PirotehniČna sredstVa: trenuteK nePaZljiVosti – nePoVratne ...8 »Višji cilj, zaradi katerega pre-stopamo prag, je pacient« odPrtje 7 Preselitev specialističnih otorino-laringoloških

jana KotesKa:

»Ko iZVeš Za diagnoZo, ostale stVari niso Pomembne«

PirotehniČna sredstVa:

trenuteK nePaZljiVosti – nePoVratne PoslediCe

+

December 2011 | številka

Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana

06

AKTUALNOINTERVJU Z IRENO ABVELJ, SVETOVNO ZNANO PADALKO

UKCL SMO LJUDJEROMAN VAHČIČ: SPET TEČEM

AKTUALNOINTERVJU S STROKOVNO DIREKTORICO UKCL, PROF. DR. BRIGITO DRNOVŠEK OLUP

nagradna KriŽanKa

Vabimo Vas, da tudi Vi soustVarjate naše glasilo

V letu 2011 smo se odločili za vsebinsko prenovo internega glasila, in sicer z željo, da bi zaposleni lahko še bolj sodelovali pri vsebini glasila (več preberite v uvodniku). Prispevke, obve-stila in fotografije, ki jih želite objaviti v aprilski številki internega glasila, pošljite v uredništvo najkasneje do 10. januarja 2012. V uredništvu si pridržujemo pra-vico do krajšanja poslanih prispevkov in izbora fotografij, primernih za objavo. Prispevke lektoriramo.

Prispevke in fotografije nam pošljite na naslov: [email protected] ali na [email protected]

Zaželena je pisava Arial (velikost pike 12) in krajši prispevki, ki naj ne bodo daljši od 2500 znakov s presledki vred. Fotografije oddajajte posebej (ne v besedilu) v digitalni obliki (jpg, tif) in obvezno navedite ime avtorja. Prispev-kov in fotografij ne honoriramo.

2 | KC interno interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana | december 2011

Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra LjubljanaDecember 2011, številka 6

Univerzitetni klinični center LjubljanaZaloška c. 2, 1550 Ljubljana, Slovenija

Glavni urednik mag. Simon Vrhunec

Odgovorna urednica Sabina Vrhnjak, univ. dipl. nov.

Uredniški odbor• prof. dr. Brigita Drnovšek-Olup, dr. med.,

višja svetnica • Erna Kos Grabnar, viš. med. ses.• Darinka Klemenc, dipl. m. s.• Meta Valentinčič Vesel, univ. dipl. prav.• prof. dr. Helena Meden Vrtovec,

dr. med., višja svetnica • Ksenija Ševerkar, univ. dipl. ekon.• Biserka Marolt Meden, univ. dipl. soc.• Polona Lečnik Wallas, univ. dipl. soc.• Blanka Šetinc

LektoriranjeApolonija Kališnik, prof. slov. jez. in dipl. sploš. jez.

Fotografije Jolanda Kofol, Marjana Česenj, Matej Družnik in drugi

Oblikovanje Agencija Odmev, d.o.o.Tisk Agencija Citrus, LogatecNaklada 3.000

Glasilo je v elektronski obliki na naslovu http://www3.kclj.si

KaZalo Preberite24 Pogovor z jano Kotesko: »Ko

izveš za diagnozo, ostale stvari niso pomembne,«

Pogled naZaj26 25 let prve uspešne avtotran-

splantacije srca v svetu in v ljubljani

mi ustVarjamo27 Vpogled v svet fotografij

PoVedali so28 anKeta - Za novo leto po nava-

di prižigamo ognjemete, pred-vsem otroci pa mečejo petarde. Kako gledate vi na pirotehnična sredstva?

29 Kaj menijo o nas

31 nagradna KriŽanKa

uVodniK3 Čestitka vodstva

Kdo smo mi4 Pirotehnična sredstva: Ko trenu-

tek nepazljivosti in dokazovanja pripelje do nepovratnih posledic

6 Pogovor s policistom goranom maršičem: »ne mečimo petard«

8 »Višji cilj, zaradi katerega pre-stopamo prag, je pacient«

odPrtje7 Preselitev specialističnih otorino-

laringoloških ambulant uKCl7 diseminirani plazmocitom - kaj

je to?

aKtualno9 Poslovna odličnost: upravljanje s

človeškimi viri v uKCl10 »le če imaš stalni stik s stroko,

lahko razumeš, kje tičijo največji problemi,«

12 »učenje učiteljev«: profesionaliz-ma se da naučiti!

13 interes javnosti: množične nesreče14 Pogovarjali smo se z ireno av-

belj: »Ko sem se uspela sama obrniti na postelji, sem se po-čutila bolje, kot če bi zmagala na svetovnem prvenstvu«

uKCl smo ljudje16 spet tečem!

utriP uKCl18 merjenje organizacijske klime

kot projekt vseh nas 18 evropski dan darovanja 19 sladkorna bolezen tipa 2:

smiselno je zgodnje odkrivanje bolezni in čim prejšnje zdravljenje

19 V mali galeriji uKCl odprli še eno razstavo

20 Zajtrk v vrtcu: otroci prof. dr. rajku Kendi: »izvoli, da ne boš kihal,«

20 Kirurška klinika skozi čas20 elektrostimulacije srca in motnje

srčnega ritma21 bili smo na obisku v splošni

bolnišnici novo mesto22 ob svetovnem dnevu osteopo-

roze22 40 let KimdPš: Znanje, izku-

šnje, sodelovanje23 šolsko zaznamovana jesen

na nevrološki kliniki uKCl

14

24

20

december 2011 | interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana KC interno | 3

ČestitKa VodstVa

V dnevih, ko se poslavljamo od starega in s pričakovanjem zremo v novo, se tudi mi pridružujemo dobrim željam: želimo vam iskrenosti, plemenitosti, vztrajnosti in predvsem vsega tistega, kar vas bo pripeljalo do vaših poslovnih in osebnih ciljev.

Želimo vam vesele praznične dni, v novem letu pa obilo zadovoljstva, zdravja, sreče in miru.

Srečno 2012!

prof.dr.BrigitaDrnovšekOlup mag.SimonVrhunec

strokovnadirektoricaUKCL generalnidirektorUKCL

ErnaKosGrabnar

glavnamedicinskasestraUKCL

Foto

:Ja

niR

ecer

,p

om

očn

ikg

ener

alne

ga

dire

ktorja

za

info

rmat

iko


PirotehniČna sredstVa: Ko trenuteK nePaZljiVosti in doKaZoVanja PriPelje do nePoVratnih PoslediC

Kdo smo mi

služba za odnose z javnostmi, sabina Vrhnjak

Vsakoletne poškodbe s pirotehnič-nimi sredstvi so stalnica dežurnih ekip okoli novega leta. »Po poškodbah s pirotehničnimi sredstvi so potreb-ne operacije, ki zahtevajo izjemno organiziranost. Potrebna je 24-urna dežurna služba, ekipa mikrokirurgov pa mora biti sredi noči sposobna

Desna roka je za 17-letnika izjemno pomembna za funkcioniranje v družbi, pa se tega pred uporabo pirotehničnih sredstev le malokdo zaveda. »Poško-dovanega dela telesa se kjub sodobnemu znanju in tehničnem napredku v medicini ne more povrniti v enako stanje kot pred poškodobo. To pa še zlasti ne velja za kompleksne visoko energentske poškodbe kosti in mehkih tkiv, med katere sodijo tudi poškodbe s pirotehničnimi sredstvi«. meni prof. dr. Uroš Ahčan, predstojnik KO za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline Kirurške klinike.

Zgoraj levo: »Pripirotehničnihizdelkih

vprostiprodajisesicernajvečkrat

srečamosprimarniminsekundarnim

učinkom,sajjekoličinapirotehnične

zmesialispojinepremajhna,dabi

povzročilaterciarniučinek,«pove

asist.mag.Simon HermanizKOza

travmatologijoKirurškeklinike.

Zgoraj desno: »Problemje,da

pirotehničnasredstvauporabljajo

otroci,kisoneizkušeniinnepoučeni

onevarnostih.Zatopasmoseveda

kriviodrasli,kisinevzamemodovolj

časazatemeljitpogovor,«meniprof.

dr.UrošAhčan,predstojnikKOza

plastično,rekonstrukcijsko,estetsko

kirurgijoinopeklineKirurškeklinike.


Kdo smo mi

izvesti izjemno zapletene operacije,« pove prof. dr. Uroš Ahčan, predstoj-nik Kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline Kirurške klinike. Po njego-vem mnenju je vsakršna uporaba pirotehničnih sredstev za proslave in obeleženje srečnih dogodkov popol-noma nepotrebna. Asist. mag. Simon Herman iz Kliničnega oddelka za trav-matologijo Kirurške klinike opozarja, da je pri uporabi pirotehnike potreb-na podobna zbranost in odsotnost psihoaktivnih snovi - enako kot pri vožnji. Oba oddelka skupaj v praznič-nih dneh odigrata ključno vlogo pri reševanju življenj in oskrbi saniranju poškodovancev ter poškodb, ki so posledica nepremišljenega ravnanja s pirotehničnimi sredstvi.

ZaKaj sPloh Pride do PošKodb?

Poškodbe ali navlažitev prižigal pirotehničnih sredstev so pogosto vzrok nesreč, saj uporabnik skuša vsak izdelek prižgati večkrat. Ker se

po vsakem poskusu prižigalo skrajša, se pogosto dogodi, da uporabnik s prižiganjem aktivira bistveno krajše prižigalo, ki takoj aktivira razstrelilno polnitev in zato izdelek učinkuje že v rokah ali pa v neposredni bližini telesa uporabnika. Pri zgorevanju pirotehničnih zmesi srečamo učinke, ki predstavljajo vir poškodb, to pa so temperaturni učinki, eksplozijski učin-ki, zvočni učinek, mehanski učinek (npr. udarec rakete pri nekotrolira-nem letu) in toksični učinki. Učinke eksplozij na telo delimo na primarne, sekundarne in terciarne. Primarni učinek (v angleški literaturi Primary Blast Injury - PBI) pomeni delovanje udarnega vala eksplozije. »Udarni val pomeni hitro spremembo tlaka. Ko zadene telo, povzroči razlika v tlakih eksplozivne poškodbe tkiv. Te se

najbolj izrazijo na meji med zrakom in tkivom, zato so najprej prizadeti votli organi: uho, sinusi, pljuča, prebavna cev. Sekundarni učinek eksplozije pomeni delovanje trdnih delcev, ki jih je v gibanje spravila eksplozija. Ti-pično so to stekleni drobci (na primer zaradi eksplozije petarde v stekleni-ci) in drugi delci, ki se znajdejo na mestu eksplozije. Terciarni učinek pa je učinek zaradi gibanja telesa, ki zadene ob oviro (padec) ali udarec pirotehničnega izdelka v nekontrolira-nem letu. To povzroči predvsem tope poškodbe,« razlaga asist. mag. Simon Herman. Pri pirotehničnih izdelkih v prosti prodaji se največkrat srečamo s primarnim in sekundarnim učinkom, saj je količina pirotehnične zmesi ali spojine premajhna, da bi povzročila terciarni učinek.

»Problem je, da PirotehniČna sredstVa uPorabljajo otro-Ci, Ki so neiZKušeni in nePouČeni o neVarnostih. Za to Pa smo seVeda KriVi odrasli, Ki si ne VZamemo doVolj Časa Za temeljit PogoVor,« meni Prof. dr. uroš ahČan.

Knjiga govoreči prsti

O možnih posledicah uporabe pirotehničnih sredstev je prof. dr. Uroš Ahčan izdal knjigo z naslo-vom »Govoreči prsti«. Knjiga predstavlja dve knjigi v eni: na eni strani razlaga problematiko upor-abe otrokom, na drugi pa odras-lim. »Problem je, da pirotehnična sredstva uporabljajo otroci, ki so neizkušeni in nepoučeni o nevar-nostih. Za to pa smo seveda krivi odrasli, ki si ne vzamemo dovolj časa za temeljit pogovor,« meni prof. dr. Uroš Ahčan.

Zgoraj levo: Nafotografijijekompleksnapoškodbassestavljenimipetardami.

Navadnosopoškodbepovezanezvrstopirotehničnegasredstva(eksplozivnemoči)

innačinapoškodbe(petardavroki,žepu,podnogami).Zlastinevarnojesestavljanje

inlepljenjevečjegaštevilarazličnihpirotehničnihpripomočkovinlastnaizdelava,

predelavaindodelava,kjeruporabniknepoznakako,kdajinkakomočnabo

eksplozija.Topavečinomapočnootrocibreznadzora,kiseigrajo,eksperimentirajo,

spoznavajoinizdelujejo,dabobolj»kul«,»mega«,»špon«...

Zgoraj desno: Kljubdobriorganizacijidelainpožrtvovalniekipi,soposledicetrajne

takovfunkcionalnemkotestetskemsmislu.


Kdo smo mi

VsaKa PošKodba, Ki nastane Zaradi uPorabe PirotehniČnih sredsteV, je PoPolnoma odVeČ

Statistika mogoče kaže na dejstvo, da nesreče s pirotehnič-nimi izdelki ne predstavljajo resnega družbenega problema, če pa upoštevamo, da so poškodovani predvsem zelo mladi ljudje, ki trpijo te posledice celo življenje, pa ta problem dobi drugo dimenzijo. Človek, ki še ni začel ustvarjati, je grobo zaustavljen v svojem razvoju in to predstavlja svojevr-stno tragedijo. »Vsaka poškodba, ki nastane zaradi uporabe pirotehničnih sredstev, je popolnoma nepotrebna,« meni prof. dr. Uroš Ahčan in dodaja, da se pri poškodbah s pirotehnič-nimi sredstvi srečujejo z različnimi poškodbami. Od manjših opeklinskih ran, brez večjih funkcionalnih posledic, žal pa zelo pogosto tudi z obsežnimi in kompleksnimi poškodbami roke z dramatičnimi funkcionalnimi in estetskimi posledicami (foto). Večinoma so poškodovane kosti (zdrobljeni, odprti zlomi) in vsa mehka tkiva: žile, živci, kite in mišice, prisotne so obsežne kožne vrzeli. Področje poškodbe je zelo veliko, tkiva so zmečkana in raztrgana in lahko propadejo tudi kasneje. Pri otrocih so poškodovane rastne stike kosti. Rane so umazane, zato je večja nevarnost okužb in zapletov po operaciji. V primeru amputacij pa replantacije največkrat niso izvedljive. Tudi izguba vida in/ali sluha sta lahko del nesrečne zgodbe. Kljub odlični organiziranosti dežurne službe, tehnični opre-mljenosti, širokem znanju najzahtevnejših kirurških tehnik in predanosti delu poškodovano roko lahko le približamo stanju pred poškodbo, tako v funkcionalnem kot estetskem smislu.

PogoVor s PoliCistom goranom maršiČem:

»ne meČimo Petard«služba za odnose z javnostmi, Polona m. lečnik Wallas

G. Maršič, policijski inšpektor v Oddelku za splošno varnost v Upravi uniformirane policije Ge-neralne policijske uprave, v pred novoletnem obdobju se zagotovo srečujete s prepovedano uporabo pirotehničnih sredstev.

