UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Možnosti kreditiranja slovenskih malih in srednje velikih podjetij s pomočjo bančnih kreditov na

primeru NKBM d.d.

Študent: Borut Taškovski Naslov: Cesta k Dravi 7 Številka indeksa: 81533154 Redni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: podjetništvo Mentor: dr. Jožica Knez-Riedl

Maribor, Maj, 2005

IZJAVA Študent Taškovski Borut izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela. Zagotavljam da sta tiskana in elektronska verzija istovetni. Kot avtor dovoljujem njegovo objavo na spletni strani fakultete. Kraj: Maribor Datum: 28.06.2005 Podpis:

2

PREDGOVOR Delež bančnih posojil je v Sloveniji med vsemi posojili daleč največji, zato se je treba zavedati pomembnosti bančnih posojil za naše gospodarstvo. Sodelovanje z banko ima pri večini malih in srednjih podjetij pomembno mesto na poti k uspešnosti. Lahko bi rekli, da skoraj ni podjetnika, ki bi lahko vse svoje podjetniške ideje uresničil s svojimi sredstvi. Zato se podjetniki, ki proučujejo možnosti financiranja podjetja, najpogosteje napotijo v banko, pri čemer morajo skrbno proučiti pogoje sodelovanja z banko in se zavedati, da se pogoji v posameznih bankah razlikujejo. Namen diplomskega dela je predstaviti možnost kreditiranja slovenskih malih podjetij s strani bank. Osredotočil se bom predvsem na zahteve, ki jih banke postavljajo podjetnikom. Postopek kreditiranja bom predstavil na primeru Nove kreditne banke Maribor d.d. Prav tako bom predstavil težave in ovire, ki čakajo mala in srednja podjetja pri kreditiranju s strani bank. Banke se s sklenitvijo kreditnega posla izpostavijo kreditnemu tveganju, ki je lahko najbolj pogubno za bančno poslovanje. Zaradi tega so banke previdne pri dajanju kreditov malim in srednjim podjetjem. Prednost imajo podjetja, ki so finančno močnejša in poslujejo že dalj časa, novonastalim in majhnim podjetjem pa banke nerade dajo kredite. Vendar pa vedno večja konkurenca med bankami sili le te, da ne izbirajo samo prvovrstnih komitentov, temveč tudi takšne, pri katerih je kreditno tveganje večje. Po mnenju podjetnikov, predstavljajo največje težave finančni pogoji posojil (visoka obrestna mera, visoki stroški zavarovanja in zagotavljanja garancij, kratki roki vračila, majhna možnost odloga anuitet), postopki odobravanja posojil (obsežna dokumentacija, predolg čas odobravanja) in odnos bank do malih podjetij (dajanje prednosti večjim posojilojemalcem, slaba usposobljenost uslužbencev za delo s podjetniki). Pomembno vlogo pri kreditirnju malih in srednjih podjetij pa ima tudi država, ki v sodelovanju z bankami s številnimi programi preko ministerstev, skladov, občin in drugih državnih institucij spodbuja razvoj malih in srednjih podjetij. Upam, da je namen diplomskega dela dosežen in da sem v delu zajel vsa dejstva, ki prikazujejo kreditiranje malih in srednje velikih podjetij s pomočjo bančnih kreditov.

3

KAZALO 1. UVOD

1.1. Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve 1.3. Predpostavke in omejitve 1.4. Predvidene metode raziskovanja

2. SPLOŠNO O BANČNIH POSOJILIH ZA MSP

2.1. Kredit in posojilo 2.2. Opredelitev malih in srednje velikih podjetij 2.3. Pomen bančnih kreditov za mala in srednje velika podjetja 2.4. Glavne ovire malih in srednje velikih podjetij pri pridobivanju bančnih kreditov

3. KREDITNO TVEGANJE IN BONITETA PODJETJA

3.1. Kreditno tveganje 3.2. Zavarovanje kredita

3.2.1. Kreditna sposobnost kreditojemalca 3.2.2. Limitiranje kredita 3.2.3. Nadziranje kredita 3.2.4. Realno zavarovanje kredita

3.3. Boniteta podjetja 3.3.1. Razvrstitev v bonitetne razrede glede na objektivna merila 3.3.2. Razvrščanje v bonitetne razrede glede na subjektivna merila

4. KREDITIRANJE MSP V NOVI KREDITNI BANKI MARIBOR D.D. 4.1. Predstavitev Nove kreditne banke Maribor d.d.

4.1.1. Dejavnost banke 4.1.2. Vrste kreditov za pravne osebe v NKBM d.d.

4.2. Postopek kreditiranja MSP v NKBM d.d. 4.2.1. Pogovor s komitentom 4.2.2. Predložitev prošnje in dokumentacije za odobritev kredita 4.2.3. Oblikovanje kreditne mape 4.2.4. Finančna analiza podatkov za mala in srednja podjetja 4.2.5. Analiza poslovnega plana MSP 4.2.6. Ocena bonitete terjatev malih in srednje velikih podjetij 4.2.7. Določitev zgornje meje zadolževanja MSP 4.2.8. Določitev zavarovanja kredita MSP 4.2.9. Oblikovanje obrestne mere MSP 4.2.10. Odobritev kredita in sklenitev pogodbe z MSP 4.2.11. Sprememba kreditnih pogojev 4.2.12. Odplačilo kredita 4.2.13. Izterjava

5. SKLEPNE UGOTOVISTVE S PREDLOGI 6. POVZETEK

LITERATURA, VIRI

4

1. UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Podjetniki se srečujejo s problemom financiranja že na samem začetku pri udejanjanju podjetniških zamisli, kot tudi kasneje pri svojem poslovanju. Pogosto se zgodi, da imajo mala in srednja podjetja na razpolago premalo lastnih virov, zato se odločajo za pridobitev drugih finančnih virov, pri čemer lahko izbirajo med različnimi načini financiranja. Najpogosteje se odločajo za pridobitev dodatnih sredstev v bankah, ki so tradicionalna oblika zunanjih virov financiranja in predstavljajo v večini primerov najpomembnejši vir financiranja malih in srednjih podjetij. Sodelovanje z banko ima pri večini malih in srednjih podjetij pomembno mesto na poti k uspešnosti. Lahko bi rekli, da skoraj ni podjetnika, ki bi lahko vse svoje podjetniške ideje uresničil s svojimi sredstvi. Zato se podjetniki, ki proučujejo možnosti financiranja podjetja, najpogosteje napotijo v banko, pri čemer morajo skrbno proučiti pogoje sodelovanja z banko in se zavedati, da se pogoji v posameznih bankah razlikujejo. Podjetniki se lahko po dodatna sredstva za financiranje napotijo v katerokoli banko, saj je za pridobitev posojila le redko pogoj komitentstvo v banki. Vendar pa morajo pri tem vedeti, da lahko od banke pričakujejo ugodnejše pogoje sodelovanja, na primer na področju kreditiranja, če sodelujejo z banko tudi pri vodenju transakcijskega računa, pri vezanih depozitih, poslovanju s tujino in na drugih področjih. Podjetnik, ki torej z banko kakovostno in uspešno sodeluje na različnih področjih, postane njen komitent in si pridobi njeno zaupanje. Na eni strani to za podjetnika pomeni ugodnejše pogoje pri najemu posojila ali pri kakšnem drugem aktivnem poslu, kot veljajo za nekomitente; na drugi strani pa banka s takim sodelovanjem izpolni enega osnovnih načel bančnega poslovanja, in sicer usklajenost naložb z viri. Banka si zato prizadeva, da s svojimi komitenti ne bi sklepala le aktivnih poslov (na primer posojila), ampak tudi pasivne posle (na primer vezani depoziti, sredstva na vpogled) (Hauc, 1996, str. 14-15). 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomskega dela je predstaviti možnost kreditiranja slovenskih malih podjetij s strani bank. Osredotočil se bom predvsem na zahteve, ki jih banke postavljajo podjetnikom. Postopek kreditiranja bom predstavil na primeru Nove kreditne banke Maribor d.d. Kot absolventa Ekonomsko-poslovne fakultete Maribor smer podjetništvo in kot bodočega podjetnika, me ta tema še posebej zanima, saj se zavedam, da me te težave skoraj zagotovo čakajo v poslovnem življenju. Zato sem se tudi odločil, da napišem diplomsko delo na to temo.

5

Cilji Cilj mojega diplomskega dela je predstaviti kreditiranje malih in srednje velikih podjetij s strani bank tako s teoretičnega kot tudi s praktičnega vidika. Moj cilj je prav tako predstaviti težave in ovire, ki čakajo mala in srednja podjetja pri kreditiranju s strani bank. Težave bom predstavil tudi z vidika banke. Predstavil bom tudi izračune in analize, ki jih opravi banka pred eventuelno odobritvijo kredita. Trditve Septembra 2003 je bilo v Sloveniji 102.000 gospodarskih subjektov, od tega 98,7 odstotka malih in srednjih podjetij, ki zaposlujejo do 250 ljudi. Od teh je bilo več kot 90 odstotkov malih podjetij, ki so ustvarila 40 odstotkov BDP. V tem smo primerljivi z EU, zaostanki pa se kažejo v precejšnji podkapitalizaciji naših podjetij, ki je posledica nedostopnih oziroma omejenih razpoložljivih sredstev (Manfreda, 2003, str.8). Delež bančnih posojil je v Sloveniji med vsemi posojili daleč največji, zato se je treba zavedati pomembnosti bančnih posojil za naše gospodarstvo. Hkrati se bankam še ni uspelo prilagoditi poslovno drznejšemu podjetniškemu sloju, z izjemo novih, majhnih zasebnih bank. Glavne težave pri bankah, po mnenju podjetnikov, so v finančnih pogojih posojil (visoka obrestna mera, visoki stroški zavarovanja in zagotavljanja garancij, kratki roki vračila, majhna možnost odloga anuitet), v postopkih odobravanja posojil (obsežna dokumentacija, predolg čas odobravanja) in v odnosu bank do malih podjetij (dajanje prednosti večjim posojilojemalcem, slaba usposobljenost uslužbencev za delo s podjetniki) (Rebernik 2003, str.2-8). Za gospodarstvo je pomembno tako kreditiranje podjetij kot tudi kreditiranje posameznikov. V diplomskem delu se bom osredotočil na bančno kreditiranje malih in srednjih podjetij. V Sloveniji banke kreditirajo predvsem komitente, ki so finančno močnejši in delujejo že dalj časa, medtem ko banke malim in novim podjetjem nerade posojajo denar, če pa že, pa to storijo pod slabšimi pogoji. Mala podjetja imajo velikokrat težave pri pridobitvi vse potrebne dokumentacije, ki jo zahteva banka pri postopku kreditiranja. Vendarle pa bančni krediti v veliki meri pripomorejo k uspešnemu poslovanju v večini slovenskih podjetij. 1.3. Predpostavke in omejitve Predpostavke V prihodnosti lahko predpostavimo nekatere možne združitve domačih bank s tujimi bankami oziroma z drugimi domačimi bankami. Predpostavljamo lahko tudi, da v bližnji prihodnosti na področju kreditiranja malih in srednje velikih podjetij s strani bank ne bo velikih sprememb. Mala in srednje velika podjetja lahko pričakujejo, da bo država še veliko bolj spodbujala malo gospodarstvo z ugodnimi krediti, ki jih javni skladi razpisujejo s pomočjo poslovnih bank (V letu 2003 je Javni sklad RS za razvoj malega gospodarstva podprl 106 projektov in tako razdelil za 2600 mio. SIT kreditov)1. 1 Vir: Razpis ugodnih finančnih sredstev za investicijska vlaganja v mikro, malih in srednje velikih podjetij v letu 2004, Maribor: Javni sklad Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva

6

Omejitve V diplomskem delu se bom omejil samo na kreditiranje malih in srednje velikih podjetij s strani banke. Pri raziskavi se bom osredotočil predvsem na postopek kreditiranja tovrstnih podjetij, kakor poteka v Novi kreditni banki Maribor d.d. 1.4. Predvidene metode raziskovanja Pri diplomskem delu bom uporabil mikroekonomsko raziskavo (osredotočil se bom na ponudbo in postopke kreditiranja ene banke) in makroekonomsko raziskavo (predstavil bom različne raziskave na področju kreditiranja MSP na nacionalni ravni). Uporabil bom statično ekonomsko raziskavo, saj v diplomi predstavljam vrste, pogoje in potek kreditiranja v trenutnem obdobju. Diplomska naloga bo temeljila na deskriptivnem pristopu. V okviru tega pristopa bom uporabil naslednje znanstvene metode raziskovanja: • metodo deskripcije (teoretičen opis) • metodo kompilacije (prevzemanje stališč in spoznanj drugih avtorjev) • zgodovinsko metodo (spoznavanje preteklosti)

7

2. SPLOŠNO O BANČNIH POSOJILIH ZA MSP 2.1. Kredit in posojilo Pogosto se pojma kredit in posojilo zamenjujeta, nekateri pa celo mislijo, da je kredit tujka za posojilo. Beseda kredit pride od latinskega glagola »credere«, kar pomeni verovati, zaupati. »Creditum« je to, kar je zaupno, dano na upanje. Dati na kredit oz. kreditirati torej pomeni dati na upanje. Tisti, ki je dal kredit, je kreditor – upnik, tisti, ki je prejel kredit, torej dobil nekaj na kredit, pa je debitor – dolžnik. Pravno razmerje, ki je nastalo med njima zaradi kreditiranja, je kreditno razmerje, ki se imenuje kredit. To razmerje je z upnikove strani terjatev, z dolžnikove strani pa dolg. Treba je še opozoriti, da gre tukaj za medčasovno menjavo, saj sta dajatev in nasprotna dajatev časovno razmaknjeni (Ribnikar, 1988, str.4). Posojilo je samo kupčija, s katero se med strankama ustanovi kredit, t.j. kreditno razmerje. Vsaka kupčija, pri kateri se stranki dogovorita, da bosta dajatev in nasprotna dajatev časovno razmaknjeni, ima za posledico, da nastane med strankami kreditno razmerje, ena stranka postane upnik, druga dolžnik. Posojilo je samo ena teh naštetih kreditnih kupčij, in sicer tista, katere vsebina je samo kredit, to je medčasovna menjava in nič drugega (Ribnikar, 1999, str. 35). Po Crnkoviču (1987) so predmet vračila posojila enake stvari kot so bile dane v posojo, medtem ko je pri kreditu predmet vračila denar, četudi je bil dan kredit v blagovni obliki. Značilnosti kredita so: • Kredit je medčasovna menjava dobrin vrednosti, • Kredit daje možnost uporabe v prihodnosti ustvarjenih sredstev danes, • Kreditni proces je povezan s tveganjem. 2.2. Opredelitev malih in srednje velikih podjetij V Sloveniji so kriteriji za razvrstitev malih in srednje velikih podjetij (MSP) določeni v Zakonu o gospodarskih družbah (Uradni list RS št. 15/2005). Družbe so zaradi uporabe določb tega zakona razvrščene na majhne, srednje in velike družbe z uporabo naslednjih meril na bilančni presečni dan letne bilance stanja zadnjega poslovnega leta: • povprečno število zaposlenih v poslovnem letu, • čisti prihodki od prodaje, • vrednost aktive. Majhna družba je družba, ki izpolnjuje dve od naslednjih meril: • povprečno število zaposlenih v poslovnem letu ne presega 50, • čisti prihodki od prodaje ne presegajo 1.700 miljonov tolarjev, • vrednost aktive ne presega 850 miljonov tolarjev.

8

Srednja družba je družba, ki ni majhna družba po prejšnjem odstavku, in ki izpolnjuje dve od naslednjih meril: • povprečno število zaposlenih v poslovnem letu ne presega 250, • čisti prihodki od prodaje ne presegajo 6.800 miljonov tolarjev, • vrednost aktive ne presega3.400 miljonov tolarjev.

Tabela1: Zakonski kriterij za majhna in srednja podjetja v Sloveniji

Vrsta podjetja po velikosti

1. Število zaposlenih 2. Letni promet 3. Bilančna vsota

Srednje podjetje Manj kot 250 Do 6.800 miljonov SIT

Do 3.400 miljonov SIT

Malo podjetje Manj kot 50 Do 1.700 miljonov SIT

Do 850 miljonov SIT

Vir: Uradni list RS št.15/2005 2.3. Pomen bančnih kreditov za mala in srednje velika podjetja S problemom financiranja podjetja se podjetnik sreča že ob ustanovitvi podjetja. Z rastjo in širitvijo dejavnosti se problem financiranja še poglablja. Podjetje za pokrivanje začetnih stroškov potrebuje vire financiranja, za rast in razširitev dejavnosti pa zaloge, človeški kapital, osnovna sredstva in obratni kapital. Banke kot finančni posredniki so posebne ravno zaradi posojilne vloge. Zaradi svojih izkušenj in znanja lahko pomagajo podjetjem pri financiranju njihove dejavnosti ali naložb (Bergant, 2002, str.27). Banke imajo v svetu pomembno vlogo pri financiranju inovacij in so lahko dragocen partner zlasti malih in srednjih podjetij. Zaradi njihovih raznovrstnih izkušenj in široke mreže odnosov lahko podjetniku pomagajo pri reševanju njihovih finančnih in tudi mnogostranskih informacijskih in svetovalnih problemov. Pomagajo jim pri presoji alternativ, pri tehtanju tveganj in možnosti ter tako pripomorejo k podjetniškim odločitvam. Vendar pa pri tem banke ne smejo in ne morajo prevzeti podjetniške odgovornosti (Kos, 1996, str. 33-34). Empirične raziskave kažejo, da so bančni krediti najpomembnejši zunanji vir financiranja evropskih in tudi slovenskih podjetij, vendar se njihov pomen v Sloveniji postopoma zmanjšuje (slika 1). Stopnji rasti dolgoročnih in zlasti kratkoročnih kreditov po letu 2002 sta se močno zmanjšali in sta manjši od stopnje rasti cen, kar pomeni, da povpraševanje slovenskih podjetij po kreditih (slovenskih bank) realno upada. Podjetja navkljub zniževanju realnih obrestnih mer kreditov pri slovenskih bankah (slika 2), le-te postopoma zamenjujejo z drugimi viri financiranja2(Dajčman, 2003, str.33).

2 Od zunanjih virov postaja čedalje privlačnejši vir financiranja za slovenska podjetja predvsem lizing. Lizing podjetja so leta 2002 zabeležila 38% večje povpraševanje po njihovih storitvah kot v letu 2001. Anketa Slovenskega inštituta za revizijo o izvajanju finančne funkcije v slovenskih podjetjih (SIR-SPF 2002) je pokazala, da večina podjetij meni, da je dolgoročni lizing najdražji vir financiranja, temu sledi lastniški kapital ter kratkoročna in dolgoročna posojila. Manjša podjetja prav tako ocenjujejo stroške zunanjega financiranja višje kakor pa velika podjetja.

9

Slika 1: Letne stopnje rasti kreditov podjetjem

Vir:Banka Slovenije, 2003 (povzeto po: Dajčman 2003) Slika 2: Realne obrestne mere kreditov bank v Sloveniji za podjetja

Vir: Banka Slovenije, 2003 (povzeto po: Dajčman 2003)

10

2.4. Glavne ovire malih in srednje velikih podjetij pri pridobivanju bančnih kreditov V kreditnem poslovanju z bankami slovenskim MSP največjo oviro predstavljajo visoke obrestne mere, zavarovanje kreditov, zapleten in dolgotrajen postopek odobritve kredita ter nerazumevanje potreb MSP (Dajčman, 2003, str.36). Slika 3: Temeljne ovire malih in srednje velikih podjetij pri dostopu do bančnih kreditov

00,5

11,5

22,5

33,5

44,5

5

previsoko zavarovanjekreditov pri bankah

prekratke odplačilnedobe kreditov

zapleten in dolgotrajenpostopek za odobritev

kredita

previsoka obrestnamera

banke ne razumejopotreb podjetja

pom

embn

ost d

ejav

nika

mala podjetja srednja podjetja velika podjetja

Vir: Raziskava IPMMP, 2003. (povzeto po: Dajčman 2003) Opomba: Pomembnost dejavnika narašča z vrednostjo na intervalu od 0 do 5. Bančna literatura izpostavlja asimetričnost informacij kot temeljni problem pridobivanja finančnih sredstev malih in srednjih podjetij. V primerjavi z velikimi podjetji, finančna javnost (banke) v primeru MSP pogosto ne razpolaga zadostno z informacijami o podjetju, na osnovi česar bi lahko oblikovale takšne finančne inštrumente, s katerim bi zmanjšala tveganje financiranja na sprejemljivo raven. Posledica asimetričnosti informacij je, da je kredit malim in srednjim podjetjem za banko bolj tvegan kakor kredit velikim podjetjem. Zato je prošnja MSP za bančni kredit verjetneje zavrnjena, kakor pa prošnja za kredit, ki jo vloži veliko podjetje, četudi so mala in srednja podjetja pripravljena plačati vse cenovne in necenovne elemente kreditne pogodbe. Ker je kredit najpomembnejši zunanji vir financiranja podjetij, banke pa njihov najpogostejši vir, je najpomembnejši izziv bančno- podjetniškega sodelovanja izboljšanje informacijskega toka med njimi (Dajčman, 2003, str. 38). V evropski raziskavi (European Commission 2003) so mala in srednja podjetja kot temeljni razlog zavrnitve vloge za bančni kredit navedla nezadostno ponujeno zavarovanje kredita ter pomanjkljivo informacijsko podlago bank, potrebno pri presoji kreditnega potenciala podjetij (tabela 1).

