem je spoznal Rajskega Oskarja. Sledila je malica. Oskar je iz nahrbtnika vzel hlebec kruha in nekaj svinjine. Ponudil je tudi Erazmu. In zdaj se je začelo potovanje nenavadnega para. Hodila sta od hiše do hiše. Med potjo sta igrala na harmoniko in pela, prijazni ljudje pa so jima dajali petice. Prišla sta do hiše, kjer je stanovala gospa Ogrinova. Erazem je vstopil v sobo, kjer je leţala gospa. Pod zavesami je

20

zagledal velike čevlje. Sumil je, da se v hiši dogaja nekaj strašnega. Ucvrl jo je k Oskarju in mu povedal, da se v hiši nekaj dogaja. Naskrivaj sta vstopila. Videla sta dva roparja in objokano gospo Ogrinovo. Odšla sta v bliţnjo gostilno. Erazem je v gostilni opazil iste čevlje, kot jih je videl pri gospe Ogrinovi. Ustrašil se je in z Oskarjem sta se skrila v drvarnico. Skrila sta se za drva. Naenkrat sta zaslišala roparja, ki sta zakopavala ukradeni zaklad. Roparja sta odšla, Oskar in Erazem pa sta ga izkopala. Ko sta hotela oditi z zakladom, sta se roparja vrnila in zahtevala zaklad. Med ruvanjem je Erazem pobegnil, za njim pa je stekel eden od roparjev. Po dolgem lovljenju ga je Erazem zaprl v klet s krompirjem. Vrnil se je k Oskarju in mu pomagal premagati drugega roparja. Erazem je bil zelo utrujen, zato je zaspal. Oskar ga je odnesel do hiše, kjer jima je starejša gospa dala jesti in piti. Gospe sta dala pismo, da ga odnese k sodniku. Oskarja sta zgrabila straţarja in ga odpeljala v zapor. Še vedno je ponavljal, da je nedolţen. Pismo, ki ga je Filomena Kosova odnesla sodniku, je bilo dokaz, da je Oskar res nedolţen. Zaprli so sluţkinjo in oba tatova, gospa Ogrinova pa je ozdravela. Spet sta pešačila in srečala sta kmeta, ki je poznal Oskarja. Kmet in njegova ţena nista imela otrok, zato sta hotela posvojiti Erazma. Naslednji dan, ko se je Erazem zbudil, je bil ţalosten, saj se je spomnil na Oskarja, kako ga je vzljubil. Kmetu in njegovi ţeni je predlagal, naj posvojita njegovega prijatelja Pavla. Z Oskarjem sta odšla na pot. Erazem ga je prosil, naj bo

njegov oče. Tudi Oskar mu je zaupal, da ga ima rad in da rad ostane z njim. Erazem je bil ves srečen in počutil se je svobodnega. Prišla sta do hiše, kjer je ţivela Oskarjeva ţena Martina. Erazma je objela in ga sprejela. Erazem je bil navdušen nad hišico, ki je postala njegov dom. In venomer je ponavljal, kako lepo je imeti potepuha za očeta in Martino za mater. Tako je dobil Erazem topel dom, ki si ga je v sirotišnici vedno potiho ţelel.

David Mihelič, 5. a

MAMI IN ATI

Mami! Si kot sonce, ki vzhaja in kot zarja, ki zahaja.

Rada me imaš in si zame vedno vzameš čas. Ţe od malih nog me vzgajaš

in po dolgem času še vedno vztrajaš.

Ati! Skupaj se zabavava in se včasih zafrkavava.

Ti si moj prijatelj, včasih malo pozabljiv, a zelo imam te rada.

Hvala za vse lepe dni, ki ste mi jih dali vi!

Nina, Zala in Klara, 5.a

Gašper Pirkovič, 3. A Neja Zgonec, 5. b

21

JURČEK

Jurček se je s polnim košem platna odpravil zdoma. Mami in očetu je pomahal v slovo. Hodil je od hiše do hiše in prodajal platno. Povsod, kjer so kupili platno, so mu dali jesti. Jedel je in jedel, dokler mu ni postalo slabo. Sklonil se je nad reko, iz nje pa je planila hladna roka in ga potegnila v vodo. Iz oči v oči se je srečal s smrtjo. Hodil je po temnem rovu in tekel za svetlobo. Dotaknil se je je. Padel je v posteljo, skočil iz nje, si oprtal koš in odšel. Mami in očetu je pomahal v slovo. Tokrat se je odpravil k drugi vasi. Tam so mu v koš natresli moke, a moka je med potjo uhajala iz koša. Šel je nazaj, od koder je prišel, in pobiral zrna moke. Med travo je našel prstan. Očistil ga je. Iz prstana je vstala roka. Spet je videl smrt. Pred očmi se mu je zameglilo. Znašel se je v temni sobi. Stekel je za zlatim zajcem. Odrinil se je od tal. Dobil je krila. Poletel je in se dotaknil zajca. Zbudil se je. S polnim košem platna se je odpravil zdoma. Mami in očetu je pomahal v slovo. Tokrat se je odpravil v mesto. Vsi, ki so kupili platno, so mu zanj dali denar. Ko je hodil po mestu, je nekdo skozi okno nanj zlil vedro vode. Iz vedra pa ni padla samo voda, ampak tudi bela in hladna roka. Začela ga je dušiti. Pred njim so se prikazale tri podobe. Moški, ki je bil poosebljeno drevo, je bil Ţivljenje. Ţenska v raztrgani modri obleki je bila Usoda. V roki je drţala ţezlo in kristalno kroglo. V sredini pa je bila Smrt. Ta je bila odeta v črno ogrinjalo in pokrita s kapuco. Njenega obraza se ni videlo. Usodo in Ţivljenje je trdno drţala. Ţivljenje

je Jurčku s hripavim glasom reklo, da če ju ne bo rešil, bo njegova usoda slaba in to pomeni konec ţivljenja. Jurček je napadel Smrt, a je splaval skozi njo. Zavpil je za Ţivljenjem, da je ne more ubiti. Ţivljenje pa mu je z zadnjimi močmi odvrnilo, da mora skovati oroţje iz svoje modrosti. Smrt se je škodoţeljno zasmejala, nato pa skupaj z Ţivljenjem in Usodo izginila. Jurček se je znašel v sobi, daleč pred seboj pa je v daljavi videl svetlo jajce. Izza njegovega hrbta je vstala pošast. Začel je teči proti jajcu, pošast pa za njim. Bil je le še tri metre oddaljen od jajca. Vrgel se je, a v zraku ga je zgrabila hladna pest in ga butnila ob tla. Na čelu je začutil lepljivo kri. Z zadnjimi atomi moči je segel po jajcu. Ni ga dosegel. Pošast ga je spet dvignila in zabila ob tla. Začela ga je zapuščati zavest. Spet je segel po jajcu. Dotaknil se ga je. Zbudil se je. S polnim košem platna se je odpravil na pot. Mami in očetu je pomahal v slovo. Tokrat se je odpravil v kovačnico za hišo. Naredil je najbolj popoln meč, a ni vedel, kako naj mu doda svojo modrost. To si je tako močno ţelel, da mu je iz ušes na noţ začela kapljati modra tekočina. Ko je zadnja kapljica modrosti kapnila na meč, se je modro zabliskal. Bil je lahek kot zrak, a močnejši od najmočnejšega. Odpravil se je v Smrtni kanjon, kjer naj bi ţivela Smrt. Prišel je v kanjon, kjer je stala Smrt in se mu porogljivo reţala. Usoda in Ţivljenje sta bila še vedno njena ujetnika. Stekel je proti Smrti. Ko je bil ţe čisto blizu nje, je Smrt segla po njegovem vratu, on pa je iz noţnice potegnil meč in zamahnil z njim. Glava Smrti je padla na tla in ravno tako je na tla padel tudi njegov zlomljen meč. Usoda in

22

Ţivljenje sta se mu nasmehnila in zbledela. Jurček je postal nesmrten, ţal pa je zato moral ţrtvovati svojo modrost. Jurček je odšel prodajat platno in se zvečer vrnil s polnim košem moke. Odprl je vrata in planil v sobo.

Dren Gruden, 5. a

JAJCE

Nekega lepega sončnega dne smo si otroci zelo ţeleli v gozd. Ati in mami sta imela preveč dela, zato smo šli sami. Nismo našli veliko gob, samo nekaj lisičk in jagod, ki jih je pojedla Ajda. To je moja sestra, najmlajša od štirih. Imam še dva brata, Berta in Bora. Nikoli nam ni dolgčas. Kar nekaj časa smo bili v gozdu, ko sem našel votlino in v njej kamen, zelo podoben jajcu. Velik je bil vsaj 10 centimetrov. Leţal je med listjem in vejami. Doma je bil ati jezen, ker smo iz gozda spet prinesli spominek, in kamen je moral ostati pred vrati. Odpravljali smo se na morje, zato smo na kamen pozabili. Po treh tednih plavanja in uţivanja smo se vrnili domov. Tam nas je čakalo presenečenje. Vsi v vasi so bili čemerni. Izginjale so kokoši, zajci, mačke in mali psi. Bert je pravi mali detektiv, zato je takoj začel raziskovati primer »izginulih ţivali«. Seveda smo se mu vsi takoj pridruţili. V vasi so vsi govorili, da gre za lisico ali medveda, mi pa nismo našli nobenih sledi. Ko smo pri

iskanju ţe skoraj obupali, nam je na pomoč priskočila narava. Začelo je deţevati. Ko je po deţju spet posijalo sonce, smo lahko šli ven raziskovat. V blatu smo odkrili nenavadne sledi. Niso bile podobne medvedjim, lisičjim in ne pasjim. Še najbolj so bile podobne sledem orjaške ptice. Najbolj čudno pa je bilo to, da so sledi kar naenkrat izginile. Takrat sem dobil noro idejo. Tekel sem domov in sam sebe prepričeval, da kaj takega ni mogoče. Doma sem začel iskati kamen, na katerega sem ţe skoraj pozabil. A kamna nisem našel, samo nekaj podobnega kamnitim okruškom ali jajčnim lupinam. Medtem so pritekli Bert, Bor in Ajda. Razburjeno sem začel razlagati o moji ideji. Kamen ni bil kamen, ampak jajce. Dinozavrovo jajce. Oboroţili smo se z loki in fračami in odšli nazaj k sledem. Bilo nas je zelo strah. Skrili smo se za grmovje in čakali, kaj bo. Tedaj se je zaslišal strašen krik, sonce pa je zakrila velika postava. Pogledali smo v nebo. Tam je kot velik papirnat zmaj kroţilo orjaško bitje. Bil je leteči dinozaver, PTEROZAVER. Da nas ne bi opazil, smo se skrili še globlje v grmovje. Orjaški leteči plazilec je še nekajkrat zaokroţil nad nami, nato pa nekaj metrov od nas pristal na skali. Bilo nas je strah, a smo vseeno napadli. Kričali smo na vse grlo in proti plazilcu streljali kamenje in puščice. Prestrašeni plazilec je s teţavo vzletel in ko smo ţe mislili, da nas bo napadel, se je obrnil na zahod, proti Purkačam in Krvavi Peči. Gledali smo za njim, dokler ni izginil. Vsak dan gledam sošolca Aljaţa, če bo potoţil, da mu je izginila kakšna

23

kokoš ali koza. Listam časopis in iščem vest o pterozavru. O njem nihče ne ve nič. Kdo ve, mogoče pa bo. Mogoče pa je vse samo plod moje, Bertove, Borove in Ajdine domišljije.

