MOČ ZA SPREMEMBE Medicinske sestre in babice smo v ......Sobota : Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja, 2013 ISBN 978-961-281-273-7 1. Mörec,

ZBORNIK STROKOVNEGA SEMINARJA

MOČ ZA SPREMEMBEMedicinske sestre in babice smo v prvih vrstah

zdravstvenega sistema

MO

Č Z

A S

PRE

ME

MB

E −

Med

icin

ske

sest

re in

bab

ice

smo

v pr

vih

vrst

ah z

drav

stve

nega

sis

tem

aZ

BO

RN

IK20

13

2013

Z B O R N I K S T R O K O V N E G A S E M I N A R J A

2 0 1 3

MOČ ZA SPREMEMBEMedicinske sestre in babice smo v prvih vrstah

zdravstvenega sistema

Strokovni seminar, 11. 6. 2013

Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov Pomurja

CIP - Kataložni zapis o publikacijiUniverzitetna knjižnica Maribor

616-083(082)

MOČ za spremembe : Elektronski vir : medicinskesestre in babice smo v prvih vrstah zdravstvenega sistema, Strokovni seminar, 11.6.2013 : zbornik strokovnega seminarja 2013 / [uredniški odbor Daniela Mörec, Dragica Jošar, Metka Lipič Baligač]. - El. zbornik. - Murska Sobota : Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja, 2013

ISBN 978-961-281-272-01. Mörec, DanielaCOBISS.SI-ID 76572929

CIP - Kataložni zapis o publikacijiUniverzitetna knjižnica Maribor

616-083(082)

MOČ za spremembe : medicinske sestre in babice smo v prvih vrstah zdravstvenega sistema, Strokovni seminar, 11.6.2013 : zbornik strokovnegaseminarja 2013 / [uredniški odbor Daniela Mörec, Dragica Jošar, Metka Lipič Baligač]. - Murska Sobota : Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja, 2013

ISBN 978-961-281-273-7 1. Mörec, DanielaCOBISS.SI-ID 76572673

Zbornik strokovnega seminarja 2013

Moč za spremembe. Medicinske sestre in babice smo v prvih vrstah zdravstvenega sistema

Izdalo: Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja, zanj Daniela Mörec

Uredniški odbor: Daniela Mörec, Dragica Jošar, Metka Lipič Baligač

Fotografije: Dragica Jošar, Milka Kavaš

Odgovorna ured nica: Daniela Mörec

Strokovna recenzija: Metka Lipič Baligač

Lektura: Judita Kalamar, Aleksander Trajber

Grafično oblikovanje, razmnoževanje in tisk: Atelje za črko in sliko

Izšlo v nakladi 150 izvodov kot e-publikacija na zgoščenki in v nakladi 50 izvodov kot tiskana publikacija

Murska Sobota, december 2013

VSEBINA

Daniela Mörec, dipl. m. s.Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4

Edita Krpič, dipl. m. s.Psihične obremenitve medicinske sestre v paliativni obravnavi pacienta in med procesom umiranja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7

Drago Lainščak, dipl. zn., SBMSNeinvazivna mehanska ventilacija - NIMV . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20

Sanja Andrejč, dipl. m. s.Oskrba darovalca organov z vidika zdravstvene nege . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25

Natalija Kumperščak, dipl. m. s., ORL odd., SBMSDoživljanje nosečnosti in prisotnosti pri porodu s strani moških . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31

Nada Casar, dipl. m. s., Ginekološki - porodniški oddelek, SBMSOtrok in celiakija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37

Zinka Lenarčič, SMS, Sava Turizem d. d., Terme 3000Zdravje izvira iz globine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40

Tatjana Geč, viš. med. ses., univ. dipl. org., predav., DOSOR, vodja zdravstvene negePredstavitev gerontološko geriatričnega centra v DOSOR-ju s poudarkom na partnerstvu in kakovosti obravnave stanovalcev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45

Andreja Bogdan, dipl. m. s.Oblikovanje kazalnikov kakovosti za delo na otroškem in šolskem dispanzerju . . . . . . . . . . . . . 50

Simon Šemrl, univ. dipl. org., dipl. zn.Uvedba delavnic posebnih varovalnih ukrepov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . *

Edvard Jakšič, mag. zn.Nekateri vidiki doživljanja praktičnega usposabljanja pri delodajalcu Srednje zdravstvene šole Murska Sobota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . *

Valentina Goršak Lovšin, dipl. m. s.Kakovost aplikacije terapije v institucionalnem varstvu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55

Mojca Rožman Nagy, dipl. m. s.Komunikacija v patronažnem varstvu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64

Društvene dejavnosti

Zdravstvena nega in primarno zdravstveno varstvo ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70Izboljšajmo kvaliteto življenja ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71Gledališka predstava ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72Obvladovanje bolnišničnih okužb skozi čas ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73Svečanost ob podelitvi Zlatih znakov ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74Mednarodni dan medicinskih sester ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75Koncert pevskega zbora Žarek ... . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76

* Prispevek objavljen v Zborniku predavanj – 9. Kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije.

4 ZBORNIK STROKOVNEGA SEMINARJA 2013 STROKOVNO dRušTVO MEdIcINSKIh SESTER, BABIc IN ZdRAVSTVENIh TEhNIKOV POMuRJA

Uvod

Daniela Mörecdipl . m . s . Predsednica strokovnega DMSBZT Pomurja

Spoštovani bralci priročnika!

Organizacija strokovnih izobraževanj je ena najpomembnejših nalog Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Minister za zdravje je odvzel licence izvajalcem zdra-vstvene nege s V. stopnjo strokovne izobrazbe, kar pomeni, da jim ni več potrebno pridobi-vati licenčnih točk s strokovnim izpopolnjevanje. Dolgoročno predstavlja to dejstvo veliko nevarnost za varnost pacientov in za stroko zdravstvene nege ter posameznika, ki se ne bo strokovno razvijal. Iz tega razloga pozivam tehnike zdravstvene nege, da se skupaj z društvom strokovno razvijajo, saj bodo vsi člani lahko prisotni na vseh dejavnostih našega društva.

Pred vami je Zbornik strokovnega srečanja, ki smo ga izvedli ob Mednarodnem dnevu me-dicinskih sester 2013 s sloganom »Moč za spremembe. Medicinske sestre in babice smo v prvih vrstah zdravstvenega sistema«. Izdan je tudi v obliki zgoščenke. Strokovni seminar smo izvedli izključno s strokovnjaki zdravstvene nege iz pomurske regije, za kar jim če-stitam in se zahvaljujem za njihove prispevke, saj je sodelovalo kar nekaj debitantov, ki so odlično predstavili svoje članke.

V nadaljevanju vam želim predstaviti življenje in delo v Strokovnem društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja (DMSBZT Pomurja).

Kot nova predsednica društva sem delo prevzela s 1. januarjem 2013. Program dela je obli-kovalo že prejšnje vodstvo, novi IO pa ga je le nadgradil.

Marca smo v ZD Lendava izvedli prvo strokovno srečanje na temo kakovosti v tem zavodu. Kolegice in kolegi so nam predstavili kakovost in vlogo zaposlenih v ZD Lendava, kakovost v NMP ter vpliv stresa na zaposlene v NMP, kakovost v patronažni ZN ter vlogo medicinske sestre v posvetovalnici za diabetike. Ena izmed zdravnic pa nam je predstavila obravnavo pacienta z miokardnim infarktom. Po strokovnem srečanju, ki sta se ga udeležila tudi direk-torica ZD in župan Občine Lendava, smo si ogledali še razstavo življenja prekmurskih Židov v lendavski Sinagogi in ob prijetnem druženju poklepetali v Kulturnem domu Lendava.

Konec marca smo članice društva pripravile predavanje za občane Občine Beltinci z naslo-vom izboljšajmo kakovost življenja- poklon DMSBZT Pomurja občanom Beltincev. Teme predavanja so bile : pot h krepitvi zdravja, vloga patronažne medicinske sestre pri obravnavi kroničnih ran in komunikacija ter delo z dementnim starostnikom. Po zaključku predavanj smo udeležencem izmerili še krvni tlak, krvni sladkor in telesno sestavo ter jim svetovali.

V aprilu smo pripravili strokovni seminar na temo obvladovanja bolnišničnih okužb skozi čas, na katerem so sodelovali člani društva iz bolnišnice, zdravstvenih domov in socialnih zavodov, inšpektorica ZIRS, OE Murska Sobota ter infektolog in zdravnik iz Zavoda za zdra-vstveno varstvo. Strokovno srečanje smo organizirali skupaj z bolnišnico ob upokojitvi prve medicinske sestre za obvladovanje bolnišničnih okužb, Šarike Benko.

Mesec maj je za področje ZN poseben mesec, saj si dogodki v tem času kar podajajo roke.

STROKOVNO dRušTVO MEdIcINSKIh SESTER, BABIc IN ZdRAVSTVENIh TEhNIKOV POMuRJA ZBORNIK STROKOVNEGA SEMINARJA 2013 5

Aktivno smo sodelovali na 9. kongresu zdravstvene in babiške nege, ki je bil organiziran 9. in 10. maja na Brdu pri Kranju. Stojnica našega društva je bila zelo obiskana, saj smo z inovativnostjo in nagradami znali pritegniti obiskovalce kongresa. Člani društva pa so bili tudi dejavni predavatelji.

10. maja pa smo se udeležili zaključne slovesnosti, na kateri so se najzaslužnejšim medicin-skim sestram podeljevali zlati znaki. Letošnja dobitnica zlatega znaka bila tudi naša članica, Dragica Jošar, podpredsednica DMSBZT Pomurja, patronažna medicinska sestra in ente-rostomalna terapevtka, ki prihaja iz Zdravstvenega doma Murska Sobota in je zaposlena v patronažni dejavnosti.

Na lokalni ravni smo priredili koncert in prisluhnili pevskemu zboru Žarek, ki že 18 let deluje pod okriljem DMSBZT Pomurja.

Hvala članicam pevskega zbora za prijetne trenutke, ki so nam jih podarile ob našem pra-zniku. Vemo, da je za pripravo koncerta potrebno vložiti veliko prostega časa, vendar me-nim, da je bil odziv občinstva nagrada za naš trud. Na koncertu je sodeloval še pevski zbor DMSBZT Maribor, ki nas je prijetno presenetil, saj bo dejaven le še nekaj mesecev. Koncert smo izvedli v evangeličanski cerkvi, po koncertu pa je sledilo druženje s pogostitvijo v Alma mater Europea- Evropsko središče Maribor PE Murska Sobota.

V začetku junija smo na temo mednarodnega dneva medicinskih sester» Moč za spremem-be – medicinske sestre smo v prvih vrstah zdravstvenega sistema«, pripravili še strokovno srečanje, ki se ga je udeležilo čez sto članov.

Do sedaj smo imeli 8. sej društva IO, na katerih smo obravnavali aktualne dogodke na po-dročju zdravstvene nege, sprejeli nekatere pravilnike ter usmeritve dela. Dopolnjevali smo tudi program dela in načrtovali dejavnost za drugo polletje. Predsednica je bila prisotna na treh sejah Odbora regijskih strokovnih društev in je podala poročilo. Predsednica in podpredsednica sta imeli srečanje z županom mestne občine Murska Sobota, na katerem sta mu predstavili program dela, se zahvalili za doniranje uporabe grajske dvorane v namen strokovnih srečanj ter zaprosile za nadaljnje plodno sodelovanje. Društvo se je prijavilo tudi na razpis za občinska sredstva.

Udeležili smo se tudi 26. Volilne skupščine Zbornice – Zveze, na kateri je bila naša članica Milka Kavaš izvoljena v Nadzorni odbor.