»Tako je, policisti se vsako leto znova srečujemo s kršitvami na po-dročju uporabe pirotehničnih izdel-kov. Med najbolj moteče dejavnike uvrščamo uporabo pirotehničnih

izdelkov, katerih glavni učinek je pok. Še posebej nevarne so petarde.«Katere so glavne nevarnosti pirotehničnih sredstev?

»Nepremišljena, neprevidna in objestna uporaba piroteh-ničnih izdelkov pogosto povzroči telesne poškodbe, kot so na primer opekline, raztrganine rok, poškodbe oči in druge telesne poškodbe. Taka uporaba tudi moti živali ter onesna-žuje okolje.«Kdaj je dovoljena prodaja pirotehničnih sredstev in komu?

»V Zakonu o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih je do-ločeno, da je prodaja pirotehničnih izdelkov dovoljena le v času od 19. do 31. decembra. Prodaja pirotehničnih izdelkov kategorije 1 ni dovoljena osebam, mlajšim od 14 let, prodaja pirotehničnih izdelkov kategorije 2 pa ni dovoljena osebam, mlajšim od 16. Naj posebej opozorimo, da je potrebno piro-tehnične izdelke kupovati pri pooblaščenih prodajalcih.

Mladoletnikom do 14. oziroma 16. leta starosti je dovo-ljeno uporabljati pirotehnične izdelke le pod nadzorstvom staršev ali skrbnikov.

Uporaba pirotehničnih izdelkov, katerih glavni učinek je pok, je dovoljena le v času od 26. decembra do 2. januarja.«Kje uporaba pirotehnike ni dovoljena?

»Uporaba pirotehnike ni dovoljena v strnjenih stanovanj-skih naseljih, v zgradbah in vseh zaprtih prostorih, v bližini bolnišnic, v prevoznih sredstvih za potniški promet in na površinah, na katerih potekajo javni shodi in javne prireditve.«Kaj je potrebno paziti pri nakupu in uporabi?

»Pred uporabo izdelkov je potrebno prebrati navodila in jih tudi upoštevati. Lahko se zgodi, da se pirotehnični izdelek ne »obnaša« tako, kot zagotavljajo navodila. Posebej opozar-jamo na ugotovitve doma in iz tujine, da se na črnem trgu prodajajo pirotehnični izdelki, ki niso kakovostno preverjeni in so ob uporabi zelo nevarni. Zato je potrebno pirotehnične izdelke kupovati pri pooblaščenih trgovcih in se strogo držati navodil za uporabo«

oD KoD izvira beseDa pirotehniKa? Danes v pogovoru ljudje izraz »pirotehnika« uporabljajo kot sinonim za pirotehnične izdelke z učinkom poka, dima in svetlobe v raznih barvah. Sama beseda pirotehnika izhaja iz grške besede »pyros«, ki pomeni ogenj, kar bi pogovorno pomenilo tehnika ognja. Pirotehnika kot beseda je tako zbirni pojem za pirotehnične snovi, pirotehnične izdelke, pogosto pa ga uporabljajo tudi za izvajanje pirotehničnih efektov.

V letu 2010 je bilo 25 PošKodoVanCeV. najVeČ jih je bilo V silVestrsKi noČi oZ. Zgodnjih jutranjih urah noVega leta. najmlajši PošKodoVaneC je bil star 6 let (lahKa PošKodba), najstarejši 56 let (srednje huda PošKodba).


služba za odnose z javnostmi, blanka šetinc

Vse specialistične otorinolaringološke ambulante Univerzitetnega klinič-nega centra Ljubljana (UKCL), ki so do sedaj delovale na Polikliniki na Njegoševi ulici, so se sredi novembra selile v nove prostore Klinike za oto-rinolaringologijo in cervikofacialno

odPrtje

PreseliteV specialističnih otorinolaringološKih ambulant uKClna dan Pregledajo do 150 ljudi, odVisno od dneVa, letno Pa obraVnaVajo oKrog 40.000 PaCientoV

kirurgijo, Zaloška 2 (v novo stavbo za Onkološkim inštitutom).

Prof. dr. Miha Žargi, dr. med., višji svetnik, je ob tej priložnosti povedal: »Veseli in ponosni smo, da smo končno dočakali selitev vseh specialističnih otorinolaringoloških ambulant v nove prostore Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo. Sedaj pod

Društvo bolnikov z limfomom je bilo ustanovljeno 14. aprila 2005. Že lani je društvo izdalo knjižico za bolnike in njihove svojce z naslovom Diseminirani plazmocitom - kaj je to?, ki je bila letos ponovno izdana v dopolnjeni in raz-širjeni obliki. Knjižico je skupaj z doc. dr. Samom Zverom, dr. med., s Kliničnega oddelka za hematologijo Interne klinike UKCL napisala novinarka Dragica Bošnjak, ki se je z boleznijo srečala v družini. Knjižica je zelo berljivo napisa-na v obliki intervjuja, ki poteka v enakem vrstnem redu kot

bolezen – od njenega odkrivanja do diagnoze, zdravljenja. Predstavljene so tudi optimistične zgodbe bolnikov. Dise-minirani plazmocitom je ena od oblik krvnega raka, ki je po besedah doc. dr. Sama Zvera, dr. med., ne znajo pozdraviti, z zdravili pa lahko bolnikom podaljšajo življenje. Knjiga je dobrodošla pridobitev za bolnike in je na voljo na hema-toloških oddelkih po Sloveniji, pri splošnih zdravnikih in v Društvu bolnikov z limfomom.

diseminirani PlaZmoCitom - Kaj je to?biserka marolt meden

isto streho opravljamo od kirurgije do celotnih diagnostičnih postopkov, specialistično ambulantne dejavnosti, terapijo, rehabilitacijo bolezni ušes, nosu in obnosnih votlin ter grla s širšim področjem glave in vratu. Poleg najso-dobnejše opreme smo pri prostorskem načrtovanju nove klinike tako povezali vse naše dejavnosti. Ob opremi, ki jo imamo sedaj na voljo, bo mogoče nadgraditi določene načine zdravljenja otrok in odraslih ter povečati kakovost nadzora in zdravstvene oskrbe vseh naših pacientov. Vstopamo v novo obdobje, in prav je tako,« je zaključil prof. dr. Žargi.

Ordinacijski časi specialističnih ORL ambulant ostajajo nespremenjeni.



»Ste gostitelji vseh strank, ki stopajo skozi prag ustanove in na nezavedni ravni z vsakim svojim dejanjem, pogle-dom in besedo s seboj nosite pridih profesionalnosti. Bodite vi svetloba, vi bodite tisti, ki potiskate stvari naprej in na bolje,« je udeležencem delavnice o komunikaciji položila na srce Klara Removš, strokovnjakinja s področja komunikacije. Učilnica je bila polna obrazov zdravstvenih tehnikov iz Klinič-nega oddelka za travmatologijo Kirurške klinike, po koncu pa so vsi priznali, da komunikacija v teoriji res predstavlja

»Višji Cilj, Zaradi Katerega PrestoPamo Prag, je PaCient«

Klara Removšvodidelavniceokomunikacijiževrstolet,tudinaUKCLjebilaže

večkrat.Glavninamendelavnicjeozaveščanjeljudi,dasopoklicani,danasvojem

delovnemmestuodigrajovlogo,kijimjezaupana.

»Mismotisti,kimoramobitivesčas

pozorninato,kakosepogovarjamo

spacientiinzdrugimizaposlenimi.

Vsvojemvsakdanuotemnitine

razmišljaš,zatosemizdijotedelavnice

tolikoboljzanimiveinkoristne,«je

podelavnicahpovedalaBiljana

Kuzmanovič,zdravstvenitehnikizKO

zatravmatologijo(nafotografijidesno).

obisKali smo delaVniCe o KomuniKaCiji, namenjene ZdraVstVenim tehniKom na Ko Za traVmatologijo KiruršKe KliniKe

Kdo smo mi

nekaj enostavnega, a je v praksi precej drugače. »Zagotovo mi je to predavanje izredno koristilo. Mi smo tisti, ki mora-mo biti ves čas pozorni na to, kako se pogovarjamo s pacienti in z drugimi zaposlenimi. V svojem vsakdanu o tem niti ne razmišljaš, zato se mi zdijo te de-lavnice toliko bolj zanimive in koristne. Že napačen pogled ali ton glasu lahko pomeni veliko,« po koncu delavnic pove Biljana Kuzmanovič, zdravstveni tehnik iz KO za travmatologijo.

Klara Removš delavnice o komunika-ciji vodi že vrsto let, tudi na UKCL je bila že večkrat. Glavni namen delavnic je ozaveščanje ljudi, da so poklicani, da na svojem delovnem mestu odigrajo vlogo,

ki jim je zaupana: cilj je, da bi zaposleni spoznali, da je komunikacija veščina, ki se je lahko naučiš. »Moje izkušnje kažejo, da je težava ravno v občutku lastne vrednosti: človek, ki zaupa sebi, zaupa tudi drugim. Tak posameznik se ne počuti ogroženega in nima nobe-ne potrebe, da bi napadal sočloveka, temveč ima potrebo po tem, da z njim sodeluje. Pomembno je, da vsi iz dneva v dan delamo na ljudeh,« opozarja Klara Removš. Po njenih besedah so tudi pohvale, ki jih izrečemo drugim, zgolj odraz tega, kako dojemamo sebe. V zdravstvu se ji zdi izredno pomembno tudi to, da ena stran po navadi misli, da druga stran razume vse, kar ji pove. Pa temu ni tako; jezik zdravstvenih delav-cev je zapleten, pacient pa je po navadi nemočen in prestrašen.

Vsi bi se morali zavedati, da je izo-brazba samo vstopna točka, da lahko nekaj delaš, poudarja sogovornica. »Kakšen si in kako to delo opravljaš, pa je odvisno od tvojih socialnih veščin, od bolj 'mehkih vsebin', od osebnega stika in sočutja do drugih,« meni Klara Removš. Poudarja tudi, da moramo po-leg komunikacije skrbeti tudi za zunanji videz, saj tudi skozi zunanjo podobo vzpostavimo zaupanje do ljudi.


aKtualno

PosloVna odliČnost:

upravljanje s človešKimi viri v uKcl

Upravljanjesčloveškimiviri

ta meseC bo sloVesna raZglasiteV ZmagoValCeV ProjeKta PosloVne odliČnosti

mag. Peter Pustatičnik

V mesecu septembru so UKCL obi-skali ocenjevalci za Priznanje republike Slovenije za poslovno odličnost z na-menom preverjanja dejanske poslovne odličnosti v UKCL. Neformalni vtisi ocenjevalcev so bili pozitivni. Še enkrat iskrena hvala vsem sodelavcem, ki so pomagali pri uspešni izvedbi obiska ocenjevalcev ter pojasnjevanju samoo-cenitvenega poročila UKCL. Že v tem mesecu je predvidena svečana razglasi-tev zmagovalcev.

ZaPosleni smo KljuČna »sestaVina« Za usPeh uKCl

Kot je postala že navada, tudi v tej številki predstavljamo model poslovne odličnosti malce bolj podrobno. Tokrat smo na vrsti mi – zaposleni. Zagotovo se boste strinjali s trditvijo, da so zapo-sleni ključna sestavina za uspeh UKCL. Mi smo tisti, ki s svojim znanjem, delom, sposobnostmi in ustvarjalnostjo pripomoremo k temu, da UKCL živi in uspešno deluje. Pravilna organiziranost vpletenih v neko aktivnost je ključna, da ti dosežejo zastavljeni cilj, pa naj bo to nogometno moštvo ali pa Univer-zitetni klinični center Ljubljana s 7600 zaposlenimi.

UKCL je zagotovo poseben, pred-vsem ko govorimo o zaposlenih. O tem govorijo številni tudi mednarodni do-sežki in priznanja naših zaposlenih in naših timov. Vsi zaposleni UKCL skupaj uresničujemo našo vizijo. Zelo po-membno je komuniciranje med nami in pretok informacij. Eno izmed orodij komunikacije so razvojni pogovori, ki

jih v UKCL uspešno uvajamo. Njihovo poslanstvo ni le postavljanje nalog in ugotavljanje, ali smo zastavljene cilje dosegli. So tudi priložnost za oseben in odkrit pogovor z našim vodjem, pri-ložnost, da povemo svoje želje in cilje, kaj nas pri našem delu moti, kaj nas veseli in kaj nas motivira. Vse to ima seveda svoj namen. To je tudi način, da UKCL preko vodij dobi informacije o svojih zaposlenih, njihovem znanju in tudi njihovi želji po znanju.

smo Polni iZKušenj, Znanja in PrilagodljiVosti

Znanje zaposlenih je svojevrstno premoženje UKCL. UKCL uspešno razvija in uvaja nove metode zdravlje-nja. To zahteva od zaposlenih izkušnje, znanje, prilagodljivost, pripravljenost pridobivati nova znanja, čemur UKCL posveča veliko pozornost.

UKCL zaupa v sposobnosti svojih zaposlenih. Vemo, da se moramo raz-vijati, izboljševati metode zdravljenja in druge procese, iskati nove rešitve za bolj optimalno delo. Za dosego za-stavljenih ciljev organiziramo delovne skupine in projektne time, katerih člani so najboljši na svojem področju. Med-sebojno sodelovanje in timsko delo sta naši vrednosti.

Organizacijsko klimo ustvarjamo zaposleni. Dobri medsebojni odnosi so pomembni v vsaki družbeni celici – v družini, med prijatelji in prav tako med sodelavci. Ker želimo vedeti, kakšno je počutje naših sodelavcev, kako so zadovoljni s svojim delom, ali imajo vse informacije, ki jih potrebujejo za delo, opremo ... vse to ugotavljamo z vsakoletnim sodelovanjem v SiOK-ovi raziskavi in se primerjamo s sorodnimi podjetji. Na podlagi rezultatov ukrepa-mo. Kjer rezultati ne dosežejo pričako-vanj, tam ukrepamo. Kjer dosegamo želene rezultate, dobro prakso širimo naprej.



Prof. dr. Brigita Drnovšek Olup je na mestu strokovne di-rektorice skoraj dve leti in pol, v svojem mandatu pa se je doslej srečala s številnimi nepredvidljivimi situacijami. Še preden je prevzela mesto strokovne direktorice, je precej časa oklevala. Pa ne zato, ker bi se bala prevzeti pomem-ben položaj, temveč zato, ker se je bala izgubiti stik s pacienti. »S strokovnim delom, ki sem ga opravljala prej, sem bila zadovoljna. Očesna klinika je dobro delovala in poslovala, delo z bolniki je potekalo nemoteno. Zame je bila to težka odločitev predvsem zato, ker sem imela v mislih, da se bom mogla odpovedati delu s pacienti,« med drugim pove v našem pogovoru. Odkar je prevzela mesto strokovne direktorice, dvakrat tedensko operira na Očesni kliniki in ima enkrat mesečno ambulanto. S tem po njenem mnenju ohranja pomemben stik s stroko in z zaposlenimi, ki jim je za požrtvovalno delo izjemno hvaležna.