Gaber Kokovnik, 5. b

MAMIČIN MEDVEDEK USKO

Zgodba govori o mamičinem medvedku Usku. V nadaljevanju vam bom predstavil njegovo zgodbo. Uskova zgodba se je pričela na drugem koncu sveta, preko oceana, v Zdruţenih drţavah Amerike, natančneje v zvezni drţavi Indiani. Ţivel je v trgovini Walmart, v mestu Jeffersonville, skupaj z drugimi medvedki in igračami. Na drugem koncu mesta je stanovala moja mami. V Ameriko se je preselila, da bi naredila en letnik srednje šole. Stanovala je pri začasni druţini, ki se je pisala Marquess. Mami je bilo ime JoAnna, očetu pa Ben. Pri njih je ostala eno leto. Ko se je bliţal čas odhoda v Slovenijo, si je JoAnna zaţelela moji mami nekaj podariti. Ker je vedela, da je moja mami vedno imela rada plišaste igrače, je odšla v Walmart na oddelek z igračami. Tam je res našla, kar je iskala. To je bil bel medvedek, oblečen v obleko ameriških barv in povrhu vsega je ob pritisku na tačko zapel ameriško himno. Na eni tački pa je imel celo izvezeno letnico 1996. Res čudovit spomin. Mami ga je bila res vesela. Ker se Zdruţene drţave Amerike v angleščini zapišejo s kratico USA, se je mami odločila, da mu bo ime Usko. Kmalu za tem sta poletela z letalom nazaj v Slovenijo. Usko je danes star ţe petnajst let in je še vedno priljubljena igrača v druţini.

Ko sem se rodil jaz, ga je mamica posodila meni, čeprav še vedno budno pazi, da ravnam z njim lepo.

Nik Preston Markič, 5. b

MAXI

Bil je lep sončen dan in mami je predlagala, da bi šli skupaj v Ljubljano po opravkih. Nisva se znašli pred trgovino ali pred čem drugim, mami je zavila v neko ulico in se ustavila pri starem bloku. Ven sta prišla moţ in ţena, v rokah pa sta nosila lepega rjavega kuţka. Takoj sem opazila njegove lepe črne oči. Bil je zelo lep. Najprej sem pomislila, da je čivava, ampak so mi povedali, da je to srnjin-pinč. Prvič sem slišala za to pasmo, ampak mi je bila takoj všeč. Srnjin pinč pa zato, ker je podoben srni, samo v pomanjšani obliki. Najbolj sem bila presenečena, ko me je mami vprašala, če bi rada imela tega psa. Takoj sem se strinjala. Gospa nama je povedala, kaj mu je všeč in kaj mu ni, za spomin pa nama je podarila lepo košarico, v kateri naj bi spal. Psičku je bilo ime Maxi. Če povem po resnici, mi ime prej ni bilo všeč, ampak njemu je pristajalo. Ko sva prispeli domov, sem Maxiju razkazala njegov teritorij. Najbolj mu je bil všeč prostor pred hišo. Nekaj tednov je bil Maxy zelo prestrašen in skrivnosten. Ko sem ga peljala na sprehod, sem ga imela pripetega na vrvico. Večkrat mi je ušel, nato pa se ni pustil ujeti. Komaj sem ga ujela, zmeraj pa sem pazila, da mi ne bi ušel. Med poletnicimi počitnicami, ko je bila pri meni prijateljica Urša, sva skupaj ustvarili salon. Maxi je v njem delal kot usluţbenec, strankam je delal druţbo. Delo mu je zelo pristajalo. Maxi mi je še nekajkrat ušel, mami pa mi ga je pomagala

24

loviti. Zelo teţko ga je bilo ujeti, saj je bil hiter kot srna. Njegovo beţanje ni pomenilo, da me ne mara ali pa da noče biti notri, mislim, da je oboţeval svobodo. Neki petek pred treningom sta Iris in Tarik šla na sprehod, s sabo pa sta vzela še Maxija. Medtem ko se je Iris zabavala s Tarikom, se je Maxi valjal po travi. Midve z mami pa sva Tarika in Iris čakali doma. Zazvonil je zvonec, bil je sosed Dušan. Ţe tako je bil slabe volje, ker mu je umrla mama na ta dan. Povedal nama je, da je po nesreči povozil Maxija, ker je nenadoma skočil iz trave. To me je zelo prizadelo. Zelo sem jokala, nisem se mogla pomiriti. Nisem vedela, kako naj zapolnim praznino v srcu. Vedela sem, da ga bom zelo pogrešala. Nisem se mogla sprijazniti s tem , da Maxija ni več. Ko sem se nekako pomirila, mi je oče obljubil novega psa. Takoj zjutraj sem si ogledala oglase in kar nekaj psov mi je bilo simpatičnih, nikoli pa si nisem mislila, da bo katerikoli pes lahko zamenjal Maxija. Mami je poklicala gospo, ki je imela doma devet malteţanov in še nove mladičke. Gospo smo poznali, ker smo ji prodali psa po imenu Snupy, ki je bil tudi malteţan. Prodali smo ga zato, ker se je rodil moj bratec in ker dojenčki ne morejo ţiveti z psi. Naslednji dan sva se odpravili v Ljubljano po novega psička. Ko sva vstopili, je name skočilo devet psov. Bila sem presrečna, ker pse oboţujem! Gospa nama je pokazala psičko, ki mi je takoj padla v oči. Bila je bela kot sneg, puhasta kot vata. Rekla sem, da bi ji dala ime Maggie. Gospa se je nasmehnila in mi povedala, da ji je tako ţe ime. Nasmejali smo se do solz, mami pa

mi je povedala, da sva si očitno usojeni. Maggie imam še zmeraj in zelo jo imam rada, seveda pa se tudi vsak dan spomnim na Maxija in vem, da me čaka v nebesih.

Larisa Latič, 5. a

MOJA DRUŢINA

Moja starša sta ljubeča, rada me imata,

zanju jaz pomenim vse, vse kar na svetu imata.

Jaz za njiju naredila bi vse, samo da zdrava bi ostala.

Skupaj hodimo na izlete,

skupaj se smejemo vse dni, se radi imamo,

le da skupaj ostanemo.

Imam še brata, skupaj se zabavava,

čeprav se hitro skregava, a potem se spet pobotava.

Imam še ljubečo babico, ki kupi mi bonbone

in slastne medaljone. Skupaj se učiva,

malo nasmejiva ali se zabavava.

Moja druţina ima pet članov, a z nami je milina,

veţe nas na vseh poteh, pa če je še tako hudo.

Natalija Debeljak, 5. a

25

MOJA MAMI

Moja mami mi vedno pomaga In se ne hvali, ko me premaga.

Moja mami mi vidi v srce in mi vedno brez ovinkov

resnico pove. Aljaţ Lenič, 5. b

DAN ŢENA

Na dan ţena vse mame, tete, babice, botre, punce, hčerke in dekleta praznujejo svoj dan. Fantje jim podarijo cvetje, vrtnice in kakšne lepe ţelje jim izrečejo. Otroci mamam obljubimo, da bomo pridni. V šolah in vrtcih jim lahko naredijo kakšno predstavo, kjer se poje in igra. Lahko jim dajo kakšne izdelke, ki so jih izdelali sami s pomočjo učiteljic , učiteljev ali očetov. Lepo je, da mame in punce tega ne vejo, da je to presenečenje. Ta praznik ni premični. Vedno ga praznujemo enkrat na leto, osmega marca. Takrat se zima ţe končuje in počasi prihaja pomlad.

Aljaţ Lenič, 5. b

MOJA URA

Danes ima vsak otrok na svetu svojo igračo. Nekatere so drage, druge poceni, tretje pa lepe … Imajo jih tudi različno veliko. Bolj revni imajo malo igrač in še te so bolj skromne, drugi imajo več igrač in te so zelo lepe in drage. Včasih so imeli malo igrač in te so bile slabše in skromno izdelane. Niso jih kupovali samo v trgovinah. Doma so jim jih naredili starši .Delali so jih iz lesa, blaga, papirja in še kakšnih materialov, ki so jih takrat poznali. Niso poznali plastike, zato takrat niso imeli plastičnih igrač. Jaz sem veliko igrač dobil pričakovano. Od staršev, stare mame, dedka, tete, sestrične… Tudi

za praznike jih dobim veliko. Dobil sem igrače najrazličnejših oblik. Opisal vam bom svojo uro. Dobil sem jo od moje stare mame, ki ji je ime Silva. Kupila sva jo v trgovini na Jesenicah za moje prvo sveto obhajilo. Stala je petdeset evrov. Takrat sem bil star osem let in sem hodil v tretji razred na podruţnični šoli v Robu. Ura je bila narejena na Japonskem v tovarni Durel. Tudi uri je ime Durel. Narejena je iz sive mehke plastike in kovinskega ohišja. Ima tudi kompas. Je črne, rumene in zelene barve. Sedaj je stara dve leti. Ura je vodoodporna in se z njo lahko potapljaš do trideset metrov globoko. Ko mi jo je stara mama Silva kupila, sem bil nepopisno vesel. Do sedaj mi je ura ţe zelo zelo veliko pomagala. Rad jo nosim tudi zato, ker je lahka, prijetna in se z njo lahko potapljam. To je moj zelo lep spomin. Ura me spominja na moje prvo sveto obhajilo.

Aljaţ Lenič, 5. b

DAN ŢENA

Dan pred dnevom ţena sem odšla v gozd po zvončke. Ko sem prišla domov, sem se spomnila, da mami praznuje ţe naslednji dan. Nabrane roţe sem postavila v lonček z vodo. V televizijski oddaji sem zasledila, kako dajo roţe v barvano vodo. Čez nekaj časa sem vzela zvončke iz lončka, vanj pa dolila barvo iz rdeče bombice. Nato sem zvončke poloţila nazaj. Čez nekaj časa so se lepo obarvali. Nato so trije oveneli, eden pa je postal lepo rdeč. Ko je bil po kosilu pravi trenutek, sem ga dala mamici. Bila je zelo vesela.