11

Banke del večjega3 kreditnega tveganja pri MSP pokrivajo z višjo obrestno mero4, del pa z zavarovanjem kredita5(zastava nepremičnin in premičnin, zavarovanje dolga pri zavarovalnici, zastava prvovrstnih vrednostnih papirjev, pobot s sredstvi na poslovnem računu, poroštvo pravne osebe ali zasebnika, zastavo terjatev). Če bi lahko banka natančno ocenila tveganje odobrenih kreditov, zavarovanje ne bi bilo potrebno, saj bi kredite z nespremenljivo visokim tveganjem nevračila izločila z dovolj visoko obrestno mero. Ker pa je identifikacija kreditnega tveganja pogojena s kvaliteto informacij o komitentu in njegovo obdelavo, z izdelavo ocene tveganja specifičnega kredita, je tudi problem zavarovanja kredita v bistvu problem pomanjkanja (asimetričnosti) informacij6. Fiksni stroški pridobitve bančnega kredita (banke običajno zahtevajo podjetniški načrt, finančni načrt, poročilo o poslovanju in investicijski elaborat) na denarno enoto pridobivanja kredita so za manjša podjetja večja, zlasti mala podjetja pa običajno tudi nimajo zadostnih človeških resursov za pripravljanje teh poročil in komuniciranja z javnostjo (rednega komuniciranja z bankami)7, s čimer bi zmanjšala asimetričnost informacij, in so zato v večji meri racionirana kakor velika podjetja, kar potrjujejo tudi najnovejše empirične raziskave8 (Dajčman, 2003, str. 39). Tabela 2: Najpogostejši razlogi zavrnitve bančnega kredita MSP v Evropi Mikro podjetja Mala podjetja Srednje velika

podjetja Nezadostno zavarovanje

kredita 23 34 3

Slabo poslovanje podjetja

7 4 17

Pomanjkanje informacij o podjetju

5 10 20

Drugi razlogi 55 38 47 Ni odgovora 11 14 12

Vir: European Commission, 2003. (povzeto po: Dajčman 2003) Opomba: Mikro podjetja – 0 do 9 zaposlenih, mala podjetja – 10 do 49 zaposlenih, srednja podjetja – 50 do 249 zaposlenih. 3 Kredit MSP je običajno bolj tvegan, vendar pa portfelj kreditov MSP ni nujno bolj tvegan kakor portfelj kreditov velikim podjetjem. Velika podjetja so ob poslabšanju gospodarskih razmer omejena z obstoječo tehnologijo in organizacijsko strukturo, majhna podjetja so fleksibilnejša, zaradi česar je sistematično tveganje pri portfelju kreditov velikim podjetjem večje kakor pa sistematično tveganje pri kreditih MSP (povzeto po: Dajčman 2003). 4 Mlinarič (2003) ugotavlja, da MSP v Sloveniji v povprečju plačujejo do 1,5 odstotne točke višje obrestne mere za kratkoročne kredite domačih bank ter približno 5 odstotnih točk višjo obrestno mero za tuja posojila. Razlike v obrestnih merah za dolgoročne kredite pa dosegajo pri domačih in tujih kreditih približno 1 odstotno točko (povzeto po: Dajčman 2003). 5 Banke zaradi večjega tveganja kreditov zahtevajo večjo zavarovanje kreditov MSP, kar lahko znaša tudi do 150% kreditne glavnice (glej European Commission 2001) (povzeto po: Dajčman 2003). 6 To priznava tudi osnutek Kodeksa ravnanja med bankami in malimi in srednjimi podjetji (angl. Code of Conduct between banks and SME), ki bi naj določal način prihodnjega sodelovanja med bankami ter malimi in srednjimi podjetji v Evropski uniji in ga na pobudo sveta Evropske komisije za Industrijsko politiko (Industry Council) skupaj pripravljajo temeljne predstavniške organizacije podjetij (povzeto po: Dajčman 2003). 7 MSP v ta namen pogosto uporabljajo zunanje strokovnjake, čeprav banke pogosto preferirajo informacije neposredno od podjetnika, iz česar lahko tudi spoznajo določene osebne značilnosti podjetnika (European Commission 2003) (povzeto po: Dajčman 2003). 8 Guiso (2003) za italijanska podjetja pokaže, da je kreditna prošnja zavržena predvsem malim italijanskim podjetjem in je v teh primerih glavni razlog pomanjkanje lastniškega kapitala. Dietsch (2003) za francoska MSP prav tako potrdi tezo, da so zavrnjena predvsem mala in srednje velika podjetja. V Nemčiji (Hommel in Schneider 2003) pa niso zavrnjena zgolj MSP, ampak tudi večja podjetja. Zastoj rasti kreditov slednjih je povezan z gospodarsko stagnacijo v Nemčiji in slabo kapitaliziranostjo (veliko zadolženostjo) nemških podjetij (povzeto po: Dajčman 2003).

12

Kot kažejo podatki raziskave med evropskimi podjetji, kakovost in obseg posredovanja podatkov naraščata z velikostjo podjetja (slika 4). Nova informacijska in komunikacijska tehnologija, regulacija ter višje informacijske zahteve podjetnikov samih ter bank v številnih evropskih državah sicer izboljšuje kakovost informacij, ki jih MSP posredujejo bankam, toda ti podatki so še vedno manj strukturirani ter po mnenju predstavnikov bank preveč optimistični v primerjavi s podatki velikih podjetij. Pogosto ni premalo transparentno le poslovanje MSP, temveč tudi postopek ter kriteriji, po katerih banke sprejemajo odločitve o kreditiranju. V ta namen nekatere banke v EU pripravljajo programsko opremo in izdelavo potrebne dokumentacije in simulacije izpolnjevanja kriterijev pridobitve kredita (slovenske banke nudijo takšne programe pri kreditih prebivalstvu) (Dajčman, 2003, str. 39). Slika 4:

0 20 40 60 8

Ne posredujejo nobenih podatkov

Drugi podtki kvalitativne narave

Podatki o neporavnanih računih

Podatki o stanju zalog

Finančni načrt ter projekcija denarnih tokov

Proračun za naslednjo leto

Računovodski izkazi

%

0

Mikro podjetja Mala podjetja Srednja podjetja

Vir:European Commission, 2003 (povzeto po: Dajčman 2003). Slika 4: Podatki, ki jih podjetja redno posredujejo svoji glavni banki v Evropi Slovenija je po dostopnosti finančnih virov na samem repu med 34 državami (slika 5), kot je pokazala raziskava med MSP, ki je bila opravljena leta 2002. Za Slovenijo so pristale samo Koreja, Norveška, Kitajska in Argentina. Po mnenju udeležencev četrte okrogle mize o financiranju MSP, ki je potekala septembra 2003 na Bledu, nosijo delno krivdo za takšno stanje tudi MSP. Ta bi morala biti pripravljena razkriti podatke iz poslovnih načrtov oziroma poslovne rezultate (povzeto po: Kalacun 2003).

13

Slika 5: Ocena dostopa do finančnih virov

(povzeto po: Kalacun 2003).

14

3. KREDITNO TVEGANJE IN BONITETA PODJETJA 3.1. Kreditno tveganje Za kreditno tveganje velja, da mu morajo banke v Sloveniji posvečati največ pozornosti zaradi slabega stanja v gospodarstvu. Kreditno tveganje nosi upnik (banka), in izvira iz možnosti, da podjetje ne bo poravnalo obresti in glavnice na takšen način, kot je bil dogovorjen v kreditni pogodbi. Zamuda pri poravnavi obveznosti je lahko začasna zaradi trenutne nezmožnosti vračanja obresti in dela glavnice, ali pa stalna, v primeru da je plačnik plačilno nesposoben. Vračanje kredita pa lahko povzroči za banko še veliko drugih dogodkov, ki jih morajo prenesti brez večjih pretresov (Bathory, 1987, str. 79): • banka lahko izgubi obresti in glavnico, • nevrnjeni znesek se lahko izgubi v vsakem trenutku, • zamuda pri vračanju povečuje skupen znesek dolga, • neplačevanje kredita poslabšuje likvidnost in dobiček banke, • visoki stroški, ki nastanejo pri izterjavah in postopkih na sodišču, • izgubljeni prihodki, sredstva in tržni delež, • možnost tako imenovanega »domino učinka« v primeru, če je dolžnik velik kupec nekega

drugega komitenta. Banke zmanjšujejo to tveganje s presojanjem bonitete komitentov, z analizo kreditne sposobnosti posojilojemalcev ter glede na velikost tveganja določijo višino obrestne mere in oblikujejo rezervacije. (Dimovski, 1999, str. 43). 3.2. Zavarovanje kredita Pod pojem zavarovanja kredita štejemo predvsem: • presojo kreditne sposobnost, • limitiranje kredita • nadziranje kredita in • razna realna zavarovanja 3.2.1. Kreditna sposobnost kreditojemalca O kreditni sposobnosti podjetja lahko govorimo, kadar podjetje izpolnjuje tako formalne ( vpis v sodni register, odprt transakcijski račun), kot materialne pogoje. Slednje podjetje izpolnjuje, če v roku poravna svoje obveznosti in s premoženjem zagotavlja poravnavo kreditnih obveznosti. S tem si pridobi podjetje zaupanje banke. Naloga banke je, da določi maksimalen znesek, za katerega ocenjuje, da ga je podjetje sposobno vrniti. Presoja kreditne sposobnosti kreditojemalca je namenjena zavarovanju kredita, torej temu, da se zagotovi vračilo kredita ob roku njegove zapadlosti. Presoja kreditne sposobnosti se opravlja po bilančnih in drugih kazalnikih. V nekaterih sodobnih bankah se danes preverja tudi ustreznost postavk finančnega načrta posojilojemalca s sestavljanjem posebne načrtovane bilance. Če odstopajo pomembnejše postavke tako sestavljene bilance od dejanske bilance, to

15

kaže na uporabo nerealnih podmen pri sestavljanju finančnega načrta v podjetju, ki je posojilojemalec. Zaradi tega je tudi realizacija takšnega finančnega načrta vprašljiva. (Dimovski, 1999, str. 43). 3.2.2. Limitiranje kredita Limitiranje kredita je postavka zavarovanja kredita. Banka se odloča o največji višini kredita določenemu komitentu. Za podjetja kot najpomembnejše komitente bank se odloči na osnovi analize podjetja in njegove bonitete zgornjo mejo zadolževanja podjetja. Banka določi komitentu znesek naložb, za katere se na podlagi podatkov o dosedanjem poslovanju ocenjuje, da ga bo komitent sposoben odplačati. Pri določitvi zgornje meje zadolževanja se še zlasti upoštevajo obseg realizacije, obseg lastniškega kapitala in obseg neto zadolženosti podjetja. Pri odločitvi limita zadolževanje podjetja se upoštevajo tudi zakonski predpisi, bančna politika in drugi akti banke. Zavarovanje naložb s prvovrstnimi ali ustreznimi zavarovanji na višino zgornje meje zadolževanja podjetja ne vpliva. Zavarovanje naložbe se uporablja le kot zaščita proti nevračilu v primeru, da bi se spremenile okoliščine, ki so bile znane ob odobritvi naložbe (Dimovski, 1999, str. 51). 3.2.3. Nadziranje kredita Banka nadzira kreditojemalca, da uporabi kredit za dogovorjen namen in da vrača kredit ob dogovorjenih rokih. Kreditojemalec mora banki predložiti dokumente, s katerimi dokazuje, da so bila sredstva porabljena za namen, ki je določen v kreditni pogodbi. Kredit se nadzira v spremljavi poslovanja s komitenti, kjer so med drugim tudi razvidne vse plačane in neplačane terjatve banke do komitenta. 3.2.4. Realno zavarovanje kredita Banke uporabljajo zavarovanje kredita, da se zaščitijo pred morebitno neizpolnitvijo kreditne pogodbe s strani kreditojemalca. Nikakor pa ne sme zavarovanje kredita služiti kot nadomestilo kreditne sposobnosti kreditojemalca. Banke lahko zahtevajo od kreditojemalca naslednje oblike zavarovanja kredita: • poroštvo, • zastavo premičnin in nepremičnin, • zastavo vrednostnih papirjev, • zavarovanje z menicami, • cesijo (pogodbeni odstop terjatev), • zavarovanje z zalogami, • zavarovanje pri zavarovalnici. Katerega izmed omenjenih načinov zavarovanja bo banka izbrala, je odvisno predvsem od kreditne politike banke, bonitetnega potenciala kreditojemalca in ročnosti subjekta. Pri zastavitvi vrednostnih papirjev, premičnin in nepremičnin je banka dolžna spremljati vrednost teh stvari, saj je za njih značilno, da njihova vrednost niha.

