Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahkodobite tudi na internetu: www.

Naslov izvirnika: Die Braut sagt leider nein© 1997 by Verlagsgruppe Lübbe GmbH & Co. KG, Bergisch Gladbach© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane.

Prevedla Sanda Šukarov

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.112.2-311.2

GIER, Kerstin Nevesta je žal rekla ne / Kerstin Gier ; [prevedla Sandra Šukarov]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Oddih)

Prevod dela: Die Braut sagt leider nein

ISBN 978-961-01-1255-6

250784000

NE

Kerstin Gier

NEVESTAje žal rekla

5

Pr vo poglavje

VEČINA POROK ni vrednih posnemanja, pravi moja prijateljica Hanna, kar po njenem velja tudi za večino zakonov.

In prav ima, bi rekla. Kljub temu pa skoraj na vsa­ki poroki napoči čaroben trenutek, ko si zaželim, da bi bila tudi jaz nevesta.

Za poroko Julie in Petra, sodelavca mojega fanta Alexa, sem si kupila drag krem slamnik, s spredaj pri­vihanimi krajci in temno zelenim karirastim trakom. Sanjsko se je podal k mojim očem in bombažni oble­ki, ki sem jo izbrala za to slovesno priložnost. S svo­jim videzom sem bila skrajno zadovoljna, vse dokler ni v cerkev vstopila Julia. Med svati je završalo, ko je počasi zakorakala vzdolž glavne ladje.

Životec njene snežno bele obleke se je kot ulit pri­legal ozkemu pasu in razkrival rahlo zagorela rame­na. Dvojni niz biserov je poudarjal njen vitki vrat in

6

široko krilo se je pri vsakem koraku kot neslišen oblak mehko pozibavalo sem ter tja.

Fotoaparati so klikali in vsaj pri dveh sorodnikih se je slišalo brnenje kamere. Luči, ki so jih postavili prav v ta namen, so cerkev oblivale z močno svetlobo, toda nevesta ni smela niti treniti.

»Julia se mi zdi čisto drugačna,« mi je prišepnil Alex.

»Devet tednov diete, dan za dnem v fitnesu in dva­krat na teden solarij,« sem šepnila nazaj.

»In od kod vsi ti kodrci?« ga je zanimalo. »Ima la­suljo?« Julijini lasje so bili sicer ravni kot špageti. Pa­dali so ji tik ob glavi, da so se ji videla ušesa. Tokrat pa je na razkošnih, sijočih kodrčkih počival venček iz belih in modrih cvetk in s senc so se ji kot tenki oblan­ci vili prameni zlatih las. Tudi njen obraz je bil neka­ko drugačen. Oči so ji žarele modro kot spominčice in njena polt je mehko rožnato sijala.

Julia je obstala pred oltarjem in se s srečnim smeh­ljajem obrnila k Petru, ki jo je že čakal. Njeno krilo se je še nekajkrat pozibalo, dokler se ni dokončno ustavilo. Sestavljalo ga je štirinajst plasti najfinejše­ga tila, in kakor smo izvedeli iz dobro obveščenih krogov, je vsaka plast v širino merila štiri metre.

Spraševala sem se, kakšna bi bila v taki obleki jaz. Po devetih tednih trpinčenja s stradanjem, fit­nesom in solarijem, kajpada. Prav gotovo pa bi za

7

venček izbrala drugo barvo cvetic. K Julijinim mo­drim očem sta se bela in modra imenitno podali, ampak moji lasje so temno rjavi in k sreči naravno skodrani. Oči pa zelene. Zame bi bil kot ustvarjen venček iz dišečih pomarančnih cvetov, nosila pa bi obleko iz krem šantung svile, v kateri bi med cerk­venimi klopmi lebdela do oltarja.

Kakšen pogled bi bil to!Vznemirjena sem Alexa prijela za roko. In on mi je

vrnil stisk. Je morda tudi njega prešinila ista misel?Par je pred pastorjem pokleknil. Za ženina, ki v kla­

sični svetlo sivi obleki ob nevesti ni preveč izstopal, to ni bilo posebno težko, Julia pa se je brezupno zapletla v svoja tilasta krila. Na pomoč sta ji morali priskočiti njena mama in priča. Kljub temu pa se je zalomilo. Ko je končno pokleknila, se je namreč zaslišal rezek zvok trganja.