Septembra smo skupaj s Splošno bolnišnico Murska Sobota in Zdravniškim društvom or-ganizirali 4. Pomurski simpozij o kronični rani z naslovom: »Diabetično stopalo«, ki se ga je udeležilo 130 poslušalcev.

16. 11. 2013, bo potekal seminar TPO z AED., 21. 11. 2013, se bomo srečali z upokojenimi medicinskimi sestrami, babicami in tehniki zdravstvene nege, 29. 11. 2013, bo v hotelu Vivat v Moravskih Toplicah organiziran seminar: »Prisotnost estetike v zdravstvu«.

V teh burnih časih, ki jih doživljala področje zdravstvene nege, predvsem pa Zbornica – Zveza, smo tudi v društvu zaznali dvom, ki so ga izpostavili naši člani. Uspeva nam ohranja-ti članstvo, kar je najpomembnejše. Upam, da bo minister za zdravje, Zbornici- Zvezi vrnil pooblastila, saj bomo na ta način v društvu ponovno lažje sledili zastavljenim ciljem.

Zahvaljujem se vsem predavateljem, ki so pripravili članke in sodelovali pri ustvarjanju zapi-sa strokovnih predavanj ter vsem, ki ste pomagali pri organizaciji tega strokovnega dogodka.

Naj bo Zbornik dobrodošel in uporaben v praksi zdravstvene nege.


Psihične obremenitve medicinske sestre v paliativni obravnavi pacienta in med procesom umiranja

Edita Krpičdipl . m . s .editakrpic@gmail .com

POVZETEK

Teoretična izhodišča: V slovenski družbi je odnos do umiranja še vedno tabu tema, ki jo spremljajo mnogi predsodki in strahovi. Z uvajanjem paliativne oskrbe kot celostne oskrbe kroničnega in umirajočega pacienta v slovenski zdravstveni sistem in z delovanjem Slovenskega društva hospic vse več ljudi brez zadržkov spregovori o umiranju, smrti in žalovanju, kar pa poleg pacienta in svojcev zadeva tudi vse sodelujoče v paliativni oskrbi.

Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativni metoda dela. Za empirični del so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarne podatke smo pridobili z anketnim vprašalnikom, ki je bil sestavljen iz 26 vprašanj. Na primarnem in sekundarnem nivoju je bilo anketiranih 70 anonimnih prostovoljcev, kar je v skladu z etičnimi načeli. Pridobljene podatke iz ankete smo obdelali s pomočjo računalniških programov SPSS in Microsoft Excel. Sekundarni viri so bili zbrani iz znanstvenih in strokovnih člankov, monografij ter zbornikov. Uporabili smo podatkovne baze CINAHL, SpringerLink, COBISS, PUBMed.

Rezultati: 49 (72,1 %) anketiranih meni, da jim soočanje s smrtjo predstavlja občasno psihično obremenitev, 35 (51,5 %) anketiranih trdi, da kljub občasni izčrpanosti zaradi soočanja s smrtjo pomoči vseeno niso iskali. Kar 31 (45,6 %) anketirancev zaupa sodelavcem, 31 (45,6 %) anketiranih občasno razpravlja o umirajočem. 60 (88,2 %) anketiranih meni, da bi potrebovali dodatna izobraževanja glede paliativne oskrbe. 41 (60,3 %) anketiranih je sodelovanje z drugimi službami na različnih nivojih zdravstvenega varstva ocenilo kot dobro.

Razprava: Soočanje s smrtjo predstavlja za zdravstvene delavce psihično obremenitev, občutke nelagodja in izgorelosti, vendar kljub temu jih večina ne poišče strokovne pomoči. O tem se pogovarjajo v svojem timu. Delo z umirajočimi pacienti zahteva dodatna in specifična znanja o paliativni oskrbi, kjer je dobro timsko delo in sodelovanje med različnimi nivoji zdravstvene dejavnost izrednega pomena.

Ključne besede: paliativna oskrba, paliativna zdravstvena nega, obremenitve medicinske sestre, stres, supervizija.


UVOD

V zadnjem času vedno bolj pridobiva na pomenu paliativna oskrba. Definicij lahko zasledimo kar nekaj vse pa imajo več ali manj enako bistvo.

Priznana slovenska strokovnjakinja na področju paliativne oskrbe ga. Lunder (2008) na forumu Med.over.net ponuja razlago, da je to novejša veja v zdravstvu, ki nudi celostno pomoč pacientom z napredovalo neozdravljivo boleznijo in tudi njihovim bližnjim. Njen namen je izboljšati kakovost življenja pacientom in njihovim bližnjim s preventivnimi ukrepi in lajšanjem trpljenja tako, da ga zgodaj prepoznamo, ustrezno ocenimo in obravnavamo. Pri tem trpljenje ni omejeno le na bolečino, temveč zajema tudi druge telesne, psihosocialne ter duhovne stiske in težave

Nekateri avtorji Šeruga (2011 str. 5 ), ki povzema Doyle in sod., 2004; Watson, Lucas, Hoy, Wells, (2009 ) poudarjajo, da je paliativna oskrba aktivna in vseobsegajoča oskrba pacienta z neozdravljivo in neobvladljivo boleznijo. Paliativna oskrba priznava življenje in umiranje kot naravna procesa.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opredeljuje paliativo oskrbo kot aktivo pomoč neozdravljivo bolnih, ter njihovim svojcem. Neozdravljiva bolezen ni samo rak, temveč so take tudi ostale kronično potekajoče bolezni. Dolžina življenja pacientov s takšnimi boleznimi je različna, vsi pa v času bolezni potrebujejo pomoč številnih strokovnjakov. Obseg te pomoči se stopnjuje od začetka bolezni do smrti. Tako paliativna oskrba zajame celovito obravnavo pacientovih psiholoških, duhovnih in eksistenčnih potreb, kjer so v ospredju potrebe v zvezi z neozdravljivo boleznijo. Ne usmerja se samo na pacienta in njegove potrebe, temveč tudi na oskrbo pacientove družine in po smrti tudi na oskrbo vseh žalujočih (Hvalič Touzery, 2010).

Izraz izhaja iz latinske besede za plašč,«palla«, glagol »palliare« pa pomeni »pokriti s plaščem, ogrniti«. V prenesenem pomenu pacienta pokrijemo z olajšanjem. Paliativen pomeni tisti, ki ne zdravi bolezen, ampak le lajša, blaži njene znake, običajno povezane z bolečino (ibid.).

Celostna paliativna oskrba je ena osnovnih človekovih pravic in je zato tudi nacionalna prioriteta na področju zdravstvene in socialno varstvene dejavnosti (Nacionalni program paliativne oskrbe, 2008, str. 6 ).

Bistvo paliativne oskrbe je timska obravnava pacienta, zato je paliativna zdravstvena nega njen nepogrešljiv del. Medicinske sestre se pri svojem delu redno ali vsaj občasno srečujejo z neozdravljivo bolnimi ali umirajočimi pacienti in njihovimi družinami. Največkrat ima medicinska sestra vlogo koordinatorja v paliativnem timu. Imeti mora potrebna specialna znanja in veščine s področja paliativne oskrbe.

Paliativna zdravstvena nega ni samo za paciente, ki so v zadnjem stadiju bolezni, ampak za paciente vseh starosti, katerih koli diagnoz, ob vsakem času in ne samo ob zadnjih dneh umirajočega. Pacientom omogoča osveščenost in lajšanje simptomov (Ivanuša, Železnik, 2008, str. 649).


POMEN PALIATIVNE OSKRBE

Bistveni pomen paliativne oskrbe je, da se z olajšanjem trpljenja in z obvladovanjem ter blaženjem simptomov doseže najboljša možna kvaliteta življenja, kultura naroda in religiozne vrednote ter pričakovanja in praksa v nekem okolju. Paliativna oskrba naj bi bila na voljo pacientom tam, kjer se nahajajo, največkrat doma, v domovih za ostarele in v bolnišnicah. Nekateri pacienti potrebujejo kompleksnejšo oskrbo v specializiranih ustanovah hospica. Paliativna oskrba se razlikuje od paliativne zdravstvene nege, ki jo izvaja samo medicinska sestra in od paliativne medicine, ki jo izvaja zdravnik (z načini, katerih cilj ni več zdravljenje, ampak lajšanje simptomov). Temelj dobre in učinkovite paliativne oskrbe je večdisciplinarni tim - paliativni tim: zdravnik, medicinska sestra, fizioterapevt, delovni terapevt, socialni delavec, psiholog prostovoljci, duhovnik in svojci (Hvalič Touzery, 2010).

Svetovna zdravstvena organizacija je opredelila osnova načela paliativne oskrbe, ki se glasijo:

• medicinska sestra spoštuje življenje in sprejema umiranje kot naravno dogajanje,• smrti niti ne zavlačuje niti ne pospešuje,• skrbi za lajšanje bolečine in drugih bolezenskih znakov,• pacientu je v psihološko, socialno in duhovno oporo,• z različnimi oblikami pomoči omogoča pacientu polno in dostojanstveno življenje vse

do smrti,• pomaga pacientovi družini oz. bližnjim med boleznijo in med časom žalovanja (ibid).

PRAVNA UREDITEV PALIATIVNE OSKRBE

Pravna ureditev paliativne obravnave v Sloveniji Sedanje pravne podlage, ki urejajo organiziranost zdravstvenega sistema, ne vključujejo nobenih organizacijskih oblik paliativne oskrbe. Svoje mesto pa je paliativna oskrba dobila v strategiji razvoja zdravstvenega varstva. Z izdelanim predlogom Nacionalnega programa za razvoj paliativne oskrbe, je zagotovljen sistematičen razvoj paliativne oskrbe, ki zagotavlja večjo kakovost in dostopnost paliativne oskrbe (Peternelj, Simonič, 2009, str. 27 ).

Republika Slovenija sodi med države, ki področja paliativne oskrbe še nimajo sistemsko urejenega, niti umeščenega v ustrezne dokumente. Pravica in potreba po paliativni oskrbi je opredeljena le v nekaterih domačih aktih:

• Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju • Zakon o pacientov pravicah • Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008-2013 »Zadovoljni

uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev« (ReNPZV)• Predlog Plana zdravstvenega varstva, Ministrstvo za zdravje 4. točka drugega člena, in

63. člen Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2008, 13. 4. 2006 • Strategija varstva starejših do leta 2010 – Solidarnost, sožitje in kakovostno staranje

prebivalstva, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

S pridružitvijo Evropski uniji se je tudi naša država zavezala k izpolnitvi pravice prebivalcev do paliativne oskrbe (Državni program paliativne oskrbe, 2010, str. 8).


PRIMERjAVA Z EVROPSKIMI DRžAVAMI

Odbor ministrov Sveta Evrope je državam članicam dne 12. novembra 2003 državam članicam priporočil in sprejel program organizirane paliativne oskrbe, ki ob ustrezno organiziranem izvajanju pomembno vpliva na kakovost življenja pacientov in njegovih bližnjih ter na zmanjšanje stroškov za zdravstveni sistem. Paliativna oskrba se kot človekova pravica omenja v številnih dokumentih:

• Evropska socialna listina o pravici do zdravstvenega varstva• Konvencija o človekovih pravicah in biomedicini• Priporočilo Parlamentarne skupščine o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu

bolnih na smrt in umirajočih• Priporočilo o organizaciji multidisciplinarne oskrbe pacientov z rakom• Poznanska deklaracija o paliativni oskrbi v Vzhodni Evropi

V evropskem prostoru je paliativna oskrba različno organizirana, glede urejenosti pa najbolj izstopata zgledna primera v Veliki Britaniji in Španiji. V večini držav Evropske unije je organizirana paliativna oskrba že dejavna, v vzhodno evropskih državah in državah v tranziciji pa se programi za organizirano izvajanje paliativne oskrbe pospešeno razvijajo in izvajajo programi.