Neja Zgonec, 5. b

26

NA PTIČJEM LETALIŠČU

Na dvorišču naše hiše, zbirajo se razne ptice.

Ker zunaj vedno hladneje bo, lastovice v juţne kraje odletele so.

V Evropi so pristale, da bi malo klepetale.

Pot zanesla jih je k nam,

naše zdaj dvorišče je ptičje letališče, kjer vsak ptiček svoj kotiček si

poišče. Ko bo zunaj zima, mraz,

naše letališče bo postalo drsališče. Tea Leščanec, 5. b

POTOVANJE S ČAROVNICO

MICKO

Ko smo se v četrtek učili, je učiteljica s seboj prinesla majhno čarovnico. Ko sem pisal v svoj zvezek, me je čarovnica prijela za kapuco in skozi odprto okno sva odletela iz šole. Letela sva nad Ljubljano, Jesenicami in Mariborom. Med potjo mi je povedala, da prihaja iz Indije. Ko sva pristala, je pred nama stal velik grad, v katerem so bile arene s čarovniško igro na metlah po imenu Kuidičh. Čarovniki in čarovnice so se podili za kroglo, ki so jo metali skozi obroče v areni. Dva igralca pa sta lovila hitro in lepo kroglico po imenu Sviz.

Usedla sva se v prvo vrsto v stolpu, kjer je sedela skupina z imenom Grifendor. Bili so še štirje stolpi. Prijazna čarovnica mi je razloţila, da je to akademija za čaranje. Stolpi se imenujejo po priimkih štirih najboljših čarovnikov. Eden je bil Grifendor, drugi Havolpav, tretji Rivenklor, četrti pa Sledran. Vsak ima svoj grb. Grifendor ima na njem leva, Havolpav jazbeca, Rivenklororlfa, Sledren pa kačo. V Grifendor spadajo dobri čarovniki, v Sledren pa slabi. Potem sva spoznala ravnatelja šole za čaranje Dambeldora in nekaj učiteljev. Bila sva tudi na veliki čarovniški pojedini. Nato sva šla k pouku, kjer je Mica dobila pri profesorju Ravsu za kuhanje napojev oceno minus ena, kar je najvišja ocena na akademiji. Spoznala sva veliko učencev v skupini Grifendor. Videla sva velikega ptiča po imenu Ţrebokljun. Bil je pol konj, pol orel. Letela sva čez bliţnje jezero, ki pripada šoli. Vrnila sva se nazaj v šolo v Velike Lašče, kjer sem se ji zahvalil za lep izlet in jo prosil, da greva naslednjič spet tja. Čudil sem se, zakaj naju ni nihče iskal ne pogrešal. Vprašal sem jo, kaj se je sploh zgodilo, ona pa mi je samo zašepetala na uho čarobno besedo ekspeliomes in mi povedala, da če si čarovnik, lahko ustaviš čas, ne da bi kdo vedel. Povedala je še, da tega ne smem povedati navadnim ljudem. Še zadnjič je zakroţila po razredu, se zasmejala, mi pomeţiknila, se z vrvico na metli privezala na luč izgovorila čarobne besede, se pomanjšala in spet zavrtela čas. Vso to dogodivščino sem napisal v zvezek in čakam, kdaj bo izpolnila obljubo.

Aljaţ Lenič, 5. b

Aljaţ Lenič, 5. b

27

MOJ KUŢA

V doţivljajskem spisu vam bom opisala mojega kuţka ter kaj z njim počnem. Nekaj besed bom napisala tudi o mojih starših in njihovih igračah. Plišastega psa sem dobila pred pribliţno petimi leti od sosede Martine. Dala mi ga je zato, ker ga njena otroka nista več potrebovala, ko sta odraščala. Ime sem mu dala Puhi, ker ima puhasto dlako. Glavo lahko dvigne do pribliţno devetindvajset centimetrov, hrbet pa do devetnajst centimetrov, kar pomeni, da je tako velik. Ima tudi srednje velike, rjave in temnorjave oči. Na njegovem majhnem gobčku so tudi majhna črna usta. Nosa nima, saj se mu je odtrgal. Tak je bil ţe na začetku. Dala sem mu tudi svetlomodro ovratnico in bel povodec – vrvico. Srednje dolga ušesa mu visijo navzdol. Gobček ima bel. Tačke, konico repa in debelo črto sredi glave v navpični legi ima sivo. Vse ostalo, ušesa in hrbet pa je rjave barve. Tudi njegov trebušček je bel. S Puhijem spim zato, ker zavzame malo prostora. Imam tudi druge igrače v postelji. To pa so ogromen medved, dva medvedka Čokolinota, dva medvedka iz porodnišnice, miš, dva zajca, še dva medvedka in pa štorkljo, ki je tudi iz porodnišnice.

Vse te

igrače imam zloţene tako, da me ponoči ne motijo.

Proti Tomaţevi postelji je moja postelja videti veliko manjša in krajša z igračami, čeprav je moja postelja v resnici daljša in širša. Tomaţ ne mara plišastih igrač v postelji, ker meni, da zavzamejo veliko prostora. Velikokrat, če ni prijateljic pri meni, psička odnesem ven in se z njim igram. Notri pa včasih nanj pozabim, ker berem knjigo Ronja, razbojniška hči, ali se igram s Tomaţem. Tudi moje prijateljice včasih prinesejo kakšno igračo in potem se z njimi poigramo. Moja mamica ni imela posebnih igrač, kot jih imamo danes. Imela pa je fiţolčke in se je igrala igro fiţolčkanje. Oči pa se je rad igral igro človek ne jezi se. Ti dve igri sta si zelo podobni. Pozimi so se najrajši greli na peči in kvačkali, pletli ali delali gobeline. Ko pa je šel dedek v delavnico, mu je mami pomagala pri izdelavi kuhalnic. Delala je tudi na njivi, pobirala hruške in jabolka. Oči je veliko pomagal, ko so delali gajbice za krompir, pa tudi na njivi. Ko je bil star triindvajset let, mu je umrl oče in ţe takrat je moral prevzeti delo na njivi in doma.Zato ni imel veliko časa za igro. Zelo rada se igram s Puhijem, vendar ne pozabim na druge igrače in na prijateljice, če so zunaj. Tomaţu, mojemu bratu, ne posodim Puhija, ker mi je zlomil barbiko, ko sem bila še majhna. Zato se bojim za Puhija. V šoli bomo delali tudi punčke iz cunj in jih prodajali po dvajset evrov za Unicef. Z eno punčko bomo rešili enega otroka. Kuţa mi je zelo všeč, saj je majhen in mi ni treba skrbeti zanj. Doma imamo ţivega psa, nemškega ovčarja Reksa. Zanj včasih poskrbim, npr. menjavam vodo,

Nejc Podgornik, 3. a

28

poleti ga počešem, mu dam brikete, meso. Večinoma pa zanj skrbi oči. Reks je bil od pokojnega strica, duhovnika Vinka. Ko se je preselil v dom za ostarele, ga ni mogel imeti pri sebi, zato ga je dal nam. Doma imamo tudi zajce, muco, krave kokoši. Vse te ţivali bi imela tudi kot igračo. Ţelim pa si ne le plišastega papagaja, ampak ţivega, takega, ki je in pije in miga s perutmi. Ampak zadovoljna sem ţe s tem, kar imam – kot pravijo stari ljudje: »Glavno, da si zdrav!«

Natalija Tomaţin, 5. b

BILO ME JE STRAH

V strašnem doţivljajskem spisu vam bom opisala strašne trenutke. To se je zgodilo ravno zadnji dan v letu, 31. 12. 2010. Tega jutra sem ob 5.30 še spala, ampak Tomaţ je bil ţe buden. Začel me je cukati za lase. Seveda sem se prebudila. Oba sva slišala, kako je nekdo hitro stekel po stopnicah navzgor. Takoj sva pomislila na roparja. Odejo sva si pokrila čez glavo in prisluhnila brskanju po shrambi. Nato pa je ta ropar, ki je brskal po shrambi, spet odhitel nazaj dol po stopnicah. Ampak nisva bila prepričana, da je vlomilec odšel. Tomaţu sem rekla, da greva na balkon. Kar usedla sva se na mrzla balkonska tla, saj sva mislila, glavno je, da v takih situacijah ostaneva ţiva. Takoj zatem sva poklicala mamico. Vendar ni slišala klica takoj,saj je brnel molzni stroj. Zdaj sva zavpila še glasneje in mamica je prišla iz hleva. Takoj sva ji povedala za vlomilca. Mamica se je zelo prestrašila, zato je hitro stekla k nama. Tomaţ je rekel, da zdaj lahko greva nazaj v posteljo. Toda pomislila sem, da zrak še ni čist.

Ostala sva na balkon. Tedaj pa so se nalahno odprla vrata na balkonu. Mami ni bila. Pogledala sem in nisem videla nikogar. Bil je prepih. No, končno pa se je v najini sobi priţgala luč. Mami naju je spraševala, kaj se je zgodilo. Vse sva povedala. Mami pa je povedala, da je ona šla hitro po stopnicah, ker je iskala sol v shrambi. Na koncu smo se vsi smejali. Ta srhljivi dan mi bo še dolgo ostal v spominu, saj sem se zelo prestrašila. No, mogoče pa so bile to samo vaje. Mogoče se mi bo kaj takega zgodilo še enkrat. Tokrat (upajmo, da ne) bo prišel pravi ropar. Takrat bo šlo zares. Samo tega si jaz ne ţelim.

Natalija Tomaţin, 5. b

OČE

Oče pameten je, pameten oče prekaša vse.

Kdor mojega očeta pozna,

ve, da smešen biti zna. A kadar teţi,

vse od njega beţi.

Ne maram očeta, ki na zofi leţi, a moj ni tak,

on vsak dan v gozd zbeţi, kjer teče z medvedi

in se veseli.

Večino časa v sluţbi tiči, a vseeno najde čas,

za nas, navadne ljudi.

Ta pesem temelji na tem, da oče velik je problem,

ki se rešiti ga ne da, saj on vse ve in zna.

Dren Gruden, 5. a

29

STARŠA

Mami, ati sta roţi, ki se v soncu smehljata.

Vedno dobro se razumeta,

nikoli se ne kregata.

Vedno zdrava in vesela, radodarna in pridna kot čebela.

Zjutraj me zbudita

in v sluţbo odhitita, vse rada postorita, vedno vse uredita.