V cerkvi je spet završalo.Alex me je spet dregnil pod rebra in se zahehetal.Julie se mi je smilila. Hkrati me je seveda pomirja­

lo, da se šantung ne strga tako zlahka kot til. Jaz bi pokleknila v enem samem mehkem gibu in obleka bi se pri tem okoli mene razprla kot svetniški sij. Bila bi kot kak tihomorski otok, ki ga je umetniško ovil Chri­sto.

»Julia, vzameš Petra za moža, da ga boš ljubila in spoštovala, dokler vaju smrt ne loči?«

8

»Ja, vzamem,« je tiho odgovorila Julia, ne da bi za trenutek oklevala. Zmotila je ni niti nevihta bliskavic. Njen glas je bil nežen in melodičen, skratka, očarljiv. Nedvomno je ta stavek doma zvadila vsaj stokrat.

Če mene vprašate, je vloga ponujala še veliko mesa. Hipec oklevanja, preden dahneš »ja«, potem pa dro­ben nasmešek v ženinovi smeri bi zadevo še majčkeno začinila.

Mladoporočenca sta si izmenjala prstana. »S tem prstanom ti prisegam večno zvestobo,« je izrekel Pe­ter in Julia je zaobljubo ponovila.

»Kar je Bog združil, naj človek ne ločuje,« je od­ločno pribil pastor. Iz orgel so zadoneli prvi toni Tebe, Boga, hvalimo in verniki so počasi pritegnili.

Zlovoljno sem poiskala pesmarico. Kaj, a to je zdaj to? Kje je »Zdaj lahko poljubite nevesto«? Sploh pa »Kdor tej zvezi nasprotuje, naj spregovori zdaj pred Gospodovim obličjem ali naj molči za vselej«?

Kakšno razočaranje.Nevestina mati in priča sta Julii spet pomagali na

noge in Peter jo je po prehodu spremil do cerkvenih duri.

»No, pa smo opravili,« je vzdihnil Alex in nestrp­no vstal. Dolge noge je prej komajda skrčil pod ozko klopjo. »Končno.«

»Pa tako hitro je šlo.« Namrščila sem se. »Mislim, jaz bi se na njenem mestu pritožila.«

9

»Ne, lepo te prosim! Lačen sem,« je zastokal. »Upam, da bo kmalu kaj za pod zob.«

Toda trajalo je še lep čas, preden smo se odpravili s cerkvenega parkirišča do podeželske gostilne, v ka­teri naj bi bila ohcet. Vsi so hoteli nemudoma in na dolgo in široko čestitati mladoporočencema – tudi za sijajno poznopoletno vreme, kakor sem večkrat sliša­la – in nevesti deliti poklone za obleko. Potem pa je prišlo na vrsto še obvezno slikanje.

Čeprav je vsakemu drugemu v druščini okoli vra­tu bingljal fotoaparat, so najeli še fotografa, ki je na cerkvenih stopnicah takoj začel profesionalno raz­meščati svate okoli poročnega para. Skoraj dvajset minut je minilo, da je vse postavil v sliko. Julijina tet­ka Emmi je hotela namreč brezpogojno stati v prvi vrsti, čeprav je s svojim okusno ukrojenim rožastim šotorom številka petdeset zakrila obe priči in enega od fotogeničnih dekličev, ki so pred tem trosili cve­tice iz košarice. Fotografu je z zvrhano mero potrp­ljenja in diplomacije nazadnje le uspelo tetko prego­voriti v nekoliko bolj odmaknjeno pozicijo. Matere so spet polovile svoje otroke in vsi so se olajšano smeh­ljali v fotoaparat, ko se je na lepem zaslišal rezek krik. Julia je zakrilila z rokami in spet razdrla sku­pinsko sliko.

»Na pomoč! Nekaj je pod krilom!« je kričala vsa iz sebe. »Nekaj je pod mojim krilom! Na pomoč!«

10

»Osa!« je zatulila njena mama in med svati je za­vršalo. »Slišim brenčanje. Otrok, pri miru bodi!«

»Na pomoč, osa!« je vreščala Julia. »Nočem, da me piči! Ubijte jo! Ubijte jo!«

»Takoj bo,« je pomirljivo obljubila priča, se z dru­gimi ženskami lotila odmikanja plasti za plastjo tila in pri tem vse bolj razkrivala Julijine noge.