Številni dokumenti Svetovne zdravstvene organizacije in dokumenti mednarodnih humanitarnih organizacij, npr. Evropska federacija starejših oseb - EURAG (European Federation of Older Persons) govorijo o koristih in potrebah po paliativni oskrbi ter priporočajo organizirano celostno paliativno oskrbo za tiste, ki takšno oskrbo potrebujejo (Državni program paliativne oskrbe, 2010, str. 7).

PRAVIcE UMIRAjOčIh

Ivanuša in Železnik (2000, str. 175) navajata, če hočemo, da umirajoči preživi zadnji del življenja na stopnji človeškega dostojanstva, mu moramo zagotoviti vso plemenito zdravstveno skrb in nego. V listini o pravicah umirajočih, ki jo je leta 1975 izdelala Generalna skupščina združenih narodov, izraža umirajoči naslednje:

• z menoj ravnajo kot s človeškim bitjem, dokler ne umrem;• ohranjem upanje, ne glede na cilje in vsebino upanja;• z menoj upajo tisti, ki me negujejo;• svobodno morem izpovedati svojo vznemirjenost in čustva pred smrtjo, ki se bliža;• soodločam glede zdravljenja in zdravstvene nege;• ne umrem osamljen;• lajšajte mi bolečino;• na vprašanja mi iskreno odgovarjajte;• nihče me naj ne slepi in razočara;• drugi mi pomagajo, da bomo jaz in moji najbližji sprejeli mojo smrt;• umrem mirno in človeka dostojno;• ohranjam svojo osebnost in me nihče ne obtožuje, če ne soglaša z mojim prepričanjem;• smem pri umiranju izpovedati svoje versko prepričanje in prejeti, kar mi vera ponuja;• celostnost mojega telesa bo spoštovana tudi po smrti;• me negujejo strokovne in čuteče osebe, ki bodo razumele moje potrebe in mi bodo

pomagale, da bom lahko pomirjen zrl smrti v oči.


VLOgA MEDIcINSKE SESTRE PRI VKLjUčEVANjU PAcIENTA V PALIATIVNO OSKRBO

Mednarodni svet medicinskih sester (ICN, 2006) meni, da je vloga medicinske sestre bistvenega pomena pri paliativnem pristopu, ki je namenjen lajšanju trpljenja in izboljšanju kakovosti življenja umirajočih pacientov ter njihovih družin s pomočjo zgodnje ocene, prepoznavanja in obvladovanja bolečine ter zadovoljevanja telesnih, socialnih, psiholoških, duhovnih in kulturnih potreb.

V okviru paliativne oskrbe imajo medicinske sestre delo s posebno občutljivimi in ranljivimi pacienti, zato lahko zdravstveno nego v tem obdobju opredelimo kot funkcijo oskrbe, ki vsebuje nekatere posebne moralne pristope in združuje dostojanstvo s posebnimi življenjskimi potrebami (Štemberger Kolnik, 2009).

Medicinska sestra je tista, ki ima najpogostejse stik s pacientom in družino doma in v ustanovi, če je pacient hospitaliziran. Zaradi tega ima sestra enkratno možnost, da spozna pacienta in njegovo družino kot celoto. Pacientovo okolje pomaga urediti tako, da je slednji čim dlje zmožen samooskrbe. Postavi negovalno diagnozo ter načrtuje negovalne intervencije. Veliko časa nameni zdravstveno vzgojnemu delu ter je pacientu in družini v psihično oporo. Zaradi vsega naštetega lahko vsem ostalim sodelavcem posreduje informacije, ki omogočajo kakovostnejše delo vseh, ki skrbijo za pacienta in njegovo družino (Mudrovčič, 2003).

Veliko zanimanje za znanje v paliativni oskrbi dokazuje, da se zdravstveni delavci vednobolj zavedajo odgovornosti do pacientov, ki doživljajo jesen svojega življenja in do njihovihdružin (Šeruga, 2011, str. 13).

POMEN KOMUNIKAcIjE V PALIATIVNI OSKRBI

Zdravstveni delavci, ki se soočajo s smrtjo in z umiranjem, doživljajo stiske in težave pribivanju z umirajočim in tudi pri vzpostavljanju odkritega pogovora z umirajočim pacientomter njegovimi bližnjimi. Ob delu s hudo bolnimi in umirajočimi pacienti se velikokratsrečujejo s sporočanjem slabih novic, s strahom pred pacientovimi vprašanji in njihovimireakcijami. Težave pri pogovorih o umiranju in smrti se pričnejo že v krogu zdravstvenihdelavcev, še težje pa je spregovoriti s hudo bolnimi pacienti in njihovimi svojci. Prav zaradi tega bi se morali zdravstveni delavci, ki delajo neposredno z umirajočimi in njihovimi svojci, zavedati kako pomembno se je v paliativni oskrbi izobraževati in pridobivati znanje ter veščine komuniciranja (Globočnik Papuga, 2007, str. 33).

V sodobnem času razumemo komuniciranje s pacientom kot bistveni del ponujanjazdravstvene oskrbe, saj slednje ne pomeni le posredovanje informacij. Komuniciranje pomeni biti vzajemno slišan in priznan, biti razumljen in sprejet v odnosu pacient/svojci – osebje ter biti upoštevan pri soodločanju (Furlan, Lunder, Benedik, 2011, str. 47).

Učinkovito komuniciranje je ena od temeljnih vsebin oskrbe ob koncu življenja, saj je osnova, na kateri se pacient skupaj s svojci in z zdravstvenim osebjem odloča o nadaljnjem poteku zdravstvene oskrbe na osnovi pacientovih individualnih potreb (Furlan, Lunder, Benedik, 2011, str. 47).


PSIhIčNE OBREMENITVE MEDIcINSKIh SESTER

Izjemno močne stresne situacije so tiste, ko gre za nego pacienta v njegovih zadnjih trenutkih. Smrt ostaja za človeka neznanka, vse do njegove zadnje ure. Ta ugotovitev pa velja tudi za medicinsko sestro (Pačnik,1992, str. 15).

Izraz stres izhaja iz angleščine (angl. stress) in pomeni pritisk, obremenitev ali napetost. Velika večina ljudi, ki se ukvarja s stresom, ga opredeljuje kot obremenitev in pri tem pomisli na psihično obremenitev. Danes je stres opredeljen kot odziv organizma na vsak stresogeni dejavnik. Pri tem je odziv biološki in zajame celo telo, ne samo dušo (Starc, 2007, str. 17).

Ko opredeljujemo stres na delovnem mestu, moramo razlikovati med poklicnim stresom in izgorevanjem na delovnem mestu. Poklicni stres se pojavi, ko zahtevnost dela obremeniali preseže osebne prilagoditvene vire. Stres je generičen pojem, ki se nanaša na začasni prilagoditveni proces, izgorelost pa je končna stopnja, ko odpovedo prilagoditveni procesi.Izgorelost vodi v razvoj negativnih stališč in vedenja do dela ter organizacije, v razvoj čustvene napetosti, utrujenosti, izčrpanosti, medtem ko se pri stresu omenjeni simptomi ne pojavijo zagotovo. Pri poklicih, ki zahtevajo veliko čustvenega in negovalnega dela, obstaja največja nevarnost izgorelosti na delovnem mestu. (Tušar, 2008).

Zaradi oskrbe in zdravstvene nege umirajočega pacienta preživi negovalno osebje (medicinske sestre, zdravstveni tehniki, bolničarji in drugi) precej časa v posebnem razmerju s pacientom. Iz tega razloga se lahko med osebjem in pacienti razvijejo prav trdna in prisrčna razmerja. Mnogokrat pacienti med osebjem izberejo točno določeno osebo, ki ji zaupajo in ji spregovorijo o svojem življenju ter o rečeh, o katerih drugače ne bi govorili z nikomer. Tudi telesni dotik med negovalcem in pacientom vodi v poseben, intimen in vzajemen odnos, ki pomeni za umirajočega ugodje, olajšanje in pomiritev, za negovalca pa občutek bližine in potrebe ter nepogrešljivosti. Čim daljše je skupno »bivanje« v bolnišnici ali v domu za ostarele, tem prisrčnejša in trdnejša so razmerja med negovalci in oskrbovanci (Brumec, 2004, str. 13).

SUPERVIZIjA V ZDRAVSTVENI NEgI

Supervizija je relativno nova oblika izpopolnjevanja in svetovanja za poklice, ki so vezani na delo z ljudmi. Beseda supervizija izvorno pomeni nadziranje (super = nad, videre = zreti) v smislu kontrole, ki jo odgovorna oseba izvaja nad delom osebe z nižjo odgovornostjo in v idealnem primeru tudi z manjšo strokovno kompetenco. Vendar pa lahko besedo nadzirati razumemo tudi v smislu pogleda (zrenja) na naše delo od zgoraj navzdol oz. z razdalje (Bonassin-Baattelli, 2011).

Medicinska sestra pri svojem delu srečuje mnogo pacientov. Od njenega znanja, truda in čustev je odvisno, kako jih bo obravnavala. S pomočjo supervizije lahko področje svojega dela spreminja s pozitivnimi spremembami, ki ne bodo vplivale zgolj na dobro počutje pacientov, temveč tudi na njeno lastne občutke, ki jih doživlja pri delu in življenju (Skoberne, 2001, str. 241).

Zdravstvena nega se zelo spreminja in razvija ter je že prešla obdobje, ko se je smatrala le kot stroka za pomoč zdravniku oz. le kot odvisna stroka. Razlog za počasno uvajanje supervizije na področje zdravstvene nege je strah pred vmešavanjem v poklicno avtonomijo (Železnik, 2003, cit. po Vogrinc, 2012).


V zadnjih letih se v zdravstveni negi pojavlja vse večja potreba in zanimanje za uporabo supervizije, saj je slednja pomembna za razvoj strokovnih kompetenc in standardov zdravstvene nege ter je v podporo negovalnemu osebju, ki se pogosto znajde v težkih in zahtevnih situacijah (Železnik, 2003, cit. po Vogrinc, 2012).

Supervizija usposablja medicinske sestre, da boljše izvajajo praktično delo in jih spodbuja, da v svoji notranjosti raziskujejo tista področja, ki bi jih pri delu lahko zavrla. Supervizijski proces je lahko pot, da se medicinska sestra tega sama začne zavedati, saj s pomočjo supervizorja dobi pogled v lastno notranjost in razišče svoja čustva. To omogoča identifikacijo obojega: lastnih moči in slabosti. Ko medicinska sestra pomanjkljivosti odstrani, razširi osebno razumevanje ter je mnogo bolj učinkovita pri delu z pacienti (Skoberne, 2001, str. 242).

RAZISKOVALNI DEL

Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti psihične obremenitve medicinske sestre v paliativni obravnavi pacienta in med procesom umiranja.

Cilji diplomskega dela so:

• predstaviti paliativno oskrbo kot del medicine in zdravstvene nege,• ugotoviti obremenitve medicinske sestre v paliativni oskrbi pacienta,• ugotoviti kakšna znanja imajo medicinske sestre pri svojem delu s paliativnim

pacientom,• na podlagi raziskave predlagati ukrepe za bolj učinkovito sodelovanje med primarnim

in sekundarnim zdravstvenim varstvom na področju paliativne oskrbe.