Nastja in Sara, 5. a

MOJA PRAVLJICA: PSIČEK MURI

V neki vasi je ţivele deklica z imenom Ţiva. Imela je zelo lepega in prijaznega psička Murija. Dobila ga je za svoj 4. rojstni dan. Dvakrat na dan ga je hranila in peljala na sprehod. Imela je tudi sestrico Niko, ki je bila stara komaj eno leto. Ţiva je imela tudi prijateljico Nino, ki je vsak dan hodila z njo na sprehode. Nina je zelo nesramna do Ţivine sestrice Nike. Ko je Ţiva prišla v četrtek k njej jo je Nina grdo gledala in vsi ostali tudi. Ţiva si je mislila, zakaj me tako grdo gledajo. Muri je to doma začutil in odšel naskrivaj iz hiše in točno v vrtec rešit Ţivo. Potem je bil Muri zelo popularen, zato ga je Ţiva pohvalila. Nina je bila zelo jezna. Muri je dobil novo hišico in ţogico. Vsi so ga imeli radi razen Nine. Ţiva je imela rada tudi sestrico Niko. Veliko se je igrala z njo in Nika je to oboţevala. Nina pa je bila zelo uţaljena, saj je ni nihče maral. Kuţa Muri je imel veliko srečo, saj je bil najsrečnejši kuţa na svetu.

Minevali pa so dnevi in leta, na njegovo priljubljenost so vsi pozabili. Zato se je nekega dne odpravil na sprehod. Tam jo je zagledal … lepo, prisrčno, ljubko malo ljubezen svojega ţivljenja. Tudi ona je bila osamljena. Takrat sta se zagledala in v zraku je bilo na tisoče pasjih srčkov … in to je bila ljubezen na prvi pogled. Takrat so se za njega zopet začeli srečni dnevi. Tudi ko je deţevalo, je za njega sijalo sonce, saj sta s psičko Lano tekala naokoli. Kmalu pa nista bila več tako svobodna, saj sta kmalu dobila tri črno-bele kepice. Za Murija je bilo to zopet novo obdobje, saj je postal očka in bil je zelo ponosen. Ko sta Nika in Ţiva našli mladičke, je bilo ţe spet veselje pri hiši. Murija so zopet imeli radi in ga boţali in zopet je bil v središču pozornosti. Muri pa se je sam pri sebi spraševal, zakaj te imajo ljudje radi samo takrat, ko kaj narediš??? Kuţa imej rad 356 dni na leto, saj je tvoj najboljši prijatelj, ki se s teboj nikoli ne skrega …

Tjaša Jakšič, 7. a

SVOBODA

Svoboda je ţivljenje, ţivljenje prostosti

brez vsake učenosti.

Svoboda je od vsakogar, od najmanjšega hroščka

do velikega slončka.

Svoboda je tudi tvoja, vzemi si čas za svobodo,

ker nikoli ne veš, kdaj svoboden boš spet.

Gašper Zalar, 6. a

30

PISMO PRIJATELJICI

Velike Lašče, 10. 11. 2010

Draga Tjaša!

Kakor veš, moje ţivljenje ni tako razburljivo. Ko so bile krompirjeve počitnice, pa meni in moji druţini ni bilo dolgčas. Zgodila se je tako razburljiva stvar, da ne vem, če mi boš verjela. Takole se je zgodilo. V nedeljo zjutraj je moj oče opazil medvedov iztrebek v našem hlevu. Tudi vrata v hlev niso bila v najboljšem stanju. Medved pa je razmesaril tudi eno izmed naših ovc. Naslednje, kar je oči naredil, je bilo to, da je sklical vaščane. Odločil smo se poklicati lovce. Prišla sta dva, prvi je bil v sorodu z našimi sosedi, drugi pa je druţinski prijatelj. Lovci in naš oče so v sobi nad kaščo postavili nekakšno zasedo. Naslednji dan, bolj proti večeru, se je medved spet pojavil. Lovci so ga ustrelili, saj niso imeli druge moţnosti. Prišel je črn avto in odpeljal ubogega medveda. Medved ni bil še čisto odrasel in sumili smo, da je še kakšen, ki bi nam prišel delat škodo. Na srečo se to ni zgodilo. Zanimiva stvar je ta, da je neka ovca ravno na noč, ko je prišel medved, rodila dvojčka, jagenjčka. Mogoče v soboto pridem k tebi, če ne bom imala obveznosti, seveda! Če si tudi ti doţivela kakšno razburljivo dogodivščino, potem mi lahko pišeš ali pa me enostavno pokličeš po mobitelu.

Adijo, prijateljica Eva

ZEBRA PONOČI

Zebra se ponoči sama očisti, ima debato s semaforji in znaki.

Pred spanjem vsako progo posebej krtači in razmišlja o vseh različnih stopalih, ki so hodila po njej. Ko pa zaspi, ţe od zmeraj sanja o savani, o pravem ţivljenju zeber in gazel.

Gašper Zalar 6. A

KAJ DELA PONOČI ZEBRA

Ponoči ko gremo spat, zebra postavi znak, ki pravi: stop, tukaj je zebra, ki gre v galop. Zraven zebre stoji semafor , stoji in govori: “Zebra, kam greš ti?” Zebra ga ubogala ni, avto jo povozil je tako hitro kot še nikoli.

Mateja Škulj 6. a

KAJ DELA PONOČI AVTOMOBIL ?

Podnevi, ko ga nekdo pripelje, dela brrrr. Ko pa ga pripelje ponoči v garaţo, avto naredi uh, kako sem se utrudil. V temi strahovi so v garaţi, avto se jih boji, a takoj strah preţene, saj takoj zaspi. Ko pa zjutraj se zbudi, se vse shladi.

Nika Adamič 6. a

ZEBRA

Zebra prešteva stopala in pešce, ki hodijo čez ceste. Ponoči zebra se zbudi in oddrvi.

Klara Perhaj, 3. a

31

Ko se spet zdani, zebra brţ nazaj prihiti in iz sanj se zbudi. Sanje odhitijo daleč v Savano in se izgubijo. Zebra si še proge skrtači in se umije, pa švrk na cesto, nov dan zbudi.

Manca Lunder, 6. a

KRALJESTVO BONBONOV

V daljavi zagledam palačo. Odhitim do nje. Nad vrati zagledam napis Kraljestvo bonbonov. Vstopim skozi vrata, ki so kot sladkorna pena, in jih pozabim odpreti. Sredi velike dvorane, ki je polna slastnih

bonbonov, lizik., sladkornih palčk in sladkornih kipcev, sedi kralj toffife. Prijazno ga pozdravim. ROK: Dober dan, vesel sem, da sem vas našel. KRALJ: Pozdravljen Rok. Ţe dolgo te pričakujem. Zakaj te ni bilo tako dolgo? ROK: Zato, ker imam zobni aparat in ne smem jesti sladkarij. KRALJ: V našem kraljestvu rešimo take teţave z lahkoto. Kralj pokliče čarovnika. Čarovnik prihiti in vpraša: Kaj me potrebujete? KRALJ: Začaraj, da bo Rok brez aparata.

ČAROVNIK: Hokuspokus čira čara, naj izgine aparat, naj se zdaj odpre omara, da se zabava prične! Bum, tresk, av! Čarovnik pade po tleh in hrup me prebudi iz spanja.

Rok Miklič, 5.r. PŠ Turjak

Z ZAJCEM EMILOM NA KMETIJI

Nekoč smo se z druţino odpravili na kmetijo. Ko smo prišli, smo stekli na travnik. Tako sem tekla, da sem se spotaknila in padla v gnoj. Bila sem tako lepo oblečena in sem vedela, da bi se starša jezila, ko bi me zagledala. Potem sem zagledala Emila, ki me je rešil. V eni minuti me je očistil, oblačila pa umil. Nihče ni izvedel, da se je zgodila nesreča.

Kaja Alja Simpson, 2.r. PŠ Turjak

ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE

Ob zaključku bralne značke smo imeli srečanje z Matjaţem Pikalom. Danes, v ponedeljek, smo se v Velikih Laščah zbrali v avli. Nas je presenetil Matjaţ Pikalo. Igral je na harmoniko. Imeli smo se zelo lepo.

Dejan Mavec, 2.r. PŠ Turjak

NAŠEL SEM KAMEN MODROSTI IN ZAČELE SO SE MI DOGAJATI

NENAVADNE REČI

Ko sem nekega dne prišel domov, sem pojedel kosilo in se šel na vrt igrat detektiva. Nenadoma se je v travi nekaj zableščalo in pritegnilo mojo pozornost. Šel sem pogledat in našel zelo lep in nenavaden kamenček. Očistil sem ga in ko sem ga podrgnil ob majico, se mi je zazdelo, da se je v meni nekaj spremenilo. Dobil sem čuden občutek, ki me je gnal, da bi v roke vzel knjigo. Tega občutka do sedaj nisem imel še nikoli, saj sem knjige sovraţil, ker so mi povzročale same

Jure Ahčin, 9. a

32

preglavice. Knjigo sem prijel v roke in začel tekoče brati. Bil sem presrečen, saj se je moja mora končala. Naslednji dan sem vzel kamenček s seboj v šolo. Pri slovenščini sem znal brati in dobil sem petko. Učiteljica je bila zelo vesela in od takrat naprej sem imel pri slovenščini same petke. Mama je bila zelo ponosna name, jaz pa sem vedel, da bom sedaj zagotovo postal detektiv.

Zala Vrabec, 4. razred PŠ Rob

NAŠEL SEM KAMEN MODROSTI IN ZAČELE SO SE DOGAJATI

NENAVADNE STVARI

Ko sem prišel iz šole, sem odšel na sprehod ob reki. Nenadoma se je v vodi nekaj zableščalo. Šel sem pogledat in v reki je bil svetleč kamen. Pobral sem ga in nenadoma se je prikazala vila, ki mi lahko izpolni tri ţelje. Zaţelel sem si, da bi znal brati, da bi postal detektiv in da bi bila mami in oči spet skupaj. Vila mi je izpolnila vse tri ţelje. Naslednji dan sem odšel v šolo in smo brali. Jaz pa sem bral najboljše in sem dobil oceno pet. Mami in oče sta bila zelo ponosna. Mami je hotela skuhati kosilo in nenadoma je s pulta izginil sir. Jaz pa sem videl sledi, šel sem za njimi in prišel do mišje luknje, mama in oče pa sta se smejala, saj sem postal čisto pravi detektiv.