Za zidovi UKCL se vsak dan odvija vrhunska medicina. Kaj je tisto, kar UKC Ljubljana dela vodilno strokovno-medi-cinsko ustanovo v RS in kako UKCL vidite vi kot strokovna direktorica?

»UKCL že od svoje ustanovitve naprej nedvomno predsta-vlja vrh slovenske medicine. V njem delajo številni strokovnja-ki, ki svoje delo opravljajo vrhunsko in so poznani ne samo pri nas, temveč tudi v tujini. Tako velika ustanova ne more delovati brez vseh zaposlenih. Poleg izjemnih zdravnikov ima-mo vrhunsko zdravstvo nego in številne druge strokovnjake na področju zdravstva (denimo farmacevte, kemike idr.). Izreden pomen imajo tudi podporne službe. Samo tako lahko UKCL kot celota deluje uspešno - skupaj s sodobnimi aparaturami, medicinsko-tehničnimi pripomočki in zdravili, seveda.«

Pred imenovanjem za mesto strokovne direktorice ste kar nekaj časa oklevali. Zakaj? Ker vam je delo s pacienti zelo pomembno?

»S strokovnim delom, ki sem ga opravljala prej, sem bila zadovoljna. Očesna klinika je dobro delovala in poslovala,

aKtualno

StrokovnadirektoricaUKCL,prof.dr.BrigitaDrnovšekOlup,

UKCLvidikotenoizmedredkihdobrihblagovnihznamkvSlo-

veniji.Obprihajajočihpraznikihsevsemsodelavcemzahvaljuje

zanjihovdelovniprispevekvpreteklemletuinjimželilepo,

prijetnopraznovanjetervsedobrovprihajajočemletu2012.

ob KonCu leta smo naZaj in naPrej Pogledali sKuPaj s stroKoVno direKtoriCo uKCl, Prof. dr. brigito drnoVšeK oluP

»le Če imaš stalni stiK s stroKo, lahKo razumeš, Kje tičijo največji problemi,«


aKtualno

delo z bolniki je potekalo nemoteno. Zame je bila to težka odločitev predvsem zato, ker sem imela v mislih, da se bom mogla odpovedati delu s pacienti. A sem si delo organizirala tako, da tudi zdaj dvakrat tedensko operiram in imam enkrat mesečno ambulanto.«

Zakaj je stik s pacienti tako pomemben? »Čeprav večina ljudi misli, da si na mestu strokovnega

direktorja predvsem administrator, ni tako. Pomembno je, da ohranjaš stalni stik s stroko in z bolniki, kajti le tako lahko razumeš, kje tičijo največji problemi. Bolj pristen je tudi stik z zaposlenimi in komunikacija z njimi.«

Malokdo ve, a vaša posebnost je, da ste »obojeročni«. Povejte nam, kaj to sploh pomeni in kako pomembno je to za vaše strokovno delo.

»To pomeni zgolj, da lahko opravljam delo z obema rokama enakovredno; včasih je bilo to pri očesni kirurgiji zelo pomembno, danes, z razvojem tehnologije, je to manj pomembno. Pri mojem neposrednem delu pa je to veliko-krat priročno.«

Ženska na visokem položaju – ali menite, da je to v Slove-niji težko?

»Osebno se mi ne zdi nič težje. Gre samo za samodiscipli-no in organiziranost posameznika, predvsem glede združe-vanja z domačimi obveznostmi.«

Časa za domače verjetno marsikdaj zmanjka, mar ne? »Vsakdo, ki dela v medicini, in mora biti na delovnem me-

stu več kot 8 ur, se srečuje s temi problemi. Tu je za ženske, posebej za matere, nekoliko težje; zagotovo se otroci poču-tijo prikrajšane. Ker sem tudi sama bila otrok zelo zaposle-nega zdravnika, vem, kako pomembni so skupni trenutki. Še danes imam v spominu lepe nedelje, ko smo zaradi očetove službe morali vsi ostati doma.«

Biti strokovna direktorica v UKCL ni edini izmed vaših nazivov. Nedavno ste kot prva ženska postali tudi pred-sednica Evropskega združenja za očesno plastično in rekonstruktivno kirurgijo (ESOPRS). Gre za veliko čast in priznanje vašemu strokovnemu delu v mednarodni skupnosti.

»Nisem pričakovala, da bom v svoji karieri v tako zelo eksluzivnem združenju dosegla kakšno vidno mesto. V Sloveniji sem razvila to subspecialnost, iz sveta prinesla številne nove metode zdravljenja, nekaj metod, predvsem laserskih, pa sem uvedla sama in jih prenesla v svet. V ESO-

PRS so prepoznali moj prispevek k stroki in me predlagali za predsednico, kar je nato potrdila še skupščina. Doslej so bili predsedniki najbolj eminentni profesorji, zaradi česar si ime-novanje štejem v izredno čast. Prvi predsednik je bil denimo sam utemeljitelj plastične in rekonstruktivne kirurgije, prof. Jack Mustarde.

V zadnjem letu se je v UKCL zgodilo več pomembnih mej-nikov, naštejte nam jih nekaj.

»V letu 2011 smo odprli Negovalno bolnišnico, pre-novljen Klinični oddelek za kardiologijo Interne klinike in še nedolgo nazaj preselili ORL ambulante, začeli smo s postopki za najem kredita za prenovo prostorov KO za hematologijo Interne klinike, otvorili smo Simulacijski center. Ginekološka klinika, Klinika za nuklearno medicino in Ortopedska klinika so v tem letu pridobili ISO certifikat, začeli smo s postopkom mednarodne akreditacije UKCL. Številne metode na področju stroke smo izvedli prvič, a ne bi rada izpostavljala posameznih strok. Prepričana sem, da se na področju vsake subspecialnosti najde dosežek, vreden omembe.«

Ena izmed vaših večjih nalog vašega dosedanjega mandata je bila odprava čakalnih dob. Kje so ključni dosežki na tem področju in kako smo jih dosegli?

»Na vseh oddelkih smo se urejanja čakalnih dob lotili zelo zavzeto. Velik del čakalnih dob smo že uredili, kjer so še problemi, pa smo preko Republiških strokovnih kolegijev (RSK) MZ poskušali podaljšati dopustne čakalne dobe za po-samezna obolenja, pri čemer so jih večino RSK-ji že odobrili. Predvidevamo, da ob koncu leta ne bo več čakalnih dob, večjih od dopustnih.«

Ob koncu leta se vsi oziramo nazaj in naprej. Kje vidite UKCL, če pogledate naprej?

»Menim, da je UKCL ena redkih dobrih blagovnih znamk v Sloveniji in želim, da bi to tudi ostal v prihodnosti: da bi imel dovolj sredstev, sledil razvoju medicine v svetu in s tem omogočal našim državljanom zdravstveno oskrbo na ravni EU. V UKCL bomo še naprej delali vse, da bo tako, upamo pa, da bo večjo vlogo UKCL prepoznala tudi država. Hkrati bi se ob tej priložnosti rada zahvalila vsem sodelavcem za njihov delovni prispevek v letu 2011. Vsem želim lepo, prije-tno praznovanje ter vse dobro v prihajajočem letu 2012.«

»menim, da je uKCl ena redKih dobrih bla-goVnih ZnamK V sloVeniji in Želim, da bi to tudi ostal V Prihodnosti: da bi imel doVolj sredsteV, sledil raZVoju mediCine V sVetu in s tem omogoČal našim drŽaVljanom Zdra-VstVeno osKrbo na raVni eu. V uKCl bomo še naPrej delali Vse, da bo taKo,«

»Ker sem tudi sama otroK Zelo ZaPoslene-ga ZdraVniKa, Vem, KaKo Pomembni so sKu-Pni trenutKi. še danes imam V lePem sPomi-nu nedelje, Ko smo Vsi ostali doma.«


prof dr. Živa Novak Antolič

Od junija 2011 v Medicinskem simulacijskem centru UKCL potekajo delavnice »učenje učiteljev - training the trainers« (TTT), ki jih je bilo d leta 2008 že 20. V 2011 smo začeli z nadaljevalnimi delavnicami, 17. novembra bo tretja. Delavnice so interaktivne, namenjene glavnim in neposre-dnim mentorjem specializantov.

V osnoVni delaVniCi uČimo dajanja odZiVa

Vodje seznanimo udeležence z orodji za učinkovito pou-čevanje znanja, veščin in odnosov. Ker so mentorji običajno vpleteni tudi v dodiplomski študij, se znanje širi tudi tja. Ena najvažnejših učiteljevih dolžnosti je zagotoviti, da speciali-zant/ študent prevzame odgovornost za svoj razvoj. Učimo osnove dajanja pravilnega, učinkovitega odziva, kognitivno učenje veščin v štirih korakih ter osnove komunikacije, oce-njevanja in presoje. Večina od 128 udeležencev 28 različnih specialnosti je na TTT uživala in ugotovila, da se je pred njimi odprlo veliko novo področje in da je za marsikaj zanimivega zmanjkalo časa.

V nadaljeValnih delaVniCah goVorimo o ProfesionaliZmu in uČinKoVitejšem raZmišljanju

V TTT2 smo vodje namenili več časa učenju veščin na modelu, osnovam učenja profesionalizma – posebej empatiji. Veliko medicinskih fakultet po svetu eksplicitno uči profesiona-lizem. Pri nas mislimo, da vsak študent medicine/ zdravnik kar ve, kako naj se obnaša kot profesionalec. Potem se pa čudimo, kadar nas javnost vidi zelo drugače. Prvi dan študija medicine naj študentje izvejo, da so medicinski profesionalizem vre-dnote, obnašanje in odnosi, ki zagotavljajo zaupanje javnosti v zdravnike. Zdravnikovo znanje, klinične veščine ter odnos in obnašanje so v službi zaščite in ponovnega vzpostavljanja zdravja in dobrega počutja ljudi. Profesionalizma se da naučiti: je pa treba o tem govoriti, pisati in razmišljati. Vztrajno in sku-paj z učiteljskim tutorstvom na Medicinski fakulteti v Ljubljani,

»uČenje uČiteljeV«: profesionalizma se Da naučiti!

aKtualno

Medicinajepoklic,prikateremsozdravnikovoznanje,

kliničneveščineinpresojavslužbizaščiteinponovnega

vzpostavljanjadobregapočutjaljudi,meddrugimizvedo

udeležencidelavnicTTT.

360 stopinjskim ocenjevanjem specializantov porodništva in ginekologije, uvodnim pogovorom s specializantom, pogovori s presojo, objavljanjem pozitivnih zgodb iz profesionalnega ži-vljenja in z ustreznim dajanjem odziva ob vsakršnem dogodku (pozitivnem ali negativnem) bomo dosegli, da bo medicina, ki se sama regulira, dosegla čim bolj profesionalno obnašanje pri čim večjem številu zdravnikov. Udeležencem ponudimo tudi osnove paralelnega razmišljanja - 6 klobukov dr. Edwarda de Bona za učinkovitejše razmišljanje.

Osrednji dogodek v TTT2 je posvečen osnovam samo-refleksije, odnosom, pogajanjem, ublažitvi vsakodnevnega stresa; vodi ga doc dr. Maja Rus Makovec. Že na delavnicah samorefleksije v okviru delavnic za učitelje tutorje na Medi-cinski fakulteti Ljubljana se je izkazalo, kako zelo zdravniki to potrebujemo.

sPeCialiZant naj PreVZame odgoVornost Za sVoj raZVoj

Zahvaljujem se vsem, ki so do sedaj in bodo še sodelovali pri vodenju: prim dr Vasilij Matko Cerar, doc dr Zvonka Rener Primec, doc dr Maja Rus Makovec, prof dr Vita Dolžan, Vladislava Stamos, dr. med., Daša Troha, dr. med., as. Mag. Lili Steblovnik, as. Mag. Miha Lučovnik. Posebna zahvala prof. dr. Vesni Paver Eržen, ki nas je prijazno povabila v Simulacijski center UKCL. Prof. Paver Eržen je zaslužna, da UKCL ta center ima in smo ji neizmerno hvaležni, saj pomeni nujno pridobitev na področju edukacije.

»Pri nas mislimo, da VsaK študent mediCine/ ZdraVniK Kar Ve, KaKo naj se obnaša Kot ProfesionaleC. PrVi dan študija mediCine naj študentje iZVejo, da so mediCinsKi Profesio-naliZem Vrednote, obnašanje in odnosi, Ki ZagotaVljajo ZauPanje jaVnosti V ZdraVniKe.«


Polona Lečnik Wallas

mnoŽiČne nesreČeV odnosu do javnosti nam je uspelo do-seči dobro prakso v primeru sporoča-nja števila ponesrečencev, udeleženih v množičnih nesrečah, zdravstvenega stanja na primer otrok, ki so se pone-srečili z avtobusom, ali pa stanja poško-dovancev, ki so jih po trčenju z vlakom pripeljani v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Interes novinarjev (javnosti) je v takšnih primerih velik, želijo si podrobnejših informacij, naša naloga kot UKC Ljubljana pa je, da pomiri-mo javnost ter jim na poljuden način sporočimo, da smo za vse poskrbeli. Seveda pri tem vedno pazimo, da ne komuniciramo podrobnosti in osebnih podatkov pacientov.

nesreČe PosameZniKoVZa javnost so še posebej zanimive redke nesreče, kot na primer nesreča padalca na Jahorini, ali zdravstveno stanje poškodovanega »znanega« Slo-venca. Večino informacij mediji izvedo že iz Policijske postaje Ljubljana, na nas pa se obrnejo takoj zatem ali celo istočasno. Novinarji od nas pričakuje-jo tonsko izjavo dežurnega zdravnika oziroma nastop v živo, ki ga po navadi SOJ organizira za vse medije.

PosameZni noVinarsKi KliCi Po oddelKih, teleViZijsKe Kamere na hodniKihPogosto posamezni novinarji sami kličejo na urgenco, k vratarju, ali pa celo svoje znance, ki so zaposleni v UKCL ter zahtevajo informacije. Pro-blem, ki nastaja ob tem je, da smo v

UKCL zavezani obveščati vse medije enakopravno, če ne, smo tako tarče pripomb. Če pride do snemanja v prostorih UKCL brez našega soglasja, lahko prihaja do kršitve zasebnosti bolnikov in čakajočih. Da poroča-nje poteka po vseh pravilih, mora postopek voditi Služba za odnose z javnostmi.

Katere aKtiVnosti iZVedemo?V sodelovanju z nadzornim zdravni-kom, s katerim se dogovorimo (ali ga določi predstojnik), pripravimo pisno izjavo za javnost; s katero medijem sporočimo število poškodovancev in/ali gre za lažje ali težje poškodbe, koliko jih je hospitaliziranih oziroma

odpuščenih v domačo oskrbo, skrat-ka, splošno o njihovem zdravstvenem stanju.