Ženin si je živčno zrahljal metuljček, svatje pa so brez diha spremljali spektakel. Skozi zadnjo tančico tila so se že videle Julijine samostoječe nogavice in pod­vezica za srečo. Naenkrat je na stopnicah zavladala grobna tišina. »Tam!« je zakričala Julia. »Leze mi po nogi! Ne sme me pičiti! Ubijte jo že enkrat! Ubijte jo!«

Nevestina mati je privzdignila še zadnjo plast tila in vsi okoliški vratovi so se še malček stegnili. Pred­vsem priženjeni strici na lepem niso več imeli pod­bradkov.

Alex me je dregnil pod rebra.»Fotograf bi moral pritisniti zdajle,« se je tiho mu­

zal. »Slika bi bila prava bomba v lokalnem časopisu.«Zahihitala sem se.»Glej jo, zverino!« je veselo oznanila nevestina pri­

ča in s tem mislila popolnoma zmedeno oso, ki je bila povrhu še čebela in je olajšano odbrenčala v septem­brsko popoldne.

Svatje so prav tako olajšano zaploskali in fotograf se je z globokim vzdihom znova lotil dela. Preden so

11

obleko spravili v red, nevesti nežno naličili od groze pobledela lica in je fotograf končno pritisnil na spro­žilec, je lakota popadla tudi mene.

Ampak potrpeti sem morala še vsaj pol ure, da so skupinske slike poslikali še vsi ljubiteljski fotografi. Nazadnje sta nevesta in ženin v okrancljanem najetem rolls­royceu le povedla kolono avtomobilov z belimi pentljami na antenah. V zdržnem tempu trideset na uro smo se odpeljali do enajst kilometrov oddaljene podeželske gostilne. In preden je vseh štiriinosemde­set svatov našlo svoja imena na karticah, zloženih po ogromni mizi v obliki podkve, je moj želodec krulil kot razdražen tiger.

»Saj me bo še pobralo,« je stokal Alex. Zelo dobro sem vedela, kako se počuti.

Sprva je kazalo, da bo najinega trpljenja kmalu ko­nec. V prednjem delu gostinske sobe je vabila miza, polna posod, iz katerih je mamljivo dišalo in puhte­lo. Za njimi so v stanju pripravljenosti stali livrirani natakarji z zajemalkami v rokah. Gostje so nestrpno mencali. Vsi so čakali le še na štartni strel.

»Aleluja, odrešitev se nam bliža,« je medlo zaše­petal Alex.

Žal ne. Zdaj je napočil trenutek za govor nevesti­nega očeta. Potrkal je na kozarec, da bi opozoril nase, potem pa se za debele četrt ure razgovoril o sreči, ki ga prežema tega nepozabnega dne. Občinstvo je z odo­

12

bravajočim momljanjem pospremilo njegovo mimogre­de navrženo pripombo, da je še posebno vesel, ker je lahko za poročno slavje odštel zajeten kupček evrov.

Bolje bi bilo, če svoje radodarnosti ne bi omenjal, ker zdaj seveda ženinov oče ni mogel počakati do glavne jedi. Še on je pocingljal po kozarcu in razpre­del govor, ki ni v ničemer zaostajal za predhodniko­vim. Izrecno je poudaril, kako zelo ga osrečuje, da je na mladoporočenca lahko prepisal eno od svojih živ­ljenjskih zavarovanj, s katerim sta lahko financirala pravkar dokončano polovico stanovanjskega dvojč­ka.

Gostje so navdušeno zaploskali. Ženin je že hotel olajšano pomigniti, da je pot do hrane odprta, ko je na sredo podkve stopila zalita podoba v beli spalni srajci. Nad čelom je imela obroč iz alufolije in s hrb­ta so ji štrlela krila iz lepenke. V roki je nosila naku­povalno košaro, ovito v zlat papir, do vrha polno majhnih predmetov.

Ženin in nevesta sta se zaskrbljeno spogledala. Go­spo v spalni srajci sta po vsem sodeč poznala. Dobro sem morala napeti oči, da se mi je posvetilo, kdo je. Nevestina mama.