Ţiva Vrabec, 4. razred PŠ Rob

NAŠEL SEM KAMEN MODROSTI IN ZAČELE SO SE MI DOGAJATI

NENAVADNE STVARI

Nekoč sem prišel domov in na tleh zagledal kamen. Takoj sem ga pobral in videl, da je na njem pripet listek. Tako me je zanimalo, da sem pozabil, da ne znam dobro brati. Črke so se kar same pravilno postavljale, tako da sem besedilo kar poţiral. Pisalo je »Na najniţji vzpetini na vrtu se blešči sonce. Kaj je to?« Šel sem na vrt, tam zagledal tri majhne skale in na eni se je bleščalo od sonca. Skalo sem obrnil in pod njo našel listek. Na njem je pisalo »Ptica na cesti ne zna leteti«. Pogledal sem na cesto in zagledal plastičnega ptička, ki je v kljunu nosil listek. Na njem je pisalo »Hodi po cesti levo, nato desno, še enkrat levo in na koncu kriţišča desno«. Hodil sem po navodilu in prišel do semaforja. Na njem je bil pripet kos papirja na katerem je pisalo «Najbolj pametna zgradba v mestu. Kje je?« Razmišljal sem in razmišljal, katera zgradba je lahko pametna. Stekel sem proti šoli in res me je na vratih čakal listek z obvestilom »No, zdaj pa znaš brati. Kamen Modrosti« Nisem mogel verjeti, kako sem lahko s preprosto zvijačo izboljšal svoje branje in kdo mi je pri tem pomagal. Naslednji dan sem v šoli dobil pet pri slovenščini in to samo zaradi Kamna Modrosti, ki še vedno leţi na moji nočni omarici.

Bert Kokovnik, 4. razred PŠ Rob

Erik Kovačič Hoćevar, 3. a

33

ZAJEC EMIL NA KMETIJI

Čeprav sta bili Neţa in Gaja na počitnicah, jima je bilo zelo dolgčas, ker si nista mogli deliti dogodivščin z njunim najboljšim prijateljem zajcem. Kar naenkrat so se nad kmetijo spustili veliki oblaki in vsi so se razbeţali v hiše. Zaslišali sta grozen hrup in izza grma je z avtom pridrvel zajec Emil. Ko sta to videli Neţa in Gaja, sta se ga razveselili. Ko je spet posijalo sonce, so se iz hiše zapodili Neţa,Gaja in Emil. Šli so delat potičke iz blata, jahali, sadili zelenjavo, kidali gnoj, grabili seno, krmili krave, konje, ovce, koze in kokoši, obirali jabolka, slive, češnje in hruške. Zajec Emil je postal celo veterinar za ţivali in pomagal pri telitvi telička krave Lize. Počitnice so se hitro iztekale in bliţala se je šola. Imeli so še malo časa za sprehod po gozdu. kjer so spoznali še gozdne ţivali. Po napornem sprehodu pa so vsi od utrujenosti popadali po posteljah.

Blaţ Štefin, 3. razred PŠ Rob

Z ZAJCEM EMILOM NA KMETIJI

Nekega dne sem šla za dva tedna na kmetijo. S sabo sem vzela tudi zajca Emila. Na kmetiji je ţivela teta Nataša. Ta dva tedna bo pazila name. Teta rada peče torte in piškote. Jaz pa jo rada opazujem, kako peče. Dogodivščine so se takoj začele. Najprej sva si z zajcem Emilom ogledala ţivali. Ko sva prišla do kokoške, je ravnokar pripovedovala zgodbo o hecnem lisjaku. Vsi smo se smejali. Lisjak pa se je ravnokar skrival za kokošnjakom. Mislil si je: »Ne bodo se dolgo smejali!« »Ukradel bom to zoprno kokoš, pa bo mir!« Pogumni

zajec Emil lisjaka ni videl, ko je ugrabil prijazno kokoško. Zjutraj kokoši ni bilo. Piščančki so povedali, da je lisjak ukradel njihovo mamo. Potem je šel zajec v akcijo. Zajec je vedel, kje ţivi lisjak. Tri ure je čakal, da je lisjak zapustil svoj dom, nato pa rešil kokoš. Vsi smo bili zelo veseli. Zajcu smo čestitali za pogumno dejanje. Teta Nataša pa je za nagrado spekla veliko torto.

Ema Kopač 2.a

SOLATA

Solata zelena, solata rumena,

solata rdeča, solata vseh pisanih barv,

to solata je zelenjavna,

ki je pri jedi vedno glavna.

Vsi jejmo solato

saj polna je vitaminov,

da bomo zdravi celo leto

in se bomo lahko igrali iger nešteto.

Tudi sadna solata je dobra zelo,

ker okrasimo jo s smetano.

Blaţ Štefin, 3.razred PŠ Rob

DEDEK

Moj dedek je siv

in velik trebuh ima,

rad se pošali,

ko vsi smo doma.

V delavnici svoj kotiček ima,

brusi, reţe ţlice lesene,

da vse se praši

in se moja babi na njega jezi ...

Blaţ Štefin, 3. razred PŠ Rob

34

ZIMA

Prišla v naše je kraje zima

in z njo beli sneg,

ki pobelil velik naš je breg.

Otroci vsi zdaj srečni smo,

ko se po beli strmini sankamo.

Otroci valimo kepe zdaj debele,

da sestavili bi velikega sneţaka,

na vrh nadeli bi mu velik lonec,

za nos korenje zataknili,

za usta in oči pa koščke oglja porabili.

Ko pa toplo sonce spet posije,

našega sneţaka kar razlije.

Blaţ Štefin, 3. razred PŠ Rob

USPAVANKA

Lepo, lepo sanjaj in hitro zaspi.

Lepe, lepe sanje ti mami ţeli.

Uţivaj v tem, kar sanjaš,

in hitro oči zapri.

Vse ţivali sladko spijo

in skupaj z njimi ti.

Vse kar zaţeliš si,

lahko se v sanjah ti zgodi.

Mateja Vodišek, 3. razred PŠ Rob

ROŢE PLEŠEJO

Roţe dobro plešejo,

rade se zabavajo,

hojlarija, hojlarija, hojlarija, ro.

Rade imajo se zelo,

na kitare špilajo,

hojlarija, hojlarija, hojlarija, ro.

Roţe res zabavne so,

rajajo in plešejo, hojlarijaro.

Zala Vrabec, 4.razred PŠ Rob

HAIKU

Ptička ţvrgoli, Zgoraj na veji sedi,

trala trala la.

Ptička odleti in neha peti čiv čiv,

ko mucko vidi.

Ptička odleti in nič več ne ţvrgoli,

muc za njo leti.

Lepa je roţa, mlada in zelena,

se pravi ji lep cvet.

Ko pride zima, ptička na jug odleti, kjer mraza več ni.

Jagode cveto,

Ptički pojejo zelo, pomlad je tu.

Pride spet domov, cvetje spet cveti in

voda kar šumi. Ţiga Strle 6.a

35

PRIPOVED O CORMAGU

Nekoč je ţivel kralj, ki je imel dva sinova. Prvemu je bilo ime Cormag, drugemu pa Franz. Oba sta bila vilinskega rodu. Nekega dne je kralj rekel Franzu, da bo moral oditi v vojno. Franz je bi vesel. Končno se bo lahko prvič boril v velikem spopadu. Naslednji dan je vzel svoje stvari, meč sčit ni pozabil na lok. Vzel je najboljši oklep, kar ga je lahko imel. Njegov brat je medtem sklenil, da bo začel zbirati svojo vojsko. Poslovil se je od brata, ki je šel v tisto mesto, kjer so priprave za bitko. To mesto se je imenovalo Ostgar. Tam so bili zbrani vojaki iz različnih rodov in mest. Franz je zelo kmalu dobil prijatelja. Ime mu je bilo Seth. Tudi on je bil vilinec, ampak on je ţivel v gozdu. Rekel je, da bo tudi sodeloval v bitki. Cormag je ravno odšel od doma, vzel je svojega prijatelja zmaja, ki ga je jezdil. Ni imel nobenega meča, samo malo denarja. Dva kilometra od doma je našel roparje. Ubil jih je. Dobil je meč, oklepne čevlje in oklepne rokavice. Šel je naprej. Franz se je medtem pripravljal za bitko. Ţe so bili na bojnem polju. Z njimi se bo boril tudi kralj. Videli so četo demonov, ki se jim je pribliţevala. Najprej so ustrelili lokostrelci. Potem se je vnel hud spopad. Veliko ljudi in demonov je umrlo. Priţgali so baklo, da bi dali znak Loghainovim vojakom. Vendar je on umaknil svoje čete. Kralja je ubil velikan. Prišel je Cormag, vsi so pomrli razen nekaj demonov. Pobil je te. Dobil je oklep, ščit in meč. Našel je vojaka, ki je bil zelo ranjen, vendar je preţivel. Dal mu je nekaj zdravilnih rastlin. Vzel ga je s seboj, šla sta v malo mestece. Srečal je čarovnika,

ki je hotel iti z njim. Vzel ga je s sabo. Vsi trije so šli v mesto, kjer so ţiveli škrati. Kralja niso imeli. Cormagu so naročili, naj ubije roparje po mestu in njihovi vodjo. Najprej so se pogovarjali z nekaj ljudmi. Povedali so, da so nekje vrata, ki jih je Jarvia za zmeraj zaprla in, da mora Cormag ubiti roparja in dobiti ključ. Ubil je tega roparja, dobil je ključ. Šel je do vrat in jih odprl. Najprej je moral ubiti veliko roparjev, da se je prebil do Jarvije. Ubil jo je. Zdaj bo moral oditi še v temne rove, od koder se še nihče ni vrnil. Srečal je palčka z veliko sekiro, ki je hotel iti z njim. Vzel je s sabo tudi njega. Vrnili so se iz temnih rovov in dobili so krono za kralja za kralja tega mesta. Dali so jo kralju, ki so ga določili. Temu kralju je bilo ime Harromont. Nato so šli v kamp vilincev. Tam so dobili različne vilinske meče. Na misijo so odšli v gozd, ki se je imenoval Brecilian forest. Našli so zapuščen tempelj run. Bil je poln volkodlakov. Niso se hoteli boriti, zato so Cormaga peljali do kraljice gozda. Rekla je, da mora videti vodjo vilincev. Cormag je sam šel ponj. Ko ga je pripeljal, je prekinil kletev. Vsi volkodlaki so postali ljudje. On in kraljica gozda pa sta umrla. Snifrunner eden, ki je bil prej volkodlak, je Cormagu in njegovim prijateljem dal poseben ščit. Ta ščit ga bo varoval pred demoni. Nazadnje so šli v mesto poimenovano Denerim. Tam je ţivel kralj Loghain. Ubiti so ga morali. Sprva jim je spodletelo, malo kasneje jim ga je končno uspelo ubiti. Ponoči so demoni zasedli celo mesto. Uničili so vas Radcliff. Vsi ljudje so morali it v vojno razen otrok in nekaj ţensk. Cormag je najprej ubil nekaj

36

demonov na dvorišču gradu. Hitro je poiskal grajske ječe, da bi rešil ljudi iz njih. Prišel je v ječe. Ko je videl, kdo je v eni od celic, mu je zastal dih. Bil je njegov brat Franz in njegov prijatelj Seth. Cormag in njegova vojska so ubili glavnega demona. Cormag je kmalu zatem dobil sina, ki je mislil, da je mala vojska brez vrednosti in hoče veliko vojsko. Cormag mu je rekel: »Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača.« Jan Ban, 7. a