V sodelovanju z zdravnikom se po potrebi – a zgolj v izrednih situacijah in po končani obravnavi, organizira izjava za VSE medije. Služba za odnose z jav-nostmi se trudi, da bi v UKCL vzpostavi-li ustrezno in usklajeno komuniciranje z novinarji v primeru nesreč, ki odmevajo v javnosti.

Hkrati se v Službi za odnose z javnostmi zahvaljujemo vsem zaposlenim zdravni-kom in drugim zaposlenim na Urgenci in KO za travmatologijo za dosedanje izjemno sodelovanje in si želimo, da bi tako dobro delali tudi naprej.

interes jaVnosti: množične nesreče

aKtualno

V letošnjem letu smo V sluŽbi Za odnose Z jaVnostmi VeliKoKrat PosredoVali in-formaCije o ZdraVstVenem stanju PaCientoV oZ. o VeČjem šteVilu PošKodoVanCeV. KomuniCirali smo tudi o nesreČah, Ki so bile Posebej ZanimiVe Za jaVnost (Znane osebnosti).


služba za odnose z javnostmi, Polona m. lečnik Walllas

Irena Avbelj je najbolj popolna tekmo-valka na svetu v klasičnih padalskih disciplinah in ima do danes v zbirki vse naslove z največjih tekmovanj: v skokih v cilj, v kombinaciji skokov v cilj in fi-gurativnih skokov, v figurativnih skokih in v paraskiju - v kombinaciji padalstva in veleslaloma. Padalstvu se je zapisala pred 24. leti, ko je uspešno opravila padalski tečaj. Avgusta letos pa se je po-škodovala pri doskoku na cilj v Kikindi. Dva meseca in pol je preživela v Uni-verzitetnem kliničnem centru Ljubljana, za seboj ima 6 operacij, njena volja in pozitivna energija, ki jo izžareva, pa sta nalezljivi in zgled mnogim.

Ste naša najboljša padalka vseh časov. V svoji 24-letni karieri ste prejeli števil-ne pokale, medalje, priznanja. Še pred padalstvom ste bili odlična športnica; nam lahko kaj poveste o obdobju, ko ste trenirali gimnastiko, podvodno orientacijo, hitrostno plavanje?»V času osnovne šole sva s sestro dvojčico 4 leta hodili v Narodni dom k telovadbi, potem sem 7 let plavala pri Plavalnem klubu Ljubljana. Ker so za

našim treningom imeli trening še plavut-karji, je bilo logično, da poskusim še to. Sledilo je treniranje hitrostnega plavanja in potapljanje, leta 1982 pa sem naredila še potapljaški izpit, da sem se lahko začela ukvarjati s podvodno orientacijo.

Če pogledam nazaj, in to vedno rada poudarim, vsi ti uspehi, ki so se potem pokazali v padalstvu, so bili nadgradnja vsega, s čimer sem se že prej ukvarjala.«

Avgusta letos ste se poškodovali na evropskem prvenstvu v Kikindi. Kar dva meseca in pol ste preživeli v UKCL, za seboj imate 6 operacij. Kakšno je bilo vaše okrevanje?»Pomembno se mi zdi, da pacient zaupa zdravnikom, da se jim prepusti. Jaz sem od prvega trenutka verjela, da bodo naredili najboljše, kar lahko. Omenila bi dr. Said Al Maweda, asist. dr. Anžeta Kristana, in dr. Marka Juga, zaradi katerih sem danes praktično spet na nogah. To je krasna ekipa. Tudi v intenzivni sobi A oddelka moram vse pohvaliti, samo trepalnico sem prema-knila, pa so me že spraševali, če kaj potrebujem. Še posebej sem si zapo-mnila zdravstvenega tehnika Stanka. Prav tako bi se zahvalila glavni sestri Zvezdani Pratneker, pa nadzorni sestri Metki. Še največ časa pa sem preživela s sestrami na oddelku A – še posebno se jim zahvaljujem za njihove prijazne nasmehe, dobro voljo, nasvete in za

»Ko sem se usPela sama obrniti na Postelji, sem se PoČutila bolje, Kot če bi zmagala na svetovnem prvenstvu«

aKtualno

PogoVarjali smo se Z ireno aVbelj, sVetoVno Znano PadalKo, Ki je V uKCl PreŽiVela dVa meseCa in Pol: »šele Zdaj se bodo PraVe ČloVešKe Zmage PoKaZale, PrePriČana Pa sem, da jih bo še Kar neKaj, Preden se doKonČno sPet PostaVim na noge,« je dejala V PogoVoru.

IrenaAbveljjevUKCLpreživeladvamesecainpol.


vso pomoč, ki sem jo še kako potre-bovala, kljub temu, da so na trenutke zagotovo preobremenjene. Zdi se mi, da so prav vse usposobljene za ta oddelek, da poznajo vse strokovne prijeme. Pohvalila bi še vse tri fiziotera-pevtke Manco, Miro in Karmen, ki se ti posvetijo, za vsak gib, za vsako vajo. Za tisti kratek čas, ki ga imajo na voljo za pacienta, so prekrasne. Ne smem pozabiti na dr. Nado Rotovnik Kozjek, ki je bedela nad mojo prehrano in dr. Gorana Jegliča za vsa prijetna kramlja-nja ob mojih prebujanjih iz narkoze.«

Omenili ste, da ste zdravnike na vizi-tah pričakali pripravljeni. Na kakšen način?»Res je, najboljše je bilo na vizitah. Vedno sem hotela vprašati še to in še to, a se je vse tako hitro dogajalo, da sem jih na koncu pozabila. Potem sem si začela zapisovati, in ko jih je v sobo prišlo 9 ali 10, sem imela 'plonk listek' v roki; spraševala sem jih vse, kar me je zanimalo; kaj so mi delali, kaj bodo delali. Če kdo ni imel časa, mi je prišel kasneje razložiti. Res pa je, da so se včasih morali kar dolgo zadržati pri moji postelji (smeh).«

Kako ste vi osebno spremljali vaše okrevanje, so bili tudi trenutki, ki se jih neradi spominjate?»Drugi ali tretji dan po nesreči sem se postavila na realna tla in sprejela, kar se mi je zgodilo. Nikoli si nisem ničesar očitala; enostavno odmislila sem, zdaj je treba naprej ... Nekaj kolegov me je opozorilo, da bom imela dneve nihanj in da moram biti psihično močna. Jaz pa sem si rekla, da sploh ne bom dopustila, da se slabe misli pojavijo. Veselila sem se vsakega giba. Ko sem se uspela sama obrniti na postelji, sem se počutila bolje, kot če bi zmagala na svetovnem prven-stvu. Ti uspehi so mi pomenili veliko

– in spet sem lahko naslednjih 14 dni zdržala z nasmehom in dobro voljo. Ko je vse v redu s teboj, na takšen način niti ne razmišljaš. Šele zdaj se bodo prave človeške zmage pokazale, prepričana pa sem, da jih bo moralo biti še kar nekaj, da se dokončno spet postavim na noge. Včasih sem imela občutek, da se mojemu zdravniku zdi, da se mi mudi. Pa se mi ne. Za vse je potreben čas.«

Preidiva še na vašo športno pot, padalstvo. Zakaj ste se odločili za padalstvo? »Morda je bilo krivo to, da sem se enostavno nasitila bazenov. Med urami študija na fakulteti sem v časopisu videla oglas za vpis na padalski tečaj. Niti nisem preveč razmišljala, bilo je nekaj novega in želela sem poskusiti. Ko sem prišla v klub, je bilo potrebno izpolniti formularje in čisto na koncu so me vprašali, koga naj obvestijo v pri-meru nesreče. Morda me je šele takrat presunilo, v kakšen šport se podajam, vendar nisem razmišljala, da je lahko tudi nevarno. Ko smo se Ljubljančani prvič peljali v Lesce na trening, smo spraševali, kje moramo zapeljati s ceste, da pridemo do letališča. Bilo je več komičnih dogodkov, bili smo novinci, nismo poznali ne opreme, ne letališča, ne skokov. Letališče Lesce ima dolgo tradicijo, po II. svetovni vojni je bilo mednarodno letališče, sočasno pa se je tudi padalstvo zelo razvilo. Imela sem srečo, da sem prišla med takšne učitelje – trenerje, ki so bili že takrat v svetovni špici.«

Gre za pretežno moški šport, celo ekipe v disciplinah, v katerih nastopa-te, so mešane. Kako so na vas gledali kot žensko?»Res je, veliko padalk ni bilo, če pa so bile, so kasneje odnehale. V meni je bila močna želja, že po prvem, drugem skoku

sem vedela, da je to moj šport in v tem sem se videla. Nihče me ne bi mogel prepričati o nasprotnem. Se pa je bilo po-trebno boriti, vedno, samo z vztrajnostjo lahko premostiš predsodke drugih.«

Pravijo, da je prvi skok s padalom nepozaben. Kakšen je bil vaš?»To je posebna izkušnja v življenju, sko-čiti prvič, tega se vsak spominja. Moj prvi skok je bil iz 1000 metrov, padalo se je avtomatsko odpiralo. Skratka, bilo je nepozabno. Točno sem vedela, da me vlečejo skoki in niti za hip nisem pomišljala, da bi se odločila za kaj dru-gega. Privlačil me je predvsem prosti pad, čeprav me je ločilo do njega še kar nekaj skokov.«

Tekmujete v klasičnih disciplinah, de-nimo v skokih na cilj in v figurativnih skokih. Osebno se mi zdijo posebej zanimivi paraski in nočni skoki; nam jih opišete? »Paraski je kombinacija dveh disciplin – padalstva in veleslaloma. Najprej odpeljemo dva teka veloslaloma po FIS pravilih in glede na zaostanek od prvega dobiš kazenske centimetre; vsaka sekunda je 3,3 cm kazenskih centimetrov doskoka na cilj. Blazina je postavljena na bregu, kar otežuje pogoje. Ta disciplina se je razvila iz reševanja v gorah. Prvo svetovno prvenstvo je bilo v Sarajevu leta 1985. Je mlajša disciplina, potem so freefly in skoki s kupolomi. Pri nočnih skokih pa je posebnost ta, da se praktično nič ne vidi, ekipa, ki skače se mora dobro po-znati med seboj. Padalci si damo lučke na ramena, da se prepoznamo med seboj. Dve leti nazaj je Anglež zgrešil cilj in pristal v krožišče ter popolnoma zamešal prostor za doskok … Takrat se je sicer vse končalo srečno.«

aKtualno

»omenila bi dr. al maweDa, asist. dr. anžeta Kristana, in dr. marKa juga, Zaradi Katerih sem danes PraKtiČno sPet na nogah. to je Krasna eKiPa. tudi V intenZiVni sobi a oddelKa moram Vse PohValiti, samo trePalniCo sem PremaKnila, Pa so me Že sPrašeVali, Če Kaj Potrebujem.«

»drugi ali tretji dan Po nesreČi sem se PostaVila na realna tla in sPrejela, Kar se mi je Zgodilo. niKoli si nisem niČesar oČitala; eno-staVno odmislila sem, Zdaj je treba naPrej …«


roman Vahčič

Pisalo se je leto 1988, ko sem služil vojsko v JNA. To je bilo tudi zadnje leto, ko sem na vsakdanji obvezni jutranji telo-vadbi še aktivno tekel. Do takrat mi je bil tek eden izmed priljubljenih športov, še posebej zato, ker sem bil v osnovni šoli in kasneje v srednji šoli med najhitrejšimi v razredu. Tek sem po šoli povsem zanemaril, za dolgo časa pa se mi je zameril na služenju v JNA. Oficirji niso imeli nikakršne-ga razumevanja do vojakov in so nas na telovadbo gnali kot kakšno živino. Za njih smo bili samo številke in niso ra-zumeli, da ima zaradi stroge discipline pri »fizkulturi« kdo lahko težave, npr. vnetje mišic – musklfiber. Tako smo tekli vsak dan s hudimi bolečinami v nogah. Tek sem zasovra-žil. Zakaj sploh pišem te vrstice? Po 23 letih sem namreč ponovno občutil podobno bolečino v mišicah, ker spet tečem. Toda zaradi tega teka danes nikakor ne mislim več opustiti. Letos sem se namreč udeležil celo 16. Ljubljanske-ga maratona (na 21 km), ki je bil moja prva resnejša javna udeležba in največji športni podvig.

daroVanje KrVi tiK Pred teKom: huda naPaKa

Ob vseh pretečenih kilometrih sem se pogumno prijavil na Ljubljanski maraton. Nekdo mi je rekel, da sem zmagal že samo s tem, da sem se na maraton prijavil. Prijava na maraton me je še dodatno motivirala pri vsakdanjem ritualu in svojo telesno pripravljenost sem samo še stopnjeval. Bil sem zelo zadovoljen s sabo in moje zadovoljstvo se je odra-žalo tudi v družini. Že kmalu pa je vse postalo nočna mora. Naredil sem hudo napako, ki me je skoraj stala udeležbe na maratonu. Zaradi dobrega počutja sem se nenadoma odločil, da na Zavodu za transfuzijsko medicino darujem kri. To je bilo moje jubilejno 20. darovanje, ki si ga bom zapo-mnil za vse življenje. Že drugi dan po odvzemu krvi se je moje zdravje tako poslabšalo, da sem »komaj« živel. Bilo me je groza in verjetno na darovanje krvi ne bom šel še nekaj časa. Kasneje sem izvedel, da je bil vzrok za to moja visoka stopnja športnega življenja, ki je bila na meji pretreniranosti. S krvjo sem dobesedno »odplaknil« več kot 20 % svoje tele-sne pripravljenosti. Do maratona pa je bilo samo še dobre tri tedne! Spraševal sem se, kaj naj storim. Ali naj na maraton sploh še pomislim, se mu odpovem?

Začel se je hud boj, da si izboljšam kri in da v čim kraj-šem času pridem do normalnega počutja. Prav zato je za

športnike rekreativce včasih kar problem, kdaj se udeležiti krvodajalske akcije. Trajalo je skoraj 10 dni, da sem prišel k moči in ponovno začel s treningom. Bil sem pomirjen in bolj-še volje, saj je bila možnost, da se maratona udeležim, spet uresničljiva. A zdravje še zdaleč ni bilo takšno, kot bi si želel. Kihal sem in kašljal in čutil utrujenost. Bil sem vidno razoča-ran. Kljub vsem težavam sem si še vedno zelo želel odteči svoj prvi maraton. Povsod sem iskal informacije v zvezi z dodatki v prehrani, pa tudi s samo hrano sem se dobesedno basal, da sem pridobil moč ter spodbujal telo z obrazno jogo, katero sem našel na internetu. Kljub vsemu trudu se je telo zelo počasi odzivalo, zahtevalo je svoj čas. Časa do ma-

spet tečem!uKCl smo ljudje

»Ponovnosemzačeltečiletošnjegamarca.Povsehtehletih

sobiliprvipretečenikilometritežki,ahkratitakofenomenalni,

dasemsepočutil,kotdaletim.