16

Poroštvo Poroštvo pomeni zavezo druge osebe (poroka), da bo izpolnila veljavno zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. To obveznost, ki ne mora biti večja od obveznosti glavnega dolžnika, prevzame porok neposredno proti upniku, ki s tem pridobi za isto terjatev dva zavezanca: glavnega dolžnika in poroka. Riziko neplačevitosti glavnega dolžnika ga torej ne prizadeva, seveda če bo lahko terjatev izterjal od poroka (Ilešič, 1997, str. 651). Zastava premičnin in nepremičnin Zastavna pravica je stvarna pravica na tuji stvari ali tuji pravici: po 61. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih lahko zastavna pravica obstaja na premičnih stvareh, na nepremičninah (hipoteka) in na pravicah. Zastavna pravica daje upniku (zastavnemu upniku) pravico, da se pred drugimi upniki poplača iz vrednosti zastavljene stvari, če mu terjatev ob zapadlosti ni plačana. V takšnem primeru lahko ob zapadlosti upnik zahteva od sodišča odločbo, naj se stvar proda na javni dražbi ali po dnevni ceni in iz izkupička najprej poplača zastavni upnik (Ilešič, 1997, str. 651). Zastava vrednostnih papirjev Banke večinoma sprejemajo v zavarovanje le prvovrstne vrednostne papirje (državne obveznice in druge državne vrednostne papirje). Njihova vrednost mora biti dvakratna v primerjavi z vrednostjo najetega kredita (povzeto po: Bradeško 2001). Zavarovanje z menicami Kot poseben inštrument zavarovanja v slovenski bančni praksi najdemo bianco menico. O njej govorimo, če določena menica v trenutku izdaje še nima vseh, z zakonom določenih sestavin in jo je izdajatelj upniku izročil s pooblastilom. Skladno z njunim sporazumom vanjo pozneje vnese potrebne manjkajoče sestavine. Kreditojemalec se z izdajo bianco menice zaveže, da bo plačal sam ali pa bo po njegovem nalogu plačala tretja oseba upravičenemu imetniku menice določeno vsoto denarja v določenem času in na določenem kraju, saj ob sklenitvi pogodbe ni gotovo, kdaj ali sploh če bo kreditojemalec padel v zamudo. Uporaba bianco menice pravno ni urejena. Zakon o menici jo v 16. členu sicer omenja, vendar njene vsebine ne ureja. Kljub temu pa je bančna in poslovna praksa izoblikovala določena pravila, ki v praksi urejajo uporabo bianco menice (Hočevar, 2001, str. 47). Cesija Cesija ali pogodbeni odstop terjatev je pogodba, s katero upnik prenese svojo obligacijsko pravico na novega upnika. Do te vrste zavarovanja prihaja, ko ima komitent banke veliko terjatev, ki pa jih lahko ponudi kot zavarovanje za pravočasno vračilo kredita, kakor tudi za plačilo obresti. Te terjatve se odstopijo prek cesije ali z zastavo. Dolžnik mora biti pisno obveščen o odstopu terjatev novemu upniku (Juhart, 1996, str. 23). Zavarovanje z zalogami Riziko neplačila je mogoče odpraviti tudi z zastavo zalog. V kolikor komitent ne poravna obveznosti do banke, lahko ta uveljavi zastavno pravico. Banke praviloma sprejemajo v zastavo blago, ki je standardizirano in za katero obstaja trg. V zastavo se večinoma ne vzame

17

blago, temveč določeni papirji (npr. skladiščnica, tovorni list), na temelju katerih se lahko razpolaga z blagom.Ta vrsta zavarovanja kredita se ponavadi uporablja za kratkoročne kredite (povzeto po Habjan, 1991). Zavarovanje pri zavarovalnici Riziko neplačila je mogoče odpraviti tudi s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, s katero se zavarovalnica zaveže, da bo plačala dolžnikov dolg, če bo ta insolventen oziroma bo imel druge težave (Ilešič, 1997, str. 651). 3.3. Boniteta podjetja Beseda boniteta izvira iz latinske besede bonus, kar pomeni dober, oziroma bonitas, kar pomeni ugodnost. Za banke pomeni poznavanje bonitete podjetij osnovo za ohranjanje in navezovanje novih poslovnih razmerij s podjetji. Banke, ki financirajo podjetja kratkoročno, zanima kratkoročna kreditna sposobnost podjetja. V primeru dolgoročnega financiranja jih zanima dolgoročna kreditna sposobnost in vse več drugih dejavnikov, ki opredeljujejo sodobno boniteto podjetja. V primeru večjega zneska kredita so zahtevnejše. Njihov interes oziroma cilj so varna naložba, zadovoljive obresti in rast premoženja. (Knez-Riedl, 2000, str. 19-30). Boniteta podjetja predstavlja oceno kvalitete podjetja in sposobnosti izpolnjevanja njegovih obveznosti s strani zunanjih ocenjevalcev. Posebne agencije ocenjujejo bonitete podjetij že od začetka stoletja, med njimi so najbolj znane Moody's, S&P, Fitch-IBCA (Šuler, Banka Slovenije, 2001). V skladu s predpisi je potrebno vse dolžnike in njihove terjatve razvrstiti v posamezne bonitetne razrede po ocenjeni stopnji izpostavljenosti kreditnemu tveganju (tveganju neplačila). Metodologijo predpisuje Centralna banka, temelji pa na kapitalskih standardih in priporočilih za upravljanje tveganj Banke za mednarodne poravnave v Baslu,9 tako, da je usklajena z mednarodnimi standardi. Banka mora imeti za razvrstitev v bonitetne razrede organizirano posebno bonitetno službo, ki mora biti ločena od kreditne funkcije (Nikolić, 2001, str. 4). V Sloveniji banke razporejajo komitente in njihove terjatve v bonitetne razrede od A do E. Razporejajo jih glede na objektivna in subjektivna merila. Prvi kriteriji za razvrščanje terjatev v skupine od A do E so bili postavljeni konec leta 1992 in so temeljili zgolj na objektivnem kriteriju zamude plačil. Novi kriteriji, ki nekoliko spremenjeni veljajo še danes, so bili postavljeni leta 1993 in so poleg objektivnih kriterijev zamude plačila uvedli še subjektivni kriterij razvrščanja. Ti kriteriji so veljali do konca leta 1996, s 1.1. 1997 pa so začeli uporabljati strožje kriterije. Metodologija, veljavna v letih 1993 in 1996, je upoštevala oceno bonitete komitenta, vendar je bilo dopuščeno, da je terjatev, zavarovana z zastavo premičnega in nepremičnega premoženja, pod določenimi pogoji bila razvrščena v skupino A, ne glede na boniteto dolžnika. Od januarja 1997 je terjatev, zavarovano z zastavo premoženja, možno razvrstiti le v eno skupino višje kot na podlagi ocene bonitete komitenta (Krumberger, 2000, str. 74-75).

9 Bank for International Settlements (BIS)

18

3.3.1. Razvrstitev v bonitetne razrede glede na objektivna merila Razvrstitev podjetij v bonitetne razrede glede na objektivna merila pomeni razvrstitev glede na časovna razdobja oz. zamude, v katerih dolžnik poravna svoje obveznosti. Objektivna merila so sestavljena iz (a) splošnih podatkov o podjetju, (b) podatkov o povezanosti z banko in (c) podatki o blokiranih računih. (Dimovski, 1999, str. 47) (a) podatki o podjetju Banka najprej zbere osnovne podatke o podjetju: ime podjetja in sedež, pravna oblika, oblika lastnine, matična številka, dejavnost, datum ustanovitve, ustanovitveni kapital (in vplačani kapital), ustanovitelji ter struktura lastništva, vodstvo podjetja, njegova usposobljenost in strategija razvoja, predvideni način prestrukturiranja in velikost podjetja (malo, srednje, veliko, povezane družbe) (Ib). (b) povezanost z banko Sledi zbiranje podatkov, ki kažejo odnos podjetja z banko: transakcijski račun, osebni dohodki, depoziti in plačilni promet pri banki, razvrstitev komitenta v bonitetni razred in limit zadolžitve podjetja. Za ustrezno bonitetno razporeditev podjetja je pomembno, da ima banka o podjetju na voljo čim več informacij. Banka se zato posluži vseh informacij o podjetju, ki so že v hiši in izhajajo iz dosedanjega sodelovanja s podjetjem (Ib). (c) podatki o blokiranih računih Banka spremlja blokade računov podjetij ter glede na število prekinjenih in neprekinjenih dnevov blokade žiro računa od skupne bonitetne ocene podjetja odbije ustrezno število bonitetnih točk (Ib, str. 48). 3.3.2. Razvrščanje v bonitetne razrede glede na subjektivna merila Razvrstitev v skladu s subjektivnimi merili pomeni razvrstitev glede na oceno finančnega položaja posameznega dolžnika, zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka za odplačilo dolga v prihodnosti in ustreznosti zavarovanja terjatev. Subjektivna merila banke tako vključujejo (Ib, str. 48) • analizo splošnega gospodarskega položaja • analizo panoge • analizo položaja podjetja • finančno boniteto • oceno managementa

19

Tabela 3: Potencialne izgube glede na bonitetni razred10 Bonitetni razredi Ocenjen delež neizterljivih terjatev A 1% B 10% C 25% D 50% E 100% Vir: Šuler, 2001

10 Banka ima po Sklepu BS (Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic, Uradni list RS, št. 32/99) možnost, da odstotek za izračun potencialnih izgub določi znotraj naslednjih intervalov: v skupini B (5%,15%), v skupini C (15%,40%) in v skupini D (40%,99%) (Šuler, 2001).