MOJA ZGODBA

Sedim ob oknu in opazujem deţne kaplje, vedno bolj strmim v njih in kaj kmalu začutim na svojem licu, kako mi solza drsi proti vratu. Sedim in še vedno strmim v deţne kaplje, saj se počutim, kot da sem ena izmed njih. Padam, padam in se nikdar več ne poberem. Občutek imam, da nisem sama, ko jočem, da nisem sama, ko padam vedno bolj proti dnu in se nikdar več ne poberem, saj te moči nimam, nimam volje, da bi se pobrala, saj brez tebe nisem nič. Kmalu deţ poneha in izza oblakov posije sonce, svetloba, ki osvetljuje ves svet, vendar ko ga zagledam, začutim temo, ki mi prodira v srce vedno bolj. Saj misel na to, kako sva skupaj nekoč gledala sončni zahod, me še bolj razţalosti. Odidem v posteljo sredi popoldneva in tam jočem, kot vsak dan, vsako noč,

odkar si me zapustil, odkar me tvoje toplo telo ne greje več. Zbudim se šele zjutraj, vendar razloga, da bi vstala, nimam. Včasih me je prebudila kava, ki si mi jo skuhal ti, prebudil me je ţe sam vonj, saj tako dobro kot si jo skuhal ti, je ni in ne bo nihče. Ob misli nate se zopet razjočem in srce me zaboli. Nakar pridrvi moja mala sestrica v sobo, skoči na posteljo ter ob pogledu na moj ţalosten obraz začne zganjati norčije, češ da me bo spravila v boljšo voljo. Kmalu se je naveličala in malce potrta odšla iz sobe, ker me v dobro voljo ni spravila, jaz pa sem se zopet zamislila sama nad seboj, kako bom preţivela brez tebe … Odgovor na to vprašanje je bil samo eden. NE BOM! Preveč pogrešam najine skupne trenutke, zato v hipu vzamem mobilni telefon v roke in iščem tvoje ime po imeniku. Ko ga najdem, premišljujem, če je to dobra odločitev, da te pokličem, da slišim tvoj glas, po katerem tako zelo hrepenim. Po dolgem premisleku le pritisnem na tipko in ţe zvoni. Kmalu za tem sledijo besede: »Hej ...Ti si?!« Moči, da bi mu odgovorila , nisem imela, ko sem poskušala, se mi je glas začel tresti in srce mi je začelo utripati tako močno, da sem mislila, da mi bo skočilo ven. Prekinila sem. In zopet planila v jok. Ko sem po dolgem času slišala njegov glas, se mi je v srcu kar nekaj spremenilo, dobila sem vsaj malo moči in volje za ţivljenje. Oblekla sem se in uredila, kar je mamo kar precej čudilo, saj me ţe zelo dolgo časa ni videla takšne, ker sem čas, od katerega me je zapustil, preţivela v sobi in veliko stvari zaradi ţalosti zamudila.

Tanja Gruden, 9. a

37

Po več urah urejanja sem bila le pripravljena. Stopila sem ven in hodila po gozdni poti, dokler nisem pred sabo zagledala njegove hiše. Srce mi zopet ni dalo miru, utripalo je vedno hitreje. Zbrala sem pogum in pozvonila. Vsa srečna da me boš morda le vzel nazaj in da ti še vedno zame bije srce. Ko so se vrata odprla, mi je srce otrpnilo in za nekaj sekund se mi zdi, da celo nehalo biti. Pred sabo sem zagledala punco, oblečeno v njegovo srajco, ki sem mu jo kupila za rojstni dan. V trenutku mi je postalo vse kristalno jasno in stekla sem vstran tako hitro, kakor so me nesle noge. Prišla sem domov, stekla v svojo sobo, zaloputnila vrata in se zavila v svojo toplo odejico ter pričela močno jokati. Ko sem se vsaj malo pobrala, je moje srce zopet občutilo padec, ki ga prebolelo in pozabilo ne bo nikoli. Jokala sem neprestano vso noč in komaj proti jutru zaspala. Spala sem, dokler me ni prebudila mati, ki je sedela na postelji ob meni in si brisala solze. Stisnilo me je pri srcu, ko sem jo videla takšno, saj tako potrte nisem videla še nikdar. Poboţala me je po laseh in me z zelo tihim glasom, ki ga do sedaj pri njej nisem poznala, vprašala, kaj se z mano dogaja, kaj mi je storil človek, ki mi je pomenil vse. Moči, da bi ji odgovorila, nisem imela, zato sem jo le močno stisnila k sebi, saj sem objem in toplino potrebovala bolj kot karkoli drugega. Šele čez nekaj mesecev, skoraj leto dni je minilo, sem si vsaj malo opomogla in nadaljevala študij. Tam sem spoznala veliko ljudi, med njimi tudi nadvse duhovitega, prijaznega in prijetnega fanta, s katerim sva se iz dneva v dan bolj razumela. Po

mesecu dni sem postala njegovo dekle, dekle čudovitega in spoštovanja vrednega fanta. Vsak dan sva preţivela skupaj, po nekaj mesecih pa sem ga pripeljala domov, kjer sva gledala zelo romantičen film in se zabavala. Pozvonil je moj mobilni telefon »Kdo za vraga kliče ravno zdaj?«, sem jezno zakričala in vzela mobilni v roke, na ekranu se je prikazalo njegovo ime, ime moje velike bivše ljubezni, ki mi je povzročila tako ogromno bolečin. Oglasila sem se in rekla: »Kaj hočeš?!«. To sem rekla tako samozavestno, da sem bila kar malo ponosna nase, saj nekaj mesecev nazaj bi za njegov klic storila vse, zdaj me pa ni ganil. Glas na oni strani je rekel: »Veš, veš … Spoznal sem, da sem naredil napako, ko sem te zapustil, še vedno te ljubim!«. Nisem čutila bitja srca kot nekoč, ampak samo jezo. Še kar je nadaljeval: »Punco sem zapustil in sedaj storim vse, samo postani zopet moje dekle.« Jaz pa sem kar se da ponosno odgovorila: »Včasih bi vse storila za te besede, ki si mi jih sedaj izrekel, zdaj pa v mojem srcu ni niti delčka prostora zate, saj imam novo ljubezen, novega fanta, ki ga ne zamenjam za nič!« in prekinila. Okoli pasu sem začutila njegove roke in tih šepet na uho: »Ljubim te.«. Obrnila sem se, ga poljubila in bila presrečna, da imam njega , ki mi stoji ob strani in me iz dneva v dan preseneti, ter mi daje moč za ţivljenje.

Sara Zakrajšek, 9. b

38

KNJIGA, KI JE ZAZNAMOVALA MOJE ŢIVLJENJE

Knjige so pomemben del mojega ţivljenja. So nekaj nezamenljivega in nekaj, česar ne smeš zamuditi in izpustiti. Vsaka od njih me je česa naučila, vsaka je pripomogla k temu, da sem taka kot sem. Ker knjige spreminjajo ljudi. Jih učijo, spodbujajo, preoblikujejo. In tudi zaznamujejo. Knjige so pomembne spremljevalke mojega – čeprav za zdaj precej kratkega ţivljenja. Poleg staršev in učiteljev v šoli so neke vrste učiteljice. Učijo ţivljenja. Mene so predvsem naučile, da stvari ne smem soditi po zunanjosti, saj če ima knjiga dolgočasne platnice, ima še vedno lahko zanimivo, napeto, poučno, lepo in nasploh super vsebino. Enako kot ljudje. Ne bi si upala trditi, da me je zaznamovala le ena knjiga. Ne, to trditi bi bilo precej nepremišljeno. Prav tako ne morem trditi, da so me zaznamovale vse knjige. Tudi to bi bilo nepremišljeno trditi. Tako nimam druge izbire, kot da rečem, da me je zaznamovalo nekaj knjig. Toda te toliko bolj. Če bi ţelela vse te knjige našteti, bi se znašla pred teţavo. Vseh se ne spominjam več, le čutim, da so del mene. Da so v meni prisotne. Zaradi tega se bom osredotočila na tiste, ki se jih zelo dobro spominjam. Tiste, ki so me zaznamovale. Vsaka v svojem obdobju. V obdobju mojega srečanja s knjigami (to je bilo takrat, ko sem ţe sama brala in sem se ţe poslovila od slikanic) me je zaznamovala knjiga Pika Nogavička pisateljice Astrid Lindgren. To je bila prva knjiga, za katero lahko rečem, »da izgleda«. Ni

bila več tista čisto tanka knjiţica. Bila je knjiga. Ob njeni pomoči sem med drugim ugotovila, da je brati zabavno. Da je zelo zanimivo in tudi poučno, saj dokler nisem prebrala Pike Nogavičke, nisem vedela, da ostaneš večno otrok, če poješ »preglk kroglice« (tako je Pika rekla grahu) in zraven rečeš: »Ljube kroglice preglk, nikdar nočem bit velik!« Z njeno pomočjo sem tudi ugotovila, da lahko berem v avtu in da me tudi ovinki ne odvrnejo od branja.

Moja babica zelo rada bere. Še najraje kriminalke. Tako sem v času, ko sem ga preţivljala pri njej, opazovala naslovnice teh knjig. Zdele so se mi zanimive. Največkrat so bili na njih zapori, pištole, policisti in detektivi. Ko je babica videla moje navdušenje, mi je v roke potisnila kriminalko rekoč: »Preberi!« Od takrat oboţujem kriminalke. So ena izmed mojih najljubših literarnih zvrsti. Prva kriminalka, ki sem jo prebrala, je bila knjiga Agathe Christie z naslovom Mačka med golobčki. Knjiga mi je bila tako všeč, da sem od takrat prebrala skoraj vse knjige Agathe Christie, navdušila pa sem se tudi nad pisateljema kriminalk James Pattersonom in Donno Leon. Brez teţav in

Blaţ Marolt, 9. a

39

posebnega premišljanja lahko trdim, da me je ta knjiga zaznamovala. Naučila me je razmišljati ob branju. Do takrat sem knjige brala, ne da bi med branjem kaj posebej razmišljala ali ugibala. No, mogoče sem, le da se zdaj tega ne spominjam več. Pri tej knjigi pa sem sodelovala tudi jas. Sodelovala sem tako, da sem bila tudi sama neke vrste detektiv. Ugibala sem, kdo je storilec, kdo laţe, kaj se bo zgodilo naprej. Konec koncev pa so vse dobre (tiste res dobre) knjige take. Prisilijo ali morda bolj vzpodbudijo bralca, da tudi sam aktivno sodeluje. Da ni le opazovalec oziroma v tem primeru bralec, temveč neke vrste neomenjeni, nenapisani knjiţni lik. Čeprav so moja predvidevanja pogosto nepravilna, se ob tem zabavam, saj je branje knjige brez bralčevega sodelovanja pribliţno tako, kot če človek ţivi ţivljenje, le kot nemi opazovalec. Če čaka, da bo vse samo od sebe prišlo k njemu in sam ne naredi nič v tej smeri. Ker nenazadnje, knjiga je ţivljenje. Ţivljenje, strnjeno med dve platnici. Pred pribliţno petimi leti sem prvič vzela v roke knjigo Harry Potter in kamen modrosti. Ko sem jo prebrala, sem se z navdušenjem lotila še ostalih knjig o Harryju Potterju. Prebrala sem jih kot bi mignil. To potrjuje tudi to, da je pisateljica J.K. Rowling res dobro opravila svoje delo. Celo tako dobro, da sem do enajstega rojstnega dne upala, da bom dobila pismo s čarovniške šole Bradavičarke, v katerem me vabijo, naj prvega septembra pridem na peron enajst in tri četrtine, od koder se bom z vlakom odpeljala na Bradavičarko. To so bile prve knjige, ki so me popolnoma posrkale vase.