Po 23 letih sem PonoVno ZaČel aKtiVno teČi in na ljubljansKem maratonu PreteKel 21 KilometroV – tiK Pred teKom sem naredil usodno naPaKo: daroVal Kri


ratona pa je bilo vse manj. Z močno voljo in veliko željo sem vseeno vztrajal. In na koncu zmagal! Končno je prišel dan D, ki sem ga nestrpno pričakoval. Dvignil sem svojo štartno številko 7008 in dočakal maraton. Veselil sem se kot majhen otrok! Sedaj sem vedel, da bom kljub težavam, ki sem jih še vedno imel, prišel na zastavljen cilj. Ves trud, vsaka pozitivna misel se mi je v tistem trenutku uresničila.

dan maratona: Če bi lahKo, bi Kar Poletel!

Vreme na dan maratona je bilo kot nalašč za tek; oblač-no in približno 5 oC. Kar poletel bi, če bi lahko! Tudi če ne bi prišel na cilj, sem že na samem začetku maratona doživel nekaj, česar ne znam opisati z besedami. Telo je odlično delovalo, svojo vlogo je imel seveda tudi adrenalin. Po 50 minutah teka sem presegel magično mejo 10 km, ki sem je bil vajen teči na svojih tekih. Začela pa se je psiholo-

ška borba, saj nisem bil še niti na polovici proge. Dolga pot je bila še do cilja. Telo je še vedno čudežno delovalo, bil sem zadovoljen, da s tako lahkoto tečem. A to je bilo žal le do 15 km, ko sem v kolenu nenadoma začutil ostro bole-čino, ki se je iz kilometra v kilometer samo še stopnjevala. Zmanjšati sem moral tempo teka. Ko sem pritekel na Du-najsko cesto, je bilo do cilja le še približno 3,5 km. Pomislil sem, da sem praktično že na koncu. A pot do cilja nikakor ni bila tako enostavna. Ravnina se je vlekla v neskončnost, moči so mi zaradi bolečin začele pešati. Trda podlaga asfalta mojim nogam ni bila prav nič po godu. Prvič sem se ustavil na stojnicah z vodo. Takrat sem še bolj začutil bolečino v kolenu in prvič resno pomislil, da zaradi nje predčasno končam maraton. Z ne vem kakšnim razlogom sem svoje telo ponovno pognal v tek. Mogoče zato, da bi se prepričal, ali naj res končam ali ne? Takoj sem videl, da so bolečine med tekom znosne in zato sem nadaljeval! Misli pa so bile prazne, videl sem samo tekače pred seboj in jim slepo sledil. Ko je pri Bavarskem dvoru mimo pritekel Kenijski tekač (ki je na maratonu zmagal) in me prehitel za en krog, pa sem začutil, da iz sebe lahko iztisnem še več moči. To se je dogajalo avtomatsko, ne da bi se tega sploh zavedel. Kako komplicirano je lahko naše telo! Le kdo bi to razumel? Do cilja je bil le še kilometer. Pretekel sem ga z neverjetno hitrostjo, čudil sem se samemu sebi, od kod mi nenadoma vsa ta moč, o bolečini ni bilo ne duha ne sluha. Počutil sem se, kot da bi pravkar začel teči. Kar nenadoma sem pred sabo zagledal cilj in zmaga je bila moja!

uKCl smo ljudje

»danes lahKo Z Vsem Ponosom reČem: te-Čem PredVsem Zato, da normalno ŽiVim. je moje sredstVo Za boljše PoČutje, Za ureje-no, Pametno in disCiPlinirano ŽiVljenje.«

Progosempretekelvčasu2:00:16!BravoJAZ!


utriP uKCl

služba za odnose z javnostmi in Peter Pustatičnik

Univerzitetni klinični center Ljubljana je ugledna mednaro-dna zdravstvena institucija. Ugled smo si pridobili na podlagi mednarodno priznanih odličnih rezultatov dela, katerim smo botrovali zaposleni UKCL in naše delovno okolje. Tudi letos smo se vključili v nacionalni Projekt za primerjalno raziskovanje organizacijske klime v slovenskih podjetjih z namenom nadalj-njega iskanja priložnosti za izboljšave na področju organizacij-ske klime. Anketni vprašalnik, ki smo ga vsi sodelavci dobili priloženega k decembrski plači, nam bo omogočil meritev in analizo organizacijske klime, primerjavo z drugimi organi-zacijami in podlage za izdelavo ukrepov za nadaljnje dogra-jevanja sistema upravljanja s človeškimi viri. UKCL je kljub

kriznim časom še naprej skrben delodajalec, ki skrbi za varno zaposlitev zaposlenih UKCL. Kljub zaostreni finančni situaciji (občutno nižanje cen naših storitev s strni z ZZZS) svojim so-delavcem iz meseca v mesec zagotavlja redno izplačilo plač, družini prijazno in varno delovno okolje, možnost strokovne-ga razvoja in izobraževanj … Prosimo Vas, da anketo izpolnite objektivno, verodostojno ob upoštevanju dejanskih možnosti. Le na podlagi objektivno izpolnjenih anket bomo lahko ugotovi-li dejanske priložnosti za izboljšanje in načrtovali prave ukrepe.

V anketiranje bomo vključeni vsi zaposleni v UKC Ljublja-na, zbiranje odgovorov pa bo potekalo do Božiča. Z rezultati ankete bomo seznanjeni konec januarja in jih bomo objavili v februarski številki internega glasila, zato vas še enkrat prosimo za sodelovanje. Vnaprej hvala.

mag. mateja Verhovec Kajtner

V Ljubljani smo v oktobru že četrtič obeležili Evropski dan darovanja. Dogo-dek v organizaciji Slovenija-transplanta so sestavljali strokovno srečanje, špor-tno-družabna prireditev ter zahvalni verski obred.

V strokovnem delu je prim. Danica Avsec, direktorica Slovenija-transplan-ta, predstavila Madridsko resolucijo. Resolucija je bila sprejeta lani in govori o samozadostnosti na področju transplantacijske medicine. V nadalje-vanju je Jerica Zupan, visoka uradnica generalnega direktorata za zdravje Evropske komisije v Bruslju, predstavi-la akcijski načrt v programu darovanja organov ter direktivo za kakovost in varnost.

Osrednja tema sta bili predstavitvi dobrih praks donorskega programa: hrvaške in portugalske. Obe državi sta

v kratkem času dosegli zavidljive rezul-tate in se približali vodilni Španiji.

V hrvaškem modelu so bili prika-zani rezultati zadnjih štirih let, ko so zabeležili skokovito rast na področju pridobivanja mrtvih darovalcev. Lani so presadili 53 ledvic in 27 jeter na

milijon prebivalcev, kar je izjemen rezultat.

Pri predstavitvi slovenskega modela smo bili sicer ponosni, saj presegamo evropsko povprečje, a imamo glede na rezultate obeh predstavljenih držav še precej prostora za izboljšavo. !

merjenje organiZaCijsKe Klime Kot projeKt vseh nas

eVroPsKi Dan Darovanja na Četrtem eVroPsKem dneVu daroVanja osrednja tema PredVsem PredstaViteV do-brih PraKs donorsKega Programa iZ hrVašKe in PortugalsKe

VPrašalniKe o organiZaCijsKi Klimi in ZadoVoljstVu ZaPoslenih smo dobili ob de-CembrsKi PlaČi; namen je sPremljanje in analiZa trenutnega stanja in naČrtoVanje moŽnosti Za iZboljšaVe


utriP uKCl

biserka Komac, vodja male galerije

V Mali galeriji KUD Kliničnega centra z največjim veseljem gosti različne umetnike, najraje pa take, ki še nikoli niso imeli samostojne razstave, ter hendikepirane ustvarjalce. Tako dobijo možnost pokazati svetu, kaj ustvarjajo in kaj zmorejo. V novem-bru je v okviru KUD-a v Mali galeriji odprla razstavo anestezi-ologinja jeseniške bolnišnice Judita Mandeljc Kunčič, članica Likovne skupine KUD. Ob prireditvi za bolnike ja nastopila vokalno-instrumentalna skupina Katanija z odlično harmonikari-co, mlado zdravnico stažistko Marijo Račič. Vabimo tudi drugo zdravstveno osebje, da se v KUD-u umetniško predstavi.


Sladkorna bolezen tipa 2 je najpo-gostejša oblika sladkorne bolezni, za katero zboli 90 odstotkov vseh bolnikov s sladkorno boleznijo, predvsem srednja in starejša generacija odraslih. »Zanjo je značilna trajno povišana raven krvnega sladkorja (hiperglikemija), ki je posledi-ca nezadostnega izločanja inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja ali obojega,« pove doc. dr. Andrej Janež, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Interne klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL).

ZdraVljenjeZnižanje prekomerne telesne mase,

dietna prehrana nasploh in telesna dejavnost izboljšajo stanje sladkorne bolezni. Takoj po odkritju bolezni so

ti ukrepi včasih dovolj učinkoviti za dobro urejenost glukoze v krvi, pri ne-katerih pa je treba že takoj začeti tudi z zdravili. Progresiven potek bolezni zahteva vedno bolj intenzivno zdravlje-nje, sprva z več vrstami tablet, končno pa pri mnogih bolnikih tudi z injekcija-mi inzulina.

»Glede na to, da imajo diabetiki tipa 2 pogosto več dejavnikov tveganja za srčnožilne zaplete hkrati, poleg pove-čane glukoze v krvi tudi povečan tlak in povečane maščobe v krvi, je smotrno z ustreznim zdravljenjem nadzorovati vsakega izmed njih. Skupni pristop k odpravljanju naštetih nepravilnosti imenujemo večdejavniško obravnavanje. Zdravljenje povišanega krvnega tlaka in krvnih maščob pri sladkornem bolniku je doživljenjsko. Izobraževanje je ključno za učinkovito zdravljenje bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2. Bolnik sam izvaja zdravljenje po nasvetu zdravnika,

kar lahko izvaja kakovostno samo z ustre-znim razumevanjem bolezni, načinom zdravljenja, ki ga ima, in tudi postopki ambulantne obravnave te kronične bole-zni,« še pove doc. dr. Andrej Janež.

V mali galeriji uKCl oDprli še eno razstavo

sladkorna bolezen tipa 2: smiselno je zgodnje odkrivanje bolezni in čim prejšnje zdravljenjePojaVnost sladKorne boleZni se PoVeČuje Z daljšanjem ŽiVljenjsKe dobe in neZdraVim naČinom ŽiVljenja, s Pre-malo gibanja in PreVeČ hrane

sVetoVna ZdraVstVena organiZa-Cija oCenjuje, da ima sladKorno boleZen oKoli 6.4 % odraslih Po sVetu. V noVem tisoČletju je Po sVetu PribliŽno 285 milijonoV bolniKoV s sladKorno boleZnijo. naPoVedujejo, da se bo šteVilo do leta 2030 PoVeČalo in Prese-glo 430 milijonoV, Kar Pomeni, da bo PriZadet eden od 20 odraslih. Za sloVenijo PredVideVajo, da bo leta 2030 imelo sladKorno bole-Zen 8.9 % PrebiValstVa.

Harmonikarica

priskupini

Katanija,

zdravnica

stažistkaMarija

Račič(fotoTea

Šulek)

Vnovembru,obsvetovnemdnevu

sladkornebolezni,smovavli

glavnestavbeUKCLmimoidočim,

obiskovalceminzaposlenimomogočili

brezplačnomerjenjeglukozevkrvi.


utriP uKCl

Kirurška klinika Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana v letu 2011 praznuje 225. obletnico, ko je bila v takratni Deželni bolnici kirurgija omenjena kot dejavnost. Ta jubilej smo obeležili tudi z razstavo fotografij v Osrednjem Atriju Mestne hiše v Ljubljani. Namen razstave je prebivalcem in obiskovalcem Ljubljane v sliki

in kratki besedi prikazati utrinke iz dejavnosti dela in življenja Ki-rurške klinike. Razstavo je otvoril gospod Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana, skupaj s strokovno direktorico prof. dr. Brigito Drnovšek, dr. med., ter strokovnim direktorjem Kirurške klinike, prof. dr. Alojz Pleskovi-čem, dr. med..


Na letošnjem že tretjem mednarodnem strokovnem sreča-nju v organizaciji Kliničnega oddelka za kardiologijo Interne klinike, so govorili o najpogostejši motnji srčnega ritma, to je atrijski fibrilaciji. Čeprav gre za pogosto bolezen, ki ima lahko resne zaplete, je še vedno premalo poznana. Osveščenost pa lahko prepreči marsikateri zaplet. Za ljudi z atrijsko fibrilacijo je značilno, da imajo neprijeten občutek razbijanja v prsnem košu in nereden utrip, ki je mestoma hiter ali počasen, utrip je lahko »naravnost divji«. Vendar 30 odstotkov bolnikov spre-memb ne zazna in se tako večkrat zgodi, da bolezen odkrijejo šele, ko nastopi zaplet; pogosto je to možganska kap.

Atrijska fibrilacija je največkrat pridružena srčnim obo-lenjem. Bolj je denimo ogrožena starejša populacija, tisti z

visokim krvnim tlakom, sladkorno boleznijo ali srčnim popu-ščanjem. Pojavi pa se tudi pri mlajših, starih od 25 do 40 let, pri katerih jasnega, očitnega vzroka ne odkrijejo.

Motnje srčnega ritma nastanejo zaradi nepravilnosti v delovanju prevodnega sistema srca, lahko so posledica mote-ne koronarne cirkulacije, okvare ali obolenja srčnih zaklopk, vnetja srčne mišice, neustreznega delovanja žleze ščitnice. Proti prepočasnemu bitju srca v glavnem ni na voljo dovolj učinkovitih zdravil. Po natančnih preiskavah se kardiolog odloči, ali je bolnik primeren za srčni spodbujevalnik ali ne, ki pa ne pozdravi srca, ali ga varuje pred nadaljnjimi zapleti, temveč zgolj uravnava ritem delovanja srca. Srčni spodbuje-valnik je bolnikov dosmrtni spremljevalec.

Srčni spodbujevalnik sam po sebi ne zmanjša zmožnosti za delo, razen v posebnih okoliščinah.

Pri vožnji avtomobila, motornega kolesa, poto-vanje lahko poteka brez omejitev. Prav tako se pri-poročajo različne športne aktivnosti. Gibanje je dobro za srce, zato spodbujamo tudi fizično aktivnost.

zajtrK v vrtcu: otroCi Prof. dr. rajKu Kendi: »iZVoli, da ne boš Kihal,« marko alauf

Letos je že petič potekala akcija zaj-trka v vrtcih in šolah, ki se je tokrat ime-novala »Tradicionalni slovenski zajtrk«.