Radostno se je nasmehnila občinstvu in razglasila:

»Sem angel, kot vidite samí,in upam, da prepozno ni.«

13

»Prej prezgodaj,« je predrzno bleknil eden od lač­nih stricev, in vsi so se zasmejali. Toda nevestina mama se ni dala motiti.

»Naravnost iz nebes frčimin têžko nosim, vam povem.«

Pri tem je pokazala na nakupovalno košaro.

»Vsi svéti, kar jih je v raju,znosili kupe so daril za vaju.Prav vsak si zanje vzel je časin mene so poslali, da znosim jih med vas.«

Kvišku je dvignila juho iz vrečke.

»O daru slastnem svete Juttev vsem raju se je pelo,verjeli ali ne, od juhice nič bolje srčeca ne bo pogrelo.«

Občinstvo je v zadregi molčalo. Svetnica, ki po­darja paradižnikovo juho s popečenimi kruhki? Kdo pa je že slišal kaj takega?

Nebeška glasnica v spalni srajci je mladoporočen­cema izročila vrečko z juho in iz košare potegnila za­vitek toaletnega papirja.

14

»Ta važni, mehki papir na meterpredal mi sveti je Hans-Peter,«

je oznanila in tu in tam se je zaslišal smeh. Najbrž iz ust tistih, ki so še pred cerkvenim obredom pojedli topel obrok.

»Nisem vedela, da imamo sveto Jutto in svetega Hansa­Petra,« sem zašepetala sosedi pri mizi, mlajši ženski mojih let. Naslonjena nazaj je z mračnim po­gledom spremljala angelčkovo predstavo.

»Saj ju ni, poročni priči je ime Jutta,« je odvrni­la. »In Hans­Peter je njen bratranec. Tam čez sedi.«

Slutila sem, da se ne obeta nič dobrega. Neve­stina mama je v svoje nebeške rime vpletla ves se­znam povabljencev, košara pa je bila še vedno zvr­hano polna!

»Saj ne bo obdelala vseh štiriinosemdesetih go­stov?« sem medlo šepnila.

Soseda je zlovoljno prikimala. Nevestina mama je medtem dvignila mandarino in zadovoljno sporočila:

»In tu je sočna mandarina,daruje sveta jo Sabina.«

Julia je položila sadež na svoj krožnik poleg toalet­nega papirja in juhe iz vrečke in vdano čakala nasled­nje pošiljke.

15

»Kraljestvo za mandarino,« mi je prišepnil Alex. »Moje želodčne stene se že nevarno lepijo druga ob drugo.«

V istem trenutku je prisluhnil, ker je mama neve­sti predajala zavojček obližev v imenu svetega Alexa, takoj zatem pa vrečko gumijastih medvedkov svete Elisabeth, ki je tako prijetno dekle.

Elisabeth, to sem bila jaz. Elisabeth Jensen, stara osemindvajset let, samska. Oziroma neporočena. Če odmislimo obleko iz šantunga, venček iz pomaranč­nih cvetov in davek na samsko življenje, ni bilo nobe­nega razloga, da bi ta status spreminjala. Sploh pa ne, če bi si morala zaradi tega na glavo nakopati slavje, kakršnemu sem bila pravkar priča.

»Poroka je kazen,« se je oglasila moja soseda, kot da bi mi brala misli.

Prikimala sem. Takle špas z angelčki bi Alexovi mami mirno pripisala. Kar videla sem jo pred sabo, v spalni srajci in s svetniškim sijem iz alufolije na belje­nih pramenih.

»Poroka je tako rekoč vrhunec vsake zveze,« je tu­robno izjavila moja soseda. »Potem pa gre vse samo še navzdol.«

Spet sem pokimala in poškilila proti njenemu možu, ki je ždel poleg nje in brado naslanjal na prsi. Storil je edino, kar se je v tem trenutku spodobilo: za­kinkal.

Zbirka Oddih

Kerstin GierNevesta je žal rekla ne

Prva izdaja

Prevedla Sanda ŠukarovUredila Tatjana Cestnik

Logotip zbirke oblikovala Danijela GrgičTehnično uredila in oblikovala Petra Jerič

Fotografija na naslovnici ShutterstockMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010

Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Miha Kovač

Tiskarna Impress, d. d., Ivančna GoricaNaklada 3000 izvodov

234