Ko sem jih brala, sem bila gluha in nema za svet okoli sebe. Takrat so vsi nekako beţali od mene, saj nisem bila najbolj prijazna do tistega, ki me je zmotil. Vedela sem, da vse to s čarovniki ni res, pa vendar sem nekje v sebi upala, da je. Da obstaja nek vzporeden svet s čarovniki. Ali pa, da so čarovniki povsod okoli nas, le da jih mi ne opazimo. Knjiga Harry Potter je zaznamovala moj način izbiranja knjig, ki sem jih začela brati. Za Harryjem Potterjem sem bila precej obsedena z znanstveno fantastičnimi knjigami, kot so ArtemisFowl, Artur in Minimojčki, Srce iz črnila,… navdušila sem se tudi nad sago Somrak in knjigami Vampirska akademija. Vendar sem se takih knjig ţe naveličala. Preprosto, na koncu je bila moja glava prepolna čarovnikov , zmajev, majhnih ljudi, vampirjev, škratov. Zadnje čase pa namesto po znanstveni fantastiki raje posegam po zgodovinskih romanih. Takrat pa sem si ţelela biti čarovnica. Ne vem, morda se mi je realnost zdela dolgočasna. Knjige zame same po sebi niso ţive. So predmet z dvema platnicama, med katerimi so listi, napolnjeni z besedami. In če ima knjiga naslov, dobi ta stvar ime. Knjiga je čisto navaden predmet, primerljiv s kroţnikom, lučjo ali stolom. Ko pa vzamem knjigo v roke in jo začnem brati, ji vdihnem ţivljenje. Besede oţivijo in ostanejo ţive, dokler knjige ne zaprem. Takrat besede v knjigi niso več ţive, ţivijo pa v moji glavi in tam ţive tudi ostanejo. Zlasti besede iz knjig, ki so me zaznamovale.

Brina Gruden, 9.b

40

ZANIMIVOSTI

MOJE POČITNICE

Moje počitnice so bile zelo ţalostne, saj je umrla moja babica, ki sem jo imela zelo rada. Najbolj lepo pa mi je bilo na morju, kjer sem se spuščala po toboganu in plavala v morju. Doma so me razveseljevali mladi zajčki, ki so moji ljubljenčki, in mladi telički, ki sem jih lahko boţala. Veliko vročih dni sva z bratom Maticem preţivela v bazenu. Vesela sem bila tudi, ko smo nakupovali šolske potrebščine.

Neja Zgonec, 5.b

Prvi dan počitnic sem skupaj z gimnastičarkami odšla v Faro pri Kolpi. Odpeljali smo se v nedeljo popoldne in ţe na poti smo si ogledali grad Kostel. Nato smo se nastanili v domu, kjer smo imeli spoznavni večer. Naslednji večer smo skakali po ponjavi in čez kolebnico, telovadili in se lovili. V naslednjih dneh smo obiskali lončarja in vsak je lahko naredil izdelek iz gline. Tudi kopali smo se v reki Kolpi, ki je bila zelo mrzla. Ker pa sem imela doma mlade zajčke, sem si zelo ţelela domov. Moj prvi dopust sem skrajšala za dva dni.

Domači so bili zelo razočarani, ampak jaz sem bila vesela, da sem doma.

Tea Leščanec, 5.b

KARLOVICA

Na Karlovici sem doma jaz, Anţe Garneš. Karlovica je zelo zanimiva. Javne zgradbe so: gasilski dom, vrtec, trgovina in bar Janez. O zgodovini Karlovice lahko povem zelo veliko. Karlovica je zelo star kraj, to pove letnica na dvoru. Zdaj je to zapuščen bar, prej so tu ţiveli karlovški dvorjani. Nasproti je šola (zdaj so le še ostanki). Kjer je zdaj trgovina, je bilo nekoč dvorišče neke hiše. Skozi Karlovico je vodila zelo pomembna trgovska pot. Kjer je zdaj naša dnevna soba, je bila nekoč trgovina s suho robo. Igrišča ne smemo pozabiti, saj smo nanj zelo ponosni. Pozimi se pri nas odpre smučišče, ki ga urejajo bliţnji vaščani. Prebivalcev je okoli 40.

Anţe Garneš, 7. a

POTOVANJE IZ VELIKIH LAŠČ DO SEKIRIŠČ

Ko zapustiš Velike Lašče, za seboj pustiš raven svet. Kmalu zagledaš Rašico in tudi mlin z domačijo Primoţa Trubarja. Ob cesti proti Robu se vije Robarka, sicer mirna in majhna reka, ob večjih povodnih pa naraste v ogromno reko, ki poplavlja bregove. Iz vasi Podlog se lepo vidi hrib Osolnik s cerkvijo na vrhu. Malo naprej v Kneju se cesta odcepi proti Karlovici, vendar mi nadaljujemo pot proti Dolščakom, ki so ravno pod Velikim Osolnikom. Od tu se ţe vidi Rob, ki je večji kraj z ţago in osnovno šolo. Nato se iz Roba pot strmo vzpenja proti Pečkom. To je

Anţe Kovačič, 7. b

41

dvignjen svet, ki ga na eni strani omejuje graben Uzmanščice. Nato nadaljujemo pot proti Uzmanom. To je manjša vas z mlinom in le nekaj hišami. Pot se še bolj vzpne. Ko zapustimo gozd, pridemo do Purkač. Po dveh kilometrih pridemo do Sekirišč. Nad nami je hrib Veliki vrh. Pod njim je manjša vasica, kjer se ljudje ukvarjajo s kmetijstvom, predvsem pa z gozdarstvom. Pred nami se odpre veličasten pogled proti JV na Ribniško kotlino. Poleti pa se nam odpira pogled preko Male G gore, do Svete Ane in Črnega vrha, vse do Kočevskega Roga. Po desni strani pa se nam odpira pogled preko Travne gore in pa Mestnega vrha nad Kočevjem, vse do Hrvaškega Risnjaka. Če pa se ozremo še bolj desno proti J, pa uzremo naš prelepi Sneţnik, ki le tri mesece ni pokrit s snegom.

Matic Zgonec, 9. b

POTOPIS

Barcelona je velemesto v Španiji. Tja sem se skupaj s starši in bratom odpravila lansko leto med poletnimi počitnicami. Od doma do letališča v Benetkah smo se peljali z avtom, od tam naprej pa z letalom do letališča, 20 kilometrov oddaljena od središča Barcelone. Nastanili smo se v hotelu v mestni četrti, ki je bila blizu olimpijskega griča. Olimpijski grič se imenuje zato, ker so na njem leta 1992 priredili poletne olimpijske igre. V štirih dneh, ki smo jih preţiveli tam, smo si ogledali vse večje znamenitosti in posebnosti mesta. Med drugim smo obiskali Sagrado Familio (to je znamenita Gaudijeva cerkev), muzej na olimpijskem griču, Picassov muzej, nogometni stadion

kluba Barcelone, številne vodnjake, parke in vrtove, ter ţivalski vrt. Poskusila sem tudi značilno špansko jed, ki s imenuje '' paella''. To je v ponvi pečen riţ z zelenjavo in mesom. Čeprav se morda sliši podobna riţoti, je jed popolnoma drugačnega okusa. Ker ne znam špansko, sem se z ljudmi tam pogovarjala v angleščini. Ker pa je bilo teh stikov z ljudmi precej malo (največkrat z natakarji, receptorji in trgovci), ţal o prebivalcih tega mesta ne morem pisati.

Brina Gruden, 9. b

RUSIJA

Rusija je čezcelinska drţava, ki obsega del Severne Evrope. S 17.075.400km2 je Rusija največja drţava na svetu in obsega skoraj tolikšno ozemlje kot naslednja največja drţava, Kanada. Po prebivalstvu je Rusija na devetem mestu med drţavami sveta. Voditelj drţave je predsednik Ruske federacije, ki je hkrati tudi glavni poveljnik oboroţenih sil. Volijo ga vsake štiri leta na podlagi splošne volilne pravice s tajnim glasovanjem. Rusija leţi med Atlantskim in Tihim oceanom, ter Severnim ledenim morjem. Obale ima kar ob 11 morjih. Na zahodnem delu od Kavkaza do Urala prevladuje niţavje, na vzhodnem pa nizka hribovja in gorovja. Največje reke so Jenisej, Irtiš, Amur, Lena, Volga, Ob in Ural. Podnebje je celinsko s toplimi poletji in proti vzhodu vse bolj mrzlimi zimami. Ima 144 milijonov prebivalstva. Znanih je še mnogo ruskih ekstremov: Kaspijso jezero je največje na svetu, Bajkalsko jezero je najglobje na svetu, prav tako so

42

ruskemu Ojmjakoninu izmerili najniţjo temperature, in sicer -71,1 °C. Predsednik Ruske federacije, kakor je uradni naziv drţave, je Dimitrij Medvedjev. Glavno mesto je Moskva, ki ima nekaj več kot 8 milijonov prebivalcev. Rusijo sestavlja 89 federalnih enot in 21 republik, ki imajo visoko stopnjo neodvisnosti. Uradni jezik je ruščina, pisava pa cirilica. Če vzamemo pod drobnogled etnično sestavo prebivalstva, je v drţavi 81% Rusov, sledijo Tatari, Ukrajinci in ostali. Od tega jih 73% ţivi v mestih, ostali na podeţelju. Večina je ruskih pravoslavcev, sledijo muslimani. Rusija je surovinsko najbolj bogata drţava na svetu z velikimi potenciali in hitro rastočim trgom. Vedno bolj aktivno se vključuje v evropsko, v zadnjem času pa tudi v svetovno politiko. Glavne izvozne skupine proizvodov so kovine, plin, nafta in naftni derivati, kemikalije, les in proizvodi iz lesa. V največji meri pa Rusija uvaţa hrano in pijačo, zdravila, meso, sladkor ter stroje in opremo.