Projekt, ki naj bi postal tradicionalen, je nastal na pobudo Čebelarske zveze Slo-venije, ki je letos že peto leto zapored organizirala tudi akcijo Med za zajtrk v vseh slovenskih vrtcih. Akciji, katere namen je predvsem osveščati in izobra-ževati o pomenu zajtrka, so se pridružili tudi ostali pridelovalci slovenske hrane, tako da so se poleg medu na mizah znašli tudi mleko, maslo in jabolka. Na povabilo vrtca Pedenjped, enota Zad-vor, se je »tradicionalnega slovenskega

zajtrka« poleg čebelarjev ČD Lj. Moste Polje in predsednika ČS Sostro-MOL, g.Moškrič Janeza, udeležil tudi prof.dr.Rajko Kenda, ki je poudaril pomen rednega zajtrka za zdravje otrok. Otroci in gostje so se v sproščenem vzdušju prepustili zajtrkovanju in poučno zabav-nemu pogovoru. Po koncu zajtrka se je ravnateljica vrtca ga. Marjana Zupančič zahvalila za obisk, otroci pa so prof. dr. Kendi izročili kozarec medu z željo: »da ne boš kihal.«

eleKtrostimulacije srca in motnje srČnega ritma

KiruršKa KliniKa sKoZi Čas

služba za odnose z javnostmi

JubilejKirurškeklinikesmoobeležilitudiz

razstavofotografijvOsrednjemAtrijuMestne

hiševLjubljani.

Kolegij higieniKoV uKCl - stalna stroKoV-na sKuPina, Ki jo Vodi PomoČniCa glaVne mediCinsKe sestre Za higiensKo ePidemio-lošKo PodroČje Že od leta 1994 – se je odPraVil V noVo mesto


utriP uKCl

mojca dolinšek

Kolegij higienikov UKCL združuje medicinske sestre za obvladovanje bolnišničnih okužb in vse druge strokovnjake, kot so sanitarni inženirji, fizioterapevti, radiološki in varnostni inženirji, ki ob svojem osnovnem de-lokrogu združujejo tudi pristojnosti za bolnišnično higieno in preprečevanje bolnišničnih okužb v neposrednem delovnem okolju bolniškega oddelka, klinike, Kliničnega oddelka ali služb in inštitutov.V svojem programu imamo tudi obiske drugih bolnišnic in letos v septembru smo bili prijazno sprejeti v Splošni bol-nišnici Novo mesto, kjer vodi področje

zdravstvene nege in oskrbe pomočnica direktorice za zdravstveno nego, Zlata Rebolj, dipl.m.s., naša nekdanja sode-lavka na Kirurški kliniki. Področje obvladovanja okužb sta nam predstavili zdravnica za obvladovanje okužb (ZOBO) Tatjana Remec, dr. med., specialist infektolog in kolegica v vlogi medicinske sestre za obvladovanje okužb (SOBO), Ingrid Jaklič, dipl. san. inž. Povedali sta, da spremljajo kazalnike kakovosti po navodilih Ministrstva za zdravje, ki vključujejo tudi sistematič-no spremljanje pojavnosti rezistentnih bakterij, da nadzorujejo vodne vire na Legionelo in spremljajo okužbe kirurških ran. Poudarili sta, da je to področje dela, ki zahteva veliko prizadevnih in

vztrajnih posameznikov neposredno na bolniških oddelkih in s pomembno podporo vodstva bolnišnice. Bolnišnica je obnovljena, posebej kirurška stavba je energetsko sanirana zgradba, s čimer so posebej zadovoljni. Pokazali so nam različne bolniške oddel-ke glede na zanimanja posameznikov. Imeli smo vtis o dobro vzdrževani in razvojno usmerjeni bolnišnici. Splošno higieno – čiščenje bolnišnice zdaj spet obvladujejo v okviru notranje organiza-cije svojih čistilk, kar ocenjujejo kot bolj učinkovit sistem dela, nam je povedala vodja Službe za čiščenje, transport in ku-rirska dela Marjana Lavrič, dipl. san. inž. V popoldanskih urah smo obiskali tudi Dolenjske toplice, kjer so nam razkazali zdraviliško dejavnost in nam popestrili dan tudi s kratko predstavitvijo tehnike nordijske hoje in drugimi možnostmi, ki jih nudijo v procesih rehabilitacije bolni-kov po poškodbah. Domov smo se vrnili z vlakom, kar je še dodatno doprineslo k prijaznemu popoldanskemu druženju.

KolegijhigienikovnaobiskuvSplošni

bolnišniciNovomesto,september

2011.

bili smo na obisKu V sPlošni bolnišniCi noVo mestoKolegij higieniKoV uKCl - stalna stroKoVna sKuPina, Ki jo Vodi PomoČniCa glaVne mediCinsKe sestre Za higiensKo ePidemiološKo PodroČje Že od leta 1994 – se je od-PraVil V noVo mesto

KDo Deluje v oKviru Kolegija higieniKov uKcl?

Kolegij higienikov UKCL je stalna strokovna skupina, ki jo vodi pomočnica glavne medicinske sestre za higiensko epidemiološko področje že od leta 1994. Ko-legij se sestaja enkrat mesečno in obravnava problematiko varne obravnave bolnikov s področja bolnišnične higiene in preprečevanja bolnišničnih okužb v vseh dejavnostih, saj je preprečevanje obvladovanje okužb temeljna naloga vsake zdravstvene obravnave bolnikov.Naloge so opredeljene v skladu s Pravilnikom o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb, Ur.list RS, št.74-3597/1999 in v skladu s Pravilnikom o organizaciji in delovanju zdravstvene nege v UKCL, maj 2000.


utriP uKCl


V UKCL so strokovnjaki ob svetovnem dnevu osteoporoze (20. oktober) opo-zorili, da ta bolezen predstavlja izredno velik zdravstveni problem. Bolezen je povsod v porastu zaradi daljše življenjske dobe, boljšega odkrivanja bolezni pri bol-nikih in odkrivanja škodljivih življenjskih navad, ki pripomorejo k razvoju osteopo-roze. Pojavnost bolezni je bolj pogosta pri ženskah, čeprav je vedno več tudi t. i. moške osteoporoze.

Osteoporoza je bolezen, za katero sta značilni zmanjšana kostna masa in slabša kvaliteta kosti. Kosti postanejo zato bolj krhke in se pogosteje zlomijo, lahko tudi brez pomembne poškodbe. Najpogosteje gre za zlome vretenc, kolka, zapestja in nadlahtnice. Glavni vzroki za osteoporozo so: družinska

tanja urdih lazar

Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa letos praznuje 40-letnico delovanja, ki jo je obeležil s strokovnim srečanjem konec novem-bra. Ustanovljen je bil 9. septembra 1971 kot organizacija združenega dela v sestavi Kliničnih bolnic v Ljubljani.

Glavna področja dela inštituta predstavljajo poklicne bolezni in oce-njevanje delazmožnosti, ergonomija in fiziologija dela, industrijska toksikologi-ja in industrijska higiena, epidemiologi-ja delovnega okolja, varnost in zdravje v prometu, psihologija in humanizacija dela, promocija zdravja v delovnem okolju ter medicina športa.

Med največjimi izzivi inštituta je oblikovanje doktrine na področju veri-fikacije poklicnih bolezni, spremljanja

ob sVetoVnem dneVu osteoporoze

40 let KimdPš: znanje, izKušnje, soDelovanje

nagnjenost, pomanjkanje vitamina D, premalo kalcija v prehrani, pomanj-kanje gibanja, kajenje, pretirano pitje alkohola in zgodnja menopavza.

Bolezen po navadi do prvega zloma poteka povsem brez bolezenskih simp-tomov in znakov, zato ji pravimo tudi »TIHA BOLEZEN«.

Napredovala osteoporoza se zaradi posedanja vretenc najpogosteje kaže z bolečinami v križu, spremenjeno obliko hrbtenice (grbo) in zmanjšanjem telesne

kroničnih vplivov onesnaževalcev v delovnem okolju ter preučevanja vpliva psihosocialnih dejavnikov na zdravje delavcev. Inštitut želi okrepiti razvoj promocije zdravja pri delu, saj številne raziskave dokazujejo, da osveščanje, o zdravem delovnem in življenjskem slo-gu ter spreminjanje delovnega okolja v prid zdravju, koristi tako delavcem kot tudi podjetjem in širši družbi.

Inštitut organizira številna izobraže-vanja in strokovna srečanja za zdravnike specialiste medicine dela in druge stro-kovnjake s področja zdravja delavcev, voznikov in športnikov. V sodelovanju s Katedro za javno zdravje skrbi za organi-zacijo podiplomskega študija medicine dela, prometa in športa. Vse pomemb-nejša postaja tudi založniška dejavnost (Sanitas et labor, Glasnik KIMDPŠ, znan-stvene monografije, priročniki …).

višine, lahko za 10 ali celo 20 cm. Bolni-kom se na ta način močno poslabša ka-kovost življenja. Najhujši zaplet osteopo-roze je zlom kolka, po katerem v prvem letu dni umre dobra petina bolnikov, več kot tretjina pa se jih nikdar več ne vključi nazaj v samostojno življenje.

“tudi V sloVeniji se PrebiValstVo naglo stara, Zato oste-oPoroZa sodi med najbolj Pomembne KroniČne nenale-ZljiVe boleZni. na Podlagi raZisKaV oCenjujemo, da ima osteoPoroZo Pri nas Po 50. letu neKaKo VsaKa tretja ŽensKa in VsaK Peti mošKi,« PoVe doC. dr. tomaŽ KoCjan iZ Ko Za endoKrinologijo, diabetes in PresnoVne boleZni interne KliniKe uKCl.

osteoPoroZa, Ki ji PraVimo tudi »tiha boleZen«, je V Porastu PoVsod, bolj Pogosta je Pri ŽensKah

Kliničniinštitutzamedicinodela,

prometainšportajebilustanovljen

9.septembra1971kotorganizacija

združenegadelavsestaviKliničnih

bolnicvLjubljani.


utriP uKCl

rok berlot, alenka horvat ledi-nek, lidija Kambič

Na Nevrološki kliniki UKCL se iz leta v leto trudimo z različnimi izobraževanji. Sredi septembra je v organizaciji Centra za ekstrapiramidne bolezni KO za bole-zni živčevja (KOBŽ) o zdravljenju bolni-kov s Parkinsonovo boleznijo z metodo kontinuirane dopaminergične stimulaci-je potekal 4. mednarodni izobraževalni dan s pestro mednarodno udeležbo. Gre za metodo, ki je učinkovita pri bolnikih z napredovalo Parkinsonovo boleznijo, pri katerih zgolj peroralna terapija ne zadošča več. Ljubljanski ne-vrologi so med prvimi na svetu začeli z zdravljenjem z Duodopo, pri katerem s pomočjo črpalke in sonde bolnik prejema infuzijo levodope v obliki gela v tanko črevo, KOBŽ pa je postal tretji evropski učni center za omenjeno tehniko zdravljenja.

Konec septembra je potekala Mala šola nevrologije na temo Parkinsonove

bolezni in drugih motenj gibanja. V organizaciji doc. dr. Maje Trošt in dru-gih članov ekstrapiramidnega tima so udeležencem različnih strokovnih pro-filov, zastopanih v zdravstvu, predstavili obravnavo bolnikov z motnjami gibanja in pomen multidisciplinarnega pristopa k bolniku. O svoji vlogi pri obravnavi to-vrstnih bolnikov so predavali nevrologi, psihiater, specialist genetik, specializira-na medicinska sestra in tehnik ter psiho-loginja, socialna delavka in strokovnjaki za proces nevrorehabilitacije.

gostom iZ turČije so ljubljansKi neVrologi PredstaVili tuKajšnji model obraVnaVe bolniKa s KognitiVno motnjo.

Takoj po zaključku Male šole so kletne prostore Nevrološke klinike z razporejanjem slušalk za poslušalce in postavljanjem kabin za tolmače pripra-vili na dvodnevni obisk skupine več kot tridesetih nevrologov iz Turčije, ki so

tukajšnji Center za kognitivne motnje obiskali pod vodstvom profesorja Murata Emreja, enega izmed vodilnih svetovnih strokovnjakov za področje ne-vrodegenerativnih bolezni. Gostom so ljubljanski nevrologi predstavili tukajšnji model obravnave bolnika s kognitivno motnjo, skupno druženje pa se je spro-ščeno zaključilo z ogledom oddelkov in laboratorijev KOBŽ.

V oktobru je potekala tretja Šola mul-tiple skleroze v organizaciji Centra za multiplo sklerozo, s katero so leta 2009 pričeli kot pionirji na področju usmerje-nega izobraževanja zdravnikov družin-ske medicine na področju nevrologije. Družinskim zdravnikom so predavatelji skušali čim bolj približati simptome bo-lezni kot tudi potek postavitve diagnoze multiple skleroze, na področju zdravlje-nja pa so jih seznanili z novostmi in jim skušali razložiti njihovo vlogo v oskrbi kroničnih bolnikov s to boleznijo.

tudi o rehabilitaCiji bolniKa s ParKinsoniZmom

Služba za nevrorehabilitacijo na Nevrološki kliniki je v oktobru skupaj s Centrom za ekstrapiramidne bolezni pripravila strokovno srečanje na temo rehabilitacije bolnika s parkinsonizmom, organizatorki sta bili diplomirani fiziote-rapevtki Sabina Posar Budimlić in Lidija Kambič. Srečanje je bilo namenjeno predvsem fizioterapevtom, delovnim terapevtom in ostalim zdravstvenim sodelavcem, svoje prispevke in najno-vejše smernice za obravnavo bolnikov s parkinsonizmom pa je predstavilo 17 predavateljev iz različnih strok. Praktični primer obravnave bolnika po metodi proprioceptivne nevromuskularne facili-tacije je prikazala Zdenka Šefman, speci-alistka nevrofizioterapije. Zaradi velikega zanimanja je že načrtovana ponovitev srečanja, predvidoma v marcu 2012.

šolsKo ZaZnamoVana jesen na nevrološKi KliniKi uKcl od male šole neVrologije do obisKa neVrologoV iZ turČije

Utrinekizobiskaturškihnevrologov–demonstracijaanalizetremorjavlaboratorijuza

motnjegibanja.


sliši. Prepričana sem, da je moč misli izredno pomembna. Pred kemoterapijo sem si govorila: super, to je zdravilo zame, to me bo naredilo spet zdravo! Mnogi ljudje se ob besedici kemotera-pija stresejo in pomislijo na najslabše.« Po ozdravitvi vam je bila ponujena tudi rekonstrukcija dojke. Povejte nam svojo izkušnjo.

»Vedela sem, da me čaka rekon-strukcija dojk. Nikoli nisem spraševala vprašanj: kaj pa če … Prišla sem k odličnemu zdravniku, mag. Franciju Planinšku na Klinični oddelek za plastič-no, rekonstrukcijsko, estetsko kirur-gijo Kirurške klinike UKCL. Od vsega začetka je iskal odlične rešitve zame in se neznansko zavzemal zame, za kar sem mu hvaležna. Najprej mi je, po prestani kemoterapiji, vstavil nadome-stek vsadka (ekspander), ki je raztegnil kožo, ter leto kasneje opravil operacijo s silikonskimi vsadki. In to tako dobro, da se skoraj nič ne pozna, brazgotine so minimalne. Izredno hvaležna sem za vso podporo tudi doc. dr. Janezu Žgajnarju, ki me je operiral na Onkolo-škem inštitutu, in seveda moji onko-loginji dr. Simoni Borštnar, ki me je vseskozi pozitivno spodbujala in verjela v naš skupni cilj. Po rekonstrukciji, ki se je pred kratkim zaključila, pa zame še vedno lepo poskrbi Neva Kolar (UKCL). Lahko rečem, da je to zmaga celotnega tima, tako da sem s celostno obravnavo zelo zadovoljna in neskončno hvaležna vsem.«Veliko žensk je strah, kako bodo po operaciji ohranile svojo samopodobo. Kako ste trenutke po operaciji doje-mali vi?