20

4. KREDITIRANJE MSP V NOVI KREDITNI BANKI MARIBOR D.D. 4.1. Predstavitev Nove kreditne banke Maribor d.d.

Nova kreditna banka Maribor d.d. (v nadaljevanju NKBM d.d.) je druga največja banka v Sloveniji z bogato tradicijo doma in v tujini. Njeni začetki segajo v 19. stoletje, natančneje v leto 1862, ko je pričela poslovati Mestna hranilnica Maribor, ki jo lahko štejemo za predhodnico NKBM d.d. Leta 1962 se je Mestna hranilnica Maribor pripojila h komunalni banki in leta 1965 je začela poslovati Kreditna banka Maribor, z funkcijo komercialne investicijske banke (Letno poročilo NKBM d.d., 2003). Banka, kot jo poznamo danes, je bila ustanovljena 27. julija leta 1994 na podlagi ustavnega Zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UL. RS 45/1-94). NKBM d.d. je tudi prva banka, ki je junija leta 1996 pridobila mednarodni certifikat kakovosti ISO 9001 na področju poslovanja s prebivalstvom. Avgusta leta 2000 je bila NKBM d.d. prvič ocenjena s strani mednarodne bonitetne agencije Moody's Investor Service in je kot prva med slovenskimi bankami prejela dolgoročno oceno Baa2 in kratkoročno P-2. Leta 2003 je agencija Moody's Investor Service opazno izboljšala oceno dolgoročnega tveganja pri poslovanju z NKBM d.d. in sicer kar za tri stopnje – z Baa2 na A2. Za stopnjo se je izboljšala tudi ocena kratkoročnega tveganja, ki se je zvišala s P-2 na P-1 (Letno poročilo NKBM d.d., 2003). NKBM d.d. ima razvejano mrežo bančnih enot, ki se nahajajo samo na področju Republike Slovenije. Konec leta 2003 je poslovna mreža banke obsegala 101 bančno enoto, in sicer 13 podružnic, 74 agencij in ekspozitur, 13 oddelkov poslovanja z gospodarskimi družbami in malega gospodarstva in 1 izpostavljeno blagajniško mesto. V banki je zaposlenih 1554 uslužbencev, od tega ima 19,3 odstotkov zaposlenih visoko šolo (Letno poročilo NKBM d.d., 2003). Dobiček banke (rezultat pred obdavčitvijo) je v obdobju od 1.1. do 31.12.2004 znašal 5.963 miljarde tolarjev, isti poslovni izid poslovnega leta pa 2.981 miljarde tolarjev. Večinski lastnik banke je država, od tega ima Republika Slovenija 90 odstotkov vseh delnic, po 5 odstotkov pa imata Kapitalski in Odškodninski sklad. 4.1.1. Dejavnost banke Banka se ukvarja z naslednjimi bančnimi posli: • sprejemanje depozitov ter dajanje kreditov za svoj račun • storitve, za katere zakon določa, da jih smejo opravljati samo banke. NKBM d.d. ima dovoljenje Banke Slovenije za naslednje finančne storitve: • factoring, • izdajanje garancij in drugih jamstev, • kreditiranje (vključno s potrošniškimi krediti, hipotekarnimi krediti in financiranjem

komercialnih poslov),

21

• trgovanje s tujimi plačilnimi sredstvi (vključno z menjalniškimi posli, trgovanje z izvedenimi finančnimi inštrumenti, izdajanje in upravljanje drugih plačilnih inštrumentov),

• oddajanje sefov, • opravljanje storitev plačilnega prometa. Banka Slovenije je septembra 2003 izdala dovoljenje za opravljanje drugih finančnih storitev – posredovanja pri prodaji zavarovalnih polic po zakonu, ki ureja zavarovalništvo. Banka lahko po statutu banke opravlja tudi druge storitve, ki za banko ne pomenijo neposrednega opravljanja dejavnosti (pridobivanje nepremičnin, ustanavljanje podružnic in hčerinskih družb doma in v tujini ter kapitalske udeležbe v drugih družbah).

4.1.2. Vrste kreditov za pravne osebe v NKBM d.d. Glede na ročnost, ločujejo v NKBM d.d. kredite na kratkoročne in dolgoročne. Kratkoročni krediti so dani za dobo do enega leta, medtem ko so dolgoročni krediti dani za dobo od enega leta dalje. Kratkoročna posojila: • za financiranje tekočega poslovanja • za financiranje projektov z izvedbo do enega leta:

priprava blaga in storitev za izvoz izvoz blaga in storitev kmetijska dejavnost

• okvirna posojila • lombardna posojila • izvozno financiranje v sodelovanju s Slovensko izvozno družbo • posojilo po načelu tekočega računa oziroma kontokorentni kredit na transakcijskem

računu • okvirno šestmesečno posojilo za premostitev prilivov od izvoza • odkup tolarskih terjatev.

Dolgoročna posojila: • (tolarska in devizna) za financiranje malih podjetij in zasebnikov (SP) po nižji obrestni

meri, daljši odplačilni dobi in z nižjimi stroški odobritve in obdelave. • za naložbe v novi poslovni proces ali prestrukturiranje starega • za osnovna in trajna obratna sredstva • za projektno in konzorcialno kreditiranje infrastrukturnih objektov • za blagovno kreditiranje projektov na domačem trgu • za blagovno financiranje izvoza opreme in izvajanje del v tujini • za pridobitev certifikata kakovosti ISO

22

• opravljanje komisijskih in agentskih poslov v svojem imenu in za svoj račun ter v svojem imenu za tuj račun

• za financiranje projektov malega gospodarstva pod ugodnejšimi pogoji (EBRD, občine, Sklad RS za razvoj malega gospodarstva)

• za financiranje ekoloških investicij skupaj z Ekološkim razvojnim skladom RS

Podjetja pa imajo tudi možnost izkoriščanja storitev, svetovanja in garancijskih poslov, ki jih nudi NKBM d.d. pravnim osebam. Storitve:

• finančno svetovanje v zvezi s kreditiranjem projektov v tujini, v povezavi s Slovensko

izvozno družbo d.d. Ljubljana (kreditiranje, zavarovanje, garancije) • svetovanje pri pripravi investicijskih programov oz. poslovnih načrtov • obveščanje potencialnih investitorjev v zvezi z ugodnejšimi viri pri financiranju

investicij (Občine, Ministrstva Republike Slovenije, Sklad za razvoj malega gospodarstva Republike Slovenije, Garancijski sklad Podravja, tuji viri) za financiranje investicijskih projektov

• svetovanje gospodarskim družbam na področju tekočega poslovanja v zvezi z zavarovanjem terjatev in drugo

• odkup terjatev

Svetovanje: • finančno svetovanje bodočim investitorjem pri uvajanju investicijskega projekta • svetovanje pri pripravi razvojno-sanacijskih programov • izdelava ocen za projekte, ki jih kreditirajo domače finančne institucije in drugi

kreditodajalci • izdelava finančnih analiz in bonitetnih informacij

Garancijski posli: • izdajanje garancij v domačem prometu za:

resnost ponudbe vračilo avansa dobro izvedbo posla odpravo napak v garancijski dobi plačilo carinskih dajatev zavarovanje plačil

• menično poslovanje: akceptiranje menic

• avaliranje menic

23

4.2. Postopek kreditiranja MSP v NKBM d.d. Postopek kreditiranja podjetja v NKBM d.d. poteka v več fazah. Te faze lahko razdelimo na: • pogovor s komitentom, • predložitev prošnje in dokumentacije za odobritev kredita, • oblikovanje kreditne mape, • finančno analizo podatkov za MSP, • analizo poslovnega plana MSP, • oceno bonitete terjatev MSP, • določitev zgornje meje zadolževanja MSP, • določitev zavarovanja kredita MSP, • oblikovanje obrestne mere MSP, • odobritev kredita in sklenitev pogodbe z MSP, • sprememba kreditnih pogojev, • odplačilo kredita, • izterjavo. 4.2.1. Pogovor s komitentom Kreditni proces se začne z začetnim pogovorom komitenta z banko. Pri tem komitent razloži, za kakšen namen potrebuje kredit, bančni uslužbenec pa mu predstavi možne kredite in pogoje za odobritev kredita. Razgovor se opravi z kreditnim referntom na Oddelku poslovanja z gospodarskimi družbami in malim gospodarstvom NKBM d.d.. 4.2.2. Predložitev prošnje in dokumentacije za odobritev kredita Komitent mora v prošnji opredeliti osnovne podatke o podjetju: • dejavnost podjetja, • število zaposlenih, • poslovne partnerje na področju nabave in prodaje, • višino zadolžitve, • višino terjatev do kupcev, • višino obveznosti do dobaviteljev, • podatke o zalogah podjetja, • podatke o realizaciji poslovanja podjetja za tekoče obdobje. V prošnji mora prav tako biti opredeljen kredit, za katerega podjetje daje vlogo. Dokumentacija, ki jo mora podjetje predložiti banki za odobritev kredita, je naslednja: • registracija družbe (izpis iz registra) oziroma obrtno dovoljenje ali sklep o opravljanju

samostojne dejavnosti, odvisno od oblike ustanovitve družbe, • akt o ustanovitvi podjetja, • obvestilo Statističnega urada Republike Slovenije o razvrstitvi po dejavnostih, • bilanca stanja za preteklo leto, • bilanca uspeha za preteklo leto, • predviden finančni tok v tekočem letu,

24

• tekoči podatki o poslovanju podjetja, • priloge glede na način zavarovanja kredita, • investicijski načrt za dolgoročno posojilo. 4.2.3. Oblikovanje kreditne mape Vse zbrane podatke in dokumente o komitentu banka hrani v kreditni mapi. Kreditni referent oziroma skrbnik, ki je dodeljen podjetju, je odgovoren za vodenje kreditne mape. Prednosti kreditnih map so: • preglednost in čim boljše poznavanje komitentov, • takojšen dostop do informacij za notranje in zunanje kontrolne in revizijske institucije, • nudi potrebno dokumentacijo in informacije za službo za upravljanje s finančnimi

tveganji. 4.2.4. Finančna analiza podatkov za mala in srednja podjetja Osnova za finančno analizo podatkov so letna računovodska poročila podjetij (bilanca stanja, bilanca uspeha). Ti izkazi so pri malih podjetjih praviloma nerevidirani, zato se banke na te izkaze ne morejo zanesti tako, kot na revidirane. Prav tako se banke bolj zanesejo na izkaze, ki jih pripravijo računovodski servisi, kot pa na izkaze, ki jih pripravijo podjetja sama. Velikokrat se zgodi, da mala podjetja zaradi davčnih razlogov predstavljajo slabše rezultate poslovanja podjetja. Banke uporabljajo za finančno analizo podjetij naslednje metode: 1. analiza bilance stanja in bilance uspeha 2. analiza kazalnikov 3. finančno-posredniški položaj Analiza bilance stanja in bilance uspeha Bilanca stanja Bilanca stanja je temeljni računovodski izkaz, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov ob koncu obračunskega obdobja, torej na določen dan. Je kumulativen računovodski izkaz, prikaz je statičen. Ureja ga Slovenski računovodski standard 24. Iz bilance stanja je mogoče ugotoviti premoženjsko in finančno stanje podjetja na določen dan (ob koncu obračunskega obdobja), saj kaže obseg in kakovost sredstev (stalnih in gibljivih) ter obseg in kakovost njihovega financiranja (z lastniškimi in dolžniškimi viri financiranja). Večjo uporabno vrednost ima analiza dveh bilanc stanj, iz katerih lahko vidimo spremembe, ki so se zgodile v obdobju med preseki bilance stanja (Bergant, 1998, str. 12-14). Sredstva in obveznosti, ki so unovčljivi oziroma poravnani v roku enega leta, štejemo med kratkoročna in obratno. Vrednost osnovnih sredstev in zalog v bilanci se lahko spreminja glede na metode vrednotenja in amortiziranja.

