maroltovski e-novičnik

e n o m e s e č n i k | l e t n i k I I | š t e v i l k a 9 | f e b r u a r 2 0 1 0

www.marolt.si

2 maroltač 3maroltač

Po nekajmesečnem premoru je pred vami nova številka vašega najljubšega

elektronskega novičnika, ki ga maroltovke in maroltovci z veseljem pripravljamo že več kot eno leto!

V navadi je, da vas skoraj v vsaki številki presenetimo s kakšno novo rubriko, mislijo ali zanimivostjo. Foto kolumna o priljubljenih plesnih čevljih plesalca starejše skupine je zagotovo ena izmed njih. Rubrika bo postala stalnica našega e-časopisa. Pri tem nam lahko pomagate: če imate na zalogi kakšno zanimivo fotografijo iz maroltovskega življenja, ki bi jo radi objavili, jo pogumno pošljite na info@marolt.si. Če vam pisanje gre od rok, pa nam obenem napišite tudi njeno zgodbo.

Da ista plesna zgodba nikoli ni enaka, bomo pokazali z našim 62. letnim koncertom, ki bo 27. marca 2010 ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Na koncert z naslovom »Isto ni enako« se pridno pripravljamo že nekaj mesecev.

V 9. številki Maroltača preberite tudi nekaj drobtinic iz preteklih mesecev in si oglejte napovednik za bodoče dogodke.

Do naslednje (marčevske – obljubimo!) predkoncertne številke vas prav lepo pozdravljamo!

Maroltovci

maroltovski e-novičnik

številka 9 | februar 2010letnik 2 | leto 2010

:: UREDNICIAna Eterović, Danijela Makovec

:: USTVARJALCI 9. ŠTEVILKETanja Drašler, Ana Eterović, Petra Kolenc, Sanja Marentič, Marija Šelek

:: FOTOGRAFIJEMatjaž Bani, Karmen Božnar, Benjamin Kralj, Ana Marija Kovač, Miha Krivic (naslovnica)

:: JEZIKOVNI PREGLEDBarbara Ülen

:: OBLIKOVANJENina JordanCGP: Janez Polc

:: IZDAJAAkademska folklorna skupina France Marolt ŠOU v Ljubljani, društvoKongresni trg 11000 Ljubljana

tel/fax: 01/2514-312e-pošta: info@marolt.siwww.marolt.si

:: IZJAVARazmnoževanje v digitalni ali tiskani obliki jestrogo zaželeno !

Drage bralke, dragi bralci!

uvodnik

prvič zaplesal z bodočo ženo, še poprej je pod njimi padlo ducat maroltovk – saj veste, bruc in dve levi nogi … Zdaj že zalepljene s širokim srebrnim lepilnim trakom lesenih desk odra Gallusove dvorane ne bodo več ugledale, čeprav jih je lastnik hotel izmučiti vse do bridkega konca. Presenetile so ga najbolj vdane soplesalke in mu namenile nov par povsem podobnih, dišečih allstark. In tako odrešile stare in zgubane. A tako ljubljene. Zaslužile so si počitek: »Odplesale smo zadnji ples. A bomo večno ostale nepozabne maroltstarke.«

(M.Š.)

To je zgodba nekih superg. Iz trgovine so ušle pod pazduho ljubljanskega

mladeniča leta 1997. »Pač kupil sem jih. Da bom kul oseba. Ne vem, zakaj sem jih kupil. A niso dobre? Poglej, koliko let so zdržale! Še vezalke so originalne!« Mladenič, zdaj že mož, še vedno ne more skriti občudujočega tona v svojem glasu. Videle so kar nekaj sveta in morja, vsak teden dvakrat gulile parket na Kongresnem trgu 1, v njih je mladenič