Metodologija raziskovanja

• uporaba kvantitativne metode dela, • predstavitev teoretičnih izhodišč na podlagi domače in tuje strokovne ter znanstvene

literature,• anketiranje s vprašalnikom odprtega in zaprtega tipa, ter mešanega tipa z 26 vprašanji

(prostovoljno, anonimno v skladu z etičnimi načeli),• dobljene podatke smo računalniško obdelali z aplikacijama SPSS in Microsoft Excel.

Opis vzorca

• v raziskavi je sodelovalo 68 medicinskih sester, ki v sklopu svojega dela obravnavajo tudi paliativne paciente,

• 54 sodelujočih anketirancev, ki so sodelovali v raziskavi, je zaposlenih na različnih oddelkih Splošne bolnišnice Murska Sobota in 14 anketirancev pa svoje delo opravlja v zdravstvenem domu Murska Sobota oz. v enoti patronažne službe.


Raziskovalna vprašanja

1 RV: Ali predstavlja večini medicinskih sester predstavlja soočenje s smrtjo veliko psihično obremenitev?

Kar 47 (72,1 %) anketiranih meni, da jim soočanje s smrtjo predstavlja občasno psihično obremenitev, 13 (19,1 %) anketiranih pogosto občuti psihično obremenitev, 4 (5,9 %) psihično obremenitev občutijo vedno, le eden izmed vprašanih pa nikoli ne občuti psihične obremenitve pri soočanju s smrtjo.

1 1,5

49

72,1

1319,1

4 5,91 1,5

0

10

20

30

40

50

60

70

80

nikoli občasno pogosto vedno nimam takeizkušnje

Soočanje s smrtjo in psihična obremenitev

ŠteviloDelež

Vir: Anketni vprašalnik, 2013

2 RV: Ali medicinske sestre zaradi možnega občutka izčrpanosti, ki je posledica soočenja s smrtjo, občasno poiščejo strokovno pomoč?

Več kot polovica vprašanih 35 (51,5 %) trdi, da se občasno počutijo izčrpane zaradi soočanjas smrtjo, 8 (11,8 %) pogosto in vedno 2 (2,9 %), vendar nobeden ni poiskal strokovne pomoči. Samo 2 (2,9 %) izmed vprašanih vedno poiščeta ustrezno pomoč.


21

35

8

2 2

30,9

51,5

11,8

2,9 2,9

0

10

20

30

40

50

60

Število Delež

Iskanje strokovne pomoči ob izčrpanosti zaradi soočanja s smrtjo na delovnem mestu

Nikoli se nisem počutil tolikoizčrpanega, da bi potrebovalpomočObčasno, sem se počutilizčrpanega ampak pomočivseeno nisem iskalPogosto sem se počutilizčrpanega ampak pomočivseeno nisem iskalVedno se počutim izčrpanegaampak pomoči vseeno ne iščem

Občasno poiščem strokovnopomoč


3 RV: Ali ima večina medicinskih sester dobro znanje o paliativni oskrbi?

Več kot polovica anketiranih 37 (54,4 %) je bilo mnenja, da ima zadosti znanja o paliativni oskrbi, ostalih 31 (45,6 %) je mnenja, da ima premalo znanja.

31

37

0

45,6

54,4

00

10

20

30

40

50

60

Število Delež

Mnenje anketirancev o njihovem znanju glede paliativne oskrbe

imam premalo znanjaimam zadosti znanjaO paliativni oskrbi ne vem nič



53

85

2

77,9

11,87,4

2,9

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Število Delež

Znanje anketirancev glede definicije paliativne oskrbe

Paliativna oskrba je aktivna invseobsegajoča oskrba pacientaz neozdravljivo in neobvladljivoboleznijo

Paliativna oskrba je pasivnaoblika zdravljenja pacienta zneozdravljivo in neobvladljivoboleznijo

Paliativna oskrba je oblikazdravljenja pacienta v časuumiranja

Paliativna oskrba je oblikazdravstvene nege v časuumiranja onkoloških pacientov


4 RV: Ali večina medicinskih sester misli, da potrebujejo dodatna izobraževanja o paliativni oskrbi?

Večina, kar 60 (88,2 %) vprašanih, je bila mnenja, da bi potrebovali dodatna izobraževanja glede paliativne oskrbe, le 8 (11,8 %) vprašanih je bilo mnenja, da dodatnih izobraževanj ne potrebujejo.

8

60

11,8

88,2

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

Število delež

Mnenje anketirancev o dodatnem izobraževanju glede paliativne oskrbe

Ne potrebujem dodatnihizobraževanjPotreboval bi dodatnaizobraževanja



5 RV: Ali je večina medicinskih sester mnenja, da zadovoljivo sodelujejo z drugimi službami na različnih zdravstvenih nivojih (primarno zdravstveno varstvo – sekundarno zdravstveno varstvo)?

Kar 40 (60,3 %) anketiranih je sodelovanje ocenilo z dobro, 14 (20,6 %) je podalo ocenozadostno, 11 (16,2 % ) vprašanih pa je sodelovanje ocenilo s prav dobro.

2 2,9

14

20,6

41

60,3

1116,2

0 0,00

10

20

30

40

50

60

70

ocena 1 ocena 2 ocena 3 ocena 4 ocena 5

ŠteviloDelež

Ocena anketirancev glede sodelovanja z drugimi službami na različnih nivojih zdravstvenega varstva (primarno in sekundarno varstvo)


15

8 9

30

2 1 1 2

22,1

11,813,2

44,1

2,91,51,5

2,9

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

Število Delež

izboljšati pisno in ustnoposredovanje informacij, ki sopomembni za pacientaveč sodelovanja

nič

brez odgovora

organizirati več skupnihizobraževanj

boljši timski pristop na vseh ravneh

več paliative v domovih za upokojence in na domovih

zaposliti več kadra

Želje anketirancev glede sodelovanja z drugimi nivoji zdravstvenega varstva



ZAKLjUčEK

Večini anketirancev predstavlja soočanje s smrtjo veliko psihično obremenitev, vendar kljub temu ne poiščejo strokovne pomoči. Delo z umirajočimi zahteva posebna znanja s področja paliativne zdravstvene nege, etike in komunikacije. Kljub dobremu znanju o paliativni oskrbi, izraža večina zdravstvenih delavcev željo po pridobivanju dodatnega znanja. Z usvajanjem novih znanj postaja delo z umirajočimi in njihovimi svojci lažje in manj stresno, sodelovanje med različnimi nivoji zdravstvenega varstva pa poteka bolj enostavno. Z uvajanjem supervizije v klinično okolje, bi se zdravstveno osebje lažje soočalo z dilemami, ki nastajajo pri njihovem delu, omogočil bi se pa tudi razvoj strokovnih kompetenc in standardov zdravstvene nege.

LITERATURA

Benedik J. ABC paliativne oskrbe pri bolnikih z rakom - uvodnik. In: Arko D, Maučec M, eds. Zbornik prispevkov 2. šola za paliativno oskrbo, Maribor, 23.-24. Marec 2012. Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor, Klinika za ginekologijo in perinatalogijo, Oddelek za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk, Tim za paliativno oskrbo Onkološki inštitut Ljubljana, 2012: 7.

Bonassin – Battelli N. Supervizija. Brio svetovalni center, družba za izobraževanje, in psihološko poslovno svetovanje. 2008. Dosegljivo na: http://www.brio.si/mediji19.pdf (26.9.2012).

Brumec M. Stiske strokovnih delavcev v zdravstveni negi hudo bolnih in umirajočih

In: Lahe M, Kaučič B.M. Zbornik predavanja s strokovnega srečanja, Vloga medicinske sestre v paliativni oskrbi, Maribor, 6-7. oktober 2004. Maribor: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Maribor; 2004: 6-10.

Državni program paliativne oskrbe. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje; 2010. Dosegljivo na: www.mz.gov.si/.../Državni_program_paliativne_oskrbe_190410.doc (14.7.2012 ).

Furlan M, Lunder U, Benedik V. Potrebe zdravnikov in medicinskih sester na področju veščin komuniciranja v paliativni obravnavi. In: Lunder U. Golniški simpozij 2011 - Paliativna oskrba, Ljubljana, 3. oktober 2011. Ljubljana: Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik; 2011: 47-52.

Gaber D. Paliativna obravnava v domu starejših občanov. In: Lunder U. Zbornik srečanja: Izbrane teme paliativne oskrbe in praktične delavnice, Ljubljana 3. februar 2011. Ljubljana: Bolnišnica Golnik: Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo; 2011: 20-21.

George M. Popolna sprostitev: sproščanje napetosti, premagovanje stresa, osvobajanje jaza (prevod Novak M.). Ljubljana: Mladinska knjiga; 2001.

Globočnik PP. Pomen izobraževanja o komuniciranju v paliativni oskrbi. Obzor Zdr N. 2007; 41(1): 33-36.

Hvalič Touzery S. Paliativna oskrba. Inštitut Antona Trstenjaka. 2012. Dosegljivo na: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/gerontologija/slovar/1040.html (23.9.2012).

Ivanuša A, Železnik D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2000.

Ivanuša A, Železnik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2008.

Lešničar H. Sodobni trendi v onkologiji. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester v onkologiji; 2005.

Lokar B. Dejavnost zdravstvene nege in oskrbe bolnika. Onkološki inštitut. 2012. Dosegljivo na: http://www.onkoi.si/dejavnosti/zdravstvena dejavnost/dejavnost_zdravstvene_nege_in_oskrbe_bolnika/index.html (2.10.2012).


Lorger I. Poklicni stres pri učiteljih v osnovni šoli (magistrsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška Fakulteta, 2009.

Lunder U. Paliativna oskrba - njena vloga v zdravstvenih sistemih. Zdrav Vestn 2003; 72: 639–42.

Lunder U. Značilnosti poteka napredovalih kroničnih bolezni v paliativni oskrbi. In: Slak J. Kronične neozdravljive bolezni na stičišču s paliativno oskrbo. Kranj 2009. Kranj: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske; 2009.

Lunder U. Kriteriji za vstop v paliativno obravnavo pri najpogostejših ne-rakavih kroničnih boleznih: KOPB, srčna odpoved, demenca: Učne delavnice. Paliativna oskrba v zadnjih dneh življenja. Bled, 27. januar 2009; 6-17. Dosegljivo na: http://www.klinika-golnik.si/uploads/si/strokovna-javnost/strokovne-publikacije/paliativna-oskrba-v-zadnjih-dneh-zivljenja-93.pdf (26.9.2012).

Lunder U. Odprto srce: izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti. Ljubljana: Mladinska knjiga; 2010.

Lunder U. Paliativna medicina. In: Košnik M, Mrevlje F, Štajer D, Černelč P,Koželj M. Interna medicina 4. izdaja. Ljubljana: Slovensko medicinsko društvo; 2011: 103-111.

Lunder U. Paliativna oskrba v bolnišnici - organizacijske značilnosti, strokovne usmeritve. In: Lunder U. Zbornik srečanja: Izbrane teme paliativne oskrbe in praktične delavnice, Ljubljana 3. februar 2011. Ljubljana: Bolnišnica Golnik: Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo; 2011: 6-10.

Mudrovčič B. Pomen svojcev v paliativni oskrbi in oskrbi hospic Onkologija- Paliativna oskrba, 2003: 42-44. Dosegljivo na: http://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/1-2003-mudrovcic.pdf (20.9.2012).

Nacionalni program paliativne oskrbe. Ministrstvo za zdravje. Ljubljana; 2008.

Pačnik T. Medicinska sestra in stres. Zdrav Obzor 1992; 26: 15-20.