25

V bilanci stanja so sredstva vsebinsko razdeljena po načelu likvidnosti. Aktiva vsebuje stalna sredstva (neopredmetena osnovna sredstva, opredmetena osnovna sredstva, dolgoročne finančne naložbe) in gibljiva sredstva (zaloge, terjatve, kratkoročne finančne naložbe, denarna sredstva) in aktivne časovne razmejitve (Železnik-Kohek, 2002, str. 17). Obveznosti do virov sredstev so v bilanci stanja razporejene po načelu zapadlosti. Pasiva vsebuje kapital (osnovni kapital, rezerve, prenesen čisti dobiček oziroma izguba, nerazdeljeni čisti dobiček oziroma izguba), dolgoročne rezervacije, dolgoročne obveznosti, kratkoročne obveznosti in pasivne časovne razmejitve (Železnik-Kohek, 2002, str. 18). Pri analizi bilance stanja si banke pomagajo z vodoravnim presekom bilance stanja. Bilanco stanja torej vodoravno razdelimo glede na vire financiranja ter glede na sredstva. Struktura ročnosti virov se mora ujemati s strukturo ročnosti sredstev, kar je potreben pogoj za ohranjevanje kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti podjetja. Tukaj gre za podobne prikaze, kot so v nekaterih finančnih kazalcih, vendar gre pri vodoravnem preseku bilance stanja za enostavnejši in podrobnejši pregled odnosov med sredstvi in njihovimi viri financiranja. Pri ocenjevanju bonitete podjetja banke analizirajo predvsem osnovna sredstva, zaloge in terjatve iz poslovanja, med viri pa kapital, dolgoročne in kratkoročne obveznosti iz financiranja in kratkoročne obveznosti iz poslovanja. Bilanca uspeha Bilanca uspeha izkazuje uspešnost poslovanja podjetja v določenem obdobju. Uspeh podjetja je odvisen od višine celotnega dobička podjetja, ki se izračuna z razliko med prihodki in odhodki podjetja. Prihodke razdelimo na redne (prihodki od poslovanja, prihodki od financiranja) in izredne. Redni prihodki so rezultat normalnih pojavov pri poslovanju, medtem ko so izredni rezultat napredvidljivih dogodkov. Tudi odhodke razdelimo na redne (odhodki poslovanja, odhodki financiranja) in izredne. K odhodkom poslovanja spadajo stroški materiala, stroški storitev, stroški dela, amortizacija, povečanje oziroma zmanjšanje zalog, nabavna vrednost prodanega blaga in materiala in davki ter prispevki, ki niso odvisni od poslovnega izida. Pri ocenjevanju denarnih tokov podjetja za odplačevanje kredita je potrebno odhodke ločevati na tiste, ki dejansko pomenijo denarni izdatek, in tiste, ki so sicer odhodki, vendar niso denarni izdatki (rezervacije, amortizacija). Analiza kazalnikov Kazalnik je relativno število, ki ga dobimo s primerjavo dveh ekonomskih kategorij. Omogoča nam oblikovati sodbo o poslovanju podjetja. Zelo pomembno je pravilno razlaganje izračunane vrednosti kazalnika. V poštev ne pridejo vedno vsi kazalniki, prav tako pa niso vsi kazalniki enako pomembni za vse dejavnosti (Železnik-Kohek, 2002, str. 20).

26

Banka uporablja pri analiziranju finančnega položaja podjetja naslednje kazalnike: • kazalnike uspešnosti • finančni kazalniki • kazalnike obračanja sredstev • kazalnike plačilne sposobnosti.. KAZALNIKI USPEŠNOSTI: Celotna gospodarnost: CG= celotni prihodki/celotni odhodki Če je vrednost kazalnika večja od 1, je podjetje na tem področju uspešno, saj so celotni prihodki večji od celotnih odhodkov v podjetju. Gospodarnost poslovanja v %: GP = prihodki iz poslovanja/odhodki iz poslovanja*100 Ta koeficient nam pove, koliko prihodkov iz poslovanja, je podjetje ustvarilo na 100 tolarjev odhodkov iz poslovanja. Dobičkovnost prihodkov: DP = dobiček/prihodki Dobičkovnost prihodkov nam pove, kolikšen je delež dobička v celotnih prihodkih podjetja. Donosnost sredstev: DS = dobiček/sredstev Ta kazalnik nam prikaže uspešnost uporabe sredstev v podjetju. Z njim izračunamo delež dobička, ki ga je podjetje ustvarilo s svojimi sredstvi. FINANČNI KAZALNIKI: Kratkoročni koeficient: KK = celotna kratkoročna sredstva/celotne kratkoročne obveznosti Ta koeficient nam pove, do kakšne stopnje kratkoročna sredstva v podjetju krijejo kratkoročne obveznosti. Praviloma mora vrednost koeficient znašati najmanj 2, kar pomeni, da imajo kratkoročna sredstva dvakratno vrednost kratkoročnih obveznosti. Seveda pa je koeficient odvisen tudi od panoge podjetja, saj podjetja v določenih panogah potrebujejo več zalog in terjatev.

27

Pospešeni koeficient: PK = celotna kratkoročna sredstva (brez zalog)/celotne kratkoročne obveznosti Pospešeni koeficient kaže razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi, s tem da iz kratkoročnih sredstev izločimo zaloge. Na zaloge je potrebno gledati kot na najmanj likvidna kratkoročna sredstva. Ta koeficient je veliko ostrejši, saj imamo v kratkoročnih sredstvih samo postavke, ki so visoko likvidne. Koeficient tega kazalnika bi naj znašal najmanj 1, seveda pa je spet veliko odvisno od panoge podjetja. Dolgoročno financiranje stalnih sredstev: DFSS = lastniški kapital+dolgoročne obveznosti+likvidni vrednostni papirji/dolgoročna sredstva S tem kazalcem merimo pokritost dolgoročnih virov sredstev podjetja z dolgoročnimi sredstvi. Koeficient tega kazalca mora biti najmanj ena, kar pomeni, da podjetje vsa dolgoročna in trajna kratkoročna sredstva financira s kapitalom in dolgoročnimi viri. Kapitalska pokritost stalnih sredstev: KPSS = lastniški kapital/stalna sredstva Ta kazalnik nam prikaže delež lastnega kapitala podjetja v stalnih sredstvih. Če je koeficient kazalnika 1, so stalna sredstva v celoti financirana z lastniškim kapitalom. V primeru, daje koeficient večji od 1, je zraven stalnih sredstev tudi del gibljivih pokrit s lastniškim kapitalom, kar pomeni še večjo varnost upnika. Delež kapitala v financiranju: DKF = lastniški kapital/obveznosti do virov sredstev Ta koeficient nam prikazuje delež lastnega kapitala podjetja v vseh sredstvih. Večji kot je koeficient tega kazalca, večji del sredstev podjetja je financiranih z lastniškim kapitalom in manjše je tveganje za upnika. KAZALNIKI OBRAČANJA SREDSTEV Koeficient obračanja zalog: KOZ = stroški prodanih proizvodov/letno povprečje zalog, Ta koeficient nam pove, kolikokrat na leto se v podjetju zaloge spremenijo v prihodke. Če je koeficient obračanja zalog 7, potem podjetje zaloge proda sedem krat na leto. Večji kot je torej koeficient, večja je likvidnost zalog v podjetju.

28

Koeficient obračanja terjatev: KOT = prihodki iz poslovanja/letno povprečje terjatev iz poslovanja Ta koeficient nam pove, koliko časa v povprečju preteče v podjetju med prodajo in plačilom produkta. Višji kot je koeficient, boljša je plačilna sposobnost podjetja. Nizek koeficient pa pomeni, da ima podjetje veliko terjatev in malo denarnih sredstev. Koeficient obračanja obveznosti do dobaviteljev: KOOD = ocena stroškov prodanih proizvodov/povprečne letne obveznosti do dobaviteljev Ta kazalnik je vsebinsko enak predhodnemu, z razliko, da tu merimo obračanje obveznosti do dobaviteljev. Dnevi vezave zalog: DVZ = 365/koeficient obračanja zalog (KOZ) S tem kazalnikom izračunamo povprečno število dni držanja zalog v podjetju. Dnevi vezave terjatev do kupcev : DVK = 365/koeficient obračanja terjatev Kazalnik nam pove povprečno število dni med prodajo in plačilom blaga v podjetju. Dnevi vezave obveznosti do dobaviteljev: DVOD = 365/koeficient obračanja obveznosti do dobaviteljev Ta kazalec nam pove povprečno število dni, ki preteče, da podjetje poravna svoje obveznosti dobavitelju. Zanimiva je lahko primerjava tega kazalca z kazalcem vezave terjatev do kupcev. Tako lahko primerjamo, koliko dni potrebujejo kupci, da izplačajo terjatve podjetju, in koliko dni potrebuje podjetje, da izplača obveznosti dobaviteljem. KAZALNIKI PLAČILNE SPOSOBNOSTI Kazalec zadolžitve: KZ = dolgoročne in kratkoročne obveznosti/celotna sredstva Ta kazalec nam pove, kolikšen del celotni sredstev podjetja je financiran z dolgom. Banka si želi, da je ta delež čim manjši.

29

Kazalec finančnega vzvoda: KFV = dolgoročne in kratkoročne obveznosti/lastniški kapital Ta kazalec nam pove, kolikšen del obveznosti podjetja, ima kritje v lastniškem kapitalu. Večji kot je ta delež, večja je zadolženost podjetja in manjša je možnost za najem posojila. Finančno-posredniški položaj Finančno-posredniški položaj podjetja razumemo kot finančno razmerje podjetja do okolja. Tako je potrebno primerjati celotne terjatve in celotne obveznosti podjetja. Podjetje je lahko v naslednjih finančno-posredniških položajih: • podjetje je neto upnik (kadar so celotne terjatve večje od celotnih obveznosti podjetja) • podjetje je neto dolžnik (kadar so celotne obveznosti večje od celotnih terjatev podjetja) • podjetje se samofinancira (kadar so celotne terjatve in obveznosti podjetja enake) 4.2.5. Analiza poslovnega plana MSP Banke se poslužujejo poslovnega plana predvsem, ko gre za dolgoročno kreditiranje podjetij. Priprava poslovnega plana je praktično neizbežna pri ustanovitvi oziroma pri začetku poslovanja podjetja. Poslovni plan pa se pripravlja tudi v primerih: • ko podjetje že obstaja, vendar potrebuje dodatni zunanji kapital za širitev poslovanja, • ko s v podjetju odpira nova dejavnost, • ko podjetje kupuje drugo podjetje, • ko se pripravlja sanacija podjetja. Poslovni plan mora bit primerno obsežen (minimalno 25 strani), podjetnik pa mora v njem jasno opredeliti svoje cilje ter usmeritev za dosego teh ciljev. Podjetnik mora prav tako v poslovni plan vključiti (Železnik-Kohek, 2002, str. 36): • temeljno idejo in motivacijo za posel, • obseg posla in ocena potrebnih sredstev • rojstvo podjetja • začetek poslovanja podjetja in nadaljnji razvoj Podjetnik mora analizirati predviden posel in izvesti finančne projekcije za najmanj tri leta poslovanja. Koristi, ki jih ima banka od poslovnega plana, so (Železnik-Kohek, 2002, str. 37): • poslovni plan prikazuje tržni potencial in plane podjetnika za dosego tržnega deleža, • banka ugotovi, ali je donosnost posla primerna za odplačevanje kredita, • banka pridobi potrebne informacije, da lahko sama preveri poslovni plan in ga sama

finančno ovrednoti, • banka lahko na podlagi poslovnega plana, preveri sposobnosti (podjetniške, managerske

ipd.) kadrov v podjetju. Banka se v poslovnem planu osredotoči predvsem na (Železnik-Kohek, 2002, str. 37): • panogo, proizvod in ciljni trg podjetja, • vodstvene sposobnosti vodilnega kadra v podjetju, • finančni vidik posla (donos na kapital, udeležba podjetja, stopnja tveganja, udeležbe

ostalih vlagateljev)