Foto: Benjamin Kralj

Odplesale smo zadnji ples

fotokolumna

4 maroltač 5maroltač

Občinstvo, ki prihaja na nastope folklornih skupin,

pričakuje vedno nekaj novega, a večinoma vidi že znane plese, čeprav v okviru drugačnih ali vsaj prenovljenih postavitev. Zakladnica slovenskega ljudskega plesa je sicer bogata, a žal omejena, številne variante plesnih tipov pa so si pogosto tako podobne, da laični gledalec v njih ne spozna oblikovnih in slogovnih posebnosti. Tudi okvirji postavitev, ki svojo vsebino iščejo v šegah ali različnih

okoliščinah, v katerih je ples živel, se ponavljajo, saj ples ni bil ves čas del vsakdanjega ali prazničnega življenja. Vendar je čar vsakoletnih nastopov folklornih skupin prav v tem, da na njih že videne in znane postavitve vedno zaživijo nekoliko drugače, saj jih plesalke in plesalci izvajajo v skladu s svojim tokratnim doživljanjem, ki je drugačno pri tistih, ki so jih odplesali že večkrat, kot pri onih, ki se z njimi srečujejo prvič. Zato isti ples nikoli ni enak.

:: “Isto ni enako”62. letni koncert Akademske folklorne skupine France MaroltCankarjev dom, Gallusova dvoranaSobota, 27. marec 2010, ob 19.30

Vstopnice so na voljo pri blagajni Cankarjevega doma.

Cene vstopnic: 20, 18, 15, 12, 9* EUR (študentska)

Ob nakupu 20 vstopnic ali več lahko uveljavite skupinski popust!

napovedujemo ...

Foto: Ana Marija KovačŠe eno uspešno leto smo maroltovci zaključili s prednovoletno zabavo v

koči na Gorenjskem. Žurka je bila, kot se zadnje čase spodobi, tematske narave. Vsaka skupina se je namreč predstavila s prav posebno točko na temo »M, M kot Marolt«. Največji aplavz so pobrali člani in članice srednje skupine, ki so skupaj s korepetitorico Tjašo pripravili zahtevno plesno koreografijo v stilu Michaela Jacksona. Bravo, srednji!

M-žurka

drobtinice

Maroltovska zbirka inštrumentov je obogatela za pravi mali zaklad.

Končno je namreč iz Avstrije prispel oprekelj, za katerega smo kar dolgo »šparali« in ga nestrpno pričakovali. Nedvomno pa ga je najbolj vesel naš

glasbenik Peter Vendramin, ki je projekt vodil od samega začetka in bo v prihodnji številki novičnika inštrument tudi podrobneje predstavil.

Dobrodošel, oprekelj!

Snemamo …

V začetku leta smo se maroltovci v sodelovanju z JSKD lotili zahtevnega

projekta – video arhiviranja ljudskih plesov. Posnetki so didaktične narave, namenjeni arhivu skupine in izobraževalnim seminarjem JSKD. Veliko

plesov smo že posneli, predvsem tistih, zapisanih na Štajerskem. Trenutno smo polno zasedeni z izbiranjem gradiva, ki ga je treba še posneti, z vajami in samim snemanjem, za katerega je treba imeti kar nekaj znanja in tudi potrpljenja.

6 maroltač 7maroltač

drobtinice

Katice, ženska vokalna skupina iz Ljubljane, so nekdanje maroltovke,

ki jih druži navdušenje nad pestrostjo slovenske ljudske pesmi in želja po iskanju novih poti, ki povezujejo stare, preproste in lepe pesmi z novimi časi in modernimi okusi. Katice prepevajo ljudske pesmi

vseh slovenskih pokrajin, ljube so jim tudi različne kolednice, ki so jih zbrale na zadnji zgoščenki z naslovom »Oj, fijole, novo leto je!«, ki je izšla decembra v založbi Celinka. Zgoščenko lahko naročite prek info@celinka.si.

Oj, fijole, novo leto je!

Foto: Matjaž Bani

Maroltovci v jubilejni Košnikovi gostilni

Legendarni televizijski voditelj Mito Trefalt je v petek, 5. februarja 2010,

v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma praznoval 50-letnico delovanja na RTV, ki jo je okronal s prireditvijo Dobrodelna Košnikova gostilna. Na večeru humorja in glasbe smo skupaj s Slovenskim oktetom, ansamblom Stari Gašperji, harmonikarjem Tonijem Sotoškom in Mitom Trefaltom v vlogi priljubljenega

Janeza Košnika nastopili tudi maroltovci in sicer z gorenjskimi in ljubljanskimi plesi. Koncert je bil dobrodelen, saj je šel ves prihodek od prodaje vstopnic v korist ustanovitve prve hiše Slovenskega društva Hospic, ki skrbi za umirajoče, na smrt bolne in njihove svojce. Posnetek prireditve si lahko ogledate v soboto, 13. februarja 2010, ob 20. uri na TV Slovenija 1.