»Celoten postopek zdravljenja in tudi same operacije sem jemala povsem lahkotno, mogoče kar malo preveč. Seveda te je kdaj strah, a eno-stavno greš naprej … Ko sem se zbudila po prvi operaciji po odstranitvi tkiva,

Preberite


Jana Koteska se je z manekenstvom začela ukvarjati že pri šestnajstih letih. Poleg trdih bojev na poklicnem podro-čju jo je pri 26-ih letih doletela huda preizkušnja v zasebnem življenju: rak na dojki. A je ni potrlo, še več, zgolj dvigni-lo jo je. »Pomembno je samo, da odigraš vlogo, pred katero si postavljen. Verje-tno sem tudi rak na dojki vzela kot eno izmed vlog, pa naj se to še tako čudno sliši,« pove in doda: »Prepričana sem, da je moč misli izredno pomembna. Pred kemoterapijo sem si govorila: super, to je zdravilo zame, to me bo naredilo spet zdravo,« spregovori o svojem dojemanju bolezni, ki je bila njena prva misel skoraj dve leti. Edina misel, ki jo je vseskozi spremljala, je bila, da mora čim prej ozdraveti. Da bo lahko spet delala. Kar na začetku združiva privatno s poslovnim: kako ste kot manekenka sprejeli dejstvo, da imate raka na doj-ki, saj je v manekenstvu lepota telesa nekaj najpomembnejšega?

»Ko izveš za diagnozo, ostale stvari niso pomembne. Nekako posrkaš vase vso energijo iz okolice in se osredoto-čiš nase. Manekenstvo sem tako in tako od nekdaj jemala kot hobi, zabavo, v kateri mi je na srečo uspelo. To, da so mi diagnosticirali raka, me je zadelo kot strela z jasnega. Tega se ne da opisati, a po začetnem šoku sem kmalu s trezno glavo razmišljala naprej. Edina misel, ki sem jo pri tem imela, je bila, da moram čim prej ozdraveti, da bom lahko delala naprej. Tudi v vmesnem času, ko sem še hodila na kemoterapijo, sem sodelovala na modnih dogodkih in se tudi fotografirala. Ukvarjala sem se s

»Ko iZVeš Za diagnoZo, ostale stvari niso pomembne,«

šivanjem oblačil in sodelovala pri filmu Kruha in iger (z lasuljo!), kjer sem imela tudi mini vlogo.« Vsaka bolezen za sabo prinese telesne spremembe, rak dojke še posebej. Kako ste sprejemali svojo spreminjajo-čo se podobo?

»Ko so mi izpadli lasje, mi ni bilo pre-več nenavadno … pobrila sem se, šla pod tuš in si prepevala – počutila sem se super! Morda sem se tega nekoliko naučila v modnih vodah: spreminjanja vlog in podobe, tudi v vlogah maneken-ke sem si bila včasih bolj in drugič manj všeč. Pomembno je samo, da odigraš vlogo, pred katero si postavljen. Morda pa sem tudi raka na dojki vzela kot eno izmed vlog, pa naj se to še tako čudno

Pogovor z Jano Kotesko, priznano slovensko manekenko, ki so ji pri šestindvaj-setih letih postavili diagnozo: rak na dojki. Nasmejana 28-letnica danes pravi, da je pomembno samo eno: moč pozitivnih misli


sem se prvič zavedla, da ni vse tako lahko. Tako grozno me je bolelo. Nekaj dni samo ležiš in se sploh ne premikaš, ker preveč boli. Poln si drenaž … ves v bolečinah, brez las, med cevkami – sama sebi sem rekla, da sem kot vesoljec. Po tednu dni greš domov in je lažje. Počasi se ti vračajo moči. Zagoto-vo pa so bili trenutki po operaciji zame najtežji – a ne psihično, temveč zaradi fizične bolečine.« Kaj pa bi svetovali ženskam glede samopodobe?

»Težko je svetovati. Pomembno je imeti dobro samopodobo. Jaz sama s sabo nikoli nisem imela težav – tudi če sem se zredila, mi je bilo vseeno. Zago-tovo pa v takšni situaciji vsakdo sešteje pluse in minuse: minus je morda, da celostna podoba res da ni popolnoma ista, kot je bila pred boleznijo, a ogro-men plus je, da si zdrav. Če je potrebno žrtvovati to, da si zavoljo zdravja malo drugačen, ni pomislekov. Ni debate! In ne nazadnje: vse to je lepo. Vse to sem jaz, ste vi. S tem sprejemaš del sebe.« Da ne bova govorili zgolj o pogumno prehojeni poti na področju vašega zdravja, spregovorite še o svoji karieri. Zakaj manekenstvo?

»Že od majhnega sem govorila, da bom, ko bom velika, manekenka. Doma sem iz vasi Loke – in tam nisem imela nobenega stika z modnim sve-tom. Kakšna moda, kakšne manekenke! Po srednji šoli nisem vedela, kam naj se vpišem, ker me je veselilo samo to: biti manekenka. Doma sem sicer veliko ustvarjala, od torbic do verižic, a sem šele kasneje ugotovila, da je področje dizajna študij, pisan na mojo kožo. Najprej sem poskusila z ekonomijo, pa sem se izpisala … Šele, ko sem prišla v ZDA, sem začela razmišljati o dizajnu.«

Preberite

»Ko so mi iZPadli lasje, mi ni bilo PreVeČ nenaVadno … Pobrila sem se, šla Pod tuš in si PrePeVala – PoČutila sem se suPer! morda sem se tega neKoliKo nauČila V modnih Vodah: sPreminjanja Vlog in Podobe, tudi V Vlogah ma-neKenKe sem si bila VČasih bolj VšeČ in drugiČ manj,« PoVe jana KotesKa.

V ZDA ste odšli zaradi manekenstva? »Tudi, pa predvsem zato, ker sem

se izpisala iz ekonomije in želela spoznati svet čez lužo in obiskati tudi sorodnike, ki živijo tam. Sicer sem bila na modnih revijah tudi v Milanu, pa v Las Vegasu, v Barceloni … Nihče se ne zaveda, da modne revije niso samo hoja, temveč gre za zelo trdo delo. Ljudje si predstavljajo nekako tako: aha, malo se nastavi, pobere denar in gre. Pa to ni res. Preden te izberejo v tujini, je za tabo dolga pot, za sabo moraš pustiti vse: študij, družino, prijatelje. Ena izmed bolj znanih modnih revij, kjer sem bila, je bila revija Georgea Armanija v Milanu. Si na modni pisti, se sprehodiš in greš domov. Že naslednji trenutek si samo eno izmed deklet na ulici. V tistem trenutku sem se odločila, da se ne bom 'ubijala' za to. Poleg tega sem imela ves čas, ko sem bila v tujini, občutek, kot da zamujam vse tisto, kar se dogaja doma. Prepričana sem, da moraš temu slediti: če se ti zdi, da zamujaš stvari drugje, moraš iti za tem.«

Zgoraj: Sprejemanjesamesebe

jeJanaKoteskadokazalatudis

fotografiranjemvčasu,kojebilabrez

las.»Čejepotrebnožrtvovatito,da

sizavoljozdravjamalodrugačen,ni

pomislekov.Nidebate!Innenazadnje:

vsetojelepo.Vsetosemjaz,stevi.

Stemsprejemašdelsebe,«povev

pogovoru.

Levo: »Žeodmajhnegasemgovorila,

dabom,kobomvelika,manekenka.

DomasemizvasiLoke–intam

nisemimelanobenegastikazmodnim

svetom.Kakšnamoda,kakšne

manekenke!

In ste se vrnili v Slovenijo. Zagotovo ste se kdaj, tako kot se vsi, srečali z občutkom, da danes pa nočete pred kamere, da ne izgledate dobro. Kako se spopadate s tem?

»Ja, pridejo trenutki, ko ti je malo tež-ko. Nekoč sem imela herpes na obrazu, pa kak mozolj … Ne znam odgovoriti natančno, a nekako se prepričam, da bom svojo vlogo izpeljala, pa četudi z vročino. Če si nekaj zadam in vem, da to vsi pričakujejo od mene – denimo to, da bom na fotografiranju krasna in lepa – to tudi sem. Takrat dam vso energijo v to in verjamem, da bo vse dobro. Zavedam se namreč, da je kvaliteta fotografije in snemanja precej odvisna od modela. On je tisti, ki lahko precej vpliva na to, da stvar dobro izpade.«


prof. dr. Zvonka Zupanič slavec

Presaditev srca predstavlja vrh srčne kirurgije. Zahteva timsko delo, v katerem morajo sodelovati številni vrhunski stro-kovnjaki in množica različnih služb ter organizacij: kardiokirurgi, anesteziologi, perfuzionisti, instrumentarke in številno drugo medicinsko osebje. Med njimi je najpomembnejši javni zavod Slovenija Transplant, ki koordinira mednarodno pridobivanje organov. Nacionalna tran-splantacijska mreža, ki se je imenovala »Slovenija Transplant v ustanavljanju«, je začela delovati leta 1998.

S prvimi pripravami na presaditev srca v Ljubljani je pričel prof. Miro Ko-šak že v poznih 80. letih preteklega sto-letja. Njegova ekipa je po teoretičnem študiju na Inštitutu za patologijo Medi-cinske fakultete v Ljubljani vadila tudi

Pogled naZaj

25 let PrVe usPešne aVtotransPlantaCije srCa V sVetu in V ljubljani

praktično. Utrjevala je odvzem daroval-čevega srca in vsaditev po klasični Shu-mwayevi tehniki.

oPeraCija je bila iZVedena sedem meseCeV Po odstranitVi domneVno benignega tumorja miKsoma

Pri bolniku z recidivom tumorja na srcu je prof. Miro Košak junija 1986 kot prvi na svetu (po enem neuspelem po-skusu drugje) uspešno izvedel avtotran-splantacijo srca. Srce je operiral zunaj prsnega koša in ga po odstranitvi tumor-ja in rekonstrukciji manjkajoče stene preddvora s sintetičnim materialom po-novno vstavil. Ekipo so sestavljali: prof. Miro Košak, dr. Tone Gabrijelčič, mag.

Aleš Brecelj in anesteziologinja dr. Ve-sna Paver Eržen. Instrumentarki sta bili Marija Repovž in Marinka Nose, perfu-zijo je vodila medicinska sestra Martina Jančar, kontrolo sistemskih funkcij je vo-dila medicinska sestra Manca Peternel.

Operacija je bila izvedena sedem me-secev po odstranitvi domnevno benigne-ga tumorja miksoma, ki je bil nato histo-loško diagnosticiran kot maligni fibrozni histiocitom. Ta vrsta tumorja ni občutljiva na radio- in kemoterapijo. Pri operaciji so uporabili metodo globokega hlajenja tako srca (s kardioplegično raztopino, ki srce naglo ustavi in z lokalnim hlajenjem) kot tudi celotnega telesa na 19 °C. Tako se zmanjša poraba kisika in ishemija manj okvari organe. Šele med posegom se je izkazalo, da tumorja ne bo mogoče odstraniti iz srca in situ. Zato so morali odstraniti srce iz prsnega koša, poseg na njem pa so nato opravili v posebni tekočini, ohlajeni na 4 °C. Prof. Košak s sodelavci je odstranil ves prizadeti med-preddvorni pretin in del preddvorne ste-ne, izvedli so rekonstrukcijo s teflonom in srce ponovno spojili z žiljem. Po prvem električnem šoku je ponovno všito srce prevzelo svoj normalni ritem.

Pomemben KoraK na tej Poti je bilo sPrejetje ZaKona o Presajanju organoV in tKiV

Med leti 1958–1988 so slovenski kar-diokirurgi z zunajtelesnim krvnim obto-kom opravili 23 operacij tumorjev srca. Maligni tumorji srca in njihovo operativ-no zdravljenje niso pogosti, operacije pa so lahko tudi tehnično izredno zah-tevne, saj je potrebno odstraniti tumor-sko tkivo le do te mere, da je črpalna funkcija srca še mogoča in zadovoljiva. Vseeno pa se s takimi operacijami lahko uspešno podaljša in zagotovi kakovost življenja tako prizadetih bolnikov.

Priprave za presaditev srca so se na-daljevale. Pomemben korak na tej poti je bilo sprejetje zakona o presajanju or-ganov in tkiv leta 1985. Zakon je pome-nil pravno osnovo za uvedbo pojma mo-žganske smrti in njenega ugotavljanja ter za odvzem organov in tkiv mrtvega darovalca.

Prve priprave na presaditev srca so se v Ljubljani začele že v poznih 80. letih preteklega stoletja, pričel jih je prof. Miro Košak

prof.MiroKošak

jejunija1986kot

prvinasvetu(po

enemneuspelem

poskusudrugje)

uspešnoizvedel

avtotransplantacijo

srca.



Jani Recer, pomočnik generalnega direktorja za informa-tiko, se v svojem prostem času veliko ukvarja s fotografijo. »Fotografija mi pomeni sprostitev. Zajema košček časa v trenutkih, h katerim se rad vračam. Vedno je lepo pogledati fotografije za nazaj, saj vsaka prebudi čustvo, ki si ga doži-vljal v določenem trenutku,« pove Jani Recer. Fotografirati je začel že s šestnajstimi leti v gimnaziji, ko mu je oče leta 1977 podaril fotoaparat. Takrat je moral vse nastavljati ročno, ka-sneje je pričel z diapoztivi, ljubezen do fotografije pa je ohra-nil vse do prehoda na digitalne fotoaparate. Ti so ga sprva razočarali, saj so v primerjavi s prejšnjimi omogočali slabšo kvaliteto. »A danes so digitalni fotoaparati super. Zagotovo je dodana vrednost, da lahko pomanjkljivosti kamere odpraviš s programsko opremo,« meni Jani Recer. Sogovornik se je tehnik fotografiranja ves čas učil sam, ljubiteljsko.

V objektiv najraje ujema naravo, »ker ga pomirja«, njegov fotoaparat pa se je skupaj z njim sprehodil tudi marsikje čez mejo, denimo v San Francisco, Canterbury, na Corsico, na Vis … Vse fotografije si lahko ogledate na spletni strani http://www.recer.net/photo/default.htm, nekaj utrinkov – tokrat zimskih - pa objavljamo tudi mi.