Petrnelj A. Simonič A. Izkušnje, znanja in predstave zdravstvenih delavcev in sodelavcev o paliativni oskrbi. Dosegljivo na: www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres- zbn/pdf/232B.pdf (19.9.2012).

Petrnelj A, Simonič A. Slovenska izkušnja s paliativno oskrbo pacientov. In: Štemberger Kolnik T, Majcen Dvoršak S. Zbornik predavanj z recenzijo: Simpozij o nekonvencionalnih pristopih v paliativni oskrbi pacienta s stomo. Ljubljana: 23. oktobra 2009; Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije in Sekcija medicinskih sester v enterostomalni terapiji. Ljubljana; 2009, 21-28.

Skoberne M. Supervizija v zdravstveni negi, Obzor Zdr N. 2001; 35: 241-5.

Starc R. Stres in bolezen: od stresa do debelosti, zvišanih maščob, atrijske hipertenzije, depresije, srčnega infarkta, kapi in prezgodnje smrti. Ljubljana: Sirius AP; 2007.

Šeruga M. Paliativa pri kroničnih nerakavih boleznih. In: Žontar T., Kvas A. Zbornik prispevkov z recenzijo: Paliativna oskrba srčno-žilnega bolnika. Šmarješke toplice, 11. november 2011; Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov in Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in angiologiji, Kranj 2011: 5-15.

Štemberger Kolnik T. Uvodnik. In: Štemberger Kolnik T., Majcen Dvoršak S. Zbornik predavanj z recenzijo: Simpozij o nekonvencionalnih pristopih v paliativni oskrbi pacienta s stomo. Ljubljana 23. oktobra 2009; Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije in Sekcija medicinskih sester v enterostomalni terapiji. Ljubljana 2009, 5 -7.

Tušar V. Stres na delovnem mestu. Zaposlitev. net d.o.o. 2008 Dosegljivo na: http://www.zaposlitev.net/delo.php?m=iskalci&a=karierni_center&a2=clanek&idb=44 (24.9.2012).

Vindiš A, Brumec M. Odnos in komuniciranje z bolnikovimi bližnjimi v zadnjih dneh življenja; 2009. Učne delavnice: Paliativna oskrba v zadnjih dneh življenja, Bled, januar 2009; 23-26.

Vogrinc A. Konflikti v zdravstveni negi in pomen supervizije (diplomsko delo). Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede; 2012.

Zakon o pacientovih pravicah. Uradni list Republike Slovenije št. 15/2008.


Neinvazivna mehanska ventilacija - NIMV

Drago Lainščakdipl . zn ., Splošna bolnica Murska Sobota; Enota intenzivne internistične terapijedragolainscak@gmail .com

POVZETEK

Neinvazivna mehanska ventilacija (NIMV) je novejša oblika zdravljenja in se uporablja predvsem za zdravljenje akutne respiratorne insuficience; je metoda zdravljenja, pri kateri s pomočjo različnih ventilatorjev ter dozatorjev kisika, najpogosteje z različnimi maskami in novejšimi prirejenimi, tako imenovanih čeladami, vplivamo na predihanost pacientov.

Ključne besede: neinvazivna mehanska ventilacija, respiratorna insuficienca, pripomočki za NIMV, indikacije, kontraindikacije

UVOD

Neinvazivna mehanska ventilacija (NIMV) je novejša oblika zdravljenja, ki se uporablja predvsem za zdravljenje pacientove akutne respiratorne insuficience in zajema vse podpor-ne mehanske oblike dihanja, pri katerih pacient diha brez umetne dihalne poti.

NIMV je metoda zdravljenja, pri kateri s pomočjo ventilatorjev, prenosnih ventilatorjev ali različnih dozatorjev kisika, najpogosteje preko obrazne ali nosne maske, ter novejših pri-rejenih, tako imenovanih čelad, vplivamo na predihanost pacientov ter na ta način nado-mestimo neustrezno lastno preskrbo s kisikom. NIMV deluje na principu pozitivnih tlakov v dihalnem sistemu in dihalih (NPPV: noninvasive positive pressure ventilation). S takšno obliko ventilacije lahko vplivamo na način dihanja pacientov in na boljšo izmenjavo plinov v pljučih ter tako izognemu intubaciji in endotrahealnemu tubusu oz. ponovni intubaciji ali reintubaciji. Pri takšnem načinu ventilacije se v dihalnih sistemih (CPAP: continuous positive arway pressure) uporablja stalni pozitivni tlak, ki z odpiranjem slabše predihanih alveol in s preprečevanjem nastanka atelektaz poveča funkcionalno rezidualno kapaciteto pljuč.

Izbira aparata ter oblike mask in vrsta ventilacije sta odvisna predvsem od vrste obolenja inju določi zdravnik (povzeto po Ažbe, 2009, Grba-Bujević in sod. 2005 in Gabrijelčić, 2008).

Pri uvedbi NIMV imajo zelo velik pomen tudi medicinske sestre in zdravstveni tehniki, ki po navodilih zdravnika pacientu namestijo primerno masko in jo ustrezno pritrdijo, da slednja primerno tesni, pacienta namestijo v primerni položaj, ga opazujejo, spremljajo nje-govo počutje in telesni videz, premikanje prsnega koša in uporabo pomožne dihalne mu-skulature, oksimetrijo, pulz, krvni tlak, krivuljo EKG in frekvenco dihanja ter meritve na aparatu. NIMV je uspešna, če je pacient umirjen in počiva, vrednosti krvnih preiskav pa kažejo izboljšanje ph, izboljšanje pO2, ter padec pCO2 v arterijski krvi (Grba-Bujević, 2005).


PRIPOMOčKI ZA NIMV

DOZATORjI KISIKA IN TABELA ZA DOLOčITEV PARAMETROV ZA IZVAjANjE NIMV

Nosna maska Obrazna maska Čelada

(Vir: Hajdinjak, 2012) (Vir: Hajdinjak, 2012) (Vir: StarMed, 2012)

(Viri: Lainščak, 2012)


INDIKAcIjE ZA UPORABO NIMV:

• akutna pljučna okvara (acute lung injury),• sindrom dihalne stiske pri odraslem (ARDS: adult respiratory distress syndrome),• kardiogeni pljučni edem,• pooperativni razvoj ARI: akutni respiratorni infekt,• KOPB: kronična obstruktivna pljučna bolezen v poslabšanju,• postopno odvajanje od dolgotrajne mehanske ventilacije,• respiratorna insuficienca po odstranitvi endotrahealnega tubusa,• pri pacienti z nevrološko-mišičnimi obolenji,• pri pacientih s cistično fibrozo pljuč,• pri motnjah dihanja med spanjem

KONTRAINDIKAcIjE ZA UPORABO NIMV:

• motnje zavesti,• deformacije obraza po poškodbah, opeklinah, operacijah,• moteni refleksi kašljanja in požiranja,• obilna sekrecija iz dihalnih poti,• pri klavstrofobiji,• pri pacientih, ki ne sodelujejo,• pri hemodinamsko nestabilnih bolnikih,• pri pacientih z motnjami srčnega ritma,• pri pacientih s krvavitvami iz zgornjih dihalnih poti,• pri pacientih s povišanim CO2 nad 12 kPa,• pri pacientih, ki odklanjajo poseg,• pri respiratornem zastoju,• ko je ph manjši od 7,20,• sumljiva nenadna koronarna isnemia,• nezdravljen pneumotorax,• emfizem pljuč,• povišan intrakranialni tlak,• aktivni nezdravljen TBC (Perovič, b.d., Grba-Bujević, 2005)

PREDNOSTI NIMV PRED IMV:

• omogoča večje udobje pacientu,• zgornje dihalne poti ostanejo nedotaknjene, na ta način pa ostane nedotaknjen tudi

obrambni mehanizem,• pacientu omogoča hranjenje, pitje tekočin, verbalno komuniciranje,• omogoča izvajanje ustne nege,• omogoča fizikalno terapijo,• lahko se aktivno izkašljuje,• lahko se izvaja v enotah intenzivne nege,


• zmanjša se občutek nemoči in strahu,• odsotnost uporabe sedativov in relaksantov,• odsotnost hripavosti in bolečin po ekstubaciji,• cenejše zdravljenje

DOSEDANjE ŠTUDIjE USPEŠNOSTI NIMV

V Sloveniji je je večina raziskav o uspešnosti NIMV bila izvedena na pulmološkem oddelku v kliniki Golnik.

NIMV so začeli uvajati leta 2005, hkrati pa so začeli raziskovati tudi uspešnost zdravljenja z NIMV. Uvajajo akutno in kronično zdravljenje z NIMV. V raziskavo so bili vključeni pred-vsem bolniki z akutnim poslabšanjem KOPB, pozneje pa tudi bolniki z drugo etiologijo hi-perkapnične respiracijske insuficience. Od leta 2005 do 2009 je v raziskavo bilo vključenih 68 bolnikov. Z NIMV se je uspešno pozdravilo približno 65 %, kar je primerljivo s podatki iz tujih literatur.

Zdravljenje je bilo neuspešno predvsem pri nekaterih bolnikih, ki so imeli poleg KOPB tudi druge diagnoze, ki povzročajo respiratorno insuficienco.

ZAKLjUčEK

Z ustrezno in zgodnjo uporabo in indiciranjem NIMV (neinvazivna mehanska ventilacija) s CPAP (continuous positive arway pressure – stalni pozitivni tlak v dihalnih sistemih) se pri bolnikih z respiratorno insuficienco zmanjša potreba po intubaciji. V primeru, da se NIMV uporabi, kadar bi bila sicer kontraindicirana, je smrtnost večja kot pri uporabi invazivne mehanske ventilacije.

Obravnava bolnika z respiratorno insuficienco zahteva dobro klinično obravnavo in timsko delo. Če želimo slediti stroki, moramo pri vsakem bolniku z respiratorno insuficienconujno premisliti, kakšno zdravljenje je za pacienta najbolj primerno.

LITERATURA

20. simpozij intenzivne medicine in 17. seminar intenzivne medicine za medicinske sestre in zdravstvene tehnike Bled, maj 2011 Mechanical ventilation – where are we today, where to go in future / Mehanska ventilacija – kje smo danes in kam gremo v prihodnje, Ognjen Cerović, stran 25, 26, 27.

21. mednarodni simpozij intenzivne medicine in 18. seminar intenzivne medicine za medicinske sestre in zdravstvene tehnike, Zbornik predavanj, Bled, junij 2012 str. 60-62. Dostopno na:

http://www.szim.si/e_zbornik2012.pdf ( 1.10.2012 ).

Ažbe Barbara, dipl. m.s. Vloga zdravstvenega tima pri obravnavi pacienta na neinvazivni mehanični ventilaciji 2009. Dostopno na: http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/243C.pdf (16.5.2012).


Gabrijelčič Jasmina, dr. med. Presoja o uvedbi kronične NIMV pri bolniku s KOPB, 2012. Dostopno na: http://www.klinika-golnik.si/uploads/si/strokovna-javnost/strokovne-publikacije/apKOPB.pdf (16.5.2012).

Golniški simpozij 2007 Golnik, Klinična imunologija, KOPB: zbornik predavanj Golnik, 2.-6. oktober 2007, Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo, Neinvazivna mehanična ventilacija na navadnem (ne intenzivnem) pulmološkem oddelku, Sabina Škrgat Kristan.

Grba-Bujević Maja. Neinvazivna mehanska ventilacija pri akutni respiratorni insufienci v predbolnišničnem okolju, 2005. Dostopno na: http://www.nmp-mb.org/PDF/zbornik2005.pdf (16.5.2012).