V veliko veselje (predvsem) naše tajnice Maše smo konec leta opravili

še eno večjo investicijo. Računalnik s

preloma tisočletja smo zamenjali z novim, kakovostnejšim in hitrejšim! Tajniško delo bo od sedaj naprej eno samo veselje .

Imamo novo »mašino«!

Pravijo, da »radovednost pravega maroltovca ne pozna meja«. In imajo

prav. Pisal se je namreč 6. november lanskega leta, ko je radovednost premamila pet nadebudnih maroltovcev (Tanjo, Katarino Š., Karmen, Braneta in mojo malenkost). Ob rani peti uri zjutraj smo zapustili rodno Ljubljano in jo mahnili proti avstrijski prestolnici – Dunaju. Na pobudo Katarine smo se namreč odločili, da obiščemo začasno razstavo dunajskega muzeja ( Wien Museum ), ki nam je v vsej svojem blišču (več kot 20.000 razstavnih eksponatov) prikazala dunajsko modo iz obdobja t. i. »Ringstrasse Era« (od leta 1860 do leta 1910).

Na Dunaj smo prispeli po začrtanem planu. Naša odlična in strpna voznica

SKOK ČEZ MEJO

Ogled razstave dunajske mode iz 19. in 20. stoletja

reportaža

Tanja nas je spretno pripeljala v parkirno hišo zraven muzeja, nato pa smo si v bližnjem lokalu privoščili (prepotrebno) kavico z rogljičkom oz. jabolčnim zavitkom. Zajtrk pred napornim dnem je pač obvezen.

Ni minilo dolgo, ko nas je vseh pet s široko odprtimi očmi stalo na vhodu razstave, kjer so nas veličastno pozdravljala čudovita paradna pokrivala.

8 maroltač 9maroltač

reportaža

Sledili so jim raznoliki korzeti, nogavice, podkrila, spalne srajce, čevlji, parazoli (sončniki), raznovrstni pripomočki za šivanje, česanje ipd. Seveda pa nas je najbolj pritegnila raznovrstnost oblek, kostimov in suknjičev, ki so bili namenjeni posebnim priložnostim oziroma različnim dejavnostim; od čudovitih večernih oblek za gala sprejeme, do oblek, namenjenih slavnostnim kosilom, popoldanskemu čaju, jutranjemu sprehodu, klepetu s prijatelji in še bi lahko naštevala. Zanimive so bile tudi športne oprave za kolesarjenje, tenis, smučanje ipd. Poleg oblačil najvišjega družbenega sloja pa je razstava prikazovala tudi čisto vsakdanja oblačila nižjega sloja in oblačila delavcev. Vsako oblačilo je imelo toliko podrobnosti in detajlov, da bi potrebovala kar nekaj papirja, če jih bi želela opisati. Poleg

tekstilnih izdelkov pa so bili zanimivi tudi reklamni oglasi najbolj uveljavljenih krojačev tistega časa.

Ko smo polni vtisov zapuščali muzej, nas je zunaj pričakala moja prijateljica Tanja (živi namreč na Dunaju), ki nas je s podzemno železnico pripeljala do dunajske glavne nakupovalne ulice Mariahilfer Strasse, kjer smo si privoščili tudi kosilo – testenine »za s sabo«. Tu smo se podali v lov na naš drugi izletniški cilj – v trgovino Komolka (po domače rečeno – zakladnico metrskega blaga).

Ob prispetju na cilj smo vsi onemeli – že drugič ta dan. Trgovina z zanimivim imenom nam je namreč na ogled ponudila neomejene količine blaga, različnih vzorcev, materialov in posledično idej, kaj vse od tega bi potrebovali na Maroltu (ne bi bilo težko najti tudi česa zase ;)).