Hkrati vas spodbujamo, da se nam oglasite s svojimi izdel-ki – z veseljem jih bomo objavili.

mi ustVarjamo

VPogled V sVet fotografij


Justin Aca, vodja administracije Or-topedske ambulante na Polikliniki:

»Včasih, ko so bili otroci še mlajši, smo kar precej uporabljali pirotehnična sredstva, posebej navdušen je bil sin. Zadnja leta tega ne počnemo več, nikoli pa nismo posegali po čem posebej ne-

varnem, temveč zgolj po 'pasjih bombicah'. Tako se tudi nikoli nismo srečali s kakšno poškodbo. Mene, in predvidevam, da tudi ostale družinske člane, je bilo morebitnih poškodb strah. Je pa pri odločitvi prevladal adrenalin in decembrsko vzdušje; a smo bili pri uporabi pirotehničnih sredstev vedno zelo previdni. Da-nes sicer menim, da pokanje za ustvarjanje vzdušja ni potrebno, še vedno pa rada pogledam kak večji, organiziran ognjemet.«

Reneja Slovša, strežnica na Nevrolo-ški kliniki:

»Osebno zelo nasprotujem uporabi pirotehničnih sredstev zaradi vseh mo-žnih nesreč. V času praznikov vedno spremljam medije, ki objavljajo novice o poškodbah, do katerih lahko pride,

te me vedno prestrašijo. Imam odraslo hči in na pirotehnič-na sredstva sem vedno gledala skozi oči svojega otroka. Ne jaz ne nihče od bližnjih ne uporablja pirotehničnih sredstev. Na novoletni večer za ognjemet poskrbita dva soseda, ostali gledamo od daleč. Nikakor ne odobravam početja tistih, ki denimo petarde v množici mečejo pod noge drugim, ker gre pri tem za namerno povzročanje škode drugemu. Razumem, da se denimo zgodi nesreča doma pri rezanju zelenjave ali čem podobnem, ne razumem pa, da so nekateri pripravljeni tvegati prste ali obraz zaradi neumnosti.«

Sanela Omeragič, zdravstveni tehnik na KO za travmatologijo Kirurške kli-nike:

»Pomembna je varna uporaba piro-tehničnih sredstev. Zadnja leta se mi zdi, da se ljudje tega precej zavedajo in da je tudi poškodovancev manj. Sama

sem bila že velikokrat v družbi, ki je uporabljala pirotehnična sredstva, a nikoli ni prišlo do kakšne poškodbe, ker smo se vsi držali pravil. Ne nasprotujem uporabi pirotehničnih sredstev v prazničnih dneh, a samo v primeru, da gre za varno in smotrno

uporabo. Ne želim, da bi kdor koli zaradi trenutka neprevidno-sti ostal poškodovan. Osebno si najraje ogledam kak javni og-njemet – ker zaupam ljudem, ki imajo s tem izkušnje.«

prim. Ivan Vidmar, dr. med., pred-stojnik KO za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Kirurške klinike:

»Moj odnos do metanja petard in ostalih pirotehničnih sredstev je iz-razito zadržan, ker sem videl že kar nekaj poškodb otrok, in vedno znova

me pretrese, ko vidim bolečino v njihovih očeh. Tudi veliko število starejših ljudi se tega boji in vem, da imajo strašanske težave lastniki psov, ker se psi bojijo in ne želijo zapustiti sta-novanja. Poznam družino, ki se ravno iz teh razlogov konec decembra iz centra mesta, kjer stanujejo, preseli nekam na deželo na kmečki turizem. Ognjemeta zato pri nas doma ni-koli ne organiziramo.«

Andreja Lovišček, dipl. fizioterapev-tka, Dermatovenerološka klinika:

»Sama ne uporabljam pirotehničnih sredstev. Mislim, da še nikoli nisem pri-žgala ene same petarde ali rakete. Sam hrup za novo leto me ne moti, lahko pa neugodno vpliva na živali. Doma imam

namreč mačka, psa, zajca in celo kameleona. Tudi sosedov pes ob koncu decembra precej trpi …«

prof. dr. Branka Stirn Kranjc, pred-stojnica Očesne klinike:

»Kljub omejitvi uporabe pirotehnič-nih sredstev je z njimi preveč težav; moj osebni in družinski odnos do piro-tehničnih sredstev je odklonilen. Četu-di je uporaba še tako pazljiva in varna,

gre vsaj za moteč zvočni in svetlobni učinek. Ognjemete raje prepustimo profesionalcem. Kljub vsakoletnim opozorilom, tudi drastičnim s prikazovanjem poškodovancev v sredstvih obveščanja, na Očesni kliniki ne beležimo bistvenega zmanj-šanja poškodb zaradi uporabe pirotehnike. Za novoletne pra-znike vsako leto obravnavamo vsaj 10 poškodb oči, od tega vsaj kakšno s hudo, nepopravljivo okvaro vida, očesa, tudi v kombinaciji s poškodbo rok, obraza, dihal, trebuha. Gre pred-vsem za fante, za najstnike, pa tudi mlade odrasle moške, ki se večinoma postavljajo v družbi, v svoji objestnosti pa pod noge mimoidočih in po zraku tudi mečejo petarde, rakete idr., tako da poškodujejo povsem naključne udeležence. Sama petarda, raketa večinoma povzroči različne hude opekline, ki imajo za celjenje navadno dobro prognozo, huje pa je, če oko poško-duje ovojnina pirotehničnega sredstva, kar pa poleg udarnine lahko povzroči še razpočno rano zrkla, raztrganine očesnih delov, z ali brez znotraj-očesnega tujka, kar vse pomeni slabo možnost za ohranitev vida, očesa.«

Za noVo leto Po naVadi PriŽigamo ognjemete, PredVsem otroCi Pa meČejo Petarde. KaKo gledate Vi na PirotehniČna sredstVa?

anKeta


Ko Za traVmatologijo KiruršKe KliniKe

Pozdravljeni,danes sem bil na atroskopiji in moram reči, da so dr. Mar-

ko Macura in njegovi asistentki (sestri) super. Lep pozdrav, Darko Srovin

Ko Za reProduKCijo gineKološKe KliniKe

Spoštovani,v preteklem tednu sem bila hospitalizirana na oddelku za

reprodukcijo. Rada bi se vam zahvalila za vse spodbudne be-sede in negovanje po posegu. Brez vas bi bilo vse veliko težje. Še enkrat hvala in lep pozdrav. Ostanite takšni še naprej.

Nina Pirc

sluŽba Za sPlošne informaCije

Pozdravljeni!Ljudje vse preveč radi kritiziramo, pohvaliti pa velikokrat

pozabimo, kar se mi zdi skrajno nepravično. V soboto po-poldan sem prišla v Klinični center Ljubljana z zelo hudim zobobolom. Ker so me iz Lesc na Gorenjskem nevede na-pačno poslali na Metelkovo v Ljubljani, ker so mislili, da de-lajo dežurni tudi čez dan, sem prišla

V UKC Ljubljana z vprašanjem, kam se lahko obrnem v mojem primeru. Tam me je na informacijah prijazno sprejela ga. Svetlana Jovanovič (res upam, da sem si pravilno zapo-mnila ime in priimek), ki se je zelo potrudila, da bi mi našla zobozdravnika. Resnično cenim ljudi, ki jim za sočloveka ni vseeno, in se ne obnašajo hladnokrvno, temveč se za vsake-ga kar se da čimbolj potrudijo. Čeprav nam ni uspelo najti zobozdravnika, so mi dali vsaj nekaj proti bolečinam. Rada bi se ji resnično zahvalila in ji želim vse dobro.

Lepo Vas pozdravljam, Maja

internistiČna PrVa PomoČ (iPP) interne KliniKe

Pozdravljeni,prav septembra mineva štiri leta, ko sem z zelo bolnim

očetom na Urgenci doživljala pravo osemurno moro, poleg tega pa je bilo tudi vedenje lečečega zdravnika skrajno ne-primerno. Sledilo je opravičilo. Tokrat je bilo drugače in zato izrekam pohvalo celotni ekipi IPP in tudi reševalcema.

Nedavno sem bila pripeljana na Urgenco zaradi hude reakcije na osji pik. Dogajanja po piku se spominjam zelo megleno, vendar me je ekipa na IPP hitro »spravila k sebi«. Noč sem preživela na opazovanju in tako sem lahko spre-mljala njihovo delo tudi z drugimi bolniki. Vse je potekalo tako umirjeno, prijazno in učinkovito. Ker razen napotnega zdravnika (Marko Zelinka) ne poznam njihovih imen, sem se odločila, da vam napišem te vrstice in pohvalim celotno ekipo, ki je delala tisti četrtek zvečer in ponoči. Res, kot eki-pa so bili prijazni, pomirjujoči, ustrežljivi, pa tudi zabavni, dali so potrebna pojasnila in navodila. Zaupanja vredno. Želim jim, da bi jih ta srčnost spremlja vseskozi, kljub napor-nemu delu, in da v dobro bolnikom ostanejo še naprej tako prijazni, potrpežljivi, pomirjujoči.

Lep pozdravMilena Godec Lotrič

Ko Za otrošKo, mladostnišKo in raZVojno neVrologijo PediatriČne KliniKe

Spoštovani,posebej bi želel pohvaliti zelo prizadevno, strokovno in

osebno zavzeto delo psihologinje dr. Jane Kodrič, ki je ob pomoči dr. Barbare Gnidovec Stražišar zares veliko poma-gala pri težavah naše Brine. Obe sta pokazali velik interes za rešitev težav in sta nas zelo spoštljivo in resno obravnavali.

Čim več takšnih zaposlenih vam želimo in nikar ju ne po-zabite pohvaliti.

S prijaznimi pozdravi in zahvalami, Robert Petrič

Kaj menijo o nas

Ko Za KiruršKe oKuŽbe KiruršKe KliniKe

Spoštovani,nedavno sem bila z napotnico napotena na Polikliniko,

Splošna kirurgija-Kirurške okužbe. Imela sem vnetje na pal-cu desne noge in je bila potrebna delna odstranitev nohta ter odstranitev »divjega mesa« ob nohtu. Ker se mi je to zgo-dilo prvič, moram priznati, da sem bila kar malo prestrašena. Kmalu sem ugotovila, da je strah povsem odveč, saj so bili na oddelku, kjer opravijo pregled (mislim da je bila soba 7), ter kasneje v sobi (9), kjer sem čakala na poseg, tako zelo prijazni, da me je strah povsem minil. Rada bi pohvalila vso ekipo, ki me je pri posegu spremljala, a žal ne vem imen …, sestro, ki mi je dala anestezijo, dr. Brina ŠTABUCA ter ekipo, ki je sodelovala z njim v operacijski. Vsi brez izjeme so bili izredno skrbni, srčni ter zelo profesionalni. Naj zaklju-čim z željo, da bi bili vsi zdravniki do pacientov takšni, kot so bili na tem oddelku.

Metka Mažgon

30 | KC interno interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana | avgust 2011

Kaj menijo o nas

dermatoVenerološKa KliniKa

Spoštovani,prosim, da to po možnosti prepošljete še Ani Slana, dr.

med., v Dermatovenerološko kliniko, ki je bila v vlogi mo-jega flebologa. Pred slabim letom sem si z vašo pomočjo zdravil resen tromboflebitis na desni nogi. Potem, ko ste me na oddelku ustrezno oskrbeli (cinkove obveze, injekcije proti strjevanju krvi ...) in z upoštevanjem kompresijskega obvezovanja noge še skoraj 3 mesece do termina za opera-cijo v Kirurškem sanatoriju v Rožni dolini, sem presenečen slišal oceno kirurga specialista, da nima z menoj kaj početi, ker ni potrebe. Zgleda, da je zamašena oz. problematična vena kar poniknila ... Že desetletja nisem imel tako normal-nega videza te noge.

Še to. Ker sem v dvostopenjskem vztrajanju (vloga in pri-tožba) uspel dobiti povrnjen tudi lastni vložek za obveze itd. (v ambulanti jih je namreč konec decembra 2010 zmanjkalo), mi preostane le še to, da izpolnim obljubo, ki sem jo dal sestri, ki me je nazadnje obvezala: namreč, da v primeru uspešne »izterjave« prinesem npr. baklave ali »častim« kavo ...

Lep dan in hvala vsem za vse,« Dr. Mirko Bizjak

ortoPedsKa KliniKa in KliniKa Za infeKCijsKe boleZni in VroČinsKa stanja

Spoštovani zdravstveni delavci in delavke UKC Ljubljana, zlasti: ga. dr. Mohar, dr. Vodičar, dr. Lah, dr. Brecelj, dr. Poko-ren, prof. dr. Čižman, dr. Schara idr. udeleženci, prisrčna in iskrena zahvala za dobro, prizadevno in uspešno zdravlje-nje Jerice Smrečnik. Pohvala vsem osebam in timom, ki so bili udeleženi pri hitrem, prijaznem, dobrem in učinkovitem zdravljenju Jerice Smrečnik. V oktobru sva v petek popol-dne prišla na Ortopedsko kliniko in bila potem premeščena na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Zdra-vljenje se je odvijalo neverjetno prizadevno, dr. Pokoren je nemudoma organiziral preiskavo z magnetno resonanco, ki je bila izvedena v eni uri. Po izvidih je dr. Pokoren takoj navezal stik z dr. Scharo na Ortopedski kliniki, ta pa je takoj potrdila, da bo Jerico operirala ob prvi priliki proti večeru. Organizirala je vse potrebno za izvedbo operacije, in tako so Jerico zvečer uspešno operirali. Iskrena in prisrčna zahva-la vsem udeleženim, ki pod težkimi pogoji tako prizadevno in vzorno skrbijo za zdravljenje naših otrok.

V imenu družine SmrečnikMag. Albert Smrečnik

oktober 2011 | interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana KC interno | 31

Rešitev nagradne križanke pošljite v pisemski ovojnici z nalepljenim kuponom naj-kasneje do 15. oktobra 2011 na naslov: Univerzitetni klinični center Ljubljana, Služ-ba za odnose z javnostmi, Zaloška 2, 1000 Ljubljana s pripisom: ZA NAGRADNO KRIŽANKO. Pripišite tudi svoje ime in naslov, kamor vam nagrado pošljemo.

Izžrebani iz prejšnje številke so: 1. nagrada (fitness žoga): Jožica Beralanič,

Komanova ulica 2, 1131 Ljubljana;

2. nagrada (bidon s torbico): Uli Zalar, Videm 4a, 1380 Cerknica;

3. nagrada (brisača Fidimed): Anica Druško, Centralna sterilizacija UKCL, Zaloška 7, 1000 Ljubljana.

Vsem nagrajencem čestitamo!

nagradna KriŽanKa – št. 6

Nagrade za decembersko številko podarja Mladinska knjiga Založba, d.d.: 1. Nesmrtno življenje Henriette Lacks2. Nova vadba za zdrav hrbet3. Kekčeva potepanja

Documents

PirotehniČna sredstVa: trenuteK nePaZljiVosti – nePoVratne ...8 »Višji cilj, zaradi katerega pre-stopamo prag, je pacient« odPrtje 7 Preselitev specialističnih otorino-laringoloških