Hajdinjak T., dipl. m. s., Sandra Petrović, sr. med. ses., 2012. Bolnišnica Golnik, Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo, Golnik. Dostopno na: https://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:RhZy0JWFXd0J:www.klinika-golnik.si/uploads/si/strokovna-javnost/strokovne-publikacije/golniski-simpozij-2009-zbornik-predavanj-program-za-ms-in-zt-108.pdf (20.11.2012).

Izpis števila SPP postopkov, Murska Sobota: Splošna bolnica Murska Sobota; 2012.

Košnik M. Interna medicina četrta izdaja, Ljubljana, 2011. Dostopno na: http://www.internamedicina.si/ (9. 10. 2012).

Lainščak D., 2012. Splošna bolnica Murska Sobota, interno gradivo

Predrag Romić, prof. dr. Neinvazivna ventilacija Slovenija, maj 2007. Dostopno na: http://db.datex-ohmeda.com/evadb/fi3037.nsf/WebMaterialCourse/9B2B512279F4CB50C225720C002EB401/$File/6.FEEA-NEINVAZIVNA%20MV-Definitivna%20verzija.pdf (16. 5. 2012).

Slovenske usmeritve za zdravljenje akutnega poslabšanja kronične obstruktivne pljučne bolezni (apKOPB), Ljubljana, Medicinska fakulteta14. april 2008.

StarMed, 2012. Dostopno na: http://www.starmedspa.com (20.11.2012)

Šifrer F. Neinvazivna mehanična ventilacija pri akutni eksacerbaciji kronične obstrutivne pljučne bolezni. Zbornik predavanj združenja pnevmologov, 2007.

Zbornik Golniški simpozij, 2009 Golnik, Bled 1-3. oktober 2009. Mesto neinvazivne mehanične ventilacije izven intenzivnega oddelka – naše izkušnje, asist. Sabina Škrgat Kristan, Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo, Golnik ( str. 54-59), 2009. Dostopno na:

http://www.klinika-golnik.si/uploads/si/strokovna-javnost/strokovnepublikacije/zbornik-gs-2009-102.pdf (30.9.2012).

Zbornik Golniški simpozij 2010 Golnik, Bled 30 september do 2. oktober 2010. Dostopno na: http://www.klinika-golnik.si/uploads/klinika-golnik-files/gs_2010_zbornik.pdf (16.5.2012).


Oskrba darovalca organov z vidika zdravstvene nege

Sanja Andrejčdipl . m . s .sanja .andrejc@gmail .com

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Z vidika zdravstvene nege predstavlja oskrba darovalcev za zdra-vstveno osebje poseben izziv, kar je predvsem posledica redkega ukvarjanja z darovalci. Pridobljeno strokovno znanje je potrebno nadgrajevati, kompetence niso jasno opredelje-ne, dodatne obremenitve pa prinaša preslabo poznavanje celovite problematike.

Metoda: Pri raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo empiričnega raziskovanja. Razi-skavo smo opravili s pomočjo anketnega vprašalnika, katerega je izpolnilo 60 zdravstvenih delavcev (srednji zdravstveni tehniki in srednje medicinske sestre ter diplomirane medi-cinske sestre in diplomirani zdravstveniki) iz intenzivnih enot splošnih bolnišnic Murska Sobota, Ptuj in UKC Maribor.

Rezultati: 42 (67%) zdravstvenih delavcev je mnenja, da ne vedo, če imajo dovolj znanja za sodelovanje pri testih možganske smrti, 56 (93%) anketirancev pa meni, da bi se morali dodatno izobraževati. Za 48 (80%) anketiranih zdravstvenih delavcev je srčna smrt lažje sprejemljiva, 33 (55%) anketirancev pa je mnenja, da imajo ostali bolniki pri obravnavi prednost pred darovalci, pri katerih obstaja možnost, da umrejo. Ugotovili smo, da zdra-vstveno osebje v intenzivnih enotah nima dovolj znanja za delo z MMD, zato se pojavlja strah in nezaupanje.

Razprava: Za kvalitetno izvajanje donorskega programa, predvsem pa za vzdrževanje daro-valca, pri katerem obstaja možnost da umre, je potrebno zdravstveno osebje v intenzivnih enotah primerno izobraziti, znanje obnavljati in nadgrajevati.

Ključne besede: možni mrtvi darovalec, darovanje organov, intenzivna terapija, zdravstve-no osebje.

UVOD

Presaditev organov in tkiv postaja sestavni del sodobne medicine, vendar je to področje za-radi pomanjkanja organov zelo omejeno. Zato so poleg sodobnejših strokovnih pristopov nujne tudi organizacijske spremembe, ki vključujejo tudi zdravstveno nego v intenzivni terapiji. Sodobna medicina vključuje vse bolj zahtevne posege presajanja organov, ki pa so zaradi pomanjkanja primernih organov omejeni. Postopki odkrivanja možnih darovalcev in ustrezni strokovni pristop dobivata vse večji pomen tudi pri delu negovalnega osebja v intenzivni terapiji. Po navedbah strokovne literature ima strokovno znanje, izkušenost in osebna orientiranost do področja darovanja organov odločilno vlogo pri zagotavljanju pri-mernega pristopa in odnosa (Andrejč, Bunderla, Lipič Baligač, 2010, str. 341).


Po navedbah Arbourja, (2005), predstavljajo glavne težave pri zagotavljanju primernega števila organov za zdravljenje s transplantacijo predvsem naslednji dejavniki:

• zavrnitev svojcev• ne prepoznava ali prepozna ugotovitev možganske smrti in• kardiopulmonalna ali metabolna nestabilnost donorja po herniaciji možganov.

Prepoznavanje in dokazovanje možganske smrti ima ključno vlogo pri odkrivanju darovalcev, pri katerih se domneva, da so možgansko mrtvi smrti. Z izvajanjem zakonsko predpisanih kliničnih testov in instrumentalnih preiskav, morajo zdravniki in negovalno osebje prepoznati popolno odpoved delovanja možganov in možganskega debla. S testi potrjena možganska smrt, je dejansko smrt pacienta in trenutek, ko se začnejo v okviru predpisov izvajati nadaljnji postopki, ki so potrebni za odvzem organov (Arbour, 2005).

Z donorskim programom se ukvarjajo bolnišnice, ki imajo naziv Donorski center. Donorski center lahko postane bolnišnica, ki zdravi poškodbe glave oziroma cerebro vaskularne insulte in zagotavlja dobro opremljen oddelek za intenzivno terapijo ter operacijski blok, posebej pa še strokovno dobro usposobljeno zdravstveno osebje (Avsec Letonja, Vončina, 2003, str. 16). Osebje v intenzivnih enotah mora razumeti, da sta vzdrževanje darovalcev, pri katerih se do-mneva, da so možgansko mrtvi smrti in darovanje del skrbi za pacienta ob smrti. Ali zdravijo bolnike, ki so že možgansko mrtvi, in med tem ko čakajo na srčni zastoj izgubljajo resurse, da ugotovijo diagnozo smrti – ali pa je pacient lahko že mrtev dva ali tri dni (Lorenčič, 2011; povz. po Rui, 2012).

Zavedati se morajo tudi, da so dolžni zdraviti paciente, ki potrebujejo organe. To spada med naloge, ki jih morajo opravljati v intenzivnih enotah. Edukacija in trening zdravstvenih delav-cev v intenzivnih enotah in ozaveščanje javnosti o pomenu darovanja in presajanja organov sta ključni vlogi bolnišničnih koordinatorjev za darovanje, ki morajo redno obiskovati intenzivne enote in spremljati njihovo delo. Glavna naloga je izboljševati znanje zdravstvenih delavcev v intenzivnih enotah bolnišnic. Organi darovalcev morajo namreč po možganski smrti ostati prekrvavljeni, zdravstveno osebje pa mora zagotoviti tudi druge pogoje, da organi ostanejo primerni za presaditev. Z izobraževanjem mora zdravstveno osebje sprejeti dejstvo, da mora vsak bolnik po možganski smrti biti upoštevan kot možen darovalec organov. Zdravstveno osebje mora skrbno izvesti vse korake procesa darovanja, ki zajemajo diagnostiko možganske smrti, ugotovitev možnih darovalcev, pristop k svojcem in vzdrževanje umrlega darovalca.

Nedotakljivost človeškega dostojanstva določa meje, ki jih je potrebno upoštevati, spoštovati in se jih držati. Uspeh transplantacijske kirurgije lažje razumemo in ga bolj poglobljeno ter ar-gumentirano obrazložimo, če to darovanje razumemo kot darovanje potrebnega organa, ki je namenjen za ohranjanje življenja osebe, ki bi brez te pomoči umrla. Kompetentno, strokovno in odgovorno sodelovanje številnih faktorjev ter pozitivno stališče do omenjene problematike lahko medicinskemu znanju pomaga do pozitivne javne podobe. V povezavi s povedanim je torej jasno razvidno, kako pomembno je vsesplošno poglobljeno zavedanje o potrebi po da-rovanju organov, kajti mnogi težko bolni in neozdravljivi ljudje čakajo na morebitnega daro-valca, slednjih pa je veliko več kot tistih, ki darujejo. Zdravniki, njihovi sodelavci in krščanska cerkev so povezani, da s strokovno poglobljenim in prizadevnim delovanjem ustvarijo pozi-tivno ozračje znotraj družbe, ki bo pripomoglo k uresničevanju vse večjega števila potrebnih darovanj in transplantacij (Erniša, 2011).


Zelo pomembno je zaupanje javnosti v pošteno in visoko etično delovanje zdravnikov, ki se ukvarjajo s presaditvami. Pomembna pa je tudi kakovostna in argumentirana promocija darovanja organov kot dejanja, ki je plemenito in človekoljubno ter mu vsekakor lahko rečemo »dar umrlih za življenje« (Gadžijev, 2007).

Za zdravstvene delavce, ki oskrbujejo darovalce organov, so ključni naslednji dejavniki:

• poznavanje patofizioloških procesov in razumevanje možganske smrti,• dokazovanje možganske smrti,• razumevanje fizioloških posledic možganske smrti,• vplivi na kardiovaskularni sistem,• vplivi na stabilnost pljučnih funkcij,• obnašanje endokrinega sistema in spremenjen metabolizem,• delovanje koagulacijskega sistema,• poznavanje zahtev prehrane,• gibi možgansko mrtve osebe,• vloga izurjenega negovalnega osebja,• vloga lečečih klinikov,• skrb za svojce,• etične dileme in zahteve komunikacije (Arbour, 2005).

Medicinska sestra ima pomembno vlogo pri oskrbi možnega darovalca organov. Soočiti se mora s pacientom ali poškodovancem, ki lahko postane možni darovalec, ko so vsi načini zdravljenja neuspešni in je ugotovljena možganska smrt. Takšno stanje pacienta je za me-dicinsko sestro velika preizkušnja, saj ugotovljena možganska smrt pomeni tudi, da je pa-cient dokončno umrl. Medicinka sestra se zaradi tega sooči etičnimi dilemami. V trenutku, ko se prekinejo vsi postopki zdravljenja, je potrebno začeti s postopki vzdrževanja tkiv in organov, ki v tej fazi postanejo načini zdravljenja, če predvidevamo, da bi umrli lahko po-stal darovalec organov. Zdravstvenemu osebju predstavlja neopredeljenost kompetenc pri vzdrževanju darovalca organov veliko težavo, ki vpliva na izgubljanje darovalcev organov (Andrejč, Bunderla, Lipič Baligač, 2010, str. 341).