30

Podjetja oblikujejo strukturo poslovnega plana glede na dejavnost podjetja. Tako je naprimer za majhno proizvodno podjetje struktura poslovnega plana naslednja (Železnik-Kohek, 2002, str. 38): 1. Povzetek plana 2. Opis proizvoda oziroma storitve in panoge podjetja 3. Razvoj proizvoda in tehnologija 4. Tržna analiza 5. Proizvodnja in potrebni resursi 6. Tržna strategija in načrt prodaje 7. Management, organizacija in lastništvo 8. Finančne projekcije 9. Analiza kritičnih tveganj in problemov 10. Terminski plan 11. Dodatki k poslovnemu planu Finančna projekcija predstavlja za banko osrednji del poslovnega plana. Običajno vsebuje naslednje izračune: • predračunska vrednost investicije, • finančna konstrukcija, • obveznosti do virov sredstev, • predviden rezultat poslovanja z investicijo, • likvidnostni tok, • finančni tok, • zaključna ocena investicije. 4.2.6. Ocena bonitete terjatev malih in srednje velikih podjetij Banke razporejajo terjatve v bonitetne skupine od A do E na podlagi ocene in vrednotenja dolžnikove sposobnosti vračanja svojih obveznosti do banke. Ocenjuje pa se na podlagi (Uradni list RS št. 32/99): • ocene finančnega položaja posameznega dolžnika, • njegove zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega pritoka v obsegu, potrebnem za

redno izpolnjevanje obveznosti do banke, • vrste in obsega zavarovanja terjatev banke do posameznega dolžnika, • izpolnjevanja dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih. V skupino A se razvrstijo: • terjatve do Banke Slovenije in Republike Slovenije, terjatve do Evropskih skupnosti, vlad

in centralnih bank držav EEA in z njimi primerljivih držav OECD, • terjatve do dolžnikov, pri katerih ni pričakovati težav z odplačevanjem obveznosti in ki

plačujejo svoje obveznosti ob dospelosti oz. izjemoma z zamudo 15 dni, • terjatve, zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem.

31

V skupino B se razvrstijo terjatve do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da bodo denarni tokovi še zadostovali za redno poravnanje dospelih

obveznosti, toda njihovo stanje je trenutno šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče bistveno poslabšalo,

• ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo od 31 do 90 dni.

V skupino C se razvrstijo terjatve do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje

dospelih obveznosti, • ki so izrazito podkapitalizirani, • ki nimajo zadostnih dolgoročnih virov sredstev za financiranje dolgoročnih naložb, • od katerih banka ne prejema tekočih zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije v

zvezi s terjatvami, jamstvi in viri za odplačilo terjatev, • ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 31 di 90 dni, občasno tudi z zamudo od 91

do 180 dni. V skupino D se razvrstijo terjatve do dolžnikov: • za katere obstaja velika verjetnost izgube, • ki so nelikvidni in nesolventni, • za katere je bil pri pristojnem sodišču vložen predlog za začetek postopka prisilne

poravnave ali stečaja, • ki so v sanaciji oz. postopku prisilne poravnave, • ki so v stečaju, • ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 91 do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 181

do 365 dni, vendar se utemeljeno pričakuje delno pokritje terjatev. V skupino E se razvrstijo terjatve do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da ne bodo poplačane, • s sporno pravno podlago. Težave pri ocenjevanju bonitete podjetja Mala podjetja v veliki večini nimajo računovodij, ampak se računovodska funkcija izvaja izven podjetja. Računovodski servisi vodijo knjige za več podjetij in včasih je pripravljenost računovodje za sodelovanje z banko velik problem (Železnik-Kohek, 2002, str. 63). Podobno problematična je tudi pravilnost bilančnih podatkov. Podjetja velikokrat prikrivajo realno stanje podjetja, najpogosteje skrivajo dobiček ali pa pri umetno ustvarjanjo. Tako se velikokrat zgodi, da se medletni bilančni podatki precej razlikujejo od zaključnih (Ib., str. 64). Največkrat so v poslovodstvu malih podjetij zaposleni lastniki podjetja. Ti imajo interes, da podjetje posluje čim bolj uspešno in za doseganje tega cilja so pripravljeni zmanjšati stroške na račun zaposlenih (zmanjševanje plač, odpuščanje delavcev). V primeru, ko delavci res zapustijo podjetje, je potrebno vedeti, da podjetje v bodoče verjetno ne bo poslovalo v skladu z zastavljenimi cilji (Ib., str. 65).

32

Prednosti podjetja so pomembna informacija tako za banko, kot tudi za podjetje samo. Velikokrat pa se dogaja, da se podjetja svojih prednosti ne zavedajo in jih ne poznajo, zato jih tudi ne morejo izkoristiti (Ib.). Veliko malih podjetij je bilo ustanovljenih zaradi reševanja socialnih primerov. Zaradi tega dejstva podjetniki mnogokrat o razvoju in viziji podjetja sploh ne razmišljajo, saj je njihov edini cilj preživetje (Ib.). Za mala podjetja velikokrat velja, da se velikokrat odločajo za investicije na podlagi instinkta in ne predhodnega načrtovanja. Včasih pa se za investicije odločajo tudi zaradi različnih popustov (Ib.). Marsikdaj se krediti zavračajo zaradi slabih kupcev oziroma dobaviteljev. To tveganje je manjše, če podjetje ni vezano na majhno število kupcev in dobaviteljev (Ib.). Banke imajo stik samo z direktorjem podjetja, vodjo financ in z računovodjo podjetja. Tako banke ne pridejo do informacij, ki bi jih pridobile od zaposlenih v podjetju, prav tako pa ne morajo ugotoviti določenih lastnosti zaposlenih v podjetju (izkušnje, pripadnost podjetju) (Ib., str. 66). Eden največjih problemov pri določanju bonitete je resnost stranke, ki zajema redno pošiljanje poročil, dokumentov, spoštovanje dogovorjenih rokov itd. Zaradi tega se velikokrat spremeni tudi boniteta podjetja (Ib., str. 67). 4.2.7. Določitev zgornje meje zadolževanja MSP Ko kreditni referent določi finančni položaj podjetja in tveganje naložbe, se določi zgornja meja zadolževanja podjetja. Zgornja meja zadolževanja pomeni znesek kredita podjetju, za katerega banka ocenjuje, da ga bo podjetje zmožno odplačevati. Kadar gre za dolgoročni kredit, banka ocenjuje zgornjo mejo zadolževanja tudi na podlagi pričakovanih rezultatov poslovanja investicije. Od določitve zgornje meje zadolževanja je odvisna tudi oblika zahtevanega zavarovanja in višina obrestne mere (Rudež, 2002, str. 30) 4.2.8. Določitev zavarovanja kredita MSP Zavarovanje kredita uporablja banka kot zaščito pred nevračilom kredita in se ne sme uporabljati kot nadomestilo za nezadostno poznavanje komitenta, oziroma kot nadomestilo kreditne sposobnosti kreditojemalca. Po sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic se delijo zavarovanja na prvovrstna in kakovostna (Uradni list RS št. 32/99). Med prvovrstna zavarovanja spadajo: • bančna vloga, za katero je določena obveznost, da se uporabi za poplačilo terjatve, • vrednostni papirji Republike Slovenije, Banke Slovenije in držav EEA,

33

• nepreklicne garancije »na prvi poziv« bank, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev, prvovrstnih bank držav članic in prvovrstnih tujih bank11

• prvovrstni dolžniški vrednostni papirji, s katerimi se trguje na finančnih trgih, • nepreklicna jamstva Slovenske izvozne družbe, • nepreklicna jamstva Republike Slovenije. Kakovostna zavarovanja so zavarovana z zastavo premoženja (hipoteka, zastava premičnin ali nepremičnin). V NKBM d.d. se uporabljajo naslednje oblike zavarovanja: • zastavo premoženja, • bančne vloge (depoziti), • zastavo vrednostnih papirjev, • zavarovanje pri zavarovalnici, • poroštva in garancije ter • ostala zavarovanja (zastava plemenitih kovin, bankovcev in kovancev itd.). Kreditni referent banke mora določiti tudi višino zavarovanja, ki je odvisna predvsem od višine naložbe, vrste zavarovanja in bonitete podjetja. 4.2.9. Oblikovanje obrestne mere MSP Banka določa obrestne mere na podlagi tekočih cen kapitala in te so osnova za pripravo individualnih kreditnih pogodb. Obrestna mera kredita, ki jo določi kreditni referent, pa je odvisna tudi od dosedanjega poslovanja podjetja z banko in kakovosti tega poslovanja. 4.2.10. Odobritev kredita in sklenitev pogodbe z MSP Kreditni referent pripravi na podlagi analiz in ocen o podjetju predlog za odločanje o posojilu, ki ga predloži organu za odločanje o naložbi. Odločitev o naložbi je lahko pozitivna, negativna ali pogojna (zahtevajo se določene spremembe ali dopolnitve). Kreditni referent (v primeru, da je odločitev pozitivna) pripravi pogodbo, ki vsebuje vse pogoje, pod katerimi je bila naložba oziroma posojilo sprejeto. Ko se pogodba med strankama podpiše, se začne realizacija pogodbe oziroma črpanje kredita s strani podjetja. 4.2.11. Sprememba kreditnih pogojev Podjetje lahko v določenih okoliščinah zaprosi za spremembo pogojev pogodbe (podaljšanje roka porabe kredita, podaljšanje roka vračila kredita). Kreditni referent prouči utemeljitve za spremembo kreditnih pogojev in sestavi predlog za spremembo kreditnih pogojev. Če je predlog sprejet, se mora v pogodbo vstaviti dodaten aneks.

11 Prvovrstne banke države članice ali tuje banke se po tem sklepu presoja na osnovi zadnje razpoložljive ocene bonitete banke s strani Moody's, Standard & Poors, Fitch-IBCA in Thomson BankWatch (Uradni list RS, št. 32/99)

34

4.2.12. Odplačilo kredita Podjetje lahko odplača kredit v enem znesku ali obročno (v pogodbi so navedeni datumi zapadlosti posameznih obrokov). Če podjetje svojih obveznosti ne poravna, ga je banka dolžna opominjati. V primeru, da podjetje kljub opominom ne poravna obveznosti, banka unovči inštrumente zavarovanja kredita. 4.2.13. Izterjava V primeru da instrumenti zavarovanja niso unovčljivi ali ti ne zadostujejo za izplačilo dolga, je na vrsti postopek izterjave po sodni poti. Ta postopek obravnava pravna služba banke.