Rusijo mnogi povezujejo z vodko, kučmo, snegom, transibirsko ţeleznico, revščino, ikonami v pravoslavnih cerkvah in predvsem mafijo, oziroma tistimi, ki so na hitro obogateli z nečednimi posli. Pa je bil

razkol med revnimi in bogatimi vedno tako velik kot danes? Šele v zadnjih petnajstih letih je ţivljenje v Rusiji precej klavrno. Le peščica je po osamosvojitvi in denacionalizaciji obogatela. Ostali se prebijajo iz dneva v dan, kljub vsem tegobam pa veliko pojejo in plešejo ter tako ohranjajo tradicijo. Druţenje zaokroţujejo ruske ljudske jedi in pijače: juhe (boršč, šči, uha), glavna jed (plemeni), sladice (piroţke, prjaniki, slojka), napitki (čaj, kvas, rjaţenka, kefir). Rusi ob vsakem dnevnem času radi pijejo čaj in da ga imajo lahko kadarkoli pri roki, uporabljajo samovarje – kovinske posode za zavretje vode. V severnih mestih še vedno umetelno vezejo in kvačkajo. Ruska ljudska umetnost je še vedno zelo prisotna, posebno v glasbi, plesu in uporabni ter okrasni umetnosti. Da bi preţiveli, Rusi prodajajo vse. Veliko mladih, ki lahko prodajo svoj talent, se seli v druge drţave. Drugi se znajdejo drugače: na stojnicah skušajo prodati mnogo neuporabnih predmetov ali pa gojijo pridelke na manjših posestvih in skušajo tako preţiveti zimo. Za bogataše, ki se naokoli vozijo z dragimi mercedesi s temnimi stekli, pa se govori, da so obogateli s preprodajo oroţja, nafte, s privatizacijo drţavnih podjetij in njihovo poznejšo odprodajo tujim druţbam. Vsi, ne glede na prihodke, pa pijejo vodko. Povprečen Rus popije od 12 do 15 litrov vodke na leto, zaradi zastrupitve pa jih umre okoli pol milijona na leto. Zaradi slabih ţivljenjskih razmer je na ulicah veliko beračev in pijancev, ki omagajo zaradi velike količine vodke. Pijejo prav vsi, tudi mladi, ki štejejo komaj 10 let in v hladnih dnevih

Nika Košir , 6. a

43

hodijo okoli s pivom ali stekleničko vodke v roki. Rusija trdi, da je domovina vodke, čeprav ni dokazov, kje so jo izdelali prvič. Prekomerno pitje je splošni problem ruske druţbe.

Lara Ivanc, 7. a

OPIS PRIJATELJICE

Sara Leščanec se je rodila 25. 9. 1996 v Ljubljanski porodnišnici. Ţe od prvega leta svoje starosti je obiskovala vrtec Sončni ţarek v Velikih Laščah. Leta 2000 se je rodila njena edina sestra Tea. Prvi razred je začela obiskovati leta 2002 v osnovni šoli Primoţa Trubarja Velike Lašče. Njene ocene so povprečne, prevladujejo prav dobri uspehi, kajti ima majhne teţave z jeziki. Ţe od prvega razreda sodeluje pri bralni znački, poskusila pa je tudi z matematičnem kengurujem, angleško bralno značko, tekmovanjem iz biologije, kemije in nekaj športninmi tekmovanji. Za Saro je značilen rek: ''Vaţno je sodelovati, ne zmagati.'' Šest let je trenirala tudi gimnastiko, zadnje leto pa se ukvarja z badmintonom. O svojem šolanju naprej in o svoji prihodnosti pa še ne razmišlja.

Petra Oblak, 9. b

OPIS OSEBE

Sara Leščanec je stara 14 let. Visoka je 169 cm, tehta pa 52 kilogramov. Ima dolge temno rjave lase, ki jih večinoma nosi spuščene. Njene oči so rjave barve, tu in tam pa se ji na koţi pojavi tudi kakšen mozolj. Drugače ima normalno polt in je brez pegic. Od oblačil ima najraje kavbojke in majico. Ima dobro postavo. Najraje je čokolado, doma

pa med tednom sama kuha kosila. Ţivi v Velikih Laščah in ima mlajšo sestro. Seveda obiskuje tudi OŠ Primoţa Trubarja, kjer hodi v 9. razred. Med prostim časom se najraje druţi s prijatelji.

Brina Gruden, 9. b

OZNAKA OSEBE

Sara je zelo ţivahna oseba. Rada glasno govori, verjetno celo nezavedno, se veliko smeje in zna biti zelo agresivna, če jo samo malo razjeziš, ona pa ima po vrhu še slab dan. Pri vodenju skupine je zelo dobra in tudi v druţbi jo boš teţko našel v ozadju, saj vedno strastno debatira z nami o vseh temah. Sestra zna biti njena dobra stran, dokler ji ne rečeš, da sta si podobni, vendar odnosi so isti kot pri ostalih sestrah. Vedno se je treba z nekom kregati. Svoje mnenje zna izraziti in ga zagovarjati ne glede na ceno, pa naj gre za ţivljenje ali smrt. Vendar to je le naša ljubka Sara.

Tanja Virant, 9. a

MODA

Kako se počutite, ko zjutraj pogledate v svojo omaro?

Jan Poplatnik, 7. a

44

Navdušujoče, veselo ali zamorjeno?! Sprašujete se, kako bi danes kombinirali, vendar vam je zmanjkalo navdiha in se počutite, kot da potrebujete nove obleke za nove kombinacije. To ni res. Potrebujete le malo navdiha iz različnih izloţb ali pa modne dodatke. Če pa se odpravite nakupovat, se po vsej verjetnosti ne morete odreči nekaterim trgovinam, ker vas ţe izloţba povleče noter. In potem, ko začnete, ne morete nehati, občutek je, kot bi vas obleke prevzele in

zaradi njih ţivite. Vendar se je pametno, preden karkoli kupiš, vprašati, ali to nujno potrebuješ. Letos so v ospredju barve, saj podzavestno vplivajo na naše počutje, izgled, dojemanje okolice in našo osebnost. Večina ljudi se obleče v barve, ki so skladne z njihovo podobo, vendar ţive barve pridejo do izraza in prinesejo ţivahnost, privlačnost, mladost, sveţino … in potem so tukaj še vzorci, letos se v vsaki trgovini najde nekaj »posejanega z roţicami nekaj mornarskega in srčkano pikčastega. Črte in pike so modne vsako poletje, najbolj popularen pa je mornarski stil, ki ga preprosto oboţujemo v

kombinaciji z vrtoglavo visokimi petami.

Ester Gradišar, 9.b

RAČUNALNIK

Računalnik zvečer res ne počiva, otroci vojnice nanj igrajo.

Mladina dolge spise in zgodbe

zvečer piše. Starši pa ţe kričijo

in otroke spat podijo.

HAIKU

Zvončki zvonijo, pesmi se veselijo,

nove pomladi. Fantič na gori

kliče nove pomladi, veter ne mine.

Tjaša Prijatelj, 6. a

MOJA BABICA

Moja babica je zlata, vedno se smehlja.

Tudi če sem nagajiva, rada me ima.

Babi moja rada peče in recepte mi pove.

Za sladico naredi potico, za povrhu še sladoled. Moja babi iz slabe volje

spravi me v smeh. In kot dobro vemo,

babico imamo radi vnuki vsi! Moja babi je super babica,

rada jo imam nadvse. Vredna vsega je zlata,

posebno še, ko mamice ni doma. Manca Petrič, 4. r. PŠ Turjak

Anja Prijatelj, 3. a

45

REBUSI

A=E _ _ _ E O

_ _ _ _ M A _ _ _

_ _ _ _ E K S L I K A _ _ _ _

_ _ _ _ M _ _ _ _

ZABAVA

VICI IN ŠALE

Milan, zakaj si zamudil pouk? "Sanjal sem o nogometu!" "To pa res ni razlog za zamudo!" "Je, ker so igrali podaljške in streljali enajstmetrovke." "Otroci, povejte staršem, da bo jutri roditeljski sestanek," reče razredničarka učencem. "Janezek, ali si slišal kaj sem rekla?" "Ja, stari mami naj rečem, da naj jutri pride na roditeljski sestanek." "Zakaj pa ne staršem?" "Ker babica slabše sliši!" "Kateri je najprimernejši mesec za obiranje sadja?" je vprašala profesorica biologije. "Mesec sploh ni vaţen!" se je oglasil Grega. "Vaţno je, da gospodarja in njegovega psa ni doma!" "Mihec, kje si bil pa včeraj, da te ni bilo v šolo?" vpraša učiteljica. "Mamica je rodila sestrico." "Kaj ni tvoj očka ţe več let v Avstraliji?" "Je, ampak večkrat piše." "Ta ima pa res dober svinčnik!" se oglasi nekdo iz ozadja. Peter vpraša sošolca Milana: "Milan, kaj ti misliš, ali bo naša učiteljica prišla v nebesa?" "Kje pa! Zmaji letijo samo na višini do 200 metrov!" Pri slovenščini se učijo prihodnjik. Učiteljica Mateji: "Danes si otrok. Povej mi, kaj boš zase rekla čez nekaj let!" "Jaz imam otroka." "Ne, ne tako daleč v prihodnosti!" "Jaz sem noseča," popravi svojo trditev Mateja.

46

7 5 2 3 4

3 1 8 4 9 7

4 3 8

9 1 3

5 9 4 8

8 3 5 4 2

5 7 6 8 9

9 3 5 6

4 6 9

Laţji

Teţji

1 8 9

8 2 1

4 6 5

6 9

5 4 7 2

3 1 6 7

3 8

3 9

6 2 7

47

Osnovna šola Primoža Trubarja Velike Lašče

Ravnateljica: mag. Metoda Kolar Uredniški odbor: Marko Gruden, Nejc Jakše, Sara Leščanec, Blaţ Marolt, Tine Starič, Matej Sušec, Gašper Zalar Glavna in odgovorna urednika: Tine Starič in Sara Leščanec Mentorice: Marija Oblak, učiteljice RS CŠ in podruţnih šol Mentor likovnih prispevkov: Milan Kastelic Računalniško oblikovanje: člani kroţka ROLI Mentorica: Ljubica Galun Oblikovanje naslovnice: Marko Gruden Lektoriranje: Marija Oblak

48