Negovalno osebje predstavlja pomembni delež skupinskega dela pri zdravstveni oskrbi da-rovalcev organov. Najpomembnejše naloge medicinskih sester in področja, ki jih morajo poznati:

• prepoznavanjem stanja, ki nakazuje možgansko smrt in poznavanje pravil ustanove, kako postopke izpeljati,

• sodelovanje z odgovornimi osebami bolnišnice za donorski program,• širjenje in promocija zavesti o koristnosti in smotrnosti darovanja organov,• predstavljati most med svojci in umrlim,• lastno izobraževanje in posredovanje znanja sodelavcem,• biti promotor sprememb, analizirati postopke pri vsakem darovalcu organov in iskanju

ustreznejše rešitve,• ukvarjanje s podatki (Tamburri, 2006).

Možni mrtvi darovalec: Domnevna privolitev uzakonja, da je umrli posameznik opredeljen kot možni darovalec, če za časa njegovega življenja ni bilo podanega izrecnega nasprotova-nja postopkom za darovanje (Požun, 2009).


ETIčNI VIDIK DAROVANjA ORgANOV

Del medicine in zdravstvene nege je tudi etika, ki je v transplantacijski dejavnosti še bolj pod drobnogledom kot medicina, saj se pri tej dejavnosti odvzemajo organi mrtvega darovalca, pri katerem tudi zdravstveno osebje velikokrat ne more sprejeti možgansko smrt kot smrt bolnika oziroma kot dokončno smrt. V donorskem programu je veliko primerov zaradi katerih nastajajo etična vprašanja in dileme. Eno izmed največjih dilem predstavlja predvsem možganska smrt, istočasno pa umetno ohranjanje organov možnega darovalca, ki je umrl (Andrejč, Kolarič, Grabar, 2011, str. 380).

Etične dileme pri darovanju organov so pogojene s strokovno negotovostjo in osebnostnimi lastnostmi posameznika. Pri izvajalcih donorskega programa sta prisotna strah in nezaupanje, brez želje za dodatnim pridobivanjem znanja. Veliko strokovnega znanja in boljše poznavanje problematike donorskega programa zagotavlja temelje za razjasnitev etičnih dilem.

Diagnoza možganske smrti zavezuje zdravnika, da brez odlašanja dokončno ustavi nadaljnje terapevtske postopke. Samo v primeru, da pri umrlem pacientu gre za možnega darovalca (MD) organov, je strokovno in etično dopustno nadaljevati medicinske ukrepe in postopke vse do odvzema organov. Na ta način zdravstveni delavci razumejo, da je zdravnikovo ravnanje tudi v tem primeru usklajeno z vsemi strokovnimi in etičnimi pravili (Andrejč, Kolarič, Grabar, 2011, str. 381).

Za medicinsko in zdravstveno osebje predstavlja sprejemanje možganske smrti kot dokončne smrti velik etični problem. Pogosto pride do ugovarjanja vesti, saj kljub vsem testom zaposleni zdravstveni delavci na odd. intenzivne terapije in tudi medicinsko osebje ne morejo sprejeti smrti in nadaljevati vzdrževanja ter pripraviti organe na eksplantacijo in transplantacijo. Etično in moralno sporno je, da se pri domnevanju možganske smrti ne izvedejo testi za možgansko smrt. Še več, moralno sporno je dokazati možgansko smrt in nadaljevati zdravljenje, kar se tudi pogosto dogaja. Potrditi možgansko smrt pomeni dokončno potrditi smrt, s tem pa se prevzema odgovornost in postopki za prekinitev zdravljenja ter priprava na transplantacijsko dejavnost ali pa se prekine z vso zdravstveno in tehnično podporo (zaustavitev celotne terapije, izklop vseh črpalk, prekinitev umetne ventilacije), kar pa je precej težko, če osebje na odd. intenzivne terapije možgansko smrt ne sprejme kot dokončno smrt.

Da bi zdravstveno in medicinsko osebje opravilo transplantacijsko dejavnost brez kakršnih koli etičnih in moralnih zadržkov, so pomembna naslednja dejstva (Andrejč, Kolarič, Grabar, 2011, str. 382):

1. Poznavanje možganske smrti je ključnega pomena za sprejemanje možganske smrti kot dokončne smrti!

2. Poznavanje možganske smrti in sprejemanje možganske smrti kot dokončne smrti je pogoj za dobro in kvalitetno donorsko dejavnost.

3. Donorski program je v fazi razvoja. Zdravstveno osebje je potrebno dodatno izobraziti, in poučiti o tej temi, da več ne bo dvomov o smrti darovalca. Na ta način bodo lažje premagali strah, z darovanjem organov mrtvega darovalca, pa se bodo sčasoma zavedli, da so s svojim delom in zavzetostjo za pravočasno odkrivanje MD ter dobrim vzdrževanjem organov, poskrbijo za boljše zdravje in morda tudi za novo življenje prejemnikov, ki organe potrebujejo;

4. Ključ za kvalitetno delo z MD je predvsem vsestransko pridobivanje znanja, udeleževanje na predavanjih in izmenjavanje mnenj med sodelavci.


Posmrtno darovanje organov zahteva od sistema tudi varno pravno formalno področje, ki ga urejajo zakonski predpisi posamezne skupnosti. Natančno definiranje smrti in opredeljeni postopki dokazovanja smrti zagotavljajo zdravstvenim delavcem pravno varnost. Pri zagotavljanju organov mrtvih darovalcev se zaradi nepoznavanja predpisov pojavi negotovost, ki se odraža na strokovnem in etičnem področju zdravstvenih delavcev (Downie, Kutscher, Rajotte, Shea, 2009, str. 853).

Posmrtno darovanje organov je plemenito, človekoljubno in etično dejanje. Širitev te dejavnosti je zaželen medicinski cilj, katerega je potrebno izvajati na legalen in etično sprejemljiv način. Transplantacijsko dejavnost je potrebno izvesti na pravičen, pošten in nepristranski način. Zdravstveno osebje mora na tem področju pridobiti čim več znanja in izkušenj ter svoje delo opraviti čim bolje (Andrejč, Kolarič, Grabar, 2011, str. 382).

ZAKLjUčEK

Darovanje organov in tkiv je ena od oblik zdravljenja. S presajenim organom ali tkivom bolniku izboljšamo kakovost življenja ali mu celo podarimo novo življenje. Z diplomskim delom smo poskušali raziskati težave, ki nastajajo pri izvajanju donorskega programa. S pomočjo raziskave smo ugotovili, da je potrebno organizirati čim več predavanj na temo donorskega programa, zdravstveno osebje pa čim bolj ustrezno izobraziti, pridobljeno zna-nje pa obnavljati in nadgrajevati.Pri zdravstvenem osebju se zaradi redkih primerov dokazovanja možganskih smrti in vzdrževanja možnega mrtvega darovalca, pojavljajo strah, nezaupanje in dvom, kar posle-dično povzroča odklonilen odnos do same izvedbe donorskega programa. S povzetkom vseh raziskav lahko trdimo, da smo potrdili vse hipoteze. Predlagamo, da bi pri zdravstvenih delavcih v enoti intenzivne terapije, zaradi psihično izčrpajočega in stresnega dela z možnimi mrtvimi darovalci, morali razmišljati o uvedbi supervizije. Zaradi samih zdravstvenih delavcev in sorodnikov pokojnika pa predlagamo tudi zaposlitev psihologa, ki bi bil omenjenim v moralno oporo in bi jim nudil strokovno pomoč.

LITERATURA

Andrejč S, Bunderla E, Lipič Baligač M. Darovanje organov in urgentna medicina – pozitivne izkušnje z reorganizacijo dejavnosti v SB Murska Sobota. In: Gričar M, Vajd R, eds. Urgentna medicina – izbrana poglavja Mednarodni simpozij o urgentni medicini 17; 2010. Portorož, 9.–12. junij 2010. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino, 2010: 341–342.

Andrejč S, Kolarič Š, Grabar D. Možganska smrt – etične dileme. In: Gričar M, Vajd R, eds. Urgentna medicina – izbrana poglavja Mednarodni simpozij o urgentni medicini 18; 2011. Portorož, 15.–18. junij 2011. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino, 2011: 380–382.

Arbour R. Clinical Management of the Organ Donor, AACN Clinical Issues, 2005, 16: str. 551–580.

Avsec Letonja D. Donorski program v Sloveniji. In: Vintar N, Lopuh M, eds. Zbornik predavanj 3. kongres anesteziologov Slovenije, Bled, 11.–13. oktober 2001. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, Slovensko združenje za anestezijo in intenzivno medicino, 2001: 177–185.


Avsec Letonja D. Poslanstvo in razvoj zavoda RS za presaditev organov in tkiv Slovenija-transplant. In: Blumauer R, eds. Zbornik predavanj ob 5. obletnici ustanovitve Slovenija-transplanta in 1. strokovnega srečanja Slovenskega združenja za transplantacijo pri slovenskem zdravniškem društvu, Terme Čatež in Grad Mokrice, 25.–26. maj 2006. Ljubljana: Slovensko združenje za transplantacijo: Slovenija Transplant: Klinični center, 2006: 21–22.

Avsec Letonja D, Vončina J. Donorski centri. In: Avsec Letonja D, Vončina J. eds. Transplantacijska dejavnost, donorski program I. Ljubljana: Zavod RS za presaditev organov in tkiv Slovenija-transplant; 2003: 16.

Avsec Letonja D, Zabavnik Z. Vzdrževanje možnega mrtvega darovalca organov in tkiv v intenzivni terapiji. In: Avsec Letonja D, Vončina J. eds. Transplantacijska dejavnost, donorski program I. Ljubljana: Zavod RS za presaditev organov in tkiv Slovenija-transplant; 2003: 87–89.

Dokument sistema vodenja kakovosti. Dejavnost donorskega centra, organizacijski predpis, 2012; Splošna bolnišnica Murska Sobota.

Downie E, Kutscher M, Rajotte C, Shea A. Eligibity for organ donation: a medico-legal perspective on defining and determining death, Canadian Anesthesiologists’ Societ, 2009;56:851–863.

Erniša G. Darovanje organov skozi prizmo religij. Evangeličanska cerkev AV v Republiki Sloveniji. 2011. Dostopno na: http://www.evang-cerkev.si/dokumenti/2/2/2011/Darovanje_organov_skozi_prizmo_religij_522.pdf (5. 9. 2012).

Gadžijev EM. Etični vidiki darovanja organov in tkiv po smrti. Medicinski mesečnik. 2007. Letnik 3 (št. 10–11): 345–352.

Gadžijev EM. Etični vidiki darovanja organov in tkiv po smrti. Medicinski mesečnik. 2007. Letnik 3 (št. 10–11): 349.

Ivanuša A, Železnik D. Sprejem bolnika v bolnišnico. Standardi aktivnosti zdravstvene nege – 2. dopolnjena izdaja Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede; 2008: 15.–19.

Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije d.o.o. 2001–2007. Dostopno na: http://www.uradni-list.si (16. 9. 2012).

Južnič Sotlar M. Viva. Portal za zdravo življenje. 25. 6. 2010. Dostopno na: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/1006/Sporočanje-slabe-novice (4. 9. 2012).

Kremžar B. Ugotavljanje možganske smrti. In: Avsec Letonja D, Vončina J. eds. Transplantacijska dejavnost, donorski program I. Ljubljana: Zavod RS za presaditev organov in tkiv Slovenija–transplant; 2003: 29.

Logar B. Otroci in smrt. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2009: 7.

Lorenčič, M. Portugalska in Hrvaška, novi zvezdi transplantacijske dejavnosti. Dnevnik, družba medijskih vsebin, d.d. Dostopno na: http://www.dnevnik.si/novice/zdravje/1042482880 (25. 4. 2012).

Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT). 24. 11. 2009. Zveza društev ledvičnih bolnikov Slovenije. Dostopno na: www.zveza-dlbs.si/predlog.html (4. 9. 2009).

Tamburri LM. The Role of Critical Care Nurses in the Organ Donation Break trough Collaborative, Crical Care Nurse. 2006;26: 20–23.

Vončina J. Transplantacijska dejavnost. In: Avsec Letonja D, Vončina J. eds. Transplantacijska dejavnost, donorski program I. Ljubljana: Zavod RS za presaditev organov in tkiv Slovenija-transplant. 2003: 13–14.

Zabavnik Z. Možni mrtvi darovalec. In: Blumauer R, eds. Zbornik predavanj ob 5. obletnici ustanovitve Slovenija-transplanta in 1. strokovnega srečanja Slovenskega združenja za transplantacijo pri slovenskem zdravniškem društvu, Terme Čatež in Grad Mokrice, 25.–26. maj 2006. Ljubljana: Slovensko združenje za transplantacijo: Slovenija Transplant: Klinični center, 2006: 83–85.


Doživljanje nosečnosti in prisotnosti pri porodu s strani moških

Natalija Kumperščak dipl . m . s ., Splošna bolnišnica Murska Sobota, ORL oddeleknatalija .kumperscak@gmail .com

POVZETEK

Vsaka nosečnica oziroma porodnica potrebuje še posebej ob koncu nosečnosti in pri po-rodu oporo in pomoč. Odstotek bodočih očetov, ki so prisotni pri rojstvu otroka, narašča iz leta v leto. Največjo psihično podporo lahko nudi nosečnici prav njen partner, s katerim pričakuje otroka.

Uporabili smo deskriptivno metodo dela, podatke pa pridobili z anketni vprašalnikom. V raziskavo je bilo vključenih 50 partnerjev. Vprašalnik je bil anonimen in je zajemal 24 vprašanj. Raziskava je v okviru Šole za starše potekala na Ginekološko-porodnem oddelku. Anketiranje je potekalo v avgustu 2012. Pridobljene podatke smo obdelali s programoma SPSS in Excel ter jih grafično predstavili.

Bodoče mamice, osebje v porodnišnici in tudi očetje se vedno bolj zavedajo, kako pomemb-na je prisotnost partnerja v času nosečnosti in poroda. Vedno več očetov je prisotnih ob rojstvu svojega otroka in tudi prav je tako, saj je oče pomemben člen med nosečnostjo, še pomembnejši pa med porodom partnerke.

Ankete so pokazale, da so očetje zadostno seznanjeni o tehnikah priprave na porod in glede njihove vloge med časom partnerkine nosečnosti. Večina anketiranih bo izkoristila pravico do očetovskega dopusta, saj se bodoči očetje zavedajo, kako pomembni so prvi trenutki v otrokovem življenju.

Ključne besede: nosečnost, porod, prisotnost partnerja, skrb.

UVOD

Biti mati, pomeni prevzeti (nase-briši) eno izmed čustveno in umsko najbolj zahtevnih ter napornih nalog, hkrati pa tudi nalog, ki vzbujajo veliko zadovoljstvo (ki se jih lahko loti človeško bitje-briši) (Kitzinger, 1994, str. 8).

Rojstvo je že od nekdaj veljalo za največji čudež človeštva, saj pomeni začetek novega, enkratnega, in neponovljivega individuuma. Rojstvo otroka v odločilni meri vpliva na ži-vljenje matere in očeta ter je temelj družbe (Rojstvo, 2011, str. 14).

Načrtovanje družine (zavestno in odgovorno starševstvo), odločanje o velikosti družine, je OZN leta 1968 razglasila kot temeljno človekovo pravico. V Sloveniji se je pogled na to človekovo pravico spremenil po osamosvojitvi leta 1991, saj se je načrtovanje družine spre-menilo iz temeljne pravice v svoboščino (Lužar, 2005, str. 69).

Odločanje o rojstvu svojih otrok je svobodno (Ustava RS, 55. člen, 1991) (Lužar, 2005, str. 69).


V Sloveniji odstotek bodočih očetov, ki so prisotni pri rojstvu otroka iz leta v leto narašča (Novakovi dnevi, 2000, str. 196).

Prednosečnostno in predporodno varstvo je del varovanja reproduktivnega zdravja. Obse-ga vse postopke, ki jih opravljamo pred in med nosečnostjo z namenom, da se bo zdravi materi rodil zdrav otrok (ZN Žene v času nosečnosti, Lužar, 2005, str. 7).

Še posebej proti koncu nosečnosti in pri porodu potrebuje vsaka nosečnica oziroma poro-dnica oporo in pomoč. Pri tem ji največ lahko pomaga partner, sledi njen ginekolog, veliko vlogo pa med časom poroda odigra tudi negovalni tim (medicinska sestra-babica) (Primo-žič, Marin, Babič, 2008, str. 38).

Veliko moških je navdušenih, ko izvejo, da bodo postali očetje. Nosečnica pričakuje, da jibo partner stal ob strani in se veselil njunega skupnega otroka. Vloga očeta je kompleksna in izjemno pomembna. Oče skrbi za finance, po potrebi poišče večje stanovanje, plačuje položnice in pogosto opravlja tudi gospodinjska opravila. Nekateri moški tega bremena ne zmorejo, saj postanejo preobremenjeni in ne izražajo veselja do prihajajočega otroka. Zato med partnerjema lahko pride tudi do konfliktnih situacij. Še bolj kot prej opisani problemi, ki se v primerjavi z možnimi psihičnimi travmami zaradi očetovstva, zdijo precej banalni, predstavljajo veliko težavo predvsem skrbi in dvomi, ki jih moški doživljajo v zvezi s svojo novo vlogo. Žensko skrbi, če bo dobra mati, moški pa premišljuje o svojih sposobnostih in znanjih, ki so potrebna, da bo uspešno prevzel vlogo očeta. Moški lahko do določene mere postane celo ljubosumen in podvomi v srečno življenje s partnerko po prihodu potomstva. Lahko se počuti zanemarjeno ali pa ga je strah, da se mu partnerka po porodu ne bo več mogla posvečati v isti meri, kot je to počela prej. Večina teh strahov in dvomov je prehodne narave in izginejo kmalu po tem, ko moškega preplavi brezpogojno navdušenje nad dej-stvom, da bo postal oče (Knehtl M, Kako moški doživljajo partnerkino nosečnost?, 2008).

Še do začetka tega stoletja je večina žensk rodila doma. Mož je bil pogosto edina pomoč pri porodu. Z razvojem porodništva in vse večjim številom žensk, ki so rojevale v porodnišni-cah, je sledilo dolgo obdobje, ko so moški ostali pred zaprtimi vrati. S tem ni bil oškodovan le moški, temveč tudi bodoča mati. V Sloveniji so na pobudo dr. M. Partnerja moškim prvič dovolili prisostvovati pri porodu v kranjski porodnišnici že konec 60-ih let, drugod pa so to prakso uvedli v 70-ih letih. (Njenjič, 2012).

Mož ali partner v času poroda naj ne bi bil le nemi opazovalec, od njega se pričakuje mo-ralna podpora in spodbuda, saj porod ni zgolj fizično dogajanje, temveč tudi zelo čustveno doživetje. Možje lahko z ženo ali partnerko obiskujejo tečaj, kjer se učijo veščin predporo-dnih priprav ali pa gredo na krajše predavanje, ki je namenjeno izključno bodočim očetom. Prvič je bil oče pri rojstvu svojega otroka prisoten leta 1977. Na porod so ga pripravili v šoli za starše na ljubljanski ginekološki kliniki, ki se je takrat imenovala Materinska šola (Njenjič, 2012).

Nekaterim ženskam prisotnost partnerja pri porodu pomeni zelo veliko, nekatere pa si tega ne želijo. Zelo narobe je, če se partnerja prisili ali morda celo izsiljuje s prisotnostjo ob porodu, saj si nekateri možje ali partnerji tega ne želijo. Odločitev je potrebno prepustiti moškim, zato partnerka naj ne vpliva na njegovo odločitev, ker se lahko doseže pravnasprotna reakcija kot bi si jo želela. (Njenjič, 2012).

Kot navaja WanYim (2000), ima navzočnost partnerja med porodom pozitivne učinke, saj partner pri porodu predstavlja vez z domačim okoljem, ki v tujem bolnišničnem okolju lahko pomeni močno podporo. Več kot 70% partnerjev, ki obiskujejo šolo za bodoče starše in več kot 80% prisotnost partnerjev pri porodu kažeta na to, da slovensko obporodno zdravstveno varstvo podpira tako imenovan koncept »v družino usmerjena skrb«, vendar ne v polni meri (Drglin, 2007, str. 94).


OčETjE NEKOč IN DANES

Očetovska vloga se je izoblikovala hkrati z zgodovino človeštva. V tej vlogi so se po svoje zrcalila in ji dajala izraz vsa za človekovo podobo pomembna dogajanja. Vsa pretekla obdo-bja so pustila sledi v tej vlogi, ki se je vedno le počasi uklanjala novemu in se mu postopno prilagajala. V vsakem novem obdobju se je človek moral soočiti z novimi izzivi, vsako novo obdobje pa je vplivalo tudi na posebnosti v razvoju očetovega lika (Žmuc-Tomor, 1989, str. 58).

Raziskave o očetih iz sedemdesetih let so v mnogih pogledih odražale citat Margaret Mead, ki je bila mnenja, da so očetje vsekakor biološka nujnost, sicer pa družbeni »nebodisiga-treba«. Bjornberg (1992, str. 102) je zapisala: Tako kot je bila vloga žensk v javnosti nepo-membna za tradicionalno zgodovino, tako je bilo tudi zasebno življenje moških spregleda-no s strani tradicionalnih družinskih raziskav. Do sredine osemdesetih let se je ponovno oblikovalo ovrednotenje spreminjajočih se starševskih vlog. Psihologi in sociologi so se zdaj še bolj zavedali družbenih in medosebnih nasprotij pri spremembah moške starševske vloge, ki zadevajo fizično in emocionalno nego in skrb za otroke (Zavrl, 1999, str. 19).

Med motivacijo po starševstvu in samim starševstvom je samo obdobje nosečnosti. Procesoblikovanja motivacije za starševstvo (očetovstvo) se začne zelo zgodaj in je dolgotrajen proces. Kapur-Stanulovič meni, da bi bilo bolj ustrezno večkrat omeniti nosečniški par in ne samo nosečnico. Moški je del nosečniškega para in ne le partner nosečnice (Zavrl, 1999,str. 41). Med nosečnostjo se mora bodoči očka pripraviti na novega otroka in na spremem-be, ki jih bo njegov prihod prinesel njemu in ženi. (Macy, 1985, str. 67).

NOSEčNOST IN POROD

Namen prednosečniškega in predporodnega varstva je, da se zdravi materi rodi zdrav otrok (Novak – Antolič, 2004). Zato izvajamo preventivne preglede pri navidez zdravi nosečno-sti in plodu. Namen teh pregledov je redni nadzor nosečnic in ploda ter ocen tveganja za neugoden izid nosečnosti. S preventivnimi pregledi aktivno iščemo dejavnike tveganja in zgodnje znake morebitnih bolezni, ki jih zdravimo. Zavedati se moramo, da je nosečnost normalni fiziološki proces, zato mora vsaka preiskava oziroma intervencija biti koristna v smislu preprečevan

Documents

MOČ ZA SPREMEMBE Medicinske sestre in babice smo v ......Sobota : Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja, 2013 ISBN 978-961-281-273-7 1. Mörec,