35

V. SKLEPNE UGOTOVISTVE S PREDLOGI Na podlagi raziskave, ki je bila opravljena leta 2002, sodi Slovenija med države, ki imajo najslabše razvite pogoje za dostop do finančnih virov za mala in srednje velika podjetja. V Sloveniji se mala in sredje velika podjetja pri najemanju kredita srečujejo s številnimi problemi, kot so: previsoko zavarovanje kredita, prekratke odplačilne dobe kredita, zapleten postopek odobritve kredita in previsoke obrestne mere kreditov. NKBM d.d. ima Oddelek poslovanja z gospodarskimi družbami in malim gospodarstvom, ki se med drugim ukvarja tudi s kreditiranjem malih in srednje velikih podjetij. Banka od podjetja, ki želi najeti kredit pri njej zahteva, da predloži dokumentacijo, iz katere so razvidni registracija in dejavnost podjetja, poslovanje podjetja (letni računovodski izkazi), ter druge dokumente. V primeru odobritve kredita se vsi dokumenti zberejo v kreditni mapi, za katero je zadolžen skrbnik podjetja. Leta 2004 je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in konkurenca med bankami se je zaostrila. NKBM d.d. je v preteklih letih vseskozi širila kreditno ponudbo za mala in srednja podjetja in trenutno omogoča poleg tolarskih kreditov tudi sklepanje deviznih kreditov v evrih, ameriških dolarjih in drugih valutah. Pred kratkim je banka poleg klasičnih oblik zavarovanja kreditov uvedla novo obliko zavarovanja kreditov z zastavo pravice življenskega zavarovanja. NKBM d.d. pravtako tesno sodeluje z državo in s številnimi programi preko ministrstev, skladov, občin in drugih državnih institucij spodbuja razvoj malih in srednjih podjetij.Tako naprimer banka sodeluje z Ekološkim razvojnim skladom Republike Slovenije ter ponuja ugodnejše kreditne pogoje pri financiranju ekoloških investicij. Banka bo tudi v prihodje nadaljevala z intenzivnim kreditnim poslovanjem za pravne osebe in omogočala kredite pod ugodnejšimi pogoji, v sodelovanju z različnimi institucijami skladi in občinami. Mislim, da bo tudi v prihodnje država tesno sodelovala z bankami pri financiranju malih in srednje velikih podjetij, saj imajo ta v Sloveniji vedno večji vpliv pri razvoju gospodarstva in zaposlovanja, česar se zaveda tudi država. Mala in srednje velika podjetja pa imajo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo tudi možnost, da se prijavijo na razpise za pridobivanje sredstev iz Evropskega sklada za regionalen razvoj. Ta sklad je za obdobje treh let (od leta 2004 do leta 2006) Sloveniji namenil 31,175 miljarde SIT.

36

VI. POVZETEK Za vsako podjetje je zagotavljanje finančnih sredstev za nemoteno poslovanje poglavitnega pomena. Že od samega razvoja podjetja dalje je potrebno iskati najugodnejše načine financiranja in v veliko primerih se podjetja napotijo v banko. Podjetjem je na voljo veliko število različnih kreditov, ki jih delimo po različnih kriterijih, med njimi je najpomembnejši čas. Banke se s sklenitvijo kreditnega posla izpostavijo kreditnemu tveganju, ki je lahko najbolj pogubno za bančno poslovanje. Zaradi tega so banke previdne pri dajanju kreditov malim in srednjim podjetjem. Prednost imajo podjetja, ki so finančno močnejša in poslujejo že dalj časa, novonastalim in majhnim podjetjem pa banke nerade dajo kredite. Vendar pa vedno večja konkurenca med bankami sili le te, da ne izbirajo samo prvovrstnih komitentov, temveč tudi takšne, pri katerih je kreditno tveganje večje. Banke razpolagajo z večjo količino podatkov o velikih podjetij v primerjavi z malimi in srednje velikimi podjetji in tudi zaradi tega dobijo velika podjetja ugodnejši kredit kot mala in srednje velika podjetja. Banke ocenjujejo stopnjo kreditnega tveganja na podlagi bonitetnih ocen komitentov. Tako banka razvrsti podjetja v bonitetne skupine od A do E. Pri tem banka z boniteto predstavi oceno kvalitete komitenta in sposobnost izpolnjevanja njegovih obveznosti. Merila, po katerih banke razvrščajo podjetja v bonitetne skupine, lahko delimo na objektivna in subjektivna. Medtem ko so pri objektivnih kriterijih kriteriji za vsa podjetja enaki, je pri subjektivnih kriterijih prisotna subjektivna ocena presojevalca. Preden banka odobri kredit komitentu, podrobno analizira finančne podatke podjetja, njegovo poslovanje v preteklosti in naložbo, zaradi katere se kredit najema. V primeru, da se kredit odobri, je potrebno določiti tudi vrsto zavarovanja kredita, ki se določi na podlagi ročnosti kredita, kreditne sposobnosti komitenta in tudi kreditne politike banke. Kakovost zavarovanja kredita ne sme imeti vpliva na znesek odobrenega kredita. Ključne besede: banke, boniteta, bonitetna kontrola, financiranje, krediti, kreditno tveganje,

mala podjetja, srednje velika podjetja, zavarovanje

37

ZUSAMMENFASSUNG Für jedes Unternehmen ist Beschaffung finanzieller mitteln für ungestörtes Arbeiten von grundlegender Bedeutung. Mann muss schon von frühster Entwicklungsphase des Unternehmens nach günstigsten Finanzierlösungen suchen und dabei begeben sich viele Unternehmen in die Bank. Die Unternehmen haben viele verschiedene Kredite zur Verfügung, die wir nach verschiedenen Kriterien unterscheiden. Das wichtigste Kriterium ist Zeit. Die Banken setzen sich mit Schliessung des Kreditgeschäftes dem Kreditrisiko aus. Das Kreditrisiko kann für das Bankgeschäft sehr gefährlich sein. Deswegen sind Banken vorsichtig bei der Kreditierung von kleinen und mittleren Unternehmen. Im Vorteil sind Unternehmen, die finanziell stärker sind und die schon längere Zeit im Geschäft sind, neue und kleinere Unternehmen werden von Banken nur ungern kreditiert. Immer grössere Konkurrenz zwingt aber die Banken nicht nur erstklassige Unternehmen zu wählen, sondern auch solche, die mit mehr Risiko verbunden sind. Die Banken verfügen über mehr Daten von grösseren Unternehmen im vergleich mit kleinen und mittleren Unternehmen, und auch deswegen kriegen grosse Unternehmen günstigere Kredite als kleine und mittlere Unternehmen. Die Banken stufen das Kreditrisiko auf Grund der Bewertung von Bonitätsstufe des Kommittenten ab. Die Bank rangiert die Unternehmen in Bonitätsstufen von A bis E. Mit Bonitätsstufe stellt die Bank die qualitative Bewertung des Kommittenten fest, und die Fähigkeit seiner Verbindlichkeiten nachzukommen. Die Masstäbe mit denen die Banken die Unternehmen in die Bonitätsstufen rangieren, können wir in objektive und subjektive Masstäbe teilen. Während die objektiven Masstäbe für alle Unternehmen gleich sind, ist bei subjektiven Masstäben die subjektive Schätzung des Beurteilers anwesend. Bevor die Bank das Kredit genehmigt, analysiert sie detailliert die Finanzdaten des Unternehmens, sein Wirtschaften in Vergangenheit und die Anlage, für die das Kredit geliehen wird. Im Falle der Kreditgenehmigung muss man auch die Art von Kreditversicherung bestimmen, die von der Kreditdauer, der Kreditfähigkeit des Kommittenten und von der Kreditpolitik der Bank abhängig ist. Die Kreditversicherungsqualität darf nicht die Kreditsumme beeinflussen. Schlüsselworter: Banken, Bonität, Bonitätskontrolle, Finanzierung, kleine Unternehmen, Krediten, Kreditrisiko, mittlere Unternehmen, Versicherung

38

7. LITERATURA 1. Bathory, Alexander. 1987. The Analysis of Credit, Founadions and Development of

Corporate Credit Assessment. London: McGraw-Hill 2. Bergant, Živko. 1998. Izrazna moč bilance stanja. Ljubljana: Bančni vestnik april

1998, str. 12-14 3 Bergant, Živko 2002. Banke in podjetniške krize, Ljubljana: Finance št.900, str.27 4. Bradeško, Jože 2001. Vrednostni papirji za zavarovanje terjatev v okviru evropskega

sistema centralnih bank. Ljubljana: Banka Slovenije, Prikazi in analize IX/3 5. Crnkovič, Rudi. 1987. Kredit in kreditni sistem. Maribor: VEKŠ 6. Dajčman, Silvo. 2003. Izzivi bančnega financiranja malih in srednjih podjetij v

Sloveniji in EU. Ljubljana: Slovenski podjetniški observatorij 2003, str. 33-45 7. Dimovski, Vlado. 1999. Bančništvo, Zapiski predavanj. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta 8. Habjan, Bogdan 1991. Načini zavarovanja vračila kreditov. Ljubljana: Gospodarski

vestnik št.8, str.61 9. Hauc, Aleš. 1996. Ne vzajemnost, ampak sodelovanje. Ljubljana: Trgovina-list

uspešnih trgovcev in podjetnikov, str. 14-15 10. Hočevar, Martina. 2001. Menica. Ljubljana: Obrtnik, str. 47 11. Ilešič, Marko. 1997. Denar in Pravo, Ljubljana: Podjetje in delo št.6, str.651 12. Juhart, Miha. 1996. Pogodbeni odstop terjatev (cesija). Ljubljana: Gospodarski vestnik 13. Kalacun, Stanislava 2004. Banke ne dojemajo pomena malih družb, Ljubljana:

Finance št.55, str.3 14. Knez-Riedl, Jožica. 2000. Pojmovanje in presojanje bonitete podjetja, Ljubljana:

Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, str. 19-30 15. Kos, Marko 1996. Vloga bank v razvoju slovenskega podjetništva. Ljubljana: Bančni

vestnik 16. Krumberger, Matej. 2000. Nadzor bančnega poslovanja in obvladovanje tveganj v

slovenskem bančništvu. Ljubljana: Zbornik 6. strokovnega posvetovanja o bančništvu 17. Manfreda, Dragica. 2003. Prepočasen razvoj malih podjetij. Ljubljana: Dnevnik,

september 2003, str. 8 18. Nikolić, Ranko. 2001. Kreditne naložbe bank in rezervacije. Ljubljana: Bančni

vestnik, str. 4 19. Rebernik, Miroslav. 2003. Kako podjetna je Slovenija. Maribor Inštitut za podjetništvo

in management malih podjetij, 2003a 20. Ribnikar, Ivan. 1988. Posojilo in/ali kredit. Ljubljana: Bančni vestnik, str. 4 21. Ribnikar, Ivan. 1999. Monetarna ekonomija I. Ljubljana: Ekonomska fakulteta 22. Rudež, Mojca 2002. Ocenjevanje bonitete podjetij kot komitentov poslovne banke v

primeru povezanih oseb (magistersko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta 23. Šuler, Tatjana 2001. Bonitetne ocene podjetij. Ljubljana: Banka Slovenije (anlitsko

raziskovalni center) 24. Železnik-Kohek, Tamara 2002. Informacije za presojanje bonitet bančnih komitentov

(specialistično delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta

39

8. VIRI 1. Uradni list (URL: http://www.uradni-list.si) 2. Javni sklad RS za razvoj malega gospodarstva. Razpis ugodnih finančnih sredstev za

investicijska vlaganja v mikro, malih in srednje velikih podjetij v letu 2004 3. Letno poročilo NKBMd.d. 2003

40