Foto: Karmen Božnar

Ko smo pogledali na uro, ki je že kazala čas odhoda proti domu, smo si obljubili, da se bomo v Komolko zagotovo še vrnili. No, saj tudi tokrat nismo odšli praznih rok … ;)

Tokrat smo po mrzlem Dunaju do garažne hiše odšli kar peš. Kot bi mignil, smo bili pri avtu, Tanja je prijela za krmilo in že smo polni lepih vtisov, a kar utrujeni, odrinili proti domu. Na avtocesti je seveda sledila obvezna postojanka pri »Hunderwasser postajališču«, kjer nas je na stranišču (ne)prijetno presenetila lutka

gospe, ki je stražila, da smo pustili kakšen cent napitnine. Kljub močnemu deževju celo pot do Ljubljane nas je Tanja srečno pripeljala domov, kjer smo se po lepo preživetem dnevu zadovoljni poslovili. A, kot vestni maroltovci, ne za dolgo .

Petra Kolenc

Foto: Karmen Božnar

10 maroltač 11maroltač

Kaj se dogaja z nami, maroltovci, ko ne blestimo na odru, se ne pripravljamo

na koncerte in gostovanja? Kaj nas muči in kaj veseli? Vse to in še malo več najdete v posebni rubriki novičnika »O nas malo drugače«, v kateri vam naše članice in člani iz številke v številko zaupajo podrobnosti iz zakulisja maroltovskega življenja, svoja mnenja želje in upanja. Tokrat razmišljanja plesalke starejše skupine.

O nas malo

drugače

Ples imam enostavno rada!

Foto: Miha Krivic

Ples imam enostavno rada! V vseh njegovih oblikah, možnostih in

različicah! Nikoli nisem imela izrazitega črednega nagona, velikokrat pomislim, da se z njim pač nisem rodila. Zelo me moti ustvarjanje umetnega skupinskega duha, ne maram uniformnosti, ki jo prinaša pripadnost določenim poklicem, nisem tip osebe, ki nosi znake pripadnosti čemurkoli in pri osebah cenim njihovo izraženo individualnost. Nikoli si nisem želela pripadati kakšni skupini ljudi, a vendar, kaj potem toliko let delam na Maroltu?!

Zame se je stik s folkloro zgodil popolnoma naključno, še v Jugoslaviji, natančneje Dalmaciji in Splitu. Spomnim se čudovitih koreografij, zanimivih korakov in starega gospoda, ki nam je pri svojih 73 letih kazal neverjetno notranjo moč in fizično pripravljenost s skakanjem čez in okrog steklenice, ki je stala na tleh. Folklora se mi je neizbrisno zapisala v telesne celice, ko sem prvič obvladala težke korake nemega kola in ko sem prvič nastopila plešoč stare splitske plese v noši, ki je imela ogromno rjavo pentljo na hrbtni strani.

razmišljanja ...

Prve ne pozabiš nikoli, pravijo. Tudi jaz je nisem, a kaj, ko so stereotipi, ki so jih in jih še vedno razpečujejo raznovrstni mediji, bili v Sloveniji prisotni veliko bolj kot pristno navdušenje nad tem, kaj vse so nam zapustili predniki, kako so se znali veseliti, se ljubiti in prerekati, živeti in plesati! Potem pa sem na odru Cankarjevega doma zagledala maroltovce! Pisalo se je leto 2001 in zadnja točka nastopa so bili rezijanski plesi v novi preobleki – beli, minimalistični, gib ob pridušeni svetlobi, transcendentalni. Ples maroltovcev mi je pokazal, da dediščina ni zasidrana v neki preteklosti, izgubljeni ali izmišljeni, temveč da je živ organizem, ki diha z ljudmi, s potomci, ki si želijo podoživeti delček tistega, iz česar so pravzaprav izšli.

Bil je začetek dolgoletne ljubezni. In kar se je začelo z ljubeznijo do dediščine in etnologije, do gibanja in veselja, se je nadaljevalo s spoštovanjem do tako predanih in zanimivih ljudi. Nevede sem se potopila v maroltovsko globel in čez čas ugotovila, da mi Marolt pomeni vedno več, da se mu razdajam, da urnik življenja prilagajam času vaj ali nastopov, da se z vso močjo trudim sodelovati, da res uživam na zabavah, da mi ni težko delati veliko več, kot je nujno potrebno, da rada prispevam ideje in svoj čas! Med drugim sem se učila posebnih koreografij za zabave po letnih koncertih, pisala vloge za državne razpise, se kregala z mehiškimi organizatorji festivala (in spotoma urila svojo španščino), se z letalom peljala na drug konec sveta in dneve čepela na avtobusu. In – verjeli ali ne, s ponosom nosila maroltovsko majčko!

Najbolj hecno je, da nikoli nisem pomislila, da mi katera od »maroltovskih« stvari jemlje predragocen čas ali energijo. Prav nasprotno!

Vem, zakaj. Rada se smejim, rada sem v družbi duhovitih ljudi z idejami, ljudi, ki se veliko veselijo, družijo, plešejo, rada sodelujem v nešteto projektih, v resnih ali tistih malo bolj »našpičenih« in rada preživljam čas v okolju, kjer sem sprejeta takšna, kakršna sem! Vse to sem začutila na Maroltu! Znašla sem se v okolju, ki je bilo takšno, kot ga nisem pričakovala. Maroltovci niso bili skupek nerazgledanih, pritlehnih ljudi, ki v življenju ne znajo početi ničesar drugega, kot poskakovati po ritmu enostavnih melodij. So namreč ljudje, ki so mi ponudili občutek, da lahko pripadam kakšni skupini in organizaciji, so ljudje, zaradi katerih sem s ponosom prepričevala druge, da pridejo »na Marolt«, in so ljudje, zaradi katerih bi nosila tudi naglavni trak z našim plešočim parčkom!

Zaradi ene male odločitve izpred let sem toliko pridobila! Nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim ovinkom ali komu in čemu je treba dati priložnost. Kdaj pa kdaj se je treba prevetriti, narediti kakšno notranjo inventuro in poskusiti še kaj, za kar bi sami sebi rekli, da nam ne bo všeč ali da »nismo takšni«.

Malo bolj odprtega duha želim nam vsem! Da se nam bo večkrat v življenju zgodilo kaj takega kot »Marolt«!

Sanja Marentič

12 maroltač 13maroltač

ENKRAT MAROLTOVEC– VEDNO MAROLTOVEC

V 62 letih se je skozi maroltovske vrste prebilo več tisoč plesalk, plesalcev, glasbenic in glasbenikov. Nekateri izmed njih so danes zelo uspešni in znani v kulturnem in poslovnem svetu, zato smo se odločili, da jih predstavimo v posebni rubriki našega novičnika. Tokrat predstavljamo Simona Golobiča, našega Simkeja, člana alpskega orkestra in velikega ljubitelja narodno-zabavne glasbe.

Alfi Nipič poje: »Ostal bom muzikant in noša moj bo gvant, pa čeprav prepeval bom vso noč, odšel bom domov pojoč.«

Zgornja verza lepo opišeta Simona Golobiča – po naše Simkeja, po

semiško pa Šokca (izraz za prebivalca Semiča v Beli krajini), ki je prav gotovo eden izmed najbolj priljubljenih članov naše skupine. Poznamo ga predvsem zaradi njegovega dobrovoljnega značaja in izjemnega igranja narodno-zabavne glasbe na diatonično harmoniko, s katerim je popestril marsikatero dolgo vožnjo z avtobusom.

Simon je študent gradbeništva in kljub temu, da zase pravi, da ima skoraj tako dolg staž kot dekan, ni več daleč od diplome na prometni smeri in smeri vodarstva in komunalnega inženirstva. Član skupine je od leta 2001; bil je član izvršnega odbora in predstavnik v umetniškem odboru, kar nekaj let zapored pa je bil nepogrešljiv tudi na skoraj vsakem nastopu in vaji.

Z glasbo se je srečal v 1. razredu osnovne šole in v glasbeni šoli vztrajal 3 leta. Zmanjkalo mu potrpljenja za klasično glasbo, zato je svojo prvo Weltmeistrovo harmoniko postavil v kot.

Simon je že tri leta aktivni član zasedbe Vasovalci (Foto: osebni arhiv)

ENKRATMAROLTOVEC

Pri sedemnajstih se je srečal z mentorjem za diatonično harmoniko Pavletom Malnaričem, ki mu je dokončno približal narodno-zabavno glasbo. Kasneje je Simon nadgradil svoje igranje z naslednjim mentorjem, Jožetom Umekom, takratnim harmonikarjem zasedbe Vasovalci, ki ga je med drugim naučil tudi tehniko 5-prstnega igranja. Očitno je bilo mentorstvo uspešno, saj je pred tremi leti Simon zamenjal svojega mentorja in postal prva harmonika narodno-zabavnega ansambla Vasovalci.

Kdorkoli se sreča z narodno-zabavno glasbo, ne more mimo zasedbe, s katero se je zvrst pravzaprav začela. Ansambel bratov Avsenik je za marsikoga zgled, saj s svojo kreativnostjo, avtorskimi skladbami in briljantnimi aranžmaji presegajo meje narodno-zabavne glasbe. Tudi za Simona, ki je svoj prosti čas že v srednji šoli posvetil raziskovanju in iskanju Avsenikove zapuščine v obliki plošč in ostalih posnetkov. Med drugim je ugotovil, da so bili kar štirje člani naše skupine tudi občasni ali redni člani Ansambla bratov Avsenik. Pavle Oman (sedaj igra v Papirniškem pihalnem orkestru Vevče) je igral trobento v času, ko je Franc Košir služil vojaški rok, drugi član je Alojz Zupan, ki je skupaj z Avseniki občasno igral na klarinet, večinoma takrat, ko so igrali v razširjeni zasedbi in ko so bile na programu zahtevnejše skladbe s tremi klarineti. Član naše folklorne skupine je bil tudi Albin Rudan - Bine

(stric pevca Mirana Rudana), ki je bil stalni član Avsenikov kar 28 let. Ne smemo pa pozabit tudi na Vita Muženiča, ki je ravno tako kratek čas pihal na nastopih in vajah AFS France Marolt. Vito Muženič je bil član Ansambla bratov Avsenik zadnji 2 leti delovanja ansambla.

Simon je v 12 letih, odkar se ukvarja z zbiranjem plošč in kaset z narodno-zabavno glasbo, našel skoraj vse (98 odstotkov) vseh Avsenikovih plošč, ki so bile izdane pri nas, v Evropi, ZDA, Južni Ameriki … S pomočjo prijateljev iz Slovenije in tujine je zbral celo take primerke, ki so manjkali tudi v zbirki bratov Avsenik. 140 teh plošč je podaril družini Avsenik. Danes šteje Simonova zbirka natanko 2.754 gramofonskih plošč in okoli 1100 kaset vseh slovenskih izvajalcev narodno-zabavne glasbe, zbirka je skrbno urejena, popisana in ustrezno zaščitena. Najstarejša plošča v zbirki je bakelitna plošča Tria Avgusta Stanka iz leta 1953. O sami vrednosti zbirke ni želel govoriti, je pa priznal, da ima neprecenljivo vrednost, ki presega realno materialno vrednost, saj bo zbrani material osnova za muzej narodno-zabavne glasbe, ki je v nastajanju.

Z igranjem v ansamblu Vasovalci se mu odpirajo tudi vrata v svet ustvarjanja, saj se želi preizkusiti tudi v skladanju in aranžiranju svojih avtorskih priredb. Najraje ima valčke.

14 maroltač

VEDNO MAROLTOVEC

Simon je živa enciklopedija slovenske narodno-zabavne glasbe in je pravi navdih za vse, ki jim je ta glasba blizu, med drugim je navdušil tudi našega plesalca Nejca, ki se je odločil, da bo sledil zgledu in tudi sam pričel z zbiranjem plošč, ima jih že okoli 150. Simon obenem tudi poziva vse, ki imajo morda doma stare “vinilke” ali kasete s slovensko narodno-zabavno glasbo, da se mu oglasijo in plošče prodajo ali podarijo. Zahvaljuje pa se tudi vsem, ki so mu pri zbiranju plošč kakorkoli pomagali do sedaj.

Lepo se je pogovarjati z osebo, ki se tako predano in z ljubeznijo posveča izbranim interesom. Žal mu trenutno za Marolt primanjkuje časa, kljub temu pa tu in tam na vaji ali nastopu z enakim veseljem odigra najljubši splet plesnih viž iz ljubljanskega predmestja. Kot pravi sam: »Enkrat maroltovec, za vselej maroltovec.«

Tanja Drašler

Simon s Slavkom Avsenikom, legendo slovenske narodno-zabavne glasbe (Foto: osebni arhiv)